Farid ud-Din Attar, Jean-Claude Carrière

Zborovanje ptic
Manteq Al-Teyr

Režiser Jernej Lorenci

Prevajalka Danica Geršak

Scenograf Branko Hojnik
Kostumografinja Belinda Radulović
Skladatelj Branko Rožman
Asistent režiserja in koreograf Gregor Luštek
Oblikovalca svetlobe Jernej Lorenci, Branko Hojnik
Lektor Janez Bostič
Oblikovalka maske Mirjana Djordjević

Igrajo
Čaplja Eva Kraš
Pav Mateja Pucko
Papiga Mirjana Šajinović
Slavec Zvezdana Novaković k. g.
Sokol Matevž Biber
Golob Davor Herga
Smrdokavra Branko Jordan
Vrabec Viktor Meglič
Sova Matija Stipanič
Netopir Vladimir Vlaškalić

Premiera
24. septembra 2011 na Malem odru SNG Maribor

O besedilu Zborovanje ptic

Farid ud-Din Attar, perzijski pesnik iz 12. stoletja, je iz stare sufijske zgodbe o pticah ustvaril
eno najlepših alegoričnih pesnitev v verzih Manteq Al-Teyr (Zborovanje ptic) o iskanju
resnice življenja in minevanja. Francoski pisatelj Jean-Claude Carrière je tekst predelal v
gledališko igro, ki so jo v režiji Petra Brooka leta 1979 igrali na festivalu v Avignonu in
kasneje uspešno tudi drugod.
Ptice (simbol človeške duše) se po nagovoru Smrdokavre odločijo, da bodo poiskale mitskega
ptiča Simorgha, skrivnostno bitje, ki naj bi bil del vidnega kot tudi nevidnega sveta. A na pot
se ne odpravijo zlahka. Mnoge se izgovarjajo, rade bi se izognile tej veliki pustolovščini,
nekatere so sicer navdušene in bi takoj odletele, a vse, še najpogumnejše, prežema strah pred
neznanim. Na poti skozi puščavo zemeljskih izkušenj neodločno begajo, se srečajo s tistimi,
ki so že pred njimi zašle, se ustavile, odnehale ali se preprosto želele vrniti v svoj stari svet.
Poleg nevarnosti tako doživljajo še stisko lastne neodločenosti: napredovati, premagati
prepreke, preiti nemogoče ali se vrniti v znano. Smrdokavra jim pripoveduje zgodbe, ki jim
odstirajo resnico o bivanju, da bi prepoznale zmote in pasti, s katerimi so doslej živele.
Najbolj prebujene tako prečkajo puščavo in sedem dolin (Iskanja, Ljubezni, Védenja,
Nevezanosti oz. Niča, Enosti, Presenečenja in Izničenja), prestanejo mučno pot iniciacije in
pridejo do Simorgha, svetlobe, kjer kot v ogledalu zagledajo le same sebe, svojo resnično
podobo, prekaljeno v izkušnjah in očiščeno vseh zmot. Ob spoznanju, da so še vedno na istem
mestu, se zlijejo s to svetlobo, ki je začetek in konec vsega.
Gre pravzaprav za le navidezno, nekakšno negibno potovanje v lastno notranjost, kjer je
pogosto treba plačati visoko ceno, da smo se sposobni soočiti sami s seboj, prepoznati svoje
»sence« (zavezanost zemeljskemu, zaslepljenosti, okvire uma) in da zaživimo s svetlobo v
sebi, ki nam je bila podeljena in je naša prvinska popolna podoba, naša čista esenca.
In to samotno popotovanje vase vzdržijo le redke, najpogumnejše ptice. Cilj jih doseže
trideset – »si-morgh« (v stari perzijščini beseda pomeni trideset ptičev).

O avtorjih

Farid ud-Din Attar

Farid ud-Din Attar (1142–1220) iz Nišapurja, mesta, kjer sta se rodila tudi pesnika Hafis in
Omar Hajam, je zapustil okoli 30 del, a najbolj znana je alegorična pesnitev Manteq Al-Teyr
(Zborovanje ptic), ki jo zaradi univerzalnosti njenega sporočila primerjajo celo z Bhagavad
Gito, Božansko komedijo in Rumijevo spriritualno poezijo.
Kot večni iskalec resnice je tudi sam veliko popotoval, v Meko, Egipt, Damask, Indijo in
drugam. Označujejo ga sicer za sufističnega pesnika, a njegova filozofija presega dogmatske
okvire in preseneča z nenavadno globokim razumevanjem človeške psihe. Proti koncu
življenja je bil, kot mnogi sufiji, celo obsojen herezije, zato je zapustil Nišapur, a se verjetno
vrnil in umrl med mongolskimi pokoli.
Attarjevo Zborovanje ptic ni le upesnitev naukov sufizma, ezoterične doktrine islama, ki
poudarja enost z Bogom, a delu vendarle predstavlja okvir. Sufiji, asketski mistiki islama,
utrjujejo vero predvsem v sebi, skrbijo za čistost uma in duha, se moralno izpopolnjujejo in se
odrekajo egu. Za sufije je vse manifestacija Boga, približujejo se mu na duhovni poti ob strogi
disciplini in samorefleksiji, vse do končne popolne identifikacije z njim. Na pot do resnice oz.
spoznanja mora vsak sam.

Jean-Claude Carrière
Francoski pisatelj Jean-Claude Carrière, sodelavec velikih režiserjev Petra Brooka, Luisa
Buñuela, Miloša Formana, sebe preprosto označuje za pripovedovalca zgodb. Zdi se, da so
prav miti s svojimi večnimi resnicami pritegnili največji del njegove ustvarjalne pozornosti,
saj nenehno razkriva ozadja in njih skrite pomene ter dragocena brezčasna sporočila prilagaja
sodobnemu času
»Miti niso naivne zgodbe ali preproste razlage sveta, temveč podobe resničnosti, navzoče v
vseh družbah, odsevajo njihova verovanja, življenjske navade, običaje in vrednote,« razlaga
J.-C. Carrière, ki je izdal kar nekaj knjig, ki se večinoma navezujejo na tradicijo Vzhoda:
Ljubezenske pesmi Rumija, Slovar zaljubljenih v Indijo, Smrt Krišne in Zapiski s popotovanja
po Indiji (skupaj s Petrom Brookom), Moč budizma v soavtorstvu z Dalajlamo, Konec časa z
Umbertom Ecom in drugimi avtorji. V Attarjevi pesnitvi Zborovanje ptic je našel izjemno
priložnost, da predstavi zahodu še sufistično tradicijo.

Odlomki besedil iz gledališkega lista, zapisala prevajalka Danica Geršak.