SEMIOTICS: THE BASICS – CHALLENGING THE LITERAL (CHAPTER 4)

V tem poglavju Chandler nasprotuje ideji, da lahko stvari objektivno predstavimo takšne kot
so. Pri tem predstavi dve vrsti razlikovanj:

1. Na ravni označevalca: med dobesednim in figurativnim

2. Na ravni označenca: med denotacijo in konotacijo

Denotacija, je prvi in dobesedni pomen znaka, ki je določen s konvencijami, odgovarja na

vprašanje kaj je v tekstu. Je temeljna opisna raven, na kateri obstaja nek konsenz, s katerim
se večina ljudi strinja.

Konotacija je odvisna od kulturno-družbenega konteksta in osebnih asociacij, na konotativni

ravni se označevalec nanaša na neko širšo raven pomenov v določeni kulturi (vrednote,
ideologijo …). Pri konotaciji torej celoten znak postane označevalec za drug pomen.

RETORIČNI TROPI

Kaj je trop? tróp tudi trópus -a m (ọ̑ ) nav. mn., lit. besedna figura, za katero je značilno
poimenovanje pojma, stvari z izrazom za kak drug pojem, kako drugo stvar oz. namerna
uporaba elementa jezika v prenesenem pomenu. Tropos = obrat (grško).

Chandler pravi, da je v akademskem diskurzu prišlo do velike spremembe, ki je vidna v

številnih disciplinah in je bila poimenovana »retorični obrat« (rhetorical turn) ali »diskurzivni
obrat« (discursive turn). Osrednje ideje retoričnega obrata:

1. Retorične oblike so pomembne za oblikovanje stvarnosti

2. Oblika in vsebina sta neločljiva pojma
3. Jezik ni nevtralen medij, izbira besed je pomembna

Različna mnenja:

Severnoameriški literarni teoretik Stanley Fish trdi, da je nemogoče izraziti eno misel na dva
ali več načinov. Npr: Če rečemo, da je kozarec napol prazen, ni enako, kot če bi rekli, da je
napol poln.

Terence Hawkes pravi, da je figurativni jezik tisti jezik, ki ne misli, kar govori – v nasprotju z
dobesednim jezikom. Namen dobesednega jezika je, da je njegov pomen sprejet popolnoma
denotativno.

Chandler trdi, da nam tropi kljub temu ponujajo različne načine za opisovanje nečesa tako, da
izrazimo npr. »to je tisto« ali »to je podobno temu«. Tropi so lahko ključnega pomena za
razumevanje, če si jih razlagamo kot proces, pri katerem »neznano postane bolj znano«.

Figurativni jezik je tudi del sistema za vzdrževanje stvarnosti (reality maintenance system)
neke kulture ali subkulture in se domnevno nanaša na to, KAKO so stvari prestavljene in ne
toliko na to, KAJ je predstavljeno. Zaradi transparentnosti metafor največkrat ne opazimo, da
nas skupek tropov, ki nam je na razpolago znotraj kulture, služi kot vez, ki nas povezuje s
prevladujočim načinom razmišljanja znotraj naše družbe. Naša nenehna izpostavljenost in
uporaba metafor, subtilno ohranja naše soglasje z razmišljanjem in predpostavkami družbe, v
kateri živimo.

Ko enkrat uporabimo trop, postane naš izrek del širšega sistema asociacij, ki je izven našega
nadzora. Kljub temu je uporaba tropov neizogibna. Pogosto mislimo, da je uporaba
figurativnega jezika najbolj očitna značilnost poezije oz. splošneje literarnega jezika, vendar
je več metafor v vsakdanjem življenju kot v delih Shakespeara. Trope lahko razumemo kot
odraz našega razumevanja realnosti. Realnost se oblikuje znotraj sistemov analogij. Retorične
figure nam omogočijo, da eno stvar vidimo/ razumemo s pomočjo druge. Trop kot npr.
metafora lahko razložimo kot nov znak sestavljen iz označevalca enega znaka in označenca
drugega. Označevalec se torej poveže z drugim označencem; nov označenec zamenja starega.

V 17. stol. So v Angliji (the scientists of the Royal Society) želeli ločiti »znanje o naravi od
barvite retorike«. Po njihovem mnenju so metafore izkrivljale predstavo o realnosti. Poskus
izkoreninjenja metafor iz jezika je postal tesno povezan z ideologijo objektivizma. Jezik in
stvarnost, misel in jezik ter oblika in vsebina so po mnenju realistov ločeni oz. vsaj ločljivi.
Realisti zagovarjajo rabo čistega, najbolj transparentnega jezika za točno in resnično
opisovanje dejstev. Chandler temu nasprotuje in pravi, da jezik nikakor ni transparenten in je
neizogibno impliciran v konstrukciji sveta kot ga poznamo. Metafora je središče jezika in jo je
kot tako nemogoče izkoreniniti. Ironično so tudi dela retoričnih kritikov iz 17. stoletja, kot so
Sprat, Hobbers in Locke, polna metafor.

Zagovorniki filozofskega realizma pravijo, da je ves jezik metafora ali celo, da je realnost v
celoti produkt metafor. Taka trditev zelo očitno zanika kakršnokoli razlikovanje med
dobesednim in metaforičnim.

Poststrukturalisti trdijo, da ne more obstajati besedilo, ki bi »mislilo kar govori« (kot je

pogosto definiran dobesedni jezik).

Konstruktivisti menijo, da so metafore zelo razširjene in da jih ljudje znotraj kultur ali
subkultur pogosto niti ne prepoznajo.

Michael Focault se postavi na stran jezikoslovnega determinizma, ki trdi, da prevladujoči

tropi znotraj diskurza nekega specifičnega zgodovinskega obdobja določajo, kaj naj bo znano
– oblikujejo znanje oz. znanost tega obdobja. Diskurzivna praksa je omejena na določena
zgodovinska pravila, ki so vedno pogojena s časom in prostorom, ki definirata določeno
obdobje. Ker so nekatere metafore postale povsem »naravne« in niti ne opazimo, kako
usmerjajo naš način razmišljanja o označencih na katere se nanašajo, lahko namerna uporaba
neobičajnih tropov včasih pomaga pri manj konvencionalnem gledanju na pojave.

METAFORA

Metafora je tako razširjena, da v ta izraz včasih vključimo tudi druge retorične figure. Primero
ali komparacijo lahko razložim kot neke vrste metaforo, v kateri je figurativna primerjava
ustvarjena s pomočjo besed: kot ali kakor. Lakoff in Johnson pravita, da je bistvo metafore
razumevanje in izkušanje ene stvari preko druge (v okviru druge). Semiotska razlaga bi torej
bila da metafora vključuje označenca, ki prevzame vlogo označevalca, ko opisuje nek drugi
označenec. Konceptualne metafore so v literarnem smislu sestavljene iz dobesednega
primarnega predmeta in figurativnega sekundarnega predmeta.

Večinoma je potrebno za povezavo dobesednega in figurativnega predmeta uporabiti malo

domišljije, ker je metafora sprva lahko nekoliko nekonvencionalna in ne vsebuje neke
denotativne podobnosti med obema predmetoma. O metafori lahko torej razmišljamo kot o
nečem, kar je simbolično. Za razumevanje metafor je potrebno nekoliko več truda, kot za
razumevanje bolj dobesednih označencev. Kljub temu, da je za razumevanje metafor sprva
potrebno uporabiti nekaj domišljije, pa lahko hitro preidejo v vsakdanjo rabo in se jih sploh ne
smatra več kot metafore.

Metafore niso nujno verbalne, lahko so tudi vizualne – npr. v filmih. Dva zaporedna kadra , v
prvem letalo, v drugem ptica  implikacija, da je letalo kot ptica. Iz konteksta bi potem lahko
razbrali, kateri je primarni in kateri figurativni predmet. Če gre za reklamo za letalsko družbo,
je letalo najverjetneje primarni. Vizualne metafore so zelo pogoste v oglaševanju.

Vizualna metafora ima lahko tudi funkcijo prenosa  lastnosti enega znaka prenese na
drugega. Judith Williams v svoji knjigi Decoding Advertisements opiše naslednji primer
oglasa:

Od blizu vidimo glavo in ramena glamurozne francoske igralke Catherine Deneuve (njeno
ime se pojavi v malem tisku). V spodnjem desnem kotu oglasa je slika stekleničke parfuma
Chanel No. 5. Podoba Catherine Deneuve označuje francoski šik, sofisticiranost, eleganco,
lepoto, glamur,… Steklenička sama po sebi preprosto označuje parfum, ki sam po sebi nima
nekega posebnega pomena, ker ga ne moremo povohati. Cilj je, da gledalec oglasa lastnosti
francoske igralke poveže s parfumom, torej en označenec zamenja z drugim in ustvari novo
metaforo, ki nakazuje, da je Chanel No. 5 lepota in eleganca.

George Lakoff in Mark Johnson ugotavljata, da so osrednja oblika pojmovne

konceptualizacije različne oblike metafor:

- Orientacijske metafore se primarno nanašajo na prostorsko organizacijo, en

označenec se organizira v odnosu do drugega (gor/dol, notri/zunaj, spredaj/zadaj …); npr.
Življenje je zgoraj, smrt je spodaj.

- Ontološke metafore asociirajo aktivnosti, čustva in ideje s subjekti (entitetami) in

snovmi najbolj očiten primer so metafore s personifikacijo; npr. »Človek je volk.«
»Življenje je knjiga.«

- Strukturne metafore nam omogočajo, da en koncept predstavimo na podlagi drugega

– prihaja do prenosa/ preslikave; npr. »Čas je denar.«
Lakoff in Johnson pravita, da se metafore lahko razlikujejo od kulture do kulture, vendar niso
povsem prepuščene svobodnemu odločanju in prvotno izhajajo iz naših psihičnih, družbenih
in kulturnih izkušenj. Poleg tega trdita, da so metafore odraz vrednot kulture in subkulture,
hkrati pa lahko na njih vplivajo. Poznamo npr. razširjeno metaforo »Znanje je moč«, ki izhaja
iz ideologije objektivizma. To sovpada tudi z Whorfovo teorijo, po kateri naj bi različni jeziki
vsebovali različne sisteme prostorskih in časovnih dojemanj, ki se kažejo skozi retorične
figure.

METONIMIJA

Pri metafori torej ni očitne povezave med označenci, metonimija pa vključuje uporabo enega
označenca namesto drugega, pri tem pa med njima obstaja neposredna ali bližnja povezava.
Metonimija je torej retorična figura, v kateri je ime za neko stvar (označenec) zamenjano z
drugim imenom (označencem), ki je s prvim v vzročni ali kateri drugi zvezi. Npr. cel avtobus
je pel ne poje avtobus, ampak potniki v avtobusu. Ko rečem „Ali si že prebral Prešerna?”
namesto „Ali si že prebral Prešernove pesmi?”, so Prešeren in Prešernove pesmi v tesni zvezi,
in sicer vzročni.

Razlika med metaforo in metonimijo: Metafora je osnovana na podobnosti dveh stvari. Če

rečem Ti si moj sonček, mislim, da mi pomeniš to, kar živim bitjem pomeni sonce (nekaj, kar
je nujno potrebno). Pri metonimiji pa ne gre le za podobnost; tisti dve stvari, ki ju pri
metonimiji zamenjamo, sta med seboj v neki bolj konkretni zvezi: Ljubljana praznuje -
Ljubljana je metonimični izraz za Ljubljančane, pri čemer Ljubljančani niso podobni mestu
Ljubljana, ampak tam samo živijo.

Pogoste zamenjave:

- Posledica z vzrokom: Z žulji si služi kruh – z delom, ki mu povzroča žulje. Dekle je

zardelo – kot posledica sramote.

- Lastnik z lastnino: Janezovi so pogoreli ne pomeni, da so pogoreli Janezovi sorodniki,

pač pa njihova hiša. Trgovec je propadel ne pomeni, da je propadel človek, pač pa njegovo
podjetje.

- Snov z izdelkom: Plačal ga je s srebrom – srebrniki. Trdi les ga je oplazil – palica,

gorjača. Oblečena v samo svilo – svilene obleke.

- Kraj z dogodkom: Černobil je spremenil odnos do jedrske energije.

- kraj s prebivalci: Mesto je praznovalo dan zmage – praznovali so seveda meščani. Ves
svet jo je sovražil – vsi ljudje na svetu.

- Institucija z ljudmi: Vlada ne popušča.

- Avtor z delom: Všeč mi je Cankar – Cankarjevi spisi. Kupil si je Picassa – Picassovo

sliko.
- Obdobje z dogajanjem: Ti dve leti sta ga spremenili – kar se mu je v tej dobi pripetilo.
December ji je poslabšal bolezen – težave, ki so nastopile v decembru.

Prav tako kot metafora, naj bi tudi metonimija vplivala na naše razmišljanje, odnos do nečesa
in naša dejanja s tem, da se osredotoča na določene lastnosti nekega koncepta, druge pa zatira.

Primer: Ko razmišljamo o Picassu, ne mislimo samo na umetniško delo kot tako, ampak o
delu razmišljamo v povezavi z umetnikom, njegovim dojemanjem umetnosti, njegovo tehniko
dela, njegovim zgodovinskim pomenom itd. Z odobravanjem gledamo tudi na njegove skice
iz mladosti, ker je to pač Picasso o skicah razmišljamo v povezavi z njim.

Tako kot metafore so tudi metonimije lahko verbalne in vizualne. V filmih in oglasih se
metonimija pojavi, ko prikazan predmet predstavlja nekaj drugega, kar ni prikazano. Primer: v
neki reviji se je pojavil pokojninski oglas, kjer naj bi bralec razvrstil aktivnosti in vrednote
glede na njihovo pomembnost. Vsaka od teh je bila predstavljena z eno sliko npr.
materialne dobrine so bile predstavljene z nakupovalnimi vrečkami.

Zdi se torej, da je metonimija bolj povezana z našimi izkušnjami kot metafora, saj vključuje
neposredne asociacije in povezave. Za razumevanje metonimije torej ni potreben
»domišljijski preskok«. Zato se metonimija lahko pogosto zdi bolj naravna in vsakdanja kot
metafora. Jakobson pravi, da je metonimija bolj pogosta v prozi in jo povezuje z realizmom,
metafora pa v poeziji in jo povezuje z romantiko in nadrealizmom.

SINEKDOHA

Definicija sinekdohe se od teoretika do teoretika razlikuje, najbolj pogosto pa se sinekdoha

razlaga kot besedna figura, pri kateri se celota poimenuje z njenim delom ali obratno – del s
celoto. Nekateri teoretiki sinekdoho omejujejo samo na poimenovanje dela s celoto, ne pa tudi
celote z delom.

Nekaj primerov:

- Del za celoto: Bal se je za svojo glavo (za svoje življenje), "Ni imela več strehe nad
glavo" – svoje hiše.

- Celota za del: Na zabavo je prišla policija. (Vemo, da je na zabavo prišlo nekaj

policistov, ne cela policijska postaja).

- Hipernimija oz. nadpomenka: mama za materinstvo, kruh za hrano …

- Hiponimija oz. podpomenka: vozilo za avto…

Vizualna sinekdoha je lahko približana slika ali kader v filmu  del, ki predstavlja celoto.

Sinekdoha od gledalca pričakuje, da bo »dopolnil manjkajoče« in oglaševalci pogosto

uporabljajo to strategijo. Npr. izdelki v izložbi samo nakazujejo, kaj lahko pričakujemo, ko
vstopimo v trgovino. Vsak poskus prikaza neke realnosti torej lahko vključuje sinekdoho,
izbira nekega dela nas samo vodi do lastne predstave o celoti.

Chandler na tej točki izpostavi Jakobsona, ki pravi, da se pri taki reprezentaciji realnosti lahko
pojavijo težave in opisuje »synecdochic fallacy« torej neko težavnost sinekdoh. In sicer pravi,
da se težave pojavijo, ko je nek del pojmovan kot dejanski in točen odraz celote, ki naj bi jo
predstavljal. Kot primer navaja belopolto žensko srednjega razreda, ki naj bi predstavljala vse
ženske.

IRONIJA

Pri ironiji gre za to, da naj bi ironični znak nekaj pomenil, iz drugega označevalca pa
sklepamo oz. vemo, da pomeni nekaj povsem drugega.

Ironija temelji na binarni opoziciji – lahko torej izraža:

- nasprotno od tega, kar avtor čuti ali misli (npr. ko rečeš, da ti je nekaj všeč, pa ti v resnici ni)

-nasprotno od resnice o zunanjem svetu (npr. kakšna gneča!, ko ni nobenega)

Poleg opozicije oz. nasprotja se ironija lahko kaže tudi skozi podcenjevanje ali pretiravanje
(pretiravanje na neki točki postane ironično).

Pokazatelj ironije torej ne izhaja iz dobesednega pomena znaka. Pri govoru ironijo lahko
nakaže sarkastična intonacija glasu ali obrazna mimika, pogosti so »air quotes«.

Večkrat pa je ironija težje razumljiva, zato je potrebno razlikovanje med tistim, kar je
izrečeno in tistim, kar je mišljeno. Ironije ne smemo enačiti z lažjo, ker namen ironije ni, da jo
vzamemo za resnično. (Ironija torej predstavlja težavo za tiste, ki zagovarjajo dobesednost).

DENOTACIJA IN KONOTACIJA

Razločevanje med dobesednim in figurativnim torej poteka na ravni označevalca, razlikovanje

med denotacijo in konotacijo pa na ravni označenca.

V semiotiki izraza denotacija in konotacija opisujeta odnos med označevalcem in njegovim

označencem, poznamo pa dva tipa označencev : denotativnega in konotativnega. Pomen
vključuje tako denotacijo kot tudi konotacijo.

Denotacija je pogosto opisana kot dobesedni ali očitni pomen nekega znaka. V primeru
jezikovnih znakov je denotativni pomen tisti, ki ga nudi slovar.

Izraz konotacija se nanaša na družbeno-kulturne in osebne asociacije (ideološke, čustvene

itd.) nekega znaka. Te asociacije so pogosto povezane s starostjo, spolom, etnijo itd.
interpreta. Konotacija je torej odvisna od širšega konteksta. Znaki so v svojih konotacijah bolj
interpretativno odprti.

V fotografiji je denotacija npr. to kar je na fotografiji, konotacija pa kako je fotografirano.

Čeprav teoretiki razlikujejo med denotacijo in konotacijo, Chandler pravi, da sta ta dva pojma
v praksi povsem neločljiva. Bistvena razlika je samo v tem, da pri denotaciji obstaja nek širši
konsenz (dogovor). Denotacijski pomen je torej dogovorjen s strani pripadnikov iste kulture.
Konotacija je bolj prepuščena osebni interpretaciji, kljub temu pa nanj vpliva to, do katerih
kodov lahko interpret dostopa  kulturni kodi nudijo okvir za interpretacijo. Določene
konotacije so v specifični kuturi razširjene.

Barthesove pomenske ravni (levels of meaning/orders of signification) :

1. Raven: DENOTACIJA – ZNAK = OZNAČEVALEC + OZNAČENEC

2. Raven: KONOTACIJA - DENOTATIVNI ZNAK (označevalec + označenec) +
DODATNI OZNAČENEC

Konotacija torej uporabi denotativni znak in ga spoji z novim označencem. Konotacija

v tej shemi izhaja iz označevalca denotativnega znaka – označenec ene ravni, lahko na
drugi ravni postane označevalec.

Chandler izpostavi težavo te razlage: ideja, da naj bi bila denotacija »osnovni pomen«,
čemur pa veliko teoretikov nasprotuje.

Ko govorimo o denotaciji in konotaciji je potrebno upoštevati tudi družbeno-kulturni

in zgodovinski dejavnik: pomen se spreminja skozi čas. Npr. znaki za označevanje
žensk skozi zgodovino imeli več negativnih denotacij in konotacij kot jih imajo danes,
ravno zaradi vpetosti v dominantne kode svojega časa.

V semiotiki obstajajo tudi določene kvantitativne metode za proučevanje konotacije. V

nekem večjem mestu v ZDA je bila izvedena raziskava o tem, kakšen pomen imajo za
ljudi njihovi najljubši predmeti v stanovanju/hiši. Rezultati so pokazali, da različni
predmeti za ljudi pomenijo določen aspekt njihove socialne in osebne identitete.
Pojavila se je predvsem generacijska razlika – npr. pomen radia in fotografij med
mlajšimi in starejšimi. Kljub tem razlikam, je večina ljudi fotografije povezala z
družino, ženske so jih povezovale s spomini (bolj kot moški).

MIT

Mite pogosto povezujemo s klasičnimi pravljicami o bogovih, klasično pojmovanje

mita pa se navezuje na »prepričanja, ki niso resnična«.

Miti ljudem znotraj neke kulture pomagajo razložiti izkustva, dogodke, pojave… Miti
so eden od načinov, kako si je človeška družba poskušala razložiti ustvarjalne
sile, naravne pojave in dogodke, na katere ljudje niso mogli vplivati.

V Barthesovem okviru je mit pojmovan kot višja pomenska raven (enako kot
denotacija). Npr. slika lahko ima denotativni pomen otroka, v kontekstu ki asociira
konotacijo na nedolžnosti – to je del nečesa, kar je Barthes poimenoval višja raven
mita o otroštvu. Mit ima ideološko funkcijo, saj upravičuje dominantne predpostavke
o statusu otrok v družbi. Za Barthesa so miti prevladujoče ideologije določenega časa
– nekateri poglavitni miti so npr. mit o ženskosti in moškosti, mit o svobodi, uspehu
itd. Miti naj bi služili naturalizaciji ideologije – preko mitov torej neke ideje,
prepričanja, mnenja, vrednote itd. postanejo naravne, normalne, se zdijo
zdravorazumske. Miti torej služijo ideološkim interesom prevladujočih elit. Moč
mitov je v tem, da jih ni potrebno razlagati, ker v človeških mislih operirajo
podzavestno.