MALTA ‐ POTOPIS 

 
Od 19.6. do 26.6.2013 
 
Ja, glede na najino rajžanje po sredozemskih otokih je pač Malta morala priti enkrat na vrsto. In tako se je tudi 
zgodilo. Enkrat (še v zimskem času) je moja boljša polovica ugotovila, da so leti na Malto kar poceni, pa še polpenzion 
ob koncu junija, ko je tam že toplo, se dobi za res soliden denar. Ja, sem se kar vdal v usodo: bova pač šla na Malto. 
Pa še en dan dopusta sva prihranila, ker je bil vmes še praznik. 
Dnevno sobo so kmalu »preplavili« vodniki po Malti. Ker je Malta tako majhen otok, najem avtomobila pa je 
presneto drag, sva se odločila tokrat za bus varianto. Saj je precej lahka orientacija: 
‐ Vsi avtobusi z dvoštevilčno oznako imajo matični postanek v glavnem mestu Valetta 
‐ Vsi avtobusi z oznako X vozijo na letališče 
‐ Vsi avtobusi med 100 in 200 povezujejo večje kraj, vendar ne gredo skozi Valetto 
‐ Avtobusi med 200 in 300 so bolj regionalne narave 
‐ Avtobusi med 300 in 400 so namenjeni vožnji po Gozu.  
 

 
 
Stroškovno je to zelo privlačna varianta. Dnevna karata stane 2,6 EUR, tedenska 12 EUR/osebo. Za Gozo je potrebno 
kupiti karto posebej, seveda tudi posebej karto za trajekt med obema otokoma. 
Najino prenočišče se je našlo v mestu Qawra (isti polotok kot Buggiba), malo stran od glavnega mesta Valette. Sicer 
zna biti izraz malo stran zelo relativen. 
No, kot se je pozneje izkazalo, njihovi avtobus res slovijo po točnosti in hitrosti. V negativnem smislu seveda. Vozni 
red velja bolj opisno, je pa res, da redkokdaj odpeljejo prej kot je napisano, občasno celo po voznem redu, 
najpogosteje pa je potrebno na bus malce počakati. Ko vidiš, da pripelje avtobus s pravo številko, mu je potrebno 
pomahati, ker drugače odpelje kar naprej (postaje očitno niso za to, da bi se na njih ustavljalo, čeprav je po drugi 
strani res, da ti pri izstopu ustavijo tudi tam, kjer ni postaje – prav prijazno od njih). Pa pustimo sedaj to, raje 
poglejmo, kakšen načrt se je izoblikoval iz množice vodnikov, ki so poležavali po dnevni sobi: 
 
DAN  POT  ŠT. AVTOBUSA 
19.06. 2013  LETALIŠČE – ST.PAULS/ BAY – QAWRA  X3 
  BELLA VISTA HOTEL   
OGLED ZALIVA SV. PAVLA, BUGIBBA, Qawra  221 (St. Paul) 
20.06.2013  OSREDNJI DEL MALTE   
MOSTA  31 ali 45 
MDINA: katedrala sv. Pavla, Triq Villegaignon, obzidje in vrata Mdina   
RABAT: cerkev in vrata sv. Pavla, katakombe sv. Pavla in sv. Agate  X3 do Rabata 
Dinglijski klifi proti kraju Laferl cross, sledi oznakam za kolovoz   
Clapham Junction), nato do Dinglija   
Busketski vrtovi  201 ali 202 (Bruskett) 
21.06.2013  JV in J DEL MALTE   
HAGAR QIM IN MNAJDRA   
Modra jama, Wied iz‐Žurrieq (ladjica?)  X3 + 201 (Iz Valette 71) 
MARSAXLOKK  X3 iz Bugibbe 
Kopališče sv. Petra, delimarski vrt  81,85,86 iz Valette 
22.06.2013  VALETTA  31, 45 (iz Bugibbe) ali 
‐PALAČA VELIKEGA MOJSTRA  počasnejši 12 
‐SOSTOLNICA SV. JANEZA   
TRI VASICE (VIttoriosa, Senglea, Kalkara)  Iz Valette:  2, 3 
Sliema, Sv. Julijan (zahodno od mesta)  Iz St. paula: 37, 41, 42 
23.06.2013  NAXXAR (PALAZZO PARISIO) – lahko zadnji dan  31, 45 
Hipogej Hal Saflieni, Paola (če bi dobila karte) – lahko tudi zadnji dan,  221, 223 
ker je spotoma 
Če ne, si ogledava s. del Malte (program 25. 6) 
24.06.2013  GOZO pristanišče na Gozu Mgan, L`lmgan ali »Vapur«  221 do Cikawe 
Xevkijska rotunda   
Ta` Piru samostan  301 do Victorie ali 303 
CITADELLA: RABAT/VIKTORIA: katedrala, mestna vrata, normanske  (via Qala) 
ruševine 
Neolitsko svetišče Ggantija 
DWEYRA (azurno okno, gobja skala, notranje morje, kapelica sv. Ane 
ZALIV SAN BLAS, Xlendi bay 
Zaliv Ramla   (kalipsna jama) 
KLIFI  TA`Ćenc 
soline 
25.06.2013  COMINO: modra laguna, zaliv in utrdba sv. Marije, zaliv sv. Nikolaja  221 do Cikawe 
(krožna pešpot po otoku ca. 3 ure)   
S. DEL MALTE (lahko tudi 23. 6)   
‐hribovje Marfa (klifi Ras il Qammieh, Cirkewwa), Rajski zaliv, Little   
armier  221 ali 41, 42 (St. Paul) 
Popajeva vas, zaliv Anchor   
Svetišče skorba , svetišče Ta HagratMgarr (jajčna cerkev)   
26.06.2013  Ob 16h povratek   
 
Pa poglejmo, kako se je načrt obnesel. 
 
Sreda, 19.6.2013 
 
Zjutraj sva se spotoma ustavila še na najinem ranču v Goriških brdih (je bilo treba zaliti vrt, ker je bilo zadnji teden 
bolj suho) in nato nadaljevala proti Bologni. Tam sva našla parkirišče (vsaj doslej je bilo vedno kakšno mesto prosto 
za naju), ki ga ni potrebno plačati. Sicer je res, da se je potrebno do letališča sprehoditi malo dlje, ampak glede na 
celotedenski strošek parkirišča se to že splača (sem se tudi že jaz nalezel gorenjske krvi moje boljše polovice). 
Letalo je bilo točno in tako sva popoldne ob treh že stopila na malteška tla. Poiskala sva pravi avtobus (X3), sedla 
nanj in najino malteško romanje se je začelo. X3 naj bi bil sicer eden hitrejših avtobusov na Malti, ampak od letališča 
do hotela sva porabila kar dobro uro (optimalna razdalja cca 15km, po poti avtobusa morda dvakrat dlje, saj gre malo 
naokrog – 30km/h je zelo visoka povprečna hitrost za malteške avtobuse!!!!! – no, takrat tega še nisva vedela). 
Hotelček je bil prav prijeten, dobila sva sobo v hiši, ki je bila malo umaknjena od hotela (»Suite«), ampak to ni bila le 
soba, bil je kar apartma (dnevni prostor s kuhinjo, spalnica, WC in balkon). Tudi klima je funkcionirala, voda v 
kopalnici je tekla normalno, tako topla kot hladna. Zelo prijetno sva bila presenečena. Glede na ceno, ki sva jo 
plačala, sva pričakovala manj. Ker sva bila v petem nadstropju (hiša je imela tudi dvigalo), naju je prijetno presenetil 
tudi pogled z najinega balkona. Sicer ni bil obrnjen proti morju, vendar je bil pogled prav prijeten. 
No, ker sva bila malo utrujena od poti, sva se najprej malo osvežila in potem skočila še na večerjo, ki je bila vključena 
v najin polpenzionček. Tudi tam so naju prijetno presenetili. Solidna kuhinja, prijazno osebje… 
Spotoma do najinega apartmaja sva v trgovinici nabrala še nekaj drobnarij (vodo, pivo oz. cider, vino, piškote…), vse, 
kar utrujen popotnik rabi za poživitev! In ker sva ocenila, da sva dovolj utrujena, sva po večerji posegla po prvi dozi 
poživitve: njihovo domače vino nam je bilo kar všeč. 
 
  
 
Četrtek, 20.6.2013 
 
Z najinega okna sta se videli Mosta in Mdina, zato sva so odločila, da najprej obiščeva te kraje. Saj, nekje je pač treba 
začeti. Pa še načrtu sva sledila. Mosta je znana po svoji cerkvi (z okroglo notranjostjo, zato ji pravijo rotunda), ki je 
posvečena Mariji. Pa nisem prepričan, če so Marijine cerkve na Malti najbolj številčne… Veliko »konkurenco« ima pri 
sv. Janezu Krstniku, sv. Pavlu in sv. Agati. No, ta rotunda (zgleduje se po rimskem Pantheonu) se odlikuje z izredno 
velikim krožnim obokom, ki bi naj bil celo četrti največji na svetu (oz. tretji v Evropi). Zgrajena je bila v letu 1871, 
najtežjo usodo pa je doživela 9.4.1942 med nemškim bombardiranjem, ko je nanjo padla ena izmed bomb, težka 
200kg. Bomba je prebila streho cerkve in padla na tla, vendar ni eksplodirala. V spomin na ta dogodek še zdaj hranijo 
neeksplodirano bombo v stranski kapeli, ki vodi proti zakristiji. 
 

 
 
No, med čakanjem na naslednji avtobus sva se sprehodila še malo okrog trga in v eni izmed trgovinic sem si kupil 
sončna očala (taka navadna, plastična – je še moja boljša polovica ocenila, da ne bodo preveč dolgo zdržala…). Pa še 
prav je imela. Ker so mi (sem pač bolj nerodne sorte) vsaj dvakrat na dan padla na tla, so zdržala le tri dni… 
Naslednji postanek je bil na Mdini oz. Rabatu. Mdina je bila v preteklosti malteško glavno mesto, njena pozicija na 
hribu v osrčju otoka je omogočala izgradnjo dobro zavarovane trdnjave, ki jo je bilo zelo težko osvojiti. Že prvi znani 
naseljenci Feničani so si na tem mestu postavili naselbino z imenom Melita (cca 700 let pred Kr.). Prvi obstoječi 
ostanki so sicer iz časa Normanov v 12. stoletju, sedanjo podobo pa je dobila predvsem v obdobju malteških vitezov v 
17. stoletju. Več o malteških vitezih bom povedal kasneje, ko se bomo v Valetti sprehodili skozi viteško palačo. 
Ogledala sva si katedralo in muzej ob njej, potem pa sva se posvetila še zgodovini Mdine in Malteškega viteškega 
reda (oboje predstavljeno z dokumentarnim filmom in muzejsko zbirko). 

 
  
 
Ker je Mdina prostorsko zelo omejena, se je že v rimskem času okrog nje razvilo novo naselje – Rabat. To naselje je 
poznano po podzemnih rovih – katakombah, ki izvirajo že iz feničanskih časov. Peščenjak, iz katerega je večina 
malteških hribov, namreč ne predstavlja večjega problema za obdelovanje. Možno ga je obdelati že s preprostimi 
orodji in vanj izvrtati luknje oz. rove. Takšne rove so torej Feničani kopali že v starem veku. V teh katakombah je 
nekaj časa živel tudi apostol sv. Pavel, ko se je ladja, s katero so ga peljali na sojenje v Rim, razbila na malteških 
čereh. Sv. Pavel je ostal na Malti nekaj mesecev, v sklopu dela katakomb je možen tudi ogled votline, v kateri naj bi 
po izročilu preživel teh nekaj mesecev. Je pa sv. Pavel otoku pustil bogato versko zapuščino, iz katere Maltežani še 
danes črpajo svojo dokaj živo vero. 
 

 
Sprehajanje po podzemnih rovih je prav dobro delo. Kar vroče je bilo (preko 35 stopinj), tako da sva sklenila, da 
zavijeva še proti obali. Naslednji cilj so vili klifi pod Dinglijem. Ni bilo potrebno dolgo čakati na bus, ki naju je odpeljal 
v tisto stran. Na busu je bilo še kar znosno (vključena klima), zato je v naju še toliko bolj puhnila vročina, ko sva 
izstopila. Klifi so bili globoko spodaj pod nama… Da bi si jih šla ogledati od blizu? Pa ne v takšni vročini. Sprehodila sva 
se do cerkvice sv. Magdalene in tam počakala na naslednji bus. 
 
V bližini sva opazovala še  Busketske vrtove, to je edini gozd, ki je še ostal na Malti. Malta je bila pred nekaj stoletji 
precej zelena dežela. Potem pa so gozd posekali, ker ni bilo več dreves, je vlaga iz zemlje še hitreje izhlapela v zrak, 
tako da je sedaj Malta zelo rjava v poletnih mesecih. V deževnem obdobju pozimi je še vedno precej zelena, vendar 
to zelenje poletne vročine ne preživi. 
Raje sva se vrnila v smeri najinega hotela in se ustavila na plaži v Pavlovem zalivu. Skok v prijetno hladno vodo je prav 
dobro del. 
 

 
Je bilo kar dovolj za prvi dan. Še skok na večerjo in potem je bil čas za posedanje na balkonu ob drugačni osvežitvi…. 
 
Petek, 21.6.2013 
 
Odločila sva se za pot na Gozo. Kar zgodaj sva prirajžala do pristanišča v kraju Cirkewwa, od koder vozijo trajekti do 
Goza. Vožnja ni dolga, slabe pol ure, spotoma smo si lahko ogledali tudi manjši otok Comino, ki ni naseljen, je pa 
znan po svoji Modri laguni, ki je priljubljen kraj za kopanje. Ta naju je čakala kakšen drugi dan. 
Na Gozu sva morala kupiti dnevno karto za bus (karta z Malte ne velja) in sva se odpeljala v smeri templja Ggantija. 
Tempelj stoji na obrobju planote, pod katero je manjša dolina. Zavarovan je s pohodnimi pasažami, tako da turisti ne 
morejo dodatno poškodovati objekta, ki tam stoji že dobrih 5.000 let, Ta tempelj iz neolitskega obdobja sodi med 
zgodnejša svetišča na otoku (zgrajen naj bi bil med leti 3.600 in 2.500 pred Kr.). Sestavljen je iz dveh delov (dveh 
templjev), oba sta obrnjena proti jugovzhodu (proti vzhajajočemu soncu). Zanimiv je zaradi izvrtin skozi peščenjak, ki 
omogočajo prehod sončne svetlobe le ob točno določeni poziciji sonca. V času najinega obiska je bil tempelj 
namenjen kulturnim prireditvam ob poletnem solsticiju, ki se tam odvijajo v večernih urah, ko vročina malce popusti.  
 

 
V bližini je še stari mlin na veter, pa sva ga kar spustila, vročina je kljub relativno zgodnji uri že kar pošteno pritiskala. 
Z busom sva se odpravila do Victorie, glavnega mesta otoka. Victoria je ime, ki so ga tja prinesli Britanci, domačini še 
vedno uporabljajo staro ime Rabat. Najstarejši ohranjeni del mesta predstavlja trdnjava Citadela, ki so jo zgradili 
malteški vitezi konec 16. stoletja. Arheološki ostanki segajo seveda precej bolj nazaj v preteklost, vse tja v bronasto 
dobo okrog 1.500 pred Kr. V Citadeli je na najpomembnejšem mestu Marijina cerkev (katedrala), ki je vredna ogleda, 
prav tako muzej za njo. Danes je v Citadeli kar nekaj manjših muzejev, ki so posvečeni različnim spominom, midva sva 
se odločila za ogled etnografskega muzeja, ker pa je karta velja tudi za enega izmed ostalih muzejev, sva si ogledala 
še nekdanje zapore pod sodnijsko palačo. 
 
 
Posebno zanimiva se nam je zdela zbirka oblačil, ki so jih nosili prebivalci tega otočka še sto let nazaj. 
 

 
Po napornem ogledu sva poiskala zatočišče na manjšem trgu, kjer so nama rade volje postregli z njihovim domačim 
pivom. Hladno in okusno – mnjammmm… 
Ker je bilo vroče, do obale pa ni bilo daleč, sva se z busom odpeljala v Dwejro, ki je znana po skalnatem mostu in 
notranjem jezeru, ki je povezano z morjem. Skalnati most pri Dwejri naju je kar osupnil. Ogromna luknja v skali je res 
lepa igra narave, ki se jo splača pobliže pogledati. V neposredni bližini je bil tudi zalivček, ki je bil malo zaščiten pred 
morjem, tako da se je dalo tudi prijetno namočiti in osvežiti. Zanimivost tega zalivčka je tudi njegova globina, saj je 
globok kar nekaj deset metrov (njegov premer je manjši od njegove globine) in je zato zelo zanimiv za potapljače. 
Druga znamenitost na tem koncu je še samotna skala ob obali, ki je poraščena s posebne vrste gobami, ki so drugače 
značilne za afriško celino in jih drugje v Evropi ni najti. 
 
Naslednji postanek sva naredila pri rotundi v kraju Xevia. Poznalo se je, da je cerkev posvečena Janezu Krstniku in 
prav to dopoldne so bile v kraju velike slovesnosti. To je dokazovala tudi okolica cerkve. Ta cerkev je sicer novejšega 
datuma (zgrajena cca 1960), zato njena notranjost še ni v celoti izdelana. Po dimenzijah se primerja z rotundo v 
Mosti, njena posebna privlačnost pa je dvigalo, ki nas popelje na zgornjo teraso v višino kupole. Razgledi naokrog so 
prav veličastni. 
 

 
 
Še skok do pristanišča in nazaj s trajektom na Malto in že se je bližal čas prislužene večerje. 
 
Sobota, 22.6.2013 
Seveda sva našla čas tudi za obisk Valette, malteškega glavnega mesta. Že na vhodu naju je pozdravil njen 
ustanovitelj, malteški vitez Jean Parisot de la Valette (temeljni kamen za mesto je postavil 26. marca 1566).  
 
Ker jje bilo mesto
o projektiranno na novo, ima dovolj ši roke glavne vzdolžne ulicce, ki jih povvezujejo ožje prečne. Cen
nter 
messta je za prommet zaprt. 
Seveeda nisva mo ogla mimo so ostolnice sv. Janeza Krstnnika, kjer je p
pokopan tudi ustanovitellj mesta, cerkev pa je znaana 
tudi po osmih kaapelah, ki preedstavljajo o
osem ustanovviteljskih lož malteškega viteškega reeda (angleško o‐bavarska, 
provvansalska, fraancoska, italijanska, nem
mška, auvergeenjska, arago onska, kastilska).  
 

 
Teh osem lož po
onazarja tudi križ malteškkega viteškegga reda (ki je
e bil sicer oblikovan šele nna Malti). 
 

Po o
ogledu cerkvee sva se ustaavila še v knjiižnici, kjer jee bila na ogled razstava o malteških viitezih na Malti, nato pa ssva si 
ogle
edala še vitešško palačo ozz. Palačo Velikega mojstrra. 
 

 
 
No, verjetno je ssedaj čas, da kaj več pove em o malteš kem viteškem m redu. 
Red je nastal v SSveti deželi kot karitativno‐bolnišničnni red, ki ga je
e vodil paterr Grarard (koonec 11. Stole
etja). Red je 
skrbbel za obolelee in poškodoovane romarjje na poti v SSveto deželo, njihova bolnišnica je sloovela kot dalleč najboljša na 
tiste
em koncu. Bo olnišnica je b
bila posvečenna sv. Janezuu Krstniku, od d koder tudi izvira njihovvo ime (hospitalci, ivanovvci). 
Ker je bil to čas križarskih vojn, je bilo potrebno razen za pomoč bolnim poskrbeti tudi za varnost romarjev. Tako je ta 
red zraven svoje karitativno‐bolnišnične dejavnosti prevzel tudi vlogo zaščitnika romarjev. Njihovo geslo je bilo 
»obramba vere in pomoč ubogim«. 
Red je bil zelo uspešen, ne le v karitativno‐bolnišnični dejavnosti, ampak tudi v obrambi Svete dežele v bitkah z 
muslimani, kjer so se zelo izkazali. V red so vstopali plemiči iz različnih pokrajin, predvsem tisti, ki so upali, da jim bo 
to služenje pripomoglo na poti k bogastvu in slavi, saj je red dobival veliko sredstev s strani vladarjev pokrajin iz 
ustanoviteljskih lož. 
Po porazu križarjev proti koncu 12. stoletja so se morali vitezi umakniti iz Svete dežele, premaknili so se na Ciper, kjer 
pa so se zaradi vpletanja v lokalno politiko odločili, da se umaknejo na Rodos. Postali so znani kot Rodoški vitezi. Bili 
so bolj militantni in so se predvsem bojevali na morju z berberskimi gusarji. 
Ta otok je pa bil preblizu Mali Aziji, kjer je rasla nova muslimanska vojaška moč (Turki), zato so Rodos oz. viteško 
trdnjavo (ki jo je branilo cca 7000 vitezov pod vodstvom velikega mojstra Philippe Villiers de L'Isle‐Adam) leta 1522 
Turki več mesecev oblegali, vendar je niso mogli zavzeti. Turški sultan Sulejman veličastni je zato ponudil vitezom 
častni umik,kar so le‐ti sprejeli in se umaknili na Sicilijo. 
Leta 1520 jim je sicilski kralj Karel V. Španski ponudil v trajni fevd otoka Malta in Gozo in tako so se vitezi naselili na 
Malti. Davkov jim ni bilo potrebno plačevati, saj je bil njihov namen obramba krščanskih dežel pred muslimanskimi 
vpadi, za fevd so morali vsako leto kralju izročiti enega malteškega sokola. 
 

 
Zaradi svoje pomorske spretnosti so kmalu postali trn v peti osmanskega cesarstva. Sultan Sulejman Veličastni je zato 
leta 1565 poslal nadnje vojsko okrog 40.000 vojakov. Malto je branilo 700 vitezov in 8.000 vojakov. Obleganje se je 
začelo 18. maja 1565. Maltežanom je že na začetku kazalo zelo slabo. Turki so uničili večino mest in ubili približno 
polovico vitezov, 18. avgusta pa je postal položaj oblegancev kritičen. Zaradi izgub je njihovo število postalo 
premajhno, da bi lahko uspešno branili obsežno trdnjavsko obzidje. Vojni svet je zato predlagal, da bi zapustili Il 
Borgo in Senglejo in se umaknili v trdnjavo Sant Angelo. Veliki mojster Jean Parisot de la Valette je njihov predlog 
zavrnil. 
Obleganci so pričakovali pomoč siciljskega podkralja, vendar pomoči niso dobili. Podkralj je verjetno dobil navodila 
kralja Filipa II. Španskega, naj jim ne pomaga, ker bi na njihov račun lahko oslabil obrambo Sicilije. Napačna odločitev 
bi lahko pomenila poraz in Sicilija in Neapelj bi postala lahek plen osmanskih Turkov. Zanj osebno je bila takšna 
odločitev prav gotovo težka, ker je bil med branilci Malte tudi njegov sin. 
23. avgusta so Turki ponovno silovito napadli, vendar so jih branilci s skrajnimi napori odbili. Po treh mesecih 
obleganja so bili tudi napadalci na koncu moči, vse utrdbe, razen Saint Elma, pa so bile še vedno nedotaknjene. 
Mnogo Turkov je v prenatrpanih taborih v poletni vročini zbolelo, zaloge hrane in streliva so skopnele, vedno več pa 
je bilo tudi mrtvih in ranjenih. Branilci so noč in dan popravljali poškodovano obzidje in osvojitev Malte je postajala 
vsak dan manj verjetna. Velik udarec za Turke je bila tudi smrt izkušenega poveljnika in admirala turške flote Draguta 
(turško: Turgut Reis), ki je bil ubit 23. junija. Neizkušena turška poveljnika Piyale paša in Mustafa paša sta zato veliko 
turško floto učinkovito uporabila samo enkrat. Zanemarila sta tudi komuniciranje s severo Afriko in nista niti 
poskušala preprečiti pošiljanja okrepitev s Sicilije. 
Krutost bitke dokazuje tudi podatek, da so Turki po osvojitvi trdnjave Sant Elmo zadnje branilce, ki so jih zajeli, križali 
in jih na splavu poslali preko zaliva proti trdnjavi Sant Angelo. Dejanje je imelo tudi psihološki namen: demoralizirati 
malteške branilce. Veliki mojster Jean Parisot de la Valette pa Turkom ni ostal dolžan. Dal je obglaviti vse turške 
ujetnike in s topovi poslal njihove glave proti razdejani utrdi Sant Elmo…. 
1. septembra sta še zadnjič poskusila streti odpor branilcev, morala osmanske vojske pa je bila tako resno načeta, da 
je bil napad zelo mlačen. Morala branilcev je zato zrasla in po dolgem času so začeli upati na uspeh. Zbegani in 
neodločni Turki so nato izvedeli, da so se v zalivu Mellieħa na severu otoka izkrcale okrepitve s Sicilije. Ne vedoč, da 
so okrepitve zelo skromne, so 8. septembra obleganje prekinili in odpluli. Veliko obleganje Malte je bilo tako vojaška 
operacija, v kateri so malteški vitezi dosegli odločilno zmago. 
Po odhodu Turkov je bilo na Malti samo še 600 za boj sposobnih mož. Najbolj zanesljive ocene pravijo, da je turška 
armada štela ob prihodu okrog 40.000 mož, v Istanbul pa se jih je vrnilo samo okrog 15.000. 
Zaradi te velike zmage so malteški vitezi pridobili izreden ugled, tako na strani malteškega prebivalstva kot tudi širše. 
Veliki mojster malteškega reda je dobil s strani Svetega rimskega cesarstva naziv kneza in naslov »visokost«, Vatikan 
pa je njegov položaj izenačil s položajem kardinala, tako a so pridobili naslov »njegova nadvse eminentna visokost« 
(takšen status znotraj RKC ima še danes). 
Malteški vitezi so s svojimi ladjami bistveno pripomogli tudi k zmagi pri Lepantu, ki je dokončno oslabila osmansko 
moč. Še vedno so preganjali pirate po celem Sredozemlju in skrbeli za varnost trgovskih ladij. 
Do konca 18. Stoletja je moč Malteškega viteškega reda rasla. Ob spremembah v Evropi ob koncu 18. stoletja pa je 
prišlo do dogodka, ki je zasenčil njihovo bogato zgodovino. Napoleon se je na vojnem pohodu v Egipt ustavil tudi na 
Malti. Takratni veliki mojster Ferdinand von Hompesch zu Bolheim mu je brez boja prepustil ključe mesta (zaradi 
tega se je moral pozneje umakniti s položaja Velikega mojstra). Razloga sta bila predvsem dva. Prvi je bil v tem, da so 
bili znotraj Malteških vitezov dokaj močni vitezi iz lož, ki so prihajale s področja Francije, drugi pa predvsem v tem, da 
so se Malteški vitezi borili proti nevernikom, Francozi pa so bili kristjani tako kot oni sami. Tako so se Malteški vitezi 
brez boja umaknili z Malte.  
Sledilo je težko obdobje za Malto. Kljub temu, da je Napoleon obljubil, da bo z Malto dobro gospodaril, je takoj po 
odhodu Malteških vitezov ukazal svojim vojakom, ki so ostali v garnizonu na Malti (cca 4000 mož), da po vseh 
cerkvah in palačah zberejo dragocenosti, iz katerih bo lahko Napoleon plačal svojo vojsko. 
Ko so Maltežani videli, kaj se dogaja, je prišlo do ljudske vstaje. Maltežani so pregnali Francoze v njihovo utrdbo, 
britanski admiral lord Nelson, ki so ga prosili za pomoč, pa je s svojimi ladjami blokiral morsko stran. Tako se je 
morala čez nekaj mesecev francoska garnizija predati. Klub temu je z Malte izginilo ogromno  njihovih dragocenosti. 
Med njimi tudi najbolj pomembna relikvija iz sostolnice sv. Janeza Krstnika: njegova roka – ostal je le prazen 
relikvarij… 
Po teh dogodkih so se Malteški vitezi ponovno ponudili, da se vrnejo na Malto, vendar jih Maltežani niso več želeli 
sprejeti, saj so v njih videli izdajalce, ki so jih prepustili Napoleonu. Raje so prosili Britance, da so postali njihovi 
zaščitniki in tako je Malteški viteški red izgubil pravico upravljanja z Malto. 
Malteški viteški red je kljub temu, da ni imel več ozemlja, obstajal še naprej. Danes imajo svoj sedež v Vatikanu, z 
mnogimi državami imajo vzpostavljene diplomatske odnose, ponovno pa je prevladala njihova izhodiščna dejavnost: 
karitativno‐bolnišnična, tako da skrbijo za večje število bolnišnic po vsem svetu. 
Kot zanimivost: malteški viteški red je bil trn v peti tudi slovenskim komunistom (in sedaj njihovim naslednikom). 
Razlog je zelo preprost: Malteški viteški red se bori proti nevernikom (nekristjanom)…. 
Po osvežitvi sva se odpravila še na drugo stran zaliva, v Tromestje, kjer sva si ogledala le sredinsko Victorioso, kjer 
stoji utrdba, ki je Turki v letu 1562 med bitko (Le grand siege de Malte) niso mogli zavzeti. Od tod izvira tudi ime 
mesteca. Če ne bi bilo tako vroče, bi se nama potep zdel celo prijeten. Tako pa sva bolj pogledovala po kotičku, ki bi 
bil primeren za kopanje… 
 

 
Tako sva se relativno kmalu odpravila nazaj proti najinemu hotelu. Popoldanska gneča na cestah je povzročila, da sva 
v Buggibo prispela le malo pred peto uro. Ravno prav, da sva pri kapeli sv. Pavla šla še k nedeljski maši. 
 
Nedelja, 23.6.2013 
 
Že dva dni prej sva rezervirala karto za pot na Comino. Če bi šla v lastni režiji, bi izbrala ladjico iz Cirkewwe do 
Comina, v hotelu pa so za 5 EUR več nudili prevoz po kopnem do Slieme in nato po morju do Modre lagune na 
Cominu. No, pa se je začelo malo bolj tako‐tako. Avtobusa, ki bi naj naju pobral pred hotelom, ni bilo in po 2‐kratni 
urgenci z najine strani pri referentki v hotelu se je pred nama ustavil avtobus z odprto streho, ki je bil sicer namenjen 
ogledom Malte (»Sightseeing«). V istem času pa se je pojavil tudi taksi, ki so ga poslali po naju. Očitno so na naju res 
pozabili in tako sva lahko izbirala med dvema prevozoma. Izbrala sva taksi, ki je vseeno precej hitrejši. Ladja je res 
čakala le še na naju in takoj potem, ko sva se vkrcala, smo odpluli. 
Z morske strani smo lahko lepo videli skoraj povsem pozidano obalo Valette, Slieme in St.Jeana. peljali smo se mimo 
Pavlovega zaliva in po dobri uri pristali na Gozu, kjer smo oddali nekaj potnikov ter se nato vrnili proti Caminu, kjer 
smo se usidrali ob obali v bližini Modre lagune. Modra laguna je sicer zavarovana (plavajoče vrvi), tako da za ladje 
vstop ni mogoč, vendar je dostop možen z dveh strani, tako da se tista gneča ladjic vseeno malce zmanjša. No, še 
vedno jih je bilo polno… 
 

 
Po izkrcanju sva se najprej odpravila po obali proti hotelu, se vmes še malo namočila, da pot ne bi bila prevroča in 
uživala v sproščenem pohajkovanju. Na Cominu je le en hotel, ki ima še svojo depandanso v sosednjem zalivu, 
drugače otok ni poseljen. Znan je tudi po obalnih votlinah, kjer bi se naj v preteklosti pogosto zadrževali pirati. Na 
otočku je celo policijska postaja (posadka šteje le enega policista), v bližini pa tudi starejša Marijina cerkev. 
 

 
 
No, midva sva se sprehodila še do utrdbe in potem nazaj proti modri laguni. Posebno presenečenje naju je čakalo pri 
utrdbi. Vstopnine sicer niso pobirali, so se pa priporočali za prostovoljne prispevke. Midva sva nahrbtnik (z denarjem) 
pustila na ladji, tako da denarja nisva imela s sabo. Pa vseeno so naju prijazno povabili, da si utrdbo ogledava,  
 

 
povprašali so naju, od kod sva in nama dali kratko predstavitev utrdbe v SLOVENSKEM jeziku. In bila je povsem lepa 
knjižna slovenščina… Bila sva res presenečena!!! 
 

 
Na poti proti modri laguni sva se ustavila še v enem izmed zalivčkov, ki je imel nekaj lepih skal, s katerih so skakali v 
morje. Me je skoraj zamikalo, da bi tudi sam poizkusil kaj takega, pa je prevladala modrost EMŠO‐ja.  
 

 
Sva pa se namočila v modri laguni, celo preplava na drugo stran in tam malce raziskala jamo v pečini, ki se je 
razprostirala od enega do drugega konca skale oz. otočka. Jama je bila zanimiva tudi zaradi tega, ker je bila v celoti 
pod vodo in sva lahko po jami plavala z enega konca na drugi. No, tudi na tem koncu je bilo kar nekaj skal, ki jih je 
mladina uporabljala za skoke v morje. Na enem koncu so skakali tudi z malo večje višine, po moji oceni že tam blizu 
osmih metrov ali celo kaj več. Kar pogumna mularija. 
Se je ura, ko je ladjica načrtovala odhod, kar hitro približala, pa tudi žeja naju je prignala do bara na palubi. Saj: 
ohladitev v morju je bila prav prijetna – ampak tudi ohladitev s pivom ni bila nič slabša. 
Še enourna vožnja nazaj do Slieme in dan se je nagnil proti večeru. Čeprav je bil precej bolj lenoben kot najini običaji 
potepuški dnevi, je bil Comino prav gotovo točka, ki jo priporočava za ogled. 
 

 
Ponedeljek, 24.6.2013 
 
Ta dan sva namenila najstarejšim arheološkim ostankom na otoku. Neolitski tempelj Hagar Qim naj bi bil po mnenju 
nekaterih znanstvenikov celo najstarejša ohranjena stavba na svetu (zgrajen pred letom 3.000 pred Kr., torej je star 
preko 5.000 let. Zaradi sončne erozije kamnov so ga zaščitili s platnenim šotorom, ki pride prav tudi zaradi sence med 
ogledom. Temperatura je bila že okrog desetih precej preko 30 stopinj. Podobno kot bližnji tempelj Mnajdra 
(vstopnina je za oba templja enotna) je obrnjen proti jugovzhodu, tako da sonce ob solsticiju oz. ekvinokciju posije 
do določenega mesta oz. oltarnega prostora v templju. Nazorno lahko to preizkusimo tudi na maketah, ki so 
prikazane v bližnjem muzejskem centru, kjer tudi poberejo vstopnino. O ljudstvu, ki je zgradilo te templje, ni nobenih 
pisnih ostankov, tako da se ne ve točno, kdo so to bili. Domnevajo, da so na Malto pripotoval iz Sicilije, gradnja 
templjev pa dokazuje njihovo visoko astronomsko in gradbeno znanje. Najtežji kamen v templju ima namreč kar 40 
ton!!! 
 

 
 
Avtobus na tistem koncu vozi le na vsako uro in ker sva se pri ogledu obeh templjev zadržala več kot eno uro, sva prvi 
avtobus zamudila. Ker do Modre jame (Wied iz‐Žurrieq) ni bilo tako daleč, sva jo kar peš mahnila do tja. Kupila sva 
vozovnico za ladjico, ki nas je popeljala do Modre jame in še nekaterih jam v tamkajšnji okolici. Čeprav je bila vožnja 
kratka, le kakšnih 20 minut, je bil ogled jame iz morske strani dokaj zanimiv. 
 

 
 
No, kej je bila na obali vasica, je bilo čakanje na naslednji avtobus lažje. Z njim sva se zapeljala do letališča in naprej 
do Marsale, prijetne letoviške vasice na vzhodni obali. Tam sva presedla na lokalni avtobus za Marsaxklokk, eno 
izmed najbolj znanih ribiških vasic na otoku. Malo jo kazi bližina termoelektrarne (večina energije je sicer porabljena 
za razsoljevanje vode, saj vode iz vodnjakov za tolikšno število prebivalcev ni dovolj) in pristanišča v sosednjem zalivu 
pri Berzebuggi, vendar je kraj še vseeno ohranil svoj ribiški značaj. Poiskala sva še lokalno plažo in se malo odmočila, 
pa je že bila ura toliko, da sva jo lahko mahnila proti domu. 
 

 
 
Torek, 25.6.2013 
Pri nas doma je bil praznik (torej je bil to podarjeni dan dopusta, ki se je že počasi iztekal), naju pa je čakala palača 
Parisio v kraju Naxxar. Na zunaj palača ni prav nič posebnega, njena notranjost pa je zelo bogata. Zgrajena v 18. 
stoletju, preurejena v devetnajstem, kot prva na Malti je imela električno energijo iz generatorja, ki si ga je možno še 
danes ogledati v podzemni lopi na vrtu. V palači je živela (in še zmeraj za plačo skrbi) rodbina Scicluna, ki je bogastvo 
pridobila s trgovanjem.  
 

 
 
V tistem času sta bila na Malti najboljša izvozna artikla tobak in ovčja volna (danes niti enega niti drugega skoraj ni 
več). Na osnovi svojih zaslug je rodbina pridobila celo baronski naslov. Pa vseeno to v nekaterih primerih ni pomagalo 
dovolj. Lastnik palače med obema svetovnima vojnama se je poročil s pravo britansko baroneso, vendar je ob 
kronanju kralja Jurija in kraljice Elizabete v letu 1937 bila na ta dogodek povabljena le žena, ne pa tudi mož. Ona je 
imela namreč angleški plemiški naslov, on pa le malteškega. In čeprav je bila Malta takrat pod angleško vladavino, to 
ni bil isti rang plemstva. No, pa so imeli zaplet v družini. 

 
 
Palača se odlikuje tudi z lepim vrtom, ki je precejšnja redkost na Malti, saj na Malti vode primanjkuje. Nekoč zelena 
dežela je danes siva kamnita puščava, zelena je le še preko zimskih mesecev, ko je dežja dovolj. 
 

 
 
Po prijetnem ogledu sva se zapeljala nazaj in poiskala plažo v Zlatem zalivu (rjavkasti pesek daje ime tej plaži), ki pa 
naju ni pretirano očarala. Tudi morje je bilo na tej strani otoka precej razburkano, zato se nisva zadrževala preveč. 
Počakala sva na naslednji bus in se odpeljala proti televizijski vasici »Popaye village«, kjer so snemali film o znanem 
mornarju iz risanke. Vasico so ohranili in je sedaj namenjena prireditvam za otroke. No, midva se med njimi nisva 
videla. Zato sva odrajžala na bolj mirno stran otoka, kjer sva si privoščila osvežitev v morju. Prav prijetno je delo. 
Malo se naju je že lotevala lenobnost pred odhodom, tako da se nama ni dala več nikamor. Le še proti hotelčku sva 
zavila in se psihično pripravila na naslednji dan. 
 

 
Sreda, 26.6.2013 
 
Napočil je tudi dan odhoda. Ker sva imela let šele v popoldanskem času, sva dopoldne skočila še do Buggibe in 
opravila načrtovane nakupe (oz. nenačrtovane, vsakokrat znova sva pred dilemo ali sploh kaj prinesti z najinih 
potepov). Tako je hitro minilo nekaj uric in že je bil čas, da se odpraviva proti letališču. Letalo je bilo točno, tako da 
smo bili ob šestih popoldne že v Bologni. Že tam je bila razlika kar opazna. Na Malti še pošteno preko 30, v Bologni le 
še 24 stopinj. Proti slovenski meji je začelo deževati, ko sva prečkala mejo na Fernetičih, je termometer kazal le še 14 
stopinj. Pa to še ni bilo konec: v okolici Postojne je temperatura padla le na 9 stopinj!!! Brrrr, pa tako poletje…. 
 
Še nekaj o stroških: 
Prevoz do Bologne in nazaj:     80 EUR 
Letalski let Bologna‐Malta za dve osebi:170 EUR 
Polpenzion na Malti za dve osebi:  250 EUR 
Prevozi na Malti (bus, kadjice):      80 EUR 
Vstopnine na Malti:      200 EUR 
Ostali stroški:        200 EUR 
 
Skupaj:          980 EUR