Prispevek za natečaj SVET ENAKIH MOŽNOSTI

Na prvi šolski dan sem bil zelo nervozen. Komaj sem pojedel zajtrk.
Vedno bolj sem si v glavi predstavljal prizore, kako se bodo odzvali
sošolci, ko me bodo videli. Minilo je toliko časa, kar se nismo videli in
sedaj je vse drugače. Najbrž si ne predstavljajo, kakšen bom vstopil v
razred.
Med vožnjo sem opazoval hiše prijateljev. Na šolskem dvorišču me je
pričakala ravnateljica gospa Dobrovšek. Vedel sem, da je prijazna. V
tistem trenutku pa se mi je njena prijaznost zdela pretirana.
Nameravala me je odpeljati do razreda. Zavrnil sem jo ter se do
razreda odpeljal sam. Vstopil sem in doživel šok. Vsi sošolci so me
gledali. No, pravzaprav me niso gledali, ampak buljili vame. Kot da ne
bi vedeli, da sem na vozičku. Potem sem doživel še večji šok.
Učiteljica me je predstavila ter za konec povedala še celo mojo
zgodbo. Vedel sem, da me bodo zafrkavali in si zato izbral zadnjo
klop.
Med odmorom sem se napotil do starih prijateljev in upal, da me
bodo sprejeli takega, kot sem. >> Se pa dolgo nismo videli, << sem jim
rekel. Najstarejši je pristopil in rekel: >> Oprosti, ampak devetarjem
moramo dokazati, da smo frajerji, zato se ne moremo družiti s
tabo.<< In odšli so stran. Očitno pač ne bomo prijatelji.
Ostanek dneva je potekal precej normalno. Razen tega, da sem se
smilil učiteljici za biologijo.
Doma sem razmišljal, da bom moral narediti načrt, kako si pridobiti
nove prijatelje.
Naslednje jutro sem se zbudil zelo zgodaj. Hotel sem namreč priti prej
v šolo in pogledati, kaj se tam dogaja. Na šolskem dvorišču se je
sprehajalo veliko otrok. Nisem vedel, do katerega naj pristopim.
Grem do fanta z očali, ki je bil videti zelo prijazen. Ogovorim ga
takole: >> Živjo, kako ti je ime?<< Odgovoril mi je: >> Jan, pa tebi? Ali
ni tako, da se družiš s tistimi tamle dol?<< Pokazal je na moje
nekdanje prijatelje. >> Ne družim se več z njimi, nočejo se družiti z
nekom, ki je na vozičku. Moje ime pa je Andrej,<< sem mu pojasnil.
>> V redu, vesel sem, da sva se spoznala,<< mi je odgovoril Jan.
Ko sem tisto popoldne prišel iz šole, me je pri vratih čakalo neprijetno
presenečenje. Videl sem mamo in očeta, kako se kregata. Skril sem se
za naš kombi ter ju poslušal, kaj pravita. Mama je kričala: >> Ne
morem sama skrbeti zanj, nikoli te ni doma!<< Oče se je jezil nanjo:
>> Ne morem pomagati, jaz vama služim denar, ne vidva! Jaz imam
dovolj, grem!<< Šel sem do mame in jo poskušal potolažiti. >> Ne
skrbi mama, bova že,<< sem rekel in jo objel. Nato sva se odpravila v
hišo.
Tisti večer nisem mogel spati, vseskozi sem razmišljal, kaj bo zdaj, ko
ni očeta. Ampak potem me je zjutraj mama presenetila. Vse je počela
kot ponavadi. Naredila zajtrk, mi pomagala pripraviti šolsko torbo ter
naju s sestro odpeljala v šolo.
Tisti dan smo imeli prvi dve uri športno. Veselil sem se je, ker je bila
pred nesrečo moj najljubši predmet. Vedel sem, da se z nekaterimi
športi ne bom mogel ukvarjati, vendar sem sklenil, da bom vztrajal.
Naprej smo začeli z ogrevanjem. Sledil je tek na 60 metrov, igra
odbojke in na koncu za sprostitev še med dvema ognjema. Zelo sem
se dolgočasil, saj sem bil povsod pri igrah lahko samo sodnik.
Na koncu je učiteljica pristopila k meni in me vprašala: >> Si še želiš
igrati košarko, Andrej? Slišala sem že za košarko na vozičku.<<
Izstrelili sem kot iz puške: >> Seveda si želim igrati košarko, učiteljica!
<< Nato sva se dogovorila, da po koncu pouka pridem k njej. Novico
o tem sem šel takoj povedati Janu. Z njim se zdaj že pogosteje
družim. Po pouku sva se odpravila do učiteljičinega kabineta.
Prijazno naju je sprejela ter nama razlagala o košarki na vozičku. >>
Imamo pa samo eno težavo, na naši šoli namreč ni nikogar drugega
kot ti, s katerim bi lahko igral.<< Bil sem prepričan, da bi lahko našli
kak klub v bližini. Učiteljica mi je obljubila, da se bo pozanimala o
tem.
Komaj sem čakal, da popoldne povem mami o treningu košarke.
Seveda se je strinjala, da lahko treniram kljub temu, da bo imela
sama zaradi tega še več obveznosti.
Dnevi, ko sem neumorno čakal na možnost treninga, so se vlekli, kot
bi bil vseskozi ponedeljek. V petek zvečer pocinglja telefon. >>Andrej,
sporočam ti, da sem se v imenu OŠ Smlednik dogovorila za tvoj
trening v OŠ CIRIUS Kamnik,<< je pisalo v SMS-u. Prvi trening imam
26. oktobra. Od veselja bi se skoraj prevrnil z vozička. Uf, Andrej, čez
prvo stopničko ti je uspelo priti, sem si mislil.
Zelo sem se veselil tega dneva. Končno sem odšel na pot do Kamnika.
Med vožnjo na prvi trening sem razmišljal o tem, kakšna bo moja
nova ekipa. Ko sva prispela tja, sem se na hitro poslovil od mame in
se pognal proti telovadnici.
Ko sem vstopil, sem bil zelo presenečen. Telovadnica je bila ogromna
in v njej veliko otrok. Tedaj sem zagledal Aljo, mojo prijateljico iz
bolnice. Stopil sem do nje in jo ogovoril. >> Živjo, jaz sem Andrej. Se
me spomniš iz bolnišnice, bila sva skupaj v isti sobi?<< Rekla je:
>>Seveda se te spomnim, zelo sem te pogrešala Andrej, dolgo se že
nisva videla.<< Tedaj se je začel trening in morala sva zaključiti
pogovor. Naprej mi je trener Marko zaželel dobrodošlico. Ponovili
smo nekaj pravil igre pri košarki na vozičkih, ki se nekoliko razlikuje
od običajne košarke. Nato smo se razdelili v dve ekipi in igrali drug
proti drugemu. Trener Marko mi je bil takoj všeč, vsakemu posebej se
je posvetil, mu svetoval, pohvalil ali povedal, kaj je treba odigrati
drugače. In če se nismo dovolj potrudili, nam je to direktno povedal.
V šoli so se medtem začele težave. Med malico so k meni in Janu
pristopili moji nekdanji prijatelji. >> Ej, Andrej, kje je pa tvoja
lepotička? Mislim tvojo prijateljico?<< >> Pustite mene in Aljo pri
miru! Zakaj se zdaj spravljate name?<< sem se branil. >> Zato, ker si
nam ukradel pozornost devetarjev, zdaj nam ne bodo dovolili iti v
njihovo dvorano,<< so prišli še bližje. Mimogrede, ta slavna dvorana
je klet pod šolo, porisana z grafiti. Vsak devetošolec lahko naredi
svojega. Če pa se dokaže že v 8. razredu, npr. okrasi okostnjaka v
učilnici za biologijo, pa lahko že prej. Karkoli pač, da bi razjezili našo
učiteljico za biologijo, ki na naši šoli ni prav preveč priljubljena. V
naslednjem trenutku so se vsi zgrnili proti meni, hotel sem se obrniti
v drugo smer, a sem padel na tla. Najbrž bi me pretepli, takrat pa je
Jan vstal in stopil proti njim. Ampak bilo jih je preveč. Ne upam si
pomisliti, kaj bi se zgodilo, če se v tistem trenutku ne bi vmešala
ravnateljica. >> Kaj se pa tukaj dogaja?<< presenečeno vzklikne
ravnateljica. >> Nič, samo pogovarjamo se,<< je odgovoril eden
izmed sošolcev. >> Tako, zdaj pa dovolj, takoj vsi v mojo pisarno!<< Z
Janom sva ji povedala svoj del zgodbe in mislil sem, da bo zdaj konec
zafrkavanja. Ampak to je bil šele začetek. Sredi šolskega dneva je
zmanjkal zvezek z domačo nalogo iz moje torbe, pri kosilu so mi
jemali sladico iz pladnja … Skratka, vse to so počeli samo zato, da bi
pridobili pozornost učencev 9. razreda.
Ko sem bil popoldne na treningu, sem med pavzo šel do Alje in jo
prosil, če greva po treningu na sladoled v bližnjo slaščičarno, ker
potrebujem nasvet. >> Izmisliti si morava finto, s katero bodo videli,
da s teboj ni šale,<< je rekla, ter mi razložila svojo idejo. Plan je bil
tak, da bi povabili našo šolsko košarkarsko ekipo, da se pomeri z nami
na pravi tekmi. Vsi bomo pač igrali na vozičkih, ki si jih bodo lahko
izposodili v OŠ CIRIUS. Tako bomo imeli vsi enake možnosti za zmago.
Aljina ideja mi je bila takoj všeč. Ekipa se je z njo strinjala in začeli
smo trenirati za tekmo. Prav tako so bili nad tekmo navdušeni v OŠ
Smlednik in že naslednji dan sem dobil sporočilo od trenerja, da je
tekma na sporedu 16. marca naslednje leto.
Dnevi in tedni so minevali z veliko hitrostjo, z ekipo pa smo se želeli
dobro pripraviti. S trenerjem Markom smo pripravili nekaj
kombinacij, kako lepo pridemo pod koš in ga čim lažje zadenemo.
Na dan tekme sem bil grozno živčen in upal, da se bo vse skupaj
kmalu začelo. Poklical sem Jana in po pogovoru z njim mi je zelo
odleglo. Itak, da bo prišel in najbolj glasno navijal. Dopoldne smo se z
ekipo pripeljali do šolskega igrišča, kjer bomo igrali. Točno opoldne so
se pripeljali naši nasprotniki in ogromno navijačev, večino učencev in
učiteljev naše OŠ Smlednik. Z ekipo smo se pogovorili še o zadnjih
podrobnostih. Spogledal sem se z Aljo, ki mi je pogumno pomežiknila
in vsi skupaj smo odšli na igrišče. Mislim, da sem z enim očesom med
gledalci opazil tudi mamo in sestro. Tekma se je začela ob 14. uri. S
člani obeh ekip smo si podali roke in dvoboj se je začel.
Napovedovalec in navijači so navdušeno spremljali potek tekme,
navijali so za obe ekipi in pozdravili vsak koš. Začeli smo obetavno,
zadeli smo kar nekaj košev. Ampak potem je ekipa OŠ Smlednik
pritisnila na plin, saj so igralci kaj hitro dobili občutek za igro na
vozičku, ki je bila naši ekipi malo bolj domača. Ob koncu prvega
polčasa so vodil učenci moje šole za tri točke. Ampak mi iz OŠ CIRIUS
se še zdaleč nismo vdali. Tako je bilo tudi večino časa v drugem
polčasu, da smo jih komaj dohajali. Do zadnjih nekaj minut. Rezultat
je bil 66 : 65, zaostajali smo eno točko. Zadnji met pred koncem je bil
moj. Ampak, ko sem hotel metati na koš, mi je nekdo vzel žogo.
Nasprotna ekipa je naredila prekršek. Dobil sem novo možnost za
zadetek in žoga je poletela direktno v koš. Zmaga!
Veselje in moje olajšanje je bilo nepopisno. Kdo bi mislil, da bom jaz s
svojo ekipo premagal najboljše košarkarje na šoli. Še zdaj, po nekaj
mesecih, sem zelo ponosen nase. Vsem in sebi sem dokazal, da lahko
dosežem karkoli, če se potrudim. Učenci 9. razreda pa so mi dovolili,
da lahko narišem svoj grafit.

Vita Potočnik, 6. EIS