STATI INU OBSTATI

Revija za vprašanja protestantizma

IZ VSEBINE
Janez Weiss
Gospodje Črnomaljski
kot podporniki reformacije
na Kranjskem

L’ubomir Batka
Luthrova reformacijska teologija
besede

Jonatan Vinkler
Jan Amos Komenský in Slovenci:
recepcija v 19. stoletju

ISSN 2590-9754 Vinko Ošlak

Verski problem slovenstva
junij 2020
Jasmin Koso
Klasično anglikanstvo in moderne
31/20 kontraverze

Prevod: Jan Amos Komenský,

Informatorij materinske šole
­

STATI INU OBSTATI

Revija za vprašanja protestantizma

ISSN 2590-9754
STATI INU OBSTATI
REVIJA ZA VPRAŠANJA PROTESTANTIZMA

Izdajata
Slovensko protestantsko društvo
Primož Trubar
Beethovnova ulica 9, 1000 Ljubljana
predstavnik: Matjaž Gruden
Univerza na Primorskem
Titov trg 4, 6000 Koper
predstavnica: dr. Klavdija Kutnar
Glavni urednik
dr. Marko Kerševan
Uredniški odbor
dr. Mihael Glavan
ddr. Igor Grdina
dr. Peter Kovačič Peršin
dr. Fanika Krajnc-Vrečko
mag. Violeta Vladimira Mesarič
dr. Vincenc Rajšp
dr. Cvetka Hedžet Tóth
Dušan Voglar
Odgovorni urednik
dr. Jonatan Vinkler

31/2020 Namestnik odgovornega urednika

dr. Nenad H. Vitorović
STATI INU OBSTATI
REVIJA ZA VPRAŠANJA PROTESTANTIZMA

Mednarodni sosvet Tisk: Grafika 3000, d.o.o., Dob

International Advisory Board
dr. Emidio Campi, Zürich
dr. Silvano Cavazza, Trieste/Trst
dr. Luka Ilić, Ravensburg
dr. Matjaž Kmecl, Ljubljana
dr. Peter Kuzmič, Osijek
dr. Jochen Raecke, Tübingen
dr. Walter Sparn, Erlangen
dr. Karl W. Schwarz, Wien/Dunaj
dr. Miroslav Volf, Yale
junij 2020, naklada 250 izvodov
ISSN 1408-8363 (tiskana izdaja)
ISSN 2590-9754 (elektronska izdaja)
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(31)
Revija je uvrščena na:
ERIH PLUS (European reference index
for the humanisties and social sicences)
in
DOAJ (Directory of Open Access Journals).
Izid revije je finančno podprla Javna agencija
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije
iz sredstev državnega proračuna iz naslova
razpisa za sofinanciranje izdajanja domačih
znanstvenih periodičnih publikacij.

marko.kersevan1@guest.arnes.si
info@drustvo-primoztrubar.si
Oblikovanje
Kazimir Rapoša
Tehnična ureditev in jezikovni pregled
Davorin Dukič

16. letnik
Prelom knjižne notranjosti
Jonatan Vinkler
 VSEBINA
5 Marko Kerševan in Jonatan Vinkler: Beseda urednika

RAZPRAVE, 11 Janez Weiss: Gospodje Črnomaljski kot podporniki

ŠTUDIJE reformacije na Kranjskem
41 Ľubomír Batka: Božja beseda in beseda človeka:
Luthrova reformacijska teologija besede
55 Peter Kovačič Peršin: Kierkegaardovo preverjanje
kristjanov
71 Jonatan Vinkler: »Beri skrbnu dobre bukve,
de ti postaneš vučen, moder inu brumen ...
Bug tebi dodeli duha te modrosti, pejdi, živi
inu jimy se dobru ...« Jan Amos Komenský
in njegova dela pri Slovencih: recepcija v 19. stoletju

ŠTUDIJSKI 95 Študijski večeri 2019/2020

VEČERI
97 Milena Mileva Blažić: Verski motivi v pravljicah
Hansa Christiana Andersena
127 Jasmin Koso: Klasično anglikanstvo in moderne
kontraverze

BILO JE 145 Eberhard Jüngel: K svobodi krščanskega človeka:

POVEDANO spomin na Luthrov spis

RAZGLEDI, 167 Vinko Ošlak: Verski problem slovenstva: sklepna misel

VPOGLEDI
183 Geza Erniša: Sveto pismo, ekologija, varovanje
stvarstva

PREVOD 189 Jan Amos Komenský: Informatorij materinske šole

KRONIKA 213 Geza Filo: Pridiga v času epidemije

na veliki petek 2020

POVZETKI 219 Povzetki, Synopses, Zusammenfassungen

AVTORJI 233 Avtorji te številke

3
 Stati in obstati 16(2020): 5-9
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(31)5-9

BESEDA UREDNIKA

Prva številka šestnajstega letnika revije nima središčne teme ali pose-
bej izpostavljenih problematik. Zato pa s svojimi raznovrstnimi prispev-
ki dobro reprezentira ali vsaj nakazuje, kaj vse so lahko – in morajo biti
– vprašanja protestantizma v slovenskem, a tudi širšem (srednje)evrop-
skem prostoru: zgodovinska vprašanja odločilnega obdobja protestant-
ske reformacije 16 stoletja; vprašanja sodobne protestantske teologije, ko
obravnavajo značilnosti in dileme protestantskega krščanstva, ki so po-
membno vplivale na širšo kulturno dogajanje zahodnega sveta in/ali so
posebej pomembne za kulturni razvoj v slovenskem prostoru; vplivi in
kulturna izmenjava med protestantskimi okolji in tradicionalno katoli-
škimi deželami srednje Evrope; delovanje posameznih osebnosti, ki/ker
je bilo spodbujeno z reformacijskimi verskimi nagibi ali povezano z mi-
selnimi vzorci in mentalitetami, značilnimi za protestantsko krščanstvo;
izzivi, ki jih zanj pomenijo različne aktualne tendence, stiske, dileme in
izzivi, ki jih za sodobno življenje v njegovih različnih, tudi medsebojno
sprtih usmeritvah pomenijo evangeljska stališča. In (ne)nazadnje, kako
se s protestantsko krščanskih izhodišč soočiti s krizo, ki jo je v prvi po-
lovici letošnjega leta povzročila pandemija oziroma organizirani poli-
tični in spontani odzivi nanjo.
Na prvem mestu v rubriki Razprave, študije je tokrat raziskava zgo-
dovinarja Janeza Weissa o podpori, ki jo je znana stara plemiška rodbi-
na Črnomaljskih (nemško Tschernembl) nudila domačim (belo)kranj-
skim protestantom tudi po tem, ko se je sredi 16. stoletja preselila v

5
 beseda urednika

zgornjo Avstrijo. Eden njenih članov (ki sicer ni posebej obravnavan v

tej študiji), Jurij Erazem (Georg Erasmus von Tschernembl, 1567–1626), je
bil v Zgornji Avstriji v letih 1618/19 na čelu stanovskega protihabsburške-
ga ( in posredno protikatoliškega) ne le odpora, ampak odkritega upo-
ra in se kot tak pridružil češkim upornikom in od njih izbranemu kral­
ju Frideriku V. Po njihovem porazu na Beli gori leta 1620 se je drugače
kot večina vodilnih čeških upornikov izognil krvavemu habsburškemu
obračunu, ker se je uspel umakniti najprej v Heidelberg in nato v kal-
vinistično Ženevo, kjer je tudi pokopan (kalvinske usmeritve je bil tudi
sam). »Poznani razlogi« za habsburško dokončno likvidacijo posestev
in naslovov rodbine Črnomaljskih na Kranjskem – na katere namiguje
kronist tistega časa in s katerimi Janez Weiss zaključuje svojo razpravo
– se nanašajo prav na uporniško vlogo Jurija Erazma. V tem smislu je
raziskava posredno dopolnilo k razpravam ob obletnici 30-letne vojne,
ki je na različne načine neposredno in posredno obeležila tudi dogajan­
je v takratnih slovenski deželah oziroma Notranji Avstriji. Naj na tem
mestu še enkrat spomnim – ker se pri nas preveč pozablja – da so na
švedski/protestantski strani osebno, z vojaki in denarnimi sredstvi so-
delovali tudi nekateri pripadniki koroških in kranjskih »eksulantskih«
rodbin (najbolj poznani so seveda koroški Khevenhullerji), ki so zato do-
segli pomembne vojaške in diplomatske položaje na Švedskem. Hkrati
je ta razprava prispevek k načrtovani obravnavi pomembnih plemiških
in meščanskih podpornikov protestantizma v 16. stoletju na Slovenskem
v naši reviji.
Slovaški teolog Ľubomír Batka piše o Luthrovem pojmovanju raz-
merja med Božjo in človeško besedo (Svetega pisma), o razumevanju in
uporabi načela sola scriptura – načela, ki je še danes predmet teoloških
sporov in raziskav in ki je bilo izjemnega pomena za to, da se je Trubar
posvetil slovenski knjigi in knjižnemu jeziku ter slovenski jezik in slo-
vensko besedo posvetil kot še eno »posodo Božje besede«.
Peter Kovačič piše o aktualnosti Kierkegaardove misli in življenjske
drže. Danski filozof in verski mislec iz protestantskega okolja 19. stolet­
ja je v zadnjih desetletjih tudi pri nas postal deležen zaslužene pozor-
nosti s prevodi, simpoziji, z društvenimi aktivnostmi; prav je, da ne gre

6
 marko kerševan in jonatan vinkler

mimo njega tudi »revija za vprašanja protestantizma«. Ni slučajno, da je

bil s svojim brezkompromisnim vztrajanjem na veri kot osebni odločitvi
in hkratni ostri kritiki institucionalne religije/cerkve (v njegovem pro-
storu in času je bila to seveda danska luteranska državna cerkev) blizek
Edvardu Kocbeku, ki je o njem že pisal tako pred svetovno vojno in re-
volucijo kot tudi kmalu po njima. O srečanju Kocbeka s Kierkegaardom
bomo pisali v naslednji številki.
Jonatan Vinkler predstavlja znamenitega pedagoga in misleca Jana
Amosa Komenskega (1592–1670), tokrat predvsem skozi slovensko recep-
cijo njegovih del v 19. stoletju. Zlasti njegovo pedagoško delo je tudi pri
nas že dolgo poznano in cenjeno (nenazadnje ima v Ljubljani ulico, ume-
ščeno nekako med Dalmatinovo in Trubarjevo), toda prav je, da ob živ-
ljenju in delu znamenitega češkega verskega emigranta 17. stoletja (umrl
je v Amsterdamu) ponovno uvidimo raznovrstnost kulturnih spodbud
in posledic reformacijskega/protestantskega krščanstva in se zavemo
njegovih korenin tudi v slovanskem svetu.
Študijski večeri Slovenskega protestantskega društva so bili v letoš-
njem letu okrnjeni zaradi protipandemijskih ukrepov, prepovedi zbi-
ranja in prireditev. Objavljamo dva prispevka/predavanji iz jeseni leta
2019. Milena Mileva Blažič piše o verskih motivih v Andersenovih pravlji-
cah. Predavanje/prispevek je sicer člen v njeni obravnavi različnih vrst
pravljic in pravljičarjev; tokrat je na ta način pripeljala v revijo drugega
znamenitega Danca 19 stoletja, Hansa Christiana Andersena (1805–1875),
rojaka in sodobnika Sørena Kierkegaarda (1813–1855). Oba, osebnostno
in po delih tako različna, avtorja izhajata iz specifičnega danskega lute-
ranskega okolja svojega časa, do katerega sta oba na različna načina iz-
jemno kritična, a oba – vsak na svoj način – vse do danes odmevata v
drugih okoljih in časih. Tokrat v naši reviji.
Jasmin Koso, ki je tudi sam anglikanec, je v svojem predavanju pre-
gledno predstavil temeljne značilnosti anglikanstva in nekatere njego-
ve aktualne dileme pa tudi svoja osebna stališča ob njih (posebej se za-
ustavi ob vprašanju odnosa do homoseksualnosti in homoseksualcev).
Rubrika Razgledi, vpogledi prinaša tri evangeljsko zavzete, lahko bi
rekli evangeljsko izzivalne poglede. Daljši prispevek Vinka Ošlaka z nas-

7
 beseda urednika

lovom Verski problem slovenstva je sklepno poglavje njegove neobjavlje-

ne knjige z istim naslovom, ki ga objavljamo z avtorjevim dovoljenjem
(avtor svoje knjige sicer ne namerava objaviti v tiskani obliki). Krajši pri-
spevek Geze Erniše predstavlja biblijski pogled na vprašanja in dileme
ekologije in človekovega varovanja stvarstva.
V rubriki Bilo je povedano soočamo starejše in novejše sociološke
kritike domnevnih negativnih družbenih učinkov Luthrove/luteranske
individualizacije in ponotranjenja religije (Scheller, Marcuse, Soeffner,
Beck) s prevodom (izbranih odlomkov) spisa tübingenskega teologa
Eberharda Jüngla iz leta 1978, K svobodi krščanskega človeka, v katerem
ta v Luthrovo obrambo analizira in interpretira (tudi pri nas znani in
večkrat prevedeni) Luthrov spis O svobodi krščanskega človeka (prevod v
Luthrovih Izbranih spisih, Ljubljana 2001, in v izboru njegovih teo­loško
političnih spisov Tukaj stojim, Ljubljana 2002). Odlomke je izbral in pre-
vedel ter problematiko komentiral Marko Kerševan.
Prevod prinaša izbor iz zgodnjega pedagoškega dela Jana Amosa
Komenskega Informatorij materinske šole. Delo je Komenský napisal kot
verski izgnanec za časa tridesetletne vojne, v slovenski kulturi pa se nje-
gova recepcija začenja v zadnji tretjini 19. stoletja (po prvi izdaji v češkem
jeziku). Takrat je nastala tudi edina objava slovenskega Informatorija,
ki po več kot stoletju, tudi zaradi nedostopnosti, kliče po nadomestitvi
z novim kritičnim komentiranim prevodom v sodobni slovenski jezik.
Kronika je tokrat nenavadna. Zaradi odsotnosti posebnih priredi-
tev in dogodkov v času pandemije in prepovedi zbiranja ljudi (vključ-
no z verskimi obredi in prireditvami) smo se odločili, da ta posebni čas
v reviji obeležimo (»za zgodovino«) z najobičajnejšim vsakoletnim do-
godkom, z objavo običajne velikonočne pridige, kakršna je bila napisana
in posredovana vernikom v letošnjem neobičajnem velikonočnem času,
ko se ti niso mogli zbrati pri velikonočnem bogoslužju. Objavljamo pri-
digo duhovnika in nekdanjega škofa Evangeličanske cerkve v Sloveniji,
namenjeno vernikom ljubljanske evangeličanske cerkvene občine, ki bi
se sicer zbrali v svoji cerkvi, ki nosi ime Primoža Trubarja. Izbrali smo
pridigo za veliki petek: znano je, da je v evangeličanski Cerkvi po tradi-
ciji prav bogoslužje na veliki petek posebej poudarjeno in izpostavljeno,

8
 marko kerševan in jonatan vinkler

s pridigo in obhajilom vernikov, in da je veliki petek poseben praznik ter

dela prost dan le v deželah s prevlado evangeličanske tradicije, na pri-
mer v Nemčiji in Švici (v katoliški Cerkvi po tradiciji, nasprotno, prav
na veliki petek ni redne maše z evharistijo/obhajilom in v dominantno
katoliški deželah veliki petek tudi ni dela prost dan).

Marko Kerševan in Jonatan Vinkler

9
 RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Stati in obstati 16(2020): 11-40
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(31)11-40

Janez Weiss

GOSPODJE ČRNOMALJSKI KOT PODPORNIKI

REFORMACIJE NA KRANJSKEM

Gospodje, od leta 1463 baroni, Črnomaljski, so stara plemiška rod-

bina z Metliškega, ki se je v 15. stoletju uveljavila kot trdna zaveznica ce-
sarja Friderika III. in njegove politike ter spadala med pomembnejše ple-
miške rodbine dežele Kranjske in njenih priključenih gospostev. V 16.
stoletju jih na tako visokih položajih ali okoljih ne najdemo več, pose-
dovali pa so nemajhne posesti in premoženjsko spadali v vrh kranjskega
plemstva. O njihovem protestantizmu, pripadnosti idejam reformacije
pred šestdesetimi leti 16. stoletja, nimamo izrecnih podatkov. Posledično
ne vemo, ali je tedanja glava rodbine, Krištof (II.) Črnomaljski (1504–
pred 1560), že spadal med protestante. Gotovo pa je mednje spadal nje-
gov sin Janez (IV.) Črnomaljski (1536–1595), ki je po letu 1557 ustvaril
trajno posestno osnovo v Gornji Avstriji, med letoma 1564 in 1572 pa
prodal posesti na Kranjskem. Kot superintendant, ki je nadzoroval pro-
testantsko šolstvo v Gornji Avstriji, je materialno podpiral predikan-
te na Kranjskem, še posebno v Slovenski marki (na Dolenjskem), in bil
v stikih z enim od prvih kranjskih protestantov, Matijo Klombnerjem.
Prispevek umesti rod, oriše njegove posesti in izpostavi primere pod-
pore protestantskim pridigarjem.
Protestantska reformacija je pojem, ki ga razumemo kot versko, kul-
turno in politično preoblikovanje severno-, zahodno- in srednjeevrop-
skega prostora in je kot (so)posledica ali kot (so)vzrok sodoben s stolet­
jem njegovih izjemnih (makropolitičnih) sprememb in pretresov. Zajela
je tudi s cesarsko habsburško rodbino povezan prostor notranjeavstrij-

11
 razprave, študije

skih dežel, katerega tesno vpleteni del je bila dežela Kranjska s priključe-
nimi gospostvi Slovenske marke, Metlike, Krasa in Istre, ter še posebno
njen vodilni politični sloj, plemstvo, segla pa je tudi med meščanstvo in
kmečko prebivalstvo dežele. V okviru širnega Svetega rimskega cesar-
stva nemške narodnosti so ta ozemlja predstavljala rob imperija, prostor
intenzivnega in permanentnega stika z drugim. To ozemlje je bilo (južni)
del obširnega pasu od Baltika do Jadrana, kjer se je Teutsch stikal s tem,
kar so pojmovali kot Windish in Slavisch, z ožjim in s širšim slovanskim
svetom. Te obrobne dežele v pojmovanjih sodobnikov predstav­ljajo pros-
tor, kjer sta se ta dva svetova, njuni jeziki in kultura ter ljudje različnih
stanov spajali, in če verjamemo Schönlebnu, najpozneje v 17. stoletju tudi
spojili v nekakšno novo celoto. Od 15. stoletja naprej pa je bil to predvsem
prostor trenja med krščanskim svetom in njegovim ded­nim sovražni-
kom, otomanskim imperijem. Kljub primerljivi obrobnosti in oddalje-
nosti od pomembnejših središč ter hkratni izpostavljenosti vojaškim
pritiskom in s tem povezanim nestabilnostim so tudi prostor Kranjske
zajeli procesi verskega, kulturnega in političnega preoblikovan­ja, ki jih
časovno umeščamo v okvirno stoletje med najzgodnejšo pojavnostjo
protestantskih idej (okoli 1527) in izgonom poslednjega protestantskega
plemstva (1628). Univerzalne ideje reformacije je ta prostor prevzel, jih
prilagodil svojim kulturnim in jezikovnim značilnostim, v njihovi širit-
vi na Balkan, v misijonskem delu – nemška historiografija ga po Leebu
navkljub Kostrenčičevi objavi virov in poznejšim študijam ni pretirano
upoštevala (Leeb 2009, 255)1 – pa celo videl možnost trajnega miru in re-
1 Kostrenčičeva objava kranjske korespondence z Ungnadovim bibličnim zavodom
v Urachu spada v leto 1874. Med ostalim vsebuje znamenito Ungnadovo pismo
nemškim knezom in volilnim knezom (Kostrenčič 1874, 46–52, 1561, 14. september,
s.l. (Urach)), kjer opisuje Trubarjev namen po der Winden, Crabaten vnd Türckhen
bekherung, hail vnnd seligkheit mit der hilff vnnd gnaden gottes die heilig, gotliche
schrifft, auch anfang vnnd grvndt derselben […] in die windisch sprach, in welcher
sy zuuor nie gewesen, auch nie erhört wordenn, gepracht, vertiert vnnd truckhen
lassen. Vnnd als sy dise buechlen in windisch landt geschickht, haben sy nicht allein
den Windischen, sonndern auch den Crabaten vnnd denen, die nachendt an der
thürckhischen granitzen, welche die windisch sprach verstannden, mit hochstem
wolgefallen […]. Ungnad pravi als wölle der genedige gott durch dis mittl vnnd auf
dise weiss den Thirkhen mit dem schwerdt seiner almechtigen sterckh schlagen, gleich

12
 janez weiss

šitve pred dednim sovražnikom. V tem časovnem okvirju so dežela in

njena priključena gospostva doživela prehod dobršnega dela plemiške-
ga, meščanskega in deloma celo podložniškega prebivalstva k reformi-
rani veri in nato nazaj h katoličanstvu. Protestantsko književno delo je
vzpostavilo windisch ali crainerish, dominantnega od dveh deželnih je-
zikov, in ga povzdignilo na raven literarnega jezika, iz katerega se je pri-
čela razvijati slovenščina. Deželni stanovi, cerkveno-plemiško-meščan-
ska deželna korporacija, pa so se iz samosvojega, močnega in upornega,
versko heterogenega in deloma avtonomnega sovladarja dežele spreme-
nili v deželnemu vojvodi katoliške vere podrejeno, poslušnejšo, versko
homogeno in docilno institucijo.
Tako sumarno in abstraktno prikazano preoblikovanje (struktur-
ni čas) se v svojem dejanskem (pozitivnem) in simboličnem pomenu, ki
jim ga (hote ali nehote) atribuira narativ zgodovinopisja, zdijo kot ab-
solutni (skorajda avto-) procesi, nekako oddaljeni od človeka, razčlove-
čeni in samobitni. A vendar so v svoji dejanskosti, svoji pozitivni pojav-
nosti, rezultat množice individualnih prizadevanj, upov in ravnanj, ki
jih smemo označevati kot kolektivne le v zelo ohlapnem, abstraktnem,
smislu; razumeti kot kolektivne pa le v izpričanih primerih (na primer
v delu Ungnadovega zavoda v Urachu). Pravilno razumevanje teh pre-
oblikovanj kot rezultatov prepletenih simultanih procesov je mogoče
le skozi študij množice individualnih primerov (osebni čas), o katerih
pričajo razpršeni in raznoliki arhivski viri, sodobna knjižna pričevanja
in moderno zgodovinopisje. Pričujoča razprava ima namen podati to­
vrstno študijo primera in s tem dodati novo vedenje k razumevanju po-
java protestantske reformacije na Kranjskem, tokrat s plemiškega vidika.
Postavlja si vprašanje: na kakšen način so člani ugledne in stare ple-
miške rodbine gospodov Črnomaljskih (von Tschernembl), ki jih že ob-
stoječe zgodovinopisje avstrijskega in slovenskega prostora pozna kot
goreče pripadnike reformacije, podpirali delovanje protestantskih pri-
digarjev na Kranjskem. Razprava v prvem poglavju oriše plemiški rod
Črnomaljskih in poda pregled njegovih posesti ter jih s tem umesti v
wie er durch den seligen d[octorem] Martinum Lutherum das gantz babsdtumb
entdeckht vnd geschlagen hatt itd.

13
 razprave, študije

prostor in čas ter njune strukture; v drugem se vpraša, kateri člani rod-
bine so bili protestanti in kako ter okvirno kdaj so prevzeli novi credo,
na koncu pa obravnava vprašanje podpore reformaciji.

Ugledni plemiški rod in nova vera

Predikat von Tschernembl, »Črnomaljski«, v srednjem veku označu-

je posameznika ali rodbino s sedežem v trgu, pozneje mestu, Črnomelj,
eni od urbanih naselbin v Grofiji v Marki in Metliki, priključenem gos-
postvu dežele Kranjske. V listinskih virih se predikat prvič pojavi de-
cembra 1251 v imenu (trškega) sodnika Friderika iz Črnomlja (Fridericus
Iudex de Tzernembl) (Weiss 2018, 56–58),2 in isti Friderik je najverjetneje
pričal tudi leta 1263. Predikat je skozi 13., in še posebno 14. stoletje, nosi-
la vrsta posameznikov, ki pa so uporabljali različne grbe in potemtakem
niso spadali v isti plemiški rod, temveč so v trgu zgolj imeli nekakšno
posest in se po njem imenovali.3 Od vsaj treh različnih družin s predi-
katom von Tschernembl 14. in 15. stoletja je najpomembnejša tista, ki je
v svojem grbu uporabljala šahirano črno-rdečo prečko na belem polju.
Razlago izvora te družine je podal že Valvasor, v slovenskem zgodovi-
nopisju pa so ga kritično komentirali Kos (2005, 115–17), Štih (1997, 107–
12) in Jarc (1990, 117–18). Nobena od teh razprav pa ne upošteva novih
listinskih pričevanj in regest ter razlag baročnih avtorjev, ki podajajo
nekoliko drugačno sliko te rodbine, in zategadelj bo vprašanje njenega
izvora in začetkov še predmet novih razprav. Z omenjenimi avtorji se
moramo strinjati pri ugotovitvi, da je rodoslovje Črnomaljskih za čas 13.
in 14. stoletja, ko so še spadali med ministerialiteto Goriških grofov, (še)
2 Gre za listino z 2. decembra 1251, izstavljeno v Črnomlju, kjer med pričami, na-
vedenimi po treh visokih goriških ministerialih, nastopa posameznik z imenom
Fridericus Iudex de Tzernembl. Friderik je torej bil trški sodnik v Črnomlju, nasel­
ju, ki je kot locus omenjeno leta 1228, kot trg nomine Schernembl pa izrecno leta
1277.
3 Na to možnost opozori že Jarc (1990, 120). Bertold in Wuclin Črnomaljska sta bila
»le Črnomaljca in ne Črnomaljska.«. Imel je seveda prav, ni pa povezal tega razu-
mevanja s podobami grbov teh različnih Črnomaljskih.

14
 janez weiss

nejasno. Zanesljivejšo podobo dobi, kakor so opažali že baročni avtorji,

šele od 15. stoletja naprej. Za osnovno podobo tega rodoslovja sta ob no-
vejših avtorjih še vedno zelo uporabna Gabriel Bucelin, veliki rodoslovec
17. stoletja, v še večji meri pa Janez Jurij Adam pl. Hoheneck, avstrijski
genealog 18. stoletja, ki je uporabljal izvirno arhivsko gradivo in starej-
še genealoške zapiske. Da bi razumeli položaj in vlogo Črnomaljskih v
širšem vzhodnoalpskem prostoru, jih moramo umestiti v prostor in nje-
govo zapleteno politiko 15. in začetka 16. stoletja ter poudariti službe in
posesti, ki so jih imeli.
Črnomaljski (von Tschernembl) s šahirano črno-rdečo prečko v grbu,
so po trenutnem razumevanju v službi Goriških grofov prišli iz Krasa
na Metliško (v Belo krajino) in od druge polovice 13. stoletja naprej od
njih imeli v fevdu gospostvo Črnomelj. Po izumrtju istrske veje grofov
Goriških (†1374) so ohranili svojo staro (zdi se da tedaj že alodialno)
posest in z ostalim plemstvom Grofije v Marki in Metliki dobili nove
gospode, kranjske vojvode Habsburg. Kot njihovi zvesti (getreue) so se
povzpeli primerljivo visoko. Peter Črnomaljski je v začetku 15. stoletja
pri Bucelinu in Hohenecku omenjen kot komornik nadvojvode Ernesta
Železnega,4 njegov brat Martin pa kot deželni vicedom5 in nato dežel-
ni namestnik6 na Kranjskem. Rod se je nadaljeval po Petru in njegovih
dveh sinovih Juriju in Gašperju.7 Jurij (†1480), ain ritter weit erkennet, že

4 Bucelinus 1678, s.p., s.v. Tschernembel: Petrus de Tschernembel Ernesti Archiducis

Camerarius; Hoheneck (1747, 75): Herr Petrus von Tschernembl […] ward
Ertz=Hertzogs Ernst zu Oesterreich Cammerer itd. Trenutno poznani listinski viri ne
potrjujejo te Bucelinove in Hoheneckove navedbe, ki jo je izvajal iz rokopisa barona
Enenckla. Petra sicer srečamo kot oskrbnika na gradu Gornje Trušnje (Obertrixen)
na Koroškem (HHStA St. Paul. Benediktiner, 1428, 10. junij, s.l., Ich Peter von
Zschernem[e]l dietzeit phleg[er] zu Ober[e]n Trüxen.)
5 Mert von Tzscharnomel priča v listini Auerspergov že leta 1433, brez vsakega naslova
(ARS AS 1063, 1433, 16. november, s.l.). Valvasor (1689, IX 79): 1437 Der XV. [de-
želni vicedom] Martinus von Tschernembl. (Kosi 2018, 52–53)
6 Regesta Imperii 29, št. 4 1443, 22. junij, Dunaj: Martin je imenovan Verweser der
Hauptmannschaft in Krain. Valvasor (1689, IX 73) ga umešča že v leto 1442, dve leti
pozneje pa je naslov nosil Andrej Gall.
7 Bucelinus 1678, s.p., s.v. Tschernembel; Hoheneck 1747, 752.

15
 razprave, študije

Pečat Martina Črnomaljskega, vicedoma na Kranjskem, iz listine z dne 7. novembra

1436. Bizjak in Preinfalk 2009, 654.

16
 janez weiss

leta 1440 izpričan kot kranjski vicedom,8 je služil v istem času kot njegov
stric Martin, za časa fajde s Celjskimi, v kateri so Črnomaljski tudi utr-
peli škodo.9 Črnomaljski so bili v tesnih odnosih z rodbino Frankopan,
katere Trojan in Štefan sta bila Habsburška glavarja Kranjske (Valvasor
1689, IX 20), in ta odnos pomenljivo sklenili s poroko Jurijevega sina
Henrika (II.) z Marjeto Frankopan.10 Po smrti Trojana Frankopana, od
najpozneje leta 1449, je Jurij Črnomaljski nastopal kot deželni namest­
nik, ob tem pa je bil večkrat naslovljen, kot se zdi zmotno, kot glavar
Kranjske.11 Šest let pozneje je služil kot glavar v Postojni in na Krasu12 in
imel ta položaj do junija 1479.13 Valvasor ga leta 1469 omenja kot glavar-
ja v Trstu14 in ta naslov naj bi imel vse do leta 1477.15 Ob tem je bil cesar-
ski svetnik (Rat), cursus honorum pa je kronal z naslovom glavarja de-
8 Regesta Imperii 26, št. 1, 1440, 19. april, Dunaj: Georg von Tschernembl, Viztum in
Krain. Ta urad je opravljal še štiri leta pozneje (Regesta Imperii 12, št. 196, 1444,
10. februar, Ljubljana), ko je njegov stric Martin nastopal kot oskrbnik deželne-
ga glavarstva (glej op. 6). Valvasor (1689, IX 79): 1444. Der XVIIIte / Georg von
Tschernembl, na str. 74 ga našteva med deželnimi namestniki (Der XXVI. Georg von
Tschernembl).
9 Otorepec (1996, 333, 341) navaja napad na Martinovo posest; ugrabitev deklice, ka-
tere varuh je bil Jurij.
10 Hoheneck (1747, 755): von denen [Jurija] Söhnen ist Herr Hainrich mit Frauen
Margaretha Herrin von Frangepan [...] vermählet gewesen itd.; Weiss 2013, 68–69.
11 Regesta Imperii 29, št. 44, 1449, 14. september, Ljubljana, kot Verweser der
Hauptmanschaft in Krain, in v tem uradu še leta 1451 (Baraga 1995, št. 71, 1451,
7. april, s.l.). Vendar je meseca marca 1449 imenovan Hauptman in Krain (Regesta
Imperii 13, št. 132 (1449), 15. marec, Dunajsko Novo mesto) in kot glavarja ga ome-
nja tudi Valvasor (1689, IX 20): Der zwey und dreyssigiste Landshauptman[n] war
Georg von Tschernembl.
12 Regesta Imperii 29, št. 56, 1455, 27. april, Dunajsko Novo mesto: kot Hauptmann in
Adelsberg und am Karst. Na tem položaju še desetletje pozneje (Baraga 1995, št. 92,
1465, 6. april, s.l.)
13 Chmel (1852, 46, št. 233, s.d. (1478, januar)): Jurij Črnomaljski je omenjen kot k[a-
iserlicher] Rat und Hauptmann zu Adlsperg und am Karst; Mayer 1886, 429.
14 Valvasor (1689, IX 598): 1469. Georgius von Tschernembel / ein Crainer. 1473.
Nicolaus Rauber / Freyherr / ein Crainer. Že leta 1473 je po Valvasorju naslov glavar-
ja v Trstu nosil Nikolaj Rauber, sicer sorodnik Črnomaljskih.
15 Mayer (1886, 428–29) navaja, da šele leta 1477 legte er die Hauptmannschaft von
Triest, nieder; kar ne more držati in gre najverjetneje za zmotno razumevanje naslo-
va glavarja Postojne in Krasa.

17
 razprave, študije

žele Štajerske med letoma 1479 in 1480.16 Jurija sicer v Piccolominijevi

Historia cesarja Friderika III. ne najdemo, a njegovo smrt za časa hude-
ga Korvinovega pustošenja Štajerske in kuge v Grazu omenja Fuggerjev
Die Ehrenspiegel des Hauses Österrreich.17 Sklepati smemo, da je spadal
v ožji krog okoli cesarja in bil med njegovimi zaupniki, posebno v za-
devah, ki so se dotikale vzhodnoalpskega prostora. Jurijev mlajši brat
Gašper (†1487) je omenjen kot stolnik (Truchsess) cesarja Friderika III.
leta 1458,18 pet let pozneje, ravno ko je mesto utrpelo beneško oblegan­
je in zaporo ter nato ponižujoče mirovne pogoje,19 pa je imenovan kot
glavar v Trstu (Hauptman der Stadt Triest).20 Brata sta se izkazala v vo-
jaški službi vsaj dvakrat, med obleganjem cesarske rodbine na Dunaju21
in med omenjenim obleganjem Trsta, zaradi česar ju je cesar Friderik
III. skupaj z njunim potomstvom decembra 1463 povzdignil v baron-
ski stan (Freiherrenstand)22 in jima podelil častni naslov dednega točaja

16 Jurij Črnomaljski je služil med letoma 1479 in 1480, njegov predhodnik Viljem grof
Thirstein pa med letoma 1472 in 1475 (Posch in Tremel 1962, 62).
17 Piccolomini (1600) Jurija ne omenja. Fugger (1555, 353v): Unnd ist hiezwischen
Herr Georg Scherneml, Hauptman zu Grätz, mit todt verschiden, dann die grausamen
Kranckhait die peste, inn disem kriege hefftig gewüetet, unnd ober hannd genommen,
das etlich tausent gestorben sein.
18 Regesta Imperii 18, št. 29, 1458, 10. julij, Dunajsko Novo mesto: Cesar Friderik III.
zastavi svojemu stolniku Gašperju Črnomaljskemu grad Smlednik.
19 Za časa beneškega obleganja in pomorske zapore Trsta se je osemsto oboroženih
mož in tisoč kmetov cesarske vojske pod poveljstvom Gašperja Črnomaljskega in
Friderika z Vogrskega prebilo skozi blokado v mesto (Kosi 2018, 130–31).
20 Regesta Imperii 29, št. 129, 1463, 26. december, Dunajsko Novo mesto: Kaspar als
Hauptmann der Stadt Triest.
21 Omenjena sta v znameniti listini izboljšave grba dežele Kranjske (ARS AS 1063,
Zbirka listin, 1463, 12. januar, Dunajsko Novo mesto).
22 Regesta Imperii 29, št. 129, 1463, 26. december, Dunajsko Novo mesto: prejela sta
tudi pravico pečatiti z rdečim voskom. Tudi Regesta Imperii 18, št. 348, s.l., s.d. [pred
27. decembrom 1463].

18
 janez weiss

na Kranjskem in v Slovenski marki23 ter naslov cesarskega zastavnika24

(Banyerherr). S tem so Črnomaljski po ugledu stopili v sam vrh plem-
stva dežele Kranjske in njenih pridruženih gospostev ter spadali, še po-
sebno Jurij, v krog zaupnikov samega cesarja Friderika III. V Buch von
Wienern, ki v verzih opisuje rešitev obleganega cesarja Friderika III. in
njegove družine pred upornimi Dunajčani, jima je Mihael Becheim na-
menil dva verza (Becheim 1886, 166, v. 30–32; 167, v. 1–7), v svobodnem
prevodu:
… …
Der nach meld ich euch dy krainer, Nato Vam bom Kranjce najavil,
dy kamen dem ersten her: ki prvi prišli so semkaj,
her iarg uon tschernemel, hauptman gospod Jurij Črnomaljski, glavar,
zu adelsperg, alz ich uerstan, kolikor vem, v Postojni
vnd zu dem karst genennet, in na Krasu imenovan,
ain riter weit erkennet. vitez na daleč spoštovan.

Und her Casper, der bruder sein, In njegov brat gospod Gašper,
uon tschernemel waz auch da schein, iz Črnomlja, kakor se zdi,
truchsess vnd pfleger zu flednik, oskrbnik na Smledniku in stolnik,
vnd der waz auch in dem geschik. tudi on bil je odbornik.
… …

23 Regesta Imperii 29, št. 129, 1463, 28. december, Dunajsko Novo mesto. Častni naslov
dednega točaja (Erbschenkenamt) na Kranjskem in v Slovenski marki je bil ustvar-
jen ob tej priložnosti in poprej ni obstajal. Valvasor podatka o nastanku tega častne-
ga naslova ni poznal (glej op. 80). Birk (1853, 405, št. 706) domneva 26. december.
24 Birk 1853, 405, št. 705, 1463, 26. december, Dunajsko Novo mesto: povzdignjena sta
bila na naslov rechten banyerherren. Gotovo je prav ta naslov botroval spremembi
grba Črnomaljskih, ki je tako dobil rdeče polje z belim orlom, skozi katerega pote-
ka šahirana črno-rdeča prečka. Glej Valvasor 1993, 46, med grbi deželnih glavarjev,
in str. 55, med grbi deželnih namestnikov. Hoheneck (1774, 754–55) navaja, da so
Črnomaljski vse naslove, tudi naslov cesarskega zastavnika, prejeli leta 1464 (Anno
1464. in den Herrn=Stand / und zu Reichs=Panier=Herren erhoben / und mit den
Erbschencken=Ambt in Crain und der Windischen March belöhnet worden., 754), kar
pa v oziru na listinsko gradivo ne drži. Pri Jarcu (1990, 135–36) je podan napačen
regest.

19
 razprave, študije
Grb rodbine Črnomaljskih iz druge
polovice 15. stoletja. Najverjetneje gre
za grb Jurija Črnomaljskega, saj je
v Opus uvrščen med grbe deželnih
glavarjev in deželnih namestnikov.
Valvasor (1993, 46).
20
Grb Janeza Friderika barona
Črnomaljskega kot komturja nemške
hiše (Križank) v Ljubljani iz leta 1658.
Grb rodbine baronov Črnomaljskih
po letu 1463 je združeval tri različne
grbe. Na levem zgornjem in desnem
spodnjem polju je grb cesarskih
zastavnikov (Banyerherr), rdeči ščit
z belim orlom ter diagonalno črno-rdečo
šahirano prečko. Na desnem zgornjem
in levem spodnjem polju je grb izumrle
rodbine Hmeljniških (von Hopfenbach),
katerih gospostvo so Črnomaljski prejeli
leta 1441. Na osrednji (srčni) del grba
je imponiran najstarejši grb gospodov
Črnomaljskih, beli ščit s črno-rdečo
šahirano prečko, izpričan
že v 14. stoletju. Valvasor (1993, 33).
 janez weiss

Jurijeva veja rodbine je z njegovimi otroci izumrla.25 Gašperjeva

veja se je nadaljevala z Janezom (III.)26 (ok. 1470–po 1521),27 kranjskim
deželanom in poverjenikom, posestnikom v priključenem gospostvu
Slovenska marka, ki je to gospostvo tudi zastopal.28 Aprila 1486 ga je ce-
sar Maksimilijan I. skupaj z ostalim avstrijskim plemstvom cesarskega
dvora v Aachnu »udaril« za viteza.29 Kljub tej primerljivi bližini cesarske-
mu dvoru pa ga, tako kot njegovega strica in očeta, v višjih in uglednej-
ših deželnih ali knežjih službah ne najdemo. S svojimi posestmi v Marki
in na Metliškem je spadal med (nekoliko uporne) plemiče tega priklju-

25 Bucelinus 1678, s.p., s.v. Tschernembel; Hoheneck 1747, 754–55. Jurij je bil po
Bucelinu poročen le enkrat, po Hohenecku pa trikrat. Otroke, sinova Henrika in
Baltazarja ter hčerko Heleno, je dobil le v prvem zakonu z Ano Weinberger. Baraga
(1995, št. 115, [pred 1481], s.l.): Henricus et Baltaßar de Zhernömbl, ohranjen je
le skromni regest. Njuna sestra Helena je bila po Hohenecku poročena z Janezom
Stubenbergom. Jarc (1990, 124) povzema po Kosu in pravi, da je Jurijeva veja precej
obubožala, pa vendar nimamo virov, ki bi to potrjevali. Mayer (1886, 433) celo trdi,
da je Jurijev sin Baltazar v polnosti poplačal očetove dolgove in se namenil pridobi-
ti gradiščanstvo na Klevevžu.
26 Bucelinus 1678, s.p., s.v. Tschernembel; Hoheneck 1747, 755. Oba avtorja navaja-
ta, da je bil Gašper poročen le enkrat, z Elizabeto Schweinpöck in dobil dva otroka,
sina Janeza (II.) in hčerko Ano. Glej OÖLA Herrschaft Schwertberg, Sch. 141, No. 2,
1487, 23. april, Ljubljana: Edelfraw Fraw Elspet h[er]rnn Casparn von Tschernomell
selig witib und h[er]r Hanns Ir Sun sta si pri ljubljanskem judu Nachmanu (Nachman
Jud wonhafft zw Laibach) izposodila 500 guldnov. Slednji izjavlja, da je prvi ob-
rok kredita poravnal Martin Welser (Mert Welser an Ir stat ausgericht und bezallt).
Podatek o Stattenbergu, ki ga Jarc (1990, 124) povzema po Starkenfelsu, je napačen,
saj je bil Stattenberg v rokah Črnomaljskih vse do izselitve iz dežele.
27 Med landleyt je omenjen der von Tscharneml, kar je lahko le Janez Črnomaljski
(Verbič 1980, 45, št. 37, [1511, 7. april, Ljubljana])
28 Verbič (1980, 37, št. 30, [1510, 24. april, Ljubljana]): Die verordenten … aus der March
herr Hans von Tschernaml und ob Dauidt Gallen zug, Sigmundt Mardaxt. Poleg gos-
postva in trga Črnomelj je po svojem očetu Gašperju dedoval veliko gospostvo
Hmeljnik (Hopfenbach). V zastavi je imel deželnoknežje gospostvo Stattenberg in
bil gradiščan na freisinškem fevdu Klevevž (Klingenfels).
29 Hoheneck (1747, 755): Herr Hans Herr von Tschernembl / Panier-Herr / Erbschenck
in Crain und der Windischen March / und Burggraf zu Clingenfels ist von Kayser
Maximiliano I. als er den 6. April Anno 1486 zu Achen gecrönt worden / und dasel-
bsten vor S. Simonis und Judae-Altar auf den König=Stuhl gesessen / nebst andern
Oesterreichischen Adel von des Kaysers Hofftatt / zum Ritter geschlagen worden itd.

21
 razprave, študije

čenega gospostva, ki se na podlagi starih privilegijev niso hoteli zago-

varjati pred kranjskim ograjnim sodiščem v Ljubljani. To plemstvo je
posledično izgubilo položaj ločene plemiške korporacije in svoje lastno
ograjno sodišče v Metliki ter bilo sodno podrejeno Ljubljani, s čimer so
bili povsem vključeni med kranjske deželane. Poudariti še kaže, da je slo-
venske posebnosti tega pravnega reda izpostavil tudi Valvasor,30 ki po-
daja zanimiv odgovor na vprašanje (slovenskega) jezikovnega značaja
plemstva Slovenske marke. V zakonu z Elizabeto Heleno iz stare kranj-
ske rodbine Raubar je Janez III. dobil tri sinove in tri hčerke.31 Od nje-
govih sinov se je poročil samo Krištof (II.) (1504–pred 1560)32 in v zako-
nu z Marjeto Scharfenberg dobil več otrok, od katerih so preživeli en sin
in dve hčerki.33 Krištof je pri Hohenecku imenovan kot svetnik cesarja
(Kaysers Maximiliani I. Rath), imenovan pa je bil tudi za deželnega po-
verjenika (Verordneter). Vezi, ki so jih Črnomaljski stkali v 15. stoletju,
30 Po Valvasorju (1689, IX 95) gre za izjemno pomemben fragment pravne zgodo-
vine, ki pravi, da se je tožnik, ne glede na upravičenost svojih zahtev, moral dem
Bauren=Urtheil / so auf den Rabisch geschnitten worden / sich unterwerffen: weil / de-
rer Orten / nicht so viel Edelleute vorhanden waren / mit welchen ein Gericht hette be-
setzt werden mögen. O stanju plemstva v Slovenski marki ob koncu 15. stoletja glej
Kosi 2019, 73–81.
31 Bucelinus 1678, s.p., s.v. Tschernembel; Hoheneck 1747, 755: Mit seiner Gemahel
Frau Elisabeth gebohrne Rauberin […] hat er drey Sohn / und drey Tochter erwor-
ben / benantlichen Herrn Caspar, Herrn Franciscum, Herrn Christoph, Fräulein
Catharinam, Fräulein Marusch, und Fräulein Veronicam. Z njima soglaša starejši
Herberstein (Zahn 1868, 292). Schönleben navaja samo njeno srednje ime Helena
(ARS AS 1073, I-42, str. 744: Ioannes de Tschernembl fuit A[nn]o 1495 Assessor
Provi[nti]ae 1502 et 1514 Uxor Helena Rauberin.).
32 Hoheneck (1747, 756) piše, da je Krištof umrl leta 1538 (starb Anno 1538.) in po
njem povzema tudi Strnad (1857, 185). Vendar ta podatek ne drži. Še julija 1556
srečamo pismo iz Hmeljnika na Dolenjskem, v katerem Krištof piše, da meines all-
ters und schwachait halben ne bo mogel priti na sodno razpravo na Dunaj (OÖLA
Herrschaft Schwertberg, sch. 141, 1556, julij, Hmeljnik). Pismo tudi priča, da je bi-
val v Marki. Njegova žena Marjeta je omenjena kot vdova leta 1560 (ARS AS 306,
knj. 7 (1558–1589); tožba po 2. decembru 1560, kjer Volf baron pl. Turn toži frauen
Margareth[en] weilundt herr[en] Christoff[en] herr[en] zu Tschernembl wittib).
33 Bucelinus 1678, s.p., s.v. Tschernembel našteva sinove Krištofa (III), ki infantuli aeta-
te decessit, in Janeza ter hčerki Barbaro in Elizabeto, ob teh pa so Plures liberi viden-
tur in infantia mortui; Hoheneck 1747, 752.

22
 janez weiss

in njihov ugled so jim odpirali možnosti izven Kranjske in njenih pri­

druženih gospostev. Strnad navaja, da je Krištof leta 1534, torej v svojem
tridesetem letu, prišel v Spodnjo Avstrijo,34 in Sturmberger dopolnjuje,
da je posedoval tamkajšnje gospostvo Haugsdorf (Sturmberger 1953, 25),
vendar slednji ne navaja vira tega podatka in tudi sicer smemo dvomiti,
da je že tedaj živel tako daleč od svojih starih posesti na Kranjskem, kjer
ga srečamo še desetletja pozneje. Povsem je tudi nejasno, kako je prido-
bil dotično gospostvo. Starejša literatura napačno navaja, da je Krištof
umrl leta 1538.35 Še v petdesetih letih ga namreč srečamo na Kranjskem,
točneje na Hmeljniku na Dolenjskem, že leta 1553 je tožil zaradi »teles-
ne šibkosti«,36 umrl pa je največ sedem let pozneje, nedolgo pred letom
1560. Nasledil ga je edini sin, Janez (IV.) (1536–1595), ki je leta 1557 od ujca
Evstahija Scharfenberga kupil gornjeavstrijsko gospostvo Windeck.37 Že
leta 1560 se omenja, da mladi gospod ni prisoten na Kranjskem,38 najver-
jetneje se je že zadrževal v Gornji Avstriji, vendar se je občasno še vra-
čal v oddaljeno Kranjsko, nenazadnje zaradi pomembnih premoženj-
34 Strnad (1857, 184): Dieser, geb[oren] am 16. Jänner 1504, kam 1534 nach Oberösterreich
itd., gospostvo Windeck kam bei seinem [Eustahija II. pl. Scharfenberga] Tode
1559, vermuthlich vertragsmässig, an Hanns von Tschernembl, den Sohn Christof 's
von Tschernembl und Margret von Scherfenberg. Hoheneck (1747, 752) pravi: umb
das Jahr 1535 mit Herrn Christoph in dises Land kommen / und die Herrschafften
Windeck und Schwerdtberg / unter Regierung Kayser Ferdinandi I. an sich gebracht
u[sw].
35 Strnad (1857, 185): und starb 1538 mit Hinterlassung eines Sohnes, Hanns IV. To na-
pako je povzel po Hohenecku (1747, 756). Tudi Sturmberger (1953, 25) poda vrsto
podatkov, ki se ne zdijo pravilni, med ostalim, da si je Krištof prizadeval pridobiti
gospostva Novi grad pri Boštanju (Erkenstein) in Hmeljnik (Hopfenbach), vendar
so Črnomaljski obe gospostvi posedovali že od 15. stoletja.
36 ARS AS 309, šk. 41 H 1–20, 1553, 18. junij, Novi grad pri Boštanju. Krištof
Črnomaljski pravi v uvodnem zapisu zapuščinskega inventarja svojega oskrbnika
Dionizija Hermana, da ni mogel prisostvovati popisu Leibschwacheyt halben.
37 Sturmberger 1953, 25, še posebno opomba 9, kjer navaja kupno pogodbo iz 31. ja-
nuarja 1557. Ponovi tudi Schwarz (2017, 27). Starejši avtorji navajajo drugačne po-
datke, glej op. 34.
38 ARS AS 306, knj. 7 (1558–1588), tožba iz 13. januarja 1561: v tožbi med Jurijem
Grafom, proštom v Novem mestu, in Marjeto, vdovo po Krištofu Črnomaljskem, se
omenja, da bo diser sach[en] halben bis zu des Jungen herr[en] von Tschernembl Ins
Landt widerkhunfft ain stillstanndt zuhallten.

23
 razprave, študije

skih poslov. Za selitev s Kranjske se je gotovo odločil že poprej, gotovo

v tesnem posvetu z očetom in svojimi Freunde, ter med letoma 1564 in
1573 (Weiss 2013, 69–71)39 prodal večino svojih kranjskih alodialnih in
fevdnih posesti. Leta 1563 je pridobil še gospostvo Schwertberg40 v Gornji
Avstriji in ga priključil Windecku, s čimer so Črnomaljski oblikova-
li povsem novo posestno bazo izven Kranjske in postali gornjeavstrij-
ski deželani. Za potrebe te razprave se bomo omejili na čas reformaci-
je in prisotnosti na Kranjskem ter se ukvarjali predvsem s Krištofom
(II.) in njegovim sinom Janezom (IV.). Vprašali se bomo, ali sta stopi-
la v vrste protestantov in kdaj ter ali in kako sta podpirala delo kranj-
skih reformatorjev.
Preden se zadržimo pri vprašanju prestopa v novi credo in podpo-
ri reformatorjem, se moramo ozreti po posestih rodbine. Posesti rodbi-
ne Črnomaljskih so bile seveda različnega izvora in značaja. Najstarejši
fevd, ki so ga posedovali, je bilo gospostvo Črnomelj (Tschernembl), eno
od večjih gospostev na Metliškem z okvirno 110 hubami, ki so ga naj-
verjetneje konec 13. stoletja prejeli od grofov Goriških, v 14. stoletju pa
je že obveljalo kot njihov alod. Leta 1461 je Gašper v fevd prejel tudi
trg Črnomelj.41 Gospostvo Hmeljnik (Hopfenbach) je Jurij pridobil leta
1441 in se omenja kot njihova alodialna posest.42 Posamezni člani so
kot gradiščani (oskrbniki) upravljali še vrsto drugih gospostev. Tako je
bil Martin za nekaj let oskrbnik na celjskem Erkensteinu, Peter na gra-
du Zgornje Trušnje (Obertrixen) na Koroškem, Gašper na Smledniku

39 Zadnja navedba v četrti imenjski knjigi (ARS AS 173, knj. 4 (1546–1618), str. 29v)
sega v leto 1573. Strnad (1857, 185) zmotno navaja letnico 1574.
40 Sturmberger 1953, 25 še posebno opomba 10, kupna pogodba iz 11. junija 1563; po
njem Schwarz (2017, 27). Drugače starejša literatura, na primer Strnad (1857, 185):
brachte vermuthlich in dieser Zeit (1566–1572) auch die Herrschaft Schwertberg an
sich itd.
41 Regesta Imperii 18, št. 259, 1461, 3. november, Graz. Birk 1853, 381, št. 592 1461,
3. november, Graz: trg Črnomelj je bil skupaj s sodiščem in mitnico prodan za
700 ogrskih dukatov; in 381, št. 593, 1461, 4. november, Graz: reverz za Gašperja
Črnomaljskega.
42 Starzer 1906, 35, 1441, 12. julij, Dunaj. Po izumrtju rodbine Hmeljniških
(Hopfenbacher), katerih zadnji član Nikolaj je bil poročen z Elizabeto Črnomaljsko,
kralj Friderik IV. (III.) podeli grad Hmeljnik Črnomaljskim. Glej Kosi 2018, 56–57.

24
 janez weiss

(Flödnig),43 freisinški Klevevž (Klingenfels) pa so kot gradiščani pose-

dovali člani Gašperjeve in Jurijeve veje rodbine.44 Jurij je v letu 1476 pos-
tal tudi oskrbnik freisinške Škofje Loke in je posedoval to pomembno
in veliko gospostvo vse do smrti (Mayer 1886, 428–30). Kako je pridobil
Šteberk (Stegberg) na Krasu, ne vemo, leta 1456 ga je zamenjal za ruševi-
no in sodišče Štatenberk (Stattenberg) v Marki, ki so ga Črnomaljski po-
sedovali vse do odhoda iz Kranjske.45 Poleg tega so imeli še vrsto manjših
posesti, od katerih kaže omeniti hišo v Ljubljani, dvor pri Dragomlju,46
hišo in posesti pri Vrhniki47 ipd.
Ključni vir, ki nudi najnatančnejši vpogled v imetje (posesti) baronov
Črnomaljskih in posledično uvid v podporo reformatorjem, so imenjske
(premoženjske) knjige za Kranjsko. Omenjene posesti Črnomaljskih je
v začetku 16. stoletja dedoval edini moški dedič Janez (III.) in po njem
Krištof (II.) Črnomaljski, katerega dedovano posest (Erbgut) v vrednosti
kar 505 goldinarjev omenja prva 48 imenjska knjiga za Kranjsko, k temu

43 Stumberger (1953, 24–25) in po njem Jarc (1990, 124) omenjata zastavo gradu
Fladnitz v okraju Weiz na Štajerskem. Vendar gre tukaj nedvomno za napako, ki
izvira iz zapisa imena tega gradu (Fladnitz), podobnega imenu gradu Smlednik
(Flödnig). Omenjenega gradu na Štajerskem Črnomaljski niso nikoli imeli v po-
sesti. Gašper pa je posedoval Smlednik še leta 1458, ko je cesar Friderik III. njego-
vo zastavno pismo v vrednosti tisoč pfeningov črnih denaričev odstopil Rudolfu
Khevenhüllerju (Muchar 1859, 460, 1458, 18. julij, Dunajsko Novo mesto).
44 Mayer (1886, 426, 431–34) kot oskrbnika gospostva Klevevž omenja Gašperja
Črnomaljskega, ki je tamkaj služboval že pred letom 1474 in imel oskrbništvo
vse do smrti. Nasledil ga je Jurijev sin Baltazar, ki ga Mayer zmotno označuje za
Gašperjevega sina (str. 433), za časa katerega so Klevevž zasedle ogrske čete Matije
Korvina. Po smrti slednjega so bile posesti vrnjene cesarju, ki je pa Klevevž zastavil
Auerspergom, čeprav je bil v lasti škofije Freising, ki si ga je prizadevala dobiti nazaj.
45 Regesta Imperii 13, št. 352, 1456, 9. oktober, Dunajsko Novo mesto. Viri ne potrjuje-
jo navedb M. Smole (1982, 493); napaka je tudi pri Jarcu (1990, 124).
46 Baltazar, sin Jurija Črnomaljskega, je 12. maja 1492 prodal dvor Dragomelj bratoma
Rainer (Otorepec 1962, 7; Jarc 1990, 124).
47 ARS AS 309, šk. 31 G 1–17, 1606, 14. september, Turn pri Radečah, str. 8: Item, ein
Pergamener Lechennbrieff von herrn Christoff von Tschernenbml einer behausunß,
wisen, ackhern, unnd zwo Hofstetten zu Ober:Laibach, des datum Hopfen Pach den
24. Januar[en] 1558.
48 ARS AS 173, knj. 1 (1539), str. 321v: H[er]r Hanns Christoff von Tschernembl von
seinem Erb guet Vc[entum] V gld R, II k, III d. Ime Hanns je prečrtano in dopisan

25
 razprave, študije

pa moramo dodati še davčno vrednost freisinškega gospostva Klevevž

s slabimi 289 goldinarji,49 ki je vodeno kot ločena rubrika. Janez (III.) je
bil tako vsakoletno dolžan plačati kar 794 goldinarjev imenjskega dav-
ka. Podobo poznejše premoženjske osnove rodu podajajo druga,50 tret­
ja,51 najpodrobneje pa četrta52 imenjska knjiga, v katerih je kot davč-
ni zavezanec vseskozi naveden Krištof Črnomaljski. Davek od njegove
stare posesti je od leta 1547 naprej znašal kanček manj kot 436 goldinar-
jev in predstavlja primerljivo velik znesek, ki je zajemal gospostvo in
trg Črnomelj, gospostvo Hmeljnik in sodišče Stattenberg53 ter vrsto ne-
imenovanih54 posesti, med katere je spadal tudi Novi grad pri Boštanju
(Obererkenstein).55 Ob tem je kot Krišofova davčna obveznost navedeno
je Cristoff, kar nakazuje morebitno starejšo predlogo za nastanek imenjske knjige iz
leta 1539, danes najstarejšo ohranjeno. Imenjska vrednost v letu 1539 je bila večja
kot v poznejših letih (glej sledeče opombe).
49 ARS AS 173, knj. 1 (1539), str. 322v: H[er]r Hanns Cristoff von Tschernembl von der
Herschafft Klingenfels IIc[entum] LXXXVIII g[u]ld[en] R[heinisch], XL k[reuzer].
50 ARS AS 173, knj. 2 (1546–1549), s. p.: Cristoff herr tzw Tschernembl Erbschennckh in
Crain und der Windischen March z davčno vrednostjo 435 ren. gld., 53 kr., 2 dn.
51 ARS AS 173, knj. 3 (1547–1554), knjiga nima paginacije. V razdelku Herrn Standt
četrti po vrsti Herr Cristoff Herr zw Tschernembl Erbschennkh in Crain unnd der
windischen March 435 – 53 – 2, na naslednji strani še Herrschafft Kchlingenfelß 223
– 22 – 1.
52 ARS AS 173, knj. 4 (1546–1618), str. 29v: Herr Christoff herr zw Tschernembl
Erbschenngkh in Crain unnd der windischenn March 43 R 53k 2dn, in str. 30 Die
Herrschafft Khlingenfelß 222 R 22 k 1 dn.
53 ARS AS 173, knj. 4 (1546–1618), str. 29v: 1567 […] dem H[err]n Hansen
Lennkhovitsch von weg[en] Statenberg 60R und dem H[err]n Grafen von tersatz
von weg[en] Tschernembl 140R […] das stat tschernembl mit 25R; 1572 dem Herrn
Hansen von Aursperg von wegen Hopfenbach zuegeschrieb[en] 124R itd. Skupno so ta
gospostva znašala 349 ren. gld. Ostalo davčna vrednost so predstavljale manjše po-
sesti, glej sledečo opombo.
54 Prav tam. Tako je bil leta 1564 […] H[err]n Ambrosien von Gregorianez 30R; 1567
[…] dem H[err]n Hannsen vom Aursperg H[err]n zu Schonnberg zuegeschrib[en]
10R und Hannsen Spennengl zum Gumpl 20 R, in nato v letu 1573ten Jars Ist von di-
ser gullt H[err]n Christof Gussitsch 56R zuegeschriben, pri čemer pa ne vemo, za ka-
tere posesti gre.
55 Smole (1982, 323–24) ne omenja gradiščanstva Martina Črnomaljskega v 15. sto-
letju, kakor tudi Črnomaljske posesti v 16. stoletju. Kot posestnike Erkenštajna v
prvi tretjini 16. stoletja omenja pl. Altenause, pred letom 1553 pa ga naj bi pose-

26
 janez weiss

tudi gospostvo Klevevž z veliko vednostjo 223 goldinarjev.56 Skupno je

bil torej dolžan precejšnjih 659 goldinarjev imenjskega davka letno, kar
je tedaj spadalo med najvišje plemiške davčne obveznosti na Kranjskem.
Poudariti še kaže, da je bila posestna »izkaznica« Črnomaljskih stolet­
je poprej še precej večja, vendar nimamo virov, ki bi to stanje podajali.
Iz tega bi smeli zaključiti, da je bil rod Črnomaljskih primerljivo dobro
situiran, in to nemajhno premoženje predstavlja materialno osnovo, iz
katere so Črnomaljski, kakor pričajo izrecne navedbe v četrti imenjski
knjigi, podpirali kranjske reformatorje.

Stari rod in nova vera

Ideje reformacije so na Kranjsko segle v dvajsetih letih 16. stoletja

(Dimitz 1875, 194–98).57 Kot pravi Dimitz, je domača duhovščina (einhei-
mische Pristerschaft) te ideje prevzela in jih oznanjala, ter ilustrira, da se
je le osem let po nastopu Lutherja v eni od župnij oglejskega patriarha-
ta brala luthrische Mess (Dimitz 1875, 195; Grafenauer 1979, 269). Konec
dvajsetih let se je v Ljubljani že oblikoval »krog« meščanskih protestan-
tov okoli Matije Klombnerja, poznejšega pisarja ograjnega sodišča, o če-

doval Dionizij Herman. Gre za napako. ARS AS 306, knj. 2 (1546–1547), razpra-
va 16. januarja 1547: Danißy Herman, des Herren Cristoff von Tschernembl phleger
zu Erkhenstain itd. Dionizij Herman je bil oskrbnik Erkenštajna v službi Krištofa
Črnomaljskega. Hermana je nasledil že pred letom 1558 Janez Gnedic (Gnediz), ki
je omenjen kot seinem (Črnomaljskega) Phleger zu Erchenstain (ARS AS 306, knj. 7
(1558–1588), tožba z dne 15. marca 1558).
56 ARS AS 173, knj. 4 (1546–1618), str. 30: Die Herrschafft Khlingenfelß 223R 22k 1dn,
kjer beremo: 1618 Jars ist die herrwschafft Khlingenfelß auß dißem alten gultbuch in
d[en] neue ubertragen worden, unnd aldorth unndter die Rubrigkhen des Praelaten
Stanndts einverleibt. Gospostvo Klevevž se je torej vrnilo k svojemu starodavnemu
lastniku, škofiji Freising.
57 Gre za prepoved z 12. marca 1523. Dimitz pravi, da je novi nauk bald ihre Anhänger
in der einheimischen Priesterschaft selbst gefunden, welche sie von der Kanzel verkün-
det. Glej tudi Grafenauer 1979, 269.

27
 razprave, študije

mer nas obvešča škof Hren.58 Dimitz (1875, 195) pravi: »Vsi so pripadali
meščanstvu, kajti plemstvo se je zaradi svežega spomina na versko-ko-
munističen (sic!) program kmečkega upora [1525] rajši zadržalo javne-
ga izražanja pripadnosti novi veri.« Pravi torej, da je plemstvo v tej dobi
simpatiziralo in kriptično že gojilo novi credo, vendar te trditve ne pod-
krepi z viri. Sosledje strogih prepovedi in določil kazni (Dimitz 1875,
196–7; Grafenauer 1979, 269) skozi zgodnja trideseta leta, ko je Trubar
v Ljubljani pridigal proti romanjem in gradnji novih cerkva, posredno
priča, da je recepcija (Štuhec 2009, 40–41) idej reformacije že stekla.
Protestante ali odkrite simpatizerje je bilo tedaj najti v vrstah visoke du-
hovščine ljubljanske škofije, med deželnimi uradniki in meščanstvom.
O morebitni pripadnosti plemstva, svobodnega pri izbiri vere, izkazova-
nju podpore in imenovanju duhovnikov na svoje patronate, v teh zgod­
njih letih pa viri še molčijo. Decembra 1541, ko je bil Trubar že v ekzilu,
so kranjski poslanci skupaj z ostalim plemstvom spodnjeavstrijskih de-
žel v Pragi prosili kralja Ferdinanda za svobodo veroizpovedi, kar pri-
ča, da je nekakšen del kranjske plemiške korporacije bil protestantski
(Dimitz 1875, 207–9; Grafenauer 1979, 288–90), dobrih pet let pozne-
je pa so kranjski stanovi že zahtevali obhajilo pod obema podobama.
Poznani incident iz Novega mesta, uboj frančiškanskega meniha leta
1548, se vsekakor zdi kot dejanje plemiške drznosti; nenazadnje bi te-
daj izven deželne prestolnice, še posebno v Marki, protestantskega meš­
čanstva našli zelo malo, če sploh. V političnem, cerkvenem in, kar je v
16. stoletju še posebno pomembno, informacijskem vozlišču dežele so
ob uradništvu, duhovščini in meščanih jasno tudi plemiči prišli v stik
z reformacijo. Tedaj, torej v dvajsetih, tridesetih ali štiridesetih letih sta
bila pripadnost reformaciji in sprejetje nove vere pri plemičih vsekakor
posledica osebnih parametrov (Štuhec 2009, 41). In Črnomaljski? Ali je
bil med temi zgodnjimi protestantskimi plemiči tudi Krištof iz stare in
ugledne rodbine baronov Črnomaljskih, tedaj star že čez trideset let, ki
se je kot deželni poverjenik, kot stranka v vrsti pravd pred ograjnim so-
58 Elze 1863, 1; Dimitz (1875, 195, op. 3) podaja besede Tomaža Hrena o Klombnerju,
ki je bil med Primi haeresis Lutheranae in Carniolia authores ex Laicis itd. Glej tudi
Grafenauer 1979, 269.

28
 janez weiss

diščem in vicedomom ali zaradi vsakovrstnih nujnosti, poslov, družbe

ali užitkov veliko zadrževal v deželni prestolnici, ne vemo. Kazalci so
posredni. Krištofa najdemo v tožbah z različnimi cerkvenimi instan-
cami – na primer z izrazitim nasprotnikom protestantov, novomeškim
proštom Grafom, ali s protestantom naklonjenima viniškim župnikom
Glavičičem in črnomaljskim komturjem Dragoličem59 –, kar bi posred­
no lahko nakazovalo nekoliko drugačna ravnanja, nekakšen odklonilen
odnos do katoliške cerkve in njenega premoženja. Vendar te tožbe go-
vorijo le o premoženjskih poslih in sporih in ne sporočajo konfesional-
ne pripadnosti; plemiči so bili nenazadnje vedno pripravljeni posegati
po cerkvenem premoženju. Krištof je umrl nedolgo pred letom 1560 in
iz časa njegovega življenja nimamo virov, ki bi izrecno potrjevali njego-
vo protestantskost ali podporo reformaciji. Kot kranjski deželan je sedel
na gosposki klopi stanov, katerih versko podobo v času okoli Krištofove
smrti je omenjal deželni upravitelj Gallenberg leta 1561 in zapisal »med
nami so še nekateri rimske veroizpovedi, posebno med duhovščino«.60
Katoliki so bili še nekateri, ostali člani – velika večina korporacije die
herrn vnd landtleutt des furstenthumbs Crain sambt den angeraichten
herrschafften der windischen march Mettling, Ysterreich vnnd Carsst, so
zu gegenwurtigen ausschuss allhie versambelt, podpisane v vrsti pisem
Ungnadu in Trubarju – pa je že bila protestantska. Protestantski je te-
daj končno postal tudi glavar Jakob Lamberg, kot pravi Gallenberg je
»naš gospod deželni glavar, božja hvala božji besedi, sedaj dobil večjo
gorečnost za sveti evangelijski nauk, [...] da je sedaj gospodu Primožu
in ostalim krščanskim učiteljem po deželi bolj nagnjen pomoči kakor
59 ARS AS 306, knj. 2 (1546–1547): tožba med Krištofom Črnomaljskim in Mihaelom
Glavičičem, župnikom na Vinici, z okoli 20. junija 1547. ARS AS 306, knj. 7 (1558–
1588): tožba med Krištofom in Jurijem Dragoličem, komturjem in župnikom v
Črnomlju, s 14. marca 1558; tožba med Jurijem Graffom in Krištofom Črnomaljskim
s 13. januarja 1561.
60 Kostrenčič (1874, 13): wiewol noch etliche des römischen glaubens in vnserm mittel
sonderlich vnter den geystlichen vorhanden. Ni se mogoče strinjati s tezo, da je raz-
redno nasprotje […] preprečevalo, da bi se bili kmetje pridružili novi veri tam, kjer so
jih osovraženi graščaki potiskali vanjo, je torej povzročalo, da so se vnemali za prote-
stantizem na gospostvih katoliških zemljiških gospodov. Glej tudi Grafenauer 1979,
293–94.

29
 razprave, študije

[jih] preganjati«.61 To je vsekakor bil že čas, ko smemo upravičeno trdi-

ti, da protestantski credo ni bil več posledica osebnih parametrov, temveč
eden od temeljnih stanovskih atributov, značilnost kranjskega plemiča.
Čeprav bi Krištofa Črnomaljskega na podlagi posrednih virov smeli pri-
pisati k protestantom, pa moramo poudariti, da nimamo enega vira, ki
bi to pripadnost izrecno navajal. S trenutnim vedenjem, ob izostanku
izrecnih virov, moramo tako zaključiti, da Krištof še ni prestopil k novi
veri, temveč je bil prvi odkriti protestant v rodbini šele njegov sin Janez,
rojen leta 1536. V času, ko je protestantizem že omenjen kot stanovski
atribut, je štel petindvajset let in ta atribut mu je bil lasten, kar jasno na-
kazuje versko-politično (ideološko) spremembo pripadnosti glave rodu.
»[I]zrekal se je za Lutrove nauke, kakor je to bilo značilno za večino ple-
mičev tistega časa,« je zaključil Strnad (1857, 185).

Podpora reformatorjem

Ko obravnavamo Črnomaljske kot podpornike kranjskih reforma-

torjev, govorimo torej o ravnanjih Janeza (IV.) Črnomaljskega, univer-
zitetno izobraženega plemiča, ki je »nosil v sebi humanističnega duha«
(Sturmbergar 1953, 28, opomba 22), iz stare in ugledne rodbine. Stike
z eno od najzgodnejših in osrednjih oseb kranjske reformacije, Matijo
Klombnerjem, pozneje pisarjem ograjnega sodišča v Ljubljani, primo
apostatae, izpričuje zabeležba v imenjski knjigi pod letnico 1564. Tedaj je
Janez Črnomaljski dal od svoje posesti pripisati imenjsko vrednost šest­
ih goldinarjev veliko starejšemu Matiji Klombnerju.62 Na prvi pogled se
61 Kostrenčič 1874, 23–5, 1561, 30. april, s.l. [Ljubljana]: Gallenberg v pismu baronu
Ungnadu pravi Sunst weiss e[ure] g[nade] nichts solliches zu schreiben, alls das vnn-
ser herr lanndshaubtmann, got lob zw dem wordt gottes, der heilligen euangelischen
leer numalls ein pessern eyffer gewunen, auch das nachtmall vnnsers saligmacher Jesu
Christi nach seiner einsetzung emphachen thuet; also das er nun viell mer genaigt ist
herrn Primosn vnnd anndre christliche lerrer vnnd predicanntn im lanndt hellfen zu-
erhallten alls zuuerfollgen, wie er sunst woll zuuor in verdacht gewest.
62 ARS AS 173, knj. 4 (1546–1618), str. 29v. Na str. 342v pri zabeležbi Matije
Klombnerja 1564[ten] Jars Ist gedachtem Khlombner von H[er]rn hansen h[er]rn

30
 janez weiss

zdi, da gre za nekakšen premoženjski posel, vendar postane iz enega od

zadnjih Janezovih »kranjskih pisem« jasno,63 da gre za podporo enemu
od stebrov kranjskega protestantizma. Glede na to, da so se štiri od šestih
hub po smrti Klombnerja (†1569) vrnile Črnomaljskemu, slednji pa jih
je zopet namenil predikantu Mačku, lahko gotovo domnevamo, da gre
za darovanje teh posesti in podporo. Povsem jasnega podatka o značaju
te posesti in z njo povezanega pravnega posla pa nimamo. Klombner jih
je užival do smrti, v času ko sta bila s Trubarjem že v slabih odnosih.64
Podporo reformatorjem moramo iskati na poznanih kranjskih po-
sestih rodbine Črnomaljskih v času do leta 1572 in jo poskušati uvideti
skozi različne posle. Stara posest rodbine je bilo gospostvo Črnomelj, od
leta 1461 tudi istoimenski trg, ki je v 16. stoletju obveljal za mesto. V svo-
ji rodovni hiši so Črnomaljski od 15. stoletja naprej bivali kvečjemu pri-
ložnostno, gospostvo pa upravljali po različnih oskrbnikih. Delovanja
Vlahoviča in Tulščaka v bližnjem mestu Metlika po letu 1559 tako niso
neposredno občutili ali mu bili (fizično) blizu, vendar sta bila o tem ne­
dvomno dobro obveščena tako Krištof kot Janez. Mesto je tedaj še bilo
posest Črnomaljskih, tamkajšnja cerkev pa v rokah nemškega viteške-
ga reda. V zadnjih letih Krištofove in zgodnjih letih Janezove posesti
so župniji in komendi Črnomelj načelovali Jurij Dragolič (1556–1559) in
nato več drugih župnikov, med ostalim tudi poznejši predikant Nikolaj
Tuskanič (Podlogar 1906, 80; Weiss 2010, 696–97). Pomenljiva in po-
membna je prisotnost Dragoliča, poprej generalnega vikarja v Ljubljani,
enega od najzgodnejših reformaciji naklonjenih duhovnikov, ki se je tem
idejam sicer odpovedal (Elze 1863, 3; Weiss 2010, 696), vendar se zdi, da
je bil – oddaljen od deželne prestolnice in zavarovan s privilegiji svojega
von tschernembl zuegeschrib[en] 6 R, s čimer je davčna vrednost Klombnerjeve
posesti znašala 13 ren. gld., 13 kr. Večino te posesti je užival do leta 1569.
63 ARS AS 1080, šk. 14, 1564, 10. maj, Hmeljnik: Janez Črnomaljski piše kranjske-
mu knjigovodji, da je Mathesen Khlombner Acht Phundt gellts von meiner gullt Im
LanndtPuech abzuschreiben schriftlich ersuecht. Ne gre za prodajo ali zastavo temveč
za nekakšno darovanje posesti.
64 Slovenski biografski leksikon, sv. Klombner, Matija (Glonar 1928) podaja zelo skrom­
no in precej negativno podobo tega v razvoju protestantizma na Kranjskem ključne-
ga posameznika.

31
 razprave, študije

reda – do protestantskega dela toleranten, podobno kot metliški komtur

Zmajič. Najverjetneje je bil dobro seznanjen s prizadevanji Ungnadovega
zavoda v Urachu, s katerim so bili tudi preko Klombnerja v rednih stikih
metliški reformatorji. Dragolič in Krištof Črnomaljski sta bila od marca
1558 v sporu zaradi posesti dvanajstih hub, ki jih je cerkvi (Ad pias cau-
sas zum Gottesdienst) namenila Krištofova prednica Elizabeta, Krištof
pa jih je hotel izplačati ter vrniti v lastno posest.65 Ob pisanju razpra-
ve o reformaciji v Beli krajini sem sklepal, da je katoliški Krištof prišel v
spor z Dragoličem, vendar ta vir pravi le, da se je Krištof namenil izpla-
čati nemški red in si prisvojiti dvanajst hub, zajetih v Elizabetini darov-
nici.66 Nenazadnje bi lahko šlo za dejanje protestantskega plemiča ven-
dar, kot že prikazano, Krištofove pripadnosti reformaciji ne moremo
potrditi z nobenim drugim virom. Po smrti očeta, najpozneje leta 1560,
je Janez Črnomaljski dedoval stare rodbinske posesti na Kranjskem in
se jih odločil prodati. Do leta 1565, ko je bilo gospostvo prodano, mes-
to pa postalo deželnoknežje, v Črnomlju delovanja protestantskih re-
formatorjev ne najdemo. Prvega predikanta, Ivana ali Janeza Kočevarja
(Hans Gotschwer), srečamo v Črnomlju šele septembra 1567. Tedaj je pro-

65 ARS AS 306, knj. 7 (1558–1588), tožba s 14. marca 1558: Der Wolgebornn herr herr
Christoff herr zu Tschernembl Clagt heut zu dem Erwirdigenn Geysstlichenn herrn
Jörgen Dragolitsch der Zeit Pharherr, unnd Commenntheuer zu Tschernembl […]
umb das er vermug verlesnner verschreybung zwelff hueben Satzweiß unnd zway hun-
dert guett ducaten die Ad pias causas zum Gottsdiennst Inhallt der verschreybung, so
verlesenn wordenn, von frauen Elspethen säligenn Wentzlein säligenn Töchter vonn
Tschernembl, unnd Niclaß des Semenitschen saligen wittiben, geordnnet Innen hatt
unnd praucht. Zastavno pismo je po Krištofovem razumevanju določalo, da v koli-
kor sorodnik vplača glavnico dvesto dukatov, se omenjenih dvanajst hub vrne v nje-
govo posest (die ablösung gegen erlegung der hauptsumma zuversteen von denenn
Nägsten pluettsfreundten als Er Clager ist.), kar se je Krištof tudi namenil storiti.
Kanček drugačno branje in stara signatura pri Weiss 2010, 696. Sicer ta odlomek po-
daja zelo pomenljiv rodoslovni podatek.
66 ARS AS 306, knj. 7 knj. 7 (1558–1588), nadaljevanje razprave z 9. oktobra 1559.
Franc pl. Scheyer je tedaj z večino razsodil, da die ablosung des Satzs nach vermug
der Lanndshandvesst nicht zu rechter weil unnd zeyt ersuecht. Demnach ist daselb
Satz verjart, unnd der h[err] beklagt von diser Clag ledig und muessig erkennth.

32
 janez weiss

sil za imenovanje na plačano službo predikanta v Višnji Gori67 in je po-

temtakem v Črnomlju deloval že poprej, vendar ne vemo, kako dolgo.
V Črnomlju, najstarejši posesti rodbine Črnomaljskih, njihove podpo-
re reformaciji ni najti.
Da pa je Janez poznal delo reformatorjev na Metliškem in v Marki ter
ga podpiral, priča nekoliko poznejši podatek iz imenjske knjige. Leta 1567
je »gospod [Janez] Črnomaljski podaril Gregorju Vlahoviču v Metliki
eno hubo in dal pripisati [davčno obveznost] 1 R[enskega goldinarja]«.68
Vlahovič je skupaj s Janezom Tulščakom v Metliki deloval že osem let
poprej in tamkaj po besedah Klombnerja zelo goreče širil božjo bese-
do (Weiss 2010, 691–92, 708–9). Njegovo delo je podpiral posestnik gos-
postva Metlika, hrvaški ban Peter II. Erdödy, in mu, po mnenju tedaj še
večinsko katoliškega mesta neupravičeno, namenil premoženje tamkaj-
šnje Bratovščine rešnjega telesa (Weiss 2010, 708; 2011, 260). Vlahovič, ki
je po besedah Klombnerja živel skrajno skromno in se preživljal s kmeč-
kim delom in obrtjo, je v Metliki prvič služboval ravno do leta 1567, nato
pa se moral ob knežjem ukazu umakniti v Novo mesto (Weiss 2010, 691–
92, 708–9; 2011, 259–61). Prav v ta čas Vlahovičevega pregona iz Metlike
in umika v Novo mesto, nedvomno težak čas preizkušnje, spada tudi
Janezova darovnica ene hube.
Druga pomembna posest Črnomaljskih je bil grad Hmeljnik, središ-
če enega od velikih gospostev v Marki, nedaleč od Novega mesta, ki je
sodeč po imenjski knjigi ostal v Janezovi posesti vse do januarja 1569,69
ko je bil prodan Janezu Auerspergu Šumberškemu. Za časa Krištofove
67 Elze 1900, 170, september 1567; Weiss 2010, 697, op. 116, napačno navedeno no-
vember 1567.
68 ARS AS 173, knj. 4 (1546–1618), str. 29v: 1567[ten] hat d[er] H[err] von Tschernembl,
dem herrn Greogren Vlachovitsch zu d[er] Metling 1 hueb[en], geschenkht unnd 1 R
zueschreib[en] lassen itd. Na str. 365v: Metling herr Gregor Vlachovitsch 1567[ten]
ist Im vom H[err]n hannsen herrn zu tschernembl geschennkht und zuegeschrib[en]
worden, vermug aussandt R1. Tega podatka nisem poznal za časa pisanja razprave o
Gregorju Vlahoviču in je zaradi tega izostal (glej Weiss 2010, 691–92, 708–9; 2011,
259–61).
69 Sturmberger 1953, 25 op. 12, prodaja Hmeljnika 31. januarja 1569; ARS AS 173,
knj. 4 (1546–1618), str. 29v: 1572 dem Herrn Hansen von Aursperg von wegen
Hopfenbach zuegeschrieb[en] 124R itd.

33
 razprave, študije

posesti tega gradu (do leta 1560) omemb predikantov ali protestantom
naklonjenih oskrbnikov na Hmeljniku ne najdemo. Za časa Janezove
posesti (do leta 1569) pa je gospostvo med ostalim oskrboval neki Janez
Klombner,70 prav mogoče nekakšen sorodnik (sin?) že omenjenega
Matije. V teh letih, že pred junijem 1563, je na Hmeljniku pridigal neki
Gašper in Elze dopušča možnost, da gre za poznejšega ljubljanskega pre-
dikanta Gašperja Kumpergerja (Elze 1900, 184).71 Šest let pozneje, febru-
arja 1569, ko je gospostvo že posedoval Janez Auersperški, pa je tamkaj
pridigal Tomaž Jagodič, poznejši vojaški predikant (Feldprediger) (Elze
1900, 173; Weiss 2010, 700),72 vendar je tamkaj najverjetneje deloval že za
časa posesti Črnomaljskih. Oba predikanta sta tako na Hmeljniku lahko
pridigala le s soglasjem Janeza Črnomaljskega in njegovih oskrbnikov.
Novi grad pri Boštanju (Obererkenstein) je bil (vsaj) v drugi polovi-
ci 16. stoletja fevd Črnomaljskih, ki so ga, tako kot njihova ostala kranj-
ska gospostva, upravljali različni oskrbniki (Pfleger). Za časa Krištofa je
bil to Dionizij Herman, za časa Janeza Črnomaljskega pa Janez Gnedic
(Gnediz). Da je Gnedic spadal med protestante, kaže marginalni poda-
tek v enem od pisem Trubarju iz leta 1560, v katerem Klombner piše,
da je oskrbnik na Novem gradu še dolžan plačati za Trubarjeve knji-
ge.73 Očitno je Janezovo gospostvo Novi grad v šestdesetih letih uprav-
ljal protestantski upravitelj.74 Elze pravi, da je na Novem gradu in v bliž­
njem dvoru Hotemež okoli leta 1566 pridigal Jurij Maček. Ali je že tedaj
pridigal tudi na bližnji posesti Janeza Črnomaljskega (Elze 1900, 183), ne
70 Baraga 1995, 311: v treh spisih iz let 1567 in 1568 nastopa Hans Klombner, oskrbnik
v Hmeljniku.
71 Njegova navedba, da je tedaj Lenkovič kupil gospostvo Hmeljnik, ne drži, saj se je
še do leta 1572 vodilo kot davčna obveznost Janeza Črnomaljskega (glej op. 53), ki
je tedaj bila prepisana na Janeza Auersperga Šumberškega. O Kumpergerju glej Elze
1900, 178–79.
72 Glej op. 69; Auersperški je pridobil gospostvo konec januarja 1569 in gotovo je fe-
bruarja isto leto izpričani Jagodič tamkaj deloval že poprej.
73 Kostrenčič 1874, 3–9, 1560, 24. februar, s.l. (Ljubljana): Klombner piše Trubarju in
pravi: Der phleger zw Rohitsch ist euch für puecher 8 ducaten schuldig. Phleger zw
Erkhenstain 5½ f, Pregl am Prant auh sovil itd.
74 ARS AS 173, knj. 4 (1546–1618), str. 29v: 1564 […] unnd aber dem Hansen Gnediz
Rh[einisch] 14 zueschreiben lassen.

34
 janez weiss

vemo, stik med njima potrjuje prenos nekih posesti tri leta pozneje, ko
je Črnomaljski posest okoli štirih hub, ki jih je poprej užival Klombner,
»dal prepisati gospodu Juriju Mačku, predikantu na Novem gradu«.75
Maček je tako konec šestdesetih letih s podporo Črnomaljskega in nje-
govega tamkajšnjega upravitelja Gnedica širil evangelij in pridigal v oko-
lici Boštanja.
Iz dosegljivih virov postane povsem očitno, da moramo v osebi
Janeza (IV.), sina Krištofa Črnomaljskega, videti (pomembnega) pod-
pornika reformacije na Kranjskem. Bil je v stikih s tedaj že ostarelim
Matijo Klombnerjem in mu maja 1564 namenil nemajhno premoženje,
povsem mogoče pa je tudi, da je za Črnomaljske kot oskrbnik služ-
boval Matijin sorodnik Janez Klombner. Janez je materialno podpi-
ral predikante Gregorja Vlahoviča, Gašperja (Kumpergerja), Tomaža
Jagodiča in Jurija Mačka. Slednji trije so tudi pridigali na njegovih
gospostvih Hmeljnik in Novi grad pri Boštanju (Obererkenstein).
Vendar kaže poudariti, da vsi predstavljeni posli, ki dokazujejo pod-
poro Črnomaljskega reformaciji, spadajo v čas med letoma 1564 in
1569, ko je Janez Črnomaljski že redno bival v Gornji Avstriji in op-
ravljal »kranjske zadeve« po svojih oskrb­nikih Klombnerju, Hermanu
in Gnedicu. Kot se zdi, je bil zadnjič na Kranjskem maja 1564, ko je na
tedaj še njegovem gradu Hmeljnik pisal pismo kranjskemu knjigovod-
ji zaradi Klombnerjeve posesti.76 Dve leti pozneje je bil sprejet na gos-
posko klop gornjeavstrijskih stanov, bil imenovan za odposlanca na ce-
sarski dvor in protestantskega šolskega superintendenta (Sturmberger
1953, 26–27). Tako se prikaže pomembna in zanimiva podrobnost, Janez
Črnomaljski je namreč podpiral delo reformatorjev na Kranjskem iz
oddaljene Gornje Avstrije, kar nakazuje meddeželne stike in poveza-
nosti, ki jih do sedaj nismo poznali ali vsaj pretirano poudarjali. Seveda
je reformatorje podpiral tudi v svoji novi deželi in na njegovih gos-
75 ARS AS 173, knj. 4 (1546–1618), str. 29v: 1569 Jars sein von Khlombner Inhalt[en]
aufsanndt wid[er] 4 R[heinisch] zuegeschrib[en] i[st] gult dise yezt vermellt[en] 4 R
sein ditz [15]69[ten] Jars wid[er] dem H[err]n Jörg[en] Matschekh predicannt[en] zu
erkhenstain zue und da abgethan worden itd.
76 Glej op. 63.

35
 razprave, študije

Lastnoročni podpis Janeza Črnomaljskega. ARS AS 1080, šk. 14, 1564, 10. maj,
Hmeljnik.

postvih Windeck in Schwertberg, še posebno po tamkajšnjih lastni-

ških cerkvah, so delovali protestantski pridigarji (Strnad 1857, 185–86).
Strnad navaja, da je bil še v 19. stoletju na trgu Schwertberg še viden ka-
men s stopnicami, na katerega so Črnomaljski ob prihodu iz bližnje-
ga gradu sestopili iz konja ali iz kočije ter se podali peš v cerkev.77 Ta
kleni protestant kranjskega porekla, ki je skupaj s svojim potomstvom
našel novo domovino v Gornji Avstriji, je tamkaj naredil zelo uspešno
kariero. Leta 1592 je nastopal kot deželni namestnik Gornje Avstrije,
vse do 1594 pa je bil tudi deželni odbornik (Sturmberger 1953, 26–27).
Testament je spisal 7. januarja 1594, umrl 1. avgusta 1595 in bil 12. sep-
tembra pokopan v župnijski cerkvi v Schwertbergu.78 Preživelo ga je nič
manj kot dvaindvajset otrok, ki jih je imel s tremi ženami, med njimi
tudi znameniti politik in pravnik Jurij Erazem Črnomaljski (1567–1626).
77 Strnad (1857, 186): aus drei Würfeln bestehenden Stein, wo die Tschernembl von
Windeck kommend, das sie häufig bewohnten, abstigen, um sich von da zu Fuss in die
Kirche zu begeben.
78 Strnad (1857, 186) podaja tudi zapis na nagrobniku: Hanns Herr Von Tschernembl
auf Windeck Undt Schwerdtberg, Obrister Erbschggenk in Crain Und der Windischen
March, Rom[ischer] Kays[erlicher] Maj[estaet] Rath obiit 1595.

36
 janez weiss

V peti imenjski knjigi dežele Kranjske, ki se pričenja z letom 1619, je

ime Janeza (IV.) Črnomaljskega kot rubrika davčnega zavezanca pre­
črtano, nato pa je navedeno, da so njihove posesti na Kranjskem, zadnje
posesti Črnomaljskih na Kranjskem, pridobili goriški knezi Eggenberg.79
Eggenbergi so po Valvasorjevih navedbah januarja 1622 prejeli tudi na-
slov dednih točajev na Kranjskem in v Slovenski marki, ki so ga vse od
nastanka naslova nosili Črnomaljski.80 Častni naslov jim je bil podeljen
iz poznanih razlogov (aus bewussten Ursachen), kljub temu, da je rodbi-
na Črnomaljskih še živela. Razlog je bil seveda v protestantski uporno-
sti Črnomaljskih in posledični zaplenitvi njihovih posesti in naslovov
leta 1619 (Jarc 1990, 129). S tem je bila na Kranjskem izbrisana še ­zadnja
sled prisotnosti tega nekdaj pomembnega, offterwehnter (Valvasor 1689,
XI 604), rodu.

arhivski viri
ARS: Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana.
AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko.
AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko.
AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani.
AS 1063, Zbirka listin.
AS 1073, Zbirka rokopisov.
AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Sloveni-
jo in Historičnega društva za Kranjsko.

79 ARS AS 173, knj. 5 (1619–1661), str. 24 prečrtano: Herr Hanns Herr von Tschernembl
Erbschenkh in Crain und die Windischen March, na str. 24v pa Herr Hans von
Tschernembl 3 [R] 18 [k] z zabeležbo diß gult ist Irer für[stlichen] Gnaden, herrn
herrn Hanns Ulrichen fürsten unnd herrn zu Cromau und Eggenberg u[sw] u[sw] ai-
genthumblichen worden u[sw]. Ne vemo točno, za katere posesti gre, mogoče so bile
povezane z naslovom dednega točaja na Kranjskem, ki so ga januarja 1622 prejeli
Eggenbergi.
80 Valvasor (1689, 11–12) ni vedel, kdaj je ta častni naslov nastal, vendar je navedel,
da so ga leta 1518 nosili Črnomaljski. Poleg tega pravi, da so 11. februarja 1622 ča-
stni naslov dednega točaja, kljub temu da rodbina Črnomaljskih še ni izumrla, zara-
di znanih razlogov (aus bewussten Ursachen) prejeli knezi Eggenberg.

37
 razprave, študije

HHStA: Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Wien.

St. Paul, Benediktiner (1099–1499)
OöLA: Oberösterreichischer Landesarchiv, Linz.
Herrschaft Schwertberg.

viri in literatura
Baraga, Franc. 1995. Kapiteljski arhiv Novo mesto: regesti listin in popis gradiva. Acta
Ecclesiastica Sloveniae 17. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fa-
kulteti Univerze v Ljubljani.
Becheim, Michael. 1886. »Das Buch von den Wienern.« V Deutsche National-Littera-
tur 11, ur. Joseph Kürschner, 283–386. Berlin; Stuttgart: W. Spemann.
Birk, Ernest. 1853. »Urkunden-Auszüge zur Geschichte Kaiser Friderich des III. in den
Jahren 1452–1467 aus bisher unbenützten Quellen.« Archiv für Kunde österreichi-
schen Geschichtsquellen 10: 369–43.
Bizjak, Matjaž, in Miha Preinfalk. 2009. Turjaška knjiga listin II: dokumenti 15. stole-
tja. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU.
Bucelinus, Gabriel. 1678. Germania topo-chrono-stemmatographica, sacra et profana
(IV). Ulm: Christianus Balthasar Kühn.
Chmel, Josip. 1852. »Monumenta Habsburgica (IV).« Notizenblatt 3: 43–48.
Dimitz, August. 1875. Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 (II).
Ljubljana: Ignaz von Kleinmayr & Fedor Bamberg.
Elze, Theodor. 1863. Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain während
des sechzehendten Jahrhunderts. Dunaj: Carl Gerold's Sohn.
–––.1900. »Die evangelischen Prediger Krains im XVI. Jahrhundert (I).« Jahrbuch der
Gesellschaft für Geschichte des Protestantismus in Oesterreich 21: 159–201.
Fugger, Hans Jacob. 1555. Die Ehrenspiegel des Hauses Österreich. Iluminirani rokopis.
https://daten.digitale-sammlungen.de/~db/0010/bsb00103105/images/.
Glonar, Joža. 1928. »Matija Klombner (?–1569).« V Slovenski biografski leksikon: 3.
zv Hintner - Kocen, ur. Izidor Cankar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka.
https://www.slovenska-biografija.si/nsbl/.
Grafenauer, Božo. 1979. »Obramba proti Turkom ter boj med plemstvom in dežel-
nim knezom. Ostritev družbenih nasprotij na podeželju. Reformacijski tokovi.«
V Zgodovina Slovencev, ur. Meta Sluga, 258–98. Ljubljana: Cankarjeva založba.
von Hoheneck, Johann Georg Adam. 1747. Die Loebliche Herrn Herrn Stände, von Her-
ren= und Ritterstandt, In dem Ertz=Hertzogthum Oesterreich ob der Ennß (III).
Passau: Gabriel Mangold.

38
 janez weiss

Jarc, Janko. 1990. »Gospodje Črnomaljski.« V Dolenjski zbornik, ur. Jovo Grobovšek,
117–42. Novo mesto: Dolenjska založba.
Kos, Dušan. 2005. Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slo-
veskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: ZRC
SAZU.
Kosi, Miha. 2018. Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek »dežele Kras«: vojaška
in politična zgodovina Krasa od 12. do 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC.
–––. 2019. »Graffschafft Möttling.« V Neumarkt – Möttling – Metlika: nastanek in ra-
zvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja, ur. Janez Weiss, 15–97. Metlika: Be-
lokranjski muzej Metlika.
Kostrenčič, Ivan. 1874. Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Lite-
ratur der Südslaven in den Jahren 1559–1565. Dunaj: Carl Gerold's Sohn.
Leeb, Rudolf. 2009. »Der Missionsgedanke bei Hans Ungnad von Sonneck, Primus
Truber und in der lutherischen Reformation.« V Vera in hotenja, ur. Sašo Jerše,
255–72. Ljubljana: Slovenska matica.
Mayer, Franz Martin. 1886. »Über die Correspondenzbücher des Bischofs Sixtus von
Freising 1474–1495.« Archiv für österreichischer Geschichte 68: 411–501.
von Muchar, Albert. 1859. »Urkunden-Regesten für die Geschichte Innerösterrei-
chs vom Jahre 1312 bis zum Jahre 1500.« Archiv für österreichischer Geschichte 2:
429–510.
Otorepec, Božo. 1962. »Iz zgodovine gradu Dragomelj.« Kronika 10 (1): 1–8.
–––. 1996. »Seznam 'deželnih sovražnikov' na Kranjskem in Štajerskem iz okoli 1440
iz borb med Celjskimi grofi in Habsburžani v letih 1426–1443.« V Grafenauer-
jev zbornik, ur. Vincenc Rajšp, 331–42. Ljubljana: Založba ZRC, SAZU, Pedagoška
akademija Maribor, Filozofska fakulteta UL.
Piccolomini, Aeneas Sylvius. 1600. Historia rerum Friderici III. Imperatoris.
Helmstadt: Melchior Sustermann.
Podlogar, Leopold. 1906. Kronika Črnomlja in njega župe. Ljubljana: Tomo Zupan.
Posch, Fritz, in Ferdinand Tremel. 1962. »Reihe der Landeshauptleute der Steiermark
von 1236 bis 1918.« Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 6: 61–63.
Regesta Imperii. http://opac.regesta-imperii.de/lang_de/.
Schwarz, Karl W. 2017. Der österreichische Protestantizmus im Spiegel seiner Rechtsge-
schichte. Tübingen: Mohr Siebeck.
Smole, Majda. 1982. Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba
Slovenije.
Starzer, Albert. 1906. Regesten aus dem k. k. Archiv für Niederösterreich. Dunaj.
Strnad, Julius. 1857. »Geschichte der Herrschafft Windeck und Schwertberg im Lande
ob der Enns.« Archiv für österreichischer Geschichte 17: 149–207.

39
 razprave, študije

Stumberger, Hans. 1953. Georg Erasmus Tschernembl. Religon, Libertät und Wi-
derstand: Ein Beitrag zur Geschichte der Gegenreformation und des Landes ob der
Enns. Linz: Oberösterreichischen Landesarchiv.
Štih, Peter. 1997. Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem.
Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Štuhec, Marko. 2009. »Nekatera izhodišča sodobnega zgodovinopisja o reformaciji.«
V Vera in hotenja, ur. Sašo Jerše, 33–44. Ljubljana: Slovenska matica.
Valvasor, Johann Weichard. 1689. Die Ehre deß Herzogthumbs Crain. Nürnberg:
Endter.
–––. 1993. Opus Insignium Armorumque. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri SAZU.
Verbič, Marija. 1980. Deželnozborski spisi kranjskih stanov 1499–1515 (I). Ljubljana: Ar-
hiv Socialistične republike Slovenije.
Weiss, Janez. 2010. »Reformacija na Metliškem: prispevek k celovitejšemu razumeva-
nju pojava protestantizma na Slovenskem.« Kronika 58 (3): 685–712.
–––. 2011. »Gregor Vlahovič (1523–1581), življenje in delo predikanta na meji cesar-
stva.« Arhivi 34 (2): 251–74.
–––. 2013. »In conterminiis.« Med cesarstvom in kraljestvom: študija čezmejnih kultur-
nozgodovinskih povezav, ur. Petra Svoljšak, Miha Seručnik in Vanja Kočevar, 13–
82. Ljubljana: ZRC SAZU.
–––. 2018. »Darovnici Majnharda III. Goriškega, izdani nemškemu viteškemu redu
leta 1251.« V Križanke, ur. Luka Vidmar, 52–67. Ljubljana: Srednja šola za obliko-
vanje in fotografio.
Zahn, Joseph. 1868. »Das Familienbuch Sigmunds von Herberstein.« Archiv für öster-
reichischer Geschichte 39: 293–415.

40