ElTeh 2010

Elektrotehnika
Študijsko gradivo za študente Pedagoške fakultete UL
Slavko Kocijančič
Študijsko leto 2009/2010
Ljubljana, marec 2010

Vsebina
1. OSNOVE ELEKTROTEHNIKE ................................................................................................1
OHMOV ZAKON .....................................................................................................................................1
PRVI KIRCHHOFFOV IZREK ....................................................................................................................1
DRUGI KIRCHHOFFOV IZREK .................................................................................................................3
NIČELNI POTENCIAL ..............................................................................................................................5
AMPERMETER .......................................................................................................................................8
VOLTMETER ..........................................................................................................................................9
NOTRANJA UPORNOST NAPETOSTNEGA VIRA.......................................................................................10
IZMENIČNI NAPETOSTNI VIR ................................................................................................................11
IMPEDANCA ........................................................................................................................................13
Upor...............................................................................................................................................13
Kondenzator...................................................................................................................................14
Tuljava (dušilka)............................................................................................................................17
RLC VEZJA V IZMENIČNEM ELEKTRIČNEM KROGU ..............................................................................18
MOČ V IZMENIČNIH KROGIH ................................................................................................................20
Merjenje delovne moči (W-meter)..................................................................................................21
MAGNETNO POLJE ...............................................................................................................................21
Viri magnetnega polja ...................................................................................................................21
Gostota magnetnega pretoka B .....................................................................................................23
Navor na zanko v magnetnem polju...............................................................................................23
Zakon o magnetnem pretoku..........................................................................................................24
Jakost magnetnega polja ...............................................................................................................24
Induktivnost L ................................................................................................................................25
Medsebojna induktivnost* .............................................................................................................26
Snov v magnetnem polju ................................................................................................................27
Magnetno polje v reži ....................................................................................................................27
Indukcijski zakon ...........................................................................................................................28
Smer induciranega toka oz. napetosti............................................................................................29
2. ELEKTRIČNE NAPELJAVE V STANOVANJU ....................................................................36
ELEKTRIČNI KROGI ..............................................................................................................................36
SIMBOLI ..............................................................................................................................................37
ZAŠČITNI UKREPI.................................................................................................................................39
VRSTE RAZDELILNIH SISTEMOV ...........................................................................................................39
SESTAVINE ELEKTRIČNE INŠTALACIJE .................................................................................................40
Hišni priključek in razdelilnik........................................................................................................40
Varovanje.......................................................................................................................................40
Inštalacijski vodi............................................................................................................................41
Spajanje in priključevanje vodnikov ..............................................................................................43
Inštalacijske cevi............................................................................................................................44
Razvodnice.....................................................................................................................................44
Izvajanje inštalacij.........................................................................................................................44
Inštalacijska stikala za razsvetljavo...............................................................................................45
OBREMENLJIVOST VODNIKOV .............................................................................................................47
3. TRANSFORMATOR ..................................................................................................................49
PRINCIP DELOVANJA IDEALNEGA TRANSFORMATORJA ........................................................................49
REALNI TRANSFORMATOR ...................................................................................................................50
Streseni magnetni pretok ...............................................................................................................50
TEST TRANSFORMATORJA ...................................................................................................................51
REGULACIJSI TRANSFORMARTOR (AVTOTRANSFORMATOR) ................................................................51
TRIFAZNI TRANSFORMATORJI ..............................................................................................................52
IZKORISTEK IN MOČ TRANSFORMATORJEV ..........................................................................................53
TRANSFORMATOR Z USMERNIKOM ......................................................................................................53
MERILNI TRANSFORMATORJI ...............................................................................................................54
Napetostni transformator...............................................................................................................54
Tokovni transformator ...................................................................................................................54
OBRAVNAVA TRANSFORMATORJA V OSNOVNI ŠOLI .............................................................................54
Model za prikaz vloge visokonapetostnih vodov............................................................................55
4. SINHRONSKI STROJI...............................................................................................................56
SINHRONSKI GENERATORJI ..................................................................................................................56
Rotor ..............................................................................................................................................56
Stator .............................................................................................................................................57
Paralelno delovanje trifaznih generatorjev ...................................................................................58
Obremenitev generatorja...............................................................................................................58
Določitev reaktance in ohmske upornosti navitja statorja ............................................................59
Izgube in izkoristek generatorja ....................................................................................................60
SINHRONSKI MOTORJI..........................................................................................................................60
KOLESARSKI DINAMO KOT SINHRONSKI STROJ.....................................................................................61
Izkoristek električnega generatorja (dinama)................................................................................64
5. ASINHRONSKI STROJI............................................................................................................66
TRIFAZNI ASINHRONSKI MOTOR ..........................................................................................................66
Slip in frekvenca rotorja ................................................................................................................67
Karakteristike asinhronskih motorjev............................................................................................68
Določitev veličin nadomestnega vezja ...........................................................................................68
Zagon asinhronskih motorjev ........................................................................................................69
Faktor moči....................................................................................................................................69
ENOFAZNI ASINHRONSKI MOTOR .........................................................................................................69
Motorji s pomožno fazo .................................................................................................................70
Motorji z zasenčenimi poli.............................................................................................................71
6. ENOSMERNI KOMUTATORSKI STROJI.............................................................................72
ENOSMERNI GENERATORJI ..................................................................................................................72
Rotor (indukt).................................................................................................................................72
Stator .............................................................................................................................................73
Električne karakteristike enosmernih generatorjev .......................................................................75
ENOSMERNI MOTORJI ..........................................................................................................................76
Zagon enosmernega motorja .........................................................................................................77
OBRAVNAVA ENOSMERNEGA MOTORJA V ŠOLI ...................................................................................77
Model elektromotorja ....................................................................................................................78
Obrnljivost delovanja elektromotorja in generatorja ....................................................................79
Izkoristek enosmernega elektromotorja .........................................................................................79
Tok skozi elektromotor...................................................................................................................80
7. DRUGI TIPI MOTORJEV.........................................................................................................83
KOLEKTORSKI IZMENIČNI MOTORJI (UNIVERZALNI MOTORJI) ..............................................................83
ENOFAZNI SINHRONSKI MOTORJI .........................................................................................................83
LITERATURA......................................................................................................................................83
Slavko Kocijančič, Elektrotehnika – študijsko gradivo za študente Pedagoške fakultete v LJ 1
1. Osnove elektrotehnike
Večina potrebnega predznanja za elektrotehniko se navezuje na triletni srednješolski program
fizike (tri leta po dve uri tedensko). V nadaljevanju sledi povzetek najpomembnejših vsebin z
nekaterimi primeri:
• Ohmov zakon
• Prvi in drugi Kirchhoffov izrek
• Izmenični napetostni vir
• Lastnosti kondenzatorja
• Lastnosti tuljave
Ohmov zakon
Imamo idealni napetostni vir in upor. Tok skozi upor je odvisen od napetosti vira in od
upornosti upora:
U
I=
R
R je lastnost upora, U je gonilna napetost vira. Tok je odvisen od obeh. Kadar je upornost
majhna ali celo zanemarljiva (kratek spoj), je električni tok zelo velik, kar ima lahko za
posledico ali uničenje napetostnega vira ali vodnikov, lahko pa tudi upora.
Prvi Kirchhoffov izrek

Izrek govori o električnem toku v vozlišču več vodnikov. Električni tok je gibanje
električnega naboja. Ker se le-ta ne more kopičiti v vodniku velja, da toliko naboja kot ga
priteče v vozlišče, ga od tam tudi odteče. Ugotovitev zapišemo v izrek: vsota pritekajočih
tokov je enaka vsoti odtekajočih. Če definiramo pritekajoče tokove kot pozitivne in
odtekajoče kot negativne, potem izrek zapišemo v bolj splošni obliki: algebraična vsota
tokov v vozlišču vodnikov je enaka nič. Ker tokove v vozlišču seštevamo, rečemo v
elektrotehniki taki točki sumacijska točka.
I1 + I 2 + I 3 + I 4 = 0
Slika 1.1. Tokovno vozlišče

Za dva vzporedno vezana upora (slika 1.2.) velja, da imata tokova I1 in I2 isto smer, saj je
napetost na obeh uporih enaka (vzporedna vezava). Velja torej:
I = − I1 − I 2 .
Kadar je polariteta napetostnega vira, kot jo kaže slika, teče tok I v smeri puščice
(pritekajoči tok) in je zato pozitiven:
UG
I=
R
R je upor, s katerim lahko nadomestimo vzporedno vezana upora tako, da se tok I ne
spremeni. Zato taki upornosti rečemo nadomestna upornost dveh vzporedno veznih uporov.
Tokova I1 in I2 tečeta v nasprotni smeri puščic (odtekajoča tokova):
−U G −U G
I1 = ; I2 =
R1 R2
Slika 1.2. Primer tokovnega vozlišča z vzporedno vezanima uporoma

Od tod do nadomestne upornosti R za vzporedno vezana upora je le še en korak:
UG UG UG
= +
R R1 R2
1 1 1
= +
R R1 R2
oz.
R1 R2
R=
R1 + R2
Nadomestna upornost je manjša od najmanjše upornosti vzporedno vezanih uporov.
Vzemimo, da velja neenačba R1<<R2. Takrat teče skozi manjši upor mnogo večji tok in
tistega skozi večji upor zanemarimo. Nadomestna upornost je torej približno enaka upornosti
manjšega upora R ≈ R1, večji upor pa smo v vezju zanemarili. Do enakega sklepa pridemo, če
poenostavimo zgornjo enačbo:
R1 << R2 ⇒ R ≈ R1
Naloga: Vzporedno vežemo upor za 100 k Ω in 220 Ω. Izračunajte relativno napako pri
izračunu toka I, če privzamemo, da je nadomestna upornost kar 220 Ω.
Podobno postopamo, kadar imamo več vzporedno vezanih uporov:

1 1 1 1 1
= + + +...+
R R1 R2 R3 Rn
Za tak primer je zapis
1
R=
1 1 1 1
+ + +...+
R1 R2 R3 Rn
precej zamuden, zato zaradi preglednosti uporabimo operator, ki predstavlja vzporedno
vezavo:
R = R1 R2 R3 ... Rn
Simulacija Kirchhoff-1
Na sliki 1.3. je prikazana simulacija 1. Kirchhoffovega izreka. Pikica (črn kvadratek) nad
enim od priključkov ampermetra označuje + priključek ampermetra. Na desni shemi so pri
vseh treh ampermetrih dorisane oznake za polariteto priključka ampermetra, ker ampermeter
kaže tok, ki teče od priključka + proti -. Ampermetri, ki kažejo predznak toka (vsi digitalni,
nekateri kazalčni) pokažejo pozitiven tok, če le-ta teče od priključka + proti -, in negativen
tok, če teče v obratni smeri.
Slika 1.3. Primer simulacije tokovnega vozlišča, desna označuje priključitev ampermetrov
Drugi Kirchhoffov izrek

Izrek govori o električni napetosti v zaključenem električnem krogu. Izberemo si smer v
električnem krogu (recimo smer urinega kazalca). Najpogostejši zapis izreka je: vsota vseh
gonilnih napetosti v zaključenem električnem krogu je enaka vsota vseh padcev napetosti v
istem krogu. Torej:
U G1 + U G 2 = U 1 + U 2
Gonilno napetost privzamemo kot pozitivno, če v izbrani smeri pridemo od negativnega k
pozitivnem polu. V primeru na sliki 1.4 je negativna UG1 in pozitivna UG2. Padec napetosti na
porabniku (R1I, R2I) pa je pozitiven, če gremo v smeri električnega toka. Za električni krog na
sliki 1.4 velja, da bi v primeru, ki bi bila velikost gonilne napetosti UG1>UG2 dobili negativna
padca napetosti na uporih − torej tok teče v nasprotni smeri, kot smo ga označili.
Slika 1.4. Delilnik napetosti z dvema napetostnima viroma

Oba vira napetosti lahko nadomestimo z enim, katerega gonilna napetost UG je enaka
aritmetični vsoti obeh gonilnih napetosti, torej
U G = U G1 + U G 2
Izhajajoč iz prvega Kirchhoffovega izreka zaključimo, da je tok skozi oba upora enak. Velja
torej:
U1 U 2
=
R1 R2
Upoštevajoč enačbo
U G = U1 + U 2 = R1 I + R2 I
Izračunamo tok
UG
I= .
R1 + R2
Da dobimo enak tok I, lahko zaporedno vezana upora nadomestimo z enim samimi uporom R,
katerega upornost mora biti enaka vsoti obeh upornosti. Za n zaporedno veznih uporov velja
splošnejše pravilo:
R = R1 + R2 +...+ Rn
Nadomestna upornost je večja od največje upornosti zaporedno vezanih uporov.
Vzemimo, da velja neenačba R1<<R2. Takrat je na manjšem uporu napetost zanemarljivo
majhna. Nadomestna upornost je torej približno enaka upornosti večjega upora R ≈ R2, manjši
upor pa smo v vezju zanemarili.
R1 << R2 ⇒ R ≈ R2
Naloga: Zaporedno vežemo upor za 100 k Ω in 220 Ω. Izračunajte relativno napako pri
izračunu toka I, če privzamemo, da je nadomestna upornost kar 100 kΩ.
Primer: naj bo absolutna vrednost gonilne napetosti prvega vira UG1=3V (slika 1.4) in
drugega UG2=9V. Upora pa sta R1=5 kΩ in R2=10 kΩ. Določimo napetosti U1 in U2.
Skupna gonilna napetost je UG=-3V + 9V=6V, tok I=UG/(R1+R2)=0.4 mA. Izračunamo obe
napetosti
U1=R1I=2V in
U2=R2I=4V.
Jasno je, da je električna napetost veličina, ki je definirana med dvema točkama v

električnem krogu. V elektroniki bomo o električni napetosti govorili kot o razliki električnih
potencialov. Začasno označimo potencial s črko V in mu dodajmo veliko črko kot indeks, ki
predstavlja točko v električnem krogu. Električni tok skozi porabnik teče od večjega k
manjšemu potencialu − potencial se v smeri toka na porabniku zmanjša. Pozitivni priključek
vira napetosti ima višji potencial od negativnega. Označimo torej potenciale v vezju z dvema
viroma napetosti in dvema uporoma:
Slika 1.5. Potenciali v električnem krogu delilnika napetosti

Vse napetosti zapišemo kot razlike potencialov in se držimo vnaprej izbrane smeri.
U G1 = VB − V A ; U G 2 = VC − VB ; U 1 = VD − VC ; U 2 = V A − VD
Za primer na sliki so glede na zgoraj zapisano pravilo velja, da je UG1 negativen, UG2 pa
pozitiven. Če je UG1<UG2, teče električni tok v označeni smeri, in sta torej tudi U1 in U2
negativna.
Zapišimo vsoto vseh napetosti s potenciali:
U G1 + U G 2 + U 1 + U 2 = VB − V A + VC − VB + VD − VC + V A − VD
Nobeno presenečenje ni, če ugotovimo, da je vsota enaka 0. Zato bolj univerzalno zapišemo
drugi Kirchhoffov izrek: vsota vseh sprememb potencialov v zaključenem električnem
krogu je enaka 0 oz. vsota vseh napetost v zaključenem električnem krogu je enaka 0.
Termin »padec napetosti« v bistvu pomeni padec potenciala v smeri toka.
Primer: naj bo absolutna vrednost gonilne napetosti prvega vira UG1=3V in drugega UG2=9V.
Upora pa sta R1=5 kΩ in R2=10 kΩ. Določimo vrednosti potencialov.
Vrednost enega od potencialov si poljubno izberemo − običajno rečemo, da je 0V. Torej:
VA=0V,
VB=-3V,
VC=6V,
Gonilna napetost obeh virov je VC-VA=6V, torej je električni tok
VC − V A
I=
R1 + R2
6V
I= = 0.4 mA
15kΩ
Zmanjšanje potenciala na uporu R1 je tako:
VD − VC = − R1 I = 2V , torej je
VD=4V,
kar je tudi zmanjšanje potenciala na uporu R2.
Ničelni potencial
Napetostni potencial si torej lahko predstavljamo kot višino. Kje je nič, si lahko poljubno
izberemo. Če recimo izberemo, da je 0 m kjer so tla sobe, potem je delovna površina pisalne
mize na višini 0,7 m, in strop pri 2,4 m. Če izberemo da je delovna površina mize na višini
0 m, potem so tla na -0,7 m in strop 1,7 m. Ne glede na našo izbiro izhodišča pa je od tal do
mize 0,7 m. Primerjanje potenciala z višino je razvidno iz slike 1.6, ki ima za osnovo delilnik
napetosti na sliki 1.5.
Slika 1.6. Primerjanje potenciala z višino

V elektronskih vezjih je zato praktično določiti potencial 0V (ničelni potencial). Ima tudi
posebno oznako . V žargonu rečejo temu potencialu tudi "masa". Pogosto ga imenujejo
tudi ozemljitev, čeprav ta izraz ni upravičen, kadar ta potencial ni izenačen z zemeljskim
potencialom, recimo preko nevtralnega vodnika električne napeljave (»ozemljitev«).
Ničelnega potenciala smo v elektrotehniki tako vajeni, da namesto o potencialih v izbranih
točkah govorimo o napetostih. Vzeto dobesedno je slednje seveda nesmisel, razen če ne
privzamemo, da se napetost nanaša na ničelni potencial v električnem vezju − to je torej

druga manjkajoča točka v vezju.
Naloga: v vezju na skici uporu R2 vzporedno vežemo upor R'. Kaj se zgodi z absolutnimi
vrednostmi naslednjih veličin (zmanjša, poveča, ostane enako)
• potencial VA
• potencial VB
• tok skozi upor R1
• tok skozi upor R2
• napetost U1 na uporu R1
• napetost U2 na uporu R2 R'
Slika 1.7. kaj se spremeni, če vežemo upor R'?
Naloga: za vezje na skici izračunaj napetosti UA, UB, UC (glede na ničelni priključek).
Absolutni vrednosti obeh gonilnih napetosti sta 10 V (torej sta enaki), R1=2 kΩ, R2=3 kΩ.
Slika 1.8. Kolikšne so napetosti UA, UB, UC?
Primer:združimo sedaj oba Kirchhoffova izreka. Za vezje na skici so znani UG in vse tri
upornosti. Izpeljimo izraz za določitev napetosti UB.
Slika 1.9. Kombinacija zaporedne in vzporedne vezave

Ker je kot ničelni potencial določen negativni priključek vira napetosti, velja UA=UG.
Sumacijska točka naj bo kar tam, kjer računamo napetost UB. Uporabimo prvi Kirchhoffov
izrek:
I1 + I 2 + I 3 = 0.
Ohmov zakon omogoči, da tokove izrazimo z napetostmi in upornostmi:
UG − U B 0 − U B 0 − U B
+ + =0
R1 R2 R3
Ostane nam le še, da iz enačbe izrazimo UB:
UG
UB = 1.1
R R
1+ 1 + 1
R2 R3
Simulacija Kirchhoff-2a
Zaporedna vezava dveh virov napetosti tako, da se napetosti ne seštevata, je tako, kot bi dva
konja vlekla voz v različnih smereh. V simulaciji na sliki 1.10. 1.10. 1.10. zato
predpostavljamo racionalno rešitev za vezavo dveh virov napetosti, v kateri se seštevata
napetosti virov (3 V in 7 V). Za voltmeter velja podobno pravilo kot za ampermeter, majhen
črn kvadratek označuje + priključek voltmetra. Seštevek napetosti vseh treh voltmetrov da 0
V, ker so vzporedno z viri in vezani v krogu tako, da priključki sledijo od - proti +.
Slika 1.10. Vsota vseh napetosti v zaključenem krogu

Simulacija Kirchhoff-2b
Potencial 0 V označen z lahko izberemo poljubno. Na sliki 1.11. je potencial 0 V

prestavljen na mesto, ker sta vira napetosti vezana zaporedno.
Slika 1.11. Vsota vseh napetosti v zaključenem krogu
Ampermeter
Želimo izmeriti tok I1 skozi upor R1 (slika 1.12). Ampermeter vežemo ga v krog tako, da tok
teče skozenj. Če imamo vezje, v katerem ni ampermetra, moramo električni krog prekiniti, da
vstavimo ampermeter (ko odstranimo ampermeter, je na tem mestu torej električni krog
prekinjen). Dobimo spremenjen električni krog, v katerem teče tok I'1. Z merjenjem ne želimo
spremeniti veličin v vezju, zato si želimo, da je I1 = I'1.
Slika 1.12. Merjenje električnega toka skozi upor

Predstavljajmo si, da ampermeter sestavljata del z upornostjo 0 in zaporedno vezanim
uporom RA − tej upornosti le tega rečemo notranja upornost (slika 1.13). Izračunajmo tok I1
skozi upor R1, kadar je na vir napetosti priključen le upor in tok I'1, kadar je zaporedno z njim
vezan tudi ampermeter.
Slika 1.13. Notranja upornost ampermetra
UG
I1 =
R1
UG
I '1 =
R1 + R A
Notranja upornost ampermetra povzroči tudi, da je na uporu napetost zmanjšana za napetost
UA na instrumentu
UG
U A = R A I '1 = R A .
R1 + R A
Idealna notranja upornost ampermetra je tista, pri kateri se zaradi vezave ampermetra tok ne
spremeni (I1=I'1) oz. je UA=0. Očitno je to mogoče le takrat, kadar je RA=0. V realnih
razmerah mora biti zmanjšanje toka zaradi ampermetra čim manjše, torej RA<<R1.
Idealna notranja upornost ampermetra je nič, notranja upornost realnega ampermetra
pa mora biti čim manjša.
Voltmeter
Na uporu R2 delilnika napetosti (slika 1.14) želimo izmeriti napetost U2. Vežemo ga med tisti
točki v vezju, med katerima želimo meriti napetost. Električnega kroga ni treba prekiniti, zato
voltmeter lahko prestavljamo po električnem krogu, ne da bi zato vplivali na zaključenost
električnega kroga. Označimo napetost, ki jo dobimo na uporu R2, kadar merimo napetost, z
U'2. Tudi tokrat z merjenjem ne želimo bistveno spremeniti veličin v vezju, želimo si torej, da
bi bila U2 = U'2.
Slika 1.14. Merjenje napetosti na uporu

Idealen voltmeter ne bi spremenil napetosti na uporu R2 – kar bi bilo mogoče le, če bi bila
njegova notranja upornost neskončna ( RV = ∞, R1 < ∞ ⇒ R1 RV = R1 )
Realen voltmeter si predstavljamo, kot da bi ga sestavljal idealne voltmeter z neskončno
notranjo upornostjo in vzporedno vezan končen upor RV. Primerjajmo napetosti U2 (ni
voltmetra) in U'2 (je voltmeter).
Slika 1.15. Notranja upornost voltmetra

Kadar ni voltmetra, imamo preprost delilnik napetosti, velja torej
UG
U 2 = R2 I = R2
R1 + R2
Enačbo preuredimo tako, da števec in imenovalec delimo z R2:
UG
U 2 = R2 I = 1.2
R
1+ 1
R2
Kadar je voltmeter, je vezje na sliki 1.15 identično vezju na sliki 1.9 in napetost U'2 enaka
napetosti UB v enačbi 1.1, le da ima vlogo upornosti R3 notranja upornost voltmetra RV:
UG
U '2 = 1.3
R R
1+ 1 + 1
R2 RV
S primerjavo obeh enačb ugotovimo, da je napetosti U'2 manjša od U2. Odstopanje je tem
manjše, čim večja je notranja upornost voltmetra.
Idealna notranja upornost voltmetra je neskončna, notranja upornost realnega
voltmetra pa mora biti čim večja.
Notranja upornost napetostnega vira

Osnovno izhodišče je, naj napetostni vir obdrži kar se da konstantno napetost ne glede na to,
kolikšna je upornost bremena, ki ga priključimo.
V vsakdanjem življenju se srečujemo predvsem z napetostnim virom. To je vir, katerega

napetost je neodvisna od upornosti bremena. Če se upornost bremena spreminja, se spreminja
električni tok, napetost pa je konstantna. Tok je torej odvisna spremenljivka:
UG
I=
R
Do sedaj smo predpostavljali, da imamo opraviti z idealnim napetostnim virom. Če pa bi
merili napetost na sponkah baterije kadar je le ta brez porabnika in kadar nanj priključimo
žarnico pa bi ugotovili, da se napetost zmanjša. Napetostni vir si lahko predstavljamo, kot bi
bil sestavljen iz idealnega vira z gonilno napetostjo UG in (izhodnega) notranjega upora RN.
Napetost na sponkah U'G vira je zaradi napetosti na notranjem uporu manjša od gonilne
napetosti U'G.
U 'G = U G − RN I
Večji, ko je izhodni tok, manjša je napetost med sponkama napetostnega vira. Kadar je tok
nič (upornost bremena RBR je neskončna), je napetost med sponkama enaka gonilni napetosti
vira. Maksimalen tok dobimo takrat, ko je napetost med sponkama enaka nič, to pa se lahko
zgodi le, kadar je upornost bremena 0 (kratkostični tok IK=UG/RN).
Da dobimo notranjo upornost, odvajamo zgornjo enačbo
Slika 1.16. Notranja upornost napetostnega vira
dU 'G
RN = −
dI
Kadar za notranji upor velja Ohmov zakon (tok je linearno odvisen od napetosti), lahko
enačbo poenostavimo
∆U 'G
RN = −
∆I
Pri napetostnem viru si želimo čim manjšo odvisnost napetosti med sponkama od upornosti
bremena (toka). Notranja upornost idealnega napetostnega vira je nič. Realni napetostni
vir je tem boljši, čim manjša je njegova notranja upornost. Odstopanje realnega
napetostnega vira od idealnega je izrazitejše, kadar nanj priključimo breme z upornostjo, ki ni
mnogo manjša od notranje upornosti napetostnega vira.
Izmenični napetostni vir

Izhodna napetost izmeničnega napetostnega vira se s časom spreminja po enačbi:

U (t ) = U sin(ω t )

Kjer je U amplituda napetosti ω pa krožna frekvenca, običajna frekvenca f pomnožena z 2 π .
Frekvenca je število period v časovni enoti, čas ene periode označimo z tp Velja torej:
1
ω = 2π
tp
1
f =
tp
1
tp =
f
Frekvenca ω ima enoto s-1. Enako enoto ima tudi frekvenca f , le da številu period v sekundi
rečemo herz (Hz). Frekvenca 2 kHz pomeni 2000 period v sekundi, torej traja ena perioda
1/2000 s, oz. 0,5 ms.
Na sliki je graf časovnega spreminjanja izmenične napetosti. Iz slike je razvidno, da je
amplituda napetosti 10 V, čas ene periode 20 ms, torej je frekvenca 50 Hz.
Slika 1.17. Časovni potek izmenične napetosti
Nekateri izmenični viri imajo en priključek ozemljen, to pomeni da ima ta priključek enak
napetostni potencial kot je električni potencial tal »zemlje«, kjer imamo napetostni vir.
Večina funkcijskih generatorjev ima recimo en priključek ozemljen. Podobno velja za
osciloskope, en priključek pri vsakem kanalu je običajno ozemljen. Za razliko od funkcijskih
generatorjev in osciloskopov enosmerni viri napetosti in ampermetri in voltmetri niso
ozemljeni.
C C Osc2
Ug Ug
R Osc1 Osc2 R Osc1
a) pravilno b) napačno
C Osc2
Ug
R Osc1
c) napačno - kratek stik za Ug
Slika 1.18. Primer pravilne vezave funkcijskega generatorja Ug in dvweh kanalov osciloskopa
Osc1 in Osc2 ter dva primera napačnih vezav – spodnja za Ug zaradi vezave Osc2 pomeni kratek
stik
Impedanca
V izmeničnih električnih krogih posplošeno govorimo o impedanci, kjer le-ta predstavlja
razmerje med amplitudo napetosti in amplitudo toka.
Uˆ
Z =
Iˆ
Med njima je v splošnem fazni premik ϕ . V spodnji spodnja enačbi je fazni premik napetosti
glede na tok enak ϕ.
I = Iˆ cos ωt
U = Uˆ cos (ωt + ϕ ) ;
C C
Upor
Impedanco uporov označujemo z R.

XR = R
Upornost vodnika podaja enačba:
l
Rv = ξ
S
ξ je specifična upornost (včasih označujejo z ρ), enota Ωm, S je presek (tudi oznaka q) in l je
dolžina vodnika. 1 m bakrenega vodnika s presekom 1 mm2 ima tako upornost 0,017 Ω. Izraz
lahko zapišemo tudi s specifično prevodnostjo κ :
l
Rv =
κS
Med napetostjo in tokom ni faznega premika:
I (t ) = Iˆ cos(ωt )
,
U (t ) = Uˆ cos(ωt ), ϕ = 0
kar pokažemo s faznim diagramom:
Slika 1.19. Kazalčni diagram za tok in napetost skozi upor
Podatki za upore: vrednost, toleranca, maksimalna dovoljena izgubna moč, temperaturni

koeficient.
Upori imajo lahko stalno vrednost ali so nastavljivi.
Izvedbe uporov: masni (valj), plastni (uporovna plast na izolatorju, ogleno-plastni in

kovinsko-oksidni so najbolj razširjeni), žični upori.
Spremenljivi upori in potenciometri: spremenljivi upori imajo dva priključka,

potenciometri tri. Potenciometri so lahko v vlogi nastavljivih uporov.
Izračun potenciometra kot delilnika napetosti, če je RB >> RP

x U x
U B = Rx I = R P =U
l RP l
Uporaba potenciometra kot predupora bremenu:
U U
I= , U B = RB I = RB
Rx + RB Rx + RB
Slika 1.20. Simbol in primer uporabe potenciometra kot delilnika napetosti in kot spremenljiv
upor
Za delo z visokimi napetostmi uporabljamo potenciometre s kovinskim ohišjem - reostat.
Izgubna moč na uporu je produkt nazivnih vrednosti toka in napetosti P = U ef I ef (enota je

W, 1KM=736W). Pri priključitvi upora na vir napetosti velja
P = UI , P = U 2 / R ali P = I 2 R .
Električno delo A = Pt .
Kondenzator
Kapacitivnost kondenzatorja - je sorazmernostni koeficient med napetostjo U na

kondenzatorju in nabojem Q (enota Farad - F).
Q = CU
Najpogostejši tipi kondenzatorjev so keramični, elektrolitski (polariteta!) in tantalovi. Poleg

kapacitivnosti kondenzatorja podajamo še največjo dovoljeno napetost (temensko ali
nazivno).
Vzporedna vezava - kapacitivnosti se seštevajo, zaporedna vezava - seštevajo se recipročne

vrednosti.
Kondenzator v izmeničnem električnem krogu:
Idt = CdU C
UC =
1
C zIdt =
C
1
zI cos ωt dt
I
UC =
ωC
b g
sin ωt = U C cos ωt − π / 2 , ϕ = −π / 2
Od tod sledi, da je impedanca idealnega kondenzatorja

1
XC =
ωC
in da električni tok prehiteva napetost:
I = I cos ωt
b g
U C = U C cos ωt − π / 2 ; ϕ = −π / 2
Električna napetost zaostaja za tokom:
Slika 1.21. Kazalčni diagram za tok in napetost skozi kondenzator
V kompleksni obliki zapišemo impedanco idealnega kondenzatorja:
−j 1
XC = =
ωC jωc
Simulacija Kondenzator_IU
Slika 1.22. Graf časovnega poteka napetosti in toka skozi tuljavo
Realni kondenzator
Pri izračunavanju vezij moramo upoštevati, da ima realni kondenzator poleg kapacitivnosti
tudi upornost. Pri nizkih frekvencah (običajno do nekaj 100 kHz) zanemarimo upornost
dovodnih žic, pogosto pa moramo upoštevati upornost dielektrika med ploščama
kondenzatorja. To pomeni, da naboj odteka med ploščama preko dielektrika in ima upornost
dielektrika vlogo vzporedno vezanega upora RP. Nadomestna upornost je torej:
X c RP − jRP / ωC RP RP2ωC
X= = = − j
X c + RP − j / ωC + RP ( RPωC ) 2 + 1 2
( RPωC ) + 1
Pri visokih frekvencah je treba upoštevati tudi upornost priključkov do kondenzatorja, kar
pomeni da ta sicer majhna upornost predstavlja zaporedno vezan upor.
Tuljava (dušilka)
Induktivnost tuljave - je sorazmernostni koeficient med magnetnim sklepom in tokom skozi

tuljavo.
ψ m = LI
Natančneje je induktivnost definirana v poglavju Magnetno polje.
Tuljava v izmeničnem električnem krogu:
Idealna tuljava ima ohmsko upornost nič, torej za enosmeren vir napetosti predstavlja kratek
stik. Zaradi spreminjanja električnega toka skozi tuljavo se spreminja električni pretok in
zaradi tega se inducira napetost. Inducirana napetost ima nasprotno polariteto od gonilne
napetosti (vsota napetosti v zaključnem krogu je nič).
dI
UL = L
dt
UL = L
d
d I cos(ωt ) i = − LωI sin(ωt )
dt
U L = U L cos(ωt + π / 2)
Od tod sledi, da je velikost impedanca idealne tuljave:

X L = ωL
in da električna napetost prehiteva tok za četrt periode:
I = I cos ωt
b g
U L = U L cos ωt + π / 2 ; ϕ = π / 2
Fazni premik med tokom in napetostjo ponazorimo s kazalčnim diagramom:
Slika 1.23. Kazalčni diagram za tok in napetost skozi tuljavo
V kompleksni obliki zapišemo impedanco idealnega kondenzatorja:
X L = jωL
Realna tuljava
Poleg induktivne upornosti moramo upoštevati tudi upornost žice, iz katere je tuljav navita.
Le ta običajno ni zanemarljiva. Lastnosti realne tuljave so enake lastnostim idealne tuljave z
zaporedno vezanim uporom RS. Nadomestno upornost in fazni premik je lahko izračunati:
X = X L + RS = jωL + RS
ωL
tan ϕ =
RS
X = RS2 + ω 2 L2
Pri višjih frekvencah je nadomestna shema tuljave bolj zapletena, posebej še če ima
feromagnetno jedro.
Simulacija Tuljava_IU
Slika 1.24. Graf časovnega poteka napetosti in toka skozi tuljavo
RLC vezja v izmeničnem električnem krogu.
Velja sorazmernost med nazivno napetostjo in nazivnim tokom:

Uˆ
Iˆ =
Z
Z je impedanca električnega kroga. Enačba velja tudi za nazivne (efektivne) vrednosti.
Izračunajmo amplitudo toka I in fazni premik napetosti glede na tok za naslednje vezje:
U ~ C R
Slika 1.25. Primer vezja

Impedanco izračunamo po enačbi:
RX C
Z = XL +
R + XC
Pri kateri upoštevamo, da je tuljava vezana zaporedno z vzporedno vezanima kondenzatorjem
in uporom. V enačbo vstavimo vrednosti v kompleksnem zapisu.
 j 
R−
ωC 
Z = jω L +  .
j
R−
ωC
Drugi člen enačbe racionaliziramo, tako da nimamo imaginarnih členov v imenovalcu.
j  j 
−R R+
ωC  ωC 
Z = jω L + ,
 j  j 
 R − R +
 ωC  ωC 
in zmnožimo
R2 R
−j + 2 2
Z = jω L + ωC ω C .
1
R2 + 2 2
ωC
Impedanco Z zapisano v kompleksni obliki ločimo na realni XRe in imaginarni XIm del:
Z = X Re + jX Im ,
Kar za naše vezje na sliki 1.25. pomeni
R
2 2 R
X Re = ω C =
1 2
R 2 + 2 2 ( RωC ) + 1
ωC
.
R2
ωC R2
X Im = ω L − = ωL −
1 1
R2 + 2 2 R 2ω C +
ωC ωC
Velikost impedance je
2 2
Z = X Im + X Re
Fazni premik napetosti glede na tok pa
X Im
tan (ϕ ) =
X Re
Moč v izmeničnih krogih
Ugotovimo še, kolikšna je povprečna moč na električnem bremenu, za katerega velja, da je

med napetostjo in tokom fazni premik ϕ. V tem primeru moramo izračunati delo, ki se sprosti
v času ene periode in tako dobljeno delo deliti s časom ene periode.
P=
z0
t0
I cos(ωt ) U cos(ωt + ϕ )
t0
=

IU
2t 0 z
0
t0
cos( −ϕ ) dt + 0 =

IU
2
cos ϕ
1
(iz matematike se spomnimo enačbe cos α cos β = cos(α − β ) + cos(α + β ) )
2
Povprečno moč, ki se sprošča na bremenu lahko izrazimo z efektivnima vrednostma napetosti

in toka:
P = U ef I ef cos ϕ ,
torej sta efektivna napetost tok in efektivni tok
U I
U ef = in I ef = .
2 2
Efektivna fazna napetost električnega omrežja je 220 V in medfazna 380 V.
Povprečno moč, ki smo jo izpeljali, imenujemo tudi delovna moč in jo označujemo s Pd. Če
bi merili napetost na bremenu in tok skozenj, bi instrumenti pokazali efektivni vrednosti in
tako izračunana moč je navidezna moč Pn. Grafično si lahko predstavljamo navidezno moč
kot hipotenuzo pravokotnega trikotnika in delovno moč kot eno od katet, pri čemer je fazni
premik kot med njima. Tretjo stranico v pravokotnem trikotniku imenujemo jalova moč.
Zapišimo vse enačbe skupaj:
Pn = U ef I ef
Pd = Pn cosϕ
Pj = Pn sin ϕ
Pn2 = Pn2 + Pj2
Slika 1.26. Ponazoritev relacij med navidezno Pn, delovno Pd in jalovo Pj močjo.
Na uporu je delovna moč enaka navidezni moči, jalova je torej nič ( cosϕ = 1 ). Pri idealni
tuljavi in idealnem kondenzatorju je delovna moč nič, navidezna in jalova moč sta enaki
( cos ϕ = 0 ).
Graf na sliki 1.27. ponazarja časovni potek napetosti, toka in moči pri faznem premiku 60°.
1,5
0,5
0
0 10 20 30 40
-0,5
-1
-1,5
Slika 1.27. Časovni potek napetosti, toka in moči pri faznem premiku 60°.
Merjenje delovne moči (W-meter)
Navidezno moč dobimo z merjenjem nazivnega toka skozi porabnik in nazivne napetosti na
njem. Za merjenje delovne napetosti uporabi poseben merilnik: W-meter. Za merjenje
delovne enofazne moči imamo štiri priključke. Med dvema priključkoma (običajno označena
z I in I*) vežemo W-meter zaporedno s porabnikom (tako kot ampermeter), druga dva
priključka pa sta priključena med fazni vodnik in ozemljitev (podobno kot voltmeter). Dva
priključka W-metra sta običajno povezana, saj sta oba priključena na fazni vodnik.
Slika 1.28. Merjenje delovne moči z watmetrom in navidezne z ampermetrom in voltmetrom.
Magnetno polje
Ponovimo fizikalne zakonitosti magnetnega polja, saj delovanj električnih generatorjev in
motorjev temelji ravno na njih.
Viri magnetnega polja

Najbolj vsakdanji predmeti, ki so izvor magnetnega polja, so trajni magneti. S silami in
navori delujejo na druge magnete, pa tudi na nekatere kovine (železo, kobalt). Izvor
magnetnega polja je tudi Zemlja. Magnetnica je lahek trajni magnet, ki se prosto vrti okoli
osi. Če postavimo os magnetnice navpično, se magnetnica postavi v smeri sever-jug. Tisti
konec magnetnice, ki je obrnjen proti geografskemu severu (oznaka N, angl. north), je

severni pol magnetnice. Nasprotni polj je južni (oznaka S, angl. south).
Magnetnico uporabimo tudi za risanje slik magnetnega polja in za definicijo določitev polov
drugih magnetov. Magnetna silnica je krivulja, po kateri pomikamo magnetnico tako, da je
povsod na krivuljo tangentno. Če zasledujemo silnico, se le ta izgubi v trajnem magnetu.
Mesto trajnega magneta, kjer je gostota krivulj posebno velika, imenujemo magnetni pol. Pol,
proti kateremu kaže severni pol magnetnice, je južni pol magneta in obratno. Iz tega sledi, da
je na severnem geografskem polu južni magnetni pol. Pri poskusih z dvema trajnima
magnetoma tudi opazimo, da se istoimenska pola odbijata, nasprotnoimenska pa privlačita.
Silnice izven magneta izhajajo iz severnega pola in izginjajo v južnem polu. Znotraj magneta
pa potekajo od južnega proti severnemu. Magnetne silnice so torej vedno vase zaključene.
Obstoj delca snovi, ki bi bil izvor ali ponor magnetnih silnic (hipotetično mu lahko rečemo
magnetni naboj), niso dokazali.
Slika 1.29. Skica magnetnega polja paličastega magneta

Tudi v okolici električnega vodnika (gibajočega naboja) nastane magnetno polje. Za dolg
raven vodnik velja, da so magnetne silnice koncentrični krogi s središčem v vodniku. Njihovo
smer je enaka smeri vrtenja desnosučnega vijaka, če se le ta pomika v smeri toka.
Slika 1.30. Skica magnetnega polja dolgega ravnega vodnika

Pri vodniku, ki je v obliki vijačnice ovit po plašču valja, dobimo podobno sliko magnetnega
polja, kot pri paličastem magnetu, le da se tokrat lahko tudi z magnetnico prepričamo, da so
silnice sklenjene. Tako zviti žici rečemo tuljava.
Slika 1.31. Skica magnetnega polja dolge tuljave
Gostota magnetnega pretoka B

Kvantitativno definiramo magnetno polje preko učinka − tudi tokrat je to sila. Zaradi
zapletene geometrijske oblike magnetnih silnic trajnega magneta, je gostota magnetnega
pretoka B definirana s silo F na gibajočo elektrino q v magnetnem polju:

F = qv × B .
Iz definicije sledi tudi enota za B: N/A·m = T (Tesla, 1 gauss=10-4T).
Električni tok v vodniku je gibanje elektrine. Zato lahko zapišemo tudi silo na vodnik v
magnetnem polju:

dF = Idl × B ,
kjer je dl dolžina odseka vodnika in I tok skozenj. Vektorski znak nad dl pomeni, da ima
vektor velikost dolžine dl in smer toka. Če je vzdolž vodnika polje homogeno (enako po
velikosti in smeri), lahko zapišemo enostavnejšo obliko enačbe:

F = Il × B .
Sila je največja takrat, kadar silnice sekajo vodnik pod pravim kotom (sin 900) in nič, kadar
so silnice vzporedno z vodnikom. Smer sile določimo po pravilu za vektorski produkt. Sila je

pravokotna na ravnino (v smeri ravnale na ravnino), ki jo tvorita l in B . Njeno smer pa

določimo z gibanjem desnosučnega vijaka, ki ga po najkrajši poti zavrtimo od l proti B . V
rabi je tudi "pravilo desne roke". Če si zapomnimo enačbo za silo na vodnik v magnetnem
polju v vektorski obliki in poznamo definicijo vektorskega produkta, je to pravilo odveč. In
ker je takih "pravil rok" v magnetiki še nekaj, je naporneje naučiti se katero roko in katere
prste uporabiti pri posameznem pravilu, kot zapomniti si enačbe. Enačbo za silo je v obliki, ki
pove njeno velikost, si namreč tako velja zapomniti…
F = IlB sin α ,
α je kot med silnicami in vodnikom.
Navor na zanko v magnetnem polju

Navor na zanko v magnetnem polju dobimo is sil na vodnike. Pomagamo s z zanko
pravokotne oblike za katero vpeljemo pojem magnetnega momenta in dobimo:

M = IS × B
Kadar je N vzporednih zank, je navor N krat večji:

M = NIS × B = pm × B
Navor je največji takrat, ko je med normalo na ravnino zanke in smerjo magnetnega polja kot
900 (magnetne silnice gredo vzporedno z ravnino).
Princip delovanja elektromotorja

Najenostavneje je razložiti model enosmernega motorja. Trajni magnet ustvarja praktično
homogeno polje. Na zanko deluje navor, ki zavrti zanko. Navor je nič, ko je smer magnetnega
polja enaka smeri normale na ravnino zanke. Zaradi vztrajnosti se zanka zavrti še naprej.
Smer navora bi se spremenila, zaradi posebne oblike priključkov zanke preko ‘komutatorja’
pa se takrat spremeni smer toka v zanki in smer navora se zato ne spremeni.
Pravi elektromotorji imajo več zank z isto osjo vrtenja in z normalami, ki so vse pravokotne
na os vrtenja a med seboj oklepajo enake kote (rotor). Vsak zanka ima svoja priključka in
tista, do katere segata drseča priključka napetosti, je v položaju blizu maksimalnega navora.
Nekateri močnejši enosmerni motorji imajo namesto trajnega magneta elektromagnet (stator).
Rotor in stator sta najpogosteje vezana zaporedno, tako da ju napaja isti tok.
Princip izmeničnega elektromotorja je podoben, le da ima namesto trajnega magneta

elektromagnet (stator). Ko se zaradi izmenične napetosti spremeni smer toka v rotorju, se
spremeni tudi v statorju, torej se spremeni tudi smer magnetnega polja, smer navora pa ne.
Slika 1.32. Princip delovanja enosmernega elektromotorja
Zakon o magnetnem pretoku

Vpeljemo magnetni pretok (enota Tm2 = Wb):
φM = z
B ⋅ dS
z
S

Ker ni magnetnega monopola velja: B ⋅ dS = 0 .
S
Jakost magnetnega polja

Z merjenjem magnetne sile ugotovimo, da je B = kI / r . Za dva vzporedna vodnika tako
ugotovimo: F = I 2 lB1 = kI1 I 2 l / r . Iz definicije ampera izračunamo konstanto
k = 2 ⋅ 10−7Vs / Am . Gostota magnetnega polja je po silnici konstantna in velja
z
Bds = ( kI / r ) 2π r = 2πk I
Vpeljemo indukcijsko konstanto µ 0 = 4π 10 −7 Vs / Am in z vpeljavo jakosti magnetnega

polja H

B = µ0H
dobimo preprostejšo zvezo
z
Hds = I
Kadar gre za več ovojev N radi zapišejo z
Hds = NI . z
Hds rečemo tudi magnetna
napetost. V spremenljivem magnetnem polju moramo upoštevati tudi premikalni tok (poleg
toka objamemo tudi spremenljivo električno polje)
z
Hds = I + zc
h
dD / dt dS
To je splošna oblika zakona o magnetni napetosti.

Na Amperov zakon se opremo pri izpeljavi gostote magnetnega polja dolge tuljave in toroida.
Pri dolgi tuljavi (dolžina l precej večja od polmera) je magnetno polje znotraj homogeno in
močno, zunaj pa zelo šibko. Znotraj tuljave na dolžini l je polje B, zunaj tuljave na dolžini s'
pa privzamemo, da je B zanemarljiv (B=0).Z zanko vzdolž silnice N-krat objamemo isti tok:
Odtod dobimo:
z Hds = Hl + 0 = NI .
NI NI
H= oz. B = µ 0 .
l l
Toroid (svitek) je kot bi dolgo tuljavo zvil v krog in jo zaključil samo vase. Silnice znotraj
toroida so krožnice.Vzdolž silnice je magnetno polje konstantno, zato objamemo N vodnikov
s silnico dolžine 2πr:
NI
H 2 πr = NI ; B = µ 0
2 πr
Slika 1.33. K izpeljavi B v dolgi tuljavi in toroidu
Induktivnost L
Magnetni pretok skozi N ovojev tuljave je enak za vsak ovoj. Če bi ovoje postavili v ravnino,
bi bilo videti, kot da je skupni magnetni pretok N krat večji. Zato vpeljemo pojem magnetni
sklep, ki upošteva število ovojev:
ψ M = Nφ M .
Induktivnost definiramo iz sorazmernosti lastnega magnetnega sklepa in električnega toka

(enota Henri=VS/A):
ψ M = LI
Lastna induktivnost (krajše samo induktivnost) dolge tuljave je tako: L = µ 0 N 2 S / l .
Za tuljave definiramo še magnetni upor Rm:
z

s2

Hds

s1 θ
φm = =
Rm Rm
ki je za dolgo tuljavo z magnetno napetostjo računano po zaključeni zanki enak
Rm = l / ( µ 0 µ r S ) .
Medsebojna induktivnost*
Do sedaj smo govorili le o magnetnem sklepu, ki je bil posledica magnetnega polja, ki ga je
povzročila tuljava sama. Do magnetnega sklepa pa pride, tudi če je izvor magnetnega polja
zunanji, recimo še ena tuljava. Vzemimo, da magnetni pretok skozi drugo tuljavo φ 12 izvira
iz prve tuljave in ustvarja magnetni sklep ψ 12 v drugi tuljavi z N2 ovoji:
ψ 12 = N 2φ 12 .
Slika 1.34. Medsebojni magnetni sklep in induktivnost
Magnetni pretok v drugi tuljavi φ 12 je manjši od lastnega magnetnega pretoka prve tuljave
φ 1 . Njuno razmerje imenujemo sklopni faktor prve tuljave nasproti drugi:
φ 12
k12 = ; k ≤ 1.
φ1
Magnetni pretok prve tuljave, ki se sklene izven druge tuljave, imenujemo "stresani"
magnetni pretok:
φ 11 = φ 1 − φ 12 .
Sorazmernostni koeficient med magnetnim sklepom, ki ga sklene magnetni pretok prve
tuljave v drugi tuljavi in tokom v prvi tuljavi je medsebojna induktivnost prve nasproti drugi
tuljavi:
ψ 12 = L12 I1 .
Na ekvivalenten način vpeljemo tudi magnetni sklep druge tuljave v prvi in dobimo
medsebojno induktivnost druge nasproti prvi tuljavi:
ψ 21 = L21 I 2 .
Po nekoliko zamudnejši poti ugotovimo, da sta medsebojni induktivnosti enaki:
L12 = L21 ( = M ) .
Snov v magnetnem polju

Primerjamo gostoto magnetnega pretoka kadar je v tuljavi (ali še bolje v toroidu) prazen
prostor, ali ko prostor v notranjosti zapolnjuje snov. Zaradi snovi se magnetna poljska jakost
ne more spremeniti, saj snov ne more vplivati na magnetno napetost. Izkaže pa se, da smov
vpliva na gostoto magnetnega pretoka. Tuljava, v kateri je železno jedro, deluje na izbran
jeklen predmet s precej večjo privlačno silo, kot če je prazna.
Relativna permeabilnost µr je lastnost snovi, zaradi katere je gostota magnetnega pretoka

glede na magnetno poljsko jakost večja kot v zraku (vakuumu).

B = µ 0µ r H .
Produktu obeh konstant (snovne in naravne) rečemo permeabilnost µ = µ r µ 0 .
Glede na permeabilnost delimo snovi na paramagnetne ( µ r ≥ 1 , Pt, Al) diamagnetne
( µ r ≤ 1 , Cu, H20) in feromagnetne (zveza ni linearna, povprečna permeabilnost je velika −
do 106, Fe, Ni).
Zvezo med B in H za feromagnetne snovi podaja krivulja magnetizacije in histerezna
krivulja. Zanje je značilen trajni (remanentni) magnetizem (BR). Za razmagnetenje trajnega
magnetizma potrebujemo negativno (koercitivno) jakost magnetnega polja (HK).
Feromagnetne snovi uporabljamo za jedro transformatorja. Uporabljamo t.i. ‘mehko železo’,
za katero je značilna ozka histerezna krivulja (mehkomagnetne). Podobno velja za
elektromagnete, enosmerne motorje itd. Trajni magnet naredimo torej iz feromagnetne snovi
s široko histerezno krivuljo (trdomagnetne).
Slika 1.35. Krivulja magnetizacije in histerezna krivulja
Magnetno polje v reži

Vzemimo, da imamo tuljavo s sklenjenim železnim jedrom. Magnetno polje je ujeto v jedru,
silnice praktično ne uhajajo ven. Sledeč Amperovemu zakonu je
θ NI
B=µ =µ ,
l l
kjer je N število ovojev in l dolžina sklenjene zanke po jedru (pogosto vzamemo kar srednjo
dolžino).
Slika 1.36. Magnetno polje v reži
Sedaj predpostavimo, da je jedro prekinjeno s tanko režo. Tudi v tem primeru magnetno polje
praktično ne uhaja ven, zato je magnetni pretok v reži enak pretoku v jedru, torej je gostota
magnetnega pretoka v jedru BJ enaka gostoti magnetnega pretoka v reži BR:
B J = BR .
Zaradi znane zveze med B in H velja:
µ rJ µ 0 H J = µ 0 H R ,
oziroma:
HR
= µ rJ .
HJ
Magnetna poljska jakost v reži je mnogo večja kot magnetna poljska jakost v jedru.
Izračunajmo sedaj še magnetno napetost v reži in jedru:
θ J = H J (l − d )
.
θ R = HRd
Po Amperovem zakonu velja:
b g
H J l − d + H R d = NI ,
kar je nekakšen drugi Kirchhoffov izrek za magnetno napetost.
Indukcijski zakon
Do inducirane napetosti pride iz dveh razlogov zaradi gibanja vodnika v (homogenem)
magnetnem polju:

Ui = v ( B × l ) ,

kjer vektor ima l velikost dolžine vodnika in smer induciranega toka.
Do inducirane napetosti pride tudi zaradi spreminjanja magnetnega pretoka skozi zaključeno
zanko:
dφ m
Ui =
dt
Zaradi spreminjanja magnetnega pretoka skozi tuljavo, se inducira napetost v vsakem od N
ovojev, inducirane napetosti se zato seštejejo:
dφ m dψ m
Ui = N =
dt dt
Indukcija je osnova za razumevanje delovanja dinama, transformatorja…
Smer induciranega toka oz. napetosti

Ugotovimo smer induciranega toka v vodniku, ki se giblje prečno glede na magnetno polje.
Predstavljajmo si, da je v vodniku pozitivna elektrina. Ker se giblje v magnetnem polju,

nanjo deluje sila, ki jo dobimo po enačbi F = qv × B , smer sile na gibajočo elektrino pa je
tudi smer induciranega toka. Do enakega rezultata tudi pridemo z uporabo vektorske oblike

za inducirano napetost: B zavrtimo proti l tako, da se smer pomika desnosučnega vijaka

ujema s smerjo hitrosti v . Ugotovimo še, v kateri smeri deluje sila na inducirani tok. Z

uporabo enačbe F = Il × B dobimo, da na inducirani tok deluje sila v smeri, ki je nasprotna
gibanju vodnika − torej ga zavira. To je tudi pričakovano, saj bi drugačen rezultat pomenil,
da bi inducirana napetost gibajoč vodnik pospeševala, kar bi ne bilo v skladu za zakonom o
ohranitvi energije.
Slika 1.37. Določitev smeri induciranega toka (levo) in sile na inducirani tok (desno)
Magnetno polje, ki nastane zaradi induciranega toka torej zunanje magnetno polje krepi na
strani v smeri gibanja in slabi na nasprotni strani.
Vzemimo, da imamo namesto vodnika sedaj sklenjeno zanko, ki se premika iz področja, kjer
ni magnetnega polja, v področje, kjer magnetno polje je. Kako inducirani tok vpliva na
povečevanje magnetnega pretoka? Kot v prejšnjem primeru ugotovimo smer toka. Ko tega
imamo določimo še smer lastnega magnetnega polja zanke − le-to je nasprotno zunanjemu
magnetnemu polju. Lastni magnetni pretok torej nasprotuje naraščanju zunanjemu
magnetnemu pretoku.
Enako postopamo pri premikanju zanke iz magnetnega polja v področje, kjer magnetnega
polja ni. Tokrat ugotovimo, da ima lastno magnetno polje enako smer kot zunanje magnetno
polje. Lastni magnetni pretok torej nasprotuje padanju zunanjemu magnetnemu pretoku.
Slika 1.38. Določitev smeri induciranega toka pri gibanju zanke v (levo) in iz (desno) magnetnega
polja
Iz navedenih primerov izluščimo precej preprosto pravilo:

Lenzovo pravilo govori o smeri inducirane napetosti − ta je vedno taka, da zavira vzrok
svojega nastanka.
Primeri:
1. Manjšo tuljavico damo v magnetno polje, ki jo ustvari večja tuljava. Gledano od zgoraj,
teče tok v večji tuljavi v smeri urnega kazalca. Osi obeh tuljav sovpadata. Manjšo
tuljavico izmaknemo iz magnetnega polja. V kateri smeri steče inducirani tok v manjši
tuljavici?
Slika 1.39. Primer uporabe Lentzovega pravila

Magnetni sklep manjše tuljavice glede na veliko je na začetku največji nato pa slabi.
Zaradi nasprotovanja inducirane napetosti vzroku svojega nastanka, inducirani tok steče
v smeri, ki nasprotuje zmanjševanju magnetnega sklepa, torej ima magnetno polje
induciranega toka isto smer, kot jo ima magnetno polje v veliki tuljavi. Tok torej steče v
isti smeri kot v večji tuljavici
2. Podobno kot pri prejšnjem primeru, le da sta osi tuljav na začetku pravokotni. Nato
začnemo manjšo tuljavico vrteti okoli osi, ki je pravokotna na vzdolžno geometrijsko os.
Slika 1.40. Primer uporabe Lentzovega pravila

Magnetni sklep manjše tuljavice glede na veliko je na začetku nič, nato pa narašča.
Zaradi nasprotovanja inducirane napetosti vzroku svojega nastanka, inducirani tok steče
v smeri, ki nasprotuje povečevanju magnetnega sklepa, torej ima magnetno polje
induciranega toka nasprotno smer, kot jo ima magnetno polje v veliki tuljavi. Tok torej
steče v isti smeri kot v večji tuljavici
Princip delovanja enofaznega električnega generatorja

Osnova je indukcija na vrtečo se tokovno zanko. Razložimo lahko z gibanjem vodnika v
magnetnem polju ali spreminjanjem magnetnega pretoka. Pri tem se gostota magnetnega
polja in presek zanke ne spreminjata, spreminja se kot (α) med smerjo magnetnega polja in
normalo na ravnino zanke:
U i = BS
b g
d cos α (t )
dt
Model enofaznega generatorja je znan iz fizike. Zanka se vrti v magnetnem polju. Os vrtenja
zanke naj leži v ravnini zanke in naj bo pravokotna na magnetno polje. Z α označimo kot med

normalo n na ravnino zanke in magnetnim poljem. Največji pretok je pri α = 0 in π, pretok
je nič pri α je π/2 ali −π/2. Če se zanka enakomerno vrti s krožno frekvenco ω (=2πf), potem
velja α = ωt. Izpeljemo:
U i = BS
b g
d cos ωt
= − BSω sin ωt = U cos(ωt − π / 2)
dt
S posebno izvedbo kolektorja dosežemo enosmerno (polnovalno usmerjeno) inducirano

napetost.
Slika 1.41. Princip delovanja izmeničnega ali enosmernega generatorja
Princip delovanja trifaznega generatorja
Tri indukcijske tuljave katerih osi ležijo v isti ravnini, se sekajo in oklepajo med seboj kot
1200. Os vrtenja elektromagneta gre skozi presečišče osi tuljav in je pravokotno na ravnino
teh osi. Po priključek vsake tuljave je povezan med seboj in prestavlja nevtralni vodnik.
Drugi trije so fazni vodniki. Fazni premik med njimi je tretjina periode. Časovni potek
napetosti faznih vodnikov glede na nevtralni vodnik zapišemo z enačbami:
U L1, N = U LN sin(ωt )
U L 2 , N = U LN sin(ωt − 2π / 3)
U L 3, N = U LN sin(ωt − 4π / 3)
Medfazna napetost je prav tako sinusna, le da ima za 3 večjo amplitudo:
U L1, L 2 = U L1, N − U L 2 , N = U LN 3 cos(ωt − π / 3)
Trifazne porabnike lahko priključimo tako, da so povezani v ‘zvezdo’, torej tako kot tuljave
generatorja. Pri enaki obremenitvi je vsota vseh treh tokov nič in takrat nevtralni vodnik ni
potreben. Amplituda napetosti za porabnike je enaka fazni amplitudi (310 V). Podobna je
vezava v ‘trikotnik’, kjer prav tako ni nevtralnega vodnika. Na porabnikih je medfazna
napetost (540 V).
Slika 1.42. Princip trifaznega generatorja in vezava v zvezdo in trikot
Iz trifaznega generatorja izhajamo pri razlagi delovanja trifaznega asinhronskega ali

sinhronskega elektromotorja. Gre za obrnjen generator pri katerem priključimo trifazno
napetost na tuljave, te pa ustvarijo krožeče magnetno polje. V tem polju se vrti (elektro)
magnet (sinhronski motor).
Slika 1.43. Nastanek krožečega magnetnega polja

Analitično bi prišli do krožečega magnetnega polja s seštevanjem treh vektorjev magnetnega
polja:

B = B0 A sin(ωt ) + B0 B sin(ωt + 2π / 3) + B0C sin(ωt + 4π / 3)
kjer so amplitude magnetnega polja po velikosti enake, med seboj pa oklepajo kot 1200.
Vektorje razstavimo na x in y komponenti in nato seštejemo vse x in vse y komponente, tako
da dobimo časovni potek x in y komponente magnetnega polja. Z nekaj truda dobimo:
B x = 2 B0 cos(ωt − δ ), B y = 2 B0 sin(ωt − δ )
V enačbah za obe komponenti prepoznamo enakomerno kroženje vektorja z velikostjo 2B0. δ
je položaj vektorja v trenutku t=0.
Do podobnega zaključka pridemo, če naredimo izračun za posamezne trenutke, ki so na sliki
označeni s t1 do t6. S seštevanjem vektorjev v izbranih trenutkih ugotovimo, da je velikost
vektorja vedno enaka, smer pa se spreminja.
Če bi na mestu magnetnega BA polja imeli polje BB in obratno, bi se magnetno polje vrtelo v
nasprotni smeri. Smer vrtenja rotorja torej določimo z zaporedjem priključevanja faz na
priključke statorja.
Slika 1.44. Časovni potek napetosti za tri faze
Slika 1.45. Seštevanje magnetnih polj
Merjenje moči pri trifaznih napravah
Trifazno moč merimo na tri načine. Najbolj neposredna je s tremi W-metri – z vsakim
merimo delovno moč ene od faz. Če v sistemu ni nevtralnega vodnika, povežemo priključke
treh W-metrov skupaj in tako naredimo navidezno ozemljitev (vežemo v zvezdo). Če
predpostavljamo enako moč na vseh treh fazah (recimo pri priključitvi trifaznega motorja),
shajamo samo z enim merilnikom. Pri vezavi v zvezdi, merimo moč ene faze s priključitvijo
W-metra med enega od faznih vodnikov in nevtralne točke. Drugače je pri trikotni vezavi,
kjer moramo eno povezavo prekini in vstaviti W-meter. Dostikrat je to nepriročno, zato raje
uporabimo W-meter za merjenje trifazne moči.
Slika 1.46. Sheme za merjenje trifazne delovne moči

Lastna indukcija je indukcija, do katere pride zaradi spreminjanja lastnega magnetnega

pretoka skozi tuljavo. V tem primeru zapišemo indukcijski zakon:
d ( LI ) dI
Ui = =L
dt dt
Princip delovanja transformatorja
Na primarno tuljavo je priključen vir izmenične napetosti UP. Sekundarna tuljava je s

primarno induktivno sklopljena – povezuje ju sklenjeno feromagnetno (železno) jedro. V
idealiziranem primeru je gostota magnetnega polja v sredino obeh tuljav enaka, zato je pretok
skozi eno zanko Φ0 za obe tuljavi tudi enak.
Slika 1.47. Princip delovanja transformatorja
Zaradi spreminjajočega magnetnega polja, ki ga izvira iz primarne tuljave, se v sekundarni

tuljavi inducira napetost.
Vrtinčni tokovi nastanejo v prevodnem telesu zaradi gibanja prečno na magnetno polje. V
tistem delu telesa, ki je v magnetnem polju, se inducira napetost. Ta napetost požene
električni tok, ki se sklene zunaj magnetnega polja. Magnetna sila na vrtinčne tokove je
nasprotna smeri gibanja telesa, zato vrtinčni tokovi delujejo zaviralno (magnetne zavore).
Zaradi vrtinčnih tokov se kovinsko telo segreje.
Vrtinčni tokovi pa nastanejo tudi v jedru tuljave, ki je priključena na izmenično napetost.
Zaradi spreminjanja magnetnega pretoka tečejo krožni tokovi v ravnini ovojev. Da bi bilo
segrevanje jedra in s tem izgube električne moči čim manjše, je jedro tuljave narejeno iz
lamenirane pločevine, ki je prekrita s tanko plastjo izolatorja (lak).
Slika 1.48. Presek jedra tuljave iz lamenirane pločevine

2. Električne napeljave v stanovanju
Električni krogi
Elektrarne (električna energija ali električno delo), visokonapetostna omrežja,

transformatorske postaje, nadzemni in podzemni vodi z efektivno napetostjo 230/380V,
glavni razdelilnik v hiši, notranje instalacije.
Najosnovnejši krog:
Slika 2.1. Osnovni električni krog
Napetostni vir: U = Uˆ sin( 2πf t )

Varovalni element: prekoračitev največjega dovoljenega toka, I=U/R
Stikalo: prebojna napetost?
Porabnik: moč porabnika
Vodniki: pomen preseka vodnika
Vzporedno priključevanje porabnikov:
Slika 2.2. Realna blokovna shema električne napeljave v stanovanju
Spojna naprava: cepljenje osnovnega vodnika v več vodnikov, nastane več električnih krogov
z enim napetostnim virom.
Električni števec: poraba električnega dela (energije)
Simboli
Dogovorjene oznake elementov električnih inštalacije.
Vodniki:
Slika 2.3. Simboli vodnikov
Elementi cepljenja vodnikov:
Slika 2.4. Elementi cepljenja vodnikov

Slika 2.5. porabniki
Slika 2.6. Simboli stikal
Slika 2.7. Simboli vtičnic

Zaščitni ukrepi
Izmenični tok do 30 mA pri človeku ne povzroča organskih poškodb. Nad to vrednostjo ne

škoduje, če je trajanje izpostavljenosti omejeno (predpisi). Nevarnost fibirilacije nad tokom
0.5 A se povečuje že pri trajanju nad 10 ms.
Značilne poškodbe so:
• opekline na mestih vstopa in izstopa el. toka
• mišični krči (nevarnost padca)
• motnje zavesti
• prenehanje dihanja zaradi ohromitve dihalnega centra
• fibirilacija (trepetanje) srčnih prekatov
• zastoj srca
Električni tok je odvisen od napetosti in upornosti. Upornost razdelimo na notranjo upornost
telesa (elektrolit) in upornost pri prehodu toka skozi površino telesa. Notranja upornost telesa
je odvisna od dolžine poti toka (230V izmenične napetosti: roka - roka = 1 kΩ, roka-nogi
750 Ω, roki-nogi 500Ω). Prehodna upornost je odvisna od vlažnosti, velikosti površine,
pritiska in od velikosti napetosti - upornost površine z napetostjo močno pada (nelinearnost).
Pri omrežni napetosti je v suhem okolju upornost okoli 1 kΩ, pri potopitvi v vodo pa 0 Ω. V
najneugodnejši kombinaciji roki-nogi (500 Ω) je mejna upornost 1700 Ω dosežena že pri 50
V (takrat je prehodna upornost okoli 1200 Ω). V vlažnem okolju je meja 25 V in kadar
obstoji možnost potopa 12 V. Vrednosti za enosmerne napetosti so večje: suho 120 V, vlažno
60 V in potopitev 12 V. Opozorimo na dejstvo, da je suha koža pri majhnih napetostih
izolator, zato bi z nizkonapetostnim enosmernim ohmmetrom izmerili tipično upornost
človeka (recimo roka - roka) med 200 do 300 kΩ.
Zaščitno izoliranje: osnovna izolacija + zaščitno izoliranje, ni zaščitnega vodnika.

Zaščitna ozemljitev: ničenje in zaščitni vodnik
Vrste razdelilnih sistemov
Označevanje:
Vodnik Priključne sponke

1. faza, L1, črna (rjava) U
2. faza, L2, črna (rjava) V
3. faza, L3, črna (rjava) W
nevtralni, N (svetlo modra) N
zaščitni, PE (zelena in rumena) PE
zaščitno - nevtralni, PEN (zelena in rumena) PEN
Namen zaščitnega vodnika: povezovanje vseh izpostavljenih prevodnih delov (ohišja,

okovi), ki pri normalnem delovanju niso pod napetostjo.
Ozemljitev z nevtralnim vodnikom je najmanj zanesljiva. Zaščitni vodnik je samostojen in

povezuje vse porabnike in vtičnice, ki imajo izvedeno ozemljitev. Po njem v normalnih
razmerah ne teče električni tok. Lahko je priključen na nevtralni vodnik ali pa ima
samostojno ozemljitev. Ozemljevanje preko vodovodne inštalacije ni priporočljivo.
Sestavine električne inštalacije
Hišni priključek in razdelilnik
Hišni priključek: Merilnik električne energije, stikalna ura, glavne varovalke.

Razdelilnik (razdelilna omarica): varovalke (avtomatske ali talilne), zaščitno tokovno
stikalo, ‘kontaktor’ v povezavi s stikalno uro.
V stavbah z več stanovanji so merilniki centralizirani ali decentralizirani. Starejše inštalacije
imajo hišni priključek in razdelilnik združen.
Varovanje
V napeljavi imamo elemente, ki ščitijo porabnike in ljudi v primeru okvar ali preobremenitve
električne napeljave.
Varovalke
Kadar na izbranem delu električne napeljave v stanovanju tok preseže največji predviden tok
(6A, 10A, 16A, 20A, 25A), električni krog faznega vodnika prekine varovalni element, ki mu
na kratko pogosto rečemo varovalka.
Varovalka s talilno žico prekine tok zato, ker se žička v varovalki tako močno segreje, da se
stali. Talilne varovalke ne smemo premostiti z žico!!!
Slika 2.8. Varovalke s talilno žico
Inštalacijski odklopniki - avtomatske varovalke imajo bimatal za dolgotrajne preobremenitve

in elektromagnetni preklop za odklapljanje pri kratkih stikih ali tokovih impulzih.
FI - zaščitna stikala ali tokovno zaščitno stikalo.

Primerja vsoto tokov v fazah in tok po nevtralnem vodniku. Pri določeni razliki odklopi.
Osnova je diferenčni transformator. Ima dve nasprotno usmerjeni primarni navitji in eno
sekundarno navitje. Pri razliki tokov se v sekundarnem navitju inducira napetost. Delitev
glede na maksimalni dovoljen nazivni tok (6, 8, 10, 13, 16, 20,…A).
FI zaščitno stikalo (FID). Izključi električni krog, če je pride do določene razlike ∆I med
vsoto tokov, ki tečejo po faznih vodnikih in tokom, ki teče po nevtralnem vodniku. Pri
okvarah tok teče preko zaščitnega vodnika ali neposredno v zemljo. Takrat je tok po
nevtralnem vodniku manjši od vsote tokov faznih vodnikov. FID deluje smiselno le pri
ozemljitvi z zaščitnim vodnikom - naprave in vtičnice ne smejo biti povezane z nevtralnim
vodnikom.
Osnovni podatek FI-stikala je nazivni diferenčni tok ∆I (tehnična oznaka I∆N). Nazivne razlike
tokov so 6 mA, 10, 30, 100, 500 mA, odzivni časi okoli 30 ms. Ta je v stanovanjih običajno
500 mA, kar ne zadošča za varovanje človeka pred poškodbami z električnim tokom. Zato
imajo šole za varovanje učilnic, kjer imajo učenci neposreden dostop do električnih naprav,
posebno varovanje s FI-stikalom, pri katerem je ∆I 30 mA. Podobno varovanje imajo
nekatera stanovanja za kopalnico.
Poleg diferenčnega toka je pri FI-stikalih podan tudi maksimalen tok skozenj (tehnična
oznaka IN, = 6, 8, 10, 13, 16, 20, 30, …A). Izberemo ga ustrezno zmogljivosti glavnih
varovalk.
Primer: če bi med fazni in zaščitni vodnik priključili napravo z nazivno močjo 200 W, bi po
faznem vodniku tekel 0,9 A večji tok kot po nevtralnem vodniku. Zaradi take napake bi
varovalka ne prekinila električnega kroga, pač pa bi ga prekinilo FI-stikalo zaradi presežene
razlike med faznimi tokovi in tokom po nevtralnem vodniku. Podobno bi se zgodilo, če bi
recimo v vtičnico zalila voda in potem odtekla. Zaradi vlage bi tok tekel skozi zid v zemljo.
Najverjetneje tok ne bi presegel vrednosti varovalke, pač pa bi zaradi razlike tokov težave
(lahko celo požar) preprečilo FI-stikalo.
Inštalacijski vodi
Vodniki so bakreni (masivni ali pramenasti) z eno ali več izolacijskimi plastmi. Prerezi so
standardizirani (0.5, 0.75, 1, 1.5, 2.5, 4, 6, 10, 16, 25, 35, 50, 70, 95, 120, 150, 185, 240, 300
in 400 mm2. Samo pramenasti 0.5 in 0.75 ter nad 16 mm2.
PVC izolacija nadomešča gumo.
Tipi vodnikov:
P, P/F : v inštalacijskih ceveh podometno (p/o) in nadometno (p/n)
PP: p/o, p/n v vlažnih in suhih prostorih
PP/R: polaganje v omet v shuhih prostorih
SP, SP/J: v neprenosnih svetilkah
P/L: priključevanje prenosnih netermičnih naprav (radio, TV)
PP/L: za manjše netermičnih gospodinjske naprave
Slika 2.9. Različne izvedbe napeljave glede na vezavo zaščitnega vodnika

Slika 2.10. Različne izvedbe vodnikov
Spajanje in priključevanje vodnikov
Podaljševanje ali cepljenje. Izvajamo le v razvodnicah, stikalnih blokih. Sponke so vijačne,

brezvijačne ali natično/vtične. Nikoli ne spajkamo. Potrebujemo ustrezno velikost, ali z
nepremičnimi sponkami v razvodnicah. Razvodnice za PP/R imajo vgrajene sponke.
Slika 2.11. Načini spajanja

Inštalacijske cevi
Ščitenje vodnikov. Večinoma uporabljamo termoplastične cevi, gladke ali rebraste. Imajo
različno trdnost (za polaganje v beton).
Slika 2.12. Inštalacijske cdevi
Razvodnice
Križanje instalacijskih cevi, nameščanje vtičnic, stikal in priključnic ter spajanje vodnikov.
Slika 2.13. Razvodnice
Izvajanje inštalacij
Polaganje podometno, v omet in nadometno (v liti beton ali nadometno). Zaščita pred
mehanskimi in toplotnimi učinki.
30 do 110 cm od tal ali 200 cm od tal. Navpično najmanj 15 cm od robov oken in vrat. 30 cm
od drugih inštalacij (voda). Vodnikov P ne smemo polagati brezcevno. PP/R samo v ali pod
omet. Pritrjujemo z mavcem, lepilom, objemkami, jeklenimi žebljički z izolirno podložko.
Izvedbe inštalacij:
Klasična z običajnimi razdelilnimi in montažnimi razvodnicami. Precej razvodnic…
Inštalacije z uporabo univerzalnih razvodnic. Pri okvarah moramo demontirati vtičnice,
lahko pa jih namestimo več in potem vtičnice lahko premeščamo.
Inštalacija v kotnih in stenskih letvah.
Talne inštalacije.
Inštalacijska stikala za razsvetljavo

Stikala delimo na enopolna, serijska, menjalna in križna. Hodniki v večjih zgradbah z
elektronskim stopniščni avtomati. V manjših hodnikih impulzni bistabilni rele.
Slika 2.14. Različne vezave stikal glede na njihovo število

Slika 2.15. Razvodnice pod stropom (levo) ali preko univerzalnih razvodnic (desno)
Impulzni rele
Z impulznim relejem in tipkali lahko nadomestimo križna stikala, posebej kadar je stikal več
(hodniki), saj je posledica uporabe več križnih stikal tudi veliko število vodnikov. Impulzni
rele je elektromagnetna naprava, pri kateri stanje stikala določa elektromagnet, ki je preko
tipkal vezan med fazni in nevtralni vodnik. Vsakič, ko preko tipke za hip vključimo
elektromagnet, se stanje stikala spremeni − če je bil vklopljen, se izklopi, sicer se vklopi.
Tipkala so vezana vzporedno, tako da z različnih mest lahko spremenimo stanje stikala.
Slika 2.16. Izvedba stikal preko impulznega releja
Obremenljivost vodnikov
Od moči porabnikov in napetosti je odvisen presek vodnikov. Amplitudi fazne in medfazne
napetosti sta v Evropi:
Uˆ LN ≅ 310 V
Uˆ LL 3 ≅ 540 V
Nazivna fazna napetost je
U LNef = U LN / 2 = 220 V
in nazivna medfazna napetost
U LLef = U LL / 2 = 380 V
Napetost na bremenu je manjša od napetosti hišnega priključka zaradi napetosti na vodnikih.

Od hišnega priključka do števca se sme napetost zmanjšati za 0.5%, od električnega števca do
bremena pa 3 %. Kolikšen presek S vodnika potrebujemo, če na fazno napetost U priključimo
breme z nazivno močjo PB, dolžina dovodnega in odvodnega vodnika pa je 2l.
Napetost na vodniku (=0.03 U) izrazimo s tokom, ki teče skozenj Uv=IRv, Rv je upornost

vodnikov. Tok skozi vodnik je enak toku skozi breme I = PB / U , upornost vodnika pa je
2l P 2l
Rv = ξ . Od to dobimo B ξ = 0.03U , torej je
S U S
ξPB 2l
S=
0.03U 2
Ugotovite izgube na vodniku in jih izrazite v procentih!

3. Transformator
Prenos električne moči od generatorjev do uporabnikov je izveden preko visokonapetostnega
omrežja. Razlog za visokonapetostni prenos so manjše izgube na vodnikih, ki so kar
enake PV = I 2 RV . Za prenos električne moči je pri višjih napetostih potreben manjši tok
P=UI – zaradi desetkrat večje napetosti potrebujemo desetkrat manjši tok, kar pomeni stokrat
manjše izgube v vodnikih.
Za končne uporabnike električne moči je potrebno napetost zmanjšati. Najprej na 220 V za
distribucijo do hišnih priključkov, za delovanje nekaterih naprav in usmerjanje v enosmerno
napetost pa še precej bolj (12 V in manj).
Princip delovanja idealnega transformatorja
Najenostavnejši transformator sestavljata sklenjeno železno jedro z dvema tuljavama:

primarno z virom izmenične napetosti UP in sekundarno, z inducirano napetostjo US. V
idealiziranem primeru se magnetni pretok v železnem jedru θ0 ohranja.
Slika 3.1. Idealni transformator
Zaradi spreminjajočega magnetnega polja se v sekundarni tuljavi inducira napetost:
dψ 0 N S d (φ 0 sin ωt )
U S (t ) = = = N S φ 0ω cos ωt
dt dt
Nazivno vrednost inducirane napetosti tako zapišemo:
2πf
US = NS φ 0 = 4.44 fN S φ 0
2
Na enak način izračunamo lastno inducirano napetost v primarni tuljavi:
2πf
UP = NP φ 0 = 4.44 fN Pφ 0
2
Enačbi za inducirano napetost primarne in sekundarne tuljave delimo in dobimo razmerje

med nazivnima (ali temenskima) napetostima obeh tuljav:
UP NP
= =p
US NS
Razmerju števila ovojev obeh tuljav p je prestavno razmerje transformatorja. Napetost na

sekundarni tuljavi je odvisna od napetosti na primarni in prestavnega razmerja:
UP
US =
p
Za idealni transformator prevzamemo, da je moč na primarni tuljavi PP=UPIP enaka moči na

sekundarni PS=USIS, torej velja:
IS
=p
IP
Impedanco transformatorja dobimo iz enačb za razmerje obeh tokov in razmerje obeh

napetosti
UP pU S U
ZP = = = p2 S ; ZP = p2ZS
IP IS p IS
Realni transformator
Od idealnega se razlikuje zaradi histereze železnega jedra, izgub povzročenih zaradi vrtinčnih
tokov, izgub zaradi ohmske upornosti primarne in sekundarne tuljave (I2R). V realnem
transformatorju pride do izgube magnetnega pretoka, potrebno pa je tudi neko začetno polje
za magnetizacijo.
Streseni magnetni pretok

Magnetni pretok primarne tuljave ne sega v celoti tudi v sekundarno tuljavo - del se ga izgubi
φLP. Isto velja za sekundarno tuljavo, kjer se izgubi pretok φLS. Pretok, ki je vzajemen za obe
tuljavi, zapišimo s φ0 in ga imenujemo glavni magnetni pretok, magnetni pretok, ki pa ne sega
skozi obe tuljavi, pa streseni magnetni pretok.
Slika 3.2. Streseni magnetni pretok

Test transformatorja
Nekaj o lastnostih transformatorja ugotovimo s testom neobremenjenega transformatorja.
Takrat je impedanca bremena na sekundarni tuljavi neskončna. Iz nadomestne sheme
transformatorja je razvidno, da na primarni tuljavi pričakujemo tok, ki je večji od nič. Tok je
v tem primeru sorazmerno majhen, zato so izgube ohmske upornosti primarne tuljave majhne
v primerjavi z izgubami v jedru. Delovna moč izmerjena z W-metrom predstavlja izgube v
železnem jedru.
Slika 3.3. Test neobremenjenega transformatorja
Drugače je s testom kratkega stika na sekundarni tuljavi. Napetost sekundarne tuljave je

takrat nič. Z variakom na primarni strani nastavimo tako napetost, da dosežemo izbran tok na
sekundarni tuljavi (običajno nazivni tok transformatorja). Napetost na primarni tuljavi
običajno doseže le nekaj procentov normalne napetosti. Ker so izgube v jedru približno
proporcionalne kvadratu magnetnega pretoka, so v tem primeru izgube železnega jedra
zanemarljive. Ker je izhodna moč nič, z W-metrom na primarni strani merimo izgube zaradi
ohmske upornosti tuljav.
Slika 3.4. Test transformatorja v kratkem spoju
P ' = ( R P + p 2 RS ) I P2
Regulacijsi transformartor (avtotransformator)

Imajo le eno tuljavo, ki je z ohmskim kontaktom razdeljena v dva dela. Prestavno razmerje je
lahko večje ali manjše od 1. Primerni in sekundarni del nista galvansko ločena, saj je
nevtralni vodnik skupen. Posebna izvedba regulacijskega transformatorja je tudi variak, ki ga
uporabljamo za nastavitev napetosti. Pri njem je prestavno razmerje nastavljivo, saj kontakt
sekundarnega navitja drsi po primernem navitju. Pogosto ga uporabimo pri laboratorijskih
testiranjih električnih naprav, kjer moramo zmanjšati omrežno napetost. Druge lastnosti
regulacijskega transformatorja so enake.
Slika 3.5. Avtotransformator
Trifazni transformatorji
Trifazni transformator lahko sestavljajo trije enofazni transformatorji. Uporablja se v ZDA.
V Evropi prevladuje trifazni transformator z enim jedrom s tremi stebri in dvema jarmoma.
Trije enofazni transformatorji so dražji (več železa), potrebujejo več prostora in ima tri enote
za upravljanje in priključevanje. Dobra lastnost je, da je posamezen transformator lažji in
manjši, v primeru okvare je potrebno zamenjati le transformator za eno fazo. V primeru
trifaznega transformatorja moramo imeti v rezervi drug enako močan transformator.
Osnova trifaznega transformatorja je, da je v primeru enake obremenitve vseh treh faz vsota
vseh tokov nič, torej je tudi vsota vseh magnetnih pretokov nič. Mislimo si, da imamo tri
enofazne transformatorje s sklenjenim jedrom in jih namestimo tako, da imajo en steber
skupen (slika).
Slika 3.6. Združitev treh enofaznih transformatorjev v en trifazni transformator

Ker je skupni pretok v skozi skupen steber nič, ni potreben in tako dobimo transformator z le
tremi stebri (slika). Priključke primarnih tuljav označujemo z A, B, C, sekundarnih pa z a, b,
c. Najosnovnejši vezavi sta zvezda na primarni in sekundarni strani ter trikotnik na obeh
straneh. Zaradi krajšega pisanja so se uveljavile oznake Y-y (zvezda) in D-d (trikotnik,
oznaka izhaja iz grške črke delta - ∆). Možni sta tudi kombinaciji (Y-d, D-y).
Slika 3.7. Trifazni transformator
Izkoristek in moč transformatorjev

Definiran z razmerjem izhodne in vhodne moči. Pri velikih transformatorjih je lahko več kot
98 %.
Za večje, stalno obremenjene transformatorje definiramo dnevni izkoristek: razmerje med
opravljenim delom na izhodu in porabljenem delu na vhodu (namesto delo običajno
uporabljajo izraz energija). Zaradi neenakomerne obremenitve transformatorja se upošteva
prejeto in oddano delo v daljših časovnih obdobjih – dan ali celo leto.
Podana moč transformatorja je največja dovoljena navidezna moč - cos ϕ se namreč med
obratovanjem stalno spreminja.
Transformator z usmernikom
Veliko naprav je priključenih na omrežno napetost, pa za svoje delovanje potrebujejo
Enosmerno napetost, običajno do 24 V (računalnik, radijski sprejemniki,…). Nekatere
prenosne naprave, ki sicer delujejo na baterije, je mogoče preko posebnega napetostnega
pretvornika priključiti na omrežno napetost. Sestavni del teh naprav in pretvornika napetosti
sta transformator in usmernik. Transformator omrežno napetost U1 zmanjša na manjšo
vrednost, usmernik pa iz (zmanjšane) izmenične naredi enosmerno napetost U2. Usmernik
sestavljajo štiri diode, da pa se enosmerna napetost U2 čim manj s časom spreminja, je
potreben še kondenzator. Vzporedno z njim vežemo porabnik RP. Kadar je potrebna posebej
konstantna napetost, dodamo električno vezje za stabilizacijo napetosti.
Slika 3.8. Transformator z usmernikom
Merilni transformatorji
Uporabljajo se za merjenje napetosti in toka, posebej takrat, kadar želimo dejansko merilno
območje prilagoditi merilnemu območju instrumentov.
Napetostni transformator
Na visokonapetostnih vodih (recimo 4,6 kV) se merjena napetost priključi na primarno
navitje transformatorja, voltmeter pa na sekundarno. Prestavno razmerje je seveda veliko
večje od 1, tako da je napetost na sekundarju velikostnega reda omrežne napetosti.
Tokovni transformator
Tokovni transformator (TT) je namenjen merjenju električnega toka. Njegovo prestavno
razmerje je mnogo manjše od 1. Električni krog prekinemo in vstavimo primarno navitje TT.
Na sekundarno navitje TT damo ampermeter. Ker je notranja upornost ampermetra zelo
majhna, je sekundar praktično v kratkem stiku. Tok, ki ga izmerimo z ampermetrom je p krat
manjši od dejanskega toka.
Slika 3.9. Tokovni transformator
Obravnava transformatorja v osnovni šoli

Delovanje transformatorja preskusimo tako, pri majhnem razmerju ovojev (recimo 1 : 4) na
eno tuljavo priključimo napetost okoli 6 V. Učenci izmerijo napetost na primarni in
sekundarni tuljavi pri prestavnih razmerjih 4 in 1/4. Empirično ugotovijo pravilo o razmerju
napetosti.
Model za prikaz vloge visokonapetostnih vodov

Predstavljamo si, da je med generatorjem (elektrarna) in električnim porabnikom dolg
vodnik. Zaradi velike dolžine je upornost vodnikov R znatna. Pri prenosu električne energije
napetost na večjih razdaljah povečajo in jo pred električnim omrežjem, ki vodi do končnih
uporabnikov, spet zmanjšajo. Naredimo model. Vir izmenične napetosti povežemo z žarnico
preko upora R, ki ponazarja upornost dolgih vodnikov. Izberemo tako napetost, da žarnica
komaj vidno brli.
Slika 3.10. Priključitev žarnice na izmenični vir napetost (6 V) preko upora, ki predstavlja
upornost dolgega vodnika
Sedaj isti vir napetosti priključimo na transformator, ki napetost poveča, preko enakega upora
R povežemo sekundarno tuljavo transformatorja s primarno tuljavo drugega transformatorja,
ki napetost zniža v enakem razmerju, kot jo prvi transformator poveča. Na sekundarno tuljavo
drugega transformatorja priključimo žarnico, ki tokrat izrazito bolje sveti.
Slika 3.11. Priključitev žarnice na izmenični vir napetost (6 V) dveh transformatorjev; prvi
napetost poveča, drugi zmanjša
4. Sinhronski stroji
Sinhronski stroji so električni rotacijski stroji, katerim se rotor vrti skladno (sinhrono) z
vrtenjem magnetnega polja. To pomeni, da je frekvenca vrtenja rotorja enaka frekvenci
vrtenja magnetnega polja. Pri frekvenci napetosti 50 Hz je frekvenca vrtenja rotorja 50 Hz /n,
kjer je n število polovih parov. Sinhronski stroji so reverzibilni – vsak generator lahko deluje
kot motor in obratno. Delimo jih na sinhronske generatorje (alternatorje) in sinhronske
motorje.
Sinhronski generatorji
Namesto indukcije zaradi vrtenja tuljave v magnetnem polju se vrti vir magnetnega polja -
rotor, tuljave pa mirujejo na obodu generatorja - statorju. Tuljave na statorju so lahko
nameščene na izraženih polih ali neizraženih polih (gladek stator). Pri izraženih polih statorja
je vodnik navit okoli polov na notranjem obodu votlega valja, stator z neizraženimi poli pa
ima na notranjem obodu utore, v katerih so zanke navitja.
Slika 4.1. Enofazni sinhronski generator
Rotor
Pri manjših generatorjih je izvor magnetnega polja lahko tudi trajni magnet, večinoma pa je
elektromagnet. Elektromagnet vzbujamo z enosmernim tokom. Generator za vzbujanje
rotorja je lahko na gredi – generator z lastnim vzbujanjem, ali je izven generatorja –
generator s tujim vzbujanjem.
Rotor lahko sestavlja več polovih parov. V primeru dveh polovih parov je potrebna frekvenca
vrtenja rotorja dvakrat manjša: 25 Hz = 1500/min.
Slika 4.2. Princip trifaznega generatorja z enim in dvema polovima paroma

Rotor ima lahko izražene ali neizražene pole. Zaradi radialne sile in zračnega upora je pri
večjih frekvencah vrtenja rotorja (3000, 1500, 1000/min) primernejša oblika z neizraženimi
poli. To so turbogeneratorji, kjer je rotor vezan neposredno na parno turbino. Rotor je valj, ki
ima na obodu vrezane utore. Rotorjevo navitje zaseda 2/3 oboda valja. Med statorjem in
rotorjem je zračna reža.
Slika 4.3. Rotor i izraženimi in neizraženimi poli
Stator
Stator trifaznega generatorja z neizraženimi poli za en polov par rotorja ima tri navitja, ki
zapolnjujejo celoten obod. Ravnine navitij oklepajo med seboj 600.
Slika 4.4. Navitje v statorju pri neizraženih polih rotorja
Za generatorje z n polovimi pari so vodniki položeni v utorih na notranji strani plašča valja.
Vsaka faza ima recimo 2n zaporedno povezanih vodnikov (slika). Ko je tik pod delom
vodnika recimo pol S, je pod sosednjim delom istega vodnika pol N.
Slika 4.5. Navitje statorja pri velikem številu polovih parov

Slabost tega sistema je, da je prečnih vodnikov iste faze le toliko, kot je magnetnih polov
rotorja – notranji obod statorja tako ni polno izkoriščen. Tudi inducirana napetost bi bila v
tem primeru bolj podobna pravokotniški kot sinusni. Uporabne oblike statorjevega navitja
imajo več ovojev nad posameznim polom. Lahko so razporejeni kot koncentrični ovoji z
neenakimi ovoji ali z enakimi ovoji.
Slika 4.6. Dva načina zapolnitve oboda statorja z navitjem
Paralelno delovanje trifaznih generatorjev

Izpolnjeno mora biti več pogojev:
• enaka amplituda napetosti generatorjev (regulacija toka vzbujanja navitja rotorja)

• enaka frekvenca generatorjev (regulacija frekvence vrtenja rotorja)
• enaka faza z enakim faznim zaporedjem (regulacija faznega premika)
Pred vklopom generatorja na omrežje z žarnicami preizkusimo skladnost frekvence. Stik na

temo je vezava žarnice med isti fazi generatorja in omrežja. Pri neujemanju obeh frekvenc
žarnica utripa, pri enakih frekvencah in fazi pa ne sveti. Stik na svetlo je vezava med različni
fazi. Žarnica pri enakih frekvencah sveti najmočneje in ne utripa. Najpopolnejša je
kombinirana vezava treh žarnic, ene na temo in dve na svetlo.
Slika 4.7. Preskus generatorja pred vklopom na omrežje
Obremenitev generatorja
Napetosti neobremenjenega generatorja je enaka gonilni (inducirani) napetosti generatorja

UG. Zaradi upornosti navitja statorja RS in reaktance X S = 2πfLS je napetost na bremenu
drugačna UBR. Poleg tega se zaradi lastnega magnetnega pretoka navitja statorja zmanjša
magnetni pretok (Lenzovo pravilo). Na spremembo amplitude izhodne napetosti vpliva poleg
absolutne impedance bremena tudi fazni premik, ki ga povzroči breme. Ohmska in induktivna
bremena zmanjšajo napetost, kapacitivna pa jo celo povečajo. Stabilnost napetosti
vrednotimo po enačbi:
U G − U BR
S0B = 100%
U BR
Za analizo delovanja obremenjenega generatorja si pomagamo z nadomestno shemo, ki jo

sestavljajo idealni generator z napetostjo UG, in zaporedno vezani ohmski upor navitja
statorja RS, idealna tuljava (navitje statorja) XS in breme ZB. Skupno impedanco statorja
zapišimo ZS, impedanco bremena pa v splošnem sestavljata realni (ohmski) del RB in
imaginarni del XB. Slednji je lahko pozitiven (pozitiven fazni premik med tokom in
napetostjo, ki je posledica induktivnosti) ali negativen (posledica kapacitivnosti). Delovanje
generatorjev je regulirano tako, da je konstantna napetost na bremenu, spreminja se torej
napetost generatorja, ki jo krmilimo s vzbujevalnim tokom rotorja.
Slika 4.8. Nadomestna shema ene faze statorja
Določitev reaktance in ohmske upornosti navitja statorja

Reaktanco XS in ohmsko upornost RS navitja statorja določimo s testiranjem lastnosti
sinhronskega generatorja. Najpogosteje to naredimo s tremi ločenimi postopki:
• test neobremenjenega generatorja

• test generatorja v kratkem stiku
• merjenje upornosti navitja
Test neobremenjenega generatorja naredimo pri običajni frekvenci brez bremena med
faznimi priključki generatorja. Povečujemo vzbujevalni tok rotorja IRot in merimo izhodno
napetost (ki je kar gonilna napetost generatorja). Ugotovimo, da napetost na začetku narašča,
pri dovolj velikem toku pa se pokaže nasičenje. Pri risanju grafa izmerjeno medfazno
napetost preračunamo v fazno UG.
Pri testu generatorja v kratkem stiku med fazna priključka generatorja vežemo kar
ampermeter (vzemimo, da njegovo notranjo upornost lahko zanemarimo), s katerim merimo
tok kratkega stika IKS. Vzbujevalni tok povečujemo do take mere, da IKS preseže obratovalni
izhodni tok. Beležimo tok kratkega stika IKS v odvisnosti od toka vzbujanja IRot. Zveza med
njima je praktično linearna.
Slika 4.9. Značilni grafi generatorja pri testu
Kvocient med napetostjo UG in tokom IKS pri obratovalnih pogojih je absolutna impedanca
navitja statorja:
ZS = X S2 + RS2
Upornosti navitja statorja RS merimo pri mirujočem rotorju, tako da navitje priključimo na
enosmerno napetost in merimo tok. Pri vezavi v zvezdo upoštevamo, da tako izmerimo
upornost navitja za dve fazi. Efektivna upornost je običajno nekoliko večja, zato jo množimo
z korekcijskim koeficientom, ki je običajno okoli 1.25. Reaktanca navitja je tako:
X S = Z S2 − RS2
Izgube in izkoristek generatorja
Razlogov za izgube je več:
• izgube zaradi trenja in zračnega upora so konstantne (frekvenca vrtenja rotorja je

konstantna) in jih določimo s testom neobremenjenega generatorja
• izgube jedra so posledica vrtinčnih tokov in histereze
• povečane izgube v jedru zaradi povečanega toka v navitju statorja
• izgube zaradi vzbujanja elektromagneta na rotorju in zaradi segrevanja navitja statorja
Izkoristek je definiran s kvocientom delovne moči porabljene na bremenu in vložene

mehanske moči.
3U BR I cos ϕ
η= 100%
Mω
Sinhronski motorji
Potrebna sta dva napetostna vira – enosmerni za napajanje elektromagneta rotorja in trifazni
za napajanje navitja statorja. Tokovi v navitju statorja so razlog za nastanek vrtečega
magnetnega polja s frekvenco f=50Hz/n (=3000/n vrt/min), kjer je n število polovih parov.
Vrtečemu magnetnemu polju sledi rotor, saj nanj deluje navor, če smer magnetnega polja
statorja ne sovpada s smerjo polja v rotorju. Navor na rotor je konstanten, če je kot med
obema poljema nespremenjen, torej z enako frekvenco kroži tudi rotor.
Za zagon sinhronskega motorja je potrebna sinhronizacija. Na začetku rotor miruje,

frekvenca vrtenja magnetnega polja je tako velika, da ga ne more spraviti v tek. Zato mora
imeti vgrajen asinhronski motor, ki zavrti rotor toliko, da ga sinhronizira z vrtenjem polja.
Danes ima večina sinhronskih motorjev vgrajeno kratkostično kletko, tako kot pri nekaterih
asinhronskih motorjih. Dokler se rotor ne vrti sinhrono s poljem deluje na kratkostično kletko
navor (glejte poglavje o asinhronskih motorjih).
Ko je hitrost vrtenja rotorja sinhronizirana s hitrostjo vrtenja magnetnega polja, je navor na

rotor odvisen od trenutnega kota med smerjo magnetnega polja rotorja in smerjo magnetne
polarizacije rotorja. Če je kolesni kot δ enak nič, je navor nič, zato ob mehanski obremenitvi
rotorja nastane med njim in vrtečim magnetnim poljem kot δ, ki je različen od nič. Pri
spreminjajočem navoru obremenitve se kot δ spreminja, tako pa pride do kratkotrajne razlike
med kotno hitrostjo vrtenja polja in rotorja. V tem primeru kratkostična kletka duši oscilacije.
Kadar je obremenitev prevelika, rotor izgubi sinhronizacijo in se ustavi.
Dobre lastnosti sinhronskega motorja so dober izkoristek in dober koeficient moči (cos ϕ).
Uporablja se samo za velike moči. Zaradi konstantne frekvence vrtenja ga uporabljamo za
pogon kompresorjev, črpalk, ventilatorjev…
Pomembno vlogo ima za zmanjševanje faznega premika med tokom in napetostjo. Pri
povečanem vzbujanju rotorja, sinhronski motor obremenjuje mrežo kapacitivno, torej ravno
nasprotno kot transformatorji in motorji.
Kolesarski dinamo kot sinhronski stroj

Vir napetosti za sprednjo kolesarsko luč je dinamo (tehnično pravilno bi mu morali reči
alternator), pri športnih kolesih ga nadomesti akumulator. Poglejmo si, kaj se nahaja v
notranjosti kolesarskega dinama. Ko ga razstavimo ugotovimo, da se vrti trajni magnet,
navitje pa je na notranji strani ohišja. Stator ima torej navitje podobno tuljavi, na rotorju se
vrti izvor magnetnega polja. Kolesarski dinamo je torej enofazni generator.
Slika 4.10. Razstavljen kolesarski dinamo (levo) , stator in rotor (desno)

Raziščimo rotor v kolesarskem dinamu

Magnet rotorja po obliki ni nič kaj podoben paličastemu magnetu. Vzemimo magnetnico in s
premikanjem po njenem obodu določimo magnetne pole. Koliko je severnih in koliko južnih?
Koliko je torej polovih parov?
Slika 4.11. Ugotavljanje magnetnih polov kolesarskega dinama
Naredimo model kolesarskega dinama

Ko se rotor vrti, se zaradi tega spreminja tudi magnetno polje, v katerem se znajde navitje na
statorju. Sklepamo, da je spreminjanje magnetnega polja pogoj, da navitje na statorju postane
vir napetosti. Vzemimo tuljavo brez jedra in na sponki priključimo kazalčni voltmeter,
najbolje tak z mirovno lego kazalca na sredini. Pomikajmo paličast magnet po osi tuljave,
tako da začnemo okoli 10 cm stran in končamo s severnim polom v sredini tuljave.
Premikajmo magnet iz sredine tuljave ven. Ponovimo večkrat pri različnih hitrostih.
Kako vpliva hitrost gibanja magneta na maksimalen odklon kazalca voltmetra?
Ali je kaka razlika med gibanjem magneta proti sredini tuljave in iz tuljave ven?
Kaj se spremeni, če proti tuljavi obrnemo južni pol magneta?
Slika 4.12. Nastanek inducirane napetosti s premikanjem magneta po osi tuljave in vrtenjem
Slika 4.13. Merjenje inducirane napetosti zaradi vrtenjem magneta

Zaradi spreminjanja magnetnega polja v tuljavi pride do inducirane napetosti. Natančneje
pravilo pravi, da se napetost inducira zaradi spremembe magnetnega pretoka skozi tuljavo.
Seveda pa ni nujno, da se magnet giblje v smeri osi tuljave, lahko se tudi vrti okoli svoje osi,
tako da se pri vsakem vrtljaju enkrat tuljavi približa severni pol in drugič južni pol. Razmisli,
kako bi se morala vrteti tuljava pri mirujočem magnetu, da bi prišli do enakega učinka!
Pri vrtenju magneta ugotovimo, da se polariteta napetosti v času enega vrtljaja dvakrat
spremeni. Če bi med sponki tuljave priključili breme, bi v času enega vrtljaja tok polovico
časa tekel v eno smer, in pol v drugo. Razmere se torej ponovijo vsak vrtljaj − temu rečemo
perioda. Natanko to se zgodi, kadar na omrežno napetost priključimo žarnico. 50 krat v
sekundi teče tok v eno smer in 50 krat v sekundi v nasprotno smer. Pravimo, da je frekvenca
omrežne napetosti 50 Hz (Hertz). Ker je v eni sekundi 50 period, je čas ene periode 1s/50 =
0,02 sekunde.
Vprašanje: kolikokrat v minuti naj bi se zavrtel paličasti magnet, da bi bila frekvenca
inducirane napetosti 50 Hz?
Slika 4.14. Nastanek inducirane napetosti z vrtenjem magneta z dvema polovima paroma
Razmislimo sedaj, kako vpliva na frekvenco inducirane napetosti magnet, ki ima več polovih
parov. Če sta polova para dva, se pri enem vrtljaju zgodi natanko isto, kot če bi paličast
magnet v istem času zavrteli dvakrat. Torej, pri enem vrtljaju teče tok v isto smer dvakrat.
Premislimo, kolikokrat teče tok v isto smer pri enem vrtljaju rotorja kolesarskega dinama.
Poskus s spremljanjem časovnega spreminjanja napetosti dinama

Trditev preverimo z eksperimentom, pri katerem sočasno opazujemo časovni potek napetosti
kolesarskega dinama in spremljamo vrtljaje rotorja preko svetlobnega prekinjala. Iz števila
period inducirane napetosti v času enega vrtljaja lahko določimo število polovih parov.
Slika 4.15. Inducirana napetosti dinama v času enega vrtljaja (med pravokotnima sunkoma)
Kolesarski dinamo pa lahko deluje tudi kot sinhronski motor. Če nanj priključimo izmenično
napetost, nastane nihajoče magnetno polje (torej ne vrteče se!). Na rotor tuljave deluje
nihajoč navor, dovolj pa je, da ga ročno malo zavrtimo in ko se sinhronizira z nihanjem
magnetnega polja, se začne vrteti.
Slika 4.16. Dinamo kot motor − izmenično napetost priključimo na dinamo
Izkoristek električnega generatorja (dinama)

Generator je dober takrat, kadar čim večji delež mehanskega dela spremeni v električno delo.
Naj tokrat padajoča utež z maso m poganja rotor dinama. Pri padcu za višino h opravi sila
teže delo
Ameh = mgh .
Med sponki dinama priključimo upor R. Električno delo je električna moč krat čas t moč je
U2
Ael = t
R
Slika 4.17. Merjenje električne moči generatorja

Izkoristek η je tokrat delež električnega dela, ki ga dobimo pri danem vloženem mehanskem
delu − izraženo v procentih
Ael U 2t
η= =
Ameh Rmgh
Za dan upor R izpolnite tabelo
m U t Pel Ael Ameh η
Narišite graf odvisnosti izkoristka dinama od mase uteži in graf električne moči od mase
uteži.
Ponovite postopek pri dvakrat večjem uporu, kot ste začeli.
Spustite utež pri kratko sklenjenih sponkah dinama!
Napotki za delo:
Upor R naj bo najprej med 5 Ω in 10 Ω. Najmanjšo utež izberite tako, da se bo dinamo vrtelo
brez zatikanja in ne tako veliko, da bi bil čas padanja za 1 m manjši od 1 sekunde.
Slika 4.18. Postavitev eksperimenta

5. Asinhronski stroji
Asinhronski stroji so najbolj razširjeni stroji. Poganja jih izmenična napetost, pri katerih se
hitrost vrtenja rotorja pri dani frekvenci omrežja spreminja v odvisnosti od obremenitve.
Večina asinhronskih strojev je brezkolektorskih, s kolektorjem so le motorji za posebne
namene.
Asinhronskim strojem rečemo tudi indukcijski stroji. Razlog je v tem, da se tok v rotorju
inducira zaradi vrtečega magnetnega polja. Navor deluje na rotor zaradi induciranega toka.
Moč trifaznih asinhronskih motorjev dosega več nekaj kW do nekaj MW. Frekvenca vrtenja
se ob nazivni obremenitvi spremeni le za nekaj %.
Trifazni asinhronski motor
Stator ima v osnovi podobno navitje kot pri sinhronskem motorju, zato na mestu, kjer je
rotor, dobimo krožeče magnetno polje. To je sinhronska frekvenca fS.
Rotor motorja ima dve osnovni izvedbi:
• z drsnimi obroči
• s kratkostično kletko
Obe izvedbi sta enostavni, poceni, izkoristek je visok. Slabo je to, da poslabšata cos ϕ,
karakteristike so slabše pri nastavljanju frekvence.
Izvedba s kratkostično kletko je pogostejša. V utorih rotorja so palice, ki so na obeh straneh

povezane z dvema obročema. Palice so skoraj vzporedne z osjo, med njimi in notranjostjo
statorja pa je zelo tanka zračna reža. Palice in obroča morata biti iz istega materiala (Al, Cu).
Rotor z drsnimi obroči ima prav tako trifazno navitje. Število polov navitja se mora ujemati s
številom polov statorja – v osnovi je tudi rotor podoben rotorju sinhronskega stroja, le da ni
napajan. Preko drsnih obročev in krtačk je vsako navitje povezano z zunanjimi nastavljivimi
upori. Upornost teh uporov je majhna, zato lahko za obe obliki rotorja privzamemo, da sta
rotorja kratko sklenjena. Ker se v rotorju inducira napetost, ki je posledica spreminjajočega
magnetnega pretoka, ki izvira iz navitja statorja, je asinhronski motor glede tega podoben
transformatorju s kratko sklenjeno sekundarno tuljavo.
Slip in frekvenca rotorja
Ne glede na tip rotorja deluje navor magnetnega polja na tokove, ki se inducirajo v rotorju.
Napetost pa se inducira zaradi krožečega magnetnega polja. Navor, ki deluje na inducirane
tokove, ima enako smer, kot je smer vrtenja magnetnega polja. To ugotovimo, če izhajamo iz
Lenzovega pravila – tok se inducira v taki smeri, da zavira vzrok svojega nastanka. Navor
torej zavrti rotor v smeri, zaradi katere se zmanjša relativna frekvenca vrtenja magnetnega
polja glede na rotor. Do enakega zaključka pridemo, če iz smeri sekanja silnic najprej
ugotovimo smer induciranega toka in nato smer sile na vodnik.
Očitno je smer vrtenja rotorja enaka smeri vrtenja magnetnega polja. Že pri sinhronskih
motorjih pa smo ugotovili, da z zamenjavo priključkov dveh faz statorja spremenimo smer
vrtenja magnetnega polja.
Iz povedanega sledi, da mora biti frekvenca vrtenja rotorja manjša od frekvence vrtenja
magnetnega polja. Če bi bili frekvenci enaki, bi bil pretok skozi rotor konstanten, v tem
primeru pa se napetost ne bi inducirala, navor na rotor bi bil nič…
Frekvenca vrtenja rotorja fR je torej manjša od sinhronske frekvence (frekvence vrtenja
magnetnega polja) fS. Razliki med obema izraženi relativno glede na frekvenco vrtenja
magnetnega polja rečemo slip (angleško spodrsniti, drseti):
fS − fR
s= (100%)
fS
Iz slipa izrazimo frekvenco vrtenja rotorja f R = (1 − s ) f S .
Pri mirujočemu rotorju (s=1) je vrtenje magnetnega polja glede na stator najhitrejše.
Inducirana napetost bo takrat največja (UMR) in jo dobimo podobno kot pri transformatorju –
določa jo razmerje števila ovojev med rotorjem in statorjem.
Pri gibajočem rotorju (0<s<1) ugotovimo relativno frekvenco vrtenja magnetnega polja glede
na rotor fS - fR = s fS. Ker smo ugotovili, da je inducirana napetost sorazmerna frekvenci
vrtenja magnetnega polja, je tudi inducirana napetost rotorja sorazmerno manjša:
U R = sU MR
Karakteristike asinhronskih motorjev
Za nastavljivo hitrostjo vrtenja uporabljamo motorje, ki imajo rotor z drsnimi obroči, kjer
hitrost določajo zunanji nastavljivi upori. Kadar rabimo pretežno konstantno moč izberemo
cenejšo izvedbo motorjev s kratkostično kletko. Tipična krivulja navora za motorje s
kratkostično kletko je prikazana na grafu. Upornost takega rotorja je konstantna, zato za
visok izkoristek potrebujemo majhno upornost, kar pa ima za posledico majhen začeten navor
in visoke začetne tokove. Tako je za uskladitev nasprotujočih zahtev potreben kompromis.
Pri rotorju z drsnimi obroči lahko ob zagonu izboljšamo lastnosti: manjši zagonski tok in
večji navor. Ko začne rotor pospeševati, s postopnim zmanjševanjem upornosti dosežemo
stalno velik navor, dokler pri končni hitrosti ni upornost nastavljivih uporov nič. Tak
postopek je potreben pri motorjih, ki so ob zagonu obremenjeni.
Določitev veličin nadomestnega vezja
Podobno kot pri transformatorju tudi asinhronski motor testiramo pri dveh skrajnih pogojih
obratovanja: brez obremenitve in test z blokiranim rotorjem.
Pri testu z neobremenjenim rotorjem priključimo stator na nazivno napetost UL. Merimo
skupno porabljeno moč vseh treh faz PTOT, tok posamezne faze IL predhodno pa moramo
izmeriti tudi ohmsko upornost statorja RS . Slip neobremenjenega rotorja je zelo majhen, zato
zanemarimo izgube v navitju rotorja. Izgube zaradi trenja, upora zraka in izgub v železu PIZ
so tako:
PIZ = PTOT − 3I L2 R S
Izkaže se, da je impedanca magnetizacije najbolj zastopana v skupni impedanci

neobremenjenega stroja, zato je fazni premik skoraj 900. Natančneje ga dobimo, če merimo
nazivno in delovno moč PL=UL IL cos ϕ.
UL
XM =
3I L sin ϕ
Test z blokiranim rotorjem naredimo pri zmanjšani napetosti na statorju, tako da dosežemo
nazivne tokove. V tem primeru je slip enak 1. Merimo napetost, delovno moč, tok in jih
preračunamo na eno fazo. Iz nazivne in delovne moči izračunamo fazni premik. Ker upornost
statorja poznamo, dobimo upornost rotorja:
PL
RR' = − RS
I L2
To ni dejanska upornost rotorja, ampak njena vrednost v nadomestni shemi, v kateri pri
transformatorju nastopa kvadrat prestavnega razmerja p2RS.
Zagon asinhronskih motorjev

Težava ob zagonu je, da steče tok, ki je do osemkrat večji od obratovalnega toka. To ni dobro
za druge uporabnike v omrežju, zato je neposreden priklop preko stikal dovoljen le za
motorje z nazivno močjo do 3 kW, običajno pa neposredno priključimo na omrežje le motorje
do 1.1 kW. Za večje moči torej rabimo posebno napravo – zaganjač. Zagonski tok
zmanjšamo:
• s povečano upornostjo navija statorja

• z znižanjem napetost na sponkah motorja
• povečanje upornosti navitja rotorja
Upornost statorja povečamo z nastavljivimi predupori na priključnih sponkah (ni odvisno od

vezave statorja) ali z nastavljivimi upori pri priključku statorja v zvezdo. Tak zagon se
uporablja bolj redko. Uporaben je pri večjih strojih, ki jih zaganjamo neobremenjene –
zagonski navor je namreč v tem primeru majhen.
Načinov za zmanjšanje zagonske napetosti je več. Za manjše in srednje velike povečujemo
napetost le v dveh korakih – najprej stator vežemo v zvezdo, ko doseže enakomerno
frekvenco pa ga preklopimo v trikotnik. Na začetku je torej napetost posameznega navitja
statorja fazna napetost, v vezavi v trikotnik pa medfazna. Seveda mora biti motor
dimenzioniran na medfazno napetost. Na ta način zmanjšamo zagonski tok za trikrat. Pri
večjih motorjih priklop v dveh korakih ne zadošča, zato je med omrežjem in statorjem
trifazni transformator. Obstajata dve različici: z več odcepi na sekundarni tuljavi ali zvezno
nastavljivi avtotransformator. Ko dosežemo končno frekvenco vrtenja, preklopimo motor
neposredno na omrežje.
Povečanje upornosti rotorja je možen le pri rotorju z drsnimi obroči. Tak postopek zagona
smo že opisali.
Faktor moči
Asinhronski motorji, zlasti manj obremenjeni, povečujejo fazni premik med tokom in
napetostjo. Tako so dovodni tokovi precej večji od delovnega toka in s tem tudi izgube na
dovodnih vodnikih. Faktor moči izboljšamo z vezavo kondenzatorjev vzporedno z navitji
statorja.
Enofazni asinhronski motor

Enofazne asinhronske motorje uporabljamo za manjše moči, običajno do 2.0 kW. Zelo so
razširjeni v gospodinjstvu in povsod tam, kjer se žalimo izogniti trifazne napeljave. Taki
motorji so vgrajeni v pralne in pomivalne stroje, sesalnike, manjše stroje…
Trifazno navitje statorja ustvari enakomerno vrteče magnetno polje s približno enako
velikostjo. Če imamo na statorju le eno tuljavo in jo priključimo med fazni in nevtralni
vodnik (ali med dve fazi) dobimo sinusno nihajoče magnetno polje, ki pa se mu orientacija ne
spreminja. V palicah kratkostične kletke se sicer inducira tok, vendar je vsota vseh navorov
na palice enaka nič (slika levo) – navor na vsako palico se uravnoteži z nasprotnim navorom
druge palice. Sile so med seboj vzporedne in pravokotne na smer magnetnega polja.
Ugotovimo torej, da se rotor v nihajočem magnetnem polju ne more zavrteti sam od sebe.
Drugače je, če na rotor delujemo z zunanjim navorom. Sile na palice še vedno delujejo
pravokotno na smer polja, vsota vseh navorov pa je različna od nič. Iz sheme na desni strani
slike vidimo, da se kratkostična kletka vrti v smeri, v kateri je deloval zunanji navor.
Motorji s pomožno fazo

Zagon rotorja z zunanjim navorom ni posebno praktičen. Zato imajo motorji pomožno fazo.
Idealen 'dvofazni' motor bi imel dve navitji na statorju. Da dve tuljavi ustvarita vrteče
magnetno polje, morata njuni osi oklepati pravi kot, fazni premik med obema tokovoma pa
mora biti π/2, saj isto velja za gostoto magnetega polja:
B x = 2 B0 cos(ωt − δ ), B y = 2 B0 sin(ωt − δ ) .
Motorji s pomožno fazo imajo v statorju zagonsko tuljavo, v kateri naj bi bil fazni premik
toka čim bliže π/2. Po zagonu se zagonska tuljavo običajno izklopi s centrifugalnim stikalom
(izključi se, ko je dosežena dovolj velika frekvenco rotorja).
Fazni zaostanek toka v zagonski tuljavi lahko ustvarimo z dodatnim ohmskim uporom,
dodatno dušilko z veliko induktivnostjo ali s kondenzatorjem.
Motorji z uporovno in induktivno pomožno fazo so enofazni motorji, pri katerih se fazni
premik pomožne faze ustvari z uporom ali s tuljavo vezanima zaporedno z zagonsko tuljavo.
Na ta način se doseže fazni premik okoli 300, amplituda toka v zagonski tuljavi je manjša od
osnovne tuljave. Vektor magnetnega polja opisuje elipso s precej različnima osema, zato je
začetni navor precej majhen.
Motorji s kapacitivno pomožno fazo imajo boljše lastnosti od motorjev z deljeno fazo.
Kondenzator je lahko le eden C1, ki ga centrifugalno stikalo pri zadostni frekvenci odklopi,
ali pa sta dva vzporedna kondenzatorja, od katerih eden ostane trajno priključen C2 (slika).
Motorji z zasenčenimi poli

To so najcenejše izvedbe asinhronskih motorjev primerni le za moči nekaj deset W. Imajo
izražene pole, pri katerem je en del pola obvit s kratkostičnim obročem. Časovni potek
magnetnega pretoka na nezasenčenem delu sledi spreminjanju električnega toka skozi stator,
na zasenčenem delu pa zaradi vrtinčnih tokov v obroču magnetni pretok fazno zaostaja.
Izmenično magnetno polje bo zato svoj maksimum doseglo najprej med nezasenčenim delom,
nato pa se bo premaknilo v smeri zasenčenega dela. Ustvari se torej (sicer popačeno) krožeče
magnetno polje, ki zavrti rotor v smeri od nezasenčenega proti zasenčenem delu pola.
6. Enosmerni komutatorski stroji

Značilnost enosmernih strojev so ščetke in kolektor (skupno ime komutator), ki pretvarja
enosmerni tok v izmeničnega v primeru enosmernega motorja in izmeničnega v enosmernega
v primeru enosmernega generatorja (dinamo).
Vsak generator lahko deluje kot motor in vsak motor lahko deluje kot generator
(reverzibilnost).
Stator je izvor magnetnega polja in je lahko trajni magnet ali elektromagnet. Rotor s
komutatorjem je izvor enosmerne inducirane napetosti pri generatorju oz. nanj priključimo
napetost enosmernega vira pri elektromotorju. Vlogi rotorja in statorja sta ravno nasprotni
kot pri sinhronskih in asinhronskih strojih, kjer je izvor magnetnega polja rotor.
Enosmerni generatorji
Osnova za razumevanje enosmernega generatorja je vrtenje zanke v homogenem magnetnem

polju. Smer magnetnega polja mora biti pravokotna na os vrtenja zanke. V uvodnem poglavju
smo ugotovili, da je časovni potek inducirane napetosti sinusen z amplitudo, ki je premo
sorazmerna gostoti polja in frekvenci vrtenja zanke. Če je zanka pritrjena na kolektor z
dvema lamelama (polobročema) po katerima drsita dve ščetki, je z namestitvijo ščetk v
nevtralno lego mogoče doseči, da se smer toka spremeni takrat, ko se zamenja smer toka v
zanki. Tok skozi breme, ki ga priključimo med priključka ščetk, ima tako vedno enako smer –
dobimo le pozitivne polvale.
V realnih generatorjih ima stator običajno več polovih parov, poleg tega pa polje ni
homogeno. Časovni potek napetosti torej ni ni sinusen. Da bi dobili bolj gladko enosmerno
napetost lahko namestimo več kot eno zanko, ustrezno temu razdelimo kolektor. Na sliki
vidimo princip enosmernega generatorja z dvema zankama in kolektorjem, razdeljenim na
štiri odseke. V trenutku, ko napetost na zanki začne padati, ščetke preklopijo na drugo zanko,
v kateri je napetost ravno pred nasičenjem (slika). Ni si težko predstavljati, da bi bila izhodna
napetost še bolj gladka, le bi rotor sestavljalo več ovojev.
Slika 6.1. Princip delovanja enosmernega motorja
Rotor (indukt)
Opisana oblika rotorja ni uporabna v praktični izvedbi dinama. K izhodni napetosti namreč
prispeva le en ovoj, medtem ko je inducirana napetost ostalih ovojev neizkoriščena.
Omenjeno slabost odpravijo s tako vezavo rotorja, pri kateri so vsi ovoji rotorja med seboj
povezani preko odsekov kolektorja, ščetke pa 'odvajajo' tok le iz enega para. Ker se v vsakem
odseku vodnika na rotorju inducira neka napetost mora biti vezava taka, da se te napetosti
med seboj seštejejo. Skupna napetost je torej precej večja od napetosti posameznega ovoja in
se s časom skoraj ne spreminja.
Rotor ima dve osnovni izvedbi glede na vezavo ovojev: zaporedno (valovito) navitje in
vzporedno (zančno) navitje.
Pri zaporednem navitju (slika) dosežemo pri isti dolžini vodnika dvakrat večjo inducirano
napetost, zato ga uporabljamo kadar potrebujemo velike napetosti in manjše izhodne tokove.
Posamezen ovoj ima običajno več kot en vodnik.
Slika 6.2. Zaporedno navitja rotorja
Vzporedno navitje rotorja sestavljajo ovoji, ki so postavljeni tako, da je v trenutku, ko je ena

stranica zanke nad enim polom, druga stranica zanke nad drugim polom. Tudi pri tem navitju
eno zanko sestavlja več ovojev.
Slika 6.3. Vzporedno navitja rotorja
Stator
Glede na načine vzbujanja statorja razdelimo enosmerne generatorje na dve skupini z več
poskupinami:
• generatorje s tujim vzbujanjem

vzbujanje z elektromagneti
vzbujanje s trajnimi magneti
• generatorje z lastnim vzbujanjem
vzporedno (stranskovezno) vzbujanje
zaporedno (glavnovezno) vzbujanje
mešano (compound) vzbujanje
Generatorji vzbujani s trajnimi magneti uporabljamo le za manjše moči in napetosti.

Generartorji s tujim vzbujanjem z elektromagneti (slika a) potrebujejo enosmerni vir (recimo
akumulator). Enosmerni generatorji v lastno vzbujanje poženejo minimalen tok zaradi
remanentnega magnetizma. Ta tok magnetizem okrepi, kar povzroči večji inducirani tok in s
tem tudi večji tok magnetizacije. Povečevanje napetosti se stopnjuje dokler ne doseže
stabilne vrednosti (leta 1867 odkril Siemens).
Električni generatorji so dimenzionirani tako, da je magnetizacija železa tik pred nasičenjem.
Nazivni podatki so napetost, moč, frekvenca (vrt./min), tok.
Vzporedno vzbujanje (slika b)

Žica, iz katere je narejen stator, je tanka in ima veliko ovojev, zato je njegova ohmska
upornost velika. Pri nazivni obremenitvi teče skozi navitje statorja le nekaj procentov
induciranega električnega toka.
Zaporedno vzbujanje (slika c)

Skozi navitje statorja teče isti tok kot skozi breme. Ohmska upornost rotorja mora biti zato
majhna – majhno število ovojev iz žice večjega preseka. Tok neobremenjenega generatorja je
nič, zato je tudi napetost nič.
Mešano vzbujanje (sliki d, e)

Stator generatorjev tega ima dve navitji. Navitje z veliko ovoji tanke žice je vezno vzporedno,
navitje z debelo žico in majhnim številom ovojev pa je vezano zaporedno. Z ozirom na
vezavo vzporednega navitja imamo dve izvedbi: lahko je vezano neposredno na ščetke torej
vzporedno k rotorju (slika d) ali pa vzporedno k zaporednem navitju in rotorju (slika e).
Slika 6.4. Različni načini vzbujanja statorja

Električne karakteristike enosmernih generatorjev
Najpomembnejša je odvisnost izhodne napetosti generatorja v odvisnosti od izhodnega toka.

Posebej moramo obravnavati generatorje s tujim vzbujanjem z elektromagnetom, pri katerih
sta tok vzbujanja in izhodni tok neodvisna. Pri merjenju izhodne napetosti neobremenjenega
generatorja v odvisnosti od toka vzbujanja ugotovimo podobno krivuljo, kot je krivulja
magnetizacije (slika levo). Seveda je strmina začetnega dela krivulje odvisna tudi od
frekvence rotorja.
Pri nazivnem toku vzbujanja (tok tik pred prehodom v nasičenje) ugotovimo še odvisnost
izhodne napetosti od izhodnega toka (spreminjamo upornost bremena). Napetost se
zmanjšuje zaradi ohmske upornosti indukta (linearno podanje) in reakcije indukta (nelinearno
padanje) (slika desno).
Slika 6.5. Karakteristike enosmernih generatorjev s tujim vzbujanjem
Drugače je pri generatorju z lastnim zaporednim vzbujanjem. Napetost neobremenjenega

generatorja je majhna in je posledica remanentnega magnetizma. S povečevanjem izhodnega
toka se povečuje magnetizacija statorja in napetost raste (graf a na sliki). Izhodna napetost je
manjša od inducirane napetosti UG, zaradi ohmske upornosti indukta in statorja in zaradi
reakcije indukta. Pri velikih tokovih je magnetizacija v nasičenju in izhodna napetost pada.
Generator z vzporednim vzbujanjem se obnaša podobno kot generator z lastnim vzbujanjem,
le da je padanje izhodne napetosti nekoliko manj izrazito (graf b na sliki).
Slika 6.6. Karakteristike enosmernih generatorjev z lastnim zaporednim in vzporednim

vzbujanjem
Krivulja generatorjev z mešanim vzbujanjem je odvisna od tega, katero navitje ima večji
vpliv. Če prevladuje zaporedno navitje, napetost narašča z izhodnim tokom, če prevlada
vzporedno navitje pa pada (vendar manj kot če je vzbujanje samo vzporedno). Kar se da
konstantno napetost dosežemo z optimiranjem vpliva obeh navitij.
Slika 6.7. Karakteristike enosmernih generatorjev z mešanim vzbujanjem
Enosmerni motorji
Že v uvodu smo povedali, sta enosmerni generator in enosmerni motor reverzibilna – vsak od
njiju lahko prevzame ali vlogo generatorja ali vlogo motorja. Če na rotor delujemo z
zunanjim navorom in ga zavrtimo, se zaradi indukcije med priključkoma pojavi napetost
(generator pretvarja mehansko delo v električno). Če na rotor priključimo zunanji vir
enosmerne napetosti, deluje na rotor navor magnetnega polja in rotor se zavrti (motor
pretvarja električno delo v mehansko).
Velja torej, da večjih konstrukcijskih razlik med obema ni. Tudi rotor enosmernega motorja
ima dve značilni obliki navitja – vzporedno (zančno) in zaporedno (valovito). Stator je lahko
trajni magnet ali elektromagnet, vzbujanje elektromagneta je lahko tuje ali lastno. Glede na
vzbujanje pridemo do enake razdelitve kot jo poznamo pri dinamu:
• motorji s tujim vzbujanjem

vzbujanje z elektromagneti
vzbujanje s trajnimi magneti
• motorji z lastnim vzbujanjem
vzporedno (stranskovezno) vzbujanje
zaporedno (glavnovezno) vzbujanje
mešano (compound) vzbujanje
Za motorje s tujim vzbujanjem velja, da sprememba smeri toka povzroči spremembo smeri
vrtenja rotorja. Posledično to pomeni, da ne morejo delovati pri izmenični napetosti, saj naj
bi se pri omrežni napetosti smer vrtenja spremenila 50-krat na sekundo.
Motorji z lastnim vzbujanjem se vrtijo v isto smer ne glede na smer toka, saj sprememba
smeri toka spremeni tako smer toka kot smer magnetnega polja, posledično ostane navor isti.
Zato taki motorji v principu lahko delujejo tudi pri izmenični napetosti.
Zagon enosmernega motorja
Po priključitvi enosmernega vira steče v rotorju velik tok. Navor magnetnega polja ga zavrti,
na gibajočih vodnikih indukta pa se inducira napetost. Po Lentzovem pravilu ugotovimo, da
inducirana napetost nasprotuje pritisnjeni napetosti vira. Tok skozi navitje indukta je poleg
od razlike obeh napetosti odvisen še od upornosti navitja indukta:
U −Ui
IR =
RR
Inducirana napetost je premo sorazmerna frekvenci vrtenja rotorja in magnetnemu pretoku,

odvisna pa je še od konstante motorja kM, zato je frekvenca motorja:
Ui U − I R RR
ω= = .
kMΦ kMΦ
Navor na rotor je premo sorazmeren toku skozi stator in magnetnemu pretoku in prav tako od
konstante motorja:
k M ΦU k M2 Φ 2ω
M = k M I RΦ = −
RR RR
Pri zagonu motorja steče tudi do 20 krat večji tok od nazivnega. Zmanjšanje začetnih tokov
dosežemo z dodatnim uporom, ki je vezan zaporedno z induktom, med zagonom pa njegovo
vrednost zmanjšujemo dokler ne dosežemo nazivnih razmer.
Zaporedno (glavnovezno) vzbujanje

Magnetni pretok neobremenjenega motorja je zelo majhen, zato je frekvenca lahko zelo
velika, celo tolikšna, da se rotor razleti. Ima torej velik začetni navor, z obremenitvijo pa se
frekvenca vrtenja močno zmanjša.
Vzporedno (stranskovezno) vzbujanje

Magnetni pretok je praktično neodvisen od obremenitve, zato se taki motorji obnašajo
podobno kot motorji s trajnim magnetom. Frekvenca vrtenja se le malo spreminja z
obremenitvijo. Potreben je zagonski upor, zagonski navor je majhen, z neobremenjenim
motorjem nimamo težav.
Mešano (compound) vzbujane

Kombinacija – velik zagonski navor, pri večjih navorih konstantna frekvenca vrtenja.
Obravnava enosmernega motorja v šoli

Razstavimo enosmerni elektromotor in poglejmo, kaj se v njem skriva. Lahko razstavite
poljuben enosmerni elektromotor, kar pa vidite na sliki, je elektromotor za avtomobilski
brisalnik vetrobrasnkega stekla. Bodimo pozorni na naslednje
Kaj smo našli na ohišju?
Kaj se vrti skupaj z gredjo?
Kam vodita priključka, preko katerih povežemo elektromotor z virom napetosti?
Približajmo črni snovi, ki je na notranji strani ohišja, jeklen žebljiček ali kak drug jeklen
(železen) predmet! Očitno je ta snov magnetna, torej je to trajni magnet. Ohišju
elektromotorja skupaj z izvorom magnetnega polja rečemo stator.
Vrteči del elektromotorja je rotor, na njem je veliko ovojev vodnika, ki je na svoji površini
izoliran, tako da električni tok teče po celotni dolžini žice in kljub temu, da se ovoji dotikajo,
tok ne teče med sosednjima ovojema. Take vrste žico je mogoče dobiti tudi v svitku. Kako
preveriti, da je res izolirana?
Električni tok teče skozi ovoje na rotorju preko dveh drsnih kontaktov in obroča, ki mu
rečemo kolektor. Obroč je razdeljen na veliko število med seboj ločenih segmentov.
Slika 6.8. Razstavljen elektromotor
Model elektromotorja
Stator naredimo z ukrivljeno jekleno pločevino in na notranji stranici namestimo dva trajna
magneta. Pomembno je vedeti, da imata magneta pola na največjih stranicah kvadra.
Obrnimo ju tako, da severni pol enega magneta gleda proti južnemu polu drugega magneta.
Stator tako ustvari magnetno polje, v katerega postavimo navitje z železnim jedrom v sredini.
Naš kolektor naj sestavljata le dva bakrena priključka, katerih se dotikata prožni peresi iz
bakra (drsna kontakta). Električni tok steče preko drsnih kontaktov do kolektorja in od
kolektorja skozi navitje rotorja. V trenutku priključitve vira napetosti naj bo ravnina ovojev
vodoravna oz. os tuljave navpična. Če se noče zavrteti, je potrebno povečati napetost vira ali
zmanjšati trenje v vpetišču gredi rotorja.
Naredimo naslednje preskuse:
zamenjajmo smer toka (oz. polariteto priključkov vira napetosti),
spremenimo smer magnetnega polja statorja (prestavimo magneta).
Slika 6.9. Model enosmernega elektromotorja
Obrnljivost delovanja elektromotorja in generatorja

Ugotovili smo, da ima enosmerni elektromotor stator s trajnim magnetom in rotor z navitjem.
Ko skozi navitje rotorja teče električni tok nanj deluje magnetni navor tako, da se vrti.
Poskus z enosmernim elektromotorjem

Kaj se zgodi, če vrtimo rotor enosmernega elektromotorja misleč da je generator? Na navitje
elektromotorja pa priključimo električni porabnik. Naj bosta to dve svetleči diodi s
preduporoma vezani vzporedno in postavljeni v nasprotnih smereh.
Slika 6.10. Delovanje elektromotorja kot generatorja

Zavrtimo rotor elektromotorja v eno smer in nato v drugo. Očitno deluje enosmerni
elektromotor kot generator.
Izkoristek enosmernega elektromotorja

Za varčno uporabo elektromotorja je ključnega pomena, kolikšen delež vloženega
električnega dela vrne v obliki mehanskega. Vzemimo, da motor dviga breme z znano maso
m. Ko jo dvigne za izbrano višino h opravi
Ameh = mgh
mehanskega dela. V času t dviganja uteži je skozi elektromotor tekel tok I pri napetosti U.
Električno delo je bilo električna moč UI krat čas t dviganja, torej
Ael = UIt .
Meriti moramo torej tok skozi motor in napetost na njem.
Slika 6.11. Merjenje toka skozi elektromotor in napetosti na njem

Izkoristek η je delež mehanskega dela, ki ga opravi elektromotor pri danem vloženem
električnem delu. Običajno ga podamo v %, zato kvocient množimo s 100:
Ameh mgh
η= = 100%
Ael UIt
Naloga:
Izmerimo izkoristek enosmernega elektromotorja pri dviganju uteži z različnimi masami!
Izpolnite tabelo pri konstantni napetosti motorja in za isto višino dviganja uteži
m I t Pel Ael Ameh η
Narišite graf odvisnosti izkoristka od mase in električne moči od mase!
Kolikšna približno naj bo masa, če naj bo izkoristek kar najboljši?
Kako je električni tok odvisen od obremenitve motorja?
Slika 6.12. Postavitev eksperimenta
Tok skozi elektromotor

Ugotovili ste, da se tok skozi elektromotor poveča z obremenitvijo, kar ne velja samo za
enosmerne elektromotorje. Največji tok steče takrat, ko rotor miruje, kar se vsekakor zgodi v
trenutku vklopa elektromotorja. Večji motorji morajo zato imeti posebne mehanizme za
postopen zagon motorja. Pri takih motorjih do težav pride tudi zaradi preobremenitve, še
posebej če so te tako velike, da se rotor zaustavi. V takih primerih odpove vir napetosti, ki
poganja motor, električna napeljava (izklop varovalke), ali pa "pregori" motor (oz. varovalka,
če je v motorju).
Slika 6.13. Prikaz povečanja toka skozi motor zaradi večje obremenitve rotorja
Eksperiment
Pri majhnih elektromotorjih lahko pokažemo vpliv zmanjšanja vrtljajev rotorja z zaporedno
vezavo žarnice.
Z osciloskopom lahko spremljamo časovni potek toka skozi motor ob vklopu motorja. Ker z
osciloskopom lahko neposredno merimo le napetost, zaporedno z motorjem vežemo upor, ki
ga izberemo tako, da je v stacionarnem stanju napetost na uporu majhna glede na celotno
napetost (recimo manj okoli 1/10). Napetost merimo na uporu, saj je tok I=U/R.
Slika 6.14. Prikaz povečanja toka ob vklopu motorja
Slika 6.15. Tok skozi elektromotor ob zagonu
Opazujemo lahko tudi napetost, ki se inducira na elektromotorju, kadar vrtimo rotor, torej v
vlogi enosmernega generatorja. V ta namen en elektromotor priključimo na napetost in
merimo tok skozenj, gred tega motorja pa naj preko izbranega gonila vrti rotor drugega
motorja, ki deluje kot generator. Kadar dodatno obremenimo rotor motorja, se število
vrtljajev zmanjša in tok skozi motor poveča. Pri manjšem številu vrtljajev se inducirana
napetost na generatorju zmanjša.
Slika 6.16. Motor poganja rotor drugega motorja, ki zato dobi vlogo generatorja
Slika 6.17. Elektromotor poganja rotor drugega elektromotorja, ki je v vlogi generatorja.

Inducirana napetost generatorja (večji šum) in tok skozi elektromotor.
Dva enosmerna motorja pa lahko povežemo tudi električno. Ko enega vrtimo dobi vlogo
generatorja in nastane inducirana napetost . Ta napetost na povzroči vrtenje rotorja drugega
motorja. Seveda motorja med seboj lahko zamenjata vlogi.
Slika 6.18. Motorja povezana električno

7. Drugi tipi motorjev
Kolektorski izmenični motorji (univerzalni motorji)

Motorje z zaporednim vzbujanjem lahko uporabimo z enosmerno ali izmenično napetostjo.
Dosegajo moči nekaj 100 W in jih uporabljajo za male gospodinjske aparate (vrtalniki,
sesalniki, mešalniki,…). So lahki in lahko obratujejo pri visokih vrtljajih (1500 do 10000
min-1).
Stator in rotor sta narejena iz laminiranega mehkega železa.
Smer navora in s tem smer vrtenja rotorja spremenimo tako, da spremenimo fazo
spreminjanja ene od veličin (tok skozi rotor ali magnetni pretok statorja) za π. Mehansko to
naredimo s parom menjalnih stikal na statorju.
Omenili smo, da je navor pri enosmernih motorjih zelo velik pri majhnih vrtljajih in je
frekvenca vrtenja rotorja zelo velika pri majhni obremenitvi. Podobno velja tudi za
univerzalni motor, le da je povprečen navor pri isti napetosti manjši (novor je neenakomeren
- pulzirajoč). Razlika je tudi v tem, da pride do reaktance (impedance navitja statorja), ki
dodatno poslabša lastnosti. Učinek slednje lahko zmanjšamo tako, da zaporedno z navitjem
statorja vežemo kompenzacijsko tuljavo, katere magnetni pretok nasprotuje magnetnemu
pretoku v rotorju (reakcija indukta). Zaradi vzajemne induktivnosti se zmanjša skupna
induktivnost in izboljša izkoristek.
Enofazni sinhronski motorji
Trifazni sinhronski motorji so namenjeni velikim močem in so zelo veliki. Enofazne izvedbe
uporabljajo povsod, ker je zahtevana zelo natančna frekvenca vrtenja. Stator je podoben kot
pri enofaznih asinhronskim motorjem s pomožno fazo. Rotor je kombinacija kratkostične
kletke (zagon) in trajnega magneta.
Literatura
Syed A. Nasar. Electric machines and power systems – Vol. 1, Electric machines. McGraw-
Hill – New York 1995
Peter F. Ryff. Electric machinery. Prentice Hall – London 1994
Sen C. Paresh. Principles of electric machines and power electronics (second edition). John
Willey & Sons - New York 1997
Milan Kenda, Rajko Poniž. Elektrotehnika II. Del, Električni stroji. DZS – Ljubljana 1977
Hubert Meluzin. Elektrotehnika. Tehničko knjiga Zagreb – Zagreb 1982
P. Jereb. Osnove električnih strojev. FE – Ljubljana 1975
P. Kokelj, Osnove elektrotehnike. FER – Ljubljana 1993

ElTeh 2010

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

ElTeh 2010

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Elektrotehnika

Študijsko gradivo za študente Pedagoške fakultete UL

Študijsko leto 2009/2010

Ljubljana, marec 2010

Prvi Kirchhoffov izrek

Slika 1.1. Tokovno vozlišče

Slika 1.2. Primer tokovnega vozlišča z vzporedno vezanima uporoma

Podobno postopamo, kadar imamo več vzporedno vezanih uporov:

Drugi Kirchhoffov izrek

Slika 1.4. Delilnik napetosti z dvema napetostnima viroma

Jasno je, da je električna napetost veličina, ki je definirana med dvema točkama v

Slika 1.5. Potenciali v električnem krogu delilnika napetosti

Slika 1.6. Primerjanje potenciala z višino

privzamemo, da se napetost nanaša na ničelni potencial v električnem vezju − to je torej

Slika 1.7. kaj se spremeni, če vežemo upor R'?

Slika 1.8. Kolikšne so napetosti UA, UB, UC?

Slika 1.9. Kombinacija zaporedne in vzporedne vezave

Slika 1.10. Vsota vseh napetosti v zaključenem krogu

Potencial 0 V označen z lahko izberemo poljubno. Na sliki 1.11. je potencial 0 V

Slika 1.11. Vsota vseh napetosti v zaključenem krogu

Slika 1.12. Merjenje električnega toka skozi upor

Slika 1.13. Notranja upornost ampermetra

Slika 1.14. Merjenje napetosti na uporu

Slika 1.15. Notranja upornost voltmetra

Notranja upornost napetostnega vira

V vsakdanjem življenju se srečujemo predvsem z napetostnim virom. To je vir, katerega

Slika 1.16. Notranja upornost napetostnega vira

Izmenični napetostni vir

Slika 1.17. Časovni potek izmenične napetosti

R Osc1 Osc2 R Osc1

c) napačno - kratek stik za Ug

Impedanco uporov označujemo z R.

kar pokažemo s faznim diagramom:

Slika 1.19. Kazalčni diagram za tok in napetost skozi upor

Podatki za upore: vrednost, toleranca, maksimalna dovoljena izgubna moč, temperaturni

Upori imajo lahko stalno vrednost ali so nastavljivi.

Izvedbe uporov: masni (valj), plastni (uporovna plast na izolatorju, ogleno-plastni in

Spremenljivi upori in potenciometri: spremenljivi upori imajo dva priključka,

Izračun potenciometra kot delilnika napetosti, če je RB >> RP

Za delo z visokimi napetostmi uporabljamo potenciometre s kovinskim ohišjem - reostat.

Izgubna moč na uporu je produkt nazivnih vrednosti toka in napetosti P = U ef I ef (enota je

Kapacitivnost kondenzatorja - je sorazmernostni koeficient med napetostjo U na

Najpogostejši tipi kondenzatorjev so keramični, elektrolitski (polariteta!) in tantalovi. Poleg

Vzporedna vezava - kapacitivnosti se seštevajo, zaporedna vezava - seštevajo se recipročne

Kondenzator v izmeničnem električnem krogu:

Od tod sledi, da je impedanca idealnega kondenzatorja

Električna napetost zaostaja za tokom:

Slika 1.21. Kazalčni diagram za tok in napetost skozi kondenzator

V kompleksni obliki zapišemo impedanco idealnega kondenzatorja:

Slika 1.22. Graf časovnega poteka napetosti in toka skozi tuljavo

Induktivnost tuljave - je sorazmernostni koeficient med magnetnim sklepom in tokom skozi

Tuljava v izmeničnem električnem krogu:

Od tod sledi, da je velikost impedanca idealne tuljave:

Fazni premik med tokom in napetostjo ponazorimo s kazalčnim diagramom:

Slika 1.23. Kazalčni diagram za tok in napetost skozi tuljavo

V kompleksni obliki zapišemo impedanco idealnega kondenzatorja:

Slika 1.24. Graf časovnega poteka napetosti in toka skozi tuljavo

RLC vezja v izmeničnem električnem krogu.

Velja sorazmernost med nazivno napetostjo in nazivnim tokom:

Slika 1.25. Primer vezja

Moč v izmeničnih krogih

Ugotovimo še, kolikšna je povprečna moč na električnem bremenu, za katerega velja, da je

Povprečno moč, ki se sprošča na bremenu lahko izrazimo z efektivnima vrednostma napetosti