2012 Submerged Past. Archaeology of Acq PDF

Potopljena preteklost Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji
Izid monografije so finančno podprli:
Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
C & G d.o.o. Ljubljana
Repro  MS 03 d.o.o.
Občina Hrastnik
Občina Lendava
Občina Bled
Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji
Zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884–2012)
Uredila Andrej Gaspari in Miran Erič
Didakta 2012
Urednika / Editors
Andrej Gaspari,
Miran Erič
Oblikovanje / Design
Luka Seme
Fotografija na naslovnici / Cover photograph by

Milan Tomažin
Angleški prevodi / English translate

Andreja Maver
Lektoriranje / Proof-reading
Katja Paladin,
Multilingual Pro d.o.o.
© Didakta d.o.o., Radovljica, 2012

Za založbo Rudi Zaman
E-pošta založba@didakta.si
Spletna stran založbe www.didakta.si
Tisk / Printed by
Grafika Soča, d.o.o.
Naklada / Printrun
400
CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
902(497.4)(082)
903/904(497.472)(082)
POTOPLJENA preteklost : arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji :
zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884-2012) / uredila Andrej Gaspari in Miran Erič ;
[angleški prevodi Andreja Maver]. - Radovljica : Didakta, 2012
ISBN 978-961-261-251-1
1. Gaspari, Andrej
262228224
Naslovnica: Ena redkih evidentiranih arheoloških najdb iz Bohinjskega jezera je nedatiran čoln deblak, ki so ga odkrili
potapljači Specialne enote Generalne policijske uprave junija 2001 blizu južne obale na globini 32 m (foto: M. Tomažin)
Cover: One of the rare registered archaeological finds from lake Bohinj is an undated logboat, found by divers of the
General Police Directorate’s Special Unit in June, 2001, near the southern shore at the depth of 32 m (photo: M. Tomažin)
Kazalo
Contents
11 Andrej Gaspari
Predgovor
Foreword
13 Andrej Gaspari
Zgodovinski pregled in perspektiva podvodnega arheološkega raziskovanja v Sloveniji
Underwater archaeological investigation in Slovenia. Historical overview and perspectives
73 Žarko Sajič
Oris zgodovine profesionalnega potapljanja na Slovenskem
Historical outline of professional diving in Slovenia
81 Sašo Poglajen in Petra Slavec

Podvodna kulturna dediščina in paleookolje iz hidrografskih in geofizikalnih podatkov slovenskega morja
Underwater cultural heritage and palaeoenvironment from the Slovenian sea as revealed by hydrographic and
geophysical data
91 Maša Sakara Sučević

Novejša spoznanja o prazgodovinski poselitvi slovenske obale
Recent findings on the prehistoric settlement of the Slovenian littoral
101 Martina Blečić Kavur

Caput Adriae in kultura mediteranstva.
Egejski elementi pozne bronaste dobe na severnem Jadranu in v njegovem zaledju
Caput Adriae and the Mediterranean culture.
The Aegean elements of the late bronze age in the northern Adriatic and its hinterland
109 Tina Žerjal in Sašo Poglajen

Rimsko podeželje slovenske Istre. Nova spoznanja in stara vprašanja
Roman countryside of the Slovenian Istria. New findings and old questions
121 Snježana Karinja

Pristanišče rimske vile v Simonovem zalivu pri Izoli
Roman harbour at Simonov zaliv near Izola
131 Marko Uhač

Nova dognanja o antičnem brodolomu na rtu Savudrija
New findings on the shipwreck site at cape Savudrija
141 Iris Bekljanov Zidanšek

Nekaj amfor z morskega dna ob obali severozahodne Istre
A few amphorae from the sea floor off the coast of north-western Istria
145 Zrinka Mileusnić in David Badovinac

Srednje- in novoveška keramika iz starega mandrača v Kopru. Arheološke raziskave leta 2007
Middle and modern age ceramics from the old small harbour at Koper. Archaeological investigations in 2007
157 Radovan Cunja

Arheološke najdbe z morskega dna ob Semedelski cesti v Kopru
Archaeological finds from the sea floor along Semedelska cesta in Koper
6 Potopljena preteklost Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji
161 Flavio Bonin

Arheološki potencial slovenskega dela Tržaškega zaliva v luči arhivskih virov o srednje- in novoveškem pomorstvu
Archaeological potential of the Slovenian part of the Gulf of Trieste in the light of archival sources
167 Miran Erič, Sašo Poglajen in Andrej Gaspari

Evidentiranje kulturne dediščine v teritorialnem morju Republike Slovenije in perspektiva njenega upravljanja
Registering cultural heritage in the territorial sea of the Republic of Slovenia and the perspectives on its management
177 Andrej Gaspari

Arheološki pregledi Ljubljanice 1998–2007. Konceptno-metodološki razvoj, raziskovalna problematika in katalog izbora najdb
Archaeological surveys of the River Ljubljanica in the 1998–2005 period. Development of concepts and
methodologies, problems in research and catalogue of select finds
225 Dimitrij Mlekuž

LiDAR in sprembe toka Ljubljanice v preteklosti
LiDAR and changes in the course of the Ljubljanica in the past
231 Andrej Gaspari, Miran Erič in Boštjan Odar

Paleolitska lesena konica iz Ljubljanice
Palaeolithic wooden point from the Ljubljanica at Sinja gorica
239 Boris Kavur

Prispevek lesene najdbe iz Ljubljanice pri Sinji Gorici za kulturno zgodovino
Palaeolithic wooden object from the Ljubljanica at Sinja Gorica and its siginificance for cultural history
243 Boris Kavur in Andrej Gaspari

Veliki lovski tabor na Ljubljanskem barju – Zalog pri Verdu
Zalog near Verd – a large hunting camp on the Ljubljansko barje
251 Irena Šinkovec

Kolišče na Špici v Ljubljani
Pile-dwelling site at Špica in Ljubljana
259 Primož Pavlin

Neobjavljeni bronastodobni jezičastoročajni srpi iz Ljubljanice
Unpublished Bronze Age tanged sickles from the River Ljubljanica
269 Robert Erjavec in Andrej Gaspari

Sledovi bronastodobnih nekropol v Kaminu pri Bevkah
Traces of Bronze Age cemeteries at Kamin near Bevke
283 Janka Istenič

Reka Ljubljanica v rimski dobi
The River Ljubljanica in the Roman period
287 Jana Horvat

Zgodnjerimska utrjena naselbina na Dolgih njivah na Vrhniki
Early Roman fortified settlement at Dolge njive in Vrhnika
293 Andrej Gaspari in Miran Erič

Preliminarno poročilo o odkritju rimske tovorne ladje v Ljubljanici pri Sinji Gorici
Wreck of a Roman barge in the River Ljubljanica near Sinja Gorica. Preliminary report
299 Tomaž Nabergoj

Srednjeveški meč z napisom iz Ljubljanice
Medieval sword with inscription from the River Ljubljanica
Kazalo 7
305 Peter Turk

Drugi poznobronastodobni depo z Bleda
Second late Bronze Age hoard from Bled
309 Andrej Gaspari

Vodno kultno mesto na izlivu Blejskega jezera pri Mlinem
Water cult site at the Lake Bled outlet near Mlino
315 Peter Turk

Bronasti meč iz izvira pri Jabljah
Bronze sword from a water spring near Jablje
319 Andrej Gaspari

Kultni kompleks bronastodobnega orožja iz lesene konstrukcije v savski tesni pri Medvodah
Cult complex of Bronze Age weapons and wooden structure at the Sava narrows near Medvode
325 Andrej Gaspari

Meč tipa Arco iz Save pri Spodnjem Pijavškem
Bronze Arco type sword from the River Sava near Gornje Pijavško
329 Andrej Gaspari

Zbirka keltskih in zgodnjerimskih predmetov iz Save med Spodnjimi Guntami in Brestanico
Collection of Celtic and Early Roman objects from the River Sava between Spodnje Gunte and Brestanica
337 Matija Črešnar

Beli slap in drugi pomniki plovbe po Savi med Litijo in Zidanim mostom
Beli slap and other monuments of the navigation on the Sava between Litija and Zidani most
347 Andrej Gaspari in Tadeja Mulh

Nova odkritja v raziskavah rimskega mostu čez Savo pri Črnučah
New findings on the Roman bridge across the Sava near Črnuče
355 Marija Lubšina Tušek in Miran Erič

Zaščitne raziskave poznosrednjeveškega in novoveškega mostišča na Ptuju
Rescue investigation of the late Middle and Modern Age bridges at Ptuj
363 Robert Krempuš

Celeja in arheološke najdbe iz struge Savinje
Celeia and archaeological finds from the Savinja riverbed
369 Andrej Gaspari in Miran Erič

Začetne raziskave arheološkega najdišča v strugi Lahinje pri Flekovem mlinu v Črnomlju
Archaeological site in the riverbed of the Lahinja at Flekov mlin in Črnomelj. Preliminary investigation
379 Maja Bricelj in Mateja Ravnik

Vodna jama pri poznobronastodobni naselbini Blato pod Konjiško goro
Water-filled pit near a late Bronze Age settlement at Blato below Konjiška gora
385 Milan Lovenjak

Saverkna – keltsko božanstvo izvira Save Dolinke?
Savercna – Celtic divinity of the source of the River Sava Dolinka?
389 Draško Josipovič, Andrej Gaspari in Alenka Miškec

Arheološko najdišče pri cerkvi sv. Janeza Krstnika v Bohinju. Predhodno poročilo o zaščitnih izkopavanjih leta 1999
Archaeological site near the church of St. John the Baptist at Bohinj. Preliminary report on the 1999 rescue
excavations
397 Miran Erič, Andrej Gaspari in Boris Kavur

Arheološke najdbe čolnov deblakov na Ljubljanskem barju v letih 1990–2010
Finds of logboats on the Ljubljansko barje between 1990 and 2010
405 Miran Erič in Boris Kavur

Poznomezolitski deblak iz Hotize
Late Mesolithic logboat from Hotiza
409 Maja Andrič, Borut Toškan, Janez Dirjec in Andrej Gaspari

Arheološki in okoljski zapis v sedimentu vodne kotanje iz začetka 1. stoletja n. št. na lokaciji NUK II (Emona)
The early 1st century AD water depression at the NUK II site (Emona). Archaeological and environmental record in its
sediment
Seznam avtorjev
List of contributors
Maja Andrič Robert Erjavec

Znanstvenoraziskovalni center SAZU Prešernova 2, 1000 Ljubljana
Inštitut za arheologijo rexlibris@gmail.com
Novi trg 2, 1001 Ljubljana
maja.andric@zrc-sazu.si Andrej Gaspari
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
David Badovinac Direktorat za kulturno dediščino
Arhej, d. o. o. Maistrova 10, 1000 Ljubljana
Drožanjska c. 23, 8290 Sevnica andrej.gaspari@gov.si
david.badovinac@gmail.com
Jana Horvat
Iris Bekljanov Zidanšek Znanstvenoraziskovalni center SAZU
Arhej, d. o. o. Inštitut za arheologijo
Drožanjska c. 23, 8290 Sevnica Novi trg 2, 1001 Ljubljana
iris.bekljanov@gmail.com jana.horvat@zrc-sazu.si
Martina Blečić Kavur Janka Istenič

Sveučilište u Rijeci Narodni muzej Slovenije
Filozofski fakultet Prešernova 20, 1000 Ljubljana
S. Krautzeka bb janka.istenic@nms.si
Rijeka 51000
martinabkavur@gmail.com Draško Josipovič
Oldhamska 8, 4000 Kranj
Flavio Bonin
Pomorski muzej Snježana Karinja
»Sergej Mašera« Piran Pomorski muzej
Cankarjevo nabrežje 3, 6330 Piran »Sergej Mašera« Piran
flavio.bonin@guest.arnes.si Cankarjevo nabrežje 3, 6330 Piran
snjezana.karinja@guest.arnes.si
Maja Bricelj
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Boris Kavur
Poljanska 40, 1000 Ljubljana Univerza na Primorskem
maja_bricelj@yahoo.com Znanstveno-raziskovalno središče Koper
Inštitut za dediščino Sredozemlja
Radovan Cunja Garibaldijeva 1, 6000 Koper
Pokrajinski muzej Koper boris.kavur@zrs.up.si
Kidričeva 19, 6000 Koper
rado.cunja@gmail.com Robert Krempuš
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Janez Dirjec Poljanska 40, 1000 Ljubljana
Znanstvenoraziskovalni center SAZU robi.krempus@cpa-rs.si
Inštitut za arheologijo
Novi trg 2, 1001 Ljubljana Milan Lovenjak
iza@zrc-sazu.si Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta
Miran Erič Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije milan.lovenjak@ff.uni-lj.si
Metelkova 6, 1000 Ljubljana
miran.eric@guest.arnes.si
Marija Lubšina Tušek Maša Sakara Sučević

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Pokrajinski muzej Koper
Prešernova 16, 2250 Ptuj Kidričeva 19, 6000 Koper
marija.lubsina.tusek@cpa-rs.si masa.sakara@zrs.upr.si
Zrinka Mileusnić Petra Slavec

Univerza na Primorskem Harpha sea, d. o. o.
Znanstveno-raziskovalno središče Koper Čevljarska 8, 6000 Koper
Inštitut za dediščino Sredozemlja saso.poglajen@guest.arnes.si
Garibaldijeva 1, 6000 Koper
zrinka.mileusnic@zrs.upr.si Irena Šinkovec
Mestni muzej Ljubljana
Alenka Miškec Gosposka 15, 1000 Ljubljana
Narodni muzej Slovenije irena.sinkovec@mgml.si
Prešernova 20, 1000 Ljubljana
alenka.miskec@nms.si Borut Toškan
Znanstvenoraziskovalni center SAZU
Dimitrij Mlekuž Inštitut za arheologijo
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Novi trg 2, 1001 Ljubljana
Poljanska 40, 1000 Ljubljana borut.toskan@zrc-sazu.si
dmlekuz@gmail.com
Peter Turk
Tadeja Mulh Narodni muzej Slovenije
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Prešernova 20, 1000 Ljubljana
Poljanska 40, 1000 Ljubljana peter.turk@nms.si
tadeja.mulh@cpa-rs.si
Marko Uhač
Tomaž Nabergoj Ministarstvo kulture RH
Narodni muzej Slovenije Uprava za zaštitu kulturne baštine
Prešernova 20, 1000 Ljubljana Konzervatorski odjel u Puli
tomaz.nabergoj@nms.si Ulica grada Graza 2, 52100 Pula
uhacmarko@yahoo.com
Primož Pavlin
Znanstvenoraziskovalni center SAZU Tina Žerjal
Inštitut za arheologijo Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Novi trg 2, 1000 Ljubljana Poljanska 40, 1000 Ljubljana
primoz.pavlin@zrc-sazu.si tina.zerjal@guest.arnes.si
Sašo Poglajen
Harpha sea, d. o. o.
Čevljarska 8, 6000 Koper
saso.poglajen@guest.arnes.si
Mateja Ravnik
Tica sistem, d. o. o.
Planina 45, 6232 Planina
mateja_ravnik@yahoo.com
Žarko Sajič
Muzej podvodnih dejavnosti Piran
Župančičeva 24, 6330 Piran
zarko.sajic@auknrs.si
11
Predgovor
Foreword
Raziskovanje podvodne kulturne dediščine doživlja v zadnjih desetletjih razmah praktično v vseh
svetovnih regijah; na svetli strani ga žene poudarjen interes znanosti zaradi velikega potenciala za
spoznavanje vojaške, gospodarske in socialne zgodovine preteklih družb in izjemno zanimanje javnosti,
na temni pa komercialno izkoriščanje in plenjenje podvodnih arheoloških najdišč. Z namenom pravne
in praktične zaščite arheoloških ostalin na dnu svetovnih oceanov, morij in celinskih voda ter spod-
bujanja raziskovanja tega segmenta kulturne dediščine in uskladitvi standardov dela na mednarodni
ravni je bila na sedežu Unesca v Parizu leta 2001 sprejeta Konvencija o varovanju podvodne kulturne
dediščine, h kateri je z ratifikacijo leta 2008 pristopila tudi Republika Slovenija. Z našim pristopom
so se okrepila prizadevanja skupine držav v regiji kot glavnih promotorjev konvencije, obenem pa
je bistveno pripomogel k zgodnejšemu začetku njene veljavnosti. Čeprav naj bi bilo glavno vodilo za
ratifikacijo zunanjepolitična demonstracija pomorske naravnanosti Slovenije, lahko imenovanje na-
šega predstavnika v znanstveno-tehnično svetovalno telo h konvenciji razumemo tudi kot priznavanje
pomembne vloge naše države v procesu uveljavitve konvencije.
Zaradi izrazitih prednosti, ki jih Sloveniji prinašata poudarjena geografsko-prometna lega in izobilje
vodnih virov, se lahko namreč pohvalimo z izjemno bogato kulturno dediščino v potopljenih okoljih,
ki je v primeru kolišč na Ljubljanskem barju z nominacijo za seznam svetovne dediščine in najdb iz
Ljubljanice z objavo v prestižni poljudno-znanstveni reviji doživela tudi širšo mednarodno promocijo.
Tako ni naključje, da ima tudi raziskovanje podvodnih arheoloških najdišč pri nas eno najdaljših tradicij
na svetu, ki sega vse do podviga potapljačev avstro-ogrske mornarice na Vrhniki po naročilu Deželnega
muzeja leta 1884. Nadaljni razvoj te znanstvene poddiscipline je zaznamovala serija nepovezanih, a kljub
temu zelo uspešnih pobud, in sicer prek raziskav Centra za podvodna raziskovanja SRS v zgodnjih šest-
desetih letih prejšnjega stoletja ter posegov Pomorskega muzeja Sergeja Mašera iz Pirana in Narodnega
muzeja v 80-ih, do dejavnosti Skupine za podvodno arheologijo (SPA) v letih 1994–2008.
Prvi del pričujoče publikacije je zato posvečen zgoščenemu, albumskemu pregledu zgodovine tega
raziskovalnega področja v Sloveniji izpod peresa urednika, ki pa je nastal z dragoceno pomočjo glavnih
akterjev in poznavalcev tega dogajanja. Med njimi moram izpostaviti Snježano Karinja, Timoteja Kni-
fica, Nušo Logar, Mira Potočnika, Marjana Urbasa in Mateja Župančiča, ki so mi prijazno posredovali
podatke in gradivo, za kar se jim najlepše zahvaljujem.
Drugi del zbornika združuje vabljene prispevke uveljavljenih slovenskih strokovnjakov, ki se jim z
obravnavama na naš prostor vezane tematike priključujeta tudi dva hrvaška arheologa. Vsebinsko rdečo
nit prispevkov pomenijo voda in rezultati najnovejših raziskav raznoterih oblik nekdanjih človeških
dejavnosti v vodnih in obvodnih ambientih, vključno z zanimivim orisom zgodovine profesionalnega
potapljanja pri Slovencih. Obravnavane »arheološke« teme segajo od pregledov prazgodovinske in
antične poselitve severozahodne obale Istre, kazalnikov poznobronastodobnih stikov severnega Jadra-
na in njegovega neposrednega zaledja z egejskim prostorom, rezultatov raziskav antičnih pristanišč
in ribogojnic, brodolomov in drugih najdišč v slovenskem delu Tržaškega zaliva do problematike
arheoloških najdišč v celinskih vodah in na njihovih obrežjih. Med njimi zavzemajo posebno mesto
ostanki zgodnje obljudenosti Ljubljanskega barja s kompleksi najdb iz reke Ljubljanice in njenih
pritokov, sledovi kultnega izražanja, povezanega z vodami, jezeri in močvirji, nadalje ostanki starih
plovil, vlečnih stez, kanalov in mostov ter specifični arheološki in okoljski zapisi v sedimentih vodnih
jam in kotanj na kopenskih najdiščih. V skladu s prenosom težišča terenskega dela, ki smo mu priča
v zadnjih dveh desetletjih, so predstavljena spoznanja v veliki meri rezultat preventivnih in zaščitnih
raziskav pred gradnjo javne gospodarske infrastrukture v vodnih in obrežnih okoljih, ki še dodatno
opozarjajo na potrebnost sistematičnega evidentiranja, dokumentiranja, preučevanja in valoriziranja
arheološke dediščine ter pravočasnega odvračanja in/ali omilitve škodljivih vplivov v okviru postop-
kov prostorskega načrtovanja. Drug del prispevkov obravnava naključna in manj naključna odkritja
arheoloških najdb, ki so tradicionalni in največkrat dobrodošli spremljevalci neposrednih raziskovalnih
opažanj. Prav v primeru podvodnih odkritij izstopa poudarjena pomembnost stikov z rekreativnimi
potapljači in drugimi, ki pri svojem udejstvovanju v vodnih ambientih naletijo na arheološke ostaline.
Ker ozadje zanimanja za podvodni svet ni vedno v skladu z javno koristjo varstva kulturne dediščine,
je bila prav SPA pobudnik razglasitve struge reke Ljubljanice za kulturni spomenik državnega pome-
na in sprejema ukrepov za zaščito v njej nakopičene dediščine, ki jim tudi potapljaška skupnost ne
odreka potrebnosti. Raziskovalni potencial te dediščine, ki daleč presega regionalne okvirje in je bil
javnosti obširno predstavljen na drugih mestih, obravnava kar nekaj prispevkov. Vsem avtorjem se
zahvaljujem za izkazano pripravljenost za sodelovanje ter potrpežljivo prenašanje urednikovih kapric,
enako in predvsem tudi tehničnemu uredniku.
V zbornik o podvodni arheologiji seveda sodijo podvodne fotografije, ki dokumentirajo vsebino in
postopke raziskovanja ter njegove logistike, obenem pa jih približujejo najširši javnosti. Posebno težo
imajo privlačne fotografije Jožeta Hanca, Arneja Hodaliča, Milana Tomažina, Roka Kovačiča, Cirila
Mlinarja, Oskarja Musiča in drugih avtorjev, enako tudi estetski studijski posnetki arheoloških najdb
Tomaža Lauka in Aleša Ogorelca. Pomemben del grafične opreme zbornika sestavljalo stare fotogra-
fije, vedute, karte, načrti in drugi dokumenti, katerih objava je tudi odraz naklonjenosti imetnikov
osebnih arhivov ter raziskovalcev, kustosov, arhivarjev in knjižničarjev različnih slovenskih ustanov.
Med njimi se posebej zahvaljujem Poloni Bitenc, Leonu Gregorčiču, Dariji Mavrič, Nikotu Nikolčiču,
Sašotu Poglajnu in Ireni Šinkovec. Iskrena zahvala gre tudi drugim podpornikom, pomočnikom in
sodelavcem, ki so poskrbeli za prevode, lekturo, risbe predmetov in oblikovanje ter nenazadnje omo-
gočili izid zbornika.
V skoraj dveh desetletjih organiziranega delovanja je SPA, katere jedro sva tvorila z dragocenim kole-
gom Miranom Eričem, sodelovala s številnimi študenti arheologije, konservatorji, kustosi, raziskovalci
iz javnega in zasebnega sektorja, uradniki in funkcionarji, geologi, biologi in ekologi, inženirji, ribiči,
inšpektorji, policisti in pripadniki Civilne zaščite, novinarji in reporterji ter drugimi, ki so tako ali
drugače usmerjali, podpirali, dopolnjevali in osmišljali naše delo. Opravljeno seveda ne bi bilo izve-
dljivo brez številnih športnih in profesionalnih potapljačev, serviserjev, izdelovalcev in dobaviteljev
sredstev in opreme za podvodno raziskovanje. Njihov seznam bi bil nujno pomanjkljiv, vendar kako-
vost, stalnost in mnogostranskost sodelovanja zahtevajo posebno omembo skupine Gašperja Koširja,
ki je bila od leta 1998 nosilec tehnične podpore delovanju SPA, ekipe podjetja Harpha sea, izvajalca
hidrografskih meritev ter Alfreda Zajića - Cica, neutrudnega raziskovalca slovenskega morja. Globoka
zahvala za prispevek in podporo projektom podvodne arheologije velja tudi vsem neomenjenim, a
enako zaslužnim terenskim sodelavcem.
Osebno se posebej zahvaljujem svojemu profesorju in mentorju Mitji Guštinu, ker je vseskozi z naklo-
njenostjo spremljal moje udejstvovanje na področju podvodne arheologije, mi prenašal svoje dragoceno
znanje in izkušnje, omogočil študijska bivanja, obiske tujih ustanov in uporabo osebne knjižnice, mi
utrl pot do štipendij in mi s tem zagotovil delo v nestresnem in ustvarjalnem vzdušju, predvsem pa
ker je znal v kritičnih študentskih letih primerno usmerjati mojo raziskovalno energijo.
Nadnacionalni značaj podvodne dediščine, ki jo prinaša povezovalna narava morij in celinskih voda,
se odraža tudi v mednarodnem povezovanju njenih raziskovalcev in varuhov. Sodelovanje, v okviru
katerega moram izpostaviti projekte s hrvaškimi in francoskimi raziskovalci, je dajalo Skupini za pod-
vodno arheologijo poseben pečat skozi celotno obdobje delovanja. Na osebni ravni moram izpostaviti
stike z Annie Dumont, Thijsom J. Maarleveldom in predvsem Jasenom Mesićem, ki ima tudi pomemben
delež zaslug pri mednarodnem prepoznavanju slovenskega prispevka k podvodni arheologiji.
Zbornik obenem zaokroža delovanje SPA in, tako srčno verjamem in upam, obenem napoveduje novo
obdobje v razvoju slovenske podvodne arheologije, ki se zarisuje z umestitvijo področja v spomeni-
škovarstveno službo in s prevzemanjem pobude s strani mlajših arheologov.
Prihodnjim generacijam slovenskih podvodnih arheologov želim predvsem ustreznejših pogojev za
delo in večje naklonjenosti odgovornih, kot jih je bila deležna naša skupina, pa tudi enake ali večje
motiviranosti, ki je bila vedno dokazano nagrajena z neprimerljivimi odkritji in občutki, lastnimi samo
podvodnemu raziskovanju.
Andrej Gaspari,
ob podpori Metke in najine Nastasje
v Medvodah, 28. 4. 2011

13
Zgodovinski pregled in perspektiva

podvodnega arheološkega raziskovanja v Sloveniji
Underwater archaeological investigation in Slovenia

Historical overview and perspectives
Andrej Gaspari
Ključne besede: Slovenija, Jadransko morje, podvodna arheologija, potapljanje, zgodovina

Keywords: Slovenia, Adriatic Sea, underwater archaeology, diving, history
Uvod
Slovenija se lahko pohvali z izredno bogato kulturno dediščino vodnih okolij, ki je v primeru kolišč
na Ljubljanskem barju in najdb iz Ljubljanice doživela tudi svetovno promocijo. Tako ni naključje,
da ima raziskovanje podvodnih arheoloških najdišč z Dežmanovo raziskavo leta 1884 pri nas eno
najdaljših, če ne najdaljšo tradicijo nasploh. Posegi Centra za podvodna raziskovanja SRS v zgo-
dnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja pri rtu Savudrija in kvarnerskem otoku Ilovik so slovenske
znanstvenike postavili tudi med utemeljitelje modernih raziskav najdišč v Jadranskem morju. Kljub
obetavnim začetkom je nadaljnje dogajanje na področju podvodnega arheološkega raziskovanja, ki v
zadnjih desetletjih doživlja nesluten razmah v vseh svetovnih regijah, v Sloveniji zaznamovala serija
nepovezanih, a kljub vsemu zelo uspešnih pobud.
Potapljači cesarsko-kraljeve vojne mornarice na Vrhniki leta 1884

Struga Ljubljanice na Vrhniki, antičnem Navportu, je kot bogato arheološko najdišče znana že od
sedemdesetih let 19. stoletja. Večino najdb je pridobil Kranjski deželni muzej v Ljubljani, kjer so
vzbudile pozornost kustosa Dragotina Dežmana (sl. 1). 1 Sistematično bagranje rečnega dna spomladi
1884 kljub visokemu finančnemu vložku v primerjavi s preteklimi odkritji domačinov ni prineslo
pričakovanih rezultatov. V Dežmanu, ki je bil očitno dobro seznanjen s sodobno tehnologijo, se je
izoblikovala zamisel o pregledu rečnega dna s pomočjo potapljačev vojne mornarice, ki je do tedaj že
večkrat zagotovila logistično podporo različnim znanstvenim odpravam. Zamisel je uspešno izpeljal
že zgodaj jeseni istega leta.2
Podrobnejši potek raziskav je razviden iz korespondence med kustosom in poveljstvom arzenala
(Arsenalcommando) v Pulju ter II. skupino pomorskega oddelka vojnega ministrstva na Dunaju (II.
Geschäftsgruppe der Marinesektion des k. u. k. Kriegsministeriums), ki je bila odgovorna za tehnične
zadeve. Vojno ministrstvo je prošnji s 13. avgusta (sl. 2) ugodilo že po tednu dni, ko je poveljnik arzenala
v Pulju Manfroni dal na voljo dva potapljača z vso potrebno opremo. Mornar prvega razreda Davide
Giraldi in njegov pomočnik, mornar II. razreda Jože Bratonja, sta 17. septembra z vlakom prispela na
postajo v Borovnici, tedanjem Franzdorfu, kjer ju je pričakal muzejski preparator Ferdinand Schulz.
Mornarja sta bila opremljena z mehkim skafandrom in zračno tlačilko (sl. 3–4). Med opremo so sodili
še volneno perilo, potapljaški čevlji s svinčenimi podplati s težo 8–10 kg in vrvica za signalizacijo ali
celo potapljaški telefon. Pri delu v Ljubljanici ob Dolgih njivah (sl. 5) – reka na tem odseku oktobra ni
globlja od 6 m – je potapljač uporabljal še lopato in mrežasto vrečo za najdbe, ki so jo na površje dvigali
s pomočjo bagra. Ta je bil skupaj s tlačilko, ob kateri je bil vedno prisoten drugi član ekipe, nameščen
na ladjo, ki so jo sicer rabili za prevoz opeke med Vrhniko in Ljubljano. V poročilu, ki sta ga potapljača
napisala po opravljenih raziskavah, beremo, da so podvodna dela skupno trajala 44 ur in 15 minut,
kar pomeni, da sta vsak dan pod vodo prebila povprečno 4 ure in pol. Glede na dogovorjeno tarifo, ki
je znašala goldinar na potapljaško uro, in natančne specifikacije o obračunavanju skrajšanih potopov
lahko sklepamo, da so posamezna preiskovanja rečnega dna trajala okoli 15 minut. Najemnino za
1 Horvat 1990.
2 Gaspari 2001a; id. 2003; Gaspari, Sajić 2003.
potapljača in nadomestilo za siceršnjo obrabo opreme je določilo ministrstvo, muzej pa je poravnal tudi
stroške prevoza opreme, nastanitve in prehrane v skupnem znesku 156 goldinarjev in 91 krajcarjev.
Dežman je obema potapljačema za spretno in iznajdljivo opravljena dela izrekel priznanje v posebnem
spričevalu in izpostavil »izjemno uporabnost potapljaških raziskav v znanstvene namene« (sl. 6).
Pri presoji pomena akcije na Vrhniki ne smemo spregledati dejstva, da gre verjetno za prvi primer
uporabe klasičnega skafandra v raziskovalne, in ne komercialne namene, med kakršne sodi npr. dvi-
govanje leta 1782 potopljene ladje Royal George pri Portsmouthu v letih 1839–1842.3 Med zgodnejše
podvodne posege, usmerjene v pridobivanje arheoloških najdb, sodi preiskovanje Tibere v organizaciji
angleških antikvarjev, ki so leta 1775 sponzorirali odpravo grških potapljačev za dviganje zgodovinskih
artefaktov s pomočjo potapljaških zvonov. Kot prvo podvodno arheološko raziskavo z znanstveno-
raziskovalnimi nameni smemo označiti šele enodnevni poseg na kolišču Morges v švicarskem jezeru
Léman, ki ga je izpeljal bernski geolog Adolphe Morlot 22. maja 1854. Znana ilustracija te raziskave
prikazuje potapljača s preprosto kovinsko čelado, v katero mu po cevi dovajajo zrak s površine.
Dežmanovi raziskavi na Vrhniki je sledil pregled najdišča rimskih sarkofagov na morskem dnu pri
Vranjicu v Dalmaciji leta 1898. Pregled, v katerem lahko vidimo prvi poskus arheološkega razisko-
vanja podvodnih najdišč s pomočjo potapljačev na vzhodni obali Jadrana, so po naročilu ravnatelja
Arheološkega muzeja v Splitu opravili potapljači Governo Centrale Marittimo iz Trsta.4 Podobna akcija
se je odvila na zahodni istrski obali leta 1903, ko je častnik avstro-ogrske mornarice K. Kovačević,
»gnan od znanstvene radovednosti«, pri otočku Sv. Ivan na pučini organiziral potapljanje na mestu
domnevnih ostankov antične arhitekture, ki so
se pri poznejših raziskavah izkazali za naravno
geološko formacijo.5 Tehnična zahtevnost našte-
tih pregledov in raziskav je bila presežena šele z
dviganjem artefaktov z antičnih brodolomov pri
grškem otoku Antikythera leta 1900 in pri tunizij-
skem mestu Mahdia v letih 1907–1913 ter z razi-
skavami svetega majevskega vodnjaka (cenote) v
Chichén-Itzi na Jukatanu leta 1909.6
Omenimo še, da so verjetno prav Dežmanove
raziskave na Vrhniki spodbudile načrt za iskanje
legendarnega »utopljenega zvona« v Blejskem je-
zeru, ki ga je cerkovnik na Otoku, Janez Mandelc,
želel izpeljati z mornariškimi potapljači iz Pulja.
Dokumenti, ki bi nedvoumno potrjevali, da so 217
kron, zbranih s pozivom k darovanju sredstev z
2. septembra 1900, v resnici porabili za raziskavo,
niso znani.7
Sl. 1: Dragotin Dežman (1821–1889), široko izobražen naravo-

slovec, arheolog in kustos s ponemčenim imenom Karl De-
schmann, ki je bil kot državni poslanec v stikih z arzenalom
glavnega oporišča k.u.k. Kriegsmarine v Pulju že v sedemdese-
tih letih (Arhiv AO NMS, št. posnetka 22573)
Fig. 1: Dragotin Dežman (1821–1889) was a broadly educated
natural scientist, archaeologist and curator with a Germanized
name of Karl Deschmann. As member of the Austrian Parlia-
ment, he had contacts with the home port (Arsenal) of the Au-
stro-Hungarian Imperial and Royal Navy (k.u.k. Kriegsmarine)
at Pula as early as the 1870s (archives of the Archaeological
Department, National Museum of Slovenia, image no. 22573)
3 Marx 1990: 137.
4 Bulić 1899; Petrić 2006.
5 Koncani Uhač 2009: 229–230.
6 Marx 1990: 137–140; Delgado 1997.
7 Gaspari 2008d.
A. Gaspari / Zgodovinski pregled in perspektiva podvodnega arheološkega raziskovanja v Sloveniji 15
Sl. 2: V dopisu vojnemu ministrstvu z dne 13. avgusta 1884 je

Dežman predstavil svoj projekt in prosil za izkušenega pota-
pljača z opremo. Po usklajevanju med ministrstvom in bazo
avstro-ogrske mornarice v Pulju je dal kapitan korvete Mortiz
Manfroni von Montfort, takratni poveljnik See-Arsenals-Com-
mando, na voljo dva potapljača z vso potrebno opremo. Dopis
arzenala z dne 16. septembra 1884 (Arhiv NMS, 1884, št. 102)
Fig. 2: Dežman wrote to the Ministry for National Defence
on 13th August, 1884, presenting his project and asking for
an experienced diver with the necessary equipment. After
coordination between the Ministry and the home port of the
Austro-Hungarian Navy at Pula, corvette captain Moritz Man-
froni von Montfort, then commander of the naval base (See-
Arsenals-Commando), gave two divers with all the necessary
equipment at Dežman’s disposal. Letter of the See-Arsenal
dated 16th September, 1884 (archives of the National Museum
of Slovenia, 1884, no. 102)
Sl. 3: Potapljač k.u.k. Marine okoli leta 1900. Avstro-ogrska Sl. 4: Potapljač Žarko Sajič med ponazoritvenim potopom v
vojna mornarica je uporabljala eno od dveh nemških izvedb Ljubljanici. Čelada iz bakrene pločevine s štirimi okni sodi
potapljaške obleke, ki sta jo leta 1865 razvila inženir Benoit med t. i. regulatorske čelade zaprtega tipa, ki so omogočale
Rouquayrol in mornariški častnik Auguste Denayrouze. Naj- dovod zraka s površine ali pa iz posebnega cilindričnega
verjetneje je šlo za opremo konstruktorja Ludwiga von Bre- rezervoarja s pritrjenim regulatorjem na pločevinastem na-
mna iz leta 1870, kot dokazuje napis L. von Bremen & Co. Kiel hrbtniku. Takšna oprema je omogočala razmeroma varno
na sliki ročne tlačilke v priročniku za urjenje vojaških pota- potapljanje do globine 40 m, rekordni potop na globino 62 m
pljačev, izdanem v letih 1879, 1888 in 1895 (arhiv Ž. Sajiča) pa je bil izveden leta 1914 pri otočku Porer pri Pulju (foto: A.
Fig. 3: Diver of the Imperial and Royal Navy around 1900. Hodalič)
The Austro-Hungarian Navy used one of two German va- Fig. 4: Diver Žarko Sajič during a demonstration dive in the
riants of diving suits developed in 1865 by engineer Benoit Ljubljanica. The spun copper helmet with four view ports is
Rouquayrol and navy officer Auguste Denayrouze. The equi- a closed circuit type helmet with a regulator that supplied air
pment was most probably made by Ludwig von Bremen in either from the surface or from a special backpack cylindri-
1870, as suggested by the L. von Bremen & Co. Kiel inscription cal tank. This gear enabled fairly safe diving to the depths of
on the illustration of the hand-operated pump in the manual 40 metres, while the record-breaking dive of 62 metres was
for navy divers’ training published in 1879, 1888 and 1895 undertaken in 1914 off the coast of Porer, a small island near
(archive of Ž. Sajič) Pula (photo: A. Hodalič)
Sl. 5: Območje, ki sta ga med 17. in 28. septembrom 1884 preiskovala

potapljača, obsega rečno dno ob Dolgih njivah, okvirno med mostom
današnjega priključka na avtocesto in nekdanjo pivovarno (Domo-
znanska zbirka Cankarjeve knjižnice Vrhnika, Id7976138)
Fig. 5: Area surveyed by two navy divers between 17th and 28th Sep-
tember, 1884, covered the riverbed at Dolge njive, roughly from the
bridge of the modern motorway junction and the former brewery
(Local studies collection at the Cankar’s Library Vrhnika, Id7976138)
Sl. 6: Najdeni predmeti niso

v celoti upravičili ravnate-
ljevih pričakovanj. Schulzev
seznam našteva 33 najdb,
med katerimi najdemo pet
rimskih bronastih posod in
dve železni konici kopij –
pilumov. Poleg pridobivanja
novih razstavnih predmetov
je bil namen potapljaških
posegov tudi raziskava
ostankov rimskega pristani-
šča pri Dolgih njivah. Foto-
grafija prinaša tri zgodnje
najdbe bronastih korcev
iz Ljubljanice na Vrhniki
(NMS, inv. št. R 1879, R
1880, R 1867; foto: T. Lauko)
Fig. 6: The finds did not enti-
rely fulfil Dežman’s expecta-
tions. Schulz listed 33 finds,
among them also five Ro-
man bronze vessels and two
iron pilum heads. Besides
acquiring new exhibits, the
diving was aimed at inve-
stigating the remains of the
Roman port at Dolge njive.
The photo shows three early
finds of bronze dippers from
the Ljubljanica at Vrhnika
(National Museum of Slove-
nia, inv. no. R 1879, R 1880,
R 1867; photo: T. Lauko)
Začetki podmorskih raziskav ob severozahodni obali Istre:

Center za podvodna raziskovanja SRS in Mestni muzej Piran (1963–1975)
Zbiranje podatkov o rimskih arhitekturnih ostankih na priobalnem delu morskega dna ob sloven-
ski Istri sega v primeru pristanišča v Simonovem zalivu že v 16. stoletje, ko so pritegnili pozornost
izolskega kartografa Pietra Coppa (Del Sito dell'Istria, 1540), pozneje pa jih omenjajo tudi duhovniki
Ioanes Thamar (1581), Giacomo Filippo Tommasini (okoli 1650) in Paolo Naldini (1700).8 Meritve,
ki sta jih izvedla Giacomo Besenghi in Pietro Kandler v štiridesetih letih 19. stoletja, sta nadgradila
Attilio Degrassi 9 in Vinko Šribar.10 Antične strukture v Jernejevem zalivu se prvič pojavijo na načrtu
A. Viscontija iz leta 1756,11 oba pomola v osrednjem delu zaliva pa je odkril ljubiteljski starinoslovec
Manlio Peracca iz Milj leta 1939 (sl. 7).12
Pot k razvoju podvodne arheologije je odprla uveljavitev avtonomne potapljaške opreme z dihalnim
regulatorjem na zahtevo, ki sta ga iznašla mornariški častnik Jacques-Yves Cousteau in inženir Emile
Gagnan leta 1946. Na vzhodni obali Jadrana se je arheološka stroka v podmorske raziskave vključila šele
v začetku šestdesetih let, ko je bil dobršen del lažje dostopnih najdišč že izropan.13 Eno prvih strokovno
obravnavanih podvodnih najdišč na Jadranu leži pri Savudrijskem rtu, odkrila pa ga je ekipa Centra za
podvodna raziskovanja SRS iz Ljubljane (CPR) med zoogeografskim kartiranjem morskega dna junija
1963.14 CPR je nastal leta 1961 iz Društva za znanstveno raziskovanje morja in podvodno tehniko (sl. 8).15
Akcijo, ki jo je med 1. in 22. avgustom istega leta izvedla štirinajstčlanska mednarodna ekipa pod pa-
tronatom Arheološkega muzeja Istre iz Pulja, je financiral Sekretariat za raziskovalno delo in visoko
šolstvo SRS (sl. 9–11). Ob raziskavi na globinah med 16 in 24 m se je izkazalo, da odkrite najdbe pripadajo
dvema brodolomoma, ki sta se zgodila približno na istem mestu na vzhodni strani rta. Pri starejšem
gre za manjšo trgovsko ladjo s tovorom okoli 200–300 amfor, pretežno tipa Lamboglia 2 iz 1. stoletja
pr. n. št., pri drugem pa za bragoc oz. manjšo tovorno ladjo iz časa po sredini 18. stoletja.16
Raziskave v letih 1963/1964 so potekale pod strokovnim nadzorom Štefana Mlakarja in tehničnim vod-
stvom biologa Jožeta Štirna. Nosilca dokumentiranja najdišča, razdeljenega z vrvno mrežo kvadrantov
na skupni površini 20 x 21 m, sta bila inženir Marjan Urbas in fotograf Zvone Kralj, pri geodetski izmeri
pa je sodelovala ekipa Katastrskega urada Umag. Dvignjeni ostanki tovora so danes vključeni v stalno
razstavo o antičnem oljkarstvu in vinogradništvu Istre v puljskem amfiteatru.
Leta 1964 je ekipa CPR v sodelovanju z Zavodom za zaštitu spomenika kulture z Reke izvedla tudi
fotogrametrični posnetek amforišča ob otočku Ilovik pri Cresu.17
V leto 1963 sodi tudi začetek rekognosciranja rimskega pristaniškega kompleksa na morskem dnu v
Fizinah pri Portorožu (sl. 14–17), ki ga je izvedla ekipa potapljačev Mestnega muzeja Piran pod vodstvom
Elice Boltin–Tome. Ob urejanju plaže leto pozneje so opravili tudi sondiranja in geodetsko izmero
podvodnega najdišča.18 Jedro ekipe piranskih potapljačev iz Društva za podvodna raziskovanja in
športni ribolov (ustanovljenega leta 1963) sta tvorila muzejski preparator Mihael Huszar in Zvone Kralj.
Piranski potapljači so že pred tem opravili pregled domnevnega najdišča štirih celih zgodnjeantičnih
amfor, ki naj bi bile leta 1955 odkrite pri Punti (sl. 13).19
V letih 1964–1967 je ekipa muzeja, ki se je leta 1967 preimenoval v Pomorski muzej Sergej Mašera Piran,
opravila tudi začetne raziskave v Simonovem zalivu (sl. 18–19), Žusterni in Viližanu (sl. 20) ter pregledala ve-
čji del morskega dna ob obali slovenske Istre. Rezultati teh posegov in problematika podvodnega razisko-
vanja v Sloveniji so bili leta 1975 predstavljeni tudi na posvetovanju spomeniških služb nekdanje države
v Splitu.20 Takrat izražena potreba o tesnejšem povezovanju republiških zavodov za spomeniško varstvo
na področju reševanja organizacijskih, finančnih, tehničnih, strokovnih in kadrovskih vprašanj vzdolž
8 Karinja 1997: 177.

9 Degrassi 1957.
10 Šribar 1959; id. 1962; id. 1967.
11 Auriemma 2004: 12.
12 Peracca 1975–1976.
13 Vrsalović 1974: 190–203.
14 Bačić, Štirn 1963; Štirn 1963; Štirn, Vetrovec 1963.
15 Štirn 1991; Turk, Favai 1995.
16 Vrsalović 1979: 125–126; Uhač 2003; Koncani Uhač 2009:
231; glej prispevek M. Uhača v tej publikaciji.
17 Vrsalović 1979: 151–152; Štirn 1991.
18 Boltin-Tome 1975; ead. 1979: 49–51; ead. 1986: 6–7.
19 Ead. 1979: 48–49.
20 Ead. 1975.
obale skupne države je zaradi spleta okoliščin, med drugim tudi zaradi smrti enega glavnih pobudnikov
Dasena Vrsalovića in osebnih nesoglasij med ključnimi protagonisti, ostala v glavnem nerealizirana.21
Sl. 7: Skica pomolov v osre-

dnjem delu zaliva sv. Jerneja,
ki jo je v letih 1945–1950 na-
risal Carlo Vasari (arhiv M.
Župančiča)
Fig. 7: Drawing of the piers in
the central part of Bay of St
Bartholomew, made by Carlo
Vasari between 1945 and 1950
(archive of M. Zupančič)
Sl. 8: Eden najzgodnejših znanih antičnih brodolomov na

severnem Jadranu je bil odkrit leta 1963 severovzhodno od
Savudrijskega rta. Glede na komparativno analizo amfor, ki
pripadajo poznim oblikam grško-italskih amfor, tipu Lambo-
glia 2 in prehodnemu tipu, je do nesreče prišlo med letoma 140
in 80 pr. n. št. (foto: Z. Kralj; arhiv PM SM P)
Fig. 8: One of the earliest known shipwrecks from the Antiquity
in the northern Adriatic was found in 1963 north-east of Cape
Savudrija. The comparative analysis of the amphorae on board
the ship revealed them to belong to the late forms of the Gre-
co-Italic, Lamboglia 2 and transitional types, which date the
sinking between 140 and 80 BC (photo: Z. Kralj; archives of the Sl. 9: Savudrija. Podvodno delo v skupnem trajanju 280 ur je
Maritime Museum Sergej Mašera Piran) bilo opravljeno z opremo za avtonomno potapljanje tipov AGA
in Mistral (foto: Z. Kralj; arhiv PM SM P)
Fig. 9: Savudrija. The underwater work in the total duration of
280 hours was undertaken with the AGA and Mistral autono-
mous diving gear (photo: Z. Kralj; archives of the Maritime
Museum Sergej Mašera Piran)
21 Glej Cambi 2009: 134–135.

Sl. 10: Savudrija. Na krovu 16 metrov dolgega plovila Argo- Sl. 11: Savudrija. Reportaže o podvodnih raziskavah, ki so iz-
navt I, ki ga je leta 1963 Republiškemu centru za podvodna hajale v revijah Tovariš in Mladina, je pripravljala novinarka
raziskovanja za simbolično ceno odstopila Jugoslovanska in potapljačica Majda Štoviček–Štirn
vojna mornarica (foto: Z. Kralj; arhiv PM SM P) Fig. 11: Savudrija. Reportage on underwater investigation
Fig. 10: Savudrija. Onboard a 16 metres long Argonavt I vessel, published by the Tovariš and Mladina magazines and written
which the Yugoslav Navy handed over to the Republic Centre for by newswoman and diver Majda Štoviček–Štirn
Underwater Investigation in 1963 for a symbolic price (photo: Z.
Kralj; archives of the Maritime Museum Sergej Mašera Piran)
Sl. 12: Svinčena prečka antičnega
sidra z več žigi je brez najdiščnih
podatkov. V Mestni muzej Piran
jo je kmalu po njegovi ustanovitvi
prinesel zgodovinar Miroslav Pa-
hor, prvi direktor muzeja. Vzorec
lesa iz odprtine je bil leta 2007 radi-
okarbonsko datiran v čas 380–180
cal BC ob 95,4-odstotni verjetnosti
(koda vzorca LTL2419A). Najzgo-
dnejše tovrstne prečke so bile do-
slej dokumentirane na brodolomih
iz sredine 2. stoletja pr. n. št., v
uporabi pa so ostale vsaj do 2. sto-
letja n. št. (foto: D. Podgornik; arhiv
PM SM P)
Fig. 12: Lead anchor stock bearing
several stamps was without find
data. It was brought to the museum
in Piran by Miroslav Pahor, histori-
an and first director of the museum
soon after the museum had been
founded. The wood in the stock’s
hole was sampled in 2007 and gave
a radiocarbon date of 380–180 cal
BC at 95.4 % probability (sample
code LTL2419A). The earliest
stocks of this type have so far been
documented on shipwrecks dated
to the mid-2nd century BC and
remained in use at least to the 2nd
century AD (photo: D. Podgornik;
archives of the Maritime Museum
Sergej Mašera Piran)
Sl. 13: Amfora tipa Dressel 6A/Lamboglia 2, ki jo hrani

Pomorski muzej Sergej Mašera Piran (inv. št. 9), naj bi
izvirala iz domnevne skupne najdbe štirih celih amfor na
Piranski punti leta 1955, vendar gre verjetneje (skupaj s
prečko s prejšnje slike) za skupino posamičnih najdb z
različnih najdišč na vzhodni obali Jadrana (foto: C. Mli-
nar; arhiv PM SM P)
Fig. 13: A Dressel 6A/Lamboglia 2 type amphora, kept at
the Maritime Museum Sergej Mašera in Piran (inv. no. 9),
is supposed to have formed part of a group of four com-
plete amphorae found in 1955 at Punta in Piran. However,
it is more likely an individual find from an underwater
site along the eastern Adriatic coast, similarly to the an-
chor stock mentioned above (photo: C. Mlinar; archives
of the Maritime Museum Sergej Mašera Piran)
Sl. 14: Podmorsko najdišče v Fizinah leži zahodno od

nekdanjih skladišč soli na severni obali Portoroške drage.
Sidrišče velja za eno najbolj zatišnih na istrski obali. Ne-
daleč stran so bili med zaščitnimi raziskavami ZVNKD
Piran leta 1998 odkriti ostanki rimske arhitekture, an-
tične ruševinske plasti in najdbe pa so sporočene tudi s
pobočja nad podmorskim najdiščem (foto: J. Benjamin)
Fig. 14: The underwater site at Fizine lies west of the for-
mer salt warehouses on the northern coast of Portoroška
draga. It is one of the calmest anchorages along the coast
of Istria. Not far from there, the rescue investigation was
conducted in 1998 by the Institute for the Protection of
Natural and Cultural Heritage in Piran and revealed the
remains of Roman architecture, while a Roman debris
layer and finds have been reported also from the slope
above the underwater site (photo: J. Benjamin)
Sl. 15: Zvone Kralj med

raziskavami rimskega
pristanišča in ribogoj-
nice na morskem dnu
v Fizinah pri Portoro-
žu v letih 1963/1964,
do katerih je prišlo za-
radi urejanja spreha-
jališča med skladišči
soli in Bernardinom
(foto: M. Huszar; arhiv
PM SM P)
Fig. 15: Zvone Kralj
during the investi-
gation of the Roman
harbour and fish farm
on the sea floor at Fi-
zine near Portorož in
1963/1964, which was
brought about by the
arrangement of the
promenade between
the salt warehouses
and Bernardin (photo:
M. Huszar; archives of
the Maritime Museum
Sl. 16: Fizine. Načrt podmorskih struktur. Na jugovzhodnem vogalu ribogojnice so med raziskavami v letih 1963/1964 odkrili
pilote iz lesa murve, ki jih danes ni več zaslediti. Po mnenju E. Boltin–Tome so bili verjetno namenjeni privezu plovil, morda
pa jih lahko pojasnimo tudi kot utrditev tega dela nasipa (arhiv PM SM P)
Fig. 16: Fizine. Plan of underwater structures. The investigation in 1963 and 1964 revealed piles made of mulberry wood in the
south-eastern corner of the fish farm. According to Elica Boltin–Tome, the piles, today no longer traceable, served as moorings the
vessels. They can also be seen as reinforcement of this part of the wharf (archives of the Maritime Museum Sergej Mašera Piran)
Sl. 17: Z območja območja pristaniškega objekta v Fizinah med

skladišči soli in Bernardinom izvira skoraj v celoti ohranjena
poznorimska amfora vzhodnomediteranskega izvora, ki ima
na ramah vpraskan grafit v grški pisavi z netočnim zapisom
osebnega imena »Theodorou« (foto: I. Plesl; arhiv PM SM P)
Fig. 17: An almost completely preserved Late Roman amphora
was found in the area of the Roman harbour at Fizine be-
tween the salt warehouses and Bernardin. The amphora is
of eastern Mediterranean origin and has a graffito in Greek,
representing an imprecise spelling of the personal name of
»Theodorou«, scratched into the shoulder (photo: I. Plesl;
archives of the Maritime Museum Sergej Mašera Piran)
Sl. 18: Letalski posnetek širšega območja pristanišča rimske

vile v Simonovem zalivu iz zgodnjih šestdesetih let prinaša
stanje pred modernim urejanjem obalne črte. Posnetki iz
zraka so eno glavnih orodij tudi za prospekcije oz. odkrivanja
podmorskih najdišč plitvega priobalnega pasu. Kontrast med
antičnimi strukturami in okolico zagotavljajo rjave alge cisto-
zire in travniki kolenčaste cimodoceje, ki poraščajo kamnite
bloke oz. zamuljeno okolico (arhiv PM SM P)
Fig. 18: The aerial photo of the harbour area of the Roman
villa at Simonov zaliv, taken in sixties, illustrates the state
of the site prior to the modern arrangement of the coastli-
ne. Aerial photos represent one of the main tools also for
prospection or detection of underwater sites in the shallow
coastal waters. The contrast between the Roman structures
and their surroundings on the aerial photo is provided by
Cystoseira brown algae and meadows of Cymodocea nodosa
that cover the stone blocks and silted surroundings (archives
of the Maritime Museum Sergej Mašera Piran)
Sl. 19: Geodetske meritve valobrana rimskega pristanišča v Simonovem zalivu leta 1968 so potekale v okviru zaščitnih razi-
skav pred gradnjo hotelskega kompleksa Bernardin (foto: E. Boltin–Tome; arhiv PM SM P)
Fig. 19: The geodetic measurements of the jetty of the Roman harbour at Simonov zaliv were conducted in 1968 as part of the
rescue investigation in advance of the construction of Hotel Bernardin (photo: E. Boltin-Tome; archives of the Maritime Mu-
seum Sergej Mašera Piran)
Sl. 20: Potapljaška ekipa pi-

ranskega muzeja je v letih
1964–1967 opravila tudi
ogled rimskega pristanišča
v Viližanu pri Izoli. Prista-
nišče, ki ga prvi omenja A.
Degrassi, je na obali spre-
mljal tlakovan manipula-
tivni prostor, v bližini pa
so bili odkriti tudi ostanki
rimskega gospodarskega
kompleksa iz 2.–3. stoletja
(foto: P. Čerče, 1994; arhiv
PM SM P)
Fig. 20: The diving team of
the museum of Piran sur-
veyed the Roman harbour
at Viližan near Izola in
1964–1967. The harbour,
first mentioned by Attilio
Degrassi, had a paved ma-
nipulative area on shore,
while remains of 2nd – 3rd
century outbuildings were
found in the vicinity (pho-
to: P. Čerče, 1994; archives
of the Maritime Museum
Potapljaški skupini Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani in Narodnega muzeja (1979–1992)
Začetki modernega organiziranja podvodne arheološke dejavnosti v Sloveniji so povezani s popularizaci-
jo podvodnih aktivnosti ob koncu sedemdesetih let, pa tudi z intenziviranjem infrastrukturnih posegov v
morski akvatorij in nenadzorovanim odnašanjem predmetov iz Ljubljanice.22 O nastopu novega obdobja
govori predvsem dejstvo, da so raziskave od leta 1979 naprej potekale izključno pod vodstvom arheologov
z ustreznimi potapljaškimi kvalifikacijami. Zamišljeni koncept izobraževanja na dodiplomski ravni v
praksi ni zaživel, vendar so privlačen ambient, tehnična in psihofizična zahtevnost terenskega dela in
raznolikost raziskovalnih vprašanj k akcijam pritegovali vse več študentov arheologije. Glede na ome-
jenost razpoložljive opreme in potrebo po veččlanskih raziskovalnih ekipah s specialističnim znanjem
s področja navigacije in tehnične podpore podvodnemu delu je glavnina teh zadolžitev tradicionalno
slonela na potapljačih športnorekreativnih društev in profesionalcih ministrstva za notranje zadeve.
Prvi poseg tega obdobja na obali je bil pregled dotlej slabo znanih ostankov rimske arhitekture v Jer-
nejevem zalivu, ki so ga na pobudo Mateja Župančiča, arheologa iz Pokrajinskega muzeja v Kopru,
izpeljali arheologinja potapljačica Nuša Logar, sodelavka Narodnega muzeja iz Ljubljane, ter pota-
pljača Ugo Fonda in Jani Šušteršič iz Društva za podvodne dejavnosti Piran (DPD Piran). Maja 1979
so pregledali potopljena pomola v osrednjem delu zaliva,23 junija 1981 pa sta N. Logar in Boris Vuga
iz kluba Potapljači Luke Koper potrdila obstoj ribogojnice na njegovem zahodnem delu.24
Maja 1979 so bili opravljeni tudi prvi rekreativni potopi v Ljubljanico (sl. 25), ki je med lokalnimi pota-
pljači kmalu zaslovela kot izjemno bogato nahajališče tržno zanimivih in razmeroma lahko dosegljivih
predmetov (sl. 26), med katerimi so v naslednjih letih mnogi končali na avkcijah v Nemčiji. Rezultat
prvega odziva stroke je bil podvodni pregled struge Ljubljanice pri Podpeči, ki ga je maja 1980 izvedla
ekipa Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete (Timotej Knific, Boris Vičič, Janez Jocif), Narodnega
muzeja (N. Logar), Zavoda Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine (Davorin
Vuga) ter potapljačev Društva za podvodne dejavnosti Piran (U. Fonda) in Društva za raziskovanje
morja iz Ljubljane (Milan Harter, Borut Bučar), in sicer na pobudo arheologa D. Vuge, enega najbolj-
ših poznavalcev arheologije Ljubljanskega barja.25 V zgodnji fazi konstituiranja slovenske podvodne
arheologije je prišlo tudi do razvpite najdbe depoja keltskih novcev na obrežju v Kaminu pri Bevkah,
pri čemer so otroci del srebrnikov pometali v Ljubljanico. Jeseni 1981 je bila pod nadzorom Narodnega
muzeja in ZRSVNKD izvedena akcija reševanja, pri kateri sta sprva pomagala začetnika sodobnega
potapljanja v Ljubljanici M. Harter in J. Svete iz DRM, v nadaljevanju posega v naslednjem letu pa
pripadnika Zaščitne enote milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve (ZEM) Miro Potočnik in
Jože Vogrin.26 Zaradi zaslug pri reševanju kulturne dediščine so našteti štirje potapljači ob podeljevanju
Valvazorjevih nagrad leta 1982 dobili posebno priznanje Slovenskega muzejskega društva.
Februarja 1981 so se na skupščini Slovenskega arheološkega društva zainteresirani arheologi povezali
v Komisijo za podvodno arheologijo. Za predsednico komisije je bila izvoljena Elica Boltin–Tome, za
namestnika pa M. Župančič. Za arhiv in sedež komisije je bil izbran PM Piran. Komisija, ki je imela
predvsem organizacijski značaj, se je sestala trikrat, po letu 1983 pa je njeno delovanje zamrlo.27
Promotor arheoloških raziskav slovenskih celinskih voda je bil direktor Narodnega muzeja Peter
Petru (sl. 21). Petru, ki se je že leta 1955 udeležil simpozija o podvodni arheologiji v Cannesu 28 in je
vseskozi spremljal njen tehnološki in vsebinski razvoj, je pripravil načrt serije sistematičnih pregledov
slovenskih rek in jezer ter koncept razstave ob stoletnici raziskav na Vrhniki.29 Avgusta 1982 je bil
pod njegovim vodstvom opravljen pregled večjega dela priobalnega pasu Blejskega jezera. Glavnino
podvodnih posegov sta opravila M. Potočnik in Dušan Gorše iz ZEM, poleg N. Logar iz Narodnega
muzeja pa so sodelovali še potapljači Mitja Šmid in Franc Goltez iz Društva za podvodne dejavnosti
Bled (DPD Bled) ter Jaka Matičič, Niko Meško in Rajko Per iz DRM. K akciji so pritegnili tudi Borisa
Kuharja iz Slovenskega etnografskega muzeja (sl. 22–24).30
22 Boltin–Tome 1981.
23 Logar, Župančič 1981.
24 Logar, Župančič 1982; Župančič 1989.
25 Logar 1982; Vuga 1981a; id. 1981b; id. 1981c; id. 1983.
26 Logar 1984c: 37.
27 Ib.: 36–37.
28 Petru 1967.
29 Id. 1982.
30 Id. 1983; id. 1984; Logar 1984b; Gaspari 2008d: 15–18.
V poletnih in jesenskih mesecih let 1982–1984 je ekipa Narodnega muzeja pod vodstvom N. Logar opravila
serijo sistematičnih pregledov reke Ljubljanice pri Zalogu, Fužinah, Špici, Livadi, Črni vasi, Kaminu, Blatni
Brezovici in Vrhniki,31 pri katerih so sodelovali potapljači DRM M. Harter, J. Svete, N. Meško, J. Matičič in R.
Per, pripadniki ZEM D. Gorše, J. Kopir, G. Likar, M. Potočnik, Željko Savić, J. Šibanc in Janez Vogrin ter inž.
Franc Matko (Geodetski zavod Celje), ki je opravljal izmere profilov struge in lokacij najdb (sl. 27–30), občasno
pa še Vinko Šribar in Marjan Blažon (Narodni muzej). V okvir teh posegov sodijo tudi izkopavanja na obrežju
Ljubljanice pri izlivu Zrnice pod Blatno Brezovico avgusta 1985 (sl. 31), ki so potekala pod vodstvom N. Logar
ter ob sodelovanju V. Šribarja in študentov arheologije,32 in raziskave rimske lesene ploščadi ob Dolgih njivah
na Vrhniki oktobra istega leta v sodelovanju z LRZVNKD in potapljači ZEM (sl. 32–33).33 Projekte, ki so imeli
precejšnjo odmevnost tako v stroki34 kot v medijih,35 so finančno podpirale Kulturna skupnost SR Slovenije,
Ljubljanska kulturna skupnost ter raziskovalne skupnosti Moste, Center in Vrhnika. S smrtjo dr. Petruja
aprila 1983 so podvodne raziskave (Ljubljanice) izgubile konceptnega vodjo in podpornika, posledičnega
zatona pa niso omejili ne zavidljivi rezultati ne zagotovljena finančna sredstva.
Potapljaška skupina, ki jo je vodil T. Knific, se je v sodelovanju s PM Piran in Medobčinskim zavodom
za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran (MZVNKD) posvetila predvsem morskemu akvatoriju.36
Med letoma 1983 in 1990 so bili pod vodstvom T. Knifica in E. Boltin–Tome ter ob sodelovanju Polone
Bitenc, Barbare Ravnik–Toman, Jožeta Hanca, Cirila Mlinarja in M. Potočnika izvedeni pregledi in
sonarska snemanja potopljenih plovil in letal med Strunjanom in Piranskim zalivom (sl. 35–36), foto-
grafsko in video dokumentiranje ter izmera podmorskih objektov v Jernejevem zalivu (sl. 34), Viližanu,
Simonovem zalivu (sl. 37) in Fizinah (vključno s sondiranjem dna z vodno sesalko), pregled dna pri
Piranski punti ter preventivni posegi pred gradnjo marine v Izoli (sl. 38).37 Akcije so potekale v okviru
rednega programa PM Piran ter raziskovalnih nalog iz sklopov Geneza kulturne pokrajine in Kultura
narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete.
Člani skupine pod vodstvom T. Knifica so sodelovali pri rekognosciranju antičnega pristanišča v Sa-
vudriji in najdišča Plićina velika pri Poreču (sl. 39–40),38 kolega Smiljan Gluščević in Vladimir Kovačić
pa sta se udeležila pregledov v Simonovem zalivu in drugod. Leta 1988 je Kovačić skupaj s študentom
arheologije Andrejem Šemrovom za Pomorski muzej Piran izrisal do takrat nedokumentirane zidove
v notranjosti pristanišča in objekt na skrajnem zahodnem delu Simonovega zaliva.39
Konec osemdesetih let je T. Knific s sodelavci iz Narodnega muzeja obudil topografske preglede struge
Ljubljanice, ena akcija pa je bila leta 1989 izvedena tudi v Krki pri Kostanjevici.40 Pri prvih akcijah v
Ljubljanici pri Bevkah so sodelovali še P. Bitenc, J. Hanc in Miran Erič. V naslednjih letih je uslužbenec
numizmatičnega kabineta NMS A. Šemrov s sodelavci med izlivom Ljubije in Livado opravil več kot
100 potopov. Dokumentacija posameznega potopa v organizaciji NMS je obsegala vris pregledanega
območja na temeljni topografski načrt in seznam najdb z opisi.
Izbor izjemno obsežnega gradiva, ki ga je muzej pridobil z organiziranim rekognosciranjem, deloma
pa tudi od nepooblaščenih iskalcev med letoma 1987 in 1993, je bil objavljen leta 1997 v reviji Varstvo
spomenikov. Gradivo, ki je datirano v obdobja med prazgodovino in novim vekom, izhaja s pregledanih
območij pri Vrhniki, Verdu, izlivu Bistre, Bevkah, Kamniku pod Krimom, Podpeči, Lipah, Črni vasi,
Rakovi jelši in Livadi.41 Epidemijo samovoljnega dvigovanja najdb, s katero se je stroka srečevala
skozi osemdeseta in devetdeseta leta ter še v začetku novega tisočletja,42 pa so omejila šele poznejša
prizadevanja in ukrepi.43
31 Logar 1984a; Logar, Blažon 1986.

32 Logar 1986a.
33 Ead. 1986b; Horvat, Kocuvan, Logar 1986.
34 Djurić 1984.
35 Ravter 1982.
36 Knific 1993.
37 Boltin–Tome 1989: 8; Knific 1990a; id. 1990b; Karinja 1997: 180–181.
38 Kovačić 1990.
39 Karinja 1997: 181.
40 Knific 1990c.
41 Svoljšak et al. 1997.
42 Slabe 1984; Mikl–Curk 1985; Svoljšak et al. 1997; Kaufmann 2007.
43 Glej Pirkovič, Gaspari 2004.
Sl. 21: Med 16. in 27. avgustom 1982 je bilo na po-

budo dr. Petra Petruja opravljeno prvo arheološko
rekognosciranje priobalnega dela dna Blejskega
jezera. Ravnatelja Narodnega muzeja je k orga-
nizaciji posega napeljal tudi domnevni potencial
jezerskih najdišč iz staroslovanskega obdobja,
ki jim lahko poleg Mlinega danes prištejemo še
območje skalne plitvine pri vili Sokol pod Želeča-
mi (Arhiv NMS)
Fig. 21: The first archaeological reconnaissance of
the shores of Lake Bled was conducted between
16th and 27th August, 1982, on the incentive of Peter
Petru, then director of the National Museum of Slo-
venia. He was in part motivated by the supposed
potential of the Old Slavic sites at the lake, which
today include that near Mlino as well as the area of
rocky shallows near Vila Sokol below Želeče (ar-
chives of the National Museum of Slovenia)
Sl. 22: Ekipa potapljačev Zaščitne enote milice

na pomolu kopališča vile Bled med pripravami
na potop v okviru arheološkega rekognosciranja
Blejskega jezera avgusta 1982 (foto: F. Goltez;
arhiv N. Logar)
Fig. 22: The team of police unit divers on the pier
of the swimming area at Vila Bled is preparing for
the underwater archaeological reconnaissance
of Lake Bled in August, 1982 (photo: F. Goltez;
archive of N. Logar)
Sl. 23: Izbor keramičnih posod iz časa med 15.

in 20. stoletjem, najdenih med pregledi leta
1982. Blejsko jezero je sicer znano po števil-
nih najdbah orožja in vojaške opreme iz časa
avstro-ogrske monarhije, Kraljevine SHS in
druge svetovne vojne (foto: T. Lauko)
Fig. 23: Selection of ceramic vessels from the
time between the 15th and 20th century, which
were found during the 1982 surveys. Rather
than for pottery, however, Lake Bled is known
for the numerous finds of weapons and mili-
tary equipment from the times of the Austro-
Hungarian Empire, Kingdom of Serbs, Croats
and Slovenes as well as World War II (photo:
T. Lauko)
Sl. 24: Potapljač s keramično steklenico za džin

iz druge polovice 19. stoletja. Njivce pri vili
Bled. 1982 (arhiv M. Potočnika)
Fig. 24: Diver holding a ceramic gin bottle from
the second half of the 19th century. Njivce near
Vila Bled. 1982 (archive of M. Potočnik)
Sl. 25: Prvi moderni potopi oz. preiskovanja Ljubljanice v letih 1979–1981 so se osredotočili na arheološko izjemno zanimiv od-
sek med izlivom Bistre in Podpečjo. Po pripovedovanju Janeza Sveteta ni bilo mogoče npr. pri Podpeči naenkrat preplavati niti
50 m dolgega odseka struge, saj je potapljač že na tako kratki razdalji nabral več najdb, kot jih je lahko nosil (foto: A. Hodalič)
Fig. 25: The first modern dives from 1979–1981 were concentrated in the archaeologically very interesting section of the Lju-
bljanica riverbed between Podpeč and the mouth of the Bistra stream. According to Janez Svete, divers at Podpeč could not
cover a section longer than 50 metres in one dive, since this short distance sufficed to collect more finds than they could carry
(photo: A. Hodalič)
Sl. 26: V strugi Ljublja-

nice nasproti Pekovega
grabna v Kaminu je
bila v začetku osem-
desetih let odkrita
skupna najdba naj-
manj osmih bronastih
korcev. Med njimi je
evidentiran samo pri-
merek z labodjimi gla-
vicami in s premičnim
ročajem na zunanji
steni skodele, ki nosi
žig južnoitalskega moj-
stra M. Plinija Diogena
(foto: A. Hodalič)
Fig. 26: A group find of
at least eight bronze
saucepans was found
in the Ljubljanica
riverbed across from
the Pekov graben at
Kamin in the early
1980s. Of the eight
dippers, only the one
with swan heads and
moveable handle on
the bowl’s exterior was
documented, bearing
the stamp of M. Plini-
us Diogenes, a south
Italian master (photo:
A. Hodalič)
Sl. 27: Potapljači ekipe

Narodnega muzeja
na levem bregu Lju-
bljanice v Kaminu pri
Bevkah leta 1984, od
koder izvirata predvojni
zbirki predmetov, ki so
jih nabrali člani družin
Keršmanc in Lichten-
berg, pa tudi odkritje
depoja velikih keltskih
srebrnikov septembra
1981 (arhiv N. Logar)
Fig. 27: Divers of the
team from the National
Museum of Slovenia
on the left bank of the
Ljubljanica at Kamin
near Bevke in 1984.
The two pre-war cole-
ctions of finds, gath-
ered by the members
of the Keršmanc and
Lichtenberg families,
both originate from
this site as does the
hoard of large Celtic
silver coins recovered
in September, 1981
(archive of N. Logar)
Sl. 29: Bronasta čelada italsko-etruščanskega tipa, datirana v

konec 2./1. stoletje pr. n. št., sodi med najbolj znana odkritja
potapljaške skupine NMS. Tudi ta predmet je bil najden na
odseku med izlivoma Pekovega grabna in Zrnice, od koder
izvira več posamično odkritih kosov okvirno sočasnega orož-
ja, republikanskih bronastih posod, skupna najdba keltskih
in rimskih republikanskih novcev ter dva kipca votantov, ki
Sl. 28: Nuša Logar s poznolatenskim mečem v nožnici, ki je nedvoumno pričata o ritualnem ozadju kompleksa (foto: T.
bil najden leta 1984 med pregledom struge Ljubljanice nad Lauko)
Pekovim grabnom. V okviru iste akcije je bil 90 m stran od- Fig. 29: Bronze helmet of the Italic-Etruscan type from the end
krit tudi manjkajoči del meča, v bližini pa še čelada italsko- of the 2nd / 1st century BC is one of the best known finds of
etruščanskega tipa z naslednje slike (arhiv N. Logar) the National Museum of Slovenia diving team. The artefact
Fig. 28: Nuša Logar holding a Late La Tène sword in its scab- was found between the mouths of the Pekov graben and the
bard. It was found in 1984 during the survey of the Ljublja- Zrnica, where several individually found pieces of roughly
nica riverbed above the Pekov graben. The campaign also contemporary weapons, Republican bronze vessels, a group
recovered the missing fragment of the sword 90 metres away find of Celtic and Roman Republican coins as well as two
as well as an Italic-Etruscan type helmet, illustrated on the statuettes of votaries came to light. The latter speaks of the
next figure, in the vicinity (archive of N. Logar) ritual nature of the complex (photo: T. Lauko)
Sl. 30: Geodet-

sko snemanje
profilov rečne
struge na
lokacijah vseh
pomembnej-
ših najdb iz
rekognosciranj
v Kaminu je
opravljal ing.
F. Matko (ar-
hiv N. Logar)
Fig. 30: Sur-
veying of the
riverbed sec-
tions on the
locations of all
the important
finds from the
reconnaissan-
ce at Kamin
was done by
engineer F.
Matko (archi-
ve of N. Logar)
Sl. 31: Zaradi bogatih najdb vzdolž ledin Tri lesnice in Bržič v Kaminu so bila leta 1985 izvedena sondiranja desnega brega
Ljubljanice nasproti izliva Zrnice. Podobno kot na drugih delih struge so bile na spodnji rečni terasi pod obrežnim nasipom
dokumentirane le arheološko revne naplavinske plasti, ki odražajo zgodovino bolj ali manj recentnih migracij rečnega toka
(arhiv N. Logar)
Fig. 31: The rich finds recovered along the Tri lesnice and Bržič fallows at Kamin led to trial trenching on the right bank of the
Ljubljanica opposite the mouth of the Zrnica stream in 1985. Similarly as in other parts of the riverbed, only archeologically
poor alluvial layers reflecting the more or less recent river course migrations were documented on the lower river terrace
below the embankment (archive of N. Logar)
Sl. 32: Raziskave množice lesenih pilotov

pri vrhniških Dolgih njivah leta 1985 so
pokazale, da gre najverjetneje za ostanke
nakladalne ploščadi, in ne sledove desnega
opornika mostu, ki bi povezoval obzidano
zgodnjerimsko naselbino s cesto Akvileja–
Emona (arhiv Arheološkega oddelka NMS)
Fig. 32: The 1985 investigation of the large
group of wooden piles near Dolge njive at
Vrhnika showed that they most probably
represented the remains of the loading
platform of the harbour rather than the
remains of the right abutment of the brid-
ge connecting the fortified Early Roman
settlement to the Aquileia–Emona road
(archives of the Archaeological Depart-
ment, National Museum of Slovenia)
Sl. 33: V okolici pilotov je bila poleg mno-

žice strešne opeke in raznovrstnih pred-
metov iz časa med 1. in 4. stoletjem n. št.
odkrita tudi keramična čaša tipa ACO,
kakršne so značilne za začetek 1. stoletja
n. št. Čaša, prekrita s peščenimi napla-
vinami, je ležala na nekdanjem rečnem
dnu, v katerega so bili zabiti piloti. Dolgo
odlagana dendrokronološka analiza bo
nedvomno prispevala pomembne podatke
o kronologiji razvoja naselbine (arhiv
Arheološkega oddelka NMS, št. 25405)
Fig. 33: The surrounding area of the piles
revealed a multitude of roof tiles and va-
rious artefacts from the time between the
1st and 4th centuries AD, but also an ACO
beaker, such as were typically used in the
beginning of the 1st century AD. The bea-
ker was covered by sandy alluvium and
lay on the former river bottom, into which
piles had been driven. The piles are yet
to be subjected to dendrochronological
analysis, the results of which will certain-
ly shed important light on the chronology
of the settlement’s development (archives
of the Archaeological Department, Natio-
nal Museum of Slovenia, no. 22573)
Sl. 34: Z nastopom generacije

arheologov potapljačev ob
koncu sedemdesetih let je
prišlo tudi do obuditve zani-
manja za antične strukture v
Jernejevem zalivu. Pri prvem
celovitejšem dokumentiranju
podmorskih ostalin, ki ga je
izvedla potapljaška skupina
Oddelka za arheologijo Filo-
zofske fakultete v Ljubljani
med 29. septembrom in 4.
oktobrom 1983, je bila upo-
rabljena radialna merilna
tehnika (po Knific 1983)
Fig. 34: The arrival of a gene-
ration of archaeologists-di-
vers at the end of the 1970s
brought about a renewed in-
terest in Roman structures at
Jernejev zaliv. The first more
comprehensive documentati-
on of the underwater remains
there, undertaken by the
National Museum of Slovenia
diving team between 29th Sep-
tember and 4th October, 1983,
used the radial measurement
technique (after Knific 1983)
Sl. 35: Eden od treh motorjev italijanskega hidroplana CANT Z.506, ki leži na dnu Portoro-
škega zaliva med rtom Bernardin in Fizinami na globini 13 m (foto: V. Jakomin)
Fig. 35: Engine of an Italian triple-engine CANT Z.506 floatplane lying on the bottom of the
Bay of Portorož between Cape Bernardin and Fizine at a depth of 13 m (photo: V. Jakomin)
Sl. 36: Člana potapljaške ekipe Vladimir Kovačič in Miro Potočnik si ogledujeta zaboj streliva, dvignjen 24. 10. 1987 s potoplje-
ne vojaške ladje DTM. Zaboj je ekipa oddala v Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu, vendar so ga pozneje zaradi nevar-
nosti uničili strokovnjaki za neeksplodirana ubojna sredstva (foto: C. Mlinar)
Fig. 36: Ammunition chest, raised on 24th October, 1987, from the sunken DTM warship under observation by Vladimir Kova-
čić and Miro Potočnik, members of the diving team. The chest was subsequently given to the Maritime Museum Sergej Maše-
ra in Piran, after which it was destroyed by the unexploded ordnance disposal professionals (photo: C. Mlinar)
Sl. 37: V letih 1989–1991 je ekipa Narodnega muzeja dokumentirala rimsko pristanišče v Simonovem zalivu. Najdišče so sli-
kali iz zraka, pomol so posneli po delih in pozneje sestavili mozaično fotografijo ter fotografirali nakopičene kamnite bloke
valoloma (na sliki), ki je varoval plovila v pristanu (foto: C. Mlinar)
Fig. 37: The team of the National Museum of Slovenia documented the Roman harbour at Simonov zaliv between 1989 and 1991.
The site was photographed from the air, while the pier was photographed in parts later assembled into a mosaic photo. Also
photographed were the piled-up stone blocks of the jetty (see figure) that protected vessels in the harbour (photo: C. Mlinar)
Sl. 38: Pogovor potapljaške ekipe pred pregledom morskega dna med Izolo in Simonovim zalivom septembra 1989 (od leve):
Vladimir Kovačić, Timotej Knific, Polona Bitenc in Peter Čerče. Ekipa Narodnega muzeja iz Ljubljane je takrat z navezami po tri
potapljače v desetmetrskih pasovih pregledala 200 x 200 m velik akvatorij bodoče marine (foto: J. Hanc)
Fig. 38: The diving team of the National Museum from Ljubljana in discussion before surveying the sea floor between Izola and
Simonov zaliv in September, 1989 (from left to right): Vladimir Kovačić, Timotej Knific, Polona Bitenc and Peter Čerče. The
team surveyed a 200 x 200 m large area of the future marina in ten-meter stretches in groups of three divers (photo: J. Hanc)
Sl. 39: Slovenski potapljači so večkrat sodelovali pri podvodnih pregledih v Istri, ki jih je vodil Vladimir Kovačić iz
Zavičajnega muzeja Poreštine. Na Pličini Veliki pri Poreču so odkrili kup razbitih amfor, ostanek tovora z rimske ladje iz 3.
stoletja, ki je nasedla na tamkajšnjih čereh. Junija 1989 so najdišče dokumentirali in med črepinjami našli dva velika glinena
terilnika (foto: T. Knific).
Fig. 39: Slovene divers assisted in numerous underwater surveys in Istria, led by Vladimir Kovačić from the Regional Museum
of Poreč. At Pličina Velika near Poreč, for example, a pile of broken amphorae was discovered, representing the remains of a
3rd century Roman cargo ship that ran aground on a rocky reef. The site was documented in June, 1989, revealing two large
ceramic mortars among the shards (photo: T. Knific)
Sl. 40: V poreškem pristanišču je potapljaška ekipa junija 1989 našla veliko kamnito sidro. Pri njegovem dvigovanju in pre-
nosu v Zavičajni muzej Poreštine so (na sliki od desne proti levi) poleg Vladimirja Kovačića iz Poreča sodelovali tudi Miran
Erič, Polona Bitenc in Timotej Knific (foto: C. Mlinar)
Fig. 40: The diving team found a large stone anchor in the harbour of Poreč in June, 1989. The anchor was lifted by (from right
to left) Vladimir Kovačić from Poreč as well as Miran Erič, Polona Bitenc and Timotej Knific, and taken into the Regional
Museum of Poreč (photo: C. Mlinar)
Sl. 41: Policist Miro Potočnik je tudi po prekinitvi organiziranih raziskav Narodnega muzeja v Ljubljani nadaljeval s preiskovanjem
Ljubljanice v okviru potapljaških treningov svoje enote. Na posnetku z najdbo karolinške sulične osti (9. 7. 1988; foto: C. Mlinar)
Fig. 41: Police officer Miro Potočnik continued investigating the Ljubljanica in the framework of diving training of his unit even after the
National Museum had ceased organized research. He is photographed with a Carolingian spear head (9th July, 1988; photo: C. Mlinar)
Delovanje Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran in neformalne skupine za podvodno arheologijo
pod okriljem regionalnih zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine (1993–2002)
V začetku devetdesetih let je bila na Upravi RS za kulturno dediščino sprejeta odločitev, da je za
podvodne raziskave v notranjosti države pristojen Narodni muzej Slovenije, za arheologijo morja pa
Pomorski muzej Sergej Mašera iz Pirana. Kot matična ustanova je bil piranski muzej že v šestdesetih
opremljen z bazeni za desalinizacijo najdb, pozneje pa je pridobil še osnovno tehnično opremo za po-
tapljanje, sesalko in čoln. V okviru omenjenih načrtov naj bi muzej zaposlil tudi arheologa potapljača.
Pod vodstvom Snježane Karinja, ki je mesto kustosa arheologa prevzela leta 1991, je tako muzej leta
1994 izvajal zaščitna sondiranja tik zahodno od rimskega pomola v Simonovem zalivu.44 V manjšem
izkopnem polju na območju zajetja za vodni tobogan, tik pod bibavičnim pasom, je bilo s pomočjo
vodne sesalke raziskanih več izmenjujočih se plasti s kulturno vsebino in sterilnih morskih sedimentov,
ki so bili risarsko in fotografsko dokumentirani (sl. 42). V letih 1993–1994 je arheolog potapljač Peter
Čerče, sicer muzejski bibliotekar, v sodelovanju s podjetjem GGS, d. o. o. iz Izole, ki je omogočilo
uporabo elektronskega tahimetra, izvedel geodetsko izmero valobrana in dopolnil izris že obstoječih
načrtov rimskega pristanišča.
V letih 1995–1999 je muzej organiziral tudi več pregledov potopljenih objektov v Piranskem zalivu, pri
katerih so poleg S. Karinja in P. Čerčeta sodelovali še M. Erič, J. Hanc ter študentje arheologije Matic
Brenk, Aleš Ogorelec in Andrej Gaspari. Med urjenjem v iskalnih tehnikah je bila v okolici tovorne
ladje maone v sredini zaliva decembra 1993 odkrita skoraj popolnoma zasedimentirana, domnevno
cela poznorimska amfora. Med ekstremno oseko leta 1996 je ekipa PM Piran opravila tudi poskusno
fotogrametrično snemanje pristaniškega objekta v Viližanu pri Izoli (sl. 43).
Leta 1992 so se M. Brenk, A. Gaspari, A. Ogorelec in M. Erič povezali v neformalno interesno skupino
za podvodno arheologijo. Terensko delo, ki so ga pod okriljem regionalnih zavodov za varstvo narav-
ne in kulturne dediščine (ZVNKD) opravljali člani skupine, je obsegalo nadzor čistilne akcije v strugi
Krupe med izvirom in gradom 5. 4. 1997 ter preglede Save v okolici rimske naselbine in svetišča pri
Podkraju med 2. in 6. 10. 1995, okljuka Lahinje na območju prazgodovinske naselbine in srednjeve-
škega gradu pri Pustem Gradcu leta 1995 (sl. 44), območja prehoda čez Krko pri Vel. Malencah marca
1996 (sl. 45) in območja pojavljanja keltskih srebrnikov v Savinji pri Bregu v Celju v več kampanjah v
letih 1996–1998 (sl. 46–47).45
M. Erič in P. Čerče sta se na povabilo avstrijskega kolega Otta Cichockega udeležila raziskav kolišča na
Hodiškem jezeru (Keutchacher See), ki so v letih 1993–1994 potekale v organizaciji Naturhistorisches
museum Wien. Imenovana sta se skupaj z A. Ogorelcem in A. Gasparijem avgusta 1993 v Nynashamnu
na Švedskem udeležila začetnega tečaja podvodne arheologije po shemi britanske Nautical Archaeo-
logical Society (sl. 48).
V letih 1996–1998 so člani skupine sodelovali pri raziskavah in dendrokronološkem vzorčenju pilotov
kolišč Spodnje mostišče 1 in 2 ter Parte v strugi Iščice na Ljubljanskem barju (sl. 49–50); raziskave so
potekale pod vodstvom Antona Veluščka z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.46 V letu 1997 je bilo pod
okriljem ZVNKD Maribor izvedeno izjemno zahtevno dokumentiranje in dendrokronološko vzorčenje
poznosrednjeveškega in novoveškega mostu čez Dravo na Ptuju, ki ju je vodil M. Erič, nadzorovala pa
Marija Lubšina-Tušek (sl. 51–52).47 Delo neformalne skupine se je nadaljevalo v okviru projekta Ljublja-
nica in Ljubljana – arheološki podatki o plovni poti in naselbini ob reki, ki ga je vodil T. Knific iz NMS,
financirala pa Mestna občina Ljubljana. Skupina, v kateri so poleg omenjenih članov sodelovali tudi
študenti arheologije Ivan Marija Hrovatin, Jure Krajšek, Sašo Poglajen, Benjamin Štular, Rafko Urankar,
potapljači društva Tornado iz Ljubljane Gašper in Anže Košir, Gregor Novak, Jernej Valenčič, Aleš
Vidic, Matej Vidrih in fotograf Jože Hanc, je med decembrom 1998 in junijem 1999 izvedla več kampanj
rekognosciranja reke Ljubljanice, v okviru katerih je bilo v 34 enodnevnih akcijah opravljenih skupno
116 potopov na območju Bevk in Blatne Brezovice ter na območju Livade, Rakove jelše, Karolinskega
dvora in Volarja (sl. 53–57). Namen in cilji prvega dela projekta so bili prostorsko dokumentiranje in
analiza morfoloških posebnosti struge, raziskovanje odnosov med znanimi arheološkimi podatki in
geomorfološkimi dejavniki, določitev arheološko zanimivih območij in izdelava smernic za nadaljnje
raziskovalne posege. V letu 1999 je tako skupina po naročilu dr. Bojana Djurića z OA FF UL in ob
44 Karinja 1997: 181–182; Karinja, Čerče 2008.

45 Gaspari 2001b; Gaspari, Krempuš 2001; Gaspari et al. 2001.
46 Čufar, Levanič, Velušček 1998; Velušček 2000.
47 Lubšina–Tušek 1998.
podpori NMS evidentirala sledove transportov kamnitih blokov v strugi med železniškim mostom pri
Preserju in Lipami (sl. 60). Med septembrom 1999 in novembrom 2002 je v okviru projekta Podvodno
dokumentiranje lesenih plovil v strugi Ljubljanice, ki ga je financirala MOL, skupina pod okriljem OA
FF UL izvedla geodetsko izmero lokacij, risarsko in fotografsko dokumentiranje ter vzorčenje šestih
čolnov deblakov iz časa med rimskim obdobjem in poznim srednjim vekom (sl. 58–59).48
V letih 1995 in 1996 sta bila opravljena tudi potopa v mističnem izviru Kolpe pri Osilnici, katerih namen
je bila ugotovitev morebitne povezave sifonskih brezen s skoraj popolnoma zasedimentirano Hadučko
pećino (sl. 61), ki pa verjetno ni istovetna z ozkim jamskim rovom, vrisanim na južnem obrežju izvirnega
jezera. V Hajdučki pećini naj bi bila namreč po dovolj verodostojnih pričevanjih rudarskega inženirja
s konca 19. stoletja odkrita paleolitska stenska upodobitev mamuta,49 potope pa je navdahnilo odkritje
potopljenega vhoda v jamo Cosquer z mlajšepaleolitskimi poslikavami živali na južnofrancoski obali
blizu Marseilla leta 1985. Na tem mestu velja omeniti tudi posamezna arheološka odkritja v nekdaj
suhih speleoloških objektih, do katerih je privedel razmah jamskega potapljanja v devetdesetih letih.
Mednje sodi novoveški lonec v Izviru pod Farovžem v Vipavi, ki ga je leta 1992 videodokumentirala
ekipa francoskih potapljačev. 50
Sl. 42: Pri izkopavanjih sonde zahodno

od rimskega pomola v Simonovem za-
livu med 20. aprilom in 13. majem 1994
je bila na globini okoli 1 m ugotovljena
plast sivega peska s številnimi ostanki
školjk in polžev ter arheoloških najdb
iz 1. stoletja n. št. Podpovršje notranje-
ga bazena pristanišča doslej še ni bilo
raziskovano, vsekakor pa si je mogoče
po analogiji z drugimi antičnimi privezi
in sidrišči obetati kronološko izpove-
dno stratifikacijo (foto: M. Erič)
Fig. 42: A trial trench was excavated
west of the Roman pier at Simonov
zaliv between 20th April and 13th May,
1994, and revealed, at the depth of
roughly a metre, a layer of gray sand
with numerous remains of shells and
snails, but also archaeological finds
from the 1st century AD. The sub-bottom
of the harbour’s inner basin has not
yet been investigated, however, ana-
logies with other Roman moorings
and anchorages imply chronologically
revealing stratification (photo: M. Erič)
48 Gaspari, Erič 2000.

49 Josipovič 1987; Gaspari 1999.
50 Bavdek, Mihevc 1995.
Sl. 43: Fotografsko dokumentiranje zahodnega valobrana pristanišča v Viližanu pri Izoli z A-stativom je bilo zasnovano kot
dopolnitev obstoječe geodetske izmere blokov, ki sta jo v okviru zaščitnih ukrepov pred gradnjo obalne ceste Koper–Izola je-
seni 1976 izvedla ing. arh. Tone Kump in geometer Štefko Kokole. Načrte za celovito snemanje pristanišča v času ekstremnih
osek, so večkrat izničile neugodne vremenske razmere, kot npr. jugo, ki žene vodo v obalne plitvine (foto: A. Gaspari)
Fig. 43: Photodocumentation, with a tripod mounted camera, of the west pier of the harbour at Viližan near Izola supplemented
the geodetic measurements of individual blocks, taken in the autumn of 1976 by architect Tone Kump and surveyor Štefko
Kokole as part of the rescue measures in advance of the construction of the coastal road between Koper and Izola. A complete
recording of the harbour planned during the windows of extremely low tide was prevented several times by bad weather con-
ditions such as jugo blowing water into the coastal shallows (photo: A. Gaspari)
Sl. 44: Intenzivni pregled struge Lahinje v Okljuku pri Pustem Gradcu je bil organiziran s strani ZVNKD Novo mesto z name-
nom ocene poškodb najdišča, ki jih je leta 1994 povzročil potapljač z nepooblaščenim preiskovanjem in dviganjem najdb.
Pod vodstvom dr. Phila Masona je bila po zamejitvi zbiralnih območij izvedena ocena potenciala najdišča, ki ga označujejo
odlomki prazgodovinske, poznosrednjeveške in novoveške keramike ter gradivo iz druge svetovne vojne, vključno z rezervo-
arjem ameriškega bombnika (foto: A. Gaspari)
Fig. 44: Intensive survey of the Lahinja riverbed at Okljuk near Pusti Gradec was organised by the Institute for the Protection of
Natural and Cultural Heritage from Novo mesto with the aim of assessing the damage done in 1994 by a diver who investigated
there without authorization and who removed finds. Headed by Phil Mason, the survey included the definition of collection
units and assessment of the site marked by fragments of prehistoric, Late Middle and Modern Age pottery as well as material
from World War II including a fuel tank of an American bomber (photo: A. Gaspari)
Sl. 46: Prva kampanja raziskav Savinje v Celju je potekala med 10. in 12. marcem 1997
pod vodstvom Alenke Vogrin, po nenadni smrti te cenjene in priljubljene konservatorke
celjske spomeniške službe pa so bile raziskave ponovljene še 22. decembra 1998 in 26.
januarja 1999. Iz okoli 200 m dolgega odseka Savinje pri celjskem Bregu izvira več tisoč
arheoloških najdb, ki so se začele pojavljati po regulaciji desnega dela struge v drugi
polovici petdesetih let prejšnjega stoletja (foto: R. Krempuš)
Fig. 46: The first campaign of investigation in the Savinja at Celje took place between 10th
and 12th March, 1997, led by Alenka Vogrin, esteemed conservator of the heritage protecti-
on service in Celje. After her sudden death, the investigation was conducted again on 22nd
December, 1998, and 26th January, 1999. Since the regulation of the right part of the river-
bed in the second half of the 1950s, the approximately 200 m long section of the Savinja at
Breg in Celje has revealed several thousand archaeological finds (photo: R. Krempuš)
Sl. 45: Med enodnevno akcijo

rekognosciranja območja starega
prehoda čez reko Krko pri Velikih
Malencah, ki je potekala marca
1996 pod vodstvom mag. Uroša
Bavca, je bila tik pod jezom v
levem kraku struge pri Krški vasi
nenadejano odkrita keltska sulič-
na ost (foto: R. Koražin)
Fig. 45: The one-day reconnais- Sl. 47: Namen preiskovanja skalnih kotlic v strugi Savinje je bila predvsem ugotovitev
sance in the area of the old river zgornje meje pojavljanja keltskih srebrnikov, ki so s tega najdišča znani z nekaj tisoč
crossing of the Krka at Velike primerki. Med raziskavami je članom skupine uspelo najti 15 srebrnikov, precej pri-
Malence was conducted in Mar- merkov z natančnimi najdiščnimi podatki pa je Pokrajinski muzej Celje pridobil tudi od
ch, 1996, under the direction of ljubiteljskega iskalca Silva Bokala (foto: R. Krempuš)
Uroš Bavec, and brought to light Fig. 47: The investigation of potholes in riverbed of the Savinja was mostly aimed at esta-
an unexpected find of a Celtic blishing the upper limit of the appearance of Celtic silver coins, of which the site yielded
spear-head just below the dam on several thousand. Members of the investigation team found 15 silver coins, while nu-
the left river branch at Krška vas merous coins with precise find data were acquired by the Regional Museum Celje from
(photo: R. Koražin) amateur seeker Silvo Bokal (photo: R. Krempuš)
Sl. 48: Praktični del tridnevnega tečaja metod podvodne arhe- Sl. 49: V januarju in februarju 1996 je pod vodstvom mag. An-
ologije v organizaciji NAS avgusta 1993 je potekal na razbitini tona Veluščka potekalo dokumentiranje in dendrokronološko
ladje iz 19. stoletja, potopljene ob otočku arhipelaga pri Nyna- vzorčenje pilotov poznoeneolitskega kolišča Spodnje mostišče
shamnu južno od Stockholma. Urjenje je obsegalo medseboj- 1 v strugi Iščice. Z ročno žago je bilo odvzetih 668 georeferen-
ne meritve večjega števila oslonilnih točk, na podlagi katerih ciranih vzorcev pilotov, ki so bili na bregu popisani in skraj-
so bila v zgodnji verziji programa Site surveyor izdelana šani na primerno dolžino ter preneseni v nadaljnjo obdelavo
merilna izhodišča za fotografsko ali risarsko dokumentiranje v laboratorij Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete v
razbitine (foto: A. Gaspari) Ljubljani (foto: M. Erič)
Fig. 48: The practical part of the three-day training in under- Fig. 49: Documentation and dendrochronological sampling
water archaeological methods organized by the Nautical of piles from the Late Eneolithic Spodnje mostišče 1 pile-
Archaeological Society in August, 1993, took place at a wreck dwelling site in the bed of the Iščica stream was conducted
of a 19th century ship sunken near a small island of the archi- in January and February, 1996, led by Anton Velušček. There
pelago near Nynashamn south of Stockholm. Training in- were 668 georeferenced pile samples taken with the aid of a
volved taking a large number of reference points to form the handsaw, which were documented once on the bank, shorte-
measurement basis for photodocumentation or drawing of ned to the appropriate length and transferred to the lab at the
the wreck in the early version of the Site Surveyor computer Department of Wood Technology of the Biotechnical Faculty
programme (photo: A. Gaspari) in Ljubljana for analysis (photo: M. Erič)
Sl. 50: Leta 1998 so člani skupine sodelovali tudi

pri raziskavah kolišča v strugi Iščice pri Partih
na Ljubljanskem barju. Iz skupno 1237 odvzetih
vzorcev, ki so bili predhodno izmerjeni z ele-
ktronskim tahimetrom, so bili rekonstruirani
tlorisi 9 objektov iz prve polovice 4. tisočletja pr.
n. št. Delo v Iščici je potekalo pri temperaturah
med –10° C in –3 °C ter ob občasnem sneženju
(foto: M. Erič)
Fig. 50: Members of the Group for Underwater
Archaeology took part in the investigation of the
pile-dwelling site in the bed of the Iščica stream
at Parte on the Ljubljansko barje, which was
conducted in 1998. The 1237 samples, recorded
using an electronic tachymeter prior to extrac-
tion, enabled the reconstruction in plan of nine
buildings from the first half of the 4th millenni-
um BC. The work in the Iščica was conducted at
temperatures between -10° and -3°C as well as
occasional snowfall (photo: M. Erič)
Sl. 51: Skupina je med 25. februarjem in 4. mar-

cem 1997 izvedla zaščitno arheološko raziska-
vo struge Drave na območju novega mostu za
pešce na Ptuju. Podvodno delo v okoli 150 m
široki in do 6,2 m globoki strugi je obsegalo
dokumentiranje pilotov stebrov oz. oporni-
kov zgodnjenovoveškega mostu in manjšega
števila pilotov njegovih poznosrednjeveških
predhodnikov ter odvzem vzorcev za dendro-
kronološko analizo (foto: A. Gaspari)
Fig. 51: The Group for Underwater Archa-
eology conducted a rescue archaeological
investigation of the Drava bed in the area of
the new pedestrian bridge at Ptuj between 25th
February and 4th March, 1997. The underwa-
ter investigation in a roughly 150 m wide and
6.2 m deep riverbed documented the support
column piles of the Early Modern Age bridge
and a small number of piles of the bridge’s
Late Middle Age predecessors. It also inclu-
ded pile sampling for a dendrochronological
analysis (photo: A. Gaspari)
Sl. 52: Raziskave Drave na Ptuju so potekale

v slabi vidljivosti in zelo močnem toku, ki je
narekoval uporabo varnostne vrvi, s katero
je bil potapljač pripet na matično vrv, napeto
prečno na strugo. Težavnost posega je pove-
čevalo nevarno delo s hidravlično žago, s ka-
terim je povezano tudi anekdotično odkritje.
Pri žaganju enega od pilotov prvega stebra
se je iz razpoke v lesu nenadoma sprostila
skupina srebrnikov, vendar je zaradi nerodne
verižne rokavice potapljaču uspelo zadržati le
en srebrnik (foto: M. Erič)
Fig. 52: Investigations in the Drava at Ptuj were
marked by poor visibility and very strong wa-
ter currents that necessitated the use of a safe-
ty rope, with which a diver was attached to the
static rope strung perpendicular to the current.
The intervention became more difficult and
even dangerous with the use of a hydraulic
chainsaw. However, it also led to an unexpec-
ted discovery. While sawing one of the piles, a
group of silver coins suddenly fell from a crack
in the wood. Unfortunately, the diver, hinde-
red by the clumsy mesh glove, could only hold
on to one of them (photo: M. Erič)
Sl. 53: Anže in Gašper Košir ter Miran Erič

med prevozom na lokacijo srednjeveškega
deblaka iz druge polovice 12. ali 13. stoletja v
strugi Pri Jurju jeseni 2001. Rabljen gumijast
čoln vojaškega porekla z rigidnim dnom, pri-
lagojen za delo na rekah, je SPA pridobila leta
2000. Čoln je služil svojemu namenu do leta
2006, ko ga je iz maščevanja potopil eden od
»črnih« potapljačev, ki se ni mogel sprijazniti
z novim varstvenim režimom oz. omejitvijo
potapljanja v Ljubljanici (foto: A. Gaspari)
Fig. 53: Gašper Košir, Anže Košir and Miran
Erič driving to the site of a medieval logboat
from the second half of the 12th or from the 13th
century, found in the Ljubljanica riverbed at
Pri Jurju in the autumn of 2001. For its work,
the Group for Underwater Archaeology acqui-
red in 2000 a rubber boat previously in mili-
tary service, with a rigid floor and specially
adapted for work on rivers. The boat served its
purpose until 2006, when it was deliberately
sunk by an unauthorised diver unwilling to
accept the new protection regime and diving
limitations in the river (photo: A. Gaspari)
Sl. 54: Shema rekognosciranj

struge Ljubljanice v izvedbi
ekipe Narodnega muzeja
Slovenije (1990–1998) in
Skupine za podvodno arhe-
ologijo (1998–2003). Večina
zgodnjih raziskav Ljubljanice
je potekala po linijski tehniki
pregledovanja struge v smeri
proti toku. Širina vzdolžnega
pasu, ki ga je pregledal posa-
mezen potapljač, je – odvisno
od širine in zaraščenosti
dna – znašala od 2 do 5 m.
Omejen znanstveni domet
takšnega rekognosciranja
je bil odpravljen po vpeljavi
tehnike intenzivnega pregleda
po sistemu popolne kolekcije
predmetov v kvadratnih zbi-
ralnih enotah, ki je omogočil
kabinetno vrednotenje dis-
tribucij in postdepozicijske
dinamike (foto: A. Hodalič;
izvedba: M. Erič)
Fig. 54: Outline of reconnais-
sance in the riverbed of the
Ljubljanica by the team from
the National Museum of Slo-
venia (1990–1998) and by the
Group for Underwater Archa-
eology (1998–2003). Most of
the early investigation in the
Ljubljanica was conducted
in jackstay survey technique
against the water current. The
width of a area surveyed by a
single diver depended on the
width and vegetation on the
river bottom and varied from
2 to 5 metres. The limited sci-
entific scope of such a recon-
naissance was corrected with
the introduction of the inten-
sive survey technique accor-
ding to the system of total
collection of finds in square
units that enabled desk-base
evaluation of find distribution
and post-depositional dynami-
cs (photo: A. Hodalič; figure
prepared by: M. Erič)
Sl. 55: Priprave na potop v Ljubljanico v Kaminu januarja 1998. Temperatura vode
znaša pozimi okoli 3 stopinje Celzija, zato za najbolj neprijeten del potapljanja ve-
lja preoblačenje pred potopom in po njem. Prednosti dela pozimi pa sta zelo dobra
vidljivost in trda podlaga, ki omogoča udoben dostop z avtom (foto: A. Gaspari)
Fig. 55: Preparations for diving in the Ljubljanica at Kamin in January, 1998. The wa-
ter temperature in winter is around 3 degrees Celsius, which makes getting in and
out of a suit the most unpleasant part of diving. However, winter has its advantages,
namely good visibility in water and hard surface on land that provides good access
by car (photo: A. Gaspari)
Sl. 56: Bronasta trakasta fibula z diskom v strugi pri ledini Dolenje senožeti, odkrita
med pregledom širšega območja novogradnje mostu v Podpeči 15. oktobra 2005.
Namen pregleda je bil ponovno odkritje čolna deblaka, najdenega 10. februarja 1998
(foto: A. Gaspari)
Fig. 56: Bronze fibula with a ribbon-shaped bow and a disc was found in the Ljublja-
nica riverbed at the Dolenje senožeti fallow while surveying the wider area of the
bridge construction at Podpeč on 15th October, 2005. The survey was aimed at loca-
ting the logboat that had been found on 10th February, 1998 (photo: A. Gaspari)
Sl. 58: Dokumentiranje čolna deblaka v strugi Ljubljanice na Vrhniki med 6. in 21.
julijem 2001. Radiokarbonska analiza je prvotno čez 11 m dolg in 1,1 m širok de-
blak, ki je prelomljen na dva dela, postavila v čas med letoma 50 pr. n. št. in 80 n. št.
pri 68,7-odstotni verjetnosti (koda vzorca: Z-3294; foto: A. Gaspari)
Fig. 58: Documenting a logboat in the Ljubljanica riverbed at Vrhnika between 6th
and 21st July, 2001. The originally over 11 m long and 1.1 m wide logboat, broken in
two, dates between 50 BC and AD 80 at 68.7% probability (radiocarbon dating sam-
ple code: Z-3294; photo: A. Gaspari)
Sl. 57: Izbor najdb iz Ljubljanice, od- Sl. 59: Hrastov deblak pri izlivu Šivčevega grabna (SI-59), radiokarbonsko datiran v
kritih med pregledi struge v Kaminu 15./16. stoletje, ima iztesano predelno steno (foto: A. Gaspari)
in pri Rakovi jelši v letih 1998–1999 (v Fig. 59: The oak logboat found at the mouth of Šivčev graben (SI-59), with a partition
hrambi Narodnega muzeja Slovenije; hewn out of the trunk, is dated with the radiocarbon method into the 15th/16th cen-
foto: T. Lauko) tury (photo: A. Gaspari)
Fig. 57: Select finds from the Ljubljani-
ca, found during riverbed surveys at
Kamin and near Rakova jelša in 1998
and 1999 (kept at the National Muse-
um of Slovenia; photo: T. Lauko)
Sl. 60: Med zaščitno raziskavo obmo-

čja čistilne naprave pri ledini Široka
pri Podpeči med 11. in 14. majem
2007 je bila dokumentirana večja
skupina kamnitih blokov, ki skupaj
z nekaj sto metrov navzgor ohranje-
no razbitino deblaka iz 16./17. stole-
tja (SI-18) dokazuje nevarnost ostrih
zavojev za transport težkih tovorov
iz podpeškega kamnoloma tudi v
mlajših obdobjih (izvedba: M. Erič)
Fig. 60: The rescue investigation in
the area of the wastewater treatment
plant near the Široka fallow near
Podpeč was conducted between
11th and 14th May, 2007. During
the investigation a large group of
stone blocks was documented, whi-
ch together with the wreck of the
above-mentioned logboat speaks
of the sharp and dangerous bends
that transport of heavy loads from
the Podpeč quarry had to overcome
even in the modern period (figure
by: M. Erič)
Sl. 61: Načrt izvira Kolpe, ki ga je po obiskih območja leta 1938 izdelal geograf in jamar Alfred Šerko. Odsotnost prehodne
povezave spektakularnih navpičnih brezen s Hajdučko pećino, v kateri naj bi rudarski inženir Jurij Šimeček leta 1889 našel
stensko upodobitev velike živali z okli, podobne mamutu, so potrdile tudi raziskave hrvaških in italijanskih jamskih pota-
pljačev leta 2008, med katerimi je Luigi Casati v zahodnem rovu dosegel globino 154 m (arhiv Društva za raziskovanje jam
Ljubljana, inv. št. 557)
Fig. 61: Plan of the Kolpa source drawn by Alfred Šerko, geographer and caver, after his visits to the area in 1938. The absence
of a connection between the spectacular vertical abysses with the cave of Hajdučka pećina, in which mining engineer Jurij
Šimeček supposedly found a wall painting of a large, mammoth-like animal with tusks in 1889, has been confirmed by the
investigations of Croatian and Italian cave divers in 2008, when Luigi Casati reached the depth of 154 metres in the west
passage (archives of the Speleological Society of Ljubljana, inv. no. 557)
Skupina za podvodno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije

in delovanje drugih iniciativ (2003–2009)
Na pobudo omenjene interesne skupine je bila 25. novembra 2002 pri Zavodu za varstvo kulturne
dediščine Slovenije ustanovljena delovna Skupina za podvodno arheologijo (SPA), v katero so bili
imenovani P. Čerče, M. Erič, A. Gaspari, S. Karinja in T. Knific. V začetku leta 2005 je bil za člana
skupine imenovan še arheolog Alfred Trenz iz OE Piran, ki je obenem postal odgovorni konservator
za podvodno arheologijo slovenskega morja.
SPA je bila ustanovljena kot posvetovalno in koordinacijsko telo, pristojno za izdajo mnenj o dejav-
nostih s področja podvodne kulturne dediščine na ozemlju RS. Ustanovitev SPA je bila razumljena
kot ključni napredek v urejanju formalnega statusa podvodne arheološke dejavnosti v Sloveniji ter
kot pomembna spodbuda za njen kadrovski, strokovni in tehnični razvoj. V poznejši praksi se je po-
treba po njeni ustanovitvi udejanjila zlasti v izvedbi terenskih posegov, in sicer v obsegu, skladnem
z možnostmi in omejitvami zaposlitev sodelujočih. Glavnina raziskav je imela preventivni značaj,
najpogosteje v obliki pregledov pred gradnjo javne in gospodarske infrastrukture, ki so potekali v
koordinaciji z območnimi enotami ZVKDS, od leta 2009 naprej pa v okviru Centra za preventivno
arheologijo ZVKDS.
Rezultati terenskih akcij SPA, v katerih so sodelovali študenti arheologije (David Badovinac, Iris Be-
kljanov, Matej Draksler, I. M. Hrovatin, Matevž Lavrinc, Jernej Rihter), potapljači podjetij CPA iz Lju-
bljane in P.E.D. SAVA iz Kranja ter društev Tornado in DRM, so preliminarno obravnavani v internih
elaboratih Poročila SPA, ki jih hrani INDOK center MK in štejejo 24 številk.
Na Obali sta bila tako pregledana struga Rižane v okolici antične naselbine na zahodnem vznožju
Sermina (2005) in območje širitve privezov starega mandrača v Kopru (2006),51 v notranjosti pa so bile
izpeljane zaščitne raziskave mezolitskega in bronastodobnega najdišča v strugi Ljubije pri Verdu (2004;
sl. 76),52 večperiodnih najdišč v Ljubljanici pri sv. Antonu na Verdu (2007),53 na Vrhniki (2006–2007;
sl. 73–75),54 pri Sinji Gorici (2008),55 v Podpeči (2005–2007)56 in Črni vasi (2007) ter najdišč v Blejskem
jezeru pri Kazini in Mlinem (2006; sl. 81),57 izveden pa je bil še izredni nadzor ob čistilni akciji Lahinje
v Črnomlju (2007; sl. 90).58
V okviru projekta Arheologija in HE na spodnji Savi so bila v letih 2004–2008 opravljena obsežnejša
rekognosciranja in pregledi na območjih akumulacijskih bazenov verige HE Boštanj, Blanca, Krško,
Brežice in Mokrice (sl. 84–85, 88).59 Nadaljevanje zaščitnih raziskav na srednji Savi (HE Renke, Trbovlje
in Suhadol) v letu 2009, ki je potekalo že v organizaciji CPA, je obsegalo izvedbo pregledov struge in
obrežja na območjih načrtovanih zajezitev, visokoresolucijsko batigrafsko snemanje območja rim-
skega in srednjeveškega mostu čez Savo v Zidanem Mostu (Harpha sea, d. o. o.; sl. 86)60 ter skeniranje
plovnega kanala na Savi pri Belem slapu (Grangeo, d. o. o.; sl. 87).61 Leta 2009 je bilo pregledano tudi
območje rimskega in novoveškega mostu čez Savo pri Črnučah (sl. 89).
V letih 2005 in 2006 je bilo pod okriljem ZVKDS, OE Ljubljana, opravljeno rekognosciranje strug Ljubije
in Bistre na Ljubljanskem barju, v okviru katerega je bilo med drugim odkritih več koliščarskih nasel-
bin in potencialni ostanki rimskega brodoloma (sl. 77–79).62 Sočasno je SPA v vodotokih na Ljubljanskem
barju vzorčevala subfosilna debla in pilote za potrebe dendrokronoloških in paleookoljskih analiz, ki
so jih v okviru različnih raziskovalnih projektov opravljali na Inštitutu za gozdarstvo in Oddelku za
lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (sl. 80).63
Problemsko usmerjena raziskava večperiodnega najdišča v strugi Ljubljanice v Kaminu pri Bevkah
(sl. 72)64 je bila izvedena v januarju 2005 kot del podoktorskega projekta na Inštitutu za dediščino
51 Gaspari et al. 2007; glej prispevek Z. Mileusnić in D. Badovinca v tej publikaciji.

52 Gaspari 2006b; Gaspari (ur.) 2006d.
53 Gaspari, Erič 2008a; Gaspari, Erič 2008c.
54 Gaspari, Erič 2007c; Gaspari, Erič 2008b.
55 Gaspari, Erič, Odar 2011; glej prispevka B. Kavurja ter A. Gasparija in M. Eriča v tej publikaciji.
56 Gaspari, Erič 2007d.
57 Gaspari, Erič, Culiberg 2007; Gaspari (ur.) 2008d.
58 Gaspari 2008b.
59 Id. 2006c; id. 2009b; Erič, Verbič 2009.
60 Gaspari 2010.
61 Glej Črešnar, v tej publikaciji.
62 Gaspari 2008c; id. 2009a; Gaspari, Erič 2007a; Gaspari, Erič 2007b.
63 Gaspari et al. 2009.
64 Gaspari 2008a; Erjavec 2009; Erjavec, Gaspari, v tej publikaciji.
Sredozemlja ZRS UP. Poseg je bil vključen v projekt Arheološka dediščina evropskih rek (European
Fluvial Heritage) iz programa Kultura 2000 v soorganizaciji National office for cultural heritage (COH;
Madžarska) in Département des recherches archéologiques subaquatiques et sous-marines (DRASSM;
Francija).
V sodelovanju z ZVKDS, OE Piran, PM Piran in člani sekcije za znanstveno raziskovanje društva
Potapljači Luke Koper (Gregor Basiaco, Alfred Zajić, Jože Žumer) je bilo v okviru rednih programov
SPA v letih 2004–2006 izvedenih več kampanj dokumentiranja in ocene potenciala najdišč v priobal-
nem delu morja, in sicer rimskih pomolov in ribogojnic v Fizinah (sl. 62–65)65 in Jernejevem zalivu (sl.
66–69)66 ter razbitin ladij Aura pri Debelem rtiču in Stojanov bark (sl. 70–71; Erič, Poglajen, Gaspari, v
tej publikaciji: sl. 5)67 ter ladje na piranskih Sipinah in ladje Kope pred Izolo. V koordinaciji SPA so bile
med letoma 2004 in 2006 izpeljane tudi visokoresolucijske batigrafske izmere rimskih ribogojnic in
pristaniških objektov v Fizinah (Poglajen, Slavec, v tej publikaciji: sl. 6), Simonovem zalivu (Karinja, v
tej publikaciji: sl. 7) in Jernejevem zalivu,68 ki jih je opravilo podjetje Harpha sea.
Raziskave podmorskega najdišča v Fizinah pri Portorožu v sezoni 2005 so bile sofinancirane iz projekta
Iz vode pred oči javnosti/From underwater to public attention iz programa Evropske komisije Kultura
2000, v katerem je kot soorganizator nastopalo ZRS UP, dokumentiranje ribogojniškega kompleksa v
Jernejevem zalivu leta 2006 pa je bilo vključeno v projekt iz programa INTERREG IIIA Slovenija-Ita-
lija z naslovom Obmorske dežele/Terre di mare v soorganizaciji PM Piran in Dipartimento di Scienze
dell'Antichità Univerze v Trstu. V okviru tega projekta je ekipa italijanskih, slovenskih in hrvaških
arheologov in geologov na izbranih najdiščih potopljenih rimskih struktur izmerila ključne kazalnike
za ugotavljanje dinamike relativnega dviga morske gladine v zadnjih 2000 letih.69 Rekognosciranje
izbranih delov morskega dna pred obalo med Piranom in Izolo, ki ga je poleti 2005 v soglasju z ZVKDS,
OE Piran, izvedla mednarodna ekipa podiplomskih študentov pod vodstvom Jonathana Benjamina z
Univerze v Edinburghu, je bilo usmerjeno v pridobivanje podatkov o razprostranjenosti arheoloških
najdišč iz starejših obdobij prazgodovine.70
Člani SPA so sodelovali tudi pri raziskavah v organizaciji tujih ustanov, ki vključujejo dokumentiranje,
dendrokronološko vzorčenje in virtualno rekonstrukcijo prazgodovinskega kolišča in srednjeveške
utrdbe na Hodiškem jezeru na avstrijskem Koroškem (Vienna institute for archaeological science;
1993–2005), posege na območju antičnega in srednjeveškega pristanišča iz 9./10. stoletja v reki Cha-
rente pri Taillebourgu (DRASSM, Le Service régional de l'Archéologie de Pouitou-Charentes, 2004) in
odplavljene otomanske utrdbe v Donavi pri Kunszigetu (National office for cultural heritage – COH,
2004) ter vrsto raziskav na hrvaškem Jadranu. Člani SPA so bili tako udeleženi pri izkopavanjih rim-
skega pristanišča v Zatonu pri Ninu (sl. 91)71 in razbitine ladje iz sredine 1. stoletja n. št. pri Grebenih
pri Silbi (sl. 92)72 v organizaciji Arheološkega muzeja Zadar (2001–2003), srednjeveške ladje pri Ko-
ločepu (Sveućilište u Zadru, 2009) in poznorimske razbitine ladje s tovorom sarkofagov pri Sutivanu
(Hrvatski restauratorski zavod, Odjel za podvodnu arheologiju, 2010), kjer so sodelovali predvsem na
področju geodetskih izmer in fotogrametričnega dokumentiranja (na Silbi ob pomoči podjetja DFG
Consulting iz Ljubljane). S hrvaškimi kolegi so se leta 2004 mudili na delovnem obisku baze podjetja
za globokomorske posege Comex v Marseillu (sl. 93),73 ki je naslednjega leta s podmornico in podporno
ladjo Janus ključno prispevalo k odkritju italijanske admiralske ladje Re d’Italia, potopljene v viški
bitki leta 1866 (sl. 94).
Delovanje članov SPA na področju varovanja podvodne kulturne dediščine in ozaveščanja javnosti se
je poleg sodelovanja pri pripravi strokovnih podlag za razglasitev kulturnih spomenikov74 odrazilo s
časopisnimi in spletnimi članki in intervjuji, radijskimi in televizijskimi oddajami, dokumentarnimi
filmi ter več avtorskimi prispevki v domačih poljudnoznanstvenih revijah in časopisih. V skrbi za inte-
gralno promocijo podvodne kulturne dediščine je oktobra 2005 SPA v galeriji Spomeniškovarstvenega
65 Gaspari 2006a; Gaspari et al. 2006.

66 Gaspari et al. 2007; Stokin et al. 2008: 68–73.
68 Poglajen 2008.
69 Antonioli et al. 2008.
70 Benjamin, Bonsall 2009a; id. 2009b.
73 Gaspari 2005.
74 Npr. Odlok o razglasitvi struge reke Ljubljanice ter njenega pritoka Ljubije, vključno z bregovi, in območja stare struge
Ljubljanice, za kulturni spomenik državnega pomena (Ur. l. RS, št. 115/03 in 103/05).
centra v Ljubljani pripravila razstavo “Podvodna arheologija v Sloveniji 1995–2005. Epizoda IV”, v
sodelovanju z Gorenjskim muzejem pa vitrino meseca o najdbi bronastodobnega meča v Blejskem
jezeru pri Mlinem (Knjižnica Blaža Kumerdeja na Bledu, 2007). Predstavitev dela skupine v vodotokih
Ljubljanskega barja je bila vključena v razstavni projekt Narodnega muzeja Slovenije “Ljubljanica –
kulturna dediščina reke”.75
Sl. 62: Fizine. Ostanki pristaniškega objekta iz rimskega obdobja, ki so bili predmet raziskav v letih 2004–2005, obsegajo
kamnit nasip, s katerim so podaljšali in poglobili pristajalno obalo, in na njem postavljene zidove iz dveh front masivnih
blokov peščenjaka in vmesnega nasutja iz manjšega kamenja. Zidovi oz. pomoli obdajajo dva zaprta pravokotna prostora,
najverjetneje bazena za gojenje ali shranjevanje rib (piscina vivaria) (izdelal: S. Poglajen)
Fig. 62: Fizine. The remains of a harbour building from the Roman period, investigated in 2004–2005, comprise a stone wharf
that lengthened and deepened the dock, as well as walls with faces of massive sandstone blocks and filling of smaller stones.
The walls or piers create two rectangular rooms, most probably basins for breeding or storing fish (piscina vivaria) (figure
by: S. Poglajen)
75 Turk et al. 2009.

Sl. 63: Fizine. Glavni cilji raziskav v letih 2004 in 2005 so bili dokumentiranje in izmera ostankov arhitekture na morskem dnu
ter ugotovitev načina gradnje struktur in kronologije pripadajočih depozitov. Prvi korak so pomenile hidrografske meritve
globin območja najdišča z enosnopnim sonarjem. V drugem koraku je sledil tridimenzionalni točkovni posnetek skupno
1172 blokov z dvema totalnima postajama. Pri izkopu sonde v izmeri 3 x 3 m v jugozahodnem kotu vzhodnega prostora je
bila uporabljena vodna sesalka. Pred odstranitvijo vsake stratigrafske enote so bili geodetsko izmerjeni njen obris, točke za
digitalni model reliefa in oslonilne točke za fotoskice, del struktur pa je bil tudi ročno izrisan (foto: A. Hodalič)
Fig. 63: Fizine. The main aim of the 2004 and 2005 investigations was to document and measure the architectural remains on
the sea floor and to establish the method of construction as well as the chronology of accompanying deposits. The first step
was to use a single-beam sonar to take hydrographic measurements of depths at the site. This was followed by a 3D survey
of 1172 blocks using a pair of total stations. The third step was excavating a trial trench measuring 3 by 3 m in the south-
western corner of the eastern room, using a water pump. Stratigraphic units were removed one by one, whereby for each one
outlines were geodetically measured as well as points for a DRM and points for orthophoto documentation were taken. Part
of the structures was also hand drawn (photo: A. Hodalič)
Sl. 64: Fizine. Pri sondiranju v jugozahodnem kotu vzhodnega bazena je bilo ugotovljenih več nivojev nasipanja. Glavnino
inventarja iz spodnjih nasutij sestavljajo odlomki amfor tipa Dressel 6B, ki omogočajo datiranje nastanka objekta okvirno v
zgodnjecesarsko obdobje, poznejše gradivo, npr. cilindrične amfore, odlomki egejskega posodja in afriška oljenka, pa kaže,
da je bil v uporabi vsaj do 5. stoletja n. št., kar se ujema z razponom najdb iz objektov na obali (risba: A. Gaspari, M. Erič)
Fig. 64: Fizine. The trial trenches in the south-western corner of the east basin revealed several fill layers. Most of the finds
from the lower fill layers are fragments of Type Dressel 6B amphorae that roughly date the construction of the basins into the
Early Imperial period. Later finds, such as cylindrical amphorae, Aegean ware fragments and an African oil lamp, indicate
that the structure was in use at least until the 5th century, which corresponds to the range of finds from the buildings on the
shore (drawn by: A. Gaspari, M. Erič)
Sl. 65: Fizine. Zidovi pomolov so bili posta-

vljeni na nasipe, s katerimi so določili obseg
in obliko objekta. Nujni pogoj za izbiro
kraja za gradnjo ribogojnice so bile zado-
stne količine sladke vode, ki jo je v Fizinah
zagotavljal izvir na pobočju nad najdiščem.
Sladka voda je potrebna za hlajenje, zvišanje
ravni kisika in zmanjšanje slanosti morja.
V ribogojnicah s tovrstnimi pogoji so gojili
predvsem bele ribe, kot so ciplji (fam. Mu-
gilidae), brancini (Morone labrax) in orade
(Sparus auratus) (foto: A. Hodalič)
Fig. 65: Fizine. Walls were built on top of mate-
rial laying out the shape and size of the struc-
ture. The prerequisite for the choice of the
fish farm site was a sufficient amount of fresh
water, supplied at Fizine by a water source
on the slope above the site. Fresh water was
needed for cooling, raising oxygen levels and
decreasing the salinity of the sea. Fish farms
with these conditions bred mostly white fish
such as mullet (fam. Mugilidae), European
sea bass (Morone labrax) and sea bream
(Sparus auratus) (photo: A. Hodalič)
Sl. 66: Jernejev zaliv (tudi zaliv sv. Jerneja, Jernejeva draga, ital. Valle San Bartolomeo). Raziskave mednarodne ekipe arhe-
ologov potapljačev novembra 2005 so se osredotočile na izmero ostankov rimske ribogojnice s pomolom na zahodnem delu
zaliva, ki je bila verjetno del večjega naselbinskega sklopa neposredno ob obali. Izbiro mesta za gradnjo objekta sta nareko-
vali zadostna globina morja in izpostavljena lega ob zunanjem robu zaliva, ki je skupaj s prepusti v obodnem nasipu zagota-
vljala naravno kroženje vode v bazenih (izvedba: S. Poglajen)
Fig. 66: Jernejev zaliv (Bay of St. Bartholomew in translation, known also as zaliv sv. Jerneja, Jernejeva draga in Slovene and
Valle San Bartolomeo in Italian). The investigation by an international team of archaeologists-divers in November, 2005, con-
centrated on measuring the remains of the Roman fish farm with a pier in the west part of the bay, which probably formed
part of a larger settlement complex on the shore. The choice of the fish farm site was dictated by a sufficient depth of the sea
and an exposed location along the outer edge of the bay that ensured, together with the culverts in the breakwater, a natural
circulation of water in the basins (figure by: S. Poglajen)
Sl. 67: Jernejev zaliv. Tehnike dokumentiranja so vklju-

čevale georeferenciran ročni izris posameznih struk-
tur ter neposredno izmero vogalov blokov in točk za
izdelavo digitalnega modela reliefa s totalno postajo in
DGPS-napravo (foto: M. Erič)
Fig. 67: Jernejev zaliv. Documentation techniques inclu-
ded georeferenced manual drawing of individual struc-
tures and a direct measurement of block corners and
points for a subsequent digital relief model using a total
station and a DGPS device (photo: M. Erič)
Sl. 68: Jernejev zaliv. Na morskem dnu zahodno od

polotoka Karigador v osrednjem delu zaliva sta dva
rimska pomola, ki ju sestavljajo vzporedno potekajoča
pristopna nasipa in zidovi iz masivnih blokov flišnega
peščenjaka (foto: A. Zajič)
Fig. 68: Zaliv sv. Jerneja. West of the narrow peninsula
in the central part of the bay are two piers, composed of
two parallel access fills topped by walls made of massi-
ve blocks of flysch sandstone (photo: A. Zajič)
Sl. 69: Jernejev zaliv – strukturni pregled leta 2006.

Okoli 70 m dolg zahodni pomol ima v glavi urejen kva-
draten bazen, domnevno namenjen shranjevanju ali
gojenju ulovljenih morskih živali (izvedba: M. Erič)
Fig. 69: Jernejev zaliv – structural survey in 2006. The
roughly 70 m long west pier has a square basin ar-
ranged in its head, supposedly either for storing or for
breeding the caught sea animals (figure by: M. Erič)
Sl. 70: Na morskem dnu Koprskega zaliva

so v globini 26 m ohranjeni ostanki večje
ladje, ki jo lahko glede na rezultate pre-
liminarnih raziskav julija 2007 pogojno
opredelimo kot trgovsko trijambornico iz
druge polovice 19. ali začetka 20. stoletja.
Ostanki ladje, ki je bila po najditelju poi-
menovana Stojanov bark, so ohranjeni v
dolžini 34 in širini 8 m. Iz muljastega dna
segajo premec in krma ter levi bok ladje,
večji del desnega boka pa je pogreznjen v
sediment (foto: A. Gaspari)
Fig. 70: Remains of a large ship were
found on the sea floor in the Bay of Ko-
per, at the depth of 26 m. Based on the
results of the preliminary investigation
in July, 2007, the ship can be determi-
ned as a three-masted trading ship from
the second half of the 19th or the begin-
ning of the 20th century. The remains of
the ship, named Stojanov bark (Stojan’s
barque in translation) after its finder,
are preserved in the length of 34 and
width of 8 metres. Protruding from the
silted floor are its bow, stern and port,
while most of the starboard is sunken
into the sediment (photo: A. Gaspari)
Sl. 71: Stojanov bark. Člani ekipe so med
raziskavami razbitine opravili dva do tri
potope na dan. Uporaba mešanice duši-
ka in kisika nitrox EAN36 je omogočala
25–30 minut meritvam na dnu name-
njenega časa, ki mu je ob koncu potopa
sledil še 5-minutni varnostni postanek
na jeklenki s kisikom (foto: M. Erič)
Fig. 71: Stojanov bark. Investigation of
the wreck involved two to three dives
per day per team member. The divers
used the EAN36 nitrogen and oxygen
mixture, which enabled 25–30 minutes
for measurements on the floor, followed
by a 5-minute safety stop at an oxygen
cylinder (photo: M. Erič)
Sl. 72: Raziskave struge Ljubljanice v

Kaminu pri Bevkah so potekale med av-
gustom 2004 in februarjem 2005 v okviru
projekta Arheološka dediščina evropskih
rek (European Fluvial Heritage). Ciljno
območje raziskave v letu 2005 je zajelo
500 m dolg del struge, na katerem sta bili
že med rekognosciranji in pregledi Naro-
dnega muzeja v osemdesetih in devetde-
setih letih ugotovljeni dve koncentraciji
bronastodobnega in zgodnjerimskega
gradiva (foto: A. Hodalič)
Fig. 72: Investigation of the Ljubljanica
riverbed at Kamin near Bevke was
conducted between August, 2004, and
February, 2005, within the framework
of the European Fluvial Heritage pro-
ject. The area of investigation in 2005
covered a 500 m long stretch, where
reconnaissance and surveys of the Na-
tional Museum in the 1980s and 1990s
had established two concentrations of
Bronze Age and Early Roman material
Sl. 73: Verd. Načrt

distribucije najdb
intenzivnega pre-
gleda struge na
območju mostu
med Jagrovo in
Tržaško med 15.
in 22. septembrom
2006. Koncentrira-
nje gradiva na dnu
struge lahko pove-
žemo predvsem z
naplavljanjem iz
gorvodno ležečih
delov, najdbe iz
podvodnih delov
brežin pa najver-
jetneje izvirajo z
obrežja (izvedba:
M. Erič)
Fig. 73: Verd. Plan of
the distribution of
finds as provided
by the intensive
riverbed survey
conducted in the
area of the bridge
connecting Jagrova
and Tržaška cesta
between 15th and
22nd September,
2006. The concen-
tration of material
on the river bottom
can be tied prima-
rily to deposition of
material from are-
as upstream, while
the finds from the
underwater parts
of the bank slopes
most probably
originate from the
riverside (drawn
by: M. Erič)
Sl. 74: Delo z vodno sesalko – »mamutko«

na območju pregleda za zadrževalni ba-
zen na Verdu. Stratigrafija, ugotovljena v
sondi, je podvržena dinamični, kronološko
neoprijemljivi sedimentaciji s sortiranjem
gradiva po specifični teži in površini (foto:
A. Gaspari)
Fig. 74: Work with a water pump in the area
surveyed in advance of the construction of
a retarding basin at Verd. The stratigraphy
established in the test pit was subjected
to a dynamic and chronologically vague
sedimentation with material being sorted
according to specific weight and surface
(photo: A. Gaspari)
Sl. 75: Glavnina prostoročno izde-

lanih posod iz območja raziskave
pri Jagrovi na Verdu pripada
mlajšebronastodobnim oblikam
in jo lahko tudi po lončarski masi
povežemo z okoli 300 m višje
ležečo koncentracijo sočasne
keramike pri Lošci. Zastopanost
in visoka stopnja ohranjenosti
tam najdenih loncev/pithosov in
skodelic spominjata na funerarne
pare in pivske komplete iz Kami-
na pri Bevkah (foto: A. Gaspari)
Fig. 75: Most of the hand-thrown
vessels from the area of investiga-
tion at Jagrova cesta in Verd be-
longed to Late Bronze Age forms
and can be brought into relation
with the roughly 300 m upstream
lying concentration of contem-
porary pottery near Lošca also in
its fabric. The presence and good
state of preservation of the jars/
pithoi and cups is reminiscent of
the funerary pairs and drinking
sets from Kamin near Bevke
(photo: A. Gaspari)
Sl. 76: Med pregledom širšega območja rekonstrukcije mostu čez potok Ljubija na Verdu je bila med 12. julijem in 31. septem-
brom 2004 izvedena zaščitna raziskava ostankov tabora kamenodobnih lovcev in nabiralcev iz 8. tisočletja pr. n. št. Ti obsega-
jo številne kamnite odbitke, rožena in koščena orodja, neobdelane ostanke živali, ostanke navpičnega lesenega nosilca in raz-
meroma dobro ohranjeno človeško lobanjo; najdbe izvirajo iz plasti v profilu desne brežine pri ledini Zalog (foto: A. Hodalič)
Fig. 76: Surveying a wider area around the reconstruction of the bridge across the Ljubija stream at Verd included a rescue
investigation of the remains of a Stone Age hunter-gatherer camp from the 8th millennium BC, which took place between 12th
July and 31st September, 2004. The remains comprise numerous stone flakes, chert and bone tools, unworked animal rema-
ins, remains of an upright wooden post as well as a relatively well preserved human skull, all originating from a layer in the
section of the left bank slope at the Zalog fallow (photo: A. Hodalič)
Sl. 77: V levem delu struge Ljubije pri zaselku Pritiska je bila v okviru pregledov med 1. in 15. junijem 2005 odkrita skupna
najdba rimskega železnega orodja, strešnih opek – tegul in odlomka krožnika iz terre sigillate iz 1. stoletja n. št. Čeprav bi
lahko zastopanost železnega orodja za obdelavo lesa govorila o depoju drvarja ali tesarja, ki je bil skupaj z manjšim skladi-
ščem strešne opeke shranjen na obrežju, se zdi verjetnejša možnost, da gre za potopljene ostanke manjšega tovornega plovi-
la (risba: A. Gaspari; izvedba: M. Erič)
Fig. 77: The survey of the Ljubija bed at the hamlet of Pritiska between 1st and 15th June, 2005, revealed a group find of Roman
iron tools, roof tiles or tegulae and a fragment of a terra sigillata plate from the 1st century AD. Although the iron woodwor-
king tools could indicate a hoard of a lumberjack or hewer hidden on the riverside together with a small store of roof tiles, it
seems more probable that the group find represents the sunken remains of a small cargo vessel (drawing: A. Gaspari; com-
puter preparation: M. Erič)
Sl. 78: Bistra. Med rekogno-

sciranjem struge potoka med
16. in 21. aprilom 2006 so
bili okoli 400 m od grajskih
poslopij odkriti ostanki zgo-
dnjebronastodobnega kolišča
Mali Otavnik. Na južni strani
okljuka je nad polžarico
mestoma ohranjena plast
peska z organskim drobirjem
in kulturnimi ostanki, ki
obsegajo številne odlomke
prostoročno izdelanih kera-
mičnih posod, fragmentira-
nih kostnih ostankov živali
in redkejše silekse (foto: A.
Gaspari)
Fig. 78: The reconnaissance of
the bed of the Bistra stream,
which took place between
16th and 21st April, 2006, rou-
ghly 400 m from Bistra Castle
at Mali Otavnik, revealed the
remains of an Early Bronze
Age pile-dwelling site. At the
site, on the south side of the
stream bend, a layer of sand
with organic detritus and
cultural remains was preser-
ved at places above the la-
custrine chalk. The cultural
remains include numerous
fragments of hand-thrown
pottery, fragmented bone re-
mains and rare stone flakes
(photo: A. Gaspari)
Sl. 79: Bistra. Na nekaj sto metrov oddaljenem kolišču Veliki

Otavnik Ib so bili v 28 m dolgem in do 8 metrov širokem pasu, ki
poteka diagonalno na današnjo strugo, dokumentirani ostanki 40
pilotov. Dendrokronološka analiza je pokazala, da naselbina sodi
v horizont kolišč iz sredine 4. tisočletja pr. n. št. in da je okvirno
sočasna naselbini Stare gmajne pri Verdu (foto: A. Gaspari)
Fig. 79: Bistra. Several hundred metres from Mali Otavnik lies
the pile-dwelling site of Veliki Otavnik Ib, where the remains
of 40 piles have been documented in a 28 m long and 8 m wide
stretch running diagonally to the modern stream bed. Dendro-
chronological analysis revealed the settlement to belong to the
pile-dwelling horizon of the mid-4th millennium BC, thereby
roughly contemporary to the settlement at Stare Gmajne near
Verd (photo: A. Gaspari)
Sl. 80: Leta 2006 je bilo v strugi Ljubije ob levi brežini pri ledini
Veliki kot opaženih več vodoravno ležečih debel in kulturna
plast z maloštevilnimi odlomki bakrenodobne keramike in
kosti. S hidravlično žago so bili odvzeti vzorci treh debel, med
katerimi izstopa hrast z 90 cm premera in vsaj 200 ocenjenimi
branikami (foto: M. Erič)
Fig. 80: Several horizontally lying tree trunks as well as a cultu-
ral layer with a small amount of Copper Age ceramic and bone
fragments was observed in the bed of the Ljubija stream, along
the left bank slope at the Veliki kot fallow in 2006. A hydraulic
chainsaw was used to take samples from three of the trunks,
among them also an oak trunk measuring 90 cm in diameter
and with estimated at least 200 annual rings (photo: M. Erič)
Sl. 81: Med 15. in 22. majem 2006 je Skupina za podvodno

arheologijo opravila zaščitno raziskavo širšega območja
iztoka Blejskega jezera v Jezernico pri Mlinem. Ne glede
na pričakovanja, ki jih je porajala odmevna najdba iz leta
1979, uvršča avtor odkritje drugega bronastega meča z je-
zerskega izliva med najljubše strokovne in osebne izkušnje
(foto: A Hodalič)
Fig. 81: The Group for Underwater Archaeology conducted
a rescue investigation in the wider area where Lake Bled
drains into the Jezernica outlet stream near Mlino between
15th and 22nd May, 2006. Regardless of the high expectations
created by the much publicised sword find from 1979, the
discovery of the second bronze sword at the lake’s outlet
ranks among the author’s favourite professional as well as
personal experiences (photo: A Hodalič)
Sl. 82: Blejsko jezero. Med 17. in 22. majem 2007 je podjetje
Harpha sea iz Kopra v sodelovanju z Občino Bled in Skupino
za podvodno arheologijo ZVKDS izvedlo natančno batigraf-
sko izmero morfologije dna Blejskega jezera z večsnopnim
in podpovršinskim sonarjem z namenom natančnega pozna-
vanja oblikovanosti jezerske sklede ter zaznavanja naravnih
in umetnih anomalij (foto: arhiv Harpha Sea, Koper)
Fig. 82: Lake Bled. The company Harpha sea from Koper, in
collaboration with the Municipality of Bled and the Group
for Underwater Archaeology of the Institute for the Pro-
tection of Cultural Heritage, conducted a high resolution
bathymetric survey of the Lake Bled bottom morphology
using a multi-beam and sub-bottom sonars. The survey
took place between 17th and 22nd May, 2007, and was aimed
at obtaining a precise topography of the lake bottom as well
as sensing natural and artificial anomalies (photo: archives
of the Harpha Sea, Koper)
Sl. 83: Na digitalnem batimetričnem modelu so na dnu zahodno od Blejskega otoka jasno vidni obrisi lesenega
čolna. Več kot 28 plovil, ki so bila odkrita med sonarsko raziskavo ali pa so znana že od prej, omogoča več kot le
razmislek o možnostih turistične promocije podvodne kulturne dediščine, katere potencial dokazano sega onkraj
legend o izgubljenem zvonu in govoric o potopljenih nacističnih skrivnostih (izvedba: S. Poglajen)
Fig. 83: The digital bathymetric model clearly outlined a wooden boat on the bottom west of the island in Lake Bled.
There are over 28 vessels known in the lake, revealed either by sonar investigations or known before that. These
incite a consideration of the possible promotion of underwater cultural heritage tourism at Lake Bled, the potential
of which reaches beyond the legends of the lost bell and rumours of sunken Nazi secrets (figure by: S. Poglajen)
Sl. 84: Sava pri Brestanici. V okviru zaščitnih raz-

iskav rečne struge pred gradnjo hidroelektrarn
na srednji Savi v letih 2004–2009 je bila razvita
toku prilagojena tehnika arheološkega pregle-
da v prečnicah. Po izbiri območja pregleda in
namestitvi sidriščne vrvi pravokotno na reko se
je nanjo pritrdil škripec z okoli 40–60 m dolgo
plavajočo vrvjo, ki je služila za vzdrževanje
potapljačevega položaja v toku in njegovo pre-
mikanje po prečnicah (foto: A. Gaspari)
Fig. 84: The Sava at Brestanica. For the needs of
the rescue investigation of the riverbed, con-
ducted in the advance of the construction of the
hydropower plants on the middle Sava between
2004 and 2009, an archaeological traverse jack-
stay survey technique was specially adapted.
After determining the survey area, the static
rope was strung perpendicularly to the river. On
the latter, a pulley and scroll system was establi-
shed with a 40–60 m long scroll rope that served
to maintain the diver’s position and enabled him
to move along the survey transects (photo: A.
Gaspari)
Sl. 85: Sava pri Boštanju. Izvzemši posege, usmerjene na ogrožena območja ali specifične strukture in situ, se arheološki pre-
gledi prodonosnih rek praviloma osredotočajo na odseke z izpostavljeno skalno podlago. Vizualni pregled obsežnejših plasti
prodnih naplavin je manj učinkovit, njegov uspeh pa praviloma vezan na naključja. Mednje uvrščamo tudi odkritje rimske
bronaste fibule tipa Almgren 70/73e iz 2. stoletja n. št. in srednjeveške železne ostroge iz 14. stoletja nekaj metrov od desnega
brega pod starim gradom Boštanj 26. maja 2004 (foto: A. Hodalič)
Fig. 85: The Sava at Boštanj. Apart from the interventions in endangered areas of specific structures in situ, archaeological su-
rveys of gravel-carrying rivers are mainly concentrated on sections with exposed bedrock. Visual survey of extensive layers
of gravel deposits are less effective and their success mostly a matter of coincidence. Among such coincidences is the find of
a Roman Almgren 70/73 type bronze fibula from the 2nd century, but also medieval iron spurs from the 14th century, found
several metres from the right bank below old Boštanj Castle on 26th May, 2004 (photo: A. Hodalič)
Sl. 86: Za študij arheološkega potenciala posameznih lokacij so ključni tudi podatki, pridobljeni z analizo historične literature,
kart in načrtov. Dober primer je Sava pri Zidanem Mostu, kjer naj bi reko prečkala tako rimski most na cesti Celeia–Neviodu-
num kot leta 1224 postavljen pons lapideus avstrijskega in štajerskega vojvode Leopolda VI. Na situacijskem načrtu toka Save
iz leta 1807 so v strugi vrisani ostanki stebra, označenega s feiler (Arhiv RS; fond AS 1068, teh. enota 2, list 150; 49 und No. 1
von der Saan)
Fig. 86: Important information for assessing the archaeological potential of individual locations is gained through the analysis
of historical literature, maps and plans. A good example of this is the river Sava at Zidani most, where two bridges supposedly
crossed the river; a Roman bridge forming part of the Celeia–Neviodunum road and the pons lapideus of Duke Leopold VI of
Austria and Styria, built in 1224. In conection with that, the situation map of the Sava course from 1807 shows the remains of a
column, marked as feiler (Archives of the Republic of Slovenia; fond AS 1068, tech. unit 2, sheet 150; 49 und No. 1 von der Saan)
Sl. 87: V okviru pregle-

dov Save v letih 2004–
2009 je bilo izvedeno
tudi dokumentiranje
vlečnih stez in kanalov
iz 18. in prve polovice
19. stoletja. Okoli 130
m dolg kanal pri Belem
slapu, ki je bil zgrajen
leta 1736, so razširili
ob delih pod vodstvom
višjega vodogradbe-
nega inženirja Jožefa
Šemrla leta 1786 (iz-
vedba: A. Grilc)
Fig. 87: The 2004–2009
surveys of the Sava
included the documen-
tation of towpaths and
canals from the 18th
and first half of the 19th
century. The roughly
130 m long canal at
Beli Slap, constructed
in 1736, was broadened
in 1786 during works
headed by water engi-
neer Jožef Šemrl (exe-
cution: A. Grilc)
Sl. 88: Največje število najdb, dokumentiranih med podvodnimi pregledi Save, pripada zaključnemu obdobju druge svetovne
vojne. Najdeno orožje vključuje nemško protioklepno orožje Panzerfaust iz struge med vasema Breg in Šmarčna ter sovjetski
polavtomatski puški Tokarev SVT40, odkriti v bližini graščine Boštanj (foto: A. Gaspari)
Fig. 88: The greatest number of finds documented during underwater surveys of the Sava date to the final part of World War
II. The weapons recovered include German Panzerfaust anti-tank weapon, found in the riverbed between the villages of Breg
and Šmarčna, and two Soviet Tokarev SVT40 semiautomatic rifles, found near Boštanj Manor (photo: A. Gaspari)
Sl. 89: Med glavnimi rezul-

tati predhodnih raziskav
Save pri Črnučah septem-
bra 2009 izstopa odkritje
skupine obdelanih ka-
mnitih blokov karnijskega
apnenca na levem bregu
in v desnem delu struge,
ki se po kamnini razliku-
jejo od materiala v opor-
nikih mostu z lesenimi
stebri iz 18./19. stoletja.
Dokumentirani utori in
s svincem zalite železne
spojke po dimenzijah
ustrezajo upodobljenim
na načrtih rimskega mo-
stu (foto: O. Musič)
Fig. 89: One of the most
important results of the
preliminary investigation
of the Sava at Črnuče in
September, 2009, is the
find of a group of worked
stone blocks of Carnian
limestone on the left bank
and in the right part of
the bed, which differ in
material from the stone
support columns of the
bridge with wooden piles
from the 18th/19th century.
The documented holes
and iron clamps set in
lead correspond in size
to those depicted on the
plan of the Roman bridge
(photo: O. Musič)
Sl. 90: Pri organizaciji terenskih pose-

gov je SPA težila k pritegnitvi lokalnih
potapljaških društev z namenom spod-
bujanja k odgovornemu ravnanju pri
odkritju podvodne kulturne dediščine.
Odraz takšnega sodelovanja je bilo
tudi obvestilo o najdbi srednjeveške-
ga meča, izdelka nemške delavnice s
konca 13. ali začetka 14. stoletja, na
katerega so naleteli člani Potapljaškega
društva Bela krajina med čistilno ak-
cijo struge Lahinje avgusta 2007 (foto:
G. Košir)
Fig. 90: The Group for Underwater
Archaeology sought to include local
diving clubs in the organisation of
its field interventions with the aim
of inciting responsible behaviour in
discovering underwater cultural he-
ritage. The fruit of these efforts is the
information on the find of a medieval
sword, product of a German workshop
from the end of the 13th or the 14th
century, that the members of the Bela
krajina Diving Club recovered during
the clean-up of the Lahinja riverbed in
August, 2007 (photo: G. Košir)
Sl. 91: Člani Skupine za podvo-

dno arheologijo so septembra
2002 sodelovali pri izkopava-
njih ostankov tretje šivane lad-
je v pristanišču antične Aenone
(današnji Nin pri Zadru), ki jih
je organiziral oddelek za pod-
vodno arheologijo zadrskega
arheološkega muzeja. Fotogra-
fija prikazuje Smiljana Glušče-
vića med dokumentiranjem
detajlov šivanja, uporabljenega
pri konstruiranju celotne školj-
ke, kar je skupna tehnološka
značilnost rimskodobnega
ladjedelništva na srednjem
in severnem Jadranu (foto: A.
Gaspari)
Fig. 91: Members of the Group
for Underwater Archaeology
took part in the excavations of
the remains of the third sewn
ship in the harbour of the Ro-
man Aenona (modern Nin near
Zadar), organised in Septem-
ber, 2002, by the Underwater
Archaeology Department at the
Archaeological Museum in Za-
dar. The photo shows Smiljan
Gluščević documenting the
details of sewing used in the
construction of the hull, which
is a common technological
characteristic of the Roman-
period ship-building in the
middle and northern Adriatic
(photo: A. Gaspari)
Sl. 92: Raziskave rimske ladje ob Grebenih pri Silbi septembra 2002. Brodolom leži na globini 28 do 36 m, tik nad vznožjem
peščenega pobočja, ki ga obdajajo strme skalne stene. Barko je verjetno ob hudi burji vrglo na čeri, kakih 30 m od obale pa se
je potopila in po strmem pobočju zdrsnila v globino. Čeprav je bil raziskan šele manjši del ladijskih ostankov, je jasno, da gre
za okoli 15–20 m dolgo onerario iz 1. stoletja (foto: M. Jamnik)
Fig. 92: Investigations of the Roman ship along Grebeni near Silba in September, 2002. The shipwreck lies at the depth of 28 to 36
m, just above the foot of a sandy slope surrounded by steep rocky walls. The ship was probably thrown onto a reef by strong bora
winds, after which it sunk some 30 m from the coast and slid into the depths along the steep slope. Only a small part of the ship
remains have so far been investigated, which revealed a 15–20 m long navis oneraria from the 1st century AD (photo: M. Jamnik)
Sl. 93: Novembra 2003 je v okvi-

ru dogovarjanja o možnostih za
sodelovanje pri raziskovanju
v hrvaškem delu Jadranskega
morja francoska družba Comex
pripravila predstavitev tehno-
loških zmogljivosti ladje Janus
II. Cilj obiska je bila lokacija
rimskega brodoloma z več kot
2000 amforami, ki ga je leta
2001 odkril direktor družbe
Henri Delauze 102 m globoko
pri Cassisu, 12 milj vzhodno od
Marseilla (arhiv J. Mesića)
Fig. 93: The French company
Comex prepared a presentation
of the technical capabilities of
its Janus II ship in November,
2003, as part of the discussion
on the possible collaboration in
the investigations of the Croati-
an part of the Adriatic Sea. The
main destination of the visit was
the site of the Roman shipwreck
with over 2000 amphorae, dis-
covered in 2001 by Henri Dela-
uze, director of the company, at
the depth of 102 m near Cassis,
12 nautical miles east of Marse-
ille (archive of J. Mesić)
Sl. 94: Maja 2005 je bila na pobudo J. Mesića z Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške izvedena prva arheološka raziskava
globokomorskih območij v srednjem in južnem Jadranu. Posebna pozornost je bila namenjena raziskavi okolice Visa oz. pri-
zorišča bitke med admiraloma Tegetthoffom in Persanom leta 1866, ki je privedla do težko pričakovanega odkritja oklepnice
Re d’Italia (foto: A. Gaspari)
Fig. 94: The first archaeological deep sea investigation in the middle and northern Adriatic was conducted in May, 2005, on the
incentive of Jasen Mesić from the Ministry of Culture of the Republic of Croatia. Special attention was paid to the surroun-
dings of the island of Vis, the site of the 1866 Battle of Lissa between the Austrian Admiral Tegetthoff and the Italian Admiral
Persano. The investigation resulted in the long-awaited discovery of the ironclad Re d‘Italia (photo: A. Gaspari)
Perspektiva matičnosti in kadrovske kontinuitete v podvodni arheologiji

Kljub obetavnim začetkom je dogajanje na področju podvodnega arheološkega raziskovanja, ki v
zadnjih desetletjih doživlja nesluten razmah v vseh svetovnih regijah, v Sloveniji zaznamovala serija
nepovezanih pobud. Načrt kadrovsko-tehničnega razvoja te dejavnosti, zasnovan v začetku osemde-
setih let, je zaradi spleta okoliščin ostal večinoma nerealiziran, brez posledic pa ni ostala niti zaposta-
vljenost področja v zadnjih dveh desetletjih. V organizacijsko-kadrovskem smislu je bil ta segment
strokovnega dela tako do danes neločljivo povezan s klasično izobraženimi arheologi s kvalifikacijami
za rekreativno potapljanje, ki podvodnih raziskav praviloma niso opravljali v okviru svojih osnovnih
službenih obveznosti.
Potrebnost vzpostavitve ustreznih zmogljivosti za opravljanje nalog javne službe in uspešnost ureditev
področja v drugih evropskih državah, ki uveljavljajo njegovo matičnost v okviru spomeniškega varstva,
napeljujeta na dolgo odlagano odločitev o ustanovitvi Oddelka za podvodno arheologijo v okviru javne
državne službe, ki jo logično spremljajo sistemizacija ustreznih delovnih mest za arheologe potapljače,
sprejem splošnih pravil za varnost in zdravje pri delu, vzpostavitev tehnične baze s pripravo strategije
opremljanja in razvoja ter izdelava načrta letnih in srednjeročnih nalog in projektov.76
Epizodni značaj dosedanjih organizacijskih oblik, bodisi na raziskovalni bodisi na spomeniškovarstve-
ni ravni, in neenakovredna vključitev področja podvodne arheologije v izobraževalne procese sta ob
razmeroma majhni študentski populaciji neizogibno povzročila pomanjkanje ustrezno usposobljenega
kadra, kar narekuje čimprejšnjo pripravo strategije strokovnega izpopolnjevanja. Najprej na ravni
tečajev potapljanja za študente arheologije, s katerimi bi zainteresirani kandidati pridobili zahtevane
certifikate ene od svetovno priznanih organizacij, temu pa bi sledilo specialistično izobraževanje v
teoriji in praksi znanstvenega potapljanja in podvodni arheologiji; preferenčno na do- ali podiplomski
ravni v okviru seminarjev in/ali izbirnih predmetov oz. celovitega podiplomskega študija podvodne/
pomorske arheologije na eni od univerz v Evropi ali ZDA, ki lahko vključuje tudi pridobitev napre-
dnejših kvalifikacij v profesionalnem potapljanju v podporo znanstvenim raziskavam. Na področju
izobraževanja je za Slovenijo zelo pomembna vzpostavitev formalnih stikov z Mednarodnim centrom
za podvodno arheologijo v Zadru, ki bo na ravni Unescovega centra II. kategorije organiziral usposa-
bljanja v okviru raziskovalnih projektov, usmerjenih na podmorsko območje vzhodne jadranske obale.
V ta okvir sodi tudi spodbujanje (so)organizacije mednarodnih raziskovalnih projektov in konferenc z
namenom uveljavljanja uspešnih raziskovalnih, konservatorskih in upravljavskih praks ter izmenjave
znanja in izkušenj na medinstitucionalni ravni.
Uveljavljeni način specialističnega usposabljanja v podvodni arheologiji predvideva poleg udeležbe
kandidatov v raziskovalnih terenskih projektih pripravo večnivojskih tečajev po shemi NAS ali or-
ganizacij za rekreativno potapljanje (CMAS, IANTD) pod okriljem državnih spomeniškovarstvenih
služb, raziskovalnih inštitutov ali muzejev. Ti niso namenjeni samo študentom in arheologom, temveč
tudi ostalim zainteresiranim potapljačem, kar bo omogočilo ne samo nadgraditev obstoječe prakse
vključevanja članov potapljaških društev v terenske posege, temveč tudi promocijo javnega interesa
varovanja dediščine v lokalnem okolju in daljnosežne učinke ozaveščanja širše javnosti.

Literatura
AICHELBURG, Wladimir, 1982: K.u.K. Dampfschiffe: Kriegs, Handels und Passagierschiffe in alten Photographien. – Wien.
ANTONIOLI, Fabrizio, et al., 2008: Archaeological and geomorphological data to deduce sea level changes during the late Holocene
in the Northeastern Adriatic. – V: Rita Auriemma, Snježana Karinja (ur.), Terre di mare, L'archeologia dei paesaggi costieri e le
variazioni climatiche, Atti del Convegno Internazionale di Studi (Trieste, 8–10 novembre 2007), Trst/Piran, str. 221–234.
AURIEMMA, Rita, 2004: I porti romani dell'Istria. – L'Archeologo subacqueo 10/2, str. 8–14.
BAČIĆ, Boris, ŠTIRN, Jože, 1963: Antični brodolom v Savudriji. – Ljubljana.
BENJAMIN, Jonathan, BONSALL, Clive, 2009a: A Feasibility Study for the Investigation of Submerged Sites along the Coast of
Slovenia. – International Journal of Nautical Archaeology 38/1, str. 163–172.
BENJAMIN, Jonathan, BONSALL, Clive, 2009b: Prazgodovinsko roženčevo bodalo iz Pirana, Slovenija: podvodna najdba iz
severnega Jadrana. – Arheološki vestnik 60, str. 9–15.
BAVDEK, Alma, MIHEVC, Andrej, 1995: Izvir pod Farovžem. – Varstvo spomenikov 35, str. 169–170.
BITENC, Polona, KNIFIC, Timotej, 1997a: Ljubljanica: tok reke, naplavina zgodovine. – V: Zbornik 27. zborovanja slovenskih
zgodovinarjev, Ljubljana, str. 8–11.
BITENC, Polona, KNIFIC, Timotej, 1997b: Arheološko najdišče Ljubljanica. – Argo 40/2, str. 19–32.
BOLTIN-TOME, Elica, 1975: Pregled dosedanjih hidroarheoloških raziskav ob slovenski istrski obali. – V: Pitanja istraživanja
i zaštite hidroarheoloških spomenika u podmorju istočne obale Jadrana (Prvo međurepubličko savjetovanje od 2. do 23.
travnja 1975, Split), str. 123–132.
BOLTIN-TOME, Elica, 1981: Podvodna arheologija. – Arheo 1, str. 67.
BOLTIN-TOME, Elica, 1979: Slovenska Istra v antiki in njen gospodarski vzpon. – Slovensko morje in zaledje 2–3, str. 41–61.
BOLTIN-TOME, Elica, 1986: Arheološke najdbe na morskem dnu slovenske obale. – Kronika 37, str. 6–16.
BOLTIN-TOME, Elica, 1991: Arheološke najdbe na kopnem in na morskem dnu v Viližanu in Simonovem zalivu v Izoli. –
Annales 1, str. 51–58.
BOLTIN-TOME, Elica, KOVAČIĆ, Tihomir, 1990: Simonov zaliv. Rekognosciranje pristanišča. – Arheološki pregled 1988, str. 233–234.
BULIĆ, Frane, 1899: Tre sarcofaghi romani nel villaggio di Vranjic (Urania) sotto il livello del mare. – Bullettino di
archeologia e storia dalmata 22, str. 105–111.
CAMBI, Nenad, 2009: Bilješke o pomorsko-arheološkim nalazima na Jadranu. – V: Luka Bekić (ur.), Jurišićev zbornik.
Zbornik radova u znak sječanja na Maria Jurišića, Zagreb, str. 134–142.
ČUFAR, Katarina, LEVANIČ, Tom, VELUŠČEK, Anton, 1998: Dendrokronološke raziskave na koliščih Spodnje mostišče 1 in 2
ter Hočevarica. – Arheološki vestnik 49, str. 75–92.
DEGRASSI, Atillio, 1957: I porti romani dell'Istria. – Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria 5, 1957,
str. 24–81 = Scriti vari d'antichità 2, 1962, str. 821–874.
DELGADO, James P., 1997: Encyclopaedia of Underwater and Maritime Archaeology. – London.
DESCHMANN, Carl, 1887: Ueber Funde von gallischen Münzen und anderer Gegenstände bei Ober-Laibach. – Mittheilungen
der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale 13, str. CXLII–CXLV.
DJURIĆ, Bojan, 1984: Uvodnik. – Arheo 4, str. 2–4.
DURMAN, Aleksandar, GASPARI, Andrej, LEVANIČ, Tom, NOVŠAK, Matjaž, 2009: The Development of Regional Oak Tree-ring
Chronology from the Roman Sites in Celje (Slovenia) and Sisak (Croatia). – V: Sturt W. Manning, Mary Jaye Bruce (ur.), Tree-
rings, Kings and Old World Archaeology and Environment: Papers Presented in Honor of Peter Ian Kuniholm, Oxford, str. 57–63.
ERIČ, Miran, 1991: Četrti mednarodni simpozij o ladjedelništvu v preteklosti: Atene, 29.–31. 8. 1991. – Arheo 13, str. 73–77.
ERIČ, Miran, 1994: Nova datiranja deblakov in čolnov. – Arheo 16, str. 74–78.
ERIČ, Miran, 2009: Datirani deblaki in ladja na Ljubljanskem barju in v Prekmurju v Sloveniji. – V: Luka Bekić (ur.),
Jurišićev zbornik. Zbornik radova u znak sječanja na Maria Jurišića, Zagreb, str. 151–162.
ERIČ, Miran, GASPARI, Andrej, 2008: Reka Sava. – Varstvo spomenikov 44, str. 240–241.
ERIČ, Miran, VERBIČ, Tomaž, 2009: The importance of early preparation for archaeological research of larger rivers: case of
the lower Sava in Slovenia. – V: Irena Radić Rossi, Andrej Gaspari, Andrzej Pydyn (ur.), Proceedings of the 13th Annual
Meeting of the European Association of Archaeologists (Zadar, Croatia 18–23 September 2007). Session: Underwater
Archaeology, Zagreb, Hrvatsko arheološko društvo, str. 298–308.
ERJAVEC, Robert, 2009: Kamin pri Bevkah. Bronastodobna lončenina iz Ljubljanice. – Diplomska naloga, Oddelek za
arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
GASPARI, Andrej, 1996: Rimski mostovi v Sloveniji. – Diplomska naloga, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta,
Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
GASPARI, Andrej, 1999: Izvir Kolpe (Gorski kotar, Hrvaška). Pregled potapljaških raziskav sifonskih brezen in arheološka
problematika okolice izvira. – Naše jame 41, str. 100–104.
GASPARI, Andrej, 2001a: Potapljači cesarsko kraljeve vojne mornarice na Vrhniki leta 1884. Prve podvodne arheološke
raziskave v strugi Ljubljanice. – Argo 44/2, str. 48–52.
GASPARI, Andrej, 2001b: Celje/Savinja – Breg. – Varstvo spomenikov 38, str. 14–15.
GASPARI, Andrej, 2002a: Latenske in zgodnjerimske najdbe iz Ljubljanice. – Doktorska disertacija, Oddelek za arheologijo,
Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
GASPARI, Andrej, 2002b: Mednarodna konferenca o sodelovanju v Sredozemlju za varstvo podvodne kulturne dediščine,
Sirakuze, 3.–5. april 2003. – Arheo 12, str. 99–102.
GASPARI, Andrej, 2003: Archaeology of the Ljubljanica River (Slovenia): early underwater investigations and some current
issues. – The International Journal of Nautical Archaeology 32.1, str. 42–52.
GASPARI, Andrej, 2005: Globokomorska arheologija na vzhodnem Jadranu – izziv za 21. stoletje? – Arheo 23, str. 89–92.
GASPARI, Andrej, 2006a: Portorož – arheološko najdišče Fizine. – Varstvo spomenikov 39–41, str. 152–153.
GASPARI, Andrej, 2006b: Verd. – Varstvo spomenikov 39–41, str. 232–233.
GASPARI, Andrej, 2006c: Boštanj, Brestanica. – Varstvo spomenikov 39–41, str. 11–12.
GASPARI, Andrej (ur.), 2006d: Zalog pri Verdu. Tabor kamenodobnih lovcev na zahodnem robu Ljubljanskega barja. – Opera
Instituti Archaeologici Sloveniae 11, Ljubljana.
GASPARI, Andrej, 2008a: Bevke. – Varstvo spomenikov 42, str. 9–11.
GASPARI, Andrej, 2008b: Srednjeveški meč iz reke Lahinje v Črnomlju. – V: Janez Weiss (ur.), Črnomaljski zbornik, Zbornik
historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta, Črnomelj, str. 101–114.
GASPARI, Andrej, 2008c: Bronastodobno kolišče Mali Otavnik pri Bistri na Ljubljanskem barju. – Arheološki vestnik 59, str. 57–89.
GASPARI, Andrej (ur.), 2008d: Neznano Blejsko jezero. Podvodna kulturna dediščina in rezultati arheoloških raziskav. –
Vestnik Zavoda za varstvo kulturne dediščine 20, Ljubljana.
GASPARI, Andrej, 2009a: Exploitation of the navigable waterways on the Ljubljansko barje during the Roman period :
supposed remains of boat equipment and cargo from the Ljubija stream near Verd. – Histria antiqua 18/1, str. 389–396.
GASPARI, Andrej, 2009b: Dolina spodnje Save od prazgodovine do druge svetovne vojne v luči arheoloških najdb iz rečne
struge in obrežja. – V: Jože Peternel (ur.), Ukročena lepotica, Sevnica, str. 117–134.
GASPARI, Andrej, 2010: Rimski in srednjeveški most čez Savo ter stolp Klauzenštajn v Zidanem mostu. – Varstvo spomenikov
45, str. 7–37.
GASPARI, Andrej, ČUFAR, Katarina, ERIČ, Miran, TOLAR, Tjaša, 2009: Predhodne arheološke in dendrokronološke
raziskave na koliščarski naselbini Veliki Otavnik Ib pri Bistri. – V: Anton Velušček (ur.), Koliščarska naselbina Stare
gmajne in njen čas. Ljubljansko barje v 2. polovici 4. tisočletja pr. Kr., Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 16,
Ljubljana, str. 167–175.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2000: Dokumentiranje čolna deblaka v strugi Ljubljanice pri Podpeči. – Arheo 20, str. 54–57.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2001: Podmorske raziskave antičnega brodoloma Grebeni pri Silbi. – Arheo 21, str. 97–99.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2002: Podmorske raziskave liburnijskih šivanih ladij v pristanišču antične Aenone. – Arheo
22, str. 77–81.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2007a: Bistra. – Varstvo spomenikov 43, str. 18–20.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2007b: Verd. – Varstvo spomenikov 43, str. 231–232.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2007c: Vrhnika. – Varstvo spomenikov 43, str. 237–240.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2007d: Notranje Gorice. – Varstvo spomenikov 43, str. 145–146.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2008a: Verd. – Varstvo spomenikov 44, str. 294–295.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2008b: Vrhnika. – Varstvo spomenikov 44, str. 301–303.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2008c: Arheološke raziskave struge Ljubljanice med Verdom in Vrhniko. – Annales 18/2, str. 407–430.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2009: Črnomelj. – Varstvo spomenikov 44, str. 301–303.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2010: Minimalni standardi podvodnih arheoloških raziskav: izhodišča in smernice. –
Ministrstvo za kulturo, Ljubljana.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, BADOVINAC, David, CULIBERG, Metka, 2007: Koper. – Varstvo spomenikov 43, str. 86–87.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, CULIBERG, Metka, 2007: Bled. – Varstvo spomenikov 43, str. 20–21.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, ODAR, Boštjan, 2011: A Palaeolithic wooden point from Ljubljansko barje, Slovenia. – V:
Jonathan Benjamin, Clive Bonsall, Anders Fischer, Catriona Pickard (ur.), Submerged Prehistory, Oxford, str. 186–192.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, ŠMALCELJ, Marija, 2006: Roman river barge from Sisak (Siscia), Croatia. – V: Lucy Blue,
Fred Hocker, Anton Englert (ur.), Connected by the sea: proceedings of the 10th international symposium on boat and
ship archaeology, Roskilde, 22.–27. september 2003, Oxford, str. 284–289.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, ZAJIČ, Alfred, ŽUMER, Jože, 2008: Stojanov bark. – Varstvo spomenikov 44, str. 161–162.
GASPARI, Andrej, KARINJA, Snježana, STOKIN, Marko, ERIČ, Miran, 2007: Ankaran. – Varstvo spomenikov 43, str. 13–14.
GASPARI, Andrej, KREMPUŠ, Robert, 2001: Celje/struga Savinje. – Varstvo spomenikov 38, str. 15.
GASPARI, Andrej, KREMPUŠ, Robert, ERIČ, Miran, BOKAL, Silvo, 2001: Arheološko najdišče v strugi Savinje v Celju. –
Arheološki vestnik 52, str. 281–303.
GASPARI, Andrej, POGLAJEN, Sašo, ČERČE, Peter, KARINJA, Snježana, ERIČ, Miran, 2006: Rimski pristaniški objekt z
ribogojnico v Fizinah pri Portorožu. Poročilo o raziskavah podmorskega najdišča v letih 2004 in 2005. – Annales. Series
Historia et Sociologia 16/2, str. 421–442.
GASPARI, Andrej, SAJIĆ, Žarko, 2003: Začetki potapljanja na Slovenskem. Potapljači avstro-ogrske cesarsko kraljevske vojne
mornarice na Vrhniki leta 1884. – Val 77, str. 106–109.
HORVAT, Jana, 1990: Nauportus (Vrhnika). – Dela 1. razreda SAZU 33, Ljubljana.
HORVAT, Jana, KOCUVAN, Eva, LOGAR, Nuša, 1986: Vrhnika – Dolge njive. – Varstvo spomenikov 29, str. 277–278.
JOSIPOVIĆ, Draško, 1987: Ponovno o Hajdučki pećini pri izviru Kolpe. – Poročilo o raziskovanju paleolitika, neolitika in
eneolitika v Sloveniji 15, str. 7–10.
KARINJA, Snježana, 1997: Dve rimski pristanišči v Izoli. – V: Arheološka istraživanja u Istri, Izdanja Hrvatskog arheološkog
društva 18, str. 177–192.
KARINJA, Snježana, 2002: Antična pristanišča ob slovenski obali. – V: Kultura na narodnostno mešanem ozemlju slovenske
Istre. Varovanje naravne in kulturne dediščine na področju konservatorstva in muzeologije, Razprave Filozofske fakultete,
KARINJA, Snježana, 2005: Kaj se skriva na morskem dnu? : arheološka zbirka. – V: Duška Žitko (ur.), Odprti k morju : 50.
obletnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, Piran, str. 48–49.
KARINJA, Snježana, 2009: Pomorski promet in pristanišča v najstarejših kulturnozgodovinskih obdobjih ob slovenski obali. –
Studia Iustinopolitana, letnik 2, št. 1, str. 159–182.
KARINJA, Snježana, ČERČE, Peter, 2008: Antique Port at the St Simon Bay at Izola. Rescue excavations of 1994. – V: Irena Radić
Rossi, Andrej Gaspari, Andrzej Pydyn (ur.), Underwater archaeology: Past, Present, Future, Proceedings of the Session at 13th
Annual Meeting of the European Association of Archaeologists (Zadar, Croatia, 18–23 September 2007), Zagreb, str. 196–206.
KAUFMANN, Carol, 2007: A River of Gifts. – National Geographic Magazine, januar 2007, str. 150–157.
KNIFIC, Timotej, 1983: Ankaran – zaliv sv. Jerneja. – Poročilo o raziskovalni nalogi Podvodna arheologija – raziskovalni
sklop Geneza kulturne pokrajine, Arheološki oddelek Filozofske fakultete, Ljubljana.
KNIFIC, Timotej, 1990a: Izola. – Varstvo spomenikov 32, str. 176.
KNIFIC, Timotej, 1990b: Izola, Simonov zaliv. – Varstvo spomenikov 32, str. 176–177.
KNIFIC, Timotej, 1990c: Kostanjevica na Krki. – Varstvo spomenikov 32, str. 193–194.
KNIFIC, Timotej, 1993: Arheološki pregled morskega dna v Sloveniji. – V: Zbornik. Kultura narodnostno mešanega ozemlja
slovenske Istre, Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana, str. 13–27.
KNIFIC, Timotej, 1995: Podvodna arheologija. – V: Enciklopedija Slovenije 9 (Plo–Ps), Ljubljana, str. 27–28.
KONCANI UHAČ, Ida, 2009: Historijat istraživanja antičkih podmorskih nalazišta u Istri. – V: Luka Bekić (ur.), Jurišićev
zbornik. Zbornik radova u znak sječanja na Maria Jurišića, Zagreb, str. 229–239.
KOVAČIČ, Tihomir, 1990: Poreština. Hidroarheološko rekognosciranje. – Arheološki pregled 1988, str. 226–228.
LOGAR, Nuša, 1982: Podpeč. – Varstvo spomenikov 24, str. 204–205.
LOGAR, Nuša, 1984a: Ljubljanica na Ljubljanskem barju. – Varstvo spomenikov 26, str. 232–233.
LOGAR, Nuša, 1984b: Bled. Blejsko jezero. – Varstvo spomenikov 26, str. 206.
LOGAR, Nuša, 1984c: Podvodna arheologija v Sloveniji in njena problematika. – Podvodne raziskave v Sloveniji, Podvodna
arheologija v Sloveniji 2, Ljubljana, str. 35–40.
LOGAR, Nuša, 1986a: Ljubljanica. Izliv Zrnice. – Varstvo spomenikov 28, str. 293–294.
LOGAR, Nuša, 1986b: Vrhnika/Dolge njive. – Arheološki pregled, str. 126–127.
LOGAR, Nuša, 1987: Katalog podvodne arheologije: monografije, članki in prispevki iz revij v knjižnicah na ozemlju SR
Slovenije. – Ljubljana.
LOGAR, Nuša, BLAŽON, Marjan, 1986: Ljubljanica. – Varstvo spomenikov 28, str. 252–253.
LOGAR, Nuša, SVOLJŠAK, Drago, 1988: Arheološki oddelek. – V: Pridobljeni spomin. Akcesijska, konservatorska in
publicistična dejavnost Narodnega muzeja v letih 1983 do 1988, Ljubljana.
LOGAR, Nuša, ŽUPANČIČ, Matej, 1981: Ankaran. – Varstvo spomenikov 23, str. 299.
LOGAR, Nuša, ŽUPANČIČ, Matej, 1982: Ankaran. – Varstvo spomenikov 24, str. 165.
LUBŠINA-TUŠEK, Marija, 1998: Konservatorska poročila. – V: Janez Mikuž, Suzana Vešligaj (ur.), Letno poročilo 1997, Zavod
za varstvo kulturne dediščine Maribor, Maribor, str. 199–202.
MARX, F., Robert, 1990: The History of Underwater Exploration. – New York.
MIKL-CURK, Iva, 1985: Ljubljanica in varstvo arheološke dediščine. – V: Reka in mesto. Arhitektov bilten 79/80, str. 5–7.
MURATOVIĆ, Amir, 2004: Potopljeni darovi Ekvorne. – RTV Slovenija, Ljubljana.
OTONIČAR, Bojan, et al., 2005: Holocenska karbonatna grebenska tvorba tipa »Coralligène« v Koprskem zalivu. – Geološki
zbornik 18, str. 87–90.
PERACCA, Manlio, 1975–1976: Nova epigrafe romana a Muggia d'Istria. – Borgolauro II–III/2–3, str. 3–19.
PETRIČ, Nikša, 2006: Gli inizi dell'archeologia subacquea in Croazia. – V: Irena Radić Rossi (ur.), Archeologia subacquea in
Croazia. Studi e ricerche, Venezia, str. 13–22.
PETRU, Peter, 1967: Sodobni načini preučevanja arheoloških spomenikov. – Varstvo spomenikov 11, str. 84–90.
PETRU, Peter, 1982: Vprašanja in naloge pri reševanju podvodnih najdb v 1981. – V: Podvodna pričevanja preteklosti. Novejše
najdbe v Ljubljanici, Podvodna arheologija v Sloveniji 1, Ljubljana, str. 1–7.
PETRU, Peter, 1984: Potapljaška akcija v Blejskem jezeru. – V: Podvodne raziskave v Sloveniji, Podvodna arheologija v
Sloveniji 2, Ljubljana, str. 41–47.
PETRU, Peter, 1983: Bled. – Varstvo spomenikov 25, str. 263–264.
PIRKOVIČ, Jelka, GASPARI, Andrej, 2004: The Ljubljanica river phenomenon and its Protection. – V: Fabio Maniscalco (ur.),
Tutela, conservazione e valorizzazione del patrimonio culturale subacqueo, Mediterraneum 4, Napoli, str. 253–260.
POGLAJEN, Sašo, 2008: Comparison between using a single-beam echosounder and a multi-beam echosounder in
archaeological fieldwork. – V: Irena Radić Rossi, Andrej Gaspari, Andrzej Pydyn (ur.), Underwater archaeology: Past,
Present, Future, Proceedings of the Session at 13th Annual Meeting of the European Association of Archaeologists (Zadar,
Croatia, 18–23 September 2007), Zagreb, str. 88–96.
POTOČNIK, Miro, 1986: Ljubljanica. – Arheološki pregled, str. 170–172.
POTOČNIK, Miro, 1988–1989: Bakreno- in bronastodobne podvodne najdbe iz Bistre in Ljubljanice na Ljubljanskem barju. –
Arheološki vestnik 39–40, str. 387–400.
POTOČNIK, Miro, 2001: Skrivnosti Ljubljanice. Razstava potapljača in zbiralca Mira Potočnika. – Kulturno-informacijski
center Mestnega muzeja Ljubljana, 20. september–20. oktober 2001.
Prezrta podvodna dediščina. – Demokracija, 13. 5. 2009.
RAVNIK TOMAN, Barbara, 1986: Jernejeva draga. – Varstvo spomenikov 28, str. 267–268.
RAVTER, Nada, 1982: Podvodna arheologija. Tisočletja na dnu Ljubljanice. – Večer, str. 16–23.
SLABE, Marijan, 1984: Ljubljansko barje in problem podvodne kulturne dediščine. – V: Podvodne raziskave v Sloveniji,
Podvodna arheologija v Sloveniji 2, Ljubljana, str. 25–30.
STOKIN, Marko, GASPARI, Andrej, KARINJA, Snježana, ERIČ, Miran, 2008: Archaeological research of maritime
infrastructure of Roman settlements on the Slovenian coast of Istria (1993–2007). – V: Rita Auriemma in Snježana Karinja
(ur.), Terre di mare, L'archeologia dei paesaggi costieri e le variazioni climatiche, Atti del Convegno Internazionale di
Studi (Trieste, 8–10 novembre 2007), Trst/Piran, str. 56–74.
SVOLJŠAK, Drago, et al., 1997: Novo gradivo v Arheološkem oddelku Narodnega muzeja v Ljubljani (pridobljeno v letih od
1987 do 1993). – Varstvo spomenikov 36, str. 224–296.
ŠRIBAR, Vinko, 1959: Arheološko topografske ugotovitve v Simonovem zalivu pri Izoli. – Arheološki vestnik 9–10, str. 271–276.
ŠRIBAR, Vinko, 1962: Simonov zaliv pri Izoli. – Varstvo spomenikov 8, str. 251–252.
ŠRIBAR, Vinko, 1967: Nekatere geomorfološke spremembe pri Izoli, dokumentirane z arheološkimi najdbami. – Geologija 10,
str. 271–277.
ŠTIRN, Jože, 1963: Po sledovih potopljene antike. – Mladina, 31. 8. 1963.
ŠTIRN, Jože, 1991: Prazgodovina morskih raziskovanj v Sloveniji. – V: Mate Dolenc (ur.), Podmorski svet in mi, Ljubljana, str. 73–91.
ŠTIRN, Jože, VETROVEC, Jože, 1963: Podvodne arheološke odprave v Savudriji. – Tovariš, št. 37, 40, 42 in 43.
TURK, Peter, et al. (ur.), 2009: Ljubljanica: kulturna dediščine reke. – Ljubljana.
TURK, Tom, FAVAI, Tomaž, 1995: Podvodna dejavnost. – V: Enciklopedija Slovenije 9 (Plo–Ps), Ljubljana, str. 28–29.
UHAČ, Marko, 2003: Brodolom na rtu Savudrija. – Diplomska naloga na Univerzi v Zadru, Zadar.
VELUŠČEK, Anton, ČUFAR, Katarina, 2000: Parte - Iščica, arheološke in dendrokronološke raziskave. – Arheološki vestnik 51,
str. 83–107.
VRSALOVIĆ, Dasen, 1974: Istraživanje i zaštita podmorskih arheoloških spomenika u SR Hrvatskoj. – Zagreb.
VRSALOVIĆ, Dasen, 1979: Arheološka istraživanja u podmorju istočnog Jadrana. Prilog poznavanju trgovačkih plovnih
putova i privrednih prilika na Jadranu u antici. – Zagreb.
VUGA, Davorin, 1981a: Goričica pod Krimom. – Varstvo spomenikov 23, str. 198.
VUGA, Davorin, 1981b: Podpeč. – Varstvo spomenikov 23, str. 201–202.
VUGA, Davorin, 1981c: Prevalje pod Krimom. – Varstvo spomenikov 23, str. 304–305.
VUGA, Davorin, 1983: Nekaj srednjeveških in novoveških najdb iz struge Ljubljanice pri Podpeči in Bevkah. – Zgodovinski
časopis 37, str. 21–29.
ŽERJAL, Tina, 2001: Sidescan sonar – najbolj razširjen akustični instrument v podvodni arheologiji. – Arheo 21, str. 57–64.
ŽUMER, Jože, 2004: Odkritje podmorskih termalnih izvirov pred Izolo. – Geografski obzornik 51/2, str. 11–17.
ŽUPANČIČ, Matej, 1989: Prispevek k topografiji Miljskega polotoka. – Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37, str. 16–20.
ŽUPANČIČ, Matej, 1996: Arheološke najdbe ob naši obali. – Gea, letn. 6, št. 7, str. 54–59.
Summary
Introduction
Slovenia boasts an immensely rich cultural heritage in watery environments. This heritage includes
finds from the river Ljubljanica and the pile-dwelling sites on the Ljubljansko barje, which even at-
tained world renown. It is therefore no coincidence that the investigation of underwater archaeological
sites enjoys one of if not the longest tradition in the world, beginning with the campaign at Vrhnika
conducted by Karl Dežman in 1884 with the aid of navy divers from Pula. Furthermore, interventions
by the former Centre for Underwater Research of the Socialist Republic of Slovenia in the early 1960s
at Cape Savudrija and the island of Ilovik in the Kvarner Gulf have set Slovenian scientists among the
founders of modern site investigation in the Adriatic Sea. These promising beginnings were followed
by a series of successful, but unconnected initiatives. The last decades, however, witnessed an unprec-
edented boom in underwater archaeological investigation across the globe and in Slovenia as well.
Divers of the Imperial and Royal Navy at Vrhnika in 1884

Acting on the commission by Karl Deschmann, director of the Provincial Museum in Ljubljana, two
divers of the Austro-Hungarian Navy investigated the bottom of the Ljubljanica at Vrhnika in October,
1884. The fourteen-day investigation was prompted by rich discoveries during low water levels from
previous years, and was enabled by Deschmann’s connections at the Viennese parliament and War
Ministry. Financing was provided by the Provincial Museum. The divers were commissioned to obtain
exhibits for a new museum building, but the objects recovered, which included Roman bronze vessels
and weapons, did not entirely fulfil the director’s expectations. The investigation at Vrhnika also rep-
resents one of the first examples of the use of the classic diving suit with a helmet in research rather
than commercial purposes. As such, it may be ranked among the earliest achievements of underwater
archaeology alongside lifting of artefacts from the Antique shipwrecks Antikythera in Greece (1900)
and Mahdia along the coast of Tunisia (1907–1913) as well as the research of the sacred well or cenote
at Chichén-Itzá on the Yucatán (1909).
Beginnings of underwater investigation along the north-western coast of Istria: Centre for Under-
water Research of the Socialist Republic of Slovenia and City Museum of Piran (1963-1975)
The development of underwater archaeology was greatly aided by the wide use of the autonomous
diving gear with a demand regulator, invented by navy officer Jacques-Yves Cousteau and engineer
Emile Gagnan in 1946. Archaeology became involved in underwater investigation on the eastern
Adriatic coast only in the beginning of the 1960s, when a large part of the easily accessible sites had
already been looted. The first professionally investigated underwater site lies near Cape Savudrija; it
was discovered by the team from the Centre for Underwater Research of the Socialist Republic of Slov-
enia from Ljubljana during zoogeographic mapping of the sea floor along the western coast of Istria
in 1962. A team of fourteen conducted underwater excavations at the depth of over 30 m and found
that the remains belonged to two shipwrecks occupying roughly the same spot. The earlier shipwreck
with amphorae was dated to the second half of the 2nd/beginning of the 1st century BC, while the second
was a small cargo ship from the time after the mid-18th century. In 1963, underwater investigation
was conducted under the professional guidance of Štefan Mlakar from the Archaeological Museum
of Istria in Pula and technical guidance of Jože Štirn from the Centre for Underwater Research. The
same Centre, in cooperation with the Institute for the Protection of Cultural Heritage from Rijeka, also
performed photogrammetric imaging of the shipwreck near the island of Ilovik near Cres in 1964.
In 1963, the team of the Maritime Museum Sergej Mašera in Piran, lead by Elica Boltin-Tome, con-
ducted reconnaissance of the Roman harbour complex on the sea floor at Fizine near Portorož. A year
later, the beach was arranged on that spot, which brought about trenching and a geodetic survey of
the underwater site. The latter was again conducted by the same team of divers from Piran, the core of
which represented Mihael Huszar, laboratory technician at the museum, and Zvone Kralj. The team
went on to perform preliminary investigation at Viližan and Simonov zaliv and to survey a large part
of the sea floor along the coast of Slovenian Istria. Their results as well as the problems that underwa-
ter investigation in Slovenia faced were presented at a meeting of heritage protection services of the
former Yugoslavia, which took place in 1975 at Split.
Diving groups of the Department of Archaeology of the Faculty of Arts,

University of Ljubljana, and of the National Museum (1979-1992)
Popularization of underwater activities in the late 1970s and uncontrolled removal of objects from
the Ljubljanica called for an organized effort on the part of the Slovenian underwater archaeologists,
the initiator and promoter of which was the director of the National Museum of Slovenia, Peter Petru.
As early as 1955, he attended the symposium on underwater archaeology in Cannes. He consistently
followed the development of underwater archaeology in its technologies and contents and planned a
series of systematic surveys of Slovenian rivers and lakes that would be crowned by a large exhibition
at Vrhnika to celebrate the centenary of investigation. Petru’s death in 1983 put a stop to the exhibition
preparations, while the planned interventions were only partly fulfilled.
The beginning of professionally conducted modern underwater archaeological work in continental
Slovenia can be seen in the underwater survey of the Ljubljanica, which took place at Podpeč on 26th
May, 1980. It was performed by a united team of archaeologists-divers from the Department of Archae-
ology of the Faculty of Arts, University of Ljubljana, and of the National Museum in Ljubljana. Soon
after this campaign, the interested archaeologists joined in a Commission for Underwater Archaeol-
ogy, which organised three consultation sessions in Ljubljana. The Commission further launched
the initiative to found a special section within the Slovenian Archaeological Society. The efforts of the
team of the National Museum of Slovenia, composed of divers of the Society for Marine Research from
Ljubljana as well as employees of the Ministry of Interior and headed by archaeologist Nuša Logar,
were concentrated on the Ljubljanica. In 1981, a salvage operation was mounted under the supervi-
sion of the National Museum and the Institute for the Protection of Cultural and Natural Heritage of
Slovenia, with the aim of recovering Celtic coins from a hoard find at Bevke. Later, between 1982 and
1984, the team of the National Museum performed a series of systematic surveys of the Ljubljanica and
of Lake Bled. Among these efforts are also excavations on the banks of the Ljubljanica at the mouth
of the Zrnica below Blatna Brezovica as well as in the area of the wooden construction along Dolge
njive at Vrhnika in 1985. The results of the first part of investigation in the Ljubljanica, which ceased
after 1985, were presented in the first two volumes of the Podvodna arheologija v Sloveniji magazine
(1982; 1984). The projects at that time were financially supported by the Cultural Community of the
Socialist Republic of Slovenia, Cultural Community of Ljubljana and Research Communities of Moste,
Center and Vrhnika.
The diving group from the Department of Archaeology, collaborating with the Maritime Museum and
the Institute for the Protection of Natural and Cultural Heritage in Piran, directed their attention to in-
vestigating the sea. Between 1983 and 1990, surveys of sunken vessels and aircrafts between Strunjan
and Bay of Piran were conducted under the leadership of Timotej Knific and Elica Boltin–Tome, as
well as documentation and measurement of underwater structures at Fizine and in the bays of Jernejev
zaliv and Simonov zaliv. There were also preventive interventions in advance of the construction of
the marina at Izola. In the beginning of the 1990s, the National Museum relaunched the programme
of topographic surveys of the Ljubljanica, performed by Andrej Šemrov with collaborators, which was
aimed primarily at salvaging finds from the hands of unauthorised treasure seekers.
Activity of the Maritime Museum Sergej Mašera in Piran

and the informal group for underwater archaeology (1993-2002)
An informal interest group for underwater archaeology was formed among the students and employees
at the Department of Archaeology in Ljubljana in 1992. In the following years, the group conducted
numerous rescue investigations in riverbeds under the auspices of the regional institutes for the protec-
tion of natural and cultural heritage. Particularly important were the surveys at the bend of the Lahinja
in the area of the prehistoric settlement and medieval castle near Pusti Gradec (1995), areas of finds of
Celtic silver coins in the Savinja at Celje (1995–1999), but also documentation and dendrochronological
sampling of the Late Middle and Modern Age bridge across the Drava at Ptuj (1996). In the framework
of a project of the National Museum, the group undertook several reconnaissance campaigns and cyclic
monitoring of the Ljubljanica near Bevke and Rakova jelša (1998), as well as two projects of register-
ing traces of stone block transport (1999) and documenting wooden vessels (2001) in the Ljubljanica
riverbed. Moreover, the group assisted in the 1993–1994 investigation of the pile-dwelling site at Lake
Keutschach in Carinthia, Austria. Members of the group also joined a training course in underwater
archaeology, held in 1993 in Nynäshamn, Sweden, which was organized according to the guidelines
of the Nautical Archaeological Society.
The Maritime Museum Sergej Mašera Piran, on the other hand, conducted trenching along the Ro-
man pier in Simonov zaliv in 1994, headed by curator Snježana Karinja. It also performed geodetic
measurement of the harbour area. In the following years, the museum also organised several surveys
of the sunken structures in the Bay of Piran.
Group for Underwater Archaeology of the Institute for the Protection of Cultural Heritage
of Slovenia and other initiatives (2003-2009)
On the incentive of the above-mentioned interest group, a working Group for Underwater Archaeology
was founded in 2002 within the Institute for the Protection for the Cultural Heritage of Slovenia. Most
of the investigations it undertook were of preventive nature, most frequently in the form of surveys
in advance of the construction of either public or economic infrastructure. This was performed in
coordination with the regional offices of the Institute for the Protection of Cultural Heritage until 2009
and after that with the Centre for Preventive Archaeology of the same Institute. Most important among
the rescue interventions are the extensive reconnaissance and surveys in the areas of dams for the
hydropower plants at Boštanj, Blanca, Krško, Brežice and Mokrice, conducted within the framework
of the Archaeology and Hydropower Plants of the Lower Sava (2004–2008) project, the rescue investi-
gation of the Mesolithic site in the bed of the Ljubija stream at Verd (2004), the series of interventions
in the Ljubljanica at Vrhnika, Podpeč and Črna vas (2005–2008) as well as the investigations of Lake
Bled near Mlino (2006). Rescue investigation on the Middle Sava continued in 2009 and included a
high-resolution bathymetric survey of the area of the Roman and medieval bridge at Zidani most,
scanning of the navigable canal at Beli slap and surveying the area of the Roman and modern bridge
at Črnuče. Reconnaissance of the beds of the Ljubija and Bistra streams on the Ljubljansko barje was
conducted in 2005 and 2006. Also performed was a problem-oriented investigation of the Bronze Age
site in the Ljubljanica riverbed at Kamin near Bevke, as part of the European Fluvial Heritage project
of the Culture 2000 programme.
In collaboration with the Regional Office Piran of the Institute for the Protection of Cultural Heritage,
the Regional Museum of Piran and the Scientific Divers of the Port of Koper Divers’ Club, the Group
for Underwater Archaeology conducted several campaigns in the 2004–2006 period as part of its regu-
lar programmes of documenting and assessing the potential of underwater sites at Fizine (the From
Underwater to Public Attention project – Culture 2000), Jernejev zaliv (the Obmorske dežele/Terre di
mare project – INTERREG IIIA Slovenia – Italy) and wrecks of the Aura near Debeli rtič, the Stojanov
bark and the Kope near Izola. There were also high-resolution bathymetric surveys of the Roman
fish farms and harbour buildings performed in 2005–2008 by the company Harpha sea from Koper in
coordination with the Group for Underwater Archaeology. Members of the Group also collaborated
in research abroad, which included interventions in the area of the Roman and medieval harbour on
the river Charente near Taillebourg, France, and a series of investigations in the Croatian Adriatic,
for example in the excavations of the Roman harbour at Zaton near Nin and shipwrecks near Silba,
Koločep and Sutivan.
The work of the members of the Group in protecting underwater cultural heritage and raising public
awareness on the subject also included a collaboration in preparing a professional basis for designat-
ing cultural monuments, but also publishing newspaper and internet articles and giving interviews,
appearing in radio and television programmes, documentaries, writing papers in Slovenian popu-
lar scientific magazines and newspapers, as well as organizing the exhibition entitled Underwater
Archaeology in Slovenia from 1995 to 2005. Part IV. The work of the Group in the waterways of the
Ljubljansko barje was also presented within The Ljubljanica – A River and Its Past exhibition project
of the National Museum of Slovenia.
The necessity of establishing appropriate capacities for performing public service functions, on the
one hand, and the successful regulation of heritage protection in other European countries that places
responsibility for investigating and protecting underwater cultural heritage primarily in the domain
of heritage protection services, on the other, induce in Slovenia a long-delayed founding of a depart-
ment for underwater archaeology functioning as part of the state public service. Such a framework
would enable the resolves from the UNESCO Convention on the Protection of Underwater Heritage
and sector-specific directives of the European Union to be realized. At the same time, it would also
enable the measures and solutions for preventing or limiting adverse effects on underwater cultural
heritage, as well as a long-term strategy for its preservation, to be prepared.
73
Oris zgodovine profesionalnega potapljanja na Slovenskem
Historical outline of professional diving in Slovenia
Žarko Sajič
Izvleček: v prispevku je opisan kratek pregled razvoja zgodovine potapljanja na Slovenskem od za-
četkov do danes. Namen prispevka je bil posvetiti pozornost predvsem profesionalnemu potapljanju,
ki je bilo temelj razvoja vseh nadaljnjih potapljaških aktivnosti. Pri tem so imele ključno vlogo vojne
mornarice, ki so v danem trenutku delovale na našem območju. Dejstvo je, da so lahko prav vojne
mornarice zagotavljale ustrezna materialna sredstva za razvoj ali nakup kakovostne potapljaške
opreme ter izvajale uspešno usposabljanje potapljačev. Ti so po izstopu iz vojnih mornaric nadaljevali
delo v svojem poklicu tudi v civilnem življenju ter tako postopoma prenašali svoja znanja in izkušnje
v svoje okolje. Iz prispevka je razvidno, da se je zaradi raznovrstnosti različnih šol in opreme pri nas
ohranila bogata potapljaška tradicija, ki pojasnjuje visoko kakovost in veliko priljubljenost te dejav-
nosti v Sloveniji še danes.
Abstract: the paper presents a short overview of the history of diving in Slovenia from its very beginnings
to the present day. It focuses on professional diving, which represents the basis for the development of
all further diving activities. The key role was played by various navies active in the area in different
periods, since it was they that had the necessary material means for the development and acquisition
of quality diving equipment and for a successful training of divers. Once their navy duty ended, divers
could continue diving as civilians and thereby gradually spread knowledge and experience into local
environments. The paper also shows how various schools and equipment created a rich diving tradi-
tion, which explains the high quality and popularity of the activity in Slovenia today.
Ključne besede: Slovenija, Jadransko morje, potapljanje, mornarica, zgodovina

Keywords: Slovenia, Adriatic Sea, diving, navy, history
Začetki
Zgodovinskih zapisov o začetkih potapljanja na Slovenskem je razmeroma malo.1 Z gotovostjo lahko
zatrdimo, da so se prvi slovenski potapljači, podobno kot tudi drugod po svetu, potapljali najprej na
dah. Temu je botrovala radovednost, kaj se skriva globoko pod vodo, potreba po hrani, izgubljenem
predmetu ali zabava. Prvi slovenski potapljači pri potapljanju v začetku niso uporabljali nobenih
posebnih naprav ali orodij. Kmalu pa so spoznali, da se lahko dosti učinkoviteje potapljajo, če si pri
tem pomagajo s preprostimi, doma narejenimi pripomočki. Iskali so namreč možnost, da bi ostali
pod vodo čim dlje in se potopili čim globlje. S to idejo se je veliko znanih izumiteljev ukvarjalo dolga
obdobja. Številni zanimivi izumi niso bili nikoli uporabljeni, nekateri pa so se uspešno uveljavili šele
dosti pozneje.
Vpliv angleških izumiteljev

Največja intenzivnost izumov podvodnih naprav je sovpadala z industrijsko revolucijo (1775–1905).
Zaradi obdanosti z morjem, razvitosti in ugodne geografske lege se je industrializacija v Veliki Britaniji
začela že v 18. in 19. stoletju. Angleža, brata Charles in John Dean, bi lahko veljala za prva izumitelja
sodobnega skafandra. Leta 1828 sta razvila bakreno čelado, ki je bila le njun izpopolnjeni model prej-
šnje čelade; namenila sta jo za požarno reševanje.
Anglež pruskega rodu Augustus Siebe je takšno čelado po nasvetih bratov Dean leta 1837 le nekoliko
predelal, ji dodal svinčene uteži, neprepustno obleko in obtežene čevlje ter tako dobil neprepustno zaprt
in vsestransko uporaben potapljaški skafander. Potapljaška oprema, ki jo je predstavil, se je izkazala
za tako uspešno, da je postala standardna oprema v britanski kraljevski mornarici, zato so jo pozneje
1 Sajič 2000a.
prevzele še številne druge mornarice v različnih delih sveta. Potapljaška oprema Siebe Gorman je
bila uvedena tudi v Jugoslovansko kraljevsko mornarico (obdobje Kraljevine SHS in Jugoslavije)2 in
v Jugoslovansko vojno mornarico (obdobje FLRJ in SFRJ). Skoraj identična potapljaška oprema je za
vojaške in civilne namene v našem okolju ostala v neprekinjeni uporabi praktično do današnjih dni.
Francoski izumi – nemška oprema

Za slovensko potapljanje je izjemno zanimiva še ena potapljaška iznajdba, ki sta jo leta 1865 predstavila
Francoza Benoit Rouquayrol in Auguste Denayrouze. Gre za poseben hrbtni regulator za zrak, poimenovan
Rouquayrol-Denayrouze. Rešitev je bila revolucionarna. Podoben, vendar bistveno lažji enostopenjski
regulator Aqua-Lung sta razvila Emile Gagnan in Jacques-Yves Cousteau šele leta 1943. Regulator tipa
Rouquayrol-Denayrouze je lahko potapljač uporabljal samostojno ali pa skupaj s potapljaško čelado.
Zaradi velike teže (tehtal je kar 106 kg) in zapletene zasnove se je uporabljal le krajše obdobje, največ v
francoski, nemški in avstro-ogrski vojni mornarici, in sicer konec 19. in v začetku 20. stoletja.
Center za usposabljanje potapljačev Avstro-ogrske c.-k. vojne mornarice je bil v Pulju. To so bili prvi
potapljači na Jadranskem morju. Uporabljali so potapljaško opremo tipa Rouquayrol-Denayrouze,
vendar je bila ta večinoma nemške proizvodnje.3 Izdelovala sta jo podjetnika Ludwig von Bremen
in Franz Clouth. Potapljači so bili usposobljeni za opravljanje najzahtevnejših podvodnih del, kot je
reševanje potopljenih objektov in nasedlih ladij. Najpomembnejša reševalna ladja, na kateri so bili
vkrcani tudi potapljači, je bila SMS Herkules.
Sl. 1: Potapljaško delovno plovilo avstro-ogrske c.-k. vojne mornarice so uporabljali tudi za vadbo potapljačev. V ozadju je
šolska ladja SMS Bellona. Pulj, konec 19. stol. (arhiv Muzeja podvodnih dejavnosti Piran)
Fig. 1: Submersible service vessel of the Austro-Hungarian Imperial and Royal Navy was also used for training divers. Training
ship SMS Bellona in the background. Pula, end of the 19th century (archives of the Museum of Underwater Activities Piran)
2 Pravilo za ronilačku službu u Kraljevskoj mornarici.

3 Unterricht im Taucherdienst in der K. und K. Kriegs-Marine.
Ž. Sajič / Oris zgodovine profesionalnega potapljanja na Slovenskem 75
Avstro-ogrska in prvi slovenski potapljači

Prvi slovenski potapljači so se v modernem načinu potapljanja s pomočjo potapljaškega skafandra
izurili prav v Avstro-ogrski c.-k. vojni mornarici, ki je v Jadranu prvič začela uporabljati sodobno
potapljaško opremo.4 Številne generacije slovenskih potapljačev so se prav tako izurile v potapljanju
pri različnih vojnih mornaricah. Te so imele na voljo najsodobnejšo potapljaško opremo tistega časa
in zelo kakovostno usposabljanje. Poleg Avstro-ogrske c.-k. vojne mornarice so imele potapljaške
enote tudi Jugoslovanska kraljevska mornarica, Jugoslovanska vojna mornarica (JVM), italijanska
kraljevska mornarica, nemška vojna mornarica in italijanska vojna mornarica. To je tudi razlog, da
ima danes Slovenija izjemno raznovrstno in zanimivo zgodovino potapljanja, ki jo občudujejo številne
pomorsko razvitejše države. Zagotovo sta zgodovina in dolgoletna tradicija vplivali tudi na izjemno
priljubljenost športnega potapljanja v Sloveniji, ki smo mu priča tudi danes.
Eden prvih zapisov o potapljanju s standardno potapljaško opremo in o zgodovini potapljanja v slo-
venskem jeziku je bil objavljen že leta 1875 v glasilu Učiteljski tovariš, list za šolo in dom. V članku je
bila opisana potapljaška oprema, ki je bila tedaj
prvič predstavljena na veliki razstavi na Dunaju.
Potapljača Avstro-ogrske c.-k. vojne mornarice iz
Pulja sta leta 1884 za Deželni muzej v Ljubljani
izvedla prve arheološke potope v Ljubljanici pri
Vrhniki.5 Oprema, ki sta jo pri teh potopih upora-
bljala, je razvidna iz učbenika vojne mornarice
Šola potapljanja v Avstro-ogrski c.-k. vojni morna-
rici (Dunaj 1895).6
Leta 1893 je pomorska uprava avstro-ogrske mo-
narhije iz Trsta podarila nabiralcem spužev iz
Krapnja prvo težko potapljaško opremo. Uspo-
sabljati sta jih pričela dva izkušena potapljača iz
Pirana. Predvidevamo lahko, da so se nabiralci
prvič seznanili s sodobno potapljaško opremo prav
v Piranu, kamor so redno zahajali zaradi prodaje.
Takrat so se namreč piranski potapljači ukvarjali
s podvodnimi deli na mandraču, kjer naj bi sode-
lovali tudi znameniti kontovelski potapljači.
Kmalu zatem so potapljaško opremo pri svojem
delu začela uporabljati tudi druga spužvarska pod-
jetja iz Pirana, Trsta in Zlarina.
Kraljevina Jugoslavija
Center za usposabljanje potapljačev Jugoslovanske
kraljevske mornarice je bil v pomorskem arzenalu
v Tivtu. Ustanovili so ga leta 1927, ko so v floto
uvedli prvi dve podmornici, imenovani Nebojša in
Hrabri. Od leta 1927 do 1941 je bilo izvedenih 7 po-
tapljaških tečajev za oficirje, 11 za podoficirje in 24
za mornarje. Tečaji so trajali od 4 do 12 mesecev.7
Sl. 2: Med drugo svetovno vojno je na Visu od leta 1943 delo-
Jugoslovanska kraljevska mornarica je leta 1932 vala skupina potapljačev, ki je leta 1944 prerasla v partizan-
v Zemunu izdala Pravilo za potapljaško službo, s ski potapljaški vod in kasneje v četo. Potapljači so med vojno
katerim so v mornarico uvedli enotne potapljaške iskali, deaktivirali ali uničevali sovražna podvodna minska
eksplozivna sredstva, čistili plovne poti in dvigali manjše
standarde in opremo za težke potapljače znamke potopljene objekte. Partizanski potapljač na Visu, okoli leta
Siebe Gorman (British Admirality Pattern). 1943 (arhiv Muzeja podvodnih dejavnosti Piran)
Fig. 2: Group of divers active on the island of Vis during World
War II, from 1943 onwards. In 1944, the group was organised
into a Partisan diving detachment and later into a troop. Du-
4 Sajič 2010b. ring the war they sought, deactivated and destroyed underwa-
5 Sajič, Gaspari 2003a; Sajič, Gaspari 2003b. ter enemy explosive devices, but also cleared navigable ways
6 Unterricht im Taucherdienst in der K. und K. Kriegs-Marine. and lifted small sunken vessels. Partisan diver on Vis, around
7 Sajič 2010b. 1943 (archives of the Museum of Underwater Activities Piran)
V centru v Tivtu so usposabljali za potapljanje s težko potapljaško opremo in opremo za reševanje iz

podmornic. Težke potapljače so usposabljali za dela s podvodnimi minskimi eksplozivnimi sredstvi,
za iskanje izgubljenih torpedov, podvodna dela, dviganje potopljenih objektov itd. Potapljači Jugoslo-
vanske kraljevske mornarice so poskušali dvigniti nekdanjo ladjo Avstro-ogrske c.-k. vojne mornarice
Kaiser Franz Joseph I, potopljeno leta 1919 v Boki Kotorski, vendar pri tem niso bili uspešni. Dvigova-
nja večjih potopljenih ladij pozneje niso več izvajali samostojno. Leta 1933 so kupili dekompresijsko
komoro znamke Siebe Gorman, a je niso nikoli uporabili. Za reševanje ladij so uporabljali vlačilca
Silni (prej avstro-ogrski T 200) in Močni (prej avstro-ogrski Gigant), pozneje pa tudi namensko re-
ševalno ladjo Spasilac.
Obdobje NOV in JVM

Partizanski potapljači so večinoma uporabljali
opremo, ki je ostala iz Jugoslovanske kraljevske
mornarice (Siebe Gorman), nekaj pa je bilo tudi
opreme, ki so jo uporabljali spužvarji iz Krapnja,
ki so prav tako sodelovali v tej enoti. Pozneje so do-
bili tudi zaplenjeno opremo italijanske in nemške
mornarice (Galeazzi, Salvas, Hagenuk, Draeger).
V Jugoslovanski vojni mornarici (JVM) so bili po-
tapljači organizirani v različnih enotah in dobro
usposobljeni. Uporabljali so lahko in diverzantsko
potapljaško opremo, težko oz. delovno potapljaško
opremo, potapljaški zvon za globinske potope ter
posebno opremo za reševanje iz podmornic. V začet-
ku so imeli predvsem težko oz. delovno potapljaško
opremo, podedovano še iz časa NOV, in tisto, ki so jo
dobili kot vojaško pomoč z zahoda. Pozneje je nekaj
opreme prišlo tudi iz Sovjetske zveze. V naslednjem
obdobju pa so težki potapljači večinoma uporablja-
li opremo znamke Siebe Gorman in modernejšo
opremo Draeger. Prvi vadbeni center je bil v Tivtu.
Najprej se je preselil na otok Katarina pri Pulju in
nato v Divulje pri Splitu. Podmorničarji so se, pred-
vsem za uporabo potapljaške opreme za reševanje
iz podmornic, usposabljali v vadbenih stolpih na
Katarini in v Divuljah. Zahtevnejše potapljaške
dejavnosti so izvajali poklicni potapljači. Nekateri
so se usposabljali tudi v Sovjetski zvezi. Med drugim
so vadili tudi v posebni težki potapljaški opremi za
globinsko potapljanje GKS-3M.
Osrednja potapljaška skupina, v kateri so prevla-
dovali predvsem težki delovni potapljači, je delo-
vala v okviru Pomorskega odreda za reševanje; Sl. 3: Priprava težkega potapljača JVM na potop. Čelade ame-
njihova reševalna potapljaška ladja je bil stari riškega proizvajalca DESCO Mark V so prejeli kot tehnično
pomoč po drugi sv. vojni. Pomočnik Stanko Šinjur, Brioni
parnik PS 11 Spasilac (ta je bil podedovan iz Ju- 1950 (arhiv Muzeja podvodnih dejavnosti Piran)
goslovanske kraljevske mornarice), ki ga je leta Fig. 3: Preparations for the dive of a heavy-gear diver of the
Yugoslav navy. The US produced DESCO Mark V helmets
1977 zamenjala moderna ladja PS 12 Spasilac. Nova were obtained as part of technical support after the end of
ladja je imela najsodobnejšo reševalno opremo, World War II. Assistant Stanko Šinjur, Brioni 1950 (archives
ambulanto, operacijsko dvorano, šest medseboj- of the Museum of Underwater Activities Piran)
no povezanih dekompresijskih komor, globinski
potapljaški zvon Draeger in žepno podmornico
za reševanje iz podmornic Mermaid VI A (prvo te
vrste na svetu). Služba za reševanje JVM je bila
tedaj ena izmed najbolje opremljenih in usposo-
bljenih v Sredozemlju.
Razvoj delovnega potapljanja v Sloveniji

V tem času so se v vrstah JVM izurili številni potapljači, ki so svojo potapljaško kariero nadaljevali v
različnih podjetjih, v katerih so imeli organizirano potapljaško službo. V Sloveniji so to bila Dravske
elektrarne Maribor, Tehnogradnje Maribor, Gradis, ZRMK Ljubljana, Vodna skupnost Koper, Luka
Koper, Hidro Koper, Ladjedelnica Piran (preimenovana v Ladjedelnico Izola), Brodospas Split (enota
Koper), Adriaing in drugi. Bilo je tudi nekaj zasebnikov (Ivica Jurič, Ugo Fonda, Milan Debeljak, Franjo
Žele, Ivo Žigo, Sandi Ramuševič, Marino Pucer, Samo Morel in drugi), med katerimi je zaradi zanimive
potapljaške kariere izstopal pokojni Ivica Jurič, ki je v Slovenijo prišel iz rodnega Krapnja. Občasno
je zaposloval tako potapljače iz Slovenije kot tudi svoje rojake iz Dalmacije. V tem času sta v Sloveniji
potekala dva velika vodna projekta: gradnja pristanišča Koper in odstranjevanje razbitine potniške
ladje Rex. Prva podvodna dela na Rexu, ki so jih začeli izvajati potapljači JVM, so potekala že od leta
1947. Kmalu so jih zamenjali potapljači podjetja Brodospas, ki so na razbitini s krajšimi prekinitvami
delali do leta 1961. Pristanišče Koper so pričeli graditi leta 1957. Pri teh projektih so bili angažirani
številni potapljači. Veliko jih je prišlo tudi iz Dalmacije in so ostali v Sloveniji.
Prav tako pa je veliko slovenskih potapljačev, ki so delali v Brodospasu in v Jugoslovanski vojni mor-
narici, ostalo v mestih ob jadranski obali. Posamezni potapljači iz Istre so odhajali za delom v Italijo,
iz Italije pa sta celo dva prišla delat v Slovenijo (rezanje ladje Rex).
Številni potapljači so na slovenski obali sodelovali tudi pri drugih, manjših podvodnih delih, kot so bila
popravila mandračev in navozov za ladje, vzdrževanje in gradnje obal, pomolov, dela v ladjedelnicah
v Piranu in Izoli ter v marinah. Pogosto so opravljali tudi enkratna dela, kot je bilo npr. odstranjevanje
min, reševanje poplavljenega sečoveljskega rudnika, pomoč pri izlovu cipljev, iskanje izgubljenih
predmetov, utopljencev itd.
Slovenski potapljači so za različna domača podjetja delali tudi v tujini; v Siriji, Avstriji, Italiji, Iraku in
v nekdanjih jugoslovanskih republikah (Bosna, Srbija, Hrvaška, Črna gora).
Sl. 4: Posebna pota-

pljaška čelada na
plinske mešanice
sovjetske proi-
zvodnje GKS-3M.
Uporabljala se je
za globinske poto-
pe na ekstremnih
globinah (zbirka
Muzeja podvodnih
dejavnosti Piran)
Fig. 4: GKS-3M
mixed gas helmets
of Soviet produc-
tion for diving at
extreme depths
(collection of the
Museum of Un-
derwater Activities
Piran)
Sl. 5: Gradnja HE Mavčiče; delo je potekalo v zimskih razmerah. Poleg mraza so potapljače ovirali tudi slaba vidljivost, poto-
pljena drevesa in odvrženi predmeti. V opremi Vlado Klobučarič (levo) in Anton Hajdinjak st. (desno) (arhiv Muzeja podvo-
dnih dejavnosti Piran)
Fig. 5: Construction of the Mavčice hydropower plant in winter conditions. Besides the cold, divers were further impeded by
poor visibility as well as trees and waste in the water. Vlado Klobučarič in his equipment to the left and Anton Hajdinjak Sr.
to the right (archives of the Museum of Underwater Activities Piran)
Kontovelski potapljači
Posebno zanimiva pa je zgodba znamenitih slovenskih potapljačev iz zamejske vasice Kontovel pri
Trstu.8 V Kontovelu je delovalo več generacij potapljačev; tu je bila koncentracija potapljačev na šte-
vilo prebivalcev enega kraja največja v kontinentalnem delu Evrope. Prvi kontovelski potapljači so se
svoje obrti izučili v Avstro-ogrski c.-k. vojni mornarici, naslednje generacije pa v italijanski kraljevski
mornarici (v znani mornariški bazi La Spezia). Kontovelski potapljači so delali predvsem v naslednjih
podjetjih: Podjetje Tripcovich Trst, Potapljaška zadruga Benečije-Julijske krajine, Istimar Trst, Sarima
Trst, Martelanc, Goriup & sinovi Trst, Sidemar Trst, Adrias Benetke itd. Po vojni so opravljali različna
dela: dviganje potopljenih objektov, odstranjevanje protipodmorniških mrež in min, pobiranje topovskih
tulcev, popravilo in gradnja pristaniških obal ... Veliko dela je bilo tudi v tržaški ladjedelnici, gradili
so marine, valobrane itd. Tržaški, predvsem pa kontovelski potapljači so pogosto delali tudi v tujini:
v Jugoslaviji, Grčiji, na Cejlonu, v Indiji, Egiptu, Nigeriji, Katarju itd. Pri teh delih je največkrat šlo za
dviganje ali razrez potopljenih ladij in za gradnjo pristaniških obal. Za veliko številnost kontovelskih
potapljačev je bil najbolj zaslužen direktor družbe Tripcovich, baron Gottfried von Banfield (Goffredo
de Banfield), avstro-ogrski letalski as iz I. svetovne vojne – znameniti »tržaški orel«.
8 Sajič 2003.
Sl. 6: Skupinska slika potapljačev italijanske kraljevske mornarice v vadbenem centru La Spezia. Tu so se šolale številne ge-
neracije kontovelskih potapljačev. Znani potapljač Mario Regent iz Kontovela je v drugi vrsti zgoraj z leve strani (arhiv Mu-
zeja podvodnih dejavnosti Piran)
Fig. 6: Group photo of the divers of the Italian Royal Navy at the La Spezia training centre. Numerous generations of Kontovel
divers were trained there. Mario Regent, a famous diver from Kontovel, is in the second row from the top, on the left (archi-
ves of the Museum of Underwater Activities Piran)
Naši mornariški potapljači danes

Pri razvoju slovenskega potapljanja so imele ključ-
no vlogo različne mornarice, ki so službovale na
območju vzhodnega Jadrana. Tradicijo sloven-
skih mornariških potapljačev danes nadaljuje 430.
mornariški divizion iz Ankarana, v katerem deluje
Odred za podvodna dejstva. Opremljeni so z naj-
sodobnejšo potapljaško opremo, ki se razlikuje
glede na različne specialnosti, ki jih potapljači 430.
mornariškega diviziona danes izvajajo. Nekateri
potapljači so bili za različna področja šolani tudi v
mornariških potapljaških šolah v tujini, predvsem
v Italiji in Franciji. Svoje redne dolžnosti izvajajo
na gumijastih plovilih, patruljnem čolnu HPL-21
Ankaran in patruljni ladji 11 Triglav, ki se jim je
nedavno pridružila. Potapljači 430. mornariškega
diviziona zagotovo sodijo med vrhunsko izurjene
potapljače, kar nas navdaja z upanjem, da se bo ta
dejavnost v prihodnje v Sloveniji še naprej uspešno
razvijala in se izpopolnjevala v duhu dosežkov
naših potapljaških prednikov.
Sl. 7: Diverzantska potapljaška naprava na zaprti krog vzho-

dnonemške proizvodnje MEDI, ki so jo uporabljali tudi
sovjetski obveščevalci. Najdena je bila v slovenskem morju,
med Izolo in Ankaranom. Potrjuje domnevo, da so sovjetska
plovila, ki so redno zahajala v Ladjedelnico Izola, vohunila
za italijanskimi podmornicami, ki so jih izdelovali v Tržiču
(Monfalcone) (arhiv Muzeja podvodnih dejavnosti Piran)
Fig. 7: Demolition team closed-circuit diving device of East
German MEDI production, also used by the Soviet intelli-
gence. It was found in the Slovenian sea, between Izola and
Ankaran, and supports the supposition of Soviet vessels
regularly visiting the Izola shipyard and spying on Italian
submarines being produced at Tržič/Monfalcone (archives of
the Museum of Underwater Activities Piran)
Literatura
Pravilo za ronilačku službu u Kraljevskoj mornarici: Pravilo za ronilačku službu u Kraljevskoj mornarici. – Zemun 1932.
SAJIČ, Žarko, 2000a: Potapljanje, zgodovinski pregled. – VAL Navtika 53, str. 84–85.
SAJIČ, Žarko, 2000b: Potapljanje, zgodovinski pregled. – VAL Navtika 54, str. 100–101.
SAJIČ, Žarko, 2001a: Vlado Klobučarič, človek, ki je del zgodovine potapljanja. – VAL Navtika 56, str. 160–162.
SAJIČ, Žarko, 2001b: Skafander, pregled razvoja odprtega skafandra. – VAL Navtika 54, str. 134–136.
SAJIČ, Žarko, 2003: Kontovelski potapljači, vitezi podvodnih globin. – VAL Navtika 82, str. 122–127.
SAJIČ, Žarko, 2004: Anton Kunač, tragičen konec potapljača leta 1964. – VAL Navtika 89, str. 144–145.
SAJIČ, Žarko, 2005: Rušilec kraljevske mornarice Ljubljana, naš Titanic (reševanje in dvigovanje ladje). – VAL Navtika 95, str.
118–121.
SAJIČ, Žarko, 2006: Muzej podvodnih dejavnosti. – Potapljač 30, str. 21.
SAJIČ, Žarko, 2007a: Potapljaški muzej v Piranu. – Potapljač 31, str. 16–18.
SAJIČ, Žarko, 2007b: Muzejski eksponat spregovori ... – Potapljač 32, str. 22–23.
SAJIČ, Žarko, 2008: Prve pod vodo. – Potapljač 38, str. 9–10.
SAJIČ, Žarko, 2010a: Vlado Jezovšek. Inženir, inovator, navtični zanesenjak in potapljač (1927–2008). – VAL Navtika, str.
82–83.
SAJIČ, Žarko, 2010b: Uddrag af Sloveniens dykkehistorie. – Dykkehistorisk tidsskrift 40, str. 20–26.
SAJIČ, Žarko, GASPARI, Andrej, 2003: Začetki potapljanja na Slovenskem. Potapljači avstro-ogrske cesarsko kraljeve mornarice
na Vrhniki leta 1884. – VAL Navtika 77, str. 106–109.
SAJIČ, Žarko, GASPARI, Andrej, 2003: Archeological diving in 1884, the first archeological dive in Slovenia (and probably in
Europe) took place in the Ljubljanica river. – Diving Heritage, June 14th 2003; http://www.divingheritage.com/archeolo-
gykern.htm.
SAJIČ, Žarko, THURTLE, Phil, 2004: Still a way of live (Dirty diving). – Historical Diving Times 33, str. 5–6.
SAJIČ, Žarko, THURTLE, Phil, 2008: The First Slovenian Ladies in Diving – Classic diver 47, str. 13–15.
Unterricht im Taucherdienst in der K. und K. Kriegs-Marine: Unterricht im Taucherdienst in der K. und K. Kriegs-Marine. – Wien
1895.
81
Podvodna kulturna dediščina in paleookolje iz hidrografskih

in geofizikalnih podatkov slovenskega morja
Underwater cultural heritage and palaeoenvironment from the

Slovenian sea as revealed by hydrographic and geophysical data
Sašo Poglajen in Petra Slavec
Izvleček: v arheologiji je vedno večji poudarek namenjen tehnikam in postopkom neinvazivnega preučevanja
in zbiranja podatkov. V podvodni arheologiji se v te namene izkorišča nabor hidrografskih in geofizikalnih
postopkov oziroma podatkov, ki temeljijo predvsem na akustičnih tehnikah. V preteklem desetletju je bila
v slovenskem morju za različne namene sistematično pridobljena velika količina hidrografskih podatkov.
Med njimi izstopajo batigrafski podatki, posneti z večsnopnim sonarjem, ki so najbolj natančni in popolni.
Poleg njih imamo na voljo še priobalne batigrafske podatke enosnopnega sonarja in bočnega sonarja ter
omejene geofizikalne podatke podpovršinskega sonarja. V članku so predstavljene nekatere akustične
tehnike in podatki s primeri, ki pokažejo, zakaj so ti nujen sestavni del raziskav v podvodni arheologiji.
Abstract: archaeologists are becoming increasingly aware of the importance of the techniques and
methods of non-destructive investigation and data collection. Underwater archaeologists thus make
use of an array of hydrographic and geophysical methods and data, based primarily on acoustic tech-
niques. During the past decade, a large quantity of hydrographic data has been systematically collected
in the Slovenian sea for various purposes. The most accurate and complete is the bathygraphic data
recorded with a multibeam sonar. There is also coastal bathygraphic data from singlebeam and side-
scan sonars as well as limited geophysical data from a sub-bottom profiler. The paper presents several
acoustic techniques and the data they provide, but also examples illustrating why these constitute an
obligatory part of investigation in underwater archaeology.
Ključne besede: Slovenija, Tržaški zaliv, Jadransko morje, podvodna arheologija, hidrografija, paleo-
okolje, sonarji
Keywords: Slovenia, Gulf of Trieste, Adriatic Sea, underwater archaeology, hydrography, palaeoenvi-
ronment, sonar
Uvod
Tudi v podvodni arheologiji je končni cilj raziskav rekonstruiranje preteklih človeških praks, kultur,
načina življenja. V ta namen se z daljinskim zaznavanjem pridobivajo podatki o kulturnih in naravnih
entitetah podvodnega sveta. Pridobivanje podatkov s tehnikami daljinskega zaznavanja služi za od-
krivanje najdišč, njihovo neinvazivno dokumentiranje in dokumentiranje okoliškega konteksta. Že v
osnovi gre za zahtevne postopke, ki so v podvodni arheologiji, kjer je prostor raziskav prostran, težko
dostopen in največkrat enoličen, še toliko bolj težavni. Posebno težavo pomeni slabo širjenje svetlobe
v vodi, zaradi česar so običajne kopenske tehnike v podvodni arheologiji izredno omejene, največkrat
celo neuporabne. Pri podvodnem daljinskem zaznavanju se namesto svetlobe izkoriščajo predvsem
zvok oz. akustične tehnike zaznavanja, ki jih lahko nadgradimo še z magnetometrijo. Akustični sistemi,
ki jih širše poimenujemo sonarji (angl.: SOund NAvigation and Ranging), z oddajanjem in sprejema-
njem ultrazvočnih signalov pridobivajo podatke o fizičnih lastnostih podvodnega sveta. Glede na vrsto
sonarja in namen uporabe se iz ultrazvočnih impulzov pridobivajo različne vrste podatkov.
Slovensko morje je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja večkrat nesistematično merjeno z raz-
ličnimi sonarji s strani ameriške mornarice. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se je začela
sistematična hidrografska dejavnost slovenskih organov in izvajalcev. Prelomno je bilo leto 1997, ko je
bil ustanovljen Urad za pomorstvo (zdaj Direktorat za pomorstvo) pri Ministrstvu za promet. Rezultat
prve izmere je bila leta 1999 izdana prva slovenska pomorska karta Koprski zaliv.1
1 Radovan et al. 1999.

Slovenska podvodna arheologija je vedno težila k modernemu pristopu v raziskavah in uporabi naj-
novejših tehnologij. Med te sodi tudi uporaba sonarjev, s katerimi je pridobivala potrebne podatke.
Pionirske sonarske meritve za potrebe arheologije so izvedli leta 1984, ko so pridobili sonogram
razbitine nemške desantne ladje DTM, t. i. Kec.2 V novejšem času je bilo izvajanje sonarskih meritev
povezano s sodelovanjem podjetja Harpha sea, ki je dejavno na področju hidrografije. V prvi fazi med
letoma 1999 in 2005 so se meritve dna slovenskega morja izvajale z bočnim sonarjem in z enosnopnim
globinomerom. V sklopu meritev priobalnega morja (1999–2003) je bil posnet 200-metrski obalni pas.
Posebej so bile namensko posnete še nekatere znane arheološke lokacije, kot so Rex, Kec in Maona
Rosa.3 Od leta 2005 dalje so si sledile izmere nekaterih lokacij z večsnopnim globinomerom (npr. Si-
monov zaliv, Jernejev zaliv, Stojanov bark, Fizine).
Bočni sonar
Glavni orodji za osnovno preiskovanje podvodnih prostranstev sta bočni sonar (angl.: sidescan) in
podvodni magnetometer (angl.: marine magnetometer). Prav bočni sonar je morda najpogosteje upora-
bljano orodje za daljinsko zaznavanje v podvodni arheologiji. Z njim lahko hitro in učinkovito pregle-
dujemo velike površine in lociramo objekte na morskem dnu, ki lahko pomenijo arheološko zanimive
lokacije (razbitine, strukture, večje artefakte). Z bočnim sonarjem zaznavamo objekte, ki ležijo na
dnu in zaradi svoje drugačne sestave glede na okolico, predvsem pa zaradi sence, ki jo mečejo glede
na zvočni snop, izstopajo iz okolice. Rezultat je črno-bela tlorisna podoba dna, nemalokrat popačena,
ki ponazarja različne jakosti odbitih zvočnih signalov (sl. 1). Čeprav lahko razmeroma zlahka razlo-
čimo spremembe, ki pomenijo objekte, je nedvoumna interpretacija največkrat težavna. Tudi kadar
je rezultat optimalen in se objekt razločno vidi, ne moremo razbrati vseh detajlov in z zanesljivostjo
določiti njegovih dimenzij, točnega položaja in globine.
Sl. 1: Sonogram posnetka bočnega sonarja C-Max 800/S CX s frekvenco delovanja 325 kHZ. Na posnetku je razbitina Maona
Rosa, ki leži v Piranskem zalivu na globini 21 m. S posnetka lahko razberemo približne dimenzije ladje (d. 35 m; š. 10 m) in
določimo njen okvirni položaj
Fig. 1: Sonogram of the C-Max 800/S CX side-scan sonar with an operating frequency of 325 kHZ. It shows the Maona Rosa
shipwreck, lying in the Bay of Piran at the depth of 21 metres. The sonogram gives approximate dimensions of the ship (l. 35
m; w. 10 m) and roughly its position
2 Knific 1993: 22, sl. 10.

3 Žerjal 2001a.
S. Poglajen, P. Slavec / Podvodna kulturna dediščina in paleookolje iz hidrografskih in geofizikalnih podatkov slovenskega morja 83
Sistematične meritve slovenskega morja z bočnim sonarjem so bile opravljene v letih 1999 in 2000.
Izvajanje meritev je bilo osredotočeno na 200 m širok obalni pas, podatki pa so bili poleg osnovnega
namena – iskanja za plovbo nevarnih objektov – tudi arheološko ovrednoteni.4
Batimetrija
Batimetrija ali globinomerstvo je osnovna dejavnost hidrografske stroke. Z njo pridobivamo podatke o
globinah podvodnih površin z namenom njihovega kartiranja oz. pripravljanja navtičnih kart. Pri tem
je ključno definiranje območij ali lokacij z majhnimi globinami, ki pomenijo potencialno nevarnost
za plovbo.
Merjenje globin se izvaja s sonarji, natančneje, z ultrazvočnimi globinomeri, ki z oddajanjem in
sprejemanjem ultrazvočnih impulzov določajo globino na danem mestu. Preprostejši instrument je
enosnopni globinomer, ki z enim ultrazvočnim snopom podaja navpične globine. S plovbo po linijah
v določenih razmikih (npr. 50 m, 100 m) zajemamo globine z želeno prostorsko ločljivostjo. Podatki
so glede na raven vzorčenja primerni za ustvarjanje batimetričnih kart različnih meril oziroma za
oblikovanje digitalnih batimetričnih modelov (DBM) grobih ločljivosti.
Obalni pas slovenskega morja je bil med letoma 1999 in 2003 sistematično posnet z enosnopnim glo-
binomerom, z vzorčenjem po vzdolžnih linijah v razmiku 10 m in prečnih linijah z razmikom 20 m.
Skupaj s podatki bočnega sonarja je bila pridobljena celovita slika globin z morfologijo dna priobalnega
pasu. Podatki so bili uporabljeni pri izdelavi novejših navtičnih kart slovenskega morja.5
Poleg sistematičnega snemanja obalnega pasu so bile namensko posnete tudi nekatere arheološko
zanimive lokacije. Ena takih je Rex, kjer je svoj konec leta 1944 doživela istoimenska italijanska čezo-
ceanka.6 Lokacija je bila dokumentirana z batimetričnimi profili v mreži 5 x 5 m. Podatki so zadoščali
za oblikovanje batimetričnega modela z ločljivostjo 5 m, ki ponazarja grobo morfologijo dna z izrazito
podolgovato kotanjo.7
Lokacija Rex je bila večkrat uporabljena kot poligon za testiranje oz. preizkušanje sonarske opreme.
Tako je bila dokumentirana z vso razpoložljivo opremo, ki smo jo od leta 1999 imeli na voljo (enosnopni
globinomer, bočni sonar, parametrični podpovršinski sonar, večsnopni globinomer).
Neposredna uporabnost tehnologije enosnopnega sonarja v arheoloških raziskavah je omejena.
Zaradi potrebe po zgostitvi linij vzorčenja in posledično povečanja časa, potrebnega za zajem, je
metoda uporabna na izoliranih območjih posameznih najdišč. Z gosto mrežo vzorčenja (5 m, 2 m
ali 1 m) lahko posnamemo dno, ki lahko poleg morfologije odraža tudi večje antropogene strukture.
Sodobnejši pristop pri podvodnem daljinskem zaznavanju dna pomeni uporaba visokoresolucijskega
večsnopnega ultrazvočnega globinomera oz. sonarja. Ta vrsta sonarja je namenjena batimetričnemu
snemanju visoke ločljivosti, ki natančno posname in ponazori morfologijo dna. Skupaj z napredno
programsko opremo pa omogoča ustvarjanje kvantitativnih 3D-podob najdišč in njihovo vizualiziranje
v kontekstu okoliškega dna.8 Zaradi visoke resolucije, ki je odvisna predvsem od globine objekta oz.
oddaljenosti sonarja od objekta v času snemanja, lahko z njim odgovorimo na marsikatero ključno
vprašanje arheološke študije.
Današnji batigrafski večsnopni sonarji močno prekašajo zahteve običajnih hidrografskih meritev za
potrebe navtičnih kart in zagotavljanja varnosti plovbe. Ločljivost, ki jo ponujajo predvsem v majhnih
globinah (do 10 m) ali ob možnosti montaže sonarja na podvodno plovilo (ROV ali AUV), kar omogoča
snemanje iz bližine, lahko primerjamo s terestričnim laserskim skeniranjem, na srednjih globinah pa
z lidarskim snemanjem kopnega (sl. 2–3).
Snemanje z večsnopnim sonarjem omogoča dokumentiranje najdišč, raven natančnosti pa je odvi-
sna od oddaljenosti oddajno-sprejemne enote oz. sonde sonarja od snemanega objekta. Oddaljenost
je največkrat odvisna od globine, saj se snemanja v glavnem izvajajo s plovili na površju. Kadar se
snemanje izvaja s podvodnimi plovili, je lahko razdalja med objektom in sondo sonarja kljub veliki
globini majhna, natančnost pa s tem neprimerno večja.
V arheologiji sega razpon uporabe večsnopnega globinomera od preiskovanja širšega prostora z name-
nom odkrivanja novih potencialno zanimivih arheoloških lokacij pa do natančnega snemanja najdišč
4 Ib.; ead. 2001b.

5 Karničnik et al. 2002; Karničnik 2005.
6 Eliseo 1992.
7 Žerjal 2001b: 62.
8 Poglajen 2008.
Sl. 2: Osnovni podatek večsnopnega sonarja je 3D-oblak točk, ki ga sestavlja množica posameznih akustičnih odbojev. Posne-
tek je bil narejen s sonarjem Reson SeaBat 8125 s frekvenco 455 kHz. Sonar je primeren za visokoresolucijska batimetrična
snemanja in lahko v dosegu od 0,5 m do 120 m beleži 240 snopov z vzorčenjem do 40-krat na sekundo. Zaradi visoke fre-
kvence in natančnih snopov je takšen sonar zelo primeren za arheološke prospekcije ali dokumentiranje najdišč v majhnih
globinah. Oblak točk ponazarja podolgovato kotanjo na lokaciji Rex
Fig. 2: Multibeam sonar produces basic 3D point-cloud data, composed of a multitude of individual acoustic reflections. The
image was produced by the Reson SeaBat 8125 sonar at a frequency of 455 kHz. The sonar is suitable for high resolution
bathymetric recording and can record 240 beams in up to 40 samples per second in the range of 0.5 – 120 metres. The high
frequency and precise beams make this sonar very suitable for archaeological prospection or documentation of sites at shal-
low depths. The point-cloud represents an oblong depression on the location of the sunken ocean liner Rex
Sl. 3: Digitalni batimetrični model lokacije Rex z ločljivostjo 20 cm, ustvarjen iz oblaka točk akustičnih odbojev. Model poleg
natančne geometrije podolgovate kotanje ponazarja tudi številne dele razbitine
Fig. 3: Digital bathymetric model of the Rex location with a 20 cm resolution generated from a point-cloud of acoustic reflecti-
ons. The model shows the accurate geometry of the depression as well as numerous pieces of the wreck
v plitvinah, kjer je cilj dokumentiranje razprostranjenosti površinskih struktur in artefaktov. Zaradi

natančnosti končnega podatka in primerljivosti ponavljajočih se meritev je izredno učinkovit za ciklična
spremljanja sprememb, ki so lahko posledica naravnih ali umetnih postdepozicijskih procesov.
Slovensko teritorialno morje je bilo sistematično posneto z večsnopnim sonarjem med letoma 2006 in
2008 v projektu 3D-karta morskega dna slovenskega teritorialnega morja, ki ga je financiralo Ministrstvo
za obrambo RS.9 Zajem podatkov na območju velikosti dobrih 200 km2 ustreza hidrografskemu standardu
IHO Special Order in v praksi pomeni vsaj dve točki na 1 m2 v globinah nad 20 m. V manjših globinah lo-
čljivost narašča in na priobalnem območju, ki je arheološko še kako zanimivo, znaša 100 točk na 1 m2.
Poleg primarnega rezultata natančne in celovite batimetrije dna so podatki omogočali še detektiranje
na dnu ležečih objektov ali batimetričnih anomalij. Med njimi so tudi arheološko zanimive lokacije
9 Projekt je izvedlo podjetje Harpha sea, d. o. o.; Poglajen, Tomažič 2012.

oz. razbitine, ki so s tem dobile potrditev in točno določitev položaja. Ena takih razbitin je t. i. barka
Brajde Piran, ki leži na pobočju grebenaste peščene sipine v morju pred Piranom (sl. 4). Barka je bila na
podlagi lesa iz konstrukcije datirana v srednji vek (1285–1411 AD).10 Primer uporabnosti večsnopnega
sonarja pri detektiranju razbitin je tudi lokacija potopljene italijanske vojaške ladje (sl. 5). Iz batimetrične
situacije lahko poleg položaja in dimenzij razberemo ostanke treh parnih kotlov (sl. 6).
Najdišče Fizine pri Portorožu je bilo deležno veliko pozornosti raziskovalcev od šestdesetih let 20. sto-
letja dalje. Zadnje raziskave, ki so se osredotočale na podvodni del najdišča, so potekale v letih 2004 in
2005 in so potrdile domnevo, da gre za rimski ribogojniški in pristaniški objekt, ki ga lahko datiramo
v obdobje med 1. in 5. stol.11 V sklopu teh raziskav so bile leta 2004 opravljene meritve z enosnopnim
globinomerom, ki so podale grobo morfologijo najdišča z okolico, ter meritve z laserskim teodolitom z
namenom izdelave načrta grajene strukture.12 Pozneje je bilo najdišče posneto z večsnopnim sonarjem.
Čeprav pri tem ni šlo za namensko snemanje, ki bi se osredotočalo na najdišče, je rezultat natančen
batigrafski posnetek, ki omogoča natančnejše generiranje morfologije dna z najdiščem in prepoznava-
nje gradbenih elementov (sl. 7). Razločno so definirani posamezni kamniti bloki, ki sestavljajo grajene
strukture bazenov ribogojniškega objekta. Tak posnetek lahko v določenem smislu nadomesti zamudno
prostorsko dokumentiranje z uporabo teodolita ali GPS-sprejemnika.
Sl. 4: Batimetrični posnetek lokacije

Brajde pred Piranom. Neizrazita
podolgovata anomalija dolžine
18 m pomeni razbitino lesene ladje.
Vrh lesene konstrukcije le kakšnih
25 cm moli iz okoliškega dna
Fig. 4: Bathymetric image of the
Brajde site near Piran. A poorly
distinguishable oblong anomaly in
the length of 18 m represents the
wreck of a wooden ship. The tip of
the wooden construction protrudes
only roughly 25 cm from the sur-
rounding sea floor
Sl. 5: Italijanska obalna torpedovka razreda PN z oznako 17-OS iz prve svetovne vojne. Ladja je bila v sestavi 9. eskadrilje
torpedovk kraljeve mornarice, stacionirane v Benetkah. Pri polaganju minskega polja v noči med 2. in 3. julijem leta 1915
je zadela lastno kontaktno mino, ki je ob eksploziji uničila krmo in povzročila takojšnjo potopitev plovila (fotografija: arhiv
Fulvio Petronio po posredovanju G. Basiaca)
Fig. 5: Italian PN class torpedo boat 17-OS from World War I. The boat formed part of the 9th torpedo boat division of the Italian
Royal Navy based at Venice. While laying a minefield in the night between July 2nd and 3rd, 1915, it hit its own contact mine
that exploded, destroying the stern and causing the boat to sink immediately (photo: archive of Fulvio Petronio, acquired with
the aid of G. Basiaco)
10 Erič, Poglajen, Gaspari, v tem zborniku.

12 Ib.; Poglajen 2008.
Sl. 6: Batimetrična situacija ostankov potopljenega

vojaškega parnika. Ostanki ležijo na globini 23 m
in se raztezajo v dolžini 39 m. V podatkih še posebej
izstopajo ostanki treh parnih kotlov, ki se dvigajo do
2,5 m nad dnom
Fig. 6: Bathymetric image of the remains of a sunken
navy steamer. The remains lie at the depth of 23 m
and cover an area 39 m in length. The remains of
three steam boilers are particularly visible, protru-
ding 2.5 m from the sea floor
Sl. 7: Digitalni batimetrični model dela podvodnega

najdišča Fizine pri Portorožu. Model je ustvarjen
iz več milijonov točk in podan z ločljivostjo 5 cm.
Raven natančnosti omogoča prepoznavanje grajene
strukture iz kamnitih blokov in izdelavo načrta po-
vršinskih struktur najdišča
Fig. 7: Digital bathymetric model of a part of the un-
derwater site at Fizine near Portorož. The model is
generated from several million points and has a 5
cm resolution. This level of accuracy allows the con-
struction of stone blocks to be identified and a plan
of the surface structures to be drawn
Z nekaterimi primeri smo preizkusili domet ali apliciranje večsnopnega sonarja pri podvodnih arhe-
oloških raziskavah na ravni odkrivanja ali dokumentiranja posameznih najdišč. Izjemen potencial
ima pri dokumentiranju priobalnih najdišč, ki ležijo na majhnih globinah. V slovenskem morju, pa
tudi drugje na Jadranu, najdemo obilico rimskih obalnih najdišč, katerih strukture segajo v morje in
ki jih lahko s to tehnologijo učinkovito dokumentiramo.
Uporabnost večsnopnega sonarja oziroma natančnih batigrafskih podatkov pa se izkaže tudi pri pre-
učevanju geomorfologije in paleookolij ter pri razumevanju sprememb, povezanih z zadnjo veliko
transgresijo morja. Na območjih, ki jih ne prekriva morski sediment oziroma je ta dovolj plitev, nam
natančen posnetek morfologije dna lahko razkrije nekatere detajle, pomembne za razumevanje nek-
danjega okolja. Ob tem lahko definiramo potencialna območja z arheološkim potencialom ali doku-
mentiramo geološki kontekst najdišča. Podobno na kopnem že vsaj 20 let aplicirajo različne tehnike
daljinskega zaznavanja za dokumentiranje geomorfologije in prepoznavanje paleookolja v kontekstu
arheoloških raziskav.13
Primer razkritja entitete, ki kaže na paleookolje iz časov, ko je bilo današnje morje še kopno, so ge-
omorfološke strukture na dnu odprtega morja pred Izolo, ki jih lahko razlagamo le kot paleokanale
ali meandre rečne struge, najverjetneje Rižane (sl. 8). Seveda je njihovo razkritje ob predpostavki, da
morsko dno zaradi nalaganja morskih sedimentov na površini ne odraža paleomorfologije, nekoliko
presenetljivo. V primeru omenjene paleostruge je ključno dejstvo, da ji je mogoče slediti šele na odprtem
morju zunaj linije Debeli rtič–Piranska punta, kjer je stopnja sedimentacije precej manjša, kot to velja
za notranjost Koprskega zaliva. Stopnja sedimentacije osrednjega dela Tržaškega zaliva tako znaša 1–2
mm/leto, v notranjosti njegovih manjših zalivov in ob obalah pa lahko presega tudi 5 mm/leto.14
Sl. 8: Batimetrični mo-

del, ki ponazarja del
vidnih meandrastih
negativnih anomalij,
ki najverjetneje po-
menijo ostanke paleo-
struge reke Rižane
Fig. 8: Bathymetric
model that shows the
visible meandering
negative anomalies,
most probably repre-
senting the remains
of a palaeochannel of
the river Rižana
S posnetka je razvidna tipična slika rečne struge na izrazito uravnanem terenu s širokim pasom alu-
vija in rečno teraso. Širina aluvija, ki kaže na dinamiko spreminjanja rečne struge, je več sto metrov,
mestoma tudi do 900 m. Okvirna širina posameznih kanalov znaša 50 m z relativno globino od nekaj
deset centimetrov pa vse do 0,9 m. Z nadaljnjo obdelavo in analizo vseh podatkov bo morda mogoče
določiti faze rečne aktivnosti in območja z arheološkim potencialom, kot so to storili iz lidarskih po-
datkov za del poplavne ravnice reke Ižice na Ljubljanskem barju.15
Geofizikalni podatki Koprskega zaliva

Samo batimetrija največkrat ni dovolj, saj je tako kot na kopnem tudi v vodi velika večina arheološko
zanimivih lokacij ali struktur zakopana pod bolj ali manj debelimi sedimenti. Rekonstruiranje nekda-
njega fizičnega okolja, kot je na primer potek obalne linije, je zgolj na podlagi batimetričnih kart preveč
poenostavljeno.16 Poleg sedimentacije je eden od dejavnikov spreminjanja morfologije tudi tektonika.
Za Istro kot del Jadranske mikroplošče velja, da je tektonsko toga, njeno premikanje v smeri SV je v
povprečju okoli 1 mm/leto.17 Kljub temu ima tektonika velik vpliv še posebej pri rekonstruiranju po-
teka paleoobalne linije na pretežno ravnem prostoru, kot je Tržaški zaliv, kjer imajo na videz majhne
spremembe dolgoročno lahko velik pomen.
13 Challis, Howard 2006.

14 Ogrinc et al. 2003: 682.
15 Budja, Mlekuž 2008; Mlekuž 2009.
16 Glej Benjamin-Bonsall 2009: 170s.
17 Weber et al. 2006: 316.
Za ugotavljanje obsega sedimentacije in stratigrafije podpovršinskih slojev lahko poleg vrtin, ki so

ozko točkovno omejene, uporabimo podpovršinski sonar (angl.: sub-bottom profiler). Obstaja široka
paleta podpovršinskih sonarjev, vsak s svojo funkcijo in namenom, njihova skupna lastnost pa je niz-
ka frekvenca zvočnih signalov, ki znaša od nekaj kHz do dobrih 10 kHz. Takšna frekvenca omogoča
poleg odboja zvočnega signala od dna tudi prodiranje signala v sedimente in zaznavanje mej med
sedimenti z različno sestavo. Geofizikalne podpovršinske meritve so uporabne predvsem na ravni
širšega območja, z namenom prepoznavanja naravnih struktur. S temi podatki lahko rekonstruiramo
nekdanjo podobo nekoč kopnega ozemlja in definiramo območja z arheološkim potencialom. Verje-
tno najobsežnejši tovrstni projekt je rekonstruiranje paleookolja na delu južnega Severnega morja, ki
je podalo dobro definirano fizično okolje iz časa pred zadnjo transgresijo morja, ko je bilo Britansko
otočje še del celine.18
Z vidika geomorfologije je Koprski zaliv potopljena dolina reke Rižane. Razen obale, ki je dokaj strma,
je to precej uravnana, med 15 in 20 m globoka ravnica.19 Obsežni deli neposrednega obalnega pasu
so, kot tudi sicer v Tržaškem zalivu, močno preoblikovani z nasipi, pristanišči in podobnimi antropo-
genimi posegi.20 Doslej je bila geološka struktura Koprskega zaliva znana zgolj iz podatkov nekaterih
vrtin v neposredni bližini Kopra.21 Podatki vrtin so sicer nepogrešljivi za pravilno določanje nekaterih
sedimentoloških lastnosti plasti (npr. zrnavosti in mineralne sestave), vendar podajajo zgolj ozko
omejen točkovni vpogled v geološko strukturo morskega dna. Da bi lahko rezultate vrtin aplicirali na
širši prostor, se moramo nasloniti na geofizikalne meritve.
V sklopu usposabljanja mlade raziskovalke pri podjetju Harpha sea smo na območju celotnega Kopr-
skega zaliva sistematično dokumentirali akustične preseke podpovršinskih sedimentov. 22 Vzorčenje
je potekalo po mreži 500 x 500 m v smeri prek zaliva (JZ–SV) in vzdolžno z zalivom (JZ–SZ). Skupni
imenovalec vseh podatkov je plast oziroma meja med plastmi, ki smo jo zaznali skoraj na celotnem
območju snemanja. Meja med plastmi poteka na različnih globinah (od 5 do 14 m pod morskim dnom),
odvisno od lokacije in poteka preseka, pri čemer ni nujno, da proti zunanjosti zaliva njena globina
pada. Plast poteka večinoma zelo enakomerno in se hkrati z nižanjem globine vode bistveno dvigne
le ob obalah. Pojav meje med plastmi na podatkih podpovršinskega sonarja nakazuje spremembo v
strukturi sedimentov, zaradi katere pride do drugačnega odboja nizkofrekvenčnega signala. Skušali
smo jo povezati z neko bistveno spremembo sedimentov iz podatkov vrtin. Glede na interpretacijo vrtin
V-3 in V-1/95 v notranjosti Koprskega zaliva predvidevamo, da gre za mejo med sedimenti morskega
in rečnega sedimentacijskega okolja, ki se v omenjenih vrtinah pojavlja približno 26 m pod morsko
gladino (približno 19 m pod morskim dnom v primeru vrtine V-1/95). V profilu, ki poteka dobrih 300
m SZ od vrtine V-1/95, je globina meje med plastmi na sonarskih posnetkih približno 16 m (sl. 9). Do
razlike prihaja zaradi različne hitrosti zvoka v vodi in sedimentih. V slednjih namreč hitrost zvoka še
ni natančno določena.
Sl. 9: Podpovršinski zvočni presek Koprskega zaliva v smeri JZ–SV. Posnetek je bil narejen s parametričnim podpovršinskim
sonarjem Innomar SES-2000 compact, ki ima nastavljiv nizkofrekvenčni signal od 4 do 15 kHz. Dobro sta izražena morsko
dno in prva podpovršinska plast. Horizontalna razdalja je skrčena za faktor 10
Fig. 9: Sub-bottom acoustic profile of the Bay of Koper in a SW-NE direction. The image was produced with the parametric
sub-bottom profiler Innomar SES-2000 compact, with adjustable low frequency signal ranging from 4 to 15 kHz. The sea floor
and first sub-bottom layer are clearly discernible. Horizontal distance shrunk by a factor of 10
18 Gaffney et al. 2007.

19 Ogorelec et al. 1987.
20 Orožen Adamič 2002.
21 Ogorelec et al. 1987; Ogorelec et al. 1997.
22 Izvedbo meritev iz Evropskega socialnega sklada delno financira Evropska unija.
V sicer zelo enakomerno potekajoči meji plasti smo na nekaterih mestih zaznali približno 50 m široke
anomalije (sl. 10). Zanje predvidevamo, da pomenijo že prej omenjeno paleostrugo reke Rižane pred
zadnjo morsko transgresijo, zasuto z različno debelo plastjo sedimentov (odvisno od lokacije in pote-
ka preseka). Za potrditev te hipoteze bo treba še zgostiti akustične preseke in prek morebitnih novih
anomalij smiselno povezati izliv Rižane s pojavom paleostruge na batimetričnem modelu zunaj zali-
va. V raziskavi nekdanjih geomorfoloških oblik znotraj Beneške lagune so na podoben način odkrili
poznopleistocenske in holocenske paleostruge in plimne kanale.23
Sl. 10: Anomalija, označena na sliki 9, ki se pojavlja na večini presekov Koprskega zaliva v smeri JZ–SV in za katero predvide-
vamo, da pomeni s sedimenti zasuto paleostrugo reke Rižane. Horizontalna razdalja je skrčena za faktor 2
Fig. 10: Anomaly, marked on Figure 9, appears on most of the profiles of the Bay of Koper in a SW-NE direction and is suppo-
sed to represent the sediment-filled palaeochannel of the river Rižana. Horizontal distance shrunk by a factor of 2
Podatke o globini plasti, ki smo jo opazili na vseh akustičnih presekih, smo interpolirali in dobili približno
predstavo o tem, kakšno bi lahko bilo videti površje Koprskega zaliva, preden ga je nazadnje zalilo morje
(sl. 11). Zavedati se moramo, da rezultati interpolacije 500-metrske mreže na tako majhnem območju
niso najbolj zanesljivi. Tako za batimetrični model morskega dna kot za model podpovršinske plasti je
bil izračunan volumen do kote 0 m. Razlika med njima pomeni volumen sedimenta na obravnavanem
območju, ki na površini 19,04 km2 znaša 0,155 km3. Povprečna debelina obravnavane plasti je 8,14 m.
Sl. 11: Digitalni model doku-

mentirane prve meje plasti
pod morskim dnom. Pred-
videvamo, da model podaja
grob videz površja Koprskega
zaliva pred zadnjo transgresi-
jo morja
Fig. 11: Digital model of the
first layer boundary above the
sea floor. The model is suppo-
sedly a rough representation
of the surface of the Bay of
Koper before the last marine
transgression
23 Rizzetto et al. 2009.

Glede na rekonstrukcijo paleookolja Koprskega zaliva, ki temelji na podatkih iz vrtin, je hitrost se-
dimentacije v Koprskem zalivu za samo vrhnje metre sedimenta v povprečju med 1 in 1,5 mm/leto,
za globlje sedimente pa v povprečju med 2,5 in 4 mm/leto, pri čemer gre razliko pripisati hitrejšemu
sedimentiranju zaliva z rečnimi sedimenti oz. manjši stopnji sedimentacije v morskem sedimentacij-
skem okolju.24 Sklepamo lahko, da plast, ki smo jo dokumentirali z zvočnimi preseki, pomeni mejo med
dvema sedimentacijskima okoljema. Izboljšane rezultate lahko pričakujemo po končanem snemanju
dodatnih akustičnih presekov, zanesljivo potrditev naših predvidevanj pa lahko prinese zgolj dodatna
vrtina na izbrani lokaciji v osrednjem delu Koprskega zaliva.
Zaključek
Akustični podatki imajo pri podvodnih arheoloških raziskavah izreden pomen. Prvotno se je njihova
uporabnost izkazala zlasti pri iskanju in dokumentiranju najdišč (predvsem razbitin) iz časa od antike
dalje. Danes spoznavamo njihov pomen tudi pri rekonstruiranju paleookolja in iskanja potencialnih
najdišč iz obdobij pred zadnjo transgresijo morja po koncu ledene dobe. Upamo lahko, da bomo v
prihodnje vsaj deloma spoznali prostor in kulturo prazgodovinskih skupnosti, ki so živele na območju
Tržaškega zaliva. Seveda pa izjemen poligon za raziskave ponuja celoten severni Jadran. Ob tem se
porajajo vprašanja o varovanju in odgovornosti do obstoječe arheološke dediščine. Problematika je
toliko večja pri rezultatih, pridobljenih na odprtem morju v mednarodnih vodah.
Literatura:
Budja, Mihael, Mlekuž, Dimitrij, 2008: Poplavna ravnica Ižice in prazgodovinska »kolišča«. – Arheološki vestnik 59, str.
459–370.
Challis, Keith, Howard, Andy J., 2006: A Review of Trends within Archaeological Remote sensing in Alluvial Enviro-
nments. – Archaeological Prospection 13/4, str. 231–240.
ELISEO, Maurizio, 1992: Rex – regis nomen, navis omen. Storia di un transatlantico. – Parma.
GASPARI, Andrej, KARINJA, Snježana, ERIČ, Miran, POGLAJEN, Sašo, ČERČE, Peter, 2006: Rimski pristaniški objekt z ri-
bogojnico v Fizinah pri Portorožu: poročilo o raziskavah podmorskega najdišča v letih 2004 in 2005. – Annales 16/2, str.
421–442.
Karničnik, Igor, 2005: Slovensko morje (kartografsko gradivo): male karte. – Ministrstvo za promet Republike Slovenije,
Ljubljana.
Karničnik, Igor, Radovan, Dalibor, Žerjal, Aljoša, 2002: Hidrografska izmera obalne črte in priobalnega pasu sloven-
skega morja. – V: Tomaž Podobnikar et al. (ur.), Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2001–2002, Ljubljana, str.
119–125.
KNIFIC, Timotej, 1993: Arheološki pregled morskega dna v Sloveniji. – V: Duša Krnel - Umek (ur.), Kultura narodnostno
mešanega ozemlja slovenske Istre, Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana, str. 13–28.
Mlekuž, Dimitrij, 2009: Poplavne ravnice v novi luči: LiDAR in tafonomija aluvialnih krajin. – Arheo 26, str. 7–22.
Ogorelec, Bojan, Mišič, Miha, Faganeli, Jadran, Stegnar, Peter, Vrišer, Borut, Vukovič, Aleksander, 1987: Recen-
tni sediment Koprskega zaliva. – Geologija 30, str. 87–121.
Ogorelec, Bojan, Faganeli, Jadran, Mišič, Miha, Čermelj, Branko, 1997: Reconstruction of palaeoenvironment in the
Bay of Koper (Gulf of Trieste, Northern Adriatic). – Annales 11, str. 187–200.
OGRINC, Nives, FAGANELI, Jadran, PEZDIČ Jože, 2003: Determination of organic carbon remineralization in near-shore mari-
ne sediments (Gulf of Trieste, Northern Adriatic) using stable carbon isotopes. – Organic Geochemistry 34, str. 681-692.
Orožen Adamič, Milan, 2002: Geomorfološke značilnosti Tržaškega zaliva in obrobja. – Dela 18, str. 143–155.
POGLAJEN, Sašo, 2008: Comparison between using a single beam echosounder and a multi beam echosounder in archaeo-
logical fieldwork. – V: Irena Radić Rossi, Andrej Gaspari, Andrzej Pydyn (ur.), Proceedings of the 13th annual meeting of
the European Association of Archaeologists (Zadar, Croatia, 18-23 September 2007) : Session: Underwater Archaeology,
Zagreb, str. 88–96.
POGLAJEN, Sašo, TOMAŽIČ, Bogomir, 2012: Geoprostorska podpora pomorstva Slovenske vojske. – V: Geoprostorska podpo-
ra obrambnemu sistemu RS (v tisku).
RADOVAN, Dalibor, KARNIČNIK, Igor, PETROVIČ, Dušan, 1999: Prva slovenska pomorska karta. – Geodetski vestnik 43, str. 241–249.
Rizzetto, Federica, Tosi, Luigi, Zecchin, Massimo, Brancolini, Giuliano, Baradello, Luca, Tang, Cheng, 2009:
Ancient geomorphological features in shallows of the Venice Lagoon (Italy). – Journal of Coastal Research, Special Issue
56, str. 752–756.
Weber, John, Vrabec, Marko, Stopar, Bojan, Pavlovčič - Prešeren, Polona, Dixon, Tim, 2006: The PIVO-2003
Experiment: A GPS Study of Istria Peninsula and Adria Microplate Motion, and Active Tectonics in Slovenia. – V: Nicholas
Pinter, Gyula Grenerczy, John Weber, Seth Stein, Damir Medak (ur.), The Adria Microplate: GPS Geodesy, Tectonics and
Hazards, Springer, str. 305–320.
ŽERJAL, Tina, 2001a: Uporaba geofizikalnih metod v podvodni arheologiji. - Diplomsko delo, Oddelek za arheologijo, Filozof-
ska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
ŽERJAL, Tina, 2001b: Sidescan sonar – najbolj razširjen akustični instrument v podvodni arheologiji. – Arheo 21, str. 57–64.
24 Ogorelec et al. 1997: 195.

91
Novejša spoznanja o prazgodovinski poselitvi slovenske obale
Recent findings on the prehistoric settlement of the Slovenian littoral
Maša Sakara Sučević
Izvleček: celostna obdelava prazgodovinskega, zlasti keramičnega gradiva iz nekaterih kaštelirjev oz.
naselbin na slovenski obali je pokazala nove naselbinske vzorce. Pričetek poseljevanja na vzpetinah
ali ob vznožjih vzpetin postavljajo v čas neolitika, bakrene dobe ali zgodnje bronaste dobe. V članku
obravnavam začetke poselitve na večperiodnih naselbinah ob vznožjih gričev, kot sta Sermin in Piran,
ter na višinskih naselbinah, kot so Grintovec pri Šmarju, Kaštelir nad Kortami in Kortina pri Sv. An-
tonu. Gradivo večinoma – z izjemo Sermina in Kaštelirja nad Kortami – izhaja iz izkopavanj iz druge
polovice 20. stoletja, ki nima jasnih arheoloških kontekstov. Pri interpretaciji najdb se tako opiram
izključno na tipologijo in na analogije podobnega gradiva iz bolje izkopanih najdišč zlasti Tržaškega
krasa, Istre in vzhodne jadranske obale.
Abstract: the integral analysis of the prehistoric, particularly ceramic, material from some of the hilltop
settlements on the Slovenian Littoral revealed new settlement patterns. It set the beginnings of settle-
ment at the feet of or on the hilltops either in the time of the Neolithic, Copper or Early Bronze Ages.
The paper presents the beginnings of multi-period settlements at Sermin and Piran, located at the feet
of elevations, as well as settlements at Grintovec near Šmarje, Kaštelir above Korte and Kortina near
Sv. Anton, perched on the hilltops. The material from these settlements was excavated in the second
half of the 20th century and is, with exception of Sermin and Kaštelir above Korte, mostly devoid of clear
archaeological contexts. The interpretation of finds is thus based solely on typology and on analogies
from better excavated sites primarily from the Triestine Karst, Istria and eastern Adriatic coast.
Ključne besede: Slovenija, Istra, arheologija, prazgodovina, naselbine

Keywords: Slovenia, Istria, archaeology, prehistory, settlements
Uvod
Nedavna zaščitna izkopavanja na Kaštelirju nad Kortami, obdelava gradiva iz Grintovca pri Šmarju,
Kortine pri Sv. Antonu in Pirana ter zaščitna arheološka izkopavanja na Serminu so prinesla obsežno
novo arheološko gradivo, ki dopolnjuje ali celo spreminja dosedanja spoznanja o prazgodovinski
poselitvi slovenskega dela Istre. V članku predstavljam zgodnjo poselitveno sliko, zlasti z najdišč, ki
doslej niso bila ali pa so bila le deloma obdelana ter objavljena. V prvi vrsti se bom posvetila Serminu,
ki pomeni eno najstarejših naselbin na slovenski obali, sledi mu na novo odkrito in žal tudi popolno-
ma uničeno najdišče Grintovec pri Šmarju, kjer smemo slediti prvi poselitvi prav tako že v srednje ali
pozno neolitsko obdobje. Že neolitsko poselitev zasledimo na Kaštelirju nad Kortami. Poznoeneolitske
ali zgodnjebronastodobne najdbe poznamo iz Kortine pri Sv. Antonu in iz Pirana. Čas srednje bronaste
dobe in poznejših prazgodovinskih obdobij na območju slovenske obale pomeni gostejšo poselitev in
ga v tem članku ne bom obravnavala.
Sermin
Grič Sermin s svojimi 84 m nadmorske višine leži v ravnici, ki jo je oblikovala reka Rižana. Gre za
geostrateško pomembno lokacijo, ki so jo znali izkoristiti že ljudje iz časa neolitika, eneolitika, brona-
ste in železne dobe.1 Prazgodovinska poselitev območja Sermina obsega celotno vznožje in vrh griča
Sermin ter trikotno oblikovan, nekoliko vzdignjen plato ob zahodnem delu vznožja (sl. 1).
Najzgodnejša poselitev, ki sodi v čas srednjega neolitika in se kontinuirano nadaljuje do rimskega ob-
dobja, je izpričana na trikotnem platoju na zahodnem delu vznožja griča. Prav tu je že Attilio Degrassi
našel prazgodovinsko in rimskodobno keramiko, na podlagi katere je predvideval prazgodovinsko
1 Horvat 1997: 15–18, sl. 7; Sakara Sučević, Stokin 2005: 87.

grobišče.2 Zaščitna arheološka izkopavanja, ki so bila tam izvedena leta 1987, so med drugim na dan
prinesla obilico predvsem bronastodobnega in železnodobnega arheološkega gradiva, zlasti keramike
in nekaj kovinskih predmetov, ter ostanke stavbe iz časa med srednjo bronasto dobo in zgodnjo železno
dobo. Pri obdelavi gradiva so naleteli tudi na manjše število neolitskih odlomkov posod.3
Sl. 1: Sermin, območja z dokumentirano prazgodovinsko poselitvijo; 1 vrh – železna doba (Degrassi 1933; Marchesetti 1903;
Horvat 1997); 2 trikotni plato: neolitik – železna doba (Horvat 1997; Snoj 1992; Sakara Sučević 2008); 3 izkopavanja nad
železnico leta 2010: zgodnja bronasta doba (vodja D. Josipovič); 4 izkopavanja leta 2010: bronasta – železna doba (Plestenjak,
Štular 2010)
Fig. 1: Sermin. Areas of documented prehistoric settlement; 1 summit – Iron Age (Degrassi 1933; Marchesetti 1903; Horvat
1997); 2 triangular plateau: Neolithic – Iron Age (Horvat 1997; Snoj 1992; Sakara Sučević 2008); 3 excavations above the
railroad in 2010: Early Bronze Age (headed by D. Josipovič); 4 excavations in 2010: Bronze – Iron Age (Plestenjak, Štular 2010)
Starejša poselitev iz časa neolitika in bakrene dobe ter poznejših obdobij je bila izpričana ob izkopa-
vanjih istega območja v letih 1990 in 1991.4 Na tem mestu izpostavljam najzgodnejše gradivo, ki sodi
v čas srednjega neolitika z značilno keramiko danilske kulturne skupine, kot so odlomka ročaja in
noge ritona (sl. 2: 1–2)5 ter odlomki ostenij posod z značilnimi vrezanimi okrasi (sl. 2: 3–5). Ročaj rito-
na je gracilen in na spodnji strani nima značilnega kanala, iz česar lahko sklepamo, da je pripadal
manjšemu ritonu. Podobni manjši ročaji ovalne ali trikotne oblike, brez izrazitega kanala, izhajajo
iz izkopavanj leta 1959 v Smilčiču.6 Slabo viden vrezan okras na ročaju tvori motiv poševnih črt in
rombične mreže, na nogi ritona pa je vrezan okras z motivom poševnih črt v pasovih, ki je pogost na
ritonih danilske kulturne skupine.7 V pozni neolitik so umeščena ustja in noge t. i. pokalastih posod z
vrezanim okrasom (sl. 2: 6–8), ki so pogoste v jamah Tržaškega krasa in Istre.8
2 Degrassi 1933: 4–6.

3 Stokin, Josipovič 1997: 19–21; Josipovič et al. 1997: 22–29; Svetličič 1997: 55–56.
4 Sakara Sučević 2008: 440–443, sl. 4, 5: 19–29.
5 Snoj 1992: t. 1: 1–2.
6 Arheološki muzej Zadar, inv. št. 8844; inv. št. 8853, kv. 37, globina 190–200; brez inv. št. kv. I, gl. 2–3. Zahvaljujem se
kustosinji Nataliji Čondić, ki mi je omogočila vpogled v arheološko gradivo iz Smilčiča.
7 Batović 1979: t. 85: 3; Arheološki muzej Zadar, inv. št. 8842, Smilčič, izkopavanja 1959, kv. 35, gl. 160–100.
8 Sakara Sučević 2008: 439 z literaturo.
M. Sakara Sučević / Novejša spoznanja o prazgodovinski poselitvi slovenske obale 93
Skleda temno sive barve z vrezanim motivom listov in žlebom pod ustjem, izdelana iz drobnozrnate
lončarske mase s primesjo drobnega kremena, je po vsej verjetnosti stala na nogi (sl. 2: 9). Motiv vreza-
nega lista je značilnost danilske oz. hvarske kulture. Najbližje analogije izhajajo iz Grotte delle Gallerie,9
enak okras je dokumentiran na posodi iz Islama Grčkega, kjer ga Batović uvršča v pozni neolitik.10
V širši časovni razpon med pozni neolitik in eneolitik je umeščena t. i. »hvarska skleda«.11
Med tu izkopanim gradivom je bila najdena tudi večja količina keramike z metličastim okrasom raz-
ličnih tipoloških oblik, od kroglastih skled z vtisi prstov na robu ustja do kroglastih loncev in loncev z
izvihanim ustjem.12 Čeprav metličasti okras ni kronološko občutljiv, lahko te posode na podlagi oblik
umestimo v čas poznega neolitika in eneolitika.13
Poselitev ob koncu eneolitika oz. v zgodnji bronasti dobi se glede na poleti 2010 izvedena izkopavanja
pod vodstvom Draška Josipoviča14 širi še na jugozahodni del vznožja griča Sermin. Tu je bila izkopana
plast z močno erodiranimi drobnimi odlomki lončenine, ki glede na drobnozrnato fakturo lončarske
mase z malo primesmi, predvsem pa glede na vrezan in vtisnjen okras trikotnikov, zastopajo cetinsko
oz. ljubljansko kulturno skupino (sl. 3: 10–11).15 Odlomek ročaja z vbodi šila, zapolnjenimi s trdo, delno
prosojno belo snovjo (sl. 3: 12), ima analogije v podobnem ročaju z najdišča Školjić pri Funtani, kjer je
opredeljen v 2. stopnjo cetinske kulture.16 Gradivo lahko na podlagi teh analogij preliminarno uvrstimo
v čas poznega eneolitika in/ali zgodnje bronaste dobe.17
Sl. 2: Sermin, izbor neolitske lončenine, izkopavanja 1990–

1991. Vse keramika, M = 1 : 3 (po Snoj 1992)
9 Gilli, Montagnari Kokelj 1994: Sl. 19: 120–123. Fig. 2: Sermin. Selection of Neolithic pottery, excavations in
10 Batović 1987: t. 40: 7; 59: 6; 60: 1. 1990–1991. All ceramic. Scale 1: 3 (after Snoj 1992)
11 Sakara Sučević 2008: 440, sl. 5: 3.
12 Ead.: sl. 5: 5–7, 11.
13 Gilli, Montagnari Kokelj 1994: Sl. 16: 91; 30: 234; 33: 274–275, 280; 34: 297; podrobneje o metličasti keramiki glej:
Crismani 2001: 178, Sl. 8: 22–23; 9: 26–27, 33–34; 14: 77; 2002–2003, 279, Sl. 6–7; Montagnari Kokelj 1994: 75;
Buršić-Matijašić 1994: 247–260; Turk et al. 1993: 59.
14 Na tem mestu se zahvaljujem mag. Drašku Josipoviču, da mi je v obdelavo in objavo prijazno odstopil izkopano
prazgodovinsko gradivo.
15 Govedarica 1989: t. 22: 1; 23: 1; 25: 4; 27: 2; Gilli, Montagnari Kokelj 1994: 158–159, Sl. 35: 343–344.
16 Mihovilić 1995: t. 3: 5.
17 Gilli, Montagnari Kokelj 1994: 159.
Sl. 3: Sermin, izbor zgodnje bronastodobne

lončenine, izkopavanja leta 2010. Vse
keramika, M = različno (foto: M. Sakara
Sučević)
Fig. 3: Sermin. Selection of Early Bronze Age
pottery, excavations in 2010. All ceramic.
Different scales (photo: M. Sakara Sučević)
Grintovec pri Šmarju

Grintovec je grič z 288 m nadmorske višine, ki se vzpenja nad t. i. Krožero oz. prelazom Gažonsko-
Šmarske planote. Kot arheološko najdišče je Grintovec prva opredelila Elica Boltin-Tome; tu so našli
kose rimske opeke, kamenja in tu naj bi bilo po pripovedovanju domačinov staro naselje. Opeke so
našli tudi na južnem pobočju hriba.
Ob terasiranju celotnega griča leta 2008 so na južnem pobočju v žepu med dvema sterilnima plastema
odkrili črnikasto plast z odlomki neolitske keramike (sl. 4).
Keramika je zelo slabo ohranjena, po večini je vrhnja površina sprana. Prevladujejo odlomki posod
iz drobnozrnate lončarske mase s primesjo ok. 70 % drobnega kremena.
Sl. 4: Grintovec pri Šmarju, stanje pred terasiranjem leta 2008. Označena je lokacija najdišča neolitske lončenine (po RKG-GERK)
Fig. 4: Grintovec near Šmarje, state prior to the 2008 terracing work. The findspot of the Neolithic pottery is marked (from RKG-GERK)
Sl. 5: 13–17 Grintovec pri Šmarju: izbor neolitske lončenine; 18–20 Kaštelir nad Kortami pri Izoli: izbor neolitske in
zgodnjebronastodobne lončenine; 21–23 Kortina pri Sv. Antonu: izbor zgodnjebronastodobne lončenine; 24–26 Piran, Trg
prvega maja: izbor zgodnjebronastodobne lončenine. 18 M = 1 : 4; ostalo 1 : 3 (risba: M. Sakara Sučević)
Fig. 5: 13–17 Grintovec near Šmarje: selection of Neolithic pottery; 18–20 Kaštelir above Korte near Izola: selection of Neolithic
and Early Bronze Age pottery; 21–23 Kortina near Sv. Anton: selection of Early Bronze Age pottery; 24–26 Piran, Trg prvega
maja: selection of Early Bronze Age pottery. 18 scale 1 : 4; other scale 1 : 3 (drawing: M. Sakara Sučević)
Na ostenju posode je zelo slabo ohranjen okras, izveden v tehniki vrezovanja (pravi vrez) cikcak traku,
izpolnjenega z vbodi šila (sl. 5: 14). Okras vrezanega traku, izpolnjenega z vbodi, pogosto zasledimo v sre-
dnje- in poznoneolitskih kulturah Balkana.18 Identičen okras se, sicer redko, pojavlja na keramiki hvarske
kulturne skupine,19 njegove začetke pa lahko iščemo že v srednjeneolitski danilski kulturni skupini.20
Ostali del gradiva, ki ga sestavljajo noge in odlomki ostenj z vrezanim okrasom in enako fakturo lon-
čarske mase, le da so pečeni redukcijsko (sl. 5: 15–17), lahko pripišemo istemu časovnemu obdobju.21 V
isto časovno obdobje sodi tudi ustje sklede z vrezi na robu (sl. 5: 13). Podobna posoda je bila najdena v
Trhlovci, kjer je umeščena v keramični skupek L, opredeljen v konec zgodnjega in začetek srednjega
neolitika.22 Vrezan okras ribje kosti smo zasledili tudi na robu recipienta ritona iz Smilčiča, ki kaže na
isto časovno obdobje, torej srednji neolitik.23
Kaštelir nad Kortami pri Izoli

Kaštelir nad Kortami, po domače tudi Kašler, je ena večjih prazgodovinskih naselbin v slovenskem
delu Istre. Z 271 m nadmorske višine dominira nad prvim grebenom Šavrinskega gričevja (sl. 6).
Sl. 6: Kaštelir nad Kortami pri Izoli. Pogled proti zahodu (foto: A. Ogorelec)
Fig. 6: Kaštelir above Korte near Izola. View to the west (photo: A. Ogorelec)
18 Glej Garašanin 1979: t. 63: 1, 3, 5; 65: 7.

19 Batović 1979: t. 94: 6; Korošec, Korošec 1974: t. 24: 11.
20 Korošec 1964: t. 38: 6; 54: 4.
21 O t. i. pokalastih posodah in nogah zbrana literatura pri Sakara Sučević 2008: 440; Turk et al. 1993: 58–59.
22 Turk et al. 1993: 52, sl. 17; t. 1: 9.
23 Arheološki muzej Zadar, inv. št. 8820, Smilčič, izkopavanja 1959, kv. 30, 31, 32, kultne posude.
Poselitev v različnih prazgodovinskih obdobjih je dokumentirana po celotni površini ovalnega vrha

hriba. Sondiranja v petdesetih letih 20. stoletja na različnih lokacijah znotraj naselbine so pokazala,
da so naselbinske plasti tanke oz. zaradi oranja niso več ohranjene. 24 Naselbina je z vzhodne strani
zaščitena z močnim kamnitim nasipom in prepolovljena s prečnim nasipom na sredini gradišča. Tu je
Elica Boltin-Tome v letih 1960 in 1962 izvedla zaščitno sondiranje, s katerim je odkrila 11 med seboj
vzporedno potekajočih zidov in še dva, vidna le še v profilu. Boltin-Tometova je na podlagi najdenih
zidov opredelila tri kronološke faze: prvo je na podlagi apulske keramike umestila v zgodnjo železno
dobo, drugo z estensko keramiko v razvito starejšo železno dobo in tretjo v rimsko obdobje. V črni-
kasti mastni plasti I je izkopala obilico odlomkov keramičnih situl in odlomke apulskega kraterja.25
Na podlagi izjemnega arheološkega gradiva, najdenega v tej plasti, ter na podlagi opisa plasti, ki se
razlikuje od vseh ostalih, smemo domnevati, da je bil na tem mestu izkopan že v prejšnjih obdobjih
uničen prazgodovinski grob.26 Analogije za lokacijo in pridatke železnodobnih grobov v suhozidnem
obrambnem nasipu poznamo iz Nezakcija.27
Leta 2010 je Inštitut za dediščino Sredozemlja ZRS UP pod vodstvom avtorice članka izvedel zaščitna
arheološka izkopavanja znotraj zahodnega dela naselbine, na prvi terasi pod vrhom južnega pobočja.
Raziskave so pokazale, da je bilo območje uničeno že ob prvem terasiranju, in sicer do sterilne plasti,
razen na skrajnem južnem delu, kjer teren strmo pada. Na tem delu so bile najdene stojke in tlako-
vanje brežine ali morebitna pot.
Doslej znano najstarejšo poselitev je opredeljevala skleda z žlebom pod robom ustja, t. i. »hvarska
skleda«, ki se na območju Tržaškega krasa in Istre pojavlja v daljšem časovnem obdobju, od poznega
neolitika do eneolitika, in v različnih variantah.28 Leta 2010 izkopani odlomki široke sklede s klekom
iz drobnozrnate lončarske mase z drobnim in grobozrnatim kremenom ter odlomek konične posode s
pritrjeno plastično bradavico (sl. 5: 18–19) na podlagi analogij iz Pupićine pećine umeščajo prvo poselitev
Kaštelirja že v srednji neolitik.29
Pozornost vzbuja tudi odlomek slepega ročaja z ostenjem posode z vrezanim navpičnim okrasom (sl.
5: 20), ki ima analogije v zgodnjebronastodobni klasični cetinski kulturi in kulturi tipa Ciclami-Mitreo
po Govedarici.30
Kortina pri Sv. Antonu

Kortina je manjše naselje, obdano s tremi obzidji, na vrhu vzpetine elipsaste oblike z 257 m nadmorske
višine v severovzhodnem delu Šavrinov.31
Prve raziskave je na območju Kortine v letih 1952 in 1953 izvedel Vinko Šribar. V okviru arheoloških
raziskav na slovenski obali, ki jih je vodil Narodni muzej Slovenije, je opravil sondiranje na vzhodni
strani vzpetine in topografijo bližnje okolice.32 Tedanja politika izkopavanj je narekovala predvsem
iskanje slovanskih najdišč, ki jih je Šribar dokumentiral na njivah Antona Kavrečiča, na sedlu med
Dvorom in Kortino oz. vzhodno od Kortine. Sondiranja pa so poleg gradiva iz obdobja antike in zgo-
dnjega srednjega veka odkrila tudi veliko količino prazgodovinske keramike. Na podlagi teh najdb
je Šribar domneval, da je bila Kortina utrjena naselbina/postojanka iz časa preseljevanja ljudstev,
locirana nad potjo, ki je vodila iz zaledja k obali.33
Leta 1972 je Vinko Šribar nadaljeval izkopavanja na severnem delu kortinskega hriba, kjer je izkopal
štiri sonde. Izkopavanja so pokazala, da so gradišče obdajala tri obzidja,34 ter razkrila obilico praz-
godovinskega, predvsem keramičnega, rimskodobnega in poznoantičnega gradiva. O izkopavanjih
se nam je ohranila skopa dokumentacija, ki vsebuje sumaren opis gradiva in plasti oz. planumov iz
posameznih sond.35 Nedavna obdelava prazgodovinskega gradiva je pokazala, da večina gradiva sodi
v srednjo bronasto dobo, kar je dobro dokumentirano z značilnimi oblikami posod tipa 1, 15, 77 A,
24 Boltin 1958–1959: 237: 243; Boltin-Tome 1967: 165–178.
25 Boltin-Tome 1967: 170, t. 1–2, pril. 2.
26 Sakara Sučević 2008: 441.
27 Mihovilić 2001.
28 Sakara Sučević 2008: 440, sl. 5: 30.
29 Forenbaher, Kaiser 2006: t. 5: 9, 12; Forenbaher et al. 2003: 69–70, sl. 5: 9, 12.
30 Govedarica 1989: t. 12: 1, 5; 27: 1, 5; 31: 4.
31 Šribar 1981: 227.
32 Id. 1956: 63.
33 Ib.: 63–64.
34 Id. 1981: 227.
35 Peče et al. 1995: 111.
90 A in 98 po A. Cardarelliju36 ter s fakturo drobnozrnate lončarske mase z maloštevilnimi primesmi

drobnega kalcita, železovega oksida in organskega gradiva.
Najzgodnejši fazi poselitve lahko pripišemo odlomke lončkov (sl. 5: 21–23), ki so bili izkopani v letih
1952 in 1975 v sondah 3 in 4 na vrhu hriba. Odlomek ovalnega lončka z izrazitim, izvihanim ustjem
(sl. 5: 21) lahko na podlagi analogije iz Male Triglavce, kjer ima sicer podoben lonček še ročaj, datira-
mo v zgodnjo ali začetek srednje bronaste dobe.37 Odlomek lončka (sl. 5: 22) s cilindričnim vratom in
vrezanim vodoravnim okrasom iz drobnozrnate lončarske mase lahko primerjamo s podobnimi, sicer
večjimi in bolj okrašenimi lonci zgodnje cetinske oz. zgodnje klasične ljubljanske kulture.38 Odlomek
lončka (sl. 5: 23) z navpičnim vratom in okrasom v tehniki vtiskovanja ovite niti v motivu metop in
vodoravnih vzporednih črt je izdelan iz drobnozrnate lončarske mase s primesjo drobnega kalcita in
ima primerjave v načinu okraševanja cetinske kulture.39 V prid zgodnji dataciji govori tudi tu izkopano
bronasto bodalo, ki sodi v pozno stopnjo zgodnje bronaste dobe (Bd A2).40
Piran
Mesto Piran leži na polotoku, ki je s severne strani zaščiten z visokim klifom. Najzgodnejša poselitev
je doslej dokumentirana ob vznožju vzpetine, in sicer na Trgu prvega maja (Piazza Vecchia), kjer
so bila leta 1988 v neposredni bližini cerkve sv. Štefana opravljena zaščitna arheološka izkopavanja
tedanjega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije, v obsegu 500 m2. Sodeč po izko-
panem gradivu je bilo območje poseljeno vsaj že v zgodnji bronasti dobi, zagotovo v srednji bronasti
in železni dobi ter vse do poznorepublikanskega obdobja.41 Izkopavanja na vrhu vzpetine v cerkvi sv.
Jurija pa so pokazala najzgodnejšo poselitev v železni dobi.42
Sledove najzgodnejše naselbine ob vznožju griča (Trg prvega maja) pomenijo odlomki pokončnih
ustij in ostenj z vtisi prstov (sl. 5: 25–26), ki jih lahko na podlagi analogij z jamskih najdišč na Tržaškem
krasu opredelimo v pozni eneolitik in/ali v zgodnjo bronasto dobo.43 Skodelica s trakastim ročajem
z navpičnim žlebom in izrastkom na robu ustja ter ostrim klekom v spodnjem delu ostenja (sl. 5: 24)
verjetno sodi v zgodnjo bronasto dobo. Skodelice in vrče z ostrim klekom trebuha oz. ostenja poznamo
v poznoeneolitski/zgodnjebronastodobni kulturi tipa Ciclami-Mitreo po Govedarici.44
V prid zgodnji dataciji poselitve piranskega polotoka govori tudi leta 2005 v neposredni bližini Piranske
punte najdena podvodna najdba: kamnito bodalo oz. nož s popravljeno konico, ki je na podlagi analogij
iz Italije opredeljen v bakreno dobo.45
Iz Pirana (brez natančne lokacije) poznamo tudi dve bronasti bodali iz zgodnje in/ali srednje bronaste
dobe, ki morda izvirata iz grobnega konteksta,46 kamor po vsej verjetnosti sodita tudi leta 1988 na Trgu
prvega maja izkopana skoraj v celoti ohranjen lonec in široka nizka skodela.47
Zaključek
V prispevku obdelano arheološko gradivo kaže novo poselitveno sliko zgodnjih naselbin v slovenskem
delu Istre. Prvič imamo v času srednjega neolitika dokumentirano poselitev višinskih lokacij, na okoli
280 m nadmorske višine: Kaštelir nad Kortami in Grintovec pri Šmarju, ki ju dopolnjuje istočasna
nižinska naselbina Sermin. V sklop bližnjih nižinskih obalnih naselbin tega časa sodi tudi najdišče
Žavlje/Zaule.48 Enaka poselitvena slika je že nekaj desetletij znana v hrvaški Istri.49
Po mnenju nekaterih raziskovalcev naj bi v teh primerih šlo za vrsto transhumance neolitskih prebival-
cev, ki so svoje črede iz nižinskih območij, primernejših za obdelavo zemlje, selili v višinska območja,
36 Cardarelli 1983: t. 17: 1, 15, 77 A, 90 A, 98.

37 Pergar 2002: t. 15: 1.
38 Govedarica 1989: 41–42, sl. 7: 1; t. 1: 4; 3: 4.
39 Ib.: t. 33: 3.
40 Ib.: 89, t. 16: 4; Šinkovec 1995, 94, t. 27: 180.
41 Stokin 1990: 181–183; ib. 2004: 31–33; Stokin, Karinja 2004: 45–54; Sakara Sučević 2008: 439–454.
42 Snoj, Novšak 1992: 268–272; Sakara Sučević 2008: 440–454.
43 Gilli, Montagnari Kokelj 1994: 158–159, sl. 31: 275; 34: 318; 35: 332–337.
44 Govedarica 1989: t. 12: 3; 13: 6; Gilli, Montagnari Kokelj 1994: 158–159.
45 Benjamin, Bonsall 2009: 9–25.
46 Šinkovec 1995: 94, 98, t. 27: 181; 28: 192.
47 Sakara Sučević 2008: 449–454, sl. 2-3.
48 Bernardini, Betic 2008: 40–43.
49 Zlatunić 2007: 464 z literaturo.
primerna za pašo.50 Vsekakor moramo računati tudi na geostrateški pomen zgodnjih višinskih naselbin, ki
so bile poseljene skoraj neprekinjeno do rimskega obdobja (Sakara Sučević 2008, 439 ss z literaturo).51
Naslednjo povečano koncentracijo novih naselbin, ki bi jo lahko poimenovali tudi drugi val zgodnje
poselitve, prinese čas poznega eneolitika in zgodnje bronaste dobe. Zdi se, kot bi v tem obdobju v Istro
in na Tržaški kras prodrli vplivi kultur s celine (ljubljanska kultura), iz Dalmacije (cetinska kultura),
iz severne Italije do reke Pad (kultura Polada) in z osrednjega Balkana ter celo iz Podonavja (kultura
vrvičaste keramike, kultura Hatvan), ki so vidni predvsem v oblikah in okrasju keramičnih posod. 52
Dokumentirane so nižinske naselbine ob obali (Piran, Sermin) in višinske naselbine (Kaštelir, Korti-
na). To obdobje v preostalem delu Istre in na Tržaškem krasu že pomeni pričetek intenzivne naselitve
višinskih naselbin.53 Obenem je bil z novejšimi raziskavami dokumentiran povsem nov tip naselbine,
neutrjena naselbina, ki leži na blago zaobljenih gričih, manjših pomolih nad rodovitnimi dolinami
ali na malce dvignjenem robu rodovitnega polja, vedno brez obzidja. Sem sodi nedavno izkopana
zgodnjebronastodobna naselbina Gropi – Stari Guran.54 Morda smemo v ta tip naselbine uvrstiti tudi
nekoliko mlajšo naselbino Topolovec v slovenskem delu Istre.55 Ob dejstvu, da so v tem času še vedno
intenzivno poseljene tudi jame,56 lahko te podatke interpretiramo s tedanjim povečanjem populacije
in posledično povečano izrabo prostora.
Ob nadaljnji revidirani obdelavi arheološkega gradiva iz starejših izkopavanj prazgodovinskih nasel-
bin slovenskega dela Istre (npr. Markovec, Topolovec) ter ob novejših zaščitnih izkopavanjih smemo
pričakovati nove podatke in s tem boljše razumevanje zgodnje poselitve tega prostora.
Literatura
BATOVIĆ, Šime, 1979: Jadranska zona. – V: Praistorija jugoslovenskih zemalja II, Neolitsko doba, Akademija nauka i umjetno-
sti Bosne i Hercegovine, Centar za balkanološka ispitivanja, Sarajevo, str. 473–634.
BATOVIĆ, Šime, 1987: Islam Grčki – nalazi od paleolitika do ranog brončanog doba. – Poročila o raziskovanju paleolita, neoli-
ta in eneolita v Sloveniji XV, str. 11–108.
BENJAMIN, Jonathan, BONSALL, Clive, 2009: The prehistoric chert dagger from Piran, Slovenia: an underwater find from
the northern Adriatic. – Arheološki vestnik 60, str. 9–25.
BERNARDINI, Frederico, BETIC, Ambra, 2008: Il sito di Zaule presso trieste (Italia nord-orientale). – V: Rita Auriemma, Snje-
žana Karinja (ur.), Terre di mare, L'archeologia dei paesaggi costieri e le variazioni climatiche, Atti del Convegno Interna-
zionale di Studi, Trieste, 8–10 novembre 2007, Trst, str. 38–43.
BETIC, Ambra, BERNARDINI, Federico, MONTAGNARI KOKELJ, Emanuela, 2008: I castellieri di Trieste tra Carso e mare. – V:
Rita Auriemma, Snježana Karinja (ur.), Terre di mare, L'archeologia dei paesaggi costieri e le variazioni climatiche, Atti del
Convegno Internazionale di Studi, Trieste, 8–10 novembre 2007, Trst, str. 25–38.
BOLTIN, Elica, 1958–1959: Arheološke najdbe na Kaštelirju nad Kortami. – Arheološki vestnik 9–10, str. 237–250.
BOLTIN-TOME, Elica, 1967: Poročilo o raziskovanjih na srednjem prečnem nasipu Kaštelirja pri Dvorih nad Izolo. – Arheolo-
ški vestnik 18, str. 163–178.
BOLTIN-TOME, Elica, 1981: Dvori nad Izolo. – Varstvo spomenikov 23, str. 225.
BURŠIĆ-MATIJAŠIĆ, Klara, 1994: La ceramica a striature in Istria. – Atti della XXIX riunione scientifica, Preistoria e protosto-
ria del Friuli-Venezia Giulia e dell'Istria, 28–30 settembre 1990, Firenze, str. 247–260.
BURŠIĆ-MATIJAŠIĆ, Klara, 1998: Gradina Monkodonja, Tipološko-statistička obrada keramičkih nalaza srednjobrončanodob-
ne istarske gradine Monkodonja kod Rovinja. – Monografije i katalozi 9, Pula.
CARDARELLI, Andrea, 1983: Castellieri nel carso e nell'Istria: cronologia degli insediamenti fra media età del bronzo e prima
età del ferro. – V: Preistoria del Caput Adriae, Atti del convegno internazionale, Trieste 19–20 nov. 1983, Trst, str. 87–126.
IL CIVICO ARCHEOLOGICO MUSEO DI MUGGIA 1997: Franca Maselli Scotti (ur.), Il civico archeologico museo di Muggia,
Immagini del territorio dei siti dei recenti scavi. – Katalog razstave, Trst.
CRISMANI, Anna, 2001: I segreti della grotta di Nugla in Istria: le ricerche di Alberto Puschi e di Karl Moser. – Atti dei Civici
Musei di Storia ed Arte di Trieste 18, str. 161–199.
CRISMANI, Anna, 2002–2003: A proposito della Carta archeologica dell’Istria: un’indagine nella grotta di Cernizza. – Atti dei
Civici Musei di storia ed Arte di Trieste 19, str. 271–284.
ČUKA, Maja, 2010: Tipološka obrada odabranih ulomaka prapovijesne keramike iz Pećine ispod sela Srbani. – Histria Archa-
eologica 40, str. 13–44.
DEGRASSI, Attilio, 1933: Abitati preistorici e romani nell'agro di Capodistria e il sito dell'antica Egida. – Annuario del Liceo
scientifico G. Oberdan di Trieste = Scritti vari di antichità 2, 1962, str. 785–819.
FORENBAHER, Stašo, 1999–2000, »Nakovana culture«: state of research. – Opuscula archaeologica 23–24, str. 373-385.
50 Bernardini, Betic 2008: 42; Zlatunić 2007: 465.

51 Sakara Sučević 2008: 439, z literaturo.
52 Obdobje eneolitika in prehoda v zgodnjo bronasto dobo v Istri in na Tržaškem krasu postaja z novimi analizami
gradiva vedno bolj raziskano: Govedarica 1989: 71–86; Montagnari Kokelj et al. 2002: 50–190; Mihovilić 2007–2008:
42–79; Hänsel et al. 1997: 83–87; Forenbaher 1999–2000: 373–385.
53 Hänsel et al. 1997: 95–107; Maselli Scotti 1986: 338–351; Betic et al. 2008: 25–38.
54 Mihovilić 2007–2008: 37–79.
55 Štrajhar 2006: 222–223.
56 Čuka 2010: 18–44; Forenbaher, Kaiser 2006; Gilli, Montagnari Kokelj 1993: 65–162.
FORENBAHER, Stašo, KAISER, Timothy, 2006: Iskopavanja u Pupićinoj peći. – V: Preston T. Miracle, Stašo Forenbaher (ur.), Pretpovi-
jesni stočari sjeverne Istre, Arheologija Pupićine peći, Monografije i katalozi 14, Pula, str. 163–224.
FORENBAHER, Stašo, KAISER, Timothy, MIRACLE, Preston T., 2003: Pupićina Cave Pottery and the Neolithic Sequence in
Northeastern Adriatic. – Atti della Società per la Preistoria e la Protostoria del Friuli-Venezia Giulia XIV, str. 61–102.
GARAŠANIN, Milutin, 1979: Centralno balkanska zona. – V: Praistorija jugoslovenskih zemalja II, Neolitsko doba, Akademija
nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Centar za balkanološka ispitivanja, Sarajevo, str. 79–212.
GILLI, Emanuela, MONTAGNARI KOKELJ, Emanuela, 1993: La grotta dei Ciclami nel Carso Triestino (materiali degli scavi
1959–1961). – Atti della Società per la Preistoria e la Protostoria del Friuli-Venezia Giulia VII, str. 65–162.
GILLI, Emanuela, MONTAGNARI KOKELJ, Emanuela, 1994: La Grotta delle Gallerie nel Carso Triestino. – Atti della Società
per la Preistoria e la Protostoria del Friuli-Venezia Giulia VIII, str. 121–194.
GOVEDARICA, Blagoje, 1989: Rano bronzano doba na području istočnog Balkana. – Djela knjiga LXVII, Centar za balkanolo-
ška ispitivanja, knjiga 7, Sarajevo.
HÄNSEL Bernhard, TERŽAN Biba, MIHOVILIĆ Kristina, 1997: Monkodonja – utvrđeno protourbano naselje starijeg i sre-
dnjeg brončanog doba kod Rovinja u Istri. – Histria Archaeologica 28, str. 37-107.
HORVAT, Jana, 1997: Sermin, Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri. – Opera Instituti Archaeolo-
gici Sloveniae 3, Ljubljana.
JOSIPOVIČ, Draško, STOKIN, Marko, HORVAT, Jana, 2007: Sonde. – V: Jana Horvat (ur.), Sermin : Prazgodovinska in zgodnjerim-
ska naselbina v severozahodni Istri, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 3, Ljubljana, str. 22–30.
KOROŠEC, Josip, 1964: Danilo in danilska kultura. – Univerza v Ljubljani, Arheološki oddelek Filozofske fakultete, Ljubljana.
KOROŠEC, Josip, KOROŠEC, Paola, 1974: Bribir i njegova okolica u prapovijesno doba. – Diadora 7, str. 5–27.
MASELLI SCOTTI, Franca, 1986, Il castelliere di S. Michele presso Bagnoli. – Aquileia Nostra 57, 338–351.
MIHOVILIĆ, Kristina, 1995: Školjić (Funtana) i tragovi prapovijesnih obalnih i otočnih lokaliteta Istre. – Histria Archaeologica
26, str. 28–57.
MIHOVILIĆ, Kristina, 2001: Nesactium. Prapovijesni nalazi 1900–1953. – Monografije i katalozi 11, Pula.
MIHOVILIĆ, Kristina, 2008–2009: Gropi – Stari Guran. Analiza prapovijesne keramike. – Histria archaeologica 38–39, str. 37–79.
MONTAGNARI KOKELJ, Emanuela, 1994: Il Carso triestino fra tardo neolitico e Bronzo antico. – V: Atti della XXIX riunione
scientifica, Preistoria e protostoria del Friuli-Venezia Giulia e dell’Istria, 28–30 settembre 1990, Firenze, str. 71–87.
MONTAGNARI KOKELJ, Emanuela, GREIF, Tatjana, PRESELLO, Elena, 2002: La grotta Cotariova nel Carso triestino (Italia
Nord-Orientale), Materiali ceramici degli scavi 1950–70. – Aquileia Nostra 73, str. 37–190.
PEČE, Šimen, SAKARA, Maša, ŠRIBAR, Vinko, 1995: Kortina pri Sv. Antonu : katalog. – Pokrajinski muzej Koper, Koper
(neobjavljeno).
PERGAR, Mitja, 2002: Mala Triglavca. – Diplomsko delo, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani,
Ljubljana.
PLESTENJAK, Ana, ŠTULAR, Benjamin, 2010: Poročilo o arheoloških izkopavanjih na območju rezervoarskih kapacitet R 21, 22, 23
na lokaciji Sermin, parc. št. 5717/6, k. o. Bertoki (marec–julij 2010). – Poročilo o arheoloških izkopavanjih, Sermin, Ljubljana.
SAKARA SUČEVIĆ, Maša, 2008: Tri prazgodovinske naselbine na slovenski obali: revizija izkopanega gradiva s Sermina,
Kaštelirja na Kortami in iz Pirana. – Annales, Series Historia et Sociologia 18/2, str. 439–454.
SAKARA SUČEVIĆ, Maša, PRELOŽNIK, Andrej, OGORELEC, Aleš, 2010: Preliminarno poročilo o zaščitnih arheoloških razi-
skavah na Kaštelirju nad Kortami, parc. št. 1706, k. o. Dvori nad Izolo, 2. 4.–21. 4. 2010. – Zavod za varstvo kulturne dedi-
ščine Slovenije, Območna enota Piran, Piran.
SAKARA SUČEVIĆ, Maša, STOKIN, Marko, 2005: Le ultime ricerche sull'insediamento di Sermino lungo l'antico corso del
Formio dall'età preistorica al medioevo = Zadnje raziskave na naselbini Sermin od prazgodovine do srednjega veka ob
antičnem toku reke Formio. – V: Banchig, G., Magnani, Stefano, Pessina, Andrea (ur.), Terre d’incontro: contatti e scambi
lungo le Valli del Natisone e dell’Isonzo dall’antichità al medioevo: Atti della giornata internazionale di studi, S. Pietro al
Natisone, 26 november 2005: stiki in izmenjave vzdolž Nadiških in Soške doline od antike do srednjega veka: zapiski z med-
narodnega študijskega dne v Špetru, 26. novembra 2005, Čedad, str. 87–104.
SNOJ, Damjan, 1992: Sermin. – Varstvo spomenikov 34, str. 91–106.
SNOJ, Damjan, NOVŠAK, Matjaž, 1992: Piran. – Varstvo spomenikov 34, str. 268–272.
STOKIN, Marko, 1990: Piran. – Arheološki pregled 29, str. 181–183.
STOKIN, Marko, 2004: “Piazza Vecchia” v Piranu. – V: Mitja Guštin (ur.), Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in
Svetega Ivana, Koper, str. 31–33.
STOKIN, Marko, JOSIPOVIČ, Draško, 1997: Zaščitna raziskovanja : uvod. – V: Jana Horvat (ur.), Sermin : Prazgodovinska in
zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 3, Ljubljana, str. 19–21.
STOKIN, Marko, KARINJA, Snježana, 2004: Rana romanizacija i trgovina u sjeverozapadnoj Istri s naglaskom na materialnu
kulturu. – Histria Antiqua, 12, str. 45–54.
SVETLIČIČ, Vesna, 1997: Drobne najdbe. – V: Jana Horvat (ur.), Sermin : Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v seve-
rozahodni Istri, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 3, Ljubljana, str. 31–55.
ŠINKOVEC, Irena, 1995: Katalog posameznih najdb. – V: Biba Teržan (ur.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in
bronaste dobe na Slovenskem I, Katalogi in monografije 30, Ljubljana, str. 29–127.
ŠRIBAR, Vinko, 1956: Arheološko delo na Koprskem. – Zbornik Primorske založbe Lipa, str. 63–68.
ŠRIBAR, Vinko, 1981: Pridvor. – Varstvo spomenikov 23, str. 227–228.
ŠTRAJHAR, Metka, 2006: Topolovec – Cerkev sv. Jerolima. – Varstvo spomenikov 39–41, str. 222–223.
TURK, Ivan, MODRIJAN, Zvezdana, PRUS, Tomaž, CULIBERG, Metka, ŠERCELJ, Alojz, PERKO, Verena, DIRJEC, Janez,
PAVLIN, Pavle, 1993: Podmol pri Kastelcu – novo večplastno arheološko najdišče na Krasu, Slovenija. – Arheološki vestnik
44, str. 45–96.
ZLATUNIĆ, Romuald, 2007: More Recent Archeological Research on the Prehistorical Site of St. Mihael – Bale. – Histria An-
tiqua 15, str. 457–472.
101
Caput Adriae in kultura mediteranstva

Egejski elementi pozne bronaste dobe na severnem Jadranu in v njegovem zaledju
Caput Adriae and the Mediterranean culture

The Aegean elements of the late bronze age in the northern Adriatic and its hinterland
Martina Blečić Kavur
Izvleček: obdobje, ko so se kulturološko v največji meri prepletli svetovi prazgodovinske Evrope, smo poime-
novali »prva zlata doba Evrope«. Njegov vrhunec nikakor ni mogel zaobiti integralnega dela tega področja
– Caput Adriae. Pozno bronasto dobo so močno zaznamovali tehnološki napredek in komunikacijski dosež-
ki. Oskrba s kovinami na kratke oziroma dolge razdalje je ustvarila globalno povezanost, katere osnovna
komunikacijska mreža je bila osnovana na morju. Prepletenost univerzalnega in regionalnega se je odražala
v oblikovanju prostrane kulturne koinè, povezave sredozemskih in kontinentalnih področij Evrope, v ka-
teri je posebno mesto pripadalo tistim prestižnim predmetom, ki so bili znakovni substituti za prepoznavo
simbolov v sistemu vrednot, tako fizičnih kot duhovnih, v različnih kulturnih in družbenih vidikih.
Abstract: the period when for the first time the worlds of prehistoric Europe became to the largest
degree culturally knitted was called “The First Golden Age of Europe”. Its culmination could not avoid
the integral part of this territory – the Caput Adriae. The Late Bronze Age was marked by the techno-
logical advances and communicational achievements. Supply with metals on short and long distances
created a global connectedness which was based on a communicational network founded on the sea.
The interconnection of the universal and regional was reflected in the creation of an extensive cultural
koinè, of a connection of Mediterranean and continental areas of Europe in which a special place was
designed for those prestigious artefacts which were in different cultural and social aspects substitutes
for the recognition of symbols in the system of, physical as well as spiritual values.
Ključne besede: Sredozemlje, Jadransko morje, Caput Adriae, bronasta doba, kulturna koinè, kulturni stiki
Keywords: Mediterranean, Adriatic Sea, Caput Adriae, Bronze Age, cultural koinè, cultural contacts
»Na vsakem vidnem mestu, z vsakim novim prizorom, od enega do drugega dogodka se začenja zgodba
o morju in obali, o otokih in samoti, telesu in temnici, o valovih in vetrovih, rekah in njihovih ustjih,
pa tudi o nas samih: o obredih odhodov in prihodov, palimpsestih vzhodov in zahodov, sončevih in
mesečevih, o emfazah in parodijah vsakdanjika ter zgodovine, o nenehnem gibanju v krogu in naših
skromnih poskusih, da bi iz kroga, ki nas stiska ali omejuje, izstopili. Razlogi za plovbo po Mediteran-
skem morju nam niso bili nikdar poznani – kdo so pravzaprav tisti, ki izplujejo, zakaj odhajajo in na
kaj upajo?«1 Ne glede na razloge sta ravno nezlomljiva vera in večno človekovo upanje omogočili, da
je plovba po Mediteranu, po tem Velikem morju, že od samega začetka nepretrgana zveza, osnovna
komunikacijska nit med različnimi kulturami, naseljenimi na njegovih obalah, tako nekoč kot danes.
Ko sta se »svetova« prazgodovinske Evrope in Mediterana v največji meri kulturološko prepletla, v
»prvi zlati dobi Evrope«, ki jo je bil porodil neverjetni tehnološki napredek tistega časa, so se skladno s
tem porajali tudi novi in drugačni komunikacijski dosežki. Izjemno pomembna je tako postala oskrba
s kovinami, od blizu ali od daleč, zaradi česar je nastala t. i. globalna povezanost, ki je v obredih večnih
prihodov in odhodov ter neprestanih povratkov še posebej zaznamovala kulture na področju Caput
Adriae. Tu Sredozemsko morje sega najviše in v prostrani evropski kontinent poseže najgloblje, to je
vrh morja, ki je omogočil in povezal univerzalno in regionalno, ki se enakopravno kažeta v prostrani
kulturi koinè mediteranskih in kontinentalnih področij Evrope.
Arheološki viri spoznavno interpretiranega gradiva pričajo, da je bila ena od značilnosti te poznobro-
nastodobne kulturne koinè brez dvoma tudi ločna fibula z dvema gumboma na loku, katere prostorsko
razširjenost lahko spremljamo v nošah od Levanta do gornjega Jadrana in naprej, vse do švicarskih Alp
(sl. 1). Domnevno je bila v vseh svojih številnih različicah zaradi svoje enostavnosti in funkcionalnosti
1 Matvejević 2006: 80.

Sl. 1: Razprostranjenost ločnih fibul z dvema gumboma na loku, brez tipološke razdelitve (dopolnjeno po Teržan 1995; ead.
2007; Pedde 2000)
Fig. 1: Distribution map of bow fibulae with two knobs on the bow, without typological distinction (supplemented after Teržan
1995; ead. 2007; Pedde 2000)
v rabi zelo dolgo: sodeč po dobro datiranih najdbah v prostoru Egeje je bila v uporabi od poznohelad-
skega IIIC pa vse do protogeometrijskega obdobja.2
Skoraj največja koncentracija teh fibul je zabeležena ob vzhodni jadranski obali, kjer so se razvile
nekatere prepoznavne lokalne različice, prisotne vedno v točno določeni kombinaciji: skupaj z zape-
stnicami strehastega preseka in/ali z rebrastimi manšetnimi zapestnicami, pa tudi z iglami s čebuličasto
glavico in tordiranim vratom, z raznimi drugimi okrasnimi ter bolj ali manj prestižnimi predmeti. 3
Argument v prid navedenemu nam neposredno daje tudi novi primer grobnega inventarja iz gomile v
Stolniču pri Crikvenici,4 ki še enkrat potrjuje, da so bile te fibule znano in pomembno modno dejstvo
na območju Kvarnerja. Tam so se oblikovale v svoji posebni kvarnerski inačici vzhodnojadranske
različice, podobni liburnijskim in japodskim primerkom, a hkrati tudi drugačni od njih. Njihova
regionalna prepoznavnost nam kaže, da je imela uporaba tega izstopajočega dela noše velik pomen,
ki ga na območju sosednje Istre doslej nismo opazili – nasprotno pa smo dragocene podatke dobili iz
škocjanskih najdišč, tj. iz nekropole Brežec (grobovi 114, 116 in 272) in depoja iz Mušje jame.5 Tam
se namreč nahajajo primerki kvarnerske in tudi japodske različice, kar naposled, glede na inventarje
grobov in samega depoja ter na njihovo interpretacijo, ne preseneča.6 Zaradi tega je mogoče te primer-
ke, skladno z njihovimi grobnimi celotami in v sklopu najstarejšega horizonta pokopov na nekropoli
(Brežec I),7 datirati v čas od srede 12. oziroma v 11. stoletje pr. n. št.
Pri teh lahko naše sklepanje podpre grob 272 z nekropole Brežec, kjer so poleg fibule z dvema gum-
boma na loku našli tudi odlomek železnega noža.8 Takšni noži domnevno izvirajo tudi iz Matavuna, z
nekropole istega naselja,9 en primerek pa vsekakor tudi iz groba 417 nekropole v Tolminu.10 Ti železni
noži so se pogosto nahajali med v pokopih pridanimi predmeti pri južnoitalskih skupnostih, medtem
ko na območju egejskega in vzhodnomediteranskega bazena, skupaj s suličnimi ostmi predstavljajo
skoraj standardni del moških grobov.11 Vsekakor pa niso povsem neznani niti v ženskih grobovih,
2 Jung 2006: 193–194; Teržan 2007: 160–162, t. 36b; glej tudi Pabst 2009: 18–20, sl. 5.
3 Glej Glogović 1987: 74–82, t. 1; Glogović 2003: 17–21; Teržan 1995: 353–360, sl. 23; Pare 1998: 328–329, sl. 15; Teržan
2007: 161; glej tudi Bietti Sestieri 1973: 403–405.
4 Blečić 2009: 144, sl. 1.
5 Vitri 1977: 81, 82, t. X, T. 114, 116; Steffè de Piero 1977: 110, t. XXIII, T. 272; Guštin 1975: sl. 1; Vitri 1983: 149, t. 42: 8;
Borgna, Montagnari Kokelj 1999: 141, sl. 3: 1.
6 Turk 1994: 154–155, 163–164.
7 Ib.: 152, 154.
8 Steffé de Piero 1977: t. XXIII, T. 272; Teržan 1995: 360, sl. 28: 3.
9 Borgna, Montagnari Kokelj 1999: 138.
10 Svoljšak, Pogačnik 2001: 171, t. 82: 2.
11 Borgna, Montagnari Kokelj 1999: 138; Eder, Jung 2005: 490.
M. Blečić Kavur / Caput Adriae in kultura mediteranstva 103
kar je na koncu podprto tudi z inventarjem omenjenega brežeškega groba. Zato nam lahko koristijo
kot dodatni argument pri razumevanju kulturnih procesov, ki so potekali v širšem mediteranskem
prostoru v času 12. in 11. stoletja pr. n. št. Posredno so povezovali vzhodni prostor Caput Adriae in
njegovo zaledje z »znanilci« uvajanja nove metalurgije,12 hkrati pa jih lahko razlagamo v navezavi na
vidik njihovega pojavljanja in ritualizacije oziroma kot simbolno izbrane nosilce vrednosti privilegi-
ranih družbenih struktur, ideološko povezanih z oblikami gostoljubja, pa tudi v navezavi na njihovo
obredno uporabo.13
V isti perspektivi je treba opazovati tudi jezičastoročajni meč iz depoja v Mušji jami, ki ga lahko še naj-
bolj približamo mečem tipa Allerona.14 Gre za meče, ki so značilni za prostor Apeninskega polotoka,
povezujejo pa jih tudi s skupino Naue II tipa C na območju Egeje.15 Prav slednji so služili za dokaz o
močni povezanosti egejskega prostora poznomikenskega in submikenskega časa s severnojadranskim
bazenom.16 V času evropske pozne bronaste dobe so imeli meči pomembno vlogo pri nadregionalnih
stikih, kjer so bili najpogosteje opazovani v okviru t. i. koinè metallurgica,17 v kateri je jadranski bazen,
še posebej njegov severovzhodni del, povsem enakopravno sodeloval.18 Razen tega je ta škocjanski meč
vreden razmisleka tudi zato, ker je na prostoru severnega Jadrana pokop z orožjem izjemna redkost
in ga lahko prištevamo v kategorijo luksuznih ali zelo pomembnih ter na simboličen način shranjenih
predmetov izjemnega statusa, datiramo pa ga kot enega najstarejših elementov depoja v Mušji jami.19
Če se povrnemo k noši, v procesu kulturnih stikov in medosebnega posredovanja, lahko presodimo
tudi o pomenu nedokončanega ali namerno deformiranega odlomka masivne bronaste žice iz depoja
Debeli vrh pri Pregradu.20 Po osnovnih značilnostih bi se lahko približala japodski različici fibule z
dvema gumboma na loku ali pa načinu deformacije in zvijanja brez gumba (?), ki neverjetno spominja
na primerke tovrstnih fibul iz kvarnerskega Osorja na otoku Cresu.21 Glede na sestavo tako bogatega
depoja mešanega tipa, ki ga lahko datiramo v II. horizont depojev,22 se ta misel ne zdi nemogoča; pred-
vsem če odlomek narebrene bronaste plošče razumemo kot različico narebrene manšetne zapestnice,
ki je bila po rebrih okrašena z vrezanimi črticami. Slednje je značilnost podobnih zapestnic iz samega
Osorja, ter iz Šule in Garice, na otoku Krku,23 s čimer se subtilno in neposredno napeljuje na možni
lokalni, kvarnerski obrtniški »podpis«.
Takšno zamisel vsekakor bolj podpira najdba 12 jantarnih jagod, ki se ravno tako nahajajo v tem de-
poju. Ena od njih pripada poznanem tipu Tiryns,24 ki ga ob jagodah tipa Allumiere uvrščajo v najvišji
in ekskluzivni rang luksuznega nakita tistega časa (sl. 2).25 Iz kvarnerskih nahajališč, še posebej Baške
in Krka, na otoku Krku, ter Novalje na otoku Pagu,26 prihaja količina takšnih jagod, ki so tudi precej
raznovrstne. Da so jagode inventar izrazito bogatih grobov, nam je dobro znano z najdišč v Italiji,
Grčiji in na Levantu, slednje pa potrjujejo tudi najdbe na prostoru jadranskega bazena, npr. jagode iz
Bismantove, grob XXXI,27 Vrsi28 in navsezadnje jagode iz Baške, kjer so jih praviloma izkopavali skupaj
z ločnimi fibulami z dvema gumboma na loku. Ukoreninjeno je sicer mnenje, da se na prostoru vzho-
dne obale Jadrana takšne jagode pojavljajo kot predmet trgovskih in posredniških zvez s srednjim in
tudi vzhodnim Mediteranom, kar pa vsekakor ne drži za italska in egejska nahajališča, zato se vse bolj
uveljavlja hipoteza, da so jih proizvajali tudi nekje na območju Pada.29 Razlaga se jih seveda v okviru
prehajanja t. i. koinè metallurgica,30 v skupnem kroženju jantarja in kositra ali pa celo v okviru koinè
12 Teržan 2002: 87.

13 Borgna, Montagnari Kokelj 1999: 148.
14 Teržan 1984: 111.
15 Bianco Peroni 1970: 67–70; Kilian-Dirlmeier 1993: 96–101, t. 65; Jung 2006: 208; Pacciarelli 2006: 253–256.
16 Eder, Jung 2005: 490, t. CVIII.
17 Bietti Sestieri 1973: 406–408; Carancini, Peroni 1999: 18, 58, t. 28, 44; Bettelli 2002: 122.
18 Turk 1996: 51–52.
19 Ib.: 109. Glede ostalih predmetov iz Škocjana in nahajališča Caput Adraie na italski strani v kontekstu odnosov
na velike razdalje v njihovih diahronih in dinamičnih perspektivah glej Borgna 1999.
20 Čerče, Šinkovec 1995: 167, t. 66, 73.
21 Klodič 1885: sl. 4; Glogović 2003: 9, t. 3: 18.
22 Turk 1996: 108.
23 Glogović 1989: t. 35: 1–2, 4–6.
24 Čerče, Šinkovec 1995: 167, t. 66: 66.
25 Harding 1984: 82–87; Hughes-Brock 1993: 219–229.
26 Lo Schiavo 1970: t. 23: 9–11, 13–16; 42: 19, 20; Glogović 1989: 24–25, 35–36, t. 43: 1–2; ead. 1991: t. 1: 2; Forenbaher
1995: 275–276, sl. 5; Batović 2003: sl. 4: 2–6; 6: 5; Blečić 2009: 143–144, t. 1: 2.
27 Bietti Sestieri 1997: 765, sl. 453.
28 Batović 1983: t. XLIV: 1–14.
29 Negroni Catacchio 1999: 245–259; Cultraro 2006: 1533–1553; Negroni Catacchio et al. 2006: 1461–1468.
30 Eder, Jung 2005: 487.
Sl. 2: Razprostranjenost jantarnih jagod tipa Tiryns () in Allumiere () (dopolnjeno po Cultraro 2006; Negroni Cattachio et
al. 2006)
Fig. 2: Distribution map of amber beads of Tiryns () and Allumiere () types (supplemented after Cultraro 2006; Negroni
Cattachio et al. 2006)
dell’ ambra, kakor se argumentirano domneva zadnje čase.31 Kakorkoli že, jagode so pokazatelj viso-
kostatusne izmenjave, kar bo pri razlaganju jantarnih jagod na Kvarnerju, prek katerega so prispele
tudi v depo Debeli vrh, vsekakor odločilno.
V tem smislu ohranjajo tradicijo tudi spoznanja o polmesečastih fibulah, še posebej enostavnih eno-
zankastih fibulah tipa Caput Adriae, ki jih časovno umeščamo v čas že od konca 10. pa vse do 8. stoletja
pr. n. št.32 Za razliko od drugih tipov enozankastih polmesečastih fibul se domneva, da so slednje na-
stale pod neposrednim egejskim vplivom protogeometrijskega in geometrijskega obdobja ter da so se
istočasno nosile na obeh skrajnih področjih njihove razširjenosti.33 Tako predstavljajo še en element,
ki povezuje severni Jadran in prostor Egeje, tj. vzhodnomediteranski bazen, ker so bile razširjene ne
samo na prostoru Krasa in Posočja, temveč vse do Kvarnerja, oziroma od reke Nadiže do reke Save.
Te najdbe noše in nakita ter osebne in vojaške opreme skozi prizmo opazovanja obtoka dobrin in
idej na prostor širšega mediteranskega bazena pričajo o obstoju slojevitega spektra kulturnih in
komunikacijskih stikov. Pri tem moramo poseben pomen pripisati še enemu utilitarnemu predmetu
– keramičnemu trinožnemu pladnju. Gre za tip, ki je bil oblikovno formiran na območju vzhodnega
Mediterana in kjer je najštevilčneje zastopan na Kreti in Cipru; tam so njegova funkcija ter tipološka
in kronološka pripadnost natančno določeni.34 Zato domnevamo, da je prav od tam prišla zamisel
oziroma prva spodbuda za njegovo proizvodnjo na prostoru severnega Jadrana, ki predstavlja, gle-
de na njegovo siceršnjo razširjenost na vzhodu, fenomen (sl. 3). Samo v Istri jih poznamo z okoli 18
najdišč,35 njihova koncentracija pa ni dosti manjša niti na območju Kvarnerja, kjer so enako razširjeni
tako na priobalnem kot tudi na otoškem delu, v naseljih in v jamah.36 Najverjetneje so jih uporabljali
kot pladnje za shranjevanje in serviranje hrane ali pa morda kot prenosne peči, pri čemer njihova
31 Cultraro 2006: 1548–1550.

32 Teržan 1990: 50–52, sl. 2; ead. 2002: 95, k. 2.
33 Ead. 2007: 162–163, t. XXXVIIa.
34 Hänsel, Teržan 2000: 179, sl. 20. V novejšem času so raziskovali keramične trinožnike tudi v apulskem najdišču Roca
Vecchia (Guglielmino 2005: 647–648, t. CLXVIIIc).
35 Mihovilić 1995: k. II; ead. 2001: 47–48, t. 102–103.
36 Ead. 1995: 32–34; Starac 1994: 22.
Sl. 3: Razprostranjenost keramičnih trinožnih pladnjev (dopolnjeno po Mihovilić 1995)

Fig. 3: Distribution map of ceramic tripod platters (supplemented after Mihovilić 1995)
morebitna vloga v obredih prav tako ni izključena, in sicer že od konca starejše bronaste pa vse do
začetka železne dobe.37 S slednjimi pa lahko povežemo tudi najdbe odlomkov takšnih pladnjev v Štorjah
pri Sežani38 in v Logatcu,39 ki se z neposrednim poreklom ali pa z navdihom za svojo izdelavo povsem
vključujejo v kulturološko in kronološko sliko zgornjega Jadrana.
Naposled pa zahteva našo pozornost še en zanimiv predmet: rahlo zvit perforiran bronast okov, izde-
lan v predrti tehniki, ki izvira iz bogatega depoja mešane sestave iz Udja (sl. 4).40 Čeprav se o njem s
precejšnjo gotovostjo razmišlja kot o delu bronastega trinožnika, ni izključeno, da bi bil lahko tudi del
štirinožnika na kolesih ali nosilnega okvirja. V vsakem primeru kaže, da gre za predmet neposrednega
ciprskega oziroma vzhodnomediteranskega uvoza na področje jugovzhodnega obalpskega prostora v
času 12. in 11. stoletja pr. n. št. oziroma v depojih II. horizonta.41 Ta predmet zagotovo ni imel uporab-
ne vrednosti, ne v smislu akumulacije, niti za njegove uporabnike, temveč je bil predvsem statusni
oziroma simbolični predmet, dasiravno ne nujno v materialnem smislu: kar se je odražalo na mestu
izbire posamičnih dejavnosti, še posebej z njegovim načinom in tipom hrambe.42
Tukaj navedeni primeri so samo nekateri izmed dostopnih potencialov, ki odražajo odnos vzhodne
širjave Caput Adriae z regionalnim, kot tudi s prostranim mediteranskim kulturnim krogom pozne
bronaste dobe. Razvidno je, da je prav s posredovanjem kvarnerskega arhipelaga bila ustvarjena po-
vezanost bližnjega predalpskega zaledja v ta prostor ambivalentne kulturne koinè. Nekatere predmete
lahko tako razlagamo prek neposrednih vplivov vzhodnomediteranske produkcije, 43 druge pa lahko
razumemo posredno, v regionalnem jadranskem obtoku v atribuciji fenomena Frattesina.44 To je torej
čas izmenjave prestižnih dobrin določene kvalitete na širšem prostoru Mediterana, ki pa nam hkrati
sugerira, da so morali takrat – na tako medsebojno oddaljenih področjih obstajati dokaj sofisticirani,
37 Mihovilić 1995: 32–34; ead. 2001: 47.

38 Guštin 1979: 34, t. 11: 2.
39 Olić 2006: sl. 1a.
40 Čerče, Šinkovec 1995: 224, karta 35, t. 136: 10.
41 Teržan 1996: 250, sl. 4; Trampuž Orel 1996: 178; Turk 1996: 108.
42 Bradley 1998: 97–128; Teržan 1996: 255–256; Osborne 2004: 7–8.
43 Za ostale materiale, ki sodijo v ta kontekst, glej Teržan 1996: 247–250; Borgna 2010: 296–302.
44 Borgna 1992: 77–87; Pearce 2000.
enakovredni komunikacijski sistemi, na katerih regionalne notra-

nje strukture pa uporabljene metode niso vplivale. Načelo osebnih
odnosov in daril, načelo obojestranske želje in gostoljubja, načelo
obojestranske izmenjave idej in perspektiv je pogojevalo končno
in osebno izbiro posameznika.45 V tem procesnem in konceptu-
alnem principu so bili prestižni predmeti znakovni substituti za
prepoznavo in identifikacijo simbolov v sistemu vrednot različnih
kulturnih in družbenih ureditev, tako v fizičnem kot v duhovnem
Sl. 4 Odlomek bronastega okova iz Udja,
smislu. Simboli in njihovi koncepti sami po sebi, kot tudi ritualiza- d. = 4,8 cm, š. = 2,4 cm (po Teržan 1996)
cija in žrtvovanje predmetov izključno dragocenih in metaforičnih Fig. 4: Fragment of a bronze mount from
vrednosti, pa nas napeljujejo na raznolikost njihovih prvotnih Udje. L. = 4,8 cm, w. = 2,4 cm (after
Teržan 1996)
namenov oziroma različnost njihovih uporabnikov ne samo v
posmrtnih obredih, temveč tudi v vseh drugih oblikah družbeno–religioznih praks.46 Iz nekaterih
predmetov pa je jasno razvidna tudi oblika lokalne evolucije uvoženega predmeta, ki je bil na osnovi
osebne izbire adoptiran, ter na osnovi praktičnih potreb oziroma okusa tudi adaptiran ter na prostoru
Caput Adriae individualiziran. Tako trinožni pladnji kot ločne fibule z dvema gumboma na loku ali
polmesečaste fibule kažejo prav na regionalno produkcijo, ki je bila fizično sicer v rabi kot uporabni
predmet, a je bila tudi ideološko prepoznana kot predmet hierarhiziranega simbolnega pomena na
tako velikih razdaljah.
Vse to pa je vsekakor omogočila plovba po Velikem morju. Na krajših ali daljših relacijah je premoščala
prostorske in kulturne razdalje, približevala nove in drugačne dosežke ustvarjajoč zgodovinsko sliko prve
velike kulturne koinè mediteranstva. »Mediteranstvo pa se ne deduje, temveč pridobiva. Je odlika, ne pa pred-
nost. Ne gre samo za preteklost in izročilo, zgodovino ali nasledstvo, spomin ali pripadnost. Ne obstaja samo
ena mediteranska kultura. Pod okriljem edinega Mediterana jih obstaja več. Nastajale so in se širile druga
ob drugi, bolj ali manj povezane ali ločene. Mediteranske kulture so sorodne, nikoli pa niso enake«.47
45 Eder, Jung 2005: 487, 491–492; Jung 2006: 52.

46 Godelier 1999; Osborne 2004.
47 Matvejević 2006: 79–80.
Literatura
BATOVIĆ, Šime, 1983: Kasno brončano doba na istočnom Jadranskom primorju. – V: Alojzij Benac (ur.), Praistorija Jugosla-
venskih Zemalja IV – Brončano doba. Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Centar za balkanološka ispiti-
vanja, Sarajevo, str. 271–373.
BATOVIĆ, Šime, 2003: Stanje istraživanja prapovijesti na kvarnerskim otocima. – Diadora 21, str. 253–348.
BETTELLI, Marco, 2002: Italia meridionale e mondo miceneo. Ricerche su dinamiche di acculturazione e aspetti archeologici,
con particolare riferimento ai versanti adriatico e ionico della penisola italiana. – Grandi contesti e problemi della Proto-
storia italiana 5, Roma.
BIANCO PERONI, Vera, 1970: Die Schwerter in Italien/Le spade nell’Italia continentale. – Prähistorische Bronzefunde IV/1,
München.
BIETTI SESTIERI, Anna Maria, 1973: The metal industry of continental Italy, 13th to the 11th century BC, and its connections
with the Aegean. – Proceedings of the Prehistoric Society 39, str. 383–424.
BIETTI SESTIERI, Anna Maria, 1997: Il territorio padano dopo le terramare. – V: Maria Bernabò Brea, Andrea Cardarelli,
Mauro Cremaschi (ur.), Le Terramare. La più antica civiltà padana, Modena, str. 757–770.
BLEČIĆ, Martina, 2009: The significance of Amber in Kvarner region. – V: Aleksandar Palavestra, Curt W. Beck, Joan M.
Todd (ur.), Amber in Archaeology. Proceedings of the Fifth International Conference on Amber in Archaeology, Belgrade
2006, Beograd, str. 142–155.
BORGNA, Elisabetta, 1992: Il ripostiglio di Madriolo presso Cividale e i pani a piccone del Friuli-Venezia Giulia. – Studi e ri-
cerche di Protostoria mediterranea 1, Roma.
BORGNA, Elisabetta, 1999: The North Adriatic regions between Europe and the Aegean World (12th–8th CA.): Social strategies and
Symbols of Power in the Long-Distance Exchange. – V: Eliten in der Bronzezeit. Ergebnisse zweier Kolloquien in Mainz und
Athen. Monographien des Römisch-Germanischen Zentralmuseum 43, Mainz, str. 151–183.
BORGNA, Elisabetta, 2010: Patterns of bronze circulation and deposition in the northern Adriatic at the close of the Late
Bronze Age. – V: Elisabetta Borgna, Paola Càssola Guida (ur.), Dall’Egeo all’Adriatico: organizzazioni sociali, modi di
scambio e interazione in eta postpalaziale (XII-XI sec. a.C.), Atti del Seminario internazionale (Udine, 1-2. 12. 2006), Studi
di ricerche di protostoria Mediterranea 8, Roma, str. 289–309.
BORGNA, Elisabetta, MONTAGNARI KOKELJ, Emanuela, 1999: Nuove ricerche su complessi protostorici ai confini settentrio-
nali dell’Istria. – V: Protostoria e storia del „Venetorum Angulus“, Atti del XX Convegno di Studi Etruschi ed Italici, Porto-
guaro-Quatro D’Altino-Este-Adria 16-19. 09. 1996, Pisa – Roma, str. 131–156.
BRADLEY, Richard, 1998: The Passage of Arms: An Archaeological analysis of prehistoric hoards and votive deposits. - Oxford.
CARANCINI, Gian Luigi, PERONI, Renato, 1999: L’eta’ del bronzo in Italia: Per una cronologia della produzione metallurgica.
- Quaderni di protostoria 2, Roma.
Cultraro, Massimo, 2006: I vaghi di ambra del tipo Tirinto nella protostoria italiana: nuovi dati dall’area egeo-balcanica.
– V: Materie prime e scambi nella preistoria italiana. Atti della XXXIX Riunione Scientifica dell’Instituto Italiano di Preisto-
ria e Protostoria. Vol. 3, Firenze, str. 1533–1553.
ČERČE, Peter, ŠINKOVEC, Irena, 1995: Katalog depojev pozne bronaste dobe. – V: Biba Teržan (ur.), Depojske in posamezne
kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem I, Katalogi in monografije 29, Ljubljana, str. 159–169, 223–226.
EDER, Birgitta, JUNG, Reinhard, 2005: On the character of social relations between Greece and Italy in the 12th/11th cent.
BC. – V: Robert Laffineur, Emanuele Greco (ur.), Emporia, Aegeans in Central and Eastern Mediterranean. Proceedin-
gs of the 10th International Aegean Conference at the Italian School of Archaeology in Athens 2004, Aegaeum 25, str.
485–495.
FORENBAHER, Stašo, 1995: Trade and Exchange in Late Bronze and Early Iron Age Croatia. – V: Bernhard Hänsel (ur.),
Handel, Tausch und Verkehr im bronze- und früheisenzeitlichen Südosteuropa. Südosteuropa Schriften 17, Prähistorische
Archäologie in Südosteuropa 11, München – Berlin, str. 269–282.
GLOGOVIĆ, Dunja, 1987: Nalaz iz Šule na Krku i problem lučnih fibula s dva dugmeta na luku iz Liburnije. - Arheološki
radovi i rasprave 10, str. 73–92.
GLOGOVIĆ, Dunja, 1989: Prilozi poznavanju željeznog doba na Sjevernom Jadranu, Hrvatsko primorje i Kvarnerski otoci. -
Monografije JAZU, Zavod za arheologiju 1, Zagreb.
GLOGOVIĆ, Dunja, 1991: Prahistorijski nakit iz zbirke Stomorica u Novalji. - Prilozi Instituta za Arheologiju u Zagrebu 8, str.
17–24.
GLOGOVIĆ, Dunja, 2003: Fibeln im kroatischen Küstengebiet (Istrien, Dalmatien). - Prähistorische Bronzefunde XIV/13,
Stuttgart.
GODELIER, Maurice, 1999: The Enigma of the Gift. - Chicago.
GUGLIELMINO, Riccardo, 2005: Rocavecchia: nuove testimonianze di relazioni con l’Egeo e il Mediterraneo orientale
nell’età del Bronzo. – V: Robert Laffineur, Emanuele Greco (ur.), Emporia, Aegeans in Central and Eastern Mediterranean.
Proceedings of the 10th International Aegean Conference at the Italian School of Archaeology in Athens 2004, Aegaeum
25, str. 637–651.
GUŠTIN, Mitja, 1975: Kronologija notranjske skupine. - Arheološki vestnik 24, str. 461–506.
GUŠTIN, Mitja, 1979: Notranjska. K začetkom železne dobe na Severnem Jadranu. - Katalogi in monografije 17, Ljubljana.
HARDING, Anthony, 1984: The Mycenaeans and Europe. - London.
HÄNSEL, Bernhard, TERŽAN, Biba, 2000: Ein bronzezeitliches Kuppelgrab außerhalb der mykenischen Welt im Norden
Adria. - Praehistorische Zeitschrift 75/2, str. 161–183.
HUGHES-BROCK, Helen, 1993: Amber in the Aegean in the Late Bronze Age: some problems and perspectives. – V: Curt W.
Beck, Jan Bouzek (ur.), Amber in Archaeology, Proceedings of the Second International Conference on Amber in Archae-
ology, Liblice 1990, Praha, str. 219–229.
JUNG, Reinhard, 2006: ΧΡΟΝΟΛΟΓΙΑ comparata: Vergleichende Chronologie von Südgriechenland und Süditalien von ca.
1700/1600 bis 1000 v.u. Z. - österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-Historische Klasse Denks-
chriften 348, Wien.
KILIAN-DIRLMEIER, Imma, 1993: Die Schwerter in Griechenland (außerhalb der Peloponnes), Bulgarien und Albanien. - Prä-
historische Bronzefunde IV/12, Stuttgart.
KLODIČ, Anton Ritter, 1885: Die Ausgrabungen auf Ossero. - Mittheilungen der KK Central-Commision XI, str. I–VII.
LO SCHIAVO, Fulvia, 1970: Il gruppo liburnico-japodico, per una definizione nell’ambito della protostoria balcanica. - Atti
della Accademia Nazionale dei Lincei, ser. VIII/14, str. 363–524.
MATVEJEVIĆ, Predrag, 2006: Mediteranski brevijar. - Zagreb.
MIHOVILIĆ, Kristina, 1995: Školjić (Funtana) i tragovi prapovijesnih obalnih i otočnih lokaliteta Istre. Histria Archaeologica
26, str. 28–57.
MIHOVILIĆ, Kristina, 2001: Nezakcij. Prapovijesni nalazi 1900.-1953. - Monografije i katalozi 11, Pula.
MIHOVILIĆ, Kristina, TERŽAN, Biba, HÄNSEL, Bernhard, MATOŠEVIĆ, Damir, BECKER, Cornelia, 2002: Rovinj prije Rima/
Rovigno prima die Romani/Rovinj vor den Römern. - Kiel.
NEGRONI CATACCHIO, Nuccia, 1999: Produzione e commercio dei vaghi d’ambra tipo Tirinto e tipo Allumiere alla luce
delle recenti scoperte. – V: Protostoria e storia del „Venetorum Angulus“, Atti del XX Convegno di Studi Etruschi ed Italici,
Portoguaro-Quatro D’Altino-Este-Adria 16-19. 09. 1996, Pisa – Roma, str. 241–265.
NEGRONI CATACCHIO, Nuccia, MASSARI, Alessandra, RAPOSSO, Barbara, 2006: L’ambra come indicatore di scambi
nell’Italia pre e protostorica. – V: Materie prime e scambi nella preistoria italiana. Atti della XXXIX Riunione Scientifica
dell’Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria. Vol. 3, Firenze, str. 1439–1475.
OLIĆ, Slobodan, 2006: Logatec – Zapolje (parc. št. 401/6, 7, k. o. Blekova Vas). Poročilo o zaščitnem arheološkem izkopavanju.
- Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine, Ljubljana.
OSBORNE, Robin, 2004: Hoards, votives, offerings: the archaeology of the dedicated object. - World Archaeology 36/1, str. 1–10.
Pabst, Sabine, 2009: Bevölkerungsbewegungen auf der Balkanhalbinsel am Beginn der Früheisenzeit und die Frage der
ethnogenese der Makedonen. - Jahrbuch des Deutschen Archäologischen Instituts 124, str. 1-73.
PACCIARELLI, Marco, 2006: Sull’evoluzione dell’armamento in Italia peninsulare e Sicilia nel Bronzo Tardo. – V: Studi di
protostoria in onore di Renato Peroni, Firenze, str. 246–260.
PARE, F. E., Christopher, 1998: Beiträge zum Übergang von der Bronze- zur Eisenzeit in Mitteleuropa, Teil 1. Grundzüge der
chronologie im östlichen Mitteleuropa (11.-8. Jahrhundert v. Chr.). - Jahrbuch des Römisch-Germanisches Zentralmuseum
45/1, str. 293–433.
PEARCE, Mark, 2000: Metals make the world go round: the copper supply for Frattesina. - V: Christopher F. E. Pare (ur.),
Metals Make the World Go Round. The Supply and Circulation of Metals in Bronze Age Europe, Oxford, str. 108–115.
PEDDE, Friedhelm, 2000: Vorderasiatische Fibeln: von der Levante bis Iran. - Deutsche Orient-Gesellschaft 24, Berlin.
STARAC, Ranko, 1994: Rezultati najnovijih arheoloških istraživanja na području Lovranštine, Mošćeništine i Brseštine. - Li-
burnijske teme 8, str. 9–30.
STEFFÈ DE PIERO, Giuliana, 1977: Scavi 1899: Fondo Silla. – V: Giuliana Steffè De Piero, Serena Vitri, Giuliano Righi, La
necropoli di Brežec presso San Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896-1900, Monografie di Preistoria degli „Atti dei
Civici Musei di Storia ed Arte“ I, Trieste, str. 96–113.
SVOLJŠAK, Drago, POGAČNIK, Ana, 2001: Tolmin, prazgodovinsko grobišče I – Katalog. - Katalogi in monografije 34,
Ljubljana.
TERŽAN, Biba, 1984: O jantarju z Debelega vrha. – Arheološki vestnik 35, str. 110–118.
TERŽAN, Biba, 1990: Polmesečaste fibule. O kulturnih povezavah med Egejo in Caput Adriae. - Arheološki vestnik 41, str.
49–88.
TERŽAN, Biba, 1995: Stand und Aufgaben der Forschungen zur Urnenfelderzeit in Jugoslawien. – V: Monika zu Erbach (ur.),
Beiträge zur Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Ergebnisse eines Kolloquiums. Monographien des Römisch-
Germanischen Zentralmuseum 35, Mainz, str. 323–372.
TERŽAN, Biba, 1996: Sklepna beseda. – V: Biba Teržan (ur.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe
na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, Ljubljana, str. 243–258.
TERŽAN, Biba, 2002: Kronološki oris. – V: Drago Svoljšak, Ana Pogačnik, Tolmin, prazgodovinsko grobišče II, Katalogi in
monografije 35, Ljubljana, str. 85–102.
TERŽAN, Biba, 2007: Cultural Connections between Caput Adriae and the Aegean in the Late Bronze and Early Iron Age. – V:
Ionna Galanaki, Helena Tomas, Yannis Galanakis, Robert Laffineur (ur.), Betwen the Aegean and Baltic Seas: Prehistory
across the borders. Proceedings of the International Conference: Bronze and Early Iron Age Interconnections and Contempo-
rary Developments between the Aegean and the Regions of the Balkan Peninsula, Central and Northern Europe. University
of Zagreb, April, 2005. AEGAEUM 27, str. 157–166.
TRAMPUŽ OREL, Neva, 1996: Spektrometrične raziskave depojskih najdb pozne bronaste dobe. – V: Biba Teržan (ur.), Depoj-
ske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, Ljubljana, str.
165–242.
TURK, Peter, 1994: Depo iz Mušje jame pri Škocjanu. – Magistrska naloga, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Uni-
verza v Ljubljani, Ljubljana.
TURK, Peter, 1996: Datacija poznobronastodobnih depojev. – V: Biba Teržan (ur.), Depojske in posamezne kovinske najdbe
bakrene in bronaste dobe na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, Ljubljana, str. 89–124.
VITRI, Serena, 1977: Scavi 1896. Fondo Gombac. – V: Giuliana Steffè De Piero, Serena Vitri, Giuliano Righi, La necropoli di
Brežec presso San Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896-1900, Monografie di Preistoria degli “Atti dei Civici Musei di
Storia ed Arte” I, Trieste, str. 63–95.
VITRI, Serena, 1983: Grotta delle Mosche (Fliegenhöhle). – V: Preistoria del Caput Adriae, Udine-Trieste, str. 145–149.
109
Rimsko podeželje slovenske Istre Nova spoznanja in stara vprašanja
Roman countryside of the Slovenian Istria New findings and old questions
Tina Žerjal in Sašo Poglajen
Izvleček: članek predstavlja nove najdbe in spoznanja o poselitvi, družbeni strukturi in gospodarstvu slo-
venske Istre v rimskem obdobju. V zadnjih desetletjih so bile nekatere ožje tematike natančneje raziskane.
Dopolnjeno je bilo predvsem poznavanje rimske materialne kulture, ki odstira družbeno in gospodarsko
zgodovino tržaške in istrske regije ter njuno vpetost v trgovske tokove rimskega imperija. Novoodkrita
arheološka najdišča, izkopana s stratigrafsko metodo, dopolnjujejo arheološko topografijo. Podatki o
rimski podeželski poselitvi in cestni mreži tržaškega agra so bili natančneje razčlenjeni in preučeni. Toda
številna stara vprašanja ostajajo, saj so mnoge najdiščne točke še preslabo poznane.
Abstract: the paper presents new finds and findings on the settlement, social structure and economy in the
Slovenian Istria during the Roman period. During the last decades, primarily the topics concerning the Roman
material culture have been researched in greater detail, which illustrate the social and economic history of the
Triestine and Istrian regions and their position within the trade routes of the Roman Empire. Newly discovered
and stratigraphically excavated sites have provided new data, which supplement the topographical surveys in the
area. Also studied in detail was the Roman countryside settlement and road network in the Triestine ager. How-
ever, many sites are still insufficiently researched and numerous old questions thus remain unanswered.
Ključne besede: slovenska Istra, rimsko podeželje, romanizacija, rimsko gospodarstvo, vila rustika, cesta
Keywords: Slovenian Istria, Roman countryside, Romanisation, Roman economy, villa rustica, road
Uvod
Od objave članka Slovenska Istra v antiki in njen gospodarski vzpon Elice Boltin-Tome je minilo že trideset
let. Ali smo v tem času arheologi res dosegli bistven napredek v poznavanju poselitvene slike in rimskega
obdobja na tem omejenem prostoru? Splošna slika o predstavljeni temi se sicer ni bistveno spremenila, a v
različnih podrobnostih smo z novimi najdbami in znanjem le dopolnili vrzeli v vedenju. E. Boltin-Tome,1 J.
Šašel2 in predvsem A. Degrassi3 so že natančno preučili vse pisne, epigrafske in do takrat znane arheološke vire.
Večino danes znanih arheoloških najdišč na tem prostoru so s svojimi topografskimi raziskavami odkrivali
A. Puschi,4 A. Degrassi in E. Boltin-Tome.5 Starejši raziskovalci so v marsičem že začrtali glavne značilnosti
rimskega obdobja istrskega polotoka, deloma tudi koprskega podeželja. Toda z natančnejšimi študijami drob-
nega materiala in poselitvenega vzorca se je izkazalo, da je imelo to območje svoje specifične značilnosti in
nekoliko drugačno zgodovino poselitve od sosednjih regij: akvilejskega, puljskega in poreškega agra (sl. 1).
Romanizacija
Prebivalci slovenske Istre so bili od nekdaj tesno povezani z morjem, z njegovimi dobrinami (sol, ribolov, morski
sadeži) in pomorskimi potmi, ki so vodile v daljne kraje. Na severnem Jadranu se sekajo transevropske poti
– pomorske poti iz Sredozemlja, kopenske poti proti severu, t. i. jantarna pot proti Baltiku, kopenske poti z Ital-
skega in Balkanskega polotoka. Trgovske emporialne naselbine na obalah Tržaškega zaliva so s svojo živahno
trgovino privabljale trgovce in popotnike od blizu in daleč.6 Z zgodbami o Hiperborejcih, Antenorju, Diomedu,
izlivu Donave in argonavtskem potovanju je severni Jadran dobil tudi svoje mesto v grški predstavi o svetu.7
1 Boltin-Tome 1979; ead. 1989.

2 Šašel 1976.
3 Degrassi 1933; id. 1954.
4 Benussi 1927–1928.
5 ANSl 1975; Poglajen 2007.
6 Zaccaria 2001.
7 Slapšak 2003; id. 1999; Šašel Kos 1990.
Železnodobni prebivalci slovenske Istre so stopili v stik z Rimljani in italskim prostorom že konec 3.
in v začetku 2. stol. pr. n. št. Arheološke najdbe iz časa med 3. in 1. stol. pr. n. št. so skromne, antični
viri pa so dokaj pogosti. Antični pisci nam sporočajo številne dogodke v zvezi s prazgodovinskimi
skupnostmi, ki so tu živele, in s postopnim rimskim osvajanjem njihovega življenjskega prostora, ki se
je začelo z ustanovitvijo kolonije Akvileje leta 181 pr. n. št. Na zahodnih obalah Tržaškega zaliva in v
Istri naj bi tako živeli Histri, v zaledju in predvsem na kraški planoti pa keltski Karni in Katali. Istra je
v drugi histrski vojni l. 178/177 pr. n. št. prešla popolnoma pod vpliv rimske države, najverjetneje kot
teritorij pod neposrednim rimskim nadzorom.8 Prazgodovinsko prebivalstvo je bilo Rimljanom deloma
sovražno še vse do Tuditanovega pohoda leta 129 pr. n. št.9 Za časa cezarjevega prokonzulata, nekje
pred letom 52 pr. n. št.,10 je bila ustanovljena kolonija Tergeste. V začetku je ager mesta poleg kraškega
zaledja obsegal le še skromno območje flišne Istre do reke Rižane – Formio.11 S pravno pripojitvijo
Galije Cisalpine Italiji leta 42/41 pr. n. št. je Rižana postala meja Italije;12 ta meja je bila nato domnevno
z Avgustovimi reformami prestavljena na reko Rašo – Arsio – v Istri (med letoma 18 in 12 pr. n. št.),
območje pa je bilo uvrščeno v Regio X.13 Tržaški ager so tako razširili v Istro, do reke Mirne na jugu
in reke Raše na vzhodu, adtribuirana pa so mu bila tudi plemena Karnov in Katalov v zaledju.14
V zadnjih desetletjih so se številni raziskovalci posvetili obdobju romanizacije – 2. in 1. stol. pr. n. št.,
tudi v slovenski Istri.15 Prepoznavanje naselbinskih točk v tem obdobju je izjemno težavno, saj temelji
izključno na drobnem arheološkem gradivu italskega, venetskega in keltskega izvora, ki pomeni novost
v tipičnem arheološkem gradivu naselbin staroselskega prebivalstva. Značilni vodilni fosili iz časa 2.
in prve polovice 1. stol. pr. n. št. so keramika s črnim premazom, grško-italske in rodoške amfore, am-
fore Lamboglia 2, siva venetska keramika, megarska keramika, groba keramika tankih sten in italska
kuhinjska keramika. Oksidacijsko žgana namizna keramika, ki je tako značilna za cesarsko obdobje,
se pojavi šele v poznorepublikanskem obdobju, njen delež pa se poveča za časa Avgusta.16
Ob prihodu so Rimljani našli veliko manjših naselbin, večinoma na območju starejših kaštelirjev,
kjer so prazgodovinske skupnosti najprej prevzemale keltske in nato rimske kulturne elemente ter še
dolgo ohranjale svojo tradicijo.17 Kontinuiteta življenja na nekaterih prazgodovinskih kaštelirjih vsaj
v zadnjih dveh stoletjih pr. n. št., morda pa še v 1. stol. n. št., je izpričana z redkimi drobnimi najdbami
italskega izvora in tegulami, ki so tipičen element italske arhitekture.18
Grobišče na Socerbu najbolje dokazuje nadaljevanje življenja kaštelirske skupnosti na gradišču Socerb
od 6. stol. pr. n. št. do druge polovice 1. stol. n. št.19 To potrjujejo tudi najstarejši epigrafski spomeniki
v zaledju Tergesta (Jernejev zaliv, Dolina, Socerb), na katerih prevladujejo histrska imena.20 Okorna
izvedba in eksperimentiranje z rimskimi pisarskimi tehnikami s strani epihornega prebivalstva v 1.
stol. pr. n. št. in 1. stol. n. št. sta že posledica počasnega prevzemanja tujih navad in romanizacije.21
Poseben status je imel Kaštelir na Jelarjih s predrimskim svetiščem, ki je svojo funkcijo zadržal tudi v
obdobju pozne republike. Najdeni napisi iz druge četrtine 1. stol. pr. n. št.22 pričajo, da je rimska država
potrdila (prek zakona, ki je bil izglasovan v Rimu) privilegije lokalne skupnosti, in sicer pravico do upo-
rabe teritorija (za les in pašnike), verjetno v zameno za vectigal v prid nekemu municipiju (najverjetneje
Akvileji). Fersim, ki je v zakonu poosebljal lokalno skupnost, je bil lahko njen poglavar ali, verjetneje,
epihorno božanstvo z zdravilnimi lastnostmi.23 Konec 1. stol. pr. n. št. ali v prvi polovici 1. stol. n. št. je bilo
svetišče porušeno.24 Javna uporaba napisov na kamnitih spomenikih v ruralnih svetiščih, ki je bila takrat
8 Šašel Kos 2000: 288.

9 Ib.: 280; Starac 1999: 7–10.
10 Zaccaria 1992: 152; Starac 1999: 108–110.
11 Lettich 1979: 32.
12 Starac 1999: 55–59.
13 Degrassi 1954.
14 Slapšak 2003.
15 Dugulin 2002; Stokin, Karinja 2004; Horvat 1997; zbornik Cuscito (ur.) 2009 – posebej članki Horvat 2009; Matijašić
2009; Zaccaria 2009.
16 Donat 2009; Horvat, Bavdek 2009.
17 Slapšak 2003; id. 1999.
18 Poglajen 2007: 49–50.
19 Dugulin 2002.
20 Šašel Kos 2000: 287.
21 Zaccaria 2009: 89.
22 Suppl. It. X, 1992, 240, št. 1 in 2.
23 Zaccaria 1992: 240–243; id. 2001: 105ss; id. 2009: 88–89.
24 Maselli Scotti 1997.
T. Žerjal, S. Poglajen / Rimsko podeželje slovenske Istre 111
izključno rimska oblika posvetitve in javnega sredstva komunikacije, je pomenila počastitev lokalnih
kultnih kontekstov in kulturnih korenin s strani rimske države. S tem pa njihovo romanizacijo.25
Izhodišče rimske poselitve Istre so bili trgovski emporiji na zahodni obali, ki so privlačili italske trgovce
in kolone ter tako postali izhodišče širjenja romanizacije z obale v notranjost. Eno najpomembnejših
naselij iz tega obdobja je bilo odkrito na obrobju hriba Sermin, nekdanjega otoka med izlivom reke Ri-
žane in morjem. Trikotna ravnica na zahodnem pobočju griča je še v mlajših zgodovinskih obdobjih kot
polotok štrlela v morje. Njena specifična lega je bila idealna za poselitev od najstarejših obdobij dalje.
Najdbe kažejo, da je obmorska naselbina nastala že v srednjem neolitiku in kontinuirano živela vse do
rimskega obdobja. Nedvomno je imela tudi svoje pristanišče. Njen emporialni značaj potrjujejo številni
uvoženi predmeti z egejskega in italskega območja: npr. grška rdečefiguralna slikana keramika (5.–4. stol.
pr. n. št.) ali importi iz časa romanizacije (2.–1. stol. pr. n. št.), ko se skupaj pojavljajo elementi različnih
kultur – venetske, histrske, keltske in rimske.26 Velik del ostankov pretekle poselitve ravnice so uničili z
gradnjo železniške postaje in naftnih tankerjev od šestdesetih let 20. stoletja (brez arheoloških raziskav)
pa vse do danes.27 Skromna zaščitna arheološka izkopavanja ne omogočajo rekonstrukcije naselja na
ravnici pod Serminom v času rimskega obdobja. Ne vemo, ali lahko rimske ostanke zidov pripišemo vili
rustiki, obmorski vili ali pravemu naselju oz. vasi. Tako še ne vemo, ali bi lahko sem locirali Plinijevo
oppidum civium Romanorum Aegido (Plin., N. h. III 129) in potrdili Degrassijeve domneve.28
Podobno emporialno naselje iz časa romanizacije je bilo ugotovljeno v Piranu. Na polotoku, ki je danes
pozidan s starim mestnim jedrom, je že v srednji bronasti dobi živelo priobalno naselje. 29 Razprostiralo
se je na južni obali polotoka okoli manjšega, dobro zaščitenega zaliva na območju starega piranskega
mandrača pod današnjim Tartinijevim trgom. Zgodnjerimski kulturni sloji tega priobalnega naselja
spadajo v čas 1. stol. pr. n. št. in začetka 1. stol. n. št. Prazgodovinski in rimski ostanki so bili izkopani
tudi na grebenu polotoka, pod cerkvijo sv. Jurija.30
Iz časa romanizacije izvirajo tudi najstarejše najdbe na lokacijah nekaterih drugih obalnih rimskih
kompleksov v Jernejevem zalivu, Simonovem zalivu, Fizinah in Fornačah. 31 Interpretacija ostankov
iz časa pred drugo polovico 1. stol. pr. n. št. še ni povsem zadovoljiva.
Rimsko podeželje in njegovo gospodarstvo

Čeprav ni dvoma, da je bila slovenska Istra že v 2. in 1. stol. pr. n. št. močno pod rimskim vplivom, pa
se šele v 1. stol. n. št. konstituira antična krajina z intenzivnejšo gospodarsko izrabo prostora in tipično
italsko arhitekturo. Spremembe se začnejo že v drugi polovici in konec 1. stol. pr. n. št.
Študija poselitve severozahodne Istre v zgodnjerimskem obdobju s pomočjo geoinformacijskih metod in
postopkov je heterogene arheološke topografske podatke razčlenila in preučila (sl. 1).32 Rezultati raziskave
odražajo primerljivo sliko z zahodno in južno Istro, ki je bila deležna večje pozornosti raziskovalcev.
Z rimsko kolonizacijo se je težišče poselitve premaknilo z višjih predelov zaledja severozahodne Istre
na nižje priobalno območje, ki je imelo boljše podnebne razmere za življenje in kmetijstvo ter lažji
dostop do morja kot najcenejšega prevoza. Območje priobalnega pasu so si po epigrafskih virih sodeč
prisvojili italski prišleki in pripadniki premožnejših slojev rimske družbe.33 Razdeljeno je bilo na številne
zemljiške posesti, ki so bile namenjene intenzivnemu kmetijstvu: pridelovanju žita, vina in oljčnega
olja. Stavbe na posestvu ali vile rustike so služile tako udobju in bivanju lastnika ali upravnika kot tudi
gospodarskim dejavnostim na posestvu.34 Lastniki zemljiških posesti na tem območju in v Istri so bili
pripadniki senatorskega reda, Avgustovega kroga ali lokalne tržaške municipalne elite.35
Obalo pretežno zaznamujejo razkošne vile, ki so bile lahko del velikih posesti s številnimi objekti in lastni-
mi pristanišči (Jernejev zaliv, Simonov zaliv, Fizine, morda Koprski otok ipd.; sl. 2–5). 36 Tlorisi arhitekture
25 Zaccaria 2009.
26 Horvat 1997: 118–123.
27 Župančič 1985; Horvat 1997; Gaspari 1998; Sakara Sučević 2008: 440–443.
28 Degrassi 1954: 72.
29 Sakara Sučević 2008.
30 Stokin, Karinja 2004.
31 Ib.; Poglajen 2007: 50–51; Gaspari et al. 2007; Groh, Sedlmayer 2008.
32 Poglajen 2007; id. 2008.
33 Zaccaria 1992; Starac 1993–1994.
34 Labud 1995; Poglajen 2007; Poglajen, Žerjal 2007.
35 Poglajen, Žerjal 2007; Zaccaria 2000; Šašel 1982.
36 Stokin et al. 2008.
Sl. 1: Zemljevid rimskih najdišč slovenske Istre. 1 – naselbina, 2 – potencialna naselbina, 3 – nekropola, 4 – epigrafski
spomenik, 5 – cestni kontekst, 6 – podvodni kontekst, 7 – posamezna najdba, 8 – vodovod (izvedba: S. Poglajen)
Fig. 1: Map of Roman sites in Slovenian Istria. 1 – settlement, 2 – potential settlement, 3 –graveyard, 4 – inscribed stone
munument, 5 – road context, 6 – underwater context, 7 – single find, 8 – aqueduct (execution: S. Poglajen)
vil so slabo poznani, saj so bila le redka najdišča izkopana v večjem obsegu.37 Najbolje je znana vila na
Školaricah pri Spodnjih Škofijah (Sl. 8), kjer sta bila leta 2002 izkopana obsežno gospodarsko poslopje
z ogromnim skladiščem ter obratom za pridelavo vina in oljčnega olja in rezidencialni del s termami.38
V nasprotju s puljskim in poreškim agrom, kjer velike posesti prevladujejo,39 pa je teh v slovenski Istri
le nekaj. Prevladujejo verjetno srednje velike in male posesti različnih lastnikov, ki so intenzivno pri-
delovale živila za prodajo. V tem se območje približuje poselitvi akvilejskega agra, kjer je morda celo
več malih posesti in naselbin, ki naj bi pripadale kolonistom.40 Razprostranjenost žigov na tegulah,
ki se sočasno pojavljajo tudi na lokalnih amforah Dr. 6B za oljčno olje, je velikokrat omejena le na
manjše območje tržaškega agra. To pomeni, da so v lončarskih delavnicah, kjer so primarno izdelo-
vali keramično posodje za transport pridelkov, izdelovali tudi drugo keramiko in gradbeni material
za potrebe posesti. Razprostranjenost žigov na tegulah zatorej ustreza širšemu izvornemu območju
posestva, kjer so se ukvarjali z vinogradništvom in/ali oljkarstvom. 41 Glavni posestniki v puljskem
in poreškem agru so bili senatorji iz cesarjevega kroga.42 Zemljiški posestniki na Tržaškem pa so bili
bolj pripadniki tržaške municipalne elite, omenjene zemljiške posesti so bile temelj njihovega boga-
stva.43 Pridelano vino in olje so lastniki oziroma upravljavci posestev najpogosteje pošiljali na tržišče
v amforah lastne izdelave (sl. 6). Bogata nahajališča gline v aluvialnih dolinah flišne Istre so omogočala
številne lončarsko-opekarske obrate, ki pa še niso bili neposredno potrjeni. S keramičnimi študijami je
bila ugotovljena lokalna izdelava amfor Dr. 6B za oljčno olje, vinskih amfor Dr. 2–4 za vino in amfor z
ravnim dnom.44 V zadnjih letih je bilo veliko truda vloženega v študije rimskih ribogojnic in njihovih
proizvodov, jadranskih ribjih omak.45 Prevažali naj bi jih v malih amforah Dr. 6B.46
Vse rimske naselbinske točke pa ne odražajo le rezidencialnih ali gospodarskih vil. Arhitekturno skromnejša
naselbinska najdišča lahko pomenijo manjše enote znotraj posestva ali pa manjše družinske kmetije, ki so
37 Stokin 1992; id. 2001; id. 2006; Gaspari et al. 2008; Boltin-Tome 1993; Boltin-Tome, Karinja 2000.
38 Trenz, Novšak 2004; Novšak 2003a; Žerjal 2008a; id. 2008b.
39 Matijašić 2009.
40 Prenc 2007.
41 Zaccaria, Župančič 1993; Tassaux 1984; id. 2001; Zaccaria, Gomezel 2000: 302–306.
42 Matijašić 1998; Tassaux 1984.
43 Zaccaria, Župančič 1993; Tassaux 1984; Šašel 1982.
44 Žerjal 2008a; id. 2008b.
45 Stokin et al. 2008.
46 Pesavento Mattioli, Carre 2009.
Sl. 2: Območje Jernejevega zaliva z dobro vidnimi podmorskimi strukturami, ki jih interpretiramo kot del večjega rimskega
naselbinskega sklopa neposredno ob obali (po Stokin et al. 2009: sl. 16)
Fig. 2: St. Barholomew’s bay area with clearly visible underwater structures interpreted as part of a large Roman settlement
complex directly on the shore (after Stokin et al. 2009: fig. 16)
Sl. 3: Ostanki rimskega pristanišča v Viližanu pri Izoli, 13. januar 1990 (foto: C. Mlinar; arhiv AO NMS, št. 2099)
Fig. 3: Remains of the Roman harbour at Viližan near Izola, 13th January, 1990 (photo: C. Mlinar; archives of the
Archaeological Department, National Museum of Slovenia, no. 2099)
Sl. 4: Fizine pri Por-

torožu-izkopavanja
leta 1998. Zidovi
gospodarskih objek-
tov iz 1.–5. stoletja n.
št. so bili postavljeni
na depozite iz druge
polovice 1. stoletja
pr. n. št. (foto: A.
Gaspari)
Fig. 4: Fizine near
Portorož – excava-
tions in 1998. Walls
of outbuildings from
the 1st – 5th centuries
AD were constructed
on top of deposits
from the second half
of the 1st century BC,
(photo: A. Gaspari)
Sl. 5: Simonov zaliv-

izkopavanja v letih
1986–1992. Mozaični
tlaki v prostorih
južnega dela vile
maritime (arhiv PM
SM P)
Fig. 5: Simonov za-
liv – excavations in
1986–1992. Mosaic
floors in the rooms
of the southern part
of the villa maritti-
ma (archives of the
Maritime Museum
živele na obrobju večjih posesti. Tak primer imamo

na najdišču Boško pri Stepanih, kjer je bila izkopana
triprostorna stavba z manjšim dvoriščem.47
Notranjost Istre so večinoma poseljevali avtohto-
ni prebivalci, ki pa so postopoma sprejeli rimske
navade. Zaradi stanja raziskav za večino prazgo-
dovinskih kaštelirjev ne vemo, ali so domorodna
naselja na njih živela naprej tudi po 1. stol. n. št. ali
pa so bila opuščena in morda kasneje ponovno na-
seljena. Ponekod so bile namreč rimske vile rustike
postavljene na obronkih zapuščenih kaštelirjev
(npr. Kaštelir na Jelarjih), drugje so bile lahko za-
ščitene starejše točke uporabljene kot pribežališča
v nemirnih obdobjih poznega cesarstva.48
V severozahodni Istri lahko prepoznamo štiri »kra-
jinske tipe« rimskega podeželja (sl. 7).49 V ožji okolici
kolonije Tergeste se je razvila suburbana poselitev.
Na celotni slovenski obali in v njenem bližnjem
zaledju se je izoblikoval najbolj razvit tip podeželja,
t. i. obalno podeželje. Poseljene so bile skoraj vse
najugodnejše lokacije, ki so imele dobre pogoje za
proizvodne dejavnosti, obenem pa so bile z lego ob
morju vpete v morske poti, ki so pomenile primarno
obliko komunikacije za trgovanje. Proti notranjosti
je sledilo vmesno območje ali »mešano podeželje« z
Sl. 6: Školarice - lokalna amfora Dr. 2-4 (foto: S. Firšt) naselbinami z visoko stopnjo italske arhitekture na
Fig. 6: Školarice - local amphorae Dr. 2-4 (photo: S. Firšt) eni in hkrati skromnejšimi naselbinskimi oblikami
na drugi strani. To so bile vile, vasi, pomožni objekti ali kmetije. S centri in obalo so komunicirale prek
cest in poti, ki so sledile usmerjenosti dolin in grebenov. Četrti tip pa označujemo kot »podeželje staro-
selcev«. Zaznamuje ga redka poselitev z odsotnostjo visoko razvitih italskih arhitekturnih elementov.
Poleg tega je tu kar nekaj naselbin, ki se morda kontinuirano nadaljujejo na prazgodovinskih kaštelirjih.
Pogoji za proizvodnjo vina in olja so tu slabi, tako da so prebivalci morebitne presežke ustvarjali na
področju živinoreje ali z drugimi obrtniškimi panogami.
Ceste
Rimljani so zgradili celotno cestno infrastrukturo, pri čemer so se velikokrat oprli na že vzpostavljene
prazgodovinske trase. Natančen potek glavne istrske povezave med Trstom in Puljem, imenovane Via
Flavia, je bil prvič ugotovljen na območju Rižanske ravnice pod Školaricami pozimi 2002/2003. Pri tem
so bili odkriti cestna priključka v smeri Ankarana in vile na Školaricah ter rimsko grobišče ob cesti.50 Nov
miljnik z oznako 18 milj od Tergesta pa je bil odkrit v sekundarni legi v zaselku Sv. Maver pri Krkavčah.
Z GIS-simulacijo optimalnih poti je bil izračunan najverjetnejši potek glavne ceste proti Pulju čez Koprska
brda. Miljnik bi prvotno potemtakem moral stati v bližini Sv. Mihaela neposredno pred vasjo Krkavče.51
Nedvomno je bil v notranjosti dolin in po grebenih razpreden bogat sistem cest in kolovozov, ki je med
seboj povezoval najprej prazgodovinska in kasneje rimska najdišča. Nekateri odseki cest so znani tudi
iz arheoloških ostankov,52 druge pa se predvideva na osnovi GIS-analiz optimalnih poti (sl. 9).53
Med novejša odkritja spada odsek obalne ceste, odkrit leta 2007 pod hotelom Metropol v Luciji.54
47 Tica 2003.
48 Poglajen 2007: 49–50.
49 Ib.
50 Novšak 2003b; Trenz, Novšak 2004; id. 2006.
51 Poglajen 2009.
52 ANSl 1975: 74–88; Šašel 1976.
53 Poglajen 2009.
54 Stokin, Lazar 2009.
Grobišča
Ob potrjenih ali predvidenih rimskih cestah so bili mnogokrat odkriti tudi grobovi. V večini primerov
so bila to naključna odkritja pri kmetijskih ali gradbenih delih, ki so slabo poznana in objavljena le v
obliki notice. Manjše skupine grobov ali posamezni grobovi se nahajajo v bližini razpršenih naselbin.55
Grobišče ob cesti pod hotelom Metropol (1 žgan in 5 skeletnih pokopov) je nedvomno pripadalo bližnji
vili in je bilo v uporabi od 2. do 5. stoletja.56
Tipična obcestna nekropola je bila najdena na Križišču pri Spodnjih Škofijah. Od odcepa poti proti vili
na Školaricah so se vzdolž ceste v smeri proti Rižani, v dolžini vsaj 120 m, razprostirale grobne parcele,
kjer so od sredine 1. do vsaj 4. stoletja pokopavali umrle prebivalce vile. Natančna sociološka študija
pogrebnih ritualov in pridatkov kaže na različno družbeno strukturo in starost umrlih. 57 Grobišče ne
izstopa le po številu grobov (45 grobov na 50 m dolžine izkopanega grobišča), temveč tudi po zelo raz-
ličnih načinih pokopa (žgan pokop v grobni jami, žgan pokop v žari, žgan pokop tipa bustum, skeletni
pokop v grobni jami, pod konstrukcijo tegul, v kamniti skrinji, pokop otroka v amfori itd.) in drugih
grobiščnih elementih (pokopališki zid, zidane baze za nagrobnike, zidana grobna parcela…).
Na grobišču Na straneh pri Socerbu in v notranjosti Istre in Krasa se je staroselska tradicija pokopa-
vanja iz starejše železne dobe nadaljevala do rimskega obdobja s t.i. žganimi grobovi v kamniti skrinji
(ali le v grobni jami), ki so bili značilni za istrsko železnodobno kulturo. V 1. stoletju n. št. se v njih že
pojavljajo prvine rimskih grobnih ritualov.58
Trgovina
Študije drobnega gradiva, predvsem keramike, odstirajo vpetost tržaškega agra v čezmorsko in re-
gionalno trgovsko mrežo rimskega imperija.59 Proizvodnja vina, oljčnega olja in ribjih omak na
jadranskih obalah in v severni Italiji je posebej v zgodnjem cesarskem obdobju zadostila celotnemu
povpraševanju regije. Pridelke so izvažali tudi proti severu in v podonavske province, ribje omake in
oljčno olje še v severno Italijo.
Sl. 7: »Krajinski tipi« rimskega podeželja severozahodne Istre

(izvedba: S. Poglajen)
Fig. 7: »Landscape types« of the Roman countryside in north-
eastern Istria (figure by: S. Poglajen)
Sl. 8: Školarice – izkopavanja leta 2002 (foto: M. Jerala)

Fig. 8: Školarice – excavations in 2002 (photo: M. Jerala)
55 Poglajen 2007: 56-59.
56 Stokin, Lazar 2009.
57 Novšak 2011.
58 Poglajen 2007: 57; Dugulin 2002.
59 Vidrih Perko 2000; ead. 2004; Istenič, Schneider 2000; Vidrih Perko, Župančič 2003; Vidrih Perko, Župančič 2005; Žerjal
2005; ead. 2008a; ead. 2008b; Carre, Pesavento Mattioli 2003; Tassaux 2001; id. 2004; Maselli Scotti et al. 2004; Terre di
mare 2008; Pesavento Mattioli, Carre 2009.
Sl. 9: Simulacija rimske cestne mreže severozahodne Istre (izvedba: S. Poglajen)

Fig. 9: Simulation of the Roman road network in north-eastern Istria (figure by: S. Poglajen)
Vile slovenske Istre so imele dobre možnosti za prodajo svojih izdelkov in pridobivanje najrazličnejšega
blaga iz vsega Sredozemlja. Nekatere skupine izdelkov so bile prepoznane šele v zadnjih desetih letih
(npr. »jadranske« amfore, lokalna proizvodnja amfor, egejska kuhinjska keramika, vzhodna sigilata
B, vzhodnosredozemske amfore, afriška sigilata, afriške amfore ...).
Slovenska Istra je bila gospodarsko in kulturno tesno povezana s severno Italijo, v katero je bila
vključena, in z obema obalama Jadranskega morja. V tem okvirju so krožili ljudje, kulturne ideje,
lokalne – regionalne proizvodnje blaga, keramike in živilskih izdelkov.60 Močna trgovina je bila že
od zgodnjega rimskega obdobja vzpostavljena z egejskim prostorom in vzhodnim Sredozemljem. Od
3. stol. dalje pa je v celotnem Sredozemlju prevladalo blago iz Prokonzularne Afrike. Španski izdelki,
predvsem ribje omake in slane ribe, so bili cenjeni že v zgodnjem cesarstvu. Njihov uvoz na severni
Jadran pa se je okrepil v poznem rimskem obdobju.61
60 Čače et al. 2006.

61 Žerjal 2008a; ead. 2008b; Vidrih Perko 2000; Tassaux 2004.
Zaključek
Novoodkrita najdišča, nova stratigrafska izkopavanja večjih površin, študije poselitve in boljše poznavanje
materialne kulture, predvsem drobnega gradiva (keramike, kovinskih najdb in epigrafskih napisov), so
dopolnili vedenje o rimskem podeželju slovenske Istre. Potrdilo se je, da je bil ta prostor v antiki gosto
poseljen, visoko razvit in vpet v družbeno-ekonomske tokove antične Italije in celotnega imperija. Toda
nekatera stara vprašanja ostajajo in tem bo treba posvetiti nadaljnje ciljne raziskave.
Velik napredek je viden v poznavanju obdobja romanizacije – 2. in 1. stol. pr. n. št. – ki je pred tem
arheološkim očem ostajalo popolnoma skrito. Toda število najdiščnih točk tega obdobja še zdaleč
ne zadošča, da bi lahko prepoznali dejansko poselitev obdobja. Predvsem premalo poznamo ustroj
prazgodovinskih naselbin in njihove materialne kulture. Kasnejša usoda večine pripadnikov prazgo-
dovinskih skupnosti na obali ostaja še neznanka. So se popolnoma umaknili v zaledje, so postopoma
prevzeli rimski način življenja (in kako)? So ostali v bližini večjih posesti kot mali kmetje, zemljiški
najemniki, sezonska delovna sila? Kje in v kakšnih naselbinah so živeli? Kakšne so bile njihove ži-
vljenjske poti, kako so se v nastajajočo tržaško mestno populacijo in njeno elito vključili višji sloji
staroselskih skupnosti?
Še vedno ostaja odprto vprašanje Plinijeve oppidum civium Romanorum Aegida (N. h. III 129), njene
lokacije, obsega agra in njene usode. Raziskovalci so naselje locirali tako na Koprski otok62 kot na rav-
nico pod Serminskim gričem,63 kjer je dejansko več oprijemljivih republikanskih ostankov, ki kažejo na
emporialno naselbino z dolgotrajno poselitvijo.64 Kljub številnim zaščitnim akcijam v starem mestnem
jedru pa poselitev Koprskega otoka pred 4. in 5. stoletjem ostaja skoraj popolna neznanka. Mozaični
tlaki na zahodnem delu polotoka (pod hotelom Triglav in servitskim samostanom) prej kažejo na vilo,
morda podobno vilam na Brionih, kot na vikus.
Slabo poznamo večino znanih rimskih arheoloških najdišč v slovenski Istri. Številne najdbe so le povr-
šinske. V le redkih vilah so potekala izkopavanja, pa še ta so največkrat obsegala le manjša območja oz.
nekaj prostorov. Ne poznamo niti enega lončarskega ali opekarskega obrata. Številna stara vprašanja
zato ostajajo odprta, porajajo pa se še nova. Časovno dogajanje v tržaškem agru, razvoj gospodarstva,
razvijanje, propadanje posesti, prehajanje posesti med različnimi lastniki, spreminjanje namembnosti,
oblikovanje novih naselbin, zaselkov, lončarska proizvodnja, razvoj trgovine itd. – vse to raziskoval-
cem še ostaja skrito. Deloma se odgovori skrivajo v depojih muzejev, deloma v zemeljskih plasteh in
deloma v morju. Le poiskati jih je treba.
Literatura
ANSl 1975: Arheološka najdišča Slovenije. – Ljubljana.
BENUSSI, Bernardo, 1927–1928: Dalle annotazioni di Alberto Puschi per la Carta archeologica dell'Istria. – Archeografo Trie-
stino 14, ser. III, str. 245–275.
BOLTIN - TOME, Elica, 1979: Slovenska Istra v antiki in njen gospodarski vzpon. – V: Tone Mikeln (ur.), Slovensko morje in
zaledje. Zbornik za humanistične družboslovne in naravoslovne raziskave 2/3, str. 41–61.
BOLTIN - TOME, Elica, 1989: Arheološke najdbe na morskem dnu slovenske obale. – Kronika 37/1–2, str. 6–16.
BOLTIN - TOME, Elica, 1993: Poskus kronološke opredelitve antičnega naselja v Predloki. – Annales 3, str. 73–84.
BOLTIN - TOME, Elica, KARINJA, Snježana, 2000: Grubelce in Sečoveljska dolina v zgodnjerimskem času. – Annales, Ser.
Hist. Sociol. 10 (22), str. 481–510.
BOSIO, Luciano, 1991: Le strade romane della Venetia e dell'Histria. – Padova.
BUORA, Maurizio, 2001: Elementi delle culture Veneta, Romana e Celtica nella Bassa Friulana. – Antichità Altoadriatiche 48,
str. 151–185.
CARRE, Marie-Brigitte, PESAVENTO MATTIOLI, Stefania, 2003: Anfore e commerci nell'Adriatico. – V: Fiamma Lenzi (ur.),
L'Archeologia dell'Adriatico dalla Preistoria al Medioevo. Atti del convegno internazionale Ravenna, 7-8-9 giugno 2001,
Firenze, str. 268–285.
CUSCITO, Giuseppe (ur.), 2009: Aspetti e problemi della romanizzazione. Venetia, Histria e arco alpino orientale. – Antichità
Altoadriatiche 68, Trieste.
ČAČE, Slobodan, KURILIĆ, Anamarija, TASSAUX, Francis (ur.), 2006: Les routes de l'Adriatique Antique. Géographie et écono-
mie. Putovi antičkog Jadrana. Geografija i gospodarstvo. – Bourdeaux – Zadar.
DEGRASSI, Attilio, 1933: Abitati preistorici e romani nell'agro di Capodistria e il sito dell'antica Egida. – V: Annuario del Liceo
Scientifico G. Oberdan di Trieste, Trieste, str. 1–44.
DEGRASSI, Attilio, 1954: Il confine nord-orientale dell'Italia romana. Ricerche storico topografiche. – Bern.
62 Šašel 1976.
63 Degrassi 1933.
64 Horvat 1997.
DONAT, Patrizia, 2009: La ceramica nella Cisalpina nordorientale dalla fondazione di Aquileia ad Augusto. – Antichità Altoa-
driatiche 68, str. 109–146.
DUGULIN, Adriano (ur.), 2002: La necropoli di San Servolo. Veneti, Istri, Celti e Romani nel territorio di Trieste. – Civici Musei
di Storia ed Arte, Trieste.
GASPARI, Andrej, 1998: Ostanki zgodnjerimskih zidanih struktur na Serminu. – Annales, Ser. Hist. Sociol. 14, str. 99–106.
GASPARI, Andrej, POGLAJEN, Sašo, ČERČE, Peter, KARINJA, Snježana, ERIČ, Miran, 2006: Rimski pristaniški objekt z ri-
bogojnico v Fizinah pri Portorožu. Poročilo o raziskavah podmorskega najdišča v letih 2004 in 2005. – Annales, Ser. Hist.
Sociol. 16/2, str. 421–442.
GASPARI, Andrej, VIDRIH PERKO, Verena, ŠTRAJHAR, Metka, LAZAR, Irena, 2007: Antični pristaniški kompleks v Fizinah
pri Portorožu – zaščitne raziskave leta 1998. – Arheološki vestnik 58, str. 167–218.
GROH, Stefan, SEDLMAYER Helga, 2008: Die Grabungen in der Römischen Villa Maritima von San Simone/Simonov zaliv
bei Isola/Izola, Slowenien. – Annales, Ser. Hist. Sociol. 18/2, str. 385–396.
HORVAT, Jana, 1997: Sermin. Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri. – Opera Instituti Archaeolo-
HORVAT, Jana, 2009: Selected aspects of romanisation in Western and Central Slovenia. – Antichità Altoadriatiche 68, str.
355–381.
HORVAT, Jana, BAVDEK, Alma, 2009: Okra. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 17, Ljubljana.
ISTENIČ, Janka, SCHNEIDER, Gerwulf, 2000: Aegean cooking-ware in the eastern Adriatic. – RCRF Acta 36, str. 341–348.
LABUD, Giordano, 1995: Ricerche archeologico-ambientali dellÌstria settentrionale: la valle del fiume Risano. – Jonsered.
LETTICH, Giovanni, 1979: Appunti per una storia del territorium originario di Trieste. – Archeografo Triestino 39, ser. IV, str.
9–113.
MARCHESETTI, Carlo, 1903: I castellieri preistorici di Trieste e delle regione Giulia. – Trieste.
MASELLI SCOTTI, Franca (ur.), 1997: Il Civico Museo Archeologico di Muggia. – Trieste.
MASELLI SCOTTI, Franca, 2001: I castellieri giuliani tra protostoria e romanizzazione. – Antichità Altoadriatiche 48, str.
87–94.
MATIJAŠIĆ, Robert, 1998: Gospodarstvo antičke Istre. Arheološki ostaci kao izvori za poznavanje društveno-gospodarskih
odnosa u Istri u antici (I. st. pr. Kr. – III. st. posl. Kr.). – Pula.
MATIJAŠIĆ, Robert, 2009: Città e territorio: aspetti della romanizzazione dell'Istria. – Antichità Altoadriatiche 68, str. 383–400.
MASELLI SCOTTI, Franca, DEGRASSI, Valentina, MANDRUZZATO, Luciana, MIAN, Guilia, PROVENZALE, Veronica, RI-
CCOBONO, Dorotea, TIUSSI, Cristiano, 2004: La domus di Piazza Barbacan: le fasi e i materiali. – Atti e memorie della
Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 104,1/n.s. 52,1, str. 19–158.
NOVŠAK, Matjaž, 2003a: Školarice pri Spodnjih Škofijah. – V: Damjana Prešeren (ur.), Zemlja pod vašimi nogami: Arheologija
na avtocestah Slovenije: vodnik po najdiščih, Ljubljana, str. 258–259.
NOVŠAK, Matjaž, 2003b: Križišče pri Sp. Škofijah. – V: Damjana Prešeren (ur.), Zemlja pod vašimi nogami: Arheologija na
avtocestah Slovenije: vodnik po najdiščih, Ljubljana, str. 165–166.
NOVŠAK, Matjaž, 2011: Školarice – rimsko grobišče: Križišče pri Spodnjih Škofijah. – Tipkopis, magistrska naloga, Oddelek za
PESAVENTO MATTIOLI, Stefania, CARRE, Marie-Brigitte, 2009: Olio e pesce in epoca romana. Produzione e commercio nelle regioni
dell'Alto Adriatico. Atti del convegno (Padova, 16 febbraio 2007). – Antenor Quaderni 15, Padova.
PRENC, Fabio, 2007: Centurazione e occupazione del territorio di Aquileia: tra presenze e assenze. – Antichità altoadriatiche
65, str. 97–126.
POGLAJEN, Sašo, 2007: Geografski informacijski sistemi v študijah rimskega podeželja: primer severozahodne Istre. – Tipkopis,
doktorska disertacija, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
POGLAJEN, Sašo, 2008: Analiza razmerja med rimsko poselitvijo in bližino obale v severozahodni Istri. – V: Terre di mare
2008, str. 408–415.
POGLAJEN, Sašo, 2009: Simulation of the roman road network in north-western Istria. – Histria antiqua 17, str. 229–240.
POGLAJEN, Sašo, ŽERJAL, Tina, 2007: The potential of Slovenian Istria for Roman viticulture andoleoculture. – Histria An-
tiqua 15, str. 267–280.
SAKARA SUČEVIĆ, Maša, 2008: Tri prazgodovinske naselbine na slovenski obali. Revizija izkopanega gradiva s Sermina,
Kaštelirja nad Kortami in iz Pirana. – Annales, Ser. Hist. Sociol. 18/2, str. 439–454.
SLAPŠAK, Božidar, 1999: Človek na Krasu skozi zgodovino. Slovenski Kras v poznejši prazgodovini in v rimski dobi. – V:
Kras: pokrajina, življenje, ljudje, Ljubljana, str. 145–164.
SLAPŠAK, Božidar, 2003: O koncu prazgodovinskih skupnosti na Krasu. – Arheološki vestnik 54, str. 243–257.
STARAC, Alka, 1993–1994: Pitanje istočne granice Cisalpinske Galije i odnos opčina Tergeste i Egide. – Histria Archaeologica
24/25, str. 5–37.
STARAC, Alka, 1999: Rimsko vladanje u Histriji i Liburniji. I. Histrija. – Arheološki muzej Istre, Monografije i katalozi 10/1,
Pula.
STOKIN, Marko, 1992: Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. št. v Fornačah pri Piranu. – Arheološki vestnik 43, str. 79–92.
STOKIN, Marko, 2001: Simonov zaliv: antična vila. – Annales, Ser. Hist. Sociol. 11/2, str. 405–412.
STOKIN, Marko, 2006: Sermin. – Varstvo spomenikov 39–41, str. 10–12.
STOKIN, Marko, KARINJA, Snježana, 2004: Rana romanizacija i trgovina u sjeverozapadnoj Istri s naglaskom na materijalnu
kulturu. – Histria Antiqua 12, str. 45–53.
STOKIN, Marko, LAZAR, Evgen, 2009: Portorož – arheološko najdišče Metropol. – Varstvo spomenikov. Poročila 45, str.
160–164.
STOKIN, Marko, GASPARI, Andrej, KARINJA, Snježana, ERIČ, Miran, 2008: Archaeological research of maritime infrastructure of
Roman settlements on the Slovenian coast of Istria (1993–2007). – V: Terre di mare 2008, str. 56–74.
ŠAŠEL, Jaroslav, 1976: Koper. – Arheološki vestnik 25, str. 446–461.
ŠAŠEL, Jaroslav, 1982: Senatori ed appartenenti all'ordine senatorio provenienti dalle province romane di Dacia, Tracia,
Mesia, Dalmazia e Pannonia. – Epigrafia e ordine senatorio II, Tituli 5, Roma, str. 553–581 (ponatis v J. Šašel, Opera Selec-
ta. – Situla 30, 1992, str. 162–190).
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 1990: Nauportus: antični literarni in epigrafski viri. – V: Jana Horvat, Nauportus (Vrhnika), Dela 1. ra-
zreda SAZU 33, Ljubljana, str. 17–33.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 2000: Caesar, Illyricum, and the hinterland of Aquileia. – V: Gianpaolo Urso (ur.), L'ultimo Cesare. Scritti
riforme progetti poteri congiure (Atti del convegno internazionale, Cividale del Friuli, 16-18 settembre 1999), Centro ricerche e
Documentazione sull'Antichità Classica, Monografie 20, Roma, str. 277–304.
TASSAUX, Francis, 1984: L'implantation territoriale des grandes familles d'Istrie sous le haut –empire romain. – V: Gino Ban-
delli (ur.), Problemi storici ed archeologici dell'Italia nordorientalee delle regioni limitrofe della preistoria al medioevo, Atti
dei Civici Musei di Storia ed Arte diTrieste, Quaderno 13/2, Trieste, str. 193–229.
TASSAUX, Francis, 2001: Production et diffusion des amphores à huile istriennes. – Antichità Altoadriatiche 46, str. 501–543.
TASSAUX, Francis, 2004: Les Importations de l'Adriatique et de l'Italie du Nord vers les provinces danubiennes de César aux
Sévères. – V: Gino Urso (ur.), Dall'Adriatico al Danubio. L'Illirico nell'età greca e romana, I convegni della fondazione
Niccolò Canussio 3, Pisa, str. 167–205.
Terre di mare 2008: Auriemma, Rita, Karinja, Snježana (ur.), Terre di mare. L'archeologia dei paesaggi costieri e le variazioni
climatiche, Atti del convegno internazionale di studi Trieste, 8–10 novembre 2007. – Trieste, Piran.
TICA, Gojko, 2003: Boško pri Stepanih. – V: Damjana Prešeren (ur.), Zemlja pod vašimi nogami: Arheologija na avtocestah
Slovenije: vodnik po najdiščih, Ljubljana, str. 100–101.
TRENZ, Alfred, NOVŠAK, Matjaž, 2004: Villa rustica na lokalitetu Školarice na trasi autoputa Klanec - Ankaran. – Histria
Antiqua 12, str. 77–84.
TRENZ, Alfred, NOVŠAK, Matjaž, 2006: Školarice, Ankaransko križišče. – Rast 2 (104), str. 15–18.
VIDRIH PERKO, Verena, 2000: Amfore v Sloveniji. – Annales, Ser. hist. sociol. 10/2 (22), str. 421–455.
VIDRIH PERKO, Verena, 2004: Oljka in olje v antiki. Columella, De re rustica, 5.8.1: olea quae prima omnium arborum est. –
Annales, Ser. hist. sociol. 14/2, str. 243–256.
VIDRIH PERKO, Verena, ŽUPANČIČ, Matej, 2003: Il popolamento della Slovenia sudoccidentale e dell'Istria settentrionale nel
periodo tardoromano e nell'alto medio evo alla luce delle ceramiche di importazione. – Histria Antiqua 11, str. 457–476.
VIDRIH PERKO, Verena, ŽUPANČIČ, Matej, 2005: Amphorae in Western Slovenia and in Northern Istria. – V: Josep Maria
Gurt i Esparraguera, Jaume Buxeda i Garrigós, Miguel Angel Cau Ontiveros (ur.), LRCW 1. Late Roman Coarse Wares,
Cooking Wares and Amphorae in the Mediterranean: Archaeology and Archaeometry, BAR International Series 1340, Ox-
ford, str. 521–536.
VIDRIH PERKO, Verena, ŽUPANČIČ, Matej, 2006: Produzione ceramica locale nell’Istria nordoccidentale e nella valle del
Vipacco (Regio X Italiae). – V: The 25th Congress of RCRF, abstracts, str. 25.
ZACCARIA, Claudio, 1992: Regio X Venetia et Histria. Tergeste – Ager Tergestinus et Tergesti Adtributus. – Supplementa
Italica, n. s. 10, Roma, str. 139–283.
ZACCARIA, Claudio, 2001: Tergeste e il suo territorio alle soglie della romanità. – Antichità Altoadriatiche 48, str. 95–118.
ZACCARIA, Claudio, 2009: Romani e non Romani nell'Italia nordorientale: la mediazione epigrafica. – Antichità Altoadriati-
che 68, str. 71–108.
ZACCARIA, Claudio, ŽUPANČIČ, Matej, 1993: I bolli laterizi del territorio di Tergeste romana. – V: Claudio Zaccaria (ur.), I
laterizi di età romana nell'area Nordadriatica, Cataloghi e monografie archeologiche dei Civici Musei di Udine 3, Udine,
str. 135–180.
ZACCARIA, Claudio, GOMEZEL, Cristina, 2000: Aspetti della produzione e circolazione dei laterizi nell'area adriatica setten-
trionale tra II secolo a. C. e II secolo d. C. – V: La brique antique et médiévale, Collection de l'École française de Rome 272,
Roma, str. 285–310.
ŽERJAL, Tina, 2005: Sigillata from Školarice near Spodnje Škofije. Trade with sigillata ware in Northern Istria during the 1st
and 2nd century AD. – Arheološki vestnik 56, str. 263–292.
ŽERJAL, Tina, 2008a: Rimska vila v luči drobnih najdb: primer najdišča Školarice pri Spodnjih Škofijah. – Tipkopis, doktor-
ska disertacija, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
ŽERJAL, Tina, 2008b: Trade and consumption of foodstuffs in Northern Adriatic: the case of the villa Školarice. – V: Terre di
mare 2008, str. 462–469.
ŽUPANČIČ, Matej, 1985: Sermin ob Rižani. Pretres virov in arheoloških podatkov. – Arheološki vestnik 36, str. 315–324.
121
Rimsko pristanišče v Simonovem zalivu pri Izoli
Roman harbour at Simonov zaliv near Izola
Snježana Karinja
Izvleček: rimsko pristanišče v Simonovem zalivu pri Izoli je eno od bolje ohranjenih rimskih prista-
nišč ob zahodni istrski obali. Ob ostankih pristanišča so na kopnem ohranjeni ostanki zidov in tlakov
rimske obmorske vile ter pripadajočih gospodarskih objektov. Keramične najdbe iz zaščitnih podvo-
dnih raziskav leta 1994 nakazujejo, da so pristanišče uporabljali vsaj od 1. stol. pr. n. št. do 3. stol. n.
št. Leseni koli, odkriti na morskem dnu leta 1994, so bili z meritvami 14C datirani v čas 1250±30 PS. Iz
tega sklepamo, da je bilo v času med 7. in 9. stol. n. št. pristanišče še v uporabi. Z novimi arheološkimi
raziskavami bi bilo morda moč bolje opredeliti funkcijo pristanišča in njegovo vlogo ter datacijo.
Abstract: the Roman harbour at Simonov zaliv (Simon’s bay in translation) near Izola is one of the
better preserved Roman harbours along the west coast of Istria. It was joined on land by a seaside villa
and its facilities. Ceramic finds discovered during the 1994 rescue underwater investigation indicate
the use of the harbour at least from the 1st century BC to the 3rd century AD. The sea floor also revealed
wooden piles. They date to 1250±30 yr BP, which suggests that the harbour was still in use between
the 7th and 9th centuries AD. Our knowledge on the function and role of the harbour is for now limited,
but could be improved through new archaeological investigations.
Ključne besede: Slovenija, Istra, Izola, Simonov zaliv, podvodna arheologija, rimsko obdobje, villa
maritima, pristanišče
Keywords: Slovenia, Istria, Izola, Simonov zaliv, underwater archaeology, Roman period, villa marit-
tima, harbour
Uvod
Pristanišča so imela od nekdaj pomembno vlogo v pomorstvu in kakovosti življenja nasploh. Varovala
so ladje pred vremenskimi nevšečnostmi in sovražniki ter omogočala pretovarjanje blaga. Zato je bila
pomembna izbira primerne lokacije. Antični pomorci so iskali že naravno zaščitene zalive z morskim
dnom brez čeri. Sčasoma so začeli naravne zalive dopolnjevati z umetnimi tvorbami, graditi pomole,
zapolnjevati praznine med otočki, nameščati velike kamnite bloke na morsko dno ipd. Ob slovenski obali
je na morskem dnu ohranjenih več podvodnih ostankov arhitekture različnih namembnosti iz različnih
obdobij. V zadnjem času so bili nekateri od teh objektov raziskovani in natančneje opredeljeni. Znani
so ostanki pristanišč, posameznih potopljenih delov vil in gospodarskih objektov, ribogojnic, posamič-
nih pomolov iz rimskega obdobja, poznejših struktur, ki še niso z gotovostjo časovno ali funkcionalno
opredeljene. Večinoma gre za objekte, ki so bili vsaj v spodnjem delu prvotno grajeni na morskem dnu,
nekaj pa je tudi takih, ki so danes pod vodo zaradi spremembe višine morske gladine.1 Arheološke raz-
iskave v plitvih vodah2 so izredno težavne, saj zahtevajo prilagajanje terenu, kombinacijo podvodnih
in kopenskih arheoloških tehnik ter multidisciplinarnost, njihova uporaba pa je odvisna od zunanjih
vremenskih vplivov, finančnih sredstev itn. Ostanki objektov so zarasli s travo in prekriti z morskimi
organizmi, ponekod z muljem, težko jih je prepoznati in ločiti od naravnih tvorb. Dokumentiranje je
prav tako izredno zahtevno, pa vendar je bilo v Sloveniji vsem težavam navkljub na tem področju nare-
jenega kar nekaj.3 Ker so bili objekti, ki danes ležijo v morju, povezani s tistimi na kopnem, pa naj gre
za pristanišča, ribogojnice, posamične pomole, soline itn., jih je treba obravnavati celovito, in zato so v
prispevku o rimskem pristanišču Simonov zaliv v Izoli navedeni tudi podatki, ki se nanašajo na vilo.
1 Karinja 2002; Stokin et al. 2008.

2 Vrsalović 1974: 47.
3 Boltin-Tome 1975; ead. 1979; ead. 1989; ead. 1991; Gaspari et al. 2006; Gaspari et al. 2007; Karinja 2002; Stokin et al. 2008.
Opis arheološkega najdišča in pregled zgodovine raziskav

Arheološko najdišče Simonov zaliv sodi med pomembnejša rimska arheološka najdišča ob slovenski
obali, poleg Fornač in Fizin ter Sermina in Pirana.4 Leži v občini Izola (45º 32’ N in 13º 39’ E) med
rtoma Kane in Korbat (sl. 1). Na kopnem so ohranjeni ostanki zidov in tlakov rimske obmorske vile,
pripadajočih gospodarskih objektov, v morju pa ostanki rimskega pristanišča, ki je danes eno od bolje
ohranjenih ob zahodni istrski obali. Ob večjih osekah so nad morsko gladino še opazni ostanki valobrana,
pomola in objekta nejasnega namena, ki je bil verjetno v povezavi s pristaniščem; v morju pa se pod
betonsko nadzidavo pomola in bankine še dobro vidijo pravilno oblikovani kamni starih pristaniških
naprav (sl. 2). Najdišče je zavarovano s prvim varstvenim režimom in je bilo razglašeno za kulturni
spomenik, a je danes zaradi bližine turističnih objektov in kopališča izredno ogroženo (sl. 3).5
Sl. 1: Rimsko pristanišče v Simonovem zalivu ob oseki leta 1968 (foto: E. Boltin-Tome)
Fig. 1: Roman harbour at Simonov zaliv at low tide in 1968 (photo: E. Boltin-Tome)
4 Stokin 2001: 411. Sl. 2: Načrt rimskega pristanišča v Simonovem zalivu (izvedba: M. Erič)
5 Karinja 1997. Fig. 2: Plan of the Roman harbour at Simonov zaliv (drawn by: M. Erič)
S. Karinja / Rimsko pristanišče v Simonovem zalivu pri Izoli 123
Simonov zaliv je svoje ime dobil po antični cerkvi-

ci, ki je nekoč stala v bližini in je bila posvečena
sv. Simonu.6 V 16. stoletju ostanke rimskih stavb in
pomola omenja znani korograf in kartograf Pietro
Coppo, ki je del svojega življenja prebil v Izoli.7 Iz
leta 1581 izvirajo zapisi izolskega duhovnika Gi-
ovannija Thamara o najdbah, zakladih in novcih,
žarah, polnih pepela, ter bogastvu antičnih stavb
in tlakov, ki so bili torej v 16. stoletju v tem zalivu
še vidni. Giacomo Filippo Tommasini, novograjski
škof iz 17. stoletja, omenja potopljena pristanišča
ob obali svoje škofije ter med njimi navaja in opi-
suje tudi Simonov zaliv.8 Leta 1700 koprski škof
Paolo Naldini opisuje najdišče, posebej pa rimsko
pristanišče, in omenja, da je bilo nekoč slavno in je
z istim imenom označeno tudi na pomorski karti.
Pravi, da se lahko, kadar je morje mirno in nebo
jasno, opazijo obrisi obsežnega pomola z velikimi
obroči iz železa za privezovanje plovil. Ob teh pa
da so vidni majhni prostori, tlakovani z mozaiki, ki
so bili morda del term ali kopališča. Omenja tudi,
da se tu in tam zasvetijo svinčene in medeninaste
najdbe ter kovanci, izdelani iz dragocenih kovin.9
V 19. stoletju se je z ostanki pristanišča ukvarjal
Izolčan Giacomo Besenghi, brat pesnika Pasqualeja
Besenghija, ki je leta 1842 izmeril pristanišče.10
Sl. 3: Območje rimske vile s pristaniščem v Simonovem zalivu Tudi zgodovinar Pietro Kandler govori o najdišču,
(foto: P. Čerče)
Fig. 3: Area of the Roman villa with harbour at Simonov zaliv vendar je – po Degrassijevem mnenju – pretiraval
(photo: P. Čerče) pri opisu obsega.11 S preučevanjem pristanišča se
je podrobno ukvarjal znanstvenik Luigi Morteani, ki v svoji zgodovini Izole pravi, da je rimsko pri-
stanišče dobro ohranjeno in da se ob osekah vidijo temelji rimskih hiš vse do »fontane« v Izoli.12
Attilio Degrassi, pomemben znanstvenik, je v dvajsetih letih 20. stoletja raziskoval in dokumentiral
istrska rimska pristanišča. Leta 1922 je naročil geodetski posnetek Simonovega zaliva, zbral podatke
o njem ter ustvaril temeljno delo in izhodišče za nadaljnje raziskave pristanišč.13
Na ostanke mozaičnih tlakov vile so naleteli ob koncu 19. stoletja ob rigolanju vinogradov. Med gradnjo
ozkotirne železnice Trst–Poreč so okoli leta 1900 na polju Alessandra Gubertinija, imenovanem »di
Cane«, poleg studenca približno 1 km od Simonovega zaliva našli ostanke rimskega vodovoda.14 Prve
kopenske arheološke raziskave v Simonovem zalivu pa segajo v začetek 20. stoletja.15
Ker villa maritima v Simonovem zalivu sodi v domeno raziskav Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran,
je arheologinja Elica Boltin-Tome vse do leta 1984 raziskovala in izkopavala najdišče, tako njegov kopenski
kot morski del.16 Po letu 1986 je arheološka izkopavanja na kopnem v Simonovem zalivu vodil Medobčinski
zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran (danes Zavod RS za varstvo kulturne dediščine, OE
Piran),17 ostanki rimskega pristanišča pa so ostali še v domeni raziskav Pomorskega muzeja.18 Ostanki
vile so bili večkrat izkopavani, raziskave pristanišča pa so bile večinoma usmerjene na dokumentiranje,
pri čemer so bili natančneje izmerjeni in izrisani pomol, obala, valobran in po vsej verjetnosti pristanišču
6 Naldini 2001: 261; Degrassi 1923: 329; Kramar 1987: 26, 102.
7 Coppo 1540: 34–35.
8 Tommasini 1993: 197.
9 Naldini 2001: 261–262.
10 Karinja 1997.
11 Degrassi 1923: 330.
12 Morteani 1887: 355–356.
13 Degrassi 1923; id. 1966.
14 Kramar 1987: 27.
15 Degrassi 1923.
16 Boltin-Tome 1975; ead. 1979; ead. 1989; ead. 1991.
17 Stokin 1986; id. 1989; id. 2001.
18 Boltin-Tome 1991; Karinja 2002.
pripadajoči objekt v morju jugozahodno od pomola. Doslej so bila edina arheološka izkopavanja v morju
zaščitnega značaja, in sicer so potekala leta 1994.19
Po večletnih prizadevanjih različnih kulturnih ustanov in posameznikov se na področju Simonovega zaliva
oblikuje arheološki park. Sporazum o oblikovanju parka je bil podpisan s strani Občine Izola, Zavoda
RS za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Piran, in Inštituta za dediščino Sredozemlja Znanstveno-
raziskovalnega središča Koper Univerze na Primorskem, in morda bo tako najdišče mogoče celoviteje
raziskati in zavarovati pred nadaljnjim propadanjem ter ga tudi primerno predstaviti javnosti.
Opis pristanišča
Rimsko pristanišče meri približno 8.000 m2 in je za fažanskim drugo po površini,20 zato so med drugim
nekateri raziskovalci tega prostora tudi dvomili, da je bilo namenjeno samo prebivalcem vile.
Za rimska pristanišča ob istrski obali so značilni ali dva pomola in zaključen zaliv s tremi stranicami ali
pa en pomol, ki majhno notranje pristanišče, mandrač, varuje pred burjo in tramontano.21 Sestavni deli
rimskega pristanišča v Simonovem zalivu so pomol, bankina in valobran (sl. 1–3). Kot gradbeni kamen
so za pristaniške naprave uporabili peščenjak. Pomol in bankina sta bila leta 1968 ob preurejanju zaliva
nadzidana in njuna ostanka lahko opazujemo v morju pod betonsko nadzidavo. Pomol je orientiran v
smeri vzhod–zahod, dolg je 55 m in širok 5,1 m (sl. 4). Zgrajen je iz dveh vrst velikih kamnitih blokov,
vmesni prostor pa je zapolnjen z manjšimi kamni; ponekod je ohranjen tudi do treh vrst kamnitih
blokov v višino (sl. 5). Spodnja vrsta kamnov izstopa in tvori stopnico. Bloki, ki so sestavljali zaključek
pomola, so danes razmetani na obeh njegovih straneh. Bankina, ki se pravokotno naslanja na pomol,
je grajena iz ene vrste do 3 m dolgih, 1 m širokih in 0,5 m visokih kamnov. V rimskem času, ko je bilo
pristanišče v uporabi, je bilo z bankino naslonjeno na obalo. Tik ob pomolu je 19 m dolga struktura, ki
je bila dodana kasneje, kar nakazujeta slabša gradnja in manjša velikost kamnov.22 V jugozahodnem
delu zaliva so v morju ohranjeni ostanki temeljev stavbe, za katero Elica Boltin-Tome meni, da je
nekoč stala ob obali.23 Včasih je namreč težko ločiti prvotne rimske pristaniške strukture od poznejših
predelav oz. dodatkov, saj je v vsakem primeru osnovno gradivo kamen.24
Sl. 4: Rimski pomol pred nadzi-

davo leta 1968 (foto: E. Boltin-
Tome)
Fig. 4: Roman pier before it was
built over in 1968 (photo: E.
Boltin-Tome)
19 Karinja 1997; Karinja, Čerče 2007.

20 Pri Degrassiju ta podatek znaša 8.400 m2.
21 Auriemma, Karinja 2009: 350–351.
22 Karinja 1997.
23 Boltin-Tome 1991.
24 V pismih, ki jih je vrhovno nadzorstvo v Trstu pošiljalo prefekturi v Pulju leta 1928, piše, da bi občine morale poostriti
nadzor nad varstvom rimskih pristanišč zaradi nedovoljenih gradenj novih pomolov ali nasipov nad njihovimi podvo-
dnimi ostanki.
Sl. 5: Rimski pomol v Simonovem zalivu, podvodni mozaični posnetek. Marca 1989 je C. Mlinar z
vzhodne strani fotografiral pomol v 2 m širokih odsekih in iz 44 delno prekrivajočih se posnetkov
sestavil mozaično fotografijo 55 m dolgega objekta (foto: C. Mlinar; izvedba: R. Hribar)
Fig. 5: Roman pier at Simonov zaliv, underwater photomosaic. C. Mlinar photographed the pier from
the eastern side in March, 1989, in 2 m wide sections and later composed a photomosaic of a 55 m
long structure from 44 partially overlapping images (photo: C. Mlinar; figure preparation: R. Hribar)
Nekaj več kot 50 m od obale so ob večjih osekah vidni ostanki rimskega valobrana, ki je delno grajen iz
pravilnih kamnov in je morda služil tudi kot pomol (sl. 6). Zgrajen je v smeri, od koder pihata najmočnejša
vetrova v tem delu zaliva, burja in tramontana. Leži v globini 3–4 m (v višino sega pribl. 2 m od dna).
Zunanja črta je dolga 110 m, notranja pa 84,2 m. Širina valobrana ob vhodu v pristanišče je 6,4 m.
Ozek vhod v pristanišče je zagotavljal mirno notranjost, kar je pomenilo varen privez za ladje. Pomen
pristanišča v Simonovem zalivu še ni dovolj pojasnjen. Imelo je vse lastnosti dobrega pristanišča in v
antiki zagotovo ni služilo samo potrebam prebivalcev vile v zalivu, temveč tudi bližnjega zaledja.25
Sl. 6: Valobran na batigrafskih meritvah (izvedba: S. Poglajen)

Fig. 6: Jetty as revealed by the bathymetric survey (figure by: S. Poglajen)
Raziskave pristanišča leta 1994

V devetdesetih letih 20. stoletja je rimsko pristanišče dokumentiral Pomorski muzej v okviru projekta
Kultura na narodnostno mešanem ozemlju.26
Leta 1994 so potekala zaščitna izkopavanja neposredno na delu obrežja, kjer je bilo morje zelo plitko
(večinoma globine manj kot 1 m).27 Sonda je bila locirana na delu morskega dna z blago strmino, na
JV-strani se je skoraj dotikala obale, na SV-strani pa se je neposredno naslanjala na pomol (sl. 7). Tudi
na JZ je bila zaščitena pred vetrom in morskim tokom, saj na tem mestu obala zavije proti zahodu in
se kmalu dokaj strmo dvigne.28 Tako je bila v smeri proti SZ odprta proti morju in torej s treh strani
25 Karinja 1997.
26 Ib.: 181.
27 Ib.; Karinja, Čerče 2007.
28 Ta mikrogeografska lega je bila nedvomno zelo v prid antičnim morjeplovcem, saj je bilo pristanišče odprto zgolj proti
zaščitena. Vse plasti, ki smo jih v kontrolnem iz-

kopu lahko prepoznali, so si bile po sestavi in kon-
sistenci precej podobne. Izraziteje sta izstopali le
plast SE 06 in stratigrafska enota SE 03, ki jo je
sestavljala skoraj izključno samo mivka s koreni-
nami morske trave. Na dnu kontrolnega izkopa ob
pomolu smo naleteli na velik kamnit blok, kar je
dokazovalo, da se konstrukcija pomola nadaljuje
v globino.29
Med izkopavanji smo v izkopnem polju definirali
šest različnih, stratigrafskih enot (sl. 8). Meje med
posameznimi plastmi so bile dovolj razločne, da
smo jih s pomočjo fotomozaika in računalniško
rekonstruiranega profila natančneje opredelili,
in so se razprostirale prek celotne površine izko-
pnega polja.
Arheološko najzanimivejša je bila plast SE 05, se-
stavljena iz mivke, kamnov različnih velikosti ter
številnih lupin školjk in morskih polžev. Debela je
bila 15 do 50 cm in v njej je bila najdena glavnina
antičnega materiala. V nasprotju z zgornjimi plast-
mi v tej ni bilo nobenih recentnih najdb.
Med izkopanimi najdbami je prevladoval predvsem
rimski gradbeni material: odlomki strešnikov,
opek, fragmenti ometa, glinenih kock ter črni in
beli mozaični kamni. Med strešniki so bile najdene
tudi štiri opeke z žigom L. Quintus Thallus, od tega
dve v plasti SE 05.30 Poleg tega je bilo izkopanih
Sl. 7: Izkopavanja leta 1994 (foto: M. Erič) več keramičnih rimskih uteži za mreže, fragmenti
Fig. 7: Excavations in 1994 (photo: M. Erič)
ostenij, ustij, ročaji kuhinjske keramike, ki je bila
izdelana v lokalnih delavnicah, fragmenti ostenij in ročajev zgodnjih rimskih amfor, spodnji del rim-
skega dolija in fragment neopredeljene rimske oljenke. V plasti SE 05 je bilo najdenih nekaj fragmentov
severnoitalske sigilatne keramike in fragment ustja skodelice tankih sten.31 Večji del keramičnih najdb
je bil zaobljen zaradi delovanja morja.
Med izkopavanji smo v več plasteh našli manjše fragmente lesa. Ksilotomske analize je opravil kon-
servator mag. Miran Erič.32 Večina vzorcev lesa ni bila del uporabnih predmetov, temveč je šlo za
odlomljene vejice in neobdelan les. Le na nekaterih vzorcih je bilo vidno, da so bili obdelani in nekoč
del uporabnih predmetov. En vzorec je bil v preteklosti tudi prepojen z zaščitnimi snovmi in je zaradi
tega v primerjavi z ostalimi vzorci bolje ohranjen. Pet vzorcev je bilo iz hrastovega lesa, dva sta bila
iz bora, eden iz drena, eden iz leske in eden iz topola. Fragment lesa iz antične plasti, najden med
izkopavanji leta 1994, je bil z meritvami 14C datiran v čas 2098±97; torej v čas 150±124 pr. n. št.33
Keramične najdbe iz zaščitnih podvodnih raziskav nakazujejo, da so pristanišče uporabljali vsaj od
1. stol. pr. n. št. do 3. stol. n. št.
Med arheološkim pregledom morskega dna rimskega pristanišča sta Miran Erič in Peter Čerče odkrila
15 lesenih kolov (sl. 9). V poznejših pregledih se je izkazalo, da je kolov več, a točnega števila še ni bilo
mogoče ugotoviti. Tisti, ki so bili odkriti leta 1994,34 so bili z meritvami 14C datirani v čas 1250±30 BP,
SZ in dobro zaščiteno pred močnejšimi vetrovi.

29 Karinja, Čerče 2007.
30 Karinja 1997.
31 Ib.; Karinja, Čerče 2007.
32 Miran Erič, Ksilotomske analize lesenih najdb ob zaščitnih izkopavanjih v pristanišču Simonov zaliv v Izoli, Ljubljana,
8. 5. 1995, dopis, arhiv Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran.
33 Meritve 14C je opravil dr. Bogomil Obelić z Instituta »Ruđer Bošković« Zagreb. Dopis, 15. 6. 1995.
34 Karinja 1997b: 155.
Sl. 8: Severni profil sonde (izdelal: P. Čerče)

Fig. 8: North profile of a trial trench (drawing: P. Čerče)
to pomeni v čas med letoma 670 in 860 n. št.35 Iz tega sklepamo, da je bilo v času med 7. in 9. stol. n.
št. pristanišče še v uporabi.36
Izkopavanja na kopnem
Izkopavanja na kopnem, ki so bila omejena na skrajni južni del rimske vile, raziskave načina gradnje
in interpretacija drobnih najdb37 so pokazali, da so rimsko vilo začeli graditi že konec 1. stol. pr. n. št.,
gradnja pa je največji razmah dosegla v prvih desetletjih našega štetja. Tudi v kasnejših obdobjih je
prihajalo do gradbenih posegov. Neposredno povezavo vile s pristaniščem je pomenil portik, ki je bil
odkrit na južnem delu.38 Severni del raziskanega območja vile je bil večkrat odprt in raziskovan, saj so
tu izkopavali A. Degrassi (1922), B. Tamaro (1924), V. Šribar (1958), E. Boltin-Tome in I. Curk (1968)
ter Marko Stokin (1986). Najstarejši arheološki najdbi s kopenskega dela najdišča sta fibula srednjela-
tenske sheme,59 ter novec,39 ter novec s konca 3. oz. iz 2. stol. pr. n. št.40 Ti dve najdbi lahko povežemo
z najstarejšo gradbeno fazo osrednjega dela vile.41 Opravljene arheološke raziskave na kopnem leta
200842 so na podlagi orientacije temeljnih zidov omogočile razlikovanje med dvema različnima stavb-
nima kompleksoma. Gradnja vile naj bi bila končana v tretji četrtini 1. stoletja n. št.
35 V laboratorij v Groningenu je Miran Erič poslal le en vzorec kola. Miran Erič, dopis, Ljubljana, 20. 4. 1998. Arhiv Pomor-
skega muzeja »Sergej Mašera« Piran.
36 Karinja 2002: 268; Karinja, Čerče 2007.
37 Horvat 1993; 75; Groh, Sedlmayer 2008.
38 Stokin, Karinja 2002: 92.
39 Šribar 1958–1959: 276; Guštin 1987: 45.
40 Kos, Šemrov 1995: 88.
41 Stokin, Karinja 2002.
42 Groh, Sedlmayer 2008.
Sl. 9: Leseni koli na morskem dnu (foto: M. Erič)

Fig. 9: Wooden piles on the sea floor (photo: M. Erič)
Zaključek
V Simonovem zalivu bi bilo smiselno izvesti načrtne arheološke podvodne raziskave v povezavi z
raziskavami ostankov iz rimskega časa na kopnem. Zagotovo bi prispevale dragocena nova odkritja,
saj so arheološka izkopavanja v rimskih pristaniščih ali vivarijih ob rimskih pomolih ob istrski obali
odkrila bogate kulturne plasti z odpadnim materialom, npr. v Katorju, Savudriji, Verigah na Brionih
itn. Z nadaljevanjem dokumentiranja lesenih kolov, jemanjem vzorcev in 14C datiranjem ter arheo-
loškimi terenskimi pregledi bi bilo morda moč bolje opredeliti funkcijo pristanišča in njegovo vlogo
ter potrditi ali ovreči domnevo, da so rimsko pristanišče uporabljali tudi v poznejšem obdobju. Ker ob
istrski obali in širše danes ni veliko ohranjenih tovrstnih podvodnih najdišč, ki bi omogočala raziskavo
gradnje pristaniških struktur v rimskem času in sledi življenja pristanišča, bi arheološka izkopavanja
in raziskave prinesli tudi nova vedenja in prispevek k stroki.
Literatura
AURIEMMA, Rita, KARINJA, Snježana, 2009: Tra terra e mare. La fascia costiera alto adriatica in età romana. – Quaderni giuliani
di storia 30/2, str. 307–352.
BOLTIN-TOME, Elica, 1975: Pregled dosedanjih hidroarheoloških raziskav ob slovenski istrski obali. - Pitanja istraživanja i zaštite
hidroarheoloških spomenika u podmorju istočne obale Jadrana, prvo međurepubličko savjetovanje, Split, str. 123–129.
BOLTIN-TOME, Elica, 1979: Slovenska Istra v antiki in njen gospodarski vzpon. – Slovensko morje in zaledje 2–3, str. 41–61.
BOLTIN-TOME, Elica, 1989: Arheološke najdbe na morskem dnu slovenske obale. – Kronika 37/1-2, str. 6–16.
BOLTIN-TOME, Elica, 1991: Arheološke najdbe na kopnem in na morskem dnu v Viližanu in Simonovem zalivu v Izoli. – An-
nales 1, str. 51–58.
COPPO, Pietro, 1930: Del sito dell’Istria 1540. – Archeografo Triestino 2.
DEGRASSI, Attilio, 1923: Tracce di Roma sulla spiaggia di S’Simone d’Isola. – Archeografo Triestino, ser. 3., vol. 10, str.
329–341.
DEGRASSI, Attilio, 1962: I Porti Romani dell’Istria. – Scritti Vari di Antichità 2, str. 821–870.
GASPARI, Andrej, POGLAJEN, Sašo, ČERČE, Peter, KARINJA, Snježana, ERIČ, Miran, 2006: Rimski pristaniški objekt z ribogoj-
nico v Fizinah pri Portorožu. Poročilo o raziskavah podmorskega najdišča v letih 2004 in 2005. – Annales, Ser. Hist Sociol.
16/2, str. 421–442.
GASPARI, Andrej, KARINJA, Snježana, STOKIN, Marko, ERIČ, Miran, 2007: Ankaran – arheološko najdišče Zaliv sv. Jerneja.
– Varstvo spomenikov 43, str. 13–14.
GROH, Stefan, SEDLMAYER, Helga, 2008: Die Grabungen in der Römischen Villa Maritima von San Simone/Simonov zaliv bei
Isola/Izola, Slowenien. – Annales, Ser. Hist Sociol. 18/2, str. 385–396.
GUŠTIN, Mitja, 1987: La Tène fibulae from Istria. – Archaeologia Iugoslavica 24, str. 43–56.
HORVAT, Jana, 1993: Začetek rimske dobe na prostoru zahodne in osrednje Slovenije: rezultati preučevanja italske keramike.
Disertacija, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
KARINJA, Snježana, 1997: Rimski pristanišči v Izoli. – Arheološka istraživanja u Istri, Izdanja HAD, Zagreb, str. 177–193.
KARINJA, Snježana, 2002: Antična pristanišča ob Slovenski obali. – V: Kultura na narodnostno mešanem ozemlju slovenske Istre,
KARINJA, Snježana, ČERČE, Peter, 2007: Antique Port at the St. Simon Bay at Izola. Rescue excavations of 1994. – V: Irena Radić
Rossi, Andrej Gaspari, Andrzej Pydyn (ur.), Underwater archaeology: Past, Present, future, Proceedings of the Session at 13th
Annual Meeting of the European Association of Archaeologists, Zadar, 18–23 September 2007, Zagreb, str. 196-206.
KNIFIC, Timotej, 1993: Arheološki pregled morskega dna v Sloveniji. – V: Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske
Istre, str. 13–27.
KOS, Peter, ŠEMROV, Andrej,1995: Die Fundmünzen der römischen Zeit in Slovenien III. – Berlin.
KRAMAR, Janez, 1987: Izola, mesto ribičev in delavcev. – Koper.
MORTEANI, Luigi, 1887: Isola ed i suoi statuti. – Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria, Parenzo.
NALDINI, Paolo, 1700: Historiae urbium et regionum italiae rariores, XXXIX. - Corografia ecclesiastica o sia, Descritione della
città e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria, Libro quarto, str. 327–330.
NALDINI, Pavel, 2001: Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofij Justinopolis ljudsko Koper, redakcija Darovec D. – Knjižnica
Annales Majora, Koper.
STOKIN, Marko, 1986: Simonov zaliv – antično naselje s pristaniščem. – Arheološki pregled, str. 93–94.
STOKIN, Marko, 1989: San Simone, Simonov zaliv, Arheološka izkopavanja 1986–1989. – Katalog razstave Villa et portus ro-
manus, Piran.
STOKIN, Marko, 2001: Simonov zaliv: antična vila. – Annales, Ser. Hist Sociol. 11, str. 405–412.
STOKIN, Marko, GASPARI, Andrej, KARINJA, Snježana, ERIČ, Miran, 2008: Archaeological research of maritime infrastructure
of Roman settlements on the Slovenian coast of Istria (1993–2007). – V: Rita Auriemma, Snježana Karinja (ur.), Terre di
mare, L'archeologia dei paesaggi costieri e le variazioni climathiche, Atti del Convegno Internazionale di Studi, Trieste, 8–10
dicembre, Trieste, str. 56–74.
ŠRIBAR, Vinko, 1958–1959: Arheološko topografske ugotovitve v Simonovem zalivu v Izoli. –Arheološki vestnik 9–10, str.
271–277.
ŠRIBAR, Vinko, 1967: Nekatere geomorfološke spremembe pri Izoli, dokumentirane z arheološkimi najdbami. – Razprave in
poročila 10, str. 271–274.
THAMAR, Giovanni, 1948: Isola nel 1581. – L’Istria 13, 11. 3. 1948.
TOMMASINI, Giacomo Filippo, 1993: Zgodovinski komentarji o Istri. - Ljubljana.
VRSALOVIĆ, Dasen, 1974: Istraživanja i zaštita podmorskih arheoloških spomenika u SR Hrvatskoj. Dosadašnji rezultati i pri-
jedlozi za dalji rad. – Republički zavod za zaštitu spomenika kulture Zagreb, Zagreb.
131
Nova dognanja o antičnem brodolomu na rtu Savudrija
New findings on the shipwreck site at cape Savudrija
Marko Uhač
Izvleček: prispevek predstavlja rezultate arheoloških raziskav pri rtu Savudrija v letih 1963–1964, ki
sodijo med prve moderne podmorske posege na Jadranu. Raziskave, ki jih je izvajal Arheološki mu-
zej Istre v sodelovanju s Centrom za podvodna raziskovanja SRS iz Ljubljane, so zajele tri prostorsko
ločena najdišča na severni strani rta, in sicer ostanke antičnega brodoloma iz poznorepublikanskega
obdobja, trup novoveške ladje ter lokacijo z novoveško ladijsko opremo in tovorom kovinskih pred-
metov. Ostanki antičnega brodoloma, ki so bili ugotovljeni na globini 8–16 m in skupni površini 420
m2, obsegajo svinčeno prečko sidra ter okoli 200 celih in fragmentiranih amfor grško-italskega tipa,
tipa Lamboglia 2 in prehodnih oblik, datiranih med 140 in 80 pr. n. št. Ladja, katere ostanki niso bili
odkriti, je najverjetneje potonila zaradi udarov vetrov iz severnega kvadranta. Okoli 180 m vzhodno
ležeči ostanki ladijskega trupa z železnimi svorniki in medeninastimi deli ter posamezni kosi opreme
pripadajo 15–20 m dolgi tovorni ladji iz časa po sredini 18. stoletja.
Abstract: the paper presents the results of the archaeological investigation at Cape Savudrija, which was
carried out in 1963 and 1964, and ranks among the first modern underwater interventions in the Adriatic
Sea. The investigation was conducted by the Archaeological Museum of Istria in collaboration with the
Underwater Research Centre, Ljubljana, of the former Socialist Republic of Slovenia. Three sites on the
northern side of the cape were investigated, namely the remains of a Roman Late Republican shipwreck,
an hull of Modern-Age fishing boat as well as a site with Modern-Age ship equipment and cargo of metal
objects. The remains of the Roman shipwreck were established at the depth of 8–16 m covering an area
of 420 m2. They comprised a lead anchor stock and approximately 200 whole or fragmented amphorae
of Greco-Italian, Lamboglia 2 and transitional types dated between 140 and 80 BC. The ship that had
carried them most probably sunk due to gusty winds from the northern quadrant. Situated roughly 180
m to the east were the remains of a hull with iron bolts and brass parts as well as individual pieces of
equipment, all forming part of a 15–20 m long cargo ship from the time after the mid-18th century.
Ključne besede: Istra, zgodovina, podvodna arheologija, rimsko obdobje, ladje, amfore
Keywords: Istria, history, underwater archaeology, Roman period, ships, amphorae
Uvod
Med letoma 1963 in 1964 so na severnem delu rta Savudrija (punta Alta) pod vodstvom kustosa Štefa-
na Mlakarja iz Arheološkega muzeja Istre in v sodelovanju s člani Centra za podvodna raziskovanja
SR Slovenije iz Ljubljane potekala sistematična podvodna arheološka raziskovanja (sl. 1). V poročilu o
rezultatih, napisanem po prvi seriji raziskav v letu 1963,1 Štefan Mlakar opisuje začetne ugotovitve in
podaja preliminarno analizo. Z raziskavo so ugotovili, da obstajajo tri najdišča (najdišče z amforami,
najdišče s kovino in najdišče lesenega ladijskega trupa), za katera je Mlakar domneval, da pripadajo
enemu samemu brodolomu iz antičnega obdobja. Mlakar v prvem poročilu na strani 7 piše: »Zaradi
močnih južnih vetrov ladja, ki je bila otovorjena z amforami olja, vina ali drugega tovora, ki so ga
prevažali v amforah, ni uspela vpluti v varno pristanišče Savudrija, temveč so jo valovi zanesli naprej
proti severu, nedaleč od rta Savudrija, kjer je ob njegovi severni obali doživela brodolom. Najprej je v
morje padel tovor, ki se je nahajal na zgornji palubi, to je bil velik tovor amfor, ki se v sklopu celotnega
nahajališča kaže kot prvo arheološko žarišče. Istočasno se je strgalo tudi sidro in ostalo v morju skupaj
z amforami. Nagnjena in napol zalita z vodo je bila ladja prepuščena gibanju morskih valov, ki so jo
nosili naprej, dokler z ladje niso padli tudi drugi kovinski in kamniti predmeti ladijskega pribora, ki
predstavljajo drugo žarišče najdb.«
1 Mlakar 1963a: 1–16; id. 1963b: 16–25.

Sl. 1: Položaj najdišča

Fig. 1: Location of the site
O drugi kampanji raziskav, ki so potekale v letu 1964, ni Mlakar objavil ničesar, vse znane podatke
o najdišču pa so drugi avtorji povzemali po objavi prvih raziskav.2 Z vpogledom v dnevnik raziskav
iz leta 1964 in z analizo njegove vsebine pa pridemo do sklepov, ki bistveno spremenijo ugotovitve iz
poročila iz leta 1963 ter nas usmerijo v drugačno razlago celotnega najdišča.
V začetku junija 1963 je raziskovalna ekipa Centra za podvodna raziskovanja SRS iz Ljubljane (v
sestavi Bogo Erbežnik in Viktor Koselj s pridruženimi zunanjimi sodelavci iz tujine Haraldom Doute-
jem, Hansom Jelinekom in Hansrudijem Englerjem) med zoogeografskim kartiranjem morskega dna
od Novigrada do Istre odkrila zanimive podvodne arheološke najdbe na lokaciji severnega dela rta
Savudrija.3 Predstavniki Centra in ekipa v isti sestavi so se na sestanku strinjali, da bi bilo treba čim
prej začeti z raziskavami, posebej zato, ker se najdišče nahaja na izrazito turističnem območju. Takrat
so, že zavoljo enostavnejšega zbiranja sredstev, tudi oblikovali skupino.
Istega meseca so o najdbi obvestili Arheološki muzej Istre v Pulju, katerega višji kustos Štefan Mla-
kar je prevzel strokovno vodstvo arheoloških raziskav. Tehnični vodja raziskovanja je bil Jože Štirn,
pomagali pa so mu podvodni fotograf Zvone Kralj in geodet Marjan Urbas ter uslužbenci katastra iz
Umaga.4 V raziskavah je sodelovalo tudi dvanajst potapljačev CPR SRS iz Ljubljane. Prva raziskovalna
kampanja je potekala od 1. do 22. 8. 1963. V tem času so skupaj opravili 280 potapljaških ur.
2 Vrsalović 1979: 75, 308–309.

3 Štirn 1963: 1–2.
4 Bačić, Štirn 1963: 2.
M. Uhač / Nova dognanja o antičnem brodolomu na rtu Savudrija
Sl. 2: Načrt najdišča s položaji amfor (A), ladijskega trupa (L) in kovine (O)
133
Fig. 2: Site plan with the location of the amphorae (A), hull of the ship (L) and metal finds (O)
Sl. 3: Najdišče z amforami (arhiv AMI) (foto: Z. Kralj)

Fig. 3: Site with amphorae (archives of Archaeological Museum of Istria) (photo: Z. Kralj)
Sl. 4: Najdišče z amforami (arhiv AMI) (foto: Z. Kralj)

Fig. 4: Site with amphorae (archives of Archaeological Museum of Istria) (photo: Z. Kralj)
M. Uhač / Nova dognanja o antičnem brodolomu na rtu Savudrija 135
Sl. 5: Tloris najdišča z amforami (arhiv AMI)

Fig. 5: Plan of the site with amphorae (archives of Archaeological Museum of Istria)
Sl. 6: Profil dna z najdbami (arhiv AMI)

Fig. 6: Profile of the sea floor with finds (archives of Archaeological Museum of Istria)
Najdišče z amforami
Najdišče z amforami5 je od obale oddaljeno 30 m
in se razprostira po skupni površini 420 m² (sl. 2).
Amfore so bile zbrane na kupu, največ jih je bilo
na najplitvejšem delu najdišča (na globini od 8 do
16 m). Zaradi nizke globine in kamnitega dna je
intenziven proces morske aberacije povzročil va-
ljanje amfor, s tem pa nadaljnje lomljenje. Severni
del najdišča leži na muljastem dnu, zato so amfore
celoviteje ohranjene. Večina amfor, ki so še ležale
na kamnitem dnu, se je zaradi biološko-kemičnih
procesov sprijela v trdo, kompaktno maso (sl. 3–4).
Južni del najdišča z največjo koncentracijo am- Sl. 7: Prečka sidra (arhiv AMI)
Fig. 7: Anchor stock (archives of Archaeological Museum of Istria)
for so zamejili s kvadratno mrežo, katere daljša
stranica je ležala v smeri vzhod-zahod (sl. 5–6).
Kvadratna mreža (20 x 10 m) je pokrivala 200 m²
najdišča, kasneje pa so jo razdelili še na manjše
kvadrate velikosti 2 x 2 metra. Najdišče so najprej
v celoti fotografirali in pripravili njegove tlorise.
Poročilo navaja, da je bil s fotografiranjem izdelan
fotomozaik najdišča,6 fotografirane pa so bile tudi
arheološke najdbe izven kvadratne mreže. Tlorisno
dokumentacijo je skupina potapljačev izdelala v
prvi seriji raziskav, ki je bila namenjena načrtova-
nju nadaljnjega podvodnega raziskovanja. V drugi
seriji so jo dopolnili z novimi podatki in izobatnim
reliefom ter podobo dna najdišča.
V kampanji leta 1963 so zaradi začasne klasifikacije
in časovne določitve najdišča z njegovega obrobja,
tj. zunaj kvadratne mreže, dvignili 15 odlomkov
vratov amfor s poškodovanimi obodi in odlomlje-
nimi ročicami ter nekaj primerkov celih vratov s
prehodom v trup. S tem so se pripravili na razi-
skavo, ki naj bi se šele začela, nato pa v letu 1964
raziskali celotno ležišče amfor.
Večje kose sprijetih amfor so od kamnitega dna
ločili z dletom in kladivom. Kasneje so jih v pre-
paratorski delavnici Arheološkega muzeja Istre
razsolili in nadalje obdelali. Izkop na najdišču so
opravili po že vnaprej postavljeni kvadratni mreži,
začenši na vzhodni strani najdišča in z izkopava-
njem pasov od južnega kvadranta proti severnemu Sl. 8: Amfore v puljskem amfiteatru (arhiv AMI)
v dolžini 10 metrov. Poleg amfor so v tej seriji Fig. 8: Amphorae in Pula’s amphitheatre (archives of
Archaeological Museum of Istria)
raziskav dvignili tudi svinčeno prečko sidra, ki
se je, po Mlakarjevih beležkah v dnevniku, verjetno nahajala na obrobju kvadratne mreže. Delo na
najdišču z amforami je bilo dolgotrajno, potapljači so skupaj zabeležili 30 delovnih dni in neznano
skupno število potapljaških ur. Dvignili in evidentirali so približno 300 odlomkov amfor, vendar so s
preštevanjem evidentiranih najdb izračunali, da naj bi ladja skupno prevažala približno 200 amfor.
Ostankov ladijskega trupa niso našli, saj je bil ta po potopu na kamnito dno najverjetneje izpostavljen
morskim vplivom in je popolnoma razpadel.
Amfore z rta Savudrija je Mlakar v svojem preliminarnem poročilu iz leta 1963 7 (v skladu z dotlej
znanimi raziskavami in dosegljivo literaturo) uvrstil v tip Benoit 16 in 17. Poleg tega je omenil, da so
5 Mlakar 1963a: 1–2.
6 Pri pregledu obstoječe dokumentacije ga niso našli.
7 Mlakar 1963a: 15.
takšne amfore našli v tovoru brodoloma Albenge v plasti 6, ki ga je raziskal N. Lamboglia. Glede na
omenjeno jih je Mlakar datiral v čas od 140 do 20 pr. n. št. Alka Starac v svojem članku »Morfologija
severnojadranskih amfor; primeri iz Istre«8 omenja, da je mogoče amfore iz najdišča na rtu Savudrija
uvrstiti v grško-italski tip amfor, v tip Lamboglia 2 in v prehodne oblike med tema dvema tipoma,
datirati pa v čas med 140 in 80 pr. n. št. Najdene grško-italske (sl. 8) amfore označujejo visok vrat in
dolgi navpični ročaji, trup doseže največji premer v ramenu ter se proti dnu razmeroma hitro zoži v
podolgovat zatič. Višini vratu in trupa sta približno enaki. Tovrstne amfore so uporabljali za prevoz in
jih, kot pove že njihovo ime, izdelovali predvsem na področju Magnae Greciae, morda tudi na severnem
Jadranu. So zelo pogosta najdba na obalah Jonskega in Tirenskega morja, pri nas pa jih poznamo iz
brodolomov v okolici Lastova, Visa in Šipana.9 Pri amforah tipa Lamboglia 2 se meri razmerje med
vratom in trupom, vrat je krajši od trupa, čeprav še vedno dolg. Največji premer in težišče trupa se pri
teh amforah ne nahaja več na ramenu, temveč se spušča v spodnjo tretjino trupa. Splošna domneva
je, da se je izdelava amfor Lamboglia 2 začela na zahodni obali Jadrana (na prostoru od Picenuma
do Benečije),10 kot nadaljevanje razvoja grško-italskih amfor. Klasična oblika Lamboglia 2, pri kateri
vrat z odprtino in masivnimi ročaji zavzema tretjino skupne višine, največji premer pa ima posoda v
spodnji tretjini trupa, se pojavi po letu 80 pr. n. št. Te amfore so bile namenjene predvsem skladiščenju
in prevažanju vina, pri nas pa so najpogosteje zastopan tip amfor na podmorskih nahajališčih.11
Na najdeni prečki12 sidra z rta Savudrija je bilo jedro krakov zapolnjeno z lesom, medtem ko so na no-
tranji strani odprtine za nasajanje vidni majhni kvadratni utori za pritrditev prečke na gred. Po naštetih
značilnostih je mogoče sidro, s katerega je bila najdena prečka, uvrstiti med sidra s fiksno prečko.
Z datiranjem amfor, ki ga je opravila dr. Alka Starac, je bil čas plovbe in potopa ladje okvirno datiran v
konec 2. in začetek 1. st. pr. n. št. V tem času je rimska republika zelo hitro kolonizirala severni Jadran
in istrsko obalo. To je bil čas, ko je naraščala moč
šele pred pol stoletja osnovane kolonije Akvileje, ki
se je nahajala na razcepu trgovske poti, po kateri se
je širila rimska civilizacija; proti vzhodu po cestah
in proti jugu po pomorskih poteh ob istrski obali.
Raziskovana ladja je plula in prevažala amfore,
ki so bile namenjene prevozu vina. Skupaj jih je
bilo okoli 200, in po teh parametrih, če je bila ladja
polna, lahko sklepamo, da je bila njena nosilnost
približno 12 ton, dolga pa da je bila več kot 10
metrov, s čimer spada med ladje manjšega tipa, na-
menjene priobalni in čezjadranski plovbi, trgovini
ter oskrbi novoustanovljenih rimskih naselbin in
vojske. Dejstvo, da niso našli niti enega pokrova,
Sl. 9: Svorniki pred raziskavo (arhiv AMI) vodi k sklepu, da je ladja plula s praznimi amfora-
Fig. 9: Bolts prior to the investigation (archives of
Archaeological Museum of Istria) mi, čeravno bi bili lahko pokrovi tudi iz organskih
materialov (usnje, les, smola in podobno).
Natančna smer plovbe in končni pristan ladje najverjetneje nikoli ne bosta znana, glede na najdbe
pa vendarle lahko podamo nekaj domnev. Ladja je bodisi plula proti Akvileji, kamor je prevažala
trgovsko blago, bodisi je bil njen tovor namenjen oskrbi rimskih vojaških enot ali naseljencev na
vzhodni obali Jadrana. Zagotovo pa lahko trdimo, da se je ladja potopila zaradi sunkov vetra iz sever-
nega kvadranta, ne pa iz juga, kot je sprva domneval prof. Mlakar. To se je verjetno zgodilo v času,
ko je pihala tramontana, burja ali pa močnejši maestral, ki je ladjo nesel prek današnjega Piranskega
zaliva. Ker ni uspela obpluti rta Savudrija, je udarila v njegovo severno obalo, okoli 1 NM preden bi
dosegla zavetrje luke Savudrija.
8 Starac 1995: 135–162.

9 Jurišić 2000: 5–6.
10 Starac 1995: 137.
11 Vrsalović 1979: 348–356, t. na str. 24, 67.
12 Mlakar 1963a: 19.
Najdišče ladijskega trupa

Leta 1963 in 1964 so raziskovali tudi najdišče z ladijskim trupom.13 Nahaja se 180 metrov vzhodno od
najdišča z amforami in približno 30 metrov od obale (sl. 2). Trup so prepoznali po nekaj navpičnih in z
debelim slojem mulja zasutih železnih palicah v vrsti, ki so 25 do 30 cm visoko štrlele iz dna. Palice so
bile nanizane v smeri vzhod-zahod na dolžini 16 do 22 metrov. Vzhodni del ostanka trupa je bil prekrit
s tenkim slojem naplavin ali pa je celo gledal iz njih, medtem ko je bil zahodni del prekrit z debelejšim
sedimentom. Navpične železne palice (sl. 9) so se nahajale v ravnem nizu v skupni dolžini 620 cm, pri
čemer so bile druga od druge oddaljene okoli 42 cm. Na podlagi poročila, načrta in dosegljivih podatkov
lahko dopolnimo znani opis ladijskega trupa. Z analizo dokumentacije ugotovimo, da so prej omenjene
železne palice, ki so bile zabite v vzdolžne lesene grede, pravzaprav dolgi železni žeblji (svorniki). Ti
so rabili za konstrukcijsko spajanje reber in kobilice, pa tudi kontrakobilice in verjetno reber bočnih
utrditev. Zaradi učinkovanja soli in morskih organizmov so svorniki močno korodirani, njihov videz
pa bi bilo brez nadaljnjega raziskovanja težko razložiti. Mlakar omenja14 na celotnem raziskovanem
delu od okrog 25 do 50 cm pod blatnim dnom obstoj oplate in delov reber. Nadalje navaja, da so rebra
ladje pravokotnega preseka, dimenzij 17/18 x 17/18 cm, razmik med njimi pa znaša 25 cm. Osrednjega
dela korita ladje niso našli, čeprav je mogoče, da se nahaja globlje pod sedimenti ali pa da je bil ta del
korita pri potopu uničen. Mlakar v svojem dnevniku piše, da so med sondiranjem izvlekli tudi balast,
čeprav ne navaja, za kaj natančno gre.
Ta delni opis korita ladje in njegove konstrukcije je večinoma prenesen iz poročila iz leta 1963 in
dopolnjen s podatki iz Mlakarjevega dnevnika raziskav iz leta 1964. Mlakar v svojem poročilu iz leta
1963 ladijski trup povezuje z najdiščem amfor in domneva, da gre za isti antični brodolom.
Elementi za ponovno interpretacijo in drugačno datiranje ladijskega trupa so naslednji:
1. Železni svorniki so Mlakarja napeljali k raziskovanju prav na tem mestu. Srednja debelina
svornikov znaša 2 x 2, maksimalna pa 4 x 4 cm. Glede na hitrost razkroja železa v morju15 oziroma na
hitrost elektrokemične korozije, ki znaša za to vrsto železa 0,2 do 2 mm na leto, lahko starost svornikov
določimo na približno 200 let.
2. V dnevniku z 11. avgusta 1963 Mlakar zapiše, da so znotraj ladje našli dno amfore, za katerega
sklepa, da so ga tja zanesli morski tokovi, in ob tem upa na najdbo cele amfore, ki bi izpolnila njegova
pričakovanja in rešila datacijo. Poleg tega omenja še najdbo »kontingenta žgane gline«, za katero ne
navaja značilnosti, niti ni bila vnesena v inventarno knjigo najdb. Mlakar 12. avgusta piše, da je nemški
raziskovalec Doute Harald iz ladje potegnil posode za pitno vodo in posode za olje, toda tudi tokrat ne
podaja nikakršne nadaljnje opredelitve niti niso ti predmeti zabeleženi v inventarni knjigi.
3. 25. julija 1964 so pri dviganju dela lesenega trupa ladje za 14C-analizo izvlekli tudi kos kovine
– medenino. Mlakar je sprva mislil, da gre za okvir ladijskega okna,16 ki bi bil tu le sekundarno, a je
že naslednji dan odnehal z nadaljnjim raziskovanjem,17 najverjetneje zato, ker je doumel, da ne gre
za antično ladjo. Znano je, da so ladje imele medeninaste (medenina – zlitina bakra in cinka) dele,18
npr. na trupu za zmanjšanje upora19 in za zaščito pred lesnimi črvi, okna ali druge ladijske elemente,
toda šele od srede 18. st.20
Glede na našteto lahko trdimo, da je mogoče raziskovano ladjo časovno umestiti v novi vek. Po ne-
katerih tehničnih značilnostih (debelini in razmiku reber) pa lahko tudi sklepamo, da je bila ladja
dolga od 15 do 20 m.
Leta 2009 je bilo objavljeno krajše poročilo o stanju najdišča. Ugotovljeno je bilo da so svorniki dobro
ohranjeni, našli pa so tudi odlomke novodobne bele glazirane kuhinjske keramike, modro glaziranih
industrijskih keramičnih mozaičnih ploščic in kose oglja lesa, kar je pred končno revizijo najdišča še
dodatno podkrepilo ponujeno interpretacijo.
13 Mlakar 1963a: 5–8.

14 Ib.: 6–8.
15 Tehnička enciklopedija, 1980: 279–305.
16 Mlakar 1964: Iz dnevnika raziskav: „Ena skupina se je odpravila na najdišče ladje, da bi pridobila kos lesa za 14C analizo
– to so dvignili. Utrgan je tudi en železni vertikalni žebelj. V lesu so našli kos kovinske legure – ladijsko medenino za oken
ske okvirje, ki je na ladjo prispela sekundarno“.
17 Mlakar 1964: Iz dnevnika raziskav: „Po obisku najdišča ladje in novih konstatacij smo delovišče stornirali s programa.“
18 Gluhonja 1951: 4–67.
19 Kozličić 1993: 279–305.
20 Medenina je v uporabi že od druge polovice 1. stoletja pr. n. št. V sredini 18. st. so jo začeli industrijsko izdelovati,
leta 1832 pa je G.F.Muntz patentiral t.i. pomorsko medenino.
Najdišče s kovino
Najdišče21 se nahaja 30 metrov vzhodno od najdi-
šča amfor (sl. 2), na globini od 20 do 24 metrov, in
se razprostira po površini 30 m². Na najdišču so
odkrili številne kovinske obroče večjega premera
(sl. 10), fragmentirane plošče iz bakrene pločevi-
ne, 8 bakrenih posod različnih velikosti, bakreno
ploščo s cizeliranim okrasom, in okrogel, ploščat
peščenec premera 58 cm, debeline 9 cm z luknjo
v sredini, premera 5 cm. Zelo verjetno gre za del
mlinskega kamna iz ladijske kuhinje, del tovora ali
pa, po Mlakarjevem mnenju, »vztrajnik« pri krmilu.
Omenjeni podatki so iz poročila za leto 1963 in iz
Mlakarjevega dnevnika za leto 1964 do 23. julija.
Leta 1964 Mlakar zapiše: »[N]adaljuje se delo na
bakrenih obročih – sidrišču – ladijskem priboru.
Izvlekli smo primerek! Skupek železnih pekačev,
narejenih iz tenke jeklene pločevine, ki je popolno-
ma inkrustrirana. Novejšega datuma. Po natančnem
raziskovanju bomo to delovišče zapustili.« S tem
mnenjem Mlakar zavrne svojo prvotno interpre-
tacijo brodoloma na rtu Savudrija.
Sl. 10: Kovinski obroči (arhiv AMI)

Sklepna beseda Fig. 10: Metal rings (archives of Archaeological Museum of Istria)
Brodolom antične ladje z amforami je bil časovno opredeljen s primerjalno analizo amfor. Amfore so
dveh tipov: poznega grško-italskega tipa in tipa Lamboglia 2 ter prehodnih tipov, datirane pa v čas med
letoma 140 in 80 pr. n. št. V 18. stoletju se je na tej lokaciji oziroma v njeni neposredni bližini zgodil še en
brodolom. Najverjetneje gre za ladjo tradicionalnega tipa, od katere se je ohranil del korita, sestavljen iz
reber in oplate. Sklep o kovinskem tovoru je dal že sam Mlakar, ko je zapisal, da gre za recentni tovor.
V prihodnje bo mogoče ta tovor bolje povezati z znanimi ostanki korita ladje, pri čemer pa ne bo šlo
brez revizijskih raziskav. Začetni Mlakarjevi sklepi, ki so bili objavljeni v strokovni literaturi, so bili
drugačni od poznejših rezultatov arheoloških raziskav. Z ozirom na vse dostopne podatke so najdbo
ponovno interpretirali in objavili ter tako dopolnili in korigirali predhodno objavljene rezultate tega
pionirskega podvodnega arheološkega raziskovanja. S tem so se prizadevanja prof. Štefana Mlakarja
in njegovih sodelavcev iz Centra za podvodna raziskovanja SR Slovenije izkazala za zelo dragocena.
21 Mlakar 1963a: 2.
Literatura
BRUSIĆ, Zdenko, 2009: Uvala Pijan u Staroj Savudriji. – Histria Antiqua 18/1, str. 245–256.
CAMBI, Nenad, 1970: Priručnik za hidroarheološka istraživanja. - Zagreb.
DEGRASSI, Attilio, 1957: I porti romani dell’Istria. – Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 5, str.
24–81.
FILIPI, Goran, 1997: Betinska brodogradnja: etimologijski rječnik pučkog nazivlja. – Šibenik.
GIRARDI-JURKIĆ, Vesna, 1980: Rezultati hidroarheologije u Istri. – Istra 10, str. 51–60.
GLUHONJA, Ivo, 1951: Brodovi na jedra. – Rijeka.
GLUŠČEVIĆ, Smiljan, 1994: Brodolomi i brodarenje na istočnoj obali Jadrana od prapovijesti do 19. stoljeća. – Kaštelanski
zbornik 4, str. 25–60.
GUNJAČA, Zdenko, 1969: O nekim problemima i značaju podvodne arheologije s posebnim osvrtom na području sjevernog
Jadrana. – Pomorska biblioteka 22, str. 231–235.
JURIŠIĆ, Mario, 2000: Ancient Shipwrecks of the Adriatic, Maritime transport during the first and second centuries AD. – BAR
International Series 828, Oxford.
KIRIGIN, Branko, 1994: Grčko-italske amfore na Jadranu. – Arheološki vestnik 45, str. 15–24.
KONCANI UHAČ, Ida, 2009a: Historijat istraživanja antičkih podmorskih nalazišta u Istri. – Luka Bekić (ur.), Jurišićev zbornik.
Zbornik radova u znak sječanja na Maria Jurišića, Zagreb, str. 229–239.
KONCANI UHAČ, Ida, 2009b: Podvodna arheološka istraživanja u uvali Zambratija. – Histria Antiqua 17, str. 263–268.
KOZLIČIĆ, Mithad, 1993: Hrvatsko brodovlje. – Zagreb.
KRIŽMAN, Mate, 1979: Antička svjedočanstva o Istri. – Pula, Rijeka.
LAMBOGLIA, Nino, 1958: La nave romana di Albenga. – Rivista di Studi Liguri 18/3–4, str. 131–236.
MATEJČIĆ, Radmila, 1969: Podvodna arheološka istraživanjana području sjevernog Jadrana. – Pomorska biblioteka 22, str.
236–242.
MATIJAŠIĆ, Robert, 1988: Ageri antičkih kolonija Pola i Parentium. – Zagreb.
MIHOLJEK, Igor, 2008: Spašeno blago antičkog brodoloma – primjer zaštite podvodnog nalazišta. – Katalog izložbe Arheološkog
muzeja Istre 75, Pula, str. 45–48.
MIRNIK, Ivan, 1972: Prve hidroarheološke zabilješke kod nas. – More - časopis za ribolov i sportove na moru 15/3, str. 13.
MLAKAR, Štefan, 1963a: Savudrija kao podmorsko arheološko nalazište. – Izvještaj (tipkopis), Ljubljana.
MLAKAR, Štefan, 1963b: Morske dubine uz obalu Istre. – Istarski mozaik 1, str. 16–25.
MLAKAR, Štefan, 1964: Dnevnik istraživanja – Savudrija. – Arheološki muzej Istre, Pula.
PARKER, A. J., 1992: Ancient shipwrecks of the Mediteranean and the Roman Provinces. – BAR International Series 580,
Oxford.
PENZO, Gilberto, 1992: Il bragosso. – Padova.
STARAC, Alka, 1995: Morfologija sjevernojadranskih amfora: primjeri iz Istre. – Diadora 16/17, str. 135–162.
ŠTIRN, Jože, 1963: Dopis Centra za podvodna raziskovanja z dne 05.07.1963, Ljubljana.
TEHNIČKA ENCIKLOPEDIJA, 1980: Korozija metala. – Svezak VII, Zagreb, str. 279–305.
TONIOLO, Alessandra, 2000: Le anfore di Adria (IV–II secolo a. C.). – Padova.
UHAČ, Marko, 2003: Brodolom na rtu Savudrija. – Diplomski rad, Zadar.
VRSALOVIĆ, Dasen, 1979: Arheološka istraživanja u podmorju istočnog Jadrana. – Tipkopis disertacije, Zagreb.
141
Nekaj amfor z morskega dna ob obali severozahodne Istre
A few amphorae from the sea floor off the coast of north-western Istria
Iris Bekljanov Zidanšek
Izvleček: prispevek obravnava nekaj rimskih amfor, ki so bile domnevno odkrite na morskem dnu
vzdolž obale severozahodne Istre. Prepoznane so amfore tipa Lamboglia 2, Dressel 6B, Dressel 7–11 in
amfori LRA 1. V teh amforah so prevažali vino, olje in različne ribje omake. Izvirajo iz severnojadran-
skih, istrskih, kampanjskih, španskih in vzhodnosredozemskih lončarskih delavnic. Razpon tipov in
proizvodnih območij dopolnjuje podobo vključenosti severovzhodnega Jadrana v pomorsko trgovino
med koncem 2. stol. pr. n. št. in pozno antiko.
Abstract: the paper presents several amphorae that were supposedly found on the sea floor along the
coast of north-western Istria. The amphorae belong to Types Lamboglia 2, Dressel 6B, Dressel 7–11
and LRA 1. They were used to transport wine, oil and various fish sauces and were produced in the
workshops in the northern Adriatic, Istria, Campania, Spain and the eastern Mediterranean. This range
of types and production areas illustrates the position of the north-eastern Adriatic within the maritime
trade between the end of the 2nd century BC and the Late Antiquity.
Ključne besede: Istra, Jadransko morje, podvodna arheologija, rimsko obdobje, amfore
Keywords: Istria, Adriatic Sea, underwater archaeology, Roman period, amphorae
V prispevku so predstavljene doslej neobjavljene amfore z morskega dna ob vzhodni obali severnega
Jadrana. Natančnejše najdiščne okoliščine amfor niso znane. En cel primerek in en zgornji del (sl.
1–2) sta evidentirana v Pokrajinskem muzeju Koper, več delov amfor pa hrani piranski akvarij in so
evidentirane v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran (t. 1). Del najdb je bil posamično zajet v ribi-
ške mreže, nekaj pa je bilo najdenih med potapljanjem. Območje, s katerega najverjetneje izvirajo
vse predstavljene najdbe, obsega morsko dno ob zahodni obali Istre severno od Umaga, vključno s
slovenskim delom Tržaškega zaliva. Prepoznani so bili naslednji tipi: Lamboglia 2, Dressel 6B, amfora
iz skupine Dressel 7–11 ter dve amfori Late Roman 1 (v nadaljevanju LRA 1).
Dve amfori, ki sta v zasebni hrambi in sta bili evidentirani pri PM Koper v postopku po 135. členu
ZVKD-1, pripadata različicama tipa Lamboglia 2. To so bile vinske amfore, katerih oblika se je razvila
iz poznih grško-italskih amfor.1 Imele so odebeljeno ustje, rahlo previsno, trikotno do oglato v preseku,
visok cilindričen vrat, poudarjeno ramo na prehodu v vrečasto oblikovan trup, ki se konča v krajšem
koničastem zatiču. Izdelovati so jih začeli konec 2. stol. pr. n. št., pojavljajo pa se še v kontekstih iz
druge polovice 1. stol. n. št.2 Proizvajali so jih na širokem območju severnega in srednjega Jadrana ter
v Cisalpini, na srednjejadranskih otokih Braču, Šolti, Hvaru in Visu.3 Številne amfore tipa Lamboglia
2 so bile odkrite kot del tovora ladijskih razbitin v Jadranu, med drugim tudi bližnjih brodolomov pri
rtu Savudrija4 in plitvini Buje pri Umagu.5 Razmeroma pogoste so na zgodnjerimskih najdiščih Istre
in Tržaškega krasa,6 kjer so bile prepoznane npr. v Fornačah, na Bolniški ul. v Piranu, na Serminu, v
notranjosti pa na najdiščih z območja prevala Razdrto.7
Amfore Dressel 6B (t. 1: 1) so imele značilno lijakasto ustje, ročaje ovalnega preseka, trup podaljšane
ovoidne ali hruškaste oblike in zaključek v obliki gumba. Pojavile so se okoli sredine ali v drugi polovici
1. stol. pr. n. št. in so jih proizvajali še v 2. stol. n. št. Proizvodnja manjših različic je v Fažani dokazana
1 Potrjeno z geološkimi in kemičnimi analizami gradiva iz Sermina (Zupančič, Bole 1997: 83–89).
2 Horvat 1997: 60–62, 72–74; Pesavento Mattioli 2000: 108; Starac 2006: 88–89.
3 Pesavento Mattioli 2000: 108; Kirigin et al. 2005: 10; Žerjal 2008: 120 s pregledom delavnic.
4 Glej prispevek M. Uhaća v tej publikaciji.
5 Zmajić 2006.
6 Horvat 1997: 125, sl. 48; Jurišić 2000: 6; Vidrih Perko 2006b: 99.
7 Stokin 1992: 84, t. 4: 4–7; Horvat 1997: 73, t. 59, 60, 61: 1–8; Horvat 1997: 67, t. 17: 3–5; Horvat, Bavdek 2009: 83, 123;
Bekljanov Zidanšek 2011: 18-20.
še v 2. in 3. stol., v Loronu še celo v 4. stoletju.8 Obe istrski de-

lavnici sta prešli v cesarsko last, prva v času Vespazijana, druga
pod Domicijanom. Ravno v loronskih izdelkih Domicijanovega
časa sem prepoznala podobne oblikovne lastnosti, kakršne ima
tu obravnavana amfora. Ustje amfor Dressel 6B loronske izdelave
Domicijanovega časa ni več konveksno, čašasto, temveč je stožčasto
oblikovano, s tekočim prehodom med ustjem in vratom.9 Amfore
Dressel 6B so zelo pogoste med gradivom z najdišč na slovenski
obali in v notranjosti, v Celeji, Poetovioni, Neviodunumu, v Emoni,
na posestvih oz. v podeželskih vilah.10 Izvoz istrskega oljčnega olja
v teh amforah je bil od sredine 1. stol. usmerjen v severno Italijo,
v čezalpske in podonavske province.11
Med amforami je bil ohranjen del dna amfore v obliki visoke ko-
ničaste noge (t. 1: 2). Na podlagi značilne keramične mase je bila
prepoznana kot izdelek kampanjskih delavnic. Od ostalih jo loči
predvsem prisotnost delcev vulkanskega peska v masi, ki je sicer
trda, rdeče barve, vsebuje bele, črne delce in sljudo.12 Glede na viši-
no noge gre morda za eno izmed vinskih amfor iz skupine Dressel
2–4, vendar zanesljiva določitev ni mogoča.13
Amfore skupine Dressel 7–11 so prepoznavne predvsem po širokem
ustju, cilindričnem visokem vratu in sploščenih ročajih z značilno
kaneluro na zunanji strani.14 Izdelovali so jih v Betiki in v tarakonen-
ški Hispaniji, v manjši meri tudi v južni Galiji, v njih pa so izvažali
različne ribje omake.15 Pojavile so se v prvih desetletjih 1. stol., inten-
ziven izvoz je dosegel vrhunec v klavdijskem obdobju in presahnil
v začetku 2. stol.16 Manjkajoče ustje amfore (t. 1: 3) onemogoča na-
tančnejšo določitev tipa amfore. Da gre za izdelek španskih delavnic,
potrjuje značilna keramična masa bledo rumenkasto rjave barve z
Sl. 1: Amfora tipa Lamboglia 2 (zasebna
hramba; foto: R. Cunja) vključki bele in sive barve ter z manjšo količino sljude.17
Fig. 1: Lamboglia 2 amphora (private Amfore tipa LR 1 so izdelovali v jugovzhodnem Sredozemlju, keramič-
collection; photo: R. Cunja)
ne peči so bile odkrite na obalah severne Sirije, Kilikije in Karije ter
na Cipru in Rodosu.18 Veliko število delavnic in podobnosti geoloških
virov na proizvodnih območjih otežujejo natančnejšo določitev izvora
brez opravljenih kemičnih analiz, zanesljivo je le, da ima keramika
obeh obravnavanih amfor značilnosti izdelkov širšega kroga vzhodno-
sredozemskih delavnic.19 Gre za trdo, peščeno maso bledo rožnate do
rdečkaste ali bledo rjave barve z belimi in črnimi vključki ter z večjo
gostoto sljude.20 Amfore LR 1 so izdelovali od poznega 4. stol. do prve
polovice 7. stol.21 Verjetno so bile namenjene transportu različnih vse-
bin, tituli picti omenjajo tako vino kot oljčno olje, o transportu vina pa
pričajo tudi ostanki smole v notranjosti nekaterih amfor.22
Pri obravnavanih amforah gre za zgodnejšo in poznejšo različico.
Zgodnja (t. 1: 4) ima ožji, horizontalno narebren vrat in rahlo navzven
8 Horvat 1997: 58; Bezeczky 1998: 9–10; Marion, Starac 2001: 107–113.
9 Marion, Starac 2001: 116; Kovačić et al. 2004: 237–240.
10 Vidrih Perko 2006b; Žerjal 2008: 126.
11 Tassaux 2004: 182–184.
12 Peacock 1986: 87–88; Williams 2004: 444–446.
13 Vidrih Perko 2000: 427.
14 Toniolo 1991: 33.
15 Peacock 1986: 122–125.
16 Ib.: 122–125.
17 Ib.: 119.
18 Pieri 2005: 80, sl. 38; Williams 2005: 162, sl. 5.
Sl. 2: Zgornji del amfore tipa Lamboglia 2 19 Williams 2005.
(zasebna hramba; foto: R. Cunja) 20 Peacock, Williams 1986: 185–187; Williams 2005: 162–167.
Fig. 2: Upper part of a Lamboglia 2 amphora 21 Pieri 2005: 70–74; Williams 2005: 159.
(private collection; photo: R. Cunja) 22 Pieri 2005: 81–85; Williams 2005: 161.
I. Bekljanov Zidanšek / Nekaj amfor z morskega dna ob obali severozahodne Istre 143
T. 1: Amfore v hrambi piranskega akvarija. M = 1 : 4 (risba: I. Bekljanov Zidanšek)

Pl. 1: Amphorae kept at the Piran Aquarium. Scale 1:4 (drawing: I. Bekljanov Zidanšek)
izvihano ustje ter ročaja s kaneluro, ki v širokem loku povezujeta vrat z ramenom. Po svojih obli-
kovnih značilnostih je podobna amfori iz Kouriona na Cipru, pripisani zgodnejši različici LRA 1A.23
Reynolds tako oblikovano ustje, vrat in ročaja amfore datira v čas poznega 4. stol. in prve polovice 5.
stol.; v drugi polovici 5. stol. postane vrat širši, cilindrično oblikovan, ročaja pa imata pravokoten, ožji
prehod z vratu na ramo.24 Temu opisu ustreza druga amfora LR 1 (t. 1: 5).
V Sloveniji so pogosta najdba med gradivom poznoantičnih višinskih postojank, kot so Ajdna nad
Potoki,25 Bašelj,26 Tonovcev grad nad Kobaridom27 in Rifnik.28 Prisotne so tudi med poznoantičnim
gradivom Kranja,29 Črnomlja30 in Mengša, v jamah Acijev spodmol in Podmol pri Kastelcu,31 posebej
veliko pa je število amfor LRA 1 na obalnih najdiščih Kopra, Izole in Pirana.32
Literatura
BAUSOVAC, Maja, 2010: Late Roman amphorae from Rifnik near Celje (Slovenia). – V: LRCW 3, str. 695–701.
BEKLJANOV ZIDANŠEK, Iris, 2011: Bolniška ulica 1 - Piran: rezultati predhodnih arheoloških raziskav iz leta 1993. - Diplom-
ska naloga, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Ljubljana.
BEZECZKY, Tamas, 1998: The Laecanius amphora stamps and the villas of Brijuni. – Österreichische Akademie der Wissen-
schaften, philosophisch-historische Klasse, Denkschriften, 261. Band, Wien.
ČAČE, Slobodan, KURILIĆ, Anamarija, TASSAUX, Francis (ur.), 2006: Les routes de lÀdriatique antique. Géographie et éco-
nomie. Putovi antičkog Jadrana. Geografija i gospodarstvo. – Ausonius éditions, Mémoires 17, Bordeaux – Zadar.
HORVAT, Jana, 1997: Sermin. Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri. – Opera Instituti Archaeolo-
HORVAT, Jana, 2009: Selected Aspects of Romanization in Western and Central Slovenia. – V: Aspetti e problemi della roma-
nizzazione. Venetia, Histria e arco alpino orientale, Antichita Altoadriatiche 68, str. 355–381.
HORVAT, Jana, BAVDEK, Alma, 2009: Okra/Ocra. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 17, Ljubljana.
JURIŠIĆ, Mario, 2000: Ancient Shipwrecks of the Adriatic. Maritime transport during the first and second centuries AD. – BAR
International Series 828, Oxford.
KIRIGIN, Branko, KATUNARIĆ, Tea, ŠEŠELJ, Lea, 2005: Amfore i fina keramika (od 4. do 1. st. pr. Kr.) iz srednje Dalmacije:
preliminarni ekonomski i socialni pokazatelji. – Vjesnik za arheologiju i povijest dalmatinsku 98, str. 7–21.
KOVAČIĆ, Vladimir, et al., 2004: Loron – Lorun, Parenzo – Poreč, Istria. Una Villa maritima nell' agro parentino: la campagna
di ricerca 2003. – Histria Antiqua 12, str. 227–250.
MARION, Yolande, STARAC, Alka, 2001: Les Amphores. – V: Francis Tassaux, Robert Matijašić, Vladimir Kovačić, Loron
(Croatie). Un grand centre de production d'amphores a huile istriennes (Ier - Ie S. P. C.), Bordeaux, str. 97–125.
MASON, Phil, 1998: Late Roman Črnomelj and Bela krajina. – Arheološki vestnik 49, str. 285–314.
MODRIJAN, Zvezdana, 2005: L'edificio 1 dell' insediamento tardoantico di Tonovcov grad presso Kobarid e i suoi reperti. –
Quaderni friuliani di archeologia XV/1, str. 157–162.
PEACOCK, David P. S., WILLIAMS, David F., 1986: Amphorae and the Roman Economy. An introductory guide. – London.
PESAVENTO MATTIOLI, Stefania, 2000: Anfore: problemi e prospettive di ricerca. – V: Gian Pietro Brogiolo, Gloria Olcese
(ur.), Produzione ceramica in area Padana tra il II secolo a. C. e il VII secolo d. C.: nuovi dati e prospettive di ricerca, Docu-
menti di Archeologia 21, Mantova, str. 107–120.
PIERI, Dominique, 2005: Le commerce du vin oriental à l'époque byzantine (Ve –VIIe siecles). Le témoignage des amphores en Gau-
le. – Institut Français du Proche-Orient Amman-Beyrouth-Damas, Bibliothèque archéologique et historique t. 174, Beyrouth.
REYNOLDS, Paul, 2005: Levantine amphorae from Cilicia to Gaza: a typology and analysis of regional production trends from
the 1st to 7th centuries. – V: LRCW 1, str. 563–611.
STARAC, Alka, 2006: A deposit of Roman amphorae in Pula (Croatia): preliminary report. – Rei Cretariae Romanae Favtorum
Acta 40, str. 121–129.
STOKIN, Marko, 1992: Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. št. v Fornačah pri Piranu. – Arheološki vestnik 43, str. 79–92.
TASSAUX, Francis, 2004: Les Importations de l'Adriatique et de l'Italie du Nord vers les provinces danubiennes de César aux
Sévères. – V: Gianpaolo Urso (ur.), DallÀdriatico al Danubio. L'Illirico nell'età greca e romana, I convegni della fondazio-
ne Niccollò Canussio 3, Pisa, str. 167–205.
TONIOLO, Alessandra, 1991: Le anfore di Altino. – Archeologia Veneta 14, Padova.
VIDRIH PERKO, Verena, 1994: Poznoantične amfore v Sloveniji. – Disertacija, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta,
Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
VIDRIH PERKO, Verena, 2000: Amfore v Sloveniji. – Annales, Ser. Hist. Sociol. 10/2 (22), str. 421–455.
VIDRIH PERKO, Verena, 2006a: Amphorae of the Eastern Adriatic and its Northeastern Hinterland. – V: Čače, Kurilić, Tassa-
ux 2006, str. 209–224.
VIDRIH PERKO, Verena, 2006b: Amfore. – V: Ljudmila Plesničar Gec et al., Emonski forum, Koper, str. 99–108.
WILLIAMS, David, 2005: Late Roman amphora 1: a study of diversification. – V: Maria Berg Briese, Leif Erik Vaag (ur.), Trade
Relations in the Eastern Mediterranean from the Late Hellenistic Period to Late Antiquity: The Ceramic Evidence, Acts from a
Ph.D. – Seminar for young scholars, Sandbjerg Manorhouse, 12–15 Februar 1998, Halicarnassian studies III, str. 157–168.
ZMAJIĆ, Vesna, 2006: Pličina Buje. – Hrvatski arheološki godišnjak 3, str. 259–260.
ŽERJAL, Tina, 2008: Rimska vila rustika v luči drobnih najdb: primer najdišča Školarice pri Spodnjih Škofijah. – Disertacija,
Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
23 Williams 2005: 159, 164, t. 2; Pieri 2005: 70–74, sl. 25.

24 Reynolds 2005: 566–567, sl. 33–34.
26 Ead. 1994: 195, 197, t. 1: 1, 2.
27 Modrijan 2005: 157, 161, sl. 3: 3.
28 Bausovac 2010: 695, sl. 3: 1–5.
30 Mason 1998: 294, 299, t. 2: 1.
31 Vidrih Perko 2000: 444–445.
32 Ib.: 445.
145
Srednje- in novoveška keramika iz starega mandrača v Kopru

Arheološke raziskave leta 2007
Middle and modern age ceramics from the old small harbour at Koper
Archaeological investigations in 2007
Zrinka Mileusnić in David Badovinac
Izvleček: prispevek obravnava gradivo, zbrano pri zaščitnih arheoloških raziskavah v starem koprskem
mandraču leta 2007, ki so spremljale poglabljanje morskega dna za gradnjo novih komunalnih privezov.
Kronološki razpon gradiva obsega obdobja med pozno antiko in moderno dobo, večinoma pa pripada času
od 14. do 19. stoletja. Najdbe so se koncentrirale v ozkem pasu med starim pomolom/valobranom in staro
semedelsko vpadnico. Ostanke lahko najverjetneje interpretiramo kot odpad oz. predmete, ki so bili odvrženi
s sidrišč na območju t. i. Porporelle, valobrana glavnega mestnega pristanišča za manjše ladje in galeje.
Abstract: the paper presents the material collected during archaeological investigations in the old small
harbour (mandrač in Slovene, from Italian mandracchio) of Koper in 2007, which were brought about
by dredging for the construction of new municipal berths. The material spans from the Late Antiquity
to the Modern Age, with a concentration between the 14th and 19th centuries. Most finds were found in
a narrow stretch along the old pier/jetty and the old access road from Semedela. The finds can most
probably be interpreted as refuse or objects thrown overboard while anchored in the area of the so-
called Porporella, a jetty of the main town harbour for small ships and galleys.
Ključne besede: Slovenija, Koper, mandrač, arheologija, srednji in novi vek, keramika
Keywords: Slovenia, Koper, mandrač/mandracchio, archaeology, Middle and Modern Ages, ceramics
Uvod
Na podlagi naročila investitorja, Mestne občine Koper, je Skupina za podvodno arheologijo Zavoda za
varstvo kulturne dediščine Slovenije med 17. januarjem in 4. aprilom 2007 izvedla kulturnovarstveni
nadzor izkopa morskega dna pri gradnji komunalnih privezov v Kopru. Območje posega je ležalo v
kotu med starim valobranom mandrača in semedelsko promenado ter je obsegalo površino 0,78 ha. Za
potrebe gradnje novega valobrana in ureditve privezov je bilo morsko dno ob promenadi poglobljeno
v povprečju za 0,4 m (sl. 1).
Najdbe so bile pobirane sproti med pregledovanjem materiala, ki je bil izkopan z bagrom na pontonu in
rezalno-sesalnim bagrom (sl. 2). Največja koncentracija arheoloških najdb, ki obsegajo različne oblike
keramičnih skled, loncev in vrčev ter odlomke keramičnih pip, je bila ugotovljena v nasutju vzdolž
osrednjega dela starega pomola in sipini tik ob semedelski promenadi. Podvodni pregled profilov, ki
so nastali z izkopom, priča, da gre za stratigrafsko enotno plast, ki je v osnovi muljast morski sediment
iz peščene gline, pomešan s peščenjakovim gruščem, dosega pa debelino do 1 m.
Najdbe iz nasutja lahko najverjetneje obravnavamo kot odpad oz. predmete, ki so bili odvrženi s si-
drišč in privezov na območju t. i. Porporelle, valobrana glavnega mestnega pristanišča za manjše ladje
in galeje pred vrati sv. Martina. Na načrtih in vedutah mesta iz 17. in 18. stoletja je valobran skoraj
za polovico daljši kot današnji pomol, s svojim zalomljenim tlorisom pa posnema zaobljeno obliko
nekdanjega valobrana, ki je pred jugozahodnikom in zahodnikom ščitil tudi del pristanišča, ki se je
širil na območje današnje tržnice.
Jedrni vzorec iz vrtine V1 tik ob zahodni fronti pomola kaže, da je nasutje, na katerem je postavljen
stari valobran oz. pomol starega mandrača, sestavljeno iz 2 m debele plasti (abs. globina ok. –0,3 do
–2,3 m) slabo zaobljenih peščenjakovih kamnov velikosti do 30 cm in številnih lupin mehkužcev. Pod
nasutjem leži morski sediment iz peščene gline s školjkami in pomešanim gruščem manjših dimenzij
(2,3–2,8 m), ki navzdol prehaja v mastno sivo glino (2,8–6,8 m). V vzorcu iz vrhnjega dela te plasti (2,8
m) je bilo poleg številnih ostankov morske favne ugotovljenih tudi precej rastlinskih makroostankov.
Največ je bilo grozdnih pešk vinske trte (Vitis vnifera) in pecljev grozdnih jagod, nekaj pešk oljk (Olea
Sl. 1: Območje posega ob starem pomolu z distribucijo arheoloških najdb in morfološkimi enotami (izvedba: M. Erič, D. Badovinac)
Fig. 1: Area of intervention along the old pier showing the distribution of archaeological finds and morphological units
(drawing: M. Erič, D. Badovinac)
Z. Mileusnić, D. Badovinac / Srednje- in novoveška keramika iz starega mandrača v Kopru 147
Sl. 2: Pregledovanje izmeta rezalno-sesalnega bagra pri Semedelski cesti (foto: D. Badovinac)
Fig. 2: Surveying the spoil excavated by a cutter suction dredger near Semedelska cesta (photo: D. Badovinac)
europaea), lesno oglje in še nekaj nedeterminiranih drugih rastlinskih ostankov. Radiokarbonska

starost grozdnih pešk je 1122±25 BP, cal AD 899, 920, 957 (KIA 30912).1
Pomol je upodobljen na katastrskem načrtu iz leta 1819, ko je deloval še kot valobran. Na njegov vzho-
dni konec se je leta 1824 naslonila cesta proti Izoli, ki se je začela z mostičkom na mestu današnjih
stopnic, medtem ko je prostor današnje tržnice in parkirišč še pred prvo svetovno vojno zavzemalo
plitvo morje.
Glede na izdatno količino gradbenega materiala in dejstvo, da si najdbe časovno ne sledijo znotraj
nasutja, sklepamo, da je obravnavano območje služilo tudi kot deponija novejših gradbenih posegov
v mestnem jedru. O videzu in poteku obale pred gradnjo valobrana, torej v antičnem ali zgodnjesre-
dnjeveškem času, še ni dovolj oprijemljivih podatkov. Glede na razprostranjenost in lego najdb znotraj
nasutja njihovo odložitev vežemo na čas po gradnji valobrana in semedelske promenade.
Pregled gradiva
Pri nadzoru poglobitve morskega dna je bilo preštetih 3281 kosov materiala in od tega pobranih 631
kosov ali 19,23 %. Med celotnim gradivom prevladujejo gradbeni material, kot so opeke in strešni korci
(skupno 1381 kosov ali 42,09 %), in recentni odpadki – steklo (skupno 465 ali 14,17 %), keramika (350
ali 10,66 %), kosti (345 ali 10,51 %) in različni kovinski predmeti (155 ali 4,72 %). Med pobranim gra-
divom prevladuje keramika iz časa med 14. in 19. stoletjem (562 kosov ali 90 %). V manjšem številu
so zastopani stekleni (15 kosov ali 2,37 %) in kovinski predmeti (7 kosov ali 1,1 %), pobran je bil tudi
referenčni vzorec gradbenega materiala (46 kosov ali 7,2 %) in ena kamnita utež, verjetno globinomer.
Od pobrane keramike zavzemajo večinski delež odlomki keramičnih loncev (303 kosi), najdenih je bilo
tudi 63 odlomkov krožnikov s prstanastim dnom, 47 odlomkov krožnikov, 90 delov skled, 38 odlomkov
vrčev/majolik in 15 odlomkov keramičnih tobačnih pip.
Keramične najdbe zajemajo časovni razpon od pozne antike do moderne dobe, pri čemer večina kro-
nološko opredeljenih odlomkov sodi v čas od 14. do 19. stoletja. Posodje lahko razdelimo v skupine, ki
se med seboj razlikujejo glede na prisotnost in tip površinskega premaza, kar omogoča identifikacijo
namembnosti in načina okraševanja obravnavanega posodja.
V čas pozne antike je z gotovostjo mogoče uvrstiti najdbo iz profila sipine ob semedelski promenadi,
50 cm pod površino morskega dna. Gre za odlomek zgornjega dela amfore z delno ohranjenim ustjem
in v celoti ohranjenim ročajem (sl. 3; t. 1: 1). Na podlagi analogij sklepamo, da gre za izdelek bizantinske
produkcije, verjetno za različico tipa LRA 1, ki jo časovno opredeljujemo v čas od 6. do 7. st. n. št.2
Zelo malo odlomkov sodi v skupino brez površinskega premaza. Oblikovno in kronološko se razlikujejo.
Na tem mestu bi poudarili le dva primerka. Pri prvem gre za lonec, ki je ohranjen le v zgornjem delu (t. 1: 2).

2 Vidrih Perko 2001: 60; Auriemma, Quiri 2007: 45–46.
Sl. 3: Amfora variante tipa LRA 1 z vidnim delom vpraskanega grafita (foto: D. Badovinac)
Fig. 3: An LRA 1 amphora with the visible part of the scratched graffito (photo: D. Badovinac)
Primerjalno gradivo, predvsem za obliko, najdemo med številnimi primerki iz Kopra in širše, na območju
severnojadranskega prostora, kjer se pojavlja v kontekstih, ki sodijo v čas od 5. do 7. stoletja.3
Naslednjo značilno obliko kuhinjske posode brez površinske obdelave med najdenim gradivom pome-
nijo kotli, ki so zastopani s petimi jasno opredeljivimi primerki. Izbrani primerek (t. 1: 3) je ohranjen le v
predelu ustja z značilnim presegajočim držajem. Ustje ima na notranji strani preoblikovano rebro, na
katero je bilo mogoče namestiti pokrov. Držaj je polkrožne oblike in ima na sredini krožno oblikovano
perforacijo, namenjeno vstavljanju kovinskega obročka, na katerem je kotel visel nad ognjem. Največjo
koncentracijo kotlov zasledimo v Venetu, kjer se prvi primerki pojavijo že v 12. stol., bolj množično pa
stopijo v rabo na prehodu iz 13. v 14. stoletje in se uporabljajo kot del kuhinjskega inventarja do 18.
stoletja.4 Večina objavljenih kotlov iz istrskega prostora – tako kot tudi izbrani primerek – sodi v čas
med 16. in 18. stoletjem.5
Za naslednjo skupino posodja je značilno loščenje površine z brezbarvnim ali rjavim ali zelenim svinčevim
loščem, funkcionalnim premazom, katerega namen je bil narediti posodo neprepustno za tekočine. Gre
za posodje, ki je bilo uporabljano v kuhinji za kuhanje ali pogrevanje hrane in shranjevanje začimb, pa
tudi za serviranje. Zaradi uporabe je pogosto enakih oblik kot kuhinjsko posodje brez premaza. Praviloma
je izdelano iz fine prečiščene gline. Med izbranim gradivom so prisotne različne oblike, ki obsegajo zelo
širok časovni razpon, od najstarejših primerkov iz 15. stoletja do najmlajših iz 19. stoletja.
Med najstarejše primerke sodi skledica na prstanasti nogi z rjavo loščeno površino (t. 1: 4). V notranjosti
so vidne sledi uporabe trinožnega distančnika – pripomočka za žganje keramike – ohranjene v obliki
luknjic, ki so poškodovale lošč. Na podlagi primerjav skledico okvirno datiramo v čas 15. stoletja.
3 Cunja 1996: t. 32: 346, 351; 33: 354, 122–126; id. 2004: 70, št. 3–6; Riccobono 2007: 110, t. 26: 19.
4 Aulisio 1984: 128; Cozza 1989: 12–183, 9, 10; id. 1998: 12, sl. 8: 1–3; id. 2006: 43, sl. 26b: 1–3; Saccardo 1993: 139, sl. 1.
5 Bradara, Saccardo 2007: 22, kat. št. 1, 2; t. 1: 1; Cunja 2004: 74, kat. št. 13–18.
V 15. stoletje najverjetneje sodi tudi vrč (t. 1: 5), ki se je ohranil le v zgornjem delu. Značilno trilistno
oblikovano ustje, dolg in ozek vrat ter prisotnost trakastega ročaja omogočajo primerjavo s številnimi
primerki, predvsem na področju Furlanije, ki omogočajo omenjeno okvirno časovno opredelitev.6
Preostali primerki loščenega posodja sodijo v mlajši čas. Dva odlomka (t. 1: 6; 2: 7) predstavljata obliko
kozice, ki je bila v času 17. in 18. stoletja najbolj razširjena oblika posode, namenjena pripravi in
serviranju hrane, pojavlja pa se v različicah brez površinskega premaza ali v različici z loščem. Te
kozice se razlikujejo glede na obliko dna, ki je lahko ravno ali na treh nogicah, in glede na prisotnost
in obliko ročajev in držajev. Izbrana primerka iz koprskega mandrača sodita med primerke kozic na
treh nogicah – trinožnikov (t. 1: 6) in primerke s tulastim držajem (t. 1: 7), za katere najdemo številne
primerjave med gradivom 17. in 18. stoletja. 7
Številčno bogato skupino loščenih loncev z značilno oblikovanim ustjem, prilagojenim za uporabo po-
krova, zastopa odlomek lonca (t. 2: 8), ohranjenega v predelu ustja in ostenja. Ostenja tovrstnih posod so
praviloma rahlo zaobljena, dno je ravno, nekateri primerki imajo ročaj. Na podlagi primerjav iz italijan-
skega prostora in Istre ugotavljamo, da se omenjena oblika pojavlja v času od 16. do 19. stoletja.8
Za mlajše primerke je ob nanosu lošča značilen tudi pojav slikanja pod loščem, ki je bilo izvedeno
neposredno na površino posode z barvo ali z razredčeno glino. Oba primera slikanja pod loščem sta
zastopana med izbranim gradivom.
Slikanje z barvnim pigmentom neposredno na glino pod loščem se je ohranilo na skledi (t. 2: 9), ohranjeni
v predelu ustja. Okras poteka ob notranji strani ustja. Primerjalno gradivo tako za obliko kot tudi za okras
je zelo številno in omogoča časovno opredelitev izbranega primerka v obdobje 17. in 18. stoletja.9
Slikanje z razredčeno glino (engobo) pod loščem se je ohranilo na lončku z ročajem (t. 2: 10). Lonček
ima profilirano ustje in ročaj iz dveh trakov, ki poteka od ustja do najširšega dela trebuha posode.
Slikanje se je ohranilo na zunanji strani posode v obliki horizontalno razporejenih potez s čopičem.
Tako okrašeno posodje je v literaturi znano tudi kot »Slip Ware« in je najbolj pogosto na zaprtih oblikah
posodja, na loncih in vrčih, namenjenih pripravi in serviranju hrane. Zaradi nizkih cen je bilo zelo
razširjeno in priljubljeno. Izvor proizvodnje lahko iščemo na območju severne in srednje Italije, kjer
se je tovrstno posodje izdelovalo v času od 16. do 20. stoletja.10
Najmlajši primerek loščene posode med izbranim gradivom pripada odlomku posode zaprte oblike z
brezbarvnim loščem (t. 2: 11), ki jo na podlagi analogij iz Trsta datiramo v 19. stoletje.11
Za naslednjo skupino keramike je značilen površinski premaz z belo glino, t. i. engobo, ki je ustvaril
belo podlago, ta pa je bila lahko okrašena s poslikavo in loščem ali samo z loščem.
Odlomka skledice (t. 2: 12) in sklede (t. 2: 13) sta okrašena z zelenimi lisami na beli engobi ali z okra-
som, v literaturi imenovanim tudi »a maculazione«. Tako okrašeno posodje zelene ali modre barve
posnema vzorce na marmorju, ki so ga uvažali z vzhoda, in je značilno za proizvodnjo 16. in začetka
17. stoletja v Benečiji.12
Manjše število odlomkov sodi v skupino engobirane keramike, okrašene z naslikanimi geometričnimi
motivi modre barve. Oblikovno prevladujejo odprte oblike, v primeru izbranih odlomkov gre za obli-
ko sklede (t. 2: 14–15). V strokovni literaturi se za tako okrašeno keramiko uporablja izraz »engobbiata
bleu«. Izdelovali so jo predvsem na območju Veneta, razširjena pa je bila na celotnem območju ob
Jadranu v času 16. in 17. stoletja.13
Večji del engobirane in poslikane keramike sodi v skupino, ki se v strokovni literaturi imenuje »mez-
zamaiolica«. Gre za cenejše posnetke majolike, ki so zaradi dostopnosti tudi zelo razširjeni. Motivi
poenostavljeno posnemajo motive na majoliki in gravirani keramiki, oblikovno pa prevladujejo odprte
oblike, predvsem sklede. Tudi izbrani primerki iz koprskega mandrača obsegajo različno okrašene
odlomke skled (t. 2: 16–18). Časovno tovrstno gradivo sodi v 18. in 19. stoletje.14
6 Cozza 1993: 90, sl. 9; Munarini 1990: 22; Tomadin 1992: 57, sl. 23: 18; id. 1994a: 176, sl. 4: 19.
7 Gelichi, Librenti 1997: 197, sl. 6; Tomadin 2000: 129, kat. št. 111; Borzacconi 2007: 362, t. 77: 28; 78: 29b.
8 Širec 1984–1985: 96, t. 4: 2, 2a; Minguzzi 1992: 136, sl. 65: 13; Nepoti 1992: 300, sl. 3: 16; Cunja 2004: 86; Borzacconi 2007:
364, t. 83: 48a.
9 Cunja 2004: 86; Minguzzi 1992: 136, sl. 65; Nepoti 1992: 300, sl. 3: 16; Borzacconi 2007: 361–362, t. 76: 24.
10 Gelichi 1990: 36–38; Gelichi, Librenti 1994: 17; Saccardo 2001: 109; Bradara 2006: 162–163, sl. 1.
11 Borzacconi 2007: 363, t. 79: 33.
12 Bertacchi 1977: 41, št. 60; Saccardo 1993: 149–150, sl. 9: 6; Cunja 2004: 95, kat. št. 228–240; Bradara, Saccardo 2007: 36, kat.
št. 154–167; Bin 2007a: 346.
13 Bertacchi 1977: 46, št. 89, 90; Saccardo, Gai 1987: 38, št. 31, 32; Cunja 2004: 97, kat. št. 244; Maselli Scotti, Bin 2007a: sl. 3: 6.
14 Bin 2007b: 374.
Posebno skupino sestavlja t. i. gravirana keramika, za katero je značilno, da je bil okras vrezan v en-
gobo premaz. Tako okrašena posoda je bila lahko samo loščena ali dodatno okrašena s slikanjem in
šele potem loščena. Odlomki, ki jih lahko uvrstimo v to skupino, niso kronološko enotni.
Najstarejši primerek gravirane keramike je del sklede (t. 3: 19) s horizontalno postavljenim ustjem,
graviranim okrasom (verjetno palmete) in loščem zelene barve. Na podlagi številnih primerjav za
obliko skledo časovno uvrščamo v 14. in 15. stoletje.15
Primerki »renesančne« gravirane keramike so zastopani z odprtimi oblikami, predvsem skledami različnih
velikosti (t. 3: 20–24). Izbrani primerki so okrašeni z različnimi motivi, kot npr. z motivom T-križa (t. 3: 21),
živali (t. 3: 22–23), stiliziranega grba (t. 3: 24) in značilnih malih spiral (t. 3: 20–24). Tovrstno keramiko uvrščamo
med izdelke beneških, pa tudi lokalnih istrskih delavnic s številnimi primerjavami v Istri in okolici.16
Za gravirano keramiko 17. in 18. stoletja je značilen poenostavljen ali shematiziran okras, upodobljen
na skledah in krožnikih (t. 3: 25–27, t. 4: 28). Številne primerjave najdemo v Istri,17 na območju Tržaškega
zaliva18 in v Furlaniji.19
Manjše število odlomkov sodi v skupino keramike, za katero je značilen premaz površine s kositro-
vim loščem in ki je znana kot majolika. Med izbranim gradivom izstopa odlomek dna vrča (t. 4: 29), ki
kaže značilnosti arhaične majolike, značilne za 14. stoletje. Zanimivost omenjenega odlomka je vidna
poškodba, ki je verjetno posledica poškodbe pri žganju. Iz ohranjenega odlomka ni razvidno, ali gre
za morebiten delavniški odpad prvega žganja ali pa za dokončano posodo.
Preostali odlomki majolike sodijo v čas od 16. do 18. stoletja (t. 4: 30–32). Med izbranimi odlomki velja
poudariti odlomek dna skledice ali krožnika z loščem modre barve (t. 4: 31), ki je primer majolike,
imenovane »berettina«. Tovrstna majolika je značilna za proizvodnjo lončarskih delavnic v Benetkah
in Veneta in je bila razprostranjena po celotnem območju Jadrana.20
Najmlajše najdbe sodijo v čas od 17. do 20. stoletja; razen v primeru treh krožnikov beloprstene ke-
ramike so zastopane s 15 primerki keramičnih pip, enim pokrovom posode za zobno kremo in eno
steklenico za tekočino (t. 4: 34).
Med najdbami, ki jih lahko opredelimo kot pipe za kajenje, prevladujejo preproste oblike brez lošča. Na
podlagi primerjav jih uvrščamo med pipe za kajenje tobaka mediteranskega tipa, ki so jih izdelovali v
mestu Chioggia (t. 4: 35). Med izbranim gradivom primerke, izdelane v času do leta 1700, prepoznamo
na podlagi rdečkasto obarvane gline, zoženega spodnjega dela čašice (kurilnega dela pipe) in rebra-
stega okrasa na zunanji strani recipienta. V isti čas sodi primerek s temno rjavim loščem. Drugi tip
pip iz Chioggie, ki mu pripada del primerkov iz koprskega mandrača, je bil izdelan v času med letoma
1700 in 1850, zanj pa sta značilna svetlejša barva gline, ki ni več rdečkaste, temveč rumene barve, ter
bogatejši okras zunanje površine.21
Eno pipo (t. 4: 36) lahko na podlagi oblike opredelimo kot izdelek zahodnoevropskih delavnic. Na zu-
nanji strani čašice je delno ohranjena oznaka izdelovalca v obliki ščita, na katerem je upodobljeno
sidro, pod ščitom pa je ohranjen del napisa: »... NS«. Na podlagi ohranjenega dela oznake je bilo mo-
goče identificirati izdelovalca.22 Pipo je izdelala družina Evans, ki je v času med letoma 1680 in 1720
delovala v mestu Bristol. Naravnost odrezano, in ne zaglajeno ustje čašice kaže na tehnični proces
izdelave, ki je vključeval uporabo pritiska, kar je značilno za obdobje po letu 1700. Razprostranjenost
izdelkov družine Evans je zelo široka, na območju Evrope jih zasledimo v vseh državah, najpogosteje
pa so najdeni v pristaniščih.23
15 Cunja 2004: 106–107; Bradara, Saccardo 2007: 27, 37.

16 Bertacchi 1977; Cunja 2004; Bradara, Saccardo 2007.
17 Izola, neobjavljeno; Bradara, Saccardo 2007.
18 Bertacchi 1977; Bin 2007a.
19 Tomadin 2004.
20 Bradara, Saccardo 2007: 39–41; Cunja 2004: 128.
21 Soave 1989: 226.
22 Za pomoč pri identifikaciji in literaturo se zahvaljujem Heather Coleman.
23 Jackson, Price 1974.
T. 1: Stari mandrač in morje ob Semedelski cesti v Kopru. Vse keramika. M = 1 : 3 (risba: J. Tratnik)
Pl. 1: Old harbour and sea along Semedelska cesta at Koper. All ceramic. Scale 1:3 (drawing: J. Tratnik)
Literatura
AULISIO, Giorgio, 1984: La discarica tardo e post medievale di Moranzani (Ve). Ceramica acroma. – Archeologia, uomo, terri-
torio 3, str. 125–135.
AURIEMMA, R., QUIRI, E., 2007: La circolazione delle anfore in Adriatico tra V e VIII sec. d.C., V: Sauro Gelichi, Claudio Negrelli,
Claudio (ur.), 2007: La circolazione delle ceramiche nell'Adriatico tra tarda antichità e altomedioevo, III incontro di studio
CER.AM.IS. – Documenti di archeologia 43, str. 31–64.
BERTACCHI, Luisa, 1977: Ceramiche dal XIV al XIX secolo dagli scavi archeologici di Aquileia. – Razstavni katalog, Aquileia.
BIN, Michela, 2007a: Ceramica a maculazione e marmorizzazione. – V: Chiara Morselli (ur.), Trieste Antica. Lo scavo di Crosada.
I materiali, Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia, Trieste, str. 346.
BIN, Michela, 2007b: Ceramica ingobbiata invetriata dipinta. – V: Chiara Morselli (ur.), Trieste Antica. Lo scavo di Crosada. I
materiali, Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia, Trieste, str. 374–379.
BORZACCONI, Angela, 2007: Ceramica invetriata, V: Chiara Morselli (ur.), Trieste Antica. Lo scavo di Crosada. I materiali, Fonti
e studi per la storia della Venezia Giulia, Trieste, str. 357–374.
BRADARA, Tatjana, 2006: Keramički i stakleni nalazi iz ulica Porta Stovagnaga i Flaciusove (od 18. do 20. st.). – V: Alka Starac
(ur.), Tragovima kamenoklesara: arheološki nalazi u ulici Porta Stovagnaga, Pula, str. 160–189.
BRADARA, Tatjana, SACCARDO, Francesco (ur.), 2007: Keramički nalazi iz Rovinja – uvala Valdibora i otok Sv. Katarina. –
Katalog izložbe, Rovinj.
COZZA, Francesco, 1989: La produzione ceramica veneta dal basso Medioevo al Rinascimento. – Manufatti 1, Padova.
COZZA, Francesco, 1993: Scarti di ceramiche “ricoperte” prodotte a Padova nei secoli XIII e XIV. – Bolletino del Museo civico
di Padova, Annata LXXXII, str. 83–110.
COZZA, Francesco, 1998: Ceramiche dal Bacchiglione al museo di S. Martino di Cervarese S. Croce – Padova. – Padova.
COZZA, Francesco, 2006: Il vivere nei secoli XIII–XIX dal fiume »Bacchiglion Vecchio« a Casalserugo. – Testimonianze archae-
ologiche. Catalogo dei reperti rinvenuti, Padova.
CUNJA, Radovan, 1996: Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper. Arheološko izkopavanje na bivšem kapucinskem vrtu v letih
1986–1987 v luči drobnih najdb 5. do 9. stoletja. – Koper.
CUNJA, Radovan, 2004: Zbirka Gajšek. – V: Mitja Guštin (ur.), Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in Svetega Ivana/
Ceramiche medievali e postmedievali da Pirano e San Giovanni/Srednjovjekovna i novovjekovna keramika iz Pirana i Svetog
Ivana, Annales Mediterranea, Koper, str. 67–203.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, BADOVINAC, David, CULIBERG, Metka, 2007: Koper. – Varstvo spomenikov 43, str. 86–87.
GELICHI, Sauro, 1990: Ceramiche invetriate. – V: Castelbolognese, archeologia di un centro di nuova fondazione, Firenze, str.
36–38.
GELICHI, Sauro, LIBRENTI, Mauro, 1994: La ceramica postmedievale in Emilia Romagna: un primo bilancio. – La ceramica post-
medievale in Italia. Il contributo dell'archeologia, Atti XXVII convegno internazionale della ceramica, Albisola, str. 13–27.
GELICHI, Sauro, LIBRENTI, Mauro, 1997: Ceramiche postmedievali in Emilia Romagna. – V: Marco Milanese (ur.), Archeo-
logia Postmedievale: l'esperienza europea e l'Italia, Atti del Convegno Internazionale di Studi (Sassari, 17–20 ottobre 1994),
GELICHI, Sauro, NEGRELLI, Claudio, BUCCI, Giovana, COPPOLA, Valentina, CAPELLI, Claudio, 2007: I materiali da Comacchio.
– V: Fede Berti, Maria Bollini, Sauro Gelichi, Jacopo Ortalli (ur.): Genti nel delta da Spina a Comacchio. Uomini, territorio e
culto dall'Antichità all'Alto Medioevo, Comacchio, str. 601–647.
JACKSON, Reginald Graham, PRICE, Roger Harvey, 1974: Bristol Clay Pipes, a study of makers and their marks. – Bristol.
MASELLI SCOTTI, Franca, BIN, Michela, 2006: Acquisizioni recenti di ceramica dagli scavi di Cittavecchia di Trieste. – V: Mi-
tja Guštin, Sauro Gelichi, Konrad Spindler (ur.), The Heritage of the Serenissima. The presentation of the architectural and
archaeological remains of the Venetian republic. Proceedings of the international conference, Izola – Venezia, 4.–9. 11. 2005,
Annales Mediterranea, Piran, str. 51–60.
MINGUZZI, Simonetta, 1992: Ceramica post-medievale. – V: Storia e archeologia di una pieve medievale: San Giorgio di Argenta,
MUNARINI, Michelangelo, 1990: Contributi per la storia della Ceramica Graffita nel Veneto. – V: La ceramica nel Veneto. La
Terraferma dal XII al XVIII secolo, Verona, str. 3–154.
NEGRELLI, Claudio, 2007: Produzione, circolazione e consumo tra VI e IX secolo: dal territorio del Padovetere a Comacchio. –
V: Fede Berti, Maria Bollini, Sauro Gelichi, Jacopo Ortalli (ur.), Genti nel delta da Spina a Comacchio. Uomini, territorio e
culto dall'Antichità all'Alto Medioevo, Comacchio, str. 437–471.
NEPOTI, Sergio, 1992: Le ceramiche a Ferrara nel Rinascimento: i reperti da corso della Giovecca. – V: Ferrara prima e dopo il
Castello, Testimonianze archaeologiche per la storia della città, Ferrara, str. 289–366.
RICCOBONO, Dorotea, 2007: Ceramica comune grezza. – V: Chiara Morselli (ur.), Trieste Antica. Lo scavo di Crosada. I materiali,
Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia, Trieste, str. 105–116.
SACCARDO, Francesca, 1993: La ceramica graffita a Venezia dal tardo XVI al XVII secolo e un documento con l'inventario di
una bottega di »bochaler«. – V: Sauro Gelichi (ur.), Atti del convegno »Alla fine della graffita. Ceramiche e centri di produzione
nell'Italia settentrionale tra XVI e XVII secolo«, Argenta 1992, Firenze, str. 139–166.
SACCARDO, Francesca, 2001: Venezia. Un quadro delle produzioni ingobbiate dal XIII al XVIII secolo. – Atti del XXXIV Convegno
internazionale della ceramica, Albisola, str. 101–117.
SACCARDO, Francesca, GAI, Sante, 1987: Ceramica veneta dal XIV al XVII secolo dal Meschio di Livenza. – Cordignano.
SOAVE, Decio, 1989: Le pippe in argilla di Chioggia. – Atti del XXII Convegno Internazionale della Ceramica, »Le terraglie itali-
ane«, Centro Ligure per la Storia della Ceramica, Albisola, str. 225–229.
ŠIREC, Ljubica, 1984–1985: Srednjovjekovna keramika iz cisterne kastruma na otoku Brioni. –Histria Archaeologica 15–16,
str. 85–107.
TOMADIN, Vinicio, 1992: Moggio Udinese: Scavi archeologici ai piedi dell'Abbazia di San Gallo. – Mariano del Friuli.
TOMADIN, Vinicio, 1994: Testimonianze archeologiche dalla torre dell'Abbazia di Moggio. – V: Le origini dell'Abbazia di Moggio
e i suoi rapporti con l'Abbazia svizzera di San Gallo, Atti di convegno internazionale, Udine, str. 167–195.
TOMADIN, Vinicio, 2000: Colloredo duemila. Nuove testimonianze archeologiche dall'ala Nievo del castello di Colloredo di
Montalbano. – Mariano del Friuli.
TOMADIN, Vinicio, 2004: Le ceramiche medievali e rinascimentali del Museo civico di Gradisca d'Isonzo. – Collana di studi Storici
ed Artistici del Museo della Città, Gradisca d'Isonzo.
VIDRIH PERKO, Verena, 2005: Seaborne Trade Routes in the Nort-East Adriatic and their Connections to the Hinterland in the
Late Antiquity. – L’adriatico dalla tarda antichita all’eta carolingia, Atti del convegno di studio Brescia 11–13 ottobre 2001,
2005, Firenze, str. 49–77.
157
Arheološke najdbe z morskega dna ob Semedelski cesti v Kopru
Archaeological finds from the sea floor along Semedelska cesta in Koper
Radovan Cunja
Izvleček: glede na zgodovinski pomen, ki ga je imelo mesto Koper v širšem kontekstu istrskih obalnih
mest, je vedenje o podvodnih arheoloških najdiščih in drobnih najdbah okoli nekdanjega Koprskega
otoka več kot skromno. Vzroke za to gre iskati na eni strani v specifičnosti urbanističnega razvoja Kopra
in z njim povezanih korenitih spremembah Koprskega otoka, na drugi pa v poznem nastanku in razvo-
ju arheološke spomeniškovarstvene službe na slovenski obali in podvodne arheologije v Sloveniji. V
prispevku so na kratko predstavljene novoveške keramične najdbe z obalnega pasu vzdolž Semedelske
ceste, ki so v zasebni hrambi in ki jih je Pokrajinski muzej Koper dokumentiral v okviru abolicije.
Abstract: considering the historical importance of the town of Koper in a wider context of the coastal
towns of Istria, the knowledge on the underwater archaeological sites and finds around the former
island of Koper is less than rudimentary. The reasons for this must be sought in a specific urban deve-
lopment of the town and, consequently, in the substantial changes of the island, on the one hand, and
the late inception and development of the archaeological heritage protection services on the Slovene
Littoral and underwater archaeology in Slovenia, on the other. The paper briefly presents the mo-
dern-period ceramic finds from the coast along Semedelska cesta (Semedela road), which form part
of private collections and were documented by the Regional Museum of Koper as part of registering
privately owned finds.
Ključne besede: Slovenija, Koper, Jadransko morje, arheologija, novi vek, keramika
Keywords: Slovenia, Koper, Adriatic Sea, archaeology, modern period, ceramics
Glede na zgodovinski pomen, ki ga je imelo mesto Koper1 v širšem kontekstu istrskih obalnih mest, je
vedenje o podvodnih arheoloških najdiščih in drobnih najdbah v akvatoriju okoli nekdanjega Koprskega
otoka več kot skromno. To je še bolj izrazito ob primerjanju z rezultati arheoloških izkopavanj znotraj
starega mestnega jedra v zadnjih dveh desetletjih in pol, ki so, čeprav vsa po vrsti zaščitnega značaja,
bistveno dopolnila poznavanje nastanka in razvoja otoške naselbine ter njene drobne materialne kul-
ture.2 Vzroke za to gre iskati na eni strani v specifičnosti urbanističnega razvoja mesta Koper 3 in z njim
povezanih korenitih spremembah podobe in značaja Koprskega otoka (njegova spojitev s kopnim), na
drugi pa v poznem nastanku in razvoju arheološke spomeniškovarstvene službe na slovenski obali in
podvodne arheologije v Sloveniji.
Medtem ko je bilo v prazgodovini in zgodnjerimski dobi težišče poselitve na območju Sermina,4 je v
pozni antiki prišlo do premika naselbinskega jedra na Koprski otok, kjer se je izoblikovala urbana
tvorba. Odločilnega pomena za izbiro nove lege naselbine je bil zelo verjetno varnostni vidik. Že v
zgodnjih fazah razvoja naselbine se je začel proces nasipavanja obale otoka zaradi pridobivanja novih
površin za njeno širjenje. Obenem je bila zaradi potrebe po prometni povezavi otoka s celino zgrajena
cesta na nasipu, ki je potekala med današnjim Prešernovim trgom in Škocjanom južno od mesta. V
prvi polovici 19. stoletja je bil zgrajen drugi nasip s cesto v smeri proti jugozahodu; ta je povezala pre-
del ob zahodnem mestnem pristanišču s Semedelo (sl. 1). Zgraditev teh dveh komunikacij in ureditev
solin v najplitvejših predelih zaliva južno, vzhodno in severovzhodno od otoka, sta povsem prekinili
sicer šibak naravni morski tok ter skupaj z naplavinami Rižane in Badaševice odločilno prispevali k
zamočvirjanju tega območja. Prenehanje delovanja solin v začetku 20. stoletja in obsežna izsuševalna
dela, ki so sledila v dvajsetih in tridesetih letih, so velike površine, ki jih je do tedaj prekrivalo morje,
spremenila v kopno.5 Ta proces se je nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni, predvsem z zgraditvijo
1 Semi 1975.
2 Župančič 1989: 15 ss; Cunja 1996; id. 1998: 199 ss.
3 Bernik 1968; Župančič 1997: 213 ss.
4 Župančič 1985: 315 ss; Horvat 1997.
5 Druscovich, Mayer 1927.
Sl. 1: Panorama mesta Koper z zahoda na razglednici z začetka 20. stoletja. Na sliki je lepo vidna Semedelska cesta, zgrajena
leta 1827, ki jo je do izsuševalnih del v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja morje še oblivalo z obeh strani
Fig. 1: Panoramic view of Koper from the west, on a postcard from the early 20th century. The postcard shows Semedelska
cesta, constructed in 1827, which was flanked on both sides by the sea until the drainage work in the 1920s and 30s
velikega tovornega pristanišča, in traja še danes.6 Tako je Koper povsem izgubil svoj nekdanji otoški
značaj, ki je bil v začetku 20. stoletja še dobro prepoznaven. Danes morje obliva le še okoli 30–40 %
obale nekdanjega otoka.
Dejstvo, da so bili ti posegi izvedeni v času, ko na slovenski obali še ni bila organizirana arheološka
spomeniškovarstvena služba in ko je bila slovenska podvodna arheologija šele na začetku razvoja, je
vplivalo na to, da je bil pri teh delih spomeniškovarstveni vidik žal v celoti zanemarjen. Začetki pod-
vodne arheologije na slovenski obali segajo v šestdeseta leta 20. stoletja in so bili pretežno omejeni na
pregled in dokumentiranje že znanih ter na odkrivanje novih arheoloških ostankov v obalnem pasu
(Fizine, Piran, Simonov zaliv, Viližan idr.). Z izjemo Pirana te dejavnosti niso zajele obalnih mest. Poleg
tega je bil poudarek na podvodnih ostankih iz rimske dobe, poznejša obdobja pa so bila skoraj v celoti
zanemarjena skladno s tedanjim konceptom slovenske arheologije, znotraj katere šele v novejšem času
dozoreva zavest o pomenu upoštevanja tudi mlajših obdobij v okviru arheoloških raziskav in zaščite
njihovih ostankov. Posledica tega je, da se je podvodni arheološki potencial Kopra občutno zmanjšal,
bodisi da so arheološki ostanki, ki so bili nekoč pod morjem, danes na kopnem oz. pod debelimi plastmi
nasutij bodisi da so bili poškodovani ali uničeni zaradi poglabljanja morskega dna in drugih posegov,
ne da bi bili predhodno ustrezno dokumentirani. Redke omembe podvodnih arheoloških ostankov v
starejši literaturi so omejene na potopljene pomole v predelih Bošadraga7 na severnem obrobju mesta
in Porporella8 na začetku Semedelske ceste ter na posamezne drobne najdbe.9
Eno od najdišč, ki je dolgo ostalo neopaženo in ga v literaturi praktično ne srečamo, je obalni pas vzdolž
zahodne stranice Semedelske ceste. Tu je bilo v zadnjih desetletjih pobrano večje število drobnih ar-
heoloških najdb, ki so danes deloma v Pokrajinskem muzeju Koper, deloma pa v zasebni hrambi. V
okviru abolicije ter z njo povezanih pregledov in dokumentiranja zasebnih arheoloških zbirk je bilo leta
2009 in 2010 identificiranih tudi nekaj najdb s tega najdišča, ki so na kratko predstavljene v prispevku
(t. 1). Med temi so najštevilnejše keramične najdbe, med njimi pa odlomki novoveških keramičnih
posod od 15. do 20. stoletja. Zastopano je tako grobo kuhinjsko posodje s pretežno zaprtimi oblikami
6 Žumer 1984: 93 ss; Rejec Brancelj 1991: 13 ss.

7 Hilber 1889: 292; Župančič 1989: 18.
8 Parentin 1979: 167; Župančič 1989: 19.
9 Šašel 1976: 446 ss; Župančič 1989: 15 ss.
R. Cunja / Arheološke najdbe z morskega dna ob Semedelski cesti v Kopru 159
T. 1: Med najdbami z obalnega pasu vzdolž Semedelske ceste prevladujejo odlomki novoveških keramičnih posod,
okrašenih bodisi z vrezom bodisi s slikanjem pod glazuro (št. 1, 5–16). Ob njih so prisotni tudi drugi keramični predmeti,
kot npr. okrogle uteži za ribiške mreže (št. 2–4) in keramične pipe. Prevladujejo oblike značilne za produkcijo 19. stoletja
v Beneški laguni (št. 18–27), zastopan pa je tudi primerek pipe iz porcelana (št. 17). Koper, zbirka Vuga (foto: R. Cunja)
Pl. 1: The finds from the coast along Semedelska cesta mostly include fragments of modern-age pottery, decorated either
with incisions or by underglaze painting (nos. 1, 5–16). There are also other ceramic artefacts, such as round weights
for fishing nets (nos. 2–4) and ceramic pipes. The predominant forms of pipes are characteristic of the 19th century
production in the Venetian lagoon (nos. 18-27), while an example of a porcelain pipe was also found (no. 17). Koper, the
Vuga collection (photo: R. Cunja)
kot tudi namizno posodje. Med slednjim prevladujejo odprte oblike, pogosto okrašene z vrezanimi in
slikanimi geometrijskimi in rastlinskimi motivi pod glazuro. Poleg keramičnega posodja se izjemoma
pojavljajo tudi drugi predmeti, kot npr. okrogle uteži za ribiške mreže in keramične pipe pretežno se-
vernojadranske produkcije 19. stoletja. Omeniti velja tudi fragmentaren trinožni distančnik, ki skupaj
z drugimi doslej objavljenimi najdbami izpričuje lončarsko dejavnost v Kopru.10 Poleg keramičnih je
tu tudi nekaj steklenih najdb, pretežno iz novejšega industrijskega stekla, in živalskih kosti. Glede na
lego ob morju vzdolž komunikacije zunaj mesta in na analogije s podobnimi najdišči (Piran)11 ga je
mogoče z veliko verjetnostjo interpretirati kot eno od koprskih mestnih smetišč. V letih 2009 in 2010
je bilo to podvodno arheološko najdišče s poglabljanjem morskega dna pri gradnji novega pristanišča
za mala plovila zahodno od starega mandrača na začetku Semedelske ceste ter z utrjevalnimi deli v
celotni dolžini njene zahodne stranice, ki so prav tako posegla v morsko dno, v veliki meri uničeno.
Literatura
BERNIK, Stane, 1968: Organizem slovenskih obmorskih mest Koper, Izola, Piran. – Ljubljana.
CUNJA, Radovan, 1996: Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper / Capodistria tardoromana e altomedievale. – Knjižnica
Annales majora, Koper.
CUNJA, Radovan, 1998: Archeologia urbana in Slovenia: alcuni risultati e considerazioni dagli scavi di Capodistria. – Archeo-
logia Medievale 25, str. 199–212.
DEGRASSI, Attilio, 1933: Abitati preistorici e romani nell'agro di Capodistria e il sito dell'antica Egida. – Parenzo.
DEGRASSI, Attilio, 1957: I porti romani dell'Istria. – Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, n. s.,
5, str. 24–81.
DRUSCOVICH, Giuseppe, MAYER, Giuseppe, 1927: Bonifica ex saline di Capodistria. – Venezia.
HILBER, Vincenz, 1889: Geologische Küstenforschungen zwischen Grado und Pola am adriatischen Meere, nebst Mittheilun-
gen über ufernahe Baureste. – Sitzungsberichte der Mathematisch-naturwissenschaftliche Classe, Bd. 98, Abth. 1, Wien, str.
278–395.
HORVAT, Jana, 1997: Sermin. Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri / A Prehistoric and Early
Roman Settlement in Northwestern Istria. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 3, Ljubljana.
KARINJA, Snježana, 2004: Keramične najdbe iz Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran. – V: Mitja Guštin (ur.), 2004:
Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in Svetega Ivana, Annales Mediterranea, Koper, str. 35–39.
MILEUSNIĆ, Zrinka, 2008: Prispevek k poznavanju lončarskih delavnic v Kopru. – Annales, Ser. Hist Sociol. 18, str. 463–470.
PARENTIN, Luigi, 1979: Il mosaico romano di Capodistria dalle annotazioni di Benedetto Lonza. – Atti della Società di Prei-
storia e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 3 (1975–1977), str. 163–169.
REJEC BRANCELJ, Irena, 1991: Antropogeno spreminjanje obalne linije v okolici Kopra. – Annales 1, str. 13–18.
SEMI, Francesco, 1975: Capris, Justinopolis, Capodistria. – Trieste.
ŠAŠEL, Jaroslav, 1976: Koper. – Arheološki vestnik 25, str. 446–461.
ŽUMER, Jože, 1984: Spremembe obalne črte Koprskega primorja od antike do danes – izhodišča. – Podvodne raziskave v
Sloveniji, Podvodna arheologija v Sloveniji 2, Ljubljana. str. 93–97.
ŽUPANČIČ, Matej, 1985: Sermin ob Rižani, pretres virov in arheoloških podatkov. – Arheološki vestnik 36, str. 315–324.
ŽUPANČIČ, Matej, 1987: Koper/Cesta JLA – renesančno mestno obzidje. – Arheološki pregled 27, str. 188–189.
ŽUPANČIČ, Matej, 1989: Inter utrumque tuta. – V: Mitja Guštin (ur.), Prispevki k zgodovini Kopra / Contributi per la storia di
Capodistria, Ljubljana, str. 15–20.
ŽUPANČIČ, Matej, 1997: Urbani razvoj Kopra (Prispevek arheologije k poznavanju Kopra). – V: Božidar Čečuk (ur.), 1997,
Arheološka istraživanja u Istri, Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 18, Zagreb, str. 213–216.
ŽUPANČIČ, Matej, CUNJA, Radovan, 2000: K lončarski delavnici v Kopru. – Annales 20, str. 77–82.
10 Župančič, Cunja 2000: 77 ss; Mileusnić 2008: 463 ss.

11 Karinja 2004: 38.
161
Arheološki potencial slovenskega dela

Tržaškega zaliva v luči arhivskih virov
Archaeological potential of the Slovenian part

of the Gulf of Trieste in the light of archival sources
Flavio Bonin
Izvleček: dokumenti, ki jih hranijo arhivi v Benetkah, Trstu, Kopru in Piranu, nam pričajo o pomembnosti
ladijskega prometa. Poleg številnih trgovskih pogodb, dovolilnic, zdravstvenih licenc, pogodb o zavaro-
vanju ladij in njihovih prodajah hranijo podatke o sklepanju zavarovanj, posledično tudi brodolomih in
izplačilu odškodnin. V dokumentih najdemo podatke tudi o gradnji novih kanalov, nasipov in pomolov ter
o vzdrževanju pristanišč. S širjenjem mest je bilo treba večati pristanišča in skrbeti za varnost ladij. Večja
neurja so povzročala škodo na pristaniški infrastrukturi, za popravilo je bilo treba zagotoviti večja sredstva.
O načinu pridobitve sredstev so navadno sklepali v velikem svetu komune, prav tako o izvajalcu del.
Abstract: the documents held in the archives at Venice, Trieste, Koper and Piran speak of the impor-
tance of sea traffic. Besides numerous trade contracts, permits, medical licences, marine insurance
and ship sale contracts, the archives keep records on purchasing insurances and consequently also
on shipwrecks and indemnifications. The documents further shed light on the construction of new
canals, dykes, piers and on harbour maintenance, but also on the growth of harbours and ship safety
measures brought about by the growing towns and cities. Harbour infrastructure suffered damage
during great storms and its repair required means, whereby the manner of procuring them as well as
the service provider was decided at the High Council of the Venetian Commune.
Ključne besede: Tržaški zaliv, Istra, arhivi, podvodna arheologija, ladje, pristanišča
Keywords: Gulf of Trieste, Istria, archives, underwater archaeology, ships, harbour
Severozahodna istrska obalna mesta Koper, Izola in Piran so imela zelo dobre geografske pogoje za
razvoj pomorstva in trgovine, saj jim je njihova izrazito prehodna lega med Apeninskim polotokom in
srednjo Evropo dajala dobre možnosti za razvoj trgovskih vezi. Prehodnost ozemlja je bila temeljnega
pomena že v obdobju rimskega cesarstva.1 V ta kontekst moramo prišteti tudi Trst, saj je od druge
polovice 14. stoletja spadal med habsburške posesti.
Prek današnjega slovenskega ozemlja so vodile pomembne vojaške in trgovske poti. Že v času rimskega
cesarstva, ki je imelo zelo močno vojaško in trgovsko mornarico, s katero je ščitilo svoje pridobitve in oskr-
bovalo prebivalstvo s hrano, so bila zgrajena številna večja in manjša pristanišča, nekatera tudi na istrski
obali.2 Po burnih zgodovinskih dogodkih po propadu rimskega imperija in obdobju preseljevanja narodov
se je tudi gospodarski položaj prebivalcev jadranskih obal poslabšal. Pomorski promet je nazadoval, na-
raščati je začel šele v 9. stoletju, ko so mesta ob Jadranskem morju utrdila svoj položaj (npr. Benetke).3
Temu razvoju so sledila tudi mesta na današnji slovenski obali, ki so razvijala različne gospodarske panoge
(zlasti trgovino in pomorstvo). Kot dokaz o živahni trgovini so ohranjene trgovske pogodbe z Dubrovnikom,
Splitom, Puljem in Rovinjem še pred podreditvijo Beneški republiki,4 kasneje pa so se mesta morala podre-
diti beneškim interesom. Poseben status je užival Trst, ki je leta 1382 prišel pod okrilje Habsburžanov.5
Podreditev obalnih mest je imela za Beneško republiko dvojen pomen. S trgovskimi pogodbami so si
beneški trgovci zagotovili enak položaj, kot so ga imeli domači trgovci, s trgovskim monopolom nad
določenimi proizvodi pa so Benetkam zagotovili stalno preskrbo z življenjsko pomembnim blagom
(žito, sol, vino, olje, les, izdelki iz železa itd.). Obalna mesta so morala poleg tega skrbeti za varnost
republike ter dajati določeno število mornarjev in vojakov za vojaške potrebe. Ohranjeni so dukali in
1 Casson 1976: 220–222; Pavan 1991: 11.

2 Charlesworth 1940: 191–194.
3 Maranini 1927–1931: 69.
4 Gestrin 1978: 21; Kandler 1995: 50.
5 Cozzi 1982: 238.
drugi akti, s katerimi beneška vlada ukazuje pode-

statom, da morajo poslati vojake na vojna področja
v Dalmacijo.6 S svojo politiko so Benetke zavrle
samostojen razvoj pomorstva in trgovine v istrskih
mestih ter so ju razvijale le v lastno korist.7
Pomorstvo je bilo za Beneško republiko temeljnega
pomena. Z močno vojno mornarico je nadzorovala
Jadransko morje, predvsem njegov severni del (svoje
ozemlje je pred sovražnikom zaščitila z morske strani
in tako omogočala svojim trgovcem varne trgovske
poti). Beneška vojna mornarica je imela v Jadran-
skem morju stalno od 25 do 30 galej (sl. 1), s katerimi
je nadzorovala trgovske poti na Levant in zatirala
gusarstvo. Drugi del mornarice (od 50 do 100 galej) pa
je imela v Arsenalu v Benetkah.8 Pogoj za uspešno de-
lovanje vseh področij pomorstva je bil urejen državni
aparat z močnim in učinkovitim davčnim nadzorom.
V kriznih obdobjih pomorska trgovina ni zadoščala
za kritje stroškov delovanja Arsenala in ostalih potreb
mornarice, zato je morala imeti beneška vlada vedno
na voljo rezervna sredstva, s katerimi je zagotavljala
nemoteno delovanje pomorske dejavnosti.9
Beneški trgovci so do konca 15. stoletja prispevali
velik del prihodkov v državno blagajno prav z la-
dijskim prevozom.10 Po podatkih doža Tommasa
Moceniga naj bi imela republika na začetku 15. Sl. 1: Model beneške galeje, Gruberjeva delavnica – okoli
1780 (last Narodnega muzeja Slovenije, inv. št. 18163)
stoletja prek 3.900 trgovskih ladij različnih tipov s Fig. 1: Model of a Venetian galley, Gruber’s workshop –
17.000 mornarji. Trgovsko mornarico je varovalo around 1780 (property of the National Museum of Slovenia,
300 manjših vojaških ladij z 8.000 vojaki in 45 galej inv. no. 18163)
z 11.000 vojaki (sl. 2).11 Večje število manjših plovil pa so imeli meščani v komunah na severozahodu
Istre. Prav tako so v obalnih mestih (Kopru, Izoli in Piranu) delovale številne manjše ladjedelnice.
Nova spoznanja v matematiki, astronomiji in na področju drugih ved ter geografska odkritja so v 15.
stoletju položila temelje moderni dobi. Med vzroki za odkrivanje novih dežel so bila tudi uspešna turška
osvajanja, ki so zaprla pot donosni trgovini na Bližnjem vzhodu in v Aziji.12 Glavni cilj pomorskih odprav
je bil najti pot do dežel, s katerimi so Evropejci že trgovali,13 vendar je bilo pri tem veliko nevarnosti
in ovir. Sredozemske pomorske poti so postale razmeroma varne šele po letu 1830, ko so zatrli zadnje
severnoafriške gusarje, na oceanih pa je na pomorce prežalo še veliko drugih nevarnosti (gusarji, pirati,
nalezljive bolezni, skorbut, nevihte, močni morski tokovi, pomanjkanje pitne vode, lokalni vojaški spo-
padi), predvsem ob obalah Afrike in Azije.14 Pomorščaki in trgovci so odprli in vzdrževali nove trgovske
poti na kopnem in morju.15 Odkritja španskih in portugalskih pomorščakov so predvsem za zahodno-
evropske atlantske države odpirala nova trgovska področja, negativno pa so vplivala na gospodarski
razvoj sredozemskih pomorsko-trgovskih držav. V 16. stoletju se je tisočletno trgovsko-pomorsko središče
evropske civilizacije iz Sredozemlja premaknilo na obale Atlantskega oceana.
Beneško ladjevje je v 17. stoletju tehnično močno zaostalo za francoskim, angleškim in nizozemskim. Ker
galeje niso bile več kos modernim galeonom, ki niso uporabljali galjotov in vesel, temveč izključno silo
vetra,16 v novi taktiki bojevanja niso imele nobene možnosti za zmago, prav tako so bile velike »oceanske«
6 SI PAK PI 9, Repertorium, str. 5.

7 Gestrin 1963: 23; Marin 1803: 42.
8 Glete 1993: 142.
9 Beltrami 1954: 1075.
10 Molmenti 1919: 103.
11 Battistella 1921: 553.
12 Cremonesi 1976: 36.
13 Stefani 1956: 11.
14 Blond 1989.
15 Taviani 1984: 11.
16 Lane 1983: 158; Glete 1993: 230.
F. Bonin / Arheološki potencial slovenskega dela Tržaškega zaliva v luči arhivskih virov 163
jadrnice bolj konkurenčne (donosne), ker so imele veliko nosilnost.17 Ob postopni izgubi posesti v Egejskem
morju in s tem donosne trgovine je morala Beneška republika spremeniti svojo trgovsko in gospodarsko
politiko. Veliko bolj je začela skrbeti za svoje posesti v bližnjem zaledju in na vzhodni jadranski obali,18 kjer
je poostrila nadzor na političnem in gospodarskem področju, zlasti pa na področju pomorstva.19
Sl. 2: Model
bojne ladje,
Gruberjeva
delavnica
– okoli
1780 (last
Narodnega
muzeja
Slovenije, inv.
št. 18162)
Fig. 2: Model
of a warship,
Gruber’s
workshop –
around 1780
(property of
the National
Museum of
Slovenia, inv.
no. 18162)
Tako pri nas kot v večini pomorskih držav raziskovalec pri preučevanju pomorstva starejših obdobij
naleti na veliko težavo zaradi pomanjkanja virov, ki bi natančno opisovali ladje. Težko je postavljati
hipoteze ali mnenja o ladijski arhitekturi, saj so do konca 18. stoletja le redko zapisovali pravila o
gradnji ladij, predvsem pa ni ohranjenih načrtov. Vse je bilo v rokah ladijskih mojstrov, tesarjev in
mizarjev, ki so ladje gradili na podlagi tradicije in lastnih izkušenj. To pa se je prenašalo z očeta na
sina in tako iz roda v rod. Vse je bilo tajno in vsak tesar je imel svoje značilnosti in podrobnosti, ki so
plovilu dajale svojevrsten pečat.
Glede na gost promet in število plovil, ki so jih uporabljali, je prihajalo do brodolomov. V arhivskih
virih so omenjeni tako brodolomi vojaških kot tudi trgovskih ladij.20 Magistrat za sol je večkrat opo-
zarjal, da so ladje, ki so prevažale sol, preveč natovorjene in zato prihaja do brodolomov.21 Ladje je
potapljala tudi sama država. Tihotapstvo oziroma izogibanje plačilu dajatev je bilo v času Beneške
republike hudo kaznivo dejanje. Krivci so dobili visoke denarne in zaporne kazni, zato so včasih tudi
17 Santoni, 1990: 31.

18 Marpurgo 1962; Tucci 1981: 79.
19 Molmenti 1885: 81; Beltrami 1959: 1075.
20 Leta 1582 sta pred Koprom doživeli brodolom dve galeji, »Michiela« in galeja kapitana Lorenza Priulija. AMSI XI, str. 72
(dokument datiran 23. 6. 1582) in (dokument datiran 22. 7. 1582).
21 SI PAK PI 191, Fond Soline, T.e. 4, vol. 24, str. 15 (dokument datiran 1. 9. 1682 – Pri prevozu soli iz strunjanskih solin v
skladišča v Piranu je večkrat prišlo do brodolomov). 4. 11. 1732 se je pred Piranom potopila trabakola Domenica Rotte.
Prav tako se je pred Piranom 17. 8. 1744 zgodila nesreča, v kateri je preminul solni pisar Bortolo Bruni. V brodolomu so se izgubile
vse solne blagajniške knjige in celo ključi solnih skladišč.
sami potopili lastne ladje in se skušali s plavanjem rešiti pred vojaki (v bližini obal). V primeru prijetja
so državni organi še v 18. stoletju potopili ali sežgali plovilo.22
Ladje pa so bile v nevarnosti predvsem v času vojn in vojaških spopadov. Tako imamo dokumentiran
spopad med francosko in angleško mornarico leta 1812. Na morski mejni črti med Piranom in Grade-
žem so se spopadli »Rivoli«, »Victorious« in »Waesl«. Brigantina »Rivoli« je bila potopljena (sl. 3).
Tudi v arhivih pomorskih muzejev težko najdemo podatke o plovbi in ladjah pred sredo 17. stoletja.
Zato so nam v veliko pomoč podatki, ki jih pri svojem delu pridobivajo arheologi, tako na kopnem
kot v vodi. V Beneški laguni so odslužena plovila navadno uporabljali za gradnjo nasipov. Plovilu so
odstranili vse uporabne dele in pustili le školjko, ki so jo napolnili s kamenjem ali ilovico. Ta je služila
za temelje. Podobno so gradili tudi pomole. Prvi del piranskega pomola, ki so ga zgradili leta 1540, naj
bi stal na odsluženi galeji (sl. 4).23 Večja vzdrževalna in obnovitvena dela so v piranskem pristanišču
opravili leta 1655. Potrebna je bila popolna obnovitev glavnega pomola, ker je bil v zelo slabem sta-
nju. Dela je vodil mojster Stefano Torre pok. Bonfante, pomagal mu je brat Hieronim, izvedel pa jih je
mojster Francesco Gregorutti s sodelavci. Predvideni strošek je znašal okoli 2.000 dukatov.
Sl. 3: Bitka med Rivolijem,

Victoriousom in Waeselom
pred Piranom leta 1812.
Mato Đuranovič, 1966.
Kopija votivne slike Krile
Viskoviča iz leta 1874,
izdelane po grafični
predlogi Giovannija
Luzzoja, ki jo hrani Muzej
Gospa od Škrpjela na Otoku
pri Perastu (Pomorski
muzej Sergej Mašera Piran,
inv. št. Um 699)
Fig. 3: The Battle of Piran
was fought in 1812 between
the French ship Rivoli
and the British HMS
Victorious and Weasel.
Mato Đuranovič, 1966.
Copy of a votive painting by
Krila Viskovič from 1874,
made from a print model
by Giovanni Luzzo kept at
the museum on the small
island of Gospa od Škrpjela
(Our lady of the Rocks)
near Perast (The Sergej
Mašera Maritime Museum
of Piran, inv. no. Um 699)
V šestdesetih letih 18. stoletja je bilo treba opraviti večje posege tako v mandraču (današnji Tartinijev
trg) kot na zunanjem pristanišču. Junija je mojster Zuanne Dongetta napravil dva predračuna, prvega
za poglobitev mandrača, drugega pa za ureditev in poglobitev zunanjega pristanišča. Zelo zanimiv je
podatek, da je predlagal zgraditev lesene zapore tako za mandrač kot za pristanišče. Za mandrač je
bilo to lahko izvedljivo, za pristanišče pa bi potrebovali okoli 1.000 lir za nakup potrebnega lesa (ko-
lov, plohov, desk ...). Mojster je zajezitev predlagal zaradi sestave dna. Ugotovil je namreč, da je dno
pristanišča trdo in polno kamna in bi z običajno tehniko poglabljanja dela težko opravili ali pa bi bil
to prevelik strošek. Za vsa dela naj bi potrebovali 15.900 lir.24
V drugi polovici 18. stoletja je nekaj hujših neurij poškodovalo soline, kmetijska zemljišča, pa tudi me-
stne predele. Zato je bilo treba leta 1793 na piranskem pristanišču ponovno opraviti večja vzdrževalna
dela. Za opisana dela je bilo potrebnih 31.000 lir. Leta 1795 so dela še vedno potekala, ker niso zbrali
dovolj sredstev. V naslednjih stoletjih je bilo treba še naprej opravljati vzdrževanje. Največji poseg pa
je konec 19. stoletja pomenilo zasutje mandrača.
22 SI PAK PI 191, Fond Soline, T.e. 5, vol. 28, str. 34. Dokument datiran 18. 3. 1717.
23 Bonin 1993: 10–28.
24 SI PAK PI 191, Fond Soline, T.e. 16, vol. 104, str. 13–17.
F. Bonin / Arheološki potencial slovenskega dela Tržaškega zaliva v luči arhivskih virov 165
Sl. 4: Načrt piranskega pristanišča z mandračem s predvidenimi deli za gradnjo novega pomola leta 1796. Avtor risbe ing.
Pietro Turini (Bonin 1993: 21)
Fig. 4: Piran harbour and its inner part or mandrač/mandracchio with planned construction of a new pier, 1796. Plan drawn
by Pietro Turini (Bonin 1993: 21)
Sl. 5: Bojne ladje »Erzherzog Karl«, »Erzherzog Friedrich« in »Erzherzog Ferdinand Max«, 1908 (po Koudelka 1908, tabla 25)
Fig. 5: Warships Erzherzog Karl, Erzherzog Friderich and Erzherzog Ferdinand Max, 1908 (after Koudelka 1908, plate 25)
Literatura
BASS, F. George, 1966: Archeologia sub, Rilevamenti-recupero-conservazione. – Milano.
BATTISTELLA, Antonio, 1921: La Repubblica di Venezia ne'suoi undici secoli di storia. – Venezia.
BELTRAMI, Daniele, 1954: Storia della popolazione di Venezia alla fine del secolo XVI alla caduta della Repubblica. – Padova.
BELTRAMI, Daniele, 1959: Un ricordo del Priuli intorno al problema dell'amortalamento dei depositi in Zecca del 1574. – Stu-
di in onore di A.S., str. 1073–1079.
BLOND, Georges, 1989: Storia della filibusta. – Milano.
BONIN, Flavio, 1993: Piransko pristanišče v obdobju beneške oblasti. – V: Piransko pristanišče od starega mandrača do dana-
šnje podobe, Pomorski muzej Piran, katalog št. 8, Piran, str. 10–28.
BONIN, Flavio, ČEH, Leo, 1993: Slovenci in pomorstvo od najstarejših časov do 20. stoletja. – V: Kultura narodnostno mešane-
ga ozemlja slovenske Istre, Ljubljana, str. 29–41.
CASSON, Lionel, 1976: Navi e marinai dell'antichità. – Milano.
CESSI, Roberto, 1962: Storia della Repubblica di Venezia. – Milano.
CHARLESWORTH, M. P. [Martin Percival], 1940: Le vie commerciali dell'Impero Romano. – Milano.
Cogs, Caravels and Galleons, The Sailing Ship 1000–1650. – Conwey's History of the Ship, London 1994.
COZZI, Gaetano, 1982: Repubblica di Venezia e stati italiani (Politica e giustizia dal secolo XVI al secolo XVIII). – Torino.
CREMONESI, Arduino, 1976: La sfida Turca contro gli Ausburgo e Venezia. – Udine.
GESTRIN, Ferdo, 1962a: Pregled pomorstva v Slovenskem primorju. – Pomorski zbornik II, Zadar, str. 1489–1512.
GESTRIN, Ferdo, 1962b: Oris razvoja pomorstva v Slovenskem primorju. – Kronika X/2, str. 90–94.
GESTRIN, Ferdo, 1963: Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od XIII. stoletja do konca XVI. stoletja. – Kronika
XI/2, str. 73–85.
GESTRIN, Ferdo, 1965: Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. – Ljubljana.
GESTRIN, Ferdo, 1966: Piranska komenda v 14. stoletju. Prispevek k problemu tehnike trgovine v srednjem veku. – Razprave
SAZU V, Ljubljana.
GESTRIN, Ferdo, 1971: Gospodarske povezave jugoslovanskih dežel in Italije v 15. in 16. stoletju. – Istorijski časopis XVII, str.
155–163.
GESTRIN, Ferdo, 1977: Pomorstvo Pirana v poznem srednjem veku. – Kronika 3, str. 149–156.
GESTRIN, Ferdo, 1978: Pomorstvo srednjeveškega Pirana. – Dela 1. razreda SAZU 21, Ljubljana.
GESTRIN, Ferdo, MIHELIČ, Darja, 1990: Tržaški pomorski promet 1759/1760. – Viri za zgodovino Slovencev 12, Ljubljana.
GLETTE, Jan, 1993: Navies and nations, warships, navies, and state building in Europe and America, 1500–1860, I.–II. – Stockholm.
KANDLER, Pietro, 1995: Pirano. – Trieste.
La galea di San Marco in Boccalama, Valutazioni scientifiche per un progetto di recupero. – ADA-Saggi 1, Venezia 2003.
KOUDELKA, von, Alfred Freiherr, 1908: Unsere Kriegsflotte 1556–1908. – Laibach.
LANE, Frederic C., 1983: Le navi di Venezia. – Torino.
LUZZATTO, Gino, 1954: Studi di storia economica Veneziana. – Padova.
LUZZATTO, Gino, 1959: Costo della vita. Storia dell'economia italiana. – Venezia.
MARANINI, Giuseppe, 1927–1931: La costituzione di Venezia – dalle origini alla serrata del maggior consiglio. – Venezia.
MARIN, C. A., 1803: Storia civile e politica del commercio de’Veneziani V. – Venezia.
MARPURGO, Viktor, 1962: Daniel Rodriguez i osnivanje splitske skale u XVI. stoljeću. – Zagreb.
MOLMENTI, Pompeo, 1919: Curiosità di storia veneziana. – Bologna.
MOLMENTI, Pompeo, 1885: Storia di Venezia nella vita privata. – Torino.
PAHOR, Miroslav, 1981: Gabrijel Gruber ali ladjedelstvo – navtika – navigacija. – Slovensko morje in zaledje 4–5, str. 9–40.
PAVAN, Massimiliano, 1991: Il crocevia veneto. – V: La Venetia nell'area Padano-danubiana, Padova, str. 11–18.
ROMANIN, Samuele, 1953–1860: Storia documenta di Venezia I–XI. – Venezia.
SANTONI, Alberto, 1990: Da Lepanto ad Hampton Roads. Storia e politica navale dell' eta moderna (secoli XVI–XIX). – Milano.
STEFANI, Giuseppe, 1956: L'Assicurazione a Venezia dalle origini alla fine della Serenissima I–II. – Trieste.
TERČON, Nadja, 2004: Z barko v Trst. – Knjižnica Annales Majora, Koper, Piran.
The Heyday of Sail, The Merchant Sailing Ship 1650–1830. – Conwey's History of the Ship, London 1995.
The Advent of Steam, The Merchant Steamship before 1900. – Conwey's History of the Ship, London 1993.
The Age of the Galley, Mediterranean Oared Vessels since pre-classical Times. – Conwey's History of the Ship, London 1995.
TAVIANI, Paolo Emilio, 1984: Cristoforo Colombo – la genesi della grande scoperta. – Novara.
TUCCI, Ugo, 1957: Mercanti Veneziani in India alla fine del secolo XVI. Studi in onore di Armando Sapori. – Milano.
TUCCI, Ugo, 1960: La marina mercantile veneziana nel Settecento. – Bollettino dell'Istituto di Storia della Società e dello Stato
I, str. 155–181.
TUCCI, Ugo, 1962: Alle origini dello spirito capitalistico a Venezia. – Studi in onore di Amintore Fanfani, Milano, str. 547–562.
TUCCI, Ugo, 1963–1964: Architettura navale veneziana – misure di vascelli della metà del Cinquecento. – Bolettino
dell'atlante linguistico mediterraneo, str. 277–293.
TUCCI, Ugo, 1973: Gli investimenti assicurativi a Venezia nella seconda metà del Cinquecento. – Torino.
TUCCI, Ugo, 1974: Costi e ricavi di una galera veneziana ai primi del Cinquecento. – Studi veneziani XVI, str. 155–206.
TUCCI, Ugo, 1981: Mercanti, navi, monete nel Cinquecento veneziano. – Bologna.
167
Evidentiranje kulturne dediščine v teritorialnem morju Republike

Slovenije in perspektiva njenega upravljanja
Registering cultural heritage in the territorial sea of the Republic of

Slovenia and the perspectives on its management
Miran Erič, Sašo Poglajen in Andrej Gaspari
Izvleček: dolgo je prevladovalo mnenje, da je morje pred slovensko obalo z vidika ostalin preteklosti brez
najdišč in nezanimivo. Vendar so že pred desetletji ribiči poročali o lesenih brunih v mrežah, športni ribiči
v apnei o lesenih lupinah na svojih skrivnih lokacijah, potapljači z avtonomno opremo pa o zanimivih
brodolomih iz druge svetovne vojne. Člani znanstvenoraziskovalne sekcije društva Potapljači Luke Koper
so po dveh desetletjih dela sestavili seznam 20 potopljenih objektov, nove podatke pa je leta 2008 prinesla
izdelava visoko ločljivega batigrafskega posnetka morskega dna. Danes je v register kulturne dediščine pri
Ministrstvu za kulturo RS vpisanih 36 območij s kulturnimi ostalinami, vključno s trenutno najstarejšim
znanim brodolomom, ki sodi v rimsko obdobje. S pričujočim popisom je bil storjen prvi korak k uvelja-
vljanju in izpolnjevanju zavez iz konvencije UNESCO o varovanju podvodne kulturne dediščine.
Abstract: it was a once prevailing opinion that the sea in front of the Slovene coast was empty and
devoid of interest as far as vestiges of the past was concerned. For decades, however, fishermen were
reporting on wooden timbers caught in their nets, amateur fishermen during breath-hold diving
were talking of wooden hulls on their secret locations and divers with autonomous diving gear spoke
of interesting shipwrecks from World War II. After two decades of work, members of the Scientific
Research Section of the Port of Koper Divers’ Society have compiled a list of 20 sunken objects, while
new data has been brought by the 2008 high resolution bathymetric survey of the sea floor. Today, the
register of cultural heritage at the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia includes 36 areas
with cultural remains, among them also the earliest known shipwreck, dating to the Roman period.
This register represents the first step towards fulfilling the commitments of the UNESCO Convention
on the Protection of the Underwater Cultural Heritage.
Ključne besede: Slovenija, Tržaški zaliv, Jadransko morje, podvodna arheologija, kulturna dediščine, ladje
Keywords: Slovenia, Gulf of Trieste, Adriatic Sea, underwater archaeology, cultural heritage, ships
Uvod
Doktrina varovanja kulturne dediščine se je v zadnjih desetletjih spremenila in tako je danes kot
zgodovinska in kulturna vrednota varovana tudi tehnična, memorialna in vojna dediščina. Zavest o
podvodni kulturni dediščini se je začela razvijati po izumu avtonomne potapljaške opreme v štiride-
setih letih 20. stoletja in znameniti zgodnji filmi Jacquesa Cousteauja o podvodnem svetu, vključno
z brodolomi (Épaves, 1943),1 so burili domišljijo številnih potapljačev in arheologov po vsem svetu.
Podvodno arheologijo in znanstvena raziskovanja dediščine pod vodo so z odkritjem poznobronasto-
dobnega brodoloma (12 st. pr. n. št.) pri rtu Gelidonya v Turčiji leta 1954 utrdili in v svetu promovirali
George F. Bass, Peter Throckmorton in Frédéric Dumas.2
Razvoj raziskovanja podvodne dediščine v teritorialnih vodah Slovenije obširno popisuje prispevek
v tej knjigi, zato samo omemba najpomembnejših posegov, ki so ključno prispevali k poznavanju
dediščine na morskem dnu onkraj priobalnega pasu (sl. 1). Prve podvodne raziskave so potekale pri
Savudriji v letih 1962–1964, nadaljevale pa so se z raziskavami priobalnih najdišč v Fizinah, Viliža-
nu in Simonovem zalivu, ki jih je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vodila Elica
Boltin-Tome iz Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, ter v osemdesetih letih, ko so pobudo pri
raziskavah podmorskih najdišč prevzeli sodelavci Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete iz
1 Cousteau 2011.
2 Throckmorton 1962; Bass 1966.
Sl. 1: Območja registrirane dediščine v teritorialnih vodah Republike Slovenije (izvedba: S. Poglajen, M. Erič)
Fig. 1: Areas of registered heritage in the territorial waters of the Republic of Slovenia (figure by: S. Poglajen, M. Erič)
Ljubljane in Narodnega muzeja Slovenije ter opravili nekaj oglednih potopov na brodolomih Maona,
DTM KEC in Hidroplan.3
Pri pregledu ostankov na morskem dnu, ki jim danes pripisujemo poseben pomen, ne moremo mimo
leta 1931 zgrajene potniške ladje Rex z dolžino 270 m, ki so jo 8. septembra 1944 potopili zavezniški
lovski bombniki blizu obale med Izolo in Koprom. Ogromna razbitina je samevala do konca druge
svetovne vojne, ko jo je nova jugoslovanska oblast razglasila za vojni plen in se v težkih povojnih
razmerah odločila za razrez in ponovno uporabo velike količine železa. V nekaj mesecih so jo skoraj
v celoti odpeljali v železarno na Jesenicah.4 Legenda, ogromen odtis ladje v mehkem morskem dnu
in nekateri manjši deli ladje so ostali do današnjih dni.5
Ob razmahu potapljanja z avtonomnimi potapljaškimi napravami v drugi polovici 20. stoletja se je
večalo tudi zanimanje za dno morja v slovenskih teritorialnih vodah, saj so ribiči pogosto poročali o
lesenih brunih v mrežah ribiških ladij. Na ta obvestila so postali pozorni potapljači Sekcije za znan-
stveno raziskovanje Športnega potapljaškega in ribiškega društva PLK Koper z Jožetom Žumrom in
Alfredom Zajićem na čelu. V zadnjih desetletjih so med ribiči in potapljači zbrali podatke o 20 poto-
pljenih objektih v morju,6 ki so z leti postali – nekateri bolj, drugi manj – stalne privlačne točke za
rekreativne potapljače. K pripravi seznama je veliko pripomogel tudi Gregor Basiaco, ki danes vodi
Sekcijo za znanstveno raziskovanje PLK.7
Leta 2003 je po obvestilu o 34 m dolgih lesenih ostankih brodoloma, ki jih je odkril Stojan Radišič,
Skupina za podvodno arheologijo začela sodelovati s Sekcijo za znanstveno raziskovanje PLK. V
okviru projekta Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je skupina ostaline dokumentirala in
ugotovila, da gre za okoli 40 m dolgo in 8 m široko trgovsko jadrnico tipa bark s tremi jambori iz 19.
stol., namenjeno prevozu tovora in ljudi (sl. 2–5).8
3 Gaspari, Erič, Hodalič 2005; Gaspari, Erič 2010; Gaspari, Zgodovina raziskav, v tej publikaciji, sl. 35, 36.
4 Terčon, Marinac, Karinja 2009; Kralj 2011.
5 Žerjal 2001; Poglajen, Slavec, v tej publikaciji, sl. 2–3.
6 Zajić, Žumer 2011.
7 Zajić, Žumer, Basiaco 2011.
8 Gaspari, Erič, Zajić, Žumer 2009; Gaspari, Zgodovina raziskav, v tej publikaciji, sl. 70, 71.
M. Erič, S. Poglajen, A. Gaspari / Evidentiranje kulturne dediščine v teritorialnem morju Republike Slovenije in perspektiva njenega upravljanja 169
Sl. 2: Meritve in do-

kumentiranje Stoja-
novega barka SI-79
leta 2006. Plovilo je
bilo dokumentirano
s klasičnimi merilni-
mi postopki, podatki
pa so bili obdelani z
računalniškim pro-
gramom SiteRecorder
4 (foto: A. Zajić)
Fig. 2: Measurement
and documentation of
Stojanov Bark SI-79
in 2006. The sunken
barque was docu-
mented with classic
measurement pro-
cedures and the data
was processed with
the SiteRecorder 4
computer programme
(photo: A. Zajić)
Sl. 3: Terenska risba –

tehnične podrobnosti
Sl. 4: Dimenzije in konstrukcijski detajli ladje nakazujejo, da gre za bark, veliko trgovsko jadrnico, ladijske konstrukcije
namenjeno prevozu potnikov in tovora. Barki, ki so v 19. stoletju pluli po vseh svetovnih morjih v spodnjem delu krme
in oceanih, so imeli navadno tri jambore s križnimi jadri in poševnik na premcu. Ta tip ladij dolge (risba: A. Gaspari)
plovbe je v 19. stoletju prevladoval tudi na severni in vzhodni obali Jadrana (foto: A. Gaspari) Fig. 3: Field drawing of
Fig. 4: Size and construction details of the ship indicate a bark, a large commercial sailboat for cargo the technical details of
and passaneger transport. Barques were usually three-masted vessels with square rigged sails and ship construction at the
bowsprit. They sailed across oceans and seas during the 19th century and were the predominant lower part of the stern
ship type also on the northern and eastern shores of the Adriatic (photo: A. Gaspari) (drawing: A. Gaspari)
Sl. 5: Sledovi sider v neposredni bližini brodoloma Stojanov bark SI-79 na batigrafskih meritvah (izvedba: S. Poglajen)
Fig. 5: Anchor traces in the immediate vicinity of the Stojanov Bark SI-79 shipwreck as revealed by bathymetric surveys (figu-
re by: S. Poglajen)
Sekcija PLK je kasneje poročala tudi o odkritju zelo dobro ohranjenih desk, povsem prekritih s sedimenti
in koralnim grebenom, v dolžini okoli 15 m. Po skupnem ogledu in vzorčevanju lesenih delov plovila je
bilo na podlagi radiometrične datacije ugotovljeno, da gre najverjetneje za antično plovilo iz 1. stol. n. št.9
Dragoceno sodelovanje Skupine za podvodno arheologijo in Sekcije za znanstveno raziskovanje PLK se
je v kasnejših letih s pomočjo sicer skromnih sredstev iz letnih programov Zavoda za varstvo kulturne
dediščine Slovenije nadaljevalo in na tej podlagi danes beležimo 16 datiranih brodolomov.
Sedem plovil je datiranih neposredno z radiometrično datacijo, ostala pa posredno na podlagi kon-
strukcijskih značilnosti, virov in celo na podlagi podatkov, zbranih z intervjuji z očividci.
Enega glavnih premikov v varovanju podvodne kulturne dediščine v slovenskih teritorialnih vodah
pomenijo batigrafske in geofizikalne izmere podjetja Harpha sea iz Kopra. Podjetje je v letih od 2006 do
2008 s pomočjo večsnopnega globinomera Reson SeaBat 8125 izdelalo natančen batigrafski posnetek
dna slovenskega morja.10
Ob potrjenih odkritjih Sekcije za znanstveno raziskovanje PLK Koper so rezultati teh meritev pokazali
tudi na veliko verjetnost, da je na dnu morja še nekaj lokacij, ki so po obliki in značilnostih prepoznane
kot brodolomi ali drugi objekti kulturne dediščine.11 Nekatere so bile že pregledane in potrjene, žal
10 Poglajen, Tomažič 2012.
11 Glej Poglajen in Slavec, v tej publikaciji.
Mednarodna Mere v
EŠD / koda / Ime enote dediščine / Tip in značilnosti / Material / m: d., š. /
Datacija / Datation
RNH International Name of heritage Type and significance Material Size in
code m: l., w.
1960±20 BP; 2 BC–84 AD Smreka (Picea

27900 SI-78 “Barka Aura“ 14/4,5
op. 1
; KIA-24769 Abies) / Spruce
Leseno plovilo z množico

SI-745 odlomkov keramike / 615±50 BP; 1285–1411 Hrast (Quercus
800022 “Barka Brajde Piran“ 18,5/6
Wooden vessel with a AD; Z-4171 s.p.) / Oak
fragments of ceramics
Lesen splav s kovinskimi

“Tovorni splav Kozel 300±60 BP; 1494–1602
800014 SI-718 elementi / Wooden craft with Hrast / Oak 90/25
Lazaret“ AD; Z-4168;
metal elements
Leseno plovilo s tovorom

200±50 BP; 1734–1806
800021 SI-744 “Barka Kope Izola“ opeke / Wooden vessel Smreka / Spruce 10/4
AD; Z-4170
loaded with bricks
Lesen trijambornik tipa bark / Smreka, hrast,

20±30 BP; 1876–1918 AD;
27899 SI-79 “Stojanov bark“ Wooden three mast ship type kovina / Spruce, 40/8
Z-3169
Barque oak, metal
Leseno plovilo s kovinskimi

elementi in tovorom kamnitih Smreka, hrast,
20±50 BP; 1806–1928 AD;
800011 SI-714 “Barka Skale“ blokov / Vessel with metal kovina / Spruce, 24/15
Z-4167
elements loaded by stone oak, metal
blocks
Modern; Z-4169;
Predvidoma II. svetovna Hrast, kovina /
800017 SI-722 “Tovorni splav Konji II“ op. 2. elementi / Wooden craft with 100/20
vojna / Oak, metal
metal elements
Presumably II WW
Lesen vojaški parnik / Potopljena leta 1916 / Les, kovina /

800002 SI-732 “Vojaška ladja 17OS“ 33/10
Wooden millitary steamer Submerged at 1916 Wood, metal
Železna tovorna ladja tipa

maona brez lastnega pogona
Prva polovica 20. stol. /
800023 SI-748 “Tovorna ladja Maona Rosa“ za prevoz boksita / Kovina / Metal 30/11
First half of 20. cent.
Iron craft lighter for alumina
transporting
Leseno plovilo s tovorom

Prva polovica 20. stol. /
800029 SI-758 “Katranska barka“ katrana / Wooden vessel Les / Wood 10/4
First half of 20. cent.
loaded with pitch

Hrast, kovina /
800012 SI-715 “Tovorni splav Konji I“ elementi / Wooden craft with 1943–1944 90/20
Oak, metal
metal elements

Les, kovina /
800015 SI-720 “Tovorni splav Bromboli“ elementi / Wooden craft with II. svetovna vojna / II WW 125/30
Wood, metal
metal elements
Manjše leseno vojaško plovilo

s tovorom vojaške opreme /
Les, kovina /
800018 SI-729 “Vojaška ladja Fišeklija“ Smaller wooden military II. svetovna vojna / II WW 8/3
Wood, metal
vessel with a cargo of military
equipment
Vojaško desantno plovilo

Marinefährprähme, zelo
“Vojaška desantno- verjetno MFP F 948 ali F
800020 SI-737 Februar / February 1945 47/6
transportna ladja DTM KEC“ 1153 / Military landing craft,
Marinefährprähme most likely
MFP F 948 or F 1153
21615 SI-710 “Potniška ladja Rex“ Potniška ladja / Cruise ship 8. 9. 1944 Kovina / Metal 268,8/29,3
Potopljen kmalu po
Dvomotorno letalo, hidroplan / II. svetovni vojni /
800025 SI-751 “Hidroplan Bernardin“ Kovina / Metal 10/10
Twin-engine aircraft Submerged shortly after
II WW
Lesena jadrnica z motorjem /

Šestdeseta leta 20. stol. /
800026 SI-773 “Lesenjača Podbel EKO VII“ Wooden sailing boat with an Les / Wood 12/4
Sixties of the 20. cent.
engine
Pregl. 1: Seznam evidentirane in datirane podvodne kulturne dediščine. Opombe: op. 1. Kalibracije datacij izvedene s programom
OxCal 4.1 (Bronk-Ramsey 2009; http://c14.arch.ox.ac.uk/embed.php?File=oxcal.html); op. 2. Umer 2004; Šuligoj 2004; op. 3. Umer
2004; Šuligoj 2004; op. 4. Kugler 1985; id. 1989; HMA 2009; Rohwer, Hümmelchen 2007; Paliska, Cunja 2007; op. 5. Kralj 2011
Tab. 1: List of registered described and dated underwater heritage. Notes: op. 1. Calibrated by OxCal 4.1 (Bronk-Ramsey 2009;
http://c14.arch.ox.ac.uk/embed.php?File=oxcal.html); op. 2. Umer 2004; Šuligoj 2004; op. 3. Umer 2004; Šuligoj 2004; op. 4.
Kugler 1985; id. 1989; HMA 2009; Rohwer, Hümmelchen 2007; Paliska, Cunja 2007; op. 5. Kralj 2011
Mednarodna
EŠD / koda / Ime enote dediščine / Mere v m: d., š. /
Tip in značilnosti / Type and significance
RNH International Name of heritage Size in m: l., w.
code
”Tovorne ladje Grobišče Štiri lesene maone, potopljena ena čez drugo /
800024 SI-749 18/6
maon“ Four wooden lighter, sunk one over the other
800010 SI-705 “Barka Luka“ Manjše plovilo / Small vessel 5/2
800041 SI-759 “Tovorna ladja Sečovlje“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 11/4
Opuščena konstrukcija z močno sidrno verigo izjemnih dimenzij /
Veriga / Chain 8;
800016 SI-721 “Sidrišče“ Abandoned construction with a strong anchor chain of
Celota / All 16/5
exceptional dimensions
800040 SI-767 “Barka Punta Piran“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 14/5
800039 SI-760 “Barka Bernardin“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 38/5
800019 SI-731 “Plovilo I“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 12/6
800030 SI-733 “Plovilo II“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 24/5
800031 SI-734 “Plovilo III“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 24/10
800028 SI-735 “Plovilo IV“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 12/6
800043 SI-728 “Barka NW I“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 18/11
800042 SI-727 “Barka NW II“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 19/10
800032 SI-772 “Barka NW III“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 9/3
800038 SI-768 “Barka N I“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 12/3
800037 SI-769 “Barka N II“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 42/10
800033 SI-771 “Barka N III“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 34/8
800034 SI-761 “Barka T4 I“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 23/5
800035 SI-762 “Barka T4 II“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 54/10
800036 SI-770 “Barka T4 III“ Plovilo, anomalija / Vessel, anomaly 15/4
Območje, posejano z obdelanimi kamnitimi bloki /

800027 SI-709 “Koprske šeke“ 35/25
Area scattered with treated stone blocks
Pregl. 2: Seznam ostale evidentirane podvodne kulturne dediščine

Tab. 2: List of other registered underwater heritage
pa povsod še niso bile opravljene analize starosti. Stanje ohranjenosti včasih namreč ne omogoča niti
okvirne kronološke opredelitve razbitin na podlagi konstrukcijskih značilnosti. V evidenci kulturne
dediščine so tako zabeleženi tudi brodolomi, ki jih za zdaj ni mogoče časovno določiti.
Raziskovalce na področju podvodne kulturne dediščine v tem delu Jadranskega morja v prihodnosti
čaka še veliko dela. Doslej opravljeno lahko označimo zgolj kot evidentiranje dediščine. Nekateri bro-
dolomi so bili v preteklosti deležni poudarjenega zanimanja laične in strokovne javnosti. Pomembnejši
med njimi so že omenjena potniška ladja Rex, desantno-transportna ladja DTM KEC, tovorna ladja
Maona,12 manj pogosto pa se omenjata južno od Bernardina potopljeni hidroplan in vojaški parnik
17OS iz prve svetovne vojne, ki leži severno od Izole.13 Ostala območja brodolomov niso tako privlačna,
zato so posledično tudi manj obiskana. Kar pa seveda ne pomeni, da niso zelo ogrožena.
Včasih škodljivo in neozaveščeno ravnanje amaterskih potapljačev, ki iz razbitin odnašajo posamezne
predmete in s takim delovanjem siromašijo raziskovalni potencial posameznih območij, zagotovo ne
more povzročiti tolikšne škode, kot jo je na kulturni dediščini na dnu morja doslej naredil uničujoči
profesionalni ribolov. Plovila za komercialni ribolov – na Jadranu jih je registriranih okoli 1200 – s
škodljivimi tehnikami ribolova, pri katerih s pelagičnimi vlečnimi mrežami, »lebdečimi kočami«, in s
strgačami – posebno desko, »ramponom«,14 po morskem dnu »postrgajo« vse živo in neživo v povprečju
15 m široko, v enem delovnem dnevu opravijo okoli 20 morskih milj. 15 V slovenskem teritorialnem
morju so bile v skladu z evropsko direktivo v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja takšne tehnike
ribolova prepovedane.
12 Poglajen, Slavec, v tej publikaciji, sl. 1

13 Večina potapljaških klubov na svojih spletnih straneh oglašuje DTM KEC, Maono in Hidroplan; Poglajen, Slavec, v tej
publikaciji, sl. 5–6
14 MKGP 2011.
15 Bonča, Cvjetković 2010; Belamarić 2011.
Po večdesetletnem potapljanju in opazovanju sprememb na posameznih lokacijah brodolomov po-

ročila Sekcije za znanstvene raziskave PLK govorijo o opaznih poškodbah in izginevanju dediščine.
Zgovoren primer sta Stojanov bark iz 19. stol. in barka Brajde Piran iz 14. stol., o katerih poročajo, da
se je višina ohranjenih lesenih delov v zadnjih 20 letih znižala za več kot polovico. Vendar pa poročila
usmerjajo pozornost raziskovalcev tudi na dejstvo, da je mogoče na območjih mlajših brodolomov
odkriti predmete in lesene dele konstrukcij plovil iz starejših obdobij in obratno.
Danes dediščino zelo močno, vsaj tako kot izlov z uničujočim ribolovnim orodjem, ogroža tudi tovorni
ladijski promet, ki se je razvil v zadnjih desetletjih v lukah Koper in Trst.16 Samo v luki Koper z dvema
pomoloma je leta 2010 pristalo okoli 2000 tovornih plovil, dolgih tudi do 300 m, in pretovorilo okoli 16
mio. ton tovora. Če k temu prištejemo še promet luke Trst s sedmimi pomoli, približno 6000 plovili in
okoli 50 mio. tonami tovora na leto, je objektivna nevarnost popolnega uničenja dediščine na dlani.
Pogosto morajo te ladje čakati na privez od nekaj ur pa tudi do nekaj dni. Skorajda celotno morje v
jugovzhodnem delu Tržaškega zaliva je opredeljeno kot plovni koridor do obeh pristanišč in kot si-
drišče. Poškodbe, ki jih na morskem dnu naredijo večdesettonska sidra že samo ob točkovnem stiku,
si je mogoče zlahka predstavljati. Ob dejstvu, da ob obali veter piha v povprečju s hitrostjo 18 km/h, v
dnevih z močno burjo pa tudi do 180 km/h,17 se redno dogaja, da zasidranih plovil tudi sidra ne morejo
zadržati. Sidra po muljastem dnu »orjejo« in nenadzorovano poškodujejo tako naravni ekološki sistem
morskega dna z morskim rastlinjem, organizmi in ribami, kot kulturno dediščino. Na batigrafskih me-
ritvah dna je mogoče opazovati tudi do 3 m široke sledi sider v dolžini tudi nekaj sto metrov. Množica
sledi sider je jasno prepoznavna v neposredni okolici Stojanovega barka in samo vprašanje časa je – če
se to po zadnjih potopih leta 2006 ni že zgodilo – kdaj bo tako sidro prepolovilo in usodno poškodovalo
pomembno materialno pričevanje o jadranski trgovski plovbi v 19. in zgodnjem 20. stoletju. Zgodi
pa se tudi, kot npr. februarja 2010 pri Debelem rtiču, da plovilo nima več nadzora in se celo zaleti v
obalo,18 ki je znana po pomembnih ostankih antične pristaniške infrastrukture.
Arheološki potencial morskega dna in podpovršja

Kot izhaja iz priloženih seznamov, gre pri najdiščih na mehkem sedimentnem dnu slovenskega dela
Tržaškega zaliva najpogosteje za razbitine ladij in letal ter ostanke tovora, ki so večinoma posledica
havarij oz. brodolomov zaradi navigacijskih ali tehničnih napak in slabih vremenskih razmer, pa tudi
posamezne predmete, ki so bili namerno odvrženi ali izgubljeni med plovbo. Na takšnem dnu je treba
računati tudi z najdbami, ki jih odkrivajo tokovi in jih včasih prenašajo na znatne razdalje.
Na njihovo degradacijo vplivajo pri najdiščih bliže obali predvsem mehanski vzroki, na odprtem morju
pa okoljski dejavniki in gospodarske aktivnosti, usmerjene na dno.
V nasprotju z razgibanimi deli dna ob obali, kjer se predvsem organski ostanki zaradi napada različ-
nih organizmov in mehanskega delovanja valov ohranijo le redko ali v manjšem obsegu, zagotavljajo
boljše pogoje za ohranitev peščeni in muljasti sedimenti ter organske in anorganske konkrecije, ki
označujejo večji del slovenskega dela Tržaškega zaliva. Drobnozrnati sedimenti ustvarjajo redukcijsko
okolje, večanje zrnavosti pa vodi k intenzivnejši oksigenaciji sedimenta in s tem k propadu ostalin.
Razkritje struktur privede do spremembe okoljskih pogojev in porušenja ravnotežja, posledično lahko
tudi do popolnega razpada ostankov.
Ozadje izpostavljenosti prazgodovinskih in antičnih najdb na morskem dnu še ni bilo predmet temeljitejše
raziskave, vendar ga je najverjetneje mogoče pojasniti tako z naravnimi kot z antropogenimi dejavniki.
Med naravne vzroke sodijo spremembe v sedimentaciji zaradi tokov, različnih stopenj posedanja (sese-
danja, kompakcije) in tektonike, med tiste, ki jih je povzročil človek, pa ribolov s talno mrežo, ki močno
poškoduje oz. izravna morsko dno, ter sidranje in pristajalni manevri večjih ladij s podobnimi učinki.
Ostanke rimske ladje, radiokarbonsko datirane v 1. stoletje n. št., na globini 20 m pred Debelim rtičem
prekriva več kot meter debela karbonatna konkrecija, ki se je oblikovala izključno nad lesenimi deli raz-
bitine.19 Tvorbe naravnega izvora so morda kazalnik tudi za druga sočasna ali celo starejša najdišča, saj ta
lahko tvorijo osnovo za nastanek takšnih zaplat trdega dna. Nasprotno kažejo najdbe amfor – med njimi
je bil v celoti ohranjen primerek cilindričnega tipa iz 2./3. stoletja, odkrit plitvo zakopan med pregledom
16 Podatki o prometu so dostopni na spletnih straneh obeh luk: http://webpregledi.luka-kp.si/prikazladje.aspx in http://www.

porto.trieste.it/index_eng.html.
17 Povprečje 1991–2001 (http://www.arso.gov.si/).
18 http://www.primorska.info/novice/7310/, 12. 2. 2011.
19 Otoničar et al. 2005.
Sl. 6: Območje potopljenih tovornih ladij »Grobišče maon« SI-749 na batigrafskih meritvah (izvedba: S. Poglajen)
Fig. 6: The Grobišče Maon SI-749 area of sunken cargo ships as revealed by bathymetric surveys (figure by: S. Poglajen)
Sl. 7: Ostanki keramičnih strešnikov in zidakov na razbitini Sl. 8: Izpostavljena apnenčasta podlaga plitvine severno od
Barka Kope Izola SI–744, radiokarbonsko datirani v 16./17. Izole. Globina 14 m (foto: A. Zajić)
stoletje (foto: A. Zajić) Fig. 8: Exposed limestone bed of the shallows north of Izola.
Fig. 7: Remains of ceramic roof tiles and bricks at the modern- Depth 14 m (foto: A. Zajić)
age Barka kope Izola SI–744 shipwreck, with a radiocarbon
date of the 16th/17th century (photo: A. Zajić)
PM Piran v bližini ladje Maona na sredini Piranskega zaliva, druge pa so prišle na dan v ribiških mrežah
– da so nekatere rimske razbitine tudi na samem površju ali plitvo pod njim. Še posebej cele amfore lahko
tokovi in drugi dejavniki kotalijo na razdalje, ki jih je težko oceniti. S spremembami v sedimentaciji lahko
pogojno povežemo domnevno najdbo eneolitskega bodala iz roženca 200 m od Piranske punte, kjer so v
bližini kotanje z največjo globino slovenskega morja dokumentirani razmeroma močni tokovi.20
Za arheološke raziskave v osrednjih delih zaliva so torej poleg ladijskih razbitin in njihovega tovora naj-
obetavnejša območja z bolj razgibano morfologijo ter grebenaste tvorbe in otočki trdnega dna. Najdišča
na mehkem sedimentnem dnu imajo praviloma značaj časovnih kapsul, pripadajoča stratifikacija pa je
večinoma posledica naravnih dejavnikov, čeprav niso izključena prazgodovinska plana najdišča s komple-
ksnejšim stratigrafskim zaporedjem. Poleg omenjenih plitvin v okolici Savudrije je v tem oziru potencialno
zanimivo območje Izolskega krasa. S severovzhodnega dela otoka je znanih več danes nedostopnih ali
uničenih jam in brezen (npr. Brezno pri sv. Petru pod nekdanjo cerkvijo in Izolansko brezno na prostoru
tovarne Delamaris),21 v okoliškem morju pa več apnenčastih plitvin (sl. 8). Med transgresijo morja so se
lahko tod v zgodnjem ali srednjem holocenu še dvigali manjši otoki. Privlačnost območja je povečevala
bližina stalnih in presihajočih sladkovodnih izvirov, ki bi lahko pomenila obstoj sladkovodnih močvirij.
Sklep in perspektiva
Podvodna kulturna dediščina slovenskega dela Tržaškega zaliva je zaradi relativne mladosti razisko-
valnega področja v veliki meri neznanka, k čemur je pripomogla tudi objektivna zahtevnost njene
identifikacije zaradi dinamičnih sedimentacijsko-erozijskih procesov v pleistocenu in holocenu. Morski
akvatorij je hkrati generator naravne degradacije ostalin iz preteklih obdobij ter območje intenzivne-
ga gospodarskega izkoriščanja in infrastrukturnih posegov, ki zahtevajo posebne zaščitne ukrepe ter
uskladitev metodoloških izhodišč in standardov dela na mednarodni ravni. Glede na predstavljeno
problematiko se zdi bolj kot kadarkoli prej nujna celovita raziskava morskega dna Republike Slo-
venije z namenom priprave ukrepov in rešitev za odvračanje oz. omejevanje škodljivih vplivov na
podvodno kulturno dediščino ter dolgoročnih strategij za njeno ohranjanje. K sprejetju teh ukrepov
nas ne zavezujejo samo ratificirane mednarodne konvencije in področne evropske direktive, kot so
Konvencija UNESCO o varovanju podvodne kulturne dediščine, Pariz 2001 (ratificirana 2008), Evropska
konvencija o varstvu arheološke dediščine – spremenjena (MEKVAD), La Valetta 1992 (ratificirana
1999), Protokol o integralnem upravljanju obalnih območij Sredozemlja (ICZM Protocol), Madrid 2008
(ratificiran 2009), Vodna direktiva (Water Framework Directive) – 2000/60/EC 7 in Okvirna direktiva o
morski strategiji (Marine Strategy Directive) – 2008/56/ES, temveč tudi sprejem in izvajanje regionalnih
strateških projektov, v katerih sodeluje naša država. Mednje sodi tudi čezmejni program Jadranske
pobude 2007–2013, ki v okviru prednostne naloge Naravni in kulturni viri ter preprečevanje tveganj
predvideva tudi ukrepe za zaščito in izboljšavo morskega in obalnega okolja, upravljanje naravnih in
kulturnih virov ter preprečevanje naravnih in tehnoloških tveganj.
Primerno okrepljene strokovne ustanove, pristojne za varstvo kulturne dediščine, bi morale zato nemu-
doma pristopiti k visokotehnološki in metodološko preizkušeni izvedbi usmerjenih interdisciplinarnih
raziskav morskega dna s podpovršjem, valorizaciji fonda, razglasitvi spomenikov in drugih zavarovanih
območij ter pripravi strategije za odvračanje in/ali omilitev škodljivih vplivov, zagotovitev javnega
dostopa in izvedbo preizkušenih načinov prezentacije. Pri izvedbi teh nalog sta poleg medresorskega
povezovanja ključnega pomena mednarodno sodelovanje na področju raziskovanja in izobraževanja
ter izmenjava inovativnih tehnologij, izkušenj in dobrih praks za zaščito, spremljavo in prezentacijo
kulturne dediščine, tudi s ciljem podpore vzdržnim oblikam kulturnega turizma.
Povečano zanimanje za podvodno kulturno dediščino, ki vlada v zadnjem času ne samo med strokov-
njaki in potapljači, temveč tudi v širši javnosti, in uveljavljanje načela o čim večji stopnji ohranjanja
ostalin in situ utemeljujeta razmeroma novo zvrst kulturnega turizma v obliki podvodnih muzejev,
parkov in stez. Upravljanje arheoloških parkov predvideva nenehno vzdrževanje in konservacijo, v
nekaterih primerih tudi stabilizacijo in restavriranje ogroženih ostalin. Ena od mogočih rešitev za
trajnostno upravljanje so koncesije za organizirano potapljanje na zaščitene lokacije ali območja, ki
se dodelijo z javnim razpisom, kar uspešno uporablja Hrvaška.
20 Benjamin, Bonsall 2009.

21 Gams 1964.
Literatura
BASS, F. George, 1966: Archaeology Under Water. – New York.
BELAMARIĆ, Jelena, 2011: Ribarsko prigovaranje, Koćarenje – najdestruktivnija ribolovna metoda. – Spletna stran http://www.
pomorskodobro.com/hr/ribarsko-prigovaranje.html, 12. 2. 2011.
BENJAMIN, Jonathan, BONSALL, Clive, 2009: A Feasibility Study for the Investigation of Submerged Sites along the Coast of
Slovenia. – International Journal of Nautical Archaeology 38/1, str. 163–172.
BONČA, Jože, CVJETOVIĆ, Srdjan, 2010: Ribič, ribič … – Spletna stran http://www.siol.net/svet/aktualno/2010/08/cvjetovic_bon-
ca_ribic_ribic.aspx, 12. 2. 2011.
BRONK RAMSEY, Christopher, 2009: Bayesian analysis of radiocarbon dates. – Radiocarbon 51.1, str. 337–360.
COUSTEAU, Jacques-Yves, 2011: Early 1940s: Innovation of modern underwater diving – Spletna stran Wikipedija, http://
en.wikipedia.org/wiki/Jacques_Cousteau, 12. 2. 2011.
DRM Ljubljana, 2011: O društvu: Zgodovina. – Spletna stran Društva za raziskovanje morja in podvodne športe Ljubljana, http://
www.drm-drustvo.si/index.php?q=node/18, 12. 2. 2011.
GAMS, Ivan, 1964: Izolanski kras. – Proteus, let. 26, št. 9–10, str. 235–239.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2010: Minimalni standardi podvodnih arheoloških raziskav: izhodišča in smernice. – Spletna
stran Ministrstva za kulturo RS, http:// www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/raziskave-analize/
dediscina/STANDARDI_PODVODNIH_RAZISKAV_20100301.pdf, 12. 2. 2011.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, HODALIČ, Arne, 2005: Podvodna arheologija v Sloveniji – Epizoda IV (raziskave 1995–2005).
– Razstava, 3. 10.–17. 10. 2005, Kulturnoinformacijski center ZVKDS, Ljubljana.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, ZAJIČ, Alfred, ŽUMER, Jože, 2009: Stojanov bark. – Varstvo spomenikov 44, str. 161–162.
HMA, 2009, Marinefährprähme Übersicht. – Spletna stran http://historisches-marinearchiv.de, 12. 2. 2011.
KRALJ, Marjan, 2011: Rex. – Spletna stran http://www.rex-mk.si/rex/index.html, 12. 2. 2011.
KUGLER, Randolf, 1985: Chronik der amphibischen Verbände der Marine und Luftwaffe 1940–1945. – Speyer.
KUGLER, Randolf, 1989: Das Landungswesen in Deutschland seit 1900: Die umfangreichste Dokumentation über die Entwicklung
der amphibischen Verbände deutscher Streitkräfte. – Empfingen.
MKGP, 2011: Tipi ribolovnega orodja. – Spletna stran Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, http://www.mkgp.
gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/ pageuploads/Janezz/Porocila/LRI/priloga_2.pdf, 14. 2. 2011.
OROŽEN ADAMIČ, Milan, 2002: Geomorfološke značilnosti Tržaškega zaliva in obrobja. – Dela 18, str. 143–155.
OTONIČAR, Bojan et al., 2005: Holocenska karbonatna grebenska tvorba tipa »Coralligène« v Koprskem zalivu. – V: Razprave
poročila/17. posvetovanje slovenskih geologov, Geološki zbornik 18, str. 87–90.
PALISKA, Bojan, CUNJA, Sandi, 2007: KEC 2006. – Dokumentarna oddaja, RTV Slovenija, Ljubljana.
POGLAJEN, Sašo, TOMAŽIČ, Bogomir, 2012: Geoprostorska podpora pomorstva Slovenske vojske. – V: Geoprostorska podpora
obrambnemu sistemu RS (v tisku).
RICHTER, Marjan, 2005: Naše morje. Okolja in živi svet Tržaškega zaliva. – Piran.
ŠULIGOJ, Boris, 2004: Potopljena ladja in okostnjaki. – Spletna stran http://www. slovensko-morje.net/index.
php?page=product&product_id=96&category_id=15, 11. 2. 2004.
THROCKMORTON, Peter, 1962: Oldest Known Shipwreck Yields Bronze Age Cargo. – National Geographic 121, str. 696–671.
TERČON, Nadja, MARINAC, Bogdana, KARINJA, Snježana, 2009: Rex – blišč, propad, obujeni spomin. Razstava Pomorskega
muzeja »Sergej Mašera« Piran – V: Igor Presl (ur.), Izvestija Pomorskega muzeja Piran, Piran.
TURK, Tom, 2008: Pod gladino Mediterana. – Ljubljana.
UMER, Iztok, 2004: Na morskem dnu odkrili potopljeno ladjo za prevoz živine. – Spletna stran http://www. slovensko-morje.
net/ ?page=news&view_news=318, 11. 2. 2004.
ROHWER, Jürgen, HÜMMELCHEN, Gerhard, 2007: Chronik des Seekrieges 1939–1945. Index der Schiffsnamen. – Spletna stran
WLB Württembergische Landesbibliothek Stuttgart, http://www.wlb-stuttgart.de/seekrieg/ksp/ostsee/baltik-inseln/ amphi-
bik/fp.htm, 12. 2. 2011.
ZAJIĆ, Alfred, ŽUMER, Jože, 2011: Potopljeni objekti v slovenskem morju. – Spletna stran http://www.obala.com/potoplje-
ni_objekti/, 12. 2. 2011.
ZAJIĆ, Alfred, ŽUMER, Jože, BASIACO, Gregor, 2011: Sekcija za znanstveno raziskovanje. – Spletna stran http://www.klub-plk-
koper.si/, 12. 2. 2011.
ŽERJAL, Tina, 2001: Uporaba geofizikalnih metod v podvodni arheologiji. – Diplomsko delo, Oddelek za arheologijo Filozofske
fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana.
ŽUMER, Jože, 2004: Odkritje podmorskih termalnih izvirov pred Izolo. – Geografski obzornik 51/2, str. 11–17.
177
Arheološki pregledi Ljubljanice 1998–2005

Konceptno-metodološki razvoj, raziskovalna problematika in katalog izbora najdb
Archaeological surveys of the River Ljubljanica in the 1998–2005 period

Development of concepts and methodologies,
problems in research and catalogue of select finds
Andrej Gaspari
Izvleček: v prispevku je predstavljen izbor najdb iz rekognosciranj in intenzivnih pregledov struge

Ljubljanice med letoma 1998 in 2005. Gre za konvolute posamičnih najdb ali kompleksov predmetov,
pri katerih v okviru pregledov ni bila ugotovljena zveza z morebitnimi strukturami ali kontekstualno
izpovednimi depoziti v strugi ali na obrežju. Zbrano gradivo kronološko obsega praktično vsa obdobja
prazgodovine, antike, srednjega in novega veka, posebej pa izstopajo funkcionalno zaključeni kompleksi
najdb iz starejšega dela kulture žarnih grobišč, poznega halštata, poznega latena, zgodnjerimskega ob-
dobja ter visokega in poznega srednjega veka. Ti v marsičem dopolnjujejo že znano arheološko podobo
Ljubljanice kot plovne poti in naravnega vira, pa tudi zelo raznolike vloge posamičnih krajev vzdolž
njenega barjanskega toka, ki se kažejo kot lokacije prehodov, nekropol, kultnih mest in odplavljenih
naselbinskih kontekstov iz časa pred ustalitvijo njene struge v bronasti dobi.
Abstract: the paper presents a selection of finds from reconnaissance and intensive surveys of the
Ljubljanica riverbed conducted between 1998 and 2005. The finds were recovered either individually
or in complexes, but without observable connections to possible structures or deposits that would re-
veal their contexts in the riverbed or on the banks. They span from prehistory to the modern period,
of particular importance being the functionally closed complexes of finds from the early part of the
Urnfield Culture period, the Late Hallstatt, Late La Tène and Early Roman periods as well as High and
Late Middle Ages. These shed additional light on the archaeological phenomenon of the Ljubljanica as a
navigable waterway and a natural resource, but also on the varied functions of individual places along
its course across the Ljubljansko barje that represented river crossings, cemeteries, places of cult and
washed-away settlement contexts from the time before the Bronze Age, when its riverbed settled.
Ključne besede: Slovenija, Ljubljansko barje, Ljubljanica, podvodna arheologija, vodne najdbe
Keywords: Slovenia, Ljubljansko barje, Ljubljanica, underwater archaeology, water finds
Uvod
Struga Ljubljanice na Ljubljanskem barju je kot arheološko najdišče znana že od druge polovice 19. sto-
letja. Raznolikost in številnost najdb, ki so ju za tok čez osrednji del barja nakazala odkritja domačinov
iz Kamina v desetletjih pred drugo svetovno vojno, sta postali posebno očitni z razmahom podvodnih
aktivnosti ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bila v nekaj sto potopih
pregledana precejšnja območja struge na celotnem odseku med Verdom in Ljubljano. V okviru strokovno
vodenih podvodnih raziskav in vzporedno potekajočih nelegalnih preiskovanj športnih potapljačev je
bilo do danes iz struge Ljubljanice skupno dvignjenih več tisoč arheoloških predmetov, med katerimi so
nadproporcionalno zastopani dobro ohranjeni, pogosto celi predmeti. Spektakularne najdbe so v stroki
seveda vzbudile veliko zanimanje, vendar ob praviloma negativnih ocenah o izpovedni moči odkritih
predmetov, ki so izvirale iz zakoreninjenega prepričanja o manjvrednosti arheoloških kontekstov v (tekoči)
vodi. V ospredju pričujoče obravnave je zato problematika konvolutov posamičnih najdb in kompleksov
predmetov, pri katerih zveza z morebitnimi strukturami ali kontekstualno izpovednimi depoziti v strugi
ali na obrežju ni bila ugotovljena oz. sporočena, vendar imajo po našem prepričanju zaradi natančne
prostorske umestitve in ostalih zabeleženih podatkov velik raziskovalni potencial.
Začetki modernega potapljanja v Ljubljanici in problematika siromašenja arheološkega najdišča

Barjanska Ljubljanica pred letom 1979 ni bila nikoli resneje ogrožena s posegi, ki bi poškodovali
arheološki zapis v njeni strugi. Stroka se je ogromnega potenciala teh najdišč sicer zavedela takoj po
začetnem prevzemu pobude s strani amaterjev, vendar naslednjih dvajset let zaradi spleta okoliščin ni
bila kos stihijskemu pobiranju najdb. Največjo oviro v znanstvenem vrednotenju arheološkega gradiva
iz Ljubljanice zato pomeni dejstvo, da je bil pomemben del predmetov dvignjen z nesistematičnim
dviganjem in izločanjem kovinskih in ostalih bolje ohranjenih predmetov po subjektivnih merilih in s
pomanjkljivim vedenjem o arheološkem kontekstu oz. njegovem pomenu. Podatki najditeljev so omejeni
na bolj ali manj natančno podajanje lokacij po spominu, zveza oz. odnosi z drugimi, »manjvrednimi«
predmeti pa navadno niso bili v ospredju zanimanja. V začetnem obdobju potapljanja (1979–1982) so
iskalci starin najpogosteje pregledovali lažje dostopna območja, torej rečne odseke, v bližino katerih
vodijo poljske poti. Pogostost najdb je bila seveda eden glavnih vzrokov za intenzivnejše preiskovanje
določenih odsekov, med katerimi moramo omeniti predvsem območje Dolgih njiv na Vrhniki, predel
ob čistilni napravi pri Sinji Gorici, celoten odsek med izlivom Ljubije in Podpečjo, nekatera območja
v Črni vasi ter odsek med Livado v Ljubljani in Volarjem.
Dokler je bilo pregledovanje omejeno na grobo vizualno oz. površinsko pregledovanje rečnega dna,
so na dan prihajali predvsem predmeti z večjo površino ali manjšo specifično težo (orožje in orodje,
kovinske in keramične posode ipd.), medtem ko so bili manjši, kot npr. fibule in novci, redki. Uspešnost
odkrivanja je bila v tej fazi povezana predvsem s potrpežljivostjo in srečno roko iskalca. Posamezni
potapljači so pričeli prekopavati sediment ter preiskovati zarasle in zamuljene podvodne brežine, z
leti pridobljenih izkušenj pa so se usmerili na le nekaj deset kvadratnih metrov velika, s kovinskimi
najdbami bogata območja. Selektivno izločanje najdb je dobilo poseben pospešek z intenzivnejšo
uporabo detektorja kovin, do katere pa je prišlo šele ob koncu devetdesetih. V položaju, ki je stroko
soočil z velikimi količinami najdb in dodobra izpraznjenimi najdišči, sta bila edina možnost izvedba
podvodnih raziskav ozko zamejenih območij ter naknadno vrednotenje najdiščnih okoliščin in izdelava
kart razprostranjenosti na podlagi podatkov najditeljev.
Leta 2003 je bila predvsem z namenom omejitve nelegalnega pobiranja predmetov po večletnih pri-
zadevanjih celotna barjanska struga Ljubljanice s pritokoma Ljubijo in Bistro razglašena za kulturni
spomenik državnega pomena kot prvo podvodno arheološko najdišče v Sloveniji. Ministrstvo za
kulturo RS je v okviru priprave Zakona o varstvu kulturne dediščine, ki je stopil v veljavo leta 2008,
zasnovalo t. i. abolicijo, ki je bila usmerjena tudi na ureditev odnosov s posestniki oz. hranitelji najdb
iz Ljubljanice in prevzem kvalitetnejšega gradiva v javne zbirke. Širši javnosti je bilo to gradivo prvič
obširneje predstavljeno novembra 2008 na razstavi Narodnega muzeja Slovenije z naslovom Ljublja-
nica – kulturna dediščina reke.1
Oris konceptnega in metodološkega razvoja raziskav

Glede na ogroženost edinstvenega fenomena in raziskovalna vprašanja, ki jih je postopoma odpiralo
poglobljeno spoznavanje specifičnosti arheološkega zapisa, ni naključje, da je bila reka Ljubljanica
s pritoki eno glavnih področij delovanja Skupine za podvodno arheologijo. Med letoma 1998 in 2006
je SPA v vodotokih na Ljubljanskem barju izpeljala serijo rekognosciranj in intenzivnih pregledov v
skupnem trajanju čez 180 delovnih dni (sl. 1).
Posegi v Kaminu, med Podpečjo in Lipami ter med Livado in Volarjem, ki so potekali med letoma 1998
in 2001, so imeli značaj rekognosciranj v izvedbi 3–6-članskih skupin potapljačev s spremljevalno
ekipo, njihova izvedba pa je bila organizacijsko in konceptno navezana na topografske preglede, ki
jih je izvajal Narodni muzej v osemdesetih letih. Od leta 2004 naprej so se raziskave Ljubljanice ome-
jile predvsem na točkovne zaščitne posege pred gradnjo javne gospodarske infrastrukture pri Verdu,
Vrhniki, Sinji Gorici, Podpeči in Črni vasi, ki jih je koordinirala ljubljanska območna enota Zavoda
za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Problemsko usmerjene raziskave so vključevale posege na
večperiodnem najdišču Pri Ahčanu v Kaminu, ki so potekali v okviru mednarodnega projekta Arheo-
loška dediščina evropskih rek, ter rekognosciranje in dokumentiranje novoodkritih najdišč v strugah
Ljubije in Bistre v letih 2004–2006.
1 Turk et al. 2009.

A. Gaspari / Arheološki pregledi Ljubljanice 1998–2005 179
Sl. 1: Pregledni načrt območij rekognosciranj ter intenzivnih pregledov in drugih raziskav v vodotokih na Ljubljanskem barju
v letih 1998–2009 (izvedba: M. Erič)
Fig. 1: Overal map of the area of reconnaissance, intentive surveys and other investigations in the waterways of the
Ljubljansko barje between 1998 and 2009 (figure by: M. Erič)
Koraki v konceptnem, organizacijskem in tehničnem razvoju raziskovalnega dela Skupine za pod-

vodno arheologijo presevajo tudi skozi izboljšave v metodologiji in dokumentaciji posegov. Zgodnja
rekognosciranja so bila dokumentirana z obrazci, v katere so se v obliki dnevniškega zapisa vnašali
splošni podatki o pregledu, razmerah in geomorfoloških značilnostih območij potopov, opisi najdb ter
posebna opažanja in komentarji v zvezi z opazovanimi sklopi, strukturami in fenomeni. Grafične priloge
so vključevale načrte območij pregledov z vrisanimi lokacijami najdb, strukturami in morfološkimi
enotami, ki so bile prostorsko dokumentirane z DGPS-napravo (pri spremljavi s čolna) ali totalno po-
stajo (z obrežja), v manjšem delu pa z orientiranjem glede na prepoznavne topografske značilnosti.
Zaščitne raziskave posameznih ogroženih lokacij so potekale po prilagojeni metodi intenzivnega te-
renskega pregleda z ročno kolekcijo najdb v zbiralnih enotah – kvadrantih iz statičnih vrvi, zasidranih
z utežmi in klini, v izmeri 5 x 5 m. Ustaljeno zaporedje podvodnih del je zajemalo: zamejitev obmo-
čja posega ter odstranjevanje vodne vegetacije in čiščenje recentnih odpadkov, vzpostavitev mreže,
batigrafske meritve rečne struge in glavnih geomorfoloških enot, ročno kolekcijo najdb s površine
in iz zgornjega dela peščenega sedimenta, izkop testne sonde do glinene podlage z vodno sesalko in
ekstenzivni pregled širšega območja struge.
Izhodišče raziskav v Kaminu, Zalogu pri Verdu ter Malem in Velikem Otavniku pri Bistri je tvoril natan-
čen batigrafski posnetek podvodnega dela struge, izdelan z enosnopnim sonarjem ali totalno postajo. Na
podlagi meritev je bil izdelan digitalni model reliefa rečnega dna in nato natisnjen v tlorisnem pogledu
z izobatami, ki potapljaču omogoča dokaj zanesljivo določanje položaja glede na oblikovanost struge. Po
zamejitvi raziskovanega območja se je to razdelilo na zbiralne enote, prilagojene značilnostim struge.
Pregled po načelu popolne kolekcije najdb sta dopolnjevala še vzorčenje z vodno sesalko in kontrolna
prospekcija z detektorjem kovin. Za zajem prostorskih podatkov o najdbah in vzorcih, oslonilnih točkah
meritev in referenčnih točkah za risbe in fotografije je bila uporabljena totalna postaja s prizmo na
podaljšanem nosilcu ali boji. Del omenjenih raziskav je bil nadgrajen z geološko-sedimentološkimi,
paleobotaničnimi, radiometričnimi in dendrokronološkimi analizami vzorcev talnih in obrežnih se-
dimentov oz. lesenih struktur in subfosilnih debel; te so prispevale ključne podatke o razvoju okolja
in (ne)obstoju suhozemnih kontekstov na obrežju, sočasnih v strugi zbranemu gradivu.
Poleg nastavkov za ciklično spremljavo poodložitvene dinamike potopljenih predmetov in morfoloških

sprememb v strugi lahko na rezultate pregledov od leta 1998 naprej z določenim pridržkom navezu-
jemo tudi najdbe iz starejših odkritij in raziskav Ljubljanice ter vsaj okvirno locirane predmete, ki so
jih v zadnjih desetletjih nabrali nepooblaščeni iskalci.
Sl. 2: Ljubljanica pri ledini Tri

lesnice v Kaminu pri Bevkah. Če-
prav je struga Ljubljanice razme-
roma ravna, črta največje globine
meandrira znotraj korita. To
določa razvoj sedimentacijskih
talnih oblik, predvsem nizkih
muljnih in drobnozrnatih sipin,
tipične erozijske oblike pa so ka-
nali, katerih smer ni vedno enaka
smeri stržena toka. Vodno rastli-
nje je posebej gosto na plitvejših
odsekih struge, nezaraščena pa so
predvsem območja, kjer obrežna
vegetacija sega nad rečno gladino
in omejuje prodiranje svetlobe
pod gladino (foto: A. Hodalič)
Fig. 2: The Ljubljanica near the
Tri lesnice fallow at Kamin near
Bevke. The riverbed is relatively
straight, while the line of maxi-
mum depth meanders within the
bed as it adapts to river-bottom
sedimentation forms, primarily
low silty and fine-grained dunes.
The riverbed also exhibits a typi-
cal erosion form, namely canals,
the direction of which is not al-
ways that of the thalweg. Aquatic
vegetation is particularly dense in
shallower parts, while it is absent
primarily in the areas where the
riparian vegetation grows over
the water surface and blocks the
light from penetrating the water
Sl. 3: Batigrafski model struge na odseku pri ledini Tri lesnice, nekoliko nad izlivom Pekovega grabna (izvedba: S. Poglajen,
2002). Med Kaminom in Špico se dno Ljubljanice na dolžini 16,485 km zniža le za 1,79 m, kar znaša 0,01 promila in je torej
enako naklonu barjanske ravnine. Iz podolžnega profila struge je razvidno, da dno ne pada enakomerno, temveč se vzpenja
čez grebene in pragove (Podhagsky 1888)
Fig. 3: Bathygraphic model of the riverbed in the section at the Tri lesnice fallow, just above the mouth of the Pekov graben
(by S. Poglajen, 2002). The bottom of the Ljubljanica riverbed falls only 1.79 m on a 16.485 km long stretch between Kamin
and Špica, that is 0.01 ‰, which equals the gradient of the Ljubljansko barje. The longitudinal profile of the bed reveals an
uneven fall of the river bottom, climbing over ridges and rocky barriers (after Podhagsky 1888)
Splošna opažanja o vplivu vodnega transporta na

razprostranjenost in ohranjenost najdb
Interpretacijo najdb iz Ljubljanice pomembno do-
polnjujejo raziskave vpliva hidrodinamičnih in geo-
morfoloških dejavnikov na transport in ohranjenost
predmetov. V ospredju raziskovalnega zanimanja je
bilo vprašanje razdalje med krajem, kjer je predmet
prišel v vodo, in njegovim položajem ob odkritju, na
katero lahko deloma odgovorijo analize sledov abra-
zije na predmetih različnih specifičnih tež in oblik.
Ljubljanica zaradi majhnega padca in vertikalne
razgibanosti dna (sl. 2–4) nima moči za učinkovito
transportiranje predmetov, večjih od običajnega
suspenzijskega materiala, na daljše razdalje, ven- Sl. 4: Leva obrežna terasa pri Treh lesnicah v Kaminu. Raz-
dar jih lahko v določenih pogojih počasi prestavlja meroma stabilen potek struge sta v grobem dolgoročno ome-
jevala oba obrežna nasipa, vendar se v izmeničnem menja-
stran od mesta njihove potopitve. Ker do transporta vanju spodnjih teras oz. denivelacij kaže intenzivno lateralno
peska prihaja ob visokih vodah, lahko sklepamo, migriranje. Večina teras je na gosto zaraščenih z resjem,
močvirsko travo, pa tudi grmovjem in večjimi drevesi, ki s
da takrat reka lahko prenaša predmete z manjšo svojo starostjo kažejo, da so premiki postopni in predvsem
specifično težo, transport masivnejših kovinskih lokalni (foto: A. Gaspari)
predmetov pa je večinoma zanemarljiv (sl. 5). Ome- Fig. 4: Left bank terrace near Tri lesnice at Kamin. Two em-
bankments provided relative long-term stability to the course
jenost premikov dokazujejo tudi poskusi s pred- of the riverbed, but alternating lower terraces or denivela-
meti, ki so bili puščeni v strugi na izpostavljenih tions indicate intensive lateral migration. Most terraces are
mestih v Kaminu in pri Podpeči (sl. 8). densely overgrown by heath and moor grasses, but also bu-
shes and larger trees, the age of which reveals the migrations
as gradual and localised (photo: A. Gaspari)
Sl. 5: Železna sekira z enostranskimi plavutmi, ki je bila najdena nekoliko pod sotočjem obeh izvirnih krakov Bistre,
sodi med značilne oblike starejšega dela halštatskega obdobja. Večina gradiva se pojavlja v kanalih in manjših
razpokah v glinenem dnu, ni pa nenavadna niti lega na grebenih in hrbtih, ki so močno izpostavljeni delovanju
rečnega toka, ter strmih brežinah (foto: A. Gaspari)
Fig. 5: The iron axe with one-sided flanges, found just below the confluence of both branches of the Bistra stream, is a
typical form of the early part of the Late Hallstatt period. Most finds lie in canals and small fissures in the clay bottom,
but can also appear on ridges heavily exposed to the current, as well as on steep bank slopes (photo: A. Gaspari)
Med kovinskim gradivom kažejo najboljšo ohranjenost predmeti, ki so dlje časa prebili v sedimentu
ali poglobitvah v glinasto-meljasti podlagi, večina ostalih najdb iz rečnega dna pa je močneje poškodo-
vana zgolj na delih, ki so bili v neposrednem stiku z vodnim tokom. Za bronaste predmete je značilna
kakovostna, rjavkasto zlata patiniranost, ki kaže na daljšo potopljenost v stabilnem in anaerobnem
okolju, kar bi pomenilo, da najdbe ne izvirajo iz odplavljenih kopenskih kontekstov. Masivni železni
predmeti z večjo specifično težo in manjšo površino (npr. sekire) kažejo poškodbe le na mestih slabosti
v materialu ali pa sledove poškodb, ki so nastale že pred potopitvijo. Težavnejša je opredelitev poškodb
na predmetih z razmeroma veliko površino (sulične osti, meči, nožnice ...), pri katerih so te lahko po-
sledica delovanja rečnega toka, lahko pa gre tudi za poškodbe, nastale pred potopitvijo ali po dvigu.
V okviru raziskav obsega morebitnega plavljenja predmetov zavzema posebno mesto opazovanje ke-
ramičnih najdb, ki v primeru Ljubljanice pokaže skoraj popolno odsotnost sledov obrabe na površinah
ostenij posod, prevlado ostrih prelomov na odlomkih ter visok delež celih (sl. 6) oz. skoraj celih posod in
večjih odlomkov. O razmeroma majhnem vplivu delovanja rečnega toka priča predvsem presenetljivo
dobra ohranjenost občutljivega posodja tankih sten in sigilatnih premazov na italski keramiki (sl. 7).
Nekoliko višjo stopnjo obrabe kaže samo keramično gradivo z Vrhnike, ki je podvrženo močnejšemu
abrazivnemu delovanju zaradi višjega deleža peščeno-prodnih sedimentov. V zvezi s hidrodinamičnimi
lastnostmi večjih odlomkov posod in drugih zaobljenih predmetov z večjo površino velja izpostaviti,
da je bila večina odkrita s konkavno stranjo navzdol, kar jim je praviloma zagotavljalo dolgotrajnejšo
lego v bolj ali manj nespremenjenem položaju.
Izhodiščna teza, osnovana na podlagi študije dostopnih podatkov o starejših odkritjih in rezultatov
raziskav SPA, predvideva, da znaten del nesistematično dvignjenih najdb izvira iz zaključenih, a pra-
viloma neprepoznanih sklopov. Glede na številne najdbe različnih predmetov na območjih, ki so bila
intenzivno preiskovana v osemdesetih in devetdesetih, lahko trdimo, da lahko tudi neznatne spremembe
v dinamiki rečnega toka razkrijejo posamezne skupine najdb, ki pri zaporednih potopih ustvarjajo
vtis konstantnega naplavljanja. Arheološko gradivo, ki se »na novo« pojavlja na enem območju korita,
najverjetneje izvira iz predhodno nepregledanih sedimentov v sami strugi, deloma pa iz naplavinskih
plasti med obema obrežnima nasipoma.
Sl. 6: Predmeti so lahko

prekriti s tudi do več
decimetrov debelo
plastjo zdrobljene gli-
ne, drobnejšega peska
in mivke, kjer je vodni
tok bolj šibek (zastrugi
in zatoki, brežine), pa
tudi s plastjo mulja in
preperelega rastlinja.
Najdbe celih posod,
kot je npr. steklenica
iz 15./16. stoletja iz
levega dela struge
pri Ahčanu, še danes
niso redkost (foto: A.
Gaspari)
Fig. 6: Finds could be
covered by a layer, se-
veral tens of centime-
tres thick, of ground
clay, fine and very
fine sand. At places of
slower water current
(depressions created
by water current,
backwaters, bank
slopes), finds could
also be covered by a
layer of silt and deca-
ying vegetation. Com-
plete vessels, such as
the 15th /16th century
bottle from the left
side of the riverbed at
Pri Ahčanu, can thus
still be found (photo:
A. Gaspari)
Sl. 7: Kamin. Glavna koncentracija fine namizne keramike iz zgodnjerimskega obdobja obsega okoli 10 m širok in 50
m dolg del struge med izlivom Pekovega grabna in ledino Tri lesnice. Prestižni kovinski predmeti, predvsem bronasto
posodje in vojaška oprema, ki so bili v precejšnjem deležu najdeni ravno na območju pojavljanja sočasne oz. nekoliko
mlajše keramike, nakazujejo, da kompleks ne pomeni ostankov izgubljenega tovora (foto: A. Hodalič)
Fig. 7: Kamin. The main concentration of fine tableware from the Early Roman period was found on a roughly 10 m
wide and 50 m long stretch of the riverbed between the mouth of the Pekov graben and the Tri lesnice fallow. Metal
objects of prestige, most importantly bronze vessels and military equipment found together with contemporary or sligh-
tly later ceramic material, indicate that the complex does not represent the remains of a lost cargo (photo: A. Hodalič)
a b
Sl. 8: Ljubljanica pod cestnim mostom v Podpeči: a – 12. 9. 2005; b – 22. 10. 2006 (foto: A. Gaspari)
Fig. 8: The Ljubljanica under a road bridge at Podpeč: a – 12th September, 2005; b – 22nd October, 2006 (photo: A. Gaspari)
Skupne najdbe
V diskusiji o vplivu vodnega toka na distribucijo najdb na rečnem dnu imajo poseben pomen štiri
skupine najdb, ki s svojo sestavo ali kontekstom nesporno kažejo na potopitev ob enkratnem dogodku
in dolgotrajno lego v bolj ali manj nespremenjenem položaju. Primeri, ki jih navajamo v posame-
znih skupinah, zajemajo predvsem dokumentirane najdbe iskalcev in nekaj odkritij iz organiziranih
raziskav.
I. Skupne najdbe novcev; kronološka homogenost in najdiščne okoliščine novcev, odkritih v jasno
zamejenih skupinah, nedvomno govorijo v prid pripadnosti istemu kontekstu. Najdbe z več novci
se na rečnem dnu navadno odkrivajo v pahljačasto oblikovanem vzorcu v poglobitvah in razpokah
v podlagi dolvodno od kraja potopitve:
1. triindvajset srebrnih in bronastih republikanskih novcev ter 58 velikih in malih keltskih
srebrnikov, ki so ležali na površini okoli 5 m2/nad izlivom Zrnice;2
2. enaindvajset republikanskih denarjev in en mali keltski srebrnik, najdeni v okoli 4 m dolgem in 2
m širokem pasu;3 na istem mestu je bil najden še poznolatenski meč4/Pri Ahčanu–Krajna;
3. okoli 260 novcev iz sredine 4. stoletja v okoli 25 m dolgem pahljačastem vzorcu v plitvem
kanalu; na istem mestu najdena še okvirno sočasna sekira/Pri Jurju;5
4. trije srednjeveški srebrniki, odkriti nekaj centimetrov vsaksebi/Dolgi breg nad Livado–Ra-
kova jelša;6
5. okoli 15 velikih noriških srebrnikov/Dolgi breg nad Livado.7
II. Drugi fizično ločeni predmeti s prepoznano medsebojno zvezo: gre za najdbe predmetov, ki so
prepoznaven kontekst ohranile zaradi zadostne specifične teže, ki jih je obvarovala pred ločitvijo.
Tej skupini potencialno pripada največje število najdb iz struge, v nadaljevanju pa so izpostavljena
predvsem odkritja amaterskih iskalcev:
1. dve zelo podobni bronasti plavutasti sekiri/Lipovec;8
2. dve okrogli apliki iz posrebrene pločevine, odkriti okoli 5 m ena od druge/Tri lesnice;9
3. štirje posrebreni zgodnjerimski okovi, najdeni po dva skupaj, 30 m narazen/Pri
Ahčanu–kanal;10
4. dve zelo podobni tulasti sekiri z ušescem, najdeni nekaj metrov ena od druge/Pri
Ahčanu–kanal;11
5. osem, deloma ožganih bronastih igel v eni sami poglobitvi na 3 m2/Krajna–pomol;
6. štiri železne rimske sekire s trikotnimi krilci na 2 m2/Krajna–pomol;
7. dva novoveška nožička (16.–17. stol.), najdena 1 m vsaksebi/Pri Jurju (t. 23: 194, 195);
8. rimska sekira in tesla s trikotnimi krilci, prekriti z debelim ilovnatim sedimentom v istem
kanalu, 20 cm druga od druge/Zornica;
9. zgodnjeslovanska skupna najdba sekirovite hrivna in drugih železnih predmetov/Lipe. 12
III. Fizično povezani predmeti: prva podskupina vključuje predmete, ki so bili verjetno prvotno zve-
zani oz. shranjeni v neobstojnih recipientih. Ti so po odložitvi propadli, vendar je vsebina zaradi
kemično-korozijskih vezi ostala »zlepljena» skupaj. Druga podskupina zajema najdbe, ki so bile ob
odkritju še vedno v nedvoumni fizični povezavi:
1. pet šestic in petnajstice-krajcarji Leopolda I., najdenih drug na drugem/Vrhnika–Dolge njive;13
2. prirjavele srednjeveške ali zgodnjenovoveške podkve in žeblji/Doljni breg;14
2 Turk et al. 2009: št. 43.

3 Rant 1995; Turk et al. 2009: št. 52.
4 Gaspari 2002b: LM 9.
5 FMRSl IV: 109/3; Mate 1999: 707–708; Turk et al. 2009: št. 53
6 NMS; Prošca 2004/16. 09. 2004; točka PR 10.
7 Numizmatični kabinet NMS.
8 Potočnik 1988–1989: 390, t. 6: 32–34.
9 Zasebna hramba.
10 Turk et al. 2009: št. 63.
11 Ib.: št. 22.
12 Ib.: št. 90.
13 Mate 1999: 710.
14 Turk et al. 2009: št. 105.
3. pugio s prirjavelim delom nožnice, v kateri je bil še del rezila gladija/Lipovec;15

4. rimska železna sulična ost s prirjavelim delom enakega nasadila podobne sulice/izliv Bistre;16
5. skelet z bronasto sulično ostjo, zapičeno v prsni koš/pod izlivom Bistre;17
6. osem ali več rimskih bronastih korcev, zataknjenih eden v drugega/izliv Pekovega grabna
v Kaminu;18
7. dve prirjaveli halštatski železni tulasti sekiri/Pri Jurju;19
8. enajst skledastih srebrnikov iz 13. stoletja, z rjo prilepljenih na železen ključ/Lipe.20
IV. Fizično ločeni deli istih predmetov: majhne razdalje med deli istih predmetov pričajo o zane-
marljivem transportu, pri čemer pa ne moremo vedeti ali je do poškodb (prelomov, razbitja ipd.)
prišlo pred odložitvijo ali po njej. Našteti primeri zagotovo niso osamljeni, kar pa bo pokazala šele
temeljitejša analiza:
1. dva kosa istega meča (15.–16. st.), 2 m narazen/Sinja Gorica; 21
2. dva odlomka zgodnjerimskega lončka/izliv Zrnice (t. 3: 23);
3. dva kosa poznolatenskega meča 90 m narazen/Zrnica–Bržič in Tri lesnice; 22
4. dva kosa poznolatenskega meča okoli 20 m narazen23/vzporedno z najdiščem depoja keltskih
novcev/pri Ahčanu-kanal; 24
5. dva kosa ostenja z ročaji in dno halštatske bronaste ciste, odkriti na razdalji 50 m/Tri lesnice;25
6. dva dela rimskega dvoročajnega vrča v razmiku okoli 1500 m/Pri Jurju in Zornica;26
7. štirje kosi istega srednjeveškega meča iz 12. stoletja/Karolinski dvor;27
8. dva dela sulične osti-korzeke (spodnji del na terasi ob desnem bregu, zgornji del na sredini
reke, v razmiku 30 m)/Volarjev štradon.28
Sklep
Arheološka karta Ljubljanice, v katero so vnesene lokacije oz. območja odkritja večjega dela znanih
najdb, je pomembno interpretativno orodje in primerna podlaga za načrtovanje nadaljnjih raziskav
posameznih najdišč, koncentracij in drugih kulturno pogojenih fenomenov. Kronološko-funkcionalna
urejenost karte in pripadajoče baze bistveno nadgrajuje poznavanje arheološkega pomena Ljubljanice.
Že preliminarna kronološko-tipološka opredelitev in lokalizacija posameznih sklopov odkritega gra-
diva sta namreč pokazali,29 da najdenih predmetov ne moremo obravnavati le v kontekstu naključnih
izgub na plovni komunikaciji, odplavljenih kopenskih depozitov, gospodarske izrabe rečnega prostora,
prečkanja reke in bojevanja ali še danes razširjenega načina za odlaganje odpadkov. Količina, časovna
razprostranjenost in kakovost predmetov iz Ljubljanice in okoliškega barja ter koncentriranje podobnih
sklopov gradiva na istih mestih skozi daljše časovno obdobje ne dopuščajo dvoma, da vsaj del najdb
odraža nadregionalni, po vsej celinski Evropi izpričan fenomen odlaganja bolj ali manj dragocenih
najdb v reke in močvirja. Raziskovanje materialnih sledov tega zavestno strukturiranega sistema, ki
opredeljuje Ljubljansko barje tudi kot ritualno krajino, znotraj katere je reka očitno igrala ključno
vlogo, ima nedvomno poseben pomen tudi v evropski arheologiji.
15 NMS V 443.
16 Slapšak 1977.
17 Gaspari 2002; Turk et al. 2009: št. 19.
18 Gaspari 2002b: BP 2.
19 NMS V 40, 41.
20 Turk et al. 2009: št. 112.
21 MMLj - zbirka Potočnik.
22 Turk et al. 2009: št. 31.
23 Ib.: št. 31.
24 Ib.: št. 39.
25 NMS, MMLj - zbirka Potočnik.
26 NMS V 686, 1172.
27 NMS V 560.
28 NMS Potopi 1990/9-2.
29 Gaspari 2002.
Sl. 9: Načrt struge Ljubljanice k spremnemu katalogu najdb,

1 odkritih med rekognosciranji v letih 1998–2003 (izvedba: J.
Ravnik, M. Erič)
Fig. 9: The plan of the Ljubljanica course a catalogue of finds
recovered during the 1998–2003 reconnaissance (figure by: J.
Ravnik, M. Erič)
2
Literatura
FMRSl IV: Andrej Šemrov, Die Fundmünzen der römischen Zeit in Slovenien IV. – Berlin 1998.
GASPARI, Andrej, 2002: Latenske in zgodnjerimske najdbe iz Ljubljanice. – Doktorska disertacija, Oddelek za arheologijo,
MATE, Urban, 1999: Numizmatične najdbe v Ljubljanici. – Numizmatični vestnik, leto 26, št. 27/28, str. 706–712.
PODHAGSKY, Johann v., 1888: Technischer Bericht zum Projekte für die Entwässerung des Laibacher Moores. – Laibach.
RANT, Andrej, 1995: Najdba rimskih republikanskih denarijev v Ljubljanici. – Numizmatični vestnik 23, str. 587–588.
SLAPŠAK, Božidar, 1977: Blatna Brezovica. – Varstvo spomenikov 21, str. 203.
TURK, Peter, et al. (ur.), 2009: Ljubljanica: kulturna dediščina reke. – Ljubljana.
Katalog izbora najdb iz rekognosciranj v letih 1998–2003 (sl. 9)30

Bistra–Zrnica
Tabela 1
1. Sekira/kopača iz baze jelenovega rogovja. D. 16,5 cm; š. rože 6,7 cm; pr. luknje 1,5–1,9 cm. P. 46/24.
04. 2001; točka A1-2.
2. Sekira/kopača iz baze jelenovega rogovja. Ohr. d. 15,6 cm; š. rože 7,5 cm; pr. luknje 2,2–2,4 cm. P.
46/24. 04. 2001; točka A1-3.
3. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; notranja in zunanja površina rjava do temno
rjava. Ohr. v. 10,2 cm; rek. pr. ustja 13,4 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov delno
korodirani. Vel. 10,1 x 9,3 cm. P. 15/28. 01. 1999; točka A1-3. V 1443.
4. Lonec; prostoročno izdelan; rjavo žgana glina z močnimi primesmi peska; notranja in zunanja po-
vršina gladka, rjava do temno rjava. Ohr. v. 7,2 cm; rek. pr. ustja 19,7 cm. Lega: z zunanjo stranjo
navzdol. Vel. 7,8 x 7,3 cm. P. 16/29. 01. 1999; točka A4-2. V 1444.
5. Lonec; prostoročno izdelan; temno rjavo do temno sivo žgana glina z močnimi primesmi organskih
pustil; zunanja in notranja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 13,3 cm; rek. pr. ustja 23,2 cm.
Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina močno korodirana. Ohr. 10 %. Vel. 14,2 x 8,7 cm (A3-1);
vel. 13,5 x 6,5 cm (A2-1). P. 58/11. 11. 2002; točki A2-1 in A3-1.
6. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo do temno rjavo žgana glina s primesmi peska in organskih
pustil; notranja in zunanja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 8,4 cm; rek. pr. ustja 37,3 cm. Lega:
z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov delno abradirani; površina razpokana, na notranji strani
ostanki rdečih alg. Vel. 21 x 8,4 cm. P. 14/21. 01. 1999; točka A2-1. V 1424.
7. Lonec; prostoročno izdelan; rjavo žgana glina; notranja in zunanja površina svetlo rjava do rjava;
površina gladka. Ohr. v. 5,0 cm; rek. pr. ustja 22,5 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol. Vel. 11,5 x
5,0 cm. P. 16/29. 01. 1999; točka A4-1. V 1449.
Tabela 2
8. Lonec; prostoročno izdelan; porozna temno sivo žgana keramika z močnimi primesmi peska (do
5 mm); zunanja in notranja površina rjava. Ohr. v. 7,5 cm; rek. pr. ustja 15,1 cm. Lega: z notranjo
stranjo navzdol. Vel. 17,4 x 7,8 cm. P. 58/11. 11. 2002; točka H1-1.
9. Bronast srp. D. 20,6 cm; ohr. š. rezila 3,7 cm; d. držaja 7,3 cm. P. 14/21. 01. 1999; točka G1. V 1364.
10. Lonec z dvema ročajema; prostoročno izdelan; porozna, sivo do svetlo rjavo žgana glina s prime-
smi finega peska; površina hrapava. Ohr. v. 12,4 cm; rek. pr. ustja 22,6 cm. Lega: z notranjo stranjo
navzdol. Ohr. 20 %. Vel. 17,3 x 11,5 cm. P. 41/08. 06. 2000; točka A3-1.
11. Skleda; prostoročno izdelana; temno sivo žgana glina z močnimi primesmi peska; notranja površina
temno rjava do rdečkasto rjava; zunanja površina svetlo rjava do rjava. Ohr. v. 7,1 cm; rek. pr. ustja
29,1 cm. Vel. 11,8 x 9,2 cm. P. 16/29. 01. 1999; točka A3-1. V 1445.
12. Lonec; prostoročno izdelan; sivo do rjavo žgana glina s primesmi peska in organskih pustil; povr-
šina temno rjava. Ohr. v. 21,2 cm; rek. pr. ustja 38,8 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; zunanja
površina razpokana. Ohr. 10 %. Vel. 20,5 x 14,0 cm. P. 61/14. 11. 2002; točka A2-1.
Tabela 3
13. Bronasta zapestnica. Pr. 7,5 cm; deb. 1,1 cm; teža 152 g. P. 16/29. 01. 1999; točka G1. V 1365.
14. Bronasta trakasta fibula z diskom. D. 9,7 cm; š. loka 0,9 cm. P. 46/24. 04. 2001; točka A2-1 (št. kons.
157/2005; zač. št. 46/2).
15. Železna uhata sekira. D. 19,4 cm; š. rezila 5,1 cm; v. čela 3,6 cm; teža 296 g. P. 15/28. 01. 1999; točka
A2-1. V 1416.
16. Železna sulična ost. Ohr. d. 41,2 cm; ohr. š. lista 2,8 cm; pr. tula 2,0 cm. P. 5/29. 01. 1998; točka
A2-1. V 1458.
17. Železna sulična ost. Ohr. d. 31,0 cm; ohr. š. lista 2,1 cm; d. tula 6,4 cm; pr. tula 2,0 cm. P. 61/14. 11.
2002; točka A1-1 (št. kons. 164/2005; zač. št. 66/12).
18. Železno sulično kopito. D. 9,7 cm; pr. tula 2,0 cm. P. 61/14. 11. 2002; točka A2-4 (št. kons. 145/2005;
zač. št. 61/14).
30 Vse najdbe hrani Narodni muzej Slovenije.

19. Železna puščična ost. Ohr. d. 7,5 cm; ohr. d. tula 2,7 cm; ohr. pr. tula 1,0 cm. P. 61/14. 11. 2002;
točka A3-1 (št. kons. 168/2005; zač. št. 61/13).
20. Železna puščična ost. Ohr. d. 6,1 cm; š. lista 1,5 cm; pr. tula 0,8 cm. P. 46/24. 04. 2001; točka A2-2
(št. kons. 141/2005; zač. št. 46/3).
21. Bronasta fibula poznolatenske sheme. D. 7,2 cm; š. peresovine 4,8 cm. P. 77/17. 03. 2003; točka A1-1
(št. kons. 135/2005; zač. št. 77/29).
22. Železna plavutasta sekira. D. 12,5 cm; š. rezila 10,5 cm; š. nasadišča 3,9 cm. P. 5/29. 01. 1998; točka
A3-1. V 1459.
23. Lonec; izdelan na počasnem vretenu; izmenično žgana glina z močnimi primesmi peska; prelom
temno siv, površina svetlo do temno rjava. V. 10,6 cm; rek. pr. ustja 7,4 cm; rek pr. oboda 10,5 cm.
Lega: z notranjo stranjo navzdol. Ohr. 35 %. Vel. 10,5 x 10,1 cm. P. 41/08. 06. 2000; točka A2-2.
24. Solznica; prečiščena, svetlo rjavo do rdečkasto rjavo žgana glina (7.5 YR 6/6). Ohr. v. 5,7 cm; pr. ustja
1,8 cm. Lega: robovi lomov delno abradirani. Vel. 5,8 x 1,8 cm. P. 41/08. 06. 2000; točka A2-1.
25. Krožnik; keramika s črnim premazom; prečiščena, svetlo rjavo do bež žgana glina (7.5 YR 7/4);
temno siv premaz (5 YR 4/1). Ohr. v. 2,3 cm; pr. noge 5,7 cm. Lega: z nogo navzdol. Robovi lomov
delno abradirani. Ostanki rdečih alg. P. 14/21. 01. 1999; točka B1-2. V 1438.
26. Skodelica tipa Consp. 26 ali 27; na notranji strani dna žig ipp EATI (?); prečiščena, svetlo rjavo do
bež žgana glina (7.5 YR 7/4); rdeče oranžen premaz (2.5 YR 4/8). Ohr. v. 2,0 cm; rek. pr. dna 5,1 cm.
Lega in ohranjenost: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov in površina močno abradirani. Vel.
6,7 x 4,5 cm. P. 44/14. 04. 2001; točka A1-1.
27. Skodelica; keramika tankih sten; temno rjavo do temno sivo žgana glina s primesmi drobnega
peska (10 YR 3/1); zunanja in notranja površina rjava do sivo rjava, hrapava. Ohr. v. 5,1 cm; rek.
pr. ustja 10,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 9,1 x 6,2 cm. P. 58/11. 11. 2002; točka A1-1
(podobna št. 28).
28. Skodelica; keramika tankih sten; svetlo do temno rjavo žgana glina z drobnim peskom (10 YR 5/3
- 5/4); zunanja in notranja površina rjava do sivo rjava (10 YR 4/2). Ohr. v. 4,6 cm; rek. pr. ustja 9,8
cm. Na zunanji strani ostanki rdečih alg. Vel. 8,8 x 6,4 cm. P. 41/08. 06. 2000; točka A1-1 (podobna
št. 27).
29. Vrč; svetlo rumeno rjavo žgana glina s primesmi peska; notranja površina sivo rjava, zunanja sve-
tlo rjava. Ohr. v. 7,4 cm; pr. ustja 4,3 cm. Lega in ohranjenost: z notranjo stranjo navzdol. Robovi
lomov delno abradirani. P. 14/21. 01. 1999; točka B1-1. V 1437.
30. Vrč; temno sivo do rjavo žgana glina z drobnim peskom; dno ni simetrično; notranja površina temno
siva do temno rjava, zunanja površina svetlo rjava do rjava. Ohr. v. 7,7 cm; pr. dna 3,9 cm.
Robovi delno abradirani. P. 16/29. 01. 1999; točka A3-2. V 1448.
Tabela 4
31. Železna sulična ost. D. 46,5 cm; š. lista 6,1 cm; d. tula 16,0 cm; pr. tula 4,3 cm. P. 46/24. 04. 2001;
32. Železna puščična ost. Ohr. d. 9,2 cm; d. trna 1,6 cm. P. 61/14. 11. 2002; točka A2-2 (št. kons. 169/2005;
zač. št. 61/15).
33. Železen nož. D. 15,3 cm; š. rezila 2,0 cm. P. 77/17. 03. 2003; točka A2-1 (št. kons. 146/2005; zač. št.
77/30).
34. Železna motika. Ohr. š. 24,5 cm; v. 18,5 cm. P. 54/29. 06. 2002; točka A3-1 (št. kons. 179/2005; zač.
št. 54/6).
35. Železna brzda. D. 19,7 cm; pr. obročkov 5,5 in 5,8 cm. P. 61/14. 11. 2002; točka A2-3 (št. kons.
177/2005; zač. št. 61/34).
36. Železen zaključek nožnice. P. 16/29. 01. 1999; točka A6. V 1764.
T. 1: Bistra–Zrnica. 1–2 rogovina; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 1: Bistra–Zrnica. 1–2 antler; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 2: Bistra–Zrnica. 9 bron; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 2: Bistra–Zrnica streams. 9 bronze; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 3: Bistra–Zrnica. 13, 14, 21 bron; 15–20, 22 železo; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 3: Bistra–Zrnica. 13, 14, 21 bronze; 15–20, 22 iron; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 4: Bistra–Zrnica. Vse železo. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 4: Bistra–Zrnica. All iron. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Tri lesnice–Pekov graben
Tabela 5
37. Skleda; prostoročno izdelana; temno sivo do temno rjavo žgana glina s peskom (do 3 mm) in or-
ganskimi pustili; zunanja in notranja površina temno rjava. Ohr. v. 5,2 cm; rek. pr. ustja 17,8 cm.
Lega: z zunanjo stranjo navzdol. Površina razpokana. P. 17/19. 02. 1999; točka A3-1. V 1836.
38. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; notranja površina temno rjava, zunanja povr-
šina rjava; na zunanji površini bela snov. Ohr. v. 13,3 cm; rek. pr. ustja. 33,1 cm. Lega: z notranjo
stranjo navzdol. Vel. 13,1 x 12,5 cm. P. 70/12. 02. 2003; točka A3-1.
39. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; zunanja in notranja površina rjava do temno
rjava. Ohr. v. 7,1 cm; rek. pr. oboda 34,0 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol. Na notranji strani
ostanki rdečih alg. Ohr. 3 %. Vel. 11,9 x 7,2 cm. P. 76/08. 03. 2003; točka A4-1.
40. Lonec; prostoročno izdelan; temno rjavo do temno sivo žgana glina z drobnim peskom; zunanja in
notranja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 8,8 cm; rek. pr. ustja 18,1 cm. Lega: z zunanjo (konkav-
no) stranjo navzdol. Ostanki rdečih alg. Ohr. 5 %. Vel. 11,7 x 8,8 cm. P. 68/09. 02. 2003; točka A2-1.
41. Lonec; prostoročno izdelan; temno rjavo žgana glina z drobnim peskom in organskimi pustili.
Ohr. v. 10,2 cm; rek. pr. ustja 28,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 9,8 x 9,7 cm. P. 84/26.
09. 2005; točka A3-1.
42. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina z drobnim peskom in organskimi pustili; po-
vršina temno rjava. Ohr. v. 12,4 cm; rek. pr. ustja 19,8 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel.
12,2 x 8,8 cm. P. 84/26. 09. 2005; točka A2-2.
43. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina z drobnim peskom in organskimi pustili; po-
vršina temno rjava. Ohr. v. 9,4 cm; rek. pr. ustja 10,3 cm. P. 84/26. 09. 2005; točka A2-2.
44. Lonec; prostoročno izdelan; črno žgana glina; izmenična atmosfera; zunanja in notranja površina
temno rjava. Ohr. v. 9,4 cm; rek. pr. ustja 9,9 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina razpo-
kana; ostanki rdečih alg. Vel. 13,3 x 9,4 cm. P. 69/10. 02. 2003; točka A1-5.
Tabela 6
45. Skleda; prostoročno izdelana; zelo temno sivo žgana glina; zunanja in notranja površina rjava do
temno rjava; notranja površina gladka. Ohr. v. 8,0 cm; rek. pr. ustja 28,0 cm. Lega: z notranjo stranjo
navzdol. Vel. 13,1 x 12,1 cm. P. 70/12. 02. 2003; točka A2-3.
46. Skleda; prostoročno izdelana; zelo temno sivo žgana glina; zunanja in notranja površina rjava do
temno rjava; notranja površina gladka. Ohr. v. 8,8 cm; rek. pr. ustja 16,0 cm. Lega: z notranjo stranjo
47. Skleda; prostoročno izdelana; temno sivo žgana glina; površina temno rjava do rjava. Ohr. v. 6,2
cm; rek. pr. ustja 18,1 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 13,5 x 7,4 cm. P. 69/10. 02. 2003;
točka A1-1 (morda del iste posode kot št. 48).
48. Skleda; prostoročno izdelana; temno sivo žgana glina; površina temno rjava do rjava. Ohr. v. 8,5
cm; rek. pr. ustja 18,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 12,7 x 11,7 cm. P. 69/10. 02. 2003;
točka A1-2.
49. Bronasta igla. D. 17,1 cm; pr. glavice 1,0 cm. P. 70/12. 02. 2003; točka A4-1 (št. kons. 133/2005; zač.
št. 70/26).
50. Lonec/skodela z ročajem; prostoročno izdelan; temno rjava do temno siva žgana glina z drobnim
peskom in organskimi pustili; notranja in zunanja površina temno rjava. Ohr. v. 7,9 cm; rek. pr.
ustja 10,1 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina razpokana. Vel. 8,4 x 8,3 cm. P. 69/10. 02.
2003; točka A2-2.
51. Skodela s presegajočim ročajem; prostoročno izdelana; temno sivo žgana glina; zunanja in notranja
površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 8,9 cm; rek. pr. ustja 10,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol;
površina delno razpokana; ostanki rdečih alg. Vel. 10,5 x 9,1 cm. P. 70/12. 02. 2003; točka A1-1.
52. Skodela s presegajočim ročajem; prostoročno izdelana; temno sivo žgana glina; zunanja in notra-
nja površina temno rjava. Ohr. v. 6,2 cm; rek. pr. ustja 10,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol;
površina razpokana. Vel. 7,8 x 6,2 cm. P. 53/29. 06. 2001; točka A1-1.
53. Skodela s presegajočim ročajem; prostoročno izdelana; temno sivo žgana glina z organskimi pri-
mesmi; zunanja in notranja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 10,3 cm; rek. pr. ustja 11,2 cm.
Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina razpokana. Vel. 11,8 x 9,5 cm. P. 68/09. 02. 2003; točka
A3-1.
T. 5: Tri lesnice–Pekov graben. Vse keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 5: Tri lesnice–the Pekov graben. All ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 6: Tri lesnice–Pekov graben. 49 bron; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 6: Tri lesnice–the Pekov graben. 49 bronze; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Tabela 7
54. Spojka nožnice gladija. Ohr. š. brez obročka 9,1 cm; š. nožnice 6,5 cm; š. okova 1,1 cm; pr. obročka
2,0 cm; deb. 0,3 cm. P. 70/12. 02. 2003; točka A1-3 (št. kons. 161/2005; zač. št. 70/25).
55. Krožnik; keramika s črnim premazom; prečiščena, svetlo rjavo do bež žgana glina (7.5 YR 8/6);
temno siv premaz (5 YR 3/1); zgornja in spodnja površina dna nad nogo ima rdečkasto rjav premaz
(2,5 YR 4/6). Ohr. v. 2,4 cm; rek. pr. ustja 6,9 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov
močno abradirani. P. 17/19. 02. 1999; točka A1-1. V 1431.
56. Krožnik tipa Consp. 18; prečiščena, svetlo rjavo do bež žgana glina (5 YR 7/6); rdeče oranžen pre-
maz (10 R 4/8). Ohr. v. 2,0 cm; rek. pr. ustja 13,8 cm.
Lega: z zunanjo stranjo navzdol; robovi prelomov kažejo izrazite znake abrazije. Vel. 10,1 x 4,1 cm.
P. 84/26. 09. 2005; točka A2-3.
57. Vretenast kozarec; keramika tankih sten; prečiščena, temno rjavo žgana glina (5 YR 4/3). Ohr. v.
6,2 cm; pr. dna 4,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol v poševnem položaju. Vel. 6,9 x 4,0 cm. P.
69/10. 02. 2003; točka A1-4.
58. Vretenast kozarec; keramika tankih sten; prečiščena, rdečkasto rjava glina (5 YR 6/6). Pr. dna 3,0
cm; ohr. v. 4,0 cm. Lega: robovi lomov abradirani. Vel. 5,0 x 4,5 cm. P. 76/08. 03. 2003; točka A3-1.
59. Kozarec/čaša; keramika tankih sten; prečiščena, rdečkasto oranžna žgana glina s primesmi sljude
(2,5 YR 5/6). Ohr. v. 1,8 cm; pr. dna 2,9 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov delno
abradirani. P. 17/19. 02. 1999; točka A2-1. V 1835.
60. Skodelica; keramika tankih sten; prečiščena, rdečkasto do svetlo rjava glina (5 YR 6/6); površina
gladka. Ohr. v. 3,9 cm; pr. dna. 4,5 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina razpokana. Vel.
9,8 x 9,0 cm. P. 68/09. 02. 2003; točka A3-2.
61. Skodelica; keramika tankih sten; porozna, rdečkasto rjavo žgana glina z močnimi primesmi drobnega
belega peska (5 YR 5/6); zunanja površina rdečkasto do temno rjava (5 YR 4/1). Ohr. v. 2,8 cm; pr.
dna 5,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 9,5 x 7,0 cm. P. 69/10. 02. 2003; točka A2-4.
62. Skodelica; keramika tankih sten; sivo žgana keramika s primesmi drobnega peska (2.5 YR N4/),
površina hrapava. Ohr. v. 4,2 cm; pr. dna 3,6 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 10,6 x 9,5
cm. P. 68/09. 02. 2003; točka A2-2 (faktura zelo podobna št. 117).
63. Skodelica; keramika tankih sten; svetlo do rumenkasto rjavo žgana glina (7.5 YR 7/6); na notranji
strani barbotinski premaz oranžno rjave barve z ostrorobim peskom (2.5 YR 5/6). Ohr. v. 5,3 cm; rek.
pr. ustja 9,1 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 7,6 x 4,7 cm. P. 76/08. 03. 2003; točka A2-2.
64. Skodelica; keramika tankih sten; sivo žgana glina s primesmi drobnega peska (7.5 YR N4/); zunanja
površina siva (5Y 5/1), hrapava. V. 5,7 cm; rek. pr. ustja 10 cm; rek. pr. dna 4,5 cm.
Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 9,6 x 8,5 cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka N 121-1 (zelo podobna
P. 64/03. 01. 2002; točka A1-1).
65. Skodelica; keramika tankih sten; prečiščena, svetlo rjavo (bež) žgana glina s primesmi sljude (7.5 YR
6/4); na notranji in zunanji strani ostanki oranžno rdečega premaza (2.5 YR 5/6). Ohr. v. 3,8 cm; rek.
pr. ustja 8,1 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 6,1 x 3,8 cm. P. 69/10. 02. 2003; točka A1-3.
66. Skodelica; keramika tankih sten; rožnato rdeče žgana glina s primesmi drobnega peska (2.5 YR
5/6); zunanja in notranja površina rjava do sivo rjava (10 YR 5/1), hrapava. Ohr. v. 5,2 cm; rek. pr.
ustja 8,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 5,8 x 5,2 cm. P. 76/08. 03. 2003; točka A2-1.
67. Kozarec; keramika tankih sten; prečiščena, svetlo rjavo žgana glina s primesmi drobnega peska
(7.5 YR 7/6); notranja in zunanja površina svetlo rjava. Ohr. v. 5,3 cm; rek. pr. ustja 8,2 cm.
Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov močno abradirani. Vel. 5,3 x 5,3 cm. P. 13/07. 01.
1999; točka G2-2. V 1434.
68. Kozarec; keramika tankih sten; prečiščena, rdečkasto rjava glina (5 YR 6/6). Ohr. v. 8,7 cm; rek. pr.
69. Vrč; prečiščena, svetlo rjavo žgana keramika (10 YR 7/6). Ohr. v. 9,4 cm; pr. dna 3,9 cm. Lega: z
notranjo stranjo navzdol. Vel. 9,2 x 8,1 cm. P. 84/26. 09. 2005; točka A1-1.
70. Vrč; prečiščena, svetlo rjavo do rumenkasto rjavo žgana glina (10 YR 6/6 – 4/4). Ohr. v. 7,2 cm; pr.
dna 4,9 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 10,2 x 7,2 cm. P. 85/27. 09. 2005; točka A1-1.
71. Vrč; prečiščena, svetlo rjavo do rumenkasto rjavo žgana glina (7.5 YR 6/6). Ohr. v. 6,6 cm; pr. dna
4,4 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 9,2 x 6,6 cm. P. 84/26. 09. 2005; točka A2-1.
72. Kadilnica; svetlo rjavo žgana glina; površina rdečkasto rjava. Ohr. v. 8,1 cm; rek. pr. ustja 22,0 cm.
Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 9,7 x 6,5 cm; 14,4 x 7, 3 cm. P. 71/13. 02. 2003; točka A1-1.
T. 7: Tri lesnice–Pekov graben. 54 bron, železo; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 7: Tri lesnice–the Pekov graben. 54 bronze, iron; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Tabela 8
73. Lonec; izdelan na počasnem vretenu; rjavo do temno rjavo žgana glina s primesmi peska in organ-
skih pustil. Ohr. v. 8,9 cm; rek. pr. oboda 15,6 cm. P. 68/09. 02. 2003; točka A1-1.
74. Lonec; izdelan na počasnem vretenu; porozna, rjavo do temno rjavo žgana glina s primesmi peska
in organskih pustil. V. 10 cm; rek. pr. ustja 12,0 cm; rek. pr. dna 8,0 cm. P. 70/12. 02. 2003; točka
A1-2.
75. Lonec; rjavo do temno sivo žgana keramika s primesmi drobnega peska. V. 12 cm; pr. ustja 10,8
cm; pr. dna 6,9 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 14,9 x 12,0 cm. P. 68/09. 02. 2003; točka
A5-1.
76. Lonec; sivo rjavo do svetlo rjavo žgana, porozna glina s primesmi peska in organskih pustil. V.
12,0 cm; pr. ustja 10,5 cm; pr. dna 5,8 cm; pr. oboda 12,4 cm. Vel. 12,4 x 12,0 cm. P. 78/23. 03. 2003;
točka A1-1.
77. Čaša ježevka; prosojno zelenkasto modro steklo. Ohr. v. 5,1 cm; pr. dna 5,9 cm. Vel. 6,0 x 5,4 cm.
P. 53/29. 06. 2001; točka A3-1.
78. Bronasta spona. D. 2,3 cm; š. 1,7 cm. P. 69/10. 2. 2003; točka A1-4 (št. kons. 158/2005; zač. št.
69/24).
79. Železna puščična ost. Ohr. d. 6,2 cm; ohr. d. tula 3,0 cm; ohr. pr. tula 0,9 cm. P. 69/10. 2. 2003; točka
A2-7 (št. kons. 167/2005; zač. št. 69/23).
Pri Ahčanu
Tabela 9
80. Trnek iz konice roga. D. 5,8 cm; pr. prevrtine 0,6–0,7 cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka N 062-1.
81. Lonec; temno sivo žgana glina s primesmi peska; notranja površina rjava do rdečkasto rjava, zu-
nanja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 10,1 cm; rek. pr. ustja 25,5 cm. Lega: z notranjo stranjo
navzdol. Vel. 14,1 x 14,8 cm. P. 12/24. 12. 1998; točka C 3-2. V 1420.
82. Lonec; prostoročno izdelan; temno rožnato do svetlo rjavo žgana glina s primesmi peska (do 3 mm);
zunanja in notranja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 6,1 cm; rek. pr. ustja 19,8 cm.
Lega: z zunanjo stranjo navzdol. Vel. 9,3 x 5,9 cm. P. 12/24. 12. 1998; točka C 2-1. V 1432.
83. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 7,1
cm; rek. pr. oboda 15,1 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol. Vel. 8,3 x 7,1 cm. P. 65/03. 01. 2003;
točka A3-4.
84. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska in organskih pustil; notranja
in zunanja površina temno rjava; površina hrapavo zaobljena. Ohr. v. 7,1 cm; rek. pr. ustja 10,5 cm.
Lega: z zunanjo stranjo navzdol. P. 18/28. 02. 1999; točka A2-1. V 1839.
85. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska in organskih pustil; površina
temno rjava. Ohr. v. 10,9 cm; rek. pr. ustja 20,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; ostanki rdečih
alg. Vel. 11,9 x 10,9 cm. P. 57/07. 11. 2002; točka A1-7.
86. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; površina temno rjava. Ohr. v. 8,4 cm; rek. pr.
ustja 10,6 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; ostanki rdečih alg. Vel. 10,9 x 8,4 cm. P. 57/07. 11.
2002; točka A1-1.
87. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; zunanja in notranja površina rjava do rdeč-
kasto rjava. Ohr. v. 11,8 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina delno korodirana. Vel. 13,2
x 8,5 cm. P. 65/03. 01. 2003; točka A3-5.
88. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; površina temno rjava. Ohr. v. 11,2 cm. Lega:
z zunanjo stranjo navzdol; površina delno razpokana. Vel. 10,8 x 9,1 cm. P. 57/07. 11. 2002; točka
A1-2.
T. 8: Tri lesnice–Pekov graben. 78 bron; 79 železo; 77 steklo; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 8: Tri lesnice–the Pekov graben. 78 bronze; 79 iron; 77 glass; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 9: Pri Ahčanu. 80 rog; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 9: Pri Ahčanu. 80 horn; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Tabela 10
89. Skleda; prostoročno izdelana; temno rjavo žgana glina s primesmi peska in organskih pustil; po-
vršina lisasta, rjava, temno rjava do temno siva. V. 7,9 cm; rek. pr. ustja 22,4 cm. Lega: z notranjo
stranjo navzdol. Vel. 18,0 x 12,2 cm. P. 59/12. 11. 2002; točka A3-1.
90. Skleda/latvica; prostoročno izdelana; temno sivo žgana glina s primesmi peska in organskih pustil;
zunanja in notranja površina temno rjava. Ohr. v. 5,2 cm; rek. pr. ustja 17,8 cm. Lega: z notranjo
stranjo navzdol. P. 12/24. 12. 1998; točka C 2-2. V 1431.
91. Skleda/latvica; prostoročno izdelana; temno sivo žgana glina s primesmi peska; notranja površina
rjava, zunanja površina temno rjava do rjava. Ohr. v. 4,1 cm; rek. pr. ustja 19,0 cm. Lega: z notranjo
stranjo navzdol; robovi lomov abradirani. Vel. 7,1 x 4,0 cm. P. 65/03. 01. 2003; točka A3-3.
92. Skleda; prostoročno izdelana; temno sivo žgana glina; površina temno rjava. Ohr. v. 5,9 cm; rek. pr.
93. Latvica; prostoročno izdelana; rjavo žgana glina s primesmi peska; notranja površina temno rjava,
zunanja površina temno rjava do rjava. Ohr. v. 9,8 cm; rek. pr. ustja 18,1 cm. Površina razpokana,
gladka. Vel. 13,2 x 7,5 cm. P. 65/03. 01. 2003; točka A3-1.
94. Latvica; prostoročno izdelana; temno rjavo do žgana glina; površina temno rjava do rjava. Ohr.
v. 10,3 cm; rek. pr. ustja 21,1 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol. Vel. 17,0 x 13,9 cm. P. 57/07. 11.
2002; točka A1-4.
95. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; izmenično žganje; površina temno rjava. Ohr.
v. 12,3 cm; rek. pr. ustja 22,2 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol; ostanki rdečih alg. Vel. 19,5 x
13,1 cm. P. 57/07. 11. 2002; točka A1-8.
96. Lonec; prostoročno izdelan; rjavo žgana glina s primesmi peska in organskih pustil; notranja in
zunanja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 12,8 cm; rek. pr. ustja 34,2 cm. Lega: z zunanjo
stranjo navzdol; površina razpokana. Vel. 13,1 x 12,5 cm. P. 65/03. 01. 2003; točka A3-2.
Tabela 11
97. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; notranja površina rjava do temno siva, zunanja
rjava do temno rjava. Ohr. v. 7,8 cm; rek. pr. ustja 24,8 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol; zunanja
površina razpokana. Vel. 12,5 x 7,6 cm. P. 12/24. 12. 1998; točka C 4-1. V 1427.
98. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska; notranja površina rjava
do temno rjava, zunanja temno rjava do temno siva. Ohr. v. 9,8 cm; rek. pr. ustja 39,2 cm. Lega: z
zunanjo stranjo navzdol. Vel. 12,5 x 9,4 cm. P. 12/24. 12. 1998; točka C 4-2. V 1428.
99. Lonec; prostoročno izdelan; svetlo rjavo do sivo žgana glina s primesmi peska; površina lisasta,
rjava do temno rjava. Ohr. v. 8,9 cm; rek. pr. ustja 25,0 cm. Lega: notranja stran korodirana, zunanja
stran razpokana; ostanki rdečih alg. Vel. 15,2 x 9,1 cm. P. 59/12. 11. 2002; točka A3-2.
100. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo do temno rjavo žgana glina s primesmi peska; notranja
površina temno rjava, zunanja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 12,4 cm; rek. pr. oboda 34,8
cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol; površina razpokana. Vel. 14,8 x 13,0 cm. P. 65/03. 01. 2003;
točka A4-1.
101. Lonec; prostoročno izdelan; temno rjavo žgana glina; površina rjava. Ohr. v. 7,9 cm; rek. pr. oboda
30,0 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol. Vel. 9,6 x 7,6 cm. P. 57/07. 11. 2002; točka A1-3.
T. 10: Pri Ahčanu. Vse keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 10: Pri Ahčanu. All ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Tabela 12
102. Oljenka; spodnja površina iz svetlo rjavo (7.5 YR 7/6), zgornja iz rdečkasto rjavo žgane gline (5 YR
5/3); na nosku sledovi gorenja. D. 8,9 cm; pr. polja 7,3 cm; pr. dna 3,4 cm. Lega: z zgornjo stranjo
navzdol; robovi delno abradirani. Vel. 8,9 x 7,3 cm. P. 57/07. 11. 2002; točka A1-10.
103. Skleda; keramika s črnim premazom; prečiščena, svetlo rjavo do bež žgana keramika (7.5 YR
7/6); črn do zelo temno siv mat premaz (7.5 YR N3/). Ohr. v. 4,5 cm; rek. pr. ustja 16,4 cm. Lega:
z notranjo stranjo navzdol; robovi prelomov in premaz delno abradirani. Vel. 7,5 x 5,5 cm. P. 95-
100/LJ-K-05; točka N 104-1.
104. Skodelica tipa Consp. 22 ali 23; prečiščena, svetlo rjavo do bež žgana keramika (7.5 YR 7/4); bleščeč
rdeč premaz (2.5 YR 4/8). Ohr. v. 2,9 cm; rek. pr. ustja 11,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol;
robovi lomov in površina abradirani. Vel. 4,6 x 2,9 cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka N 117-2.
105. Vretenast kozarec; keramika tankih sten; prečiščena, oranžno rjavo žgana glina (5 YR 6/6). V.
11,0 cm; rek. pr. ustja 7 cm; pr. dna 3,1 cm. P. 52/13. 05. 2001; točka A4-1.
106. Vretenast kozarec; keramika tankih sten; prečiščena, rdečkasto rjavo žgana keramika (5 YR
6/6); na zunanji strani bleščeč črn premaz (7.5 N2/). Ohr. v. 6,2 cm; rek. pr. ustja 7,1 cm. Lega: z
notranjo stranjo navzdol; robovi lomov in premaz delno abradirani. Vel. 6,2 x 4,5 cm. P. 95-100/
LJ-K-05; točka N 048-1.
107. Skodelica; keramika tankih sten; rdečkasto rjavo žgana glina s primesmi drobnega peska (5 YR
4/3); zunanja in notranja površina temno siva (2.5 YR N/4), hrapava. Ohr. v. 3,6 cm; pr. dna 3,8
cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 9,5 x 5,0 cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka N 069-1 (faktura
zelo podobna št. 62).
108. Skodelica; keramika tankih sten; prečiščena, svetlo sivo žgana glina (2.5 YR 8/3); na notranji strani
barbotinski premaz temno rjave barve z ostrorobim peskom (10 YR 4/2); na gladki zunanji strani
temno rjav do rdečkasto rjav premaz (5 YR 5/6). Ohr. v. 2,6 cm; pr. dna 4,4 cm. Lega: z notranjo
stranjo navzdol. Ohr. 30 %. Vel. 8,5 x 7,1 cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka N 070-1.
109. Kozarec; keramika tankih sten; prečiščena, rdečkasto rjava glina (5 YR 5/6). Ohr. v. 3,9 cm; rek.
pr. ustja 9,1 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol; robovi lomov delno abradirani; na zunanji po-
vršini ostanki rdečih alg. Vel. 4,9 x 4,0 cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka N 038-1.
110. Vrč; prečiščena, sivo rjavo žgana glina (7.5 YR 7/4); na zunanji in notranji strani premaz iz te-
mno sivo žgane gline s primesmi sljude in drobnega peska (7.5 YR N3/); na ostenju okras gosto
potekajočih vodoravnih vrezov. Ohr. v. 7.1 cm; pr. dna 4,4 cm. Lega: robovi lomov abradirani.
Vel. 10,1 x 7,1 cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka N 018-1.
111. Vrč; prečiščena, sivkasto rjavo žgana glina (10 YR 7/2). Ohr. v. 8.7 cm; pr. dna 4,9 cm. Lega: robovi
lomov abradirani. Vel. 10,2 x 8,5 cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka N 058-1.
112. Lonec; temno sivo žgana glina z močnimi primesmi grafita in drobnega peska. Ohr. v. 12,2 cm;
rek. pr. ustja 20,1 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi delno abradirani. Vel. 13,0 x 9,2
cm. P. 57/07. 11. 2002; točka A1-11.
Tabela 13 (1 : 3)
113. Železen enorezni meč z ostanki nožnice iz tankih lesenih platic in usnjene prevleke. D. 51,3 cm;
naj. š. rezila 4,5 cm; d. ročaja 13,2 cm. P. 52/13. 05. 2001; točka A5-1.
Tabela 14
114. Železna uhata sekira. D. 14,3 cm; š. lista 22,9 cm; v. čela 5,2 cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka A3 (št.
kons. 155/2005; zač. št. /32).
115. Lonec; v celoti ohranjen lonec z izvihanim ustjem, ki je profilirano na zunanji strani; trebušasto
ostenje in ravno dno; prehod ram v vrat je profiliran; izdelan na vretenu; sivo do rjavo žgana
glina s primesmi nekarbonatnega peska. V. 15,3 cm; pr. ustja 14,2 cm; pr. dna 8,2 cm; pr. oboda
15,8 cm. Lega in ohranjenost: delno zasut s sedimentom v vodoravni legi. Ohr. 100 %. Vel. 15,8 x
15,3 cm. Najdišče: Kamin. P. 95-100/LJ-K-05; točka N 121-2.
116. Steklenica; sivo rjavo žgana keramika s primesmi drobnega peska. V. 23,0 cm; pr. ustja 3,1 cm;
pr. oboda 17,7 cm; pr. dna 8,2 cm. Vel. 23,0 x 17,7 cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka A1-1.
117. Steklenica; oranžno rjavo žgana glina s primesmi drobnega peska. Pr. ustja 4,1 cm. Vel. 11,5 x 4,1
cm. P. 95-100/LJ-K-05; točka N 117-1.
118. Pečnica z reliefnim motivom sokolarja. Vel. plošče 18,8 x 18,6 cm; v. 10,5 cm. Lega: robovi lomov
delno abradirani. P. 95-100/LJ-K-05; točka A2.

T. 13: Pri Ahčanu. Železo, les, usnje. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 13: Pri Ahčanu. Iron, wood, leather. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 14: Pri Ahčanu. 114 železo; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 14: Pri Ahčanu. 114 iron; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Krajna
Tabela 15
119. Bronasta sulična ost. D. 12,1 cm; š. lista 3,1 cm; pr. tula 2,1 cm. P. 55/02. 11. 2002; točka A1 (št.
kons. 134/2005; zač. št. 55/7).
120. Bronasta pinceta. D. 9,1 cm; š. prijemalnih robov 2,3 cm. P. 56/5. 11. 2002; točka A4-6 (št. kons.
136/2005; zač. št. 56/8).
121. Vijček; temno sivo žgana glina; površina temno rjava. V. 2,8; pr. 3,8 cm; pr. predrtine 0,5 cm.
Lega: površina močno razpokana. Vel. 3,8 x 2,8 cm. P. 62/28. 12. 2002; točka A1-1.
122. Vijček; svetlo do temno rjavo žgana glina. V. 1,8 cm; pr. 3,8 cm. Lega: delno razpokan. Vel. 3,8 x
1,8 cm. P. 67/8. 2. 2003; točka A2-1.
123. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska in organskih snovi, notranja
površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 4,7 cm; rek. pr. oboda 19,0 cm. Lega: z notranjo stranjo
navzdol; zunanja površina močno korodirana. Vel. 11,6 x 5,1 cm. P. 65/03. 01. 2003; točka A2-2.
124. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; zunanja površina rjava, notranja površina
temno rjava. Ohr. v. 12,3 cm; rek. pr. oboda 21,2 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol; zunanja
površina korodirana. Vel. 12,1 x 8,5 cm. P. 65/03. 01. 2003; točka A2-1.
125. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska; zunanja površina rjava,
notranja površina temno rjava. Ohr. v. 9,7 cm; rek. pr. ustja 26,0 cm. Lega: z zunanjo stranjo
126. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska; notranja in zunanja povr-
šina temno rjava; na zunanji površini ostanki bele snovi. Ohr. v. 11,8 cm. Lega: z notranjo stranjo
navzdol; površina razpokana. Vel. 11,1 x 10,5 cm. P. 56/05. 11. 2002; točka A4-3.
127. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo do rjavo žgana glina s primesmi peska; zunanja površina
rjava, notranja površina temno rjava. Ohr. v. 8,2 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol; površina
razpokana. Vel. 9,2 x 8,3 cm. P. 56/05. 11. 2002; točka A4-1.
128. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo do temno rjavo žgana glina s primesmi peska in organskih
pustil; površina rjava. Ohr. v. 4,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina razpokana. Vel.
5,5 x 4,0 cm. P. 56/5. 11. 2002; točka A5-4.
129. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo do temno rjavo žgana glina s primesmi peska; površina
rjava. Ohr. v. 9,2 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol; površina razpokana. Vel. 10,1 x 6,8 cm. P.
56/05. 11. 2002; točka A3-1.
130. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska in organskih pustil; povr-
šina rjava. Ohr. v. 7,0 cm. Lega: notranja površina razpokana. Vel. 6,6 x 6,7 cm. P. 56/5. 11. 2002;
točka A5-3.
Tabela 16
131. Lonec s trakastima ročajema; prostoročno izdelan; temno sivo do temno rjavo žgana glina s pri-
mesmi peska; zunanja in notranja površina temno rjava. Ohr. v. 11,7 cm; rek. pr. ustja 32,0 cm.
Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 15,1 x 12,0 cm. P. 52/13. 05. 2001; točka A2-2.
132. Skleda; prostoročno izdelana; rumenkasto rjavo žgana glina; notranja in zunanja površina temno
rjava. Ohr. v. 6,7 cm; rek. pr. ustja 26,2 cm. Lega: površina razpokana. Vel. 7,0 x 6,9 cm. P. 56/5.
11. 2002; točka A4-4.
133. Lonec; prostoročno izdelan; sivo do rjavo žgana glina s primesmi peska in organskih pustil; zu-
nanja površina rjava, notranja površina temno rjava. Ohr. v. 6,0 cm; rek. pr. ustja 22,2 cm. Lega:
z zunanjo stranjo navzdol; površina razpokana. Vel. 6,2 x 6,0 cm. P. 56/05. 11. 2002; točka A4-2.
134. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska in organskih pustil; površina
rjava. Ohr. v. 7,3 cm; rek. pr. ustja 22,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 8,4 x 7,4 cm. P.
56/05. 11. 2002; točka A5-2.
135. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi organskih pustil; površina rjava.
Ohr. v. 9,2 cm; rek. pr. ustja 22,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina razpokana. Vel.
13,1 x 9,2 cm. P. 56/05. 11. 2002; točka A3-2.
136. Latvica; prostoročno izdelana; temno sivo do temno rjavo žgana glina; zunanja površina temno
rjava, notranja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 7,8 cm; rek. pr. ustja 18,8 cm. Lega: z notranjo
stranjo navzdol. Vel. 9,8 x 7,9 cm. P. 56/05. 11. 2002; točka A5-1; ista posoda kot št. 6-P. 57.
T. 15: Pri Ahčanu/kanal–Krajna/pomol. 119 bron, les; 120 bron; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 15: Pri Ahčanu/canal–Krajna/pier. 119 bronze, wood; 120 bronze; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 16: Pri Ahčanu/kanal–Krajna/pomol. Vse keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 16: Pri Ahčanu/canal–Krajna/pier. All ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Tabela 17
137. Dvoročajni vrč; prečiščena, opečno oranžno žgana glina s primesmi sljude (5 YR 6/6); površina
ponekod rdečkasto rjava (5 YR 5/2). Ohr. v. 15,8 cm; rek. pr. ustja 13,7 cm. Lega: z notranjo stranjo
138. Skleda; na notranji strani bel premaz, zelena, temno modra in bela poslikava ter bela razpokana
glazura; prečiščena, rdečkasto rjavo žgana glina. V. 6,2 cm; pr. dna 9,6 cm; rek. pr. ustja 18,8 cm.
139. Vrč; na zunanji in notranji strani bel premaz; na zunanji strani svetlo zelena, rdečkasto rjava in
temno siva poslikava ter bela razpokana glazura; prečiščena, svetlo do rdečkasto rjavo žgana
glina. V. 14,2 cm; pr. dna 5,9 cm; pr. oboda 10,2 cm. Lega: robovi lomov abradirani. Vel. 14,2 x
10,2 cm. P. 52/13. 05. 2001; točka A3-1.
140. Vrč; na notranji strani zelena glazura; na zunanji strani bel premaz, svetlo modra in zelena siva
poslikava ter bela razpokana glazura; prečiščena, svetlo do rdečkasto rjavo žgana glina s primesmi
sljude. V. 12,7 cm; pr. dna 6,0 cm; rek. pr. oboda 8,8 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi
lomov abradirani. Vel. 14,8 x 8,8 cm. P. 52/13. 05. 2001; točka A3-2.
141. Ročka; na notranji strani zelenkasto bela razpokana glazura; na zunanji strani dna rdečkasto rjava
glazura; prečiščena, svetlo do rdečkasto rjavo žgana glina. V. 15,9 cm; pr. dna 7,3 cm; pr. oboda
12,2 cm. Vel. 15,9 x 12,2 cm. P. 52/13. 05. 2001; točka A2-1.
Krajna–Borovniščica
Tabela 18
142. Lonec; prostoročno izdelan; temno rjavo žgana glina; zunanja in notranja površina rjava. Ohr. v.
9,9 cm; rek. pr. ustja 23,7 cm. Lega: z zunanjo stranjo navzdol; površina delno korodirana. Vel.
12,2 x 10,5 cm. P. 72/23. 02. 2003; točka A4-1.
143. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska; površina rjava do temno
rjava. Ohr. v. 6,7 cm; rek. pr. oboda 13,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina delno
razpokana. Vel. 7,2 x 5,5 cm. P. 80/10. 04. 2003; točka A1-2.
144. Lonec/skodela; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska; površina rjava.
Ohr. v. 5,8 cm; rek. pr. ustja 11,1 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov delno abra-
dirani. Vel. 6,2 x 5,7 cm. P. 72/23. 2. 2003; točka A1-1.
145. Lonec; prostoročno izdelan; temno siva žgana glina s primesmi peska; površina rjava do temno
rjava. Ohr. v. 8,0 cm; rek. pr. ustja 12,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina razpokana.
Vel. 8,5 x 8,2 cm. P. 72/23. 2. 2003; točka A1-2.
146. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska; površina rjava do temno
rjava. Ohr. v. 6,7 cm; rek. pr. oboda 16,1 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 8,0 x 6,5 cm.
P. 80/10. 04. 2003; točka A1-1.
147. Latvica; prostoročno izdelana; temno sivo žgana glina; notranja in zunanja površina rjava do te-
mno rjava. Ohr. v. 8,5 cm; rek. pr. ustja 20,1 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina delno
korodirana. Vel. 19,8 x 17,3 cm. P. 72/23. 02. 2003; točka A5-1.
148. Skodela s presegajočim ročajem; prostoročno izdelana; temno rjavo do temno sivo žgana glina;
zunanja površina temno rjava, gladka; notranja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 5,9 cm; rek.
pr. ustja 10,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov in površina močno abradirani.
Vel. 11,1 x 7,1 cm. P. 51/06. 05. 2001; točka A2-1.
149. Lonec; prostoročno izdelan; temno rjavo žgana glina z močnimi primesmi peska; zunanja in
notranja površina rjava; na notranji površini ostanki vsebine. Ohr. v. 11,3 cm; rek. pr. ustja 30,2
cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 14,8 x 11,3 cm. P. 64/01. 01. 2003; točka A2-1.
150. Lonec/skodela; prostoročno izdelan; temno sivo do temno rjavo žgana glina; površina rjava do
temno rjava. Ohr. v. 2,4 cm; rek. pr. dna 6,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 7,7 x 3,5
cm. P. 80/10. 04. 2003; točka A2-1.
151. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina s primesmi peska; zunanja in notranja povr-
šina rjava do temno rjava. Ohr. v. 9,7 cm; rek. pr. ustja 32,2 cm. Lega: površina močno razpokana.
Vel. 11,0 x 9,9 cm. P. 72/23. 2. 2003; točka A4-2.
T. 17: Pri Ahčanu/kanal–Krajna/pomol. Vse keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 17: Pri Ahčanu/canal–Krajna/pier. All ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 18: Krajna/pomol–Borovniščica. Vse keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 18: Krajna/pier–the Borovniščica. All ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Tabela 19
152. Skodelica; keramika tankih sten; sivo žgana glina s primesmi drobnega peska (10 YR 6/1); zunanja
in notranja površina sivo rjava (2.5 YR 5/2), hrapava. Ohr. v. 5,8 cm; rek. pr. ustja 9,7 cm. Lega: z
notranjo stranjo navzdol. Vel. 8,0 x 6,3 cm. P. 64/01. 01. 2003; točka A1-1 (zelo podobna P. 95-100/
LJ-K-05; točka N 121-1).
153. Skodelica; keramika tankih sten; sivo do temno sivo žgana glina s primesmi peska (5 YR 4/1; 10
YR 5/1); na notranji strani barbotinski premaz z zaobljenimi bunčicami. Ohr. v. 4,7 cm; rek. pr.
ustja 9,0 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov abradirani. Vel. 6,4 x 5,9 cm. P. 69/10.
02. 2003; točka A2-2.
154. Vretenast kozarec; keramika tankih sten; prečiščena, rdečkasto rjavo žgana keramika (5 YR 6/6).
Ohr. v. 0,9 cm; pr. dna 5,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov in površina abra-
dirani. Ohr. 5 %. Vel. 5,2 x 0,9 cm. P. 72/23. 02. 2003; točka A4-3.
155. Skleda; prečiščena, rdečkasto rjavo do rožnato (bež) žgana glina s primesmi sljude (5 YR 7/6). Pr.
dna 6,5 cm; ohr. v. 3,4 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov abradirani. Vel. 11,5 x
11,3 cm. P. 80/10. 04. 2003; točka A1-4.
156. Skleda; temno rjava do temno siva glina z močnimi primesmi kremenčevega peska. V. 4,4 cm;
rek. pr. ustja 18,5 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 16,9 x 11,3 cm. P. 73/25. 02. 2003;
točka A1-1.
157. Vrč; prečiščena, rdečkasto rjavo žgana glina (5 YR 7/8); površina svetlo do rožnato rjava. Ohr. v.
15,7 cm; rek. pr. ustja 7,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov in površina močno
abradirani. Vel. 17,1 x 15,2 cm. P. 51/06. 05. 2001; točka A1-1.
158. Lonec; rjavo žgana glina z močnimi primesmi peska; površina temno do rdečkasto rjava. V. 19,7
cm; rek. pr. ustja 17,5 cm; rek. pr. dna 10,8 cm; rek. pr. oboda 18,8 cm. Lega: z notranjo stranjo
159. Lonec; sivo žgana glina s primesmi peska in organskih pustil; zunanja in notranja površina rjava
do temno rjava. Ohr. v. 16,2 cm; rek. pr. ustja 9,7 cm. Lega: robovi lomov abradirani. P. 80/10. 04.
2003; točka A1-3.
Pri Jurju–Dinver
Tabela 20
160. Skleda; prostoročno izdelana; rjavo žgana glina; notranja površina rjava do temno rjava; zunanja
površina rjava. Ohr. v. 16,5 cm; rek. pr. ustja 41,7 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi
lomov močno abradirani; na notranji strani ostanki rdečih alg. P. 19/01. 03. 1999; točka A2-1. V
1842.
161. Skleda; prostoročno izdelana; rjavo žgana glina; zunanja in notranja površina temno siva do te-
mno rjava, gladka. Ohr. v. 9,1 cm; rek. pr. ustja 18,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi
lomov delno abradirani. Vel. 9,8 x 17,7 cm. P. 1/01. 01. 1998. V 1292.
162. Lonec; prostoročno izdelan; prečiščena, temno sivo do svetlo rjavo žgana glina s primesmi finega
peska; zunanja in notranja površina rjava do temno rjava. Ohr. v. 7,5 cm; rek. pr. ustja 12,6 cm.
Lega: z notranjo stranjo navzdol; površina delno razpokana. P. 19/01. 03. 1999; A1-1. V 1843.
163. Skodela s presegajočim ročajem; prostoročno izdelana; temno rjavo do temno sivo žgana glina s
primesmi drobnega peska; zunanja površina temno siva do rjava, gladka, fina; notranja površina
temno siva do temno rjava. Ohr. v. 6,6 cm; rek. pr. ustja 10,2 cm; š. ročaja 1,8 cm. Lega: z notranjo
stranjo navzdol. Vel. 8,5 x 6,3 cm. P. 3/16. 01. 1998. V 1294.
164. Lonec; prostoročno izdelan. P. 19/01. 03. 1999; točka A3. V 1844.
165. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina; površina temno rjava do rdečkasto rjava,
gladka. Ohr. v. 12,4 cm; rek. pr. ustja 12,6 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 17,8 x 11,8
cm. P. 38/06. 05. 2000; točka A2-1.
166. Piramidalna utež; temno rjavo žgana glina z organskimi primesmi; površina rjava. V. 6,5 cm; d.
stranice 5,5 cm. Lega: površina razpokana. Vel. 7,2 x 6,2 cm. P. 63/30. 12. 2002; točka A1-1.
T. 19: Krajna/pomol–Borovniščica. Vse keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 19: Krajna/pier–the Borovniščica. All ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 20: Pri Jurju–Dinver. Vse keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 20: Pri Jurju–Dinver. All ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Tabela 21
167. Železna tulasta sekira. V. 17 cm; š. lista 5,8 cm; š. tula 3,4 cm. P. 1/01. 01. 1998. V 2014.
168. Železna plavutasta sekira. D. 16,8 cm; ohr. š. lista 7,5 cm; pr. tula 4,1 cm; teža 604 g. P. 20/11. 03.
1999; točka A4-1. V 1419.
169. Bronast obroček. Pr. 3,3 cm; deb. 0,7 cm; teža 20 g. P. 2/04. 01. 1998. V 1301.
170. Bronast obroček. Pr. 3,8 cm; deb. 0,5 cm. P. 72/23. 2. 2003; točka A3-1 (št. kons. 159/2005; zač. št.
72/28).
171. Železna sulična ost. Ohr. d. 18,7 cm; ohr. š. lista 2,5 cm. P. 50/5. 5. 2001; točka A1 (št. kons. 165/2005;
zač. št. 50/4).
172. Železna sulična ost. Ohr. d. 16,5 cm; ohr. š. lista 2,5 cm; pr. tula 2,05 cm. P. 20/11. 03. 1999; točka
G1-1. V 1418.
173. Železna sulična ost. Ohr. d. 21,3 cm; ohr. š. lista 3,1 cm; ohr. d. tula 8,4 cm; pr. tula 1,9 cm. P. 63/30.
12. 2002; točka A2 (št. kons. 139/2005; zač. št. 63/16).
174. Železna sulična ost. D. 29,7 cm; š. lista 3,8 cm; pr. tula 2,2 cm. P. 1/01. 01. 1998. V 1337.
175. Železna sulična ost. D. 45,0 cm; d. lista 31,8 cm; pr. tula 1,9 cm. P. 1/01. 01. 1998. V 1338.
Tabela 22
176. Vretenast kozarec; keramika tankih sten; prečiščena, oranžno rdeče žgana glina (2.5 YR 6/8). Ohr.
v. 4,9 cm; pr. dna 5,2 cm. Vel. 5,2 x 4,9 cm. P. 38/06. 05. 2000; točka A4-1.
177. Skodelica; keramika tankih sten; sivo žgana glina s primesmi drobnega belega peska (2,5 YR N5/);
zunanja površina temno siva, gladka; notranja površina rjava do temno siva, hrapava. V. 5,4 cm;
rek. pr. ustja 9,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. P. 19/01. 03. 1999; točka A3-1. V 1846.
178. Skodelica; terra sigillata; na notranji strani dna pravokoten žig DATLLV(S); prečiščena, svetlo rjavo
do rožnato žgana glina (7.5 YR 7/4); rdeče oranžen premaz (2.5 YR 4/8). V. 4,4 cm; rek. pr. ustja
9,4 cm; pr. dna 4,5 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov in površina abradirani. P.
19/01. 03. 1999; točka A2-2. V 1845.
179. Kozarec; keramika tankih sten; prečiščena, svetlo rjavo žgana glina (7.5 YR 7/4). Ohr. v. 6,2 cm;
rek. pr. ustja 8,5 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; robovi lomov abradirani. Vel. 10,1 x 5,6
cm. P. 50/05. 05. 2001; točka A4-2.
180. Lonec; slabo prečiščena, neenakomerno žgana glina s primesmi peska; temno siva do svetlo
rjava. Ohr. v. 11,7 cm; pr. ustja 13,2 cm; pr. oboda 16,3 cm. Vel. 16,3 x 11,7 cm. P. 38/06. 05. 2000;
točka A1-1.
181. Lonec; temno sivo žgana glina s primesmi peska. V. 13,5 cm; pr. ustja 12,4 cm; pr. dna 9,3 cm. Vel.
13,5 x 12,4 cm. P. 50/05. 05. 2001; točka A2-1.
182. Skleda; prečiščena, svetlo rjavo žgana glina (7.5 YR 7/6); na zunanji in notranji površini bela in
zelena glazura; v kaneluri izpisana številka 37. V. 5,4 cm; pr. ustja 20,5 cm. Lega: z notranjo stranjo
navzdol; robovi lomov delno abradirani. P. 22/19. 03. 1999; točka A1-1. V 1691.
183. Železna puščična ost. Ohr. d. 6,5 cm; š. lista 3,3 cm; ohr. d. trna 2,6 cm. P. 72/23. 2. 2003; točka
A2-1 (št. kons. 144/2005; zač. št. 72/27).
184. Železen nožiček. Ohr. d. 13,3 cm; ohr. š. rez. 1 cm; d. ročaja 7,9 cm. Lega: okoli 1 m stran od št.
195. P. 64/01. 01. 2003; točka A2-2 (št. kons. 142/2005; zač. št. 64/17a).
185. Železen nožiček. Ohr. d. 9,7 cm; ohr. š. rez. 0,7 cm; d. ročaja 7,9 cm. Lega: okoli 1 m stran od št.
194. P. 64/01. 01. 2003; točka A2-3 (št. kons. 143/2005; zač. št. 64/17b).
186. Železna sekira. Ohr. d. 16,4 cm; ohr. š. rezila 7,0 cm; v. čela 3,8 cm. P. 50/05. 05. 2001; točka A3
(št. kons. 140/2005; zač. št. 50/5).
T. 21: Pri Jurju–Dinver. 169, 170 bron; 175 železo, bron, les; ostalo železo, les. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 21: Pri Jurju–Dinver. 169, 170 bronze; 175 iron, bronze, wood; other iron, wood. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 22: Pri Jurju–Dinver. 183 železo, les; 186 železo; 184–185 železo, medenina, kost (les?); ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D.
Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 22: Pri Jurju–Dinver. 183 iron, wood; 186 iron; 184–185 iron, brass, bone (wood?); other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D.
Knific Lunder, J. Tratnik)
Zornica–Podpeč
Tabela 23
187. Lonec; prostoročno izdelan; temno rjavo do temno sivo žgana glina s primesmi peska. Ohr. d. 15,7;
ohr. v. 13,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; na notranji in zunanji površini ostanki rdečih
alg; robovi lomov abradirani. Vel. 15,7 x 12,5 cm. P. 90/12. 10. 2005; točka A1-1.
188. Bronasta sekira. D. 17,2 cm. Sredina struge, nekaj metrov nizvodno od cestnega mostu v Podpeči.
Potapljači Specialne enote GPU, 2004.
189. Železna sulična ost. Ohr. d. 24,3 cm; ohr. š. lista 3,7 cm; ohr. d. tula 4,2 cm; pr. tula 1,3 cm. P. 66/5.
1. 2003; točka A1-1 (št. kons. 166/2005; zač. št. 66/18).
190. Bronasta fibula s svinčeno zalivko. D. 9,7 cm. P. 60/13. 11. 2002; točka A1-1 (št. kons. 160/2005;
zač. št. 60/9).
191. Železna sulična ost. Ohr. d. 29,2 cm; š. lista 3,9 cm; d. tula 6,4 cm; ohr. pr. tula 1,5 cm. P. 66/05.
01. 2003; točka A2-1 (št. kons. 138/2005; zač. št. 66/19).
192. Železna sekira. D. 15,3 cm; š. lista 7,3 cm; v. čela 4,8 cm. P. 92-94/28. 10. 2004; točka 8 (št. kons.
154/2005; zač. št. 1/32).
193. Lonec; temno rjavo do temno sivo žgana glina z močnimi primesmi peska. V. 10,1 cm; rek. pr. ustja
16,2 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol. Vel. 11,3 x 8,1 cm. P. 101/15. 10. 2005; točka A1-1.
Tabela 24
194. Železna ost za samostrel. D. 8,6 cm; d. tula 3,2 cm; pr. tula 1,3 cm. P. 60/13. 11. 2002; točka A2-1
(št. kons. 163/2005; zač. št. 60/11).
195. Železna ost za samostrel. D. 8,7 cm; d. tula 5,7 cm; pr. tula 1,5 cm. P. 60/13. 11. 2002; točka A3-1
(št. kons. 162/2005; zač. št. 60/10).
196. Železna ost ali kopito; ohr. d. 11,6 cm; ohr. d. tula 2,8 cm; ohr. pr. tula 1,7 cm. P. 66/5. 1. 2003;
197. Skleda; na notranji strani kaneliran okras okrogle rozete z mrežastim poljem, iz katere izhajajo
ostrorobi cvetni listi; v poljih in kanelurah je ohranjena bela, zeleno modra in rumena glazura;
sivo do temno sivo žgana glina; zunanja površina svetlo rjava. Pr. noge 12,4 cm; ohr. v. 5,5 cm.
198. Lonec; temno rjavo do temno sivo žgana glina; močne primesi peska (zrnca do 3 mm). Rek. pr.
ustja 10,1 cm. Vel. 10,1 x 8,8 cm. P. 90/12. 10. 2005; točka A4-1.
199. Lonec; sivo rjavo do temno rjavo žgana keramika s primesmi peska in organskih pustil. V. 12,7
cm; pr. ustja 10,8 cm; pr. dna 6,7 cm; pr. oboda 14,4 cm. Lega: zunanja površina ožgana, močno
korodirana. Vel. 14,4 x 12,7 cm. P. 40/13. 09. 1999; točka A3-1.
200. Lonec; prečiščena, svetlo rjavo žgana glina; notranja površina je bleščeče temno rjavo do zeleno
glazurirana. Pr. ustja 11,4 cm; v. 11,1 cm; pr. dna 7,6 cm; pr. oboda 12,0 cm. Vel. 12,0 x 11,1 cm.
P. 91/13. 10. 2005; točka A1-1.
201. Železni deli pištole. Ohr. d. 26,6 cm; d. cevi 18,0 cm; ohr. pr. cevi 1,2 cm. P. 66/5. 1. 2003; točka
A3-1 (št. kons. 153/2005; zač. št. 66/21).
Volar–Livada
Tabela 25
202. Lok bronaste fibule z železnim jedrom. Ohr. d. 8,4 cm. P. 33/5. 6. 1999; točka A1. V 1807.
203. Lonec; prostoročno izdelan; temno sivo žgana glina z močnimi primesmi peska (zrnca do 4 mm)
in organskih pustil; zunanja in notranja površina temno rjavo žgana. Ohr. v. 9,8 cm; rek. pr. oboda
19,9 cm. Lega: z notranjo stranjo navzdol; na zunanji in notranji površini ostanki rdečih alg. Ohr.
10 %. Vel. 14,2 x 9,6 cm. Prošca 2004/19. 09. 2004; točka PR 21-1.
204. Železna sulična ost. D. 38,8 cm; ohr. š. lista 3,15 cm; pr. tula 3,0 cm. P. 27/02. 04. 1999; točka A3-1.
V 1353.
205. Železen nož z ohranjeno koščeno platico. P. 29/6. 4. 1999; točka A2. V 1868.
206. Bikonična skodela; svetlo rjavo do oranžno rjavo žgana glina; zunanja in notranja površina je
temno rjavo žgana in hrapava. Ohr. v. 7,0 cm; rek. pr. ustja 23,7 cm. Lega: robovi lomov abradi-
rani. Vel. 18,5 x 9,2 cm. P. 83/15. 04. 2005; točka A1-1.
207. Amfora tipa Dressel 2-4; opečno do svetlo oranžno žgana glina (5 YR 7/8). Ohr. v. 10,7 cm. Lega:
z notranjo stranjo navzdol; na zunanji in notranji površini ostanki rdečih alg; robovi lomov abra-
dirani. Vel. 14,6 x 10,2 cm. P. 83/15. 04. 2005; točka A2-1.
208. Železna ost kopja z leseno (?) oblogo. Ohr. d. 83,6 cm. P. 33/5.6. 1999; točka G1. V 2057.
T. 23: Zornica–Podpeč. 188 bron; 190 bron, svinec; 189–192 železo, les; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J.
Tratnik)
Pl. 23: The Zornica–Podpeč. 188 bronze; 190 bronze, lead; 189–192 iron, wood; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific
Lunder, J. Tratnik)
T. 24: Zornica–Podpeč. 194–196, 201 železo, les; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 24: The Zornica–Podpeč. 194–196, 201 iron, wood; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 25: Volar–Livada. 202 bron, železo; 204–205 železo, les; 208 železo, les; ostalo keramika. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J.
Tratnik)
Pl. 25: Volar–Livada. 202 bronze, iron; 204–205 iron, wood; 208 iron, wood; other ceramic. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lun-
der, J. Tratnik)
225
Lidar in sprembe toka Ljubljanice v preteklosti
Lidar and changes in the course of the Ljubljanica in the past
Dimitrij Mlekuž
Izvleček: na študijskem območju ob izlivu Iške v Ljubljanico smo pri intepretaciji lidar posnetka od-
krili dokaze o dolgoročni dinamiki toka Ljubljanice. Moderno korito Ljubljanice seka obrežne nasipe
pritoka iz severnega roba Barja, kar kaže, da je Ljubljanica nekoč tekla vsaj 500 m južneje od dana-
šnjega korita.
Abstract: the interpretation of the lidar image of the area where the Iška flows into the Ljubljanica
provided information on the long-term dynamics of the Ljubljanica course. It revealed that the modern
bed traversed the embankments of a tributary coming from the northern fringes of the Ljubljansko
barje, which indicates that the Ljubljanica once flew at least 500 m to the south of its current bed.
Ključne besede: Ljubljanica, Ljubljansko barje, reke, lidar, geoarheologija

Key words: Ljubljanica, Ljubljansko barje, rivers, lidar, geoarchaeology
Uvod
Nenavadna oblika toka reke Ljubljanice je napeljala mnoge avtorje k ideji, da je bila Ljubljanica nekoč
regulirana. Glavni argumenti za regulian tok Ljubljanice so predvsem v obliki korita; naravna struga
bi morala, po analogijah z neregulirano Ljubijo, meandrirati, današnji tok pa je raven – značilen za
umetne kanale –in speljan tako, da omogoča enostaven prevoz in transport kamna iz Podpeškega
kamnoloma.1 Ker nimamo srednjeveških virov za regulacijo Ljubljanice, je ta bila lahko regulirana
le v rimskem obdobju.2
V zadnjem času se je izoblikovalo drugačno mnenje. Raven tok Ljubljanice ni nujno posledica regu-
lacije, temveč bi se izoblikoval zaradi globinske erozije kohezivnih sedimentov in dinamike tekton-
skih posedkov Ljubljanskega barja. Na podlagi teh mnenj je celoten tok Ljubljanice lahko naraven in
stabilen že od samega nastanka.3
Članek je nov prispevek k diskusiji in temelji na novem viru, lidarskem posnetku dela Ljubljanskega
barja v bližini Črne vasi (sl. 1). Situacija, ki smo jo lahko razbrali z intepretacijo lidar posnetka, kaže,
da je zgodba o Ljubljanici mnogo bolj zapletena.
Metodologija
Lidar je pomebno orodje, ki ga že desetletje uporabljajo pri geomorfoloških prospekcijah in preuče-
vanju poplavnih ravnic ter napovedih poplav.4
Lidar (Light Detection and Ranging, “svetlobno zaznavanje in merjenje razdalj”) ali ALA (Airborne
Laser Altimetry, “lasersko merjenje višin iz zraka”) je metoda, ki omogoča natančne horizontalne
in vertikalne meritve višin zemljinega površja. Laser projecira pulze laserskega žarka na zemljino
površje, kjer se odbijejo do senzorja. Iz časa potovanja pulza od odajnika do sprejemnika izračunajo
razdaljo do tal. Sprejemnik zazna tudi amplitudo (intenzivnost) odboja. Diferenčni GPS omogoča
natančno trodimenzionalno lociranje naprave, inercijski merilci pa dajejo informacije o smeri in
naklonu letala. Naprava je običajno nameščena na letalu, kar omogoča, da lahko zelo hitro pokrijemo
velike površine.
Surovi podatki, ki jih dobimo iz naprave so v obliki oblaka trodimenzionalnih točk, običajno v lokal-
ni geografski projekciji. Obdelava podatkov po meritivi s sortiranjem in filtriranjem točk omogoča
1 Glej Gaspari 1998a; id. 2009.

2 Glej Gaspari 1998a za pregled argumentov.
3 Verbič, Horvat 2009.
4 Lohani, Mason 2001; Charlton et al. 2003; Cobby et al. 2001; Marks, Bates 2000; Challis 2005; id. 2006; Jones et al. 2007;
Mlekuž 2009; id. 2010.
Sl. 1: Položaj študijskega območja na karti Ljubljanskega barja

Fig. 1: Position of the study area on the map of the Ljubljansko barje
rekonstrukcijo višin zemljinega površja. Iz sortiranih in filtriranih podatkov lahko generiramo rastrske
površine ali digitalne modele površja.
Lidar podatke, uporabljene v nalogi, smo dobili v obliki oblaka točk drugega odboja, brez točk ki jih je
filter klasificiral kot krajinsko navlako (landscape clutter). Iz njih smo izdelali digitalni model terena.
Lidar model terena ali golih tal (bare earth) odraža tudi najmanjše variacije v topografiji (od nekaj centime-
trov do nekaj deset centimetrov), ki so posledica geomorfoloških ali antropogenih procesov. Poglaviten cilj
obdelave lidar podatkov je vizualiziranje, ojačanje in identifikacija pomenljivih sprememb v topografiji.
Višine smo tako vizualizirali s pomočjo izenačenja histogramov (histogram equalization) (sl. 2). Da bi
ojačali lokalne spremembe reliefa in izpostavili značilnosti kot so opuščene struge, obrežni nasipi in
podobno, smo od digitalnega modela terena odšteli trendno površino, ki smo jo dobili z interpolacijo
1 % vseh točk in uporabo low-pass filtra. Karta razlik tako kaže lokalne variacije digitalnega modela
terena kot pozitivne in negativne razlike od trendne površine (sl. 3).
Rezultati
Analizirali smo lidar posnetek dela Ljubljanskega barja med Brezovico, Lipami in Črno vasjo, oziroma
med prekopom Cornovec in Ljubljanico (sl. 1). Površina študijskega območja je 6.24 km2. Povprečna
nadmorska višina je 288.6 m, višinska razlika pa je večja od 11 m, kar kaže na močno nasipavanje
vodotokov iz severnega roba Ljubljanskega barja. Najverjetneje gre za potok Radna, ki danes teče po
kanalu nekaj sto metrov vzhodno od študijskega omočja. Tako severni del študijskega območja prekriva
prostran vršaj. Na površini vršaja so dobro so vidna posamezna opuščena korita, nekatera so izrazito
meandirajoča do sinousoidna. Korita se razlikujejo tudi po širini. Ob opuščenih koritih je moč opaziti
izrazite obrežne nasipe, nekateri izmed njih se na zaključku vršaja pahljačasto razširijo (sl. 2–4).
D. Mlekuž / Lidar in sprembe toka Ljubljanice v preteklosti 227
Sl. 2: Študijsko območje. Karta višin

Fig. 2: Study area. Elevation map
Preko južnega dela študijskega območja teče zelo ravno korito reke Ljubljanice z izrazitimi obrežnimi
nasipi. Relativna višina obrežnih nasipov dosega 1.5 m. Obrežni nasip ni enakomerne širine, saj ga
ponekod skoraj ni, drugje pa je širok do 100 m. Obrežna nasipa nista homogena, temveč sestavljena iz
sestavljenih »kupov« in presekana z modernimi osuševalnimi jarki in reguliranimi kanali vodotokov.
Znotraj obrežnih nasipov lahko opazimo do nekaj metrov široko teraso.
Med Ljubljanico in robom vršaja je pas z najnižjo nadmorsko višino na študijskem območju, okoli 284 m.
Zelo dobro so vidne tudi antropogene sprembe, kot so kanali, ceste in nasutja na parcelah ob cesti Črna
vas – Lipe. Na severovzhodnem delu študijskega območja lahko prepoznamo tudi pozitivno linearno
značilnost (nasip), ki teče pod modernimi osuševalnimi jarki v smeri iz SV proti moderni strugi Lju-
bljanice. Sledimo mu lahko v razdalji 1000 m, nato počasi izgine. Značilnost lahko intepretiramo kot
ostanke poti oziroma ceste, starejše od modernih osuševalnih posegov.
Na vzhodni strani študijskega območja lahko opazimo pozitiven linearen nasip, nepravilne, približno
sinusoidne oblike, ki mu lahko sledimo po vršaju, nadaljuje pa se tudi od roba vršaja do Ljubljanice,
ki ga preseka, in se na južnem bregu Ljubljanice nadaljuje do ceste Črna vas – Lipe in čez njo, kjer na
robu študijskega območja izgine. Seka ga osuševalni kanal, reka Ljubljanica in kanal Iške. V večjem
delu ga lahko opazujemo zgolj kot pozitiven znak, obrežni nasip; negativ oziroma ostanki korita so
zelo slabo vidni, opazimo ga lahko le na odseku južno od Ljubljanice.
Očitno je, da je obrežni nasip starejši od reke Ljubljanice. Situacijo lahko intepretiramo kot ostanek
korita vodotoka iz severnega obrobja Ljubljanskega barja, ki se je izlival v reko Ljubljanico. Takratna
Ljubljanica je tekla južneje od današnjega toka, južno od današnje ceste Črna vas – Lipe, onkraj meje
študijskega območja. To pomeni, da je v času, ko je neznan vodotok nasul obrežni nasip in vrezal korito,
Ljubljanica tekla več kot 500 m južneje od današnjega toka. Očitno je Ljubljanica kasneje prestavila
svoje korito proti severu in presekala obrežni nasip neznanega vodotoka.
Sl. 3: Študijsko območje. Karta lokalnih razlik v reliefu

Fig. 3: Study area. Map of local differences in relief
Kakšna je bila oblika korita takratne Ljubljanice – je bil raven, meandrirajoč ali morda anastomozen –
je nemogoče reči, ker ne seže v študijsko območje. O obliki toka Ljubljanice in njeni dinamiki morda
priča zabrisana negativna značilnost severno od korita moderne Ljubljanice.
Tu lahko opazimo zelo plitvo linearno depresijo širine okoli 80 m, ki ji lahko sledimo na dolžini okoli
enega kilometra. Depresijo morda lahko intepretiramo kot ostanek korita. Oblika značilnosti v tlorisu
kaže, da gre za velik meander ali ukrivljen del struge. Na vzhodnem robu študijskega območja zna-
čilnost izgine, saj jo prekrijejo obrežni nasipi moderne Ljubljanice.
Tako imamo na študijskem območju vsaj tri faze rečne aktivnosti. V prvi fazi teče Ljubljanica približno
300 m severno od današnjega korita, oblika njenega korita je meandrirajoča ali sinusoidna. V drugi
fazi prestavi svoj tok okoli 500 m južno od današnjega, takrat pritok iz severnega roba Barja nasuje
obrežni nasip. V tretji fazi začne Ljubljanica teči po današnjem koritu, ta dogodek preseka tako obrežne
nasipe pritoka iz severa kot ostanke korita njene najstarejše faze.
Absolutno starost faz je na podlagi lidar posnetka nemogoče določiti.
D. Mlekuž / Lidar in sprembe toka Ljubljanice v preteklosti 229
Sl. 4: Intepretacija lidar posnetka

Fig. 4: Interpretation of the LiDAR image
Zaključek in diskusija
Na študijskem območju ob izlivu Iške v moderno Ljubljanico smo pri intepretaciji lidar posnetka odkrili
dokaze o dinamiki toka Ljubljanice. Severno od današnjega korita Ljubljanice smo odkrili značilnosti,
ki jih lahko intepretiramo kot ostanke najstarejše faze Ljubljanice. Moderno korito Ljubljanice seka
obrežne nasipe pritoka iz severnega roba Barja, kar kaže, da je Ljubljanica nekoč tekla vsaj 500 m
južneje od današnjega korita.
Morda lahko ta hipotetičen tok Ljubljanice povežemo z najdbo rimske tovorne ladje iz Lip,5 ki je bila
odkrita severno od moderne ceste Črna vas – Lipe. Južno od ceste se zgostijo najdbe deblakov.6
Študijsko območje obsega odsek toka Ljubljanice med Podpečjo (oziroma ledine Široka) do izliva
Iščice (oziroma Volarja), kjer je tok reke izrazito raven in poteka skoraj v ravni črti. Oblika se močno
razlikuje od zahodnega dela toka, kjer je tok ljubljanice mnogo manj raven.
Je današnji raven tok posledica regulacije? Zgolj z interpretacijo lidar posnetka na to vprašanje ne
moremo odgovoriti. Iz morfologije obrečnih nasipov in samega korita težko sklepamo ali so antropo-
genega nastanka, saj še nimamo ustreznih primerjav iz drugih odsekov toka Ljubljanice.
Prazgodovinske najdbe v Ljubljanici na območju Kuhinje, Črne vasi in Farjevca, torej odseka izrazito
ravnega toka Ljubljanice, katerega del je tudi študijsko območje, so v primerjavi z drugimi odseki
Ljubljanice relativno redke.7
Žal je za dokončne sklepe na voljo mnogo premalo podatkov, predvsem manjka absolutna kronološka
umestitev faz. Obravnali smo zgolj izoliran fragment toka reke Ljubljanice, za razumevanje zgodovine
Ljubljanice v celoti pa bi potrebovali študijo Ljubljanice (in Ljubljanskega barja) v celoti. Tako bi
lahko primerjali morfologijo posamezih odsekov med seboj in opazovali njihovo dinamiko v različnih
okoljih Ljubljanskega barja. Ljubljansko barje je zelo zapleteno okolje, kjer se sklepov, pridobljenih
iz omejenih raziskav, ne da posploševati na celoto.
Kljub temu je ta kratka in omejena študija pokazala, da Ljubljanica in Ljubljansko barje skrivata še
mnoge skrivnosti. Ljubljanici še vedno nismo prišli do dna.
5 Gaspari 1998b.
6 Erič 2009.
7 Gaspari 2009.
Literatura
CHALLIS, Keith, 2006: Airborne laser altimetry in alluviated landscapes. – Archaeological Prospection 13, str. 103–127.
CHARLTON, Martin E., LARGE, Andrew R. G., FULLER, Ian C., 2003: Application of airborne LiDAR in river environments:
the River Coquet, Northumberland, UK. – Earth Surface Processes and Landforms 28, str. 299–306.
COBBY David M., MASON, David C., DAVENPORT, Ian J., 2001: Image processing of airborne scanning laser altimetry data
for improved river flood modelling. – ISPRS Journal of Photogrammetry & Remote Sensing 56, str. 121–138.
ERIČ, Miran, 2009: Datirani deblaki in ladja na Ljubljanskem barju in v Prekmurju v Sloveniji. – V: Luka Bekić (ur.), Juri-
šićev zbornik. Zbornik radova u znak sječanja na Maria Jurišića, Zagreb, str. 151–162.
GASPARI, Andrej, 1998: Ali je bila barjanska struga Ljubljanice v antiki regulirana? – Argo 42, str. 30–38.
GASPARI, Andrej, 1998: »Pontonium« iz Lip na Ljubljanskem barju. – Arheološki vestnik 49, str. 187–224.
GASPARI, Andrej, 2009: Ljubljanica v prazgodovini. – V: Peter Turk, Janka Istenič, Timotej Knific, Tomaž Nabergoj (ur.),
Ljubljanica, kulturna dediščina reke, Ljubljana, str. 36–41.
GASPARI, Andrej, 2009: Rimska regulacija Ljubljanice in osuševanje Barja. – V: Peter Turk, Janka Istenič, Timotej Knific,
Tomaž Nabergoj (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke, Ljubljana, str. 104–106.
LOHANI, Bharat, MASON David C., 2001: Application of airborne scanning laser altimetry to the study of tidal channel geo-
morphology. – ISPRS Journal of Photogrammetry & Remote Sensing 56, str. 100–120.
MARKS, Kate, BATES, Paul, 2000: Integration of high-resolution topographic data with floodplain flow models. – Hydrological
Processes 14, str. 2109–2122.
MLEKUŽ, Dimitrij, 2009: Poplavne ravnice v novi luči : LiDAR in tafonomija aluvialnih krajin. – Arheo 26, str. 7–22.
MLEKUŽ, Dimitrij, 2010: Lidar in geoarheologija aluvialnih pokrajin. –V: Drago Perko, Matija Zorn (ur.), Geografski informa-
cijski sistemi v Sloveniji 2009–2010 (GIS v Sloveniji, 10), Ljubljana, str. 79–87.
VERBIČ, Tomaž, HORVAT, Aleksander, 2009: – V: Peter Turk, Janka Istenič, Timotej Knific, Tomaž Nabergoj (ur.), Ljubljani-
ca, kulturna dediščina reke, Ljubljana, str. 13–19.
231
Paleolitska lesena konica iz Ljubljanice
Palaeolithic wooden point from the Ljubljanica at Sinja gorica
Andrej Gaspari, Miran Erič in Boštjan Odar
Izvleček: septembra leta 2008 so podvodni arheologi v reki Ljubljanici pri Sinji gorici na Ljubljanskem
barju odkrili lesen koničast predmet. Oblika predmeta spominja na paleolitske listaste kamene in koščene
konice. Domnevali smo, da predmet predstavlja konico iz tise, ki je bila pred približno 40 tisočletji upo-
rabljena kot del sestavljenega lovskega orožja. Zato smo predmet dali na nadaljnje raziskave. Te so v
celoti potrdile naše domneve o vrsti lesa in starosti. Dva vzorca lesa sta bila datirana z metodo AMS 14C.
Prvi vzorec je pokazal starost nad 43.970 let (Beta 252943), ponovljena datacija vzorca pa je pokazala
starost 38.490±330 BP (OxA-19866). Lesena konica je bila izdelana in uporabljena na prehodu iz sred-
njega v pozni würm, v času, ko neandertalci počasi izumirajo, prvi anatomsko moderni ljudje pa so že
na poti v Evropo. Reka Ljubljanica pri Sinji gorici se pridružuje štirim evropskim najdiščem z ostanki
obdelanega lesa iz starejše kamene dobe (Clacton-on-Sea, Lehringen, Schöningen, Mannheim).
Abstract: underwater investigation conducted in the Ljubljanica at Sinja gorica in September, 2008,
brought about the discovery of a pointed wooden object. Its form was reminiscent of Palaeolithic leaf-
shaped stone and wooden points. It was supposed that the object represented a point made of yew,
which was used some 40,000 years ago as part of a composite hunting implement. To verify this, the
object was subjected to further analyses, which have entirely confirmed the initial supposition on the
wood and the age. Two samples of wood were dated with the AMS 14C method. The first sample reve-
aled the age of over 43,970 years (Beta 252943), while the repeated dating gave the age of 38,490±330
BP (OxA-19866). The wooden point was thus made and used in the transition from the Middle to Late
Würm, in the time when the Neanderthals were slowly becoming extinct and the first anatomically
modern humans were on their way to Europe. Thanks to the wooden point, the river Ljubljanica at
Sinja gorica now ranks among the few European sites (Clacton-on-Sea, Lehringen, Schöningen, Man-
nheim) that revealed remains of worked wood dating from the Early Stone Age.
Ključne besede: Slovenija, Ljubljansko barje, Sinja Gorica, paleolitik, les, podvodna arheologija
Keywords: Slovenia, Ljubljansko barje, Sinja Gorica, palaeolithic, hunting, wooden point, underwater
archaeology
Uvod
Ljubljansko barje je v okviru preučevanja starejših obdobij prazgodovine med strokovnjaki in ostalo
javnostjo znano predvsem po sledovih človekovega bivanja in izkoriščanja naravnega okolja v holoce-
nu. Arheološke raziskave so v zadnjih desetletjih osredotočene na mezolitska najdišča na osamelcih in
robnih predelih ter zlasti na koliščarske naselbine v poplavni ravnici iz časa med poznim neolitikom
in starejšo bronasto dobo.1 Biotska pestrost območja tektonske depresije s površino 163 km2 in okoli-
škega hribovja na stiku predalpskega in dinarskega sveta je nedvomno pritegovala ljudi tudi v starejših
obdobjih, vendar so njihovi sledovi na prostoru med Vrhniko, Ljubljano in Igom dokumentirani le s
posamičnimi najdbami brez izpovednejših kontekstov.
Naše vedenje o starejši kameni dobi Ljubljanskega barja je bilo do obravnavane najdbe2 omejeno na
odkritje danes izgubljenega rogovja severnega jelena (Rangifer tarandus) z vrezi iz glinokopov Pe-
tričevih opekarn severovzhodno od Vrhnike,3 domnevno srednjepaleolitsko strgalo z bližnjega griča
Hruševca,4 nepreverjeno navedbo o planem najdišču na terasi severno od ceste Ljubljana–Vrhnika,
morda na območju Brezovice5, ter skromne najdbe verjetno pleistocenske starosti ob vznožju Vrbiče-
1 Velušček 2004.
2 Erič et al. 2010; Gaspari, Erič, Odar 2011.
3 Hilber 1906.
4 Snoj 1987; Josipovič 1988.
5 Brodar 1981: 195–196.
vega hribca6 in pogojno tudi Zamedvedce.7 Poleg z vodo prežetih sedimentov v udornici, osamelcev
ter vzpetin in starejših teras na širšem obrobju Ljubljanskega barja8 moramo kot verjetna nahajališča
pleistocenskih depozitov s sledovi zgodnje človekove prisotnosti upoštevati še spodmole in jame južno
ležečega kraškega masiva, katerih potencial doslej še ni bil preverjan (sl. 1).9
Med najstarejša znana najdišča z območja močvirne ravnice sodita zgodnjeholocenski postojanki Breg
pri Škofljici10 in Zalog pri Verdu,11 medtem ko lahko arheološki potencial globlje ležečih sedimentov
samo slutimo. Najstarejši depoziti, ki zapolnjujejo čez 170 m globoko tektonsko udornico Ljubljanskega
barja, sodijo na prehod iz zgodnjega v srednji pleistocen, v čas pred okoli 800.000 leti. V stratigrafski
sekvenci prevladuje mlajšepleistocenska sedimentacija v različnih rečnih okoljih, izpričanih pa je tudi
več ojezeritev in sukcesivnih zamočvirjenj. Zadnje jezero je nastalo zaradi nasipanja prodnega vršaja
Save, ki je v obdobju poznoglacialnega viška (OIS 2) in takoj po njem (22.000–14.000 BP) zaprl rečni
odtok predhodnice Ljubljanice skozi ožino med Rožnikom in Grajskim gričem.12
Sl. 1: Zemljevid Ljubljanskega barja in okolice z lokacijami,

omenjenimi v besedilu. 1 – Hruševca, 2 – Petričeve
opekarne, 3 – Ljubljanica pri Sinji Gorici, 4 – Zalog pri
Verdu, 5 – Vihrovica, 6 – Vrbinčev hribec, 7 – Zamedvejca,
8 – Breg pri Škofljici, 9 – Okolica Brezovice, 10 – Kamna
Gorica, 11 – Vič (izvedba: A. Gaspari)
Fig. 1: Map of the Ljubljansko barje and its surroundings
with sites mentioned in the text. 1 – Hruševca, 2 – Petričeve
opekarne, 3 – Ljubljanica at Sinja Gorica, 4 – Zalog near
Verd, 5 – Vihrovica, 6 – Vrbinčev hribec, 7 – Zamedvejca, 8 –
Surroundings of Brezovica, 9 – Breg pri Škofljici, 10 – Kamna
Gorica, 11 – Vič (figure by: A. Gaspari)
6 Culiberg, Turk, Vuga 1984.

7 Vejice vrbe iz jedrne vrtine so pokazale pleistocensko starost,
pri čemer ni nujno, da imajo kakršno koli zvezo s kamnitimi
artefakti na površini grička (Šercelj 1996: 34).
8 Josipovič 1985; Turk 2003.
9 Gaspari 2011. Sl. 2: Miran Erič med zaščitnim pregledom dna Ljubljanice pri
10 Mlekuž 2001. Sinji Gorici (foto: O. Musič)
11 Gaspari 2006; id. 2009a. Fig. 2: Miran Erič during the rescue survey of the Ljubljanica
12 Verbič, Horvat 2009: 13–15, sl. 4c, 6. bottom at Sinja Gorica (photo: O. Musič)
A. Gaspari, M. Erič, B. Odar / Paleolitska lesena konica iz Ljubljanice 233
Odkritje
Septembra leta 2008 je Skupina za podvodno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v
sodelovanju z ZVKDS OE Ljubljana izvajala preventivni pregled leve polovice struge reke Ljubljanice pri
Sinji Gorici (sl. 2). Pri ročnem odstranjevanju peščeno-muljaste plasti z organskim drobirjem, ki prekriva
geološko podlago iz sive do svetlo rjave meljaste gline in peščenega melja, je Miran Erič odkril izoliran
lesen predmet, ki je zaradi simetrične oblikovanosti takoj pritegnil njegovo pozornost (sl. 3).13 Kmalu po
odkritju predmeta je Boštjan Odar opazil podobnost lesenega koničastega predmeta z nekaterimi plosko-
vno retuširanimi kamenimi konicami iz poznega mousteriena14 , starost lesenega predmeta pa je ocenil
na 40 tisoč let. Ob tem je še izrazil prepričanje, da je predmet izdelan iz lesa tise.
Sl. 3: Lesena koni-

ca. M = 1: 2 (risba:
I. Patarčec; foto: S.
Olič)
Fig. 3: Wooden
point. Scale 1: 2
(drawing: I. Patar-
čec; photo: S. Olič)

14 Bosinski 1967.
Opis predmeta
Simetrija predmeta je očitna tako v narisu kot v stranskem pogledu in v presekih. Po dolžini je najdebelejši
na sredini, od koder se enakomerno oži proti obema koncema. V presekih ima sploščeno-ovalen obris,
njen proksimalni del pa je poškodovan. Skupna dolžina predmeta znaša 16 cm, širina 5,1 cm in največja
debelina 2,5 cm. Opredelitev vzorca lesa15 je potrdila, da gre za tiso (Taxus). Les je juvenilen, vsebuje
stržen, branike so razločno vidne, ozke in nekoliko valovite. Pri pregledu pod mikroskopom na površini
lesa ni bilo ugotovljenih sledov obdelave z ostrimi orodji.
Po javni predstavitvi odkritja so se v delu strokovne javnosti pojavili dvomi v interpretacijo razisko-
valne ekipe. Nekateri arheologi menijo, da gre za naravno preoblikovan kos lesa, ki je svojo sedanjo
obliko dobil s hidrogeološkimi procesi.
V prid namernemu oblikovanju je potrebno izpostaviti, da gre za edinstven primer simetričnega lesen-
ega predmeta v množici lesenega plavja, na katerega je naletela ekipa podvodnih arheologov v več kot
15 let trajajočih raziskavah najdišč Ljubljanice in njenih pritokov. Možnost naravnega izoblikovanja
zmanjšuje tudi vrsta lesa. Tisa je izrazito mezofilna vrsta, ki dobro raste na svežih, humusnih in zračnih
tleh, nekoliko raje na apnenčasti matični podlagi, peščena tla ji ne ustrezajo.16 Značilna rastišča so
hladne in izrazito senčne lege v pasu bukovih in mešanih iglastih gozdov ter v gozdovih javorja in
bresta. Nahajališča tise so v soteskah rek, v težko dostopnih skalnatih ostenjih in na vlažnih severnih
pobočjih, izjemno redka pa je na vlažnih obrežjih nižinskih rek in v poplavnih ravninah, kakršno je
Ljubljansko barje. V pleistocenskih pelodnih zapisih tega območja tise ni zaslediti,17 čeprav bi bilo to
okoliščino mogoče pripisati tudi slabši prepoznavnosti njenih zrn.18
Za dodatno mnenje smo se obrnili na Labor für Dendrochronologie v Zürichu. Dr. Niels Bleicher je
ovrgel vsakršno možnost, da bi se les lahko po naravni poti preoblikoval v tako simetrično koničasto
obliko, in potrdil, da je bil odkrit leseni predmet povsem premišljeno - umetno preoblikovan. Bleicher
je tudi opazil, da je bil tik pod vrhom konice odrezan in zbrušen izrastek veje, ki je v primerjavi z oko-
liškim lesom mnogo trši. Povsem jasno je viden rez, ki poteka prečno na naravni potek lesenih vlaken.
In tudi sama prisotnost tise na zamočvirjenih tleh je po mnenju Bleicherja izjemno nenavadna.
Na konici opazimo dve različni stopnji ohranjenosti površine. Na eni strani je že s prostim očesom
vidna vrsta linearnih in nepravilno oblikovanih vdolbin, ki jih pripisujemo trkom in obremenitvam
po odložitvi ter abraziji zaradi gibanja finozrnatih delcev v rečnem toku. Abrazija je očitna tudi na
nepoškodovanem koncu, kjer se njeni sledovi kažejo kot majhne izjede med lesnimi branikami. Dru-
go stran predmeta skoraj v celoti prekriva 0,2–2 mm debela, kompaktna črna snov. Njena površina
je deloma napokana, gladka in daje hidrofoben videz. Ohranitev te snovi samo na eni strani je zelo
verjetno povezana s poodložitvenimi pogoji in resedimentacijo. Preiskava vzorca črne snovi s SEM-
EDS metodo19 je pokazala, da gre za lesno maso s približno 30% vsebnostjo ogljika in 65% deležem
kisika. Najverjetneje gre za ožgano površino zaradi utrjevanja konice v ognju. Raziskave so nedvou-
mno pokazale, da tisin les z izpostavljanjem ognju pridobi na trdoti nekajkrat, druge vrste lesa pa le
minimalno.20 Prav zato so se na schöningenskih konicah lahko ohranili izjemno dobro vidni sledovi
obdelave s kamenimi orodji.21 Schöningenske sulice so namreč narejene iz lesa mnogo slabše kako-
vosti, smreke in leske, ki so ga morali vedno znova priostriti. Na njih so vidni sledovi zadnje in ne
prve priostritve pred dolgotrajno odložitvijo. Ob izpostavljanju v ognju bi take sledi seveda izginile,
kot v primeru obravnavane najdbe. Odsotnost vidnih sledov orodja na konici iz Ljubljanice je torej
najverjetneje posledica njenega izpostavljanja ognju.
Opisana oblika in les tise, ki je zaradi svoje gostote, trdote in prožnosti vsaj od srednjega paleolitika
naprej znan kot najprimernejši za izdelavo lovske opreme, zelo verjetno kažeta na to, da je človek
namerno preoblikoval kos lesa v simetrično konico. Dodatna podrobnost, ki kaže na premišljeno obli-
kovanje predmeta, je vidna na spodnjem delu predmeta. Na spodnjem delu ima konica jasno poudarjen
ramenski prehod iz njenega najširšega dela v trn. Ta je omogočal namestitev lesene konice v razcep
daljšega droga. Na prehodu iz ramenskega dela v trn je viden zlom, kakršnega lahko opazujemo tudi
15 Ing. Martin Zupančič, Oddelek za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

16 Brus 2005: 116–117.
17 Glej Šercelj 1996; Culiberg 1991; Culiberg, Šercelj 1998; Pohar, Culiberg, Pavlovec 2002; Andrič et al. 2008.
18 Podatek dr. Metka Culiberg, Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU.
19 Ivo Nemec, Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
20 Fehrenbacher 2007.
21 Thieme 1997; Thieme 1999.
na koščenih konicah iz Potočke zijalke in drugih najdišč po Evropi. Tovrstni zlomi nastanejo zaradi
sile upogiba na mestu, kjer je stičišče med lesenim drogom in nanj pritrjeno konico.22
Umestitev predmeta v pozni mousterien na podlagi oblikovnih značilnosti so potrdile radiometrič-
ne raziskave z metodo AMS 14C (pregl. 1). Prva datacija laboratorija iz Miamija je pokazala, da je les
starejši od 43.970 let (Beta-252943), ponovljena datacija v Oxfordu pa je dala rezultat 38.490±330 BP
(OxA-19866).
Presenetljiva najdba je sprožila vprašanja o načinu uporabe. Odgovore ponujajo predvsem etnograf-
ski viri, ki poročajo o lovskih tehnikah severnoameriških Indijancev. Sulice za večkratno zbadanje
pri nevarnem lovu na velike sesalce so ponavadi imele na vrhu pritrjeno koščeno konico ali posebej
oblikovano konico iz trdega lesa. Kamene konice za večkratno ponavljajoče zbadanje pri lovu iz ne-
posredne bližine so zaradi hitrega zloma neprimerne.23
Do sedaj so bili ostanki paleolitskih sulic najdeni na najdiščih Clacton on the Sea (Anglija),24 Lehringen
(Nemčija)25 in Schöningen (Nemčija).26 Ostanek paleolitskega loka je iz najdišča Mannheim (Nemčija).
Med temi predmeti je bil neposredno datiran le lok iz Mannheima, ki je pokazal starost 17.737 let,27
lesene sulice pa so bile časovno opredeljene le posredno. Reka Ljubljanica pri Sinji gorici na Ljubljan-
skem barju se z leseno konico nesporno pridružuje štirim evropskim najdiščem z ostanki obdelanega
lesa iz starejše kamene dobe.
Lab. oznaka/ Oznaka vzorca/ Izmerjena radiokarbonska Konvencionalna starost (PS)/

starost/ C/12C
13
Lab. Code Sample ID Measured radiocarbon date Conventional radiocarbon date (BP)
Beta 252943 LJ-SIG/08-900 NA -24,7 >43970 BP
OxA-19866 LJ-SIG/08-900-3 NA -26,48 38490 ± 330
Pregl. 1: Radikarbonske datacije

Tab. 1: Radiocarbon dating
Najdiščne okoliščine
Najdišče leži okoli 2 kilometra dolvodno od kraških izvirov Ljubljanice na skrajnem zahodnem robu
Ljubljanskega barja. Nekaj sto metrov pod izviri se karbonatna skalna podlaga spusti v globino okoli
21–28 m, reka pa priteče na območje sekvence pretežno finozrnatih sedimentov, ki so v izteku zadnjega
glaciala in v holocenu zapolnili zaliv tektonske udornice med Vrhniko in Sinjo Gorico.28 Ljubljanica,
nizkoenergijska nižinska reka z majhnim strmcem (0,01 promila) in prevladujočim transportom ma-
teriala v suspenziji (< 0.063 mm), ima pri Vrhniki povprečni letni pretok 24,3 m3/s. Na območju najdbe
ima okoli 25 m široka in 8 m globoka struga strmi brežini in razmeroma ravno dno (283,7–282,2 m
nm. v.), na obeh bregovih pa jo spremljata neizrazita nasipa, ki prehajata v poplavno ravnino (292–290
m nm. v.).
Nenavadna okoliščina odkritja lesene konice v nekaj deset tisoč let mlajši strugi Ljubljanice, ki se je
na zahodnem delu Ljubljanskega barja ustalila približno v današnjem poteku šele v bronasti dobi,29 je
napeljevala na dve možni razlagi. Po prvi je konica povezana z erozijo starejših sedimentov, ki tvorijo
podlago rečnih brežin in dna, pri čemer se je lahko tudi tam nahajala v že večkrat resedimentiranem
položaju. Druga razlaga je predvidevala, da konica izvira iz globljih sedimentov v bližnjih glinokopih,
od koder je šele naknadno dospela v Ljubljanico. V ravnini severno in južno od struge so v zadnjih
desetletjih 19. st. in prvi polovici 20. stoletja kopali sivo peščeno glino za potrebe lokalnih opekarn.
Obsežni, do 10 m globoki bazeni, ki ležijo na desnem bregu vzporedno in tudi gor vodno od najdišča,
so danes zaliti z vodo in spremenjeni v ribnike.
Za pojasnitev najdiščnih okoliščin je bilo na mestu odkritja izvedeno vzorčenje sedimentov iz dna
rečne struge za potrebe datacije z OSL analizo (sl. 4). Po odstranitvi nekaj centimetrov debele površinske
22 Odar 2008: 140–169.

23 Ellis 1997: 37–66.
24 Oakley et al. 1977.
25 Junkmanns 2001: 6.
26 Thieme 1999.
27 Rosendahl et al. 2006.
28 Mencej 1990: 526, sl. 1–2.
29 Gaspari 2009b: 40.
plasti na rečnem dnu je bil s kote 283,20 m nm. v.

odvzet 35 cm visok vzorec peščene gline. V času
odvzema je globina vode znašala 2,8 m. Analiza
47 podvzorcev (pregl. 2), je pokazala najverjetnejše
starosti med 17.6 ± 1.6 in 9.0 ± 1.3 ka, kar pomeni,
da so se vzorčeni sedimenti odložili med začetkom
poznega glaciala in zgodnjim holocenom.30
OSL-analiza in izoliran pojav najdbe napeljujeta k
razlagi, da je konica dospela v strugo Ljubljanice
pri izkopavanju globlje ležečih plasti v bližnjih
glinokopih. Zaradi dokazano spremenljive dina-
mike tektonskega in kompakcijskega posedanja
plasti na Ljubljanskem barju kljub povedanemu ni
izključena možnost, da je konico izpostavila rečna
erozija gorvodno ležečih sedimentov.
Sl. 4: Za pojasnitev najdiščnih okoliščin konice je bil avgusta

2009 na mestu odkritja odvzet 35 cm visok vzorec podlage
iz peščene gline za potrebe datacije z OSL metodo (foto: R.
Kovačič)
Fig. 4: With the aim of clarifying the find circumstances, a 35
cm high sample of the sandy clay base was taken from the
find spot in August, 2009, to be dated with the OSL method
(photo: R. Kovačič)
Pregl. 2: OSL-datacije sedimenta iz podlage

Tab. 2: OSL-Dating of a base sediment
% podvzorcev v Ocena vsebnosti OSL-starost/

Lab. Oznaka
starostni skupini/ vode/
oznaka/ vzorca/ Th
U (ppm) K (%) De (Gy) OSL-age
(ppm)
% of sub-samples in Assumed water
Lab. Code Sample ID
age component content (weight-%) (ka)
24.82 35 ± 5 11.2 ± 1.7
11.3
± 3.40 10 ± 1.5 9.0 ± 1.3
3.68 9.45 1.31 35 ± 5 17.6 ± 1.6
38.88
C-L2583 SLO 85.2
± 2.33 10 ± 1.5 14.1 ± 1.1
± 0.15 ± 0.48 ± 0.03
67.17
3.5 35 ± 5 30 ± 7
± 14.37
Sklep
Oblikovne značilnosti in radiometrične datacije lesene konice dokazujejo prisotnost paleolitskih lovcev
v obdobju hitrega menjavanja kratkotrajnih otoplitev in ohladitev v kisikovi izotopski stopnji 3 (OIS
3), zelo verjetno v eni od Dansgaard Oeschgerjevih otoplitvenih faz 8–12.31
Zaradi izrazitega refugialnega značaja Ljubljanskega barja srečamo v tamkajšnjem pelodnem zapisu
ene od otoplitev zadnjega glaciala (OIS 3–5) poleg bora (Pinus), breze (Betula), smreke (Picea), jelke
(Abies) tudi toploljubne listavce jelšo (Alnus), hrast (Quercus), lipo (Tilia) in celo bukev (Fagus). 32
Tudi na višku glaciala, ko so bili najbližji ledeniki oddaljeni le 30 km, je v barskih sedimentih prisoten
pelod bora (Pinus), jelše (Alnus) ter pritlikavih vrst vrbe (Salix) in breze (Betula nana?).33 V toplejših
fazah zadnjega glaciala (OIS 3–4) so se v barski udorini usedale plasti karbonatne gline ter gyttje in
organogenega detritusa, ki kažejo na občasne ojezeritve, zamočvirjenje ali celo občasno suha tla, v
hladnejših obdobjih ali ob neurjih pa so vodotoki nanašali debelejše oz. grobozrnate naplavine.
30 Dr. Alexandra Hilgers, Geochronologielabor, Geographisches Institut, Universität zu Köln.

31 Blackwell et al. 2007: 144–149.
32 Culiberg, Šercelj 1998.
33 Pohar, Culiberg, Pavlovec 2002: 199.
Zgostitev paleontoloških in arheoloških najdb starejše kamene dobe na severozahodnem obrobju

Ljubljanskega barja bi tako morda smeli povezati z osjo topografsko ugodnega prehoda proti najniž-
jemu delu masiva med Ljubljansko kotlino in zaledjem ravnic severnega Jadrana ter z obiljem sveže
vode iz kraških izvirov in površinskih dotokov. Na prekrivanje ustaljenih medregionalnih poti lovskih
skupin in vodnih virov, ki so pritegovali velike sesalce, morda opozarja tudi poročilo o ponavljajočih
se najdbah živalskih kosti v glinokopih pri Vrhniki, o katerih pa ni znanega nič bolj določenega.34
Ob naštetih dejavnikih bi lahko primarni kontekst lesene konice povezovali predvsem z naključno
izgubo med lovom ali s krajem uplenitve živali,35 za kar govori predvsem njena odlična ohranjenost.
Še najverjetneje se zdi, da je pred 40 tisoč leti namerno ali nenamerno končala v stabilnem, z vodo
prežetem okolju in tam ostala vse do odkritja.
Literatura
ANDRIČ, Maja et al., 2008: Late quaternary vegetation and hydrological change at Ljubljansko barje (Slovenia). - Paleogeo-
graphy, Palaeoclimatology, Palaeoecology 270, str. 150–165.
BLACKWELL, Bonnie A.B., YU, Edwin S. K., SKINNER, Anne R., TURK, Ivan, BLICKSTEIN, Joel I. B., TURK, Janez, YIN,
Vicky S. W., LAU, Beverly, 2007: ESR-datiranje najdišča Divje babe I, Slovenija. - V: Ivan Turk (ur.), Divje babe I : paleolit-
sko najdišče mlajšega pleistocena v Sloveniji, Opera Instituti archaeologici Sloveniae 13, Ljubljana, str. 123–157.
BOSINSKI, Gerhard, 1967: Die mittelpaläolitischen Funde im westlichen Mitteleuropa. - Köln: Bohlau.
BRODAR, Mitja, 1981: Brezovica pri Ljubljani? - Varstvo spomenikov 23, str. 195–196.
BRUS, Robert, 2005: Dendrologija za gozdarje. - Ljubljana.
CHURCHILL, Steven E., 1993: Weapon technology, prey size selection, and hunting methods in modern hunter-gatherers:
imlications for hunting in the Palaeolithic and Mesolithic. - V: Gail Larsen Peterkin, Harvey M. Bricker, Paul Mellars (ur.),
Hunting and animal exploitation in the later Palaeolithic and Mesolithic of Eurasia, Archaeological Papers of the Ameri-
can Anthropological Association 4, Washington, str. 11–24.
CULIBERG, Metka, 1991: Late glacial vegetation in Slovenia. - Dela 4. razreda SAZU 29 (10), str. 1–52.
CULIBERG, Metka, ŠERCELJ, Alojz, 1998: Pollen and charcoal of mesophilic arboreal vegetation from Pleistocene sediments in
Slovenia - Evidence of microrefuges. - Razprave 4. razreda SAZU 39, Ljubljana, str. 235–254.
CULIBERG, Metka, TURK, Ivan, VUGA, Davorin, 1984: Plešivca. - Varstvo spomenikov 26, str. 189–191.
ELLIS, Christopher J., 1997: Factors influencing the use of stone projectile tips. - V: Heidi Knecht (ur.), Projectile Technology,
New York-London, str. 37–74.
ERIČ, Miran, GASPARI, Andrej, NADBATH, Barbara, ODAR, Boštjan, 2010: Notranje Gorice (Sinja Gorica). - Varstvo spomeni-
kov. Poročila 46, str. 236–238.
FEHRENBACHER, Marvin, 2007: Steinzeitliche Speere - im Feuer gehärtet? - Experimentelle Überprüfung der Holzhärtung
durch Feuer. - Deutsche Gesellschaft für Zerstörungsfreie Prüfung e.V., Jüchen.
GASPARI, Andrej (ur.), 2006: Zalog pri Verdu. Tabor kamenodobnih lovcev na zahodnem robu Ljubljanskega barja. - Opera
GASPARI, Andrej, 2009a: Zalog pri Verdu. Lovski tabor iz srednje kamene dobe. - V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica – kul-
turna dediščina reke, Ljubljana, str. 42–47.
GASPARI, Andrej, 2009b: Ljubljanica v prazgodovini. - V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica – kulturna dediščina reke, Lju-
bljana, str. 36–41.
GASPARI, Andrej, 2010: Brezovica pri Borovnici. - Varstvo spomenikov. Poročila 46, str. 32–33.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, ODAR, Boštjan, 2011: A Paleolithic Wooden Point from Ljubljansko barje (Slovenia). - V:
Jonathan Benjamin, Clive Bonsall, Catriona Pickard, Anders Fischer (ur.), Submerged Prehistory, Oxford, str. 186–192.
HILBER, Vinzenz, 1906: Ein Renngeweih aus Ober-Laibach in Krain. - Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in
Wien 36, p. 163–166.
JOSIPOVIČ, Draško, 1985: K odkritju najdišč sileksov na Ljubljanskem barju. - Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodo-
vino 33, str. 1–5.
JOSIPOVIČ, Draško, 1988: Prvi dokaz o prisotnosti neandertalcev na Ljubljanskem barju. - Poročilo o raziskovanju paleolita,
neolita in eneolita v Sloveniji 16, str. 55–58.
JUNKMANNS, Jürgen, 2001: Pfeil und Bogen. Herstellung und Gebrauch in der Jungsteinzeit. - Biel.
MENCEJ, Zvone, 1990: Prodni zasipi pod jezerskimi sedimenti Ljubljanskega barja. - Geologija 31/32, str. 517–553.
MLEKUŽ, Dimitrij 2001: Floods and fires: landscape dynamics at Ljubljana Moor, Slovenia. - V: Kathryn J. Fewster, Marek
Zvelebil (ur.), Ethnoarchaeology and Hunters-Gatherers: Pictures at an Exhibition, BAR International Series 955, Oxford,
str. 43–52.
OAKLEY, Kenneth. P., ANDREWS, Peter, KEELEY, Lawrence H., CLARK, J. Desmond, 1977: A reappraisal of the Clacton
spearpoint. - Proceedings of the Prehistoric Society 43, str. 13–30.
ODAR, Boštjan, 2008: Izdelava in uporaba koščenih konic iz Potočke zijalke. - Doktorska disertacija, Oddelek za arheologijo,
Filozofska fakulteta, Ljubljana.
POHAR, Vida, CULIBERG, Metka, PAVLOVEC, Rajko, 2002: Globoki vrtini na Ljubljanskem barju v luči pelodne analize. -
Razprave 4. razreda SAZU 43/2, Ljubljana, str. 171–202.
34 Hilber 1906.
35 Churchill 1993.
ROSENDAHL, Gaëlle, BEINHAUER, Karl-Wilhelm, LÖSCHER, Mandfred, KREIPL, Kurt, WALTER, Rudolf, ROSENDA-
HL, Wilfried, 2006: Le plus vieil arc du monde? Une pièce intéressante en provenance de Mannheim, Allemagne. -
L'Anthropologie 110/3, str. 371–382.
SCHICK, Kathy D., TOTH, Nicholas, 1993: Making Silent Stones Speak. Human Evolution and the Dawn of Technology.
- London.
SNOJ, Damijan, 1987: Vrhnika. - Varstvo spomenikov 29, str. 233–234.
ŠERCELJ, Alojz, 1996: Začetki in razvoj gozdov v Sloveniji. - Dela 4. razreda SAZU 35, Ljubljana.
THIEME, Hartmut, 1997: Lower Palaeolithic hunting spears from Germany. - Nature 385, str. 807–810.
THIEME, Hartmut, 1999: Altpaläolithische Holzgeräte aus Schöningen, Lkr. Helmstedt. Bedeutsame Funde zur Kulturentwic-
klung des frühen Menschen. - Germania 77(2), str. 451–487.
TURK, Peter, SVETLIČIČ, Vesna, 2006: Kamna Gorica pri Ljubljani. - Varstvo spomenikov 42, str. 56–59.
VELUŠČEK, Anton, 2004: Past and present lake-dwelling studies in Slovenia: Ljubljansko barje (the Ljubljana Marsh). - V:
Francesco Menotti (ur.), Living on the Lake in Prehistoric Europe: 150 Years of Lake-dwelling Research, London, str.
69–82.
VERBIČ, Tomaž, HORVAT, Aleksander, 2009: Geologija Ljubljanskega barja. - V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica – kultur-
na dediščina reke, Ljubljana, str. 13–20.
239
Prispevek lesene najdbe iz Ljubljanice pri Sinji Gorici za kulturno zgodovino
Palaeolithic wooden object from the Ljubljanica at Sinja Gorica and its
siginificance for cultural history
Boris Kavur
Izvleček: odkritje starokamenodobnega lesenega izdelka v reki Ljubljanici pri Sinji Gorici (Slovenija)
je ponovno opozorilo na izjemen pomen Ljubljanskega barja in tam najdenih arheoloških predme-
tov iz organskih materialov za svetovno kulturno zgodovino. Ploščat in koničast predmet iz lesa tise
dopolnjuje poznavanje podobnih predmetov iz srednjega paleolitika ter kaže na obstoj veliko širšega
spektra artefaktov, ki so jih izdelovali in uporabljali neandertalci. Glede na svojo obliko spominja
na starejše najdbe iz Bližnjega vzhoda ter Afrike in Evrope, ki so bile v preteklosti interpretirane v
številnih nasprotujočih si teorijah.
Abstract: the discovery of the Palaeolithic wooden artifact in the Ljubljanica Rivebed near Sinja Go-
rica (Slovenia) demonstrates again the exceptional role of Ljubljansko barje and organic artifacts
from its waterlogged deposits for world cultural history. Flat and pointed yew object supplements the
knowledge on such artifacts from the Middle Palaeolithic and indicates the presence a much broader
spectrum of artifacts which were manufactured and used by the Neanderthals. Its form resembles the
older finds from the near East, Africa and Europe, which were interpreted in the past in numerous
contradicting theories.
Ključne besede: stara kamena doba, leseni predmeti, mokri les, Ljubljansko barje
Keywords: Palaeolithic, wooden artifacts, waterlogged wood, Ljubljansko barje
Na Barju…
Septembra leta 2008 je Skupina za podvodno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slo-
venije v sodelovanju z ZVKDS OE Ljubljana izvajala preventivni pregled leve polovice struge reke
Ljubljanice pri Sinji Gorici. Pri ročnem odstranjevanju peščeno-muljaste plasti z organskim drobirjem
je Miran Erič odkril izoliran lesen predmet, ki je zaradi simetrične oblikovanosti pritegnil njegovo
pozornost.36
Čeprav je prva radiokarbonska analiza pokazala večjo starost, kot jo omogoča metoda, je druga ana-
liza pokazala starost iz časovnega intervala od sredine 42. do konca 41. tisočletja pred našim štetjem.
Tudi s slednjim je bila potrjena paleolitska starost, s čemer se je najdba uvrstila v majhno skupino
paleolitskih lesenih predmetov, ki pa so večinoma staropaleolitske starosti. Med njimi moramo omeniti
predvsem najdbe z najdišč Lehringen, Clacton-on-Sea, Schöningen v Evropi,37 Gesher Benot Ya'aqov
na Bližnjem vzhodu ter Kalambo Falls v Afriki. Za ustrezno ovrednotenje najdbe iz Sinje Gorice mo-
ramo zraven najdbe same v kontekstu opazovati tudi razprave o drugih do sedaj odkritih kopjih in
lesenih predemtih.
…po svetu…
Posledično moramo lesene zašiljene predmete opazovati tudi v kontekstih njihovih pojasnitev. Do osem-
desetih let prejšnjega stoletja se je staropaleolitske hominide ter neandertalce opisovalo kot uspešne
lovce, specializirane predvsem za lov velike divjadi. Tako je v svojem popularnem pregledu svetovne
prazgodovine Grahame Clark opravičeval nevarnost lesenih zgolj zašiljenih sulic z navajanjem etno-

37 Dodati bi morali še Stuttgart-Bad Cannstatt, kjer je bila sulica tako slabo ohranjena, da je ob odkritju razpadla ter
verjetno tudi Bilzingsleben, kjer so bili odkriti številni kosi lesa, ki so najverjetneje deli sulic (Thieme 2005: 128).
loških primerjav – Pigmejci v Kamerunu naj bi lovili slone tako, da jim v trebuh zabijejo lesen zašiljen
kol, ki se kasneje, ko žival poskuša pobegniti, še globlje zarije v žival, ki posledično izkrvavi.38
V začetku osemdesetih so analize nekaterih staropaleolitskih najdišč pokazale, da so bili tam dejavni
staropaleolitski hominidi predvsem mrhovinarji, kar je spet vodilo v drugo skrajnost, ki je vodila v
popolno dehumanizacijo večine pleistocenskih hominidov.39 Pri tem se je Clive Gamble odločil za
ironično stereotipno interpretacijo, v kateri je govoril o pleistocenu kot o obdobju s snegom in ledom
pokrite Evrope ter o neandertalcih kot mrhovinarjih. Tako je tudi leseni sulici iz Clactona in Lehrin-
gena reinterpretiral kot sondi, kola s katerimi naj bi pleistocenski ljudje pod snežnim pokrovom iskali
zamrznjena trupla živali.40 Gre za trditev, ki kljub svoji absurdnosti in nedokazljivosti še desetletja
kasneje ne izgine iz razprav, ki se dotaknejo interpretacije omenjenih orodij.41
Vendar so sočasne tafonomske študije kontekstov starih odkritij ponovno usmerile interpretacije
proti hipotezam, da gre za lovska orožja. Tako je Phil Chase opozoril na podatek, da naj bi bila koni-
ca v Lehringenu odkrita pod kostmi slona, kar je bil zanj argument proti Gamblovi intepretaciji, ter
zaključil, da je orodje bilo zagotovo sulica.42 Dokončen argument v prid lovski hipotezi, pa so dala v
sredini devetdesetih odkritja lesenih predmetov v Schöningenu.43 Tako je danes sprejeto mišljenje, da
je potrebno najdbe iz Clactona, Lehringena in Schöningena interpretirati kot sulice oziroma kopja ter
jih glede na kontekste najdb oziroma glede na najdene favnistične ostanke povezovati z lovom.44
Na drugi strani pa se v razpravah še vedno kot duh pojavlja Gamblova interpretacija 45 v kombinaciji z
opozorilom, da so imele lesene sulice glede na uporabo materiala majhno prebojnost in bi bile le težko
uporabne za ubijanje večjih živali. Pravzaprav so avtorji želeli videti preveč – namesto, da bi najdbe
interpretirali vsaj kot sulice, so v njih želeli videti metalna kopja46 oziroma so nekateri v zanosu celo
vsako trditev, ki jih ni prepoznala kot metalno orožje, označili kot »perverzno«.47 Vendar je že v šestde-
setih William Laughlin opozoril, da predstavljajo orožja, opremljena s kamnito konico, prednost pred
zašiljenimi lesenimi koli, ker zaradi narave konice poškodbe povzročajo večjo krvavitev žrtve.48
Posledično se je več pozornosti namenjalo študijam poškodb kamnitih orodij, ki bi lahko nastale, če
bi se jih vpenjalo kot konice49 oziroma primerom, ko so konice še tičale v skeletnih delih uplenjenih
živali.50 Pri tem pa so avtorji zapostavljali prav najbolj zanimiva primera - primera, ko sta pri dejanju
medčloveškega nasilja bili kot usodno orožje uporabljeni zgolj zašiljeni palici. Najstarejši primer
predstavlja, tako lahko domnevamo, z leseno sulico poškodovan mlad moški (Skhul IX) interglacial-
ne starosti, pokopan v jami Es Skhul v Izraelu, pri katerem je lesena konica prebila glavico femurja
in acetabulum ter se zarila v trebušno votlino.51 Še nazornejši pa je usmrčeni mladenič iz slavnega
mlajšepaleolitskega trojnega pokopa v Dolnih Vestonicah II (DV XIV). Pri slednjem se je v trebušni
votlini še celo ohranil ostanek lesenega droga.52
Sicer je popolnoma jasno in splošno sprejeto, da so hominidi že v starejšem ter v srednjem in mlajšem
paleolitiku izdelovali lesena orodja, iz navedenih primerov pa lahko zaključimo, da so dolge zašiljene
predmete uporabljali najverjetneje kot sulice za ubijanje živali ter tudi ljudi. Vendar pa, kar je še po-
sebej pomembno predvsem za najdbo iz Sinje Gorice, to niso bile edine odkrite lesene najdbe.
Veliko več o variabilnosti staro- in srednjepaleolitskih lesenih predmetov nam povedo druge najdbe.
Najstarejši leseni artefakt na svetu izvira z najdišča Gesher Benot Ya'aqov v Izraelu. Gre za na obeh
straneh poškodovan odlomek v ploščato obliko obdelanega kosa lesa - eno ploskev ima izrazito ravno
ter drugo nekoliko zaobljeno.53 Najdba jasno kaže, da lesa niso zgolj šilili, ampak so izdelovali tudi
ploščate predmete.
38 Clark 1969: 41.

39 Voormolen 2008: 9–13.
40 Gamble 1987.
41 Mellars 1996: 227; Hoffecker 2005: 43.
42 Chase 1988: 230.
43 Thieme 1996; id. 1999.
44 Gaudzinski-Windgeuser, Roebroeks 2011: 65; Dusseldorp 2008: 157.
45 Mellars 1996: 227; Gamble 1999: 245.
46 Thieme 1996; id. 1999.
47 Mithen 2005: 160.
48 Laughlin 2004: 153.
49 Npr. Holdaway 1989; Mellars 1996: 117; Shea 1988.
50 Boëda, Geneste, Grigo 1999.
51 Laughlin 2004: 153.
52 Klima 1995: 103
53 Goren-Inbar, Werker, Feibel 2002: 91.
B. Kavur / Prispevek lesene najdbe iz Ljubljanice pri Sinji Gorici za kulturno zgodovino 241
Največja količina domnevno obdelanega lesa, ki kaže celoten spekter variabilnosti obdelave in uporabe
lesenih predmetov, pa izvira iz staropaleolitskega najdišča ob reki Zambezi - Kalambo Falls na meji
med Zambijo in Tanzanijo. Žal je delovanje vode zabrisalo natančne sledi obdelave oziroma rezanja
in strganja, vendar oblika večine kosov kaže, da gre za namensko obdelane kose, ki so jih velikokrat
obdelovali z žganjem ter strganjem. Potrebno je omeniti, da so tako večji podolgovati, kot tudi manjši
kosi imeli večinoma ovalen presek oziroma ploščato konico. Glede na obliko jih je J. D. Clark inter-
pretiral predvsem kot palice za kopanje, pri čemer je poudaril logično prisotnost takih orodij na krajih
ob vodi, kjer so se v mehkejši zemljini nahajale užitne rastline.54
Podobo pa dopolnijo najdbe srednjepaleolitske starosti oziroma podobne starosti kot obdelan kos lesa
iz Sinje gorice, ki so bile odkrite v plasti H najdišča Abric Romani v Kataloniji. Odkriti so bili trije plo-
ščati kosi lesa velikosti med 55 in 30 centimetrov, ki so bili sežgani ter so se nahajali ob kurišču - dva
izmed njih sta bila ovalnega preseka, tretji pa petkotnega.55
V zadnjih desetletjih pa so predvsem študije sledov uporabe na kamnitih orodjih pokazale, da se
je večina uporabljala prav za obdelovanje lesa. Vse od odkritja konice v Clactonu je bila britanska
arheologija usmerjena v povezovanje njene izdelave s specifičnim tipom kamnitih orodij,56 sodobne
analize pa so pokazale, da se sledi obdelave lesa nahajajo tako na staropaleolitskih orodjih, za katere
se je na podlagi oblike domnevalo, da so se uporabljala za različne funkcije, kot tudi na različnih tipih
srednjepaleolitskih orodij. 57
Tako nam najdbe iz navedenih najdišč, kjer je ohranjenost rastlinskih ostankov dobra, nazorno ka-
žejo, da je bilo v starejšem in srednjem paleolitiku v uporabi veliko več različno oblikovanih lesenih
predmetov, kot je bilo to še nedavno domnevano. Počasi dobivamo vpogled v vso variabilnost mate-
rialne kulture stare kamene dobe, ki se je fragmentarno, pa še vedno najbolj popolno ohranila prav v
območjih s specifičnimi sedimentacijskimi okolji (odsotnost vlage oz. visoka prisotnost vlage…). Gre
za okolja, kjer so se zaradi bogastva naravnih virov pričujoča orodja izdelovala, uporabljala ter veli-
kokrat tudi zavrgla, kar pa je, velikokrat zaradi delovanja vode, kot v primeru Kallambo Falls in Sinje
gorice zabrisalo sledi obdelave. Tako kot poglavitni argument za človeško dejanje obdelave ostane
kontekst najdbe oziroma v primeru, ko je ta sekundaren, sama oblika predmeta, ki ne more nastati
zaradi naravnega delovanja. Predvsem se je glede na objavljeno variabilnost oblik lesenih predmetov
potrebno izogniti stereotipnemu povezovanju orodij s posameznimi dejavnostmi – v evropski tradiciji
se je lesene predmete povezovalo zgolj z lovom oziroma vse lesene izdelke se je prepoznalo, kot dele
lovskih orodij, celo metalnih kopij,58 v tradiciji afriške arheologije pa se je koničaste lesene predmete
v duhu antropoloških interpretacij prepoznavalo večinoma kot kopalne palice.59 Absurdno, ampak
tako so bile zaradi tradicij interpretacij iste najdbe interpretirane kot orožja za lov na slone kot tudi
za lov na koreninice.
…in v svet.
Če povzamemo, najdba iz Sinje Gorice, četudi ni konica oziroma del projektila, temveč ploščato obde-
lan, zašiljen kos lesa neznane namembnosti, je izjemnega pomena, ker dokazuje, da lahko na prostoru
Ljubljanskega barja računamo na številčnejša odkritja najdišč in najdb staropaleolitske starosti. V
evropskem in svetovnem merilu pa ponovno dokazuje, da so ljudje v času poznega srednjega paleolit-
ka, kot tudi že prej, v velikem obsegu izdelovali predmete iz lesa ter dokazuje, da je bila ta materialna
kultura veliko bolj variabilna in je ne moremo povezovati zgolj s koničastimi orodji oziroma orožji
za lov in ubijanje. Tako izjemna najdba, ki presega regionalni pomen in daje nove podatke kulturni
zgodovini celotnega starega sveta, ponovno izpostavlja prostor Ljubljanskega barja kot eno izmed
najbogatejših zakladnic kulturne dediščine človeštva.
54 Clark 2001: 481–482.

55 Carbonell, Giralt, Vaquero 1994: 53–54.
56 McNabb 1989.
57 Beyries 1987: 94; id. 1988: 214–221; Anderson-Gerfaud 1990: 401.
58 Thieme 1996; id. 1999.
59 Schick, Toth 1993: 153–158.
Literatura
ANDERSON-GERFAUD, Patricia, 1990: Aspects of behaviour in the Middle Palaeolithic: Functional analysis of stone tools
from Southwest France. - V: Paul Mellars (ur.), The Emergence of Modern Humans. An Archaeological Perspective, Edin-
burgh, str. 389–418.
BEYRIES, Sylvie, 1987: Varibilité de l'industrie lithique au Moustérien. - BAR International series 328, Oxford.
BEYRIES, Sylvie, 1988: Functional Variability of Lithic Sets in the Middle Paleolithic. - V: Harold L. Dibble, Anta Montet White
(ur.), Upper Pleistocene Prehistory of Western Eurasia, University Museum monographs 54, University Museum Symposi-
um Series Volume 1, Philadelphia, str. 213–222.
BOËDA, Eric, GENESTE, Jean Michel, GRIGGO, C., 1999: A Levallois point embeded in the vertebra of a wild ass (Equus
africanus): hafting, projectiles and Mousterian hunting Weapons. - Antiquity 73, str. 394-402.
CARBONEL, Eudald, GIRALT, Santiago, VAQUERO, Manuel, 1994: Abric Romani (Capellades, Barcelone, Espagne): Une
importante séquence anthropisée du Pléistocène supérieur. - Bulletin de la Société Préhistorique Française 91, str. 47–55.
CHASE, Philip G., 1988: Scavenging and Hunting in the Middle Paleolithic. - V: Harold L. Dibble, Anta Montet White (ur.),
Upper Pleistocene Prehistory of Western Eurasia, University Museum monographs 54, University Museum Symposium
Series Volume 1, Philadelphia, str. 225–232.
CLARK, J. Desmond, 2001: Modified, used and other wood and plant specimens from Bwalya Industry Acheulean horizons. -
V: J. Desmond Clark, Kalambo Falls. Prehistoric Site. Volume III, Cambridge, str. 481–491.
CLARK, Grahame, 1969: World Prehistory: A new Outline. - Cambridge.
DUSSELDORP, Gerrit L., 2008: A View to a Kill: Investigating Middle Palaeolithic Subsistence Using an Optimal Foraging
Perspective. - Leiden.
GAMBLE, Clive, 1987: Man the Shoveler: Alternative Models for Middle Pleistocene Occupation in Northern Latitudes. - V:
Olga Soffer (ur.), The Pleistocene Old World: Regional Perspectives. New York, str. 81–98.
GAMBLE, Clive, 1999: The Palaeolithic Societies of Europe. - Cambridge.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, ODAR, Boštjan, 2011: A Paleolithic Wooden Point from Ljubljansko barje (Slovenia). - V:
Jonathan Benjamin, Clive Bonsall, Catriona Pickard, Anders Fischer (ur.), Submerged Prehistory, Oxford, str. 186–192.
GAUDZINSKI-WINDGEUSER, Sabine, ROEBROEKS, Will, 2011: On Neanderthal Subsistence In the Last Interglacial Forested
Environments in Northern Europe. - V: Nicholas J. Conard, Jürgen Richter (ur.), Neanderthal Lifeways, Subsistence and
Technology. One Hundred Fifty Years of Neanderthal Study, Springer, str. 61–72.
GOREN-INBAR, Naama, WERKER, Ella, FEIBEL, Craig S., 2002: The Acheulian Site of Gesher Benot Ya'aqov, Israel. 1, The
Wood Assemblage. - Oxford.
HOFFECKER, John F., 2005: A Prehistory of the North: Human Settlement of the Higher Latitudes. - New Jersey.
HOLDAWAY, Simon, 1989: Were There Hafted Projectile Points in the Mousterian? - Journal of Field Archaeology 16 (1), str.
79–85.
KLIMA, Bohuslav, 1995: Dolni Vestonice II. Ein Mammutjägerplatz und seine Bestattungen. - Eraul 73, Liege.
LAUGHLIN, William, S. 2004: Acquisition of Anatomical Knowledge by Ancient man. - V: Sherwood L. Washburn (ur.), Social
Life of Early Man, London, str. 150–175.
McNABB, John, 1989: Sticks and Stones: A Possible Experimental Solution to the Question of how the Clacton Spear Point was
Made. - Proceedings of the Prehistoric Society 55, str. 251–271.
MITHEN, Steven J., 2005: The Singing Neanderthals. The Origins of Music, Language, Mind, and Body. - Harvard.
MELLARS, Paul, 1996: The Neanderthal Legacy. An Archaeological Perspective from Western Europe. - Princeton.
SCHICK, Kathy D., TOTH, Nicholas, 1993: Making Silent Stones Speak. Human Evolution and the Dawn of Technology.
- London.
SHEA, John J., 1988: Spear Points from the Middle Paleolithic of the Levant. - Journal of Field Archaeology 15 (4), str. 441–450.
THIEME, Hartmut, 1996: Altpaläolitische Wurfspeere aud Schönningen, Niedersachsen. Ein Vorbericht. - Archäologisches
Korrespondenzblatt 26, str. 377–393.
THIEME, Hartmut, 1999: Altpaläolithische Holzgeräte aus Schöningen, Lkr. Helmstedt. Bedeutsame Funde zur Kulturentwic-
klung des frühen Menschen. - Germania 77(2), str. 451–487.
THIEME, Hartmut, 2005: The Lower Palaeolithic art of hunting: the case of Schöningen 13 II-4, Lower Saxony, Germany. - V:
Clive Gamble, Martin Porr (ur.), The Hominid Individual in Context. Archaeological investigations of Lower and Middle
Palaeolithic Landscapes, Locales and Artefacts, London, str. 115–132.
VOORMOLEN, Boudewijn, 2008: Ancient Hunters, Modern Butchers. Schöningen 13II – 4, a kill – butchery site dating from the
northwest European Lower Palaeolithic. - Doktorska disertacija, Univerza v Leidnu, Leiden.
243
Veliki lovski tabor na Ljubljanskem barju – Zalog pri Verdu
Zalog near Verd – a large hunting camp on the Ljubljansko barje
Boris Kavur in Andrej Gaspari
Izvleček: krizo konca ledene dobe, ko je zaradi množičnih izumiranj in selitev prišlo do spremembe bioma-
se v pokrajini, so človeške skupnosti reševale večinoma s fragmentacijo velikosti skupnosti in povečano
rezidenčno mobilnostjo. Izjemo so pomenile redke točke v pokrajini, kjer so se zaradi stalno prisotnih,
obnavljajočih se bogatih naravnih virov lahko zadrževale večje populacije. Eno takih točk pomeni Zalog
pri Verdu, kjer je bila odkrita ena največjih mezolitskih naselbin. Velika količina odkritih kamenih orodij
kaže na posebno funkcijo raziskanega dela najdišča, koščena in rožena orodja kažejo na posamezne
specifične tehnologije izdelave, ostanki odkritih brun pa bi lahko pomenili ostanke lesene konstrukcije.
Izolirana človeška lobanja subtilno asociira na kompleksen ritual manipulacije s pokojniki.
Abstract: the crisis at the end of the Ice Age brought mass extinctions and migrations and, consequen-
tially, caused a change in biomass. People adapted to this change by fragmenting communities and
increasing residence mobility. Only exceptional points in the landscape, with rich permanent and
renewable natural resources, remained inhabited by larger populations. One of such points was at
Zalog near Verd, where one of the largest Mesolithic settlements was discovered. The large quantity
of stone tools indicates a special function of the investigated part of the site, the bone and antler tools
reveal specific production technologies, while the remains of timbers could represent the remains of
wooden structures. Finally, the site revealed an isolated find of a human skull, which hints at a complex
ritual of handling the deceased.
Ključne besede: Slovenija, Ljubljansko barje, Ljubija, mezolitik, koščena orodja, kamena orodja, fav-
nistični ostanki
Keywords: Slovenia, Ljubljansko barje, Ljubija, Mesolithic, bone tools, stone tools, faunal remains
Zalog pri Verdu je prvo kamenodobno najdišče v Sloveniji, ki je bilo odkrito in raziskano v okviru
podvodnih raziskav, hkrati pa sodi med najstarejše zanesljivo datirane sledove človeške prisotnosti na
Ljubljanskem barju. Odkritje je opozorilo na veliko uporabnost podvodnih raziskav barjanskih vodo-
tokov pri odkrivanju najdišč iz starejših obdobij prazgodovine. Zaradi zaščitne narave arheološkega
posega so bila terenska dela omejena izključno na dokumentiranje, zbir izpostavljenih najdb na dnu
struge in odvzem vzorcev za naravoslovne analize. Plasti s kulturno vsebino je razkrilo migriranje
struge Ljubije, ki na tem mestu danes tvori velik okljuk (sl. 1). Glede na dokaj enakomerno distribucijo
najdb v strugi in sedimentih kulturnega horizonta lahko podamo oceno, da velikost najdišča bistveno
presega 500 m2, s čimer bi se Zalog tudi v evropskem merilu uvrščal med obsežnejša plana najdišča
zgodnjega holocena.
Najdišče leži na prisojni lokaciji in je tristo metrov oddaljeno od strmega severovzhodnega pobočja
Javorča, ki je bilo v borealu tako kot ostalo obrobje Ljubljanskega barja poraslo z mešanim gozdom
(Quercetum mixtum) bresta, lipe, hrasta, jesena in javorja. Poleg glavnih elementov so ga sestavljali
še bor, smreka, breza, vrba in jelša, že od prej pa so bile prisotne leska, bukev in jelka.1
Na osnovi razpoložljivih rezultatov preliminarnih raziskav na najdišču lahko rekonstruiramo erozijske in
sedimentacijske procese, ki so delno preoblikovali oziroma uničili prvotne kontekste ter ustvarili sedanjo
podobo arheološkega najdišča in njegove okolice. Ključno vlogo je igralo vodno preoblikovanje površja,
ki ga v shemi procesov lahko prepoznamo z dvema nizoma erozijskih in akumulacijskih procesov.2
Prvi dogodek oz. zaporedje dogodkov prikazuje stratigrafska lega arheoloških najdb na ostrem pre-
hodu med jezerskimi sedimenti s konca glaciala ali preboreala ter peščeno-glinastimi naplavinami,
ki so se odlagale v poplavni ravnini (sl. 2). Intenzivnost erozije nakazuje paleobotanična analiza, iz
katere je razvidno, da poleg sedimentov iz časa trajanja najdišča manjkajo tudi sedimenti s pelodom
1 Šercelj 1996: 28–36, 56–57.

2 Gaspari 2009: 46, sl. 47.
primarnih gozdnih združb iz končnih faz pleistocena (Pinus-Betula). Razmeroma ostro zamejen pojav
artefaktov in koncentriranje večjih kamnov, ki so interpretirani kot ostanki struktur in se pojavljajo
izključno v osi paleostruge, na ostalih delih profila oz. struge pa jih ni, dopuščata sklepanje, da najdbe
ne ležijo daleč od svojega prvotnega položaja. Med naplavljenim materialom, ki tvori horizont s prese-
dimentiranimi predmeti, so bili poleg peloda, plodov, semen in listov že povsem toplodobne kopenske
vegetacije ugotovljeni tudi alge in semena vodnih rastlin, značilnih za stoječe ali počasi tekoče vode,
ter poklopci hišic vodnih polžkov.
Sl. 1: Meandri Ljubije pri

Verdu (foto: A. Hodalič)
Fig. 1: Meanders of the
Ljubija stream near Verd
Sl. 2: Lega zgodnjemezolitskih najdb na

erodiranem dnu poznopleistocenskega
ali zgodnjeholocenskega jezera priča
o intenzivnem rečnem preoblikovanju
območja najdišča po koncu človeških
aktivnosti (foto: A. Gaspari)
Fig. 2: The position of Early Mesolithic
finds on an eroded bottom of a Late
Pleistocene or Early Holocene lake re-
veals an intense transformation of the
site by a river after the site had been
abandoned (photo: A. Gaspari)
Do resedimentiranja dela najdb iz pokopanih plasti v današnjo strugo je prišlo zaradi erozijskega de-
lovanja Ljubije (sl. 3). Pojav najdb po toku navzdol od izvornih sedimentov ter primerjava distribucije
velikosti odbitkov in jeder v prostoru kažeta, da ti procesi niso imeli bistvenejšega vpliva na distribucijo
najdb. Opazovani vzorec kaže dokaj enotno razprostranjenost vseh velikostnih razredov kamnitega
B. Kavur, A. Gaspari / Veliki lovski tabor na Ljubljanskem barju - Zalog pri Verdu 245
gradiva in enakomerno zastopanost favnističnih skeletnih elementov različne mobilnosti, kar kaže,
da so bili predmeti prestavljeni v kratkem času pred odkritjem oziroma zbiranjem.
Sl. 3: Tloris najdišča (izvedba: M. Erič)

Fig. 3: Site plan (drawn by: M. Erič)
Tako so dejavniki za kronološko, kulturno in funkcionalno opredelitev najdišča reducirani na rezultate

radiometričnih datacij posameznih najdb, na analizo favnističnega gradiva, na tipološko analizo kamnitih
orodij ter predvsem na primerjalno analizo orodij iz kosti in rogovine. Žal danes ostaja odprto vprašanje,
ali so najdbe sočasne ali pa pripadajo številnim ponovnim obiskom na kraju, kar pomeni, da izvirajo
iz več zaključenih stratigrafskih kontekstov. Na raziskanem delu najdišča in s pomočjo obstoječega
arheološkega zapisa rešitev teh vprašanj ne bo mogoča, vsekakor pa ne moremo izključiti domneve,
da gre, tako kot na številnih drugih lokacijah na Ljubljanskem barju, za lokacijo, ki je bila vedno znova
obiskovana skozi daljše časovno obdobje.
Kot najbolj zagotovo oziroma izvirnemu arheo-
loškemu kontekstu kronološko najbližjo lahko
vsekakor štejemo človeško lobanjo (sl. 4), za katero
je radiokarbonska datacija kolagena pokazala kon-
vencionalno starost 8745±35 PS, kar pomeni, da
lahko – upoštevajoč razpon dvakratne standardne
deviacije – domnevamo, da je pripadala osebku,
ki je živel v času od 80. do 77. stoletja pred našim
štetjem.3 Medtem ko lahko pri lobanji sklepamo na
okvirno sočasnost z ostalim arheološkim gradivom,
pa za domnevo o lesenem pilotu ter vodoravno le-
žečih kosih lesa in deblih v polnilu paleostruge kot
ostankih konstrukcij še ni trdnejših dokazov, kajti Sl. 4: Odkrita človeška lobanja najverjetneje
tudi radiometrične datacije slednjih so pokazale pripada mlajši ženski (foto: A. Gaspari)
Fig. 4: The skull most probably belonged to a
mlajše rezultate, ki se ne prekrivajo z vrednostmi, young woman (photo: A. Gaspari)
dobljenimi pri analizi lobanje.
Na pomen gozda v primarni ekonomiji obravnavane skupnosti opozarja analiza skeletnih ostankov
živali, ki je pokazala na izrazito prevlado jelena (61,6 %) in divjega prašiča (28,9 %), z več najdbami
pa so zastopani še tur, jazbec, srna, bober, divja mačka in rjavi medved.4 O dopolnilnih virih hrane,
ki so jih zagotavljali vodni in močvirski habitati v okolici, smemo domnevati na podlagi kvantitativno
precej skromnejših ostankov ptic in rib; slednji pripadajo več kilogramov težkim ščukam.5 Med ptiči
so v vzorcu iz Zaloga zastopani čopasti ponirek, kormoran, čopasta črnica, sivka, labod grbec, reglja,
gosi in belorepec, v ekološkem smislu pa izstopa ruševec, ki živi na traviščih nad gozdno mejo in za
katerega lahko najverjetneje domnevamo transport z bolj oddaljenih lovišč.6
Kamnita orodja kažejo, da skupnost ni bila zelo mobilna – na eni strani velikost in količina arheo-
loških ostankov (če domnevamo, da slednji pripadajo dolgotrajnejši intenzivni poselitvi) kažeta na
majhno rezidenčno mobilnost skupnosti; na drugi strani pa bi izkoriščanje manj kakovostnih lokal-
nih virov surovin za izdelavo kamnitih orodij lahko hitro razumeli kot majhno logistično mobilnost.
Upoštevajoč favnistične ostanke, odkrite na najdišču, predvsem omenjenega izstopajočega ruševca,
pa lahko opazimo, da je skupnost izkoriščala vire v široki okolici, kar pomeni, da je izbira surovin za
izdelavo orodij posledica odločitve, ki se odraža kot specializiranost za dolgotrajno izkoriščanje lokalno
omejenih virov kamnin. Slednji so očitno popolnoma zadoščali kriterijem uporabe za funkcije, ki so
potekale na raziskanem delu najdišča.
Ključno vlogo pri interpretaciji mobilnosti igra prav tipologija kamnitih orodij (sl. 5) – pregled je pokazal,
da gre za tipološko dokaj konsistenten skupek manj kakovostno oziroma manj natančno ter manj inten-
zivno obdelanih orodij – očitno so se na istem prostoru izvajale več ali manj enake dejavnosti oziroma
so se skozi daljše obdobje na istem kraju za iste dejavnosti uporabljala ista orodja iz istih surovin. Gre
za situacijo, ki je bolj verjetna pri dolgotrajnejši poselitvi, kjer ima specifičen del življenjskega prostora
skupnosti določeno in nespremenljivo funkcijo, ter manj verjetna pri večkratnih obiskih istega prostora.7
Prav tako lahko na podlagi številnih kostnih ostankov sklepamo o prostoru posebnih dejavnosti, ki so
domnevno potekale v okviru trajnejše semisedentarne naselbine večjega obsega.8
3 Gaspari, Erič 2006: 29, tab. 1.1.

4 Toškan, Dirjec 2006.
5 Govedič 2006.
6 Janžekovič, Malez 2006.
7 Kavur 2006.
8 Toškan, Dirjec 2006.
Sl. 5: Izbor kamnitih orodij. M = 1 : 1 (risba: B. Kavur)

Fig. 5: Selection of stone tools. Scale 1: 1 (drawing: B. Kavur)
V primeru Zaloga pri Verdu je bil opazovan in zaradi uničenja raziskan zgolj manjši del najdišča. Vendar
kvantiteta in kakovost arheoloških najdb ter tudi njihova prostorska distribucija omogočajo – upoštevajoč
podatke o odkriti favni ter koščenih in kamnitih orodjih – tudi določitev funkcije raziskanega dela naj-
dišča; gre za obrobni del najdišča, kjer so z velikimi, grobo obdelanimi ter le malo vzdrževanimi orodji
v največji meri razkosavali lovski plen. Njegova funkcionalna jasnost pa pomeni problem za kulturno
opredelitev odkritih ostankov, saj je ta na podlagi kamnitih orodij težavna. Odkrita orodja pomenijo
funkcionalne oblike, ki niso kulturno specifične, nekoliko bolj izpovedna pa so orodja iz rogovine.9
Če se nekoliko vrnemo v preteklost, lahko opazimo, da smo na severno- in vzhodnojadranskem
prostoru na območju nekdanjega tardigravettiena priča tako fragmentaciji tradicionalnih kulturnih
krogov10 kot tudi krizi interpretacij arheoloških ostankov.11 Očitno se je v 9. tisočletju pred našim šte-
tjem v osrednjem delu Balkana večkrat pojavil specifičen kulturni fenomen, ki je bil drugačen tako od
mezolitika jadranskega prostora kot tudi od mezolitika Podonavja, ki oba temeljita na mikrolitizirani
tradiciji tardigravettiena in vsebujeta številna geometrijska orodja.12 Na najdiščih s področja Železnih
vrat in Ljubljanskega barja so bile odkrite kamnite industrije, kjer so skupnosti izkoriščale predvsem
lokalne surovine slabše kakovosti. Vsem industrijam je skupno, da so temeljile na izdelavi odbitkov,
in ne klin, ter da so vsebovale le redka geometrijska orodja. V obeh primerih gre za funkcionalne in-
dustrije, ki so bile odkrite na velikih, semisedentarnih najdiščih ob vodi.
9 Gaspari 2006b.
10 Mihailović 2007.
11 Soffer 1985.
12 Kertész 2002
Tako je v primeru Zaloga obdelava odkritega skupka kamnitih orodij pokazala, da v izdelavo posebnih
oblik ni bilo vloženega veliko časa in energije – večina orodij so zgolj retuširani odbitki. Gre za primer,
v katerem narava subsistenčne strategije in dostopnost surovine določata vidike izdelave in vzdrževanja
orodij znotraj splošnih okvirov prilagoditev – posledično so pomembni dejavniki, kot so dostopnost suro-
vin, strategije mobilnosti in vzorci poselitve, organizacija subsistence in »opremljanje«, življenjska doba
tehnologije ter zanesljivost in sposobnost za vzdrževanje. Na podlagi interpretacije tipoloških značilnosti
kamenih orodij, vzorca vzdrževanja uporabljanih orodij, vzorca popravljanja poškodovanih orodij ter
vzorca izdelave in uporabe odbitkov lahko domnevamo, da je bilo najdišče prostor aktivnosti, kjer so
se pretežno izdelovala in uporabljala splošna in večnamenska orodja. Posebne oblike kamenih orodij
se niso intenzivneje vzdrževale in uporabljale, drugače pa je bilo s splošnimi oblikami orodij; te poleg
višje odstotne zastopanosti kažejo tudi višjo stopnjo fragmentacije, ki jo lahko razložimo z intenzivnejšo
uporabo. Domnevamo, da gre za poseben prostor aktivnosti, na katerem so razkosavali prinesen lovski
plen. Takšni prostori dejavnosti so bili navadno urejeni na robu naselij oziroma zunaj naselij ob tekoči
vodi. Na njih odkrivamo splošne orodne tipe ter malo projektilov in specialnih orodij – prisotna so
predvsem večja groba orodja iz manj kakovostnih surovin, odsotne pa so posebne oblike orodij.13
Posebnost Zaloga pa so predvsem številne najdbe orodij iz kosti in rogovine; med njimi izstopajo dvojne
konice, v katerih lahko prepoznamo osti kopij (sl. 6), ter orodja z odprtino za pritrditev na toporišče, ki
bi jim še najbolj ustrezal izraz sekira. Sekire imajo kljub ogromnemu številu sorodnih najdb v severni
in zahodni Evropi neposredne analogije le v gradivu z okvirno sočasnih najdišč v Železnih vratih (sl.
7), kar skupaj s podobnostmi v kamnitem inventarju kaže, da ne gre zgolj za funkcionalno podobna
najdišča, ampak verjetno kaže tudi na pripadnost istemu kulturnemu krogu.14
Sl. 6: Koščena konica je na podlagi
podobnih najdb iz mezolitskih
kontekstov s severa Evrope inter-
pretirana kot ost kopja. M = 1 : 1
(foto: R. Erjavec)
Fig. 6: The bone point is interpreted
as a javelin head on the basis of
similar finds from the Mesolithic
contexts of northern Europe. Scale
1 : 1 (photo: R. Erjavec)
Sl. 7: Kombinirano orodje s

toporiščem, ki se je najverjetneje
uporabljalo kot sekira in kot
zagozda. Trinajst primerkov iz
Zaloga ima primerjave izključno
na okvirno sočasnih najdiščih v
Železnih vratih in zaledju Črnega
morja. M = 1 : 2 (foto: R. Erjavec)
Fig. 7: Hafted combination tool,
probably used as both an axe and
a wedge. The thirteen examples
from Zalog have analogies solely
on the roughly contemporary sites
in the Iron Gates area and the
hinterland of the Black Sea. Scale
1 : 2 (photo: R. Erjavec)
13 Kavur 2006.
14 Gaspari 2006b.
Večina podatkov napeljuje na sklep, da imamo v primeru najdišča v strugi Ljubije ob ledini Zalog
opravka z robnim delom trajnejšega tabora, ki je ležal v bližini manjšega vodotoka ali jezera, pri čemer
bi bivalni del tabora morali iskati stran od vode. Domnevo o specifičnem prostoru aktivnosti kaže za-
stopanost ostankov ekonomsko nezanimivih skeletnih elementov in odsotnost kosti z najbolj mesnatih
delov. Gre za vzorec, ki nastane na mestu, kjer se plen razkosa, pa naj gre za začasni tabor, kjer so se
najkakovostnejši kosi plena pripravljali za transport do bazne naselbine, ali pa za funkcionalen del
naselbine, kjer se opravljajo podobne dejavnosti. In ker ostanki rogovja sestavljajo kar dobro polovico
vseh jelenjih najdb, kar nam skupaj s prisotnostjo odpadnega materiala in že odpadlih rogovij kaže na
načrtno zbiranje te surovine, se lahko odločimo v prid interpretaciji o večji stalnejši naselbini.
V kontekstu dejavnosti, ki so potekale na dokumentiranem delu najdišča, je presenetljiva najdba
lobanje 20 do 34 let stare ženske.15 Lobanja ne kaže nobenih posebnih sledi, ki bi pomagale pojasni-
ti manipulacijo z njo in njen primarni najdiščni kontekst. Na podlagi podobnih primerov z drugih
kamenodobnih najdišč bi jo lahko uvrstili v skupino izoliranih človeških kostnih ostankov. Zaradi
pomanjkanja primarnega konteksta pa natančnejša uvrstitev v eno izmed podskupin slednjih – med
kosti, katerih vzorci distribucije se ne razlikujejo od vzorcev distribucije favne in ki pomenijo ostanke
neritualne manipulacije s človeškimi ostanki, ali med kosti, katerih konteksti nakazujejo posebno skrb
pri depoziciji v okviru najdišča – ni mogoča. Naša interpretacija se nagiba v prid drugi trditvi, saj bi
se v primeru manipulacije, ki ne predvideva posebne skrbi za kostne ostanke, lobanja najverjetneje
poškodovala oziroma razbila. Dejstvo, da drugi deli skeleta niso bili odkriti, govori proti možnosti, da je
šlo za pokop, ki bi ga presedimentacija kulturne plasti poškodovala. Očitno so v procesu manipulacije
tkiva previdno odstranili z lobanje, vendar so jo kljub vsemu zavrgli.
Načelno lahko na prostoru severnega in vzhodnega jadranskega zaledja za končni paleolitik in zgodnji
mezolitik glede na majhne količine odkritih orodij na posameznih najdiščih in jasno opazen trend k
mikrolitizaciji domnevamo, da opazujemo sledove skupnosti z visoko stopnjo rezidenčne mobilnosti.
Na drugi strani pa se zdi, da v zadnjem času lahko opazujemo vse več najdišč, ki se v prostoru kažejo
kot očitno dolgotrajno poseljene izjeme – pri tem gre tako za najdišča z večjimi količinami najdb kot
tudi za velike in očitno kompleksne naselbine (Zemono II, Zalog pri Verdu, Viktorjev spodmol) na eni
strani ter tudi prostorske atraktorje – točke, ki so tisočletja dolgo vedno znova privlačile kratkotrajne
dejavnosti in poselitev (Breg pri Škofljici) – na drugi strani. Na takih najdiščih so bili odkriti orodni
inventarji, ki so bili tudi odraz funkcionalne specializacije znotraj prostora, in ne zgolj kulturne pripa-
dnosti. Pri njih niso bili izraženi splošni trendi, kot je mikrolitizacija, kar je avtorje vodilo k prepriča-
nju, da gre za izjeme znotraj kulturnega prostora – izjeme, ki so bile v preteklosti definirane zgolj na
področju obdonavskih najdišč v Železnih vratih.16 Čeprav se v širši perspektivi zdi, da gre za splošen
trend zmanjšanja mobilnosti in dolgotrajnejšega naseljevanja na osrednjem (Cuina Turcului, Padina …),
zahodnem (Crvena Stijena) ter južnem (Theopetra, Franchti) Balkanu, ki je posledično vodilo k inten-
zivnemu izkoriščanju lokalnih virov,17 je najdišče v Zalogu pokazalo, da so podobni vzorci obnašanja
dosegli tudi vznožje Alp – čeprav so številni avtorji podobne skupke artefaktov v širšem sredozem-
skem prostoru zaradi prostorske oddaljenosti med najdišči razlagali kot podobne vzorce izrabe virov
ter podobne dejavnosti.18 Pri sklepanju moramo poleg splošnih kulturnih trendov, ki so globalno in
regionalno ekološko pogojeni, in značilnosti kamnitih orodij upoštevati tudi orodja iz rogovine, katerih
oblika je v večji meri kulturno pogojena. Zato je bila na podlagi številnosti in ohranjenosti orodij, ki
so bila odkrita v Zalogu in kakršna so bila prej znana zgolj z najdišč v Železnih vratih,19 podana teza,
da so sekire iz rogovine, pri katerih je prevrtana luknja v osi srednjika,20 tip, ki vsaj po obdonavskem
koridorju povezuje kulturne značilnosti mezolitskih najdišč osrednjega Balkana.
Posledično lahko Zalog uvrščamo med obsežnejša plana najdišča zgodnjega holocena – najdišča, ki
na Balkanskem polotoku sestavljajo skupino velikih središč s trajnejšo poselitvijo, poleg podobnih
strategij izdelave kamnitih orodij pa jih povezujejo tudi podobna orodja, izdelana iz kosti in rogovine,
ter rituali manipuliranja s človeškimi posmrtnimi ostanki.
15 Hincak, Štefančič 2006.

16 Kozlowski, Kozlowski 1984a; Kozlowski, Kozlowski 1984b; Paunescu 1989.
17 Mihailović 2008; Kyparissi-Apostolika 2003.
18 Perlès 2003.
19 Radovanović 1996.
20 Gaspari 2006b.
Literatura
CULIBERG, Metka, 2006: Paleobotanične raziskave sedimentov. – V: Gaspari 2006: str. 39-44.
GASPARI, Andrej (ur.), 2006a, Zalog pri Verdu, tabor kamenodobnih lovcev na zahodnem robu Ljubljanskega barja. - Opera
GASPARI, Andrej, 2006b: Artefakti iz kosti in jelenovih rogovij. – V: Gaspari 2006: str. 125–154.
GASPARI, Andrej, 2009: Zalog pri Verdu. Lovski tabor iz srednje kamene dobe. – V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica – kul-
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2006: Podvodne arheološke raziskave struge Ljubije v Zalogu pri Verdu. – V: Gaspari 2006:
str. 11–31.
GASPARI, Andrej, KAVUR, Boris, 2006: Zalog pri Verdu. Bazni tabor lovcev na obrežju jezera? – V: Gaspari 2006: str. 199–204.
GOVEDIČ, Marijan, 2006: Ostanki rib. – V: Gaspari 2006: str. 195–197.
HINCAK, Zdravka, ŠTEFANČIČ, Marija, 2006: Antropološka analiza lobanje. – V: Gaspari 2006: str. 155–163.
JANŽEKOVIČ, Franc, MALEZ, Vesna, 2006: Ostanki ptic. – V: Gaspari 2006: str. 189–193.
KAVUR, Boris, 2006: Kamnita orodja. – V: Gaspari 2006: str. 46–120.
KERTÉSZ, Robért, 2002: Mesolithic hunter-gatherers in the Northwestern part of the Great Hungarian plain. – Praehistoria 3,
str. 281–304.
KIND, Claus-Joachim, 2003: Das Mesolithikum in der Talaue des Neckars. Die Fundstellen von Rottenburg-Siebenlinden 1 und
3. – Forschungen und Berichte zur Vor- ind Frühgeschichte in Baden-Württemberg 88, Stuttgart.
KOZLOWSKI, S. Janusz, KOZLOWSKI, Stefan K., 1984a: Le Mésolithique à l'est des Alpes. – Preistoria Alpina 19, str. 37–56.
KOZLOWSKI, S. Janusz, KOZLOWSKI, Stefan K., 1984b: Le Mésolithique à l'est des Alpes. – Preistoria Alpina 19, str. 259–293.
KYPARISSI-APOSTOLIKA, Nina, 2003: The Mesolithic in Theopetra Cave. – V: Nena Galanidou, Catherine Perlès (ur.), The
Greek Mesolithic. Problems and Perspectives. – British School at Athens Studies 10, London, str. 189–198.
MIHAILOVIĆ, Dušan, 2007: Social aspects of the transition to farming in the Balkans. – Documenta Praehistorica 34, str.
72–88.
MIHAILOVIĆ, Dušan, 2008: Lithic Technology and Settlement Systems of the Final Palaeolithic and Early Mesolithic in the
Iron Gates. – V: Clive Bonsall, Vasile Boroneanţ, Ivana Radovanović (ur.), The Iron Gates Prehistory: New Perspectives,
BAR International Series 1893, Oxford, str. 11–18.
RADOVANOVIĆ, Ivana, 1996: The Iron Gates Mesolithic. International Monographs in Prehistory. – Archaeological Series 11,
Ann Arbor.
SOFFER, Olga, 1985: Patterns of intensification as seen from the Upper Paleolithic of the Central Russian Plain. – V: T. Do-
uglas Price, James A. Brown (ur.), Prehistoric Hunter-Gatherers. The Emergence of Cultural Complexity, Orlando, str.
235–270.
ŠERCELJ, Alojz, 1996: Začetki in razvoj gozdov v Sloveniji. – Dela 4. razreda SAZU 35, Ljubljana.
TOŠKAN, Borut, DIRJEC, Janez, 2006: Veliki sesalci. – V: Gaspari 2006: str. 165–188.
251
Kolišče na Špici v Ljubljani
Pile-dwelling site at Špica in Ljubljana
Irena Šinkovec
Izvleček: dobrih sto let po prvih pisnih omembah lahko z gotovostjo potrdimo doslej najstarejšo nasel-
bino na ožjem območju Ljubljane – kolišče na Špici. Pri zavarovalnih arheoloških raziskavah, ki so
potekale v sklopu projekta ureditve območja Špice in brežin Gruberjevega nabrežja s pristaniščem, smo
odkrili dobro ohranjene ostanke lesene arhitekture in številne najdbe iz pozne bakrene dobe. Arheo-
loško izkopavanje je obsegalo manjši del z jedrnimi vrtinami dokumentirane naselbine. V prispevku
so predstavljeni začasni terenski rezultati, ki naselbino uvrščajo v sredo 3. tisočletja pr. n. št., kar je
sočasno Dežmanovim koliščem ter koliščema Parte in Založnica pri Kamniku pod Krimom. Rezultati
raziskav bodo nedvomno dopolnili arheološki kontekst, hkrati pa odpirajo vrsto novih vprašanj o okolju
in načinu življenja v tovrstnih naselbinah. Pomembnost najdišča pa je treba prvenstveno razumeti v
kontekstu poselitvene slike Ljubljane in njenega urbanega razvoja v kasnejših obdobjih.
Abstract: over a century after the first written record, the earliest settlement in Ljubljana known so far,
namely the pile-dwelling site at Špica, can now be confirmed. The rescue archaeological investigation
took place there as part of the project of arranging the Špica area and the banks of Gruberjevo nabrežje
with its harbour. The investigation uncovered a small part of the settlement previously documented
through core boring and brought to light well preserved remains of wooden architecture and numerous
finds from the Late Copper Age. The paper brings preliminary field results of the investigation, which
date the settlement into the mid-3rd millennium BC, contemporary with the Dežman’s pile-dwelling sites
as well as with the pile-dwelling sites at Parte and at Založnica near Kamnik pod Krimom. The results
will undoubtedly supplement the archaeological context, while at the same time open numerous ques-
tions as to the environment and way of life in these settlements. The importance of the site, however, lies
primarily in the context of the settlement of Ljubljana itself and its urban development in later periods.
Ključne besede: Slovenija, Ljubljansko barje, arheologija, kolišča, bakrena doba, metalurgija
Keywords: Slovenia, Ljubljansko barje, archaeology, pile-dwelling sites, Copper Age, metallurgy
Uvod
Na razvodju Ljubljanice in Gruberjevega prekopa je bilo dolga leta zanemarjeno območje Špice, v pre-
teklosti znano predvsem po regulacijah reke in kopališčih, v sklopu projekta Mestne občine Ljubljana
preurejeno v javno parkovno površino.1 Lokacija v arheološki stroki ni bila neznana, saj se prvič omenja
že proti koncu 19. stoletja, ob večkratnih regulacijah Ljubljanice pa so na dan prihajale tudi številne
najdbe.2 Obsežnejšo zbirko predmetov so odkrili v strugi reke med letoma 1936 in 1938.3 Ob načrtovani
prenovi so bile zato v letu 2009 opravljene predhodne raziskave za določitev arheološkega potenciala z
jedrnimi vrtinami na širšem območju parka ter vzdolž Ljubljanice in Gruberjevega prekopa.4 Rezultati
so potrdili obstoj naselbinskih struktur na osrednjem platoju in degradirana območja vzdolž reke ter
okvirno zamejili obseg naselbine. Na podlagi pozitivnih rezultatov so bile na območjih predvidenih za
temeljenje dostopnih poti v letih 2009 in 2010 opravljene zavarovalne arheološke raziskave. Izkopavanje,
ki je naletelo na velik odmev tako v strokovni kot v laični javnosti, je pod vodstvom Muzeja in galerij mesta
Ljubljane ter nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana, izvedlo podjetje Tica Sistem.5
Prispevek je povzetek terenskih rezultatov in ne predstavlja celovite slike raziskav, ki potekajo.6
1 Projekt Ureditev Špice in brežin Gruberjevega nabrežja s pristaniščem, Mestna občina Ljubljana, 2009.
2 Stavbe na koleh 1883: 3; Pfahlbautenfunde 1883: 1606; Melik 1946: 79; Stare 1954: 119; Korošec 1955: 265;
Šašel 1960–1961: 271; Stare 1960–1961: 271; Šašel 1975: 187; Harej 1986: 118; Šinkovec 1995: 33–35, 118–119;
Velušček 1997: 13–14; Turk et al. 2009: 25, 198–199, 202–203.
3 Zbirka Dermastia, hrani Narodni muzej Slovenije. Šinkovec 1995: 34–35, 118–119, t. 2: 6–9, t. 35: 237–252; Turk et al. 2009: 25.
4 Novšak et al. 2009.
5 Raziskave je vodila avtorica prispevka, nadzor Boris Vičič, terenski vodja Rok Klasinc.
6 Klasinc et al. 2010; Verbič 2010; Čufar 2010.
Lokacija
Območje Špice, zaznamovano z večstoletnimi napori za osušitev Ljubljanskega barja, leži na okljuku
Ljubljanice južno od Grajskega griča in jugovzhodno od Golovca (sl. 1). Ime je dobilo po razvodju Lju-
bljanice ob izgradnji razbremenilnega kanala. Močvirnato okolje, ki po opustitvi kolišča ni bilo več
zanimivo za poselitev, je predstavljalo zadnji branik pred stalnimi poplavami, ki so ogrožale mesto.
Zato ni presenetljivo, da so že v 16. stoletju na tem mestu načrtovali izkop kanala med Grajskim gričem
in Golovcem.7 Po več neuspešnih poskusih je izkop kanala po naročilu Marije Terezije realiziral šele
Gabrijel Gruber v 18. stoletju.8 Kanal pa ni zadoščal za varovanje Ljubljane pred poplavami, zato so
se posegi v reko in njena obrežja nadaljevali vse do sredine prejšnjega stoletja. Širše območje je bilo
že od začetka 18. stoletja zanimivo tudi za kopališča. Ta so se pojavljala od izliva Gradaščice pa vse do
Špice na obeh bregovih reke vse do leta 1923, ko je bilo odprto zadnje kopališče z dvema bazenoma.9 V
arheološki literaturi se omenjajo predvsem Marijine toplice, pri katerih naj bi bili ob nizkem vodostaju
vidni koli, ki so interpretirani kot del kolišča. Stale so na koncu Grudnovega nabrežja in so slovele
po zdravilnem delovanju, zato so bile med Ljubljančani zelo priljubljene. Vodo zanje so ogrevali z
barjansko šoto. Opuščene so bile leta 1917, objekte pa so zaradi načrtovane regulacije, predvsem pa
smradu in golazni v letu 1931 zažgali.10 Zadnjo urejeno podobo je z ureditvijo obrežij v sprehajališča
na območju Špice in Trnovega dal Jože Plečnik.11 Sedanji projekt prenove ohranja odprto javno par-
kovno ureditev s pristaniščem in morebitnim novim kopališčem.
7 Valvasor 1689: XI, 685. Sl. 1: Lega arheološkega najdišča Špica (izvedba: M. Erič)
8 Serše et al. 2005: 9-11. Fig. 1: Location of the archaeological site at Špica (execution: M. Erič)
9 Šorn 1996: 117.
10 Sič 1939: 14–15.
11 Prelovšek 2003: 122, 126.
I. Šinkovec / Kolišče na Špici v Ljubljani 253
Raziskave
Arheološko izkopavanje je bilo zamejeno s predvidenimi gradbenimi izkopi za temeljenje dostopnih
poti v treh pasovih pravokotno na strugo Ljubljanice in vzdolž same struge (sl. 2). Projekt prenove se
je z dvigom gabaritov delno prilagodil konservatorskim smernicam za ohranitev najdišča »in situ«.
Območje vzdolžno ob Ljubljanici je bilo zaradi predhodnih posegov že močno degradirano, v osrednjem
delu izkopnih polj pa so se poleg kulturnih plasti ohranile tudi lesene strukture. Glede na obsežne
posege v prostor, predvsem izgradnjo Gruberjevega kanala in kasnejših regulacij reke ter posledično
padca talne vode in izsušitve, je bilo to pravzaprav presenetljivo odkritje. Vlažnost v kulturni plasti
je vzdrževal kapilarni dvig talne vode, ki je posledica drobnozrnate strukture sedimentov – polžarice
pod kulturno plastjo ter gyttje, aluvialnega mulja in nasutega rečnega materiala nad njo.12 Kulturne
plasti so bile na večjem delu najdišča dokaj enotne in debele med 5 in 40 cm. Razporejenost in slaba
ohranjenost najdb, ki so bile zgoščene v zgornjem delu kulturnih plasti, kažejo na aktivno delovanje
vode, ki jih je premeščala znotraj plasti. Večjo erozijo materiala so preprečevali gosto razporejeni
leseni koli. Na samem razvodju Ljubljanice in Gruberjevega kanala so lesene strukture popolnoma
propadle, na izsušitev pa je kazala že močna razpokanost gyttje nad kulturno plastjo, kar je verjetno
posledica bolj peščenega sedimenta, ki je zmanjšal kapilarni dvig talne vode po regulaciji Ljubljanice.
Sl. 2: Območje arheoloških raziskav in predviden obseg najdišča (Tica Sistem)

Fig. 2: Area of archaeological investigation and proposed extent of the excavations (Tica Sistem)
12 Verbič 2010.
Sl. 3: Presek v enem od najglo-

blje izkopanih predelov (Tica
Sistem)
Fig. 3: Cross-section in one of
the deepest excavated areas
(Tica Sistem)
Sl. 6: Detajl dveh kolov (Tica

Sistem)
Fig. 6: Detail of two piles (Tica
Sistem)
Po geoloških raziskavah gre za kremenov pesek, ki

ga je prinašala voda z Grajskega griča in Golovca. Ta
dokazuje, da je v času kolišča s hribovitega zaledja na
lokaciji današnjega Gruberjevega kanala tekel potok
s stabilnim peščenim in delno prodnatim koritom
ter deltastim izlivom.13 Po prvotnih analizah naj bi
se stekal v jezero, česar pa nadaljnje raziskave niso
potrdile. Nepričakovan rezultat je dala analiza vzorca
jezerske krede, ki ni holocenska, temveč je stara
okoli 18.000 let.14 Stratigrafski hiatus med jezersko
kredo in koliščem na Špici daje slutiti, da naselbina
ni stala ob jezeru. Plavljenje materiala med koli je
lahko povezano s tekočo vodo ali pa valovanjem na
robu stoječe vode, ki pa ni neposredno vezana na pleistocensko jezero.15 Stanje trenutnih raziskav še ne
omogoča konkretnejših zaključkov, prav tako pa še ne moremo z gotovostjo trditi, kaj se je na območju
Špice dogajalo po opustitvi kolišča. Območje ni bilo več poseljeno, posamične najdbe iz pozne bronaste
dobe in rimskega časa pa kažejo na občasno obljudenost lokacije, verjetno povezane z reko Ljubljanico.
Vse ostale aktivnosti so povezane z regulacijami struge in posegi ob izgradnji kanala in obrežja Ljublja-
nice. Šele v sredini 20. stoletja so na območju osrednjega platoja postavili montažne lesene objekte, ki so
bili odstranjeni ob prenovi parka.
Glavnino arheološkega materiala predstavljajo ostanki poznoeneolitske naselbine na kolih. Zaradi
stalnega plavljenja in premeščanja materiala je nemogoče definirati večplastnost naselbine. Z goto-
vostjo lahko potrdimo, da so bile hiše temeljene na lesenih pilotih – kolih, majhno število preostalih
delov objektov pa onemogoča vpogled v arhitekturo in organizacijo same naselbine (sl. 3–5). Dendro-
kronološke analize bodo dale konkretnejše rezultate glede posameznih kompleksov stavb in njihove
kronološke distribucije, zaradi majhnega obsega izkopnega polja pa konkretnih objektov verjetno ne
bo mogoče rekonstruirati. Odvzetih je bilo preko 2500 vzorcev lesnih struktur, med njimi več kot 90%
vzorcev kolov, ki so trenutno v obdelavi.16 Koli so bili v celoti odstranjeni le v majhnem delu izkopnega
polja, ki je bil predviden za globoko temeljenje in kanalizacijo. Na njih so ohranjeni sledovi orodja in
obdelave v konice, ki je v nekaterih primerih tudi ožgana. Koli so se izjemoma ohranili do gyttje, na
nivoju kulturne plasti so bili že močno degradirani, medtem ko so bili v polžarici izjemno dobro ohra-
njeni. Neredko je mlajši kol poškodoval obstoječega, kar kaže na večfazno gradbeno aktivnost oziroma
popravljanje obstoječega objekta (sl. 4). Pogosto so bili klani v dva ali več delov, na številnih pa je bilo
ohranjeno tudi lubje. Po začasnih rezultatih prevladujeta hrast in jesen.17 V osrednjem delu najdišča je
bilo na podlagi distribucije kolov mogoče dokumentirati zaključene pasove, ki potekajo od severovzhoda
13 Ib.
14 Id. 2011.
15 Ib.
16 Čufar 2010.
17 Ib. Obdelanih je približno 10% kolov.
Sl. 5: Shematiziran presek najdišča (Tica Sistem)

Fig. 5: Schematized cross-section of the site (Tica Sistem)
proti jugozahodu po celotni dolžini izkopnega polja

(13 m) in se nadaljujejo v obe smeri. Šele dendro-
kronološke analize bodo lahko potrdile sočasnost
posameznih struktur, ki niso nujno povezane z
linijami kolov. Na kolišču Parte, ki je po začasnih
rezultatih primerljivo s koliščem na Špici, je po-
znana podobna zaključena skupina kolov, ki so
razvrščeni v treh ravnih vrstah in so interpretirani
kot spodnji del konstrukcije nosilne ploščadi, na
kateri naj bi stala ena ali več hiš.18 Edina podrob-
nejša analiza objektov na podlagi dendrokrono-
loških rezultatov, ki je bila izvedena na najdišču
Parte–Iščica, kaže popolnoma drugačno situacijo.19
Sl. 4: Pogled na tri vrste kolov (Tica Sistem) Posamezni objekti v povprečju merijo 6,5–8 x 3,5
Fig. 4: View of three rows of piles (Tica Sistem) m. Arhitektura kolišč, ki je bila v preteklosti precej
zapostavljena, je prav gotovo velik izziv za nadaljnje raziskave.
Kulturne plasti, ki so ležale med polžarico in gyttjo, so se debelile od Ljubljanice proti osrednji plo-
ščadi. Različne sestave in debeline plasti kažejo na sicer dinamično okolje, kronološko pa so verjetno
dokaj enotne. Najdbe so bile koncentrirane v zgornjem delu plasti in so jo v nekaterih delih dobe-
sedno tlakovale. Močna fragmentiranost in obrušenost keramike kaže na aktivno vodno delovanje.
Med redkimi deli arhitekture se je poleg kolov in
horizontalnih lesenih struktur ohranilo še vejevje,
verjetno deli prepleta in deli hišnega lepa, ven-
dar vse v sekundarnih legah. Zanimivo je odkritje
večjih kamnov (35–40 cm), ki so ležali na zgor-
nji površini kulturne plasti in izvirajo iz južnega
obrobja Ljubljanskega barja.20 Zaradi lege jih ne
moremo z gotovostjo pripisati kolišču.
Med najdbami prevladujejo ostanki keramičnih
posod in fragmenti kosti, pogosto je orodje in
orožje iz kosti in kremena, kamniti in kovinski
predmeti so redkejši.21 Daleč najštevilnejše lon-
čene posode so skoraj vse fragmentirane, lomi pa
močno poškodovani. Celih je ostalo le nekaj posod
majhnih dimenzij. Med keramičnim gradivom
je tudi veliko število predilnih vretenc različnih
Sl. 7: Izbor lončenine (foto: M. Paternoster)
oblik. Prevladuje temna, redukcijsko žgana kera- Fig. 7: Selection of pottery (photo: M. Paternoster)
mika. Med oblikami zasledimo bikonične lonce
18 Harej 1978: 63; id. 1981–1982: 33-40, priloga 1.

19 Velušček, Čufar, Levanič 2000.
20 Verbič 2010.
21 Predstavljen je le manjši izbor že na terenu izločenih predmetov.
in vrče s trakastimi ali tunelastimi ročaji, amfore,

sklede in skodele s profiliranim in zaobljenim
ustjem ter kupe na križni nogi (sl. 7). Manjše šte-
vilo okrašenih fragmentov je izdelanih v tehniki
vrezovanja, odtiskovanja, apliciranja in odtisa
omotane vrvice. Geometrijski motivi tvorijo nav-
pične in vodoravne pasove, trikotnike, cikcaka-
ste linije in šrafirana polja. Najbližje analogije
najdemo na Ižanskih koliščih iz 3. tisočletja pr.
n. št. in na kolišču Založnica pri Kamniku pod
Krimom.22 Podobnost med najdišči se kaže tudi v
bogati metalurški dejavnosti. Sicer redki predmeti
iz bakra (sekira, obročki in šila) skupaj s predme-
ti odkritimi v strugi Ljubljanice (bakrene sekire
in šila), ki nedvomno pripadajo isti naselbini,23
predvsem pa kalupi, ustniki, nastavki za mehove
ter nekaj fragmentov talilnih posod potrjujejo de-
lavnico znotraj naselbine (sl. 8). Bakreni predmeti
iz Ljubljanice in z Dežmanovih kolišč so bili v
novejšem času analizirani z metodo induktivno Sl. 8: Predmeti iz bakra ter pripomočki za
predelavo in vlivanje bakra (foto: M. Paternoster)
sklopljene plazme atomske emisijske spektrosko- Fig. 8: Copper artefacts and tools for processing and
pije, ki potrjuje tipološko umestitev predmetov.24 casting copper (photo: M. Paternoster)
Prevladuje antimonov baker, ki je bil v 3. tisoč-
letju pr. n. št. najbolj razširjen na območju med
zahodnim robom Karpatov in Vzhodnimi Alpami.
Pomembna povezava s podonavskimi najdišči se
kaže tudi v dvodelnih kalupih za uhate sekire, ki
so bili odkriti na Špici in Dežmanovih koliščih.25
Poleg kalupov so sekire tipa Kozarac poznane še
iz Oseka v Slovenskih goricah, Zagorja in ena z
neznanega najdišča, ki jo hrani Narodni muzej
Slovenije.26 Tehnika vlivanja v dvojnih kalupih
je omogočila serijsko proizvodnjo, ki jo povezu-
jejo s širitvijo metalurške dejavnosti v poznem
eneolitiku.27 Ploščate bakrene sekire posnemajo
kamnite in se pojavijo že na prehodu iz poznega
neolitika v eneolitik. Sekire tipa Altheim so pogoste
v srednjeevropskem prostoru v daljšem časovnem
razponu od 4. do 3. tisočletja pr. n. št.28 Na sloven- Sl. 9: Kamnita jedra in retuširana orodja (foto: M. Paternoster)
Fig. 9: Flint cores and retouched tools (photo: M. Paternoster)
skem prostoru je bilo najdenih več kot 20 sekir,
kalupi pa so poznani le z Dežmanovih kolišč.29
Podobnost z Dežmanovimi kolišči se kaže tudi v
bakrenih šilih, ki so bila izdelana z vlivanjem in
kovanjem. Izdelki iz bakra ter metalurški pripo-
močki dokazujejo razcvet metalurške dejavnosti
v sredini 3. tisočletja pr. n. št. na Ljubljanskem
barju. Med kamnitim materialom prevladujejo
22 Korošec, Korošec 1969; Harej 1978; id. 1981–1982; id.

1987; Velušček, Čufar 2003.
23 Šinkovec 1995: 34–35, 118–119, t. 2: 6–9, t. 35: 237–252.
24 Trampuž Orel, Heath 2008.
25 Korošec, Korošec 1969: t. 104: 1–2, 6.
26 Šinkovec 1995: t. 1: 1–3.
27 Durman 1983: 55.
28 Mayer 1977: 53.
29 Korošec, Korošec 1969: t. 103: 1–7, t. 104: 4–5; Greif Sl. 10: Kamniti brus in sekire z izvrtkoma (foto: M. Paternoster)
1997: 52–53, sl. 44–45. Fig. 10: Whetstone and axes with holes (photo: M. Paternoster)
retuširane konice oz. bodala, puščične osti, svedri in druga drobna orodja. Odkritih je bilo tudi nekaj
delno uporabljenih jeder za izdelavo orodja (sl. 9). Poleg predmetov odkritih v strugi Ljubljanice, ki
pripadajo isti naselbini, lahko najbližje analogije ponovno najdemo na Dežmanovih koliščih.30 Med
kamnitimi predmeti je potrebno izpostaviti še fragmente kladivastih sekir, ki so se uporabljale za
drvarjenje, verjetno pa tudi v rudarstvu (sl. 10).31 Kronološko niso ožje opredeljive, nedvomno pa so
jih izdelovali znotraj naselbine. To potrjujeta dva kamnita izvrtka – ostanka pri vrtanju luknje. Na
izdelavo orodij znotraj naselbine kažejo tudi brusi in abrazivni predmeti iz peščenjaka, ki so jih
uporabljali za oblikovanje koščenih orodij in brušenje kamnitih sekir. Podobni predmeti so znani
iz Part in Dežmanovih kolišč.32 Med kamnitim gradivom izstopa še večje število terilnih kamnov in
fragmentov žrmelj (sl. 11). Med najdbami iz kosti prevladujejo šila, osti in konice. Pogosti so tudi tulaste
harpune z zalustjo in odprtinico za vrvico ter obojestransko zašiljene osti imenovane prečni trnki.
Oboje je služilo ribolovu, kamor lahko pripišemo še prevrtano leseno ploščico, ki je bila verjetno
uporabljena kot plovec na ribiški mreži. Iz živalskih ostankov so ohranjene še kopače iz roževine in
obeski iz živalskih zob, največ pa je neobdelanih kosti (sl. 12).
Sl. 11: Žrmlje s terilom (foto: M. Paternoster) Sl. 12: Predmeti iz kosti in rogovine (foto: M. Paternoster)
Fig. 11: Quern (photo: M. Paternoster) Fig. 12: Bone and antler artefacts (photo: M. Paternoster)
Najdišče na Špici je trenutno opredeljeno po tipoloških primerjavah izbranega gradiva v sredino

3. tisočletja pr. n. št. Najbližje analogije najdemo na Dežmanovih koliščih, kolišču Parte in kolišču
Založnica pri Kamniku pod Krimom.33 Naravoslovne analize, ki bodo dale konkretnejše rezultate še
niso zaključene, prav tako pa ni v celoti pregledano izkopano gradivo, zato so rezultati v zgornjem
prispevku nepopolni.
Zaključek
Arheološke raziskave na območju Špice so potrdile obstoj poznoeneolitske naselbine, ki so jo v pre-
teklosti navajali številni viri. Naselbina, ki jo moramo razumeti v kontekstu koliščarskih naselbin 3.
tisočletja pr. n. št. na Ljubljanskem barju, ni pomembna le zaradi bogate materialne dediščine, ki se
je ohranila v samem centru Ljubljane, temveč tudi, ali predvsem zaradi izbora lokacije, ki predsta-
vlja temelje kasnejšemu protourbanemu in urbanemu razvoju Ljubljane. Kompleksnost koliščarske
problematike, ki vključuje razumevanje klimatskih in hidroloških sprememb na Ljubljanskem barju
ter z njimi povezane pogoje za življenje in je v zadnjih desetletjih spodbudila k raziskavam številne
strokovnjake, bo z rezultati raziskav kolišča na Špici, ki ga danes razumemo predvsem v smislu arhi-
tekturne prilagoditve okolju, vsaj delno dopolnjena. Napori naših, predvsem pa tujih strokovnjakov,
30 Turk et al. 2009: 202–203, št. 10; Korošec, Korošec 1969: t. 73–74.
31 Greif 1997: 47.
32 Korošec, Korošec 1969: t. 77: 1–7; Harej 1978: t. 8: 3.
33 Korošec, Korošec 1969; Harej 1978; id. 1981-1982; id. 1987; Velušček, Čufar 2003.
ki so v zadnjih letih usmerjeni v ohranitev teh dragocenih najdišč, pa so vsaj delno poplačani z lansko
uvrstitvijo alpskih kolišč na UNESCO–v seznam svetovne kulturne dediščine.
Literatura
ČUFAR, Katarina, 2010: Dendrokronološke raziskave na kolišču Špica 2009–2010. – Delno poročilo, Ljubljana.
DURMAN, Aleksandar, 1983: Metalurgija vučedolskog kulturnog kompleksa. – Opuscula archaeologica 8, str. 1–87.
GREIF, Tatjana, 1997: Prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju. – Arheo 18, Ljubljana.
HAREJ, Zorko, 1978: Kolišče v Partih pri Igu na Ljubljanskem barju. – Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v
Sloveniji 6, str. 61–94.
HAREJ, Zorko, 1981–1982: Kolišče v Partih pri Igu na Ljubljanskem barju – raziskovanja 1978. in 1979. leta. – Poročilo o
raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 9–10, str. 31–100.
HAREJ, Zorko, 1987: Kolišče v Partih pri Igu na Ljubljanskem barju. Raziskovanja leta 1981. – Poročilo o raziskovanju paleo-
lita, neolita in eneolita v Sloveniji 15, str. 141–194.
HAREJ, Zorko, 1986: Kultura kolišč na Ljubljanskem barju. – Ljubljana.
KOROŠEC, Josip, 1955: Oris predzgodovine Ljubljane. – Zgodovina Ljubljane. Prva knjiga: geologija in arheologija, Ljublja-
na, str. 243–330.
KOROŠEC, Paola, KOROŠEC, Josip, 1969: Najdbe s koliščarskih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju. – Arheološki katalogi
Slovenije 3, Ljubljana.
KLASINC, Rok et al., 2010: Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih na najdišču Špica. – Terensko poročilo, Kranj.
MAYER, Eugen Friedrich, 1977: Die Äxte und Beile in Österreich. – Prähistorische Bronzefunde IX/9, München.
MELIK, Anton, 1946: Ljubljansko mostičarsko jezero in dediščina po njem. – Dela 1. razreda SAZU 5, Ljubljana.
NOVŠAK, Matjaž et al., 2009: Špica in brežina Gruberjevega nabrežja s pristaniščem. Predhodne raziskave za določitev arheolo-
škega potenciala. – Terensko poročilo, Ljubljana. Pfahlbautenfunde, 1883. – Laibacher Zeitung, 16. avgust 1883, str. 1606.
PRELOVŠEK, Damjan, 2003: O urejanju rečnih bregov od avstrijske obnove do Plečnikovih posegov. – V: Jože Plečnik in Lju-
bljana, Arhitekt in njegovo mesto, Ljubljana, str. 121–137.
SERŠE, Aleksandra et al., 2005: Gabrijel Gruber: 1740 – 1805: 200 let. – Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi 24,
Ljubljana.
SIČ, Albert, 1939: »Marijine toplice« v Ljubljani. – Kronika slovenskih mest, letnik 6, številka 1, str. 14–15.
STARE, Franc, 1954: Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani. – Dela 1. razreda SAZU 9, Ljubljana.
STARE, Vida, 1960–1961: Ljubljanica – Špica. – Varstvo spomenikov 8, str. 322, t. 1: 1–10.
Stavbe na koleh, 1883: »Pfahlbauten«. – Slovenski narod, 30. julij 1883, str. 3.
ŠAŠEL, Jaroslav, 1960–1961: Ljubljanica, »Na špici«. – Varstvo spomenikov 8, str. 271.
ŠAŠEL, Jaroslav, 1975: Ljubljana. – Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, str. 187.
ŠINKOVEC, Irena, 1995: Katalog posameznih kovinskih najdb bakrene in bronaste dobe. – V: Biba Teržan (ur.), Depojske in
posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem I, Katalogi in monografije 29, str. 29–127.
ŠORN, Mojca, 1996: Način preživljanja prostega časa meščanov Dunaja in Ljubljane od 2. polovice 19. stoletja do 30–tih let
20. stoletja. – V: Franc Rozman, Žarko Lazarević (ur.), Razvoj turizma v Sloveniji, 28. zborovanje slovenskih zgodovinar-
jev, Bled, str. 105–121.
TRAMPUŽ OREL, Neva, HEATH, David J., 2008: Copper finds from the Ljubljansko barje (Ljubljana Moor) – a contribution
to the study of prehistoric metallurgy. – Arheološki vestnik 59, str. 17–29.
TURK, Peter et al. (ur), 2009: Ljubljanica: kulturna dediščina reke. – Ljubljana.
VALVASOR, J. W., 1689: Die Ehre des Herzogthums Krain. – Laibach, Nürnberg.
VELUŠČEK, Anton, 1997: Metodologija naselbinskih raziskovanj na barjanskih tleh. Ljubljansko barje. – Magistrska naloga,
Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
VELUŠČEK, Anton, ČUFAR, Katarina, LEVANIČ, Tom, 2000: Parte - Iščica, arheološke in dendrokronološke raziskave. – Ar-
heološki vestnik 51, str. 83–107.
VELUŠČEK, Anton, ČUFAR, Katarina, 2003: Založnica pri Kamniku pod Krimom na Ljubljanskem barju – naselbina kulture
Somogyvár–Vinkovci. – Arheološki vestnik 54, str. 123–158.
VERBIČ, Tomaž, 2010: Terensko poročilo. – Ljubljana.
VERBIČ, Tomaž, 2011: Sedimentary environment on the Ljubljansko barje basin during pile dwellings period. – Arheološki
vestnik: 62, str. 83-109.
259
Neobjavljeni bronastodobni jezičastoročajni srpi iz Ljubljanice
Unpublished Bronze Age tanged sickles from the River Ljubljanica
Primož Pavlin
Izvleček: članek prinaša deset do danes neobjavljenih bronastih srpov, ki so bili v zadnjih desetletjih
najdeni v Ljubljanici. Natančnejše lokacije so znane za šest srpov. Vsi sodijo v skupino desnoročnih
jezičastoročajnih srpov. Stopnja njihove ohranjenosti je različna, od celih prek fragmentiranega do
fragmentov. Štirje srpi so ohranjeni do mere, ki omogoča tipološko uvrstitev. Glede na število ročajnih
reber, njihovo oblikovanost in potek ter obliko prehoda ročaja v rezilo so razvrščeni v štiri različice.
Zanje najdemo najboljše primerjave predvsem v zahodnem delu Panonske kotline, na zahodnem
Balkanu in v jugovzhodnih Alpah. Depoji, v katerih so zastopani, časovno sodijo v starejši del kulture
žarnih grobišč, pretežno v Ha A1.
Abstract: the article presents ten previously unpublished bronze sickles, which were found in the river
Ljubljanica in recent decades. Six of the sickles come with a more precise findspot. All belong to the
group of right-handed tanged sickles. Their state of preservation differs, from complete examples to
fragments, whereby four sickles are preserved to the level that enables typological determination. The
number of ribs on the tang, their shape and course as well as the shape of the tang-to-blade transition
constitutes criteria for distinguishing four variants. Best analogies are to be found in the hoard finds
from the western Pannonian Basin, western Balkans and the south-eastern Alps, which date to the
early part of the Urnfield Culture period, mostly Ha A1.
Ključne besede: Slovenija, Ljubljansko barje, Ljubljanica, arheologija, bronasta doba, vodne najdbe,
jezičastoročajni srpi
Keywords: Slovenia, Ljubljansko barje, river Ljubljanica, archaeology, Bronze Age, water finds, tanged
sickles
Med številnimi bronastodobnimi predmeti iz Ljubljanice sestavljajo srpi razmeroma veliko skupino. V
času nastajanja tega članka sem imel na voljo podatke za dvajset v Ljubljanici najdenih srpov.1 Glede
na ostale kategorije predmetov so po številu na tretjem mestu, za iglami in suličnimi ostmi.2 Približne
lokacije so znane za šestnajst srpov. Najdišča se raztezajo od izliva Ljubije v Ljubljanico pri Verdu do
Špice v Ljubljani (sl. 1).
Doslej je bilo objavljenih deset bronastodobnih srpov iz Ljubljanice. Njihova najdišča si nizvodno sledijo
v naslednjem vrstnem redu:3 najvišje je najdišče srpa, ki je bil najden pri Verdu, približno 400 m pod
izlivom Ljubije (sl. 1: 1).4 Okoli 65 m oz. 25 m nad izlivom Bistre (sl. 1: 3–4) sta bila odkrita dva levoročna
srpa.5 Med izlivoma Zrnice in Pekovega grabna (Kamin) so najdišča štirih srpov. Prvo najdišče je od
izliva Zrnice oddaljeno približno 235 m (sl. 1: 5),6 drugo pa 425 m (sl. 1: 8).7 Tretje najdišče je okoli 80 m
nad izlivom Pekovega grabna (sl. 1: 10),8 četrto pri izlivu Pekovega grabna (sl. 1: 11).9 Najdišče osmega
srpa je nad železniškim mostom pri Kamniku pod Krimom (sl. 1: 13).10 Deveti srp (tretji levoročni) je
1 Vsem kolegom in znancem se za podatke o najdbah in za to, da so mi jih dali na voljo, najlepše zahvaljujem. Zahvalo
sem dolžan tudi Dragici Knific Lunder za risbe gradiva in Tamari Korošec za zemljevid najdišč. Karte razprostranjenosti
je po predlogah izdelal Drago Valoh.
2 Gaspari 2002: sl. 3; 4; id.: sl. 4.
3 Po podatkih najditeljev.
4 Šinkovec 1995: 113 št. 225, t. 34: 225.
5 Ib.: 125 št. 8, t. 144: 8; Pavlin 2006: 70, sl. 2: 2a, b; Pavlin 2006: 69 s, sl. 2: 1a, b.
6 Šinkovec 1995: 113 št. 225, t. 34: 225.
7 Ljubljanica – kulturna dediščina reke (Ljubljana 2009): 212, sl. na str. 213: tretji od zgoraj.
8 Šinkovec 1995: 125 št. 6, t. 144: 6.
9 Potočnik 1988–1989: 391, t. 7: 37.
10 Gaspari 2004: sl. 8: 9.
Sl. 1: Ljubljanica; najdišča bronastodobnih srpov

Fig. 1: River Ljubljanica. Findspots of Bronze Age sickles
bil najden med Podpečjo in Lipami v višini prometnega znaka, ki označuje kraj Lipe (sl. 1: 14).11 Deseti
je iz struge Ljubljanice na Špici v Ljubljani (sl. 1: 16).12
V nadaljevanju predstavljam deset še neobjavljenih srpov oz. njihovih fragmentov. Vsi sodijo v skupino
desnoročnih jezičastoročajnih srpov.
1. Približno 375 m pod izlivom potoka Zrnica v Ljubljanico (sl. 1: 7) je bil najden v celoti ohranjen jezi-
častoročajni srp s tremi ročajnimi rebri (t. 1: 1). Notranje (levo) in srednje ročajno rebro tečeta narav-
nost do hrbtnega rebra, zunanje (desno) tekoče preide v hrbtno rebro. Srednje ročajno rebro je nizko
razcepljeno. Notranje in zunanje ročajno rebro ter hrbtno rebro so okrašena z jamicami. Na rezilu je
eno rebro. Osnova ročaja ima trikoten izrez. Mesto ulivanja je na hrbtu srpa. Dolžina 18,8 cm, višina13
11,5 cm, teža 204,11 g. V Narodnem muzeju Slovenije je registriran pod št. ZN 275/1.
Srpi z navedenimi značilnostmi so razmeroma pogosti. Kar 47 jih najdemo v 36 depojih, eden je iz
domnevnega depoja, za enega najdiščne okoliščine niso znane (seznam 1). 34 depojev, v katerih je 45
našemu primerljivih srpov, je datiranih v Ha A1. Mlajši je depo Jászkarajenő (Ha A2), v depoju Peggau
pa so predmeti, ki sodijo v časovni razpon od Bd D do Ha B2/Ha B3.
Razprostranjeni so po celotni Panonski kotlini. Večina najdišč je v njenem zahodnem delu, na zaho-
dnem Balkanu in v vzhodnih Alpah (sl. 2). Težišče razprostranjenosti je v medrečju Drave in Donave
ter Save. Srpa iz Jakova in neznanega romunskega najdišča sta bila ulita po istem modelu.
11 Pavlin 2006: 70, sl. 2: 3a, b.
12 Šinkovec 1995: 125 št. 7, t. 144: 7.
13 Dolžina pravokotnice med osnovo ročaja in vrhom hrbta srpa.
P. Pavlin / Neobjavljeni bronastodobni jezičastoročajni srpi iz Ljubljanice 261
Sl. 2: Razprostranjenost jezičastoročajnih srpov s tremi navpičnimi ročajnimi rebri, od katerih je srednje nizko razcepljeno, z
enim rezilnim rebrom in trikotno izrezano osnovo ročaja
Fig. 2: Distribution of tanged sickles with three longitudinal ribs on the tang, of which the middle one is low forked, with a
single rib on the blade and triangularly cut out base of the tang
Seznam 114
A 1 – Maiersdorf, Avstrija, Spodnja Avstrija, depo (?), –. – Primas 1986: 89, t. 28: 493.
A 2 – Peggau, Avstrija, Štajerska, depo, Bd D-Ha B2/Ha B3. – Weihs 2004: 163, t. 24: 178.
BH 06 – Šumatac I, Bosna in Hercegovina, zahodna Bosna, depo, horizont Veliko Nabrđe. – König
2004: 219 ss, t. 9: 16.
H 1 – Tállya, Madžarska, županija Borsod-Abaúj-Zemplén, depo, horizont Kurd. – Mozsolics 1985:
200 s, t. 160: 1.
H 2 – Alsódobsza, Madžarska, županija Borsod-Abaúj-Zemplén, depo, horizont Kurd. – Mozsolics
1985: 85 s, t. 166: 10.
H 3 – Gyöngyössolymos-Kishegy IV, Madžarska, županija Heves, depo, horizont Kurd. – Kemenczei
1978–1979: 138, t. 2: 5; 3: 7.
H 4 – Jászkarajenő, Madžarska, županija Pest, depo, horizont Gyermely. – Mozsolics 1985: 129 s, t. 251: 4.
H 5 – Kisapáti, Madžarska, županija Veszprém, depo, horizont Kurd. – Darnay 1897: t. 2: 14.
H 6 – Blatno jezero – okolica, Madžarska, –, depo, horizont Kurd. – Angeli, Neuninger 1964: 77, t. 1: 2 (4 x).
H 7 – Lengyeltóti IV, Madžarska, županija Somogy, depo, horizont Kurd. – Mozsolics 1985: 143 s, t. 110: 7.
H 8 – Palotabozsok, Madžarska, županija Baranya, depo, horizont Kurd. – Mozsolics 1985: 166 ss, t.
71: 15; 73: 4.
14 V seznamih oznaki najdišča, ki se ujema z oznako na karti razprostranjenosti, sledijo ime najdišča, država,
geografsko-politična enota, vrsta najdbe, datacija in literatura.
HR 1 – Topličica I, Hrvaška, zahodna Hrvaška, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Vinski-Gasparini

1973: 186, t. 76: 27.
HR 2 – Bizovac, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Vinski-Gasparini 1973: 177 s, t. 42: 10.
HR 3 – Podcrkavlje – Slavonski Brod, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Vinski-Ga-
sparini 1973: 183, t. 68: 4.
HR 4 – Malička, Hrvaška, zahodna Hrvaška, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Balen-Letunić 1985: 37, t. 3: 7.
HR 5 – Gornji Slatinik, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Vinski-Gasparini 1973:
180, t. 70: 6.
HR 6 – Slavonski Brod III – Livadićeva ulica, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Veliko Nabrđe. –
Miškiv 1982: 173, t. 5: 13.
HR 7 – Poljanci I, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Miklik-Lozuk 2009: 61 št. 49.
HR 7 – Poljanci II, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Bulat 1973–1975, 23, t. 7: 1;
Hansen 1994: t. 31: 3.
HR 8 – Pričac, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Vinski-Gasparini 1973: 183, t. 72: 18.
HR 9 – Dolina, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Schauer 1974: 102, sl. 4: 1, 5.
RO 1 – Bogdan Vodă, Romunija, Sedmograška, okraj Maramureş, depo, stopnja Suseni. – Motzoi-
Chicideanu, Iuga 1995: 148, sl. 3: 10.
RO 2 – Neznano najdišče, Romunija, Sedmograška, (?), –. – Petrescu-Dîmboviţa 1978: 29, t. 280: 679.
RO 3 – Uioara de Sus, Romunija, Sedmograška, okraj Alba, depo, stopnja Suseni. – Petrescu-Dîmbo-
viţa 1978: 28 s, t. 170: 231, 232; 171: 242, 243; 174: 312.
RO 4 – Guşteriţa II, Romunija, Sedmograška, Sibiu, depo, stopnja Suseni. – Petrescu-Dîmboviţa 1978:
27, t. 107: 93.
RO 5 – Igriş, Romunija, Sedmograška, okraj Timiş, depo, stopnja Suseni. – Petrescu-Dîmboviţa 1978:
31, t. 119C: 8.
SI 1 – Ljubljanica – med izlivoma Zrnice in Pekovega grabna, Slovenija, Ljubljana – okolica, posa-
mezna najdba/vodna, –. – T. 1: 1.
SI 2 – Gorenji Suhadol, Slovenija, Dolenjska, depo, horizont II. – Neobjavljen.
SI 3 – Črmošnjice, Slovenija, Dolenjska, depo, horizont II. – Čerče, Šinkovec 1995: 148 ss, t. 55: 36; 146: 3.
SR 1 – Novi Bečej, Srbija, Banat, depo, faza II. – Vasić 1994: 29, t. 9: 130.
SR 2 – Markovac-Grunjac, Srbija, Banat, depo, faza II. – Vasić 1994: 28, t. 8: 113.
SR 3 – Krčedin I, Srbija, Srem, depo, faza II. – Vasić 1994: 28, t. 7: 102.
SR 4 – Nova Bingula, Srbija, Srem, depo, faza II. – Vasić 1994: 29, t. 9: 127.
SR 5 – Dobrinci, Srbija, Srem, depo, faza II. – Vasić 1994: 27, t. 6: 80.
SR 6 – Salaš Noćajski, Srbija, Srem, depo, faza II. – Vasić 1994: 29, t. 10: 143.
SR 7 – Pećinci I, Srbija, Srem, depo, faza II. – Vasić 1994: 29, t. 10: 134.
SR 8 – Beograd – okolica, Srbija, –, depo, faza II. – Vasić 1994: 26, t. 3: 52; 4: 54.
SR 9 – Bradarac, Srbija, vzhodna Srbija, depo, faza II. – Vasić 1994: 27, t. 5: 71.
SR 10 – Jakovo, Srbija, Srem, depo, faza II. – Vasić 1994: 28, t. 7: 95.
2. Okoli 185 m nizvodno od zgornjega srpa (sl. 1: 9) je bil najden fragmentiran jezičastoročajni srp s tremi
gladkimi ročajnimi rebri, gladkim rezilom in ravno osnovo ročaja (t. 1: 2). Notranje ročajno rebro se v
zgornji polovici odkloni v levo in se pridruži hrbtnemu rebru okoli vrha hrbta srpa. Srednje ročajno
rebro teče vzporedno z notranjim rebrom. Zunanje tekoče preide v hrbtno rebro. Mesto ulivanja je na
hrbtu srpa. Osnova ročaja je ravna. Višina 13 cm, teža 122 g. Zasebna hramba.
Z višino 13 cm sodi srp v kategorijo srpov, ki so višji od arbitrarno postavljene meje 12,5 cm, ki loči
visoke od zelo visokih srpov. 31 primerljivih srpov najdemo v 24 depojih, enega v domnevnem de-
poju, še dva sta posamezni najdbi (seznam 2). Depo Feldkirchen-Landshaag je datiran v Bd D. V Bd D/
Ha A oz. Ha A sta datirana depoja Neubeuern-Pinnswang in Donnerskirchen. V Ha A1 je datiranih 15
depojev, v katerih najdemo 19 našemu primerljivih srpov. V Ha A2 so datirani depoji Augsdorf, Belica
in Hummersdorf, v Ha B1 depo Selci Petrijevački. V depoju Peggau so, kot sem že omenil, predmeti,
ki sodijo v časovni razpon od Bd D do Ha B2/Ha B3.
Razprostranjeni so predvsem v vzhodnih Alpah in jugozahodnem delu Panonske kotline. Najdišča srpov,
ki so bili uliti po istem modelu (Hallstatt, Haidach, Čermožiše), ležijo razmeroma blizu vsaksebi (sl. 3).
Sl. 3: Razprostranjenost več kot 12,5 cm visokih jezičastoročajnih srpov s tremi ročajnimi rebri, od katerih se
notranje in srednje v zgornji polovici odklonita v levo in se pridružita hrbtnemu rebru okoli vrha hrbta srpa
Fig. 3: Distribution of over 12.5 cm high tanged sickles with three longitudinal ribs on the tang, of which the
inner and middle one incline to the left in the upper half to join the back rib at the apex of the sickle’s back
Seznam 2
A 1 – Feldkirchen-Landshaag, Avstrija, Zgornja Avstrija, depo, Bd D. – Primas 1986: 94, t. 32: 549.
A 2 – Sipbachzell, Avstrija, Zgornja Avstrija, depo, Ha A1. – Höglinger 1996: 114, t. 3: 29.
A 3 – Donnerskirchen, Avstrija, Gradiščanska, depo, Ha A. – Primas 1986: 95, t. 34: 576.
A 4 – Hallstatt, Avstrija, Zgornja Avstrija, depo (?), –. – Primas 1986: 94, t. 32: 552.
A 5 – Bruck a. d. Mur, Avstrija, Štajerska, depo, Ha A1. – Primas 1986: 93 s, t. 32: 544; 95, t. 34: 575.
A 6 – Aurach-Kelchalm, Avstrija, Tirolska, posamezna najdba, –. – Primas 1986: 96, t. 36: 600.
A 7 – Peggau, Avstrija, Štajerska, depo, Bd D-Ha B2/Ha B3. – Weihs 2004: 166, t. 30: 199.
A 8 – Hummersdorf, Avstrija, Štajerska, depo, Ha A2. – Primas 1986: 94, t. 33: 557.
A 9 – Haidach, Avstrija, Koroška, depo, Ha A1. – Primas 1986: 94, t. 32: 551.
A 10 – Augsdorf, Avstrija, Koroška, depo, Ha A2. – Primas 1986: 93, t. 31: 540–542.
A 11 – Villach-Warmbad, Avstrija, Koroška, posamezna najdba, –. – Primas 1986: 94 s, t. 33: 563.
CZ 1 – Drslavice I, Češka, okraj Uherské Hradiště, depo, horizont Drslavice. – Říhovský 1989: 69, t. 24: 363.
D 1 – Neubeuern-Pinnswang, Nemčija, Bavarska, depo, Bd D/Ha A. – Bayerische Vorgeschichtsblätter.
Beiheft 4, 1988, 86, sl. 49: 2; t. 2: 1.
H 1 – Tállya, Madžarska, županija Borsod-Abaúj-Zemplén, depo, horizont Kurd. – Kemenczei 1984:
185 s, t. 187: 8.
H 2 – Pölöske, Madžarska, županija Zala, depo, horizont Kurd. – Mozsolics 1985: 177 s, t. 124: 9.
H 3 – Bonyhád – okolica, Madžarska, županija Tolna, depo, horizont Kurd. – Mozsolics 1985: 102 ss,
t. 37: 7, 8; 38: 8.
HR 1 – Belica, Hrvaška, Međimurje, depo, horizont Kloštar Ivanić. – Vidović 1988–1989: t. 7: 4, 6.
HR 2 – Budinšćina, Hrvaška, zahodna Hrvaška, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Vinski-Gasparini 1973:
178, t. 80: 12.
HR 3 – Selci Petrijevački, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Miljana. – Vinski-Gasparini 1973: 184, t. 107A: 3.
HR 4 – Brodski Varoš, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Vinski-Gasparini 1973: 178,
t. 64: 15.
RO 5 – Uioara de Sus, Romunija, Sedmograška, okraj Alba, depo, stopnja Suseni. – Petrescu-Dîmboviţa
1978: 34, t. 177: 384.
SI 1 – Čermožiše, Slovenija, Štajerska, depo, horizont II. – Čerče, Šinkovec 1995: 138 ss, t. 46: 43; 47: 53.
SI 2 – Gorenji Log, Slovenija, –, depo, horizont II. – Čerče, Šinkovec 1995: 169 s, t. 69: 6.
SI 3 – Silovec, Slovenija, Štajerska, depo, horizont II. – Čerče, Šinkovec 1995: 213 ss, t. 125: 2; 178: 10.
SI 4 – Ljubljanica – med izlivoma Zrnice in Pekovega grabna, Slovenija, Ljubljana – okolica, posame-
zna najdba/vodna, –. – T. 1: 2.
SR 1 – Brestovik V, Srbija, srednja Srbija, depo, faza II. – Vasić 1994: 33, t. 16: 214.
3. Približno 280 m pod izlivom Zrnice v Ljubljanico (sl. 1: 6) je bil najden v celoti ohranjen jezičastoro-
čajni srp, ki se od zgornjih dveh razlikuje po številu ročajnih reber in po obliki (t. 1: 3). Na ročaju sta le
dve rebri. Notranje ročajno rebro teče naravnost do hrbtnega rebra, prehod zunanjega ročajnega rebra
v hrbtno rebro, ki se razmeroma strmo dviga proti vrhu hrbta srpa, je sedlast. Najvišja točka ostrine
rezila je višja od višine sedlastega prehoda. Ročajni rebri in hrbtno rebro so okrašena z jamicami.
Rezilo je fasetirano. Mesto ulivanja je na hrbtu srpa. Osnova ročaja je trikotno izrezana. Dolžina 19,5
cm, višina 11,2 cm, teža 153,24 g. Hrani Narodni muzej Slovenije, inv. št. V 1364.
4. Okoli 100 m pod izlivom Pekovega grabna v Ljubljanico (sl. 1: 12) je bil 16. junija 1991 najden gor-
njemu po obliki podoben srp (t. 1: 4). Na ročaju ima dva para prečnih reber, ki skupaj z notranjim in
zunanjim ročajnim rebrom sestavljajo pravokotni okvir, znotraj katerega sta dve poševni ročajni rebri,
ki tvorita črko X. Mesto ulivanja je na hrbtu srpa. Osnova ročaja je ravna. Dolžina 18,6 cm, višina 10,4
cm, teža 144 g. Zasebna hramba.
Motiv črke X je na srpih razmeroma pogost. V glavnem ga najdemo v madžarskih in romunskih de-
pojih. Ožje časovno ni omejen, saj se pojavlja skozi celotno žarnogrobiščno dobo.15
Primerjave za srpe z dvema ročajnima rebroma s sedlastim prehodom zunanjega ročajnega rebra v
hrbtno rebro, ki se razmeroma strmo dviga proti vrhu hrbta, najdemo v sedmih depojih Ha A1. Še
en tak je v depoju iz okolice Bratislave, katerega sestava ni zanesljiva. Od petih posamezno najdenih
srpov so bili kar štirje najdeni v rekah (seznam 3).
Razprostranjeni so v zahodnem delu Panonske kotline, v jugovzhodnih Alpah in na območju Caput
Adriae (sl. 4: , ).
Seznam 3
A 1 – Lannach, Avstrija, Štajerska, depo, Ha A1. – Primas 1986: 110, t. 47: 774.
BH 1 – Motke, Bosna in Hercegovina, srednja Bosna, depo, horizont Veliko Nabrđe. – König 2004: 211
s, t. 26A: 24.
H 1 – Öreglak, Madžarska, županija Somogy, depo, horizont Kurd. – Mozsolics 1985: 163 ss, t. 82: 9.
HR 1 – Dolina, Hrvaška, Slavonija, depo, horizont Veliko Nabrđe. – Schauer 1974: 106, sl. 7: 5.
I 1 – Celò, Italija, Friuli Venezia Giulia, prov. Udine, depo, BR-BF 1. – Borgna 2007: sl. 3: 7.
I 2 – Reka Sile, Italija, –, posamezna najdba/vodna, –. – Fasani 1984: sl. zgoraj desno na str. 593: v sredini.
SI 1 – Čermožiše, Slovenija, Štajerska, depo, horizont II. – Čerče, Šinkovec 1995: 138 ss, t. 46: 46.
SI 2 – Ljubljana – okolica, Slovenija, Ljubljana – okolica, posamezna najdba (?), –. – Rant 2002: sl. 1.
SI 3 – Ljubljanica – Špica, Slovenija, Ljubljana, posamezna najdba/vodna, –. – Šinkovec 1995: 125, t. 144: 7.
SI 4 – Ljubljanica – med izlivoma Zrnice in Pekovega grabna, Slovenija, Ljubljana – okolica, posame-
zna najdba/vodna, –. – T. 1: 3.
SI 4 – Ljubljanica – pod izlivom Pekovega grabna, Slovenija, Ljubljana – okolica, posamezna najdba/
vodna, –. – T. 1: 4.
SK 1 – Bratislava – okolica, Slovaška, –, depo (?), –. – Furmánek, Novotná 2006: 89, t. 23: 394.
SR 1 – Futog, Srbija, Bačka, depo, faza II. – Vasić 1994: 37, t. 20: 260.
15 Clausing 2003: 72 ss, sl. 7–10.

Sl. 4: Razprostranjenost jezičastoročajnih srpov z dvema navpičnima ročajnima rebroma, s sedlastim prehodom zunanjega
ročajnega rebra v hrbtno rebro in gladkim ali fasetiranim rezilom
Fig. 4: Distribution of tanged sickles with two longitudinal ribs on the tang, a saddle-shaped transition of the outer tang rib into
the back rib and a smooth or facetted blade
Neva Trampuž Orel je v katalogu razstave Ljubljanica - kulturna dediščina reke objavila fotografijo
jezičastoročajnega srpa s sedlastim prehodom zunanjega ročajnega rebra v hrbtno rebro iz struge pri
Bevkah, pri ledini Blato (t. 1: 5).16 Po besedah najditelja najdišče leži približno 420 m nizvodno od izliva
Zrnice v Ljubljanico (sl. 1: 8). Kot dopolnilo objavljam risbo, opis, meri in podatek o teži.
Po obliki, številu in poteku ročajnih reber je srp zelo podoben gornjima dvema. Glavna razlika je v
poteku hrbtnega rebra, ki se proti vrhu hrbta srpa dviga bolj položno. Najvišja točka ostrine rezila je
nižja od višine sedlastega prehoda. Pred konico se hrbtno rebro stopničasto spusti. Rezilo je gladko.
Mesto ulivanja je na hrbtu srpa. Osnova ročaja je ravna. Dolžina 17,1 cm, višina 10,6 cm, teža 145,22
g. V Narodnem muzeju Slovenije je registriran pod št. ZN 275/2.
Šest primerljivih srpov najdemo v petih depojih Ha A1, nadaljnja dva sta posamezni najdbi (seznam 4).
Večina najdišč je v jugozahodnem delu Panonske kotline in na zahodnem Balkanu, še dve sta v Padski
nižini (sl. 4: ).
16 Ljubljanica – kulturna dediščina reke (Ljubljana 2009): 212, sl. na str. 213: tretji od zgoraj.
Seznam 4
H 2 – Nagyvejke, Madžarska, županija Tolna, depo, horizont Kurd. – Mészáros 1971–1972: 27, t. 6: 6; sl. 6: 3.
H 3 – Peterd, Madžarska, županija Baranya, depo, horizont Kurd. – Mozsolics 1985: 171 ss, t. 52: 4,7.
I 3 – Olmo di Nogara, Italija, Veneto, prov. Verona, posamezna najdba/v naselju, –. – Salzani 2005: 288, t. 55: 6.
I 4 – Finilone Valle, Italija, Veneto, prov. Verona, posamezna najdba/v naselju, –. – Salzani 1996: t. 23: 1.
SI 1 – Čermožiše, Slovenija, Štajerska, depo, horizont II. – Čerče, Šinkovec 1995: 138 ss, t. 46: 47.
SI 4 – Ljubljanica – med izlivoma Zrnice in Pekovega grabna, Slovenija, Ljubljana – okolica, posa-
mezna najdba/vodna, –. – Ljubljanica – kulturna dediščina reke (Ljubljana 2009), 212, sl. na str.
213: tretji od zgoraj; t. 1: 5.
SR 2 – Privina Glava, Srbija, Srem, depo, faza II. – Vasić 1994: 37, t. 19: 251.
5. Pri Verdu, brez natančnejših podatkov (sl. 1: 2), je bila najdena konica jezičastoročajnega srpa. Na
rezilu je eno rebro (t. 1: 6). Dolžina 10,7 cm, teža 17,46 g. Zasebna hramba.
6. Podobna konica srpa (sl. 1: 15) je bila najdena v Ljubljanici pri Rakovi jelši (t. 1: 7). Dolžina 7 cm. Za-
sebna hramba.
7. Ljubljanica, neznano najdišče. Odlomek rezila srpa (sl. 1: 8). Dolžina 8,2 cm, teža 39,94 g. Zasebna
hramba.
8. Ljubljanica, neznano najdišče. Konica jezičastoročajnega srpa z gladkim rezilom (t. 1: 9). Dolžina 10,7
cm, teža 50,74 g. Zasebna hramba.
9. Ljubljanica, neznano najdišče. Konica srpa z dvema rezilnima rebroma (t. 1: 10). Dolžina 4,4 cm, teža
8,06 g. Zasebna hramba.
10. Ljubljanica, neznano najdišče. Spodnji del ročaja jezičastoročajnega srpa s tremi ročajnimi rebri
(t. 1: 11). Dolžina 3,4 cm, teža 12,72 g. Zasebna hramba.
Večina novoobjavljenih srpov je iz odsekov reke, od koder so znana najdišča srpov že od prej. Edino
novo je najdišče konice srpa v Ljubljanici pri Rakovi jelši.
Kako so se srpi znašli v reki? Najpreprosteje bi jih bilo šteti kot nehote izgubljene predmete med plov-
bo po reki ali kot izgubo med prečkanjem reke. Proti taki razlagi govori zgostitev srpov med izlivoma
Bistre in Pekovega grabna v Ljubljanico (sl. 1). Na tem razmeroma kratkem, manj kot kilometer in
pol dolgem odseku je bilo najdenih kar deset srpov. Pomenljivo je, da je od teh desetih srpov samo
en fragmentiran (t. 1: 2), ostali so ohranjeni v celoti. Ob upoštevanju še ostalih zvrsti bronastodobnih
predmetov (mečev, bodal, suličnih osti, sekir, nožev, igel in kovinskih posod), ki so bili večinoma
najdeni ravno na tem odseku reke, je upravičena domneva, da so ob tem delu Ljubljanice v srednji,
mlajši in pozni bronasti dobi potekala različna kultna opravila.17 Srpe bi potemtakem lahko razumeli
kot darove poljedelskim božanstvom. Druga okoliščina, ki je ne kaže zanemariti, je naslednja: zgornji
tok Ljubljanice je bil pri potovanju proti Panonski kotlini začetek, pri potovanju proti Italiji pa konec
plovne poti. Predmete iz tega dela reke bi v tem kontekstu lahko šteli tudi kot priporočila oz. zahvale
brodnikov za srečno plovbo.
17 Gaspari 2002: 41 s; id. 2004, 40 ss; Turk, Gaspari 2009.

Literatura
ANGELI, Wilhelm, NEUNINGER, Heinz, 1964: Ein urnenfelderzeitlicher Depotfund aus der Gegend des Plattensees. – Mittei-
lungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 93–94, str. 77–89.
BALEN-LETUNIĆ, Dubravka, 1985: Ostava kasnog brončanog doba iz Maličke. – Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 18,
str. 35–44.
BORGNA, Elisabetta, 2007: Il ripostiglio di Celò e altri bronzi: ossevazioni sui contesti di circolazione e deposizione del me-
tallo nel comprensorio Natisone-Isonzo durante l'età del bronzo. – V: Le valli del Natisone e dell'Isonzo tra Centroeuropa
e Adriatico. Atti del Convegno internazionale di studi. San Pietro di Natisone (UD) 15–16 settembre 2006, Studi e ricerche
sulla Gallia Cisalpina 20, Trieste, str. 209–223.
CLAUSING, Christof, 2003: Ein urnenfelderzeitlicher Hortfund von Slavonski Brod, Kroatien. – Jahrbuch des Römisch-Germa-
nischen Zentralmuseums Mainz 50/1, str. 47–205.
ČERČE, Peter, ŠINKOVEC, Irena, 1995: Katalog depojev pozne bronaste dobe. – V: Depojske in posamezne kovinske najdbe
bakrene in bronaste dobe na Slovenskem I, Katalogi in monografije 29, Ljubljana, str. 129–413.
DARNAY, Kálmán, 1897: Kisapáti bronzkincs. – Archaeologiai értesitő 17, str. 116–127.
FASANI, Leone, 1984: L'età del Bronzo. – V: Il Veneto nell'antichità. Preistoria e protostoria 2, Verona, str. 451–614.
FURMÁNEK, Václav, NOVOTNÁ, Mária, 2006: Die Sicheln in der Slowakei. – Prähistorische Bronzefunde XVIII/6, Stuttgart.
GASPARI, Andrej, 2002: Človeško okostje z zadrtim bronastim kopjem iz Ljubljanice. – Arheo 22, str. 33–44.
GASPARI, Andrej, 2004: Bronzezeitliche Funde aus der Ljubljanica. Opfer, Überreste von Bestattungen oder zufällige Verlu-
ste. – Archäologisches Korrespondenzblatt 34/1, str. 37–50.
HANSEN, Svend, 1994: Studien zu den Metalldeponierungen während der älteren Urnenfelderzeit zwischen Rhônetal und Kar-
patenbecken. – Universitätsforschungen zur prähistorischen Archäologie 21, Bonn.
HÖGLINGER, Peter, 1996: Der spätbronzezeitliche Depotfund von Sipbachzell / OÖ. – Linzer archäologische Forschungen.
Sonderheft 16, Linz.
KEMENCZEI, Tibor, 1978–1979: A Gyöngyössolymos-kishegyi negyedik bronzlelet. – Az Egri muzeum évkönyve 16–17, str.
137–155.
KEMENCZEI, Tibor, 1984: Die Spätbronzezeit Nordostungarns. – Archaeologia Hungarica 51, Budapest.
KÖNIG, Peter, 2004: Spätbronzezeitliche Hortfunde aus Bosnien und der Herzegowina. – Prähistorische Bronzefunde XX/11,
Stuttgart.
MÉSZÁROS, Gyula, 1971–1972: A nagyvejkei késöbronzkori kincslelet. – A Szekszárdi Béri Balogh Ádám Múzeum Évkönyve
2–3, str. 19–66.
MIKLIK-LOZUK, Lidija, 2009: Ostave kasnog brončanog doba iz Poljanaca u Muzeju Brodskog Posavlja. – Muzej Brodskog
Posavlja. Katalog muzejskih zbirki 1, Slavonski Brod.
MIŠKIV, Ivanka, 1982: Brončanodobna ostava iz Slavonskog Broda – Livadičeva ulica. – Vijesti. Godišnjak Muzeja Brodskog
Posavlja 5–6, str. 167–179.
MOTZOI-CHICIDEANU, Ion, IUGA, Georgeta, 1995: Der Bronzefund von Bogdan Vodă, Kr. Maramureş. – V: Bronzefunde aus
Rumänien, Prähistorische Archäologie in Südosteuropa 10, Berlin, str. 141–168.
MOZSOLICS, Amália, 1985: Bronzefunde aus Ungarn. Depotfundhorizonte von Aranyos, Kurd und Gyermely. – Budapest.
PAVLIN, Primož, 2006: Srednjebronastodobni levoročni jezičastoročajni srpi in meč iz Ljubljanice. – Arheološki vestnik 57,
str. 69–83.
PETRESCU-DÎMBOVIŢA, Mircea, 1978: Die Sicheln in Rumänien mit Corpus der jung- und spätbronzezeitlichen Horte Ru-
mäniens. – Prähistorische Bronzefunde XVIII/1, München.
PRIMAS, Margarita, 1986: Die Sicheln in Mitteleuropa 1 (Österreich, Schweiz, Süddeutschland). – Prähistorische Bronzefunde
XVIII/2, München.
RANT, Andrej, 2002: Pismenstvo v jugovzhodnih Alpah v prazgodovini. – V: Zbornik prve mednarodne konference Veneti v
etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva (= Proceedings of the First International Topical Conference The Veneti within
the Ethnogenesis of the Central-European Population), Ljubljana, september 17–18, 2001, Ljubljana, str. 188–195.
ŘÍHOVSKÝ, Jiří, 1989: Die Sicheln in Mähren. – Prähistorische Bronzefunde XVIII/3, München.
SALZANI, Luciano, 1996: Finilone Valle (Gazzo Veronese). – V: Dalla terra al museo. Mostra di reperti preistorici e protostori-
ci degli ultimi dieci anni di ricerca dal territorio veronese, Legnago, str. 261–271.
SALZANI, Luciano, 2005: La necropoli. – V: La necropoli dell'età del Bronzo all'Olmo di Nogara. – Memorie del Museo Civico
di Storia Naturale di Verona. 2. serie. Sezione Scienze dell'Uomo … 8, Verona, str. 9–388.
SCHAUER, Peter, 1974: Der urnenfelderzeitliche Depotfund von Dolina, Gde. und Kr. Nova Gradiška, Kroatien. – Jahrbuch
des Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 21, str. 93–124.
posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem I, Katalogi in monografije 29, Ljubljana, str. 29–127.
TURK, Peter, GASPARI, Andrej, 2009: Darovi bogovom in prednikom. – V: Ljubljanica – kulturna dediščina reke, Ljubljana,
str. 62–67.
VASIĆ, Rastko, 1994: Die Sicheln im Zentralbalkan (Vojvodina, Serbien, Kosovo und Mazedonien). – Prähistorische Bronze-
funde XVIII/5, Stuttgart.
VIDOVIĆ, Josip, 1988–1989: Brončano doba Međimurja. – Arheološki vestnik 39–40, str. 453–473.
VINSKI-GASPARINI, Ksenija, 1973: Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj. – Monografije 1, Zadar.
WEIHS, Andreas, 2004: Der urnenfelderzeitliche Depotfund von Peggau (Steiermark). – Universitätsforschungen zur prähisto-
rischen Archäologie 114, Bonn.
T. 1: Ljubljanica. 1–3, 5 med izlivoma Zrnice in Pekovega grabna; 4 pod izlivom Pekovega grabna; 6 Verd; 7 Rakova jelša;
8–11 neznano najdišče. Vse bron. M = 2 : 5
Pl. 1: River Ljubljanica. 1-3, 5 between the mouths of the Zrnica and Pekov graben; 4 below the mouth of the Pekov graben; 6
Verd; 7 Rakova jelša; 8-11 unknown site. All bronze. Scale 2 : 5
269
Sledovi bronastodobnih nekropol v Kaminu pri Bevkah
Traces of Bronze Age cemeteries at Kamin near Bevke
Robert Erjavec in Andrej Gaspari
Izvleček: v prispevku so predstavljeni rezultati analize bronastodobnih keramičnih najdb iz struge

Ljubljanice v Kaminu pri Bevkah, pridobljenih v okviru rekognosciranj Narodnega muzeja Slovenije
in Skupine za podvodno arheologijo v letih 1991–2004 ter med intenzivnim pregledom, ki je bil izveden
v januarju 2005 v okviru projekta Evropska rečna dediščina. Velika zgostitev keramičnih najdb na
najdišču kaže, da so verjetno poleg daritev bronastih predmetov v bližnji okolici predvsem v obdobju
kulture žarnih grobišč ob izbranih delih struge potekali verski obredi. Morda je bila del teh ritualov
tudi oblika vodnega pokopa, kar bi lahko dokazovali sestavi globokih in plitvih posod kot funerarnih
parov, tipičnih za kulturo žarnih grobišč, ter amfore in skodelice kot pivskega kompleta. V nasprotju
z bronastimi iglami orožje in orodje praviloma ne nastopata na istih mestih kot okvirno sočasna kera-
mika, kar bi lahko nakazovalo ločena območja votivnih daritev in alternativne oblike pokopavanja.
Abstract: the paper presents the results of the analysis of Bronze-Age ceramic finds from the river Ljubljani-
ca at Kamin near Bevke, recovered during reconnaissance by the National Museum of Slovenia and the
Group for Underwater Archaeology in the years 1991–2004 and during an intensive survey conducted
in January, 2005, as part of the European River Heritage project. A high concentration of ceramic finds
at the site indicates offerings of bronze objects, but also probable religious rituals that took place along
select stretches of the river, primarily during the Urnfield Culture period. Funerary pairs of deep and
shallow vessels, typical of the Urnfield Culture, together with amphorae and cups as parts of drinking
sets, might indicate just such a ritual that involved a form of watery burial. As opposed to bronze pins,
weapons and tools do not appear on the same spots as the roughly contemporary ceramic finds, which
would point to areas of votive offerings and alternative forms of burial being separate.
Ključne besede: Slovenija, Ljubljansko barje, Bevke, Ljubljanica, podvodna arheologija, bronasta doba,
vodne najdbe, grobišča, vodni pokop
Keywords: Slovenia, Ljubljansko barje, Bevke, Ljubljanica, underwater archaeology, Bronze Age,
water finds, cemeteries, water burial
Uvod
Arheološko najdišče Kamin pri Bevkah zajema odsek
struge Ljubljanice, ki je na zahodu omejen z izlivom
potoka Zrnica, na vzhodu pa z izlivom Borovniščice.
V prispevku so predstavljeni rezultati analize bro-
nastodobnih keramičnih najdb iz rekognosciranj v
organizaciji Narodnega muzeja Slovenije in Skupine
za podvodno arheologijo v letih 1991–2004 ter iz
intenzivnega pregleda, ki je bil izveden januarja
2005 v okviru projekta Evropska rečna dediščina.
Ciljno območje projekta je zajemalo 90 m dolg odsek Sl. 1: Območje bronastodobnega najdišča v strugi Ljubljanice
na odseku Pri Ahčanu (foto: A. Hodalič)
najdišča Pri Ahčanu z največjo znano koncentracijo Fig. 1: Area of the Bronze Age site at Pri Ahčanu in the river-
prazgodovinske keramike v Ljubljanici. Na širšem bed of the Ljubljanica (photo: A. Hodalič)
odseku se zgoščeno pojavljajo še najdbe iz mlajšega halštata, poznega latena, zgodnje- in poznorimskega
obdobja ter zgodnjega in visokega srednjega veka. V večjem številu je zastopano tudi novoveško gradivo,
ki vsaj deloma izvira z dveh domačij na desnem bregu, postavljenih v sredini 19. stoletja (sl. 1).
Izhodišče načrtovane raziskave leta 2005 je bil natančen batigrafski posnetek podvodnega dela stru-
ge. Neizmerjena so ostala le manjša območja oz. bele lise tik ob zaraščenih bregovih, kjer dostop s
plovilom preprečuje grmovje. Na podlagi meritev je bil izdelan digitalni model reliefa rečnega dna,
ki smo ga za terensko uporabo natisnili v tlorisnem pogledu z izobatami. Po zamejitvi raziskovanega
območja se je to razdelilo na 50 m dolge in 2 m široke vzdolžne pasove, vzporedne s strugo. Vizual-

nemu pregledu, ki se je izvajal po metodi popolne kolekcije najdb, je sledila še kontrolna prospekcija
z detektorjem kovin. Za zajem prostorskih podatkov o najdbah in vzorcih je bila uporabljena totalna
postaja s prizmo na plavajoči boji, ki jo je potapljač s pomočjo vrvi pozicioniral nad mestom najdbe
ali centroidom koncentracije. Višine med prizmo in točko na dnu so se izmerile s tračnim metrom,
ki je bil nameščen pod bojo. Relativne višine, ki so se pod vodo zapisovale na plastično desko, so bile
med postterensko obdelavo pretvorjene v absolutne vrednosti.
Geomorfološki opis struge

Med 26 in 29 m široko strugo s škatlastim profilom na obeh bregovih spremljata dve med 10 in 15 m
široki terasi, ki ju omejujeta obrežna nasipa (289,7–290,2 m nm. v.), okoli 1 m višja od poplavne rav-
nine (ok. 288,7 m). Sodeč po 3 m globokih pedoloških sondah, izvrtanih v šestdesetih letih prejšnjega
stoletja 30 in 50 m stran od Ljubljanice pri izlivu Borovniščice, naj bi se na globini med 190 in 240 cm
že pojavljala holocenska polžarica. Nad njo si do površine sledijo izmenjujoče se plasti trdo gnetljive
sive in rjave gline. Relativno stabilnost obrežnih nasipov in s tem potek struge Ljubljanice na obrav-
navanem odseku v mlajših obdobjih prazgodovine izpričuje depojska najdba noriških srebrnikov iz
1. stoletja pr. n. št. na najvišjem delu nasipa, 30 m stran od Ljubljanice. Premike struge, ki jih lahko
opazujemo kot niz udorov obrežja, upočasnjuje grmovje in drevje, ki porašča spodnji terasi.
V geomorfološkem smislu dno Ljubljanice v Kaminu pomeni prag, kjer reka ob srednjem vodostaju ne
preseže globine 4,3 m. Tudi po toku navzgor si po okoli 100 m dolgem globljem delu struge ob izlivu
R. Erjavec, A. Gaspari / Sledovi bronastodobnih nekropol v Kaminu pri Bevkah 271
Pekovega grabna sledijo plitvine vse do izliva Zrnice, nizvodno od Ahčana, tik nad izlivom jarka bli-
zu geodetske točke, pa se prag strmo spusti na globino med 4 in 6,5 m. V delu struge pod pragom sta
oblikovana dva s hrbtom ločena kanala, od katerih je desni globlji (6,5 m). Podobno kot ostali plitvejši
deli struge je tudi prag v Kaminu večji del leta zaraščen s travo in drugim vodnim rastlinjem.
Na raziskovanem območju sega zamuljena leva brežina skoraj do tretjine struge, kjer preide v sprano
površino glinenega dna. Površina, ki jo razijo plitvi kanali in kotanje, zapolnjeni s tanko plastjo peska,
pada od leve strani (ok. 3 m) proti do 4,5 m globokemu kanalu pod desnim bregom. Ta je podvržen
eroziji, zato je dno pod njim ponekod prekrito s kosi gline. Neravno dno s plitvimi poglobitvami in
kanali se nadaljuje do izliva Pekovega grabna, ki označuje začetek globljega dela struge. Tam se teži-
šče dna prenese na desno stran struge v okoli 5 m širok kanal, ki se stopničasto dviguje proti levemu
bregu. Na prehodu kanala v plitvino so se nabrale obsežne sipine peska.
Uvodni komentar k razprostranjenosti bronastodobnega gradiva v Kaminu

Kamin leži v središču odseka z največjo zgostitvijo bronastodobnih najdb, ki obsega posamezne dele
struge med Lipovcem pod Blatno Brezovico in zavojem Dinver pod kmetijo Pri Jurju. Gledano po toku
navzdol so bili pomembnejši sklopi keramičnih najdb odkriti pri Lipovcu, Treh lesnicah, pri Ahčanu,
pri izlivu kanala pod Ahčanom, pri ledini Krajna in nad izlivom Borovniščice (sl. 2).
Glavna koncentracija keramike obsega 150 m dolg odsek struge na sredini plitvine Pri Ahčanu (sl. 3). Za
raziskavo je bila izbrana spodnja polovica najdišča, kjer smo po čiščenju vegetacije in namestitvi vzdolžnih
vrvi za nadzor nad pregledanim območjem izvedli popolno kolekcijo najdb na skupni površini okoli 750
Sl. 2: Načrt distri-

bucije bronasto-
dobnih kovinskih
in keramičnih
najdb v strugi Lju-
bljanice v Kaminu
(izvedba: M. Erič)
Fig. 2: Distribution
plan of the Bronze
Age metal and
ceramic finds
from the riverbed
of the Ljubljanica
at Kamin (figure
by: M. Erič)
Sl. 3: Načrt distribucije prazgodovinske keramike v strugi na odseku Pri Ahčanu (izvedba: M. Erič)
Fig. 3: Distribution map of prehistoric ceramic finds in the riverbed at Pri Ahčanu (figure by: M. Erič)
m2. Pobranih je bilo 1379 odlomkov prostoročno izdelanih posod iz presenetljivo enotne lončarske mase, ki
obsegajo bikonične lonce z izvihanimi ustji, večje in manjše cilindrične lonce z vodoravnimi apliciranimi
rebri z odtisi prstov, bikonične sklede, latvice z uvihanimi ustji, bikonične amfore in skodele s presegajočimi
ročaji, piramidalne uteži in vijčke (t. 1: 1, 5, 6; 2: 1, 4–7; 3: 1–5, 7–9; Gaspari, tu: t. 9–11).
Preliminarna analiza je pokazala, da lahko o zaobljenih robovih ali drugih sledovih abrazije govorimo
le v primeru zanemarljivo majhnega števila odlomkov keramike, kar zanika možnost, da jo je vodni tok
odnesel daleč stran od mesta, kjer je prišla v vodo. Sodeč po patiniranosti je večina lomov razmeroma
starih. Identificiranih je bilo več kosov istih posod, ki so ležali tudi po 15 m drug od drugega, vendar o
njihovem stanju v času odložitve ni moč reči ničesar bolj dokončnega. Odsotnost keramike na prehodu s
praga v globlji del struge, kjer vlada razmeroma močan tok, ter njena manjša pogostost po toku navzdol
bi lahko pričali o tem, da gre za odplavljene primerke (prvotno celih?) posod. Po stopnji fragmentira-
nosti se kosi iz različnih koncentracij praktično ne razlikujejo, opazna je le povečana prisotnost velikih
odlomkov znotraj zbiralnega območja (sl. 4).
Nizvodno od tega mesta se keramika po okoli 50 m dolgem bolj ali manj praznem odseku z malo najd-
bami, ki ga skozi večino leta označuje močan tok, med potapljači imenovan »curk«, začne znova mno-
žičneje pojavljati v globljem delu struge pod izlivom jarka na levem bregu, a s precej manjšim številom
odlomkov (Bd C/D–Ha A; Gaspari, tu: t. 15–16) kot v prej omenjeni koncentraciji. Dve manjši zgostitvi
keramičnih najdb se nizvodno pojavita še v okolici pomola pri ledini Krajna (Bd C/D–Ha B; t. 1: 2, 3; 2:
2, 3; 3: 6; Gaspari, tu: t. 18) in Pri Jurju (Bd C/D–Ha B/C; tab. 1: 4; Gaspari, tu: t. 20).
Značilno je, da se koncentracije keramike in okvirno sočasne kovinske najdbe prostorsko večinoma
izključujejo.1 Izjema so le igle, ki jih večkrat srečamo na lokacijah z odlomki posod stopenj Bd C/D
(sl. 5). Z območja glavne koncentracije keramike Pri Ahčanu tako ni znana niti ena kovinska najdba. Z
odseka kmalu po začetku globljega dela struge, kjer se v Ljubljanico izliva jarek, izvira vsaj 7 igel, dve
zelo podobni okrašeni tulasti sekiri z ušescem (11.–10. stol. pr. n. št.), sulična ost in sulična ost z listom
bajonetne oblike (Gaspari, tu: t. 15: 119). Okoli 150 m nizvodno je bilo pri pomolu v eni sami poglobitvi
1 Gaspari 2004.
najdenih kar osem igel, med katerimi posamezne

kažejo jasne sledove ognja, v bližini pa še nož. Z
odseka med pomolom in izlivom Borovniščice po-
znamo še majhno rombično ost in dolg primerek s
plamenastim listom, trnastoročajni nož, dvokrilno
puščico in bronasto skodelo tipa Fuchsstadt. Med
izlivom Borovniščice in nekoliko nižje ležečim
zavojem Dinver, kjer je prazgodovinska keramika
redka, so bile najdene štiri igle.
Razlika med zastopanostjo keramičnega in kovin-
skega gradiva je še bolj očitna po toku navzgor, in
sicer od izliva Pekovega grabna do izliva Zrnice.
Poleg prostorsko ozko zamejenega sklopa keramike
stopnje Bd C/D in okvirno sočasne igle (Gaspari,
tu: t. 5: 6) izvira s tega odseka še vsaj 30 igel, sedem Sl. 4: Dno struge na odseku Pri Ahčanu je posejano s številni-
srpov (Gaspari, tu: t. 2: 9), dva noža, tulasti sekiri z mi odlomki keramike iz obdobja kulture žarnih grobišč (foto:
A. Gaspari)
ušescem in ena plavutasta sekira, tri sulične osti, Fig. 4: The bottom of the riverbed at Pri Ahčanu is littered with
bronasta pogača plano-konveksnega tipa ter pol- numerous fragments from the Urnfield Culture period (pho-
noročajni meč tipa Erlach in del rezila meča. to: A. Gaspari)
(Andrej Gaspari)
Analiza bronastodobne lončenine iz Kamina

Skupina Bržič – Tri lesnice
Lonca z zaobljenim telesom in nizkim lijakastim
vratom sta primerljiva z lonci iz grobišča Morav-
če pri Sesvetah (grobova 4 in 7) – ti sodijo v čas
prehoda srednje v mlajšo bronasto dobo (Bd C -
D) – lonca iz naselbine Mačkovac-Crišnjevi pa sta
datirana v starejšo stopnjo kulture žarnih grobišč
(Ha A).2 Eden od loncev ima vrat od telesa ločen s
klekom in je okrašen s plastično izboklino s kane-
luro (Gaspari, tu: t. 5: 42); takšen način krašenja je
znan z najdišč Oloris3 in Brinjeva gora4, pogost pa je
tudi na lončenini virovitiške skupine. Drugi lonec
je okrašen z apliciranimi rebri trikotnega preseka
(Gaspari, tu: t. 5: 41), ki so bila v prostoru med
Donavo in Padom znana že v zgodnji bronasti dobi
ter v rabi skozi ves čas kulture žganih grobišč.
Odprte sklede s široko odprtino (Gaspari, tu: t. 18:
149) imajo analogije v naselbinskih najdiščih Ra-
belčja vas in Kaštelir – Jelarji, kjer sodijo v srednjo
bronasto dobo (Bronzo Medio – Bd B - C).5 Odprte
sklede z nizkim ovalnim trupom in lijakastim, širo-
ko odprtim ustjem (t. 1: 2) sodijo glede na podobno
skledo iz nivoja 4A sektorja B naselbine Broglio Sl. 5: Bronastodobna keramika iz Kamina (Bd A - Ha A) (foto:
di Trebisacce (Cosenza) v čas po vrhuncu srednje T. Lauko)
Fig. 5: Bronze Age ceramics from Kamin (Bd A - Ha A) (photo:
bronaste dobe (Bronzo Medio 2/3 – Bd C).6 Z od- T. Lauko)
prtimi bikoničnimi skledami z ostrim prehodom
iz trupa v usločen vrat (Gaspari, tu: t. 16: 131) je
2 Sokol 1996: t. 9: 1, 4; 12: 2; Karavanić, Mihaljević,
Kalifatić 2002: t. 4: 1, 2.
3 Dular, Šavel, Tecco-Hvala 2002: t. 4: 13; 22: 9, 10; …
4 Oman 1981: t. 9: 13.
5 Strmčnik-Gulič 1988–1989: t. 3: 4; Lonza 1981: t. 23: 2–4,
6, 8; Oman 1981: t. 23: 3; Stare 1975; t. 11: 7; 29: 13.
6 Capoferri, Trucco 1994: t. 1: 19.
primerljiva skleda z najdišča Monte Leoni (Parma), datirana v konec srednje bronaste dobe (Bronzo
Medio 2/3 – Bd C1/C2).7 Analogije odprti skledi s krajšim in strmim ustjem (Gaspari, tu: t. 5: 37), še
posebej ob upoštevanju oblike ročaja, sodijo v keramični zbir kroga kaštelirskih naselbin Istre in
Krasa od zgodnje in srednje bronaste dobe dalje.8 Skodelice s klekastim prehodom v vrat in trakastim
presegajočim ročajem z razširjeno zgornjo površino (Gaspari, tu: t. 6: 51, 52, 53) sorodne oblike iz
Kaštelirja nad Jelarji so datirane v pozno srednjo in mlajšo bronasto dobo (Bd C/D).9
Skupina Pri Ahčanu

Vrčem z ročaji, ki povezujejo vrat posode z ramenom (t. 2: 6), so sorodne posode z naselbinskih najdišč
Mačkovac-Crišnjevi in Kalnik-Igrišče (Bd D - Ha A).10
Amfore z bikonično oblikovanim trupom in trakastim ročajem (Gaspari, tu: t. 20: 165) imajo primerjavo
iz bronastodobne naselbine pri Žlebiču, datirane v srednjo in mlajšo bronasto dobo.11
Amfora s podolgovatim ročajem ovalnega preseka (t. 1: 4) ima najbližjo analogijo v sektorju A brona-
stodobne naselbine v Lavagnonu pri Desenzanu (Bronzo Antico 2–Bronzo Medio 1).12
Lonci z izrazito bikoničnim trupom in rahlo usločenim ramenom ter ostro izvihanim ustjem (t. 1: 1)
imajo paralele na najdiščih kulture Terramare La Braglia (Bronzo Medio Iniziale) in Ca'di'Cessi (Sa-
bbioneta – Mantova) (Bronzo Recente).13
Lonci s strmo steno in izvihanim, včasih odebeljenim ustjem so pogosto okrašeni z razčlenjenim pla-
stičnim rebrom (t. 2: 3). Analogije tem loncem najdemo v Iški Loki (Bd D - Ha A).14
Globoki lonci z neizrazitimi, včasih odebeljenimi ustji in strmim koničnim trupom (t. 2: 7) so pogosto
okrašeni z razčlenjenimi rebri. Vzporednice tem loncem najdemo med materialom kaštelirske nasel-
bine Kaštelir – Jelarji (Bd D - Ha A1).15
Lonec z ovalnim trupom in kratkim izvihanim ustjem (t. 3: 2) ima primerjavo v grobu 214 (datiranem
v Ha B) z grobišča na dvorišču SAZU v Ljubljani.16
Lonca z nizkim trupom (t. 1: 5) sta po obliki podobna žaram kulture žarnih grobišč (Bd D - Ha B), na pri-
mer z najdišč Hötting I (grob 5), Wilten (grobova 23 in 28) in Matrei (grob 8) iz severne Tirolske.17
Lonci s stožčastim vratom in na notranji strani dvakrat fasetiranim ustjem (t. 2: 5) sodijo glede na pri-
merjave z naselbinskih najdišč Anzola Emiliana (Bologna) in Iška Loka na prehod srednje v mlajšo
bronasto dobo oziroma v starejšo stopnjo kulture žarnih grobišč (Bronzo Medio/Bronzo Recente oz.
Bd D - Ha A).18 Valovito modeliran rob ustja je znan npr. med gradivom iz Turjeve jame.19
Z lonci z visokim stožčastim vratom večjih dimenzij in na notranji strani fasetiranim izvihanim ustjem
(t. 3: 3) je primerljiv lonec iz groba 300 v Ljubljani, pripisanega stopnji I (Ha B1/B2). Podobna posoda
je bila odkrita v strugi Ljubljanice v bližini Bevk.20
Lonci s stožčastim vratom in trebušastim trupom (Gaspari, tu: t. 18: 142) imajo lahko na največjem
obodu vodoravne držaje in klekast prehod v stožčast vrat z izvihanim ustjem. Na ljubljanskem grobišču
sodijo takšni lonci iz grobov 300, 305, 312 in 315 v stopnjo Ljubljana I (Ha B1/B2).21
Bikoničnim pithosom s široko odprtim kratkim izvihanim (t. 1: 6) ustjem je soroden primerek s Kašte-
lirja nad Jelarji (Bronzo Medio).22
Paralele visokim in ozkim pithosom valjaste oblike z ravnim, včasih odebeljenim ustjem (t. 3: 1) iz
grobov 178, 195, 260, 267 in 287 ljubljanskega grobišča pripadajo času prehoda mlajše stopnje kulture
žarnih grobišč v starejšo železno dobo (Ha B3/Ha C1).23
7 Bernabo-Brea 1997: sl. 179: 9.

8 Lonza 1981: t. 27: 1, 4, 6.
9 Ib.: t. 5.
10 Karavanić, Mihaljević, Kalifatić 2002: t. 1: 7; Vrdoljak 1995: t. 1: 2; t. 2: 1; t. 8: 1.
11 Puš 1988–1989: t. 7: 2.
12 De Marinis 1997: sl. 9: 1.
13 Rapi 1997: sl. 195: 22; Tiribassi 1997: sl. 160: 1.
14 Velušček 2005: t. 1: 4.
15 Lonza 1981: t. 16: 9, 12, 13.
16 Puš 1971: t. 39: 11.
17 Wagner 1943: t. 5: 5; 8: 5; 28: 2, 6.
18 Finotelli, Morico, Steffe 1997: sl. 200: 15; Velušček 2005: t. 1: 2.
19 Knavs, Mlinar 2005: t. 2: 6.
20 Puš 1982: t. 15: 1; Logar, Bitenc 1984: t. 4: 6.
21 Puš 1982: t. 15: 3; 18: 1; 21: 10; 24: 1.
22 Lonza 1981; t. 19: 3.
23 Puš 1971: t. 30: 7; 35: 3; id. 1982: t. 1: 1, 2; 4: 1; 10: 3.
Plitvim skledam z izvihanim ustjem (Gaspari, tu: t. 10: 89) podoben primerek je bil odkrit v Iški Loki
(Bd D - Ha A), skleda, odkrita v strugi Ljubljanice blizu Bevk, pa je opredeljena široko v čas kulture
žarnih grobišč.24
Sklede s stožčastim ali cilindričnim vratom in lijakastim, široko odprtim ustjem (t. 2: 1) imajo paralele
v oloriški naselbini (Bd C/D).25
Skleda s koničnim trupom je nad največjim obsegom s klekom ločena od visokega, rahlo usločenega
vratu (t. 2: 2). Oblikovno primerljiva skleda je bila odkrita v Olorisu.26
Preproste zaprte sklede (latvice) s koničnim, v nekaterih primerih usločenim trupom in uvihanim
ustjem so pogosto opremljene z vodoravno (Gaspari: t. 10: 94) ali navpično predrtimi držaji (t. 3: 6).
Vzporednici iz groba 7 pobreškega grobišča in sorodne sklede z ljubljanskega grobišča iz grobov 71,
76, 85, 89, 109 in 113 ter iz grobov 25, 31 in 43 iz Novega mesta pripadajo mlajši stopnji kulture žarnih
grobišč (Ha B2/B3).27
Zaprte sklede (latvice) s koničnim trupom in ostro uvihanim fasetiranim ustjem (t. 3: 4) imajo primer-
jave na ljubljanskem grobišču, in sicer v grobovih 87, 223, 227 in 298 stopnje IIa, ter v Novem mestu
(grob 1 iz Mestnih njiv). Naštete primerjave sodijo v čas od starejše do mlajše stopnje kulture žarnih
grobišč in prehoda v starejšo železno dobo (Ha A2 - B3).28
Zaprte sklede (latvice) s koničnim, rahlo napetim trupom in uvihanim ustjem so okrašene s kanelira-
nimi turbanastimi fasetami na ramenih in ustju (t. 2: 4). Vzporednice temu tipu sklede z naselbinskih
najdišč Kalnik-Igrišče, plasti 1 z Brinjeve gore in iz Iške Loke so datirane v starejšo stopnjo kulture
žarnih grobišč.29
Z nizko skledico s polkroglastim telesom in rahlo uvihanim ustjem (t. 3: 5) je primerljiva skleda iz plasti
5 na Brinjevi gori (Ha B3/C1), analogije z grobišč v Ljubljani pa sodijo v mlajšo stopnjo kulture žarnih
grobišč (Ha B1/B2).30
Vretenca in tkalske uteži (t. 3: 7–9) kronološko niso občutljivi, saj se v podobnih oblikah in velikostih
pojavljajo vse od mlajše kamene dobe, ko so prišli v rabo skupaj s pokončnimi statvami.
Skupina Krajna (»pomol«)

Z vrčem s trakastim ročajem in zaobljenim telesom, ki je s klekom ločeno od nizkega usločenega vratu
(t. 1: 3), je primerljiv vrč na nogi iz groba 6 virovitiškega grobišča, datiran v stopnjo I kulture žarnih
grobišč po K. Vinski-Gasparini.31
Lonci s strmo steno in izvihanim, včasih odebeljenim ustjem so pogosto okrašeni z razčlenjenim
plastičnim rebrom (t. 2: 3). Analogije tem loncem so med najdbami naselbinskega najdišča Iška Loka
(Bd D - Ha A).32
Lonci s stožčastim vratom in na notranji strani dvakrat fasetiranim ustjem (t. 2: 5) sodijo glede na pri-
merjave iz Iške Loke v starejšo stopnjo kulture žarnih grobišč.33
Skupina Pri Jurju

Lonci z izrazito bikoničnim trupom in rahlo usločenim ramenom ter ostro izvihanim ustjem (t. 1: 1)
imajo paralele na najdišču kulture Terramare La Braglia (Bronzo Medio Iniziale – Bd B).34 Lonci s
strmo steno in izvihanim, včasih odebeljenim ustjem so pogosto okrašeni z razčlenjenim plastičnim
rebrom (t. 2: 3). Analogije tem loncem so med najdbami naselbinskega najdišča Iška Loka.35
Preproste zaprte sklede (latvice) s koničnim, v nekaterih primerih usločenim trupom in uvihanim
ustjem so pogosto opremljene z vodoravno (Gaspari, tu: t. 10: 94) ali navpično predrtimi držaji (t. 3: 6).
Vzporednici iz groba 7 pobreškega grobišča in sorodne sklede z ljubljanskega grobišča iz grobov 71,
24 Velušček 2005: t. 1: 6; Dolenc 1982: t. 11: 197, 203.

25 Dular, Šavel, Tecco-Hvala 2002: t. 2:11, 13.
26 Ib.: t. 49: 5.
27 Puš 1971: t. 1: 3; 2: 7; 4: 6; 6: 6; 12: 10; 13: 12; Knez 1966: t. 12: 4; 13: 2; 15: 3.
28 Puš 1971: t. 5: 5, 7; 43: 5; 44: 7; 47: 5; id. 1982: t. 14: 14; Knez 1966: t. 6: 2.
29 Vrdoljak 1995: t. 23: 2; Oman 1981; t. 3: 17, 20; Velušček 2005: t. 5: 13.
30 Oman 1981: t. 54: 3; 56: 1, 2; Puš 1971: t. 37: 3.
31 Vinski-Gasparini 1973: t. 11: 9.
32 Velušček 2005: t. 1: 4.
33 Id.: t. 1: 2.
34 Rapi 1997: sl. 195: 22.
35 Velušček 2005: t. 1: 4.
76, 85, 89, 109 in 113 ter iz grobov 25, 31 in 43 plitve posode /
globoke posode / deep vessels
shallow vessels
iz Novega mesta pripadajo mlajši stopnji kulture
lonci s
žarnih grobišč (Ha B2/B3).36 stožčastim
sklede latvice /
Zaprte sklede (latvice) s koničnim, rahlo napetim vratom / pithosi
lonci / jars / open closed
trupom in uvihanim ustjem so okrašene s kaneli- jars with / pithoi
bowls bowls
ranimi turbanastimi fasetami na ramenih in ustju conical
neck
(t. 2: 4). Vzporednice temu tipu sklede z naselbinskih N044 x x
najdišč Kalnik-Igrišče, plasti 1 z Brinjeve gore in N063 x x
iz Iške Loke so datirane v starejšo stopnjo kulture N072 x x
N099 xxx x
žarnih grobišč.37 N008 xxx x
(Robert Erjavec) N017 xx x
N024 x x
N027 xx x
Sklep N028 x x
N029 x x
N038 xxx xxx
Najdišče je glede na položaj koncentracij najdb v N052 xxx x
strugi Ljubljanice razdeljeno na skupine Bržič – Tri N093 xx x
N116 xx x
lesnice, Pri Ahčanu, Krajna (»pomol«) in Pri Jurju. N002 xx xx x
Najdbe iz skupine Bržič – Tri lesnice in skupine N006 xxxxx xx x
Krajna (»pomol«) so starejše, saj nekatere njiho- N020 xxxxxxxxxxxx xx x
N061 xxx x x
ve paralele segajo v zgodnjo in srednjo bronasto N085 x xx x
dobo. Posodam iz skupin Pri Ahčanu in Pri Jurju N086 x xx xx
N098 x x x
pa najdemo primerjave pretežno v obdobju kulture N047 x x
žarnih grobišč in času pričetka starejše železne N076 x x
dobe. To razliko v stanju lončenine bi verjetno N070 xxxx x xx
N030 x xx
lahko pojasnili le z enkratnim katastrofičnim do- N055 x xx x x
godkom, ki bi v kratkem času uničil naselbino. Da N005 xxx xx x x
N036 xxxxxx x xxx xxxxxxx
bi lahko potrdili ali ovrgli to interpretacijo, pa bi N053 xxx xxx x xx
bilo treba v širši okolici izvesti obsežne interdisci- N089 x xxx xx x
plinarne raziskave. N050 xx x xx
N114 xx xx x
Velika zgostitev keramičnih najdb na najdišču Ka- N003 xxx x x xxx
min pri Bevkah kaže, da so verjetno poleg daritev N001 xxxxxx xx x x xxx
N103 xxxx x xx x x
bronastih predmetov v bližnji okolici predvsem v N105 xxxxxxxxxxx xxx xxxx xx xxx
obdobju kulture žarnih grobišč ob izbranem delu
Pregl. 1: Pri Jurju. Kombinacije posod po zbiralnih
struge Ljubljanice na odseku Pri Ahčanu potekali enotah – funerarni pari (izvedba: R. Erjavec)
verski obredi. Morda je bila del teh ritualov tudi obli- Table 1: Combinations of vessels according to col-
ka vodnega pokopa, kar bi lahko dokazovali sestavi lection units – funerary pairs (figure by: R. Erjavec)
globokih in plitvih posod kot funerarnih parov,38
tipičnih za kulturo žarnih grobišč, ter amfore in
skodelice kot pivskega kompleta. Pari, sestavlje-
ni iz globokih in plitvih posod, so kot sprejemnik
in pokrov značilni za pokope na grobiščih kulture
žarnih grobišč, na primer na grobišču v Moravčah
pri Sesvetah v grobu 7,39 v Ljubljani v grobovih 71,
79, 85, 109, 117, 22340 in 277,41 v Rušah v grobu 9,42
objavljenem leta 1993, in v grobu 3243 z drugega
ruškega grobišča, na grobišču Mestne njive v Novem
36 Puš 1971: t. 1: 3; 2: 7; 4: 6; 6: 6; 12: 10; 13: 12; Knez 1966:

t. 12: 4; 13: 2; 15: 3.
37 Vrdoljak 1995: t. 23: 2; Oman 1981: t. 3: 17, 20; Velušček
2005: t. 5: 13.
38 Erjavec 2009: sl. 49.
39 Sokol 1988–1989: t. 2: 1, 2.
40 Puš 1971: t. 53/grobovi 71, 79 in 85; t. 54/grob 109; t. 56/
grob 117; t. 57/grob 223.
41 Id. 1982: 75, t. 65: 1.
42 Črešnar 2006: t. 4: A. Sl. 6: Pivski komplet iz struge na odseku Pri Jurju (foto: T. Lauko)
43 Pahič 1957: priloga 11/grob 32. Fig. 6: Drinking set from the riverbed at Pri Jurju (photo: T. Lauko)
mestu pa v grobovih 22 in 25.44 Podoben par, ki sodi v kulturni krog virovitiške skupine in je sestavljen
iz lonca in sklede, je M. Potočnik odkril v Ljubljanici pri Lipovcu.45 Najdbi morda pripada tudi sočasna
bronasta igla, ki jo je omenjeni potapljač našel v neposredni bližini.46
Možni funerarni pari se pojavljajo v šestintridesetih zbiralnih enotah (pregl. 1), kjer so zastopane
skupaj tako globoke (lonci, lonci s stožčastim vratom in pithosi) kot plitve posode (sklede in latvice),
od teh so bili lonci odkriti samostojno v paru s skledo štirikrat, z latvico pa desetkrat. Lonci in lonci
s stožčastim vratom so bili najdeni skupaj s skledo v dveh zbiralnih enotah, z latvicami pa v petih.
Lonci s stožčastim vratom so bili v dveh zbiralnih enotah odkriti skupaj s skledami. Pithos in lonec
s stožčastim vratom sta bila odkrita samostojno v povezavi z latvico po enkrat. Lonci in pithosi se
pojavijo skupaj z latvico dvakrat. V treh zbiralnih enotah so prisotne tako vse globoke kot tudi vse
plitve posode. Zanimiva je tudi zbiralna enota N3, kjer bi lahko funerarne pare sestavljali trije lonci
z latvicami ter pithos s skledo.47
Na možno kultno-daritveno rabo prostora kaže pivski komplet iz struge na odseku Pri Jurju (sl. 6), se-
stavljen iz amfore (Gaspari, tu: t. 20: 165) in skodelice s presegajočim ročajem (Gaspari, tu: t. 20: 163),
ki ima analogije na dobovskem grobišču v grobovih 334, 386, 387 in 41548, na pobreškem grobišču v
grobovih 7, 54, 76, 93, 104 in 11649 ter na drugem ruškem grobišču v grobovih 7, 8 in 33.50 Ti grobovi so
datirani v starejšo in mlajšo stopnjo kulture žarnih grobišč. Amfora in skodelica s presegajočim ročajem
sta okrašeni na enak način, z vodoravnim vrezom in odtisi punca, kar je podobno okrasu pri večji in
manjši amfori ter skodelici s presegajočim ročajem v grobu 10451 iz Pobrežja, ki sodi v čas Ha B. Tak
pivski komplet bi skupaj z raznolikim zbirom posodja lahko pomenil simpozialno opremo, ki bi kot del
pogrebnih dejavnosti vključevala tudi pitne daritve. Zaradi same narave najdišča, ki nima značilnosti
zaprtega konteksta, ni mogoče z gotovostjo zagovarjati nobene od predloženih interpretacij, gotovo pa
je, da gre za kraj, ki so ga uporabljali v pozni bronasti dobi v nam še nejasen namen, v okviru sfere
kultno-daritvenih in verovanjsko-pogrebnih običajev. V nasprotju z bronastimi iglami orožje in orodje
praviloma ne nastopata na istih mestih kot sočasna keramika, kar bi lahko nakazovalo ločena območja
votivnih daritev in alternativne oblike pokopavanja.52
Da kraja niso uporabljali le bronastodobni prebivalci Barja, pač pa gre za obredno mesto širšega zna-
čaja, je razvidno že iz samega keramičnega gradiva, ki mu lahko najdemo primerjave na najdiščih
kulture Terramare v Padski nižini, v kraških in istrskih kaštelirjih, na panonskih najdiščih kulture
žarnih grobišč ter najdiščih virovitiške skupine. Podobno sliko kažejo tudi nekatere kovinske najdbe,
kot na primer bronasti meč tipa Sauerbrunn-Boiu Ib s paralelami v Benečiji, bronasta vrbovolistna
sulična ost, znana iz grških svetišč, ter bronasti skodelici tipov Fuchsstadt in Stillfried-Hostomice.
/ closed /
bowls cups
Graf 1: Zastopanost oblik posod v kompleksih Pekov graben in

Pri Ahčanu (izvedba: R. Erjavec)
Graph 1: Representation of vessel forms in the Pekov graben
44 Knez 1966: t. 12: 1–4. and Pri Ahčanu complexes (graph by: R. Erjavec)
45 Potočnik 1988–1989: t. 4: 28, 29.
46 Gaspari 2004: 44, sl. 7: 6–8.
47 Erjavec 2009: sl. 49.
48 Stare 1975: t. 48: 8–11; 55: 11, 12; 56: 2, 5; 59: 8, 9.
49 Pahič 1972: t. 2: 6, 7; 12: 4, 6–7; 15: 10, 14; 18: 4, 6;
21: 1, 3–4; 24: 1, 3–4.
50 Id. 1957: t. 3: 2, 4, 7; 4: 1, 3; 14: 1, 2.
51 Id. 1972: t. 21: 1, 3–4.
52 Gaspari 2009: 38.
Literatura
BERNABO-BREA, Maria, 1997: Monte Leoni (PR). – V: Maria Bernabo-Brea, Andrea Cardarelli, Mauro Cremaschi (ur.), Le
Terramare, La piu antica civilta Padana, Milano, str. 337.
CAPOFERRI, Beatrice, TRUCCO, Flavia, 1994: I materiali della media età del bronzo. – V: Renato Peroni, Flavia Trucco (ur.),
Broglio di Trebisacce 1990–1994, A. Dati e formalizzazioni archeologiche, str. 107–184.
ČREŠNAR, Matija, 2006: Novi žarni grobovi iz Ruš in pogrebni običaji v ruški žarnogrobiščni skupini. – Arheološki vestnik 57,
str. 97–162.
DAMIANI, Isabella, 1997: La ceramica appenninica e subappenninica come modelli ed elementi del scambio. – V: Maria Ber-
nabo-Brea, Andrea Cardarelli, Mauro Cremaschi (ur.), Le Terramare, La piu antica civilta Padana, Milano, str. 621–628.
DE MARINIS, Raffaele Carlo, 1997: Towards a Relative and Absolute Chronology of the Bronze Age in Northern Italy. – Noti-
zie Archeologiche Bergomensi 7, str. 23–100.
DOLENC, Andreja, 1982: Katalog najdb. – V: Podvodna arheologija v Sloveniji I, Ljubljana, str. 22–32.
DULAR, Janez, ŠAVEL, Irena, TECCO-HVALA, Sneža, 2002: Bronastodobno naselje Oloris pri Dolnjem Lakošu. – Opera Insti-
tuti Archaeologici Sloveniae 5, Ljubljana.
ERJAVEC, Robert, 2009: Kamin pri Bevkah : bronastodobna lončenina iz Ljubljanice. – Diplomsko delo, Oddelek za arheologi-
jo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
FINOTELLI, Fabrizio, MORICO, Gabriella, STEFFE Giuliana, 1997: Anzola Emilia (RO). – V: Maria Bernabo-Brea, Andrea
Cardarelli, Mauro Cremaschi (ur.), Le Terramare, La piu antica civilta Padana, Milano, str. 363–365.
FLEGO, Stanko, RUPEL, Lidija, 1993: Prazgodovinska gradišča tržaške pokrajine. – Trst.
GASPARI, Andrej, 2002: Človeško okostje z zadrtim bronastim kopjem iz Ljubljanice. – Arheo 22, str. 33–44.
GASPARI, Andrej, 2003: Latenske in zgodnjerimske najdbe iz Ljubljanice. – Doktorska disertacija, Oddelek za arheologijo,
ste? – Archäologisches Korrespondenzblatt 34, str. 37–50.
GASPARI, Andrej, 2006: Bronastodobne najdbe iz potoka Ljubija pri Verdu. – V: Andrej Gaspari (ur.), Zalog pri Verdu. Tabor kame-
nodobnih lovcev na zahodnem robu Ljubljanskega barja. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 11, Ljubljana, str. 205–221.
GASPARI, Andrej, 2008: Bronastodobno kolišče Mali Otavnik pri Bistri na Ljubljanskem barju. – Arheološki vestnik 59, str. 57–89.
GASPARI, Andrej, 2009: Ljubljanica v prazgodovini. – V: Turk et al. 2009, str. 36–41.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2008: Arheološke raziskave struge Ljubljanice med Verdom in Vrhniko. – Annales 18/2, str. 407–430.
KALICZ-SCHREIBER, Rózsa, 1991: Das spätbronzezeitliche Gräberfeld von Budapest (Ungarn). – Praehistorische Zeitschrift
66, str. 161–196.
KARAVANIĆ, Snježana, MIHALJEVIĆ, Marija, KALIFATIĆ, Hrvoje, 2002: Mačkovac-Crišnjevi: prilog poznavanju kulture
polja sa žarama. – Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu 19, str. 47–62.
KNAVS, Martina, MLINAR, Miha, 2005: Bronastodobna lončenina iz Turjeve jame v dolini Nadiže. – Arheološki vestnik 56, str. 59–72.
KNEZ, Tone, 1966: Žarno grobišče v Novem mestu. – Arheološki vestnik 17, str. 51–97.
KOROŠEC, Josip, 1951: Prazgodovinska naselbina na Ptujskem gradu. – Razprave 1. razreda SAZU 6, Ljubljana.
LAMUT, Brane, 1988–1989: Kronološka skica prazgodovinske naselbine v Ormožu. – Arheološki vestnik 39–40, str. 235–276.
LOGAR, Nuša, BITENC, Polona, 1984: Poročilo o podvodnih raziskovanjih v letih 1982 in 1983. – V: Podvodna arheologija v
Sloveniji II, Ljubljana, str. 99–151.
LONZA, Benedetto, 1981: La ceramica del castelliere degli Elleri. – Societa per la Preistoria e Protostoria della regione Friuli-
Venezia Giulia, Quaderno 4, Trieste.
OMAN, Drago, 1981: Brinjeva gora – 1953 (obdelava prazgodovinske keramike). – Arheološki vestnik 32, str. 144–153.
PAHIČ, Stanko, 1957: Drugo žarno grobišče v Rušah. – Razprave 1. razreda SAZU IV/3, Ljubljana.
PAHIČ, Stanko, 1972: Pobrežje. – Katalogi in monografije 6, Ljubljana.
PUŠ, Ivan, 1971: Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani. – Razprave 1. razreda SAZU VII/1, Ljubljana.
PUŠ, Ivan, 1982: Prazgodovinsko žarno grobišče v Ljubljani. – Razprave 1. razreda SAZU XIII/2, Ljubljana.
PUŠ, Ivan, 1988–1989: Bronastodobna naselbina pri Žlebiču. – Arheološki vestnik 39–40, str. 345–366.
RAPI, Marta, 1997: Ca`diĆessi (Sabbioneta, MN). – V: Maria Bernabo-Brea, Andrea Cardarelli, Mauro Cremaschi (ur.), Le
Terramare, La piu antica civilta Padana, Milano, str. 354–355.
STARE, France, 1954: Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani. – Razprave 1. razreda SAZU Dela 9, Ljubljana.
STARE, France, 1975: Dobova. – Posavski muzej Brežice, knjiga 2, Brežice.
SOKOL, Vladimir, 1996: Nekropola kulture žarnih polja u Moravču kod Sesveta. – Posebni otisak: Izdanja Hrvatskog arheo-
loškog društva, sv. 17., Arheološka istraživanja u Zagrebu i zagrebačkoj regiji, Znanstveni skup – Zagreb, 23.–27. X. 1989,
SOKOL, Vladimir, 1988–1989: Grob br. 7 kulture žarnih polja iz Moravča kod Sesveta (Zagreb). – Arheološki vestnik 39–40, str. 425–436.
ŠAVEL, Irena, 1994: Prazgodovinske naselbine v Pomurju. – Murska Sobota.
ŠINKOVEC, Irena, 1996: Posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe. – V: Biba Teržan (ur.), Depojske in posamezne
kovinske najdbe na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, str. 125–164.
TERŽAN, Biba, 1990: Starejša železna doba na Slovenskem Štajerskem. – Katalogi in monografije 25, Ljubljana.
TIRIBASSI, James, 1997: La Braglia (RE). – V: Maria Bernabo-Brea, Andrea Cardarelli, Mauro Cremaschi (ur.), Le Terramare,
La piu antica civilta Padana, Milano, str. 314.
TURK, Peter et al. (ur.), 2009: Ljubljanica – kulturna dediščina reke. – Ljubljana.
VELUŠČEK, Anton, 2005: Iška Loka – bronastodobno naselje na obrobju Ljubljanskega barja. – Arheološki vestnik 56, str. 73–89.
VINSKI-GASPARINI, Ksenija, 1973: Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj. – Zadar.
VRDOLJAK, Snježana, 1995: Tipološka klasifikacija kasnobrončanodobne keramike iz naselja Kalnik-Igrišče (SZ Hrvatska). –
Opvscula Archæologica 18, str. 7–86.
WAGNER, Karl Heinz, 1943: Nordtiroler Urnenfelder. – Römisch-Germanische Forschungen 15, Berlin.
Katalog najdb
Tabla 1
1. Lonec; odl. bikoničnega ostenja; vodoravni držaj; temno rdečkasto rjava zunanja in temno rjava
notranja površina. Deb. ost. 1 cm; vel. 11,4 × 7,7 cm. Kamin, N115.
2. Skleda; odl. ostenja in izvihanega ustja; vbočeno dno; rjava zunanja in notranja površina. Rek. pr.
ustja 7,7 cm; deb. ost. 0,5 cm; vel. 11,8 × 9,8 cm. Kamin, potop 94/21.
3. Vrč; odl. ostenja in izvihanega ustja; klekast prehod vratu v rame; trakast ročaj; rjava zunanja in
notranja površina. Rek. pr. ustja 9,2 cm; deb. ost. 0,8 cm; vel. 10,6 × 11,3 cm. Kamin, potop 94/21.
4. Amfora; odl. ostenja in izvihanega ustja; trakast ročaj; temno rjava zunanja in rjava notranja povr-
šina. Deb. ost. 0,8 cm; vel. 14,3 × 7,5 cm. Borovniščica, potop 91/30.
5. Lonec z nizkim trupom; odl. ostenja; vodoravni držaj; rjava zunanja in temno rjava notranja povr-
šina. Deb. ost. 0,9 cm; vel. 10,9 × 6,3 cm. Kamin, N067.
6. Pithos; odl. ostenja z izvihanim ustjem; rjava zunanja in svetlo sivkasto rjava notranja površina.
Rek. pr. ustja 15,8 cm; deb. ost. 1,3 cm; vel. 15,6 × 7,9 cm. Kamin, N051.
Tabla 2
1. Skleda; odl. ostenja in izvihanega ustja; temno rjava zunanja in notranja površina. Rek. pr. ustja 4,8
cm, deb. ost. 0,4 cm; vel. 6,8 × 4,1 cm. Kamin, N063.
2. Skleda; odl. ostenja in izvihanega ustja; klekast prehod v trebuh; rjava zunanja in temno rjava no-
tranja površina. Okras: kanelure. Rek. pr. ustja 10,6 cm; deb. ost. 0,5 cm; vel. 10,8 × 12,4 cm. Kamin,
potop 92/56.
3. Lonec; odl. ostenja z izvihanim ustjem; rjava zunanja in rjava do temno rjava notranja površina.
Okras: razčlenjeno aplicirano rebro. Rek. pr. ustja 16,8 cm; deb. ost. 0,9 cm; vel. 11,3 × 10,6 cm.
Kamin, potop 92/56.
4. Skleda; odl. ostenja in uvihanega ustja; ravno dno; temno rjava zunanja in rjava notranja površina.
Okras: kanelure na ustju. Rek. pr. ustja 20,6 cm; deb. ost. 0,6 cm; vel. 11,9 × 12,5 cm. Kamin, N019.
5. Lonec s stožčastim vratom; odl. na notranji strani fasetiranega ustja; valovito modeliran rob ustja;
temno rjava zunanja in notranja površina. Rek. pr. ustja 25,2 cm; deb. ost. 1,1 cm; vel. 5,8 × 12,4 cm.
Kamin, N010.
6. Vrč; odl. ostenja s trakastim ročajem; sivkasto rjava zunanja in rjava notranja površina. Okras:
razčlenjeno aplicirano rebro. Deb. ost. 1,1 cm; vel. 7,6 × 9,1 cm. Kamin, N070.
7. Lonec; odl. ostenja in na notranji strani fasetiranega roba ustja; temno rjava zunanja in rjava no-
tranja površina. Okras: razčlenjeno aplicirano rebro. Rek. pr. ustja 28 cm; deb. ost. 0,9 cm; vel. 9,9
× 9,6 cm. Kamin, N 050.
Tabla 3
1. Pithos; odl. ostenja in ustja; rjava zunanja in temno rjava notranja površina. Okras: odtisi prstov.
Rek. pr. ustja 24 cm; deb. ost. 1 cm; vel. 11,3 × 10,6 cm. Kamin, N 089.
2. Lonec; odl. ostenja in izvihanega ustja; temno rjava zunanja in notranja površina. Rek. pr. ustja 13
cm; deb. ost. 1 cm; vel. 7,1 × 7,8 cm. Kamin, N072.
3. Lonec s stožčastim vratom; odl. ostenja z izvihanim ustjem; temno rjava zunanja in rjava notranja
površina. Rek. pr. ustja 12,8 cm; deb. ost. 0,9 cm; vel. 12 × 7 cm. Kamin, N032.
4. Skleda; odl. ostenja in uvihanega fasetiranega ustja; vodoravno predrt držaj; temno rjava zunanja
notranja površina. Rek. pr. ustja 9 cm; deb. ost. 0,8 cm; vel. 9,6 × 5,9 cm. Kamin, N114.
5. Skleda; odl. ostenja in uvihanega ustja; ravno dno; temno rjava zunanja in rjava notranja površina.
Rek. pr. ustja 6,4 cm; deb. ost. 0,7 cm; vel. 13,1 × 8,3 cm. Kamin, N005.
6. Skleda; odl. ostenja in uvihanega ustja; navpično predrt držaj; rjava zunanja in notranja površina.
Rek. pr. ustja 22,4 cm; deb. ost. 0,8 cm; vel. 10,2 × 19,3 cm. Kamin, potop 22/92.
7. Bikonično vretence; temno sivkasto rjava površina. Vel. 2,6 × 1,7 cm. Kamin, N054.
8. Konično vretence; rjava površina. Vel. 2,5 × 1,4 cm. Kamin, N 093.
9. Piramidalna utež; okrogla predrtina; križni vrez na spodnji ploskvi; sivkasto rjava površina. Vel. 6,9
× 5,2 cm. Kamin, N034.
T. 1: Ljubljanica v Kaminu. 1, 5, 6 Pri Ahčanu; 2, 3 Krajna; 4 Pri Jurju. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 1: The Ljubljanica at Kamin. 1, 5, 6 Pri Ahčanu; 2, 3 Krajna; 4 Pri Jurju. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 2: Ljubljanica v Kaminu. 1, 4, 6, 7 Pri Ahčanu; 2, 3 Krajna. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)

Pl. 2: The Ljubljanica at Kamin. 1, 4, 6, 7 Pri Ahčanu; 2, 3 Krajna. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
T. 3: Ljubljanica v Kaminu. 1–5, 7, 9 Pri Ahčanu; 6 Krajna. M = 1 : 3 (risba: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
Pl. 3: The Ljubljanica at Kamin. 1–5, 7, 9 Pri Ahčanu; 6 Krajna. Scale 1: 3 (drawing: D. Knific Lunder, J. Tratnik)
283
Reka Ljubljanica v rimski dobi
The River Ljubljanica in the Roman period
Janka Istenič
Povzetek: Ljubljanica je bila pomemben del stare trgovske poti, ki je povezovala Apeninski polotok s
srednjim Podonavjem in Balkanom. Med Vrhniko in Ljubljano so bile v Ljubljanici najdene številne
rimske arheološke najdbe. Velik del jih je verjetno povezan z izjemno prometno vlogo te reke, ki je
plovna od Vrhnike dalje. Pred izgradnjo ceste med Nauportom in Emono v poznoavgustejski dobi
je bila Ljubljanica namreč glavna povezava med Italijo in Severnim Jadranom ter Podonavjem in
Balkanom. Visoka koncentracija predmetov, ki jih je uporabljala rimska vojaska kaže, da je bil velik
del prometa povezan z rimskim osvajanjem in utrjevanjem rimske kontrole na območju kasnejše
province Panonije.
Abstract: the Ljubljanica constituted a very important section of the old trade-route from the Apen-
nine Peninsula (Italy) to the Balkans and the Middle-Danube region. From Nauportus (Vrhnika) to
Emona (Ljubljana) the Roman finds from the River Ljubljanica are abundant. A large portion of
them probably relates to the exceptionally important role of this river, navigable from Vrhnika, for
transport, especially prior to the construction of the road between Nauportus and Emona in the Late
Augustan period. The high concentration of Roman military finds suggests that a major part of the
traffic was connected with the Roman army in the period when the Roman army was engaged in the
conquest and consolidation of the future province of Pannonia.
Ključne besede: Slovenija, Ljubljanica, arheologija,

rimsko obdobje, vodne najdbe
Keywords: Slovenia, Ljubljanica, archaeology, Ro-
man period, water finds
Ljubljanica je bila v rimski dobi plovna že od

Navporta (Nauportus, danes Vrhnika). Zaradi mir-
nega in počasnega toka je bila zelo primerna za
plovbo nizvodno in proti toku. Bila je glavna prome-
tna pot čez Barje, saj je bil prehod po kopnem zaradi
močvirnega terena težaven. Za Rimljane je bila
plovna pot po Ljubljanici izredno pomembna. Do
zgraditve rimske ceste ob severnem robu Barja na
začetku 1. stoletja je pomenila daleč najugodnejše
nadaljevanje prometnice, ki jo omenja grški pisec
Strabon (okoli 63 pr. Kr.–okoli 24 po Kr.) in ki je vo-
dila iz Akvileje (Aquileia, danes Oglej, Italija) prek
prelaza Okra (Ocra, danes Razdrto) do Navporta ter
naprej po Ljubljanici in Savi na Balkan.1
Rimljani so promet po Ljubljanici obvladovali
najkasneje od sredine 1. stoletja pr. Kr., ko je v
Navportu, na zahodnem robu Barja in začetku
plovne poti, nastala rimska naselbina. 2 Na za-
ključku toka Ljubljanice po Barju, na njegovem
vzhodnem robu ter na prometno in strateško izje-
mni legi Ljubljanskih vrat, pa je bilo pod Gradom
naselje predrimskih prebivalcev, v katerem so se Sl. 1: Keramični predmeti (posode in strešnik) oziroma njiho-
vi odlomki iz reke Ljubljanice (foto: T. Lauko)
Fig. 1: Ceramic artefacts or their fragments from the Ljubljani-
1 Istenič 2009a: 77; Šašel Kos 2009. ca. The figure shows pottery and a tile (photo: T. Lauko)
2 Horvat 2009; ead. 1990.
od sredine 1. stoletja pr. Kr. dalje vse bolj nase- Sl. 2: Oljenke so značilno
ljevali Rimljani in ki se je najverjetneje že takrat rimsko svetilo. Keramič-
ne oljenke, zelo pogost
imenovalo Emona. Ob koncu 1. stoletja pr. Kr. in pridatek v rimskih grobo-
v začetku 1. stoletja po Kr. je bila tu tudi rimska vih, so med predmeti iz
Ljubljanice razmeroma
vojaška postojanka, na začetku 1. stoletja pa so maloštevilne. Bronaste
Rimljani na nasprotnem, levem bregu Ljubljanice oljenke, ki so nasploh
zgradili obzidano mesto.3 Zdi se, da so Rimljani za redke najdbe, pa so v
Ljubljanici zastopane z
Ljubljanico uporabljali imeni obeh pomembnih dvema primerkoma (foto:
naselbin ob njej, torej Nauportus in Emona.4 T. Lauko)
Fig. 2: Oil lamps represent
V rimski dobi je bilo Barje dosti bolj mokrotno kot a typical form of lighting
danes. Na to kažejo analize semen z izkopavanj na during the Roman period.
Vrhniki leta 2005. Z močvirnim Barjem je najverje- Ceramic lamps, otherwise
very common grave go-
tneje povezan tudi eden izmed očitkov vojakov, ki ods, are only rarely found
so se leta 14 uprli v Navportu (Nauportus; Vrhnika), in the Ljubljanica. Bronze
da kot nagrado za dolgoletno vojaško službo preje- lamps, on the other hand,
are rare finds, but two
majo namesto njiv močvare ali puste ravnine.5 were found in the river
Rimske najdbe iz Ljubljanice izvirajo iz njene struge na (photo: T. Lauko)
Barju, kjer je rečno dno muljasto. Z odseka vzhodno od Sl. 3: Rimsko orožje in druga oprema rimskih vojakov iz Lju-
Ljubljane, kjer Ljubljanica teče po naplavinah proda, bljanice kažeta na pomen te reke za rimsko vojsko v času ce-
najdbe niso znane. Večji del najdb izvira iz zahodnega sarja Avgusta, tj. v obdobju rimskega osvajanja in konsolida-
cije ozemlja kasnejše province Panonije. Na fotografiji so meč
dela Barja, še posebej z območja Vrhnike in Bevk. v nožnici, bodalo v nožnici, čelada, osti dveh kopij ter železna
Keramika je bila v rimski dobi močno razširjen in dela vojaške sekire in lopate za rezanje ruše (foto: T. Lauko)
razmeroma poceni material. Poleg tega je zelo od- Fig. 3: Weapons and other Roman soldiers' equipment from the
Ljubljanica illustrate the importance of the river for the Ro-
porna proti vplivom okolja, zato ni presenetljivo, da man army in the Augustan period, time of conquest and conso-
so lončeni predmeti med rimskimi najdbami iz Lju- lidation of the future province of Pannonia. The photo shows a
sword in its scabbard, a helmet and metal parts of two javelins,
bljanice najpogostejši (sl. 1). Številno je tudi železno an axe and a turf-cutter (photo: T. Lauko)
orodje, še posebej čolnarsko orodje in sekire, dobro
pa so zastopani tudi orožje, kovinske posode, noži,
sponke in novci.6 Največ predmetov je iz obdobja od
konca 1. stol. pr. Kr. do sredine 1. stol. po Kr.
Med keramičnimi predmeti je veliko finega nami-
znega posodja, tj. čaš in skodelic. Pogosti so tudi vrči
in lonci iz grobe keramike. Amfore so v Ljubljanici
razmeroma redke. Največ jih je z območja rimske
naselbine na Vrhniki. Številno posodje izvira iz
Italije, amfore tudi iz Istre. Najstarejše je iz obdobja
med drugo polovico 2. stol. in sredino 1. stol. pr.
Kr. Iz keramike so tudi značilna rimska svetila,
oljenke (sl. 2). Velik del keramičnih predmetov z
dna Ljubljanice je verjetno posledica živahnega
ladijskega prevoza teh predmetov po reki.7
Večina rimskega orožja in drugih kosov vojaške opre-
me iz Ljubljanice je iz časa vlade cesarja Avgusta (27
pr. Kr.–14 po Kr.) ali iz obdobja od začetka njegove
vlade do sredine 1. stoletja (sl. 3). Med njimi so izredno
dobro ohranjeni primerki in tudi edinstveni predme-
ti, ki z drugih najdišč niso znani in so zato izjemnega
pomena za poznavanje rimske vojaške opreme. Upad
številnosti rimskih vojaških in drugih najdb v reki po
avgustejski dobi povezujemo z manjšo intenzivnostjo
3 Istenič 2009c; Hvalec et al. 2009; Gaspari 2010: 142.

4 Šašel Kos 2009.
5 Istenič 2009a: 74, op. 1.
6 Gaspari et al. 2009: kat. 35, 41–42; Istenič 2009a; ead.
2009d: kat. 49, 50–77, 79–82.
7 Istenič 2009d: kat. 57–59, 79, 81.
J. Istenič / Reka Ljubljanica v rimski dobi 285
prevažanja tovorov po Ljubljanici po zaključku vo-

jaških osvajanj ozemelj province Panonije in s pri-
bližno istočasno zgraditvijo ceste med Navportom
in Emono ob severnem robu Barja.8
Poleg posameznih novcev so bile v Ljubljanici naj-
dene tudi štiri skupinske novčne najdbe. V eni od
njih so bili skupaj najdeni rimski in keltski novci.
Na bregu Ljubljanice pri Bevkah pa je bil najden
zaklad keltskih srebrnikov iz 1. stol. pr. Kr.9
V Ljubljanici je bilo najdenega precej bronastega
posodja, predvsem korcev in veder. Na površini
številnih med njimi so ostanki tanke plasti kositra.
Kositrenje kovinskih posod je bilo običajno in je
imelo praktične vzroke, saj je preprečevalo, da bi
živila v njih prišla v stik s strupenimi bakrovimi
spojinami. Poleg tega pa je spolirana pokositrena
površina dajala videz srebra. Največ (več kot 30)
je bronastih korcev (sl. 4). Izvirajo iz delavnic v Ita-
liji, v glavnem iz zadnjih dveh desetletij pr. Kr. in
prvih treh desetletij po Kr. Domnevamo, da je del
teh korcev v Ljubljanici preostanek tovorov, ki so
bili namenjeni na Češko, kjer je med letoma 9 pr. Sl. 4: Korec iz Ljubljanice s pečatom na ročaju. Na pečatu
odtisnjeno ime (NORBA) nakazuje, da korec izvira iz delav-
Kr. in 17 po Kr. cvetelo kraljestvo Markomanov. nice Norbana (Norbanus), ki je pribl. v zadnjem desetletju pr.
Pri njih so bile take posode med vodilnim slojem Kr. in v prvem desetletju po Kr. deloval v severni Italiji (foto:
zelo priljubljene. Korci pa so bili tudi del opreme T. Lauko)
Fig. 4: Skillet with a stamp on the handle from the Ljubljanica.
rimskih vojakov.10 The name on the stamp (NORBA) indicates that the skillet
Sponke za oblačila (fibule) so bile v rimskih pro- was made in the workshop of Norbanus, who was active in
northern Italy roughly during the last decade BC and first
vincah sestavni del moške in ženske noše; name- decade AD (photo: T. Lauko)
njene so bile spenjanju plaščev in drugih oblačil. V
Ljubljanici so razmeroma dobro in časovno precej
enakomerno zastopane. Nekatere vrste sponk so
bile razširjene po vsej državi, druge pa so značilne
za geografsko omejena območja.11
Leta 2001 je bil v zavoju Ljubljanice vzhodno od
Bevk najden mejnik iz nabrežinskega apnenca (Na-
brežina pri Trstu; sl. 5). Visok je 130 cm. S pribl.
1 meter visokim spodnjim delom, ki je le grobo
obdelan, je bil prvotno trdno zasidran v zemljo. Pri-
bližno 30 cm visoki zgornji del mejnika je pravilne
pravokotne oblike in ima lepo obdelane stranice ter
napise na zgornji strani in na obeh večjih stranskih
ploskvah. Iz napisov izhaja, da je označeval mejo
med mestnima območjema Aquileie in Emone ter
da je verjetno nastal v zadnjih treh desetletjih pr.
Kr. ali morda v prvih desetletjih po Kr. Kaže, da sta
imeli Akvileja in Emona enakovreden pravni polo-
žaj in sta pripadali isti upravni enoti, tj. Italiji.12
Iz Ljubljanice izvira tudi nagrobnik T. Cezernija
Difila, ki je najstarejši epigrafski spomenik Emo-
ne. Difilus, ki je bil osvobojenec bogate in vplivne
akvilejske družine Cezernijev, ga je dal med okoli
8 Ead. 2009a: 78; ead. 2009b; ead. 2009e.

9 Ead. 2009d: kat. 52, 53; ead. 2009e: 857–858.
10 Ead. 2009d: kat. 55, 56. Sl. 5: Mejnik, najden v Ljubljanici pri Bevkah (foto: T. Lauko)
11 Ib.: kat. 73, 80, 82. Fig. 5: Boundary stone, found in the Ljubljanica near Bevke
12 Ib.: kat. 44; Šašel Kos 2002. (photo: T. Lauko)
Sl. 6: Razmernik iz Ljubljanice pri Vrhniki se v

primerjavi z drugimi znanimi rimskimi razmer-
niki odlikuje po preciznosti izdelave, velikosti
in odlični ohranjenosti. Presenetljiva je ugoto-
vitev, da so pri njegovi izdelavi upoštevali grški
metrični sistem, kar nakazuje, da ga je izdelala
oseba, ki je izvirala iz vzhodnega dela rimske
države. Precej verjetno se zdi, da je ta razmernik
uporabljala rimska vojska, ki se je med drugim
ukvarjala tudi z načrtovanjem in izvedbo zahtev-
nih vojaških in civilnih gradenj (foto: T. Lauko)
Fig. 6: The proportional divider from the Ljublja-
nica near Vrhnika is characterized by precise
workmanship, large size and good state of pre-
servation compared to other known examples
from the Roman period. Surprisingly, it follows
the Greek metric system, which indicates that it
was made by someone originating from the ea-
stern part of the Empire. It seems probable that
it was used by the army whose tasks included
planning and building of demanding military
and civil constructions (photo: T. Lauko)
50 in 30 pr. Kr. narediti v okolici Trsta in prepeljati v Emono, kjer je najverjetneje živel. Domnevamo,
da je nagrobnik padel v reko z ladje, verjetno pri razkladanju.13
Rimske najdbe so znane iz številnih evropskih rek. Vzroki za ta pojav so raznoliki, v primeru konkretnih
predmetov ali njihovih sklopov pa pogosto ostajajo nepojasnjeni ali le domnevni.14 To velja tudi za Lju-
bljanico. Ogromna večina v njej najdenih predmetov namreč ne izvira iz strokovnih izkopavanj, ki bi
lahko omogočila vpogled v najdiščni sklop in njegovo interpretacijo. Iz predmetov samih pa le izjemoma
lahko razberemo, kako in zakaj so prišli v reko. Tak je primer kipca predrimskega boga, ki so ga poisto-
vetili z Apolonom in najverjetneje odseva verovanje v nadnaravno.15 Nekateri predmeti so v Ljubljanico
zdrsnili ob eroziji njenih bregov (sl. 5). Domnevamo, da je velik del najdb iz Ljubljanice povezan z izgubo
predmetov ob živahnem prevozu ljudi in dobrin po tej reki; na to kažejo antični pisni viri,16 številne
najdbe čolnarskega orodja in ostanki plovil, med katerimi izstopa 30 metrov dolga tovorna ladja, ki so
jo verjetno potem, ko ni bila več uporabna za prevoz tovora, zapustili v bližini struge pri Lipah.17
Literatura
GASPARI, Andrej, 2009: Tovorna ladja sredozemske šivane konstrukcije iz Lip. – V: Peter Turk et al. (ur.): Ljubljanica, kultur-
na dediščina reke, Ljubljana, str. 107–109.
GASPARI, Andrej, 2010: »Apud horridas gentis ...« : Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona. – Ljubljana.
GASPARI, Andrej, TRAMPUŽ OREL, Neva, TURK, Peter, 2009: Prazgodovina. – V: Peter Turk et al. (ur.): Ljubljanica, kulturna
dediščina reke, Ljubljana, str. 193–239.
HORVAT, Jana, 2009: Nauportus – naselje na začetku transportne poti po Ljubljanici. – V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica,
kulturna dediščina reke, Ljubljana, str. 89–94.
HVALEC, Samo et al., 2009: Utrip Tribune. – Ljubljana.
ISTENIČ, Janka, 2009a: Ljubljanica – rimska trgovska in prometna pot. – V: Peter Turk et al. (ur.),Ljubljanica, kulturna dedi-
ščina reke, Ljubljana, str. 74–80.
ISTENIČ, Janka, 2009b: Ljubljanica in rimska vojska. – V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke, Ljublja-
na, str. 81–85.
ISTENIČ, Janka, 2009c: Emona – rimsko trgovsko središče ob Ljubljanici. – V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica, kulturna
dediščina reke, Ljubljana, str. 95–99.
ISTENIČ, Janka, 2009d: Rimsko obdobje. – V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke, Ljubljana, str.
241–293.
ISTENIČ, Janka, 2009e: The early Roman military route along the river Ljubljanica (Slovenia). – V: Ángel Morillo, Norbert
Hanel, Esperanza Martín (ur.), Limes XX : estudios sobre la frontiera romana = Roman frontier studies, Anejos de Gladius
13, Madrid, str. 855–865.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 2002: The boundary stone between Aquileia and Emona. – Arheološki vestnik 53, str. 373–382.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 2009: Ljubljanica v antičnih virih. – V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica, kulturna dediščina reke, Lju-
13 Istenič 2009c: 98, sl. 107.

14 Ead. 2009a: 74, op. 8–13.
15 Ead. 2009d: kat. 41.
16 Šašel Kos 2009; Istenič 2009c: 98.
17 Istenič 2009a: 78; Gaspari 2009.
287
Zgodnjerimska utrjena naselbina na Dolgih njivah na Vrhniki
Early Roman fortified settlement at Dolge njive in Vrhnika
Jana Horvat
Izvleček: na desnem bregu in v zavoju reke Ljubljanice na Vrhniki (Dolge njive) je ležal najstarejši in
najbolje poznani del rimske naselbine Nauportus. Naselbina je bila kratkotrajna – zgrajena v tretji četrtini
1. st. pr. Kr. in opuščena v prvi polovici 1. st. po Kr. Bila je utrjena z obzidjem in obrambnim jarkom, imela
je razsežen osrednji trg, obdan s skladišči. Celoten rečni breg vzdolž naselbine je bil verjetno v rabi kot
pristajališče. Najverjetneje je šlo za utrjeno bazo, prek katere so v zgodnji rimski dobi potekali tranzitni
promet in trgovina ter tudi oskrba legij na prostoru srednjega Podonavja in severnega Balkana.
Abstract: the earliest part of the Roman settlement of Nauportus (present-day Vrhnika) was established
at the location Dolge njive on the right bank of the Ljubljanica river. It was occupied for a short period
of time; it was built in the third quarter of the 1st century BC and abandoned in the first half of the 1st cen-
tury AD. Its fortification consisted of defence walls and a ditch, it had a vast central square surrounded
by store houses, and the entire river bank along the settlement probably functioned as a landing-stage.
It most likely represented a fortified base through which passed, in the early Roman period, transit and
trade as well as supply of the legions present in the middle Danube Basin and the northern Balkans.
Ključne besede: Slovenija, Vrhnika, Nauportus, Ljubljanica, arheologija, rimsko obdobje, pristanišče, skladišča
Keywords: Slovenia, Vrhnika, Nauportus, Ljubljanica, archaeology, Roman period, harbour, store houses
Stara magistralna pot, ki povezuje severnojadransko območje z osrednjim Podonavjem, uporablja najlaž-
je prehode na stiku med Alpami in Dinarskim gorstvom ter se pri današnji Vrhniki spusti v Ljubljansko
kotlino.1 Na stiku med ravnino in vzponom čez prelaze ter v bližini izvirov Ljubljanice se je začenjala tudi
dolga rečna plovna pot, ki je po Ljubljanici, Savi in Donavi povezovala območje severnega Jadrana s Črnim
morjem. Tako se je na območju Vrhnike že v davnini razvila pomembna prometna in strateška točka.2
Posamične bakrenodobne najdbe iz Ljubljanice so zgodnje priče poselitve na zahodnem robu Ljubljanske-
ga barja.3 Številni sledovi kažejo, da je vsaj od 2. tisočletja pr. Kr. dalje na širšem prostoru Vrhnike ležalo
pomembno poselitveno območje. Iz ravnine ob robu barja izvirajo zaklad iz srednje bronaste dobe (Bd C;
15.–14. st. pr. Kr.)4 in posamični prazgodovinski predmeti.5 Lončenina iz bronaste dobe je bila najdena v
Ljubljanici na Vrhniki in Verdu6 ter v strugi potoka Ljubija na Verdu (Bd C2, Bd D, Ha A1; 14.–13. st. pr.
Kr.).7 Iz struge Ljubljanice na Vrhniki prihajajo tudi maloštevilne najdbe iz mlajše železne dobe.8
Na hribu Tičnica, ki se dviga okoli 50 m nad ravnino, je ležala osrednja prazgodovinska naselbina vrh-
niškega prostora; njeni okopi zajemajo območje, veliko okoli 370 x 240 m. Tičnica še ni bila raziskana,
zelo skromne drobne najdbe pa nakazujejo poselitev v srednji ali mlajši bronasti dobi in v starejši že-
lezni dobi. Lega naselbine je omogočala optimalen nadzor nad rečnim prometom in kopnimi potmi.9
Iz opisa grškega geografa Strabona izhaja, da je v zadnjih stoletjih pr. Kr. ob izvirih Ljubljanice ležala
naselbina, ki so jo Rimljani imenovali Nauportus. V 2. st. pr. Kr. so iz Akvileje, rimske kolonije ob
severnem Jadranu (danes Oglej), vozili blago v Navport, ki je bil takrat v rokah keltskega plemena
Tavriskov. Tam so ga trgovci preložili na ladje in pluli po rekah do krajev ob Donavi.10 Na osnovi
imena Navport, ki se ga da povezati s pomeni za brod in pristanišče (lat. portus) oziroma z izrazom za
1 Horvat 1990: 39–48, 164–171; Horvat, Bavdek 2009: 140–151.

2 Horvat 1990; Šašel Kos 1990: 17–20, 143–147; Istenič 2009a; ead. 2009c; Šašel Kos 2009.
3 Gaspari, Erič 2007: 238; id. 2008a: 410; id. 2008b: 295.
4 Gabrovec 1966; Horvat 1990: 67–68, 180; Turk 2007: 215–216, 226–227.
5 Horvat 1990: 67, 70, 179, 182; Gaspari, Masaryk 2009: 196–197.
6 Gaspari, Erič 2007: 238–239; id. 2008a: 410–411; id. 2008b: 295; Gaspari, Masaryk 2009: 196–197.
7 Gaspari 2006; Gaspari, Masaryk 2009: 196–197.
8 Gaspari, Erič 2007: 239; id. 2008a: 411; Gaspari, Masaryk 2009: 196–197.
9 Ib.
10 Strabon 4, 6, 10; Šašel Kos 1990: 17–19, 143–145.
brodnino (lat. portorium), se da sklepati, da je bilo

v Navportu rečno pristanišče z mitninsko postajo.11
Prostor keltske naselbine pa morda lahko iščemo
na Tičnici.12
Rimski napisni kamni pričajo, da so Navport Rimljani
nadzorovali najverjetneje že v prvi polovici 1. st. pr. Kr.
Na dveh napisih iz sredine 1. st. pr. Kr. sta omenjena
dva para vaških načelnikov (magistri vici). Načelniki
so bili osvobojenci velikih akvilejskih oziroma italskih
družin, ki so trgovale na območju severne in vzhodne
jadranske obale ter vzhodnih Alp. Ista napisa omenjata
tudi gradnji stebrišča in svetišča, ki je bilo posveče-
no lokalni boginji Ekorni. Torej je nekje na območju
Vrhnike sredi 1. st. pr. Kr. stala rimska naselbina, ki je
imela status vasi (vicus) in so jo nadzorovali trgovci iz
Akvileje.13 Navport je bil tudi vključen v mestno oze-
mlje kolonije Akvileje in je ležal na njegovem skrajnem
severovzhodnem robu. Mejni kamen med teritorijema
Akvileje in Emone je bil namreč odkrit v Ljubljanici pri
Bevkah, nekaj več kot 5 km vzhodno od Navporta.14
Prve najdbe arheoloških ostankov so že sredi 19.
stoletja razkrile, da je treba rimsko naselbino iskati
na ravnici Dolge njive na desnem bregu Ljubljanice.15
V letih 1877, 1882 in 1884 so v strugi Ljubljanice po
naključju odkrili številne kovinske in keramične
predmete.16 Te najdbe so spodbudile prva arheološka
Sl. 1: Najpomembnejša arheološka najdišča na območju
Vrhnike v poznem prazgodovinskem in v rimskem obdobju raziskovanja v Ljubljanici. Dva potapljača, ki ju je
Fig. 1: The most important late prehistoric and Roman ar- poslalo vojno ministrstvo iz Pulja, sta pod vodstvom
chaeological sites in the Vrhnika area
preparatorja Ferdinanda Schulza iz Deželnega mu-
zeja pregledala strugo Ljubljanice vzdolž Dolgih njiv in našla vrsto rimskih najdb, med katerimi izstopajo
bronaste posode, pilumi in skoraj cela amfora.17 Sočasno s preiskovanjem reke so se začele tudi raziskave
naselbine na Dolgih njivah. Leta 1884 je Schulz v naselbini izkopal tri sonde. Manjša raziskovanja so
sledila v letih 1885, 1886 in 1900.18 Z obsežnimi izkopavanji v letih 1934 in 1936 je Walter Scmid ugotovil
osnovne obrise naselbine.19 Manjša zaščitna raziskovanja jugovzhodnega stolpa in dela obzidja so potekala
leta 1969 pod vodstvom Ive Mikl Curk.20 Leta 1985 je bila raziskana lesena ploščad v reki.21 Nazadnje je bil
z geofizikalnimi raziskavami celotne površine ugotovljen skoraj popoln tloris naselbine.22
Na nasprotnem, levem bregu reke Ljubljanice, to je na Bregu, je prav tako ležalo razsežno območje rimske
naselbine, le da so bili tam ostanki manj izraziti in zaradi sodobnih stavb tudi bolj poškodovani.23 Prva ar-
heološka sondiranja blizu brega Ljubljanice so bila opravljena leta 1969.24 Zaščitna izkopavanja v letih 2005
in 2007 so razkrila razsežne dele naselbine, vendar ne dovolj, da bi se dalo rekonstruirati stavbni raster.25
Na Dolgih njivah, to je na desnem bregu Ljubljanice, leži najstarejši in najbolje poznani del rimskega Navporta.
Lega v ravnini, v zavoju reke in na robu močvirja je bila odlična tako za delovanje rečnega prometa kot tudi
za obrambo. Za promet po kopnem, ki je potekal po nasprotnem bregu, pa je bila manj ugodna.
11 Šašel 1966; Šašel Kos 1990: 20, 146–147.

12 Gaspari, Masaryk 2009.
13 Šašel Kos 1990; ead. 1998; ead. 2000: 294–297.
14 Ead. 2002a; ead. 2002b.
15 Horvat 1990: 50, 172.
16 Ib.: 58–59, 174.
17 Ib.: 58–60, 174.
18 Ib.: 49–54, 172.
19 Schmid 1943: 9–13; Horvat 1990: 50–57, 97–109, 172, 205–211.
20 Mikl Curk 1974; Horvat 1990: 97–99, 205.
21 Logar 1986; Horvat, Kocuvan, Logar 1986.
22 Mušič, Horvat 2007.
23 Horvat 1990: 61–65, 175–178.
24 Mikl Curk 1974: 376–378; Horvat 1990: 64–65, 178.
25 Horvat, Peterle Udovič 2006; Horvat, Mušič 2007: 167–172; Žerjal, Peterle Udovič 2008.
J. Horvat / Zgodnjerimska utrjena naselbina na Dolgih njivah na Vrhniki 289
Sl. 2: Utrjena rimska naselbina na Dolgih njivah, druga polovica 1. st. pr. Kr. in začetek 1. st. po Kr.
Fig. 2: Fortified Roman settlement at Dolge njive, second half of the 1st century BC and beginning of the 1st century AD
Naselbina je bila približno pravokotne oblike in obdana z obzidjem. Slednje je bilo do 3 m široko, gra-
jeno iz kamenja in v notranjosti povezano z lesenimi bruni. Vogali in vhodi so bili dodatno utrjeni s
pravokotnimi stolpi. Z dveh strani je naselbino obkrožala reka, na drugih dveh straneh pa je verjetno
potekal z vodo napolnjen obrambni jarek, širok okoli 7 m.
V sredini naselbine je ležal prostran, s stebrišči obdan tlakovan trg (okoli 77 x 59 m), ki je zavzemal
okoli 30 % celotne površine naselbine (okoli 5.500 m2). Okoli trga so bili razporejeni nizi dolgih in
ozkih skladiščnih prostorov (dolžina od 20 do 27 m, širina 6 m), ki so prav tako zajemali tretjino povr-
šine naselbine. Široki vhodi pričajo, da so bili namenjeni vsaj deloma tudi trgovanju. Na trgu je stalo
manjše svetišče.26
26 Mušič, Horvat 2007; Horvat, Mušič 2007: 165–167; Horvat 2008; ead. 2009.
Pred severnim vhodom v naselbino je bil zgrajen v

reko pomaknjen pravokoten objekt, od katerega so
ohranjeni leseni piloti, na gosto zabiti v rečno dno.
Morda je šlo za leseno pristajalno ploščad (pomol)
ali celo za obrambni stolp. Breg v bližini objekta
je bil utrjen s posameznimi lesenimi koli in tlako-
van s kamni.27 Tudi vzdolž južnega dela naselbine
je bila rečna brežina utrjena s plastjo kamnov in
peska.28 Verjetno je bil celoten breg Ljubljanice
vzdolž naselbine v rabi kot pristajališče.
Sodeč po drobnih najdbah (pozne oblike italske
keramike s črnim premazom) je bila naselbina v
celotnem obsegu najverjetneje zgrajena v četrtem
ali tretjem desetletju pr. Kr. Rimska in keltska ke-
ramika pa pričata o mešanem prebivalstvu, rim-
skih priseljencih in keltskih staroselcih. Drobno
arheološko gradivo nadalje kaže, da je postojanka
na Dolgih njivah delovala predvsem v obdobju
vladavine cesarja Avgusta (27 pr. Kr. do 14 po Kr.),
potem pa je bila opuščena.29
Sl. 3: Svinčena etiketa z vrezanim napisom, na katerem je
omenjen Arij iz Navporta (Arius Nauportanus), naročnik Obstoj naselbine na Dolgih njivah sodi torej v obdo-
žebljev v kovaški delavnici. Vel. 3,9 x 1,4 cm. Izkopavanja na bje, ko so Rimljani osvajali Alpe, Balkan in srednje
Bregu (Kočevarjev vrt) leta 2005. Prva polovica 1. st. po Kr. Podonavje.30 Velika skladišča dokazujejo, da to ni
(Lovenjak 2009)
Fig. 3: Lead label with incised inscription mentioning an Arius bila običajna rimska naselbina, temveč utrjena pre-
Nauportanus who ordered nails in a blacksmith’s workshop. kladalna postaja, prek katere sta potekala tranzitni
Size 3.9 x 1.4 cm. Excavations at Breg (Kočevarjev vrt) in
2005. First half of the 1st century AD (Lovenjak 2009)
promet in trgovina. Velikost naselbine in razsežnost
skladišč pričata o izjemni količini tovorov.31 Navport
je moral igrati pomembno vlogo v oskrbi legij na prostoru srednjega Podonavja in severnega Balkana.
Vojaške transporte po Ljubljanici in Savi v avgustejskem obdobju dokazujejo najdbe vojaškega mate-
riala v Ljubljanici32 in vojaški tabori, ki ležijo vzdolž rečne poti proti vzhodu, v Emoni ter na območju
Brežiških vrat. Kaže, da je bila oskrba legij vsaj deloma v rokah akvilejskih trgovcev.33
Sl. 4: V okolici pilotov domnevne prista-

jalne ploščadi v strugi Ljubljanice so bili
leta 1985 izkopani številni odlomki tegul
in imbreksov, fragmentirano in celo kera-
mično posodje, železne žvale in kosti ter
novci iz časa med avgustejskim obdobjem
in koncem 4. st. po Kr. V osi trasirke je bil
leta 2006 odkrit del gladija na sliki 6, ki
dopolnjuje bogato zbirko zgodnjerimskega
orožja iz struge vzdolž Dolgih njiv (arhiv
N. Logar)
Fig. 4: The wooden piles of the presumed
landing platform, excavated in 1985. The
riverbed of the Ljubljanica revealed nu-
merous fragments of tegulae and imbrices,
fragmented and complete ceramic vessels,
iron bits, bones and coins dating from the
Augustan period to the end of the 4th cen-
tury AD. In 2006, part of a gladius on the
figure 6 was found in the axis of the mea-
suring rod, adding to the rich collection of
Early Roman weapons from the riverbed
along Dolge njive (archive of N. Logar)
27 Horvat, Kocuvan, Logar 1986; Logar 1986; neobjavljena dokumentacija v Narodnem muzeju Slovenije. Tlakovanje:
Mušič, Horvat 2007: 235, 262, 274, 280.
28 Žerjal, Peterle Udovič 2008.
29 Horvat 1990: 126–131, 229–234; Mušič, Horvat 2007: 254–261, 278–279.
30 Šašel Kos 1997: 31–33.
31 Mušič, Horvat 2007: 265–267, 282–283.
32 Istenič 2009a; ead. 2009b; ead. 2009c.
33 Horvat, Mušič 2007: 171; Mušič, Horvat 2007: 265–267, 282–283; Horvat 2010: 148–152.
J. Horvat / Zgodnjerimska utrjena naselbina na Dolgih njivah na Vrhniki 291
Sl. 6: Rim-
Čeprav je bil promet po Ljubljanici pomemben ski meč
skozi vse rimsko obdobje, se je vloga Navporta od (gladius) z
ostankom
sredine 1. st. po Kr. močno zmanjšala. Sprememba medenina-
je bila verjetno povezana s povečanim prometom stega okova
po cesti Aquileia–Emona, ki je bila zgrajena konec nožnice z
rastlinskim
1. st. pr. Kr. ali na začetku 1. st. po Kr., z vzponom motivom,
kolonije Emone in celo z vojaško reorganizacijo izvedenim
v predrti
na območju srednjega Podonavja. Postojanka na tehniki
Dolgih njivah je bila opuščena v mirnem obdobju (Gaspari,
1. st. po Kr., jedro Navporta pa se je preneslo na Erič 2008c:
302; Gaspari
prometno ugodnejše območje Breg, ki leži ob rimski 2010: 92, sl.
cesti zahodno od Ljubljanice. Tam so v drugi po- 53)
lovici 1. st. in v 2. st. stala velika skladišča, vendar Fig. 6: Roman
sword (gla-
drugačne oblike kot starejša na Dolgih njivah ter dius) with
brez sledov obrambne arhitekture.34 the remains
of a brass
Poznorimska naselbina (Breg) in utrdbe (Gradišče, scabbard fit-
Turnovšče, Ajdovski zid) na območju Navporta so ting bearing
bile zapuščene najpozneje v prvi polovici 5. st., tako a plant motif
executed in
kot večina nižinskih naselij v jugovzhodnoalpskem openwork
prostoru. Tudi promet po nekdanji magistrali skozi technique
(Gaspari,
Navport je zamrl.35 Erič 2008c:
302; Gaspari
2010: 92, fig.
53)
Sl. 5: Zrušen del rimskega zidu na brežini Ljubljanice, nekaj

deset metrov nizvodno od lesenih pilotov (foto: A. Gaspari)
Fig. 5: Collapsed part of the Roman wall on the bank slope of
the Ljubljanica, several tens of metres downstream from the
wooden piles (photo: A. Gaspari)
34 Horvat, Mušič 2007: 167–172.

35 Ciglenečki 1985; Horvat 1990: 137–140, 240–243; ead. 2009.
Literatura
CIGLENEČKI, Slavko, 1985: Potek alternativne ceste Siscija–Akvileja na prostoru zahodne Dolenjske in Notranjske v času od
4. do 6. stoletja. – Arheološki vestnik 36, str. 255–284.
GABROVEC, Stane, 1966: Bronastodobni grob z Vrhnike. – Arheološki vestnik 17, str. 441–451.
GASPARI, Andrej, 2006: Bronastodobne najdbe iz potoka Ljubija pri Verdu. – V: Andrej Gaspari (ur.), Zalog pri Verdu, Opera
Instituti Archaeologici Sloveniae 11, Ljubljana, str. 205–221.
GASPARI, Andrej, 2010: »Apud horridas gentis ...« : Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona. – Ljubljana.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2007: Vrhnika. – Varstvo spomenikov. Poročila 43, str. 237–240.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2008a: Arheološke raziskave struge Ljubljanice med Verdom in Vrhniko. – Annales, Series
Historia et Sociologia 18/2, str. 407–430.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2008b: Verd. – Varstvo spomenikov. Poročila 44, str. 294–295.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2008c: Vrhnika. – Varstvo spomenikov. Poročila 44, str. 301–303.
GASPARI, Andrej, MASARYK, Rene, 2009: Na sledi prazgodovinskega Navporta. Gradišče na hribu Tičnica na Vrhniki. – Arhe-
ološki vestnik 60, str. 195–206.
HORVAT, Jana, 2008: Early Roman horrea at Nauportus. – Mélanges de l’Ecole française de Rome, Antiquité, 120/1, str.
111–121.
HORVAT, Jana, 2009: Nauportus – naselje na začetku transportne poti po Ljubljanici. – V: Ljubljanica 2009, str. 89–94.
HORVAT, Jana, 2010: First century BC Roman fortifications in the Eastern Alps. – V: P. Herz, P. Schmid in O. Stoll (ur.), Zwi-
schen Region und Reich, Region im Umbruch 3, Berlin, str. 135–159.
HORVAT, Jana, BAVDEK, Alma, 2009: Okra. Vrata med Sredozemljem in Srednjo Evropo. – Opera Instituti Archaeologici
Slovenie 17, Ljubljana.
HORVAT, Jana, KOCUVAN, Eva, LOGAR, Nuša, 1986: Vrhnika. – Varstvo spomenikov 28, str. 277–278.
HORVAT, Jana, MUŠIČ, Branko, 2007: Nauportus, a commercial settlement between the Adriatic and the Danube. – V: Mo-
nica Chiabà, Paola Maggi, Chiara Magrini (ur.), Le Valli del Natisone e dell’Isonzo tra Centroeuropea e Adriatico, Studi e
ricerche sulla Gallia Cisalpina 20, Roma, str. 165–174.
HORVAT, Jana, PETERLE UDOVIČ, Pavla, 2006: Vrhnika. – Varstvo spomenikov. Poročila 42, str. 188–190.
ISTENIČ, Janka, 2009a: Ljubljanica – rimska trgovska in prometna pot. – V: Ljubljanica 2009, str. 74–80.
ISTENIČ, Janka, 2009b: Ljubljanica in rimska vojska. – V: Ljubljanica 2009, str. 81–85.
ISTENIČ, Janka, 2009c: The early Roman military route along the River Ljubljanica (Slovenia). – V: Ángel Morillo, Norbert
Hanel, Esperanza Martín (ur.), Limes XX, Anejos de Gladius 13, str. 855–865.
LJUBLJANICA 2009: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica – kulturna dediščina reke. – Ljubljana.
LOGAR, Nuša, 1986: Vrhnika/Dolge njive. – Arheološki pregled 1985, str. 126–127.
LOVENJAK, Milan, 2009: Štiri ploščice z napisi. – V: Ljubljanica 2009, str. 244–247.
MIKL CURK, Iva, 1974: Utrdbe Nauporta ob Ljubljanici na Vrhniki. – Arheološki vestnik 25, str. 370–386.
MUŠIČ, Branko, HORVAT, Jana, 2007: Nauportus – an Early Roman trading post at Dolge njive in Vrhnika. – Arheološki ve-
stnik 58, str. 219–283.
SCHMID, Walter, 1943: Das Eindringen der römischen Kultur in Noricum. – Das Joanneum 6, str. 7–28.
ŠAŠEL, Jaroslav, 1966: Keltisches portorium in den Ostalpen (zu Plin. n. h. III 128). – V: Corolla memoriae Erich Swoboda
dedicata, Römische Forschungen in Niederösterreich 5, Graz – Köln, str. 198–204 (= Opera selecta, Situla 30, 1992, str.
500–506).
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 1990, Nauportus: antični literarni in epigrafski viri. – V: Horvat 1990, str. 17–33.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 1997: The End of the Norican Kingdom and the Formation of the Provinces of Noricum and Pannonia.
– V: Bojan Djurić, Irena Lazar (ur.), Akten des IV. internationalen Kolloquiums über Probleme des provinzialrömischen
Kunstschaffens, Situla 36, Ljubljana, str. 21–42.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 1998: Caesarian inscriptions in the Emona basin? – V: Gianfranco Paci (ur.), Epigrafia romana in area
Adriatica, Pisa – Roma, str. 101–112.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 2000: Caesar, Illyricum, and the hinterland of Aquileia. – V: Gianpaolo Urso (ur.), L'ultimo Cesare,
Roma, str. 277–304.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 2002a: The boundary stone between Aquileia and Emona. – Arheološki vestnik 53, str. 373–382.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 2002b: Il confine nord-orientale dell'Italia romana. Riesame del problema alla luce di un nuovo docu-
mento epigrafico. – Aquileia Nostra 73, str. 245–260.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 2009: Ljubljanica v antičnih virih. – V: Ljubljanica 2009: str. 86–88.
TURK, Peter, 2007: Bronasti polnoročajni meč iz Jabelj v osrednji Sloveniji. – V: Martina Blečić et al. (ur.), Scripta praehistori-
ca in honorem Biba Teržan, Situla 44, str. 209–229.
ŽERJAL, Tina, PETERLE UDOVIČ, Pavla, 2008: Vrhnika. – Varstvo spomenikov. Poročila 44, str. 300–301.
293
Preliminarno poročilo o odkritju razbitine rimske tovorne ladje

v Ljubljanici pri Sinji Gorici
Wreck of a Roman cargo vessel in the River Ljubljanica near Sinja Gorica
Preliminary report
Andrej Gaspari in Miran Erič
Izvleček: med podvodnim terenskim pregledom struge Ljubljanice pri Sinji Gorici na Ljubljanskem
barju je bila septembra 2008 odkrita razbitina rimske tovorne ladje z ravnim dnom in strmima bokoma.
Na podlagi širine dokumentiranega dela in datacij plovila ocenjujemo, da gre za najmanj 16 m dolgo
ladjo iz časa zgodnjega principata, najverjetneje iz zadnjih desetletij pr. n. št. ali prvih desetletij n. št.
Posebnost ladje so železne spojke, s katerimi so v postopku gradnje spojili platice. Uporabljena teh-
nologija potrjuje domneve o privzemu tovrstnega predhodnega spajanja kot nadomestila za zamudno
šivanje. Uporaba velikega števila spojk v ta namen je bila do odkritja ladje iz Ljubljanice znana le še
pri ladji iz pristanišča kastela Aquae na Donavi (Kušjak pri Prahovem) in pri tovorni ladji iz Kolpe v
Sisku. Našteta plovila oblikujejo samostojno skupino, ki je bila kot razvojna izvedenka šivanih tovornih
ladij iz severnojadranskega zaledja razširjena na rekah savsko-spodnjepodonavskega območja.
Abstract: the underwater survey of the Ljubljanica riverbed conducted near Sinja Gorica on the Ljubljan-
sko barje in September, 2008, revealed a wreck of a Roman cargo vessel with a flat bottom and near
vertical sides. The width of the documented part of the vessel indicates an at least 16 m long vessel. It
dates to the Early Principate, most probably the final decades BC or early decades AD. A particular fea-
ture of the ship is the iron clamps used to bind planks during the ship-building process. This supports
the assumption on the adoption of this binding method as a substitute for the time-consuming sewing.
Such use of a large number of clamps had previously only been known on the ship found in the harbour
of Aquae, a fort on the Danube (present-day Kušjak near Prahovo), and the cargo ship from the Kolpa at
Siscia (present-day Sisak). The three examples thus constitute a ship type that navigated the Sava and
Middle Danube and developed from the sewn cargo ships in the hinterland of the northern Adriatic.
Ključne besede: Slovenija, Sinja Gorica, Nauportus, Ljubljanica, rimsko obdobje, ladje
Keywords: Slovenia, Sinja Gorica, Nauportus, Ljubljanica, Roman period, ships
Uvod
Med podvodnim terenskim pregledom struge Ljubljanice ob Sinjegoriških ribnikih pri Vrhniki, ki je
potekal med 5. in 17. septembrom 2008 v okviru zaščitnega posega pred vzdrževalnimi deli – utrjevanjem
desne brežine, so bili med ostalimi najdbami odkriti tudi ostanki zgodnjerimske tovorne ladje (sl. 1).
Ljubljanica ima na širšem območju pregleda razmeroma ozko, 21 do 27 m široko strugo, ki je vrezana
v poznopleistocenske in zgodnjeholocenske jezerske sedimente, deloma pa v nad njimi ležeče lastne
naplavine. Razen manjših zaplat podlage prekrivajo dno struge obsežne peščene in muljaste sipine.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bila desna brežina utrjena z nizi navpičnih lesenih pilotov in
s kamnitimi bloki, ki so se sčasoma na več mestih posuli.
Na skrajnem nizvodnem delu pregledanega območja je bila 11. septembra 2008 ob kvadrantih 35 in
36 odkrita vodoravno ležeča razbitina ladje z ravnim dnom, ki leži na globini 2,5 m (284,11 m nm. v.).
Razbitina sega pravokotno pod desno brežino in je v večjem delu še vedno zakrita s sedimenti. Najbolj
izpostavljeni del plovila je bil očiščen, opremljen z referenčnimi točkami in fotografiran, odvzeta pa
sta bila tudi dva vzorca lesa za radiokarbonske analize (sl. 2).
Opis in datacija razbitine

Dokumentirana širina odkritega dela ladje z ravnim dnom in skoraj navpičnima bokoma znaša 2,35
m. Osrednji del dna sestavljajo štiri platice iz lesa, ki domnevno pripada jelki ali smreki. Njihove širine
Sl. 1: Načrt območja intenzivnega pregleda struge Ljubljanice pri Sinji Gorici septembra 2008. V okviru zaščitnega posega je bilo
med 112 potopi v skupnem trajanju 175 ur pregledanih 40 zbiralnih enot velikosti 5 x 5 m, ki so bile razmeščene vzdolž obmo-
čja predvidenega utrjevanja brežine vzdolž parc. št. 1100, 1125 in 1865/1 k. o. Verd v skupni dolžini 210 m (izvedba: M. Erič)
Fig. 1: Plan of the intensive survey area of the Ljubljanica riverbed near Sinja Gorica in September, 2008. It was a rescue interven-
tion in advance of river bank strengthening on lots nos. 1100, 1125 and 1865/1, cadastral community Verd, and involved 112 dives
and 175 hours of survey in 40 collection units measuring 5 x 5 m, along an area in the total length of 210 metres (drawn by: M. Erič)
Sl. 2: Fotoskica odkritega dela ladijske razbitine (foto: R. Kovačič; izvedba: M. Erič)
Fig. 2: Photograph based sketch of the uncovered part of the shipwreck (photo: R. Kovačič; figure prepared by: M. Erič)
A. Gaspari, M. Erič / Preliminarno poročilo o odkritju razbitine rimske tovorne ladje v Ljubljanici pri Sinji Gorici 295
Sl. 3: Železna spojka na stiku med platicama 3 in 4. V okolici

ladje je bilo odkritih še 18 identičnih spojk, ki jih lahko naj-
verjetneje povežemo s procesi razpadanja razbitine (foto: R.
Kovačič)
Fig. 3: Iron clamp binding Planks 3 and 4. Further 18 iden-
tical clamps were found scattered around the ship, which
can most probably be explained with the ship disintegration
process (photo: R. Kovačič)
Sl. 4: Čolnica je tesana iz debla iglavca (foto: R. Kovačič)

Fig. 4: Chine-girder was hewn from the trunk of a conifer
(photo: R. Kovačič)
znašajo od 20 do 30 cm, debelina pa niha med 4 in 6 cm. Talne platice so prečno spete z železnimi
trakastimi spojkami s pravokotno zavitimi konci, zabitimi v robne površine platic. Spojki, ki sta bili
dokumentirani na stiku med platicama 1 in 2, ležita 20–30 cm vsaksebi. Izvedba stikov med platicami
v posameznih vzdolžnih pasovih ni bila ugotovljena, prav tako ne način tesnjenja (sl. 3).
Prehod v boke tvorita t. i. čolnici, iz enega kosa lesa tesana kotna elementa z debelino 4–7 cm. Talni
del čolnic meri v širino okoli 20 cm, izmerjena oz. ohranjena višina pa do 40 cm. Kot med talnim in
bočnim delom čolnice znaša blizu 90° (sl. 4). Dodatne bočne platice niso bile dokumentirane. Ostanki
ogrodja so na razmeroma kratkem razkritem delu ladje dokumentirani le s sledjo nekaj centimetrov
širokega prečnega elementa, ki je domnevno segal od čez celotno širino dna.
Vzorca platice št. 2 sta bila poslana v analizo z radiometrično metodo AMS 14C. Rezultat prve meritve,
ki je bila opravljena v Beta Analytic Inc. v Miamiju, je 2040±40 BP (Beta-249390), analiza laboratorija
Radiocarbon Accelerator Unit Univerze v Oxfordu pa je pokazala 2143±26 BP (OxA-19598). Na podlagi
širine in datacij plovila ocenjujemo, da gre za najmanj 16 m dolgo ladjo iz časa zgodnjega principata,
najverjetneje iz zadnjih desetletij pr. n. št. ali prvih desetletij n. št. (pregl. 1).
Element Vzorec/ Konvencionalna starost/ 1σ 2σ

Sample Conventional age
SG - 2 (platica) Beta-249390 2040 ± 40 cal BC 50–cal AD 20 cal BC 110–cal AD 60
SG - 2 (platica) OxA-19598 2143 ± 26 cal BC 211–91 cal BC 206–157
LI - P 5043d (čep) GrN-20812 2140 ± 20 cal BC 350–95
LI - P 5043d (platica) GrN-20813 2135 ± 30 cal BC 351–54
LI - P 3881/1 (tramič) GrN-23548 2090 ± 35 cal BC 202–2
LI - P 3881/1 (tramič) OxA-11496 2037 ± 37 cal BC 170–60 cal AD
LI - P 3881/93 (platica) OxA-11497 2064 ± 39 cal BC 180–30 cal AD
Pregl. 1: Radiokarbonske datacije ladij iz Ljubljanice (SG) in Lip (LI)

T. 1: Radiocarbon dates of the ships from Ljubljanica (SG) and Lipe (LI)
Komentar
Razbitino iz struge Ljubljanice lahko na podlagi
konstrukcijskih detajlov, dimenzij in škatlaste obli-
ke zanesljivo uvrstimo v skupino rimskih tovornih
ladij, ki so se zaradi povečanih transportnih potreb
po rimski osvojitvi začele uporabljati na rekah in
jezerih onkraj alpskega loka. Gre za med 18 in 40
m dolga, do 5 m široka plovila z ravnim dnom,
strmimi boki ter poševnima premcem in krmo, ki
sta omogočala pristajanje na naravnih obalah in
lažje nalaganje tovora. Čez 20 znanih plovil tega
tipa, ki so izdelana skoraj izključno iz hrastovine
Sl. 5: Zgodnjerimska fibula tipa Aucissa, ki je bila odkrita v
bližini obravnavane razbitine ladje, dopolnjuje bogato zbirko in sodijo v čas med koncem 1. stoletja pr. n. št.
najdb iz Ljubljanice na širšem območju utrjene naselbine na in 3. stoletjem, pripada vsaj trem ladjedelniškim
Dolgih njivah (foto: O. Musič)
Fig. 5: The Early Roman Aucissa type fibula, found near the
praksam.1 Uporabljene tehnologije kažejo pretežno
wreck, is just one of the many finds from the Ljubljanica in na sredozemski izvor, določenim konstrukcijskim
the wider area of the fortified settlement at Dolge njive (pho- rešitvam, npr. tesnjenju z mahom, pa sledimo v
to: O. Musič)
bronasto dobo zahodne in severne Evrope.2
Poenostavljeno se je gradnja t. i. rimsko-keltskih tovornih ladij začela z določitvijo obrisa in dimen-
zij dna (bottom-based construction) z zlaganjem rezanih ali tesanih talnih platic, med katere so med
postopkom spajanja ali po njem namestili tesnilo. Prehod dna v pretežno navpične boke so izvedli s
čolnicami, ki so bile zvišane z dodatno eno ali dvema bočnima platicama. Te so bile zložene ali rob
na rob v obliki tekoče oplate (carvel-built) ali pa je spodnji rob zgornje platice segal še čez zgornji rob
čolnice. Že pred namestitvijo bočnih platic so na dno namestili pare prečno potekajočih tramov, ki so
vsak na enem koncu kolenasto prehajali v rebra, segajoča do vrha bokov. Druga izvedba ogrodja je
predvidevala vgradnjo izmenjujočih se prečnih tramičev in reber. Ogrodje so na talne platice pritrdili
z železnimi žeblji ali lesenimi mozniki. Bočne platice so bile s pomočjo pomožnega ogrodja namešče-
ne pred vgradnjo reber ali pa po njej, pri čemer so, obratno kot pri prvi možnosti, pritrdili platice na
rebra. Pri spajanju oplate so pri delu plovil uporabili klasično tehniko na pero in utor.
Sl. 6: Virtualna rekonstrukcija rimske ladje iz Lip in načina njenega premikanja

(NMS, 2008; zasnova: A. Gaspari; izvedba: I. Dolinar)
1 Bockius 2003. Fig. 6: Virtual reconstruction of the Roman ship from Lipe and its navigation manner
2 Id. 2002a. (National Museum of Slovenia, 2008; concept: A. Gaspari; execution: I. Dolinar)
A. Gaspari, M. Erič / Preliminarno poročilo o odkritju razbitine rimske tovorne ladje v Ljubljanici pri Sinji Gorici 297
Za prototip opisanih rečnih tovornih plovil v celinski Evropi velja 30 metrov dolga in 4,5 m široka
ladja s poševnimi boki iz bližnjih Lip na Ljubljanskem barju, ki jo je v letih 1890/1891 izkopal kustos
deželnega muzeja Alfons Müllner (sl. 6).3 Zaradi svoje izjemnosti je od ponovnega »odkritja« leta 1973
vključena v vse pomembnejše preglede zgodovine plovbe in ladjedelništva.4 Od ostalih ladij se razli-
kuje po tehniki šivanja, s katero so speli posamezne elemente oplate, potem ko so v zgornjo polovico
stikov med platicami namestili tesnilo iz snopov lipovega ličja. Šivanje je bilo uporabljeno za zagoto-
vitev vodotesnosti školjke in konsolidacijo oblike v procesu gradnje, trdnost plovila pa je zagotavljalo
naknadno vgrajeno ogrodje iz tramičev in reber. Šivanje tega tipa, ki je arheološko prvič izpričano ob
koncu 7. stoletja pr. n. št., se je v vsem Sredozemlju najdlje ohranilo ravno na srednjem in severnem
Jadranu ter na celinskih vodah v njegovem zaledju,5 kjer se domneva tudi tehnološki izvor ladje iz
Lip. Na antično sredozemsko tehnologijo kažejo tudi tekoča oplata iz lesa iglavca (smreka), uporaba
tesnila iz rastlinskih vlaken (lipovo ličje), simetrična razporeditev platic v vzdolžnih pasovih s pošev-
nimi stiki, izmenjujoči se talni tramiči in rebra, uporaba lesenih moznikov kot ključnih elementov
spajanja (bočne) oplate, ki so bili nameščeni v utore v stranskih robovih, ter prevladujoča uporaba
moznikov pri pritrjevanju ogrodja.
Radiokarbonske analize poleg tega, da dokazujejo uporabo starega lesa, postavljajo izgradnjo ladje iz
Lip v približno enak čas kot novoodkrito ladjo iz Ljubljanice. Pri slednji je bilo šivanje nadomeščeno
z velikim številom v enakomernih razmikih zabitih spojk, kar pri celinskih tovornih ladjah iz galskih
in germanskih provinc še ni bilo dokazano. Pri nekaterih ladjah iz Porenja in zgornjega Podonavja so
bile spojke posamično uporabljene pri utrjevanju posameznih delov, pri manjših popravilih ali pa za
učvrstitev tesnila, ki je bilo praviloma nabito v posebej pripravljen presledek med platicami šele po
njihovi vgradnji. 6
Uporabljena tehnologija potrjuje že zapisane domneve o privzemu tovrstnega predhodnega spajanja
platic kot nadomestilu za zamudno šivanje, kar je bilo do odkritja ladje iz Ljubljanice znano le še pri
ladji iz pristanišča kastela Aquae na Donavi (Kušjak pri Prahovem)7 in pri tovorni ladji iz Kolpe v Sisku.8
Pri donavski ladji, okvirno datirani v 2. stoletje, so bile železne spojke dokumentirane v razmikih 5–10
cm na notranji strani vzdolž nekaterih talnih in bočnih stikov, vendar je v nasprotju z ladjo iz Siska
zaporedje spojk ponekod prekinjeno. Pri ladji iz Kolpe, ki sodi okvirno v sredino 3. stoletja, so jih upo-
rabili za celotno talno oplato, pri čemer nastopajo v razmikih okoli 7 cm. Geografska lega omenjenih
odkritij na območju med Ljubljansko kotlino in Železnimi vrati vsekakor govori v prid omenjeni tezi
o izvoru tehnologije med ladjedelci z obal in zalednih pokrajin Jadrana, kjer se je tehnika šivanja
ohranila še v poznoantični čas in naprej.
Železne spojke so na Ljubljanskem barju izpričane še pri razbitini ladje, ki je bila odkrita leta 1998
med rekognosciranjem struge Ljubljanice pri ledini Bržič pod Blatno Brezovico.9 Kronološka umesti-
tev ladje, od katere so bile vidne 4 platice, je nejasna, saj uporaba železnih spojk označuje tudi rečna
in jezerska plovila celinske Evrope iz časa po 9. stoletju n. št. Pri srednjeveških tovornih ladjah so se
spojke uporabljale izključno za pritrjevanje tesnila, nabitega v zgornje dele stikov med platicami.10
Sklep
Okvirna datacija in velika zmogljivost obeh ladij z Ljubljanskega barja utemeljujeta domnevo, da gre
za logistični sredstvi rimske vojske, ki sta v času zadnje faze osvajanja severnobalkanskega in srednje-
podonavskega prostora v avgustejskem obdobju služili za prevažanje težjega in okornejšega tovora na
odseku plovne poti med Navportom in Emono kot delu komunikacije med bazami frontnega zaledja in
vojnimi žarišči. Uporaba tovornih ladij takšnih dimenzij, ki so bile tudi v Galiji in Germaniji najpogosteje
odkrite v bližini oporišč, je rimski vojski zagotavljala nemoteno oskrbo enot s potrebnimi surovinami,
gradbenim materialom, težkim orožjem ter v vrečah in sodih shranjenim živežem. Posebej v primeru
ladje iz Sinje Gorice izstopa verjetnost njene neposredne povezave s sočasno obzidano naselbino in
3 Gaspari 1998; id. 2009a.

4 Gardiner 1996: 63–66.
5 Beltrame 2000; Marlier 2002; Bockius 2002a: karta 3.
6 Bockius 2002b: 53–54.
7 Id. 2001.
8 Gaspari, Erič, Šmalcelj 2006.
9 Gaspari 2009b.
10 Arnold 1992: 89–94; Hakelberg 2003: 125–130.
oskrbovalno bazo s pristaniščem na vrhniških Dolgih njivah,11 v vlogi logističnega središča na drugem
koncu omenjenega odseka pa se zarisuje avgustejski tabor na Prulah,12 katerega pristanišče domnevamo
nekje na območju Žabjeka.13 Zaradi zahtevnosti rečne plovbe in odsotnosti infrastrukture, ki je bila
v srednjem toku Save domnevno zgrajena šele v klavdijskem obdobju, domnevamo, da je vodni poti
Nauportus–Emona sledila kopenska etapa vojaške ceste (via militaris) Emona–Neviodunum, kjer so se
transporti znova preložili na plovila, namenjena proti glavnemu regionalnemu oporišču v Segestici/
Sisciji na sotočju Save in Kolpe. Konstrukcija tehnološko starejše ladje namreč ne ustreza nevarnostim
plovbe po zahtevnem kanjonu med Litijo in Radečami, v času pred vzpostavitvijo kanalov in vlečnih
poti pa je na tem odseku Save vprašljiva tudi uporabnost plovila iz Ljubljanice. Za ta odsek Save so
prišla v poštev krajša in ožja plovila z zvišanim premcem in krmo, kakršna prikazujejo upodobitve
na rimskih grobnih spomenikih iz Porenja.14
Literatura
ARNOLD, Beat, 1992: Batellerie gallo-romaine sur le lac de Neuchâtel 2. – Archéologie neuchâteloise 13, Neuchâtel.
BELTRAME, Carlo, 2000: Sutiles naves of Roman Age. New Evidence and Technological Comparisons with Preroman Sewn
Boats. – V: Jerzy Litwin (ur.), Down the River to the Sea. Proceedings of the Eighth International Symposium on Boat and
Ship Archaeology, Gdansk, Oxford, str. 91–96.
BOCKIUS, Ronald, 2001: A Roman River Barge (?) found in the Danube near Prahovo, Serbia. – V: Carlo Beltrame (ur.), Boats,
Ships and Shipyards, Proceedings of the Ninth International Symposium on Boat and Ship Archaeology, Venice, 3.–8. De-
cember 2000, Oxford, str. 167–196.
BOCKIUS, Ronald, 2002a: Abdichten, beschichten, kalfatern. Schiffsversiegelung und ihre Bedeutung als Indikator für Te-
chnologietransfers zwischen den antiken Schiffbautraditionen. – Jahrbuch des Römisch-germanischen Zentralmuseums
Mainz 49, str. 189–234.
BOCKIUS, Ronald, 2002b: Die römerzeitlichen Shiffsfunde von Oberstimm in Bayern. – Monographien Römisch-germanisches
Zentralmuseums 30, Mainz.
BOCKIUS, Ronald, 2003: Antike Prahme. Monumentale Zeugnisse keltisch-römischer Binnenschiffahrt aus der Zeit vom 2.
Jh. v. Chr. bis ins 3. Jh. n. Chr. – Jahrbuch des Römisch-germanischen Zentralmuseums Mainz 47, str. 439–493.
BOETTO, Giulia, ROUSSE, Corinne, 2011: Le chaland de Lipe (Ljubljana, Slovénie et la tradition de construction “sur sole”
e l’Europe sud-orientale : quelles influneces méditerranéennes? – V: Giulia Boetto, Patrice Pomey, André Tchernia (ur.),
Batellerie Gallo-Romaine, Pratiques Régionales et influences maritimes Méditerranéennes, Bibliothéque d’archéologie Médi-
terranéenne et Africaine 9, Paris, str. 179–191.
GARDINER, Robert (ur.), 1996: The Earliest Ships, The Evolution of Boats into Ships. – Conway's History of Ship, London.
GASPARI, Andrej, 1998: Pontonium iz Lip na Ljubljanskem barju. – Arheološki vestnik 49, str. 187–224.
GASPARI, Andrej, 2009a: Tovorna ladja sredozemske šivane konstrukcije iz Lip. – V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica : kul-
GASPARI, Andrej, 2009b: Exploitation of the navigable waterways on the Ljubljansko barje during the Roman period : suppo-
sed remains of boat equipment and cargo from the Ljubija stream near Verd. – Histria antiqua 18/1, str. 389–396.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, ŠMALCELJ, Marija, 2006: Roman river barge from Sisak (Siscia), Croatia. – V: Lucy Blue,
Fred Hocker, Anton Englert (ur.), Connected by the Sea, Proceedings of the Tenth International Symposium on Boat and
Ship Archaeology, Roskilde, 22–27 September 2003, Oxford, str. 284–289.
HAKELBERG, Dietrich, 2003: Das Kippenhorn bei Immenstaad. – Materialhefte zur Archäologie in Baden-Württemberg 56,
Stuttgart.
HORVAT, Jana, 2009: Nauportus – naselje na začetku transportne poti po Ljubljanici. – V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica :
kulturna dediščina reke, Ljubljana, str. 89–94.
HVALEC, Samo et al., 2009: Utrip Tribune. Doživetja arheološkega vsakdana. – Ljubljana.
MARLIER, Sabrine, 2002: La question de la survivance des bateaux cousus de lÁdriatique. – V: Lucien Rivet, Martine Scialla-
no (ur.), Vivre, produire et échanger: Reflets Méditerranéens. Mélanges offerts à Bernard Lou, Montagnac, str. 21–32.
MUŠIČ, Branko, HORVAT, Jana, 2007: Nauportus – an Early Roman trading post at Dolge njive in Vrhnika. The results of
geophysical prospecting using a variety of independent methods. – Arheološki vestnik 58, str. 219–293.
ŠAŠEL, Jaroslav, 1975: Ljubljana. – V: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, str. 187–191.
11 Horvat 1990; Mušič, Horvat 2007; Hrovat 2009.

12 Hvalec et al. 2009.
13 Šašel 1975: 188.
14 Bockius 2003: sl. 19–21, 23.
299
Srednjeveški meč z napisom iz Ljubljanice
Medieval sword with inscription from the River Ljubljanica
Tomaž Nabergoj
Izvleček: nedavno je Mestni muzej v Ljubljani (Muzej in galerije mesta Ljubljane) pridobil srednjeve-
ški meč, ki ga je pred leti v Ljubljanici našel in ga v svoji zbirki doslej hranil potapljač Miro Potočnik.
Solidno ohranjen meč, ki ga po tipoloških značilnostih datiramo v 12. ali v začetek 13. stoletja, ima v
rezilu vložen (tavširan) precej dolg napis iz medenine, ki ga zaradi poškodovanosti ni mogoče v celoti
enoznačno prebrati. Napis je imel za lastnika meča zavetni pomen, kot sklepamo glede na posamezne
skupine črk. Po analogijah z drugimi srednjeveškimi meči lahko posebno za črke SINI in PIDI do-
mnevamo pomen S(alvator) I(n) N(omine) I(esu) oz. P(atris) I(esu) D(omini) I(esu), kar bi pomenilo:
Odrešenik, v imenu Jezusa oz. Očeta Jezusa, Gospoda Jezusa. Meč je dragocen preostanek oborožitve in
miselnosti tiste dobe, hkrati pa pomemben tako primerjalno z nekaterimi drugimi meči iz Ljubljanice
kot tudi v kontekstu reke kot specifičnega najdišča.
Abstract: the City Museum of Ljubljana (Museum and Galleries of Ljubljana) recently acquired a me-
dieval sword, which had been found some years ago in the river Ljubljanica by diver Miro Potočnik,
who then kept it in his collection. It is a fairly well preserved sword of a type dating from the second
half of the 12th or the beginning of the 13th century. On the blade it bears a rather long inscription inlaid
with brass, which due to damage is neither entirely discernible nor unambiguous. The inscription
had an apotropaic significance for the sword’s owner, as may be inferred from individual groups of
letters. Through analogy with other medieval swords, the letters SINI and PIDI, for example, could
be interpreted as S(alvator) I(n) N(omine) I(esu) and P(atris) I(esu) D(omini) I(esu), meaning Savior,
in the Name of Jesus and Father of Jesus, Lord Jesus. The sword represents a valuable remnant of the
weaponry and mentality of the period and offers an important analogy for other swords, while it also
emphasizes the Ljubljanica as a specific river site.
Ključne besede: Slovenija, Ljubljanica, arheologija, srednji vek, vodne najdbe, meči, orožje
Keywords: Slovenia, Ljubljanica, archaeology, Middle Ages, water finds, swords, weapons
Vsak srednjeveški meč je zgodba zase. In vsak je dragocen kot redek preostanek tovrstnega orožja
svoje dobe. To velja tako za evropske kot tudi za slovenske javne in zasebne zbirke. Iz obdobja konca
pozne antike oz. iz zgodnjega srednjega veka so se na slovenskem ozemlju meči ohranili predvsem iz
grobov germanskih vojščakov, npr. z grobišč Lajh v Kranju,1 Dravlje pri Ljubljani,2 Solkan3 in Bilje4
pri Novi Gorici, enorezni meč je bil najden v grobu na Žalah na Bledu, glavič meča pa na Gradišču
nad Bašljem.5 Dva primerka sta bila odkrita na dnu Ljubljanice.6 Prav iz Ljubljanice izhaja izmed
vseh arheoloških najdišč v Sloveniji največ ohranjenega srednjeveškega orožja in med njim so naj-
pomembnejša skupina meči.7
Iz obdobja, ki ga zgodovinarji označujejo kot visoki in pozni srednji vek (pribl. 11. do 15. stoletje), slo-
venske javne muzejske zbirke po naši evidenci hranijo 32 mečev. Od teh jih je iz Ljubljanice kar 22,
hrani pa jih Narodni muzej Slovenije (dalje: NMS) v Ljubljani. Večina je bila pridobljena od osemdesetih
let 20. stoletja naprej, bodisi s podvodnimi raziskavami NMS bodisi z nakupom od zasebnikov ali kot
darilo. Pet mečev je muzej dobil že v 19. stoletju (iz zbirke Hradeckega ali z drugimi darili), to je po
regulacijskih delih ali čiščenjih reke Ljubljanice v začetku 19. stoletja; leta 1971 jih je objavil kustos
Ferdinand Tancik.8 Najditelji hranijo še več mečev, za tri je NMS pridobil podatke zaradi opravljenih
1 Knific 1995: 23–40.

2 Slabe 1975: 19, t. 6: 1.
3 Knific, Svoljšak 1984: 277–292.
4 Osmuk 1978: 464–474.
5 Bitenc, Knific 2001: 93, kat. št. 303, 97, kat. št. 319.
6 Turk et al. 2009: 300–301, kat. št. 86.
7 Nabergoj 2009: 137–141.
8 Tancik 1971.
Sl. 1: Zahodni del Ljubljanskega barja z izlivom Ljubije v Ljubljanico (v sredini) (foto: A. Hodalič)
Fig. 1: Western part of the Ljubljansko barje, with the Ljubija flowing into the Ljubljanica (in the center) (photo: A. Hodalič)
konservatorskih del. Poleg naštetih so bili trije meči iz Ljubljanice vsaj z risbo predstavljeni v literaturi;
eden je bil prav tako v zasebni hrambi, o preostalih dveh pa ni sledu, čeprav je bil eden izmed obeh leta
1981 zaveden v akcesijo najdb Narodnega muzeja in ga je začasno hranil depo Arheološkega oddelka.
Torej imamo v začasni evidenci skupno 28 mečev iz Ljubljanice, ki jih lahko uvrstimo v obdobje vi-
sokega in poznega srednjega veka. Sedem drugih mečev iz te reke, ki so v literaturi le omenjeni in so
prav tako v zasebni hrambi, smo zgolj evidentirali (vendar po skopem opisu ne moremo z gotovostjo
trditi, da so vsi visoko- oziroma poznosrednjeveški). Leta 2009 je bil na razstavi NMS »Ljubljanica –
kulturna dediščina reke« in v spremnem razstavnem katalogu javnosti predstavljen še en srednjeveški
meč iz Ljubljanice, ki ga v zbirki hrani Miro Potočnik.9 S prispevkom v tem zborniku želimo meč z
zanimivim napisom natančneje predstaviti in opozoriti na njegov pomen tako primerjalno z nekaterimi
drugimi meči iz Ljubljanice kot tudi v kontekstu reke kot specifičnega najdišča.10
Podatki o provenienci, posebno pa o mestu odkritja ali celo o najdiščnih okoliščinah, so pomembni za
interpretiranje mečev kot preostankov vojne in vojaške zgodovine širšega območja Ljubljane, plovbe
po Ljubljanici, miselnosti dobe oz. odnosa tedanjih ljudi do orožja in posebej mečev. Po informaciji
najditelja je bil obravnavani meč odkrit v strugi Ljubljanice, 50 m nad izlivom njenega desnega pritoka
Ljubije, in sicer leta 1987 (sl. 1).
Dvorezni enoročni meč je dokaj težak in masiven (sl. 2). Ima široko rezilo lečastega preseka, ki je delno
poškodovano oz. korodirano. Ostrini se enakomerno ožita proti koncu rezila, ki je odlomljeno. Ročajni
del je razmeroma kratek (sl. 3). Glavič je zelo masiven, približno trikotne oblike z dokaj močno izbo-
čenima stranskima ploskvama in prav tako izbočeno osnovno ploskvijo; ročajni trn ne sega povsem
skozenj. Branik je raven in rahlo pravokotnega, skoraj kvadratnega preseka. M: meč je dolg 93 cm in
težak 1104 g; glavič je dolg 6,7 cm, širok 5,2 cm in visok 4,6 cm; branik je dolg 19,6 cm, širok 1,3 cm in
visok 1 cm; rezilo je ohranjeno v dolžini 78,7 cm, ob braniku široko 5,9 cm, na 40 cm dolžine 5,5 cm in
na 60 cm dolžine 4,8 cm. Žlebič je dokaj plitev, dolg ok. 69 cm in ob braniku širok 1,8 cm, na polovici
9 Turk et al. 2009: 314–315, kat. št. 98.
10 G. Potočniku, ki je ta meč za obdelavo in objavo že prej dal na voljo
Narodnemu muzeju Slovenije, se za to lepo zahvaljujem.
T. Nabergoj / Srednjeveški meč z napisom iz Ljubljanice 301
Sl. 2: Srednjeveški
meč iz Ljubljanice.
Železo (risba: D.
Lunder Knific)
Fig. 2: Medieval
sword from the
Ljubljanica. Iron
(drawing: D. Lunder
Knific)
Sl. 3: Ročaj (foto: T.

Lauko)
Fig. 3: Hilt (photo: T.
Lauko)
rezila pa okrog 1,5 cm; napisno polje v žlebiču približno 12 cm od

branika na eni in drugi strani obsega ok. 15 cm.
Po tipološki razdelitvi evropskih srednjeveških mečev, ki jo je kot
standardno delo vzpostavil E. Oakeshott11, lahko meč uvrstimo v tip
B1. Po natančnejši oz. bolj dodelani razdelitvi mečev, kakršno je glede
na posamezne morfološke značilnosti, metrične in konstrukcijske
detajle za meče z nemškega območja izdelal A. Geibig, bi ga uvrstili v
konstrukcijski tip III oz. kombinacijski tip 18. Datacija takšnih mečev
je po Oakeshottu oz. Geibigu okvirno 12. stoletje, za nekatere primerke
še precej daleč v 13. stoletje.12
Problem tipološke in kronološke določitve mečev je viden tudi pri
primerku iz Ljubljanice. Zaradi pomanjkanja podatkov o najdiščnih
okoliščinah oz. prav zaradi posebnih okoliščin (meč je bil najden v
reki) ga ni mogoče natančneje datirati glede na kontekst, kakor npr.
meče z razpoznavno stratificiranih najdišč ali iz grobnic, ki pa so zelo
redki. Zato lahko njegova datacija izhaja le iz uveljavljenih tipologij
za evropski prostor, te pa so zgolj približne in se pogosto ne prekrivajo
oz. dopolnjujejo. Tako npr. meči oz. ročajni deli, ki jih je Geibig uvrstil
v kombinacijski tip 18, v drugih tipologijah ne pripadajo posebnemu
tipu. Težava tipoloških primerjav »na daljavo« oz. po dostopni lite-
raturi pa je tudi v tem, da ožji stranski pogled na glavič, pomemben
za natančnejšo določitev tipa, večinoma ni narisan. Geibig je poleg
štirih tipološko analiziranih mečev kombinacijskega tipa 18 z ozemlja
nekdanje ZRN (trije z neznanih najdišč) za primerjavo navedel le še tri
meče, po enega iz nekdanje NDR, iz Velike Britanije in Švice (vendar
so te meče avtorji objav tipološko različno določili). Geibig je tip 18
datiral v 12. in zgodnje 13. stoletje.13
Zanimivo je, da prav iz Ljubljanice izhajajo še trije meči z zelo podob-
nim ročajnim delom, posebno glavičem. Dva meča hrani NMS: prvi
11 Glej Oakeshott 1964 in Oakeshott 1991.
12 Id. 1964: 21, 39, 94; Geibig 1991: 149.
13 Ib.: 77, 149, 151.
je bil odkrit med Črno vasjo in Lipami in je bil tudi kratko objavljen, drugi, neobjavljeni meč pa je bil
najden pri Podpeči, ok. 300 m vzhodno od železniškega mostu.14 Tretji meč je bil pred leti v zasebni
hrambi in nam ni bil dostopen za ogled, poznamo ga le po objavi; najden je bil prav tako pri Podpeči,
ok. 300 m vzhodno od železniškega mostu.15
Dodatno možnost datiranja srednjeveških mečev ponujajo znaki in napisi, ki so se ohranili večinoma
na rezilu, včasih tudi na ročajnem delu mečev. Napise je mogoče analizirati tako s paleografskih kot
frazeoloških vidikov in jih razlagati kot šifre oz. zapletene okrajšave, kakor je poleg različnih avtorjev
od R. Wegelija naprej pokazal posebno A. D. Drboglav.16 Napis na rezilu meča iz Ljubljanice je raz-
meroma dolg, a je delno poškodovan, zato ga ni mogoče v celoti niti ne enoznačno prebrati (sl. 4). Tudi
rentgenski posnetek rezila nam ni veliko pomagal, saj so bile vidne hkrati črke na eni in drugi strani
rezila (sl. 5).17 Napis je imel za lastnika meča zavetni pomen, kot sklepamo glede na posamezne skupine
črk. Po analogijah z drugimi srednjeveškimi meči lahko, če sledimo Drboglavu, posebno za črke SINI
in PIDI domnevamo pomen S(alvator) I(n) N(omine) I(esu) oz. P(atris) I(esu) D(omini) I(esu), kar bi
pomenilo: Odrešenik, v imenu Jezusa oz. Očeta Jezusa, Gospoda Jezusa.18 Meč je dragocen preostanek
oborožitve in miselnosti tiste dobe, hkrati pa pomemben tako primerjalno z nekaterimi drugimi meči
iz Ljubljanice kot tudi v lastnem najdiščnem kontekstu.
O vzrokih za deponiranje tega meča na dnu Ljubljanice na tem mestu ne bomo ugibali. V zadnjem času
je ta tematika tudi v Sloveniji postala aktualna.19 Vsekakor je za interpretacijo rečnih najdb izjemno
pomembno poznavanje koncentracij najdb oziroma najdiščnih kompleksov na eni strani ter pozna-
vanje same lokacije in okoliškega ozemlja ter njunega pomena z vidika vsakovrstnih komunikacij v
preteklosti, tako po vodi kot tudi po kopnem. Prav tako so pomembne primerjave med zastopanostjo
in pogostnostjo določene vrste ali skupine predmetov na najdiščih. Ti sta v različnih obdobjih lahko
povsem drugačni. Vse to so naloge, ki nas v primeru obravnavanega meča in prav tako drugega ta-
kšnega orožja iz Ljubljanice še čakajo.
14 Svoljšak et al. 1997: 263, sl. 38 c, t. 18: 5.

15 Vuga 1983: 22, sl. 1: 1.
16 Wegeli 1902–1905; Drboglav 1984. Za zgodovinski pregled problematike glej Drboglav 1984: 10–14.
17 Rentgenski posnetek je na Inštitutu za metalne konstrukcije v Ljubljani priskrbel kolega Zoran Milić, meč je narisala
Dragica Lunder Knific, skene za objavo sta pripravila kolega Roman Hribar in Đorđe Todorović; vsem se lepo zahvaljujem.
18 Drboglav 1984: 120, 124, 136.
19 Npr. Gaspari 2008.
T. Nabergoj / Srednjeveški meč z napisom iz Ljubljanice 303
Sl. 4: Napis (foto: T. Lauko)

Fig. 4: Inscription (photo: T. Lauko)
Sl. 5: Rentgenski posnetek rezila meča z napisom (posneto na Inštitutu za metalne konstrukcije, Ljubljana)
Fig. 5: X-ray of the swords’ blade bearing the inscription (performed at the Institute for Metal Constructions, Ljubljana)
Literatura
BITENC, Polona, KNIFIC, Timotej (ur.), 2001: Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti. – Ljubljana.
DRBOGLAV, Donat Aleksandrovič, 1984: Zagadki latinskih kleim na mečah IX–XIV vekov: klassifikacija, datirovka i čtenie
nadpisei. – Moskva.
GASPARI, Andrej, 2008: Srednjeveški meč iz reke Lahinje v Črnomlju. – Varstvo spomenikov 42, str. 9–11.
GEIBIG, Alfred, 1991: Beiträge zur morphologischen Entwicklung des Schwertes im Mittelalter. Eine Analyse des Fundmaterials
vom ausgehenden 8. bis zum 12. Jahrhundert aus Sammlungen der Bundesrepublik Deutsch-land, Untersuchungen aus
dem Institut für Ur- und Frühgeschichte der Universität Kiel und dem Archäologischen Landesmuseum der Christian-Al-
brechts-Universität, Schleswig, sowie des Landesamt für Vor- und Frühgeschichte von Schleswig-Holstein. – Offa-Bücher
71, Neumünster.
KNIFIC, Timotej, 1995: Vojščaki iz mesta Karnija. – V: Kranjski zbornik 1995, Kranj, str. 23–40.
KNIFIC, Timotej, SVOLJŠAK, Drago, 1984: Grobovi langobardskih vojščakov iz Solkana (Nova Gorica). – Arheološki vestnik
35, str. 277–292.
NABERGOJ, Tomaž, 2009: Orožje in bojna oprema iz dobe vitezov in najemnikov. – V: Peter Turk et al. (ur.) 2009, str. 137–141.
OSMUK, Nada, 1978: Nove najdbe iz časov preseljevanja narodov v spodnji Vipavski dolini. – Arheološki vestnik 29, str.
464–474.
OAKESHOTT, Ewart R., 1964: The Sword in the Age of Chivalry. – London.
OAKESHOTT, Ewart R., 1991: Records of the Medieval Sword. – Woodbridge.
SLABE, Marijan, 1975: Dravlje. Grobišče iz časov preseljevanja ljudstev. – Situla 16, Ljubljana.
SVOLJŠAK, Drago et al., 1997: Novo gradivo v Arheološkem oddelku Narodnega muzeja v Ljubljani (pridobljeno v letih od
1987 do 1993). – Varstvo spomenikov 36, str. 224–294.
TANCIK, Ferdinand, 1971: Orožje in bojna oprema od naselitve Slovanov do konca 17. stoletja. – Ljubljana.
TURK, Peter et al. (ur.), 2009: Ljubljanica - kulturna dediščina reke. – Ljubljana.
VUGA, Davorin, 1983: Nekaj srednjeveških in novoveških najdb iz struge Ljubljanice. – Zgodovinski časopis 37, str. 21–29.
WEGELI, Rudolf, 1902–1905: Inschriften auf mittelalterlichen Schwertklingen. – Zeitschrift für historische Waffen- und Ko-
stümkunde 3, str. 177–183, 218–225, 261–268, 290–300.
305
Drugi poznobronastodobni depo z Bleda
Second late Bronze Age hoard from Bled
Peter Turk
Izvleček: v minulem desetletju nam je v Narodnem muzeju Slovenije uspelo postopoma rekonstruirati
depojsko najdbo s 56 bronastimi in 2 zlatima predmetoma, ki je bila ob zemeljskih delih pridobljena
že v šestdesetih letih 20. stoletja in ki je tedaj prešla v roke zasebnih posestnikov. Gre za večji depo
mešane sestave iz drugega depojskega horizonta pozne bronaste dobe (Ha A(1)). Njegova sporočena
lokacija na obrežju Blejskega jezera na predelu med Mestnim kopališčem in vilo Zlatorog se zdi ve-
rodostojna. V okviru poznobronastodobnih depojskih najdb vzhodnih Alp z obrobjem je drugi depo
z Bleda zanimiv zaradi razmeroma velikega deleža nerazlomljenih predmetov, ki jih lahko tipološko
uvrstimo v najstarejši poznobronastodobni depojski horizont. Še zanimivejši je depo zaradi dveh aplik
iz tanke zlate pločevine, ki jima primerjave najdemo severno in vzhodno od Alp.
Abstract: the second hoard find from Bled was found during earthworks in the 1960s. It contained 56
bronze and two gold artefacts, and went into private hands after discovery. During the last decade,
it has gradually been reconstructed at the National Museum of Slovenia. It is a large hoard of mixed
composition from the second hoard horizon of the Late Bronze Age (Ha A(1)). Its findspot was related
to be in the area between Mestno kopališče and Vila Rog on the shore of Lake Bled, which seems cred-
ible. The particular feature of this hoard among the Late Bronze Age hoard finds from the eastern Alps
and their surroundings is the large share of unbroken artefacts typologically attributable to the earliest
Late Bronze Age hoard horizon. The hoard’s importance also lies in two gold appliqués it contained,
made of thin sheet metal with parallels to the north and east of the Alps.
Ključne besede: Slovenija, Gorenjska, Bled, arheologija, depojska najdba, bronasta doba, zlato
Keywords: Slovenia, Gorenjska, Bled, archaeology, hoard find, Bronze Age, gold
Depo je bil odkrit v zgodnjih šestdesetih letih 20.

stoletja ob napeljevanju vodovoda na Blejski grad.
Dva neodvisna sekundarna ustna vira govorita o lo-
kaciji najdbe med kopališčem pod Blejskim gradom
in vilo Rog, in sicer med cesto in jezerom (sl. 1).1 Na
isti lokaciji naj bi bile po različnih virih najdene tudi
številne glinene posode. Eden izmed virov govori
o tem, da naj bi bili v teh posodah najdeni bronasti
(»zeleni«) predmeti. Nadaljnji sekundarni ustni vir
govori o podobni najdbi številnih glinenih posod, ki
naj bi bile odkrite prav tako ob gradnji vodovoda za
Blejski grad, a višje na pobočju, že v bližini grajske-
ga obzidja. Ta vir ne omenja bronastih najdb. Od
Sl. 1: Pogled na severno obalo Blejskega jezera z najverjetnejšo
tega posodja se je ohranil le temno žgan enoročajni lokacijo drugega bronastodobnega depoja z Bleda med Me-
lonček v zasebni posesti, objavljen v devetdesetih stnim kopališčem pod gradom in vilo Zlatorog (foto: J. Hanc)
letih.2 Dobre primerjave zanj najdemo v mlajše- Fig. 1: View of the north shore of Lake Bled with the most
probable findspot of the second Bronze Age hoard from Bled
žarnogrobiščnih in halštatskodobnih grobovih na somewhere between Mestno kopališče below the castle and
ljubljanskem grobišču.3 Vila Zlatorog (photo: J. Hanc)
Če povzamemo, je najverjetnejša rekonstrukcija odkritij ob napeljevanju vodovoda na Blejski grad iz
zgodnjih šestdesetih let naslednja: med kopališčem pod Blejskim gradom in vilo Zlatorog so delavci
odkrili depo z bronastimi predmeti, najverjetneje shranjenimi v glineni posodi ali v več posodah. Te se
1 Številne podatke o drugem depoju z Bleda je pridobila kolegica Neva Trampuž Orel iz Narodnega muzeja Slovenije. Ti
podatki so sestavni del članka. Zanje se ji na tem mestu najlepše zahvaljujem.
2 Bitenc 1997: 262, t. 22: 1.
3 Stare 1954: 29s, t. 14: 2; Puš 1971: 72s, t. 48: 5.
niso ohranile. Višje proti gradu so odkrili nadaljnje

posode, morda ostanke grobišča iz kasnejšega,
mlajšežarnogrobiščnega in halštatskega časa.
Depo sestavlja 56 bronastih (oz. bakrenih) in 2

zlata predmeta (izbor na sl. 2):
– 13 plavutastih sekir;
– 3 fragmenti rezil plavutastih sekir;
– bakrena (?) ploščata sekira;
– 2 jezičastoročajni bodali;
– 2 sulični osti;
– 2 jezičastoročajna srpa;
– 2 fragmentirana jezičastoročajna srpa;
– 8 fragmentov jezičastoročajnih srpov;
– 3 dleta;
– 2 šili;
– 2 igli z žebljičasto glavico ter z veliko
diskasto glavico in tordiranim vratom;
– bikonična jagoda – glava igle;
– zapestnica;
– pločevinast okov, okrašen z iztolčenimi
pikami;
– 3 večji in 10 manjših surovcev;
– 2 apliki usločeno ovalne oblike, izdelani iz tanke
zlate pločevine. Sl. 2: Izbrani predmeti iz drugega blej-
skega depoja (foto: T. Lauko)
Fig. 2: Select artefacts from the second
hoard from Bled (photo: T. Lauko)
Gre za drugi depo iz neposredne okolice Blejskega jezera, saj je bil prvi odkrit že leta 1875.4 Ta je uvrščen
v najstarejši horizont jugovzhodnoalpskih depojev.5 V primerjavi s tukaj predstavljenim je neprimerno
manjši, saj ga sestavlja le 9 predmetov. Glede na zgodnje obdobje njegovega odkritja, predvsem pa glede
na nejasne najdiščne okoliščine, je težko presojati o verodostojnosti njegove celovitosti.6
Pri dataciji drugega blejskega depoja velja upoštevati tako tipološki vidik oblikovnih posebnosti njegovih
najdb kot tudi njegovo sestavo in primerjave zanjo. Pomembno datacijsko oporo nakazujejo plavutaste
sekire iz depoja, ki pripadajo tipom, značilnim za najstarejši, a tudi za drugi depojski horizont jugo-
vzhodnoalpske regije.7 Podoben časovni razpon izkazujejo jezičastoročajni srpi z ročaji, ki lomljeno
prehajajo v rezilni del.8 S stališča datiranja po mlajših datacijskih elementih depo uvrščamo v drugi
depojski horizont, sočasen s starejšim žarnogrobiščnim časom v smislu Ha A(1) po H. Müller-Karpeju,
tj. v časovni razpon med koncem 13. in koncem 12. st. pr. n. št. Tudi za drugi depo z Bleda velja, da so
številni predmeti v njem tipološko starejši (značilni za začetni žarnogrobiščni depojski horizont), tako
kot to npr. velja za mnoge depoje 2. žarnogrobiščne faze na severnem Hrvaškem.9 Ob tem ne moremo
mimo novejšega odkritja depoja Piller na Tirolskem, ki je bil arheološko raziskan in ki je rezultat dolgo-
trajnega zbiranja predmetov skozi vsaj dve stoletji.10 Vse jasneje se kaže, da so depoji, posebej večji depoji
mešane sestave, pogosto rezultat dolgotrajnega zbiranja bronastih predmetov in njihove (najverjetneje)
enkratne odložitve oz. zakopa. Kako v teh okoliščinah razumeti prisotnost bakrene (?) ploščate sekire
v drugem blejskem depoju? Ta predmet po vseh značilnostih sodi v srednjo oz. pozno bakreno dobo,
4 Čerče, Šinkovec 1995: 132ss, t. 38–39.

5 Turk 1996: 106ss.
6 Tako naj bi po nekaterih podatkih k depoju sodila tudi srpa, ki sta v inventarni knjigi dunajskega Naravoslovnega
muzeja zabeležena za prvimi najdbami, brez leta odkritja. Eden od njiju izkazuje mlajšo datacijo, zato pri datacijski
analizi ni bil upoštevan (prim. Čerče, Šinkovec 1995: 132, s Turk 1996: 96, op. 51).
7 Plavutaste sekire pripadajo tako tipoma Freudenberg in Dellach, značilnima za horizont Bd D, kot tipu Haidach, bolj
značilnemu za horizont Ha A1 (Mayer 1977: 130ss, 140s, 151s).
8 Primas 1986: 84ss, za tip Uioara I, v katerem so s podvariantami zaobjeti številni jezičastoročajni srpi, uvrščeni tako v
Bd D kot v Ha A1.
9 Vinski Gasparini 1973: 79ss.
10 Tomedi 2004: 43ss.
P. Turk / Drugi poznobronastodobni depo z Bleda 307
je torej približno dve tisočletji starejši,11 in s tega vidika je njegova prisotnost v depoju nerazložljiva. A
treba jo je presojati tudi z vidika ne najbolj jasnih okoliščin odkritja depoja pred približno 50 leti.12
Glede natančnih okoliščin najdbe je pomembno dejstvo, da je bil depo odkrit v neposredni bližini jezerskega
obrežja. Ob tem se velja spomniti, da se za jezersko gladino v času nastanku jezera ob koncu pleistocena
domneva veliko večja nadmorska višina: tedaj naj bi bila kar 21 m višja od današnjega vodnega nivoja.13
Čeprav se za holocenski čas domneva vodni nivo, podoben današnjemu,14 pa je v podrobnostih vendarle
težko sklepati o natančnem nivoju vodne gladine v pozni bronasti dobi. Morda je v tistem času še vedno
treba računati z nekaj višjo vodno gladino od današnje. V tem primeru bi za drugi depo z Bleda veljalo, da
je to še bolj izrazita obrežna, morda celo vodna najdba. To bi predmete iz blejskega depoja še bolj približalo
predmetom, množično deponiranim na obrežjih jezer in v njihovih iztokih, kot je to v Peschieri oz. na lo-
kaciji Boccatura del Mincio na Gardskem jezeru v severni Italiji.15 Tudi sestava blejskega depoja z izrazito
prevlado plavutastih sekir in jezičastoročajnih srpov bi lahko govorila za to primerjavo.
Sestava drugega blejskega depoja je v splošnem sicer primerljiva z ostalimi večjimi slovenskimi depoji
mešane sestave, kakršni prevladujejo v drugem depojskem horizontu.16 Tako so z dobrimi 20 % in 17 %
primerljivo dobro zastopani srpi in surovci, z veliko manjšimi deleži po 3,4 % pa so primerljivo skromneje
zastopane sulične osti in bodala. Glede na običajno sestavo večjih depojev mešane sestave najbolj bode v oči
nadpovprečna, s 27,6 % več kot četrtinska zastopanost plavutastih sekir. Hkrati v drugem blejskem depoju
ni tulastih sekir, kar je nenavadno, saj so v večjih depojih tega časa tulaste sekire praviloma številnejše
od plavutastih. Prav tako je s 5,2 in 3,4 % nadpovprečna zastopanost dlet in šil. Vsi ti elementi drugi blejski
depo približujejo sestavi manjših depojev mešane sestave, bolj značilnih za najstarejši depojski horizont.
Sl. 3: Aplika iz tanke
pločevine je najstarejši
zlat predmet, odkrit na
ozemlju Slovenije (ko-
nec 13.–12. stoletje pr. n.
št.) (foto: T. Lauko)
Fig. 3: Appliqué made
of a thin metal sheet is
the earliest gold arte-
fact found on the terri-
tory of Slovenia (end of
the 13th – 12th century
BC) (photo: T. Lauko)
Izjemna predmeta, tako v depoju kot v širši okolici, sta 17 in 24 cm dolgi apliki iz tanke zlate pločevine
(sl. 3). Apliki sta usločeno ovalne oblike in po celotni površini okrašeni z vtisnjenimi koncentričnimi
krožci, valovnicami in drobnimi vtisi. Ob stranskih robovih so se delno ohranile perforacije, ki na-
kazujejo, da sta bili apliki prvotno pričvrščeni, verjetno kot našivka na noši. Najstarejšo primerljivo
zlato apliko so odkrili v depoju z zlatimi diademi in aplikami v Bernstorfu na južnem Bavarskem, ki
ga avtor razlaga kot rezultat kulturnih vplivov iz egejske mikenske kulture, datira pa v konec srednje
bronaste dobe.17 S primerljivo velikostjo, predvsem pa z razkošnim okrasom velikega števila vtisnjenih
koncentričnih krožcev, so obema blejskima še bolj podobne zlate aplike iz depojev Bullenheimer Berg
v osrednji Nemčiji, Velem-Szentvid in Celldömölk-Sághegy na zahodnem Madžarskem ter z nezna-
nega najdišča v dolini Thaye (sl. 4).18 Ti depoji so datirani v začetek mlajše kulture žarnih grobišč, v
čas 11. oz. 10. st. pr. n. št. Kar štiri izmed petih primerljivih zlatih aplik izhajajo iz depojev, odkritih v
pomembnih naselbinskih središčih kulture žarnih grobišč. To velja za Bullenheimer Berg, Bernstorf,
Velem-Szentvid in Celldömölk-Sághegy, ki so vsa velike utrjene višinske naselbine, v katerih je bilo
med drugim odkritih dvakrat po pet (madžarski najdišči) in vsaj 25 depojskih najdb (Bullenheimer
11 Glej Trampuž Orel, Heath 2008: 20s, t. 1: 1–2.

12 Med najdbami, ki naj bi bile del depoja, je tudi mlajšehalštatska certoška fibula. To dokazuje, da je izkop na trasi vodo-
voda v zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja poleg drugega blejskega depoja zajel tudi druge prazgodovinske kontekste.
13 Bavec et al. 2008: 43.
14 Glej Gaspari 2008: 49s.
15 Glej Müller-Karpe 1959: 89–95, 268s, t. 103–107.
16 Prim. zgornji popis predmetov iz depoja s Čerče, Turk 1996: 18ss, sl. 3–5.
17 Gebhard 1999: 4, sl. 3, 10ss. Aplika iz Bernstorfa je s 14 cm manjša od blejskih, predvsem pa z le petimi vtisnjenimi
koncentričnimi krogi manj razkošno okrašena.
18 Hänsel 2003: sl. 2, 7, 9, 12–14; Gebhard 2001.
Sl. 4: Razprostranjenost ovalnih oz. listastih zlatih

aplik iz srednje in pozne bronaste dobe (prirejeno in
dopolnjeno po Hänsel 2003: sl. 17):
1 – Bled,
2 – Bernstorf,
3 – Bullenheimer Berg,
4 – neznano najdišče v dolini Thaye,
5 – Velem-Szentvid,
6 – Celldömölk-Sághegy
Fig. 4: Distribution of oval or leaf-shaped appliqués of
gold from the Middle and Late Bronze Ages (adapted
and supplement after Hänsel 2003: fig. 17):
1 – Bled,
2 – Bernstorf,
3 – Bullenheimer Berg,
4 – unknown site in the Thaya Valley,
5 – Velem-Szentvid,
6 – Celldömölk-Sághegy
Berg),19 utrjena višinska naselbina iz Bernstorfa pa je s svojimi skoraj 15 hektarji med najpomembnej-
šimi bronastodobnimi središči severno od Alp. Depoji v vseh teh naseljih so najverjetneje povezani s
kultnimi praksami, značilnimi za bronastodobna nadregionalna središča.
Oddaljena, a hkrati prestižna središča, ki jih izkazujejo primerjave za zlati apliki z Bleda, nakazujejo, da
je tudi Blejsko jezero v obdobju starejše kulture žarnih grobišč prebivalcem pomenilo pomembno kultno
središče. Povzeti namreč velja, da sta bili v neposredni bližini Blejskega jezera odkriti ne le dve depojski
najdbi, temveč tudi niz sočasnih izjemnih posamičnih najdb, rezultat votivnih vodnih darovanj.20
Literatura
BAVEC, Miloš, NOVAK, Matevž, HERLEC, Uroš, 2008: Geološke lastnosti Blejskega jezera in bližnje okolice. – V: Andrej Gaspari
(ur.), Neznano Blejsko jezero. Podvodna kulturna dediščina in rezultati arheoloških raziskav, Vestnik 20, Ljubljana, str. 40–45.
BITENC, Polona, 1997: Bled. – Varstvo spomenikov 36, str. 262.
ČERČE, Peter, ŠINKOVEC, Irena, 1995: Katalog depojev pozne bronaste dobe. – V: Biba Teržan (ur.), Depojske in posamezne
kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem I, Katalogi in monografije 29, Ljubljana, str. 129–232.
ČERČE, Peter, TURK, Peter, 1996: Depoji pozne bronaste dobe – najdiščne okoliščine in struktura najdb. – V: Biba Teržan
(ur.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, Lju-
GASPARI, Andrej, 2007: Drugi bronastodobni meč iz Blejskega jezera pri Mlinem (Gorenjska, Slovenija). – V: Martina Blečić
et al. (ur.), Scripta praehistorica in honorem Biba Teržan, Situla 44, Ljubljana, str. 231–248.
GASPARI, Andrej, 2008: Preventivne arheološke raziskave Blejskega jezera pri Mlinem. – V: Andrej Gaspari (ur.), Neznano
Blejsko jezero. Podvodna kulturna dediščina in rezultati arheoloških raziskav, Vestnik 20, Ljubljana, str. 46–65.
GEBHARD, Rupert, 1999: Der Goldfund von Bernstorf. – Bayerische Vorgeschichtsblätter 64, str. 1–18.
GEBHARD, Rupert, 2001: Goldbesatz und Schmuck eines Zeremonialgewandes. – V: Ludwig Wamser, Rupert Gebhard (ur.),
Gold. Magie, Mythos, Macht. Gold der Alten und Neuen Welt, Stuttgart, str. 233.
HÄNSEL, Alix, 2003: Goldschmuck der Spätbronzezeit – Zu einer Neuerwerbung des Berliner Museums für Vor- und Frühge-
schichte. – Acta Praehistorica et Archaeologica 35, str. 157–175.
JANSSEN, Walter, 1993: Der Bullenheimer Berg. – V: Hermann Dannheimer, Rupert Gebhard (ur.), Das keltische Jahrtausend,
Mainz am Rhein.
MAYER, Eugen Friedrich, 1977: Die Äxte und Beile in Österreich. – Prähistorische Bronzefunde IX/9, München.
MOZSOLICS, Amália, 1974/74: Die Bronzefunde vom Sag-Berg bei Celldömölk. – Savaria 7–8, str. 81–112.
MOZSOLICS, Amália, 1985: Bronzefunde aus Ungarn. Depotfundhorizonte von Aranyos, Kurd und Gyermely. – Budapest.
MÜLLER-KARPE, Hermann, 1959: Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen. – Römisch-
germanische Forschungen 22, Berlin.
PRIMAS, Margarita, 1986: Die Sicheln in Mitteleuropa I. – Prähistorische Bronzefunde XVIII/2, München.
PUŠ, Ivan, 1971: Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani. – Razprave 1. razreda SAZU VII/1, Ljubljana.
STARE, France, 1954: Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani. – Dela 1. razreda SAZU 9/7, Ljubljana.
TOMEDI, Gerhard, 2004: Der bronzezeitliche Schatzfund vom Piller. – Fließ.
TRAMPUŽ OREL, Neva, HEATH, David, 2008: Copper Finds from the Ljubljansko barje (Ljubljana Moor) – a contribution to
the study of prehistoric metallurgy. – Arheološki vestnik 59, str. 17–29.
bakrene in bronaste dobe na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, Ljubljana, str. 89–124.
VINSKI GASPARINI, Ksenija, 1973: Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj. – Zadar.
19 Mozsolics 1973/74; id. 1985: 211–213; Janssen 1993: 76s.

20 Gaspari 2007; id. 2008; Šinkovec 1995; 47s, 88, 108s.
309
Vodno kultno mesto na izlivu Blejskega jezera pri Mlinem
Water cult site at the Lake Bled outlet near Mlino
Andrej Gaspari
Izvleček: med zaščitnimi arheološkimi raziskavami dna Blejskega jezera leta 2006 je bil pri vasi Mlino
odkrit v celoti ohranjen bronast meč, ki sodi med lokalne variante polnoročajnih mečev iz zgodnjega
dela kulture žarnih grobišč (Bd D). Meč je bil najden neposredno pred jezerskim iztokom v Jezernico,
lučaj od obale, od koder izvira že najdba okvirno sočasnega jezičastoročajnega meča tipa Reutlingen
(Bd D/Ha A1) iz septembra 1979. Novoodkriti meč utrjuje domnevo o obstoju bojevniškega kultnega
mesta ter odpira vprašanja o razmerju med odlaganjem nepoškodovanega orožja v vodo in depojskimi
najdbami z obrežij in širše okolice Blejskega jezera, ki dodatno podčrtujejo pomen ritualnega vidika
jezerskega ambienta v bronasti dobi. Med raziskavami pri Mlinem je bilo v neposredni bližini meča tesno
skupaj odkritih tudi sedem železnih sekir, okvirno datiranih v pozni srednji vek in zgodnji novi vek, ki
odpirajo vprašanje obstoja tovrstnega religioznega izražanja na jezerskem izlivu v mlajših obdobjih.
Abstract: the 2006 rescue survey of the Lake Bled floor at the village of Mlino brought to light a completely
preserved bronze sword. It represents a local variant of solid-hilted swords from the early Urnfield Culture
period (Bd D). It was found at the very beginning of the lake-outlet stream of Jezernica, only a stone’s throw
away from the lake shore where a roughly contemporaneous Reutlingen type sword (Bd D/Ha A1) had
been found in September, 1979. The newly discovered sword supports the existence of a warrior’s place
of cult here. It also raises the question of the connection between the deposition of undamaged weapons
in the water and the hoard finds on the shores and wider surroundings of Lake Bled, both adding to the
important ritual aspect of the lake in the Bronze Age. Besides the swords, investigations at Mlino revealed
seven iron axes in close proximity to one another, which date roughly to the Late Middle and Early Modern
Ages. These suggest a similar religious practice at the lake outlet in later periods as well.
Ključne besede: Gorenjska, Mlino, Blejsko jezero, arheologija, bronasta doba, orožje, vodne najdbe,
kultna mesta
Keywords: Gorenjska, Mlino, Lake Bled, archaeology, Bronze Age, weapons, water finds, cult sites
Uvod
Preventivne raziskave dna Blejskega jezera pri Mlinem
(sl. 1–2), ki so potekale maja 2006 v koordinaciji Skupine
za podvodno arheologijo in Zavoda za varstvo kul-
turne dediščine Slovenije, OE Kranj,1 so med drugim
privedle tudi do najdbe nepoškodovanega bronastega
polnoročajnega meča.2 Meč sodi v mlajšo bronasto
dobo in je okvirno sočasen jezičastoročajnemu meču,
najdenemu leta 1979 nedaleč stran (sl. 3).3
Novoodkriti meč (sl. 4: 1), ki je bil predan v hrambo
Gorenjskemu muzeju v Kranju (inv. št. Y 0315), je
ležal na pobočju jezerske kotanje 25 m od obale na
globini 6,5 m, in sicer na površini svetlo sive jezerske
krede, ki vsebuje pelodne ostanke holocenske flore.
Sl. 1: Raziskave leta 2006 so obsegale intenzivni pregled površi-
Jezersko kredo in meč je prekrivala 10 cm debela plast ne dna v mreži devetih kvadrantov s stranico 5 m. Kvadranti,
naravnega pobočnega zasipa iz peska in kamenja, v zamejeni z vrvmi, so služili za nadzor nad preiskanim obmo-
kateri med pregledom niso bile odkrite nobene druge čjem, položaji najdb pa so se dokumentirali s totalno postajo in
pripadajočo prizmo na plavajoči boji (foto: A. Gaspari)
najdbe, ki bi lahko tvorile skupni kontekst z mečem. Fig. 1: The 2006 investigation involved an intensive survey of the
bottom surface in a grid of 5 x 5 m quadrants. The latter, marked
1 Gaspari, Erič, Culiberg 2007; Gaspari (ur.) 2008: 46–65. by ropes, served to control the area under investigation, while
2 Id. 2007. the position of finds were documented with a total station and
3 Meterc 1985: 365. accompanying prism on a floating buoy (photo: A. Gaspari)
Sl. 2: Načrt
intenzivnega
podvodnega
pregleda leta
2006 (izved-
ba: M. Erič)
Fig. 2: Plan of
the intensive
underwater
survey in
2006 (drawn
by: M. Erič)
Najbližji primerjavi meču, pripisanemu lokalni varianti

posebnih oblik polnoročajnih mečev iz začetka obdobja
kulture žarnih grobišč (Bd D), sta vodni najdbi iz Ljubljani-
ce pri izlivu Bistre4 in Soče pri Villesseju.5 Glede na obliko in
okras naj bi bile posebne oblike mečev mlajše od primerkov
z osemkotnim ročajem, značilnih za mlajši del srednjee-
vropske kulture grobnih gomil (Bd C2), in starejše od večine
mečev tipa Riegsee, vodilnega tipa stopnje Bd D.6
V neposredni bližini novoodkritega meča je bil pred sko-
raj 30 leti najden bronast meč z jezičastim ročajem (sl. 4:
2),7 ki ga hrani Narodni muzej Slovenije (inv. št. P 23934).
Meč je septembra 1979 naključno našel potapljač Miro
Kristan, in sicer na pobočju leve strani iztoka. Meč je po
podatkih najditelja ležal med kamenjem na globini med
»5 in 10 m, lučaj od obale«. Sodi med klasične izvedbe
tipa Reutlingen, ki so ena najpogostejših oblik mečev
bronaste dobe v srednji in jugovzhodni Evropi. Zaradi
razprostranjenosti in tipološke enotnosti so ena ključnih
opor evropske kronologije, saj omogočajo vzporejanje
stopenj Bd D in Ha A1, kamor je datirana večina pri-
merkov iz južne Nemčije in alpskega prostora, s fazama
LH IIIB in IIIC v egejskem prostoru, ki ustrezata času
13. in 12. stoletja pr. n. št.8 Sl. 3: Potapljač Miro Kristan z bronastim mečem tipa
Reutlingen, ki ga je našel leta 1979 neposredno pred
iztokom Blejskega jezera v Jezernico pri Mlinem (foto:
4 Turk et al. 2009: št. 20. C. Mlinar)
5 Vitri 2004: 574–575, sl. 4.2.d. Fig. 3: Diver Miro Kristan with a Reutlingen type bron-
6 Quillfeldt 1995: 125. ze sword, which he found in 1979 at the spot where
7 Harding 1995: 35, t. 11: 75. Lake Bled drains into the outlet stream of the Jezernica
8 Ib.: 35–38. at Mlino (photo: C. Mlinar)
A. Gaspari / Vodno kultno mesto na izlivu Blejskega jezera pri Mlinem 311
Sl. 4: Blejsko jezero pri Mlinem. 1 polnoročajni meč, najden leta 2006; 2 jezičastoročajni meč, najden leta 1979 (1 risba: D.
Knific Lunder; 2 po Harding 1995, t. 11: 75)
Fig. 4: Lake Bled near Mlino. 1 solid-hilted sword found in 2006; 2 flange-hilted sword found in 1979 (1 drawing: D. Knific
Lunder; 2 after Harding 1995, t. 11: 75)
Komentar
Oba meča sta bila odkrita neposredno pred izlivom v Jezernico, katerega lega se ni bistveno spremi-
njala vse od konca zadnjega glaciala. Za poskus razlage njunega pojava na tem mestu sta odločilni
še nepoškodovanost obeh primerkov ter odsotnost struktur in drugih kategorij sočasnih predmetov,
kot so keramično posodje, kostni ostanki ali ostanki struktur, ki bi utemeljevali domneve o morebitni
naselbini na jezerskem obrežju. Znano je namreč, da se v celoti ohranjeno bronasto orožje in orodje
med naselbinskimi najdbami pojavlja le izjemoma.
Enako velja za morebitno pripadnost mečev odplavljenemu založnemu depoju, saj arheološka izkušnja
uči, da so v tovrstnih kontekstih meči najpogosteje zastopani le s fragmenti.9
Tudi možnost, da gre za sledove obrežne nekropole, ki bi sčasoma spolzela v jezero, je manj verjetna, saj
v času kulture žarnih grobišč jugovzhodnoalpski prostor praktično ni poznal pridajanja orožja v grobo-
ve.10 Sklepanje, da sta skromna zastopanost orožja v grobovih in njegovo pogosto pojavljanje v vodnih
kontekstih najverjetneje neposredno povezana,11 utemeljuje tudi analiza tega fenomena v jugovzho-
dnoalpskem prostoru, kjer se meči v grobovih začnejo pojavljati od stopnje Ha B1 naprej.12 Medsebojno
izključevanje grobnih in vodnih najdb orožja bi torej lahko nakazovalo alternativni način pokopa.13
Razmeroma pogoste skupne najdbe dveh ali treh mečev14 povezuje K. Kristiansen z dvoboji med po-
veljniki ali izstopajočimi bojevniki nasprotnih strani, po katerih je bilo uporabljeno orožje deponirano
kot pričevanje herojskega spopada.15 Potrditev za domneve o tovrstnih ritualnih dvobojih na vodi so
nekateri raziskovalci poiskali v legendah otoških Keltov.16 Vzporednice za keltske dvoboje na pregazih
najdemo v običaju iskanja pravice (Holmgang) iz nordijskih sag in pravnih kodeksov, ki se v prvotnem
pomenu nanaša na dvoboj na otoku ali morski čeri.17 Čeravno so privlačne, takšne interpretacije vodnih
najdb mečev iz bronaste in mlajše železne dobe v arheološki realnosti niso splošno potrjene, saj jih
zanikata tako redkost značilnih škrbin kot tudi visok delež primerkov, odkritih v nožnici.
Sklep
Meča iz jezerskega izliva pri Mlinem sta bila najdena na topografsko prepoznavnem kraju, ki skupaj
z otokom pomeni eno osrednjih točk v jezerskem ambientu. Najdiščne okoliščine nakazujejo veliko
verjetnost, da je ob izlivu Blejskega jezera obstajalo kultno mesto, kjer so bojevniki v okviru ritualov
metali orožje v vodo. Domnevo o nepovratnem odlaganju utemeljuje tudi najdišče mečev lučaj od
obale v globoki vodi, ki je preprečevala njun dvig oziroma ponovno pridobitev. O ozadju dejanj(a)
je za zdaj mogoče le ugibati, med možnimi interpretacijami pa izstopajo daritve iz votivnih nagibov,
odpovedovanje orožju premaganega nasprotnika, samoopremljanje za onstranstvo in ritualni dvoboj.
Dobra ohranjenost in samo najdišče obeh mečev kažeta, da gre predvsem za statusna predmeta, ki sta
bila ob posebnem dogodku simbolno in praktično odtujena s tega sveta. Meča se tako dobro vključujeta
v vrsto arheoloških kazalnikov, ki poudarjajo elitni vidik bojevanja v mlajši prazgodovini – razpolo-
žljivost in uporabo orožja v ceremonialnih dejavnostih in pogrebnem ritualu.18
Zanimiv je pojav mečev v paru, pri čemer kljub sistematični preiskavi najdišča ni mogoče zavrniti
možnosti, da so v bližini zakriti še drugi sočasni (kovinski) predmeti. Paren pojav bolj ali manj ne-
poškodovanih kovinskih predmetov je v bronasti dobi jugovzhodnoalpskega prostora izpričan z več
manjšimi depoji enakih ali sočasnih sekir.19 V ta okvir sodi manjši depo plavutaste sekire in sulične
osti, najden v bližnjih Dobeh,20 domnevno z Bleda pa izvira tudi najdba dveh zgodnjebronastodobnih
sekir z nakazanimi robniki, odkritih leta 1872.21 Zanimivo je, da so potapljači tik zahodno od izliva
Jezernice posamično odkrili tudi dve železni sulični osti, ki ju lahko na podlagi tipoloških značilnosti
9 Turk, Čerče 1996: 24.

10 Šinkovec 1996: 152, sl. 7.
11 Ib.: 156.
12 Tomedi 1999: 667–672.
13 Torbrügge 1970–1971: 121; Bradley 1990: 99–107; Sperber 1999: 651.
14 Hansen 1994: 51, sl. 23.
15 Kristiansen 2002: 329.
16 Louis 1954.
17 Torbrügge 1996: 578–579.
18 Osgood, Monks, Toms 2001: 149.
19 Šinkovec 1996: 153–154.
20 Ib.: 153, sl. 9.
21 Gabrovec 1960: 3–4.
A. Gaspari / Vodno kultno mesto na izlivu Blejskega jezera pri Mlinem 313
pripišemo halštatskemu obdobju.22 V Alpah na-

letimo na pojav orožja in orodja v paru tudi na
posameznih kultnih mestih s konca mlajše železne
dobe in iz zgodnjerimskega obdobja.23
Zanimive so tudi najdbe sedmih železnih sekir, ki
so bile odkrite v dobrih 20 m širokem pasu nepo-
sredno pred izlivom (sl. 5–6). Vse sekire lahko na
podlagi oblikovanosti listov uvrstimo med orodja
gozdarjev in tesarjev ter datiramo v pozni srednji
vek in mlajša obdobja. Koncentracije sekir na tem
kraju ni mogoče pojasniti z naključnimi izgubami
pri obsekavanju drevja ali sekanju ledu, saj bi bile
v tem primeru zastopane tudi vzdolž drugih odse-
kov obrežja. Prav tako ni na brežini pred izlivom
nobenih ostankov lesenih konstrukcij, pri gradnji
ali vzdrževanju katerih bi lahko sekire po nesreči
padle v vodo. Glede na povedano ni izključeno, da
gre za materialni ostanek nekdanjih verovanj, ki se
v obliki metanja predmetov v vodo navezujejo na
ritualne prakse iz starejših obdobij.24 Ritualizirano
vlogo sekir v poznem srednjem veku in zgodnjem
novem veku potrjuje tudi njihov pojav med votiv-
nimi predmeti, ki so to postali največkrat zaradi
povezave z nesrečo oz. srečno rešitvijo. Darovanje
votivov je potekalo v velikih romarskih središčih, ki
so slovela po izkazovanju čudežne pomoči. Velja se Sl. 5: Ena od sedmih železnih sekir, najdenih v neposredni
bližini izliva. Podlago pregledanega območja tvori svetlo siva
spomniti, da je Marijina cerkvica na Blejskem otoku jezerska kreda domnevno srednjeholocenske starosti, ki jo na
cilj ene najstarejših božjih poti na Slovenskem, ki pobočju prekriva tanka plast karbonatnega peska in kamnov.
se omenja že leta 1245 (sl. 7).25 Slediti ji je mogoče do globine 8 m, kjer prehaja v globoko
zamuljeno dno (foto: A. Gaspari)
Fig. 5: One of the seven iron axes found in the immediate
vicinity of the lake outlet. The floor of the investigated area
consists of a light grey lacustrine chalk of supposedly Middle
Holocene date, covered by a thin layer of carbonate sand and
stones on the slope. The chalk can be traced to the depth of 8
metres, where heavily silted floor begins (photo: A. Gaspari)
Sl. 6: Skupina železnih sekir iz jezerske-

ga izliva pri Mlinem (foto: A. Ogorelec)
Fig. 6: Group of iron axes from the
Lake Bled outlet near Mlino (photo: A.
Ogorelec)
22 Gaspari (ur.) 2008: sl. 9 in 42.

23 Zanier 2002: 842, sl. 4.
24 Pauli 1987: 306.
25 Knez 1995: 169.
Sl. 7: O brezčasnosti posebnega statusa jezerskega iztoka

govori tudi Marijina kapelica, ki je do rekonstrukcije
ceste ob koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja stala
pred vzhodnim dostopom na most čez Jezernico (arhiv
J. Žerovca)
Fig. 7: The timeless character of the outlet’s special sta-
tus is underlined by Mary’s Chapel, which stood in front
of the eastern access to the bridge across the Jezernica
outlet stream until the reconstruction of the lakeside
road at the end of the 1940s (archive of J. Žerovc)
Literatura
BRADLEY, Richard, 1990: The Passage of Arms. An arhaeological analysis of prehistoric hoard and votive deposits. – Oxford.
GABROVEC, Stane, 1960: Prazgodovinski Bled. – Dela 1. razreda SAZU 12, Ljubljana.
GASPARI, Andrej, 2007: Drugi bronastodobni meč iz Blejskega jezera pri Mlinem (Gorenjska, Slovenija). – V: Martina Blečić
et al. (ur.), Scripta Praehistorica in Honorem Biba Teržan, Situla 44, Ljubljana, str. 231–248.
GASPARI, Andrej (ur.), 2008: Neznano Blejsko jezero. Podvodna kulturna dediščina in rezultati arheoloških raziskav. – Vestnik
Zavoda za varstvo kulturne dediščine 20, Ljubljana.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, CULIBERG, Metka, 2007: Bled. – Varstvo spomenikov 43, str. 20–21.
HANSEN, Svend, 1994: Studien zu den Metalldeponierungen während der älteren Urnenfelderzeit zwischen Rhônetal und Kar-
patenbecken. – Universitätsforschungen zur prähistorischen Archäologie 21, Bonn.
HARDING, Anthony, 1995: Die Schwerter in ehemaligen Jugoslawien. – Prähistorische Bronzefunde IV/14, Stuttgart.
KNEZ, Darko, 1995: Romanja Slovencev v času gotike. – V: Maja Lozar Štamcar (ur.), Gotika v Sloveniji. Svet predmetov,
KRISTIANSEN, Kristian, 2002: The tale of the sword – swords and swordfighters in Bronze Age Europe. – Oxford Journal of
Archaeology 21 (4), str. 319–332.
LOUIS, Rene, 1954: Une cotoume d'origines protohistorique : les combats sur les gués chez les Celtes et chez les Germains. –
Revue Archéologique d l'Est 5, str. 186–193.
METERC, Janez, 1985: Jeseniška okolica v prazgodovini in zgodnjerimskem obdobju. – Jeklo in ljudje, Jeseniški zbornik 5, str.
361–376.
OSGOOD, Richard, MONKS, Sarah, TOMS, Judith, 2001: Bronze Age Warfare. – Sparkford.
PAULI, Ludwig, 1987: Gewässerfunde aus Nersingen und Burlafingen. – V: Michael Mackensen, Frühkaiserzeitliche Klein-
kastelle bei Nersingen und Burlafingen an der oberen Donau, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 41, str.
281–312.
QUILLFELDT von, Ingeborg, 1995: Die Vollgriffschwerter in Süddeutschland. – Prähistorische Bronzefunde IV/11, Stuttgart.
SPERBER, Lothar, 1999: Zu den Schwertträgern im westlichen Kreis der Urnenfelderkultur: Profane und religiöse Aspekte.
– V: Eliten der Bronzezeit 2. Ergebnisse zweier Kolloquien in Mainz und Athen, Monographien. Römisch-Germanisches
Zentralmuseum Mainz 43/2, Mainz, str. 605–659.
kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, Ljubljana, str. 125–163.
TOMEDI, Gerhard, 1999: Eliten und Dynasten der späten Urnenfelderzeit und Hallstattzeit im Südostalpenraum. – V: Eliten
der Bronzezeit 2. Ergebnisse zweier Kolloquien in Mainz und Athen, Monographien. Römisch-Germanisches Zentralmu-
seum Mainz 43/2, Mainz, str. 661–681.
TORBRÜGGE, Walter, 1970–1971: Vor- und Frühgeschichtliche Flußfunde. Zur Ordnung und bestimmung einer Denkmäler-
gruppe. – Bericht der Römisch Germanisches Kommission 51–52, str. 3–146.
TORBRÜGGE, Walter, 1996: Spuren in eine andere Welt. Archäologie der vorzeitlichen Wasserkulte. – V: Peter Schauer (ur.),
Archäologische Forschungen zum Kultgeschehen in der jüngeren Bronzezeit und frühen Eisenzeit Alteuropas, Regensburger
Beiträge zur Prähistorischen Archäologie 2, Regensburg, Bonn, str. 567–581.
TURK, Peter, et al. (ur.), 2009: Ljubljanica: kulturna dediščina reke. – Ljubljana.
TURK, Peter, ČERČE, Peter, 1996: Depoji pozne bronaste dobe – najdiščne okoliščine in struktura najdb. – V: Biba Teržan
(ur.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, Lju-
VITRI, Serena, 2004: Spade dell' eta del Bronzo dal Friuli. – V: Franco Marzatico, Paul Gleirscher (ur.), Guerrieri, principi ed
eroi fra il Danubio e il Po dalla Preistoria all'Alto Medioevo, Trento, str. 574–575.
ZANIER, Werner, 2002: Opferplätze im oberen Ammertal aus Spätlatène und frühen römischen Kaiserzeit. – V: Kult der Vor-
zeit. Opfergaben – Opferplätze – Opferbrauchtum, Schriftenreihe der Arbeitsgemeinschaft Alpenländer, Bozen/Bolzano,
str. 841–849.
315
Bronasti meč iz izvira pri Jabljah
Bronze sword from a water spring near Jablje
Peter Turk
Izvleček: leta 2004 je bil naključno odkrit bronast polnoročajni meč, ki prvotno izhaja iz vodnega zajetja
pri gradu Jablje v osrednji Sloveniji. Na tem mestu je pred zgraditvijo gradu izviral kratek potok, ki
se je iztekal v bližnjo aluvialno ravnico. Najdbo torej uvrščamo med posamične vodne najdbe. Meč iz
Jabelj sodi skupaj s kratkima mečema iz Perjena na Tirolskem in iz Maiersdorfa na Spodnjem Avstrij-
skem v skupino najstarejših polnoročajnih mečev v vzhodnih Alpah. Te meče datiramo v zaključek
zgodnje bronaste dobe oz. na prehod v srednjo bronasto dobo. Po obliki in okrasu se ti meči izvorno
veliko tesneje navezujejo na sočasna in starejša polnoročajna bodala alpskega sveta z okolico kot pa
na sočasne meče horizonta Apa v karpatskem prostoru.
Abstract: a bronze solid-hilted sword was found by chance in 2004, in a water reservoir near Jablje
Castle, central Slovenia. Before the construction of the castle, a short stream sprang to the surface
there and flew onto the nearby alluvial plain. The find therefore ranks among individual water finds.
Together with the short swords from Perjen in Tyrol and Maiersdorf in Lower Austria, the sword from
Jablje belongs to the group of earliest solid-hilted swords in the eastern Alps. The swords date either
to the end of the Early Bronze Age or the transition into the Middle Bronze Age. In shape and decora-
tion, they are much closer to the contemporary and earlier solid-hilted swords from the Alps and their
surroundings than to the contemporary swords of the Apa horizon in the Carpathian region.
Ključne besede: Gorenjska, Jablje, arheologija, vodna najdba, bronasta doba, orožje, bronast meč
Keywords: Gorenjska, Jablje, archaeology, water find, Bronze Age, weapons, bronze sword
Avgusta 2004 je bil na dnu kraške vrtače v Zgor-

njem Dobenem odkrit bronast polnoročajni meč.1
Ležal je v spodnjem muljastem delu deponije, ki so
jo odlagali na to mesto ob obnovi 3 km oddaljenega
gradu Jablje v bližini Loke pri Mengšu. Lega meča
je nakazovala, da prvotno izhaja iz okolja tistih
gradbenih posegov pri jabeljskem gradu, ki so bili
povezani s to deponijo. Ob ogledu tedaj že preno-
vljenega gradu in njegove okolice smo s pomočjo
domačinov ugotovili, da so med obnovo poglobili
in razširili ribnik jugovzhodno pod gradom (sl. 1).
Iz tega ribnika izhajajo glineni sedimenti, v katerih
je bil meč tudi v svoji sekundarni legi.
Jabeljski grad je postavljen na meji med apnenča-
stim Dobenskim hribom na zahodu in poplavno Sl. 1: Ribnik pod gradom Jablje, mesto prvotne lege brona-
aluvialno ravnico na vzhodu. Po ravnici tik pod stega meča. Voda iz ribnika se pod lesenim mostom izteka v
potok Šumberk. Pogled z jugovzhoda
gradom teče potok Šumberk, v katerega se izliva po- Fig. 1: Pond below Jablje Castle, the original location of the
toček, ki izvira iz manjše kraške jame pod gradom. bronze sword. The pond drains into the Šumberk stream
Tudi ribnik nekoliko južneje – mesto prvotne lege underneath a wooden bridge. View from the south-east
meča – napajata dva manjša kraška izvirka. Najstarejša upodobitev gradu Jablje je Valvasorjeva skica
za bakrorez iz leta 1679.2 Na njej je viden izvir pod gradom in že tedaj tudi ribnik levo od gradu, prav na
mestu prvotne lege meča. Očitno je bila neposredna okolica najdišča že v renesančnem ali baročnem času
močno spremenjena. Vseeno pa se nakazujejo pomenljive najdiščne okoliščine: prvotno gre nedvomno
za najdbo, odloženo v neposredno bližino ali v vodni izvir na stiku kraškega in aluvialnega sveta.
1 Podatki o okoliščinah najdbe in nekateri poudarki v nadaljnjem besedilu izhajajo iz prve objave meča (Turk 2007).
2 Valvasor 1679: 86.
Sl. 2: Meč iz
Jabelj (foto: T.
Lauko)
Fig. 2: Sword
from Jablje
(photo: T.
Lauko)
Sl. 3: Meč iz
Jabelj. M =
1 : 3 (risba: I.
Murgelj)
Fig. 3: Sword
from Jablje.
Scale 1 : 3
(drawing: I.
Murgelj)
Meč je ohranjen v celoti (sl. 2–3). Na votlem ročaju, ramenih,

ročajni plošči in zgornjem delu rezila je okrašen s kompleksnim
geometrijskim okrasom vrezov in punciranih pik. Med številnimi
motivi velja izpostaviti okras šrafiranih kotnih polkrižev in dol-
gih šrafiranih visečih trikotnikov na ročajni plošči in zgornjem
delu rezila. Rezilo meča je triangularno – ostrini nista usločeni,
temveč konvergirata naravnost. Ostrini rezila in konica so me-
stoma močno poškodovane. Dol. 56,5 cm; najv. šir. 7,6 cm; teža
625 g. Narodni muzej Slovenije, inv. št. P 21870.
Meč iz Jabelj lahko kot posamično najdbo datiramo predvsem
s primerjalno analizo. Navadno so podobni meči uvrščeni na
začetek kronologije polnoročajnih mečev kot »zgodnji kratki
meči«, kakršna sta tista iz Donje Doline in Živaljev na zaho-
dnem Balkanu s konca zgodnje bronaste dobe,3 a sta z 32,5 oz.
36,9 cm dolžine veliko krajša od jabeljskega. Sicer je kratki meč
iz Živaljev jabeljskemu podoben tako po okrasu kot po obliki
ročaja in triangularni obliki rezila. Nasprotno je rezilo kratkega
meča iz Donje Doline z vbočeno obliko veliko bližje mečem tipa
Apa-Hajdúsámson iz vzhodnega karpatskega prostora.4 Meči
tega tipa so navadno označeni kot najstarejši polnoročajni meči
v širšem evropskem prostoru, a tudi kot predmeti s specifič-
nim geometrijskim spiralnim okrasjem, ki izkazuje povezave z
egejskim prostorom.5 Meč iz Jabelj povezuje s polnoročajnimi
meči tipa Apa razen zanimive podrobnosti – zaključki šrafiranih
3 Harding 1995: 69s, t. 28: 228–229.
4 Bader 1991: 37ss, t. 6–7; David 2002: 369ss.
5 Bader 1991: 40ss, posebej 51.
P. Turk / Bronasti meč iz izvira pri Jabljah 317
trikotnikov na zgornjem delu rezila se zaključujejo

z vtolčenima pikama6 – le malo podobnosti.
Veliko bolj sta jabeljskemu meču podobna kratka
meča iz Perjena na Tirolskem in iz Maiersdorfa
na Spodnjem Avstrijskem (sl. 4).7 Tudi ta dva sta
z dolžinama 37 in 37,2 cm krajša od jabeljskega.
Podobnosti so predvsem v obliki ročaja, pa tudi
v okrasu na ročajni plošči in zgornjem delu re-
zila. Gre za kombinacijo kotnih polkrižev zgoraj
in dolgih visečih trikotnikov spodaj, ki je iden-
tična okrasu meča iz Jabelj. Dodatna sorodnost
med jabeljskim in obema avstrijskima mečema
se nakazuje z obliko zaključka ročajne plošče in
načinom njene vpetosti v ročaj: pri vseh treh me-
čih se ta zaključuje polkrožno, meča iz Jabelj in
Maiersdorfa sta na ročaj zakovana z dvema, tisti
iz Perjena pa s štirimi zakovicami.8 Ob tako izraziti
oblikovni, tehnološki in okrasni sorodnosti je te
tri meče kljub dokajšnji razliki v njihovi dolžini
sprejemljivo obravnavati kot sočasne. Na žalost
je meč iz Maiersdorfa posamična najdba, tisti iz
Perjena pa je iz depoja, za katerega je sporočeno
le še izgubljeno rezilo. Za trdnejšo datacijsko opo-
ro se je tako treba ozreti po analogijah za okras s
kombinacijo kotnih polkrižev in visečih trikotnikov
(sl. 5). Ta kombinacija okrasa nastopa predvsem
pri polnoročajnih bodalih, redkeje pri bodalih z
ročajno ploščo in pri kratkih polnoročajnih mečih.
Primerljive najdbe so razširjene v severni Italiji in v
zahodnih Alpah vse do Rone. Na zahodnem podro-
čju razprostranjenosti so bodala s takim okrasom
zastopana v manjših depojih in kot grobne najdbe,9
v severni Italiji pa najverjetneje kot votivne najdbe
iz tamkajšnjih kolišč na jezerih Garda in Ledro.
Za natančnejšo datacijo depojev in grobov s tako
okrašenimi bodali v čas trajanja Bd A2 so podani
številni čvrsti datacijski elementi.10 Z novoodkritim
mečem iz Jabelj se odpira možnost, da v trikotniku
Perjen–Maiersdorf–Jablje, v širšem smislu pa na
področju vzhodnih Alp, iščemo proizvodno središče
za najstarejše tukajšnje meče, sočasne horizontu
Apa-Hajdúsámson v vzhodnem delu Karpatske
kotline, morda pa celo nekoliko starejše.
Dodatna potrditev te teze se nakazuje v podobno-
sti med omenjeno polkrožno oblikovano ročajno
ploščo na zgornjem robu rezila meča iz Jabelj in
6 Prim. sl. 3 z Mozsolics 1967: t. 16: 1–2, 22: 2.

7 Schwenzer 2004: 302, t. 70: 235, 71: 237.
8 Prim. Turk 2007: sl. 14 s Schwenzer 2004: t. 70: 235,
71: 237.
9 Müller-Karpe 1980: t. 315: D, 457: A–C.
10 Glej Schwenzer 2004: 128–132, sl. 91, 217, sl. 132; za
datacijo kratkih mečev iz Perjena in Maiersdorfa v Sl. 4: Kratka meča iz Perjena in Maiersdorfa. M = 1 : 2
nekoliko mlajši čas, opredeljen kot Bd A2b–Bd B, tj. (po Schwenzer 2004: kat. 235 in 237)
prehod iz zgodnje v srednjo bronasto dobo, se Fig. 4: Swords from Perjen and Maiersdorf. Scale 1 : 2
opredeljuje W. David (2002: 409). (after Schwenzer 2004: cat. nos. 235 and 237)
Sl. 5: Razprostranjenost bodal in mečev s

kombiniranim okrasom šrafiranih ko-
tnih polkrižev in visečih trikotnikov na
zgornjem delu rezila. Trikotnik – depo;
kvadrat – grob; krog – vodna najdba;
obrnjeni trikotnik – naselbina; polkrog
– posamična najdba oz. brez podatkov o
okoliščinah najdbe (po Turk 2007: sl. 13)
Fig. 5: Distribution of daggers and swords
with a decorative combination of hatched
angular bands and hanging triangles on
the upper part of the blade. Triangle -
hoard; square - grave; circle – water find;
inverted triangle – settlement; semicircle
– individual find or without information
on find circumstances (after Turk 2007:
fig. 13)
ročajno ploščo bodala z Iga.11 Tako oblika zaključka ročajne plošče kot tudi vrezan okras dolgih vise-
čih trikotnikov in vodoravnega motiva ribje kosti nad njimi povezujeta bodalo z Iga in meč iz Jabelj.
Večkrat je že bila izpostavljena sorodnost med tem bodalom in serijo nekoliko mlajših mečev z ročajno
ploščo tipa Sauerbrunn.12 Ob relativni bližini obeh najdb v osrednji Sloveniji in ob koncentraciji treh
zgodnjih mečev z ročajno ploščo tipa Sauerbrunn na Ljubljanskem barju13 se ni moč izogniti vtisu,
da imajo tako zgodnji meči z ročajno ploščo tipa Sauerbrunn kot tudi polnoročajni meč iz Jabelj neke
vrste prototip v bodalu z Iga.
Izpostavljeno je že bilo, da imajo med posamičnimi najdbami tiste, ki so bile odkrite v rekah, ob vodnih
izvirih ali v jezerih, pogosto izrazite prestižne značilnosti, kar jih dodatno približuje votivni, daritveni in-
terpretaciji njihove odložitve.14 Nekatere značilnosti meča iz Jabelj se dobro ujemajo s tistimi vidiki votiv-
nih interpretacij, ki so povezani z očiščevalnimi obredji in darovanjem orožja božanstvom po zmagi nad
nasprotnikom. Gre namreč za najprestižnejše orožje tistega časa, hkrati pa sta ostrini rezila meča iz Jabelj
močno poškodovani. Mogoče je, da so poškodbe povezane z uporabo – mečevanjem v bronastodobnem času.
Ob tem se velja na vsebinski ravni strinjati z novejšo ponovno uvrstitvijo prestižnih posamičnih bronastih
najdb v depoje.15 Smiseln je namreč poudarek, da gre za namerne, ne pa naključne depozite. Ob meču iz
Jabelj namreč skoraj ne more biti dvoma, da gre za namerno odložitev, povezano z religioznimi rituali.
Literatura
BADER, Tiberiu, 1991: Die Schwerter in Rumänien. - Prähistorische Bronzefunde IV/8, Stuttgart.
DAVID, Wolfgang, 2002: Studien zu Ornamentik und Datierung der bronzezeitlichen Depotfundgruppe Hajdúsámson–Apa–Ig-
hiel–Zajta. – Alba Iulia.
KRENN-LEEB, Alexandra, 2006: Gaben an die Götter? Depotfunde der Frühbronzezeit in Österreich. – Archäologie Österre-
ichs 17/1, str. 4–17.
MOZSOLICS, Amália, 1967: Bronzefunde des Karpatenbeckens. Depotfundhorizonte von Hajdúsámson und Kosziderpadlás. – Budapest.
MÜLLER-KARPE, Hermann, 1980: Handbuch der Vorgeschichte IV. Bronzezeit. – München.
PAVLIN, Primož, 2006: Srednjebronastodobni levoročni jezičastoročajni srpi in meč iz Ljubljanice. – Arheološki vestnik 57, str. 69–83.
SCHAUER, Peter, 1971: Die Schwerter in Süddeutschland, Österreich und der Schweiz I. – Prähistorische Bronzefunde IV/2, München.
SCHWENZER, Stefan, 2004: Frühbronzezeitliche Vollgriffdolche. – Mainz.
na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, Ljubljana, str. 243–258.
TURK, Peter, 2007: Bronasti polnoročajni meč iz Jabelj v osrednji Sloveniji. – V: Martina Blečić et al. (ur.), Scripta praehistori-
ca in honorem Biba Teržan, Ljubljana, str. 209–229.
TURK, Peter, GASPARI, Andrej, 2009: Darovi bogovom in prednikom. – V: Peter Turk et al. (ur.), Ljubljanica. Kulturna dedi-
ščina reke, Ljubljana, str. 62–67.
VALVASOR, Janez Vajkard, 1679: Topographia Ducatus Carniolae Modernae. – Bogenšperk (Ljubljana 19953).
11 Prim. RTG-posnetek v Turk 2007: sl. 14, s Šinkovec 1995: 99, t. 28: 193.
12 Schauer 1971: 20s, op. 3; Schwenzer 2004: 125ss, sl. 90.
13 Šinkovec 1995: 101s, t. 29: 199–200; Pavlin 2006: 75ss, sl. 6.
14 Šinkovec 1996: 161s, sl. 18–20; Teržan 1996: 255s; Turk, Gaspari 2009.
15 Krenn-Leeb 2006: 12s, sl. 14–16.
319
Kultni kompleks bronastodobnega orožja

iz lesene konstrukcije v Savski tesni pri Medvodah
Cult complex of Bronze Age weapons and wooden structure

at the Sava narrows near Medvode
Andrej Gaspari
Izvleček: med redke evropske primere vodnih najdb bronastodobnega orožja, ki so bile odkrite v nepo-
sredni povezavi z ostanki lesenih ploščadi ali drugih kultnih konstrukcij, sodi tudi kompleks iz savske
tesni na območju današnje Hidroelektrarne Medvode. Pri izhodu iz tesni med Verjami in Medvodami je
bil prvotno okoli 4 m visok slap, v bližini katerega so med poglabljanjem struge ob gradnji elektrarne
med letoma 1948 in 1954 približno dva metra globoko v produ našli navpično zabite lesene kolce, med
njimi pa več delno poškodovanih predmetov. Od slednjih danes vemo za meč z jezičastim ročajnim
nastavkom, plamenasto sulično ost in tulasto sekiro z ušescem, ki sodijo v starejši del kulture žarnih
grobišč (13.–11. stoletje pr. n. št.). Temu kompleksu najdb najverjetneje pripada tudi sočasna plavutasta
sekira, ki jo omenja poročilo iz leta 1867. Odlaganje orožja v kultni jašek povezujemo s prehodom,
kjer je čez čeri v strugi vodil v začetku 19. stoletja izpričani Hudičev most.
Abstract: the Sava narrows, in the area of the modern hydropower plant at Medvode, is the site where Bronze
Age weapons were discovered in direct relation to the remains of wooden platforms or other structures of
cult character. The complex ranks among the rare examples of this character in Europe. Originally, the Sava
exited the ravine between Verje and Medvode in the form of a roughly 4 m high waterfall. In its vicinity, the
deepening of the riverbed during power plant construction between 1948 and 1954 revealed small, vertically
driven wooden piles approximately two metres deep in the gravel. There were several partly damaged objects
found between the piles, of which a sword with a tang, flame-shaped spear head and a socketed axe with a
loop are known today, all dating to the early part of the Urnfield Culture period (13th–11th century BC). The
complex probably also included a contemporary flanged axe mentioned in the 1867 report. The deposition of
weapons in a cult shaft is tied to the river crossing at this spot, where a bridge (Hudičev most or devil’s bridge
in translation) reportedly stood at the beginning of the 19th century and led across a rocky reef in the river.
Ključne besede: Gorenjska, Medvode, Sava, arheologija, bronasta doba, orožje, vodne najdbe, kultna mesta
Keywords: Gorenjska, Medvode, Sava, archaeology, Bronze Age, weapons, water finds, cult sites
Uvod
Sledovi religioznega izražanja v bronasti dobi slovenskega ozemlja poleg grobov in klasičnih depojskih
najdb vključujejo predvsem razmeroma številna posamična odkritja pretežno nepoškodovanih mečev,
bodal, sekir in suličnih osti z vodnih in močvirskih najdišč, ki jih stroka na splošno vrednoti kot kazalnike
individualnih votivnih dejanj. Med sorodne manifestacije kultnih prepričanj sodijo tudi najdbe s prelazov
in drugih topografsko značilnih mest v visokogorju ter ostalih odročnih krajev. Druga značilna skupina
obsega posamične kovinske predmete z lokacij že dolgo neobljudenih naselbin.1 Posebno kategorijo
sestavljajo ozko zamejena najdišča s konvoluti bolj ali manj sočasnega orožja in orodja, ki bi lahko bili
kazalnik ceremonialnega skupinskega darovanja,2 ritualiziranih dvobojev, daritev orožja premaganih
nasprotnikov ali opremljanja za onstranstvo.3 Kultni kontekst odloženih predmetov je poleg topografsko
izstopajoče lokacije v večini primerov izpričan še s praviloma dobro oz. celo odlično ohranjenostjo in
odsotnostjo drugih zvrsti sočasnega gradiva, s samimi najdiščnimi okoliščinami, ki bi nedvoumno potr-
jevale nakazano ozadje, pa le izjemoma. Med redka najdišča s tovrstno izpovednostjo sodi tudi kompleks
bronastodobnega orožja iz lesene konstrukcije v savski tesni pri Medvodah.4
1 Npr. Gaspari 2004: 41, op. 10.

2 Ib.: 41; Pavlin 2006.
3 Gaspari 2007: 239–242; id. 2008: 273–277.
4 Za pomoč in posredovane podatke se zahvaljujem dr. Draganu Božiču, dr. Petru Turku in Lojzu Tršanu.
Sl. 1: Območje savske tesni pri Medvodah na

načrtu toka reke Save iz leta 1807 (Arhiv RS,
AS 1068, t. e. 2, list 88)
Fig. 1: Area of the Sava ravine near Medvode on
a plan of the Sava course from 1807 (Archives
of the Republic of Slovenia, AS 1068, tech. unit
2, sheet 88)
Sl. 2: Kolorirana risba slapu in Hudičevega mo-

stu med Verjem in Medvodami Aloisa Schaf-
fenratha iz časa okoli 1820 (Österreichische
Nationalbibliothek, sig. KAR0501036)
Fig. 2: Coloured drawing depicting the waterfall
and Devil’s bridge (Hudičev most) between
Verje and Medvode, by Alois Schaffenrath, aro-
und 1820 (Österreichische Nationalbibliothek,
sig. KAR0501036)
A. Gaspari / Kultni kompleks bronastodobnega orožja iz lesene konstrukcije v Savski tesni pri Medvodah 321
Oris najdišča
Reka Sava vstopi pod Čirčami pri Kranju v 3 km
dolgo in do 35 m globoko sotesko Zarice s strmimi,
mestoma previsnimi stenami iz pleistocenskega
konglomerata, ki se večkrat zoži in razširi. Reka
postane plitvejša med Smlednikom in Zbiljami, kjer
se soteska odpre v širšo dolino. Tik nad Medvodami
Sava priteče na območje razpokanih in prevotljenih
triasnih dolomitov, v katere je vrezala okoli 200 m
dolgo in le okoli 40 m široko tesen z brzicami in
čermi. Pri izhodu iz tesni med Verjami in Medvo-
dami je bil prvotno okoli 4 m visok slap, ki je (bil)
najvišji znani katarakt na celotnem toku Save med
izviroma in sotočjem z Donavo. Pod nekdanjim
slapom se rečni strmec uravna med širokimi pro-
dnimi sipinami, na desni pa se Savi 500 m po toku
navzdol priključi Sora.
Slap je kot izjemna hidrološko-morfološka posebnost
nedvomno že od nekdaj zbujal pozornost, toliko bolj,
ker je ležal v območju osi stare komunikacije med
Kamniškobistriško ravnjo in Sorškim poljem. Na
enem najstarejših znanih zemljevidov tega območja,
datiranem v leto 1807, je tik nad slapom vrisan most
na poti med Verjami in priključkom na glavno cesto
Ljubljana–Kranj (sl. 1). Most, ki ga upodablja upoda-
blja kolorirana risba Aloisa Schaffenratha iz leta 1821 Sl. 3: Posnetek slapu na Savi z naslovnice Ilustriranega Slo-
(sl. 2), je imel šest lesenih stebrov, od katerih so bili venca, leto III, št. 32, 7. 8. 1927
Fig. 3: Waterfall on the Sava as featured on the cover of the
štirje postavljeni na skalne čeri. Glede na upodobitev Ilustrirani Slovenec newspaper, volume III, no. 32, 7. 8. 1927
je stal natančno v isti osi kot poznejši železen most,
postavljen okoli leta 1870, in današnji železobetonski
cestni most, zgrajen ob koncu devetdesetih let prej-
šnjega stoletja.5
Območje savske tesni je bilo prvič močno spreme-
njeno leta 1861 ob gradnji tovarne za umetno volno
na desnem bregu v Medvodah ter nekaj let pozne-
je ob gradnji brusilnice lesa, poznejše papirnice,
na nasprotnem bregu v Verjah. Takrat je bil poleg
omenjenega železnega mostu nekoliko nad slapom
zgrajen jez lomljenega obrisa, ki je usmerjal vodo
v kanale obeh tovarn (sl. 3).6 Jez, ki ga je okoli leta Sl. 4: Odstranjevanje jezu; pred letom 1951 (po Cilar, Skok 1958)
1936 poškodovala visoka voda, je bil odstranjen med Fig. 4: Removal of the dam. Before 1951 (after Cilar, Skok 1958)
pripravljalnimi deli za gradnjo Hidroelektrarne (HE)
Medvode (sl. 4). Gradnja tega energetskega objekta v
letih 1948–1954 je popolnoma predrugačila podobo
tesni, pa tudi višje ležeče soteske Zarice, v kateri se
je ob zajezitvi vodna gladina dvignila za 20 metrov.
Najprej je bilo opravljeno ročno odstranjevanje pro-
dnih sedimentov in miniranje skalnega dna struge
dolvodno od elektrarne, s čimer se je dno s prvotne
kote okoli 314 m nm. v. znižalo za 5–7 m. S poglablja-
njem struge na mestu betonske pregrade s pretoč-
nimi polji in turbinami ter odseka pod elektrarno je
Sl. 5: Poglabljanje struge leta 1954 (arhiv HE Medvode)
5 Življenje ob Savi: 8. Fig. 5: Deepening of the riverbed in 1954 (archives of the Med-
6 Andrejka 1934: 117–118. vode hydropower plant)
Sl. 6: Bronasto orožje iz kultnega jaška v strugi

bilo skupno odstranjenih 100.000 m3 skal in prodnih naplavin.7 Save. 1 meč – PM Koper/brez inv. št.; 2 NMS/P
Leta 1951 sta bila zgrajena prostor za turbino in pregrada 15500; 3 NMS/P 10707; 4 NMS/P 3390 (foto: T.
Lauko, M. Erič)
na desnem bregu, jeseni naslednjega leta pa še levoobrežna Fig. 6: Bronze weapon from a cult shaft in the Sava
stavba. Po slovesnem zagonu HE 1. avgusta 1953 je bilo skalno riverbed. 1 sword – Regional Museum of Koper/
dno struge dolvodno od naprave dodatno poglobljeno za en without inv. no.; 2 National Museum of Slovenia/P
15500; 3 National Museum of Slovenia/P 10707;
meter.8 Pri nevarnih in napornih posegih je poleg domačinov 4 National Museum of Slovenia/P 3390 (photo: T.
in delavcev iz drugih slovenskih krajev in jugoslovanskih Lauko, M. Erič)
republik sodelovalo tudi okoli 500 političnih zapornikov, zato
je bilo območje ograjeno in zastraženo, pretok informacij o
dogajanju na delovišču pa omejen (sl. 5).
Najdbe
O prvi znani arheološki najdbi s tega odseka Save so poročali
na mesečnem srečanju Muzejskega in zgodovinskega društva
28. novembra 1867.9 Gre za bronasto plavutasto sekiro z odlo-
mljenim zgornjim delom iz struge v bližini Hudičevega mostu
(Teufelsbrücke), ki jo je v Deželni muzej v Ljubljani poslal tovar-
niški upravnik Julij Pogačnik (Sl. 6: 1).10 Teufelsbrücke ne more
biti drugega kot omenjeni most nad slapom,11 letnica odkritja
sekire pa se ujema z obdobjem prvega urejanja struge in gra-
dnje jezu. Masivnost in oblikovne značilnosti sekire, predvsem
višina plavuti, govorijo za okvirno datacijo v mlajšo bronasto
dobo, pri čemer so sekire tega tipa najpogosteje izpričane v
kontekstih iz stopnje Ha A1 (12. stoletje pr. n. št.).12
Glavna skupina najdb je bila odkrita med gradnjo hidroelek-
trarne. Po pričevanju enega od najditeljev, F. Zigmunda iz
Kopra, naj bi leta 1958 pri delih približno dva metra globoko
v produ našli navpično zabite lesene kolce, med njimi pa več
delno poškodovanih predmetov. Od slednjih danes vemo za
meč z jezičastim ročajnim nastavkom, plamenasto sulično
ost in tulasto sekiro z ušescem (Sl. 6: 2–4), ostale najdbe pa
so si prisvojili neimenovani navzoči in so najverjetneje še
vedno v zasebni hrambi.
Meč, ki mu manjkata jezičast ročajni nastavek in del konice,
je najditelj F. Zigmund kmalu po odkritju izročil P. Frelihu iz
Barizonov pri Kopru, ta pa ga je izročil Pokrajinskemu muzeju
v Kopru (brez inv. št.).13 Meč z vitkim rezilom s polkrožnim
sredinskim rebrom je bil v dosedanjih objavah pripisan tipu
Annenheim (po eponimnem depoju iz kraja na Osojskem je-
zeru), značilnemu za srednje- in mlajšebronastodobni stopnji
Bd C in Bd D,14 čeprav je po preseku rezila in številu odprtin
za zakovice bliže nekaterim primerkom mečev okvirno soča-
snega tipa Traun.15 Na pobudo arheologa Mateja Župančiča
si je najditelj leta 1981 ponovno ogledal meč in pri tem izrazil
dvom, da gre za najdbo iz Save.
7 Življenje ob Savi: 12–21.

8 Cilar, Skok 1958.
9 Laibacher Zeitung, 29. 11. 1867, št. 275, str. 1871.
10 Šinkovec 1995: 44, t. 5: 35.
11 Cf. napačno lociranje pri Gaspari 2006: 36.
12 Říhovský 1992: 152–156.
13 Šinkovec 1995: 105, t. 30: 207.
14 Ib.: 105, t. 30: 207; Schauer 1971: 125–129.
15 Ib.: 119–125, t. 55: 374A.
A. Gaspari / Kultni kompleks bronastodobnega orožja iz lesene konstrukcije v Savski tesni pri Medvodah 323
Nepoškodovano sekiro,16 ki jo je Narodnemu muzeju v Ljubljani septembra 1957 podaril miličnik

Janez Perčič, naj bi našli »pri razstreljevalnih delih za strojnico, 3 m globoko v savskem produ«, in
sicer »na mestu, kjer je danes turbina«, kot datum najdbe pa je v inventarni knjigi vpisan september
1951. Neokrašeno tulasto sekiro s klinastim presekom in z robom polkrožnega preseka, pod katerega
se pripenja majhno ušesce, vrednotimo kot orožje. Nerazčlenjene in neokrašene masivne sekire so
razmeroma redke in sodijo med zgodnejše tipe tulastih sekir, datirane pretežno v starejši del kulture
žarnih grobišč, pojavljajo pa se tudi v njenih mlajših fazah.17
Podatki o najdišču sulične osti, ki jo je muzeju leta 1957 daroval ing. Matej Kleindienst, svetnik pri
Elektroenergetski skupnosti iz Ljubljane,18 so enaki kot pri sekiri, vendar z dodano formulacijo »pod
savskim mostom«. Ost ima rahlo zvit list in močno okrhani ostrini, v tulu pa ohranjen del lesenega
kopjišča. Vitka plamenasta oblika in močno profiliran presek govorita za umestitev v skupino, ki se
najpogosteje pojavlja v depojih starejšega dela kulture žarnih grobišč oz. stopnje Ha A.19
Sklep
Kronološka homogenost vseh omenjenih najdb in razmeroma ozko zamejeno območje njihovega od-
kritja govorita za pripadnost enotnemu kompleksu. Tri od skupno štirih najdb iz Save kažejo poškodbe,
ki so najverjetneje nastale pred odkritjem. Sporočeni najdiščni podatki nakazujejo, da se je bronasto
orožje odlagalo v notranjost (poglobljene?) konstrukcije, nekakšnega kultnega jaška (gr. bothros), ki
so ga omejevali manjši leseni koli, zabiti v rečni prod v enem od naravnih kanalov v tesni. Glede na
nakazan kronološki razpon je šlo verjetno za posamične daritve popotnikov oz. bojevnikov nekje v
času med koncem 13. stoletja in 11. stoletjem pr. n. št.
Med redkimi sorodnimi odkritji lesenih jaškov v vodi velja opozoriti na okvirno sočasen lesen opaž
termalnega izvira v St. Moritzu v švicarskem Oberengadinu. Pri obnovi leta 1907 so v izviru našli
dve izvotljeni, navpično postavljeni debli, v enem od njiju pa dva polnoročajna meča, ki sta tičala
navpično v mulju, ter fragment rezila meča, rezilo bodala in iglo, odkrite v vodoravni legi. Opaž je
bil zgrajen iz jelk, posekanih leta 1467/1466 pr. n. št., predmeti pa sodijo v iztek srednje in na začetek
pozne bronaste dobe.20
Lesene konstrukcije so izpričane tudi na drugih bronastodobnih vodnih najdiščih s sledovi ceremo-
nialnega odlaganja posamičnih najdb ali skupin predmetov. Na tem mestu omenimo ostanke lesenih
pilotov v zabarjenem gorskem jezeru Lac de Luissel pri Bexu, v okolici katerih so med osuševalnimi deli
ob koncu 18. stoletja blizu skupaj našli tri v celoti ohranjene meče, koničnik, štiri sulične osti, tulasto
sekiro in obroček.21 Med referenčna najdišča sodi sotočje rek Havel in Spree v Berlinu (Spandau), kjer
so leta 1881 v plasti organske usedline v okolici pilotov lesenega mostovža odkrili štiri nepoškodovane
meče, pet bodal, dve sulični osti, šest sekir in komandno palico iz časa med letoma 1400 in 1200 pr.
n. št.22 Nesporen je tudi ritualni značaj poznobronastodobnega kompleksa Flag Fen v vzhodni Angliji.
Med raziskavami ostankov ploščadi in več kot kilometer dolgega mostovža so bili izkopani številni
predmeti iz lesa, kovine, keramike in kamna.23
V zvezi z mikrotopografsko lego konstrukcije v savski strugi pri Medvodah se zdi še najbolj verjetna
neposredna okolica slapu s čermi, manj pa sama lokacija elektrarne, kot bi smeli sklepati po sporočenem
podatku o miniranju za ležišča strojnice HE, ki leži na območju vstopa v tesen. Soteska Save namreč
nima nobenega pomena kot prometni koridor, še manj je bila ustaljena plovna pot, zato domneva o
legi kultnega mesta tik nad tesnijo nima močne opore. Glede na veliko verjetnost, da se morfologija
tesni s slapom v bronasti dobi ni bistveno razlikovala od tiste iz časa pred modernim urejanjem, je
bolj utemeljeno sklepanje, da je odlaganje orožja povezano z rituali ob prečkanju na najugodnejšem
mestu za prehod.
16 Šinkovec 1995: 69, t. 18: 140.

17 Ead. 1996: 134; Pászthory, Mayer 1998: 152–153, št. 1018–1031.
18 Šinkovec 1995: 81, t. 23: 141.
19 Ead. 1996: 140.
20 Rageth 2002.
21 Müller 1993: 81, sl. 6.
22 Schwenzer 1997.
23 Pryor 2005.
Literatura
ANSl: Arheološka najdišča Slovenije. – Ljubljana 1975.
ANDREJKA, Rudolf, 1934: Fidelis Terpinc. – Kronika slovenskih mest, letnik 1, številka 2, str. 114–120.
CILAR, Marjan, SKOK, Mirko, 1958: Hidroelektrarna Medvode. – Filmski obzornik 14, Ljubljana.
ste? – Archäologisches Korrespondenzblatt 34, str. 37–50.
GASPARI, Andrej, 2006: Med gradišči in gradovi. Medvode in širša okolica v arheoloških obdobjih I. – V: Alenka Vodnik (ur.),
Od Jakoba do Jakoba. O krajih in ljudeh občine Medvode, Medvode, str. 15–44.
GASPARI, Andrej, 2007: Drugi bronastodobni meč iz Blejskega jezera pri Mlinem (Gorenjska, Slovenija). – V: Martina Ble-
čić, Matija Črešnar, Bernhard Hänsel et al. (ur.), Scripta Praehistorica in Honorem Biba Teržan, Situla 44, Ljubljana, str.
231–248.
GASPARI, Andrej, 2008: Bronze sword of the Arco type from the Sava river near Gornje Pijavško (Posavje, Slovenia). – V:
Irena Radić Rossi, Andrej Gaspari, Andrzej Pydyn (ur.), Underwater Archaeology: Past, Present, Future, Proceedings of the
Session at 13th Annual Meeting of the European Association of Archaeologists (Zadar, Croatia, 18–23 September 2007),
MÜLLER, Felix, 1993: Argumente zu einer Deutung von »Pfahlbaubronzen«. – Jahrbuch der Schweizerischen Gessellschaft für
Ur- und Frühgeschichte 76, str. 71–92.
PAVLIN, Primož, 2006: Srednjebronastodobni levoročni jezičastoročajni srpi in meč iz Ljubljanice. – Arheološki vestnik 57,
str. 69–83.
PÁSZTHORY, Katharine, MAYER, Eugen Friderich, 1998: Die Äxte und Beile in Bayern. – Prähistorische Bronzefunde IX/20,
Stuttgart.
PRYOR, Francis, 2005: Flag Fen. Life and death of a Prehistoric Landscape. – Stroud.
RAGETH, Jürg, 2002: Die Bronzezeitliche Quellwasserfassung von St. Moritz (Graubunden). – V: Liselotte Zemmer Planck
(ur.), Kult der Vorzeit in den Alpen. Opfergaben – Opferplätze – Opferbrauchtum, Schriftenreihe der Arbeitsgemeinschaft
Alpenländer, Bozen/Bolzano, str. 493–501.
ŘÍHOVSKÝ, Jiří, 1992: Die Äxte, Beile, Meißel und Hämmer in Mähren. – Prähistorische Bronzefunde IX/17, Stuttgart.
SCHAUER, Peter, 1971: Die Schwerter in Süddeutschland, Österreich und der Schweiz. – Prähistorische Bronzefunde IV/2,
München.
SCHWENZER, Stefan, 1997: »Wanderer kommst Du nach Spa ...«. Der Opferplatz von Berlin-Spandau. Ein Heiligtum für
Krieger, Händler und Reisende. – V: Alix in Bernhard Hänsel (ur.), Gaben an die Götter, Schätze der Bronzezeit Europas,
Berlin, str. 61–66.
posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem I, Katalogi in monografije 29, str. 29–127.
ŽIVLJENJE OB SAVI: Življenje ob Savi. Pred in po dograditvi Hidroelektrarne Medvode. – Zgodovinsko društvo Medvode,
Medvode 2002.
325
Bronasti meč tipa Arco iz reke Save pri Gornjem Pijavškem
Bronze Arco type sword from the River Sava near Gornje Pijavško
Andrej Gaspari
Izvleček: leta 2007 je ljubiteljska iskalka fosilov iz Krškega na kupu prodnega nasipa ob strugi Save
pri Gornjem Pijavškem našla dobro ohranjen bronast meč s kijastim glavičem. Orožje pripada tipu
Arco, katerega razprostranjenost sega od Pariške kotline do Srema in ki je doslej znan z devetnajstimi
zanesljivo opredeljenimi primerki. Dva depoja z mečema tipa Arco iz Srema in Benečije sta datirana
v 12. stoletje pr. n. št., pri čemer so bili taki meči morda v uporabi že v 13. stoletju pr. n. št. Iz struge
Save na območju Pijavškega polja izvira tudi na začetku 20. stoletja odkrit meč tipa Krško, ki skupaj
z obravnavano najdbo podčrtuje večinsko pojavljanje dobro ohranjenega bronastega orožja v vodnih
kontekstih jugovzhodnoalpskega območja kot odsev širšega evropskega fenomena.
Abstract: an amateur fossil seeker from Krško found a well preserved bronze sword with a club-shaped
pommel in 2007. It was lying on a pile of gravel along the riverbed of the Sava near Gornje Pijavško. The
weapon is one of the nineteen reliably identified examples of the Arco type spread from the Paris Basin
in France to Srem in Serbia. Two hoards with Arco type swords from Srem and Veneto date from the 12th
century BC, though the type could already have been in use in the 13th century BC. The riverbed of the Sava
in the area of Pijavško polje is the findspot of another sword, of the Krško type, which came to light in the
beginning of the 20th century. The two finds form part of a larger group of well preserved bronze weapons
in water contexts of the south-eastern Alpine area and reflect a wider European phenomenon.
Ključne besede: Slovenija, Pijavško, Sava, arheologija, bronasta doba, orožje, vodne najdbe
Keywords: Slovenia, Pijavško, Sava, archaeology, Bronze Age, weapons, water finds
Uvod
V okviru spremljanja zemeljskih posegov ob gradnji
verige hidroelektrarn na spodnji Savi in zbiranja
informacij o morebitnih odkritjih arheološko zani-
mivih ostankov so bili oktobra 2007 člani Skupine
za podvodno arheologijo ZVKDS obveščeni o najdbi
prazgodovinskega bronastega meča. Dobro ohranje-
no orožje iz začetka pozne bronaste dobe je marca
istega leta našla ljubiteljska iskalka fosilov Marija
Boltin v sekundarni legi na vrhu nasipa strojno
izkopanega materiala na desnem bregu Save pri
Gornjem Pijavškem v občini Krško. Glede na čas od-
kritja je več kot verjetno, da meč izvira iz zahodnega
dela okoli 400 m dolge in 50 m široke sipine, ki jo
reka odlaga vzdolž desnega brega velikega zavoja
Save med Blanco in Gornjim Pijavškim (sl. 1). Pred-
met, ki je evidentiran v Posavskem muzeju Brežice, Sl. 1: Meč je bil najden na vrhu kupa naplavinskega
je bil prvič objavljen v zborniku srečanja združenja materiala, ki je bil strojno izkopan iz vzporedno ležečega
dela struge (foto: A. Gaspari)
evropskih arheologov v Zadru leta 2009.1 Fig. 1: The sword was found on top of a pile of alluvial
material, which had been mechanically excavated from a
part of the riverbed parallel to the bank (photo: A. Gaspari)
Opis
Skoraj popolnoma ohranjen, 49,6 cm dolg in 424,6 g težak meč ima razmeroma kratko in masivno
rezilo sploščenega lečastega preseka s stanjšanima robovoma. Rezilo doseže največjo širino na začetku
1 Gaspari 2009a.
zadnje petine, tik pred prehodom v ostro konico. Na prehodu

rezila v rame sta dve okrogli odprtini za zakovici. Trnast ročaj
ima pravokoten presek, njegov zaključek pa je oblikovan v
podolgovat kijast glavič. Rezilo in glavič ročaja sta blago zvita
po navpični in vodoravni osi, kar je najverjetneje posledica
obremenitev v reki ali pri izkopu. Razen manjših zajed na
ostrinah meč ne kaže očitnih sledov uporabe (sl. 2).
Meč je izdelan iz bronaste zlitine, v kateri znaša delež bakra 90,8
%, delež kositra pa 8,46 %. Vsebnost obeh kovin ne odstopa od
povprečja, ki ga najdemo pri okvirno sočasnih mečih z območja
jugovzhodnoalpskega prostora 2 in ki je izdelovalcem očitno
pomenilo najustreznejše razmerje med prožnostjo in trdoto
orožju namenjene zlitine. 3 Glede na močno, kratko rezilo z
izrazitim težiščem v spodnji tretjini ni dvoma, da gre za orožje
za bližnji boj, prilagojeno tako za sekanje kot za bodenje.
Opredelitev
Orožje iz Save lahko uvrstimo v skupino mečev s trnastim
ročajnim nastavkom s kijastim glavičem in pripišemo tipu
Arco po opredelitvi V. Bianco Peroni.4 Razprostranjenost de-
vetnajstih zanesljivo opredeljenih primerkov sega od Pariške
kotline do Srema, največji koncentraciji najdb pa ležita na
prostoru severozahodno od Alp ter med Tridentinskimi Al-
pami in Benečijo (sl. 3). V dvanajstih primerih gre za dobro
ohranjene posamične najdbe iz rek, petkrat okoliščine odkritja
niso sporočene oziroma so nejasne, dva primerka pa sta bila
najdena v depojih.5 Oba (Noćaj – Salaš6 in Nogara – Pila del
Brancón7) sta datirana v 12. stoletje pr. n. št. (stopnja Ha A1
oziroma Bronzo Finale), kar pa ne izključuje možnosti pojava
obravnavanega tipa mečev že v 13. stoletju pr. n. št.
Nekateri raziskovalci so meče s trnastim ročajem skupaj
z jezičastoročajnimi primerki tipov Reutlingen-Cetona in
Stätzling-Allerona, ki se pojavljajo na najdiščih vzhodnega
Sredozemlja, Bližnjega vzhoda in delte Nila, interpretirali on-
kraj trgovsko-rokodelskih stikov evropskih prazgodovinskih
skupnosti s civilizacijami omenjenih regij in jih prepoznavajo
kot možne sledove najemniških vojakov v službi faraonov v
spopadih proti pomorskim ljudstvom.8 Med bližnjevzhodnimi
primerjavami za meče s kijastimi glaviči srednjeevropsko-
severnoitalijanskega prostora se najpogosteje navaja meč s
Sl. 2: Meč iz Save pri Gornjem Pijavškem (foto:
kartušo faraona 19. dinastije Merenptaha (1213–1203 pr. n. A. Gaspari; risba: D. Knific Lunder)
št.), najden v poznobronastodobni ruševinski plasti (LH IIIB) Fig. 2: Sword from the Sava near Gornje Pi-
palače v Ugaritu (Ra's Shamra v Siriji). javško (photo: A. Gaspari; drawing: D. Knific
Lunder)
2 Trampuž Orel 1996: 182–188, sl. 2.

3 Ib.: 202–209.
4 Bianco Peroni 1970: 32–35, t. 10: 68–72; 69.
5 Gaspari 2009a: sl. 6, seznam 1.
6 Harding 1995: 19, t. 3: 18.
7 Salzani 1994: 94.
8 Glej Cupitò 2000: 112.
A. Gaspari / Bronasti meč tipa Arco iz reke Save pri Gornjem Pijavškem 327
Sl. 3: Razpro-
stranjenost
mečev tipa
Arco (iz-
vedba: A.
Gaspari)
Fig. 3: Dis-
tribution
of the Arco
type swords
(figure by:
A. Gaspari)
Komentar
Nepoznavanje natančnega najdišča otežuje sklepanje o razdalji med krajem, kjer je meč prišel v reko,
in mestom njegovega izkopa, a glede na njegovo ohranjenost ta ne more biti znatna. Pri obravnavi
najdiščnih okoliščin meča velja izpostaviti zanimivo arheološko najdišče v občasno vodno aktivni
jami Višnjevec, ki se odpira v strmem skalnem pobočju tik nad cesto Sevnica–Krško. V okoli 15 m
dolgi jami v plastovitih apnencih sta v letih 1938–1940 izkopavala Rajko Ložar iz Narodnega muzeja
v Ljubljani in krški starinoslovec Otto Auman.9 Iz različnih delov jame so sporočene izmenjujoče se
plasti proda, gline, skalnih podorov in žganine, v katerih so našli številne človeške in živalske kosti,
eneolitsko keramiko, dve kamniti sekiri, silekse in koščena orodja ter okrašeno bronasto iglo z glavico.
Za našo obravnavo je pomemben podatek iz časopisne vesti, ki je bila objavljena po obisku izkopavanj
avgusta 1940 in v kateri avtor omenja »star meč«, ki so ga »našli nekoč v Savi« in je po njegovem mne-
nju verjetno prišel iz te jame.10 Morda je imel pisec v mislih bronast meč iz struge »Save pri Krškem«,
ki ga je Deželni muzej pridobil leta 1904.11 Gre za meč z zaobljenimi rameni in razširitvijo na sredini
jezičastega ročaja, opredeljen kot tip Krško (Bd D/Ha A1).12 Možnost, da je bil omenjeni meč dejansko
najden pri Pijavškem, je seveda le hipotetična, trdnejši pa so argumenti proti sklepanju, da sta bila meča
odplavljena iz kopenskega konteksta. Proti možnosti, da gre pri bronastih predmetih iz Save za vsebino
odplavljenih naselbinskih plasti, depojev ali grobov, govori skromna zastopanost nepoškodovanega
orožja in orodja v omenjenih kontekstih, 13 pa čeprav ena od dveh znanih posamičnih najdb bronastih
mečev s kopenskih najdišč pri nas izvira ravno z bližnjega Gradišča nad Dunajem.14
Seveda tudi ne gre a priori zanikati, da bi bila meča lahko izgubljena med prečkanjem ali ob nesreči med
plovbo, vendar se zdi, da je pojav tega prestižnega dela oborožitve v reki prej posledica namere kot naklju-
čja.15 Tako bi lahko prisotnost obravnavanega meča na območju plitvine v izteku zavoja nakazovala obredno
dejanje na ugodnem mestu za prečkanje, kot se to zdi verjetno za pomemben del posamičnih najdb in večjih
kompleksov bronastodobnega orožja s pregazov ali drugih značilnih prehodov čez vodotoke. Dejstvo, da gre
pri obravnavani najdbi iz Save za v regionalnem smislu redek tip meča, se tudi dobro vključuje v opažanja,
da so med bronastodobnim orožjem iz evropskih rek večkrat izpričani predmeti tujega izvora.16
9 Korošec, Uršič 1965: 55; Horvat 2009: 26–27.

10 Č. L.: 1940.
11 Ložar 1930: 15–17, sl. 1; Šinkovec 1995: 109, t. 31: 215.
12 Harding 1995: 53, t. 22: 185.
13 Čerče, Turk 1996: 22, 24; Šinkovec 1996.
14 Podatek dr. Dragana Božiča; glej Šinkovec 1995: 104, t. 29: 209; Harding 1995: 27, t. 6: 34. Najdbo lahko pogojno vzporejamo
z odkritji bronasto- in železnodobnih predmetov na območjih starejših koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju.
15 Torbrügge 1970–1971: 66–69.
16 Hansen 1997: 30.
Sklep
Omenjeni najdbi iz Save podčrtujeta večinsko pojavljanje bronastih mečev v vodnih kontekstih jugovzho-
dnoalpskega območja kot odsev širšega fenomena pojava orožja v evropskih rekah, jezerih in močvir-
jih.17 Vsaka nova vodna najdba meča dodatno utrjuje verjetnost, da gre za odraz kompleksnega sistema
vrednot in religioznih predstav prazgodovinskih skupnosti, ki so jim pripadali visoko rangirani nosilci.
Kot ozadje pojava obravnavanih predmetov v rečnih strugah se zdi verjetno namerno odlaganje v okviru
pogrebnih običajev in votivnega obredja v zvezi z vodnimi kulti ter božanstvi izvirov, rek in posebnih
krajev na njih. V tem kontekstu ne presenečata pojav para bronastih plavutastih sekir na topografsko
markantnem vstopu v savsko sotesko pri domačiji Bevc pri vasi Sava pod Litijo18 in koncentriranje najdb
mečev v bližini prehoda v odprt nižinski svet Krškega polja. S komunikacijo vzdolž reke sta nedvomno
povezana bronastodobni depo plavutastih sekir, srpov in rezila meča z levega brega Medije pri izlivu v
Savo pri Zagorju19 ter danes izgubljena skupna najdba bronastih predmetov, ki je bila odkrita ob železni-
ških gradbenih delih v strugi Save pri Zidanem Mostu tik pred drugo svetovno vojno.20 V obeh primerih
bi šlo lahko za založni depo potujočih obrtnikov, ki je bil zakopan na bregu ob nevarnosti ali v drugih
okoliščinah z namenom poznejšega dviga, ali pa za sledove specifične oblike religioznega izražanja.
Literatura
BIANCO PERONI, Vera, 1970: Die Schwerter in Italien. – Prähistorische Bronzefunde IV/1, München.
BRADLEY, Richard, 1990: The Passage of Arms. An arhaeological analysis of prehistoric hoard and votive deposits. – Oxford.
CUPITÒ, Michele, 2000: Spada a codolo »tipo Pépinville«. – V: Girolamo Zampieri, Beniamino Lavarone (ur.), Bronzi antichi
del Museo Archeologico di Padova, Roma, str. 109–113.
Č. L.: Uspešna raziskovanja v jami Višnjevci. Lepi uspehi mladega Muzejskega društva v Krškem. – Jutro, št. 231, 3. 10. 1940, str. 3.
ČERČE, Peter, TURK, Peter, 1996: Depoji pozne bronaste dobe – najdiščne okoliščine in struktura najdb. – V: Biba Teržan
(ur.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem II. – Katalogi in monografije 30,
GASPARI, Andrej, 2009a: Bronze sword of the Arco type from the Sava River near Gornje Pijavško (Posavje, Slovenia). – V:
Irena Radić Rossi, Andrej Gaspari, Andrzej Pydyn (ur.), Proceedings of the 13th Annual Meeting of the European Associati-
on of Archaeologists (Zadar, Croatia, 18–23 September 2007). Session: Underwater Archaeology, Zagreb, str. 267–280.
GASPARI, Andrej, 2009b: Dolina spodnje Save od prazgodovine do druge svetovne vojne v luči arheoloških najdb iz rečne
HANSEN, Svend, 1997: Sacrificia ad flumina – Gewässerfunde im bronzezeitlichen Europa. – V: Alix in Bernhard Hänsel (ur.),
Gaben an die Göter. Schätze der Bronzezeit Europas, Bestandskataloge 4, Berlin, str. 29–31.
HORVAT, Milena, 2009: Prvi prebivalci v Posavju. – V: Jože Peternel (ur.), Ukročena lepotica, Sevnica, str. 25–35.
KOROŠEC, Paola, URŠIČ, Mira, 1965: Neolitske in eneolitske ostaline iz okolice Krškega. – Poročilo o raziskovanju neolita in
eneolita v Sloveniji 2, str. 55–71.
LAVRSEN, Jytte, 1982: Weapons in Water. A European Sacrificial Rite in Italy. – Analecta Romana Instituti Danici 10, str. 7–25.
LOŽAR, Rajko, 1930: Poročilo o arheološkem delu Narodnega muzeja v Ljubljani v letih 1928–1930. – Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo 11, str. 13–35.
SALZANI, Lucio, 1994: Nogara. Rivenimento di un ripostiglio di bronzi in località »Pila del Brancón«. – Quaderni del archeolo-
gia del Veneto 10, str. 83–94.
TORBRÜGGE, Walter, 1970–1971: Vor- und Frühgeschichtliche Flußfunde. Zur Ordnung und bestimmung einer Denkmäler-
gruppe. – Bericht der Römisch Germanisches Kommission 51–52, str. 3–146.
TORBRÜGGE, Walter, 1996: Spuren in eine andere Welt. Archäologie der vorzeitliche Wasserkulte. – V: Peter Schauer (ur.),
Archäologische Forschungen zum Kultgeschehen in der jüngeren Bronzezeit und frühen Eisenzeit Alteuropas, Regensburger
Beiträge zur Prähistorischen Archäologie 2, Regensburg, Bonn, str. 567–581.
TRAMPUŽ OREL, Neva, 1996: Spektrometrične raziskave depojskih najdb pozne bronaste dobe. – V: Biba Teržan (ur.), Depojske
in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, Ljubljana, str. 165–242.
17 Lavrsen 1982; Bradley 1990; Torbrügge 1996; Hansen 1997.

18 Gaspari 2009b: 119, sl. 3: a, b.
19 Čerče, Turk 1995: 229–232, t. 140–141.
20 Ib.: 232.
329
Zbirka keltskih in zgodnjerimskih predmetov iz Save

med Spodnjimi Guntami in Brestanico
Collection of Celtic and Early Roman objects from the River Sava
between Spodnje Gunte and Brestanica
Andrej Gaspari
Izvleček: v prispevku je predstavljena zbirka mlajšeželeznodobnih in zgodnjerimskih predmetov

iz struge reke Save, ki po sporočenih podatkih izvirajo iz prodne sipine med Spodnjimi Guntami
in Brestanico. Najdbe v hrambi lokalnega zbiralca vključujejo pet suličnih osti, dva fragmentirana
meča, masivno plavutasto sekiro ter bronast zvonček in večji železen zvonec. Razmeroma dobra
ohranjenost večine predmetov, predvsem pa originalna prisotnost nožnice pri meču poznolatenske
sheme napeljujeta k domnevi, da mesto njihove potopitve leži v neposredni bližini oz. nedaleč
od mesta odkritja. Podobnosti zbirke s kultnimi kompleksi latenskega orožja iz Ljubljanice na
Ljubljanskem barju ter sorodnih najdišč v zahodni Švici, vzhodni Franciji in v spodnjem Pore-
nju nakazujejo verjetnost, da se tudi za orožjem iz Save skriva namerna potopitev. Kontinuiteto
rečnega prehoda v zgodnjerimsko obdobje nakazujeta najdbi zvoncev, pomembnost lokacije pa
podčrtuje odkritje treh poškodovanih rimskih miljnikov na bližnji njivi leta 1886, ki podpirajo
domnevo o obstoju mejne točke med Norikom in Panonijo.
Abstract: the paper presents a collection of Late Iron Age and Early Roman artefacts from the
riverbed of the Sava, which were reportedly found in a gravel dune between Spodnje Gunte and
Brestanica. The finds form part of a private collection and include five spear heads, two frag-
mented swords, a solid-flanged axe, a small bronze bell and a large iron bell. The relatively good
state of preservation of most finds and, more importantly, the sword of the Late La Tène scheme
originally accompanied by the remains of the scabbard lead us to suppose that the place of their
deposition does not lie far from the findspot. Similarities with the cult complexes of La Tène
weapons in the Ljubljanica on the Ljubljansko barje and related sites in western Switzerland,
eastern France and lower Rhine Valley indicate that the weapons from the Sava might have been
deposited intentionally. The two bell finds point to a continued use of the river crossing into the
Early Roman period. The importance of the location in the Roman period is further underlined
by three damaged milestones, found on a nearby field in 1886, which support the suggested exist-
ence of a boundary point between Noricum and Pannonia in the area.
Ključne besede: Slovenija, Brestanica, Sava, arheologija, železna doba, Kelti, orožje, vodne najdbe
Keywords: Slovenia, Brestanica, Sava, archaeology, Iron Age, Celts, weapons, water finds
Uvod
V okviru evidentiranja arheoloških najdb iz reke Save v hrambi zasebnikov je bila leta 2004 po
posredovanju Jožeta Lorberja, restavratorja iz Posavskega muzeja v Brežicah, dokumentirana
tudi skupina mlajšeželeznodobnih in zgodnjerimskih predmetov iz prodne sipine pri Spodnjih
Guntah nasproti Rajhenburga. Najdbe, ki jih je aprila 2002 pridobil zbiralec Zvonko Gorišek iz
Krške vasi in so bile preliminarno predstavljene v zborniku Ukročena lepotica iz leta 2009,1 vklju-
čujejo pet suličnih osti, dva fragmentirana meča, plavutasto sekiro ter bronast zvonček in večji
železen zvonec. Po pripovedi hranitelja so predmete našli delavci na tekočem traku betonarne v
Drnovem, kamor so podizvajalci Vodne skupnosti Novo mesto zvozili del materiala, izkopanega
na omenjenem prodišču poleti 2001. Kontrolni podvodni pregled območja najdišča 5. julija 2005
je pokazal, da je peskokop zajel 210 m dolg in 40 m širok pas v desnem delu struge, pri čemer so
povprečno odstranili okoli 3 m debelo plast proda.
1 Gaspari 2009.
Sl. 1: Območje savskega pregaza med Spodnjimi Guntami in Brestanico s Sv. Mohorja. Obravnavana skupna najdba izvira iz
struge vzporedno z makadamskim dovozom na desni breg reke (foto: M. Pergar)
Fig. 1: The area of the Sava ford between Spodnje Gunte and Brestanica, view from the church of St Hermagoras (sv. Mohor in
Slovenian). The collective find originates from the riverbed parallel to the gravel access road to the right bank (photo: M. Pergar)
A. Gaspari / Zbirka keltskih in zgodnjerimskih predmetov iz Save med Spodnjimi Guntami in Brestanico 331
Domnevno najdišče obravnavanih predmetov leži na območju sipine, ki se vleče v diagonali od

desnega proti levemu bregu čez celotno strugo do t. i. Črnega mostu2 na železniški progi Dobo-
va–Zidani Most. Gre za najplitvejši del struge in primerno mesto za pregaz, ki nima alternative
precej daleč po toku navzgor in navzdol. Po izjavah domačinov so tod čez reko občasno gnali
živino še v petdesetih letih prejšnjega stoletja (sl. 1).
Spodnje Gunte so kot arheološko najdišče sicer znane že od jeseni leta 1886, ko je bil na njivi
kmeta Franca Koritnika, 500 korakov (okoli 380 m) zahodno od takratnega broda čez Savo, torej
približno vzporedno z najdiščem obravnavanih predmetov, odkrit kamnit nasip z odlomki treh
miljnikov iz druge polovice 3. stoletja in začetka 4. stoletja.3 Pri iskanju manjkajočih delov milj-
nikov so naleteli na kupe lomljenega kamenja, za katere je D. Dežman (K. Deschmann) menil,
da so morda ostanki glave rimskega mostu. Poleg tega naj bi odkrili tudi sledove rimske ceste
Celeia–Neviodunum, ki je bila pomaknjena nekoliko bližje k Savi kot današnja. Dežmanovo tezo
o obstoju mostu na tem mestu zanikajo ostanki temeljev rimskega mostu čez Savo v Zidanem
Mostu,4 kar pa ne zmanjšuje pomena lokacije na zahodnem delu Spodnjih Gunt, kjer je glede na
Celejo kot izhodišče merjenja razdalje na odkritih miljnikih morda že v 1. stoletju potekala meja
med Norikom in Panonijo (sl. 2).5
Sl. 2: Izsek iz situacij-

skega načrta toka Save
pri Brestanici iz leta
1807 (Arhiv RS; fond
AS 1068, teh. enota 2,
lista 172 in 173)
Fig. 2: Section of the si-
tuation map of the Sava
course near Brestanica,
from 1807 (Archives of
the Republic of Slove-
nia; AS 1068, tech. unit
2, sheets 172, 173)
2 V objavi iz leta 2009 se je pomotoma zapisal toponim Črni les.

3 Deschmann 1887; Šašel Kos 1997: št. 180 in 181.
4 Gaspari 2009; id. 2010.
5 Petru 1982: 15.
Sl. 3: Sava pri Spodnjih Guntah. 5 železo, les; ostalo železo (risba: D. Knific Lunder)
Fig. 3: The Sava near Spodnje Gunte. 5 iron, wood; other iron (drawing: D. Knific Lunder)
Katalog najdb s komentarjem

1. Železen meč (sl. 3: 1)
Opis: meč je bil najden v nožnici, vendar so jo delavci odtrgali, sam meč pa skrajšali in priostrili s
kotno brusilko. Sledovi nožnice so vidni na obeh straneh rezila meča. Rezilo ima trirombičen presek
z izrazitim osrednjim rebrom ter širokima in plitvima žlebovoma, ki prehajata v vzporedni ostrini. V
nasprotju z gladko kovanimi ostrinami in osrednjim rebrom sta žlebova gosto puncirana. Na prehodu
v ročajni trn rombičnega preseka je vidna sled železnega branika visoke zvončaste oblike. Ohranjeni
del meča je popolnoma raven in ne kaže očitnih namernih poškodb. Ohr. d. meča 64,5 cm; š. rezila pri
ročaju 5,5 cm; š. rezila na sredini 5,0 cm; ohr. d. ročajnega nastavka 4,5 cm; rek. v. branika 2,6 cm.
Opredelitev: najdba kaže vse značilnosti vodilnega tipa keltskih mečev poznolatenske sheme, ki se
pojavljajo na širokem območju med Francijo, severno Italijo, Poljsko in Črnim morjem.6 Posebnost
meča iz Save je punciran okras rezila, ki je na območju jugovzhodnopredalpskega prostora redek.
2. Zgornji del železnega meča (sl. 3: 2)

Opis: rezilo lečastega preseka ima ravni ostrini, ki pravokotno prehajata v rame. Branik ni ohranjen,
ročajni trn, ki se širi od baze proti vrhu, pa ima pravokoten presek. Preostali del rezila je ravno
odlomljen. Zaobljena robova kažeta na dolgotrajno izpostavljenost abraziji, ostrini pa sta bolj ali
manj nepoškodovani. Na eni je ohranjena sled namernega udarca. Ohr. d. meča 27,7 cm; š. rezila
pri ročaju 4,6 cm; š. rezila na sredini 4,4 cm; ohr. d. ročajnega trna 10,5 cm; š. trna 2,2 cm.
Opredelitev: lečast presek rezila in vodoraven prehod v trnast ročaj označujeta meče srednjelatenske
sheme, ki se občasno pojavljajo tudi v stopnji Lt D.7 Opisane značilnosti kažejo tudi posamezne
spathe rimske konjenice iz 1./2. stoletja8 in meči iz časa preseljevanja ljudstev.
3. Železna sulična ost (sl. 3: 3)

Opis: klasično oblikovan list z izrazitim rebrom rombičnega preseka ima zaobljeni bazi in ravni
ostrini, ki konvergirata proti konici. Tul okroglega preseka z dvema luknjicama za pritrditev droga
oz. kopjišča se širi od lista proti odprtini. Konica kaže rahel odklon oz. poškodbo, ki je najverje-
tneje nastala ob trku s trdo površino. Do poškodb ostrin in dela lista je verjetno prišlo v vodi. D.
27,6 cm; d. lista 19,8 cm: naj. š. lista 5,5 cm; d. tula 7,8 cm; pr. tula 1,8–2,2 cm.
Opredelitev: klasično oblikovane osti z rebrom, ki poteka po sredini tankega lista,9 so na območju
mokronoške skupine vodilne oblike srednjelatenskega obdobja.10

Opis: kratek in ozek list z ravnima ostrinama ima težišče v spodnji petini ter sploščen rombičen
presek. Steblo ovalnega preseka se nadaljuje v tulastem nasadišču okroglega preseka, ki se širi
od lista proti odprtini. Pred odprtino sta dve luknjici za pritrditev kopjišča. Ost je nepoškodovana.
D. 29,0 cm; d. lista 12,9 cm; naj. š. lista 2,7 cm; d. tula 16,1 cm; pr. tula 1,2–1,9 cm.
Opredelitev: razmeroma redka oblika osti ima primerjave tudi v poznolatenskih celotah.11

Opis: dolg in ozek, klasično oblikovan list s sploščenim rombičnim presekom ima zaobljeno bazi
in ravni ostrini, ki konvergirata proti konici. Tul okroglega preseka se širi od lista proti odprtini.
Pred odprtino sta dve luknjici za pritrditev držaja. Tul in rahlo zvit list kažeta poškodbe, ki so
verjetno nastale po odložitvi. V tulu je ohranjen del kopjišča iz lesa listavca (jesen?), ki ima obre-
zan vrh. Preostanek kopjišča so odrezali delavci. D. 44,5 cm; d. lista 31,8 cm; rek. š. lista 4,0 cm;
d. tula 12,7 cm; pr. tula 1,7–2,3 cm; ohr. d. kopjišča 9,6 cm.
6 Božič 1981: 319, t. 3: 30; id. 1984: 333; Turk et al. 2009, kat. št. 31; Dizdar 2009.
7 Guštin 1977: t. 13: 2.
8 Radman-Livaja 2004: 41–47, t. 12: 50.
9 Brunaux, Rapin 1988: 122, 133, sl. 59, 66.
10 Gabrovec 1966: t. 9: 3, 4; 10: 2; Križ 2006: t. 76: 4; Pirkmajer 1991: t. 1: 5.
11 Guštin 1991: t. 18: 2.
Opredelitev: dolge sulične osti z ozkim listom in enakomerno širokim tulom okroglega preseka so značilne
za celote iz poznega latena12 in zgodnjerimskega obdobja,13 čeprav se pojavljajo že v stopnji Lt C2.14

Opis: ozek list s sploščenim rombičnim presekom ima ravni ostrini, ki konvergirata proti konici.
Tul in zvit list sta močno poškodovana. Ohr. d. 26,5 cm; ohr. d. lista 17,5 cm; rek. š. lista 3,1 cm;
ohr. d. tula 9,0 cm; ohr. pr. tula 1,6–1,9 cm.

Opis: ozek list s sploščenim rombičnim presekom ima ravni ostrini, ki konvergirata proti konici.
Tulasto nasadišče je odlomljeno. Ohr. d. 21,0 cm; ohr. d. lista 18,0 cm; š. lista 2,9 cm; ohr. d. tula
3,0 cm; ohr. pr. tula 1,8 cm.
Sl. 4: Sava pri Spodnjih Guntah.
8, 10 železo; 9 bron (risba: D.
Knific Lunder)
Fig. 4: The Sava near Spodnje
Gunte. 8, 10 iron; 9 bronze
(drawing: D. Knific Lunder)
8. Železna sekira (sl. 4: 8)

Opis: masivna železna sekira s sklenjenimi enostranskimi plavutmi, trapezasto razširjenim rezilom
in polkrožno zaobljeno ostrino. D. 18,9 cm; š. rezila 10,5 cm; vel. nasadišča 4,8 x 4,2 cm.
Opredelitev: gre za značilen element orodnih depojev iz časa srednjeevropske kulture oppid (Lt
C2–Lt D1).15 V jugovzhodnoalpskem prostoru so bile plavutaste sekire doslej znane med posa-
mičnimi najdbami iz poznolatenskih naselbin in grobišč16 ter iz struge Ljubljanice.17
9. Bronast zvonec (sl. 4: 9)

Opis: zvonec s šestkotnim obrisom ušesa z ovalno odprtino in pravokotno bazo. Na notranji
strani je viden železen obešalnik za (manjkajoč) kembelj. Ena ploskev zvonca je nad bazo delno
poškodovana. V. 5,7 cm; d. baze 4,6 cm; š. baze 2,7 cm.
12 Knez 1992: t. 27: 4.

13 Unz-Deschler Erb 1997: t. 16: 247; Turk et al. 2009, kat. št. 33.
14 Guštin 1977: t. 14: 6.
15 Rybová, Motyková 1983.
16 Pavlin, Dular 2007: 71.
17 Gaspari 2007: 149.
Opredelitev: zvonci s štirikotno bazo se pojavijo najpozneje v tretji četrtini 1. stoletja n. št. in
ostanejo v uporabi do sredine 3. stoletja.18
10. Železen zvonec (sl. 4: 10)

Opis: zvonec s piramidalnim ostenjem in polkrožno zanko pravokotnega preseka. V. 7,95 cm; d.
baze 6,0 cm; š. baze 4,2 cm.
Opredelitev: podobni železni zvonci so znani že iz vojaških celot avgustejskega časa,19 najdba iz
Save pa ima primerjave tudi med poznorimskimi primerki.20
Sklep
Izhodiščno predpostavko, da so navedbe o enoviti topografski provenienci predstavljene zbirke
pravilne oz. resnične, podpira razmeroma ozka funkcionalna in kronološka zastopanost pred-
metov, pogojno pa ji nasprotujejo različne stopnje ohranjenosti predmetov. Različna patiniranost
površin posameznih najdb iz zbirke namreč kaže, da teh razlik ni mogoče pripisati izključno
dogajanju s predmeti po izkopu iz struge. Razmeroma dobro stanje večjega dela suličnih osti in
železnega zvonca, predvsem pa originalna prisotnost nožnice napeljujeta ob upoštevanju prodo-
nosne zmožnosti rečnega toka k domnevi, da mesto njihove potopitve leži v neposredni bližini
oz. nedaleč od mesta odkritja.
Pojav obravnavanega kompleksa najdb lahko nedvomno povežemo z obstojem sipine kot ugodnega
naravnega prehoda čez reko, katerega razmeroma stalen položaj skozi daljše časovno obdobje
sta določali splošna oblikovanost tega dela savske doline in debelina sedimentov nad kamninsko
podlago. Za obstoj plitvine je ključen polotok s skalnim izdankom ledine Za Savo na levem bre-
gu, nekaj sto metrov nad sipino (sl. 2), s sledovi poselitve v poznem neolitiku in bakreni dobi,21 za
katerim se reka umiri in preide v sedimentacijsko fazo.
Keltske najdbe potrjujejo aktualnost rečnega prehoda v času 2./1. stoletja pr. n. št., ko bi ji lahko
pripisali celo vlogo ene ključnih točk na glavni regionalni komunikaciji med Kelti poznejšega
južnega Norika in središči plemenske zveze Tavriskov na Dolenjskem in v spodnjem Posavju.
Pomembnost pregaza v tem obdobju potrjuje bližnja naselbina Gradišče pri Dunaju, ki je bila
bolj ali manj kontinuirano poseljena med vključno bakreno dobo in zgodnjim srednjim vekom,
iz nje pa je znanih tudi precej poznolatenskih najdb.22
Podobnosti obravnavane zbirke najdb s kultnimi kompleksi latenskega orožja iz Ljubljanice
na Ljubljanskem barju23 ter sorodnih najdišč v zahodni Švici, vzhodni Franciji in v spodnjem
Porenju,24 ki jih označuje prevlada mečev v nožnicah in suličnih osti, nakazujejo verjetnost, da
se tudi za orožjem iz Save skriva namerna potopitev. V prid domneve o votivni odložitvi v okviru
ene ali več priložnosti govorijo sestava in kronološko ujemanje najdb z nadregionalno izpričanim
fenomenom, ki se kaže kot porast števila vodnih najdb v zadnjih dveh stoletjih pr. n. št. in deloma
v zgodnjecesarskem obdobju, ter njihovo koncentriranje na posebni lokaciji. Dodaten argument
v prid zapisani domnevi je odkritje meča skupaj z nožnico, ki izključuje možnost, da je njegov
pojav v reki neposredna posledica izgube pri spopadu. Nasprotno bi bilo mogoče sekiro, deloma
pa tudi oba zvonca pojasniti z zlomom toporišča pri obsekavanju obrežnega rastja oz. nesrečo pri
prečkanju. Pri obeh zvoncih vendarle ne moremo mimo njihove apotropejske funkcije in pogostega
pojavljanja v svetiščih, 25 kar bi lahko napeljevalo na misel o nadaljevanju prazgodovinskih običajev
v obliki odlaganja bolj »civiliziranih« dobrin. V kontekstu vodnih najdb zvoncev velja izpostaviti
dva bronasta primerka z območja prehoda čez rimskodobni južni rokav Savinje v Celju.26
18 Božič 2005: 317, sl. 24.

19 Fingerlin 1986: 53/1; Drescher 1998: 159–160.
20 Knific, Murgelj 1996: št. 6 in 9.
21 Horvat 2009: 28.
22 Glej Božič 1992: 184–185.
23 Gaspari 2007.
24 Kurz 1995; Dumont, Gaspari, Wirth 2006.
25 Npr. Tschurtschenthaler, Wein 1998: 247, sl. 22: 1.
26 Svoljšak et al. 1997: t. 7: 4–5.
Literatura
BOŽIČ, Dragan, 1981: Relativna kronologija mlajše železne dobe v jugoslovanskem Podonavju. – Arheološki vestnik 32, str. 315–347.
BOŽIČ, Dragan, 1992: Mokronoška skupina latenske kulture v poznolatenskem obdobju. – Doktorska disertacija, Oddelek za
arheologijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana.
BOŽIČ, Dragan, 2005: Die spätrömischen Hortfunde von der Gora oberhalb von Polhov Gradec. – Arheološki vestnik 56, str. 239–368.
DESCHMANN, Carl, 1887: Die jungst aufgefundenen Meilensteine aus Unter-Krain. – Mitteilungen der Central-Kommission
13, str. 84–86.
DIZDAR, Marko, 2009: La Tene Sword from Gaćište near Virovitica. – V: Georg Tiefengraber, Boris Kavur in Andrej Gaspari
(ur.), Keltske študije II. Studies in Celtic Archeology Papers in honour of Mitja Guštin, Montagnac, str. 293–304.
DRESCHER, Hans, 1998: Rekonstruktionen und Versuche zu frühen Zimbeln und kleinen antiken Glocken. Orientalische
Zimbeln und Glocken, römische Glocken aus Asciburgium, Kalkriese, Leverkusen und Augusta Raurica. – Saalburg-Jahr-
buch 49, str. 155–170.
DUMONT, Annie, GASPARI, Andrej, WIRTH, Stefan, 2006: Les objets métalliques des âges du Fer découverts en contexte fluvial.
Les exemples de la Saône (France), du Danube (Allemagne) et de la Ljubljanica (Slovénie). – V: G. Bataille, J.-P. Guillaumet
(ur.), Les dépôts métalliques au second âge du Fer en Europe tempérée, Collection Bibracte 11, Bibracte, str. 257–277.
FINGERLIN, Gerhard, 1986: Dangstetten I. – Forschungen und Berichte zur Vor- und Frühgeschichte in Baden-Württemberg 22,
Stuttgart.
GABROVEC, Stane, 1996: Srednjelatensko obdobje v Sloveniji. – Arheološki vestnik 17, str. 169–242.
GASPARI, Andrej, 2007: The Ljubljanica River. Evidence for a Late Iron Age Ritual Site in the South-eastern Alps (Slovenia).
– V: Stefan Groh, Helga Sedlmayer (ur.), Blut und Wein. Keltisch-römische Kultpraktiken, Protohistoire Européenne 10,
Montagnac, str. 141–153.
GASPARI, Andrej, 2009: Dolina spodnje Save od prazgodovine do druge svetovne vojne v luči arheoloških najdb iz rečne
GUŠTIN, Mitja, 1977: Relativna kronologija grobov “Mokronoške skupine”. - V: Mitja Guštin (ur.), Keltske študije, Posavski
muzej Brežice 4, Brežice, str. 67–104.
GUŠTIN, Mitja, 1984: Die Kelten in Jugoslawien. – Jahrbüch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums 31, str. 305–363.
GUŠTIN, Mitja, 1991: Posočje. Posočje in der jüngeren Eisenzeit. – Katalogi in monografije 27, Ljubljana.
HORVAT, Milena, 2009: Prvi prebivalci v Posavju. – V: Jože Peternel (ur.), Ukročena lepotica, Sevnica, str. 25–35.
KNEZ, Tone, 1992: Novo mesto II. Keltsko-rimsko grobišče Beletov vrt. – Carniolia archaeologica 2, Novo mesto.
KRIŽ, Borut, 2006: Novo mesto VI. Kapiteljska njiva. Mlajšeželeznodobno grobišče. – Carniolia archaeologica 6, Novo mesto.
KURZ, Gabrielle, 1995: Keltische Hort- und Gewässerfunde in Mitteleuropa. – Materialhefte zur Archäologie in Baden-Würt-
temberg 33, Stuttgart.
PAVLIN, Primož, DULAR, Janez, 2007: Prazgodovinska višinska naselja v Posavskem hribovju. – Arheološki vestnik 58, str. 65–120.
PETRU, Peter, 1982: Rimska cesta Neviodunum–Celeia in vloga Brestanice v starejših arheoloških obdobjih. – V: Brestanica.
Zbornik člankov in razprav, Brestanica, str. 13–22.
PIRKMAJER, Darja, 1991: Kelti na Celjskem. – Celje.
RADMAN-LIVAJA, Ivan, 2004: Militaria Sisciensia. Nalazi rimske vojne opreme iz Siska u fundusu Arheološkog muzeja u Za-
grebu. – Musei Archaeologici Zagabriensis Catalogi et Monographiae 1, Zagreb.
RAPIN, André, BRUNAUX, Jean-Louis, 1988: Gournay II. Boucliers et lances. Dépôts et trophées. – Revue archéologique de
Picardie, Paris.
RYBOVÁ, Alena, MOTYKOVÁ, Karla, 1983: Der Eisendepotfund der Latènezeit von Kolín. – Památky archeologické 74, str. 96–174.
SVOLJŠAK, Drago, BITENC, Polona, ISTENIČ, Janka, KNIFIC, Timotej, NABERGOJ, Tomaž, STARE, Vida, TRAMPUŽ OREL,
Neva, 1997: Novo gradivo v Arheološkem oddelku Narodnega muzeja v Ljubljani (pridobljeno v letih od 1987 do 1993). –
Varstvo spomenikov 36, str. 224–294.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 1997: The Roman Inscriptions in the National museum of Slovenia. – Situla 35, Ljubljana.
TSCHURTSCHENTHALER, Michael, WEIN, Ulrike, 1998: Das Heiligtum auf der Pillerhöhe und seine Beziehungen zur Via
Claudia Augusta. – V: Elisabeth Walde (ur.), Via Claudia. Neue Forschungen, Innsbruck, str. 227–259.
TURK, Peter, ISTENIČ, Janka, KNIFIC, Timotej, NABERGOJ, Tomaž (ur.), 2009: Ljubljanica – kulturna dediščina reke. – Ljubljana.
UNZ, Christoph, DESCHLER-ERB, Eckhard, 1997: Katalog der Militaria aus Vindonissa. – Veröffentlichungen der Gesell-
schaft pro Vindonissa XIV, Brugg.
337
Beli slap in drugi pomniki plovbe po Savi med Litijo in Zidanim Mostom
Beli slap and other monuments of the navigation on the Sava between
Litija and Zidani most
Matija Črešnar
Izvleček: med številnimi znamenitostmi, ki jih je čas že skorajda izbrisal iz našega spomina, pa si
tega nikakor ne zaslužijo, so tudi sledovi rečne plovbe na reki Savi, med katerimi je tudi zname-
niti Beli slap med Trbovljami in Hrastnikom. Sava, nekdaj strah in trepet čolnarjev, je bila od 18.
stoletja naprej večkrat regulirana, tako da je dopuščala lagodnejšo plovbo. Danes so bregovi reke,
kjer so na nekaterih mestih še ohranjeni ostanki vlečnih poti in kanalov, v veliki meri zarasli z
vegetacijo, pogled nanje pa nepoučenemu očesu ne razkriva njihovega pomena za nekdanje čol-
narje. Center za preventivno arheologijo ZVKDS v sklopu svojih dejavnosti izvaja tudi raziskave
na območju načrtovane gradnje hidroelektrarn na srednji Savi, kar je avtorja prispevka pripeljalo
tudi na sled zgodbe teh imenitnih tehničnih dosežkov.
Abstract: numerous monuments have been all but erased from the collective memory in spite
of their importance. Among these is also the traces of navigation on the river Sava that include
the notorious Beli slap (white waterfall in translation) between Trbovlje and Hrastnik. The Sava,
once the fear and trepidation of boatmen, has seen several regulations since the 18 th century,
aimed at rendering navigation more comfortable. Remains of towpaths and canals are still vis-
ible at places, though the banks of the river are now largely overgrown and reveal none of their
significance to the boatmen in the past to the uninformed eyes of today. The middle reaches of
the Sava have recently been investigated by the Centre for Preventive Archaeology of the Institute
for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, as a rescue effort in advance of hydropower
plant construction. It was this investigation that introduced the author to the wonderful feats of
technology observable on the river.
Ključne besede: Slovenija, Sava, arheologija, vlečne poti, čolnarjenje, novi vek
Keywords: Slovenia, Sava, archaeology, towpaths, boating, modern period
Sava in prostor ob njej v toku časa

»Kdor to prvič vidi, zgrožen ne more verjeti, da se je moč tod spustiti s čolnom, ne da bi izginil v
krnici. Izkušeni dolenjski čolnarji pa se na to ne ozirajo in se s svojimi svinjskimi koriti, namreč le-
tem podobnimi čolni, ki so poleg tega še izdatno naloženi s tovorom ali blagom, brez vsake skrbi in
strahu vozijo preko. / Seveda pa si čolnarji, ki niso dovolj izurjeni, ne drznejo voziti po tem predelu
Save. Kaj takega sploh ne upajo skusiti.« Tako slikovito je območje savske debri pred koncem 17.
stoletja opisal J. V. Valvasor.1 A začetek njene zgodovinske vloge je nemara precej zgodnejši.
Nobenega območja na reki Savi, najsibo še tako pomembno, ni moč jemati iz njegovega širšega
konteksta. Zato naj se zelo na kratko dotaknemo Save in kulturnih impulzov, ki so jih s seboj nosili
njeni tokovi in ki nakazujejo njen komunikacijski pomen že veliko prej, preden je posredno ali
neposredno dokumentirana plovba na reki.
Po dosedanjem vedenju lahko najzgodnejše dokaze o komunikacijski smeri vzdolž Save, natanč-
neje od njenega pritoka Ljubljanice do Donave, datiramo že v mezolitik. To lahko podpremo z
najdbami orodij iz jelenovega rogovja, pa tudi s kamnitimi izdelki, odkritimi na najdišču Zalog pri
Verdu na Ljubljanskem barju, ki imajo najboljše paralele v gradivu na območju Železnih vrat.2
Prva naselitev človeka v bližini Save v njenem srednjem toku sodi v čas neolitika. Sem uvrščamo
na primer nedavno odkriti najdišči Spodnje Škovce pri Dolskem in Dragomelj, ki ju lahko, sodeč
1 Valvasor 1689: IV, 606–608. Prevod je povzet po Dular 2010: 40.

2 Gaspari 2006; Gaspari, Kavur 2006.
po lončeninskih zbirih, vzporejamo po eni strani s sočasnimi najdbami, odkritimi v spodnjem

Posavju (na primer Čatež ob Savi – Sredno polje), in na drugi strani z najdiščem Resnikov prekop
na Ljubljanskem barju.3 Po tem lahko sklepamo, da sta reka Sava in tudi Ljubljanica, njen pritok,
že v tem časovnem obdobju pomenili pomembno neposredno komunikacijsko pot, po kateri so
se širili vplivi t. i. savske skupine mlajšega neolitika.
V eneolitskem obdobju, ki je sledilo, je ob Savi jasno dokumentirana tudi poselitev na višinskih
naselbinah. Naj omenimo najdbe z Gradišča pri Dešnu in Gradišča pri Dunaju, ki ju A. Velušček
uvršča v niz najdišč, s katerimi ob analizah gradiva z naselja Hočevarica na Ljubljanskem barju
definira horizont keramike z brazdastim vrezom v Sloveniji in s katerimi lahko povežemo tudi
začetke uporabe bakra v našem prostoru.4
Po zbranih podatkih iz kasnejših obdobij je moč sklepati, da se je pomen Save le še povečeval.
Kot kaže dosedanje stanje raziskav, je poselitev v pasu med Dolami in Zidanim Mostom, kjer
Sava teče po globoki debri, najožji na njeni dolgi poti, v času bronaste in železne dobe omejena
predvsem na vrhove nad reko. Podobna je tudi slika na Ljubljanskem polju, saj tudi tam številne
vzpetine, ki se dvigajo nad reko, kažejo znake obljudenosti od pozne prazgodovine naprej, med-
tem ko je nižinski del zaradi reke, ki je tukaj pogosto meandrirala tudi v zadnjih 150 letih, slabše
razumljen.5 Naselja v veliki meri še niso natančno kronološko določena, njihove datacije pa bo
tudi pri nekaterih večkrat (le) prazgodovinsko umeščenih točkah poselitve treba še premisliti.6
Omeniti pa morda velja natančneje kronološko določen kompleks Ajdovščine nad Zaborštom
pri Dolu tik ob vstopu Save v sotesko, ki je bil poseljen v pozni bronasti dobi, kasneje pa je po
nekajstoletni zapuščenosti ponovno zaživel v mlajši železni dobi.7
Neposredno okolico reke v pozni bronasti dobi zaznamujejo založne najdbe oz. depoji in posa-
mezne kovinske najdbe, ki so bile pogosto odkrite na izstopajočih točkah v prostoru.8 Takšen je
na primer poznobronastodobni depo, odkrit pri Zagorju ob Savi. Najdba izhaja iz plazu, ki se je
utrgal z grebena skorajda neposredno nad sotočjem Medije in Save. Simbolno si lahko podobno
razlagamo tudi depo, odkrit v bližini sotočja Save in Savinje pri Zidanem Mostu.9 Najdbe bronastih
predmetov v oz. ob rekah, na sotočjih in podobnih krajih nas nehote napeljujejo k ritualni razlagi
odloženih predmetov, čeprav so pri nekaterih tudi profane razlage prav tako verjetne.10
Posavsko hribovje je postalo v metalurškem smislu veliko bolj zanimivo v starejši železni dobi, še
posebej v njenem mlajšem odseku, ko se je poselitev tod precej zgostila.11 Večji centri niso ležali
neposredno ob reki, nad njo pa so se dvigale manjše naselbine, ki so lahko služile za nadzor nad
reko in prometom po njej, nekatere pa so bile (ob tem) povezane tudi z drugimi dejavnostmi, kot
so trgovina, rudarstvo in podobno. Omeniti velja hribovito območje nad Savo v okolici Dešna, kjer
ležijo kar tri višinske naselbine: Gradišče, Gorišca in Zgornja Slivna, ki so vse vsaj domnevno ča-
sovno postavljene tudi v železno dobo,12 le nekoliko vzhodneje pa v njihovem zaledju ležijo Vače.
Pomenljiva je tudi lokacija Sitarjevca nad Litijo, ki leži ob kasneje dokazano izkoriščanih rudnikih
svinca in cinka, podobno lokacijo pa ima tudi Cvinger pri Litiji, kjer so bile prav tako odkrite zaloge
rude, to pot železa in svinca.13 Nizvodno je predvsem na grebenih severno od Save dokumentiranih
še več najdišč. Visoko nad Savo pri Mošeniku se dviga domnevno železnodobna naselbina Gra-
dišče pri Kolku, na razmeroma majhnem območju v bližini pa ležita še Vrh nad Kalom in Špital
pri Šentlambertu. Nad sotočjem Medije in Save, od koder se je usul plaz, v katerem je bil odkrit že
omenjeni bronastodobni depo, je bilo pred kratkim evidentirano naselje Konec nad Zagorjem, ka-
terega datacijo v železno dobo narekujejo najdbe železove žlindre in prazgodovinske keramike.14 O
drugih, morda manj izstopajočih poselitvenih točkah posredno govorijo sočasna gomilna grobišča,
3 Guštin 2005; Turk, Svetličič 2005; Velušček 2006; Horvat 2009; Žorž, Nadbath 2010.
4 Velušček 2004a: 231–249; Velušček 2004b.
5 Bec, Podobnikar 2006.
6 Nekateri dvomi se porajajo predvsem po analizi rezultatov lidarskega snemanja, ki prispeva širši in po drugi strani
podrobnejši pogled na posamezna najdišča.
7 Pavlin, Dular 2007; Dular, Tecco Hvala 2007: 255.
8 Dular 2009; Gaspari 2009: 118–121.
9 Čerče, Šinkovec 1996: 229–232, t. 140–141.
10 K ritualni razlagi nedvomno napeljujejo po eni strani mesta, kjer so bile najdbe odkrite, po drugi strani pa tudi
(pričakovan) upad števila najdb v starejši in ponoven porast v mlajši železni dobi (npr. Gaspari 2009: 121–122).
11 Dular, Tecco Hvala 2007: 143–145.
12 Dular, Pavlin 2007: 73–78; Dular, Tecco Hvala 2007: 256; Stare 1975: 205.
13 Dular, Pavlin 2007: 79–80; Dular, Tecco Hvala 2007: 270–272.
14 Draksler 2008.
M. Črešnar / Beli slap in drugi pomniki plovbe po Savi med Litijo in Zidanim Mostom 339
postavljena na terase in grebene nad reko. Eno izmed najsevernejših je grobišče Krnice,15 njihovo
število pa se občutno poveča predvsem na območjih v smeri proti Krškemu polju.16
Ob najdiščih, ki jih že izbira lokacije veže na reko, o plovbi po tukajšnjih rekah govori tudi mit o
argonavtih, ki je bil sicer zapisan v 3. stoletju pr. n. št., izviral pa naj bi še iz predhomerskega obdo-
bja. Kljub geografskim nedoslednostim, ki se v njem pojavljajo, je brez dvoma verodostojna priča
o poznavanju širšega grškega zaledja, zanimivega zaradi številnih možnosti za trgovske stike.17
Za rimsko obdobje je rečni promet po Savi dokazan na različne načine, verjetno pa gre računati,
da se je uporaba rečnih poti naslonila na že znane prazgodovinske povezave.18 Vojaško ladjev-
je se omenja pri Oktavijanovem osvajanju Segestike/Siscije (Sisak), kar prinašata tako Apijan,
rimski zgodovinar iz 2. stoletja, kot Kasij Dion, grški zgodovinar iz 3. stoletja. Tudi kasneje pa je
bila rečna vojaška mornarica na Savi integralni del vojske, nameščene v Panoniji.19 Iz rimskega
obdobja poznamo tudi izredno izpovedna arheološka najdišča. Ob posameznih najdbah iz reke20
naj izpostavimo le pred nedavnim izkopano svetišče pri Podkraju, ki je bilo posvečeno zavetniku
reke Savusu (Savus), ki so ga častili ob vsem toku reke Save, in Adsaluti. Najbrž ni naključje, da
je svetišče stalo pod najnevarnejšim odsekom na reki Savi, pri Belem slapu.
Podatki o zgodnjesrednjeveški dinamiki na tem območju so precej bolj skopi,21 kljub vsemu pa
je bilo v zadnjem času odkritih nekaj izpovednih najdišč, ki prostor ponovno predstavljajo kot
eno izmed pomembnih komunikacijskih osi. Med najdišči v nižinskem svetu je treba omeniti
slovanski naselbini Dragomelj in Podgorica, ki sta živeli v 8. in 9. stoletju. Nekoliko mlajši je
nedavno odkrit slovanski grob in obredni prostor na najdišču Spodnje Škovce pri Dolskem, ki je
datiran v 10. stoletje. Kot sočasno slednjemu lahko označimo tudi naselbino, ležečo južneje ob
Savi, na velikem savskem okljuku pri vasi Kompolje.22 Sava pa se ne nazadnje večkrat omenja
tudi v pisnih virih zgodnjega srednjega veka.23
Mreža srednjeveških gradov v Posavju je bila izoblikovana razmeroma hitro, še preden je bila
na reki Savi začrtana meja med deželama Kranjsko in Štajersko, ki je ta prostor zaznamovala od
14. stoletja naprej. Ne nazadnje stoji ob Savi eden najstarejših, v pisnih virih omenjenih gradov
na Slovenskem, grad Rajhenburg. Prvič omenjen že leta 895 kot Richenburch, je obenem edini v
pisnih virih izpričani grad do konca 11. stoletja na tem območju. Njegova usoda v tem času, ko je
bil kar dvakrat razdejan s strani Madžarov, pa je sporočilna tudi za zgodovino širšega prostora.
Večina drugih graščin sodi v čas od druge polovice 12. do konca 13. stoletja, ko je bilo skladno s
sproščanjem nadoblasti tudi manj pomembnim ministerialom in vitezom dovoljeno zidati lastne
gradove in dvorce. Kasneje, konec 13. stoletja, ko je bilo zaradi krhanja oblasti prepovedano graditi
in obnavljati gradove brez dovoljenja deželnega kneza, je postala ena temeljnih gradbenih nalog
grajskega stavbarstva gradnja neutrjenih dvorov. Pozni srednji vek je postregel s prezidavami
domala vseh gradov. Povečane so bile stanovanjske površine, dodatno pa so bili predelani tudi v
sklopu protiturškega utrjevanja. V 16. stoletju, ko se pojavi renesančna arhitektura, se je ta proces
še stopnjeval. Nastale so nekatere nove grajske stavbe, obenem pa se je začel zaton utrjenih sre-
dnjeveških gradov. V 17. stoletju je upadu nevarnosti turških vpadov sledilo nadaljnje opuščanje
gradov. Zamenjali so jih udobnejši dvorci na pristopnejših legah ob rekah.24
V kasnejših obdobjih je razvoju pokrajine ob reki v celoti domala nemogoče slediti, zato naj kot
rdečo nit, katere sledovi so tudi osrednja tema tega orisa, v nadaljevanju nekoliko natančneje
raziščemo rečno plovbo.
Oris rečne plovbe in njeni arheološki sledovi

Kot izhaja iz kratkega časovnega pregleda dogajanja ob Savi do začetka novega veka, ne premo-
remo ob kopici različnih najdb iz prazgodovinskih obdobij, ki dopuščajo domnevo o plovbi po
15 Dular in Tecco Hvala (2007: 258) imenujeta najdišče Kovk.

16 Dular, Tecco Hvala 2007: 255–353; Dular 2009: 39–40.
17 Šašel Kos 2006; ead. 2009; Dular 2009: 36.
18 Celin 2008: 25, 40–45.
19 Šašel Kos 2009: 46–47.
20 Gaspari 2009: 123–125.
21 Knific 2009; Bitenc, Knific 2009.
22 Tica 2008; Knific 2009; Žorž, Nadbath 2010.
23 Štih 1996; Knific 2009.
24 Sapač 2009.
Savi, iz tega časa nobenih neposrednih dokazov. Za rimsko dobo, ki je sledila, pa lahko kljub
doslej prav tako manjkajočim fizičnim dokazom o plovbi zaradi pisnih virov predpostavljamo,
da je bila njena organiziranost že na visoki ravni.
Številne informacije o plovbi po Savi, ki je bila nemara do regulacij rek z začetki v 18. stoletju
precej podobna kot v prazgodovinskih obdobjih, prinašajo srednjeveški in predvsem novoveški
pisni viri. V času srednjega veka so omenjena številna pristanišča, vodne mitnine, vodne pravice
ter plovba z ladjami, splavi in brodovi, ki jih navaja M. Kosi,25 nekatere posamezne najdbe iz tega
obdobja pa prinaša nedavna objava A. Gasparija.26 Dokumenti iz 16. stoletja govorijo o precej
živahnem transportu po reki, zato ni dvoma, da je bil razvit že vsaj v 15. stoletju, ko je to v pisnih
virih zabeleženo za Savinjo. Kakšen je bil videti promet v 17. stoletju, opisuje J. V. Valvasor.27
Iz različnih slikovitih navedb lahko izpeljemo, da je bila plovba s tokom precej nevarna, a veščim
čolnarjem naj ne bi povzročala hujših preglavic. Precej večji zalogaj pa je za čolnarje nedvomno
pomenila plovba proti toku, saj je zanjo še v času po ureditvi vse rečne infrastrukture polno naložena
ladja od Krškega do Zaloga potrebovala šest dni.28 Preglavice pri Belem slapu opisuje tudi Valvasor:
»Kdor potuje nazaj, mora pri tem slapu izprazniti čoln in vse skupaj na ramenih prenesti na breg. Čoln
pa morajo preko slapa (ob povratku bi ga lahko z vso pravico poimenovali prag) potegniti s pomo-
čjo pletenic in vrvi. Na drugih mestih pa je ob reki v skale vsekana steza, ki je mestoma široka komaj
čevelj.«29 Iz te navedbe lahko nadalje sklepamo, da so že pred sistematičnimi regulacijskimi deli na
nekaterih mestih obstajale vlečne poti oz. poti, po katerih so blago in morebiti tudi plovila prenesli čez
nevarnejše dele. Ker so se z velikimi nevšečnostmi ob plovbi proti toku soočali še čolnarji v času po
regulacijah reke, pa si moramo verjetno tudi v časih, za katere tega še nismo zasledili, predstavljati
neke vrste obrečno infrastrukturo, ki je podpirala promet. Kot prav tako piše Valvasor, so pri Belem
slapu tovor raztovarjali. Na grafiki tega območja je videti kratek odsek poti, ki je potekala visoko
v pobočju na levem bregu in po kateri so z raztovorjenim blagom zaobšli območje (sl. 1). Beli slap
(Weissen Schwall) je zaradi njegovega pomena opaziti tudi na poznejših grafikah. Ena zanimivejših
prikazuje in opisuje številne detajle del ob regulaciji in zgraditvi kanala leta 1736 (sl. 2); z nje sta
razvidna tudi obseg in intenzivnost posegov. Že leto po končani regulaciji pa je nastala grafika, ki
prikazuje širše območje in opisuje, da gre pri poti nad levim bregom za pot proti Klempasu (Weeg
zu dem Klembas), na nasprotnem bregu pa je opaziti novo vlečno pot, ki je potekala tik ob reki, ter
verjetno starejšo pot višje v pobočju, ki je vodila v vasico Sava (Weeg zu dem Sau Dörffel) (sl. 3).
Največji porast in razvoj rečnega prometa na
Savi, vključujoč razvoj in izdelavo plovil,30 je
prinesla prav regulacija reke v prvi polovici 18.
stoletja. Novoveške zamisli o regulaciji Save ter
povezovanju Ljubljanice in Save zaradi gospo-
darskih potreb monarhije izhajajo že iz leta 1719,
leta 1721 pa je bilo izvedenih nekaj manjših re-
gulacijskih del (npr. Sava pri Šmartnem ob Savi).
Leta 1732 je bila v takratnem merkantilističnem
duhu ustanovljena dvorna komisija za ureditev
plovnosti Ljubljanice in Save, med letoma 1735
in 1738 pa so bile v sklopu tega projekta med
Savo pri Litiji in Zidanim Mostom odstranjene
glavne čeri in skale.31 Dela so sovpadala z neka-
terimi vojaškimi operacijami monarhije, kot sta
vojna za poljsko nasledstvo v Italiji (1733–1735)
in takoj nato še vojna s Turki (1736–1739), ko Sl. 1: Beli slap na grafiki s konca 17. stoletja (po Valvasor
1689, IV: 607)
Fig. 1: Beli slap on a graphic from the end of the 17th century
25 Kosi 1998: 149–158. (after Valvasor 1689, IV: 607)
26 Gaspari 2009: 125–126.
27 Valvasor 1689: IV, 606–608.
28 Vrhovec 1895: 142.
29 Valvasor 1689: IV, 606–608.
30 Umek 1986: 266; Gaspari 2009: 127–128.
31 Navaja se, da je bilo med Litijo in Zidanim Mostom devet slapov, Herbulke, Renke, Krovce, Mali slap, Mitalo, Beli slap,
Koritnik in Mostovski slap, ki so ob nizkem vodostaju rečni promet močno ovirali ali celo onemogočali. Tudi v času del je
bila Sava neplovna vsaj dvakrat (1737 in 1739), ko sta jo zajezila zemeljska plazova pri slapu Mitalo pri kmetiji Prusnik
(Umek 1964).
Sl. 2: Beli slap na grafiki iz leta 1736, ki prikazuje dela ob prvi obsežnejši regulaciji reke Save (Prospectus Albae
Eluviei, qualiter A. 1736; hrani: Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-2607)
Fig. 2: Beli slap on a graphic from 1736, depicting work on the first extensive regulation of the Sava (Prospectus
Albae Eluviei, qualiter A. 1736; kept at the National Museum of Slovenia, inv. no. G-2607)
Sl. 3: Beli slap na grafiki iz leta 1737, ki prikazuje ureditev okolice najnevarnejših brzic v srednjem toku Save
(A. Kaltschmidt po E. W. Durchlasser in F.C. Renner: Area et Delineatio Sectionis Albae Eluviei; hrani: Narodni
muzej Slovenije, inv. št. G-2610)
Fig. 3: Beli slap on a graphic from 1737, depicting the arrangement of the area of the most dangerous rapids in the
middle reaches of the Sava (A. Kaltschmidt after E. W. Durchlasser and F. C. Renner: Area et Delineatio Sectionis
Albae Eluviei; kept at the National Museum of Slovenia, inv. no. G-2610)
se je rečna pot po Savi izkazala za še kako pomembno, po eni strani za dovoz provianta iz Banata
vojski v Italijo in po drugi strani za hiter prevoz čet z italijanskega bojišča na turško.32 Do leta 1740
so bili dograjeni kanali na Ljubljanici, s čimer je bila sklenjena plovna pot do Vrhnike, urejenih
pa je bilo tudi 4076 sežnjev (Klafter) oz. 7728 m najnujnejših vlečnih stez, ki so bile v začetku
ponekod široke le en čevelj oz. 0,315 m. Lahko so bile vsekane v skalo, ponekod pa so bile podprte
z zidovi in lesenimi piloti. Po nekoliko kasnejših predpisih je morala biti vlečna pot široka 3,6 m,
čez potoke so morali biti zgrajeni mostovi, njena rečna stran pa je morala biti urejena.33 Promet
po Savi je v štiridesetih letih 18. stoletja najprej občutno porastel, a je zaradi drugačnih interesov
in nevzdrževanja infrastrukture tudi ponovno upadel.34 Po več manjših delih, povezanih pred-
vsem s plazom pri Prusniku, so nova obsežnejša regulacijska in vzdrževalna dela sledila od leta
1755,35 z njimi pa je povezan tudi ponovni porast trgovinskih dejavnosti in posledično plovbe po
reki. Kompleksna dejavnost, ki je delno potekala v režiji čolnarjev in trgovinskih družb, pa tudi
drugih, ki so želeli s tem kaj zaslužiti,36 je od leta 1767 v popolnosti prešla pod državni nadzor, ki
je vključeval tudi vojaške posadke v Zalogu, pri Prusniku in v Krškem. V tem času, natančneje leta
1772, je na območju od Brežic do Zaloga zabeleženih dvajset odsekov, na katerih je bila ponujena
vleka, bodisi z vlačilci bodisi s konji ali volovi, pri čemer je največje dodatno finančno breme
pomenila vleka prek podora pri Prusniku, kjer so zanjo potrebovali 8 parov volov.37 Istega leta je
država ponovno začela izvajati sistematična regulacijska in vzdrževalna dela. V tem času so med
drugim poglobili kanal pri Belem slapu, podprli stene pri Prusniku, izravnali tok pri Brežicah in
Krškem, obnovili pa so tudi nekaj vlečnih poti. Dela so se končala leta 1781.38 Do leta 1776 je bil
promet po Savi v nenehnem vzponu, nato pa je Marija Terezija priključila Reko Hrvaški in s tem
Ogrski, da bi pospešila izvoz banatskih kmetijskih pridelkov po morski poti. Sledila je ukinitev
državnega nadzora nad plovbo, kar je do neke mere vplivalo na prevlado trgovine za deželne
potrebe oz. plovbo na kratke razdalje, skrb za vzdrževanje in obnavljanje rečne infrastrukture so
prevzela okoliška zemljiška gospostva, glavni del tovora pa je znova postalo vino.39
Podobo reke in obrečne infrastrukture v začetku 19. stoletja je mogoče razbrati s historičnih kart.
Na območju med Dolskim in Zidanim Mostom te prinašajo vlečne poti, s katerimi so pogosto
povezani tudi rečni pristani. Mestoma je poti opaziti na obeh straneh, kot je na primer vsaj delo-
ma med Grabnarjem pri Dolskem in Kresniškimi Poljanami, do koder je bilo območje severno
od reke precej nestabilno. V večji meri pa poti sledimo le po enem bregu. Od Senožeti naprej je
vlečna pot potekala po levem bregu, na okljuku pri Ribčah pa se ji je priključila pot tudi na de-
snem bregu. Na levem bregu se je le nekoliko nizvodno za okljukom pot zaključila s pristanom,
od koder je nato potekala le po desnem bregu vse do Verneka, kjer je bil na levem bregu pri Kre-
snicah rečni pristan. Od tam naprej sta vlečni poti potekali ponovno po obeh bregovih. Desna je
nasproti Gornjega Hotiča kratek čas potekala po robu hribovja in se končala pri gradu Pogonik.
Nekoliko višje ob toku je bil na levem bregu Save pri Zgornjem Hotiču, koder je potekala vlečna
pot, rečni pristan. Sledili so še trije pristani in kanal v okolici Zgornjega Loga, vlečna pot pa je
ves ta čas potekala po levem bregu Save. Podobni sliki smo priča nizvodno, kjer zasledimo rečna
pristana na obeh bregovih. Na levem je bil ob vlečni poti, na desnem pa je do njega vodila pot iz
vasi Podšentjur. Le nekoliko nižje od Podšentjurja je pot tudi na desnem bregu ponovno zavila
tik ob strugo, zaradi česar lahko predpostavljamo, da gre tudi tukaj za vlečno pot, na katero se
je kasneje navezala tudi moderna cesta. Od tod in nato mimo Litije je torej vlečna pot ponovno
vodila po obeh bregovih Save. Na litijskem okljuku, predvsem pa na njegovem južnem delu je bilo
32 Ob tem je zabeleženo, da je v letih 1733–1735 v Zalogu dnevno pristalo od 20 do 24 čolnov, kar pomeni po preračunih
78,4–94,1 tone proviantnega žita (ead. 1964).
33 Ib. 1964; ead. 1986: 239, 259.
34 Trgovina je do leta 1754 tako upadla, da so tega leta prenehali pobirati s patentom leta 1738 uvedeno mitnino (Umek 1964;
ead. 1986: 247).
35 Že leta 1751 je bilo nedelujočih več zapornic in kanalov na Ljubljanici, zarasla je bila vlečna pot med Mošenikom in
Prusnikom, pot med Prusnikom in Belim slapom še ni bila zgrajena, medtem pa je bila vlečna pot med Belim slapom in
Zidanim Mostom že uničena. Velike preglavice pa je še zmeraj povzročal plaz pri Prusniku, kjer je bilo potrebno
pretovarjanje na kopno pot (ib. 1986: 251).
36 Tako je na primer tudi knez Auersperg pri Litiji pobiral mitnino (Umek 1964: 199).
37 J. Mal (1993: 550–552) ob tem dodaja, da so pri Mali drži pri Belem slapu stezo dodatno razširili leta 1777. Podobno naj
bi bilo tudi pri Držlivcu nizvodno od Ponovič, kjer so za vleko proti toku potrebovali 27 mož, ob narasli vodi pa celo 50. Za
obdobje po letu 1840 nadalje navaja, da so tukaj za vleko ladje potrebovali do 10 parov volov, pri Belem slapu 14, pri
Prusniku pa celo 21.
38 Umek 1986: 259.
39 Ib.: 265.
več pristanov, in sicer na obeh bregovih reke. Tik pod Litijo pot na desnem bregu Save ponovno
zavije stran od reke, kar pomeni, da je vleka mogoča znova le po levem bregu, kjer lahko pri Bre-
gu pri Litiji in pri Ponovičah ob brzicah zasledimo tudi rečne kanale. Takšno stanje spremljamo
nato vse do Spodnjega Loga in Save na desnem oz. levem bregu. Cesta se na desnem bregu sicer
ponekod približa strugi, a je to po vsej verjetnosti le posledica naravnih danosti in ni vezano na
njeno funkcijo. Prav pri Spodnjem Logu se pot tudi na desni strani ponovno približa reki, kar
pa je najverjetneje le posledica oženja soteske, saj je ves čas precej bolj oddaljena od struge kot
pot na levem bregu, kjer je ob vlečni poti pogosto mogoče slediti še eni vzporedni poti, nekoliko
oddaljeni od struge. Enaki ureditvi je moč slediti mimo Mošenika vse do Renk. Le nekoliko niž-
je, ko se soteska popolnoma zapre, izgineta tako pot na desnem bregu kot spremljevalna pot na
levem bregu; ta se združi z vlečno potjo. Slednja postane edina kopna komunikacija skoraj do
Dolenje vasi oz. Zagorja ob Savi. Tik pred Zagorjem se s pristanom ponovno začne vlečna pot tudi
na desnem bregu; na okljuku zavije proti vasi Spodnji Sklendrovec, a se na drugi strani okljuka
ponovno približa reki. Od tukaj naprej lahko nekaj časa spremljamo dve vlečni poti, od katerih
se tista na levi strani konča na naslednjem okljuku. Pot na desni strani se nadaljuje naprej mimo
nekdanjega gradiča Prusnik, kjer je bil rečni pristan, dokumentirana pa je tudi utrjena brežina.
Vlečna pot je od tod pa vse do Trbovelj potekala samo po desnem bregu, na levem bregu pa so
se pojavljale le poti, ki so od reke vodile do nekaterih samotnih domačij. Pri Trbovljah je bila na
levem bregu do reke speljana pot, v njeni bližini pa je bil označen rečni pristan. Od tod naprej
je tudi po levem bregu vodila pot, a ker ne poteka tik ob strugi, verjetno ni bila namenjena vleki.
Le slabih 500 m po reki navzdol je bil prav tako na desnem bregu označen pristan. Naslednja
pomembna lokacija je bil Beli slap (sl. 4). Tudi tod mimo je vlečna pot vodila le po desnem bregu,
kar se ni spremenilo niti pri Hrastniku. Tam je bil na levem bregu opažen pristan, od katerega
je proti kraju peljala pot. Slednja je od Hrastnika naprej nato spremljala reko, vendar se je od
nje včasih tudi oddaljila. Rečni pristani so bili nizvodno od Hrastnika zabeleženi pri Koritniku
ter pri domačijah Falentič in Rus pri Šavni Peči. Naslednji je bil označen na polovici poti med
Suhadolom in Zidanim Mostom, pred katerim je sledil še eden, postavljen le nekoliko nižje od
urejene brežine, kot zadnji rečni pristan na tem predelu Save pa moramo omeniti pomembno
postajo pri Zidanem Mostu. Takratno stanje pa seveda pri pogosto uporabljani infrastrukturi ni
bilo dokončno. Gaspari tako omenja kamnite ločne mostove med Logom in Pijavškim, med kate-
rimi je bil zadnji zgrajen/popravljen še leta 1844,40 le slabi dve desetletji pred odprtjem železnice
Zidani Most–Sisak, ki je pomenila velik udarec za rečni promet po Savi.
K. Pick je kljub številnim navedkom o upadu
dejavnosti še leta 1911 promet po Ljubljanici
in Savi opisal z besedami: »Prevoz tovora je bil
za Kranjce že dolga stoletja velikega pomena
… Trgovina se je na Kranjskem razvila zaradi
ugodne geografske lege … Iz Kranjske so pre-
težno izvažali železo, živo srebro, les, platno,
steklo, sita, vosek, med in živino, uvažali pa so
italijanska in štajerska vina, italijansko olje in
sol z morske obale.« Kot zanimivo vzporednico
naj omenimo tudi Strabonov citat, ki nakazuje
delno nespremenljivost razmer, ki so vladale v
trgovini od rimskega časa do zgodnjega 20. sto-
letja: »Njim pripeljejo Italiki vse, kar nudi morje,
ter vino v lesenih sodih, medtem ko od njih dobijo
sužnje, živino in kože.«41
Sočasno s čolnarjenjem, a kljub temu ločeno, je
treba omeniti še splavarstvo oz. splavljanje lesa.42
Ta način tovorjenja je bil v uporabi predvsem na
Savinji in na Savi od Zidanega Mostu dalje, a so Sl. 4: Beli slap z vlečnimi potmi in čolnarskimi pristani na
splavarili tudi od Zaloga navzdol. Sodeč po pisnih karti iz leta 1807 (hrani: Arhiv Slovenije)
Fig. 4: Beli slap on a map from 1807, depicting the surroun-
40 Gaspari 2009: 127. dings with towpaths and landing stages for boats (kept at the
Archives of the Republic of Slovenia)
41 Šašel Kos 2009: 46–48.
42 Zavestno izpuščamo obravnavo brodov in z njimi povezane infrastrukture, ki je omogočala prečkanje rek.
virih je bilo splavarjenje tod regulirano že v 15. stoletju. Zanimivi so tudi popisi plačevanja mitnin
za splave. Iz njih med drugim izhaja podatek, da so splavarji iz Ljubljane prevažali ne le les, temveč
predvsem drugo trgovsko blago ljubljanskih, zagrebških in samoborskih trgovcev.43 Po Valvasorju
je bilo splavarstvo konec 17. stoletja redko, saj je bilo odvisno od primerno visokega vodostaja, ki je
dovoljeval plovbo prek vrtincev in skal.44 Že druga četrtina 18. stoletja pa je ob regulaciji prinesla tudi
primerne politične premike, ki so spodbujali splavarstvo. Porast se je nadaljeval tudi v 19. stoletju, ko
so splavarji vozili vse do Donave in še po njej do Černe Vode, nedaleč od njenega izliva v Črno morje.
Konec stoletja, po zgraditvi kanala v Železnih vratih (1890–1896), so splavarjenje v Romunijo opustili,
zmanjšali pa so se tudi prevozi drugega trgovskega blaga razen lesa.45 Na splavarstvo v nasprotju z
drugim trgovskim prometom ni vplivala niti zgraditev železnice, na začetku 20. stoletja pa se je lesna
trgovina s splavarstvom še povečala. Prekinitvi med prvo svetovno vojno je sledil ponoven porast v
obdobju med obema vojnama, končni udarec pa je splavarstvu zadala druga svetovna vojna.46
Raznotere in intenzivne dejavnosti na reki in ob njej so seveda pustile številne fizične sledove,
ki jih lahko povezujemo z njimi. Vzdolž reke smo s sistematičnimi pregledi evidentirali številne
ostanke rečne infrastrukture iz 18. in 19. stoletja, med katerimi pa velja posebej izpostaviti le
nekatere. Kot je bilo že omenjeno, so imele pri zagotavljanju nemotenega rečnega prometa po-
membno vlogo vlečne poti (nem. Treppelweg), ki so po eni strani dopuščale spuščanje plovil brez
posadke na nevarnejših odsekih reke, ob tem pa so omogočale tudi plovbo proti toku, saj moč
čolnarjev z njihovimi drogovi ni povsod zadoščala. Na njihove ostanke smo doslej naleteli na pri-
mer pri domačiji Lendera nad Suhadolom, kjer je bila pot vklesana v živo skalo. Območje je bilo
dokumentirano po izvedbi del leta 1736 (sl. 5), ko je bila izdelana 205 sežnjev (pribl. 389 m) dolga
pot, pri tem pa so bile razstreljene tako skale na suhem kot v vodi, kar je razmere za plovbo še
izboljšalo. Tukajšnja vlečna pot je bila dokumentirana tudi na karti iz leta 1807, ki je bila osnova
za načrtovanje naših terenskih raziskav. Njeni ostanki so prepoznavni tudi na lidarskem posnetku,
naša dokumentacija pa je zajela še izmero z DGPS-postajo in fotografsko zabeležbo (sl. 6).
Sl. 6: Ostanki v skalo vsekanih

vlečnih poti pri kmetiji Lendera pri
Suhadolu (foto: M. Črešnar)
Fig. 6: Remains of towpaths hewn
into solid rock at the Lendera
farmstead near Suhadol (photo: M.
Črešnar)
Sl. 5: Sava pri kmetiji Lendera pri Suhadolu po regulaciji leta 1736. Zaradi skalne osnove, v katero je Sava vrezala svoje
korito, so bile tod vlečne poti v večjem obsegu vsekane v živo skalo (A. Kaltschmidt po E. W. Durchlasser in F.C. Renner:
Area ad Savi Alveum effractae Viae prope Sechadole in Styria; hrani: Narodni muzej Slovenije, inv. št. G-2611)
Fig. 5: The Sava at the Lendera farmstead near Suhadol after the 1736 regulation. The Sava in this area cut its bed into solid rock,
which caused the towpaths largely to be hewn into the rock as well (A. Kaltschmidt after E. W. Durchlasser and F. C. Renner: Area
ad Savi Alveum effractae Viae prope Sechadole in Styria; kept at the National Museum of Slovenia, inv. no. G-2611)
43 Zelič 2009: 135–136.

44 Valvasor 1689: II, 203.
45 Zelič 2009: 136–137.
46 Kosi 1998: 47, 184–185; Zelič 2009: 137–138.
Ob tem je treba poudariti, da je zelo ozek obrežni pas, ki je bil kasneje namenjen zgraditvi že-
leznice in moderne ceste, vplival na preoblikovanje območja in s tem na uničenje velike večine
vlečnih poti, ki bodo torej ostale zabeležene le v historičnih virih.
Druga zanimivost, ki je ohranjena tako v slikovnem gradivu kot v literaturi in na srečo tudi v
naravi, so rečni kanali, ki so bili zgrajeni na najnevarnejših odsekih reke. Znanih je več takšnih
območij, med katerimi je najbolje ohranjen že večkrat omenjeni kanal pri Belem slapu oz. »bro-
dniški pekel«, kot je bil tudi imenovan.47 Kot je bilo že navedeno v besedilu, je bil kanal skupaj z
okoliškim območjem večkrat predmet gradbenih posegov, tako da njegove današnje podobe ne gre
pripisovati izključno enemu gradbenemu posegu; kljub temu pa to ne vpliva na njegov pomen.
Kot smo ugotovili pri terenskem preverjanju, se na grajeni kanal (sl. 7: A), ob katerem je na obrežni
strani tudi večja poploščena površina, nekoliko nizvodno navezuje še en v skalo vklesan kanal (sl. 7:
B), ki doslej še ni bil zabeležen. Ob tem pa je pod današnjo cesto nizvodno od kanalov na več mestih
opaziti kamnite suhozidne konstrukcije (sl. 7: C), ki nemara pripadajo utrjevanju poti ali ceste in po
svoji konstrukciji na moč spominjajo na gradnjo kanala ter jih gre potemtakem morebiti tudi časovno
vzporejati. Kot je mogoče razbrati z lidarskega posnetka, lahko na okljuku pred kanalom prepoznamo
tudi v skalo vsekano vlečno pot, na nasprotnem bregu pa na pobočju opazimo pot, ki je večkrat zabele-
žena na historičnih zemljevidih in po kateri je že Valvasor »pošiljal« čolnarje, ki so zaobšli Beli slap.
Sl. 7: Ostanki rečne infrastrukture pri Belem slapu na laserskem digitalnem modelu reliefa (izvedba: D. Mlekuž): grajen rečni
kanal (A), klesan rečni kanal (B), ostanki kamnitih konstrukcij podpornih zidov (C) (foto: M. Črešnar)
Fig. 7: Remains of the river infrastructure at Beli slap on laser DEM (execute by: D. Mlekuž): built river canal (A), river canal
hewn into the rock (B), remains of stone constructions of supporting walls (C) (photo: M. Črešnar)
47 Jutro 1936.
Sklep
Četudi le preletimo arheološke in zgodovinske podatke o reki Savi in njeni neposredni okolici,
ne moremo spregledati, da so sledovi tisočletnega sobivanja človeka in reke prisotni domala na
vsakem koraku. A narava območja je takšna, da ne dopušča velikih prostorskih premikov, tako
da so poti, ceste in železnice, zgrajene v 19. in 20. stoletju, na številnih območjih spremenile ali
izbrisale starejše, novoveške, srednjeveške, rimskodobne ali prazgodovinske sledove življenja.
A tudi vsi ti so takrat, ko so nastali, spreminjali znake še starejše uporabe prostora. Pred nami je
torej »čudovit palimpsest« – kot bi rekel angleški zgodovinar F. W. Mainland – ki ga je narekovala
reka s svojo povezovalno vlogo in ki ga bo treba še skrbno preučiti, preden ga bodo morebitni
prihodnji posegi še bolj zameglili ali celo izbrisali.
Literatura
BEC, Damijan, PODOBNIKAR, Tomaž, 2006: Spreminjanje struge reke Save na Ljubljanskem polju. – V: Drago Perko et al.
(ur.), Geografski informacijski sistemi s Sloveniji 2005–2006, Ljubljana, str. 113–122.
BITENC, Polona, KNIFIC, Timotej, 2009: Naselbina staroselskih Romanov na Ajdovskem gradcu nad Vranjem. – V: Peternel
2009, str. 69–76.
CELIN, Vanja, 2008: Rečni transport v antiki. Jugovzhodnoalpski prostor in srednje Podonavje. - Diplomsko delo, Oddelek za
DULAR, Janez, 2009: Sava v bronasti in železni dobi. – V: Peternel 2009, str. 36–41.
DULAR, Janez, PAVLIN, Primož, 2007: Prazgodovinska višinska naselja v Posavskem hribovju. – Arheološki vestnik 58, str. 65–120.
DULAR, Janez, TECCO HVALA, Sneža, 2007: South-Eastern Slovenia in the Early Iron Age. Settlement-Economy-Society. –
Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 12, Ljubljana.
DRAKSLER, Matej, 2008: Območje Zagorja ob Savi v prazgodovini. – Arheološki vestnik 58, str. 121–155.
GASPARI, Andrej, 2006: Artefakti iz kosti in jelenovih rogovij. – V: Andrej Gaspari (ur.), Zalog pri Verdu, tabor kamenodobnih
lovcev na zahodnem robu Ljubljanskega barja, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 11, Ljubljana, str. 125–154.
GASPARI, Andrej, 2009: Dolina spodnje Save od prazgodovine do druge svetovne vojne. – V: Peternel 2009, str. 117–134.
GASPARI, Andrej, KAVUR, Boris, 2006: Zalog pri Verdu. Bazni tabor lovcev na obrežju jezera. – V: Andrej Gaspari (ur.), Zalog
pri Verdu, tabor kamenodobnih lovcev na zahodnem robu Ljubljanskega barja, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 11,
GLASILO OBČANOV, 1988: Ali ste vedeli? – Glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva Litija 4, str. 5.
GUŠTIN, Mitja, 2005: Neolitska naselbina Čatež – Sredno polje. – V: Mitja Guštin (ur.), Prvi poljedelci. Savska skupina lengyel-
ske kulture, Koper, str. 101–109.
HORVAT, Milena, 2009: Prvi prebivalci v Posavju. – V: Peternel 2009, str. 25–35.
JUTRO 1936: Ko so še ladje plule po Savi. – Jutro 4 (nedelja, 3. 1. 1936), str. 4.
KNIFIC, Timotej, 2009: Naselitev Slovanov v Posavju. – V: Peternel 2009, str. 77–84.
KOSI, Miha, 1998: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. – Zbirka ZRC 20,
Ljubljana.
PAVLIN, Primož, DULAR, Janez, 2007: Prazgodovinska višinska naselja v Posavskem hribovju. – Arheološki vestnik 58, str. 65–120.
PETERNEL, Jože (ur.), 2009: Ukročena lepotica. Sava in njene zgodbe. – Sevnica.
RUPEL, Mirko, 1969: Valvasorjevo berilo. – Ljubljana.
SITAR, Sandi, 1990: O prometu v Slavi vojvodine Kranjske. – V: Andrej Vovko (ur.), Valvasorjev zbornik. Ob 300-letnici izida
Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989, Ljubljana.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 2006: A Few Remarks Concerning the archaiologia of Nauportus and Emona: The Argonauts. – V: Medi-
terranean Myths from Classical Antiquity to the Eighteenth Century, Ljubljana, str. 13–20.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 2009: Reka kot božanstvo – Sava v antiki. – V: Peternel 2009, str. 42–50.
TICA, Gojko, 2008: Zgodnjesrednjeveško najdišče Kompolje – Pod malnom. – V: Mitja Guštin (ur.), Srednji vek. Arheološke
raziskave med Jadranskim morjem in Panonsko nižino, Ljubljana – Koper, str. 157–170.
TURK, Peter, SVETLIČIČ, Vesna, 2005: Neolitska naselbina v Dragomlju. – V: Mitja Guštin (ur.), Prvi poljedelci. Savska skupi-
na lengyelske kulture, Koper, str. 65–87.
UMEK, Eva, 1964: Trgovski promet po Savi v 18. stoletju. – Kronika 12/3, str. 194–200.
UMEK, Eva, 1986: Plovba po Savi v 18. stoletju. – Zgodovinski časopis 40/3, str. 233–268.
VALVASOR, Janez Vajkard, 1689: Slava vojvodine Kranjske. – Laibach – Nürnberg.
VELUŠČEK, Anton, 2004a: Hočevarica in horizont keramike z brazdastim vrezom (HKBV) v osrednji Sloveniji in sosednjih
pokrajinah. – V: Anton Velušček (ur.), Hočevarica. Eneolitsko kolišče na Ljubljanskem barju, Opera Instituti Archaeologici
Sloveniae 8, Ljubljana, str. 231–262.
VELUŠČEK, Anton, 2004b: Hočevarica in začetki uporabe bakra v Sloveniji. – V: Anton Velušček (ur.), Hočevarica. Eneolitsko
kolišče na Ljubljanskem barju, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 8, Ljubljana, str. 297–304.
VELUŠČEK, Anton (ur.), 2006: Resnikov prekop, najstarejša koliščarska naselbina na Ljubljanskem barju. – Opera Instituti
Archaeologici Sloveniae 10, Ljubljana.
ZELIČ, Oskar Zoran, 2009: Splavarstvo na Savinji in Savi. – V: Jože Peternel (ur.), Ukročena lepotica. Sava in njene zgodbe,
Sevnica, str. 135–144.
ŽORŽ, Alja, NADBATH, Barbara, 2010: Arheološke ostaline s Spodnjih Škovc pri Dolskem. – V: Stanislav Omerzu (ur.), Iz
dežele Jurija Vege. Zbornik občine Dol pri Ljubljani, str. 341–381.
347
Nova odkritja v raziskavah rimskega mostu

čez Savo pri Črnučah
New findings on the Roman bridge across the Sava near Črnuče
Andrej Gaspari in Tadeja Mulh
Izvleček: obstoj rimskega mostu čez Savo pri Črnučah kot dela glavne komunikacije od Emone proti
severu je bil prvič izpričan z razkritjem stebrov po regulaciji struge med letoma 1895 in 1908. Rimski
most, ki je vodil čez celotno poplavno območje med Ježico in Stražnim hribom, je domnevno ob-
stajal do pozne antike, potem pa ga je za več kot tisoč let nadomestil brod. Leta 1724 je bil natančno
v osi rimskega mostu postavljen lesen most na komercialni cesti med Dunajem in Trstom. Visoki
stroški vzdrževanja mostu so kmalu privedli do odločitve za gradnjo zidanih stebrov, ki pa je bila že
pred sredino 18. stoletja opuščena. Med predhodnimi raziskavami leta 2009 je bila na levem bregu
dokumentirana skupina obdelanih blokov karnijskega apnenca, ki se razlikuje od materiala v no-
voveških mostnih glavah in pripada ali enemu od rimskih stebrov ali stebrov, zgrajenih leta 1729.
Za prvo možnost govorijo nadmorska višina in dimenzije blokov ter uporaba podobnih železnih
spojk s svinčenimi zalivkami, kot jih poznamo iz objave rimskega mostu.
Abstract: the existence of a Roman bridge across the river Sava near Črnuče was first established
on the basis of the support columns found during the regulation of the riverbed between 1895 and
1908. The bridge formed part of the main communication line leading northwards from Emona. It
crossed the flood area between Ježica and Stražni hrib and was supposedly in use until the Late
Antiquity, afterwards replaced by ferries for over a thousand years. In 1724, a wooden bridge was
built in the exact axis of the Roman bridge as part of the commercial communication between
Vienna and Trieste. High maintenance costs soon brought about the decision to build stone support
columns, but the idea was abandoned even before the mid-18th century. Preliminary investiga-
tion in 2009 documented a group of worked stone blocks on the left bank of the Sava. They were
made of Carnian limestone, which differs from the material used in early modern bridgeheads
and belongs either to one of the Roman columns or to one of the columns put up in 1729. Speaking
in favour of the former is the altitude and block size, but also the use of iron clamps set in lead,
such as are known from the publication of the Roman bridge.
Ključne besede: Slovenija, Črnuče, Sava, rimsko obdobje, novi vek, mostovi, arheologija
Keywords: Slovenia, Črnuče, Sava, Roman period, modern period, bridges, archaeology
Uvod
Potek kopenskih komunikacij, ki so od naselbinskih jeder v ožini med Rožnikom in Grajskim
gričem vodile čez Ljubljansko polje proti severu, je določala predvsem lega najugodnejših mest
za prehod čez reko.1 Z geomorfološkega vidika je območje med Ježico in Stražnim hribom (368
m) v Črnučah zelo primerno za gradnjo mostu, saj visoka pleistocenska terasa območje premika-
nja savskih rokavov zožuje na le okoli 300 metrov, geološka podlaga iz permskega kremenovega
konglomerata in skrilastega glinavca pa leži le plitvo pod prodno-peščenimi naplavinami.2
Obstoj rimskega mostu, ob katerem je morda stala na Tabuli Peutinegeriani vrisana postaja Savo
Fluvio,3 nakazujejo že trasa ceste od Julije Emone proti severu in ob njej ležeča najdišča.4 Nesporno
je bil dokazan z odkritjem prej zasutih stebrov, ki jih je izpostavila poglobitev savske struge po regu-
laciji med letoma 1895 in 1908, ter z vzorno izpeljano zaščitno raziskavo, ki sta jo vodila hidrotehnični
strokovnjak Karel Pick in arheolog Walter Schmid (sl. 1). Rimski most je domnevno obstajal do pozne
1 Radinja 1951: 76–78.

2 Žlebnik 1971.
3 Šašel 1975.
4 Gaspari 2010: 137–140.
Sl. 1: Mostišče med Ježico in Črnučami. Tloris prinaša situacijski načrt rimskih stebrov (1911) in ostanke mostov,
dokumentirane med raziskavami leta 2009 (merili: A. Gaspari, D. Badovinac, T. Praprotnik; izvedba: M. Erič, G. Rutar)
Fig. 1: Area of the bridge between Ježica and Črnuče. Plan of the Roman columns (1911) and remains of bridges documented
during the 2009 investigation (measurements: A. Gaspari, D. Badovinac, T. Praprotnik; drawing: M. Erič, G. Rutar)
antike, potem pa ga je za več kot tisoč let nadomestil brod. Leta 1724 je bil natančno v osi rimskega
mostu postavljen lesen most na glavni komercialni cesti med Dunajem in Trstom. Visoki stroški obnov
so privedli do odločitve za gradnjo zidanih stebrov, ki pa je bila že pred sredino 18. stoletja opuščena.
Kmalu po letu 1794 je bil most skoraj za polovico skrajšan z dolgim dovoznim nasipom, ki je vodil
od mitnice na desnem bregu (poznejša gostilna Tavčarjev dvor in današnja stavba Avtošole Ježica).
Zaradi nevarnosti, ki so jo za leseni most in posredno za nižje ležeči železniški most, postavljen leta
1896, še naprej pomenile visoke vode, je bila sprejeta odločitev o dodatni poglobitvi podlage v regu-
lirani strugi in gradnji železnega cestnega mostu, ki se je zgodila leta 1906.
Novo priložnost za pridobitev podatkov o črnuškem mostišču so prinesle raziskave vplivnega
območja načrtovanega visokotlačnega prenosnega plinovoda na trasi Vodice–Termoelektrarna-
Toplarna Ljubljana, ki jih je izvedel Center za preventivno arheologijo ZVKDS v septembru in
oktobru 2009. V okviru predhodnih posegov sta bila izvedena terenski pregled struge in obrežja
ter sondiranje desnega obrežja v vplivnem območju plinovoda.
Povzetek podatkov o rimskem mostu

Ostanki stebrov rimskega mostu so se pokazali poleti 1901 ob regulaciji, ki je povzročila povečanje
erozije v izravnani in omejeni strugi ter posledično njeno poglobitev za blizu 2 m. O najdbi je prvi
A. Gaspari, T. Mulh / Nova odkritja v raziskavah rimskega mostu čez Savo pri Črnučah 349
poročal višji inženir F. Paulin v 296. številki Laibacher Zeitung z dne 24. decembra 1901. Tik ob
rimskih stebrih so bili vidni ostanki pilotov starega deželnega mostu. Ostanki na lesenih rešetih
zidanih stebrov so bili postavljeni v približno enakih razmikih kot piloti lesenega mostu. Omenjene
ostanke in situacijo, ki jo je po navedbah Picka in Schmida novembra 1901 dokumentiral vodja
regulacije Save, inženir Boleslaus Bloudek, je podrobneje predstavil kustos Deželnega muzeja v
Ljubljani Alfons Müllner v 9. številki revije Argo.5 Poleg ostankov treh stebrov v regulirani strugi,
ki naj bi bili domačinom znani že od nekdaj, kustos navaja še nadaljnje štiri stebre, ki so se nekoč
pokazali med desnim bregom in desnim jezom. Ljudje so iz njih takrat trgali železne spojke in
jih prodajali za okoli 30 krajcarjev. Od ostankov stebrov na nekdanjem desnem delu struge, ki
jih omenja Müllner, se po Picku in Schmidu ni ohranilo nič.6
Trije stebri v strugi, ki so bili decembra 1901 vidni med 10. in 13. »kozo« takrat obstoječega lesenega
mostu le 40 cm pod vodno gladino, so bili po Müllnerju 3,5 m široki in 11–11,5 m dolgi. Razmika
med njimi sta znašala 9,35 m. V naslednjih letih so bili vsi trije stebri zaradi poglabljanja dna
struge kmalu spodkopani in odneseni ob visoki vodi, četrtega (V) pa sta, tik preden je marca 1911
doživel podobno usodo, dokumentirala Pick in Schmid. Avgusta istega leta sta »na desnem bregu«
raziskala ostanke še enega poškodovanega stebra (VI). Njuna lega ni jasna, saj sta na objavljenih
načrtih stebra V in VI vrisana na levi polovici regulirane struge.
Dolžina v obliki petkotnika zidanega stebra V je znašala 9,7 m, širina pa 3,45 m. Brez trikotnega
valoloma je bil steber dolg 8 m, s čimer je določena tudi okvirna širina nadgradnje z voziščem.
Steber je bil postavljen na rešetu iz hrastovega lesa, ki je bilo 10 m dolgo in 3,8 m široko. Sprednji
del je bil oblikovan v trikotnik. Rešeto je sestavljalo 12 prečnih tramov s stranicami 10 x 20 cm
in dva poševno drug na drugega postavljena tramova s stranicama 16 x 25 cm, ki sta oblikovala
valolom. Spodnja lega desk je očitno ležala na geološki podlagi, čeprav ni bilo ugotovljeno, kako,
če sploh, je bilo rešeto pritrjeno na dno (sl. 2).
Sl. 2: Tlorisni načrt
stebrov VI in V (po
Pick, Schmid 1913,
sl. 92 in 93)
Fig. 2: Plan of Piers
VI and V (after Pick,
Schmid 1913, figs. 92
and 93)
5 Müllner 1901.
6 Pick, Schmid 1911.
Na rešeto je bil okoli 10 cm od roba nameščen venec iz obdelanih apnenčastih blokov, povprečno
visokih 40 cm, ki naj bi izvirali iz trzinskega kamnoloma. V južnem delu stebra V se je ohranil le
poškodovan vogalni blok z dimenzijami 1,39 x 0,65 x 0,3 m. Vsi bloki v vencu so bili medsebojno
povezani z železnimi spojkami, vdetimi v utore v sosednjih blokih in zalitimi s svincem. Ena od
spojk je bila dolga 71 cm in široka 5,5 cm.
Rešeto stebra VI je bilo pravokotne oblike, tako kot je to dokumentirano za leta 1901 raziskani
steber b, morda pa tudi stebra a in c. Sprednji del 4,6 m širokega rešeta je bil okrepljen s prečno
položenimi tramiči. Vmesni prostor je bil zapolnjen z večjimi nepravilno oblikovanimi kamni
(npr. 0,68 x 0,55 x 0,3 m), vezanimi z malto, podobna pa je bila tudi izvedba notranjega polnila pri
stebrih a in b. Osi stebrov V in VI sta ležali 12,3 m narazen, odprtina med njima pa je merila 8,3
m. Usmeritev rimskega mostu, ki je vodil čez celo poplavno območje, kaže, da je osrednja struga
takrat potekala okvirno v smeri zahod/severozahod–vzhod/jugovzhod. Glede na dokumentirane
razmike med stebri naj bi imel most na poteku čez okoli 300 m široko poplavno območje 24 ste-
brov in 2 obrežna opornika. Pick in Schmid sta sklepala, da so pri postavitvi posameznih stebrov
glavnino vode speljali v enega od stranskih rokavov, kar je omogočilo gradnjo skoraj v suhem.
Sodeč po objavljenem profilu so ohranjeni deli
stebrov ležali na okoli 286,6 m nm. v., torej dva
metra nižje od srednje vodne gladine pred regula-
cijo (288,7 m). Dno v osi današnje struge je pred
regulacijo ležalo na okoli 288,16 m, po regulaciji
pa na okoli 283,85 m oz. vsaj 2,75 m pod temelji.
Glede na podane absolutne višine so bila lesena
rešeta stebrov v osi današnje struge temeljena
neposredno v paleozojsko podlago. To domnevo
omogočajo tudi Schmidove posredne navedbe.7
Eno od rešet so zaradi nevarnosti odplavlje-
nja in domačinov, ki so želeli les porabiti za
druge namene, z velikim trudom potegnili na
breg in ga prepeljali k nemškemu viteškemu
redu. V Križankah so dele spravili pod streho
pri »rimskem stolpu«, kjer naj bi začeli z njihovo
konservacijo.8 Železni spojki z dolžinama 60 in
62 cm, deformirano svinčeno zalivko in nekaj
brun hrani Narodni muzej Slovenije pod inv. št. Sl. 3: Lesena skrinjica ima na notranji strani nalepljeno
R 3738. Nekaj ostankov, ki so bili po posredo- ciklostirano risbo stebra V z lastnoročnim podpisom ing.
vanju Picka oddani v Narodni tehnični muzej Picka, na zunanji pa medeninasto ploščico z napisom v
nemščini, ki navaja, da je izdelana iz lesa rimskega mostu
v Pragi,9 naj bi bilo po navedbah uslužbenca pri Črnučah. Vel. 19 x 10 x 7 cm; deb. stranice 0,5 cm (foto: J.
omenjenega muzeja izgubljenih med velikimi Marušič)
Fig. 3: Small wooden case with a cyclostyled drawing of Pier V
poplavami Vltave leta 2002. Količina v Prago in the interior, hand signed by engineer Pick. On the exterior,
odpeljanih tramov je bila očitno znatna, saj se je the case has a brass plate with an inscription in German
na češkem trgu starin leta 2000 pojavila manjša stating that the case was made from the wood of the Roman
bridge near Črnuče. Size 19 x 10 x 7 cm; panel thickness 0.5
lesena skrinjica, v kateri je pritrjena medenina- cm (photo: J. Marušič)
sta ploščica z vgraviranim napisom v nemščini,
ki navaja, da je skrinjica izdelana iz hrastovega
tramu rimskega mostu v Črnučah (sl. 3).
Poskusi gradnje zidanega mostu v 18. stoletju

Do začetka 18. stoletja je glavna cesta med Dunajem in Trstom potekala čez Šentjakob in tam-
kajšnji državni, t. i. mariborski most. Po letu 1719 se je promet močno zgostil in kranjski deželni
stanovi so se odločili postaviti most na mestu nekdanjega broda pri Črnučah. Po navedbah Blaža
Resmana, ki je leta 2002 objavil del arhivskih virov o gradnji »nesojenega« črnuškega mostu v
tridesetih in štiridesetih letih 18. stoletja, je deželni mostni in tesarski mojster Luka Skok po ogledu
7 Schmid 1943.
8 Id. 1911.
9 Pick 1926: 105; za podatke se zahvaljujem kustosu Janu Hozáku.
A. Gaspari, T. Mulh / Nova odkritja v raziskavah rimskega mostu čez Savo pri Črnučah 351
Sl. 4: Enega prvih načrtov z vrisanim črnuškim mostom je leta 1775 izdelal inž. Lieber v okviru kartiranja komercialne ceste. Spremno
besedilo k načrtu navaja, da je savski most dolg 162 sežnjev (1 seženj = 1,896 m) oz. 307,15 m (AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko)
Fig. 4: One of the first maps to include the Črnuče bridge was drawn in 1775 by engineer Lieber as part of mapping the
Vienna-Trieste commercial road. The accompanying text states that the bridge across the Sava is 162 fathoms (1 fathom =
1.896 m) or 307.15 metres long (AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko)
lokacije 5. oktobra 1723 odbornikom predložil specifikacijo potrebnega lesa za 165 sežnjev dolg
most, s sedmimi po sedem sežnjev (13,27 m) razmaknjenimi stebri v strugi in 24 po pet sežnjev
(9,48 m) narazen stoječimi stebri čez močvirno zemljišče na desnem bregu. Most je bil zgrajen
naslednjega leta, kot že postavljen pa se prvič izrecno omenja 14. 11. 1724.
Pogoste poškodbe mostu zaradi povodnji in sprememb savske struge ter visoki stroški, ki so nastajali
pri popravilih in vzdrževanju, so spodbudili več načrtov za gradnjo zidanih nosilcev. V dveh letih
po porušitvi dela mostu leta 1729 so zares pričeli zidati stebre pod vodstvom deželnega arhitekta
Johanna Georga Schmidta. Tri naj bi kmalu odnesla voda, dva, ki naj bi ju bolj po naključju po-
stavil na ugodnejšem terenu, pa sta stala še do leta 1752, ko so ju prodali kamnoseku Bombasiju
in razdrli. Načrti za zidane stebre iz leta 1733, ki jih je pripravil tržaški inženir Giovanni Fusconi,
niso bili uresničeni, zadeva pa je ponovno postala aktualna leta 1740, ko so stanovi za pripravo
načrtov in gradnjo mostu najeli inženirja in arhitekta Giovannija Mario de Galli Bibieno. Že 6.
septembra je Bibiena začel delati kesone, a mu je uspelo v poldrugem dnevu pilote zabiti komaj
seženj globoko v pesek, potem pa so se razklali. Po neuspešnem poskusu z izčrpavanjem vode v
prvem kesonu je arhitekt izgubil zaupanje odbornikov in bil odpuščen.10
Mapa iz leta 1794, ki jo hrani Arhiv RS, upodablja stranski ris in tloris takrat obstoječega lesenega
mostu z 38 stebri trapezastega obrisa, geološko situacijo in vodne profile, pa tudi ostanka dveh
zidanih stebrov iz prej omenjenih poskusov (sl. 5). Na levi polovici struge sta namreč tik zaho-
dno od lesenih stebrov XIV in XV upodobljena dva ozka zidana stebra stožčastega preseka (A in
B), široka okoli 1,5 metra. Pripis pri prvem omenja, da gre za Bibienov steber, ki ga je leta 1751
spodkopala voda. Za drugega je navedeno, da gre za ruševine (»rudera«) podobnega začetega
stebra, ki so ob nizki vodi še vidne. Steber A je vrisan 30 sežnjev (okoli 54 m) od zidane glave na
levem bregu, ruševine stebra B pa okoli 25 sežnjev (45 m) od nje. Oba stebra sta bila temeljena
neposredno v geološko podlago.
10 Resman 2002: 79–80.

Sl. 5: Na načrtu lesenega mostu iz leta 1794 sta vrisana tudi ostanka pol stoletja starejših zidanih stebrov (Arhiv RS, fond AS
1068, Zbirka načrtov, 17. st.–20. st., t. e. 3, št. 551)
Fig. 5: Plan of the wooden bridge from 1794 depicts two remaining parts of half a century earlier stone piers (Archives of the
Republic of Slovenia, AS 1068, map collection, 17th –20th c., tech. unit 3, no. 551)
Ostanki kamnitih stebrov, odkritih med raziskavami v letu 2009
Na levi brežini sedanje (poglobljene) struge je bila v osi obravnavanih mostov dokumentirana
skupina desetih obdelanih blokov karnijskega apnenca zelo temno sive barve (sl. 6–7). Stranski
robovi večine blokov so ravni, razmeroma natančna je tudi ploskovna obdelava. To velja pred-
vsem za ožje (zunanje) stranice in zgornjo ploskev. Opazna je uporaba dveh različnih klesarskih
dlet, pri čemer so sledovi ožjega široki 0,4 in dolgi 2–4 cm, sledovi grobega pa enakomerno dolgi
in široki. Višine oz. debeline blokov se večinoma gibljejo od 30 do 35 cm, dolžine med 62 in 159,
širine pa med 32 in 56 cm. Izstopa vogalni blok z dimenzijami 62 x 56,5 x 32,5 cm, ki ima ob dveh
stranicah plitva pravokotna utora s končnima poglobitvama, v enem od njiju pa ohranjeno železno
spojko (vid. d. spojke 45 cm; š. 4 cm, deb. 0,9 cm) s svinčeno zalivko (pr. 4,5 cm).
Bloki ležijo v različnih položajih in nagibih, povečini neposredno na geološki podlagi tik ob za-
četku vzpona v naplavinski del brežine v nadmorski višini 285–286,50 m. Razen treh ležijo vsi
bloki nekoliko nizvodno od spodnje osi mostu, in sicer do 10,2 m daleč. V neposredni okolici leži
množica neobdelanih skal iz istovrstnega apnenca brez sledov malte, ki prav tako najverjetneje
sodijo k ostankom mostnega stebra. Štirje obdelani bloki podobne teksture so bili odkriti tudi med
podvodnim pregledom desnega dela struge, nekoliko pod osjo mostov.
Sklep
Trenutno ni mogoče zanesljivo ugotoviti, za ostanke katere strukture gre v primeru blokov na
levi brežini. Njihova nadmorska lega in položaj okvirno ustrezata temeljem rimskih stebrov šte-
vilka V oziroma VI. Prav tako so dimenzije blokov podobne sporočenim meram rimskih blokov,
primerljiva je tudi izvedba dokumentiranih utorov z železnimi spojkami in svinčenimi zalivkami.
Po Picku in Schmidu naj bi bil za bloke rimskega mostu uporabljen apnenec iz kamnoloma med
Trzinom in gradom Jablje, medtem ko so dokumentirani bloki izdelani iz karnijskega apnenca,
ki morda izvira iz ležišč v okolici Lesnega brda oz. Drenovega griča med Vrhniko in Ljubljano.
Bloki se že po barvi in teksturi jasno ločijo od kamna v obeh glavah novoveških mostov, ki je
verjetno pripeljan iz kamnolomov v okolici Podutika (sl. 9).
353
Sl. 6: Ostanki kamnitega stebra na levem bregu. Pogled proti Sl. 7: Blok z utoroma in železno spojko (K4) iz ostankov do-
vzhodu (foto: A. Gaspari) mnevnega stebra na levi brežini (foto: O. Musić)
Fig. 6: Remains of a stone pier on the left bank. View east- Fig. 7: Block with two clamp holes and an iron clamp (K4)
wards (photo: A. Gaspari) from what remained of the supposed pier in the left bank
slope (photo: O. Musić)
Sl. 8: V osi starih mostov je bil na desni brežini v lapor poglo-

bljene struge najden železen čevelj z ostankom pilota (N2), v
nekaj metrov višje izkopani poskusni sondi pa še en prime-
rek. Še bolj vzhodno je bil odkrit navpično zabit hrastov pilot
(PN3), prav tako opremljen s čevljem, ki ga glede na rezultate
dendrokronološke analize (dr. T. Levanič) pripisujemo obno-
vi iz obdobja 1880–1890 (foto: A. Gaspari)
Fig. 8: An iron shoe with the remains of a wooden pile (N2)
was found in the right bank slope of the bed that the river cut
into marl, in the axis of the old bridges. The trial trench dug
several metres higher revealed another such shoe. A verti-
cally driven oak pile (PN3) was found to the east, also tipped
with a shoe, which is attributed to the 1880–1890 renovation
based on the results of the dendrochronological analysis by T.
Levanič (photo: A. Gaspari)
Sl. 9: Levi opornik starega mostu (1724–1906) je danes vklju-

čen v vogal terase kitajske restavracije. Zgrajen je v suho-
zidni tehniki iz natančno obdelanih pravokotnih blokov po-
dutiškega (?) apnenca. Med obnovami je bilo vanj vgrajenih
nekaj blokov iz paleozojskega peščenjaka in vsaj en natanč-
no obdelan blok karnijskega apnenca s sledovi abrazije, ki se
po velikosti, obdelavi, barvi in teksturi približuje blokom iz
skupine na levi brežini (foto: A. Gaspari)
Fig. 9: Left abutment of the old bridge (1724–1906) now con-
stitutes the corner of a terrace at a Chinese restaurant. It was
built without mortar of precisely worked rectangular blocks
of Podutik (?) limestone. During renovation, several blocks of
Palaeozoic sandstone and at least one precisely worked block
of Carnian limestone with traces of abrasion were built into
it. The latter is similar in size, surface treatment, colour and
texture to the blocks of the group in the left bank slope (pho-
to: A. Gaspari)
Dejstva, ki nakazujejo možnost, da gre za ostanke stebra, upodobljenega na načrtu iz leta 1794, so
praktično identična razdalja med vrisanim stebrom B (45 m) in dokumentiranimi ostanki (46 m)
ter odsotnost malte. Če odkriti bloki pripadajo enemu od stebrov iz leta 1729, se postavlja vpraša-
nje, zakaj teh ostankov ne omenjajo ne Müllner ne Pick in Schmid, še posebej ker bi morali biti
prav tako izpostavljeni pri poglobitvi struge. Zdi se, da omenjeni avtorji niso bili seznanjeni ne z
obstojem zgodnjenovoveških kamnitih stebrov ne s pisnimi viri, ki govorijo o njihovi gradnji.
Današnja lega blokov očitno nima veliko skupnega z njihovo prvotno razporeditvijo. Iz tega sledi
popolna nezmožnost rekonstrukcije tlorisa (širine) stebrov, ki so v primeru Črnuč pri rimski in
novoveški konstrukciji bistveno različni. Odsotnost kakršnihkoli lesenih ostankov lahko tako
pomeni, da gre za rimski steber VI, katerega rešeto je bilo odpeljano leta 1911 ali odplavljeno, ali
pa določa pripadnost stebru B iz leta 1726.
Tudi blokom v desnem delu struge trenutno ni mogoče zanesljivo določiti pripadnosti. Vsaj neka-
teri od kamnov so zanesljivo iz istovrstnega apnenca kot skupina blokov na levi brežini. Glede na
arhivske vire je tudi zanje mogoče, da gre za ostanke bodisi rimskih bodisi novoveških stebrov.
Enako velja za dva bloka, ki sta bila odkrita v sondi na levem bregu. Za vse doslej dokumentirane
bloke tudi ni izključena možnost, da so bili sekundarno uporabljeni za utrjevanje pilotov lesenega
mostu ali protierozijskega nasipa.
Del odgovorov na zastavljena vprašanja se zagotovo še skriva v sedimentih med desnim bregom
in desnim mostnim opornikom. Velika debelina peščenih in prodnih naplavin dopušča možnost,
da so bili rimski stebri na tem delu temeljeni na običajen način z gosto mrežo navpično zabitih
pilotov in da so se kljub navedbam v članku iz leta 1911 vsaj deloma ohranili.
Literatura
BEC, Damijan, 2005: Spreminjanje struge reke Save na Ljubljanskem polju. – Diplomsko delo, Oddelek za geografijo, Filozof-
ska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
GASPARI, Andrej, 2010: »Apud horridas gentis …« : Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona. – Ljubljana.
MÜLLNER, Alfons, 1901: Die Römerbrücke bei Tschernutsche. – Argo 9, str. 193–195.
PICK, Karel, 1926: Říční stavby a vodovody na Sočské frontê a v Italii svêtové války. – Vojensko-technické zprávy 3, str.
105–111.
PICK, Karl, SCHMID, Walter, 1911: Die römische Savebrücke bei Tschernutsch. – Laibacher Zeitung, št. 102 in 103, 4. in 5. 5.
1911, str. 949 in 957.
PICK, Karl, SCHMID, Walter, 1913: Die römische Savebrücke bei Emona. – Jahrbuch für Altertumskunde 7, str. 189–192.
RADINJA, Darko, 1951: Sava na Ljubljanskem polju. – Geografski vestnik 23, str. 67–84.
RESMAN, Blaž, 2002: Bibiena in drugi arhitekti nesojenega črnuškega mostu. – Acta historiae artis Slovenica 7, str. 71–92.
RIŽNAR, Igor, 2009: Poročilo o preiskavi kamnitih blokov s savskega obrežja pri črnuškem mostu v Ljubljani. – Elaborat, CPA
ZVKDS, Ljubljana.
SCHMID, Walter, 1911: Tschernutsch, Römerbrücke über die Save. – Mitteilungen der K.K. Zentral-Kommission für Erforsc-
hung und Erhaltung Kunst- und Historischen Denkmale 10, str. 243–244.
SCHMID, Walter, 1943: Das Eindringen der römischen Kultur in Noricum. – Das Joanneum 6, str. 7–28.
ŠAŠEL, Jaroslav, 1975: Črnuče. – Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, str. 176.
ŽLEBNIK, Ljubo, 1971: Pleistocen Kranjskega, Sorškega in Ljubljanskega polja. – Geologija 14, str. 5–51.
355
Zaščitne raziskave poznosrednjeveškega in novoveškega mostišča na Ptuju
Rescue investigation of the late Middle and Modern Age bridges at Ptuj
Marija Lubšina Tušek in Miran Erič
Izvleček: privlačna podoba Ptuja je že pred več stoletji vzbujala zanimanje krajinskih slikarjev.
Na vseh slikah, ki so Ptuj upodabljale v njegovi najlepši veduti z reko Dravo in starim mestnim
jedrom ter gradom nad njim, je mogoče opaziti tudi most. Most, ki je povezoval mestno jedro Ptuja
v Dravski ulici na levem in Zgornji breg s Hajdino na desnem bregu, je bil zgrajen v 14. stoletju. Z
več temeljitimi obnovami je deloval do leta 1959, ko je bil odstranjen. Stare mostne ostaline v reki
so bile dokumentirane pred zgraditvijo novega mostu za pešce leta 1997 skoraj na istem mestu.
Odkritih je bilo 328 večinoma hrastovih pilotov. Datacije z radiometrično metodo so pokazale vsaj
dve gradbeni fazi v 16. in 18. stoletju, na tretjo obnovo pa kaže novec iz 1. polovice 19. stoletja, ki
je bil po šegi mostograditeljev zataknjen v enega od pilotov drugega mostnega stebra.
Abstract: for centuries, Ptuj with its attractions was bringing numerous landscape artists to the
town. The paintings thus created and depicting Ptuj at its loveliest with the river Drava, the old
town centre and castle perched over it, also included a bridge. The actual bridge connecting the
old town centre at Dravska ulica on the left bank to Zgornji breg and Hajdina on the right bank
was constructed in the 14th century. It underwent several extensive renovations and functioned
until its removal in 1959. Later, in 1997, a new pedestrian bridge was to be constructed on the
same spot, which brought about an investigation of the old bridge remains, during which 328
piles, mostly made of oak, were documented. Radiometric dates revealed at least two phases of
construction, in the 16th and the 18th centuries, respectively, while a coin from the first half of the
19th century pointed to the third phase, since it was stuck, according to the bridge builders’ custom,
into one of the piles of the second bridge pier.
Ključne besede: Slovenija, Ptuj, Drava, novi vek, podvodna arheologija, mostovi
Keywords: Slovenia, Ptuj, Drava, modern period, underwater archaeology, bridges
Uvod
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja se je Mestna občina Ptuj odločila, da za zagotovitev ne-
motenega prehoda pešcev in kolesarjev, katerih varnost je bila na leta 1959 zgrajenem betonskem
mostu čez Dravo zaradi gostega cestnega prometa že zelo ogrožena, zgradi nov most za pešce, ki bi
povezal Zadružni trg na desnem in staro mestno jedro z Dravsko ulico na levem bregu Drave. Ker
je bila lokacija novega mostu predvidena na prostoru poznosrednjeveško-novoveškega mostišča
in je še obstajala možnost obstoja mostnih ostalin v dravski strugi, je Zavod za varstvo naravne in
kulturne dediščine Maribor z izpostavo na Ptuju pozval Mestno občino Ptuj, da je pred pričetkom
gradnje na predvideni lokaciji zgodaj spomladi leta 1997 omogočila topografski pregled dna reke
Drave. Topografski pregled in dokumentiranje dejanskega stanja je opravila takrat nastajajoča
Skupina za podvodno arheologijo, ki je pričela delovati na Oddelku za arheologijo Filozofske
fakultete Univerze v Ljubljani. V deset dni trajajoči akciji podvodnega pregleda, dokumentiranja
in vzorčevanja lesenih pilotov iz mostne konstrukcije stebrov so sodelovali člani te skupine:
arheologa Andrej Gaspari in Peter Čerče, študenti arheologije Aleš Ogorelec, Rafko Urankar in
Matic Brenk ter Miran Erič, akad. spec. konservator. Skupini se je priključil tudi geodet Janez
Lovenjak iz podjetja Merilo, d. o. o., Ptuj z za tiste čase še zelo drago geodetsko napravo – računal-
niško podprtim distomatom. Logistično pomoč in konservatorski nadzor je izvajala arheologinja
konservatorka Marija Lubšina Tušek s ptujske izpostave Zavoda za varstvo naravne in kulturne
dediščine Maribor. O raziskavah so bila podana preliminarna poročila.1
1 Erič, Gaspari 1997: 2–7; Lubšina Tušek 1999: 199–202.

Sl. 1: Reka Drava je z rokavi in sipinami vzdolž toka ob zadnjih obronkih Slovenskih goric z Grajskim gričem oblikovala ge-
omorfološke razmere, ki so omogočile ugoden prehod čez reko ter razvoj strateško pomembnega kraja in vozlišča poti med
jugovzhodnoalpskim in podonavskim prostorom (GURS, DMR 5 m, izvedba: M. Erič)
Fig. 1: The River Drava created, with branches and dunes along the southern outskirts of the Slovenske gorice with Grajski grič
(castle hill in translation) at Ptuj, geomorphologic conditions that enabled a smooth river crossing. Consequentially, this brought
about the development of a strategically important town that represented the crossroads of communications between the south-
eastern Alpine area and the Danube Basin (Surveying and Mapping Authority of the Republic of Slovenia, 5 m DMR, execution:
M. Erič)
Reka Drava je z rokavi in sipinami vzdolž toka ob zadnjih obronkih Slovenskih goric z Grajskim
gričem oblikovala geomorfološke razmere, ki so omogočile ugoden prehod čez reko, s tem pa
razvoj strateško pomembnega kraja in vozlišča poti med jugovzhodnoalpskim, sredozemskim
in podonavskim prostorom (sl. 1); v zadnjem tisočletju pred našim štetjem naj bi tu skozi ali vsaj
blizu naselbine potekala tudi veja jantarne poti, velike trgovske poti z Baltika v Sredozemlje. Ugo-
den prehod čez reko in strateška lega za vojaške operacije med Dravo in Donavo sta pritegnila
tudi Rimljane, da so utrdili in utemeljili položaj naselbine Petovione kot vojaškega oporišča, po-
membnega mostišča in središča ob glavni itinerarski cesti, ki je povezovala Italijo s Podonavjem.
Tej cestni osi Celeia–Savaria z mostnim prehodom, ki je od 1. do 4. stoletja pomenila hrbtenico
naselbine, se je prilagodil tudi koncept urbanistične zasnove in razvoja rimskega mesta kolonije
Ulpije Trajana Poetovio s samostojno oblikovanimi četrtmi. Mesto, ki je sicer imelo vse značilnosti
drugih večjih rimskih mest in središč, tako v arhitekturnem, gradbeno-komunalnem kot javno-
upravnem smislu, o čemer danes pričajo številne ostaline in izjemni spomeniki, je bilo z vrsto
javnih funkcij tesno vpeto v sistem rimske države, z grobišči pa je zajemalo prostor od današnje
Zgornje Hajdine na desnem prek celotnega prostora današnjega Ptuja do Rogoznice na levem
bregu Drave. Pomembno prometno žilo je gotovo pomenila tudi sama reka, kjer je moglo biti ob
obeh obrežjih in v bližini mostu urejeno pristanišče za pretovarjanje trgovskega blaga (verjetno
tudi marmornih blokov), namenjenega po Dravi navzdol in z vodne na kopno pot. Da so obstajale
tudi manjše enote rečne mornarice, verjetno za prevoze za vojaške potrebe in varovanje tovorov
ali pri vzdrževanju tako strateško pomembnih objektov, kot je bil most v Petovioni, izpričuje leta
1829 najden Jupitru posvečen napis iz 3. stoletja, na katerem je omenjen L. Iulius Maximus, oficir
dravskega brodovja.
M. Lubšina Tušek, M. Erič / Zaščitne raziskave poznosrednjeveškega in novoveškega mostišča na Ptuju 357
Okrog leta 260 naj bi Drava ob veliki poplavi preusmerila svoj tok in strugo, kar naj bi povzročilo
tudi postavitev novega, pravokotno na tok in nekoliko južneje oziroma globlje v sedanji Zgornji Breg
lociranega mostu.2 V pozni antiki se je Poetoviona močno skrčila in pomaknila v zavetje Panoram-
skega in Grajskega griča z utrdbami, ki so varovale naselbino pod seboj, cesto in most. Kakšna je
bila usoda poznoantičnega mostu v tem času, ni znano, ni pa izključena možnost obnove njegove
lesene konstrukcije ali pa brodišča. Vsekakor je bilo vzdrževanje prehoda na tem območju, čez sicer
težko prehodno reko Dravo, tudi v novih družbenopolitičnih razmerah še kako pomembno.
Kasnejše srednje- in novoveške menjave dravske struge in denudacije, najprej nekoliko na za-
hod in nato spet nazaj na vzhod, o čemer pričajo rimskodobne naselbinske plasti in zidovi, ki
se odrezano končujejo na robu teras na desnem in na levem dravskem bregu, so skoraj povsem
zabrisale sledi rimskega mostu in dobršnega dela naselbine ob njem. Šele posamezne arheološko
evidentirane točke poteka glavne rimske ceste skozi Petoviono, najdbe ostankov predvidoma desne
in leta 1913 leve mostne glave rimskega mostu ter odlomka gradbenega napisa cesarja Hadrija-
na in drugih elementov so pomagale nekoliko osvetliti potek rimskega mostišča.3 Lokacija leve
mostne glave posredno nakazuje tudi točko, do koder je takrat segala danes 5 do 8 metrov nižja
dravska terasa med Vičavo in nekdanjim dominikanskim samostanom. Tu se je širilo domnevno
upravno središče Petovione s trgom,4 kasneje pa tudi zahodni, spodnji stržen srednjeveške karo-
linške fevdalne naselbine z regalnim sejmom in župno cerkvijo, kot je razbrati iz zgodovinskih
virov iz druge polovice 9. stoletja.5 Dobršen del te terase je morala Drava s premikom struge proti
Panorami v 10. in 11. stoletju že odplaviti,6 saj se pomadžarska ptujska naselbina verjetno zaradi
slabih obrambnih možnosti in grozečih poplav ni več razvila v bližini mostu, ampak višje pod
grajskim gričem. Listina iz leta 1178 potrjuje obstoj mostu, ki ga je dal po bojih z Madžari obnoviti
oziroma zgraditi nadškof Konrad I., s čimer je vrnil Ptuju njegovo pomembnost v vlogi mostišča
in vozlišča cest ter stičišča obeh delov salzburške posesti v Podravju. Most, ki je bil postavljen na
zoženi terasi med Vičavo in malograjskim pomolom, je le še približno ohranjal antično usme-
ritev.7 Cesta, ki je prihajala z mostišča in ob kateri se na zoženi ravnici leta 1291 omenja vicus
cerdonum, obrtniško naselje strojarjev,8 je premagala terasno razliko 8 do 10 metrov vzhodno
od dominikanske terase, nekako med današnjim Muzejskim trgom in Malim gradom, ter prešla
v trško, današnjo Prešernovo ulico.9 Ta strmina se omenja v listini iz leta 1311, lega mostu pa v
salzburškem urbarju iz leta 1331.10 Rečni stržen, ki je že v 13. stoletju spreminjal smer in do 14.
stoletja naplavil južni del mesta, je v katastrofalnih poplavah, izpričanih v kronikah v letih 1340,
1342 ali 1348, uničil in zasul po lokaciji rimski most in odplavil strojarsko obrtniško naselje. Drava
je izravnala strugo in se pomaknila pod dominikanski pomol, prejšnji glavni tok spremenila v
rokav vzdolž mesta, novega pa preusmerila jugozahodno od mesta. Zgrajen je bil nov most, ki je
desno nabrežino povezal z mestom v Dravski ulici oziroma na Svinjskem trgu (kasneje Lesnem
oziroma Hrvatskem trgu) in je omenjen v ptujskem mestnem statutu iz leta 1376. Več kot 200
metrov dolg, dvakrat prekinjen poznosrednjeveški most11 se v že zgrajeni mestni organizem ni
najbolje vključil; na istem mestu je ostal do leta 1959.12
Raziskava mostnih ostalin v letu 1997

Rečna struga je bila na mestu raziskav široka okoli 157 m, globina vode do dna pa se je gibala od
2 m ob levem bregu do 6,2 m ob desnem bregu. Dno je aluvialni rečni prod, katerega granulacija
pada proti mestu rečnega stržena, bližje desnemu bregu. Povprečen pretok reke Drave na Ptuju
je 380 m3/s z najmanjšimi pretoki pod 10 in največjimi tudi do 800 m3/s. Odsotnost predmetov –
najden je bil le en odlomek ustja mlajše novoveške lončene posode – je mogoče povezati s hitrostjo
2 Curk 1999: 4.
3 Gaspari 2001: 51–55.
4 Mikl-Curk, Tušek 1985: 288–289.
5 Curk 1975: 185–186, tabela II.
6 Curk 1999: 4.
7 Ib.: 4.
8 Id. 1975: 191.
9 Curk I., Curk J.1970: 55.
10 Ib.: 71.
11 Curk 1999: 4–8.
12 Curk I., Curk J. 1970: 77.
vodnega toka in nerazgibanemu rečnemu dnu

brez morfoloških oblik (kotanje, kanali), kjer bi
se lahko ustavljali manjši arheološki artefakti
ali drugi predmeti.
Kratek čas za priprave, ki je bil na voljo za topo-
grafski pregled pred začetkom gradnje, je zahteval
učinkovit poseg usposobljene arheološke potaplja-
ške ekipe v izredno zahtevnih razmerah in stalno
prisotnost geodeta (sl. 2). Podvodno delo je obsega-
lo dokumentiranje prostorskih podatkov za vsak
posamezen pilot, njegovo obliko in premer, večja
količina lesenih pilotov (127) pa je bila vzorčena
za dendrokronološke analize. Pri delu potapljaške
ekipe so bili poleg standardne potapljaške opreme
uporabljeni risarski pribor, prirejen za delo pod Sl. 2: Hitrost močnega vodnega toka se je spreminjala glede
vodo, in drugi pripomočki, kot so kovinske palice, na sproščanje vodnega odtoka iz akumulacijskega jezera HE
Zlatoličje, vendar ni resneje upočasnila delovnega tempa.
barvne vrvice z jeklenico, označevalni trakovi in Voda je bila motna ter močno onesnažena s fekalijami in in-
hidravlična žaga s pripadajočim agregatom za dustrijskimi odplakami, kar je ustvarilo izredno neprivlačno
delovno okolje ter posledično povzročilo nekaj zdravstvenih
pobiranje dendrokronoloških vzorcev, za kar je težav (foto: M. Lubšina Tušek)
ekipa hvaležna Igorju Potočniku (sl. 3). Fig. 2: The speed of the water current changed according to
Kot je bilo pričakovati, so bili na dravskem dnu the release of water from the dam of the Zlatoličje hydropo-
wer plant, but did not seriously slow down the work. The
najdeni in dokumentirani ostanki 328 lesenih water was murky, heavily polluted with faeces and industrial
pilotov okroglih in pravokotnih presekov s pre- waste, which created a very unattractive work environment
merom oz. stranico od 10 do 35 cm, zabitih v and caused health problems (photo: M. Lubšina Tušek)
rečno dno, in sicer v dvanajstih skupinah, širokih
od 1,2 do 1,5 m, dolgih med 5 in 17 m ter med
seboj oddaljenih od 10 do 12 m (sl. 4). V skupi-
nah je bilo dokumentiranih od 1 do 3 in do 55
pilotov. Vsaka skupina pilotov tvori podporni
steber mostu. Stebri kažejo dokaj preprost način
gradnje, pri katerem so v rečno dno s pomočjo
ovnov za zabijanje, nameščenih verjetno na pon-
tonih vzporedno s tokom, zabili dve vrsti pilotov.
Vzdolžno s tokom reke so bile pred stebri in za
njimi poševno zabite skupine 3 do 5 podobno
debelih pilotov, ki so podpirali vrhnji del stebra.
Ti dve skupini poševno zabitih pilotov sta učvr-
stili steber, ki sam po sebi ne bi mogel kljubovati Sl. 3: Močan tok in slaba vidljivost sta narekovala stroge var-
močnemu toku, trikotna tlorisna oblika izvedbe nostne ukrepe, ki so vključevali uporabo varnostne vrvi, s
pa kaže tudi na funkcijo valoloma (tudi ščita pred katero je bil vsak potapljač pripet na matično statično vrv.
Ta je bila napeta prečno na rečni tok po dnu, tik nad stebri. V
kosi ledu, drevja idr., kar je reka nosila v toku, zaključni fazi del je bil ekipi v veliko pomoč čoln z motorjem,
predvsem ob visokih vodah). Valolom oziroma last potapljaške reševalne enote s Ptuja, katere član Milan
Matijevič je plovilo tudi upravljal (foto: M. Erič)
branik je bil odkrit le pred opornikom in stebrom Fig. 3: Strong current and poor visibility called for strict safety
blizu današnjega desnega nabrežja (na načrtu, measures that included the use of safety rope, with which a
označenem s številko 1). Tu sta bila tudi opornika diver was attached to the static rope. The later was strung
perpendicular to the river flow along the bottom, just above
narejena nekoliko drugače – iz več, treh do štirih the columns. The final stage of the investigation was conduc-
vrst prečno postavljenih pilotov okroglega ali pra- ted with the aid of a motor boat, property of the rescue diving
team of Ptuj, piloted by its member Milan Matijevič (photo:
vokotnega preseka in večjega premera. Vmes so M. Erič)
bili nameščeni kamniti bloki s poprej izklesanimi
utori na mestih, kjer se dotikajo pilotov. S tem je bila pridobljena trdnost, ki je bila ob visokih vodah
potrebna, dodatno pa je bila mostna konstrukcija okrepljena s poševno zabitimi piloti v toku in za
njim. Zašiljeni spodnji deli pilotov so bili večinoma opremljeni z železnimi konicami, kar potrjuje
najdba dveh železnih čevljev na območju levega obrežnega opornika. Po legah nekaterih pilotov
je sklepati, da so bili zabiti naknadno – verjetno ob pogostih obnovah.
Poleg opisanih skupin pilotov v stebrih in opornikih je bilo najdenih tudi nekaj pilotov zunaj teh
skupin, ki očitno ne pripadajo obravnavani konstrukciji, temveč zelo verjetno starejšemu mostu
Sl. 4: Ptuj, 1997. Načrt ostalin poznosrednjeveškega in novoveškega mostišča v reki Dravi. Podvodno dokumentiranje: Skupi-
na za podvodno arheologijo (geodetski posnetek: Merilo, d. o. o., Ptuj; računalniška obdelava: M. Erič)
Fig. 4: Ptuj, 1997. Plan of the remains of the Late Middle and Modern Age bridge in the river Drava. Underwater documentation:
Group for Underwater Archaeology (geodetic image: Merilo d.o.o. Ptuj; finalisation: M. Erič)
(predvsem pri stebrih 3 in 8 ter med 5 in 6). Večina teh je bila slabše ohranjena. V nekaterih pri-
merih je iz dna štrlela zgolj še neznatna konica, ki je bila v kalni vodi težko opazna.
Med poznejšim arheološkim nadzorom dveh vrtin s premerom 1 m in do globine 9 m za beton-
ska opornika – sidri novega mostu – na levem bregu (pri restavraciji Ribič) je bila zabeležena
še skupina 16 pilotov s premerom od 9 do 30 cm in dolžino od 2 do 5 m, okovanih z železnimi
prebojnimi konicami, po vsej verjetnosti za lažje in učinkovitejše zabijanje. Ta skupina pilotov je
del mostne glave na levem bregu Drave. Arheološki nadzor gradbenih del ob gradnji na desnem
bregu ni pokazal rezultatov, saj sta bila os in sidranje novega mostišča pomaknjena nekoliko
severozahodneje od linije starega mostišča, mogoče pa je tudi, da so bili ostanki njegove desne
mostne glave že predhodno uničeni z urejanjem nabrežine in zgraditvijo komunalne infrastruk-
ture po njenem robu do sredine sedemdesetih let 20. stoletja.
Z raziskavo in arheološkim nadzorom so bili potrjeni ostanki dvanajstih stebrov (pilonov) in
del leve mostne glave. Načrt dokumentiranih mostnih ostalin izkazuje v stebrih različno število
ohranjenih pilotov in tudi odklone v usmeritvi, kar poleg že omenjenih pilotov, ki izstopajo iz
stebrnih skupin, gotovo nakazuje ostanke več mostnih konstrukcij in popravil. Dokaj enotno smer
izkazujejo stebri 1, 2, 4, 10, 11 in delno 3, 5, 6, piloti sedme, osme, devete in dvanajste skupine
pa mesto stebrov le nakazujejo. V razvrstitvi ohranjenih pilotov v stebrih 3, 5 in 8 je opaziti več
smeri, izrazito pa odstopa skupina pilotov med stebroma 5 in 6.
Preliminarne analize vzorcev pilotov glede na vrsto lesa so pokazale, da je bil za gradnjo stebrov
uporabljen večinoma hrastov les (61 %), v manjši meri pa smreka (33 %), macesen (4 %) in jelka
(2 %). Predvidevamo lahko, da so bili prvotni mostni stebri zgrajeni v celoti iz hrastovih pilotov
in da so bili piloti iz smreke, macesna in jelke uporabljeni naknadno pri popravilih.
Rezultati radiometričnih raziskav dveh vzorcev hrastovih pilotov, ki jih je opravil laboratorij
v Groningenu, so pokazali dve gradbeni fazi ali popravila. Starejši vzorec je bil datiran 350±20
(GrN-23540). S programom OxCal 4.113 kalibrirane vrednosti uvrščajo vzorec med leti 1574 in
1626. Drugi je bil datiran 160±20 (GrN-23541) oziroma kalibrirano med leti 1732 in 1778.
13 Bronk-Ramsey 2009.
Eno od datacij obnovitvenih posegov na mostu

daje tudi najdba novca, zataknjenega v razpoko
v pilotu drugega mostnega stebra. V srednjem in
novem veku je bila to stalna navada mostogradi-
teljev, ki so s tem dejanjem simbolno zabeležili
čas posega. Numizmatično analizo je opravil Nu-
mizmatični kabinet Narodnega muzeja Slovenije,
ki je zaradi slabe ohranjenosti in čitljivosti novec
(ZŠ 49344) poskusno opredelil v 1. pol. 19. stoletja
(Franc I.: 1804/6–1835, Ferdinand IV.: 1835–1848).
Vsekakor popravilo ali rekonstrukcijo mostu da-
tira do sredine 19. stoletja, mogoče v čas po veliki
povodnji novembra 1851, ko je Drava svoj stržen
spet pomaknila bliže Zgornjemu bregu.14
Sl. 5: Veduta Ptuja neznanega slikarja, datirana v leto 1687
Možnosti za interpretacijo dokumentiranih mo- (Ober Pettau, olje, Pokrajinski muzej Ptuj, G 829), prikazuje
stnih ostankov so razmeroma majhne. Vsekakor tudi del dvodelnega mostu in dravsko sipino (foto: Boris
bi bile potrebne natančnejše analize dokumenti- Farič)
Fig. 5: View of Ptuj by an unknown artist, from 1687 (Ober
ranih ostalin s primerjalnim situacijskim načrtom Pettau, oil, Regional Museum of Ptuj, G 829). The depiction
ter večje število analiz vzorcev pilotov po meto- includes a section of a two-part bridge and a dune in the
di 14C, s katero bi bilo moč izluščiti več tistih iz Drava (photo: Boris Farič)
starejših faz mostu. Preliminarno interpretacijo

dokumentiranih ostalin zato podajamo na osnovi
prvih analiz v povezavi z nekaterimi arhivskimi
in drugimi viri.
Najstarejšim mostnim konstrukcijam, v osnovi
mostu iz 14. stoletja, bi mogli pripisati ostanke
posamičnih pilotov, ki izstopajo iz linij stebrov
3, 5 in 8, predvsem pa med stebroma 5 in 6, kjer
je bila dokumentirana dvojna linija pilotov. Gre
za del podpornega stebra zahodnega dela mo-
stu, postavljenega prek glavnega rečnega strže-
na od južnega roba Zgornjega brega do sipine,
izpričane leta 1473, kjer se je nanj navezoval
vzhodni del mostu čez sipino in dravski rokav
do Dravskih vrat. Na sredini in pred Dravskimi
vrati je bil več kot 200 m dolg most opremljen z
uto in dvižnim delom, tako da je bil lahko v času
nevarnosti dvakrat prekinjen.15 Številne poplave
in dotrajanost lesenih elementov so zahtevale po-
goste obnove mostu; eno od njih izpričuje radio-
metrična analiza vzorca pilota z datacijo med leti
1574 in 1626, ki bi jo bilo celo mogoče povezati
s poplavo leta 1567.16 Arhivski viri govorijo tudi Sl. 6: Del Ptuja z mostom čez Dravo na franciscejskem kata-
o popravilu mostu (leta 1664), poškodovanega v stru iz 19. stoletja (AS 3000: M463 A01-A03, B01; M702 A01-
A04, A04; M230 A74-A75; M426 A01, A02; M604 A72, A74;
poplavah med letoma 1660 in 1663, kar je stalo M168 A2, A4)
1000 forintov.17 Most iz druge polovice 17. stoletja Fig. 6: Part of Ptuj with a bridge across the Drava on the Fran-
prikazujeta dve upodobitvi, in sicer Vischerjeva ciscean cadastre from the 19th century (Archives of the Repu-
blic of Slovenia, AS 3000: M463 A01-A03, B01; M702 A01-A04,
veduta Ptuja iz leta 1681, na kateri je prikazan A04; M230 A74-A75; M426 A01, A02; M604 A72, A74; M168
most na 15 stebrih, z utami in dvižnimi deli, ter A2, A4)
oljna slika Gornjega Ptuja, delo neznanega sli-
14 Curk I., Curk J. 1970: 130.

15 Ib.: 106; Curk 1999, 7, 8.
16 Ib.: 96.
17 Ib.: 107.
Sl. 7: Lesen pilot

karja iz leta 1687, ki dobro prikazuje sipino in pravokotnega
dvodelno mostno konstrukcijo18 (sl. 5). preseka z oko-
vano štirikrako
Vseh dvanajst evidentiranih stebrov naj bi v železno konico
osnovi pripadalo mostu, ki je bil zgrajen leta iz leve mostne
1717 v sklopu obnove ceste Maribor–Ptuj–Va- glave (foto: M.
Lubšina Tušek)
raždin, in sicer po velikih vodnih ujmah in Fig. 7: Wooden
spremembi dravske struge med letoma 1690 in pile of rectan-
gular section
1712, ko je odplavila veliko sipino in svoj stržen with a four-
spet premaknila ob levi breg. Most je imel le en pointed iron
dvižni del.19 Vzhodno polovico mostu z mestom tip, from the
left bridgehead
prikazuje votivna slika ptujskega slikarja Fran- (photo: M. Lub-
ca Jožefa Fellnerja iz leta 1766, ki je nastala v šina-Tušek)
zahvalo ptujskim zavetnikom mesta za rešitev
mostu pred velikimi ledenimi ploščami na Dra-
vi.20 Da je bil verjetno obnovljen, kaže rezultat
radiometrične raziskave vzorca hrastovega pilo-
ta z datumom med letoma 1732 in 1778, arhivski
podatek pa govori, da je bil leta 1812 s 17 klafter
(32,3 m) dolgim cestnim nasipom z breške strani
skrajšan do dejanske širine glavne rečne struge,
to je s 24 na 14 opornih stebrov.21 Izmera mo-
stu na franciscejskem katastru22 prikazuje most
dolžine 152 m in s pohodno širino okoli 8 m, ki
je stal na dvanajstih stebrih in dveh obrežnih
opornih stebrih širine približno 1,5 in dolžine 12
m, medsebojno oddaljenih približno 9 m (sl. 6).
Mostovi z enakimi značilnostmi in razmerji so
bili tudi v Črnučah s 13, Kranju z 11, Mariboru
z 9 ter Kamniku s 5 stebri, kot je razvidno iz
franciscejskega katastra teh območij.23
Opis mostu z dolžino 80 klafter (152 m) najdemo
tudi v Kroniki mesta Ptuja 1873–188624 v zvezi
z obsežnimi poplavami. V hudi poplavi v jeseni
1889, po kateri se je struga Drave ustalila,25 je
odneslo levo mostno glavo.26 Zgodaj spomladi
1891 je most spet utrpel poškodbe zaradi raz-
streljevanja nakopičenega ledu na Dravi od
Vičave do železnice. Najdbe dobro ohranjenih
lesenih pilotov z okovanimi konicami – čevlji
(sl. 7) iz vrtin za železobetonsko sidranje novega
peš mostu v letu 1997 je gotovo treba povezati z
obnovo mostu in zgraditvijo leve mostne glave
v letu 1891, ko je mesto v ta namen, kot izpriču-
jejo arhivski podatki, od Štajerskega deželnega
zastopa dobilo zajetno subvencijo.27
18 Ciglenečki 1995: 1–2, 12–13, 17.

19 Curk 1999: 8.
20 Ciglenečki 1983: 11.
21 Curk 1975: 197.
22 AS 177, M463A01, 1824–1877.
23 Črnuče: AS 176 L302A04, 1825; Kranj: AS 176 L121A05, 1826; Maribor: AS 177 M333A02V, 1825; Kamnik: AS 176 L269A02,
1826.
24 ZAP 70, R 73, str. 2.
25 Curk I., Curk J. 1970: 130.
26 ZAP 70, R 74, str. 157.
27 Za podatke se zahvaljujemo Mariji Masten iz Zgodovinskega arhiva Ptuj.
Most v 19. stoletju prikazujejo obsežne zbirke vedut Ptuja na grafičnih listih, t. i. suite, imenovane
po imenih založnikov ter izdane večinoma na Dunaju in v Gradcu, pa tudi upodobitve ptujskih
in tujih umetnikov v različnih tehnikah.28 Most s konca 19. in iz prve polovice 20. stoletja odlično
prikazujejo, tudi z nekaterimi konstrukcijskimi detajli, razglednice mesta Ptuja.29
Načrt dokumentiranih ostalin prikazuje pomanjkanje ostankov pilotov v osrednjem delu struge.
Glede na vedutno upodobitev iz leta 1687 se je približno na tem prostoru mogla širiti sipina. Mogoče
je, da je bilo z močnim vodnim tokom, ki je sipino odstranjeval (1690–1712), uničenih precejšnje
število pilotov takratnega mostu. K uničenju so pripomogli tudi kasnejši različni posegi regulacij
v strugi po pogostih poplavah že v 19. stoletju, predvsem pa miniranja mostu v času 2. svetovne
vojne. Most je bil sicer po vojni začasno obnovljen, ni pa več zmogel dovolj nosilnosti za narašča-
joči promet. Po zgraditvi novega, nižje lociranega mostu iz prenapetega betona je bil stari most
leta 1959 odstranjen, kar pa se ni moglo zgoditi brez posledic na njegovi temeljni konstrukciji.
Ob otvoritvi novega mostu za pešce in prazniku Mestne občine Ptuj v avgustu 1997 je Pokrajinski
arhiv Ptuj v sodelovanju z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Enoto
Ptuj, in Pokrajinskim muzejem Ptuj pripravil razstavo »Mostovi Ptuja«, zloženko30 in film z istim
imenom. Predstavljeni so bili tudi prvi rezultati podvodne raziskave na mestu starega poznosre-
dnjeveškega in novoveškega mostu. Razstava, ki so jo privlačno popestrili ostanki lesenih pilotov,
tudi tistih z okovanimi konicami, predstavljeni v ozkih pokončnih steklenih kubusih (akvarijih)
z destilirano vodo, je imela med občinstvom precejšen odmev. Razstava je uspešno gostovala še
istega leta v Pokrajinskem arhivu Maribor in v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani.
Literatura
ABRAMIĆ, Mihovil, 1925: Poetovio, Vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta. – Ptuj.
BRONK RAMSEY, Christopher, 2009: Bayesian analysis of radiocarbon dates. – Radiocarbon 51(1), str. 337–360.
CIL: Edd. Theodor Mommsen, Otto Hirschfeld, Alfred v. Domaszewski, Corpus Inscriptionum Latinarum. III, 1873.
CIGLENEČKI, Marjeta, 1983: Ptuj na starih vedutah, Katalog ob razstavi. – Ptuj.
CIGLENEČKI, Marjeta, 1995: Ptuj: »Najlepši pa je zame Ptuj.« – Maribor.
CURK, Iva, CURK, Jože, 1970: Ptuj. - Ljubljana.
CURK, Jože, 1975: O srednjeveških zasnovah Ptuja in Maribora. – Časopis za zgodovino in narodopisje 46/2, str. 183–212.
CURK, Jože, 1999: O nekaterih nerešenih problemih ptujske topografije. – Kronika 47/1–2, str. 1–10.
ERIČ, Miran, GASPARI, Andrej, 1997: Srednjeveški most na Ptuju. Delno poročilo: izgradnja novega mostu za pešce – topo-
grafski pregled dna na mestu izgradnje, dokumentiranje obstoječega stanja in vzorčevanje pilotov starega mostu. - Interno
poročilo SPA, julij 1997.
GASPARI, Andrej, 2001: Raziskave rimskega mostu na Ptuju. – Archaeologia Poetovionensis 2, Ptuj, str. 51–60.
LUBŠINA TUŠEK, Marija, 1999: Historično mestno jedro Ptuja – gradnja novega peš mosta na mestu srednjeveškega. – Letno
poročilo 1997, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Maribor, str. 199–202.
MIKL-CURK, Iva, 1975: Ptuj. – V: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, str. 322–325.
MIKL-CURK, Iva, TUŠEK, Ivan, 1985: O središču Petovione. – Arheološki vestnik 36, str. 285–314.
MOČNIK, Zdravko, 2006: Dravske elektrarne, Dravske elektrarne Maribor (www.powerlab.uni-mb.si/Predavanja/Download/
Voda/Mocnik.doc).
MRGOLE-JUKIĆ, Tjaša, LUBŠINA-TUŠEK, Marija, PIPENBAHER, Marjan, 1997: Mostovi Ptuja, Zloženka ob razstavi Mostovi
Ptuja, Zgodovinski arhiv Ptuj. - Ptuj.
ŠAMPERL-PURG, Kristina, 1997: Ptuj in okolica na razglednicah 1891–1945. - Ptuj.
28 Ciglenečki 1983: 12–17.

29 Šamperl-Purg 1997: 56–59, 123.
30 Mrgole-Jukić, Lubšina Tušek, Pipenbaher 1997.
363
Celeia in arheološke najdbe iz struge Savinje
Celeia and archaeological finds from the Savinja riverbed
Robert Krempuš
Izvleček: v članku je predstavljeno podvodno arheološko najdišče v reki Savinji, tik nad okljukom
pri Celju. Posamične najdbe so znane od 19. stoletja, v velikem številu pa so se pojavile po regu-
laciji rečnega korita v letih 1954–1956. Zaradi narave najdišča gre skoraj izključno za kovinske
predmete, v večini primerov precej poškodovane. Kronološko gledano so prisotne prazgodovinske
najdbe, najpogostejši so poznolatenski in rimskodobni predmeti, bistveno manj je srednje- in
novoveških najdb. Med tipološko opredeljivimi je največ numizmatičnih najdb, s poudarkom na
keltskih vzhodnonoriških kovih. Opisan je tudi predmet, o katerem domnevamo, da pomeni pečat
za kovanje malih vzhodnonoriških srebrnikov.
Abstract: the paper presents an underwater archaeological site in the river Savinja, located just
above the bend near the town of Celje. Individual finds from the site have been known from the
19th century onwards, but appeared in larger numbers only after the regulation of the riverbed in
1954-56. Due to the nature of the site, only metal finds have been preserved, most of them badly
damaged. The finds date to the prehistoric, mostly Late La Tène, and Roman periods, while finds
from the Middle and Modern Ages are much less represented. Typologically, most are numismatic
finds, particularly Celtic East Norican coins. The latter include an artefact interpreted as a die for
minting small East Norican silver coins.
Ključne besede: Slovenija, Celje, Savinja, arheologija, numizmatika, Kelti

Keywords: Slovenia, Celje, Savinja, archaeology, numismatics, Celts
Reka in človek
Sedanja podoba Spodnje Savinjske doline z reko, ujeto v razmeroma premočrtno korito, obdano z
nasipi in utrjenimi brežinami, je rezultat dolgih stoletij človekovih poskusov, da bi ukrotil grozečo
mu naravno silo. Prizadevanja so dosegla vrhunec z obsežno regulacijo Savinje in njenih prito-
kov v drugi polovici 20. stoletja, ki je obsegala tudi preusmeritve celih vodotokov (Koprivnica),
prestavitve delov strug (Savinja, Voglajna, Ložnica, Hudinja), vkopavanje pritokov v kanale (Su-
šnica, nekdanji pritoki Koprivnice) ter hidromelioracijo obsežnih površin in izsuševanje mokrišč. 1
Podobni posegi so se v manjšem obsegu vrstili tudi v 19. stoletju, zlasti v povezavi z izboljšanjem
plovnosti za splavljanje lesa (zajezitve in poglabljanje struge Savinje) in gradnjo Južne železnice
(prestavitev spodnjega toka Voglajne). V 18. stoletju je Savinja med Braslovčami in Petrovčami
dobila povsem novo korito, ki je reko – in s tem grožnjo poplav – odmaknila od naselij. V urba-
rialnih knjigah 17. in 16. stoletja najdemo vrsto zapisov o manjših regulacijskih delih, ki so jih
podložniki opravljali v okviru tlake. V različnih dokumentih se od poznega srednjega veka dalje
pojavlja še ena stalnica: poročila o poplavah in škodi, ki so jo te povzročale.2
Dlje v preteklost zgodovinska pričevanja ne segajo, kljub temu pa nam cela vrsta drobnih podat-
kov, posrednih virov in dognanj drugih ved omogoča sestavitev vsaj grobe okoljske slike Spodnje
Savinjske doline v rimski dobi in pozni prazgodovini. Dragoceno je najstarejše kartografsko
gradivo, nastalo še pred intenzivnimi posegi v prostor v industrijski dobi; zlasti pomembni so
karte in načrti, risani v zvezi z urejanjem vodotokov.3 V katastrskih načrtih – tudi sodobnih – so
v parcelaciji ohranjeni poteki nekdanjih vodnih korit in mrtvic. Vrsta geoloških profilov v okolici
Celja kaže nekdanje struge, praviloma zapolnjene s peski, melji in glinami.4 Tudi pri arheoloških
izkopavanjih so bili odkriti sledovi pretekle hidrografije in z njo povezanih človekovih dejavnosti
1 Cvahte 1961: 351–355.

2 Orožen 1971: 579–586.
3 Id. 1965: 322–415.
4 Rihteršič 1958.
(vodne struge, obrežni sedimenti, mostovi, utrditve brežin).5 V nekaj primerih so bili opaženi tudi
sledovi izjemnih dogodkov oz. večjih poplavnih sunkov; enega, tako intenzivnega, da je preobli-
koval celotno krajinsko sliko, je bilo mogoče razmeroma natančno datirati v čas okrog leta 270.
Kako si torej lahko predstavljamo nekdanjo podobo Spodnje Savinjske doline? Ravnico je povsem
obvladovala Savinja, ki je v širokih okljukih meandrirala po obsežnih območjih zahodnega in
južnega dela udornine. Palimpsest teh meandrov je najizraziteje berljiv v parcelacijski mreži med
Šempetrom in Rojami. Mejo »širše« rečne struge, po kateri se je vodno korito večkrat prestavljalo,
tvorijo na zahodu in jugu pliocenske terase obrobja doline, na vzhodu in severu pa mestoma še
dobro viden – lep primer je med Šempetrom in Žalcem – stopničast prehod v kvartarnih rečnih
nanosih. Znotraj teh meja je ležal svet, na katerega je močno vplivala voda, tekoča po še neregu-
liranem koritu z nizkimi, z grmovjem zaraslimi bregovi. Obdajali so jo obsežna prodišča, mrtvice
in mokrišča ter vlažni travniki in gmajne s slabo razvitimi tlemi. Takšno sliko nam kažejo še
številni listi franciscejskega katastra, bližje Celju pa Jernitzev načrt predloga regulacije Ložnice
in Sušnice (sl. 1). Obdelovalne površine so ležale vrh teras, na robu severne stojijo tudi najstarejša
naselja na dolinskem dnu (npr. prafarni sedež Šempeter). Po njej poteka tudi današnja magistralna
cesta, naslednica nekdanje komercialne ceste Dunaj–Trst in še starejših poti. Tik ob njej je bila
v Šempetru odkrita tudi trasa rimske itinerarske ceste z grobiščem.
Sl. 1: Vodotoki zahodno od Celja pred regulacijo (Jernitz, Plan der Gegend bei Zilli zur Ableitung des Lann und Loschnitz Ba-
ches von der Caserne, 1791, Zgodovinski arhiv Celje, f. 452, s. 83/600)
Fig. 1: Waterways west of Celje prior to regulation (Jernitz, Plan der Gegend bei Zilli zur Ableitung des Lann und Loschnitz
Baches von der Caserne, 1791, Celje Historical Archives, f. 452, s. 83/600)
Številni geološki in arheološki podatki pričajo, da je v skrajnem jugovzhodnem delu Celjske ko-
tline prišlo do bifurkacije Savinje. Natančno mesto razcepa strug še ni določeno, iz morfologije
dolinskega pokrova pred preoblikovanji v industrijski dobi (zgraditev cest in železnice, pozidava)
pa sklepamo, da leži pod zahodnim delom današnjega Celja (Medlog). Severni (glavni) rokav je
potekal približno po trasi današnje Savinjske železnice, nato pa je severovzhodno od današnjega
mestnega jedra zavil proti jugu. Spotoma je zbiral tudi vode severnih in vzhodnih pritokov (Sušnica,
5 Novšak et al. 2004: 9–14.

R. Krempuš / Celeia in arheološke najdbe iz struge Savinje 365
Koprivnica, Hudinja in Voglajna ter več manjših). Njegovo korito ni bilo statično, pri arheoloških
izkopavanjih severno od mestnega jedra sta bili odkriti dve strugi, prek katerih sta se pela rimska
mostova. Da gre brez dvoma za strugo Savinje, pričata širina korita, ki kaže na veliko energijo in
vodnatost vodotoka, ter prisotnost prodnikov iz zelenega tufa, ki jih plavi izključno Savinja.6
Obstoj južnega rokava na mestu današnjega toka reke izpričuje zgodnjerimski kanalizacijski sistem
s padci proti jugu, znan je tudi rimskodobni iztok kanala, zavarovan s kovinsko mrežo. Ob levem
bregu današnjega rečnega korita je bila odkrita tudi zgodnjerimska struga z utrjeno brežino. Še
danes vidni sledovi prvotnega rečnega korita in arhitekturni ostanki, odkriti ob širitvi struge za
novo regulacijo, pričajo o strnjeni rimski poselitvi ob rečnem rokavu širine 10–15 m. Do premika
glavnega rečnega toka v južni rokav Savinje je prišlo v poznorimskem času. Iz več okoliščin je
moč sklepati, da ga je povzročil enkraten dogodek, ekstremen vodni presežek kataklizmatičnih
razsežnosti, ki je kmalu po letu 268 razdejal tudi nekropolo v Šempetru.7
Najstarejša znana naselbina na prostoru današnjega Celja je ležala na zahodnem vrhu Miklavškega
hriba. Najdbe kažejo njen kontinuirani obstoj od konca kulture žarnih grobišč v starejšo železno
dobo (9. do 6. stoletje pr. n. št.). Keltska naselbina iz časa mlajše železne dobe (2. in 1. stoletje pr.
n. št.) je stala na terasi nad današnjim Mestnim parkom. Odlomki uvožene keramike dokazujejo
stike z italskim prostorom v 1. stoletju pr. n. št., v okviru naselbine je najverjetneje delovala tudi
italska trgovska postojanka. O nadregionalnem pomenu tega plemenskega središča pričajo tudi
keltske in zgodnjerimske najdbe iz struge Savinje, o katerih podrobneje pišemo spodaj. Prazgo-
dovinska poselitvena prostora nista bila izbrana naključno: poleg naravne zavarovanosti vzpetine
ob okljuku Savinje je bil drugi ključni kriterij nadzor nad komunikacijami. Tu imamo v mislih
tako obvladovanje Celjskih vrat in poteka obrečne poti proti jugu kot tudi naravno najugodnejši
prehod reke, ki ga je omogočala prav bifurkacija.
Poznokeltska naselbina pod Miklavškim hribom je bila poseljena tudi v zgodnjerimskem času,
enako kontinuiteto pa kaže tudi kultni in naselbinski prostor ob severnem rokavu Savinje, odkrit
ob zavarovalnih izkopavanjih pod Mariborsko cesto.8 Do premika težišča naselbine v rečno dolino
je prišlo v prvi četrtini 1. stoletja, novi poselitveni prostor pa je ležal na otoku, ki sta ga tvorila
severni in južni krak Savinje. V prvi polovici 1. stoletja je bil poseljen vzhodni del poznejšega
mestnega prostora. Nesklenjena obulična pozidava se je razvila ob zgodnjerimski cesti, ki je na-
sledila prazgodovinsko komunikacijo. Danes poznamo dve poselitveni jedri: jugovzhodno, ki se je
razvijalo ob prehodu čez južni krak reke pod keltsko naselbino na Bregu, in severovzhodno, ki je
nastalo ob prehodu čez severni krak reke. Med obema jedroma je ležalo zgodnjerimsko grobišče,
izkopavanja pa so pokazala, da je povezava obeh jeder v urbano celoto napredovala zelo hitro, saj
so grobove iz sredine 1. stoletja že v začetku 2. stoletja prekrile stanovanjske stavbe.9
Številna arheološka izkopavanja po letu 1844 so pokazala, da je imel zahodni del rimskega mesta
pravilno pravokotno zasnovo, z osrednjima cestama na obeh glavnih oseh. 14 m široki tlakovani
glavni cesti sta bili del nadregionalne javne cestne mreže, ki je spenjala organizem provinc rimske
države. Skupaj z ožjimi vzporednimi makadamskimi ulicami sta ta del mesta delili na pravokotne
gradbene parcele, sistem zbirnih kanalov pod cestišči pa je odvajal odplake v južni krak Savinje.
Zgodnjerimsko mesto je v času svojega največjega razcveta (začetek druge polovice 2. stoletja) ob-
segalo nepravilen prostor med Bregom na jugu, Aškerčevo ulico in Ulico XIV. divizije na vzhodu ter
Kidričevo ulico na severu. Njegova zahodna meja ni popolnoma jasna, gotovo pa je segalo onstran
meja poznejšega mestnega obzidja in obrambnega jarka na črti Knežji dvor–Gledališki stolp.10
V drugi polovici šestdesetih let 2. stoletja so mesto hudo prizadeli vdori germanskih plemen in z
njimi povezane dolgoletne markomanske vojne. Mesto je bilo porušeno, o čemer pričajo izraziti
sloji žganine, odkriti pri številnih izkopavanjih, opuščeni deli mesta, upad denarnega obtoka,
padec kakovosti najdb in spremembe v sestavi prebivalstva. Obnova stavb je potekala počasi, do
obnovitvenih posegov na javnih stavbah (forumski kompleks, infrastruktura) je prišlo šele okrog
leta 200. Prve utrdbene strukture bi Celeja utegnila dobiti že v tem času, vendar njihove oblike
ne poznamo natančno. V pozni antiki je bilo mesto obzidano; zahodna stranica obzidja je tekla
pod poznejšim srednjeveškim obzidjem, njen podaljšek je še viden v južni brežini Savinje nad
6 Verbič 2002.
7 Kolšek 1958–1959: 327, 329–330; ead. 1975: 279–282.
8 Novšak et al. 2004: 9–78.
9 Kolšek 1968–1969.
10 Ead. 1982–1983; Lazar 2001.
mostom v park. Severna stranica je bila odkrita na več mestih ob Levstikovi ulici, vzhodna pa
pod Aškerčevo ulico. Sodeč po ostankih vzhodne in zahodne stranice obzidja južno od današnje
struge Savinje je poznorimsko mesto še segalo do obronkov Miklavškega hriba. Na nekdanjem
zgodnjerimskem poselitvenem prostoru, ki je po regresiji mesta ostal zunaj obzidja, so v drugi
polovici 3. stoletja začela nastajati grobišča.
Arheološko najdišče v Savinji

Najdbe so se v strugi Savinje sporadično poja-
vljale že v 19. stoletju, v enem primeru je šlo
za nefritno neolitsko sekiro, v drugem za Vul-
kanu posvečen rimski napisni kamen, sicer pa
v glavnem za kovinske predmete – predvsem
rimske novce – ki so jih otroci ob kopanju pobi-
rali iz skalnih razpok. Do prave eksplozije najdb
je prišlo po regulaciji struge v letih 1954–1956:
ko je reka odplavila površinski prod, so otroci v
skalnih razpokah začeli opažati velike množine
kovinskih premetov, ki so jih odnašali v celjski
muzej. Med letoma 1959 in 1965 so predmete Sl. 2: Arheološko najdišče v strugi Savinje v Celju
iskali predvsem ob desnem bregu, ki je bil zaradi (foto: C. Mlinar)
Fig. 2: Archaeological site in the Savinja riverbed in Celje
plitvega skalnega dna najlažje dostopen (sl. 2). (photo: C. Mlinar)
Iskalci so sprva brskali brez pripomočkov v nizki
vodi le nekaj metrov od brega, pa tudi na suhem. Po letu 1966 so najdbe pričeli iskati tudi z masko,
kar je omogočilo še pregledovanje sredine in levega dela struge. V osemdesetih letih 20. stoletja je
iskanje začelo zamirati, najdbe pa so postajale redkejše. Ob koncu devetdesetih let je prišlo tudi do
prvih potopov, pri katerih so bile najdbe dokumentirane po arheoloških standardih (sl. 3).11
Sl. 3: Načrt raziskav v strugi Savinje leta 1999 (izvedba: M. Erič)

Fig. 3: Plan of the 1999 investigation in the Savinja riverbed (figure: M. Erič)
11 Gaspari et al. 2001: 281–302.
R. Krempuš / Celeia in arheološke najdbe iz struge Savinje 367
Že omenjene kamnite najdbe pomenijo izjemo, v veliki večini so najdeni predmeti kovinski. Hi-
ter vodni tok namreč omogoča le sedimentacijo predmetov z razmeroma veliko specifično težo.
Najdbe so navadno precej poškodovane in obrušene, vendar ne zaradi dolžine transporta, temveč
zaradi premikanja proda po dnu rečnega korita. Kronološko pripadajo obdobjem od časa kulture
žarnih grobišč (npr. bronasta plavutasta sekira in tulasta sekira z ušescem, lovorolistna sulična
ost, nož s trnastim nastavkom in sulična ost) prek starejše železne dobe (različni tipi živalskih
fibul, obesek in razdelilni gumb) in mlajše železne dobe do antike. V celotnem fundusu najdb
po številu nedvomno izstopajo numizmatične najdbe, ki poleg keltskih obsegajo zlasti rimske
novce od 3. stoletja pr. n. št. do 5. stoletja n. št. Med ostalim mlajšeželeznodobnim gradivom se
pojavljajo fragmenti srednje- in poznolatenskih fibul, bradavičasti obročki, različni gumbi, deli
sklepancev, zakovici z ostankom emajla in križni obročki, med najdbami rimske provenience iz
republikanskega in zgodnjecesarskega časa pa novci, fibule, jermenski zaključki, pasne spone,
igle za pletenje ribiških mrež, prstani in fragmenti bronastih posod. V srednjecesarski in pozno-
rimski čas sodijo živalske, emajlirane, kolenčaste, obročaste in križne fibule ter okovi konjske
opreme. V rimski čas na splošno uvrščamo tudi različne igle, uhane, zapestnice, prstane, amulete,
zvonce, ogledala, ključe in različno orodje. Sorazmerno pogoste so najdbe bronaste plastike, v
večjih količinah pa se pojavljajo žeblji in puščične osti različnih tipov, ki sodijo v obdobja med
antiko in srednjim vekom. Preseneča precejšnje število bizantinskih novcev iz časa med 6. in 12.
stoletjem, v nekoliko manjšem obsegu pa se pojavljajo tudi drugi srednjeveški kovi. Del najdb
– zlasti prazgodovinskih, a tudi rimskih – lahko opredelimo kot votivne predmete, ki so bili na-
menoma odloženi na mestu rečnega prehoda.
Keltski srebrniki in vprašanje kovnice

Glavnino najdb iz struge Savinje sestavljajo mlajše-
železnodobni predmeti, zlasti numizmatične najdbe.
Poleg republikanskih novcev iz 3. in. 2. stoletja pr.
n. št. je bilo odkrito izjemno veliko število noriških
srebrnikov in zlata osminka staterja. Dokumenti-
ranih je okrog 4.200 malih keltskih srebrnikov, z
upoštevanjem popolnoma neevidentiranih najdb iz
začetnega obdobja iskanja in najdb iz zadnjih let pa
je moč skupno število malih keltskih srebrnikov iz
Savinje oceniti na najmanj deset tisoč (sl. 4). Precej-
šnje število novcev in drugih predmetov je bilo prek
zbiralcev in preprodajalcev, ki so najdbe navadno
odkupovali neposredno od iskalcev, prodanih na
domače in mednarodno tržišče s starinami. Ker so
bili novci najdeni v veliki koncentraciji, skupaj z
rimskimi republikanskimi in imperialnimi kovi,
zlatim in številnimi srebrnimi surovci ter ostanki
ulivanja surovcev, je bila postavljena teza, da kom-
pleksa ni moč interpretirati kot zakladno najdbo.12
To je dopuščalo domnevo, da je v okviru keltske
naselbine delovala kovnica, ki bi jo skladno s sliko Sl. 4: Keltski novci iz Savinje (Pokrajinski muzej Celje;
distribucije malih vzhodnonoriških srebrnikov na foto: N. Sovdat)
Fig. 4: Celtic coins from the Savinja (Regional Museum of
tem prostoru tudi pričakovali, a je zanjo manjkal Celje; photo: N. Sovdat)
dokaz.13
Po smrti Andreja Šnajderja, enega zadnjih aktivnih iskalcev v Savinji, je Zavod za varstvo kulturne
dediščine prevzel zapuščino, povezano z njegovo antikvarno dejavnostjo.14 Za zlasti zanimive
so se pokazali iskalski dnevniki, v katere je skozi desetletja skrbno beležil razmere na najdišču
ter najdbe (s skicami) in njihove lokacije, pa tudi odprodajo predmetov različnim ustanovam in
12 Kos 1977: 52.

13 Id. 1980: 52; id. 1977: 21, 35; Kolšek 1966: 411; Pink 1950: 42–43.
14 Za rešitev zapuščine in njeno predajo strokovni službi se zahvaljujem Jožici Šnajder in Silvu Bokalu. Zbir najdb in
dnevnikov hrani Pokrajinski muzej Celje, ki mi je dovolil objavo fotografij predmeta.
zasebnim zbiralcem. Pri poznejšem pregledu najdb se je poka-

zalo, da gre v veliki večini za »manjvredne« predmete, gledano
z vidika zbiralca. Večja količina najdb je pripadala najmlajšemu
času (npr. večja količina svinčenih plomb z odtisi znanih pred-
vojnih trgovskih podjetij), druge so bile močno poškodovane
ali pa sta bili njihova pričevalnost in estetska vrednost neznatni
(veliko število amorfnih kosov bakrovih in svinčevih zlitin, že-
lezni žeblji ipd.). Precej je bilo tudi slabo ohranjenih novcev iz
različnih obdobij, prevladovali pa so rimski bronasti kovi.
Pozornost je zbudil valjast predmet iz trde bakrove zlitine, temno
zeleno patiniran, z vidnim srebrnkastim odbleskom v smislu ble-
ščic na površini (sl. 5). Njegova ohranjena višina znaša 22,6 mm,
premer 30 mm, masa pa 141 g. Na ravno odrezani, ostrorobi spo-
dnji površini so izdelane tri udrtine v obliki nesklenjene trikrake
zvezde, kraki so centripetalno razširjeni (4,6–7,5 mm). Celotna
Sl. 5: Kovni pečat iz bakrove zlitine, ki je
zgornja površina je rahlo vbokla, v sredini leži manjša udrtina verjetno služil za kovanje malih vzho-
(premer ok. 4,5 mm), okrog katere je vbit najmanj en rob, krožen, dnonoriških srebrnikov (Pokrajinski
a rahlo decentriran. Rob oboda zgornje površine ni oster, deluje muzej Celje; risba: D. Knific Lunder)
Fig. 5: Coin die made of copper alloy, whi-
napihnjeno in kaže sledove večkratnega udarjanja. Po našem ch probably served to mint the small East
mnenju gre za kovni pečat za izdelavo malih vzhodnonoriških Norican silver coins (Regional Museum
of Celje, drawing: D. Knific Lunder)
srebrnikov – natančneje, njihovih averzov – ki je bil prek trikra-
kih utorov spojen s primerno podlago. Ta je morala absorbirati večji del energije udarcev, ki se je
s kladiva prek premičnega pečata (reverz) prenašala na surovec in fiksni pečat. Verjetno je šlo za
leseno tnalo primerne višine, ki je omogočala optimalne delovne pogoje. Glede na širši kontekst
najdišča, zlasti najdb, ki jih lahko povežemo s keltskim novčarstvom (velika količina malih vzho-
dnonoriških srebrnikov, surovcev in srebrnih odlivkov), menimo, da ne gre za ostanek premične
kovnice. Pečat je bil najverjetneje uporabljan v stalni kovnici, ki je delovala v keltski naselbini ob
desnem bregu južnega rokava Savinje. Mogoče je, da je bil njen inventar v določenem trenutku
tezavriran, ob regulacijskih delih v 20. stoletju pa je iz poškodovanih arheoloških kontekstov prišel
v novo rečno strugo.
Literatura
CVAHTE, Srečko, 1961: Ob zaključku regulacijskih del na Savinji. – Celjski zbornik 1961, str. 351–355.
GASPARI, Andrej et al., 2001: Arheološko najdišče v strugi Savinje v Celju. – Arheološki vestnik 52, str. 281–302.
KOLŠEK, Vera, 1958–1959: Celje. – Varstvo spomenikov 7, str. 327, 329–330.
KOLŠEK, Vera, 1968–1969: Celje. – Varstvo spomenikov 13–14, str. 186–188.
KOLŠEK, Vera, 1975: Celje. – V: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, str. 279–282.
KOLŠEK, Vera, 1966: Keltski novci iz Celja. – Arheološki vestnik 17, str. 409–412.
KOLŠEK, Vera, 1982–1983: Municipium Claudium Celeia. – Celjski zbornik 1982–1983, str. 165–173.
KOS, Peter, 1977: Keltski novci Slovenije. – Situla 18, Ljubljana.
KOS, Peter, 1980: Celje – pomen reševanja numizmatičnih najdb. – V: Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945–1980, Lju-
bljana, str. 52.
LAZAR, Irena, 2001: Celeia. Arheološka podoba mesta. – Celje.
NOVŠAK, Matjaž et al., 2004: Mariborska cesta v Celju, III. etapa obnove. Poročilo o izvajanju zavarovalnih arheoloških izko-
pavanj v letih 2003 in 2004. – Celje (arhiv ZVKDS OE Celje).
OROŽEN, Janko, 1971: Zgodovina Celja in okolice 1. Od začetka do leta 1848. – Celje.
OROŽEN, Janko, 1965: Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. – Savinjski zbornik 2, str. 322–415.
PINK, Karl, 1950: Einführung in die Keltische Münzkunde. Mit besonderer Berücksichtigung Österreichs. – Archaeologia
Austriaca 6, Wien.
RIHTERŠIČ, Janez, 1958: Zgradba tal na širšem ozemlju mesta Celja in njihova uporabnost za gradbene namene. – Celjski
zbornik, str. 233–248.
VERBIČ, Tomaž, 2002: Geološki pregled arheoloških izkopavanj na najdišču Celeia Park. – Ljubljana (arhiv ZVKDS OE Celje).
369
Začetne raziskave arheološkega najdišča

v strugi Lahinje pri Flekovem mlinu v Črnomlju
Archaeological site in the riverbed of the Lahinja at Flekov mlin in Črnomelj

Preliminary investigation
Andrej Gaspari in Miran Erič
Izvleček: v strugi Lahinje nad jezom Flekovega mlina v Črnomlju je bil leta 2008 naključno najden
odlično ohranjen poznosrednjeveški meč tipa XIIa z ostanki nožnice, datiran v drugo polovico
13. ali v 14. stoletje. Z območja nekdanjega mlina, ki ga na tem mestu upodablja že Valvasorjev
bakrorez s konca 17. stoletja, je znanih več rimskih kamnitih spomenikov, ki so bili sekundarno
uporabljeni za gradnjo stavbe nekdanjega mlina in pripadajočega jezu. Intenzivni podvodni
pregled struge nad jezom je opozoril na prevlado keramičnega posodja iz časa med 13. in 20.
stoletjem, med najdbami pa izstopajo še kratek enorezni meč, sekira z ohranjenim toporiščem in
dva ribiška petzoba. Glede na odsotnost kompleksnejšega konteksta ali predmetov v neposredni
zvezi z mečem ga moramo obravnavati kot posamično najdbo v neposredni bližini srednjeveške
naselbine z gradom in podružnično komendo nemškega viteškega reda.
Abstract: a very well preserved sword with the remains of its scabbard was found in 2008 by
chance in the riverbed of the Lahinja above the pond of the former Flek’s mill (Flekov mlin in
Slovenian) at Črnomelj. It belongs to Type XIIa and dates to the Late Middle Ages, more precisely
to the second half of the 13th or the 14th century. The area of the mill, depicted already on a cop-
per Valvasor’s engraving from the end of the 17th century, had also been the findspot of several
Roman stone monuments, later used in the construction of the mill and its pond. The intensive
underwater survey of the riverbed above the pond, which followed the chance find, revealed a
great amount of ceramic vessels from the time between the 13th and 20th centuries. Other finds
include a short single-edged sword, an axe with preserved haft and two five-pointed fishing
spears. In the absence of a more complex context or finds connected to the sword, the latter must
be treated as an individual find in the immediate vicinity of a medieval settlement with a castle
and subsidiary Kommende of the German Order of Teutonic Knights.
Ključne besede: Slovenija, Bela krajina, Črnomelj, Lahinja, podvodna arheologija, srednji vek,
vodne najdbe, orožje
Keywords: Slovenia, Bela Krajina, Črnomelj, Lahinja, underwater archaeology, Middle Ages,
water finds, weapons
Uvod
Skupina za podvodno arheologijo ZVKDS je bila 5. aprila 2008 obveščena obveščena o najdbi dobro
ohranjenega poznosrednjeveškega meča, ki ga je istega dne odkrila potapljačica Ana Schweiger med
redno čistilno akcijo reke Lahinje v Črnomlju.1 Meč je bil predan v konservacijo in začasno hrambo
območni enoti ZVKDS v Novem mestu. Zaradi razjasnitve najdiščnih okoliščin in pokazateljev,
da so v vodi še kovinski deli nožnice, je Skupina za podvodno arheologijo ZVKDS v sodelovanju
z OE Novo mesto 28. in 29. maja 2008 izvedla intenzivni podvodni arheološki pregled struge na
lokaciji odkritja meča ter rekognosciranje širšega območja struge pri Flekovem mlinu (sl. 1).
Opis območja raziskave

Območje intenzivnega podvodnega pregleda leži na vzhodnem delu rečnega okljuka okoli pomola
z jedrom Črnomlja, ki ga omejujeta reka Lahinja in njen levi pritok Dobličica. Pod sotočjem teče
1 Gaspari 2008.
Sl. 1: Območje raziskave pri jezu nekdanjega Flekovega mli- Sl. 2: Komenda in Flekov mlin na razglednici Črnomlja iz leta
na, kjer danes deluje manjša hidrocentrala (foto: A. Gaspari) 1931 (arhiv Belokranjskega muzeja Metlika, inv. št. R 23)
Fig. 1: Investigation area at the pond of the former mill, where Fig. 2: Kommende and Flekov mlin on a postcard of Črnomelj
a small hydropower plant is in operation today (photo: A. from 1931 (archives of the Bela Krajina Museum in Metlika,
Gaspari) inv. no. R 23)
Lahinja po okoli 15 m globokem kanjonu, ki ima

mestoma prepadno vzhodno strmino z izposta-
vljenimi apnenčastimi skladi, proti mestu pa
nekoliko zložnejše, vendar še vedno razmeroma
strmo pobočje. To je od današnjega brega ločeno
s položno, do 9 m široko in 300 m dolgo teraso,
ki leži dober meter nad vodno gladino.
Arheološki potencial Lahinje nakazujejo poleg
spoznanj izkopavanj osrednjega dela okljuka s
historičnim jedrom Črnomlja, ki je bil bolj ali
manj kontinuirano poseljen od bakrene dobe na-
prej, tudi podatki o starejših odkritjih v strugi in
raziskave v ožjem (ob)rečnem prostoru. Na terasi
pod pomolom južno od Flekovega mlina oz. pod
cerkvijo Sv. duha so bili med zaščitnimi izkopa-
vanji ZVKDS tako ugotovljeni naselbinski ostanki
s konca starejše železne dobe, sledovi lateralnih
premikov rečne struge in odlaganja koluvialnih
depozitov v času mlajše železne dobe in rimskega
obdobja ter z oblicami utrjena površina iz pozne
antike, v katero so bili vkopani grobovi iz 6./7.
stoletja.2
Z območja Flekovega mlina so sporočeni trije
rimski kamniti spomeniki, od katerih sta bila na-
grobnik in Jupitrova ara vzidana v stavbo mlina
(sl. 2), drugi nagrobnik pa je bil vgrajen v utrditev
pripadajočega jezu (sl. 3).3 Mlin z jezom je upodo- Sl. 3: Dviganje stele Julije Sekunde in njene družine iz
struge Lahinje 31. avgusta 1906; teden prej sta jo odkrila
bljen na franciscejskem katastru za Kranjsko, na konservator Deželnega muzeja v Ljubljani Josip Žmavc in
tem mestu pa je prvič izpričan na bakrorezu iz nadučitelj Franc Šetina (Arhiv Republike Slovenije, AS 965,
Valvasorjeve Die Ehre des Hertzogthums Crain,4 Jernej Pečnik, t. e. 1, fasc. 2)
Fig. 3: The stela of Iulia Secunda and her family was found
čeprav je tam zelo verjetno stal že vsaj v poznem by Josip Žmavc, conservator in the Provincial Museum in
srednjem veku. Na podlagi razlike v absolutnih Ljubljana, and Franc Šetina, headmaster. It was lifted from
the Lahinja on 31st August, 1906, a week after its discovery
višinah dna struge nad jezom in nizvodno ležeči- (Archives of the Republic of Slovenia, AS 965, Jernej Pečnik,
mi kamnitimi skladi (135,6 m nm. v.) je mogoče tech. unit 1, fasc. 2)
2 Mason 2001.
3 Lovenjak 2008: št. 5 in 8; Šašel Kos 1997: št. 35.
4 Valvasor 1689: 603.
A. Gaspari, M. Erič / Začetne raziskave arheološkega najdišča v strugi Lahinje pri Flekovem mlinu v Črnomlju 371
Sl. 4: Srednjeveški meč je bil najden približno 18 metrov nad poševnim jezom, ki je prvotno usmerjal vodo h kolesom Fleko-
vega mlina. M = 1 : 6 (risba: A. Fortuna Saje; foto: A. Hodalič)
Fig. 4: The medieval sword was found approximately 18 m above the oblique pond that once directed water towards the wheel
of the mill. Scale 1: 6 (drawing: A. Fortuna Saje; photo: A. Hodalič)
Sl. 5: V okviru raziskave najdišča meča je bilo v

sedmih potopih v skupnem trajanju 18 ur pregleda-
nih 12 zbiralnih enot v izmeri približno 2,5 x 2,5 m,
rekognosciranje pa se je izvedlo na 80 dolžinskih
metrih struge. Poleg izmere vogalov zbiralnih enot
in točk za potrebe izdelave batigrafije rečne struge
je bila prostorsko dokumentirana tudi utrditev jezu
z rimskimi spolijami (izvedba: M. Erič)
Fig. 5: The investigation of the sword’s findspot in-
volved seven dives in 18 hours, during which 12
collection units measuring roughly 2.5 x 2.5 m were
surveyed, while reconnaissance was conducted
along 80 metres of the riverbed. The campaign also
included measuring corners of collection units and
points for riverbed bathygraphy, as well as spatial
documentation of pond banks reinforced with Ro-
man spolia (figure by: M. Erič)
Sl. 6: Miran Erič med intenzivnim pregledom struge

Lahinje (foto: A. Hodalič)
Fig. 6: Miran Erič during the intensive survey of the
Lahinja riverbed (photo: A. Hodalič)
sklepati, da so za gradnjo jezu, ki je usmerjal vodo k mlinskim kolesom, izkoristili naravni skalni
prag, ki diagonalno prečka strugo in ločuje tolmun v čelnem delu globljega odseka reke od plitvejše
struge pod njim, kjer se strmec Lahinje poveča. Gradnja jezu z današnjo širino od 8 do 12 m in višino
1,3 m (138,5 m nm. v.) je vodno gladino dodatno dvignila za najmanj 2 m. Na desnem delu struge je
tik pod jezom okoli 25 m dolg pas vodoravno zloženih kamnitih blokov, pri katerih gre domnevno
v dobršnem delu za antične spolije. Sekundarna uporaba pravokotnih blokov apnenca velikosti
približno 70 x 50 x 30 cm je verjetno povezana z namero o omejitvi razdiralne moči potencialnih
visokih voda, katerih vrtinčenje pod jezom bi lahko spodkopalo njegove temelje (sl. 5).
Struga, ki je na 270 m dolgem odseku med sotočjem Lahinje in Dobličice ter mlinom globoka do
3,7 m (134,3 m), se zaradi naplavljanja sedimentov pred jezom dvigne na globino 1,5–2 m (okoli
136,3 m nm. v.). Vrhnji del peščeno-prodnih sedimentov, ki je bil mestoma preiskan do globine 30
cm, vsebuje poleg arheoloških najdb številne recentne predmete in odpadke, naplavljeno vejevje
ipd. Kamnita podlaga je vidna samo v stranskih delih struge.
Sl. 7: Lončarski znaki na loncih iz Lahinje pri Flekovem mlinu (foto: S. Olič)
Fig. 7: Pottery marks on the jars from the Lahinja at Flekov mlin (photo: S. Olič)
Gradivo
Med gradivom, zbranim med intenzivnim pregledom in nadzorom čistilne akcije, je bila ugotovljena
absolutna prevlada lončenine iz 15.–20. stoletja. Po številu izstopajo novoveški kuhinjski lonci, pri
katerih so na spodnji strani dna pogosti reliefno izdelani znaki lončarjev (sl. 7). V 17. stoletje sodijo
glaziran krožnik s klekastim profilom in nekaj glaziranih pečnic. Večji pokrov z vodoravnimi rebri
in ročajem iz svetlo rjavo žgane peščene gline (t. 3: 19) ter vitek bokal z odlomljenima ustjem in
ročajem uvrščamo v 15./16. stoletje (t. 2: 10). Razmeroma številni so tudi lonci iz starejših obdobij
srednjega veka, med katerimi omenjamo primerek z valovnico, pogojno pripisan 11./12. stoletju
(t. 2: 8), in nekoliko mlajše lonce z izvihanim ustjem z odebeljenim zaobljenim in profiliranim
užlebljenim robom (npr. t. 3: 28). Prazgodovinska keramika vključuje zgolj odlomka prostoročno
izdelanega visokega lonca (t. 2: 6) in starejšehalštatske latvice (t. 2: 7), antični kosi pa med gradivom
iz pregledanega vrhnjega dela sedimentov niso izpričani.
Najbolj spektakularna kovinska najdba je seveda dvorezni meč z dolžino 117,2 cm in težo 2135 g (sl.
4). Označujejo ga dolgo in razmeroma ozko rezilo lečastega preseka, vodoraven branik in kolutast
glavič na koncu ročaja. Zaobljeni vogali in naostrenost topega vrha kažejo na verjetno popravilo
konice. Na eni ostrini meča so opazne tri plitve vsekanine. Pri čiščenju meča v konservatorski
delavnici je bil na rezilu pod branikom odkrit vsekan znak v obliki križa. Od držaja je ohranjena
ena platica iz hrastovega lesa. Ostankom nožnice pripada kos hrastove platice ob eni ostrini, na
podlagi neznatne patiniranosti in brezhibne ostrine pa sklepamo tudi o prisotnosti njenih ostankov
v predelu kovinskega zaključka nožnice. V okviru tipologije srednjeveških mečev, ki jo je izdelal E.
Oakeshott, sodi orožje iz Lahinje v podtip XIIa. Ta je na podlagi rokopisnih in reliefnih upodobitev
datiran v čas med letoma 1180 in 1320, pri čemer lahko predlagano datacijo pri obravnavanem
meču na podlagi osmerokotnega preseka branika razširimo na celo 14. stoletje.5
Med ostalim kovinskim gradivom izstopajo dva ribiška petzoba (t. 1: 3–4), sekira z ohranjenim
toporiščem (t. 1: 1) in enorezni meč (t. 1: 2). Slednji sodi med meče (t. i. Bauernwehr), ki so se konec
15. ali v začetku 16. stoletja uporabljali kot orožje ali orodje in imajo primerjavo tako v Sloveniji
kot v širšem srednjeevropskem prostoru.6 Okvirno sočasna je tudi sekira (t. 1: 1), ki jo označujejo
trikotno oblikovan list z ravno ostrino, razmeroma ozek vrat, uho s trikotno odprtino in poševnim
spodnjim robom ter pravokotno na telo sekire nameščeno toporišče. Sekira, ki je bila v prvi vrsti
namenjena obdelavi lesa, ima primerjave predvsem v kontekstih iz časa med 15. in 17. stoletjem,
ni pa izključena tudi nekoliko zgodnejša datacija.7 Obe ribiški osti (t. 1: 3–4) lahko najverjetneje
pripišemo zgodnjemu novemu veku. Primerke s štirimi ali več vzporednimi ostmi ter iz dveh ali
več kosov izdelane osti sicer poznamo že iz rimskodobnih kontekstov, v skoraj nespremenjeni
obliki pa so se uporabljali tudi v mlajših obdobjih.8
5 Oakeshott 1994: 206–207, 225, 232.

6 Guštin, Bressan, Komplet 2001: št. 173; Turk et al. 2009: št. 127.
7 Kerman 2003: 11, t. 1: 1; Guštin, Bressan, Komplet 2001: št. 198–199; Švajncer 2008: št. 83, 105, 109.
8 Čurčić 1912: sl. 20 in 24; Schwab 1989: 260.
Sklep
Visok delež večjih fragmentov in celih posod med zbranim gradivom omogoča sklepanje o po-
membni zadrževalni funkciji jezu oz. naravne pregrade, obenem pa odpira vprašanja o vzrokih
za maloštevilnost prazgodovinskih in antičnih najdb. Slednja je morda povezana z nakazanim
mirnejšim sedimentacijskim okoljem, ki je pogoj za obstoj kronološko relevantne stratigrafije. To
bi pomenilo, da so starejše najdbe, o katerih sklepamo na podlagi dokazane rabe rečnega prostora
v navedenih obdobjih, morda v globlje ležečih naplavinah nad skalnim pragom z jezom.
Za presojo možnih okoliščin, v katerih je na rečno dno prišel srednjeveški meč, so odločujoče
lokacija in okoliščine najdbe, dobra ohranjenost meča in prisotnost ostankov nožnice. Najdišče
obravnavanega meča leži nedaleč od črnomaljskega gradu, ki je od začetka 13. stoletja v najož-
jem delu okljuka zapiral dostop na pomol z jedrom trške naselbine, in neposredno pod stavbo
podružnične komende nemškega viteškega reda, zgrajeno ob prihodu križevnikov leta 1268 za
časa spanheimske oblasti nad Belo krajino.9 Izpostaviti velja, da najdišče leži v najožjem in naj-
globljem delu rečnega okljuka, ki ima zaradi mestoma prepadnih pobočij značaj kanjona, kar
zanika povezavo med lokacijo najdišča in rečnim prehodom. Sledovi nožnice na meču govorijo
tudi proti možnosti, da je njegov pojav v vodi povezan z razpletom vojaškega spopada, kot bi to
lahko pogojno domnevali za najdbe golih mečev. Še manjša je verjetnost naključne izgube zaradi
nepazljivosti, posebej z ozirom na razmeroma plitvo in ozko strugo. Zavrnemo lahko tudi možnost,
da bi meč izviral iz odplavljenih ali posutih depozitov na obrežju. Opisane okoliščine napeljujejo
na domnevo, po kateri je pojav meča v Lahinji posledica namernega dejanja. Čeprav bi prišla
v poštev tudi razlaga, da gre za meč, ki je bil skrit v reko z namenom poznejšega dviga, se zdi
verjetnejša razlaga o nepovratnem dejanju z votivnim ozadjem. Po tej razlagi, ki bi lahko veljala
za znaten del mečev iz vodnih okolij, meč z nožnico kaže na enkratno individualno dejanje kot
odmev zelo starega običaja odlaganja orožja v reke, jezera ali močvirja in tvori samosvoj kontekst
brez povezave z morebitnimi sočasnimi najdbami.10 Kot zanimivost omenimo, da izvirata iz pri-
merljivih najdiščnih okoliščin tudi geografsko najbližji analogiji, in sicer iz neposredne okolice
vodnega gradu v le 12 km oddaljenem Ribniku pri Ozlju.11
Literatura
BOŠKOVIĆ, Dora, DORAČIĆ, Damir, 2009: Mačevi viteškog doba u Hrvatskoj. – Zagreb.
ĆURČIĆ, Vejsil, 1912: Die volkstümliche Fischerei in Bosnien und der Herzegovina. – Wissenschaftliche Mittheilungen aus
Bosnien-Herzegowina 12, str. 490–589.
GASPARI, Andrej, 2008: Srednjeveški meč iz reke Lahinje v Črnomlju. – V: Janez Weiss (ur.), Črnomaljski zbornik, Zbornik
historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta, Črnomelj, str.
101–114.
GASPARI, Andrej, 2009: Visoko- in poznosrednjeveško orožje iz arheoloških kontekstov : primer: viteški meč iz poznorimske-
ga vodnega zbiralnika na Ajdovskem gradcu nad Vranjim. – Vojaška zgodovina, let. 10, št. 1 (16), str. 145–159.
GUŠTIN, Mitja, BRESSAN, Fabrizio, KOMPLET, Bojana, 2003: Kovinske najdbe iz Celja. – V: Mitja Guštin (ur.), Srednjeveško
Celje, Archaeologia Historica Slovenica 3, Ljubljana, str. 239–287.
KERMAN, Branko, 2003: Poznosrednjeveške sekire iz Prekmurja. – Zbornik soboškega muzeja 7, str. 7–16.
KOSI, Miha, 2002: … quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit … (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v sre-
dnjem veku). – Zgodovinski časopis 56, str. 41–91.
LOVENJAK, Milan, 2008: Rimski nagrobniki iz Črnomlja. – V: Janez Weiss (ur.), Črnomaljski zzbornik, Zbornik historičnih
razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta, Črnomelj, str. 77–101.
MASON, Phil, 2001: Črnomelj. – Varstvo spomenikov 38, str. 17–18.
OAKESHOTT, Ewart, 1994: The Sword in the Age of Chivalry. – Woodbridge.
SCHWAB, Hanni, 1989: Archéologie de la deuxième correction des eaux du Jura. Bd. 1: Les Celtes sur la Broye et la Thielle. –
Archéologie Fribourgeoise, Fribourg.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 1997: The Roman Inscriptions in the National Museum of Slovenia. – Situla 35, Ljubljana.
ŠVAJNCER, Janez J., 2008: Sulice, sekire, helebarde. – Logatec.
TURK, Peter et al. (ur.), 2009: Ljubljanica: kulturna dediščina reke. – Ljubljana.
VALVASOR, Johann Weikhard, 1689: Die Ehre des Hertzogthums Crain, 3 tom., XI. knjiga. – Nueremberg.
9 Kosi 2002.
10 Gaspari 2009: 148–158; Bošković, Doračić 2009: 18–23.
11 Bošković, Doračić 2009: št. 6 in 8.
T. 1: Lahinja pri Flekovem mlinu. Vse železo. M = 1 : 3 (risba: I. Patarčec)

Pl. 1: The Lahinja at Flekov mlin. All iron. Scale 1: 3 (drawing: I. Patarčec)
T. 2: Lahinja pri Flekovem mlinu. Vse keramika. M = 1 : 3 (risba: I. Patarčec)

Pl. 2: The Lahinja at Flekov mlin. All ceramic. Scale 1: 3 (drawing: I. Patarčec)
T. 3: Lahinja pri Flekovem mlinu. Vse keramika. M = 1 : 3 (risba: I. Patarčec)

Pl. 3: The Lahinja at Flekov mlin. All ceramic. Scale 1: 3 (drawing: I. Patarčec)
379
Vodna jama pri poznobronastodobni naselbini Blato pod Konjiško goro
Water-filled pit near a late Bronze Age settlement at Blato below Konjiška gora
Maja Bricelj in Mateja Ravnik
Izvleček: arheološko najdišče Blato je nižinska prazgodovinska naselbina na rečni terasi Dravinje
pod Konjiško goro. V prispevku je opisana jama, vkopana v depozite hudourniškega potoka. Vsaj
nekaj časa je bila zapolnjena z vodo, na dnu pa je ležalo deblo drevesa. V jami odloženi glineni
sedimenti so vsebovali organski material, redke živalske kosti, alohtone kamne in lončenino, ki
jo preliminarno umeščamo v čas obdobja kulture žarnih grobišč. Velikost, lega in ohranjenost
odlomkov lončenine kažejo na namerno odlaganje predmetov v jamo. Za razumevanje najdišča
so pomembni tudi sedimentacija Dravinje, njene terase in nanje prečni hudourniški potoki.
Abstract: the archaeological site at Blato is a lowland prehistoric settlement, situated on a terrace of the
river Dravinja below Konjiška gora. At the site a pit was found, dug into the deposits of a torrential stream,
which had at least temporarily been filled with water. A tree trunk was found lying on its bottom. The
pit’s clay sediments deposited by water contained organic material, rare animal bones, allochthonous
stones and pottery. The latter may be ascribed to the Urnfield Culture period, to the 9th–8th century BC,
while its size, position and state of preservation indicate intentional deposition of objects into the pit.
Understanding the wider context in which the pit was created, however, is importantly influenced by
the sedimentation of the Dravinja, by its terraces and the torrential streams that traverse them.
Ključne besede: Slovenija, Slovenske Konjice, Dravinja, arheologija, bronasta doba, naselbine,
kultna mesta
Keywords: Slovenia, Slovenske Konjice, Dravinja, archaeology, Bronze Age, settlements, cult sites
Uvod
Del prostora med Slovenskimi Konjicami in Šmarjem pri Jelšah je bil raziskan zaradi gradnje
nove trase plinovoda.1 Na rečni terasi Dravinje pod Konjiško goro smo odkrili arheološki najdi-
šči Blato pri Slovenskih Konjicah in Konjiška vas – Podmočle.2 V prvem primeru gre za ostaline
prazgodovinske naselbine s konca bronaste dobe, v drugem pa za sledove rimskodobne poselitve.
Območje naselbine Blato je bilo na severu omejeno z robom rečne terase, vzhodno in zahodno s
hudourniškimi potoki, proti jugu pa teren postopoma prehaja v strmo pobočje Konjiške gore.
V prispevku obravnavamo jamo – v njej se je nekaj časa zadrževala voda, zato jo v nadaljevanju
imenujemo vodna jama – rečno sedimentacijo in terase ter hudourniške potoke. Članek pomeni
prvi prispevek o novem najdišču, kajti izkopano gradivo in pridobljeni podatki še niso v celoti
obdelani in tudi rezultati naravoslovnih analiz še niso na voljo.
Oris prostora
Prazgodovinska naselbina leži severno od zaselka Blato in vzhodno od Slovenskih Konjic, v ni-
žinskem svetu pod Konjiško goro (sl. 1). Severno od vasi Blato danes tečeta potok Mlinščica in reka
Dravinja, katere struga je na tem odseku precej ozka. Najdišče leži na rečni terasi Dravinje in
vzhodno od lokalne ceste, ki poteka po prvotno naravni hudourniški grapi. Zanimiva je lokacija
vodne jame na skrajnem severnem robu terase. Od Slovenskih Konjic do avtocestnega viadukta,
ki prečka dolino, tvorijo dno ravnice aluvialni nanosi Dravinje. Višje proti Konjiški gori so rečne
terase, Konjiško goro pa sestavljata kristalast apnenec in kristalast dolomit.3
1 V letu 2008 je ZVKDS izvedel predhodne arheološke raziskave v več fazah, v letu 2009 pa arheološka izkopavanja;
podizvajalec izkopavanj na najdišču Blato je bilo podjetje Tica Sistem, d. o. o., vodja Mateja Ravnik. Odgovorna
konservatorka vseh arheoloških raziskav je bila Danijela Brišnik (ZVKDS, OE Celje).
2 Evidenčni številki dediščine v Registru kulturne dediščine: 29007 (Blato) in 29008 (Konjiška vas – Podmočle).
3 Osnovna geološka karta SFRJ, List 33–35 (Slovenj Gradec). Beograd 1978.
Sl. 1: Načrt najdišča Blato pri Slovenskih Konjicah (izvedba: M. Ravnik)

Fig. 1: Plan of the Blato site near Slovenske Konjice (drawing: M. Ravnik)
Reka Dravinja, ki izvira na Pohorju, pod Roglo, ima v zgornjem delu hudourniški značaj in teče
po globoki grapi, enako tudi njeni pritoki Čadramščica, Ložnica, Oplotnica, Bistrica, Devina in
Polskava. V srednjem in spodnjem delu se Dravinji strmec zmanjša, struga se razširi in počasi
meandrira po dokaj ozkem in ravnem dolinskem predelu. Obdajajo jo Dravinjske gorice ter Bočko
pogorje in v nadaljevanju Haloze. Današnja naselja so se umaknila na rob ali na prehod v gričevnat
in hribovit svet. Tako je bilo očitno tudi v preteklosti, kar nam izkazujeta novi najdišči Blato in
Konjiška vas. Podobna slika se kaže tudi ob drugih rečnih sistemih, na primer v dolini Save, kjer
na holocenski terasi skoraj ni naselij, saj jo reka ob poplavah delno ali v celoti preplavlja. Vendar
pa so številne arheološke raziskave v zadnjih desetletjih – predvsem ob gradnji avtocestne mre-
že – pokazale tudi nov vzorec poselitve poplavnih ravnic oz. življenja ob meandrirajočih rekah,
mokriščih, opuščenih rečnih koritih in mrtvicah,4 ki pa večinoma niso natančno datirane.
Rečne doline s terasami in hudourniški tokovi

Rečne doline predstavljajo številna mikro-okolja, od katerih je vsako povezano z vrsto sedimentov,
ki prispevajo k razumevanju sedimentacije in nastajanja nekdanjega okolja. Aluvialni sedimenti
običajno predstavljajo zapolnitve rečnih korit ali zgornje plasti poplavnih ravnic, lahko so tudi več
metrov debele plasti, njihova zrnatost pa je odvisna od moči nanosa.5 V geološkem smislu to niso
stabilna okolja, saj so ravnice lahko posledica nanosov in odlaganja ali pa so vrezane, spodkopane
in erodirane. Tako eno kot drugo je značilno za poplavne ravnice in posledično se oblikujejo sto-
pničaste rečne terase, od katerih vsaka predstavlja staro rečno dolino. Današnje terase, predvsem
iz proda, so nastale v ekstremnih klimatskih razmerah pleistocena, njihovo oblikovanje pa je bilo
najintenzivnejše v zgodnjem holocenu. V pedološkem smislu je za aluvijalne plasti značilna različna
velikost delcev, ki jo pogojuje moč vodnega nanosa. Ob odkritju take plasti pogosto oksidirajo in
spremenijo barvo, navadno vsebujejo tudi živalske in rastlinske ostanke.6
4 Mlekuž 2009: 9.
5 Jones et al. 2007: 4.
6 Ib., 5.
M. Bricelj, M. Ravnik / Vodna jama pri poznobronastodobni naselbini Blato pod Konjiško goro 381
Po hudourniški strugi, kjer danes poteka cesta

Slovenske Konjice–Blato, je voda s severnega
pobočja Konjiške gore prinašala naplavinsko
gradivo, ki ga je odlagala na bregovih. Obravna-
vana vodna jama leži na prevoju pleistocenske
terase proti dolinskemu dnu, v neposredni bliži-
ni hudourniške struge (sl. 2). Po mnenju geologa7
ni verjetno, da bi jama nastala po naravni poti,
saj se začne na neugodni legi sredi rahlo nagnje-
nega pobočja in na robu terase. Po drugi strani
pa je z geološkega vidika možno, da so bile v
Sl. 2: Lokacija vodne jame na robu rečne terase
širši okolici naravne kotanje, v katerih je zasta- (foto: M. Bricelj)
jala voda in jih zapolnjevala s suspenzijo. Fig. 2: Location of the water-filled pit on the edge of a river
terrace (photo: M. Bricelj)
Stratigrafska slika plasti v profilu jame je kazala na različne zapolnitve jame in hudourniško
delovanje. Vsak hudourniški tok ima svojo dinamiko, ki jo določa transportna energija vode. Na
čelu nanosa se odloži večji in bolj grob material (prod), za njim vedno bolj fini sedimenti (melji
in gline), nazadnje pa organske snovi, ki kaže na pojemajočo energijo toka, ko hudournik pla-
vi blato, pomešano z organskimi delci. V južnem profilu prepoznamo dva močna in en manjši
hudourniški nanos: stratigrafske enote (v nadaljevanju SE) 2018–2020 pomenijo fine sedimente
(melj, glino in organske snovi) prvega hudournika (grobozrnati material leži nižje in ga z izko-
pavanji nismo dosegli). Temu je sledilo manjše neurje (SE 2017), nato pa še drug hudourniški
nanos, ki ga razberemo v prodnati plasti SE 2010 (fin material je bil odložen višje na terasi, zunaj
izkopnega polja).
Poznobronastodobna naselbina Blato z vodno jamo

Prazgodovinska naselbina je bila raziskana v dol-
žini 170 metrov in širini 12 metrov.8 Pri arheolo-
škem nadzoru gradbenih del pa je bila 250 metrov
zahodno od nje odkrita še vodna jama z veliko
količino poznobronastodobne lončenine. Nasel-
bina se je proti severu in jugu raztezala onkraj
izkopnega polja, na nekoliko razširjenem platoju
rečne terase. Ugodna nižinska lega je bila pogo-
sto poseljena dalj časa. Tudi na Blatu so nekatere
najdbe iz rimskega in srednjeveškega obdobja,
kar kaže na poselitev in izrabo ugodne lege. Delno
ohranjen nivo iz mlajših obdobij sestavljajo plit-
ki vzporedni jarki, ki jih delovno razlagamo kot
del izsuševalnega sistema.9 Težavo pri nižinskih
najdiščih velikokrat pomeni najmlajša uporaba
prostora, ko se z oranjem uničijo zgornji deli plasti
in arheološke ostaline. Na Blatu so bile kulturne
plasti tanke, že na globini 0,40–0,45 m se pojavi
geološka osnova, ki jo sestavljajo različne plasti
meljaste ilovice, v katere so bili delno vkopani
prazgodovinski naselbinski objekti.
Najstarejšo prazgodovinsko poselitveno fazo
predstavlja nivo s stojkami za lesene nosilne
7 Vir: terenski dnevnik izkopavanj s komentarji geologa
mag. Gorazda Hafnerja (spremljava gradbenih del na trasi
plinovoda), ki se mu za informacije najlepše zahvaljujemo.
8 Na obravnavani trasi plinovoda je bila širina delovnega Sl. 3: Koncentracija prazgodovinske lončenine v jami, plast
pasu in gradbenega posega ter posledično širina 2004 (arhiv Tica Sistem, d.o.o.)
arheoloških raziskav 12 metrov. Fig. 3: Concentration of prehistoric pottery in the pit, Layer
9 Ravnik 2009a. 2004 (archive of Tica Sistem, d.o.o.)
kole objektov. Nekatere je bilo moč povezati v

tlorisa dveh objektov približne velikosti 9 x 4
in 7 x 4 m. Na tem bivalnem območju nasel-
bine so odlomki lončenine razmeroma redki,
ohranjeni so v drobnih kosih. Glede na fakturo
lončene mase, način žganja in tipološke značil-
nosti odlomkov posod lahko najdbe preliminarno
opredelimo v pozno bronasto dobo oz. obdobje
kulture žarnih grobišč. Največ je bilo odlomkov
grobe lončenine – velikih loncev in skled – torej
delov kuhinjskega in shrambnega posodja, kar
je v naselbinskih kontekstih običajno. Povsem
drugačni pa je bila količina lončenine ter ohra-
njenost najdb v vodni jami na zahodnem robu
naselbine.
Največja globina jame je bila z današnje hodne
površine 2,20 m, nivo vkopa pa je bil 0,5 m nižje,
prekrit z nekdanjo ornico in travno rušo. Sedimen-
tacija kaže , da je v jami vsaj nekaj časa zastajala
voda. Najstarejšo plast predstavlja temno siva
meljasta glina, nad njo pa so se odložile različne
plasti zelo temno sivih meljastih glin in glinenega
melja. Vsebujejo drobne kamne, veliko organskih
ostankov (les, oglje), velike kose prazgodovinske
lončenine (sl. 3) in nekaj kosti.10 V njej so bili tudi
večji alohtoni prodniki in lomljenci velikosti okoli
15 cm, na dnu jame pa je bilo ohranjeno deblo
drevesa v dolžini ok. 2,5 metra (sl. 4).11 Sl. 4: Leseno deblo na dnu jame (foto: R. Krempuš)
Fig. 4: Tree trunk on the bottom of the pit (photo: R. Krempuš)
Lega, razporeditev in ohranjenost najdb nam
pomagajo razumeti način njihovega odlaganja. Odlomki lončenine v jami so bili precej veliki, z
ostrimi robovi, ki niso kazali sledov vodnega nanosa in odlomki iste posode so večinoma ležali
skupaj. Prevladuje groba lončenina z okrasi apliciranih reber z odtisi prstov, veliko je tudi fino
glajenih posod, zlasti skled z vrezanimi geometričnimi okrasi (trikotniki na ustju ali ramenu) in
z belo inkrustacijo ter s kanelurami. Ohranjeni sta tudi dve keramični uteži. Oblikovne in orna-
mentalne analogije najdemo med lončenino iz bližnje naselbine na Brinjevi gori.12
Prostorski in kronološki okvir naselbine Blato

V primerjavi z zgodnjo in srednjo bronasto dobo se poselitvena slika v času kulture žarnih grobišč
spremeni. Nastanejo novi poselitveni centri v osrednji Sloveniji, na Dolenjskem, v Podravju in
Pomurju. Vzroke za porast poselitve vidimo v družbenopolitičnih razmerah časa, saj je na prehodu
med pozno bronasto dobo in starejšo železno dobo prihajalo do velikih družbenih sprememb.13 Na
eni strani je to posledica uporabe nove kovine in na drugi sprememba v duhovnem razumevanju
sveta, kar izpričuje sprememba pogrebnih običajev.
V začetku pozne bronaste dobe so naselbine po velikosti precej obsežne in ležijo na rečnih terasah,
včasih ob pritokih večjih rek. Večina takšnih naselbin s prostora severovzhodne Slovenije je bila
odkrita pri raziskavah za gradnjo avtocestne mreže.14 Redkejše so naselbine na višjih vzpetinah
(npr. Ptujski grad, Grajski grič v Gornji Radgoni, Rifnik pri Šentjurju, Miklavški hrib v Celju,
Ljubljanski grad), ki so se po gospodarski in verjetno družbeni vlogi razlikovale od nižinskih,
10 Ravnik 2009b.
11 Dendrološke analize še potekajo.
12 Oman 1981: 144–216.
13 Dular 1987: 37.
14 V dolini Drave npr. Rogoza in Slivnica pri Mariboru, Ruše ter Rabelčja vas pri Ptuju, v dolini Savinje Šmatevž in Šiman
pri Gotovljah, v Pomurju pa Dolnji Lakoš pri Lendavi (Teržan 1999: 102–104, 107; Prešeren 2003; Tica 2007; Tomažič, Olić
2009; Črešnar 2010: 76, sl. 39).
M. Bricelj, M. Ravnik / Vodna jama pri poznobronastodobni naselbini Blato pod Konjiško goro 383
agrarnih naselij.15 S prehodom v mlajše obdobje kulture žarnih grobišč so poleg odprtih agrarnih
naselij raztresenega tipa nastajala tudi protourbana središča, kot je na primer Ormož.16
Večina znanih naselbin leži v Podravju in Pomurju, območje med Celjem in Slovensko Bistrico
pa je v začetku pozne bronaste dobe slabše poznano. Znane so posamezne najdbe z Zbelovske
gore in iz Žalca iz časa kulture žarnih grobišč ter Bele pri Poljčanah in Maclja (Ha A), pa tudi
jamsko najdišče Pavlakova jama in depo iz Čermožiš.17 Edina pomembnejša višinska naselbina
v tem času in prostoru je Brinjeva gora nad Zrečami. Nasprotno pa je iz mlajšega horizonta po-
zne bronaste dobe (Ha B) znanih več naselbin, poleg Brinjeve gore in nižinske naselbine v Blatu
še na območju današnjih Term Zreče, na Zbelovski gori, na Rifniku pri Šentjurju, Miklavškem
hribu v Celju in na Šmatevžu. Grobišča poznamo iz Gračiča pod Brinjevo goro, z Rifnika in Sta-
rega gradu nad Laškim, posamezne najdbe iz Bele pri Poljčanah, iz Savinje pri Celju, Petrovč in
Žalca, medtem ko podatkov o depojih ni.18 V geografskem kontekstu naselbine Blato je pomembna
višinska naselbina na Brinjevi gori, ki je bila poseljena v bronasti in železni dobi ter ponovno v
poznorimskem obdobju.19 Med razlogi za njeno kontinuirano poselitev je verjetno izkoriščanje
rudnin na južnem obrobju Pohorja. Delno je bilo raziskano tudi pripadajoče grobišče, saj je bila
pri vasi Brezje raziskana gomila s petimi skeletnimi grobovi iz časa srednje bronaste dobe,20 na
Gračiču, jugovzhodno od naselbine, pa 75 žganih grobov iz pozne bronaste dobe (Ha B).21
Deponiranje v vodni jami

Vodna jama na robu naselbine in na robu rečne terase je bila gotovo pomemben element v okviru
raznih dejavnosti naselbine. Lahko bi bila le preprost kal za zajemanje vode ali napajanje živi-
ne, vendar zbir in ohranjenost najdb kažeta, da je bila več kot to. V njej je bilo precej odlomkov
shrambnih posod, ki bi lahko bili odloženi naključno. Tako bi morda lahko pojasnili tudi pojav
finega in okrašenega posodja ter dveh keramičnih uteži, vendar so v plasteh jame večinoma le-
žali kosi celih posod, ki jih bo mogoče sestaviti, lomi pa so navadno ostri in soležni. Z naključnim
odlaganjem pa ne moremo razložiti večjega števila alohtonih lomljencev in prodnikov, ki petro-
grafsko pripadajo pohorskim obronkom na severnem robu Dravinjske doline. Kamni so ležali v
depozicijskih slojih, navadno med zgostitvami odlomkov lončenine. Domnevamo, da so služili
kot obtežitev posod, da bi te ostale na dnu vodne jame, kar pomeni, da so bile posode – skupaj z
vsebino – namenoma odložene v vodno jamo.
Glede na opisane najdiščne okoliščine in domnevo, da so bile najdbe v vodo odložene namenoma,
poskušamo vodno jamo razumeti skozi prizmo depojskih najdb, ki so za čas pozne bronaste dobe
zelo značilne. Po srednjeevropski kronologiji so to stopnje Bd D, Ha A in Ha B. V tem časovnem
okvirju je P. Turk ločil štiri stopnje depojev z upoštevanjem sestave (zastopanost posameznih
vrst orožja, orodja, nakita, surovcev itd.) in stopnje ohranjenosti (poškodovani, celi, namenoma
uničeni predmeti).22 V časovnem pogledu izstopajo nekateri depoji dolgega trajanja, kot so npr.
Mušja in Skeletna jama v Škocjanu (12. stol. – 8. stol. pr. n. št.) ter depo iz Šempetra pri Gorici
(13. stol. – okoli 600 pr. n. št.). Kljub časovnim korelacijam pa škocjanski depo pomeni globoko
brezno, kamor so metali oz. darovali različne dragocene bronaste predmete, medtem ko je bil
šempetrski v dveh posodah, verjetno z roba naselbine.23
Večina depojev je bila najdena zunaj naselij in grobišč, pogosto na samotnih krajih. Brezna, jame,
skalne razpoke, izviri, vode in močvirja ter gorski prelazi in rečni prehodi so prostori, na katerih se
depoji pogosteje pojavljajo.24 Skupne najdbe iz mokrih ali močvirnih okolij so v Sloveniji izjema,
so pa precej znane iz drugih predelov Evrope.25
15 Teržan 1999: 133.

16 Dular, Tomanič Jevremov 2010.
17 Črešnar 2010: 76, sl. 39.
18 Ib.: 77, sl. 40 s citirano literaturo. Za najdišče Šmatevž glej Tica 2007.
19 Pahič 1981.
20 Id. 1962–1963.
21 Teržan 1987: 73; Pahič 1988–1989.
22 Turk 1996: 89–121.
23 Teržan 1996: 252.
24 Ead. 1987: 70–72.
25 Turk 1996: 89–112.
Sklep
Vodna jama je časovno in prostorsko povezana z bližnjo poznobronastodobno naselbino. Z veliko
količino lončenine (precej celih posod) kaže na namensko strukturirano deponiranje. Najdbe
preliminarno datiramo v stopnji Ha A–Ha B (11. stol. – 8. stol. pr. n. št.) oz. v t. i. ruško kulturno
skupino.26 Različne vodne jame in kotanje z namenoma deponiranimi votivnimi darovi so znane
tudi v širšem evropskem prostoru. Nekatere so imele pomembno kultno vlogo v zelo dolgem
časovnem obdobju – od bronaste dobe skozi starejšo in mlajšo železno dobo v rimski in celo še
poznorimski čas.27
Trenutno stanje obdelave najdišča Blato nam omogoča začasno hipotezo. Raziskave z natanč-
no opredelitvijo vseh najdb, z njihovo kronološko in kulturno umestitvijo ter z naravoslovnimi
analizami bodo prispevale k razumevanju poselitvene slike v pozni bronasti dobi. Izbor lokacije
naselbine na rečni terasi, med pravokotno potekajočima hudourniškima strugama, verjetno ni
naključen. Morda bo moč izluščiti tudi podatke o duhovnem pojmovanju okolja takratnega pre-
bivalstva in simboliki prostorskih determinant.
Literatura
BUSCH, Ralph et al., 2000: Opferplatz und Heiligtum. Kult der Vorzeit in Norddeutschland. – Neumünster.
ČREŠNAR, Matija, 2010: New research on the Urnfield period of Eastern Slovenia. A case study of Rogoza near Maribor. – Ar-
heološki vestnik 61, str. 7–119.
DULAR, Janez, 1987: Naselja. – V: Bronasta doba na Slovenskem, Katalog razstave, Ljubljana, str. 37–45.
JONES, David M. (ur.), 2002: Environmental Archaeology, A guide to the theory and practice of methods, from sampling and
recovery to post-excavation. – English Heritage 1, Swindon.
MLEKUŽ, Dimitrij, 2009: Poplavne ravnice v novi luči: LiDAR in tafonomija aluvialnih krajin. – Arheo 26, str. 7–22.
OMAN, Drago, 1981: Brinjeva gora 1953. Obdelava prazgodovinske keramike. – Arheološki vestnik 32, str. 144–216.
PAHIČ, Stanko, 1962–1963: Bronastodobna gomila pod Brinjevo goro. – Arheološki vestnik 13–14, str. 349–373.
PAHIČ, Stanko, 1981: Brinjeva gora 1953. – Arheološki vestnik 32, str. 71–143.
PAHIČ, Vitko, 1988–1989: Žarno grobišče na Brinjevi gori. – Arheološki vestnik 39–40, str. 181–216.
PREŠEREN, Damjana (ur.), 2003: Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah Slovenije. – Ljubljana.
RAVNIK, Mateja, 2009a: Preliminarno poročilo o izkopavanjih na arheološkem najdišču Blato, na trasi plinovoda R21A Šmarje
pri Jelšah–Slovenske Konjice. – Ljubljana (Arhiv ZVKDS, OE Celje, CPA).
RAVNIK, Mateja, 2009b: Poročilo o arheoloških izkopavanjih na najdišču Blato 2, na trasi plinovoda R21A Šmarje pri Jelšah–
Slovenske Konjice. – Ljubljana (Arhiv ZVKDS, OE Celje, CPA).
TERŽAN, Biba, 1987: Verovanje in obredi. – V: Bronasta doba na Slovenskem, Katalog razstave, Ljubljana, str. 65–78.
na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, str. 243–258.
TERŽAN, Biba, 1999: An Outline of the Urnfield Culture Period in Slovenia. – Arheološki vestnik 50, str. 97–143.
TICA, Gojko, 2007: Šmatevž. – Arheologija na avtocestah Slovenije 4, Ljubljana.
TOMAŽIČ, Simona, OLIĆ Slobodan, 2009: Šiman pri Gotovljah. - Arheologija na avtocestah Slovenije 9, Ljubljana.
bakrene in bronaste dobe na Slovenskem II, Katalogi in monografije 30, str. 89–124.
26 Na podlagi dendrokronoloških korelacij mlajše kulture žarnih grobišč se je prehod Ha A v Ha B premaknil v prvo
polovico 11. stoletja pr. n. št. (glej Turk 1996: 94–95).
27 Busch et al. 2000.
385
Saverkna – keltsko božanstvo izvira Save Dolinke?
Savercna – Celtic divinity of the source of the River Sava Dolinka?
Milan Lovenjak
Izvleček: leta 2004 je bil v Podkorenu v sekundarni legi najden rimskodobni napis, posvečen
doslej neznanemu božanstvu Saverkni (Savercna). Kot posvetitelj nastopa suženj z grškim ime-
nom Stefanus, ki je napis daroval skupaj »s svojimi« (cum suis), tj. člani svoje družine. Ti so bili
najverjetneje njegovi sorodniki le po statusu in so morda opravljali isti poklic.
Saverkna je rimskodobna oblika keltskega imena, ki bi se v prvotni obliki lahko glasilo Savercenna
ali Savercanna. Podobno ime božanstva (Vercana) je znano z dveh napisov v Zgornji Germaniji in
je v obeh primerih povezano z vodnimi izviri. Nedaleč od Podkorena, na območju Zelencev, v šte-
vilnih majhnih izvirih, ki so oblikovali jezero in obsežno močvirno območje, izvira Sava Dolinka,
kar poleg podobnosti imena daje sklepati, da je bil napis Saverkni prvotno postavljen nekje na tem
prostoru, in kaže na obstoj svetišča. Glede na omenjene geografske značilnosti bi bila Saverkna
lahko božanstvo izvirov Save, božanstvo jezera, močvirja ali same reke v njenem zgornjem toku.
Abstract: a Roman period inscription dedicated to the previously unknown divinity of Savercna
was found in 2004 at Podkoren, in secondary position. The dedicator was Stefanus, a slave with
a Greek name, who dedicated it cum suis. These were most probably related only in status and
may have practiced the same profession.
Savercna is a Roman form of a Celtic name, which could originally be either Savercenna or Savercanna.
A similar name of a divinity, namely Vercana, is known from two inscriptions from Germania Supe-
rior and in both cases tied to water sources. Not far from Podkoren, at Zelenci, the river Sava Dolinka
comes to the surface in a multitude of springs, which form a lake and a vast marshy area around it.
Besides the similarity in name, location as well suggests that the inscription dedicated to Savercna
was originally placed somewhere near the springs. It also suggests the existence of a sanctuary there.
Considering the above-mentioned geographic characteristics, Savercna could either be the divinity of
the Sava source, divinity of the lake there, the marshes or the river itself in its upper reaches.
Ključne besede: Gorenjska, Podkoren, Sava, arheologija, epigrafika, rimsko obdobje

Keywords: Gorenjska, Podkoren, Sava, archaeology, epigraphy, Roman period
Leta 2004 je bila ob rušenju hiše št. 62 v Podkorenu najdena rimskodobna plošča iz belega mar-
morja s posvetilnim napisom doslej neznanemu ženskemu božanstvu z imenom Savercna, ki
je bila uporabljena kot gradbeni material ob gradnji hiše v 17. ali v 18. stoletju (sl. 1). Podobnost
prvega dela imena božanstva (Sav-) z imenom reke Save – Sava Dolinka izvira ok. 1,5 km vzho-
dneje na prostoru naravnega rezervata Zelenci – in tudi geografske značilnosti tega prostora dajo
sklepati, da gre najverjetneje za neko žensko vodno božanstvo, povezano z reko, ki je bila v antiki
tudi pomembna vodna pot. Promet po Savi omenjajo grški in rimski pisci, poleg tega nanj kažejo
številna posvetila rečnim božanstvom vzdolž reke (npr. Savus, Adsaluta in Neptun).
Plošča je prelomljena v dva dela in poškodovana na vogalih (sl. 2). Njene mere so 35 x 57 x 10 cm,
črke so visoke med 5 in 4 cm. Po obliki črk, ki so zelo elegantno vklesane, sodi napis v čas cesarja
Trajana ali okvirno v prvo tretjino 2. stoletja. Napis se v celoti glasi:
Savercnae
Stephanus
cum suis
d(ono) d(edit).
Ime posvetitelja je grško, vendar z latinsko končnico -us (izvirna grška bi bila -os), in na rimskih
napisih ne nastopa prav pogosto, še največkrat na napisih iz severne Italije. Iz formulacije cum
suis, »skupaj s svojimi«, je mogoče sklepati, da je posvetitelj dal napis v dar (dono dedit) skupaj
Sl. 1: Veduta Podko-

rena s poti na Ko-
rensko sedlo. Joseph
Wagner, litografija
iz serije Malerische
Ansichten aus Krain,
1842–1848 (Narodni
muzej Slovenije,
Grafični kabinet,
inv. št. G-2711)
Fig. 1: View of Pod-
koren from the road
climbing to the pass
of Korensko sedlo.
Joseph Wagner,
lithograph from the
Malerische Ansichten
aus Krain series,
1842–1848 (National
Museum of Slove-
nia, Graphics Cabi-
net, inv. no. G-2711)
s člani svoje družine ali pripadniki istega poklica ali stanu. Enojno ime kaže, da sam ni imel
rimskega državljanstva in da je bil po vsej verjetnosti suženj, ti pa so pogosto nosili grška imena.
Morda se je ukvarjal s kako gospodarsko dejavnostjo, npr. trgovino, prevozništvom, oglarstvom
ali podobno. Že v antiki je alpski prelaz čez Korensko sedlo služil kot glavni prehod v osrednje
noriško področje, kar bi navedeno podpiralo.
Ime božanstva Savercna je polatinjena rimskodobna oblika keltskega ali v prvem členu (Sav-)
morda še predkeltskega imena, ki bi se v prvotni obliki lahko glasilo Savercenna ali Savercanna. V
keltskih osebnih imenih je element cen- zelo pogost in pomeni indoevropsko končnico *ken- (»iz-
virati iz«), kar bi bilo za vodno božanstvo karseda primerno. Tudi drugi možni člen -cno- nastopa
v sestavljenih keltskih imenih, in sicer v zahodnih (tj. galskih) keltskih jezikih.
Podobno ime domnevno vodnega božanstva, Vercana, je znano z dveh napisov v Zgornji Ger-
maniji in je v obeh primerih povezano z vodnimi izviri. Prvi napis je iz kraja Bad Dietrich pri
M. Lovenjak / Saverkna – keltsko božanstvo izvira Save Dolinke? 387
Sl. 2: Napisni kamen je bil vgrajen v hišo s številko Podkoren 62. Originalno najdišče spolije bi morda lahko osvetlila študija
zemljiške posesti lastnika objekta, postavljenega v 17. ali 18. stoletju (foto: M. Lovenjak)
Fig. 2: The stone inscription was immured into the house at Podkoren 62. The original location of the spolium, on the other hand,
might be revealed by a study of the land estate of the owner of the house built in the 17th or 18th century (photo: M. Lovenjak)
Trierju v provinci Zgornji Germaniji, nedaleč od meje z Belgijsko Galijo (CIL XIII 7667): De(abus)
Vercan(a)e et Medun(a)e L(ucius) T(…) Acc(e)ptus v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito), drugi napis pa
je iz okolice Ernstweilerja (CIL XIII 4511): IN HDD DEAE VERCANV / ISD CIOS IPS ANT QF POS
AQ / V ID MA. Pri obeh je precej verjetna povezava z vodo ali vodnimi izviri, v prvem primeru
s termalnimi vrelci. Vercana, sestavljeno ime iz verc-ano, verjetno izvira iz indoevropske besede
*ver-k- ('veter, vrtinec') z dodatkom sufiksa -ano.
Na območju Zelencev v številnih izvirih, ki so oblikovali manjše jezero in obsežno, več kilometrov
dolgo močvirno območje, izvira Sava Dolinka, kar poleg podobnosti imena daje sklepati na to,
da je bil napis Saverkni prvotno postavljen nekje na tem prostoru, in na obstoj svetišča, glede na
obsežno gozdnato področje v okolici morda tudi svetega gaja, kakršni so bili značilni za osrednji
prostor Keltov, Galijo. Glede na omenjene geografske značilnosti bi bila Saverkna lahko božan-
stvo izvirov Save, božanstvo jezera, močvirja ali same reke v njenem zgornjem toku. Ker gre za
žensko ime, se zdi morda najverjetneje, da gre za božanstvo izvirov Save.
Literatura
CIL: Corpus inscriptionum Latinarum. – Berlin.
ANDRINGA, William Van, 2002: La Religion en Gaule romaine. Piété et politique (Ier – IIIe siècle apr. J.-C.). – Paris.
GREGORI, Janez, 1994: Zelenci: naravni rezervat – Nature Reserve – Naturreservat. – Ljubljana.
JARC, Tine, 2004: Starodavne poti pod Karavankami. – Radovljica.
KNEZOVIĆ, Ivan, 2010: The worship of Savus and Nemesis in Andautonia. - Arheološki vestnik 61, str. 187-202.
LOVENJAK, Milan, 2007: Savercna – a new water goddess from the Slovenian Alps. – V: Epigrafia delle Alpi. Bilanci e prospet-
tive : Atti del Convegno Internazionale di Studi, Trento, 3.–5. novembre 2005, Labirinti 107, Trento, str. 351–363.
MÜLLER, Felix, 2002: Götter, Gaben, Rituale. Religion in der Frühgeschichte Europas. – Kulturgeschichte der antiken Welt 92,
Mainz.
NATEK, Milan, 1963: Podkoren. Prispevek h geografiji Zgornje Savske doline. – Geografski zbornik 8, str. 281–391.
OLMSTED, Garrett S., 1994: The Gods of the Celts and the Indo-Europeans. – Archaeolingua 6, Budapest.
ŠAŠEL, Jaroslav, 1970–1971: 'Alpes Iuliana'. – Arheološki vestnik 21–22, str. 33–44.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 1999: From Fons Timavi to Aecorna in Savaria: Epichoric and Imported Divinites. – V: Marjeta Šašel
Kos, Pre-Roman Divinities of the Eastern Alps and Adriatic, Situla 38, Ljubljana, str. 13–45.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 1994: Savus and Adsalluta. – Arheološki vestnik 45, str. 99–122.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 2000: Sacred Places and Epichoric Gods in the Southern Alpine Area – Some Aspects. – V: Christiane
Deplace, Francis Tassaux (ur.), Les cultes polythéistes dans l'Adriatique romaine, Études 4, Bordeaux, str. 27–51.
389
Arheološko najdišče pri cerkvi sv. Janeza Krstnika v Bohinju

Preliminarno poročilo o zaščitnih izkopavanjih leta 1999
Archaeological site near the church of St John the Baptist at Bohinj

Preliminary report on the 1999 rescue excavations
Draško Josipovič, Andrej Gaspari in Alenka Miškec
Izvleček: predhodno poročilo obravnava zaščitna arheološka izkopavanja pri cerkvi sv. Janeza
Krstnika v Bohinju leta 1999, v okviru katerih so bili med cerkveno ladjo in južnim obzidjem
odkriti ostanki suhozidnih temeljev lesene antične stavbe in obsežna žganinska plast s števil-
nimi drobnimi najdbami. Sestava predmetov, ki na eni strani obsegajo 144 rimskih novcev iz
1.–4. stoletja in sedem bronastih fibul, na drugi pa zelo skromno zastopano keramiko in kosti, se
močno razlikuje od sočasnih naselbinskih kontekstov in opozarja na veliko verjetnost, da je na
izlivu Bohinjskega jezera stalo svetišče. Konec odlaganja časovno okvirno sovpada s Teodozije-
vo prepovedjo poganskih kultov leta 392. Dominantno lego kultnega mesta v bližini naravnega
fenomena je v 13. stoletju prevzela cerkev z gradnjo romanske predhodnice današnje stavbe, ki
je osrednji motiv ene najprepoznavnejših gorenjskih vedut.
Abstract: the rescue archaeological excavation near the church of St John the Baptist (sv. Janez
Krstnik) at Bohinj was conducted in 1999. It revealed, in the area between the church nave and
the south enclosure, remains of dry-wall foundations of a Roman-period building and an exten-
sive dark layer with ashes and numerous small finds. The composition of the finds, namely 144
Roman coins dating from the 1st to the 4th century AD, seven bronze fibulae, but very few ceramic
and bone material, differs considerably from the contemporary settlement contexts and provides
a strong indication of a sanctuary situated at the outlet of Lake Bohinj. The end of deposition
roughly corresponds to Theodosius’ ban on pagan cults in AD 392. The dominant position of the
place of cult in the vicinity of a natural phenomenon was reused by the Church that built, in the
13th century, a Romanesque predecessor of the modern church, which forms the central motif of
one of best known views of Gorenjska.
Ključne besede: Gorenjska, Bohinj, sv. Janez Krstnik, arheologija, rimsko obdobje, kultno mesto
Keywords: Gorenjska, Bohinj, St John the Baptist, archaeology, Roman period, cult site
Uvod
Pogled na vzhodno obrežje Bohinjskega jezera s
cerkvijo sv. Janeza Krstnika, starega patrocinija,
ki so mu pogosto posvečali sakralne stavbe na
vodnih krajih, je ena najbolj značilnih gorenj-
skih vedut. Sakralni objekt z romansko osnovo
iz 13. stoletja ter gotskimi in baročnimi prvinami
so zgradili na pomolu med jezerskim izlivom v
Savo Bohinjko in njenim prvim levim pritokom
Mostnico. Reprezentančna lega med tremi vo-
dami in v zavetju hriba Vrtovin je obenem tudi
naravno prometno vozlišče, zato ne preseneča
ljudsko izročilo, po katerem je cerkev sv. Janeza Sl. 1: Pogled na cerkev sv. Janeza in Staro Fužino ob koncu
Krstnika, najstarejša v Bohinju (sl. 1). 19. stoletja (Benedikt Lergetporer, Kartografska in slikov-
na zbirka NUK, sig. Gr II - 2655: Oberkrain, St. Johann mit
Po potresu, ki je leta 1998 najbolj prizadel Poso- Althammer, Wochein)
čje, so pod nadzorom Zavoda za varstvo narav- Fig. 1: View of the church of St John the Baptist and Stara Fuži-
na at the end of the 19th century (Benedikt Lergetporer, Natio-
ne in kulturne dediščine iz Kranja potekala tudi nal and University Library, Map and Pictorial Collection, sig.
sanacijska dela za utrditev temeljev cerkve in Gr II - 2655: Oberkrain, St. Johann mit Althammer, Wochein)
obzidja. Iz interventnih sredstev Ministrstva za kulturo so se na pobudo mag. Nike Leben financirala
zaščitna arheološka sondiranja, ki jih je v 27 delovnih dneh med 14. 4. in 25. 5. 1999 izvedlo podje-
tje Hemingway pod vodstvom mag. Draška Josipoviča. Sondiranja ob severnem delu obzidja in ob
zvoniku so bila arheološko negativna, nasprotno pa velja za 44 kvadratnih metrov veliko izkopno
polje med ladjo, zakristijo in južnim obzidjem (sl. 2).
Sl. 2: Načrt cerkve sv. Janeza Krstnika z izkopnim poljem iz leta 1999 (izdelala: M. Urek)
Fig. 2: Plan of the church of St John the Baptist with the excavation area in 1999 (drawing: M. Urek)
Terenski razvid
Po odstranitvi 10 do 20 cm debele plasti ruše s humusom, ki se je odložila na blago nagnjeni
površini ledeniškega drobirja z manjšimi kamni in skalami, je arheološka ekipa naletela na
ruševino iz srednje velikih kamnov triasnega apnenca. Na površini ruševine, ki je bila v osi
jugovzhod-severozahod presekana z vkopom za električno napeljavo, sta se zarisovali dve line-
arni, pravokotno stikajoči se suhozidni strukturi, po odstranitvi ruševine pa sta bili prepoznani
še nanju naslonjeni vrsta kamnov in pravokotna suhozidna struktura. Celota daje vtis temeljev
pravokotnega oz. trapezastega objekta približnih dimenzij 3 x 4 m, ki je bil odprt proti jugozahodu
oz. jezerskemu izlivu. Notranjost domnevnega objekta je skoraj v celoti prekrivala črna do zelo
temno siva plast melja s pepelom, ki je bila še posebej izrazita v okolici večje naravno odložene
skale ob severni stranici. Z odstranjevanjem črne plasti se je na tem mestu pokazala večja jama
nepravilne oblike, izkopana okoli pol metra globoko v podlago. Jamo je zapolnjeval material,
zelo podoben žganinski plasti. Ta se je v večjih in manjših zaplatah širila tudi severno in južno
od objekta, kjer je bilo prepoznanih še nekaj izoliranih skupin kamnov. Ob vzhodnem vogalu
objekta in pred domnevno odprto stranico sta bili ugotovljeni dve manjši jami okrogle oblike in
s strmim ostenjem, interpretirani kot ostanka navpičnih lesenih nosilcev (sl. 3).
D. Josipovič, A. Gaspari, A. Miškec / Arheološko najdišče pri cerkvi sv. Janeza Krstnika v Bohinju 391
Sl. 3: Osrednji del izkopnega polja z ostanki suhozidnih temeljev,

žganinsko plastjo in stojkami (foto: P. Predan)
Fig. 3: Central part of the excavation area with the remains of dry-
Drobne najdbe wall foundations, burnt layer and post-holes (photo: P. Predan)
V opisanih depozitih je bilo odkrito veliko število najdb s pomenljivo sestavo.1 Najstarejši, zanesljivo
opredeljeni kovinski najdbi iz črne plasti sta polovica bronastega kroglastega obeska2 in trikoten
obesek iz dvojno uvite bronaste pločevine,3 ki imata geografsko najbližje primerjave med obeski
fibul v žganih planih grobovih halštatskih nekropol Lepence in Bitnje, pripisanih svetolucijski
skupini. Oba predmeta spremljajo maloštevilni drobci prostoročno izdelane keramike z rdečeoran-
žnim prelomom s primesmi karbonatnega peska, domnevno halštatske provenience, pomenljiva
pa sta tudi dva sileksa, od katerih je bil eden najden v polnilu jame, drugi pa zunaj objekta.
Rimskodobno gradivo zaznamujejo izrazito visoka zastopanost novcev in fibul ter skromne najdbe
keramike in kosti. Med izkopavanji leta 1995 je bilo odkritih kar 144 rimskih novcev, ki segajo od
Tiberija do Arkadija in dokazujejo rameroma enakomerno obljudenost med 1. in 4. stoletjem n. št.
(glej dodatek). Večina novcev izvira iz žganinske plasti v notranjosti objekta, posamično pa so bili
najdeni tudi zunaj njega, nekateri že v ruši. Med sedmimi bronastimi fibulami (sl. 4) je tipološko
najstarejši primerek srednjelatenske sheme tipa Kastav/varianta Idrija, ki sodi v poznolatensko ali
avgustejsko obdobje.4 Sledijo močno profilirane fibule iz 1./2. stoletja ter srednjecesarskodobna fibula
v obliki ptice in krožna fibula na šarnir. Večinoma odlično ohranjene fibule, katerih kronologija
zajema ožje časovno obdobje kot numizmatične najdbe, so bile odkrite tako v notranjosti objekta
kot zunaj njega. Med ostalimi kovinskimi najdbami izstopajo še odlomek žice z navitjem in pentlja-
mi, s pridržkom interpretiran kot sponka oz. del noše, nadalje paličast železen predmet (stilus?) in
okoli 25 cm dolg ukrivljen železen nož s ploščatim ročajem, ki se konča s sklenjenim obročkom in
je bil odkrit v žganini pod južno fasado ladje. Oblika noža, ki ima v obroček na koncu ročaja vdet
stremenast kosir, govori za njegovo umestitev v pozni laten ali zgodnjecesarsko obdobje. Rimska
1 Za posredovane podatke se zahvaljujemo dr. Draganu Božiču.

2 Gabrovec 1976: 303, t. 2: 1–2; 4: 18; 6: 24; 8: 3; 9: 3; 10: 2.
3 Ib., t. 5: 1.
4 Guštin 1991: 37.
Sl. 4: Sv. Janez Krstnik v Ribčevem Lazu. Bronaste fibule (risba: D. Knific Lunder)
Fig. 4: Church of St John the Baptist at Ribčev laz. Bronze fibulae (drawing: D. Knific Lunder)
keramika je zastopana s tesno skupaj odkritimi delom pečatne oljenke (FORTIS) iz druge polovice
1. ali 2. stoletja in nekaj odlomki poznorimske afriške oljenke ter maloštevilnimi odlomki grobih
kuhinjskih loncev. Skromni kostni ostanki živali obsegajo nekaj večjih fragmentov kosti drobnice
in ptic, pretežno najdenih v polnilu jame. Omenjeno polnilo je vsebovalo še odlomek okrašenega
ustja keramične posode, del bronastega prstana D-preseka in prepognjen svinčen trak.
Pri obravnavi najdb ne moremo mimo notice v Ilirskem listu (Illyrisches Blatt) z 22. septembra
1832, na katero nas je opozoril dr. Dragan Božič in v kateri grof Franc Hohenwart poroča, da je leta
1826 Jakob Kušljan, kaplan iz Bohinjske Bistrice, Deželnemu muzeju poslal 56 bakrenih rimskih
novcev, ostanek »žare« z napisom Fortis in dve bakreni zaponki (Schließnadeln). Najdišče ome-
njenih predmetov sicer ni sporočeno, sestava domnevno enotnega zbira pa nenavadno spominja
na strukturo najdb iz izkopavanj pri cerkvi sv. Janeza Krstnika v Ribčevem lazu.
Komentar
Dokumentirane ostaline verjetno sestavljajo del večjega kompleksa, ki mu morda pripadajo tudi v
reliefu prepoznavni objekti na terasah proti Savi Bohinjki in Mostnici. Stratigrafska situacija v izko-
pnem polju ne omogoča členitve na več horizontov gradbenih aktivnosti ali odlaganja, kar potrjuje tudi
vertikalna in horizontalna razpršenost najdb, neodvisna od njihove kronološke pripadnosti. Možnosti,
da je vzrok za dokumentirano distribucijo predmetov poodložitveno dogajanje na najdišču, ni mogoče
popolnoma izključiti, čeprav proti tej razlagi govori izrazita koncentracija novcev v notranjosti objekta.
Sestava najdb že na prvi pogled močno odstopa od okvirno sočasnih naselbin in se močno približuje
kultnim kontekstom, na možno svetišče pa opozarja tudi lokacija v bližini naravnega fenomena.
Arhitekturna ureditev svetišča pri sv. Janezu Krstniku se približuje predvsem strukturam rimsko-
dobnih faz kultnih mest v severni Galiji, v posameznih elementih pa se približuje tudi nekaterim
najdiščem v vzhodnoalpskem prostoru. Podobno zasnovo kultne stavbe poznamo npr. iz V faze
svetišča Gournay-sur-Aronde, okvirno datirane v drugo polovico 1. stoletja pr. n. št. oz. avgustej-
sko obdobje. Označuje jo na eno stran odprt, s suhozidnimi temelji omejen pravokoten prostor
velikosti 6 x 7 m, v katerem je stalo privzdignjeno ognjišče.5 Sodeč po ponujeni rekonstrukciji,
ki je v nekaterih detajlih lahko problematična,6 so temelji nosili leseno nadgradnjo cele, stojke
zunaj objekta pa naj bi podpirale stebre ostrešja nekakšnega prototipa obodnega hodnika. Osre-
dnja jama v notranjosti objekta pri sv. Janezu Krstniku ima primerjave npr. v drugi fazi svetišča
Villeneuve-au-Châtelot (sredina 1. st. pr. n. št.–sredina 1. st. n. št.), kjer sta ovalno jamo oz. bazen
v izmeri 2,5 x 2 m z dostopnim jarkom obdajala dva obodna jarka.7
Podobno zasnovo kot svetišče v Bohinju ima tudi kultna stavba 3 na najdišču Frauenberg pri
Lipnici (Leibnitz) na avstrijskem Štajerskem, pripisana fazi 5.3 in datirana v avgustejsko-zgodnje-
tiberijsko obdobje. Ostanki, ki jih izkopavalci interpretirajo kot sledove proti jugozahodu odprte
stavbe podolgovatega tlorisa z zaobljenim zaključkom in skupno površino okoli 60 m2, obsegajo
jarke za temelje in dve jami za nosilne stebre. Jama v notranjosti objekta ni vsebovala najdb, v
poglobljenih objektih in jamah v okolici pa so bili odkriti fragmenti italskega namiznega posodja
in amfor, lokalne grobe keramike in sežgane živalske kosti.8
V večini primerov svetišč z dokumentirano kontinuiteto iz mlajše železne dobe je kmalu po rimski
osvojitvi prišlo do spremembe v ritualu, ki se na eni strani odraža v prenehanju odlaganja namerno
deformiranega orožja kot odrazu zatona ritualov, povezanih z vojno in bojevanjem, na drugi pa v
diverzifikaciji deponiranih predmetov, med katerimi prevladujejo fibule, novci, zvonci, plastika,
orodje, razbita keramika, kosti in podobne najdbe iz t.i. civilne sfere. V jugovzhodnoalpskem prostoru
sledimo podobnim spremembam poleg že omenjenega Frauenberga tudi v okviru kompleksa na
hribu Sorantri v Karniji (3. st. pr. n. št.–sredina 1. st. n. št.),9 pogojno še na ledini Repelc na Mostu
na Soči (1. st. pr. n. št.–začetek 1. st. n. št.)10 in morda tudi kultnih odlagališčih dolgega trajanja v
Ljubljanici pri Blatni Brezovici in Bevkah,11 medtem ko je v primerih Gradiča pri Kobaridu (2./1. st.
5 Brunaux, Meniel, Poplin 1985: 75–80, sl. 46–48.

6 Derks 1998: 175.
7 Piette 1989: 250–251, sl. 1.
8 Groh, Sedlmayer 2007: 179–182.
9 Donat, Righi, Vitri 2007: 108–116.
10 Podatek Miha Mlinar; glej Gaspari 2007: 151–152.
11 Gaspari 2007.
pr. n. št. in druga polovica 4. st.)12 in svetiščnega kompleksa na Mariborski cesti v Celju (1. st. pr. n.
št. – flavijsko obdobje)13 vojaška komponenta skoraj neprepoznavna skozi vse faze odlaganja.14
Svetišče pri sv. Janezu Krstniku v Bohinju se od večine omenjenih najdišč razlikuje po odsotnosti
velike količine fragmentiranih kosti in odlomkov keramike, kar pa ne pomeni, da žrtvovanje živali
in hrane oz. kultne pojedine niso potekale na neraziskanih delih najdišča. Domnevni vrstni sestav se
ujema z ugotovitami z daritvenih mest v Alpah, na katerih prevladujejo kosti drobnice in goveda.15
Sicer skromne halštatske najdbe opozarjajo na možnost prazgodovinskega predhodnika rimskega
svetišča, ki bi bil lahko povezan s halštatsko naselbino na bližnjem Vrtovinu.16 Takšno sosledje
je v bližnji okolici izpričano za kultni kompleks na vzpetini na severnem robu Gurine v zgornji
Ziljski dolini, kjer so v okviru izkopavanj leta 1884 in kontrolnih raziskav v letih 2004–2008 na
robu terase tik ob zidanem obodnem svetišču iz časa med sredino 1. st. in 4. st. n. št. naleteli na
debelo žganinsko plast z ogromnim številom odlomkov halštatske keramike in bronasto žensko
figurico. Kompleks je interpretiran kot ostanek odlagališča daritvenega mesta, ki je bil poškodovan
najpozneje ob gradnji rimskega svetišča. Z območja odstranjenega kupa halštatske keramike izvira
tudi več poznorepublikanskih in zgodnjecesarskih fibul, novca Tiberija in Kaligule ter okvirno
sočasna tessera nummularia in nožica bronaste posode.17
Prazgodovinski sileksi, na prvi pogled nenavadna najdba v antičnih kultnih kontekstih, so v po-
znokeltskih in zgodnjerimskih svetiščih razmeroma pogosti. V jugovzhodnih Alpah je en primerek
izpričan v tiberijski fazi svetega tolmuna na Mariborski cesti v Celju, ki jo zaznamujejo velike
količine namerno fragmentirane keramike in živalskih kosti.18
Med kultnimi mesti jugovzhodnoalpskega prostora, pri katerih je bil ritual tesno povezan z vodo
in ki časovno okvirno sovpada z obravnavanim svetiščem v Bohinju, izstopa spodmol pod Gričo
pri Godiču, v katerem izvira potok Ribnik. Zaščitna izkopavanja v letih 1991–1993 so razkrila 8
m dolg hodnik, utrjen z manjšimi kamni in omejen z dvema zidovoma, vezanima z malto, ter
žganinsko plast s številnimi živalskimi kostmi, odlomki fine keramike in oljenk, srebrnimi vo-
tivnimi ploščicami ter novci, datiranimi med 1. in začetek 5. st. n. št.19
Glede na kronologijo najdenih novcev je svetišče ob izlivu Bohinjskega jezera doživljalo bolj
ali manj kontinuiran obisk od začetka 1. stoletja do konca 4. stoletja, ko je prišlo do prekinitve
odlaganja tudi na drugih daritvenih mestih v alpskem prostoru20 in severni Galiji.21 Ali je bilo
svetišče v tem času uničeno v okviru sistematičnega izkoreninjanja poganskih kultov22 ali zgolj
opuščeno ni mogoče določiti, saj dokumentirana situacija ne daje odgovora o dataciji prenehanja
uporabe objekta. Zadnji zanesljivo datiran novec je Arkadijev kov iz let 388–403, kar se ujema z
numizmatično sliko primerljivih najdišč v Alpah23 in sovpada s Teodozijevo prepovedjo poganskih
kultov 8. novembra 392 (Codex Theodosianus XVI 10, 12).
Kot dokazujejo poznejši dekreti in pozivi, cerkvi ni uspelo odpraviti starih religioznih praks še dolgo
v srednji vek. Gradnja krščanskega svetišča na istem mestu prej kot ne dokazuje namero po zakri-
vanju poganskega izročila z namensko izbiro dominantne lokacije predhodno ukinjenega kulta oz.
prestavitvijo njihovega simbolnega ozadja v nov kontekst. Postavljanje srednjeveških cerkva nad
ruševinami profanih antičnih stavb, kot v primerih naselbinskih objektov pod cerkvami sv. Marjete
v Bohinjski Beli, 24 sv. Katarine v Srednji vasi pri Šenčurju, sv. Martina v Šmartnem pri Cerkljah, sv.
Nikolaja v Spodnjih Bitnjah,25 sv. Primoža in Felicijana v Loki pri Mengšu ter sv. Marjete v Vodicah
na Gorenjskem, bi bilo mogoče povezati tudi z dostopnostjo gradbenega materiala.
12 Osmuk 1997; ead. 1998.

13 Gaspari, Krempuš, Novšak 2007.
14 Z izjemo fragmentirane bronaste naličnice zgodnjecesarske čelade iz zasutja svetega kala na Mariborski cesti v Celju
(neobjavljeno).
15 Gleirscher, Nothdurfter, Eckehart 2002: 119.
16 Glej Cvetek 2005: 197, 203; k najdbi certoške fibule na jezerski obali ob severozahodnem vznožju hriba (Mertelj 1997).
17 Gamper 2007: 120–132.
18 Gaspari, Krempuš, Novšak 2007.
19 Josipovič, Kajfež 1992; Knific 1997.
20 Pauli 1986: 867–868.
21 Fauduet 2010: 160.
22 Ib.: 164–167.
23 Feil 1998: 262.
24 Leben, Lux 2007.
25 Sagadin 1995: 19.
Dodatek
Analiza novčnih najdb

Med 155 novci,26 najdenimi pri arheoloških raziskavah leta 1999, jih je 144 iz rimskega obdobja, kar
znaša skoraj 93 %. Najstarejši je bronast as rimskega vladarja Tiberija, kovan v kovnici v Rimu v
letih 22–23. Iz 1. stoletja je skupaj 17 novcev (12 % vseh rimskih novcev), med njimi prevladujejo
asi, novci višjih nominalnim vrednosti so redki, saj sta bila najdena le po en dupondij in sestercij.
Številni so novci iz 2. stoletja, saj 50 novcev vladarjev Hadrijana, Antonina Pija in Marka Avrelija
predstavlja 35 % vseh rimskih novcev.
Tako iz 1. kot 2. stoletja ni novcev višjih nominalnih vrednosti, npr. srebrnikov in zlatnikov. Preseneča
izredno majhno število novcev iz 3. stoletja, za katerega je namreč značilna velika količina novcev v ob-
toku zaradi velike inflacije. Zgolj 7 antoninijanov iz obdobja od leta 215, ko jih je uvedel cesar Karakala,
do njihove ukinitve 294, bi torej lahko kazalo na zmanjšanje ali celo opustitev aktivnosti v tem času.
Ostalih 75 novcev (53 %) je datiranih v 4. stoletje. Gre za novce različnih nominalnih vrednosti,
saj so vladarji v 4. stoletju množično izvajali denarne reforme. Vsi brez izjeme so bronasti novci,
torej gre za denar nižjih nominalnih vrednosti. Denarni obtok v 4. stoletju je smiselno proučevati
v obdobjih kovanja in ne po obdobjih vladanja posamičnega vladarja. Pri sami primerjavi ne
smemo upoštevati le celotnega števila novcev temveč njihovo zastopanost v izbranem obdobju,
izraženo v odstotkih, pri čemer uporabimo že preizkušeno Ravetzino formulo.27 Kljub dvema
majhnima viškoma v denarnem obtoku v prvi polovici 4. stoletja (diagram 1), se opazno povečanje
začne v drugi polovici 4. stoletja, ko v obdobju Valentinijana I., Valensa, Gracijana in Valentinijana
II. doseže višek. Prevladujejo bronasti novci nominalne vrednosti AE 3 ter za to obdobje običajna
tipa reverjev Securitas Reipublicae in Gloria Romanorum ter novci nominalne vrednosti AE 4 s
tipoma Gloria Auggg in Salus Reipublicae.28 Presenetljiva je odsotnost novcev nominalne vrednosti
AE 3 tipa Gloria Romanorum 11 cesarja Honorija, kovanih med 408 do 423, kar bi lahko kazalo
na prenehanje aktivnosti že konec 4. stoletja. Bronasti novci tega tipa so v prvi polovici 5. stoletja
namreč prevladovali prav v zahodnem delu Slovenije.29
Za lažje razumevanje denarnega obtoka na antičnem najdišču ob cerkvi Sv. Janeza Krstnika smo
naredili primerjavo z denarnim obtokom iz Emone,30 ki je narejen na podlagi mnogo večjega števila
novcev, kar zagotovo predstavlja reprezentativnejši vzorec. Denarni obtok v četrtem stoletju v Emoni
je mnogo bolj enakomerno razporejen, opazna sta dva viška, v obdobjih med 337–341 in 364–378.
Na koncu naj omenimo še dve zakladni najdbi poznorimskih novcev, obe z najdišč v okolici Jereke,
zakopani na prelomu iz 4. v 5. stoletje. Prva je bila odkrita leta 1959 pri sistematičnih raziskavah
na Dunaju. Našli so 8 bronastih novcev, katerih zakop lahko po najmlajšem novcu postavimo v
čas po letu 401.31 Drugo pa so slučajno našli v Spodmolu nad Kocijančičevim travnikom leta 1982.
Štela je 35 poznorimskih bronastih novcev, ki so bili zakopani po letu 403. 32 Zakop obeh najdb
okoli leta 400 sovpada s koncem denarnega obtoka na najdišču pri cerkvi Sv. Janeza Krstnika.
Diagram 1: Primerjava razporeditve
novcev po obdobjih kovanja v 4.
stoletju po izračunu z Ravetzino
formulo na najdišču ob cerkvi sv.
Janeza Krstnika v Ribčevem Lazu in
v Emoni
Diagram 1: Comparison of the dis-
tribution of coins according to the
period of minting from the site at the
church of St John the Baptist at Rib-
čev laz to that at Emona, whereby
the calculation is based on Ravetz’s
formula
26 Podatki o določitvah novcev so povzeti po Šemrov 2010: 66–76.

27 Število novcev v določenem obdobju pomnožimo s 100 ter delimo s produktom števila let določenega obdobja in
številom vseh novcev v celotnem obdobju; glej Ravetz 1964.
28 Pearce 1933: xv–xliv.
29 Kos 2000.
30 Podatki so povzeti iz FMRSl I–VI.
31 FMRSl I 106/2.
32 Kos, Pogačnik 1983.
Literatura
BOURGEOIS, Luc (ur.), 1999: Le sanctuaire rural de Bennecourt (Yvelines). Du temple celtique au temple gallo-romain. – Do-
cuments d'archéologie française 77, Paris.
BRUNAUX, Jean-Louis, MENIEL, Patrice, POPLIN, François, 1985: Gournay I, Les fouilles sur le sanctuaire et l'oppidum
(1975–1984). – Revue archéologique de Picardie, Amiens.
CVETEK, Marija, 2005: Bajeslovno izročilo v bohinjskem folklornem pripovedništvu. – Traditiones 34/2, str. 179–216.
DERKS, Tom, 1998: Gods, temples, and ritual practices: the transformation of religious ideas and values in Roman Gaul. – Am-
sterdam archaeological studies, Amsterdam.
DEŽMAN, Jože (ur.), 1987: Bohinjski zbornik. – Radovljica.
DONAT, Patrizia, RIGHI, Giuliano, VITRI, Serena, 2007: Pratiche cultuali nel Friuli settentrionale tra tarda età del ferro e
prima età imperiale. Alcuni esempi (Italia). – V: Groh, Sedlmayer 2007, str. 91–117.
FAUDUET, Isabele, 2010: Les temples de tradition celtique (Nouvelle édition revue et augmeté). – Paris.
FEIL, Dietrich, 1998: Die Münzen von Piller Sattel. – V: Elisabeth Walde (ur.), Via Claudia Augusta. Neue Forschungen, Inns-
bruck, str. 261–284.
GABROVEC, Stane, 1976: Halštatske nekropole v Bohinju. – Arheološki vestnik 25, str. 287–318.
GABROVEC, Stane, 1987: Prazgodovina Bohinja. – V: Dežman 1987, str. 30–35.
GAMPER, Peter, 2007: Die Opferplätze der Gurina und ihr Umfeld (Österreich). – V: Groh, Sedlmayer 2007, str. 119–139.
GASPARI, Andrej, 2007: The Ljubljanica River. Evidence for a Late Iron Age Ritual Site in the Southeastern Alps (Slovenia). –
V: Groh, Sedlmayer 2007, str. 141–153.
GASPARI, Andrej, KREMPUŠ, Robert, NOVŠAK, Matjaž, 2007: Preliminary report on the discovery of a late Celtic sanctuary
and two Gallo-Roman temples in Celje (Slovenia). – V: Philippe Barral (ur.). L'âge du fer dans l'arc jurassien et ses mar-
ges: dépôts, lieux sacrés et territorialité à l'âge du fer: actes du XXIXe colloque international de l'AFEAF, Bienne, canton de
Berne, Suisse, 5–8 mai 2005, (Annales littéraires de l'université de Franche-Comté 826, Série Environnement, sociétés et
archéologie 11), Besançon, str. 835–840.
GLEIRSCHER, Paul, NOTHDURFTER, Hans, ECKEHART, Schubert, 2002: Das Rungger Egg: Untersuchungen an einem eisen-
zeitlichen Brandopferplatz bei Seis am Schlern in Südtirol. – Römisch-Germanische Forschungen 61, Mainz.
GROH, Stefan, SEDLMAYER, Helga (ur.), 2007: Blut und Wein, Keltisch–römische Kultpraktiken, Akten des Kolloquiums am
Frauenberg bei Leibnitz (A) im Mai 2006, - Protohistoire Européenne 10, Montagnac.
GROH, Stefan, SEDLMAYER, Helga, 2007: Kultpraktiken am norisch-römischen Kultplatz Frauenberg. – V: Groh, Sedlmayer
2007, str. 165–192.
GUŠTIN, Mitja, 1991: Posočje. Posočje in der jüngeren Eisenzeit. – Katalogi in monografije 27, Ljubljana.
JOSIPOVIČ, Draško, KAJFEŽ, Tomislav, 1992: Godič. – Varstvo spomenikov. Poročila 34, str. 214–215.
KNIFIC, Timotej, 1997: Godič. – Varstvo spomenikov 36, str. 234–235.
KOS, Peter, 2000: The Numismatic Evidence for the Period from the 5th to the 10th Centuries in the Area of Modern Slovenia. – V: Rajko
Bratož (ur.), Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze, Ljubljana, str. 107–118.
KOS, Peter, POGAČNIK, Albin, 1983: Zakladna najdba kasnorimskih novcev z Jereke. – Numizmatični vestnik 11, str. 9–12.
LEBEN, Nika, LUX, Judita, 2007: Bohinjska Bela. – Varstvo spomenikov 43, str. 21–22.
MERTELJ, Marija, 1997: Stara Fužina. – Varstvo spomenikov 36, str. 202.
OSMUK, Nada, 1998: La sanctuaire protohistorique de Kobarid (Slovénie). – Instrumentum 7, str. 13.
OSMUK, Nada, 1997: Kobarid od prazgodovine do antike. – V: Kobarid, Kobarid, str. 9–16.
PAULI, Ludwig, 1986: Einheimische Götter und Opferbräuche im Alpenraum. – V: Aufstieg und Niedergang der Römischen
Welt II 18,1, str. 816–871.
PEARCE, John William Ernest, 1951: The Roman Imperial Coinage, Vol. IX: Valentinian I – Theodosius I. Reprint, 6th ed. [1933]. – London.
PIETTE, Jacques, 1989: Notes sur le sanctuaire celtique et gallo-romaine du site des Grèves à Villeneuve-au-Châtelot. – V: Prè
et Protohistoire de l'Aube, Vertus, str. 247–255.
RAVETZ, Alison, 1964: The Fourth-Century Inflation and Romano-British Coin Finds. – The Numismatic Chronicle and Jour-
nal of the Royal Numismatic Society, 7th series 4, str. 201–231
RIGHI, Giuliano, 2001: I rivenimenti lateniani di Amaro e Raveo-Monte Sorantri in Carnia. – V: Serena Vitri, Flaviana Oriolo
(ur.), I Celti in Carnia e nellárco alpino centro orientale, Atti della Giornata di Studi, Tolmezzo, 30 aprile 1999, str. 113–148.
SAGADIN, Milan, 1995: Poselitvena slika rimskega podeželja na Gorenjskem. – V: Kranjski zbornik, Kranj, str. 13–22.
ŠEMROV, Andrej, 2010: Die Fundmünzen der römischen Zeit in Slowenien, Band VI. – Collection Moneta 111, Wetteren.
VALIČ, Andrej, 1987: Pregled ledin in arheoloških najdišč. – V: Dežman 1987, str. 36–45.
VITRI, Serena, BASSETTI, Michele, VILLA, Luca, 2002: Raveo, Monte Sorantri. Campagna di ricerche 2001. – V: Gino Bandel-
li, Maurizio Buora, Serena Vitri (ur.), I Celti in Friuli: archeologia, storia e territorio. I, Aquileia Nostra LXXII, str. 415–426.
397
Arheološke najdbe čolnov deblakov na Ljubljanskem barju v letih 1990–2010
Finds of logboats on the Ljubljansko barje after 1990 and current state of research
Miran Erič, Andrej Gaspari in Boris Kavur
Izvleček: na Ljubljanskem barju beležimo izjemno količino deblakov. To plovilo je dolga tisočletja,
pomenilo nenadomestljiv transportni pripomoček na jezerih, rekah, poplavnih barjih in celo rečicah,
skratka povsod, kjer je lahko človek z majhnim okretnim čolnom po sicer neprehodnih vodnih pokrajinah
prevažal sebe in tovor. Naselitev barja s prepoznavno kulturo kolišč, ki je Slovenijo uvrstila med države
z vpisi na seznam svetovne kulturne dediščine, brez deblakov ne bi bila mogoča. Nespregledljivo dejstvo
je, da bi morali biti na simbolni ravni prav deblaki eden glavnih zaščitnih znakov Ljubljanskega barja.
Z novimi odkritji v zadnjih dvajsetih letih se to le še utrjuje, datacije, ki so bile pred tem bolj izjema kot
pravilo, pa nam odstirajo tudi nove časovne horizonte.
Abstract: Slovenia boasts an extraordinary number of logboat finds, most of them on the Ljubljansko barje.
Through long millennia and up to the very recent past, logboats represented an irreplaceable means of
transport in water landscapes, primarily lakes, rivers and flooded moors, where people could navigate
a small and agile boat with passengers and their cargo along poorly passable terrain. The settlement of
the Ljubljansko barje with a recognizable pile-dwelling culture, which put Slovenia on the map of World
Heritage Sites, could not have been possible without the logboats and it is they that should represent the
Ljubljansko barje on the symbolic level. New findings in the last twenty years only confirm this fact,
while dates, before an exception now a rule, go to reveal new chronological horizons.
Ključne besede: Slovenija, Ljubljansko barje, Ljubljanica, arheologija, čolnarjenje, deblaki, mokri les
Keywords: Slovenia, Ljubljansko barje, Ljubljanica, archaeology, boating, logboats, waterloged wood
Uvod
Uporaba čolnov deblakov, ki so bili dolga tisočletja osnovni transportni pripomoček za potovanje
čez vodne površine, je bila ena glavnih kulturnih značilnosti Ljubljanskega barja v vseh obdobjih
med kameno dobo in polpreteklim časom. Zaradi številnih najdb, dokumentiranih od prve polovice
19. stoletja naprej, bi bili lahko prav deblaki zaščitni znak tega vedno bolj ogroženega krajinskega in
arheološkega fenomena. Z novimi odkritji v zadnjih dvajsetih letih se to opažanje samo še utrjuje, da-
tacije, ki so bile pred tem bolj izjema kot pravilo, pa nam odstirajo tudi nove časovne horizonte.
Na najzgodnejšo omembo deblaka kot arheološke najdbe naletimo v knjigi Franza Hochenwarta
Die Entsumpfung des Laibacher Morastes, kjer opisuje majhen hrastov deblak, odkrit leta 1827 med
podaljševanjem kanala Spodnji Galjevec.1 V naslednjih desetletjih so arheološke najdbe deblakov
obravnavali še Karl Deschmann,2 Alfons Müllner3 in Anton Melik,4 ki je vključno z deblaki, znanimi
že iz 19. stoletja, do leta 1946 zabeležil 17 plovil, upoštevajoč tudi rimsko tovorno ladjo iz Lip in
ladjo pod Medvednico pri Plešivici. V petdesetih letih se je te tematike dotaknil tudi Josip Korošec,5
podrobnejši popis 18 odkritij deblakov iz obdobja po drugi svetovni vojni pa je leta 1981 pripravil
Davorin Vuga za takratno spomeniško službo.6 V letih od 1977 do 1982 je Vuga pri svojem terenskem
delu zabeležil skupno 22 plovil – predvsem deblakov.7 V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so 4
deblake raziskali še sodelavci Inštituta za arheologijo ZRC SAZU in Oddelka za arheologijo Filo-
zofske fakultete Univerze v Ljubljani.8 Tako je bilo do leta 1990 na Ljubljanskem barju poleg dveh
ladij zabeleženih 51 deblakov, po letu 1990 pa smo odkrili še 14 deblakov in 3 ladje (sl. 1).9
1 Hochenwart 1838.
2 Deschmann 1858.
3 Müllner 1892; id. 1894; id. 1897.
4 Melik 1946: str. 72, op. 122.
5 Korošec 1953; id. 1955a; id. 1955b; id. 1963; Korošec P. in J. 1969.
6 Curk, Nemec, Vičič, Vuga 1981.
7 Vuga 1977; id. 1980; id. 1981; id. 1982.
8 Dirjec 1990.
9 Glej Erič 1998; id. 2009.
Sl. 1: Karta Ljubljanskega barja z deblaki in ladjami, odkritimi med letoma 1990 in 2010 (izvedba: M. Erič)
Fig. 1: Map of the Ljubljansko barje with logboats and ships found between 1990 and 2010 (drawn by: M. Erič)
1. Deblak Stare gmajne I (SI-75)

Sodelavec Inštituta za arheologijo Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti
in umetnosti (v nadaljevanju: ZRC SAZU) Anton Velušček je leta 2002 med raziskavami kolišča
Stare gmajne na ledini Stare gmajne na območju izkopavanj našel deblak iz hrastovega lesa. Del
deblaka z rebrom so raziskali v dolžini 1,20 m. Za potrebe dendrokronološkega datiranja, ki so ga
opravili v laboratoriju za dendrokronologijo Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze
v Ljubljani pod vodstvom Katarine Čufar, so prečno čez deblak izrezali vzorec. Mere: d. 1,50 m,
š. 0,68 m, gl. 0,30 m, db. 0,03 m. Dendrokronološka datacija: 3211±12 BC; master VO6-QUSP1:
OVL 81, GLK 69%, tBP 6,3.10
2. Deblak Stare gmajne III (SI-76)

Sodelavec Inštituta za arheologijo ZRC SAZU A. Velušček je leta 2002 med raziskavami kolišča
Stare gmajne na ledini Stare gmajne na območju izkopavanj našel deblak iz hrastovega lesa. Del
deblaka z rebri so raziskali v dolžini okoli 3 m. Za potrebe dendrokronološkega datiranja, ki so ga
opravili v laboratoriju za dendrokronologijo Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze
v Ljubljani, so prečno čez deblak izrezali vzorec. Dendrokronološka datacija: 3134±12 BC; master
SG-QUSP1: OVL 77, GLK 62%, tBP 7,2 in VO6-QUSP1: OVL 77, GLK 69%, tBP 10,5.11
3. Deblak Veliki mah (SI-08)

Sodelavec Inštituta za arheologijo ZRC SAZU A. Velušček je leta 1996 med nadzorom čiščenja
kanalov med Blatno Brezovico in Bevkami na ledini Veliki mah v očiščenem jarku našel deblak
iz hrastovega lesa. Sodelavci Oddelka za arheologijo so ob ogledu vzeli vzorce za radiometrično
datacijo. Datacija: 4210±40 BP (GrN-23550); kalib. 1σ: 2808–2756 BC (36,4%) .
4. Deblak Krtine II (SI-05)

Pri oranju na ledini Krtine pri Iški Loki je bil leta 1996 najden deblak. Sodelavci Narodnega mu-
zeja Slovenije (v nadaljevanju: NMS) so marca 1997 opravili ogled in ugotovili, da gre za delno
poškodovan in sploščen deblak iz hrastovega lesa.12 V krmi deblaka so odkrili tudi železen žebelj.
Deblak so izkopali, dokumentirali (sl. 2) in ga po delih prenesli v NMS. Mere: d. 6,30 m; š. 0,70 m;
ohr. gl. 0,05 m; db. 0,05 m. Datacija: 2050±30 BP (GrN-23544); kalib. 1σ: 104–20 BC (60,9%).
5. Deblak Vrhnika I (SI-60)

Deblak na Vrhniki, ki ga je našel Miro Potočnik, so raziskali in dokumentirali sodelavci Oddelka
za arheologijo in Skupine za podvodno arheologijo (v nadaljevanju: SPA) 21. julija 2001 (sl. 3).
Deblak iz hrastovega lesa leži pod desno brežino, 110 m nizvodno od mostu na Verd. Prelomljen
je na dva dela; ob raziskavi je bil večji zataknjen v brežino vzporedno s tokom, manjši pa je ležal
pravokotno na večjega, 1 m stran. Deblak je ohranjen in situ. Sodelavci SPA so zaradi preverjanja
10 Velušček, Veranič, Čufar 2009: 232.
11 Ib.: 231.
12 Knific 1997: 8.
M. Erič, A. Gaspari, B. Kavur \ Arheološke najdbe čolnov deblakov na Ljubljanskem barju v letih 1990–2010 399
datacije leta 2008 opravili ogledni potop in ponovno odvzeli vzorec za radiokarbonsko analizo.
Stanje je bilo nespremenjeno. Mere: ohr. d. 11,50 m; š. 1,20 m; gl. 0,68 m; db. 0,08 m. Datacija:
1995±55 BP (Z-3294); kalib. 1σ: 50 BC–70 AD (68,2%); 1930±40 BP (Beta-250375); kalib. 1σ: 48–125
AD (57,8%).
Sl. 2: Deblak Krtine II (meritve: Narodni muzej Slovenije; risba: Miha Erič)
Fig. 2: Krtine II logboat (measurements: National Museum of Slovenia; drawing: Miha Erič)
Sl. 3: Deblak Vrhnika I (meritve: M. Erič, A. Gaspari; risba: Miha Erič)

Fig. 3: Vrhnika I logboat (measurements: M. Erič, A. Gaspari; drawing: Miha Erič)
6. Deblak Krtine I (SI-04)

Sodelavci NMS so bili leta 1992 obveščeni o odkritju obdelanega lesa med oranjem na ledini Krtina pri
Iški Loki.13 Ob ogledu 15. aprila 1992 so ugotovili, da gre za izolirano najdbo delno poškodovanega in
zelo sploščenega deblaka iz smrekovega lesa, na katerem je ležalo tudi veslo. Deblak so ob tej priložnosti
razrezali, eno polovico zaščitili in situ, drugo polovico in veslo pa prepeljali v NMS. Mere: d. 5,42 m; š.
0,72 m; ohr. gl. 0,20 m; db. 0,05 m. Datacija: 1800±35 BP (GrN-20808); kalib. 1σ: 137–200 AD (35,3%).
7. Deblak Pri Jurju II (SI-58)

Sodelavci SPA so nizvodno od kmetije Pri Jurju pri ledini Podpeški mah maja 2001 odkrili deblak
iz hrastovega lesa (sl. 4). Pri dokumentiranju septembra istega leta sta bila vidna dva sežnja plovila
z iztesano predelno steno, pri čemer ni jasno, ali gre za premec ali krmo. Preostali del deblaka,
ohranjenega in situ, izginja v sediment. Mere: dok. d. 2,37 m; š. 0,59 m; ohr. gl. 0,14 m; db. 0,05
m. Datacija: 820±80 BP (Z-3132); kalib. 1σ: 1154–1277 AD (63,5%).
Sl. 4: Deblak Pri Jurju II (meritve: M. Erič,
A. Gaspari; risba: Miha Erič)
Fig. 4: Pri Jurju II logboat (measurements:
M. Erič, A. Gaspari; drawing: Miha Erič)
8. Deblak Kamin II (SI-66)

Na desni polovici struge Ljubljanice nad izlivom Pekovega grabna v Kaminu pri Bevkah je Andrej
Gaspari maja 2001 odkril ostanke deblaka iz smrekovega lesa. Sodelavci SPA so plovilo dokumentirali
in ugotovili, da je obrnjeno z zgornjim delom navzdol, leži pravokotno na rečni tok in je do polovice
zasuto s peskom. Del dna manjka. Deblak je ohranjen in situ. Mere: dok. d. 4,65 m; š. 0,77 m; gl. 0,45
m; db. 0,07 m. Datacija: 710±65 BP (Z-3132); kalib. 1σ: 1252–1310 AD (49,7%).
9. Deblak Šivčev graben I (SI-59)

Deblak je v strugi Ljubljanice nasproti izliva Šivčevega potoka našel Miro Potočnik. Sodelavci
Oddelka za arheologijo in SPA so marca 2002 raziskali del deblaka iz smrekovega lesa z izvrtano
luknjo (sl. 5). Deblak – viden je samo koničast kljun oz. krma s predelno steno – je ohranjen in
situ. Mere: vidna d. 1,74 m; š. 0,61 m; ohr. gl. 0,14 m; db. 0,04 m. Datacija: 380±80 BP (Z-3133);
kalib. 1σ: 1446–1524 AD (36,8%).
10. Deblak Podpeč I (SI-18)

Sodelavci SPA so 19. januarja 1998 pri ledini Široka (Škofljica) pri Podpeči odkrili ostanke debla-
ka s tovorom (sl. 6).14 Pri dokumentiranju čolna septembra 1999 je bilo ugotovljeno, da je krma
odlomljena, blizu koničastega premca pa je izdolbena predelna stena. Čoln je naložen z večjimi
lomljenci in apnom ter ohranjen in situ. Mere: ohr. d. 7,60 m; š. 0,82 m; gl. 0,50 m; db. 0,08 m.
Datacija: 290±80 BP (Z-3134); kalib. 1σ: 1485–1666 AD (66,3%).
13 Erič 1994: 76; Svoljšak 1997: 235–237.

14 Gaspari, Erič 2000; 2002.
Sl. 5: Deblak Šivčev graben I (meritve: M. Erič,

A. Gaspari; risba: Miha Erič)
Fig. 5: Šivčev graben I logboat (measurements:
M. Erič, A. Gaspari; drawing: Miha Erič)
Sl. 6: Deblak Podpeč I (meritve: M. Erič, A.

Gaspari; risba: Miha Erič)
Fig. 6: Podpeč I logboat (measurements: M. Erič,
A. Gaspari; drawing: Miha Erič)
11. Deblak Božje polje (SI-77)

Domačinka iz Iške Loke Alenka Jeraj je sodelavcem Inštituta za arheologijo ZRC SAZU leta 2006
sporočila odkritje deblaka na ledini Božje polje (Stare gmajne) blizu Iške Loke. Deblak iz bukovega
lesa so sodelavci inštituta delno raziskali in dokumentirali. Ohranjen je in situ.
12. Deblak Šivčev graben II (SI-64)

Deblak je v strugi Ljubljanice nasproti izliva Šivčevega potoka našel Miro Potočnik. Sodelavci Od-
delka za arheologijo in SPA so 26. marca 2002 raziskali in dokumentirali del deblaka iz smrekovega
ali jelovega lesa, delno prekritega z naplavinami. Viden je samo koničast kljun oz. krma s predelno
steno. Deblak je ohranjen in situ. Mere: vidna d. 7 m; š. 1,2 m; g. 0,40 m; db. 0,07 m.
13. Deblak Podpeč II (SI-39)

Deblak iz hrastovega lesa je pri ledini Dolenje senožeti 9. februarja 1998 odkrili sodelavci SPA.
Deblak je nekoliko poškodovan in leži vzporedno z bregom. Zataknjen je pod drevo in deloma
zakrit s kosi polžarice. Na enem koncu ima iztesano predelno steno. Druga stran je odlomljena.
Deblak je ohranjen in situ. Mere: d. ok. 8 m; š. 1 m.
14. Deblak Stare gmajne I (SI-57)

Sodelavci Oddelka za arheologijo so 20. julija 1992 na ledini Stare gmajne v Pritiski blizu Verda pregledali
sveže očiščen jarek. V profilu je bila vidna »deska«, ki bi lahko bila tudi del deblaka. Imela je obdelan
konični rob in sledi obdelave. Deska je ostala in situ. Mere: ohr. d. 2,5 m; š. 0,30 m; db. 0,05 m.
Komentar
Po skoraj dveh stoletjih zbiranja podatkov o plovilih na Ljubljanskem barju se v zadnjem času kot
rezultat natančnejšega dokumentiranja in datiranja vedno večjega števila tovrstnih najdb kažejo vzorci,
ki jih je mogoče uporabiti pri razumevanju sprememb v okolju in prilagajanja človeških aktivnosti.
Če opazujemo uporabljene vrste lesa, dokumentirane za 30 plovil, se pokaže, da prevladujeta
hrast (Quercus sp.) z 18 primeri in smreka (Picea abies sp.) z 11 primeri; izstopa uporaba bukve
(Fagus silvatica) pri deblaku z Božjega polja (SI-77). Kljub majhnemu vzorcu datiranih plovil (17
primerov) je očitno, da so bili vsi deblaki, starejši od 2000 let, izdelani iz lesa hrasta, mlajši pa
večinoma iz lesa smreke (pregl. 1). Paleookoljske raziskave na Barju so pokazale, da sta bili obe
drevesni vrsti v zadnjih tisočletjih lokalno dostopni, zato navedene spremembe ni mogoče razlagati
drugače kot z namensko izbiro izdelovalcev. Ali je do spremembe v preferenčni vrsti lesa prišlo v
soodvisnosti od morebitnih tehnoloških inovacij, ki so se pojavile s prihodom Rimljanov - tehnike
izdelave plovil in njihove dimenzije so ostale podobne, - ni povsem jasno.
Št./ Deblak / Leto / SPA / Konvencionalna Kalibrirana starost / Dolžina / Širina /

starost / Species
No. Logboat Year ID Conventional age Calibrated age (1σ) Length (cm) Width (cm)
1 Stare gmajne II 2002 SI-75 3211±12 BC (dendro) Quercus sp. 120+ 90
2 Stare gmajne III 2002 SI-76 3134±12 BC (dendro) Quercus sp. 300+ 90
3 Veliki mah 1996 SI-08 4210±40 BP 2808–2756 BC Quercus sp. 100+ 50+
4 Krtine II 1996 SI-05 2050±30 BP 104–20 BC Quercus sp. 630 70
5 Vrhnika I 2001 SI-60 1995±55 BP 50 BC–70 AD Quercus sp. 1150 120
1930±40 BP 48–125 AD
6 Krtine I 1992 SI-04 1800±35 BP 137–200 AD Picea abies sp. 540 70
7 Pri Jurju II 2001 SI-58 820±80 BP 1154–1277 AD Quercus sp. 237+ 59
8 Kamin II 2001 SI-66 710±65 BP 1252–1310 AD Picea abies sp. 465+ 45
9 Šivčev graben I 2002 SI-59 380±80 BP 1446–1524 AD Picea abies sp. 174+ 61
10 Podpeč I 1999 SI-18 290±80 BP 1485–1666 AD Picea abies sp. 760+ 82
11 Božje polje 2006 SI-77 Fagus silvatica 100+ 50+
12 Šivčev graben II 2002 SI-64 Picea abies sp. 700+ 120
13 Podpeč II 1998 SI-39 Quercus sp. 800+ 100
14 Stare gmajne I 1992 SI-57 250+ 30+
Pregl. 1: Radiokarbonske datacije

T. 1: Radiocarbon dates
Radiokarbonske in dendrokronološke datacije so pokazale, da deblaki izvirajo iz različnih obdobij

med eneolitikom in modernim časom. To nazorno kaže, da gre pri njihovi izdelavi za tehnologijo
ter pri uporabi za strategijo, ki sta bili v značilnem okolju glede na obstoječe podatke skoraj 6.000
let prisotni brez večjih sprememb. Prav zato je Ljubljansko barje tako pomembno za razumevanje
preteklosti. Ohranjeni ostanki kažejo na prisotnost tehnologij, ki se v evolucijskem smislu tehnič-
nega razvoja plovila skoraj niso spreminjale. Gre za lep primer prekinjenih ravnovesij – uvedena
tehnologija, verjetno prisotna že od mezolitika,15 ki je omogočila intenzivno izkoriščanje težko
dostopnega okolja, je ostala učinkovita in nespremenjena, dokler se ni v novem veku spremenil
15 Glej prispevek M. Eriča in B. Kavurja v tej publikaciji.

način izkoriščanja. V začetku 19. stoletja se je izraba popolnoma spremenila, deblaki pa so počasi
izginili iz nabora pripomočkov za življenje na Barju.
Zanimiv je tudi prostorski vidik razporejenosti plovil. Opazno je, da so bili vsi srednjeveški in no-
voveški deblaki odkriti v Ljubljanici, starejša plovila pa so razpršena po celotni površini Barja z več
najstarejšimi plovili na njegovem zahodnem delu. Kar tretjina vseh plovil je bila najdena severno
od Ljubljanice na območju med potokom Podlipščica na zahodu in potokom Drobtinka na vzhodu.
Drugo večjo zgostitev plovil najdemo na širšem območju ledine Zakotek med Goričico in Kamnikom
pod Krimom (10 plovil). Tretje območje obsega barje ob severnem robu Iškega vršaja (16 plovil),
zanimiv pa je tudi ozek pas odkritih plovil (12) na območju Črne vasi, ki poteka približno kilome-
ter južno od Ljubljanice od Kozlerjevega posestva na vzhodu vse do obronkov Debelega hriba na
vzhodu. Vsa našteta plovila so ležala na višinah med 285 in 290 m nm. v. Njihova distribucija je
najverjetneje povezana z obsegom (sklenjenih) vodnih površin v vsakokratnem primeru opustitve
ali potopitve plovila, v primeru podolgovatih območij odkrivanja pa s komunikacijskimi osmi v
strženih umikajočega se jezera oz. poplavnih voda ali s strugami nekdanjih vodotokov.
Sklep
Barje je bilo v zadnjih 200 letih deležno obsežnih posegov v močvirsko zemljišče. Pri teh delih so
bili odkriti številni arheološki ostanki iz organskih materialov, pozornost pa so vzbudili predvsem
največji in zato težko spregledljivi deblaki. Velika večina je bila odkrita v izoliranih kontekstih,
domnevno na mestu opustitve ali potopitve, le nekaj pa jih je bilo prepoznanih kot del naselbin-
skih najdišč16 ali drugih prostorov celovite človeške dejavnosti.17
Ljubljansko barje je primer idealnega antropogenega okolja, ki zaradi svoje hidrogeološke narave
zelo dobro ohranja predmete iz organskih snovi. Na podlagi teh najdb lahko oblikujemo zaključke o
preteklih materialnih kulturah v širšem okolju. Z drugimi besedami: če so na Barju našli lok, lahko
trdimo, da so bili loki kot del neke kulture v času širše prisotni; če so na Barju našli lesen ročaj sekire,
je najverjetneje, da so vse sekire imele lesene ročaje; če so našli kolo voza z osjo, je gotovo, da so tudi
v širšem okolju poznali in uporabljali vozove, in če najdemo številne ostanke deblakov ... zakaj bi,
kot nam kažejo najdba iz Hotize in najdbe drugod po Evropi, domnevali, da so se uporabljali zgolj na
Barju. Bili so prisotni na vseh rekah in jezerih, vedno se je z njihovo pomočjo potovalo in trgovalo – s
surovinami za izdelavo kamnitih orodij, s soljo, z bakrom in bronom, z železom, z jantarjem idr. Bili
so vsepovsod in vedno prisotni, na Ljubljanskem barju pa so se na srečo ohranili. Skratka, za kulturno
zgodovino niso pomembni zgolj deblaki, pomembno je Barje, ki nam je ohranilo vpogled v obseg in
trajanje vsakdanje materialne kulture. Deblaki so bili njen nepogrešljivi del!

Literatura
CURK, Iva, NEMEC, Ivo, VIČIČ, Boris, VUGA, Davorin, 1981: Elaborat – analiza konservatorskega problema v zvezi z lesom in
drugimi organskimi ostalinami v arheoloških najdiščih. – Interni akt Zavoda SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne
dediščine, Ljubljana.
DESCHMANN, Karl, 1858: Beiträge zur Naturgeschichte des Laibacher Morastes. – Jahresheft des Vereines des krainischen
Landes–Museums 2, str. 59–87.
DESCHMANN, Karl, 1878: Über die vorjährigen Funde im Laibacher Pfahlbau. – Mitteilungen der Anthropologischen Gesell-
schaft in Wien 8, str. 65–82.
DIRJEC, Božena, 1990: Čolni deblaki najdeni v zadnjih letih na Ljubljanskem barju. – Poročilo o raziskovanju paleolitika,
neolitika in eneolitika v Sloveniji 18, str. 135–139.
ERIČ, Miran, 1998: Moker les iz arheoloških najdišč v Sloveniji. – Magistrsko delo, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulte-
ta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
ERIČ, Miran, 2008: Arheologija Ljubljanskega barja : ladje, deblaki, čolniči in vesla : seznam plovil odkritih na Ljubljanskem
barju. – Poročila Skupine za podvodno arheologijo 26, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana.
ERIČ, Miran, 2009: Datirani deblaki in ladja na Ljubljanskem barju in v Prekmurju v Sloveniji. – V: Luka Bekić (ur.), Juri-
šićev zbornik. Zbornik radova u znak sječanja na Maria Jurišića, Zagreb, str. 151–162.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2000: Dokumentiranje čolna deblaka v strugi Ljubljanice pri Podpeči. – Arheo 20, str. 54–57.
GASPARI, Andrej, ERIČ, Miran, 2002: Podvodno dokumentiranje lesenih plovil v strugi Ljubljanice na Ljubljanskem barju. –
Končno poročilo, Oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost Mestne občine Ljubljana.
HOCHENWART, Franz, 1838: Die Entsumpfung des Laibacher Morastes. – Laibach.
16 Deschmann 1878; Velušček, Veranič, Čufar 2009.

17 Velušček 2005: 203.
KNIFIC, Timotej, 1997: Na Barju so našli nov čoln deblak. – Delo, 23. 5. 1997/117, str. 8.
KOROŠEC, Josip, 1953: Nova kolišča na Ljubljanskem barju. – Arheološki vestnik 4, str. 256–262.
KOROŠEC, Josip, 1955a: Ali so bila na Ljubljanskem barju kolišča? – Arheološki vestnik 6, str. 78–81.
KOROŠEC, Josip, 1955b: Oris predzgodovine Ljubljane. – V: Zgodovina Ljubljane I, str. 243–329.
KOROŠEC, Josip, 1963: Prazgodovinsko kolišče pri Blatni Brezovici. – Dela 1. razreda SAZU 14/10, Ljubljana.
KOROŠEC, Paola, KOROŠEC, Josip, 1969: Najdbe s koliščarskih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju. – Arheološki katalogi
Slovenije 3, Ljubljana.
MALI, Peter, VUGA, Davorin, 1978: Drevak iz Lip na Ljubljanskem barju. – Elaborat, Interni dokument Republiškega zavoda
za spomeniško varstvo, Ljubljana.
MELIK, Anton, 1946: Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem. – Dela 1. razreda SAZU 5, Ljubljana.
MÜLLNER, Alfons, 1892: Einbäumler im Moraste. – Argo 1, str. 18.
MÜLLNER, Alfons, 1894: Kleinere Mittheilungen. – Argo 3, str. 153, 155, 157.
MÜLLNER, Alfons, 1897: Fund eines Einbaumes am Moore bei Schwarzdorf. – Argo 5, str. 71, 85.
SVOLJŠAK, Drago, 1997: Ledina Krtine, Iška Loka. – Varstvo spomenikov 36, str. 235–237.
VELUŠČEK, Anton, VERANIČ, Dejan, ČUFAR, Katarina, 2009: Drevaka s koliščarske naselbine Stare gmajne na Ljubljan-
skem barju. – V: Anton Velušček (ur.), Koliščarska naselbina Stare gmajne in njen čas : Ljubljansko barje v 2. polovici 4.
tisočletja pr. Kr., Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 16, Ljubljana, str. 223–234.
VUGA, Davorin, 1977: Brest pri Igu. – Varstvo spomenikov 21, str. 326.
VUGA, Davorin, 1980: Topografski izsledki na Ljubljanskem barju v letu 1979. – V: Arheološka zaščitna raziskovanja na Lju-
bljanskem barju v letu 1979, Ljubljana, str. 71–76.
VUGA, Davorin, 1981: Brest, Matena, Črna vas, Goričica, Lipe, Ljubljana, Podpeč. – Varstvo spomenikov 23, str. 224–226, 241, 304.
VUGA, Davorin, 1982: Plešivica, Prevalje pod Krimom, Bevke, Kremenica, Matena, Rudnik, Lipe. – Varstvo spomenikov 24,
str. 143–144, 149, 160, 162–164, 172, 210.
405
Poznomezolitski deblak iz Hotize
Late Mesolithic logboat from Hotiza
Miran Erič in Boris Kavur
Izvleček: leta 1989 je bil v prodnem zasipu reke Mure pri Hotizi odkrit hrastov deblak. Radiokar-
bonske analize datirajo plovilo na konec 7. ali na začetek 6. tisočletja pred našim štetjem, kar
pomeni, da ga lahko kljub pomanjkanju arheoloških najdb na osnovi vedenj o sočasni poselitvi
širšega prostora uvrstimo v pozni mezolitik. Pomeni izjemno najdbo, ki izstopa glede na svojo
velikost, izbiro lesa, tehnološke rešitve in predvsem starost.
Abstract: an oak logboat was found in 1989 in the gravel deposit of the river Mura near Hotiza.
Radiocarbon analyses date the vessel to the end of the 7th or beginning of the 6th millennium BC,
which allows us to set it into the Late Mesolithic in spite of the lack of archaeological finds speak-
ing of the contemporary settlement in the area. It represents a find that is exceptional in its size,
choice of wood, technological solutions and, most importantly, its age.
Ključne besede: Slovenija, Pomurje, Hotiza, arheologija, mezolitik, plovila, deblak, mokri les
Keywords: Slovenia, Pomurje, Hotiza, archaeology, Mesolithic, watercraft, logboat, waterlogged wood
V osemdesetih letih 20. stoletja so v mrtvih rokavih reke Mure za potrebe gradbeništva izkopavali prodne
nanose. V eni izmed mrtvic blizu Hotize pri Lendavi (sl. 1) so tam zaposleni delavci 8. junija 1989 na
globini okoli 6 do 7 metrov odkrili nekaj čez devet metrov dolg deblak. Sodelavci z Zavoda za varstvo
naravne in kulturne dediščine v Mariboru so si ga v naslednjih dneh ogledali in ga dokumentirali.
Deblak je bil precej poškodovan, saj so ga s košaro za dviganje gramoza večkrat zagrabili ter ob
tem polomili del stranic in del premca. Ohranjena dolžina je znašala 9,34 m, širina do 1,10 m in
višina do 0,70 m. Povprečna debelina dna je bila od 17 do 22 cm, stranice pa so se od dna proti vrhu
postopoma tanjšale, pri čemer je njihova povprečna širina znašala od 5 do 11 cm. Približno 5 m od
ohranjene krme je bil deblak po dolžini vbočeno usločen, negativna vrzel, ki je pri tem nastala, pa je
bila visoka do 15 cm. Približno 2,5 m od ohranjene krme je bilo izdelano prečno rebro za okrepitev
trupa. Rebro je bilo po vzdolžnem preseku trikotne oblike, na dnu široko okoli 60 cm ter visoko 35
cm. V prečnem preseku se je prilagajalo obliki plovila in proti stranicama dvigovalo. Drugo, podobno
rebro je bilo izdelano približno 8 m od ohranjene krme, vendar ga je več kot polovica manjkala,
saj je bil na tem delu čoln že močno poškodovan. Približno 4 m od ohranjene krme je bila izvrtana
okrogla odprtina premera 14 cm, v katero je bil vstavljen čep iz mehkejšega lesa (sl. 2).
Sodelavci z ZVNKD, Restavratorskega centra Slovenije in z Oddelka za arheologijo Filozofske fa-
kultete v Ljubljani so si deblak ponovno ogledali 4. oktobra 1989. Ob pregledu so bili odvzeti vzorci
za dendrološke, konservatorske in radiometrične
analize. Dendrološke raziskave treh vzorcev lesa,
ki so bile opravljene na Oddelku za lesarstvo Bi-
otehniške fakultete v Ljubljani, so pokazale, da je
bil deblak izdelan iz hrasta doba (Quercus robur).
Vzorca lesa iz čepa zaradi izjemno slabe ohranje-
nosti in močno poškodovanega celičnega tkiva
ni bilo mogoče določiti. Ugotoviti je bilo mogoče
le, da bi lahko šlo za eno izmed difuzno poroznih
vrst lesa, kot so topol, oreh, bukev, gaber ali javor.
Za potrebe morebitnega konserviranja deblaka
so bile opravljene tudi analize ohranjenosti lesa.
Trije vzorci so bili nabrani na treh delih debla, iz
katerega je bilo plovilo izdelano, v razdalji po 2,5
m, en vzorec pa je bil pobran iz čepa za zatesnitev Sl. 1: Severovzhodna Slovenija z najdiščem deblaka (izvedba: M. Erič)
Fig. 1: North-eastern Slovenia with the findspot of the logboat
odprtine v dnu. (execute by: M. Erič)
Sl. 2: Ostanke deblaka v tlorisu in preseku je na podlagi originalne risbe Marije Lubšina Tušek ponovno narisal Miha Erič
Fig. 2: Remains of the logboat in plan and section, drawn by Miha Erič on the basis of the original drawing by Marija Lubšina-Tušek
Prva starost deblaka, ugotovljena z radiometričnim datiranjem, je pokazala starost 7392±177 BP

(Z-2294).1 Zaradi sumov, da je bilo z vzorcem nekaj narobe in da dobljene vrednosti niso točne,
je Restavratorski center Slovenije naročil novo analizo. Nova plinska datacija 14C je izkazala
starost 7030±110 BP (Z-2359).2 Da bi se še dodatno prepričali o verodostojnosti datacije, je bila
opravljena še ena v drugem laboratoriju, kjer so ponovljene meritve pokazale starost 7340±30
BP (GrN-20807).3 Datacije so bile opravljene pred 18 leti, surovi podatki pa so bili kalibrirani s
sodobno programsko opremo (pregl. 1).4
Št. vzorca / No. of sample Radiometrična starost BP / Radiometric age BP 1σ 2σ
6602–5972 cal BC (94%)
Z-2294 7392 ± 177 BP 6416–6086 cal BC (68,2%)
5952–5914 cal BC (1,4%)
6098–5702 cal BC (94,6%)
Z-2359 7030± 110 BP 6010–5799 cal BC (68,2%)
5694–5673 cal BC (0,8%)
6240–6206 cal BC (32,1%)
6189–6184 cal BC (2,1%) 6328–6320 cal BC (1,1%)
GrN-20807 7340±30 BP
6170–6158 cal BC (6,3%) 6252–6083 cal BC (94,3%)
6144–6102 cal BC (27,7%)
Pregl. 1: Radiokarbonske datacije

T. 1: Radiocarbon dates
Prva dva datuma zaradi velike standardne deviacije zajemata dokaj velik časovni razpon, vendar
se prekrivata v času med 61. in 59. stoletjem pred našim štetjem. Tretji datum, z občutno manjšo
standardno deviacijo, časovni razpon še dodatno precizira. Tako lahko domnevamo, da se v okviru
razponov vrednosti, ki jih dobimo z upoštevanjem dvakratne standardne deviacije, rezultati vseh
treh datacij prekrivajo v 61. stoletju pred našim štetjem. Čeprav so bili vzorci za datiranje odvzeti
na zunanji strani stranic, lahko ob upoštevanju starosti drevesa domnevamo, da je bil deblak
izdelan ter v uporabi ob koncu 7. in v začetku 6. tisočletja pred našim štetjem.
Deblak je bil narejen iz hrastovega debla z ocenjeno prvotno dolžino od 11,50 do 12 m. Domnevno
sta bili za plovilo uporabljeni dobri dve tretjini debla, po dolžini vbočeno ukrivljeno dno pa kaže,
da drevo ni bilo povsem ravno. Trup je bil izdelan v obliki valja, med dnom in stranicami pa ni
bilo izrazitega prehoda. Dno je bilo skoraj dvakrat debelejše kot ohranjene stranice, iz česar je
mogoče sklepati, da so izdelovalci že takrat razumeli močnejše dno v funkciji kobilice – konstruk-
cijskega elementa za stabilno vožnjo. Zaradi dolžine plovila sta bili v deblak izdolbeni dve rebri,
1 Erič 1993–1994.
2 Obilić et al. 1994.
3 Erič 1994.
4 OxCal 4.1. (Bronk Ramsey 2009).
M. Erič, B. Kavur / Poznomezolitski deblak iz Hotize 407
med seboj oddaljeni 5,3 m. Rebri sta konstrukcijsko zanimiv in redek element,5 saj sta, opazovano
v vzdolžnem preseku, trikotne oblike, v prečnem preseku pa usločeni s sečnico ovalne krivulje
do 15 cm (sl. 3).
Na površini so bile opazne sledi zglajenih odlomov razklanih plasti lesa. Sledi izdelave na notranji
strani trupa so bile vidne kot prečni zaseki s povprečno širino med 8 in 12 cm, nekateri celo do
22 cm. Kaže, da so izdelovalci najprej zarezali oziroma zasekali v les, presekali plast letnic ter
kasneje s pomočjo dleta/zagozde les razklali, privzdignili zasekani del in vzporedno s potekom
letnic odlomili ploščat kos. Na 1 m2 površine je bilo prepoznanih 5–10 vrezov. Domnevno je bil
deblak izdelan s kamnitimi orodji, za zagozde pa prideta v poštev predvsem kost ali rogovina.
Deblaki podobne starosti so zelo redki, pri čemer večina znanih najdb izvira iz severne in za-
hodne Evrope. O zgodnjem poznavanju tehnologije klanja in tesanja izdelkov iz velikih hlodov
priča tudi večje število odkritih vesel.6 V zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja narejeni poskusi
izdelave tipologije, ki bi omogočala datiranje deblakov po konstrukcijskih značilnostih, doslej še
niso dali uporabnih rezultatov. Christian Hirte (1987) je pojav reber za utrditev plovila postavil
v 4. tisočletje pr. n. št., kar je ovrgla prav datacija najdbe iz Hotize.
Najstarejši doslej dokumentirani deblak je 3 m dolg in 45 cm širok čoln iz debla bora (Pinus L.)
iz Pesseja na Nizozemskem, odkrit leta 1956.7 O tem, ali je bil deblak zares uporabljan kot plovilo
ali pa morda kot korito za hranjenje živali, je v devetdesetih letih potekala burna razprava na
nizozemskem arheoforumu,8 ki pa so jo preki-
nili rezultati absolutnih datacij. Ti kljub veliki
standardni deviaciji, drevo, iz katerega je bil
izdelan, postavljajo v sredino 8. tisočletja pr. n.
št.9 Prav s to najdbo je bilo dokazano, da je bila
tehnologija dolbenja debel znana že v pozno-
mezolitskih kulturah severa Evrope.
Nekoliko mlajši, 4 m dolg in 55 cm širok de-
blak iz bora je bil v osemdesetih letih 20. sto-
letja najden v Noyen-sur-Seineu blizu Pariza v
Franciji. Datiran je v čas konca 7. tisočletja pr.
n. št.10 Malo pred iztekom tisočletja sta bili v
Nandyju/Le Coudray-Montceauxu odkriti dve
skupaj ležeči plovili, ki so ju označili kot pirogue
I in pirogue II in ki prav tako izvirata iz obdobja
konca 8. in začetka 7. tisočletja pr. n. št.11 Še
mlajši je bil že leta 1950 v Dümmerlohasnu na
severu Nemčije med zemeljskimi deli odkrit
7,5 m dolg in 65 cm širok deblak iz jelše (Alnus
Mill.) iz sredine 7. tisočletja pr. n. št.12
Po bežnem pregledu je očitno, da so najstarejši
deblaki izdelani iz lesa bora, vendar nobeden ni Sl. 3: Doslej odkriti deblaki, starejši od hotiškega, nimajo
reber za okrepitev trupa (foto: I. Tušek)
bil odkrit v kronološko izpovednem kontekstu. Fig. 3: The logboats known thus far, which are earlier than
Upoštevajoč njihovo starost in območje odkri- the one from Hotiza, are without ribs for hull reinforcement
tja se domneva, da izvirajo iz predneolitskih (photo: I. Tušek)
kulturnih kontekstov. Težave se pojavijo pri
najdbi iz Hotize. Slednja izvira iz obdobja, ko se v osrednjem delu Panonske nižine pojavijo prve
poljedelske skupnosti, pripadajoče starčevski kulturi, ter s področja, kjer so bila v širši okolici
odkrita redka najdišča, pripadajoča tej kulturi. Dodatno odstopajo tudi konstrukcijski elementi
deblaka in sledi izdelave. Vsa navedena starejša plovila so bila manjša, izdelana iz mehkejšega
lesa in brez prečnih reber za okrepitev, ki se tu prvič pojavijo.
5 Arnold 1996.
6 Burov 1996.
7 Van Zeist 1957.
8 Beuker, Niekus 1997 ter polemika na spletni strani: http://www.archeoforum.nl/Pesse1.htm - Pesse6.html.
9 8265±275BP (GrN-486) in 8825±100BP (GrN-6257); Lanting 1997–1998.
10 7960±100BP (Gif-6559), Mordant, Mordant 1989.
11 Pirogue I 8059±53BP (ARC 1197); pirogue II 7991±53BP (ARC 1196); Bonnin 2000.
12 7610±100BP (KI-2247-01), Hirte 1987 (73, 647, kat. št. 130).
Radiokarbonske datacije nakazujejo, da je deblak nastal v poznomezolitskem kulturnem okolju.

Analize peloda in drobcev oglja v sedimentih v okolici bližnjega Blatnega jezera so pokazale, da
so skupnosti na tem prostoru že od začetka 8. tisočletja pr. n. št. občasno požigale vegetacijo, kar
pomeni, da so verjetno tudi podirale in najverjetneje obdelovale večja drevesa. V vlažnem obdobju
sredine 6. tisočletja, ko je prišlo do povečanja števila neolitskih naselbin, so bila v večini prav ob
robu takratnega največjega obsega jezera, kar kaže, da so prebivalci izkoriščali zelo produktivna
območja na tem prostoru. Če so podobna okolja izkoriščali za svoje dejavnosti tudi zadnji mezo-
litski lovci in če upoštevamo nizek nivo jezera v 7. in v začetku 6. tisočletja, lahko domnevamo,
da so bila poznomezolitska najdišča na njegovih bregovih kasneje poplavljena ter so še vedno pod
vodo. Prepričani pa smo lahko, da bodo v primeru njihovega odkritja na teh najdiščih v specifič-
nih vlažnih okoljih ohranjeni tudi ostanki plovil, kar delno potrjuje v šestdesetih letih 20. stoletja
omenjena najdba plovila iz bližine Keszthelyja, ki naj bi bilo prav tako mezolitske starosti.13
Glede na dostopne datacije so bila najbližja zgodnjeneolitska najdišča, ki so sočasna z izdelavo
deblaka iz Hotize in jih lahko uvrstimo v starejšo fazo starčevske kulture, nekaj sto kilometrov
jugovzhodno, v južni Slavoniji.14 V tem času lahko le tam iščemo tudi najstarejše kopitaste sekire,
ki so bile izvrstno orodje za obdelavo lesa, vendar jih izdelovalci našega plovila, kot kaže, še niso
poznali. Danes se domneva, da so predvsem ekološki dejavniki narekovali obseg in tempo širjenja
najstarejših poljedelskih skupnosti,15 ki so se na širšem prostoru zahodne Transdanubije šele v
sredini 6. tisočletja pr. n. št. pojavile kot regionalna oblika pozne starčevske kulture.16
Prav zato deblak izstopa kot izjemna najdba – izstopa po velikosti, izbiri trdega lesa listavcev,
tehnoloških rešitvah in domnevni tehniki izdelave. Pomeni odkritje, ki ga glede na starost kljub
pomanjkanju arheoloških najdb lahko uvrstimo v pozni mezolitik, čas, iz katerega na širšem po-
dročju vzhodne Slovenije ter severne Hrvaške in zahodne Madžarske skoraj ne poznamo drugih
najdb. Gre za pomembno odkritje, ki ilustrira predvsem način življenja skupnosti ter kaže na njene
organizacijske sposobnosti in dovršene tehnološke rešitve, ki so jih uporabljali za obvladovanje
življenja v prostoru, kjer so bile reke glavne komunikacijske poti.
Literatura
ARNOLD, Beat, 1996: Pirogues monoxyles d’Europe centrale 2. – Archéologie Neuchâteloise 21, Neuchatel.
BÁNFY, Eszter, 2006: Eastern, Central and Western Hungary – variation of Neolithisation models. – Documenta Praehistorica
33, str. 125–142.
BEUKER, R. Jap, NIEKUS, J. L. Th. Marcel, 1997: De kano van Pesse – de bijl erin. – Nieuwe Drentse Volksalmanak 114, str.
8–11 (http://www. archeoforum.nl/Pesse1.html).
BONNIN, Philippe, 2000: Découverte de deux pirogues monoxyles mésolithiques entre Corbeil-Essonnes (Essonne) et Melun
(Seine-et-Marne). – V: Les derniers chasseurs-cueilleurs d'Europe occidentale, Actes du colloque international de Besançon,
octobre 1998, Annales Litteraires, 699; Série »Environnement, Sociétés et archéologie« 1. Besançon, str. 305–311.
BRONK RAMSEY, Christopher, 2009: Bayesian analysis of radiocarbon dates. – Radiocarbon 51/1, str. 337–360.
BUROV, M. Grigoriy, 1996: On Mesolithic means of water transportation in northeastern Europe. – Mesolithic Miscellany 17/1,
str. 5–15.
ERIČ, Miran, 1993–1994: Začasno poročilo o deblaku iz Hotize. – Zbornik soboškega muzeja 3, str. 115–129.
HIRTE, Christian, 1987: Zur Archäologie monoxyler Wasserfahrzeuge im nordlichen Mitteleuropa. Eine Studie zur Repräsentativi-
tät der Quellen in chorologischer, chronologischer und konzeptioneller Hinsicht. – Neobjavljena disertacija, Univerza v Kielu.
KALICZ, Nándor, 1990: Frühneolitische Siedlungsfunde aus Südwestungarn. – Inventaria praehistorica hungariae IV, Budapest.
KERTÉSZ, Róbert, 2002: Mesolithic hunter-gatherers in the Northwestern part of the Great Hungarian plain. – Praehistoria 3,
str. 281–304.
KRAJCAR BRONIĆ, Ines, 2007: Određivanje starosti neolitičkog naselja Galovo u Slavonskom Brodu metodom radioaktivnog uglji-
ka 14C. – V: Kornelija Minichreiter (ur.), Slavonski Brod. Galovo, Monographiae Instituti archaeologici 1, Zagreb, str. 190–198.
LANTING, N. Jan, 1997–1998: Dates for origin and diffusion of the European Logboat. – Paleohistoria 39–40, str. 627–653.
MINICHREITER, Kornelija, KRAJCAR BRONIĆ, Ines, 2006: Novi radiokarbonski datumi rane starčevačke kulture u Hrvat-
skoj. – Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu 23, str. 5–16.
MORDANT, Claude, MORDANT, Daniel, 1989: Noyen-sur-Seine, site mésolithique en milieu humide fluviatile. – V: L'homme
el l'eau au temps de la Préhistoire, Actes du 112' congres national des Societes Savantes, Paris, str. 31–52.
OBILIĆ, Bogomil, HORVATINČIĆ, Nada, SRDOĆ, Dušan, KRAJCAR BRONIĆ, Ines, SLIJEPČEVIĆ, Adica, GRGIĆ, Sanja, 1994:
Rudjer Bošković Institute radiocarbon measurements XII. – Radiocarbon 36/2, str. 303–324.
OROSS, Krisztián, BÁNFY, Eszter, 2009: Three sucessive waves of Neolithisation: LBK development in Transdanubia. – Docu-
menta Praehistorica 36, str. 175–189.
TUŠEK, Ivan, 1990: Hotiza. – Varstvo spomenikov 32, str. 197.
VAN ZEIST, Willem, 1957: De Mesolitische Boot van Pesse. – Nieuwe Drentse Volksalmanak 75, str. 4–11.
WHITTLE, Alasdair, BARTOSIEWICZ, Laszlo, BORIĆ, Dušan, PETTITT, Paul, RICHARDS, Michael, 2002: In the beginning:
new radiocarbon dates for the Early Neolithic in Northern Serbia and South-East Hungary. – Antæus 25, str. 63–117.
13 Bánfy 2006.
14 Minichreiter, Krajcar Bronić 2006; Krajcar Bronić 2007.
15 Kertész 2002.
16 Kalicz 1990; Oross, Bánfy 2009; Whittle et al. 2002.
409
Arheološki in okoljski zapis v sedimentu vodne kotanje

iz začetka 1. stoletja n. št. na lokaciji NUK II v Ljubljani
The early 1st century AD water depression at the NUK II site (Emona)
Archaeological and environmental record in its sediment
Maja Andrič, Borut Toškan, Janez Dirjec in Andrej Gaspari
Izvleček: v prispevku so predstavljeni rezultati analize fosilnega cvetnega prahu ter živalskih kosti in
arheoloških najdb iz vodne kotanje ter sočasnih kontekstov na lokaciji NUK II v Ljubljani. Pelodni zapis,
ki se je odlagal na začetku 1. stoletja našega štetja, govori o tem, da je bil teren ob Ljubljanici zamočvirjen,
pokrajina bodočega rimskega mesta pa deloma pogozdena; prevladoval je hrast, pomembno pa so bili
zastopani še bukev, leska, jelka in navadni gaber. Pelodni zapis kaže tudi na razmeroma odprto, zaradi
kmetijske dejavnosti preoblikovano pokrajino z močnimi sledovi poljedelstva in pašništva, kar lahko
povežemo z dejavnostmi rimske vojske, katere pomemben del je bila tudi pomožna konjenica.
Abstract: the paper presents the results of the analysis of the fossil pollen, found in the water de-
pression at the NUK II site in Ljubljana. The pollen, deposited at the beginning of the 1st century
AD, reveals a marshy terrain along that part of the river Ljubljanica. It also shows the area of the
future Roman town of Emona as partly wooded, with a predominance of oak and an important
presence of beech, hazel, fir and European hornbeam. The pollen record thus suggests a relatively
open landscape altered through land cultivation and pasturing, which can be tied to the presence
of the Roman army and its auxiliary cavalry.
Ključne besede: Slovenija, Ljubljana, Emona, arheologija, rimsko obdobje, paleookolje, ekonomija
Keywords: Slovenia, Ljubljana, Emona, archaeology, Roman period, palaeoenvironment, subsistence
Uvod
Zaščitna izkopavanja v Ljubljani so v zadnjih letih močno obogatila naše znanje o arheološki
podobi rimske Emone,1 vendar je podatkov o nekdanji ekonomiji, okolju in človekovem vplivu
na vegetacijo v širši okolici Ljubljane še vedno zelo malo. Raziskave fosilnega cvetnega prahu
(peloda), ki se je ohranil v jezerskih in močvirskih sedimentih z južnega dela Ljubljanskega barja
(Podpeško jezero in Resnikov prekop), kažejo, da je človek v zadnjih 3000 letih pomembno vplival
na okolje (izsekavanje in spremembe v sestavi gozda), vendar je današnji zelo podobna pokrajina
nastala šele z intenzivnim izsekavanjem gozda okrog leta 300 pr. n. št., ko je – verjetno na širšem
območju Ljubljanskega barja – nastala zelo odprta, današnji podobna pokrajina.2
V osrednjem delu Ljubljanskega barja je bil zaradi rezanja in požiganja šote v 18. in 19. stoletju3
pelodni zapis, mlajši od 4500 let, večinoma uničen,4 podobno slabo pa je raziskano tudi paleookolje
na severnem obrobju Ljubljanskega barja. Še zlasti na območju nekdanje Emone, ki je ključnega
pomena za razumevanje družbenih, ekonomskih in okoljskih sprememb v pozni prazgodovini
in na začetku rimskega obdobja, palinološke raziskave do zdaj niso bile opravljene. Močvirski
sediment, ki bi bil primeren za pelodne analize, je v tem suhem, pretežno urbanem okolju zelo
redek, paleoekološki zapis je pogosto fragmentiran, pa tudi sistematične palinološke raziskave
žal niso bile vedno sestavni del arheoloških izkopavanj.
V tem prispevku predstavljamo rezultate analize fosilnega peloda in živalskih kosti iz sedimenta
vodne kotanje na lokaciji NUK II, ki se je odlagal na prelomu iz 1. stol. pr. n. št. v 1. stol. n. št. Pri-
merjava rezultatov obeh analiz in študije drobnih najdb iz kotanje nam pomagajo odgovoriti na
vprašanje, kakšni so bili nekdanje okolje, ekonomija in človekov vpliv na okoliško vegetacijo.
1 Glej npr. Vičič 2002; Hvalec et al. 2009; Gaspari 2010.

2 Gardner 1997; ead. 1999; Andrič 2006.
3 Melik 1927.
4 Npr. Andrič et al. 2008.
Arheološki kontekst vzorca

Vzorec glinenega sedimenta za pelodno analizo izvira iz ovalne vodne kotanje (dolžina 5,6 m in
dokumentirana širina 3,3 m, globina 0,7 m) na sredini vzhodnega dela izkopnega polja NUK II, in
sicer na območju med poznejšima inzulama XVII in XLVI (kv. H6, I6, H7, I7; sl. 1: 1). Kotanja, pri
kateri gre najverjetneje za umetno preoblikovano naravno poglobitev v geološki podlagi, je bila
ugotovljena na površini paleohumusa, in sicer po odstranitvi nasutja, ki pomeni začetni korak v gra-
dnji zidov prve faze in katerega nasipanje je datirano v zadnje desetletje Avgustove vladavine.
V spodnjih 30 cm sedimenta kotanje (SE 2574) je bilo odkritih več kosov debelejših in tanjših
vej ter ostankov tankih klanih desk iz lesa iglavca, med drobnimi arheološkimi najdbami pa so
bili dobro ohranjen republikanski denarij, kovan leta 135 pr. n. št.,5 bronasta fibula tipa Jezerine,
bronast locen vojaške spone, preplet kositrnih žic, odlomki italskega vrča, grobega kuhinjskega
lonca in trinožnika ter kos usnja. Sediment je vseboval tudi tri fragmente kosti, ki pripadajo ko-
nju, govedu in nedoločeni živali. Radiokarbonska AMS-analiza vzorca hrastovega lesa iz kotanje
(Beta-249754; 1930±50 BP) je pokazala starost 40 cal. BC–AD 210 pri verjetnosti 2 sigma (98 %).
Nekoliko nizka datacija bi lahko bila tudi posledica neugodnega razmerja 13C/12C.
Del drobnih najdb iz kotanje, predvsem fibula in locen, morda pa tudi usnje (oblačilo, torba, meh,
šotor?), nakazuje okolje, v katerem se je vsaj občasno zadrževala vojska, kar bi lahko pomenilo
sočasnost kotanje z bližnjim vadbenim taborom z vhodom v obliki klavikule (sl. 1: 2) in z dvema
dvodelnima pečema za pripravo hrane, značilnima za vojaško okolje (sl. 1: 3–4).6 Kronologija najdb
ne nasprotuje dataciji med zadnja leta pr. n. št. in prva leta n. št., čeprav glede na fibulo in denarij
ni izključena niti nekoliko zgodnejša datacija.
(Andrej Gaspari)
Sl. 1: NUK II – tloris izkopavanj v letu 2008

(zasnova: A. Gaspari; izvedba: L. Šorli)
5 Miškec 2010. Fig. 1: NUK II site. Plan of 2008 excavation
6 Gaspari 2010: 22, 28, 30, sl. 2–3. (concept: A. Gaspari; preparation: L. Šorli)
M. Andrič, B. Toškan, J. Dirjec, A. Gaspari / Arheološki in okoljski zapis v sedimentu vodne kotanje iz začetka 1. stoletja n. št. na lokaciji NUK II v Ljubljani 411
Palinološka analiza
Zaradi zaščitne narave arheoloških izkopavanj sistematično palinološko vzorčenje iz profila s
pomočjo kovinskih škatel ni bilo mogoče. Za različne analize je bilo iz 20 cm debelega režnja
na dnu kotanje pobranih okoli 30 litrov sedimenta v kosih. V dobljenem kosu sedimenta sta bila
palinološko analizirana dva vzorca. Oba vzorca (vsakič po 1 cm3 sedimenta) sta bila pripravljena
po standardnem palinološkem laboratorijskem postopku7 z dodajanjem spor Lycopodium za dolo-
čanje pelodne koncentracije.8 V vsakem vzorcu je bilo s pomočjo svetlobnega mikroskopa Nikon
Eclipse E400 pri 400-kratni povečavi preštetih najmanj 500 pelodnih zrn kopenskih rastlin ter
spor praproti in mahov. Pelodna identifikacija je potekala s pomočjo priročnikov9 in referenčne
zbirke Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.
Pelod v obeh vzorcih je dobro ohranjen, z nizkim odstotkom degradiranih pelodnih zrn (2,3–3,4 %)
in pelodno koncentracijo ok. 4000 pelodnih zrn na 1 cm3 sedimenta (tab. 1). Prevladuje pelod dre-
ves in grmov (ok. 48–52 %). Tudi delež peloda zelišč je visok (ok. 43–45 %), medtem ko vodne
rastline ter spore praproti in mahov skupno dosegajo le ok. 3,7–5,9 % (tab. 1; sl. 2–3). Med pelodom
dreves prevladuje hrast (Quercus, ok. 15 %), več kot 5 % je tudi bukve (Fagus), jelše (Alnus) in
leske (Corylus) (sl. 2). Med zelišči prevladujejo trave (17–26 %) in kulturne rastline, značilne za
polja in pašnike (npr. pelod žit, zlatic, radičevk in ozkolistnega trpotca; sl. 4).
vzorec 1 / sample 1 vzorec 2 / sample 2
pelodna vsota / pollen sum 503 509
pelodna koncentracija (število pelodnih zrn na 1 cm sedimenta) / 3

4080 4033
pollen concentration (no. of pollen grains per 1 cm3)
degradirana pelodna zrna / degraded pollen 3,4 % 2,3 %
drevesa in grmi / trees and shrubs 52,7 % 48,6 %
zelišča / herbs 43,6 % 45,5 %
spore / spores 1,9 % 4,0 %
vodne rastline / water plants 1,8 % 1,9 %
Tab. 1: NUK II – izbrani rezultati pelodne analize

Pl. 1: NUK II site. Select results of the pollen analysis
Sl. 2: NUK II – delež dreves in grmov, zelišč, spor in vodnih

rastlin za vzorec 1. Odstotki so navedeni v tabeli 1 (zasnova:
M. Andrič; izvedba: T. Korošec)
Fig. 2: NUK II site. Share of trees, shrubs, herbs, spores and
water plants in Sample 1. Percentages are presented on Plate
1 (concept: M. Andrič; preparation: T. Korošec)
Sl. 3: NUK II – odstotkovna zastopanost peloda dreves in gr-

7 Bennett, Willis 2002. mov ter zelišč (zasnova: M. Andrič; izvedba: T. Korošec)
8 Stockmarr 1971. Fig. 3: NUK II site. Percentage representation of the tree, shrub
9 Moore, Webb, Collinson 1991; Reille 1992; id. 1995. and herb pollen (concept: M. Andrič; preparation: T. Korošec)
Sl. 4: NUK II – pelod ozkolistnega trpotca (Plantago l.)

(foto: M. Andrič; priprava slike: T. Korošec)
Fig. 4: NUK II site. Pollen of Plantago lanceolata (pho-
to: M. Andrič; preparation: T. Korošec)
Vegetacija okoliške pokrajine

Pelodni zapis v vodni kotanji kaže na močvirno okolje, kar je glede na bližino reke Ljubljanice
pričakovano. Prisoten je pelod jelše (Alnus, ok. 6 %) in vrbe (Salix, 0,1–2 %), visok odstotek peloda
iz družine trav (Poaceae, 17–26 %) pa lahko pripada tako travam, ki so uspevale na bolj suhem
terenu (travniki in pašniki), kot tudi trstu (Phragmites), ki je morda uspeval ob Ljubljanici. Na
zamočvirjenost terena ob reki kaže tudi pelod drugih močvirskih rastlin, kot so močvirska kr-
pača (Thelypteris palustris), ježek (Sparganium), širokolistni rogoz (Typha latifolia) in lokvanj
(Nymphaea). Pelod tipa Filipendula verjetno pripada brestovolistnemu osladu (Filipendula ulma-
ria), ki raste na močvirnih travnikih.
Okoliška pokrajina je bila deloma pogozdena (ok. 48–52 % peloda dreves in grmov), prevladoval
je hrast, pomembno pa so bili zastopani še bukev, leska, jelka in navadni gaber. Pelodni zapis na
lokaciji NUK II je primerljiv s palinološkimi podatki s Podpeškega jezera (ok. 50 % peloda dreves
in grmov),10 vendar vsebuje več hrasta in manj bukve, kar kaže na intenzivnejši človekov vpliv na
okolje v okolici zgodnjerimske Emone in na razlike v topografiji (hribovitost južnega obrobja Lju-
bljanskega barja). Vodna kotanja na lokaciji NUK II (5,6 x ok. 3,3 m) je tudi manjša od Podpeškega
jezera (premera ok. 80 m). Zato lokacija NUK II (glede na izvorno področje peloda)11 domnevno
vsebuje nekoliko več peloda lokalne vegetacije (ki je rasla nekaj deset do nekaj sto metrov okrog
mesta vzorčenja) kot Podpeško jezero, kjer je delež peloda širše regije verjetno nekoliko večji.
Pelodni zapis kaže tudi na razmeroma odprto (ok. 43–45 % peloda zelišč), zaradi kmetijske dejavno-
sti preoblikovano pokrajino. Prisoten je pelod antropogenih indikatorjev:12 pelod kulturnih rastlin
(žita) in vrst, ki rade poraščajo opuščene njivske površine in druga okolja, bogata s hranilnimi
snovmi, kot so glavinec (Centaurea), metlikovke (Chenopodiaceae), pelin (Artemisia) in kopriva
(Urtica). Prisotni so tudi pašni indikatorji: ozkolistni trpotec (pelod tipa Plantago lanceolata),
kislica (Rumex) in (ripeča) zlatica (pelod tipa Ranunculus acris).
Na arheoloških najdiščih zaradi človekovih aktivnosti pelodni zapis nastaja drugače kot v naravnih
razmerah. Poleg peloda okoliške vegetacije je v vodni kotanji v večjih količinah prisoten tudi cvetni
prah rastlin, ki jih je na najdišče prinesel človek (npr. pelodno zrno oljke (Olea)), in pa rastlin, ki
so rasle v neposredni bližini mesta vzorčenja (npr. pelod širokolistnega trpotca (Plantago media
tip), ki rad porašča shojene površine in poti).13 Prisotnost peloda žit (Cereal t.), ki se le težko širi
na večje razdalje,14 govori o tem, da so bila v neposredni bližini prisotna polja, ali pa je pelod na
najdišče prišel skupaj z žitnimi zrni in/ali slamo. Podobno je s pašnimi indikatorji: zelo močan
pašni signal govori o pašnikih v neposredni bližini, seveda pa je mogoče tudi, da je nekaj peloda
pašnih indikatorjev v naselje prišlo z iztrebki živali, kotanja, kjer je bilo opravljeno palinološko
vzorčenje, pa je morda služila celo kot napajališče za živino.
(Maja Andrič)
10 Gardner 1999.
11 Jacobson, Bradshaw 1981.
12 Behre 1981.
13 Ib.
14 Moore et al. 1991.
Živalski ostanki
V stratigrafskih kontekstih, ki so okvirno sočasni z vodno kotanjo, je bilo najdenih 55 živalskih
ostankov, od katerih jih je bilo taksonomsko določljivih slaba polovica (tab. 2: faza [1]). Vrstna se-
stava vzorca je pričakovana, preseneča pa prevladujoč delež prašiča. Pri tem je vsekakor pomen-
ljivo, da enako sliko kaže tudi gradivo iz nasutja ob prvi izravnavi terena (glej tab. 2: faza [2]), ki v
stratigrafskem nizu sledi mokrotnemu glinenemu sedimentu kot polnilu vodne kotanje iz časa
njene uporabe. Gledano v celoti namreč na arheozoološko obdelanih rimskodobnih najdiščih na
Slovenskem po številu najdb praktično brez izjeme prednjači domače govedo (Bos taurus), prašič
pa se z drobnico (Caprinae) izmenjuje šele na drugem oz. tretjem mestu.
Dejstvo je, da je takratna deloma pogozdena okoliška pokrajina, ki sta jo pomembno soobliko-
vala hrast in bukev, reji prašičev vsekakor zelo ustrezala.15 Vendar je bilo lokalno okolje najbrž
precej gozdnato tudi že v obdobju železne dobe (glej zgoraj), pa med favnističnim gradivom iz
halštatskih in/ali latenskih kontekstov z bližnjih Gobavice nad Mengšem,16 Šmarne gore,17 Stične18
ter ljubljanske Tribune19 navedena vrsta po številu najdb kljub temu zaseda šele tretje mesto.
Bolj od takratnega okolja bi torej v prevladi prašičjih ostankov znotraj gradiva srednje- do po-
znoavgustejske starosti z lokacije NUK II utegnile odsevati kulinarične preference tam locirane
rimske vojske. Okvirno sočasno favnistično gradivo20 iz pomembne civilne trgovske naselbine v
Navportu namreč s prevladujočim deležem govejih kosti v ničemer ne odstopa od splošne slike
rimskodobnih najdišč jugovzhodnoalpskega prostora.
Arheozoološki podatki so kot osrednji vir rdečega mesa za rimsko vojsko v tem delu Evrope
izpostavili govedo,21 a ne brez izjem. Med slednjimi velja na tem mestu omeniti predvsem neka-
tere avgustejske legijske tabore z območja današnje Nemčije (npr. Dangstetten, Nijmegen), ki jih
označuje prav nadpovprečno visok delež prašiča. Takšno stanje naj bi bilo domnevno povezljivo s
kulinarično tradicijo takrat še pretežno italskega moštva,22 saj je bila svinjina v srednji in severni
Italiji skozi celotno rimsko obdobje vseskozi zelo priljubljena.23 Ker je bila italska komponenta
verjetno prevladujoča tudi v enotah iz tabora na Tribuni, se zdi številnost prašičjih ostankov na
lokaciji NUK II torej dejansko smiselno povezati prav z vojsko. Tako sploh ne preseneča, da je
bil prevladujoč delež navedene vrste ugotovljen tudi še v kontekstih iz časa gradnje Emone in v
okviru prvih depozitov znotraj inzul (tab. 2: fazi [3] in [4]). Ključno vlogo pri gradnji mesta je namreč
odigrala ravno vojska (domnevno pripadniki XV. legije Apollinaris,24 rekrutirane na območju
Cisalpinske Galije25), severnoitalskega porekla pa je bil tudi večji del civilnih naseljencev.26
Med indice za vojaški kontekst obravnavanih favnističnih najdb gre prišteti tudi prisotnost konja
in (predvsem) osla27 ter lovnih vrst.28 Pomenljivi sta najdbi govejih prstnic, ki bi lahko kazali na
lokalni izvor vsaj dela teh živali (glej dokaze o pašniških površinah v palinološkem zapisu). Ti
skeletni elementi so bili namreč praviloma odstranjeni že med primarnim procesiranjem trupa
na samem mestu zakola. Ali je bilo navedeno govedo pridobljeno od lokalnega prebivalstva ali
pa je šlo za živali v lasti vojske, je na osnovi razpoložljivih podatkov težko reči, bi pa na slednje
utegnile kazati velike dimenzije obeh bovidnih najdb iz SE 2655.29
(Borut Toškan, Janez Dirjec)
15 MacKinnon 2004: 151.

16 NISP = 900; neobjavljeni podatki (izkopavanja iz leta 2005).
17 NISP = 294; neobjavljeni podatki (arheološki nadzor gradbenih del iz leta 2007; Draksler, Nadbath 2008).
18 NISP = 4493; Bökönyi 1994: tab. 2.
19 NISP = 638; neobjavljeni vmesni podatki za halštatske kontekste (izkopavanja iz leta 2008; Hvalec et al. 2009).
20 NISP = 201; neobjavljeni podatki (izkopavanja iz leta 2006; Tica et al. 2006).
21 King 1999a.
22 Ib.: 144.
23 Id. 1999b: 169–171.
24 Gaspari 2010: 144.
25 Šašel Kos 1995: 229.
26 Ib.: 232.
27 Roth 1999: 204–206.
28 MacKinnon 2004: 210.
29 Najdbi bi sicer načeloma lahko pripadali tudi manjši samici pragoveda (Bos primigenius).
(1) Vodna kotanja + (2) nasutje za gradnjo zidov
(3) Gradnja / Construction

(1) Water basin + (2) Fill for construction of walls
Takson / Taxon
(4) Inzule / Insulae

Radius + Ulna
Vert. + Coxae
Mx. + Mdb.
Metapodia
SKUPAJ /
Phalanges
Humerus
SKUPAJ
Scapula
Tarsalia
TOTAL
Cornua
Dentes
Femur
Tibia
S. domesticus 1+1 1 1 1+1 1 2 1 1 11
S. scrofa 1 1 2 23 99
Sus sp. 2 1+4 1+5 1 1+1 1+1 1 1 2 2 24
B. taurus 1 3 1 1 1+1 2 2 12 5 39
Bos sp. 1 1 2 - -
Caprinae 1 2+1 1 1 6 11 47
C. capreolus 2 1 3 1 -
O. s. C. s. C. 1 1 - -
E. caballus 1 1 1 1+1 1+1 7 1 -
E. asinus 1 1 - -
C. familiaris - 2a -
V. vulpes - - 1b
R. rattus - 2 -
G. domesticus 1 1 - -
SKUPAJ 2 1+3 1+6 4+8 2+1 2+3 3+3 4+4 5+5 3 1+5 3 70 44 186
a
V enem primeru gre za skoraj v celoti ohranjen skelet (NISP = 192);
b
delno ohranjen skelet (NISP = 27).
Tab. 2: NUK II - zastopanost živalskih taksonov (izkopavanja iz leta 2008) po fazah in (delno) po skeletnih elementih. Upošte-
vano je zgolj gradivo iz srednje- in poznoavgustejskega obdobja (tj. prehod iz 1. stol. pr. n. št. v 1. stol. n. št.). Količina najdb
je izražena kot število določenih primerkov (NISP). Opredelitev posameznih faz: (1) vodna kotanja – obdobje uporabe vodne
kotanje (seznam SE-jev z živalskimi ostanki: 2494, 2505, 2547, 2574, 2655, 2718, 2737, 2777, 2890 in 3588); (2) nasutje za gra-
dnjo zidov – prva izravnava terena (SE 1135); (3) gradnja – jarki okrog lesenih barak, vodnjaki, latrine in sedimenti iz časa
gradnje zidov ter zasutja temeljev inzul (SE 2008, 2040, 2049, 2063, 2099, 2324, 2332, 2341, 2399, 2593, 2772, 3186, 3229, 3260
in 3757); (4) inzule – prvi depoziti v inzulah (SE 449, 573, 1002, 1162, 1425, 2039, 2092, 2252, 2325, 2492, 2620, 2639, 2653,
3006, 3206, 3423, 3473, 3586, 3720 in 3943) ''O. s. C. s. C. - Ovis s. Capra s. Capreolus''
Pl. 2: NUK II site - representation of animal taxons (2008 excavations) according to phase and (partly) to skeletal elements,
whereby only the Middle and Late Augustan material (1st century BC – 1st century AD transition) has been considered. The
quantity of finds is given as the Number of Identified Specimens (NISP). Determination of phases: (1) water depression – peri-
od of use (list of SU with animal remains: 2494, 2505, 2547, 2574, 2655, 2718, 2737, 2777, 2890 and 3588); (2) fill layer as base
for wall construction – first levelling (SU 1135); (3) construction – ditches around wooden huts, wells, latrines and sediments
from the time of the construction of walls and filling of the insulae foundation trenches (SU 2008, 2040, 2049, 2063, 2099, 2324,
2332, 2341, 2399, 2593, 2772, 3186, 3229, 3260 and 3757); (4) insulae – first deposits (SU 449, 573, 1002, 1162, 1425, 2039, 2092,
2252, 2325, 2492, 2620, 2639, 2653, 3006, 3206, 3423, 3473, 3586, 3720 and 3943) ''O. s. C. s. C. - Ovis s. Capra s. Capreolus''
Vpliv rimske vojske na okolje

Podobo južnega dela ožine med Grajskim gričem in Rožnikom sta v zadnjih letih stare in prvih
letih nove ere zaznamovala naselbina italskih trgovcev na območju Gornjega trga in rimski vo-
jaški tabor na lokaciji Tribuna na Prulah s spremljajočim pristaniščem, poznavanje situacije na
levem bregu Ljubljanice pa je bolj fragmentarno. Zanesljivih podatkov o naseljenosti območja
pred gradnjo obzidanega mesta nimamo. Pri njegovi umestitvi na ravnico med pobočji Rožnika in
teraso, s katero se teren prevesi proti Ljubljanici, so se bolj ali manj izognili uničenju osrednjega
dela prazgodovinskega grobišča na območju med današnjo Zoisovo cesto, Narodno in univerzi-
tetno knjižnico ter Novim trgom.
Glede na precejšnjo vodnatost in glinasto preperino, ki so jo v humusni horizont prinašali potoki
z Rožnika in Šišenskega hriba, skrajni južni del omenjene ravnice ni bil najbolj primeren za po-
ljedelsko obdelavo – rodovitnost zemljišča je naraščala proti severu. Njegovo namembnost so v
obravnavanem času določale predvsem lega na osi kopenske komunikacije med naselbinama in
vojaškima oporiščema v Navportu in (stari) Emoni, ki je zelo verjetno potekala po južnem robu
pleistocenskega vršaja Save približno v osi poznejšega glavnega dekumana, ter logistične potrebe
tabora na Tribuni in enot v tranzitu.
Predstavo o tem, kakšno obremenitev za obravnavani prostor je (občasno) pomenila rimska
vojska, omogoča že sporočeno število enot, ki so sodelovale pri dušenju panonsko-delmatskega
upora. Po kronistu dogodkov Veleju Paterkulu, častniku Tiberijevega štaba, je ta proti upornikom
leta 7 n. št. zbral v Sisciji kar 80.000–100.000-glavo vojsko, ki je poleg 10 legij vključevala še 70
avksiliarnih kohort in 14 (10) al.30 Območje Emone je pomenilo glavno os morebitnega začetnega
prodora upornikov proti Italskemu polotoku leta 6 n. št. in je zato zahtevalo ustrezno zavarovanje,
z močno povečano prisotnostjo enot v Ljubljanskih vratih pa moramo računati v precej pogo-
stejših obdobjih rimskih ofenzivnih oz. redarstvenih operacij proti severovzhodu in vzhodu, tudi
med kampanjo proti markomanskemu kralju Marobodu, ki jo je prekinil začetek upora. Sicer
je že vse od konca Oktavijanovih vojn v Iliriku (36–33 pr. n. št.) območje Emone, na katerem se
križajo ključne kopenske in vodne komunikacije med severno Italijo in srednjim Podonavjem,
ležalo stran od glavnih vojnih dogajanj in opravljalo naloge frontnega zaledja.
S taborom na Tribuni, ki bi bil lahko glede na ocenjeno velikost in izpričano vlogo pomožnih
enot v tem času oporišče mešane enote pešcev in konjenikov, cohors equitata miliaria ali cohors
equitata quingenaria, povezujemo tudi nastanek vadbenega tabora z lokacije NUK II, ki kaže, da
je med zadrževanjem enot na območju Emone v času od Tiberijevih panonskih vojn (12–11 pr. n.
št.) do panonsko-delmatskega upora (6–9 n. št.) dokaj odprt prostor severno od ceste Nauportus–
Emona služil za urjenje in vzdrževanje pripravljenosti vojakov, nastanitev moštva pred odhodom
na bojišča in zelo verjetno tudi za pašo konjev.
Koncentriranje vojaških enot je namreč pomenilo tudi večje število konj, ki mu moramo prišteti
še vlečne in tovorne živali iz pratežev legij na pohodu (impedimenta) ter živino civilnega prebi-
valstva. Po nekaterih ocenah – viri o tem namreč ne poročajo – je legijo na pohodu spremljalo
okoli 400–500 vozov, za katere je bilo potrebnih 1000 do 1500 vlečnih živali.31 En hektar pašnika
je dnevno zadoščal za 70–100 konj oz. nekaj več mul in oslov, zato je bilo za živali iz prateža
legij s pomožnimi enotami dnevno potrebnih več deset hektarjev. Zadostne pašne površine je
ljubljanska okolica pogojno zagotavljala le v optimalnih razmerah, pozimi pa se je bilo treba
opreti na zaloge krme in druge vire.32 Vpliv rimske vojske na okoliško vegetacijo se je odražal
tudi skozi sečnjo lesa za gradnjo utrdb, mostov in druge infrastrukture, transportnih sredstev ter
za kurjavo (lignatio).33
V kolikšni meri je oskrba tu stacioniranih enot, ki se je med pohodi naslanjala predvsem na transport
na daljše razdalje, vključevala tudi lokalne vire, je trenutno mogoče le ugibati.34 Znano je, da so
bila t. i. prata legionis, v ožjem smislu pašniki pod neposrednim nadzorom legij, lahko dodeljena
tudi pomožnim enotam, vendar so ostajala podrejena legatu najbližje legije.35 Potencialno ozemlje
s takšnim statusom (predvsem Ljubljansko polje) bi bilo najverjetneje namenjeno pridelavi hrane
in vzreji živali, večina oskrbe pa je najverjetneje vendarle prihajala iz produkcijskih središč v
Benečiji, Furlanski nižini in Istri. Živilski izdelki široke porabe (meso, žito, vino, olje ...) so bili
deloma prevažani v neobstojnih recipientih (vreče, sodi, mehovi), zato virov oskrbe ni mogoče
realno oceniti zgolj na podlagi zastopanosti keramičnega posodja italskega in staroselskega izvora,
čeprav določeno izmenjavo nakazuje že primerljiva numizmatična podoba vojaških in civilnih
kontekstov v Emoni, ki se kaže predvsem v zastopanosti polovičenih in kontramarkiranih novcev
in keltskih srebrnikov.36 Da so se prehranski standardi vojske vendarle močno razlikovali od ci-
vilnih, kažejo zgoraj predstavljeni rezultati analize živalskih ostankov z lokacije NUK II, ki je za
obdobje vojaške prisotnosti pred gradnjo mesta opozorila na zelo visok delež ostankov prašiča.
(Andrej Gaspari)
30 Velleius Paterculus II 113.

31 Roth 1999: 87.
32 Ib.: 128–130.
33 Ib.: 118–134.
34 Southern 2006: 111–115.
35 Glej Zaninović 1985: 66–67.
36 Gaspari 2010.
Literatura
Andrič, Maja, 2006: Ali lahko analiza pelodnega zapisa v kulturni plasti arheološkega najdišča pove, kakšna vegetacija je
rasla v okolici? Primer: Resnikov prekop. – V: Anton Velušček (ur.), Resnikov prekop. Najstarejša koliščarska naselbina na
Ljubljanskem barju, Opera Instituti arhaeologici Sloveniae 10, Ljubljana, str. 103–113.
Andrič, Maja, Kroflič, Bojana, Toman, Mihael J., Ogrinc, Nives, Dolenec, Tadej, Dobnikar, Meta, Čermelj,
Branko, 2008: Late quaternary vegetation and hydrological change at Ljubljansko barje (Slovenia). – Palaeogeography,
Palaeoclimatology, Palaeoecology 270, str. 150–165.
BEHRE, Karl-Ernst, 1981: The interpretation of anthropogenic indicators in pollen diagrams. – Pollen et spores 23, str. 225–245.
Bennett, Keith David, Willis, Katherine Jane, 2002: Pollen. – V: John P. Smol, H. John Birks, William M. Last (ur.), Trac-
king Environmental Changes Using Lake Sediments. Vol. 3. Terrestrial, Algal and Siliceous Indicators, Dordrecht, str. 5–32.
BÖkÖnyi, Sandor, 1994: Analiza živalskih kosti. – V: Stane Gabrovec (ur.), Stična I. Naselbinska izkopavanja, Katalogi in
monografije 28, Ljubljana, str. 190–213.
DRAKSLER, Matej, NADBATH, Barbara, 2008: Poročilo o arheološkem nadzoru in dokumentiranju brežine ob gradnji vodovo-
da na Šmarni gori. – Elaborat.
GASPARI, Andrej, 2010: ‘Apud horridas gentis …’ : Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona. – Ljubljana.
HVALEC, Samo et al., 2009: Utrip Tribune. Doživetja arheološkega vsakdana. – Ljubljana.
JACOBSON, George L., BRADSHAW, Richard H. W., 1981: The selection of sites for palaeovegetational studies. – Quaternary
Research 16, str. 80–96.
king, Anthony, 1999a: Animals and the Roman army: the evidence of animal bones. – V: Adrian Goldsworthy, Ian Haynes
(ur.), The Roman army as a community, Portsmouth, Rhode Island, str. 139–149.
king, Anthony, 1999b: Diet in the Roman world: a regional inter-site comparison of the mammal bones. – Journal of Roman
Archaeology 12, str. 168–202.
MacKINNON, Michael, 2004: Production and consumption of animals in Roman Italy. – Portsmouth, Rhode Island.
Melik, Anton, 1927: Kolonizacija Ljubljanskega barja. – Ljubljana.
MIŠKEC, Alenka, 2010: Numizmatična analiza novcev iz lokacije NUK II. – Elaborat.
Moore, Peter D., Webb, Judith A., Collinson, Margaret E., 1991: Pollen Analysis, 2nd edition. – Oxford.
Reille, Maurice, 1992: Pollen et Spores d’Europe et d’Afrique Du Nord. – Laboratoire de Botanique Historique et Palynologie,
URA, CNRS, Marseille.
Reille, Maurice, 1995: Pollen et Spores d’Europe et d’Afrique Du Nord (Supplement). – Laboratoire de Botanique Historique
et Palynologie, URA, CNRS, Marseille.
ROTH, Jonathan P., 1999: The logistics of the Roman army at war (264 B.C.–A.D. 235). – Leiden, Boston, Köln.
SOUTHERN, Pat, 2006: The Roman army: a social and institutional history. – Oxford.
Stockmarr, Jens, 1971: Tablets with spores used in absolute pollen analysis. – Pollen et spores 13, str. 615–621.
ŠAŠEL KOS, Marjeta, 1995: The 15th legion at Emona – some thoughts. – Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 109, str. 227–244.
TICA, Gojko, PAVLOVIČ, Daša, RUTAR, Gašper, 2006: Poročilo arheoloških izkopavanj na lokaciji Kočevarjev vrt – elektro
(Vrhnika). – Elaborat.
VIČIČ, Boris, 2002: Zgodnjerimsko naselje pod grajskim gričem v Ljubljani, Gornji trg 3. – Arheološki vestnik 53, str. 193–221.
ZANINOVIĆ, Marin, 1985: Prata legionis u Kosovom polju kraj Knina s osvrtom na teritorij Tilurija. – Opuscula archeologica
10/1, str. 63–79.

2012 Submerged Past. Archaeology of Acq PDF

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

You might also like

2012 Submerged Past. Archaeology of Acq PDF

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

2012 Submerged Past. Archaeology of Acq PDF

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Potopljena preteklost Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji

Izid monografije so finančno podprli:

Javna agencija za knjigo Republike Slovenije

C & G d.o.o. Ljubljana

Zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884–2012)

Uredila Andrej Gaspari in Miran Erič

Fotografija na naslovnici / Cover photograph by

Angleški prevodi / English translate

© Didakta d.o.o., Radovljica, 2012

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

81 Sašo Poglajen in Petra Slavec

91 Maša Sakara Sučević

101 Martina Blečić Kavur

109 Tina Žerjal in Sašo Poglajen

121 Snježana Karinja

131 Marko Uhač

141 Iris Bekljanov Zidanšek

145 Zrinka Mileusnić in David Badovinac

157 Radovan Cunja

161 Flavio Bonin

167 Miran Erič, Sašo Poglajen in Andrej Gaspari

177 Andrej Gaspari

225 Dimitrij Mlekuž

231 Andrej Gaspari, Miran Erič in Boštjan Odar

239 Boris Kavur

243 Boris Kavur in Andrej Gaspari

251 Irena Šinkovec

259 Primož Pavlin

269 Robert Erjavec in Andrej Gaspari

283 Janka Istenič

287 Jana Horvat

293 Andrej Gaspari in Miran Erič

299 Tomaž Nabergoj

305 Peter Turk

309 Andrej Gaspari

315 Peter Turk

319 Andrej Gaspari

325 Andrej Gaspari

329 Andrej Gaspari

337 Matija Črešnar

347 Andrej Gaspari in Tadeja Mulh

355 Marija Lubšina Tušek in Miran Erič

363 Robert Krempuš

369 Andrej Gaspari in Miran Erič

379 Maja Bricelj in Mateja Ravnik

385 Milan Lovenjak

389 Draško Josipovič, Andrej Gaspari in Alenka Miškec

397 Miran Erič, Andrej Gaspari in Boris Kavur

405 Miran Erič in Boris Kavur

409 Maja Andrič, Borut Toškan, Janez Dirjec in Andrej Gaspari

Maja Andrič Robert Erjavec

Martina Blečić Kavur Janka Istenič

Marija Lubšina Tušek Maša Sakara Sučević

Zrinka Mileusnić Petra Slavec

v Medvodah, 28. 4. 2011

Zgodovinski pregled in perspektiva

Underwater archaeological investigation in Slovenia

Ključne besede: Slovenija, Jadransko morje, podvodna arheologija, potapljanje, zgodovina