Slog kot ideologija

Kakor so posamezna dejanja semiotike organizirana s sistemi pomenskosti moči in solidarnosti, so

tako tudi odnosi med skupinami v širši socialni formaciji. Ti širši pomenski sistemi so bistveni za mirno
delovanje sistemov, ki skrbijo za določena semiotska dejanja. Vsaka skupina, ne glede na velikost,
potrebuje označevalce, ki ji dajejo identiteto in kohezijo in prav tako se zaradi tega tudi ločijo od
ostalih skupin. Teoretično je možno, da so ti označevalci brez pomena, da imajo samo funkcijo
označevanja skupine. V praksi pa imajo ponavadi tudi pomemben družben pomen. Ta množica znakov
v bistvu ne samo, da ima funkcijo označevalcev, saj ti prav tako določajo kaj sestavlja določeno
skupino. Povedo nam za kakšen družbeni odnos gre. Pomen, ki nam ga podajo je pomemben primer
določene ideologije. Avtor takšno množico označevalcev poimenuje »metaznak«. Metaznake
najdemo v večih različnih oblikah, ponavadi so razširjeni v sporočilih in nenhno se nanašajo in
nadzorujejo socialne odnose semiotskih udeležencev. Beseda, ki poimenuje ta fenomen se imenuje
»slog«. Slog, ki prvotno izvira iz latinske besede stlius, pomeni koničasta železna palica, s katero so
včasih pisali po voskanih tablicah. Kasneje so z besedo slog začeli opredeljevati koncept
individualnosti in edinstvenosti. Danes beseda pomeni »način pisanja, govorjenja ali početja«. Vendar
beseda slog ni edina, ki se je uporabljala v povezavi s tem fenomenom zunaj semiotike. Na tem
področju se uporabljata tudi termina »slovnica« in »naglas«. V govoru se naglas nanaša na nadaljne
vzorce, ki so priključeni besedam ali zlogom, s katerimi se določena skupina lahko loči od ostalih,
podobno kakor »slog«. Škotski naglas je metaznak Škotskosti. Škotski naglas loči Škote od ostalih
angleških govorcev. Naglas je distinktvna uporaba stilusa. Naslednji termin, ki ga lahko uporabimo je
»slovnica«, ki pa se nanaša na pravila.

Če na kratko povzamemo te ugotovitve se »slog«, »naglas« in »slovnica« sklicujejo na isti širok

semiotski fenomen, metaznak, čigar funkcija je ohranjati razlike in kohezijo, ter opredeljevati
ideologijo skupine. Metaznaki so množice označevalcev družbene pripadnosti, ki prodirajo v večino
besedil. Ti označevalci govorijo predvsem o odnosih na nivoju semioze in ne o tem na kar se dejansko
sklicujejo. Zatorej jih lahko na prvi pogled vidimo kot arbitrarne in brezpomenske, medtem ko
vsebujejo konsistentne ideološke pomene, ki pa postanejo bolj jasni če se sklicujemo na semiotski
nivo. (semiosic plane).

Najbolj primerno izhodišče za analizo delovanja metaznakovnih sistemov je zvokovni sistem

govorenih jezikov. Voloshinov koncept multi naglaševanja znaka. Za razliko od strukturalistov Voloshin
postavi ta fenomen v ospredje svoje semiotiske teorije. Namesto da bi domneval kohezijo v družbi,
Voloshinov predpostavlja konflikt in kontradiktornost kot normo. On vidi jezik kot dialoškost, kot kraj
medsebojno tekmovajočih glasov in interesov. Medtem ko monološki teksti vsebujejo izključno
logonoška(logonomic) pravila, ki ne dovoljujejo nasprotovanj. Pomen, ki ga podajajo je ideologija
absolutne moči. Dialoški in pluralistični kodi pomenijo obstoj različnih načinov nasprotovanj in
pogajanj znotraj posamezne skupine. Medtem ko je pri posameznem znaku ta opozicija izražena
preko fenomena multi naglaševanja. Če predpostavljamo, da so besede lingvistični znaki je ta koncept
realiziran preko obstoja različnih naglasov, ki se jih uporablja za isto besedo. Avtorja kot primer
navajata besedo hebrejsko besedo »shibboleth«, ki je imela enak pomen za pleme Efraimit in
Gileadit, ki pomeni reka. Vendar pa se je izgovorjava te besede razlikovala. Pleme Efraim jo je
izgovarjalo kot sibboleth, medtem ko so prebivalci Gileada besedo izgovarjali kot shibboleth.
Ameriški sociolingvist William Labov se je ukvarjal predvsem z odnosi med socialnimi in lingvističnimi
strukturami. Bil je mnenja, da bodo majhne razlike znotraj jezika sčasoma ustvarile velike razlike in na
koncu ustvarile nov jezik. Bil je tudi prepričan da je gonilo lingvistične spremembe v sedanjosti želja
po izražanju družbenih razlik, kakor tudi solidarnosti. Labov je lahko tudi prepričljivo razložil zakaj so
govorci vztrajali pri govorjenju v neprestižnih oblikah čeprav so obstajale nagrade za pravilen način
govora. Izpostavil je vlogo prikrite prestižne oblike govora v skupinah z nizkim statusom. Menil je, da
le te ojačajo solidarnostne vezi in delujejo kot učinkovit prenašalec proti ideološkega pomena. Vse te
skupine naj bi imela metaznakovni sistem, ki je pomemben za identiteto in preživetje skupine same,
katerega ne bodo zlahka opustili. Bil je tudi mnenja, da naglas izraža identiteto skupnosti in obenem
izloča vse ostale govorce. Delo Labova dopolnjuje Hallydayev koncept antijezika. Antijezik je jezik, ki
se razvije znotraj določene družbene skupine kot sredstvo, ki preprečuje, da bi ga ljudje zunaj te
skupine razumeli, saj vsebuje nekonvencionalno slovnico in besedišče. Antijezik se po njegovem
mnenju razlikuje od naglasa samo po uveljavljanju razlik in opozicij, z drugimi besedami je naglas
delno antijezik. Za anti-jezike, kot jih je preučeval Halliday, se zdi, da so povezani s podrejenimi
opozicijskimi skupinami - zaporniki, tatovi itn. Vendar pa je soroden pojav zelo splošen pri jezikih
razslojene družbe. Mnoge jezikovne skupnosti imajo dva različna jezika, izmed katerih je eden
označen za „visokega“ in je prepoznan pri govorcih visokega statusa na javnih dogodkih in v nasprotju
drugi kot „nizek“. Prav tako je moč opaziti, da medtem ko po Hallidayevem mnenju „anti-jezik“
običajno označuje uporniško in marginalizirano skupino, pa „visoka“ kultura običajno označuje
vrednote dominantne skupine.
Z vidika družbene semiotike ni dovolj samo opaziti obstoj in namen konkurenčnih si naglasov v
določeni kulturi. To izobilje označevalcev ima tudi drug namen, ki je razodevanje ideološkega pomena.

Na tej točki bi bilo pametno potegniti nekaj zaključkov o vlogi metaznakov pri kreiranju in ohranjanju
razlik in identitete. Kot prvo lahko navedemo, da je želja po izražanju raznolikosti gonilo semiotskih
sprememb. Ta želja izvira iz potreb določenih skupin po ustvarjanju solidarnosti znotraj skupine in
izključevanju ostalih, z ustvarjanjem anti-jezika, anti-pomena, anti-kulture in anti-sveta. Kot drugo
lahko omenimo, da lahko izražamo razlike s transformacijo na kateremkoli nivoju semiotske hierarhije,
bodisi s spreminjanjem naglasa, sloga ali slovnice bodisi preko teme, kozmologije ali metafizike. Te
razlike obstajajo zato, da bi določene skupine izrazile skupinsko identiteto in svojo ideologijo.
Ponavadi tvorijo funkcionalno množico metaznakov, čigar pomen je bolj družben kakor referenčen
usmerjen v semiotski nivo in ne mimetičen. Metaznaki skupinske identitete so ponavadi sestavljeni iz
transparentnih pokazateljev. Za konec pa lahko navedemo, da kultura skupine opravlja enako funkcijo
kot metaznaki individualnih kodov. Kultura je potemtakem kompleksen koncept, ki vsebuje različne
metaznake, ki varirajo od različnih kodov (govor, obleka, hrana, itd.) in imajo skupen družben pomen.

Metaznaki in spol

Spol je zelo pomembna kategorija v vsaki človeški družbi. Vsaka družba prepoznava biološka dejstva in
razlikuje med moškim in ženskim spolom.

Glede na to biološko osnovo pa imamo številna kulturna pravila, ki navajajo in nadzorujejo vedenje
med spoloma. Tej sistemi spola so del semiotičnega sistema in procesov brez katerih ne bi mogli biti
poznani in ohranjeni. Tukaj so ključnega pomena komponente spola logonomnega sistema, ki
semiotski sistem pripišejo spolnim mejam: kakšen smisel in pomen lahko moški in ženska podata in
ustvarita sama sebi in drugim v katerih kontekstih. Tej logonomni sistemi so odvisni od sistemov spola
metaznakov, ki vzpostavljajo identiteto spolov in prenašajo nenehna in prevevajoča sporočila o spolu.
Pomen teh metaznakov brezdvomno odraža dominanten koncept razmerij spolov.
Izraz »spol« izhaja iz latinske in grške slovnice in opisuje značilnosti teh dveh jezikov. Samostalnike so
razvrstili v 3 kategorije (moški, ženski, srednji spol). V večini primerov je ta razvrstitev temeljila glede
na biološki spol, kar se ni zdelo problematično. Vendar pa so ti sistemi spolov prešli biološki spol v
številnih drugih primerih.

Ta prepad med biološkim spolom in spolom kot družbeni pojav je to, kar ustvarja potrebo po spolu
kot ločena kategorija. Ta pogled spolnega sistema lahko pogledamo iz 2 vidikov:

1) Klasifikacija realnosti, ki predstavlja družben pomen o moških in ženskah v ne humanem

svetu, ki piše o ideologiji spolnih vlog in spolne identitete v jezik.
2) Označevalci, ki tvorijo/ustvarjajo sistem metaznakov.

Da bi poznali jezik je potrebno podrobno poznati jezikovno polno shemo, ki temelji na tisti iz
zgodovine in je replicirana v vsakem govoru in tako deluje kot pogoj, da vstopi v pravilni jezik.

Vendar pa v takih dejanskih sistemih spola pride do komplikacij – ki pa so po eni strani bistvene za
delovanje.

Za primer bomo izbrali latinščino, ki sicer ni najboljša izbira saj gre za mrtvi jezik in je ne moremo
testirati na podlagi dejanskih govorcev jezika, ki bi se zavedali številnih komplikacij in nepravilnosti, ki
se pojavijo pri govorcih različnega spola, razreda in okolice. Latinščino lahko vzamemo za primer kot
oporo na trditve, da so bili spolni sistemi brez pomenski v kasnejših evropskih jezikih v zadnjih 2.000
letih. Kljub temu pa gre za dober izhodiščni primer označevalca spola kot transparentnega
označevalca.

Kot smo omenili, ima latinska slovnica 3 spole (moški, ženski, srednji spol). M+Ž označujeta mnogo
subjektov brez biološkega spola. Se pravi, da je latinski sistem tipičen primer spola, ki je uporabljen
kot splošen ideološki sistem. Seveda pa latinščina nima le 3 spolnih označevalcev ampak tudi 5
DEKLINACIJ (sklanjatev). Te vključujejo različna označenja:

končnica pomen

M. spol: -us - moč

-e/or + moč

Ž spol: -a

-io +moč

-S (IS, ES, AS,X) - moč (označuje manjšo moč)

Iz te oblike je sistem smiseln če predpostavljamo, da označevalec sistema ne označuje spola direktno

ampak ga razvršča v splošna imenovanja/pojme moči in solidarnosti.

Potem pa govorimo še o izjemah npr. mater (po končnicah bi sodile k moškem spolu, vendar je
samostalnik ž. spola in označuje moč, posebno v vsakodnevnem kontekstu).
Kot smo omenili, označevalci spola v latinščini označujejo fleksibilnost spola glede na moč in
solidarnost odnosov. Sam sistem ima zelo pomembno moško usmerjenost/naravnanost kar se
navadno kaže tudi v družbi. Latinščina nam je bila prenesena s strani populacije M spola, saj je bila
opisana s strani pisateljev.

Za angleški jezik je rečeno, da sistem spola izgublja. Ampak kot Whorf poudarja, je angleščina razvila
prikrit sistem spola, ki je skoraj tako si nasprotujoč in obširen kot pri latinščini ampak je še vedno
zmožen širjenja. Splošno gre pri angleščini za manj označevalcev kot v latinščini. Ampak nekatere
angl. Oblik so razvile označevalce podobne latinskim.

Primer: Avstralska angleščina  v aus imamo pripone –ie + -o ki tvorijo vzdevke. Obe končnici/priponi
označujeta solidarnost ampak –o nakazuje na spoštovanje (fizično moč človeka) –ie pa bolj na
ljubkovalnice/pomanjševalnice.

Ime: Jacko/Jacky/ie Tinnie (pločevinka piva)

Vendar se tak sistem ni najbolje razvil, saj prihaja do nasprotovanj. Primer: Blotto (max drunk), Derro
(zanemarjen) –samostalnika z negativno konotacijo.

M+Ž spol nista označena le z označevalci moči in solidarnosti, ampak lahko pomenijo tudi vrsto moči
in solidarnosti njih samih, kar pa vodi v kompleksnost.

Torej, pločevinka piva nas asociira na moškega in moško solidarnost, označenci se v tem primeru
konča na –ie (tinnie), kar pa implicira na žensko solidarnost. Besede s takimi priponami so v ang jezik
prinesle tudi poseben naglas spolu. Tak primer prav tako nakazuje na spolno klasifikacijo pijač, glede
na to, katero pivo je prava moška pijača. Hkrati takšne besede ustvarijo usmerjenost, ki je podprta z
logonomičnimi pravili in sicer gre za to, katera avstralska ženska naj ne bi uporabljala besede tinnie,
razen v primerih ko izrecno oponaša moškega, zato ker označevalni sistem sam nakazuje na moškost.
Ta oblika spol prav tako razvršča v družbene razrede in situacije.

Spolni pomeni so sestavljeni tudi glede na specifične stile govora, oblačenja, obnašanja, itd. eno
izmed pomembnejših pravil, ki določa in gradi spol je pravilo oblačenja. Oblačila ločijo moške in
ženske v različne družbene skupine. Oblačila prav tako ustvarijo transparentne označevalce, katerih
splošen pomen zadeva moč in solidarnost.

Torej če povzamemo, metaznaki spola so prikazani glede na splošna sredstva dane skupnosti, tako, da
uporabljajo transparentne označevalce moči in solidarnosti, da vzpostavijo spolno identiteto, pravila
in ideologijo.