Interpretacija / Interpretation
Petja Grafenauer
Tugo Šušnik, slikar poznega
modernizma in scenograf
Gledališča Pekarna
Tugo Šušnik, Painter of Late Modernism and Scenographer of
Gledališče Pekarna
Tugo Šušnik je ikona. Bil je meteor slovenskega slikarskega
prostora, ki je v Slovenijo v 70. letih priletel iz Velike Bri-
tanije in ZDA, kjer se je šolal ob očetu, direktorju jugoslo-
vanskega turističnega podjetja, ki je iskalo pot na Zahod. Po
končanem študiju slikarstva na ljubljanski akademiji se je še
enkrat odpravil v New York kot Fullbrightov štipendist in v
Ljubljano prinesel svež veter abstraktnega ekspresionizma,
spomina na minimalizem in druga dogajanja na newyorški
sceni. V sedemdesetih je bil povsod, kjer so se snovali kul-
turni dogodki, ki so se vpisovali v anale kulturne zgodovine
Slovenije – Šumi, Pekarna, Equrna, pa potem njegova dela
v vseh velikih slovenskih in jugoslovanskih razstaviščih in v
tujini … Danes je legenda, ki obnjo v ateljejih Akademije za
likovno umetnost in oblikovanje trči vedno nova generacija
študentov. Tugo Šušnik je zagrizeni slikar, ki ne odneha in
se v ateljeju vedno znova in znova potaplja v iskanje naj-
boljše slike, ki bi jo zmogel izdelati.
Šušnik je med letoma 1965 in 1968 v New Yorku preiz-
kusil vse takrat še legalne droge in opoje, živel hitro, bral
Greenberga in druge, obiskoval galerije v Chelseaju in
muzeje na gornjem Manhattnu in se na platnih neskončno
spopadal z neznanim. Še danes se najmanj na dve leti vrača
v New York, da se nadiha svetovljanstva umetnosti in pobe-
gne iz dušeče nacionalne kletke.
Prelet polovice stoletja, v katerem je dodobra zazna-
moval slikarsko sceno, je bil na ogled v Mestni galeriji v
Ljubljani (30. 11. 2017–21. 1. 2018). Odlično postavljena
razstava z izborom barvnih podlag na zidovih, ki omogo-
čijo dodatno žarčenje Šušnikovih del, je imela pomenljiv
naslov: Kvazimodo. Razcepljenost umetnika, ki je na eni
strani s svojim slikarstvom in pojavnostjo prava zvezda –
če to v lokalnem svetu umetnosti sploh obstaja, morda je
bolje reči umetnik, ki mu je uspelo pridobiti dolgotrajno
pozornost tako stroke kot redkih kupcev in ki je slikarstvu
povsem predan. Za Šušnika je slikarstvo svet popolnega, ne
nujno lepega, a polnega, močnega, izjavnega in predvsem
LIKOVNE BESEDE / ARTWORDS 108, 2018
mesto gole in čiste resnice umetnikove izjave. Šušnik je
verjetno naš najvidnejši predstavnik poznega modernizma,
popolnoma predan umetnosti, v kateri izraža subjektivno
resnico, ki vedno teži k univerzalnemu, celo kadar se loti
lokalnih tem – npr. variant Preglovih omizij. Svet slikar-
stva umetnik skrbno varuje, celo pred razklanim jazom, ki
ga uteleša naslov razstave. Kadar ni v slikarstvu, je Šušnik
Gargantua, jedec življenja, prvak karnevala. Tu na posve-
tni strani je meseno, humorno, črevesno, grobo, v sliki je
žareče, čisto, iskreno, sveže; vedno pa je čutiti hlastanje po
plamenu živega in srčno predajanje njegovemu oblizova-
nju. Od fundamentalne abstrakcije leta 1976 v Domu omla-
dine, ki jo je v kanon slovenske umetnosti vpisal Tomaž
Brejc, do najnovejših »elektrografik«, ki so bile v Mestni
galeriji postavljene veliko bolje kot na Ljubljanskem gradu
(2017), Šušnik kontinuirano raziskuje medije in materiale,
ki bi mu omogočali izraz, ki ga želi. Ko preišče medij in
proces, njegova zrela dela postanejo izrazito »šušnikovska«,
kot so v našem prostoru Stupičeva »stupičevska«, Pregljeva
»pregljevska« ali Irwinova »irwinovska«.
Skoraj neverjetno je, kako močne so slike zadnjih let.
Barve žarijo, platna vabijo, njegove slike izguba statusa
slikarstva in umestitev slike med druge medije ni prav nič
prizadela, a nanjo tudi ne bistveno vplivala – tu ni govora o
materialih slike (celo »elektrografike«, kjer Šušnik podobo
posreduje zunanjim izvajalcem in končni produkt ni delo
njegovih rok, so takšne) temveč o tem, da umetnikov izraz,
tista »šušnikovskost«, vseskozi dominira nad vsakokrat
novim ciklom. Slikar, slikar, slikar – se zdi, da kriči s Šušni-
kovih platen. In na drugi strani naslov razstave v Mestni
galeriji. Namesto Modernističnega »Šušnik«, »Kvazimodo«!
Kdo ali kaj je Esmeralda, ki razume, sprejema, a ne zmore
ljubiti nazaj, ob čigavem truplu se bo izstradal naslovni
junak?
Še preden dokončno zakoličimo pripoved o velikem
modernističnem slikarju, pristavimo, da je zgodba lahko
70
 Petja Grafenauer

Tugo Šušnik, Triptih / Tryptich, 1971, akril na platnu / acrylic on canvas, foto / photo: Matevž Paternoster, MGML

pripovedovana tudi drugače: profesor na akademiji, eden

izmed najboljših abstraktnih umetnikov, kar jih je v Slove-
niji, je v Londonu in nato v New Yorku živel na robu, bil
»mod«,1 poznal je najnovejše bende, nosil plašč znamke
Burberry, obiskoval klube in se leta 1968 vrnil v Ljubljano.
Tu je slikal na tleh, povsem drugače, kot je učila ljubljan-
ska akademija. Šušnik je eden izmed redkih, ki je poleg
Tomaža Brejca leta 1973 v Ljubljani »že« vedel, kdo so Cle-
ment Greenberg, Rosalind Krauss ali Leo Steinberg. V slo-
venski likovni prostor je prinesel sodobno teorijo, njegova
tedaj stasita in dolgolasa, danes pa spodobno ostrižena, a
mogočna pojava, je prinašala tudi nekaj Pollockovskega
žara in odnosa do sveta.
O svoji praksi po vrnitvi v Ljubljano leta 1968 je 26 let
pozneje zapisal: »V prvi polovici sedemdesetih sem se
ukvarjal z abstraktnim slikarstvom, z možnostmi uporabe
avtonomnih slikarskih sredstev, ki naj brez pomenskih
aluzij postanejo zadostni nosilci v sebi zaključenega sli-
karskega organizma. Postavke tega slikarstva so izhajale iz
evropskega fundamentalnega slikarstva, ameriške formali-
stične kritike in minimalizma. […] V drugi polovici sedem- Tugo Šušnik, Marakeš / Marakesh, 1987, akril na platnu / acrylic on canvas,
desetih sem v slike vključil precesualnost [sic!] na način, da foto / photo: Matevž Paternoster, MGML
proces postane v sliki oziroma predmetu neposredno raz-
viden. Proces sam je tu postal umetniški objekt.« (Šušnik) V kuverti je nekaj fotografij in porumenele strani časopisa.
Strnjen opis odlično povzame, kaj so počele slikarjeve slike Poročajo o predstavah Gilgameš II, Ali naj te z listjem posu-
v tem obdobju. Poznamo jih prek številnih razstav, kamor jem? in Tako, Tako! v Gledališču Pekarna in na 15. festivalu
so bile vključene, ter zapisov slovenske in jugoslovanske malih in eksperimentalnih scen. Beremo o »neverjetni sce-
umetnostne zgodovine. Manj je znano, da je bil Šušnik tudi nografiji Tuga Šušnika, prvi doslej, o kateri velja razmišljati
scenograf Gledališča Pekarna, enega izmed najpomembnej- na festivalu in ki žarči s sublimirano poetiko, da pokaže vse,
ših eksperimentalnih gledališč na Slovenskem, ki je v Ljub- kar sta Šeligo in Kralj želela povedati«. (Foretič 7)
ljani delovalo med letoma 1971 in 1978. V zakonu z igralko Majo Boh so se mu odprla vrata v
V Šušnikovem osebnem arhivu domuje kuverta z napi- ljubljansko eksperimentalno gledališče. Seveda so se sre-
som Scena – Ali naj te z listjem posujem?, Dec 73–Jan 74. čanja godila v Šumiju, kjer se je tedaj srečevala živahna
kulturna scena različnih generacij, in pozneje zvečer, po
1 Mod je oblika subkulture, ki se je razvila v petdesetih letih v Londonu. Mod predstavah, v klubu PEN, ki je edini v Ljubljani hrano in
kot modernist, mlada oseba, ki posluša tedaj moderni jazz in živi sodobno (nočno)
življenje. pijačo stregel do poznih nočnih ur. V bifeju, »tam pri

71
Interpretacija / Interpretation
Tugo Šušnik, scenografija za predstavo Tako, Tako! / set design for the performance Like That, Like That!, 1974, Gledališče Pekarna / Bakery Theatre
Šumiju«, pravi Šušnik, v dokumentarnem filmu Ljubljana,
London, New York – Tugo Šušnik, ki ga je za RTV posnel
Boris Jurjaševič leta 2016, je nastala zaveza z Ladom Kra-
ljem – tudi on se je v Ljubljano vrnil iz New Yorka, kjer je
študiral. Po vrnitvi se je »ločil od eksperimentalnega gleda-
lišča Glej in v opuščenem prostoru nekdanje Vrtačnikove
pekarne na Viču jeseni 1971 s sodelavci ustanovil Pekarno
ter začel vaje za prvo predstavo. V intervjuju za Mladino je
takrat povedal, da ga zanima razredno gledališče. […] Kralj
je okoli sebe zbral študente s Filozofske fakultete in Akade-
mije za gledališče, med njimi so bili Barbara Levstik, Meta
Gorjup, Samo Gabrijelčič, Zdenko Kodrič, Tomaž Pengov,
Janez Vrečko, Maja Boh in mnogi drugi. Med njimi tudi
glasbeniki, dramaturgi (Mojca Kreft) in scenografi, kot je
bil nedavno preminuli oblikovalski genij Matjaž Vipotnik.«
(Štaudohar)
Ne vem, zakaj je Irena Štaudohar v članku o Pekarni, ki
je izšel v Delu, izpustila ime Tuga Šušnika, saj je po preo-
stalih fotografijah iz zadnje Kraljeve režije v Pekarni, pred-
stave Ali naj te z listjem posujem? in predstave Tako, tako!,
LIKOVNE BESEDE / ARTWORDS 108, 2018
videti, da je imela scena pomembno vlogo. Na razglednici –
vabilu na predstavo je najprej zapisan avtor besedila Šeligo,
sledi režiser Kralj, nato pa je naveden Šušnik, odgovoren za
sceno in kostume.
Šušnik je prvič sodeloval s Pekarno ob predstavi Gilga-
meš II, ki je bila premierno predstavljena 30. oktobra 1973
ob 22.15. Predstava je nastala na temeljih predstave Gilga-
meš, ki jo je Ivo Svetina postavil leto dni prej, »vendar gre
kljub istemu tekstu za skoraj v celoti drugačno uprizori-
tev, za novo fazo dela v tej predstavi. Takšno spreminjanje
predstav je v skladu z gledališko teorijo in s prakso Gledali-
šča Pekarna.« (Svetina 133)
Prostor Gledališča Pekarna je bil majhen, okrog 50 kva-
dratnih metrov, skupaj s prostorom za gledalce, ki jih je
bilo na posamezni predstavi lahko približno 50. Edini scen-
ski element je bila bela rjuha, ki je bila napeta od stropa do
tal. Šušnik je izdelal še dve veliki maski po vzoru mask z
Nove Kaledonije, ki sta jih z režiserjem predstave Ivom Sve-
tino našla med brskanjem po knjigah v knjižnici ljubljanske
likovne akademije.
72

Tugo Šušnik, scenografija in kostumografija za predstavo Ali naj te z listjem posujem / set and costume design for the performance Shall I Sprinkle You with Leaves, 1973–74,
Gledališče Pekarna / Bakery Theatre
Večji scenografski zalogaj je predstavljala predstava
Ali naj te z listjem posujem?, ki jo je po besedilu kratkega
romana Rudija Šeliga režiral Lado Kralj. Šeligovo bese-
dilo je spisano v slogu novega romana, podobno kot bolj
znani Triptih Agate Schwarzkobler. Pripoved je o Uršuli
in Vasilki, ki v obcestnem listnjaku čakata, da bo jenjal
dež in bosta nadaljevali z avtostopom proti Italiji. Dolgčas,
tesnoba, strah in žeja ju vodijo v spolni odnos, ob tem pa
teče »pogovor o njunem trenutnem položaju in o nekaterih
doživetjih iz preteklosti, dokler Vasilka ne zapade v histe-
rijo. Očita Uršuli nekatere lastnosti, po katerih naj bi pripa-
dala tisti socialni plasti, za katero je značilno pridobitništvo
in snobizem — malomeščanstvo. Podobne lastnosti ima
po njenih besedah tudi vodilni sloj družbe, ki je v besedilu
imenovan ‘novi gospodi in knezi revolucije’.« (Dolgan 102)
Akademski slikar Tugo Šušnik, zadolžen za kostumogra-
fijo in scenografijo, je v »več kot utesnjenem pekarniškem
prostoru (…) zmogel ustvariti prostor listnjaka, (…) zapr-
tega, klavstrofobičnega prostora.« (Svetina 82–83) Na oder
je postavil na pol prerezan avtomobil, danes ga gledamo z
množico asociacij na sodobno umetnost, takrat se je moral
skriti v gledališko sceno, da je lahko obstajal. Odrske luči
so utripale in prvič v slovenskem teatru dobile tudi vlogo
svetlečih orodij v rokah igralcev, skupaj z aluminijasto
73
Petja Grafenauer
folijo, vato, grabljami, žarnicami in vrvmi. Na odru je ležalo
pravo listje. Šušnik ni bil le scenograf predstave, skrbel je
tudi za kostume in bil tudi tisti, ki je najeti prostor nekdanje
Pekarne lastnoročno opremil za gledališke namene, pravi
Kralj v dokumentarcu.
Kot scenograf je Šušnik odprl vrata kreativnosti, ki je
drugačna od slikarske. V vizualni umetnosti gre za obdobje,
ko so umetniki preizkušali raznolike smeri in prijeme, a
za razliko od drugih, npr. skupine OHO, ki je menjavala
stile od pop arta, arte povera do konceptualne umetnosti,
je Šušnik ves čas v okvirih vizualne umetnosti ostajal zvest
slikarstvu. Drugače je bilo v gledališču. Kralj pravi, da je
Šušnik s sceno v Pekarno vnesel hiperrealizem, Šušnik se
izreka za konceptualno umetnost, ki da jo je s pridom kori-
stil pri postavljanju scene.
Naredil je tudi sceno za predstavo Tako, tako! v režiji
Ljubiše Ristića, kjer je oder postal pogled v štiri izseke vsak-
dana. Predstava je nastala na podlagi treh dram pisatelja
in dramatika Mirka Kovača in Ristićevega lastnega vložka
– raziskovalne igre Maje Boh v vlogi matere samohranilke.
Nastalo je simultano gledališče s štirimi prostori: sobo pro-
stitutke, sobo samohranilke, prostorom za kvartopirce in
pisateljevo sobo. Ker so bili stropovi v Pekarni nizki, sta bila
spodnja prostora nižja, zato so kvartopirci sedeli na opekah
Interpretacija / Interpretation

Potem se je začelo temno obdobje

Pekarne, ki se je v sezoni 1974/1975 zna-
šla v krizi, zlasti finančne narave. Nasled-
njo scenografijo je za predstavo Iz lepih
časov ustvarila Duba Sambolec, Šušnik
je odšel v Dramo za Ladom Kraljem,
leta 1974 diplomiral iz slikarstva, 1976
razstav­ljal fundamentalno abstrakcijo v
Domu omladine, 1979 je opravil speci-
alko pri prof. Andreju Jemcu in Jožetu
Ciuhi, nato pa s Fullbrightovo štipendijo
študiral na Pratt Institute v New Yorku.
Od leta 1980, ko se je vrnil v Ljubljano,
neprenehoma slika.
Ko Tuga Šušnika poslušamo, nas
pripoved pritegne. Ko spregovori o Sli-
karstvu, je jasno, da vanj zares verjame,
da je to vzvišen svet, medtem ko je vse
ostalo, kar daje od sebe – pa gre lahko
za scenografijo ali pripovedi o tem, kako
je poslušal The Who –, tudi umazano in
pritlehno, Slikarstvo nikdar. Le Slika se v
Šušnikovem kraljestvu nikdar ne dotakne
blata ali denarja, vedno je izven. Za našo
generacijo, ki se sooča s pomanjkanjem
denarja in za sublimno pri vsem skupaj
zmanjka časa, pa je zanimiv tudi tedaj,
ko se ne skuša realizirati v »neverending
story«, ampak takrat, ko je zdaj, in so roke
zakopane v kri in pot vsakdanjega dne. S
tem sicer pade zgodba o Kvazimodu, ki ga
ni ljubil nihče, saj Šušnika z veliko naklo-
njenostjo sprejemamo gledalci, stroka in
generacije prihodnjih umetnikov, ki so
Tugo Šušnik, Oksimoron IV. / Oxymoron IV., diptih / dyptich, 2013–2017, akril na platnu / acrylic on canvas,
300 × 220 cm, foto / photo: Matevž Paternoster, MGML se šolale pod njegovim mentorstvom na
Akademiji za likovno umetnost in obliko-
in karte metali na desko, nizka je bila tudi pisateljeva soba: vanje. n
»Da bi to skoraj neizvedljivo scenografsko zamisel realizi-
rali, smo si pri podjetju Gradis sposodili železne cevi, ki so
jih uporabljali za gradbene odre. […] Tehnična ekipa Jon Literatura
Gregory, Nejc Pengov in Tugo Šušnik, ki je bila polno anga- Foretič, Dalibor. »Snoviti, sterilni svijet«. Vjesnik, Zagreb, 4. 4.
žirana, pod vodstvom legendarnega Metoda Kambiča – je 1974: 7.
storila nemogoče: uspešno je postavila komplicirano kon- Ljubljana, London, New York – Tugo Šušnik. Režija Boris Jurjaše-
strukcijo in nanjo pritrdila deske ter nato vsakega od štirih vič. Ljubljana: RTV Slovenija, 2016, dokumentarni film.
prostorov ustrezno opremila. Šušnik si je omislil še neon- Dolgan, Marjan. »Rudi Šeligo, Ali naj te z listjem posujem«. Sodob-
ski napis HOTEL, ki je svetil v ozadju kurbine sobe, kar je nost, 20.1: 102.
Svetina, Ivo. Gledališče Pekarna (1971–1978), Rojstvo gledališča iz
dajalo nekakšen ‘ameriški’ vtis.« (Svetina 272) »Premiera
duha svobode: pričevanje. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljan-
predstave je bila 1. oktobra 1974 velik dogodek, na katerega sko, 2016. 133.
so bili povabljeni posebni gostje in kulturna smetana, med Štaudohar, Irena. »Možgani in srce Pekarne«. Delo, Ljubljana, 9. 2.
drugimi Dušan Pirjevec, Janko Kos, Miodrag Bulatović 2017.
in Ristićev oče, general in šef kontraobveščevalne službe Šušnik, Tugo. »Transformacija visokega modernizma v indivi-
Miroslav Ristić, ki se je pripeljal v Ljubljano s temnozele- dualni umetniški praksi.« Tugo Šušnik, Slike. Kranj: Gorenjski
nim volkswagnom in v uniformi.« (Štaudohar) muzej Kranj, 1994.

LIKOVNE BESEDE / ARTWORDS 108, 2018 74