Pa začnimo in vidimo, kako globoko bomo prišli.

Moja želja je na razumljiv način razložiti trenutno

dogajanje v naši družbi. Predvsem mi je fascinantno pomanjkanje zaupanja v znanost. Seveda to ni
nek nov fenomen, sploh če upoštevamo tisoč let srednjega veka. Izvira iz čisto preproste človekove
potrebe po gotovosti in posledično občutku varnosti. Iz tega izvira človekova težnja k absolutnemu in
dokončnemu. Glavna težava – ali »izziv«, kot bi rekel vsak, ki je dal skozi vsaj eno uro predavanja o
retoriki- znanosti je, da ni absolutna in dokončna, saj je odraz sveta, katerega raziskuje. Glavna
težava, ki jo je imela cerkev z Darwinovo knjigo o evoluciji, ni bila teorija evolucije – katero so razložili
z »inteligent design« - temveč je bila sporna ideja, da je naravi vseeno za človeka. In na žalost tako je.
Če hočeš gotovost pojdi do duhovnika… ali teoretika zarote.
Besedo »mem« je prvi uporabil Richard Dawkins, ki je opazil, da se ideje obnašajo podobno, kot geni.
Dobri preživijo in se širijo, slabi so pozabljeni in izumrejo. Dandanes so kot mem znane slikice z
besedilom, kar v bistvu dobro predstavi, kaj mem je. Ena stvar, ki sem jo opazil je, da se memi religij
in teorij zarot obnašajo enako. Obojni bolj ali manj temeljijo na prepričanjih in ne na dejstvih ter
znanstvenih dokazih. Ko so soočeni s protiargumenti, se ta prepričanja v nasprotju s pričakovanji
krepijo. Ko poizkušajo uporabljati znanstvene argumente, so ti pogosto vzeti izven konteksta ali pa
temeljijo na znanstvenih dokazih, ki ne vzdržijo empiričnega preverjanja in pogosto gre za napačne
zaključke iz dokazov.
Empirično pomeni, da ne glede na to, kdo ponovi to raziskavo, dobi iste rezultate. Zato so tudi
anekdotni dokazi znanstveno nezanesljivi, saj temeljijo na izjavah posameznikov ali manjših skupin
ljudi in se na njihovi podlagi, ne da posploševati na vse ljudi. V religijah so to predvsem čudeži in
prikazovanja svetnikov in podobnih stvari. Pri teorijah zarote pa je isto z izjavami posameznikov, da
nekaj verjamejo ali so dokazali. Kvazi-znanstveniki, ki naj bi dokazali neko teorijo zarote, postajajo
moderni mučeniki, ko jih preganjajo, ker s svojimi izjavami delajo veliko škodo. Eden največjih
problemov pri kvazi-znanstvenih raziskavah je enačenje korelacije in kavzacije. Kavzacija pomeni, da
nekaj neposredno povzroča nekaj drugega. Korelacija pa pomeni, da sta dve stvari na nek način
povezani, ni pa nujno, da je ta povezava vzročno-posledična. Eden najbolj aktualnih primerov
trenutno je ideja, da je covid epidemija posledica uvedbe G5 oddajnikov. Nekdo je dokazal korelacijo
med pogostostjo G5 oddajnikov in povečanim številom okužb s covid v bližini teh oddajnikov. Seveda
ni vzročno-posledične povezave, je pa nekaj kar ju povezuje. To je gostota poselitve. Kjer je več ljudi
je potrebno večje število oddajnikov in kjer je več ljudi, le ti pogosteje drug drugega okužijo. Isto
povezanost bi lahko pokazal med, recimo, pogostostjo McDonald's restavracij in razširjenostjo
covida. Da so začeli postavljati G5 oddajnike tik pred začetkom epidemije je zgolj naključje, ki se ga
pa, tako kot neobstoj boga, ne da dokazat.
Ampak to proti-cepilcev ne zanima. Prej bojo začeli bojkotirati McDonald's, kot pa priznali, da so se
motili. Za to delno krivim šolski sistem. Od samega začetka izobraževanja nas učijo, da smo dobri
samo, če imamo prav. Za pravilne odgovore dobivamo točke in dobre ocene, za napačne pa smo
kaznovani s slabimi ocenami. Tak sistem funkcionira, dokler imamo neko zunanjo avtoriteto, ki nam
pove, kaj je prav in kaj narobe – na primer učitelja ali starša. Skozi proces odraščanja razvijemo svojo
notranjo idejo o avtoriteti, ki jo sestavljajo vse prejšnje avtoritete. Ta notranja avtoriteta razvije svoj
sistem vrednot ter stališč in nam narekuje, kaj je prav in kaj narobe, nas nagrajuje in kaznuje. V
najstništvu velikokrat prevzame nasprotna stališča od tistih, ki so jih imele zunanje avtoritete zgolj
zato, da pokaže, da je drugačna od njih. Ta notranja avtoriteta nas ves čas vrednoti in nas opozarja na
to, koliko smo sami sebi vredni. Ker smo bili naučeni, da smo dobri, le če imamo prav, se vsakič, ko se
izkaže, da se motimo, počutimo slabo. Da bi se zaščitili pred tem slabim počutjem, bomo v nedogled
vstajali pri svojem prav in iskali načine in argumente, ki bojo dokazali, da imamo mi prav in da se ne
motimo. Bolj, kot nam je pomembno, da imamo prav in bolj, kot čutimo grožnjo, da bi se lahko motili,
bolj agresivno reagiramo.
Gre za razliko med prepričanjem in mnenjem. Prepričanje je absolutno, medtem, ko mnenje dopušča
možnost, da je napačno. Religije in teorije zarot temeljijo na prepričanjih, medtem ko znanost veliko
bolj temelji na mnenjih. Prepričanja so po naravi dominantna, saj so globoko zakoreninjena in
neomajna, medtem ko so mnenja po svoji naravi šibkejša. Ni nujno, da so recesivna in se vedno
podrejajo prepričanjem. Njihova glavna težava je, da so sposobna priznati svojo zmoto ali
pomanjkanje informacij, medtem, ko prepričanje tega ni sposobno. Ko prepričanje naleti na
nasprotujoče mu mnenje ali protiargument, se počuti ogroženo, saj je prepričanje lahko prepričanje
le, če je nespodbitno pravilno. Zato se brani tako, da postane jezno in gre v napad. Ko naleti na šibko
mnenje, ki prizna, da nima dovolj informacij, da bi se branilo in se umakne, prepričanje dobi občutek
zmage in moči ter se ojača. Ko pa je soočeno z močnim mnenjem ali nasprotujočim se prepričanjem
in vidi, da se ne bo le to umaknilo, pa reagira s sovraštvom in ga poizkuša uničiti. Ker gre za preživetje
je prepričanju vse dovoljeno, tudi laganje in ponarejanje dejstev. V koliko pa niti to ne zadostuje in
prepričanju grozi poraz, je edini način, da se ohrani, prezir, torej razvrednotenje. To naredijo na dva
načina. Prvi način je, da se postavijo v vlogo žrtve in se začnejo prepričevati, da je nasprotna stran
močnejša, ker je uporabila iste taktike, kot bi jih oni, torej z laganje in prirejanje dejstev (Ironično se
teorije zarote branijo s teorijami zarote). Drugega načina še ne znam čisto razložiti, a v osnovi gre za
razvrednotenje osebe, ki poda nasprotujoče mnenje, preko neke druge lastnosti, po logiki
posploševanja: »Tisto mnenje, obnašanje ali lastnost je slaba ali napačna, zato si ti slab in posledično
vse, kar si rekel in naredil.« (To je v bistvu ozadje retorike.)
Tukaj naletimo na zame zelo pomembno težavo, ki jo ljudje imamo. To je razlikovanje med jezo,
sovraštvom in prezirom. Ljudje pogosto mešajo ali enačijo ta tri čustva, ki pa so zelo različna. Jezo
začutimo, ko nas zmoti neko obnašanje ali mnenje osebe ali skupine in želimo, da se to obnašanje
preneha ali mnenje spremeni. Jeza se lahko stopnjuje do besa, a ne glede na intenzivnost čustva,
tarčo še vedno doživljamo kot človeka, ga imamo še vedno radi in ga spoštujemo. V nasprotju z jezo,
sovraštvo in prezir negirata ali izničita ljubezen in spoštovanje, ki bi jo lahko čutili do nje. Sovraštvo in
prezir čutimo, ko nekdo s svojim obnašanjem ogroža nas ali nam pomembno vrednoto. Sovraštvo je
čustvo agresije in uničenja, kjer se zaščitimo tako, da grožnjo odstranimo, uničimo, ubijemo.
Sovraštvo je primerno čutiti do oseb, katerih obnašanje ogroža nas ali nam pomembne vrednote in za
katere smo sprejeli, da obnašanja ne bodo spremenili. Prezir je čustvo, ki je podobno sovraštvu, a
namesto želje po uničenju, čutimo želo po razvrednotenju, razčlovečenju. Tukaj sem spada zmerjanje
z raznimi živalmi ali predmeti, ki imajo hudo negativen prizvok. Pogosto se sovraštvo in prezir
prepletata, saj se z razvrednotenjem zaščitimo občutka krivde, ko nekaj uničimo. »Ubijamo nacistične
svinje,« je primer vojaka v drugi svetovni vojni.
Znati razlikovati med temi tremi čustvi je zelo pomembno predvsem pri vzgoji otroka, ker obstaja
velika nevarnost, da bo otrok jezo zamenjal s sovraštvom in prezirom in začel verjetni, da ga starš
nima rad. Tako bo otrok ponotranjil starša, ki ga sovraži ali prezira in bo začel samega sebe sovražiti,
prezirati in verjeti, da ni vreden ljubezni. Zato otroku, tudi če ga naderete ali udarite, povejte, da ga
imate še vedno radi. Ista težava se pojavi pri vzpostavljanju dialoga in konstruktivnih debat.
Prepogosto se pojavlja to, da v dialog vstopa sovraštvo in predvsem prezir. Prezir ni samo izraz
nespoštovanja, saj se z njim ne razvrednoti le osebe, temveč tudi njegova mnenja in stališča, kar
pomeni, da so vsi argumenti prezrte osebe nični. Slednje je zelo priljubljena taktika trenutne vlade.
Prišel sem do politike, zato se čutim dolžnega v tej točki politično opredeliti, ali pa vsaj na kratko
razložiti, svoje mnenje. Če bi šli pregledati uradne evidence, bi me zagotovo povezali z Novo
Slovenijo, čeprav nikoli nisem bil član (Vsaj ne, da bi jaz vedel). Z njimi sem povezan samo zato, ker
sem zaradi osebnega poznanstva bil preko njih član volilnih komisij. Dolgo časa nisem niti vedel preko
katere stranke sem delal, meni je bilo pač fajn, da sem dobil nekaj denarja. Odkrito povedano sem bil
večkrat v volilni komisiji, kot sem volil. Nisem niti več prepričan za koga sem volil, čeprav vem, da
zagotovo nisem volil NSi ali SDS. To ni toliko za to, ker so »desni«, temveč zato, ker so skrajni. To
pomeni, da temeljijo na prepričanjih in absolutih, kar pa je značilno za oba politična pola. Pri politiki
ne gre toliko za premico, kjer so na enem koncu konzervativci, na drugem pa liberalci, ampak gre za
obliko kopita, kjer sta si oba ekstrema veliko bolj podobna, kot zmerni obliki. To pa zato, ker imajo
obojni zelo močna in zakoreninjena prepričanja in posledično veliko bolj agresivno reagirajo na
nasprotujoča mnenja. Drznem si reči za primer, da si v današnji bolj liberalni družbi deležen zelo
podobnega odziva, če rečeš nekaj negativnega o kakšni skupini ali rasi, kot bi bil, če bi v konzervativni
nacistični Nemčiji rekel nekaj pozitivnega o Judih. Osebno ne maram ekstremov, ker slej ko prej
začnejo uporabljati argument moči, kar pa je v nasprotju z mojim prepričanjem, saj verjamem v moč
argumenta in zmernost.
Ne bom se spuščal v to, kaj vse je narobe s slovensko vlado in politiko, ker je bilo o tem že ogromno
povedano drugje. Za potrebo te razprave, je dovolj, da trenutna vlada temelji na prepričanjih tako
posameznikov, kot strank ter njihovih podpornikov. Seveda so ta prepričanja v veliki napačna in
posledično konstantno bombardirana z nasprotujočimi argumenti. Tako da ni čudno, da je odnos
vlade do vseh, ki se z njimi ne strinjajo ali jim nasprotujejo, prezirajoč. To se predvsem vidi v
odsotnosti socialnega dialoga in redno uporabo socialnih omrežji za komunikacijo, saj se tako ne
rabijo soočiti z argumenti, ki bi jim dokazali, da so njihova prepričanja napačna. Ker se zavedajo
šibkosti njihovih argumentov, se zatekajo k argumentu moči.
In če je ena stvar, ki je Slovenci ne maramo, je to argument moči. Smo mojstri kaj se tiče prirejanja
pravil in izogibanja zakonom, s katerimi se ne strinjamo. Naš narodni heroj je Martin Krpan, ki je bil
tihotapec. To ni nič nenavadnega, če pomislimo, da smo skozi celo našo zgodovino bili pod drugimi
narodi, katerih sedeži pa so bili daleč stran na Dunaju, v Budimpešti, Beogradu in Rimu ali pa še dlje.
Pravila in zakone smo vedno spoštovali do mere, koliko smo sami presodili, da so smiselna in fer. Smo
solidaren narod in smo pripravljeni stopiti skupaj, ko je to potrebno. To se pa tokrat ni zgodilo, saj je v
večini prevladal slovenski uporniški duh in ne solidarnostni. Za to pa je zagotovo v veliki meri kriva
vlada, ki je zelo hitro uspela izgubiti zaupanje in spoštovanje vseh, ki ne delijo njihovega prepričanja, s
slabo argumentiranimi omejitvami, nespoštovanjem prava in pravnih postopkov, neupoštevanjem
stroke, nezadostno podporo znotraj državnega zbora in predvsem s prezirom tistih, ki so opozarjali na
njihove napake.
Zato me ne čudi, da se veliko Slovencev upira vsem njihovim predpisom in predlogom. Spet gre za
človeško nagnjenost k absolutnosti in posploševanju, saj so nekateri pristopi k omejevanju epidemije
smiselni in pravilni, a izgubijo kakršnokoli kredibilnost, če pridejo iz strani vlade, ki istočasno dela
stvari, ki so več kot očitno v prid le njej. Tako je prišlo do prepričanja, da je vlada slaba in samo škodi,
a ker so določene poteze vlade glede omejevanja epidemije smiselne, le te nasprotujejo
absolutnemu prepričanju. Tukaj pa jim pomagajo to prepričanje ohranjati proticepilske in podobne
teorije zarot, ki jim dajejo protiargumente za smiselne ukrepe vlade in jim pomagajo ohraniti
prepričanje. Torej je vlada kriva za nizko precepljenost v državi, saj je ustvarila idealne pogoje za
širjenje proticepilskih prepričanj.
Sam tudi podpiram vse protestnike proti vladi, čeprav se ne strinjam z mnenji proticepilcev in
njihovimi sorodnimi prepričanji. Če se z nečim ne strinjaš to pokažeš z jezo, tako kot se to dela na
mirnih protestih. Strinjam se tudi s prezirom in sovraštvom, dokler je usmerjeno v prave osebe, ki so
s svojim obnašanjem pokazale, da me prezirajo – torej jim je zame vseeno – ali mi s svojim
obnašanjem posredno škodujejo. Ne morem se pa strinjati s sovraštvom in prezirom skupin ljudi,
med katerimi so zagotovo nekateri vredni teh čustev, a večina ni. Pač ne maram absolutov in
posploševanja. Tukaj bom še izpostavil, kar mi je zelo všeč v naši ustavi, da dejansko loči jezo,
sovraštvo in prezir. Izražanje jeze je dovoljeno, kot to dokazuje legalnost protestov, medtem ko sta
sovraštvo in prezir, torej nasilje in žaljenje, prepovedana.
Počasi bom zaključil, ker sem povedal to, kar sem imel namen. Upam, da komu dal za mislit ali
izboljšal razumevanje trenutne situacije. Rešitev nimam, ker sem samo en posameznik in ne
verjamem, da je v moji moči kaj dosti spremenit, če pa bomo kot družba prišli bližje rešitvi zaradi tega
mojega prispevka, bom pa zelo vesel.