Razvoj glasbe po drugi svetovni vojni

Na 2. dunajsko šolo se sklicuje večji del skladateljv po drugi svetovni vojni. Po 2. svetovni
vojni zasledimo novo avangardo, če lahko 2. dunajsko šolo imenujemo medvojno avangardo
za glavne predstavnike glasbeno-novega med obema vojnama, lahko potem skladateljsko šolo
Pierrea Bouleza, Karlheinza Stockhausena in podobnih sodobnikov imenujemo za 2.
avangardo ki se v veliki meri sklicuje prav na to prvo avangardo (Schoenberga) in 2. dunajsko
šolo.
Po 2. svetovni vojni preovladata dve temeljni usmeritvi in na razvoj glasbe po 2. svetovni
vojni vplivata predvsem dva kroga skladateljev. Prvi krog skladateljev je imel svoje središče v
Parizu, svoje središče kasneje v Darmstadtu in ta krog skladateljev se osredotočal v prvi vrsti
na neke konceptualistične, realistične aspekte glasbe druge polovice 20. stoletja. Skladatelji
kot so Pierre Boulez, Karlheinza Stockhausen so videli možnosti za glasbo po 2. svetovni
vojni predvsem v tem da mora biti glasba serialistično določena v praktično vseh detaljih, da
gre za popolno organizacijo zvoka ki je glasbi na nekakšen način podvržena. Druga šola,
nasprotna tej šoli, je domovala v New Yorku, predstavljali so jo skladatelji aleatoričnega
koncepta z imeni John Cage, Morton Feldman, Christian Wolff, to so bili skladatelji tako
imenovane ameriške šole druge polovice 20. stoletja. Te skladatelje je manj zanimalo kako je
glasba skladateljev prve polovice 20. stoletja struktualizirala, kako zveni glasba zarad nekih
vnaprej določenih parametrov, ampak bolj kako dejansko ta glasba zveni v določenem času,
trenutku. Skratka, ta šola je glasbo na nekakšen način pustila da je bila odvisna od
poustvarjalca, od nekega naključja, dogodka, točno določenega trenutka; nič ni bilo vnaprej
določeno, vse je plod nekega ustvarjalnega procesa. To je zdaj neka druga šola ki zagovarja
popolnoma drugačne ali pa nasprotne ideje kot ta prva šola. In te dve šoli nekje v globalu
tečeta skupaj po drugi svetovni vojni. Neposredno po drugi svetovni vojni se torej uveljavita
dve šoli, struktualistična in aleatorična, ali pa lahko rečemo serialistična in aleatorična. Do
sredine 50-ih let te dve šoli sobivata neodvisna ena od druge z veliko vzajemno kritiko. Sredi
50-ih let ta prva šola ugotovi da serializem kot tak ne more več obstajat, in Boulez,
Stockhausen in podobni skladatelji začnejo razmišljat o drugačnih principih oblikovanja
forme.
Aleatorika je glasbeni pojam ki pomeni vključevanje najrazličnejših elementov v
kompozicijo. Gre za glasbeno metodo ki temelji na naključju. Sama beseda aleatorika izhaja
iz latinske besede alea ki pomeni točka. Poustvarjalec je tisti ki določa neko kompozicijo v
danem trenutku, serialistični model po drugi strani ustvarjalce niti ne potrebuje.
Serializem – Že Shoenberg z dodekafonijo postavi tonski sistem dvanaestih tonov kromatične
lestvice ki ima neko točno določeno zaporedje pri katerih se ne sme noben izmed tonov
ponovit prej no se zvrsti vseh 12 tonov. Ta tonska vrsta se imenuje seria. Serialističen model
to urejenost razšiti na vse parametre zvoka, dinamiko, ritmiko, trajanje. Tako so številni po
vojni skladatelji predvsem v Nemčiji, Franciji, Italiji nadaljevali z to serialno metodo. Po
drugi svetovni vojni to serialno metodo je razvil Anton von Webern ki je oče serialističnega
modela. Pri serialzmu torej gre za popolno organizacijo vsih parametrov zvoka. Glasba ki
nima poudarek na interpretaciji ampak na nekem mislenem konstruktu. Stvari so šle zelo
daleč, kritike serializma se pojavljajo zelo izrazito. Nekateri serializem po drugi svetovni
vojni primerjajo celo z nacizmom, čeprav je bila dodekafona glasba preganjana od strane
nacistov. Do sredine 50. let sta obe šoli začeli s približevanjem druga drugi. Obe šoli
postopoma opustita serialni determinizem v prid bolj svobodnih oblik.

Pierre Boulez

Gre za enega izmed imenitnejših dirigentov in skladateljev. Dirigiral je svetovno znanim

orkestrom. Študira pri Olivierju Messiaenu. Gre za še enega značilnega Schoenbergovega
pristaša. Sicer pa leta 1954 je zaslovil s svojo kantato Le marteau sans maître, gre za
komorno skladbo. Bil je vodja raziskovalnega inštituta za sodobno glasbo pariškega
Pompidouja. Iz njegovega opusa je potrebno omeniti še Strukture za 2 klavirja (1952).

Karlheinz Stockhausen

Eden izmed tistih največjih inovatorjev glasbe 20. stoletja. On študira v Kölnu pri
švicarskemu skladatelju Franku Martinu in tudi pri Olivierju Messiaenu ki ga seznani z
metodama 12 tonskega komponiranja. Najprej sklada na področju serialne glasbe, kasneje
pomemben tudi na področju elektro - akustične glasbe. Med njegova najpomembnejša dela
štejemo elektro – akustične kompozicije Kontakti (1960), Trenutki (1962), Svetloba (1991).
Ni bil vesčas podvržen serialističnemu konceptu in da je že zelo zgodaj ugotovil da se je ta
serialistični koncept izčrpal in začel sledovat nasprotojoče si tendence. Od zgodnjih 50 letih
dalje se nekje Stockhausenova glasba razvija od strogega serialnega determinizma proti nekim
bolj aleatoričnim konceptom. Skladba ki ponazarja ta izraziti serializem je njegova
Navzkrižna igra. Aleatorični koncept v njegovi ustvarjalnosti tega časa predstavlja skladba
Zeitmasse z nekim bolj odprtim, variabilnim strukturam. To aleatorično smer kažeta tudi
kompoziciji z naslovom Klavirska skladba 11 in Cikel. In vedno bolj se pomika z to
aleatorično smer proti neki izraziti improvizaciji z skladbo Iz sedmih dni. Stockhausenovo
delo lahko torej v 50-ih in 60-ih letih razumemo kot nekakšen most med Boulezjem in
Cageom. Konec 50-ih let je sprožil neko drugo fazo v razvoju elektro-akustične glasbe. To se
zgodi v kar nekih delih, med njimi je recimo Himne za elektronske i konkretne zvoke. V 60-
ih letih v njegovem opusu je mogoče zasledit vse večjo prilagodljivost predvsem izvajalcu.
Vedno bolj se podreja temu aleatoričnemu konceptu, vendarle na drugi strani zaledimo spet
neke kompozicije ki so pa izrazito podvržene serialističnemu konceptu. Leta 1970 ko je bil
serializem že mrtav, napiše skladbo Mantra za dva pianista ki je popolnoma serialistično
delo.
 Iannis Xenakis

To je bil nekdo ki je najbolj zaznomal ta čas in nekdo ki je tudi kritiziral serializem. Grški
skladatelj ki se sicer rodi grškim staršom v Rumuniji leta 1922, umre 2001. Že v mladosti
zasledimo navdešenje nad realističnimi, matematičnimi koncepti v glasbi, potem med drugo
svetovno vojno preživi en precej težak čas, pridruži se odporniškem gibanju in je v enem
izmed napadov ranjen, huda poškodba obraza, zgubi eno oko takrat. Kljub tej nesreči
komponira še naprej. Odpravi se v Pariz kje med drugim obiskuje Messiaenove ure analize in
glasbene estetike. V Parizu študira tudi pri Milhaudu, pri Honeggerju. Sicer pa se potem
odvrne od serializma. Sredi 50. let napiše esej Kriza serialne glasbe, začne uporabljati tudi
drugačne vrste kompozicijskih tehnik. Poznamo ga zelo dobro po njegovih orkesterskih,
zborovskih, instrumentalnih in elektro-akustičnih kompozicijah. Ena izmed njegovih najbolj
ambicioznih elektro-akustičnih kompozicijah je skladba z naslovom Persepolis iz leta 1971.

Krzysztof Penderecki

Rodil se je leta 1933. Učil je violino, kompozicijo.. Leta 1958 diplomira, leta 1959 se začne
njegov skladateljski vspon z tremi kompozicijami ki jih pošlje na natečaj Poljskega društva
skladateljev in pobere tri nagrade. Istega leta prvič nastopi pred širšo glasbeno javnostjo na
festivalu Varšavska jesen. Gre za enega izmed pomembnih skladateljev tega časa. Med njegova
pomembnejša dela štejemo Strofe za sopran, recitatorja in 10 instrumentov, Žalostinka za
žrtve Hirošime, Razširjenosti časa in tišine za 50 glasni mešani zbor, godalni orkester in
tolkala, Sonata za čelo in orkester, Koncert za violino in orkester, Capriccio za violino in
orkester, Poljski rekvijem.

György Ligeti

Madžarski skladatelj judovskega rodu ki sodi med ene izmed osrednjih skladateljev avantgarde
druge polovica 20. stoletja. Doživi kot skladatelj velik ugled že za časa svojega življenja. Znan
tudi kot filmski skladatelj, Stanley Kubrick večkrat posega po njegovi glasbi. Sicer pa razvije
eno povsem novo tehniko v tem času, mikropolifonijo (tehnika pri kateri skladatelj daje
občutek statičnega zvočnega bloka, posamezni parti pa neprestano oscilirajo. Ni tonske višine
ki bi bila konstantna, ampak minimalni odmiki od te tonske višine). Znana dela so Apparitions,
Atmosfere, Lontano za orkester iz leta 1967.
 Luigi Nono

Bil je med skladatelji povjno avantgarde edinstven vtem da je skušal svojo glasbo uporabljat
kot sredstvo za socialne ali politične izjave. Glasba kot sredstvo za dosego nekih idej, podajanje
nekih političnih in socialnih idej. Sam je rekel da se glasba lahko izvaja kjerkoli, ne samo v
koncertnih dvoranah in da glasba na takšen ali drugačen način vpliva na množico. Rojen v
Benetkah, študiral pravo v Padovi, glasbo na Beneškem konservatoriju kjer se potem predvsem
pridrži nekemu serialističnemu modelu. Sredi petdesetih let se osredotoča predsvsem na
razvijanje glavnih možnosti človeškega glasu. On je tisti ki aleatoriko najbolj poveže s
človeškim glasom. To uresniči v številnih kompozicijah, najpomembnejša med njimi komad
Omaž Vedovi iz leta 1960.

John Cage

Rojen leta 1912, umrl leta 1992. Zelo pomemben skladatelj ki najprej študira arhitekturo v
Parizu in se potem vrne v rodno Kalifornijo kje nadaljuje študij pri Adolphu Weissu. Študira
tudi glasbo pri Henryju Cowellu, kontrapunkt pa pri Schönbergu. Guru glasbe 20. stoletja .
Leta 1952 ustvaril legendarno skladbo 4′33″. Gre za delo v 3 stavkih med katerim glasbeniki
namenoma ne izvajajo nobenih zvokov. Z tem delom vpliva na neko drugačno poimenovanje
tišine. Pravi da tišina kot take ni. To je bil njegov koncepta katerega je potvrdil v gluhi sobi
harvardske univerze kje namest da bi slišal popolno tišino slišal bitje srca, obtok krvi po telesu.
Dodekafonske kompozicije: Šest kratkih invencij, Kompozicija za tri glasove.
Pri njemu su izrazite ideje najrazličnejših ritmičnih postopkov. Leta 1938 iznajde legendarni
preparirani klavir (gre za neko obliko njegovih tolklalnih raziskovanj).
Leta 1939 se je seznanil z glasbenim studiem (tako je nekaj časa pisal tudi elektro-akustično
glasbo). Leta 1946 sprejme službo domačega učitelja neke indijske glasbenice in ona ga
seznani z indijskimi ritmi. Leta 1952 napiše delo monumentalnih razsežnosti Glasba
sprememb v katerem uporabi navključne postopke, z tem delom zasnuje aleatorično smer.
Zelo znana je izvedba dela Atlas ki je postala legendarna katastrofa. Delo so izvajali New
Yorški filharmoniki pod vodstvom Leonarda Bernsteina in ko je Cage navključno predvajal
zvoke v koncertno dvorano, izvajalci so bojkotirali in med izvedbo odhajali z odra. Sicer pa
konec 60-ih let Cage že doseže položaj kulturnega guruja, njegovi spisi postanejo predmet
najrazličnejših raziskav.