Iks Opomnik Za Vodenje Kazenskih Postopkov 2.7-b

Janko Marinko
OPOMNIK ZA VODENJE KAZENSKIH

IKS
izboljšanje
POSTOPKOV
kakovosti
sodstva verzija 2.7
Ljubljana, maj 2017

Opomnik za vodenje kazenskih postopkov 2.7
Opomnik za vodenje kazenskih

postopkov
1
Podatki o dokumentu
Avtor Janko Marinko
Ime datoteke Opomnik za vodenje kazenskih postopkov 2.7
Datum: 8. 12. 2016
Podatki o spremembah
Datum Kdo Vsebina spremembe
22.01.2017 J.M. Dodano 5. poglavje, poglavja 6.4 – 6.9, uskladitev s SR
27.03.2017 J.M. Dodano poglavje 15.5.3.8, 13.2.1 - 13.2.5, 15.5.1.13,15.5.1.14,
15.5.3.1 - 15.5.3.4, 13.11.1, 13.17, 15.5.2, 15.5.5, 14.24,18.3.1,
13.16,13.3.4, 13.3.5.2, poglavje 14 dopolnjeno z dodatnimi izreki
kazenskih sodb in meritornih sklepov, poglavja 15.5.1.1, 15.5.1.2 in
15.5.1.3.
28.5.2017 J.M. Dodano poglavje 15.3.3.1,15.3.3.2,15.3.3.3,15.3.3.4,15.3.3.5
ZAŠČITA DOKUMENTA
© 2016 Vrhovno sodišče Republike Slovenije
Vse pravice pridržane. Reprodukcija po delih ali v celoti na kakršen koli način in na katerem koli
mediju ni dovoljena brez pisnega dovoljenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Omejitve ne
veljajo za državne organe Republike Slovenije.
Vsaka kršitev se lahko preganja v skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in Kazenskim
zakonikom Republike Slovenije.
PRAVNO OBVESTILO
Opomnik je pripravljen z namenom olajšati delo sodnika pri reševanju kazenskopravnih zadev v
skladu z veljavno zakonodajo in sodno prakso, vendar ju ne nadomešča. Uporabnost opomnika je
treba presojati z vidika konkretnih okoliščin vsake posamezne zadeve. Njegov namen je informirati,
ne pa predpisovati.
Vsi uporabniki vso objavljeno vsebino uporabljajo na lastno odgovornost.
Vsi uporabniki so zaprošeni, da sporočijo morebitne popravke in predloge sprememb na naslov

Janko.Marinko@sodisce.si
2
Kazalo vsebine
1 NAMEN OPOMNIKA...............................................................................................................................15
1.1 Cilji kazenskega postopka...................................................................................................................15
1.2 Upravljanje zadev...............................................................................................................................15
1.3 Sodelovanje udeležencev postopka.....................................................................................................15
1.4 Zahtevnost kazenskih postopkov........................................................................................................16
2 ORGANIZACIJA DELA ...........................................................................................................................17
2.1 Priprava..............................................................................................................................................17
2.1.1 Pričetek.......................................................................................................................................17
2.1.2 Organiziranje spisa.....................................................................................................................17
2.1.3 Študiranje....................................................................................................................................18
2.1.4 Postopek po prejemu obtožnice..................................................................................................18
2.1.5 Postopek po pravnomočnosti obtožnice......................................................................................18
2.1.6 Organiziranje in načrtovanje postopka........................................................................................19
2.1.7 Predobravnavni narok.................................................................................................................19
2.1.8 Razpis.........................................................................................................................................19
2.1.9 Glavna obravnava.......................................................................................................................20
2.1.10 Infrastruktura............................................................................................................................21
2.2 Zagotavljanje navzočnosti in vročanja................................................................................................22
2.2.1 Ugotavljanje zdravstvenih razlogov ...........................................................................................23
2.2.2 Preverjanje prebivališča oz. naslova za vročanje........................................................................23
2.2.3 Ugotavljanje premoženjskega stanja z elektronskim (on line) dostopom do izvornih evidenc....24
2.3 Postopek.............................................................................................................................................24
2.3.1 Osebno obnašanje v postopku.....................................................................................................24
2.3.2 O procesnih zadevah...................................................................................................................24
2.4 Delo z mediji .....................................................................................................................................25
2.4.1 Kako naj bi se kot sodnik obnašali? ...........................................................................................25
2.4.2 Urad - Obveščanje medijev.........................................................................................................26
3 METODE DELA .......................................................................................................................................28
3.1 Uvod...................................................................................................................................................28
3.1.1 Strokovnost.................................................................................................................................28
3.1.2 Študij spisa..................................................................................................................................29
3.1.3 Metode dela................................................................................................................................30
3.1.4 Strokovni pogum........................................................................................................................30
3.2 Roki....................................................................................................................................................31
3.3 Izreki sodb..........................................................................................................................................31
3.4 Čas izdelave sodbe..............................................................................................................................31
3.5 Izdelava pisne sodbe...........................................................................................................................32
3.6 Sojenje v nenavzočnosti......................................................................................................................32
3.7 Izvedenci............................................................................................................................................32
3.8 Odpoved pritožbi................................................................................................................................33
3.9 Lastna organizacija dela......................................................................................................................33
3.10 Odnosi med udeleženci v postopku...................................................................................................33
3.11 Ravnanje ob pritožbi.........................................................................................................................34
4 ZASLIŠANJE.............................................................................................................................................36
4.1 Priprava zaslišanja..............................................................................................................................36
4.2 Vrstni red zaslišanja............................................................................................................................36
4.3 Začetek zaslišanja...............................................................................................................................37
3
4.4 Zaslišanje ...........................................................................................................................................39

4.4.1 Pravni pouk.................................................................................................................................39
4.4.1.1 Pravni pouk in otrok...........................................................................................................40
4.4.2 Začetek dejanskega zaslišanja.....................................................................................................41
4.4.3 Zaslišanje o stvari.......................................................................................................................41
4.4.3.1 Prosta pripoved ..................................................................................................................42
4.4.3.2 Dejavno poslušanje.............................................................................................................43
4.4.3.3 Spraševanje.........................................................................................................................44
4.5 Tehnika spraševanja............................................................................................................................46
4.6 Tipi vprašanj ......................................................................................................................................46
4.6.1 Filtrirna vprašanja.......................................................................................................................46
4.6.2 Odprta vprašanja.........................................................................................................................46
4.6.3 Zaprta vprašanja.........................................................................................................................47
4.6.4 Testna vprašanja..........................................................................................................................50
4.7 Tipične napake pri spraševanju...........................................................................................................51
4.7.1 Kopičenje vprašanj.....................................................................................................................51
4.7.2 Vsebinske vzpodbude.................................................................................................................51
4.7.3 Omajanje gotovosti.....................................................................................................................51
4.7.4 Depersonalizacija........................................................................................................................51
4.7.5 Prekinitev izpovedujočega..........................................................................................................52
4.7.6 Razčiščevanje izrečenega............................................................................................................52
4.7.7 Ti-sporočila.................................................................................................................................52
4.8 Nevarnost in možnost vodenja izpovedovalca....................................................................................52
4.9 Težave pri zaslišanju...........................................................................................................................52
4.10 Pravniška slovenščina in protokoliranje............................................................................................53
4.11 Dogovarjanje zaslišanih....................................................................................................................55
4.12 Soočenje...........................................................................................................................................56
4.13 Zaslišanje žrtve.................................................................................................................................57
4.14 Kognitivni intervju............................................................................................................................57
4.15 Zaslišanje otrok ................................................................................................................................59
4.15.1 Domišljija.................................................................................................................................60
4.15.2 Jezik in sporazumevalna zmožnost...........................................................................................60
4.15.3 Spomin......................................................................................................................................61
4.15.4 Sugestibilnost............................................................................................................................62
4.15.5 Način spraševanja.....................................................................................................................62
5 NAPAKA/ZMOTA.....................................................................................................................................65
5.1 Zaznavanje: dejavniki, od katerih je odvisno pričanje........................................................................65
5.1.1 Čistost zaznav.............................................................................................................................65
5.1.1.1 Pomembnejši dejavniki, ki vplivajo na čistost zaznavanja in verodostojnost priklica
podatkov iz dolgoročnega spomina:................................................................................................65
5.1.1.1.1 Osvetljenost okolja: ...................................................................................................65
5.1.1.1.2 Zaznava barv:.............................................................................................................65
5.1.1.1.3 Zaznava hitrosti in velikosti predmetov ali oseb:........................................................66
5.1.1.1.4 Zaznava oddaljenosti in smeri.....................................................................................66
5.1.1.1.5 Čas trajanja dogodka...................................................................................................66
5.1.1.1.6 Pozornost....................................................................................................................66
5.1.1.1.7 Čustva in stres.............................................................................................................67
5.1.1.1.8 Interpretacija zaznav:..................................................................................................68
5.1.1.1.9 Pozabljanje.................................................................................................................68
5.2 Izvori spominskih napak.....................................................................................................................68
5.2.1 Konstrukcija in rekonstrukcija spominov...................................................................................68
5.2.2 Nezmožnost določitve vira informacij........................................................................................69
5.2.3 Vpliv povratnih informacij.........................................................................................................69
4
5.2.4 Vpliv podogodkovnih informacij................................................................................................69

5.2.5 Vpliv večkratnih obnov spomina................................................................................................70
5.2.6 Nezmožnost priklica podatkov....................................................................................................70
5.2.7 Prepričanost o lastnem spominu.................................................................................................70
5.2.8 Povezava med osebnostnimi lastnostmi in verodostojnostjo pričanja.........................................71
5.2.9 Obujeni spomini (recovered memories)......................................................................................72
6 LAŽ............................................................................................................................................................73
6.1 Osebnost zaslišanega..........................................................................................................................73
6.2 Telesne reakcije..................................................................................................................................73
6.2.1 Govorica telesa...........................................................................................................................73
6.2.2 Detektor laži ..............................................................................................................................73
6.2.3 Nevropsihološke tehnike.............................................................................................................75
6.3 Motiv..................................................................................................................................................75
6.4 Presoja veljavnosti izjav.....................................................................................................................76
6.5 Deli na vsebino osredotočene presoje verodostojnosti izjav:..............................................................76
6.6 Osnove in robni pogoji kriterijske vsebinske analize..........................................................................77
6.6.1 Sugestija in napaka/zmota...........................................................................................................78
6.6.1.1 Sugestija.............................................................................................................................78
6.6.1.2 Napaka/zmota ....................................................................................................................79
6.6.2 Nujna pogoja za analizo izjave...................................................................................................80
6.6.3 Opozorilni signali in signali fantazije.........................................................................................80
6.6.4 Prenos vzporednih izkustev .......................................................................................................81
6.6.5 Pomanjkljivo razlikovanje .........................................................................................................81
6.6.6 Izvor in razvoj izjave..................................................................................................................81
6.6.7 Celotno doživetje - delno doživetje.............................................................................................82
6.6.8 Halo-efekt ..................................................................................................................................82
6.7 Vsebinski kriteriji verodostojnosti......................................................................................................82
6.7.1 Kriterij podrobnosti....................................................................................................................82
6.7.1.1 Bogastvo podrobnosti.........................................................................................................82
6.7.1.2 Pogovori.............................................................................................................................83
6.7.1.3 Mimika in geste..................................................................................................................83
6.7.1.4 Interakcije...........................................................................................................................83
6.7.1.5 Zaplet..................................................................................................................................83
6.7.1.6 Za delikt tipično..................................................................................................................83
6.7.1.7 Nepomembne podrobnosti..................................................................................................83
6.7.1.8 Navedbe o krajevnih in časovnih okoliščinah.....................................................................84
6.7.2 Kriterij individualnosti................................................................................................................84
6.7.2.1 Nenavadne podrobnosti; originalnost.................................................................................84
6.7.2.2 Čustva.................................................................................................................................84
6.7.2.3 Čustvom primeren odmev...................................................................................................84
6.7.2.4 Asociacije...........................................................................................................................85
6.7.2.5 Sporočilo o pojavu primernih nerazumljenih ravnanj.........................................................85
6.7.2.6 Dvoumnost.........................................................................................................................85
6.8 Strukturni kriteriji...............................................................................................................................85
6.8.1 Strukturna enakost......................................................................................................................85
6.8.1.1 Ravnovesje.........................................................................................................................85
6.8.1.2 Strukturna primerjava.........................................................................................................85
6.8.1.3 Samoobtožbe......................................................................................................................86
6.8.1.4 Opravičevanje storilca........................................................................................................86
6.8.1.5 Odpoved težjim obtožbam; ovrženje hipoteze maščevanja.................................................86
6.8.1.6 Tempo.................................................................................................................................86
6.8.2 Kriterij nekrmiljenosti.................................................................................................................87
6.8.2.1 Spontanost..........................................................................................................................87
5
6.8.2.2 Obrat (inverzija).................................................................................................................87

6.8.3 Homogenost................................................................................................................................87
6.8.3.1 Psihološka skladnost...........................................................................................................87
6.8.3.2 Siceršnje medsebojno potrjevanje.......................................................................................88
6.8.3.3 Prepletenost........................................................................................................................88
6.8.4 Ne/spreminjanje..........................................................................................................................88
6.8.4.1 Temelji................................................................................................................................88
6.8.4.2 "Jedrno dogajanje" brez lastne udeležbe............................................................................89
6.8.4.3 Preciziranje in razširitev.....................................................................................................89
6.8.4.4 Zapolnitev lukenj................................................................................................................89
6.8.4.5 Obojestranska razširitev......................................................................................................89
6.9 Zmota in laž........................................................................................................................................90
6.9.1 Resnica "na obešalniku".............................................................................................................90
6.9.2 "Prepričevalec"...........................................................................................................................90
6.9.3 Notorna laž.................................................................................................................................90
6.9.4 Zamolčanje.................................................................................................................................90
6.10 Izjava, celotna slika in kontrolni kriteriji .........................................................................................90
6.10.1 Posamezna izjava......................................................................................................................90
6.10.1.1 Kakovost vsebinskih kriterijev verodostojnosti in ocena dokazne moči...........................90
6.10.1.2 Analiza kompetence..........................................................................................................91
6.10.1.3 Motivacija.........................................................................................................................91
6.10.1.4 Izključitev drugih virov napak..........................................................................................91
6.10.1.4.1 Napaka......................................................................................................................91
6.10.1.4.2 Sugestija...................................................................................................................91
6.10.2 Celotna slika in kontrolni kriteriji ............................................................................................92
6.10.2.1 Druge izjave......................................................................................................................92
6.10.2.2 Kriterij primerjave............................................................................................................92
6.10.2.3 Kriterij alternative.............................................................................................................92
6.11 Dokazna vrednost in račun tveganja.................................................................................................93
6.12 Razmišljati o alternativah.................................................................................................................93
7 PREPOZNAVA OSEBE..............................................................................................................................95
7.1 Dejavniki dokazne vrednosti prepoznave ...........................................................................................95
7.1.1 Dejavniki na strani priče.............................................................................................................96
7.1.2 Dejavniki na strani storilca.........................................................................................................97
7.1.3 Situacijski dejavniki....................................................................................................................97
7.2 Opis oseb............................................................................................................................................97
7.3 Izvedba prepoznave............................................................................................................................98
7.3.1 Predhodna prepoznava po fotografijah.......................................................................................98
7.3.2 Hkratna in zaporedna prepoznava...............................................................................................99
7.3.3 Izbira primerjanih oseb...............................................................................................................99
7.3.4 Navodila pričam.......................................................................................................................100
7.3.5 Prepoznanje iste osebe s strani večih oseb................................................................................100
7.3.6 Dokumentiranje prepoznave.....................................................................................................100
7.3.7 Posamična prepoznava .............................................................................................................101
7.3.8 Prepoznava po fotografijah.......................................................................................................101
7.4 Prepoznava glasu..............................................................................................................................101
7.4.1 Za prepoznavo glasu pomembne okoliščine.............................................................................101
7.4.2 Glasovna prepoznava................................................................................................................102
8 DELO S PROCESNIM GRADIVOM......................................................................................................103
8.1 Tabela faktov....................................................................................................................................103
8.2 Pregled podatkov o obdolžencih.......................................................................................................105
8.3 Veliko število obdolžencev v priporu................................................................................................106
8.4 Premoženjskopravni zahtevki ..........................................................................................................107
6
9 IZLOČITEV SODNIKA...........................................................................................................................109
9.1 Rok...................................................................................................................................................109
9.2 Razlogi..............................................................................................................................................109
9.3 Sodelovanje v drugem postopku.......................................................................................................113
9.4 Zloraba..............................................................................................................................................116
10 OBTOŽNICA.........................................................................................................................................118
10.1 Preizkus obtožnega akta..................................................................................................................118
10.1.1 Formalni preizkus obtožnega akta...........................................................................................118
10.1.2 Materialni preizkus obtožnega akta.........................................................................................119
10.2 Vročitev obtožnega akta..................................................................................................................120
10.3 Sprememba obtožnice.....................................................................................................................120
10.4 Identiteta obtožnice.........................................................................................................................126
10.4.1 Test že razsojene stvari (res iudicata)......................................................................................128
10.5 Sprememba obtožnega akta s strani sodišča....................................................................................128
10.6 Ne/prekoračitev...............................................................................................................................132
10.6.1 Natančnejša opredelitev oškodovančevih telesnih poškodb....................................................134
10.6.2 Sprememba imena sostorilca/oškodovanca/okoriščenca.........................................................134
10.7 Umik obtožnega predloga...............................................................................................................134
11 PRIZNANJE KRIVDE IN SPORAZUMEVANJE.................................................................................136
11.1.1 Sodna presoja sklenjenega sporazuma o priznanju krivde.......................................................139
12 PREDOBRAVNAVNI NAROK ............................................................................................................141
13 GLAVNA OBRAVNAVA .......................................................................................................................143
13.1 Priprave na glavno obravnavo.........................................................................................................143
13.2 Razpis glavne obravnave................................................................................................................144
13.2.1 Pravica obdolženca, da si sam izbere zagovornika..................................................................144
13.2.2 Določitev obravnavnih dni glavne obravnave.........................................................................146
13.2.2.1 Določitev narokov..........................................................................................................146
13.2.3 Določanje narokov vs. zagovornik po lastni izbiri..................................................................147
13.2.4 Prelaganje narokov.................................................................................................................147
13.2.5 Načrt glavne obravnave..........................................................................................................148
13.3 Ukrepi za zagotovitev navzočnosti.................................................................................................149
13.3.1 Vabljenje.................................................................................................................................150
13.3.2 Izmikanje in skrivanje.............................................................................................................151
13.3.3 Opravičilo...............................................................................................................................152
13.3.3.1 Zdravstveni razlogi.........................................................................................................154
13.3.3.1.1 Splošna fizična sposobnost.....................................................................................154
13.3.3.1.2 Bolezni in poškodbe................................................................................................154
13.3.3.1.3 Nevarnost za poslabšanje zdravstvenega stanja......................................................154
13.3.3.1.4 Nalezljive bolezni...................................................................................................154
13.3.3.1.5 Logistične težave....................................................................................................154
13.3.3.1.6 Duševno zdravstveno stanje....................................................................................154
13.3.3.1.7 Bolniški stalež.........................................................................................................155
13.3.4 Varščina..................................................................................................................................156
13.3.5 Pripor......................................................................................................................................156
13.3.5.1 Ponovitvena nevarnost....................................................................................................159
13.3.5.2 Begosumnost..................................................................................................................162
13.3.5.3 Koluzijska nevarnost.......................................................................................................162
13.3.5.4 Uporaba milejšega ukrepa...............................................................................................163
13.3.5.5 Zaradi zagotovitve obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi:.................................164
13.4 Odložitev glavne obravnave............................................................................................................165
13.5 Sojenje v nenavzočnosti..................................................................................................................166
13.5.1 Razpravna sposobnost.............................................................................................................168
13.6 Odstranitev obtoženca.....................................................................................................................169
7
13.7 Javnost glavne obravnave...............................................................................................................170

13.8 Načelo neposrednosti......................................................................................................................171
13.8.1 Zaslišanje varovane priče........................................................................................................173
13.9 Branje izpovedb na glavni obravnavi..............................................................................................174
13.10 Prekinitev in preložitev glavne obravnave....................................................................................176
13.11 Vodstvo glavne obravnave............................................................................................................177
13.11.1 Pravica postavljati vprašanja.................................................................................................177
13.12 Zapisnik o glavni obravnavi..........................................................................................................182
13.13 Materialno procesno vodstvo........................................................................................................183
13.14 Dokazni sklepi..............................................................................................................................183
13.14.1 Kaj lahko dokazujemo s pričami?.........................................................................................184
13.14.1.1 Razlika med neposrednimi in posrednimi predmeti dokazovanja ................................184
13.14.2 Problem "negativnih dejstev"................................................................................................185
13.14.3 Dokazni predlog....................................................................................................................187
13.14.3.1 Ali gre za dokazni predlog?..........................................................................................188
13.14.3.2 Ali je dokazni predlog podal upravičenec?...................................................................189
13.14.3.3 Ali je predlog substanciran?..........................................................................................189
13.14.3.4 Ali je predlagani dokaz relevanten?..............................................................................191
13.14.3.4.1 Dokazni predlog alibija.........................................................................................196
13.14.3.5 Ali je dokazni predlog verjeten?...................................................................................197
13.14.3.6 Ali je predlog pravočasen? ...........................................................................................198
13.14.3.7 Zavrnitev dokaznega predloga......................................................................................198
13.14.3.8 Vnaprejšnja dokazna ocena...........................................................................................203
13.14.3.9 Obrazložitev zavrnitve..................................................................................................206
13.14.3.10 Sprememba odločitve o dokaznem predlogu...............................................................206
13.14.3.11 Zloraba........................................................................................................................207
13.14.3.12 Dolžnost pomagati obdolžencu pri oblikovanju dokaznega predloga?........................207
13.15 Realizacija dokaznih sklepov........................................................................................................208
13.16 Izrek sodbe....................................................................................................................................208
13.16.1 Priprava izreka na glavni obravnavi......................................................................................208
13.16.2 Izvirnik sodbe.......................................................................................................................209
13.16.3 Neskladje med izvirnikom in pisnim odpravkom sodbe.......................................................209
13.16.4 Popravni sklep......................................................................................................................209
13.16.5 Sam s seboj v nasprotju.........................................................................................................210
13.16.6 Nerazumljiv..........................................................................................................................210
13.17 Odločanje o stroških prič in porotnikov........................................................................................211
13.17.1 Upoštevanje časa na poti (pri povračilih stroškov za pričanje) .............................................211
13.17.2 Izgubljeni zaslužek pri samozaposlenih (s.p., odvetniki, zdravniki).....................................211
13.17.3 Povračilo potnih stroškov sodnikom porotnikom..................................................................211
13.17.4 Nadomestilo stroškov pričam, ki pričajo kot uradne osebe...................................................212
14 IZDELAVA SODBE PRVE STOPNJE V KAZENSKEM POSTOPKU.................................................213
14.1 O izdelavi sodb na splošno.............................................................................................................213
14.1.1 Pravila za izdelavo pisne odločbe...........................................................................................213
14.1.1.1 Pravilo skladnosti............................................................................................................213
14.1.1.2 Pravilo jezikovne kakovosti sodb....................................................................................213
14.1.1.3 Nekaj o ostalih pravilih za izdelavo sodbe......................................................................216
14.2 Sodbe..............................................................................................................................................217
14.3 Uvod sodbe.....................................................................................................................................217
14.4 Izrek sodbe......................................................................................................................................219
14.5 Sodba, s katero se obtoženec spozna za krivega (obsodilna sodba)................................................220
14.6 Odločba o kazni..............................................................................................................................224
14.6.1 Kazen zapora..........................................................................................................................224
14.6.1.1 Enostavna sodba.............................................................................................................224
8
14.6.1.2 Obsodilna sodba z odpustitvijo kazni..............................................................................225

14.6.1.3 Obsodilna sodba z uporabo omilitvenih določb..............................................................225
14.6.1.4 Obsodilna sodba za več kaznivih dejanj..........................................................................227
14.6.1.5 Obsodilna sodba – zaporna kazen – izvršitev z delom v splošno korist..........................231
14.6.1.6 Obsodilna sodba - zaporna kazen - izvršitev z delom v splošno korist - z varstvenim
nadzorstvom in navodilom............................................................................................................232
14.6.1.7 Obsodilna sodba - zaporna kazen - pogojne obsodbe se ne prekličejo............................233
14.6.1.8 Obsodilna sodba - zaporna kazen in pogojne obsodbe, ki se prekličejo - dva obtoženca -
odvzem predmetov, premoženjskopravni zahtevek, odvzem premoženjske koristi ......................234
14.6.1.9 Obsodilna sodba - zaporna kazen - združitev z že izrečeno kaznijo zapora ...................237
14.6.1.10 Obsodilna sodba - enotna zaporna kazen - združitev z že izrečeno kaznijo in preklic
pogojne obsodbe - vštetje globe - stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila...................238
14.6.1.11 Obsodilna sodba - enotna zaporna kazen - stranska denarna kazen – varnostni ukrep
odvzema predmetov.......................................................................................................................240
14.6.2 Denarna kazen .......................................................................................................................241
14.6.2.1 Obsodilna sodba - enotna denarna kazen - vštetje pripora - objava sodbe......................243
14.6.2.2 Obsodilna sodba - denarna kazen - izvršitev z delom v splošno korist...........................244
14.6.3 Kazen prepovedi vožnje motornega vozila.............................................................................245
14.7 Odločba o pogojni obsodbi.............................................................................................................246
14.7.1 Obsodilna sodba - pogojna obsodba - enostavna.....................................................................246
14.7.2 Obsodilna sodba - pogojna obsodba - denarna kazen..............................................................247
14.7.3 Obsodilna sodba - pogojna obsodba - posebni pogoj - enotna kazen......................................248
14.7.4 Obsodilna sodba - pogojna obsodba - stranska denarna kazen se izvrši..................................252
14.7.5 Obsodilna sodba - pogojni obsodbi - stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila.......255
14.7.6 Pogojne obsodbe izrečene več obdolžencem..........................................................................257
14.8 Odločba o preklicu pogojne obsodbe..............................................................................................257
14.9 Pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom..................................................................................260
14.10 Stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila.......................................................................262
14.11 Odločba o varnostnem ukrepu.......................................................................................................262
14.11.1 Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu..........................262
14.11.2 Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu..........................263
14.11.3 Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.......................................263
14.11.4 Varnostni ukrep odvzema predmetov....................................................................................264
14.11.5 Odvzem vozniškega dovoljenja ...........................................................................................265
14.12 Odločba o odvzemu premoženjske koristi....................................................................................266
14.13 Odločba o vštetju pripora ali že prestane kazni.............................................................................267
14.14 Odločba o stroških kazenskega postopka......................................................................................269
14.15 Odločba o premoženjskopravnem zahtevku..................................................................................272
14.16 Oprostilna sodba...........................................................................................................................273
14.17 Zavrnilna sodba............................................................................................................................274
14.18 Sklep o sodnem opominu..............................................................................................................277
14.19 Preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebne obveznosti................................................281
14.20 Sodba, izdana v postopku po 1. točki 1. odstavka 407. člena ZKP...............................................282
14.20.1 Neprava obnova (združitev zapornih in denarne kazni)........................................................283
14.20.2 Neprava obnova (razdružitev dveh zapornih kazni)..............................................................284
14.20.3 Neprava obnova (razdružitev več zapornih kazni)................................................................285
14.21 Mladoletnik ..................................................................................................................................286
14.21.1 Vzgojni ukrep ukor...............................................................................................................286
14.21.2 Vzgojni ukrep navodilo.........................................................................................................286
14.21.3 Vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodilom.......................................287
14.21.4 Vzgojni ukrep oddaja v vzgojni zavod..................................................................................288
14.21.5 Vzgojni ukrep oddaja v prevzgojni dom...............................................................................288
14.21.6 Sodba: mladoletniški zapor...................................................................................................289
9
14.21.7 Sklep: ustavitev iz razlogov smotrnosti.................................................................................289

14.22 Objava sodbe (169. člen KZ-1).....................................................................................................290
14.23 Zaključek sodbe............................................................................................................................290
14.23.1 Podpis...................................................................................................................................290
14.23.2 Odredbe................................................................................................................................292
14.23.3 Kazenski listi........................................................................................................................293
14.23.4 Končne odredbe....................................................................................................................294
14.24 Osebni stečaj - vpliv na izrečeno denarno kazen, odvzem premoženjske koristi, naložene
obveznosti v pogojni obsodbi in odvzem premoženja nezakonitega izvora ............................................294
15 OBRAZLOŽITEV .................................................................................................................................296
15.1 Osnovno..........................................................................................................................................296
15.2 Shema obrazložitve sodbe...............................................................................................................300
15.2.1 Preglednost obrazložitve sodbe...............................................................................................302
15.2.2 I. Obdolženčeve osebne razmere.............................................................................................303
15.2.3 II. Dejanske ugotovitve...........................................................................................................303
15.2.4 III. Dokazna ocena..................................................................................................................303
15.2.5 IV. Pravna ocena.....................................................................................................................303
15.2.6 V. Utemeljitev odločb o kazenskih sankcijah..........................................................................304
15.2.7 VI. Utemeljitev ostalih delov izreka sodbe.............................................................................304
15.2.8 VII. Utemeljitev procesnih odločitev......................................................................................305
15.2.9 VIII. Utemeljitev odločbe o stroških.......................................................................................305
15.3 Obrazložitev obsodilne sodbe.........................................................................................................305
15.3.1 Uvod obrazložitve...................................................................................................................306
15.3.2 Stroga obrazložitev sodbe.......................................................................................................308
15.3.3 Obrazložitev odločbe o kazenski sankciji...............................................................................310
15.3.3.1 Namen kaznovanja..........................................................................................................312
15.3.3.2 Odmera kazni..................................................................................................................313
15.3.3.3 Olajševalne ter obteževalne okoliščine...........................................................................314
15.3.3.4 Omilitev in odpustitev kazni...........................................................................................320
15.3.3.5 Obsodbe žensk zaradi umorov v Sloveniji (1980–2008)............................................322
15.3.4 Pogojna obsodba.....................................................................................................................322
15.3.5 Odločba o varnostnem ukrepu................................................................................................323
15.3.6 Odločbe o stroških kazenskega postopka, o odvzemu premoženjske koristi in o
premoženjskopravnem zahtevku.........................................................................................................323
15.3.7 Judikati k 364/VI in VII:.........................................................................................................324
15.4 Pretresene na glavni obravnavi.......................................................................................................326
15.5 Dokazna ocena................................................................................................................................328
15.5.1 Zagovor ..................................................................................................................................329
15.5.1.1 Pravo priznanje...............................................................................................................329
15.5.1.2 Lažno priznanje..............................................................................................................330
15.5.1.3 Preklic priznanja.............................................................................................................332
15.5.1.4 Obtoženi se brani z molkom...........................................................................................333
15.5.1.5 Popolno priznanje obtoženca .........................................................................................333
15.5.1.6 Obtoženi se delno izjasni, delno pa molči ......................................................................334
15.5.1.7 Obtoženi sprva zanika storitev kaznivega dejanja, potem pa ga med ali po dokaznem
postopku delno ali v celoti prizna..................................................................................................334
15.5.1.8 Obtoženi, ki je obtožen večih kaznivih dejanj, se izjasni različno..................................334
15.5.1.9 Obtoženi zanika storitev kaznivega dejanja....................................................................334
15.5.1.10 Obtoženi, ki je pred preiskovalnim sodnikom dejanje priznaval, na glavni obravnavi
priznanje prekliče, sodnik je prepričan v pravilnost prvotnega priznanja......................................335
15.5.1.11 Obsodba na podlagi dokazov........................................................................................335
15.5.1.12 Preverjanje verodostojnosti priznanja...........................................................................336
15.5.1.13 Izjava proti izjavi..........................................................................................................340
10
15.5.1.14 Soobdolženi..................................................................................................................342
15.5.2 Prištevnost in alkohol..............................................................................................................343
15.5.2.1 Učinki alkohola...............................................................................................................343
15.5.2.2 Izračun koncentracije alkohola v krvi.............................................................................344
15.5.2.3 Izvedensko mnenje o prištevnosti...................................................................................346
15.5.3 Priča .......................................................................................................................................352
15.5.3.1 Sposobnost biti priča.......................................................................................................352
15.5.3.1.1 Specialna sposobnost pričati - droge.......................................................................352
15.5.3.1.2 Specialna sposobnost pričati – alkohol...................................................................353
15.5.3.1.3 Specialna sposobnost pričati – otrok.......................................................................353
15.5.3.2 Obrazložitev presoje verodostojnosti izpovedi...............................................................353
15.5.3.3 Problem „daljše časovne odmaknjenosti dogodkov“......................................................360
15.5.3.4 Kdaj je potrebno izvedensko mnenje o verodostojnosti?................................................360
15.5.3.5 Privilegirana priča ..........................................................................................................361
15.5.3.6 Nezmožnost zaslišanja; anonimna priča .........................................................................361
15.5.3.7 Obrazložitev sodbe, ki temelji na izključnem ali odločilnem dokazu izpovedi priče, ki na
glavni obravnavi ni navzoča..........................................................................................................362
15.5.3.8 Prepoznava obdolženca s strani priče..............................................................................364
15.5.4 Nezakoniti dokazi...................................................................................................................366
15.5.4.1 Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, izjema zbledelega madeža, izjema neodvisnega
vira, neizogibno odkritje, dobra vera.............................................................................................366
15.5.4.2 Tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama.............................................................370
15.5.4.3 Primeri............................................................................................................................371
15.5.5 Dokazi iz tujine.......................................................................................................................374
15.5.6 Zasebno pridobljeni dokazi.....................................................................................................378
15.5.7 Anticipacija.............................................................................................................................378
15.5.8 Ovadba....................................................................................................................................378
15.5.9 Alibi........................................................................................................................................379
15.5.10 Vzročna zveza.......................................................................................................................379
15.6 Ogled..............................................................................................................................................379
15.7 Rekonstrukcija................................................................................................................................381
15.8 Indična sodba .................................................................................................................................382
15.8.1 Indični dokaz .........................................................................................................................382
15.8.2 Skupno delovanje več indicev.................................................................................................385
15.8.2.1 Krog indicev...................................................................................................................385
15.8.2.2 Veriga indicev.................................................................................................................386
15.8.3 Obrazložitev indične sodbe.....................................................................................................388
15.8.3.1 Popolnost:.......................................................................................................................388
15.8.3.2 Ponderiranje....................................................................................................................390
15.8.3.3 Tehtanje..........................................................................................................................390
16 PREPOZNAVA PREDMETOV..............................................................................................................392
17 OSEBNA IN HIŠNA PREISKAVA TER PREISKAVA ELEKTRONSKE NAPRAVE..........................393
17.1 Privolitev........................................................................................................................................395
17.2 Nenamerna najdba (doktrina plain view)........................................................................................396
17.3 Vozilo..............................................................................................................................................396
17.4 Varnostni pregled osebe..................................................................................................................398
17.5 Razlikovanje med varnostnim pregledom in osebno preiskavo......................................................399
17.6 Osebna preiskava............................................................................................................................400
17.7 Odredba za hišno preiskavo............................................................................................................401
17.8 Priči................................................................................................................................................403
17.9 Hišna preiskava odvetniške pisarne................................................................................................403
17.10 Pravica do zasebnosti pravne osebe..............................................................................................405
17.11 Preiskava elektronske naprave......................................................................................................406
11
17.12 IP-naslov.......................................................................................................................................407
18 PREMOŽENJSKOPRAVNI ZAHTEVEK, KI JE NASTAL ZARADI KAZNIVEGA DEJANJA
(ADHEZIJSKI POSTOPEK)........................................................................................................................409
18.1 Aktivna legitimacija........................................................................................................................409
18.2 Pasivna legitimacija........................................................................................................................409
18.3 Premoženjskopravni zahtevek.........................................................................................................410
18.3.1 Premoženjskopravni zahtevek in stečaj...................................................................................411
18.4 Odločitve sodišča............................................................................................................................412
18.5 Napotitev na pravdo........................................................................................................................413
18.6 Premoženjskopravni zahtevek - odvzem premoženjske koristi.......................................................415
18.7 Premoženjskopravni zahtevek - pogojna obsodba z naloženo obveznostjo povrnitve škode..........416
19 IZVEDENSTVO.....................................................................................................................................417
19.1 Kdaj naj se sodišče odloči za odreditev izvedenstva?.....................................................................417
19.2 Kaj je potrebno strokovno znanje po 248. členu ZKP?...................................................................418
19.3 Odredba o izvedenstvu....................................................................................................................419
19.4 Kako naj sodišče opredeli nalogo, ki jo naloži izvedencu?.............................................................419
19.5 Presoja izvedenskega mnenja..........................................................................................................421
19.6 Ali je mogoče kot dokaz v kazenskem postopku uporabiti izvedensko mnenje, ki ga stranke naročijo
same?.......................................................................................................................................................424
19.7 Ali je odreditev izvedenstva obvezna?............................................................................................425
19.7.1 pri telesnih poškodbah............................................................................................................425
19.8 Ali lahko izvedenec sam v izvedensko delo vključi drugega izvedenca?........................................426
19.9 Ali je dovoljeno uporabiti izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka?................................426
19.10 Ali izvedenec lahko opravi ogled?................................................................................................427
19.11 Podatki iz predhodnih raziskav.....................................................................................................427
19.12 Ponovitev dokazovanja z istimi ali drugimi izvedenci..................................................................428
19.13 Izvedenstvo telesnih poškodb.......................................................................................................429
19.14 Psihiatrično izvedenstvo...............................................................................................................430
19.14.1 Prištevnost............................................................................................................................430
19.14.2 Psihiatrični pregled v okviru izvedenstva po 265. členu ZKP...............................................432
19.14.3 Ocena razpravne sposobnosti................................................................................................432
19.14.4 Ocena primernosti izreka varnostnega ukrepa.......................................................................433
19.15 Psihološko izvedenstvo ................................................................................................................433
19.16 Izvedenstvo cestno-prometne stroke.............................................................................................434
19.16.1 Zbiranje podatkov ob ogledu na kraju nesreče......................................................................434
19.17 Prepoznava glasu .........................................................................................................................437
19.18 Prstni odtisi in odtisi obuval..........................................................................................................437
19.19 Forenzično genetske preiskave (preiskave DNK).........................................................................437
19.19.1 Vrste bioloških vzorcev.........................................................................................................437
19.19.2 Preiskava DNK.....................................................................................................................437
19.19.3 Preverjanje pravilnosti postopka in rezultatov......................................................................439
19.20 Forenzično preiskovanje pisav......................................................................................................440
19.20.1 Odvzem primerjalnega rokopisa...........................................................................................440
19.21 Nacionalni forenzični laboratorij..................................................................................................441
20 SKRB ZA RED V SODNI DVORANI IN ZA DOSTOJANSTVO SODIŠČA.......................................442
20.1 Redovna denarna kazen .................................................................................................................445
20.2 Slikovno in zvočno snemanje.........................................................................................................448
20.3 Sredstva za vklepanje in vezanje.....................................................................................................451
20.4 Redovna odredba............................................................................................................................456
21 PRAVICE OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI V SODNIH POSTOPKIH.........................................461
21.1 Pravica do uporabe svojega jezika..................................................................................................461
21.2 Dodatne informacije o gluhoti........................................................................................................463
21.3 Praktični nasveti za uspešno komuniciranje z gluho osebo:............................................................465
12
21.4 Praktični nasveti za uspešno komuniciranje s slepo oz. slabovidno osebo:.....................................466

21.5 Pravica oseb s posebnimi potrebami do zagovornika v kazenskem postopku.................................467
21.6 Pravica do spremljevalca v postopku..............................................................................................468
21.6.1 Pravica do spremljevalca žrtve...............................................................................................468
21.6.2 Pravica žrtve do zagovornika..................................................................................................468
21.7 Mladoletni oškodovanec.................................................................................................................469
21.7.1 Pooblaščenec..........................................................................................................................469
21.7.2 Zaupnik...................................................................................................................................469
21.8 Mladoletna priča.............................................................................................................................469
21.9 Oškodovanec, ki je žrtev nasilja......................................................................................................470
21.10 Priporočila za delo z oškodovanci in žrtvami................................................................................470
22 VARNOST .............................................................................................................................................474
23 SORODSTVENA RAZMERJA..............................................................................................................477
24 ZAČASNO ZAVAROVANJE ODVZEMA PROTIPRAVNE PREMOŽENJSKE KORISTI..................479
24.1 Sestavine sklepa..............................................................................................................................479
24.2 Trajanje omejevalnega ukrepa........................................................................................................480
24.3 Funkcionalna pristojnost.................................................................................................................481
25 DELO DEŽURNEGA PREISKOVALNEGA SODNIKA......................................................................482
25.1 Smernice za odločanje dežurnih preiskovalnih sodnikov o prevzemu ali prepustitvi izvedbe nujnih
preiskovalnih dejanj ogleda in odreditve izvedenskega dela....................................................................482
25.1.1 Ogled kraja kaznivega dejanja................................................................................................482
25.1.2 Odreditev izvedenskega dela..................................................................................................482
25.1.3 Opomnik nalog dežurnih sodnikov po drugih predpisih.........................................................484
26 VIDEOKONFERENCA .........................................................................................................................486
26.1 Evropski portal e-pravosodje..........................................................................................................486
26.2 Ministrstvo za pravosodje ..............................................................................................................486
27 MEDNARODNA PRAVNA POMOČ....................................................................................................487
27.1 Sektor za mednarodno pravno pomoč MP......................................................................................487
27.2 Bilateralni sporazumi .....................................................................................................................487
27.3 Mednarodni sporazumi s kazenskega področja...............................................................................487
27.4 Evropski portal e-pravosodje..........................................................................................................487
27.5 Evropska pravosodna mreža...........................................................................................................487
27.6 Eurojust...........................................................................................................................................487
28 LITERATURA........................................................................................................................................489
29 PRILOGE:..............................................................................................................................................503
29.1 Priloga 1 Priprava na obravnavo.....................................................................................................503
29.2 Priloga 2 Zagotavljanje navzočnosti...............................................................................................503
29.3 Priloga 3 Potek postopka................................................................................................................503
29.4 Priloga 4 Predobravnavni narok .....................................................................................................503
29.5 Priloga 5 Obveznosti sodišča za obveščanje drugih organov..........................................................503
29.6 Priloga 5a Obveznosti sodišča za obveščanje drugih organov_faza postopka.................................503
29.7 Priloga 6 Tabela faktov...................................................................................................................503
29.8 Priloga 7 Končne odredbe...............................................................................................................503
29.9 Priloga 8 ZKP spremembe po členih ..............................................................................................503
29.10 Priloga 9 ZKP spremembe po predpisih in odločbah ...................................................................503
29.11 Priloga 10 Sankcije.......................................................................................................................503
29.12 Priloga 11 Izreki kazenskih sodb in meritornih sklepov................................................................503
13
14
1 NAMEN OPOMNIKA1
Namen opomnika je izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti vodenja kazenskih postopkov.
Opomnik je treba uporabljati fleksibilno, glede na potrebe konkretnega postopka. Opomnik ne

nadomešča zakona. Njegov namen je informirati, ne pa predpisovati.
1.1 Cilji kazenskega postopka

1. Da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob
pogojih, ki jih določa kazenski zakon.
2. Da se odločitev sprejme na podlagi zakonitega in poštenega postopka.
3. Da se v postopku spoštuje pravice oškodovancev in se jih informira o napredku postopka.
4. Da se postopek izvede učinkovito, brez zavlačevanja in zlorab pravic, ki jih imajo udeleženci v
postopku, pri čemer se upošteva:
a) težo kaznivega dejanja in njegovih posledic
b) zahtevnost postopka v pravnem, dejanskem in organizacijskem smislu
c) potrebe drugih zadev.
1.2 Upravljanje zadev

Cilje bo sodišče (oz. sodnik) doseglo z uspešnim upravljanjem zadeve takoj od prejema zadeve dalje, do
zaključka postopka. Značilnosti uspešnega upravljanja zadev (prirejeno po Manual 12-15 2) so, da je:
1. aktivno: sodnik anticipira probleme, še preden nastanejo.
2. vsebinsko: sodnik se že v zgodnji fazi seznani z bistvenimi problemi zato, da lahko informirano
odloči o definiranju problema, njegovem zoženju in o povezanih zadevah, kot je načrtovanje,
združitev oz. razdružitev zadev ipd.
3. pravočasno: sodnik sprotno odloča o sporih, zlasti tistih, ki bi lahko bistveno vplivali na potek ali
obseg nadaljnjih postopkov.
4. stalno: sodnik periodično nadzira napredek zadeve, da preveri, ali se vsi držijo načrta oz. ali so
morda potrebne spremembe.
5. trdno, toda pošteno: roki in druge kontrole ter zahteve niso postavljeni arbitrarno, brez upoštevanja
stališč strank in so po potrebi revidirani. Ko pa so postavljeni, se držimo načrta in, po potrebi, upora-
bimo sankcije za kršitve in taktiko zavlačevanja.
6. skrbno: zgoden prikaz skrbne priprave da ustrezen ton in poveča verodostojnost sodišča ter
uspešnost dela z udeleženci.
1.3 Sodelovanje udeležencev postopka

Ustavna pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS) zavezuje vse udeležence
postopka. Udeleženci postopka morajo ravnati tako, da se postopek izvede brez zavlačevanja in zlorabe
pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku (153).
Odvetništvo je del pravosodja (137. člen URS), odvetnik pa ima obveznosti tako do svoje stranke, kot do
sodišča, saj je dolžan dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (11.
člen ZOdv). Dolžan je spoštovati resnico in zakonitost, varovati ugled sodišč, uporabljati zgolj dopustna
1 Opomnik je treba odpreti v .odt formatu, da se ohranijo hiperpovezave in navzkrižni sklici.

2 Literatura je navedena tako, kot je skrajšano označena v poglavju 28, Številke za imenom se nanašajo na stran,
pri nemški literaturi, ki je opremljena z robnimi številkami, pa nanje.
3 Razen v citatih je zakonski tekst naveden takole: člen, odstavek, točka, stavek, npr.: 285.a/I, s.2, ali 285.a/III,
t.2.;navajanje ZKP je brez posebne oznake, da gre za ta zakon, pri ostalih predpisih se uporablja običajne
oznake.
15
zakonita sredstva in si prizadevati za najbolj gospodarno rešitev zadeve, ne sme pa izkrivljati dejanskih in
pravnih ocen.
1.4 Zahtevnost kazenskih postopkov
Kazenski postopki pomenijo veliko obremenitev sodstva, predvsem pa sodnika, ki vodi tak postopek. Za
sodnike pomenijo zmeraj tudi velik izziv, še posebej zahtevni kazenski postopki: “[Z]zahteven kazenski
postopek [bo] praviloma tisti, ki zaradi bodisi velikega števila obdolžencev, kaznivih dejanj ali drugih
posebnosti odstopa od povprečja in od sodnika zahteva nadpovprečno angažiranje ter višjo stopnjo
odgovornosti.“ (Arh 223).
Gotovo tudi za kazenske sodnike veljajo ugotovitve študije narejene med civilnimi sodniki: "Med primarne
stresorje sodniškega dela prištevamo osamljenost oziroma socialno izoliranost sodnikov, občutke
ogroženosti, zaskrbljenost za lastno varnost in varnost družine, preobremenjenost z delom in intelektualno
zahtevnost, poleg tega pa tudi spremembe zakonodaje, pritiske politike, medijev in javnosti, dolgotrajne
sodne procese ipd. Med sekundarne stresorje pa uvrščamo predvsem nenehno soočanje s tragedijami strank v
sodnem procesu. Stalna prisotnost navedenih stresorjev lahko privede do različnih nezaželenih sprememb na
spoznavnem, čustvenem, telesnem in vedenjskem področju, pa tudi do izgorelosti. Vse te navedene težave
lahko vplivajo na kakovost dela sodnikov in povzročajo tudi resne zdravstvene težave." (Umek in Dobovšek
533). Avtorja kot prvo (samo)pomoč navajata po Ihanu (Ihan A., Do odpornosti z glavo, Mladinska knjiga,
2004; glej tudi Morano) naslednje dejavnike proti stresu:
• zdrava in uravnotežena prehrana;

• redna telesna dejavnost, ki nam je v veselje;
• sprostitev in mirno dihanje;
• poznavanje stresa in svojih odzivanj na stresno situacijo;
• odprt in pozitiven odnos do sebe, ljudi in sveta;
• sprijaznjenje s situacijo, ki jo ne moremo spremeniti;
• sposobnost načrtovanja svojega časa;
• sposobnost reči ne, ko česa ne zmoremo ali ne obvladamo;
• zaupanje v soljudi.
Kako se lotiti takšne zahtevne in obsežne postopke?
Poleg kazenskoprocesnih sredstev in natančnega poznavanja procesnih določb so odločilnega pomena tudi
organizacijski ukrepi. Gotovo obstajajo različne možnosti organiziranja, kako obdelati in pripraviti spis.
Vsak človek ima svoj stil organiziranja, tako da je priprava za reševanje spisa v veliki meri odvisna od
lastnega stila.
„Ko se sodnik prvič temeljito pripravlja na glavno obravnavo, so take priprave res zamudne. Že v drugem
primeru pa prve priprave pomenijo velik prihranek časa.“ (Jelenc Puklavec, 1997 46). Velja maksima:
nimam dovolj časa, da se na glavno obravnavo ne bi temeljito pripravil!
16
2 ORGANIZACIJA DELA
(prirejeno po Fuhrmann)
Kaj storiti, ko dobite na mizo zahteven ali obsežen spis?

1. Od vsega začetka postopajte skrbno, natančno in temeljito.
2. Delajte izključno s kopijami.
3. Iz originalnih spisov ne jemljite nobenih delov spisa.
4. Originalni spis naj ostane vedno nespremenjen.
5. Izdelava več vzporednih spisov naj bi bila zlato pravilo v velikih postopkih.
2.1 Priprava
2.1.1 Pričetek
1. Sodno osebje naj pripravi kopije:
a) kazala spisa
b) vseh izjav ali navedb obtoženega
c) ovadbe, prijave, poročila, rezultate preiskave v zvezi s posameznim obtožencem
d) mnenj izvedencev
2. Uredi naj kopijo spisa:
a) obtožnica
b) zagovor obdolženca
c) seznam vseh prič
d) združi kopije vseh posameznih zaslišanj prič
3. Nebistvenih delov spisa ne kopirajte, ampak jih označite.
4. Preberite obtožnico.
5. Preberite zapisnike.
6. Pripravite tabelaričen pregled zadeve. Priporočeno je, da vedno uporabljate enako preglednico, saj se
boste tako lažje orientirali po zadevi. V pomoč vam je lahko preglednica "Priprava na obravnavo", ki
je v Prilogi 1. V manj obsežnih zadevah bo tako praviloma na eni strani pregled celotne zadeve.
Preglednico boste lahko dopolnjevali npr. s podatkom o času vabljenja, kar omogoča pregled nad
tem, katere priče so bile povabljene in nad časovnim razporedom GO. Glede dela s procesnim
gradivom v obsežnejših zadevah glej 8. poglavje.
7. Preverite, ali zaradi posebnosti poklica oz. statusa obdolženca obstaja obveznost obveščanja drugih
oseb oz. organov o določenih dejstvih glede teka postopka (npr. uvedba kazenskega postopka,
pravnomočna obsodilna sodba) in si to posebej označite (npr. v preglednici "Priprava na obravnavo",
še bolje na ovitku spisa). Takšni obdolženci so npr. sodnik Ustavnega sodišča, sodnik Računskega
sodišča, odvetnik, notar, sodnik, poslanec, državni svetnik, tožilec, pravobranilec, varuh, (stečajni)
upravitelj, izvršitelj, detektiv, sodni izvedenec, cenilec in tolmač, vojak in civilna oseba ki dela v
vojski, policist, lobist, župan in občinski svetnik, carinik, nepremičninski posrednik, borzni
posrednik, član organov investicijskih skladov in družb za upravljanje, bančnik, revizor in javni
uslužbenec. V pomoč vam je lahko Priloga 5: Obveznost sodišča za obveščanje drugih organov
zaradi poklica/statusa obdolženca.
8. Preglednico lahko dopolnjujete s kasnejšimi podatki npr. bistvenimi deli izpovedi, časom ključne
izjave na zvočnem zapisu. Z uporabo različnih barv lahko jasno razločimo kasnejše vpise (npr. z
GO), tako da boste zlahka ločili, kaj ste zabeležili na podlagi podatkov spisa, kaj pa na podlagi
zaslišanja.
2.1.2 Organiziranje spisa

1. Uporaba računalnika? Pogosto.
2. Spis razdelite (v mape, fascikle).
17
3. Za vsak fascikel uporabite naslovno stran.

4. Izdelajte načrt za študiranje spisa.
2.1.3 Študiranje
1. Osredotočite se na najbistvenejše zadeve.
2. Zabeležite si morebitne pomanjkljivosti obtožnice oz. njene šibke točke, da boste nanje pozorni med
postopkom
2.1.4 Postopek po prejemu obtožnice

1. Preizkusite, ali je obtožnica sestavljena po predpisih in če ni, jo vrnite tožilcu v popravo (z dopisom,
ne sklepom; podrobneje glej 10.1).
2. Ali je obtožnici priložen sporazum o priznanju krivde?
a) Ali se nanaša na celotno vsebino obtožnice?
b) Ali ostajajo vprašanja, ki niso ali ne smejo biti predmet sporazuma (450.b/III)
3. V primeru obvezne obrambe izdajte ustrezne odredbe glede postavitve zagovornikov po UD in
vročanja obtožnic.
4. Pripravite seznam zagovornikov posameznih obdolžencev in ga vložite v spis, da ne bo prihajalo pri
vročanju pošiljk do pomot.
2.1.5 Postopek po pravnomočnosti obtožnice

1. Če so posamezni obdolženci nedosegljivi, preverite možnost izločitve v smislu 33. člena ZKP. „Med
tehtne razloge za izločitev postopka po 1. odstavku 33. člena ZKP spada tudi okoliščina, da bi
utegnilo nastopiti zastaranje kazenskega postopka za katero od obravnavanih kaznivih dejanj,
čeprav je glede tega stvar zrela za razsojo, če postopek za to dejanje ne bi bil izločen.“ (Sodba I Ips
351/20014); podrobneje glej poglavje Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti).
2. Kritično presodite, ali je med obdolženci in kaznivimi dejanji res podana takšna subjektivno-
objektivna koneksiteta, da nujno terja enotno obravnavanje zadeve. Tudi razlogi, ki izvirajo iz
upravljanja sodne zadeve so lahko razlog za izločitev postopka.
3. Pripravite izpiske in tabele, ki bodo prispevale k večjim preglednosti zadev in vam bodo v pomoč
tako pri vodenju obravnave, kot kasneje pri pisanju sodbe. Najbolj bo v pomoč izpisek s tabelami, ki
bodo sestavljene pregledno, najlažje po posameznih kaznivih dejanjih glede na obtožbo. Lahko jih
pripravite samostojno, lahko jih pripnete h kopiji obtožnice ali si jih označite pri posameznih
dejanjih, odvisno od obsežnosti zadeve in števila podatkov, ki jih vpisujte. Če ste pripravili
preglednico „Priprava na obravnavo“, jo lahko samo nadgradite, še zlasti če je pripravljena v
elektronski obliki.
4. Prvi podatek v tabeli je podatek o zagovoru obdolženca, tj. l. št. oz. čas posnetka in po potrebi kratka
vsebina. Če gre za serijska kazniva dejanja, ki so zahtevnejša le v pravno tehničnem smislu, je
smiselna oznaka, ali obd. dejanje priznava ali ne.
5. Naslednji podatek bo navedba ostalih dokazov, ki se nanašajo na posamezno kaznivo dejanje, npr.
zagovori soobdolžencev, izpovedbe prič, listinski dokazi in drugo.
6. Pripravite si splošni seznam vseh dokazov, ki pridejo v poštev na GO: vpise listovnih številk
posameznih dokazov, npr. izpovedb prič, listinskih dokazov in to poleg tistih, ki ste jih že navedli pri
vsakem posameznem dejanju, tudi ostale listinske dokaze, ki zadevajo posameznega obdolženca npr.
izpiske iz kazenske evidence, dopise drugih ustanov, priložene spise ipd. Na ta način si boste
zagotovili pregled nad tem, katere dokaze ste že izvedli in katere še morate. Pri posameznem dokazu
si lahko zabeležite tudi morebitne posebnosti, na katere morate biti pozorni pri izvedbi dokaza npr.
pravilen pravni pouk oškodovancu.
4 V citiranih odločbah so zaradi čitljivosti izpuščene opombe.
18
7. Pripravite si seznam vprašanj, ki jih morate razčistiti med postopkom in se nanašajo bodisi na
posamezno kaznivo dejanje ali pa na izvedbo konkretnih dokazov. Seznam dopolnjujte in korigirajte
v teku postopka. Podrobneje o delu s procesnim gradivom v poglavju 8.
2.1.6 Organiziranje in načrtovanje postopka

1. Določite, kolikokrat tedensko ali mesečno boste zadevo obravnavali. Praviloma naj se zadeve
specializiranega oddelka obravnavajo dvakrat tedensko.
2. Ob ponedeljkih naj ne bo razprav.
3. Na koledarju si označite dneve razprav in teme posameznih razprav.
4. Izdelajte časovni razpored (vozni red postopka).
5. Sestavite dokument za potek postopka. (v pomoč vam je lahko dokument „Potek postopka“, ki je v
Prilogi 3 ( → 29.3), v katerega si boste zapisali vrstni red poteka obravnave, procesne garancije, na
katere morate opozoriti obtožence, pravni pouk oškodovancem in pričam, izvedencem ter drugo. Na
ta način si boste zagotovili, da bodo procesna opozorila pravilno zabeležena.
6. Za vsak dan postopka pripravite seznam za podrobnosti.
2.1.7 Predobravnavni narok

„Temeljni cilj predobravnavnega naroka je, da se še pred razpisom glavne obravnave ugotovi, v čem je
bistvo »spora« med strankama, in se izpolnijo potrebni pogoji, da se bo sodišče na glavni obravnavi
ukvarjalo le z izvajanjem vnaprej predlaganih dokazov obtožbe in obrambe, ne pa s stalno novimi
procesnimi predlogi in ugovori strank in s tem povezanimi ovirami za normalen potek glavne obravnave.
Tako zasnovana oprava predobravnavnega naroka zahteva aktivno vlogo strank in tudi sodišča na tem
naroku.“ (Horvat, 2012).
„[N]ujno je aktivno upravljanje predobravnavnega dela postopka. Predobravnavna faza postopka predstavlja
pomembno priložnost, ko se lahko zagotovi, da se sojenje vodi na najbolj pravičen in ekspeditiven način in
ko tožilstvo in obramba sodelujeta, da bi rešili vprašanja, ki jih je možno rešiti pred začetkom samega
sojenja. Brez čvrstega vodenja predobravnavne faze bodo lahko postopki sojenja preveč dolgotrajni, priče
bodo lahko vabljene brez dejanske potrebe, dragoceni čas sodišča se bo trošil za procesna vprašanja namesto
za dokazni postopek. Ob odlogih obravnav, dragih zakasnitvah in prekinitvah sojenja bo težko preprečiti, da
ne bodo postranska vprašanja odtegnila pozornost sodišča od bistvenih vprašanj. Zaradi tega tudi udeleženci
postopka ne bodo mogli načrtovati svojih aktivnosti, niti izrabljati svojega časa na pravi način, na koncu pa
lahko to privede tudi do kršitve pravice obtoženca do ekspeditivnega sojenja.
Namene predobravnavne faze je dvojen: rešiti kar največ vprašanj, da bi se prihranil dragoceni čas v
razpravni dvorani; dati strankam in sodišču dobro osnovo za oceno časa, potrebnega za izvedbo dokazov o
spornih vprašanjih.“ (Priručnik 53).
1. Ob razpisu preverite, ali je oškodovanec vložil premoženjskopravni zahtevek oz. ali je bil obveščen,
da sme podati predlog za njegovo uveljavitev, tako da bo podan ta pogoj za takojšnjo izvedbo naroka
za izrek kazenske sankcije (285.c/VI v zv. s 285.č/II).
2. Izrecno opozorite na možnost, da obtoženec lahko navede, katera dejstva v obtožbi priznava.
3. Izrecno opozorite na vse možnosti za hitrejši potek in končanje GO.
4. Tudi v primeru, ko obtoženec krivde ne prizna, naj se praviloma določi čas in kraj GO.
2.1.8 Razpis
1. Pri določanju prvega naroka za GO morate upoštevati ne le 8-dnevni rok za pripravo na obrambo,
temveč tudi morebitne zaplete, ki navadno nastanejo pri vročanju vabil.
2. V odredbi, kadar že vnaprej določite razpravne dneve, tudi navedite, katere dneve se bo GO
nadaljevala, in zato velja, da so stranke obveščene tudi o nadaljnjih narokih.
3. Naročite pisarni, da tudi sodnike porotnike obvestite o tem, da bo GO predvidoma trajala dalj časa,
ter da se jih ob tem seznani tudi z zadevo samo in imeni obtožencev, da ne bi prihajalo do neljubih
zapletov, da bi predsednik senata na prvem naroku iskal druge sodnike porotnike.
19
4. Na prvi narok naj bodo sodniki porotniki povabljeni določen čas pred razpisano uro, da jih bo
predsednik senata lahko pravočasno seznanil z zadevo.
5. Od predsednika sodišča zahtevajte, da določi enega ali dva nadomestna sodnika ali nadomestna
sodnika porotnika.
6. Pravočasno se dogovorite za termine z izvedenci.
7. Nepričakovane dogodke vključite v časovni načrt.
8. Zaradi verjetnih ugovorov procesne narave, zlasti zahtev za izločitev predsednika senata, obvestite
predsednika sodišča, da bo zagotovljeno sprotno odločanje o takšnih zahtevah.
9. Preverite dogovorjeno na predobravnavnem naroku:
a) katera dejstva v obtožbi obtoženec priznava (285.d/I s.1)
b) ali je možno sojenje v nenavzočnosti (285.f/II t. 3)
c) ali se določenih prič in izvedencev ne bo vabilo na GO, temveč se bo zapisnik, izvid, mnenje
prebralo (285.f/II t. 4)
10. Presodite, ali je treba zaslišati prav vsako v obtožbi predlagano pričo, saj se nemalokrat zgodi, da
državni tožilec zgolj iz avtomatizma predlaga zaslišanje priče, čeprav z njo ne dokazuje nobenega
pravno pomembnega dejstva. V takem primeru namreč lahko računate na branje zapisnikov o
izpovedbah takih prič v smislu 2. odstavka 340. člena ZKP ali pa sklenete, da se tak dokaz sploh ne
izvede; podrobneje v poglavju 13.2.
11. Na GO ne vabite tistih oseb, za katere mislite, da njihovo zaslišanje na GO ni potrebno (v zvezi s
tem ne izdate nobenega posebnega sklepa, temveč bo tak dokazni predlog, če bo stranka pri
dokaznem predlogu vztrajala, prepustil v odločitev senatu na GO).
12. Na GO povabite oškodovanca, tudi če ni podal premoženjskopravnega zahtevka. Oškodovanec ima
pravico biti seznanjen s potekom zadeve, poleg tega pa bo lahko s predlogi in vprašanji prispeval k
hitrejši rešitvi zadeve. Vabiti ga je treba z ustreznim vabilom (pravni pouk!), saj lahko le na osnovi
pravilnega vabila sledijo procesne posledice (npr. da se šteje, da ne namerava nadaljevati pregona).
13. Koristno bi bilo, da na GO povabite priče glede na posamezne obdolžence ali kazniva dejanja, na
primer če je treba glede nekega dejanja zaslišati več prič ali izvedencev, se ti na GO povabijo
zaporedoma in ne razpršeno na več razpravnih dni.
14. Ne povabite vseh predlaganih prič hkrati oziroma na isto uro.
15. Presodite ali je poleg dokazov, ki so jih predlagale stranke treba odrediti, da se za GO priskrbijo novi
dokazi, o čemer morate stranke tudi obvestiti.
16. Pravočasno priskrbite izpiske iz kazenske evidence.
17. Pravočasno priskrbite že končane spise, če prihaja v poštev preklic pogojne obsodbe ali izrek enotne
kazni.
18. Pravočasno priskrbite podatke o premoženjskem stanju obtoženca (glede virov podatkov glej Prilogo
2: Zagotavljanje navzočnosti, poglavje Druga preverjanja, ki so omogočena z elektronskim (on line)
dostopom do izvornih evidenc).
19. Presodite ali je res potrebno vsa dejanja opraviti s formalnimi dopisi ali na naroku, ali bi zadoščala
komunikacija po telefonu, elektronski pošti, SMSju (glej 143.b)
2.1.9 Glavna obravnava

1. Pripravite si potek GO (glej točko 2.1.6)
2. Oklic zadeve naj se izvrši tako, da zapisnikarica na razpravnem hodniku ob določeni uri jasno in
razločno (oziroma po ozvočenju) pove opravilno številko zadeve ter imena obtožencev in jih povabi
v razpravno dvorano.
3. Člane senata morate naznaniti tako, da jih dejansko predstavite z imenom in priimkom, zaradi
možnosti izločanja. Ob tem ne smete dopustiti, da bi stranke postavljale članom senata kakršnakoli
vprašanja, na primer o njihovi politični usmeritvi, poklicu ali narodnosti.
4. Identiteto oseb, ki so v razpravni dvorani kot poslušalci, ugotovite tako, da jih povprašate po imenu
in po potrebi po starosti ali od njih zahtevate osebni dokument, s čimer se izognete primerom, da bi v
dvorani ostale osebe, ki jih stranke predlagajo ali še nameravajo predlagati za priče, ali mladoletne
osebe.
20
5. Na predlog strank ali po uradni dolžnosti lahko zabeležite tudi prisotnost oseb, ki so kakorkoli
povezane z obravnavano kazensko zadevo ali obdolženci.
6. Pripomočki za zvočno ali slikovno snemanje v razpravni dvorani niso dovoljeni (razen v primerih
odobritve snemanja s strani predsednika senata oziroma predsednika Vrhovnega sodišča) in lahko
zahtevate, da se tak tehnični pripomoček odnese iz razpravne dvorane. (podrobneje v poglavju 20.2).
7. V zahtevnih postopkih z večjim številom obdolžencev je potrebna dosledna uporaba določb ZKP
glede sojenja v nenavzočnosti. Potrebno je oceniti, ali so izpolnjeni objektivni pogoji za sojenje v
nenavzočnosti, pa tudi posebej oceniti, ali je obdolženčeva navzočnost nujna ali ne; podrobneje v
poglavju 3.6).
8. Če pravilno vabljeni obdolženec na GO ne pristopi in se ne opraviči, potem ne oklevajte s prisilnimi
sredstvi. Koristno je, da že na začetku zasedanja navzoče obdolžence ponovno opozorite na določbo
4. odstavka 123. člena ZKP o tem, da morajo takoj sporočiti sodišču spremembo prebivališča, kakor
tudi tak namen.
9. Enako dosledni morate biti tudi v primeru neopravičenih izostankov drugih udeležencev, katerim
mora praviloma slediti odredba o prisilni privedbi ter sklep o povrnitvi stroškov privedbe oziroma
separatnih stroškov zagovornikov.
10. V odgovoru na obtožbo se sme izvajanje obdolženca in zagovornika omejiti le na ugovore procesne
narave (ne pa npr. v oceno dokazov, češ da utemeljen sum ni podan). Državni tožilec nima pravice
replike.
11. Glede na dane odgovore na obtožbo senat ne sprejme nobenega procesnega sklepa.
2.1.10 Infrastruktura
1. Kadrovska podpora:
1. Pomoč strokovnega sodelavca, sodniškega pomočnika?
2. Izkušena zapisnikarica; potrebna zamenjava zaradi dolgotrajnosti?
3. Tehnik za uporabo snemalnega sistema?
4. Tehnik za uporabo računalniške opreme (glej tč. 2.1.10.3)
2. Prostorski pogoji:
1. Potreben prostor za obdolžence in njihove zagovornike /bo posameznega obdolženca
zagovarjalo več odvetnikov?/
2. Za državno tožilstvo /bo navzočih več predstavnikov tožilstva?/
3. Za oškodovanca /bodo navzoči družinski člani oškodovanca, prijatelji?/ oz. njegovega
pooblaščenca /državno pravobranilstvo, odvetnik?/
4. Za priče.
5. Za novinarje /bo predlagano snemanje začetka GO? Je pričakovati večje število novinarjev?/
6. Za občinstvo.
3. Oprema:
1. Videokonferenca (prikrito zaslišanje prič? prikrito zaslišanje oškodovancev?; glej poglavje
26)
2. Tonski posnetki: v kakšnem formatu je gradivo, kakšna oprema je potrebna za njegovo
izvedbo? Ali je dokaz že bil izveden v predhodnih postopki – ali je šlo brez težav?
3. Video posnetki: v kakšnem formatu je gradivo, kakšna oprema je potrebna za njegovo
4. »računalniški« dokazi: v kakšnem formatu je gradivo, kakšna oprema je potrebna za njegovo
5. Zaslišanje s pomočjo tehničnih sredstev: zaščitna stena, naprava za popačenje glasu
(preveriti kako se glas sliši po popačenju, da se izognemo nenavadnemu, celo smešnemu
glasu, kar je neprimerno za sodišče (Mrčela, 2012 56).
6. Ali stranka ali drug udeleženec (priča, strokovnjak, izvedenec) predlaga izvedbo dokaza, za
kar potrebuje posebno opremo (npr. grafična predstavitev z uporabo programov kot sta
OpenOfficeImpress in PowerPoint)
21
7. Ali gre za žrtve družinskega nasilja? Glej Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND),
ki med drugim določa pravico do spremljevalca žrtve, ki jo lahko spremlja v vseh postopkih,
povezanih z nasiljem, ter zagovornika; podrobneje v poglavju 21).
8. Ali je kateri od udeležencev postopka oseba s posebnimi potrebami? Glej ZIMI in odločbo
U-I-146/07, ki je analogno uporabna za vse primere (podrobneje v poglavju 21).
• ali je razpravna dvorana dostopna?
• uporaba prilagojenih tehnik pisanja in branja za slepe, slabovidne ali gluhoslepe npr.:
• ekran oz. tisk z uporabo večjih črk
• pretvorba pisanja v Braillovo pisavo s pomočjo elektronske Braillove vrstice
(oziroma v govorno obliko prek sintetizatorja govora)
• tiskanje zapisov v Braillovi pisavi (obrnite se na Center za informatiko)
4. Varnostni ukrepi in osebje:
1. Ali je potrebno dodatno varovanje (npr. zaradi konfliktnosti med udeleženci postopka, zaradi
ločitve prič/oškodovancev in obdolžencev, zaradi možnega konflikta s strani navzoče
javnosti ipd.)?
2. Ali zadošča dodatno število varnostnikov, ali je potrebna pomoč policistov?
3. Ali je treba zagotoviti poseben prostor za priče/oškodovance? Podrobneje v poglavju 20.4 in
22.
5. Oprostitev opravljanja drugih nalog:
2.2 Zagotavljanje navzočnosti in vročanja
Kultura sodišča5 - kako se pri nas stvari delajo – je ključna za uspešno poslovanje sodišča. To velja tudi za
tekoče obravnavanje zadev, brez nepotrebnih zastojev in prelaganja obravnav. Na kulturo ne-odzivanja 6 in
prelaganja se moramo sistematično odzvati: sodišče in vsak sodnik morajo jasno napovedati in dosledno
uveljavljati tako kulturo obnašanja vseh udeležencev postopka in sodnega osebja, ki vodi k doseganju ciljev
kazenskega postopka.
Že na začetku postopka (na predobravnavnem naroku) napovejte trdno upravljanje postopka, vključno z
zagotavljanjem navzočnosti. Opozorite na pravočasnost obveščanja sodišča o razlogih za nenavzočnost
(pravočasno je odsotnost napovedana le, če omogoča preložitev naroka brez nepotrebnih stroškov za sodišče
in udeležence). Prav tako opozorite na utemeljitev razlogov za odsotnost (niso utemeljeni razlogi kot npr.
bolezen, ki ni potrjena z zdravniškim potrdilom, golo navajanje bolniškega staleža, dopust, potovanje, do
odločitve za katero je prišlo po razpisu GO). Izostanek z glavne obravnave je opravičen le, če ga kot
takega oceni sodišče (Sodba I Ips 43/2004).
Dosledno uporabljajte možnosti za zagotovitev navzočnosti in zaračunajte nastale stroške.
ZKP (143.b) omogoča uporabo načinov vabljenja in obveščanja, ki so lahko učinkovitejši od vabljenja z
običajno pošto: "Kadar je v skladu s tem zakonom dopustno vabljenje ali obveščanje s sredstvi elektronskih
komunikacij, lahko sodišče zaprosi osebe, ki jih namerava vabiti ali obveščati, za kontaktne telefonske in
telefaks številke ter naslove elektronske pošte, pri čemer jih opozori, da teh podatkov niso dolžne
posredovati. Pozove jih tudi, naj čim prej posredujejo morebitne prihodnje spremembe navedenih podatkov."
5 „Kulturo sodišča razumemo kot prepričanja in vedênja s katerimi posamezniki - sodniki in upravljavci sodišča -, ki so odgovorni
za zagotovitev poštenega in ekspeditivnega reševanja zadev, oblikujejo » način, kako se dela«. (Ostrom 104).
6 “[S]kupni pogledi na to, kako se delajo stvari (kot npr. kakšna je sprejemljiva hitrost reševanja zadeve) in skupna pričakovanja in
norme (kot npr. odvetnikova pričakovanja glede verjetnega sodnikovega odgovora na predlog za preložitev)“ ustvarjajo kulturo
ne/odzivanja in ne/prelaganja. „Nekaj je možno storiti za preprečitev nepotrebnega prelaganja in moč za doseganje spremembe je
predvsem pri sodnikih“. (Leverick 39-52).
22
V zahtevnih kazenskih zadevah se na neuspešno vročitev takoj odzovite z vročanjem po pravni ali fizični
osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Strošek vročanja preko osebe, ki opravlja vročanje v
kazenskem postopku, je treba tehtati v primerjavi s stroški vseh udeležencev neuspešnega naroka.
V odredbi za odložitev (ne - preklic!) GO dosledno navedite razlog za odložitev, s čimer udeleženci
postopka dobijo jasno sporočilo, da je postopek trdno v rokah sodnika. V odredbi praviloma določite tudi
novi datum GO.
Prekinitev GO omogoča, da se v kratkem času (8 dni) preskrbijo določeni dokazi ali da se pripravi obtožba
ali obramba, ne da bi z GO morali začeti znova.
Preložitev GO sme le izjemoma biti na nedoločen čas. Vabilo na, na določen čas preloženo, GO ustno
sporočite strankam in oškodovancem in jih opozorite na posledice morebitnega izostanka (sprejem ustnega
vabila in pravni pouk zabeležite v zapisnik!)
Sojenje v nenavzočnosti: na vsakem naroku za GO, na katerega obtoženec ne pride, ugotovite, ali so
izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti.
Obdolženec se pravici, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (2. alineja 29. člena URS), lahko odpove bodisi
izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti izostanek, ki ga opravičuje z navajanjem
neutemeljenih razlogov. Ocena o tem, ali je razlog utemeljen ali ne, pa je v domeni sodišča. Zato zgolj
sporočilo o odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga samo po sebi še ni opravičljiv razlog za njeno
preložitev (Sodba I Ips 57/2002).
Ravnajte po maksimi: Cenim svoj čas in z njim skrbno gospodarim!
Podrobneje v poglavjih 13.2 in 13.3.
2.2.1 Ugotavljanje zdravstvenih razlogov

Za opravičilo dosledno zahtevajte potrdila na predpisanih obrazcih (Pravilnik o obrazcu zdravniškega
potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem) z
zdravnikovo utemeljitvijo, zakaj je potrdilo izdano. V primeru dvoma v upravičenosti izdaje zdravniškega
potrdila zahtevamo pisno mnenje imenovanega zdravnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (81.
člen ZVZZ). Samo dejstvo, da je oseba v bolniškem staležu, ne pomeni avtomatično nesposobnosti za
udeležbo na procesnih dejanjih. Podrobneje → 13.3.3.1.
2.2.2 Preverjanje prebivališča oz. naslova za vročanje

Informatizirani K vpisnik nudi uporabniku ustrezen nabor podatkov, ki so potrebni za delo, če so podatki v
sistem vneseni natančno in popolno. Od pisarne zahtevajte, da v sistem podatke vnašajo, jih dopolnjujejo in
korigirajo. To velja tudi za osebne podatke obdolženih in drugih, v postopku udeleženih oseb. Podatki, ki v
začetku postopka še niso znani in jih sodišče pridobi kasneje (ob zaslišanju, na podlagi poizvedbe …) in
informacije o spremembi obstoječih podatkov naj ne ostajajo zgolj v dokumentu spisa, temveč morajo biti
vneseni tudi v ustrezna podatkovna polja elektronskega vpisnika. Pravilni podatki vpisnika so dostopni vsem
upravičenim (kasnejšim) uporabnikom informacijskega sistema in jih ni treba pridobivati ponovno.
Zaposleni, ki imajo na sodiščih ustrezna upravičenja pa lahko določen nabor podatkov, ki jih (še) ni v
informatiziranem sodnem vpisniku a jih potrebujejo pri svojem delu, pridobijo preko on-line vpogledov v
izvorne evidence/registre. Kadar je omogočen elektronski dostopi do podatkov v izvorni evidenci, so pisne
poizvedbe pri upravljavcu podatkovne baze povsem nepotrebne, časovno potratne in stroškovno
neupravičene.
23
Če se sodno pisanje vrne nevročeno, naj vpisničar/ka (brez odredbe sodnika - 231. člen SR) preveri:
1. vse naslove udeleženca, ki so evidentirani na zadevi
2. podatke iz Centralnega registra prebivalstva
3. ali je osebi vzeta prostost (ali je v priporu ali v zaporu)
4. ali zoper istega udeleženca poteka še drug kazenski postopek
5. podatke o zaposlitvi (Register Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS)
6. izvorne podatke za pravne osebe se preverja preko Poslovnega registra (PRS)
Podrobneje → Priloga 2.
2.2.3 Ugotavljanje premoženjskega stanja z elektronskim (on line) dostopom do izvornih evidenc
• Nabor različnih evidenc in dostopov do njih je objavljen na http://krn.sodisce.si/index.php?

q=dies
• Obdavčljivi dohodki fizičnih oseb: možno jih je pridobiti tako na mesečni, kot na letni ravni;
vsebina in navodila so na voljo tu: vpogledovalnik FURS
• Imetništvo vrednostnih papirjev: podatki iz Registra Klirinško depotne družbe (KDD)
• Transakcijski računi: Register transakcijskih računov pri AJPES - RTR
• Podatki zemljiške knjige (eZK)
• Zarubljene premičnine (Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin - RZPP)
• Tožbe vložene po ZOPNI
• Podatki iz baze MNZ e-RISK:
◦ Evidenca voznikov
◦ Matični register vozil in listin
◦ Evidenca orožnih listin in orožja
◦ Matični register prebivalstva
Podrobneje → Priloga 2.
2.3 Postopek
2.3.1 Osebno obnašanje v postopku

1. Poskusite psihološko oceniti akterje v postopku.
2. Ostanite mirni, nikoli ne povzdigujte glasu, ne kričite.
3. Govorite razumljivo, razločno in prepričljivo.
4. Nikoli ne izgubite samokontrole.
5. Ne postanite nervozni ali nemirni.
6. Ne pokažite emocij.
7. Ne dajajte nobenih ocen.
8. Ne dajajte izjav, ki bi lahko povzročile zahtevke za zavrnitev.
9. Ne dajajte povodov za napade. Glej tudi Ristin.
2.3.2 O procesnih zadevah

1. Natančno preštudirajte zakonske določbe.
2. Procesna pravila igre imejte na vajetih.
3. Vodenje zapisnika (če se obravnava ne snema):
a) izpovedbe narekujte v zapisnik racionalno (vpisuje se bistvena vsebina vsega poteka GO)
b) preglednost in racionalnost zapisnika lahko dosežete tako, da po zapisu uvodnega dela
posamezne izpovedbe vselej vnesete podnaslove (vprašanja obtožbe, vprašanja obrambe,
vprašanja sodnika), s čimer se izognete ponavljanju navajanja spraševalca
24
c) če je udeleženec postopka že bil zaslišan, se v zapisnik vnesejo le spremembe ali dopolnitve

prejšnje izpovedbe
d) po potrebi v zapisnik vnesemo tudi vtise in dejstva (npr. obnašanje zaslišanega), ki utegnejo
vplivati na dokazno oceno ne samo razpravljajočega, pač pa tudi pritožbenega sodišča
4. Bodite pripravljeni na nepričakovano.
5. Predvidite čas za presenečenja.
6. Ne dajajte vtisa, da zmanjkuje časa.
7. Ne dopustite, da razprava teče v nedogled.
8. Razpravo vedno privedite do bistva.
9. Ne dopustite poskusov zavajanja.
10. Zavrnite nestvarne zahtevke.
11. Naj vas ne bo strah zavrniti zahtevkov v zvezi z dokazovanjem.
12. Ne dovolite dvojnih vprašanj.
13. Dopustite, da izvedenci svoja izvajanja demonstrirajo.
14. Nobene pomembnosti ne pozabite omeniti.
15. Razčistite sleherno kontradiktornost.
16. Ne dopustite, da bi izvedenci ocenjevali dokaze.
17. Glede obravnave prič in žrtev:
a) Ustrezno jih poučite.
b) Ustrezno jih obravnavajte (podrobneje v 4. poglavju).
2.4 Delo z mediji

(Za podrobno predstavitev problematike glej Strojin, ki je tudi avtor tega poglavja)
Vsi veliki procesi ali spektakularni zahtevni kazenski postopki sprožijo v medijih (tisk, radio, televizija,
internet) val obširnega poročanja.
Mediji poskušajo na različne načine priti do učinkovitih informacij (že pred samo razpravo). Nevarnost
predčasne objave informacij, ki lahko vplivajo na postopek, je zato zelo velika.
Kršitev varovanja zaupnih službenih informacij, zaščite osebnosti in domneve nedolžnosti praviloma ne gre
pripisovati sodnikom, temveč drugim, za to zainteresiranim osebam. Te osebe so poglavitni vir informacij za
medije in skušajo določati tudi ton poročanja o tematiki, v kateri imajo izražen interes.
Demokratične družbe pripisujejo medijem pomembno vlogo v javnem življenju, zato je morebitne kršitve
potrebno obravnavati z ustreznim in sorazmernim upoštevanjem pravice do obveščenosti.
2.4.1 Kako naj bi se kot sodnik obnašali?

Kot sodnik naj bi se v stiku z mediji obnašali tako, da vaša neodvisnost in nepristranskost nikoli ne bosta
vprašljivi. Upoštevajte omejitve po 14. členu SR.
1 V fazi priprav
1.1 Opozorite urad predsednika svojega sodišča, da pričakujete visok interes medijev ter
zaprosite za strokovno podporo.
1.2 Vprašanja medijev in sporočila za javnost v zvezi s potekom postopka pripravlja Urad
predsednika oziroma oseba, pristojna za odnose z mediji (naprej Urad).
1.3 Izvedite pripravljalni sestanek z Uradom, v okviru katerega predvidite potek postopka,
časovno in po fazah, ter identificirate morebitne kritične točke.
1.4 Skladno z zahtevami ZDIJZ se pripravi splošen škodni test v zvezi s konkretno zadevo
oziroma potrdi vzorčno besedilo.
25
1.5 Sodelujte pri pripravi gradiv, ki jih pripravi Urad predsednika. Poročajte jim o
pomembnih postopkovnih fazah ter verificirajte končna besedila. Sodelujte pri pripravi škodnih
testov v zvezi s posameznimi zahtevami.
1.6 Z mediji ne razpravljajte o postopku.
1.7 Ne dajajte izjav o vsebini spisa.
1.8 Ne dajajte intervjujev.
1.9 Ne dajajte nobenih podatkov iz spisa.
1.10 Ne dajajte nobenih ocen.
1.11 Ne dajajte nobenih prognoz.
1.12 Ne dajajte nobenih izjav, ki bi kršile zaščito osebnosti.
1.13 Preverite velikost razpravne dvorane ter ocenite, koliko mest je na voljo za predstavnike
javnosti.
1.14 Če je pričakovan velik interes javnosti, število mest pa je omejeno, predlagajte sistem
akreditacije za omejeno število predstavnikov javnosti. Od tega bo odvisno število izdanih
dovoljenj za snemanje.
1.15 Opozorite stranke na dovoljeno obnašanje znotraj dvorane ter na morebitne omejitve
zunaj dvorane.
1.16 Predvidite morebitne sankcije za kršitve udeležencev in javnosti.
1.17 Pravočasno zagotovite prisotnost varnostne službe.
2 Med postopkom
2.1 Ne dajajte intervjujev.
2.2 Ne vodite razprav »za medije«.
2.3 Ne podlezite vplivom popačenega poročanja.
2.4 Popačenih poročil ne komentirajte niti jih ne poskušajte postaviti v pravo luč.
2.5 Ne zagovarjajte se.
2.1 Vprašanja usmerjajte na Urad. O drugih ugotovitvah obvestite Urad.
2.4.2 Urad - Obveščanje medijev

1 O pripadu zahtevnega kazenskega postopka sodnik obvesti Urad predsednika.
2 Urad naj po potrebi obvesti osebo, pristojno za stike z mediji oz. po skupni oceni Službo za odnose z
javnostmi Vrhovnega sodišča (SOJ). Urad lahko tudi pooblasti osebo, ki je pristojna za stike z mediji
ali medijsko koordinacijo zgolj v določeni zadevi.
3 Urad o določitvi osebe obvesti SOJ.
4 Urad po potrebi seznani zaposlene o dolžnosti varovanja zaupnih podatkov oziroma o prepovedi
komuniciranja o odprtih zadevah, kot tudi o pristojni osebi za stike.
5 Urad zagotovi ustrezne prostorske in kadrovske pogoje, vključno z varnostno službo, za nemoten
potek postopka.
6 Varnostna služba zagotovi odkrivanje in deponiranje e-naprav, ki omogočajo audio/video snemanje
oziroma prenos podatkov (npr. pametni mobilni telefoni, prenosni in tablični računalniki).
7 Pripravi se medijski spis za posamezno zadevo, v katerega se shranjujejo vsi načrti, sporočila,
vprašanja in odgovori, objave, ter drugo gradivo v zvezi s konkretno zadevo.
8 Urad o ustanovitvi medijskega spisa obvesti SOJ.
9 Urad v sodelovanju s predsednikom senata pripravi sporočila za javnost skladno z 11. členom SR in
ob upoštevanju medijskih potreb (pravila glede oblikovanja sporočila za javnost).
10 Sporočila je priporočeno objavljati redno, ob vsaki novi fazi ali razvoju dogodkov v postopku.
11 Sporočila za javnost se objavijo med novicami na spletni strani posameznega sodišča, ter
posredujejo STA in drugim novinarjem oziroma medijem po adremi.
12 Vprašanja prejeta po telefonu ali ustno se zabeležijo v obliki uradnega zaznamka. Vsem ustnim
prosilcem se priporoči, da vprašanja posredujejo po e-pošti.
13 Vsa vprašanja in odgovori nanje se shranjujejo v medijskem spisu za preprečevanje podvajanja dela
in nasprotujočih si informacij.
26
14 Urad spremlja medijsko pojavnost v konkretni zadevi preko sistema Kliping, po potrebi pa tudi v
drugih medijih ter na spletnih straneh.
15 Če se pri poročanju zasledi nepravilnosti glede dejstev, Urad pri mediju zahteva popravek.
16 Dajanje odgovorov na medijske objave ni priporočljivo. Sodišče naj se vzdrži vsebinskih
komentarjev in polemike na mnenja izražena v medijih, ter osredotoči zgolj na obravnavo dejstev
vezanih na postopek.
17 Odgovori se dajejo le na direktna vprašanja medijev, pri čemer sodišču ni treba dajati komentarjev,
mnenj, ipd.
18 Če se v medijih ali med komentarji na medijske prispevke znajdejo žaljive ali grozeče izjave, Urad
oceni potrebo po seznanitvi pristojnih služb oziroma kazenskem pregonu.
19 Urad oceni potrebo in možnosti po lastnem snemanju procesnih dejanj, na katerih je prisotna javnost,
ali celotnega postopka za namen nadaljnjega posredovanja (za namene lastne predstavitve ali v drug
prostor).
27
3 METODE DELA
3.1 Uvod
Jelenc Puklavec (Jelenc Puklavec 1997) kot enakovredne garancije za racionalno sojenje ocenjuje:
• strokovnost
• dobro poznavanje dejanskih vprašanj - študij in poznavanje spisa
• ustrezne metode sodnikovega dela.
K temu lahko gotovo dodamo še strokovni pogum, ki ga navaja ista avtorica; pravzaprav gre za vprašanje
samorazumevanja sodnika v svoji vlogi (Richterliche Selbstverständnis, Hövel 42).
3.1.1 Strokovnost
"Strokovnost lahko dosežemo s študijem. Sodnik je strokovno močan, če dobro pozna zakon, najprej
procesni, ki je kraljica prava. Vsakokratna uporaba in študij določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) me
prepričujeta, da mora sodnik procesni zakon zelo dobro poznati. Posebno v kazenskem postopku mora
namreč sodnik večinoma ukrepati takoj, ko praviloma ni časa za poglobljen študij in posvet. Če si ta čas
sodnik vzame, lahko že zamuja ali krši zakonske določbe. Če bi se sodnik po končani glavni obravnavi ne
mogel odločiti, kako naj razsodi in bi razglasitev sodbe odložil za 5 dni, bi že kršil določbo drugega odstavka
443. člena ZKP po kateri odložitev razglasitve sodbe v skrajšanem postopku ne pride v poštev, saj mora
sodnik po končani glavni obravnavni sodbo izreči takoj. Pa tudi v rednem postopku sme sodišče, če sodbe ne
more izreči še isti dan, razglasitev sodbe odložiti za največ tri dni (prvi odstavek 360. člena ZKP).
Sčasoma sodnik pozabi marsikatero procesno določbo, ker je pogosto ne uporablja. Če obdolženec med
kazenskim postopkom umre, sodišče ustavi s sklepom kazenski postopek po 139. členu ZKP. V nasprotju s to
določbo bi ravnal sodnik, ki bi spis po prejemu obvestila o obdolženčevi smrti poslal državnemu tožilcu s
predlogom, naj zaradi obdolženčeve smrti umakne obtožni predlog in bi šele po prejemu tožilčeve izjave o
umiku kazenski postopek ustavil. Povsem nerazumljivo pa bi bilo, če bi v tej procesni situaciji sodnik dal
oškodovancu celo pouk, da lahko nadaljuje s kazenskim pregonom zoper (pokojnega) obdolženca. Marsikaj
zna sodnik z leti, ob novih izkušnjah in drugačnih procesnih situacijah (nešteto jih je!) prebrati drugače,
pravilneje. S strokovnim sodnikovim razvojem prihaja tudi do drugačnih, boljših pogledov na iste procesne
institute.
Sodnikova strokovnost se iz spisov kaj lahko prepozna. Po nepotrebnem je lahko sicer dober vtis slabši, če bi
sodnik ne uporabljal zakonske terminologije. Npr. če bi zagovornika poimenoval kot obdolženčevega
zastopnika ali pooblaščenca obdolženca; oškodovančevega pooblaščenca kot zastopnika ali odvetnika
oškodovanca; državnega tožilca pa kot zastopnika obtožbe ali tožilstva itd." (Jelenc Puklavec 1997)
"...sodnik se v 2-3 letih sreča s 60 - 70% vseh možnih pravnih problemov, po 4-5 letih doseže gotovost, ki
predstavlja zanesljiv temelj za izgradnjo celovite osebnosti kot sodnika, do katere pride po približno 8 letih
sodniškega staža, če ne preide v nevarno rutino (veliko izkušenj - malo pozornosti). Prav zato biti sodnik
zahteva popolnoma posvetiti se tej funkciji, ne samo v službi, temveč tudi izven nje. ...Sodniške odločitve
morajo temeljiti na zakonu, poštenju in morali. Iz njih mora biti razvidna odločnost, hrabrost, včasih pa tudi
milost. ...Celotno sodniško dejavnost lahko povzamemo s štirimi elementi, ki po Sokratu pripadajo sodniku:
poslušati vljudno, odgovarjati modro, razmišljati bistro in odločati nepristransko." (Mrčela 2012).
Pri delu naletimo na vprašanja, ki jih ni mogoče rešiti zgolj z uporabo uzakonjenih pravil. Pri tem nam bo v
pomoč Kodeks sodniške etike Sodnega svet in razlage Komisije za etiko in integriteto.
28
3.1.2 Študij spisa

"Sodnikovo delo je strokovno, če se v vsaki zadevi natančno seznani z dejanskimi vprašanji zato, da jih bo
lahko reševal in seveda zato, da bi s pomočjo dejanskih vprašanj prepoznal pravna vprašanja. Sodnik mora
torej, ko vzame spis v delo, najprej preštudirati spis. Zatem naj odpre zakone, komentarje in odpre
računalnik, da pregleda računalniško bazo sodne prakse. Tako se bo na podlagi strokovnih opozoril, stališč in
argumentov lahko prepričal o tem, kakšni dejanski in pravni problemi ga lahko čakajo pri obravnavanju
posamezne zadeve in kako se v praksi ti problemi rešujejo. Noben posvet s starejšim kolegom, nobeno ustno
sporočilo o tem, kako se že desetletja odloča v taki, večkrat tudi le na videz enaki situaciji, ne more biti
enakovredna informacija.
Če se sodnik prvič pripravlja na razpis glavne obravnave, razpisane na podlagi zasebne tožbe, bo v upanju,
da se bosta obdolženec in zasebni tožilec poravnala in da bo zasebni tožilec umaknil zasebno tožbo, že med
pripravami na glavno obravnavo preštudiral, kakšno odločbo bo izdal, če se bosta obdolženec in zasebni
tožilec poravnala pred branjem zasebne tožbe ali po njej, torej pred začetkom glavne obravnave ali po njem.
Že iz komentarjev bo lahko povzel, da se zaradi umika zasebne tožbe pred branjem zasebne tožbe, torej pred
začetkom glavne obravnave, kazenski postopek ustavi, in da se zaradi umika zasebne tožbe po začetku
glavne obravnave izreče sodba, s katero se obtožba zavrne. Procesno napačna bi bila sodnikova odločitev, če
bi na primer zasebno tožbo zaradi umika pred branjem obtožbe zavrgel, ker je vendar z odredbo za razpis
glavne obravnave že začel teči kazenski postopek. Napačna bi bila tudi odločitev, da se zasebna tožba zavrže
in kazenski postopek ustavi, saj bi ta nesmiselna kombinacija izreka utegnila nakazovati celo, da morda
sodnik ni trdno prepričan v to, da se z odredbo za glavno obravnavo v skrajšanem postopku začne kazenski
postopek. In če bi se sodnik zaradi možnosti poravnave hotel vnaprej prepričati, kako se lahko razlaga
določba drugega odstavka 96. člena ZKP po kateri se obdolženec in zasebni tožilec lahko poravnata o svojih
medsebojnih stroških, bo ravnal preudarno, če bo odprl komentar ZKP, Pravna mnenja (v njih so objavljena
načelna pravna mnenja in pravna mnenja z občnih sej Vrhovnega sodišča), ali še bolje, prižgal računalnik."
(Jelenc Puklavec 1997)
Evidenčni oddelek Vrhovnega sodišča organizira redne tečaje za uporabo baz podatkov IUS-info, HUDOC
(sodbe ESČP), Curia (sodbe sodišča EU), EUR-lex, Jurifast itd.
Odlični pregledi judikature ESČP po posameznih členih EKČP in pomembnih odločitev v preteklem letu so
dostopni na spletni strani sodišča.
Na intranetni strani http://krn.sodisce.si so vzpostavljene povezave do:
Baze IUS-info
Iskalnika sodne prakse http://www.sodnapraksa.si/
Pravnih virov EU: (Univerzalni pravni portal EUR-Lex, Uradni list EU, Sodna praksa Sodišča Evropske
unije)
ESČP
Mednarodnih pogodb s področja pravosodja
Centra za izobraževanje v pravosodju
"Sodniki večkrat opravičujemo sami sebe, da za takšno iskanje informacij ni časa, ker je preveč zamudno, in
si ga lahko privoščijo le sodniki druge, še bolj pa tretje stopnje, ki niso toliko obremenjeni s spisi. Ponujam
drugačen pogled. Ko se sodnik prvič temeljito pripravlja za glavno obravnavo, so take priprave res zamudne.
Že v drugem primeru pa prve priprave pomenijo velik prihranek časa. Zato se trud kmalu obrestuje. Sodnik
tako ve, katera vprašanja so pravno relevantna in kaj mora v konkretni zadevi raziskati in kaj še preštudirati.
Ob tako temeljitih pripravah bo zadevo hitreje in pravilneje rešil, naslednje zadeve pa bo reševal tudi z
zaupanjem v samega sebe, da je probleme poglobljeno obravnaval in pravilno odločil. To je najboljša pot za
to, da bo naslednje zadeve in probleme reševal prav in bistveno hitreje.
29
Ob tako temeljitih pripravah se na primer ne bi dogodilo, da bi sodnik obdolženca spoznal za krivega za

kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja in lahke telesne poškodbe, če je storilec neupravičeno
stopil v stanovanje zato, da z oškodovancem obračuna. V komentarjih kazenskega zakona je zapisano, da je
v primeru, ko kršitev nedotakljivosti stanovanja pomeni pripravljalno dejanje za drugo kaznivo dejanje,
kršitev konzumirana v teh kaznivih dejanjih in da zato ni steka. Če mora biti takšna pravna ocena sprejeta
šele v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, je lahko ocena učinkovitosti sojenja kaj hitro manj ugodna.
Ob temeljitih pripravah, ko prvič dobi predlog za posamezna preiskovalna dejanja, bo sodnik odprl komentar
in se prepričal o tem, da s posameznimi preiskovalnimi dejanji še ne začne teči kazenski postopek. Zato ne
bo, vsaj na videz, dopuščal dvoma o svoji strokovnosti, če bi v zaprosilih, ki jih pošilja med posameznimi
preiskovalnimi dejanji ali v odredbah o izvedenstvu zapisal, da teče pri sodišču kazenski postopek v
kazensko preiskovalnih dejanjih zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122.
člena KZ-1, ali če bi poslal zaprosilo drugemu, le 20 km oddaljenemu okrajnemu sodišču, češ da priča
stanuje na njegovem sodnem območju, kot da bi menil, da ne sme vabiti priče z drugega sodnega območja.
Zaprosil med sodišči (praviloma bistveno ne prispevajo h kvaliteti razčiščevanja dejanskega stanja) je v naši
mali državi že sicer preveč. Na tem mestu pa bi kazalo zaradi ne povsem enotne prakse opozoriti na določbe
24. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku. O povrnitvi stroškov postopka za procesna
dejanja pred zaprošenim sodiščem odloča namreč zaprošeno sodišče (prvi odstavek), ki tudi izplača stroške
iz svojih sredstev. Sodišče, ki vodi postopek, pa zaprošenemu sodišču povrne plačani znesek, če zaprošeno
sodišče to zahteva (drugi odstavek).
Ti primeri že dokazujejo, da se mora sodnik z dejanskimi in pravnimi vprašanji spoznati takoj, ko vzame
zadevo v delo. Če to stori šele po razpisu glavne obravnave, že zamuja, saj je lahko izpustil iz rok že
marsikatero pomembno procesno rešitev in lahko brez podlage in po nepotrebnem vodi kazenski postopek z
vsemi posledicami, ki nastanejo za obdolženca in druge udeležence v postopku. Če bi na primer sodnik
ugotovil, da oškodovanec za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari sploh ni sam podal kazenske ovadbe,
temveč so za kaznivo dejanje ob raziskovanju drugih dejanj izvedeli in ovadbo podali policisti sami, ne bi
mogel šteti, da je oškodovanec podal predlog za kazenski pregon. Če bi sodnik ob študiju spisa in zakona ta
problem zaznal, ne bi razpisal glavne obravnave, temveč bi obtožni predlog zavrgel iz razloga po 3. točki
prvega odstavka 277. člena ZKP saj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo pregon. Zamujal bi tudi sodeči
sodnik, ki bi temeljito analiziral opis dejanja šele, ko se bi po končani glavni obravnavi pripravljal na
razglasitev sodbe in takrat ugotovil, da gre pri privilegirani obliki tatvine, tako imenovani majhni tatvini,
pravzaprav za dejanje majhnega pomena, zaradi nizke vrednosti - 30€ vzetega starega kolesa, ker je bila
škoda takoj povrnjena in ker obdolženec še nikoli ni bil kaznovan. Če bi sodnik to ugotovil med branjem
spisa in še posebej ob preizkusu obtožnega predloga še pred razpisom glavne obravnave, bi lahko obtožni
predlog zavrgel zato, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (tedaj iz razloga po 5. točki
prvega odstavka 277. člena ZKP), namesto da bi tri leta in pol vodil postopek, opravil številne poizvedbe,
odrejal prisilne privedbe, zaslišal sedem prič, nato pa po sedmih obravnavah izrekel sodbo, s katero bi
obdolženca oprostil obtožbe, češ da je nadaljevanje kaznivega postopka v zadevi neutemeljeno, saj je
obravnavano dejanje majhnega pomena.
3.1.3 Metode dela

Strokovnost lahko doseže sodnik sam, v krajšem ali daljšem času. K dobremu poznavanju dejanskih vprašanj
s študijem spisa se lahko (sodnik) prav tako prisili sam. Ustrezne metode dela pa si lahko (sodnik) pridobi le
s prakso. Za to je potreben določen čas, ki je krajši, če bo imel (sodnik) možnost, da se ustreznih metod nauči
od drugih, predvsem starejših kolegov. Ta čas bo krajši, če bo (sodnik) po tej poti spoznal procesne pasti, ki
ga lahko v postopku, ki ga bo vodil, čakajo in če jih bo znal uspešno in strokovno obiti, in če bo znal iz že
zbranih izkušenj in že sprejetih odločitev izbrati tiste, ki so najboljše.
3.1.4 Strokovni pogum

V zvezi z odločitvami sodišča je treba poudariti, da se res ne kaže držati obtožb, tako da bi sodišče vztrajalo
pri težji kvalifikaciji in večjem obsegu dejanja oz. dejanj za vsako ceno. Obdolženec naj se že obtoži le za
tisto, za kar je utemeljen sum res podan. Seveda pa naj sodišče obdolženca obsodi le za tisto in tako dejanje,
30
ki je trdno dokazano. Slišijo se ugovori, da so pri svojem delu premalo selektivni državni tožilci. Že res, pa
tudi sodniki. Če se mora sodba razveljaviti zato, ker ni trdno izkazano, da je obdolženec vzel 10.000€,
temveč le 8.000€, torej zato, ker ta manjši del tožilčevega zahtevka ni dokazan, pomeni tako sojenje izjemno
škodo za učinkovitost postopka, pa nobene koristi za javni interes. Isto velja tudi za nadaljevana kazniva
dejanja, ko je obdolžencu sedem posameznih dejanj tatvine dokazanih s priznanjem in z drugimi dokazi, le
glede enega pa obstaja dvom, pa sodišče tudi osmo dejanje kljub temu zajame v opis nadaljevanega
kaznivega dejanja in obdolženca spozna za krivega v celoti.
3.2 Roki
Določba 15. člena ZKP sodišču nalaga, da si mora prizadevati za to, da se postopek izvede brez
zavlačevanja. Za izpeljavo temeljnega načela ekspeditivnosti so v zakonu predpisani številni instrukcijski
roki, ki veljajo za sodišča. Ti roki niso predpisani kar tako, temveč lahko pomembno prispevajo k
racionalnemu vodenju postopka. Roki namreč omogočajo predvsem sodniku samemu, pa seveda tudi sodni
upravi, pregled nad vodstvom postopkov, pomenijo pa tudi končni termin, ki nedvomno vpliva na
koncentracijo posameznih procesnih dejanj. Temu cilju služi npr. tudi obvestilo sodečega sodnika, ki mora
po drugem odstavku 286. člena ZKP oziroma tretjem odstavku 435. člena ZKP če ne določi glavne
obravnave v dveh (enem) mesecu od vložitve obtožnega akta, o razlogih zato obvestiti predsednika sodišča.
Obvestilo mora biti pisno, saj je sestavni del spisa. Sodnik ne bi smel čakati, da predsednik zahteva poročilo,
temveč bi mu moral poročati sam. Teh obvestil ne gre jemati kot nepotreben ali celo nedovoljen poseg v
sodnikovo delo in neodvisnost. Gre za upravičeno zakonsko zahtevo, ki jo je treba v največji možni meri
spoštovati že sedaj in tudi na tistih sodiščih, ki so še preobremenjena z delom. Ta opozorila bi utegnila
razkriti neustrezne razporeditve dela, pa tudi subjektivne in objektivne težave pri sodnikih in sodnem osebju.
Tudi ti drobci so nedvomno nepogrešljiva sestavina celote, to je postopka, ki mora biti tudi hiter, da je lahko
učinkovit.
Če sodišča včasih v želji, da bi bili postopki hitrejši, opuščajo posamezne procesne ukrepe, pa včasih po
nepotrebnem podaljšujejo postopke s procesnimi dejanji, ki jih ZKP ne predpisuje. Tako se po določbi
prvega odstavka 403. člena ZKP za postopek s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo smiselno vse določbe, ki
se uporabljajo za postopek s pritožbo zoper sodbo, temveč se smiselno uporabljajo le določbe, ki jih zakon
natančno opredeljuje. Med njimi ni navedena določba 376. člena ZKP po kateri se izvod pritožbe zoper
sodbo vroči nasprotni stranki, ki sme nato v osmih dneh po njenem prejemu sodišču podati odgovor na
pritožbo. Zato se pritožbe zoper sklepe ne pošiljajo nasprotni stranki zaradi odgovora. Tedaj tudi ni možno
vložiti odgovora na pritožbo zoper sklep, pri katerem je vendar poudarek na hitrosti postopka. To pa seveda
ne velja za tako imenovane meritorne sklepe, na primer za sklep o sodnem opominu, ki je po vsebini
pravzaprav sodba. (...).
3.3 Izreki sodb

Izreki sodb so tu in tam neustrezno oblikovani. Kaže ... opozoriti na nekatere nepravilnosti, na primer:
Obdolženec se v oprostilni sodbi "oprosti obtožbe", ne pa "oprosti, da je ...", "oprosti obtožnega predloga",
"oprosti obdolžitve po zasebni tožbi."
Podrobneje → poglavje 14 Izdelava sodbe prve stopnje v kazenskem postopku.
3.4 Čas izdelave sodbe

Samo nekateri posamezniki, ki izdelujejo sodbe šele čez čas, razmetavajo s svojim časom, saj morajo pred
izdelavo pisne sodbe ponovno preštudirati spis, tudi če imajo še tako dober spomin. Ti sodniki jemljejo čas
tudi strankam, ki si morajo ob prejemu zapoznele odločbe prav tako ponovno osvežiti poznavanje dejanskih
in pravnih vprašanj o posameznem primeru. Kazalo pa bi se zamisliti nad velikimi razlikami med datumom
izdelave sodbe, ki je naveden v odredbi za vročitev sodbe, med datumom, ko naj bi pisarna sodbo prejela ter
datumom odprave sodbe. Primerjava teh datumov v posameznih primerih bi morda lahko pokazala, da
sodnik preveč postavlja na kocko svoj ugled v želji, da bi vsaj navidez prikazal, da spoštuje roke za izdelavo
31
sodbe. S tem slabi svoj ugled, ki bi ga potreboval še posebej takrat, ko bi moral odločno ukrepati, ko bi
ugotovil, da se njegove sodbe odpravljajo šele čez nekaj tednov ali pa se kot datum odprave navede datum,
ki glede na izkazani čas vročitve sodbe očitno ni pravi.
3.5 Izdelava pisne sodbe

"Samo prepričani prepriča." (F.-K. Föhrig, v Basdorf 91).
Na učinkovitost postopka bistveno vpliva tudi pravilna in smotrna izdelava sodb, na katero se mora sodnik
temeljito pripraviti. O tem je bilo že veliko povedanega. Ponoviti moram le oceno, da je iz vsake sodbe
mogoče povzeti, ali je bil za to izjemno odgovorno delo, ki je ogledalo vsakega sodnika, sodnik res
pripravljen. Posebno takrat, ko sodnik v sodbi izredno obširno povzema navedbe obtožbe in izpovedbe
zaslišanih udeležencev, je očitno, da je sodbo neposredno narekoval, največkrat kar v diktafon, zaradi česar
je polna mašil in ponavljanj, ki jo delajo nepregledno. Prav nič se ne menja stališče, da lahko preobširni
razlogi hitro pripeljejo tudi do nasprotja med njimi. Med razlogi v taki sodbi kaj hitro zbledijo tudi dejanske
in pravne ugotovitve. Človek, ki ve, kaj mora povedati, pove kratko in jasno. Tisti, ki ni prepričan v
pravilnost svojih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, nakaže vse možne variante in svoje pisanje
napolni z reprodukcijami in mašili, s tem pa že vsadi v svojo odločbo zametek razveljavitve.
Morda so posledica premajhne zbranosti pri izdelavi pisne sodbe posamezne neustrezne obrazložitve sodbe,
na katere le kaže opozoriti - od že zelo stare nesmiselne ugotovitve, da obdolženec dejanje "smiselno"
priznava, do nekaterih novih, na primer, kot je dokazna ocena pojasnjena s tem, da "priči sodišče verjame,
ker ga sicer ne bi zasebni tožilec predlagal za pričo", ali da se je "sodišče moralo odločiti, komu bo poklonilo
materialno resnico" ali "obdolžencu lahko očitamo"..., ali "obdolženca zadene krivda" ... ali "očitek je na
mestu" (kar ni sklep o krivdi) ali (kot protiutež nekdanjim nesmislom v zvezi s kaznivimi dejanji na škodo
lastniku) "obteževalna je okoliščina, da je dejanje storjeno na škodo zasebne lastnine, ki mora biti deležna
posebnega varstva" in kot obteževalni so bili upoštevani vidiki generalno preventivnega dokazovanja (očitno
kaznovanja).
Podrobneje → poglavje 14 Izdelava sodbe prve stopnje v kazenskem postopku.
3.6 Sojenje v nenavzočnosti

Ugibam, ali je posledica premajhne stopnje strokovnega poguma ali pa morda dvoma, ki ga je bilo v praksi
čutiti glede skladnosti določb o sojenju v nenavzočnosti z Ustavo, dejstvo, da sem ugotovila veliko število
primerov, ko je sodnik izpustil iz rok realizacijo zakonske možnosti, da bi obdolžencu sodil v nenavzočnosti
(odsotnosti) po določbah tretjega odstavka 307. člena oziroma prvega odstavka 442. člena ZKP. Sodnik bi
moral na vsakem naroku za glavno obravnavo, na katero obdolženec ne pride, ugotavljati, ali so izpolnjeni
pogoji za sojenje v nenavzočnosti.
Podrobneje → poglavje 13.5 Sojenje v nenavzočnosti.
3.7 Izvedenci
Sodniki pogosto ocenjujejo kot pomemben razlog za manjšo učinkovitost sodnih postopkov vrsto problemov
v zvezi z izvedenstvom. Težave z izvedenci so znane (premalo jih je, predolgo izdelujejo mnenja, spisov ne
vračajo niti na urgence itd.). Treba je zaostriti disciplino, dosledno in na primeren način, urgirati je treba
izdelavo mnenj. Rok za izdelavo mnenj, ki ga sodišče praviloma res v odredbi določi, nima prave vrednosti,
če sodnik po izteku 15-dnevnega roka, ki ga je izvedencu v odredbi določilo še po šestih mesecih pri
izvedencu ne urgira izdelave mnenja, ali če že v odredbi o izvedenstvu napiše "koledar do izdelave mnenja".
Če bodo sodniki izvedenstvo odrejali res samo takrat, ko je potrebno, in samo v obsegu, kolikor je potrebno,
bodo tudi izvedenci lahko hitreje opravili svoje delo. Z izvedenstvi bodo tako manj obremenjeni, posebno
ker je znano (praksa pase ne menja), da se izvedenstvo praviloma zaupa vedno istim izvedencem posamezne
stroke.
32
Spisi so zgovorni. Zato je mogoče ugotoviti, da se veliko število izvedencev v enem kazenskem postopku
pojavlja predvsem pri nekaterih sodnikih. Morebitnih navedb, da tako hočejo stranke, ki izvedenstvo
predlagajo, ne bi bilo mogoče sprejeti. Sodnik je tisti, ki odloča o tem, ali se bo izvedenstvo odredilo ali ne,
seveda v skladu z določbami zakona. Tega bi se moral sodnik ves čas zavedati in s svojimi odločitvami ne bi
smel dajati podlage za oceno, da se pri nekaterih sodnikih praviloma zvrsti več izvedencev glede istega
vprašanja. To bi lahko dokazovalo, da morda sodnik ne zaupa sam sebi, da nima jasne predstave o
vprašanjih, ki bi jih moral v postopku razjasniti, in prave predstave o tem, glede katerega vprašanja bi mu
izvedenec lahko s svojo strokovnostjo pomagal. Tako domnevo bi bilo težko ovreči ob nekaterih tako
posplošenih nalogah, naloženih izvedencu v odredbah, da izvedenec res ne more vedeti, o čem naj poda
mnenje in tudi zato predolgo tehta, kako naj nalogo sodišča izvrši. Tako domnevo potrjuje tudi dejstvo, da
sodniki včasih, vsaj zgleda tako, poskušajo prevaliti reševanje pravnih vprašanj na izvedenca.
Podrobneje → poglavje 19 IZVEDENSTVO).
3.8 Odpoved pritožbi

(...) Preprečiti bi bilo treba vtis, da je sodnik kakorkoli, morda tudi s tonom, s kakršnim je dal pravni pouk,
vplival na odločitev strank v zvezi s pravico do odpovedi pritožbe. Na drugi strani pa bi kazalo stranke v
primeru, ko se zadeva zaključi s formalnim procesnim sklepom, le opozoriti na možnost, da se pritožbi
odpovedo oz. vprašati, ali se bodo pritožile ali ne.
V primerih odpovedi pa se ne bi smelo pozabljati na oškodovanca. Po določbi petega odstavka 368. člena
ZKP se lahko odpovedo pravici do pritožbe takoj po razglasitvi sodbe stranke in oškodovanec. Torej ima
pravico do pritožbe tudi oškodovanec, čeprav res v omejenem, majhnem obsegu.
Odpoved pritožbi pa je treba razumeti tudi tako, da se takoj po razglasitvi sodbe stranke in oškodovanec
hkrati odpovedo pravici do pritožbe. (...) [Drugačno] ravnanje je nekorektno do obdolženca, ki se morda
pravici do pritožbe ne bi odpovedal, če bi vedel, da lahko to možnost državni tožilec še izkoristi in se pritoži
tudi v škodo obdolžencu. Zato bi moralo sodišče dosledno zagotoviti, da bi se stranke in oškodovanec
odpovedali pravici do pritožbe takoj po razglasitvi sodbe in sicer hkrati. Takoj ne more pomeniti nekaj ur ali
celo dni, ki si jih včasih državni tožilec vzame za premislek, ali se bo pritožil ali ne. Odpoved pritožbi mora
biti jasna in nepogojna. Zato ni mogoče šteti kot odpoved pritožbi obdolženčeve izjave, da se pogojno
odpove pritožbi, če se bo tudi državni tožilec. (...)
3.9 Lastna organizacija dela

Za učinkovitost postopkov in sojenja imata izjemen pomen tudi sodnikova lastna organizacija dela. Dogaja
se, da se jezimo na sodno upravo, organizacijo in zakonsko ureditev. Pri tem pa včasih pozabljamo tudi nase,
na to, kako bi lahko s svojo delovno tehniko skrajšali postopek. V nekaterih primerih se lahko upravičeno
vprašamo, ali sodnik res ne spoštuje sebe in drugih, če se dogaja, da se na vodstvo postopka ni temeljito
pripravil; če se dogaja, da po nepotrebnem piše dolge zapisnike in sodbe; če se dogaja, da mora zaradi
velikih prekinitev med postopkom ali pred izdelavo sodbe večkrat študirati isti spis. Že zato, ker sam
prekoračuje roke, drugič ne more energično ukrepati in disciplinirati zagovornika in drugih udeležencev v
postopku. Če sodnik sprašuje zagovornika, ali se mu mudi za pisno sodbo, s katero že nekaj mesecev odlaša,
bo moral drugič popuščati zagovorniku, če ta ne bo spoštoval sodnih rokov ali bo drugače nediscipliniran.
Res je, da udeleženci v postopku tudi velikokrat zavlačujejo postopke. Morda bi se jih dalo lažje
disciplinirati, če bi jim bili sodniki sami vselej vzor z lastno discipliniranostjo.
3.10 Odnosi med udeleženci v postopku

In še o niansi, ki se je sodniki ne moremo naučiti iz komentarjev in iz zakonov. Spisi so zgovorni.
Dokazujejo, da so odnosi med glavnimi procesnimi udeleženci v kazenskem postopku - sodnikom -
državnim tožilcem - zagovornikom - tu in tam močno omajani. Res so časi, ki niso naklonjeni nobeni
33
avtoriteti. Res so časi, ko bi morda kdo mislil, da več veljata zvitost in aroganca kot stroka in varovanje
ugleda službe. Očitno je tudi zato popustila procesna disciplina procesnih udeležencev v kazenskem
postopku. Gre za odnos do ljudi, ki se srečujejo v postopku. Sodnikov odnos mora biti ves čas korekten, tak,
da mu ljudje zaupajo. Morda sodnik, ki bi se tega zavedal, ne bi pustil, ker je slabo načrtoval razpravni dan,
čakati ure in ure vabljenih pred razpravno dvorano ali jih po nekajurnem čakanju ne bi celo odslovil, ali ob
nepredvideni zamudi ne bi pustil čakati vabljenih pred vrati brez opravičila in pojasnila. Morda bi si sodnik v
vsaki odločbi prizadeval razložiti svojo odločitev razumljivo, ne s tujkami, ki jih vsak obdolženec ne razume,
ali ne le s sklicevanjem na obrazložitev iz prejšnje odločbe. Morda bi sodnik pazil, da nikogar s svojo
obrazložitvijo ne bi po nepotrebnem prizadel (če na primer šteje obdolžencu, ki je povzročil prometno
nesrečo, kot olajševalno okoliščino, da je mati v drugem vozilu ob trčenju "izpustila" iz rok dojenčka,
katerega je vrglo skozi okno). Morda ob poskusu poravnave sodnik ne bi izjavljal, da je izid kazenskega
postopka po zasebni tožbi dvomljiv. Preložitve glavne obravnave, ki je ne more opraviti, sodnik morda ne bi
prepustil kar strojepiski ali celo odločil, da bi o odložitvi dneva glavnih obravnav, tudi če ni nenadoma
zbolel, obvestil vabljene le z listkom, nabitim na vrata razpravne dvorane. V takšnem primeru nihče ne
opravi potrebnih procesnih dejanj ali reši spisov, čeprav bi jih lahko, nihče na dostojen način udeležencem,
tudi tistim, ki pridejo od daleč, ne pojasni razloga za odložitev obravnave, nihče ne obračuna stroškov, nihče
se v imenu sodišča ne opraviči, nihče ne izkoristi v tem času tako iskanih prostorov za razpravljanje. Morda
sodnik ne bi pred razpravno dvorano, namesto da bi oklical zadevo, zamahnil z roko in vabljene povabil v
dvorano z besedo "pojdimo". Morda bi odločno zavrnil zagovornika, ki mu na hodniku naroči, naj kar
napiše, da je navzoč, ker bo prišel čez 10 minut. Tudi takšno popuščanje preprečuje sodniku, da bi ukrepal
zoper tega odvetnika drugič, ko bi moral. Morda sodnik ne bi tožilcem pošiljal spisov na vpogled brez
zakonske podlage in mimo procesnih situacij, ko izjavo državnega tožilca terja zakon. Pri obdolžencu in
zagovorniku se tudi zato lahko po nepotrebnem vzbudi vtis dogovarjanja izven postopka, posebno če se
sodnik v dopisu državnemu tožilcu še zahvali za sodelovanje.
Če bi se sodniki ves čas zavedali, da v postopkih ne predstavljajo samega sebe, temveč da ljudje v njem
vidijo sodišče, morda tudi ne bi prišlo, posebno v zadnjem času, do primerov, ko tudi odvetniki in celo
državni tožilci žalijo sodišče. (...) Sodišče mora sicer pri presoji, ali je žalitev podana, pokazati določeno
mero strpnosti. Upoštevati mora, da so procesni udeleženci večkrat vznemirjeni in razburjeni zaradi
odločitve sodišča, ki jo ocenjujejo za nepravilno ali krivično. Če pa so žalitve tako hude, da gredo preko sicer
pričakovanega višjega praga tolerance, mora sodnik nanje reagirati. Če žali državni tožilec z obvestilom,
poslanim pristojnemu državnemu tožilcu po prvem odstavku 78. člena ZKP. Če žalijo zagovornik,
pooblaščenec, zasebni tožilec ali oškodovanec kot tožilec, pa jih lahko sodnik kaznuje z denarno kaznijo po
prvem odstavku 78. člena ZKP. Kaznovanja po tej določbi je pri posameznih sodiščih v zadnjem času več.
Preširoko pa bi si pooblastilo določbe prvega odstavka 78. člena ZKP razlagal sodnik, ki bi udeležence v
postopku kaznoval za žaljivo izjavo tudi takrat, ko ni dana na naroku ali ni zapisana v vlogi, o kateri mora
sodišče odločiti, temveč je do izjave prišlo na primer že po razglašeni sodbi. Določba 78. člena je namenjena
le krepitvi procesne discipline in preprečevanju nespodobnega obnašanja procesnih udeležencev na narokih
in žalitev v vlogah, o katerih mora sodišče odločiti (na primer v pritožbi). Če bi na primer oškodovanec
naslednji dan po razglasitvi oprostilne sodbe po telefonu žalil sodišče, sodniku ne preostane nič drugega, kot
da poda predlog za kazenski pregon, če se bo za to pot pač odločil.
Že teh nekaj drobcev iz spisov dokazuje, da ne kaže reči, da se nič ne da narediti in da ne bo šlo. Sodnikovo
trdno formalno in materialno procesno vodstvo je edino pravo orodje. Korektna odvetnikova in tožilčeva
opozorila sodišču, pa tudi nadzorstvene pritožbe so poti, ki jih zakon predvideva za urejanje teh nasprotij."
(Jelenc Puklavec 1997).
3.11 Ravnanje ob pritožbi

Sodniki, ki berejo pritožbe zoper sodbe, ki so jih izdali, lahko že sami v predložitvenem poročilu dajo
sodišču druge stopnje pojasnilo o kršitvah določb kazenskega postopka, zatrjevanih v pritožbah. "V
nasprotnem primeru se lahko postopek bistveno podaljša pri sodišču druge stopnje, ki si mora v takem
primeru praviloma z vrnitvijo spisa od sodišča prve stopnje preskrbeti poročilo o zatrjevanih kršitvah (tretji
34
odstavek 377. člena ZKP). Odveč pa bi bilo, če bi na primer sodnik v predložitvenem poročilu posredoval
tudi svojo oceno, da zatrjevana kršitev ne more vplivati na končno odločitev sodišča druge stopnje. Za tako
oceno je pristojno le sodišče druge stopnje." (Jelenc Puklavec 1997)
35
4 ZASLIŠANJE
V kazenskem postopku imajo udeleženci različne vloge, ki določajo njihove vloge v postopkih zaslišanj.
Čeprav je določena tehnika zasliševanja in spraševanja lahko uporabna tako za ene, kot druge, spoznavni
interesi posameznega udeleženca vodijo v ne/uporabo različnih tehnik: če je interes sodišča, da po resnici in
popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (17/I), ta načelna določba sicer zavezuje
tudi državno tožilstvo, vendar je po naravi stvari jasno, da želita obtožba in obramba doseči nasprotujoče
cilje, da so torej njuni spoznavni interesi različni. To vodi k uporabi ne samo različnih tehnik zasliševanja
(včasih preko zakonskih mej), pač pa tudi k npr. določitvi vrstnega reda zaslišanja prič ali vrstnega reda
postavljanja vprašanj. "Tehnika zasliševanja je v forenzičnem okolju vedno tudi zasliševalna taktika."
(Wendler, 7) Procesna vloga posameznega zasliševalca ne/zavedno vpliva tako na taktiko, kot tehniko
zasliševanja, česar se mora sodnik ves čas zavedati. Tudi njegova lastna vloga, ki je sicer v postopku
načeloma nevtralna, je lahko podvržena različnim vplivom, izvirajočim npr. iz njegove osebnosti, ali iz
določenih značilnosti drugih udeležencev postopka ali obravnavanega dejanja. Zato mora sodnik biti pozoren
ne samo na taktiko in tehniko zasliševanja strank, marveč mora ozavestiti tudi lastne postopke. Z vlogo v
postopku so tesno povezana (nezavedna) pričakovanja, kaj naj bi pokazal dokaz, kaj bo povedala priča.
Takšna pričakovanja lahko vodijo v enostranski pogled, v spregled novosti, ki npr. obravnavno dejanje
pokaže v povsem drugi luči. Tudi proti temu lahko sodnik deluje le z neprestanim ozaveščanjem možnosti
drugačnega pogleda na obravnavano dejanje. Pričakovanja lahko vodijo v usmerjanje zasliševanja v smer
potrditve vnaprej ustvarjene verzije dogodka. Ne gre samo za taktike in tehnike, ki so na zakonski meji ali
celo preko nje (npr. sugestivna vprašanja), pač pa tudi za bolj subtilne načine, ki niti niso zavestni, ki pa
zaradi značilnosti postopkov zasliševanja, kot bodo opisani spodaj, lahko privedejo do pričakovanjem
zasliševalca prilagojenega, zmotnega pričanja. "Sodniki, vendar tudi, ali še posebej tožilci, morajo ozavestiti
svojo nezavedno željo, v postopku potrditi spisovni material, da na ta način prej ostanejo odprti za novosti."
(Wendler, 10; razmišljati o alternativah → 6.12)
4.1 Priprava zaslišanja

Izvedba zaslišanja pred sodnika postavlja visoke zahteve, saj mora v navzkrižju udeležencev z različnimi
interesi, od oseb, ki so podvržene različnim vzrokom za neresnične izpovedi, od napak v zaznavanju,
spominu in reprodukciji spomina, do laži in sugestivnih vplivov tretjih, ob tem, da je tudi sam podvržen
različnim možnim napakam, pridobiti izpoved, ki je resnična.
Na zaslišanje se moramo zato pripraviti. Osnova je študij spisa. Samoumevno je, da mora sodnik spis poznati
v podrobnosti. To lahko pridobimo le s skrbnim branjem spisa. Vendar to ne zadošča, spis je treba tudi
predelati in to tako, da se v teku zaslišanja lahko v gradivu dobro znajdemo.
Spis moramo torej pripraviti za zaslišanje, kako to storimo pa je odvisno od različnih okoliščin, npr. od
njegovega obsega, načina vodenja spisa (elektronsko?), pa tudi osebnih preferenc. V pomoč je priprava "lista
priče", na katerem zabeležimo vse, kar bo pomembno pri zaslišanju te priče (zabeležimo si tudi ime, naslov,
poklic, starost ipd.; tako bomo lahko pričo pozdravili po imenu, izmenjali nekaj uvodnih stavkov, s katerimi
ustvarimo ugodno atmosfero na začetku zaslišanja → 4.3). Poleg tega zabeležimo tudi za pričevanje
pomembno dokazno temo in listovne številke spisa ali prilog, ki jih bomo potrebovali v teku zaslišanja. O
delu s procesnim gradivom → 8. poglavje.
4.2 Vrstni red zaslišanja

Sodnik svoja pričakovanja, kako bo potekal postopek pokaže, ko razpiše narok, saj se mora zaradi potreb
načrtovanja naroka odločiti, katere priče bo povabil, katere pa morda ne, ker za zadevo niso pomembne,
oceniti trajanje posameznega dogodka (zaslišanja) in določiti vrstni red zaslišanj. Najkasneje takrat sodnik
ni več popolnoma objektiven (Wendler, 10). Vrstni red zaslišanj lahko pomembno vpliva na potek postopka,
zato gre tu za taktične odločitve, ki so v kazenskem postopku v veliki meri v rokah sodnika (300 in 329/III).
Tožilec s svojimi dokaznimi predlogi v obtožnem aktu sodniku sugerira določen vrstni red, ki pa za sodnika
36
ne more biti odločilen, saj mora sam načrtovati tek naroka v skladu s ciljem po resnici in popolnoma
ugotoviti dejstva. Vsekakor pa mora biti sodnik odprt tudi za predloge strank (npr. prilagoditev naroka
dostopnosti priče, ki se nahaja v tujini). "Vrstni red (vabljenja in zasliševanja) lahko pomembno vpliva na tek
postopka. Sodnik se mora tega zavedati in to upoštevati z vidika cilja razjasnitve dejanskega stanja.
Zagovorniki bi morali v ustreznih zadevah imeti možnost vplivanja na vrstni red zasliševanja." (Wendler, 14)
Poleg vrstnega reda zaslišanja prič, je pomemben tudi vrstni red postavljanja vprašanj.
4.3 Začetek zaslišanja

Skrb sodnika za "dobro" zaslišanje se začne že pred samim dejanskim zaslišanjem. "Vodilo se glasi: kako
lahko, kljub mojim lastnim pritiskom in potrebam, napravim zaslišanje čimbolj prijetno ali čimmanj
neprijetno?" (Wendler 24). Z mislijo na to vodilo, bomo planirali vse dogodke. Tako bomo npr. bili pri
vabljenju pozorni na oddaljenost prebivališča priče; bomo upoštevali želje za preložitev naroka, razen če ne
gre za zlorabo; ne bomo vabili vseh prič ob isti uri, da bi nato morale čakati več ur na samo zaslišanje ipd.
(Bender 749). Kot poroča Wendler (26) se takšen vložek v priče kasneje obrestuje z večjo pripravljenostjo za
sodelovanje v postopku. V ta okvir sodi tudi siceršnje obravnavanje prič, npr. v zvezi s formulacijo vabila (v
Nemčiji: uporaba vsakdanjega jezika, besede "prosim", zemljevid dostopa do sodišča in možnosti za
parkiranje, možnost predhodnega ogleda razpravne dvorane, z razlago razporeditve sedežev udeležencev in
poteka obravnave; oprema čakalnice s priložnostnim čtivom ipd. Po potrebi pričo opozorimo tudi, naj s sabo
prinese morebitne relevantne dokumente (tako se lahko izognemo nepotrebnemu zapletu, ko bi priča
povedala, da natančnejših datumov dogodkov iz glave ne more povedati, jih pa ima zabeležene v rokovniku,
ki pa je ostal - doma (Bender 730).
Pri vseh, posebej pa pri ti. občutljivih pričah (otroci, mladostniki, osebe kognitivnimi, senzoričnimi ali
fizičnimi omejitvami, starejši ipd.), je pomembno, da jih skušamo seznaniti z njihovo vlogo in okoljem, v
katerem se bodo znašli: "Glede bodočega pričanja v sodnem postopku je odločilnega pomena hotenje
izpolniti nalogo, podati izpoved. Tako kot pri vsaki vrsti obremenitve, se pred posameznika postavi
odločitev, kako se z nalogo, izzivom ali oviro, spopasti ali pa se ji izogniti. Že v tej fazi gre za to, koliko je ta
posameznik zadostno in primerno obveščen o nalogah priče. Védenje oz. prenos védenja in motiviranost
gresta z roko v roki." (Bliesener 226) "Védenje o postopku, udeležencih in lastni vlogi, lastnih pravicah ter
postopkovnih možnostih omogoča, da priča zahteva uporabo olajševalnih oz. podpornih ukrepov. Takšno
védenje posreduje zadostno orientacijo o nalogi, ki jo mora izpolniti in svoji vlogi. Predoči običajen, zato
tudi v nadaljevanju pričakovan, način pridobivanja dokazov s preizkušanjem kot vidikom oblikovanja
presoje in končnega izida postopka. Posreduje primerna oziroma korigira izkrivljena ali napačna
pričakovanja. Tako védenje, kot postopkovne strategije, omogočata razumevanje medsebojnih odvisnosti in
orientacijo znotraj danih možnosti. Védenje in postopkovne strategije tako dovoljujejo določen nadzor (od
neposredne gotovost glede vedênja, vse do oblik sekundarne kontrole) in izrabo defenzivnih oziroma
aktivnih pravic ali izbir." (Bliesener 229). Posebej glede oseb z omejitvami vida in sluha glej 21.3 in 21.4,
glede otroka pa 21.8).
Čakajočih ne prepustimo samim sebi: naredimo krajši odmor (312/I) in se čakajočim opravičimo za zamudo:
"Vem, da čakate že več kot pol ure in mi je za to žal. Skušal sem vas vabiti ob uri, ko vas bomo potrebovali.
Žal se je obravnava sedaj razvila drugače. Prosim za opravičenje. Trenutno vas še ne morem zaslišati. Morali
boste torej še nekoliko počakati. Upam, da ne bo trajalo več dolgo. Je to zelo hudo za vas? Morate zaradi
tega spremeniti kakšen termin? Imate pri roki mobilni telefon, ali bi želeli uporabiti našega? Žal vas moram
kljub vsemu zaslišati. Potrebujemo vašo izpoved. Morda bi vmes želeli spiti kavo? V drugem nadstropju je
avtomat. Zadosti bo, če se boste vrnili čez 20 minut. Takrat vas bom poklical, kakor hitro bo mogoče. Hvala
za vaše razumevanje." (Wendler 28, podobno Bender 729). Sama formulacija je seveda stvar konkretnih
okoliščin. Bistveno je sporočilo, da skrbim za čakajoče, da prevzamem odgovornost za njihovo čakanje, da
ne gre za zlonamernost ali nepozornost, pač pa za okoliščine, na katere nimam vpliva, da razložim svoj
položaj in prosim za razumevanje, da se zahvalim. "Gledam na druge (ti-nivo) - pokažem svoj položaj (jaz-
nivo) - vprašam za skupno pot (mi-nivo)." (Wendler 28). Posebej bodimo pozorni do žrtev spolnega ali
37
družinskega nasilja. Morda pride prav že kozarec vode, ki osveži, zaradi napetosti osušena usta. Ne
pozabimo tudi na tolmače.
Začetek samega zaslišanja je pomemben za atmosfero celotnega zaslišanja. Zaslišanega pozdravimo po

imenu in tudi sami se poimensko predstavimo (Wendler 26). Če je le mogoče z zaslišanim izmenjamo par
nepomembnih stavkov ("Ste zlahka našli razpravno dvorano?", "Je bil gost promet?"), s čimer zmehčamo
atmosfero, poleg tega pa pridobimo vpogled v obnašanje in govorjenje zaslišanega, ko še ni pod bremenom
uradnega zaslišanja. Če se v teku zaslišanja izkaže, da se zaslišani ne obnaša v duhu "prijateljskega"
pogovora, lahko vedno spremenimo nivo na bolj formalno raven. Prav obvladovanje različnih nivojev kaže
našo suverenost - mi smo tisti, ki vodimo zaslišanje, zato z "mehkim" pristopom ne izgubimo avtoritete
(Wendler 26).
Osnovno pravilo je iskanje stika (Bender 751). Do prvega stika ne pride šele, ko se zaslišani usede na svoje
mesto, pač pa že ob prvem očesnem stiku. Pri pričah je idealno, če do tega pride že ob vstopu v dvorano, zato
jo spremljamo z očmi že vse od tam. Vzpostavitev stika s pogledom bo priči pomagala tudi, da se prav v
trenutku največje negotovosti znajde v zanjo novem okolju tudi povsem prostorsko - lahko ji pomagamo, da
jo pravilno usmerimo, kam naj gre.
"Nekatera telesna sporočila kažejo naš interes in pozornost za sogovornika. To je tako imenovana govorica
telesa, s katero po nekaterih avtorjih izražamo največ čustev.
• Izraz obraza - obrazna mimika: prijateljski, sproščen nasmeh že na samem začetku oblikovanja
odnosa kaže naš interes za sogovornika. Ko druga oseba govori z nami, naj bi naš izraz obraza
kazal željo po tem, kar nam pripoveduje.
• Gledanje - stik z očmi - to so kazalniki našega interesa za sogovornika in sprejemanja pomembnih
sporočil z izraza obraza. Hkrati nam stik z očmi omogoča, da ugotovimo, kdaj prenehamo poslušati
in kdaj naj se odzovemo na sogovornikova sporočila. Gledanje sogovornika v oči naj bi bilo čim
pogostejše. Prepogosto gledanje navzdol ali stran lahko kaže stisko, napetost ali nezainteresiranost.
• Gibi ali geste - kažejo pozornost do osebe s katero komuniciramo. Zlasti gibi glave lahko
sogovornika spodbujajo ali ovirajo pri komuniciranju. Tudi gibi rok ali ramen kažejo na odzivanje
sogovornika. Preveč ali premalo gibov rok in glave lahko sogovornika zavre v komunikaciji.
Zaviralni gibi so po navadi: prekrižane roke. sklenjeni prsti, bobnanje s prsti, zavijanje las, mašenje
ušes, polaganje rok na usta in podobno.
• Drža - vsebuje fizično odprtost in sproščenost. Fizično odprtost do sogovornika bomo pokazali, ko
ne bomo k njemu obrnjeni le z obrazom, ampak s celim telesom. Sproščena drža pomeni, da
sogovornika sprejemamo. Telo lahko nagnemo naprej, nazaj ali postrani. Če smo nagnjeni preveč
naprej, nas lahko sogovornik doživi kot osebo, ki se vsiljuje v njegov prostor. Telo, ki je preveč
nagnjeno nazaj, lahko sogovorec doživi kot razdaljo. Drža telesa je predvsem pomembna na
začetku odnosa.
• Razdalje - so v bistvu območja intimnosti, ki so odvisna od vrste in narave pogovora, kar mora
tisti, ki posluša, tudi spoštovati. Če prehitro prodremo v osebni prostor druge osebe, se ne bo
počutila le nelagodno, ampak se bo oddaljila od nas. Nasprotno pa, če smo preveč oddaljeni od
druge osebe, bomo morali ne le glasneje govoriti, ampak se bomo tudi čustveno oddaljili.
Najugodnejše za komunikacijo je, da osebi medsebojno odslikavata govorico telesa, sta neverbalno
na isti valovni dolžini." (Ramovš 264)
Zasliševalec mora biti aktiven, se prilagoditi zaslišanemu. Pomembnejše od tehnike zaslišanja je, ali uspemo
vzpostaviti kontakt; ne samo kaj rečemo, pač pa predvsem kako, vključno na kakšni jezikovnem nivoju
govorimo; upoštevajmo, da naša sporočila potekajo po vseh komunikacijskih kanalih, tudi po kanalu
govorice telesa. Gre za vzpostavljanje odnosa ali raporta: " Teoretični model raporta, ki se najpogosteje
omenja v kontekstu policijskih zaslišanj ... temelji na treh prvenstveno vedenjskih komponentah: (i)
vzajemna pozornost (stopnja interakcije med osebami), (ii) pozitivnost (pozitivno medsebojno vrednotenje s
38
prijaznostjo in spoštovanjem) ter (iii) koordinacija, ki se izkazuje v vedenjski usklajenosti med osebami. Pri
preiskovalnem intervjuvanju je zelo pomembna uporaba vedenjskih znakov, ki spodbujajo nastanek raporta.
To so na primer kontaktno vedenje (npr. nagibanje naprej in očesni stik), aktivno poslušanje in besedno ter
nebesedno posnemanje ... Za razliko od prisilnih zasliševalskih modelov gre za vedenjske znake, ki so
empirično preverjeni in ne plod domnev." (Areh, 2016 11) Vzpostavitev odnosa neposredno pozitivno vpliva
na kakovost izpovedi.
Bender (820) zato zaključuje: "S tem je bila razrešena ... razprava o "stilu" ravnanja z zaslišanim: ne gre za
morda diskutabilno vprašanje vljudnosti/spoštljivosti pri ravnanju z zaslišanim, pač pa enostavno za
vprašanje profesionalnosti." (poudarek J.M.)
4.4 Zaslišanje
4.4.1 Pravni pouk

Šele po tem uvodu, ki zaslišanemu omogoči, da "zares pride v razpravno dvorano", nadaljujemo s formalnim
zaslišanjem, s pravnim poukom. V nobenem primeru ne smemo podati "skupinskega pravnega pouka", tj.
večim zaslišanim hkrati. "Ton določa glasbo. Velja poiskati formulacijo primerno lastni dikciji
(avtentičnost), ki bo prijazna (kjer ni "napada", tam ni "obrambe"), nedvoumno razumljiva (ne pravniška
slovenščina) in resno vzeta (dolžnost do resnice)." (Wendler 27, podobno Bender 825). S pravnim poukom
naj bi zaslišanega dosegli dve sporočili:
1. motivacija za izpovedovanje
2. nedvoumno svarilo pred neresničnimi navedbami.
Prirejeno po Wendlerju (27) navajamo primer pouka: "Vaša izpoved je pomembna. Le na podlagi izpovedi
prič bomo lahko ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo. Zato morate povedati vse, kar veste ....(motivacija).
Ker so izpovedi prič tako pomembne, je neresnična izpoved kaznivo dejanje. Ne gre za majhen prekršek.
Lahko se izreče večletna kazen zapora. In v takem primeru ne bomo pogledali stran. Niti ponevedoma pa ne
smete izpovedati česa neresničnega - če se česa natančno ne spominjate, to povejte ....(nedvoumno
opozorilo)." Podobno Bender (828): "Gospod Lenart, sedaj boste izpovedali kot priča. Prosim, da pri tem
mislite na naslednje: za mojo sodbo moram ugotoviti, kaj se je takrat zgodilo. Mene tam ni bilo, vi pa ste bili
zraven. Zato ste kot priča prav toliko odgovorni za pravično sodbo, kot jaz, ko bom kasneje uporabil pravna
pravila. Zato sem odvisen od tega, da mi poveste resnico in se glede tega zanašam na vas. Kriva izpoved
pred sodiščem bo kaznovana." V zvezi s krivo izpovedjo torej ne uporabimo formulacije "se lahko kaznuje",
pač pa "bo kaznovana".
Glede ostalega pouka Bender (827) svetuje, da se ga poda takrat, ko dejansko pride do situacije, ki ga
zahteva. Vsekakor ne bo škodilo, če priči, tudi če ji je bil na začetku dan celoten pouk, v konkretni situaciji
ponovimo ustrezni del pouka.
Nekatere priče lahko namesto prebivališča navedejo okrnjene podatke:

1. policist oziroma pooblaščena oseba drugega državnega organa, ki ima pooblastila policije: naslov
in naziv enote, ki ji pripada (240/III s.3)
2. odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog, če so vabljeni kot priče zaradi svojega dela: naslov
in naziv zaposlitve (240/III s.3 v zvezi s 236//I t.5)
3. inšpektor, ki pred sodiščem nastopa kot priča v zvezi z inšpekcijskim postopkom: naslov in naziv
enote organa, kjer opravlja delo in se identificira s službeno izkaznico (17.a ZIN)
Zakon daje priči možnost, da ne odgovarja na določena vprašanja (238). Pravni pouk, ki bo navajal, da se to
nanaša tudi na bližnje sorodnike, bo za pričo nerazumljiv, tudi če uporabimo formulacijo iz 236/I t. 1-3;
razumljiva so običajna poimenovanja teh sorodnikov: "Nekatera vprašanja bodo morda taka, da bi vas vaš
39
odgovor lahko spravil v hudo sramoto, vam povzročil znatno materialno škodo, ali vas spravil v kazenski
postopek. Na taka vprašanja vam ni treba odgovarjati. Enako velja, če bi to bilo na škodo vaših bližnji
sorodnikov, to je: vaše žene/moža, partnerja, očeta in matere, starih staršev, otrok, vnukov,
.......................posvojenca/posvojitelja." (glede relevantnih sorodstvenih razmerij → 23. poglavje)
Priporočljivo je, da za posamezne "vrste" zaslišanih oseb pouk še dodatno prilagodimo. Tako lahko policista,
ki je pravni pouk že velikokrat slišal, posebej nagovorimo z nepričakovanimi besedami, npr. da ga posebej
opozorimo na ločevanje neposrednega spomina in "spomina" na navedbe v uradnem zaznamku. Žrtvi lahko
pokažemo razumevanje za njen položaj, pri čemer pa moramo biti pozorni na nepristranskost (tudi na
videz), torej, da tudi zanjo veljajo v bistvu enaka pravila: "V kazenskem postopku velja ti. načelo
nedolžnosti. Obtoženi velja vse do obsodbe za nedolžnega. Ne povejo vse priče vedno resnice. Zato
moram(o) tudi vašo izpoved preveriti..." (Wendler 28). Pri tem moramo biti pozorni na razliko v sporočilu na
besedni in meta ravni. Če priči rečemo, da bo sedaj zaslišana in da se zavedamo, da bom to zanjo težko, da
pa se temu ne moremo izogniti in da lahko zaslišanje prekinemo, če bo pretežko, na meta ravni sporočamo,
da se bo zdaj zgodilo nekaj strašnega, da gre izjemno situacijo, saj sicer ne bi rekli česa takega, skratka, da
bo za pričo res težko.
4.4.1.1 Pravni pouk in otrok
„...pouk seveda izgubi smisel »pravne dobrote« če ga zaslišani ne razume. Že če pouk, dolžen
privilegirani priči, pogledamo od blizu, je jasno, da vsebuje vrsto povsem abstraktnih pojmov in povezav in
da je (v svoji klasični obliki) podan s sorazmerno neobičajnimi izrazi (ali otrok razume, kaj pomeni
»odpovedati se pričanju«?). Za razumevanje tega pouka je potrebna popolna miselna zbranost, razumevanje
posameznih besed in pomena njihovih povezav, nujna je sposobnost abstraktnega mišljenja v smislu
povezovanja prihodnjih posledic sedanjega dogajanja (na primer kazen, izrečena obdolžencu na osnovi izjav,
podanih pri sedanjem zaslišanju). Sposobnost otroka, da ta pouk razume, ni odvisna le od ravni njegovih
intelektualnih sposobnosti, temveč tudi od prilagodljivosti njegovih miselnih procesov, zmožnosti
povezovanja vzrokov in posledic ter zmožnosti časovnega predvidevanja. Odvisno je tudi od njegovih
izkušenj, razumevanja besednih zvez in sposobnosti za razločevanje bistvenega od postranskega, pojmovanja
odgovornosti …
Če ima otrok zaradi stopnje svojih spoznavnih sposobnosti že težavo pri zanesljivem razločevanju resnice od
neresnice (bodisi zaradi nižje ravni spoznavnih sposobnosti bodisi iz drugih razlogov), je
razumljivo, da je pouk pravne dobrote zanj še veliko bolj trd oreh. Pri otroku z intelektualnimi sposobnostmi,
ki so v skladu z njegovo kronološko starostjo in ima povprečne izkušnje z medosebnimi odnosi in besedno
komunikacijo, velja, da pouk za privilegirano pričo z veliko zanesljivostjo razume tam v starosti okoli
devet, deset let – vendar le v primeru, da mu je pouk podan z besedami in razlagami ter na način, ki
mu je prilagojen. Pri podajanju tega pouka lahko sodniku zelo pomaga psiholog, ki je pri zaslišanju prisoten
in je imel možnost poglobitve v otrokove mentalne potenciale. V praksi se izkaže, da ta pouk lahko razume
že bister in besedno spreten otrok pri osmih letih, a le če v primer ni emocionalno vključen in ga posledice
lastnih izpovedi na nikakršen način ne zadevajo.“ (Žmuc Tomori 13, poudarki J.M.)
Ali gre za mladoletnika, ki je nesposoben razumeti pomen pravice, da se odreče pričanju, je dejansko
vprašanje, ki ga lahko sodišče ugotavlja tudi s pomočjo strokovnjaka, vendar je sodišče zavezano k takemu
ravnanju šele v primeru, ko glede na starost in zrelost mladoletnika ter glede na okoliščine, ki so ugotovljene
v konkretnem primeru, podvomi v njegovo sposobnost. „Sodišči prve in druge stopnje sta se ukvarjali tudi z
vprašanjem sposobnosti J.M., da razume pomen pravice, da ni dolžan pričati, ter sta glede na okoliščine
ugotovili, da je ta sposobnost pri njem podana. O tem vprašanju imata sodbi sodišč prve in druge stopnje
prepričljive razloge. Ugotovljeno je bilo, da se šola, da si sam kuha ter občasno kuha celo za svojega očeta,
ter skrbi zanj. Priča je izpovedovala zbrano in racionalno ter na tak način odgovarjala na postavljena
vprašanja, zato se sodišču prve stopnje dvom v njegovo sposobnost razumevanja možnosti odpovedi pričanja
ni postavilo. “ (Sodba I Ips 432/2008) O presoji, da je priča sposobna pričati, sodišče ni dolžno izdajati
posebnega sklepa. „Ugotovitev, da priča ni razumela navedenega pravnega pouka, predstavlja negativno
procesno predpostavko za izvedbo zaslišanja, kar pomeni, da preiskovani sodnik zaslišanja ne bo opravil, če
40
bo bodisi sam, ali s pomočjo pedagoga ali drugega strokovnjaka ugotovil, da priča ne more razumeti pomena
pravice, da ni dolžna pričati. Le v takem primeru bi moral v zapisnik vnesti razloge iz tretjega odstavka 236.
člena ZKP, saj sicer iz zapisnika ne bi bilo razvidno, iz katerega razloga zaslišanja in s tem predlaganega
dokaza ni izvedel. V nasprotnem primeru pa svojo ugotovitev, da je priča sposobna razumeti pomen bonitete
iz 236. člena ZKP, manifestira tako, da zaslišanje izvede. Zato dejstvo, da preiskovalni sodnik v konkretnem
primeru ni izrecno navedel, da je mladoletna priča razumela pravni pouk, ne more imeti za posledico
neveljavnost takega dokaza. Dejstvo, da je bil šele po zaslišanju angažiran izvedenec psiholog, ki je
odgovoril tudi na vprašanje, ali je priča sposobna razumeti pravni pouk, na pravilnost odločitve
preiskovanega sodnika, da zaslišanje opravi, ne vpliva.“ (Sodba I Ips 4349/2009-96) S tem, da sodišče na
glavni obravnavi ni zaslišalo priviligiranih mladoletnih prič, za katere je v preiskavi ugotovilo, da glede na
svojo starost in duševno razvitost ne morejo razumeti pomena pravice, da niso dolžne pričati, ni prekršilo
obdolženčeve pravice do obrambe, saj njihovega zaslišanja na glavni obravnavi obdolženec ni zahteval.
(Sodba I Ips 133/2005; naprej Up-1290/06)
4.4.2 Začetek dejanskega zaslišanja

Šele sedaj lahko začnemo z zaslišanjem, pri čemer še naprej uporabljamo imena (Bender 821) in ne
formalnih nazivov npr. "pooblaščenec oškodovanca".
Temeljno pravilo kateregakoli sodnega zaslišanja je: "Zaslišani ima nekaj, kar bi zasliševalec rad dobil"
(Wendler 31). To pomeni, da se mora zasliševalec "truditi" okrog zaslišanega: dobra izpoved je skrb
zasliševalca, ne zaslišanega. Ne smemo izgubiti izpred oči, da imajo različni udeleženci postopka različne
interese tudi pri posameznem zaslišanju. Zagovornika zanima kakovostno pričanje le v delu, ki je v korist
mandanta, sicer je v njegovem interesu omajanje zaslišanega.
Vedeti moramo da naši povratni kanali komunikacije stalno delujejo na zaslišanega, tudi če se mi
tega ne zavedamo. Zato jih skušamo ozavestiti in okrepiti tiste s pozitivnim vplivom, tre zavestno
uporabljati signale razumevanja. Za nadgradnjo našega znanja in veščin (tudi) zasliševanja je
koristna občasna udeležba na zaslišanju kolega, ali udeležba kolega na našem zaslišanju s prošnjo
za komentar našega načina zaslišanja (glej tudi projekt Izboljšanje kakovosti sodstva, ukrepa inter-
in supervizije; dokumenti o projektu so objavljeni na intranetni strani http://krn.sodisce.si).
"Kadarkoli se pokaže prilika dajmo priznanje obnašanju izpovedujočega." (Bender 766) npr. ko
vidimo, da je priča samokritična glede svoje zmožnosti reproducirati dogodek. Vendar moramo
uporabljati le "nevtralne" besede in paziti na morebitno vplivanje.
Ključ za "odprtje" priče je "samoodprtje". (Bender 769) Priče bodo hvaležno sprejele vsako osebno
pripombo zasliševalca npr. da je že kdaj bil v podobni situaciji. Vendar moramo vedno govoriti le o
dejanskih lastnih izkušnjah.
Že v delu zaslišanja, ki se nanaša na osebne podatke (240/III) imamo priložnost bolje spoznati zaslišanega z
vidika njegovih kompetenc, kakšen je običajni način govorjenja. Vprašanja glede poklica, prebivališča ipd.
omogočajo gradnjo odnosa. Kot rečeno zaslišanega vedno nagovarjamo po imenu, zato si ga (če nismo
pripravili priporočenega lista priče → 4.1) nekje zapišemo, da se nam v teku zaslišanja in morebitnih
zapletov ne zgodi, da ga pozabimo.
4.4.3 Zaslišanje o stvari

"Osrednji strukturni element zaslišanja o stvari je ločitev proste pripovedi in spraševanja (odgovorov na
vprašanja)." (Bender 836). Velika napaka je, če izpoved (že na začetku) prekinemo (npr. da naj se "drži
stvari", da naj govori "po vrsti"). Opisovanje dogodkov natančno po vrstnem redu ("...in potem...", "nato...")
je značilnost opisovanja nedoživetega. Prav ne-kronološko opisovanje, neurejeno pripovedovanje, je eden od
41
elementov kriterijske vsebinske analize, ki je sestavni del metode presojanja veljavnosti izjav (Areh 115).
Tudi drugim udeležencem postopka ne smemo dovoliti prekinjanje izpovedi; prav interes npr. odvetnika
slišati zgolj tisto, kar je v korist mandanta, ga vodi v poskus prekinitve.
Pri zasliševanju prič se najprej zahteva, da priča izpove, kar ve o zadevi in se šele nato priči postavlja
vprašanja. Če se zaslišanje začne z zastavljanjem vprašanj, je očitek o kršitvi utemeljen, vendar pa s
posplošeno trditvijo, da ji je bilo onemogočeno preverjanje verodostojnosti priče, obramba ni utemeljila
vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in njenim vplivom na zakonitost sodbe (Sodba I Ips 602/2010-100).
4.4.3.1 Prosta pripoved
V tem delu moramo pričo pustiti, da res prosto pripoveduje. Res lahko pride do ponavljanja že zabeleženega,
vendar se skušamo čimbolj držati pravila, da proste izpovedi ne prekinjamo; ne nazadnje bo lahko
primerjava izpovedi služila za preverjanje verodostojnosti izpovedbe.
Izpovedujočega skušamo v uvodu usmeriti k temi zaslišanja, ne da bi mu natančno opredelili, kaj je predmet
dokazovanja (povratni vpliv). Prosto pripoved praviloma uvedemo s filtrirnim vprašanjem (→ 4.6.1): "Gre
za ..."; "Najprej me zanima, kako da veste povedati o tem?" Že odgovor na to vprašanje nam lahko pove, ali
je priča neposredno videla dogodek, ali zanj ve iz druge roke. Ko začne s prosto pripovedjo, pa ga praviloma
ne prekinjamo z vprašanji (324/II s.1 in 334/I s.1).
Če priča nato ne začne sama pripovedovati, jo vzpodbudimo z odprtimi vprašanji (→ 4.6.2). Odprto
vprašanje se začne na točki, na kateri po naši oceni, glede na odgovor na filtrirno vprašanje, priča lahko kaj
pove o stvari. Začnemo s K-vprašanji: "Ko ste prišli v kuhinjo, kaj ste tam videli in slišali?"
Priča pogosto pove kaj je doživela, vendar na način, kot ga uporabljamo v vsakdanjem življenju. Na
vprašanje: "Kako je bilo danes v službi?" nihče ne odgovori: "V službo sem prišel ob 7.55. Vrata v mojo
pisarno so bila še zaklenjena, vrata v sosednjo pisarno, ki so na nasprotni strani hodnika, pa so bila priprta,
tako da sem lahko videl vanjo. Videl sem kolegico A., slišal pa sem še meni nepoznan glas, ki je prihajal iz te
pisarne." Priče ne morejo vedeti, kako podroben opis dogodka potrebujemo ali kaj je še posebej zanimivo za
naše potrebe. Zato bomo morali pričo ponovno vzpodbuditi k pripovedi s potrebnimi podrobnostmi: "To je
natančno to, kar me je zanimalo, vendar bi radi vedeli še bolj natančno. Prosim, če začnete še enkrat tam, ko
ste vstopili v kuhinjo in nam povsem natančno poveste, kaj ste doživeli, z vsemi podrobnostmi." (Bender
844).
Proste pripovedi ne prekinjamo s poglobljenimi vprašanji o dogodku (dovoljena pa so vprašanja izhajajoča iz

aktivnega poslušanja (→4.4.3.2), saj sodijo v spraševanje, zato si jih sproti beležimo, saj si jih sicer gotovo
ne bomo zapomnili za kasneje. Najpomembnejše je, kaj priča pove "iz lastnega", saj je verjetnost napak pri
odgovorih na vprašanja, precej večja. Dejstvo, da priča v sicer izčrpni prosti pripovedi ni povedala določenih
pravno pomembnih dejstev govori za to, da jih v védenju priče sploh ni (Bender 847).
Da je prosta pripoved res prosta je pomembno s treh vidikov:

1. lažje prepoznamo morebitno nagnjenje priče v korist katerega od udeležencev
2. lažje prepoznamo, ali gre za jasne navedbe ali le za prazno govorjenje
3. praznine v prosti pripovedi ponujajo oporne točke za nadaljnje spraševanje.
"Zasliševalec mora v zvezi s prosto pripovedjo početi le dvoje: aktivno poslušati (→4.4.3.2) in
izpovedujočemu pomagati pripoved razširiti, ne da bi postavljal vsebinska vprašanja." (Bender 849).
Morebitna "izpustitev" nečesa pomembnega za dokazno temo (kar bi izpovedujoči sicer moral vedeti), je
lahko pomenljiva. Ko konča, ga "pohvalimo" in ga povabimo, da pripoved še dopolni: "Hvala, sedaj si lahko
predstavljam potek zadeve. Ampak moram vedeti še bolj natančno. Prosim če še enkrat poveste kar veste,
42
tako natančno kot je mogoče, od trenutka, ko je g. M prišel do vas." "Prosti pripovedi torej ne sledi takoj
zaslišanje" (Wendler 47). Tako čimbolj odložimo vpliv zasliševalca (Kdor sprašuje, ta usmerja!), hkrati pa je
za izpovedujočega težje ponovno opisati dogodek, kot pa odgovarjati na posamezna vprašanja: morebitna
lažniva priča težje ponovno opiše dogodek, ki ga v resnici ni doživela. Poleg težave z dodajanjem novih
detajlov, ki jih ni imela pripravljenih, mora biti pozorna tudi na ujemanje s prej povednim. Zahteva po
ponovitvi izpovedi, ki morda k sami dokazni temi prispeva le nepomembne podrobnosti, nam prav s tem da
gradivo za oceno verodostojnosti izpovedi. Še zlasti je to pomembno pri zaslišanju otrok. Wendler (48)
navaja, da otroci pogosteje kot odrasli ne priznajo spominske praznine, kar velja tudi v primeru, če jih v
otroku primerni govorici opozorimo, da je normalno, da se česa ne spomnimo: navedbe v prosti izpovedi so
praviloma korektne, do napak pride, ko morajo odgovarjati na vprašanja.
Če tudi v ponovljeni prosti pripovedi spet pride do "izpustitve" nečesa pomembnega za dokazno temo, je to
dejstvo seveda pridobilo na pomenu za našo oceno. Morebitno takojšne dodatno vprašanje bi nam odvzelo
prav to informacijo o verodostojnosti izpovedi. Seveda moramo tako vsebino verodostojno zapisati v
zapisnik, da jo bomo lahko uporabili pri odločitvi. "Zapisnik mora čimbolj natančno odražati potek
zaslišanja, ne pa (zgolj) njegov "rezultat"." (Wendler 49)
4.4.3.2 Dejavno poslušanje
Ne pozabimo, da na izpovedujočega vpliva tudi komunikacija preko povratnega kanala (Back Channels),
govorica telesa (nebesedni vplivi, različne geste): negativno: mrščenje, glasno izdihovanje, listanje po spisu;
pozitivno: prikimavanje, smehljanje itd.. Pomemben je očesni stik. Izogibamo se ironiziranju ali
duhovičenju. Bodimo obzirni in se zavedajmo, da nihče noče "izgubiti obraza": če se priča znajde v
neugodnem položaju npr. zaradi očitne zmote, ali zaradi napačne uporabe tujke ipd., kar lahko izzove
posmeh v dvorani, se temu nikakor ne smemo pridružiti, pač pa moramo priči pomagati, da se izvije iz
takega položaja. (Bender 758).
"Dejavno poslušanje zahteva poleg tega, da se v sogovornika vživljamo, da ga tudi poskušamo razumeti
brez lastnih filtrov in predsodkov. Če se želimo naučiti dejavno poslušati, moramo vaditi.
• Govorečemu ne vpadamo v besedo in mu ne dokončujemo stavkov Ko poslušamo, molčimo in

kažemo pozornost (drža, pogled, gibi, spodbudne kratke besede).
• Govorcu omogočimo sproščenost, pokažemo mu, da želimo poslušati in odstranimo motnje
(mobilni telefon).
• Opazujemo govorčevo govorico telesa, pozorni smo na spremembo glasu in se poskušamo vživljati
v njegovo čustveno stanje, ki ga tudi odsevamo (posnemamo, opišemo).
• Bodimo potrpežljivi. Ljudje se razlikujemo. Nekateri govorijo hitro, drugi počasi, nekateri potiho,
drugi glasno; nekateri na dolgo razlagajo, drugi se ne potrudijo, da bi stavke dokončali in podobno.
Pomagajmo jim z vprašanji in s pojasnili. Ni treba, da se strinjamo, pomembno je, da se razumemo.
• Obvladujmo svoje vedenje. Če je potrebno (posebno v telefonskih pogovorih), si zapisujmo
pomembne točke. Če je pogovor daljši, v premorih prevzamemo besedo, povzamemo vsebino in
preverimo razumevanje, ali se razumemo, ali smo še na isti valovni dolžini.
• Kadar poslušamo, varčujmo s kritiko, z ocenjevanjem in dokazovanjem. Če želimo, da nas drugi
razumejo, jim moramo dati možnost za to." (Ramovš 263)
Zasliševalec mora imeti interes za dobro zaslišanje in to tudi pokazati. Zaslišanemu signaliziramo, ne
nujno da njegovo izpoved sprejemamo, pač pa razumevanje, dajemo mu zeleno luč za nadaljevanje pripovedi
(aktivno poslušanje). Signali razumevanja, poleg nebesednih tudi besedni, kot: hm, dobro, aha, tako, pa tudi
ton glasu, lahko motivirajo zaslišanega za nadaljnjo pripoved. To lahko dosežemo tudi s parafraziranjem:
ponovimo dve ali tri besede iz izpovedi (npr. priča: "Odprl je vrata avtomobila in ga s pestjo udaril v obraz.",
sodnik: "...mhm, s pestjo ga je udaril v obraz.")
43
Uporabna je tudi verbalizacija: dva ali več stavkov priče povzamemo z lastnimi besedami, pri čemer moramo
biti pozorni, da jih ne potvorimo. Namen je razširitev proste pripovedi, ne pa prehod na spraševanje.
Nadaljujemo lahko z vprašanji kot: "Mhm, ali to veste še bolj podrobno?", "Od kod to veste?", "Ali se je to
še nadaljevalo?", nikakor pa ne smemo ocenjevati povedanega (nevarni so že izrazi kot "točno", "dobro",
"ok") ali uporabiti očitajočega podtona. (Bender 855).
Nekatere priče niso sposobne podati daljše proste izpovedi. Takim moramo previdno pomagati npr.:
"Začnimo s tem, kako je prišlo do tega, da ste dogodek sploh lahko videli (slišali)?", "Mhm, in kaj ste tam
najprej zagledali?", "...aha, in se je to še nadaljevalo?", "Kako se je zgodba potem končala?". (Bender 856)
Za razširitev proste pripovedi lahko uporabimo prazna vprašanja (→ 4.6.2), če čista prazna vprašanja ne
pomagajo, pa lahko uporabimo spodbujevalna vprašanja (→ 4.6.2), za katera gradivo dobimo iz že
povedanega ali iz spisa, pri čemer pa moramo biti pozorni, da vsebujejo čim manj usmeritve na odgovor,
npr.: "Ali je bilo še kaj v zvezi s sorodniki?", ne pa "Ali vam ni teta Ana grozila, da vas bo razdedinila, če se
ne boste ločili?" (Bender 857). Nazadnje lahko pred začetkom pravega spraševanja morebitne nejasnosti
proste izpovedi razčistimo s sondirnimi vprašanji (→ 4.6.3), npr.: "Kaj ste mislili, ko ste rekli, da se je
izbruhal, dobesedno, ali v prenesenem pomenu, ali kako?" (Bender 858).
Tudi prekinitvi ali prepovedi vprašanj s strani zagovornika ali tožilca se izogibamo. S tem posegamo v njuno
pravico do vprašanj (324/II) oziroma v njun koncept dokazovanja obtožbe oziroma obrambe.
4.4.3.3 Spraševanje
"Spraševanje je vsebinsko namenjeno pridobitvi manjkajočih podrobnosti in za zapolnitev praznin z vidika

presoje verodostojnosti." (Bender 861).
Če prosta izpoved vsebuje več praznin in manj fantazij, pa rezultati spraševanja sicer zapolnijo praznine,
vendar prinašajo tudi več fantazijskega, torej napak glede resničnosti povedanega. Različni psihološki
mehanizmi (zapolnjevanje spominskih vrzeli, zamenjava virov informacij, Pigmalionov učinek, konstrukcija
in rekonstrukcija spominov /Areh 2011/ →5.2 Izvori spominskih napak) vodijo do napak (torej ne do laži!).
Dobra izvedba spraševanja ne more biti prepuščena naključju. "Kaj vsebinskega bomo vprašali, v kakšnem
zaporedju moramo postaviti ta vprašanja, da ne bo prišlo do prezgodnje izgube vrednosti informacije, kako
vzdrževati komunikacijsko povezavo med zasliševalcem in zaslišanim: vse to zahteva načrtovanje in
lovljenje ravnotežja." (Bender 865). Zato moramo nujno preprečiti motnje in prekinitve. Ne smemo dovoliti,
da vsakdo sprašuje po mili volji (rušenje koncepta zaslišanja /ne samo našega, pač pa tudi tožilčevega ali
obrambe/; upoštevajmo, da imajo udeleženci postopka različne interese, ki niso nujno usmerjeni v iskanje
resnice (zasliševalna taktika → 4, vrstni red zaslišanja → 4.2). Od vseh moramo zahtevati, da si morebitna
vprašanja zabeležijo in jih zastavijo, ko bodo na vrsti.
Z vprašanji želimo vzpodbuditi spomin na podrobnosti, ki jih zaslišani v prosti izpovedi ni navedel, ker se jih
niti ne spominja več. Nezmožnost priklica podatkov (Areh, 2011 73; → 5.2.6) je vsakodnevna izkušnja,
tako kot tudi, da ne gre za trajno izgubo spomina, saj ga lahko že naslednji trenutek prikličemo (natančno
vemo, da imamo v spominu npr. neko ime, pa vendar se ga v določnem trenutku ne moremo spomniti, kmalu
za tem pa ga lahko prikličemo). Glede na naravo spomina je normalno, da nobena priča ne more kadarkoli
imeti dostopa do vsega spominskega gradiva. Pričakovano je, da z vprašanji olajšamo dostop do spominov in
tako prvotno izpoved razširimo. Nezmožnost priče, da na ta način razširi izpoved, kaže na sum, da ne gre za
resnično izpoved. Če ocenimo, da gre za nezmožnost priklica podatkov, skušamo vprašanja, na katera priča
ni mogla odgovoriti, v teku zaslišanja po določeni pavzi ponoviti; vprašanja skušamo zastaviti z različnih
izhodišč, da tako zbudimo nove asociacije; ob upoštevanju možnosti sugestije, zastavimo vprašanja kar
najbolj konkretno. (Bender 871).
44
Ko zaslišani enkrat pove svojo zgodbo o poteku dogodka, praviloma pri njej tudi vztraja (Bender 872). Gre
za nezavedne mehanizme, ki preprečujejo, da bi svojo verzijo spremenil, popravil. Ko zasliševalec odreagira
na razlike med navedbami v prvotni in kasnejši izpovedi z dvomom v verodostojnost izpovedi, zaslišanega
potisne nazaj k prvotni verziji. Ob tem je spregledano, da "Spominjanje ni nikdar fotokopija doživete
resničnosti..." (Areh, 2011 65), da bi ga lahko vedno znova reproducirali popolnoma enako. "Pravilna
reakcija je bolj ta, da izpovedujočega ozavestimo o tem in ga prosimo, da se ciljano potrudi podati opis na
podlagi svojega prvotnega spomina." (Bender 873). Pomagamo si lahko tudi s kognitivnim ali spoznavnim
intervjujem ( → 4.14).
Na izpovedujočega vpliva tudi vsaka razprava udeležencev o njegovi izpovedi (npr. o načinu postopka, o
določenem vprašanju). Iz razprave ali celo spora, priča dobi nove informacije o lastni izpovedi, npr. kako
pomembna je njena izpoved za določenega udeleženca oz. kateri del izpovedi je za koga pomemben. To jo
lahko, glede na razmerje do udeležencev, v nadaljevanju vodi v določeno smer. Celo v primeru, ko takega
razmerja ni, lahko pride do solidariziranja z enim od udeležencev. "Zato je tako pomembno, da je primeru še
tako kratke razprave o "formalnih vidikih" njene izpovedi, izpovedujoči zapusti prostor. V načelu ne sme biti
navzoča pri ničemer, kar se tiče njene izpovedi!" (Wendler 43).
Vprašanje lahko predsednik senata prepove (324/III), če

1. ni dovoljeno (228):
1.1. če izhaja s stališča, kot da je obdolženec nekaj priznal, česar ni prizna
1.2. če je v vprašanju že obsežno navodilo, kako je treba nanj odgovoriti
1.3. če bi se z njim obdolženec preslepil, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali
priznanje
2. če vprašanje ni v zvezi z zadevo.
Po prepovedi vprašanja (predsednik senata), mora na zahtevo stranke o tem odločiti senat.
Bodimo pozorni, da z vprašanji (podkrepljenimi z detajli govorice telesa in tonom /Back Chanells/)
zaslišanega ne "napademo". "Ko smo napadeni, se branimo." (Wendler 50). "Obramba" se lahko odrazi tudi
na nivoju pripovedovanja o sami stvari, npr. tako, da priča svojo izpoved "izboljša" v smeri, kot domneva, da
to želi zasliševalec: iz "zdi se mi, da smo govorili o tem" nastane "gotovo smo govorili o tem".
Zelo problematična so tudi vprašanja, ki so dejansko očitki, naperjeni zoper izpovedujočega. Npr.: "Kako, da
ste šli z njim v stanovanje, ko pa ste povedali, da je že prej v lokalu bil vsiljiv?" Priča takšno vprašanje
razume kot očitek lahkomiselnosti, če ne celo "ali niste prostovoljno...?", kar vodi v izumljanje pojasnil in
razlogov za določeno ravnanje.
Prav tako se moramo izogibati nikalnim vprašanjem, saj je odgovor nanje v konkretni situaciji praktično
vedno že vnaprej znan: "Ampak, ali niste takoj, ko ste zagledali pešca na cestišču, zavrli?" - Odgovor
verjetno ne bo: "Ne, še malo sem pritisnil na plin", pač pa: "Seveda sem takoj zavrl!" Nikalnih vprašanj ne
smemo niti postavljati sami, niti jih dovoliti drugim. (Wendler 53).
Situacijska vprašanja so tista, ko sprašujemo o različnih detajlih situacije v kateri se je zgodilo dejstvo, ki
je pomembno za dokazovanje. Npr. v zvezi z izpovedjo priče o določeni vsebini pogovora, jo lahko
izprašamo, kako da se spominja prav tega dne, kaj je delala pred kritičnim pogovorom, kje je pogovor
potekal, kdo je bil v bližini, kako je bil sogovornik oblečen ipd. Čim več je vprašanj, na katera priča ne zna
odgovoriti, tem manj verjetno je, da se pa točno spomni prav kritičnega pogovora. S temi vprašanji, ki so
sicer glede na dokazovano dejstvo postranska, dobimo gradivo, ki nam olajša oceno in obrazložitev
verodostojnosti izpovedi. "Trditi, da je dokazna tema bila tako pomembna, da se spominja zgolj tega, je
napačno. Za plavzibilnost obstoja pravega spominjanja, je odločilen predvsem pomen, ali še bolje,
emocionalno breme, ki ga je dogodek imel za izpovedujočega v trenutku samega dogajanja. (Wendler 54).
45
4.5 Tehnika spraševanja

Za dobro zaslišanje so potrebna dobra vprašanja. "Dobro vprašanje je tako, ki:
1. ga bodo razumeli vsi udeleženci; po potrebi se moramo prilagoditi najnižjemu nivoju
2. se tiče zgolj ene točke iz predmeta obravnave
3. zasleduje določen cilj
4. zahteva določen odgovor
5. preprečuje ugibanje in nejasnosti." (Bender 883).
Če zaslišani po krajšem premoru ne odgovori, lahko gre za nerazumevanje vprašanja, zato ga preoblikujemo
in zožimo. Včasih zadošča že, da upočasnimo tempo govora.
Zaslišani seveda ne more vedeti odgovorov na vsa vprašanja, znajde pa se v položaju, ki ga čuti kot pritisk
prav v smislu, da bi moral odgovoriti, kar vodi v napake. Zato je dobro, da mu damo vedeti, da sme in mora
na vprašanja tudi ne odgovoriti ( glej tudi pravni pouk →4.4.1). Zgolj če smo trdno prepričani, da
zaslišani ve odgovor, ga lahko direktno vprašamo. Sicer uporabimo vprašanje kot: "Ali nam lahko še kaj
poveste o tem, kaj se je zgodilo...?" (Bender 886).
Pozorni moramo biti, da vprašanje ne vzbuja nepotrebnih asociacij, saj lahko vplivajo na odgovor.
Neprimerno je vprašanje zastaviti z negativnim pričakovanjem: "Saj vem, da o dogodku ne veste veliko
povedati, ker ste se ukvarjali z... Pa vendar vas moram zaslišati."; uporabimo pozitivno pričakovanje: "Sedaj
pa me zanima, kaj nam lahko poveste..." Prav tako se moramo izogibati vpletanju zanikanja (...ali se niste
vprašali...). Vprašanja naj bodo osebno naravnana: "Ste tam videli dežnik?" in ne: "Je bil tam dežnik?".
Vedno zastavimo le eno vprašanje. Po eni strani zaslišani težko dojame vsa vprašanja, poveča se možnost
nesporazuma, po drugi strani pa ne vemo, na katero vprašanje zaslišani pravzaprav odgovarja, ali je
odgovoril na vsa vprašanja in mu ponuja možnost izbire, na katero vprašanje bo odgovoril. (glej tudi tipične
napake pri spraševanju → 4.7.1).
Pozorni moramo biti, da s svojimi vprašanji zaslišanemu prezgodaj ne izdamo informacij o pričakovanem
odgovoru. Prezgodnje razkritje vseh kart vodi v izgubo dodatnih informacij. Še zlasti, če ocenjujemo, da
zaslišani laže, moramo s svojimi podatki počakati do konca njegovega odgovora.
Svojih vprašanj ne smemo obrazlagati. S tem lahko izgubi na jasnosti, zaslišanemu pa lahko izdate prav
informacijo, ki mu pomaga držati se svoje strategije. Sodnik je gospodar zaslišanja in obrazlaganje vprašanja
vodi v izgubo avtoritete.
4.6 Tipi vprašanj
4.6.1 Filtrirna vprašanja

Z njimi na začetku zaslišanja ugotovimo, ali lahko zaslišani sploh kaj pove o zadevi. V nekaterih zadevah bo
na prvi pogled jasno, zakaj je določena oseba povabljena na zaslišanje in takrat seveda ni nujno, da
uporabimo takšna vprašanja, vendar pa lahko služijo tudi kot ogrevanje pred zaslišanjem. Razčistimo tudi, ali
je zaslišani neposredno zaznal tisto o čemer naj bi izpovedal: "Ste bili osebno navzoči pri sklepanju
pogodbe? Ste bili navzoči ves čas dogodka?". Po potrebi preverimo zmožnost zaslišanega za zaznavanje:
"Ste takrat nosili očala? Ste bili pod vplivom alkohola?" (Bender 913).
4.6.2 Odprta vprašanja

Odprta vprašanja ne vsebujejo nobene omejitve glede možnega odgovora in niso sugestivna. Kaj in kako bo
zaslišani odgovoril je prepuščeno njemu. Odprta vprašanja so predvsem K-vprašanja: Kdo, kaj, kdaj, kje,
kam, koliko? Njihovo nasprotje so zaprta vprašanja (→ 4.6.3).
46
Dejstva moramo raziskovati predvsem z odprtimi vprašanji, da dobimo izpoved, ki je kar najmanj pod
vplivom česarkoli izven spomina zaslišanega.
Če pride do zastoja v pogovoru, uporabimo posebne tipe odprtih vprašanj, ki sicer odgovora ne prepuščajo
več v celoti zaslišanemu, vendar so dovolj vsebinsko prazna, da ne vplivajo na njegovo izpoved. Gre za
prazna vprašanja, s katerimi le splošno usmerimo nadaljnji tek: "Se je to še nadaljevalo?" (Bender 919).
Spodbujevalna vprašanja vsebujejo konkretno iztočnico, vendar vprašanje oblikujemo tako, da je kar
najmanj sugestivno. Uporabimo jih, kadar pogovor sploh zastane:
"Ali se je zgodilo še kaj v zvezi s kom izmed sorodnikov?"
"Ah ja, teta Selma je zagrozila z razdedinjenjem, pa saj še sam zase nima nič." (Bender 919)
Izbirna vprašanja zastavimo tako, da poleg dveh, največ treh vnaprej ponujenih možnih odgovorov, vedno
ponudimo še odprto možnost, poleg tega pa domnevno prava možnost ne sme biti med ponujenimi (glej
primer →7.2).
Pozorni moramo biti, da z vprašanjem ne vplivamo sugestivno. Če vprašamo: "Kakšne barve las je imel ta
moški rjave, črne ali kakšne druge barve?", s tem že sugeriramo, da je imel lase, čemur priča hitro podleže.
Če bi v takem primeru dobili odgovor, da je bil moški gologlav, bi s tem dobili nedvoumen presežni odgovor
(sugestivna vprašanja → 4.6.3).
Pri zasliševanju morajo prevladovati odprta vprašanja, šele če z njimi ne uspemo napredovati, uporabimo
izbirna vprašanja (Bender 922).
4.6.3 Zaprta vprašanja

Zaprta vprašanja so nasprotje odprtih: so tematsko omejena, vključujejo predpostavke, domneve in
izključujejo alternative. "Koliko je mogoče se jim izogibamo. Vendar to ni vedno mogoče. Takrat se moramo
predvsem zavedati njihove velike sugestivne moči in izključevalnega delovanja, ki ga imajo na vse izven
njihovega okvira." (Bender 923).
Alternativna vprašanja ponujajo zgolj dva možna odgovora, zato so posebej nevarna, saj če nista dovolj
dobro premišljena, izključujeta vse druge, tudi morebiti pravilnega ("Je bil storilec večji ali manjši od vas?" -
pravilen odgovor pa bi bil, da je bil enake višine).
Pri vprašanjih, ki merijo na oceno (npr. hitrosti) nikakor ne smemo vztrajati pri (natančnem) odgovoru.
Zaslišanje ne sme nikdar potekati tako (Bender 925):
Sodnik: "Približno kako hitro je vozil obdolženi?"
Priča: "Pri ocenjevanju sem res slab."
Sodnik: "Ampak tako, približno?"
Priča: "Tega res ne morem reči."
Sodnik: "No ja, vsaj velikostni razred boste pa že lahko podali?"
Priča: "Saj sem rekel, da tega ne morem oceniti."
Sodnik: "Torej, ali je vozil prej 30 km/h ali prej 90 km/h?"
Priča: "Potem najbrž prej 90."
Še zlasti, nadaljuje Bender, če se potem v zapisniku zapiše: "Na vprašanje, kako hitro je vozil obdolženi,
priča pove, da 90 kilometrov na uro."
Posebna oblika alternativnih vprašanj so Da/Ne vprašanja. Uporabljamo jih zgolj izjemoma in šele na koncu
zaslišanja, če se zaslišani na vsak način skuša izogniti jasnemu odgovoru. Zaradi svoje sugestivnosti nam
kakršenkoli odgovor v spoznavnem smislu prinese le malo, zato skušamo pridobiti dodatne informacije s K-
vprašanji.
Sugestivna vprašanja so glede na ZKP ozko opredeljena: ne smejo se postavljati vprašanja, v katerih je že
obsežno navodilo, kako je treba nanje odgovoriti (228/I s.3 in 241/I s. 2). Dejansko pa praktično vsa
47
vprašanja, razen morda popolnoma odprtih K-vprašanj, vsebujejo tudi sugestivni del. Vplivanje teh,
"skritih", sugestij je zato še nevarnejše, kot pa "polaganje odgovora v usta".
Oblike vprašanj Primeri
Šibko sugestivne oblike vprašanj
Odprta vprašanja (prazna vprašanja) "Kaj si videl?"
Določitvena vprašanja "Koliko je bila ura, ko se je to zgodilo?"
Izbirna vprašanja "Je bil moški ali ženska?"
Da-Ne vprašanja "Ali je moški kaj rekel?"
Močno sugestivne oblike vprašanj

Predočenje s predpostavljenimi dejstvi "Ali je ukradeni denar vzel on?
Preoblečeno vrednotenje in opisovanje "Kako hitro je X tekel, ko ste ga videli bežati iz

prodajalne?"
Nepopolne disjunkcije in izbirna vprašanja "Je bil avto rdeč ali črn?"
Implicitna pričakovanja "Žrtev je potem gotovo zaklicala na pomoč?"
Pritisk konformnosti (družbena primerjava) "A in B sta rekla tudi...
Ali niste tega videli tudi vi?"
Ilokucijski členi (v nemščini) in obrat "Strel si gotovo slišal, kajne?
Ponavljanje vprašanj "Si zares prepričan? Je on vzel denar'"
Negativna povratna zveza "To vendar ni mogoče, da se ničesar več ne
spomniš."
Grožnje in obljube "Toliko časa te bom spraševal, dokler mi ne poveš,
kaj ti je X naredil. Prej ne bom dal miru. Dobro ti bo
delo, ko boš navsezadnje to povedal."
Prirejeno po Johann Endres: Suggestive Frageformen in der Vernehmungspraxis. O.B. Scholz & Donata Summa, 1997
Če kot sugestivna vprašanja štejemo vsa vprašanja (npr. pri izbirnem vprašanju zaslišanemu ponudimo
možne odgovore, kar lahko vpliva nanj), moramo upoštevati dve pravili:
1. da ugotovimo, kako daleč sega sugestija, moramo slišati celotno vprašanje
2. uporabiti smemo le presežni del odgovora (Überhang-Antwort)
Iz prvega pravila sledi najpomembnejše pravilo protokoliranja: vprašanje mora biti v celoti zapisano! Ni
prav, da v zapisniku vprašanje vpletemo v odgovor ("ko se me vpraša, ali sem vrata zaklenil,....").
Iz drugega pravila sledi, da lahko uporabimo le tisti del odgovora, ki presega sugestijo. Gre za dodatne
vsebine, ki jih izpovedovalec pove kot asociacijo na sugestijo (presežni del odgovora).
Primer: Obdolženi je zatrjeval, da priča (žrtev posilstva v njegovem avtu) ni bila nikdar v njegovem avtu, saj
ni niti policiji, niti pred senatom povedala, da se sovoznikovih vrat ni dalo odpreti z notranje strani, kar bi
morala vedeti, če je bila v avtu in skušala pobegniti iz njega. Sodnik je skušal čim manj sugestivno vprašati o
tej okoliščini:
48
Sodnik: "Ali je bilo kaj posebnega v avtu?"

Priča: "Ne."
Sodnik: "Pomislite še enkrat."
Priča: "Nič, kar bi vedela."
Sodnik: "Ali je bil v avtu morda kakšen defekt?"
Priča: "Mislim, ena zadnja luč ni delala. (premor) In okno ni šlo dol. (spontano) Nee, zdaj se spomnim.
Okno sem morala spustiti dol, da sem lahko odprla vrata. Vrat se ni dalo odpreti z notranje strani."
Sugestivna vprašanja lahko zavestno uporabimo kot testna vprašanja. Velja zlato pravilo: popravek
(zavestno) napačne sugestije kaže na izpoved, ki temelji na dejanski izkušnji; ne velja pa obratno, torej, da iz
pritrditve sugestiji sledi, da je izpoved kriva, saj je lahko bila zgolj sugestija premočna. (Wendler 63).
Vprašanja s predpostavko so izrecno zastavljena glede določenega vprašanja, vendar implicitno izhajajo iz
predpostavke, ki jo štejejo za podano. Gre za prikrita sugestivna vprašanja (Bender 932): "Ali je imel svoj
plašč zapet ali odpet?" Implicitna predpostavka je, da je oseba imela oblečen plašč. Odgovor "Imel je
odpetega." zato nima dokazne vrednosti (lahko plašča sploh ni imel). Presežni odgovor: "Plašča sploh ni
mogel zapeti, ker je imel vse gumbe potrgane. Nitke, na katerih so bili gumbi, so štrlele vsevprek. Pomislil
sem še, kakšno ženo ima vendar doma." pa dokazuje tako dejstvo, da je oseba imela oblečen plašč, kot da ga
je imela odpetega. Takšna vprašanja merijo na učinek presenečenja, saj sprašujemo po posebnem (za
katerega domnevamo, da ga je zaslišani zaznal, če je zaznal dejstvo, ki ga dokazujemo), še preden smo
ugotovili splošno: odgovor na posebno (zapet/odpet) naj bi omogočal trden sklep na splošno (nošenje
plašča). Ker ima tak način vprašanja močan vpliv na odgovore zaslišanega, ga zoper obdolženca praviloma
ne uporabljamo (prim. 228/I s.2).
Nasprotno vprašanje uporabljamo le pri umsko oviranih in majhnih otrocih. Če nikakor ne moremo dobiti
odgovorov na običajna vprašanja, lahko vprašanje oblikujemo tako, da v njem zajamemo nasprotje od
domnevanega poteka dogodka: "Ti je rekel, da lahko mirno odideš domov?" Če zaslišani vprašanje potrdi, to
nima dokazne vrednosti, če pa ga zanika, lahko nadaljujemo z vprašanji: "Kaj pa ti je rekel?" (Bender 935,
936).
Vprašanje nemogočega zastavimo, če menimo, da se dogodek na tak način, kot ga opisuje zaslišani, ni
mogel zgoditi. Zastaviti ga moramo tako, da jasno izrazimo svoje mnenje, da se dogodek ni mogel zgoditi
tako, kot ga opisuje, hkrati pa dopustiti možnost, da se je vendarle zgodil tako, vendar potrebujemo dodatne
podatke, ki bi nam to potrdili. (Bender 937).
Izzivalna vprašanja uporabimo, kadar priča zavestno nikakor noče izpovedati (npr. zoper osebo, s katero je
v prijateljskih odnosih; gre za primere "bele laži", ki jih veliko ljudi v takih okoliščinah niti ne vidi kot nekaj
napačnega) in jo želimo potegniti iz te rezerviranosti: "Ko so vašega prijatelja napadli, kako ste, s postavo,
kot jo imate, lahko nedejavno gledali, kako ga napadalci skupaj neusmiljeno tepejo?". Zaslišani je tako
prignan v kot in se bo bodisi odzval z izgubo kontrole in dodatno izpovedjo, bodisi se bo popolnoma zaprl
pred kakršnimkoli nadaljnjim zaslišanjem. Včasih je ta tehnika učinkovita, vendar jo moramo uporabljati le v
sili in previdno, najbolje na koncu zaslišanja. Očitek zaslišanemu mora biti utemeljen (glede na postavo
sklepamo, da bi se lahko vmešal). (Bender 939).
S sondirnimi vprašanji skušamo razčistiti nejasnosti in protislovja tako, da z nadaljnjimi vprašanji

razširimo izpoved zaslišanega, pri čemer točno določimo smer razširitve. Tipična vprašanja razčiščevanja
nejasnosti so: "Od kod veste to?", Zakaj ste tako prepričani v to?", "Ali je mogoče, da se je zgodilo
drugače?". Protislovij ne začnemo razreševati takoj, ampak pustimo zaslišanega, da pripoveduje naprej, saj
se tako lahko zaplete v nadaljnja protislovja, mi pa pridobimo gradivo za kasnejše predočenje. (Bender 943).
Usmerjevalna vprašanja uporabimo, če se zaslišani preveč oddalji od dokazne teme. Najbolje je, če
ugibamo zaključek zgodbe in ga povzamemo v vprašanju ter tako preskočimo vmesne člene: "Ali potem
vidite povezavo z dogodkom....?". Takšno vprašanje ima pozitiven učinek tudi zato, ker kaže na naše
49
zanimanje za izpoved (ko povzamemo njen del). Vsekakor pa ga ne smemo uporabiti prehitro, saj se po eni
strani lahko motimo glede tega, kaj je pomembno za dokazno temo (razmišljati o alternativah → 6.12), po
drugi strani pa se moramo izogibati sporočilom zaslišanemu, da je njegova dosedanja izpoved nezanimiva,
saj to negativno vpliva na pripravljenost nadaljnje izpovedi (aktivno poslušanje → 4.4.3.2). (Bender 947).
4.6.4 Testna vprašanja

Testna vprašanja so tista, s katerimi želimo pridobiti dodatne informacije, ki niso neposredno povezane z
dokazno temo, pač pa nam služijo kot podlaga za presojo kakovosti izpovedi. (Bender 948).
Situacijska vprašanja so najpogostejši tip testnih vprašanj, ne samo pri sumu na dogovarjanje (→ 4.11), pač
pa tudi pri sumu na laž. Vprašanja niso, ali le postransko, usmerjena na samo dokazno temo, pač pa na
okoliščine, situacijo okrog dokazne teme: vprašanja morajo biti taka, da bi zaslišani nanja lahko odgovoril,
če je dejansko doživel tisto o čemer priča. Vprašanja torej poiščemo v "okolici" dogodka: če jih ne najdemo,
je to že lahko (ne pa nujno) opozorilo na vprašljivost izpovedanega, vsaj glede dokazne vrednosti take
izpovedi (dokazna vrednost in račun nevarnosti → 6.11). Situacijska vprašanja so pomembna, ker se priča, ki
laže oz. priče, ki so se medsebojno dogovorile glede izpovedi, lahko osredotoči le na bistveno dogajanje,
težje pa si je izmisliti, oz. se dogovoriti o vseh podrobnostih, ki bi jih oseba, ki je dejansko doživela tisto o
čemer priča, tudi morala zaznati. Če na vsako takšno vprašanje dobimo odgovor: "Se ne spomnim.", se nam
porodi dvom tudi v izpoved glede osrednjega dela. Pri tem pa moramo biti pozorni, ali gre res za okoliščine,
za katere bi pričakovali, da se jih zaslišani spomni (sprašujemo o postranskih podrobnostih), po drugi strani
pa, ali so zaslišani res lahko zaznali iste podrobnosti. Odgovor na zastavljena vprašanja naj bi poznali, da
tako lahko preverimo pravilnost, vendar, ker zaslišani ne ve, kaj vemo in česa ne, lahko tudi v nasprotnem
primeru pride do odgovorov ("Se ne spomnim..."), ki služijo ugotavljanju resnice.
Vprašanja z zamenjavo teme zastavimo z namenom, da se odmaknemo od dokazne teme, se ukvarjamo z

manj težavnimi vidiki, nato pa se vrnemo k sami dokazni temi. Kar želimo spremljati so reakcije zaslišanega,
kako se obnaša med zaslišanjem o dokazni temi in kako med zaslišanjem, ki se te teme sploh ne tiče.
Morebitne opazne razlike so gradivo za presojo verodostojnosti izpovedi. Zato moramo temo zamenjati na
hitro, brez priprave. Če opazimo pomembne razlike, lahko zamenjavo teme ponovimo, da se prepričamo v
naše ugotovitve. (Bender 957).
Z nadaljnjimi testnimi vprašanji skušamo preveriti osebne lastnosti zaslišanega, ki so lahko pomemben za
presojo verodostojnosti izpovedi.
• Pripravljenost govoriti resnico lahko preverimo z vprašanji, na katere vemo odgovore in vemo, da
jih ve tudi zaslišani, izreči jih, pa bi bilo zanj boleče (npr. vprašanje ženi glede obdolženčeve zlorabe
drog). Vendar Bender (960) opozarja, da s tem veliko ne pridobimo.
• Preverjanje sugestibilnosti lahko izvedemo z napačno trditvijo ("Ko se je zgodila nesreča je sijalo
sonce."; vemo, da je v resnici bilo oblačno). Pritrditev nas opozori na potrebo po posebni pozornosti
glede vprašanj s sugestivno vsebino. Pri zaslišanju obdolženca takšnega načina spraševanja ne
smemo uporabiti (228/I s.4).
• Preverjanje predsodkov lahko izvedemo zlasti v primerih, ko so značilnosti udeleženca postopka
take, da jih lahko vzbudijo. Uporabimo odprta vprašanja, ki lahko razkrijejo predsodke in
pristranskosti, pri čemer moramo poznati resnično stanje v zadevi: npr. pričo vprašamo, kaj meni o
voznikih BMW-jev, če je obdolženi vozil BMW. Kot opozarja Bender (963), seveda ne smemo biti
preveč neposredni in nerodni: primerno izhodišče glede pristranskosti je npr. izjava: "Takoj sem
pomislil....".
• Preverjanje zmožnosti izpovedati, torej, zmožnosti pravilne in popolne izpovedi, obsega vprašanja
zmožnosti pravilnega zaznavanja, pomnjenja in adekvatne reprodukcije. Povod so lahko ugotovitve,
da npr. priča nosi očala (vprašamo jo torej, ali jih je nosila v času opazovanega dogodka), da gre za
starejšo osebo, njeno pričanje pa se nanaša na slišano ipd. Zmožnost ocene razdalj preverimo z
vprašanjem, ki se nanaša na razdaljo, ki nam je znana (npr. kako dolga je razpravna dvorana;
odgovor in dejanski podatek morata biti v zapisniku).
50
Kadarkoli je mogoče naj bo sestavni del zaslišanja tudi skica.
4.7 Tipične napake pri spraševanju
Spomnimo se, da imajo različni udeleženci v postopku različne interese in na tem temelječo taktiko
zaslišanja. Z vidika teh parcialnih interesov je uporaba tipičnih napaka pri spraševanju lahko pozitivna, saj
lahko tako dosežejo svoj namen (npr. omajanje gotovosti → 4.7.3). Naloga sodnika je, da take načine
zaslišanja prepreči, saj vodijo v izgubo resnice.
4.7.1 Kopičenje vprašanj

Izpovedujočemu hkrati zastavimo več vprašanj. Takšen način spraševanja pri izpovedujočemu povzroči
zmedo, v preobremenitev, saj, še zlasti v napeti situaciji, kot je zaslišanje na sodišču, nismo sposobni biti
pozorni na več vprašanj. Poleg tega na tak način olajšamo delo lažnivemu izpovedovalcu, saj lahko izbira, na
katero vprašanje bo odgovoril. Podobno velja za sicer resnicoljubnega izpovedovalca, ki bo prav tako
odgovarjal najprej na vprašanja, na katera ima enostaven odgovor in pa na zadnje postavljena vprašanja, ki
so pač ostala v spominu. "Kopičenje vprašanj vodi v izgubo informacij." (Wendler 56).
4.7.2 Vsebinske vzpodbude

V vprašanju že vključimo variante odgovorov. Npr. ne vprašamo kakšna luč je bila na semaforju, pač pa že
ponudimo možne odgovore. Upoštevati moramo naravo spomina, kjer ne gre za mehanizem, kot bi se npr.
pred nami odvijal filmski posnetek in bi opisovali kaj vidimo: "Spominjanje ni nikdar fotokopija doživete
resničnosti, ampak konstrukcija ali rekonstrukcija doživetega, pri obeh procesih pa so odstopanja od
resničnosti." (Areh 66) Z vsebinskimi vzpodbudami v vprašanjih pri izpovedujočem pride do tendence, da v
odgovoru uporabi prav možnosti, ki smo mu jih predstavili. "Proces nezavednega rekonstruiranja namesto
opisa dejanskega spomina, z vsebinskimi vzpodbudami močno podpremo. Večkrat se moramo zadovoljiti z
"ne-odgovori", večkrat sprejeti nejasne navedbe in jih ustrezno ovrednotiti" (Wendler 58).
4.7.3 Omajanje gotovosti

Z vprašanji (z njihovim kopičenjem) izpovedujočega opozarjamo na domnevne okoliščine, ki lahko vplivajo
na njegov ponoven razmislek o tem, kar je že izpovedal. Npr. priči, ki je prepoznala obdolženca, odvetnik
zastavi vprašanja: "Imam še eno vprašanje. Od večih prič smo slišali, da se je dogodek zgodil precej po
20.00. Vemo tudi, da je takrat vreme bilo slabo in je deževalo. V dežju se ne vidi najbolje. Poleg tega ste stali
precej stran od kraja dogodka, kjer tudi ni javne razsvetljave. Ali ste popolnoma prepričani, da ste na kraju
dogodka videli prav obdolženca?" Priča, ki premleva te trditve, nazadnje pride do zaključka, da "popolnoma
prepričana" pa morda res ni. Primer opozarja tudi, da se načeloma ne sme dovoliti vprašanj z uvodom. "Če
omajamo gotovost izpovedujočega, to lahko vpliva na njegovo izpoved. Iz gotove izjave lahko nastane
negotova izjava." (Wendler 60).
4.7.4 Depersonalizacija
V neposrednem stiku se moramo izogibati depersonaliziranim oznakam udeležencev. Ne rečemo "senat se bo
umaknil k posvetovanju", pač pa "sedaj se bomo umaknili...", ne "obramba/tožilstvo ima besedo", pač pa
"gospod/gospa odvetnik/ca Novak ima besedo". To velja tudi za ustno obrazložitev sodbe, drugače pa za
pisno, kjer manjka prav neposredni stik. Problematična je tudi uporaba pasivnih stavkov: "Izven dvoma
je...", "Pričakuje se...", s katerimi skušamo osebno stališče anonimizirati, ga podati, ne da bi se osebno
izpostavili.
51
4.7.5 Prekinitev izpovedujočega

Zasliševalec ne sme prekiniti izpovedovalca, obratno pa je dovoljeno. Pozor: z vidika npr. obrambe je lahko
prekinitev del taktike zasliševanja za dosego določenega (pristranskega) cilja, kar bi moral sodnik preprečiti.
Izpovedujoči ima tisto, kar želimo dobiti v postopku, informacijo, kaj se je zgodilo in to na najbolj zanesljiv
način.
4.7.6 Razčiščevanje izrečenega
Npr. sodnik povzame besede izpovedovalca, obramba pa zatrjuje, da to ni bilo rečeno. Razčiščevanje ne sme
potekati v priči izpovedovalca, še zlasti pa se ga ne sme ponovno zaslišati v smislu "Vprašajmo pričo še
enkrat, kako je to mislila." "Ne gre za to, kaj je s tem mislila, pač pa za to, kaj je rekla. Predvsem je priča, če
bi jo ponovno vprašali, verjetno med tem že ugotovila, kaj "napačnega" je naredila in se "naučila" tokrat
"pravilno" povedati." (Wendler 67).
4.7.7 Ti-sporočila
V teku zaslišanja moramo biti posebej pozorni na "ti-sporočila", ki imajo največji in najtežje nadzorovan
vpliv na izpovedovalca. Namesto: "Narobe ste me razumeli. Še enkrat vas bom vprašal.", kar vodi v
obrambno pozicijo, lahko formuliramo: "Slabo sem vprašal. Še enkrat ...". Krivda za "napako" je v obeh
primerih različno razporejena, pri čemer se spomnimo, da smo mi tisti, ki nekaj želimo od drugega in da "ton
določa glasbo".
4.8 Nevarnost in možnost vodenja izpovedovalca
Z vprašanji vodimo izpovedujočega in vplivamo na njegove odgovore. Bodimo pozorni, da ne sprašujemo s

pravniškim vrednotenjem v ozadju: pravniških izrazov, ki obstajajo tudi v običajnem jeziku, ne smemo
enačiti ali iz uporabe takih izrazov sklepati, da jih izpovedujoči uporablja v pravnem pomenu. "Da bi se
izognili vodenju, moramo uporabiti pravniško vrednotenje čim kasneje."
Uvod v vprašanje: z uvodom v vprašanje, npr. povzemanjem do tedaj rečenega, vplivamo na izpovedovalca,
saj povzetek vsebuje tudi informacije o dejstvih in je lahko tudi osebno obarvan. Poleg tega obstaja
nevarnost, da tako sporočimo tudi informacije, pomisleke, dvome, ki prav tako vplivajo na izpovedovalca (v
določeno smer). Tudi v tem primeru lahko gre za zavestno uporabo oblikovanja uvoda z namenom
usmerjanje v določeno smer.
4.9 Težave pri zaslišanju
Potrpežljivost se pri zaslišanju splača. Upoštevajmo, da zaslišanih pač ne moremo zamenjati, vzeti jih
moramo take kot so. Nepotrpežljivost vodi v stres, ta pa občutno zmanjša zmožnost izpovedovanja. Nikakor
ne smemo na hrup v dvorani odgovoriti s kričanjem. To ne bo videno kot znak našega obvladovanja,
nasprotno, postanemo zgolj eden izmed kričačev. "Koristneje je, če nenadno začnemo govoriti občutno tišje
in hkrati ostreje. Včasih pa je, vendar le če imamo za to primeren glas, smiselno zapustiti vsebinsko raven in
na ves glas zavpiti: mir! in nato, če se dogajanje umiri, nadaljevati s poudarjeno tišjim glasom in s tem druge
prisiliti k posebni pozornosti." (Bender 778). Vendar moramo takšen način uporabljati le redko, saj s
pogostim ponavljanjem izgubi svoj učinek. Biti moramo neposredni in gotovi vase, ne pa občutljivi, ogorčeni
ali očitajoči. Ne gre za to, da bi priče vzgajali, pač pa za to, da dobimo kar najboljšo izpoved. Čeprav bi nam
bilo v zadovoljstvo pokazati intelektualno premoč, pa bi to bilo z vidika zasliševanje neprofesionalno.
Pravilno: "Vzemite iz ust žvečilni gumi, da vas bom lahko razumel."

Nepravilno: "kot prvo vzemite vendar iz ust žvečilni gumi - kaj pa mislite, kje ste?" (Bender 779)
52
Ne dovolimo, da nas sprovocirajo: jeza in ogorčenje vodita k nepremišljenim reakcijam in neprevidnim

izjavam (Bender 802). Po eni strani to lahko vodi do zahteve za izločitev, po drugi strani pa to negativno
vpliva na izpoved. Če so zaradi ravnanja zaslišanega potrebni naši ukrepi, najprej uporabimo najmilejšega.
Bender (803) predlaga, da zaslišanega posadimo na oddaljenost cca 1,20 m, saj na ta način z očesnim stikom
lahko močno vplivamo na njegovo disciplino. Čim bolj je izpovedujoči razburjen, tem mirnejši moramo biti.
Če ugotovimo, da izgubljamo oblast nad sabo, moramo prekiniti zaslišanje. Če smo napadeni mi, skušamo to
preprosto ignorirati vse dokler res ne preseže meje. "...na neželeno obnašanje ne smemo nikdar reagirati tako,
kot to želi provokator." (Bender 805).
Če nič ne zaleže, ostane le še prekinitev zaslišanja. Ko čez čas nadaljujemo z zaslišanjem, se nikakor ne
smemo vrniti na pripetljaj, ampak moramo iti molče preko. Na ta način tudi drugim omogočimo, da ohranijo
obraz. Če tudi to ne pomaga, moramo provokatorja vprašati, zakaj je agresiven, tako da ima priliko to
razložiti. "Ko se spusti v to in ko mu s poudarjeno mirnim in treznim načinom daste vedeti, da ga slišite
(aktivno poslušanje) je praviloma igra dobljena: ko jezo razložimo, je tisti hip že ni več." Bodimo pozorni
tudi na lasten glas in način govorjenja: (pre)glasno govorjenje vzbuja neugodno atmosfero (s poslušanjem
posnetka zaslišanja lahko preverimo, kako govorimo, saj se sicer običajno tega ne zavedamo).
Če nič ne zaleže, sežemo po strožjih ukrepih (skrb za red v sodni dvorani →20).
4.10 Pravniška slovenščina in protokoliranje
Uporabljamo čimbolj vsakdanji jezik. Želja po čimbolj natančnem izražanju nas ne sme zavesti v uporabo
zapletenega, pravniškega izražanja. "Kdor zapleteno govori/piše, tudi zapleteno razmišlja." (Wendler 79).
Hkrati zaslišanim na meta ravni pošiljamo sporočila, da niso sposobni slediti postopku, da ne poznajo pravil
postopka in da niso dorasli sodniku, kar vse vodi v demotivacijo za izpovedovanje, negotovost in celo
nasprotovanje. Uporabljajmo običajne besede in kratke stavke, z največ enim podredjem.
Nemški strokovnjak poroča (cit. po Bender 781), da kar šest od desetih otrok, ki so bili zaslišani glede
spolnega nasilja ni razumelo vprašanja: "Ti je dal denar potem kot te je slekel?" Šele po preoblikovanju
vprašanja npr. "Ali te je najprej slekel in ti nato dal denar?" je vprašanje bilo razumljivo.
Strokovnim izrazom, ki so res posebnost pravnega jezika, se skušamo izogniti, ali jih "prevesti". Posebej
bodimo pozorni na pojme, ki se pojavljajo v obeh vrstah jezika, npr. "malomarnost", "ugovor", saj laikom ne
pomenijo isto kot nam. Pri tem pa se laik sploh ne zaveda, da pojem razume drugače! Zato mora na to
biti pozoren sodnik. Kot poroča Wendler (82), je po ustnem izreku denarne kazni (v obliki dnevnih
zneskov), le 15% ljudi znalo povedati, kakšna je končna vsota!
Tudi tu se moramo spomniti, da smo mi tisti, ki nekaj želimo od drugega - informacije, na podlagi katerih
bomo lahko presodili, kaj se je zgodilo, pa tudi informacije, na podlagi katerih bomo lahko ocenili
verodostojnost izpovedi. S tem, ko lasten način izražanja "spustimo" na nivo vsakdanjega jezika, tudi ostalim
sporočamo, da se lahko izražajo na enak način. "Potem mu je prišlo?" - če se sodnik izraža tako, potem se
lahko tako tudi izpovedovalec. Na meta ravni je prejel sporočilo, da lahko uporabi takšne
formulacije....Zaslišanemu lahko z lastnim načinom izražanja sporočimo, kako lahko govori." (Wendler 83).
Protokoliranje: v zapisnik naroka sodi tudi opis obnašanja zaslišanega, vendar zgolj opis, ne pa vrednotenje -
da se je priča ob vprašanju zjokala sodi v zapisnik, ne pa, kako si to zasliševalec razlaga. Glede na
ugotovitev, da tisti, ki sprašuje, vodi, sodijo v zapisnik tudi vprašanja. "...odgovor brez zapisanega vprašanja
nima niti polovične vrednosti." (Wendler 84). Ne zadošča "na vprašanje sodnika povem...", važna je ravno
vsebina vprašanja. Prav tako ni sprejemljivo povzemanje vprašanja v odgovor. Izpoved moramo zabeležiti
čim bolj natančno, brez spremembe besedišča, preformuliranja, brez strukturiranja izpovedanega. Pri
protokolaciji se skušamo približati idealu video posnetka zaslišanja.
53
"Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21.3.2001 je razvidno, da je priča H.S. po podanem pravnem pouku
izpovedala, da v celoti vztraja pri svoji izjavi, ki jo je podala na zaslišanju dne 12.3.2001. Zatem je sodnica
prebrala zapisnik o tem zaslišanju, priča pa je izjavila, da nima nič drugega povedati. Sledila so vprašanja
sodnice, zagovornika obsojenca, državnega tožilca. Na izpovedbo priče obdolženci niso imeli pripomb. Na
enak način je potekalo zaslišanje priče N.R
Iz takšnega zapisa v zapisniku je razvidno, da priči svoje izpovedbe nista podali tako, kot to zahteva 1.
odstavek 241. člena ZKP, in sicer, da bi najprej povedali vse, kar sta vedeli o zadevi (prosta pripoved),
čemur bi sledila vprašanja, ampak sta se namesto tega le sklicevali na prejšnja zaslišanja, nato pa je sodnica
prebrala zapisnika teh zaslišanj. Sledila so vprašanja. Takšno zaslišanje je v nasprotju z načelom
neposrednosti in kontradiktornosti glavne obravnave, pa tudi v nasprotju s smotrom načela javnosti. Priče,
četudi so bile že zaslišane v preiskavi ali v okviru posameznih preiskovalnih dejanj in tudi če so zaslišanju
prisostvovale stranke (v tem primeru niso), morajo biti na glavni obravnavi (ponovno) zaslišane. Kolikor se
izpovedbe s posameznih zaslišanj razlikujejo, mora sodnik (predsednik senata) opozoriti na razliko in
razjasniti razloge zanjo.
Če sta torej H.S. in N.R. svojo pripoved o tem, kaj jima je znanega o zadevi, podala tako, da sta se
sklicevala na prejšnji izpovedbi, bi ju morala sodnica pozvati, da dogodek (ponovno) opišeta. Če bi priči
sklicevanje na prejšnjo izpovedbo pojasnili s tem, da se dogodka ne spominjata več, bi bil podan razlog
oziroma podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno v obravnavanem primeru ni šlo za
položaj, ko priča ne bi hotela pričati in ki ga ureja 2. odstavek 244. člena ZKP in 2. točka 1. odstavka 340.
člena ZKP.
Zaslišanje obeh prič torej ni bilo v skladu z določbo 1. odstavka 241. člena in 335. člena ZKP, vendar je
treba hkrati ugotoviti, da so bila ključna vprašanja oziroma deli prebranih izpovedb razjasnjeni oziroma
potrjeni v odgovorih prič na vprašanja sodnice, odvetnika in obdolženega S.Š. in je tako v teh delih sodišče
razpolagalo z dokazom, izvedenim na glavni obravnavi. Glede na to da je zaslišanje H.S. in N.R. predlagal
državni tožilec, bi moral vprašanja postavljati najprej on (1. odstavek 334. člena ZKP), nato nasprotna
stranka in šele na koncu sodnica. Tak način zaslišanja prič oziroma vrstnega reda postavljanja vprašanj
pričam (obtožencu in izvedencem) se približuje modelu "navzkrižnega zasliševanja" v čistem akuzatornem
postopku in pomeni odmik od instrukcijske maksime, v skladu s katero je pred uveljavitvijo Zakona o
kazenskem postopku z dne 6.10.1994 (Uradni list RS, št. 63/94) bilo zasliševanje obdolženca in izvajanje
dokazov na glavni obravnavi v domeni predsednika senata, stranka in oškodovanec pa sta lahko le
subsidiarno postavljala vprašanja, če in ko jima je to dovolil predsednik senata. Sedanja ureditev za razliko
od prejšnje omogoča sodniku večjo pasivnost, s tem ko stranki, ki predlaga zaslišanje posamezne priče v
njenem delu zaslišanja (postavljanje vprašanj) pravzaprav nalaga, da od zaslišane osebe dobi podatke o
relevantnih dejstvih in okoliščinah, medtem ko nasprotna stranka lahko s svojimi vprašanji preverja
verodostojnost priče oziroma njene izpovedbe.
Kombinacija zaslišanja v skladu z instrukcijsko maksimo, ko najprej predsednik senata pozove pričo k
pripovedi, čemur sledi navzkrižno zaslišanje, ki ga izvajajo stranke, odpira vprašanje, kdaj je končana
pripoved in kdaj naj predsednik senata ter stranke intervenirajo v skladu s 335. členom ZKP. V praksi so
pogosti primeri, ko se priče iz različnih razlogov na glavni obravnavi izogibajo pripovedi in se, še preden
izpovedo karkoli vsebinskega o obravnavanem dogodku, začno sklicevati na svoje prejšnje izjave,
zaslišanja, zapisnike, policisti na ovadbe in uradne zaznamke. Če naj imajo stranke aktivnejšo vlogo pri
izvedbi dokazov, potem bi bilo v skladu z v zakonu uveljavljenim načinom zaslišanja, da predsednik senata
ne bi osveževal spomina priče na način iz člena 335 ZKP, ampak bi bilo najprej izvedeno navzkrižno
zaslišanje, šele temu bi sledilo na iniciativo predsednika senata ali strank branje prejšnje izpovedbe ali
njenega dela. V nasprotnem primeru bo nujno prišlo do položaja, ko se bo predsednik senata na primer pri
ugotavljanju razlik med izpovedbama opredeljeval do resničnosti izpovedbe namesto da bi bila to naloga
strank, predsednik senata pa bi svojo vlogo, to je odgovornost za pravilno razsojo (ki mora biti obrazložena)
54
iz člena 299/2 ZKP, lahko izpolnil z dopolnilnimi in pojasnjevalnimi vprašanji šele po vprašanjih strank. Če
se vrnemo k obravnavanemu primeru, je na podlagi navedenih stališč jasno, da bi morala sodnica priči
pozvati k pripovedi, ugotoviti razlog za spremembo med prejšnjo in sedanjo izpovedbo, lahko pa bi to
prepustila strankama, v tem primeru najprej državnemu tožilcu v okviru postavljanja vprašanj, pri katerih bi
priči lahko tudi predočal njene prejšnje izjave, potem pa bi, če bi bilo potrebno, sodnica lahko prebrala
prejšnjo izpovedbo ali njen del." (Sodba I Ips 79/2005)
4.11 Dogovarjanje zaslišanih

"Če se več oseb medsebojno dogovori katere neresnične izjave bodo podale na sodišču, govorimo o
dogovarjanju (Komplott). Dogovarjanje je precej pogostejše, kot se misli..." (Bender 967). Za to, da bi
dogovarjanje na katerega sumimo razkrili, moramo biti pozorni na (Bender 971):
1. da na dogovarjanje sploh pomislimo
2. da osebe, ki jih sumimo dogovarjanja, pri zaslišanju strogo ločimo
3. da postavljamo predvsem na podrobnosti usmerjena in situacijska vprašanja (→ 4.6.4)
4. da zaslišanje še posebej skrbno načrtujemo
Ad 1: kot velja pri ugotavljanju dejanskega stanja na sploh, moramo vedno razmišljati o alternativah (glej
tudi 6.12), saj pride dogovarjanje v poštev v vseh primerih, ko o lahko nekem dejstvu izpoveduje več oseb.
Če ne pomislimo na možnost dogovarjanja, potem ga gotovo ne bomo ugotovili; ozavestiti moramo
psihološko okoliščino, da smo nagnjeni k samopotrjevanju, kar lahko vodi v spregled nasprotujočih
podatkov. Bender (974 - 978) našteva okoliščine, v katerih še posebej lahko spregledamo dogovor. Napačna
je zdravorazumska trditev, da je izpoved še posebej zanesljiva, če več zaslišanih pove v vseh točkah enako.
Res je ravno nasprotno, saj iz nauka o napakah pri zaznavanju izhaja, da to pri dveh osebah ne poteka na
enak način in da tudi ni zgolj pasivno sprejemanje dogajanja. Soglasnost izpovedi lahko pričakujemo le
glede bistvenih doživljajev. Poleg tega se zaznavanje pogosto razlikuje že zaradi različnega stojišča
posameznika. Prav tako je napačna zdravorazumska trditev, da je verodostojnost izpovedi pozitivno
povezana s položajem in ugledom osebe. Sum lahko vzbudi tudi neovržena hipoteza o maščevanju: proti tej
hipotezi govori, če obremenilne priče navedejo tudi razbremenilne okoliščine in obratno, če jih ne navajajo,
bodimo pozorni na možnost dogovora.
Ad 2: razkritje dogovora je odvisno od tega, da sodelujoči v dogovoru, ne vedo kakšna vprašanja

postavljamo, niti ne, kakšni so bili odgovori posameznih oseb. Ne gre zgolj za ločeno zaslišanje, pač pa prav
za preprečitev vsakega stika med njimi. Pozorni moramo biti na različne možnosti medsebojnega obveščanja
(npr. uporaba mobilnega telefona ali prenosnika, tablice; član javnosti, ki občasno odide iz razpravne
dvorane). Že zaslišani ne sme ostati v razpravni dvorani, saj bo morda potrebno dodatno zaslišanje ali
soočenje. Idealno je, če že zaslišanemu preprečimo stik z morebiti še čakajočimi na zaslišanje. Če to ni
mogoče (kot opozarja Bender je to praviloma mogoče le v primeru velikih postopkov, saj sodnik sam tega ne
more zagotoviti), potem je bolje, da že zaslišani ostane v dvorani, kjer imamo ob dobro načrtovanem in
izvedenem zaslišanju več nadzora. saj je tako škoda manjša, kot če pred razpravno dvorano inštruira
čakajoče. V primeru odmora lahko udeležence tudi opozorimo na prepoved stikov in prosimo, da se
nasprotne stranke medsebojno nadzirajo (Bender 983). Prav tako lahko opozorimo, da vsak medsebojni stik
lahko vpliva na verodostojnost izpovedi.
Ad 3: zaslišanje mora biti usmerjeno na tiste podrobnosti, ki jih pri dogovorjeni izpovedi, ne moremo
pričakovati bodisi ker dejansko niso bile doživete, bodisi, ker jih ni pričakovati pri vseh udeležencih
dogovora. Po eni strani gre za ugotovitev nauka o lažeh, da te vedno vsebujejo manj podrobnosti, kot
izpoved o resnično doživetem, po drugi strani pa, da lahko pride do razlik v izpovedih. Takšne razlike
pričakujemo predvsem pri situacijskih podrobnostih in pri vsebinsko gledano postranskih podrobnostih.
Zlasti na situacijska vprašanja, se udeleženci dogovora težko pripravijo: po eni strani se pri dogovoru
osredotočijo na bistveno, na dokazno temo, z uskladitvijo česar in s predvidevanjem možnih vprašanj v zvezi
55
s tem, imajo že dovolj dela, po drugi strani pa so možna situacijska vprašanja zelo raznovrstna in je težko
predvideti, katera bomo zastavili.
Bender ilustrira problem dogovarjanja in njegovega razkritja z biblično zgodbo o Suzani ((Dan 13,1–64):
Tako tudi v biblični zgodbi Danijel ni zastavil vprašanja o sami dokazni temi, prešuštvu, ljubimcu in
njegovem pobegu, pač pa o podrobnostih, detajlih: pod katerim drevesom se je to zgodilo?
Zastavimo torej situacijska vprašanja, na katera bi zaslišani mogel odgovoriti, če bi zatrjevani doživljaj
dejansko doživel. Smiselna pa so tudi situacijska vprašanja, za katera sicer samo po sebi ni nujno, da lahko
pričakujemo odgovor, ker je verjetnost, da je prišlo do pozabe, saj lahko pričakujemo, da bo na nekatera
vprašanja vendarle dan odgovor, kar lahko privede do razlik med posameznimi odgovori. S številnimi
vprašanji "prisilimo" zaslišanega, da vsaj na nekatera odgovori, saj je težko kar naprej odgovarjati, da se ne
spomni, ker s tem pada tudi verodostojnost izpovedi. S tem pa nastane možnost razlik v odgovorih, ki kažejo
na lažno izpoved. Situacijska vprašanja se lahko raztezajo tudi na dogajanje pred oziroma po samem
dogodku, saj je zanje še bolj verjetno, da za vse ni bil dosežen dogovor kako odgovoriti.
Če so udeleženci dogovora pravilno zaslišani, tako kot opisano, jim v primeru vprašanj, o katerih se niso
dogovorili, ostaneta le dve možnosti:
1. odgovorijo, s čimer tvegajo, da bodo odgovori različni
2. odklonijo odgovor, s čimer se sicer izognejo nevarnosti, da bi prišli v nasprotja, vendar pa s tem
izgubijo na verodostojnosti in prepričljivosti izpovedi
"Če obstaja sum na dogovarjanje, morajo biti vprašanja, pripravljena za več možnih udeležencev,
brezpogojno vnaprej premišljena in zapisana. Če jemljemo stvari zares, potem ni nobene alternative."
(Bender 995). Po eni strani zato, ker gre prav za vprašanja, na katera domnevni udeleženci dogovora niso
pomislili, po drugi strani pa moramo vsem zastaviti enaka vprašanja (pod katerim drevesom ste...?). Eno in
drugo bomo težko storili v teku same obravnave. Predvsem pa je pomembno, da pripravimo veliko število
vprašanj.
Upoštevajmo, da je dogovor vnaprej pripravljen in da izkušeni pobudniki dobro poznajo način dela v sodnem
postopku. Tudi v primeru, ko so (so)storilci v zaporu, ni mogoče izključiti dogovarjanja. Tipične situacije za
dogovarjanje so, kadar je izpovedovalec v posebno bližnjem odnosu z nekom od udeležencev postopka, npr.
zaradi prijateljstva, sorodstva, kadar gre za povečan interes za točno določen izid postopka, npr. zaradi
finančnih interesov, možnosti izločitve poslovnega konkurenta ipd., vendar dogovarjanja ni mogoče izključiti
niti v drugih primerih (misliti na alternative!).
4.12 Soočenje
Kadarkoli si izpovedi nasprotujejo in sodišče ne pride do prepričanja o dejanskem poteku dogodka niti po
prosti pripovedi, niti po dodatnih vprašanjih, pride v poštev soočenje (241/III s.1: "Priče se smejo soočiti, če
se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev"). Dokler ni jasno, da soočenje ne bo potrebno,
prič še ne odslovimo, priče, pri katerih soočenje pride v poštev, pa ne smejo ostati v dvorani (kot javnost).
(Bender 878). Če je le možno, poskrbimo, da ne more priti do komunikacije med bodočimi soočenci niti pred
razpravno dvorano (glede medsebojnega vplivanja glej poglavje 4.11). Včasih je smiselno, da zaslišanje, ki
ne kaže, da bo prineslo kakšen rezultat, prekinemo in raje izvedemo soočenje. Soočenje izvedemo tako, da
soočenca (241/III s. 3: hkrati se smeta soočiti samo dve priči) stojita, obrnjena eden proti drugemu in si
gledata v oči. Tako "lahko opazujemo njuno obnašanje, zlasti kakšna je njuna telesna komunikacija in
kakšne so njune reakcije. To je lahko dragoceno za oceno njune verodostojnosti in uspešnosti soočenja.
Soočenci se o vsaki okoliščini, o kateri se njihove izpovedbe ne ujemajo, zaslišijo vsak zase in njihovi
odgovori vpišejo v zapisnik (241/III s.2). Pri soočenju se pogosto zgodi, da vsak ostane pri dotedanji
izpovedbi, vendar to ne pomeni, da soočenje ni uspelo. Namen soočenja je z opazovanjem in poslušanjem
soočencev priti do pokazateljev, ki nam pomagajo pri oceni verodostojnosti njihovih izpovedb, ne pa da bi
priča spremenila izpoved" (Mrčela, 2012 193; podobno Bender 880). Smiselno je, da s soočenjem
56
nadaljujemo, tudi če pride do glasnejšega govorjenja, pri čemer pa moramo biti pozorni, da sta soočenca na
približno enaki intelektualni ravni, da nikogar ne "žrtvujemo"; še posebej to velja v primeru soočenja
domnevne žrtve in storilca (glede posebnih potreb žrtve glej poglavje 21; glede zaslišanja žrtve pa 4.13).
"Četudi pri takih prizorih lahko nekoliko trpi "dostojanstvo sodišča", potrpežljivost sodnika služi predvsem
iskanju resnice. Dobro vodeno soočenje s kratkimi predočenji ali vprašanji o bistvenih točkah pogosto
prihrani nadaljnje dokazovanje. Marsikdaj se pokaže tudi, da je pravi problem povsem drug, kot pa se ga
razbere iz spisa." (Bender 882).
4.13 Zaslišanje žrtve
Glede ukrepov za zaščito žrtev kaznivih dejanj glej tudi 21. poglavje.
Potrudimo se, da naredimo okolje priči čimbolj ugodno. V poštev pridejo ukrepi (prirejeno po Bender 1503):
1. vnaprejšnji ogled razpravne dvorane zaradi odprave strahu pred tujim okoljem (glej tudi 4.3 glede
"uvoda" v zaslišanje)
2. izključitev javnosti (1. podpoglavje XXI. poglavja ZKP)
3. začasna odstranitev obdolženca z glavne obravnave (327)
4. videokonferenčno zaslišanje (244.a; glej tudi Priporočila)
5. sodelovanje osebe zaupanja (65/IV, 240/IV s.3). "Neprimerne so osebe, katerim je otrok prvim
povedal o dogodku (sugestivnost), katerih psihično počutje bi otrok lahko vzel v obzir in osebe, za
katere obstaja sum, da so sprožile otrokovo izpoved" (Bender 1503)
6. zaslišanje mladoletne osebe opravi s pomočjo pedagoga ali kakšnega drugega strokovnjaka (240/IV
s.2)
7. pri najmlajših je lahko v pomoč, če odložimo sodniško togo in zaslišanja ne opravimo izza
sodniškega pulta.
Strah pred sekundarno viktimizacijo zaradi podoživljanja dejanja je praviloma nepotreben, Bender (1506)
navaja, da se, v nasprotju z v preteklosti zlasti v socialno-pedagoški literaturi navajano sekundarno
viktimizacijo, ugotavlja, da sicer res ob ponovnem zaslišanju pride do stresa, vendar ni empiričnih dokazov,
da bi prišlo do dolgotrajne ponovne travmatizacije (sekundarne viktimizacije). Nasprotno, pričanje pred
sodiščem ima katarzični učinek, ne glede na izid postopka in se ga šteje celo kot pomoč pri nadaljnji terapiji
žrtve. Žrtev je lahko celo razočarana, če npr. zaradi sklenjenega sporazuma, nima prilike nastopiti na sodišču
in se tam iz žrtve spremeniti v tožnika. Podobno Bliesener (233) tudi glede otrok in mladostnikov: „Splošen
travmatičen in re-travmatičen učinek izpovedi otrok in mladostnikov pred sodiščem lahko zanikamo. Pri
majhni skupini posebej prizadetih in v postopku grdo nadlegovanih pa pride do takega učinka in pri teh
pričah so bile posledice ugotovljive še po 12 do 14 letih.“
4.14 Kognitivni intervju

„Teoretična osnova kognitivnega intervjuja so spoznanja o delovanju spomina in dejavniki pozabljanja.
Spominski proces poteka skozi tri faze, in sicer skozi kodiranje, shranjevanje in priklic. Tisto, kar človek
zazna, se kodira v človekovo zavest; v drugi fazi se mentalni zapis dogodka shrani
za morebitno uporabo in v zadnji fazi se ta mentalni zapis aktivira, prikliče ponovno iz spomina in o
preteklem dogodku se lahko poroča. Zavedati se moramo, da spominski proces ni mehaničen proces,
spominski zapisi in obnove so odvisni od mnogih notranjih in zunanjih dejavnikov in interakcije med njimi.
Tako mentalni zapisi nikoli niso identični z zaznanimi dogodki, odstopanja se lahko dogajajo v vseh treh
fazah spominskega procesa. med zunanje dejavnike, ki lahko vplivajo v procesu zaznavanja in shranjevanja
v spomin, lahko prištevamo na primer osvetlitev, hitrost in oddaljenost dogajanja, število vpletenih; med
notranje pa trenutno fizično in psihično počutje, občutke strahu in ogroženosti in podobno. Tudi ko je
dogodek shranjen v spominu, se še vedno dogajajo spremembe, na katere lahko vplivajo stereotipne
predstave o poteku kaznivega dejanja (na primer rop banke), naknadno pridobljeni podatki v pogovorih z
drugimi pričami ali gledanje televizije, ki poroča o dogodku. Spremembe so lahko tudi posledica izrinjanja
neprijetnega dogodka
57
iz zavesti, ker je za pričo ali žrtev enostavno čustveno preveč obremenjujoče. Zadnja faza spominskega
procesa, to je obnova in komunikacija zaznanega, je verjetno najtežji del naloge. V človekovem spominu je
shranjenih nepregledno število podatkov in iz teh podatkov je potrebno poiskati zahtevani podatek, kar lahko
predstavlja problem. Znan je pojav, da se v danem trenutku ne moremo spomniti določenega imena,
spomnimo se ga kasneje. Torej podatek je bil shranjen v spominu, samo iskali smo ga na napačnem mestu ali
na neprimeren način...
Osnovne tehnike kognitivnega intervjuja

Fisher in Geiselman sta kot kognitivno (spoznavno) osnovo intervjuja postavila štiri tehnike, ki omogočajo
čim bolj popolno spominjanje na pretekle dogodke. Te tehnike sta oblikovala v navodila, ki jih preiskovalec
v primerni obliki posreduje priči ali žrtvi kaznivega dejanja.
Navodilo za popolno izpoved

Intervjuvancu se da navodilo, naj pove vse, kar se o dogodku spomni, tudi tisto, kar misli, da morda ni
pomembno in tisto, kar si je zapomnil samo deloma. Opozoriti ga je treba, da lahko reče, da se nekaterih
stvari ne spomni in da zato ne bo nič slabša priča.
Vživljanje v zaznani dogodek

Pričam se da navodilo, da v mislih rekonstruirajo (obnovijo) fizične (zunanje) okoliščine, ki so obstajale v
času kaznivega dejanja in osebno (notranje) doživljanje ob zaznavanju ali izpostavljenosti zločinu.
Preiskovalec prosi pričo, naj si zamisli in predstavlja prizorišče zločina (to je kraj, prostor, opremljenost
prostora, ljudi v prostoru ipd), naj se poskuša vživeti v lastno doživljanje čustvenih reakcij in občutkov
(presenečenje, strah, jeza), naj se poskuša spomniti tudi osvetlitve, zvokov, vonjav in drugih fizikalnih
pogojev (vročine, vlage, zadimljenosti) v času dogajanja.
Poročanje z vidika druge osebe

Logično je, da ljudje opisujejo pretekle dogodke, kot so jih sami doživeli, torej z lastnega psihološkega
vidika. Raziskave ... so pokazale, da je možno pridobiti nekatere nove podatke, če se očividec postavi v
vlogo drugega, ki je bil tudi priča dogodku. ... V realni preiskovalni situaciji bi lahko priči dali navodilo,
naj se postavi v vlogo žrtve in opiše dogodek z njenega zornega kota. Praksa in tudi raziskave so pokazale,
da lahko ta tehnika intervjuvance zmede, prispeva tudi k izmišljanju podrobnosti. zato jo preiskovalci
večinoma zavračajo in ne vključujejo v intervjuje...
Priklic v različnih časovnih zaporedjih

Preiskovalec mora dopustiti intervjuvancu, da opisuje dogodek na svoj način in v svojem vrstnem redu.
Običajno priče opisujejo dogodek od njegovega začetka do konca. Preiskovalec ga lahko po koncu izpovedi
spodbudi, da dogodek opiše v obratnem vrstnem redu, pri opisu podrobnosti pa mu lahko postavlja
vprašanja, ki se časovno nanašajo na dogodke, ki predhodijo ali pa sledijo trenutnemu opisu.
Spodbujanje podrobnosti
Preiskovalec lahko spodbuja pričo tako, da ji da navodilo, naj pomisli, ali so bila imena običajna ali morda
nenavadna, so zvenela domače ali tuje, mogoče to ni bilo ime, je zvenelo bolj kot vzdevek. Lahko se poskusi
tudi s tehniko »prve črke« imena, ki se je tudi v raziskavah pokazala kot uspešna. Priča preprosto izgovarja
črke abecede in pomisli, če se ime ni začelo z izgovorjeno črko. Podobno lahko ravnamo tudi, če želimo
pridobiti podatke o registrski tablici vozila, ki jo je priča videla, poskušala si jo je tudi zapomniti, ne more pa
reproducirati vseh njenih elementov... Analize policijskih intervjujev so tudi pokazale, da priče težijo
predvsem k opisovanju dogajanja, manj podrobne opise posredujejo o storilcih kaznivih dejanj. Vzroka za to
sta dva:
• ljudje si zapomnijo predvsem splošne vtise, predstav o podrobnostih pa po navadi ni;
• opisovanje, na primer, obraza je zelo zahtevno in terja popolno osredotočenost, kajti vizualno
podobo je treba prevesti v verbalno poročilo; problem je tudi, da imamo skromen besedni zaklad za
opise, poleg tega je problematično tudi razumevanje pomena besed, zato lahko preiskovalec
spodbuja intervjuvanca k opisom podrobnosti z naslednjimi navodili:
58
• Fizični videz: Ali vas oseba spominja na koga, ki ga poznate? Zakaj? Ste opazili kakšne
posebnosti?
• Oblačila: So vas oblačila na koga spomnila? Zakaj? Kakšen je bil vaš splošen vtis?
• Karakteristike govora in konverzacije: Vas je glas na koga spomnil? Zakaj? Pomislite na
vaše reakcije ob konverzaciji.
Če se uporablja predstavljene tehnike, je treba vedno uporabiti vprašanje »zakaj«. Na vprašanje, ali vas je
storilec na koga spominjal, intervjuvanec lahko odgovori, da na Drakulo. Preiskovalec najbolj verjetno
pomisli, da zaradi zob, intervjuvanec pa ima v mislih popolnoma drugo značilnost. Ta nesporazum reši
preprosto vprašanje »zakaj«..." (Umek P. v Areh 2012 106)
4.15 Zaslišanje otrok

"Spominske in sporazumevalne zmožnosti otrok so slabše kot pri odraslih, otroci so tudi bolj dovzetni za
zavedne in nezavedne namige (sugestije) odraslih, kljub temu jih moramo sprejeti kot kompetentne priče.
Veljavnost njihovih izjav je največkrat odvisna od usposobljenosti spraševalcev..." (Umek 70, poudarek
J.M.). Glede pravnega pouka → 4.4.1.1.
Za kompetentnost otrok za pričanje so najpomembnejši dejavniki (Umek 60; opis tudi v Pavšič Mrevlje,
2013):
1. domišljija,
2. jezik in sporazumevalna zmožnost,
3. spomin
4. sugestibilnost
5. način spraševanja.
Poseben dejavnik tveganja je ločitveni postopek staršev, še zlasti, če sta v sporu: v tem primeru je bilo
ugotovljeno do 50% lažnih pričanj o spolni zlorabi (Umek 60).
“Gardner (...) je opozoril na fenomen, ki se pojavlja med postopkom za skrbništvo nad otroki, in
ga poimenoval sindrom odtujitve otroka (PAS – Parental Alienation Syndrome) od drugega starša.
Starši, ki odtujujejo oziroma prepričujejo otroka, da nastopa proti drugemu staršu, pogosto nagrajujejo
otroka s popustljivim odnosom do njega, a kaznujejo nepopustljivost. Gre za pravo »pranje
možganov«, s katerim se želijo drugemu staršu pripisati negativne lastnosti. Otrok postopoma sam začne
sodelovati v takem početju. Kazalniki istega so uporaba grdih besed za starša, neprimerni in nesmiselni
razlogi za bes, neizkazovanje ljubezni in naraščanje sovraštva, poudarjanje, da je odnos zgrajen na podlagi
lastnih izkušenj. Ob tem pa si otrok prizadeva, da bi zaščitil starša, ki z njim manipulira (ga odtujuje), ne
doživlja krivde za svoje vedenje ter uporablja izposojene in s podrobnostmi bogate opise okoliščin, ki niso
izraz njegovih izkušenj. Svoje sovraštvo razširja na svojce in prijatelje odtujenega starša. V skrajnih
primerih tisti od staršev, ki odtujuje, lahko reče, da otrok dejansko ne želi biti z drugim od staršev (...).
Motnje se kažejo v lažji, zmerni in hudi obliki. Za lažjo obliko je značilno nekoliko zmanjšanje obiskov
pri drugem staršu, sodelovanje otroka v pogajanjih glede stikov in v blatenju drugega starša. Zmerna
stopnja predstavlja večje težave pri stikih, otrok gre stežka k drugemu staršu. V hudi obliki sindroma pa
zavajajoči starš in otrok nastopata v patološki simbiozi, razvijajo se paranoidne ideje do drugega starša,
otrok izraža do njega fanatično sovražnost. Takrat so mogoče tudi lažne obtožbe za zlorabo, otrok
izsiljuje s samomorom ali homicidom, če bo prisiljen biti z drugim staršem. Navedene psihosocialne
patološke značilnosti zahtevajo posredovanje socialne službe, pravosodja in terapevtsko obravnavo. Starši,
ki svoj odnos do otrok pogojujejo, otroke patološko navezujejo nase, namesto da bi jim omogočali
razvoj samostojnosti. Lažne obtožbe bivših partnerjev za spolno zlorabo se kažejo na več načinov
(….). Matere so dvakrat pogosteje izvajalke odtujitve otrok, v lažnih obtožbah sodelujejo v 67 %
primerov (...). Obtožbe v ločitvenem postopku so netočne v 50 % primerov. Očetje pa pogosteje ugrabijo
otroke (60–70 %) in tako vzpostavijo nadzor nad njimi, zato da se maščujejo ženi (...). Otroci iz
zunajzakonske skupnosti kažejo PAS-sindrom v 6 do 15 % od skupno prizadetih (...). V tem smislu je lahko
59
novi partner primarni spodbujevalec skrbništva nad otrokom. Med starši, ki odtujujejo, so pogosto
narcistične osebe z omajanim samospoštovanjem, s potrebo prikrivanja lastne neadekvatnosti, taki, ki se
ustrašijo ločevanja in izgube, ter osebe, ki imajo pretirano potrebo po moči, nadzoru in prevladi. Med njimi
so tudi taki, ki jim lahko pripišemo Medejin sindrom (bombardiranje otroka z obtožbami drugega starša),
sindrom hudobnega starša (agresivni, nagnjeni k prevaram in/ali s hudobnimi reakcijami) ali
nekatere osebnostne motnje (histrionične in mejne motnje – borderline, paranoja).” Zorić
4.15.1 Domišljija
"V poročilih otrok o spolnih zlorabah se domišljijski elementi pojavljajo redko, če se že, jih izzove uporaba
rekvizitov kot so igrače ali lutke, ki jih otroci povezujejo z domišljijskimi igrami. Domišljijo lahko sproži
tudi spraševalčevo spodbujanje otroka k predstavam in izmišljanju." (Umek 60; glej tudi poglavje Razvoj
mišljenja v Pavšič Mrevlje, 2013).
Razvoj sposobnosti zavajanja (Bliesener 413)
1. faza: V starosti od 2 do 3 let, se pojavijo prve laži. To so dejansko netočni podatki, pri čemer pa je
vprašljivo, ali gre za besedne igre, tihe želje ali pravo zavajanje.
2. faza: Od približno 4 leta je večina otrok pripravljena in sposobna zavajati. Razumevanje, da se lahko
subjektivna prepričanja razlikujejo od resničnosti (prepričanje prvega reda /first-order belief/), igra
pomembno vlogo pri prehodu iz prve v drugo fazo zavajanja. Vendar pa imajo otroci na tej stopnji še vedno
velike težave uskladiti nadaljnje lažne izjave s prvotno lažno trditvijo (pomanjkljiv nadzor semantične
razpoke /semantic leakage control/).
3. faza: Ta faza se začne pri okoli 7 ali 8 letih. Otroci so precej uspešnejši pri učinkovitem zavajanju v
omenjenem smislu. Zdi se, da je prehod iz druge v tretjo fazo povezan z prepričanjem drugega reda
(second-order belief).
"Otroci se ne lažejo pogosto, vsaj v primerih spolnih zlorab ne. Otroci stari več kot tri leta so sicer že
sposobni laganja, vendar šele po osmem letu otrok ve, da laganje vključuje namerno zavajanje. Jih je pa pri
laži razmeroma lahko odkriti, saj težko prikažejo laži ustrezna čustva (Pavšič Mrevlje, 2013). Analize kažejo,
da v približno 5 do 8 % otroci potvarjajo preteklo dogajanje." (Umek 60)
4.15.2 Jezik in sporazumevalna zmožnost
"Obseg, vrta in zanesljivost informacij, ki jih podajo otroci pri zaslišanju je v veliki meri odvisna od načina
spraševanja. Zgolj poziv k prosti izpovedi pri majhnih otrocih verjetno vodi k sicer pretežno zanesljivim,
vendar zelo kratkim odgovorom. Zato majhni otroci potrebujejo podporo za priklic več podrobnosti. Pri tem
pa je treba zagotoviti, da ta podpora nima negativnega vpliva na izpoved." (Bliesener 415)
V pogovoru upoštevajmo naslednje sporazumevale značilnosti majhnih otrok (Umek 61):

1. "Možnost, da spraševalci otroka napačno razumejo, ker otroci posameznih glasov v predšolskem
obdobju ne izgovarjajo dosledno, niti takrat, ko se zdi, da so jih že popolnoma usvojili. Težava s
sporazumevalno zmožnostjo se pogosto pojavi pri otrocih, ki so bili spolno zlorabljeni, kajti njihov
govorni razvoj je lahko zakasnel.
2. Zaradi hitrega razvoja otrokovega besednjaka odrasli precenjujejo njegove sporazumevalne
zmožnosti. Predšolski otroci namreč pogosto uporabljajo besede, preden razumejo njihov pravi
pomen, uporabljajo celo besede, ki jih sploh ne razumejo. Tako uporabljajo besede za čas (znajo na
60
primer našteti dneve v tednu), razdaljo, velikost, sorodstvo, razumevanje pa je zelo subjektivno
(včeraj - ko sem bil majhen).
3. Otroci dobro odgovarjajo na vprašanja kdo in kaj, ki se nanašajo na ljudi in predmete, za njih pa so
bolj zahtevni stavki z vprašalnicami, kdaj, kako, zakaj.
4. Jezik uporabljajo in ga interpretirajo v dobesednem smislu. Primer:
Spraševalec: Ali te je peljal v stanovanje?
Otrok: Ne.
Spraševalec: Rekel si, da si bil pri njem.
Otrok: Ja, peljal me je v hišo.
5. Težko razvrščajo stvari in dogodke v skupine, posploševanja ne smemo pričakovati. Zato zelo težko
odgovorijo na (splošno) vprašanje: »Se je kaj takega zgodilo še kdaj prej?« Tako na primer spodnje
perilo za njih ni obleka, in umivanja ne razumejo kot dotikanje.
6. Zaimki jim delajo težave. Bodite pozorni pri uporabi zaimkov kot njegov, njihov, naš, vaš. Ni čisto
gotovo, da razumejo njihov pomen.
7. Otrokovo pripovedovanje je včasih nepovezano, je brez logične strukture, ki jo pričakujemo odrasli
(npr. časovno sosledje dogodkov). V pripovedovanju jih vodijo asociacije in zato je povezava v
logično vsebino včasih težavna. Te sporazumevalne težave je možno preseči s primernim
postavljanjem vprašanj, oziroma bolj splošno, z načinom vodenja intervjuja, ki je najbolj prilagojen
sporazumevalnim zmožnostim otroka.
8. Ugotovljeno je, da na točnost otrokovih poročil v veliki meri vplivata jezikovni stil in kompleksnost
jezika, ki ga uporabljajo preiskovalci. Analize preiskovalnih intervjujev so pokazale, da preiskovalci
uporabljajo vprašanja v negativni obliki, uporabljajo trpnik, tvorijo skladenjsko kompleksne ali
dvoumno sestavljene stavke, uporabljajo otroku neznane besede, postavljajo vprašanja, na katera
otrok ni sposoben odgovoriti, zahtevajo od otroka potrditev dolgih povzetkov povedanega."
Največ relevantnih informacij pridobimo z odprtimi vprašanji (4.6.2; npr. (po Umek): "Povej mi vse o tem.",
"Povej mi vse od začetka." ali "Povej mi, kaj se je najprej zgodilo, ko si prišel...". Glede na omejitve obsega
proste izpovedi nadaljnje informacije pridobimo s spodbudami odprtega tipa, npr. (po Umek): "Povej mi še
kaj več o...", "In kaj se je zgodilo potem?"
Razvoj sposobnosti izpovedati (Bliesener 411)
Do 18 mesecev: Ni eksplicitnih spominov.
Od 19 mesecev do 3 let: Otroci te starosti se lahko se spomnijo (tudi bolj oddaljenih) dogodkov iz
preteklosti, vendar imajo še vedno velike težave pri neodvisnem priklicu informacij in so zato močno
odvisni od posebnih vzpodbud. O dogodkih, o katerih ni nobene dodatne informacije, zato pogosto še
vedno ni pričakovati izjave, ki bi bila razumljiva tudi brez poznavanja dogodka.
Od 4 do 5 let: Pri tej starosti se poveča sposobnost poročanja o doživetem brez pomoči; možne so kratke
pripovedi, naracije. Če uporabljate ustrezne tehnike spraševanja je veliko otrok v tej starostni skupini že v
položaju, da zagotovi informacije o preteklih izkušnjah.
Od 6 let: Od te starosti se poročila v njihovi organizaciji in logiki približujejo opisovanju odraslih. Če ni

kakšnega razvojnega zaostanka, je v tej starostni podana sposobnost izpovedati.
4.15.3 Spomin
"Otrokova zmožnost poročanja o preteklih dogodkih je precejšna, kvantiteta in kvaliteta pridobljenih

informacij v intervjuju pa je v veliki meri odvisna od spraševalčeve usposobljenosti za spraševanje in
motiviranja otroka za sodelovanje..." (Umek 64)
61
Razvoj relevantnih spominskih funkcij (Bliesener 411)
Do 18 mesecev: Ni eksplicitnih spominov.
Od 19 do 24 mesecev: Nekateri otrocih se spominjajo nedavne, subjektivno pomembne izkušnje. Verjetno

zaradi nizke stopnje organiziranosti spomina in pomanjkanja pripovedne strukture, se dogodki ponavadi ne
shranijo dolgoročno. Če se to izjemoma vendarle zgodi, so s spominu kvečjemu posamezne podrobnosti.
Od 25 do 36 mesecev: Pogosto lahko otroci reproducirajo vsaj del podatkov tudi po daljšem časovnem
obdobju. Možno je, da se spomnijo dogodkov iz te starosti tudi še kot odrasli, vendar so ti spomini precej
neorganizirani in skopi, ter jih je pogosto možno priklicati le s posebnimi vzpodbudami.
Od 3 do 5 let: Pomembnih dogodkov se otroci te starosti delno spomnijo tudi po preteku nekaj mesecev ali
let. Vendar pa spomini iz tega časa običajno vključujejo manj podrobnosti kot poznejši spomini.
Od 6 let: Pomembnejši dogodki ostanejo pretežno v dolgoročnem spominu.
Res je bilo izkazano, da mnogi dejansko zlorabljeni otroci daljši čas molčijo o zlorabi.... Prenagljeno
nasprotno sklepanje, da je zanikanje zlorabe pri izrecnem zaslišanju z veliko verjetnostjo posledica navodila
storilca glede varovanja tajnosti, pa vendar lahko privede do sugestivnega spraševanja in končno do
induciranja izpovedi, ki ne temelji na dejanski izkušnji zlorabe (Bliesener 418).
4.15.4 Sugestibilnost
Sugestibilnost je osebnostna lastnost otroka (Jurković, 2015 429).
"...način spraševanja [ima] močnejši vpliv na veljavnost njihovih odgovorov kot pa značilnosti otroka
samega...Najbolj neposredno vpliva na otrokove odgovore sugestivni način spraševanja, na katerega
reagirajo predvsem mlajši otroci." (Umek 64). Zaradi narave psiholoških mehanizmov pri spraševanju (→
4.4.3.3) je posebej problematično ponavljanje spraševanj: "...ponovna spraševanja se izvajajo v različnih
časovnih odmikih, in s podaljševanjem časa med dogodkom in intervjujem lahko pričakujemo slabljenje
spominskih sledi. Posledica pa je, da imajo zavajajoče informacije veliko možnost, da nadomestijo prvotne
informacije. Sčasoma postanejo poročila vse manj točna, oziroma vse teže je vrednotiti nove informacije..."
(Umek 66)
4.15.5 Način spraševanja
Tudi za spraševanje otrok veljajo splošna pravila (→ 4), dopolnjena glede na zgoraj navedene dejavnike. Kot
je poudarjeno pri vseh, je kakovost informacij najbolj odvisna od kakovosti zaslišanja.
Miti in nesporazumi pri presoji izjav (prič)

Mit 1: V psihološkem izvedenskem mnenju o izpovedi se preveri, ali je izpoved lažna.
Mit 2: Spolno zlorabljeni otroci kažejo vedenjske težave, ki kažejo na zlorabo.
Mit 3: Namerno lažne izjave lahko prepoznamo preko ti. simptomov laži v neverbalnem izražanju.
Mit 4: Spolno zlorabo otroka lahko prepoznamo preko igranja z anatomskimi lutkami ali otroške risbe.
Mit 5: Verodostojne izpovedi lahko prepoznamo preko pomanjkanja motiva za obremenitev.
Mit 6: Metode psihološkega izvedenskega dela o izpovedi se lahko uporabi samo za trditve otrok o
domnevni spolni zlorabi.
Köhnken
62
Problematične so apodiktične trditve ("Otrok ne laže.": ne gre (zgolj) za vprašanje laži, pač pa tudi za
vprašanje zmote), zelotizem (zaslišanje z namenom potrditve hipoteze: primer z navedbami konkretnih
vprašanj in odgovorov v Umek), nekritično zagovarjanje določenih načinov vzpodbujanja izpovedi
(anatomske lutke, otroške risbe), nepregledno ponavljanje zaslišanj s strani istih ali različnih oseb.
Na področju spolnih deliktov je pomembna tudi seksualna anamneza, vendar za potrebe forenzičnega
izvedenstva verodostojnosti pričanja interpretacije otroških risb ali razmerij, ki jih otrok prikaže z uporabo
anatomsko korektnih lutk, nimajo nobenega pomena. (BGH,1 StR 618/98, 37) Postopki različnih tehnik
risanja (začarana družina, družina v živalih (Familie in Tieren), anatomske risbe), ki naj bi dajale »možnost
izvajanja dokazov iz otroških risb« (Pogačnik, 2004 in 2010), kot tudi uporaba anatomsko korektnih lutk in
sceno-test, niso postopki, ki izpolnjujejo kakovostne kriterije psihološkega postopka in jih pred sodiščem ni
mogoče uporabiti kot dokaz.
Poseben problem predstavljajo primeri ti. obujenega spomina (recovered memory; → 5.2.9).
PRIPOROČILA ZA INTERVJUVANJE MAJHNIH OTROK (Umek 68)
"Na osnovi povedanega lahko izluščimo nekaj konkretnih priporočil za intervjuvanje otrok. Vendar to ni
recept, kajti preiskovalci morajo biti fleksibilni, ker le tako lahko upoštevajo značilnosti posameznega
otroka.
12.1 Priprava pred intervjujem

Na kakovost intervjuja vplivajo informacije, ki smo jih pridobili pred intervjujem. Pozanimati se je treba na
primer o sporazumevalnih zmožnostih otroka, o spolni
vzgoji otroka, o tem, ali se starša ločujeta ipd.
12.2 Vzpostavitev odnosa

Intervjuvar naj bi se otroku predstavil in mu omogočil, da postane domač z okoljem, spodbujal naj bi ga h
govorjenju. Postavil naj bi mu odprta vprašanja z neproblematično vsebino. Nato naj na preprost način
razloži otroku cilje in osnovna pravila, tudi z opozorilom, da lahko odgovori z ne, ne spomnim se, ne
razumem. Otroci namreč pogosto mislijo, da morajo odgovoriti prav na vsako vprašanje. Intervjuvar naj bi
bil otroka spodbujal, vendar naj bi se vzdržal vrednostnih sodb kot so » Super fant« ali »To si pa dobro
povedal.« Pogovor z otrokom naj opravi samo ena oseba, ki je tega vešča, drugi pa na videu opazujejo in
poslušajo pogovor.
12.3 Okolje intervjuja

Soba naj bo mirna, prijazna, s čim manj motečimi elementi. Policisti naj ne nosijo uniform. Poskrbljeno naj
bi bilo za avdio in video snemanje iz več razlogov (analiza pogovora, ki se lahko uporabi v različne
namene; zmanjša število ponovitev intervjujev).
12.4 Pogovor o laži in resnici

Preverjanje ali otrok loči med lažjo in resnico, in ugotavljanje ali se otrok zaveda pomena govorjenja
resnice, otroka samo zmede, ker je razprava preveč abstraktna. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da otrokova
zmožnost razlage o resnici in laži nima napovedne vrednosti za verodostojnost otrokovega pričanja.
12.5 Odprta vprašanja

V pogovoru z otrokom naj bi se uporabljala predvsem odprta vprašanja. Otroku namreč omogočijo, da
odgovori na različne načine. Ugotovljeno je, da otroci dajejo bolj točne odgovore na odprta vprašanja, kot
na vprašanja s prisilno izbiro. Res je, da odprta vprašanja ne spodbujajo navajanja podrobnosti, zato je treba
postavljati tudi specifična vprašanja, ki pa ne smejo biti usmerjevalna in ne pod vplivom domneve
preiskovalca.
63
12.6 Anatomske lutke

Novejše študije ne podpirajo nedvoumno uporabe anatomskih lutk pri preiskovanju spolnih zlorab manjših
otrok predvsem iz naslednjih razlogov:
• Spolna zloraba ne vpliva na igro otrok z anatomskimi lutkami.
• Otrok s pomočjo lutk ne navaja nič več informacij.
• Majhnim otrokom lutke ne pomagajo prebroditi pomanjkljivih zmožnosti sporazumevanja, ker največkrat
sploh ne dojame namena uporabe lutk.
• Lahko usmerjajo otrokove izjave (delujejo sugestivno).
Če se že uporablja anatomske lutke ali risanje, potem naj bo to z namenom razčistiti informacije, ki jih je
otrok že povedal.
12.7 Zaključevanje intervjuja

Ob zaključku mora preiskovalec povprašati otroka, če želi še karkoli dodati temu, kar je povedal. Otroku se
dovoli postaviti kakršnokoli vprašanje. Njemu in njegovim staršem je treba povedati, na koga naj se
obrnejo, če bi želeli še kaj povedati ali poizvedeti.
Glede izvedbe zaslišanja po videokonferenci glej Priporočila.
64
5 NAPAKA/ZMOTA
Napaka ali zmota je vir napak pri ugotavljanju dejanskega stanja in to pogostejši, kot pa laž (→ poglavje 6
LAŽ). Viri napak/zmot so:
1. zaznavanje; sposobnost zaznavanja
2. hranjenje
3. spominjanje
4. reproduciranje
5. razumevanje
5.1 Zaznavanje: dejavniki, od katerih je odvisno pričanje
5.1.1 Čistost zaznav

"Količina in točnost priklicanih spominskih podatkov sta odvisni od čistosti ali jasnosti zaznavanja" (Areh
2011, 507). Ta je odvisna od zmožnosti in sposobnosti zaznavanja:
1. zmožnost zaznavanja se nanaša na okoliščine zaznavanja (noč/dan, oddaljenost, hrup, nenadne
spremembe, lastnosti opazovanih predmetov...), v katerih se je znašla priča ali žrtev
2. sposobnost zaznavanja se nanaša na zmožnosti čutil (ostrina vida, sluha...) in na psihično stanje
(čustva, motivacija, stres, psihoaktivne snovi...) priče v času zaznavanja dogodka. (Areh 2011, 50)
5.1.1.1 Pomembnejši dejavniki, ki vplivajo na čistost zaznavanja in verodostojnost priklica

podatkov iz dolgoročnega spomina:
5.1.1.1.1 Osvetljenost okolja:

Pomembnejši kot podatek o stopnji osvetljenosti okolja so:
1 svetlobni kontrast med obliko in ozadjem
2 položaj svetila (če je svetilo za objektom, vidimo objekt kot črno silhueto (negativni kontrast), če je
svetilo pred objektom, vidimo objekt razločno (pozitivni kontrast)
3 jakost svetlobnega toka (z upadanjem jakosti svetlobe upada sposobnost razlikovanja podrobnosti
hitreje, kot upada sposobnost razlikovanja večjih in splošnih oblik)
4 različna hitrost procesiranja vidnih podatkov (podrobnosti se v možganih procesirajo počasneje kot
splošne značilnosti opazovane scene, zato je prvi odziv človeka pod vplivom splošnih značilnosti in
ne podrobnosti)
5 gibanje otežuje zaznavanje (večja ko je hitrost gibanja predmeta, slabše ga prepoznamo, npr.
predmet v roki, ki je v zamahu)
6 prilagajanje očesa na spremembo jakosti svetlobe. (Areh 2011, 50-51)
5.1.1.1.2 Zaznava barv:

1 razlikovanje barv je učinkovitejše, če med seboj primerjamo dve barvni površini: pri primerjavi dveh
površin predmetov, ki ju imamo pred seboj, razlikujemo več tisoč barvnih odtenkov, če barvo
predmeta prikličemo iz spomina, razlikujemo le 17 barv
2 čim manjša je osvetljenost, tem slabše razlikujemo barve. Ponoči zaznavamo le odtenke sivine in
vidimo manj ostro.
3 predmeti, ki so obarvani rdeče ali oranžno, so ponoči videti črni, modri ali zeleni predmeti pa sivi
(Purkinjejev učinek), kar je lahko vzrok za zmotno pričanje očividcev nočnega dogajanja: tako sta
npr. rdeč pulover ali kri videti črna, modre hlače iz džinsa pa so kot svetle hlače. Pri dnevni svetlobi
je ravno obratno. (Areh 2011, 51-52)
7 V tem poglavju se močno naslanjam na Areh 2011. Tudi kjer ni izrecnih znakov citiranja besedilo parafrazira
originalno besedilo ali ga dobesedno reproducira zgolj v nekoliko preurejeni obliki zaradi drugačne
organizacije; vir besedila je označen na koncu posameznih točk.
65
5.1.1.1.3 Zaznava hitrosti in velikosti predmetov ali oseb:

1 hitrost gibanja velikih predmetov podcenjujemo, hitrosti gibanja majhnih pa precenjujemo
2 s sugestivnim spraševanjem lahko razlike še povečamo!
3 presoja hitrosti gibanja in presoja velikosti objekta sta v recipročni zvezi.
4 spomin na velikost predmetov je navadno popačen zaradi sistematične napake spoznavnega sistema,
pri kateri se veliki objekti pomanjšajo, majhni pa povečajo (Areh 2011, 52)
5.1.1.1.4 Zaznava oddaljenosti in smeri

1 pri večjih razdaljah med predmeti ali osebami se pojavljajo popačenja spomina, v obliki
precenjevanja ali podcenjevanja in prostorskih asimetrij:
1.1 precenjevanje se pojavlja, ko so med objekti ali osebami vidne ovire ali če se objekti ali
osebe prekrivajo.
1.2 podcenjevanje se pojavlja pri presojanju razdalj med opazovalcem in drugo osebo, kar
pa ne velja za razdalje med predmeti
2 presoja oddaljenosti je odvisna tudi od vidljivosti: če je objekt slabo viden zaradi migotanja slike, ki
se pojavi ob gibanju zračnih mas, ga zaznavamo bolj oddaljenega, kot je v resnici; enako velja za
objekte, če jih opazujemo na visokem horizontu
3 poročanje o gibanju teles je odvisno tudi od kompleksnosti zaznavne scene, tako dolga pot,
nepoznavanje terena, veliko število zavojev in vrtenje okoli lastne osi zmanjšajo natančnost
spominske obnove. (Areh 2011, 52-53)
5.1.1.1.5 Čas trajanja dogodka

1. bolj kot čas je pomembna raven pozornosti
2. pri zaznavanju dinamičnih, kompleksnih in stresnih dogodkov se čas trajanja dogajanja navadno
precenjuje (pri zelo stresnih dogodkih lahko priča preceni čas trajanja dogodka celo do 30-krat,
najpogosteje pa gre za precenjevanje v razmerju 3 : 1 ali 2 : 1!)
3. doživljanje negativnih čustev ali občutij, kot so npr. anksioznost, strah in potrtost, podaljšuje
subjektivne presoje časa trajanja dogodkov (Areh 2011, 53)
5.1.1.1.6 Pozornost
1 iz senzoričnega spomina se v kratkoročni in dolgoročni spomin prenašajo le tisti podatki, na katere
usmerimo pozornost: ni pomembna le smer pozornosti, pač pa tudi jakost ali raven pozornosti
2 najsplošnejša zakonitost, po kateri se usmerja tok pozornosti, je sledenje spremembam, ki se pojavijo
v zaznavni sceni. Pogoj za preusmeritev pozornosti je dovolj velika razlika v kakovosti in jakosti
med ključnim dražljajem in šumom ozadja.
3 pri življenjski ogroženosti je drugače, saj se pozornost usmerja na tiste podrobnosti ali dogajanje, ki
jih dojemamo kot najbolj ogrožajoče
4 pri grožnji z orožjem se vidna pozornost preusmeri na predmet grožnje in ne na obraz storilca (!), kar
imenujemo osredotočenje ali fokus na orožje
5 ko očividci opisujejo dogodke, je treba upoštevati, da se je njihova pozornost samodejno usmerjala
na:
5.1 nenavadne in izstopajoče pojave (zato lahko nekdo neopazno krade, medtem ko njegov
pomočnik zaigra teatralno sceno srčnega napada);
5.2 dogodke, osebe in predmete, ki nas ogrožajo (osredotočenje na orožje);
5.3 pojave, ki se ujemajo s stereotipi, pričakovanji in drugimi vzpostavljenimi spoznavnimi
shemami (prodajalka v trgovini opazi neurejenega moškega, ki se zadržuje med policami in ga
pri sebi označi kot brezdomca; ko pozneje ugotovi krajo, prenagljeno sklepa, da je storilec
predhodno videni moški);
5.4 pojave, ki se ujemajo z osebnimi interesi, cilji ali trenutnim zanimanjem (pri opisovanju
dogodkov priče bolje opišejo podrobnosti, ki so povezane z njihovimi poklicnimi in osebnimi
interesi);
66
5.5 podrobnosti, ki predstavljajo bistvo (če se priča ne more spomniti zase nepomembnih
podrobnosti, potem preiskovalci zdravorazumsko sklepajo, da je vprašljiv tudi priklic
pomembnih podrobnosti, kar pa seveda ne drži nujno (Areh 2011, 54-55)
„Če upoštevamo zgoraj navedene dejavnike, lahko zanesljiveje presojamo verodostojnost priče. Lahko tudi
predvidimo, katere podrobnosti dogajanja si je očividec zapomnil in katerih si ni mogel. Tako se izognemo
izvajanju nepotrebnega pritiska na očividca in tveganju, da bo opis prilagojen pričakovanjem
preiskovalcev...Vsaka sprejemljiva razlaga, ki zmanjšuje spoznavno neskladje, ima dovolj veliko sugestivno
moč, da popači izvorne zaznave in rekonstruira resničnost!“ (Areh 2011, 55; poudarek J.M.)
Prezrtje sprememb je ena od pogostejših napak v delovanju pozornosti. Osredotočeno opazovanje dogajanja
ni zagotovilo za točno zaznavanje resničnosti. Bolj ko je zaznavna scena zapletena in napolnjena s
podrobnostmi, večja je možnost prezrtja sprememb. Vidne predstave ne morejo biti obenem jasne in
podrobne. Prezrtje spremembe je pogost vzrok za napačno prepoznavo osumljencev! (Areh 2011, 56)
Psihoaktivne snovi povzročajo popačenje zaznav, lahko tudi halucinacije. Zaznavanje je moteno že na
začetku obdelave informacij oz. na vhodu v spoznavni sistem. Začetnim zaznavnim napakam se pridružijo še
tiste, ki nastanejo pri obdelavi podatkov na višjih ravneh, zato je vkodiranje podatkov v dolgoročni spomin
oteženo in popačeno. ). Če je oseba v času spominske obnove ponovno pod vplivom psihoaktivne snovi, je
zaradi učinka konteksta priklic spominskih podatkov boljši. Učinek »vsakdanjih« psihoaktivnih snovi, kot so
alkohol, tobak in kofein, je šibkejši od kontekstualnega učinka doživetih čustev in misli. (Areh 2011, 57)
5.1.1.1.7 Čustva in stres

Čustva vplivajo na spominsko obnovo na različne načine:
1 eden od pomembnejših je učinek konteksta doživljanja dogodkov
2 depresivno razpoložene osebe prikličejo več negativnih ali pesimistično naravnanih spominov, zaradi
katerih neobjektivno poročajo o preteklosti
3 kaže, da je čustveno doživljanje lahko izvor pristranskega opisovanja dogajanja in medosebnih
odnosov iz preteklosti
4 osebe, ki so doživele stresne ali travmatične dogodke, navadno trdijo, da so spomini nanje izraziti,
živi, natančni in trajni, vendar to le redkokdaj drži: travmatični spomini so pogosto razdrobljeni,
nepovezani ali neorganizirani; slednje je tudi eden izmed sindromov potravmatske motnje.
5 učinek spoznavnega (kognitivnega) lijaka:
5.1 zaradi čustvenega vznemirjenja se informacije selektivno procesirajo. Robne
informacije, ki so manj vznemirjajoče, se slabo ali pa sploh ne vkodirajo v dolgoročni spomin.
Nasprotno velja za osrednje informacije, ki inducirajo doživljanje intenzivnih čustev. Žrtev ali
očividec kaznivega dejanja si dobro zapomni predmete in dejanja, ki so ga ogrožali, druge
vsebine pa bistveno slabše.
5.2 zaradi občutkov ogroženosti se pojavijo vsiljive misli, ki dodatno prispevajo k zožitvi
toka pozornosti na vznemirjajočo vsebino:
5.2.1 navedene razdalje med objekti ali osebami so manjše od resničnih
5.2.2 tipičen primer spoznavnega lijaka predstavlja osredotočenost na orožje - očividec
natančno opiše orožje, storilca kaznivega dejanja pa slabo.
6 ko smo priča presenetljivemu ali osupljivemu dogodku, lahko nastane spomin bliskovne bliskavice:
z njim primerjamo delovanje dolgoročnega spomina z delovanjem fotografskega aparata, pri katerem
uporabljamo bliskavico, ki osvetli prizor in omogoči nastanek fotografije. Podoben učinek kot
svetloba bliskavice ima intenzivno čustvo, ki omogoči »osvetlitev« dogajanja in nastanek trajnega
spomina. Izraz osvetlitev ponazarja usmeritev celotnega toka pozornosti v vznemirljivo dogajanje,
kar omogoči nastanek jasnih spominskih slik, polnih podrobnosti.
7 močna čustva lahko sprožijo proces zapolnjevanja spominskih vrzeli s podrobnostmi, ki niso bile
zaznane!
8 za spomine, ki so nastali pod vplivom močnejših čustev, ne velja samo, da so navidezno zelo
obstojni, spremlja jih tudi nadpovprečno visok občutek prepričanosti, ki je pogosto neupravičen
67
9 zaradi travmatičnih vsebin se lahko pojavi delna ali splošna psihogena amnezija, pri kateri pozabimo
del ali celotno travmatično dogajanje.
10 z večanjem jakosti stresa se kakovost in količina spominskega priklica slabšata. Pri nasilnih kaznivih
dejanjih je pričanje manj zanesljivo kot v primerih nenasilnih kaznivih dejanj. Velja tudi, da je
pričanje žrtev manj verodostojno, kot je pričanje naključnih očividcev. (Areh 2011, 57-61)
5.1.1.1.8 Interpretacija zaznav:

1. pri osmišljanju informacij imajo ključno vlogo spoznavne sheme, ki nastajajo v življenju z učenjem
ali izkušnjami. Sheme pospešujejo in olajšajo organiziranje spominskih podatkov v asociativnih
mrežah ter osmišljajo vsebino spomina, s čimer omogočajo učinkovito vkodiranje podatkov v
dolgoročni spomin.
2. slabost procesiranja informacij, ki temelji na spoznavnih shemah, so spoznavna popačenja, do
katerih prihaja že pred vkodiranjem v dolgoročni spomin. Zaradi vpliva spoznavnih shem
pristransko, subjektivno interpretiramo resničnost in jo kot tako tudi vkodiramo v dolgoročni
spomin. (Areh 2011, 61-62)
5.1.1.1.9 Pozabljanje
Potek krivulje pozabljanja pokaže, da se največ podatkov izgubi kmalu potem, ko se vkodirajo v dolgoročni
spomin:
1. zato moramo pričo intervjuvati čim prej po dogodku, saj je po nekaj dnevih veliko podatkov
izgubljenih: devet ur po zapomnitvi prikličemo manj kot 40 % informacij, po 48 urah pa že manj kot
30 %. Vprašanje je, koliko to velja v primerih pričanja očividcev, saj na vkodiranje podatkov
vplivajo čustva in drugačna motivacija, kot se sicer pojavlja v analognih raziskavah pozabljanja.
2. točnost prepoznavanja osumljencev v prepoznavnih vrstah močno upade šele po sedmih dneh, ko
pade na 60 %. Točnost prepoznavanja po 11 mesecih pade za približno 50 %, kar pomeni, da se
točnost prepoznave zniža z začetnih 65 % na 10 %. Sklepamo lahko, da priča po nekaj mesecih pri
postopku prepoznavanja zgolj ugiba, kdo je storilec kaznivega dejanja.
3. v določenih razmerah se lahko spomin se kakovostno in količinsko okrepi, kar imenujemo
hipermnezija. Pogosto razmišljanje o dogodku vodi do utrjevanja spominskih sledi in osveževanja
podrobnosti. Zato večkratno intervjuvanje zmanjša učinek pozabljanja in omogoča priklic novih, prej
prezrtih podrobnosti. Zavedati pa se moramo, da je priklic dodatnih podrobnosti lahko tudi vprašljiv.
Neizkušen ali nestrpen preiskovalec lahko priči ali žrtvi sugerira podrobnosti, ki jih ta zaradi lastne
sugestibilnosti vtke v spomin in tako popači izvorne spomine. (Areh 2011, 63-64)
5.2 Izvori spominskih napak
Ker spominjanje ni nikdar fotokopija doživete resničnosti, ampak konstrukcija ali rekonstrukcija doživetega,
pri obeh procesih pa prihaja do odstopanja od resničnosti, prihaja do spominskih popačenj. Na splošno lahko
spominske napake delimo v:
1. napake izpuščanja (npr. ne moremo se spomniti nečesa, kar je sicer shranjeno v spominu) in
2. napake preoblikovanja (npr. na sestanek pridemo ob napačni uri). (Areh 2011, 65)
5.2.1 Konstrukcija in rekonstrukcija spominov

„Vkodiranje informacij v dolgoročni spomin pomeni pretvorbo izvornih zaznav v obliko, ki je primerna za
hrambo v mreži nevronskih celic. Proces vkodiranja lahko ponazorimo kot razbitje vidne zaznave na veliko
število delcev sestavljanke, ki se shranijo in integrirajo v nevronsko strukturo možganov. Pri razbitju se
ohrani formula ali algoritem, s pomočjo katerega se pri spominjanju zaznave delci znova povežejo med seboj
in sestavijo v sestavljanko. Spominski priklic ni nikoli popoln, zato nekateri delci manjkajo. Navadno
manjkajo manj pomembne ali robne podrobnosti. Ker pa spoznavni sistem ne trpi spoznavnega vakuuma, se
manjkajoče podrobnosti spontano nadomestijo s podatki iz spoznavnih shem, torej s preddogodkovnimi
68
podatki in podatki, ki jih zaznamo po dogodku...Spominski priklic je zgolj približek in ne kopija doživete
resničnosti.“ (Areh 2011, 66)
Spominski priklic nastane preko postopkov konstrukcije in rekonstrukcije:

1. „Pri procesu konstrukcije so podatki priklicani s pomočjo spoznavnih shem, kar pomeni, da je
spominski priklic prilagojen naši subjektivnosti - našim pričakovanjem, predsodkom, motivom,
znanju ipd. … do konstrukcijskih nepravilnosti [prihaja] tudi zaradi podogodkovnih informacij, ki se
vgradijo v izvorne spomine. Najpogostejši viri naknadnih informacij so mediji, preiskovalci,
odvetniki in drugi očividci.“ (Areh 2011, 67)
2. „...pri rekonstrukciji [se] pojavi novo tolmačenje ali reinterpretacija dogodka... razumevanje
dogodka se spremeni, zato priče spremenijo izjave in drugače opisujejo dogodke ter vpletene osebe.
„ (Areh 2011, 67 in 68)
3. „V procesih konstrukcije in rekonstrukcije se napake pojavijo tudi zaradi pojava interference med
podatki. Pri proaktivni interferenci se zaradi podobnosti med starim in novim spominom izgubi
nedavno nastali ali novi spomin, pri retroaktivni interferenci pa se izgubi stari spomin. Interferenca
je najbolj izrazita pri veliki podobnosti in majhni časovni razliki med staro in novo, podogodkovno
informacijo.“ (Areh 2011, 68)
5.2.2 Nezmožnost določitve vira informacij

1. V vsebini spomina so lahko do nerazpoznavnosti zliti različni viri informacij, kar preprečuje
določitev virov informacij. Zlitja virov se ne zavedamo in vse, kar vemo o dogodku, pripišemo
enemu, skupnemu viru.
2. Zamenjava virov informacij je pogosta pri spominjanju odmevnih javnih dogodkov, ki so obravnavni
v medijih. Zaradi medijske odmevnosti očividci združijo tisto, kar so videli, s tistim, kar so zaznali v
medijih.
3. Vir informacij zamenja tudi, če se očividci pogovarjajo o dogodku, saj se lahko okužijo izvorni
spomini. Celo pasivno poslušanje drugačne razlage dogodka lahko spremeni razumevanje dogodka
in sproži dopolnjevanje lastnih spominov. Po nekaj dneh se podatek o izvoru informacij pozabi, priča
posvoji tuje spomine in jih predstavi kot svoje.“
4. Spominski priklic je verodostojen, če je oseba zmožna navesti izvor informacij ali, s strokovnim
izrazom, kontekst pomnjenja. To pomeni, da mora odgovoriti vsaj na eno od štirih vprašanj o izvoru
informacij, ki se začenjajo z kdo, kdaj, kje in kako ji je bila informacija posredovana. Če je vsaj en
odgovor znan, potem sklepamo, da priča razlikuje med spomini in domišljijo ali sanjami na drugi
strani.
5. Z učinkom zamenjave vira informacij lahko pojasnimo tudi pojav kriptomnezije oz. spomina na
življenjske dogodke, ki se niso nikdar zgodili. Kriptomnezija se najlaže pojavi pri uporabi hipnoze, s
katero oživimo celo neobstoječe spomine (→ 5.2.9) in se spominjamo predhodnih življenj. (Areh
2011, 68 - 70)
5.2.3 Vpliv povratnih informacij

Povratne informacije, ki jih priče ali žrtve dobijo od preiskovalcev kaznivih dejanj, navadno povzročajo
očitna spominska popačenja. (Areh 2011, 70)
5.2.4 Vpliv podogodkovnih informacij

Njihov vpliv je tesno povezan z naravo konstruiranja in rekonstruiranja spominov (→ 5.2.1)
1. Zavajajoče podogodkovne informacije, s katerimi preiskovalci vplivajo na spomin oz. na izjave prič
ali žrtev so „navadno skrite v vprašanjih in povratnih informacijah, ki jih dajo preiskovalci“ (Areh
2011, 71): odgovor na vprašanje glede hitrosti vozila je odvisen od oblikovanja vprašanj – že izbira
besed v vprašanjih npr. dotik vozil, nalet, udar ali raztreščenje, vpliva na odgovore o oceni hitrosti.
2. Tudi celotna tehnika zasliševanja ima lahko sugestiven vpliv (Areh 2011, 70 - 72)
69
5.2.5 Vpliv večkratnih obnov spomina

„Vsak priklic spomina je tudi priložnost za spreminjanje njegove vsebine“:
1. Po vsakem intervjuju se izvorna različica dopolnjuje, s tem pa se večata prepričanost o lastnem
spominu in število podrobnosti. Tako se ustvarja navidezna verodostojnost spomina. Kaže, da veliko
število spominskih obnov ali pričanj povzroči učinek navidezne resničnosti!
2. Pri večkratnem opisovanju travmatičnih dogodkov so zadeve bolj zapletene. Zagovorniki hipoteze
globokega vkodiranja menijo, da večkratne obnove krepijo spomine. Medtem pa zagovorniki
hipoteze izbiranja trdijo, da imajo zaporedna pričanja selektivni učinek na spomin, zaradi česar se
ohranjajo le določeni podatki. (Areh 2011, 72)
5.2.6 Nezmožnost priklica podatkov
„Nezmožnost spominjanja je navadno posledica sprememb v okolju. S premikom iz okolja učenja ali
vkodiranja v okolje priklica se izgubijo kontekstualne informacije, ki so obstajale pri vkodiranju.
Kontekstualne informacije se vkodirajo hkrati s pomembnimi informacijami in imajo vlogo gesel ali ključev,
ki omogočajo dostop do spominov. Odvisnost spominov od kontekstualnih podatkov imenujemo učinek
konteksta.“ (Areh 2011, 73)
1. če prikličemo podatke iz dolgoročnega spomina v okoliščinah, ki so zelo podobne okoliščinam v
času vkodiranja, sta kakovost in količina priklica boljši, kot če se okoliščine vkodiranja in priklica
razlikujejo: učinek konteksta uporabimo v praksi tako, da se s pričo ali žrtvijo vrnemo na kraj
kaznivega dejanja.
2. spominjanje olajšamo z uporabo različnih tehnik, ki pa povečujejo predvsem količino obnovljenih
podatkov, ne pa toliko točnosti pričanja.
3. največji problem predstavlja sugestibilnost oseb, saj se zaradi dojemljivosti za sugestije spomini
nepopravno popačijo, obenem pa se ustvarijo novi, izmišljeni!
4. v hipnotičnem transu lahko ustvarimo tudi spomine na tako travmatične dogodke, kot je npr. spolna
zloraba (Obuditev spomina na spolno zlorabo v obdobju otroštva ni odvisna samo od načina izvedbe
hipnoze, ampak tudi od vedenja psihoterapevta. V ZDA so v raziskavi ugotovili, da kar 25 %
terapevtov med terapevtskim postopkom izkazuje vedenje, ki spodbuja nastanek spominov na spolne
zlorabe)
5. Najbolj uveljavljeni tehniki spodbujanja spominskega priklica sta tehnika spominskega vodenja in
kognitivni ali spoznavni intervju; hipnoza se je skoraj povsem opustila. (Areh 2011, 73 - 74)
5.2.7 Prepričanost o lastnem spominu
Občutek prepričanosti o lastnem spominu je povezan z metaspominom oz. z zavedanjem obstoja spomina.
1. Metaspomin vpliva ali usmerja vedenje. Če je priča samozavestna oz. prepričana o lastnem spominu,
se vede drugače, kot če je negotova. Ker pa občutek prepričanosti ni nujno povezan z natančnostjo
spomina, lahko prepričana priča s prepričljivim nastopom zavede sogovornike. Tudi brez dokazov, ki
bi potrjevali verodostojnost priče ali žrtve, jo preiskovalci in sodniki pogosto presodijo kot
verodostojno, če nastopa samozavestno in prepričljivo.
2. Visoka korelacija med natančnostjo in prepričanostjo nastaja v okoliščinah, kjer obstajajo dejavniki,
ki zvišujejo vrednosti obeh spremenljivk. Takšen dejavnik je npr. dolžina izpostavljenosti dogodku.
3. S prepričanostjo, ki jo očividec izkazuje, ne moremo zanesljivo napovedati verodostojnosti
njegovega pričanja. Kljub zapletenosti pa pregled raziskovalnih ugotovitev omogoča sklepanje, da
lahko samozavestni priči bolj zaupamo kot negotovi. (Areh 2011, 75 - 77)
70
5.2.8 Povezava med osebnostnimi lastnostmi in verodostojnostjo pričanja
Napovedovanje verodostojnosti pričanja s pomočjo poznavanja osebnostnih lastnosti ni dovolj zanesljivo, da

bi bilo uporabno kot dokazno gradivo pri sodnem odločanju.
1 Starost
Starost pomembno vpliva na točnost pričanja. Ko govorimo o vplivu starosti na spominski priklic, velja
opozoriti, da je priča najverodostojnejša, kadar opisuje ali prepoznava osebo približno enake starosti.
1.1 Otroci:
1.1.1 V primerjavi z odraslimi so otroci dovzetnejši za spominska popačenja. Otroci težko
razlikujejo med tistim, kar se jim je zares zgodilo, in namišljenimi ali sugeriranimi dogodki.
1.1.2 Pri intervjuvanju otrok se moramo zavedati, da lahko začetna spominska zmota
sproži plaz nadaljnjih napak. Z vsakim naslednjim vprašanjem o podrobnostih dogajanja se
lahko pojavijo nove napake, njihovo število narašča in pričanje postaja vse bolj
neverodostojno.
1.1.3 Število zmotnih prepoznav osumljencev je največje pri mlajših osebah
1.2 Starejše osebe (nad 65 let)
1.2.1 Ko skušamo presoditi verodostojnost pričanja starejše osebe, jo je dobro vprašati
tudi o njenem načinu življenja, saj duševna, socialna in telesna aktivnost pomembno
vplivajo na spominske sposobnosti.
1.2.2 Starejše osebe si teže zapomnijo nebistvene, kontekstualne podrobnosti dogodka in
tako hitreje pozabijo, kaj ali kdo je vir informacij, barve, kraje dogajanja in zunanjo podobo
oseb. Sposobnost pomnjenja pomembnih informacij je manj prizadeta.
1.2.3 Težave pri razlikovanju med viri informacij nastopajo predvsem pri sočasnem
zaznavanju več virov. Zato starejši ljudje pogosto navedejo napačen vir informacij, ne vedo,
kje so izvedeli podatke, ali pa menijo, da se je dogodek pripetil kar njim samim. Zamenjave
virov informacij se pojavijo, če preiskovalci uporabijo sugestivna vprašanja, pri
kompleksnih zaznavnih scenah z veliko podrobnosti in pri večji podobnosti med
informacijami različnih virov.
1.2.4 Starejši so tudi dojemljivejši za sugestije, kar lahko pojasnimo kot posledico
zmanjšane zmožnosti razlikovanja med viri informacij. To povzroči pojav negotovosti.
Zanimivo je, da se po začetni negotovosti in kompenzaciji le-te s sugestivnostjo pojavi večja
prepričanost o spominu. Zato so starejše osebe pogosto prepričane o verodostojnosti
spomina, četudi je popačen ali zmoten.
2 Sugestibilnost
Oznaka za posameznikovo dojemljivost za zavajajoče informacije, odvisna od inteligentnosti, socialne
zaželenosti, spomina, privolitve, voljnosti in ločitve.
2.1 Privolitev ali sprijaznitev je osebnostna značilnost, opredeljena kot pripravljenost
popustiti drugim in nekritično sprejeti njihovo stališče
2.2 Voljnost ali uslužnost do drugih oseb dviguje raven sugestibilnosti in tako prispeva k
pojavu zmotnih spominov. Verodostojnost pričanja je odvisna tudi od posameznikove
nagnjenosti k spoštovanju avtoritete ali poslušnosti.
2.3 Pojem ločitve je opredeljen kot pomanjkljivo združevanje (integracija) misli, čustev in
izkušenj v enovit tok zavestnega doživljanja ter pomnjenja
2.4 Relativno trajna osebnostna značilnost, vendar ima v različnih razvojnih obdobjih
različen vpliv.
2.5 Sugestibilnost najbolj vpliva na spominsko obnovo pomembnih podrobnosti pri 6-
letnikih, nato pa se njen vpliv zmanjšuje do obdobja odraslosti. (Areh 2011, 77 - 87)
71
5.2.9 Obujeni spomini (recovered memories)

Gre za primere, ko naj bi žrtev (najpogosteje spolnega nasilja) šele po večih letih bila sposobna vzpostaviti
spomin na preteklo dejanje, ki je bilo izrinjeno iz zavesti. V teh primerih je presoja praviloma odvisna zgolj
od presoje verodostojnosti izjave oškodovanca (in cele vrste predpostavk o delovanju spolne zlorabe na
človeški spomin, o obdelovanju takšnih spominov, o (ne)sugestibilnosti oz. (ne)možnosti vzbujanja
navideznih spominov itd.). O tem, ali je mogoče spomin na dejansko doživete dogodke, ki je bil potlačen,
obuditi ali pa gre za „spomin“ o dejansko nedoživetem, je v strokovni javnosti potekala razprava, ki je bila
označena za „versko vojno“ (Bull, 181).
Dopustitev obujenih spominov kot dokazov v kazenskih postopkih (in s tem povezana odprava ali
podaljšanje zastaralnih rokov) odpira več problemov: „Eden od problemov pri dopustitvi takega pričanja je
dejstvo, da ne obstaja noben zanesljiv dokaz, da posamezniki „potlačijo“ (repress) ali disociirajo (dissociate)
spomine na travmatske dogodke, čeprav je mogoče, da namenoma ne poročajo o njih...Nadaljnji problem je,
da so raziskave pokazale, da je mogoče, da ljudje poročajo o prepričljivih in živih „spominih“ na
dogodke, ki se niso zgodili. To vzbuja resno možnost, da so vsaj nekateri od teh „obujenih spominov“ lahko
dejansko iatrogeni produkti samega terapevtskega procesa, zato pojem „lažni spomini“. (Bull, 182, poudarek
J.M.). „Terapija ponovno najdenega spomina je izjemno sugestibilna: terapevt ne sledi zgolj toku pacientovih
prostih asociacij, pač pa vodi pacienta k spominjanju na neko travme iz otroštva, ki običajno zadeva nasilje,
ki ga sam terapevt predlaga kot možen vzrok pacientovih težav.“ (Mozetič 2008, op.63).
Lažni spomini se praviloma razvijejo na podlagi tuje ali samo sugestije (Bliesener, 391; sugestija → 6.6.1, v
povezavi z zaslišanjem otroka → 4.15.4). Ker ne gre za laž, analiza izjave ni uporabna za odkrivanje, ali
izjava ne temelji na resnično doživetem → 6.10.1.4.2).
72
6 LAŽ
Ostržkov nos ne obstaja (Vrij 93). "...vendar obstajajo oporne točke, ki omogočajo, če že ne razkritje vsake
laži, da vsaj v številnih primerih do določene točke gotovosti lahko ugotovimo, da izpoved ni zlagana ali
sicer napačna, temveč da temelji na dejansko doživetem." (Bender 216). V poštev pridejo (ne glede na
procesni položaj zaslišanega /priča, obdolženi, tožnik...):
1. osebnost zaslišanega
2. telesne reakcije
3. motiv
4. vsebinske posebnosti izpovedi.
6.1 Osebnost zaslišanega

Stališče, da gre pri ugotavljanju laži za ugotavljanje osebnostne verodostojnosti zaslišanega je napačno, tako
kot tudi povezovanje s socialnim statusom, ugledom zaslišanega (glej tudi 4.11). Ne gre za verodostojnost
osebnosti zaslišanega, pač pa za verodostojnost konkretne izpovedi. Ključno vprašanje je: ali bi lahko ta
priča z danimi individualnimi predpostavkami, pod danimi okoliščinami zaslišanja in z ozirom na (v
konkretni zadevi) možne vplive tretjih, podala takšno specifično izpovedbo, ne da bi ta izpovedba temeljila
na realno doživeti izkušnji?
V dokazni oceni verodostojnost osebnosti zaslišanega in verodostojnost konkretne izpovedi nista na istem
hierarhičnem nivoju: ugotovitev, da je izjava verodostojna, pove vse in ni potrebe po dodatnem pogoju
verodostojnosti osebe. Formulacija "priča je bila verodostojna in njena izjava je verodostojna" je vsaj
zavajajoča.
Kljub temu pa ima znotraj presoje verodostojnosti osebnost zaslišanega pomembno vlogo: po eni strani sta
pomembna konkretna sposobnost in kompetentnost zaslišanega, po drugi strani pa zanikanje koncepta
verodostojnosti osebe kot take, še ne pomeni, da med ljudmi ni razlik glede pripravljenosti podati lažno
izjavo.
6.2 Telesne reakcije
6.2.1 Govorica telesa

Stereotipi o govorici telesa lažnivca (npr. izogibanje očesnemu stiku, nemirnost dlani, rok, nog) so se izkazali
za napačne: v veliki meri sploh ne držijo, poleg tega pa so individualne razlike zelo velike. Tudi za mimiko
obraza, obrazne mikro izraze (Facial Microexpressions; glej tudi Zupan) velja, "...da za forenzično prakso
niso uporabni" (Bender 225). "Še več, različne raziskave so pokazale, da se prav tiste značilnosti, ki so po
zdravorazumski teoriji najpogostejše telesne značilnosti lažnivca - namreč živčnost, izmikanje pogleda - pri
lažnivcih dejansko pojavijo celo redkeje." (Bender 226). Govorica telesa je lahko v primeru, ko pride do
spremembe obnašanja, ki je ni mogoče razložiti z okoliščinami zaslišanja, opozorilo, da razmislimo o
vzrokih za tako spremembo.
6.2.2 Detektor laži

Po slovenski sodni praksi rezultatov detektorja laži ni mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku
(niti ob soglasju obdolženca), ker niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP: uporaba sile, grožnje ali
drugih podobnih sredstev (227/VIII) in uporaba sredstev, s katerimi bi se vplivalo na voljo pri izpovedovanju
(266/III). Nemška sodna praksa nasprotno pri uporabi detektorja laži ne prepoznava takšnih posegov, pač pa
njegovo uporabo zavrača, ker gre, v fazi glavne obravnave, za neprimerno dokazno sredstvo (Marinko
2004a).
73
"Detektor laži je naprava, ki ji ob pravilni uporabi vsekakor (na kar opozarja tudi zagovornik v pritožbi) ni
odrekati strokovnosti, oziroma relativno visoke stopnje zanesljivosti, vendar pa dobljeni rezultati niso
pridobljeni v skladu z določbami ZKP. Poleg zavestnega in kontroliranega (verbalnega) odgovora
obdolženca, namreč zaznavajo še celo vrsto reakcij (krvni pritisk, pulz, dihanje - sprememba ritma,
amplituda, volumen, izguba osnovne linije ipd.), na katere obdolženec ne more vplivati, oziroma jih
naprava beleži neodvisno od njegove volje. Navedeno pa predstavlja gradivo za presojo, ali je oseba na
določeno vprašanje lagala ali govorila resnico. Kolikor bi sodišče tak dokaz uporabilo, bi torej tvegalo, da
se obdolženec obremeni, ne da bi na to lahko vplival, kar pa je v izrecnem nasprotju z že omenjenimi
določbami ZKP (8. odstavek 227. člena in 3. odstavek 266. člena ZKP) ter s 4. alinejo 29. člena Ustave RS.
Tega ne spremeni okoliščina, da je obdolženec v testiranje privolil. Procesno nevzdržna bi bila situacija, če
bi rezultate poligrafskega testiranja uporabljali selektivno, in sicer, da bi v primeru, če bi rezultat takega
testiranja obdolženca v postopku obremenil, bi postal nezakonit dokaz, kolikor pa bi ga razbremenil, pa bi
sodišče smelo tak dokaz uporabiti. Takšna razlaga (da je rezultat poligrafskega testiranja dokaz ob privolitvi
obdolženca v testiranje in če je rezultat zanj ugoden) pa bi lahko pripeljala do široke uporabe detektorjev
laži, kar bi lahko posledično pomenilo na eni strani velik pritisk na obdolžence, ki bi menili, da so se
"dolžni" podvreči testiranju, saj bo sicer njihov zagovor (če bodo dejanje zanikali), že a priori ocenjen kot
neverodostojen, na drugi strani pa bi se odklonitev testiranja s strani obdolženca lahko iz istih razlogov
enako odrazila tudi pri presoji sodišča. Merilo za dovoljenost nekega dokaza v skladu s sistemsko razlago
ZKP, seveda ne more biti okoliščina, ali je ta dokaz v breme ali v korist obdolženca (torej odvisno od
rezultata), temveč predstavlja merilo za to način, kako je dokaz pridobljen, oziroma ali gre za dokaz,
pridobljen v skladu z določbami ZKP (torej s svobodno voljo obdolženca) ali ne. Zavrnitev tega dokaza, ki
velja za vse postopke in vse obdolžence, tako tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča ne pomeni
nepoštenega sojenja, saj sojenje skladno z zakonom (tudi pri pridobivanju dokazov) ni le abstraktna in
formalistična zahteva, temveč ravno nasprotno, je dosledno spoštovanje zakona za zagotovitev poštenosti
sojenja najpomembnejše.
Je pa seveda uporaba poligrafa s pisno privolitvijo osumljenca dopustna v predkazenskem postopku (3.
odstavek 54. člena Zakona o policiji - ZPol), vendar le kot sredstvo, oziroma metoda za izločanje
posameznih osumljencev iz kroga domnevnih storilcev, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi.
V tem primeru torej ne gre za podatek oziroma indic, ki bi bil pridobljen na nezakonit način, saj
poligrafiranje ZPol dopušča. Ker pa je tudi v tem primeru rezultat poligrafiranja pridobljen neodvisno od
svobodne volje testirane osebe, ga sodišče seveda ne bo uporabilo v postopku. V nasprotnem primeru bi
namreč, kot je bilo že povedano, ne samo poseglo v obdolženčeve ustavne pravice, predvsem v pravico do
privilegija zoper samoobtožbo, temveč bi kršilo tudi izločitvena pravila, ki jih ureja 83. člen ZKP. Po tej
določbi namreč sodnik ne sme biti seznanjen z obvestili, ki jih je dal osumljenec v predkazenskem
postopku, oziroma preden je bil poučen v smislu 4. odstavka 148. člena ZKP. Uporaba te izjave bi ne glede
na vsebino pomenila absolutno bistveno kršitev določb ZKP iz 8. točke 1. odstavka 371. člena, saj je v tem
zakonu izrecno določeno, da se sodna odločba na takšna obvestila ne glede na vsebino ne sme opreti (1.
odstavek 83. člena). Prej veljavni ZKP (z začetkom veljave 1.6.1977) je sicer dopuščal izjemo od tega
pravila (84. člen tedaj veljavnega zakona). Sodišče je izjemoma lahko prebralo izločeni zapisnik in
obvestila, če je obdolženec to sam zahteval. Te izjeme pa novi ZKP (z začetkom veljave 1.1.1995) ne
pozna.
Glede na navedeno je torej sodišče ravnalo popolnoma pravilno in zakonito, ko je dokazne predloge po
postavitvi izvedenca poligrafske stroke in po branju omenjenih zapisnikov zavrnilo, oziroma s tem
obdolžencu ni kršilo njegove pravice do obrambe." (Sklep Kp 5/2005; enako VSL sklep I Kp 212/2007,
VSL sklep III Kp 41520/2012)
74
6.2.3 Nevropsihološke tehnike

Glede nevropsiholoških tehnik, npr. funkcijska magnetna resonanca, obstaja soglasje, da zaenkrat niso
uporabne za forenzične namene (Bender 244). Pravno podlago za morebitno uporabo je treba presojati z
vidika argumentov uporabljenih pri presoji uporabe detektorja laži (glej 6.2.2).
6.3 Motiv
Praviloma za laganje obstaja motiv. Zato je v okviru analize verodostojnosti izpovedi treba napraviti tudi
analizo motiva. Upoštevajmo, da ne gre nujno za nekaj velikega, motiv lahko izvira tudi iz majhne
okoliščine, še posebej, ker je tisto, kar je za nekoga malenkost, za drugega lahko pomembno.
V teku zaslišanja ne merimo le na razjasnitev poteka dogodka, pač pa skušamo ugotoviti tudi motiv za
morebitno lažno izpoved. Seveda moramo računati, da nam vedno ne bo uspelo najti motiva. Če najdemo
motiv za lažno izpoved, pa iz tega še ne smemo narediti sklepa, da je izpoved tudi v resnici lažna: v takšnem
primeru moramo postaviti v razmerje pomen motiva in posledice možne laži. Čim šibkejši je motiv za
laganje, tem manj je verjetno, da se je motiv dejansko odrazil v laži in to tem bolj, čim težje bi bile posledice
laži. Čimbolj je verjetno, da motiv lahko pripelje do dejanske laži, tem bolj moramo biti na to možnost
pozorni v analizi izpovedi.
Posebej moramo biti pozorni na nekaj tipičnih primerov:
1. "Nesebična" laž
Gre za primere, ko je laž skoraj moralno zahtevana, to pa so primeri, ko sta izpolnjena dva pogoja:
(1) lažna izjava koristi osebi ali instituciji, s katero obstajajo določene vezi in ki se je "znašla v
stiski" in (2) s tem se neposredno ne škodi nikomur drugemu, ali pa neki anonimni instituciji (npr.
zavarovalnici)
2. Delovno razmerje
Izjava šefa je pogosto manj dvomljiva, kot izjava uslužbenca. Slednji v opravičilo lažne izjave jemlje
"lojalnost družbi", lastnik pa bi lagal v lastno škodo. "V pravdnem postopku zato velja pravilo, da se
mora lastnika podjetja vedno zaslišati pred začetkom zaslišanja prič." (Bender 261)
3. Pivo je gostejše kot kri
Na možnost krive izpovedbe ne vplivajo zgolj sorodstvene vezi, pač pa tudi kakšne druge, zato jih je
treba v okviru iskanja motiva raziskati.
4. "Nevtralna" priča
Pozorni moramo biti, da pričo, ki ni sorodstveno ali kako drugače povezana z udeleženci dogodka, ki
nima lastnega interesa glede izida postopka, ne jemljemo prehitro kot nevtralno. Zares nevtralnih
prič v praksi skorajda ni.
5. Skupinski predsodki - skupinska solidarnost
Tudi če med udeleženci postopka ne obstajajo osebne vezi, lahko skupinski predsodki oziroma
skupinska solidarnost delujejo enako.
6. Mučnost; občutek, da poti nazaj ni več
Če je resnica mučna za pričo, je to lahko motiv za laž. Prav tako so lahko že podane krive izjave
motiv za nadaljevanje takih izjav, saj bi sicer prišlo do izgube obraza ali celo kazenskega pregona.
Upoštevati moramo možnost, da je (iz različnih razlogov, ne nujno namerno) prišlo do krive izjave in
da ima priča občutek, da poti nazaj ni več; potruditi se moramo, da ji ponudimo "most nazaj k
resnici", npr. da odkrito povemo, da ji dajemo priliko, da izjavo popravi in da bo to imelo manjše
posledice, kot vztrajanje pri krivi izjavi (Bender 274).
7. Upoštevanje posledic
Izjava ima lahko celo vrsto neposrednih in posrednih posledic za pričo in oboje lahko bodisi
pozitivno, bodisi negativno vplivajo na pripravljenost govoriti resnico. Neposredne posledice (npr.
da bo izpovedujoči izgubil postopek, kar bo imelo premoženjske posledice) so lahko prepoznavne in
jih praviloma obravnavamo z vidika "za izid zainteresirane priče". Izjava ima lahko tudi posredne,
tako gospodarske (npr. kazenski postopek bo osnova za odškodninski zahtevek, kar pa priča ne
pove), kot osebne (npr. izjava bo imela vpliv na drug postopek, ki teče zoper izpovedujočega; zlasti
75
moramo biti pozorni, če gre v postopku sporazumevanja za priznanje, ki obremeni sostorilca)

posledice.
8. Maščevanje
Če je maščevanje glede na okoliščine zadeve lahko motiv za lažno izjavo, mora sodišče to možnost
raziskati v okviru analize motiva.
6.4 Presoja veljavnosti izjav

Na vsebino osredotočena presoja verodostojnosti izjav (Statement Validity Analyses, inhaltsorientierte
Glaubhaftigkeitsanalyse) je ključno sredstvo za presojo verodostojnosti izjav. Izhodišče je predpostavka, da
»…se izjave o lastno doživetih dogodkih … po svoji kakovosti razlikujejo od izjave o ne-doživetih dogodkih
in da se ta razlika kaže v določenih značilnostih.« (Undeutschova hipoteza, Balloff 2004 13, glej tudi Areh,
2016b). To je temelj za osrednji del na vsebino osredotočene presoje verodostojnosti izjav, kriterijsko
vsebinsko analizo (Criteria Based Content Analyses, merkmalsorientierte Aussageanalyse), ki s pomočjo
vsebinskih kriterijev verodostojnosti (Realitätsmerkmalen) presoja vsebinsko kakovost izjave.
Ključne točke psihologije izjavljanja pri pričah in žrtvah

Točnost izjave Kakovost izjave Zanesljivost izjave
Osrednje vprašanje Nenamerna napaka? Temelji na doživetem? Neresnična izjava zaradi
Sposobnost priče? sugestivnih vplivov?
Motiv za neresnično
obdolžitev?
Metode razjasnitve Analiza vzrokov napak in Vsebinska analiza: - analiza nastanka in
zmot v: - vsebinski kriteriji razvoja izjave
- situaciji zaznavanja verodostojnosti - analiza uporabljenih
- fazi pomnjenja - strukturna primerjava tehnik spraševanja
- situaciji reprodukcije - analiza konstantnosti - analiza motiva
Posledice za sodnika
Ludewig 2
6.5 Deli na vsebino osredotočene presoje verodostojnosti izjav:

a) kriterijska vsebinska analiza izjav
Kriterijska vsebinska analiza izjav je osrednji del in najpomembnejše orodje. S pomočjo vsebinskih
kriterijev verodostojnosti raziskuje vsebinsko kakovost izjave. Več → 6.6.
b) analiza kompetentnosti (Kompetenzanalyse)
Zgolj ugotovitev kriterijske vsebinske analize, da ima izjava določeno kakovost, še ne zadošča za sklep, da jo
lahko štejemo za resnično. Izpolnjeni morajo biti še drugi pogoji. Ugotovljeno kakovost izjave moramo
vedno postaviti v konkretno razmerje s kompetencami izjavljalca. Ključno vprašanje je: »Ali bi lahko ta
priča, z danimi individualnimi predpostavkami, pod danimi okoliščinami zaslišanja in z ozirom na, v
konkretni zadevi, možnimi vplivi tretjih, podala takšno specifično izpovedbo, ne da bi ta izjava temeljila na
realno doživeti izkušnji?« (Balloff 2002 3, Bliesener 403). "Vendar pa z metodo kriterijske vsebinske analize
dobljeni rezultat pridobi pomen za raziskavo verodostojnosti šele ob upoštevanju specifičnih kompetenc in
izkušenj preiskovane osebe..." (BGH,1 StR 618/98). Pri tem kompetence obravnavamo posebej z dveh
vidikov:
(1) z vidika splošnih intelektualnih in govornih sposobnosti izjavljalca: ali bi oseba z npr. manjšo
inteligentnostjo sploh lahko iznašla zgodbo takšne kompleksnosti in jo predstavila brez protislovij?
(2) z vidika védenja in razumevanja posebej glede dokazne teme: ali ima npr. otrok védenje in razumevanje
teme, ki je predmet izjave in je v njej prišla do izraza?
c) preverjanje s hipotezami in "ničelna hipoteza"
76
Za popolno analizo verodostojnosti izjave je treba preveriti vse vzroke, ki bi lahko v konkretni zadevi bili
temelj za neresnično (v smislu dejanske nedoživetosti izjavljenega) izjavo. Za to, da je izjava (objektivno)
neresnična, je več možnih vzrokov: lahko je vzrok res (1) laž, lahko pa tudi (2) napaka ali zmota, ali (3)
sugestija (izjava je subjektivno resnična, ni zlagana, vendar je objektivno neresnična).
Napake in zmote
Namerna laž Neresnična izjava
Sugestija
Šele, ko so vsi ti trije vzroki izključeni, lahko napravimo sklep, da je izjava resnična, tj. da govori o dejansko
doživetem. Iz tega sledi, da mora preverjanje verodostojnosti temeljiti na hipotezah. Izhodišče presoje je
metodološki princip, da se izjava, ki se preverja, toliko časa negira, dokler takšnega zanikanja ni več mogoče
uskladiti z zbranimi dejstvi; izjavo je treba vzeti za neresnično (ti. ničelna hipoteza), poleg tega pa oblikovati
še druge hipoteze, ki bi lahko razložile izjavo in šele, če se skozi postopek ugotovi, da ničelne hipoteze ni
mogoče uskladiti z zbranimi dejstvi in tudi ne s katero od drugih hipotez, se kot veljavna pokaže hipoteza o
resničnosti izjave npr. priče. (BGH,1 StR 618/98). Izbor alternativnih, relevantnih hipotez je odvisen od
primera, vendar ne zajema vseh možnih hipotez, pač pa le takšne, ki imajo realistično razlagalno moč.
Oblikovati je treba natančne hipoteze za vsak vidik, zlasti laž, zmoto in sugestijo, ki bi lahko govoril proti
resničnosti izjave in jih eno za drugo preveriti (Bender 297). Ključno vprašanje je: »Ali bi lahko ta priča, z
danimi individualnimi predpostavkami, pod danimi okoliščinami zaslišanja in z ozirom na, v konkretni
zadevi, možnimi vplivi tretjih, podala takšno specifično izpovedbo, ne da bi ta izjava temeljila na realno
doživeti izkušnji?«
V zvezi s hipotezo laži je pomembno, da je kriterijska vsebinska analiza sredstvo za ugotavljanje resničnosti,
da pa za ugotavljanje laži ne obstaja nobeno primerno orodje. "Če se s v izjavi ugotovi zadostno število in
kakovost vsebinskih kriterijev verodostojnosti in če hkrati iz analize kompetentnosti izhaja, da si izjavljalec
izjave take kakovosti ne bi mogel izmisliti, potem iz tega sledi, da izjava ni zlagana - v tej smeri lahko
preizkušanje hipotez da nedvoumen odgovor. Obratno pa ni nobenih podobno uporabljivih "kriterijev laži".
(Bender 299) Pomanjkanje vsebinskih kriterijev verodostojnosti v izjavi je sicer lahko opozorilni signal
(Warnsignal), vendar so lahko razlogi za njihovo umanjkanje zelo različni (npr. izjavljalec je redkobeseden).
"Iz pomanjkanja vsebinskih kriterijev verodostojnosti zato ne izhaja nujno, da je izjava lažna..." (Bender
299)
Takšno preverjanje izjave s hipotezami, da izjava ni resnična, je tudi v skladu z načelom "v dvomu v korist
obdolženca", saj če ne ugotovimo resničnosti izjave, nanje tudi ne moremo opreti obsodbe.
6.6 Osnove in robni pogoji kriterijske vsebinske analize

Kriterijska vsebinska analiza izjave je glavno orodje za preverjanje vsebinske kakovosti izjave v smislu
Undeutschove hipoteze. V njenem jedru pa so vsebinski kriteriji verodostojnosti (podrobneje → 6.7)
Dejstvo, da se resnična (na doživetem temelječa) izjava razlikuje od neresnične (ki ne temelji na doživetem)
po obstoju vsebinskih kriterijev verodostojnosti, izhaja iz različnih vzrokov. Lažnivec tako svoje zgodbe ne
more graditi na razpoložljivem vedenju o doživetem, pač pa jo mora konstruirati na razpoložljivih in občih
shemah (Schemata). Te sheme pa lahko reprezentirajo zgolj, kako se takšen dogodek tipično odvije: izpoved
bo tako skladna s shemo, umanjkala pa ji bo originalnost (Originalität), detajli, zlasti tipični za področje,
vendar ne splošno znani, ali presenetljivi zasuki. "Neskladnost s shemo je vsebinski kriterij" (Bender 315).
Nadalje lahko lažnivcu pripišemo, da si bo posebej trudil, da bi s svojo zunanjostjo, nastopom in vsebino
izjave naredil želeni vtis. Pričakujemo torej, da bo v okviru strateške prezentacije sebe skušal ojačati takšna
vedenja, ki se jih nasploh ocenjuje kot verodostojna oziroma se izogibal nasprotnemu (kot opozarja Bender
77
316, lahko s tem razložimo, zakaj si lažnivci v primerjavi z nelažnivci tako prizadevajo za vzpostavitev
očesnega stika - sledijo zdravorazumski teoriji, da je to znak verodostojnosti.
Laganje zahteva tudi miselni napor (kognitive Belastung, cognitive load): ker mora lažno izjavo prepričljivo
podati, ne da bi imel oporo v resnično doživetem, mora paziti koliko in katere detajle bo navedel, da bo
lahko na dodatna vprašanja odgovoril hitro in brez protislovij; opazovati mora sebe in reakcije zasliševalca,
da lahko takoj reagira. To pomeni, da ima na razpolago manj virov za obdelavo svoje izjave: "Ta se kaže kot
osiromašena, z malo pestrosti in malo individualnosti." (Bender 317) Poleg tega se lažnivec znajde pred
rizikom razkritja in upoštevanjem računa tveganja (→ 6.11), znajde se v lažnivčevi dilemi, ker mora hkrati
zadosti nasprotujočim zahtevam: po eni strani zahtevam resnične izjave, po drugi strani zahtevam računa
nevarnosti in pomanjkljivostim neresnične izjave.
6.6.1 Sugestija in napaka/zmota

V primeru sugestije in napake/zmote so vzroki za neresnično izjavo, izjavo o nedoživetem, drugačni in
zahtevajo drugačno obravnavo.
Vplivi na izjave prič

Sprejem: vplivi v situaciji zaznavanja Shranjevanje: vplivi v fazi Priklic: vplivi v situaciji reprodukcije
shranjevanja
Senzorične in fizikalne okoliščine Dolžina intervala/naravni proces Oblika izjave (npr. prosta pripoved ali
zaznavanja (npr. vidljivost) pozabljanja spraševanje)
Družbene okoliščine zaznavanja (npr. Naknadne informacije (npr. "učinek Oblika vprašanj in formulacij (npr.
"učinek pričakovanja") neresničnih informacij" (sugestija) "učinek neresničnih informacij",
"psevdospomini" (sugestija)
Trajanje zaznavanja
Razporeditev pozornosti in stres (npr.
strah, fokus na orožje in tunelski
spomin)
Ludewig 5
6.6.1.1 Sugestija
Pri sugestiji govorimo "...o uporabi, zavestno ali nezavestno, metod sugestije, s katerimi je možno priklicati
opis dejansko nedoživetih dogodkov, ne zgolj glede obrobnosti, pač pa tudi glede tako objektivno kot
subjektivno pomembnih dogodkov, o katerih je izpovedovalec trdno prepričan, da se je dogodek pod
vprašanjem dejansko zgodil; izpričani so pravi psevdospomini." (Bender 320; glej tudi → 5.2.8) Gre tako za
samo-sugestijo, kot sugestijo s strani tretjega. Prav v sodnih postopkih so bili takšni primeri potrjeni v
različnih državah (Marinko 2006, op.31). »Posebej pri otroških pričah obstaja nevarnost, da svoje izpovedbe
nezavedno spremenijo, da bi s tem odgovarjali pričakovanjem odraslega, ki jih sprašuje ali da bi jim s tem
pokazali večjo kompetentnost« (BGH,1 StR 618/98, 14).
Zaradi drugačnosti vzrokov za neresnično izjavo tako v primeru sugestije, kot zmote, analiza izjave nima
funkcije kot v primeru neresnične izjave zaradi laži. "... vsebinski kriteriji verodostojnosti so neprimerni za
ugotavljanje razlike med resnično in sugerirano izjavo." (BGH,1 StR 618/98) Enako velja za neresnično
izjavo, ki temelji na napaki/zmoti.
Za prepoznavanje neresnične izjave temelječe na sugestiji sta posebej pomembna izvor in razvoj izjave
(Aussageenstehung und -entwicklung). Če ne najdemo ničesar, kar bi govorilo v prid sugestije, kar je v
praksi običajno, te možnosti ni treba raziskovati naprej. Tu se pokaže pomen dobrega protokoliranja vseh,
zlasti pa prve izjave, saj v primeru, da prva izjava sploh ni protokolirana, ali da niso ustrezno protokolirana
78
vprašanja, ugotavljanje sugestije praktično ni mogoče. "Če obstaja resna možnost učinkujočih sugestivnih
vplivov, zlasti znaki o intenzivnih pogovorih, spraševanjih in poizvedovanjih s strani drugih oseb (z
avtoriteto) z ustreznimi prednastavitvami in pričakovanji, je treba raziskavo v tej smeri poglobiti." (Bender
324) To je zaradi njihove manjše odpornosti na sugestijo posebej možno v primerih zlorab otrok oziroma
otrok nasploh. Takšni primeri bodo lahko zahtevali zaslišanje oseb, ki bi lahko same prispevale k sugestiji,
ali ki bodo lahko povedale, ali so obstajale okoliščine, ki so blizu sugestiji: gre predvsem za policiste, tožilce,
preiskovalne sodnike, pa tudi za udeležence postopka, zlasti če imajo interes za določen izid postopka (pri
zlorabi otrok so to osebe zaupanja kot mati, tete, varuške ipd.).
Znaki sugestivnih procesov pri odrasli osebi:

• pred izjavo je pri sami osebi ali v relevantni okolici obstajalo mnenje, da morajo obstajati do tedaj
neznani spomini
• eksplicitno prizadevanje za obuditev spomina, z ali brez terapevtske podpore
• spomin je prišel šele v teku ponavljajočega se prizadevanja za njegovo obuditev
• prišlo je do spominov na dogodke iz prvih let življenja
• v teku časa je prišlo do vedno več spominov
Ludewig 18
Preveriti moramo hipotezo, da izjava ne temelji na doživetem, ker je bila sugerirana. Potrditev te hipoteze je
odvisna od različnih okoliščin konkretnega primera: hipotezo bomo lahko zavrnili, če se izkaže, da ob prvi
izjavi sugestivne okoliščine sploh niso obstajale in če je bistveni del prvotne izjave ostal nespremenjen;
nasprotno velja, če so že ob prvotni izjavi obstajale sugestivne okoliščine.
Razjasnilna vprašanja Znaki procesa tuje sugestije

• komu je bila dana prva izjava? • spraševanje ni potekalo odprto, pač pa
• v kakšni situaciji je bila dana? usmerjeno na določen cilj ("razkritje")
• natančno katere navedbe so bile podane? • otrok sprva ni potrdil ustreznih vprašanj
• so bile navedbe spontane ali po vprašanju? oziroma jih je izrecno zanikal
• kakšne prednastavitve in pričakovanja je • prva izjava šele po večkratnem spraševanju
imel sprejemnik izjave? • sprva nejasne, nekonsistentne navedbe, šele
skozi več spraševanj naraščajoča
konstantnost in prepričanost (eventualno s
fantazijskimi in nemogočimi elementi)
Ludewig 17
Če pridemo do sklepa, da je hipoteze, da je izjava nastala pod vplivom sugestije ni mogoče ovreči,
analiza izjave (za katero je izjavljalec subjektivno prepričan, da je resnična, vendar ne temelji na
doživetem) ni potrebna.
6.6.1.2 Napaka/zmota
Glede napak/zmote moramo biti pozorni predvsem na okoliščine situacije v kateri je prišlo do
zaznave. Te ugotovitve primerjamo z védenjem o človeški dovzetnosti za napake/zmote zaznavanja v
določeni situaciji. (Podrobno → 5) Če se izkaže, da je izjavljalec podal izjavo o dogajanju, ki je bilo
zaznano v okoliščinah, ki so močno dovzetne za napako/zmoto, praviloma ni mogoče izključiti, da
je izjava obremenjena z napako in obratno, zaradi možnosti napake, ni mogoče izkazati, da je izjava
objektivno resnična. Tudi v tem primeru analiza izjave ni potrebna. Zaradi učinka naknadne
informacije (Nachinformationseffekt; →5.2.4) moramo biti pozorni tudi na kasnejše okoliščine.
79
6.6.2 Nujna pogoja za analizo izjave

Da bi preizkus izjave z analizo izjave sploh lahko bil pozitiven, tj. da je verodostojna, morata biti
izpolnjena dva pogoja: izjava mora (1) biti logično konsistentna in (2) imeti zadosten obseg.
Logična konsistenca izjave je predpogoj za verodostojnost izjave. Za obrazložitev sodbe ni mogoče kot
verodostojne uporabiti izjave, ki je izkazuje nerazrešljiva notranja protislovja; s tem bi bilo prekoračeno
načelo proste presoje dokazov (Bender 330). Vendar pa moramo biti pozorni, da izjave ne označimo za
logično nekonsistentno prehitro: ne gre za logično v smislu pričakovanega ali plavzibilnega (tj. ne za "bilo bi
vendar "logično" da bi se zgodilo to, če bi x ravnal tako"). Kot opozarja Bender (331), različni ljudje v
različnih situacijah ravnajo različno "logično": v skladu s konkretno situacijo, njihovo naravo, njihovim
intelektom." Ravnanje mora biti razumljivo za opazovalca, ki se vživi v vlogo izjavljalca in ne sme
nasprotovati naravnim zakonom. Pozorni moramo biti, ali ne gre za zgolj navidezno protislovje, npr. ker
temelji na nerazumljivem ravnanju (ki je vsebinski kriterij verodostojnosti → 6.7), ali ker je protislovje le z
vidika določene hipoteze, z njeno zamenjavo pa odpade tudi protislovnost (→ 6.12 razmišljanje o
alternativah); pomisliti moramo tudi na možnost napake/zmote.
Obseg izjave je odvisen od okoliščin zadeve. Določene izjave so po naravi stvari kratke in zato brez bogastva
podrobnosti. Takšnih izjav ni mogoče preizkusiti in jih štejemo kot nevtralne. V primeru, ko bi pričakovali
več podrobnosti, pa njihova odsotnost kaže na pomanjkljivost izjave.
6.6.3 Opozorilni signali in signali fantazije

Tako z vidika laži, kot napake in sugestije ne obstajajo pravi "fantazijski kriteriji", ki bili bili kakovostni
znak izjave, na podlagi katerih bi lahko sklepali da izjava ne temelji na dejansko doživetem. Nasprotno pa
pomanjkanje vsebinskih kriterijev verodostojnosti, v primerih, ko bi jih glede na vrsto dogodka in
kompetentnost izjavljalca pričakovali v večjem številu, z večjo verjetnostjo kaže na neresničnost izjave.
"Pomanjkanje vsebinskih kriterijev verodostojnosti, tam kjer bi jih lahko pričakovali, lahko vedno
upoštevamo kot jasen opozorilni signal." (Bender 337) Ne glede na ta splošni opozorilni signal in kljub
načelu, da fantazijski kriteriji ne obstajajo, pa je pri določenih vsebinskih kriterijih verodostojnosti mogoče
ugotoviti vidike, ki posebej govorijo proti izkustvenem temelju izjave in jih je mogoče razumeti kot signale
fantazije:
1 če gre za pomanjkanje vsebinskih kriterijev verodostojnosti le v določenih delih izjave in tega ni
mogoče zares razjasniti. Če ni izjava kot celota siromašna, ampak je izjavljalec v drugih delih
zgovoren, pripravljen izjavljati, potem okoliščine kot osebni stil izjavljanja in živčnost kot glavna
vzroka za siromašno izjavo odpadeta. Če je poleg tega tudi glede na sposobnost pomnjenja in
zaznavanja te osebe verjetno, da bi se morala spomniti tudi tistih delov dogajanja, ki jim manjkajo
vsebinski kriteriji verodostojnosti, je verjetno, da njihovo pomanjkanje izhaja iz nedoživetosti
dogodka.
2 črno-belo barvanje: izjavljalec poudarja zanesljivost svojega spomina in resnicoljubnost in/ali
izpostavlja nezanesljivost nasprotne strani, se to ovrednoti prej negativno.
3 osiromašenje izjave: na opozorilo glede protislovij izjavljalec omeji izjavo ("...potem jemljem to
nazaj..."), ali se nesorazmerno potegne nazaj ("Mi je vseeno, ostajam pri svojem.").
4 signali bega in utemeljevanja: izjavljalec se izogiba dokazni temi in tudi po večkratnih poskusih
usmeritve na temo vedno znova zaide. Ukvarja se s postranskim, z lastnimi dobrimi deli in
zaslugami; namesto dejstev podaja utemeljitve.
5 zatrjevano sprejemanje vprašljivega posega v pravico: če je zatrjevana zgolj abstraktna, brez
komentarja, privolitev glede posega v pravico glede katerega sicer obstaja priložnost za obrambo, je
na mestu dvom.
6 sindrom "ne - ne": posebej enostavno strukturirane osebe imajo težavo oddaljiti se od resnice in zato
radi izpovejo v skladu z resnico, le da dodajo ali opustijo kakšen "ne" ali "noben". Poleg tega radi
poudarijo svojo resnicoljubnost.
80
Primer: Obdolžencu je bilo očitano, da je odpeljal in zaklal tuje vole. Obdolženčev pomočnik je kot
priča izpovedal: "To ni res. Midva nisva odpeljala nobenih tujih volov, v to sem prepričan. Moja
izpoved je popolnoma resnična. Lahko prisežem, da je tako. Ni tako, da bi jaz lagal, da bi pomagal
obdolžencu." "Ne - ne" zamenjava pokaže: "To (...) je res. Midva (...) sva odpeljala tuje vole, v to
sem prepričan. Moja izpoved popolnoma (ne)resnična. Tako je, da lažem, da bi pomagal
obdolžencu." (Bender 339)
Ker signale v takšnem smislu najdemo tudi v izjavah temelječih na doživetem, signali fantazije nikdar ne
smejo biti povod, da izjavo brez nadaljnjega zavrnemo kot nedoživeto. Pač pa to terja ugotovitev obstoja
izravnalnih prvorazrednih vsebinskih kriterijev verodostojnosti.
6.6.4 Prenos vzporednih izkustev

Z vzporednim izkustvom (Parallelerlebnis) je mišljeno izkustvo, ki je podobno ali celo skoraj identično z
dogajanjem, ki ga z izjavo raziskujemo (npr. kaznivo dejanje). Šibkost analize izjave je, da je neodporna na
prenos vzporednih izkustev. Gre lahko za primere, ko je sam izpovedovalec, npr. žrtev, doživel enako
dejanje s strani istega ali drugega storilca, lahko pa tudi za druge vire, npr. knjigo, film. Prenos vzporednih
izkustev je posebej nevaren, saj ga je izpovedovalec sam dejansko doživel in zato ni težko žive, konkretne,
barvite detajle, ki jih je tam doživel, prenesti na podoben dogodek (ki je predmet raziskave), s čimer njegovo
poročilo o njem izkazuje ustrezne vsebinske kriterije verodostojnosti. "Za prenos so posebej primerni kriteriji
čustvenosti, bogastva podrobnosti in konstantnosti" (Bender 343). Prenos zelo težko odkrijemo. Kriteriji, ki
govorijo proti prenosu so:
1 so "ponujeni" kriteriji tesno "povezani" s časom (letni čas, dnevni čas), krajem (vreme),
obravnavanimi osebami in posebej z dogajanjem, ki se je zgodilo zgolj v času in na kraju dogodka?
2 ali lahko izjavljalec na vprašanja izjavo spontano in prilegajoče razširi?
3 ali lahko izjavljalec na verjeten način poroča o času neposredno pred in po dogodku? Vprašamo, "kaj
se je zgodilo neposredno pred/po dogodku".
6.6.5 Pomanjkljivo razlikovanje

Vsebinskih kriterijev verodostojnosti ni vedno mogoče ostro ločiti enega od drugega. To je problematično le
v redkih primerih, ko se lahko kriterij obravnava s pozitivnega sli negativnega vidika: kar bo en zasliševalec
štel kot "priznano spominsko luknjo", bo drugi označil kot signal fantazije - osiromašenje. Zato moramo
vsak kriterij preizkusiti, ali je glede na svojo kakovost tako dober, da se ga lahko uporabi brez pomislekov in
si ni mogoče zamisliti nasprotne razlage. (Bender 345)
6.6.6 Izvor in razvoj izjave

Izvor izjave bi morali vedno slediti vse do prve izjave, pri čemer moramo biti pozorni, da prva izjava
protokolirana v spisu, večinoma ni zares prva izjava.
Prva izjava je večinoma najbolj verodostojna. To velja zlasti, če je podana neposredno po dogodku ali
(šibkeje) če predstavlja prvo zaslišanje za izjavljalca presenečenje. Takoj po dogodku je ta še ves v spominu,
potem se že začne postopek pozabljanja in včasih konfabuliranja. V tem trenutku je otežena priprava laži, ko
je izjavljalec še izpostavljen "moči dejstev"; poleg tega oblikovanje prepričljive laži zahteva svoj čas, kar
velja tudi za izoblikovanje motiva zanjo. Če med dogodkom in prvim zaslišanjem mine več tednov ali celo
mesecev, lahko na verodostojnost prve izjave pozabimo.
Posebej so za nas zanimive spremembe v izjavi: treba jih je raziskati z vidika, ali gre za, glede na znanje o
napakah/zmotah in spominu, verjetne spremembe, npr. pozaba glede postranskega, približevanje k
normalnemu ipd., ali nasprotno niso spremembe povezane s tem, da je prvotna izjava bila resnična, kasnejša
pa spremenjena v skladu z dodatnimi spoznanji. Ob spremenjeni kasnejši izjavi je pogosta navedba, da je
prvotna izjava bila dana v šoku. Če je prvotna izjava dana neposredno po dogodku in je izjavljalec v šoku ter
se razburjenje ob dogodku še ni poleglo, lahko računamo na dobronamerne napačne navedbe in pretirano
samoobtoževanje. Zato je pomembno v primeru, ko je izjava podana neposredno po dogodku zabeležiti tudi
81
uro izjave. "Vendar se to tiče napak pogojenih z zmoto; v točkah, pri katerih se zmota tudi ob razburjenju ne
kaže kot razumljiva, ostaja, da je prvotna izjava verjetneje resnična in kasnejša zlagana, če se pokažejo
razlike v jedrnem področju." (Bender 353)
Glede ovadbe sicer na sploh velja, da njena podaja neposredno po kaznivem dejanju kaže na njeno
resničnost. Vendar je to treba ugotoviti v vsaki konkretni zadevi: "pravočasna" ovadba ni nujno resnična in
"zakasnela" ovadba ni nujno neresnična. Če ocenjujemo, da je ovadba "zakasnela", moramo raziskati, zakaj
je prišlo do zakasnitve: ali najdemo psihološko verjetne (z vidika ovaditelja) razloge? Pomembna so lahko
npr. sorodstvena razmerja.
6.6.7 Celotno doživetje - delno doživetje

Pravno relevantno delno doživetje (ali je pred križiščem gorela rdeča ali zelena luč) je vedno del celotnega
doživetja. Lažnivec mora lagati le glede delnega doživetja in se mu ni treba izmisliti celotnega doživetja:
težava zanj je, da mora zlagano delno doživetje (po možnosti v kar najmanjšem obsegu) "harmonično"
vključiti v celotno doživetje. (Bender 357). Tudi glede tega velja, da je treba vedno znova zastavljati
vprašanja, kaj se je zgodilo pred/po dogodku. Po eni strani moramo torej z analizo izjave preizkusiti obstoj
vsebinskih kriterijev verodostojnosti v izjavi o relevantnem delnem doživetju, po drugi strani pa povezavo,
prehod in strukturne razlike med pravno relevantnim delnim doživetjem in ostalimi deli izjave. "Glede tega
je treba posebej paziti, ali prihaja do strukturnih lomov in nehomogenosti, poleg tega pa ciljno preveriti, ali
izjavljalec pri ponovitvah ostaja glede jedrnega dogajanja konstanten, glede postranskega pa se pričakovano
pokažejo večja ali manjša odstopanja, ter ali lahko izjavljalec tudi v jedrnem delu poda na vprašanja
spontane in verjetne razširitve. Šele ko so ta preverjanja pozitivna, lahko te izjave uporabimo za osnovo
sodbe.
6.6.8 Halo-efekt
Halo-efekt (Kdor se enkrat zlaže, temu se ne verjame) je zmoten, tako kot tudi, da kdor se zlaže o nečem
(zlasti postranskem), bo lagal tudi o ostalem (zlasti o jedrnem dogajanju). Po eni strani se tisti, ki dejansko ve
resnico, čuti tendenčno upravičenega ali celo obvezanega zlagati se glede postranskega, da bi svoji izjavi dal
skupno večjo prepričljivost (zaradi procesov pozabljanja pride do spominskih lukenj zlasti glede tistega, kar
je za izjavljalca subjektivno nepomembno, te luknje pa želi izjavljalec zapolniti). Po drugi strani se pri celi
vrsti tipičnih laži iz stiske in zadrege motiv za laganje omeji na določeno, posamezno točko (npr. prikritje
lastnih šibkih točk, ohraniti obraz, zaščititi bližnje ipd.). Če v tej točki dokažemo laž, nam analiza motiva
pokaže, da glede ostalega ni motiva lagati: iz laži glede določene točke bi bilo napačno kar brez nadaljnjega
odreči zanesljivost celotni izjavi.
Sicer redke raziskave kažejo, da je možen trening v smeri, da bo zlagana izjava prestala na vsebino
osredotočeno presojo verodostojnosti izjav. Zato se je treba v okviru analize kompetentnosti vprašati tudi, ali
je možno, da je izjavljalec šel skozi tak trening.
6.7 Vsebinski kriteriji verodostojnosti
6.7.1 Kriterij podrobnosti

Obstoj podrobnosti je sam na sebi in v določeni vrsti še posebej, eden odločilnih vsebinskih kriterijev
verodostojnosti.
6.7.1.1 Bogastvo podrobnosti

O subjektivni resničnosti najprej priča golo bogastvo podrobnosti. "Da je ta kriterij izpolnjen, morajo biti
detajli številni in se nanašati na jedrno dogajanje." (Bender 371) "Ta kriterij obstaja, če pričanje vsebuje
veliko podrobnosti in natančne opise kraja, časa, oseb, predmetov in dogodkov. Temu kriteriju ustreza primer
82
izjave: »Šla sem na bankomat na Celovški cesti blizu semaforja. Temnilo se je, pršil je dež in mrzlo je bilo.
Ob bankomatu je bila precejšnja gneča, vsaj osem ali devet ljudi je stalo zraven. Potem pa, ko sem vzela
denar in odšla po Trdinovi ulici, da bi prišla do železniške postaje, se je nenadoma pojavil neki moški,
potegnil ven nož in se dotaknil mojih prsi. Preveč me je bilo strah, da bi kar koli naredila, in nihče ni opazil,
kaj se je dogajalo.« (Areh 2011, 120) Pomanjkanje podrobnosti je opozorilni signal (→ 6.6.3), zlasti glede
jedrnega dela,
• čeprav bi pri obravnavnem dogodku pričakovali vsaj minimum bogastva podrobnosti
• če se kljub vprašanjem izjava ne dopolni s posameznostmi in postranskostmi
• če izjavljalec ne more povedati o nobenem povezanem delnem doživetju (→ 7.1),
• če relevantnega jedrnega doživetja, ki je tudi za izjavljalca bilo pomembno in bi ga bilo mogoče
dobro opazovati, izjavljalec ni opazil, ali se ga ne spomni.
Kriterij lahko preizkusimo tako, da v mislih odstranimo vse podrobnosti, ki ne sodijo v jedrno dogajanje in
tako vidimo, kaj in koliko jih sploh ostane. Pri tem tiste robne okoliščine, ki so smiselne le skupaj z jedrnim
dogajanjem štejemo k jedru. To velja tudi glede aktivnosti telesne govorice: vtis polnosti in živosti, ki
predpostavlja številne vsebinske podrobnosti, skušajo lažnivci vzbuditi z vložkom telesnih aktivnosti, npr. z
gestikuliranjem.
6.7.1.2 Pogovori
Čimbolj je poročilo o medsebojnih pogovorih bogato s (pričakovanimi) podrobnostmi, tembolj to govori za
subjektivno resničnost (Bender 375) Pogovor je vsebinski kriterij verodostojnosti le, če se nanaša na jedrno
dogajanje, čeprav ni nujno, da prav na dokazno temo.
6.7.1.3 Mimika in geste

Poročanje o mimiki in gestah je vsebinski kriterij verodostojnosti.
6.7.1.4 Interakcije
Tudi gola ravnanja, brez sporočilnega karakterja, večih oseb, zlasti če so med seboj povezana in delujejo kot
akcija in reakcija, so vsebinski kriterij verodostojnosti.
6.7.1.5 Zaplet
"Zapleti, ki motijo potek ravnanj, zlasti taki, ki so prepleteni (veriga zapletov), govorijo za subjektivno
resnico." (Bender 379) Gre za ugotovitev iz vsakdanjega življenja, da se, vsaj pri daljšem dogajanju, skoraj
vedno zgodi kaj nepričakovanega. Poročanje o spodrsljajih pri uresničevanju načrtovanega, o različnih
poskusih udejanjiti načrtovano, o nepričakovanem vpletanju tretjih, imajo veliko dokazno moč, zato je velika
napaka v teku zaslišanja poročevalca odvrniti od tega, češ da naj se vrne k stvari.
6.7.1.6 Za delikt tipično

"Čim več podrobnosti, ki so za obravnavni dogodek (delikt) tipične, vendar niso splošno znane, vsebuje
izjava, tembolj verjetno je, da gre za dejansko doživeto dogajanje." (Bender 383) Pri tem moramo biti
pozorni, da ne gre za prenos vzporednih izkustev (→ 6.6.4). Ta kriterij je zato zelo gotov le, če lahko
izključimo prenos zaradi poznane predzgodovine, ali s pomočjo kriterija prepletenosti (→ 6.8.3.3).
6.7.1.7 Nepomembne podrobnosti

"Nepomembne podrobnosti, ki ne podpirajo neposredno pravno pomembno kvalifikacijo, ampak so
smiselne šele skupaj s pravno-relevantnim dogajanjem, govorijo za subjektivno resničnost." (Bender 388)
"Nepomembne podrobnosti so tiste, ki jih žrtev poda v povezavi s storjenim kaznivim dejanjem, vendar niso
bistvene za obtožbo. Tako npr. žrtev lahko pove, da je storilec kaznivega dejanja skušal prepoditi mačko iz
spalnice, ker je bil alergičen na mačke." (Areh 2011, 121) Lažnivec se osredotoči na prepričljivost glede
relevantnega dogajanja in zato opušča tovrstne podrobnosti. Podobno pa lahko velja za vsako zaslišano
osebo, ki skuša povedati le o bistvenem, zato tudi tu velja, da je napačno, če jih usmerjamo "nazaj k stvari".
83
6.7.1.8 Navedbe o krajevnih in časovnih okoliščinah

Tako navedbe o krajevnih, kot časovnih okoliščinah so dodaten vsebinski kriterij verodostojnosti, ki ga lahko
vključimo v analizo izjave, vendar ne zadošča zgolj posamezen pojav ustrezne navedbe.
6.7.2 Kriterij individualnosti

V prid subjektivne resničnosti govori, če je izjava prepredena z individualnostjo izjavljalca in vsebuje njegov
nezamenljiv karakter. Nasprotno delujejo kot opozorilni signal (→ 6.6.3), da izjava ni subjektivno resnična:
• če izjavljalec, tudi na zahtevo, zavrne razširitev in zapolnitev lukenj v izjavi, ki je je brezbarvna,
abstraktna, skopa, nenazorna, ciljno usmerjena
• ali če to stori le s pomanjkljivimi poskusi
• če uporabi črno - belo barvanje (→ 6.6.3)
6.7.2.1 Nenavadne podrobnosti; originalnost

"Vse originalne, za opisano dogajanje netipične, pač pa nenavadne podrobnosti, zlasti tako ravnanja, kot
pogovori (lastni ali drugih), govorijo za subjektivno resničnost. To velja še bolj, če lahko take podrobnosti
označimo kot "edinstvene" in vseeno (!) izgledajo realistične (kriterij edinstvenosti)." (Bender 396)
"Neobičajne podrobnosti se nanašajo na opise oseb, predmetov ali dogodkov, ki so enkratni, nepričakovani
ali presenetljivi, vendar smiselno sodijo v kontekst. Primer je pričin opis uhana v storilčevem ušesu ali
navedba, da se je storilec poigraval z obeskom za ključe." (Areh 2011, 121) Če lahko izključimo, da so take
nenavadne podrobnosti izmišljene, imajo veliko indično moč, še zlasti če se nanašajo na podrobnosti, ki so
hkrati neposredno povezane z relevantnim dogajanjem.
6.7.2.2 Čustva
Poročanje o spontanih čustvenih reakcijah in o deljenih čustvenih vzgibih, govori za subjektivno resničnost.
(Bender 399) Mora iti za originalna čustva, na kar kaže navajanje neobičajnih podrobnosti iz lastnega
zaznavnega sveta, ali za ambivalentna čustva: kot kaže vsakodnevna izkušnja so naša čustva dostikrat od
vsega začetka deljena, ali pa pride do, bolj ali manj hitrih, sprememb, pogosto v prav nasprotni smeri. "Če
žrtev opisuje, kako so se njena čustva v času kaznivega dejanja razvijala in spreminjala, kriterij obstaja (npr.
žrtev pove, da jo je bilo na začetku zelo strah in da je občutila veliko olajšanje, ko je bilo vsega konec).
Kriterij zajema tudi opis misli, npr. če priča omeni, da je razmišljala, kako pobegniti med
dogodkom....Kriterij obstaja, če žrtev opiše storilčeve občutke, misli ali motive med dogodkom (npr. tudi on
je bil živčen, roke so se mu tresle, ali pomislil je, da bi lahko začela vpiti, ker je zaprl okna in dal glasbo na
glas, preden se me je začel dotikati)." (Areh 2011, 122). Pozorni moramo biti, da lahko opisovanje čustev
spretni lažnivci vključijo z namenom prepričevanja. Zlasti so pomembni trije opozorilni signali (→ 6.6.3):
• izogibanje opisovanju čustev: če je opis dejstev (glede na ocenjeno pričakovanje) boren, poročilo o
čustvih pa bogato, vedno obstaja sum, da želi izjavljalec na ta način prikriti pomanjkanje dejstev, ki
bi jih bilo mogoče ovrednotiti, kar zmanjšuje možnost naknadnega preverjanja izjave (račun tveganja
→ 6.11) in da hoče izogniti mučnosti prispevati glede dejstev zgolj golo laž.
• ciljno opisovanje čustev: čimbolj je poročilo o čustvih usmerjeno naravnost na dokazno temo ali če
ne more pojasniti možnih nesmislov pri obnašanju ali v izjavi izjavljalca, tembolj je utemeljen sum,
da gre za izmišljotine.
• nastopač (Stimmungsmacher): izpovedovalec pokaže svoja pobožna, sočutna obzirna čustva, ki so
mu npr. preprečevala, da bi že prej prišel na dan z "resnico", ali da so ga prisilila, da je sedaj to storil.
Pogosto gre za taka pretiravanja, da se opazi hinavščina in licemerstvo. (Bender 401)
6.7.2.3 Čustvom primeren odmev

"Čimbolj je nihanje čustev, ki spremljajo izjavo odvisno od vživetja v potek vsakokratnega opisovanega
dogodka, tj., da se z njim spreminja, tembolj gre za opisovanje na dejanskem utemeljenega dogodka."
(Bender 402) Stalna močna čustva brez razlikovanja in pri daljšem zaslišanju stalen enovrsten čustveno
spremljanje, niso kriterij. Prava čustva se sicer lahko individualno zelo različno (močno) izrazijo, vendar so
močno povezana z vsebino izjave.
84
6.7.2.4 Asociacije
"Poročanje o asociacijah in miselnih povezavah z drugimi doživetimi dogodki že v času dogodka o katerem
se izjavlja, govori - tudi brez posebnih čustvenih komponent - za subjektivno resnico." (Bender 405) Gre za
povezavo med tistim, kar pravkar doživljamo in spominom na podoben doživljaj. Pomembno je, da gre prav
za asociacijo nastalo v trenutku obravnavnega dogodka in ne tako, ki bi nastala šele ob zaslišanju.
6.7.2.5 Sporočilo o pojavu primernih nerazumljenih ravnanj

"Za subjektivno resničnost govori, če se poroča o ravnanjih ali podrobnostih, katerih smiselno povezanost
izjavljalec glede na njegov način predstavitve očitno ni, ali ni pravilno, razumel, ki pa se presojevalcu
odpre." (Bender 406) Areh (2011, 122) govori o "pravilnem navajanju nerazumljivih dejstev": "Žrtev opisuje
podrobnosti, ki jih ne razume popolnoma. Primer je otrok, ki opisuje spolno vedenje odrasle osebe, a ga
pripiše nečemu drugemu, denimo zadihanosti ali bolečini."
6.7.2.6 Dvoumnost
Tudi pripovedovanje o dvoumnostih ali nesporazumih lahko štejemo kot kriterij, saj je njihovo izmišljanje
prezahtevno za večino izjavljavcev.
6.8 Strukturni kriteriji
6.8.1 Strukturna enakost

Če struktura izjav(e) tega izjavljalca ostane z različnih vidikov enaka, to govori za to, da da je dogodek o
katerem se poroča resnično doživet:
• struktura ostane enaka od začetka do konca in sicer
◦ vsebinsko (bogastvo podrobnosti, individualnost)
◦ jezikovno (tok govora, stavčna zgradba, način izražanja)
◦ posebej tudi v prehodu med nepomembnimi in spornimi pravno relevantnimi dejstvi
• izjavljalec kaže tako v delu izjave, ki je v korist, kot tistem, ki je v škodo prizadetih, enako dober
spomin, enako bogastvo detajlov in enako čustveno udeležbo. To velja le, če je takšna enakost
objektivna glede na dejansko stanje.
• aktualna izjava, ki jo preverjamo, pokaže v primerjavi z drugo izjavo istega izjavljalca, ki je
nesporno resnična (lahko jo najdemo v istem spisu ali iz nekega drugega postopka), enako strukturo.
Opozorilni signal je, če pride v prehodu med nepomembnimi in spornimi pravno relevantnimi dejstvi do
strukturnega preloma. Ta se lahko nanaša bodisi na vsebinsko, jezikovno ali čustveno strukturo; lahko se
izrazi tudi (izjemoma) v neverbalnih znakih, ko se strukturne razlike pokažejo v spremembi tempa
govorjenja, glasnosti, telesni spremljavi, če za to ni nobene druge razlage.
6.8.1.1 Ravnovesje
"Čimbolj izjavljalec razkriva v, za isto stranko ugodnih in neugodnih delih izjave, enako dober spomin,
enako stopnjo podrobnosti v svoji pripovedi in enako čustveno udeležbo, tem bolj to govori za subjektivno
resničnost." (Bender 411)
6.8.1.2 Strukturna primerjava

"Če je na razpolago druga izjava iste osebe iz istega ali drugega postopka, za katero je z gotovostjo znano,
da je resnična oziroma neresnična in če ima sedanj izjava enako strukturo, potem vse govori za to, da je
sedanja izjava resnična oziroma neresnična." (Bender 413)
Strukturna primerjava
Izjava glede jedrnega dogajanja Izjave glede vidikov izven jedrnega
85
dogajanja
Področja izjave Za zadevo relevantno spominsko Spominsko poročilo o nepomembnih
poročilo o jedrnem dogajanju podrobnostih ali za zadevo nevtralnem
(posilstvo, rop, prometna nesreča, kot npr. o prvem šolskem ali
goljufija, politični pregon ipd.) delovnem dnevu, rojsten dnevu,
poročnem dnevu, rojstvu otroka, smrti
stare mame, hobijih itd.
Ukrepi/metode kriterijska vsebinska analiza kriterijska vsebinska analiza
Primerjava kakovosti Kakovost izjave o jedrnem dogajanju Kakovost izjav o postranskem in
nevtralnih spominskih poročilih.
Ovrednotenje Kakovost (a) = kakovost (b) → znak, da izjava glede jedrnega dogajanja
temelji na doživetem
Kakovost (a) < kakovost (b) → znak, da izjava glede jedrnega dogajanja ne
temelji na doživetem
Ludewig 13
6.8.1.3 Samoobtožbe
"Čimbolj se izjavljalec v svoji izjavi resno samoobremeni, čimbolj neugodno predstavi svojo lastno vlogo,
čimbolj se odpoveduje izgovorom, ki so pri roki ali se mu jih sugerira, tembolj to govori za njegovo voljo do
resnice." (Bender 415) "Žrtev omenja podrobnosti, s katerimi izraža slabo mnenje o sebi, ali podrobnosti, ki
se lahko uporabijo kot obremenilni dokaz proti njej. Npr. »Seveda je bilo neumno, da sem ga povabila k
sebi." (Areh 2011, 123) Vendar moramo biti pri tem kriteriju posebej pozorni na dvoje: (1) ne velja, če so
zamisljivi drugi vzroki za samoobtožbe (npr. skrivanje drugega, hujšega dogodka; pokrivanje nekoga
drugega; depresivnost) in (2) samoobtoževanje uporabljajo tudi dobri lažnivci: tega kriterija ne smemo
ovrednotiti kot zadostnega dokler je samoobtoževanje le malo obremenjujoče.
6.8.1.4 Opravičevanje storilca

"Čimbolj obremenilna priča navaja pomembne razbremenilne okoliščine za tistega, ki ga v ostalih delih
svoje izjave obremeni, tembolj to govori za subjektivno resničnost." (Bender 418) "Žrtev ali priča išče
izgovore za vedenje storilca ali pa ga ne okrivi za dogodek. Primer je izjava dekleta, da ji je žal, ker bo
obtoženec morebiti obsojen, saj se ji ne zdi, da ji je nameraval kaj storiti." (Areh 2011, 123) Tudi tu velja
opozorilo, da dobri lažnivci namenoma uporabljajo opravičevanje nasprotnika: nasprotnika v nekem delu
hvalijo, da mu v celoti gledano škodijo. Bender (421) navaja, da tudi v takšnem primeru lažnivec pazi, da
imenuje konkretne in/ali dejansko relevantne (kot jih vidi sam) točke in se zato takoj potegne nazaj, ko vidi,
da zasliševalec te navedbe vzame kot dejansko pomembne (ali se zaradi testiranja tako pretvarja).
6.8.1.5 Odpoved težjim obtožbam; ovrženje hipoteze maščevanja

"Če se obremenilna priča odpove težjim obtožbam, ki so pri roki (tudi njemu), čeprav mu jih nihče ne bi
mogel ovreči, to govori za subjektivno resničnost navedb." (Bender 422) Odpoved težjim obtožbam je
posebej pomembna v povezavi s tehtanjem hipoteze maščevanja v okviru analize motiva (→ 6.3): "Hipoteza
maščevanja bistveno izgubi na verjetnosti, če se izjavljalec, ki je osumljen maščevalnosti, odpove težjim
obtožbam, ki bi jih lahko podal brez nevarnosti." (Bender 423) Še bolj to velja, če hkrati, brez razloga,
navaja tudi razbremenilne okoliščine in/ali okoliščine v lastno breme.
6.8.1.6 Tempo
"Če so v teku spraševanja hitro, v visokem tempu in tudi med različnimi deli izjave v enakem tempu
navedene nadaljnje barvite podrobnosti in posameznosti, ki situacijo naredijo živo in da se vanjo brez
težav vživimo, govori to za subjektivno resničnost." (Bender 424) Če lažnivec še lahko pripravi prosto
pripoved z ustreznimi podrobnostmi, pa njihova vključitev v odgovore na vprašanja in ohranitev tempa in
barvitosti, presega sposobnosti večine prič. (Glej tudi pomembnost razlikovanja med prosto pripovedjo in
spraševanjem → 4.4.3). Ker lahko predvidevamo, da je zlagan le del izjave, lahko hiter tempo in navajanje
podrobnosti štejemo kot kriterij le, če se nanaša na jedrno dogajanje. Če izjavljalec v zvezi s pravno
86
relevantnimi vprašanji opazno zastane, čeprav v samem vprašanju ni razloga za to in je na podobna vprašanja
prej odgovarjal hitro, lahko to štejemo kot opozorilni signal; tudi če naenkrat pride do pavz "za razmislek",
tega ne moremo brez nadaljnjega šteti za posebno skrbnost.
6.8.2 Kriterij nekrmiljenosti

Lažnivec je ciljno usmerjen na glavno stvar in na vnaprej pripravljeno sporočilo, zato je odsotnost krmiljenja
znak izjave o doživetem.
6.8.2.1 Spontanost
"Skupaj to pomeni, da čimbolj je izjava impulzivna in asociativna, čimmanj urejena, čimmanj zavestno na
določeno prepričanost zasliševalca ciljna in s tem čimbolj spontana, tem večja je verjetnost, da temelji na
realnem." (Bender 429)
Za subjektivno resničnost govorijo potem:
• če izjavljalec v teku proste pripovedi navaja nove domislice, ki niso nujno v korist "njegove" stranke
• če je izjava spontano popravljena. "Gre za to, da žrtev popravlja svoje prejšnje izjave ali jim kaj
dodaja, ne da bi jo spraševalec k temu pozval. Npr. »Bilo je okoli dveh, ne, moglo je biti kasneje, ker
se je že začelo temniti." (Areh 2011, 122)
• če je (ne da bi imeli vtis, da gre za beg od jedrnega dogajanja) izčrpno poročano o podrobnostih, še
zlasti, če se na koncu pokaže, da imajo zelo oddaljeno zvezo z relevantnim dejanskim stanjem
• če je tempo odgovora tako hiter, da ni nobenega časa za krmiljenje izjave
• če izjavljalec o svojem doživetju v veliki meri pripoveduje od konca ali od vrhunca proti začetku
• če vedno znova poroča o delcih, iztrganih iz celote in mora na koncu zasliševalec sam sestaviti
sestavljanko
• priznanje spominskih lukenj. "Ta kriterij obstaja, če žrtev sama prizna, da se nečesa ne spominja, z
izjavama, kot sta »Ne vem« ali »Ne spomnim se«." (Areh 2011, 122) Pri tem moramo biti pozorni,
da ločimo med pravimi spominskimi luknjami (do katerih pride večinoma pri podrobnostih) in
navideznimi, ki skušajo zgolj zakriti bornost poročila o pravnorelevantnih dejstvih. (Bender 430)
Vendar nasprotno, urejena in sistematična izpoved ni opozorilni ali fantazijski signal! Taka izjava
je nevtralna. (Bender 432)
6.8.2.2 Obrat (inverzija)

"Čimmanj je struktura poteka izjave kronološko urejena, temveč se odvija tako rekoč obrnjeno, vedno
znova od zadaj naprej, tembolj to govori za na realnosti utemeljeno izjavo." (Bender 433)
"Nesistematičnost izjav pomeni, da podatki niso podani po kronološkem vrstnem redu. Tak tip izjav se pojavi
navadno tedaj, ko so priče čustveno vznemirjene. Tako npr. presunjene žrtve posilstva podajo svojo izjavo
nesistematično ... Začnejo, recimo, z opisom osrednjega dogajanja (npr. povsod me je otipaval), nato se
vrnejo na začetek (npr. ko sem ga spoznala, je bil videti čisto v redu), podajo podatke o dogodkih, ki so
sledili (npr. ko je zbežal stran, se je cinično nasmehnil), in se spet vrnejo k začetku dogodka (npr. ne bi smela
biti tako naivna). Ta kriterij je manj uporaben, če je oseba že nekajkrat opisala dogodek ali če je pogosto
razmišljala o dogodku, saj bo v tem primeru podala zgodbo v kronološko urejenem vrstnem redu ..." (Areh
2011, 120)
6.8.3 Homogenost
"Če se različni deli pripovedi medsebojno potrjujejo oziroma če lahko za različne podrobnosti izjave rečemo,
da isto dogajanje definirajo iz različnih izhodišč, to govori kot kriterij homogenosti za na realnem utemeljeno
doživetje." (Bender 435) Še bolj to velja, če gre za vtise iz različnih čutnih kanalov.
6.8.3.1 Psihološka skladnost

Vtis medsebojnega potrjevanja lahko izhaja iz tega, da različne vrste naveznih točk tvorijo skladno, enotno
celoto prav s psihološkega vidika (izjavljalca, ne zasliševalca!) in s tem vzpostavljajo homogenost. Bender
(437) navaja primer, ko je spolno zlorabljeni otrok opisal zlorabo, ki se je zgodila v bolnišnici in to v
87
temnem prostoru: otrok je moral prijeti ud zlorabitelja in ga "drgniti"; povedal je, da se je ud napel kot
"cevka s penasto gumo" in da mu je potem roka smrdela tako, da kasneje ni mogel seči v roko medicinski
sestri, pač pa šele, ko je prišel nazaj v svojo sobo in se je lahko umil. Ta podrobnost iz zadnjega dela
pripovedi (smrdeče roke, ki jih je treba umiti, preden daš roko sestri) je psihološko skladna z vidika otroka;
prav tako je, glede na dogajanje v temi, karakteristični in konsekventno, da je otrok navajal taktilne vtise in
ne vidne.
6.8.3.2 Siceršnje medsebojno potrjevanje

Medsebojno potrjevanje lahko izhaja tudi iz medsebojne podpore podrobnosti v dejstvih. "Čim več različnih
- posebej med seboj oddaljenih - delov izjave opisuje isto dogajanje z različnih vidikov, tem večja je
verjetnost, da opisuje dejansko doživetje." (Bender 438) V zgornjem primeru: smrdeče roke - se ne more
rokovati - se mora umiti.
6.8.3.3 Prepletenost
"Čimbolj je pripoved o dogajanju prepletena z dokazovanimi dejstvi, s krajem, časom, osebo, za katero gre
in še posebej s spremenljivimi zunanjimi okoliščinami, ki so obstajale v času dejanja, tembolj govori za
subjektivno resnico." (Bender 440) Dokazna vrednost tega kriterija se še okrepi z vidika računa tveganja (→
6.11), saj gre za navezne okoliščine, ki se ji lažnivec skuša izogniti. V primerjavi s prejšnjima kriterijema,
kjer gre za medsebojno podpiranje različnih delov znotraj izjave, ta kriterij še pridobi na moči, ker
potrjevanje izhaja iz okoliščin izven same izjave, ki jih je mogoče naknadno preveriti. Če bi v zgornjem
primeru priča povedala še, da je v času, ko si je umivala roke v sobo prišla mama, bi imeli niz: smrdeče roke
- se ne more rokovati - se mora umiti - mama vidi umivanje. Izjava je tako dodatno prepletena z
navzočnostjo mame, ta člen pa je načeloma preverljiv. V skladu z računom nevarnosti je že sama takšna
izjava vsebinski kriterij verodostojnosti, saj odpira možnost preverjanja navedb, samo preverjanje pa je
drugotnega pomena.
6.8.4 Ne/spreminjanje
Vprašanje verodostojnosti izjave z vidika njenega ne/spreminjanja sodniki pogosto rešujejo z uporabo
zdravorazumskih teorij, ki pa privedejo do popolnoma nasprotnih ugotovitev: stalnost izjave je ocenjena tako
kot znak verodostojnosti (priča enako izpoveduje že od prvega zaslišanja, torej izjava temelji na spominu o
doživetem), kot znak laži (priča enako izpoveduje že od prvega zaslišanja, torej je izjava naučena). "Pri tem
ni nujno, da sta obe verziji napačni, pač pa preveč nediferencirani. Vedeti motamo, kaj v sosledju izjav
ostaja nespremenjeno in kaj naj se spremeni, če naj ji zaupamo." (Bender 445)
6.8.4.1 Temelji
V izjavah, ki temeljijo na doživetem pričakujemo, da se njeno ne/spreminjanje pri različnih aspektih kaže na
različne načine.
"Stalnost pričakujemo pri:
• pripovedi o jedrnem delu dogajanja (pri čemer je to, kaj je v tem smislu jedrni del bistveno določeno
z vidika izjavljalca v zaznavnem kontekstu)
• pripoved o lastni vlogi (aktivnost)
• navedba neposredno z jedrnimi dogajanjem povezanih oseb
• navedba določenega kraja (dejanja) ali večih krajev (dejanj)
• navedba načina nadaljevanja, če je prišlo do spremembe kraja
• približne navedbe o svetlosti oziroma temnosti na kraju dogodka
Nasprotno in v veliki meri zrcalno, nestalnost pričakujemo pri:
• pripovedi o postranskem dogajanju
• razvrstitev postranskih ravnanj k jedrnemu dogajanju, če je govora o večih podobnih (jedrnih)
dogodkih
• navedbe o osebah, ki niso udeležen v jedrnem dogajanju
88
• navedbe o časovnem zaporedju ravnanj

• navedbe o pogostosti nekega dogodka
• navedbe, ki temeljijo na ocenah (npr. trajanje dogodka)
• datiranje dogodkov
• navedbe o razmerjih in menjavah položajev pri telesnih aktivnostih, razen globalnih položajev
• navedbe o neprijetnih (telesnih) zaznavah (npr. bolečine)
• navedbe o pomenu pogovorov." (Bender 447 in 448)
Vendar so te ugotovitve še precej nezanesljive: "Zato iz analize spremenljivosti ne smemo preveč
izpeljevati. Vendarle pa so občutna protislovja in spremembe v delih, pri katerih je pričakovana
nespremenljivost izjav, opozorilni signal." (Bender 449) Pričakujemo pa, da bo izjavljalec svojo (resnično)
izjavo razširil, saj glede na delovanje spomina (→ 5.2) vemo, da nihče ne more kadarkoli reproducirati
vsega, kar je shranjeno v spominu in bo torej ob novem zaslišanju, zlasti na vprašanja, prišlo do novih
navedb.
Pričakovana konstantnost (med drugim) Pričakovana nekonstantnost (med drugim)

- vidiki jedrnega dogajanja - vidiki izven jedrnega dogajanja
- neposredno udeležene osebe - ne neposredno udeležene osebe
- krajevne okoliščine dogajanja - besedilo in pomen pogovorov
- okoliščine vidljivosti - ocene (npr. pogostost in datiranje)
Ludewig 14
6.8.4.2 "Jedrno dogajanje" brez lastne udeležbe

Gre za primer, ko je izjava temelji zgolj na opazovanju ali poslušanju izjavljalca - v tem primeru moramo
pojem jedrnega dogajanja tolmačiti zelo ozko. Vprašanje je, kaj je za izjavljalca moralo biti v centru
pozornosti. Če si sami na to ne moremo odgovoriti, lahko zastavimo vprašanje: "Kaj je takrat na vas
napravilo največji vtis?" (Bender 453)
6.8.4.3 Preciziranje in razširitev

"Ko se tipično bogastvo podrobnosti večine postranskih okoliščin iz prvotne izjave ponovi tudi v drugi, je to
vsebinski kriterij verodostojnosti, pod pogojem, da sta navzoča tudi preciziranje ali razširitev." (Bender
454) Kot znak izjave utemeljene na doživetem pa ne moremo šteti, če pride do razširitve in izboljšanja izjave
pod "prisilo" predočenja, ali izjav drugih prič. Razširitev preverimo tudi z vidika vključitve v prej povedano
(homogenost), pri obsežnejši izjavi pa lahko uporabimo vse kriterije. "Če pride do takih nenadnih "domislic"
zelo demonstrativno, npr. "ah ja, sedaj sem se spomnil", "to je vendar tudi pomembno" itd., je primerna
previdnost." (Bender 458)
6.8.4.4 Zapolnitev lukenj

"S primeri razširitve in preciziranja sovpada vprašanje, ali lahko izjavljalec pri ponovnem zaslišanju zapre
luknje v svojem prvotnem poročilu in poda razširitev. Čimbolj organsko se takšne dopolnitve vključijo v
do takratno izjavo in še posebej, če pride do zaprtje lukenj spontano, tembolj to govori za subjektivno
resničnost." (Bender 459) Nasprotno razširitve na podlagi vprašanj, ali ko so delno že vključene v vprašanju,
niso vsebinski kriterij verodostojnosti. Če tako dopolnjeno izjavo ocenimo kot popolno in skladno, brez ne
prilagajočih delov, potem gre za posebej močen zank, da gre za resnično izjavo.
6.8.4.5 Obojestranska razširitev

"Če različni izjavljalci v teku spraševanja o isti dokazni temi podajo razširitve, ki se medsebojno podpirajo,
in zlasti če te razširitve dodatno ustvarjajo skupno sliko, potem to govori za dejansko doživeto." (Bender
461) Zato moramo poskrbeti, da priče niso navzoče pri zaslišanju drugih prič (→ 4.11). Če pa se razširitve
večih prič tudi glede postranskih podrobnosti ne razlikujejo, temveč so v vseh točkah skladne in če na
ponovno vztrajanje zasliševalca ne pride do nobenih s strani zasliševalca zahtevanih dodatnih razširitev,
potem tega ne moremo šteti kot vsebinski kriterij verodostojnosti, pač pa prej za naštudiran komplot..."
(Bender 462; več → 4.11)
89
6.9 Zmota in laž

Obstajajo še določen konstelacije, ki jih moramo upoštevati pri presoji izjave, ležijo pa med zmoto in lažjo
(vsaj z vidika psihologije izjavljalca).
6.9.1 Resnica "na obešalniku"

Če izjavljalec ni prepričan, da bodo indici, za katere sicer sam meni, da so zadostni, sodišču ne bodo
zadoščali, nekatere uporabi kot "obešalnik" in jih, zavestno ali nezavestno izostri, tako da je na koncu sam
prepričan, da jih je doživel in da torej govori resnico.
6.9.2 "Prepričevalec"
V primerjavi s prej opisanim ravnanjem je "prepričevalec" prav tako prepričan, da pravnorelevantno
dejansko stanje obstaja, glede indicev pa je pripravljen celo lagati; pogosto gre za prav misijonarsko vnemo,
v teku večih zaslišanj pa se število in dokazna moč izmišljenih indicev pogosto še povečuje.
6.9.3 Notorna laž

Gre za izjavo "tja v en dan": izjavljalec niti ne ve ničesar točnega o dokazni temi, pa se vendar odloči za eno
od možnosti (odvisno od motiva). Gre za nekakšno "polovično laž", saj je navsezadnje dogodek lahko
resnično potekal prav na tak način.
6.9.4 Zamolčanje
Laž ni zgolj, če je nekaj izrečeno, prav tako je laž, če je nekaj zamolčano.
6.10 Izjava, celotna slika in kontrolni kriteriji

Za obrazložitev praviloma potrebujemo več kot presojo zgolj ene izjave: upoštevati moramo vse izjave, ki si
tudi nasprotujejo, in te različne vidike, upoštevaje tudi materialne dokaze, obdelati v neprotislovno celoto.
6.10.1 Posamezna izjava

Najprej obdelamo vsako posamezno izjavo.
6.10.1.1 Kakovost vsebinskih kriterijev verodostojnosti in ocena dokazne moči

Vprašati se moramo glede števila in kakovosti razpoložljivih vsebinskih kriterijev verodostojnosti, pa tudi
glede opozorilnih in fantazijskih signalov. V skupni presoji upoštevamo le kakovostno visokovredne
kriterije. (Bender 477) Če obstajajo opozorilni in fantazijski signali, izjave ne zavržemo, pač pa se za njeno
upoštevanje zahteva po kakovosti kriterijev še poveča.
Vsebinski kriteriji verodostojnosti ne predstavljajo seznama za preverjanje, niti niso predpisani (kateri
pridejo v poštev in kakšen pomen imajo bo npr. odvisno tudi od analize motivacije), pač pa so pomoč za
sistematično preverjanje kakovosti izpovedbe in jih je potrebno ocenjevati le skupaj, v medsebojnem
delovanju in podpiranju (Prinzip der Aggregation). Prav tako se jih ne sme uporabljati shematično npr. da bi
določili število znakov, ki morajo biti izpolnjeni za pozitivni oceno oz. da bi zaradi izostanka določenega
znaka napravili negativen sklep (BGH,1 StR 618/98, 23). V posameznem primeru obstoja posebej visoke
kakovosti posameznega kriterija, lahko zadošča že en sam. (Bender 478)
Za oceno dokazne moči izjave ne moremo uporabiti pravil o indičnem dokazu (→ 15.8.1), ker nimamo
empiričnih podatkov o dokazni moči posameznega kriterija. V okviru proste dokazne presoje je zato treba
upoštevati cel sveženj vsebinskih kriterijev verodostojnosti, da bi lahko svojo odločitev oprli na določeno
izjavo. Bender (483) kot zlato pravilo svetuje: "Praviloma izjave ne bi smeli oceniti kot verodostojne zgolj
na podlagi analize izjave, če ni mogoče nedvoumno ugotoviti vsaj treh kakovostno res dobrih
90
posameznih kriterijev, ki jim je mogoče pripisati vsaj dva od zgoraj navedenih šestih skupnih kriterijev."
(Bender 483)
6.10.1.2 Analiza kompetence

Če najdemo načeloma zadostno število kakovostnih vsebinskih kriterijev verodostojnosti, se moramo
vprašati, "ali je ta konkretna oseba, glede na svoje kompetence - intelektualne sposobnosti in njeno
pričakovano (lahko tudi poklicno) védenje o predmetu izjave - bila v stanju podati izjavo ugotovljene
kakovosti tudi v primeru, če bi bila zlagana...Če se to potrdi, če moramo torej privzeti, da bi ta izjavljalec
lahko podal tudi lažno izjavo take kvalitete -, potem s kriterijsko vsebinsko analizo ne moremo ugotoviti,
da izjava ni zlagana; ostane torej odprto, ali je izjava resnična." (Bender 484, 485) (Kar pa ne pomeni, da je
izjava zlagana, le potrditi ne moremo, da je resnična). Če se nasprotno to ne potrdi, lahko štejemo, da je
izjava subjektivno resnična; še vedno jo moramo preveriti z vidika drugih dveh virov izjav, ki ne temeljijo
na doživetem, sugestije in napake/zmote (→ 6.6.1).
6.10.1.3 Motivacija
Po potrebi preverimo še rezultate analize motivacije (→ 6.3), kar ne bo potrebno, če iz analize izjave in
kompetenc izhaja, da je izjava subjektivno resnična. Nasprotno, če iz obeh analiz ne bo mogoče potrditi, da
gre za izjavo o doživetem, ali bo šlo za mejni primer, ravnamo v skladu s pravili: (1) če je motiv za laž
izkazan, izjave ne moremo vzeti kot resnične in (2) če motiv ni izkazan, izjavo lahko vzamemo kot resnično.
6.10.1.4 Izključitev drugih virov napak

Izjavo, ki smo jo po zgornjem postopku ocenili kot subjektivno resnično, moramo preveriti z vidika drugih
dveh virov izjav, ki ne temeljijo na doživetem, napake in sugestije.
6.10.1.4.1 Napaka
Ali lahko izključimo napako izjavljalca je odvisno od tega, kako občutljiva je izjava za napako. To ocenimo
takole:
• občutljivost za napako dokazne teme: izjavo (dokazno temo) moramo miselno preveriti z vidika
vseh vzrokov za napake (→ 5 NAPAKA/ZMOTA) da ocenimo verjetnost napake. Gre za vprašanja
kot: Kakšna je bila vidljivost, se je že mračilo, ali je bil položaj priče za opazovanje morda
neugoden, kam je bila usmerjena pozornost priče, ali je prišlo do situacije, ki vpliva na zaznavo npr.
fokus na orožje ipd.
• dokazna veriga: tveganja za napako načeloma nastopajo v verigi, kar pomeni, da se dokazna moč
zaznanega z vsakim členom (npr. do napake pride pri opazovanju zaradi slabe vidljivosti - ker je do
zaslišanja prišlo dolgo po dogodku, je prišlo do slabšega priklica spomina - priča ima slabe
jezikovne sposobnosti reproduciranja spomina = dokazna moč se manjša z vsakim korakom) manjša
(več → 15.8.2). V dokazni verigi se krepijo negotovosti: če je v tročleni verigi vsak člen 80%
zanesljiv, je skupna zanesljivost v skladu z verjetnostnim računom (80% X 80% X 80%) le še 51%.
• dokazna moč za napako občutljive izjave: izjava, ki bi lahko bila predmet napake, ni popolnoma
brez moči, če je vsaj pretežno verjetno, da je izjava brez napake. Pozorni moramo biti, ali je tako
izjavo mogoče podpreti z okoliščinami, ki so izven te izjave same, npr. z drugimi izjavami,
materialnimi dokazi in da se dobro vključuje v kontrolne kriterije (→ 6.10.2). Če bi bila zgolj taka,
vprašljiva in k napaki nagnjena izjava, sama, podlaga za odločitev, moramo ugotoviti njeno
nagnjenost k napaki in jo kljub subjektivnem prepričanju izjavljalca, vzeti kot ne dovolj gotovo.
6.10.1.4.2 Sugestija
Potreba po preverjanju sugestije je redkejša, kot pri napaki, saj je pri slednji možnost obstoja tudi v primeru,
ko je sam obstoj kaznivega dejanja gotov (gotovo je, da je prišlo do nesreče), vprašanje sugestije pa se
praviloma odpre prav pri vprašanju, ali se je kaznivo dejanje sploh zgodilo (npr. spolna zloraba otrok) in je
relevantno le v primerih, ko ni nobenih objektivnih sledi. (Tuja) sugestija predpostavlja trezno intenzivno
učinkovanje na izjavljalca: če tega ni mogoče ugotoviti, tudi ni mogoče potrditi sugestije. Raziskati moramo
91
torej možnosti sugestivnega učinkovanja:če jih ugotovimo, hipoteze sugestije ne moremo ovreči. V takšnih
primerih moramo razmisliti o postavitvi izvedenca
6.10.2 Celotna slika in kontrolni kriteriji

Praviloma nimamo opravka z eno samo izjavo, pač pa večimi (ali z materialnimi dokazi), ki vsebujejo
okoliščine izven te posamezne izjave, ki vplivajo na njeno vrednost in dokazno moč.
6.10.2.1 Druge izjave

Če druge izjave podpirajo izjavo pod vprašajem, se seveda poveča njena dokazna moč, kar še zlasti velja
glede izjav nagnjenih k napakam. Enako velja, če smo z analizo prišli do mejne ocene in če z analizo motiva
ne moremo povsem izključiti motiva za laž. Pozorni pa moramo biti na različne okoliščine: druga izjava je
lahko npr. prav tako nagnjena k napakam, ker so bili pogoji zaznavanja za oba izjavljalca enaki; pomisliti
moramo tudi na komplot → 4.11. Če druga izjava nasprotuje prvi in sta obe ocenjeni kot verodostojni,
moramo najprej uporabiti kriterij nagnjenosti k napakam in šele v drugi liniji opraviti ponovno analizo izjave
in kompetenc. Pri tem ne smemo napraviti napake neposrednega primerjanja obeh izjav, saj s tem izgubimo
upoštevanje individualnih razlik med izjavljalci: šele ob upoštevanju kompetenc obeh izjavljavcev lahko
napravimo ustrezne zaključke iz analiz izjav.
6.10.2.2 Kriterij primerjave

• Koordinatni sistem: "Kot koristno se je pokazalo, če si razpoložljiva dejstva zadeve predstavljamo
kot "fiksne točke" v koordinatnem sistemu." (Bender 508) Uporabimo lahko tako izjave kot
materialne dokaze.
• Harmonija in disharmonija v koordinatnem sistemu: "Preverimo, ali se nova izjava, ki jo
presojamo, vključuje brez trenja v koordinatni sistem." (Bender 509) Če je temu tako in čimveč je
točk v koordinatnem sistemu ter ujemanj med njimi in preizkušano izjavo, tem bolj je izjava
verodostojna. Če temu ni tako, moramo preveriti katera izjava se najbolj ustrezno vključi v sistem:
če se nova izjava prepoznavno bolje vključuje v fiksne točke sistema, potem ji damo prednost pred
ostalimi. Pri tem moramo biti pozorni, da so fiksne točke res trdne: možno je tudi, da se izjava zgolj
navidez ne vključuje v eno od fiksnih točk, dejansko pa je ta točka napačno ugotovljena. Če
preverjanje fiksnih točk pokaže, da so vse pravilno ugotovljene, izjava pa se še vedno ne vključuje
ustrezno v sistem, je, kljub temu, da smo z analizo izjave ugotovili njeno kakovost, velika verjetnost,
da sta uporaba prenizkega praga za vsebinske kriterije verodostojnosti in prevelika radodarnost pri
analizi kompetenc sovpadla s spretnim lažnivcem.
• Psihološka skladnost: vsako izjavo moramo preveriti z vidika skladnosti z naravnimi zakoni,
logične konsistentnosti (→ 6.6.2), in psihološke skladnosti. Nasprotno moramo biti glede preverjanja
prepričljivosti (Plausibiltätsprüfung) zadržani.
6.10.2.3 Kriterij alternative

Dokazna ocena se konča tam, kjer smo začeli - razmišljanje o alternativah: „Praviloma smo z rezultatom
doseženim v okviru dokazne ocene lahko zadovoljni, če sta izpolnjena dva pogoja: pojasnitvena hipoteza, ki
jo vzamemo kot resnično, ne sme učinkovati nepopolno, necelovito in mora biti edina popolno, celovito
učinkujoča hipoteza.“ (Bender 515)
• Nepopolna pojasnitvena hipoteza: če pojasnitvena hipoteza pusti bistven del obstoječih informacij
nepojasnjen, je ne moremo vzeti kot ustrezen opis dejstev. Nebistvene informacije in podrobnosti
lahko ostanejo nepojasnjene. Za vsako bistveno dejstvo moramo najti obrazložitev, sicer moramo
razmišljati o razširitvi ali celo drugi hipotezi.
• Edina pojasnitvena hipoteza: pozorni moramo biti, ali ne obstaja še kakšna druga hipoteza, ki prav
tako učinkuje popolno. V začetnih fazah postopka, ko se hipoteze še gradijo, je to lahko pogosteje,
vendar je možno tudi po izčrpanju vseh dokazov, kar vodi v situacijo non liquet.
92
6.11 Dokazna vrednost in račun tveganja
"Neodvisno od navedenih nastavkov za ločevanje resnične od krive izpovedbe in neodvisno od možnosti, da

gre za napako, je dokazna vrednost dodatno močno odvisna od tega, kako vidi potencialni lažnivec tveganje
odkritja." (Bender 301).
Izpovedovalec bo pri sebi naredil račun tveganja in če se bo odločil za laž, bo navedel kar najmanj naveznih
okoliščin, ki bi omogočale dodatno preiskavo. Opis bistvenega dogajanja bo "obvisel" v zraku ( glej tudi
4.11). Nasprotno govori proti laži dejstvo, da izpovedovalec pove okoliščine, ki omogočajo naknadno
preiskavo (pri čemer ni potrebno, da se ta tudi dejansko opravi, v smer resnične izpovedbe kaže že možnost
njene preveritve).
Tveganje odkritja in dokazna vrednost (Bender 302):

Dogodek je
Tajen (npr. pogovor na štiri oči). Javen (vsakdo bi ga lahko opazoval, npr. spor v coni
za pešce).
Bežen (npr. gostilniški pretep). Trajajoč (sporni podpis na pogodbi je trajno na
razpolago).
Časovno oddaljen (npr. svetovanje glede naložbe v Časovno blizu.
letu 1993 pri zaslišanju leta 2014).
Težko pregleden (zaslišani se ne spozna na zapleteno Dobro razumljiv in preprost.
temo; dogodek je izjemno kompleksen).
Izpovedovalec
Je en sam. Ni edini, ki je dogodek opazoval.
Drugi dokazi
So vprašljivi, ali niso na voljo. So na voljo in so prepričljivi.
Ni nevarnosti laži Nevarnost laži
Naraščajoča dokazna vrednost
6.12 Razmišljati o alternativah

"Da bi prišli do gotovosti, moramo začeti z dvomom." (Bender 303). Razmišljati moramo ali bi dogodek
lahko potekal tudi drugače, kot je opisano v spisu, razmišljati o alternativah (o pomenu takega razmišljanja
pri sumu na dogovarjanje glej 4.11).
Za ta namen je neizogibno dobro poznavanje spisa: pomembna dejstva moramo imeti pri roki, priloge, ki jih
bomo morali citirati ali predočiti priči, moramo poznati tako, da jih lahko kadarkoli hitro in suvereno
najdemo (glede dela s procesnim gradivom glej tudi 3.1.2 Študij spisa in zlasti 8 DELO S PROCESNIM
GRADIVOM). Pri tem pa moramo ozavestiti nevarnost, da spregledamo alternativno razlago dogodkov.
Obtožnica nas s svojim opisom dogajanja "zavaja", da se je vse zgodilo točno tako. Bender (306) zato
predlaga, da skušamo formulirati alternativno delovno hipotezo: "Obdolženi ni kriv"! Posebej bodimo
pozorni na manjkajoče - česa stranke niso navedle. Gradnja hipotez omogoča boljši vpogled v zadevo in
lahko privede do tretje alternative, torej niti tožilske, niti obdolženčeve, ki bo bolje odražala dejanski potek
dogodkov. Lahko poskusimo stopiti v čevlje druge osebe: kaj bi kot taki storili in česa ne?
93
94
7 PREPOZNAVA OSEBE
Prepoznava osebe je lahko pomemben dokaz v kazenskem postopku, hkrati pa gre za dokaz, ki je zelo
občutljiv na možne napake, ki so vodile v sodne zmote (Bliesener 156, Hofmann 17). Bistvena za oceno
dokazne vrednosti prepoznave je izvedba prepoznave in njeno dokumentiranje, ki omogoča naknadno
presojo sodišča. Pri tem imamo eno samo priložnost (razen v primeru ti. multiple prepoznave, pri kateri se
prepoznava le posamezne "dele" npr. obraz, telo, glas...), saj napake ni mogoče popraviti z naknadno
prepoznavo.
"Po prvem odstavku 242. člena ZKP je treba prepoznavo oseb opraviti tako, da se mora od priče vselej pred
začetkom prepoznave zahtevati, naj čim bolj natančno opiše osebo, ki jo bo prepoznavala, hkrati pa mora
biti zagotovljeno, da priča te osebe ne more videti pred začetkom prepoznave. Gre za praviloma
neponovljivo procesno dejanje, saj bi v primeru morebitne ponovitve priča izpovedovala pod vtisom prve
prepoznave. Prepoznava temelji na podobnosti oseb, ki se prepoznavajo, zato je potrebno, da so si čim bolj
podobne in da jih je več, najmanj pet podobnih, priči neznanih oseb (Horvat, Š., Zakon o kazenskem
postopku s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 559). Če prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbo
242. člena ZKP, izpovedba priče o prepoznavi osebe ni nedovoljen dokaz, ki bi se moral izločiti iz spisov,
pač pa mora biti sodišče pri presoji verodostojnosti takšne prepoznave, še posebej pazljivo" (Sodba I Ips
269/2007).
Priča shrani v svojem spominu odslikavo storilca, to "spominsko sliko" pa nam priča lahko posreduje le
preko izpovedi, na katero vplivajo številni dejavniki. "Prepoznava osebe s strani očividca je proces odločitve
priče, pri katerem ta dejansko predočeno osebo (v postopku prepoznavanja živih oseb ali preko fotografij)
primerja s svojo spominsko sliko storilca." (Bender 1298). Glede pozabljanja v primeru prepoznave oseb glej
→ 5.1.1.1.9 Pozabljanje. V postopku prepoznave so štiri možnosti:
1. pravilna prepoznava storilca
2. pravilna neprepoznava
3. napačna prepoznava (lažni alarm)
4. napačna neprepoznava.
S pravilnim postopkom prepoznave in upoštevanjem dejavnikov, ki vplivajo na pravilnost prepoznave,

želimo čimbolj povečati delež prvih dveh možnosti in zmanjšati delež drugih dveh možnosti.
7.1 Dejavniki dokazne vrednosti prepoznave
Dokazna vrednost prepoznave je odvisna od številnih dejavnikov (po Bender in Hofmann):

Pomembni dejavniki Potencialno pomembni dejavniki Manj pomembni dejavniki
Dejavniki na strani storilca
• posebne značilnosti storilca • privlačnost storilca
• obleka • spol storilca
• spremembe na obrazu
• spremembe konteksta
• razlika v rasi obdolženca in priče
Dejavniki na strani priče
• otrok kot priča • starejši kot priča • pričakovanja
• zaznavne pomanjkljivosti • vpliv alkohola in drog • spol priče
• gotovost po prepoznavi • inteligenca in poklic priče
95
• osebnost priče
• gotovost pred prepoznavo
• domnevno dober spomin za ljudi
• pričakovanje preizkusa ponovne
prepoznave
Situacijski dejavniki
• čas, trajanje opazovanja • stres in nasilje • enak spol
• tema • teža kaznivega dejanja • branje lastne izpovedi
• prilagoditev temno-svetlo • smer pozornosti • čas od kaznivega dejanja
• prisotnost orožja • trening v prepoznavanju • besedni ali pisni opis
• nenavadnost • pregled fotografij
Kontrolni dejavniki in dejavniki presoje

• posamična prepoznava • čas za odločitev • subjektivna gotovost prič glede
• nevtralna navodila priči prepoznave
• izbor primerjalnih oseb
• dvojno ali trojno slepa metoda
• ponovljen poskus prepoznave
7.1.1 Dejavniki na strani priče

1. Pričakovanja priče: na rezultate prepoznave vplivajo različna pričakovanja, od stereotipov (kako
zgleda kriminalec), halo efekta (pripisovanje lastnosti, pozitivnih ali negativnih, glede na neko
izstopajočo, takoj zaznavno lastnost), predhodne izbire "storilca" v albumu kršiteljev, do
predhodnega besednega opisa (verbal overshadowing).
2. Osebnost priče: spol ima le zelo majhen vpliv, prav tako ni zveze med inteligentnostjo in
sposobnostjo prepoznavanja.
3. Starost priče: pri starejših osebah pride do upada sposobnosti prepoznavanja. Pri otrocih se
sposobnost prepoznavanja veča s starostjo in nanjo vplivajo enaki dejavniki, kot pri odraslih. Po
laboratorijskih testih otroci nad šest let prepoznavajo enako dobro kot odrasli. Pri otrocih v starosti
med tri in šest let, pa obstaja "veliko tveganje, da bo otrok pri izbirni prepoznavi po fotografijah, če
med njimi ni storilčeve, izbral napačno osebo; to je lahko povezano z večjo sugestibilnostjo. Zato je
lahko nujna uporaba izvedenca." (Bender 1318) Pri hkratni prepoznavi oseb se otroci odrežejo
slabše. Nevarnost napačne prepoznave se zmanjša, če je otroku na razpolago tudi odgovor "ne vem
za gotovo" (kot splošno veljavno Bliesener 156).
4. Policisti kot priče: zdravorazumska teorija, da so policisti zaradi svojega treninga boljši v
prepoznavanju, se s poskusi ni potrdila (Bliesener 161).
5. Razlika v etnični skupini storilca in priče zmanjšuje zanesljivost prepoznave (cross-race effect in
own-race bias) (Bliesener 162).
6. Gotovost priče: priče, ki so gotovost, da bodo prepoznale storilca izjavile pred prepoznavo, niso
imele boljših rezultatov, med gotovostjo po opravljeni prepoznavi in njenimi rezultati, pa je le
majhna povezava. Pozitivna povezava se je pokazala med pričami, ki so bile hkrati gotove v svojo
prepoznavo in pri tem tudi hitre, vendar le v primerih, ko so nekoga izbrale (ne pa, ko niso izbrale
nikogar). "To pomeni, da mora izvajalec prepoznave tudi takšne okoliščine skrbno (najbolje z
videoposnetkom) dokumentirati." (Bender 1324).
96
7.1.2 Dejavniki na strani storilca

1. Posebne značilnosti: bolje prepoznamo nenavadno, izstopajoče. Velik vpliv ima sprememba izgleda
(oblike in barve las, brade, očala; glede zagotavljanja prvotnega izgleda → 7.3.3 Izbira primerjanih
oseb, tč. 4). Delež prepoznav se v takih primerih prepolovi!
2. Spremembe konteksta: na prepoznavo močno vpliva sprememba konteksta opažanja (okolice, v
kateri je bil storilec v trenutku, ko ga je priča opazovala), saj se delež prepoznav prepolovi. Z
postavitvijo prepoznave v prvotni kontekst se torej lahko kakovost močno poveča (kar je lahko
razlog za ogled). Pomembno je tudi upoštevanje relativnosti posebnosti: koliko je neka stvar posebna
glede na okolico, saj zaznavamo predvsem razlike (nenavadnost → 7.1.3 Situacijski dejavniki).
7.1.3 Situacijski dejavniki

1. Vidljivost: prilagoditev temno-svetlo občutno vpliva na zmožnost zaznavanja predvsem v do 30
minut trajajočem obdobju prilagoditve. Daljši čas opazovanja izboljša ponovno prepoznavo, vendar
ne linearno. Na zaznavanje vplivajo tudi svetlobne in vremenske razmere, hitrost opazovanega
dogodka, oddaljenost in stojišče, kar vse je lahko vir napak pri prepoznavi. Te okoliščine lahko
razčistimo z ogledom.
2. Nenavadnost: zapažamo le tisto, kar je zanimivo, zato je dobro razčistiti, na kaj je bila priča
pozorna, na storilca, ali morda na neko drugo okoliščino dogajanja.
3. Prisotnost orožja: gre za poseben primer "nenavadnosti", ki močno vpliva na pozornost priče in
močno zniža delež pravilnih prepoznav. Zadošča že, da nakazovanje, da ima storilec orožje npr. v
žepu jopiča (Bliesener 166).
4. Teža kaznivega dejanja: pri težjih kaznivih dejanjih so poskusi pokazali večji delež pravilnih
prepoznav ("nenavadnost"). Pri žrtvah kaznivih dejanj pa se kaže nasprotni učinek, kar se razlaga s
stresom in razburjenjem; žrtev se osredotoči na bistvo dogajanja in manj zaznava obrobne stvari
(podobno kot pri prisotnosti orožja).
5. Čas od kaznivega dejanja: potek časa negativno vpliva na prepoznavo. Po preteku štirih mesecev
se delež pravilnih prepoznav zmanjša le nekoliko, delež napačnih pa ostane relativno enak.
Zmožnost opisa se začne zmanjševati že bistveno prej, največ tri tedne, včasih celo le ena ura; upada
bogastvo podrobnosti in tudi zanesljivost.
6. T.i. učinek napačne informacije (Falschinformationseffekt): informacije, ki jih priča dobi po
dogodku, bodisi iz zaslišanja, bodisi iz drugih virov (objavljene slike, informacije o podrobnostih,
npr. da je storilec imel brado), vplivajo na prepoznavo. Tudi potrditev pravilnosti prepoznave s strani
oseb, ki so sodelovale pri prepoznavi (izvajalec: "post-identification feedback effect" ali druga priča:
"skupinski spomin") vpliva na utrditev gotovosti, po kateri bo priča morda izprašana kasneje v
sodnem postopku. Bender (1337) zato priporoča, da se priči ne da povratne informacije. (glej tudi
→ 5.2.3 Vpliv povratnih informacij in 5.2.4 Vpliv podogodkovnih informacij)
7.2 Opis oseb

Kako deluje psihološki mehanizem pri opisovanju oseb je slabo raziskano, vendar ima v postopku velik
pomen.
1. Težave pri besedni rekonstrukciji: "Besedna rekonstrukcija je težja kot vizualna; nimamo
posebnega besednega zaklada za opis vnanjega videza." (Bender 1339; podobno že Munda 25: „V
psihološkem pogledu pa prepoznavanje in opis ni v nujni medsedbojni zvezi.“) Drugače kot pri
prepoznavi, kjer gre za primerjanje predložene vidne informacije (fotografije ali oseb) s shranjeno,
prav tako vizualno, informacijo, gre pri opisu osebe za ubesedenje slikovnega spomina. Poleg tega
videz obdelamo kot celoto ("celostni vtis") in pri prepoznavi priča išče v svojem vizualnem spominu
"sled poznavanja" ("Vertrautsheiteindruck"), ko jo najde pa se skuša spomniti na okolje, v katerem je
videla obraz.
97
2. Prosta pripoved in spraševanje po „mreži značilnosti“ ("Merkmalsraster"): tako kot pri

siceršnjem zaslišanju, tudi tu velja delitev na prosto pripoved in postavljanje vprašanj (glej 4.4). V
prosti pripovedi bo priča morda omenila značilnost, po kateri sploh ne bi vprašali. Priče raje
opisujejo psihične ("neprijazen") kot fizične značilnosti. Spraševanje sicer prinese bolj podroben
opis, vendar je ta bolj nagnjen k napakam.
3. Opis zunanjosti: opis velikosti in oblačil je zelo nagnjen k napakam. Gre za trend k normalnosti
(npr. pri nadpovprečno visokih ljudeh je težnja k zmanjševanju njihove višine, pri podpovprečno
visokih pa obratno). Podobno velja glede barve las in oblačil. Posebej slabo si zapomnimo barve.
Nadalje je pomemben dejavnik delovanje ti. učinka lastne velikosti/starosti (own-size/age effect), ko
ocenjeno višino, starost vežemo na lastno. Pomembno je tudi, da zastavljamo prava vprašanja:
najboljša so izbirna vprašanja (Multiple-Choice Questions: v vprašanju damo dve, največ tri
možnosti, vendar mora vprašanje ostati odprto, med danimi možnostmi pa ne sme biti domnevno
pravega odgovora: "Kdo je dal pobudo za vlom? Vi, Janko, ali kdo drug? /domnevno pravi odgovor
je Branko/), ki izboljšajo pravilnost.
4. Povezava med opisom in prepoznavo: "Besedni opis osebe ni nikakršen indic za zanesljivost
vizualne prepoznave." (Bender 1348). Ne drži zdravorazumska teorija, da boljši besedni opis pomeni
tudi boljšo prepoznavo, celo nasprotno, ugotavlja se, da lahko besedni opis poslabša prepoznavo
(učinek besednega zasenčenja: "verbal overshadowing-effect"). "Zato se moramo izogibati
pritiskanju z vprašanji ali sugestivnimi vprašanji o podrobnostih videza storilca, ki se jih priča brez
nadaljnjega ne more spomniti." (Bender 1348). Zaradi učinka besednega zasenčenja se priporoča:
• da med zaslišanje in prepoznavo mine vsaj 24 ur
• da priča poda opis v prosti izpovedi in se od nje ne zahteva odgovora na vprašanja, ki se jih
očitno ne spomni. Navodilo priči torej ne sme vsebovati niti zahteve, da pove vse, četudi ni
gotova (forced condition), niti da pove le tisto, v kar je povsem gotova (warning condition)
(Bliesener 168).
Ker prepoznava temelji na celovitosti zaznavanja, nepopoln ali celo neustrezen opis še ne pomeni
napačne prepoznave, razen če bi šlo za razlike v pozornost zbujajočih značilnostih (Odenthal 432)
5. Opisovanje s strani otrok: opis, ki ga poda otrok je lahko prav tako zanesljiv, kot tisti, ki ga poda
odrasla oseba, je pa otrok bolj občutljiv na sugestije. "Prva prosta izpoved otroka o dogodku je prav
tako pravilna, kot izpoved odraslega." (Bender 1350). Vendar se otroci bolj osredotočajo na dogodek,
kot pa videz osebe in običajno do opisa pridemo šele z vprašanji, to pa je zelo nevarno za napake.
"Zlasti majhni otroci so poleg tega v veliki meri dovzetni za sugestivna vprašanja odraslih in lažje
integrirajo naknadne (napačne) informacije v svoje spomine." (Bender 1350). To velja zlasti glede
višine, teže in starosti, pri čemer je pomemben še učinek lastne starosti (glej zgoraj tč. 3): čim večja
je razlika v starosti, tem težje ocenimo starost osumljenca.
7.3 Izvedba prepoznave

Pri prepoznavi gre bolj za problem zmote, napake, kot pa laži. Zato je pomembno, da jo izvedemo lege artis,
da izključimo tako sistemske, kot naključne napake.
7.3.1 Predhodna prepoznava po fotografijah

Čeprav je včasih postopek prepoznave po fotografijah nujen (npr. policija nima nobenih podatkov o storilcu),
pa ima lahko zelo problematičen vpliv na kasnejšo prepoznavo. To še zlasti velja, če je med predloženimi
fotografijami tudi fotografija osebe, ki je kasneje udeležena tudi pri prepoznavi. Po eni strani gre za to, da
lahko fotografija "prepiše" sliko storilca v spominu priče in s tem spremeni njegov spomin, po drugi strani pa
s tem nastane nova spominska slika, ki ki prvotno zamenja tako, da priča oseb na prepoznavi ne primerja več
s storilcem, pač pa s to sliko. Problema ponovne prepoznave (najprej po fotografijah in nato še "v živo") se
moramo zavedati in ga obdelati v sodbi (glej tudi BVerfG 2 BvR 2045/02). Podobno velja glede objave
fotografije za namen iskanja ali sploh v medijih. Ko priča nekoga prepozna po fotografijah, le stežka
spremeni svojo oceno ("Selbstfestlegungs-Effekt"). "Po enkrat opravljeni uspešni prepoznavi po fotografiji
dokazne moči prepoznave ni mogoče več povečati. Pri presoji dokazov zato ni mogoče vzeti za osnovo
okoliščin zadnje, pač pa prve prepoznave. ... Pri tem gre lahko že pri opazovanju dogodka za ponovno
98
prepoznavo, če namreč priča meni, da je prepoznala njemu znano osebo ali da je osebo kmalu nato videla ob
neki drugi priložnosti. Dokazna vrednost prepoznave ali prepoznave po fotografijah tukaj tendira k "ničli",
saj pozitivna prepoznava ne pove ničesar o tem, ali je priča ponovno prepoznala storilca, ali osebo, ki jo je že
pri opazovanju (napačno) prepoznala." (Bender 1362, enako Hofmann 93) "Če je po predhodni prepoznavi
(ponovna) prepoznava osebe s strani priče bistvenega pomena in ji sodnik pripisuje posebno dokazno
pomembnost, mora iz obrazložitve sodbe biti na zadosten način razvidno, da se je te problematike zavedal."
(Hofmann 93, glej tudi BGH 5 StR 593/05).
Po začetku kazenskega postopka je obtoženec znana oseba ne le v smislu javnosti za stranke, ampak tudi za
splošno javnost. Zato že po naravi glavne obravnave ne pride v poštev, da bi obtoženca priče prepoznavale
v skladu z določili 242. člena ZKP kot možnega storilca (Sodba I Ips 47353/2011-122). Sodišče prve
stopnje na glavni obravnavi ni opravilo prepoznave v smislu določila 242. člena ZKP. Oškodovanec je med
zaslišanjem na glavni obravnavi med drugim izjavil: „Ko danes pogledam obdolženega v razpravni dvorani
je to ta oseba, ki me je udarila.“ Navedbo o tem dejstvu pa je sodišče ocenjevalo tako kot ostale navedbe v
njegovi izpovedbi, in sicer konsistentnost same izpovedbe ter v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi (Sodba I
Ips 47145/2011-109). Prepoznava obtoženca na glavni obravnavi pomeni, da zaslišana priča le izjavi, da je
obtoženec po njenih zaznavah kot storilec. Takšna prepoznava na glavni obravnavi tako ni dokaz, ampak le
del izpovedbe oškodovanca oziroma priče, na katere je sodišče povsem utemeljeno oprlo svojo odločitev
(VSL sklep I Kp 403/2008). Ni pa na glavni obravnavi izključeno preverjanje izpovedb prič z
rekonstrukcijo ali drugimi načini preverjanja njihovih zaznavnih sposobnosti (Sodba I Ips 5/2006).
7.3.2 Hkratna in zaporedna prepoznava

Zaporedna prepoznava (priči prepoznava osebo izmed oseb, ki so ji pokazane posamično, ena za drugo) je
boljša, kot hkratna (priča prepoznava osebo izmed več oseb, ki jih vidi hkrati), saj daje manj napačnih
prepoznav (Bender 1367, enako Bliesener 170), predvsem se bistveno zmanjša delež napačnih prepoznav.
Zaporedno prepoznavo izvedemo po naslednjih pravilih (Bender 1369, podobno Bliesener 170):
1. priči vedno pokažemo le eno osebo (enaka pravila veljajo tudi za prepoznavo po fotografijah)
2. za vsako pokazano osebo se mora priča izjasniti, ali je to storilec, šele nato nadaljujemo z naslednjo
osebo
3. priča se ne sme vračati k že pokazani osebi
4. priča naj vnaprej ne ve, koliko oseb ji bo pokazanih
5. prepoznava naj se po doseženi identifikaciji ne prekine, pač pa nadaljuje z nadaljnjimi osebami,
tako da je omogočena korekcija (nasprotno Bliesener 170)
7.3.3 Izbira primerjanih oseb

Osumljenec se po svojem videzu ne sme bistveno razlikovati od primerjanih oseb.
1. objektivni postopek izbire: podobni bi morali biti vsaj naslednji znaki: velikost, teža, telesna
zgradba, starost, pričeska, barva las in brada. Bender (1375) priporoča, da se udeležence prepoznave
pokaže nekaj ljudem, ki ne bodo sodelovali pri prepoznavi s prošnjo, da povedo, ali katera oseba
izstopa in, da če večina pokaže isto osebo, to izločimo.
2. subjektivni postopke izbire: paziti moramo, da imajo vse primerjane osebe enako posebnost, ki jo
je priča zaznala pri storilcu. Pričo moramo torej vprašati, kaj ji je zbudilo pozornost pri storilcu.
3. obleka primerjanih oseb: obleka sicer ne vpliva na delež pravilnih prepoznav, močno pa na delež
napačnih, še zlasti pri otrocih. "Vsekakor moramo biti pozorni da primerjane osebe nosijo nevtralno
ali podobno obleko takrat, kadar je priči pri storilcu zbudila pozornost njegova obleka." (Bender
1380).
4. spremenjen izgled: osumljeni mora dopustiti, da ga priča vidi, dolžan je trpeti kozmetične posege,
ki zagotavljajo, da je njegov izgled v času prepoznave tak kot v času storitve kaznivega dejanja (npr.
ne/uporaba očal, lasulje, oblikovanje frizure in brade /glede striženja je večinsko mnenje, da je
dovoljeno!/, odstranitev šminke ipd (Odenthal 434 in Meyer-Gossner, 2003 81a, 23). Tu pride v
poštev načelo sorazmernosti. Deljena so tudi mnenja, ali je mogoče osumljencu s silo preprečiti
99
izogibanje prepoznavi z npr. grimasami, zapiranjem oči, povešanjem glave ipd. (Odenthal 435 in
Meyer-Gossner, 2003 58, 11).
5. velikost primerjalne skupine: v njej mora biti najmanj osem oseb. Število mora biti sodo, da se
izognemo zavajajoči sredinski poziciji. Mesto v vrsti si osumljeni (v vsaki prepoznavi je lahko samo
eden) izbere sam. Ponovitev prepoznave z istimi udeleženci z drugačno razporeditvijo nima
vrednosti, dobra pa je izvedba prepoznave z dvema različnima izvedbama s tem, da osumljenec
sodeluje le v eni.
6. védenje primerjanih oseb: osumljenca lahko izdaja že telesna govorica primerjanih oseb (iz
radovednosti pogledujejo proti osumljencu, se nekoliko odmaknejo od njega), kar daje signale osebi,
ki prepoznava, zato je najbolje, če ne vedo, kdo med njimi je osumljenec. Sodelovanje policistov kot
primerjanih oseb je s tega vidika še dodatno problematično.
7. vodja prepoznave: vodja prepoznave ne sme biti vodja preiskovanja, saj tudi zanj velja, da lahko
nezavedno daje sporočila priči. Priporočljivo je, da prepoznavo vodi oseba, ki ni udeležena v
preiskovanju in ki ne ve, kdo je osumljenec (slepost izbire/ Wahlblindheit/choice blindness;
Bliesener 172). Takšni vodje prepoznave tudi bolj natančno zabeležijo izjavo priče po prepoznavi,
kar je pomembno za kasnejšo dokazno oceno (Bender 1382).
Če prepoznava obdolženca ni bila opravljena povsem v skladu s pravili kriminalistične taktike, to še ne

pomeni, da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (Po mnenju vrhovnega sodišča bi
se opravljeni prepoznavi lahko očitalo, da ni bila opravljena povsem v skladu s pravili kriminalistične
taktike (glede izbora oseb in še posebej, če je bila opravljena na način kot ga opisuje obsojenec); ta je
navajal, da med osebami, ki naj bi jih M. in B. prepoznala, ni bilo oseb, ki bi po opisu ustrezale obsojencu,
temveč so bili le policisti, ki so bili kritičnega dne v prostorih policijske postaje in so lahko prišli v kontakt
z M. in B.. Slednja pa sta imela tudi možnost dogovoriti se, na koga bosta pri prepoznavi pokazala, saj so
vsi skupaj v istem prostoru čakali preiskovalnega sodnika.) (Sodba I Ips 68/95).
7.3.4 Navodila pričam

1. pred prepoznavo priča ne sme videti nobenega od udeležencev prepoznave (242/III)
2. če je prič, ki bodo opravile prepoznavo več, jih moramo ločeno zaslišati in jih ločiti tako pred
prepoznavo, kot po njej do ponovnega zaslišanja o sami prepoznavi
3. priči povemo, da med osebami v prepoznavi ni nujno tudi storilca
4. priči povemo, da cilj prepoznave ni predvsem prepoznanje nekoga, pač pa je enako pomembno, če
ne bo prepoznan nihče
5. priči povemo, da je poleg odgovorov da nekoga prepozna in da ne prepozna nikogar, možen tudi
odgovor: "Ne morem se spomniti.".
6. priči ne povemo, da je osumljenec spremenil videz ("appearance change instruction"), saj to ne
pripomore k večjemu deležu pravilnih prepoznav, pač pa poveča pripravljenost priče za napačne.
7.3.5 Prepoznanje iste osebe s strani večih oseb

Če pride do prepoznanja iste osebe s strani večih, med seboj neodvisnih oseb, se verjetnost napake
zmanjšuje. Pogoj je torej medsebojna neodvisnost, ki pa ni podana, če je prepoznava opravljena z enako,
sistematično napako. (glej tudi pravila glede skupnega delovanja večih indicev→15.8.2).
7.3.6 Dokumentiranje prepoznave

O prepoznavi obdolženca se sestavi zapisnik, ki se mu priloži skupni posnetek vseh oseb, ki so bile
prepoznavane (242/IV):
1. še boljše je prepoznavo posneti
2. v zapisniku navedemo dobesedno napotke pričam
3. v zapisniku navedemo dobesedno, kako so priče pred prepoznavo opisale storilca
4. v zapisniku navedemo dobesedno izjavo s katero so priče nekoga prepoznale
100
5. zapisnik moramo napraviti tudi v primeru, da ni bil prepoznan nihče
7.3.7 Posamična prepoznava

Verodostojnost posamične prepoznave (priči je pokazana ena sama oseba) je manjša in naj bi se jo praviloma
uporabljalo le v primerih, ko priča storilca pozna že od prej in se na ta način samo preveri ujemanje
podatkov, ki jih navaja priča, z osebo, ki jo je policija na tej podlagi dejansko prijela (“ali je to Janko, o
katerem ste govorili?”), vendar je tudi v tem primeru ocena trdnosti dokaza stvar proste presoje dokazov, kjer
bo zelo pomembna presoja celotne izvedbe prepoznave.
7.3.8 Prepoznava po fotografijah

Prepoznava po fotografijah je manj zanesljiva kot prepoznava v živo (zgolj dvodimenzionalna, statična slika;
priče tovrstno prepoznavo jemljejo bolj zlahka in so že pri manjši podobnosti pripravljene identificirati
storilca (Bender 1388). Za njeno izvedbo veljajo enaka pravila, kot za prepoznavo v živo. Če v prvi seriji
fotografij (najmanj osem) priča ni nikogar prepoznala, lahko nadaljujemo z novo serijo fotografij drugih
oseb; če je v prvi bila tudi fotografija osumljenca, je nikakor ne smemo uvrstiti tudi v drugo.
Dokumentiranje: v uradnem zaznamku policist navede tudi, katere fotografije je oseba videla (46/IV
ZNPPol)
Zapisnik o prepoznavi storilca po fotografijah, ki jo je na policiji opravila priča, ni nedovoljen dokaz, kadar
je pridobljen skladno z zakonskimi pooblastili policije; ker pa ne gre za dokaz v formalnem procesnem
smislu, se sodba nanj ne sme opirati (Sodba I Ips 83200/2010-67). Na prepoznavo v predkazenskem
postopku sodišče ne more neposredno opreti dejanskih ugotovitev, toda z zaslišanjem priče, ki je opravila
prepoznavo po fotografijah, se sodišče seznani s potekom in rezultatom prepoznave in s tem postane
zapisnik oziroma uradni zaznamek o prepoznavi sestavni del izpovedbe, na katero se sodba lahko opira
(Sodba I Ips 426/2006). Če sodišče v kazenskem postopku zasliši pričo o tem, kako je potekala prepoznava
osumljenca po fotografijah na policiji, je dokaz izpovedba priče, ne pa listina, ki jo je sestavila policija
(Sodba I Ips 201/2006; enako Sodba I Kp 51393/2010-61). Prepoznava po fotografijah na policiji res nima
dokazne vrednosti, ima pa takšno vrednost zagovor soobdolženega, tudi njegova navedba, da je isti dan na
policiji prepoznal sostorilca (Sodba XI Ips 6317/2013-200).
7.4 Prepoznava glasu

Gre za tri možnosti:
• priča je glas enkrat že slišala (poznanost)
• priča lahko en glas izbere izmed večih glasov (prepoznava)
• priča lahko pove čigav je glas (identifikacija)
Tudi glas se v spominu ne shrani kot "kopija originala". Posebnosti glasu se hranijo v kratkoročnem
spominu, v dolgoročnem pa vsebina govorjenja. Priča torej ne more primerjati glasu osumljenca s svojim
spominom, pač pa skuša rekonstruirati, kako je zvenel glas storilca.
7.4.1 Za prepoznavo glasu pomembne okoliščine

Pomemben je čas zaznave: priča naj bi poslušala glas vsaj eno minuto, da bi bila prepoznava zanesljiva.
Poleg tega je pomembna vsebina pogovora: raznolikost slišanega akustičnega dražljaja. Hrup v ozadju
poslabša prepoznavo, prav tako lahko govorjenje s povišanim tonom spremeni zven glasu. Če hkrati govori
več oseb, pride do interference pri zaznavi priče. Če priča tudi vidi govorca, se poveča zanesljivost
prepoznave glasu. Prepoznava se izboljša, čim dlje priča pozna govorca, vendar moramo biti pozorni na
okolje v katerem ga priča pozna, saj lahko pride do napake tako v smer, da priča napačno prepozna koga
drugega iz istega okolja, ali da storilca izven tega okolja ne prepozna. Problematično je prepoznavanje
govorca, ki govori dialekt ali tuj jezik, saj obstaja nevarnost, da priča "prepozna" kogarkoli s takim načinom
101
govora. Prav tako moramo biti pozorni pri prepoznavi govora s posebno značilnostjo npr. akcent, saj je
možno, da bi prepoznal tudi druge osebe s podobno napako, kar je tem verjetneje, čimbolj je ta značilnost
"tipična". (Bender 1400).
Spreminjanje glasu lahko pomembno vpliva na prepoznavnost, tudi če gre zgolj za npr. počasnejše
govorjenje, šepetanje, pa tudi npr. govor v stresu, hripavost.
Pozorni moramo biti na pričino sposobnost zaznavanja. To velja zlasti za starejše osebe, pa tudi otroke, ki do
desetega leta slabše prepoznavajo glasove kot odrasli. (Bender 1402).
7.4.2 Glasovna prepoznava

Pri prepoznavi priča sliši glas, oseb pa ne vidi. Zanjo veljajo enaka pravila kot za vizualno prepoznavo
(podobni glasovi). Po potrebi predhodno opravimo slušni test. Boljša je prepoznava z uporabo posnetkov.
Pogovor, ki ga uporabimo za prepoznavo, mora vsebovati stavek, ki ga je storilec dejansko izgovoril (Bender
1406). Priča naj sliši najmanj 20 podobnih glasov (spol, starost, velikost, dialekt, ozadje). Tudi tu lahko
poskusno preverimo izbor tako, da posnetke testno poslušajo druge osebe - osumljenčev glas ne sme biti
pogosteje opredeljen kot izstopajoč. Prav tako naj oseba, ki izvaja prepoznavo ne ve, kateri glas je
osumljenčev, priči pa povemo, da ni nujno, da je med posnetki tudi storilčev. Priča naj najprej posluša vse
posnetke, lahko tudi večkrat, šele nato se naj odloči. Če je prišlo do napačne prepoznave, s postopkom ne
nadaljujemo, ker se veča možnost napake.
Uporaba vzorca glasu zaradi ugotovitve identitete odpira vprašanje posega v privilegij zoper samoobtožbo
(četrta alinejo 29. člena Ustave). Vzorec glasu, ki ne vsebuje inkriminirajočih izjav, ne zadeva privilegija
zoper samoobtožbo (Up-1678/08-13). Postopanje sodišča, ko za namen preverjanja identitete govorca v
posnetih telefonskih pogovorih uporabi posnetke glasu obsojenca z glavne obravnave, je povsem
primerljivo z izvedbo identifikacije obtoženca kot storilca po pričah, zaslišanih na glavni obravnavi, glede
na njegove vizualne značilnosti (Sodba I Ips 20852/2010-218). Ne gre za nedovoljen dokaz, če je bil
obsojenčev govor posnet na telefonsko tajnico po obvestilu klicočega obdolženca, da lahko po pisku pusti
sporočilo. Tudi sicer obsojenec, ki je uporabil komunikacijsko tehniko za izrekanje groženj oškodovancu,
ne more uspeti s sklicevanjem na to, da mu je s snemanjem kršena pravica do zasebnosti, zaradi česar naj bi
bila avdiokaseta prav tako nedovoljen dokaz. (Sodba I Ips 421/2006).
102
8 DELO S PROCESNIM GRADIVOM
8.1 Tabela faktov
V starejši literaturi (Vezovišek, Javornik) se kot najpomembnejši pripomoček za delo sodnika

navaja ti. tabela faktov (podobno v novejši literaturi Arh).
Tabela8 naj (Vezovišek9) vsebuje naslednje stolpce:
Točka Stran ali Ime in Opis Zakonsk Listovne Zagovor Navedbe Izpovedbe Izvedens Opom
obtož listovna priimek dejanja a številke obdolže soobdolžen prič ka be
be številka obdolžen po označba dokaznih nca cev mnenja
obtožnice ca obtožbi kazniveg listin
a dejanja
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11
Ad 3 (Ime in priimek obdolženca): Poleg imena in priimka, kot je naveden v obtožnici, zabeležimo
ugotovljene napake oz. potrebne popravke. Prav tako vpišemo morebitne vzdevke. Z uporabo orodij
iK vpisnika in povezave s Centralnim registrom prebivalstva (CRP) vpisničar preveri pravilnost
osebnih podatkov, saj je preko enotne matične številke (EMŠO) zagotovljena identifikacija in tudi
sledenje morebitnim spremembam imena (13. člen ZCRP). V CRP so podatki o:
• državljanih, ki imajo stalno ali začasno prebivališče v RS in tujcih, ki imajo dovoljenje za
stalno ali začasno prebivanje v RS,
• državljanih, ki so stalno ali začasno, za več kot tri mesece, odsotni iz RS,
• tujcih, ki v RS nimajo dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, imajo pa določene pravice ali
obveznosti na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, davkov, iz humanitarnih
razlogov ali na drugem področju, če je tako določeno z zakonom.
V praksi se je pokazalo, da se v obtožnih aktih, zlasti v primerih, ko ni ni jasno, kaj je v osebnem imenu ime
oz. priimek (npr. Daniel Cool Star), navajajo nenatančni podatki, ki se prenašajo tudi v kazenski vpisnik, kar
onemogoča identifikacijo obdolženih, s tem pa tudi pridobitev podatkov pomembnih za zagotovitev
navzočnosti (ali je obdolženi v priporu, iskan še v drugem kazenskem postopku), združitev postopkov oz.
odmero kazni (npr. preklic pogojne obsodbe). V vpisniku je treba opraviti preveritev po EMŠO, če tega
podatka (še) ni (podatek bo pridobljen ob prvem zaslišanju: 227/I s.1), pa z vnosom različnih kombinacij.
Že v tej fazi preverimo obstoj posebnosti poklica oz. statusa obdolženca zaradi katerih obstaja
obveznost obveščanja drugih oseb oz. organov o določenih dejstvih glede teka postopka, saj v
nekaterih primerih obveznost nastane že v zgodni fazi postopka (npr. obveščanje ministra za
pravosodje o začetem kazenskem postopku zoper upravitelja po 109/VII ZFPPIPP; glej tudi →
2.1.1) Pomagamo si s Prilogo 5: Obveznosti sodišča za obveščanje drugih organov oziroma Prilogo 5a
Obveznosti sodišča za obveščanje drugih organov_faza postopka.
8 V prilogi 6 je pripravljena tabela v .odt formatu.

9 V tem delu (poglavja 14 - 14.20) se močno opiramo na članek višjega sodnika Branka Vezoviška, Priprava
zahtevnejše kazenske obravnave, PB 1/1981. V pretežnem delu je besedilo enako izvornemu članku (označeno
z navednicami), le da je usklajeno z veljavno zakonodajo, zaradi česar so določeni deli tudi opuščeni. V
izvorno besedilo so dodani judikati, sklicevanje na literaturo in dodatne vsebine, predvsem v povezavi z
informacijsko podporo kazenskega postopka (informacijski sistem iK). Za besedilo, ki je prestalo preizkus
časa, je zaslužen avtor, odgovornost za morebitne napake pri njegovi posodobitvi in dopolnitvi, je v celoti
moja.
103
Ad 4 (Opis dejanja po obtožbi): Sodnik/sodna oseba vnese "opise dejanj v tabelo kot so v obtožnici, četudi je
očitno, da je besedilo potrebno popravkov. Dopustne (glej Potočar, 2001) in potrebne popravke, ki jih z malo
poguma in skrbi za pravilen in klen opis dejanja lahko opravi senat ali predsednik senata, naj se pripiše (z
drugo barvo) na tabeli pri opisu dejanja ali v stolpcu za opombe. To velja tako za popravke očitnih napak, ki
jih je ugotovil že pri branju obtožnice, kakor za popravke napak v obtožnici, ki se pokažejo pozneje med
preučevanjem zapisnikov o izpovedbah v postopku in dokaznih listin. Z ustrezno beležko (morda drugačne
barve) pa naj se v stolpcu za opombe registrira tiste napake v opisih dejanj po obtožnici, ki terjajo
spremembo obtožnice in ki bi, če bi bile prepisane v sodbo, povzročile razveljavitev le-te, niso pa bile
odpravljene že v zvezi s preizkusom obtožnice po 277/II ali v zvezi z ugovorom zoper obtožnico (glej Jelenc
Puklavec, 1997, 52).
Ad 6 (Listovne številke dokaznih listin): "Naslednji stolpec je predviden za vpisovanje listovnih številk
listinskih dokazov (dobavnice, računi, blagajniški prejemki in izdatki, potrdila o odkupu, plačilni seznami in
podobno). Pri spoznavanju teh listin je treba posvetiti pozornost celotni vsebini listine pa tudi vprašanju, ali
se podatki v opisu dejanja ujemajo s podatki na listini. Razume se, da je treba preučiti vse listine, ki so v
spisovnem gradivu. Včasih so v slabo urejenem spisu listine, ki se nanašajo na en poslovni dogodek,
raztresene po vsem gradivu."
Ad 7 (Zagovor obdolženca): "O zagovoru obdolženca bo sodnik zapisal v najkrajši obliki vsebino zagovora
in listovno številko zapisnika o zaslišanju obdolženca med preiskavo, na katerem je zapisan na posamezno
dejanje se nanašajoči del zagovora (na primer: priznava na list. štev. 1113 ali zanika na list. štev. 959; še
krajše: priznava 1113 ali zanika 959). Beležke o poglavitni vsebini zagovora k posameznim točkam obtožbe
so lahko tudi daljše, če so kakšne nadaljnje navedbe obdolženca posebno pomembne ali celo odločilne. Če je
bilo kaznivo dejanje zvezano z zaposlitvijo ali z opravljanjem gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti
(npr. 209. člen KZ-1), je priporočljivo, da se na vrhu tega stolpca zapišejo (na podlagi spisov, ne obtožnice)
točni podatki o tem, kje, kako dolgo in kakšne dejavnosti je opravljal obdolženec v času, ko naj bi bil storil
kazniva dejanja, ki jih je obdolžen, zlasti če je obdolženec v tem času menjaval zaposlitve in dejavnosti pri
večjem številu poslovnih subjektov ali znotraj enega samega. Posebej se zaznamujejo soočenja in tudi
vprašanja, o katerih obdolženec dotlej ni bil zaslišan, a so za razsojo pomembna."
Primer, ki ga opisuje Vezovišek:

Za ta stolpec prihajajo, na primer, ob točki obtožnice, pod katero je A obtožen neupravičenega dajanja daril,
v poštev na dajalca darila se nanašajoče navedbe B-ja, ki je posebej pod kako drugo točko iste obtožnice
obtožen neupravičenega sprejemanja daril. Zveze pa so lahko dosti bolj komplicirane. V že omenjeni zadevi
se je precejšen del obtožnice nanašal na prekupčevanje z govejo živino, ki so ga posamezniki (enega
označim z B) počenjali tako, da so od kmetov nakupljenega goveda z dobičkom preprodajali zadrugam, pri
čemer so nekateri zadružne odkupovalce (enega označim z A) napeljali, da so na odkupna potrdila in
blagajniške izdatke vpisovali izmišljeno ime, priimek in prebivališče prodajalca, podpise izmišljenih
prodajalcev pa so na obeh listinah ponarejali prekupčevalci. Da bi nekateri zadružni odkupovalci pridobili
prekupčevalcem protipravno premoženjsko korist, pri tem niso vselej odbijali predpisanega odbitka od žive
teže živine zaradi prenasičenosti. A je bil obtožen ponareditve uradnih listin (319. člen takratnega KZ) in
zlorabe uradnega položaja iz koristoljubja (314.a člen člen KZ), B pa nedovoljene trgovine (226. člen KZ),
napeljevanja A-ja k ponareditvi uradnih listin (319. člen v zvezi z 19. členom KZ) in ponarejanja listin
(ponareditev podpisa, 306. člen KZ).
V tabeli sta bili v stolpec listin vpisani listovni številki odkupnega potrdila in blagajniškega izdatka, v
stolpec za zagovor obdolženca bistvo zagovora A-ja glede ponareditve uradnih listin in zlorabe uradnega
položaja iz koristoljubja, v stolpec za navedbe soobdolžencev, ki je bil razdeljen na nedovoljeno trgovino,
napeljevanje k ponareditvi uradnih listin in ponarejanja listin, pa ustrezne navedbe B-ja in listovne številke
zapisnikov, kjer so bile zapisane te navedbe.
104
Ad 9 (Izpovedbe prič): "Zelo pomembno je predobravnavo spoznavanje med preiskavo zbranega dokaznega
gradiva, zlasti tudi izpovedb prič, primerjava le-teh z opisi kaznivih dejanj, na katera se nanašajo, z zagovori
obdolžencev in njih medsebojna primerjava, če je bilo o istih dejstvih in okoliščinah zaslišanih več prič. Za
beležke v stolpec o izpovedbah prič velja v glavnem isto, kar je navedeno o zagovorih obdolžencev
(pripombe k osebnim podatkom, poglavitna vsebina in listovna številka zapisnika o zaslišanju, vrzeli in
nasprotja v zaslišanju, soočenja). Pri tem je treba preveriti, ali niso morda v spisu še zapisniki o izpovedbah
prič, na katere sodišče glede na določbo 237. člena ZKP ne sme opreti svoje odločbe in ki bi jih bil moral
izločiti po uradni dolžnosti ali na predlog strank preiskovalni sodnik po 83. členu ZKP ali zunajobravnavni
senat po četrtem odstavku 276. člena ZKP med postopkom v zvezi z ugovorom zoper obtožnico ali na že
uvodoma omenjeno zahtevo predsednika prvostopenjskega senata po prvem odstavku 284. člena ZKP.
Potrebno je ugotoviti, ali obstajajo podatki o pričah, katerih zaslišanje bi bilo koristno ali celo nujno, vendar
med preiskavo niso bile zaslišane. Posebej se označijo zaslišane priče, ki med preiskavo niso izpovedale prav
ničesar, kar bi imelo dokazni pomen.
Nato predsednik senata določi priče, ki jih bo povabil na glavno obravnavo. Ni odločilno, ali sta te priče
predlagala tožilec v obtožnici oziroma obdolženec v ugovoru zoper obtožnico in ali so jih predlagale stranke
in oškodovanec po razpisu glavne obravnave ali ne."
Povabimo tudi priče, ki jih pred razpisom obravnave ali po njem predlagajo stranke ali oškodovanec (59/II),
če nas s svojo obrazloženo zahtevo v dokaznem predlogu prepričajo v utemeljenost predloga. V obrazloženi
zahtevi morajo stranke navesti, (1) katera dejstva naj bi se dokazovala in (2) s katerim od predlaganih
dokazov (289/I). „Čeprav je v drugem odstavku 289. člena ZKP določeno, da sodnik lahko zavrne predlog za
nove dokaze, beseda zavrne ne pomeni, da sodnik odloči s formalnim sklepom ali z obvestilom
predlagatelju. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga izrazi s tem, da ne odredi izvedbe predlaganih
dokazov. Dokazni predlog lahko namreč stranke in oškodovanec ponovijo na glavni obravnavi. Takrat pa
mora seveda sodeči sodnik o njem odločiti s sklepom.“ (Jelenc Puklavec, 1997, 60)
Če menimo, da zaslišanje nekaterih predlaganih prič na glavni obravnavi ni potrebno, jih ne vabimo (288/I in
289/II; Jelenc Puklavec, 1997, 59: „...sodeči sodnik ne bo vabil oseb, ki o zadevi ničesar ne vedo, saj so priče
osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj vedeti o storilcu, dejanju in o drugih pomembnih
okoliščinah...Sodnik ne bo vabil prič, ki vedo le isto kot številne druge priče.“). Nasprotno sme predsednik
senata tudi brez predloga strank in oškodovanca odrediti, naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi
(289/III, tudi 104/I), vendar mora sodnik o tej odločitvi obvestiti stranke še pred začetkom glavne obravnave
(289/IV): "Nasprotna stranka se bo tako pripravila na izvedbo novega dokaza (po lastni odločitvi sodnika ali
po odločitvi na predlog nasprotne stranke) in bo lahko kot protiutež predlagala nove dokaze. S tem bo lahko
prispevala, da se bodo dokazi izvedli že na prvi glavni obravnavi in se bo postopek izvedel brez
zavlačevanj." (Jelenc Puklavec, 1997, 60)
Med pripravami za glavno obravnavo se mora sodeči sodnik seznaniti z zvočno ali zvočno-slikovnimi
posnetki preiskovalnih dejanj in s popolnimi ali delnimi prepisi teh posnetkov (84). Zvočne in slikovne
posnetke hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis (84/VII); sodeči sodnik je dolžan poskrbeti za njihovo
varno hrambo.
Ad 11 (Opombe): "Zadnji stolpec tabele faktov se lahko uporabi za kakršnekoli nadaljnje pomembnejše
podatke, na primer - o premoženjski koristi ali o premoženjskopravnih zahtevkih, lahko pa ostane rezerviran
za glavno obravnavo, da bi sodeči sodnik lahko vpisoval vanj vse morebitne spremembe ali razširitve
obtožnice ali delne umike le-te."
8.2 Pregled podatkov o obdolžencih
Kadar je obtoženih veliko oseb, je priporočljiv poseben pregled podatkov o obdolžencih z naslednjimi
stolpci:
105
Osebni podatki Prejšnje Listovna številka Priskrbljeni Drugi kazenski Drugi podatki o
obdolženca kazni izpiska iz kazenske prejšnji spisi postopki zoper osebnosti
evidence obdolženca obdolženca
1 2 3 4 5 6
Ad 1: "V prvi stolpec spadajo popravki tistih osebnih podatkov, ki so napačno prepisani v obtožnico, če ti
popravki niso zabeleženi že v tabeli faktov. Sem sodijo tudi podatki o tem, kje, kako dolgo in kakšne
dejavnosti je opravljal obdolženec v času, ko naj bi bil storil kazniva dejanja, ki jih je obdolžen, ki so
zvezana z zaposlitvijo ali z opravljanjem gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti, če niso vpisani že v
tabeli faktov. Tu je mesto za opombe o osebnih podatkih, ki med preiskavo morda pomotoma sploh niso bili
zapisani."
Z odredbo, naj se priskrbi izpisek iz kazenske evidence, ne čakamo do odredbe za glavno obravnavo, pač pa
se ga priskrbi prej, vsaj pred preizkusom obtožnega akta. Na podlagi podatkov izpiska lahko priskrbimo tudi
prejšnje, že končane spise, v katerih so podatki pomembni za odmero kazni (364/VIII, npr. obdolženčevo
prejšnje življenje, njegova osebnost), dokazno oceno (npr. način zagovora in modus operandi. Če prihaja v
poštev preklic pogojne obsodbe ali izrek enotne kazni, je treba že končane spise obvezno priskrbeti. (Jelenc
Puklavec, 1997, 57)
Za učinkovito vodenje postopka so pomembni tudi podatki o morebitnih drugih odprtih kazenskih postopkih
zoper obdolženca, tako z vidika zagotavljanja navzočnosti, kot procesnih odločitev npr. združitve postopkov.
Funkcionalnosti iK vpisnika omogočajo, da bistveno lažje priskrbimo potrebne sodne odločbe neposredno
iz vpisnika.
Ad 2: "Pri vpisu prejšnjih kazni je treba ločiti kazni, ki se upoštevajo samo v okviru splošnih pravil za
odmero kazni (49. člen KZ-1), in kazni, ki imajo pomen pri odmeri kazni obsojencu (55. člen KZ-1), pri
vštevanju prejšnje kazni (56. člen KZ-1), oziroma pri preklicu pogojne obsodbe (59. in 60. člen KZ-1).
Ad 4: Spise, ki se nanašajo na to drugo skupino kazni iz prejšnjih obsodb, mora preskrbeti že preiskovalni
sodnik (182/II)." "Iz prakse je znano, da je prav zato, ker niso bili pribavljeni že končani spis zaradi ocene,
ali je treba izreči enotno kazen, v nekaterih primerih prišlo do izjemno zapletenih procesnih situaciji v tako
imenovanih nepravih obnovah postopkov." (Jelenc Puklavec, 1997, 75).
Ad 6: "Zadnji stolpec je namenjen vpisovanju morebitnih nadaljnjih podatkov o osebnosti obdolženca, ki jih
je preskrbel preiskovalni sodnik (182/I: podatki o vedenju obdolženca, ki prestaja kazen ali drugo sankcijo;
podatki o prejšnjem življenju obdolženca, o razmerah, v katerih živi, in o drugih okoliščinah, ki se tičejo
obdolženčeve osebnosti, izvidi in mnenja iz medicinskih in psiholoških pregledov in preiskav). "
Zaradi odmere kazni je treba še pred glavno obravnavo opraviti poizvedbe o obdolženčevih premoženjskih
razmerah, če prihaja v poštev izrek denarne kazni.
Zlasti v zvezi s kaznivimi dejanji zoper varnost javnega prometa je zaradi odmere oziroma izreka kazni ali
odločanja o morebitnem izreku varnostnega ukrepa, treba priskrbeti tudi podatke o predkaznovanosti zaradi
prekrškov. Iz enakih razlogov bi te podatke bilo treba pridobiti tudi pri nekaterih drugih kaznivih dejanjih
npr. zoper življenje in telo in zoper čast in dobro ime (Jelenc Puklavec, 1997, 58).
8.3 Veliko število obdolžencev v priporu
106
Da se zagotovi pravilna uporaba določb 15. in 56. člena KZ-1 o vštevanju časa, prebitega v priporu, v
izrečeno kazen zapora in denarno kazen, je pri velikem številu priprtih obdolžencev nujno, da pripravimo
poseben pregled priporov z naslednjimi stolpci:
Osebni podatki obdolženca Trajanje pripora od (datum, ura) do Listovne številke odločb in poročil o
(datum, ura) priporu
1 2 3
8.4 Premoženjskopravni zahtevki
"V obsežni kazenski zadevi (ki obsega, na primer, nekaj desetin premoženjskih kaznivih dejanj) je lahko že
med preiskavo prijavljenih precej PPZ. Za popolno in natančno odločbo o teh zahtevkih pripravimo poseben
seznam premoženjskopravnih zahtevkov z naslednjimi stolpci:
Upravičenec in Predlog za PPZ Stališče obdolženca Dokazi Zasežene in Začasno

njegov pooblaščenec do PPZ vrnjene stvari zavarovanje
1 2 3 4 5 6
Ad 1 (Upravičenec in njegov pooblaščenec): Na seznam najprej zapišemo upravičence, ki so že vložili

predlog za uveljavitev PPZ, morebitne pooblaščence in listovne številke predlogov ter pooblastil. Pri tem
preverimo aktivno legitimacijo oseb, ki so priglasile zahtevek (101) in pooblastila pooblaščencev.
Evidentiramo tudi tiste upravičence, ki še niso dali predloga za uveljavitev PPZ, da jih ne pozabimo
obvestiti, da lahko dajo predlog do konca glavne obravnave (102/IV) oziroma jih povabimo na glavno
obravnavo (288/I in IV).
Pregledati moramo, ali je vsak zahtevek, ki se sicer lahko nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali
razveljavitev pravnega posla, dovolj določno označen (102/III). Če je predlog nerazumljiv ali tako nepopoln,
da se ne bi mogel obravnavati, lahko med pripravami za glavno obravnavo zahtevamo od upravičenca, naj
predlog popravi ali dopolni (76/III), lahko pa si pomanjkljivost zabeležimo in nanjo opozorimo upravičenca
na glavni obravnavi, če je le verjetno, da bo ta nanjo prišel. Preverimo, ali ni bil morda kak predlog pozneje
umaknjen (103/I), ali ni zahtevek prešel na koga drugega (103/II) in ali se ni upravičenec odpovedal
zahtevku. PPZ prekontroliramo in zabeležimo ugotovitve: a) glede na kaznivo dejanje, iz katerega izvira, b)
glede na izpovedbo obdolženca o dejstvih, navedenih v predlogu za uveljavitev PPZ, če ni zahtevek že
pripoznan in c) glede na zbrane ali potrebne dokaze (102/III in 104).
Ad 5 (Zasežene in vrnjene stvari): Že med pripravami za glavno obravnavo mora vzpostaviti pregled nad
zaseženimi, vrnjenimi in manjkajočimi stvarmi, ki so v zvezi s kaznivimi dejanji, obseženimi z obtožnico, in
ki se večinoma tičejo PPZ:
• stvar, ki ni potrebna sodišču kot dokaz, se med postopkom vrne oškodovancu, če ni dvoma, da mu
pripada (110/I)
• stvar, ki jo bo sodišče predvidoma uporabilo kot dokaz, se vrne lastniku že med postopkom le, če
se lastnik, ki mu je stvar nujno potrebna, zaveže, da jo bo na zahtevo sodišča prinesel, sicer pa se mu
vrne šele po končanem kazenskem postopku (110/III)
• stvar, glede katere je sodišče oškodovance, ki se prepirajo o lastnini stvari, napotilo na pravdo, se
hrani (110/II)
• stvar, ki se mora vzeti po kazenskem zakonu, se zaseže in hrani (220/I)
• tuja stvar, ki je bila obtožencu zasežena, pa se ne ve, kdo je njen lastnik, je obravnavana po
postopku določenem v 225 in 226.
107
Ad 6 (Začasno zavarovanje): Nazadnje se sodnik seznani še z odločbami in drugimi listinami, ki se nanašajo

na začasno zavarovanje premoženjskopravnega proti obdolžencu (109/I), na začasno zavarovanje
premoženjskopravnega zahtevka proti tretji osebi, pri kateri je s kaznivim dejanjem pridobljena stvar ali ki je
zaradi kaznivega dejanja pridobila premoženjsko korist (111/I), ali na začasno zavarovanje zahtevka za
premoženjsko korist (502/I). Med preiskavo odrejenih začasnih zavarovanj je precej manj, kot bi bilo
koristno. Zaradi tega je toliko bolj upoštevanja vredno pooblastilo predsednika prvostopenjskega senata, da
zunaj glavne obravnave odreja začasno zavarovanje zahtevkov - tistih iz 109. in 111. člena ZKP na predlog
upravičencev, tistega iz 502. člena ZKP na predlog državnega tožilca. Na glavni obravnavi odredi začasno
zavarovanje prvostopenjski senat (502.a). (podrobneje glej v poglavju 18).
Opisal sem glavne tabele, preglede in sezname. V določeni kazenski zadevi bo kateri teh pripomočkov
nepotreben, v drugi bo kakšen manjkal. Morda bo potreben še pregled premoženjskih koristi. Če je bilo med
preiskavo zaslišanih sto, dvesto ali več prič, utegne biti koristen abecedni seznam prič. V preučevanje zadeve
spada tudi strojna kontrola seštevkov v obtožnici."
"Drugi10, prav tako učinkovit način priprave na glavno obravnavo je priporočljiv v takih obširnih procesih,
ko obtožba očita številnim obtožencem vrsto kaznivih dejanj, ki so v obtožbi opisana na dolgo in široko in
imajo več odločilnih elementov, od katerih je odvisen obstoj kaznivega dejanja. V tabelo takega opisa
dejanja ni mogoče spraviti, pa zaradi tega predsednik senata opravi pripravo drugače.
Na listu papirja bo predsednik senata najprej na vrhu označil število fakta po obtožbi, pod to številko napisal
ime obtoženca in pod imenom prepisal iz obtožnice besedilo dejanja. Zagovor obtoženca v preiskavi bo
predsednik senata ob študiju spisa v vseh bistvenih okoliščinah zapisal pod obtoženo dejanje, na drugem listu
papirja bo navedel imena prič z bistveno vsebino izpovedbe ter listovno številko spisa, kjer je ta izpovedba.
Nadalje bo predsednik senata vnesel na ta list še vse listine in druga dokazila, oba ali več listov pa dal v
poseben ovoj, na katerem bo napisal ime obtoženca in označil dejanje s številko fakta iz obtožnice, poleg
tega pa na ta ovoj pripisal še zvezo z ostalimi obtoženci in drugimi dejanji.
Tako je v enem omotu zbrano dejansko vse, kar se nanaša na posamezno dejanje, skupaj z zagovorom
obdolženca in vsemi dokazili, ki so bili izvedeni in zbrani v preiskavi. Za naslednje dejanje po obtožbi bo
predsednik senata pripravil nov list papirja in novo ovojnico in ravnal docela enako kot pri že obdelanem
dejanju. V opisanem primeru ima predsednik senata na glavni obravnavi pred očmi tekst obtoženega dejanja,
takoj zraven pa tudi že zagovor obtoženca in dokazila, ki jih bo kasneje moral obdelati pri izdelavi pismene
sodbe.
S poglobljeno pripravo na glavno obravnavo se bo predsednik senata zanesljivo izognil razpravljanju

o stvareh, ki niso pomembne za izrek sodbe, v obsežnem materialu se ne bo izgubil in na posamezne
dokazne predloge strank bo lahko tudi nemudoma pravilno ukrepal. Obenem ima s pripravo
predsednik senata že zagotovilo, da mu pismena obrazložitev sodbe ne bo povzročala preglavic, ker je
v tabeli v ovojnici vse tisto, kar bo moral uporabiti v pismeni sodbi.
Te priprave na glavno obravnavo pa ne bi dosegle koristnega učinka, če predsednik senata po vsakem

obravnavnem dnevu ne bo takoj in sproti dopolnjeval tabele s tistimi podatki glavne obravnave, ki pomenijo
spremembo ali dopolnitev zagovora obtoženca, izvedb prič ali drugih dokazil na glavni obravnavi. S takih
izpopolnjevanjem dokaznega gradiva, ki ga je zbrala preiskava in ki se podaja iz kazenskega spisa, obdelano
pa je že v tabeli, se kompletira celotna zadeva v taki obliki, da jo ima predsednik senata dejansko za
posamezna dejanja in za ves kazenski proces plastično pred seboj."
10 Javornik R., Priprava in izdelava pismene sodbe v obsežni kazenski zadevi, PB 2/1981
108
9 IZLOČITEV SODNIKA
Ko je podan predlog za izločitev, sodnik ali senat, ki postopa v zadevi, preizkusi formalne pogoje oziroma
opravi presojo dovoljenosti zahteve; v vsebinsko presojo zahteve za izločitev pa se sme spustiti in jo zavreči
le tedaj, če je iz vseh konkretnih okoliščin primera očitno, da je zahteva za izločitev podana izključno z
namenom zavlačevanja postopka ali izpodkopavanja avtoritete sodišča.(Sodba I Ips 179/2006 )
9.1 Rok
Stranka mora zahtevati izločitev sodnika takoj, ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca
glavne obravnave, sicer je v svoji pravici prekludirana (Sodba I Ips 341/2008). Zakon zahteva, da mora
stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za izločitveni razlog, to je za prvostopenjskega sodnika do
zaključka glavne obravnave, za drugostopenjskega pa do začetka seje senata (Sodba I Ips 22320/2010-181;
Obsojenec lahko zahteva izločitev višjega sodnika, za katerega meni, da je pri njem podan izločitveni razlog
(izključitveni ali odklonilni), le do začetka seje senata (Sodba I Ips 213/2010). Če obramba zaradi možnosti
vložitve zahteve za izločitev predlaga, da se pritožbena seja opravi v navzočnosti strank, mora sodišče druge
stopnje presoditi utemeljenost predloga in tudi možnosti obrambe, da izve za poimensko sestavo senata (ob
upoštevanju določb 1. in 3. alinee 18. člena Sodnega reda) (Sodba I Ips 142/2009).
"Po drugem odstavku 41. člena ZKP sme med glavno obravnavo stranka zahtevati izločitev sodnika ali
sodnika porotnika zaradi razloga iz 4. a točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku
glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Strinjati se je
treba z vložniki, da bi moral biti uradni zaznamek o izjavi osumljenca ... iz spisov izločen, da sodišče tega ni
storilo, ampak se je z navedenim uradnim zaznamkom pri sojenju tudi seznanilo. Obramba, ki izločitve
sodnikov, ki so se seznanili s tem nedovoljenim dokazom, ni zahtevala, je bila v naslednjih fazah postopka
glede tega prekludirana. Prekluzija pa pomeni, da te pravice v poznejši fazi postopka ni mogoče uveljavljati,
saj je ta možnost zaradi kontumaca nepovratno zamujena. Prekluzije pa ni mogoče relativizirati na tak način,
kot to stori obramba, saj bi na ta način, če bi ji bilo mogoče zamujeno po ovinku uveljavljati skozi vrata
relativne kršitve, izgubila svoj pomen. Zato take opustitve v postopku obramba ne more uspešno uveljavljati
skozi zatrjevanje kršitev svojih pravic, saj je to možnost v postopku imela, pa je ni izkoristila. Zato tudi ta
kršitev določb kazenskega postopka ni podana" (Sodba I Ips 272/2009).
9.2 Razlogi
"15. Po prvem odstavku 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in
dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z
zakonom ustanovljeno sodišče. S tem Ustava zagotavlja pravico do nepristranskega sodnika. V funkciji
zagotavljanja te pravice Ustava že med temeljnimi načeli določa načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3.
člena), katerega sestavni del je tudi načelo neodvisnosti sodstva, v 125. členu pa izrecno določa, da so
sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na Ustavo in zakon. Neodvisnost sodstva kot
celote naj zagotovi tudi neodvisnost sodnika in tako tudi njegovo nepristransko odločanje v vsakem
posameznem primeru. Neodvisnost sodnika pojmovno predstavlja t.i. zunanjo neodvisnost, ki se zagotavlja z
neodvisnim položajem sodne veje oblasti v razmerju do drugih vej oblasti ter z ureditvijo organizacije
sodstva in položaja sodnika. Nepristranskost pa predstavlja sodnikov subjektivni odnos do vsakokratnega
predmeta odločanja v postopku. Pravica do nepristranskega sodnika je po sami naravi takšna, da mora
zakonodajalec način njenega uresničevanja predpisati z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave), saj je
zgolj na podlagi ustavnih določb ne bi bilo mogoče uresničevati. Zakonodajalec mora zato zagotoviti
ustrezno zakonsko podlago, ki bo posamezniku jamčila, da bo o njegovih pravicah in dolžnostih oziroma o
obtožbah proti njemu v sodnem postopku odločal nepristranski sodnik. Predlagatelja zatrjujeta prav to, da
ZKP v izpodbijanih določbah ne zagotavlja nepristranskega odločanja sodnika, ki mora razsoditi, ali je
obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in ali zanj kazensko odgovarja.
109
16. Iz pravice do nepristranskega sojenja izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme
biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more
več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.
Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in
predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o
predmetu odločanja. Odločitev sodišča mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke
predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka. Pristranskost je dajanje
prednosti eni stranki in pomeni neenako obravnavanje.
Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem
človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko. Eden od
najpomembnejših zakonskih institutov, ki zagotavlja nepristranskost sojenja, je institut izločitve sodnika.
ZKP ga opredeljuje v določbi 39. člena. V 1. do 5. točki navedene določbe so taksativno naštete tiste
okoliščine, ki že po presoji zakonodajalca predstavljajo razlog za izključitev sodnika. S tem je Zakon
vzpostavil domnevo, da določene okoliščine same po sebi vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost in je
zato predvidel njegovo obvezno izločitev.
V 6. točki istega člena pa je predvidena izločitev sodnika z generalno klavzulo - če so podane druge
okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Ker vseh okoliščin, ki lahko povzročijo
pristranskost sodnika, ni mogoče vnaprej predvideti, Zakon dopušča možnost, da je sodnik izločen na
podlagi odločitve predsednika sodišča, pri čemer je breme dokazovanja dvoma v nepristranskost na tistem, ki
to zatrjuje. Medtem ko je kršitev pravil o obvezni izločitvi sankcionirana kot absolutna bistvena kršitev
določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), je kršitev določbe 6. točke 39. člena
ZKP mogoče upoštevati le, če se izkaže njen vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. "(U-I-92/96).
»5. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih
ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom
ustanovljeno sodišče. Enako pravico zagotavlja tudi prvi odstavek 6. člena EKČP. V skladu z ustaljeno
ustavnosodno presojo nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt
za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, torej ne sme imeti vnaprej
ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in
argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega
postopka.
6. Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča, se je v
ustavnosodni presoji ustalilo stališče, da je nepristranskost sodišča treba ocenjevati po njenih učinkih. Iz
pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave tako izhaja zahteva, da sodnik s
stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo
upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim
upoštevanjem pravnih kriterijev. Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane
takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati
nepristransko (t. i. subjektivni vidik nepristranskosti). Iz pravice do nepristranskosti sojenja pa izhaja tudi
zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t. i.
objektivni vidik nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih
sodiščih je tako treba ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, tj. po tem, kako lahko pristranskost oziroma
nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da
sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo
nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Za zagotavljanje objektivnega
vidika nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje
okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. V zvezi s tem
je še posebno izpostavljeno zaupanje, ki ga morajo vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi v
javnosti.
110
7. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) nepristranskosti sodišča ne presoja
zgolj po t. i. subjektivnem testu (pri katerem gre za ugotavljanje dejanskega osebnega prepričanja ali interesa
sodnika), temveč poudarja, da je kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena
EKČP podana že, če sodišče ne zadosti zahtevam po objektivni nepristranskosti. Pri objektivni
nepristranskosti je po ustaljeni praksi ESČP treba ugotoviti, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna
jamstva, ki bi izključila kakršen koli legitimen dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika,
oziroma ali poleg osebnega ravnanja sodnika obstajajo kakšne druge preverljive okoliščine, ki bi lahko
povzročile dvom o nepristranskosti sodnika. V zvezi s tem je upošteven tudi videz nepristranskosti. Ni
dovolj, da sodišče pravično odloči, ampak mora biti odločitev sodišča tudi dojeta kot pravična. Pri tej presoji
je stališče pritožnika, ki zatrjuje pristranskost sodnika, pomembno, a ne odločilno, saj mora biti dvom o
pristranskosti sodnika objektivno utemeljen. Po praksi ESČP je lahko objektivna nepristranskost okrnjena v
dveh položajih: (1) kadar sodnik v postopku nastopa še v drugi, s sodniško nezdružljivi vlogi ali kadar je z
osebo, ki takšno vlogo opravlja, v hierarhični ali kakšni drugi povezavi, čeprav sodnikovemu osebnemu
obnašanju v konkretni zadevi ni mogoče ničesar očitati (položaj funkcionalne narave); in (2) kadar sodnik v
konkretnem primeru ravna na način, ki vzbuja objektivno upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. V
slednjem primeru je sodnikovo ravnanje sicer lahko razlog tudi za dvom o subjektivnem vidiku
nepristranskosti (položaj osebne narave). (Up-57/14)
Presoja, kako delovanje sodnika v kazenskem postopku vpliva na pravico obtoženca, da mu sodi
nepristransko sodišče, je odvisna od okoliščin posameznega primera, in je ob tem treba upoštevati: vlogo
sodnika v zadevi; naravo vprašanj, o katerih sodnik odloča; in posebne okoliščine, ki bi vendarle - izjemoma
- narekovale bojazen pristranskega odločanja.
Zgolj pavšalno zatrjevanje o pristranskosti sodnika ne zadostuje za utemeljitev zahteve za izločitev (Sklep
Kp 4/2008).
Sama neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more že sama zase
pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika (Sodba I Ips 19969/2010-279). "Vrhovno sodišče
(...) poudarja, da sama neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more že
sama po sebi pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika. Tovrstne komunikacije se marsikdaj
dogodijo, iz raznovrstnih razlogov, pri čemer je gotovo pričakovana in potrebna skrajna sodnikova
zadržanost, da s svojimi dejanji ali besedami dejansko ne bi vzbudil dvoma v svojo nepristranskost ali celo
nepristranskost sodečega senata. Zaradi teh razlogov je pomembno upoštevati tudi dejansko vsebino in način
ter druge okoliščine tovrstne komunikacije. V obravnavanem primeru iz zapisnika o nadaljevanju glavne
obravnave ... izhaja, da je oškodovanka predsedniku senata po telefonu povedala, da je na glavno obravnavo
pozabila priti, ker je bila v zadnjem času na dopustu, da pa bo pristopila na nadaljevanje glavne obravnave.
Vendar iz nadaljevanja zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi oškodovanka na nadaljevanje glavne
obravnave dejansko pristopila. Dejstvo, da je predsednik senata vsebino telefonskega pogovora vnesel na
zapisnik, pa kaže na to, da ni šlo za kakršnokoli tajno, prikrito oziroma prikrivano komunikacijo predsednika
senata z oškodovanko o razlogih za izostanek z naroka. Že navedeni razlogi nikakor ne opravičujejo
izraženega dvoma v nepristranskost predsednika senata, niti zahteva vsebinsko ne opredeli, kako naj bi se
izkazal vpliv te komunikacije na zakonitost izpodbijane sodbe." (Sodba I Ips 17293/2011-94). "Postopanje
predsednika senata, ki je poslal oškodovancu in priči (oškodovančevi materi) v Srbijo vabilo na glavno
obravnavo, nato s telefonskim klicem na njun dom v pogovoru s sorodnikom prič preveril, da sta vabilo
prejela in da se bosta obravnave udeležila, če dobita vstopni vizum, ter istega dne odredil razpis glavne
obravnave in poslal zaprosilo veleposlaništvu Republike Slovenije v Beograd za izdajo vizuma za prihod
oškodovanca in njegove matere na glavno obravnavo, ne vzbuja resnega dvoma v nepristransko sojenje
predsednika senata" (Sodba I Ips 271/2009).
Ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v pravico obdolženca do nepristranskega sodnika, če je

uresničevanje tega procesnega jamstva ogrozil ali onemogočil obdolženi sam (že izločene dokumente je
sam vložil v spis) (Sodba I Ips 187/2007).
111
Subjektivno prepričanje obsojenke v pristranskost sodnikov, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino,

ki bi lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti, ni dovolj za zaključek, da je bila obsojenka v
obravnavanem primeru deležna nepristranskega sojenja (Sodba I Ips 39237/2010-51, enako Sodba I Ips
180/2008). Odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojenec z njimi
strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru
njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve ( Sodba I Ips
163/2009). Komentar in nasmešek sodnika še ne predstavljata ravnanja sodnika, ki bi sama po sebi ali ob
upoštevanju dejstva, da je sodnik sodišča prve stopnje odločal v vsebinsko povezani zadevi, lahko vzbudila
dvom v nepristranskost sodnika, saj ne zadostujejo, da bi iz njih bilo mogoče sklepati na pristranski osebni
odnos sodnika do obravnavane zadeve (Sodba I Ips 86452/2010-72). V zahtevi za izločitev zatrjevani
izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP (ki je podan, če je sodnik v isti
kazenski zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, ali je pri istem sodišču sodeloval pri
izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti) na strani sodnice
sploh ni obstajal, ter si obsojenec navedeno zakonsko določbo zmotno tolmači. Tudi obsojenčevo
zgolj subjektivno prepričanje o sodničini pristranskosti (kot izločitvenem razlogu iz 6. točke prvega
odstavka 39. člena ZKP) zato, ker je zoper njega že vodila in še vodi kazenske postopke v zadevah,
ki so ji bile dodeljene in katero ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri
obsojencu lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti sodnice, ne more biti razlog za
izločitev sodnice (Sodba I Ips 54092/2013-45).
Strokovne odločitve sodnika v posameznem postopku ne morejo biti predmet presoje v postopku za
njegovo izločitev. Nesprejemljivo je stališče, da bi stranke v postopku lahko zahtevale izločitev sodnika zgolj
zato, ker postopka ne vodi tako, kot to sama želi in da mu očitajo pristranskost, ker ima o obstoju
pravnorelevantnih dejstev v zadevi drugačno predstavo kot stranke (VSK Sodba Kp 227/2008). Nestrinjanje
z načinom vodenja postopka (odločitev, da se obravnava ne snema) ter s procesnega vidika korektnimi
odločitvami (prepoved postavljanja vprašanj, uporaba predvidenih disciplinskih ukrepov) ni razlog za dvom
v nepristranskost sodnika (Sodba I Ips 285/2009). Že zaradi narave sodnega odločanja ne more biti
odklonitveni razlog sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije oziroma njegove
strokovne odločitve tako procesnopravne kot materialnopravne. Stranka lahko pravno stališče sodnika, s
katerim se ne strinja, izpodbija samo s predpisanim pravnim sredstvom (Sklep I Kp 7/2011). Pritrditi je
pravilnemu stališču predsednice višjega sodišča, da navedbe o nezadovoljstvu z opravljanjem posameznih
postopkovnih dejanj v fazi preiskave ter neargumentirani predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo
okrožno sodišče, ne predstavlja okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika, ki je hkrati
predsednik Okrožnega sodišča v Celju (Sklep I Kp 5/2011).
"Objektivni vidik pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave temelji na zahtevi,
da mora sodišče pri ravnanju v posamezni zadevi tudi navzven ustvarjati oziroma ohranjati videz
nepristranskosti. Za zagotavljanje objektivnega vidika tega jamstva je poleg zagotavljanja jamstev v
posameznem postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti
sodnega odločanja v javnosti oziroma povzročijo dvom o njem. To je podlaga, da se ustvari zaupanje javnosti
v odločitve sodišč v demokratični družbi. Ustavnoskladna razlaga zakonske določbe o prenosu krajevne
pristojnosti (prvi odstavek 35. člena Zakona o kazenskem postopku) zahteva, da se med okoliščine, na
podlagi katerih je mogoče sklepati o tehtnih razlogih, zaradi katerih se določi za sojenje drugo stvarno
pristojno sodišče, uvrstijo tudi okoliščine, s katerimi se utemeljuje dvom o videzu nepristranskosti sodnega
odločanja oziroma v zagotavljanje objektivne nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega
sodišča. Uveljavljanje okoliščin take narave, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ob
razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja lahko ustvarile upravičen dvom o
nepristranskosti kateregakoli sodnika tega sodišča kot takega in s tem o zagotavljanju videza nepristranskosti
sojenja, zato terja, da se sodišča do njih opredelijo in jih vsebinsko presodijo. V takem primeru se sodišča te
svoje obveznosti ne morejo razbremeniti z napotitvijo zagovornika na uveljavljanje teh okoliščin najprej s
poimenskim izločanjem vsakega posameznega sodnika, saj bi tako lahko prišlo tudi do kršitve pravice do
112
sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo prav tako zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave" ( Up-799/13,
razveljavitev sodbe VS I Ips 9993/2009).
Razmerje sodnik - udeleženci postopka
Institut prenosa krajevne pristojnosti ni prvenstveno namenjen zagotavljanju pravice do nepristranskega

sodnika, saj lahko to pravico stranke uresničujejo z institutom izločitve sodnika. Znanstvo med sodniki in
strankami postopka, ki temelji na opravljanju njihovega poklica, torej kolegialni odnosi, običajni med člani
pravniškega poklica, ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti na podlagi prvega
odstavka 35. člena ZKP (Sklep I Kr 30387/2012-157, enako tudi I Kr 32427/2012-103, I Kr 95920/2010-63,
I Kr 6703/2015-29, I Kr 38/2015, I Kr 36/2015, I Kr 35/2015, I Kr 37/2015 ). Oškodovanec je
izvenzakonski partner višje sodnice na Višjem sodišču v Celju, ki je bila navzoča ob dogodku, v
zvezi s katerim je obtoženec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe
in je kot priča predlagana v obtožnici. Glede na sorazmerno majhnost Višjega sodišča v Celju, je
Vrhovno sodišče ugotovilo, da se sodniki, če med seboj ne prijateljujejo, vsaj poznajo, kar lahko pri
strankah postopka in v javnosti vzbudi dvom v nepristranskost sojenja (Sklep I Kr 33635/2014-171).
Zgolj dejstvo, da so sodniki kolegi oškodovančeve žene, ne more biti razlog za dvom v
nepristranskost vseh sodnikov višjega sodišča (Sodba I Ips 51/2010).
V skladu z določbo 3. točke 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je z obdolžencem,
njegovim zagovornikom, tožilcem ali oškodovancem v razmerju skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja,
posvojenca, rejnika ali rejenca. Navedeni razlogi temeljijo na posebnem pravnem razmerju, nastalem na
podlagi pogodbe ali odločbe oblastvenega organa med sodnikom in v citirani določbi naštetimi osebami.
Zgolj neko dejansko razmerje med sodnikom in temi osebami, kot je razmerje med pacientko določenega
zdravstvenega doma in tam zaposleno medicinsko sestro, obstoj katerega v konkretnem primeru zatrjuje
vložnik, ni razlog za izločitev sodnika po tej točki 39. člena ZKP (prim. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem
postopku s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 94). Razmerje med sodnico in oškodovanko, ki
ga zgolj posplošeno zatrjuje vložnik in ni z ničemer izkazano, bi kvečjemu lahko pomenilo izključitveni
razlog po 6. točki 39. člena ZKP, česar pa vložnik ne uveljavlja (Sodba I Ips 280/2008).
9.3 Sodelovanje v drugem postopku

Samo dejstvo, da je sodnik sodeloval v drugem postopku, ki je voden zoper obsojenca, ne omogoča
sklepanja o obstoju dvoma v njegovo nepristranskost (Sodba I Ips 189/2010). Namen izločitvenega razloga
iz 5. točke 39. člena ZKP ni preprečiti, da bi isti državni tožilec oziroma sodnik sodeloval v različnih
kazenskih postopkih zoper istega obdolženca, temveč je smisel tega izločitvenega razloga, da ne bi isti
sodnik oziroma tožilec v isti zadevi in o isti odločbi odločal v različnih funkcijah (Sodba I Ips 205/2008).
"Presoja sodnika (garanta) ali bo izdal hišno odredbo, temelji na objektivnih kriterijih in ni take narave, da bi
bilo samo na tej podlagi mogoče sklepati o tem, da si je sodnik že ustvaril intimno prepričanje v zadevi ter
zaprl komunikacijske kanale za argumente, ki bi potrjevali nasprotno ali drugačno stališče. V določenih
procesnih situacijah ZKP dopušča (celo meritorno) odločanje sodnika, ki je že zavzel svoje stališče o obstoju
utemeljenega suma (v skladu z ustaljeno sodno prakso je dopustno, da sodi sodnik, ki je v isti zadevi
sodeloval v zunajobravnavnem senatu, ko je ta odločal o zahtevi za podaljšanje pripora). Pri odločanju o
odreditvi hišne preiskave gre tudi za nižji dokazni standard (utemeljeni razlogi za sum) kot se zahteva za
odreditev pripora (utemeljen sum), kar govori v prid razlagi, da navedena okoliščina ni taka, da bi že sama
po sebi vzbujala dvom v nepristranskost sodnika, zato kršitev ustavne pravice do sodnega varstva iz 23.
člena Ustave RS in zatrjevana absolutna bistvena kršitev ZKP iz 2. točke prvega odstavka 371. člena nista
podani" (Sodba XI Ips 44415/2010-267 (XI Ips 49/2010).
Sodnik, ki sodeluje v senatu, ki odloča o podaljšanju pripora, ni izločen kot predsednik ali član senata, ki o
zadevi odloča na glavni obravnavi. Sodba I Ips 239/2009, enako Sodba I Ips 5000/2010-303). Izločitveni
113
razlog po 4. točki 39. člena ZKP dopušča, da predsednik sodečega senata sodeluje v zunajobravnavnem
senatu, ko ta odloča o podaljšanju pripora zoper obdolženca po 207. členu ZKP. (Sodba I Ips 406/2008). Če v
zunajobravnavnem senatu, ki odloča o ugovoru zoper obtožnico, sodeluje sodnik, ki je bil pred tem v tej
kazenski zadevi izločen, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka
371. člena ZKP (Sodba I Ips 9475/2009-84). Seznanitev sodnika z dokaznim postopkom v delu, ki se nanaša
na postopek o posameznem kaznivem dejanju, ki je bilo izločeno in se bo dokončalo posebej, ne vnaša
dvoma v nepristranskost sodišča (Sodba Kp 2/2010). Odločanje v zunajobravnavnem senatu sodišča prve
stopnje, ko je ta odločal o pritožbi zoper sklep o preiskavi, ni izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP, niti
ni v konkretni zadevi sodelovanje iste sodnice v senatu sodišča druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper
sodbo sodišča prve stopnje izločitveni razlog iz 5. točke 39. člena ZKP (Sodba I Ips 42/2008). Odločanje o
nesoglasju preiskovalnega sodnika z zagovornikovim predlogom za izvedbo dokazov ni razlog za izločitev
sodnika po 4. točki 39. člena ZKP (Sodba I Ips 105/2008). Izločitveni razlog po 4. a točki 39. člena ZKP
velja le za odločanje o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je
bilo odločeno o obtožbi, ne more pa se zahtevati izločitev preiskovalnega sodnika iz tega razloga ( Sodba I
Ips 316/2008).
Glede odločanje istega (istih) sodnikov v zadevi v ponovljenem postopku je sodna praksa stala na stališču,
da zgolj ta okoliščina videza nepristranskosti sodišča oziroma sodnikov v ponovljenem sojenju ne more
okrniti (Sodba Kp 1/2009, enako Sodba I Ips 271/2009).
Ustavno sodišče je ob odločanju o sodbi VS I Ips 90103/2010, v kateri je VS zavzelo stališče, da zgolj
dejstvo, da je bil predsednik senata sodišča na prvi stopnji sodnik, ki je bil predsednik senata tudi v drugem,
razdruženem kazenskem postopku, kjer je obravnaval isti historični dogodek in že zavzel stališče o obtožbah,
ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi že sama po sebi vzbujala dvom v nepristranskost sodnika,
opredelilo natančnejše kriterije:
»8. ESČP primer, ko v izločenem kazenskem postopku sodi isti sodnik kot v že zaključenem enotnem
kazenskem postopku, presoja najprej z vidika subjektivnega vidika, nato pa še z vidika objektivnega vidika
nepristranskosti in funkcionalnega položaja sodnika. Po ustaljeni praksi ESČP okoliščina, da je sodnik
predhodno sodil soobdolženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi sicer ne pomeni zadostnega
razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku. Po stališču ESČP je zato treba
v takem primeru presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika
objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko
zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje ovrednotenje konkretnih ravnanj pritožnika, ki je predmet
presoje v kasnejšem postopku zoper njega. ESČP je tako ugotovilo kršitev objektivnega vidika
nepristranskosti sodišča v sodbi v zadevi Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, ker je prvotna sodba zoper
soobdolžene pogosto omenjala pritožnika in njuni vlogi pri izvršitvi kaznivega dejanja, pri čemer ju je
sodišče v tej sodbi poimenovalo kot sostorilca kaznivega dejanja, opisalo pa je tudi ravnanja, ki naj bi jih
pritožnika izvršila pri sodelovanju pri kaznivem dejanju, čeprav sodba ni bila izrečena zoper njiju, kasnejša
sodba pa je vsebovala citate številnih odstavkov iz sodbe zoper soobdolžene, pri kateri je sodeloval isti
sodnik. Te okoliščine naj bi bile po stališču ESČP zadostna podlaga za utemeljen dvom, da sodišče ni
nepristransko. V sklepu v zadevi Rojas Morales proti Italiji je ESČP podobno ugotovilo kršitev objektivnega
vidika nepristranskosti, ker je sodba zoper soobdolžene člane kriminalne organizacije vsebovala številne
navedbe o pritožniku in njegovi vlogi znotraj kriminalne organizacije, katere član naj bi bil. Še posebej se je
več odstavkov nanašalo na pritožnika kot organizatorja ali pobudnika trgovine s prepovednimi drogami med
Italijo in Južno Ameriko. Dve od sodnic, ki sta sodelovali pri izdaji sodbe zoper soobdolžene, pa sta nato
sodelovali pri sojenju o utemeljenosti obtožb proti pritožniku, ki se vsaj deloma nanašajo na isto dejansko
stanje, ki je bilo temelj za obsodbo soobdolženca.
9. Nasprotno pa ESČP ni ugotovilo kršitve objektivnega vidika nepristranskosti v primeru, ko je sodišče s
prvo sodbo obsodilo enega izmed soobdolžencev, v prvo sodbo pa je sicer vneslo njegovo izjavo o
pritožnikovi vlogi pri kaznivem dejanju, vendar je ob tem jasno zapisalo, da s tem ne presoja pritožnikove
krivde. Prav tako naj ne bi prišlo do kršitve, ko je sodišče v prvotni sodbi sicer bežno omenilo vlogo
pritožnika ter s tem opredelilo njegovo vlogo v hudodelski združbi, pri čemer pa njegova vloga ni bila
114
pravno kvalificirana, niti ni bilo v sodbi presoje, ali je pritožnik s svojim ravnanjem izvršil kaznivo dejanje in
katero. Iz prakse ESČP je tako mogoče ugotoviti, da so z objektivnega vidika nepristranskosti sporna
predvsem naknadna sojenja posameznim članom kriminalnih združb, ko so drugi člani združb že obsojeni
pred sodiščem z vsaj delno isto sestavo, zlasti zaradi tesne povezanosti ravnanj in prispevkov posameznih
članov hudodelskih združb k izvrševanju kaznivih ravnanj in k delovanju same združbe, zaradi česar mora
sodišče v vsakem primeru pri obrazložitvi delovanja združbe vsaj omeniti prispevke drugih članov.
10. V skladu z ustaljeno prakso ESČP tako zgolj dejstvo, da isti sodnik, ki je sodil že soobdolžencem, sodi
kasneje tudi obdolžencu istega kaznivega dejanja iz istega historičnega dogodka, samo po sebi ne
pomeni kršitve objektivnega vidika nepristranskosti. Po ustaljeni praksi ESČP pa je objektivni vidik
nepristranskosti kršen takrat, ko prvotna sodba zoper soobdolžence v enotnem postopku vsebuje
stališča, ki prejudicirajo kasnejšo odločitev o krivdi v izločenem kazenskem postopku zoper
pritožnika. (poudarki J.M.) Ustavno sodišče mora zato v obravnavanem primeru z vidika svoje ustaljene
presoje in prakse ESČP presoditi, ali pomeni stališče sodišč, po katerem dejstvo, da je bil predsednik senata
sodišča na prvi stopnji sodnik, ki je bil predsednik senata tudi v drugem, razdruženem kazenskem postopku,
v katerem je obravnaval isti historični dogodek in že sprejel stališče o obtožbah, ne more pomeniti
okoliščine, ki bi že sama po sebi vzbujala dvom o nepristranskosti sodišča in bi bila zato razlog za obvezno
izločitev sodnika, kršitev objektivnega vidika pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23.
člena Ustave.
12. V skladu z ZKP je za sostorilce praviloma pristojno sodišče, ki je kot pristojno za enega od njih prvo
začelo postopek. Isto sodišče je praviloma pristojno tudi za udeležence, prikrivalce, tiste, ki so pomagali
storilcu po kaznivem dejanju, in za tiste, ki niso naznanili, da se pripravlja kaznivo dejanje, oziroma niso
naznanili kaznivega dejanja ali storilca. V teh primerih se praviloma izvede enoten postopek in se izda ena
sodba. Sodišče pa lahko odloči, naj se izvede enoten postopek in izda ena sama sodba tudi v primeru, če je
več oseb obdolženih za več kaznivih dejanj, vendar samo tedaj, če je med storjenimi kaznivimi dejanji
medsebojna zveza in če so podani isti dokazi (tretji, četrti, peti in šesti odstavek 32. člena ZKP). Sodišče, ki
je pristojno za enoten postopek, lahko do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti
odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča
posebej, ali pa zadevo odstopi drugemu pristojnemu sodišču. Zoper sklep, s katerim je sodišče odredilo
izločitev postopka ali zavrnilo predlog za izločitev postopka, ni pritožbe (prvi in drugi odstavek 33. člena
ZKP). ZKP ne ureja, kateri sodnik vodi kazenski postopek v primeru izločitve posameznega kazenskega
postopka. Če sodišče v sklepu o izločitvi postopka ne določi, da se izločeni postopek odstopi drugemu
sodišču, bo postopek dokončalo sámo, ko bodo prenehali razlogi, ki so narekovali izločitev. V skladu z
drugim odstavkom 165. člena Sodnega reda pa se izločena zadeva dodeli istemu sodniku, če sodišče po
določbah procesnih zakonov odloči, da se postopek zoper eno osebo ali udeleženca izloči in konča posebej.
...
14. Iz izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča in iz sodbe istega sodišča št. I K 39865/2010 z dne 7. 6. 2011,
izdane zoper soobdolžene v enotnem kazenskem postopku, ki jo je pritožnik priložil ustavni pritožbi, je
mogoče ugotoviti, da je državni tožilec vložil obtožnico zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike
tatvine po prvem odstavku 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 53. člena KZ-1, poskusa
roparske tatvine po prvem odstavku 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, nadaljevanega
kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju velike tatvine po prvem odstavku 205. člena v zvezi s prvim
odstavkom 204. člena in 38. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena
KZ-1 zoper pritožnika in zoper soobdolžene (...) v enotnem kazenskem postopku. Izvenobravnavni senat
Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom št. I Ks 39865/2010 z dne 26. 11. 2010 odločil, da se kazenski
postopek zoper pritožnika izloči in dokonča posebej, ker je pritožnik pobegnil in mu ni bilo mogoče vročiti
obtožnice. Sodbo št. I K 39865/2010 z dne 7. 6. 2011 zoper druge soobdolžene oziroma člane združbe je
Okrožno sodišče v Kopru izreklo 7. 6. 2011, pravnomočno pa je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v
Kopru št. III KP 39865/2010 z dne 7. 11. 2011. Ko je bil pritožnik na podlagi tiralice prijet 26. 9. 2011, se je
kazenski postopek zoper njega vodil naprej na Okrožnem sodišču v Kopru, ki mu je izreklo sodbo 21. 3.
2012. V izločenem kazenskem postopku zoper pritožnika je funkcijo predsednika senata opravljal isti sodnik
kot pred tem v enotnem kazenskem postopku zoper soobdolžence, v sodnem senatu pa sta bila še dva
115
sodnika porotnika, druga kot v enotnem kazenskem postopku. Iz sodbe Okrožnega sodišča, izdane zoper
pritožnika, je razvidno, da se je sodišče glede vloge in dela drugih članov združbe (ne pa tudi pritožnika)
sklicevalo na sodbo št. I K 39865/2010 z dne 7. 6. 2011, ki je bila izdana zoper soobdolžene. Hkrati je v
sodbi št. I K 39865/2010 z dne 7. 6. 2011 mogoče najti tudi stališča o pritožnikovi vlogi pri kaznivih
dejanjih, ki so jih izvršili pritožnik in soobdolženi, ter pri delovanju združbe. Že v opisu konkretnega
dejanskega stanu v izreku prve sodbe je tako vsebovan opis, da je pritožnik s soobdolženimi in drugimi
sodeloval v hudodelski združbi, ki je imela namen storiti kazniva dejanja zoper premoženje, in da je bil
pritožnik vodja te združbe. Opisana sta tudi pritožnikova vloga v združbi in prispevek k njenemu delovanju,
pri čemer je sodišče zapisalo, da je pritožnik "koordiniral in usmerjal delo ostalih članov, izbiral lokacije in
objekte, ki so jih kasneje napadli, določal člane, ki bodo aktivno sodelovali pri izvršitvi kaznivih dejanj,
priskrbel vlomilsko orodje, sam aktivno sodeloval kot stražar, tako da je v bližini napadenih objektov prek
mobilnih telefonov ostale člane, ki so izvrševali kazniva dejanja, seznanjal z dogajanjem v okolici ter v
primeru težav pri izvedbi kaznivih dejanj koordiniral pobeg s kraja dejanja, organiziral, da so se ukradeni
predmeti izročili Mitji Mulhu, ki jim je vnaprej obljubil, da bo prikril izvor teh predmetov, tako da jih bo
skril, razpečal in tako prikril, skrbel za razdelitev protipravne koristi med člane združbe, ki so jo dobili s
prodajo ukradenih predmetov". V sodbi je sodišče v opisu poteka kazenskega postopka tudi obrazložilo, kaj
je bilo ugotovljeno z izvajanjem tajnega opazovanja in nadzora elektronskih komunikacij glede pritožnikove
vloge pri delovanju hudodelske združbe, v sodbi pa je tudi podroben opis pritožnikove vloge pri izvršitvi
posameznih kaznivih dejanj, za katera so bili soobdolženi obsojeni. Poudariti je tudi treba, da je sodišče v
sodbi zoper soobdolžene tudi v zvezi z ravnanji, ki pomenijo prispevek pritožnika k delovanju hudodelske
združbe na splošno in še posebej k izvršitvi posameznih kaznivih dejanj, uporabilo povedni in ne pogojni
glagolski naklon, vloga pritožnika pri delovanju združbe in pri izvršitvi posameznega kaznivega dejanja pa
ni le mimogrede omenjena, ampak je v vsakem primeru podrobno opisana. Še več, opis pritožnikovega
prispevka k delovanju združbe iz sodbe zoper soobdolžene se v bistvenem ujema z opisom njegovega
prispevka k delovanju združbe iz poznejše sodbe, izdane zoper pritožnika v izločenem postopku. Enako velja
za opise konkretnega dejanskega stanu posameznih kaznivih dejanj in za prispevke pritožnika k izvršitvi teh
kaznivih dejanj v obeh sodbah.
15. Presoja sodišča v sodbi, izdani zoper soobdolžene v enotnem kazenskem postopku, je vsebovala
presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v kasnejši sodbi, izdani zoper
pritožnika v izločenem postopku. S tem je sodišče v sodbi zoper soobdolžene prejudiciralo presojo
pritožnikove krivde v poznejšem izločenem kazenskem postopku. Ker je o pritožnikovi krivdi odločal
sodnik, ki je odločal že o krivdi soobdolženih, sodba zoper soobdolžene pa vsebuje stališča, ki
prejudicirajo presojo pritožnikove krivde v poznejšem sojenju, je bil videz nepristranskosti sodišča v
poznejšem izločenem kazenskem postopku zoper pritožnika okrnjen do te mere, da ni več mogoče
govoriti o nepristranskem sojenju v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave. (poudarek J.M.) Sodišče je
namreč s takim upravljanjem kazenskega postopka ustvarilo videz, da ima predsednik senata vnaprej
ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja, pritožniku pa je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja iz
prvega odstavka 23. člena Ustave. ....« (Up-57/14)
Če je sklep o odmeri stroškov izdal sodnik kot predsednik senata, nato pa je predsedoval zunajobravnavnemu
senatu, ki je odločal o zagovornikovi pritožbi zoper ta sklep o stroških, je podana bistvena kršitev določb
kazenskega postopka (I Ips 178/2009).
Izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP ni mogoče uveljavljati v zvezi z delom sodišča po končani
glavni obravnavi, to je v zvezi z odločitvijo o obtožbi s sodbo in pravico strank do pritožbe zoper sodbo.
Sodba I Ips 311/2009
9.4 Zloraba
Prepoved zlorabe procesne pravice izhaja iz načela enakega varstva pravic in zavezuje obe stranki v
postopku, tako tožilca kot obdolženca. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega
abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje
116
upravičenja. Nastane konflikt dveh pravic, ki se med seboj izključujeta. Do konflikta pride zato, ker sta si
nasproti dve pravici in je ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča
aktivirati in uresničevati drugo. Že okoliščina, da se upravičenje uveljavlja na način, ki škoduje zavezancu ali
pa mu "otežuje njegov položaj", predstavlja zlorabo pravice. V skladu z določbo 22. člena Ustave mora zato
v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno relevantnost
dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Odločba: U-I-289/95
Ko je podan predlog za izločitev, sodnik ali senat, ki postopa v zadevi, preizkusi formalne pogoje oziroma
opravi presojo dovoljenosti zahteve; v vsebinsko presojo zahteve za izločitev pa se sme spustiti in jo zavreči
le tedaj, če je iz vseh konkretnih okoliščin primera očitno, da je zahteva za izločitev podana izključno z
namenom zavlačevanja postopka ali izpodkopavanja avtoritete sodišča (Sodba I Ips 179/2006). Zahteva za
izločitev se v celoti ali deloma zavrže, če je iz vsebine zahteve razvidno, da gre za očitno neutemeljeno
zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča (Sodba I Ips
243/2010).
117
10 OBTOŽNICA
10.1 Preizkus obtožnega akta

Ni dvoma, da temeljite priprave sodnika, pred katerim naj bo glavna obravnava, bistveno vplivajo na
racionalnost vodenja postopka in odločanja. Ob študiju spisa bo sodeči sodnik opravil tudi predhodni
preizkus obtožnega akta. To je predprocesna faza, ki bi ji morali v praksi dosledneje dajati pravi pomen in
vsebino. Možen pa je ta preizkus le, če sodnik pozna probleme, ki jih mora črpati iz spisa. (...)
Sodnik najprej opravi formalni, nato pa še materialni preizkus obtožnega akta, ne glede nato, kateri
upravičeni tožilec ga je vložil.
10.1.1 Formalni preizkus obtožnega akta

Formalni preizkus pomeni preverjanje, ali je obtožni akt sestavljen v skladu z določbami ZKP, ali tedaj
vsebuje vse, kar mora po zakonu vsebovati. Sodeči sodnik bi se moral zavedati, da je ta preizkus izredno
pomemben. Prav sodnik je tisti, ki bo moral voditi postopek na podlagi obtožnega akta, takšnega kot je,
morda tudi pomanjkljivega, ki že lahko nosi v sebi kal razveljavitve njegove bodoče sodbe. Pomanjkljivi
opisi kaznivih dejanj niso pogostni, niso pa tudi nekaj izjemnega. Sodniki jih povzemajo celo v sodbe, ki so
zaradi pomanjkljivih opisov razveljavljene ali pa ostanejo kljub takim pomanjkljivostim celo pravnomočne.
(...) Nekateri obtožni akti imajo pomanjkljiv opis zato, ker ni naveden čas storitve kaznivega dejanja, ki
večinoma res ni bistven del opisa in je pomemben le zaradi individualizacije kaznivega dejanja, lahko pa
pomeni bistveno sestavino opisa ali celo znak kaznivega dejanja. Čas je pomemben že zaradi preizkusa
obtožnega akta, na primer zaradi ugotavljanja starosti storilca, zastaranja kazenskega pregona itd. Teh
okoliščin sodišče ne more ugotavljati, če čas v opisu kaznivega dejanja ni naveden. Nekateri obtožni akti
imajo pomanjkljiv opis zato, ker niso navedene okoliščine, ki konkretizirajo zakonski opis dejanja. (...)
[P]o določbi prvega odstavka 434. člena ZKP (je) obvezni sestavni del zasebne tožbe opis kaznivega dejanja.
Opis je v zasebni tožbi še posebno pomemben, ker zasebna tožba nima svoje predhodnice v ovadbi, tako kot
jo ima obtožni predlog. Za sodnika je opis dejanja v zasebni tožbi pravzaprav prvi in edini podatek o
kaznivem dejanju. Ni mogoče šteti, da ima opis dejanja zasebna tožba, v kateri zasebni tožilec oziroma
njegov pooblaščenec obširno povzemata na primer vso zgodovino sosedskega spora, konkretne dogodke, ki
bi lahko pomenili vsak zase kaznivo dejanje in še vrsto navedb, za katere bi se dalo sklepati, da naj bi
pomenile obrazložitev zasebne tožbe. Iz obširnih in neurejenih navedb naj bi sodeči sodnik izluščil, kaj naj bi
bilo predmet obtožbe. Pri tem pa sodnik niti ne more vedeti, katero kaznivo dejanje je dejansko predmet
zasebne tožbe, katero dejanje naj sploh obravnava in v kateri smeri naj ugotavlja dejansko stanje. Že vnaprej
je jasno, da bo materialno procesno vodstvo v takih primerih bistveno oslabljeno. Sojenje na podlagi
takšnega obtožnega akta lahko pomeni bistveno zavlačevanje postopka ali celo njegov neuspeh. Pomanjkanje
opisa dejanja v zasebni tožbi pomeni še nadaljnjo dvojno veliko nevarnost. Lahko se namreč zgodi, da s
sodbo sodnik ne bo rešil predmeta obtožbe, lahko pa pride tudi do tega, da sodišče prekorači obtožbo.
Če ob formalnem preizkusu obtožnega akta razpravljajoči sodnik ugotovi, da obtožni akt ni v redu sestavljen,
mora ravnati smiselno po določbi drugega odstavka 270. člena ZKP in zahtevati od upravičenega tožilca z
dopisom (torej ne s sklepom), da jo v treh dneh popravi. Pravilno bi na primer ravnal sodnik, ki od državnega
tožilca zahteva popravo obtožnega predloga, ker je krivdna oblika pomanjkljivo opisana. Predaleč pa bi šel,
če bi mu naročil tudi, naj uskladi obtožbo z izvedenskim mnenjem glede vprašanja, ali je bilo
oškodovančevo življenje v nevarnosti. V to se sodišče v okviru formalnega preizkusa ne sme spuščati. Če v
roku treh dni oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec obtožnega akta ne popravita, se šteje, da sta
odstopila od pregona. Zamuda državnega tožilca nima procesnih posledic. Predpisana pa je sankcija tudi za
državnega in ne le za zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca, če bi vrnil obtožni akt nepopravljen. Tudi
v tem primeru nepopravljeni obtožni akt sodeči sodnik s sklepom po tretjem odstavku 76. člena ZKP zavrže
118
kot vlogo, nesposobno za obravnavanje. Za vloge državnega tožilca morajo namreč veljati enake zahteve kot
za vloge drugih upravičenih tožilcev.
V zvezi s formalnim preizkusom obtožnega akta je bilo že kar nekajkrat zastavljeno vprašanje, ali je treba
šteti obtožni akt za tako pomanjkljiv, da ga je treba zahtevati v popravo, če ni navedena pravna opredelitev
kaznivega dejanja ali če pravna opredelitev ni pravilna, kar se utegne zgoditi predvsem pri obtožbah
oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca. (...) Tudi v primeru, ko sodnik oceni, da ni navedena prava
pravna opredelitev, sodišče obtožnega akta ne vrne v popravo, saj pravno stališče tožilca ni pomembno.
Sodišče namreč nikoli ni vezano na pravno opredelitev v obtožnem aktu, ker je odločilen le opis kaznivega
dejanja v izreku obtožbe. Ob tem kaže opozoriti še na nekaj. Posamezni primeri bi utegnili kazati na to, da
sodniki tu in tam menijo, da niso vezani na pravno opredelitev iz obtožnega akta in da jo lahko določijo sami
le, če gredo na lažjo opredelitev od tiste, ki je navedena v obtožnem aktu. Ob izpeljavi tega menijo, da ob
opisu kaznivega dejanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ki je hujše od tistega, kot ga je opredelil
tožilec, ne smejo dejanja pravno opredeliti tako, da bi bilo za obdolženca hujše. Po določbi drugega odstavka
354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja in glede tega ni nobene
omejitve. Sodnik lahko sprejme pravno opredelitev, ki je od tožilčeve ugodnejša ali neugodnejša za
obdolženca. Sodišče je vezano samo na opis kaznivega dejanja, v katerem ne sme dodajati ali odvzemati
ničesar, kar bi šlo v škodo obdolžencu in bi pomenilo ali hujše kaznivo dejanje ali ker bi dajalo dejanju večjo
težo. Sodišče pa lahko opis spreminja tako, da dodaja ali odvzema okoliščine, ki delajo dejanje lažje. Pri
opredeljevanju kaznivega dejanja je torej sodišče vezano le na opis dejanja, ne pa na prepovedi pravne
opredelitve v obdolženčevo škodo. Tako bo lahko sodišče v primeru, ko državni tožilec obdolženčevo
ravnanje opredeli kot kaznivo dejanje majhne tatvine, iz opisa dejanja pa izhaja le, da je vrednost ukradene
stvari majhna, niso pa navedene (ali na glavni obravnavi ugotovljene) okoliščine, ki dokazujejo, da je šlo
storilcu za to, da si prilasti stvar majhne vrednosti, kljub tožilčevi pravni opredelitvi, da gre za privilegirano
tatvino po drugem odstavku 204. člena KZ-1, kaznivo dejanje opredelilo kot temeljno kaznivo dejanje po
prvem odstavku 204. člena KZ-1.
Podrobneje glede identitete obtožnice in sodbe ter možnosti spreminjanja s strani sodišča → poglavje 10,
zlasti 10.5 Sprememba obtožnega akta s strani sodišča.
10.1.2 Materialni preizkus obtožnega akta

Materialni preizkus obtožnega akta je preizkus vsebinske utemeljenosti obtožnega predloga ali zasebne
tožbe. Pomeni ocenjevanje, ali je dovolj dokazov, da se lahko zoper obdolženca razpiše glavna obravnava. V
kazenskem postopku ni možno, tako kot je v civilnem postopku, nikogar brez sita, ki ga predstavlja
materialni preizkus obtožnega akta, postaviti pred sodišče, saj kaznivo dejanje vselej pomeni nekaj
sramotnega. Tudi materialni preizkus obtožnega akta opravi sodnik sam.
Če bi sodnik v okviru materialnega preizkusa preizkušal, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo
dejanje, bi npr. zavrgel obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, v katerem je
navedeno, da je obdolženec "za vrednost satelitske antene zastavil avto s ključi..." iz česar že izhaja
zaključek, da goljufivega namena ni bilo. S sodbo, s katero je bil obdolženec oproščen obtožbe, se je sicer
zadeva res pravilno končala, postopek pred izdajo sodbe pa je tekel več let. Materialni preizkus obtožnega
predloga bi to preprečil. Obdolženec ne bi bil po nepotrebnem izpostavljen sojenju, priče ne bi izgubljale
časa s prihodi na sodišče, sodnik pa bi se lahko posvetil obravnavanju zadev, ki jih je res treba obravnavati.
Prihranjeni bi bili tudi visoki stroški in nagrada za zagovornika, ki so seveda obremenjevali proračun. Opisi
kaznivih dejanj goljufije so tudi sicer večkrat takšni, kot da bi že prekoračitev roka za izpolnitev obveznosti
pomenila kaznivo dejanje goljufije, čeprav gre že po opisu le za civilno razmerje. Prav ob materialnem
preizkusu obtožnega akta bi lahko razpravljajoči sodnik večkrat ocenil, da je opisano kaznivo dejanje zaradi
izpolnjevanja objektivnih in subjektivnih kriterijev izgubilo naravo kaznivega dejanja in uporabil institut
dejanja majhnega pomena iz 5. točke 1. odstavka 277. člena ZKP (...). Nekateri sodniki menijo, da je v fazi
materialnega preizkusa obtožnega akta takšna ocena še preuranjena in da zato iz tega razloga še ni mogoče
kazenskega postopka ustaviti oziroma zavreči obtožnega akta. Za vse faze sodnikovega dela velja, da se
119
sodnik ne bi smel meniti za malenkosti, kot so učili že stari Rimljani (de minimis non curat praetor).
Razpravljajoči sodnik ne le sme, temveč mora ves čas ocenjevati, ali je pomen kaznivega dejanja, ki ga
obravnava, res tolikšen, da gre za kaznivo dejanje. Po tej poti bi lahko preprečil nepotrebno vodenje
postopka, odločilno pa bi prispeval tudi k usmerjanju tožilčeve politike kazenskega pregona. Za tako oceno
bo moral seveda imeti praviloma tudi podatke o obsojenčevi osebnosti, saj so za uporabo tega instituta
pomembni tako objektivni kot tudi subjektivni kriteriji. Tudi v primeru, ko bi bil na primer znesek
prilaščenega denarja pri kaznivem dejanju tatvine izjemno nizek, bi bilo praviloma težko zagovarjati
utemeljenost zavrženja obtožnega predloga zaradi uporabe instituta dejanja majhnega pomena, če bi na
primer podatki iz kazenske evidence dokazali, da je bil obdolženec že večkrat obsojen za taka dejanja ali če
naj bi dejanje, ki je predmet obtožbe, storil v okoliščinah, ki mu dajejo večjo težo (če bi na primer dobro
situiran storilec vzel v samopostrežni trgovini steklenico vinjaka). (...)
10.2 Vročitev obtožnega akta

Obtožni predlog ali zasebna tožba se obdolžencu vroči skupaj z vabilom za glavno obravnavo (drugi
odstavek 439. člena ZKP), če mu obtožni akt ni bil poslan takoj po preizkusu obtožnega akta (drugi odstavek
435. člena ZKP po katerem sodišče po preizkusu odredi vročitev obtožnega akta in takoj razpiše glavno
obravnavo). Praviloma sodišča vročijo obtožni akt skupaj z vabilom za glavno obravnavo, v katerem
obdolženca poučijo, da ima pravico vzeti si zagovornika. Ko tehtam prednosti samostojne vročitve
obtožnega akta in vročitve obtožnega akta skupaj z vabilom, ne morem mimo ocene, da ima samostojna,
vnaprejšnja vročitev določene prednosti. Stranke se lahko v času do razpisa glavne obravnave poravnajo.
Obdolženec je z vročitvijo seznanjen s tem, da je zoper njega vložen obtožni akt, kar sicer včasih izve iz
časopisa ali od sosedov itd. Samostojno vročitev lahko sodišče uporabi tudi kot priložnost, da lahko da
obdolžencu ustrezen pouk, ki bo lahko vplival na bistveno skrajšanje glavne obravnave in postopka.
Obdolženca bi moralo sodišče ob vročitvi obtožnega akta z dopisom na razumljiv in pregleden način
opozoriti, da ugovor zoper obtožni predlog oziroma zasebno tožbo ni dovoljen; da bo razpisana glavna
obravnava in da ima pravico vzeti si zagovornika, da pa glavna obravnava ne bo preložena, če zagovornik ne
bo prišel ali če bi si obdolženec šele na njej vzel zagovornika (drugi odstavek 439. člena ZKP). Ob takem
opozorilu, ki bi bilo priloga poslanemu obtožnemu aktu (to bi moralo biti zapisano tudi na povratnici),
obdolženec ne bi mogel prezreti opozorila o pravici do zagovornika, na glavni obravnavi pa obdolženca ne bi
bilo treba opozarjati ponovno o pravici do zagovornika, ker je bilo opozorilo na primeren, opazen način že
dano. S tem bi se preprečila marsikatera preložitev glavne obravnave, ki sledi sodnikovemu pouku na glavni
obravnavi, da si obdolženec lahko vzame zagovornika, pa če si ga nato obdolženec za naslednji narok res
vzame ali ne.
10.3 Sprememba obtožnice

Literatura → Potočar 2001, Florjančič 2007.
Pravica pristojnega tožilca da spremeni obtožni akt sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi v
kazenskem postopku, če
1 je tožilec ne zlorabi
1.1 zloraba pravice je že okoliščina, da se upravičenje tožilca uveljavlja na način, ki škoduje
obdolžencu ali pa "otežuje njegov položaj".
2 je hkrati dopuščeno, da tudi obdolženec glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje
pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo:
2.1 da je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki
se mu očita,
2.2 da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe
2.3 da zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in
predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
Sodišče mora ob izdaji sodbe preveriti spremembo obtožnice tudi z vidika zlorabe pravice in skladno s
pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo
120
upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. (Up-818/14) »Kadar sodnik presoja, ali je zaradi
spremembe obtožnega akta v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP treba prekiniti glavno obravnavo,
mora sprejeti takšno odločitev, s katero ne poseže, v nasprotju z ustavnimi pravicami, v obdolženčev
procesnopravni položaj. Zlasti mora presoditi, ali bo z njegovo odločitvijo spoštovana obdolženčeva pravica
do obrambe, kakor jo določa prva alineja 29. člena Ustave. V skladu z 22. členom Ustave mora svojo
odločitev v sodbi tudi obrazložiti." (Up-328/03, poudarek J.M.).
"10. Zahteva se subjektivna in objektivna identiteta obtožbe in sodbe (354. člen ZKP), nespoštovanje tega
pravila pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. in 9. točka prvega odstavka 371. člena
ZKP). Ker je mogoče, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor
ga zatrjuje pristojni tožilec, mu Zakon daje možnost spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na
istem historičnem dogodku, pač pa ima spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak
kaznivega dejanja. Ta pravica pristojnega tožilca sama po sebi ni v neskladju z nobenim od zgoraj navedenih
ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku - v
tem primeru obdolženec, lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma
enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Prepoved zlorabe procesne
pravice izhaja iz načela enakega varstva pravic in zavezuje obe stranki v postopku, tako tožilca kot
obdolženca. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja,
ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Nastane
konflikt dveh pravic, ki se med seboj izključujeta. Do konflikta pride zato, ker sta si nasproti dve pravici in je
ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča
aktivirati in uresničevati drugo. Že okoliščina, da se upravičenje uveljavlja na način, ki škoduje zavezancu ali
pa mu "otežuje njegov položaj", predstavlja zlorabo pravice. V skladu z določbo 22. člena Ustave mora zato
v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno relevantnost
dejanjem, ki presegajo upravičenje4 in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Zato mora sodišče ob izdaji
sodbe tudi s tega vidika preveriti spremembo obtožnice.
11. Sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe. Njeno spoštovanje, kakor izhaja
iz zgoraj navedenih ustavnih določb, posamezniku zagotavlja, da 1) je obveščen natančno in določno o vseh
dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita, in 2) ima primeren čas in možnosti za pripravo
svoje obrambe. Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila ne daje obdolžencu samo možnosti, da bo
lahko vnaprej pripravil obrambo, ampak zagotavlja tudi, da obdolženi zaradi spremembe obtožnice ne bo
prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti
postavljen v položaj presenečenja.
12. Sodnik je pri odločanju po določbi 125. člena Ustave vezan na Ustavo in zakon. Pri tem mora upoštevati
tudi določbo 23. člena Ustave, po kateri mora o obtožbah proti posamezniku odločiti brez odlašanja. Vendar
pa se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme končati v kršenju
obdolženčevih pravic v kazenskem postopku po 29. členu Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. Up-34/93 z
dne 8.6.1995, OdlUS 129, IV). Po določbi prvega odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in
temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Če sodnik meni, da je zakonska določba, ki
jo mora uporabiti v konkretnem primeru oziroma na podlagi katere mora postopati v konkretnem primeru,
protiustavna, mora prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Sicer
pa mora ravnati v skladu z zakonom, vendar nobene zakonske določbe ne sme uporabljati ali razlagati tako,
da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku. Izpodbijana zakonska določba daje sodišču pooblastilo,
da presodi, ali je treba procesno dejanje (glavno obravnavo) prekiniti ali ne. To pooblastilo je sodišču
dano zato, da lahko v primeru nebistvenih sprememb v obtožnici tudi zaradi spoštovanja pravice iz 23.
člena Ustave in brez škode za druge ustavne pravice strank v postopku zagotovi ekonomično procesno
vodenje kazenskega postopka. (poudarek -J.M.) Tak namen pooblastila ni ustavno sporen. Ali sodnik ravna
v skladu s tem pooblastilom in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano, pa je vselej
lahko le predmet presoje konkretne sodnikove odločitve.
13. Kadar torej sodnik presoja po določbi drugega odstavka 344. člena ZKP o tem, ali je zaradi spremembe
121
obtožnice v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP treba prekiniti glavno obravnavo, mora sprejeti
takšno odločitev, s katero ne poseže v nasprotju z ustavnimi pravicami v obdolženčev procesnopravni
položaj. Zlasti mora presoditi, ali bo z njegovo odločitvijo spoštovana obdolženčeva pravica do obrambe,
kakor jo določa prva alinea 29. člena Ustave. Zato zakonska določba, s katero je sodniku dano pooblastilo,
da presoja, ali je zaradi varovanja obdolženčevih ustavnih pravic treba prekiniti obravnavo zaradi
spremenjene obtožnice, sama po sebi ni v neskladju z določbama 22. in 29. člena Ustave. V neskladju z
njima bi bila lahko le konkretna odločitev sodnika v posameznem primeru, ki pa ne more biti predmet
presoje v okviru ocene ustavnosti zakona, ampak je lahko le predmet presoje konkretne sodne odločitve ob
vloženi ustavni pritožbi. Pobudnikova ustavna pritožba je bila zavržena s sklepom, citiranim v 2. točki te
obrazložitve, kot preuranjena, ker je imel po določbi 559. člena ZKP pobudnik na razpolago posebno pravno
sredstvo, s katerim je zatrjevane kršitve lahko uveljavljal v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Če pritožnik
s tem pravnim sredstvom ne bi uspel, bi lahko uveljavljal varstvo svojih ustavnih pravic z ustavno pritožbo
po določbah 50. do 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS)
(U-I-289/95).
"V primeru, ko je obtožnica že pravnomočna in že teče glavna obravnava, so pravne posledice za obdolženca
že nastale in se s samo spremembo obtožbe ne spremenijo niti se ne spremeni moralni položaj oziroma
stopnja stigme obdolženca, če gre za obtožbo na temelju istega historičnega dogodka, zato očitno ni v
neskladju z Ustavo, če ugovor zoper spremenjeno obtožnico ni dovoljen" (U-I-40/00).
"...V sodbi U-I-289/95, na katero se sklicujejo vložniki, je Ustavno sodišče zapisalo, da izhaja iz prvega
odstavka 344. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) upravičenje tožilca, ki ga le-ta lahko uveljavlja
zgolj na način, ki ne škoduje obdolžencu oziroma ne "otežuje njegov položaj." Sodišče ima dolžnost, da ob
izdaji sodbe preveri spremembo obtožnice s tega vidika in odreče pravno relevantnost dejanjem, ki
presegajo tožilčevo upravičenje in predstavljajo njegovo zlorabo. Sprememba tudi ne sme okrniti
obdolženčeve pravice do obrambe, kar pomeni, da mora biti natančno in določno obveščen o vseh
dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, in da mora imeti primeren čas in možnost za pripravo svoje
obrambe. (poudarek -J.M.) Takšno stališče je Ustavno sodišče ponovilo v sodbi Up-328/03, na katero se
prav tako sklicujejo vložniki.
8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru spoštovani navedeni procesni standardi. V
obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je dopustilo spremembo obtožnega predloga kljub
ugovoru obrambe, ker je ocenilo, da se spremenjen obtožni predlog nanaša na isti historični dogodek, da gre
za manjšo kriminalno količino in za drugačno in ne drugo kaznivo dejanje, vse v skladu s 344. členom ZKP.
Kako je (tudi z vidika pravic obrambe) ocenilo spremembo obtožnega predloga v delu, ki se nanaša na čas
kaznivega dejanja, je razvidno iz obrazložitve na straneh 3, 4 in 6, kjer se je sodišče posebej ukvarjalo z
dejstvi, pomembnimi za opredelitev časa storitve kaznivega dejanja in s prizadevanji obrambe, da bi
dokazala, da obdolženi ni mogel storiti kaznivega dejanja, ker ga v očitanem času ni bilo na kraju dejanja
(alibi). Sodišče navaja, da čas "okoli 12. ure," kot je bilo zapisano v prvotnem obtožnem predlogu, ne
pomeni samo 12.00, temveč tudi primerno krajši čas pred in po 12. uri. Sprememba obtožnega predloga torej
ni v škodo obdolžencu, saj je tožilec z zapisom "po 12. uri" čas dejanja zgolj natančneje opredelil, tako da
zajema le "primerno krajši čas" po 12. uri. Ni mogoče pritrditi vložnikom, da pomeni zapis "po 12. uri" v
konkretnem primeru čas med 12. in 24. uro. Povsem dobesedno in brez ostalega besedila bi sicer lahko
sporni zapis predstavljal vso drugo polovico obravnavanega dneva, vendar je potrebno konkretni opis
dejanskega stanja v obtožnem predlogu brati in razumeti v okviru celotnega besedila, torej v povezavi z
vsemi ostalimi okoliščinami konkretnega primera. Med udeleženci postopka se nikoli ni pojavil dvom o tem,
kdaj naj bi se dejanje zgodilo, saj so vse priče ves čas izpovedovale, da se je zgodilo okoli oziroma po 12.
uri, to pa po splošnih življenjskih izkušnjah in razumskih merilih pomeni razumno kratek čas (pred in) po 12.
uri, vendar najkasneje do 13. ure" (Sodba I Ips 9/2010).
Ker je sprememba obtožnega predloga pomenila dejansko zožitev obtožbe in posledično pravno
prekvalifikacijo v drugo kaznivo dejanje, katerega znaki so se že dokazovali s pomočjo dejstev in
dokazov v dotedanjem poteku postopka, spremembo obtožbe pa sta pritožnik in njegov zagovornik
122
po lastni izjavi razumela, je očitno, da z dejstvom, da sodišče kljub spremembi obtožbe ni preložilo
glavne obravnave, ni bila kršena pritožnikova pravica do primernega časa in možnosti za pripravo
obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave ( Up-177/05). Sodišče na podlagi drugega odstavka 344. člena
ZKP ni dolžno prekiniti glavne obravnave za pripravo obrambe, temveč to stori le, če sta obseg in vsebina
spremembe takšna, da to narekuje zahteva po poštenem sojenju (Sodba I Ips 61422/2010-95). Sprememba
obtožnega akta v korist obdolžencu ne zahteva preložitve obravnave zaradi priprave obrambe ( Sodba I Ips
11183/2009-199).
"Sprememba obtožbe potem, ko je ta že postala pravnomočna, je v skladu s predstavljenimi stališči

Ustavnega sodišča in tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča (primerjaj na primer sodbi I Ips 312/2004 z dne
23.2.2006 in I Ips 250/2009 z dne 28.1.2010) dopustna, zato mora vložnik, če naj njegovo pravno sredstvo
uspe, dokazati, da je bila sprememba obtožnice v nasprotju s pravico obdolženca do obrambe. Pri tem pa, kot
to velja v splošnem za obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), je dolžan
vložnik svoje trditve tudi ustrezno obrazložiti, saj to pravno sredstvo ne obsega preizkusa po uradni
dolžnosti. Splošno zatrjevanje, da je bila obsojencu prekršena njegova pravica do obrambe, ter da je
bil postavljen v položaj presenečenja, ne zadostuje. (poudarek - J.M.) Stališče zahteve, da je bil obsojeni
zaradi spremembe obtožnice postavljen v položaj presenečenja, je napačno, saj je imel na spremenjeno
obtožbo možnost reagirati (kot pravilno navaja sodišče druge stopnje v prvi drugostopenjski sodbi na straneh
3 in 4, tem razlogom pa se pridružuje tudi Vrhovno sodišče), sama sprememba pa seveda za obsojenca ne
more predstavljati nedopustnega presenečenja, kot to napačno razume zahteva. Ravno tako je očitno
neutemeljena trditev, da se je položaj obsojenca poslabšal, ker je zaradi izpustitve dela očitka iz obtožbe
(spremembi z dne 10.3.2006 in 14.2.2008) državni tožilec moral dokazati manj, saj je potrebno za obsodbo
dokazati vse zakonske znake kaznivega dejanja. Kolikor bi sodišče ocenilo, da obtožba ni dokazala vseh
zakonskih znakov, bi izreklo oprostilno sodbo. Izpustitev določenih nebistvenih okoliščin iz opisa kaznivega
dejanja v obtožbi zato nikakor ni mogoče razumeti kot poslabšanje položaja obdolženca." (Sodba I Ips
254/2009).
Poznavanje dejanskih in pravnih vidikov obtožbe predstavlja temelj za pripravo učinkovite obrambe,
vendar načeloma sodišče ni dolžno obdolženca seznaniti z možnostjo drugačne pravne presoje dejanja,
kot izhaja iz obtožbe:
"7. Sodišče glede pravne presoje kaznivega dejanja ni vezano na predlog tožilca (drugi odstavek 354. člena
ZKP), kar pomeni, da lahko v obtožnici obseženo dejanje pravno opredeli drugače kot zasebni tožilec. V
konkretnem primeru pri pravni opredelitvi dejanja sodišče glede na opredelitev dejanja v zasebni tožbi ni
ravnalo obdolžencu v škodo, saj je tako za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ kot
za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ predpisana denarna kazen ali zapor
do treh mesecev.
8. Taka sprememba pravne opredelitve je bila v konkretnem kazenskem postopku dopustna tudi z vidika
pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, in ob spoštovanju načela poštenosti sojenja. V četrtem
odstavku 171. člena KZ je določeno, da se ne kaznuje za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve storilec, ki
dokaže resničnost svoje trditve. Vsakdo lahko torej govori resnico, ne da bi za to kazensko odgovarjal.
Protipravnost bo prav tako izključena v primeru, ko bo storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v
resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Dokazno breme leži na obdolžencu, pri čemer je tudi sodišče
zavezano ugotavljati materialno resnico v zvezi z njegovimi ugovori, da gre za resnično trditev (sodba
Vrhovnega sodišča z dne 8.3.2007, opr. št. I Ips 399/2005). V petem odstavku 171. člena KZ je za dokaz
resničnosti očitka storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja predpisan formalni dokaz – pravnomočna
sodna odločba. Z drugimi dokazi sme storilec dokazovati resničnost tega očitka le tedaj, ko pregon ali
sojenje nista mogoča ali dovoljena. Storilec pa lahko tudi z drugimi dokazi izkaže, da je imel utemeljen
razlog verjeti, da je oškodovanec storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje, če je trditev izrazil v
znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti,
123
časnikarskega poklica, politične ali druge družbene koriti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu
upravičenih koristi (šesti odstavek 171. člena v zvezi s tretjim odstavkom 169. člena KZ).
9. Kot pravilno navaja vložnik, oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ni upravičena le do obveščenosti o
materialnih dejstvih, na katerih temelji obtožba, ampak tudi do obveščenosti o pravni kvalifikaciji teh dejstev
(npr. sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 24.10.1996, De Salvador Torres v. Španija).
Poznavanje dejanskih in pravnih vidikov obtožbe predstavlja temelj za pripravo učinkovite obrambe. Vendar
iz sodne prakse ESČP niti iz določb Zakona o kazenskem postopku ne izhaja načelna dolžnost sodišča, da
obdolženca seznani z možnostjo drugačne pravne presoje dejanja kot izhaja iz obtožbe.
10. V konkretnem kazenskem postopku je glede na zgoraj opisane razloge, iz katerih se obdolženec ne
kaznuje za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, bilo pomembno, da se je obsojenec zavedal, v katerih primerih
se lahko reši odgovornosti oziroma kaj mora za to dokazati, kakor tudi tega, da je dokazno breme na njem. Iz
kazenskega spisa in pravnomočne sodbe je razvidno, da se je obsojenec že med postopkom na prvi stopnji
dovolj dobro zavedal vseh možnosti, kljub temu, da o tem ni bil izrecno opozorjen s strani sodišča. Povsem v
nasprotju s podatki spisa je namreč trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec v konkretnem
kazenskem postopku ni imel pravice dokazovati resničnosti svojih trditev oziroma dokazati, da je imel
utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je trdil o oškodovancu. Glede na to, da je obsojenec v
zagovoru in ves čas postopka predlagal dokaze, s katerimi je poskušal dokazati prav to, ni mogoče sklepati,
da med postopkom na prvi stopnji ni vedel za možnost takšne obrambe. V zagovoru je navajal, da je res, kar
je takrat povedal na sodišču. Sodišče je tekom dokaznega postopka izvedlo več dokazov v smeri ugotavljanja
resničnosti v zasebni tožbi navedenih trditev, obsojenec pa je v postopku predlagal tudi dokaze, s katerimi je
poskušal dokazati, da je utemeljeno verjel v resničnost tega, kar je trdil. Za izvedene dokaze je sodišče
presodilo, da ne dokazujejo resničnosti trditev, niti tega, da je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v
resničnost svojih trditev. Sodišče prve stopnje je nekatere od predlaganih dokazov zavrnilo, ker je ocenilo, da
niso relevantni, svojo odločitev pa je podrobneje obrazložilo v sodbi. Zahteva ne trdi, da je sodišče kakšen
dokazni predlog obrambe zavrnilo brez obrazložitve, ali da o kakšnem dokaznem predlogu sploh ni odločilo.
Zgolj obsojenčevo nestrinjanje z odločitvijo sodišča pa ne predstavlja uveljavljane kršitve pravice do
obrambe. V zahtevi obsojenec tudi ne opredeli, s katerimi dokazi bi dokazoval resničnost trditev oziroma
utemeljen razlog verjeti v resničnost, če bi ga sodišče izrecno opozorilo na možnost drugačne pravne
opredelitve očitanega dejanja. Glede na tako pavšalno uveljavljano kršitev pravic obrambe, ki je ob tem še
protispisna, lahko Vrhovno sodišče ugotovi le, da je obsojenec imel možnost v postopku na prvi stopnji
dokazati resničnost svojih trditev oziroma utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev. To možnost je tudi
izkoristil, vendar z dokazom ni uspel, ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze drugače ocenilo ..."
(Sodba I Ips 34/2008).
Pri presoji dopustnosti spremembe pravne opredelitve je ključno, ali je bil obsojenec pred izrekom
sodbe kadarkoli seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega mu kaznivega dejanja
in, ali se je imel možnost braniti pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo (Sodba I Ips
39086/2010-9). "...sodišče [mora] v vsakem posamičnem primeru, zlasti pa, ko je glavna obravnava
opravljena v nenavzočnosti obdolženega (ki se zaradi navedenega dejstva ne more seznaniti s spremembo
obtožbe na glavni obravnavi niti predlagati prekinitve glavne obravnave) tudi samo opraviti presojo, ali je
sprememba obtožbe dopustna in ali je treba glavno obravnavo prekiniti zaradi priprave obrambe ali ne.
Kadar sodnik presoja, ali je zaradi spremembe obtožnega akta v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP
treba prekiniti glavno obravnavo, mora sprejeti takšno odločitev, s katero ne poseže, v nasprotju z ustavnimi
pravicami, v obdolženčev procesnopravni položaj. Zlasti mora presoditi, ali bo z njegovo odločitvijo
spoštovana obdolženčeva pravica do obrambe, kakor jo določa prva alineja 29. člena Ustave. V skladu z 22.
členom Ustave mora svojo odločitev v sodbi tudi obrazložiti." (Up-328/03). Pri presoji dopustnosti
spremembe pravne opredelitve je ključno, ali je bil obtoženec pred izrekom sodbe kadarkoli seznanjen z
možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega mu dejanja in ali se je imel možnost braniti se zoper
spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo (Sodba I Kp 33481/2011-612).
124
Za bistveno spremembo obtožnega predloga gre, ko tožilec spremeni tisti del opisa dejanja, ki
predstavlja znake kaznivega dejanja in tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posameznih določb
kazenskega zakonika: "Državna tožilka je del obtožnega predloga prilagodila vsebini na glavni obravnavi
izvedenih dokazov. Iz spremenjenega obtožnega predloga izhaja, da naj bi voznik tovornega vozila s
kesonom zadel v daljnovod, ko je med raztovarjanjem dvignil kovinski keson in med izsipavanjem tovora
vozilo nekoliko pomaknil naprej, v prvotnem predlogu pa je bilo navedeno, da je voznik zadel v daljnovod
med tem, ko je začel spuščati keson, torej na kraju raztovarjanja.
8. Na enak očitek je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je na straneh 2 in 3 izpodbijane sodbe navedlo,
da ni pravilno izhodišče pritožbe, da je okrožna državna tožilka bistveno spremenila obtožni predlog, zaradi
česar bi sodišče prve stopnje moralo preložiti glavno obravnavo in obdolžencu dati možnost in čas, da se
seznani s spremembo obtožnega predloga ter pripravi obrambo. Pojasnilo je, da gre za bistveno spremembo
obtožnega predloga, ko tožilec v njej spremeni tisti del opisa dejanja, ki predstavlja znake kaznivega dejanja
in tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posameznih določb kazenskega zakonika. V nadaljevanju
obrazložitve je citiralo, kako se je glasil del opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu pred spremembo
in po njej ter utemeljeno zaključilo, da z navedeno spremembo opisa ni bil spremenjen noben od zakonskih
znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ne opis okoliščin, ki so podlaga za obdolžencu očitano
kršitev v obtožbi navedenih blanketnih norm iz varnosti pri delu, spremenjen obtožni predlog pa se še vedno
nanaša na isti historični dogodek in na isto kaznivo dejanje, ki ga je obdolžencu očital obtožni predlog pred
spremembo.
9. S presojo nižjih sodišč soglaša tudi Vrhovno sodišče. Navedene spremembe ne spreminjajo bistva
obtožbenega očitka v taki meri, da bi sodišče moralo prekiniti glavno obravnavo. Vložnik zahteve
neutemeljeno navaja, da je tožilstvo v obtožnem predlogu spremenilo opis kraja storitve kaznivega dejanja,
češ da je bil ta prvotno „ob transformatorju in deponiji“, kjer se je razkladalo; nato pa izven te lokacije, saj se
je tovornjak premaknil za nekaj metrov naprej. Kraj nastanka prepovedane posledice tudi po spremembi
obtožnega predloga še vedno ostaja znotraj nespremenjenega dela opisa „delovišče M. ob transformatorju in
deponiji za odpadne pnevmatike“, le da ni bil več na samem mestu iztovarjanja, pač pa nekoliko stran; kot
izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je bilo vozilo oškodovanca od mesta iztovarjanja premaknjeno za 2
do 4 metre. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje na četrti strani izpodbijane sodbe, okoliščina, da je
oškodovanec med raztovarjanjem vozilo nekoliko premaknil, vsekakor pa ne bistveno in ne za 30 m, kot je to
navajal obdolženec, tudi glede na ugotovljene razlike v zagovoru obdolženca in priče M. ter izpovedbo
oškodovanca in priče K. ter podatke uradnega poročila in skice, ki ju je napravil slednji, ni odločilna. Pritrditi
gre presoji višjega sodišča, da je odločilna okoliščina dejstvo, da oškodovanec svojega vozila ni premaknil
na tako veliko razdaljo, kot je zatrjeval v svojem zagovoru ter dejstvo, da oškodovanca nihče ni opozoril na
potek visokonapetostnega električnega električnega voda, niti ga niso na to opozarjali znaki in opozorilne
table. Ob dejstvu, da je jedro kazenskopravnega očitka v opustitvi namestitve opozorilnih znakov in visečih
zaščitnih tabel, ne gre pritrditi zagovorniku, da je opisana sprememba vplivala na obdolženčevo pravico do
obrambe, češ da je podal zagovor glede na konkretne okoliščine iz prvotnega obdolžilnega predloga in da je
bil spravljen v položaj presenečenja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev obdolženčeve pravice
obrambe, ki bi imela za posledico nezakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP), ni
podana." (Sodba I Ips 79/2009).
S tem, ko sodišče sledi spremembi obtožbe in v skladu z njo ugotovi dejansko stanje, tudi presodi, da je
bila sprememba dopustna. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v
sodbi navaja razloge v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe (Sodba I Ips 57/2010). Če sodišče ni samo
poseglo v konkretni vpis kaznivega dejanja, temveč je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po
spremenjeni obtožnici in ji na ta način pritrdilo ter navedlo razloge za svojo odločitev, tožilčevih sprememb
sodišče ni dolžno obrazložiti (I Ips 11/2009). ZKP ne predvideva, da bi moralo sodišče s sklepom odločiti o
dopustnosti spremembe obtožbe na glavni obravnavi, a četudi bi sodišče na ta način odločilo (saj ZKP tega
tudi ne prepoveduje), bi to bilo smiselno predvsem v primeru, če spremembe obtožbe ne bi dovolilo. V
primeru, ko se na ta način sodišče ne opredeli do (ne)dovoljenosti spremembe obtožbe, pa je povsem logično
in razumljivo, da je predmet nadaljnje obravnave spremenjena obtožba in ne morebiti prejšnja, saj ima
125
državni tožilec zakonsko pooblastilo, da obtožbo spremeni (in jo tudi razširi) do konca glavne obravnave in
se v takem primeru vedno obravnava obtožba, kot je bila nazadnje spremenjena (Sodba I Ips 19969/2010).
Sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja v obtožbi ne predstavlja umika zasebne tožbe in vložitve
nove, saj je sodišče vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe, zasebni tožilec pa ni spremenil zasebne tožbe v
opisu kaznivega dejanja (Sodba I Ips 224/2008).
Državni tožilec lahko v ponovnem postopku z obtožbo razpolaga kot v prvem sojenju, ne glede na to, da se
zoper kasneje razveljavljeno sodbo ni pritožil (Sodba I Ips 14916/2010-139).
10.4 Identiteta obtožnice

Velja splošno pravilo, da je objektivna identiteta podana, če gre za isto dejanje (isti historični
dogodek), ki je predmet sojenja in to v njegovih bistvenih delih:
1 sodba in obtožba morata imeti za podlago identičen historični dogodek in

2 sodba ne sme prekoračiti meje opisa tega dogodka kot ga vsebuje obtožba glede
3 pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo
3.1 subjektivne in
3.2 objektivne znake kaznivega dejanja.
Za presojo objektivne identitete med obtožbo in sodbo je odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s
katerimi je opredeljeno kaznivo dejanje, ostane v mejah dejstvene podlage obtožnega akta: "6. V tej
zadevi je okrožni državni tožilec zoper obsojenko vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja
ponarejanja listin iz prvega odstavka 256. člena KZ. V opisu dejanja, ki ga vsebuje obtožni predlog, je v
uvodnem delu v pravnem stavku navedeno, da je obsojenka uporabila krivo listin kot pravo. Temu sledi opis
posameznih dejstev in okoliščin, s katerimi so konkretizirani vsi konstitutivni znaki kaznivega dejanja
ponarejanja listin iz prvega odstavka 256. člena KZ. Na glavno obravnavo, ki se je nadaljevala 6. 7. 2009,
pravilno vabljena obsojenka ni prišla. Zagovornica je s predložitvijo zdravniškega spričevala opravičila njen
izostanek. Sodišče je odločilo, da se glavna obravnava nadaljuje v obsojenkini nenavzočnosti, ker so
izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP. V besedi strank je državni tožilec spremenil obtožni
predlog tako, da je v pravnem stavku navedbo "uporablja krivo listino" nadomestil z navedbo "ponaredila
listino in jo uporabila kot pravo", pri čemer ni posegel v preostali (dejstveni) opis dejanja. Na glavni
obravnavi navzoča zagovornica je med ostalim navajala, da gre pri takšni spremembi za preusmeritev očitka
iz uporabe krive listine, kar na ponareditev listine in da je v takem položaju prisotnost obsojenke na glavni
obravnavi nujno potrebna zaradi pravic, ki jih ji daje 29. člen Ustave Republike Slovenije in 6. člen
Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).
7. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo razloge, zaradi katerih je glavno obravnavo, ki jo je nadaljevalo,
opravilo v obsojenkini nenavzočnosti. Po stališču sodišča obsojenki tudi ni bila kršena pravica do obrambe in
do poštenega sojenja, ker ni bila navzoča na naroku, na katerem je okrožni državni tožilec spremenil
obtožbo. Izhajalo je iz dejstva, da državni tožilec ni posegel v opis kaznivega dejanja in tudi ni spremenil
njegove pravne opredelitve. Prav tako ni sledilo spremembi državnega tožilca, temveč v pravnem stavku
ohranilo navedbo iz opisa dejanja, vsebovanega v obtožnem predlogu, da je obsojenka uporabila krivo listino
kot pravo. Pravno naziranje v zvezi s tem vprašanjem je obrazložilo v sodbi (drugi, tretji, četrti in peti
odstavek na 8. strani prvostopenjske sodbe).
8. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v krivdnem izreku spremenilo tako, da je iz opisa
kaznivega dejanja izpustilo besedilo "da je uporabila krivo listino kot pravo s tem". V obrazložitvi sodbe je
takšno odločitev utemeljilo s povzemanjem določb 2. točke 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena
ZKP ter poudarilo, da je za presojo popolnosti opisa dejanja pomembno, da opis obsega predpisane zakonske
sestavine, med katere ne sodi abstraktni dejanski stan. Sklepalo je, da je obsojenkino dejanje konkretizirano z
126
dejstvi, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ta dejstva pa so ves čas postopka nespremenjena.
Sodišče prve stopnje je bilo pri sojenju vezano le nanje, ne pa na abstraktni dejanski stan, ker je opis dejanja
brez le-tega popoln. Konkretna dejstva pa so vsebovana v opisu okoliščin uporabe listin, v očitku, da je ta
listina ponarejena ter v konkretizaciji te ponarejenosti. V nadaljevanju je navedlo razloge, ki so ga vodili k
odločitvi, s katero je iz opisa dejanja izpustilo abstraktni dejanski stan (zadnji odstavek na drugi strani in prvi
odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje.
9. Zahteva za varstvo zakonitosti izhaja iz trditve, da v tej zadevi ne gre za nebistveno spremembo obtožbe in
da bi bila dopustna le ob pogoju spoštovanja obsojenkine pravice do obrambe. Ocenjuje, da je državni tožilec
s spremembo, ker je "morebiti ocenil, da na to kažejo izvedeni dokazi", v bistvu posegel v dejanski stan
kaznivega dejanja in s tem predrugačil očitano izvršitveno dejanje enako kot je spremenil značaj
"ponarejene" listine, ki odslej ni bila več "kriva listina". Z ostalimi navedbami zahteva utemeljuje kršitev 22.
in 29. člena Ustave RS in kršitev določb drugega odstavka 344. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost
pravnomočne sodbe. Prav tako očita sodišču kršitev določbe 354. člena ZKP ter 7. in 9. točke prvega
odstavka 371. člena ZKP s trditvami, da je sodišče s svojim postopanjem kršilo objektivno identiteto med
obtožbo in sodbo, ko je ocenilo, da sprememba obtožbe ni bila utemeljena in je obsojenko spoznalo za krivo
po prvotno vloženi obtožbi ter jo dejansko spoznalo za krivo drugega kaznivega dejanja oziroma vsaj
bistveno drugačnega. Ker gre za bistveno razhajanje med sodbo in obtožnim aktom, je s tem povezan tudi
očitek, da sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe.
10. V procesnem zakonu je vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo predpisano v določbi
prvega odstavka 354. člena ZKP. Objektivna identiteta (eadem res) v pravnem smislu je posledica obtožnega,
akuzatornega principa. Opis dejanja v obtožnem aktu obtoženi osebi omogoča, da spozna tožilčev pogled na
čas, kraj, sredstvo in način izvršitve kot tudi na druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje čim
natančneje opredeli. Opis dejstvene podlage v obtožnem aktu omogoča obtožencu seznanitev z dejanjem, iz
katerega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Slednje mu omogoča obrambo, ki ne obsega le njegovo izjavitev o
zatrjevanih dejstvih in dokazih, temveč tudi pravico, da predlaga izvedbo dokazov v svojo korist. Tako v
sodni praksi kot tudi v procesni teoriji je sprejeto splošno pravilo, da je objektivna identiteta podana, če gre
za isto dejanje ali isti historični dogodek, ki je predmet sojenja in to v njegovih bistvenih delih. Sodba in
obtožba morata imeti za podlago identični historični dogodek in sodba ne sme prekoračiti meje opisa tega
dogodka kot ga vsebuje obtožba glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne
znake kaznivega dejanja. Za presojo objektivne identitete med obtožbo in sodbo je tedaj odločilno, da opis
dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljeno kaznivo dejanje, ostane v mejah dejstvene podlage obtožnega
akta.
11. Po določbi drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče v pogledu pravne presoje dejanja ni vezano na
predloge tožilca. Sodišče namreč mora poznati pravno normo, ki jo vsebujejo pravni predpisi, v tem primeru
predpise kazenskopravne narave, in jo uporabiti na konkretno kazensko zadevo (iura novit curia). V tej
zadevi sodba ne temelji na drugih dejstvih, kot so bila navedena v obtožnem predlogu, saj vanje ni posegel
niti državni tožilec niti sodišče. V prikazanem procesnem položaju, ko je obrambi bila dana možnost, da se
seznani z vsebino obtožbe in se o njej izjavi in glede na navedeno razlago, po eni strani ni mogoče sklepati,
da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z drugim odstavkom 344. člena ZKP, po drugi strani pa tudi
ne, da je kršilo ustavne določbe in določbe 7. ter 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
12. Iz opisa kaznivega dejanja in iz ugotovitev pravnomočne sodbe sledi temeljni očitek, da je obsojenka
uporabila ponarejeno listino z njeno izročitvijo pooblaščenki, ki jo je slednja priložila odgovoru na tožbo in
poslala Okrožnemu sodišču v Celju. Takšen očitek je ne glede na postopanje državnega tožilca in ne glede na
odločitev sodišča prve stopnje ostal nespremenjen. Zaradi tega na zadevi tudi ničesar ne spremeni odločitev,
sprejeta po sodišču druge stopnje, ki je izpustilo iz izreka pravni stavek, utemeljilo pa, da gre glede na opis
dejanja za uporabo predrugačene listine kot prave. Zato zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno
ocenjuje, da je odločitev sodišča druge stopnje nezakonita" (Sodba I Ips 158/2010).
127
„Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe dopolnilo opis kaznivega dejanja v obtožnici z okoliščinami, ki so
bile nujne za uporabo milejše pravne opredelitve kaznivega dejanja ter uporabo določb KZ o prekoračenem
silobranu in bistveno zmanjšani prištevnosti. Sodišče ni spreminjalo okoliščin, ki so opredeljevale historični
dogodek glede časa in kraja dejanja, ravnanja obsojenca, sredstva, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno
in posledic njegovega ravnanja. Sodba je v opisu dodala dejanje poškodovanca kot protipraven napad na
življenje obsojenca, psihično stanje obsojenca zaradi tega napada in psihični odnos obsojenca do njegovega
ravnanja, kar vse je bilo nujno, da se ob nespremenjenem opisu objektivnih okoliščin lahko uporabi milejša
pravna opredelitev kaznivega dejanja ter določbe splošnega dela KZ o prekoračenem silobranu in bistveno
zmanjšani prištevnosti.“ (Sodba I Ips 83/2003)
10.4.1 Test že razsojene stvari (res iudicata)

Pri presoji dovoljenosti spremembe obtožbe si sodišče lahko pomaga s t. i. testom že razsojene stvari
(res iudicata). V okviru tega testa si sodnik zastavi hipotetično vprašanje, ali bi bil po pravnomočni
oprostilni sodbi za kaznivo dejanje po prvotni obtožbi obtoženec lahko spoznan za krivega še drugega
kaznivega dejanja, ki je zajeto v spremenjeni obtožbi. Če bo sodnik ocenil, da pravnomočna oprostilna sodba
ne zajema tudi tega kaznivega dejanja in da bo morebitni nov kazenski postopek dovoljen, bo to hkrati
pomenilo, da ni podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Če pa test že razsojene stvari pokaže, da
bi oprostilna sodba za kaznivo dejanje po obtožbi konzumirala tudi to drugo kaznivo dejanje, je objektivna
identiteta med obtožbo in sodbo podana. (Sodba I Ips 30388/2010-105). Sodišče lahko pri presoji, ali opis
kaznivega dejanja v obtožnem aktu presega okvir dejanskega stanja, kot ga je opisal oškodovanec v predlogu
za pregon, in pomeni povsem drugo (in ne le drugačno) kaznivo dejanje, smiselno upošteva kriterije, ki sta
jih teorija in sodna praksa izoblikovala za razreševanje vprašanj, ki zadevajo objektivno identiteto obtožbe in
sodbe. Zgolj ocena vložnika pravnega sredstva, da se dejansko stanje po izvedbi dokazov ni v ničemer
spremenilo, ne more utemeljiti sklepa, da je tožilec zlorabil svojo pravico do spremembe obtožnega akta
(Sodba I Ips 61800/2010-63). Učinek prepovedi sojenja o isti stvari se razteza na historični dogodek oziroma
kaznivo dejanje kot celoto, zato obtožbe glede istega kaznivega dejanja ni mogoče deliti na več delov.
Učinek že razsojene zadeve velja za celotno dejanje, opisano v obtožnici, ne le za dejanje, opisano v izreku
obsodilne sodbe (Sodba I Ips 214/2005).
10.5 Sprememba obtožnega akta s strani sodišča

Sodišče sme tudi samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja:
"Sodišče je vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe (prvi odstavek 354. člena ZKP, objektivna identiteta),
vendar ustaljena sodna praksa ne zahteva absolutne vezanosti sodbe na obtožbo, kot jo razume vložnik
zahteve. Čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi (glede na
izvedene dokaze, ki kažejo na spremenjeno, v obtožbi navedeno dejansko stanje) predvsem na državnem
tožilcu, pa sme tudi sodišče samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega
dejanja; v določenih primerih je to celo nujno, če se želi izogniti morebitnemu očitku o nasprotju med
izrekom in razlogi sodbe (kršitev 11. točke prvega odstavka 371 člena ZKP). Velja splošno pravilo, da
sodišče ne sme spremeniti v obsodilni sodbi opisa dejanja v obdolženčevo škodo ali obdolženca obsoditi
za povsem drugo kaznivo dejanje kot je obtožen: v takšnih primerih je sodišču mogoče očitati
prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Po ustaljeni sodni praksi pa so dovoljene
spremembe v opisu kaznivega dejanja, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in krivdo. Za
takšne gre tudi v obravnavanem primeru. Sprememba opisa glede števila udarcev z nožem (ki temelji na
izpovedbi oškodovanca, ki mu sodišče verjame) ne posega v odločilna dejstva oziroma zakonske znake
kaznivega dejanja; pomeni zgolj natančnejšo (po oceni sodišča pravilnejšo) opredelitev načina izvršitve
kaznivega dejanja, kar pa v konkretnem primeru ni nujna sestavina opisa; po mnenju Vrhovnega sodišča je
bila v tem primeru nepomembna, oziroma celo nepotrebna, saj je bistvo kazenskopravnega očitka
povzročitev telesne poškodbe z udarcem z nožem. Glede na navedeno ni dvoma, da je bila takšna
sprememba opisa dopustna in da tudi ni šla v obsojenčevo škodo, kot zatrjuje vložnik zahteve. Takšna
128
sprememba opisa kaznivega dejanja, ki v ničemer ni vplivala na obsojenčev pravni položaj, pa tudi ni
narekovala posebne, vnaprejšnje priprave obrambe. Zaradi navedenih razlogov je očitek zahteve o kršitvah
ZKP in Ustave neutemeljen" (Sodba I Ips 320/2009, poudarki J.M.).
Če sodišče v določenih primerih ne poseže v izrek z ustrezno spremembo opisa in pravne kvalifikacije,
ne bo v celoti rešil predmeta obtožbe: "Če je sodišče ocenilo, da obtoženkama ni dokazano, da sta vedeli,
da je denar pridobljen s kaznivim dejanjem, bi moralo presoditi še, ali zbrani dokazi dajejo dovolj podlage za
presojo, da bi to morali in mogli vedeti, in v takem primeru bi lahko samo poseglo v izrek z ustrezno
spremembo opisa in pravne kvalifikacije po 2. odstavku 221. člena KZ: "Sodišče je torej vezano na opis
dejanja v obtožbi, vendar pa sodna praksa pri razlagi objektivne identitete (oziroma pri razlagi zakonskega
besedila "sodba se lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe") ni sprejela absolutne vezanosti med
obema aktoma, temveč je dopustila določene manjše posege v opis dejanja, še posebej, če gre za posege v
korist obtožencev. Pri takšnih spremembah pa je zmeraj potrebno izhajati iz smisla in pomena objektivne
identitete sodbe in obtožbe, ki je v tem, da zagotavlja obtožencu učinkovito obrambo, hkrati pa sodišču
preprečuje, da bi to prevzelo vlogo organa pregona. Sodišče bo tako smelo do določene mere spremeniti opis
dejanja in to tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist (pri čemer pa
seveda ne sme dejanja spremeniti v drugo kaznivo dejanje). Sicer pa so dopustne spremembe, ki niso pravno
relevantne za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske,
stilistične ali jezikovne narave (tako je npr. dopustno izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki
kaznivega dejanja). Ali gre za prekoračitev obtožbe ali ne, je glede na vse navedeno potrebno presojati le na
podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej.
V konkretnem primeru je obtožba obtoženkama očitala, da sta vedeli, da je denar, ki sta ga sprejeli od
soobtoženega M.N., pridobljen z ropom. Sodišče prve stopnje je obe obtoženki oprostilo obtožbe, češ da ni
dokazano oziroma, da sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali sta obtoženki vedeli, da je denar, ki sta ga
dobili od N., pridobljen z ropom. Ali bi obtoženki morali in mogli vedeti zato, pa sodišče ni moglo
ugotavljati, saj je vezano na zahtevo po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo v smislu 1. odstavka 354.
člena ZKP. Glede na navedeno je obe obtoženki v dvomu dejanja po obtožbi na podlagi 3. točke 358. člena
ZKP oprostilo.
Višje sodišče je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča
prve stopnje, čeprav je, kot izhaja iz obrazložitve, sicer pritrdilo pritožbenim navedbam okrožnega državnega
tožilca identičnim navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar pa je zaključilo, da sodišče za ustrezen
opis dejanja ni imelo podlage, saj opis dejanja iz obtožbe ne zajema vseh znakov kaznivega dejanja
prikrivanja.
Z navedenim pa se, kot rečeno, utemeljeno ne strinja vrhovni državni tožilec v zahtevi. Po presoji Vrhovnega
sodišča bi namreč sodišče prve stopnje, kolikor bi ugotovilo, da so podane okoliščine, ki govorijo v prid
kvalifikaciji po 2. odstavku 221. člena KZ, lahko samo (glede na spremenjeno kvalifikacijo) poseglo v izrek
in s tem ne bi prekršilo objektivne identitete med sodbo in obtožbo. Gre namreč za očitek istovrstne, le
milejše oblike kaznivega dejanja in nadomestitev besedila "je vedela" z besedilom "je mogla in morala
vedeti", torej za očitek stopnje zavesti o tem, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem. To ne more
pomeniti nedovoljenega posega v obtožbo, za kar tudi ne bi šlo, če bi sodišče iz opisa M.R. očitanega dejanja
izpustilo še besedilo "v zameno za njeno molčečnost o njegovi izvršitvi ropa pošte na G.". Redukcija očitkov
obtožbe namreč že pojmovno ne more pomeniti prekoračitve, kakor tudi ne vpliva na možnost za pripravo
obrambe, saj so bili vsi očitki v takšni reducirani obtožbi obtožencu znani že prej.
Kolikor pa sta sodišči menili, da bi morale biti okoliščine iz katerih izhaja subjektivni element tega
kaznivega dejanja, to je okoliščine, iz katerih izhaja, da je storilec "vedel", da so stvari pridobljene s
kaznivim dejanjem oziroma, da bi "moral in mogel vedeti "opisane v izreku sodbe in da bi sodišče s tem, ko
bi vnašalo te okoliščine v opis prevzelo funkcijo pregona", je takšno stališče zmotno. Te okoliščine namreč
predstavljajo indice oziroma dokazna dejstva na podlagi katerih sodišče sklepa o dokazanosti zavesti
129
oziroma vedenja za razloge o sumljivem izvoru predmeta prikrivanja. Gre torej za okoliščine, s pomočjo
katerih se dokazuje subjektivni element kaznivega dejanja, takšne okoliščine pa ne spadajo v izrek, temveč v
obrazložitev sodbe.
Sodišče prve stopnje bi tako moralo, kolikor bi ugotovilo, da obtoženkama ni dokazano, da sta vedeli, da je
denar pridobljen s kaznivim dejanjem ropa, presoditi, ali zbrani dokazi dajejo dovolj podlage za presojo, da
bi to morali in mogli vedeti in kolikor bi odgovorilo pritrdilno ju spoznati za krivi storitve privilegirane
oblike kaznivega dejanja prikrivanja. Šele kolikor bi ugotovilo, da obtoženkama tudi to dejanje ni dokazano,
bi izreklo oprostilno sodbo. Višje sodišče pa bi moralo glede na pritožbo državnega tožilca, kolikor bi se z
njo strinjalo (kar iz dela obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje sicer izhaja) pritožbi ugoditi in izpodbijano
sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti temu sodišču v novo odločanje in sicer da se ugotovijo
dejstva in okoliščine na podlagi katerih bi lahko presodilo ali sta obtoženki storili milejšo obliko opisanega
kaznivega dejanja. Ker sodišči navedenega nista presojali, sta kršili v zahtevi uveljavljano kršitev določb
ZKP iz 7. točke 1. odstavka 371. člena, saj nista v celoti rešili rešili predmeta obtožbe. Vrhovno sodišče je
glede na navedeno zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo in ugotovilo očitano kršitev.
Kolikor pa je višje sodišče menilo, da opis dejanja ne zajema dejanskih okoliščin, da sta obtoženki sprejeli
denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, kar bi se dalo sklepati iz dela obrazložitve sodbe tega
sodišča, pa je tudi takšno razmišljanje napačno, saj gre za eno obtožnico, ki je očitala obtoženemu N. storitev
kaznivega dejanja ropa, obtoženima R. in H. pa storitev akcesornega kaznivega dejanja, to je sprejem
denarja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ropa, ki ga je izvršil N. Takšen opis, kjer je iz točke 1 očitka v
obtožbi razvidno temeljno kaznivo dejanje, v naslednjih točkah pa očitek prikrivanja predmetov, pridobljenih
s prvotnim kaznivim dejanjem, pa je vsekakor popoln in dovolj pregleden, saj bi drugačno stališče pripeljalo
do nepotrebnega ponavljanja določenih dejstev in s tem k zmanjšanju preglednosti očitka v obtožnici. Sicer
pa za storitev kaznivega dejanja prikrivanja sploh ni pomembno in potrebno, da bi storilec kaznivega dejanja
prikrivanja vedel za natančno določeno kaznivo dejanje, katerega predmet prikriva, temveč zadošča zavest,
da so bili predmeti pridobljeni na nezakonit način, to je s kaznivim dejanjem, s katerim so bile prekršene
premoženjske pravice nekoga tretjega, v konkretnem primeru s kaznivim dejanjem ropa. Drugače povedano,
storilec bo spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja, če mu bo dokazano, da je vedel oziroma bi
moral in mogel vedeti, da je bilo dejanje pridobljeno s kaznivim dejanjem, medtem ko se za obsodbo storilca
ne zahteva zavest o natančnejši konkretizaciji temeljnega kaznivega dejanja, to je vedenje o podatkih, ki se
nanašajo na način storitve, na storilca temeljnega kaznivega dejanja, na čas in kraj storitve itd. ( Sodba I Ips
258/2007). "...državni tožilec [je] v obtožbi pod točko B/I-1 obdolženemu K. očitano dejanje pravno
opredelil kot kaznivo dejanje velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena KZ. Opis navedenega dejanja v
obtožbi pa je poleg vseh znakov kaznivega dejanja velike tatvine vseboval tudi konkretizacijo vseh
zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja. Sodišče je iz opisa dejanja v obtožbi izpustilo očitek, da se
je S.K. že v dneh od 9.7.2005 dalje v telefonskih razgovorih z N.V. in S.R. kot naročnik avtomobila
dogovarjal, da ga po odvzemu lastniku v Italiji prevzame od njiju po kurirju, ki ga bo v ta namen poslal, ker
je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ta očitek obtožencu ni dokazan. S tem je iz opisa dejanja
izpustilo posamezna neugotovljena dejstva, ki jih je vsebovala obtožba in so se nanašala na očitano kaznivo
dejanje velike tatvine, kar je imelo za posledico spremembo pravne opredelitve obtožencu očitanega
kaznivega dejanja. Sodišče je zaradi jasnosti v opis dejanja vneslo abstraktne zakonske znake kaznivega
dejanja prikrivanja, pri svoji odločitvi pa je ostalo v okvirih v obtožbi navedene dejstvene podlage; odločilo
je torej o dejanju, ki je obseženo z obtožbo. S tem ko je sodišče na podlagi ugotovljenih in v izreku sodbe
navedenih dejstev sprejelo glede pravne opredelitve drugačen zaključek kot državni tožilec (ki je zatrjeval
kaznivo dejanje velike tatvine), pri tem pa ni spreminjalo dejstev in okoliščin, vsebovanih v vloženi in na
glavni obravnavi spremenjeni obtožbi, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Prav tako z
dodanim besedilom abstraktne pravne norme ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ampak je
le omogočilo kontrolo pravilnosti pravnega sklepa, da opis dejanja pomeni konkretizacijo kaznivega dejanja
prikrivanja.
130
10. Ne gre pritrditi zagovorniku, ko navaja, da bi sodišče ob nedokazanosti očitane velike tatvine moralo
obsojenca oprostiti obtožbe. Sodišče je vezano na opis dejanja v obtožbi in če ugotovi, da so podani zakonski
znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, to dejanje opredeli drugače. S tem določbe prvega odstavka 354.
člena ZKP ne krši. Zagovornik in obsojenec imata načeloma prav, ko ugotavljata, da je kaznivo dejanje
prikrivanja drugo kot kaznivo dejanje tatvine, vendar so v tej zadevi v obtožbi opisani zakonski znaki obeh
kaznivih dejanj, torej tudi znaki kaznivega dejanja prikrivanja, zato sodišče obsojenca ni obsodilo za dejanje,
ki ni bilo zaobseženo z obtožbo, s čimer naj bi prekoračilo obtožbo.
11. Sprememba pravne opredelitve v kaznivo dejanje prikrivanja je bila v konkretnem kazenskem postopku
dopustna tudi z vidika pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku in ob spoštovanju načela
poštenosti sojenja. Kot pravilno navaja obsojenec, oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ni upravičena le
do obveščenosti o dejstvih, na katerih temelji obtožba, ampak tudi do obveščenosti o pravni kvalifikaciji teh
dejstev. Poznavanje dejanskih in pravnih vidikov obtožbe predstavlja temelj za pripravo učinkovite obrambe.
Pri presoji dopustnosti spremembe pravne opredelitve je ključno, ali je bil obsojenec pred izrekom sodbe
kadarkoli seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega mu dejanja in ali se je imel možnost
braniti se zoper spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo. V tej zadevi sprememba pravne
kvalifikacije za obsojenca ni bila akt presenečenja, saj ne gre za takšno spremembo, ki je obtoženec, še
posebej ob pomoči zagovornika, ni mogel pričakovati. Kaznivo dejanje tatvine, ki se je obtožencu najprej
očitalo in kaznivo dejanje prikrivanja, ki je bilo tudi natančno opisano v obtožbi, sta bili v tem primeru tesno
oziroma nujno povezani. Po vsebini je storilec kaznivega dejanja tatvine dejansko lahko hkrati tudi
prikrivalec, vendar pa storilec temeljnega kaznivega dejanja (tatvine) ne more odgovarjati za storitev
akcesornega kaznivega dejanja (prikrivanja) zaradi nekaznivosti naknadnega kaznivega dejanja, torej iz
pravnih razlogov. Obtožba je obsojenemu K. od vsega začetka očitala dejavnost za pridobitev ukradene
stvari (kar je sicer izvršitveno dejanje prikrivanja), kot uresničitev načrta tatvine avtomobila. Glede na
očitek, kako naj bi storil tatvino, obsojenec ni bil brez možnosti obrambe. Očitek kaznivega dejanja tatvine je
v tem primeru bil specifičen, in sicer da je obsojeni K. naročil drugim udeležencem protipraven odvzem
vozila (izvršitveno dejanje tatvine) in potem, da se mu to vozilo dostavi po še drugih udeležencih
(prikrivanje). Obsojeni K. naj bi torej dejanje storil kot sostorilec z odločilnim prispevkom k tatvini in ne kot
neposredni storilec tatvine. Ob tako očitanem ravnanju, ki praktično neločljivo povezuje tatvino z elementi
prikrivanja, vložnika ne pojasnita v čem je bilo presenečenje oziroma v čem je bila možnost obrambe pred
očitki obtožbe kakorkoli otežena. Zgolj dejstvo, da je sodišče iz izrekla sodbe izpustilo nedokazan očitek,
obrambi ni onemogočilo, da bi predlagala izvedbo dokazov, ki bi po njenem stališču vplivali na ugotavljanje
pravno pomembnih dejstev in na dokazno oceno sodišča, saj je bila obramba seznanjena s celotnim očitkom
iz obtožbe, imela pa ni samo možnost braniti se pred vsemi temi očitki, ampak je to tudi storila. Obsojenec je
lahko podal svoj zagovor in predlagal dokaze glede vseh dejanj, ki so se mu očitala v obtožbi in ne le glede
očitkov, ki so se nanašali na tatvino, zato njegova pravica do obrambe ni bila kršena. Da sprememba pravne
opredelitve za obrambo ni pomenila presenečenja, potrjujejo tudi navedbe obsojenčevega zagovornika, ki je
v zaključni besedi povedal, da bi bilo obsojenemu K. moč očitati kvečjemu kaznivo dejanje prikrivanja, ki pa
mu po njegovem mnenju ni dokazano. Ob ugotovljenem ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe iz
prve alineje 29. člena Ustave, niti o kršitvi enakopravnosti med strankama, udeleženima v postopku iz 22.
člena Ustave, ki sta sestavni del pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave, ki tudi ni bila kršena
(Sodba I Ips 193/2008).
Sodišče sme do določene mere spremeniti opis dejanja tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v
primeru, če je to obdolžencu v korist: "Sicer pa so vedno dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne
za obstoj kaznivega dejanja in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske,
stilistične ali jezikovne narave oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši (tako je
na primer dopustno iz opisa izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja). Pomik
datuma oziroma časovnega obdobja, v katerem je nastala premoženjska korist, sam po sebi ne pomeni
prekoračitve obtožbe. Za takšno kršitev bi lahko šlo, če bi čas storitve predstavljal zakonski znak kaznivega
dejanja (npr. detomor) ali pa njegovo kvalificirano obliko (npr. kazniva dejanja iz spolne sfere storjena proti
mladoletniku), če bi imela sprememba datuma vpliv na težo dejanja ali kazensko odgovornost storilca, ali pa
bi bil datum pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja, uveljavljanega alibija ipd." (Sodba I Ips 366/2002,
131
enako Sodba I Ips 69454/2010-112). S tem ko je sodišče na podlagi ugotovljenih in v izreku sodbe navedenih
dejstev sprejelo glede pravne opredelitve drugačen zaključek kot državni tožilec, pri tem pa ni spreminjalo
dejstev in okoliščin, vsebovanih v vloženi in na glavni obravnavi spremenjeni obtožbi, ni kršilo objektivne
identitete med obtožbo in sodbo. Prav tako z dodanim besedilom abstraktne pravne norme ni kršilo
objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ampak je le omogočilo kontrolo pravilnosti pravnega sklepa, da
opis dejanja pomeni konkretizacijo kaznivega dejanja prikrivanja (Sodba I Ips 193/2008).
Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče na glavni obravnavi ugotovi drugačno
dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi in opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje,
kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja ugodnejši za
obtoženca (Sodba I Ips 214/2005; enako Sodba I Ips 215/2009-944).
S spremembo zakonske označbe dopolnilne norme, ne da bi bilo poseženo v dejanski opis kaznivega dejanja,
sodišče ni prekoračilo obtožbe (Sodba I Ips 101/2009). Če sodišče spozna, da posamezen zakonski znak
kaznivega dejanja obtožencu ni dokazan, ne izreče oprostilne sodbe po 3. točki 385. člena ZKP, če preostali
dokazani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja pomenijo njegovo privilegirano obliko, za katero
sodišče lahko izreče obsodilno sodbo, ne da bi prekoračilo obtožnico (Sodba I Ips 45602/2010-343). Sodišče
lahko modificira tenor obtožbe in z dodajanjem elementov prekoračenega silobrana spremeni opis dejanja v
obsojenčevo korist (Sodba I Ips 233/2006).
10.6 Ne/prekoračitev
Sodišče prve stopnje je prekoračilo obtožni predlog s tem, ko je v izreku glede višine premoženjske koristi,
ki si jo je obdolženi pridobil, dodalo besedo „najmanj“, saj s takšnim dostavkom v škodo obdolženca posega
v kriminalno količino, torej znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki se obdolžencu z
obtožnim predlogom očita (VSK sodba II Kp 47355/2010). S tem, ko je sodišče prve stopnje očitek, da sta
obdolženca zahtevala od priče, da izvrši umor, spremenilo v očitek, da sta se dogovorila s pričo, da izvrši
umor, je sodišče spremenilo dejstva, ki so ključna za ugotavljanje elementov kaznivega dejanja in oblike
udeležbe, oziroma je dejanje, ki je predmet obtožbe, spremenilo v drugo dejanje, ki ni predmet obtožbe
(Sodba I Ips 96357/2010-594).
Sodišče, ki je v opisu dejanja zamenjalo abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja po spremenjeni pravni
opredelitvi, pri svoji odločitvi pa je ostalo v okvirih v obtožbi navedene dejstvene podlage in odločilo o
dejanju, ki je obseženo z obtožbo, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (Sodba I Ips
43077/2010-59). S tem, ko je drugostopenjsko sodišče dejanje pravno opredelilo drugače kot sodišče prve
stopnje ob nespremenjenem opisu dejanja in brez ugotavljanja dejanskega stanja, ni bil kršen kazenski zakon
(Sodba I Ips 287/2010). Sodišče je utemeljeno spremenilo opis dejanja obsojenca v izreku sodbe, da je
mamilo "izročil", izvršitveno obliko pa nadomestilo z "dal v promet" (namesto "prodal"), saj je ugotovilo, da
je bila prodaja sklenjena med kupcem in neznanim prodajalcem, obsojenec pa je le izročil mamilo za
neznanega prodajalca (Sodba I Ips 8/2010).
S sodbo, s katero sodišče druge stopnje ugotovi nepravilno uporabo procesnega zakona in kršitev iz 9. točke
prvega odstavka 371. člena ZKP ter prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno
sodbo, sodišče druge stopnje ne more prekoračiti obtožbe (Sodba I Ips 43/2009).
Čeprav je sodišče vstavilo v opis kaznivega dejanja, da je obsojenka dvigovala denar sama ali po
neznani osebi, ni poseglo v identiteto med obtožbo in sodbo, saj poseg ne spreminja dejanja, kot je
opisano v obtožbi glede dejstev, ki predstavljajo uresničitev znakov kaznivega dejanja in sprememba
ne povečuje kriminalne količine in teže očitanega dejanja: "S tem ko je sodišče prve stopnje spremembo
obtožbe glede dviga denarja dne 1.10.2006, po kateri je obsojenka ne le sama, ampak sama ali po neznani
osebi dvignila 20.000 SIT, sámo razširilo na vse dvige, očitane obsojenki, ni poseglo v identiteto med
obtožbo in sodbo, ki jo ureja prvi odstavek 354. člena ZKP. Ta poseg ne spreminja dejanja, kot je opisano v
132
obtožbi glede dejstev, ki predstavljajo uresničitev znakov kaznivega dejanja, sprememba ne povečuje
kriminalne količine, ki jo je zajemala obtožba in ne povečuje teže očitanega dejanja. Dejanje, opisano v
sodbi, ni niti drugačno še manj drugo, zato ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb iz 9. točke prvega
odstavka 371. člena ZKP.
5. Po določbi 385. člena ZKP se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja
kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v njegovo korist. Primerjava izpodbijane prvostopne sodbe s
prvo sodbo tega sodišča, ki je bila na pritožbo zagovornika obsojenke razveljavljena pokaže, da se sodba ni
spremenila v škodo obsojenke glede pravne opredelitve dejanja niti glede sankcije. V čem naj bi navedena
sprememba bila v škodo obsojenke vložnik ne pojasni, trdi le, da obsojenka ni dala bančne kartice drugi
osebi in iz tega izvede sklep, da gre za popolnoma nasprotujoča si dejstva, ki so neresnična in v škodo
obsojenke. V tem delu uveljavljana kršitev iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni substancirana in
je ni bilo mogoče preizkusiti.
6. Nobenega nasprotja ni v očitku v izreku sodbe da je obsojenka dvigovala denar sama ali po neznani osebi.
Za dan 1.10.2003 sodišče namreč ugotavlja, da je bila obsojenka tega dne na delu hkrati pa tudi, da je bila z
njeno kreditno kartico dvignjena vsota 20.000 tolarjev, pri čemer ugotavlja, da je ta znesek dvignila neznana
oseba z védenjem in odobritvijo obsojenke. Gre torej za tako imenovano posredno storilstvo, ki ne vpliva na
kazensko odgovornost obsojenke. Tudi če sodišče takšne možnosti posrednega storilstva ne bi razširilo še na
ostale dvige s tem, da je v izrek vneslo, da je dvige izvršila obsojenka sama ali neznana oseba, ki ji je izročila
bančno kartico s PIN kodo, bi lahko takšno ugotovitev sprejelo v obrazložitvi sodbe. Z drugimi besedami,
posredno storilstvo kot način storitve bi lahko sodišče ugotovilo ne da bi bilo kakorkoli poseženo v izrek
sodbe oziroma opis dejanja. Navedeno kaže, da kritizirani poseg sodišča ne more predstavljati niti
prekoračitve obtožbe niti kršitve prepovedi spremembe na slabše." (Sodba I Ips 456/2007).
Sodišče ne prekorači obtožbe, temveč kvečjemu krši kazenski zakon, če opisa dejanja ne spreminja in
dejanje opredeli v nasprotju z opisom ali dejanje pravno opredeli po strožjem zakonu, pa takšna
opredelitev ustreza opisanemu dejanskemu stanju. Če pa bi sodišče poseglo v dejanski opis in
obdolženca spoznalo za krivega dejanja, za katerega sploh ni bil obtožen, pa čeprav je to drugo
dejanje milejše od tistega, ki ga je očitala obtožba, bi s tem prekoračilo obtožbo: "Po načelu
akuzatornosti (19. člen ZKP) lahko kazenski postopek teče le na podlagi z zakonom določene zahteve
upravičenega tožilca. Načelo kontradiktornosti določa, da mora tožilec navesti dejstva, na katera opira svoj
zahtevek in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazuje (2. odstavek 16. člena ZKP). Ker daje obtožnica
okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče in hkrati daje obtožencu možnost za pripravo svoje obrambe (1. in 3.
alineja 29. člena Ustave, 3. odstavek 16. člena ZKP), predpisuje zakon zanjo obvezno vsebino in določa tudi
poseben postopek za njen preizkus. Obdolženec je namreč nasprotna stranka v postopku in mora biti v celoti
informiran o obtožnici, ker tisto česar obtožba ne vsebuje ni predmet presoje sodišča, zaradi česar je
potrebno tudi vsako spremembo razlagati zelo restriktivno. Glede na pomen tega procesnega akta so v 1.
odstavku 354. člena ZKP določena zelo stroga pravila tudi glede vprašanj razmerja med obtožnico in sodbo,
s katerim zakon sodišču med drugim onemogoča, da bi se spremenilo v organ pregona. Sodba se sme glede
na navedeno določbo nanašati na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta obtožbe in sodbe) ter na
dejanje, ki je predmet obtožbe (objektivna identiteta obtožbe in sodbe). Vendar pa, kot to ugotavlja že
pritožbeno sodišče, sodišče na pravno presojo dejanja s strani tožilstva ni vezano (2. odstavek istega člena),
kar pomeni, da bo sodišče dejanje pravno opredelilo tako, kot po njegovi presoji izhaja iz opisa kaznivega
dejanja v obtožnem aktu. Kolikor namreč opisa dejanja sodišče ne bo spreminjalo in bo dejanje opredelilo v
nasprotju z opisom, bo kršilo kazenski zakon, ne pa prekoračilo obtožbo, kot to očitajo zagovorniki v
zahtevi. Prekoračitev ni podana, četudi sodišče dejanje pravno opredeli po strožjem zakonu, če takšna
opredelitev ustreza opisanemu dejanskemu stanju. Bi pa bila podana očitana kršitev, kolikor bi sodišče
poseglo v dejanski opis in obdolženca spoznalo za krivega dejanja, za katerega sploh ni bil obtožen, pa
čeprav bi bilo to drugo dejanje milejše od tistega, ki ga je očitala obtožba (Sodba I Ips 44/2007).
133
10.6.1 Natančnejša opredelitev oškodovančevih telesnih poškodb

Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ko je dopustilo spremembo obtožbe z natančnejšo
opredelitvijo oškodovančevih telesnih poškodb, saj je obsojencu očitana kriminalna količina ostala enaka.
Državni tožilec lahko spremeni obtožbo tako, da vključi v opis okoliščino, ki je bila sicer poznana že ob
vložitvi obtožnice, se je pa ocena njenega pomena v luči dokazov, izvedenih na glavni obravnavi,
spremenila. (Sodba I Ips 430/2008).
10.6.2 Sprememba imena sostorilca/oškodovanca/okoriščenca

Z nadomestitvijo v obtožbi imensko navedenega sostorilca z neznano osebo iz K. v opisu dejanja v
izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni bila prekršena obsojenčeva pravica do učinkovite obrambe po
29. členu Ustave RS. Zoper obsojenca usmerjeni očitek se na ta način ni vsebinsko spremenil, saj
natančno neugotovljena identiteta osebe, s katero se je obsojenec dogovarjal, ni odločilna
okoliščina, če in kolikor je z izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno konkretno dogovarjanje
obsojenca glede konkretnega mamila – v teh primerih heroina ( Sodba I Ips 19969/2010). "Iz izhodišča,
da mora biti podana identiteta obtožbe in sodbe, lahko na načelni ravni ugotovimo, da tudi sprememba imen,
na primer pri oškodovancih in okoriščencih, ne predstavlja vedno kršitve navedene identitete, če ni
napravljena v škodo obtoženca. V obravnavani kazenski zadevi pa gre za konkretno kaznivo dejanje, ki ga je
bil obtožen M.T. in se zastavlja vprašanje, ali je sprememba imena okoriščene družbe takšna, da ni bila v
škodo obtožencu. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena določa, da se lahko
stori le naklepno in sicer z obarvanim naklepom ("z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil
premoženjsko korist"). Ta oblika naklepa mora biti vsebovana v opisu kaznivega dejanja ter predstavlja znak
kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ.
Načeloma ne moremo izključiti primera, ko bi zamenjava okoriščenca v opisu dejanja bila povsem
indiferentna do obstoja kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi pa gre za drugačen, povsem specifičen
primer. Okoriščena gospodarska družba, ki naj bi bila okoriščenec, je zaradi izrabe položaja s strani storilca
bistven sestavni del kaznivega dejanja. Gospodarska družba P. p.o., ki je navedena v obtožbi, je bilo namreč
podjetje v stečaju, I.A. d.d. pa dejanski okoriščenec. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve
stopnje ne bi smelo samo poseči v opis dejanja in spremeniti ime oškodovanega podjetja, saj je s tem
spremenilo znak kaznivega dejanja, ki je bil bistven v zvezi z izrabo položaja, hkrati pa obtožencu in
njegovemu zagovorniku vzelo pravico do obrambe. Slednje izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi pri
Okrožnem sodišču v Kranju dne 7.11.2002, ko je bila na vrsti beseda strank. Državni tožilec je v zaključni
besedi tako kot v obtožnici uveljavljal, da je bil zaradi ravnanja obtoženca P. protipravno okoriščen, medtem
ko je zagovornik posebej uveljavil, da pri obtožencu ni izkazan namen, da bi pridobil protipravno
premoženjsko korist P.. Z zamenjavo imena okoriščenega podjetja je bil torej obtoženec postavljen v položaj,
ko se o spremembi opisa dejanja ni mogel izjasniti oziroma pripraviti obrambe. Sprememba opisa dejanja s
strani sodišča prve stopnje je bila zato napravljena v škodo obtoženca in kot pravilno ugotavlja sodišče druge
stopnje v izpodbijani sodbi, je prvostopenjsko sodišče s tem prekoračilo obtožbo, tako da je zagrešilo
absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP." (Sodba I Ips
220/2004).
10.7 Umik obtožnega predloga

Dogaja se, da državni tožilec v skrajšanem postopku pri okrajnem sodišču pred začetkom glavne obravnave
umakne obtožni predlog. Sodišče bi v takem primeru ravnalo napačno, če bi s sklepom zavrglo obtožni
predlog na podlagi določbe prvega odstavka 437. člena (v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP).
Sodišče mora v tej procesni situaciji oškodovanca na podlagi določbe prvega odstavka 293. člena ZKP
posebej obvestiti o pravici, da sme v osmih dneh nadaljevati pregon (60. in 62. člen ZKP). Šele zatem, če
oškodovanec pregona ne bi nadaljeval, bi lahko sodišče s sklepom na podlagi drugega odstavka 293. člena
ZKP ustavilo postopek.
134
135
11 PRIZNANJE KRIVDE IN SPORAZUMEVANJE

Institut priznanja krivde dopušča izjemo od splošnega načela kazenskega postopka, po katerem je mogoče
obsodilno sodbo izreči le, če se resničnost očitanih dejstev, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja potrdi v
kontradiktornem postopku na glavni obravnavi.
Sodišče mora odločiti o sprejemu obdolženčevega priznanja krivde na glavni obravnavi, sicer mora
sodba vsebovati izrek o krivdi, odločbo o kazenski sankciji in druge odločbe, ki jih mora vsebovati
izrek obsodilne sodbe, vse odločbe pa bi morale biti tudi ustrezno obrazložene: „ 6. V obravnavanem
primeru obsojenec na predobravnavnem naroku 7. 4. 2014 krivde ni priznal ... Na glavni obravnavi … je
krivdo za del dejanj po obtožbi priznal ... in podal svoj zagovor glede preostalih kaznivih dejanj iz obtožnice.
Iz zapisnika o glavni obravnavi in njenega zvočnega prepisa je razvidno, da sodišče o delnem priznanju
krivde ni sprejelo nobene odločitve. Na glavni obravnavi ... je obsojenec priznal krivdo tudi za vsa ostala
očitana mu kazniva dejanja. Tudi o tem priznanju krivde sodišče ni sprejelo nobene odločitve, postopek pa je
nadaljevalo z dokaznim postopkom ter zaslišalo štiri priče ... ter odločilo, da zaradi obsojenčevega priznanja
krivde ene od prič ne zasliši. Sodišče je nato dokazni postopek zaključilo ter po zaključnih besedah strank
obsojencu izreklo sodbo. V pisni sodbi je glede dokazne ocene zgolj ugotovilo, da je obsojenec krivdo za
kazniva dejanja priznal, pritožbeno sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi pritožbi zoper sodbo sodišča prve
stopnje, pa je pritožbo zavrnilo in glede pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
ugotovilo, da glede na (sprejeto) obsojenčevo priznanje krivde ta pritožbeni razlog ni dopusten (drugi
odstavek 370. člena ZKP).
7. V obravnavanem primeru glede na podatke spisa torej sodišče prve stopnje ni odločilo o sprejemu
priznanja krivde in priznanja ni sprejelo niti ga ni zavrnilo. Zato vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo
zakonitosti utemeljeno navaja, da bi morala sodba, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje vsebovati izrek o
krivdi, odločbo o kazenski sankciji in druge odločbe, ki jih mora vsebovati izrek obsodilne sodbe (359. člen
ZKP), vse odločbe pa bi morale biti v pisno izdelani sodbi tudi ustrezno obrazložene. Ker sodba sodišča prve
stopnje ne vsebuje ocene izvedenih dokazov, ki potrjujejo, da je obsojenec storil očitana mu kazniva dejanja
ter tudi ne razlogov, ki utemeljujejo njegovo krivdo, saj obrazložitev krivde vsebuje le ugotovitev, da je
obsojenec krivdo pred sodiščem priznal in je sodišče priznanje sprejelo, sodba nima razlogov o odločilnih
dejstvih. Zato je utemeljen očitek o bistvenih kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega
8. Utemeljen je tudi nadaljnji očitek, da razlogi sodbe sodišča druge stopnje nasprotujejo podatkom v
zapisniku o glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče je namreč zapisalo, da skladno z določbo drugega odstavka
370. člena ZKP (na podlagi, katere se sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme
izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) obsojenčeva pritožba zaradi zmotne in
nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena. Tako je v nasprotju s podatki v spisu štelo, da je
sodišče prve stopnje obsojenčevo priznanje krivde ocenilo in sprejelo. Ker pa priznanje krivde ni bilo
sprejeto so takšni razlogi v sodbi sodišča druge stopnje v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi. Zato je
tudi očitek o protispisnosti v razlogih sodbe sodišča druge stopnje utemeljen. (Sodba I Ips 2080/2014-307)
Obdolženčevo priznanje krivde ne izključuje dolžne presoje sodišča glede ugotavljanja obstoja pravno
relevantnih dejstev in ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja: to je presojo ali
(priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja
(izpolnjenost bíti inkriminacije) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda). Določba drugega
odstavka 354. člena ZKP, da sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja, velja tudi za
sodbo izdano na podlagi priznanja krivde (Sodba I Ips 36893/2010-423). Priznanje krivde v nobenem
pogledu ne sme vplivati na sodnikovo dolžnost materialnopravne presoje dejanja (Sodba I Ips 5664/2013-
31).
Obdolženec se s priznanjem krivde ne odreče pravilni uporabi materialnega prava. „9. Vrhovno sodišče
je sprejelo razlago, da to pravilo velja tudi v primeru, ko je priznanje podano neposredno pred
sodiščem (in ne v okviru sporazuma o priznanju krivde). (poudarek J.M.) Dejstvo, da ZKP v XIX.a
136
poglavju, ki ureja predobravnavni narok, ni predvidel postopanja sodnika v primeru, ko s pravno

opredelitvijo v obtožbi ne soglaša, ne sme biti razlog za zaključek, da je sodnik v tem primeru na tožilčevo
pravno presojo vezan. Sodišče mora tudi v primeru priznanja krivde, ki je podano neposredno na
predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi, odločiti ob smiselni uporabi citiranih določb, ki urejajo
zavrnitev sporazuma o priznanju krivde v primeru razpolaganja s pravno opredelitvijo.
10. To stališče potrjuje tudi ureditev pritožbenih razlogov. Kolikor bi priznanje krivde zajemalo priznanje
pravne opredelitve, bi bila pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona izključena, kar iz določb ZKP ne
izhaja. Po določbi drugega odstavka 370. člena ZKP je kot razlog za vložitev pravnega sredstva zoper sodbo,
izrečeno na podlagi sprejetega priznanja krivde, izključena zgolj zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega
stanja, kar a contrario pomeni, da je kršitev kazenskega zakona (372. člen ZKP) dovoljen pritožbeni razlog.
11. Predstavljeni argumenti utemeljujejo zaključek, da se obdolženec s priznanjem krivde ne odreče pravilni
uporabi materialnega prava. V obravnavanem primeru bi sodišče prve stopnje kljub temu, da je obsojenec
priznal krivdo za poskus storitve kaznivega dejanja uboja (prvi odstavek 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-
1), moralo opraviti materialnopravno presojo dejanja, pri čemer bi ugotovilo, da (priznana) objektivna in
subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja umora na zahrbten način (1.
točka 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1). Ker pravilna uporaba materialnega prava narekuje obsodbo za
drugo kaznivo dejanje, sodišče prve stopnje kljub izpolnjenosti vseh ostalih v prvem odstavku 285.c člena
ZKP določenih pogojev za sprejem priznanja krivde, obsojenčevega priznanja krivde ne bi smelo sprejeti.
Sodišče prve stopnje bi moralo obsojenčevo priznanje krivde s sklepom zavrniti (drugi odstavek 285.c člena
ZKP) in nadaljevati postopek, kot da je obsojenec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava (285.d - 285.f
člen ZKP) ter opraviti glavno obravnavno.“ (Sodba I Ips 55009/2013-365)
Kršitev kazenskega zakona je dovoljen razlog za vložitev (izrednega) pravnega sredstva zoper sodbo, izdano
na podlagi priznanja krivde (Sodba I Ips 60778/2011-213). Sporazum o priznanju krivde je vseboval izrek o
varnostnem ukrepu po 70. b členu KZ-1, za katerega izrek pa ni bilo zakonske podlage. Zato bi sodišče
(kljub strinjanju obsojenca v sklenjenem sporazumu o izreku tega varnostnega ukrepa) ob presoji zakonitosti
sklenjenega sporazuma o priznanju krivde moralo ugotoviti, da je sporazum sklenjen v nasprotju z določbo
drugega odstavka 450. b člena ZKP in skladno s tako ugotovitvijo sporazum zavrniti, ker je v sporazumu
dogovorjen izrek varnostnega ukrepa bil nezakonit (Sodba I Ips 10890/2013-91).
„Obsojenec je bil torej, še preden je krivdo priznal, seznanjen z vrsto in višino kazni, ki jo predlaga državna
tožilka, oziroma je bil seznanjen z maksimalno višino kazni zapora (šesti odstavek 285.č člena ZKP), in sicer
dveh let. Navedeno pa ne pomeni, kakor je zaključilo višje sodišče, da se je obsojenec s predlagano kaznijo
strinjal. Obsojenec ima tako v primeru priznanja krivde (285.c člen ZKP) kot v primeru sklenitve sporazuma
o priznanju krivde še vedno možnost, da na naroku za izrek kazenske sankcije predlaga dokaze, ki vplivajo
na višino kazni oziroma izrek kazenske sankcije. (toda, glej Sodbo I Ips 25331/2013-119, spodaj) Sodišče je
na predlog državnega tožilca vezano le toliko, da ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal
tožilec. Sodišče mora na naroku za izrek kazenske sankcije izvesti vse relevantne dokaze in ob upoštevanju
pravil KZ-1 za odmero kazni izreči kazen, ki ustreza vsem relevantnim okoliščinam kaznivega dejanja in
storilca. Vendar je v primeru omilitve kazni zaradi obsojenčevega priznanja krivde treba upoštevati 50. člen
KZ-1, ki določa, da sme sodišče storilcu kazen omiliti, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati,
ali če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Zakonodajalec je
priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine.
Če ne gre za posebne olajševalne okoliščine, ampak zgolj za običajne olajševalne okoliščine (drugi odstavek
49. člena KZ-1), je kazen obdolžencu možno izreči le v mejah z zakonom predpisane kazni. Običajne
olajševalne okoliščine, tudi v primeru priznanja krivde, v polje omilitve kazni ne posegajo. Vendar se mora
sodišče do okoliščin, ki jih navaja obramba in so za izrek kazenske sankcije pomembne, opredeliti, oziroma
mora izvesti in presoditi relevantne dokaze, saj je le tako mogoče ugotoviti kvaliteto olajševalnih okoliščin
oziroma ali gre za posebne olajševalne okoliščine, ki upravičujejo izrek kazni, ki je nižja od kazni, ki jo je
predlagal državni tožilec. To je tudi glavni namen naroka za izrek kazenske sankcije, pri čemer mora sodišče
paziti, da se postopek nerazumno ne podaljša. Preden bo podal predlog, bo že državni tožilec opravil presojo
primernosti (individualizacije) kazenske sankcije, vendar to ne odvezuje sodišča, da v okviru naroka za izrek
kazenske sankcije izvede vse relevantne dokaze, ki v posameznem primeru vplivajo na vrsto in višino
137
kazni.“ (Sodba I Ips 29324/2013-78). „11. V skladu s prvim odstavkom 450.č člena ZKP o sporazumu o
priznanju krivde odloča sodišče, pred katerim teče kazenski postopek na predobravnavnem naroku, če je bil
sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi. V skladu s tretjim odstavkom tega člena sodišče sprejme
sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme in nadaljuje postopek smiselno kot da je obdolženec
izjavil, da priznava krivdo po obtožbi (285.č člen ZKP), če presodi, da so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem
sporazuma. Sporazum mora biti po določbi drugega odstavka 450.č člena ZKP v skladu z določbami 450.a,
450.b in 450.c člena ZKP, glede priznanja krivde pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c
člena ZKP. Po določbi četrtega odstavka 285.č člena ZKP se narok za izrek kazenske sankcije izvede s
smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi, s tem, da predsednik senata prebere sklep sodišča o
sprejemu priznanja krivde, v dokaznem postopku pa se izvedejo le dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske
sankcije. Obdolžencu je treba omogočiti, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske
sankcije. V skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za
krivega, ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.
12. Iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 450.č člena ZKP izhaja, da sodišče praviloma na
predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi, sprejme sklep, da
sporazum o priznanju krivde sprejme, če so izpolnjeni vsi pogoji zanj, nato pa postopek smiselno nadaljuje z
narokom za izrek kazenske sankcije, kot da je obdolženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi. Sodišče v
skladu z navedeno določbo sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami,
vključno s sankcijo, ki je v njem dogovorjena. V nasprotju z jezikovnim pomenom navedene zakonske
določbe bi bila razlaga, da sodišče sporazum o priznanju krivde najprej sprejme, nato pa spreminja v njem
dogovorjene sestavine, med katere sodi tudi kazenska sankcija. Takšno razlago še utrjuje določba, da sodišče
po sprejetju sklepa o sprejemu sporazuma o priznanju krivde postopek nadaljuje smiselno, kot da je
obdolženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, z narokom za izrek kazenske sankcije. Narok za izrek
kazenske sankcije je namreč primarno oblikovan za procesno situacijo, v kateri obdolženec ne sklene
sporazuma o priznanju krivde, temveč na predobravnavnem naroku izjavi, da krivdo po obtožbi priznava. Le
v tem primeru ima sodišče v skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP možnost, da lahko
obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo, kot jo je predlagal državni tožilec. V primeru sklenitve
sporazuma o priznanju krivde pa sodišče preden sprejme sklep, s katerim sprejme sporazum o priznanju
krivde v zvezi s kazensko sankcijo, presodi le njeno zakonitost, torej če je sankcija dogovorjena v mejah z
zakonom predpisane kazni, nima pa pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu
s svobodno voljo obeh strank sporazuma.
13. Takšna razlaga določbe 450.č člena v zvezi z 285.č členom ZKP je skladna tudi z namenom in naravo
sporazuma o priznanju krivde. Sporazum o priznanju krivde je dogovor (pogodba) med obdolžencem in
državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe pred sodiščem
priznal, njegov namen pa je zagotoviti večjo učinkovitost kazenskega postopka. Izid kazenskega postopka
pred sodiščem je praviloma za obe stranki negotov, sporazum o priznanju krivde pa predstavlja kompromis,
ki je sprejemljiv za obe stranki. Obdolženec je za sklenitev sporazuma praviloma motiviran le, če bo v
primeru priznanja krivde deležen milejše kazni oziroma vrste kazenske sankcije, kot bi mu jo izreklo sodišče
v rednem postopku, pa tudi, da se kazenski postopek zoper njega na takšen način hitreje zaključi. Državni
tožilec pa sklene sporazum o priznanju krivde, kadar oceni, da je smotrneje kot zastopati obtožbo v
dolgotrajnem kazenskem postopku, ki bi se sicer lahko končal z izrekom strožje kazni, v kratkem času in z
neprimerno manjšimi stroški končati postopek in se zadovoljiti z milejšo kaznijo. Pri tem morata imeti obe
stranki zagotovilo, da bo sodišče sporazum, ki je med njima dogovorjen, tudi sprejelo, če izpolnjuje pogoje
iz drugega odstavka 450.č člena ZKP oziroma, da samo vanj ne bo posegalo in spreminjalo njegove vsebine.
Sklenjeni sporazum o priznanju krivde sam po sebi še ne pomeni obsodilne sodbe zgolj zato, ker z njegovo
vsebino soglašata obe stranki, potrebna je njegova kontrola in legitimacija s strani sodišča. Sodišče bo
sporazum o priznanju krivde sprejelo le, če bo ocenilo, da so zanj izpolnjeni v zakonu predpisani formalni in
vsebinski pogoji (da je bil sporazum sklenjen v pisni obliki, da je bil v postopku pogajanj in pri njegovi
sklenitvi navzoč zagovornik, da je v njem dogovorjena kazenska sankcija skladna z določbami Kazenskega
zakonika, da je obdolženec sporazum sklenil prostovoljno, da je razumel njegovo naravo in posledice, ter da
138
je njegovo priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi), vanj pa ne sme poseči na način, da bi
spreminjalo njegovo vsebino oziroma celo posegalo v med strankama dogovorjeno kazensko sankcijo. V tem
se sporazum o priznanju krivde tudi bistveno razlikuje od priznanja krivde na predobravnavnem
naroku, ki ni posledica dogovarjanja med obdolžencem in državnim tožilcem, temveč zavestna in
prostovoljna odločitev obdolženca samega. V primeru priznanja krivde sme sodišče po opravljenem
naroku in izvedenih dokazih, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije, obdolžencu izreči milejšo
kazensko sankcijo, kot jo je predlagal državni tožilec, ravno zaradi tega, ker vrsta kazenske sankcije in njena
višina med državnim tožilcem in obdolžencem nista bili dogovorjeni. Če bi sodišče kljub sklenjenemu
sporazumu o priznanju krivde smelo v korist obdolženca spreminjati v sporazumu dogovorjeno kazensko
sankcijo, bi državni tožilec praktično v celoti izgubil interes za sklepanje takega sporazuma, saj bi bila
njegova vsebina, čeprav bi bila skladna s pogoji iz drugega odstavka 450.č člena ZKP, zanj v veliki meri in
ravno glede ene izmed odločilnih sestavin sporazuma – to je kazenske sankcije – povsem negotova. Do
enakega rezultata bi prišel, če bi obdolženca, ki bi se želel pogajati o priznanju krivde, napotil na priznanje
krivde na predobravnavnem naroku in prepustil sodišču, da mu bo izreklo primerno kazensko sankcijo.
(Sodba I Ips 25331/2013-119).
Obsojenec in državna tožilka se v sporazumu o priznanju krivde nista dogovorila o načinu izvršitve kazni,
čeprav bi se glede na določbo 1. točke prvega odstavka 450.b člena ZKP lahko dogovorila tudi o tem, zato
ravnanje sodišča, ki je z določitvijo načina izvršitve (preostanka) kazni uporabilo možnost, ki jo ima po
sedmem odstavku 86. člena KZ-1, ni bilo nezakonito (Sodba I Ips 45219/2012-33).
11.1.1 Sodna presoja sklenjenega sporazuma o priznanju krivde
Sodišče preveri (Sedej Grčar):

1. ali je bil obdolženi poučen o svojih pravicah po 148. členu ZKP,
2. ali je obdolženi ves čas postopka imel zagovornika,
3. ali je sporazum sklenjen v pisni obliki in podpisan s strani državnega tožilca, obdolženca in
njegovega zagovornika,
4. ali je sporazumu priložena obtožnica in je izrek v obtožnici identičen tistemu v sporazumu,
5. ali je predmet sporazuma o krivdi dopusten in se giblje v zakonsko dopustnih mejah.
Za presojo sklenjenega sporazuma se predlaga (Devjak 12, podobno Sedej Grčar) naslednja vprašanja, ki bi
jih lahko sodniki postavili obdolžencem v sledečem zaporedju:
1. vprašanja, ki se nanašajo na razumevanje obtožbe:
• Ali ste seznanjeni z obtožbo?
• Ali razumete, česa vas obtožba bremeni? Česa?
Ko se ugotovi, da obdolženec razume vsebino obtožbe, naj sledi pouk po 3. do 5. točki tretjega odstavka
285.a člena ZKP.
2. po podanem pouku in ugotovitvi, da obdolženec pouk razume, sledijo vprašanja, ki se nanašajo na
priznanje krivde:
• Ali razumete posledice danega priznanja?
• Ali razumete, da priznanja krivde ne morete preklicati?
• Ali ste priznanje dali prostovoljno?
• Vas je k podaji priznanja kdo prisilil?
• Ste bili deležni kakšnih pritiskov s strani državnega tožilca ali zagovornika?
• Še vedno vztrajate pri priznanju?
3. na koncu sledijo vprašanja glede sklenjenega sporazuma o priznanju krivde:
• Ali poznate vsebino sklenjenega sporazuma?
• Se strinjate z njegovo vsebino?
• Ste ga sami podpisali?
• Ali želite glede sporazuma še kaj povedati?
139
140
12 PREDOBRAVNAVNI NAROK
Pri predobravnavnem naroku gre za fazo kazenskega postopka, ki je namenjena razjasnitvi določenih
dejanskih in pravnih vprašaj pred začetkom glavne obravnave, zato sodišče ne more (ponovno) razpisovati
predobravnavnega naroka, ko je ta že bil opravljen in je glavna obravnava že bila začeta (Sodba I Ips
42419/2011-128).
S tem, ko je obsojenec na predobravnavnem naroku krivdo po obtožbi za obe v obtožnici očitani mu kaznivi
dejanji priznal, se je odpovedal pravici, da sodišče odloča o obtožbi po izvedenem dokaznem postopku na
glavni obravnavi (Sodba I Ips 15355/2013-167).
Izločitev nedovoljenih dokazov je treba predlagati na predobravnavnem naroku, saj je to v nadaljnjem

postopku mogoče le pod pogojem, da se navede utemeljene razloge, zakaj tak predlog ni bil podan na tem
naroku (Sodba I Ips 48974/2011-113). Dejstvo, da je zagovornik zaradi pomote sodnega osebja prejel vabilo
na predobravnavni narok, še ne pomeni, da je s tem ponovno pridobil pravico do predlaganja dokazov, ki bi
jih mogel in moral predlagati že na predobravnavnem naroku. Kot pravni strokovnjak je vedel, kakšne
pravne posledice nastopijo po zaključku predobravnavnega naroka, na katere je bil tudi izrecno poučen
(Sodba I Ips 47300/2012-241).
Odpoved določenim procesnim pravicam, zaradi hitrejšega poteka in končanja glavne obravnave, mora biti
izrecna in nedvoumna ter ne sme dopuščati različnih razlag. Vsebina zapisnika o predobravnavnem naroku
pa ne daje podlage za ugotovitev, da se je obdolženec zavestno odpovedal pravici do sojenja pred senatom. Iz
zapisnika namreč ne izhaja določno, ali je bil obdolženec natančno poučen o procesnih pravicah, ki jih ima
po zakonu in katerim se lahko odpove (Sodba I Ips 55582/2011-74). Kadar je na predobravnavnem naroku
odločeno, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča
(285.f člen ZKP), se določba četrtega odstavka 392. člena ZKP, da lahko sodišče druge stopnje pri
razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred popolnoma
spremenjenim senatom, uporabi smiselno, saj sodišče druge stopnje ne more odrediti sojenja pred senatom,
ker je bilo že na predobravnavnem naroku odločeno, da bo sodil sodnik posameznik ( Sodba I Ips
56368/2012-150).
"Trditev vložnice zahteve, da gre zaradi predsedovanja senatu sodišča prve stopnje, sodnika, ki bi moral biti
izločen, za kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, je
neutemeljena in takega konkretnega vpliva niti vložnica ni mogla izkazati, saj ravnanje sodnika, ki je bilo
skladno z določbami ZKP ne more biti okoliščina iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in zato ne more
imeti vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.(1) Kolikor pa se vložnica zahteve zavzema, da naj bi se pred
Ustavnim sodiščem RS zahtevalo postopek za ugotavljanje ustavnosti določbe 3. točke drugega odstavka 39.
člena ZKP pa se s tako pobudo Vrhovno sodišče ne strinja, ker ne ocenjuje, da bi sodnikov sprejem priznanja
katerega od soobtoženih na predobravnavnem naroku prejudiciral njegovo odločitev v nadaljnji izvedbi
glavne obravnave glede tistih soobtoženih, ki krivde niso priznali. Predobravnavni narok je namreč poseben
sklop postopkovnih določb ZKP, ki po vsebini spadajo v priprave na glavno obravnavo. To je razvidno že iz
umestitve teh določb pod naslov „Glavna obravnava in sodba“ ter iz določbe prvega odstavka 285.a člena
ZKP iz katere je razvidno, da se na njem obtoženec izjavi o krivdi in o nadaljnjem poteku kazenskega
postopka. Sprejem stališča, da bi tudi sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobtoženih pomenil
razlog za njegovo izločitev, bi bila v nasprotju z namenom izvedbe tega naroka, ki je v pospešitvi postopka
in racionalizaciji nadaljnjih procesnih dejanj. Predvsem pa se sodnik, enako kot kadar je dano priznanje
katerega od soobtoženih na glavni obravnavi, o dokazanosti kaznivega dejanja, o krivdi in kazenski sankciji
odloča za vsakega obtoženca posebej in pri tem tehta morebiti dano priznanje (ne glede na to ali je bilo dano
na predobravnavnem naroku ali šele na glavni obravnavi) tudi v luči ostalih izvedenih dokazov. Zaradi
navedenih razlogov je uveljavljena kršitev neutemeljena, pobuda vložnice pa nesprejemljiva." (Sodba I Ips
14015/2013-96). Čeprav se je moral sodnik pred predobravnavnim narokom seznaniti z vsebino spisa in
141
dokazi, in si torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril
mnenje, pa to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo,
sprejeti v skladu s 355. členom ZKP, torej, da lahko sodbo opre zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili
pretreseni na glavni obravnavi in sicer potem, ko je vestno pretehtal vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi
dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejel sklep o dokazanosti oziroma nedokazanosti dejstev, in to, kot je
bilo že povedano, za vsakega obtoženca posebej. Zato dejstvo, da je sodnik sprejel priznanje krivde glede
dveh obtoženk, samo po sebi ne more privesti do zaključka, da iz tega razloga sodnik ne more biti
nepristranski glede ostalih obtožencev in da torej nadaljnji kontradiktorni postopek z izvedbo dokazov na
glavni obravnavi ne more privesti do drugačnega spoznanja o krivdi obtožencev, ki krivde na
predobravnavnem naroku niso priznali (VSK sodba III Kp 5961/2013).
142
13 GLAVNA OBRAVNAVA
13.1 Priprave na glavno obravnavo

Iz določb ZKP o pripravah na glavno obravnavo (286. člen ZKP in naslednji) bi se morda dalo sklepati, da se
priprave na glavno obravnavo začnejo šele z odredbo za glavno obravnavo. V resnici odredba pomeni
trenutek, ko sodnik ugotovi, da je večina priprav že opravljenih. Za odločno in uspešno materialno vodstvo
na glavni obravnavi je pogoj temeljit študij spisa. Sodnik mora dobro poznati spis in ugotoviti, katera dejstva
so odločilna. Opravljene morajo biti vse poizvedbe in izvedeni morajo biti dokazi, za katere razpravljajoči
sodnik oceni, da jih je treba izvesti še pred glavno obravnavo. Ob metodi in načinu izvajanja teh dokazov je
treba ugotoviti, da se sodniki še vse preveč utesnjujejo v standardne, tradicionalne in po nepotrebnem
formalne oblike dopolnjevanja procesnega gradiva. Vsa dejanja opravimo praviloma z dopisi ali na naroku,
čeprav imamo zato na razpolago tudi manj formalne in sodobne poti, na primer telefon, telefaks, elektronsko
pošto ... V pisnem odgovoru sodišču posredovano sporočilo nima prav nič večje vrednosti kot uradni
zaznamek, ki ga o telefonskem razgovoru naredi sodnik. Težje je, če je zaznamek napisan z roko in to s
pisavo, ki sploh ni ali je težko berljiva. (...) V teh primerih bi le kazalo takšne uradne zaznamke prepisati. S
pribavo izpiska iz kazenske evidence ne kaže čakati do odredbe za glavno obravnavo. Sodnik naj odredi, da
se izpisek pribavi prej, vsaj pred preizkusom obtožnega akta. Na podlagi podatkov izpiskov iz kazenske
evidence razpravljajoči sodnik lahko pribavi tudi prejšnje, že končane spise, s pomočjo katerih bo bolje
spoznal obdolženčevo prejšnje življenje, njegovo osebnost, pa tudi način njegovega zagovora in taktiko
delovanja - modus operandi (posebno pri kaznivih dejanjih tatvine, kjer je odstotek povratnikov najvišji).
Obvezno pa je treba pribaviti že končane spise, če prihaja v poštev preklic pogojne obsodbe ali izrek enotne
kazni. Iz prakse je znano, da je prav zato, ker niso bili pribavljeni že končani spis zaradi ocene, ali je treba
izreči enotno kazen, v nekaterih primerih prišlo do izjemno zapletenih procesnih situaciji v tako imenovanih
nepravih obnovah postopkov. Težko si je mogoče tudi zamisliti, kako bi lahko sodišče preklicalo pogojno
obsodbo, če ni pribavilo spisa v zadevi, v kateri je bila pogojna obsodba obdolžencu izrečena. O tem, kakšno
nevarnost bi pomenilo takšno odločanje, posebej še, če bi bila pogojna obsodba celo preklicana le na podlagi
izpiska iz kazenske evidence, pa ne kaže izgubljati besed.
"Da11 bi se sodniki izognili napakam pri izrekanju enotnih kazni, je treba dosledno uporabljati informacijski
sistem i-K. Ta informacijski sistem namreč vsebuje ustrezne funkcije, ki beležijo preklic pogojne obsodbe
iz druge zadeve oziroma pravnomočno izrečeno kazen iz druge zadeve (na zadevi preklicane pogojne
obsodbe se samodejno doda zapis “preklicana” in “vsebovana” oziroma na zadevi, iz katere je bila kazen
upoštevana v novi enotni kazni, se samodejno doda zapis “vsebovana”, na vodilni zadevi pa se doda zapis
“vsebuje”), zaradi česar te kazni (s statusom “vsebovana” v i-K sistemu) niso več na voljo za upoštevanje v
neki drugi zadevi. Ker se ti zapisi oziroma statusi v i-K sistemu evidentirajo takoj ob izreku (ne glede na
pravnomočnosti), je nujno, da vpisničar sprotno vnaša podatke o upoštevanju kazni in podatke o preklicu
pogojnih obsodb v i-K sistem. Le na ta način in z dosledno uporabo i-K sistema se bo mogoče izogniti
napakam pri izrekanju enotnih kazni. Posledično bo tudi odpadla potreba po pridobivanju spisov, ki je sicer
znatno prispevala k zanesljivosti preprečevanja “podvojenih upoštevanj”, vendar le v primeru, če je spis
vseboval zanesljiv podatek o združitvi - upoštevanju kazni."
Naj ne bo odveč tudi tokrat opozorilo na to, da je treba še pred glavno obravnavo opraviti poizvedbe o
obdolženčevih premoženjskih razmerah, če prihaja v poštev izrek denarne kazni. Glede možnosti
pridobivanja podatkov → 2.2.3. poglavje. Takih poizvedb na posameznih sodiščih sploh ni. To dejstvo bi
utegnilo kazati nato, da je sodnik že vnaprej odločen, da zaradi zapletenosti izračunavanja denarne kazni po
modelu dnevnih zneskov denarne kazni tako in tako ne bo izrekel, temveč da se bo v primeru obsodilne
sodbe raje odločil za izrek pogojne obsodbe. Med pripravami za glavno obravnavo naj se preverjajo stari ali
11 Izboljšanje poslovnega procesa pošiljanja podatkov, ki se vpisujejo v kazensko evidenco in evidenco izrečenih
vzgojnih ukrepov, 15.2.2016, delovna skupina: Branko Aubreht, Milan Benko, Marko Brišnik, Boris Hrovat,
Mojca Hode.
143
dvomljivi podatki, ki bi ob sojenju ne bili več uporabljivi, na primer, da ima podjetnik mesečno le 300€
dohodka. Podlaga za pravilno odločbo o kazni so tudi podatki o obdolženčevi osebnosti, družinske
anamneze, ki jih pripravijo skrbstveni organi, sporočila obdolženčevih delodajalcev", evidenca o
pravnomočnih odločbah o prekrških prekrškovnih organov, pri prometnih kaznivih dejanjih pa tudi evidenca
kazenskih točk v cestnem prometu in evidenca pravnomočnih odločb o prenehanju veljavnosti vozniškega
dovoljenja zaradi odločanja o morebitnem izreku varnostnega ukrepa ali stranske kazni in zaradi odmere
kazni. "Večkrat pa bi kazalo iz istih razlogov te podatke dobiti tudi pri kaznivih dejanjih zoper življenje in
telo in zoper čast in dobro ime. Če je mogoče ugotoviti, da tako ne ravnajo vsi sodniki, bi bilo mogoče iz
spisov na drugi strani sklepati na izrazito pretiravanje, ki ga verjetno ne bi bilo mogoče pripisati izjemni
skrbnosti. Nasprotno, vsiljuje se občutek, da bi utegnilo biti tako ravnanje bolj posledica premajhne zbranosti
pri pisanju odredbe za glavno obravnavo, premalo pozornega študija spisa in predolgih prekinitev postopka.
Dejstvo je, da posamezni sodniki dosledno in povsem rutinsko za vsak narok za glavno obravnavo, tudi če
med dvema ni predolgega časovnega presledka, odredijo, naj se pribavi izpisek iz kazenske evidence,
podatki navedenih evidenc in podatki o obdolženčevi plači. Takšna nezbranost pri delu mora imeti za
posledico izjemno obremenjevanje Ministrstva za pravosodje, prekrškovnih organov in drugih organov, od
katerih razpravljajoči sodnik ponovno in večkrat zahteva iste podatke.
Razpravljajoči sodnik lahko med pripravami za glavno obravnavo tudi samoiniciativno odredi izvedenstvo, s
čimer bo preprečil nepotrebno kasnejšo preložitev obravnave. O svojem spoznanju, da je treba odrediti
izvedenstvo, bo seveda moral z odredbo obvestiti stranke, korektno pa bi bilo, če bi obvestil tudi
oškodovanca, že zato, ker je vselej potencialna stranka. Tako so bila na primer opravljena obširna posamezna
preiskovalna dejanja, ki so šla v vse smeri, državni tožilec ni predlagal odreditve izvedenstva psihiatrične
stroke, sodnik pa ga samoiniciativno ni mogel odrediti. To možnost pa ima sodeči sodnik, ki sme po določbi
289. člena ZKP ki se seveda smiselno uporablja v skrajšanem postopku, tudi brez predloga strank odrediti,
naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi. Sodeči sodnik je na podlagi tega pooblastila utemeljeno
odredil izvedenstvo še med pripravami za glavno obravnavo, torej še pred njenim razpisom. Če bi to storil
šele na glavni obravnavi, bi se postopek bistveno zavlekel.
13.2 Razpis glavne obravnave
13.2.1 Pravica obdolženca, da si sam izbere zagovornika

„Čeprav v določbi druge alinee 29. člena Ustave ni navedena pravica obdolženca, da si sam izbere
zagovornika, pa tega ni mogoče razumeti tako, kot da Ustava te pravice obdolžencu v kazenskem postopku
ne zagotavlja. Ob pravilni razlagi je treba svobodno izbiro zagovornika, ki je izrecno zagotovljena v 19.
členu Ustave, razumeti tudi kot element splošne pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. V prid takšni
razlagi govorita tudi določbi 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni
list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljnjem besedilu: EKČP) in 14. člena Mednarodnega pakta o
državljanskih in političnih pravicah (Uradni list RS, št. 7/93, MP št. 2/93 - v nadaljnjem besedilu: Pakt), ki
pravico do zagovornika po lastni izbiri uvrščata med minimalne pravice obdolženca v kazenskem postopku.
Po določbi točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja,
zagotovljena pravica, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za
plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Podobno določa tudi Pakt v
točki d tretjega odstavka 14. člena. Da je pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri v našem
pravnem redu priznana, pa izhaja tudi iz določb ZKP, ki je med temeljna načela kazenskega postopka uvrstil
pravico obdolženca do obrambe s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov
(prvi odstavek 12. člena).
4. Določba 29. člena Ustave našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku z
namenom zagotoviti poštenost sojenja pred neodvisnim sodiščem. Zato je treba določbo razlagati v povezavi
z 22. in s 23. členom Ustave, s katerima je opredeljena temeljna pravica do poštenega sojenja. Po 22. členu
Ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic, 23. člen Ustave pa
vsakomur zagotavlja pravico, da o obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom
ustanovljeno sodišče. Pravna jamstva, ki so primeroma našteta v 29. členu Ustave, niso samostojna
144
kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka. Zato jih je treba razlagati
v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza
standardu poštenega kazenskega postopka, pa je odvisna od presoje postopka kot celote.
5. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja. Njen namen
je zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku, s tem da ima obdolženec pri svoji obrambi
pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z
zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom, ta pa bo praviloma bolje vzpostavljen,
če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. Pričakovati je mogoče, da bo zagovornik, ki si ga obdolženec
sam izbere, lahko bolje opravljal svojo funkcijo kot postavljeni zagovornik. Vendar pa pravice do
zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena
možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Po določbi prvega odstavka 15. člena
Ustave se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Po določbi drugega odstavka istega
člena pa je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
kadar tako določa Ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Pravice do
obrambe s pomočjo zagovornika ni mogoče učinkovito uresničevati brez zakonske ureditve pogojev za
opravljanje funkcije zagovornika v kazenskih postopkih, ki posredno omejujejo možnost izbire zagovornika.
(U-I-345/98)
Sodišče po nekaj preklicanih in preloženih glavnih obravnavah ni več sprejelo zagovornikovega opravičila za
preložitev glavne obravnave v postopku, v katerem obramba z zagovornikom ni obvezna, zagovornika pa je
tudi obvestilo, da ima obdolženec dovolj časa, da si vzame drugega zagovornika: „Pravica do proste izbire
zagovornika je ena od temeljnih obdolženčevih pravic. Njen namen je zagotoviti stvarno enakost strank v
kazenskem postopku, s tem da ima obdolženec (obsojenec) pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega
strokovnjaka. Iz opisanega poteka postopka je razvidno, da je obsojencu bila dana ustavno (3. odstavek 19.
člena in 2. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije) in zakonsko (1. odstavek 12. člena ZKP)
zagotovljena pravica do zagovornika po lastni izbiri. Zato gre le za vprašanje, ali je s postopanjem sodišča, ki
ni sprejelo zagovornikovega opravičila za preložitev glavne obravnave, bila ta pravica omejena v toliki meri,
da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe.
Slednje pa je treba presojati z vidika možnosti ugotavljanja učinkovitosti obrambe, to je da je obsojenec imel
vsestransko možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vprašanjih zoper njega vložene obtožbe ter z
vidika uveljavljanja njegovih pravic v kazenskem postopku in vzpostavitve ravnotežja v razmerju do
nasprotne stranke. V tej zadevi je sodišče v dveh primerih že razpisano glavno obravnavo preklicalo, v enem
primeru pa jo preložilo. Obsojenca in zagovornika je obvestilo, da glavne obravnave, na kateri je izvajalo
dokaze in o zadevi odločilo, ne bo preložilo. Zagovornika je opozorilo na možnost pooblastitve substituta,
obsojenca pa, da si lahko izbere drugega zagovornika. Obsojenec je bil v navzočnosti zagovornika zaslišan v
teku izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj, s čimer mu je bila dana možnost, da se izjavi o vseh vidikih
očitanega mu kaznivega dejanja.
Sodišče je ob pogojih določb 442. člena ZKP opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca in
njegovega zagovornika. Z ugotovljenim postopanjem ni odvzelo ali omejilo obsojenčeve možnosti do
obrambe. Obsojenec je ves čas postopka imel zagovornika, ki si ga je sam izbral. Dana pa mu je bila tudi
možnost, da si za postopek glavne obravnave sam izbere drugega zagovornika. Čeprav se zaupno razmerje
kot temelj učinkovite obrambe praviloma bolje vzpostavi v primeru lastne izbire zagovornika, ni mogoče te
pravice razlagati tako, da bi ta možnost morala biti v kazenskem postopku dosledno zagotovljena. Na to je
mogoče sklepati že iz nekaterih procesnih določb, po katerih se v primeru obvezne obrambe obdolžencu
postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če si ga sam ne vzame (4. odstavek 70. člena ZKP), ali v prepovedi,
vsebovani v 1. odstavku 68. člena ZKP. Po drugi strani bi z doslednim izvajanjem te pravice, ki jo je mogoče
nadomestiti s prosto izbiro drugega zagovornika in s tem prav tako zagotoviti učinkovito obrambo, lahko
nastal položaj, v katerem sploh ne bi bilo mogoče končati kazenskega postopka. Sodišče je sicer dolžno v
razumnih mejah omogočiti pravico do proste izbire zagovornika, v vsakem konkretnem primeru pa presoditi,
ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obsojenčevo pravico do obrambe in ali je v sorazmerju z
zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka. Po povedanem, in ker zahteva za varstvo
145
zakonitosti razen trditve, da je obsojencu na glavni obravnavi bila vzeta možnost branjenja po za ta namen
najetem zagovorniku, ne vsebuje konkretnih navedb o tem, iz katerih razlogov je postopanje sodišča vplivalo
ali moglo vplivati na zakonitost sodbe, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371.
člena ZKP ni podana.“ (Sodba I Ips 160/2000 in Sodba I Ips 61829/2011)
„7. Pritožbeno sodišče glede na navedeno sodno prakso slovenskih sodišč in prakso ESČP ugotavlja, da
pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri, ki je v našem pravnem redu priznana v prvem odstavku
12. člena ZKP, ni absolutna. V to pravico se lahko poseže v nasprotju z željami obdolženega, vendar mora
biti ta odločitev relevantna in utemeljena z načelom pravičnosti.“ (VSL sklep II Kp 10099/2012)
Iz judikature ESČP izhaja, da pravica do proste izbire zagovornika ni absolutna (Meftah and Others v.
France, § 45; Pakelli v. Germany, § 31). Čeprav je praviloma treba spoštovati obdolženčevo izbiro
zagovornika (Lagerblom v. Sweden, § 54) lahko nacionalna sodišča zavrnejo njegovo izbiro, če obstajajo
relevantni in zadostni razlogi, da je to nujno v interesu pravičnosti (Meftah and Others v. France, § 45;
Croissant v. Germany, § 29).
13.2.2 Določitev obravnavnih dni glavne obravnave

Cilj vodenja glavne obravnave mora biti, kako doseči čim večjo izrabo časa obravnavanja. Načrtovanje
glavne obravnave zgolj v skladu z zahtevami procesnega zakona (npr. glede prekinitve), ne zadošča za
učinkovito vodenje postopka. Prav tako ne narok za glavno obravnavo, ki bo trajal le nekaj ur (sploh v
pripornih zadevah).
Za gladek tek postopka oziroma preprečitev konfliktne obrambe (Konfliktverteidigung) je smiselno še pred
začetkom postopka vzpostaviti dialog z obrambo, katera dejstva se kažejo kot neproblematična, na katere
točke se je treba osredotočiti, ali moramo računati s konfliktno obrambo (Heinrich 188).
Priporoča se:
• model poročila: na začetku glavne obravnave se pripravi pisno poročilo o tistih dejstvih, ki so glede
na obtožnico zadostno trdno ugotovljena in predvidoma s strani obdolženca ne bodo pod vprašanjem
ter so načeloma dostopna vedenju obdolženca. To poročilo se posreduje udeležencem v opredelitev.
Na začetku zaslišanj na glavni obravnavi se ga prebere in obdolženi ga odobri. Tako se doseže
omejitev na bistveno.
• prehodni pogovor med sodiščem, tožilstvom in obrambo, v katerem poleg procesnih vprašanj
(naroki, zunanji potek, napoved zagovora) sodišče tudi pove prvo oceno rezultatov preiskave,
tožilstvo in obramba pa navedejo točke pomembne za odločitev. Tudi o teh pogovorih mora
predsednik senata obvestiti na začetku glavne obravnave. (Heinrich 188)
13.2.2.1 Določitev narokov
Določitev kraja in časa (začetka in konca) glavne obravnave je stvar predsednika senata (286/I), ki sme iz
tehtnih razlogov na predlog strank ali po uradni dolžnosti z odredbo odložiti dan glavne obravnave (292).
Čeprav ne obstaja dolžnost vnaprejšnjega dogovora z obrambo glede terminov, pa je to vsaj pri večjih
postopkih smiselno in v praksi običajno, saj lahko na ta način preprečimo nepotrebne zaplete. (Heinrich 190)
S strani predsednika senata določeni naroki lahko posegajo v pravico obdolženca do proste izbire
zagovornika, ki svojega mandata ne more izpolnjevati, ker se ne more udeležiti naroka, ne da bi pri tem imel
možnost vpliva na njihovo določitev. To pa ne pomeni, da je treba ugoditi vsaki želji zagovornika. Pri
odločitvi o narokih je treba upoštevati:
• lastni terminski načrt
• obremenitev senata
• upravičene interese vseh udeležencev in
• zahtevo po pospešitvi postopka. (Heinrich 190, Krumm 177)
146
V zvezi z upravičenimi interesi udeležencev je treba upoštevati npr. zapletenost zadeve, število že določenih
ali že izvedenih narokov, pomen postopka za obdolženca, pričakovane pravne posledice in védenje o koliziji
narokov v trenutku prevzema mandata. Smiselno je upoštevati čas, ki ga zagovornik potrebuje za pot na
sodišče (ker je iz oddaljenega kraja), vendar to me more biti odločilno (SR 50/V: “Začetek glavnih obravnav,
narokov in sej senatov z udeležbo strank je na vseh sodiščih ob 8.30 uri.”). Neprimerno bi bilo zaradi tega
bistveno krajšati čas glavne obravnave, ki bi ga bilo mogoče izrabiti v enem dnevu. Prav tako je neprimerno,
da se glavna obravnava vedno zaključi ob npr. 15.30: kdaj se bo zaključila je odvisno od tega, kdaj senat
opravi vse, kar je bilo predvideno na dnevnem redu (ki bi moral biti praviloma posredovan vnaprej) tega
naroka. Traja lahko tudi preko poslovnega časa sodišča (SR 51/III: “Iz razlogov povečanja učinkovitosti dela
sodišč ali strnjenega vodenja glavnih obravnav, narokov in sej senatov, se lahko v skladu s predpisi, ki
urejajo delovna razmerja in predpisi, ki urejajo javne uslužbence, glavne obravnave, naroki in seje, vodijo
tudi pred ali po izteku poslovnega časa sodišča.”). Zahteva po pospešitvi postopka je še posebej izražena v
pripornih zadevah (200/II s.2: postopajo posebno hitro).
Če je pred začetkom glavne obravnave pripor trajal že dlje časa (le izjemoma bi smel trajati dlje kot eno leto
od priprtja do prve obravnave /BVerfG 2 BvR 2652/07/, je treba naroke še bolj zgostiti /v ponovljenem
postopku tudi po štirikrat tedensko po pet ur! BVerfG 2 BvR 1964/05/. Sodišče, ki je glavno obravnavo
razpisalo pet mesecev in dvajset dni po vložitvi obtožnice in ki je v nadaljnjih štirih mesecih na treh
zasedanjih zaslišalo le tri priče, je kršilo pritožnikovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23.
člena Ustave in pravico do sojenja v razumnem roku iz tretjega odstavka 5. člena Evropske konvencije o
varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.“ Up-123/95
13.2.3 Določanje narokov vs. zagovornik po lastni izbiri
Načeloma ima obdolženi pravico, da ga zagovarja zagovornik po lastni izbiri (→ 13.2.1). Vendar iz tega ne
izhaja, da bi vsaka nemožnost pristopa zagovornika na narok že pomenila tudi nemožnost njegove izvedbe.
Ni zahteve po brezizjemnem upoštevanju kolizije narokov zagovornika /BVerfG 2 BvR 2652/07, 55/. V
skladu z načelom učinkovite obrambe (6/3c EKČP) in ustavne pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, si
mora sodišče resno prizadevati določiti takšne termine, ki bodo upoštevali interese udeležencev postopka. Pri
tem je zlasti v primeru odvzema prostosti treba upoštevati zahtevo po hitrejšem postopku: čim dlje traja
pripor, tem bolj zgoščeni morajo biti naroki. “Zagovornik mora v takšnih primerih preložiti manj pomembne
naroke.” (Heinrich 192, po BVerfG 2 BvR 2652/07, 55). Kdor v primeru obvezne obrambe v postopku, kjer
bodo glavne obravnave trajale več tednov, pristane da bo zagovornik, mora vnaprej poskrbeti, da bo v
primeru krajše zadržanosti nekdo drug opravil njegove naloge ali da bo nadomeščen v svojih drugih
terminsko določenih poslih, saj bi v nasprotnem z izgovorom o drugih neodložljivih opravilih lahko
neprestano povzročal prekinitve/preložitve glavne obravnave. Če se odvetnik ni pripravljen ustrezno
prilagoditi, se lahko poleg njega določi zagovornika po uradni dolžnosti in tako zagotovi gladek tek
postopka. “V vsakem posameznem primeru je bistveno, da se senat resno potrudi za termin, ki bo ustrezal
vsem udeležencem in da odločitev temelji na jasni strokovni diskrecijski odločitvi.” (Heinrich 192) Če ima
obdolženi več zagovornikov, se šteje, da je obramba zagotovljena, če v postopku sodeluje eden izmed
zagovornikov (68/II).
13.2.4 Prelaganje narokov
Tudi glede tega je treba upoštevati okoliščine kot ob določitvi narokov. Velja zlato pravilo: Če bi razlogi bili
zadostni za opravičilo odsotnosti na glavni obavnavi, zadoščajo tudi za ugoditev predlogu za preložitev
naroka. (Krumm 179)
147
13.2.5 Načrt glavne obravnave
Slab, nepopoln ali nesistematičen načrt glavne obravnave vodi vsaj v motnje v komunikaciji med sodiščem
in obrambo in nasprotno, razdelan načrt pa je lahko sredstvo preprečevanja konfliktov (Heinrich 194).
Predsednik senata je vezan le na z zakonom predpisani vrstni red procesnih dogodkov, glede ostalega je
vodenje obravnave v njegovih rokah. Glede na zahtevnost postopka bo načrt lahko samo v mislih, v obsežnih
postopkih pa se bo iz preprostega načrta vabljenja razvil v dobro premišljen, pisno fiksiran načrt poteka
glavne obravnave. S tem načrtom je treba/smiselno seznaniti udeležence postopka (285.f). Poleg zmanjšanja
možnosti konflikta v zvezi s kasnejšimi termini, s tem preprečimo tudi izgovor, da je prišlo do presenečenja z
izvedbo določenega dokaza in se obramba ni mogla pripraviti nanj.
„Odredbo za glavno obravnavo mora predsednik senata napisati s preudarkom. Predvsem jo mora izpolniti
sam. Sam mora izpisati naslove in način vabljenja. Tak način je najbolj zanesljiv, saj sodnik ob študiju spisa
naleti na prave podatke, ki se med postopkom večkrat spreminjajo in zato sodno osebje, če samo ugotavlja
naslove, vabila pošilja na nepravilne naslove. Posledica tega so pogostna odlaganja glavnih obravnav, veliko
dela je opravljenega v prazno, nastajajo pa tudi ogromni in nepotrebni stroški s poštnino, ovojnicami itd...
Zakonske določbe prvega odstavka 288. člena ZKP, da se na glavno obravnavo povabijo priče, predlagane v
obtožnem aktu, ne gre jemati dobesedno in je ne razumeti ločeno od dostavka "razen tistih, za katere sodnik
misli, da njihovo zaslišanje na glavni obravnavi ni potrebno". Sodeči sodnik je tisti, ki odloča, koga bo
povabil na glavno obravnavo. Zato mora vselej oceniti, kateri dokazi utegnejo glede na dejansko stanje, kot
se po zbranih podatkih že lahko nakazuje, prispevati k ugotavljanju odločilnih dejstev, kateri dokazi so torej
tisti, ki jih je treba izvesti. Če bo sodnik napisal, naj se vabijo (vse) predlagane priče iz obtožnega predloga,
bo imel lahko včasih prav, večkrat pa tudi ne. Na ta način bi predvsem utegnil zbuditi vtis, da ob razpisu
obravnave spisa ni dobro poznal ali pa, da do predlaganih dokazov ni bil dovolj kritičen. Takšna splošna
odredba pa bi bila lahko nedvomno zametek kasnejših procesnih zapletov. Zato sodeči sodnik ne bo vabil
oseb, ki o zadevi ničesar ne vedo, saj so priče osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj vedeti o storilcu,
dejanju in o drugih pomembnih okoliščinah. Če spisa sodnik ne bi poznal ali bi menil, da mora povabiti vse
predlagane priče, bi se npr. lahko zgodilo, da bi povabil na glavno obravnavo in obširno zasliševal dve priči,
za kateri je že iz ovadbe jasno, da sploh nista bili navzoči ob dogajanju v lokalu in da zato o stvari ne moreta
vedeti ničesar. Sodnik ne bo vabil prič, ki vedo le isto kot številne druge priče. Po drugi strani pa ima sodeči
sodnik pravico, da tudi brez predloga strank odredi, naj se na glavno obravnavo povabijo priče, za katere bo
ocenil, da jih je treba na naroku zaslišati, saj zaradi načela iskanja resnice ni omejen le na dokazne predloge
strank (tretji odstavek 289. člena ZKP). Sodeči sodnik bo povabil tudi priče, ki jih pred razpisom obravnave
ali po njem predlagajo stranke ali oškodovanec, seveda če ga bodo s svojo obrazloženo zahtevo v dokaznem
predlogu prepričale v utemeljenost predloga. V obrazloženi zahtevi morajo predlagatelji (prvi odstavek 289.
člena ZKP) navesti, katera dejstva naj bi se dokazovala in s katerim od predlaganih dokazov.
V zvezi s sodnikovo pravico, da sam, brez predloga strank ali na predlog strank odredi, naj se za glavno
obravnavno preskrbijo novi dokazi, je treba poudariti, da mora sodnik o tej odločitvi po določbi četrtega
odstavka 289. člena ZKP obvestiti stranke še pred začetkom glavne obravnave. Nasprotna stranka se bo tako
pripravila na izvedbo novega dokaza (po lastni odločitvi sodnika ali po odločitvi na predlog nasprotne
stranke) in bo lahko kot protiutež predlagala nove dokaze. S tem bo lahko prispevala, da se bodo dokazi
izvedli že na prvi glavni obravnavi in se bo postopek izvedel brez zavlačevanj. Čeprav je v drugem odstavku
289. člena ZKP določeno, da sodnik lahko zavrne predlog za nove dokaze, beseda zavrne ne pomeni, da
sodnik odloči s formalnim sklepom ali z obvestilom predlagatelju. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega
predloga izrazi s tem, da ne odredi izvedbe predlaganih dokazov. Dokazni predlog lahko namreč stranke in
oškodovanec ponovijo na glavni obravnavi. Takrat pa mora seveda sodeči sodnik o njem odločiti s sklepom.
Tudi izvedenstvo bo sodeči sodnik odredil pred glavno obravnavo le, če sam ne bo razpolagal z ustreznim
strokovnim znanjem. Kdaj zadošča splošna razgledanost in kdaj je potrebno izvedenčevo posebno strokovno
znanje, je quaestio facti. Meja med strokovnostjo in splošno razgledanostjo je namreč težko določljiva.
148
Pravilo naj bi bilo, da je treba izvedenstvo odrediti le, če povprečna splošna razgledanost ne zadošča, da se
ugotovijo odločilna dejstva. (...)" (Jelenc Puklavec 1997) (Podrobneje glede izvedenstva v 19. poglavju.
"Glavno obravnavo mora sodeči sodnik razpisati na daljši čas, ki mora biti bistveno daljši, kot je najkrajši tri
dnevni rok za pripravo obrambe. Včasih ni tako. Dogaja se, da je že v odredbi datum glavne obravnave
odrejen tako, da bi moralo biti že ob pisanju odredbe jasno, da ne bo mogel biti spoštovan rok za pripravo
obrambe. (...) Če je rok od razpisa glavne obravnave do naroka primerno dolg, ima sodeči sodnik številne
možnosti. Tega se sodniki, ki na daljši rok razpisujejo glavne obravnave, zavedajo. Sodnik lahko odredi novo
vročitev vabil na drug način ali na drug naslov, če se pošiljka vrne nevročena.
Po določbi 231.člena SR vpisničar brez odredbe sodnika pri nevročenih pisanjih ugotavlja pravilne naslove
naslovljencev in pisanja ponovno pošlje! Stvar okoliščin posameznega primera je, kdaj je potrebna
odločitev o morebitni novi/drugačni odredbi strokovnega sodelavca ali celo sodnika.
Zato mora seveda zagotoviti, da mu bo sodna pisarna vrnjene pošiljke izročila pravočasno, ne pa šele nekaj
dni pred glavno obravnavo, ko sodnik, ki je delo pravilno načrtoval in obravnavo razpisal na daljši čas, ne
more ukreniti ničesar več. Če ima sodnik po razpisu dovolj časa, lahko preskrbi tudi nove dokaze, ki so jih
stranke in oškodovanec naknadno predlagali, in tiste, za katere sam brez predloga naknadno oceni, da jih bo
treba izvesti. Udeležence v postopku bo sodnik lahko povabil tudi na drug način (143.b; telefonično, s
telegramom, po telefaksu, po elektronski pošti), obdolženca pa seveda na način, ki bo zagotavljal osebno
vročitev vabila na glavno obravnavo (prvi odstavek 120. člena ZKP).
Nikoli ne bi smel sodeči sodnik pozabiti povabiti na glavno obravnavo oškodovanca ne glede na to, ali je
podal predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka ali ne. Tako mora ravnati ne le zaradi varstva
oškodovančevih pravic v postopku, temveč tudi zaradi spoznanja, da je oškodovančeva navzočnost na glavni
obravnavi nedvomno koristna. Oškodovanec utegne s predlogi in vprašanji prispevati k hitremu razčiščenju
zadeve. Njegova navzočnost je potrebna tudi zaradi morebitnega umika obtožnega predloga. Na to mora biti
oškodovanec, ki je vabljen kot priča na glavno obravnavo, v vabilu vselej opozorjen. Na glavni obravnavi se
mora oškodovanec takoj izjaviti glede prevzema pregona oziroma se šteje, če je bil v redu povabljen, pa na
glavno obravnavo ne pride, da ne namerava ob morebitnem umiku prevzeti pregona. Gre za hude posledice,
na katere mora biti v vabilu posebej opozorjen, ker sicer ni mogoče šteti, da je bil v redu povabljen. (...)
Oškodovanci pa so tudi sicer zelo redko povabljeni na glavno obravnavo. Nanje se pogosto pozablja,
predvsem ob preložitvah obravnav, saj o narokih novih glavnih obravnav praviloma niso obveščeni,
predvsem takrat, ko niso podali predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka. Če imata
oškodovanec, oškodovanec kot zasebni tožilec in zasebni tožilec pooblaščenca, se vabilo (tretji odstavek
121. člena ZKP) vroči samo pooblaščencu. Če sodišče v takem primeru vroči vabilo (ali kakršnokoli drugo
pisanje) le oškodovancu, oškodovancu kot tožilcu ali zasebnemu tožilcu, vročitev ni veljavna.
13.3 Ukrepi za zagotovitev navzočnosti

Pri uporabi ukrepov za zagotovitev navzočnosti udeležencev v postopku bi bili lahko sodniki bolj energični.
Večkrat bi morali kaznovati z denarno kaznijo priče, ki so bile v redu povabljene, pa svojega izostanka ne
opravičijo Sodnik ima zato res več dodatnega dela. Doslednost pri uporabi tega ukrepa pa je dolgoročna
naložba v učinkovitost postopka. Res je, da so lahko učinki večji na manjših sodiščih, saj se na večjih
sodiščih prizadevanja posameznega sodnika za utrjevanje discipline lahko porazgubijo. Očitno je, da je
posledica velike nediscipliniranosti prič dejstvo, da posamezni sodniki ali (kar je nedvomno bolj učinkovito)
sodniki posameznih sodišč pogosteje kaznujejo z denarno kaznijo priče, ki neupravičeno ne pridejo na
glavno obravnavo." (Jelenc Puklavec 1997). O pritožbi zoper sklep o kaznovanju priče, izhajajoč iz pravila,
zajetega v prvem odstavku 402. člena ZKP da o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje odloča sodišče
druge stopnje, če ni v zakonu določeno drugače, odloča o pritožbah zoper vse sklepe, izdane v skrajšanem
postopku po vložitvi obtožnega akta, sodišče druge stopnje. "Edina izjema velja le za posamezna
preiskovalna dejanja, saj je v šestem odstavku 25. člena ZKP določena funkcionalna pristojnost za odločanje
o pritožbah zoper sklepe sodnika okrajnega sodišča, kadar opravlja preiskovalna dejanja in je tedaj smiselno
149
izenačen s preiskovalnim sodnikom. Tako bo na primer zunajobravnavni senat okrožnega sodišča odločal o
pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, izdan med posameznimi preiskovalnimi dejanji.
Večkrat bi bili lahko zoper nedisciplinirane udeležence odrejeni tudi prisilni privodi. (...) Predvsem bi morali
biti sodniki dosledni. Če sprejmejo sklep, da bodo za naslednjo glavno obravnavo odredili zoper obdolženca
ali pričo prisilni privod, morajo sklep realizirati. Sodnikov odstop od realizacije sklepa bi si utegnil kdo
razlagati kot nenačelnost in popuščanje, ki (zmotno) prepričanje obdolženca in priče, da mu sodišče nič ne
more, le krepi. Takšno ravnanje ne prispeva k utrjevanju procesne discipline. Sodniki bi lahko večkrat
uporabili tudi določbo drugega odstavka 307. člena ZKP, po kateri lahko sodišče obdolženca, ki očitno noče
priti na glavno obravnavo, pripre do objave sodbe, največ pa za en mesec. (...) Velik pomen in uspeh pa ima
(...) že opozorilo, da lahko sodišče zoper obdolženca odredi pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na
glavni obravnavi.
Ob izredno pogostnih izostankih (vedno istih) zagovornikov z glavne obravnave brez razloga ali brez
opravičljivega razloga, utegne k zatiranju zlorabe pravic prispevati odločitev sodnika po prvem odstavku 94.
člena ZKP." (Jelenc Puklavec 1997). Sodnik namreč lahko zagovorniku s sklepom naloži, da je dolžan
plačati stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezno sodno takso.
"Ugled sodnika in odvetnika gresta iz roke v roko. Če se odvetnik tako obnaša v prepričanju, da bo
diskreditiral sodišče, sodnik pa popušča, izgubljata oba. (...)
Ob ugotovitvah o nedisciplini udeležencev, ki velikokrat zavlačujejo postopke, ne morem mimo ocene, da bi

bilo udeležence lažje disciplinirati, če bi jim bili sodniki sami in vselej vzor z lastno discipliniranostjo: če bi
si znali dosledno razporediti delo na obravnavah, če ne bi na primer neustrezno razporejali razpisanih
obravnav in nato zaradi zamude pošiljali domov prič, ki so že dalj
časa čakale na zaslišanje pred razpravno dvorano, če ne bi stranke in priče po nepotrebnem čakale
na sodnih hodnikih in se jim za morebitne zamude sodnik niti ne bi opravičil; če bi sodnik priče
povabil na glavno obravnavo že zjutraj, čeprav bi lahko ob študiju spisa predvidel, da bo njihovo
zaslišanje prišlo na vrsto šele čez nekaj ur ali celo naslednjega dne; če bi sodniki dajali sodne roke,
ki se jih za nadaljevanje postopka sodniki sami objektivno ne bi mogli držati in jih udeleženci v
postopku ne bi jemali resno; če navedb o ovirah za nemoten potek postopkov sodniki ne bi
preverjali in bi kot resnična sprejemali na primer sporočila, da je obdolženec bolan, namesto da bi
zavrteli telefon in o tem povprašali zdravnika, v najtežjih primerih pa celo odredili izvedenstvo.
13.3.1 Vabljenje
143.b člen
(1) Kadar je v skladu s tem zakonom dopustno vabljenje ali obveščanje s sredstvi elektronskih komunikacij,
lahko sodišče zaprosi osebe, ki jih namerava vabiti ali obveščati, za kontaktne telefonske in telefaks številke
ter naslove elektronske pošte, pri čemer jih opozori, da teh podatkov niso dolžne posredovati. Pozove jih
tudi, naj čimprej posredujejo morebitne prihodnje spremembe navedenih podatkov.
„...Vprašanje pravice obdolženca, ki je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, da je navzoč pri hišni
preiskavi kot posameznem preiskovalnem dejanju, je treba presojati z vidika določb 3. in 5. odstavka 178.
člena ZKP. Po določbi 3. odstavka tega člena sta lahko državni tožilec in zagovornik navzoča pri hišni
preiskavi, vendar to ne pomeni, da te pravice nima obdolženec, ki mu je treba zaradi uresničevanja pravice
do obrambe omogočiti, da je navzoč pri hišni preiskavi. Po 5. odstavku pa mora preiskovalni sodnik na
primeren način poleg državnega tožilca in zagovornika obvestiti tudi obdolženca in oškodovanca, kdaj in kje
bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Ta
določba ne zahteva od preiskovalnega sodnika, da mora procesne subjekte, ki imajo pravico biti navzoči pri
opravi posameznega preiskovalnega dejanja, povabiti z vabilom. Preiskovalni sodnik jih sme tudi na drug
primeren način obvestiti, kdaj in kje bo opravil določeno preiskovalno dejanje. Gre za oblike ustnega,
telefonskega obvestila ali obvestila po telefaksu, v zadnjem času tudi po elektronski pošti, kadar je to
150
mogoče, in podobno. V spisu mora biti zapisano, na kakšen način je bilo obvestilo dano. Preiskovalni sodnik
lahko opravi preiskovalno dejanje brez obvestila posameznim procesnim subjektom, če presodi, da bi bilo
nevarno odlašati z izvedbo preiskovalnega dejanja. Tako v sodni praksi kot v procesni teoriji je zastopano
stališče, da gre za izjemo od pravila in da je treba pojem nevarnosti odlašanja razlagati ozko. Zlasti velja
slednje za primere, ko se izvajajo dokazi (predvsem personalni), za katere je verjetno, da jih na glavni
obravnavi ne bo mogoče neposredno izvesti. Če preiskovalni sodnik ugotovi, da obstaja nevarnost odlašanja
izvedbe preiskovalnega dejanja, mora v spisu za takšno odločitev navesti konkretne okoliščine. Če je izvedba
preiskovalnega dejanja vezana na predhodno izdajo odredbe, kot je v primeru hišne preiskave, mora
obrazložitev vsebovati navedbo in presojo okoliščin, ki so narekovale izvedbo preiskovalnega dejanja brez
obvestila procesnih subjektov, ki so mu upravičeni prisostvovati.„ (Sodba I Ips 89/2007) „...Neutemeljene so
tudi navedbe zagovornice, da bi moral biti obdolženec na zaslišanje oškodovancev povabljen v skladu s 193.
členom ZKP. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da določba petega odstavka 178. člena ZKP ne zahteva, da
mora preiskovalni sodnik procesne subjekte vabiti z vabilom – zadostuje namreč, da so o preiskovalnem
dejanju, pri katerem so lahko navzoči, obveščeni na drug primeren način...“ (Sodba XI Ips 63367/2011-112)
Postopanje predsednika senata, ki je poslal oškodovancu in priči (oškodovančevi materi) v Srbijo vabilo na
glavno obravnavo, nato s telefonskim klicem na njun dom v pogovoru s sorodnikom prič preveril, da sta
vabilo prejela in da se bosta obravnave udeležila, če dobita vstopni vizum, ter istega dne odredil razpis
glavne obravnave in poslal zaprosilo veleposlaništvu Republike Slovenije v Beograd za izdajo vizuma za
prihod oškodovanca in njegove matere na glavno obravnavo, ne vzbuja resnega dvoma v nepristransko
sojenje predsednika senata. (sodba I Ips 271/2009) Ker obsojenec niti osebno na glavnih obravnavah niti s
pisno vlogo sodišča ni obvestil o spremenjenem naslovu svoje družine oziroma o svoji odsotnosti iz
Slovenije, je sodišče prve stopnje obsojencu vabilo za glavno obravnavo, ki je bila nato opravljena v njegovi
nenavzočnosti, pravilno vročalo na isti naslov. Tam je vabilo po predhodnem obvestilu prevzela njegova
žena, zato niso bile kršene določbe ZKP o vročanju. (Sodba I Ips 300/99)
13.3.2 Izmikanje in skrivanje

Izmikanje in skrivanje nista identična pojma (v dejanskem in pravnem pomenu), čeprav obdolženec z obema
ravnanjema poskuša onemogočiti ali otežiti izvedbo kazenskega postopka. Za izmikanje gre v tistih primerih,
ko je sicer obdolženčevo prebivališče sodišču znano, kljub temu pa mu zaradi obdolženčevega ravnanja
(izmikanja) sodnih pošiljk ni moč vročiti. V konkretni zadevi pa sodišče ne samo, da ni uspelo obdolžencu
vročiti sodnih pošiljk preko pošte v Š. (kjer naj bi obdolženec po zagovornikovih navedbah "kolikor toliko
redno dvigoval pošto"), temveč tudi preko organa za notranje zadeve ni moglo ugotoviti obdolženčevega
bivališča (list. št. 178). Zato je utemeljen zaključek v izpodbijanih sklepih, da se je obdolženec skrival - torej
da je begosumen.“ (Sodba I Ips 165/98 in I Ips 177/98) „...Prisilno privedbo obdolženca bo sodišče odredilo
tedaj, ko bo presodilo, da se obdolženec izmika (194. člen ZKP), kar pa ne gre enačiti s skrivanjem oziroma
nevarnostjo bega, kar pa predstavlja razlog za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti (1. točka
1. odstavka 201. člena ZKP). Ali se bo sodišče odločilo za en ali za drug prisilni ukrep, je torej odvisno od
dejanskih okoliščin, ugotovljenih v konkretni kazenski zadevi. Pri skrivanju gre za aktivno ravnanje
obdolženca, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da se namerava izogniti kazenskemu postopku, medtem
ko v primeru izmikanja zadošča že, da v redu povabljen obdolženec ne pride na sodišče, pa svojega izostanka
ne opraviči, oziroma da se sicer bivajoč na znanem naslovu izmika vročitvi vabila.“ (Sodba I Ips 322/2006)
Izmikanje vabilu na glavno obravnavo je eden od treh alternativno predpisanih razlogov, zaradi katerih sme
sodišče odrediti obdolženčevo privedbo. V takšnem primeru pa je okoliščina, ali je bil obdolženec v redu
povabljen, pravno nepomembna, saj je pri tem razlogu za privedbo že po naravi stvari izključena. (Sodba I
Ips 274/2002) Očitek o očitnem izmikanju je vezan na predhodno ugotovitev, da je bil obdolženec na glavno
obravnavo v redu povabljen. (Sodba I Ips 13/2002) Zakonski pogoj za odreditev privedbe obtoženca, da je
bil obtoženi pravilno vabljen, je bil izpolnjen z vabili na prejšnje naroke za glavno obravnavo pred izdajo
prve odredbe o privedbi, ki ni bila uspešna in jo je sodišče ponovilo. (Sodba I Ips 138/2008)
151
13.3.3 Opravičilo
Sodišče ima dolžnost in pravico oceniti, ali so navedbe v opravičilu takšne narave, da opravičujejo
izostanek iz glavne obravnave.
„...Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v sklepu o odreditvi pripora ugotovilo, da je bila obtoženka
pravilno obveščena, da bo zoper njo dne 29. 11. 2010 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani potekala glavna
obravnava, da se glavne obravnave ni udeležila ter da v opravičilu opisane zdravstvene težave ne
opravičujejo njenega izostanka, poleg tega pa je ugotovilo, da njen dosedanji odnos do sodišča kaže, da se
glavnih obravnav ne namerava prostovoljno udeleževati (na glavno obravnavo dne 12. 7. 2010 ni pristopila
in izostanka ni opravičila, na dve kasnejši glavni obravnavi jo je bilo potrebno prisilno privesti). Na podlagi
navedenega je sodišče utemeljeno ugotovilo, da se obtoženka glavni obravnavi izmika in nanjo noče priti,
zato so izpolnjeni pogoji za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP.
7. Prav tako ni mogoče pritrditi obtoženkinemu zagovorniku, da je sodišče v celoti prezrlo obstoj
obtoženkinega opravičila zaradi izostanka z glavne obravnave ter njene zdravstvene težave. Sodišče ima
dolžnost in pravico oceniti, ali so navedbe v opravičilu takšne narave, da opravičujejo izostanek iz glavne
obravnave. Takšno presojo je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu opravilo ter ugotovilo, da iz
opravičila ter pritožbi priložene zdravstvene dokumentacije ne izhajajo zdravstvene težave, zaradi katerih bi
bila obtožena D. H. nezmožna priti na sodišče in sodelovati na glavni obravnavi.“ Sodba XI Ips 29851/2010-
55 (XI Ips 90/2010)
„Tako iz podatkov v spisu kot iz razlogov drugostopenjske sodbe je razvidno, da je obsojenec v vseh treh
primerih prošnjo za preložitev naroka posredoval sodišču le nekaj dni pred narokom za glavno obravnavo. V
dokazilih, ki naj bi opravičevala njegovo odsotnost, je obsojenec le posplošeno navajal razloge, zaradi
katerih na razpisanih narokih ne bo mogel biti navzoč. V prošnji za preložitev naroka za glavno
obravnavo, ... je obsojenec kot opravičilo navedel, da je do nadaljnjega na bolniškem dopustu. Ta podatek je
sodišče preverilo pri obsojenčevi zdravnici, ki je v potrdilu z dne 17. 8. 2010 navedla, da bo obsojenec v
bolniškem staležu verjetno do 31. 8. 2010 ter da meni, da bi obsojenec lahko bil sposoben sodelovati na
glavni obravnavi. V nadaljnjem opravičilu v zvezi z narokom za glavno obravnavo 20. 9. 2010, ki ga je
sodišče prejelo 13. 9. 2010, je obsojenec navedel, da bo od 12. 9. 2010 do 26. 9. 2010 na dopustu na
Hrvaškem, potrdila o rezervaciji pa ne more predložiti, ker bo nastanjen v prijateljevem apartmaju. Kot
razlog za odsotnost z naroka za glavno obravnavo dne 20. 10. 2010 je obsojenec v opravičilu, ki ga je
sodišče prejelo 18. 10. 2010, navedel, da ima na dan glavne obravnave študijske obveznosti. Iz Potrdila
Fakultete za pomorstvo in promet z dne 21. 10. 2010 je razvidno, da je obsojenec tega dne opravil vse
študijske obveznosti in pridobil strokovni naziv diplomirani inženir tehnologije prometa. Prošnjo za
preložitev naroka za glavno obravnavo z dne 13. 1. 2011 je sodišče prejelo 11. 1. 2011, obsojenec pa je v
svoji vlogi kot opravičilo za odsotnost navedel, da bo 13. 1. 2011 v Beogradu na silvestrovanju, potrdila pa
ne more predložiti, ker bo nastanjen pri ženinih sorodnikih. Vrhovno sodišče je v več odločbah obrazložilo
(na primer v sodbah I Ips 39654/2010 z dne 3. 2. 2011, I Ips 232/98 z dne 4. 3. 2004, Sodba I Ips 391/2008 z
dne 23. 10. 2008 in drugih), da zgolj navedba razloga za opravičilo za izostanek z glavne obravnave ne
zadošča. Sodišče je tisto, ki opravičilo oceni kot sprejemljivo, zato je obdolženec tisti, ki mora navesti
konkretne razloge, zaradi katerih na glavno obravnavo ne bo mogel pristopiti, in za to predložiti ustrezna
dokazila, da jih sodišče lahko preveri. Glede na zgoraj navedeno vsebino obsojenčevih prošenj in njim
priloženih potrdil sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da je bil obsojenec neupravičeno odsoten z glavne
obravnave. S posplošenimi navedbami o razlogih za odsotnost, ko obsojenec v prošnjah ni navedel
simptomov bolezni ali diagnoze, ko ni konkretiziral študijskih obveznosti (na primer izpit, predavanja,
zagovor diplome ipd.) in ko ni predložil nobenih potrdil o dogovorjenem dopustu, obsojenec ni zadostil
dokaznemu bremenu, s katerim bi izkazal opravičljivost svojih izostankov.“ (Sodba I Ips 8338/2009-103)
„Presoja o tem, kdaj gre za tehtne razloge, ki narekujejo preložitev glavne obravnave, ni prepuščena
strankam, pač pa je pridržana sodišču. Če sodišče stranke ne obvesti, da je prošnji ugodilo, je
procesno gledano položaj enak kot v primeru izrecne zavrnitve prošnje... Napačno je stališče v zahtevi,
da je bilo sodišče dolžno, potem ko je ugotovilo, da obsojenka in njen zagovornik na glavno obravnavo nista
pristopila, v vložišču preveriti, ali ni med došlo pošto tudi morebitni predlog za preložitev glavne obravnave.
Glede na kratek čas med vložitvijo prošnje in glavno obravnavo je bil zagovornik tisti, ki se je bil dolžan pri
152
sodišču pravočasno pozanimati, ali je prošnjo prejelo pred začetkom glavne obravnave.“ ( Sodba I Ips
290/2001) Če sodišče glavne obravnave ne prekliče, velja domneva, da prošnji za preložitev ni ugodilo in se
mora obdolženec, če ne želi tvegati ostrejših ukrepov za zagotovitev svoje navzočnosti na glavni obravnavi,
te tudi udeležiti. V takem primeru je procesni položaj za obdolženca, ki na glavno obravnavo ne pride, enak
kot da izostanka ne bi opravičil. Izostanek z glavne obravnave je opravičen le, če ga kot takega oceni
sodišče. (Sodba I Ips 43/2004) Čeprav obtožencu od vročitve vabila do razpisanega naroka glavne obravnave
ni zagotovljen 8-dnevni rok za pripravo obrambe, se je na vabilo sodišča dolžan odzvati. ( Sodba I Ips
325/2008) Če obdolženec pooblasti zagovornika potem, ko je bil že določen datum za glavno obravnavo, je
stvar obdolženca, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Če zagovornik nanjo ne pride, je
sodišče po določbah 2. odstavka 439. člena ZKP ni dolžno preložiti. (Sodba I Ips 85/2005)
Po glavni obravnavi dne 5.1.2005 je obdolženec sicer po telefonu opravičil svoj izostanek z navedbo, da je
bolan, vendar kljub zavezi, da bo o tem predložil zdravniško potrdilo, tega vse do sedaj ni storil. Zato so
neutemeljene navedbe v pritožbi, da je obdolženec s sodiščem sodeloval, ker je izostanek s te glavne
obravnave opravičil. Obdolženec je dolžan izostanek z naroka ali glavne obravnave, na katero je
pravilno vabljen, opravičiti takoj, ko nastane razlog zanj. V konkretnem primeru je obdolženec izostanek
po telefonu opravičil po glavni obravnavi, za opravičilo pa ne zadošča zgolj navedba razloga za izostanek,
temveč mora obdolženec predložiti tudi ustrezna dokazila, na podlagi katerih lahko sodišče odloči ali gre za
opravičljiv izostanek. Tega pa obdolženec ni storil, saj zdravniškega potrdila ni predložil, niti ga v pritožbi ni
predložil zagovornik. Na glavno obravnavo dne 15.12.2004 je sodišče odredilo prisilni privod obdolženca
preko Policijske postaje Ljubljana Bežigrad, ki pa je bil neuspešen, ker policija obdolženca na naslovu
njegovega bivališča ni našla (...). Ker je obdolženec že od maja 2004 seznanjen s tem kazenskim postopkom
ter je bil tudi pravilno vabljen na glavne obravnave, so neutemeljene z ničemer izkazane navedbe
zagovornika v pritožbi, da naj bi do realizacije prisilne privedbe obdolženca na glavno obravnavo dne
15.12.2004 ne prišlo zaradi nestrokovnega dela policije.« (VSL sklep II Kp 104/2005)
Nezadostno opravičilo:
• posplošene navedbe o razlogih za odsotnost:
◦ obsojenec v prošnjah ni navedel simptomov bolezni ali diagnoze
◦ ni konkretiziral študijskih obveznosti (na primer izpit, predavanja, zagovor diplome ipd.)
◦ ni predložil nobenih potrdil o dogovorjenem dopustu (Sodba I Ips 8338/2009-103)
• iz potrdila ne izhaja, da je bila obsojenčeva sposobnost priti na glavno obravnavo in sodelovati na
njej zmanjšana v tolikšni meri, da bi jo bilo treba upoštevati, še zlasti ne potem, ko je bila obsojencu
predpisana terapija (Ketonal, Tramal), poleg tega zdravnik ni napisal mnenja v zvezi z namenom
uporabe zdravniškega potrdila, čeprav je ta na obrazcu predviden. (I Ips 232/98)
• dokumentaciji je sicer priloženo tudi zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma R. ob D., ki pa je bilo
izdano 21 dni pred glavno obravnavo in se glasi: "Radi bolezni, ležanja do nadaljnjega ne more na
sodišče. Ima živčne napade slep na oko". To potrdilo samo po sebi glede na vsebino in čas izdaje ne
prepriča, da se obsojenec zaradi navedenih zdravstvenih razlogov ni bil sposoben udeleži ti glavne
obravnave dne 11.12.2000. (Sodba I Ips 219/2001)
• lastna ocena zagovornika, da ni pogojev za opravo glavne obravnave ni razlog preložitev glavne
obravnave: ocena pogojev za to, ali je glavno obravnavo moč opraviti ali ne, je v pristojnosti sodišča,
ne pa morebiti strank, ki pa so se po drugi strani vabilu sodišča dolžne odzvati, kakor hitro so
pravilno vabljene, ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na glavno
obravnavo pač prinaša. (VSK sodba Kp 65/2005)
• »…Res je, da je dne 26.11.2007 bilo na željo obdolženca izdelano zdravniško spričevalo -
opravičilo, vendar pa njegova vsebina ne vnaša dvomov v pravilnost odločitve nižjih sodišč, saj v
dokumentaciji ni navedeno, da bi bil obdolženec res tako bolan, da ne bi mogel sodelovati v
postopku. Razen trditve, da v kritičnem času obdolženec ni bil sposoben za pridobitno delo, v listini
ni nikakršnih navedb niti dokazil o vrsti in teži bolezni, kar bi edino lahko predstavljalo podlago za
presojo sodišča o opravičljivosti oziroma neopravičljivosti izostanka. (Sodba I Ips 391/2008)
• Ker je bilo z dvema izvedencema zdravnikoma ugotovljeno, da je obdolženi kljub dokazanim
težavam z zdravjem sposoben sodelovati na glavni obravnavi, sodišče 1. stopnje ni bilo dolžno
153
upoštevati njegovega ponovnega opravičila iz istega razloga. Zato je smelo opraviti glavno
obravnavo v njegovi nenavzočnosti.VSC sodba Kp 65/2001
Zadostno opravičilo:
• obdolženec na glavno obravnavo dne 19.3.2007 ni prišel kljub temu, da je bil v redu povabljen,
vendar je dne 15.3.2007 po faksu posredoval sodišču opravičilo, da je službeno odsoten, obenem pa
tudi prosil za preložitev glavne obravnave. Za opravičilo praviloma ne zadošča zgolj navedba
razloga izostanka, temveč mora obdolženec predložiti tudi ustrezna dokazila, da se ne more udeležiti
glavne obravnave, je pa ocena glede opravičljivosti izostanka dejansko vprašanje, pri katerem mora
sodišče upoštevati konkretne, specifične okoliščine vsakega primera posebej. Upoštevajoč navedeno
kakor tudi to, da je iz obdolženčevega opravičila razvidno, da je bil v kritičnem času v tujini, kar
posredno potrjujejo tudi oznake na samem faksu, ki ga je obdolženec poslal sodišču, ter da se je
obdolženec skliceval na nenadni dogodek, pri čemer je tudi imenoval osebo, zaradi katere je
nepričakovano moral ostati v tujini, tudi po presoji pritožbenega sodišča ocena prvostopenjskega
sodišča, da obdolženec ni ponudil opravičljivega razloga za svoj izostanek z glavne obravnave dne
19.3.2007, ni prepričljiva. (VSL sklep I Kp 762/2007)
13.3.3.1 Zdravstveni razlogi
13.3.3.1.1 Splošna fizična sposobnost

Zdravnik12 naj najprej ocenjuje splošne fizične sposobnosti osebe. Zdravnik oceni ustreznost sluha, vida in
sposobnost govora. Oseba mora biti sposobna priti na sodišče, sedeti kratek čas do nekaj ur ter biti vsaj
kratek čas sposobna stati, če ne uporablja invalidskega vozička ali bergel.
13.3.3.1.2 Bolezni in poškodbe
Seveda so vzrok za izdajo potrdila lahko tudi bolezni ali poškodbe. Če je kontinenca urina in blata
zagotovljena higienično z medicinsko tehničnimi pripomočki, samo dejstvo uporabe le-teh ne predstavlja
ovire. V primeru prekomerno vzdraženega mehurja ali črevesja je včasih potrebno zagotoviti bližino
toaletnih prostorov. Prav tako ni ovira prenosni kisikov aparat za trajno zdravljenje s kisikom, hodilni mavec
z uporabo bergel ali mavec na eni od gornjih okončin, niti steznik, ki ga oseba uporablja že daljši čas. Seveda
so nedvomne zdravstvene ovire hospitalizacija, za osebe v domači negi pa, če imajo npr. nazogastrično
sondo, imobilizacijo, ki zahteva mirovanje (npr. mavčno korito ali zunanji fiksater), ali parenteralno prehrano
ali terapijo. Če je oseba na hemodializi ali peritonealni dializi, to samo po sebi glede na ostalo zdravstveno
stanje ne predstavlja nezmožnosti, če narok ne sovpada s terminom dialize. Navedenih je le nekaj kliničnih
primerov, na podlagi katerih lahko zdravnik razmisli in se odloča tudi v drugih zdravstvenih okoliščinah.
13.3.3.1.3 Nevarnost za poslabšanje zdravstvenega stanja
Včasih se postavi vprašanje nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi sodelovanja v procesnih
dejanjih na sodišču. To so lahko bolniki z neurejeno arterijsko hipertenzijo, diabetesom, angino pektoris,
astmo ali npr. epilepsijo. Taka stanja je potrebno v dokumentaciji skrbno opisati, da lahko zdravnik svoje
mnenje strokovno zagovarja. So pa praviloma opravičila za ta stanja kratkotrajnega značaja, saj je potrebno
take bolnike ustrezno zdraviti.
13.3.3.1.4 Nalezljive bolezni
Nalezljive bolezni tudi opravičujejo izostanek s procesnih dejanj, saj lahko pomenijo ogrožanje javnega
zdravja, so pa praviloma krajšega trajanja.
13.3.3.1.5 Logistične težave
Logistične težave in objektivno opravičilo izostanka lahko predstavlja ovirana gibljivost in oddaljenost
stalnega ali začasnega bivališča pacienta. V tem primeru je naloga zdravnika ugotoviti stanje gibalne
oviranosti, pojasnilo sodišču o osebnih okoliščinah ali možnosti prevoza pa mora s sodiščem urediti pacient
sam. Za tak primer izdaja obrazca ZP ni upravičena.
13.3.3.1.6 Duševno zdravstveno stanje
Glede na že omenjeno večje število zdravniških potrdil, ki jih izdajajo psihiatri, je potrebno sposobnost
sodelovanja na procesnem dejanju na sodišču oceniti še s stališča duševnega zdravstvenega stanja. Bolj kot
12 Prirejeno po Sodnikov informator 7/2011.
154
sama diagnoza je za oceno zmožnosti sodelovanja v sodnem postopku odločujoča funkcionalnost na

posameznih področjih duševnih sposobnosti posameznika.
V oceno procesne sposobnosti je potrebno vključiti ovrednotenje naslednjih duševnih funkcij:
• intelektualne sposobnosti: sposobnost razumevanja dogajanja v okolju inmedsebojnih povezav,

sposobnost razumevanja besednih sporočil in zmožnost samostojnega besednega izražanja. Te motnje
omejujejo ali onemogočajo procesno sposobnost pri duševno manj razvitih osebah in osebah z demenco.
• kognitivne sposobnosti: sposobnost osredotočanja misli, usmerjanja in vzdrževanja miselne pozornosti,
sposobnost kratkoročnega in daljnoročnega spomina, prožnost miselnih procesov. Motnje kognitivnih funkcij
so lahko podane v sklopu psihoorganskih motenj, hudih afektivnih motenj (npr. depresije) ter ob psihotični
motnji, zlasti v akutnem stanju psihoze s produktivno simptomatiko.
• razpoloženjske motnje: kadar so te intenzivne in vplivajo tako na pojmovanje dogajanj in obravnavanega
problema kot na sposobnost dejavnega sodelovanja v postopku, oseba (začasno) ni procesno sposobna.
Največkrat gre za hudo depresijo (z ali brez psihotičnih simptomov) ali evforijo v sklopu maničnega
sindroma.
• odziv na stres: vsak postopek na sodišču je večini ljudi izvor stresa, ne glede na to, kakšno vlogo imajo v
samem postopku (priča, obdolženec, oškodovanec...). Zato je določena raven anksioznosti ob tem
pričakovana in razumljiva in sama po sebi ne more biti razlog za nesposobnost sodelovanja v procesnem
dejanju. Procesno sposobnost pa lahko omejuje ali celo onemogoča nezmožnost posameznika, da bi v tem
stresu lahko organiziral svoje miselne procese, se ustrezno zbral in zadovoljivo obvladoval svoje vedenje.
Resno dezorganizacijo miselne zbranosti in razmišljanja v okoliščinah sodnega postopka izkazujejo nekatere
osebe s psihoorgansko motnjo (ki v stabilnih, znanih in zanje ne stresnih razmerah takih težav morda tudi
nimajo) ali tiste z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi, ki se običajno povezujejo tudi z resnejšimi
prilagoditvenimi motnjami.
• dodaten stres: osebni zdravnik včasih tudi oceni, da bi dodaten stres sodnega postopka ogrozil ali
poslabšal splošno zdravstveno stanje njegovega pacienta, če so pri tem podane kakšne resne telesne
zdravstvene motnje, ki so bile že predhodno omenjene.
• akutne duševne motnje: sodelovanje v sodnem postopku ni možno in tudi ni smiselno pri osebah, ki
zaradi duševne motnje niso v ustreznem stiku z realnostjo, npr. osebe v akutnem psihotičnem stanju. Tudi
aktualna huda depresivna simptomatika zmanjšuje procesno sposobnost. Že sam sodni postopek ima lahko za
osebo z razvito hudo depresivno simptomatiko neugoden učinek (občutja krivde, depresivno pojmovanje
svoje vloge v obravnavani zadevi, samomorilno tveganje...).
Kadar je potrebna poglobljena ocena sposobnosti za sodelovanje v procesnem dogodku zaradi motenj ali
kakšnih drugih podanih posebnosti v duševnem stanju in psihosocialnem funkcioniranju posameznika pa je
prav, da se osebni oziroma družinski zdravnik posvetuje s psihiatrom. Podrobnejšo oceno procesne
sposobnosti, posebno kadar je ta vprašljiva dalj časa, pa na zahtevo (odredbo) sodišča poglobljeno izdela
izvedenec psihiatrične stroke. Ta lahko po zbranih diagnostičnih ugotovitvah in proučitvi poteka duševnih
motenj in njihovega morebitnega zdravljenja poda tudi odgovor na vprašanja o prognozi te sposobnosti
oziroma predvidenemu trajanju procesne nesposobnosti.
13.3.3.1.7 Bolniški stalež
Sam bolniški stalež in sposobnost sodelovanja na procesnem dejanju (specifične zahteve procesnega dejanja)
nista nujno povezana in enoznačna. Načeloma lahko ugotovimo, da izdan bolniški stalež ne pomeni nujno
nesposobnosti sodelovanja v procesnih dogodkih na sodišču. Izjemo bi predstavljala obravnava, kjer bi
prihajalo do zamud in bi lahko trajala ves dan in bi bilo vprašljivo, če bi oseba v bolniškem staležu vzdržala
tak fizični napor. Za zdravo nosečnico je upravičeno izdati priporočilo (ne obrazec ZP), da ni priporočljivo
stanje več ur nepretrgoma, kar se izjemoma res lahko zahteva in zgodi.
Podrobneje → Priloga 2
155
13.3.4 Varščina
Sodišče ne more odrediti varščine brez predloga obdolženca ali druge osebe. Tisti, ki ponudi varščino, mora
tudi konkretno navesti, kakšno varščino je pripravljen dati, sodišče pa je ni dolžno sprejeti, če oceni, da njena
višina ni ustrezna. Sodba XI Ips 45489/2013-59
Varščina se lahko odredi le na predlog, ki mora biti konkretiziran: ponujena mora biti v določenem znesku,
saj lahko sodišče le na ta način presodi, ali ustreza okoliščinam obravnavane zadeve, to je stopnji
begosumnosti, teži dejanja, premoženjskim razmeram obdolženca ter drugim okoliščinam, ki so odvisne od
vsakega posameznega primera. Sodba XI Ips 52442/2013-310
13.3.5 Pripor
Ustava (drugi odstavek 19. in prvi odstavek 20. člena člena) zahteva tri pogoje, pod katerimi je mogoče
odrediti pripor:
1 utemeljen sum,
2 odločbo sodišča in
3 neogibno potrebnost za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.
Sodišče mora tako ob odreditvi kot ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora presojati, ali so
izpolnjeni ustavni pogoji za poseg v pravico do osebne svobode.
Iz pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 23. člena Ustave) izhaja, da je treba po poteku
določenega časa, četudi sta še vedno podana utemeljen sum in priporni razlog begosumnosti ali ponovitvene
nevarnosti, pripornika izpustiti, če mu ni mogoče zagotoviti sojenja v razumnem času. Razumnost trajanja
pripora moramo presoditi na podlagi naslednjih meril:
1 dolžina pripora
2 primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja
3 posledice pripora za pripornika
4 prispevek pripornika k trajanju pripora
5 zapletenost primera ter
6 ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti.
Zakonsko določen maksimum trajanja pripora (2 leti) ne more biti razlog, na katerem bi sodišče lahko
upravičilo potencialno nesorazmerno trajanje pripora, saj sme namreč trajati zgolj najkrajši potrebni čas in se
v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. ( Up-
45/16) Presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa, je po določenem času trajanja pripora
dolžno sodišče opraviti po uradni dolžnosti in se do tega vprašanja v sklepu, s katerim odloči o priporu,
opredeliti. (Up-369/16; Sodba XI Ips 49827/2013-662)
Sodišče mora ob vsakem podaljšanju pripora ponovno preveriti obstoj vseh ustavnih pogojev za dopustnost
posega v pravico do osebne svobode, kar narekuje osvežitev dokazne podlage, ki je temelj sklepanja o
obstoju subjektivne okoliščine.
Pri izdaji sklepa o zavrnitvi predloga za odpravo pripora ima sodišče na podlagi 22. člena Ustave še posebej
poudarjeno dolžnost, da se opredeli do spremenjenih okoliščin, ki so nastale po zadnji odločitvi o priporu in
ki lahko vplivajo na odločitev o tem, ali so podani ustavni pogoji za poseg v pravico do osebne svobode.
(Up-495/16, Up-540/16) Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je treba opraviti presojo, ali so dokazi,
ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo treba pripor zoper
obdolženca odpraviti. Sodba XI Ips 43817/2012-846
Odločanje o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti zahteva, da sodišče:
156
1 ugotovi in navede tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah
utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo
dejanje,
2 ugotovi in obrazloži, da obstaja nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje
varnosti ljudi, in
3 ob uporabi načela sorazmernosti pretehta, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti
ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo
pravico do osebne svobode.
Zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja
pred izrekom sodbe ni mogoče utemeljiti zgolj z okoliščinami storitve in težo očitanega kaznivega dejanja
samih po sebi, pač pa če na to kažejo tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, ter njegovo
dosedanje življenje. (Up-495/16, Up-540/16)
Ko sodišče odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, je dolžno vselej pretehtati tudi: a)
ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem
primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode
(načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Sodba XI Ips 24252/2012-1254
V postopku odločanja o priporu je treba zagotoviti pravico do izjave:

„7. Postopek odločanja o (prvem) podaljšanju pripora v preiskavi ureja drugi odstavek 205. člena ZKP. V
skladu s to določbo sodišče izda sklep o podaljšanju pripora na predlog državnega tožilca, ki mora predlog
vložiti najmanj pet dni pred iztekom pripora, odrejenega s sklepom pristojnega sodišča. S predlogom morata
biti brez odlašanja seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se lahko v roku 24 ur od prejema
obvestila izjavita o navedbah v predlogu. Obdolženec in zagovornik se lahko s predlogom seznanita in se
izjavita o navedbah na posebnem naroku. Uresničevanje pravice priprtega do obrambe z zagovornikom se
torej po tej določbi zagotavlja tako, da mora sodišče oba, tako obdolženca kot tudi zagovornika, seznaniti s
predlogom za pripor (pravica do informacije) in jima obema omogočiti, da se o njem izjavita (pravica do
izjave). Zakonska ureditev torej zagotavlja spoštovanje obdolženčeve pravice iz druge alineje 29. člena
Ustave.
8. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi predlog za podaljšanje pripora vročilo le priprtemu pritožniku, ne pa
tudi zagovorniku, naroka pa ni razpisalo. O predlogu se ni izjavil nobeden od njiju. Obramba je navedeno
kršitev uveljavljala v pritožbi. Višje sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo drugi odstavek
205. člena ZKP, vendar je presodilo, da kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopenjskega
sklepa. To stališče je utemeljilo z dvema razlogoma: (i) da je bil drugopis predloga za podaljšanje pripora
pravočasno vročen obdolžencu (pritožniku), ki nanj ni odgovoril, in (ii) da je zagovornik vse pritožbene
navedbe, ki se nanašajo na obstoj ponovitvene nevarnosti, uveljavljal že v predhodni pritožbi zoper sklep
preiskovalne sodnice o odreditvi pripora.
9. Razlog, da opustitev vročitve predloga za podaljšanje pripora zagovorniku ni vplivala na pravilnost in

zakonitost prvostopenjskega sklepa, ker je bil predlog vročen priprtemu pritožniku, izvotli pomen pomoči
zagovornika, ki jo druga alineja 29. člena Ustave zagotavlja posebej, to je poleg pravice, da se obdolženec
brani sam. Po izpodbijanem stališču je bil namreč pritožnik v fazi prvostopenjskega odločanja o podaljšanju
pripora postavljen v enak položaj, kot če zagovornika sploh ne bi imel. Še posebej pri odločanju o priporu pa
je vloga zagovornika bistvena zaradi spoznanja, da se priprti sam ne more uspešno braniti oziroma da se šele
s pomočjo zagovornika lahko enakopravno zoperstavi dejanjem državnega tožilca (22. člen Ustave). Gre za
to, da šele zagovornik priprtemu zagotavlja enakopravne možnosti vplivanja (po pravni in dejanski plati) na
odločitev sodišča, ki posega v njegovo pravico do osebne svobode, in za to, da se pri tem spoštujejo vsa
ustavna procesna jamstva, ki so po svoji naravi človekove pravice.
10. Drugi odstavek 205. člena ZKP udeležbo zagovornika v postopku podaljšanja pripora že predpostavlja
(glede na drugi odstavek 70. člena ZKP) in nezmožnost priprtega za učinkovito samostojno obrambo
157
upošteva tako, da (ko ni razpisan narok) zahteva vročitev predloga za podaljšanje pripora obema, priprtemu
obdolžencu in zagovorniku. Zlasti ker hkrati določa kratek 24-urni rok za izjavo, zakon šele s tem, ko
zahteva vročitev predloga obema, ustrezno izpolnjuje ustavno zahtevo po zadostni in učinkoviti možnosti
obrambe. Glede na navedeno pravočasna vročitev predloga za podaljšanje pripora le priprtemu pritožniku z
vidika jamstva iz druge alineje 29. člena Ustave ne zadošča, saj zagovorniku ne omogoča neposredne
seznanitve s predlogom in možnosti izjave, pritožnika pa tako v razmerju do državnega tožilca postavlja tudi
v neenakopravni položaj. Poudariti je treba tudi to, da se je priprti pritožnik lahko zanesel, da bo sodišče
ravnalo v skladu z drugim odstavkom 205. člena ZKP in predlog zagovorniku vročilo.
11. V neskladju s pravico do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave je tudi drugi razlog
izpodbijanega sklepa Višjega sodišča, to je, da ugotovljena kršitev drugega odstavka 205. člena ZKP ni
vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa, ker je bila zagovorniku ustrezna možnost izjavljanja zagotovljena
že v fazi odreditve pripora, v tokratni pritožbi pa da ni povedal nič novega. Pri odreditvi in podaljšanju
pripora gre sicer res za odločanje o istem omejevalnem ukrepu v istem kazenskem postopku, kljub temu pa
sta odločitvi povsem samostojni. Zagotovitev pravice do izjave zagovornika glede predloga za odreditev
pripora zato očitno ne more biti ustavnoskladen razlog za omejitev oziroma odvzem te pravice v kasnejši fazi
postopka, pri odločanju o novem predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora. Zlasti pa pri tem ni
jasno, kako naj bi zagovornik navedel kaj novega, ko pa z novim procesnim gradivom niti v pritožbeni fazi
postopka podaljšanja pripora ni bil seznanjen.
12. Višje sodišče je torej v tej zadevi ugotovilo kršitev določbe ZKP, ker predlog državnega tožilca za
podaljšanje pripora ni bil vročen pritožnikovemu zagovorniku, vendar je ocenilo, da ta kršitev ni mogla
vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa sodišča prve stopnje. Tako stališče je v neskladju s človekovo
pravico obdolženca do obrambe z zagovornikom, ki jo zagotavlja druga alineja 29. člena Ustave. Opustitev
vročitve predloga za podaljšanje pripora zagovorniku je namreč ob ugotovljeni kršitvi zakona hkrati
pomenila kršitev navedene človekove pravice. Posledica te kršitve pa je bila, da je sodišče o podaljšanju
pripora tudi dejansko odločalo samó na podlagi procesnega gradiva, ki ga je predložil državni tožilec, zaradi
česar je prišlo tudi do kršitve pravice do enakosti orožij iz 22. člena Ustave. Pravica do obrambe z
zagovornikom je namreč eno od minimalnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, ki
enakopravnost poudarja že v svojem napovednem stavku in ima v bistvu vse atribute enakosti, ki jo vsebuje
22. člen Ustave, torej tudi (zlasti) enakost orožij med strankama sodnega postopka.“ (Up-431/14-11)
Podaljšanje pripora je bilo zoper obdolženca predlagano v skrajšanem postopku, kar pa na pravico
obdolženca do izjave o predlogu za podaljšanje pripora po vloženem obtožnem predlogu nima vpliva. ZKP v
tretjem odstavku 432. člena napotuje glede pripora od izročitve obtožnega predloga do konca glavne
obravnave na smiselno uporabo določbe 207. člena ZKP, pri tem pa v skladu s 429. členom ZKP napotuje na
smiselno uporabo tudi drugih določb tega zakona, za vprašanja, ki niso urejena v določbah, ki urejajo
skrajšani postopek. Tako je sodišče tudi v skrajšanem postopku v skladu z določbo drugega odstavka 272.
člena ZKP, ki jo mora smiselno uporabiti, dolžno obdolženca poučiti, da lahko v 24 urah poda odgovor na
predlog za podaljšanje pripora, ki mu ga mora sodišče s tem namenom pred odločanjem o podaljšanju
pripora vročiti. (Sodba XI Ips 34409/2014-7)1 V primeru odreditve pripora po opravljenem pripornem
naroku, kot v primeru podaljšanja pripora, je obdolženec sodišču dosegljiv; od navedenih procesnih situacij,
v katerih je obdolžencu zagotovljena polna kontradiktornost, pa se bistveno razlikuje položaj, ko je
obdolženec na begu. Obdolženec z begom (skrivanjem ali ko so podane druge okoliščine, ki kažejo na
nevarnost, da bo pobegnil) ne povzroči le nemožnost vročitve predloga državnega tožilca za odreditev
pripora, ampak se s takšnim ravnanjem tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti v tej fazi odločanja o
priporu. V takšni situaciji predloga tudi ni treba vročati njegovemu zagovorniku. (Sodba XI Ips 162/2010-
141) Kontradiktornost na pripornem naroku je nujno omejena s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka,
in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu. Ker mora biti o nadaljnjem položaju osebe, ki ji je
odvzeta prostost, odločeno v najkrajšem možnem času, priporni narok načeloma ni namenjen izvajanju
dokazov. (Sodba XI Ips 24252/2012-1289)
Skladno z drugim odstavkom 202. člena ZKP mora biti v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje,
katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno
158
razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja - te določbe ni
mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako vsebinsko dovršen in slogovno
formuliran kot npr. v izreku sodbe. (Sodba XI Ips 42701/2014-116) Postopek ugotavljanja obstoja
utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kot enega izmed nujnih pogojev za odreditev pripora, je
razdeljen na dva dela: najprej je treba ugotoviti, ali je dejanje sploh kaznivo dejanje ali ne, nato pa je treba
pretehtati, ali do takrat zbrani podatki ali dokazi zadostujejo za sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna
oseba storila dejanje, ki se ji očita. (Sodba XI Ips 13737/2014-7)0 Sodišče v fazi odločanja odločanja o
odreditvi pripora postopka presoja le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je osumljenec izvršil
kaznivo dejanje, pri čemer takšne odločitve ne sme opreti na dokaze, ki so že na prvi pogled nezakoniti
oziroma pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. (Sodba XI Ips
11445/2014-131, enako Sklep II Kr 5584/2016-467) V tej fazi postopka se lahko ugotavlja, ali gre za
nedovoljen dokaz le takrat, kadar gre za dokaze, ki so nezakoniti že na prvi pogled (sklep II Kr 9569/2015-
319). Če je sklep o preiskavi pravnomočen, je ocenjevanje izpovedb v preiskavi zaslišanih prič ter listinskih
dokazov za pravni sklep o obstoju utemeljenega suma nepotrebno. Sodba XI Ips 37499/2013-351 V primeru
podaljšanja pripora po vloženi obtožnici po opravljeni preiskavi je utemeljen sum, da je določena oseba
storila kaznivo dejanje, pravnomočno ugotovljen že s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave, zato se po
ustaljeni sodni praksi lahko v primeru, če se pripor podaljša po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, sodišče v
obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o preiskavi, če se
dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo. (Sodba XI Ips 22595/2015-282) Zavedanje obdolženke o
protipravnosti izvršenih dejanj je vprašanje, ki ga sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega
postopka, za podaljšanje pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da v zadevi, ki jo obravnava (enako kot pri
odreditvi pripora), še vedno obstajajo takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti,
da naj bi obdolženka storila očitana kazniva dejanja. Sodba X I Ips 40269/2014
Odločanje o priporu na podlagi 201. člena ZKP je individualizirano, saj mora sodišče poleg objektivnih kot
odločilne upoštevati tudi osebne okoliščine obdolženca. Primerjava posameznih zadev zgolj z vidika vrste
kaznivega dejanja, višine premoženjske škode in predpisane kazni zato ni mogoča. (Sodba XI Ips
2624/2014-618)
Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj
restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep očitno nujen in zlasti ob pozornem tehtanju
konkretne teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter
ocene sorazmernosti posega v obdolženčevo pravico do prostosti. (Sodba XI Ips 33642/2014-94, Sodba XI
Ips 21569/2014-89)
13.3.5.1 Ponovitvena nevarnost
„Po sodni praksi, ki se je izoblikovala na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up-123/95 z dne 6. 10. 1995, je
sicer ponovitvena nevarnost, kot razlog za odreditev pripora, praviloma podana, ko na verjetnost ponovnega
izvrševanja kaznivih dejanj kažejo tako okoliščine, ki se nanašajo na že izvršeno ali poskušeno dejanje (t. i.
objektivne okoliščine), kot tudi okoliščine, ki zadevajo storilca (t. i. subjektivne okoliščine). Vendar to
pravilo ne izključuje možnosti, da je v določenih primerih nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj dovolj
zanesljivo izkazana že na podlagi specifičnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja in torej ni potrebno, da bi
bile podane še dodatne subjektivne okoliščine oziroma okoliščine iz siceršnjega življenja obdolženca.“ (XI
Ips 24167/2015) Zakon samo primeroma našteva nekatere objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi
katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti,
ponovil kaznivo dejanje. Ne zahteva torej, da bi morale biti podane vse navedene okoliščine (kumulativno),
mora pa biti vselej podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina. (Sklep I Kp 55009/2013-292)
Kriterija ene objektivne in ene subjektivne okoliščine, ki utemeljujeta sklep o obstoju pripornega razloga
ponovitvene nevarnosti, ni mogoče razumeti v smislu mehanične oziroma popolne separacije med
objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami. Poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin ZKP v določbi 3.
točke prvega odstavka 201. člena predvideva še samostojen kriterij na podlagi katerega je mogoče sklepati
na ponovitveno nevarnost – tako imenovane druge posebne okoliščine, ki že same po sebi kažejo na
nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. (Sodba XI Ips 62103/2012-472) Med objektivnimi
159
okoliščinami ponovitveno nevarnost pri obdolžencu utemeljujejo predvsem teža, način storitve in okoliščine,
v katerih naj bi bilo izvršeno očitano kaznivo dejanje, pri čemer je treba upoštevati, da sta bila odkrita
laboratorija za pridelavo prepovedane droge izredno dobro in skrbno opremljena, izstopa pa tudi velika
količina zaseženih rastlin konoplje in posušenih delcev konoplje. (Sklep II Kr 11838/2015-73) V določenih
redkih primerih je mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost dovolj zanesljivo sklepati že iz
konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja (visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami,
ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; nadaljevano kaznivo dejanje; specifičen motiv za izvršitev
kaznivega dejanja (npr. maščevanje); dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti
storilca, npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). (Sodba XI Ips 62104/2012-685) Teža
nekega kaznivega dejanja sama po sebi ne utemeljuje zaključka, da je na strani storilca podana nevarnost
ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj, nedvomno pa na to nevarnost lahko kaže poleg teže tudi način storitve
obravnavanega kaznivega dejanja. (Sklep I Kp 55009/2013-27)2 Sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih
dejanj ne bo opustil, lahko med drugim temelji tudi na dejstvu, da so bila kazniva dejanja oziroma
posamezna izvršitvena ravnanja izvršena večkrat zaporedoma, vztrajno in organizirano. Gre za okoliščine, ki
se nanašajo na stopnjo obdolženčeve vpletenosti v kriminalno dejavnost ter s tem na njegovo pripravljenost,
da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje. (Sodba XI Ips 56749/2013-551) Objektivne (velika teža
kaznivih dejanj, način storitve, okoliščine, v katerih so bila izvrševana, dolžina časovnega obdobja in njihova
frekvenca) in subjektivne okoliščine (vztrajnost, intenzivnost in trdna odločenost izvrševati tovrstna kazniva
dejanja) kažejo na nevarnost, da bi obdolženci tovrstna kazniva dejanja, če bi bili izpuščeni na prostost,
ponavljali, kakor tudi, da je pripor še vedno neogibno potreben in sorazmeren omejevalni ukrep. (Sklep II Kr
49827/2013-570)
Utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in
vzporednih postopkih je dopustno, kadar je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila
predmet sodne presoje in so ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard
utemeljenega suma. (Sodba XI Ips 18222/2015-43)3 V nasprotju z mnenjem vlagateljice, odreditev pripora
iz razloga ponovitvene nevarnosti ni vselej pogojena s predhodno odreditvijo hišnega pripora in kršitvijo le
tega, pač pa s prognozo sodišča, da bo obdolženec, kljub odrejenemu hišnemu priporu, kazniva dejanja
ponavljal. (Sodba XI Ips 22244/2015-88) Ponovitvene nevarnosti obdolžencev ni moč odpraviti z milejšim
ukrepom, na primer s hišnim priporom. Ker pri hišnem priporu ni mogoče zagotoviti celodnevnega nadzora
nad priprto osebo, je odreditev hišnega pripora vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo
kršil, česar pa v obravnavanem primeru - glede na težo očitanih kaznivih dejanj, način izvršitve ter ostale
okoliščine - od obdolžencev ni mogoče pričakovati. (Sklep II Kr 16929/2015-105)8 Predhodna kaznovanost
za katerokoli kaznivo dejanje je lahko relevantna pri presoji obdolženčevega prejšnjega življenja oziroma
njegovega odnosa do spoštovanja pravnega reda. (Sodba XI Ips 48793/2013-26)7 Za odreditev pripora iz
razloga ponovitvene nevarnosti ne zadostuje splošno predvidevanje, da bo obdolženec lahko izvršil
katerokoli nasilno kaznivo dejanje na škodo katerekoli tretje osebe. Nevarnost ponovitve se mora nanašati na
specifično kaznivo dejanje, ki sicer ni nujno istovrstno, kot obravnavano, mora pa biti z njim v smiselni
zvezi. (Sodba XI Ips 9964/2014-290) Sodišču v razlogih sklepa o podaljšanju pripora ni treba konkretizirati,
na kakšen način naj bi obdolženec ponovno izvršil katero izmed očitanih kaznivih dejanj, saj to niti ni
mogoče. (Sodba XI Ips 11937/2014-1045) Pri presoji okoliščin, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene
nevarnosti, ni odločilno, ali so očitana ravnanja opredeljena kot več kaznivih dejanj ali kot eno nadaljevano
kaznivo dejanje niti ni odločilna razlika v višina zagrožene kazni v primeru ene ali druge pravne
kvalifikacije. Sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti temelji na dejanskih okoliščinah izvršitve (kot so teža,
številčnost in časovna razpršenost posameznih izvršitvenih ravnanj) ter okoliščinah na strani storilca, ki s
pravno opredelitvijo dejanja niso pogojene. (Sodba XI Ips 508/2015-137) Pri kaznivih dejanjih, ki
predstavljajo hudo ogrožanje življenja in varnosti ljudi ter njihovega premoženja, zadostuje za odreditev
pripora že nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost
ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. (Sodba XI Ips 39453/2014-153)
Dejstvo, da sta sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu za obdolženega P. enako kot za njegove
soobdolžene obrazložili, da na njihovo nevarnost kaže kontinuiteta njihovega delovanja, ne pomeni, da
ponovitvena nevarnost za obdolženega P. ni konkretizirana in individualizirana, ampak pomeni zgolj to, da je
pri vseh obdolžencih podana enaka okoliščina. (Sodba XI Ips 49827/2013-914) Okoliščine očitanega
160
kaznivega dejanja (obdolženec se je dalj časa in temeljito pripravljal in nato tudi izvršil rop, čeprav ga v
takšno ravnanje ni vodila posebna premoženjska stiska) ne kažejo le na njegovo težo, pač pa dajejo oporo
tudi za sklepanje o obdolženčevih osebnih lastnostih, zaradi katerih bi istovrstno kaznivo dejanje lahko
ponovil. (Sodba XI Ips 32883/2014-86)
Na ponovitveno nevarnost ni mogoče sklepati na podlagi kazenskih ovadb (Sodba XI Ips 65944/2012-587)
Obdolženec do sedaj sicer še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, vendar predkaznovanost ni nujen pogoj za
odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti. (Sodba XI Ips 28724/2015-71) Storitev kaznivega
dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, lahko kaže na obdolženčevo ponovitveno nevarnost le,
če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma. (Sodba
XI Ips 62104/2012-687) Utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v
predhodnih in vzporednih postopkih je dopustno, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov,
že bila predmet sodne presoje in so ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard
utemeljenega suma. (Sodba XI Ips 53548/2014-80) Ob ugotavljanju okoliščin v zvezi z osumljenčevo
osebnostjo se lahko sodišče opre tudi na podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani.
Ta okoliščina kaže na osumljenčev način življenja in odnos do izvrševanja kaznivih dejanj. ( Sodba XI Ips
55724/2012-78) Preiskovalna sodnica je oprla zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je bilo storjeno
kaznivo dejanje, s katerim je bilo pridobljeno premoženje, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja
pranja denarja, zgolj na dejstvo, da je glede tega predikatnega kaznivega dejanja vložena zahteva za
preiskavo. Vendar zgolj vložena zahteva za preiskavo ni dokaz, ki bi s stopnjo utemeljenosti suma potrjeval,
da je bilo dejanje, kot se očita, res storjeno. Presojo, ali je podan utemeljen sum, mora sodišče narediti na
podlagi dokazov, ki jih predloži upravičeni tožilec. (Sodba XI Ips 46301/2014-304) Vložen obtožni predlog,
ki je v fazi vročanja, pomeni, da je bil sodni preizkus predloga že opravljen in se je sodišče lahko oprlo na te
podatke pri ocenjevanju obstoja ponovitvene nevarnosti. (Sodba XI Ips 60197/2012-168) Na podlagi
okoliščin, da je obdolženec specialni povratnik, očitano dejanje pa je storil prav v preizkusni dobi ter glede
na kriminalno količino in dejstvo, da je sodeloval v hudodelski združbi, je sodišče utemeljeno zaključilo, da
je obdolženec ponovitveno nevaren. (Sodba XI Ips 55343/2012-585) Brez objektivne možnosti, da bi
obdolženec ponovil kaznivo dejanje na isti način, ter ob odsotnosti kakršnihkoli okoliščin, ki bi omogočale
zaključek, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje na kak drug način, ni podane konkretne nevarnosti, da
bo obdolženec v prihodnosti izvrševal istovrstna kazniva dejanja. (Sodba XI Ips 21946/2014-25)7 Utemeljen
sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, kot razlog za pripor, kljub razveljavitvi sodbe sodišča
prve stopnje izhaja iz pravnomočne obtožnice, po kateri bo tekel postopek pred sodiščem prve stopnje.
(Sklep I Kp 32562/2013-245)
Trajna invalidnost (slepota) osumljenca ni okoliščina, ki bi negirala obstoj ponovitvene nevarnosti. (Sodba
XI Ips 31766/2012-332) Obdolženec ima skupen dom z oškodovancema, zato ponovitvene nevarnosti,
drugače kot s priporom, ni mogoče odpraviti, ker bi bila oškodovanca v primeru odreditve hišnega pripora še
vedno izpostavljena obdolženčevemu nasilju in ogrožanju. (Sodba XI Ips 15925/2015-127) Opredelitev
ravnanj kot eno nadaljevano kaznivo dejanje ali več posamičnih kaznivih dejanj v obravnavanem primeru ne
more imeti vpliva na obstoj pogoja za odreditev pripora po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP. Med
kaznivimi dejanji sta namreč navedeni dve dejanji, pri katerih znesek protipravno pridobljene premoženjske
koristi presega 500 EUR. Ti ravnanji torej tudi izven konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja
izpolnjujeta zakonske znake goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen do
treh let zapora, kar pomeni, da je odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti za ti dejanji dopustna.
(Sodba XI Ips 48268/2014-133)
Iz vsebine pojma „varnost ljudi“ ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi
varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena, vendar pa mora sodišče pri odločanju o odreditvi pripora zaradi
ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje
varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do
varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. (Sodba XI Ips 10657/2015-119)
Varnost ljudi v zvezi z neogibnostjo pripora ne zajema le neposrednega ogrožanja telesne in duševne
nedotakljivosti posameznika, pač pa tudi njegovo premoženjsko varnost kot tudi ogrožanje drugih ustavno
161
varovanih dobrin, ki ščitijo zasebnost in varnost posameznika oziroma skupnosti. (Sodba XI Ips 1313/2014-
193) Iz vsebine pojma „varnost ljudi“ ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, mora pa
sodišče pri odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti
pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi lahko pomenila izpustitev obdolženca,
tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne
svobode. (Sodba XI Ips 1043/2014-223) Kaznivo dejanje davčne zatajitve je storjeno na škodo državnega
proračuna in zato ne predstavlja neposrednega ogrožanja varnosti ljudi. (Sklep II Kr 20524/2015-297)
13.3.5.2 Begosumnost
V nasprotju s priporom zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi se za odreditev pripora iz razloga
begosumnosti ne zahteva predhodnega pravilnega vabljenja. (Sodba XI Ips 44/2009) Sodišče je s pomočjo
policije opravljalo poizvedbe o obdolženčevem prebivališču, za poizvedbo o naslovu prebivališča pa je bil
zaprošen tudi Interpol, vendar obdolženec ni bil izsleden. Glede na to, da tudi sorodniki niso vedeli povedati,
kje se nahaja, je sodišče utemeljeno sklepalo, da se je s potovanjem v tujino skušal izogniti morebitnemu
kazenskemu postopku. (Sodba XI Ips 5393/2012-162) Obdolženci so se po storitvi kaznivih dejanj, zaradi
katerih so v kazenskem postopku, umaknili v tujino, kar ob visoko zagroženih kaznih za kazniva dejanja in
presoji, da obdolžencev na našo državo ne vežejo vezi, ki bi preprečevale, da bi Slovenijo zapustili, kaže na
to, da pri njih obstaja realna nevarnost pobega. (Sklep II Kr 50057/2014-695) Res je sicer, da je obdolženec
državljan Republike Slovenije, vendar ima stike in močne povezave v različnih državah, posebno v
Republiki Kosovo od koder izhaja, zaradi česar je utemeljeno sklepati, da bi ob dejstvu, da je tukaj v
postopku zaradi hudih kaznivih dejanj v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se s tem izognil
nadaljnemu poteku kazenskega postopka. (Sklep II Kr 48099/2014-216) Sklep o obstoju pripornega razloga
begosumnosti je utemeljen, saj osumljenčevi izjavi o nameravani selitvi v tujino, konkretno na Nizozemsko,
kjer ima prijatelja in kjer bi delal, in izjavi, da bo s skupino petih ljudi z deli v tujini začel v začetku marca,
daje posebno težo utemeljen sum, da je osumljenec član dobro organizirane mednarodne hudodelske
združbe, ki je delovala na območju več evropskih držav, tudi na Nizozemskem. Resna in konkretna
nevarnost, da bi osumljenec s pomočjo svojih povezav iz tujine pobegnil in se izognil nadaljnjemu
kazenskemu postopku ter visoki zaporni kazni, ki je predpisana za očitano mu kaznivo dejanje, izhaja tudi iz
okoliščine, da vsi sostorilci kaznivega dejanja še niso bili odkriti. (Sodba XI Ips 47134/2014-187) Glede na
dejstvo, da je osumljenec dvojni državljan dveh tujih držav, da ima stalno prebivališče v tujini, kjer ima tudi
družino, čez Slovenijo pa je zgolj potoval, ter upoštevaje težo kaznivega dejanja in predpisano kazen, obstoja
realna nevarnost, da bo osumljenec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v tujino in se s tem izognil
kazenskemu postopku. (Sodba XI Ips 38372/2014-78) Zgolj dejstvo, da je država, katere državljan je
obdolženec, članica Evropske unije, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1.
točki prvega odstavka 201. člena ZKP. (Sodba XI Ips 22413/2014-51) Pri presoji, ali je podana nevarnost, da
bo določena oseba pobegnila, ni poglavitno odgovoriti na vprašanje, ali bo odšla v tujino, pač pa ali bo
poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili. ( Sodba XI Ips
10557/2014-72) Pri pripornem razlogu po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (begosumnost),
praviloma ni treba presojati sorazmernosti v ožjem pomenu, torej tehtati med nevarnostjo pobega obdolženca
in posegom v njegovo pravico do osebne svobode. (Sodba XI Ips 58979/2013-126) Dejstva, da je obtoženka
tujka, državljanka Republike Srbije, da ima tam stalno prebivališče in družino, ter jo na ozemlje Republike
Slovenije ne veže ničesar, obsojena pa je bila na daljšo zaporno kazen, nedvomno kažejo, da bi pobegnila in
onemogočila izvršitev prostostne kazni. (Sklep I Kp 16541/2013-280)
13.3.5.3 Koluzijska nevarnost
Za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vsaki zadevi, v
kateri je potrebno zaslišati procesne udeležence, ampak morajo biti podane:
1 posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal
neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma
162
2 posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje
in na tak način oviral potek kazenskega postopka.
Samo splošna možnost vplivanja na priče ne zadostuje za zaključek o pripornem razlogu iz 2. točke prvega
odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). (Sodba XI Ips 30/2012-92) „8.
Preiskovalna sodnica je presojo o obstoju koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP
oprla na dejstvo, da bo obdolženec lahko vplival na doslej še neodkritega udeleženca kaznivega dejanja in na
takšen način dosegel, da storilec nikoli ne bi bil odkrit. Zunajobravnavni senat je takšni presoji preiskovalne
sodnice v celoti pritrdil.
9. Priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če je
upravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da
bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno
sodišče je že večkrat pojasnilo, da za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost
vplivanja, ki je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati procesne udeležence, ampak da a)
morajo biti podane posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec
že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) morajo
biti podane posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival
nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. V obravnavanem primeru takšne posebne okoliščine
niso podane. Zgolj domneva, da bi obdolženec na prostosti lahko vplival na doslej še neznanega storilca
oziroma prikrivalca in s tem onemogočil njegovo odkritje, namreč ne zadošča za sklepanje o obstoju
upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti vplival na sostorilce. Zagovornik zato pravilno ocenjuje, da
v času odreditve pripora priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni
bil podan. (Sodba XI Ips 4694/2012-133)
Kljub obdolženčevemu priznanju se bodo v nadaljnjem kazenskem postopku ugotavljale okoliščine, v katerih
je bilo dejanje storjeno, in od katerih bo nenazadnje odvisna tudi njegova pravna opredelitev, zato je
upoštevaje njegovo agresivnost sodišče pravilno zaključilo, da bi obdolženi lahko vplival na izpovedbe prič,
ki z njim živijo v istem stanovanjskem bloku. (Sodba XI Ips 23795/2014-140) Podrejeni položaj priče
(oškodovanca/-ke), ki se kaže v prisiljevanju k prostituciji, izkoriščanju revščine, razpolaganju s pričo
(oškodovanko/-cem) in ustrahovanju, predstavlja okoliščino, ki kaže na realno možnost vplivanja na priče.
(Sklep II Kr 38981/2016-616) „Tako pravna teorija kot sodna praksa zavzemata stališče, da je bojazen, da bi
obdolženec vplival na priče in druge udeležence postopka, praviloma upravičeno podana le v primerih, ko je
izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj z abstraktno možnostjo oziroma verjetnostjo. To pa pomeni, da
je potrebno v posameznem primeru ugotoviti in oceniti konkretne okoliščine, ki vzbujajo to bojazen, torej
gre za posamezna ravnanja, s katerimi obdolženec izkaže konkretno verjetno, da bo vplival na priče oziroma
druge udeležence postopka. Ob dejstvu, da je identiteta enega od sostorilcev že znana (S. M.) ter da so bile
zaslišane vse s strani državnega tožilstva predlagane priče, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče sklepati,
da je priporni razlog tako imenovane koluzijske nevarnosti še vedno podan.“ (Sklep II Kr 32545/2015-227)
Ko je bil obdolženec izpuščen iz pridržanja, naj bi se oglasil v lokalu pri soobdolženki, jo spraševal o vsebini
njene izjave podane na policiji ter ji nato naročil kako naj ravna v prihodnje, pri podajanju izjav oziroma
izpovedb in da naj pred sodiščem to svojo izjavo prekliče. Prav tako ji je naročil oziroma ji dajal navodila kaj
naj pove drugim udeleženkam. Vse navedeno pa pomeni ugotovitev posebnih okoliščin, ki kažejo, da bi
obdolženi vplival na priče v primeru, če bi bil na prostosti. (Sklep II Kr 51967/2014-808)
13.3.5.4 Uporaba milejšega ukrepa
Ker pri hišnem priporu celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, je odreditev hišnega
pripora, kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil. ( Sodba XI Ips
53006/2014) Preiskovalna sodnica je zoper osumljenca odredila pripor, saj je utemeljeno zaključila, da
milejši ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi zaradi osebnih lastnosti osumljenca ne bi
zagotovil varnosti oškodovank. Tak ukrep namreč terja sodelovanje osumljenca, njegovo voljo in odločitev,
163
da ne bo nasilen. Osumljenca pa od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj niso odvrnili niti izdani plačilni
nalogi zaradi kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru niti izrečene prepovedi približevanja
oškodovankama. (Sodba XI Ips 38418/2014-108)
Zaključek o neizogibni potrebnosti odreditve pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena
ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je hišni pripor ali oddaja v prehodni dom. ( Sodba XI Ips
17582/2014-147 in Sodba XI Ips 43614/2014-91, Sodba XI Ips 59499/2013-194) Ko se odreditev pripora
izkaže za neogibno potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka, sodišču v razlogih sklepa ni potrebno
izrecno navajati, da je odrejeni ukrep sorazmeren z osumljenčevo pravico do osebne svobode, ker je ta
presoja vsebovana že v presoji neogibnosti pripora. (Sodba XI Ips 48106/2014-425) Utemeljitev sodišča
glede neogibnosti pripora oziroma njegove nenadomestljivosti z drugim milejšim ukrepom je potrebno
povezati z ostalimi razlogi sklepa, iz katerih je razvidno, da je pri obdolžencu podana visoka in konkretna
nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. (Sodba XI Ips 4572272014-195)
13.3.5.5 Zaradi zagotovitve obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi:
„...Po drugem odstavku 307. člena sme senat odrediti pripor zaradi zagotovitve obtoženčeve navzočnosti na
glavni obravnavi, če se obtoženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno
obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP. Iz take formulacije je razvidno, da je
obtoženčevo obstrukcijsko obnašanje, s katerim poskuša ovirati učinkovito izvedbo kazenskega postopka,
razlog za pripor. Na ta način sodišče preprečuje nedisciplinirano obnašanje obtoženca in utrjuje svojo
avtoriteto. Sodišče mora v položaju, ko je mogoče isti cilj doseči z več ukrepi, izbrati tistega, ki je za
obtoženca najmilejši (načelo sorazmernosti), kar pa ne pomeni, da mora pred odreditvijo pripora
sukcesivno uporabiti vse milejše ukrepe. Zoper obtoženca, ki se izmika priti na glavno obravnavo, se
praviloma ti ukrepi stopnjujejo tako, da sodišče na glavni obravnavi, o kateri je bil obtoženec v redu
obveščen, odredi, da se obtoženca privede, če pa tudi privedba ni uspešna, nato zaradi zagotovitve
obtoženčeve navzočnosti sodišče odredi pripor.
V obravnavani zadevi je bilo vabilo za obtoženca na glavno obravnavo dne 8.11.2007 v redu izkazano, pa
nanjo ni pristopil. Dejstvo, da je bila glavna obravnava opravljena v obtoženčevi nenavzočnosti, z vidika
presoje pravilnosti izkazanega vabila, ne spreminja ničesar. Pogoji za odreditev pripora na podlagi drugega
odstavka 307. člena ZKP, so ob izkazanih okoliščinah, da se je obtoženec postopku izmikal, nastopili, potem
ko obtoženec za izostanek z glavne obravnave ni navedel opravičenih razlogov. Samo zaradi tega, ker se
sodišče v procesnem položaju, ko so bili podani pogoji za odreditev pripora na podlagi drugega odstavka
307. člena ZKP, ni (takoj) odločilo za uporabo najtežjega osebnostnega omejevalnega ukrepa, ampak je
obsojenca še vabilo in nato zaradi njegovega izmikanja v skladu s prvim odstavkom 194. člena ZKP odredilo
tudi privedbo, ki pa je bila tudi neuspešna, še ni mogoče pritrditi stališču, da pripora v poznejši fazi
postopka, potem ko z milejšimi ukrepi obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi ni moglo zagotoviti, ne
bi smelo odrediti. Ugotovljene okoliščine je treba presojati v medsebojni povezanosti, pri čemer je
pomembno, da je bil obtoženec na glavno obravnavo v redu povabljen, pa nanjo ni prišel, iz ugotovljenih
dejstev pa je razvidno, da se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Ni pa mogoče določbe
drugega odstavka 307. člena ZKP razlagati tako, da sme sodišče odrediti pripor samo na tistem
naroku za glavno obravnavo, glede katerega je bilo za obtoženca vabilo v redu izkazano, saj praviloma
sodišče poskuša doseči to navzočnost z odreditvijo privedbe na naslednji narok in šele če ta ni uspešna,
odredi pripor. Presoja s tega vidika po oceni Vrhovnega sodišča kaže, da je bila odreditev pripora zoper
obtoženega A.Č. zakonita.“ (Sodba I Ips 203/2008) „.Ugotovljeno je bilo, da vabilo in privedba kot milejša
ukrepa ne zadoščata za to, da bi se zagotovila obtoženčeva prisotnost na glavni obravnavi in s tem izvedba
kazenskega postopka, zato odrejeni pripor predstavlja nujen ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim
ukrepom. S tem zaključkom se strinja tudi Vrhovno sodišče. V primeru, ko je mogoče isti cilj doseči z več
različnimi ukrepi, je potrebno ob upoštevanju načela sorazmernosti uporabiti tistega, ki je za obtoženca
najmilejši, vendar to ne pomeni, da je potrebno sukcesivno uporabiti vse milejše ukrepe. Vrhovno sodišče je
že presodilo (zadeva I Ips 203/2008 ), da se ukrepi zoper obtoženca, ki se izmika priti na glavno obravnavo,
stopnjujejo tako, da se po neuspešni privedbi zaradi njegove navzočnosti odredi pripor. Iz narave ukrepa
namreč izhaja, da gre za disciplinski ukrep, katerega je treba uporabiti takrat, ko zaradi nepripravljenosti
obtoženca za sodelovanje v postopku tega ni mogoče izvesti, saj se ne da zagotoviti navzočnosti z milejšimi
164
ukrepi. Sodišče je odredilo pripor, potem ko niti z vabilom niti s privedbo ni moglo zagotoviti navzočnosti
obtoženega na glavni obravnavi, opravilo pa je tudi presojo neogibne potrebnosti tega ukrepa in o tem
navedlo zadostne razloge, zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ni podana. „ (Sodba
XI Ips 22/2009, enako sodba XI Ips 22555/2010-154).
13.4 Odložitev glavne obravnave

Ko sodnik razpiše glavno obravnavo, praviloma utemeljeno pričakuje, da jo bo tudi opravil. V življenju ne
teče vse gladko, v kazenskih postopkih pa očitno sploh ne. Dogaja se, da mora sodnik dan glavne obravnave
odložiti. Za odložitev glavne obravnave se je v praksi trdno ustalil neustrezen termin "preklic" glavne
obravnave, čeprav pomeni preklic nekaj, česar sodišče ne namerava več ponoviti. Po določbi 292. člena ZKP
sme sodnik iz tehtnih razlogov odložiti dan glavne obravnave. Pravilen izraz je torej odložitev dneva glavne
obravnave. Teh odložitev je v praksi izredno veliko. Nekatere so odložene zato, ker tako odloči po uradni
dolžnosti sodnik sam, včasih iz nepojasnjenega razloga ali iz razloga, ki vsiljuje zaključek, da sodnik razpisa
ni preudarno načrtoval. (...)
Posamezni sodniki prehitro ugodijo predlogom strank za odložitev glavne obravnave, ne da bi preverjali
resničnost in tehtnost razlogov, ki jih predlagatelji navajajo (na primer, da bi preverjali pri zdravniku, ali je
obdolženec res bolan), drugi sodniki pa utemeljenost takih predlogov natančno preizkušajo. Razlog, še manj
pa kot tehten razlog za odložitev glavne obravnave, prav gotovo ne bi smela biti okoliščina, da je obdolženec
"v priporu" ali "na prestajanju kazni". V takem primeru bi moralo sodišče z obravnavanjem celo pohiteti.
Enako skrbno in kritično kaže ocenjevati tudi predloge državnega tožilca za preložitev glavne obravnave. V
zapleteni zadevi, v kateri je bila, sicer pred okrožnim sodiščem, razpisana glavna obravnava za več
zaporednih dni, res ne bi mogel biti ocenjen kot utemeljen predlog za odložitev glavne obravnave zato, ker
ima državni tožilec v tistih dneh študijske obveznosti. Posamezni sodniki so izjemno popustljivi predvsem
do zagovornikov, ki pogosto predlagajo odložitev glavne obravnave. Drugi spet skrbno preverjajo navedbe v
zagovornikovem predlogu, ki se največkrat omejijo na sporočilo, da ima odvetnik istočasno glavno
obravnavo na drugem sodišču. Ni mogoče razlagati, da zadošča, če je udeleženec v postopku sporočil, da je
zadržan ali če je navedel razloge, zakaj je zadržan. Takšna razlaga bi nasprotovala temeljnemu načelu
ekspeditivnosti kazenskega postopka (15. člen ZKP). Sodišče zato mora oceniti, ali so razlogi, navedeni v
sporočilu, opravičljivi ali ne, in na tej podlagi sprejeti ustrezne procesne ukrepe. Sicer bi moralo sodišče
(tako praviloma tudi ravna) vedno odložiti glavno obravnavo, čim bi zagovornik navedel kakršnekoli razloge
za svojo zadržanost. Sodnik mora tedaj oceniti, ali je razlog, ki ga udeleženec navaja, opravičljiv ali ne. Glej
tudi → 13.2.3 in 13.2.4.
Dosledno pa mora sodišče v odredbi za odložitev obravnave (torej ne gre za "obvestilo" ali "sporočilo")
navesti razlog za odložitev, da se ne bi po nepotrebnem pri vabljenih vzbujal vtis, da si je sodišče premislilo
kar tako. Praviloma mora biti v odredbi o odložitvi glavne obravnave določen tudi novi datum glavne
obravnave, da ne nastajajo nepotrebni stroški z novim vabilom in seveda ponovne težave z vročanjem.
Odveč je v takem primeru pristavek "Prosim, da novi datum upoštevate", ker je jasno, da ga je vabljeni
dolžan upoštevati. Dostavek je morda primeren za osebna ali poslovna pisanja, ne pa za pisanja sodišča, ki
imajo svojo podlago v zakonu. Nedisciplina udeležencev v kazenskih postopkih je velika. Na obravnave ne
prihajajo obdolženci, priče, zagovorniki in tu in tam tudi državni tožilci. Sodniki ob tem ne bi smeli biti
nemočni, saj lahko sami prispevajo k utrjevanju procesne discipline. Po drugi strani pa lahko čas, ki so ga
namenili glavni obravnavi, izkoristijo s tem, da opravijo, kar lahko v navzočnosti tistih, ki so se vabilu
odzvali, opravijo. Dogaja se, da na glavno obravnavo pride samo obdolženec, ne pridejo pa priče. V takšnem
primeru bo sodišče glavno obravnavo lahko začelo, zaslišalo obdolženca, izvedelo za nove dokazne predloge
in morebiti celo glavno obravnavo zaključilo, če bo lahko prebralo izpovedbe že zaslišanih
prič.
Če na glavno obravnavo v skrajšanem postopku ne pride obdolženec in tudi ni pogojev za sojenje v

nenavzočnosti, mora sodišče obravnavo preložiti. Kljub temu pa lahko sodišče veliko naredi z zaslišanjem
165
prič izven glavne obravnave. Takšna praksa sicer ne gre povsem v korak z načelom neposrednosti, jo je pa
mogoče opravičiti, če priče pridejo na tri, pet glavnih obravnav, pa jih sodišče ne zasliši, ker ni obdolženca.
Sodnik lahko z zaslišanjem prič dobi dobro podlago za oceno, katere dodatne, nove dokaze bo treba na
naslednjih narokih še izvajati. Trajanje naslednjih narokov se bo bistveno skrajšalo, če bo lahko izpovedbe
prič prebral, ali pa že s tem, da ne bo treba povzemati v zapisnik njihovih izpovedb. Seveda pa je treba
dosledno upoštevati, da lahko na glavni obravnavi izpovedbe tako zaslišanih prič sodišče prebere le v
soglasju s strankami, ker ne gre za primere, ko se lahko zaradi objektivnih okoliščin izpovedbe preberejo
brez soglasja. Če stranke soglasja ne bodo dale, bo pač treba priče, zaslišane izven glavne obravnave,
povabiti na novo glavno obravnavo.
13.5 Sojenje v nenavzočnosti

Sodnik bi moral na vsakem naroku za glavno obravnavo, na katero obdolženec ne pride, ugotavljati, ali so
izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Glede teh pogojev kaže poudariti naslednje:
1. Obdolženec mora biti v vabilu, ki je izkazano, opozorjen na možnost sojenja v nenavzočnosti. Zato
je bilo že pred tem posebej poudarjeno, da je treba ob preložitvi obravnave obdolženca, ki vzame na
znanje ustno vabilo za glavno obravnavo, na to možnost opozoriti in opozorilo vpisati v zapisnik o
glavni obravnavi.
2. Pogoj, da je bil "V redu povabljen", obsega tudi izkazano pravočasnost vročitve vabila. Obdolženec
je moral imeti najmanj tri dni časa za pripravo obrambe.
3. Pogoj, da je bil obdolženec "pred tem zaslišan", je izpolnjen ne le, če je bil obdolženec zaslišan na
glavni obravnavi, ki je bila preložena, temveč je bil lahko zaslišan tudi med posameznimi
preiskovalnimi dejanji, med preiskavo, če je bila morda prvotno opravljena zoper obdolženca zaradi
istega dejanja, pa tudi, če je bil obdolženec zaslišan po vložitvi obtožnega predloga izven glavne
obravnave, če je na primer po zaslišanju odšel na delo v tujino.
4. Šteje se, da obdolženec ni prišel na glavno obravnavo, če je sicer prišel nanjo, pa je še pred koncem
obravnave neopravičeno odšel, ker se je na primer na glavni obravnavi razburil, rekel, da ni kradel,
žalil sodišče in odšel.
5. Pogoji za sojenje v nenavzočnosti niso izpolnjeni, če obdolženec svoj izostanek opraviči.
Obdolženčevo sporočilo, da bo izostal, ker gre na primer na kontrolni pregled k zdravniku, še ne
pomeni, da je svoj izostanek opravičil. Izostanek je opravičen šele, če ga kot opravičljivega oceni
sodnik. Če je na primer obdolženec bolan in pošlje zdravniško spričevalo, katerega vsebina prepriča
sodnika o obdolženčevi bolezni, glavne obravnave gotovo ni mogoče opraviti v obdolženčevi
nenavzočnosti, saj je obdolženec s svojim sporočilom izkazal svojo resnično namero, da bi sicer, če
ne bi bil bolan, na glavno obravnavo prišel. Če pa bo obdolženec na primer sporočil le, da je
zadržan, ali predlaga brez navedbe razloga, naj se glavna obravnava preloži, ali če obdolženčeva
mati opraviči sina, češ da ima šolo, sodnik ne bi mogel oceniti, da je obdolženec s tako navedbo svoj
izostanek opravičil in mu bo lahko sodil v nenavzočnosti. Seveda pa bo moral v zapisniku in nato
tudi v sodbi povzeti in obrazložiti razloge, ki so bili podlaga za sklep za sojenje v nenavzočnosti.
"Dejstvo, da sodišče izvede glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, sâmo po sebi ni v nasprotju s
pravico do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave. Popolna prepoved sojenja v
nenavzočnosti bi namreč v nekaterih primerih onemogočila vodenje kazenskih postopkov in vodila k
izginotju dokazov ter k poteku zastaralnih rokov. Sojenje v nenavzočnosti pa je lahko dopustno le pod
strogimi pogoji. Eden izmed njih je ta, da se z izvedbo sojenja v nenavzočnosti obdolžencu ne odvzame
pravice do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena Ustave v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena
Ustave. Zato sojenje v nenavzočnosti ni dopustno, če obdolžencu ni bila dana možnost zaslišanja po tem, ko
mu je bila znana obtožba zoper njega, s čimer se je imel tudi možnost izjaviti o njej...Sodišče je [...]
pritožnika na glavno obravnavo pravilno vabilo, kar v ustavni pritožbi priznava tudi sam, vendar nanjo ni
prišel...Sodišče je pritožniku torej dalo možnost, da se glavne obravnave udeleži in je na njej (ponovno)
zaslišan, vendar je pritožnik to možnost opustil, ne da bi zato navedel ustrezen razlog." (Up-124/04, tč. 12 in
16). "Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je tudi obdolženčeva pravica, da
166
se mu sodi v njegovi navzočnosti (2.alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS). Tej
pravici pa se lahko odpove bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti
izostanek, ki ga opravičuje z navajanjem neutemeljenih razlogov. Ocena o tem, ali je razlog utemeljen ali ne,
pa je v domeni sodišča. Zato zgolj sporočilo o odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga samo po
sebi še ni opravičljiv razlog za njeno preložitev. Tovrstni avtomatizem bi namreč pomenil tudi nasprotje
načeloma pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP, ki določa, da si mora
sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki
jih imajo udeleženci v postopku." (Sodba I Ips 57/2002; konkludentno ravnanje je lahko tudi izostanek z
glavne obravnave, za katerega sodišče oceni, da ni opravičen Sodba I Ips 5773/2010-41). S tem, ko si je
obsojenec neurgenten operativni poseg izgovoril prav na datum, na katerega je bil razpisan narok za glavno
obravnavo se je pravici do sodelovanja na tem naroku odpovedal, razen če bi obramba izkazala, da izvedba
posega na drug termin ne bi bila mogoča oziroma bi bila zvezana z nesorazmernimi težavami (Sodba I Ips
24015/2010-1055).
Odpoved procesnim jamstvom mora biti (1) nedvoumna, (2) legitimirana, (3) prostovoljna in (4) zavestna.
Drugi odstavek 288. člena ZKP določa, da se v vabilu obdolženec opozori, da se bo glavna obravnava
opravila tudi v njegovi nenavzočnosti, če bodo za to podani zakonski pogoji. Ustno vabilo na glavno
obravnavo mora vsebovati vse, kar določa 2. odstavek 288. člena (enako tudi v skrajšanem postopku v
skladu z določbo 429. člena ZKP). Obdolženci praviloma niso izvedeni v pravu in bi lahko zaradi
nepoznavanja pravic v postopku v svojo škodo opustili kakšno dejanje ali ne izkoristili svojih pravic, zato
sodišče obdolženca pouči (14. člen ZKP) o pravicah, ki mu gredo po ZKP in o posledicah, če bi dejanje
opustil. Opustitev opozorila obdolžencu o možnosti sojenja v nenavzočnosti ni posebej sankcionirana (3.
točka 1. odstavka 371. člena ZKP) za primer, če za obravnavo, ki je bila opravljena v nenavzočnosti
obdolženca, posebej in izrecno takšno opozorilo ni bilo dano. Sodišče sme in mora v takšnem primeru
presojati, ali je bil obdolženec ne glede na opustitev opozorila seznanjen z možnostjo sojenja v
nenavzočnosti, kar v konkretnem primeru ugotavlja na podlagi vseh dejstev in okoliščin, na podlagi katerih
se da ugotavljati takšna seznanjenost in zavedanje možnih posledic neprihoda na glavno obravnavo (Sodba I
Ips 153/2007). Zahteva po nedvoumni odpovedi pravici ne preprečuje, da izjavo o odpovedi v imenu
obdolženca poda njegov zagovornik, vendar se mora sodišče tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo
prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo (Sodba I Ips 24015/2010-1055).
Sodišče mora (Sodba I Ips 54965/2010-96) preizkusiti ali so podane:

1 formalne predpostavke
1.1 ali je bil pravilno povabljen,
1.2 ali je svoj izostanek opravičil
1.3 ali je bil pred tem že zaslišan
2 materialna predpostavka
2.1 ali je njegova navzočnost nujna.
Šteje se, da je bil obdolženec v redu vabljen na glavno obravnavo, če mu je bilo poslano vabilo s predpisano
vsebino in opozorili (193. in 2. odstavek 288. člena ZKP) in mu je bilo tudi pravilno in pravočasno vročeno,
mutatis mutandis velja to tudi za ustno vabljenje (3. odstavek 117. člena ZKP). Opozorilo v vabilu, da se bo
glavna obravnava lahko opravila tudi v nenavzočnosti obtoženca (obdolženca), velja za glavno obravnavo
kot celoto ne glede na število narokov, zato tega opozorila ob preložitvah, ko se obdolženca praviloma ustno
seznanja z dnevom in uro nadaljevanja glavne obravnave, to je z določenim narokom za izvedbo glavne
obravnave, ni potrebno ponavljati (Sodba I Ips 153/2007).
Ko obdolženec svoj izostanek z glavne obravnave opraviči in predlaga njeno preložitev, mora sodišče najprej
preizkusiti razlog, na katerega se sklicuje obdolženec v opravičilu, ter presoditi njegovo utemeljenost in šele
nato odločiti, ali so podani vsi pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, ter za svojo odločitev navesti
razloge (Sodba I Ips 95793/2010-83). Obdolženec mora navesti konkretne razloge, zaradi katerih na glavno
obravnavo ne bo mogel pristopiti in za to predložiti ustrezna dokazila, da jih sodišče lahko preveri (Sodba I
167
Ips 39654/2010-7). Če je zagovornik izostanek z glavne obravnave opravičil na dan naroka po faksu, v času,
ko ga sodnica dejansko ni mogla upoštevati (pooblastilo za zastopanje pa dostavil šele naslednji dan), z
izvedbo obravnave v nenavzočnosti obsojenca skladno s prvim odstavkom 442. člena ZKP sodišče ni kršilo
obsojenčeve pravice zagovarjati se s pomočjo zagovornika (Sodba I Ips 40888/2010-74). Sposobnost
pristopiti na glavno obravnavo in sposobnost učinkovite obrambe sta lahko, čeprav povezani, še vedno dve
samostojni sposobnosti, zaradi česar je treba včasih vedeti, kaj je tisto, kar je posameznikov prihod na
sodišče neposredno onemogočalo in kaj je preprečevalo, da bi se pred obtožbo učinkovito branil (VSM sklep
IV Kp 47460/2010).
Seznanitev z obtožbo v fazi sodne preiskave zadošča, če ni prišlo do vsebinskih sprememb: "Ker se obtožba
zoper pritožnika v posameznih fazah kazenskega postopka ni vsebinsko spremenila in ker je bil ta v
preiskavi že zaslišan, sodišče glede na okoliščine konkretnega primera ni imelo dolžnosti zagotoviti
pritožnikovo navzočnost na glavni obravnavi in ga (ponovno) zaslišati v zvezi z očitanim dejanjem. Kljub
temu pa je sodišče, skladno s povedanim v 13. točki obrazložitve, imelo dolžnost omogočiti pritožniku, da se
glavne obravnave udeleži in tam uveljavlja svoje procesne pravice, med drugim tudi pravico, da ga sodišče
zasliši." (Up-124/04, tč. 15). Pogoj za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, da je bil že zaslišan, je
izpolnjen, če je bil obdolženec zaslišan na način kot ga ZKP predvideva za zaslišanje obdolženca, prejšnje
zaslišanje se mora nanašati na isti predmet obtožbe in ni pomembno, v kateri fazi postopka je bil zaslišan
(Sodba I Ips 12282/2009-97). Obdolženec je bil že zaslišan, na prejšnjem naroku seznanjen z razpisanim
nadaljnjim narokom za glavno obravnavo in tudi poučen o posledicah svojega izostanka, zato sodišče s tem,
ko mu je sodilo v nenavzočnosti, ni kršilo procesnega zakona (Sodba I Ips 85/2011-67).
Med tehtne razloge za izločitev postopka po 1. odstavku 33. člena ZKP spada tudi okoliščina, da bi utegnilo
nastopiti zastaranje kazenskega postopka za katero od obravnavanih kaznivih dejanj, čeprav je glede tega
stvar zrela za razsojo, če postopek za to dejanje ne bi bil izločen. (Sodba I Ips 351/2001)
13.5.1 Razpravna sposobnost

„...procesno nesposobnost, ki je ena izmed temeljnih negativnih predpostavk za izvedbo kazenskega
postopka. Izvedba kazenskega postopka zoper obdolženca, ki ni sposoben sodelovati v postopku, bi bila v
nasprotju z njegovo pravico do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku, ki
mu jo zagotavlja prvi odstavek 21. člena Ustave in ki je poseben izraz sicer splošnejše pravice do osebnega
dostojanstva in varnosti, ki jo vsakomur zagotavlja 34. člen Ustave.“ (U-I-6/08, Up-1198/05, Up-786/06)
Gorkič (2011b) vprašanje razpravne sposobnosti deli na:

1. razpravna sposobnost kot procesna predpostavka
2. razpravna sposobnost kot predpostavka procesnih dejanj
Glede prve točke navaja (v nadaljevanju navajamo le nekoliko prirejeno besedilo Gorkiča) merila (za
odgovor na vprašanje: Kakšne narave morajo biti telesne ali duševne pomanjkljivosti obdolženca, da
narekujejo ustavitev kazenskega postopka, ker bi sicer tvegali kršitev pravice do spoštovanja njegove
osebnosti in dostojanstva?), ki jih je razvilo nemško ustavno sodišče in bi lahko bila v pomoč pri odločanju:
1. pravica do osebne varnosti obdolženca je kršena, če se ugotovi, da bi bila zaradi vodenja kazenskega
postopka podana neposredna in konkretna nevarnost za njegovo življenje ali občutno poslabšanje
njegovega zdravja
2. izvedba kazenskega postopka ni dovoljena, če sodišče oceni, da bi bilo obdolženčevo zdravje
resno in občutno ogroženo
3. sodišče sme pri tej oceni upoštevati, ali so poškodbe, ki grozijo obdolžencu, trajne (in torej
nepopravljive) ali le začasne narave; v prvem primeru je postopek gotovo treba ustaviti
4. odločitev o ustavitvi postopka ali o njegovem nadaljevanju sme sodišče opraviti le ob ustrezni
prognozi vpliva izvedbe postopka na obdolženca in s tem ob oceni verjetnosti, da bo ogroženo
obdolženčevo življenje ali občutno prizadeto njegovo zdravje. Ocena verjetnosti se giblje med
dvema skrajnostma. Na eni strani sodišče ne bo zavezano ustaviti postopka, če je podana le
splošna nevarnost ali nevarnost, ki je neizogibno (za vsakega obdolženca) povezana z izvedbo
168
kazenskega postopka. Na drugi strani pa to ne pomeni, da mora biti grozeča nevarnost

obdolžencu ugotovljena s stopnjo gotovosti, prej nasprotno: stališče, da mora grozeča nevarnost biti
ugotovljena z gotovostjo, je po mnenju BVerfG v nasprotju s pravico do osebne varnosti
obdolženca.
Glede druge točke (odgovor na vprašanje ali morebitne fizične ali duševne pomanjkljivosti lahko vplivajo
na obdolženčevo razpravno sposobnost kot predpostavko njegovih procesnih dejanj): Podobno kot
prištevnost se tudi razpravna sposobnost domneva in podobno kot pri ugotavljanju neprištevnosti je
tudi pri vprašanju razpravne sposobnosti treba:
1. ugotavljati telesne ali duševne pomanjkljivosti obdolženca in
2. njihov vpliv na
a) obdolženčevo sposobnost razumeti in spremljati kazenski postopek ter
b) sposobnost izjavljati se o procesnih dejanjih in procesnem gradivu.
Ugotavljanje razpravne nesposobnosti praviloma zahteva angažiranje izvedenca.
Zagovornik razpravno nesposobnega obdolženca: Razpravne nesposobnosti zaradi dejavnikov, ki

obdolžencu preprečujejo učinkovito komuniciranje z zagovornikom, ni mogoče sanirati s postavitvijo
zagovornika po uradni dolžnosti.
Postopanje zoper razpravno nesposobnega obdolženca v konkretnem kazenskem postopku pomeni kršitev
jamstev poštenega postopka. Ob upoštevanju ustavnopravnih dimenzij instituta se bo v konkretnih
primerih zastavilo vprašanje kršitve pravice do obrambe oziroma širše pravice do izjavljanja kot prvine
pravice do enakega varstva pravic. Obdolženec bo kršitve lahko uveljavljal na podlagi drugega odstavka
371. člena ZKP kot relativno bistveno kršitev kazenskega postopka zaradi kršitve pravic obrambe, a le,
če so bila pravila o razpravni sposobnosti kršena na glavni obravnavi. Tako kršitev bo najpogosteje
mogoče odpraviti le tako, da razveljavitvi sodbe prve stopnje sledi ponovno sojenje in s tem možnost, da
se ob procesnem dejanju zagotovi udeležba razpravno sposobnega obdolženca.V nekaterih primerih pa
bo procesno (dokazno) gradivo, zbrano z dejanjem, pri katerem je bil obdolženec razpravno nesposoben,
preprosto nedovoljen dokaz. Do take sankcije bo praviloma prišlo v primerih, ko je izjava obdolženca
o tem, kako želi uresničevati določeno procesno jamstvo, pravna podlaga za nadaljnje postopanje
organa postopka. Najpogosteje bo to seveda zagovor obdolženca. K zaslišanju je namreč mogoče
pristopiti le, če se obdolženec odpove pravici do molka. Če odpoved izjavi razpravno nesposoben
obdolženec, ta ne more imeti pričakovanih procesnopravnih učinkov, zagovor pa bo pridobljen s kršitvijo
pravice do molka in bo zato nedovoljen dokaz.
Glede izvedenstva v zvezi z razpravno sposobnostjo → 19.14.3.
13.6 Odstranitev obtoženca

Za odstranitev obtoženca in zaslišanje priče v njegovi odsotnosti mora biti podana določena stopnja
verjetnosti (višja od navadne neartikulirane domneve), da priča ne bo govorila resnice, temeljiti pa mora na
konkretnih okoliščinah (Sodba I Ips 162/2010).
Po določbi 327. člena ZKP sme senat izjemoma skleniti, da se obtoženec začasno odstrani iz sodne dvorane,
1) če priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali 2) če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne
bo govorila resnice. Po vrnitvi obtoženca na zasedanje se mu prebere izpovedba priče, obtoženec pa ima
pravico priči postavljati vprašanja ter dajati pripombe k njeni izpovedbi. Po potrebi se lahko opravi tudi
soočenje. Ker predstavlja določba 327. člena ZKP izjemo od obdolženčeve temeljne pravice, da je navzoč pri
izvajanju dokazov, za odstranitev obdolženca z glavne obravnave med zaslišanjem priče ne zadošča le gola
domneva, da priča v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice ali da ne bo pričala. Prav tako ne zadošča
prepričanje sodišča, da se bo priča počutila nelagodno pri podajanju izjave v navzočnosti obdolženca, saj je
ta občutek prisoten pri večini pričanj, zlasti v primeru, če priča s svojo izpovedbo obdolženca obremenjuje.
Glede na stališče, uveljavljeno v sodni praksi, morajo obstajati tehtni razlogi, utemeljeni s konkretnimi
okoliščinami. Na očitek zagovornika, da iz obrazložitve sklepa senata ni razvidno, katera od procesnih
169
situacij, predvidenih v 327. členu ZKP, je po oceni sodišča utemeljila odstranitev obdolženca iz sodne
dvorane, je pravilno odgovorilo že višje sodišče. Vrhovno sodišče se zato v tem delu sklicuje na razloge,
navedene na 3. strani drugostopenjske sodbe, pridružuje pa se tudi presoji višjega sodišča, da so obstajali
tehtni razlogi v smislu 327. člena ZKP, ki so utemeljili odstranitev obdolženca iz sodne dvorane med
zaslišanjem oškodovanke. Iz obrazložitve sklepa senata na obravnavi dne 24. 11. 2011 in drugostopenjske
sodbe izhaja, da sodišči pojma travmatiziranosti, s katerim je bila obrazložena odstranitev obdolženca iz
sodne dvorane, nista uporabili v smislu prisotnosti specifičnih značilnosti spolne zlorabe (te pri oškodovanki
niso izkazane), temveč je bilo s tem pojmom zajeto celotno psihično stanje oškodovanke (čustvena
občutljivost, posebnosti njenega psihosocialnega funkcioniranja) ob zaslišanju, ki se odraža v njenih težavah
(nepripravljenosti) govoriti o dejanjih obdolženca oziroma se soočiti z emocionalno neugodnimi situacijami
(...). Izkazano je bilo tudi poslabšanje zdravstvenega stanja oškodovanke zaradi zaslišanja oziroma udeležbe
na obravnavi. Pri tem ni šlo le za neartikulirano domnevo sodišča, da oškodovanka v navzočnosti obdolženca
ne bo želela pričati, temveč za sklepanje o psihičnem stanju oškodovanke, ki je utemeljeno s konkretnimi
okoliščinami (izpovedba pedagoginje S. L. in mnenji izvedenke za nevrologijo mag. M. C. in izvedenke
psihiatrične stroke dr. M. T.) (Sodba I Ips 34239/2010-121).
Obsojenec je tudi v času, ko ga je zagovarjal odvetnik G., napovedoval, da bo zapustil sodno dvorano, ter
motil red na obravnavi, zaradi česar je bil dvakrat tudi odstranjen iz sodne dvorane. Zaradi opisanih ravnanj
obsojenca in ravnanj zagovornika C. sodišče utemeljeno ni sprejelo obsojenčevih in vložnikovih trditev o
nezaupanju v delo zagovornika C. in obstoju konflikta med njima. Pri tem vložnik v zahtevi za varstvo
zakonitosti tudi ni konkretno pojasnil, za kakšen konflikt med obsojencem in zagovornikom C. naj bi sploh
šlo. Potem ko je sodišče ugotovilo, da so podani pogoji za izvedbo naroka za glavno obravnavo in se je ta že
začel, je obsojenec prostovoljno zapustil sodno dvorano in se tako po lastni volji odrekel možnosti
sodelovanja na glavni obravnavi. V obravnavanem primeru je prišlo do podobne procesne situacije kot v
primeru, ko sodišče obdolženca napoti iz sodne dvorane zaradi zagotovitve discipline (prvi odstavek 302.
člena ZKP). V takem primeru pa sodišču zaradi obdolženčeve nenavzočnosti ni treba sprejeti posebnega
sklepa iz četrtega odstavka 307. člena ZKP (Sodba I Ips 61829/2011-379).
13.7 Javnost glavne obravnave

Javnost sojenja spada med temeljne človekove pravice, ki jih zagotavlja že Ustava Republike Slovenije (24.
člen Ustave RS) saj se z javnostjo sojenja omogoča kontrola širšega kroga ljudi nad izvajanjem sodne
oblasti. Izvedbo te določbe v ZKP pomeni prvi odstavek 294. člena, ki določa, da je glavna obravnava javna.
Namen določbe je torej, da se bo z obdolžencem pravično postopalo in da ne bo obsojen po krivici. 295. člen
ZKP pa določa izjemo od tega pravila in dovoljuje izključitev javnosti od začetka zasedanja pa do konca
glavne obravnave, med drugim tudi, če je to potrebno za varstvo osebnega ali družinskega življenja
obdolženca in če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti. Razlogi za izključitev so torej
dokaj posplošeno formulirani oziroma zahtevajo razlago s strani sodišča, pri čemer pa mora sodišče izhajati
iz dejstva, da je javnost sojenja pravilo, izključitev javnosti pa izjema (razloge za izključitev javnosti mora
torej razlagati restriktivno) (Sodba I Ips 130/2007). "Javnost ima tako že po ustavi pravico biti obveščena o
kaznivem dejanju in njegovem storilcu. Z zbiranjem podatkov iz osebnega in družinskega življenja
obtoženca se posega v njegovo ustavno pravico do varstva osebnih podatkov in varovanja zasebnosti. Zato je
varstvo obtoženčevega osebnega življenja lahko razlog za izključitev javnosti iz glavne obravnave. Vendar
pa vsak poseg v obtoženčeve pravice do varstva osebnih podatkov oziroma osebnega življenja še ni
utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, temveč samo, če gre za najbolj občutljive
osebne podatke. To je takšne osebne podatke obtoženca, ki so po naravi stvari zaupni in spadajo med najbolj
varovane intimne podatke o človekovi zasebnosti. Sodišče, ko odloča o izključitvi javnosti z glavne
obravnave, mora presoditi in pretehtati, ali gre za takšen poseg v pravico obtoženca, da izključitev javnosti z
glavne obravnave odtehta ustavno pravico širše javnosti (družbe) do javnosti sojenja. Pred pričetkom glavne
obravnave dne 20.4.2005 je obsojenčev zagovornik predlagal sodišču, da v skladu z 295. členom ZKP
izključi javnost, "da se zavaruje osebno življenje obsojenca, ker bo izpovedal in navedel okoliščine, ki so ga
privedle do tega". Po zaslišanju državnega tožilca je senat sodišča prve stopnje predlog za izključitev
170
javnosti obrazloženo zavrnil. S tem, ko senat sodišča prve stopnje ni ugodil predlogu obrambe za izključitev
javnosti z glavne obravnave, po presoji Vrhovnega sodišča ni prekršil določbe 295. člena ZKP, saj zgolj
"zavarovanje osebnega življenja obtoženca" ne odtehta pravice javnosti do obveščenosti pri tako hudih
kaznivih dejanjih, kot je bilo to v konkretnem primeru (poskus umora s strelnim orožjem na parkirnem
prostoru v mestnem stanovanjskem naselju)."(Sodba I Ips 114/2006).
Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče izključi javnost glavne obravnave tudi v
delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje, ki nima nobene povezave s kaznivim dejanjem, glede katerega je
sodišče zakonito izključilo javnost glavne obravnave zaradi varovanja oškodovankine zasebnosti (Sodba I
Ips 297/2008). Javnost glavne obravnave ne pomeni, da bi moralo sodišče pritegniti določeno skupino ljudi,
ki bi prisostvovala obravnavi, temveč možnost, da so na njej lahko navzoče poleg strank, zagovornika,
oškodovancev in njihovih zastopnikov oziroma pooblaščencev vsi, ki so neposredno ali posredno
zainteresirani za izid kazenskega postopka, pa tudi tisti, ki sploh niso zainteresirani ter da se o vsem, kar se je
dogajalo na glavni obravnavi lahko poroča v sredstvih javnega obveščanja (Sodba I Ips 8913/2012-59).
13.8 Načelo neposrednosti

Pravilo iz tretjega odstavka 397. člena ZKP (da mora sodišče prve stopnje po razveljavitvi sodbe opraviti vsa
procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje) je treba
razlagati vsebinsko - če je sodišče že pretreslo vsa sporna vprašanja, oziroma ugotovilo pravno relevantna
dejstva z izvedbo nekaj od predlaganih dokazov, ne bo izvajalo dokazov še v naprej, če ugotovi, da je
izvedba vseh dokazov očitno nepotrebna (Sodba I Ips 14611/2010-60). Sodnica je po preteku trimesečnega
roka znova izvedla že vse prej izvedene dokaze s tem, da je pisne dokaze prebrala, zato načelo neposrednosti
ni bilo kršeno (Sodba I Ips 15898/2010-54). V kolikor pride do kršitve načela neposrednosti zaradi
prekoračitve zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, gre za relativno
bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za
njeno uspešno uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, izkazan vpliv ali, če je vložnik kršitev
uveljavljal že v pritožbi, možen vpliv na zakonitost sodbe (Sodba I Ips 41147/2014-7). "ZKP v 1. točki
prvega odstavka 340. člena omogoča izvedbo posameznega dokaza tako, da se na glavni obravnavi zgolj
prebere zapisnik o izpovedbi priče tudi v primeru, če zaslišana oseba zaradi starosti, bolezni ali iz drugih
tehtnih vzrokov ne more priti ali zelo težko pride k sodišču. Ta sicer izjemna možnost, ki jo je glede na
izkazano zelo slabo zdravstveno stanje obeh oškodovancev v konkretnem primeru uporabilo prvostopenjsko
sodišče, predstavlja enega izmed upravičenih in neizogibnih odstopov od načela neposrednosti v kazenskem
postopku. Ne glede na to pa je obdolžencu treba omogočiti, da zaslišuje obremenilne priče, kakor mu to
zagotavlja pravno jamstvo iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.
11. Ustavnemu pritožniku torej mora biti dana možnost , da zaslišuje oba oškodovanca v zvezi z izjavami, ki
sta jih dala. Ta možnost mu je bila dana s tem, da je bil med preiskavo vabljen na njuno zaslišanje pred
zaprošenim preiskovalnim sodnikom v Kopru. Tega zaslišanja se, kot sam zatrjuje, ni udeležil spričo
krajevne oddaljenosti in s tem povezanih stroškov ter prepričanja, da bo njuni pričevanji lahko izpodbijal
med ponovnim zaslišanjem na glavni obravnavi" (Up-207/99). Drugi odstavek 340. člena ZKP določa, da
sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere tudi, če priča ni
navzoča, ne glede na to, ali je bila povabljena na glavno obravnavo ali ne. Določba tako ne ureja primerov,
kjer gre za zapisnike o izjavah kupcev, ki so jih dali v davčnem postopku. Sodišče je njihove izjave prebralo
na podlagi 339. člena ZKP, ki določa, da se pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, preberejo na glavni obravnavi,
za kar ni potrebno soglasje strank, stranke pa imajo pravico oporekati vsebini listine in jo izpodbijati z
drugimi dokazi (Sodba I Ips 15103/2010-263). Neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve
kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 165. člena ZKP, na glavni obravnavi ni dopustno – prebere se zapisnik o
prejšnjem zaslišanju teh oseb, stranke pa lahko za priče postavijo posredna vprašanja. Obsojenec in njegov
zagovornik vprašanj nista postavila in sta se na ta način odpovedala pravici, ki v primerih, ko je oškodovanec
mlajši od 15 let in je žrtev kaznivega dejanja zoper spolnost, nadomešča pravico do zaslišanja obremenilne
priče (Sodba I Ips 1009/2011-149). Če obramba poda soglasje za branje zapisnika zaslišanja priče, se s tem
ne odreče morebitnemu predlogu, da jo sodišče v nadaljevanju postopka na glavni obravnavi neposredno
zasliši (Sodba I Ips 40833/2010-56). Ugotovljene okoliščine o starosti oškodovanke, o njenem bolezenskem
171
stanju in v zvezi s tem bistveno omejenimi možnostmi gibanja ter upoštevaje podatek v spisu, da se
oškodovanka nahaja v slabem psihofizičnem stanju in se zato zaslišanja, na katero je bila vabljena, ne more
udeležiti, so tako tehtne okoliščine, da so opravičevale odločitev prvostopenjskega sodišča za branje
oškodovankine izpovedbe brez soglasja strank (VSL sodba III Kp 11324/2010).
Podlaga za dokazno oceno v ponovljenem postopku so lahko le ponovno in na novo izvedeni dokazi in
njihova ocena, tako posamičnega dokaza, kot tudi v njihovem skupnem pomenu (nikakor pa ne
razveljavljena sodba sodišča prve stopnje v prvotno izvedenem postopku) (Sodba I Ips 9058/2010-133). ZKP
ne pozna posebnega, skrajšanega ali poenostavljenega postopka za izvedbo obravnave, ko je sodba sodišča
prve stopnje razveljavljena le delno (na primer le glede odločbe o (stranski) kazni), v odločbi o krivdi pa je
že postala pravnomočna - v takem primeru je v ponovljenem postopku primerna smiselna uporaba določb
ZKP o glavni obravnavi. Tako bi bilo mogoče kot ustrezno opredeliti povzemanje oziroma temu ustrezno
predstavitev razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje namesto povzemanje obtožbe; v celoti bi moral
biti podan pouk obdolžencem po 320. členu in po petem odstavku 321. člena ZKP, obdolžencu bi moralo biti
omogočeno, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije; dokazni postopek
bi se moral omejiti le na izvedbo tistih dokazov, ki so pomembni za odločanje glede razveljavljenega dela
sodbe; stranke, oškodovanec in zagovornik bi morale imeti zaključno besedo; izrečena oziroma razglašena
sodba pa bi morala imeti v izreku ustrezno sklicevanje na sodbo, ki je glede izreka o krivdi že pravnomočna
(Sodba I Ips 89726/2010-274).
Zaslišanje priče, opravljeno preko videokonference, ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na
glavni obravnavi (Sodba I Ips 3795/2010-342).
Neutemeljen je tudi očitek zahteve glede pravice obdolženca, da v postopku uporablja jezik, ki ga razume
oziroma zatrjevana kršitev 8. člena ZKP. Kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, je postopek ves čas tekel v
slovenskem jeziku, ki ga obsojenec razume. Priče, ki ne govorijo slovensko, so bile zaslišane s pomočjo
sodnega tolmača, vsi listinski dokazi v tujem jeziku so bili prebrani v slovenskem prevodu. Izpodbijana
pravnomočna sodba pravilno navaja, da se določba tretjega odstavka 8. člena ZKP nanaša le na procesna
dejanja sodišča, in ne na listinske dokaze, ki jih zbereta policija in državno tožilstvo in so priloga kazenske
ovadbe. Dejstvo, da teh listin ni prevedel sodni tolmač, ampak oseba, zaposlena na policiji, lahko vpliva
kvečjemu na njihovo dokazno vrednost, ne pomeni pa kršitve tretjega odstavka 8. člena ZKP oziroma kršitve
pravice do uporabe lastnega jezika v postopku, saj je ta potekal v slovenščini (prim. sodbo Vrhovnega
sodišča I Ips 39/2006 z dne 3. 2. 2006). V zadevi I Ips 178/2006 z dne 1. 6. 2006 je bilo pojasnjeno tudi, da
obdolženčeva pravica do prevoda listin in izjav, ki so podlaga za odločanje v kazenskem postopku, ne sega
tako daleč, da je potrebno prevesti vse pisne dokaze ali uradno dokumentacijo, ki je v spisu, ne glede na
njihovo relevantnost. Ob tem, da je v obravnavani zadevi oba listinska dokaza, na katera je sodišče oprlo
obsodbo (ček in izpis prometa na bančnem računu), prevedel sodni tolmač ..., vložnik v zahtevi za varstvo
zakonitosti ni navedel nobenega dokumenta, ki bi bil podlaga za obsodilno sodbo in katerega prevod bi bil
vprašljiv, zavajajoč ali napačen, zaradi česar bi vplival na pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev oziroma
na zakonitost sodbe. (Sodba I Ips 3795/2010-342).
"26. V zvezi z okoliščinami, ki jih izpodbijane sodbe navajajo kot razloge, da nekatere priče, med njimi I. R.,
niso bile zaslišane, Ustavno sodišče ob upoštevanju prakse ESČP ugotavlja, da nemogoča obveznost ne
zavezuje (impossibilium nulla obligatio est) in da zato ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja
obremenilnih prič tedaj, kadar so organi ravnali z ustrezno skrbnostjo pri svojih naporih, da bi obdolžencu
zagotovili uresničevanje te pravice. Kot izhaja iz spisa v zadevi, sodišče niti pritožnika niti njegovega
zagovornika ni obvestilo o zaslišanju prič v Srbiji. Oškodovanec I. R. je bil nato dvakrat ustrezno vabljen na
glavno obravnavo, pri čemer težav z vročanjem vabil ni bilo; I. R. se je obakrat za nenavzočnost opravičil in
hkrati izrazil pripravljenost priti na sodišče v Slovenijo. Okrožno sodišče kljub temu priče ni ponovno vabilo,
niti ni poskusilo uporabiti nobene druge možnosti za zagotovitev navedene pravice, npr. da bi izvedlo
zaslišanje I. R. na daljavo s pomočjo tehničnih sredstev, zaprosilo za ponovno zaslišanje v Srbiji in o tem
obvestilo pritožnikovega zagovornika ali omogočilo, da se ponovno zaslišanje opravi v navzočnosti
substituta, odvetnika iz ZRJ, oziroma pritožniku omogočilo, da posreduje vprašanja za I. R. ob ponovnem
zaslišanju. Čeprav konvencija o kazenskopravni pomoči med Slovenijo in nekdanjo ZRJ ni bila sklenjena, je
172
iz spisa očitno, da sta državi v tej zadevi uspešno sodelovali pri organizaciji pregona in pridobivanju dokazov
ter je obstajala možnost izvedbe tega dokaza v skladu z jamstvi, ki izhajajo iz pravice do obrambe. Zato
Ustavno sodišče ugotavlja, da sodišče, ki je sodilo pritožniku, ni ravnalo z ustrezno skrbnostjo pri
zagotavljanju pritožnikove pravice do zaslišanja obremenilne priče I. R. in je s tem kršilo njegovo pravico do
obrambe iz 29. člena Ustave" (Up-849/05). Smrt avtorja obremenilne izjave je nedvomno okoliščina, zaradi
katere ni mogoče izpolniti dolžnosti, ki jo sodišču nalaga določba 6. člena EKČP. To pravilo pa je mogoče
uporabiti le, če so pristojni organi, vključno s sodiščem, ravnali z ustrezno skrbnostjo pri naporih zagotoviti
obdolžencu uresničevanje te pravice. (Sodba in sklep I Ips 170/2007).
13.8.1 Zaslišanje varovane priče

„21. Sodišče lahko izvede dokaz z zaslišanjem priče, če pozna podatke, ki omogočajo njeno identifikacijo
(ime in priimek, po možnosti tudi prebivališče in poklic), in če priča ni nedosegljiva iz razlogov, na katere ni
mogoče vplivati. Kadar gre za pričo, katere identiteta je znana samo policiji, je očitno, da je bilo zaradi
tretjega odstavka 56. člena ZPol-UPB6 zaslišanje te priče odvisno od odločitve ministra. Minister je odločal
tako, da je izbiral med odločitvama, bodisi da posameznika razreši dolžnosti varovanja tajnosti bodisi da tega
ne stori, upoštevajoč javno korist (diskrecijsko odločanje). ...
25. Nerazkritje nekaterih podatkov, ki zadevajo delo policije, je nedvomno legitimno. Takšne ugotovitve ne
narekuje le pozorno vrednotenje družbene stvarnosti, v kateri živimo, temveč pomembne ustavnopravne
vrednote (upoštevanje temeljnih načel demokratične in pravne države ter varstvo človekovih pravic in
temeljnih svoboščin). Zakonodajalec mora določiti pogoje, pod katerimi je dopustno posegati v pravico
obdolženca, da se neposredno na glavni obravnavi (ali že pred preiskovalnim sodnikom) sooči z
obremenilnimi pričami oziroma doseže zaslišanje razbremenilnih prič oziroma da s pomočjo takega dokaza
pridobi podatke, ki so pomembni za njegovo obrambo. Pri tem lahko upošteva tiste interese, ki izhajajo iz
pomembnih ustavnopravnih vrednot, kot so na primer: varnost države, zaščita posameznika pred posegi v
njegovo življenje ali telo, varstvo taktike in metod policijskega dela (npr. interes, da tajni policijski delavci
ostanejo prikriti, da se jih lahko uporabi tudi v prihodnje). Zakonodajalec je konkretno določil le en cilj, na
katerem temelji poseg v procesna jamstva v kazenskem postopku, tj. zaščita posameznikov, vendar praksa
izkazuje, da se upoštevajo še drugi cilji (npr. varstvo taktike in metod policijskega dela), ki jih zakonodajalec
v zakonu ni konkretno opredelil, čeprav hkrati pomenijo vsebinske kriterije za dopustnost posega v pravico
do obrambe. Vsak poseg v človekove pravice ali temeljne svoboščine mora biti urejen določno in
nedvoumno. Izključena mora biti vsaka možnost arbitrarnega odločanja državnega organa. Zahteva po
zakonski določnosti je toliko bolj poudarjena, kolikor je sporni predmet v sporu višje zastavljen. V
kazenskem postopku je ta predmet (človekova prostost) najvišje zastavljen.
26. Varovanje tajnosti virov in tajnih policijskih delavcev ter njihovo prikritje obrambi (in posledično
javnosti) je sicer primeren ukrep za dosego cilja – tj. varovanje priče, če bi bila njeno življenje ali varnost
ogroženi. Ukrep nerazkritja identitete je nujen in sorazmeren, če je podana resna nevarnost za življenje ali
telo priče ali če obstajajo drugi tehtni razlogi v javnem interesu, in je hkrati zagotovljena možnost zaslišanja
te priče ob uporabi zaščitnih ukrepov. Sorazmernost ni podana takrat, kadar se ob tehtanju nasprotujočih si
interesov (pravice do obrambe na eni strani ter pravice do varnosti in interesov javnega reda na drugi strani)
izkaže, da bi bile škodljive posledice, ki bi utegnile nastati obdolžencu zaradi nerazkritja identitete priče in s
tem nezmožnosti učinkovitega navzkrižnega zaslišanja, hujše od tistih, ki bi utegnile nastati tej priči (npr. če
bo stopnja ogroženosti priče ali interesov javnega reda relativno nizka).
27. Kadar bo za uresničitev pravice do obrambe zadoščalo že zaslišanje priče v anonimnosti, izpodbijani
ukrep (zavrnitev razkritja identitete priče sodišču) v takem primeru sploh ni nujen. Interes varovanja prič in
interes obdolženca, da se z njimi sooči in izpodbija njihove izjave oziroma doseže zaslišanje razbremenilnih
prič, je namreč mogoče v nekaterih primerih uravnotežiti. Identiteta priče se lahko prikrije obdolžencu in
javnosti, vendar se obrambi hkrati omogoči, da pričo zasliši. Zaradi zagotavljanja ravnotežja med
psihofizično zaščito prič na eni strani ter pravicami obdolženca na drugi strani so bili uzakonjeni ukrepi, s
173
katerimi je mogoče ohraniti anonimnost in s tem varnost posameznikov (informatorjev, tajnih policijskih
delavcev). Člen 240.a ZKP zagotavlja anonimnost tistim pričam, pri katerih bi zaradi njihovega pričanja in
istočasnega razkritja identitete lahko nastala resna nevarnost za njihovo življenje ali telo oziroma življenje ali
telo drugih oseb. Gre zlasti za primere pričanj v zvezi s storitvijo težjih kaznivih dejanj ali dejanj
organiziranega kriminala. Ko sodišče v teh primerih presoja upravičenost uporabe zaščitnih ukrepov,
ocenjuje, ali je lahko življenje ali zdravje priče ali njenega bližnjega zaradi razkritja identitete priče resno
ogroženo. Če to ugotovi, se identifikacijski podatki ne smejo razkriti. ...
28. Če gre za obremenilno pričo ima država dve možnosti: ali se takemu obremenilnemu dokazu
odreče in s tem zagotovi popolno anonimnost vira ali prikritje podatka ali pri uporabi dokaza vztraja
in tvega, da bo podatek, ki velja za zaupnega, razkrit. V primeru, ko bi podatek, za katerega velja
dolžnost varovanja tajnosti, obdolžencu koristil (kar je še posebej očitno, kadar je z njim mogoče
razbremeniti obdolženca, tj. pri dokazu o alibiju), je razglasitev tajnosti takega podatka in zavrnitev
njegovega razkritja ovira za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe. Dolžnost državnih organov,
ki skrbijo za učinkovitost pregona, in sodišča, ki mora zagotoviti poštenost postopka, je, da ocenijo
nevarnosti, ki bi sledile takšni ali drugačni izbiri, in se odločijo za ukrep, ki se ob tehtanju legitimnih
interesov in vrednot izkaže za najmanj bolečega. (poudarek J.M.) Problem zahteva skrbno tehtanje
razlogov javnega reda in/ali osebne varnosti posameznika s pravico obdolženca do obrambe. Ali se ob
ustreznem tehtanju izkaže, da je razkritje utemeljeno, je odvisno od okoliščin posameznega primera,
upoštevajoč kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, možne načine obrambe, pomen pričanja in druge
pomembne elemente.“ (U-I-271/08)
13.9 Branje izpovedb na glavni obravnavi

Vsiljuje se vtis, da sodniki v trenutku, ko se morajo odločati za branje izpovedb prič, včasih niso povsem
prepričani, kako naj uporabijo določbe 340. člena ZKP v posameznih različnih situacijah. Včasih
zagovorniki in pooblaščenci vztrajajo pri neposrednem zaslišanju prič, sodnik pa izpovedb ne prebere, ker
spregleda, da soglasje sploh ni potrebno. To velja največkrat za branje izpovedb prič, ki jih ni mogoče najti
(sodišče si nekatere priče, ki so bile že zaslišane, neuspešno prizadeva najti več mesecev in celo let). To velja
tudi za branje izpovedb, ko priče zaradi bolezni in drugih tehtnih vzrokov (med te je možno šteti največkrat
odsotnost zaradi študija ali dela v tujini) ne morejo ali zelo težko pridejo k sodišču. V teh primerih ni
potrebno soglasje strank. Sodnik bi brez potrebe spraševal stranke po soglasju za branje izpovedb v primeru,
ko so bile priče, tujci iz Daljnega vzhoda, zaslišane med nujnimi preiskovalnimi dejanji, nato pa so bile
izgnane iz države. Šlo bi za situacijo, ko bi se lahko izpovedbe teh prič prebrale brez soglasja.
Določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se
smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če zaslišane osebe iz tehtnih razlogov ne
morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču (1. točka I. odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo
izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Obstoj teh okoliščin mora biti dokazan s takšno
stopnjo verjetnosti, da ni razumnega dvoma o njihovi resničnosti. Okoliščine, ki pomenijo zgolj začasno
oviro za zaslišanje neke osebe, ne morejo biti podlaga za branje zapisnika na podlagi 1. točke I. odstavka
340. člena ZKP. V takem primeru je zapisnik mogoče prebrati le s soglasjem obeh strank, sicer pa je treba
glavno obravnavo preložiti in zagotoviti izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem te osebe (VSL sklep I
Kp 599/2006).
Posamezni sodniki očitno sprašujejo stranke za soglasje v primerih, ko ne gre za branje izpovedb zaslišanih
prič, temveč za branje listin, ki imajo pomen (ali pa tudi ne) dokaza. Tako je na primer v zapisnikih o glavni
obravnavni mogoče prebrati, da so bili v soglasju s strankami prebrani zapisniki o ogledu na kraju samem,
zapisniki o zasegu predmetov, zapisniki o hišni preiskavi, odgovori na poizvedbe in celo izpiski iz kazenske
evidence ter ovadba. Izjave prič, dane policistom, niso izpovedbe prič in niso dokaz. Zato sodnik ne bi smel
njihovih izjav prebrati v sporazumu s strankami po 340. členu ZKP. Praviloma zaradi tega res ne prihaja do
zapletov. Huje bi bilo, če bi zaradi nezbranosti sodnik sprejel oceno, da je za takšno čitanje potrebno
soglasje, ki ga obramba ne bi dala. Tudi zaradi prepričevanja o tem, ali je soglasje potrebno v takih
174
situacijah, so se glavne obravnave po nepotrebnem zapletale. Pa še druga skrajnost. Iz zapisnikov o glavnih

obravnavah je včasih mogoče povzeti, da se izpovedbe že zaslišanih prič le vpogledajo, da se vpogleda
izvedensko mnenje itd. Vpogled namesto branja je v nasprotju z določbami 340. člena ZKP saj se lahko
izpovedbe le preberejo in to s soglasjem strank. Nadomestitev z vpogledom ne pomeni nič, saj zapis ne
potrjuje, da so se udeleženci postopka seznanili s prejšnjimi izpovedbami prič. Obsodbi, ki bi bila na tej
podlagi izrečena, seveda grozi razveljavitev zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka. V tem okviru
in z opozorilom na enako možno posledico kaže opozoriti tudi na situacije, ko privilegirane priče na glavni
obravnavi nočejo pričati." (Jelenc Puklavec 1997) V takem primeru je treba zapisnike o prejšnjem zaslišanju
teh prič in uradne zaznamke o njihovih izjavah izločiti iz spisa po določbah 83. člena ZKP, če niso bile
pravilno opozorjene (340/IV s.1 v zvezi s 236/II s. 2 in 237).
"..."vpogled" v zapisnik o zaslišanju izvedenca ne pomeni izvedbe dokaza z izvedencem bodisi z

neposrednim ustnim zaslišanjem, kot je določeno v 333. do 335. členu ZKP, ne s prebranjem zapisnika o
zaslišanju izvedenca, kot je predpisano v 340. členu ZKP. Jasno je, da "pogledati v" nek predmet, ne
pomeni isto kot prebrati neko zapisano izjavo ali kakršnokoli drugo zapisano besedilo. Pogledati listino ali
kakršenkoli predmet, ki nosi besedilo, ne pomeni, da se je kdo seznanil z vsebino besedila, ampak le z
njegovo vizualno podobo. Če je sestavni del izvedenskega izvida in mnenja tudi kakšen predmet ali
figurativne listine (fotografije, skice, grafi, itd.), se res te dele pregleda oziroma pogleda, tekstualni del pa
se prebere tako, kot je to predpisano v 1. odstavku 340. člena ZKP, in se na ta način seznani sodišče,
stranke, druge udeležence postopka in javnost z vsebino zapisanega. Samo izjemoma, če to ne bi škodovalo
načelu javnosti v kazenskem postopku, bi se smelo šteti izvedensko mnenje za prebrano, čeprav ga sodišče
ni prebralo, če bi bil obdolženec že prej seznanjen s celotno vsebino izvedenskega mnenja (ker mu je bilo,
na primer, mnenje poslano oziroma izročeno) in bi izrecno soglašal, da se ga zato ne prebere na glavni
obravnavi. V takem primeru pa bi moralo sodišče te okoliščine zapisati v zapisniku o glavni obravnavi.
V sodni praksi se izraz, da je sodišče "vpogledalo v" listine, uporablja v pomenu, da se sodišče seznani z
vsebino listine, ne pa tudi, da je z vsebino listine seznanilo stranke in jim dalo možnost, da odgovorijo na
vsebino listine, dajo pripombe in predlagajo dokaze v zvezi z njo. "Vpogled v" listino zato tudi v pomenu,
ki je uveljavljen v sodni praksi, ni izvedba dokaza s prebranjem listine.
...Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni prebralo zapisnika o zaslišanju
izvedenca, da obsojenec ni bil seznanjen z izvedenskim mnenjem v celoti, da ga sodišče ni vprašalo, ali
soglaša, da se zapisnik o zaslišanju izvedenca ne prebere in da obsojenec ni dal izrecnega soglasja za to, da
se zapisnika ne prebere. Stališče pritožbenega sodišča, da je moč na obsojenčevo soglasje sklepati iz
konkludentnih dejanj, namreč ker ni imel pripomb "na vpogledano" in ni zahteval zaslišanja izvedenca, ni
pravilno, ker mora biti v 2. odstavku 340. člena ZKP zahtevano soglasje strank izrecno in nedvoumno."
(Sodba I Ips 147/2003).
Po odločbi senata se smejo na glavni obravnavi prebrati zapisniki o prejšnjem zaslišanju prič, ki so
oproščene dolžnosti pričanja (236. člen ZKP), če so zaslišane osebe umrle. Zapisnike o njihovih izpovedbah
sodišče ne izloči iz spisov in sme nanje opreti svojo odločbo (Sodba I Ips 81/97).
"Določilo člena 340 ZKP, ki kot rečeno omogoča branje izpovedb določenih prič tudi brez soglasja strank
oziroma omogoča učinkovito sojenje, samo po sebi ni v nasprotju z Ustavo in že omenjeno EKČP, vendar
pa je mogoče to določbo uporabiti le takrat, kadar njena uporaba ne poseže v drugo načelo, to je v načelo
kontradiktornosti postopka oziroma v pravico do obrambe. To pa je tedaj, kadar je bila obdolžencu med
postopkom dana možnost, da sodeluje pri izvedbi dokaza (ne glede na to, ali je to pravico izkoristil ali ne),
ali pa takrat, ko ne obstaja nikakršna možnost za zagotovitev obdolženčevega sodelovanja pri izvedbi tega
dokaza v fazi glavne obravnave (priča umrla, duševno zbolela itn. V konkretnem primeru ni šlo za tak
primer, saj bi oškodovani madžarski državljan bil lahko zaslišan po zaprošenem sodišču, pred katerim bi
imel možnost sodelovati tudi obdolženec in njegov zagovornik. S tem ko je sodišče prve stopnje prebralo
njegovo izjavo, je kršilo pravico do kontradiktornega postopka oziroma je bil obsojenec prikrajšan v pravici
175
do obrambe. Določbo 340. člena ZKP je namreč potrebno razlagati tako, da zakonodajalec z njo ni
derogiral načela kontradiktornosti oziroma pravice obdolženca do obrambe. Utemeljeno pa nadalje
zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi, da je navedena kršitev takšne narave, da bi lahko vplivala na
pravilnost in zakonitost sodne odločbe (2. odstavek 371. člena ZKP), saj je oškodovanec edina obremenilna
priča, katere izjava je temelj za izrek obsodilne sodbe, pri čemer je v popolnem nasprotju z zagovorom
obdolženca in gre tako nedvomno za pravno relevanten dokaz, ki bi z neposredno izvedbo oziroma
možnostjo obsojenca, da priči postavlja vprašanja, ali morebitnim soočenjem lahko dobil drugačno vsebino,
kot mu jo je pripisalo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi." (Sodba I Ips 209/99). Posredna
izvedba dokaza (npr. branje zapisnika o izpovedbi priče) ne sme poseči v obdolženčevo pravico, da
zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilne priče. Sodišče je na glavni obravnavi v skladu z določbo
1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnik o izpovedbi priče, ki je edini in ključni obremenilni
dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in je tudi v popolnem nasprotju z obsojenčevim zagovorom,
obsojenec pa je pred tem ni imel možnosti zaslišati. Kršitev obsojenčevih pravic do obrambe je v
konkretnem primeru takšne narave, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka
420. člena ZKP) (Sodba I Ips 144/2002).
Pozorni moramo biti na pravico do soočenja z obremenilno pričo → 15.5.3.6
13.10 Prekinitev in preložitev glavne obravnave

"Tesno povezana z metodami racionalnega vodenja obravnav je domneva, da morda včasih ni povsem jasna
razlika med prekinitvijo in preložitvijo obravnave. V obeh primerih gre za ukrepa procesnega vodstva v fazi,
ko se je glavna obravnava že začela. Glavna obravnava pa se začne šele z branjem obtožbe. Ob doslednem
razlikovanju teh dveh različnih ukrepov bi se marsikateri postopek hitreje končal. Prekinitev je prenos že
začete glavne obravnave za kratko obdobje (zaradi odmora; zato, da se v kratkem času preskrbijo določeni
dokazi; zaradi priprave obrambe itd.). Prekinitev lahko traja največ 8 dni, ker sicer preraste v preložitev.
Prekinjena obravnava se nadaljuje. Sodniki večkrat obravnavo dejansko prekinejo, obravnavajo pa jo kot
preložitev in novi narok začnejo kot novo glavno obravnavo, dajejo udeležencem ponovno vsa obširna
opozorila, povzemajo potek prejšnje obravnave itd., kar vse pomeni nepotrebno izgubo časa. Če sodnik
glavno obravnavo preloži za več kot 8 dni, je torej ne prekine, temveč jo preloži. Če je bila glavna obravnava
preložena za več kot 3 mesece, se mora začeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti (tretji odstavek
311. člena ZKP). Čas treh mesecev je po zakonodajalčevem mnenju tako dolg, da presledek med dvema
narokoma za glavno obravnavo pomeni, da je že zbledel sodnikov vtis, ki ga je dobil ob zaslišanjih na
prejšnjem, pred daljšim časom opravljenem naroku."
Glavne obravnave naj se ne prelagajo nedoločen čas, kar je praksa, ki občutno podaljšuje sodne postopke.
"Že Zakon o kazenskem postopku v drugem odstavku 310. člena nalaga sodišču, naj v sklepu o preložitvi
glavne obravnave določi, če je to mogoče, dan in uro, ko se bo nadaljevala. Ta podatek je treba ustno
sporočiti strankam in oškodovancu, sprejem ustnega vabila pa vpisati v zapisnik. Sodniki, ki tako ravnajo,
včasih pozabljajo, da morajo tisti, ki sprejmejo ustno vabilo na znanje, to potrditi s podpisom na zapisniku.
Pogosto iz zapisa v zapisniku ni razvidno, da bi bili vabljeni opozorjeni na posledice morebitnega izostanka
na glavni obravnavi, za katero so sprejeli ustno vabilo. Prelaganje obravnav na določen čas se obrestuje.
Udeleženci, ki vzamejo vabilo na znanje, se naslednjega naroka praviloma zanesljivo udeležijo. S takšnim
načinom vabljenja so prihranjeni tudi stroški za vabila ob razpisu nove glavne obravnave. Najbolj pa je
preložitev glavne obravnave na določen čas dobrodošla sodniku samemu. Sodnik se sam tako prisili v to, da
nadaljuje z obravnavanjem zadeve, tudi če se je na zadnji glavni obravnavi pojavila vrsta dejanskih in
pravnih vprašanj, ki zadevo močno zapletajo. S prelaganjem obravnav na nedoločen čas si sodnik nalaga tudi
nepotrebno delo. Če sodnik obravnavo preloži na določen čas, si namreč prihrani čas za ponoven študij spisa.
Tisti, ki svoj čas ceni, tudi po tej poti z njim skrbno gospodari." (Jelenc Puklavec 1997)
176
13.11 Vodstvo glavne obravnave

Glavna obravnava je osrednji, najpomembnejši in najbolj zahteven del kazenskega postopka. Voditi jo je
treba z veliko mero modrosti. Izvesti in ugotoviti je potrebno vse, kar je pomembno za sodnikovo odločitev,
pa ne več in ne manj. To je prav gotovo težko in odgovorno delo. Prav pri tem se obrestuje temeljito
poznavanje spisa in zakonov, poznavanje materialnih in procesnih določb. Če se nakazuje več možnosti za
odločitev, sodnik razčiščuje pač v teh smereh, ne pa v vseh, saj si vendarle mora že med pripravami za
glavno obravnavo ustvariti sliko o tem, katera dejstva so odločilna. Najtežje je tudi izvrstnemu jadralcu
jadrati, če ne ve, od kod piha veter, sodniku pa soditi, če ne ve, kje so problemi in o čem mora soditi. V
nasprotnem primeru bi lahko udeleženci prevzeli vodstvo postopka, saj bi bila za sodnika lahko vsaka
informacija nova, dal bi se zapeljati na slepi tir in razčiščevati zadevo v smereh, ki za odločitev niso
pomembne. Interes obdolženca in obrambe je včasih tudi, da zavleče postopek. Sodimo tudi v javnem
interesu, pa tudi v interesu drugih udeležencev v postopku. Zato mora razpravljajoči sodnik imeti vodstvo
postopka trdno v svojih rokah.
"Merilo za obseg postopka ni čas postopka, temveč število narokov, ne le razpisanih, temveč dejansko
opravljenih obravnav, na katerih se dejanski in pravni problemi v resnici razčiščujejo in kjer se kot stavba iz
trdno vgrajenih kamnov gradi odločba. Spisi so lahko sami po sebi zgovorni. Dokazujejo, da je pri enih
sodnikih pravilo majhno, pri drugih sodnikih pa veliko število glavnih obravnav, iz teh ocen bi se lahko prav
tako vsiljeval sklep o dobrem ali slabem materialnem procesnem vodstvu.
Včasih slišimo, da sodniki postopke zavlačujejo zato, ker se bojijo sodišč druge stopnje in razveljavitve
svojih odločb. Sodnik bi se razveljavitve lahko bal le zaradi kršitev, ki bi pomenile premajhno natančnost pri
delu ali morda nepoznavanje podatkov spisa in zakona, ne pa razveljavitev, do katerih je prišlo zato, ker so
bila dejanska in sporna pravna vprašanja drugače ocenjena. Če bi na eno stran postavili dolgotrajno vodenje
postopkov, na drugo pa odločnost pri vodenju postopka in pri odločitvi, bi se tehtnica večkrat nagnila v prid
razveljavitve. Včasih bi bilo dobro, da svoje mnenje pove še sodišče druge stopnje, kot pa, da sodnik sodišča
prve stopnje dolgo ugiba, kaj narediti in zato z odločitvijo odlaša celo več let. Takšna razveljavitev je lahko
celo v prid postopku. Treba je zbrati strokoven pogum in se odločiti: odločiti se za nekaj, kar sodnik oceni
kot najbolj smotrno, pravilno in pravično stališče, svoje stališče pa nato skrbno obrazložiti." (Jelenc Puklavec
1997)
13.11.1 Pravica postavljati vprašanja
Priča je v večini zadev, kljub nagnjenosti k napakam pri zaznavanju in sposobnosti poročanja o doživetem,
osrednje dokazno sredstvo. K učinkoviti obrambi spada možnost konfrontiranja priče z napakami, protislovji,
tako glede njene izpovedi, kot glede navedb drugih: »...zagovornik ni upravičen zgolj postavljati vprašanja
pričam, pač pa je upravičen pričo postaviti pod vprašaj.« (Heinrich 160) V postopku zaslišanja lahko prav v
zvezi s postavljanjem vprašanj pride do konflikta ko:
1 skuša obramba prekiniti zaslišanje
2 sodišče ne dovoli vprašanj obrambe.
Ad 1: Zaslišanje obtoženca se začne s pozivom predsednika senata obtožencu, da naj poda svoj zagovor in
šele ko konča izpovedbo, se mu lahko postavijo vprašanja (324/I in II; enako za pričo 334/I). Prekinitev
izpovedi je strokovna napaka, ki vpliva na kakovost pridobljenih informacij, s tem pa na doseganje osnovne
naloge sodišča, pravilno ugotavljanje dejanskega stanja. Vrstni red zaslišanja Predsednik senata pozove
najprej tožilca, nato pa zagovornika, da postavljata obtožencu vprašanja. Oškodovanec, zakoniti zastopnik,
pooblaščenec, soobtoženec in izvedenec smejo obtožencu postavljati neposredna vprašanja le z dovoljenjem
predsednika senata. (324/II s.2) Vprašanja postavlja najprej stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza, nato
nasprotna stranka ter osebe iz drugega odstavka 324. člena tega zakona, na koncu pa še predsednik senata in
člani senata. Če je bila izvedba dokaza odrejena po uradni dolžnosti, postavlja vprašanja najprej predsednik
senata in člani senata, nato tožilec, obramba in na koncu osebe iz drugega odstavka 324. člena tega zakona.
177
Oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec in izvedenec smejo naravnost postavljati vprašanja pričam in
izvedencem le z dovoljenjem predsednika senata. (334/I s. 2-4)
Obtožencu lahko neposredno postavljata vprašanja:

1 tožilec in
2 zagovornik.
Obtožencu smejo postavljati neposredna vprašanja le z dovoljenjem predsednika senata:
1 oškodovanec
2 zakoniti zastopnik
3 pooblaščenec
4 soobtoženec
5 izvedenec.
Pričam in izvedencem
6 Oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec in izvedenec smejo naravnost postavljati vprašanja
le z dovoljenjem predsednika senata. Predsednik senata ni dolžan postavljati vprašanj v imenu koga
drugega. Sprašujočega se ne sme prekiniti, da bi sam zastavil vprašanje, ali pravico vprašati dal
komu drugemu. Vmesna vprašanja so dovoljena le s privolitvijo sprašujočega. (kdor sprašuje vodi →
4.8) Iz določb 324/I in II, ter 334/I ne izhaja upravičenje postavljati vprašanja neposredno po
zaključku določenega dela izpovedi.
Vprašanje mora biti postavljeno posamezno, natančno začrtano in omejeno na določene dejanske okoliščine.
Dovoljeno je krajše predočenje in krajši uvod za boljše razumevanje vprašanja. (Heinrich 164).
Ad 2:
Predsednik senata vodi glavno obravnavo (299/I), tudi v teku zaslišanj. Njegova pooblastila vodenja
obsegajo skrb za strokovno zaslišanje prič in izvedencev in še zlasti za strokovno izvajanje pravice
udeležencev postopka zastavljati vprašanja. (Heinrich 166) »...pravice obdolženca v skladu s točko d
tretjega odstavka in s prvim odstavkom 6. člena konvencije praviloma zahtevajo, da je temu dana
ustrezna in dobra možnost izpodbijati in izprašati obremenilno pričo, ko ta daje izjave ali pozneje v
postopku« vendar »pravica osebe braniti se ne zagotavlja neomejene pravice do uporabe kakršnih koli
argumentov obrambe«, predsednik senata je pred »...občutljivo nalogo uravnotežiti nasprotujoče si
interese in zagotoviti učinkovito uresničevanje pravic obdolženca do pravne pomoči ter zaslišanje
obremenilnih prič proti njemu... prva in najpomembnejša dolžnost predsedujočega sodnika [je]
zagotoviti varovanje ustreznega spoštovanja osebne integritete pritožnice na sojenju.« (ESČP zadeva
Y. proti Sloveniji)
Tako glede obtoženega, kot priče, lahko predsednik senata prepove vprašanje ali odgovor na že postavljeno
vprašanje vprašanje, ki:
1 ni dovoljeno (228):
1.1 kot da je obdolženec nekaj priznal, česar ni priznal
1.2 vprašanja, v katerih je že obsežno navodilo, kako je treba nanje odgovoriti
1.3 preslepiti, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje.
2 ni v zvezi z zadevo.
Pozorni moramo biti na nevarnost, da prehitra ali enostranska zavrnitev vprašanja sproži zahtevo po izločitvi
sodnika zaradi pristranskosti. Smiselna je sorazmernost, torej da ne sklepamo že iz vsakega nedovoljenega
vprašanja, da gre za posebno strategijo (konfliktne) obrambe.
Če obstaja dvom o dovoljenosti vprašanja sodnika, po analogiji s 324/III s. 2, odloči senat.
»Dejansko iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je predsedujoči sodnik obdolžencu X prepovedal postavljanje
178
nekaterih vprašanj, ki so bila nepomembna za zadevo. Vendar Sodišče meni, da so žaljiva podtikanja X v
zvezi s pritožnico prav tako presegla meje še dopustnega, da bi se omogočila izpeljava učinkovite obrambe,
in spodbudila potrebo po podobnem odzivu. Ob upoštevanju sicer širokega obsega navzkrižnega zaslišanja,
ki ga je bil deležen X, okrnitev njegovih osebnih pripomb po mnenju Sodišča ne bi neupravičeno omejila
njegove pravice do obrambe.« (ESČP zadeva Y. proti Sloveniji) „Poudariti je treba, da je glede na določbo
drugega odstavka 334. člena ZKP predsednik senata dolžan paziti, da stranke in drugi upravičenci pričam
ne postavljajo nedovoljenih vprašanj in vprašanj, ki niso v zvezi z zadevo oziroma s predmetom obtožbe.
Takšna vprašanja mora predsednik senata prepovedati, če je vprašanje že bilo postavljeno pa prepovedati
odgovor nanj. Predsednica senata je postopala v skladu s to določbo in kot je utemeljeno presodilo tudi
sodišče druge stopnje se je njena prepoved nanašala na vprašanja, ki niso bila v zvezi z zadevo.“ ( Sodba I
Ips 453/2007) Vprašanja, ki niso v zvezi z zadevo oziroma s predmetom obtožbe, mora predsednik senata
prepovedati in s tem ne krši pravic obrambe. (Sodba I Ips 453/2007)
Neutemeljene pa so tudi navedbe, da je predsednica senata ves čas postopka ravnala pristransko. Drži, da na
več mestih obsojencu ni dovolila postavljati vprašanj, med postopkom pa ga je začasno tudi odstranila iz
sodne dvorane, vendar je svoje odločitve tudi prepričljivo argumentirala. ... Nestrinjanje z načinom vodenja
postopka (odločitev, da se obravnava ne snema) ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (prepoved
postavljanja vprašanj, uporaba predvidenih disciplinskih ukrepov) ni razlog za dvom v nepristranskost
sodnika. Sodba I Ips 285/2009
Ni v zvezi z zadevo vprašanje, ki ni v nikakršnem odnosu s predmetom preiskovanja ali ki očitno služi
postopku tujim namenom. Dovoljena pa so vprašanja, ki so blizu, četudi posredno, okoliščinam, ki so
pomembne za odločitev (Heinrich 171) Natančna razmejitev je težka, ali se vprašanje dovoli, je mogoče
presojati le o konkretnem vprašanju. Poleg vprašanj, ki niso v odnosu s predmetom preiskovanja, pa se lahko
oblikuje skupine primerov:
1. ponavljajoča vprašanja
2. sugestivna vprašanja
3. hipotetična vprašanja
4. žaljiva vprašanja
5. nefunkcionalna vprašanja
6. nezakonita vprašanja
Ad 1:
Primer (Artkämper): Obtoženi se je zagovarjal, da ga v času očitanega dejanja ni bilo na kraju dejanja in
da obtožba temelji na pomoti. Priča je izpovedala, da je obtoženca prepoznala. Na vprašanje predsednika
senata, ali je glede tega popolnoma prepričana, je pritrdila. Obramba je nato priči zastavila vrsto vprašanj,
med drugim tudi, ali obtoženca zanesljivo prepozna kot storilca.
Če je na vprašanje že izčrpno in jasno odgovorjeno, potem je ponovitev neprimerna in s tem nedovoljena

(299/II; Artkämper 195, glej tudi ESČP zadeva Y. proti Sloveniji: »...predsedujoči sodnik obdolženca
opozarjal na ponavljajoča se vprašanja med navzkrižnim zaslišanjem in mu prepovedal postavljanje
nekaterih od njih...«). Izjema je le primer, ko je med vprašanjem in ponovitvijo bila ugotovljena nova
okoliščina, ki jo je treba še razčistiti. Zavrnjeno vprašanje in odločitev predsednika senata oziroma senata
(324/III s.2), morajo biti razvidni iz zapisnika (316/II). Iz sklepa morajo biti razvidni pravni oziroma
dejanski razlogi za prepoved vprašanja.
»Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je predsednik senata opozoril zagovornika, naj ne postavlja
pričam J.M., M.M. in J.M. istih vprašanj, kot so bila postavljena v preiskavi in na glavni obravnavi ter da je
zaslišanje priče M.M. zaključil z utemeljitvijo, da zagovornik postavlja ista vprašanja, kot so bila priči
postavljena na zaslišanju med preiskavo in na glavni obravnavi, da pa drugih vprašanj nima. Na ta način je
predsednik senata obsojenčevemu zagovorniku dejansko prepovedal zastavljanje vprašanj, ki jih je ta že
postavil v dotedanjem postopku. Tako procesno vodstvo ni v skladu z določbo 2. odstavka 334. člena ZKP,
179
kajti na podlagi, ki jo je uporabil, predsednik senata ne more prepovedati vprašanja ali odgovora na že
postavljeno vprašanje. Ne le načelo neposrednosti ampak tudi dejstvo, da je dokazovanje dinamičen proces
in da se ocena dokazanosti posameznih dejstev skozi postopek spreminja in zato po vsebini enako vprašanje
v takem, spremenjenem kontekstu lahko izzveni drugače, je v prid zaključku, da s sklicevanjem na to, da je
bilo enako vprašanje v postopku že postavljeno, tega ni mogoče prepovedati. Zato ima v tem pogledu
zahteva prav. Vendar pa vložnik ne pove, pa tudi iz zapisnika o glavni obravnavi to ni razvidno, katera so
tista vprašanja, ki jih predsednik senata obsojenčevemu zagovorniku ni dovolil postaviti in zato tudi ni
mogoče presojati morebitne vzročne zveze med kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Vložnik bi moral v zahtevi
natančno navesti, katerega vprašanja mu sodišče ni dovolilo postaviti in utemeljiti, zakaj je taka kršitev
vplivala na zakonitost sodbe, česar pa ni storil. Sicer pa je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je
obsojenčev zagovornik naštetim pričam postavil številna vprašanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi pa ni
razvidno, da bi obsojenčev zagovornik od predsednika senata, ko mu je ta prepovedal določeno vprašanje,
zahteval, naj o tem po 2. odstavku 334. člena ZKP odloči senat in nato po 4. odstavku 316. člena ZKP, naj
se v vpisnik vpiše tudi vprašanje oziroma odgovor, ki ga senat ni dovolil. Vložnik tako ni izkoristil tistih
pravic, ki mu jih v tem pogledu zagotavljata navedeni določbi. Vztrajal je le, da se v zapisniku zabeleži, da
mu predsednik senata ne dovoli postavljati vprašanj, na katera so priče odgovorile v preiskavi in na prejšnji
glavni obravnavi, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Z uveljavljanjem navedenih kršitev zato
zagovornik obsojenega R.P. tudi ne more biti uspešen.« (Sodba I Ips 369/2002)
Ad 2:
Primer (Artkämper): Obtoženi se zagovarja kot v zgornjem primeru. Dve priči povesta, da nista gotovi, ali je
obtoženi bil na kraju dejanja. Tretja priča nasprotno izpove, da je prepoznala obtoženca. Zagovornik to
pričo med drugim vpraša: »Dve priči obtoženca nista prepoznali kot storilca. Ali še vedno trdite, da je bil
storilec?«
S sugestivnim vprašanjem (→ 4.6.3 in 6.6.1.1) se vprašanemu vsiljivo v usta položi odgovor, ki ga želi slišati
spraševalec, želeni odgovor je že v vprašanju. Pri negotovi ali utrujeni priči so taka vprašanja pogosto
»uspešna«. Takšna vprašanja so neprimerna in jih je zato treba zavrniti. Sugestivna vprašanja so neprimerna
tudi kot »test verodostojnosti«, saj priča v čustvenem odzivu pogosto odgovori nepremišljeno in s tem ne
pove vedno resnice. (Artkämper 196)
Ad 4:
Primer osramotitvenega vprašanja (Artkämper): Priča se je zadrževala v zabaviščni četrti in opazila, kako
je bila nekomu vinjenemu pred vstopom v peep-show ukradena denarnica. Na glavni obravnavi mu
zagovornik postavi vprašanje, ali je pogosto v zabaviščni četrti in tam redno obiskuje peep-show.
Redno obiskovanje takih lokalov je okoliščina, ki je primerna za okrnitev ugleda dotične osebe. Taka
vprašanja so pogosto zastavljena z namenom osramotiti pričo in vplivati na njeno izpoved. Ali obstaja takšen
moteč namen, vendar ni treba ugotavljati. Takšna vprašanja so dovoljena le, če so nujno potrebna, to pa so,
če so potrebna za razjasnitev resnice. V zgornjem primeru to verjetno ni podano, saj je odtujitev denarnice
mogoče raziskati tudi brez javnega razgaljenja življenjskih navad priče. Če pa vprašanje ni nujno potrebno,
je neprimerno in ga je treba zavrniti. Če je nujno potrebno, je treba oceniti potrebo po izključitvi javnosti.
»Vsekakor je bilo treba obrambi dovoliti nekaj svobode glede izpodbijanja zanesljivosti in verodostojnosti
pritožnice ter razkrivanja mogočih neskladnosti v njenih izjavah. Vendar Sodišče meni, da se navzkrižno
zaslišanje ne sme uporabljati kot sredstvo zastraševanja ali poniževanja prič. V zvezi s tem še meni, da
nekatera izmed vprašanj in pojasnil X, ki so brez dokazov napeljevala k temu, da je bila pritožnica
sposobna jokati na namig zaradi manipuliranja z ljudmi, da je bilo mogoče omiliti njeno stisko z večerjo z
njim ali da mu je zaupala svojo željo vladati moškim, niso služila samo napadom na verodostojnost
pritožnice, temveč so pomenila umazati njen značaj.« (ESČP zadeva Y. proti Sloveniji)
180
Primer žaljivega vprašanja (Artkämper): Obtoženega se bremeni, da je policista P med kontrolo alkohola
fizično napadel in ga žalil: »Ti zguba, ti bedak, ti si popolnoma nesposoben!« Na glavni obravnavi obtoženi
oškodovanca vpraša: »Kot sem izvedel od vaših kolegov, naj bi bili s strani vaših predpostavljenih večkrat
označeni kot poklicno slabo usposobljeni. Ali to drži?«
V postopkih zaradi razžalitve (Formalbeleidigung) je treba uporabiti strožje merilo, ali vprašanje sodi k
zadevi. Sicer obstaja nevarnost, da bo obtoženi preko vprašanj še dodatno žalil oškodovanca. Uporaba
strožjega merila mora voditi k temu, da se nepomembnih vprašanj, ki sicer niso prepovedana zavrne kot
vprašanja, ki niso v zvezi z zadevo. Tukaj postavljeno vprašanje je treba zavrniti tudi če bi glede na
okoliščine dejanskega stanja bilo lahko pomembno, ker posega v sfero intimnosti. Prevladujoč interes
ugotoviti resnico, se mora tu umakniti.
Primer postopku tujega vprašanja (Artkämper): Obtoženi je med demonstracijami skušal prebiti verigo
policistov. Očita se mu, da se je z udarci s pestmi in brcami upiral prijetju. Na glavni obravnavi je
oškodovanega policista vprašal: »Povejte mi, kako so bili policisti oboroženi. Povejte tudi, kakšen je bil
načrt posega in kakšen je bil koncept obvladanja situacije?«
Vprašanja glede koncepta policijskega posega, sredstev in taktike, so lahko glede na dejansko stanje ustrezna
in s tem dovoljena. Lahko pa vprašanje služi drugim, postopku tujim, ciljem: ugotoviti opremo in koncepte
posega zato, da bi pridobljeno vedenje uporabili pri prihodnjih primerih. Na to lahko kaže, npr. da je v
konkretnem postopku odgovor na tako vprašanje nepomemben. Vprašanja, ki služijo postopku tujim ciljem,
se zavrne kot vprašanja, ki niso v zvezi z zadevo.
Primer dovoljenih in nedovoljenih vprašanj (Artkämper): Zagovornik je pričo zasliševal že več kot uro. Po
začetnih, dovoljenih vprašanjih sedaj zastavlja le ponavljajoča, sugestivna in žaljiva vprašanja. Očitno je
rezervoar dovoljenih vprašanj izčrpan. Kljub opominu predsedujočega in zavrnitvi posameznih vprašanj se
zaslišanje nadaljuje na opisani način.
Predsedujoči lahko na podlagi pooblastila za vodenje glavne obravnave (299) odvzame pravico spraševati v
celoti, vendar le za določen del postopka, npr. za zaslišanje te priče, ne pa za celoten postopek. Možen je tudi
ukrep omejitve pravice do neposrednega spraševanja tako, da morajo biti vprašanja zastavljena preko
predsednika senata.
Primer zaobida pravne dobrote oprostitve dolžnosti odgovarjati na vprašanja (Artkämper): Zagovornik
skuša potem, ko je priča izjavila, da bo izrabila pravno dobroto oprostitve dolžnosti odgovarjati na
vprašanja, z vprašanji o obrobnih dogodkih, o pričinem razmerju z obdolženim,vsebino zaslišanja na
policiji, zaobiti pričino odločitev in jo »pregovoriti« k pričanju.
Odločitev priče, da bo izrabila pravno dobroto oprostitve dolžnosti odgovarjati na vprašanja morjo spoštovati
vsi udeleženci postopka (»Pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja je določena v korist navedenih
oseb in ne v korist obdolženca. Obdolženec ne more zahtevati, da sodišče ne zasliši priče, za katero veljajo
določbe o fakultativni oprostitvi dolžnosti pričevanja, če se je ta pravni dobroti odrekla, prav tako pa ne more
doseči njenega pričevanja, če je priča izrabila to svojo pravico.« (Načelno pravno mnenje, občna seja VSS,
26.6.2002). Vprašanja, ki so navidez neškodljiva in netežavna, lahko v sodnih postopkih neizkušeno pričo, ki
je sicer pripravljena pričati, zavedejo, zato so nedovoljena.
Ad 5: Kadar vprašanje ne meri na izpoved o zaznanem (→ 13.14.1), pač pa na vrednostne sodbe, ga je treba
zavrniti. Tu gre predvsem za v praksi pogosta vprašanja, ki se začnejo z „Ali dopuščate možnost, da ...“.
Poleg sugestivne narave takega vprašanja gre tu strogo vzeto za vprašanje, ki ne meri na neko dejstvo, pač
pa, ali priča šteje drugačen potek dogodka – kot ga je zaznala – za možen. Presoja tega pa je, po izvedbi vseh
dokazov, stvar sodišča in ne priče. (Heinrich 173)
181
Gre za vprašanja, ki ne pritičejo procesni vlogi sprašujočega oziroma odgovarjajočega.
Primer (Artkämper): Obtoženi je bil udeležen pri demonstracijah, ki so se sprevrgle v nasilje. Policija je
uporabila vodni top in gumijevke. Obtoženemu se očita nasilje nad policistom. Na glavni obravnavi je kot
priča zaslišan policist, ki mu obtoženi zastavi vprašanje: »Ali štejete način policijskega posredovanja in
ukrepanje policistov za dovoljeno?
Takšno vprašanje je treba zavrniti kot neprimerno. Naloga priče je, da poroča o dejstvih. Dajanje vrednostnih
sodb, sklepov in mnenj je dovoljeno le, kolikor gre za splošno znane vrednostne obrazce (cesta je bila
»spolzka«, promet je bil »gost« ipd.; tudi v primeru take izjave pa mora sodišče pričo vprašati o okoliščinah,
iz katerih izhaja njena ocena). Krog takih izjav je prekoračen, če se zahteva izvedenske izjave ali pravne
presoje, saj gre za odgovore, ki niso naloga tega dokaznega sredstva, so procesni vlogi zaslišanega tuji.
(Artkämper 198) Prav tako je vlogi oškodovanca/žrtve tuje, da bi odgovarjala na vprašanje o primernosti
kazni za storilca in tako vprašanje ni dovoljeno.
Sem sodijo tudi dolgovezna in nenatančna vprašanja.
Primer (Artkämper):Policist P je bil udeleženec posega na nasilnih demonstracijah. Zagovornik ga na

glavni obravnavi vpraša: »Tukaj z vami ne bom razpravljal o dovoljenosti policijskega posega, Gre mi za
vprašanje o sorazmernosti posameznih dejanj, ki se tičejo obtoženca. Ali ste razmišljali o tem, ali je uporaba
gumijevke bila pravi odgovor? Policisti vendarle, kot so povedale že zaslišane priče, podobna dejanja
obvladajo brez, po mojem mnenju zelo nevarnega, orožja. Lahko bi ravnali povsem drugače. Slike, ki smo jih
že videli me potrjujejo v tem prepričanju. Kakšno je bilovaše stališče glede tega v konkretni situaciji?«
Dolgovezna in nenatančna, s komentarji prepredena vprašanja izkušeni procesni udeleženci pogosto

uporabijo, ker lahko tako pričo, ki morda misli, da mora na vsako vprašanje takoj in ne glede na okoliščine
odgovoriti, spravijo v nevarnost, da bo dala nestvarne odgovore ali takšne, ki bodo s strani obtoženca vzete
kot pristranske. »Priča ima načeloma pravico do jasnih in natančnih vprašanj. Če vprašujoči ravna tako, da
zmede vprašanega, je vprašanje neprimerno in s tem nedovoljeno. Predsedujoči mora zahtevati preciziranje
vprašanja. Če se to ne zgodi, se vprašanje zavrne kot neprimerno.« (Artkämper 200)
Ad 6: Npr. vprašanja postavljena proti pravici priče, da ne odgovori na določena vprašanja, pomanjkanju
odveze dolžnosti varovanja tajnosti, ali tajnosti glasovanja.
13.12 Zapisnik o glavni obravnavi

Izpovedbe zaslišanih udeležencev postopka je treba v zapisnik narekovati racionalno. Vpisati je treba le
bistveno vsebino vsega poteka glavne obravnave (prvi odstavek 314. člena ZKP), pa tako, da je popolna in
da pomeni verodostojen povzetek izpovedb. V praksi so se uveljavili pravzaprav trije modeli zapisnikov:
prvi, ki so izjemno obširni, nepregledni, pa z malo ali nič bistvene vsebine; drugi, kratki, ki povedo premalo,
ker ne vsebujejo vsega bistvenega, in tretji, ki so kratki, pa povzemajo vso bistveno vsebino tako, da je
popolna. V prvo skupino zapisnikov bi bilo mogoče uvrstiti zapisnik, v katerem je 9 strani dolg povzetek
zagovora obdolženca in izpovedbe ene priče, čeprav sta bila oba že zaslišana med posameznimi
preiskovalnimi dejanji. Sodišče je sicer ugotovilo, da obdolženec in priča "navajata" enako kot na listovni
številki 5 in 8, z dostavkom, ki obsega celotno in še razširjeno ponovitev. V drugo skupino bi lahko uvrstili
izjemno kratke povzetke izpovedb, tako da okoliščine za odločitev o krivdi in o kazni sploh niso pojasnjene,
npr.: "Kaznivo dejanje priznavam. Na travnik sem zapeljal vzvratno, pri tem z gumi vozom zadel 4-letnega
sina in ga prevrnil. Dejanje obžalujem". Ob takem zapisu bi bilo težko zagovarjati oceno, da je bilo dejansko
stanje popolnoma ugotovljeno, saj očitno ni bilo pojasnjeno niti, ali bi obdolženec otroka na kraju nesreče
sploh lahko pričakoval.
182
V skladu z zahtevo po racionalnem in preglednem pisanju zapisnika so vodeni zapisniki na tistih sodiščih, ki
po zapisu uvodnega dela posamezne izpovedbe vselej vnesejo podnaslove: vprašanja obtožbe; vprašanja
obrambe; vprašanja sodnika. Tako ne prihaja do ponavljanja pri vsakem vprašanju o tem, kdo ga je zastavil,
kar bi sicer dodatno povzročalo prevelik obseg zapisov in nepreglednost.
Če so bili udeleženci postopka že zaslišani med posameznimi preiskovalnimi dejanji ali na prejšnjih narokih
za glavno obravnavo, se po izrecni določbi tretjega odstavka 316. člena ZKP ne vpisujejo izpovedbe
ponovno in v celoti, temveč se morajo vpisovati le spremembe ali dopolnitve njihovih prejšnjih izpovedb. Če
bi sodniki dosledno upoštevali to določbo, bi si prihranili ogromno časa, truda in tudi stroškov. Seveda pa tak
način pisanja zapisnika zahteva, da mora sodeči sodnik zelo dobro poznati prejšnje izpovedbe zaslišanih oseb
in pozorno ter ves čas spremljati nove izpovedbe, da lahko sklepa o njihovi skladnosti oziroma nasprotju.
Po drugi strani pa ni mogoče mimo poudarka, da sodniki zapisnikov ne vodijo le zase, temveč tudi za
sodišče druge stopnje, ki se pri presoji ocene dokazov lahko opre le na podatke iz spisa, in za vsakogar, ki bo
zapisnik bral. Zato je koristno (nekateri sodniki tako tudi ravnajo), da sodnik v zapisnik vnese tudi tiste vtise
in dejstva, ki utegnejo imeti svoj vpliv na dokazno oceno in ki bodo omogočali presojo dokazne ocene
tistemu (predvsem sodišču druge in tretje stopnje), ki ni sam neposredno izvajal dokazov (npr. obdolženčevo
obnašanje, ko odgovarja na sodnikova vprašanja "kaj sedaj" in se smeji, opis reakcij oseb, ki so bile soočene,
opis zunanjosti in telesnih značilnosti obdolženca oz. oškodovanca itd.).
13.13 Materialno procesno vodstvo

Materialno procesno vodstvo je prizadevanje sodnika za pravo vsebino postopka, da se zadeva vsestransko
razišče in odvrne vse, kar bi postopek zavlačevalo, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Dokazni postopek naj
se na glavni obravnavi začne z zaslišanjem oškodovanca oz. zasebnega tožilca. To naj bi bilo pravilo, ki
zagotavlja, da bo sodnik takoj slišal stališče obdolžencu nasprotnega udeleženca in da bo takoj jasno, v čem
so nasprotja, v kateri smeri in kaj je treba razjasniti. Na ta način bo sodišče oškodovancu tudi v največji
možni meri zagotovilo možnosti uresničevanja njegovih pravic, ki jih ima v kazenskem postopku. Če je
oškodovanec na glavni obravnavi morda še opozorjen na to, da lahko predlaga dokaze, zastavlja vprašanja in
daje pripombe, pa je mogoče iz zapisnikov povzeti, da je izvrševanje teh pravic včasih omejeno izključno le
na državnega tožilca in zagovornika ter morda še na obdolženca. Na oškodovanca pa sodišče pogosto pozabi.
Včasih sodniki prezrejo določbo tretjega odstavka 319. člena ZKP po kateri sodnik ne sme odrediti, naj se z
glavne obravnave odstranita oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec tudi v primeru, če bosta zaslišana kot
priči. Uporaba te določbe se nepravilno širi tudi na oškodovanca. Očitno nekateri sodniki štejejo, da mora
biti tudi oškodovanec na glavni obravnavi ves čas v razpravni dvorani. Iz razpravne dvorane ni dopustno
odstraniti le upravičenega tožilca, oškodovanec pa naj bo navzoč v največji možni meri, med zaslišanjem
obdolženca pa seveda nikakor ne.
13.14 Dokazni sklepi

Glede na načelo proste dokazne presoje sodnik sam odloča o tem, katere dokaze bo izvedel na glavni
obravnavi. Vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, sodnik ni dolžan izvesti. Predlagani dokaz mora biti
materialno pravno relevanten. Obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s
potrebno stopnjo verjetnosti. Sodnik svojo oceno posreduje le v dokaznem sklepu.
Ogledalo dobrega ali slabega materialnega procesnega vodstva so zato dokazni sklepi. Vsak dokazni sklep
mora biti pretehtan in precizen. Tej zahtevi praksa večkrat ne sledi v celoti. Dokazni sklepi so pomanjkljivi
že v zapisniku, v sodbah pa večkrat niso pojasnjeni. Posebno nedopustno in nevarno za sprejeto odločitev je,
ko gre za sklepe, s katerimi je dokazni predlog zavrnjen, ker je lahko podana relativna bistvena kršitev
določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Taka kršitev bi bila lahko podana v
primeru, ko je bil dan na glavni obravnavi predlog za zaslišanje treh prič, dokazni sklep pa je bil oblikovan
takole: "Dokazi (prav predlog) se zavrnejo". Sklep v zapisniku ni bil obrazložen, v sodbi pa ni bilo
pojasnjeno, zakaj sodišče dokazov ni izvedlo. Enaka ocena velja za primer, ko sodnik zatem, ko poda
zagovornik dokazni predlog, zapiše: "Sodnik zagovornika opomni, da sodišče vseh teh dokazov ne bo
183
izvedlo in naj zagovornik sam predlaga (opomba: saj je že predlagal zaslišanje vseh prič), kateri dve priči
želi, da jih sodišče zasliši. Nato pooblaščenka (prav: zagovornica) navaja, kateri del". Takšen sklep ni
dokazni sklep. (...) Za dokazni sklep ne gre tudi, če sodišče o dokaznem predlogu ne odloči, temveč sklene,
da se zaradi izvedbe dokazov obravnava preloži.
Če sodnik ugodi dokaznim predlogom obrambe in zaradi izvedbe na novo predlaganih dokazov glavno
obravnavo preloži, mora v dokaznem sklepu zajeti tudi odločitev, da na svojo pobudo odreja tudi
izvedenstvo. Stranke bodo tako seznanjene z odločitvijo o izvedbi določenega dokaza, ki ga bo priskrbelo
sodišče, lahko pa bodo v zvezi s tem tudi same predlagale nove dokaze.
O dokaznem predlogu mora sodnik vselej odločiti. Če da zagovornik pet novih dokaznih predlogov, pa
sodnik o njih sploh ne odloči, temveč le z odredbo za novo glavno obravnavo vabi samo nekaj prič in
izvedenca, po nepotrebnem vzbuja vtis o premalo trdnem procesnem vodstvu. Morda bi se bilo sodniku lažje
odločiti, če bi od vsakega predlagatelja dosledno zahteval obrazložitev, o katerih okoliščinah in dejstvih bi
predlagane priče lahko kaj povedale. Sodniki pa se večkrat zadovoljijo z neobrazloženimi dokaznimi
predlogi. Če sodnik ne odloči o dokaznem predlogu, temveč glavno obravnavo le preloži, bi udeležence v
postopku in bralce spisa takšni zapisi utegnili voditi celo do sklepa, da sodnik morda ni vedel, katera dejstva
so odločilna, ker z njimi ni dobro seznanjen in da zato ni odločil o predlogih strank, naj si preskrbijo nove
dokaze in naj se jih izvede. Ob takšnem sklepu se bo sodnik po preložitvi glavne obravnave težko lotil
njegove realizacije. Šele takrat bo namreč ocenjeval, kateri dokaz naj izvede in katerega ne, stranke pa sploh
ne bodo vedele, kakšna je usoda njihovih predlogov. Čimbolj popoln je dokazni sklep, manjša je možnost za
nepotrebno zavlačevanje postopka.
13.14.1 Kaj lahko dokazujemo s pričami?

13.14.1.1 Razlika med neposrednimi in posrednimi predmeti dokazovanja
Predmet pričanja so vedno lahko le lastne zaznave priče, tj. tisto, kar lahko zaznamo z enim ali večimi od
petih čutov. Priča lahko torej izpove le o tem kaj je videla, slišala, okusila, vonjala, tipala. 13
Če iz zaznav priče sklepamo na nadaljnje dogajanje, so zgolj zaznave priče primerna vsebina izpovedi, ne pa
to nadaljnje dogajanje. Npr. če se zatrjuje, da je bil obdolženi zaradi neke novice "presenečen", in je kot
dokaz tega predlagano zaslišanje priče, njena izpoved neposredno tega (presenečenosti) ne more dokazati.
Notranjega dogajanja pri drugem priča ne more zaznati in je pričanje kot dokazno sredstvo za ta namen
neprimerno. Priča lahko izpove le o zunanjih okoliščinah, znakih, ki jih je zaznala (z enim ali večimi od petih
čutov), npr. kako je obdolženi reagiral, kaj je opazila na njegovem obrazu. Tudi iz teh zaznav ne izhaja brez
dvoma, da je obdolženi bil dejansko "presenečen" (npr. lahko bi šlo tudi za zaigran izraz): sklepanje na
podlagi indicev (zaznav o katerih poroča priča) je v teh primerih vedno le možno, ne pa nujno.
Enako velja glede vrednostnih sodb (ali je nekdo ne/verodostojen, zasvojen, vedenjsko moten...), saj lahko
tudi glede tega priča poroča le o svojih zaznavah.
Zaznave priče z enim oziroma večimi od petih čutov so tako lahko ali neposredno dokazno pomembne
(beweiserheblich), posredno dokazno pomembne ali dokazno nepomembne.
Neposredno dokazno pomembne so zaznave, ki (če so pravilne) nujno vplivajo na odločitev o krivdi in
pravnih posledicah (npr. dokaz alibija, ali ki se nanašajo na zakonski znak).
Dokazno nepomembne so zaznave, ki, tudi če so izkazane, niso primerne da bi vplivale na na odločitev o
krivdi in pravnih posledicah (npr. ker so za dokazno oceno ali odmero kazni nepomembne).
Posredno dokazno pomembne so zaznave, če
• omogočajo sklepanje na obstoj (zgolj) določene okoliščine pomembne za dokazno oceno ali odmero
kazni npr. sklep, da je obdolženi bil "presenečen" (= dokazni cilj)
13 Povzeto po Rösch 41 -51.
184
in
• je primerna, da vpliva na odločitev o krivdi in pravnih posledicah (ker bo sodišče, v primeru, če
pričanje uspe, če bo pričina zaznava upoštevana kot dokazana, na tej podlagi napravilo sklep, da je
obdolženi dejansko bil presenečen.
Ločiti moramo dokazni cilj (Beweisziel) in dokazno temo (Beweisthema): dokazni cilj je rezultat dokaza,
na katerega predlagatelj dokaza upa (npr. da bo sodišče ugotovilo, da je "obdolženi bil presenečen", dokazna
tema je tisto, kar je z dokaznim sredstvom mogoče neposredno dokazati (zunanje okoliščine, znaki, ki lahko
pridejo v védenje priče).
Če dokazni cilj za katerega si prizadeva predlagatelj dokaza (da je obdolženi bil "presenečen") tudi v
primeru, ko bi bil dosežen ne bi vplival na odločitev, ker presoja od tega ni odvisna, lahko izvedba dokaza
izostane.
Če pa je dokazni cilj (da je obdolženi bil "presenečen") primeren za vpliv na odločitev, potem mora biti tudi
dokazna tema, tj. kaj je priča zaznala, primerna, da omogoči sklep, da je obdolženi bil "presenečen". Če
zaznave, za katere predlagatelj dokaza navaja, da so v védenju priče (=dokazna tema) ne omogočajo
ustreznega sklepanja, je dokazno sredstvo neprimerno (völlig ungeeignet Beweismittel).
Da bo sodišče lahko odločilo o dokaznem predlogu (ali predlagani dokaz mora izvesti) mora predlagatelj
neizogibno (razen če je očitno) navesti dokazno temo, torej navesti dejstva, ki so v védenju predlagane priče
in o katerih bo lahko izpovedala (ločitev dokaznega cilja in dokazne teme).
Če gre za posredno dokazno pomembna dejstva, ki v primeru njihovega obstoja lahko vplivajo na sklepanje
o obstoju s strani predlagatelja zasledovani dokazni cilj (da je obdolženi bil "presenečen") mora sodnik nato
odločiti še, ali na podlagi teh dejstev (iz katerih izhaja vedno le možen, ne pa nujen sklep), v zvezi z vsemi
drugimi dokazi, sklepa na obstoj dokaznega cilja. Kljub temu, da sodnik indično dejstvo (dokazna tema)
sprejema kot resnično, ni nujno, da bo kot resnično ocenil kar je želel predlagatelj (dokazni cilj), saj je to
predmet proste presoje dokazov.
Nepotrebno je dokazovanje če sodnik trditve, ki so v korist obdolženca, šteje kot resnične. Kot take lahko
šteje le trditve, ki so v korist obdolženca! Vendar tudi tu velja, da se kot resnično lahko šteje dokazna tema,
ne pa, če gre za za le posredno dokazno pomembna dejstva (ker iz teh dejstev izhaja vedno le možen, ne pa
nujen sklep), dokazni cilj (ki je predmet proste presoje). Tako se lahko kot resnično šteje, da je obdolženi
priči nekaj povedal (dokazna tema), iz česar pa ne izhaja nujno, da je tako tudi ravnal (dokazni cilj).
Pravnih vprašanj ni mogoče šteti kot resničnih.
13.14.2 Problem "negativnih dejstev"

Priča praviloma ne more neposredno pričati, da se nek dogodek ni zgodil. Priča lahko izpove le kaj je
oziroma ni zaznala in na tej podlagi, ter dotedanjega dokaznega postopka, je mogoče napraviti sklep, ali se je
nekaj zgodilo ali ne.
Primer:
Predlagatelj navaja, da bo s pričo dokazoval, da obdolženi v določenem času ni bil v določeni gostilni.
Tak dokazni predlog je pomanjkljiv, saj navaja zgolj dokazni cilj, ni pa razvidno, kaj je priča sama
neposredno zaznala, niti zakaj bo na podlagi svojih zaznav lahko izpovedala, da obdolženi v določenem času
ni bil v določeni gostilni.
Da bi predlog postal dokazni predlog, mora še navesti:
• dejstva, ki dopuščajo sklep, da se dogodek ni zgodil
in
• zakaj lahko priča ta dejstva na podlagi svojih zaznav potrdi oziroma zakaj je priča lahko s svojimi
zaznavami prišla do védenja o negativnem dejstvu (npr. zakaj priča ni mogla prezreti navzočnosti
185
obdolženca v gostilni oziroma, zakaj bi morala njegovo navzočnost zaznati, če bi tam bil (=
zaznavna situacija /Wahrnehmungssituation/).
Šele te okoliščine omogočajo možen sklep, da obdolženca ni bilo v gostilni. Dejstvo, da priča obdolženca ni
zaznala, samo na sebi takega sklepa ne omogoča.
Dokazni predlog, s katerim naj bi bilo dokazano negativno dejstvo, je zadostno konkretiziran šele, če (poleg
dokaznega cilja) predlagatelj navaja tudi navezna dejstva v védenju navedene priče, ki podpirajo pravilnost
njene izpovedi in omogočajo sklep, da se nek dogodek ni zgodil. Tudi tu velja opozorilo, da se dokazni
predlog nanaša le na tista dejstva, ki jih priča lahko zazna z enim ali večimi od petih čutov, ne zajema pa
nadaljnjih dejstev, na katera bi lahko sklepali.
Razločevanje med dokaznim ciljem in dokazno temo je pomembno, ker lahko le tako pridemo do smiselne
uporabe pravil za zavrnitev dokaznih predlogov.
Če je predlagan dokaz z zaslišanjem priče o okoliščini, pri kateri ne gre za neposredno pomembno dokazno
dejstvo (torej le za indično dejstvo, iz katerega je mogoče sklepati o glavni stvari), se splača po naslednjem
vrstnem redu izvesti naslednje ugotovitve in preizkuse:
1. Kateri v dokaznem predlogu zatrjevani dokazi že zato ne morejo biti predmet dokaznega predloga
za zaslišanje priče, ker gre za vrednotenja, pravna vprašanja, notranje doživljanje ali za sklepanje in
ne za določena dejstva (dejanska stanja, okoliščine, dogodke), ki jih človek lahko zazna z enim ali
večimi od petih čutov
in
kateri v dokaznem predlogu zatrjevani dokazi so lahko predmet dokaznega predloga za zaslišanje
priče, ker gre za določena dejstva (dejanska stanja, okoliščine, dogodke), ki jih človek lahko zazna z
enim ali večimi od petih čutov (torej zazna z vidom, sluhom, vohom, otipom in okusom)? Če
dokazni predlog ne vsebuje določenih dejstev (dejanska stanja, okoliščine, dogodke), ki jih človek
lahko zazna z enim ali večimi od petih čutov, ne gre za dokazni predlog!
2. a) Ali je iz predloga razvidno, o katerih svojih zaznavah, ki so v njenem védenju, bo predlagana
priča lahko izpovedala? (kaj naj bi sama videla, slišala, vonjala, otipala, okusila?) Če to ni razvidno
in niti ne na naknadno vprašanje sodišča, ne gre za dokazni predlog!
b) Če gre za zatrjevanje dokaza negativnega dejstva, torej se zatrjuje, da se določen dogodek ni
zgodil, potem gre le za opis dokaznega cilja, ki ga preko pričanja ni mogoče neposredno dokazati in
zato takšne (pavšalne) dejstvene trditve ne morejo biti predmet dokaznega predloga za zaslišanje
priče. Za dokazni predlog gre šele, če so v predlogu navedene
• dejstva, ki dopuščajo sklep, da se dogodek ni zgodil
in
• da, oziroma zakaj, lahko priča izpove o teh dejstvih na podlagi svojih zaznav oziroma da so
bila neposredno dostopna njenim zaznavam.
c) Ali je iz predloga mogoče razbrati, zakaj je ta priča lahko zaznala zatrjevane zaznave (zaznavna
situacija), npr. ker je bila na kraju kaznivega dejanja. Ta povezanost med dokazovanim dejstvom in
dokaznim sredstvom (ti. koneksiteta) bo v številnih primerih samoumevna, če pa ne, jo je treba na
naknadno vprašanje sodišča navesti. Sicer ne gre za dokazni predlog!
3. Sodišče na podlagi dokazovanih indičnih dejstev (v njihovi celovitosti), ki jih je priča zaznala z enim
ali večimi od petih čutov, za katere šteje, da so podana,
napravi končni sklep, o dokaznem cilju, ki ga je predlagatelj zasledoval z dokaznim predlogom
ali
takšnega končnega sklepa ne napravi,
a) ker dokazovana indična dejstva ne dopuščajo takega (ustreznega) končnega sklepa na dokazni
cilj, ki ga je zasledoval predlagatelj z dokaznim predlogom
ali
b) ker dokazovana indična dejstva sicer dopuščajo (ustrezen) končni sklep na dokazni cilj, vendar
sodišče takega sklepa noče narediti, ker na podlagi začasne presoje skupnega stanja dokazov meni,
da je takšen, možen (ne nujen), končni sklep napačen. Če sodišče ne napravi končnega sklepa na
186
dokazni cilj, so indična dejstva iz dejanskih razlogov brez pomena za končno odločitev, ker sama
zase, kljub ugotovitvi o obstoju, ne morejo vplivati na to odločitev.
13.14.3 Dokazni predlog
Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (17/I). Glede
na načelo proste dokazne presoje sodišče v kazenskem postopku sicer samo odloča o tem, katere dokaze bo
izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po instrukcijski maksimi skrbeti, da se
zadeva vsestransko razčisti, da se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo
postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (299/II; Up-34/93,11). Katera dejstva naj se ugotavljajo in s
katerimi dokazi, bodo predlagale predvsem stranke postopka (16/II). Obdolženčeva pravica izvajanja
dokazov v njegovo korist izhaja iz Ustave (29. člen), ki predstavlja osnovno merilo utemeljenosti dokaznih
predlogov.
Ustavnopravno merilo dokaznih predlogov:

1 sodišče glede na načelo proste presoje dokazov sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo
in kako bo presojalo njihovo verodostojnost;
2 sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba;
3 predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni;
4 obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno
stopnjo verjetnosti;
5 v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen
5.1 če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen
5.2 če obstaja resen dvom o zanesljivosti ali
5.3 če je dokaz nedovoljen.
Sodišče je torej dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba (izrecno) predlaga izvedbo dokaza in
zadosti svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja in materialnopravne upoštevnosti dokaza. Kakor hitro je
izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico
oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve
popolnoma raziskan. Odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in
konkretne dokazne ocene. (Up-34/93, ,Up-11/00 Up-3367/07, U-I-271/08)
„…Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat v svojih odločbah (sodbe I Ips 294/2001, I Ips
300/2001, I Ips 35/2005) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena
ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni
dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne
more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali
procesnopravno relevanten in če njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo
verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso bili pomembni za pravilno odločitev
(drugi odstavek 329. člena ZKP) bodisi, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem,
bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno relevantnih dejstev. Na podlagi navedenih
kriterijev Vrhovno sodišče tudi v konkretni zadevi ugotavlja, da se je sodišče v izpodbijani pravnomočni
sodbi obrazloženo opredelilo do s strani obrambe predlaganega dokaza in ga utemeljeno in obrazloženo
zavrnilo ter tako kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana.“ (Sodba I Ips 255/2009)
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila: 1. glede na načelo proste
presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo
verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz
mora biti materialnopravno relevanten; 4. stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti
187
s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga
sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. (Sodba I Ips 488/2007, enako I Ips
154/2006, I Ips 269/2009)
Pravici obdolženca do predlaganja dokazov stoji nasproti obveznost sodišča, da se do dokaznih predlogov
opredeli: na glavni obravnavi mora sodnik razloge za zavrnitev zapisati v zapisnik o glavni obravnavi, v
obrazložitvi sodbe pa mora navesti razloge, iz katerih sodišče ni ugodilo predlogu stranke. Če sodišče ni
odločalo o dokaznem predlogu ali ni na predpisan način navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga
(za kar pa v konkretnem primeru ne gre), gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po
drugem odstavku 371. člena v zvezi s sedmim odstavkom 369. člena ZKP.“ (I Ips 8666/2010)
13.14.3.1 Ali gre za dokazni predlog?
Iz navedenih meril izhaja, da ni vsak predlog obrambe že tudi dokazni predlog, o katerem mora sodišče
odločati v skladu z njimi.
„14. Preden sodišče odloča o predlogu, ki ga obramba poda v dokaznem postopku, v skladu z merili 3.
alineje 29. člena Ustave RS, se mora prepričati, da predlog vsebuje vse sestavine, na podlagi katerih lahko
sodišče sploh odloča o tem, ali je obramba zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Odločanje o tem, ali je
obramba pravno relevantnost in obstoj dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, bo zato mogoče le,
če bo obramba v predlogu določno zatrjevala (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma
neobstoj naj se ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo, ki naj se uporabi v
dokaznem postopku zaradi dokazovanja tega dejstva, in (3) obrazložitev, v kateri obramba utemeljuje
pravno relevantnost tega dejstva ter navaja okoliščine, iz katerih izhaja, da bo z uporabo
predlaganega dokaznega sredstva v dokaznem postopku mogoče sklepati o obstoju oziroma neobstoju
dejstva, ki naj se dokazuje. Kolikor predlog obrambe teh sestavin ne vsebuje, ne gre za dokazni predlog v
smislu tretjega odstavka 29. člena Ustave RS (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 263/2001 z dne
30.10.2003) in sodišče o njem tudi ne odloča po merilih iz citiranega člena Ustave RS, pač pa ga obravnava
v okviru meril drugega odstavka 299. člena (Predsednik senata je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko
razčisti in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. ) in drugega
odstavka 329. člena ZKP (Dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za
pravilno razsojo); poudarki in vstavljeno besedilo navedenih členov J.M.).
15. Glede na povedano je treba skleniti, da predlog obrambe za zaslišanje prič F.B. in A.J., ne predstavlja
predloga v smislu tretjega odstavka 29. člena Ustave RS. Iz navedb, da bo F.B. "potrdil, da je obdolženec
skupaj z Z. prišel k njemu", ni mogoče presoditi, zakaj bi bilo dejstvo, da je obsojeni z J.Z. prišel k F.B.,
pomembno za odločitev sodišča. Obramba v predlogu ne zatrjuje, da bi z zaslišanjem F.B. dokazala, da
obsojenega v času kaznivega dejanja na kraju dejanja ni bilo, niti ne zatrjuje, da bi bil obsojeni v času dejanja
na drugem kraju, kar bi oboje predstavljalo dokaz z alibijem. Pritrditi gre vložniku, da je dokaz z alibijem v
večini primerov odločilen, vendar pa v predlogu obrambe ni trditev ne o dejstvih ne o okoliščinah, ki bi
kazale na to, da se dokazuje alibi. Zato je sodišče pri odločanju, katere dokaze naj izvede, pravilno odločilo v
skladu z lastno oceno, ali je tak dokaz sploh potreben (drugi odstavek 299. člena ZKP) in ga temu primerno
tudi obrazložilo z oceno, da je dejansko stanje zadosti razjasnjeno za odločitev. Podobno velja tudi za
predlog za zaslišanje A.J. Obrazložitev, da bo vedel izpovedati glede vegetacije in vidljivosti ter poteka
dogodkov, ne izpolnjuje zahtev, ki jih pred obrambo postavlja 3. alineja 29. člena Ustave RS, ker ne navaja
določno dejstva, ki naj se dokazuje, niti razlogov, zakaj je to dejstvo pravno pomembno, vsekakor pa v
predlogu obramba ne zatrjuje alibija. Take navedbe obrambe lahko predstavljajo le splošen predlog
obrambe sodišču, da te okoliščine razišče, ter pomeni pobudo sodišču, katere relevantnost naj to oceni
po lastni presoji v okviru pooblastil materialnega procesnega vodstva (drugi odstavek 299. člena in
drugi odstavek 329. člena ZKP).“ (Sodba I Ips 291/2007)
188
Obsojenčeva navedba v ugovoru zoper kaznovalni nalog, da bi za popolno razumevanje osebnosti

oškodovanke potrebovali mnenje izvedenca, ter njegovo navajanje v zagovoru, da se je oškodovanka
zdravila v psihiatrični bolnišnici, ne predstavljata dokaznega predloga, ampak le izražata obsojenčevo
mnenje o osebnosti oškodovanke. (Sodba I Ips 78/2009)
Za pravilno odločitev o predlogu, predvsem ali sploh gre za dokazni predlog, si mora sodnik zastaviti
naslednja vprašanja:
1. Ali je predlog podal upravičenec?

2. Ali je predlog substanciran?
3. Ali je predlagani dokaz relevanten?
4. Ali je predlog verjeten?
5. Ali je predlog pravočasen?
13.14.3.2 Ali je dokazni predlog podal upravičenec?
Upravičenci podati dokazni predlog:
1. upravičeni tožilec: Drugi odstavek 16. člena ZKP: »Tožilec mora navesti dejstva, na katera opira
svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje.« Četrti odstavek 329. člena ZKP:
»Stranke, pod pogojem iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena tega zakona, in oškodovanec smejo
do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova dejstva in preskrbijo novi dokazi, smejo
pa tudi ponoviti tiste predloge, ki jih je predsednik senata ali senat prej zavrnil.«
2. obdolženec: Tretji odstavek 16. člena ZKP: »Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati
dokaze, ki so mu v korist.« Četrti odstavek 329. člena ZKP – glej zgoraj.
3. zagovornik: 75. člen ZKP v povezavi s tretjim odstavkom 16. člena ZKP
4. oškodovanec: Prvi in drugi odstavek 59. člena ZKP: »Oškodovanec in zasebni tožilec imata pravico
opozoriti med preiskavo na vsa dejstva in predlagati dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi
kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovijo njuni premoženjskopravni zahtevki.
Na glavni obravnavi imata pravico predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem
vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati
druge predloge.« Četrti odstavek 329. člena ZKP – glej zgoraj.
5. izvedenec: Drugi stavek 4. odstavka 252. člena ZKP: »Izvedenec lahko predlaga, naj se izvedejo
dokazi ali preskrbijo predmeti in podatki, ki so pomembni za izvid in mnenje.«
13.14.3.3 Ali je predlog substanciran?
Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen in substanciran tako, da je iz njega razvidno, katero
določeno dejstvo želi stranka s predlaganim dokazom dokazati. Le če je dokazni predlog ustrezno
konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist,
opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten in ali sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala
z ustrezno stopnjo verjetnosti, ter ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V konkretni zadevi
so bili dokazi predlagani tako, da iz utemeljitve dokaznih predlogov ni bilo določno razvidno, katera od
zatrjevanih dejstev bi se s posameznimi predlaganimi dokazi dokazovala. Glede na to, da dokazni predlogi
niso bili ustrezno substancirani, da bi se jih dalo obravnavati, sodišče prve stopnje s tem da jih je zavrnilo, ni
storilo zatrjevane kršitve obsojenkinih ustavnih pravic iz tretje alineje 29. člena URS oziroma v zvezi s tem
kršilo njene pravice do obrambe. (Sodba I Ips 272/2009) Če dokazni predlogi niso ustrezno substancirani, da
bi se jih dalo obravnavati, sodišče z njihovo zavrnitvijo ne krši pravic obrambe. (Sodba I Ips 117/2010)
Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo zatrjevanje.
»…Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča
o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Glede na navedeno sodišče ni
189
dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste dokaze, ki so pravno relevantni. V
dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca potrebno izvesti, razen če je očitno, da tak dokaz ne
more biti uspešen. Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pravica do izvedbe dokaza,
kot rečeno, ni neomejena. Če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov jih
sodišče ne bo izvedlo. Tako sodišče ne bo dolžno izvajati dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva,
ki po presoji sodišča ni pravno relevantno, ki je že dokazano, ali ko gre za dokaz, ki je neprimeren za
ugotovitev določenega dejstva, ko je predlog podan izrazito z namenom zavlačevanja ipd. Seveda pa mora
stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza dokaže, ter na podlagi
katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva. Predlog za izvedbo
dokaza mora torej substancirati....Dokazni predlog, ki ga obramba poda v korist obdolženca, mora sodišče
sicer izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Za dokazne predloge strank se zahteva
bistveno manj kot gotovost in več kot golo zatrjevanje. V zvezi z dokaznim predlogom mora biti podan vsaj
dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, ali obsodbo po milejšem
zakonu. Kolikor je tak dvom podan, mora sodišče predlog sprejeti. Če pa gre za golo zatrjevanje (ni izkazana
zadostna stopnja verjetnosti da bo dokaz uspel) in za predlog za izvedbo dokaza (kakor v obravnavanem
primeru), iz katerega bi se lahko sklepalo, da je morda kaznivo dejanje na škodo istega oškodovanca storil
tudi še nekdo drug, ne da bi za to obstajali kakršnikoli dokazi (gre za dokazovanja dejstva, ki na odločitev
nima nikakršnega vpliva), sodišče takšnega dokaza ni dolžno izvesti.“ (Sodba I Ips 212/2010) Če je
predlagani dokaz neprimeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, sodišče obsojencu z zavrnitvijo
dokaznega predloga ne krši pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma pravice do obrambe iz
29. člena Ustave. (Sodba I Ips 27001/2013-246)
Dokazni predlog mora biti obrazložen ne samo glede dokaza, ki naj se izvede, temveč tudi, katero dejstvo
želi stranka s tem dokazom dokazati.
"12. Dokaznega predloga, da naj se pri Centru za forenzične preiskave opravijo poizvedbe, ali je aluminijasta
folija primeren material za pridobitev sledov prstnih odtisov, pa obramba ni obrazložila oziroma ni navedla,
katero pravno relevantno dejstvo želi s tem dokazati. Sodišče lahko o tem špekulira, da je obrambo verjetno
zanimalo, zakaj policija ni odvzela prstnih sledi, ali pa kolikor bi bil odgovor pritrdilen, bi po več kot leto dni
od dejanskega odvzema predmetov predlagali postavitev izvedenca daktiloskopske stroke, vendar pa kot
rečeno, so to le ugibanja, kar pa sodišče ni dolžno storiti niti za to ni pooblaščeno. Kot je bilo že pojasnjeno,
mora biti vsak dokazni predlog obrazložen in to ne samo glede dokaza, ki naj se izvede, temveč tudi, katero
dejstvo želijo stranke s tem dokazom dokazati. Samo dejstvo, ki neposredno izhaja iz opravljenih poizvedb
(ali je alu-folija primeren material za pridobitev sledov prstnih odtisov ali ne), pa za samo odločitev, kot je
pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni relevantna." (Sodba I Ips 292/2010)
"15. Vrhovno sodišče je s tem (I Ips 210/98) poseglo v pritožnikovo pravico do zaslišanja obremenilnih prič
iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Od pritožnika je pričakovalo, da obrazloži, glede česa je želel
zaslišati tajne policijske sodelavce in kakšen vpliv naj bi dejstvo, da tega ni mogel storiti, imelo na zakonitost
sodbe. Vendar pa se breme utemeljevanja lahko naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje
razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza (pogoje v zvezi s tem je Ustavno sodišče
postavilo že v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 129), ne pa tudi tedaj, kadar gre za
obremenilne priče. Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave (kar je v konkretnem
primeru storilo z uporabo izjav tajnih policijskih sodelavcev) in jih dopusti kot dokaz v kazenskem
postopku, mora skladno z EKČP in z ustaljeno sodno prakso ESČP obrambi omogočiti, da v zvezi s
temi izjavami zaslišuje njihovega avtorja." (Sodba Up-518/03)
S tem, ko je storilec prekrška v zahtevi za sodno varstvo navedel podatke o priči, predlagal njeno zaslišanje v
postopku o prekršku, zahtevi pa priložil tudi njeno izjavo, je v zvezi z dokaznim predlogom storil vse, kar se
lahko od njega utemeljeno pričakuje. (Sodba IV Ips 5/2011)
"V konkretnem primeru je sicer obramba predlagala zaslišanje J.Š. kot očividca dejanja, ne da bi podrobneje
ugotovila katero dejstvo želi s tem dokazati. Konkretneje o tem, kaj naj bi predlagana priča izpovedala in kar
190
bi razbremenilo obdolženca, je obramba navedla šele v pritožbi (oškodovanec naj bi izpovedal, da storilec
kaznivega dejanja ni bil obdolženec, temveč da ga je udaril nekdo tretji). Pritožbeno sodišče je utemeljeno
tak pritožbeni očitek zavrnilo, saj sodišče ni dolžno izvajati dokazov, s katerimi bi stranka dokazovala obstoj
nekega dejstva za katerega v spisu ni nobenega dokaza, niti indica, temveč gre le za tezo obrambe, ki je v
konkretnem primeru celo nasprotna od zagovora obdolženca (obdolženec je v zagovoru povedal, da je bil on
tisti, ki je udaril oškodovanca). Z zahtevo za varstvo zakonitosti pa, kot rečeno, obramba tak zaključek nižjih
sodišč izpodbija in poudarja, da gre za očividca, ki bi lahko potrdil zagovor obdolženca, da je šlo za dejanje
storjeno v silobranu. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je s tem dokazni predlog dovolj substanciran, saj se pri
očividcu dejanja lahko z vso zanesljivostjo sklepa o čem bo pričal oziroma, da bo očividec govoril o dejanju,
katerega priča je bil. Stranki torej s tem, ko predlaga zaslišanje očividca dogodka, pri čemer pred tem ponudi
svojo tezo dogajanja, ni potrebno, da bi še posebej substancirala svoj dokazni predlog. Nobenega dvoma pa
tudi ni, da je praviloma izpoved očividca kaznivega dejanja relevanten dokaz, presoditi pa je potrebno ali je
to tudi v konkretnem primeru." (I Ips 320/2007) Zavrnitev dokaznega predloga obrambe za zaslišanje
očividca dogodka, je kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko
prvega odstavka 420. člena ZKP. (Sodba I Ips 55149/2010)
Ustavnega jamstva iz 29. člena Ustave RS ni mogoče razlagati tako, da mora biti obdolžencu vedno
omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in za katere meni, da so mu v korist.
»…Vložnik zatrjuje, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo
dokaznemu predlogu po zaslišanju policistov V. in K. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je
zagovornik predlagal zaslišanje „policistov, ki sta prišla na kraj“. Sodišče je najprej temu dokaznemu
predlogu ugodilo, vendar je nato glede na vsebino uradnih zaznamkov policije in vsebine klicev na
Operativno komunikacijski center presodilo, da zaslišanje policistov ni potrebno. Že višje sodišče je v zvezi
z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe navedlo, da je sodišče prve stopnje s pridobitvijo uradnih
zaznamkov od policije in zabeležke klica na Operativno komunikacijski center ugotovilo, kdo je klical
policijo in iz kakšnega razloga ter kaj je bila vsebina klica. Za ugotovitev teh dejstev zato sodišču prve
stopnje ni bilo potrebno zaslišati policistov, ki so zabeležili ta klic. Zagovornik ugotavlja, da policista nista
bila zaslišana ter zaključuje, da je bilo na ta način onemogočeno dokazovanje dejstev v korist obdolženke,
pri čemer ne pojasni, katera odločilna dejstva, naj bi se z zaslišanjem omenjenih prič ugotovila. S takšnim
pavšalnim navajanjem zahteva za varstvo zakonitosti ni zadostila dokaznemu bremenu in tudi ne utemeljila
zatrjevane kršitve pravice do obrambe.« (Sodba I Ips 46657/2010-34)
13.14.3.4 Ali je predlagani dokaz relevanten?
„18. Besedna zveza "v njegovo korist" vsebuje merila pravne relevantnosti dokaza: dokaz, ki ni pravno
relevanten, je brezpredmeten in zato ne more biti v "obdolženčevo korist". Ustava gotovo ni merila na
vsakršno korist, na primer na korist, ki bi jo obdolženec v fazi preiskave imel od neupravičenega
zavlačevanja postopka. Pravna relevantnost dokaza bo v večini primerov materialnopravno vprašanje.
Okvir materialnopravne relevantnosti, torej meril o tem, kaj je za konkreten postopek bistveno in kaj ne, je v
fazi preiskave odvisen od tožilčeve zahteve za preiskavo in od sklepa o uvedbi preiskave, ki ga izda
preiskovalni sodnik. Opredelitve kaznivih dejanj v teh dveh aktih kažejo na specifične elemente (znake)
specifičnih kaznivih dejanj, kakor so ta opredeljena v materialnem kazenskem zakonu. Vse, kar tako ali
drugače izpodbija protipravnost ali kazensko odgovornost oziroma kaže na to, da ni dejstev, ki bi
odgovarjala posameznemu elementu (znaku) iz opredelitve kaznivega dejanja, ki je predmet
preiskave, je relevantno. Stranki (državni tožilec in obdolženec) imata v fazi preiskave pravico
preiskovalnemu sodniku in izvenobravnavnemu senatu dokazovati, da je neko dejstvo bistveno ali vsaj
relevantno v luči materialnega prava. Ustava sicer omenja samo obdolženca, toda če je govor o enakosti
strank v postopku, potem ta pravica velja tudi za tožilca.
19. Vendar tisto, kar je v korist obdolženca, ni nujno omejeno samo na materialnopravna vprašanja.
Obramba ima lahko ustavnopravno upravičen procesni interes dokazati, da je obdolženec na primer zaradi
duševne bolezni procesno nesposoben po določbi 179. člena ZKP. V tem primeru bodo merila tistega, kar
191
je v korist obrambe, procesnopravna, na primer to, da zaradi duševne bolezni obdolženec ni sposoben
razumeti narave obtožbe ali sodelovati pri svoji obrambi. Ker je za učinkovito obrambo potrebno, da
obdolženec pri svoji obrambi aktivno sodeluje, je tudi v taki situaciji gotovo v njegovo korist, če se preiskava
prekine.
20. Prvo presojo vprašanja, kaj je v korist obdolženca, opravi seveda najprej obramba sama. Preiskovalni
sodnik je sicer po oficialnem načelu in instrukcijski maksimi dolžan raziskati vse pravnorelevantne vidike
zadeve. Če bo temu v celoti zadostil, niti tožilec niti obramba ne bosta imela interesa dajati dodatnih
dokaznih predlogov. Toda vsaj glede obrambe Ustava zahteva, da mora biti obdolžencu zagotovljeno
izvajanje dokazov v njegovo korist. Če torej obramba meni, da je preiskovalni sodnik spregledal dokaz, ki bi
- upoštevaje okvire, ki jih določa zakonsko predpisani namen preiskave kot posebne faze kazenskega
postopka - lahko bil v korist obdolženca, ima pravico zahtevati, da se tak dokaz izvede. V tem smislu je
določba 177. člena ZKP ustavnopravno sprejemljiva.
21. Zastavlja se nadaljnje vprašanje, ali je določba 177. člena zadostna. Izvzemši proceduralne določbe
namreč ne opredeljuje dokaznopravnih pravil o relevantnosti predlaganih dokazov. Določba 2. stavka prvega
odstavka 167. člena le v proceduralnem pogledu določa, da v primeru, če se preiskovalni sodnik ne strinja s
predlogom strank, naj se opravi posamezno preiskovalno dejanje (da se torej izvede predlagani dokaz),
zahteva, naj o tem odloči senat. Norma torej ne vsebuje usmerjevalnih določb, ki bi pri dokazovanju vezale
preiskovalnega sodnika. Glede dejstev, ki jih zatrjujeta obe stranki, je zadostna usmeritev že materialna
kvalifikacija posameznega kaznivega dejanja. Dejstva, ki jih stranki zatrjujeta, se morajo nanašati na
zakonite znake kaznivega dejanja oziroma na indice, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj
zakonitih znakov kaznivega dejanja ter druge pogoje kaznivosti. Za odločanje o tem, katere dokaze naj
preiskovalni sodnik izvede, pa takih materialnih usmeritev v ZKP ni.
22. Po oceni Ustavnega sodišča je meritorni kriterij za presojo preiskovalnega sodnika, katere dokaze naj
izvaja, v zadostni meri vgrajen v (ostale) procesne določbe ZKP.
23. Obe stranki (državni tožilec in obdolženec) imata na podlagi 16. člena ZKP položaj enakopravnih strank
in s tem iste procesne pravice. Tako imata obe stranki pravico, da v teku preiskave dajeta preiskovalnemu
sodniku predloge za posamezna preiskovalna dejanja, od katerih pričakujeta koristi za interese, ki jih
zastopata. Obdolžencu je z določbo drugega odstavka 5. člena ZKP še posebej zagotovljena pravica, da se
izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist.
Te zakonske določbe v zadostni meri uveljavljajo ustavno pravico do obrambe iz druge alinee 29. člena
Ustave in pravilo iz četrte alinee istega člena Ustave, da je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v
njegovo korist.
24. V 18. členu pa ZKP določa, da imajo sodišča in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku,
pravico, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, in da niso vezani na nobena dokazna pravila in ne z
njimi omejeni. Načelo proste presoje dokazov je torej izhodišče za ugotavljanje pravnorelevantnih
dejstev, poleg tega pa tudi podlaga za presojo, katere dokaze naj sodišče še izvede. Prosta presoja
dokazov ni arbitriranje, podrobnejša pravila o tem, kateri dokaz je pravno relevanten, pa bi pripeljala do
vezanosti sodišča na dokazna pravila, do abstraktnega vrednotenja dokazov s strani zakonodajalca in do
formalne resnice.
25. Upoštevati je treba, da se določba 177. člena ZKP, kot pravilno opozarja udeleženec, nanaša na preiskavo
kot prvo fazo rednega kazenskega postopka. Preiskava se začne zoper osebo, če obstoji utemeljen sum, da je
storila kaznivo dejanje (določba prvega odstavka 167. člena ZKP), njen namen pa je - poleg zbiranja tistih
dokazov, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali da bi bila njihova
izvedba zvezana s težavami - zlasti zbiranje dokazov in podatkov, potrebnih za odločitev, ali naj se vloži
obtožnica ali ustavi postopek (drugi odstavek 167. člena). Kot izhaja iz zakonskih določb o obtožnici, zlasti
iz določbe 4. alinee prvega odstavka 277. člena ZKP, mora obtožnica temeljiti na utemeljenem sumu, da je
obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.
Preiskava kot posebna faza kazenskega postopka je torej namenjena ugotavljanju pravno relevantnih dejstev
( zlasti zakonitih znakov kaznivega dejanja in dejstev, pomembnih za obstoj kazenske odgovornosti), ki pa
192
morajo biti izkazana do stopnje utemeljenega suma. Osnovni elementi cilja preiskave pa napotujejo tako na
obseg preiskave kot tudi na opredelitev koristi, ki jo obdolženec v preiskavi (lahko) zasleduje. Ker se v
preiskavi šele iščejo in zbirajo dokazi in dejstva, da bi se razjasnilo stanje stvari, ki je potrebno za nadaljnji
stadij postopka, to je za vložitev obtožbe in glavno obravnavo, je razumljivo, da se v tej fazi postopka
zahteva manj strog kriterij glede količine in kakovosti dokazov. Preiskovalni sodnik nosi odgovornost za to,
da se izpolni namen preiskave, s tem da upošteva potrebe celotnega postopka, predhodnega in
glavnega. Kateri dokazi in podatki so nujno potrebni, da se lahko odloči o tem, ali bo vložena obtožnica ali
postopek ustavljen, pa je dejansko vprašanje v vsakem posameznem primeru." (Odločba U-I-27/95).
"12. Vendar pa se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme končati
v kršenju obdolženčeve ustavne pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alinea 29. člena
Ustave). Dikcije Ustave "vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti zagotovljeno izvajanje
dokazov v njegovo korist" ne gre razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokazni predlog obrambe,
ki bi bil zgolj po svoji vsebini lahko v obdolženčevo korist. Besedna zveza implicira merila
materialnopravne relevantnosti dokaza: dokaz, ki ni materialnopravno relevanten, je brezpredmeten in zato
ne more biti "v obdolženčevo korist". Če gre za dokaz o alibiju, pa o tem, da je pravno odločilen (in da
gre v tem smislu obdolžencu v korist), seveda ne more biti dvoma.
13. Sodišče tudi ni dolžno v nedogled izvajati dokazov, ki jih predlaga obdolženec, ampak je te dokaze
dolžno izvesti le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost
predlaganih dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Tudi to je vprašanje, ki je ustavnopravno
odvisno od tega, ali je dokaz obdolžencu v korist. Zgolj zavlačevalni dokazni predlogi obrambi ne morejo
meritorno koristiti. Ustavna dikcija ne meri na koristi, ki bi jih obramba imela od obstruktivnega
zavlačevanja kazenskega postopka.
14. Stališče Ustavnega sodišča je, da Ustava v citirani tretji alinei 29. člena zahteva presumpcijo, da je v
dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca. Sodeče sodišče ga mora izvesti, razen če je
očitno, da dokaz ne more biti uspešen.
15. Tak sklep izhaja tudi iz logike Zakona o kazenskem postopku, po katerem se za obsodilno kazensko
sodbo zahteva, da je dejansko stanje ugotovljeno popolnoma in pravilno (argumentum a contrario prvemu
odstavku 373. člena ZKP in tudi istovetne določbe prvega odstavka 366. člena ZKP 1977). Ta dokazni
standard je najvišji možni dokazni standard sploh. Iz tega logično izhaja, da se za dokazne predloge strank
zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Z drugo besedo,
kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za
posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik
kazenske zadeve popolnoma raziskan. Ker je verjetnost o dokaznem predlogu stranke pravzaprav
verjetnost o verjetnosti (dokaza), nima nikakršnega smisla predpisovati abstraktna pravila o tem, kolikšna ta
verjetnost mora biti, da bi zavezovala sodišče k sprejemu dokaznega predloga. To je stvar vestne, specifične
in konkretne dokazne ocene sodečega sodišča. Vsekakor pa je očitno, da je dokazni predlog alibija že na
prvi pogled odločilen v večini kazenskih postopkov. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem
dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti.“ (Odločba Up-34/93). S tem, ko se
sodišče v razlogih sodbe ni ustrezno opredelilo do zatrjevanega alibija in z zavrnitvijo storilčevega
dokaznega predloga za zaslišanje prič, je kršilo storilčevo pravico do izvedbe razbremenilnih dokazov, kar je
vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave)."
(Sodba IV Ips 108/2012).
"...obramba ni zadostila tretjemu in četrtemu kriteriju, postavljenemu v odločbi št. Up-34/93, namreč pravni
relevantnosti dokaza in verjetnemu izkazu te pravne relevantnosti. To je razvidno predvsem iz
obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča, ki pravi, da obdolženčeva morebitna prisotnost v
okrepčevalnici "Z." ne izključuje njegove prisotnosti na kraju kaznivega dejanja v času storitve. Ustavni
pritožnik je sicer tako v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kot v zahtevi za varstvo zakonitosti
193
izpodbijal zavrnitev izvedbe poizvedb in dokaza, ni pa v njih izkazoval, zakaj naj bi bil takšno razlogovanje
prvostopenjskega sodišča napačno oziroma zakaj naj bi bila njegova prisotnost v okrepčevalnici "Z." v
resnici njegov alibi.
9. Glede na povedano je Ustavno sodišče ugotovilo, da ustavni pritožnik v kazenskem postopku ni zadostil
kriteriju, po katerem bi moral s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati pravno relevantnost
predlaganega dokaza." (Odločba Up-11/00)
"11. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (glej npr. odločbo št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 129)
sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagani
dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza
utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga
sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen." (Up-109/04)
Predlog za zaslišanje očividca dogodka že sam po sebi vsebuje pravno relevantnost - o poteku dogodka bi
priča izpovedovala na podlagi lastne zaznave dogodka, in zato obrambi pravne relevantnosti takega dokaza
ni potrebno še dodatno utemeljevati. (Sodba I Ips 26107/2011-79) Obramba zadosti svojemu dokaznemu
bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje (1) pravno relevantno
dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno
sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva in (3) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo
izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva in da bo
dokaz v korist obsojenca oziroma zanj uspešen. (Sodba I Ips 59776/2012-197) Zagovornik obsojenca pri
podaji dokaznega predloga, da se glede vprašanja obsojenčeve prištevnosti v času izvršitve kaznivih dejanj
odredi izvedenstvo, ni zadostil ustaljenim standardom substanciranja dokaznega predloga. Sodišče prve
stopnje zato ni kršilo obsojenčevih pravic do obrambe s tem, ko ga ni odredilo. (Sodba I Ips 56416/2013-
13)8 Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, saj je ugotovilo, da obsojenec ni zadostil
trditvenemu bremenu. Na podlagi lastnih zaznav ter izpovedb oškodovanca in priče je namreč ugotovilo, da
pri obsojencu ni zaznati ovir, ki bi se nanašale na njegovo zdravstveno stanje in mu onemogočale izvršitev
kaznivega dejanja. (Sodba I Ips 33979/2012-64)
V procesnem položaju, ko si nasproti stojijo zgolj nasprotujoče si izjave prič, ki so razdeljene na dva tabora,
je bil dokazni predlog obsojenca, naj sodišče izvede ogled kraja dogodka, povsem relevanten in jasen, saj bi
takšen neposreden dokaz lahko služil za potrditev njegovega zagovora, kolikor bi se izkazalo, da priče „na
strani oškodovanke“ dejanja samega niso mogle videti ali pa bi služil v podkrepitev dokazne ocene sodišča o
tem, katerim izmed prič pokloniti vero (Sodba I Ips 5044/2009-126).
"11. V konkretni kazenski zadevi so zagovorniki predlagali pridobitev posnetka pri OKC o pogovorih med
policisti OKC in Z. V. zato, da bi se ugotovilo, zakaj je prišlo do prijave in kakšna sploh je bila prijava po
vsebini (pisni dokazni predlog na str. 192 spisa). Na tem dokaznem predlogu so vztrajali tudi na glavni
obravnavi, opravljeni dne 16. 9. 2009, z obrazložitvijo, da bi se na ta način dalo ugotoviti, kaj je Z. V. na
kraju videl, še zlasti glede na to, da se govori tako o tulcu kot o alu-zavitku, kar ni enako, se pa med seboj
enači. Sodišče je bilo torej dolžno presojati dokazni predlog o pravni pomembnosti tega dokaza v okviru
obrazložitve dokaznega predloga v času, ko je bila izvedba dokaza predlagana. Presodilo je, da predlagani
dokaz ni pravno relevanten. Takšna presoja sodišča prve stopnje je pravilna. Ne glede na to, ali je priča V.
govoril o tulcu iz aluminija ali o podolgovatem zavitku v alu-foliji, bi namreč odločitev sodišča ostala enaka,
saj je bistveno, da je govoril o predmetu v ali iz aluminijste folije oziroma o predmetu srebrne barve. Sodišče
je namreč jasno obrazložilo, da je priča V. dopustil možnost, da je imel obtoženec za pasom zavitek alu-folije
(torej dejstvo, ki ga je želela z izvedbo predlaganega dokaza dokazati obramba), vendar pa je glede na ostale
izvedene dokaze ocenilo, da je šlo za zavitek v alu-foliji, v katerem je bilo več manjših alu-zavitkov,
napolnjenih z drogo. Upoštevalo je namreč dejstvo, da je bil zavitek alu-folije v obliki tulca (uradni
zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja na str. 2 in priložene fotografije), dejstvo,
da pri obsojencu ni bilo najdenega nikakršnega (drugega) tulca iz folije, da je bil to edini predmet zavit v
foliji, ki je bil najden v bližini, kjer je obtoženec predmet odvrgel ter dejstvo, da je tudi eden od stanovalcev
194
bloka videl, da je fant, ki je imel oblečeno modro trenirko (v modro trenirko je bil po ugotovitvah sodišča
oblečen obsojenec), za pasom nekaj srebrnega, da je odvrgel neko srebrno folijo pa je izpovedal tudi policist
D. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazovanje nečesa, kar je pri presoji že upoštevalo in ocenilo, ni storilo
kršitve pravice do kontradiktornosti, temveč je le racionalno vodilo postopek." (Sodba I Ips 292/2010)
»…V 29. členu Ustave so našteta minimalna pravna jamstva obdolženca v kazenskem postopku. Po tretji
alineji te določbe je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena
pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, kar je bistven element pravice do poštenega sojenja. Iz meril,
izoblikovanih v ustavnosodni praksi, izhaja, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi
odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo
verodostojnost. V navedenem okviru je sodišče dolžno izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in
čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče tako ne
sme zavrniti izvedbe predlaganega dokaza, ki izpolnjuje navedena merila in s katerim bi bilo mogoče po
navedbah obrambe potrditi ali zanikati obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji
neposredna uporaba materialnega in procesnega prava v določeni kazenski zadevi. V nejasnih situacijah
mora sodišče v dvomu šteti, da je dokazni predlog v korist obdolženca. Sodišče torej ni dolžno izvesti
vsakega predlaganega dokaza in ga lahko zavrne, če je očitno, da ne more biti uspešen oziroma če ugotovi,
da je za odločitev dovolj podlage in da predlagani dokaz stanja stvari ne spreminja.« (Sodba I Ips 89/2010)
Če dokaz, ki ga sodišče izvede, ne predstavlja vira relevantnih dejstev, sodišče ne krši določb kazenskega
postopka, če o takem dokazu ne sprejme dokazne ocene. (Sodba I Ips 241/2009) Pri presoji, ali izvesti
predlagani dokaz, sodišče pretehta, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten in ali je stranka
pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Prim. npr. odločbe VS RS I Ips 92/2001 z dne
3. 4. 2003, I Ips 177/2002 z dne 20. 5. 2004 in I Ips 378/2004 z dne 23. 2. 2006. (Sodba I Ips 84/2010) Če
obramba predlaga izvedbo dokaza, ki nakazuje na kršitev ustavno zagotovljenih pravic drugega (npr. poseg v
komunikacijsko zasebnost), mora zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in podati predlog za izvedbo
dokaza tako, da je jasno, da gre za predlog, ki je pomemben za pravilno razsojo zadeve ter mora tudi
temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo.
Sodba I Ips 95/2010)
Če je bila obrambi možnost zaslišanja obremenilnih prič na glavni obravnavi dana, pa te možnosti ni (v
celoti) izkoristila, mora v naknadnem dokaznem predlogu navesti, o katerih okoliščinah je potrebno pričo še
zaslišati ter z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati pravno relevantnost ponovnega zaslišanja. (Sodba I Ips
264/2010)
"15. Vrhovno sodišče je s tem (I Ips 210/98) poseglo v pritožnikovo pravico do zaslišanja obremenilnih prič
iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Od pritožnika je pričakovalo, da obrazloži, glede česa je želel
zaslišati tajne policijske sodelavce in kakšen vpliv naj bi dejstvo, da tega ni mogel storiti, imelo na zakonitost
sodbe. Vendar pa se breme utemeljevanja lahko naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje
razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza (pogoje v zvezi s tem je Ustavno
sodišče postavilo že v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 129), ne pa tudi tedaj, kadar gre za
obremenilne priče. Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave (kar je v konkretnem
primeru storilo z uporabo izjav tajnih policijskih sodelavcev) in jih dopusti kot dokaz v kazenskem postopku,
mora skladno z EKČP in z ustaljeno sodno prakso ESČP obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami
zaslišuje njihovega avtorja" (Sodba Up-518/03). Obramba ne nosi bremena utemeljevanja dokaznih
predlogov, kadar uveljavlja pravico do zaslišanja obremenilnih prič, saj ne gre za izvajanje dokazov v
obdolženčevo korist, pač pa za pravico obdolženca, da z neposrednim soočenjem preizkusi oziroma poskuša
izpodbiti verodostojnost obremenilnih izjav (Sodba I Ips 51620/2010-89).
V zadevi Poropat v. Slovenija je ESČP opozorilo, da je obdolženi bil obsojen zgolj na podlagi pričanja
oškodovanca R.H. in priče K.C., ki naj bi ji oškodovanec povedal, da mu je obdolženi grozil. Kljub temu,
da je obdolženi izpodbijal verodostojnost K.C. in da so obstajale okoliščine, ki so vzbujale dvom v njeno
verodostojnost, to »s strani sodišča podrobneje ni bilo obravnavano.« Obdolženi je predlagal tudi dokaz z
195
zaslišanjem priče D.Č., ki bi lahko povedala, da je oškodovanec že vplival na priče, s čimer bi omajal
verodostojnost K.C. Dokazni predlog je bil zavrnjen, (1) ker naj bi bila dejstva že v zadostni meri
ugotovljena in (2) ker D.Č. ne bi mogel neposredno pričati o samem dejanju, ki je bilo predmet obtožbe.
ESČP je ugotovilo, da je obdolženčev dokazni predlog bil pomemben za njegovo osnovno obrambo –
izpodbijanje verodostojnosti R.H. in K.C. in da prvi razlog za zavrnitev predloga sam po sebi ne zadošča
(podobno Topić v. Hrvaška: »sodišče je zavrnilo...zahtevo [za zaslišanje prič] z golo navedbo, da so vsa
relevantna dejstva že bila v zadostni meri ugotovljena..., česar pa samega na sebi ni mogoče šteti za
obrazložitev...«), drugi razlog pa se sploh ne nanaša na utemeljitev predloga, pač pa zavrnitev na tej osnovi
kaže na stališče nacionalnih sodišč, da takšen dokaz načeloma ne more biti relevanten, kar pa je
obdolženemu onemogočilo obrambo z izpodbijanjem verodostojnosti prič.
13.14.3.4.1 Dokazni predlog alibija
"8. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo
odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da
sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora izvesti dokaz, ki je
materialnopravno upošteven in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in
pravne upoštevnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi
jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je
brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Vsekakor je očitno, da je
dokazni predlog alibija že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem
dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti.
9. Izvajanje dokazov v korist obdolženca je lahko učinkovito le, če je obdolžencu v kazenskem postopku
oziroma postopku o prekršku omogočeno, da se o njegovi odgovornosti odloči s pomočjo vseh razpoložljivih
dokaznih sredstev, ki so primerna za ugotavljanje dejstev. S tem je obdolžencu dana možnost, da vpliva na
ugotovitve sodišča o pravno relevantnih dejstvih in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljen. Če je
možnost izvedbe dokaza omejena tako, da je za ugotovitev določenega dejstva dopustna uporaba le
določenega dokaznega sredstva, gre za poseg v pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave.
10. V obravnavanem primeru je pritožnik predlagal izvedbo razbremenilnega dokaza. V zahtevi za sodno
varstvo je dokazoval svoj alibi s tem, da je navedel podatke o osebi, ki bi lahko potrdila, da se v času storitve
prekrška ni nahajal na kraju prekrška. Sodišče se je do tega dokaznega predloga posredno opredelilo s tem,
ko je navedlo, da ni pritožnik z ničimer dokumentiral, kje se je nahajal, oziroma ni z nobenim dokazom
podprl svojih navedb. Sodišče je očitno menilo, da bi se pritožnik v situaciji iz prvega odstavka 233. člena
ZVCP-1 razbremenil domnevane odgovornosti, če bi z dokumentacijo izkazal, kje se je nahajal v času
storitve prekrška. S takšnim stališčem, ki pomeni omejitev dokaznih sredstev, je poseglo v pritožnikovo
pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče za poseg v
navedeno pravico imelo ustavno dopusten razlog.
11. Za to, da se obdolžencu v položaju domnevane odgovornosti (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1)
onemogoči dokazovanje okoliščine, ki je bistvena za odločitev o njegovi odgovornosti za prekršek, ni videti
ustavno dopustnega razloga. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 (Uradni list RS,
št. 73/08), v kateri je presodilo, da je določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ki določa domnevo
odgovornosti lastnika vozila, v skladu z Ustavo, med drugim zapisalo, da ta določba ne določa, da mora
obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku
pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora
sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede
domnevanega dejstva. Določbe prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 ni mogoče razlagati tako, da se
obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška. Stališče
sodišča, da razbremenilnega dokaza ne bo izvedlo, ker bi lahko obdolženec določeno odločilno dejstvo
196
dokazal zgolj tako, da bi "dokumentiral", kje se je nahajal, pomeni nedopustno omejitev glede izbora
dokaznih sredstev. Glede na navedeno temelji izpodbijana sodba na stališču, ki je nezdružljivo s pravico iz
tretje alineje 29. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo
Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje." (Odločba Up-3663/07)
Ni nujno v vsakem primeru slediti dokaznemu predlogu, tudi ne v primeru dokazovanja alibija, če je že na
podlagi drugih, že izvedenih dokazov mogoče zaključiti, da je alibi ovržen. (Sodba I Ips 67932/2010-169)
13.14.3.5 Ali je dokazni predlog verjeten?
Sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če dokazni predlog ni utemeljen z ustrezno stopnjo verjetnosti. Ugibanje
strank ne more biti dokazna teza.
»…Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče naredilo prepričljive zaključke o tem, da je dejanje
obtožencu v celoti dokazano. S tem, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem K. H., dokaznega predloga,
ki ni bil z ničemer obrazložen, obsojencu ni kršilo pravice do obrambe, niti obsojenec ni bil postavljen v
neenakopraven položaj. Obramba na glavni obravnavi namreč ni pojasnila, zakaj kljub izpovedbam že
zaslišanih prič (posrednih in neposrednih) vztraja še pri zaslišanju še enega očividca katerega navedbe
posredovane priči K. je sodišče sicer upoštevalo in ocenilo kot skladne z ostalimi obremenjujočimi dokazi. V
pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kakor tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti pa je vložnik navedel,
da gre za dokaz, ki bi utegnil biti obsojencu v korist (čeprav je njegova izpovedba sicer za obsojenca
obremenjujoča). Takšen dokazni predlog pa pomeni izrazito ugibanje, ugibanje pa ne more biti dokazna teza.
Očitno torej niti sam vložnik ni prepričan o tem, kaj želi dokazati, saj je predlagal izvedbo dokaza le za vsak
slučaj, ne da bi povedal, kaj bi ta priča potrdila oziroma, kaj bi povedala in kaj bi dejstvo, o katerem bi
govorila, pomenilo za ugotovitev dejanskega stanja. Tako lahko samo ugibamo, ali je menil, da bi priča H.
pojasnila, da je sam lagal posredni priči K. ali pa da je lagal K., ko je bil zaslišan pred sodiščem. Takšen
dokazni predlog pa je, kot rečeno, nesubstanciran in ga kot takega, kot je bilo to pravilno ugotovljeno v
izpodbijani odločbi, sodišče ni dolžno izvesti….S tem, ko vložnik ni izkazal ustrezne stopnje verjetnosti v
obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza (obstoj okoliščin, ki bi kazale, da ima to dokazno sredstvo
– priča potencialno dokazno moč), je tudi izvedbo tega dokaza sodišče utemeljeno zavrnilo.« (Sodba I Ips
51433/2010-28)
Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje obsojencu v zvezi z očitki v pritožbi, ni kršilo pravice do
obrambe, saj sta bila tako obtoženec kot njegov zagovornik navzoča na glavnih obravnavah, imela sta
možnosti navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo, vendar pa izvedbe tega dokaza obramba ni
predlagala. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek zaključilo, ko je po načelu proste presoje dokazov
ocenilo, da je dejansko stanje, tudi glede tega dejstva, dovolj razčiščeno, da je zadeva zrela za razsojo.
Drugače pa je v postopku pred pritožbenim sodiščem. Pravica obdolženca predlagati dokaze ni omejena le na
postopek pred sodiščem prve stopnje, temveč ima obtoženec, oziroma njegov zagovornik, možnost
predlagati dokaze tudi v pritožbenem postopku in celo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (obnova
pravnomočno končanega kazenskega postopka), pri čemer pa izostanek pojasnila, zakaj izvedbe teh dokazov
ni predlagal že prej, ni procesno sankcioniran, oziroma višje sodišče ne more v pritožbi uveljavljanih novot
zavrniti kot nedopustne, ker jih pritožnik ni uveljavljal že na glavni obravnavi. Po izrečni določbi 4. odstavka
381. člena ZKP smejo stranke na obravnavi pred sodiščem druge stopnje navajati nove dokaze in nova
dejstva. Seveda pa mora obtoženec v kasnejših fazah postopka (v pritožbi ali celo v izrednem pravnem
sredstvu) obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza, oziroma njegovo uspešnost, izkazati z višjo
stopnjo verjetnosti, in sicer glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze. (Kp 5/2005)
Če stranka predlaga nova dejstva in dokaze v pritožbi, mora biti stopnja verjetnosti, da bo ta dokaz uspešen,
višja kot v primeru, ko predlaga izvedbo dokazov v fazi dokaznega postopka. (Sodba I Ips 11811/2010)S tem
ko zagovornik ni poimensko ali drugače določno navedel prič in s povsem splošnim navajanjem vsebin, o
katerih naj bi pričale, ni izkazal verjetnosti, da bi njihove izpovedbe vplivale na ugotovitve prvostopenjskega
197
in drugostopenjskega sodišča o tem, da je obsojenec vedel, da so računi lažni. Sodišče tako predlaganih
dokazov ni dolžno izvesti. (Sodba I Ips 155/2002)
Obramba mora zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov
utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. (Sodba I Ips 96/2010)
13.14.3.6 Ali je predlog pravočasen?
"...pritožnik [se je ]v zagovoru pri pojasnjevanju okoliščin v zvezi z dvema očitanima dejanjema skliceval na
Z. T. (...) in J. M., vendar njunega zaslišanja na nobenem izmed narokov glavne obravnave ni predlagal. Tega
nista storila niti njegov zagovornik po uradni dolžnosti niti kasneje izbrana zagovornica. Ker obramba
zaslišanja teh prič pred prvostopenjskim sodiščem ni predlagala, je očitno, da pritožniku pred tem sodiščem
ni mogla biti kršena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.
13. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je zaslišanje teh dveh prič predlagala pritožnikova zagovornica.
Zakon o kazenskem postopku (...) v četrtem odstavku 369. člena dovoljuje predlaganje novih dokazov v
pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP s tem skuša
preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred
prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo.
14. Zagovornica v pritožbi ni pojasnila, zakaj pritožnik zaslišanja teh dveh prič ni predlagal že prej. Navedla
je zgolj, da bi pritožnik, če se ne bi nahajal v priporu, sodišču lahko posredoval naslove teh dveh oseb.
Vendar pa za predlaganje njunega zaslišanja navedba njunih naslovov ni bila potrebna in tega ni
storila niti zagovornica, ko je v kasnejši pritožbi predlagala njuno zaslišanje. Glede na to in glede na
dejstvo, da se je pritožnik na ti dve priči skliceval že med prvostopenjskim postopkom, je očitno, da bi ju kot
priči obramba lahko predlagala že tedaj, pa tega brez razloga ni storila. Skladno s povedanim v 13. točki
obrazložitve zagovorničinega predloga ni mogoče upoštevati. Ker navedena dokaza nista bila veljavno
predlagana niti v pritožbi zoper sodbo, je očitno, da pritožniku ni bila kršena pravica iz tretje alineje 29.
člena Ustave (Odločba Up-109/04).
Če obramba predlaga izvedbo dokaza v pritožbi, menjava zagovornikov ni pravno upoštevno pojasnilo, zakaj
navedeni dokazni predlogi niso bili podani že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP). (Sodba I Ips 208/2010)
13.14.3.7 Zavrnitev dokaznega predloga
Pravica stranke, da predlaga dokaze, še ne pomeni, da ima stranka tudi pravico do izvedbe predlaganega
dokaza.
„V 1. odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče samo odloča
o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani pa imajo
stranke, torej tudi obdolženec, pravico do izjave, katere osrednji element je pravica do navajanja dejstev
oziroma predlaganja dokazov (6. člen EKČP, 22. člen Ustave ter 3. alinea 29. člena Ustave RS). Vendar pa
zgolj pravica navajati dejstva oziroma predlagati dokaze ne bi imela nobenega smisla, če ne bi zavezovala
sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma izvede dokaze. Stranke imajo torej nesporno pravico predlagati
dokaze, medtem ko je dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze bolj na načelni ravni. Ta načelna
obveznost ni neomejena, še posebej če so podani upravičeni razlogi za zavrnitev. Sodišče tako ne bo izvedlo
vseh predlaganih dokazov, temveč bo praviloma izvedlo le tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna
dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno
stopnjo verjetnosti oziroma, ki bodo substancirani, zavrnila pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak
dokaz ne more biti uspešen, na primer da gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega
dejstva itd. Sodišče, ki ga zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), bo
tako zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (pri čemer se ne
198
bo smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno), ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z
namenom zavlačevanja. Gre za primer, ko stranka želi dokazovati neko dejstvo z več pričami. Čeprav je
načeloma treba zaslišati vse priče, mora sodišče glede na prav tako ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v
razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka najti pravo mero, oziroma ni
dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto,
kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Sodišče tudi ne bo sledilo dokaznemu predlogu po
zaslišanju prič v primerih, ko je neko dejstvo ugotovilo s pomočjo izvedenca, obramba pa predlaga za
ugotovitev tega dejstva še zaslišanje priče - laika, nadalje sodišče ne bo zasliševalo posrednih prič v
primerih, ko je neko dejstvo ugotovilo s pomočjo neposrednih dokazov, itd.
Upoštevajoč navedene kriterije Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavani kazenski zadevi
obsojencu ni kršilo pravice do obrambe, čeprav gre za obrazložen dokazni predlog, ki se nanaša na pravno
relevantna dejstva (zmožnost hoje oziroma samostojnega gibanja ter orientiranja pri podpisovanju
dokumentov na razdalji 50 cm). Sodišče je namreč utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju N.P.,
ker gre za dokaz, ki očitno ne bi mogel ovreči ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obsojenčevo
zmožnostjo gibanja v kritičnem času. Sodišče je namreč poleg številnih prič to dejstvo ugotovilo s pomočjo
izvedenca abdominalne stroke, katerega mnenje je strokovno in logično in ga je v celoti sprejelo. Ob tem, da
gre za tako močan dokaz, podkrepljen tudi z izpovedbami ostalih prič, predvsem obeh zaslišanih zdravnikov,
bi bilo izvajanje nadaljnjih dokazov v zvezi s tem dejstvom nesmiselno, oziroma bi pomenilo zavlačevanje
postopka, oziroma kršitev 15. člena ZKP. Sodišče pa je tudi razumno in jasno obrazložilo, zakaj ni postavilo
izvedenca okulista, saj je dejstvo, ali se je obdolženec sposoben podpisati na ravno črto v formularju,
ugotovilo z zaslišanjem neposredne priče J.J. - vročevalca sodnih pisanj, ki je jasno povedal, da nikdar ni
bilo nobenih problemov v tem smislu, da se obdolženec ne bi videl podpisati in je vročitev sam vedno
opravil povsem normalno. Predvsem pa se je sodišče o tej obsojenčevi zmožnosti prepričalo samo med
postopkom. Gre torej za očitno dejstvo in je postavljanje izvedenca glede okoliščine, ki je evidentna, povsem
nepotrebno za nadaljnji potek kazenskega postopka, torej tudi neekonomično. Sicer pa je dejstvo, da se je
sodišče samo prepričalo, da je obsojenec zmožen tovrstnega podpisovanja, močnejši dokaz (gre za neke vrste
eksperiment), predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca okulista pa je zgolj zavlačevalne narave.“
(Sodba I Ips 80/2004)
Praviloma sodišče dokaznega predloga ne sme zavrniti z utemeljitvijo, da se je že samo prepričalo o obstoju
oziroma neobstoju nekega dejstva oziroma, da dokaza ni smiselno izvesti, ker ne bo uspel. Vendar pa v
nekaterih primerih, ko sodišče razumno oceni, da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno
izvajati, temveč zadošča da izčrpno in prepričljivo obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče
zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. (Sodba I Ips 23771/2012-54)
"4. V formalnem pogledu zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, načelno ni
sporna. Gre namreč za sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, zato ni ovir, da ga sodišče
kasneje ne bi spremenilo oziroma preklicalo. Vendar pa takšna odločitev sodišča ne sme biti samovoljna
oziroma arbitrarna, saj bi lahko pomenila kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Takšen sklep
mora biti premišljen in utemeljen z merili, sprejetimi v ustavnosodni praksi (Up 34/93, Up 13/94), ki
usmerjajo odločanje sodišča v zvezi z dokaznimi predlogi ali s kakšnimi drugimi tehtnimi razlogi. Tako
denimo sodišče med dokaznim postopkom lahko na podlagi drugačne dejstvene podlage ali zgolj
spremenjene presoje zavrne izvedbo predlaganega dokaza, če oceni, da ni pravno relevanten, da ne obstaja,
če je očitno, da ne more biti uspešen, če je nedosegljiv ali je njegova izvedba povezana z nesorazmernimi
težavami itd. V nadaljevanju obrazložitve bo pojasnjeno, ali so bili v konkretnem primeru razlogi sodišča za
zavrnitev dokaznih predlogov utemeljeni oziroma ali je sodišče s tem kršilo obsojenčeve pravice do
obrambe.
Glede na vsebino zahteve je treba pojasniti, da je za presojo konkretne zadeve pravno nepomembno, ali je
tožilčevo izjavo v zvezi z zaslišanjem priče G.C. šteti za njegov umik dokaznega predloga. Sodišče prve
stopnje se je namreč že zaradi vztrajanja obrambe pri izvedbi tega dokaza do njega moralo opredeliti, kar je
storilo na procesno predpisan način in v skladu z že omenjenimi merili za presojo dokazov. Ne glede na to pa
199
je treba ugotoviti, da je omenjena izjava državnega tožilca tudi po oceni Vrhovnega sodišča dovolj določna
oziroma jasna, da jo je po smislu mogoče razumeti kot brezpogojen umik dokaznega predloga za zaslišanje
priče G.C." (Sodba I Ips 323/2004).
"10. Neutemeljen je tudi očitek, da je bila z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do izvajanja dokazov v
korist obdolženca (tretja alinea 29. člena Ustave). V odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129),
na katero se sklicuje pritožnik, je Ustavno sodišče navedlo, da (1) glede na načelo proste dokazne presoje
sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da (2)
sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) da mora biti predlagani dokaz
materialnopravno relevanten in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza
utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje
izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom
dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali
nedosegljivo." (Sodba Up-203/97)
"7. ....Sodišče, ki ga zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme
zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj
bi se z predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno
sredstvo neprimerno ali nedosegljivo." (Sodba I Ips 33/2008)
"12. Sodišče je na glavni obravnavi vse predloge zavrnilo z utemeljitvijo, da je zadeva toliko razčiščena, da
o njej lahko odloči, svojo odločitev pa je podrobneje obrazložilo v izpodbijani sodbi. Predlog za zaslišanje
petih otrok je zavrnilo z utemeljitvijo, da je to, kako in kje je potekalo podaljšano bivanje, razvidno iz
pritožnikovega zagovora, pa tudi iz izpovedbe ravnateljice, ki je bila zaslišana kot priča, in da je zato
zaslišanje navedenih otrok nepotrebno. Predlog za zaslišanje D. B. je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je
bila oškodovančeva mati zaslišana na glavni obravnavi, da iz njene izpovedbe ne izhaja, da bi se pogovarjala
s predlagano pričo, ter da je zaslišanje te priče glede na ostale navedene dokaze nepotrebno.
13. Čeprav Okrožno sodišče ni izrecno navedlo, da šteje sporna dokazna predloga za neupoštevna, pa je to
mogoče razumeti iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede predloga za zaslišanje otrok je navedlo, s katerimi
dokazi so bila dejstva, o katerih naj bi izpovedovali otroci (tj. kako in kje je potekalo podaljšano bivanje), že
razjasnjena (tj. z izjavami pritožnika in ravnateljice). Ob tem Ustavno sodišče ugotavlja, da obramba ob
vložitvi tega dokaznega predloga ni navedla, kaj naj bi predlagani otroci povedali več ali drugače kot
pritožnik in ravnateljica, s čimer obramba tudi ni zadostila svojemu bremenu, kot je bilo pojasnjeno v
8. točki obrazložitve. Zato Okrožno sodišče s tem, da ni zaslišalo navedenih otrok, ni kršilo pritožnikove
pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.
14. Glede zavrnitve obrambnega predloga za zaslišanje D. B. je Okrožno sodišče pojasnilo, da iz izpovedbe
oškodovančeve matere ne izhaja, da bi se pogovarjala s predlagano pričo. Kot je mogoče ugotoviti iz spisa,
je bila oškodovančeva mati med zaslišanjem v preiskavi in na glavni obravnavi vprašana, ali se je o dejanju s
kom pogovarjala. Oškodovančeva mati je v preiskavi pojasnila, da se je o dejanju pogovarjala s sorodniki in
morda tudi s svakinjo, na glavni obravnavi pa, da so se o dogodku pogovarjali samo v družini. Iz njenih
izpovedb torej v resnici ne izhaja, da bi se o dejanju pogovarjala tudi z D. B. Možno je sicer, da bi ta oseba
ob morebitnem pričevanju potrdila pritožnikove navedbe iz dokaznega predloga (torej da ji je
oškodovančeva mati zatrdila, da se med pritožnikom in oškodovancem ni zgodilo nič) in tako prispevala k
omajanju verodostojnosti izjav, ki jih je dala oškodovančeva mati. Vendar gre iz sodbe Okrožnega sodišča
razumeti, da so bili drugi, pred tem izvedeni dokazi, za to sodišče prepričljivi do te mere, da njegovega
prepričanja o pritožnikovi krivdi ne bi mogel spremeniti niti navedeni dokaz. V tem smislu predlagani
dokaz za pritožnika očitno ne bi bil uspešen. Zato z vidika meril, pojasnjenih v 8. točki te obrazložitve,
Okrožno sodišče s tem, ko ni zaslišalo predlagane priče D. B., ni kršilo pritožnikove pravice do izvajanja
dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave." (Up-88/05)
200
"8. Zahteva tudi navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazni
predlog za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi lahko potrdil ali ovrgel ali je lahko prišlo do
prometne nesreče na kraju, ki ga navajata obsojenca, s takšnimi posledicami, kot so nastale. Poudarja tudi, da
bi moral izvedenec opraviti ogled kraja prometne nesreče skupaj z obsojencema, v takem primeru bi se
zagotovo izkazalo, da je v zagovorih zatrjevan potek prometne nesreče povsem možen, vključno s
posledicami na vozilih. S temi navedbami vložnik po vsebini uveljavlja kršitev pravic obrambe iz drugega
9. Zagovornica, ki je bila substitut obsojenčevega zagovornika, je na glavni obravnavi dne 15.12.2007 podala
dokazni predlog, da sodišče postavi izvedenca prometno-avtomobilske stroke, ki bo po ogledu kraja, kjer je
bila nesreča, ter po vpogledu v spisovno dokumentacijo podal mnenje, ali je način, kot sta ga opisala
obdolženca ter zlasti po „vpogledu“ slik za F.D. ocenil, ali lahko pride do poškodb na tovrsten način. Na
glavni obravnavi dne 2.4.2008 je obsojenčev zagovornik vztrajal pri takem dokaznem predlogu, kar je
utemeljil z navedbami, da so priče laično izpovedovale o možnosti, da bi se prometna nesreča zgodila na
takšen način in s takšnimi poškodbami. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko
stanje v zadostni meri razjasnjeno, enako argumentacijo pa uporabilo tudi v sodbi. Višje sodišče pa je taki
presoji prvostopenjskega sodišča pritrdilo in navedlo, da je to utemeljeno zavrnilo predlog za postavitev
izvedenca prometne stroke, saj bi se s tem samo po nepotrebnem zavlačeval kazenski postopek glede na to,
da je bilo dejansko stanje z izpovedbami prič S.N., S.G. in V.K. ter listinsko dokumentacijo razjasnjeno v
celoti, ravno tako pa, da je bil z izvedbo teh dokazov prepričljivo ovržen obsojenčev zagovor.
10. Sodišče sme zavrniti izvedbo sicer relevantnega dokaza, če je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, po
prepričanju sodišča že ugotovljeno z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče v takem primeru oceni spoznavno
vrednost dotlej izvedenih dokazov, odločitev o izvedbi predlaganega dokaza pa je odvisna od dokazne
ocene teh, že izvedenih dokazov, ki dokazujejo ali izključujejo obstoj istega dejstva kot predlagani
dokaz, četudi sodi dokazna ocena šele na konec sojenja, ko so izvedeni vsi dokazi . Sodišče prve stopnje
je na četrti in v prvem do tretjem odstavku na peti strani sodbe navedlo podrobne razloge, na podlagi katerih
je ugotovilo, da se prometna nesreča med voziloma, navedenima v opisu kaznivega dejanja, na podlagi
katere je obsojeni V.R. vložil odškodninski zahtevek, sploh ni zgodila. Obramba lahko v primeru zavrnitve
dokaznega predloga v postopku s pravnimi sredstvi to uveljavlja kot kršitev pravice do obrambe ter mora v
takšnem primeru v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, konkretno izpodbijati
utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost
takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala. V obravnavanem primeru gre
sicer za pravno relevanten dokaz, vendar zgolj s ponavljanjem trditve, da je edino na tak način mogoče
presoditi verodostojnost zagovora obsojencev in ugotoviti ali izključiti njune trditve glede prometne nesreče,
pa vložnik v izrednem pravnem sredstvu trditvenemu bremenu ni zadostil. Zato je treba tudi v tem obsegu
navedbe zahteve, kolikor uveljavlja kršitev pravic obrambe, zavrniti kot neutemeljene." (I Ips 115/2009)
"Obramba je dokazni predlog za neposredno zaslišanje izvedenca vezala na predhodno ugotovitev, ali je med
oškodovanko in neko žensko res prišlo do "pretepa", v katerem bi oškodovanka utegnila dobiti poškodbe po
rokah in goleni. Sodišče prve stopnje je v tej smeri zaslišalo kot pričo obsojenčevega očeta I.B., ki je
povedal, da je zgolj slišal v trgovini H., ko se je lastnica trgovine pogovarjala s stranko, da se je "ena punca z
drugo punco tepla v parku" in da takrat ni bilo govora, za kateri dekleti gre. Sodišče prve stopnje je ocenilo,
da s tem dokazom zatrjevan pretep oškodovanke ni izkazan, s takšno dokazno oceno pa se je strinjalo tudi
sodišče druge stopnje.
Ob takšnem stanju stvari se je neposredno zaslišanje izvedenca o tem, ali je oškodovanka poškodbe dobila v
pretepu z drugo žensko, pokazalo kot nepotrebno, saj pretep oškodovanke ni bil ugotovljen, zaradi česar
predlagani dokaz ni bil več pravno relevanten in za obsojenca očitno ni mogel biti uspešen. Po ugotovitvah
sodišča prve stopnje je izvedenec že v pisnem mnenju določno in podrobno opisal, da so modrice na
oškodovankinih rokah sveže in da so posledica obsojenčeve sile, uporabljene pri spolnem napadu na
oškodovanko, kot ga je sama opisala, njena izpovedba pa je podprta tudi z drugimi dokazi. Zagovornik na
glavni obravnavi ni več vztrajal pri neposrednem zaslišanju izvedenca in je soglašal s tem, da se njegov pisni
201
izvid in mnenje prebere. V nastali procesni situaciji se zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrekati o
dokaznem predlogu in navajati razloge, zakaj ga ni sprejelo, saj se je zagovornik s pristankom na branje
izvedenskega mnenja odrekel neposredni izvedbi tega dokaza." (I Ips 214/2007)
Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali
bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. (Sodba I Ips 7421/2009) Sodišče, ki ga
zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku, sme zavrniti dokazni predlog, če je izvajanje
dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že
dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali je če dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. (Sodba I
Ips 1805/2010-31) Sodišče zavrne izvedbo nadaljnjih dokazov, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage,
predlagani dokazi pa so taki, da ne spreminjajo stanja stvari. (Sodba I Ips 225/2010)
Sodišče sme izvedbo predlaganega dokaza (poleg neprimernih in nerelevantnih) zavrniti tudi tedaj, ko ta za
obrambo očitno ne more biti uspešen. (Sodba I Ips 216/2009) Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega
sodišča in sodni praksi Vrhovnega sodišča mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza
utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca,
kar pomeni, da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme
zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj
bi se s predlaganim dokazov dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno
sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (Sodba I Ips 88346/2010-106). Sodišče prve stopnje je utemeljeno
zavrnilo predlog obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki naj bi ugotovil, ali je bila
obsojenčeva prištevnost zaradi alkoholiziranosti zmanjšana. Obsojenec sam v svojem zagovoru ni zatrjeval,
da je bil v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, vinjen, in tudi sicer niso na razpolago podatki, na podlagi
katerih bi izvedenec s potrebno zanesljivostjo lahko ugotovil stopnjo obsojenčeve alkoholiziranosti v času
storitve kaznivega dejanja. Obramba tako s svojimi trditvami ni ponudila ustrezne podlage, iz katere bi lahko
izhajala ocena verjetnosti uspeha predlaganega dokaza (Sodba I Ips 14117/2013-68). Sodišče ni dolžno
izvesti (vseh) predlaganih dokazov, če na podlagi dokazne presoje že izvedenih dokazov oceni, da so
razjasnjena vsa vprašanja, ki so pomembna za odločitev o obtožbi in da predlagani dokaz očitno ne bi bil
uspešen ter vse to tudi prepričljivo obrazloži. (Sodba I Ips 7505/2013-81) Če ni verjetno, da bi dokaz, ki ga
je predlagala obramba, uspel, z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče obsojencu ni kršilo pravice do
obrambe. (Sodba I Ips 18861/2010-126)
Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganega dokaza, za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo
verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti, razen če je očitno, da bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov
zaradi jasnosti zadeve odveč. (Sodba I Ips 307/2006)
Obramba mora pri predlogu razbremenilnega dokaza zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in pri
utemeljevanju relevantnosti in obstoja dokaza zatrjevati (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali
neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo in (3) z navedbo okoliščin
utemeljiti, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo
dokaz v korist obdolženca. (Sodba I Ips 87920/2010-147) Sodišče v skladu z načelom proste presoje
dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more
biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialno pravno ali procesno pravno
relevanten in če je njegov obstoj in relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. (Sodba I
Ips 31126/2010-234) Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z
obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti
ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza
zavrne, ne da bi s tem kršilo pravice obdolženca (Sodba I Ips 80873/2010-82).
Kršitve enakopravnosti strank ni mogoče ocenjevati samo na podlagi dejstva, da je sodišče dokazne predloge
obrambe zavrnilo, dokaznim predlogom nasprotne stranke pa ugodilo. To je lahko eden od pokazateljev,
vendar pa je ključnega pomena ali so bili dokazni predlogi taki, da bi jih moralo sodišče, ob upoštevanju
ustaljenih meril pri odločanju o tem vprašanju, izvesti. Na kršitev zakona se v zahtevi za varstvo zakonitosti
202
lahko sklicuje le tisti, ki meni, da so mu bile pred nižjimi sodišči pravice kršene, ne pa zanje tudi zagovorniki
soobsojenih (Sodba I Ips 10480/2012-57).
Ob popolnem pomanjkanju podatkov, potrebnih za izvedbo rekonstrukcije dogodka, ni izkazana verjetnost,
da bi bila izvedba tega dokaza lahko uspešna za ugotovitev ali je obsojenec lahko izvršil kaznivo dejanje
(Sodba I Ips 51304/2010-528). Z zavrnitvijo dokaznega predloga o hipotetični možnosti obstoja ali neobstoja
nekega dejstva sodišče ne more kršiti pravice do obrambe (Sodba I Ips 51363/2010-63).
Glede dokaznega predloga za izvedenstvo → poglavje 19 IZVEDENSTVO
13.14.3.8 Vnaprejšnja dokazna ocena
→ Hribar
Sodišče, ki je zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, ker je štelo, da v nobenem primeru ne bi bil uspešen in
ne bi mogel omajati verodostojnosti in prepričljivosti oškodovančeve izpovedbe, je obtožencu kršilo pravico
do obrambe z vnaprejšnjo dokazno oceno.
»…Sklep o ugoditvi ali zavrnitvi dokaznega predloga je sklep procesnega vodstva, ki ne postane
pravnomočen, zato ni ovir, da ga sodišče ne bi spremenilo. Sodišče lahko med dokaznim postopkom zaradi
drugačne dejanske podlage ali zgolj spremenjene presoje zavrne izvedbo predlaganega dokaza (sodba I
Ips 323/2004). Vendar mora biti takšna odločitev skladna z ustaljeno ustavnosodno prakso (npr. Up-34/93) in
mora izpolnjevati kriterije, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 337/2004. Po načelu proste
presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče v kazenskem postopku samo odloča o tem, katere
dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po instrukcijski maksimi
skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi
zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena ZKP). Po drugi strani
ima obdolženec v kazenskem postopku pravico do izjave, ki zajema pravico do navajanja dejstev in
predlaganja dokazov, ki so mu v korist (22. člen in 3. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije - URS,
16. člen in četrti odstavek 329. člena ZKP). Ta pravica ne bi imela smisla, če ne bi hkrati zavezovala sodišča,
da ugotovi ta dejstva oziroma izvede dokaze.
7. Obdolženčeva pravica pa ni absolutna. Sodišče ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste,
ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost
predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno,
da ne more biti uspešen, na primer da gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega
dejstva, ali je predlagan dokaz za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (pri čemer se praviloma ne bo
smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno), ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z
namenom zavlačevanja (na primer dokazovanje z velikim številom prič in podobno). Prizadevanje sodišča
za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja se ne sme končati v kršenju obdolženčeve ustavne
pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom,
ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog
sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan.
8. Upoštevajoč navedene kriterije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obravnavani kazenski zadevi
obdolžencu kršilo pravico do obrambe oziroma je podana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
Sodišče se je pri ugotavljanju identitete storilca v celoti oprlo na izpovedbo oškodovanca, kar je tudi edini
dokaz na strani obtožbe. Obramba je predlagala zaslišanje dveh prič, ki sta bili po trditvah obdolženca
neposredno navzoči ob dogodku in bi potrdili zagovor obsojenca, da dejanja ni storil. S tem je obramba
izkazala pravno relevantnost predlaganega dokaza. Tako je glede na prvotno ugoditev predlogu očitno
presodilo tudi prvostopenjsko sodišče. Po zaslišanju prve priče, ki se dogodka ni spomnil, je sodišče dokazni
predlog glede druge priče zavrnilo kot neutemeljen. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da se je v izogib
nadaljnjemu zavlačevanju postopka tako odločilo potem, ko priča ni počakala na pričetek glavne obravnave
203
in ko je oškodovanec povedal, da te priče na dan, ko je utrpel poškodbo, ni videl niti v lokalu niti pred njim.
Sodišče je verjelo oškodovancu, da je bil prav obsojenec tisti, ki ga je hudo telesno poškodoval, saj ga je kot
storilca prepoznal tako na fotografiji kot tudi na glavni obravnavi, pa tudi priča K. se ni spomnil, kdo je bil
"tretji" varnostnik. Glede na takšne razloge je sodišče očitno štelo, da predlagani dokaz v nobenem
primeru, ne glede na to, kaj in kako bi priča izpovedala, ne bi bil uspešen, in ne bi mogel omajati
verodostojnosti in prepričljivosti oškodovančeve izpovedbe. S takšnim svojim ravnanjem je obtožencu
kršilo pravico do obrambe, in sicer najprej s (sicer tihim) presumiranjem rezultata zaslišanja priče, ki ni
bila zaslišana, čeprav je bila dosegljiva; in drugič z vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče se je vnaprej
odločilo, da bo v vsakem primeru verjelo oškodovancu, tudi če bi predlagana priča potrdila obdolženčev
zagovor.
9. Prepoved vnaprejšnje dokazne ocene sicer res ni brezizjemna, kot je bilo že opisano, oziroma je dopustno
dokaze zavrniti tedaj, ko je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče z vso zanesljivostjo sklepati o obstoju
odločilnih dejstev. O tem pa v konkretni kazenski zadevi ni mogoče govoriti, saj je sodišče obsodilno sodbo
oprlo zgolj na izpovedbo oškodovanca o tem, kdo ga je poškodoval, potem pa ni dopustilo zaslišanja
razbremenilnih prič, ker je iz edinega dokaza v korist obtožbe sklepalo, da je storilec prav obtoženec. Takšna
vnaprejšnja dokazna ocena v konkretnem primeru ni sprejemljiva, saj na podlagi edinega dokaza v korist
obtožbe ni moč utemeljeno skleniti, da bo predlagani dokaz v korist obrambe očitno neuspešen.
Sodišče v dokaznem postopku ni enako obravnavalo prič obtožbe in obrambe. Ni mogoče govoriti o
poštenem postopku (fair trial), če sodišče na predlog obrambe ne izvede razbremenilnega dokaza, ki bi ga
bilo mogoče izvesti in bi predstavljal nasprotni dokaz obremenilnemu.
10. Sklepi o dokaznih predlogih strank so sklepi procesnega vodstva in zoper njih ni pritožbe, saj bi to
zavlačevalo potek glavne obravnave. Po drugi strani to pomeni, da mora pritožbeno sodišče, če obramba
obsodilno sodbo izpodbija iz razloga nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, še toliko bolj
paziti na prvostopno utemeljenost zavračanja dokaznih predlogov obrambe v času glavne obravnave. Zato
obdolženčevo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist v tej zadevi krši tudi odločitev
drugostopnega sodišča.« (Sodba I Ips 14/2010)
V ZKP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov (člen 18/1) ne le glede pomena, ampak tudi glede
njihove verodostojnosti. Vnaprejšnja ocena, da priča ne bo govorila resnice, je ustvarila za obtoženca slabši
položaj kot če bi sodišče na primer ugotovilo, da jih iz objektivnih razlogov ni mogoče zaslišati (smrt,
nedosegljivost ipd.). Ni mogoče govoriti o poštenem postopku (fair trial), če sodišče na predlog obrambe ne
izvede razbremenilnega dokaza, ki bi ga bilo mogoče izvesti in bi predstavljal nasprotni dokaz
obremenilnemu. (Sodba I Ips 337/2004)
Vnaprejšnja dokazna ocena ni vselej izključena, vendar pa mora sodišče v takem primeru izčrpno in
prepričljivo argumentirati zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev: izhajati mora iz predpostavke,
da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo predlagatelja), ne glede na to pa bi sodišče glede na
prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako kot je (Sodba I Ips 1639/2010-94).
„6. Iz opisa kaznivega dejanja v pravnomočni prvostopenjski sodbi izhaja, da je obsojenec policistoma
poskusil preprečiti uradno dejanje ugotavljanja identitete s tem, da je s tal pobral nerazbito steklenico ter
začel z njo zamahovati v smeri policistov in jima grozil, da ju bo poklal, če ga ne bosta pustila pri miru.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da iskanje steklenice ni smiselno, prstnih odtisov na
njej pa gotovo niso iskali, ker je steklenica služila le za grožnjo in pri dejanju neposredno ni bila uporabljena.
Policist T.N. je, zaslišan neposredno preden je zagovornik obsojenca podal obravnavani dokazni predlog,
izpovedal, da so policisti Policijske postaje Postojna ob opravljanju ogleda kraja kaznivega dejanja našli
steklenico in jo zasegli.
7. Obravnavana kazenska zadeva je specifična, ker se kot oškodovanec kaznivega dejanja preprečitve
uradnega dejanja uradni osebi pojavlja policija, ki obenem sama odkriva in zbira dokaze. Zato je policija
dolžna še toliko bolj ravnati po vseh pravilih stroke in zbrati vse za kazenski postopek pomembne dokaze. V
204
skladu z določbo devetega odstavka 148. člena ZKP je treba kazenski ovadbi predložiti predmete in drugo
gradivo, ki utegne biti koristno za uspešno izvedbo postopka ter jih posredovati državnemu tožilstvu. V
državah z demokratično družbeno ureditvijo in neodvisnim sodstvom je namreč materialni dokaz dostikrat
nepogrešljivo sredstvo za uspešen in pošten sodni postopek. Omogoča dokazovanje prisotnosti storilca na
kraju dejanja, njegovo povezavo s predmeti, ki so v zvezi z dejanjem ter ugotavljanje drugih za sojenje
pomembnih okoliščin. Glede na pomembnost materialnih dokazov morajo ostati le-te nespremenjeni od
zavarovanja na kraju dejanja do njihove predložitve sodišču, dovoljene so le spremembe zaradi forenzičnih
preiskav in običajnega poteka časa. Dokumentirano mora biti vse dogajanje z dokazom, od tega kdo ga je
zavaroval, kako in kje je bil hranjen ter ali je prišlo do posega v njegovo celovitost zaradi kriminalistično-
tehničnih preiskav („chain of custody“).
8. Šele na glavni obravnavi, ob zaslišanju priče T.N., se je izkazalo, da so policisti opravili ogled kraja
kaznivega dejanja in ob tem našli steklenico (predmet s katerim je bila poskušana storitev kaznivega dejanja)
ter jo zasegli. Omenjena steklenica kot dokaz sodišču ni bila predložena, v kazenskem spisu pa tudi ni bilo
najti zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja iz katerega bi bilo razvidno kdo je steklenico našel ter kje je
bila najdena. Obsojenčeva obramba je na glavni obravnavi predlagala, da sodišče pridobi podatke o zaseženi
steklenici ter ugotovi ali so bili na njej najdeni prstni odtisi. Navedeno bi moralo sodišče prve stopnje šteti
kot ustrezen in popoln dokazni predlog, saj obsojenčev zagovornik konkretneje ni mogel utemeljiti
verjetnosti uspeha predlaganega dokaza iz razlogov, ki so bili na strani države. Steklenica je bila namreč še
vedno v rokah policije, kazenski ovadbi ni bila priložena, državni tožilec je sodišču ni predložil, na glavni
obravnavi zaslišani policist pa je izpovedal zgolj, da je bila steklenica zasežena. Obramba je bila upravičena
priti do podatkov s katerimi je razpolagala policija in do katerih se razen preko sodišča ni mogla dokopati. V
nastalem položaju je bil predlog obrambe povsem upravičen, saj kolikor bi se izkazalo, da so bili prstni odtisi
na steklenici iskani, pa obsojenčevi odtisi na njej niso bili najdeni ter za odsotnost le-teh ni bilo nekih tehtnih
razlogov, bi to lahko pomenilo močan indic za presojo izpovedbe policista in zagovora obsojenca. Na takšen
dokazni predlog bi bilo sodišče dolžno reagirati, opraviti poizvedbe pri policiji in si pridobiti podatke ali so
bili na steklenici najdeni prstni odtisi, kolikor pa niso bili iskani, ali jih je še mogoče izzvati ter šele nato
oceniti ali bo predlagani dokaz lahko uspešen ali ne. Pomanjkljivo delo policije, ki ni ravnala v skladu s
pravili kriminalistične stroke ter zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja in najdenega dokaza ni priložila
kazenski ovadbi, ne more iti v škodo obsojencu, še manj pa pomeniti razlog za zavrnitev njegovega
dokaznega predloga.
9. V danem procesnem položaju, nastalem v obsegu izvedbe dokazov sodišča prve stopnje, sta si nasproti
stala zgolj zagovor obsojenca ter izpovedba priče T.N., torej beseda obsojenca proti besedi policista, ki mu je
sodišče v celoti poklonilo vero. V takem procesnem položaju je bil vendarle povsem relavanten in jasen
dokazni predlog obsojenčevega zagovornika, da sodišče pridobi podatke o zaseženi steklenici in morebiti
najdenih prstnih odtisih na njej, saj bi takšen materialni dokaz lahko služil za potrditev obsojenčevega
zagovora, kolikor bi se izkazalo, da so na steklenici iskali in našli prstne odtise, ki niso bili obsojenčevi, ali
da so jih iskali pa niso našli nobenih prstnih odtisov. Sodišče v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP po
načelu proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo. Razen v primerih, ko je očitno, da
dokaz ne more biti uspešen za predlagatelja, mora dokaznemu predlogu ugoditi in izvesti dokaz, če je ta
materialnopravno ali procesno-pravno relavanten. Pogoj za predlaganje takšnega dokaza je seveda tudi v
zahtevi, da obramba obstoj in pravno relavantnost dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Ugibanje
sodišča, da prstnih odtisov na steklenici gotovo niso iskali, je preuranjeno in pomeni nedovoljeno
anticipacijo. Sodišče je namreč dokaz zavrnilo še preden je opravilo poizvedbe pri policiji ali je steklenico
zasegla zgolj kot predmet s katerim je bila poskušana storitev kaznivega dejanja, ali pa je policija na njej
zavarovala dokaze – prstne odtise obsojenca. Sodišče se je spustilo v oceno dokazov, preden jih je sploh v
celoti izvedlo in zgolj na podlagi logične in izkustvene ocene zavrnilo dokaz, ki bi utegnil biti razbremenilen
za obrambo (Sodba I Ips 371/2008). S tem, ko sodišče ni dopustilo zaslišanja za obsojenko razbremenilne
priče z vnaprejšnjo dokazno oceno verodostojnosti njene izpovedbe, je kršilo obsojenkino pravico do
obrambe (Sodba I Ips 14439/2010-31). Sodišče prve stopnje je zaslišalo pričo A. P. in njegovo izpovedbo
ocenilo kot neverodostojno. Na podlagi presoje te izpovedbe je sodišče odločilo, da se nadaljnji predlagani
dokazi ne izvedejo, ker je ocenilo, da zaslišanje prič, ki jih je predlagal zagovornik, ne bi spremenilo
205
dokazne ocene sodišča, ne glede na to, kaj bi priče izpovedovale. Tako je vnaprej ocenilo izvedbo dokaza kot
popolnoma neuspešnega z vnaprejšnjo dokazno oceno verodostojnosti izpovedb prič. Sodišče, ker ni
dopustilo zaslišanja predlaganih prič, tudi ni na enak način obravnavalo prič obtožbe in obrambe. S takšnim
ravnanjem pa je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe na glavni obravnavi, ki jo ima po 29. členu Ustave
Republike Slovenije (Sodba I Ips 11135/2009-108).
13.14.3.9 Obrazložitev zavrnitve
Sodišče je dolžno odločiti o dokaznem predlogu stranke in v primeru, da ga ne sprejme, razloge za zavrnitev
vpisati v zapisnik o glavni obravnavi ter jih povzeti tudi v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (Sodba I Ips
186/2010). S tem, ko sta se obe sodišči obrazloženo opredelili do dokaznega predloga obrambe, je sodišče
zadostilo kriterijem ustavno-sodne presoje in ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo
korist (Sodba I Ips 481/2007).
Ob izdaji sodbe sodišče preveri spremembo obtožnice z vidika obdolženčevega položaja in odreče pravno
relevantnost dejanjem, ki presegajo tožilčevo upravičenje in predstavljajo njegovo zlorabo.
„9. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi podrobno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je
zaključilo, da je obdolženec v tistem času svoje službene obveznosti zaključeval okoli 12. ure in se je dnevno
vračal na naslov, kjer živi oškodovanka in kjer je imel parkirano svoje vozilo, ter da je bilo tako tudi
5.7.2004. Sodišče je sledilo obdolženčevemu zagovoru, da je imel na kliniki prost stol do 12. ure in se je
popoldan sestal z arhitektom A. Glede na ostale dokaze in splošno znana dejstva (razdalja med posameznimi
kraji, gostota prometa ob določenem času in podobno) pa ni sledilo zagovoru v delu, kjer je obramba trdila,
da se glede na te obveznosti ni mogel nahajati na kraju kaznivega dejanja. Sodišče je namreč ocenilo, da
obdolženčeve službene in popoldanske obveznosti, ki jih je navajal, niso izključevale storitve kaznivega
dejanja. Na podlagi takšnega zaključka je zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj se od Stomatološke klinike
pridobi podatke o tem, do kdaj je bil obdolženec 5.7.2004 v službi. Dokazni predlog je obramba v postopku
na prvi stopnji utemeljila s trditvijo, da je imel obdolženec ob 12. uri na stolu pacienta. Sodišče je ocenilo, da
takšno zatrjevanje, tudi če je resnično, ne izključuje obdolženčeve prisotnosti na kraju kaznivega dejanja,
zato je predlagani dokaz zavrnilo. S tem ni kršilo pravice obdolženca do zagotovitve izvajanja dokazov v
svojo korist, saj lahko sodišče upravičeno zavrne dokaz, s katerim bi se dokazovala dejstva, ki ne bi
spremenila odločitve, tudi če bi se s tem dokazom izkazala za resnična. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja,
da obramba v postopku na prvi stopnji ni povedala do kdaj naj bi bil obdolženi tistega dne v službi (niti tega
ne zatrjuje v zahtevi) oziroma ni zatrjevala, da bi s predlaganim dokazom izkazala, da je bil obdolženi v
službi veliko dlje kot do dvanajstih.“ (Sodba I Ips 9/2010)
13.14.3.10 Sprememba odločitve o dokaznem predlogu
Sklep o zavrnitvi dokaznega predloga je sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, zato ni ovir,
da ga sodišče kasneje ne bi spremenilo ali preklicalo (Sodba I Ips 297/2007; enako I Ips 102/2009).
„Po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za branje izpovedi priče, ki jo je ta dala pred tujim pravosodnim
organom, in za njeno neposredno zaslišanje, sodišče lahko to procesno odločitev spremeni in odloči, da se
izpoved priče prebere, če naknadno ugotovi, da je izvedba predlaganega dokaza smiselna, potrebna oziroma
utemeljena. Po prebrani izpovedi priče nastane nova procesna situacija, ki bi terjala bodisi nov dokazni
predlog obrambe za neposredno zaslišanje te priče, kot ga je že podala (stranke lahko večkrat ponovijo tudi
že zavrnjene dokazne predloge), in je bil že zavrnjen, bodisi da bi sodišče samo odločilo tudi glede tega
dokaznega predloga drugače, kot je bilo že odločeno (torej, da se izvede tudi neposredno zaslišanje priče).“
(I Ips 19969/2010).
„Sodišče je obsodbo oprlo v odločilni meri na izjavo anonimnega vira oziroma na izpovedbo policista o tem,
kako, kdaj in kaj mu je povedal anonimni vir o tem, kar je slišal o kaznivem dejanju ropa. Po smrti avtorja
obremenilne izjave od sodišča ni mogoče zahtevati, da bo obdolžencu omogočilo neposredno soočenje z
206
njim. Vendar to sodišča ne odveže dolžnosti, da zagotovi obrambi zadostne možnosti, da to izjavo avtorja in
tudi njegovo verodostojnost izpodbija na kak drug možen in primeren način. Ker gre za ključni obremenilni
dokaz, breme zagotavljanja te možnosti ni mogoče v celoti naložiti obrambi (kot v primeru razbremenilnih
dokazov), temveč je zagotovitev možnosti uresničevanja pravice obdolženca do soočenja in izpodbijanja
resničnosti obremenilnih dokazov tudi dolžnost sodišča. Obsojencu je bila kršena pravica do obrambe, ker
mu ni bilo omogočeno izvajanje dokazov, s katerimi je poskušal izpodbiti verodostojnost avtorja in
resničnost njegove izjave (I Ips 10713/2010).
Določbe tretjega odstavka 236. člena ZKP (po kateri je zaslišanje mladoletne osebe, ki ne more razumeti
pomena pravice, da ni dolžna pričati, dovoljeno le na obdolženčevo zahtevo) ni mogoče razlagati tako, da bi
sodišče vedno, ko to zahteva obdolženec, mladoletno pričo moralo zaslišati (I Ips 382/2007).
13.14.3.11 Zloraba
"V 1. odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče samo odloča
o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani pa imajo
stranke, torej tudi obdolženec, pravico do izjave, katere osrednji element je pravica do navajanja dejstev
oziroma predlaganja dokazov (6. člen EKČP, 22. člen Ustave ter 3. alinea 29. člena Ustave RS). Vendar pa
zgolj pravica navajati dejstva oziroma predlagati dokaze ne bi imela nobenega smisla, če ne bi zavezovala
sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma izvede dokaze. Stranke imajo torej nesporno pravico predlagati
dokaze, medtem ko je dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze bolj na načelni ravni. Ta načelna
obveznost ni neomejena, še posebej če so podani upravičeni razlogi za zavrnitev. Sodišče tako ne bo izvedlo
vseh predlaganih dokazov, temveč bo praviloma izvedlo le tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna
dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno
stopnjo verjetnosti oziroma, ki bodo substancirani, zavrnila pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak
dokaz ne more biti uspešen, na primer da gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega
dejstva itd. Sodišče, ki ga zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), bo
tako zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (pri čemer se ne
bo smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno), ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z
namenom zavlačevanja. Gre za primer, ko stranka želi dokazovati neko dejstvo z več pričami. Čeprav je
načeloma treba zaslišati vse priče, mora sodišče glede na prav tako ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v
razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka najti pravo mero, oziroma ni
dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je
predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Sodišče tudi ne bo sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju prič v
primerih, ko je neko dejstvo ugotovilo s pomočjo izvedenca, obramba pa predlaga za ugotovitev tega dejstva
še zaslišanje priče - laika, nadalje sodišče ne bo zasliševalo posrednih prič v primerih, ko je neko dejstvo
ugotovilo s pomočjo neposrednih dokazov, itd." (Sodba I Ips 80/2004).
Sodišče, ki glede na načelo proste presoje dokazov samo presoja, katere dokaze bo izvedlo, ni dolžno izvesti
vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, saj je dolžno odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi
koristilo razjasnitvi stvari (Sodba I Ips 30871/2012-224).
13.14.3.12 Dolžnost pomagati obdolžencu pri oblikovanju dokaznega predloga?
Dolžnosti sodišča iz 14. člena ZKP nikakor ni mogoče razumeti na način, da bi sodišče obsojencu moralo
dokazni predlog sugerirati oziroma mu nakazati, da to možnost ima, saj bi taka sodnikova pomoč vzbudila
dvom v nepristranskost sojenja pri sodišču. Pomoč sodišča procesnim udeležencem v smislu 14. člena ZKP
se sme nanašati zgolj na uresničevanje obsojenčevih procesnih pravic v kazenskem postopku, ne pa na
vprašanje dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče. (Sodba I Ips 78078/2010-205)
207
Dolžnosti sodišča iz 14. člena ZKP nikakor ni moč razumeti na način, bi sodišče obsojenki moralo dokazni
predlog sugerirati oziroma ji nakazati, da ima to možnost, saj bi taka sodnikova pomoč vzbudila upošteven
dvom v nepristranskost sodišča pri sojenju (Sodba I Ips 60256/2012-38).
13.15 Realizacija dokaznih sklepov

Če sodnik glavno obravnavo preloži na nedoločen čas, mora kljub temu dokazne sklepe, sprejete na glavni
obravnavi, realizirati takoj. Po realizaciji dokaznih sklepov in prispetju odgovorov kaže glavne obravnave
takoj tudi razpisati. Če bi sodnik iskal pričo in jo končno našel, obravnavo pa razpisal šele po nekaj mesecih
ali letih, je jasno, da bi moral pred razpisom nove obravnave pričo spet iskati in opraviti številne nove
poizvedbe. Tako se bi lahko pokazalo, da je delal v prazno, tudi če bi ugotovil, da je obdolženec na
prestajanju prejšnje kazni, pa bi odlašal z razpisom nove glavne obravnave toliko časa, da bi obdolženec
prejšnjo kazen že prestal in bi ga moral potem spet iskati.
13.16 Izrek sodbe

Izrek sodbe je tisti, ki je odločilen za stranke in poseže v njihove pravice, obrazložitev pa služi le kontroli
odločitve (Sodba I Ips 6667/2010).
13.16.1 Priprava izreka na glavni obravnavi

»Izrek sodbe je plod materialnega procesnega vodstva na glavni obravnavi. Odločbo začne sodnik graditi kot
hišo iz kamna že med glavno obravnavo in jo po končani glavni obravnavi prelije v izrek.
Izrek naj sodnik, tudi če je sodil kot sodnik posameznik, sestavi v miru. Nikakor izreka ne sme oblikovati v
prisotnosti strank, ki čakajo v razpravni dvorani na razglasitev sodbe. To bi sodnika lahko odvrnilo od tega,
kar mora storiti, da namreč izrek sodbe izdela z največjo skrbnostjo. S takojšnjo razglasitvijo pa bi utegnil
vzbuditi napačen vtis o nepomembnosti tega, kar je razsodil, namesto da bi pokazal, da je razglasitev sodbe
slovesno dejanje.
Izrek naj odlikujeta jedrnatost in razumljivost. Zahteva, da mora biti izrek jedrnat, izhaja iz njegovega
namena, ki je posebej poudarjen z besedo “izrek”. Izogibati se je treba vsaki odvečni, nekoristni besedi.
Dobro sestavljen izrek je še posebej pomemben, ker je večinoma izrek edino, kar sodnik sporoči poslušalcem
ob razglasitvi, po tej poti pa prek novinarjev tudi širši javnosti.
Če se v izreku po njegovem zaključku navedejo uporabljeni predpisi (zakonske določbe), se po tej poti lahko
reši tudi vprašanje oblikovanja izreka oprostilne sodbe, s katero se obdolženec oprosti obtožbe. To vprašanje
sodna praksa že vsa leta neenotno rešuje, ko se različno opredeljuje glede vprašanja, ali je treba v izreku
oprostilne sodbe navesti tudi razlog iz 1. - 4. točke 358. člena ZKP. Zahtevi po jasnosti izreka bo zadoščeno,
če bo sodišče v seznamu uporabljenih predpisov v izreku navedlo, da je uporabilo 1. točko 358. člena ZKP
ali 3. točko 358. člena ZKP.« (Jelenc Puklavec 1995)
Sodišče mora v izreku sodbe v zapisniku o glavni obravnavi (izvirnik sodbe) vnesti celotni izrek sodbe,
med drugim tudi opis kaznivega dejanja: "Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe je popoln, če je navedeno,
da je bil oškodovanec poškodovan, opisane so tudi poškodbe in je v povezavi z razlogi sodbe ugotovljeno,
da gre za poškodbe, zaradi katerih je bil oškodovanec začasno nezmožen za delo (opredelitev poškodbe kot
lahke telesne poškodbe), saj so navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v
prometni nesreči brez pomoči" (Sodba I Ips 446/2007).
V izreku sodbe morajo biti navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (četrti odstavek
364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP), v obrazložitvi sodbe pa sodišče navede
določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi
odstavek 364. člena ZKP): "Pravno nevzdržni očitki, na primer, da v opisu kaznivega dejanja oškodovanja
upnikov po 234. členu KZ manjka opredelitev, zakaj terjatev C. H. v znesku 100,000.000 SIT ni resnična,
208
zamenjujejo procesno zahtevo, da morajo biti v izreku sodbe navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki
kaznivega dejanja (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) z zahtevo,
da sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih
razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP); z drugimi besedami, zamenjujejo vprašanja tako imenovane
sklepčnosti sodbenega izreka in dokazanosti dejanja oziroma obstoja razlogov sodbe, kar pa je stvar
obrazložitve. Na takšni zamenjavi temeljijo ne le očitki o nepopolnosti opisov očitanih kaznivih dejanj v
izreku, temveč tudi očitki o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, ker naj bi bilo podano nasprotje
med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, češ da slednja vsebuje razloge o okoliščinah, ki niso navedene v
izreku" (Sodba I Ips 35874/2010-149). Če je storilec kaznivega dejanja določno opredeljen glede na v
izreku sodbe navedene osebne podatke, potrebne za njegovo identifikacijo (skladno s tretjim odstavkom
364. člena ZKP), ni nujno njegovo nadaljnje označevanje z osebnim imenom in priimkom tudi v
dejstvenem opisu (Sodba I Ips 72599/2010-39).
13.16.2 Izvirnik sodbe

»Na originalih pisne sodbe je v posameznih spisih odtisnjena štampiljka "izvirnik". Očitno želi sodišče s tem
poudariti, da gre za original, prvi računalniško izpisani izvod, ne pa za kopijo. Izvirnik sodbe ta izvod ni. Po
določbi prvega odstavka 317. člena ZKP je izvirnik izrek sodbe v zapisniku o glavni obravnavi. V zapisnik je
treba prav tako vnesti celoten izrek sodbe (prvi odstavek 317. člena ZKP). Zato je izvirnik pomanjkljiv, če
izrek sodbe v zapisniku nima opisa dejanja.« (Jelenc Puklavec 1995)
13.16.3 Neskladje med izvirnikom in pisnim odpravkom sodbe

Kršitve postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se lahko pojavijo le v pisno izdelani
sodbi. Pisno izdelana sodba se mora s sodbo, ki je bila razglašena, popolnoma ujemati v izreku, ne pa tudi v
obrazložitvi (Sodba I Ips 175/2005). "Po določilu 1. odstavka 365. člena ZKP je mogoče s posebnim
sklepom popraviti pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote ter
pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom. Po določilu 1. odstavka 317.
člena ZKP je izrek sodbe v zapisniku o poteku glavne obravnave izvirnik. Zapisnik o razglasitvi sodbe
(izvirnik) pa se popolnoma ujema s pisno izdelano sodbo. Sodišče prve stopnje je zato v nasprotju z
določilom 1. odstavka 365. člena ZKP, sicer po napotku pritožbenega sodišča, izdalo sklep o popravi
zapisnika o razglasitvi sodbe (izvirnika), ne pa o popravi pisno izdelane sodbe, ki se je v celoti ujemal z
izvirnikom" (Sodba I Ips 83/98).
13.16.4 Popravni sklep

S sklepom o popravi ni mogoče popraviti izvirnika sodbe (Sodba I Ips 2800/2011-147). S sklepom o popravi
pomot sodišče popravi napake oziroma pomanjkljivosti in neskladja med izvirnikom sodbe in pisno izdelano
sodbo, ne more pa odpraviti vsebinskih napak in pomanjkljivosti v izvirniku sodbe (Sodba I Ips 332/2008).
Sodišče prve stopnje, ki je spoznalo obsojenca za krivega storitve enega kaznivega dejanja, kar izhaja tako iz
izvirnika sodbe (s katero je bila tudi kazen izrečena le za eno kaznivo dejanje), kot tudi iz obrazložitve pisno
izdelane sodbe, je ravnalo pravilno, ko je zapis o dveh kaznivih dejanjih v izreku pisno izdelane sodbe
popravilo s posebnim sklepom (prvi odstavek 365. člena ZKP) (Sodba I Ips 1534/2009-150 (I Ips 98/2010).
Čeprav se zaradi popravnega sklepa pisni izvod sodbe ne ujema z razglašeno sodbo kršitev v primeru
nerelevantnosti podatkov, ki se ne ujemajo, ne vpliva nujno na zakonitost in pravilnost sodbe: " Kot je
razvidno iz podatkov v spisu, je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi, opravljeni dne 30. 3. 2006,
modificirala obtožnico tako, da je znesek protipravne premoženjske koristi, pridobljen z dejanjem, opisanim
v točki I/1, zmanjšala na 1.256.207,00 SIT (in ne 1.307.644,00, na kolikor se je glasil očitek v vloženi
obtožnici), skupnega seštevka 5.108.019,90 SIT pa državna tožilka ni spreminjala oziroma ga ni ustrezno
zmanjšala. S takšnim (modificiranim) izrekom pa je sodišče razglasilo tudi sodbo, s popravnim sklepom z
dne 19. 4. 2006 pa je popravilo pisni izvod sodbe (ki je bil identičen razglašenemu), in sicer tako, da je
skupni znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi 5.108.019,90 SIT zmanjšalo na znesek
209
5.065.582,90 SIT, kolikor znaša pravilni seštevek protipravno pridobljene premoženjske koristi po
posameznih dejanjih po spremenjenem očitku v obtožnici.
Višje sodišče je na podobne pritožbene očitke, kot jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, odgovorilo, da je
prvostopenjsko sodišče s sklepom o popravi popravilo znesek očitne računske pomote. Res je sicer, da ni
moč popravljati izvirnika (prvi odstavek 365. člena ZKP), ampak le pomoto v imenih in številkah ter druge
očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z
izvirnikom, vendar pa pritožnik pri tem spregleda, da je okrožna državna tožilka na zadnji glavni obravnavi
popravila seštevek pod točko 1 obtožbe, ne pa tudi končni seštevek nastale premoženjske škode, kar je
sodišče prve stopnje nekritično povzelo v izrek izpodbijane sodbe, ki jo je tudi razglasilo. Takšen popravek
seštevka, ki je sicer tudi v korist obdolženca, pa ni imel vpliva na pravilnost in zakonitosti izpodbijane sodbe.
Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.
Stališču višjega sodišča, da ni podana kršitev določb ZKP iz drugega odstavka 371. člena, pa se v celoti
pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Pritrditi je sicer potrebno vložniku zahteve, da se s tem, ko je sodišče izdalo
popravni sklep, pisni izvod sodbe ne ujema več z razglašeno sodbo (kar je v nasprotju s prvim odstavkom
364. člena ZKP, ki zahteva popolno ujemanje pisno izdelane sodbe s sodbo, ki je bila razglašena), vendar pa
se navedeni popravek, kot na to upravičeno opozarja višje sodišče, ne nanaša na relevantna dejstva. Izrek
sodbe bi namreč bil povsem korekten tudi, če v njem ne bi bil naveden seštevek protipravno pridobljene
premoženjske koristi, temveč bi se obdolžencu očitali le zneski po posameznih dejanjih. Prav tako pa tudi
popravek ni vplival (in glede na znesek tudi ne bi mogel vplivati) na kvalifikacijo obravnavanega kaznivega
dejanja, predvsem pa gre za popravek zneska v korist obdolžencu, takšno napako pri seštevanju pa bi kasneje
lahko kot očitno pomoto odpravilo tudi pritožbeno sodišče bodisi na predlog strank ali pa po uradni dolžnosti
samo, lahko pa bi izrek pustilo takšen kot je bil razglašen in bi bila sodba (glede na to, da sprememba
seštevka niti seštevek sam ne predstavlja bistvene okoliščine) prav tako zakonita. Ne glede na to, da je torej
kršitev določb ZKP iz 364. člena tega zakona podana, pa navedena kršitev glede na nerelevantnost podatkov
ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, sicer pa zagovornik tega vpliva v zahtevi niti ne pojasnjuje"
(Sodba I Ips 466/2007). Pomotna označba v izreku, da je obsojenec storil poskus kaznivega dejanja
izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 318. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ, namesto 218. člena KZ,
ne predstavlja kršitve, ki bi lahko vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe in jo je mogoče odpraviti s
popravnim sklepom (1. odstavek 365. člena ZKP) (Sodba I Ips 4/2004).
Izdaja sklepa o popravku časovno ni omejena z nobenim rokom (Sodba I Ips 73417/2010-72).
13.16.5 Sam s seboj v nasprotju

Izrek sodbe sodišča prve stopnje, naveden v zapisniku o glavni obravnavi, je sam s seboj v nasprotju, saj je v
njem navedeno, da naj bi si obsojenka v določenem časovnem obdobju prilastila skupno 461.060,00 SIT, to
pa se ne ujema z vsoto posameznih ugrabkov, prav tako navedenih v zapisniku o razglasitvi sodbe (Sodba I
Ips 83/98).
13.16.6 Nerazumljiv
Izrek sodbe je nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno dejanje gre, pri čemer se mora
nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji
obtoženčeva krivda: "Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena
ZKP so lahko storjene v različnih oblikah, tudi v primeru, če je izrek nerazumljiv, na kar v bistvu opozarja
zahteva za varstvo zakonitosti. Tako v sodni praksi kot v procesni teoriji (dr. Živko Zobec, Komentar zakona
o kazenskem postopku s sodno prakso, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1985 in mag. Štefan Horvat, Zakon o
kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004), je sprejeta razlaga, da je izrek sodbe
nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno dejanje gre, pri čemer se mora nerazumljivost nanašati
na odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja ali, na katerih temelji obtoženčeva krivda. Slednje
pomeni, da se mora nerazumljivost izreka nanašati na dejanski temelj sodbe.
210
Glede na navedeno razlago ni mogoče sklepati, da je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv. Vsekakor ga je
mogoče oblikovati tako, kot je storjeno v obravnavani zadevi. Abstraktnemu zakonskemu opisu sledi njegova
povsem natančna konkretizacija, ki glede na množinsko obliko zajema vse v nadaljevanju opredeljene
poslovne partnerje. Vse to je treba povezati z obrazložitvijo sodbe, ki vsebuje zaključek (...), da je obsojenec
pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe G.d.o.o., opravljal
proizvodnjo in promet blaga ter storitev na trgu, pri sklepanju in izvajanju pogodb in poslov pa svoje
partnerje preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da ne bodo mogle biti
izpolnjene. Takšno sklepanje je tudi izčrpno obrazloženo z navedbo pooblaščenih zastopnikov gospodarskih
subjektov in samostojnega podjetnika (V.J.). Iz tega sledi, da je obsojenec s svojim ravnanjem preslepil
poslovne partnerje, to je gospodarske družbe preko njihovih zastopnikov oziroma podjetnika V.J., zaradi
česar je podjetjem nastala premoženjska škoda. Takšna povsem jasna dejanska situacija tudi po presoji
Vrhovnega sodišča ne zahteva še določnejšega opisa obsojenčevega ravnanja, kot pa ga vsebuje
pravnomočna sodba..." (Sodba I Ips 368/2008).
13.17 Odločanje o stroških prič in porotnikov
13.17.1 Upoštevanje časa na poti (pri povračilih stroškov za pričanje)

• v čas odsotnosti z delovnega mesta se štejeta čas na sodišču in čas na poti
• če gre za delovna mesta, ki se opravljajo na terenu (npr. gozdar, rudar...) se šteje za odsotnost 8 ur
13.17.2 Izgubljeni zaslužek pri samozaposlenih (s.p., odvetniki, zdravniki)

Primeri preverjanja zahtevkov predlagateljev z javno dostopnimi podatki:
• s pomočjo podatkov iz javne objave letnih poročil (JOLP) Agencije RS za javnopravne evidence in
storitve (AJPES). Na podlagi podatkov iz izkaza poslovnega izida in poslovnega izida obračunskega
obdobja (npr. točka 17), to je podjetnikovega čistega dobička/na posamezno uro v tem letu, kar
predstavlja osnovo za izračun (ocene) konkretnega izgubljenega dobička (enako sklep VS LJ I Cp
1163/2010).
• s primerjavo ponudb (tj cenikov tovrstnih storitev) drugih po dejavnosti istovrstnih ponudnikov (npr.
podjetnikov, gospodarskih družb),
• z uporabo vpogledovalnika FURS-Obdavčljivi dohodki fizičnih oseb (dostopne na intranetni strani
http://krn.sodisce.si/?q=node/4391).
Pri obračunu izgubljenega zaslužka se upošteva drugi bruto plače – torej celoten strošek, ki ga izplača
delodajalec zaposlenemu v času odsotnosti z dela.
13.17.3 Povračilo potnih stroškov sodnikom porotnikom

Potni stroški sodniku porotniku od prihoda in vrnitve od kraja njegovega stalnega oz. začasnega bivališča do
sedeža sodišča oz. kraja, kjer opravlja funkcijo sodnika porotnika, na podlagi 3. člena Pravilnika o nagradi
in povračilu stroškov sodnikom porotnikom, v nadaljevanju: PNPSSP) se priznajo v višini dejanskih
izdatkov za prevoz z najcenejšim javnim prevoznim sredstvom oziroma se:
• priznajo v višini za javno prevozno sredstvo, ki ni najcenejše, če bi uporaba najcenejšega javnega

prevoznega sredstva glede na vozni red in čas opravljanja funkcije sodnika porotnika, brez
upoštevanja časa trajanja vožnje, pomenila za sodnika porotnika več kot dve uri časovne izgube oz.
• se mu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja njegovega bivališča do sedeža sodišča
oz. kraja, kjer opravlja funkcijo sodnika porotnika, v kolikor ni možnosti prevoza z javnim
prevoznim sredstvom.
211
Pri določitvi višine potnih stroškov z javnim prevozom se upošteva podatke o ceni javnega prevoza po
veljavnem ceniku prevoznika.
Tako nagrade kot povračila stroškov sodnikom porotnikom se vštevajo v davčno osnovo dohodka iz drugega
pogodbenega razmerja, pri čemer pri izplačilu teh povračil stroškov ne gre za dohodek v naravi, ki bi ga bilo
potrebno povečati s koeficientom davčnega odtegljaja. Povračilo potnih stroškov sodnikom porotnikom se v
MFERAC sistem vnese odobreni znesek kot neto znesek.
13.17.4 Nadomestilo stroškov pričam, ki pričajo kot uradne osebe

Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna RS se ne more uporabljati za odločanje o refundacijskih
zahtevkih zaposlenih pri neposrednih uporabnikih proračuna, ko ti pričajo na sodišču, saj se pričanje ne more
uvrstiti pod pojem opravljanja storitev ali kot dobavo blaga. V teh primerih se uporabljajo samo določbe
Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (v nadaljevanju PPSKP) in Pravilnika o povračilu
stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju PPSPP).
Primeri:
Primer Povrnitev stroškov za Zakonska podlaga Opomba
- prevoz, Drugi odstavek 20. Niso upravičeni do
Uradnik, ki kot priča - prenočišče in člena PPSPP nadomestila plače
nastopa na sodišču kot - dnevnice uradnih oseb
uradna oseba (kot potrebnih za uradna dejanja oz.
priča v postopku glede za službena potovanja
zadev, ki jih opravlja
pri svojem delu kot - prevoz in Drugi odstavek 23. Niso upravičeni do nadomestila
uradna oseba) - dnevnice uradnih oseb za člena PPSKP plače
službena potovanja
- potni stroški, Prvi odstavek 4. Upravičeni tudi do nadomestila
- stroški za prehrano in člena PPSPP plače
prenočišče ter
- nadomestilo plače oz.
Uradnik, ki je kot izgubljenega zaslužka
priča vabljen na
sodišče kot fizična - potni stroški, Prvi odstavek 4. Upravičeni tudi do nadomestila
oseba - stroški za hrano in člena PPSKP plače
prenočišče ter
- nadomestilo plače oz.
izgubljenega zaslužka
Sodnik porotnik - potni stroški, 1. člen PNPSSP Ne glede na to, kje je sodnik
- stroški za prehrano in porotnik zaposlen (pri
prenočišče, neposrednem uporabniku
- nadomestilo plače oz. proračuna ali drugod mu v
izgubljeni zaslužek vsakem primeru pripada tudi
povračilo nadomestila stroškov
za plačo)
212
14 IZDELAVA SODBE PRVE STOPNJE V KAZENSKEM

POSTOPKU14
"V okviru tega sestavka ni bilo mogoče zajeti vseh oblik sodb, ki se v kazenskem postopku izdajajo,
zato se je bilo treba omejiti na najpomembnejše in najbolj pogostne."
14.1 O izdelavi sodb na splošno
14.1.1 Pravila za izdelavo pisne odločbe

Jelenc Puklavec (Jelenc Puklavec, 1995) je oblikovala naslednja pravila za izdelavo sodne odločbe:
1. Skladnost (z izvirnikom),
2. Preglednost (sistematičnost),
3. Popolnost (izčrpnost),
4. Jedrnatost (zgoščenost),
5. Racionalnost,
6. Razumljivost (jasnost),
7. Odmerjenost
8. Prepričljivost (logičnost sklepanja),
9. Jezikovna kakovost.
14.1.1.1 Pravilo skladnosti
"Pravilo skladnosti pomeni, da mora biti podana absolutna skladnost med razglašeno in pisno izdelano
sodbo. Pisna sodba se mora popolnoma ujemati z izvirnikom sodbe (prvi odstavek 364. člena ZKP). Po
določbi prvega odstavka 317. člena ZKP je izvirnik sodbe izrek razglašene sodbe, kot je napisan v zapisniku
o glavni obravnavi, ne pa original pisne sodbe, na katerem je (v skladu s Sodnim redom) v več spisih
odtisnjena štampiljka ’izvirnik’. V razglašeni sodbi ni dopustno ničesar popravljati, dopolnjevati in karkoli
odvzemati, tako da bi se spremenila odločitev, kot je bila razglašena. Dovoljeno je popravljati le formalne
pomanjkljivosti sodbe, npr. tiskovne in računske napake, ki ne posegajo v dejansko stanje odločbe. Tudi
takrat, ko sodnik pri pisanju pisne odločbe ugotovi, da je v sodbi, kot jo je razglasil, pozabil odločiti o
določenem vprašanju ali pa je odločil napačno, te napake ne sme in ne more popraviti v pisni sodbi. Te
napake se lahko odpravijo le z vložitvijo pravnih sredstev (pritožbe). O vložitvi teh sredstev pa odločajo
stranke v postopku. Razglasitev sodbe je torej nadvse pomembno sklepno dejanje oblikovanja sodne
odločitve. Sodna odločitev pa se gradi skozi ves kazenski postopek na glavni obravnavi."
14.1.1.2 Pravilo jezikovne kakovosti sodb
14 V tem delu (poglavja 14 - 14.20) se močno opiramo na članka vrhovne sodnice svétnice Alenke Jelenc
Puklavec, Izdelava sodbe prve stopnje v kazenskem postopku, PB 2-3/1984 in Zgradba kazenske odločbe, PB
1/1995. V pretežnem delu je besedilo enako izvornima člankoma (označeno z navednicami), le da je usklajeno
z veljavno zakonodajo, zaradi česar so določeni deli tudi opuščeni. V izvorno besedilo so dodani judikati,
sklicevanje na literaturo in dodatne vsebine, predvsem v povezavi z informacijsko podporo kazenskega
postopka (informacijski sistem iK). Za besedilo, ki je prestalo preizkus časa, je zaslužna avtorica, odgovornost
za morebitne napake pri njegovi posodobitvi in dopolnitvi, je v celoti moja. Besedilo je obogateno z dodatnimi
primeri izrekov, ki jih je pripravil višji sodnik Boris Hrovat in so v obarvanih okvirih, na voljo pa so tudi v
prilogi 11.
213
"To pravilo je v sodbah, enako kot druga pravila, pomembno, pa v praksi tudi problematično. (...) Jezik v
sodbah mora biti pravilen, jasen in splošno razumljiv, za kar je potrebno jezikovno znanje (...). Sodba je
namenjena strankam v postopku, sodnikom višjih stopenj in javnosti. Zato se ne bi smele brez prave potrebe
uporabljati tujke. Za iste pojme je treba uporabljati zakonske izraze, ker je lahko uporaba drugačnih izrazov
usodna za razumljivost."
"Jezik sodnika mora biti preprost in dostojanstven, brez izumetničenosti, bombastičnosti, ironije in
zvenečega besedičenja, nizkih in ljudskih izrazov, humornih preobratov, mašil, modnih besed in
pleonazmov." (Meyer Goßner 214)
"Obrazložitev sodbe ne sme služiti dokazovanju učenosti ali znanstvenosti. Sodnik mora biti praktičen in
vedno imeti v mislih končni rezultat. Pravno-politična razglabljanja nimajo v sodbi kaj iskati." (Meyer
Goßner 226)
Za citiranje pravnih predpisov in sodne prakse uporabljamo pravila dokumenta Enotno oblikovanje sodnih
odločb Vrhovnega sodišča.
Citiranje pravnih predpisov in sodne prakse15
Pravni predpis citiramo ob njegovi prvi omembi v obrazložitvi sodne odločbe. V uvodu sodne odločbe in v
njenem izreku predpisa ne citiramo, ampak izpišemo njegov polni naslov. Naslov predpisa izpišemo z
veliko začetnico.
Pravni predpis citiramo v samem besedilu obrazložitve sodne odločbe. Ob prvem navajanju pravnega
predpisa v obrazložitvi odločbe najprej izpišemo njegov polni naslov. Tega izpišemo z veliko začetnico.
Nato v oklepaju navedemo kratico, s katero bomo ta predpis navajali v nadaljevanju obrazložitve sodne
odločbe. Za splošne akte Državnega zbora, ki se objavljajo v Uradnem listu Republike Slovenije se
navajajo „uradne kratice“ v skladu z Odlokom o določanju kratic aktov (Ur. l. RS, št. 57/95). Za ostale
predpise, katerih tvorjenja kratic ne predpisuje navedeni odlok, pa se v oklepaju navede skrajšano
poimenovanje predpisa, ki se ga bo uporabljalo v nadaljevanju sodne odločbe. Ob drugem in nadaljnjih
citiranjih tega predpisa uporabljamo samo njegovo kratico oziroma skrajšano poimenovanje. Podatke o
objavi (številko in letnico Uradnega lista Republike Slovenije) navajamo le v primerih, ko so ti podatki
pomembni zaradi razrešitve vprašanja časovne uporabe nekega predpisa.
Ko se sklicujemo na člene, odstavke, točke in alineje izpišemo številke točk in členov s številkami, številke
alinej in odstavkov pa z besedo (primer: prva alineja 13. točke drugega odstavka 339. člena ...).
Primer prvega navajanja predpisa:

Zakon o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP)
Primer nadaljnjega navajanja predpisa:

ZPP v tretjem odstavku 210. člena določa, da ...
Ko citiramo predpis Evropske unije, ob njegovi prvi omembi navedemo njegov naziv. Naziv predpisa se
sestoji iz navedbe vrste predpisa, organa, ki ga je sprejel, številke predpisa, datuma sprejema in predmeta
urejanja.
Primer:
Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. 5. 2000 o vročanju sodnih in izvensodnih listin v civilnih ali
gospodarskih zadevah v državah
15 Enotno oblikovanje 27.
214
Tudi pri predpisih Evropske unije navajamo podatke o njihovi objavi le v primerih, če so ti podatki
pomembni zaradi razrešitve vprašanja časovne uporabe nekega predpisa.
Ko navajamo odločbe in sklepe Ustavnega sodišča, ob njihovi prvi omembi navedemo evidenčno številko
ter datum odločbe oziroma sklepa.
Primer:
Glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-7/92 z dne 31. 3. 1994 ...
Ko citiramo odločbe rednih sodišč, navajamo podatek o sodišču, ki je sprejelo odločbo, ki jo citiramo,
evidenčno številko in datum sprejema te odločbe:
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi II Ips 240/2000 z dne 8. 11. 2000 zavzelo stališče, da ...
Načelna pravna mnenja in pravna mnenja, ki jih sprejema občna seja Vrhovnega sodišča Republike
Slovenije, citiramo tako, da navedemo podatke o občni seji, na kateri je bilo načelno pravno mnenje
oziroma pravno mnenje sprejeto:
... pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 12. 2008 ...
Tuja sodna praksa se navaja na način, kot je uveljavljen v državi citirane sodne prakse.
Primer navajanja odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice:
Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Handyside v. United Kingdom ...
Primer navajanja odločbe Sodišča Evropskih skupnosti:
Sodišče Evropskih skupnosti je v sodbi z dne 14. 12. 2006 v zadevi Gattioussi ...
"Odločbe naj bodo napisane v pravilni slovenščini, da bodo lahko v ponos sodniku, ki je pod odločbo
podpisan. Na škodo sodnikovega ugleda gredo tudi strojepisne napake, ki zameglijo ali celo spremenijo pravi
pomen besedila in dajejo vtis nepoglobljenega ter površnega dela, saj kakršnakoli pojasnila in opravičila
tistim, ki jim je odločba namenjena, niso mar.
Udeležence v postopku je treba poimenovati, z zakonskimi izrazi, ne pa z izrazi, ki lahko na prvi pogled
kažejo na nestrokovnost. Tako v odločbah lahko pogosto beremo o "pravnem zastopniku", "zastopniku", ali
celo "zagovorniku" oškodovanca, zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca. Izraz "pravni zastopnik" ali
"zastopnik" Zakon o kazenskem postopku ne pozna, zagovornika pa ima lahko le obdolženec. Za osebo, po
kateri smejo oškodovanec, zasebni tožilec in oškodovanec kot tožilec ali njihovi zakoniti zastopniki
izvrševati svoje pravice v postopku, je treba tedaj uporabljati zakonski izraz pooblaščenec (65/I).
V praksi se zelo neenotno in večkrat tudi v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku uporabljata
izraza obdolženec in obtoženec. Tako sodbe nazivajo včasih osebo, zoper katero .je uveden redni kazenski
postopek, ves čas obdolženec ali nedosledno obdolženec oziroma obtoženec, v skrajšanem postopku pa
obtoženec, oziroma na splošno uporabljajo le izraz obdolženec. Res je, da se po določbi 144. člena ZKP izraz
obdolženec uporablja kot splošni izraz za obdolženca, obtoženca
in obsojenca. Pri tem pa se pozablja na poudarek v tej določbi, da se ta izraz uporablja tudi kot splošen v tem
zakonu. Razumljivo je, da zakonodajalec v nekaterih določbah, ki so splošne, ni mogel biti pri uporabi
posameznih izrazov vselej precizen. Strokovno pravilno in predvsem popolnoma razumljivo pa je, če se
izraza obdolženec in obtoženec uporabljata v skladu z zakonom,
215
saj je tako takoj jasno, za katero vrsto in fazo kazenskega postopka gre. Obdolženec je tisti, zoper katerega
teče preiskava ali je vložena obtožnica, ki še ni pravnomočna in tisti, zoper katerega je v skrajšanem
postopku vložen obtožni predlog ali zasebna tožba in to vse do pravnomočnosti obsodilne sodbe, ko postane
obdolženec obsojenec. Obtoženec je tisti, zoper katerega je v rednem postopku obtožnica že postala
pravnomočna in to vse do pravnomočnosti obsodilne sodbe, ko prav
tako obtoženec postane obsojenec."
V obrazložitvi sodbe se izogibamo uporabi besede "priča" skupaj s priimkom priče, kot da je to je njen
poklic, temveč raje uporabimo besedo, ki pojasnjuje zakaj oziroma v kakšnem svojstvu se je znašla v
položaju, da ve povedati o dogodku: namesto "Priča Novak je takoj odšel v gostilno A in tam našel priči
Horvat in Kovačič." zapišemo "Policist Novak je takoj odšel v gostilno A in tam našel njenega lastnika
Horvata in natakarico Kovačič." (Meyer-Goßner, 220).
14.1.1.3 Nekaj o ostalih pravilih za izdelavo sodbe
"Pravilo prepričljivosti, razumljivosti sodne odločbe se kaže kot zahteva, da mora biti način izražanja v sodbi
določen. Stavki, ki so na ravni domneve in ki izražajo dvom, dajejo občutek negotovosti in ne prepričajo.
Sodnik naj utemeljuje le to, kar je ugotovil in uporabil. Tega, česar ni ugotovil in uporabil, ni treba
pojasnjevati (npr. zakaj ni uporabil določb o omilitvi kazni). Ob uvodnih ugotovitvah ne sme nakazovati
drugih možnosti: “Pa tudi v primeru, če bi bilo tako, kot trdi obdolženec, ne bi bilo pogojev...” Pojasniti pa
mora sodnik seveda svoj odnos do stališč obrambe glede odločilnih dejstev (npr. zakaj ocenjuje, da ne gre za
silobran).
Utemeljitev sodbe naj služi temu, da morajo razlogi na eni strani prepričati o pravilnosti odločitve sodišče
druge stopnje, po drugi strani pa morajo biti razumljivi za stranke, za vsakogar, ki jo bere, za druge
udeležence v postopku in za javnost.
Sodba je dobra, če sodnik ne le pravilno odloči, temveč zna tudi pravilno in razumljivo povedati, zakaj je
tako odločil. Prepričljivo zna pisati le tisti sodnik, ki jasno misli. Sodnik naj ne uporablja stavkov brez konca
in ločil. Piše naj kratke in razumljive stavke (enako Meyer-Goßner 207).
Utemeljitev sodbe ne sme imeti pomena znanstvene razprave in ne sme biti priložnost za razkazovanje vsega
znanja, ki si ga je sodnik v poklicnem življenju pridobil. Omejiti se je treba na bistvene razloge in
problematična dejanska ali pravna vprašanja. Ta mora sodnik reševati sam in se zato ne sme omejiti le npr. na
povzemanje komentarja ali stališča iz teoretičnega dela. S temi stališči lahko sodnik svojo odločitev le
podkrepi (enako Meyer-Goßner 224).
Razlogi sodbe niso namenjeni poučevanju, nepotrebnim, nehote žaljivim ocenam ali moraliziranju (enako
Meyer-Goßner 214: sodnikov način izražanja naj bo preprost in dostojanstven). Neprimerno je, če bi sodnik
napisal, da je “obdolženki za povedati, da ni dolžnost pešca čakati, da vsa vozila peljejo mimo”, ali “čeprav
oškodovanka nima takšnega občutka, ji je za povedati, da sama mora bolj pozorno prečkati cesto” .
Sodba ne sme dajati vtisa, da je plod trenutnega razpoloženja. Neustrezna za sodbo je tudi uporaba pojmov
samoumevno, nedvomno, nemogoče, edino možno, jasno, po tehtnem premisleku itd. Iz tega bi se morda
utegnilo neutemeljeno sklepati na sodnikovo preozko usmerjeno nepravilno razmišljanje in na zaključek, da
je sodnik že vnaprej izključil možnost drugačnih ocen in ugotovitev. Zato naj sodnik raje navede, da je
prepričan, da njegovih ugotovitev ne more omajati niti kaj drugega itd. To naj velja tudi za v odločbi izražen
odnos do višjih ali nižjih sodnih instanc, tudi v primerih, ko bi bil sodnik prve stopnje ob pisanju nove sodbe
prizadet zaradi razveljavitve njegove prve sodbe ali ko bi bilo morda sodišče druge stopnje začudeno nad
odločitvijo sodišča prve stopnje ali nad njegovo utemeljitvijo v sodbi. Paziti je treba nato, da je odločba
sodišča druge stopnje napisana stvarno, brez očitkov in vzvišenega tona. Zato so neumestne ocene o tem, da
so ugotovitve sodišča prve stopnje povsem zgrešene, popolnoma nerazumljive itd."
216
Razlogi morajo govoriti mirno in racionalno. Četudi je avtor sodbe še tako ogorčen zaradi dejanja
obdolženca, mora v obrazložitvi podati gole razloge, tudi zato, da bi se izognil videzu, da sodba ni rezultat
mirne presoje, pač pa trenutnega vzkipenja. Jezik sodbe mora biti stvaren, nepristranski in brez satire,
posmeha ali poniževanja (sine ira et studio). (Meyer Goßner 240)
14.2 Sodbe
"Večkrat je že bilo rečeno, da je sodba ogledalo sodnikovega dela. Bolj ko človek spoznava sodno delo, bolj
je prepričan v pravilnost tega starega reka. Naj bo sodnik še tako visoko strokovno sposoben in hiter pri delu,
ne more biti uspešen, če svoje delo zaključi s slabo sodbo. Sodba, ki je površno izdelana, strokovno
pomanjkljiva in kljub številnim popisanim stranem prazna, ne more utrditi prepričanja, da je sodnikovo delo
dobro. Prav sodbe so tisti procesni akti, ki zaradi pomembnosti terjajo največ truda, natančnosti in
odgovornosti ter hkrati odkrivajo moč sodnikovega strokovnega znanja. Zato bi še morali sodniki, njihovi
izdelavi kar najbolj posvetiti. Skrbne priprave bodo kvaliteto sodb kmalu dvignile na tako raven, da bodo
lahko sodniku v ponos.
Sodba je tista odločba sodišča, ki je bila po posvetovanju sprejeta in nato razglašena. Zato se ne moremo
posvetiti le izdelavi pismenih sodb, temveč tudi oblikovanju njihovih izrekov, kot so bili razglašeni po
končani glavni obravnavi. Pisno izdelana sodba se mora namreč popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila
razglašena (364/I). Zato mora vsak predsednik senata že po končanem posvetovanju, sodnik posameznik pa
po končani glavni obravnavi sodbeni izrek skrbno in pravilno oblikovati in to točno tako, kot bo razglašen in
točno tako, kot bo kasneje posredovan v pisno izdelani sodbi.
Posebej je treba namreč poudariti, da se v pisno izdelani sodbi v izreku ne sme prav nič dodajati ali
odvzemati in nič popravljati, pa naj bo napaka še tako očitna. Napake in pomanjkljivosti v razglašeni sodbi,
razen pisnih pomot, lahko na podlagi pritožbe odpravi samo sodišče druge stopnje, s spremembo ali
razveljavitvijo sodbe. Drugega izhoda ni, pa naj se zdi sodniku ta rešitev še tako neprijetna ali celo
nepotrebna. Kot rešitev, ki nasprotuje zakonu, pa je treba opredeliti tudi izdajanje
popravnih sklepov, s katerimi so posamezni sodniki že skušali dopolniti ali popraviti izrek razglašene sodbe.
Osnovni napotki za pismeno izdelavo sodbe so dani v 364. členu ZKP. Vsak sodnik jih mora pri izdelavi
sodbe upoštevati, saj sicer sodba ne more biti popolna.
Vsaka sodba, razen izjem po določbi 3. odstavka 368. člena ZKP, mora imeti uvod, izrek in obrazložitev.
14.3 Uvod sodbe

Uvod je del sodbe, ki pomeni objektivno identifikacijo kazenske zadeve in udeležencev na glavni obravnavi.
Že uvodi sodb večkrat niso oblikovani pravilno, saj niso v skladu z določbo 2. odstavka 364. člena ZKP, ki
vsebuje popolna in konkretna navodila za njihovo sestavo. Uvod sodbe je pri vseh njenih oblikah enak.
Naslovu odločbe - sodba, sledi namreč, navedba, da se izreka "V imenu ljudstva", temu pa sledi16:
"Okrožno sodišče v Ljubljani je v senatu sodnika A.B. kot predsednika ter sodnikov porotnikov B.C. in B.E.
kot članov, ob sodelovanju I.C. kot zapisnikarice,
v kazenski zadevi zoper17 obtoženega A.B.18,
16 Izvirno besedilo je spremenjeno v skladu z dokumentom Enotno oblikovanje.

17 V postopku proti mladoletniku namesto besede "zoper" uporabljamo besedo "proti".(Enotno oblikovanje12;
18 Ime vedno navajamo pred priimkom; izpišemo ju z velikimi tiskanimi črkami; izpišemo ju v imenovalniku.
217
na podlagi obtožnice državnega tožilca iz Ljubljane z dne 13. 5. 2012, opr. št. I Kt 122/2012,
zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika 19,
po 12. 6. 2012 in 13. 8. 2012 opravljenih javnih glavnih obravnavah, v navzočnosti državnega tožilca iz
Ljubljane M.Š., obtoženca in njegovega zagovornika B.E., odvetnika v Ljubljani ter oškodovanca C. C. in
njegovega pooblaščenca F.G., odvetnika v Ljubljani,
13. avgusta 201220".
S tem je uvod sodbe končan, saj mu z izrazom "razsodilo" sledi že sodbeni izrek.
Glede uvoda je treba opozoriti na naslednje probleme, ki v praksi povzročajo nekaj težav:
Čeprav 2. odstavek 364. člena ZKP določa, da je treba navesti dan glavne obravnave in dan razglasitve
sodbe, se v uvodih sodb v praksi še velikokrat navajajo le datumi glavne obravnave, po kateri je bila sodba
razglašena. Pravilno je, da se navedejo vsi datumi, tudi preloženih glavnih obravnav in da se ob zaključku
navede dan razglasitve sodbe. Tudi v primeru, ko je bila v zadevi opravljena ena sama glavna obravnava in je
bila sodba razglašena še istega dne po končani glavni obravnavi, je treba navesti en sam datum na dveh
mestih, in sicer v sredini uvoda kot dan glavne obravnave in ob zaključku uvoda kot dan razglasitve izrečene
sodbe.
Če ima obdolženec zagovornika, je treba navesti tudi njegovo ime in priimek, saj ne zadošča le navedba, da
je bil navzoč na glavni obravnavi zagovornik. Isto velja tudi glede imenske navedbe državnega tožilca, ki je
zastopal obtožbo na zadnji glavni obravnavi ter pooblaščenca oškodovanca, zasebnega tožilca in
oškodovanca kot tožilca.
Kadar obdolženca na glavni obravnavi ne zagovarja zagovornik, katerega je pooblastil, se navede pri imenu
in priimku zagovornika tudi, da je nadomeščal pooblaščenega zagovornika. Enako velja v primeru, ko je
zagovornika, ki je praviloma lahko le odvetnik, nadomestil na glavni obravnavi odvetniški kandidat. Kadar
pa obdolženca ne zagovarja odvetnik, katerega je pooblastil, temveč zagovornik, ki mu ga je sodišče
postavilo po uradni dolžnosti, naj se v uvodu napiše:
"... zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, odvetnika F. G. iz Ljubljane...".
19 "Kaznivo dejanje, o katerem teče postopek, označimo le z zakonsko določbo, ki ga določa za kaznivo. Njegov
naziv navajamo v obrazložitvi. Številko odstavka zakonske določbe izpišemo z besedo, člena pa s številko. Ko
v uvodu navajamo pravni predpis, izpišemo njegov polni naslov. Izpišemo ga z veliko začetnico. V uvodu ne
navajamo podatkov o objavi pravnega predpisa in tudi ne njegovega skrajšanega naziva oziroma kratice, s
katero ga bomo označevali v nadaljevanju sodne odločbe. To storimo v obrazložitvi sodne odločbe, ob prvi
navedbi pravnega predpisa.". (Enotno oblikovanje 12)
"Ob prvem navajanju pravnega predpisa v obrazložitvi odločbe najprej izpišemo njegov polni naslov. Tega
izpišemo z veliko začetnico. Nato v oklepaju navedemo kratico, s katero bomo ta predpis navajali v
nadaljevanju obrazložitve sodne odločbe. Za splošne akte Državnega zbora, ki se objavljajo v Uradnem listu
Republike Slovenije se navajajo „uradne kratice“ v skladu z Odlokom o določanju kratic aktov (Ur. l. RS, št.
57/95). Za ostale predpise, katerih tvorjenja kratic ne predpisuje navedeni odlok, pa se v oklepaju navede
skrajšano poimenovanje predpisa, ki se ga bo uporabljalo v nadaljevanju sodne odločbe. Ob drugem in
nadaljnjih citiranjih tega predpisa uporabljamo samo njegovo kratico oziroma skrajšano poimenovanje.
Podatke o objavi (številko in letnico Uradnega lista Republike Slovenije) navajamo le v primerih, ko so ti
podatki pomembni zaradi razrešitve vprašanja časovne uporabe nekega predpisa." (Enotno oblikovanje 27)
20 "...datum izpišemo tako, da dan izpišemo s številko, mesec z besedo in leto s številko. Pri navajanju datuma
seje navedemo le datum seje brez navedbe „dne“. (Enotno oblikovanje 10)
218
Kadar je obdolženec obtožen več kaznivih dejanj, lahko v praksi v uvodu sodbe večkrat beremo: "... zaradi
kaznivega dejanja po 1. odstavku 204. člena KZ-1 in drugih...", včasih pa se navede samo eno kaznivo
dejanje po obtožbi. Tak uvod je nepopoln in nejasen. Zato je treba navesti vsa kazniva dejanja iz obtožbe
upravičenega tožilca.
Odveč so tudi številni podatki o tem, da je bil in kdaj je bil obtožni akt modificiran ali spremenjen.
Pomembna je le končna obtožba. Zato vmesno spreminjanje obtožbe (veliko ga je v sodni praksi) ni
pomembno in tudi v uvodu ni potrebno opozarjati nanj. (Jelenc Puklavec, 1995 29)
V praksi še vedno ni vselej jasno, ali se v uvodu sodbe navede kaznivo dejanje po obtožbi ali po drugačni
pravni opredelitvi, kot jo je sprejelo sodišče. Odgovor na to vprašanje daje določba 2. odstavka 364. člena
ZKP. Ta določa, da je treba navesti kaznivo dejanje, katerega je obdolženec obtožen. V uvodu se, torej
navedejo kaznivo dejanje ali kazniva dejanja, kot so pravno ocenjena v obtožnem aktu ali v spremenjenem
obtožnem aktu, če je upravičeni tožilec med glavno obravnavo obtožbo spremenil.
[B]esedilo uvoda včasih dodatno obremenjujejo posamezna naslavljanja, kot npr. naziv gospod ali gospa
pred imenom in priimkom vsakega člana senata, zapisnikarice, vsakega zagovornika in državnega tožilca, le
obdolženca ne.
14.4 Izrek sodbe
Izrek sodbe se začne z navedbo:
"razsodilo:"
Nedvomno je izrek sodbe tisti njen sestavni del, ki zahteva največ znanja in preciznosti. Ker predstavlja izrek
tudi sodbo, kot je bila razglašena po končani glavni obravnavi (ko gre za „popolni“ postopek), pomeni
oblikovanje izreka za sodnika posebno odgovornost in obremenitev, saj ga mora takoj po sprejemu odločitve
pravilno oblikovati tako, kot bo kasneje zajet v pisno izdelani sodbi.
Prvi del izreka je enak pri vseh treh vrstah sodb, ki jih poznamo:
• zavrnilni, ki jo sodišče izreče, če ugotovi, da ni procesnih pogojev za pregon;
• oprostilni, ki jo sodišče izreče, če ugotovi, da ni materialnih pogojev za obstoj pravice do pregona;
• obsodilni, ki jo sodišče izreče, če ugotovi, da so izpolnjeni procesni in materialni pogoji za pregon in
da je obdolženec kazensko odgovoren.
Pri vseh treh vrstah sodb sodišče v izreku navede odločitev, da je razsodilo in nato obdolženčeve osebne
podatke.
O tem, katere podatke je treba navesti, ima določbo 1. odstavek 227. člena ZKP. To so vsi tisti podatki, o
katerih izprašamo obdolženca ob zaslišanju in so zanje za zaslišanje med preiskavo in med preiskovalnimi
dejanji že v tipski pisanjih21 izdelane posebne rubrike. Pravilo, ki naj velja za navajanje obdolženčevih
osebnih podatkov, naj bo, da raje navedemo več kot premalo podatkov. Ne le, da tis ti, ki čita sodbo, na
podlagi obširnih podatkov spozna marsikatere, bistvene okoliščine, ki se nanašajo na obdolženčevo
osebnost... V primeru, da bo treba že končani spis še kdaj uporabiti, pa odpade zamudno iskanje podatkov v
spisu, če se preverja identiteta osebe, ki je vnovič obtožena.
Od časa storitve kaznivega dejanja do izreka sodbe se lahko nekateri obdolženčevi osebni podatki bistveno
spremenijo, kar je posebej pomembno pri obsodilni sodbi. Zato je bilo že večkrat zastavljeno vprašanje, ali
se v izrek sodbe sprejmejo podatki, ki so veljali v času storitve kaznivega dejanja ali novi podatki, ki veljajo
21 V izvornem besedilu "v tiskanih obrazcih", ki so seveda postali obsoletni.
219
za čas izdaje sodbe. Osebni podatki so pomembni za čas storitve kaznivega dejanja, saj pojasnjujejo nekatere
okoliščine dejanja (npr. zaposlenost, delovno mesto itd.) in se zato tudi vprašalniki - statistični listi
izpolnjujejo po času storitve kaznivega dejanja. Za obsodilno sodbo, predvsem za presojo primernosti
odločbe o kazenski sankciji, pa imajo velik pomen poleg prejšnjih tudi novi osebni podatki. Zato je prav, če
se pomembnejši osebni podatki napišejo po času storitve kaznivega dejanja in po času izdaje sodbe (npr.
nezaposlen, sedaj mizar pri d.o.o....; samski, brez otrok, sedaj poročen in oče dveh otrok, starih 1 in 3 leta).
Po določbi 3. odstavka 364. člena v zvezi s 1. odstavkom 227. člena ZKP je treba v izreku navesti tudi, ali je
bil obdolženec že obsojen, kdaj in zakaj. To pomeni, da bi bilo treba v izreku sodbe povzeti podatke iz
izpiska o kazenski evidenci."
(npr. že obsojen zaradi kaznivega dejanja po členu 204/I Kazenskega zakonika na osem mesecev zapora s
sodbo Okrajnega sodišča v A., opravilna števila K...., z dne 25.3. 2014, kazen že prestal)
"Tak izrek je res zelo natančno oblikovan in bi kazalo prejšnje sodbe praviloma dejansko povzeti med
obdolženčeve osebne podatke v izreku sodbe. Težave nastopijo, čim je obdolženec večkratni povratnik.
Povzemanje teh podatkov iz izpiska o kazenski evidenci, ki ima tudi včasih po 20 in več vpisov, bi bilo
zamudno, tak izrek pa ne bi bil ravno pregleden. Zato mora v takih primerih le zadoščati, da se navede: "že
sedemkrat obsojen". Podrobnejšo razčlenitev tega podatka pa bo itak mogoče najti v razlogih sodbe. Tudi v
tem okviru kaže opozoriti na neustreznost izraza "predkaznovan", ki ga še vedno najdemo v večini sodb, pa
čeprav je neprimeren, ker predstavlja le slab prevod nemškega izraza za osebo, ki je bila že kaznovana."
Obdolženec, kateremu je bila obsodba izbrisana, na podlagi zakonske ali sodne rehabilitacije, velja v zvezi z
novim kazenskim postopkom za neobsojenega.
"Ob zaključku podatkov o obdolžencu je treba navesti tudi, ali je ob izdaji sodbe na prostosti in ali je in od
kdaj v priporu, oziroma na prestajanju kazni zapora. Če je bil odrejeni pripor morda odpravljen, je treba
navesti tudi ta podatek: "... v priporu od 9.2.2012 do 6.4.2012". Ta podatek je treba posredovati ne le zaradi
kontrole nad pravilnim vračunanjem pripora v izrečeno kazen, temveč tudi zato, da je takoj jasno, ali je treba
zadevo po izdaji sodbe prve stopnje še vedno obravnavati kot nujno.
Uvodni del izreka se torej konča z besedami "na prostosti", "na prestajanju kazni treh mesecev zapora v
zaporih v Ljubljani od 10.4. 2012 dalje", "v priporu od 1.4. 2012 do 14.8.2012" ali "v priporu od 1.4. 2012
dalje". Nadaljnji del izreka pa je treba oblikovati različno glede na vrsto sodbe: obsodilno, oprostilno in
zavrnilno.
14.5 Sodba, s katero se obtoženec spozna za krivega (obsodilna sodba)
Podatkom o obdolžencu sledi odločba sodišča, da je obdolženec kriv, izražena z besedami: "je kriv", ali, "se
spozna krivega". Praksa sodišč je pri oblikovanju tega dela izreka neenotna. Nekateri sodniki v sodbi
navedejo, da se obdolženec ali obdolženca spozna za krivega, tako kot se glasi tudi zakonsko besedilo 1.
odstavka 359. člena ZKP, vendar tako oblikujejo izrek le redki sodniki. Morda je drugi način oblikovanja
izreka, ki se je v praksi večinoma uveljavil, ko sodišče navede "je kriv", jezikovno bolj čist, jasen in kratek.
Navedbi, da je obdolženec kriv, sledi opis kaznivega dejanja, za katerega ga je sodišče spoznalo za krivega,
nato pa zakonska, ne "zakonita", (ker je vendar vsaka določba zakona zakonita) označba kaznivega dejanja
in določbe kazenskega zakona, ki jih je sodišče uporabilo:
"Obtoženi A.B. (osebni podatki),

je kriv,
da je zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist ....
220
S tem je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika".
Če sodišče obtoženca spozna za krivega več kaznivih dejanj, bo izrek pregleden, če bo oblikovan takole:
"Obtoženi A.B. (sledijo osebni podatki),
je kriv:
1. da je zato, da bi si pridobil ...... (sledi opis kaznivega dejanja);

2. da je razžalil zasebnega tožilca ...... (sledi opis kaznivega dejanja).
S tem je storil:
z dejanjem pod 1. točko izreka kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika,
z dejanjem pod 2. točko izreka pa kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega
zakonika".
Nekateri sodniki za besedama "je kriv" napišejo še: "po obtožnici DT iz Ljubljane I K 16/2012 z dne
13.5.2012", "modificirani obtoženci" itd. Vnašanje teh podatkov v izrek je odveč, saj so podatki o obtoženem
aktu navedeni že v uvodu sodbe, izrek pa zaradi takih ponavljanj izgublja na čistosti in preglednosti."
Dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja obdolženčeva bistveno zmanjšana prištevnost je treba navesti že v
opisu dejanja v izreku sodbe. Krivda, katere sestavni del je prištevnost oziroma bistveno zmanjšana
prištevnost, je eden od temeljev kaznivega dejanja. „Dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, pa
je treba po določbi 4. odstavka 364. člena, v zvezi s 1. točko 1. odstavka 359. člena ZKP navesti v izreku.
Bistveno zmanjšano prištevnost je treba z navedbo 3. odstavka 29. člena KZ-1 vnesti tudi v zakonsko
označbo kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je sodišče zaradi ugotovljene bistveno zmanjšane prištevnosti
uporabilo omilitvena določila ali ne."
Sodišče mora tudi v izreku sodbe navesti, da je uporabilo institut actiones liberae in causa oziroma določbo
tretjega odstavka 16. člena KZ, sicer prekrši določbe četrtega odstavka 364. člena v zvezi s prvim
odstavkom 359. člena ZKP. Sodba I Ips 169/2006
"Večkrat v praksi ni jasno, ali je treba v izreku sodbe v opisu dejanja zajeti tudi okoliščine in dejstva, ki so
podlaga za odločitev sodišča, da se obtožencu na osnovi zakonskega pooblastila odpusti kazen. Prav je, da
sodišče v takem primeru dopolni opis dejanja z okoliščinami in dejstvi, ki so osnova za odpustitev kazni in
da jih ne ugotavlja in obrazlaga le v razlogih sodbe. Tako bo takoj jasno, zakaj je sodišče kazen odpustilo.
Če bo npr. obdolženec kaznivo dejanje razžalitve storil tako, da je razžalitev le vrnil, bo sodišče ravnalo prav,
če bo tako vrnitev razžalitve opisalo v izreku sodbe, nato pa po določbi 4. odstavka 158. člena KZ-1
odločilo, da se obdolžencu kazen odpusti. Pri odpustitvi kazni po 27. členu KZ-1 , ki največkrat uporablja pri
obsodbah za kaznivo dejanje zoper javni promet, največkrat že iz opisa, da je bilo dejanje storjeno iz
malomarnosti in da so nastale takšne in takšne posledice, izhaja tudi poseben razlog za odpustitev kasni,
čeprav je prav, da sodišče ob odpustitvi kazni v nakazani smeri opis dejanja dopolni, vendarle v praksi
utemeljeno ostaja sporno, ali bi opustitev navajanja takih okoliščin res lahko pomenila bistveno kršitev
določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če so razlogi za odpustitev kazni
pojasnjeni v obrazložitvi sodbe.
....
221
Čim sodišče več dejanj pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje, oceni, da gre za celoto in tedaj za
eno samo kaznivo dejanje. Glede istega dejanja pa ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne oziroma
obsodilne in zavrnilne sodbe. Zato bo tudi v takem primeru sodišče obdolženca spoznalo za krivega dejanj,
ki so mu v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja dokazana in bo le v tem obsegu nadaljevano kaznivo
dejanje povzelo v izrek. V obrazložitvi sodbe pa bo sodišče seveda navedlo razloge za svojo odločitev in
pojasnilo, zakaj posamezna dejanja niso zajeta v krivdorek za nadaljevano kaznivo dejanje. Zato je odveč
vsak pomislek, da s tako odločitvijo morda ne bi bil popolnoma rešen predmet obtožbe. Tako ravna sodišče
ne glede na to, ali je več dejanj pravno opredeljenih kot nadaljevano kaznivo dejanje že v obtožbi, ali pa jih
je tako opredelilo sodišče samo, saj na predloge glede pravne presoje dejanja sodišče ni vezano (2. odstavek
354. člena ZKP).
....
Eden izmed problemov, ki se v praksi pogostokrat pojavi, je rešitev vprašanja, kako se oblikuje izrek
obsodilne sodbe, ko na glavni obravnavi izvedeni dokazi kažejo na to, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno v
takem obsegu, kot je zajeto v obtožbi, upravičeni tožilec pa obtožbe ni spremenil. Npr.: nekdo je obtožen, da
je storil kaznivo dejanje tatvine s tem, da je vzel 1500 EUR. Na glavni obravnavi se ugotovi, da je dejansko
vzetih le 1000 EUR. V praksi se je oblikovalo več rešitev: nekatera sodišča v takem primeru spoznajo
obtoženca za krivega, da je vzel 1000 EUR, v obrazložitvi sodbe pa navedejo razloge, iz katerih so
obtoženca spoznala za krivega kaznivega dejanja, storjenega v tem, manjšem obsegu. Druga sodišča
spoznajo obtoženca za krivega, da je vzel 1000 EUR, v oklepaju pa zapišejo "ne pa 1500 EUR". Tretja pa
zopet obtoženca spoznajo za krivega, da je vzel 1000 EUR, oprostijo pa ga obtožbe kaznivega dejanja
tatvine, ki naj bi ga storil s tem, da je vzel še nadaljnjih 500 EUR. Prav gotovo tretji način oblikovanja
sodbenega izreka ni pravilen, saj se za eno dejanje ne moreta hkrati izreči različni sodbi, oprostilna in
obsodilna, kot je bilo že poudarjeno. Če sledimo pravilu, da mora biti izrek v sodbi jasen in da mora obsegati
samo opis kaznivega dejanja, katerega je obtoženec spoznan za krivega, se pokaže, da je od prvih dveh
možnih rešitev najpravilnejša ta, da sodišče spozna obtoženca za krivega kaznivega dejanja v obsegu, kot ga
je ugotovilo, v obrazložitvi pa pove, zakaj ga ni spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje v obsegu,
kot mu ga je očitala obtožba. Čeprav v takem primeru v izreku ne posreduje posebej odločitve, da obtoženca
ni spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja v večjem obsegu, takšnem kot ga je bil obtožen, svojo
odločitev pa pojasni v razlogih sodbe, sodišče obtožbo v celoti reši. Zato tudi v takem primeru ni podana
kršitev iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot se v praksi še večkrat ocenjuje tako odločanje sodišča v
sodbi.
V praksi se pogostokrat, pojavi tudi vprašanje, kaj naj naredi predsednik senata, kadar ob posveto vanju
senata meni, da je treba glede na podatke in dokaze, zbrane med glavno obravnavo, spremeniti opis dejanja,
upravičeni tožilec pa obtožbe ni ustrezno spremenil. V kakšnem obsegu lahko sodišče samo spremeni opis
dejanja, je vprašanje objektivne identitete obtožbe in sodbe, ki pa seveda ne spada v okvir tega sestavka.
Zato je treba odgovoriti le na vprašanje, kako bo sodnik v takem primeru izrekel sodbo. Večkrat lahko v
zapisnikih o glavni obravnavi beremo, da predsednik senata pred razglasitvijo sodbe napiše v zapisnik o
glavni obravnavi: "Predsednik senata nato prekvalificira ali premodificira obtožnico", ali pa celo "nato senat
pooblasti predsednika senata, da modificira obtožnico". Ob takem nepravilnem poimenovanju in ravnanju je
treba poudariti, da modificira in spremeni obtožbo lahko le tisti, ki jo je vložil, saj že sama izraza vsebujeta
tako tožilčevo pooblastilo. Predsednik senata in senat le ocenjujeta, ali opis kaznivega dejanja po obtožbi
ustreza ugotovljenemu dejanskemu stanju, če ne ustreza, ga lahko sam spremeni in morda obdolženčevo
ravnanje tudi drugače pravno oceni. Zato bo predsednik senata ali sodnik ravnal prav, da bo po posvetovanju
senata ali kot sodnik posameznik po končani glavni obravnavi narekoval v razpravi zapisnik:
"Predsednik senata nato razglasi sodbo:
"Obtoženi A.B.
je kriv,
222
da je .... (sledi opis dejanja v celoti, z vsemi spremembami, ki jih je sprejelo v opis dejanja sodišče).
S tem je storil ..... "
V obrazložitvi sodbe pa sodišče navede, da je opis dejanja samo spremenilo in obrazloži, kako in zakaj.
Opisu dejanja sledi v izreku sodbe zakonska (ne zakonita) ... označba kaznivega dejanja, nato pa sodišče
navede določbo kazenskega zakona (člen kazenskega zakonika). Zakonska označba pomeni poimenovanje
določenega kaznivega dejanja po Kazenskem zakoniku - npr. goljufija.
Vsa kazniva dejanja so v Kazenskem zakoniku poimenovana, v posebnih zakonih pa so praviloma brez
nazivov. Zato se v primeru, kadar se postopek vodi za kaznivo dejanje po posebnem zakonu, tako kaznivo
dejanje opredeli le kot kaznivo dejanje po določeni določbi posebnega zakona. Npr.: "S tem je obtoženec
storil kaznivo dejanje po 17. členu Zakona o parlamentarni preiskavi."
Kadar ima posamezna določba kazenskega ali posebnega zakona več odstavkov ali točk, je treba v izreku
poleg člena točno navesti po katerem odstavku ali točki posamezne zakonske določbe je kaznivo dejanje
opredeljeno. Npr.: "S tem je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena
Kazenskega zakonika" in ne morda le: "S tem je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. odstavku 205.
člena Kazenskega zakonika". Brez določne opredelitve kaznivega dejanja je izrek sodbe pomanjkljiv."
"Če zajema naziv kaznivega dejanja več dejanskih stanov npr. Ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige,
spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1, navedemo samo tisti del naziva, ki ustreza obravnavanemu
dejanskemu stanju, npr.: ponareditev uradne listine ali uničenje uradne listine ali ponareditev uradnega spisa
ipd. Tako že sam naziv kaznivega dejanja kaže, ali gre za ponareditev ali uničenje in ali gre za listino, knjigo
ali spis." (Iglič, 14, enako Javornik, 86, Jelenc Puklavec 1995, 30)
"Če gre za pravno kvalifikacijo, ki označuje kvalificirano ali privilegirano obliko kaznivega dejanja,
navedemo najprej kvalificirano ali privilegirano obliko, nato pa temeljno obliko kaznivega dejanja.
Nepravilna je pravna kvalifikacija...: "s tem je storil kaznivo dejanje poneverbe po členu 159/1 in 2
Kazenskega zakonika". Taka zakonska označba kaznivega dejanja nakazuje na stek kaznivih dejanj, če bi
bil mogoč, ne pove pa nam določno, katero kaznivo dejanje je obdolženec storil. Pravilno bi moralo biti
označeno, da je obdolženec storil kaznivo dejanje poneverbe po 2. odstavku 159. člena KZ-1 v zvezi s 1.
odstavkom istega člena." (Iglič 14)
"Če v opisu dejanja navedemo kakšen institut splošnega dela kazenskega zakona, citiramo ta institut tudi v
pravni kvalifikaciji, npr.: s s tem je storil poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 205.
člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika in 1. odstavkom 34.
člena Kazenskega zakonika... Enak način pravne kvalifikacije uporabimo tudi pri bistveno zmanjšani
prištevnosti, prekoračenem silobranu, prekoračeni skrajni sili in napeljevanju." (Iglič 15)
"Opozoriti je treba na nejasne izreke v tistih primerih, ko je sodišče obdolženca spoznalo za krivega več
kaznivih dejanj. Često lahko beremo v sodbah: npr.: "S tem je storil k.d. goljufije po členu 211/1 Kazenskega
zakonika in razžalitve po členu 158/1 Kazenskega zakonika". Iz tako oblikovanega izreka sodbe ni natančno
razvidno, na katero od več kaznivih dejanj se nanaša posamezna zakonska označba kaznivega dejanja. Izrek
bo razumljiv le, če se bo glasil:
"S tem je storil z dejanjem pod 1. točko izreka (ne obtožbe, kot včasih pomotoma pišemo v sodbah) kaznivo
dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika, z dejanjem pod 2. točko izreka pa
kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika".
223
Tem bolj velja pravilo, da mora biti zakonska označba kaznivih dejanj v izreku sodbe posebno precizna za
tiste primere, ko je obdolženec spoznan za krivega več kaznivih dejanj. Navedimo primer: Sodišče spozna
obtoženca za krivega, da je storil več kaznivih dejanj goljufije, za katere navede v sodbi ločene opise pod
posameznimi točkami izreka. Temu sledi zakonska označba kaznivih dejanj, ki predstavlja pravno oceno
sodišča in ki se glasi: "S tem je storil k.d. goljufije po 1. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika". Iz tako
oblikovanega izreka ni mogoče povzeti, ali je sodišče ocenilo, da je obtoženec storil eno kaznivo dejanje ali
morda nadaljevano kaznivo dejanje goljufije ali pa celo več dejanj. Šele iz nadaljnjega dela izreka, ko
sodišče določi posamezne kazni za vsako od kaznivih dejanj goljufije, je mogoče sklepati na pravno presojo
sodišča, da gre za pet samostojnih kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Zato bo prav, da
v sodbi sledi opisu dejanj jasna pravna opredelitev: "S tem je storil pet kaznivih dejanj goljufije po prvem
odstavku 211. člena Kazenskega zakonika", ali npr. "nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku
204. člena Kazenskega zakonika" itd.
Tisti del sodbenega izreka, ki smo ga doslej obravnavali, to je zakonski in dejanski opis dejanja, zakonsko
označbo kaznivega dejanja, zakonsko določbo, ki jo je sodišče uporabilo (člen kazenskega zakona),
imenujemo s skupnim nazivom "odločba o krivdi" ali "krivdorek". Temu delu sledi v skladu s 3. točko 1.
odstavka 359. člena ZKP odločba o kazenski sankciji, ki lahko pomeni odločbo o kazni oziroma njeni
odpustitvi ali pa odločbo o pogojni obsodbi. Odločba o kazenski sankciji se v primeru izreka kazni (kazni
zapora, denarne kazni ali prepovedi vožnje motornega vozila) oblikuje bistveno drugače kot v primeru izreka
milejše kazenske sankcije - pogojne obsodbe. Zato je treba njuno oblikovanje obravnavati ločeno.
14.6 Odločba o kazni
14.6.1 Kazen zapora

14.6.1.1 Enostavna sodba
Preproste odločbe o kazni v praksi niti ne povzročajo težav. Sodišče izreče na primer:
"S tem je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika in se mu po isti
zakonski določbi
izreče
kazen 5 (pet22) mesecev zapora."
Takšen izrek je v skladu s Kazenskim zakonikom, po katerem se storilcu izreče kazen. Zato bi bilo treba
opustiti navedbe, ki so sicer vse redkejše, pa se vendarle še najdejo v izrekih sodb, da se "obtoženec obsodi
na 5 (pet) mesecev zapora."
Zaradi potrebne jasnosti odločbe o kazni in da bi se izključila vsaka pomota, je potrebno poleg številke v
oklepaju to tudi izpisati z besedo: 5 (pet) mesecev zapora.
razsodilo:
I. Obtoženi AB (osebni podatki)
je kriv
22 Višina kazni zapora se mora izpisati tudi z besedami (98/II SR).
224
da je
S tem je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim
odstavkom 204. člena KZ-1.
II. Po prvem odstavku 205. člena KZ-1 se mu izreče
kazen 5 (pet) mesecev zapora.
III. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se mu v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 1. 11. 2015 od 12.00
ure do 2. 11. 2015 do 13.00 ure.
IV. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati oškodovanki VŠ, Cesta v Sanjski log 2,
Ljubljana, premoženjskopravni zahtevek v znesku --- EUR.
V. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obtoženec povrniti stroške kazenskega postopka v znesku ---
EUR ter sodno takso---.
14.6.1.2 Obsodilna sodba z odpustitvijo kazni
razsodilo:
je kriv
da je
S tem je storil poskus kaznivega dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi
s 34. členom KZ-1.
II. Obtožencu se po prvem odstavku 52. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 36. člena KZ-1
kazen odpusti.
III. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP se obtoženca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1.
do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.
14.6.1.3 Obsodilna sodba z uporabo omilitvenih določb
Več pomanjkljivosti je mogoče zaslediti v odločbah o kazni, kadar sodišče obdolžencu izreče kazen z
uporabo omilitvenih določil. V mnogih primerih zasledimo v sodbah, da niso navedene omilitvena določila,
na katera mora sodišče opreti odločbo o kazni, če hoče izreči milejšo kazen od v zakonu predpisane. Včasih
225
so navedene le zakonske določbe 50. in 51. člena KZ-1, niso pa navedeni odstavki in točke teh določb.
Zaradi jasnosti in preizkusov odločbe o kazni je treba zato določeno navesti:
".... in se mu po četrtem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika, z uporabo določb 2. alineje 50. člena in
3. točke 51. člena Kazenskega zakonika
izreče
kazen 3 (tri) mesece zapora".
razsodilo:
je kriv
da je
1.
2.
S tem je storil:
6 z dejanjem pod točko 1. kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po

prvem odstavku 186. člena KZ-1B;
7 z dejanjem pod točko 2. kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1B;
II. Obtožencu se določita:
- za kaznivo dejanje pod točko 1., po prvem odstavku 186. člena KZ-1B, z uporabo omilitvenih določb po
drugi alineji 50. člena KZ-1B in po 3. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1B,
kazen 10 (deset) mesecev zapora;
- za kaznivo dejanje pod točko 2., po prvem odstavku 207. člena KZ-1B,
kazen 1 (eno) leto zapora;
Nato se obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1B, izreče
enotna kazen
1 (eno) leto in 9 (devet) mesecev zapora.
226
III. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1B se obtožencu v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 1. 11. 2015
od 12.00 ure do 2. 11. 2015 do 13.00 ure in čas prestan v priporu od 3. 11. 2015 od 20.00 ure do 1. 2. 2016
do 12.00 ure.
IV. Po petem odstavku 186. člena KZ-1B se obtožencu odvzame 7,78 grama konoplje rastline.
14.6.1.4 Obsodilna sodba za več kaznivih dejanj
Če sodišče obtoženca spozna za krivega več kaznivih dejanj, oblikuje odločbo o kazni takole:
Zakonski označbi kaznivih dejanj sledi izrek:
"...in se mu določita:
za kaznivo dejanje pod 1. točko izreka po četrtem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika, z uporabo
določil 2. alineje 50. člena in 3. točke 51. člena Kazenskega zakonika,
kazen 3 (tri) mesece zapora.
za kaznivo dejanje pod 2. točko izreka po 1. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika,
kazen 4 (štiri) mesece zapora,
nakar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče
enotna kazen
6 (šest) mesecev zapora."
Zaradi preglednosti je priporočljivo, da se odločbo o enotni kazni podčrta.
Poudariti je treba še, da v določbi 53. člena KZ-1 ni osnove za odločitev sodišča, da se obtožencu izreče
"ena sama kazen", kot beremo v nekaterih sodbah. Pravilno in v skladu z zakonom se ta odločba imenuje
odločba o enotni kazni. Prav tako je treba posebej opozoriti, da se po določbi 1. odstavka 53. člena KZ-1
posamezne kazni določijo (ne izrečejo), enotne kazni pa izrečejo.
razsodilo:
je kriv
da je
227
1.
2.
3.
S tem je storil:
8 z dejanjem pod točko 1. kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-
1B v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 člena KZ-1B;
9 z dejanjem pod točko 2. kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1B;
10 z dejanjem pod točko 3. poskus kaznivega dejanja velike tatvine 3. točki prvega odstavka 205.
člena KZ-1B v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 člena KZ-1B in prvem odstavku 34. člena
KZ-1B.
II. Obtožencu se določijo:
kazen 1 (eno) leto zapora;
kazen 6 (šest) mesece zapora;
Nato se obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1B, upoštevaje kot določene zgoraj navedene
tri kazni, izreče
enotna kazen
2 (dve) leti in 2 (dva) meseca zapora.
od 12.00 ure do 2. 11. 2015 do 13.00 ure in čas prestan v priporu od 3. 11. 2015 od 20.00 ure do 1. 2. 2016
do 12.00 ure.
228
IV. Po drugem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanka VŠ s premoženjskopravnim zahtevkom --- EUR
napoti na pravdo.
EUR ter sodno takso---, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa se ga oprosti povrnitve stroškov iz 3. in 4.
točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki
zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna.
V zvezi z izrekom enotne kazni je treba opozoriti še na zmotno stališče, ki ga v praksi iz sodb tu in tam še
vedno lahko povzamemo. Gre za napačno razlago pravila asperacije, vsebovanega v določbi 3. točke 2.
odstavka 53. člena KZ-1. Nekatera sodišča to določbo nepravilno razumejo tako, da mora biti v primeru, ko
se obtožencu sodi za več (ne le dve) kaznivih dejanj v steku, vsaka posamezna določena kazen zajeta z
določenim delom v enotni kazni, da ne bi ostal obtoženec za kakšno od kaznivih dejanj v steku nekaznovan.
Pravilo asperacije pomeni, da mora biti enotna kazen višja od vsake od posameznih kazni, določenih za
kazniva dejanja v steku. To pomeni, da se zviša najvišja izmed kazni, določenih za posamezna kazniva
dejanja. Enotna kazen je pravilno izrečena tudi, če je ostal obtoženec za kakšno posamezno kaznivo dejanje
nekaznovan, seveda, če ne gre le za dve kaznivi dejanji. Zvišati pa je treba najvišjo kazen za toliko, da je
enotna kazen v nekem logičnem sorazmerju do drugih določenih posameznih kazni. Npr.: če sodišče za
kazniva dejanja v steku določi posamezne kazni 8, 6 in 3 mesece zapora, ne bo kršilo kazenskega zakona v
določbi 3. točke 2 . odstavka 53. člena KZ-1, če bo zvišalo najvišjo posamezno kazen 8 mesecev zapora tako,
da bo izreklo enotno kazen le 9 mesecev zapora. Glede na preostali posamezni kazni 6 in 3 mesecev zapora
pa taka enotna kazen ne bi bila primerna, saj bi zaradi le malenkostnega zvišanja najvišje kazni iz 8 na 9
mesecev zapora ne predstavljala logičnega zaključka vseh posameznih določenih kazni. Zato bi bilo treba
izreči primerno višjo enotno kazen, ki pa seveda ne bi smela doseči seštevka posameznih določenih kazni 8,
6 in 3 mesecev zapora.
Enotno kazen izreče sodišče ob upoštevanju posameznih določenih kazni in ne sme posamezne kazni
določiti oziroma jo izreči šele pri izreku enotne kazni (Sodba I Ips 358/2008). Sodišče izreče enotno kazen
šele potem, ko upošteva tudi določene kazni iz preklicanih pogojnih obsodb (Sodba I Ips 9066/2010-338).
Sodišče, ki izreka enotno kazen, mora pri izrekanju enotne kazni upoštevati oziroma odpraviti kršitve, ki so
bile storjene pri izreku kazni istemu obsojencu s poprejšnjimi sodbami. V primerih, ko bi sodišča, ki so
odločala o prejšnjih kaznih, kršila zakonske določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ oziroma 4.
točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, bi bili taki obsojenci neenako obravnavani v primerjavi s tistimi,
pri katerih v obsodbah do takšnih kršitev ne bi prišlo (Sodba I Ips 81220/2010-140).
Sodišče sme v pogojni obsodbi določiti kazen največ dve leti zapora, ne pa višje kazni, kar velja tudi za
določitev enotne kazni (Sodba I Ips 43203/2010-69).
Sodišče prve stopnje je z izrekom enotne kazni enega leta in šestih mesecev zapora v škodo obsojenca
kršilo 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. Ta določa, da v primerih, ko je sodišče za kazniva dejanja
v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne
sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora. Upoštevaje kazni zapora, ki ju je
sodišče prve stopnje štelo kot določeni, torej kazen enega leta zapora po preklicani pogojni obsodbi in
kazen petih mesecev zapora, ki jo je sodišče določilo za obravnavano kaznivo dejanje velike tatvine, bi
izrečena enotna kazen ne smela doseči seštevka obeh določenih zapornih kazni (asperacijsko pravilo). V
obravnavani kazenski zadevi je izrečena enotna kazen celo presegla seštevek obeh zapornih kazni. Sodišče
prve stopnje je s tem v škodo obsojenca prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP)
(Sodba I Ips 59835/2012-86). Sodišče z izrekom enotne kazni eno leto in štiri mesece zapora (ob
upoštevanju dveh kazni: kazni deset mesecev zapora, določene v preklicani pogojni obsodbi in kazni deset
mesecev zapora, določeni obsojencu za sedaj obravnavano kaznivo dejanje neplačevanja preživnine) ni
229
prekoračilo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu (Sodba I Ips 78752/2010-79). Sodišče prve stopnje je z
izrekom enotne kazni 6 mesecev in 15 dni zapora kršilo določbo 4. odstavka 37. člena KZ v škodo
obsojenca. Po navedeni določbi se kazen zapora izreka na cela leta in cele mesece, le do 6 mesecev tudi na
cele dni. Ker po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ enotna kazen ne sme doseči seštevka določenih
kazni,je v tem primeru moč izreči kot enotno kazen, ki ne bo v škodo obsojencu, le kazen 6 mesecev
zapora, pa čeprav mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni (2. točka 1. odstavka
47. člena KZ). To pomeni, da je moč kršitev zakona v škodo obsojenca v tem primeru odpraviti z izrekom
kazni, ki je sicer v nasprotju z navedenim zakonskim določilom, vendar pa je izrek takšne kazni obsojencu
v korist. Vrhovno sodišče je zato ugotovljeno kršitev zakona odpravilo z izrekom enotne kazni 6 mesecev
zapora. (Sodba I Ips 68/1998).
Glede na to, da se določbe o steku kaznivih dejanj nanašajo na primere storitve dveh ali več kaznivih
dejanj, ni mogoče pravil o izreku enotne kazni v teh primerih razlagati in razumeti povsem neodvisno od
določb, ki v istem zakonu določajo pravila za izrek kazni za posamično kaznivo dejanje (sistematična
razlaga), saj niso namenjena temu, da bi se z enotno kaznijo znižalo najstrožjo določeno posamezno kazen
(Sodba I Ips 58203/2011-30). Če pritožbeno sodišče obsojencu zniža kazen, določeno za eno izmed
kaznivih dejanj, za katera je bil obsojen, mora ob nespremenjenih ostalih dveh določenih kaznih izreči novo
enotno kazen po pravilih izrekanja kazni v steku, ki jih določa 53. člen KZ-1 (Sodba I Ips 3050/2011-430).
Kombinacija novih in starih določb kazenskega zakona je možna le izjemoma in ena takšnih izjem je tudi
uporaba določb o steku kaznivih dejanj (Sodba I Ips 2698/2010-115).
Za razmerje inkluzije gre, če presoja konkretnih okoliščin kaznivih dejanj v steku (ne pa primerjava
abstraktnih zakonskih znakov kot pri navideznem steku zaradi razmerja konsumpcije, specialnosti ali
subsidiarnosti), pokaže, da bi bilo dvojno kaznovanje nesmiselno, ker je kriminalna količina enega
kaznivega dejanja v primerjavi z drugim zanemarljiva, postranska ali malo pomembna posebna okoliščina
hujšega kaznivega dejanja (Sodba I Ips 50014/2010-121). V primeru navideznega idealnega steka zaradi
razmerja inkluzije se ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih, ali je opis enega kaznivega dejanja na
abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja konkretno ravnanje storilca. Obsojenec je s svojim
ravnanjem uresničil zakonske znake dveh kaznivih dejanj oziroma uresničil dve prepovedani posledici;
spravil je v promet lažno listino in si pridobil protipravno premoženjsko korist (Sodba I Ips 28459/2011-
126).
Če obsojenec kazni, izrečene s prejšnjo sodbo, še ni prestal, je sodišče dolžno izreči enotno kazen v skladu
z določbo 1. odstavka 48. člena KZ, če ne gre za izjemi od tega pravila, določeni v 2. in 3. odstavku 48.
člena KZ (Sodba I Ips 150/2005). Če je obsojenec že prestal zaporno kazen, med njenim prestajanjem pa je
storil kaznivo dejanje, mu sme sodišče zanj izreči pogojno obsodbo (Sodba I Ips 24/2006).
Tudi v postopku za združitev kazni (postopku neprave obnove) mora sodišče uporabiti določbe Kazenskega
zakonika o izreku enotne kazni. Sodba I Ips 94/2008
Če sodišče zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obtoženec storil pred prestajanjem ali med prestajanjem kazni,
izrečene s prejšnjo pravnomočno sodbo, sodi obsojencu (55. člen KZ-1), oblikuje odločbo o kazni takole:
Potem, ko obtožencu določi eno ali več posameznih kazni za eno ali več kaznivih dejanj, katerega ali katerih
ga je spoznalo za krivega, se izrek glasi:
"Po prvem odstavku 55. člena Kazenskega zakonika se obtožencu izreče, upoštevajoč kazen 10 (deset)
mesecev zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega
zakonika s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 16.3.2012, opr.št. I K 16/2012 in kazen (ali kazni) iz
te sodbe,
enotna kazen
230
1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora."
V zvezi z izrekanjem enotne kazni po 1. odstavku 55. člena KZ-1 je treba opozoriti na nekatere nepravilnosti
pri oblikovanju tega izreka. Ko sodišče v novi sodbi obtožencu določi kazen za nova kazniva dejanja, mu
včasih po določbah 53. člena KZ-1 izreče najprej enotno kazen, upoštevaje nove določene kazni, nato pa po
1. odstavku 55. člena KZ-1, upoštevajoč novo enotno kazen in kazen iz že pravnomočne sodbe, še drugo
enotno kazen.
Tako oblikovanje izreka, ko sodišče dvakrat izreče enotno kazen, ni v skladu z določbo 1. odstavka 55. člena
KZ-1. Enotno kazen je treba zato izreči, upoštevajoč posamezne kazni, določene za kazniva dejanja z novo
sodbo in kazen iz pravnomočne sodbe.
Glede izrekanja enotne kazni obsojencu po 1. odstavku 55. člena KZ-1 se pojavlja tudi vprašanje, ali se v
primeru, ko je treba upoštevati enotno kazen iz pravnomočne sodbe za več kaznivih dejanj, upoštevajo
posamezne določene kazni iz te pravnomočne sodbe, ali pa le enotna kazen. Glede tega vprašanja sta se v
praksi oblikovali dve različni stališči: po enem je treba v takem primeru upoštevati posamezne, določene
kazni, ne pa enotne kazni iz prejšnje pravnomočne sodbe. Po drugem stališču, ki je v naši praksi utemeljeno
prevladalo, pa je treba iz prejšnje obsodbe upoštevati le enotno kazen, ki je vendar že pravnomočno izrečena
in se zato ne sme ponovno razbijati na posamezne določene kazni.
V izreku sodbe, v katerem je odločeno, da se bo zaporna kazen izvršila z delom v splošno korist, mora
sodišče – zato, da je izrek sodbe izvršljiv – navesti, koliko ur dela v splošno korist mora opraviti obsojenec.
Sodišče prve stopnje je, upoštevaje kazen, ki jo je izreklo obsojencu, navedlo, koliko ur dela v splošno
korist mora obsojenec opraviti, pritožbeno sodišče, ki je obsojencu po pritožbi višje državne tožilke
izrečeno kazen zvišalo, pa o tem v izreku sodbe ni odločilo,... (Sodba I Ips 25331/2013-119).
Če sodišče ne upošteva in z izrekom enotne kazni ne odpravi kršitve zakona, storjene s sodbami, katerih
kazni upošteva pri izrekanju enotne kazni, v to kazen vgradi prej zagrešeno nezakonitost. V takšnem
primeru mora sodišče, ki izreka enotno kazen, upoštevati in odpraviti pri izrekanju enotne kazni tudi
kršitve, ki so bile storjene pri izreku kazni s poprejšnjimi sodbami. (I Ips 81220/2010)
14.6.1.5 Obsodilna sodba – zaporna kazen – izvršitev z delom v splošno korist
razsodilo:
je kriv
da je
S tem je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1C.
II. Po prvem odstavku 205. člena KZ-1C se mu izreče
ki se po osmem odstavku 86. člena KZ-1C izvrši
231
z delom v splošno korist

v trajanju 240 (dvesto štirideset) ur,
ki jih mora opraviti v obdobju največ 2 (dveh) let od izvršljivosti sodbe.
Izvrševanje dela v splošno korist vodi in nadzoruje Center za socialno delo --- po predpisih o socialnem
varstvu v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje. Pri določitvi dela obtožencu v
okviru razpoložljivih del pri izvajalskih organizacijah se upošteva obtoženčevo strokovno znanje in
sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih in poklicnih
obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje
teh obveznosti.
Dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obtoženec, Center za socialno delo --- in organizacija,
pri kateri bo delo opravljeno, se šteje za poziv za nastop kazni.
Center za socialno delo --- obvesti sodišče, če obtoženec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist.
Če obtoženec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši
obveznosti dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu
neopravljenega dela.
III. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obtoženec povrniti stroške kazenskega postopka v znesku ---
14.6.1.6 Obsodilna sodba - zaporna kazen - izvršitev z delom v splošno korist - z

varstvenim nadzorstvom in navodilom
razsodilo:
je kriv
da je
S tem je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1C.
II. Po prvem odstavku 205. člena KZ-1C se mu izreče
ki se po osmem in desetem odstavku 86. člena KZ-1C izvrši
232
z delom v splošno korist

v trajanju 240 (dvesto štirideset) ur,
ki jih mora opraviti v obdobju največ 2 (dveh) let od izvršljivosti sodbe.
Obtožencu se odredi tudi
varstveno nadzorstvo za čas 1 (enega) leta,
in po 1. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1C navodilo, da se zdravi v metadonskem programu v ZD ---.
teh obveznosti.
Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi sodišče. Svetovalec pomaga obtožencu in nadzira
izpolnjevanje navodila.
obveznosti dela v splošno korist ali če ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika
stiku s svetovalcem, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega
dela.
III. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati oškodovanki VŠ, Cesta v Sanjski log
2, Ljubljana, premoženjskopravni zahtevek v znesku --- EUR.
IV. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obtoženec povrniti stroške kazenskega postopka v znesku ---
14.6.1.7 Obsodilna sodba - zaporna kazen - pogojne obsodbe se ne prekličejo
razsodilo:
233
je kriv
da je
S tem je storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v
zvezi s 54. členom KZ-1.
II. Po prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 se obtožencu izreče
kazen 11 (enajst) mesecev zapora.
Po drugem in četrtem odstavku 59. člena KZ-1 se obtožencu ne prekličeta pogojni obsodbi, izrečeni s
sodbama Okrajnega sodišča v ---, zaradi kaznivih dejanj tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena
KZ-1,
6. II K 55555/2011 z dne 3. 10. 2011, pravnomočna 27. 10. 2011, z določeno kaznijo 2 (dva) meseca
zapora in preizkusno dobo 2 (dve) leti;
7. II K 55556/2012 z dne 12. 4. 2012, pravnomočna 26. 4. 2012, z določeno kaznijo 1 (en) meseca in
15 (petnajst) dni ter preizkusno dobo 1 (eno) leto.
Po drugem odstavku 60. člena KZ-1 se obtožencu ne prekliče pogojna obsodba izrečena s sodbo
Okrožnega sodišča v --- I K 55558/2010 z dne 27. 1. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v --- II Kp
55558/2010 z dne 17. 10. 2012, pravnomočno 20. 10. 2012, s katero je bila obtožencu zaradi kaznivega
dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim
odstavkom 20. člena KZ-1, določena kazen 5 (pet) mesecev zapora in preizkusna doba 3 (treh) let.
Po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 se obtožencu čas prestajanja kazni zapora ne šteje v preizkusne dobe,
določene s sodbami Okrajnega sodišča v --- II K 55555/2011 in II K 55556/2012 ter Okrožnega sodišča v
--- I K 55558/2010.
III. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 1. 11. 2012
od 12.00 ure do 2. 11. 2012 do 13.00 ure.
14.6.1.8 Obsodilna sodba - zaporna kazen in pogojne obsodbe, ki se prekličejo - dva

obtoženca - odvzem predmetov, premoženjskopravni zahtevek, odvzem premoženjske
koristi
razsodilo:
234
in
Obtoženi CD (osebni podatki)
sta kriva
da sta
S tem sta storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205.
člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in s 54. členom KZ-1.
II. Obtoženemu AB se po prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 z
določi
kazen 2 (dve) leti in 3 (tri) mesece zapora.
Po prvem odstavku 59. člena KZ-1 se obtožencu prekličeta pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega
sodišča v ---, zaradi kaznivih dejanj tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1,
8. II K 55555/2011 z dne 3. 10. 2011, pravnomočna 27. 10. 2011, z določeno kaznijo 2 (dva) meseca
zapora in preizkusno dobo 2 (dve) leti;
9. II K 55556/2012 z dne 12. 4. 2012, pravnomočna 26. 4. 2012, z določeno kaznijo 1 (en) meseca in
15 (petnajst) dni zapora ter preizkusno dobo 1 (eno) leto.
Po prvem odstavku 60. člena KZ-1 se obtožencu prekliče pogojna obsodba izrečena s sodbo Okrožnega
sodišča v --- I K 55558/2010 z dne 27. 1. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v --- II Kp 55558/2010 z
dne 17. 10. 2012, pravnomočno 20. 10. 2012, s katero je bila obtožencu zaradi kaznivega dejanja velike
tatvine v sostorilstvu po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena
KZ-1, določena kazen 5 (pet) mesecev zapora in preizkusna doba 3 (treh) let.
Nato se obtožencu izreče po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59.
člena KZ-1 in drugim odstavkom 60. člena KZ-1, upoštevaje kot določene:
- kazen 2 (dve) leti in 3 (tri) mesece zapora;
- kazen 2 (dva) meseca zapora iz preklicne pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v --- II K 55555/2011;
- kazen 1 (en) mesec in 15 (petnajst) dni zapora iz preklicne pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v ---II K
55556/2012;
- kazen 5 (pet) mesecev zapora iz preklicne pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v --- I K 55558/2010 v
zvezi s sodbo Višjega sodišča v --- II Kp 55558/2010;
enotna kazen
2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora.
235
III. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtoženemu AB v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 1. 11.
2012 od 12.00 ure do 2. 11. 2012 do 13.00 ure.
IV. Obtoženemu CD se po prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 z
določi
kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora.
Po drugem odstavku 59. člena KZ-1 se obtožencu prekličeta pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama,
10. Okrajnega sodišča v --- II K 55553/2011 z dne 3. 1. 2011, pravnomočna 27. 1. 2011, zaradi
kaznivih dejanj tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1, z določeno kaznijo 2 (dva)
meseca zapora in preizkusno dobo 2 (dve) leti;
11. Okrajnega sodišča v --- II K 55552/2012 z dne 12. 5. 2012, pravnomočna 26. 5. 2012, zaradi
kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, z določeno kaznijo 2 (dva)
meseca in 25 (petindvajset) dni zapora ter preizkusno dobo 1 (eno) leto.
Nato se obtožencu izreče po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59.
člena KZ-1, upoštevaje kot določene:
- kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora;
- kazen 2 (dva) meseca zapora iz preklicne pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v --- II K 55553/2011;
- kazen 2 (dva) meseca in 25 (petindvajset) dni zapora iz preklicne pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v ---
II K 55552/2012;
enotna kazen
1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora.
Po drugem odstavku 60. člena KZ-1 se obtožencu ne prekliče pogojna obsodba izrečena s sodbo
dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, določena kazen 6 (šest) mesecev zapora
in preizkusna doba 3 (treh) let. Po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 se obtožencu čas prestajanja kazni
zapora ne šteje v preizkusno dobo.
V. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 se obtožencu AB izreče
varnostni ukrep
odvzem predmetov,
in sicer se mu vzame montirno železo, uporabljeno pri kaznivem dejanju na škodo družbe Mercator d.d.
VI. Po drugem odstavku 105. člena ZKP sta obtoženca nerazdelno dolžna plačati premoženjskopravni
236
zahtevek oškodovani družbi:

6. Mercator d.d., Dunajska cesta 107, Ljubljana, v znesku --- EUR;
7. ZX s.p., Sepetova ulica 13/B, Ljubljana, v znesku --- EUR.
VII. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1, v zvezi s 74. členom KZ-1, se vsakemu obtožencu naloži v
plačilo polovica zneska --- EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem na škodo MG, Dolenjska cesta 150/f,
Ljubljana, pridobljeni protipravni premoženjski koristi.
VIII. Po tretjem odstavku 95. člena ZKP morata obtoženca povrniti vsak polovico stroškov kazenskega
postopka v znesku --- EUR, obtoženi AB po 94. členu ZKP tudi krivdno povzročene stroške --- EUR za
vročitev vabila na predobravnavni narok po pooblaščenem vročevalcu ter vsak od obtožencev sodno
takso---.
Glej tudi → 14.8 Odločba o preklicu pogojne obsodbe.
14.6.1.9 Obsodilna sodba - zaporna kazen - združitev z že izrečeno kaznijo zapora
razsodilo:
je kriv
da je
S tem je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B.
II. Po prvem odstavku 205. člena KZ-1B se mu določi
kazen 11 (enajst) mesecev zapora.
Nato se obtožencu po 3. točki drugega odstavka in četrtem odstavku 53. člena KZ-1B v zvezi prvim
odstavkom 55. člena KZ-1B, upoštevaje kot določene
- kazen zapora po tej sodbi;
- enotno kazen 4 (štiri) leta zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v --- III K 5559/2010
z dne 6. 4. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 5559/2010 z dne 23. 9. 2010,
pravnomočno 18. 10. 2010, izreče
enotna kazen
4 (štiri) leta in 9 (devet) mesecev zapora.
237
III. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1B se obtožencu v s to sodbo izrečeno enotno kazen všteje del enotne
kazni, ki jo je obtoženec že prestal po sodbi Okrožnega sodišča v --- III K 5559/2010 z dne 6. 4. 2010, v
zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 5559/2010 z dne 23. 9. 2010, pravnomočno 18. 10. 2010,
in sicer od dne 19. 11. 2009 od 16.15 ure dalje.
14.6.1.10 Obsodilna sodba - enotna zaporna kazen - združitev z že izrečeno kaznijo in

preklic pogojne obsodbe - vštetje globe - stranska kazen prepoved vožnje motornega
vozila
razsodilo:
je kriv
da je
1.
2.
S tem je storil:
− z dejanjem pod točko 1. kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po drugem
odstavku, v zvezi s prvim odstavkom, 323. člena KZ-1C;
− z dejanjem pod točko 2. kaznivo dejanje zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po
prvem odstavku 328. člena KZ-1C.
II. Obtožencu se določi:
1. za kaznivo dejanje pod točko 1. po drugem odstavku 323. člena KZ-1C
kazen 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora
in
stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije

za čas 2 (dveh) let od pravnomočnosti sodbe.
238
5. za kaznivo dejanje pod točko 2. po prvem odstavku 328. člena KZ-1C
kazen 6 (šest) mesecev zapora.
Po prvem odstavku 60. člena KZ-1C se obtožencu prekliče pogojna obsodba izrečena s sodbo Okrajnega
sodišča v --- I K 55558/2010 z dne 27. 1. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v --- II Kp 55558/2010 z
dne 17. 10. 2012, pravnomočno 20. 10. 2012, s katero je bila obtožencu zaradi kaznivega dejanja ogrožanja
javnega prometa z nevarnim dejanjem po prvem odstavku 326. člena KZ-1, določena kazen 11 (enajst)
mesecev zapora in preizkusna doba 3 (treh) let.
Nato se obtožencu izreče po 3. točki drugega odstavka in tretjem odstavku 53. člena KZ-1C v zvezi s
tretjim odstavkom 59. člena KZ-1C in prvim odstavkom 55. člena KZ-1C, upoštevaje kot določene
- kazni zapora in stransko kazen po tej sodbi;
- kazen 11 (enajst) mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v --- I K 55558/2010
v zvezi s sodbo Višjega sodišča v --- II Kp 55558/201;
- enotno kazen 4 (štiri) leta zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v --- III K 5559/2010
z dne 6. 4. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 5559/2010 z dne 23. 9. 2010,
pravnomočno 18. 10. 2010;
enotna kazen
8 (osem) let zapora
in

III. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1C se obtožencu v s to sodbo izrečeno enotno kazen všteje del enotne
kazni, ki jo je obtoženec že prestal po sodbi Okrožnega sodišča v --- III K 5559/2010 z dne 6. 4. 2010, v
zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 5559/2010 z dne 23. 9. 2010, pravnomočno 18. 10. 2010,
in sicer od dne 19. 11. 2009 od 16.15 ure dalje.
Po tretjem in četrtem odstavku 56. člena KZ-1C se obtožencu v s to sodbo izrečeno enotno kazen všteje tudi
globa --- EUR, ki jo plačal za prekršek po odločbi ---(prekrškovni organ) številka ---, pri čemer je vsakih 42
EUR globe izenačenih z enim dnem zapora.
239
14.6.1.11 Obsodilna sodba - enotna zaporna kazen - stranska denarna kazen – varnostni
ukrep odvzema predmetov
razsodilo:
je kriv
da je
1.
2.
S tem je storil:
− z dejanjem pod točko 1. kaznivo dejanje neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami
po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1B;
− z dejanjem pod točko 2. kaznivo dejanje omogočanje uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku
187. člena KZ-1B.
d) za kaznivo dejanje pod točko 1. po tretjem odstavku 186. člena KZ-1B in po drugem
odstavku 45. člena KZ-1B
kazen 6 (šest) let zapora
in
stranska denarna kazen

360 (tristo šestdeset) dnevnih zneskov, to je 11.941,20 EUR
(enajst tisoč devetsto enainštirideset evrov in dvajset centov).
− za kaznivo dejanje pod točko 2. po prvem odstavku 187. člena KZ-1B
kazen 8 (osem) mesecev zapora.
Nato se obtožencu po 3. točki drugega odstavka in tretjem odstavku 53. člena KZ-1B izreče
240
enotna kazen
6 (šest) let in 4 (štiri) mesece zapora
in

360 (tristo šestdeset) dnevnih zneskov, to je 11.941,20 EUR
(enajst tisoč devetsto enainštirideset evrov in dvajset centov).
Denarno kazen je obtoženec dolžan plačati v mesecu dni od pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti
prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 66,34 EUR,
denarne kazni določilo 1 (en) dan zapora.
od 12.00 ure do 2. 11. 2014 do 13.00 ure in pripor od 12. 11. 2014 od 12.00 ure dalje.
IV. Po petem odstavku 186. člena KZ-1B se obtožencu vzame 150,23 grama kokaina in 99,12 grama
heroina. Po tretjem odstavku 187. člena KZ-1B se XY vzame 0,2 grama kokaina.
V. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1B se obtožencu izreče
varnostni ukrep
odvzem predmetov,
in sicer se mu vzame pri kaznivem dejanju pod točko 1. uporabljene

- precizno tehtnico črne barve;
- zvezek s podatki o strankah;
- 50 samozapiralnih PVC vrečk.
VI. Po prvem odstavku 75. člena KZ-1B, v zvezi s 74. členom KZ-1B, se obtožencu odvzame s kaznivim
dejanjem pod točko 1. pridobljena premoženjska korist v znesku --- EUR.
VII. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obtoženec povrniti stroške kazenskega postopka v znesku ---
14.6.2 Denarna kazen

Denarna kazen je določena z dvema faktorjema:
1. število dnevnih zneskov
2. višina dnevnega zneska.
Ta delitev olajša enako obravnavanje obsojencev, ne glede na razlike v premoženjskem stanju.
241
Najprej določimo, neodvisno od premoženjskega stanja obsojenca, izključno z upoštevanjem splošnih pravil
o odmeri kazni, ki veljajo tudi z določitev zaporne kazni (razen okoliščin, ki se nanašajo na njegove
premoženjske razmere), število dnevnih zneskov. Število dnevnih zneskov mora biti najmanj deset in ne
sme biti večje od tristo šestdeset, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, pa ne večje od tisoč petsto.
V drugem koraku določimo višino dnevnega zneska glede na premoženjske razmere storilca na podlagi
podatkov (ki ob izrekanju kazni niso stari več kot eno leto!) o:
1. zaslužku,
2. drugih prihodkih,
3. vrednosti njegovega premoženja,
4. povprečnih stroških njegovega preživljanja in
5. njegovih družinskih obveznosti.
Če sodišče podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev
povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo ali če gre za izdajo kaznovalnega naloga, višino dnevnega
zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih
razmerah storilca. Dnevni znesek ne more biti višji od 1.000 eurov.
Kadar sodišče obdolžencu izreče denarno kazen v skladu z določbo 2. odstavka 359. člena ZKP, oblikuje
odločbo o kazni takole:
razsodilo:
je kriv
da je
S tem je storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1B .
II. Po drugem odstavku 158. člena KZ-1B se mu izreče
denarna kazen
30 (trideset) dnevnih zneskov, to je 1.950,00 EUR (tisoč devetsto petdeset evrov23).
III. Denarno kazen je obtoženec dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev. Če se ne bo dala niti prisilno
izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 130,00,
EUR, določilo 1 (en) dan zapora.
IV. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati oškodovanki VŠ, Cesta v Sanjski log 2,
23 Višina denarne kazni se mora izpisati tudi z besedami (98/II SR).
242
...v izrek sodbe [je] potrebno vnesti tudi njeno absolutno višino, kar je, če ne zaradi česa drugega,
pomembno zaradi določitve roka plačila ...Sodba I Ips 20682/2010-141
Glede vpliva osebnega stečaja na izrečeno denarno kazen → 14.24.
14.6.2.1 Obsodilna sodba - enotna denarna kazen - vštetje pripora - objava sodbe
razsodilo:
je kriv
da je
1.
2.
S tem je storil:
− z dejanjem pod točko 1. kaznivo dejanje razžalitev po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1B;
− z dejanjem pod točko 2. kaznivo dejanje žaljiva obdolžitev po drugem in prvem odstavku 160. člena
KZ-1B.
e) za kaznivo dejanje pod točko 1. po drugem odstavku 158. člena KZ-1B
denarna kazen
30 (trideset) dnevnih zneskov,
to je 1.950,00 EUR (tisoč devetsto petdeset evrov).
f) za kaznivo dejanje pod točko 2. po drugem odstavku 160. člena KZ-1B
denarna kazen
36 (šestintrideset) dnevnih zneskov,
to je 2.340,00 EUR (dva tisoč tristo štirideset evrov).
Po drugem odstavku 59. člena KZ-1B se obtožencu prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega
sodišča v --- II K 55555/2011 z dne 3. 10. 2014, pravnomočna 27. 10. 2014, zaradi kaznivega dejanja
obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, z določeno denarno kaznijo 20 (dvajset) dnevnih
243
zneskov, to je 1.200,00 EUR (tisoč dvesto evrov) in preizkusno dobo 2 (dve) leti,
Nato se obtožencu izreče po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1B v zvezi s tretjim odstavkom 59.
člena KZ-1B, upoštevaje kot določene:
- denarni kazni po tej sodbi;
- denarno kazen iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v --- II K 55555/2011;
enotna denarna kazen

84 (štiriinosemdeset) dnevnih zneskov, to je 5.460,00 EUR
(pet tisoč štiristo šestdeset evrov).
Izrečeno denarno kazen je obtoženec dolžan plačati v 3 (treh) mesecih po pravnomočnosti sodbe. Če se ne
bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je
130,00 EUR, denarne kazni določilo 1 (en) dan zapora.
III. Po prvem in četrtem odstavku 56. člena KZ-1B se obtožencu v izrečeno denarno kazen všteje čas
prestan v priporu od 12. 11. 2015 od 12.00 ure do 22. 11. 2015 do 13.30 ure. Dan pripora je enak dvema
dnevnima zneskoma denarne kazni.
IV. Po 169. členu KZ-1B se na stroške obtoženca na spletni strani časnika --- objavi izrek sodbe z izjemo
osebnih podatkov obtoženca, od katerih se objavita le ime in priimek obtoženca.
V. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati oškodovanki VŠ, Cesta v Sanjski log 2,
VI. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obtoženec povrniti stroške kazenskega postopka v znesku ---
14.6.2.2 Obsodilna sodba - denarna kazen - izvršitev z delom v splošno korist
razsodilo:
je kriv
da je
S tem je storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1B .
II. Po drugem odstavku 158. člena KZ-1B se mu izreče
244
denarna kazen
30 (trideset) dnevnih zneskov, to je 1.950,00 EUR (tisoč devetsto petdeset evrov).
ki se po četrtem odstavku 87. člena KZ-1B izvrši
z delom v splošno korist brez nadomestila

v trajanju 30 (trideset) ur,
ki jih mora opraviti v obdobju največ 1 (enega) leta od izvršljivosti sodbe.
teh obveznosti.
obveznosti dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena denarna kazen zapora izvrši v
obsegu neopravljenega dela. V slednjem primeru je obtoženec dolžan plačati denarno kazen v roku 1
(enega) meseca. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva
dnevna zneska denarne kazni, to je 130,00 EUR, določilo 1 (en) dan zapora.
14.6.3 Kazen prepovedi vožnje motornega vozila

Kazen prepovedi vožnje motornega vozila 24 po 48. členu KZ-1 sodišče lahko izreče storilcu kaznivega
dejanja zoper varnost javnega prometa. Izreče se lahko za eno, več ali vse kategorije motornih vozil.
Izrek odločbe o kazni prepovedi vožnje motornega vozila bo sodišče oblikovalo takole:
"Po 48. členu Kazenskega zakonika se obtožencu izreče kazen prepovedi vožnje B kategorije za čas šestih
mesecev",
ali
24 V izvornem besedilu je prepoved vožnje motornega vozila, v skladu s takrat veljavno zakonodajo,
obravnavana kot varnostni ukrep.
245
"Po 48. členu Kazenskega zakonika se obtožencu izreče kazen prepovedi vožnje motornega vozila B in C
kategorije za čas šestih mesecev". (glej tudi → 14.7.5)
V primeru, da je bilo obtožencu vozniško dovoljenje vzeto med postopkom (137. člen ZKP), se odločba o
kazni glasi:
"Po 48. členu Kazenskega zakonika se obtožencu izreče kazen prepovedi vožnje motornega vozila B
kategorije za čas enega leta, v katero se všteje čas od 1.5.2012 dalje, ko mu je bilo vozniško dovoljenje
vzeto."
Kadar je bil storilcu kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prometnega prekrška, izrečena sankcija prepovedi
vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije, ki je bila že izvršena, se ta sankcija všteje v izrečeno
kazen (3. odstavek 56. člena KZ-1).
Te kazni ni mogoče izreči, če je vozniku motornega vozila izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega
dovoljenja (peti odstavek 48. člena KZ-1). Glede razmerja te kazni in varnostnega ukrepa glej 14.11.
14.7 Odločba o pogojni obsodbi
14.7.1 Obsodilna sodba - pogojna obsodba - enostavna

"Sodba ima enak uvodni in končni del izreka kot vsaka druga obsodilna obsodba. Pravni označbi in zakonski
označbi kaznivega dejanja - "... S tem je storil kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 204. člena KZ-1 ",
sledi izrek:
razsodilo:
je kriv
da je
II. Po 57. in 58. členu KZ-1 se mu izreče
pogojna obsodba,
v kateri se mu po prvem odstavku 205. člena KZ-1 se mu določi
kazen 5 (pet) mesecev zapora,
ki obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.
246
V pogojni obsodbi se torej kazen ne izreče, temveč se samo določi (2. odstavek 57. člena KZ-1).
V nekaterih sodbah lahko beremo, da se "obtožencu po 1. odstavku 204. člena KZ-1 izreče pogojna
obsodba, v kateri se mu določi kazen 5 (pet) mesecev zapora". Tako oblikovan izrek ni pravilen. Osnova za
izrek pogojne obsodbe ni v določbi 1. odstavka 204. člena KZ-1, saj se na osnovi te zakonske določbe le
odmeri kazen, določena v pogojni obsodbi.
Večkrat se v odločbi o pogojni obsodbi sploh ne navajajo določbe zakona, ki jih je sodišče uporabilo pri
določitvi kazni, določeni v pogojni obsodbi. Tako se npr. v nekaterih sodbah ta del izreka glasi: "... pogojna
obsodba, v katerih se mu določi kazen 6 (šest) mesecev zapora”. Tudi v pogojni obsodbi mora sodišče
navesti, enako kot pri izreku kazni, katere zakonske določbe je pri odmeri določene kazni uporabilo, torej:
"... pogojna obsodba, v kateri se mu po petem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika, z uporabo
omilitvenih določil 2. točke 50. člena in 3. točke 51. člena Kazenskega zakonika določi kazen 6 (šest)
mesecev zapora."
14.7.2 Obsodilna sodba - pogojna obsodba - denarna kazen
razsodilo:
je kriv
da je
S tem je storil kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1.
pogojna obsodba,
v kateri se mu po drugem odstavku 204. člena KZ-1 določi
denarna kazen
30 (trideset) dnevnih zneskov,
to je 1.950,00 EUR (tisoč devetsto petdeset evrov),
ki obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.
V primeru preklica pogojne obsodbe je obtoženec dolžan plačati denarno kazen v roku 3 (treh) mesecev. Če
247
se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska
denarne kazni, to je 130,00 EUR, določilo 1 (en) dan zapora.
Tudi v pogojni obsodbi mora biti za primer njenega preklica določen rok za plačilo in način izvršitve
določene denarne kazni, če se ne bi dala prisilno izterjati, saj določba 2. odstavka 359. člena ZKP v tem
primeru ne razlikuje med odločbo o kazni in odločbo o pogojni obsodbi.
Zato se mora odločba o pogojni obsodbi, v kateri je določena denarna kazen, oblikovati takole:
"..... pogojna obsodba,
v kateri se mu določi 5.000 (pettisoč) EUR denarne kazni.
Če bo pogojna obsodba preklicana, bo moral obdolženec izrečeno kazen plačati v roku dveh mesecev, od
pravnomočnosti sodbe, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih
začetih 50 EUR določilo 1 (en) dan zapora."
14.7.3 Obsodilna sodba - pogojna obsodba - posebni pogoj - enotna kazen

Izrek obsodilne sodbe, s katero je obtožencu izrečena pogojna obsodba za dejanje v steku, se oblikuje takole:
razsodilo:
je kriv
da je
1.
2.a
2.b
S tem je storil:
11 z dejanjem pod točko 1. kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po

prvem odstavku 186. člena KZ-1B;
248
12 z dejanjema pod točko 2. nadaljevano kaznivo dejanje zatajitve po petem odstavku 208. člena KZ-
1B v zvezi s 54. členom KZ-1B;
pogojna obsodba,
v kateri se mu določita:
- za kaznivo dejanje pod točko 1., po prvem odstavku 186. člena KZ-1B, z uporabo omilitvenih določb po
drugi alineji 50. člena KZ-1B in po 3. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1B,
- za nadaljevano kaznivo dejanje pod točko 2., po petem odstavku 208. člena KZ-1B v zvezi z drugim
odstavkom 54. člena KZ-1B,
kazen 4 (štiri) mesece zapora.
Po drugem odstavku 60. člena KZ-1B se obtožencu ne prekliče pogojna obsodba izrečena s sodbo
dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim
odstavkom 20. člena KZ-1, določena kazen 5 (pet) mesecev zapora ter preizkusna doba 3 (treh) let in
posebni pogoj, da oškodovanki ZŽ v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača znesek 1.000,00 EUR 25.
Nato se obtožencu določi po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1B, v zvezi s četrtim odstavkom 59.
člena Z-1B, upoštevaje kot določene:
- kazni zapora po tej sodbi;
- kazen 5 (pet) mesecev zapora, določeno s sodbo Okrožnega sodišča v --- I K 55558/2010v zvezi s sodbo
Višjega sodišča v --- II Kp 55558/2010;
enotna kazen
1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.
Enotna kazen obtožencu ne bo izrečena:

- če v novi preizkusni dobi 4 (štirih) let, ki se šteje od pravnomočnosti te sodbe, ne bo storil novega
kaznivega dejanja;
- pod posebnim pogojem:
- da v roku 4 (štirih) mesecev po pravnomočnosti te sodbe plača oškodovanki ZŽ, Ulica Hinka
25 Premoženjskopravni zahtevek je bil oškodovanki ZŽ priznan s sodbo Okrožnega sodišča v --- I K 55558/2010 z dne 27. 1. 2012.
249
Smrekarja 12, Zbilje, znesek --- EUR;

- da v roku 1 (enega) leta po pravnomočnosti te sodbe plača s kaznivim dejanjem pod točko 2.a
izreka sodbe pridobljeno premoženjsko korist --- EUR;
- da v roku 1 (enega) leta po pravnomočnosti te sodbe plača s kaznivim dejanjem pod točko 2.b
izreka oškodovanemu UV, Cesta na Visoko 7, Smlednik, znesek --- EUR.
III. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1B se v primeru preklica pogojne obsodbe obtožencu v izrečeno kazen
všteje čas pridržanja od 1. 11. 2015 od 12.00 ure do 2. 11. 2015 do 13.00 ure.
IV. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obtoženi AB dolžan plačati oškodovancu UV, Cesta na Visoko 7,
Smlednik, premoženjskopravni zahtevek v znesku --- EUR. S presežkom zahtevka se oškodovanec napoti
na pravdo.
V. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1, v zvezi s 74. členom KZ-1, se obtožencu naloži v plačilo znesek ---
EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pod točko 2.a izreka sodbe pridobljeni protipravni premoženjski
koristi.
VI. Po petem odstavku 186. člena KZ-1B se obtožencu odvzame 7,78 grama konoplje rastline.
VII. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obtoženec povrniti stroške kazenskega postopka v znesku ---
Tudi enotna kazen se torej v pogojni obsodbi samo določi, ne pa izreče, kakor se v sodbah izrek večkrat
nepravilno glasi.
Kadar sodišče obtožencu v pogojni obsodbi naloži, da mora izpolniti kakšno posebno obveznost (3. odstavek
57. člena KZ-1), se izrek sodbe glasi:
"Po 57. členu Kazenskega zakonika se obtožencu izreče
pogojna obsodba,
v kateri se mu po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika določi kazen
5 (pet) mesecev zapora,
ki se ne bo izrekla, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod
posebnim pogojem, ko se mu naloži, da v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancu B.B.
3.500 EUR."
V sodbah sodišča v takih primerih večkrat pozabijo določiti rok za izpolnitev posebne obveznosti, ki mora
biti seveda v mejah določene preizkusne dobe. Če takega roka v odločbi o pogojni obsodbi ni, je izrek
pomanjkljiv, saj se ne ve, do kdaj mora obsojenec posebno obveznost izpolniti. Zaradi takih pomanjkljivosti
v izrekih lahko pride do velikih težav v postopku za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebne
obveznosti.
250
Večkrat so odločbe o pogojni obsodbi, v kateri je obdolžencu naložena tudi posebna obveznost, nepravilno in
nejasno oblikovane v primerih obsodilnih sodb za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po 194. členu
KZ-1. Izrek se v takem primeru oblikuje npr. takole:
"... če v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, ko se mu
naloži, da mora zakoniti zastopnici mladoletnih oškodovancev zaostalo preživnino poravnati v 5. mesecih po
pravnomočnosti sodbe, v bodoče pa preživnino redno plačevati."
Opustiti bi bilo treba pisanje neustreznih izrekov, ki v zakonu nimajo opore, ko se obdolžencu naloži, "da v
bodoče s plačevanjem preživnine ne zaostane več kot za tri zaporedne mesečne obroke".
V zvezi s posebnimi obveznostmi v pogojni obsodbi se večkrat postavlja vprašanje, kakšen je odnos med
odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in posebno obveznostjo, naloženo v pogojni obsodbi. Obširnejša
razlaga tega razmerja bi presegala okvir tega sestavka. Za potrebe prakse pa je le treba pojasniti, da se
posebna obveznost, s katero se obdolžencu naloži plačilo določenega zneska oškodovancu, ne more naložiti
v pogojni obsodbi, če ni podan predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, na podlagi katerega
sodišče v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku odloči, da je obsojenec dolžan oškodovancu plačati
določen znesek. Ne glede na to, da je plačilo zneska oškodovancu naloženo kot posebna obveznost, pa je
treba o plačilu tega zneska odločiti tudi v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, če je bil predlog za
uveljavitev tega zahtevka podan. S tako odločbo je namreč šele odločeno o oškodovančevem predlogu za
uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka in šele s to odločbo dobi oškodovanec izvršilni naslov, ne pa že
s samo posebno obveznostjo o pogojni obsodbi.
„5. Stališče vložnika zahteve ni utemeljeno. Določba petega odstavka 58. člena KZ-1 je po sistematiki
njene umeščenosti v ta člen, ki določa posebne pogoje za izrek pogojne obsodbe (za 57. členom KZ-1, ki
določa splošne pogoje za izrek te opozorilne kazenske sankcije) in po navezavi na procesne določbe ZKP
(priznanje krivde, ko se storilec prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek
pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem), razpoznavno specialna določba v odnosu
do drugih (tudi splošnih) določb, ki urejajo izrek pogojne obsodbe kot opozorilne kazenske sankcije. Za
izrek pogojne obsodbe po petem odstavku 58. člena KZ-1 torej ne veljajo tiste omejitve, ki sicer izhajajo iz
drugega odstavka 57. člena KZ-1 (preizkusna doba), in tiste, ki izhajajo iz prvega in drugega odstavka 58.
člena KZ-1 (višina določene kazni v pogojni obsodbi oziroma predpisana kazen za kaznivo dejanje). S to
posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za
izrek pogojne obsodbe, vendar le za tiste primere, ko je storilec priznal krivdo po obtožnem aktu ali je
sklenil sporazum z državnim tožilcem. Čeprav so se s tem razširile možnosti izreka pogojne obsodbe (saj je
lahko v njej določena kazen do petih let zapora in ne le do dveh let, kot sicer določa prvi odstavek 58. člena
KZ-1 ter je tudi preizkusna doba lahko določena v trajanju do deset in ne le pet let, kot določa drugi
odstavek 57. člena KZ-1), pa je zakonodajalec zamejil možnost njenega izreka na kazniva dejanja, za katera
je predpisana kazen najmanj pet let zapora. Pomen te določbe je, da pogojne obsodbe ni mogoče izreči za
tista kazniva dejanja, katerih minimalna prepisana kazen je višja od pet let zapora (na primer kazniva
dejanja uboja po drugem odstavku 115. člena KZ-1, umora po 116. členu KZ-1, več kaznivih dejanj zoper
človečnost itd.), jo je pa mogoče izreči za vsa tista kazniva dejanja, za katera je predpisana ne le minimalna
kazen pet let zapora, temveč tudi za vsa druga kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet
let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 58.
člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora (za kakršno je šlo
tudi v obravnavanem primeru – prvi odstavek 186. člena KZ-1, in za katero je predpisana kazen od enega
do deset let zapora). Omejitev, ki jo mora glede kazni zapora pri slednjih kaznivih dejanjih sodišče
upoštevati, je tako le višina določene kazni v pogojni obsodbi, in sicer le do pet let.“( Sodba I Ips
29834/2014-99)
Sodišče prve stopnje je v škodo obdolženca kršilo določbe 53. člena KZ-1 ter določbe 57. in 58. člena KZ-
1. V primeru, da sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih
251
dejanj, izreče pogojno obsodbo namesto kazni (zapor ali denarna kazen). To pomeni, da če je obdolženec
spoznan za krivega več kaznivih dejanj, ni mogoče za posamezna (posamezno) kazniva dejanja izreči
pogojne obsodbe, za druga (drugo) kazniva dejanja pa izreči kazni (zapor ali denarna kazen) (VSK sodba II
Kp 8852/2010).
Posebni pogoj povrnitve škode lahko sodišče v okviru pogojne obsodbe določi, kadar obdolženčevo
obveznost poravnati škodo, ki je nastala s kaznivim dejanjem, ugotovi v okviru adhezijskega postopka, ali
ko je le-ta ugotovljena v civilnem sodnem postopku, ter pod nadaljnjim pogojem, da v času izrekanja sodbe
obdolženec te svoje obveznosti še ni izpolnil (Sodba I Ips 247/1999). "...povrnitev škode, ki je bila
povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot poseben pogoj mogoče naložiti v pogojni obsodbi, ne more
zajemati tudi zamudnih obresti. Kazenski zakon namreč v tretjem odstavku 50. člena določa, da se lahko
kot poseben pogoj v pogojni obsodbi med drugim določi povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem.
Zamudne obresti ne predstavljajo povrnitve škode, temveč so posebna stranska in akcesorna terjatev.
7. Temelj za določitev povrnitve škode kot posebnega pogoja v pogojni obsodbi je v prisojenem
premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka. Pri tem je potrebno razlikovati določitev
povrnitve škode kot posebnega pogoja v okviru pogojne obsodbe kot kazenske sankcije in odločitev o
premoženjskopravnem zahtevku, kjer gre za pritegnitev pravdnega postopka h kazenskemu postopku. Za
odločanje o premoženjskopravnem zahtevku je potrebno uporabiti določbe civilnega prava, zato lahko
sodišče oškodovancu poleg glavne terjatve prisodi tudi ustrezne zamudne obresti ..."(Sodba I Ips 220/2009).
14.7.4 Obsodilna sodba - pogojna obsodba - stranska denarna kazen se izvrši
Če sodišče izreče za kazen zapora pogojno obsodbo in (nepogojno) denarno kazen, bo oblikovalo izrek
takole:
"S tem je storil kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. členu Kazenskega zakonika.
Po 58. členu Kazenskega zakonika se obdolžencu izreče
pogojna obsodba,
v kateri se mu po prvem odstavku 249. členu Kazenskega zakonika določi kazen 5 (pet) mesecev zapora in
stranska denarna kazen 50.000 (petdesettisoč) EUR,
pri čemer se kazen zapora ne bo izrekla, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega
kaznivega dejanja, denarna kazen pa se izvrši. Obdolženec jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od
pravnomočnosti sodbe, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih
začetih 1.500 EUR določilo 1 (en) dan zapora.".
S tako oblikovanim izrekom bi popolnoma prišlo do izraza, da je obsodba po 4. odstavku 58. člena KZ-1 še
vedno pogojna obsodba, da je obsojenec le pogojno obsojen in da je denarna kazen, za katero je treba v
izreku zaradi jasnosti posebej poudariti, "da se izvrši", le dopolnilna kazen ob pogojni obsodbi.
razsodilo:
je kriv
252
da je
1.
2.
S tem je storil:
13 z dejanjem pod točko 1. kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241.
člena KZ-1C;
14 z dejanjem pod točko 2. kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242.
člena KZ-1C;
II. Po 57. in 58. členu KZ-1C se mu izreče
pogojna obsodba,
v kateri se mu določijo:
- za kaznivo dejanje pod točko 1., po prvem odstavku 241. člena KZ-1C
kazen 1 (eno) leto zapora
in

50 (petdeset) dnevnih zneskov, to je 3.250,00 EUR
(tri tisoč dvesto petdeset evrov).
- za kaznivo dejanje pod točko 2., po drugem odstavku 242. člena KZ-1C
kazen 9 (devet) mesecev zapora
in

40 (štirideset) dnevnih zneskov, to je 2.600,00 EUR
(dva tisoč šeststo evrov).
Nato se obtožencu po 3. in 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1C določita
253
enotna kazen 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora
in
enotna denarna kazen

90 (devetdeset) dnevnih zneskov, to je 5.850,00 EUR
(pet tisoč osemsto petdeset evrov).
Enotna kazen zapora obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 4 (štirih) let ne bo storil novega
kaznivega dejanja.
Stranska enotna denarna kazen se izvrši in jo je obtoženec dolžan plačati v 3 (treh) mesecih od
pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka
začeta dva dnevna zneska, to je 130,00 EUR, denarne kazni določilo 1 (en) dan zapora.
III. Po četrtem odstavku 241. člena KZ-1C se obtožencu odvzame sprejeto darilo v znesku --- EUR.
Po četrtem odstavku 242. člena KZ-1C se MN odvzame dano darilo v znesku --- EUR.
254
14.7.5 Obsodilna sodba - pogojni obsodbi - stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila
razsodilo:
in
Obtoženi CD (osebni podatki)
sta kriva
da je
1. obtoženi AB
2. obtoženi CD
S tem sta storila:
− obtoženi AB z dejanjem pod točko 1. kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po
drugem odstavku, v zvezi s prvim odstavkom, 323. člena KZ-1C;
− obtoženi CD z dejanjem pod točko 2. kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti
po prvem odstavku 323. člena KZ-1C.
II. Po 57. in 58. členu KZ-1C se obtoženemu AB izreče
pogojna obsodba,
v kateri se mu za kaznivo dejanje pod točko 1. po drugem odstavku 323. člena KZ-1C določi:
kazen 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora
in

Kazen zapora obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 4 (štirih) let ne bo storil novega kaznivega
dejanja. Stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila se izvrši.
255
Po tretjem in četrtem odstavku 56. člena KZ-1C se obtožencu v primeru preklica pogojne obsodbe v
izrečeno kazen všteje tudi globa --- EUR, ki jo plačal za prekršek po odločbi ---( prekrškovni organ) številka
---, pri čemer je vsakih 42 EUR globe izenačenih z enim dnem zapora.
III. Po 57. in 58. členu KZ-1C se obtoženemu CD izreče
pogojna obsodba,
v kateri se mu za kaznivo dejanje pod točko 2. po prvem odstavku 323. člena KZ-1C določi
kazen 1 (eno) leto zapora,
ki obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.
Po 72. členu KZ-1C se obtožencu izreče
varnostni ukrep
odvzem vozniškega dovoljenja, za motorna vozila B kategorije.
Vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sodbe. Novo vozniško dovoljenje se obtožencu ne
sme izdati za čas 3 (treh) let od pravnomočnosti sodbe.
IV. Po drugem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanka VŠ s premoženjskopravnim zahtevkom --- EUR
napoti na pravdo.
V. Po tretjem odstavku 95. člena ZKP morata obtoženca povrniti vsak polovico stroškov kazenskega
postopka v znesku --- EUR ter vsak sodno takso---.
256
14.7.6 Pogojne obsodbe izrečene več obdolžencem

Kadar so izrečene pogojne obsodbe več obdolžencem, je tako oblikovanje izreka, da se izreče vsem
obdolžencem pogojna obsodba, tedaj le ena pogojna obsodba, napačno. Ker se dvema ali več obdolžencem
ne more izreči ena sama kazenska sankcija, tudi če so v sostorilstvu storili eno kaznivo dejanje, je treba
vsakemu od obdolžencev izreči pogojno obsodbo, takole:
"... S tem so storili kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika.
Po 57. členu Kazenskega zakonika se obdolžencem izrečejo
pogojne obsodbe,
v katerih se jim po četrtem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika določijo kazni:
obtoženemu A.B. 2 (dve) leti zapora,

obtoženemu B.G., z uporabo omilitvenih določb 2. alineje 50. člena in 4. točke 1. odstavka 51. člena
Kazenskega zakonika, 9 (devet) mesecev zapora,
obtoženemu B.C. 15 (petnajst) mesecev zapora,
ki ne bodo izrečene, če v preizkusni dobi,
obtoženi B.B. in B.C. 1 (enega) leta,

obtoženi A.B. pa 2 (dveh) let, ne bodo storili novega kaznivega dejanja".
V primeru, da sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj,
izreče pogojno obsodbo namesto kazni. To pomeni, da če je obdolženec spoznan za krivega več kaznivih
dejanj, ni mogoče za posamezna (posamezno) kazniva dejanja izreči pogojne obsodbe, za druga (drugo)
kazniva dejanja pa izreči kazni (zapor ali denarna kazen) (VSK sodba II Kp 8852/2010).
Kadar sodišče z novo sodbo zopet izreče obsojencu pogojno obsodbo, vendar nadaljnji pogoj, naložen v
prejšnji pogojni obsodbi ni bil izpolnjen, mora ta del odločbe s prejšnje pravnomočne sodbe povzeti v na
novo izrečeni pogojni obsodbi, ter na novo določiti rok za izpolnitev obveznosti. Sodišče ravna tako takrat,
ko zanesljivo ugotovi, da obsojenec obveznosti, naložene s prejšnjo pogojno obsodbo ni izpolnil (Sodba I
Ips 73264/2010-140).
Določitev posebnega pogoja je zaostritev pogojne obsodbe, ki obsojenca pod pretnjo preklica pogojne
obsodbe sili k prostovoljni izpolnitvi obveznosti. Posebni pogoj povrnitve s kaznivim dejanjem nastale
škode se določi tudi, kadar sodišče oškodovancu v kazenskem postopku ne prisodi premoženjskopravnega
zahtevka, če je bila oškodovancu odškodnina pravnomočno že prisojena in obsojenec te svoje obveznosti v
času izrekanja sodbe še ni izpolnil (Sodba I Ips 70553/2010-179).
Sodišče ni dolžno pojasnjevati, zakaj se ni odločilo za krajšo preizkusno dobo (Sodba I Ips 15584/2010-72).
Glede vpliva osebnega stečaja na naložene obveznosti (vrnitev premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim
dejanjem, oziroma povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem) → 14.24.
14.8 Odločba o preklicu pogojne obsodbe
Veliko težav je v praksi tudi z oblikovanjem odločbe o preklicu pogojne obsodbe. S tem niso mišljene le
odločbe, ko se, pogojna obsodba dejansko prekliče, temveč tudi tiste odločbe, ko se odloči, da se pogojna
obsodba ne prekliče. Morda kaže v tej zvezi opozoriti na bistveno pomanjkljivost, ki se v sodni praksi že
dolgo pojavlja. Sodišča, ki iz izpiska iz kazenske evidence izvedo, da je obdolženec novo kaznivo dejanje
257
storil v preizkusni dobi, prejšnjih kazenskih spisov s pravnomočno sodbo, v kateri je bila izrečena pogojna
obsodba, ne priskrbijo. Tako velikokrat v novi sodbi o preklicu pogojne obsodbe sploh ne odločajo, včasih pa
odločijo celo na podlagi drugopisa sodbe prve stopnje, ki se je morda v postopku z rednimi ali izrednimi
pravnimi sredstvi ali v drugem novem kazenskem postopku že spremenila. Znani so tudi primeri, ko je
sodišče s sodbo odločalo o preklicu pogojne obsodbe le na podlagi podatkov izpiska iz kazenske evidence ali
celo nepreverjenih navedb obdolženca samega. Zato je treba ponovno poudariti, da mora sodišče vselej
priskrbeti prejšnje spise, če je bila s prejšnjo sodbo obdolžencu izrečena pogojna obsodba.
Kadar sodišče obdolžencu za novo kaznivo dejanje izreče kazen in odloči, da se prejšnja pogojna obsodba ne
prekliče, mora zaradi jasnosti to svojo odločitev posredovati v izreku. Nepravilna je namreč praksa tistih
sodišč, ki le v obrazložitvi sodbe posredujejo svojo odločitev, da prejšnje pogojne obsodbe niso preklicala.
Izrek bo zato v takem primeru sodišče oblikovalo takole:
"Obtoženi A.B.
je kriv,
da je vzel tujo premično stvar ...
S tem je storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika in se mu po tej
zakonski določbi
izreče
kazen 7 (sedem) mesecev zapora.
Pogojna obsodba, izrečena obtožencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 12.8.2012,
opr. št. K 27/2012, v kateri je bila obtožencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku
122. člena Kazenskega zakonika določena kazen 3 mesece zapora, s preizkusno dobo dveh let, se ne
prekliče".
Kadar sodišče obtožencu za novo kaznivo dejanje izreče kazen, prejšnjo pogojno obsodbo pa prekliče, je
izrek sodbe tak:
"Obtoženi A.B.
je kriv,
da je vzel tujo premično stvar ...
S tem je storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika in se mu po tej
zakonski določbi
izreče
kazen 7 (sedem) mesecev zapora.
Pogojna obsodba, izrečena obtožencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 12.8.2012,
opr. št. K 27/2012, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122.
člena Kazenskega zakonika določena kazen 3 mesece zapora, s preizkusno dobo 2 let, se prekliče.
Po tretjem odstavku 59. člena Kazenskega zakonika se obtožencu, upoštevaje kazen 3 mesecev zapora iz
pogojne obsodbe, ki je preklicana, in kazen 7 mesecev zapora iz te sodbe po 2. točki drugega odstavka 53.
člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 9 (devet) mesecev zapora".
Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe in obtožencu tudi za novo kaznivo dejanje izreče pogojno obsodbo,
se izrek oblikuje takole:
"Obtoženi A.B.
je kriv,
258
da je vzel tujo premično stvar ....
S tem je storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. členu Kazenskega zakonika.
Po 57. členu Kazenskega zakonika se obtožencu izreče
pogojna obsodba
v kateri se mu po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika določi kazen 7 (sedem) mesecev zapora.
Po četrtem odstavku 59. člena Kazenskega zakonika se obtožencu upoštevaje kazen 3 mesece zapora,
določeno za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika v
pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 12.8.2012, opr. št. K
27/2012, ki je postala pravnomočna dne 16.10.2012, v kateri je bila določena preizkusna doba 2 leti in kazen
7 mesecev zapora, določeno v tej sodbi, po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika določi
enotno kazen
9 (devet) mesecev zapora,
ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let, računajoč od pravnomočnosti te sodbe, ne bo storil
novega kaznivega dejanja."
V zvezi s preklicem pogojne obsodbe se pojavlja tudi vprašanje, kaj v novi sodbi odloči sodišče glede
posebne obveznosti, določene v pogojni obsodbi, izrečeni s prejšnjo pravnomočno sodbo.
Glede na vrsto nove odločitve je možnih več izrekov. Če je obtožencu z novo sodbo izrečena kazen (torej ne
pogojna obsodba), sodišče pa je prejšnjo pogojno obsodbo preklicalo in obtožencu po 3. odstavku 59. člena
KZ-1 v zvezi s 53. členom KZ-1 izreklo enotno kazen, bo glede posebne obveznosti v obrazložitvi sodbe
pojasnilo, da je zaradi preklica pogojne obsodbe in izreka kazni postala brezpredmetna.
Kadar pa bo obtožencu z novo sodbo spet izrečena pogojna obsodba, bo moralo sodišče najprej zanesljivo
ugotoviti, ali je bila posebna obveznost, naložena v prejšnji pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo,
izpolnjena ali ne. Če bo ugotovilo, da je obtoženec posebno obveznost izpolnil, v novi pogojni obsodbi, v
kateri bo določilo enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje, ne bo v izreku ničesar odločilo. Le
v obrazložitvi sodbe bo pojasnilo, da je bila posebna obveznost iz prejšnje pogojne obsodbe že izpolnjena.
Če bo sodišče obtožencu z novo sodbo spet izreklo pogojno obsodbo, pa posebna obveznost, naložena v
prejšnji pogojni obsodbi ni bila izpolnjena, bo moralo povzeti del odločbe iz pravnomočne prejšnje pogojne
obsodbe, s katero je bila obtožencu naložena posebna obveznost, a je ni izpolnil, v novo, "skupno" odločbo o
pogojni obsodbi.
Izrek se bo v takem primeru glasil:
"... določi enotna kazen

9 (devet) mesecev zapora,
ki se ne bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod
posebnim pogojem, da v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu C.C. znesek 3.500
EUR".
Ob sojenju za novo kaznivo dejanje mora sodišče vedno odločati o že prej izrečeni pogojni obsodbi, vendar
259
pa pri tem zakon ne zapoveduje, da bi vedno moralo preklicati pogojno obsodbo. Na splošno je preklic
pogojne obsodbe obvezen, če sodišče za novo kaznivo dejanje (eno ali več) glede na določene kazni ne bi
moglo znova izreči pogojne obsodbe (Sodba I Ips 61028/2012-173).
Sodba o preklicu pogojne obsodbe, v kateri je naložen dodaten pogoj, mora tudi postati pravnomočna v
roku za preklic pogojne obsodbe (Sodba I Ips 52329/2010-140).
14.9 Pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom
Pogojno obsodbo, ki je samostojna kazenska sankcija, je mogoče izreči v treh oblikah:

• kot golo pogojno obsodbo,
• kot pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom
• kot pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom in določitvijo navodil.
Odločba o pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom se lahko oblikuje takole:
"Obtoženi A.B.
j e k r i v,
da je vzel tujo premično, stvar ....
S tem je storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika.
Po 63. členu Kazenskega zakonika se obtožencu izreče
pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom,
v kateri se mu:
• po prvem odstavku 204. členu Kazenskega zakonika določi kazen 3 (tri) mesece zapora, ki se ne bo
izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja;
• izreče ukrep varstvenega nadzorstva za čas enega leta."
razsodilo:
je kriv
da je
II. Obtožencu se po 57., 58., 63. in 64. členu KZ-1 izreče
pogojna obsodba
260
z varstvenim nadzorstvom
v kateri se mu po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določi
kazen 5 (pet) mesecev zapora,
ki obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 4 (štirih) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.
in ukrep varstvenega nadzorstva za čas 3 (treh) let,
ob katerem se obtožencu po 1. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 določi še navodilo, da se zdravi v
metadonskem programu v ZD Trbovlje.
Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi sodišče. Svetovalec pomaga obtožencu in nadzira
izpolnjevanje navodila.
Center za socialno delo --- obvesti sodišče, če obtoženec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil v
okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem. Sodišče sme obtoženca opozoriti,
spremeniti navodilo, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe ali preklicati
pogojno obsodbo.
Izrek sodbe, s katero je obtožencu izrečena pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom in določitvijo
navodil, pa se oblikuje takole:
"Obtoženi A.B
je kriv,
da je v družinski skupnosti z drugim grdo ravnal .....
S tem je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika.
Po 63. členu Kazenskega zakonika v zvezi s 65. členom Kazenskega zakonika se obtožencu izreče
pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom,
v kateri se mu:
• po prvem odstavku 191. členu Kazenskega zakonika določi kazen 6 (šest) mesecev zapora, ki se ne
bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja;
• izreče ukrep varstvenega nadzorstva za čas enega leta, ob katerem se obtožencu odredijo še
naslednja navodila:
1. da se zdravi proti alkoholizmu v Univerzitetni psihiatrični kliniki, Center za mentalno
zdravje, Enota za zdravljenje odvisnosti od alkohola v Ljubljani, Poljanski nasip 58;
261
2. da obiskuje Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, Gotska 18

3. da porablja dohodke v skladu s preživninskimi dolžnostmi, ki jih ima do mladoletnih otrok N.
in M."
Sodišče lahko izreče eno ali več navodil od osmih, ki so v 65. členu KZ-1 taksativno našteta, pri čemer mora
konkretizirati prepovedi in obveznosti, ki se obsojencu naložijo.
14.10 Stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila

→ 14.6.1.10 in 14.7.5.
14.11 Odločba o varnostnem ukrepu
Pri oblikovanju izreka obsodilne sodbe nas določba 359. člena ZKP vodi naprej. Če bo sodnik pri
oblikovanju izreka sledil vrstnem redu, ki ga določa ta določba, bo tudi zaporedje posameznih
odločb v sodbi pravilno.
...
Sodišče na predlog tožilca za izrek varnostnega ukrepa ni vezano. Zato lahko varnostni ukrep izreče, če je
njegov izrek tožilec predlaga ali ne, če pa sodišče varnostnega ukrepa kljub tožilčevemu predlogu ne izreče,
ni potrebno o tem odločiti v izreku, kot ravnajo nekatera sodišča (npr. "varnostni ukrep odvzema predmetov
po 69. členu KZ-1 se ne izreče", ali "predlogu državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa se ne ugodi").
Sodišče v takem primeru le v razlogih sodb navede, zakaj varnostnega ukrepa ni izreklo.
14.11.1 Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu
razsodilo:
je kriv
da je
S tem je storil kaznivo dejanje spolnega nasilja po drugem odstavku 171. člena KZ-1B v zvezi s tretjim
odstavkom 29. člena KZ-1B
II. Obtožencu se izreče
- po drugem odstavku 171. člena KZ-1B
kazen
2 (dve) leti in šest (šest) mesecev zapora,
- po 70.a členu KZ-1B
262
varnostni ukrep
obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu,
ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra

Maribor, pri čemer se izvrševanje varnostnega ukrepa ustavi najkasneje, ko obtoženec v zdravstvenem
zavodu prestane čas, za katerega mu je bila izrečena kazen. Obtožencu se čas, prestan v zdravstvenem
zavodu, všteje v čas prestajanja kazni.
14.11.2 Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu
sklenilo:
je
S tem je v stanju neprištevnosti storil protipravno dejanje z znaki spolnega nasilja po drugem odstavku 171.
člena KZ-1C v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1C.
II. Obtožencu se po 70.a členu KZ-1C izreče
varnostni ukrep
obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu,
ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra

Maribor.
14.11.3 Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti
razsodilo:
je kriv
263
da je
S tem je storil poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1B v zvezi s 34. členom
KZ-1B in drugim odstavkom 29. člena KZ-1B.
II. Obtožencu se po 70.b členu KZ-1B izreče
varnostni ukrep
obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti,
ki se bo izvajal v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo Psihiatrične klinike Ljubljana, in sicer najdalj 2

(dve) leti.
III. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1B se obtožencu izreče
varnostni ukrep
odvzem predmetov,
in sicer pri poskusu kaznivega dejanja uporabljenega zložljivega noža z vgraviranim napisom „večno
tvoja“.
14.11.4 Varnostni ukrep odvzema predmetov

V zvezi z odločbami o varnostnem ukrepu je treba opozoriti še na oblikovanje izreka enega izmed najbolj
pogostih varnostnih ukrepov - odvzema predmetov po 73. členu KZ-1. Sodišče tak izrek oblikuje na primer
takole:
"Po prvem odstavku 73. členu Kazenskega zakonika se obtožencu izreče varnostni ukrep odvzem predmetov,
in vzame nož, uporabljen pri kaznivem dejanju." (glej tudi primer zgoraj in 14.6.1.8, 14.18, 14.6.1.11,
14.11.3).
Prav gotovo je nerazumljiv izrek, v katerem sodišče odloči, "da se obdolžencu po 73. členu KZ-1 odvzame
predmet, vpisan v seznam zaseženih predmetov pod CD 73/2013". Iz takega izreka, ki se v sodbah tu in tam
še pojavlja, prav gotovo ni mogoče povzeti, kateri predmet se obdolžencu pravzaprav z odločbo varnostnem
ukrepu odvzame. Kot premalo jasne je treba opredeliti tudi izreke, ko sodišče odvzame "predmet, uporabljen
za kaznivo dejanje".
Končno je treba v zvezi s tem varnostnim ukrepom opozoriti še na primere, ko sodišče v sodbi o odvzemu
predmetov ne odloči in obdolžencu varnostnega ukrepa po 73. členu KZ-1 ne izreče, temveč le v končnih
odredbah odredi, da naj se predmet uniči, proda, pošlje muzeju itd. Odveč je poudarjati, da je tak postopek v
nasprotju z določbami 73. člena KZ-1, po katerih je treba o odvzemu predmetov odločiti s sodbo tako, da se
izreče varnostni ukrep."
264
14.11.5 Odvzem vozniškega dovoljenja

→ 14.7.5
Prepoved vožnje motornega vozila 48. Odvzem vozniškega dovoljenja 72. člen
člen26
Vrsta sankcije stranska kazen varnostni ukrep
Razlog izrekanja zaradi storjenega kaznivega dejanja zoper zaradi preprečitve izvršitve novega
varnost javnega prometa kot voznik
motornega vozila
Namen dodatno opozorilo storilcu, da je bilo izločitev nevarnega storilca iz prometa za
njegovo obnašanje v prometu nedopustno določen čas; ali so razlogi njegove
nevarnosti uspešno sanirani, se presoja v
postopku za pridobitev novega vozniškega
dovoljenja če spozna, da bi storilčeva
nadaljnja udeležba v javnem prometu
pomenila nevarnost za javni promet zaradi
njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali
nesposobnosti za varno upravljanje
motornih vozil.
Posledica obsojeni določen čas ne sme upravljati obsojenemu preneha vozniško dovoljenje
motornega vozila določene vrste ali za določeno vrsto motornih vozil in mora
kategorije; vozniškega dovoljenja zaradi po preteku določenega časa vozniško
kazni ne izgubi, ampak je le začasno dovoljenje za to vrsto motornih vozil
suspendirano; po poteku določenega časa pridobiti na novo
lahko storilec dovoljenje spet uporablja in
neomejeno vozi motorno vozilo
Čas trajanja prepoved vožnje motornega vozila traja prepoved pridobitve vozniškega dovoljenja
najmanj šest mesecev in najdlje dve leti od traja najmanj eno in največ pet let
dne pravnomočnosti sodbe
Izrekanje vseh varnostnih ukrepov se izrecno veže na načelo sorazmernosti, ki igra pri varnostnih ukrepih
podobno omejevalno vlogo, kot jo ima krivda pri kaznih. Takšne ukrepe je dopustno izrekati le za najhujša
kazniva dejanja (Sklep I Kp 33642/2014-190).
"Po določilu 2.odst. 68.čl. KZ je potrebna za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja
ugotovitev, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet
zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.
Za izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 39.čl. KZ zadostuje ugotovitev, da udeležba
storilca kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa glede na okoliščine, v katerih je povzročil
prometno nezgodo, in glede na njegovo prejšnje obnašanje pri vožnji motornega vozila v javnem prometu,
pomeni nevarnost za druge udeležence v javnem prometu." Sodba I Ips 170/98 in I Ips 231/98
"...sodišče ta ukrep [odvzem vozniškega dovoljenja] izreče, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v
javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljane z
motornimi vozili. Za izrek te kazenske sankcije je torej bistvena ugotovitev storilčeve nesposobnosti za
varno upravljanje motornih vozil. Kazenskopravna teorija (dr. Ivan Bele, Komentar splošnega dela
Kazenskega zakonika, stran 400) navaja, da so vzroki za vložnikovo nesposobnost za varno upravljanje z
motornimi vozili lahko različni, morajo pa biti trajnejše narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi.
26 Selinšek 318-319.
265
Takšni razlogi so denimo lahko telesna prizadetost (invalidnost), duševna motenost (na primer zasvojenost
z alkoholom in mamili), pa tudi drugi vzroki, ki lahko predstavljajo oviro za varno upravljanje motornega
vozila. Na storilčevo nesposobnost sodišče ne sklepa na splošno, pač pa v povezavi s konkretnim kaznivim
dejanjem ki ga stori storilec kot aktivni udeleženec v cestnem prometu in ki potrjuje njegovo nesposobnost
za varno vožnjo. Vrhovno sodišče je v eni svojih zadnjih odločb zavzelo stališče (sodba, Sodba I Ips
230/2005), da so kaznivo dejanje, storjeno zaradi vinjenosti ter podatki o storilčevih kršitvah
cestnoprometnih predpisov zaradi vinjenosti lahko ustrezna podlaga za ugotovitev njegove nesposobnosti
za varno upravljanje vozil." Sodba I Ips 279/2006
Ker gre pri prisilnih „psihiatričnih“ varnostnih ukrepih za hujši poseg v človekove pravice, kot pri drugih
varnostnih ukrepih, je z novelo zakona opredeljena tudi ustavna podlaga, ki izrekanje ukrepa opravičuje, in
sicer z ustavno kategorijo (zagotavljanja) „varnosti ljudi“, ki kot ustrezna in sorazmerna ustavna vrednota
vključuje varstvo najpomembnejših (kazenskopravno varovanih) pravnih dobrin, kot vsebinske podlage za
izrekanje prisilnega zdravljenja. Zato je sorazmernost takšnega posega podana le, če se novo dodani
zakonski pogoj, da je ta varnostni ukrep mogoče izreči le v primeru storilca, ki je izvršil protipravno
dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen najmanj enega leta zapora, tolmači kot posebni zakonski
minimum (Sodba I Ips 30095/2010-100, enako Sodba I Ips 33642/2014-204).
Predmeti, ki se morajo odvzeti, se na podlagi 220. člena ZKP zasežejo tudi, ko jih tisti, ki take predmete
ima, sam izroči organom za notranje zadeve (Sodba I Ips 134/2001, enako XI Ips 79538/2010).
Odvzem mamil je po 4. odstavku 196. člena KZ obvezen in je neodvisen od ugotovitve identitete osebe, ki
je z mamili protipravno razpolagala. Ne izreka se v korist ali v škodo obsojenca, temveč zaradi splošne
varnosti ljudi. Odvzem splošno nevarnih predmetov ni predpisan kot sankcija, zato se s posebnim sklepom
take predmete lahko odvzame, če takšna odločba manjka v obsodilni sodbi, ter celo v primeru, če se
kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo (Sodba I Ips 281/2005). Ni zahteve, da bi sodišče v izreku
moralo navesti, kateremu izmed obsojencev se zasežena mamila odvzamejo. (Sodba I Ips 28155/2010)
14.12 Odločba o odvzemu premoženjske koristi
Pri izreku odločbe o odvzemu premoženjske koristi je treba razlikovati situacije, ko so obdolžencu denar ali
vrednostni predmeti zaseženi, od tistih, ko denarja ali teh predmetov ni bilo mogoče najti. "Izrek te odločbe
je v teh situacijah različen:
Če so bili najdeni denar ali vrednostni predmeti zaseženi in se obdolžencu torej lahko odvzamejo, se izrek
glasi:
"Po prvem odstavku 75. člena Kazenskega zakonika se obtožencu odvzame premoženjska korist v znesku
3.200 EUR". (glej tudi → 14.6.1.8)
V primeru, če obdolžencu denar ali vrednostni predmeti niso bili zaseženi, pa se odločba o odvzemu
premoženjske koristi oblikuje takole:
"Po drugem odstavku 75. člena Kazenskega zakonika se obtožencu naloži v plačilo znesek 3.200 EUR, ki
ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi".
ali
"Po drugem odstavku 75. člena Kazenskega zakonika se obtožencu naloži v plačilo znesek 3.000 EUR, ki
ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Znesek je dolžan plačati v 6 mesečnih obrokih po
500 EUR.
266
Kot premoženjsko korist se upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega
dejanja, ne glede na to, ali storilec s kaznivim dejanjem pridobljen predmet uniči. Kolikor pa storilec z
ukradenim premoženjem pridobi določene koristi (npr. obresti od izposoje ukradenega denarja) bo sodišče
kot protipravno premoženjsko korist odvzelo tudi to (dodatno) povečanje njegovega premoženja, ki izvira
iz kaznivega dejanja (Sodba I Ips 438/2006). Sodišče je pravilno v odločbi o odvzemu premoženjske koristi
obsojencu odvzelo znesek, ki predstavlja seštevek vseh prejetih plačil za prodano drogo - stroški vloženi v
storitev kaznivega dejanja se ne odštevajo (Sodba I Ips 12301/2009-596). Protipravna premoženjska korist,
ki je znak očitanega kaznivega dejanja, ne morejo biti obresti iz glavnice in izvršilni stroški. Protipravna
premoženjska korist namreč pomeni vsako povečanje premoženja storilca, ki ima svoj vzrok v storitvi
kaznivega dejanja in je pogosto določena že kot zakonski znak oziroma prepovedana (formalna) posledica,
ki mora nastati, da se šteje kaznivo dejanje za dokončano, lahko pa je tudi dodatna sestavina protipravnosti
protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanju, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni
pomembna. Zamudne obresti in izvršilni stroški torej ne predstavljajo povečanje premoženja storilca, ki ima
svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja, zaradi česar ne morejo predstavljati protipravne premoženjske
koristi v smislu zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. (VSL sklep I Kp 1156/2008). Sodišče bo
določilo obročna odplačila in rok odplačila odvzete premoženjske koristi, ki bo daljši od 15 dni, samo v
primerih, ko bodo obdolženec oziroma drugi prejemniki koristi to zahtevali in za takšno odločitev sodišču
ponudili tudi določene dokaze. Ko je storilec spoznan za krivega storitve predikatnega kaznivega dejanja in
kaznivega dejanja pranja denarja, se mu odvzame le premoženjsko korist, pridobljeno s storitvijo
predikatnega kaznivega dejanja. Sodišče bo odvzelo premoženjsko korist, če bo spoznalo obdolženca za
krivega storitve kaznivega dejanja pranja denarja le takrat, ko ta ni bil spoznan za krivega storitve
predikatnega kaznivega dejanja, ali pa takrat, ko je s pranjem denarja protipravno pridobljeno premoženjsko
korist še povečal (Sodba I Ips 30762/2012-60). Tudi pri tako imenovanem nadomestnem odvzemu mora biti
predhodna pridobitev premoženjske koristi izkazana in ne zgolj domnevana. Ugotovljeno izhaja iz
jezikovne razlage prvega odstavka 75. člena KZ-1, logične razlage drugega odstavka tega člena ter iz
teleološke razlage 74. člena KZ-1. Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 75. člena KZ-1 je namreč
prav tako eden izmed prejemnikov premoženjske koristi, njen nadomestni odvzem po drugem odstavku 75.
člena KZ-1, brez da bi bil znan dejanski obseg koristi, logično ni mogoč, vztrajanje pri nasprotnem pa
pomeni pretvarjanje odvzema premoženjske koristi v kazensko sankcijo, se pravi v nekaj, v kar se zaradi
razlike v namenih ne sme spremeniti (VSM sodba in sklep III Kp 43645/2011). Za odločitev o odvzemu
premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je premoženjsko stanje storilca pravno irelevantna
okoliščina (Sodba I Ips 82/2001).
Stečaj pravne osebe ne vpliva na izrek odvzema protipravne premoženjske koristi: ZOPOKD v prvem
odstavku 6. člena izrecno določa, da se obdolženi pravni osebi, ki je v stečaju, izreče odvzem premoženjske
koristi, glede katerega se na podlagi 23. člena ZOPOKD uporabljajo določbe 74. do 77. c člena KZ-1.
ZOPOKD in KZ-1 sta torej v razmerju do ZFPPIPP specialna predpisa, zato ni utemeljeno sklicevanje
vložnika na določbe 301. člena ZFPPIPP. Kazenski postopek ni drug sodni postopek v smislu 313. člena
ZFPPIPP, v katerem sodišče odloča o sporu med upnikom in dolžnikom glede obstoja terjatve (t. im.
preizkus terjatev, kot je naslovljen oddelek 5.6 ZFPPIPP). Pri odvzemu premoženjske koristi ne gre za
odločanje o sporu na podlagi zahtevka upnika. Sodišče izreče odvzem po uradni dolžnosti, na podlagi
samega zakona, pri čemer je način odvzema predpisan v 75. členu KZ-1 (Sodba I Ips 46801/2011-245).
Glede razmerja do premoženjskopravnega zahtevka glej poglavje 18.6.
Glede vpliva osebnega stečaja odvzem premoženjske koristi → 14.24.
14.13 Odločba o vštetju pripora ali že prestane kazni
Odločbi o odvzemu premoženjske koristi sledi odločba o vštetju pripora ali že prestane kazni. Sodišče vštetju
pripora odloči takole:
267
"Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obtožencu v izrečeno kazen všteje pripor od
16.5.2012 dalje", in to tedaj, če je obtoženec še v priporu. (glej tudi → 14.6.1.4)
Če je bil obdolženec, med postopkom v priporu le določen čas, ker je bil kasneje odpravljen, se izrek glasi:
"Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obtožencu v izrečeno kazen všteje pripor od
16.5.2012 do 16.8.2012".
Če sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da
obsojencu izreče kazen osem mesecev zapora, sicer pa pritožbo zavrne in v nespremenjenih delih sodbo
sodišča prve stopnje potrdi, ostane v veljavi (tudi) tisti del izreka prvostopenjske sodne odločbe, s katerim
je bilo odločeno o vštetju časa odvzema prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem v izrečeno kazen zapora
(Sodba I Ips 43/2011).
Po določbi 1. odstavka 55. člena KZ-1 se obdolžencu v izrečeno kazen všteje tudi že prestana kazen v
primerih, če sodišče sodi obsojencu zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen
po prejšnji obsodbi ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem kazni ter mu izreče enotno
kazen. V takem primeru sodišče odloči:
"Po prvem odstavku 55. člena Kazenskega zakonika se obtožencu v izrečeno enotno kazen všteje že prestana
kazen od 15.8.2012 dalje (ali od 15.8.2012 do 14.1.2012)".
Po odločbi o vštetju pripora in prejšnje kazni je treba opozoriti tudi na določbo 3. odstavka 56. člena KZ-1.
Ta določa, da se globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal
za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline ,
obsojencu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma
kršitve vojaške discipline. Glede na izrecno določbo, da se všteje le tista kazen, ki je prestana ali že plačana,
ne zadošča ugotovitev, da je bil obdolženec za prekršek kaznovan s kaznijo zapora ali z denarno kaznijo,
temveč mora biti ugotovljeno, da je kazen že prestana oziroma plačana.
Odločba o vštetju prejšnje kazni se glasi:
"Po tretjem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obtožencu v izrečeno kazen všteje globa 5.000 EUR,
ki jo je plačal za prekršek po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 13. 4. 2012, opravilna številka
ZSV 1368/2012". (glej tudi → 14.6.1.10)
Določbe 56. člena KZ-1 o vštetju pripora in prejšnje kazni ne veljajo le za primer izreka kazni, kot bi se dalo
povzeti iz dobesedne razlage njenega besedila. Pripor in kazen, plačana za prekršek, se vštejeta tudi v kazen,
določeno v pogojni obsodbi, saj mora biti jasno, kakšen bo preostanek kazni, ki ga bo moral obdolženec
prestati v primeru preklica pogojne obsodbe.
Izrek se v takem primeru glasi:
"Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obtožencu v določeno kazen všteje pripor od 14.6. do
25.8.2012." Ali: "Po tretjem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obdolžencu v določeno kazen všteje
globa 5.000 EUR, ki jo je plačal za prekršek po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 13. 4. 2012,
opravilna številka ZSV 1368/2012". (glej tudi primere posameznih odločb v tem poglavju)
...izpodbijano zakonsko določbo [je] mogoče ustavnoskladno razlagati le tako, da se obdolženemu sankcija,
ki jo je prestal oziroma plačal za prekršek, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo
tudi znake prekrška, vendar pod pogojem, da ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem
ravnanju (Odločba: U-I-24/10).
268
Če sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da
obsojencu izreče kazen osem mesecev zapora, sicer pa pritožbo zavrne in v nespremenjenih delih sodbo
sodišča prve stopnje potrdi, ostane v veljavi (tudi) tisti del izreka prvostopenjske sodne odločbe, s katerim
je bilo odločeno o vštetju časa odvzema prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem v izrečeno kazen zapora
(Sodba I Ips 43/2011). S hišnim zaporom se lahko nadomesti le s pravnomočno sodbo izrečena kazen
zapora do devetih mesecev. Dejstvo, da se obsojenki v izrečeno kazen všteje čas, prestan v (hišnem)
priporu, zaradi česar mora prestati še del kazni, ki je krajša od devetih mesecev zapora, ne pomeni, da se ta
preostanek kazni lahko nadomesti s hišnim zaporom (Sodba I Ips 270/2010-299).
14.14 Odločba o stroških kazenskega postopka
Odločbi o vštetju pripora in prejšnje kazni sledi odločba o stroških.
Iz spisov je mogoče povzeti vprašanje, ali mora obdolženec, ki je spoznan za krivega kaznivega dejanja,
plačati vse stroške kazenskega postopka, na primer tudi stroške izvedenstva, če se na tej podlagi ugotovi, da
je dejanje storjeno v manjšem obsegu ali v lažji obliki, kot jo je obdolžencu sicer očitala obtožba. Splošno
pravilo o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka je, naj stroške nosi tisti, ki jih je povzročil.
Odgovor na vprašanje, kdo je povzročil stroške, da vselej izid kazenskega postopka, ki pokaže, kdo je kriv za
stroške postopka kot celote. Če je obdolženec spoznan za krivega, mora sodišče po določbi prvega odstavka
95. člena ZKP izreči, da mora povrniti stroške postopka obdolženec. "Izreči" pomeni dolžnost sodišča, da vse
stroške, ki so nastali zaradi kaznivega dejanja, naloži v plačilo obdolžencu. Pri tem ne more presojati, katere
od teh stroškov bo obdolženec plačal ali ne in na podlagi take presoje posamezne stroške izločiti. Seveda pa
lahko sodišče obdolženca v sodbi, s katero ga spozna za krivega (tako tudi načelno pravno mnenje,
objavljeno v Poročilu o sodni praksi I/83) na osnovi pooblastila četrtega odstavka 95. člena ZKP oprosti
plačila stroškov postopka iz tako imenovanih socialnih razlogov. Izloči pa lahko sodišče le stroške, ki so jih
zakrivili drugi (prvi odstavek 94. člena ZKP) in stroške postopka za posamezna kazniva dejanja, za katera je
bil obdolženec oproščen obtožbe ali pa je bila obtožba zavrnjena, in še v teh primerih le, če se dajo izločiti iz
skupnih stroškov, ker jih sicer prav tako plača obdolženec (drugi odstavek 95. člena ZKP). Kazenski
postopek se vodi zoper določeno osebo, ki je utemeljeno sumljiva kaznivega dejanja. V tem postopku je
treba ugotoviti resnico. Načelo iskanja materialne resnice nalaga sodišču dolžnost, da na predlog strank ali
po uradni dolžnosti izvede vse potrebne dokaze, to je dokaze, ki so potrebni za pravilno in popolno
ugotovitev dejanskega stanja. ... Šele za tem, ko izvede potrebne dokaze, jih lahko sodišče vsestransko oceni
in zaključi, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, kakšno kaznivo dejanje je storil in tudi presodi vse
okoliščine, pomembne za izdajo zakonite odločbe. (Po uveljavitvi novele ZKP-K v primeru priznanja pridejo
sevds v poštev pravila 285.c in č člena. ) Zato vsi stroški, ki nastanejo v postopku ne glede na uspeh
posameznega dokaza obremenjujejo obdolženca, saj je s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega
dejanja. (...),
V sodbi se zavezancu za plačilo naloži plačilo sodne takse in hkrati določi njeno višino (ne pa, da se
naloži zgolj plačilo takse, (konkretna) višina sodne takse pa se določi po pravnomočnosti sodbe s plačilnim
nalogom za njeno plačilo, ki vsebuje pravni pouk).
Sodna taksa je skladno s 6. točko prvega odstavka 92. člena ZKP eden izmed stroškov kazenskega
postopka. Iz določb 93. člena ZKP izhaja, da je (razen izjemoma, če o višini stroškov ni podatkov) potrebno
v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, odločiti, kdo
plača stroške postopka in kolikšni so. Tudi ob upoštevanju določbe sedmega odstavka 5. člena ZST-1 je
treba višino sodne takse praviloma odmeriti s sodbo, saj trajanje in zahtevnost postopka kot merili za
odmero sodne takse po ZST-1 lahko presodi le sodnik, ki sprejme odločitev, na podlagi katere se odmeri
sodna taksa. Skladno z navedenim mora sodišče druge stopnje v primeru spremembe sodbe sodišča prve
stopnje, ki je relevantna z vidika odmere višine sodne takse, spremeniti tudi višino s sodbo sodišča prve
stopnje odmerjene sodne takse. (prirejeno po mnenju Kazenskega oddelka VS 8.3.2017)
269
Odločba o stroških se v obsodilni sodbi glasi:
"Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obdolženec dolžan plačati kot stroške
kazenskega postopka znesek 2.500 EUR in na 170 EUR odmerjeno sodno takso".
Če je tekel postopek na podlagi zasebne tožbe, pa se odločba o stroških postopka oblikuje takole:
"Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obdolženec dolžan povrniti zasebnemu
tožilcu njegove potrebne izdatke ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, odmerjene na
4.580 EUR in plačati na 420 EUR odmerjeno sodno takso".
Kadar je sodišče spoznalo za krive več obdolžencev, ni pa mogoče določiti deleža stroškov, ki bi jih moral
plačati posamezni od njih, se izrek pravilno glasi:
"Po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku so obdolženci dolžni nerazdelno plačati kot
stroške kazenskega postopka znesek 2.500 EUR in vsak na 2.000 EUR odmerjeno sodno takso".
Plačilo stroškov se torej lahko naloži v plačilo nerazdelno, ne pa po delih, npr. "vsak eno polovico ali vsak
eno tretjino". Sodno takso je treba določiti vsakemu obdolžencu posebej. Zato je nepravilen izrek, da sta
"obdolženca dolžna solidarno plačati 2.000 EUR sodne takse".
Če obdolženec plačila stroškov kazenskega postopka ne zmore, ga sodišče njihovega plačila oprosti, ne
izreče pa, da stroški obremenjujejo proračun. Tak izrek se pravilno glasi:
"Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obdolženca oprosti plačila stroškov
kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku". (glej tudi
primere posameznih odločb v tem poglavju)
Z odločbo o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka sodišče nikoli ne sme poseči v pravico tretjega.
Zato ne more obdolženca oprostiti plačila stroškov, ki jih je ta dolžan povrniti tretjemu, npr. zasebnemu
tožilcu, oškodovancu kot tožilcu, oškodovancu itd.
Zato so neprecizne in nepravilne odločbe o stroških kazenskega postopka, ki se glasijo, na primer: "da se
obdolženec oprosti po četrtem odstavku 95. člena ZKP plačila vseh stroškov kazenskega postopka". Izrek je
pomanjkljiv, saj je treba odločiti, da gre za stroške iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP. Nepravilen je tudi izrek,
da je obdolženec dolžan plačati izvedenino izvedencu dr. A.B. in povprečnino. Nagrada za izvedenca -
izvedenina po določbi 1. točke drugega odstavka 92. člena ZKP spada med stroške kazenskega postopka.
Obdolženec ni v nobenem razmerju z izvedencem in zato ni dolžan plačati izvedenine njemu, temveč plačati
stroške kazenskega postopka, v katere je zajeta tudi izvedenina. 27
Kaj in kateri so potrebni izdatki obdolženca in zagovornika iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena
ZKP je dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče rešiti v vsakem posameznem primeru ob zagotavljanju
enakopravnosti med strankami, ki so udeležene v postopku. S tem, ko sodišče za presojo enakega
dejanskega stanja (v zvezi s priznanjem stroškov za prevoz zagovornika in stroškov za odsotnost
zagovornika iz pisarne) ni uporabilo enakega pravila, je v obdolženkino škodo kršilo določbo 22. člena
Ustave. S samo odločitvijo o odmeri potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika sodišče ne omeji pravice
do lastne izbire zagovornika (Sodba I Ips 46367/2010-95)."...stališče sodišča, da je obdolženčev zagovornik
stroške kazenskega postopka priglasil v lastnem imenu ter da iz stroškovnika ne izhaja, da obdolženčev
zagovornik poleg svojega zahtevka zahteva še stroške za obdolženca, napačno in predstavlja kršitev
določbe prvega odstavka 96. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.
Iz vloženega stroškovnika ... izhaja, da je obdolženec sodišču priglasil stroške, ki jih je imel z zagovorniki v
27 Ta odstavek je povzet po članku Jelenc Puklavec, 1997.
270
kazenskem postopku po svojem zagovorniku odvetniku B. S., ki je na podlagi pooblastila deloval v imenu
in za račun obdolženca in ne v lastnem imenu. Povedano drugače; obdolžencu zagovorniki v tem
kazenskem postopku niso bili postavljeni po uradni dolžnosti s strani sodišča, temveč so vsi trije
zagovorniki delovali na podlagi pooblastil, ki so jih prejeli od obdolženca. Okrožno sodišče v Slovenj
Gradcu je s sklepom z dne 13. 4. 2011 zoper J. C. in ostale obtožence ustavilo kazenski postopek zaradi
kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po prvem odstavku 185. člena KZ ter odločilo, da stroški kazenskega
postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih ter potrebni izdatki in
nagrada njihovih zagovornikov, obremenjujejo proračun. V nastalem položaju je bil zagovornik v imenu
obdolženca in v njegovo korist upravičen priglasiti in zahtevati povrnitev potrebnih izdatkov obdolženca in
potrebnih izdatkov ter nagrade njegovih zagovornikov (7. točka drugega odstavka 92. člena v zvezi s prvim
odstavkom 96. člena ZKP), ki bi jih v primeru obsodilne sodbe moral plačati obdolženec sam." (Sodba I Ips
54829/2010-41). "Vrhovno sodišče se je do vprašanja, kdo je v pravnem položaju iz prvega odstavka 96.
člena ZKP upravičen do povrnitve stroškov (nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika) iz proračuna,
obdolženec ali njegov zagovornik, ki je deloval na podlagi pooblastila in je v imenu in za račun
obdolženega tudi vložil zahtevek za povrnitev stroškov, izrecno že opredelilo. Tako je v zadevi I Ips
163/2002 z dne 13. 1. 2005 jasno navedlo, da je glede na določbo prvega odstavka 96. člena ZKP z
ustavitvijo preiskave glede povrnitve stroškov kazenskega postopka pravno razmerje nastalo med državo
(oziroma sodiščem, ki je vodilo postopek) in obdolžencem in ne med državo (oziroma sodiščem, ki je
vodilo postopek) in zagovornikom obdolženca, ki je deloval na podlagi pooblastila. Zato je obdolženec in
ne njegov zagovornik upravičen do povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena
ZKP, potrebnih izdatkov, ki jih je imel, ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenega zagovornika. To
stališče je Vrhovno sodišče ponovilo v nespremenjeni vsebini tudi v nadaljnjih zadevah, v katerih je
obravnavalo vprašanje, komu gre v primeru izdaje sklepa o ustavitvi postopka oziroma oprostilne sodbe
pravica, da od države zahteva povrnitev nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, obdolženec ali njegov
zagovornik, ki deluje na podlagi pooblastila (I Ips 39302/2010 z dne 30. 8. 2012)" (Sklep I Ips 84030/2010-
128).
Če zahteva povrnitev potrebnih izdatkov in nagrade več zagovornikov, mora obdolženec sodišču sporočiti,
ali naj se potrebni izdatki in nagrada odmerijo po deležih za vsakega zagovornika. Sicer ni mogoče
izključiti, da bi v izjemnih primerih (npr. zaradi zagotavljanja enakosti orožij) v kazenskem postopku lahko
bila potrebna obramba obdolženca z več kot enim zagovornikom, vendar mora dejstva in okoliščine, da gre
za tak primer, ob predložitvi zahtevka za povrnitev stroškov izkazati in utemeljiti obdolženec (Sodba I Ips
57304/2010-323).
Sodišče sme obdolženega oprostiti povrnitve stroškov kazenskega postopka. Če se okoliščine, na podlagi
katerih bi bilo mogoče obdolženega oprostiti plačila le-teh, ugotovijo po izdaji odločbe o stroških, sme
sodišče s posebnim sklepom na predlog obdolženega le-tega oprostiti povrnitve, odložiti plačilo ali mu
dovoliti, da jih povrne v obrokih. Predlog lahko poda obdolženi do izteka roka za plačilo. Pri ugotavljanju
izteka roka za plačilo mora sodišče upoštevati določila 133. člena Sodnega reda, ki določa način izterjave
stroškov kazenskega postopka in prisilno izterjavo. Zavezanec za plačilo stroškov postopka je šele s
pozivom na plačilo stroškov postopka dejansko seznanjen z rokom plačila in številko računa, kamor mora
biti znesek nakazan. Obdolženi z odločbo, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, običajno ni
seznanjen z rokom plačila, ker ne ve, kdaj je odločba postala pravnomočna (VSL sklep II Kp 21607/2010).
Pravica sodišča do izdaje sklepa o stroških zastara. Sodna praksa ni enotna, saj nekatera sodišča upoštevajo
10 letni zastaralni rok v skladu z OZ (tako izhaja tudi iz sodbe U 491/2007), druga sledijo novejši sodbi VS:
"Ureditvi iz ZDavP-2 in ZST-1, ki urejata zastaranje pravice do odmere in izvršitve davka oziroma takse
(javnopravno razmerje), ob hkratnem upoštevanju splošnih načel pravne varnosti in zaupanja v pravo,
narekujeta razlago, da mora biti tudi v kazenskem postopku o stroških (pravnomočno) odločeno najkasneje
v petih letih po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno, da mora obsojenec plačati stroške
kazenskega postopka, sicer pravica sodišča do izdaje sklepa o stroških zastara. Če ob izdaji sodbe sodišče
še nima vseh podatkov o višini stroškov, pa morajo biti stroški odmerjeni najkasneje v petih letih po preteku
trimesečnega roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP, ki je zakonski prekluzivni rok, znotraj katerega
morajo upravičenci podati zahtevek s podatki o višini stroškov" (Sodba I Ips 27374/2013-30).
271
Če je postopek, zaključen z oprostilno sodbo, tekel na podlagi obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca,
stroške nosi slednji (Sodba I Ips 72842/2010-51).
14.15 Odločba o premoženjskopravnem zahtevku28
"Odločbi o stroških kazenskega postopka sledi odločba o premoženjskopravnem zahtevku.
Napačna je formulacija, da je "po 105. členu ZKP obdolženec dolžan plačati oškodovancu
premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.350 EUR". 105. člen ZKP je procesna določba, ki pove le, kaj
lahko sodišče odloči glede premoženjskopravnega zahtevka v tako imenovanem adhezijskem postopku, če
spozna obdolženca za krivega in kaj lahko odloči, če oprosti obdolženca obtožbe, ali pa izda zavrnilno
sodbo. Dolžnost plačila, ki je naložena obdolžencu, prav gotovo ne izhaja iz procesne določbe 105. člena
ZKP, temveč ima svoj pravni temelj v materialnem civilnem pravu. Zato se izrek pravilno oblikuje takole:
"Obdolženec je dolžan oškodovancu B.B. plačati znesek 5.350 (pettisočtristopetdeset 29) EUR".
Rok za izpolnitev (paricijski rok) se ne določi, ker takega pooblastila, kot ga ima po 1. odstavku 313. člena
ZPP, sodišče v določbah ZKP nima.
Če podatki kazenskega postopka ne zadoščajo za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, sodišče

odloči:
"Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanec s svojim
premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.520 (tritisočpetstodvajset) EUR napoti na pravdo".
Ob tem je treba opozoriti na nepravilnost odločb o premoženjskopravnem zahtevku, ko sodišče v primerih,

če oškodovanec na glavno obravnavo ni prišel, če ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka, ali pa je
izjavil, da ga ne bo uveljavljal v kazenskem postopku, temveč v pravdi, odloči, da se "oškodovanec z
eventualnim odškodninskim zahtevkom napoti na pot pravde". Če zahtevek ni bil postavljen, sodišče o tem
zahtevku ne more odločati.
Če sodišče oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek le deloma, ker v celotnem zahtevku ne more
odločiti, se bo izrek glasil:
"Obdolženec je dolžan oškodovancu B.B. plačati znesek 2.000 (dvatisoč) EUR, s presežkom 1.250
(tisočdvestopetdeset) EUR pa se oškodovanec napoti na pravdo".
Kadar je znesek škode točno naveden v dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe in je
podan tudi oškodovančev predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, je podana bistvena kršitev
določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če sodišče oškodovanca napoti na
pravdo češ da zbrani podatki ne zadoščajo za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku."
Priznanje kaznivega dejanja sicer ne pomeni hkrati tudi pripoznave odškodninskega zahtevka, pomeni pa
priznanje dejstev, ki konstituirajo kaznivo dejanje. Ta dejstva so hkrati tudi dejstva, na katera se opira
odločitev o odškodninskem zahtevku, zato v sodbi ni treba posebej navajati razlogov o njihovi ugotovitvi v
zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom (Sodba I Ips 46750/2010-115). Če sodišče oškodovancu prizna
premoženjskopravni zahtevek v višini, kot je ugotovilo prigoljufani znesek, posebnih razlogov v zvezi s to
28 Podrobneje o premoženjskopravnem zahtevku v 18. poglavju.

29 Višina denarnega zahtevka se mora izpisati tudi z besedami (98/II SR).
272
odločitvijo sodba ne potrebuje (Sodba I Ips 14322/2010-146).
14.16 Oprostilna sodba
Preidemo lahko k naslednji vrsti sodbe - oprostilni sodbi. Zakon o kazenskem postopku sicer ne določa, da je
treba v obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov po 358. členu ZKP se obdolženec oprosti obtožbe. Zaradi
jasnosti in boljše preglednosti pa je prav, da se ta razlog navede še v izreku oprostilne sodbe:
razsodilo:
I. Obtoženega AB (osebni podatki)
se po 3. točki30 358. člena ZKP
oprosti obtožbe,
da je
s čimer naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje --- po --- odstavku ---. člena KZ-1.
II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanec MN s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku
--- EUR napoti na pravdo.
III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega
odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.
Obdolženec so torej oprosti obtožbe, kot izrecno določa tudi 9. odstavek 364. člena ZKP, ne pa oprosti "od"
obtožbe ali oprosti "od obtožnega predloga, obtožnice itd.". Prav je, da se poleg razloga iz 1. do 3. točke 358.
člena ZKP navede še določba kazenskega zakona, na katero se opira ugotovitev, da ni podano kaznivo
dejanje, ali da ni podana kazenska odgovornost. Npr.: "obdolženi A.B. se iz razloga po 2. točki 358. člena
ZKP v zvezi s 1. odstavkom 31. člena KZ-1 oprosti obtožbe".
V sodni praksi se je pri posameznih sodiščih vrsto let zastopalo nepravilno stališče, da je treba izrek
oprostilne sodbe oblikovati tako, da se dejanski opis kaznivega dejanja iz obtožbe dopolni z navedbo
okoliščin, ki so podlaga za sklep, na katerem temelji oprostilna sodba. Tako so sodišča ravnala na primer pri
oprostilnih sodbah zaradi silobrana, dejanske zmote ali žaljivega izražanja v okoliščinah iz 3. odstavka l58.
člena KZ-1 in so opise dejanj dopolnjevala z navedbo okoliščin glede silobrana, dejanske zmote in okoliščin
iz 3. odstavka l58. člena KZ-1. Sodba se lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe, kot jo je podal
upravičeni tožilec. Zato v primeru oprostilne sodbe sodišče v izreku navede, da se obdolženec oprosti take
obtožbe, kot je podana. Okoliščine, na podlagi katerih se je odločilo za izrek oprostilne sodbe, se tedaj ne
zajamejo v sodbeni izrek, temveč jih mora sodišče navesti in oceniti le v obrazložitvi sodbe.
30 V izreku sodbe ni potrebno nujno navesti točke razloga iz 358. člena ZKP, mora pa biti to jasno navedeno in obrazloženo v
obrazložitvi sodbe.
273
Oprostilna sodba lahko večkrat vsebuje tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. V tem primeru
sodišče opre svojo odločitev na določbo 3. odstavka l05.člena ZKP in oškodovanca vselej napoti na pot
pravde.
Oblikovanje odločbe o stroških kazenskega postopka je pri oprostilnih sodbah večkrat težavno. Kadar je
obdolženec oproščen obtožbe kaznivega dejanja po javni obtožbi, stroški obremenjujejo proračun in se izrek
glasi:
"Po 1. odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92.
člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika
proračun".
Kadar je obdolženec oproščen obtožbe po zasebni tožbi ali po obtožbi oškodovanca kot tožilca, se odločba o
stroških kazenskega postopka glasi:
"Po 3. odstavku 96. člena ZKP je zasebni tožilec (oškodovanec kot tožilec) dolžan povrniti stroške
kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne
izdatke in nagrado njegovega zagovornika, odmerjene v znesku 3.560 EUR".
V oprostilni sodbi sodišče prav tako navede, iz katerih razlogov meni, da obdolženčevo dejanje ni kaznivo
dejanje, ali pa obdolženec ni kazensko odgovoren ali pa da mu dejanje ni dokazano. Pri tem mora, tako kot v
obsodilni sodbi, skrbno ocenjevati obdolženčev zagovor in izvedene dokaze ter na tej osnovi narediti določne
dejanske in pravne zaključke.
Če je obdolženec oproščen obtožbe, v izreku sodbe glede na določbo 4. odstavka 364. člena ZKP ni
potrebno navesti razloga za oprostitev. Sodišče pa mora v skladu z 9. odstavkom omenjenega člena v
obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov, navedenih v 358. členu ZKP, je bil obdolženec oproščen (Sodba I
Ips 278/1996). V primeru oprostilne sodbe se obtoženca oprosti očitkov, navedenih v obtožbi, pri čemer v
izreku ni treba navesti razloga za tako odločitev kaj šele okoliščin, na podlagi katerih je bil napravljen sklep
o obstoju katerega od razlogov za oprostitev iz 358. člena ZKP (Sodba I Ips 130/2002).
Sodišče izreče oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, če dejanje, kot je opisano v obtožnem aktu, po
zakonu ni kaznivo dejanje, ker že iz opisa ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja oziroma ker že iz opisa
dejanja izhajajo okoliščine, ki izključujejo protipravnost (Sodba I Ips 2/2005). Ker sodišče ni vezano na
tožilčev predlog glede pravne ocene dejanja (2. odstavek 354. člena ZKP), je dolžno ugotoviti, če se z
njegovo pravno presojo ne strinja, ali dejanje, kot je opisano, ne obsega znakov kakega drugega kaznivega
dejanja. Šele na podlagi takšne pravne ocene vseh dejstev v opisu dejanja sme izreči oprostilno sodbo po 1.
točki 358. člena ZKP (Sodba I Ips 203/2002). Ker je bila oprostilna sodba izrečena iz razloga po 3. točki
358. člena ZKP, torej ker dejanje, opisano v obtožbi, sploh ni bilo dokazano, tudi ni podlage za
ugotavljanje, ali sta obdolženca s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake blažjega kaznivega dejanja.
To bi bilo mogoče le v primeru, če bi sodišče izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, torej v
primeru, ko bi šlo za pravno vprašanje, ali so v dejanju obdolženih opisani znaki enega od drugih navedenih
kaznivih dejanj (Sodba I Ips 297/2005).
14.17 Zavrnilna sodba
Pri zavrnilni sodbi je treba opozoriti le na pravilno oblikovanje izreka, ki se glasi:
razsodilo:
274
I. Zoper obtoženega AB (osebni podatki)
se iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP
zavrne obtožba,
da je
s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po --- odstavku ---. člena KZ-1.
II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanec MN s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku
III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega
odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.
„Odločbi o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku se oblikujeta enako kot pri
oprostilni sodbi.
Obrazložitev zavrnilne sodbe se omeji samo na razloge za zavrnitev obtožbe. V presojo glavne stvari se
sodišče ne sme spuščati.
Kadar je obdolženec, obtožen več kaznivih dejanj ali je obtoženih več obdolžencev, pa za nekatera dejanja
ali glede nekaterih obdolžencev sodišče izreče obsodilno, oprostilno ali zavrnilno obsodbo, oziroma dve ali
vse tri od možnih vrst sodb, si posamezne vrste sodb sledijo tako, kot določa 3. odstavek 364. člena ZKP:
najprej obsodilna, nato oprostilna in nazadnje zavrnilna sodba. Tudi v obrazložitvi sodbe se je treba zaradi
preglednosti držati tega vrstnega reda in vsako vrsto sodbe ločeno obrazložiti.
V tem okviru je treba odgovoriti še na vprašanje, kaj naj sodišče naredi z obtožbo državnega tožilca, če se na
glavni obravnavi glede na uspeh dokazovanja ugotovi, da ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni
dolžnosti. Npr. vložen je obtožni predlog državnega tožilca za kaznivo dejanje grožnje po 2. odstavku 135.
člena KZ-1, pa se pokaže, da dejanje ni bilo storjeno z nevarnim orodjem, zaradi česar gre lahko le za
kaznivo dejanje grožnje po 1. odstavku 135. člena KZ-1, ki se preganja na zasebno tožbo. V takem primeru
mora sodišče najprej ugotoviti, ali je mogoče oškodovančevo morebitno ovadbo po določbi 3. odstavka 53.
člena ZKP šteti za pravočasen zasebno tožbo. Če ugotovi, da jo je oškodovanec podal v roku 3 mesecev,
predpisanem za vložitev predloga, mora sodišče od oškodovanca zahtevati, da se izjavi, ali je kot ovaditelj
voljan obdolženca preganjati kot zasebni tožilec po zasebni tožbi. Položaja oškodovanca in zasebnega tožilca
se namreč v kazenskem postopku razlikujeta, že zaradi dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka. Če
oškodovanec poda izjavo, da bo preganjal obdolženca kot zasebni tožilec, sodišče po končani glavni
obravnavi:
• obtožbo javnega tožilca za kaznivo dejanje po 2. odstavku 135. člena KZ-1 zavreči po 1. točki 1.
odstavka 352. člena ZKP, ker se je glede na ugotovljeno dejansko stanje pokazalo, da ni obtožbe
upravičenega tožilca;
• glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 135. člena KZ-1 pa sodišče izreče ustrezno sodbo.
Če pa bi oškodovanec izjavil, da obdolženca ne želi preganjati po zasebni tožbi, sodišče obtožbo državnega
tožilca za kaznivo dejanje po 2. odstavku 135. člena KZ-1 le zavrže po 1. točki 1. odstavka 352. člena ZKP.
275
"Zakon o kazenskem postopku razlikuje okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon od tistih, ki ga
izključujejo. V prvem primeru sodišče obtožnico zavrže...obe sodišči [sta] o obtožbi odločali v procesnem
položaju, ko je postopek tekel brez zahteve upravičenega tožilca. Podana pa je bila okoliščina, ki je začasno
preprečevala kazenski pregon, saj je bila oškodovančeva ovadba oziroma predlog podan v roku, ki je
predpisan za zasebno tožbo. Zato bi moralo že sodišče prve stopnje, potem ko obtožnica ni bila zavržena po
2. odstavku 277. člena ZKP, zavreči obtožnico državnega tožilca po 1. točki 1. odstavka 352. člena ZKP."
(Sodba I Ips 239/2005).
"Določba 244. člena ZKP vsebuje zakonsko domnevo, v skladu s katero se šteje, da je oškodovanec
umaknil predlog za pregon, kadar gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na njegov predlog in na glavno
obravnavo, na katero je bil kot priča v redu povabljen, ne pride in svojega izostanka ne opraviči. Pravne
posledice takšnega izostanka so določene tudi v tretjem odstavku 306. člena ZKP, in sicer sodišče pred
začetkom glavne obravnave izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka, po začetku glavne obravnave pa
sodbo, s katero se obtožba zavrne. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno
pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen, zato sta z novelo ZKP-I dopolnjena tudi prvi
odstavek 239. člena in četrti odstavek 288. člena ZKP, ki določata vsebino vabila, ki se ga pošilja priči in v
skladu s katerima je potrebo oškodovanca, ki se ga vabi kot pričo, v vabilu opozoriti, da se bo v primeru
njegovega neopravičenega izostanka štelo, da je umaknil predlog za pregon.
Ločiti je potrebno situacijo, ko se oškodovanca na glavno obravnavo vabi kot pričo, od situacije, ko
zaslišanje oškodovanca v postopku ni (več) potrebno in se ga o razpisani glavni obravnavi zgolj obvesti
(prvi stavek četrtega odstavka 288. člena ZKP). Prisotnost oškodovanca v postopku, kadar z glavne
obravnave neopravičeno izostane in ga je potrebno zaslišati kot pričo, se lahko zagotovi tudi s silo. V
primeru predlagalnih deliktov velja specifična ureditev, saj bi bilo povsem nesmiselno s prisilnimi ukrepi
zagotavljati navzočnost oškodovanca v postopku, kadar ta očitno ni več zainteresiran za kazenski pregon
obdolženca. Novela ZKP-I je zato uzakonila domnevo, da je oškodovanec, ki neupravičeno ne pride na
zaslišanje v predhodnem postopku ali na glavno obravnavo, kjer bo zaslišan kot priča, jasno izrazil voljo, da
kljub podanemu predlogu za kazenski pregon obdolženca ni več zainteresiran. Drugačna je situacija, kadar
zaslišanje oškodovanca ni (več) potrebno. Takrat se ga o glavni obravnavi zgolj obvesti (prvi in drugi
stavek četrtega odstavka 288. člena ZKP). Po mnenju Vrhovnega sodišča tudi v primeru predlagalnih
deliktov stalna prisotnost oškodovanca v postopku ni potrebna, ampak zgolj takrat in dokler ni zaslišan kot
priča.
Glede na dejstvo, da je bila oškodovanka v obravnavani zadevi na drugi glavni obravnavi zaslišana kot
priča, je očitno, da jo je sodišče že na prvo glavno obravnavo vabilo z namenom zaslišati jo, torej v svojstvu
oškodovanke kot priče, vendar je pri vabljenju spregledalo določbo četrtega odstavka 288. člena ZKP in
oškodovanke ni poučilo o pravnih posledicah njenega izostanka z glavne obravnave. Napačna je navedba
zahteve, da je bila oškodovanka pravilno vabljena. Pravne posledice za oškodovanca iz 306. člena ZKP
lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča. Vsebino vabila res ne
določa 244. člen niti 306. člen ZKP, ampak prvi odstavek 239. člena in četrti odstavek 288. člena ZKP, ki ju
mora sodišče spoštovati, ko na narok vabi oškodovanca, ki ga je potrebno zaslišati kot pričo. Zakonska
domneva o umiku predloga za kazenski pregon iz tretjega odstavka 306. člena ZKP lahko nadomesti voljo
oškodovanca samo takrat, kadar je oškodovanec seznanjen s pravnimi posledicami izostanka z glavne
obravnave. Tudi stranskim procesnim udeležencem zakon podeljuje določene pravice in nalaga obveznosti.
Če zakon določa, da mora biti oškodovanec, ki je vabljen kot priča v primeru predlagalnih deliktov, o
posledicah izostanka z naroka obveščen, njegove pravice nihče ne sme kršiti, zlasti ne sodišče. Ker je to
pravica oškodovanca, ki je vabljen v svojstvu priče, je pravno nepomembno ali ga v postopku zastopa
pooblaščenec, ki je prava uka oseba. (Sodba I Ips 85762/2010-6); enako: Posledice neopravičenega
izostanka oškodovanca z glavne obravnave, kot jih predvideva prvi odstavek 244. člena ZKP, nastopijo le,
če je bilo oškodovancu vabilo pravilno vročeno (Sodba I Ips 7269/2009-59); Zakonska domneva o umiku
predloga za kazenski pregon iz tretjega odstavka 306. člena ZKP lahko nadomesti voljo oškodovanca samo,
če je v redu povabljen kot priča in seznanjen s pravnimi posledicami izostanka z glavne obravnave, ob tem
pa je pravno nepomembno, ali je oškodovanec prava uka stranka (Sodba I Ips 17293/2011-94); Če
276
oškodovanec na glavno obravnavo ni bil povabljen kot priča, procesna situacija iz 306. člena ZKP, s katero
je določena zakonska domneva o umiku predloga za pregon, ni nastopila (Sodba I Ips 48080/2010-67).
Procesna volja o umiku predloga za pregon mora biti izrecna, nedvoumna in brezpogojna ter dana
pristojnemu sodišču, ki vodi postopek (Sodba I Ips 54317/2010-59).
Zasebni tožilec ni dolžan vedeti ob naznanitvi kaznivega dejanja, ali gre za kaznivo dejanje, ki se preganja
na zasebno tožbo ali po uradni dolžnosti oziroma ali je potrebno podati predlog za kazenski pregon. Po
določbi tretjega odstavka 53. člena ZKP se v primeru, ko oškodovanec poda kazensko ovadbo ali predlog za
pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na
zasebno tožbo, štejeta ovadba ali predlog za pregon za pravočasno zasebno tožbo, če sta podana v roku, ki
je predpisan za zasebno tožbo (Sodba I Ips 49974/2013-54). Ovadba je sporočilo državnemu tožilcu ali
policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, iz česar
izhaja, da je potrebno kazensko ovadbo podati ali policiji ali državnemu tožilstvu, zato zapisa
oškodovančeve izjave v zapisniku CSD ni mogoče šteti za kazensko ovadbo (Sodba I Ips 18462/2011-92).
Stališče, da bi moral oškodovanec potem, ko je sodišče dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje, ki se
preganja na predlog, ponovno izjaviti ali predlaga kazenski pregon, je v nasprotju s procesno določbo, ki
podajo predloga za pregon izenačuje s položajem, ko oškodovanec sam poda kazensko ovadbo (Sodba I Ips
48080/2010-67).Trimesečni rok za podajo predloga za pregon ne šteje zgolj od dneva, ko je oškodovanec
izvedel za kaznivo dejanje, temveč je za presojo pravočasnosti predloga treba upoštevati tudi datum, ko je
oškodovanec izvedel za storilca kaznivega dejanja (Sodba I Ips 58294/2010-63). Če v roku treh mesecev od
smrti zasebnega tožilca ni podan predlog za nadaljevanje postopka, izda sodišče odločbo, kakršno je glede
na fazo postopka treba izdati po določbah ZKP v primeru, ko ni obtožbe upravičenega tožilca - sodišče ni
dolžno ugotavljati, ali obstajajo osebe iz 55. člena ZKP, jih iskati in jih nato po 14. členu ZKP poučevati o
njihovi pravici do nadaljevanja postopka (Sodba I Ips 426/2008).
Če sodišče ob preizkusu obtožnega akta ugotovi, da ne gre za obtožbo upravičenega tožilca ali pa to spozna
na podlagi dejstev, ki izhajajo iz dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, je odločitev odvisna od tega, ali
gre za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon ali za tisto, ki ga izključuje. V prvem primeru sodnik na
podlagi 1. točke 1. odstavka 352. člena v zvezi s 429. členom ZKP zavrže obtožni predlog, če je postopek
tekel brez zahteve upravičenega tožilca. Če pa oškodovanec ni podal ovadbe ali predloga za pregon v roku
iz 1. odstavka 52. člena ZKP in tega tudi ne more več pravočasno storiti, sodišče pa na glavni obravnavi
ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, obtožbo državnega tožilca po 4. točki
357. člena ZKP zavrne, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon (Sodba I Ips 133/2003).
14.18 Sklep o sodnem opominu
Več pozornosti je treba končno posvetiti še izdelavi sklepa o sodnem opominu. Uvod tega sklepa je enak kot
pri sodbi, izrek pa se oblikuje takole:
"sklenilo:
Obdolženemu A.B. (sledijo osebni podatki)
se po 68. členu KZ-1 izreka
sodni opomin,
ker je razžalil ..... (sledi opis dejanja,)
s čimer je storil kaznivo dejanje razžalitve do 1. odstavku 158. člena KZ-1."
277
Navede se tedaj le, da se obdolžencu izreka sodni opomin za dejanje, ki je predmet obtožbe, ne pa, da je kriv,
kot se pogosto bere v sklepih o sodnem opominu.
sklenil:
I. Obdolženemu AB (osebni podatki)
se po 68. členu KZ-1B izreče
sodni opomin,
ker je
s čimer je storil kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1B.
II. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1B, v zvezi s 74. členom KZ-1B, se obdolžencu naloži v plačilo
znesek 20,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni premoženjski koristi.
III. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1B se obdolžencu izreče
varnostni ukrep
odvzem predmetov,
in sicer se mu vzame montirno železo in rokavice, uporabljene pri kaznivem dejanju.
Odločba o stroških kazenskega postopka je pri sodnem opominu enaka kot pri obsodilni sodbi.
V obrazložitvi sklepa o sodnem opominu mora sodišče predvsem obrazložiti zaključek, da je obdolženec
storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe in sicer na enak način kot v obsodilni obsodbi. Tudi v tem
sklepu mora sodišče oceniti dokaze ter zagovor in narediti zaključke o dejanskih in pravnih vprašanjih,
seveda, tudi glede krivdne oblike. Namesto obrazložitve, ki se v obsodilni sodbi nanaša na odločbo o kazni,
pa mora sodišče navesti tiste podatke o osebnosti obdolženca, o njegovem prejšnjem življenju, o obnašanju
po dejanju itd., na katere veže pričakovanje, da bo tudi sodni opomin vplival na obdolženca tako, da ne bo
ponavljal kaznivih dejanj. Prav tako mora pojasniti, katere so tiste olajševalne okoliščine, ki delajo kaznivo
dejanje posebno lahko, kar je eden izmed zakonskih pogojev za izrek sodnega opomina (1. odstavek 68.
člena KZ-1).
Kadar izreče sodišče sodni opomin za več kaznivih dejanj, storjenih v steku, oblikuje izrek takole:
"Obdolženemu A.B. (osebni podatki) se po 68. členu KZ-1
izreka
sodni opomin,
278
ker je:
1. lahko telesno poškodoval ....
2. razžalil ....
s čimer je storil pod 1. točko kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 122. člena KZ-1, pod 2.
točko izreka pa kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 158. člena KZ-1".
Ob koncu tega dela sestavka bi bilo treba opozoriti še na dva problema, ki sta nastala v praksi v zvezi s
pravnim poukom.
Poudariti je treba, da mora sodišče vse obtožne akte, odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo in
pritožbo nasprotne stranke, vročiti, če ima obdolženec zagovornika, ne le obdolžencu, temveč tudi
zagovorniku. Zaradi nejasnosti, ki bi utegnila nastati pri računanju pričetka roka, je prav, da se tudi v
pravnem pouku poudari zakonska določba, da prične teči rok od zadnje vročitve.
Nadalje je treba v zvezi s pravnim poukom opozoriti na to, da veljajo v postopku za preklic pogojne obsodbe
po 506. členu ZKP isti pritožbeni roki, ki bi prišli v poštev za sodbo, s katero je bila pogojna obsodba
izrečena, torej 15 dnevni pritožbeni rok v rednem in 8 dnevni pritožbeni rok v skrajšanem postopku.
Prvi odstavek 61. člena KZ določa, da se sme sodni opomin izreči za kazniva dejanja, za katera je
predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih
delajo posebno lahka. Po drugem odstavku istega člena se sme za določena kazniva dejanja izreči sodni
opomin ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi kadar je zanja predpisan zapor do treh let.
Skladno s 45. členom KZ sme sodišče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen,
če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil
upravičen. Kadar ima sodišče pravico storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, mu jo sme omiliti brez
omejitev, ki so predpisane za omilitev kazni (2. odstavek 44. člena KZ).
KZ KZ-1
44. člen 52. člen
(1) Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja odpustiti (1) Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja odpustiti
kazen, kadar to zakon posebej določa. kazen, kadar to zakon posebej določa.
(2) Kadar ima sodišče pravico storilcu kaznivega (2) Kadar ima sodišče pravico storilcu kaznivega
dejanja odpustiti kazen, mu jo sme omiliti brez dejanja odpustiti kazen, mu jo sme omiliti brez
omejitev, ki so predpisane za omilitev kazni. omejitev, ki so predpisane za omilitev kazni.
45. člen 27. člen
Sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz (2) Sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje
malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice
storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem dejanja storilca toliko prizadevajo, da kaznovanje v
primeru očitno ne bi bil upravičen. takem primeru očitno ne bi bilo upravičeno.
61. člen 68. člen
(1) Sodni opomin se sme izreči za kazniva dejanja, (1) Sodni opomin se sme izreči za kazniva dejanja,
za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do
enega leta, če so storjena v takih olajševalnih enega leta, če so storjena v takih olajševalnih
okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka. okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka.
(2) Za določena kazniva dejanja se sme izreči sodni (2) Za določena kazniva dejanja se sme izreči sodni
279
opomin ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi kadar opomin ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi kadar
je zanje predpisan zapor do treh let. je zanje predpisan zapor do treh let.
Nesprejemljivo bi bilo stališče, da bi bila ob izpolnjenih kriterijih za odpustitev kazni po 45. členu na
podlagi 2. odstavka 44. člena KZ sodišču vedno kot alternativa dana tudi možnost izreka sodnega opomina.
Določbo 2. odstavka 44. člena KZ lahko razlagamo le tako, da lahko sodišče ob izrekanju omiljene kazni
prekorači omejitve iz 1. do 4. točke 43. člena KZ in je torej omejeno le s splošnim spodnjim minimumom
za posamezno vrsto kazni. Ker pa se z omilitvijo kazni še vedno lahko izreče le kazen (iz 42. člena KZ
izhaja, da pojem omilitve kazni zajema odmerjenje kazni pod zakonsko mejo ali uporabo milejše vrste
kazni), je sodišče tudi ob izpolnjenih pogojih po 2. odstavku 44. člena KZ še vedno vezano na to, da izreče
kazen in ne more namesto nje izreči sodnega opomina. Sodni opomin namreč je kazenska sankcija
(opozorilne narave), ni pa kazen. Poleg tega v uvodu tega odstavka omenjeno stališče ne bi bilo v skladu z
vsebino in namenom obeh ukrepov.
Sodni opomin se namreč izreče storilcem z vidika družbe manj nevarnih kaznivih dejanj (objektivni
kriterij), ob upoštevanju osebnosti storilca, njegovega prejšnjega življenja, njegovega obnašanja po
storjenem kaznivem dejanju, stopnje kazenske odgovornosti in drugih okoliščin, v katerih je dejanje storil
(subjektivni kriteriji), pri čemer predstavlja prevladujoč (bistven) pogoj objektivni kriterij.
Za razliko od pogojev za izrek sodnega opomina 45. člen KZ, ki določa poseben razlog za odpustitev kazni
storilcem, ki so kazniva dejanja storili iz malomarnosti, ne omejuje višine zagrožene kazni, do katere bi bilo
kazen v skladu s 45. členom KZ mogoče odpustiti, zato vsaj načeloma omogoča odpustitev kazni tudi
storilcem družbi nevarnejših kaznivih dejanj. Res je, da je eden od pogojev za uporabo tega instituta tudi,
da izrek kazni v tem primeru očitno ne bi bil upravičen, pri čemer je v tem pogoju poleg ocene posledic, ki
jih zaradi kaznivega dejanja trpi sam storilec in zaradi tega ni potrebe po specialni prevenciji, obsežen tudi
interes države po kaznovanju storilcev kaznivih dejanj in generalni prevenciji. Upravičenost do kaznovanja
in generalna prevencija na eni ter vpliv posledic kaznivega dejanja na storilca na drugi strani si konkurirajo,
saj zasledujejo nasproten cilj. Če bo večja količina prvih (družbi nevarnejše kaznivo dejanje in s tem večja
potreba po kaznovanju storilca in generalni prevenciji), bo morala biti, da bodo izpolnjeni pogoji za
odpustitev kazni, večja tudi količina drugega (torej ustrezno hude posledice za storilca kaznivega dejanja in
s tem manjša potreba po specialni prevenciji). Zakonodajalec ni omejil višine zagrožene kazni, do katere bi
bilo storilcu kaznivega dejanja iz malomarnosti na podlagi 45. člena KZ kazen še mogoče odpustiti, zato si
je ob resnično hudi prizadetosti storilca zaradi posledic kaznivega dejanja mogoče predstavljati, da bi bila
kazen odpuščena storilcu objektivno precej hudega kaznivega dejanja. Ker je bistven pogoj za izrek
sodnega opomina, da gre za lažja kazniva dejanja, obravnavanih institutov ni mogoče enačiti in zato
sodnega opomina ni mogoče izreči, če so izpolnjeni le pogoji za odpustitev kazni iz 45. člena KZ.
Po določbi 1. odstavka 61. člena KZ je mogoče izreči sodni opomin za kaznivo dejanje, za katero je
predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če je izpolnjen splošni pogoj za izrek sodnega opomina -
da je kaznivo dejanje storjeno v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahko. Drugi odstavek
istega člena pa ob pogojih, ki jih določa zakon, predvideva možnost izreka sodnega opomina tudi za
določena kazniva dejanja, za katera je predpisan zapor do treh let.
Preveč restriktivna bi bila razlaga, po kateri bi bilo pojem določenih kaznivih dejanj iz določbe 2. odstavka
61. člena KZ razlagati, kot da je namenjen zgolj zakonodajalcu, ki lahko možnost izreka sodnega opomina
izrecno določi pri posameznem kaznivem dejanju, torej v posebnem delu KZ. Z določbo 45. člena KZ je
zakonodajalec pooblastil sodišče, da v primeru, če so izpolnjeni ustrezni pogoji, po lastni presoji odpusti
kazen storilcu, ki je kaznivo dejanje storil iz malomarnosti. To pooblastilo je širše od pooblastila za izrek
sodnega opomina, kar pokaže njuna primerjava po namenu in učinku - sodni opomin namreč predstavlja
kazensko sankcijo, v primeru da je storilcu kazen odpuščena, pa se mu kazenska sankcija sploh ne izreče.
Zgolj jezikovna razlaga ne daje popolnega odgovora, kdaj je mogoče uporabiti 2. odstavek 61. člena KZ,
280
šele primerjava vsebine in namena 45. člena KZ ter sistematična razlaga obeh določb pripelje do
naslednjega sklepa: sodišče lahko v situaciji, ko kaznivo dejanje ustreza pogojem, ki jih vsebuje 45. člen
KZ, obenem pa izpolnjuje tudi splošni pogoj za izrek sodnega opomina, izreče sodni opomin tudi za
kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen do treh let zapora, čeprav to ni izrecno predvideno (določeno)
v posebnem delu KZ. V takšnem primeru je namreč poseben pogoj, katerega obstoj zahteva določba 2.
odstavka 61. člena KZ, izpolnjen s pogojem za odpustitev kazni po 45. členu KZ. Možnosti sodišč za
izrekanje individualiziranih kazenskih sankcij so s tem širše, saj bi se ob restriktivnejši razlagi 2. odstavka
61. člena KZ v njegov okvir uvrstilo le kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 3. odstavku v zvezi z 2.
odstavkom 133. člena KZ. To je namreč edino kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora do treh
let in pri katerem je možnost izreka sodnega opomina izrecno predvidena v posebnem delu KZ.
Primerjava institutov odpustitve kazni in izreka sodnega opomina pokaže, da med njima z vidika
obdolženca ni bistvenih razlik.
Obdolženec je namreč v obeh primerih predmet negativne vrednostne sodbe, ki se v primeru, ko mu je

izrečen sodni opomin, poda z izrekom le-tega, v primeru, ko mu je kazen odpuščena, pa s krivdorekom, ki
ga vsebuje takšna sodba. Do dejanskih posledic, ki jih imajo v obsojenčevi sferi kazni, v nobenem od teh
primerov ne pride. V obeh primerih je mogoče izreči tudi varnostna ukrepa odvzem vozniškega dovoljenja
in odvzem predmetov (3. odstavek 63. člena KZ). Storilec v obeh primerih velja za obsojenega in se mu
obsodba iz kazenske evidence izbriše eno leto po pravnomočnosti sodne odločbe (1. točka 4. odstavka 103.
člena KZ). Podano stališče zato ne more biti v škodo obdolženca.
Zato lahko sodišče ob tem, da je poleg izpolnjevanja pogojev iz 45. člena KZ kaznivo dejanje storjeno v
takšnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahko, namesto tega, da mu kazen odpusti, storilcu kaznivega
dejanja izreče sodni opomin. Da bi bil za kazniva dejanja, ki izpolnjujejo pogoje 45. člena mogoč izrek
sodnega opomina po 1. in 2. odstavku 61. člena KZ, pa mora biti zanja zagrožena kazen največ do treh let
zapora (in seveda več kot eno leto, saj se sicer uporabi le 1. odstavek 61. člena KZ). V opisanem primeru bo
sodišče sklep o sodnem opominu oprlo na določbo 1. in 2. odstavka 61. člena v zvezi s 45. členom KZ
(Sodba I Ips 142/1998).
14.19 Preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebne obveznosti
Ker je v pogojni obsodbi kazen le določena, ne pa izrečena, jo je treba v sodbi, s katero se pogojna obsodba
prekliče, šele izreči in to na naslednji način:
"Pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 14.5.2012, opr. št. K
16/2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.9.2012, opr. št. Kp 712/2012 se prekliče in se
obsojenemu A.B. izreče kazen 3 (tri) mesece zapora".
Kadar sodnik po točki 3.d 1. odstavka 25. člena ZKP ali senat po 6. odstavku 25. člena ZKP v postopku za
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naložene obveznosti pogojne obsodbe ne prekliče, temveč v
mejah preizkusne dobe podaljša rok za izpolnitev posebne obveznosti, se izrek sodbe glasi:
"Obsojenemu A.B. se rok za izpolnitev posebne obveznosti, da mora izprazniti stanovanje na Titovi cesti 18
na Jesenicah, določen v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Kranju z dne 14.5.2012, opr. št. K 16/2012,
podaljša na 6 mesecev".
Neizpolnitev obveznosti, določene v pogojni obsodbi, ima lahko za posledico preklic pogojne obsodbe, z
morebitno spremembo pogojne obsodbe pa se ne odpravi odločba o odvzemu premoženjske koristi; ne
glede na izid postopka za preklic pogojne obsodbe je namreč sodišče dolžno po uradni dolžnosti odvzem
premoženjske koristi tudi izvršiti (Sodba I Ips 134/2006).
281
V primeru neizpolnitve naloženih obveznosti sodišče nima možnosti iz četrtega odstavka 52. člena KZ
(sedaj 59. člena KZ-1), ko gre za primere fakultativnega odločanja o preklicu pogojne obsodbe v zvezi z
novo storjenim kaznivim dejanjem (Sodba I Ips 16540/2012-17). Sodišče v postopku za preklic pogojne
obsodbe zasliši obsojenca le, če je dosegljiv. Če se obsojenec, čeprav je bil pravilno vabljen na zaslišanje,
ne odzove vabilu (ni ga dopustno niti prisilno privesti), se šteje, da se je odrekel pravici odgovoriti na
predlog za preklic pogojne obsodbe (Sodba I Ips 272/2011). Sodišče ustavi s sklepom postopek za preklic
pogojne obsodbe, če spozna, da ni podlage za njen preklic in izrek kazni ali za določitev novega roka za
izpolnitev obveznosti ali za odpravo tega pogoja (Sodba I Ips 79250/2010).
14.20 Sodba, izdana v postopku po 1. točki 1. odstavka 407. člena ZKP
Končno se je treba posvetiti še sodbi, ki jo sodišče izda v tkim. nepravi obnovi postopka do 1. točki 1.
odstavka 407. člena ZKP. Ob obravnavanju te sodbe ni mogoče mimo ugotovitve da je praviloma treba te
sodbe izdajati zaradi tega, ker sodišča vselej ne spoštujejo določbe 2. odstavka 182. člena ZKP. Tako se
dosledno ne pribavljajo prejšnji spisi, vsaj v tistih primerih, ko prihaja v poštev izrek enotne kazni, s katero
naj bodo zajete tudi kazni iz prejšnjih obsodb. To dolžnost sodišča pogosto opustijo tudi v primerih, ko
obdolženec sam opozori na prejšnjo obsodbo, po kateri kazni še ni prestal, večkrat pa celo v primerih, ko je
obdolženec že na prestajanju prejšnje kazni v zaporih, od koder je bil pripeljan na obravnavo, kar sodišče
med osebnimi podatki v sodbi celo izrecno ugotovi. Z novo sodbo, s katero v takem primeru ni izrečena
enotna kazen, je lahko kršen kazenski zakon v obdolženčevo škodo. Če zoper tako sodbo ni vložena pritožba
in postane sodba pravnomočna, jo treba to kršitev odpraviti v tkim. nepravi obnovi postopka.. Včasih pa se
lahko iz povsem objektivnih razlogov ki niso na strani sodišča, primeri, da se zakonske določbe o izreku
enotne kazni za dejanja v steku niso mogle uporabiti, ker za prejšnjo sodbo sodišče ni vedelo ali pa ker
prejšnja sodba še ni bila pravnomočna, ko je izrekalo novo sodbo in zato enotne kazni ni moglo izreči. V
vseh teh primerih je treba s sodbo, s katero se pravnomočne sodbe spremenijo le v odločbi o kazni tako, da
se obdolžencu po določbah o steku izreče enotna kazen, odpraviti kršitev kazenskega zakona iz 53. člena
KZ-1.
Izrek te sodbe, ki jo izda senat po 6. odstavku 25. člena ZKP se oblikuje takole:
"Pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 18.4.2012, opr. št. K 36/ 2012 v zvezi s sodbo
Višjega sodišča v Kopru z dne 29.7.2012 , opr. št. Kp 132/2012 in Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne
16. 9. 2012, opr. št. K 631/2012, se v odločbi o kazni spremenita tako, da se obsojenemu A.B., upoštevaje
kazni 1 (eno) leto zapora in (osem) mesecev zapora, po 3.točki 2.odstavka 53. člena KZ-1 izreče
enotna kazen
1 (eno) leto in 4 (štiri) meseca zapora.
Po 1. odstavku 56. člena KZ-1 se obsojencu v izrečeno kazen všteje že prestana kazen od 18.1.2012 dalje".
282
14.20.1 Neprava obnova (združitev zapornih in denarne kazni)
razsodilo:
Ι. Sodba Okrajnega sodišča v --- z dne …, pravnomočna dne ..., s katero je bila obsojencu izrečena
kazen ... zapora in stranska denarna kazen 60 dnevnih zneskov (988,20 EUR), ki se šteje kot določena,
sodba Okrajnega sodišča v --- z dne ... v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ---, pravnomočna dne ..., s
katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen ... zapora, ki se šteje kot določena,
in
sodba Okrožnega sodišča v --- z dne ..., pravnomočna dne ..., s katero je bila obsojencu izrečena enotna
kazen ... zapora, ki se šteje kot določena,
se v odločbi o kazni spremenijo tako, da se
obsojenemu AB (osebni podatki)
po 3. in 6. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreče
enotna kazen
---zapora
in stranska denarna kazen
60 dnevnih zneskov (988,20 EUR),
ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala prisilno
izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en
dan zapora.
ΙΙ. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1B se obsojencu v izrečeno enotno kazen zapora všteje v celoti
prestana kazen po sodbi---
ΙΙΙ. V ostalem ostanejo navedene pravnomočne sodbe nespremenjene.
283
14.20.2 Neprava obnova (razdružitev dveh zapornih kazni)
razsodilo:
I. Zahtevi Okrožnega državnega tožilstva v --- z dne ... se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega
sodišča v --- z dne ..., pravnomočna ..., s katero je bila obsojenemu AB izrečena enotna kazen petih let
in šestih mesecev zapora, v odločbi o kazni spremeni tako, da se pri izreku enotne kazni ne upošteva:
- enotna kazen enega leta in štirih mesecev zapora, ki je bila izrečena obsojenemu AB s sodbo
Okrajnega sodišča v --- z dne ..., pravnomočno ...,
(in se obsojenemu AB ne izreče enotna kazen 5 (petih) let in 6 (šestih) mesecev zapora).
II. Odločba o vštetju delno prestane kazni v izrečeno enotno kazen v skladu s prvim odstavkom 55. člena
KZ-1B po sodbi Okrajnega sodišča v --- z dne ..., pravnomočni ..., in sicer od 4. 7. 2014 dalje, se
odpravi.
ali
II. V ostalem ostane navedena pravnomoèna sodba nespremenjena. 31
31 Glede morebitne odloèbe o vštetju že prestane kazni so ob upoštevanju konkretne situacije možne tudi
drugaène odloèitve (npr. odprava odloèbe in formiranje povsem nove odloèbe ali varianta, da se odloèba o
vštetju spremeni tako, da se ne upošteva že prestana kazen po tisti sodbi, katere kazen je bila sedaj
„razdružena“, ostalo pa ostane nespremenjeno) .
284
14.20.3 Neprava obnova (razdružitev več zapornih kazni)
razsodilo:
I. Zahtevi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne ... se ugodi in se pravnomočna sodba
Okrožnega sodišča v --- z dne ..., pravnomočna ..., s katero je bila obsojenemu AB izrečena enotna
kazen sedmih let in šestih mesecev zapora, v odločbi o kazni spremeni tako, da se pri izreku enotne
kazni ne upošteva:
- enotna kazen enega leta in štirih mesecev zapora, ki je bila izrečena obsojenemu AB s sodbo
Okrajnega sodišča v --- z dne ..., pravnomočno ...,
in se obsojenemu XY na novo izreče
enotna kazen
…. let in … mesecev zapora.
II. Odločba o vštetju delno prestane kazni v izrečeno enotno kazen v skladu s prvim odstavkom 55. člena
KZ-1B po sodbi Okrajnega sodišča v --- z dne ..., pravnomočni ..., in sicer od 4. 7. 2014 dalje, se
odpravi.
ali
II. V ostalem ostane navedena pravnomočna sodba nespremenjena. 32
Pri odmeri enotne kazni mora sodišče upoštevati olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so vplivale na
odmero kazni v rednem postopku. Tako bo lahko ravnalo le, če bo priskrbelo spise s sodbami, ki jih je treba
v nepravi obnovi v odločbi o kazni spremeniti. Le tako se bo lahko seznanilo s težo dejanja in vsemi
okoliščinami, ki so vplivale na odmero kazni ob izreku posamezne pravnomočne sodbe. Poudariti je treba, da
sodišče ne sme soditi le na podlagi drugopisov pravnomočnih sodb, saj so bile lahko te v postopku s kakšnim
izrednim pravnim sredstvom spremenjene.
Pri izreku enotne kazni se lahko upoštevajo samo tiste olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so bile
ocenjene in upoštevane pri odmeri kazni v rednem postopku. Morebitne nove okoliščine nastale ali
ugotovljene po pravnomočnosti posameznih sodb, na odmero kazni v nepravi obnovi postopka ne morejo
vplivati, temveč so upoštevne le v postopku za pomilostitev.
Opozoriti je treba še na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11.točke 1.odstavka 371. člena ZKP,
ki so večkrat podane, ker te sodbe nimajo obrazložitve o vseh odločilnih dejstvih. Senat se namreč večkrat
omeji le na navedbo, da je "pri odmeri enotne kazni upošteval vse že ugotovljene olajševalne in obteževalne
okoliščine". Katere so te okoliščine, iz sodbe, izdane v nepravi obnovi postopka, ni mogoče povzeti, čeprav
je ta sodba glede odločbe o kazni samostojna odločba. Zato je treba vselej natančno navesti vse okoliščine,
32 Glede morebitne odločbe o vštetju že prestane kazni so ob upoštevanju konkretne situacije možne tudi
drugačne odločitve (npr. odprava odločbe in formiranje povsem nove odločbe ali varianta, da se odločba o
vštetju spremeni tako, da se ne upošteva že prestana kazen po tisti sodbi, katere kazen je bila sedaj
„razdružena“, ostalo pa ostane nespremenjeno).
285
ki so v rednih postopkih vplivale na odmero kazni in ki vplivajo na odmero enotne kazni, da bo mogoče
njeno primernost preizkusiti."
Postopek po 407. členu ZKP je namenjen odpravi napake glede izrekanja kazni, ki jo stori tisto sodišče, ki
izreče kasnejšo pravnomočno sodbo, ne da bi izreklo enotno kazen. Pri izreku enotne kazni ne bi moglo
uporabiti kazenskega zakona glede na (prihodnji) čas pravnomočnosti te sodbe, temveč bi uporabilo tisti
zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek. Ta zakon pa bi moralo
uporabiti sodišče tudi, ko odloča v postopku neprave obnove (Sodba I Ips 21381/2011-81).
Izpodbijana sodba pri izreku enotne kazni upošteva dve obsodilni sodbi, ki v sodbo, s katero je bilo
odločeno v postopku neprave obnove, ne bi smeli biti vključeni, saj procesne predpostavke za dovoljenost
kazenskega pregona za kazniva dejanja iz teh dveh sodb zaradi načela specialnosti niso bile izpolnjene
(Sodba in sklep I Ips 10289/2013-28).
Vrhovno sodišče je glede 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, kot je veljala pred uveljavitvijo novele
KZ-1B, dalo prednost zgodovinski, sistematični in logični razlagi v primeru, ko je bila obsojencu ena od
posameznih kazni določena na 30 let zapora. Če so obsojencu odmerjene posamezne kazni, ki ne presegajo
20 let zapora, enotna kazen ne sme presegati 20 let zapora. Pri izrekanju enotne kazni obsojencu v okviru
tako imenovane neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP ne pride v poštev uporaba
določbe 7. člena KZ-1 (Sodba I Ips 11622/2012-68).
14.21 Mladoletnik
14.21.1 Vzgojni ukrep ukor

sklenilo:
I. Po 78. členu KZ v zvezi s 375. členom KZ-1B se
mladoletnemu AA, (osebni podatki)
izreče
vzgojni ukrep
ukor.
II. Po prvem odstavku 484. člena ZKP se oškodovanca RR s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku
III. Po prvem odstavku 484. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka ter stroški in nagrada
zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, proračun.
14.21.2 Vzgojni ukrep navodilo

sklenilo:
I. Po 1. točki drugega odstavka 77. člena KZ v zvezi s 375. členom KZ-1B se
286
izreče
vzgojni ukrep
navodilo
da se pisno opraviči oškodovanki NN,

v roku 1 (enega) meseca od pravnomočnosti sklepa.
14.21.3 Vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodilom

sklenilo:
izreče
vzgojni ukrep
nadzorstvo organa socialnega varstva
z dodatnima navodiloma
- po 6. točki drugega odstavka 77. člena KZ, na podlagi katerega je dolžan opraviti 50 (petdeset) ur v
korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, v roku štirih mesecev od pravnomočnosti
odločbe dalje in
- po 3. točki drugega odstavka 77. člena KZ redno obiskovati šolo;
II. Po 78.členu KZ v zvezi s 375. členom KZ-1B se
mladoletnemu, sedaj polnoletnemu, BB (osebni podatki)
izreče
vzgojni ukrep
287
nadzorstvo organa socialnega varstva
z dodatnim navodilom po 6. točki drugega odstavka 77. člena KZ, na podlagi katerega je dolžan
opraviti 60 (šestdeset) ur v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, v roku štirih mesecev
od pravnomočnosti odločbe dalje.
III. Po prvem odstavku 484. člena ZKP se oškodovanca RR s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku
--- EUR in PP s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku --- EUR napotita na pravdo.
IV. Po prvem odstavku 484. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka ter stroški in nagrada obeh
zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, proračun.
14.21.4 Vzgojni ukrep oddaja v vzgojni zavod

sklenilo:
izreče
vzgojni ukrep
oddaje v vzgojni zavod.
14.21.5 Vzgojni ukrep oddaja v prevzgojni dom

sklenilo:
I. Po 93. členu KZ v zvezi s 80. členom KZ in 375. členom KZ-1B, se
mladoletnemu, sedaj polnoletnemu, AA, (osebni podatki)
I.
izreče
vzgojni ukrep
oddaje v prevzgojni dom.
II. Po prvem odstavku 75. člena KZ-1B se mladoletniku odvzame protipravno pridobljena premoženjska
288
korist v znesku --- EUR.
III. Po prvem odstavku 484. člena ZKP se oškodovanca RR s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku
IV. Po prvem odstavku 484. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka ter stroški in nagrada
14.21.6 Sodba: mladoletniški zapor

razsodilo:
I. Mladoletni, sedaj polnoletni, AA, (osebni podatki)
je kriv
da je
S tem je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B.
II. Po 89. členu KZ v zvezi s prvim odstavkom 93. člena KZ in 375. členom KZ-1B ter prvim odstavkom
205. člena KZ-1B se mladoletnemu, sedaj polnoletnemu, AA izreče
kazen 8 (osem) mesecev mladoletniškega zapora.
III. Po 56. členu KZ-1B se mu v izrečeno kazen mladoletniškega zapora všteje čas hišnega pripora od
22.45 ure dne 30. 11. 2013 do 7. 3. 2014.
IV. Po prvem odstavku 484. člena ZKP je mladoletni, sedaj polnoletni, AA dolžan plačati oškodovancu
RR, Cesta v Sanjski log 2, Ljubljana, premoženjskopravni zahtevek v znesku--- EUR, s presežkom
premoženjskopravnega zahtevka se oškodovanec napoti na pravdo.
V. Po prvem odstavku 484. člena ZKP je mladoletni, sedaj polnoletni, AA dolžan povrniti stroške
kazenskega postopka v znesku--- EUR in sodno takso---.
14.21.7 Sklep: ustavitev iz razlogov smotrnosti

sklenilo:
II. Po drugem odstavku 483. člena ZKP se postopek zoper
mladoletnega AA (osebni podatki)
ustavi
iz razlogov smotrnosti.
289
III. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca RR s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku
IV. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92.
člena ZKP, potrebni izdatki mladoletnika ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po
uradni dolžnosti, bremenijo proračun.
14.22 Objava sodbe (169. člen KZ-1)

→ 14.6.2.1
14.23 Zaključek sodbe
14.23.1 Podpis
Sodbo, ki se izdela v fizični obliki, podpišeta predsednik senata in zapisnikar z lastnoročnim podpisom.
Vrhovno sodišče je (Sodba I Ips 6676/2010-29 (I Ips 253/2010), enako Sodba I Ips 6667/2010-37) odločilo,
da samo dejstvo, da je sodbo pisal sodnik, ki v zadevi ni odločil, ne pomeni nasprotja med izrekom sodbe in
njeno obrazložitvijo. Zadeva je bila pred obravnavana pred ESČP (CEROVŠEK in BOŽIČNIK v.
SLOVENIJA), ki je ugotovilo kršitev 6. člena EKČP.
Sodba I Ips 6676/2010: "7. Sodnik, ki je neposredno izvajal dokaze in izdal sodbo, praviloma tudi piše
obrazložitev, saj je z zadevo seznanjen. Lahko pa v primeru določenih izjemnih situacij, kot so smrt
sodnika, njegova razrešitev, nepredvidena daljša odsotnost ipd, obrazložitev sodbe napiše drug sodnik. Gre
torej za situacije, ki so redke, a ne nemogoče. ZKP navedenega neposredno ne ureja (npr. ne predvideva, da
bi bila že izrečena sodba nična), vendar pa to ne pomeni, da so te situacije pravno neurejene in da njihove
pravne rešitve ne bi bilo mogoče najti z razlago tega zakona. Od trenutka, ko sodnik sodbo izreče, je nanjo
vezan, kar pomeni, da je ne more več spreminjati. Drugače povedano, ko je sodba enkrat izrečena (in
razglašena), zavezuje sodišče, kar pomeni, da jo lahko spremeni ali razveljavi na podlagi pravnega sredstva
edinole pritožbeno sodišče. Da pa se sodba lahko izpodbija ter da lahko pritožbeno sodišče njeno
utemeljenost preizkusi, pa mora biti obrazložena. Kombinacija obeh pravil (vezanost na izrečeno sodbo ter
obvezna obrazložitev sodbe) privede do sklepa, da v takih izjemnih situacijah lahko piše obrazložitev nekdo
drug, torej sodnik, ki v zadevi ni odločal. Ta bo pisal sodbo le na podlagi logičnega sklepanja, upoštevajoč
vsebino dokazov, ne pa na podlagi ocene verodostojnosti personalnih dokazov, to je ocene prič kot nosilcev
dokazov. Če obrazložitev sodbe v tem primeru ne bo dovolj prepričljiva (manjkala bo ocena psihološke
vrednosti dokaza), s tem obdolženec pri obrambi ne bo prikrajšan, temveč nasprotno bo glede na to, da je
bil na glavni obravnavi navzoč, pri pisanju pritožbe v ugodnejšem položaju, saj bo izhajal iz drugačne
(boljše) spoznavne situacije in bo toliko lažje s pritožbo uspel. Glede na navedeno zahteva ne more biti
uspešna v delu, kjer zagovornik meni, da je obsojencu bila le zaradi tega dejstva kršena pravica do obrambe
oziroma do pritožbe. Obsojenec je imel možnost izpodbijati odločbo z vseh razlogov, ki jih predvideva
zakon oziroma ni bil z dejstvom, da je sodbo v konkretni zadevi pisala druga sodnica, v ničemer prikrajšan.
8. S tem, ko je v konkretni kazenski zadevi sodbo spisal sodnik, ki ni vodil obravnave, sodišče ni kršilo
načela neposrednosti. To načelo pomeni, da lahko pri izrekanju sodbe sodelujejo samo tisti sodniki, ki so
sodelovali na glavni obravnavi oziroma zagotavlja, da med sodnikom in procesnim gradivom ni posrednika.
Gre za načelo o metodi ocenjevanja procesnega gradiva, po kateri sodišče s svojimi čutili opaža naravo in
vsebino dokaznih sredstev in s katero prihaja v neposredni stik s strankami. Navedeno načelo se torej
določno nanaša na fazo glavne obravnave do izreka sodbe. Zaradi zagotovitve načela neposrednosti
290
predstavlja izrek sodbe, pri kateri je sodeloval sodnik, ki ni bil navzoč na glavni obravnavi, bistveno kršitev
določb ZKP iz 1. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona, medtem ko procesnih sankcij glede pisca
obrazložitve ZKP ne pozna. Pisanje sodbe namreč ne pomeni sojenja v ožjem pomenu besede, kot to velja
za izrekanje sodbe. Kot rečeno, obrazložitev služi le kontroli pravilnosti že sprejete odločitve. Sodbo je v
konkretni kazenski zadevi izdala in razglasila sodnica, ki je vodila glavno obravnavo. Tudi ustavna odločba,
na katero se sklicuje vložnik zahteve (Up-309/04), govori o načelu neposrednosti v zvezi z izdajo sodne
odločbe (obrazložitev 5. odstavka navedene ustavne odločbe).
9. Sodnik, ki bo v primeru kot je obravnavani, pisal obrazložitev, sprejme odločitev, ki je zajeta v opisu
dejanja v izreku sodbe, ki je bila razglašena; dokazno oceno pa bo pisal, kot je bilo že pojasnjeno, na
podlagi vsebine izvedenih dokazov s pomočjo logičnega sklepanja in v skladu z nenapisanimi neformalnimi
dokaznimi pravili. Kolikor tem kriterijem ne bo zadostil, bo podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka
371. člena ZKP, sodbo pa bo laže izpodbiti tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega
dejanskega stanja. Samo dejstvo, da je sodbo pisal sodnik, ki v zadevi ni odločil, tako ne pomeni nasprotja
med izrekom sodbe in obrazložitvijo, kakor tudi ne pomeni, da sodba, kot to v nadaljevanju zahteve
uveljavlja zagovornik, nima razlogov o odločilnih dejstvih" (Sodba I Ips 6676/2010-29 (I Ips 253/2010),
enako Sodba I Ips 6667/2010-37).
ESČP33 je v obrazložitvi sodbe navedlo, da obrazložitev sodbe ni pomembna le zaradi učinkovitega izvajanja
pravice do pritožbe, pač pa tudi v bolj splošnem smislu, da se zagotovi pravilno izvajanje sodne oblasti in
prepreči arbitrarnost. Prav sodnikovo zavedanje, da mora svoj odločitev utemeljiti z objektivnimi razlogi, je
pomembna varovalka pred arbitrarnostjo. Dolžnost obrazložitve prispeva tudi k zaupanju javnosti in
obtoženega v sprejeto odločitev ter omogoča odpravo možne pristranosti sodnika, npr. s ponovno obravnavo
pred drugim sodnikom. Temu namenu obrazložitve v konkretnem primeru ni moglo biti zadoščeno, saj
obrazložitve sodb ni napisala sodnica, ki je vodila postopka in razsodila o krivdi in kaznovanju pritožnikov.
Iz zapisnikov z narokov ne izhaja, da bi sodnica A.K., ko je sodbi razglasila, le-te kakorkoli ustno
obrazložila. Pisni obrazložitvi sodb, ki sta bili brez njenega sodelovanja sestavljeni s strani drugih sodnic tri
leta kasneje, te pomanjkljivosti nista mogli odpraviti. Sodnici, ki sta post hoc sestavili obrazložitvi, nista
sodelovali v dokaznem postopku, oziroma nista bili na noben način vključeni v sojenje. Obrazložitvi sodb sta
sestavili zgolj na podlagi listin v sodnem spisu, medtem ko je sodnica A.K. zaslišala tako pritožnika, kot tudi
več prič, in si s tem zagotovo ustvarila mnenje o njihovi kredibilnosti. Sodnica A.K. je morala narediti oceno
glede obstoja elementov kaznivih dejanj, tudi o krivdi pritožnikov, pri čemer je bilo še posebej pomembno
njuno neposredno zaslišanje. Ob upoštevanju načina, na katerega se izraža načelo neposrednosti v
kazenskem postopku (pri tem se ESČP sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-309/04 z dne 11. 11.
2006), je bila ravno zaznava sodnice A.K. o vedenju prič in pritožnikov ter njena ocena njihove kredibilnosti,
zelo pomemben, če ne celo odločilen element pri ugotovitvi dejstev, na katerih je temeljila obsodba
pritožnikov. Po stališču ESČP bi morala sodnica A.K. prav iz tega razloga te svoje zaključke tudi pisno
utemeljiti.
ESČP je nadalje zaključilo, da upokojitve sodnice A.K. ni bilo mogoče opredeliti kot izreden dogodek, saj ji
je bilo dejstvo, da se bo upokojila, zagotovo znano vnaprej. Posledično bi bilo možno z ustreznimi ukrepi
omogočiti sodnici A.K., da bi zaključila postopka pritožnikov ali pa že v zgodnejši fazi postopkov vključiti
drugega sodnika. Po mnenju ESČP je takšen zaključek še posebej utemeljen, saj ni šlo za komplicirani
zadevi in tudi eden od pritožnikov je že takoj ob razglasitvi sodbe napovedal pritožbo. Sodnica A.K. je tako
že ob razglasitvi sodbe vedela, da bo morala napisati pisno obrazložitev sodbe. V tej zvezi je ESČP kot
posebej moteče izpostavilo dejstvo, da kljub določbi Zakona o kazenskem postopku, po kateri mora biti
sodba pisno izdelana v roku 30-ih dni, v konkretnem primeru sodbi nista bili pisno izdelani kar tri leta, pri
čemer sta se oba sodna spisa celo izgubila, kar vzbuja dodatne pomisleke glede načina obravnave predmetnih
zadev.
33 Povzeto po obvestilu Državnega pravobranilstva RS.
291
ESČP je sicer pritrdilo, da se lahko zgodi, da zaradi administrativnih ali procesnih faktorjev sodelovanje
sodnika v postopku ni več mogoče, kar pa v predmetnih zadevah ni bil primer. Poudarilo je, da četudi bi bili
v predmetnih zadevah takšni faktorji podani, bi bilo možno kompenzirati nezmožnosti sodnice A.K. sestaviti
pisno obrazložitev obsodilnih sodb s tem, da bi npr. pritožbeno sodišče sodbi razveljavilo in vrnilo zadevi v
ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Po upokojitvi sodnice A.K. sta namreč sodbi že bili izrečeni in
razglašeni, pri čemer so bili zagovora pritožnikov ter izjave prič ključni dokazi.
ESČP je še izpostavilo, da sta višje in vrhovno sodišče, ko sta odločili o pritožbah in zahtevah za varstvo
zakonitosti, vzdržali izpodbijane sodbe v veljavi ne da bi sami neposredno izvedli kakršenkoli dokaz.
Posledično ni mogoče šteti, da so bile pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji sanirane na višjih sodnih
stopnjah.
14.23.2 Odredbe
Z odredbo določimo, komu naj se odločba vroči. Poleg strank postopka, so do vročitve upravičeni tudi drugi
udeleženci postopka.
"Odredba:
Vročiti:
1x obtožencu A.A.
1x zagovorniku, odvetniku B.B. v Ljubljani.....
1x okrožnemu državnemu tožilcu .....
1x zasebnemu tožilcu
1x pooblaščencu zasebnega tožilca, odvetniku...
1x oškodovancu kot tožilcu

1x pooblaščencu oškodovanca kot tožilca, odvetniku...
1x oškodovancu (če ima pravico do pritožbe - 4. odstavek 367. člena ZKP)
Če oškodovanec nima pravice do pritožbe, se mu sodba vroči v primeru, ko državni tožilec umakne
obtožnico na glavni obravnavi in je izdana sodba, oškodovanec pa ni navzoč na glavni obravnavi, ker ni bil v
redu povabljen ali je bil v redu povabljen, vendar iz opravičenih razlogov ni mogel priti na glavno
obravnavo. V takem primeru bo oškodovancu sodba vročena s poukom, da ima pravico zahtevati vrnitev v
prejšnje stanje:
1x oškodovancu, s tipskim pisanjem K_OSK_DOP_ZA_PREVZEM-2.
1x osebi, kateri je s to sodbo vzet predmet (2. odstavek 73. člena KZ-1)
1x osebi, kateri je bila odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem (75., 77.a in 77.b člen
KZ-1)
1x pravni osebi, kateri je izrečen odvzem premoženjske koristi (77. člen KZ-1)
Če je sodišče po določbah o odmeri enotne kazni za kazniva dejanja v steku izreklo kazen in pri tem
upoštevalo tudi sodbe, ki so jih izdala druga sodišča, pošlje pravnomočne sodbe tem sodiščem.
"Odredba:
Po pravnomočnosti 1x Okrajnemu sodišču v Mariboru, ker je pri odmeri enotne kazni upoštevana tudi sodba
Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 16.3.2012, opr. št. I K 16/2012."
292
Sodišče mora v določenih primerih o sodbi obvestiti druge subjekte, bodisi zaradi izrečene kazni, bodisi
zaradi posebnega poklica/statusa obsojenca. Če nismo že na začetku postopka preverili obstoj teh posebnosti
(→ 2.1.1 in 8.1) to storimo sedaj s pomočjo Priloge 5: Obveznosti sodišča za obveščanje drugih organov
oziroma Priloga 5a: Obveznosti sodišča za obveščanje drugih organov_faza postopka. Bodimo pozorni, da so
v določenih primerih roki za obveščanje zelo kratki. 34
Sodišče mora delodajalca obsojenca obvestiti o pravnomočni obsodilni sodbi na kazen zapora (138. člen
ZKP; če zakon ne določa drugače).
"Odredba:
Po pravnomočnosti obvestiti delodajalca obsojenega A.A. o pravnomočni obsodilni sodbi na kazen zapora."
Za določene poklice je obveznost obveščanja strožja, npr. za upravitelja, glede katerega pri določenih
kaznivih dejanjih obveznost nastane že, če je izdana pravnomočna obsodilna sodba (7. odstavek 109. člena
ZFPPIPP), o čemer mora sodišče ministra, pristojnega za pravosodje, obvestiti naslednji delovni dan po
nastanku tega dejstva.
"Odredba:
Ministrstvo za pravosodje obvestiti o obsodilni sodbi upravitelja B.B."
14.23.3 Kazenski listi
Analiza35 pošiljanja podatkov, ki se vpisujejo v kazensko evidenco in evidenco izrečenih vzgojnih ukrepov
(kazenski listi) je pokazala, da je rok 15 dni, ki ga določa Pravilnik o kazenski evidenci, v pretežni meri
prekoračen. Le pri dvajsetih sodiščih (od 47-ih) je ta rok spoštovan, kar predstavlja 42,56 % vseh sodišč.
Sedemnajst sodišč, ki rok spoštuje, je okrajnih sodišč (oz. 47,22 % vseh okrajnih sodišč), ostala tri so
okrožna sodišča (oz. 27,27 % vseh okrožnih sodišč, ki spoštujejo rok). Različna je tudi praksa, kdo ugotavlja
pravnomočnost, kljub jasni določbi SR (231), da gre za opravilo vpisničarja, ki ga opravlja samostojno, brez
odredbe sodnika.
Končni kazenski list je treba poslati še pred končnimi odredbami, čimprej po ugotovljeni pravnomočnosti
(ne izvršljivosti!) meritorne odločbe:
• v primerih, ko je že po razglasitvi sodbe oziroma sklepa jasno, da pritožbe ne bo, ker so se stranke
tej pravici odpovedale, že na zapisnik o glavni obravnavi oziroma o naroku za izrek kazenske
sankcije vpišemo tudi podatek o pravnomočnosti odločbe, kar je osnova za izdelavo kazenskega
lista.
• v primerih sporazuma o priznanju krivde v času, ko se pripravljamo na razglasitve sodbe izdelamo
tudi pisni odpravek sodbe z obrazložitvijo kazenske sankcije in drugih delov izreka, ki morajo biti
34 Upravitelj je primer, ko zaradi statusa obdolženca obveznost obveščanja nastopi celo že v zgodnejših fazah
postopka npr. glede taksativno naštetih kaznivih dejanj že, ko je obtožnica postala pravnomočna ali je na
podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava, glede nekaterih kaznivih dejanj pa, ko je
pravnomočna obtožnica, vložena brez preiskave, ali pravnomočno uvedena preiskava. Rok za
obveščanje je naslednji delovni dan!
35 V nadaljevanju povzemam ugotovitve iz dokumenta "Izboljšanje poslovnega procesa pošiljanja podatkov, ki se
vpisujejo v kazensko evidenco in evidenco izrečenih vzgojnih ukrepov", ki ga je 15.2.2016 pripravila delovna
skupina, ki jo je imenoval predsednik Vrhovnega sodišča v sestavi: višji sodnik svetnik Branko Aubreht, vodja
skupine, višji sodnik Milan Benko, okrožni sodnik svetnik Marko Brišnik, okrožni sodnik Boris Hrovat in okrožna
sodnica Mojca Hode.
293
obrazloženi, saj lahko glede na sporazum domnevamo, da se bodo stranke (po vročitvi pisnega
odpravka sodbe z obrazložitvijo na samem naroku) odpovedale pravici do pritožbe. Prišlo bo torej do
pravnomočnosti in ravnamo kot zgoraj.
• v primerih odločanja pritožbenega sodišča sodba postane pravnomočna z dnem, ko sodišče prve
stopnje prejme spis z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (129/I), zato hkrati z odredbo
za vročanje odločbe strankam odredimo tudi izdelavo kazenskega lista.
• v zadevah, kjer nastopa več obtožencev, pravnomočnost ugotavljamo posamezno za vsakega
obdolženca posebej, ne pa za celotno zadevo skupaj
• izjema od tega pravila je odložitev ugotavljanja pravnomočnosti sodne odločbe glede vseh
obdolžencev do odločitve o pravnem sredstvu, vloženem le s strani enega od obdolžencev
(gre za primere, kjer se uporablja načelo beneficium cohaesionis), kar je skladno z enotno
sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 13160/2009).
Izdelava kazenskega lista (tudi podpis in odprava) je naloga vpisničarja ( SR 231), ki ob ugotovitvi
pravnomočnosti to dejstvo takoj evidentira v i-K sistemu. V i-K sistemu je obrazec kazenskega lista
(obrazec K_KONCNI_KAZENSKI_LIST, če gre za tujca: z dopisom K_TUJEC_KAZ_POR-MP
poslati obrazec K_TUJEC_KAZ_POR1-MP), ki ga mora vpisničar uporabiti, saj se določeni podatki iz i-
K sistema pri izpolnjevanju obrazca avtomatsko vnesejo v obrazec (ime, priimek, EMŠO), kar prispeva k
točnosti podatkov in ažurnosti dela. Kjer je praksa na sodiščih, da kazenski list izdela zapisnikar, le-ta ob
vnosu podatka pravnomočnosti v i-K sistem s strani vpisničarja sestavi kazenski list. Ker se za sestavo
kazenskega lista vsi podatki nahajajo v i-K sistemu, zapisnikar za to opravilo ne potrebuje fizičnega spisa.
Na ta način se odpravi nepotrebno fizično kroženje spisa, kar dodatno prispeva k prihranku časa.
14.23.4 Končne odredbe

Končne odredbe so lahko problematične zlasti v primerih, ki se zgodijo redko, saj hitro pride do spregleda. V
i-K sistemu lahko uporabimo obrazec K_KONCNAODREDBA, ki je sicer pomanjkljiv, vendar ga lahko
poljubno dopolnjujemo. V pomoč je pripravljen obrazec končnih odredb (Priloga 7 Končne odredbe 36), ki
služi tudi kot opomnik, zato ga je smiselno v vsaki zadevi v celoti pregledati.
Čeprav moramo izdelati končni kazenski list čimprej, da ga Ministrstvo za pravosodje prejme v 15 dnevnem
roku od pravnomočnosti (glej → 14.23.3), torej še pred končnimi odredbami, je prav, da te vsebujejo tudi
rubriko o končnem kazenskem listu zato, da se ob izdelavi končnih odredb preveri, ali so bili končni
kazenski listi poslani za vse obsojence in se to v končnih odredbah tudi nazorno zabeleži. To je zlasti
koristno v primerih z več obdolženci, ko pravnomočnost ne nastopi za vse hkrati.
Podobno velja za nekatere druge primere, ko je treba npr. obvestilo o fazi kazenskega postopka sporočiti v
krajših rokih (torej bi morala biti odredba dana že prej), vključitev v obrazec končnih odredb pa nam
omogoča kontrolo izvedbe.
14.24 Osebni stečaj - vpliv na izrečeno denarno kazen, odvzem premoženjske

koristi, naložene obveznosti v pogojni obsodbi in odvzem premoženja nezakonitega
izvora
„Poleg tega je treba opozoriti, da »odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so
nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku
osebnega stečaja« (prvi odstavek 408. člena ZFPPIPP), da pa poleg prednostnih terjatev (iz prvega odstavka
21. člena ZFPPIPP in prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP) ne učinkuje niti za terjatve iz naslova:
36 Uporabljen je bil tudi dokument, ki ga je pripravil višji sodnik Boris Hrovat.
294
1. „denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v
kazenskem postopku;
2. v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem,
oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem;
3. globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku;
in
4. odvzema premoženja nezakonitega izvora«. (Đorđević 267)
295
15 OBRAZLOŽITEV
15.1 Osnovno
"Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva
pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na
podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Z navedbami strank se mora seznaniti ter se do njih – če so
dopustne in za odločitev pomembne – v obrazložitvi sodne odločbe opredeliti. Dolžnost opredelitve velja
tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Sodišče sicer ni dolžno
posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti do nosilnih pravnih naziranj
stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni
presoji sodišča niso nerelevantna.
5. Pravica do obrazložene sodne odločbe mora biti zagotovljena tudi v postopkih z rednimi in izrednimi
pravnimi sredstvi. Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je v primerih, ko je odgovor na očitke
vlagatelja pravnega sredstva vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa s temi argumenti
soglaša, resda nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar pa mora tudi v takem
primeru iz sodbe instančnega sodišča izhajati, da se je sodišče z navedbami strank seznanilo in jih
obravnavalo.
8. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način
in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Zahteve po razumni,
izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja. Za
zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč
velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da
se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče
morda ni enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete
odločitve. Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP in jo v
svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), obseg te
obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera." (Up-147/09)
"... tudi samostojna, avtonomna vrednost obrazložitve, obrazložitve ne samo kot sredstva, ki zagotavlja
pravico do izjavljanja (oziroma dolžnost sodišča do opredelitve do strankinih navedb), do pravnega sredstva,
do javnosti sojenja (do nadzora javnosti nad delovanjem sodišč), ampak tudi kot sredstva, ki navzven utrdi
pravičnost sojenja, ki naredi sodbo sprejemljivo tudi za stranko, ki je pravdo izgubila ("pomiritveni učinek"
sodbe pomeni, da naj bo ta pisana predvsem z mislijo na to stranko, z empatijo do nje in njenega položaja).
Zahteva po obrazloženosti vključuje miselno izčiščenost in miselno osredotočenost sodnikov, zaradi česar je
tudi pomembno jamstvo pravilnosti, ali vsaj razumnosti odločitve in nujen pogoj omejevanja sodne oblasti.
Pri sodbah najvišjih sodišč je obrazložitev celo pomembnejša od izreka (ki je samo bolj ali manj postranski
učinek precedenčne vloge teh sodišč) – brez jasnih, razumljivih, razčlenjenih nosilnih razlogov odločb ta
sodišča svoje ustavne vloge sploh ne morejo opravljati.
4. Kakšna, kako široka in natančna naj bo posamezna obrazložitev, je odvisno od vrste okoliščin – splošnega
odgovora ni, so le posamezne rešitve, ki jih je toliko, kolikor je konkretnih odločb s konkretnimi
obrazložitvami. Vendar nekaj načelnih izhodišč vsekakor obstaja. Za obravnavani primer sta bistveni najprej
dve: prvič, da je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe instančnega
sodišča, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti, in drugič, da to velja samo, kadar je instančno sodišče
pritrdilo pravnemu naziranju nižjih sodišč in ko je bilo zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne
razloge za sporno pravno stališče. Kadar pa se določeno vprašanje aktualizira šele na pritožbeni stopnji (ker
glede na pravno stališče sodišča prve stopnje prej ni bilo pomembno), se mora pritožbeno sodišče do njega
opredeliti tako, kot da bi bilo sodišče prve stopnje. Tema izhodiščema je treba pridružiti še tista, ki izhajajo iz
sodne prakse ESČP, zlasti iz sodb Hirvisaari proti Finski, Salov proti Ukrajini in Dulaurans proti Franciji.
Njihov skupni imenovalec je sporočilo, da obrazložitev odločbe pritožbenega sodišča stranki ne sme
296
povzročati občutkov nejasnosti in zadrege. Ustavno sodišče ne more že vnaprej ocenjevati, ali je tako stališče
pritožbenega sodišča posledica (bolje izraz) sodniške samovolje. Lahko je, lahko ni – vse je odvisno od tega,
kako bi sodišče to stališče obrazložilo. Kajti šele prek obrazložitve, ki odstre miselno pot, po kateri je prišlo
sodišče do odločitve za tako (na prvi pogled nekoliko čudno in nenavadno) stališče, je mogoče soditi o tem,
ali ga je mogoče braniti z resnimi, logičnimi in v pravni vedi uveljavljenimi metodami razlage. Načelno
velja, da bolj ko je posamezno stališče nenavadno in težje ko je sprejemljivo, več naporov je treba vložiti v
njegovo argumentacijo, v opravičevanje in pojasnjevanje, da je in zakaj je kljub prvemu vtisu le pravilno (ali
vsaj ne očitno napačno in da zato ni posledica samovolje). In če je sodišče v istem postopku na podlagi istega
procesnega gradiva isto vprašanje, ki naj bi bilo bistveno za odločitev o ugovoru zastaranja (ter s tem o
utemeljenosti zahtevka), drugič (po razveljavitvi prve sodbe) presodilo drugače, nova presoja pa se na prvi
pogled ne zdi prav razumna, mora še toliko bolj prepričljivo pojasniti, zakaj si je premislilo in spremenilo
prvotno stališče. Tako pridemo do ustavnopravnega jamstva (ali, če hočete, do ustavnopravnega bistva)
dolžnosti sodišča, da svoje odločbe obrazloži. Smisel tega jamstva je tudi v tem, da strank, predvsem tiste, ki
je spor izgubila, in tudi širše javnosti ne pušča v dvomu o tem, ali ni morda odločalo kar na pamet, mimo
prava in mimo zdravega razuma, skratka samovoljno. In krog se zdi tu sklenjen: stranke in Ustavno sodišče
so tu v primerljivih položajih. Obrazložitev mora biti usmerjena k temu, da stranke in javnost "pomiri", da
razumno stranko, četudi je spor izgubila, prepriča in "potolaži", da če sodišče že ni odločilo v skladu z
njenimi pričakovanji, vsaj ve, zakaj. Idealno je, če sodišče s svojimi argumenti prepriča ("pomiri") tudi
stranko, ki je spor izgubila. Realno pa je pričakovanje, da je obrazložitev najmanj taka, da se tisti, ki mu je
namenjena, tudi če nima posebne pravne izobrazbe, lahko prepriča vsaj v to, da sodišče ni sodilo mimo
zakona, na pamet, samovoljno. To je stvarno uresničljiv, ustavno varovan minimum obrazloženosti sodnih
odločb. Podobno (kot s stranko) je z Ustavnim sodiščem: šele zadostna obrazložitev mu omogoči preizkus
tistega, kar Ustavno sodišče tu sploh sme preizkušati. To pa ni pravilnost uporabe "navadnega", zakonskega
prava, ki ne sega na ustavno raven, temveč (samo) spoštovanje prepovedi sodniške samovolje. (ločeno
mnenje s. Zobca)
"Uvodoma nanizane hibe, ki bremenijo sodbe naših sodišč, lahko po mojem mnenju poleg tega, da
upoštevamo, kar nam sporoča narava jezika, zmanjšamo, (tudi) upoštevaje naslednje predloge:
a) Uvodoma moramo temeljito razmejiti posamezne prvine spisovnega gradiva. Ko to storimo, hitro
ugotovimo, da bo zaključeni spis sestavljen na eni strani iz grobega (neobdelanega) procesnega
gradiva in na drugi strani iz tistega, kar pomeni sodnikov presežek le-tega, sodniško kreacijo. Na eni
strani imamo torej grobo procesno gradivo: najprej trditve o dejstvih, dokazne predloge, trditve o
pravu, dokazno gradivo (zapisnike o izpovedbah, o ogledu, izvedenska mnenja, listine in morebitne
materialne dokaze) ter dokazne argumente. Na drugi strani imamo tisto, kar pomeni sodniški
presežek grobega procesnega gradiva, sodniško kreacijo. To so dokazni sklepi in ustvarjalni del
obrazložitve: dokazna ocena, dejanska podlaga sodbe ter razlaga prava in pravni zaključek. Delo je
precej lažje in pregledno, če te prvine med seboj jasno ločimo (v praksi se še vedno zgodi, da se
predvsem navedbe in izpovedbe nedopustno zamenjujejo).
b) Ker so sodbo predolge, se vprašajmo, kaj lahko brez škode za pravno pravilnost in pravno varnost
izpustimo iz sodnih obrazložitev. Najprej so tu navedbe strank. Ali lahko to brez vsakršne škode za
kakšno strankino pravico zmanjšamo na najmanjšo možno mero? Odgovor je pritrdilen. Strankina
pravica do izjave ne bo prav nič prizadeta, če njenih navedb ne prepisujemo v sodbo. Ta njena
pravica bo kršena izključno tedaj, če nanjo ne bomo odgovorili Najmanjša možna mera povzemanja
navedb je tista, ki pripomore k uvodni prizemljitvi spora, ki torej nakaže gabarite sodnega postopka.
Od tu dalje se brez vsake škodo lahko začne tisto, kar pomeni sodniški presežek ali kreacijo. Torej
dokazna ocena brez poprejšnjega povzemanja grobega procesnega gradiva. Slednje namreč ne
pravno ne sporočilno k ničemur ne pripomore. Sodbo naj torej v največji možni meri zapolnjujejo
tiste prvine, ki so sodniški presežek (torej razrešitev dejanskih in pravnih vprašanj), grobo procesno
gradivo pa naj ostane kar v sodnem spisu.
297
c) Skrbna pravna diagnoza na samem začetku postopka pripomore najprej k temu, da sodnik ves čas
razčlenjuje sporna pravna vprašanja, hkrati pa tudi k temu, da postopek teče gospodarno in hitro ter
da se grobo procesno gradivo ne kopiči po nepotrebnem. Trdim, da obstaja med skrbno pravno
diagnozo spora na njegovem začetku in pisanjem sodne odločbe velika soodvisnost. Sodnik, ki
uvodoma postavi pravno diagnozo spora in tudi v nadaljevanju glede na potek postopka sproti
razčlenjuje pravna vprašanja, bo ob pisanju sodbe postavil le še piko na i k svojemu poprejšnjemu
delu. Ni treba na dolgo poudarjati, da bo sodba takega sodnika pojmovno natančnejša in sporočilno
preglednejša.
d) Nikoli se ne nehajmo spraševati, kaj je namen sodbe in namen obrazložitve, zato bralcu olajšajmo
položaj tako, da bosta sporočilna vrednost in moč sodbe čim večji." (Pavčnik 149, opombe
izpuščene).
Iz nemških odločb:
Pisna obrazložitev sodbe ni namenjena dokumentiranju vsega, kar je bilo dokazovano na glavni obravnavi;
ne sme nadomestiti s strani zakonodajalca ukinjenega zapisnika o vsebini izjav obdolženca in prič, pač pa
prikazati izid glavne obravnave in omogočiti ponovno preveritev sprejete odločitve. Prvostopenjski sodnik
mora - ob upoštevanju izjave obdolženca - z dokazno oceno (Beweiswürdigung) samo dokazati, zakaj je
neko pomembno dejansko okoliščino ugotovil kot tako. V ta namen bo izpovedi prič, listine idr. uporabil,
kolikor je njihova vsebina za oblikovanje prepričanosti (Überzeugungsbildung), glede na izid posvetovanja,
bistvenega pomena.
Pri dokazni oceni, je priporočljivo začeti s predstavitvijo izjave obdolženca, nato pa predstaviti v katerih
točkah in na podlagi kakšnega razmisleka izjava ni bila upoštevana. To bi moralo omogočiti bralcu
zaključiti zakaj bo določena okoliščina obravnavana v dokazni oceni. Razpravi o okoliščinah, katerih
nepomembnost za odločitev na koncu izhaja iz same obrazložitve sodbe, se je treba izogibati. Na ta način
razširjena obrazložitev vključuje samo nevarnost, da je protislovna in da se zamegli pogled na bistveno.
BGH 3 StR 1/02, Beschluss v. 20.02.2002
Dokazna ocena je z zakonom (§ 261 StPO) prenesena na prvostopenjskega sodnika (Tatrichter). Samo on je
pristojen da na podlagi celovitega vtisa glavne obravnave oblikuje sodbo o krivdi ali nedolžnosti obtoženca.
Ni treba, da so njegovi končni sklepi nujni (zwingend); dovolj je, da so možni (möglich). Revizijski
preizkus je omejen na to, ali je na prvostopenjskem sodišču prišlo do pravnih napak (Rechtsfehler). To je v
dejanskem pogledu v primeru, ko je dokazna ocena protislovna, nejasna ali nepopolna, v nasprotju z
logičnimi zakoni ali izkustvenimi pravili (Erfahrungssätze), ali če postavlja previsoke zahteve glede
prepričanosti o krivdi obtoženca. Če taka napačna uporaba prava ne obstaja, mora revizijsko sodišče
sprejeti oblikovanje prepričanja (Überzeugungsbildung) prvostopenjskega sodnika, tudi če bi bila drugačna
presoja dokazov mogoča, ali celo verjetnejša (näher liegend) (ustaljena sodna praksa; glej npr. BGH, sodba
z dne 12. junij 2014 - 3 StR 154/14, Juris Rn 8, z nadaljnjimi sklicevanji). Pisni razlogi sodbe morajo torej
biti pripravljeni tako skrbno in strukturirano, da je prvostopenjska odločba razumljiva in dostopna revizijski
presoji (Überprüfung) na podlagi tega merila (BGH, sklep z dne 13. novembra 2012 - 3 StR 364/12, NStZ-
RR 2013 78,79). Sicer je treba sprejeti, da je pisanje razlogov sodbe tudi izraz individualnega sodniškega
oblikovanja in vrednotenja, kot tudi izraz izkušenj in običajev zraslih v delu senatov (tako tudi BGH, sklep
z dne 7. decembra 2006 - 2 StR 470/06, NStZ 2007 720 ). Naloga prvostopenjskega sodišča pa je vendarle,
da razlikuje bistveno od nebistvenega. Pisanje neprimerno obsežnih razlogov sodbe ni zahtevano niti v 267
StPO, niti z materialnopravnega (sachlichrechtlich) vidika, saj lahko, poleg obremenitve človeških virov
prvostopenjskega sodišča, ki se ji lahko izognemo, vodi v napako glede bistvenega in s tem ogrozi obstoj
sodbe (BGH, sklep z dne 3. februarja 2009 - 1 StR 687/08, BGHR StPO § 267 Predstavitev 2). Pisni
razlogi sodbe niso namenjeni obnovi poteka preiskave ali dokumentiranju poteka sojenja. Predpostavka, da
je treba revizijskemu sodišču natančno poročati kakšne rezultate je prinesla izvedba dokazov zabeleženih v
zapisniku glavne obravnave, je napačna (BGH, sklep z dne 7. decembra 2006 -2 StR 470/06, NStZ 2007
298
720). Zato praviloma ni ustrezno obsežno navajanje izjav prič brez povezave s posameznostmi dokazne
ocene (Beweiswürdigung); gola reprodukcija rezultata dokaza (Beweisergebnis) ne nadomesti njegove
ocene (Würdigung) (BGH, odločba z dne 20. septembra 2000 - 3 StR 287/00, v Becker, NStZ-RR 2001,
257, 264). Enako velja tudi za rezultate prikritih preiskovalnih ukrepov na področju telekomunikacij.
V obrazložitvi sodbe je načeloma treba ločiti med dejanskimi ugotovitvami (Feststellungen) in dokazno
oceno (Beweiswürdigung). Dejanske ugotovitve morajo najprej opredeliti dejstva, ki se jih smatra za
dokazana in v katerih so najdeni zakonski znaki kaznivega dejanja, § 267 odst. 1 stavek 1 StPO. Poleg tega
morajo dejanske ugotovitve vsebovati tisto, kar je potrebno za razumevanje in vrednotenje kaznivega
dejanja. Indičnih dokazov naj se ne navaja hkrati z dejanskimi ugotovitvami glede kaznivega dejanja.
Lahko so ugotovljeni in uporabljeni v okviru dokazne ocene. Predstavitev se ravna po zahtevah
posameznega primera. Če pa prepričanje okrožnega sodišča temelji na velikem številu indicev - kot tukaj
na času in vsebini številnih telefonskih klicev - je v interesu razumljivosti sodbe zelo priporočljivo, da se jih
obravnava v okviru dokazne ocene. S tem se izognemo obsežnemu prikazu, ki pravi potek kaznivega
dejanja potiska v ozadje z bolj ali manj nepomembnimi okoliščinami in tudi zagotavlja, da se v sodbi omeni
le take okoliščine, ki imajo v dokazni oceni svojo vlogo (gl. že BGH, sklep 14. julij 2005 - 3 StR 238/05,
BGHR StPO § 267 odst 1 stavek 1, predstavitev dejstev 14).
BGH, sklep z dne 07.08.2014 – 3 StR 224/14
Predstavitev 1
Pisni razlogi sodbe naj bi reproducirali izid glavne obravnave, kot se pokaže po posvetovanju in omogočili
naknadno presojo sprejete odločitve. Vendar pa ne služijo dokumentiranju vsega, kar je bilo navedeno ali
prebrano na glavni obravnavi. Če so predhodne obsodilne sodbe po svoji vsebini pomembne za izrek o
krivdi ali teži kazni, se bistvene predhodne ugotovitve kratko predstavijo ali se glede prejšnjih kaznivih
dejanj označi njihova vrsta in obseg. Napačno je v sodbo pritegniti celotno besedilo dejanskih ugotovitev
obsežne predhodne sodbe, ali - kot tukaj - novi sodbi kot prilogo dodati v celoti fotokopirano besedilo
sodbe.
Takšno postopanje lahko utemeljuje skrb, da se prvostopenjski sodnik ni vsebinsko ukvarjal s prejšnjo
sodbo in je prepustil revizijskemu sodišču prebiranje pomembnih okoliščin in presojo. BGH, 27.9.1990 - 1
StR 449/90.
Predstavitev 2
Pisni razlogi sodbe služijo predstavitvi rezultatov glavne obravnave in da omogočijo ponovno pravno
preverjanje sprejete odločitve. Pri tem je naloga sodnika, da razlikuje bistveno od nebistvenega in da
razloge za svojo odločitev ubesedi tako, da lahko bralec bistvene, za odločitev nosilne ugotovitve
dejanskega stanja in pravnih vidikov, prepozna brez posebnega lastnega napora. Pisanje neprimerno
obsežnih razlogov sodbe ni zahtevano niti v § 267 StPO, niti z materialnopravnega (sachlichrechtlich)
vidika, saj lahko, poleg obremenitve človeških virov prvostopenjskega sodišča, ki se ji lahko izognemo,
vodi v napako glede bistvenega in s tem ogrozi obstoj sodbe (BGH, sklep z dne 3. februarja 2009 - 1 StR
687/08, BGHR StPO § 267.
Sestava te sodbe (203 strani za šest enostavnih obsodb, ki jih je mogoče prikazati na le nekaj straneh) je
vzpodbuda za ponoven napotek, da pisna obrazložitev sodbe ni namenjena dokumentiranju vsega, kar je
bilo dokazovano na glavni obravnavi; ne sme nadomestiti s strani zakonodajalca ukinjenega zapisnika o
vsebini izjav obdolženca in prič, pač pa prikazati izid glavne obravnave in omogočiti ponovno preveritev
sprejete odločitve. Zato je praviloma napačno, po dejanskih ugotovitvah (in odvečnega naštevanja na glavni
obravnavi izvedenih dokazov...) na široko navajati izpovedi prič. To ne more nadomestiti vrednotenja
dokazov. Prvostopenjski sodnik mora - ob upoštevanju izjave obdolženca - z dokazno oceno
(Beweiswürdigung) samo dokazati, zakaj je neko pomembno dejansko okoliščino ugotovil kot tako. V ta
299
namen bo izpovedi prič, listine idr. uporabil, kolikor je njihova vsebina za oblikovanje prepričanosti
(Überzeugungsbildung), glede na izid posvetovanja, bistvenega pomena...
Procesni dogodki (pouk priči, predočenje zapisnika predhodne izjave, odveza dolžnosti varovanja
tajnosti itd.) niso sestavni del obrazložitve sodbe. Prav tako ne potek preiskave, razen če dogodki
v njej služijo prav obrazložitvi določene ugotovitve.
BGH 1 StR 104/99 - sklep z dne 4. maja 1999.
2. Nepregledna zgradba in na različna mesta razpršene ugotovitve lahko predstavljajo bistveno napako
sodbe, ker je potem pogosto dejanska podlaga sodbe nepopolna. Obstaja tudi tveganje, da se v ugotovitve
sodbe prikradejo nejasnosti in protislovja, zaradi katerih je revizijskemu sodišča onemogočeno, da bi
določeno dejansko stanje podvrglo pravnemu preverjanju. Res je, da razlogi pisne obrazložitev sodbe
tvorijo celoto in je dejanske navedbe treba upoštevati tudi če se nahajajo v različnih delih besedila in celo
če so v tistih delih, kjer jih glede na običajno zgradbo sodbe, ne bi pričakovali (glej. BGHR StPO § 267
odst. 1 stavek 1, Ugotovitve 1, povezanost razlogov sodbe). To vendarle predpostavlja, da je iz celote
razlogov sodbe mogoče razbrati zadostne dejanske podlage za pravno ocenjevanje.
3. Naloga revizijskega sodišča ni, da nejasnim in nasprotujočim se navedbam v razlogih sodbe pripisuje
možen pomen v smislu krivdoreka
4. Pri velikem številu obtoženih dejanj in če je obtoženi več oseb, je priporočljivo, da se ugotovitvam glede
vsakega dejanja dodeli posebna zaporedna številka in da se prispevek vsakega soudeleženca pri tej točki
predstavi na tem skupnem mestu. Nasprotno škoduje jasnosti in preglednosti razlogov sodbe, če je na način
"mešanega sistema" sicer dodeljena posameznim dejanjem zaporedna številka, vendar so pod drugimi
zaporednimi številkami obravnava, delno ločeno, večje število posameznih dejanj, tudi tistih za katere ni
izrečena obsodilna sodba, in pod nadaljnjimi številkami prispevek posameznih udeležencev.
BGH 2 StR 424/08 - sklep z dne 5. december 2008
2. Dokazna ocena ne sme vsebovati izčrpnega dokumentiranja izvedbe dokazov, pač pa le

pokazati, zakaj so bile nekatere pomembne okoliščine tako ugotovljena. Praviloma je nesmiselno
navajati kar po vrsti in do posameznosti - deloma povsem nepomembnih - izpovedbe prič na
glavni obravnavi. Takšen pristop lahko utemeljuje skrb, da sodeči sodnik izhaja iz tega, da
obsežna predstavitev izvedenih dokazov lahko nadomesti oceno, ki je njegova lastna odgovornost
in glede na okoliščine ogrozi obstoj sodbe. (ustaljena sodna praksa; BGH, sklep z dne 31. marca
2015 - 3 StR 630/14, Juris Rn 10). BGH, sklep z dne 01.09.2015 – 3 StR 227/15
15.2 Shema obrazložitve sodbe

Metodologija in zgradba pisne izdelave sodbe nista predpisani v ZKP (pritrdilno ločeno mnenje sodnice
Sovdatove k odločbam št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015, št. Up-883/14 z dne 20. 4. 2015 in št. Up-
889/14 z dne 20. 4. 2015). Obrazložitev je tudi stvar sodnikovega osebnega okusa, pogleda in stila.
Zgradbo obrazložitve Ziegler (6) izvaja "iz naslednjih vprašanj, ki bi si jih zastavil razumen bralec in ki
neogibno vodijo k običajni zgradbi obsodilne sodbe:
Kdo je obtoženec? → Osebne okoliščine Ugotovitve

Kaj je storil? → Dejanske ugotovitve
Kako sodišče to ve? → Dokazna ocena Dokazna ocena
Zakaj je to kaznivo? → Pravna ocena Obrazložitev pravnih posledic
300
Kako naj se ga kaznuje? → Utemeljitev odločb o kazenskih

sankcijah
To logično zgradbo sodbe je treba razširiti le še s potrebnimi "stranskimi" odločitvami, zlasti glede posebnih
pravnih posledic in stroškov. Pomembno je razumeti temeljno strukturo zgradbe sodbe. Razloge sodbe lahko
razčlenimo v tri velike dele: ugotovitve, dokazna ocena, obrazložitev pravnih posledic."
Jelenc Puklavec predlaga naslednjo strukturo sodbe:

"Vselej pa naj ima sodnik pred očmi naslednji načrt (skelet) sodbe, na katerega mora pritrditi le še mišice -
ustrezno, pravilno.
1 Obdolženčeve osebne razmere;

2 Dejanske ugotovitve (objektivne in subjektivne), ugotovitve o odločilnih dejstvih;
3 Dokazna ocena;
4 Pravna ocena (pravne izpeljave);
5 Utemeljitev odločb o kazenskih sankcijah;
6 Utemeljitev ostalih delov izreka;
7 Utemeljitev procesnih odločitev (nesprejeti dokazni predlogi, sojenje v nenavzočnosti, izključitev
javnosti itd.);
8 Utemeljitev odločbe o stroških."
Če se sodba nanaša na več kaznivih dejanj oziroma več obdolžencev, v skladu z načelom preglednosti
obrazložitev členimo takole:
1 Obdolženčeve osebne razmere

1.1 Obdolženi A
1.2 Obdolženi B
2 Dejanske ugotovitve (objektivne in subjektivne), ugotovitve o odločilnih dejstvih
2.1 prvo dejanje
2.2 drugo dejanje
3 Dokazna ocena
3.1 glede prvega dejanja
3.2 glede drugega dejanja
4 Pravna ocena (pravne izpeljave)
4.1 glede prvega dejanja
4.2 glede drugega dejanja
5 Utemeljitev odločb o kazenskih sankcijah
5.1 Obdolženi A
5.1.1 glede prvega dejanja
5.1.2 glede drugega dejanja
5.1.3 enotna kazen
5.2 Obdolženi B
5.2.1 glede prvega dejanja
5.2.2 glede drugega dejanja
5.2.3 enotna kazen
6 Utemeljitev ostalih delov izreka;
7 Utemeljitev procesnih odločitev (nesprejeti dokazni predlogi, sojenje v nenavzočnosti, izključitev
javnosti itd.);
8 Utemeljitev odločbe o stroških
8.1 Obdolženi A
8.2 Obdolženi B
301
"S pomočjo tega načrta za zgradbo sodbe bo sodnik preprečil nevarno ponavljanje posameznih ugotovitev v
obrazložitvah, ki pri zapletenih zadevah kaj hitro lahko pripelje do nejasnosti in celo do nasprotij, ki imajo v
sebi že zametke razveljavitve sodbe.
Posebno pomembna je ta shema, ker zagotavlja sistematičnost in popolnost obrazložitve takrat, ko sodnik
obrazložitve sodbe ne piše, tem več jo neposredno narekuje, npr. v diktafon. Ob tem je namreč podana
nevarnost, da sodnik posameznih delov izreka ne utemelji in da tako ostane utemeljitev nepopolna. Obstaja
tudi nevarnost, da ob neposrednem nareku posameznih misli sodnik ne dokonča.
Mlad sodnik si nabira izkušnje le tako, če se poglablja v svoje delo in če je temeljit. Ne sme pa biti preveč
temeljit. Vprašanj, ki za zadevo niso pomembna, ne sme obravnavati. Zaradi zmotne predstave, da je popolna
sodba le obširna sodba, ki naj bi jo pisal zaradi sodišča druge stopnje, mlad sodnik sodbo obremeni s pravno
nerelevantnimi in povsem nepotrebnimi ugotovitvami, pojasnili in mašili tako, da odločilno zmanjša njeno
razumljivost. Zato naj sodnik obrazložitev izdela vselej po dobro premišljenem načrtu. Izkušeni sodnik pa
naj si pred narekom pripravi pisni osnutek sodbe vsaj takrat, ko gre za zapleteno zadevo. Sodnik začetnik naj
tako ravna tudi v najbolj preprostih zadevah. (enako (Meyer Goßner 230).
"Nikoli odločiti več kot je glede na stanje stvari treba odločiti, se upravičeno imenuje "zlato pravilo
kazenskih sodišč". Izkušnje kažejo, da se mlad sodnik nagiba k temu, da je čimbolj podroben in temeljit.
Vendar ne sme biti preveč temeljit in odločati o oziroma sploh obravnavati vprašanj, ki so nazadnje za
vprašanje krivde in kazni sploh nepomembna. S tem obremeni sodbo z odvečnim balastom in s tem oteži
razumljivost. V posameznih primerih lahko hipotetična pomožna razglabljanja celo postavijo pod vprašaj
obstoj sodbe, če taka razglabljanja vzbudijo dvom v jasnost ugotovitev." (Meyer Goßner 226)
15.2.1 Preglednost obrazložitve sodbe
Brezoblični razlogi na več straneh sodbe, brez manjših in večjih odstavkov, delajo sodbo povsem
nepregledno. Preglednost obrazložitve sodbe zagotavljajo odstavki in njihovo oštevilčenje, kar sodniku
omogoča samokontrolo v smeri, ali je bilo res ugotovljeno in pojasnjeno vse, kar je pravno pomembno. Brez
oštevilčenja delov sodbe so sodbe nepregledne in za vsakega bralca je njihovo branje zamudno. Če je s
sodbo odločeno o obtožbi za več dejanj enega ali več obdolžencev, je koristno, če se posamezna dejanja
obravnavajo v obrazložitvi pod samostojnimi številkami. Morda bi kazalo poleg številke uvesti še
podnaslove.
"Obrazložitev mora biti narejena na podlagi dobro premišljenega načrta, z jasnim razvojem in
členitvijo. ...Načrt preprečuje nevarnost ponavljanja in prekrivanja pri predstavitvi poteka dejanja in za
sodniško odločanje potrebnih razmislekih. Pri zapletenih zadevah takšna ponavljanja vodijo v nejasnosti in
protislovja. Vmesni podnaslovi kot "Dejanske ugotovitve" ali "Dokazna ocena" so odveč. Pri večjem
obsegu obrazložitve je smiselna uporaba kazala." Nerazčlenjena obrazložitev, brez krajših in daljših
odstavkov in brez oštevilčenih delov, je za bralca prezahtevna. (Meyer Goßner 228)
Pri večjem številu kaznivih dejanj, ali večjem številu obdolžencev, ki se jim očita več dejanj, obrazložitev
členimo na posamezne oštevilčene dele tako, da vsako kaznivo dejanje obdelamo, tako z vidika storilca, kot
sostorilcev, po vseh točkah obrazložitve, na koncu pa še obrazložitev skupne sankcije ter stroškov. Ne
priporoča se obrazložitev v kateri bi najprej za vsa dejanja podali navedbe glede dejanskih ugotovitev, nato
dokazne ocene, itd. Priporoča se da se v takih primerih posamezna dejanja oštevilči v skladu z
oštevilčenjem v izreku. Lahko se pripravi tudi tabelaričen pregled kaznivih dejanj, ki vsebuje npr. pri
kaznivem dejanju po 186 KZ naslednje stolpce: čas dejanja, udeleženci, vrsta droge, količina in vsebnost
učinkovine. Tako olajšamo preglednost celotne zadeve, seveda pa taka tabela ne more nadomestiti
obrazložitve za vsako posamezno dejanje. (Meyer Goßner 234)
302
Sodba mora biti obrazložena v vsaki bistveni točki na tako konkreten (ne abstrakten, pavšalen, splošen)
način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Stopnja podrobnosti obrazložitve je zato določena s
tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper sodbo, ker so sicer zagotovljena pravna sredstva le
navidezna (tako odločba Ustavnega sodišča Up 7/98 z dne 30. septembra 1998).
15.2.2 I. Obdolženčeve osebne razmere

Sodbe naj se praviloma začenjajo s kratko predstavitvijo ugotovitev o obdolženčevih osebnih razmerah (z
življenjepisom, poklicno potjo, socialnimi razmerami). Takšna predstavitev pomeni dober uvod v
obrazložitev sodbe. Izbira in obseg opisa osebnih razmer naj bo seveda usklajena s posebnostjo vsake
obravnavane kazenske zadeve. Predstavitev osebnih razmer naj bo v povezavi z vprašanjem krivde za
kaznivo dejanje In z izrekom kazenske sankcije. Na splošno bi lahko veljalo, da bo predstavitev podrobnejša
pri hudih kaznivih dejanjih in zelo racionalna ali celo nepotrebna pri dejanjih manjšega pomena, in tistih,
kjer sploh ni potrebno, da se obdolženca predstavi (npr. pri večini kaznivih dejanj povzročitve prometne
nesreče).
15.2.3 II. Dejanske ugotovitve

V predstavitvi ugotovitev dejanskega stanja naj sodišče poudari tista dejstva, v katerih se najdejo zakonski
znaki kaznivega dejanja. Sestavljalec naj dejanje predstavi tako, kot bi ga doživljal z obtožencem in o njem
pripovedoval kot priča. Seveda kot očividec, ki ve, kaj mora sporočiti. Kot očividec, ki mora sporočiti samo
to, kar je odločilno za obstoj kaznivega dejanja in kar je odločilno za pravne posledice odločbe o krivdi.
15.2.4 III. Dokazna ocena

Trditev, da je sodnik nekaj ugotovil, ne zadošča. Povedati mora, kako je prišel do posamezne ugotovitve. To
bo pojasnil s pomočjo dokazne ocene, ki pomeni vrednotenje in psihološko oceno obdolženčevega zagovora
in tistih dokazov, ki so pomembni za oceno, ali je neko za odločitev relevantno dejstvo dokazano ali ne.
Vsebina obdolženčevega zagovora in izpovedb prič ter rezultati drugih posameznih dokazov naj se vpletajo v
dokazno oceno kot najkrajši povzetki bistvenih izpovedb. Dokazna ocena se bo v primerih, ko ne bo dvoma
v pristnost (spontanost in resničnost) obdolženčevega zagovora, lahko omejila na ugotovitev skladnosti z
rezultati dokazov, v katere sodišče prav tako ne dvomi. Globlja in obširnejša bo morala biti dokazna ocena,
ko si dokazi nasprotujejo in bo treba vrednotiti vsakega zase in v povezavi z drugim. V takih primerih bo
moral sodnik seveda oceniti skladnost oz. protislovnost posameznih dokazov, povedati, zakaj sprejema
posamezne dokaze kot prepričljive in zakaj drugih ne. Na tej podlagi mora sodnik povedati, ali šteje
odločilna dejstva za dokazana ali ne. To velja tudi za izvedensko mnenje, ki je samo eden od dokazov, in se
mu ne more a priori priznati verodostojnost. Zato ga je treba ocenjevati kot vse druge dokaze.
Izraz, da je sodišče nekaj nesporno ugotovilo, ni ustrezen. “ Nesporno” je izraz pravdnega postopka. Pomeni
to, kar sodišče ugotovi na podlagi izjav strank kot nesporno, in to ugotovi v zapisniku. Nesporno ni to, kar
sodnik šteje za dokazano.
15.2.5 IV. Pravna ocena

V primerih, ko dejansko stanje ne daje nobene podlage za dvom o tem, kakšni pravni zaključki so edino
možni, podrobnejši pravni zaključki v obrazložitvi niti ne bodo potrebni. Če je sodišče nanizalo toliko jasnih
dejanskih ugotovitev, da je že na tej podlagi jasno, da je možen le en sam pravni zaključek, ne gre za
pomanjkanje pravnih zaključkov, če teh zaključkov ni. Npr., če je obdolženec v trgovini vzel 200 € vreden
kasetofon, na katerem je bila cena in si ga prilastil, bi bili morda odveč pravni zaključki, da je obdolženec
vzel kasetofon, da je kasetofon tuja premična stvar, da je bil kasetofon tuj, da ga je vzel iz posesti lastnika, da
303
ga je vzel z namenom, da si ga prilasti in pridobi protipravno premoženjsko korist v znesku s prodajnega

lističa itd.
Drugače pa bo, če se bodo v posamezni zadevi pojavila pravna vprašanja in če se bo nakazovala možnost
različnih pravnih zaključkov. Takrat bo treba ta vprašanja in različne možnosti podrobno obravnavati. Do
njih se bo treba opredeliti in narediti jasne pravne zaključke. Tako npr. za argumentacijo zaključka o
direktnem naklepu ni mogoče šteti utemeljitve, da se je obdolženec zavedal prepovedane posledice in je
dejanje hotel storiti, kljub temu, da je v oklepaju navedena pravna podlaga (25. člen KZ-1). Sodnik mora
zavzeti svoje stališče do pravne ocene tožilca in povedati, zakaj dejanje sam pravno ocenjuje drugače tudi v
primeru, ko bo kaznivo dejanje v sodbi pravno opredelil drugače, kot ga je opredelil v obtožbi upravičeni
tožilec.
Ob pravnih zaključkih mora biti vselej navedena pravna podlaga. Pravno podlago predstavljajo zakonske
določbe. Lahko pa se sodišče dodatno sklicuje tudi na sodno prakso, ki jo je treba na kratko povzeti, in tudi
na pravna teoretična stališča.
15.2.6 V. Utemeljitev odločb o kazenskih sankcijah

Pri utemeljevanju izbire kazenske sankcije oz. odmere kazni se sodnik omeji le na tista dejstva in okoliščine,
ki jih je sodišče zanesljivo kot vsa druga dejstva in okoliščine ugotovilo in so bile za izbiro tudi odločilne.
Tudi za ta dejstva mora sodišče povedati, kako jih je ugotovilo (osmi odstavek 364. člena ZKP).
Odločbo mora sodišče utemeljiti obzirno, da ne bi koga po nepotrebnem prizadelo (npr. olajševalna
okoliščina za obtoženca, da je oškodovanka ob trčenju z obtoženčevim avtomobilom, ki je vozil nepravilno,
na zadnjem sedežu izpustila iz rok otroka, ki je zletel skozi steklo in umrl). Izogibati se je treba nesmiselnim
utemeljitvam, kot je npr. ta, da je sodišče pri odmeri kazni za kaznivo dejanje goljufije upoštevalo, da je
“stopnja krivde najvišja, ker gre za motiviran naklep” . Drugačen naklep pri goljufiji niti ne more biti podan,
ker sicer ne gre za kaznivo dejanje goljufije. Ali nesmiselno utemeljevanje “smiselnega” priznanja in krivde,
ko pa krivda vendarle temelji na storilčevem odporu do lastnega ravnanja.
Naštevanje vseh možnih okoliščin, ki jih primeroma našteva zakon in ki nima nobene povezave z dejanjem
in obdolžencem, ne pomeni obrazložitve. Tako naštevanje lahko kaže le na formalističen in nepoglobljen
pristop sodnika pri odmeri in obrazložitvi kazni. Izogibati bi se bilo treba tudi neprepričljivemu
utemeljevanju s frazami, kot so: dejansko priznanje dejanja, delno priznanje dejanja itd.
(...)
Če npr. državni tožilec predlaga izrek stranske kazni prepoved vožnje motornega vozila, sodišče pa izreče
varnostni ukrep kazni odvzema vozniškega dovoljenja, ali če je sodišče samo odločilo, da izreče ali stransko
kazen ali varnostni ukrep, mora v obrazložitvi pojasniti, zakaj je izreklo kazen in ne varnostni ukrep oz.
zakaj je izreklo kazen ali varnostni ukrep. Pri tem mora izhajati iz razlike med stransko kaznijo in
varnostnim ukrepom. V primeru izreka stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila mora pojasniti, da
je ugotovilo obdolženčevo nevarnost, ki v zakonu sicer ni posebej določno opredeljena, mora pa biti izrek te
stranske kazni nedvomno vezan na nevarnost voznika. Za izrek varnostnega ukrepa pa mora biti podano
nekaj več: ne le nevarnost, temveč tudi nesposobnost za vožnjo. Sodišče mora zato v primeru, ko se odloči za
izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, pojasniti svojo ugotovitev ne le o obdolženčevi
nevarnosti, temveč tudi o obdolženčevi nesposobnosti za vožnjo. (glej poglavje 14.11).
15.2.7 VI. Utemeljitev ostalih delov izreka sodbe

Sodišče mora utemeljiti tudi vse ostale dele odločitve v sodbi in določno navesti pravno podlago zanje.
304
V sodbi, s katero je obdolženec oproščen obtožbe, mora biti iz utemeljitve jasno, ali je obdolženec oproščen
obtožbe iz dejanskih ali pravnih razlogov. Iz dejanskih razlogov, če je bil oproščen npr. zaradi pomanjkanja
dokazov, ko pravna vprašanja ostajajo v ozadju. Iz pravnih razlogov, ker npr. obdolženčevo dejanje nima
znakov kaznivega dejanja.
V primeru, ko bo oprostilna sodba izrečena iz pravnih razlogov, sodišče seveda ne bo v obrazložitvi

oprostilne sodbe npr. predstavljalo obdolženčevih osebnih razmer (shema I.) in se tudi ne bo posvečalo
dokazni oceni.
Drugače pa bo v primeru, ko bo sodišče obdolženca oprostilo obtožbe, ker bo ocenilo, da je podana

nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. V
tem primeru pa bo sodba morala imeti tudi dokazno oceno in pravne zaključke o znakih kaznivega dejanja.
15.2.8 VII. Utemeljitev procesnih odločitev

Sodnik mora v okviru utemeljevanja procesnih odločitev pojasniti, da ni ugodil posameznim dokaznim
predlogom in navesti za to tudi razloge. Povedati mora, zakaj je zavrnil posamezen dokazni predlog. Če
zavrne dokaz, ki je materialno pravno relevanten za pravilno in pravično odločitev in tega ne pojasni, krši
določbe kazenskega postopka tako, da kršitev pomeni razlog za razveljavitev sodbe. Npr.: za prepričljivo
utemeljevanje zavrnitve dokaznih predlogov bi bilo težko šteti utemeljitev v sodbi, “da je oškodovanka pred
sodiščem ostala sama, da je morala sama braniti svoje interese, izpostavljena negotovosti postopka in bi bila
nadaljnja obravnava za oškodovanko težko breme, zaradi česar sodišče ni ugodilo predlogom za izvedbo
veliko novih dokazov.”
O predlogu upravičenega tožilca za izrek stranske kazni ali varnostnega ukrepa, ki mu sodišče ne ugodi,
sodišče ne odloči z zavrnitvijo predloga v izreku sodbe, temveč svoje stališče do predloga pojasni v sodbi.
15.2.9 VIII. Utemeljitev odločbe o stroških

Obrazložitev odločbe o stroških se bo lahko večkrat omejila na ugotavljanje pravne podlage in
obdolženčevih premoženjskih razmer. Posebno takrat, ko bodo stroški, ki jih bo moral plačati obdolženec
(npr. stroški izvedenstva, nagrada za zagovornika po uradni dolžnosti) višji, bo moralo sodišče pojasniti, kaj
stroški predstavljajo in kako so bili odmerjeni. Sicer sodbe v tem delu ne bo mogoče preizkusiti in je tudi
obdolženec s pritožbo ne bo mogel uspešno izpodbijati.
15.3 Obrazložitev obsodilne sodbe
Z izdelavo uvoda in izreka sodbe v praksi praviloma ni težav, saj se morata izrek pisno izdelane sodbe in
razglašena sodba, kot smo že poudarili, popolnoma ujemati. Obrazložitev sodbe pa za sodnika nedvomno
predstavlja najtežavnejše delo, v katero mora vložiti veliko truda in znanja.
Omenili smo že, da mora biti sodba kratka, a vendar popolna. Večkrat v praksi ni tako. Veliko je namreč
izjemno dolgih sodb, v katerih je veliko napisanega, pa malo, včasih tudi nič takega, kar je za sodbo
pomembno. Taka sodba nima nobene vrednosti, temveč povzroči predvsem velike stroške strankam,
nepotrebne stroške za papir in višjo poštnino ter izgubo časa za sodnika in strojepisko ter za vsakogar, ki
mora tako sodbo brati. Druge sodbe, ki so po nepotrebnem dolge, v zaključku sicer posredujejo dejanske in
pravne ugotovitve sodišča. Ob obsežnem ponavljanju podatkov iz spisa pa ti zaključki zbledijo in se v
obširni obrazložitvi sodbe dobesedno zgubijo. Ob teh sodbah se ni mogoče znebiti vtisa, da so take
obrazložitve včasih posledica neposrednega diktata, na katerega je sodnik zaradi preobilice dela premalo
pripravljen. Predvsem za mlajše sodnike mora veljati, da se naj na izdelavo vsaj prvih, čeprav, preprostih
sodb, temeljito pripravijo, tako da bodo sodbe koncipirali. Tako bodo dosegli, da bodo v sodbi povzeti vsi,
toda samo tisti podatki in zaključki, ki jih sodba mora imeti. V taki sodbi ne bo nepotrebnih ponavljanj,
305
zaradi katerih je odločba nepregledna, posamezni zaključki pa si večkrat celo nasprotujejo. Ob takem načinu
pisanje sodb tudi ne bo nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, saj bo lahko sodnik v miru preverjal, ali se
ugotovitve med seboj skladajo. Končno pa v takih sodbah ne bo nepotrebnih fraz, ki nekritično prehajajo iz
generacije v generacijo sodnikov, čeprav so večkrat prazne ali celo nesmiselne, v naglici ob neposrednem
diktatu brez koncepta pa pridejo prav kot mašilo v obrazložitvi ali celo kot nadomestilo za zaključke, ki bi jih
moral sodnik sam v vsaki sodbi narediti in obrazložiti.
"...predsedniki senata v dokaznem delu obrazložitve pogosto napišejo naslednje: Sodišče je v dokaznem
postopku zaslišalo priče (nato so poimensko naštete vse priče po vrsti) in vpogledalo priložene listine ter
fotografije.
Taka obrazložitev je odveč in nima nobenega smisla, saj mora predsednik senata v razlogih, obrazložitve
dokaznega dela sodbe obravnavati izpovedbe prič in jih ocenjevati posamično ter v povezavi z drugimi
dokazili.
ali:
Sodišče je po zaslišanju prič (naštete so vse priče po imenu) ugotovilo, da je obtoženec storil očitano mu
dejanje in da je zanj kazensko odgovoren.
V tem primeru je predsednik senata očitno prehiteval dogodke in že kar v začetku obrazložitve napravil
dokazni sklep, ne da bi prej obravnaval izpovedbe prič ter ostala dokazila in zlasti še subjektivno stran
ravnanja obtoženca." (Javornik 83).
Uvodni stavek v katerem naštejemo dokazna sredstva je odveč in lahko vodi v procesne napake. Katere
dokaze je sodišče izvedlo, je razvidno iz zapisnika glavne obravnave. (Rösch 43)
15.3.1 Uvod obrazložitve
Nekatere sodbe se začenjajo z nepotrebnim ponavljanjem podatkov, da je državni tožilec vložil obtožnico,
čemur sledi ponovitev tenorja akt obtožbe. Druge sodbe vsebujejo v uvodu obrazložitve ponovitev vseh
dokazov in podatkov, zbranih med postopkom, temu pa sledi zaključek, da "na podlagi navedenega sodišče
zaključuje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po obtožbi in je zanj kazensko odgovoren".
Ni pravilno, da se začne obrazložitev sodbe s tem, da je bila zoper obdolženca zaradi določenega kaznivega
dejanja vložena obtožnica, z navedbo datuma vložitve obtožnice, njeno opravilno številko, s številnimi
modifikacijami in spremembami na glavnih obravnavah, tedaj pravzaprav s povsem nepotrebno ponovitvijo
uvoda odločb, opisa dejanja iz izreka in usode obtožnice na glavni obravnavi. Temu sledi praviloma obširna
reprodukcija obdolženčevega zagovora. Največkrat se obrazložitev začne celo z nesmiselnim uvodom, da
obdolženec dejanje in krivdo priznava, v svoj zagovor pa navaja nekaj, kar ta uvodni zaključek povsem
razvrednoti. V primeru, ko je bil obdolženec zaslišan večkrat, je reprodukcija izvedena celo za vsako
posamezno zaslišanje. Npr. na 8 straneh in pol sodbe je najprej reprodukcija obdolženčevega zagovora ob
prvem zaslišanju pri preiskovalnem sodniku, drugem zaslišanju, na vsakem naroku za glavno obravnavo
itd. Večkrat sodba obdolženčev zagovor povzema tudi glede kaznivih dejanj, za katera je bila obtožba
umaknjena ali v primeru oprostilne sodbe tudi takrat, ko je sodba izrečena zato, ker že dejanje, kot je
opisano, nima znakov kaznivega dejanja.
Neustrezno je tudi, če reprodukciji obdolženčevega zagovora sledi prikaz poteka dokaznega postopka.
Posebno velja ta ugotovitev, če se reprodukciji pridruži marsikatera navedba, ki bi neutemeljeno morda
lahko kazala na neustrezno poznavanje določb o tem, kaj je lahko dokaz v kazenskem postopku in kako ga
306
je treba izvesti po procesnih pravilih, da ima dokazno vrednost. Na to bi lahko morda sklepali tudi z dveh
strani dolgega naštevanja v sodbi, o tem, “kaj je sodišče v dokazne namene na glavni obravnavi naredilo”.
V tem naštevanju se najde med izvajanjem dokazov tudi čitanje obtožnice, ovadbe, čitanje časopisnih
poročil o kaznivem dejanju, o branju listin na določenih listovnih številkah, ostalih listin in celo prilog v
spisu, o vpogledu (prav: branju), v izvedensko delo itd.
Sestavljalec odločbe nato največkrat preide na obširne povzetke izpovedb prič in izvedencev, vsebino listin
in zapisnikov. Šele zatem se začne (lahko pa tudi ne) prava utemeljitev sprejete sodne odločitve, ki je včasih
popolna, včasih pa sestavljalcu po obširnem uvodnem delu obrazložitve zanjo že zmanjka prava sapa. Vsa
ta povzemanja so torej v odločbi brez vrednosti in odveč. Povzemanja le škodijo preglednosti in jasnosti
sodbe.
Samo v primerih, ko ima potek kazenskega postopka (preiskave, glavne obravnave) dejanski pomen za
sodno odločitev, naj sodnik to navede in pojasni v obrazložitvi (npr. sojenje v nenavzočnosti; zavrnitev
dokaznih predlogov; združitev ali izločitev postopka; razloge in podlage za branje izpovedb prič na glavni
obravnavi itd.). (Javornik 83)
Obrazložitev sodbe lahko sodišče začne s kratkim povzetkom obdolženčevega zagovora, pri čemer se je
treba izogniti frazi, ki se je uveljavila v večini sodb, "da obdolženec dejanje v celoti, krivdo pa le smiselno
priznava". Tem bolj je nerazumljiva taka fraza, če je mogoče iz zagovora obdolženca, ki sledi takšnemu
uvodu, povzeti, da dejanja sploh ne priznava. Npr. "obdolženec dejanje in krivdo priznava. V zagovor navaja,
da je do zadetja prišlo, ker je oškodovanec z avtomobilom pripeljal po prednostni cesti tako hitro, da ga
obdolženec sploh opaziti ni mogel..." Zato bo prav, če bo sodišče le na kratko, v bistvenih točkah povzelo
zagovor, kot ga je obdolženec dejansko podal.
Zatem sodišče navede, katere dokaze in podatke je izvedlo na glavni obravnavi. Pri tem ne navaja, kaj je
posamezna priča povedala, kaj je povedal izvedenec, kaj izhaja iz te in one listine itd. Taka, velikokrat
izjemno obširna reprodukcija podatkov o izvedenih dokazih je povsem odveč.
"Številne obrazložitve pismenih sodb v dokaznem delu pomenijo reprodukcijo razpravnega zapisnika z
navajanjem imen prič in vsebino njihovih izpovedb. Te priče se vrstijo druga za drugo v posameznih
odstavkih tako, kot so bile pač na obravnavi zaslišane. Nazadnje se za tako reprodukcijo izpovedb prič
pojavi sklep sodišča, da je šteti za dokazano, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje.
Opisano poimensko naštevanje prič s prepisom njihovih izpovedb z razpravnega zapisnika docela zabriše
preglednost nad izvedenimi dokazi, dokazni sklep v obrazložitvi sodbe pa sploh ni v skladu s prepričanjem
sodišča o obstoju odločilnih dejstev. Poleg tega tako naštevanje prič in neprepričljiv sklep o dokaznem
zaključku pomeni bistveno kršitev določb zakona o kazenskem postopku." (Javornik 83).
"V zapisniku o glavni obravnavi, v katerega sodišče vpiše, katere dokaze je izvedlo (2. odstavek 316. člena
ZKP), mora med drugim konkretno navesti, kateri zapisnik in katera druga pisanja so bili prebrani v
dokazne namene; sklicevanje na prebrano "preostalo listinsko dokumentacijo v spisu" ne zadošča. V skladu
z navedenim tudi "vpogled" v listino ne pomeni izvedbe dokaza s prebranjem listine." (Sodba I Ips
114/2002). "Vrhovno sodišče je že večkrat v svojih odločbah (opr. št. I Ips 147/2003, I Ips 205/2005)
zavzelo stališče, da "vpogled v listino" ne pomeni izvedbo dokaza s prebranjem listine, kot je to predpisano
v 1. odstavku 339. člena ZKP, saj "vpogledati v nek predmet" ne pomeni isto kot prebrati neko zapisano
izjavo."(Sodba I Ips 279/2005).
"Določbe 1. odstavka 355. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče v celoti navesti vsebino
ustnih oziroma drugih na glavni obravnavi izvedenih dokazov, ampak jih mora navesti in presoditi v tistem
obsegu, kolikor se nanašajo na dejstva, ki so pravno relevantna." (Sodba I Ips 154/2002).
307
Ni namreč bistveno, da sodišče navede in obrazloži, kako je sprejemalo posamezne dokaze. Odločilno je, da
obrazloži, kako je prišlo do posameznih ugotovitev in kaj je iz teh ugotovitev zaključilo o posameznih znakih
kaznivega dejanja, to je, kako je prišlo do ugotovljenega dejanskega stanja in kakšne pravne zaključke je iz
tega naredilo.
15.3.2 Stroga obrazložitev sodbe

Zatem preide sodišče na najtežji del obrazložitve, tkim. strogo obrazložitev sodbe. V tem delu mora sodišče
določeno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. "Iz
izvedenega dokaznega postopka sodišče zaključuje, da sta obdolžencu dejanje in krivda dokazana". Osnova
za odločitev sodišča ni dokazni postopek, temveč ocena dokazov in podatkov, pretresenih na glavni
obravnavi.
"Predmet dokazovanja v kazenskem postopku so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na obtožbo in druge
odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane
sodbe. Poleg odločilnih dejstev so lahko predmet dokazovanja tudi pomembna ali kontrolna dejstva, ki sicer
niso zajeta v pojem dejanskega stanja, pripomorejo pa pri ugotavljanju slednjega. Razlike so v tem, da brez
ugotavljanja odločilnih dejstev sploh ne bi bila mogoča odločitev v kazenskem postopku in so torej
neposredna in nujna podlaga za odločitev. Nasprotno pa je možna odločitev brez pomembnih dejstev v
primerih, ko so odločilna dejstva ugotovljena neposredno z dokazi, tako da pomoč kontrolnih dejstev ni
potrebna. Odločilna dejstva ali pravno relevantna dejstva pa so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet
obtožbe oziroma tista, na katerih neposredno temelji uporaba zakona. Le v primeru, če sodba nima razlogov
o teh odločilnih dejstvih je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kolikor pa sodba
nima razlogov o kontrolnih dejstvih, pa gre lahko le za zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko
stanje. V konkretni kazenski zadevi so odločilna dejstva (kar izhaja iz izreka sodbe), da je obsojenec med
prepirom s pestjo udaril v obraz oškodovanko, da je v posledici tega utrpela lahko telesno poškodbo.
Odločilno dejstvo, da jo je obsojenec udaril s pestjo v obraz, je sodišče presodilo predvsem na podlagi
izpovedbe oškodovanke, ta izpovedba pa je potrjena tudi z zdravniškim spričevalom. O pravno relevantnem
dejstvu, da je obsojenec s pestjo udaril oškodovanko, je torej sodišče sklepalo na podlagi neposrednega
dokaza – izpovedbe oškodovanke ter posrednega dokaza – izvedensko mnenje (slednji je kot edini možni
način nastanka poškodbe navedel srednje močan top udarec s pestjo). Pravne zaključke o vrsti in teži
poškodb pa je sodišče prav tako utemeljilo na izpovedbi oškodovanke in izvedenskem mnenju. Torej sodba
v zvezi s tem razloge o odločilnih dejstvih ima in med njimi ni nikakršnega nasprotja. Ali je bil udarec
prizadejan z leve ali z desne strani, pa ni pravno relevantno dejstvo, temveč gre k večjemu za kontrolno
dejstvo, na podlagi katerega bi lahko sodišče sklepalo o verodostojnosti oškodovankine navedbe..." (Sodba
I Ips 223/2009). Določba 1. odstavka 355. člena ZKP pomeni, da kot podlago za izrečeno sodbo ni mogoče
uporabiti dejstev ali dokazov, ki se sicer nahajajo v spisu, niso pa bili izvedeni in pretreseni na glavni
obravnavi (Sodba I Ips 270/2003). Sodišče pa lahko dejstva, ki so splošno znana, ter dejstva, ki se
domnevajo po naravi stvari ali po zakonu, upošteva, ne da bi jih posebej ugotavljalo. "10. Po določbi prvega
odstavka 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni
obravnavi. Slednje pomeni, da se morajo dejstva in dokazi, na katerih temelji sodba, obravnavati in izvesti v
kontradiktornem postopku na glavni obravnavi. Pravilo, ki je predpisano v tej določbi, pozna tudi izjeme, ki
dovoljujejo sodišču, da upošteva določena dejstva, ne da bi jih posebej ugotavljalo. Gre predvsem za
dejstva, ki so splošno znana, to je notorna dejstva, ter dejstva, ki se domnevajo po naravi stvari ali po
zakonu. Med taka dejstva je treba uvrstiti tudi vsakomur dostopen podatek o razdalji med krajem A. in
mestom B. ter tudi podatek o času, ki je potreben za vožnjo na tej razdalji." (Sodba I Ips 79/2010).
Zato je strokovno pravilneje, da ta del obrazložitve sodišče začne morda takole: "Na podlagi ocene
obdolženčevega zagovora in presoje izvedenih dokazov, sodišče ugotavlja in zaključuje naslednje:" V tem
delu obrazložitve mora sodišče skrbno presojati verodostojnost protislovnih dokazov in navesti, kateri
razlogi so bili odločilni pri rešitvi pravnih vprašanj ter pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona
308
glede obdolženca in njegovega dejanja. Tako mora podrobno razčleniti in oceniti obdolženčev zagovor,
povedati, zakaj mu sledi ali zakaj ne, na osnovi katerega dokaza zaključuje, da je obdolženčev zagovor
ovržen in zakaj sodi, da je izpovedba te ali one priče prepričljiva ali ne. Ne zadošča namreč, da sodišče le
navede, da ni sledilo zagovoru obdolženca, ker je ovržen z izpovedbo te ali one priče. Tako je neprepričljiva
in v bistvu neobrazložena npr. dokazna ocena, "da sodišče zagovoru obdolženca verjame v toliko, v kolikor
ni v nasprotju s tem, kar so povedale priče".
Sodišče ni kršilo privilegija zoper samoobtožbo s tem, ko je obsojenčev zagovor in v tem okviru tudi
njegov molk upoštevalo pri oceni verodostojnosti njegovih izjav, saj to ni bil edini dokaz, na katerega bi se
obsodilna sodba izključno ali v pretežni meri opirala, obenem pa so bili dokazi zoper obsojenca tako tehtni
(zlasti najdba prepovedane droge v skritih prostorih vozila, ki ga je vozil), da bi bilo s tem v zvezi
utemeljeno pričakovati obsojenčevo pojasnilo (Sodba I Ips 51299/2010-134).
Vsako izpovedbo mora sodišče natančno analizirati in povedati, iz katerih razlogov ji verjame ali ne. Če
sodba o tem nima razlogov je ni mogoče preizkusiti, saj ni mogoče povzeti, zakaj sodišče ni verjelo eni ali
drugi priči. Ob tem mora posebno skrbno pojasniti tudi svoj neposredni vtis v zvezi s posameznimi
izpovedbami, na katerem prav tako gradi svojo dokazno oceno, ki jo je težko preizkusiti, če ni obrazložena
tudi v tej smeri.
Tudi mnenje izvedenca je samo eden izmed dokazov. Zato mora sodišče izvedensko mnenje skrbno
ocenjevati, ne pa ga sprejemati kot nekaj dokončnega in edino pravilnega ter na tem graditi svoje ugotovitve
in zaključke, brez kritične presoje (Več o izvedenstvu v 19. poglavju).
Ko sodišče skrbno oceni zagovor in dokaze, vsakega posebej in v medsebojni povezavi, ter podatke,
pretresene na glavni obravnavi, mora določno povedati, katera dejstva šteje za dokazana, katera za
nedokazana in zakaj.
Zatem sodišče navede razloge, ki so bili odločilni za rešitev pravnih vprašanj. Predvsem mora navesti, zakaj
meni, da je podano tako ali drugačno kaznivo dejanje in v čem so v konkretni zadevi podani znaki kaznivega
dejanja. Sodišče mora svojo pravno presojo obrazložiti tudi tedaj, če gre za popolnoma preprost primer, ko
obdolženec dejanje priznava (če ne gre za priznanje po 285.c), z njegovim priznanjem pa se ujemajo tudi
podatki, ki jih sodišče ocenjuje na podlagi presoje izvedenih dokazov. Tako ne zadošča le ugotovitev, da ima
tedaj obdolženčevo dejanje vse znake kaznivega dejanja, npr. tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1, temveč
je treba povedati, zakaj sodišče ocenjuje, da ima obdolženčevo ravnanje vse znake tega kaznivega dejanja.
To pomeni, da mora sodišče obrazložiti vse ugotovljene okoliščine, iz katerih izhajajo zakonski znaki
kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1. Posebno pozornost mora sodišče pravnim
zaključkom posvetiti v primeru, ko je samo kaznivo dejanje opredelilo drugače, kot je bilo opredeljeno v
obtožbi.
V vsaki sodbi mora biti podrobno ocenjena tudi subjektivna stran kaznivega dejanja. Ne zadošča le
ponavljanje zakonskega teksta 26. člena KZ-1, ki opredeljuje, kdaj je kaznivo dejanje storjeno iz zavestne in
kdaj iz nezavestne malomarnosti. Obrazložitev subjektivne strani dejanja je popolna šele, če sodišče navede
in oceni okoliščine, na podlagi katerih je naredilo sklep o takšni ali drugačni krivdni obliki.
"Ko je predsednik senata v obrazložitvi pismene sodbe obdelal dokazno gradivo in napravil ustrezen
dokazni zaključek, preide na pravno opredelitev kaznivega dejanja in navedbo zakonitega določila
kaznivega zakona. Vendar ni dovolj, da se v tem delu obrazložitve prepisujejo le kazenski stavki iz
ustreznega člena, temveč mora obrazložitev vsebovati podrobno razčlenitev in oceno subjektivne strani
dejanja in obtoženca, to se pravi krivdno obliko.
Neredko se predsedniki senata temu zelo pomembnemu delu obrazložitve sodbe izogibajo. Zlasti v
zadevah, ki obravnavajo prometne nezgode, se obrazložitev subjektivne strani omeji zgolj na ugotovitev, da
je obtoženec storil to dejanje iz zavestne ali nezavestne malomarnosti, ne da bi bili navedeni tudi
309
prepričljivi razlogi, čemu je podana zavestna in ne nezavestna malomarnost ali pa obratno." (Javornik 86).
Pogosto se dogaja, da sodnik v obrazložitvi pozabi pojasniti, zakaj sodišče ni ugodilo posameznim dokaznim
predlogom strank. Glede na določbo 7. odstavka 364. člena ZKP mora sodišče v sodbi navesti tudi razloge,
iz katerih dokaznim predlogom ni ugodilo. Če sodba teh razlogov nima, je lahko podana bistvena kršitev
določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.
V sodbi mora sodišče navesti razloge za vsako posamezno točko sodbe. Zato je prav, da se zaradi
preglednosti obrazložitve ravna po vrstnem redu posameznih določb iz izreka sodbe. Tako bo obrazložitvi
odločbe o krivdi sledila obrazložitev odločbe o kazenski sankciji.
15.3.3 Obrazložitev odločbe o kazenski sankciji

Obrazložitev odločbe o kazenski sankciji bo drugačna, če je bila obdolžencu izrečena kazen, od tiste, ko je
bila obdolžencu izrečena pogojna obsodba.
Za sprejem odločitve o sankciji v prvostopenjskem postopku so potrebne tri aktivnosti:

1 ugotavljanje dejstev pomembnih za izbiro vrste in višine sankcije
2 reševanje pravnega vprašanja oziroma ugotavljanje, katerim zakonskim predpisom ustrezajo
ugotovljena dejstva, katere kazenskopravne določbe o sankcijah in njihovi odmeri lahko uporabimo
3 ocena ugotovljenih dejstev zaradi izbire vrste in višine sankcije v skladu z zakonom
Ad 1: okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine sankcij so materialnopravno odločilna dejstva in jih je
treba ugotoviti z dokazi na glavni obravnavi, s čimer je strankam omogočeno, da se seznanijo z dejansko
podlago za določitev sankcije.
Ad 2: odgovoriti moramo na naslednja vprašanja:
- kakšne vrste sankcij so predvidene za storjeno kaznivo dejanje,
- kakšni so okviri sankcije predvidene za to dejanje,
- ali se lahko izreče denarna kazen ali prepoved vožnje motornega vozila kot stranska kazen (drugi in
tretji odstavek 44. člena KZ-1),
- katere okoliščine se lahko upoštevajo kot olajševalne in obteževalne okoliščine (drugi odstavek 49. člena
KZ-1),
- ali se lahko uporabijo določbe o omilitvi kazni (50. člen KZ-1)
- ali se lahko uporabijo določbe o odpustitvi kazni (52. člen KZ-1)
- ali se lahko izreče pogojna obsodba in pod katerimi pogoji (57. in 58. člen KZ-1)
- ali se lahko izreče sodni opomin (68. člen KZ-1)
- ali pride v poštev kakšen od alternativnih načinov izvršitve kazni zapora (86. člen KZ-1).
„Dodatne težave, ki jih povzroča premajhna pozornost, namenjena odločitvi o sankciji skozi ves postopek, se
pojavijo pri zahtevi po obrazložitvi obsodilne sodbe v delu, ki utemeljuje odločitev o sankciji. Ta ne more
biti zelo poglobljena in pretehtana, če je podlaga zanjo pomanjkljiva. V slovenskih sodbah tako niso redki
primeri, kjer sodišče odločitev o sankciji »tipsko« obrazloži s frazo »Sodišče je upoštevalo vse okoliščine,
ki vplivajo na to, ali bo ta kazen večja ali manjša,« ki na videz zadovoljijo formalno zahtevo po
obrazložitvi, z vsebinskega vidika pa ne.“ (Plesničar 110) »Čeprav ZKP sodišču nalaga, da v obrazložitvi
navede okoliščine, ki jih je upošteval pri odmeri kazni (še posebej v primerih izredne omilitve kazni,
odpustitve kazni ali pogojne obsodbe), niso dovolj redke sodbe, v katerih enostavno piše »sodišče je
upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo ta kazen večja ali manjša« (Petrovec in Plesničar 94)
"Sodna odmera kazni je akt uporabe prava, pri čemer je ta uporaba prava zelo specifična. Pooblastila za
izbiro vrste in višino sankcije namreč nimajo stroge določenosti, ki je sicer značilna za zakonske norme in
ki zahtevajo ter varujejo obvezno enotno uporabo prava. Postopek sodne odmere kazni, ki je sicer celota,
sestavlja vrsta posameznih med seboj povezanih operacij, ki tečejo po določenem redu: 1. čim bolj popolno
310
ugotavljanje vseh relevantnih okoliščin, 2. vrednotenje teh okoliščin, 3. izbira vrste in višine kazni. Sodišče
mora pri tem upoštevati, da zakonski kazenski okvir za posamezno kaznivo dejanje nima samo funkcije
določiti zgornjo in spodnjo mejo kazni, ampak da zakonsko predpisan razpon kazni za posamezno dejanje
predstavlja tudi vrednostni okvir za oceno, kakšno kazen naj sodišče v konkretnem primeru izreče. Vsak
konkreten primer sodišče umešča na vrednostno lestvico, ki jo predstavlja kaznovani okvir. Tako bo sodišče
za najlažje primere posameznega dejanja izrekalo oziroma določalo kazni blizu spodnje meje, to je
splošnega ali posebnega minimuma, kadar je ta predpisan, za najtežje primere določenega kaznivega
dejanja bo sodišče poseglo po kazni, ki se približuje posebnemu maksimumu - najvišji meri kazni, določene
za posamezno kaznivo dejanje, ostali primeri bodo uvrščeni v sredino lestvice" (Sodba I Ips 200/2009).
Enakost ljudi pred zakonom se zagotovi s predpisovanjem kazni v zakonu za posamezna kazniva dejanja. V
okviru predpisane kazni pa se storilcu odmeri kazen ne samo po teži kaznivega dejanja in krivdi, temveč
tudi z upoštevanjem ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin (individualizacija kazni) in
njihovim vrednotenjem v vsakem posameznem primeru (Sodba I Ips 122/2001).
"Po določbi drugega odstavka 49. člena KZ-1 sme sodišče pri odmeri kazni upoštevati vse okoliščine, ki
vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine). V zakonu so te
okoliščine navedene le primeroma, kar pomeni, da se poleg naštetih (stopnja storilčeve krivde, nagibi, iz
katerih je dejanje storil, stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovalne pravne vrednote, okoliščine, v katerih je
bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo
obnašanje po storjenem dejanju in zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem) lahko
upoštevajo tudi druge okoliščine, če imajo enake splošne lastnosti, kakor tiste, ki so v zakonu primeroma
naštete. Gre pa izključno za okoliščine, ki jih lahko glede na njihovo kvaliteto oziroma kvantiteto ocenimo
za takšne, da jih je mogoče sprejeti kot prepričljivo podlago za izbiro kazni v mejah predpisane v
kazenskem zakonu. Seveda pa morajo biti okoliščine, ki jih sodišče upošteva, skladne z zakonom in ustavo"
(Sodba I Ips 20682/2010-141). "Kazensko sodišče pri izbiri kazenske sankcije in njeni odmeri ni vezano na
predlog državnega tožilca. Okrožna državna tožilka je sicer res predlagala izrek pogojne obsodbe z ustrezno
dolgo preizkusno dobo, vendar pa je sodišče prve stopnje upravičeno ocenilo, da za izrek kazenske sankcije
opominjevalne narave ni dejanske podlage. Sodišče prve stopnje je povsem jasno izpostavilo poglavitno
obteževalno okoliščino, ki ne dopušča izreka opominjevalne kazenske sankcije in sicer, da gre za vsaj
petkrat višji znesek premoženjske koristi kot je v času kaznivega dejanja predstavljal kvalifikatorni element
velike premoženjske koristi. Kot obteževalno okoliščino je obdolžencu upoštevalo tudi dolžino obdobja
neplačevanja prispevkov, kot olajševalno pa delno poravnavo davčnega dolga ter prizadevanje v tej smeri.
Ti dve okoliščini ne moreta pretehtati pri izbiri kazenske sankcije v obdolženčevo korist, saj je bil davčni
dolg poravnan le v manjši meri, obdolženčeve aktivnosti k nadaljnji poravnavi pa so se končale leta 2003."
(VSC Sodba II Kp 3/2010). Glede na okoliščino, da je obdolženec na opisan način prikril avtomobil, torej
premično stvar v vrednosti kar 40.000,00 EUR, da je bil že večkrat obsojen, ter upoštevajoč težo storjenega
kaznivega dejanja in stopnjo njegove kazenske odgovornosti, sodišče ni imelo razloga za zaključek, da so
podani zakonski pogoji za izrek pogojne obsodbe (VSM Sodba III Kp 37319/2010).
Materialni zakon bo ... sodišče kršilo tedaj, če bo obdolžencu izreklo kazen 1.) mimo omejitev, določenih v
zakonu ali 2.) če bo pri izreku kazni ravnalo arbitrarno, brez stvarnega razloga ...
...sodišče [je] pri odmeri kazni upoštevalo kot obteževalne okoliščine dejstvo, da je bil obsojenec enkrat že
obsojen zaradi poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku
302. člena KZ, da je storil obravnavano kaznivo dejanje v preizkusni dobi, določeni v navedeni sodbi, da je
bil do družinskih članov pred dejanjem že večkrat nasilen, da ne kaže kakšnega posebnega obžalovanja
dejanja oziroma da je do dejanja nekritičen in kot olajševalne okoliščine njegovo zdravstveno stanje,
dejstvo, da je ostalo dejanje pri poskusu ter da je storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Na
podlagi navedenega je obsojencu odmerilo kazen v mejah predpisane. Odločitev je torej argumentirana,
razumna, kazen pa odmerjena v skladu z zakonom predpisanimi omejitvami. Glede na navedeno odločbi ni
mogoče očitati arbitrarnosti. Načelo enakosti pred zakonom pa tudi ne bi bilo kršeno, četudi bi bile navedbe
obsojenca v zahtevi, da je sodišče izreklo nekemu drugemu obdolžencu za istovrstno kaznivo dejanje
311
storjeno v stanju zmanjšane prištevnosti precej nižjo kazen, kot jo je izreklo njemu. Načelo
individualizacije pri izrekanju kazni namreč omogoča sodišču ustrezno diferenciacijo kazni znotraj
predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera
posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega
dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist kot v breme storilca. Drugače povedano, ob različnih
ugotovljenih dejstvih sodišče ne samo lahko temveč je dolžno izreči različno kazen (Sodba I Ips 178/2004,
enako Sodba I Ips 82/2005, Sodba I Ips 376/2007). Za kršitev 14. člena Ustave v odločbi o kazenski
sankciji bi šlo le, če bi se izkazalo, da je bila obsojencu z zornega kota pravičnosti izrečena arbitrarno
določena po vrsti in teži odstopajoča sankcija od drugih podobnih primerov, katere različnost ni bila niti
potrebna niti upravičena s stvarnimi razlogi (Sodba I Ips 41479/2010-139).
Po določbi osmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče, če obtoženca obsodi na kazen, v obrazložitvi
povedati, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni. Sodišče mora posebej obrazložiti, kateri razlogi
so bili zanj odločilni, ko je spoznalo, da je treba izreči strožjo kazen od predpisane, ali ko je spoznalo, da je
treba kazen omiliti, obtožencu kazen odpustiti ali izreči pogojno obsodbo ali da je treba izreči varnostni
ukrep ali odvzem premoženjske koristi. V določbah kazenskega postopka tako ni najti obveznosti sodišča,
po kateri bi moralo sodišče še posebej obrazložiti odločitev za izrek najvišje predpisane kazni. Posebno
obrazložitev mora sodišče podati v primerih, določenih v zgoraj citirani določbi osmega odstavka 364.
člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je z navedbo olajševalnih (težka mladost in dejstvo, da L. še ni bil
obsojen zaradi kaznivega dejanja) in obteževalnih (povzročitev trajnih duševnih bolečin materi pokojnega
oškodovanca, odsotnost obžalovanja in storitev dejanja proti osebi, ki je sploh ni poznal) okoliščin zadostilo
zakonski zahtevi po opredelitvi okoliščin, ki so vplivale na odmero kazni (Sodba I Ips 281/2009).
V določbi šestega odstavka 285. č člena ZKP, je jasno navedeno, da v sodbi, s katero se obtoženec spozna
za krivega (po priznanju krivde), sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal
državni tožilec. Zato sodno odločanje glede izbire sankcije obsega le preverjanje obstoja formalne procesne
podlage (priznanje oziroma sporazum) in upoštevanje določenih posebnih zakonskih omejitev. (Sodba I Ips
54331/2011-106).
Glede odločanja o kazni v primeru priznanja glej tudi → 11.
15.3.3.1 Namen kaznovanja
„Kljub načelni izdelanosti koncepta namena kaznovanja na ravni Vrhovnega sodišča se namreč v praksi
prvostopenjskih sodišč pojavljajo zelo različne interpretacije tega, čemu je kaznovanje v posameznem
primeru namenjeno.
a) V naši kazensko pravni ureditvi ni več zakonsko določen namen kaznovanja, tako da sklicevanje
zagovornice na specialno preventivne učinke nima teže. Kriterij za izbiro kazni je teža kaznivega dejanja in
stopnja obtoženčeve kazenske odgovornosti, cilj, ki ga z izbiro kazenske sankcije zasleduje, pa je v prvi
vrsti načelo pravičnega kaznovanja. Ob upoštevanju tega načela pa je glede na težo obravnavanega dejanja
[...] kljub vsemu, kar govori v prid obtožnemu in je izpostavila njegova zagovornica, na mestu le izrek
zaporne kazni...
b) Po mnenju sodišča bo izrečena zaporna kazen na obtoženko vplivala vzgojno tako, da takih in podobnih
dejanj ne bo več ponavljala...
c) Tako se pokaže, da je kazen [...] povsem utemeljena, upravičena in tista spodnja meja zaporne kazni, ki
še odtehta težo, nastanek in posledice očitanega kaznivega dejanja[.]...
č) Sodišče je prepričano, da tako [določena kazen ustreza] teži storjenih kaznivih dejanj in stopnji
obtoženkine kazenske odgovornosti ter da bo tako izrečena [...] kazen na obtoženo vplivala v zadostni meri,
da medčloveških odnosov ne bo več urejala tako, da bi globoko posegala v pravice drugih ljudi ter s tem
tvegala svojo svobodo...
312
d) Kazen je primerna tako obdolženkinemu dejanju, kakor tudi obdolženkini osebnosti in bo zanjo zadostno
opozorilo, da se v kaj takega kljub svojim zatrjevanim vedeževalskim sposobnostim ne bo več spuščala. Na
podlagi tako ugotovljenih okolnosti je sodišče obdolžencu izreklo kazen [...], ki je primerna tako
njegovemu dejanju, kakor tudi njegovi osebnosti...
e) Upoštevajoč vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo ta kazen večja ali manjša, je sodišče [...] izreklo
sedem let mladoletniškega zapora v upanju, da bo ta kazen tako vzgojno vplivala nanjo kot na druge, da
podobnih ali drugih kaznivih dejanj ne bodo izvrševali...
Že kratek pregled teh naključno izbranih odlomkov sodb, ki utemeljujejo kaznovanje v vsakem
posameznem primeru, pokaže, da stališča sodišč glede namena kaznovanja niso enotna. Ob tem velja
omeniti, da so izbrani primeri, ki odločitev o sankciji razmeroma podrobno utemeljujejo, v nasprotju s
številnimi drugimi, ki globlje od zakonsko zahtevane minimalne obrazložitve sploh ne gredo... “ (Plesničar
38-39)
Vrhovno sodišče (Sodba I Ips 130/2009) ugotavlja, da se z izvršitvijo kazenske sankcije uresničuje splošen
namen izrekanja kazenskih sankcij, to je:
1 zagotoviti spoštovanje prava in
2 preprečiti grobe kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo.
S kaznijo (še posebej zaporno, kot edino prostostno kaznijo) se uveljavljata dva temeljna namena:
1 povračilnost (retribucija)
2 preprečevanje (prevencija).
Navedena namena je mogoče doseči z ustrezno individualizacijo kazni, to je z njeno prilagoditvijo:

1 nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja in
2 storilčevi osebnosti
ali drugače povedano:
1 s prilagoditvijo kazni teži dejanja in krivdi ter
2 primerjavo z enakimi dejanji drugih storilcev (pravičnost) in
3 kaznijo, ki vpliva na
3.1 storilčevo bodoče vedenje in
3.2 vedenje drugih, da ne bi delali kaznivih dejanj (smotrnost).
»11. …odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni [bi moralo] temeljiti na poglobljenem, analitičnem in
celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem,
torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri
kazni. Te okoliščine so v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 89/2005 ..., na katero se sklicuje višje sodišče,
navedene splošno in zgolj primeroma in, poleg doslej navedenega, pomenijo usmeritev za presojo o
smotrnosti oziroma upravičenosti nadomestitve zaporne kazni z ukrepom, ki ne pomeni odvzema prostosti
oziroma pri oceni, ali bodo nameni kaznovanja doseženi tudi, če se zaporna kazen ne izvrši. (Sodba I Ips
130/2009)
15.3.3.2 Odmera kazni
„6. Kazenski zakonik pri posameznem kaznivem dejanju določa okvire kazni tako, da določa spodnjo in
zgornjo mejo kazni. Ko sodišče izbere vrsto kazni, ki jo bo izreklo, mora določiti tudi njeno višino. To stori z
uporabo splošnih pravil za odmero kazni in višino kazni določi ob upoštevanju teže dejanja in stopnje
storilčeve krivde (prvi odstavek 41. člena KZ). Nato pa sodišče upošteva tiste okoliščine, ki vplivajo na to,
da bo kazen v tem okviru manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine). Veljavno kazensko pravo
opredeljuje olajševalne in obteževalne okoliščine primeroma in so lahko objektivne ali subjektivne, glede na
to, ali se nanašajo na kaznivo dejanje in njegove objektivne značilnosti, ali pa na storilčevo krivdo in na
njegovo osebnost. Sodišče tako pri odmeri kazni upošteva poleg krivde tudi težo dejanja, kar je treba
313
razumeti tako, da sodišče odmerja kazen na podlagi krivde v okviru vrednotenja, ki je izraženo že s samim
inkriminiranjem dejanja v kazenskem zakoniku.“ (Sodba I Ips 323/2008)
»18. ... Tako v pravni teoriji kot sodni praksi je ... sprejeto enotno stališče, da po veljavni kazenski
zakonodaji sodišča v Republiki Sloveniji izrekajo kazni v skladu z načelom individualizacije kazenskih
sankcij v okviru zakonskega minimuma in maksimuma, zato ni mogoče primerjati izrečene sankcije s
sankcijo v podobnem kazenskem primeru. Ker institut nadomestitve kazni zapora z delom v splošno
korist sodi v sklop določb o kazenskih sankcijah, načelo individualizacije velja tudi za odločanje o predlogu
za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Iz tega razloga določitev nekih enotnih objektivnih
kriterijev, ki bi veljali za vse storilce enakovrstnih kaznivih dejanj, za katere se zavzema vložnica zahteve, ni
mogoča. Ravno tako ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da je sodišče obsojenki z zavrnitvijo predloga
kršilo ustavno pravico do enakosti pred zakonom, ker je v nekem drugem primeru, kjer je šlo za isto kaznivo
dejanje (zloraba položaja in pranje denarja) sodišče težo kaznivega dejanja presodilo po drugačnih
objektivnih kriterijih hudega kaznivega dejanja kot pa v obravnavanem primeru. V zvezi s tem očitkom
Vrhovno sodišče ugotavlja, da četudi bi držale navedbe vložnice v zahtevi, da je sodišče pri nekemu
drugemu obsojencu za istovrstno kaznivo dejanje težo kaznivega dejanja presodilo drugače kot pri obsojenki,
načelo enakosti pred zakonom zgolj iz tega razloga še ne bi moglo biti kršeno. Načela enakosti pred
zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh (tudi
splošno enakost vseh storilcev enakovrstnih kaznivih dejanj, za katero se zavzema vložnica zahteve), pač pa
kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Vrsta oziroma teža kaznivega dejanja je zgolj ena od
okoliščin, ki jo mora sodišče upoštevati pri odločanju o predlogu za za nadomestitev kazni zapora z delom v
splošno korist. V skladu z načelom individualizacije pri odločanju o tem predlogu mora sodišče opraviti
ustrezno diferenciacijo glede na ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine vsakega konkretnega
primera posebej in pri tem upoštevati tudi številne okoliščine, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja
kažejo morebitna razlikovanja glede teže kaznivega dejanja tako v korist kot v breme storilca. Zato zgolj na
podlagi dejstva, da je sodišče v nekem drugem primeru, kjer je bil obsojenec spoznan za krivega istovrstnega
kaznivega dejanja kot obsojenka v obravnavanem primeru, težo kaznivega dejanja ocenilo drugače in
predlogu obsojenca ugodilo, še ni mogoče sprejeti zaključka, da je sodišče v obravnavanem primeru, ko je
obsojenki predlog zavrnilo, ravnalo samovoljno in brez razumnega in stvarnega razloga odločilo drugače, kot
v drugih, v bistvenem podobnih primerih.« (Sodba I Ips 45162/2011-601)
15.3.3.3 Olajševalne ter obteževalne okoliščine
V obrazložitvi odločbe o kazni mora sodišče navesti in oceniti olajševalne ter obteževalne okoliščine, ki jih
je upoštevalo pri odmeri kazni. Pri tem je treba poudariti, da ne zadošča, da te okoliščine sodišče le našteje.
Vsa dejstva v zvezi z odločbo o kazni morajo biti ugotovljena z enako mero gotovosti, kot velja to za druge
ugotovitve in morajo biti tudi pravno vrednotena kot vsa druga dejstva. Bolje je upoštevati in oceniti le eno
ali dve okoliščini, ki sta zanesljivo ugotovljeni, kot zaradi lepšega našteti vrsto okoliščin, ki niso z gotovostjo
ugotovljene, ki niso ocenjene, včasih pa so celo očitno takšne, da ne morejo vplivati na odmero kazni.
"Pri obrazložitvi okoliščin glede odmere kazni in zlasti ocene verodostojnosti zagovora obdolženca ter
seveda tudi prič mora obveljati temeljno vodilo za predsednika senata izogibati se vsakih prilastkov, ki kot
negativno vrednostne sodbe krnijo človeško dostojanstvo. Res je, da mora tisti, ki se je pregrešil zoper
norme medsebojnega sožitja, sprejeti nase družbeno obsodbo in da se ta obsodba tudi izrecno in posebej
izrazi. Vendar pa ni prezreti, da je taka družbena obsodba v znatnem obsegu izražena že z obsodilno sodbo
in kaznijo, ki pa mora temeljiti zgolj na dejstvih in ne pa subjektivnih vrednostnih ocenah. Zato je dolžnost
predsednika senata, da tudi v tem delu obrazložitve sodbe varuje in spoštuje ustavne pravice ter svoboščine
obtoženca in ga torej nikakor ne sme postavljati izven zakona." (Javornik 87).
Opozoriti je treba na najpogostejše napake v tem delu obrazložitve sodb. Tako je kot olajševalna okoliščina
velikokrat opredeljeno priznanje, ki ga sploh ni, ali "smiselno priznanje", ki naj bi npr. predstavljalo
314
obdolženčev zagovor, v katerem je navedel, da je bil res udeležen v prometni nesreči, kot krivca za nesrečo
pa ocenjuje izključno nasprotnega voznika.
Le konstruktivno priznanje, zaradi katerega je kazenski postopek bistveno krajši in enostavnejši,

predstavlja olajševalno okoliščino pri odmeri kazni.: „6. Nadaljnja trditev vložnika, da sodišče ne bi smelo
upoštevati kot obteževalne okoliščine „ne gre šteti na škodo obsojenca“ dejstva, da obdolženec dejanja ni
priznal že na prvem zaslišanju, pa je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe pritožbenega sodišča. Kot izhaja iz
podatkov v spisu je namreč sodišče prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje odmerilo
kazen dve leti zapora, upoštevalo kot olajševalno okoliščino dejstvo, da je obtoženec obravnavano kaznivo
dejanje priznal, višje sodišče, ki mu je kazen zvišalo na tri leta, pa je med drugim pojasnilo, da tega dejstva
ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino, saj dejanja ni priznal ob prvem zaslišanju, temveč šele kasneje
pod težo dokazov zaradi izboljšanja položaja v kazenskem postopku, zaradi česar po oceni pritožbenega
sodišča ni bilo mogoče govoriti o konstruktivnosti obtoženčevega priznanja, katero pa je podano samo
takrat, kadar je priznanje tako, da je zaradi njega kazenski postopek bistveno krajši in enostavnejši. Druge
navedbe vložnika v zahtevi, ki se nanašajo na primernost izrečene kazenske sankcije, pa, kot na to
upravičeno opozarja vrhovna državna tožilka, ne pomenijo očitka kršitve kazenskega zakona (5. točka 372.
člena ZKP) in ne morejo biti predmet obravnave v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.“ (Sodba I Ips
95280/2010-161)
Sodišča večkrat štejejo kot olajševalno ali obteževalno okoliščino "okoliščine, v katerih je bilo dejanje
storjeno", ali "ugotovljeno ravnanje obdolženca", čeprav ne pojasnijo, katere okoliščine imajo pravzaprav v
mislih. Ob taki obrazložitvi je odločba o kazni neobrazložena, kar velja tudi za obrazložitev, "da je
obdolženca stek življenjskih okoliščin spravil na pot kaznivih dejanj, kar je treba šteti kot olajševalno..."
Obteževalne okoliščine:
Odločilnih dejstev, ki so zakonski znak kaznivega dejanja, to pa so tudi kvalifikatorni znaki kaznivega
dejanja, načeloma ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, če je njihova teža v okvirih
"povprečnega" kaznivega dejanja te vrste, lahko pa se upošteva, kadar znatneje odstopa od povprečnega
načina izvršitve kaznivega dejanja (Sodba I Ips 90/2008).
Pri kaznivih dejanjih, pri katerih je posamezna okoliščina hkrati konstitutivni znak kaznivega dejanja,
sodišče praviloma te okoliščine ne sme upoštevati kot obteževalno ali olajševalno okoliščino; v določenih
primerih pa je to dopustno, ko to opravičuje (na primer) njena večja intenzivnost (Sodba I Ips 77/2008).
Ker je obsojenec s kaznivim dejanjem oškodovanca oškodoval za pretežni del njunega premoženja ter jima
povzročil premoženjsko škodo v znesku, ki za več kot deset krat presega znesek, ki opredeljuje veliko
premoženjsko korist oziroma škodo, je sodišče kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni obsojencu
utemeljeno upoštevalo, da si je s kaznivim dejanjem pridobil veliko premoženjsko korist (Sodba I Ips
170/2009).
Čeprav je sila zakonski znak kaznivega dejanja posilstva, lahko pri kaznivem dejanju uporabljena sila
pomeni tudi obteževalno okoliščino, če presega običajno silo pri tovrstnih kaznivih dejanjih ( Sodba I Ips
213/2007).
S tem, ko je sodišče pri izbiri kazenske sankcije obsojencu (ki je s svojim ravnanjem udejanjil zakonske
znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po treh kriterijih, naštetih v določbi prvega odstavka 134.
člena KZ) upoštevalo posledice, ki so zaradi njegovega ravnanja nastale oškodovancu, teže poškodb, kot
zakonskega znaka kaznivega dejanja, ni štelo za obteževalno okoliščino (Sodba I Ips 219/2009).
S tem ko je pritožbeno sodišče kot okoliščino, ki je (med drugim) narekovala zvišanje kazni, upoštevalo
dejstvo, da zoper obsojenca teče še en kazenski postopek, je storilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke
372. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 41. člena KZ. Ne samo da navedena okoliščina po vsebini ni takšna,
315
da bi se smela upoštevati, ampak njeno upoštevanje predstavlja tudi kršitev domneve nedolžnosti (Sodba I
Ips 290/1999, enako Sodba I Ips 155/2003 in I Ips 212/2003).
Okoliščina, da storilec izvršuje nova kazniva dejanja, kljub temu, da je v kazenskem postopku zaradi drugih
kaznivih dejanj, kaže na vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, ki jo sodišče upravičeno upošteva kot
obteževalno okoliščino pri odmeri kazni (Sodba I Ips 11/2010).
Med okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost in ki vplivajo na višino izrečene kazni (2. odstavek
41. člena KZ), sodijo tudi tiste, na podlagi katerih je sodišče obsojenca opredelilo kot agresivno osebo. Gre
za značajsko lastnost, ko je mogoče osebo opredeliti kot napadalnega, nasilnega človeka, kar ni mogoče
posplošeno trditi za vse storilce kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe. Ta lastnost zato nima nobene zveze
z znaki kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ (Sodba I Ips 308/2001).
Če je obsojenec sam navedel, da je predkaznovan za kazniva dejanja, se je sodišče na njegov zagovor lahko
utemeljeno sklicevalo in njegovo predkaznovanost upoštevalo kot obteževalno okoliščino (Sodba I Ips
88722/2010-168).
Dejstvo, da je obdolženec, ki opravlja poklic policista, storil naklepno kaznivo dejanje, pomeni obteževalno
okoliščino (Sodba Kp 6/2007).
Okoliščina, da je obsojenec že pred obravnavanim kaznivim dejanjem spolno zlorabljal tudi drugo
oškodovanko, je ne glede na to, da ni šlo za kaznivo dejanje, pomembna pri odmeri kazni (Sodba I Ips
277/2006).
Obdolženec ima tako po Ustavi kot po Zakonu o kazenskem postopku pravico molčati oziroma
izpovedovati le toliko, kolikor meni, da bo koristilo njegovi obrambi, zato načina njegove obrambe
(nekooperativnosti) ni mogoče šteti kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni (Sodba I Ips 20682/2010-
141). Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo
dejstvo, da se obtoženec svojcem oškodovanca ni opravičil. Ker opravičilo predpostavlja priznanje krivde,
zanikanje krivde pa je obtoženčeva pravica v kazenskem postopku, ki mu jo dajeta Ustava in zakon, ta
okoliščina ne more biti obteževalna okoliščina, kot pravilno izpostavlja pritožnik v pritožbi (VSK sodba II
Kp 56726/2011).
Okoliščine, ki jih je sodišče presojalo pri odmeri kazni v zvezi z obsojenčevim psihičnim stanjem po
storitvi kaznivega dejanja (da mu je za nastanek prometne nesreče žal, da je stalno v mislih pri tem dogodku
in da je po nesreči zaradi duševne stiske obiskal klinično psihologinjo), niso takšne, da bi jih sodišče smelo
presojati le ob predhodno danem izvedenskem mnenju (Sodba I Ips 331/2008).
Kot obteževalno okoliščino se upošteva obtoženčevo kršitev prometnih predpisov po storitvi

obravnavanega kaznivega dejanja. (VSK sodba II Kp 56726/2011).
Velikokrat je kot olajševalna okoliščina neustrezno ocenjeno obdolženčevo obžalovanje. To velja za primere,
ko o obžalovanju sploh ne more biti govora, ker je obdolženec dejanje vztrajno zanikal, pa tudi za primere,
ko je prisotnost obžalovanja zelo vprašljiva. Obdolženci namreč večkrat dejanje zanikajo, v končni besedi, v
strahu pred kaznijo, večkrat tudi na posebno vprašanje zagovornika, pa le izjavijo,da "jim je seveda žal".
Bistveni kriterij za oceno, ali je obnašanje po storjenem dejanju možno oceniti kot olajševalno okoliščino,
mora biti presoja, ali je kesanje le subjektivno zatrjevano ali pa je objektivno, ker ga je obdolženec tudi
dejansko dokazal.
Še vedno se med olajševalnimi okoliščinami najde "pozitiven vtis, ki ga je obdolženec naredil na sodišče",
pri čemer ni pojasnjeno, kaj je bilo tisto, kar je na sodišče imelo tak pozitiven vtis.
316
Olajševalne okoliščine
Olajševalne okoliščine iz 2. točke 42. člena KZ kot razlog za omilitev kazni morajo biti tako tehtne, da so
vsebinsko enakovredne tistim iz 1. točke - razlagati jih je torej treba restriktivno (Sodba I Ips 105/2009).
... ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino, saj dejanja ni priznal ob prvem zaslišanju, temveč šele
kasneje pod težo dokazov zaradi izboljšanja položaja v kazenskem postopku, zaradi česar po oceni
pritožbenega sodišča ni bilo mogoče govoriti o konstruktivnosti obtoženčevega priznanja, katero pa je
podano samo takrat, kadar je priznanje tako, da je zaradi njega kazenski postopek bistveno krajši in
enostavnejši (Sodba I Ips 95280/2010-161).
Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina (VSK sodba II Kp
56726/2011).
Dejstvo, da je obtoženec po nesreči poklical reševalce in oškodovancu pomagal ni olajševalna okoliščina.
To je dolžnost vsakega udeleženca v cestnem prometu (110. člen Zakona o pravilih v cestnem prometu),
zato takega ravnanja ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino (VSK sodba II Kp 56726/2011).
Izostanek hujših posledic ne more pomeniti olajševalnih okoliščin (Sodba I Ips 29324/2013-78).
Stanje bistveno zmanjšane zmožnosti razumeti ali imeti v oblasti svoje ravnanje vedno pomeni zmanjšano
prištevnost, ni pa to vselej osnova za ugotovitev upoštevno zmanjšane krivde in posledično omilitev kazni
(Sodba I Ips 42450/2011-269).
„...sodišče [se mora] do okoliščin, ki jih navaja obramba in so za izrek kazenske sankcije pomembne,
opredeliti, oziroma mora izvesti in presoditi relevantne dokaze, saj je le tako mogoče ugotoviti kvaliteto
olajševalnih okoliščin oziroma ali gre za posebne olajševalne okoliščine, ki upravičujejo izrek kazni, ki je
nižja od kazni, ki jo je predlagal državni tožilec. … Odsotnost posledic pri oškodovanki pa pomeni
okoliščino, ki vpliva na težo kaznivega dejanja in je bila kot taka tudi upoštevana pri odmeri omiljene
kazni. Sicer pa, če bi do trajnih posledic prišlo, bi šlo za obteževalne okoliščine. Izostanek hujših posledic
namreč ne more pomeniti olajševalnih okoliščin." (Sodba I Ips 29324/2013-78).
Povsem avtomatično se kot olajševalna okoliščina opredeljuje tudi skrb za družino. Ta okoliščina lahko
vpliva na odmero kazni le, če obdolženec dejansko skrbi za otroke in druge družinske člane. Tako pa to skrb
večkrat neutemeljeno upoštevamo enemu izmed staršev, ki ne plačuje niti preživnine, ki ni zaposlen in ki ga
preživlja drugi zakonec. Skrb za družino je večkrat upoštevana kot olajševalna okoliščina tudi v primerih, ko
je obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja, neplačevanja preživnine ali zanemarjenja mladoletnika
in to s sodbo, v kateri se mu te okoliščine, ki evidentno niso podane, štejejo kot olajševalne. Večkrat je v
takih primerih kot olajševalna okoliščina opredeljena tudi "obdolženčeva pripravljenost, da se zaposli",
čeprav je nedvomno njegova dolžnost da dela.
Nepravilno je, če sodišče zanikanje dejanja, trdovratno zanikanje ali poskus, da bi z izmišljenim zagovorom
zavedel sodišče, ali dejstvo, da obdolženec še ni povrnil škode, povzročene s kaznivim dejanjem, katerega ne
priznava, šteje kot obteževalno okoliščino. Priznanje je lahko olajševalna okoliščina, zanikanje dejanja pa ne
more biti obteževalna okoliščina. Obdolženec, ki dejanja ne priznava, je le v slabšem položaju zato, ker mu
priznanja ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino.
Po drugi strani pa obdolženčeva pripravljenost, da po treh ali celo po petih letih od storitve kaznivega dejanja
povrne škodo, ne more biti posebna olajševalna okoliščina.
Velikokrat se v sodbah obdolžencu kot obteževalna okoliščina šteje tudi "pogostost kaznivih dejanj". Te
okoliščine, ki je ni mogoče pripisati v krivdo obdolžencu, tudi ni mogoče šteti obdolžencu v zlo in zato ne
more predstavljati obteževalne okoliščine. Pogostost določenih kaznivih dejanj je le pojav, ki terja strožjo
kaznovalno politiko. Ob tem pa kaže opozoriti še na nesmiselnost tistih, čeprav izjemnih obrazložitev
317
odločbe o kazni, ki posredujejo stališče sodišča, da je kot obteževalno okoliščino štelo "generalno
prevencijo".
Ker velja, da se na napakah učimo, naj opozorimo še na nekatere primere, ko je sodišče nepravilno
opredelilo kot olajševalne naslednje okoliščine:
• "da so bile pri kaznivem dejanju po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ SRS (!)
oškodovankine poškodbe lahke narave", zaradi česar je bilo kaznivo dejanje tudi pravno opredeljeno
le kot kaznivo dejanje ogrožanje javnega prometa
• "da se je obdolženec razpisanih glavnih obravnav v redu udeleževal", kar je nedvomno obdolženčeva
dolžnost
• "da je obdolženec skušal priznati odkrito svoje dejanje v mejah svojih sposobnosti ob zaužitem
alkoholu", ko se je obdolženec skliceval na vinjenost;
• "da je kaznivo dejanje poneverbe obtoženec storil relativno mlad (star 45 let) in zaradi drugih
osebnih, premoženjskih in družinskih razmer".
Kot primer nepravilno opredeljenih okoliščin, ki so vplivale na strožjo odmero kazni, pa naj navedemo
naslednje:
• "da obdolženec uporablja neprimerne izraze zoper uradne osebe", ko je bil obdolženec spoznan za
krivega dejanja razžalitve, storjene proti miličniku;
• "da sta bili oškodovanki starejši," ko ju je obdolženec zadel pri vzvratni vožnji in ju zaradi teme
sploh ni videl;
• da se je "obdolženec z oškodovanko spolno izživljal, čeprav je imel svojo zaročenko in z njo spolne
odnose", ko je bil obdolženec spoznan za krivega spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let;
• "da je treba izreči tako (strožjo) kazen iz preventivnih razlogov in zaradi zadoščenja javnosti".
Posebno pozornost je treba posvetiti še okoliščinam, ki vplivajo na odmero kazni, izrečene storilcem, ki so
bili spoznani za krive kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa, pa so bili ob nesreči pod vplivom
alkohola. Kadar je vožnja pod vplivom alkohola že ena izmed kršitev, zaradi katere je do nesreče prišlo, je
obdolžencu praviloma ni mogoče šteti še kot obteževalno okoliščino. Le v primeru, da je bila pri obdolžencu
ugotovljena močna alkoholiziranost, ki je znatno odstopala od običajne, bo lahko taka stopnja
alkoholiziranosti vplivala tudi kot obteževalna okoliščina na odmero strožje kazni. Nevarnost takega
obdolženca je namreč na lestvici nevarnosti, ki jo že sicer predstavljajo, bistveno večja od običajne.
Pogoste napake po Zieglerju:
• Kršitev prepovedi dvojnega upoštevanja
Okoliščine, ki so že zakonski znak, se ne smejo upoštevati ne kot olajševalne, ne kot obteževalne

okoliščine. Gre za okoliščine, ki jih zakonodajalec že upošteval pri določitvi razpona zagrožene kazni, zato
ne morejo pomagati pri določitvi pravične kazni za storitev konkretnega kaznivega dejanja.
V primeru izrecno navedenih zakonskih znakov je to jasno. Tako v primeru povzročitve smrti iz
malomarnosti ni mogoče kot obteževalno okoliščino upoštevati, da je prišlo do smrti oškodovanca, saj je to
predpostavka izpolnitve zakonskih znakov. Prepoved dvojnega vrednotenja se nanaša tudi na »nezapisane
zakonske znake« in take okoliščine, ki se redno pojavljajo pri določenem dejanskem stanu, ne da bi bile
nujna predpostavka njegovega udejanjenja, ali ki zgolj izražajo varovalni namen norme. Vendar to ne
preprečuje sodniku upoštevanje posebnega načina, kako so se takšne okoliščine dejanskega stanu udejanjile
v konkretnem primeru.
V breme obdolženca je vendarle treba šteti, da je upokojenca H.M. s pestjo večkrat močno udaril v obraz.
Tako število udarcev kot njihova usmerjenost kažeta na surovo ravnanje obdolženca, ki bi lahko povzročilo
znatne poškodbe.
Da je H.M. dejansko utrpel le odrgnino na zgornji ustnici lahko pripišemo zgolj srečnemu naključju. Kljub
318
temu so bili udarci obdolženca zanj zelo boleči. (Ziegler 349)
• Kršitev prepovedi upoštevanja neobstoječih okoliščin

Izostanka olajševalnih okoliščin ne smemo upoštevati kot obteževalno okoliščino, niti ne smemo izostanka
obteževalnih okoliščin šteti kot olajševalno okoliščino. Tako ne smemo kot obteževalno šteti, da obdolženi
dejanja ni priznal, da ni povrnil škode, da njegova prištevnost ni bila zmanjšana ipd.
• Mešanje z odločitvijo o pogojni kazni

Ne smemo mešati okoliščin, ki so pomembne za odmero ustrezne kazni z okoliščinami, ki so pomembne za
odločitev o izreku pogojne kazni. Najprej je treba določiti ustrezno kazen, šele nato pa preveriti, ali je
mogoče izreči pogojno obsodbo. Če je izrečena kazen zapora le nekoliko višja od dveh let, je treba
obrazložiti, zakaj nižja kazen, ki bi lahko bila pogojna, ni ustrezna.
• Napačno upoštevanje ravnanja obrambe

Čeprav ni kar na sploh prepovedano obremenilno upoštevati pri odmeri kazni tudi obnašanje obdolženca v
teku postopka, pa so primeri, ko bi to prišlo v poštev, redki. Pravica obdolženca do obrambe ne obsega le, iz
načela nemo tenetur izhajajoče prepovedi upoštevanja nesodelovanja obdolženca pri razčiščevanju dejanja
kot obremenilnega, pač pa tudi neupoštevanje trdovratnega zanikanja ali stalno spreminjajočih lažnih
navedb obdolženca. Meja dovoljene obrambe je presežena, če obdolženi zavestno navaja žaljive ali
obrekljive trditve o priči, ali če jo obdolži posebej zavržnega dejanja. Vendar moramo v takih primerih v
obrazložitvi natančno navesti, zakaj je bilo določeno ravnanje obrambe upoštevano kot obremenilno. Ne
zadoščajo pavšalne navedbe kot „obdolženi je oblatil pričo“. Kot obremenilno okoliščino tudi ne smemo
upoštevati, da je zaradi ravnanja obdolženca bilo potrebno ponovno zaslišanje žrtve (otroka), lahko pa se
upoštevajo psihične posledice dejanja, ki so zaradi večkratnega zaslišanja žrtve bile morda še hujše.
»Obdolženec ima tako po Ustavi kot po Zakonu o kazenskem postopku pravico molčati oziroma
izpovedovati le toliko, kolikor meni, da bo koristilo njegovi obrambi, zato načina njegove obrambe
(nekooperativnosti) ni mogoče šteti kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni. „6. Po določbi drugega
odstavka 49. člena KZ-1 sme sodišče pri odmeri kazni upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo
kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine). V zakonu so te okoliščine navedene le
primeroma, kar pomeni, da se poleg naštetih (stopnja storilčeve krivde, nagibi, iz katerih je dejanje storil,
stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovalne pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno,
prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem
dejanju in zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem) lahko upoštevajo tudi druge
okoliščine, če imajo enake splošne lastnosti, kakor tiste, ki so v zakonu primeroma naštete. Gre pa izključno
za okoliščine, ki jih lahko glede na njihovo kvaliteto oziroma kvantiteto ocenimo za takšne, da jih je
mogoče sprejeti kot prepričljivo podlago za izbiro kazni v mejah predpisane v kazenskem zakonu. Seveda
pa morajo biti okoliščine, ki jih sodišče upošteva, skladne z zakonom in ustavo. Izrek kazni je sestavni del
uporabe kazenskega prava, zato tudi v primeru, ko sodišče pri odmeri kazni upošteva okoliščino, ki jo po
zakonu ali po Ustavi ne bi smelo krši materialni zakon, oziroma navedeno ne predstavlja zmotno ali
nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Da v primeru, ko sodišče takšno (nezakonito in neustavno)
okoliščino upošteva kot obteževalno, krši drugi odstavek 41. člena prej veljavnega KZ v zvezi s 1. točko
prvega odstavka 420. člena ZKP je Vrhovno sodišče presodilo že v zadevah I Ips 155/2003 in Ips 212/2003.
7. V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo zaporno kazen v trajanju pet let in
šest mesecev, pri čemer je kot okoliščine obteževalne narave upoštevalo vsakokratno uporabo orožja - noža
ter dejstvo, da je tekom postopka dosledno prikrival sostorilca. Pritožbeno sodišče se je z ugotovljenimi
obteževalnimi (in olajševalnimi) okoliščinami strinjalo in ocenilo, da je kazen zapora primerna teži
očitanega kaznivega dejanja, obtoženčevi kazenski odgovornosti, v ustrezni meri pa so prišle do izraza tudi
vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni.
8. S slednjo obteževalno okoliščino pa se ne strinjajo zagovorniki v zahtevi ter menijo, da uporabe pravice
do molka, ki jo obdolžencu zagotavlja določba 4. člena ZKP in tretjega odstavka 19. člena Ustave RS, ni
mogoče šteti kot obteževalne okoliščine, v posledici česar tudi kazen, ki jo je sodišče obdolžencu izreklo, ni
319
zakonita.
9. Tretji odstavek 5. člena ZKP jasno določa, da se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na
vprašanja, kar predstavlja uzakonitev njegove pravice, da v kazenskem postopku ni dolžan izpovedovati
zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Gre za eno temeljnih pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec
v kazenskem postopku, to je za privilegij zoper samoobtožbo, ki ga sicer zagotavlja četrta alineja 29. člena
Ustave RS. Četrti člen ZKP prenaša to pravico že v fazo predkazenskega postopka (kar je realizacija 19.
člena Ustave RS). Meje obdolženčeve pravice do obrambe so zelo široke, prepovedana so le tista dejanja, ki
pomenijo storitev kaznivega dejanja in nasprotno, obdolženec se pri svoji materialni obrambi lahko omeji
na popolno pasivnost in se v postopku ne zagovarja. Ker ima tako po Ustavi kot po Zakonu o kazenskem
postopku pravico molčati oziroma izpovedovati le toliko, kolikor meni, da bo koristilo njegovi obrambi,
načina njegove obrambe (nekooperativnost) ni mogoče šteti kot obteževalno okoliščino. V konkretnem
primeru gre za napačno razumevanje pravil, določenih v Ustavi in v procesnem zakonu; uporaba pravice
obdolženca je bila upoštevana kot obteževalna pri odmeri kazni. Na tak način izrečena kazen pomeni
kršitev kazenskega zakona.« (Sodba I Ips 20682/2010-141)
• Napačno upoštevanje življenjskega stila

Življenjski stil obdolženca je mogoče obremenilno upoštevati le, če je s samim očitanim dejanjem povezan
tako, da je možno sklepanje na večjo krivdo. Nepravilen je očitek, da „zoper obdolženca govori tudi, da se
vdaja alkoholu in se že leta ne potrudi resno za zaposlitev, čeprav ni nima nobene telesne bolezni“.
15.3.3.4 Omilitev in odpustitev kazni
8. odstavek 364. člena ZKP izrecno nalaga sodišču dolžnost, da mora posebej obrazložiti, kateri razlogi so
bili zanj odločilni, ko je spoznalo, da je treba kazen omiliti. Prav tem razlogom se v sodbah posveča premalo
pozornosti. Večkrat opuščajo navedbo, iz katerih razlogov se je sodišče odločilo za uporabo omilitvenih
določil. Včasih pa le naštevajo okoliščine, ki so bile že pred tem opredeljene kot olajševalne pri odmeri
kazni. Tako lahko v nekaterih sodbah vidimo takole obrazložitev: "... po proučitvi vseh okoliščin iz 50. člena
KZ-1 je sodišče uporabilo omilitvena določila...". Odveč je poudarjati, da taka obrazložitev ničesar ne
pojasnjuje, prava neuki obdolženec pa je niti ne more razumeti. Sodišče sme obdolžencu odmeriti kazen pod
mejo, ki je predpisana z zakonom ali uporabiti milejšo vrsto kazni v primerih, ko zakon tega izrecno ne
določa, če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine. Te okoliščine tedaj niso enake tistim, ki
vplivajo na milejšo odmero kazni, temveč morajo imeti posebno vrednost ali težo. Zato jih je treba tudi
posebej ugotavljati in ocenjevati, saj ostane sicer sodba v odločbi o kazni neobrazložena.
Meje omilitve kazni po I. odstavku 51. člena KZ-1

Predpisana kazen Možna omilitev
najnižja predpisana kazen: petnajst let zapora do deset let zapora
najnižja predpisana kazen: tri ali več let zapora do enega leta zapora
najnižja predpisana kazen: eno leto zapora do treh mesecev zapora
najnižja predpisano kazen: manj kot eno leto zapora do enega meseca zapora
predpisana kazen zapora in pri tem ni določena namesto zapora se lahko izreče denarna kazen
najnižja kazen
Meje omilitve kazni po II. odstavku 51. člena KZ-1

Predpisana kazen Možna omilitev
najnižja predpisana kazen: deset ali več let zapora do treh let zapora
najnižja predpisana kazen: tri do deset let zapora do treh mesecev zapora
320
najnižja predpisana kazen: manj kot tri leta zapora do enega meseca zapora
najnižja predpisano kazen: manj kot eno leto zapora namesto zapora se lahko izreče denarna kazen
Pri odločitvi o milejšem kaznovanju moramo upoštevati celoto vseh okoliščin dejanja v najširšem smislu in
osebnost obtoženca. Posebno težo pa imajo okoliščine kot so bližina izvršitve dejanja, nevarnost poskusa in
uporabljena kriminalna energija, saj so najpomembnejši kriteriji za razvrščanje poskušenega dejanja z vidika
prepovedanega ravnanja in prepovedane posledice. (Ziegler 313)
„Omilitev kazni po drugem odstavku 34. člena KZ-1 po prepričanju sodišča ne pride v poštev. Da se krogla,
ki jo je izstrelil obtoženi odbila od zaščitnega jopiča policista Novaka in ga ni resno poškodovala, je mogoče
pripisati zgolj srečnemu naključju. Tudi druge okoliščine, ki so v korist obtoženca, zlasti njegovo priznanje,
ne dajejo zadostne podlage za drugačno presojo.“ (prirejeno po Ziegler 313)
Omilitev kazni
Materialni razlogi iz 2. točke 42. člena KZ za omilitev kazni morajo biti po kvaliteti in stopnji primerljivi s
formalnimi razlogi iz 1. točke tega člena. Ker so ti redki, je zadržanost pri uporabi 2. točke 42. člena KZ
pričakovana. Vpliv časovne odmaknjenosti na težo kaznivega dejanja je upravičen le, če so bile škodljive
posledice odpravljene ali ko so izzvenele (VSM Sodba II Kp 208/2009).
Obdolženčeva redna zaposlitev in družinska obveznost sta tehtni olajševalni okoliščini, vendar ne dosegata
ravni posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni (VSM Sodba I Kp 169/2007).
Olajševalne okoliščine iz 2. točke 42. člena KZ kot razlog za omilitev kazni morajo biti tako tehtne, da so
vsebinsko enakovredne tistim iz 1. točke - razlagati jih je torej treba restriktivno (Sodba I Ips 105/2009).
Določbo 2. odstavka 44. člena KZ lahko razlagamo le tako, da lahko sodišče ob izrekanju omiljene kazni
prekorači omejitve iz 43. člena KZ in je torej omejeno le s splošnim spodnjim minimumom za posamezno
vrsto kazni. Ker pa je sodišče tudi v takem primeru vezano na izrek kazni, ne more izreči sodnega opomina.
Če so izpolnjeni pogoji za odpustitev kazni iz 45. člena KZ in je kaznivo dejanje storjeno v takšnih
okoliščinah, ki ga delajo posebno lahko, lahko sodišče izreče storilcu sodni opomin (Sodba I Ips 142/1998).
Odpustitev kazni
V določbi 45. člena KZ je predpisan poseben razlog za odpustitev kazni, ki je podan le, če posledice iz
malomarnosti storjenega kaznivega dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru
očitno ne bi bil primeren. Za uporabo te določbe je odločilna ugotovitev glede obstoja posledic pri storilcu
(psihičnih ali fizičnih), zaradi katerih kazen izgubi svoj pomen. Sodišče je presodilo, da ne gre za posledice,
ki so obsojenca toliko prizadele, da bi bila upravičena uporaba navedene določbe, pri čemer je izhajalo tudi
iz okoliščin, povezanih z njegovim ravnanjem po storitvi kaznivega dejanja (Sodba I Ips 331/2008).
Vrnitev razžalitve (4. odstavek 169. člena KZ) je okoliščina, ki je v zakonu posebej navedena zgolj kot
razlog za fakultativno odpustitev kazni, ne pa kot okoliščina, ki bi izključevala protipravnost oziroma
kaznivost ravnanja v primeru vrnjene razžalitve (Sodba I Ips 159/2005).
Odpustitev kazni po določbi 45. člena KZ storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, če ga
posledice kaznivega dejanja toliko prizadevajo, da izrek kazni očitno ne bi bil upravičen, je določena kot
fakultativna. Presoja, ali so izpolnjeni pogoji za odpustitev kazni, je tedaj odvisna od ugotovljenih dejanskih
okoliščin in sodišče z ugotovitvijo, da pogoji niso izpolnjeni, ne krši kazenskega zakona (Sodba I Ips
302/2007).
321
15.3.3.5 Obsodbe žensk zaradi umorov v Sloveniji (1980–2008)
V Petrovec in Plesničar so za obdobje 1980 - 2008 podrobno opisana kazniva dejanja umorov, ki so jih
storile ženske z okoliščinami, pomembnimi za odmero kazni.
Obsodbe zaradi umorov 1980 - 1990 Obsodbe zaradi umorov 1990 - 2008)
„... nam ostane premislek o posamičnih izrečenih kaznih, ki se zdijo zelo visoke, čeprav nekatere situacije
spominjajo na silobran. Če k temu dodamo še obrazložitve sodb, kjer lahko preberemo skorajda seksistično
in mačistično držo sodnikov, ki ugotavljajo, da je bila storilka navajena na dolgoletno trpinčenje, tako da ne
more imeti nikakršnega razloga za hipni izbruh ob podobnem nasilju, ko je pač vzela pravico v svoje roke, je
slika odnosa določenih sodnikov do storilk jasnejša. Spominja na svetopisemsko zapoved: »Žena bodi možu
pokorna!« (Petrovec in Plesničar 103)
„Sodišče je v tem primeru odločalo tudi, ali gre morebiti za uboj na mah, pri čemer je (sicer pravilno)
odločilo, da taka kvalifikacija ni mogoča. Pri tem je zaskrbljujoč del argumentacije take odločitve, ki pravi:
»Kot že navedeno, je obtoženka bila izpostavljena grdemu ravnanju in hudim žalitvam s strani pokojnega in
je na takšna ravnanja s strani obtoženca, kakršno je bilo kritičnega dne, bila ‘navajena’. Ravnanje pokojnika
kritičnega dne ni bilo takšno, ki bi pri obtoženki povzročilo izjemno duševno stanje, skratka, povzročilo pri
obsojenki močno razdraženost, in zaradi tega po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne gre za uboj na
mah po 136. čl. KZ.« Iz take argumentacije sledi, da pretepanje pri ženski, ki je takega ravnanja pogosto
deležna, ne more povzročiti tako hude razdraženosti, ki bi bila lahko povod za uboj na mah. Tako
razumevanje še utrjuje naslednji citat iz iste sodbe: »Obtoženko je X.X. okrog 13 let pretepal, žalil, torej z
njo brez dvoma grdo ravnal in se ni odločila obtoženka, da to ravnanje s strani X.X. prepreči (od njega se ni
odselila, se ni razvezala). Ravnanje X.X. kritičnega dne po mnenju sodišča ni bilo zanjo prav nobeno
‘presenečenje’.« Ne glede na to, da v danem primeru uboj na mah res ne more biti ustrezna kvalifikacija, je
tako razmišljanje nevarno in kaže na globoko nerazumevanje stiske in duševnega stanja zlorabljene ženske
(t. i. battered wife syndrome).“ (Petrovec in Plesničar 101)
15.3.4 Pogojna obsodba

V obrazložitvi odločbe o pogojni obsodbi mora priti do izraza pravni pomen te samostojne, opozorilne
sankcije. Sodišče mora najprej presojati, kakšno sankcijo bo obdolžencu izreklo. Šele ko se odloči za izrek
pogojne obsodbe, odmeri kazen, ki jo obdolžencu v pogojni obsodbi določi. Zato tiste obrazložitve sodb, kjer
se najprej obrazlaga odmera kazni, nato pa šele odločitev sodišča za izrek pogojne obsodbe, niso v skladu s
pomenom pogojne obsodbe. V obrazložitvi odločbe o pogojni obsodbi mora sodišče navesti, zakaj meni, da
je glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju,
322
stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, mogoče pričakovati, da ne bo več
ponavljal kaznivih dejanj. Ker mora sodišče v pogojni obsodbi določiti kazen, mora vselej navesti, iz katerih
razlogov je določilo tako kazen, tedaj prav tako ugotavljati in ocenjevati olajševalne in obteževalne
okoliščine. Sodišče mora navesti tudi razloge za to, zakaj je določilo tako preizkusno dobo. V zvezi z
odločbo o kazni, izrečeno ali določeno v pogojni obsodbi, pa je treba opozoriti še na to, da kazen v kazenskih
zakonih ali posebnih zakonih ni zapretena ali zagrožena, temveč predpisana. Dosledna uporaba zakonske
terminologije v sodnih odločbah prispeva k večji jasnosti obrazložitve, utrjuje pa tudi prepričanje, da sodniki
zakon dobro poznajo.
15.3.5 Odločba o varnostnem ukrepu

Tudi odločba o varnostnem ukrepu mora biti obrazložena. Sodišče mora npr. določeno navesti razloge, iz
katerih ocenjuje, da bi bilo nevarno, da bi obdolženec vozil kot udeleženec v prometu. Seveda pa mora
sodišče obrazložiti tudi, zakaj se je odločilo za izrek varnostnega ukrepa za tisto dobo, ki jo je določilo.
Varnostni ukrepi
Storilcu, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven in je nevaren za okolico,
sodišče lahko izreče le ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.
Varnostni ukrep po drugem odstavku 65. člena KZ (Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti) se izreka
samo sukcesivno, kadar sledi obveznemu psihiatričnemu zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu.
Sodba I Ips 68/2011
Za izrek varnostnega ukrepa po 66. členu KZ (Obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov) ni

pomembno, ali je bil storilec v času kaznivega dejanja pod vplivom alkohola ali mamil, marveč je
odločilno, da je kaznivo dejanje storil zaradi odvisnosti (Sodba I Ips 297/2006).
Storjeno kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 325. člena KZ v vinjenem stanju ter storjeni prekrški zaradi
vinjenosti obsojenca predstavljajo ustrezno podlago za ugotovitev njegove nesposobnosti za varno
upravljanje motornih vozil in s tem za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja po 1.
odstavku 68. člena KZ (Sodba I Ips 230/2005).
Peti odstavek 186. člena KZ-1, ki ima podlago v tretjem odstavku 73. člena KZ-1, določa obvezen odvzem
prevoznih sredstev, uporabljenih za prevoz droge... Kolikor pa obsojencema z izpodbijano sodbo odvzeti
vozili nista bili njuna last, kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje vložnik, pa pravica drugih terjati
od obsojencev odškodnino s tem ni prizadeta (Sodba I Ips 959/2009-543).
Namen varnostnega ukrepa odvzema predmetov (odvzet ponarejen potni list) se ne nanaša le na nevarnost
samih predmetov, temveč se lahko z njegovim izrekom odpravi tudi ena od okoliščin, ki bi lahko vplivala
na to, da bi storilec ponovil dejanje (Sodba I Ips 164/95).
15.3.6 Odločbe o stroških kazenskega postopka, o odvzemu premoženjske koristi

in o premoženjskopravnem zahtevku
Obrazložene morajo biti tudi odločbe o stroških kazenskega postopka, o odvzemu premoženjske koristi in o
premoženjskopravnem zahtevku. Ne zadošča namreč, da se v obrazložitvi sodbe ponovi le izrek teh odločb,
kar se v praksi prepogosto dogaja. Glede stroškov postopka mora biti v sodbi obrazloženo, kaj predstavljajo
posamezni stroški, ki so odmerjeni v izreku. Glede sodne takse pa mora biti pojasnjeno, zakaj je odmerjena v
takem znesku.
323
15.3.7 Judikati k 364/VI in VII:

Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave. Sodišče se mora z navedbami
strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi
opredeliti. To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravno opredelitev spora. Ne glede na
pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se obveznost sodišča do opredelitve
(obrazložitve) nanaša tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak
pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni. Za zagotovitev
pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če
njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu (ugovoru) ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi
argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo (Up-
399/05-32, enako Sodba IV Ips 43/2014).
Pisno izdelana sodba mora vsebovati izrek in obrazložitev, pri čemer mora sodišče določno in popolnoma
navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena
ZKP). Sodišče mora tako obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe in navesti presojo
vsakega dokaza posebej. Obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev mora biti logična,
prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je odločitev zunaj vsakršnega razumnega dvoma.
Obrazložitev sodbe sama po sebi ne bo postala pravnomočna in strank ne zavezuje ločeno, ker pojasnjuje in
utemeljuje le v izreku sodbe opredeljeno odločitev sodišča. Namen obrazložitve je v tem, da stranki
omogoča kontrolo sprejete odločitve oziroma, obdolžencu izvedbo pravice do obrambe - to je pravice do
pritožbe. V obrazložitvi ne more biti ugotovljeno nekaj več ali nekaj manj, kot ugotavlja sodba. Drugače
povedano, z izdajo sodbe (z izrekom) se določi njena vsebina. Izrek je torej tisti, ki je odločilen za stranke,
ki poseže v njihove pravice, obrazložitev pa služi le kontroli odločitve. Kolikor je obrazložitev prepričljiva,
logična in izkustveno sprejemljiva, odločitev tudi ni arbitrarna. Nasprotno, kolikor je obrazložitev
neprepričljiva, pomanjkljiva in nelogična, odločitev po vsej verjetnosti ne bo pravilna (Sodba I Ips
6676/2010-29). Obrazložitev sodbe mora vselej obsegati razloge o odločilnih dejstvih, sodišču pa se pri tem
ni potrebno opredeljevati do vseh izvedenih dokazov, če obstoj določenih dejstev jasno in nedvoumno
izhaja že iz drugih dokazov. Opredelitev sodišča prve stopnje do pisnega mnenja izvedenca in priče bi bila
zato v obrazložitvi sodbe nujna samo, če bi iz teh dokazov izhajala protislovnost z dokazi, na katere je
sodišče oprlo svojo odločitev o obstoju odločilnih dejstev (Sodba I Ips 12902/2010-259). Sodišče ni dolžno
ugotavljati vseh dejstev, za katere stranki (tožilec ali obdolženec) mislita, da so pomembna in da jih je
potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katere oceni, da so v konkretni
zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega in procesnega zakona (Sodba I Ips 66162/2012-52).
Določbe 1. odstavka 355. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče v celoti navesti vsebino
ustnih oziroma drugih na glavni obravnavi izvedenih dokazov, ampak jih mora navesti in presoditi v tistem
obsegu, kolikor se nanašajo na dejstva, ki so pravno relevantna (Sodba I Ips 154/2002).
Osrednji del obrazložitve vsake obsodilne sodbe je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče. Dejansko
stanje obsega vrsto odločilnih dejstev, ki so pomembna za pravilno uporabo kazenskega, materialnega in
procesnega zakona. Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, ugotovljena dejstva pa so lahko
tudi dokaz za sklepanje o obstoju drugega dejstva. Sodišče mora obrazložiti vsa odločilna dejstva, na
katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej. Za obrazložitev odločilnih dejstev
ne zadošča, da sodišče pove, na podlagi katerih dokazov jih je ugotovilo, oziroma jih ni ugotovilo, temveč
mora navesti konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano.
Obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev mora biti logična, prepričljiva in
izkustveno sprejemljiva, tako da je zunaj vsakršnega razumnega dvoma. Še posebej skrbna mora biti
obrazložitev ocene protislovnih dokazov (VSL Sklep I Kp 1041/2006).
9. Vsebino obrazložitve prvostopenjske sodbe med drugimi predpisuje določba sedmega odstavka 364.
člena ZKP. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 27115/2010 z dne 24. 11. 2011 presodilo, da sodišče v
obrazložitvi sodbe med drugim navede tudi, kateri razlogi so bili odločilni pri reševanju pravnih vprašanj,
324
zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca, zato mora
sodišče v obrazložitvi sodbe predstaviti tudi subjektivno stran kaznivega dejanja in s tem v zvezi navesti
pravne zaključke. Odsotnost pravne opredelitve krivde ne pomeni postopkovne kršitve 11. točke prvega
odstavka 371. člena ZKP. Povedano drugače; četudi pravno sklepanje o obliki obsojenčeve krivde ni
izrecno navedeno v razlogih sodbe, to ne pomeni absolutne bistvene kršitve 11. točke prvega odstavka 371.
člena ZKP, če je sodišče v razlogih sodbe navedlo odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoče napraviti
nedvoumen zaključek o krivdni obliki, s katero je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje.
10. V obravnavanem primeru sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek na tretji strani sodbe) ugotavlja, da
je obsojenec imel motiv za svoje ravnanje, saj ga je pred tem oškodovanec brez vidnega razloga udaril z
dlanjo po obrazu in s tem prizadel njegov ugled in čast, ne navede pa nobenih dejstev (zavedanje, volja –
hotenje), na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti pravni sklep o obliki obsojenčeve krivde. Tako
ostajajo odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati ali je obsojenec oškodovanca udaril v
brado z direktnim ali eventualnim naklepom v sodbi sodišča prve stopnje, kakor tudi višjega sodišča, ki je
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, popolnoma neobrazložena. Izostanek razlogov o odločilnih dejstvih, ki
so podlaga za presojo o obliki obsojenčeve krivde, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka
iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (Sodba I Ips 253/2011).
„8. Očitki zahteve, da škoda A. ni bila povzročena, ker je imela hipoteko na nepremičnine S. d. o. o., ne
upoštevajo, da je bilo nepremično premoženje družbe in obsojenca že zastavljeno, menice pa brez kritja, kar
vse ugotavljata v svojih sodbah sodišči prve in druge stopnje, nestrinjanje s temi ugotovitvami pa pomeni
uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Opisi vseh kaznivih dejanj,
zaradi katerih je bil D. P. obsojen, so popolni in predstavljajo konkretizacijo kaznivih dejanj po prvem in
drugem odstavku 234. a člena, po 234. členu, po 244. členu in drugem odstavku 240. člena KZ. Pravno
nevzdržni očitki, na primer, da v opisu kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 234. členu KZ manjka
opredelitev, zakaj terjatev C. H. v znesku 100,000.000 SIT ni resnična, zamenjujejo procesno zahtevo, da
morajo biti v izreku sodbe navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (četrti odstavek
364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) z zahtevo, da sodišče navede določno in
popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364.
člena ZKP); z drugimi besedami, zamenjujejo vprašanja tako imenovane sklepčnosti sodbenega izreka in
dokazanosti dejanja oziroma obstoja razlogov sodbe, kar pa je stvar obrazložitve. Na takšni zamenjavi
temeljijo ne le očitki o nepopolnosti opisov očitanih kaznivih dejanj v izreku, temveč tudi očitki o bistvenih
kršitvah določb kazenskega postopka, ker naj bi bilo podano nasprotje med izrekom sodbe in njeno
obrazložitvijo, češ da slednja vsebuje razloge o okoliščinah, ki niso navedene v izreku. Sodba I Ips
35874/2010-149
14. Vsebino obrazložitve prvostopenjske sodbe predpisujejo določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP.
Med drugim sodišče navede tudi, kateri razlogi so bili odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri
ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca. Zato sodišče v
obrazložitvi sodbe predstavi tudi subjektivno stran kaznivega dejanja in navede pravne zaključke. Vendar
odsotnost pravne opredelitve krivde ne pomeni postopkovne kršitve, ki jo uveljavlja zahteva. Za pravno
sklepanje so namreč odločilna dejstva, ki jih ugotovi sodišče. Kaznivo dejanje izsiljevanja po 213. členu
KZ-1 je kot posebno dejanje prisiljenja lahko storjeno le z direktnim naklepom. Stori ga kdor zato, da bi
sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj
stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je med drugim
razvidno, da sodišče ni sledilo obsojenčevi trditvi, da ima legalno terjatev do M. M. Nasprotno, sklepalo je,
da M. M. ni imel zatrjevanih legalnih dolgov (drugi odstavek na 49. strani obrazložitve prvostopenjske
sodbe). Utemeljilo je, na katere dokaze je oprlo zaključke glede obsojenčevih groženj in uporabe sile ter
tudi obrazložilo, da je ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Enako velja tudi za
kaznivo dejanje, opisano pod točko I/2 izreka sodbe. Sodišče je ugotovilo, da je bil obsojenec seznanjen o
vračilu sponzorskega denarja P. d. o. o., kar dokazuje, da je od oškodovancev terjal denarni znesek, do
katerega ni bil upravičen in katerega mu nista dolgovala iz nobenega pravnega razmerja in s tem zavrnilo
obsojenčev zagovor (zadnji odstavek na 51. in tretji ter četrti odstavek na 54. strani obrazložitve
prvostopenjske sodbe). V sodbi sodišča prve stopnje ugotovljen in obrazložen obsojenčev namen brez
325
dvoma kaže na krivdno obliko direktnega naklepa, četudi pravno sklepanje v tej smeri v obrazložitvi sodbe
ni izrecno navedeno. Ugotovitev obsojenčevega namena obsega njegovo zavestno usmerjenost, da z
opisanim ravnanjem doseže zasledovani cilj (izplačilo denarnih zneskov, za katere je vedel, da jih ni
upravičen terjati) in tudi voljno delovanje v tej smeri (Sodba I Ips 27115/2010-685). Zavest o možnosti
nastanka prepovedane posledice sama po sebi še ne dokazuje, da je storilec v nastalo posledico tudi privolil,
ampak mora sodišče ugotoviti tudi dejstva, ki tako storilčevo privolitev dokazujejo. Če gre za kaznivo
dejanje po 1.odst. 317.čl. KZ je storilčeva privolitev v povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi
podana, saj je sodišče ugotovilo, da je obsojenec streljal na slepo proti bližnjim stanovanjskim objektom, v
katerih so bili ljudje, kar je obsojenec vedel, pri tem upoštevajoč tudi značilnosti uporabljenega orožja
(domet) (Sodba I Ips 116/1998).
Oškodovančevo neuveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka nima neposrednega vpliva na ugotavljanje

premoženjske škode, povzročene z izvršitvijo kaznivega dejanja (poslovne goljufije) (Sodba I Ips
33332/2010-61).
Sodišču, ki ugotovi in obrazloži obstoj ene oblike udeležbe, ni treba pojasnjevati, zakaj dejanje ni bilo
storjeno v kateri od ostalih oblik udeležbe (Sodba I Ips 1273/2010-616).
15.4 Pretresene na glavni obravnavi

Določba 1. odstavka 355. člena ZKP pomeni, da kot podlago za izrečeno sodbo ni mogoče uporabiti dejstev
ali dokazov, ki se sicer nahajajo v spisu, niso pa bili izvedeni in pretreseni na glavni obravnavi ( Sodba I Ips
270/2003). Po določbi prvega odstavka 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so
bili pretreseni na glavni obravnavi. Slednje pomeni, da se morajo dejstva in dokazi, na katerih temelji sodba,
obravnavati in izvesti v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi. Pravilo, ki je predpisano v tej
določbi, pozna tudi izjeme, ki dovoljujejo sodišču, da upošteva določena dejstva, ne da bi jih posebej
ugotavljalo. Gre predvsem za dejstva, ki so splošno znana, to je notorna dejstva, ter dejstva, ki se domnevajo
po naravi stvari ali po zakonu. Med taka dejstva je treba uvrstiti tudi vsakomur dostopen podatek o razdalji
med krajem A. in mestom B. ter tudi podatek o času, ki je potreben za vožnjo na tej razdalji ( Sodba I Ips
79/2010).
Če je sodišče na glavni obravnavi zaslišalo pričo in ji ob tem predočilo njen zagovor iz drugega kazenskega
postopka, to ne pomeni, da se sodba opira na dokaz iz drugega kazenskega postopka, ki v obravnavanem
postopku ni bil izveden (Sodba I Ips 493/2008). Če se priča v svoji izpovedbi na glavni obravnavi sklicuje na
svojo izjavo policistom v predkazenskem postopku, ta s tem postane del njene izpovedbe in ne gre za dokaz,
na katerega se sodba ne bi smela opirati (Sodba I Ips 24/2008).
V primeru dokazov, pridobljenih s tehničnimi sredstvi (zahteva za varstvo zakonitosti se v tem delu nanaša
na vprašanje izvajanja dokazov z reprodukcijo zvočnih zapisov prisluškovanih pogovorov), je treba
upoštevati, da ima v kazenskem postopku dokazno vrednost samo zvočni zapis na izvirnem posnetku.
Sodišče izvede ta dokaz oziroma se seznani z vsebino posnetka tako, da ga posluša. Ni pa v nasprotju z
načelom neposrednosti, če se sodišče, ki razpolaga tudi z izvirnim posnetkom, na glavni obravnavi z vsebino
zvočnega zapisa seznani tako, da prečita prepis zvočnega zapisa, vendar pa to sme storiti le v primeru, če
stranke temu ne nasprotujejo oziroma če glede vsebine posnetkov, točnosti prepisov ali identitete posnetih
glasov ni nobenih ugovorov. Če stranka predlaga izvajanje dokaza s poslušanjem zvočnega posnetka, je
dolžna svoj predlog obrazložiti in navesti, katera dejstva naj bi se s tem dokazovala in s katerim od
predlaganih dokazil (časovno opredeljenim posnetkom). (Sodba I Ips 180/2000). Dokaz v kazenskem
postopku je originalno gradivo, to je slikovni ali zvočni zapis na originalnih posnetkih, prepis posnetih
zvočnih zapisov (pogovorov) pa le, če stranke ne ugovarjajo skladnosti zapisov s prepisom, ki ga je naredila
policija ali preiskovalni sodnik in če tudi sodišče ne dvomi o njegovi pravilnosti in popolnosti (Sodba I Ips
409/2008). Ker je dokaz zapis zvočnega posnetka pogovora in ne prepis njegove vsebine, sodišče ta dokaz
izvede (1. odstavek 355. člena ZKP) s tem, da posnetek posluša na glavni obravnavi (Sklep Kp 12/2005).
326
Za izvedbo dokaza o vsebini pogovora med obsojencem in P.P. z branjem zapisnika o prisluhih telefonskih
pogovorov sodišče ni potrebovalo soglasja obsojenca (strank), kot je to potrebno za branje zapisnikov o
izpovedbah prič, soobtožencev ali že obsojenih udeležencev pri kaznivem dejanju ter zapisnikov ali drugih
zapiskov o izvidu in mnenju izvedencev (in ne gre za primer iz 1. ali 2. točke 1. odstavka 340. člena ZKP).
Prevod prepisa pogovorov med obsojencem in P.P. oziroma prevedeni zapisnik je dovoljen dokazni vir in se
kot dokaz izvede na način iz 1. odstavka 339. člena ZKP, to je tako, da se prebere na glavni obravnavi, da se
ugotovi njegova vsebina. Po presoji senata se sme njegova vsebina na kratko povedati, sme pa se tudi
reproducirati v tem primeru pridobljen zvočni ali slikovni posnetek. Branje prevedenega zapisnika o
telefonskih pogovorih pomeni tako izvedbo dokaza v skladu z določbo 1. odstavka 339. člena ZKP. Ta dokaz
je bil izveden na glavni obravnavi in je zato sodišče smelo sodbo opreti na vsebino tega zapisnika v skladu z
1. odstavkom 355. člen ZKP. Zatrjevana kršitev te določbe (1. odstavek 355. člena ZKP) ni podana.
6. Ni podana kršitev načela poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in
pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, kot to neobrazloženo uveljavlja vložnik, ker
sodišče ni predvajalo na glavni obravnavi zvočnega posnetka telefonskega pogovora. Izvirni posnetek
pogovorov je nedvomno boljši dokaz od njihovega prepisa in prevoda, saj njegova izvedba - predvajanje na
glavni obravnavi, omogoča ne le seznanitev z vsebino pogovorov, temveč tudi presojo verodostojnosti
oziroma avtentičnosti posnetkov. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da sodišče s temi posnetki ni
razpolagalo, ker je bilo pogovorom prisluškovano v Republiki Italiji in so italijanski pravosodni organi
našemu sodišču dostavili le dokumentacijo v italijanskem jeziku, med katero so bili tudi prepisi pogovorov,
ne pa tudi originalni nosilci posnetih pogovorov (zgoščenke, trakovi itd.). V takšnem dokaznem položaju
sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka, ker je izvedlo dokaz, s katerim je razpolagalo, čeprav to ni bil
najboljši možni dokaz o obstoju in vsebini omenjenih pogovorov. V skladu z načelom proste presoje dokazov
sodišče ni bilo dolžno samo pribaviti in izvesti boljšega dokaza, kolikor ni dvomilo, da prepis predstavlja
vsebino pogovorov med obsojencem in P.P.
Kolikor bi takšne dvome imela obramba, bi lahko in morala v teku glavne obravnave ali v pritožbenem
postopku takšne pomisleke ne le izraziti, ampak tudi predlagati izvedbo dokaza s poslušanjem zvočnega
zapisa pogovorov. Sodišče bi v takem primeru presojalo, ali je dokazni predlog utemeljen ali ne. Vendar pa
obsojenec in njegov zagovornik takšnega predloga nista podala ne na glavni obravnavi ne v pritožbi. Zato
uveljavljana kršitev pravice do poštenega sojenja in kršitev pravic obrambe iz 29. člena Ustave ni podana."
(Sodba I Ips 140/2005).
V zapisniku o glavni obravnavi, v katerega sodišče vpiše, katere dokaze je izvedlo (2. odstavek 316. člena
ZKP), mora med drugim konkretno navesti, kateri zapisnik in katera druga pisanja so bili prebrani v dokazne
namene; sklicevanje na prebrano "preostalo listinsko dokumentacijo v spisu" ne zadošča ( Sodba I Ips
114/2002). V 2. odstavku 340. člena ZKP zahtevano soglasje strank mora biti izrecno in nedvoumno (Sodba I
Ips 147/2003). "Vpogled v listino" ne pomeni izvedbo dokaza s prebranjem listine, kot je to predpisano v 1.
odstavku 339. člena ZKP, saj "vpogledati v nek predmet" ne pomeni isto kot prebrati neko zapisano izjavo
(Sodba I Ips 279/2005, enako sodbe I Ips 114/2002, I Ips 147/2003, I Ips 205/2005). "Vpogled" v zapisnik o
zaslišanju izvedenca ne pomeni izvedbe dokaza z izvedencem ne z neposrednim ustnim zaslišanjem, kot je
določeno v 333. do 335. členu ZKP, ne s prebranjem zapisnika o zaslišanju izvedenca, kot je predpisano v
340. členu ZKP. Izjemoma, če to ne bi škodovalo načelu javnosti v kazenskem postopku, bi se smelo šteti
izvedensko mnenje za prebrano, čeprav ga sodišče ni prebralo, če bi bil obdolženec že prej seznanjen s
celotno vsebino izvedenskega mnenja (ker mu je bilo npr. mnenje poslano oziroma izročeno) in bi izrecno
soglašal, da se ga zato ne prebere na glavni obravnavi. V takem primeru pa bi moralo sodišče te okoliščine
zapisati v zapisniku o glavni obravnavi. Sodba se ne more opirati na zapisnik o zaslišanju izvedenca, če ta ni
bil izveden na glavni obravnavi. Ni pa to sam po sebi nedovoljen dokaz, saj ni bil pridobljen v nasprotju z 2.
odstavkom 18. člena ZKP: bil bi dovoljen dokaz, če bi bil izveden na način, ki ga določa zakon (Sodba I Ips
147/2003).
327
Sodišče prve stopnje bi lahko ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi spremenilo pravno opredelitev
kaznivega dejanja tatvine iz prvega na drugi odstavek 211. člena KZ šele, ko bi opravilo glavno obravnavo in
bi presoja na njej izvedenih dokazov utemeljevala sklepanje, da je obdolžencema šlo za to, da si prilastita
stvari majhne vrednosti (Sodba I Ips 518/2008).
15.5 Dokazna ocena

Naloga sodnika je ugotoviti resnico in oblikovati prepričanost (3) o krivdi oziroma nedolžnosti obdolženca
(Rösch 41). Prepričanost sodnik oblikuje na podlagi vestnega pretehtanja vsakega dokaza posebej in v zvezi
z drugimi dokazi (355/II). Šele ko je dokazna ocena končana, lahko pride v poštev načelo "v dvomu v korist
obdolženca", ki je odločitveno pravilo, ki ga lahko uporabimo šele, če tudi po popolni dokazni oceni nismo
prišli do polne prepričanosti. Nanaša se na vprašanje krivde, razlogih za omilitev kazni, pri dejanski in pravni
zmoti, pri odmer kazni in tudi glede zakona o kazenskem postopku, vendar ....(Meyer-Goßner 357) Tega
načela pa ne moremo uporabiti pri razlagi zakona oziroma sploh pri pravnih vprašanjih. Tudi glede alibija ga
ne smemo uporabiti: ne dokazano, (zgolj možno in dvomljivo) zatrjevanje odsotnosti obtoženca s kraja
kaznivega dejanja, ne more preprečiti obsodbe, če je sodnik na podlagi celovitosti dokazanih dejstev
prepričan o krivdi obtoženca. ...Alibi sam zase lahko vodi do oprostitve le, če je dokazan...(Meyer-Goßner
358)
V dokazno oceno so vključeni vsi (in samo ti) dokazi, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (355/I) →
poglavje Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti.
"24. V 18. členu pa ZKP določa, da imajo sodišča in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku,
pravico, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, in da niso vezani na nobena dokazna pravila in ne z
njimi omejeni. Načelo proste presoje dokazov je torej izhodišče za ugotavljanje pravnorelevantnih
dejstev, poleg tega pa tudi podlaga za presojo, katere dokaze naj sodišče še izvede. Prosta presoja
dokazov ni arbitriranje, podrobnejša pravila o tem, kateri dokaz je pravno relevanten, pa bi pripeljala do
vezanosti sodišča na dokazna pravila, do abstraktnega vrednotenja dokazov s strani zakonodajalca in do
formalne resnice" (U-I-27/95).
"Najprej je treba poudariti, da se dokazni standard gotovosti zahteva za celotno dokazno gradivo in ne le za
posamezen dokaz. Zato prepoznava storilca, četudi ne izraža gotovosti (splošno znano je, da je sposobnost
priče opisati že enkrat videno praviloma slaba in da je najšibkejši člen prepoznave prav prepoznava obraza),
kot tudi izvedensko mnenje, ki je dano le na določeni stopnji verjetnosti (lahko tudi zaradi omejitev določene
znanosti ali stroke), nikakor nista brez dokazne vrednosti oziroma teže. V obravnavanem primeru so
izvedenska oziroma strokovno mnenje in prepoznave obsojencev primerni dokazi, ki jih je sodišče v skladu z
načelom proste presoje ocenjevalo vsakega posebej in v povezavi z drugimi dokazi (drugi odstavek 355.
člena ZKP)" (Sodba I Ips 346/2007).
Vrednost dokazov, ki so pomembni za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, s svojo oceno ugotovi v
vsakem konkretnem primeru sodišče, pri čemer ne more postopati arbitrarno ali samovoljno. Gre za oceno,
ki je v skladu z logično in psihološko analizo in ki mora biti v sodbi obrazložena ( Sodba I Ips 111/2006).
Presoja izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa za odločitev pomembna
dejstva, je izkustveno sprejemljiva in razumno obrazložena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe
navedlo razloge o tem, kako ocenjuje izpovedbo oškodovanke, zakaj jo šteje za verodostojno in zakaj ne
verjame obsojenčevemu zagovoru (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Pri tem je upoštevalo tudi ostale
izvedene dokaze in ugotovljene objektivne okoliščine, ki potrjujejo sprejeto dokazno oceno (Sodba I Ips
241/2005). S tem, ko je sodišče ugotovilo, da je res, kar je zatrjeval oškodovanec, je hkrati ugotovljeno, da ni
res, kar samo kot verjetno ponuja obsojenec. V dokazni situaciji, v kateri tretja različica poteka
inkriminiranega dogajanja ni bila mogoča – tertium non datur, – so razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve
stopnje, zadostni in v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP (Sodba I Ips 31044/2010-136). Če
zanesljivost in nedvoumnost že izvedenih dokazov ni ostala v ničemer vprašljiva, jih izpostavljena abstraktna
možnost drugačne dokazne ocene na podlagi predlaganega dokaza ni mogla v ničemer omajati (Sodba I Ips
328
79114/2010-184). Sodišče o istem dejstvu ni dolžno zaslišati vseh možnih prič ( Sodba I Ips
44681/2011-61).
Pravila, da je treba upoštevati dejstvo, ki je za obdolženca bolj ugodno, v prekrškovnem in kazenskem pravu
ni (Sodba IV Ips 191/2010).
15.5.1 Zagovor
Dokazna ocena se začne z zagovorom obtoženca ali navedbo, da se ni zagovarjal. Temu sledi obravnava
drugih dokazov, zlasti ocena izjave prič, izvedenskih mnenj in prebranih listin. Obseg obravnavanja je
odvisen od zagovora obtoženca in zapletenosti dokaznega stanja. Če obtoženi zanika kaznivo dejanje, ne
zadoščajo zgolj pavšalne navedbe, da iz izpoved prič izhaja takšno dogajanje, kot je opisano v izreku.
V obrazložitvi dokazne ocene se z zagovorom obdolženca (ki je dokaz, na katerega se v zvezi z odločilnimi
pravno relevantnimi dejstvi lahko opira sodna odločba (→ Sodba I Ips 58/2000) ukvarjamo, če se
obdolženčeve navedbe razlikujejo od dejanskih ugotovitev pomembnih za odločitev o krivdi in pravne
posledice: razložiti in pokazati mora zakaj je določene, pomembne dejanske okoliščine ugotovil tako, kot
jih je, na podlagi katerih dokaznih sredstev je prepričan o katerem dejstvu, kakšno dokazno vrednost daje
posameznemu dokazu in da končni zaključki v korist ali breme obdolženca temeljijo na trdni dejstveni
podlagi in ne na domnevah ali mnenjih (Rösch 43).
15.5.1.1 Pravo priznanje
“Vsebuje več naknadno preverljivih dejstev kot jih pozna zasliševalec ali bi jih lahko poznal nekdo,ki ni bil
udeležen (védenje storilca, Täterwissen). Je glede na motiv, vzrok, čas in način “skladno”. Znaki
verodostojnosti so jasni.” (Bender 1205)
Nikdar se ne smemo zadovoljiti s pavšalnim priznajem, golo potrditvijo očitanih dejstev, pačpa je treba
preiskavo nadaljevati, tako kot če priznanja ne bi bilo, in poiskati dodatne dokaze, na podlagi katerih bi bilo
mogoče zadevo zaključiti brez priznanja. Golo priznanje je brez vrednosti. Po obsodbi lahko kasneje pride do
preklica priznanja in posledično do oprostitve, krivda za sodno napako pa bo pripisana sodišču in ne osebi, ki
je priznala. Poleg tega s časom pride do izgube dokazov in jih torej naknadno, po preklicu priznanja ni
mogoče več pridobiti, kar lahko vodi celo do (napačne) oprostilne sodbe.
Trije glavni motivi za priznanje (po Bender 1210-1215)

1. Omilitev kazni
Za ta motiv je značilno, da do priznanje pride kmalu po celovitem predočenju obremenilnih dokazov in da je
povezano z navajanjem številnih olajševalnih okoliščin, katerih obstoj v resnici ni vedno izkazan.
2. Kesanje
Do priznanja pride zaradi potrebe po razbremenitvi in izpovedi, do česar lahko privede čustveni nagovor
zasliševalca. Značilno je, da pride po daljšem boju s samim sabo do nenadnega izbruha, do sprostitve v
obliki priznanja. To je običajno prav zato zelo pavšalno. Ko se čustveni izbruh pomiri je zato treba čimprej
protokolirati podrobnosti poteka dogodka. Tudi v nadaljnjem teku zaslišanja taka oseba več govori o svoji
usodi, motivih, kot pa o podrobnostih dogodka, zato ga je treba tekom zaslišanja vedno znova vračati na ta
vprašanja, da pridobimo čimveč podrobnosti, ki otežujejo kasnejši lažni preklic priznanja.
3. Občutek dolžnosti
Do priznanja pride zaradi občutka dolžnosti preprečiti obsodbo nedolžnega, še zlasti osebe, s katero si je
storilec blizu, če ugotovi, da obstaja nevarnost, da se bo to zgodilo. V teh primerih je potrebna posebna
previdnost in preveriti vse podrobnosti priznanja, saj gre lahko za lažno priznanje z namenom zaščite
pravega krivca. (→ 15.5.1.2 vrste lažnega priznanja) Pravo priznanje se v takih primerih omeji na le tolikšen
obseg priznanja, kot je potreben da se prepriča zasliševalca o lastni krivdi, lažno priznanje pa pogosto deluje
pretirano in se vedno znova prepleta z navedbami o nedolžnosti osebe, ki se jo želi zaščititi.
329
Taktike za razvrednotenje resničnega priznanja

Vedno znova se zgodi, da obdolženemu priznanje tako rekoč „uide“, npr. da v teku zaslišanja pove nekaj, kar
je lahko vedel le storilec. V posledici pride do priznanja, ki pa ga obdolženi želi nato preklicati. Ker ve, da za
to ni pravih možnosti, uporabi drugo taktiko, npr. da „prizna“ še druga dejanja, ki jih ni storil, ali da glede
storjenega dejanja doda opis ravnanja, ki bi pomenil težjo obliko in bi vodil k hujši kazni. V obeh primerih
gre za namen, da bi raziskava teh naknadnih navedb privedla do ugotovitve, da so neresnične in s tem do
omajanja prvotnega priznanja. V takih primerih moramo pomisliti na ciljano „konfabulacijo“. (→ 15.5.1.2
vrste lažnega priznanja)
15.5.1.2 Lažno priznanje
„Lažna priznanja so veliko redkejša kot resnična, vendar pa pogostejša, kot se na sploh domneva.“ (Bender
1217) Sklepanje na pogostost na podlagi ugotovitev v ZDA (npr. https://www.innocenceproject.org/) je
zaradi velikih razlik v kazenskopravnem sistemu morda prehitro, vendar tudi v nam bližjih sistemih
ugotavljajo razmeroma veliko število lažnih priznanj: v klasični nemški študiji sodnih napak je Peters
ugotovil 7% lažnih priznanj (Püschel 271); (Volbert 5) poroča o o navedbah obdolžencev, da so v 10%
primerov podali lažno priznanje. Več primerov iz različnih kazenskopravnih sistemov navaja Burow; Püschel
navaja primere Pascal, Harry Wörz, Rupp.
Martin Uhernik v času obtožbe in žena Ana, ki ni dočakala oprostitve (vir: slovenskenovice.si)
Dne 12. 8. 1974 je bil v mrtev najden od prejšnjega dne pogrešani Jakob Luzar. Vzrok smrti je bila strelna
poškodba glave in možganov. Na podlagi ogleda kraja dejanja so kriminalisti prišli do zaključka, da sta
storilca morala biti dva. Ker je prejšnji dan med njim in Martinom Uhernikom prišlo do spora, je sum
storitve kaznivega dejanja padel na zakonca Uhernik. »Obdolženi Martin Uhernik je bil zaslišan dne
26.9.1974 in je v svoj zagovor povedal, da je med njim in ostalimi krajani resnično prišlo do spora, vendar
je ta spor z vsemi zgladil na sestanku...Zanikal je, da bi zakrivil očitano dejanje in da bi mu kasneje pri tem
pomagala tudi žena Ana... Ana Uhernik je že v priporu podpisala priznanje. Tako naj bi ji v pismih iz druge
priporne celice svetoval mož Martin. Ker pisava ni bila njegova, jo prepričajo, da si je poškodoval roko,
zato zanj piše nekdo drug. Kot so kasneje ugotovili, je podtaknjena pisma pisala zapornica Adela Polanc.
Ana Uhernik je bila prvič zaslišana 17.8.1974 in je vsako zvezo z ubojem zanikala. Čez dva dni je že
bremenila obdolženca in pri naslednje zaslišanju, 22.8.1972 že priznala določeno sodelovanje pri dogajanju.
Pri četrtem zaslišanju 27.8.1974 je navajala številna dejstva, ki jih je že naslednji dan konkretizirala pri
terenskem ogledu – rekonstrukciji. Nato vse do 26. 9. 1974 ni bila zaslišana. Pri tem zaslišanju pa je vse
izjave priznanja preklicala, pri zaslišanju 1.10. 1974 pa je bila konkretna glede razlogov, zakaj je svojo
udeležbo pri dogajanju priznavala. 9.10.1974 svojo udeležbo pri uboju spet prizna in jo do podrobnosti
opiše, natančno je tudi opredelila vlogo obdolženca. 3.12.1974 Ana Uhernik nato prekliče večkratna
priznanja... »(Guzelj 56-57) Na prvem sojenju sta bila zakonca Uhernik oproščena, na ponovljenem pa sta
bila spoznana za kriva in obsojena Martin Uhernik na 8 let, Ana Uhernika pa na 2 leti zaporne kazni. Po
330
pritožbi je Vrhovno sodišče sodbo spremenilo, tako da je bila Uherniku izrečena kazen 10 let zapora, Ana
Uhernik pa je bila oproščena. Leta 2005 je prišlo do obnove postopka, aprila 2006 pa je tožilstvo odstopilo
od pregona. Uhernik je bil zaprt 8 let.
Rizični faktorji za lažno priznanje

1. Osebnostni faktorji
• osebe, ki si zelo prizadevajo za družbeno sprejetost se v situaciji zaslišanja težje uprejo sugestivnim
vplivom. Poleg želje po ugajanju in s tem pripravljenosti na sodelovanje, k temu pripomore tudi
bojazen pred konflikti. Take osebe so praviloma s slabo samopodobo, z velikimi strahovi in majhno
sposobnostjo samouveljavitve.
• mladoletne osebe se težje uprejo pritisku zaslišanja kot polnoletne. Navidezna brezupnost
nadaljnjega (z resnico skladnega) zanikanja, povezana z upanjem na hiter zaključek pripora in na
blažjo kazen lahko privede do lažnega priznanja. »Zlasti manjši otroci se poleg tega pri zaprtih
vprašanjih (→ 4.15 in 4.6.3) nagibajo k strinjanju.« (Bender 1220)
• ljudje z intelektualnimi omejitvami se težje uprejo pritisku zaslišanja in težje anticipirajo dolgoročne
pravne posledice svojega obnašanja. Temu se pridruži želja po ugoditvi »razumevajočemu«
zasliševalcu; »zavoljo miru« pritrdijo sugestivnim vprašanjem.
• osebe s psihiatričnimi bolezenskimi slikami: motnje nadzora realnosti, zaznavanja, mišljenja,
spominjanja ali motnje strahu, lahko vodijo ne nenadzorovanim lažnim priznanjem, zlasti pri
večkratnih in dolgotrajnih zaslišanjih.
2. Situacijski faktorji
• vsako sugestivno in dolgotrajno ali stalno ponavljajoče se zaslišanje poveča pri zgoraj navednih
osebah možnost lažnega priznanja
• to se še poveča, če zasliševalec izhaja iz predpostavke, da ima pred sabo storilca in da je treba le še
(zaradi pomanjkanja jasnih dokazov nujno) priti do priznanja. Če predpostavka ni postavljena pod
vprašaj, se lahko sugestivnost zaslišanja še poveča.
Razlogi, da se lažna priznanja ne ugotovijo

• (pre)zgodnje prepričanje o obdolženem kot storilcu in s tem povzročena
• opustitev raziskovanja drugih sledi in s tem povzročeno
• pomanjkljivo preverjanje nastanka priznanja in morebitnega izmeničnega priznanja ter njegovega
domnevno neupravičenega preklica
1. Čustveni razlogi
Sem sodijo zelo različni motivi: samoobtožbe psihično bolnih, namen samouničenja na podlagi depresije,
šoka (npr. po prometni nesreči), sugestije, kompenziranja občutkov manjvrednosti, želje po renomeju,
senzacionalnosti, posnemanje, maščevanje, jeza, sovraštvo, povračilo, zlasti ob hkratni obdolžitvi tretjih.
Nadalje pritisk pripora, sovražnega javnega mnenja, občutek brezizhodnosti, zaščita bližnjih ipd. V medijsko
odmevnih zadevah redno prihaja do številnih lažnih priznanj. Pogosto je njihova značilnost poudarjeno
pretiravanje glede pozornost zbujajočih podrobnosti.
2. Razumski razlogi
Zaslišanje se poleg centralnega vprašanja krivde razteza tudi na številna druga posamezna dejstva, ki vsako
zase ni pravno relevantno, lahko pa so kot indici pomembna za glavno vprašanje. Glede teh dejstev sta
zaslišani in zasliševalec v različnih položajih. Zaslišani lahko neko dejstvo neresnično zanika iz povsem
drugih razlogov, kot pa zato, ker bi s tem bila dokazana njegova krivda; neko drugo dejstvo lahko zanika v
skladu z resnico, glede tretjega je lahko v zmoti. Zasliševalec nasprotno nekatera dejstva o katerih sprašuje
dobro pozna, glede drugih ima zgolj indice, glede tretjih pa sploh ne ve, kako se je lahko nek dogodek odvil.
Vrste lažnega priznanja:

1. Priznanje zaradi izčrpanosti
331
Precej pogosto je lažno priznanje zaradi resignacije, ko ima zaslišani občutek, da se ne more več boriti zoper
»aparat«: npr. zasliševalci se menjajo, zaslišani je ves čas tam. Tudi če ne gre za zaslišanje, katerega
dolgotrajnost bi presegala meje dovoljenega, lahko to presega zmogljivosti nekaterih ljudi – želijo si samo še
miru, ki ga lahko dobijo s priznanjem. Tipično za tako priznanje je, da ni mogoče z gotovostjo določiti
neposrednega povoda za priznanje, da do njega pride kar naenkrat - »pade kot zrela hruška«. Običajno je
tako priznanje pospremljeno s telesnimi znaki izčrpanosti: drgetanje ustnic, trzanje obraznih mišic, drgetanje
rok, nemir pogleda in potenje. Ali je priznanje posledica resignacije lahko preverimo tako, da predočimo
očitek, ki očitno ni resničen, saj je oseba v tem stanju pripravljena potrditi karkoli.
2. Priznanje zaradi renomeja
Tovrstna priznanja niso prav pogosta, vendar se vedno znova pojavljajo. Pri tem gre predvsem za dve skupini
ljudi: psihično motene osebe, ki praviloma z dejanjem, ki ga priznajo, nimajo sploh nič in osebe, ki hočejo
izvedena dejanja olepšati. Če obstaja sum na tako priznanje, skušamo izključiti učinek renomeja npr. da bo
dejanje obravnavano v postpku s kaznovalnim nalogom, ali da bo na glavni obravnavi izključena javnost (če
je pravno možno).
3. Priznanje zaradi prikrivanja
Do priznanje pride, ker želi obdolženi prikriti druga dejanja, kot je to, katerega je osumljen, npr. lažje dejanje
namesto resničnega, težjega. Do tega pride zlasti v situaciji, če obdolženemu ni jasno predočeno za kaj
pravzaprav gre. Če se je obdolženi v tej situaciji zlagal, potem kasneje to težko prizna, tudi iz občutka časti,
ali pa ker meni, da je z laganjem storil kaznivo dejanje. Obdolžencu je treba jasno povedati, zakaj je zaslišan
in da če menimo, da se je zlagal, da lahko laž prekliče brez strahu pred kaznijo.
4. Priznanje zaradi zavajanja
Obdolženi prizna milejše dejanje (ki ga ni storil), da bi tako njegovo zanikanje težjega dejanja (ki ga je storil)
pridobilo na verodostojnosti. Tipično se to zgodi ob prehodu zaslišanja na drugo, za zaslišanega bolj mučno
temo. »Čas priznanja se zato pokaže kot opazno zapoznel.« (Bender 1234) Razlika od pravega priznanja je
tudi umanjkanje tipične razbremenitve in izčrpanosti; tu je obdolženi nasprotno še v večji napetosti, ali bo
manever uspel. Takšno priznanje je lahko slučajno tudi pravo. V takem primeru mora obdolženi biti
sposoben navesti tudi do tedaj neznane podrobnosti.
5. Priznanje zaradi pomoči
Takšno priznanje služi zaščiti sostorilcev in je pogosto v primerih organizirane kriminalitete. V poštev pride,
če so storilci povezani npr. s sorodstvom, prijateljstvom ipd. Tipično za takšno priznanje je, da oseba ki
priznava bolj poudarja lastno krivdo, kot pa bi to bilo v primeru priznanja zaradi omilitve kazni in da pogosto
pride do zatrjevanja nekrivde drugih.
6. Priznanje zaradi maščevanja
Priznanje je namenjeno škodovanju tretjih. »Če obdolženi obtožuje svoje soobdolžene, da so bili udeleženi
pri kaznivih dejanjih ali da so jih izvedli brez njega, potem je treba biti, če sicer ni nobenih dokazov govorijo
za storilstvo soobdolženih, posebej previden.« (BGHSt 21, 289, 288) Pri tem obremenitev sebe služi
škodovanju tretjih. Lahko je namenjena povečanju verodostojnosti obremenitve tretjih; lastna obremenitev,
ki je (neresnično) zmanjšana lahko služi kot vzvod za povečanje odgovornosti drugih; lahko pa je tudi
resnična in gre za obremenitev drugih iz zavisti: če bom odgovarjal za moja dejanja, naj gre še drugim
enako. Za tovrstna priznanja so tipične tri situacije: (1) med obdolženim in osebo, ki jo bremeni, je obstajalo
zaupno razmerje, ki se je podrlo, (2) čas dejanja katerega je obdolžen drugi je relativno oddaljen, (3)
priznanje je »prehitevajoče«: gre za samoovadbo.
7. Priznanje zaradi koristi
Najpogostejši razlog lažnega priznanja je pridobitev kratkoročne koristi, npr. odprava pripora.
Poseben primer tovrstnih lažnih priznanj so tista, do katerih pride v postopkih sporazumevanja. V teh
postopkih so vgrajene določene vzpodbude za samoobremenitev.
15.5.1.3 Preklic priznanja
Sprejeti preklic priznanja z nezaupanjem od vsega začetka, bi bila velika strokovna napaka. Tako nezaupanje
preprečuje, da bi preklic preučili brez predsodkov, prav to pa je eden najpogostejših virov sodnih zmot.
(Bender 1284) Izhodišče mora biti, da sam preklic ne govori niti za resničnost, niti neresničnost priznanja.
332
Pravi in lažni preklic

Morda obstajata dve zlati pravili, ki pa lahko dasta le izhodiščno oporno točko za določeno smer in nič več.
Lažno priznanje, pravi preklic: posebej pogosto so lažna priznanja opazno kratka, medtem ko je sledeči
preklic zelo podroben, tako da je mogoča analiza izjave → 6.4. Napaka je storjena že pri zaslišanju, saj se s
tako pavšalnim priznanjem ne bi smeli zadovoljiti.
Resnično priznanje, lažni preklic: nasprotno je resnično priznanje večinoma obsežno, medtem ko je sledeči
preklic pičel, zlasti glede dejstev. Prav tako skoraj ni mogoče priti do razširitve → 6.8.4.3 in je analiza izjave
komaj možna. Pozorni moramo biti na preklice v primeru obremenitve oseb, ki so obdolženemu blizu, saj so
pogosto lažni kot posledica močnega pritiska skupine, ki ji pripada.
Preverjanje preklica
Obdolženemu bi morali zastaviti vprašanja, z odgovori na katera bomo lahko dobili vsaj prvi vtis glede
plavzibilnosti preklica:
• Kako to, da obdolženi do sedaj (domnevno) ni govoril resnice?
• Kako je obdolženi (kar naenkrat) prišel do spremembe svojega (dosedanjega) vedenja?
• Od kod obdolžencu gradivo za njegovo (domnevno neresnično) obremenilno izjavo?
Poleg tega moramo, če gre za osebe, ki so iz osebnostnih razlogov dovzetni za krivo priznanje, biti pozorni
na metodo zaslišanja, ki je privedlo do priznanja. Prav tako moramo biti pozorni na dolgotrajnost zaslišanja:
v primerih, ko pride do priznanja s strani osebnostno na dolgotrajnost zaslišanja občutljive osebe, pride do
pravega preklica kmalu po koncu takega zaslišanja.
15.5.1.4 Obtoženi se brani z molkom
"Gre za dovoljeno procesno obnašanje, ki ne sme biti v breme obtoženca, torej ga ne smemo presojati kot
obteževalno okoliščino." (Rösch 59) Prav tako se ne sme šteti v slabo obtožencu, če je šele na glavni
obravnavi podal zagovor, ne pa na katerem od prejšnjih zaslišanj. Sodnik pa lahko upošteva predhodne
izjave obtoženca, vključno s priznanjem, tudi če jih je kasneje na glavni obravnavi preklical. Je pa v tem
primeru potrebna skrbna presoja v kakšnih okoliščinah in zakaj je prišlo do preklica. Če obtoženi, ki se brani
z molkom, uveljavlja zastaranje, iz tega ne smemo sklepati, da je dejanje storil. Prav tako ne smemo iz molka
obtoženca sklepati na storitev, če je kaznivo dejanje zoper morebitnega drugega storilca zastaralo, ali če
sostorilec obsodbe zoper njega ni izpodbijal. (Meyer-Goßner 359) Tudi sicer obtoženi ni dolžan prispevati k
svoji obsodbi (nemo tenetur se ipsum accusare), zato se odklonitve prostovoljnega sodelovanja pri testiranju
sline, ne sme šteti kot obremenilnega dokaznega znaka. (Meyer-Goßner 359a)
Možna formulacija:
Obtoženemu, ki se ni zagovarjal, je krivda dokazana.
…
15.5.1.5 Popolno priznanje obtoženca
"Tudi v primeru priznanja velja načelo proste presoje dokazov. Če hoče sodnik obsodbo nasloniti na
priznanje, mora biti prepričan o pravilnosti priznanja. Preizkušena mora biti njegova verodostojnost. Izrecna
razprava o tem v obrazložitvi sodbe pa je potrebna le, če obstajajo okoliščine, ki bi lahko vzbudile dvom v
pravilnost priznanja." (Rösch 60)
Možna formulacija:
Obtoženi je dejanje pod tč. 2 izreka v celoti priznal. Glede pravilnosti priznanja ni dvoma.
Priznanje je verodostojno, saj sta tako izvor kot izvršitev dejanja razložena brez protislovij.
333
Njegovo priznanje je verodostojno, saj se sklada z verodostojno izpovedjo priče A.A. in podatki o telesnih
poškodbah v zdravniškem spričevalu za oškodovanca B.B.
15.5.1.6 Obtoženi se delno izjasni, delno pa molči
"Če se obtoženi delno izjasni, delno pa molči, potem je ta okoliščina odprta za oceno." (Rösch 60)
Možna formulacija:
Obtoženi je povedal, da je bil navzoč na kraju dejanja. Vendar pa zatrjuje....
Ta izjava, za katero ni nobenih neposrednih dokazov glede njene pravilnosti ali nepravilnosti, ni
verodostojna.
Ta izjava je, kolikor je v nasprotju s pod točko.... zgoraj navedenimi dejanskimi ugotovitvami, izpodbita.
15.5.1.7 Obtoženi sprva zanika storitev kaznivega dejanja, potem pa ga med ali po
dokaznem postopku delno ali v celoti prizna
Možna formulacija:
Obtoženi je na glavni obravnavi sprva navedel, da je ....
Po zaslišanju prič(e) A.A. in B.B. je obtoženi dejanje priznal. Glede pravilnosti priznanja ni dvoma.
Njegovo priznanje je verodostojno, saj se sklada z verodostojno izpovedjo priče A.A. in...
15.5.1.8 Obtoženi, ki je obtožen večih kaznivih dejanj, se izjasni različno
Možna formulacija:
Glede posameznih očitanih kaznivih dejanj se je obtoženi se je na glavni obravnavi izjasnil tako:
• glede dejanja pod točko 2 izreka je navedel, da ga priznava...
• glede dejanja pod točko 3 izreka je navedel, da ... Pred dejanjem je spil ... alkohola.
• dejanje pod točko 5 izreka zanika. Povedal je, da je v času dejanja bil ....
•
15.5.1.9 Obtoženi zanika storitev kaznivega dejanja
"Zanikanje kaznivega dejanja ali opisovanje v milejši luči je dovoljena obrambna strategija, ki ne sme biti v
breme obtožencu v obliki strožje kazni. To velja tudi v primeru, če obtoženi skuša prevaliti krivdo na
drugega in tako sebe razbremeniti obtožbe. Če pa so okoliščine v okviru lažne obtožbe take, da bi obrambna
ravnanja bila pritisk na neutemeljeno ustavitev postopka, npr. če bi obtoženec, ki dejanje zanika, ciljno
obremenil nekoga popolnoma nedolžnega, je to lahko osnova za strožjo kazen. (Rösch 61,62)
Možna formulacija:
Obtoženi, ki zanika ... in navaja..., je kriv.
Njegov zagovor je, kolikor je v nasprotju s pod točko.... zgoraj navedenimi dejanskimi ugotovitvami,
izpodbit/neverodostojen.
Zagovora obtoženca ne smemo šteti kot neovrženega zgolj zato, ker ne obstajajo neposredni dokazi o
nasprotnem. Na podlagi vseh dokazov je treba presoditi, ali je njegov zagovor primerna podlaga za vpliv na
našp prepričanost. Prav tako pa zgolj na podlagi ovržene navedbe obtoženca ne smemo sklepati na zanj
neugodno dejstvo. Pri oceni ovržene izjave moramo upoštevati, da je obtoženec lahko menil, da si bo z lažno
navedbo izboljšal položaj, zato iz ovrženih izjave praviloma ne moremo sklepati, kaj se je v resnici zgodilo.
(Rösch 62; BGHSt 51, 324 in BGH NStZ 1997, 96)
334
15.5.1.10 Obtoženi, ki je pred preiskovalnim sodnikom dejanje priznaval, na glavni

obravnavi priznanje prekliče, sodnik je prepričan v pravilnost prvotnega priznanja
Možne formulacije:
Obtoženi je, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju pred policijo/preiskovalnim sodnikom (l. št. 23), svojo
udeležbo priznal in dogodek opisal tako, kot je naveden v izreku obtožnice.
Na glavni obravnavi je obtoženi svoje priznanje (delno) preklical. Sedaj je navajal, da je...
Vendar na podlagi naslednjih premislekov ne obstaja nikakršen dvom, da gre pri tem zgolj za naknaden
izgovor in da je prvotno priznanje obtoženca pravilno in ustreza resnici.
Dejanje, ki ga je razkril, organom odkrivanja pred njegovim priznanjem še ni bilo znano. Priča ...je to
verodostojno potrdila. Obtoženi se je s svojim obsežnim priznanjem pred policijo/preiskovalnim sodnikom
izpostavil tveganju obsodbe na večletno/visoko zaporno/denarno kazen. Za to, da bi podal neresnično
priznanje in s tem samega sebe po krivem obtožil, pri obtoženem ni nobenega povoda niti razloga,
• posebej, ker bi mu brez njegovega priznanja
◦ lahko dokazali le
◦ ne mogli dokazati ničesar.
Razumne in prepričljive razlage zakaj naj bi takrat lagal, tudi obtoženi sam ni podal.
• Njegove navedbe, da …
◦ ne prepričajo
◦ so ovržene z...
Poleg tega je treba upoštevati še, da je
• obtoženi v svojem zagovoru podal
◦ podrobne in
◦ izčrpne
• navedbe o …, tako kot tudi o
◦ psihičnem dogajanju
◦ zapletih v teku dogodka
◦ vsebini pogovorov,
kar vse močno govori za to, da gre za resnično izjavo. (podrobno → 6 LAŽ)
Iz zaslišanja obtoženega pred policijo/preiskovalnim sodnikom,

• pred začetkom katerega je bil poučen o pravici..., na katerem je priznal
◦ storitev očitanega dejanja
◦ udeležbo pri očitanem dejanju
• poleg tega izhaja tudi, da je navajal okoliščine, ki so bile lahko znane zgolj storilcu.
Tako je npr. vedel, da ...
◦ ne da bi mu bilo predočeno
Te podrobnosti je v tistem trenutku obtoženi lahko vedel le, če je storilec.
Trditev obtoženca … (glede alibija) ni izkazana. Priča A.A. je ni potrdila.
• S tem torej dejstvo, da je obtoženi..., ni bilo ugotovljeno.
◦ pač pa le...
Poleg tega govorijo zoper obtoženca še nadaljnje okoliščine...in indici.
15.5.1.11 Obsodba na podlagi dokazov
Možne formulacije:
335
Gotovost/prepričanost sodišča,
• da je obtoženi storil očitano dejanje
◦ in da pri tem, v posledici predhodnega uživanja alkohola, ni bil neprišteven
▪ pri dejanju pod točko...
▪ pač pa le bistveno zmanjšano prišteven
• da se je dejanje zgodilo tako, kot je opisano v izreku
• da je obtoženi storilec in se je dejanje zgodilo tako...
izhaja iz
• izpovedi/navedb …
◦ podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju
◦ posnetkov telefonskih pogovorov
◦ izvedenskega mnenja...
• na podlagi katerih je dokazano, da …
• naslednjih objektivno ugotovljenih okoliščin
• naslednjih dokazanih dejstev
temelji na naslednjih dejanskih podlagah
Potek dogodka je
Kupčijo z drogo med njim in obtoženim je
• tako glede dejanja opisnega pod točko …, kot …, opisala priča B.B.
Priča je verodostojno opisala, da...
Na podlagi izpovedi prič …je ugotovljeno, da..
• To kaže na...
• Ta okoliščina
◦ dokazuje, da …,
◦ omogoča zanesljiv sklep, da …
◦ Iz tega sodišče sklepa, da …
•
15.5.1.12 Preverjanje verodostojnosti priznanja
Priznanje je treba preveriti tako z vidika samega dejanja (ali ga je storil obtoženec), kot z vidika oblike
krivde. Slednje je pogosto spregledano, je pa za sodnika enako pomembno. (Bender 1179) Zlasti pri kaznivih
dejanjih zoper življenje in telo je potrebna skrbna presoja in obrazložitev, ali je obtoženi ravnal z naklepom
ubiti ali poškodovati. Na vrsto naklepa, ki je notranje dejstvo, je sicer mogoče sklepati iz zunanjih znakov,
vendar pa so ključnega pomena navedbe obtoženca o svojih notranjih predstavah. Prav tako so pomembna
vprašanja v zvezi z izključitvijo krivde: ali je bil in kako močno pod vplivom alkohola, drog, ali ima duševno
bolezen itd.
Verodostojnost priznanja preverimo tako:

1 Analiza izjave: “Verodostojno priznanje mora izkazovati vrsto dobrih vsebinskih kriterijev
verodostojnosti in ne sme vsebovati opaznih fantazijskih signalov.“ (Bender 1184) Njegovo
priznanje preverimo z analizo izjave → 6.4.
2 Govorica telesa: „Na govorico telesa moramo biti pozorni, vendar moramo biti pazljivi pri
interpretaciji.“ (Bender 1185). → 6.2.1.
3 Preveritev motiva za priznanje: obstaja cela vrsta motivov za priznanje in pri vsakem priznanju
moramo nujno vprašati po motivu in odgovor protokolirati (Bender 1186). V okviru proste presoje
dokazov bo lahko prišlo tako do upoštevanja priznanja kot neverodostojnega, kot upoštevanja
preklicanega priznanja kot verodostojnega. „...v tem primeru je potrebno skrbno preveriti v kakšnih
okoliščinah in zakaj je prišlo do preklica“ (Meyer-Goßner 359) – analiza motiva bo tu bistvenega
pomena. Preveriti moramo tako zgodovino nastanka priznanja (vnanji povod in notranji motiv) ,
336
razvoj priznanja in njegovo vsebino. Posebej moramo biti pozorni na priznanje neposredno po
prijetju in na priznanje , ki obremeni tudi druge. V prid verodostojnega priznanja govorijo
obžalovanje, spoznanje krivice, zavest odgovornosti, spoznanje nesmiselnosti laganja, priznanje po
presenečenju v teku zaslišanja.
4 Preveritev védenja storilca z objektivnimi dejstvi: „Verodostojno priznanje mora vsebovati
okoliščine, ki jih lahko ve le storilec, to védenje pa mora biti sposobno objektiviranja.“ (Bender
1193) Zato je pomembno, da so taka dejstva v spisu ustrezno dokumentirana. Ne gre zgolj za samo
dejanje, pač pa tudi za zakulisne informacije, predzgodovin, motiv za storitev dejanja, obnašanje po
dejanju – vse to sodi v zapisnik! Glede na znane primere, ko je lažno priznanje izkazovalo védenje
storilca, za katero se je kasneje izkazalo, da temelji na medijskih objavah (→ 5.2.4, 5.2.3) je
priporočljivo dokumentirati objave. Po možnosti naj priznanje vsebuje podrobnosti, ki jih je mogoče
naknadno preveriti in do zaslišanja niso bile znane niti policiji.
5 Po priznanju nadaljujemo s preiskavo: To še zlasti velja v primeru posplošenega priznanja. Računati
moramo z možnostjo preklica priznanja, s potekom časa pa se dokazi izgubljajo.
6 Priznanje protokoliramo z lastnimi besedami priznavajočega: s tem otežimo preklic priznanja. Zlasti
v prosti pripovedi pridobimo elemente védenja storilca, ki jih lahko dodatno razčistimo z vprašanji.
Odvisno od okoliščin je koristno, če sam nariše skico dogodka.
7 Zapisniško zavarovanje: „Dokumentirati je treba nastanek izjave.“ (Bender 1200)
"Obdolženec ima v kazenskem postopku predvsem položaj procesnega subjekta. Nastopa kot enakopravna
stranka s pravico in možnostjo, da v kar največji meri razvije funkcijo obrambe (16. člen ZKP). Po drugi
strani pa je glede na določbe veljavnega kazenskega postopka njegov zagovor oziroma izpovedba tudi
dokazno sredstvo v kazenskem postopku, tako glede kaznivih dejanj, ki so očitana njemu, kot tudi glede
kaznivih dejanj soobdolžencev. Na takšen zaključek napotujejo določbe Zakona o kazenskem postopku, ki
zadevajo zasliševanje obdolženca in izvedbo dokaznega postopka. Tako je v določbi 10. odstavka 227. člena
ZKP določeno, v katerih primerih ni mogoče opreti sodne odločbe na obdolženčevo izpovedbo, v določbah
232. člena in 330. člena ZKP pa, da mora sodišče, ki vodi postopek, kljub priznanju obdolženca zbirati
oziroma izvesti (na glavni obravnavi) še druge dokaze. Že iz teh določb nedvomno sledi, da Zakon o
kazenskem postopku obravnava obdolženčevo izpovedbo (zagovor) kot dokaz, na katerega se v zvezi z
odločilnimi pravno relevantnimi dejstvi lahko opira sodna odločba. Slednje ne velja le za zagovor, v katerem
je zajeto priznanje, ki ga da obdolženec glede lastnega kaznivega dejanja ali lastne udeležbe pri njegovi
izvršitvi, temveč tudi glede dejanj drugih udeležencev. Če sodišče izvede enoten kazenski postopek,
obdolženca ni mogoče zasliševati istočasno kot pričo, temveč le kot obdolženca. Vsebina pravnega pouka, ki
ga je treba dati obdolžencu pred zaslišanjem, je določena v 2. odstavku 227. člena in 5. odstavku 321. člena v
zvezi s 5. členom ZKP in se glede na njegov položaj v kazenskem postopku razlikuje od pravnega pouka,
katerega mora sodišče dati pričam (2. odstavek 240. člena ZKP). To pa ne pomeni, da obdolženčeva
izpovedba ni dokaz, na katerega ni mogoče opreti sodne odločbe. Če se izhaja iz določb, ki narekujejo
sodišču (2. odstavek 228. člena in 2. odstavek 325. člena ZKP), da zahteva od obdolženca navedbo razlogov
v primerih, ko se njegove poznejše izpovedbe razlikujejo od prejšnjih, je jasno, da je takšno postopanje
namenjeno temu, da se oceni njegova izpovedba. Sodišče torej v skladu z načelom proste presoje dokazov (1.
odstavek 18. člena ZKP) vselej ocenjuje tudi obdolženčevo izpovedbo in s tem ugotavlja, kakšno vrednost
ima v zvezi z dejstvi, ki so odločilna za pravilno razsojo konkretne zadeve." (Sodba I Ips 58/2000).
Obdolženec nikoli ne more biti priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zopersoobdolžence, ne
glede na (ne)povezanost kaznivih dejanj (I Ips 451/2008). Obdolženec se ne more zasliševati kot priča zaradi
kaznivih dejanj drugih soobdolžencev, tudi če pride do izločitve postopka zoper posamezne obdolžence.
Samo če je bil kazenski postopek zoper obdolženca že pravnomočno končan, se ga lahko v postopku zoper
soobdolženca zasliši kot pričo (Sodba I Ips 41447/2011-842). Uporaba zapisnikov o izjavah H. iz drugega
postopka, ki je tekel zoper njega (vložnica zahteve tudi ne zatrjuje, da bi tam prišlo do kršitve človekovih
pravic), katerih vsebino je zaslišan kot priča v postopku zoper obsojenko potrdil, ne pomeni uporabe
nedovoljenega dokaza (Sodba I Ips 43645/2011-1082).
337
Obdolženec (in ne njegov zagovornik) lahko poda pisni zagovor, vendar ta ne more nadomestiti njegovega
ustnega zaslišanja. Glede na to, da obdolženec ni samo subjekt kazenskega postopka, temveč je njegova
izpovedba (še vedno) tudi dokazno sredstvo, je jasno, da pisni zagovor, ki ga je podal zagovornik, v
dokaznem pogledu nima nobene teže, ampak pomeni le stališče obrambe o dejanskih in pravnih vidikih
obtožbe (Sodba I Ips 282/2007). Pisne vloge zagovornika, ki jih obdolženec niti ni podpisal, ne glede na
njihov naslov "pisni zagovor" ni mogoče šteti kot zagovor obdolženca v skladu z določbami ZKP. Gre za t.i.
obrambne vloge, v katerih obramba lahko podaja svoja stališča, predlaga izvedbo posameznih dokazov, ne
morejo pa nadomestiti oziroma predstavljati zagovora obdolženca (Sodba I Ips 172/2005). Obsojenčeva
izpovedba iz postopka pred delovnim sodiščem ne predstavlja nedovoljenega dokaza. ZKP izločitve takega
dokaza ne predpisuje, obsojeni pa je imel možnost, da se glede njega izjavi, zato tudi ni bila kršena njegova
pravica do obrambe (Sodba I Ips 13836/2009-124).
"Po 4. odstavku 148. člena ZKP mora policija osumljencu, preden od njega začne zbirati obvestila, povedati,
katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum zoper njega ter ga poučiti, da ni dolžan
ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja; če se bo zagovarjal, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje
bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč
pri njegovem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju lahko uporabilo zoper njega.
Če si osumljenec po danem pouku vzame zagovornika, ga lahko policija po 148.a členu ZKP formalno
zasliši, če tega ne stori ali če izbrani zagovornik ne pride v roku, ki ga je določila, policija v skladu s pogoji
iz 6. odstavka 148. člena ZKP sestavi uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi. V uradni zaznamek vnese dani
pravni pouk in izjavo osumljenca, ki je ta določba pobliže ne opredeli, je pa očitno, da gre za izjavo v zvezi z
danim pravnim poukom, da si ne bo vzel zagovornika in da se ne bo poslužil pravice do molka. Če se
osumljenec nadalje želi izjaviti o kaznivem dejanju, se zapiše tudi bistvena vsebina njegove izjave ter
pripombe na zapisano vsebino.
Vsebina uradnega zaznamka se osumljencu prebere in se mu vroči prepis uradnega zaznamka, kar
osumljenec potrdi s svojim podpisom. Osumljenčeva izjava se lahko, o čemer mora biti osumljenec
predhodno obveščen, posname z napravo za zvočno in slikovno snemanje.
Pravni pouk iz 4. odstavka 148. člena ZKP izhaja iz privilegija zoper samoobtožbo (nemo contra se prodere
tenetur). Bistvena vsebina tega privilegija je, da osumljenec ne sme biti prisiljen izpovedati zoper samega
sebe. Če pa se osumljenec temu privilegiju prostovoljno odpove, ne more biti sporno, da taka njegova izjava
ostane v spisu. Pogoj za izjavo po 6. odstavku 148. člena ZKP je, da je osumljenec poučen o svojih pravicah
in da je njegova izjava dana prostovoljno. Po stališču pravne doktrine morata biti za veljavno soglasje podani
hkrati obe prvini: vedenje (kognitivni element) in volja (volitivni element). Osumljenec tudi mora biti v
takšnem psihičnem stanju, da je sposoben razumeti pomen svojih pravic in kako jih lahko v tej fazi
predkazenskega postopka udejanja ter se biti sposoben braniti. Ali je bilo tem pogojem zadoščeno, je treba
sklepati na podlagi okoliščin vsakega konkretnega primera. Te so lahko različne, grožnje ali preslepitev
osumljenca, zasliševanje ali jemanje izjave, ko je ta v abstinenčni krizi, podaljševanje pridržanja, četudi v
okviru zakonskega roka, z namenom vplivati predvsem na osumljenčevo voljo, izvajanje pritiska nanj, ko se
je po pouku ali med zaslišanjem ali dajanjem izjave odločil, da se bo poslužil pravice do molka in podobno.
Uradni zaznamek o izjavi, podani po 6. odstavku 148. člena ZKP, omogoča učinkovitejšo naknadno sodno
presojo zakonitosti policijskega delovanja. K tej bi gotovo prispevalo, če bi bila izjava zapisana tako, da bi
bili iz nje določno razvidni osumljenčevi odgovori na postavljena vprašanja, vendar take oblike zakon ne
predpisuje. Pogoje, na podlagi katerih je mogoče sklepati o prostovoljnosti zaslišanja ali izjave, mora
izkazati država, za obrambo pa zadošča, da na ravni najnižje stopnje verjetnosti izkaže, da so podane
okoliščine, ki vzbujajo sum, da tem pogojem ni bilo zadoščeno. Vendar pa zahteva s tega vidika uradnega
zaznamka o izjavi osumljenca ne izpodbija.
Zagovornici obdolženega U.R. ni mogoče pritrditi, da mora sodišče uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki
jo policija pridobi po 6. odstavku 148. člena ZKP, na podlagi določb 18. člena in 1. odstavka 83. člena ZKP
izločiti iz spisov in da se na vsebino take izjave nobena odločba v postopku ne sme opreti. Za razlago, ki jo
338
ponuja vložnica, v navedenih procesnih določbah ni podlage. Ne gre za dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavno
določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne dokaz, pridobljen s kršitvijo določb
kazenskega postopka, za katere je v ZKP določeno, da se nanje sodna odločba ne sme opreti, ali ki so bili
pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.
Glede tega ali uradni zaznamek o izjavi osumljenca, dani po pouku, ostane v spisu, ZKP nima posebne
določbe. Do pritrdilnega odgovora je mogoče priti z razlago določb, s katerimi zakon ureja status zapisnika o
policijskem zaslišanju in o ravnanju z obvestili, ki jih policija pridobi od osumljenca, še preden je bil nanj
osredotočen sum, da je storil določeno kaznivo dejanje. V 2. odstavku 148.a člena ZKP je izrečno
predpisano, da se zapisnik o zaslišanju osumljenca pred policijo v navzočnosti zagovornika lahko uporabi
kot dokaz v kazenskem postopku. Po 1. odstavku 83. člena ZKP mora državni tožilec, preden pošlje spise
sodišču, izločiti obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po 4. odstavku 148.
člena ZKP. Če tega ne stori državni tožilec, mora taka obvestila iz 2. odstavka 148. člena ZKP po 2. odstavku
83. člena istega zakona izločiti iz spisov preiskovalni sodnik. Koncept ZKP je glede nezakonitih dokazov
tak, da določa, na katere dokaze se sodna odločba ne sme opreti in jih je zato treba iz spisov izločiti. Glede
uradnega zaznamka o osumljenčevi izjavi pa zakonodajalec take formulacije ni uporabil, zato je mogoče
sklepati, da je bil njegov namen, da tak zaznamek ostane v spisu in se z njim lahko seznani tudi sodeči
sodnik.
Vložnica tudi napačno enači prostovoljno osumljenčevo izjavo po danem pouku z njegovim zaslišanjem po
148.a členu ZKP. Slednje je kot način pridobivanja osumljenčeve izpovedbe, kot dokaza v kazenskem
postopku, veliko bolj invazivno. Če se osumljenec po pouku iz 4. odstavka 148. člena ZKP odloči, da bo
podal izjavo o kaznivem dejanju, njegovo izjavo policija zapiše zaradi razjasnitve relevantnih dejstev, lahko
mu tudi postavlja posamezna vprašanja. Ta so lahko le pojasnilne narave, ne smejo pa biti taka, da bi se z
njimi na nedovoljen način vplivalo ali celo poskušalo zlomiti voljo osumljenca ali ovreči njegovo izjavo. Ko
pa policija osumljenca zaslišuje, stori to v skladu z določbami iz 227. do 233. člena ZKP, kar obsega tudi
razjasnjevanje morebitnih nasprotij v njegovi izpovedbi, predočanje dokazov, ki so v nasprotju z
osumljenčevimi navedbami ter druga podobna zasliševalčeva ravnanja. Zato mora biti pri takem zaslišanju
navzoč osumljenčev zagovornik, ki zagotavlja enakost orožij v tej praviloma najbolj občutljivi fazi
(pred)kazenskega postopka.
Zagovornik in osumljenec se lahko pred zaslišanjem tudi posvetujeta in pregledata obremenilno gradivo.
Zato je razumljivo, da je zapisnik o osumljenčevem zaslišanju, če so izpolnjeni vsi pogoji iz 148.a člena
ZKP, dokaz, na katerega sodišče lahko opre tudi sodbo.
Zagovornica zatrjuje, da je v nasprotju s procesno ureditvijo ZKP, da bi imel pri dajanju izjave pred policijo
pridržani osumljenec manj garancij, kot jih zakon predpisuje za zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom po
203. in 204.a členom ZKP. Tako stališče nepravilno enači izjave in zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom,
pri katerem je navzoč tudi državni tožilec, tako da ima to zaslišanje vse značilnosti navzkrižnega zaslišanja.
Uradni zaznamek o izjavi je dopustno uporabiti kot podlago za zbiranje dokazov na procesno veljaven način.
Na vsebino take izjave, katere dokazna vrednost je v postopku omejena, se lahko opirajo odločbe, ki se
izdajajo pred in med preiskavo (odredba o hišni preiskavi, sklep o priporu, sklep o uvedbi preiskave).
Podatki, ki jih vsebuje izjava, so lahko tudi podlaga za vložitev neposredne obtožnice, če so izpolnjeni ostali
pogoji iz 6. odstavka 170. člena ZKP. V nobenem od teh primerov sodišče ne sme osumljenčeve izjave
uporabiti samostojno, ampak vedno v povezavi z že zbranimi dokazi in podatki." (Sodba I Ips 114/2005).
Sodišče ni kršilo privilegija zoper samoobtožbo s tem, ko je obsojenčev zagovor in v tem okviru tudi njegov
molk upoštevalo pri oceni verodostojnosti njegovih izjav, saj to ni bil edini dokaz, na katerega bi se
obsodilna sodba izključno ali v pretežni meri opirala, obenem pa so bili dokazi zoper obsojenca tako tehtni
(zlasti najdba prepovedane droge v skritih prostorih vozila, ki ga je vozil), da bi bilo s tem v zvezi
utemeljeno pričakovati obsojenčevo pojasnilo (Sodba I Ips 51299/2010-134). Dokazna ocena obsojenčevega
zagovora ne posega v njegovo pravico do molka (Sodba I Ips 9457/2009-86). S stališčem pritožbenega
339
sodišča, da bi v danem dokaznem položaju odgovor na določeno vprašanje lahko podal le obsojeni, ni bila
kršena obsojenčeva pravica do molka (Sodba I Ips 218/2012-37). Sodišče prve stopnje je ob presojanju
pravno relevantnega dejstva, uvodoma zgolj ugotovilo, da tega dejstva obsojenec v izjavi, ki jo je v
predkazenskem postopku dal policiji, ni omenil. Te gole ugotovitve sodišča, ki jo sodišče sme uporabiti za
presojo verodostojnosti zagovora obdolženca, pa ni moč razlagati v smislu, da je sodišče s tem sodbo oprlo
na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, oziroma da je na podlagi uradnega zaznamka ugotovilo pravno
relevantno dejstvo" (Sodba I Ips 41928/2011-107). Zgolj s tem, da je sodišče izvedlo dokaze, ki jih je
predlagala obramba v potrditev zatrjevanega alibija, ugotovilo pa, da z njimi ni bil ustvarjen dvom o tem, ali
je bil obsojenec na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo storjeno, sodišče ni ugotavljalo, da je
obdolženec storil kaznivo dejanje in da je kriv zanj. To je ugotavljalo na podlagi drugih dokazov. Načelo o
domnevi nedolžnosti po 3. členu ZKP (in 27. členu URS) zato ni bilo kršeno (Sodba I Ips 272/2003).
Načelo neposrednosti, ki ga zagotavlja določba 1. odstavka 355. člena ZKP, pomeni, da je sodišče dolžno na
glavni obravnavi ustno obravnavati celotno procesno gradivo, na katero opre sodno odločbo. Ker po načelu
proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče ocenjuje dokaz v celoti, to je njegovo celotno
spoznavno sporočilo, pomeni to v primeru obsojenčevega zagovora tako njegov zagovor, podan pred
preiskovalnim sodnikom, kakor tudi njegov zagovor na glavni obravnavi (Sodba I Ips 336/2002). Sodišče pri
ugotavljanju določenih okoliščin v skladu z določbo 2. odstavka 355. člena ZKP lahko ugotovi, da sicer na
splošno resnicoljubni zagovor glede konkretne okoliščine ni sprejemljiv; ne gre za kršitev v smislu 11. točke
1. odstavka 371. člena ZKP (Sodba Kp 6/2006). "Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je obsojenec
v svoj zagovor povedal, da kaznivega dejanja ne priznava, samega dogajanja na policijski postaji, kjer naj bi
s pestjo v predel ust udaril policista, pa se ne spominja. Zakon o kazenskem postopku ne zahteva, da se
sodišče v obrazložitvi pisno izdelane sodbe posebej opredeli o zagovoru obdolženca ali o vsaki navedbi
obrambe, mora pa navesti določno in popolno, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih
razlogov, pri tem pa navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (tako tudi sodba
Vrhovnega sodišča I Ips 172/2005). Zagovor obsojenca oziroma izjava, da se dejanja ne spominja, po oceni
Vrhovnega sodišča ne gre šteti za protislovni dokaz, v zvezi s katerim bi bilo sodišče v obrazložitvi sodbe
dolžno opraviti presojo, saj sam po sebi ni v nasprotju z drugimi dokazi, ki jih je pri presoji upoštevalo
sodišče. Zaradi obsojenčevega sklicevanja na slab spomin pa se je sodišču prve stopnje porodil dvom v
njegovo prištevnost, ki je bil na podlagi izvedenčevih ugotovitev, da je bila njegova zmožnost razumeti
pomen kaznivega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve kaznivega dejanja zgolj bistveno
oslabljena, ovržen. Sklicevanje na slab spomin torej v obravnavani zadevi ni protislovni dokaz v smislu
sedmega odstavka 364. člena ZKP, o katerem mora sodišče opraviti presojo, ampak je le vzbudil sum v
storilčevo prištevnost, ki ga je sodišče s pomočjo izvedenca ovrglo" (Sodba I Ips 232/2010). Skladnost s
povprečno življenjsko izkušnjo ter logična brezhibnost še ne zagotavljata sprejemljivosti obdolženčevega
zagovora. Ta se ocenjuje enakovredno z drugimi dokazi, ki v spoznavnem smislu zagovor bodisi presežejo in
terjajo posameznikovo obsodbo ali pa so tako šibki, da posameznikove obsodbe ne dovoljujejo (VSM Sodba
II Kp 3969/2010). Kadar se obdolženec zagovarja z aktivno obrambo, namreč kadar zatrjuje alibi, silobran,
skrajno silo, zmoto, neprištevnost, pretrganje vzročne zveze in podobno, mora z ustreznimi podatki in dokazi
izkazati zadostno verjetnost, da obstajajo zatrjevane okoliščine, ki izključujejo obstoj kaznivega dejanja,
krivdo obdolženca zanj ali nekaznivost, če želi uspeti s tako obrambo. To je v skladu z načelom, da je
dokazno breme na tisti stranki, ki zatrjuje določene okoliščine ali dejstva.
Obsojenčev glas je sestavni del njegove osebne identitete, enako kot vizualna podoba, ter njegova uporaba ne
more biti in ni prepovedana za namene preverjanja in dokazovanja njegove identitete (Sodba I Ips
19969/2010). Izvedenstvo prepoznave glasu → poglavje 19.17.
15.5.1.13 Izjava proti izjavi
Poseben problem predstavlja položaj, ko imamo v dokaznem gradivu zgolj izjavo (npr. žrtve) proti drugi
izjavi (npr. obdolženca; za primer izjave soobdolženega → 15.5.1.14), ko je torej odločitev odvisna od tega,
340
katero izjavo sodišče oceni kot verodostojno. V takem primeru moramo v sodbi še posebej natančno
prikazati izpovedi in posebej skrbno opraviti presojo dokazov.
Nikakor ne zadošča pavšalna zavrnitev. V sodbi je treba prikazati bistveno vsebino izpovedi. Če je to
pomembno z vidika verodostojnosti izpovedi, je treba na razumljiv način prikazati tudi nastanek in razvoj
izpovedi (zlasti pomembno pri izpovedi otroka). Če se pri presoji verodostojnosti izpovedi sklicujemo na
nespremenljivost izpovedi, moramo to dokazovati tudi preko opisa izjav in navedbe podrobnosti, tako tistih,
ki se niso spreminjale, kot tudi morebitno spreminjajočih.
Iz obrazložitve mora biti razvidno, da je sodnik prepoznal vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oblikovanje
njegovega prepričanja in da jih je pritegnil v svoj razmislek. "Prepoznavno mora biti, da se je sodnik (sodnik,
ki presoja dejstva) zavedal, da je izpoved take priče treba podvreči posebni presoji verodostojnosti, posebno
ker v takšnih primerih obdolženemu ostane le malo možnosti obrambe z lastno izpovedjo....iz razlogov sodbe
mora biti razvidno, da je sodnik vse okoliščine, ki lahko verodostojnost izpovedi - četudi le delno ali na
postranskih deli - potrjujejo ali jo postavijo pod vprašaj, pri presoji verodostojnosti vključil v svoj premislek
in jih presodil v njihovi celovitosti." (Bender 1512).
Če je izpoved edine obremenilne priče glede posameznega dejanja ali njegove modalitete ovržena, potem je
preostali del izpovedi mogoče upoštevati le, če obstajajo izven same izpovedi osnove za njeno
verodostojnost, kar je treba v sodbi prikazati. Načeloma sicer ne gre za presojo verodostojnosti osebe, pač pa
izpovedi, vendar je v primerih, ko gre za edino obremenilno pričo, potrebna posebna presoja verodostojnosti.
Bender (1519 in 1520) navaja pravila za dve različni situaciji:
1. obremenilna izpoved je delno umaknjena: sodnik ne sledi prvotni izpovedi, pač pa zadnji in pride do
delne oprostitve ali ustavitve. V tem primeru velja zahteva po natančnejšem prikazu izpovedi in
dokazni presoji, tako kot v primeru "izjava proti izjavi". V takem primeru je priporočljivo v sodbi
vsaj na kratko obrazložiti, zakaj delna oprostitev ali ustavitev ni v nasprotju z obsodbo v ostalem
delu.
2. obremenilna izpoved je delno ovržena: "Tu velja, podobno kot pri anonimni priči, "dokazno
pravilo": Zgolj na podlagi navedb edine obremenilne priče, katere izpoved o bistveni podrobnosti je
imeti za zavestno lažno, obsodilna sodba ne more temeljiti.. Če hoče sodnik preostanku izpovedi
slediti, morajo izven same izpovedi obstajati indici za njeno pravilnost.
Možne formulacije (po Rösch 67):
Pri presoji verodostojnosti navedb A.A.,

• kot tudi pri skupni dokazni oceni
je bilo upoštevano,
• da gre za situacijo »izjava proti izjavi« in da drugih dokazov ni
◦ da udeleženci dejanja valijo krivdo drug na drugega
◦ da so v teku postopka dajali različne/spreminjajoče navedbe o načinu in obsegu svojega
sodelovanja
◦ da gre za sodelovanje v hudodelski združbi in bi v prizadevanju za omilitev kazni po 294. členu
KZ-1 lahko podal neresnične navedbe
in je zato potrebna posebna previdnost in skrbna presoja, katere navedbe zaslužijo prednost oziroma, ali je
sploh katera od njih pravilna in poleg tega tudi skupna presoja vseh indicev, brez vrzeli,
• posebno, ker v takem primeru obdolženemu ostane le malo možnosti za obrambo.
Situacija "izpoved proti izpovedi" ne zahteva nujno izvedenskega mnenja glede izpovedi. Presoja
verodostojnosti izpovedi je v prvi vrsti naloga sodnika.
"V danem procesnem položaju, nastalem v obsegu izvedbe dokazov sodišča prve stopnje, sta si nasproti
stala zgolj zagovor obsojenca ter izpovedba priče T.N., torej beseda obsojenca proti besedi policista, ki mu
je sodišče v celoti poklonilo vero. V takem procesnem položaju je bil vendarle povsem relavanten in jasen
341
dokazni predlog obsojenčevega zagovornika, da sodišče pridobi podatke o zaseženi steklenici in morebiti
najdenih prstnih odtisih na njej, saj bi takšen materialni dokaz lahko služil za potrditev obsojenčevega
zagovora, kolikor bi se izkazalo, da so na steklenici iskali in našli prstne odtise, ki niso bili obsojenčevi, ali
da so jih iskali pa niso našli nobenih prstnih odtisov" (Sodba I Ips 371/2008).
Če je v primeru, ko obtožba temelji le na izjavi oškodovanca, zlasti pri kaznivih dejanjih zoper spolno
nedotakljivost, prišlo do delne ustavitve postopka, so lahko razlogi za ustavitev postopka pomembni za
verodostojnost ostalega dela izpovedi obremenilne priče in mora v sodbi to biti obdelano. (BGH 5 StR
143/08)
Prav tako je treba posebej obdelati verodostojnost izpovedi priče, če obstaja možnost, da bi se priča z
resnično izpovedjo morala kazensko obremeniti. (BGH 3 StR 242/08)
15.5.1.14 Soobdolženi
Sodnik lahko opre obsodilno sodbo na priznanje obdolženca, ki mu verjame in to tudi če je zgolj pavšalno.
Tudi za presojo priznanja velja načelo proste dokazne presoje. Če hoče sodnik obsodbo obdolženca opreti na
njegov zagovor, mora biti prepričan v njegovo pravilnost.
To še zlasti velja, če teče postopek zoper več obdolžencev, ki vsi ne priznavajo očitanih dejanj. Če temelji
obsodba obdolženca na
• priznanju soobdolženca, ki je bilo predmet dogovarjanja glede različnih ugodnosti (450.b) ali
• izpovedi predhodno soobdolženega, ki po zaključku postopka zoper njega na podlagi njegovega
priznanja, ki je bilo predmet dogovarjanja glede različnih ugodnosti (450.b), v postopku sedaj
nastopa kot priča,
moramo biti še posebej pozorni na verodostojnost priznanja. Obstaja nevarnost, da je do priznanja, ki
neupravičeno obremeni soobdolženega, prišlo zaradi koristi obrambe soobdolženca. Iz obrazložitve sodbe
mora biti razvidno, da je ta problem bil zaznan, presoja verodostojnosti pa prikazana tako, da je
pritožbenemu sodišču omogočena naknadna preveritev oblikovanja sodnikovega prepričanja. Merodajna za
presojo sta zgodovina nastanka in razvoja priznanja. To vključuje tudi sámo sklepanje in vsebino dogovora,
po potrebi pa tudi spodletele poskuse dogovarjanja.
"12. Verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, je v primerjavi z izjavami prič lahko posebej
vprašljiva. Obdolženec spričo privilegija zoper samoobtožbo, ki ga Ustava zagotavlja v četrti alineji 29.
člena, ni dolžan po resnici povedati vsega, kar ve o zadevi, prav tako pa ima lahko v konkretnem primeru
interes izpovedati v škodo soobdolžencem. Zato je z vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno,
da imajo drugi soobdolženci možnost neposredno izpodbijati tudi takšne izjave. Takšno stališče izhaja tudi
iz prakse ...ESČP... To je v zadevi Lucà proti Italiji odločilo, da gre obdolžencu pravica iz točke d) tretjega
odstavka 6. člena EKČP tudi tedaj, kadar je obremenilne izjave podal soobdolženec, pri čemer ni
pomembno, ali je ta imel formalni status priče, saj ima pojem "priča" avtonomen pomen v smislu EKČP in
se razteza na vse izjave, ki služijo kot dokaz v korist tožilca v kazenskem postopku. Podobno široko je
jamstvo iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP razlagalo tudi Ustavno sodišče v omenjeni odločbi št.
Up-207/99, kjer je zapisalo, da mora imeti obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in
v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja (brez omejitve, da mora imeti ta avtor položaj priče).
13. Glede na povedano v točkah 11 in 12 te obrazložitve mora sodišče tudi v primeru, ko posamezni
obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja
obdolžencu, ki jih obremenjuje. V takem primeru za obdolženca, ki so mu zastavljena vprašanja,velja
privilegij zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave in sme posledično zavrniti odgovor na
katerokoli vprašanje (ali sploh na vsa, saj se ni dolžan zagovarjati).V slednjem primeru pa soobdolženci v
celoti ali deloma ne morejo uveljaviti svoje pravice iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Za to
342
pravico so prikrajšani tudi v primeru, če obdolženec, ki je v preiskavi dal obremenilne izjave zoper druge
soobdolžence, na glavno obravnavo ne pride in ga posledično ne morejo zasliševati v zvezi z obremenilnimi
izjavami. Če soobdolženci ne morejo uveljavljati tega pravnega jamstva, gre za kršitev pravice do obrambe,
ki jo zagotavlja 29. člen Ustave." (Up-719/03)
15.5.2 Prištevnost in alkohol

15.5.2.1 Učinki alkohola
Pregled učinkov alkohola (Zorić, 2012)

Koncentracija alkohola g/kg krvi Posledice
do 0,5‰ alkohola v krvi Pojavijo se fine spremembe mišične koordinacije in manjše podaljšanje
časa reakcije. To povzroča manjše zmanjšanje sposobnosti za opravljanje
natančnih dejanj zaradi zmanjšane natančnosti koordinacije gibov in
pozornosti, kot tudi za vožnjo. Glede emotivnega obnašanja opazimo
povečano zgovornost, izboljšanje razpoloženja do nivoja evforičnosti,
povečanje samozavesti in zmanjšanje občutka odgovornosti.
od 0,5 do 1,5‰ alkohola v krvi V tem stanju, ki ga z vnanjega vidika karakterizira zardelost obraza in
psiho-motorna vznemirjenost, je zmanjšana kritičnost skupaj s
povečanim samozaupanjem, moteno koncentracijo, zmanjšano
percepcijo in zoženje vidnega polja. Zmanjšujejo se spoznavne funkcije
in funkcije razsojanja. Oslabljena je koordinacija gibanja in zmožnost
znajdenja v zapletenih prometnih situacijah. V tem stanju lahko
pričakujemo izgubo kontinuitete misli skupaj s krepitvijo subjektivnih
ocen, torej nekritičnosti in nezadostnega uvida. V takem stanju se
izgublja samokontrola, večja je sugestibilnost in emocionalna labilnost,
razdražljivost. Raziskave so pokazale da so v tem stanju zmanjšane
sposobnosti vida 30% in sluha 40%, kar se dodatno poslabša v pogojih
nočne vožnje in utrujenosti. Možen je pojav nehotenih ritmičnih gibov
oči (zrkla) (nistagmus) v trajanju od 1 do 15 sekund, ter slabljenje
sposobnosti akomodacije na svetlobo in temo zaradi širjenja zenic, kar
znatno otežuje varno upravljanje vozila. Raste krvni tlak.
1,5 do 2,5‰ alkohola v krvi Osebe so nesposobne razsojanja, koncentracija je motena, intelektualne
funkcije voznika so močno motene (motena je percepcija, sklepanje,
odločanje). Ljudje izgubljajo ravnotežje, oziroma ne morejo motorično
niti grobo kontrolirati svoje kretnje, pojavlja se vrtoglavica. Jasno je da v
takem stanju ni mogoče usklajevati kretenj za vožnjo in da je posebej
evidentna prostorska dezorientacija (ocena oddaljenosti, prostorskih
odnosov, zlasti v funkciji hitrosti gibanja objektov), kot tudi motnje
časovne orientacije. Posebej je podaljšan reakcijski čas. Bistveno je
motena percepcija z možnostjo pojava dvojnega videnja in poslabšanjem
sluha.
Prisotne so tudi spremembe razpoloženja, kar vodi v surovo in grobo
agresivno obnašanje do drugih ljudi. V tem stanju so ljudje brez zadostne
samokritičnosti, kar rezultira v neodgovornosti in slabitvi samokontrole.
S padcem krvnega tlaka se pojavlja tudi zaspanost. Možno je bruhanje.
Jasno je da skupen zbir opisanega psihofizičnega stanja rezultira v
absolutno nesposobnost za vožnjo, ker se nevarnosti realno ne more
zaznati.
2,5 do 3,5‰ alkohola v krvi Vse pogostejše in daljše prekinitve zavesti, nezmožnost usmerjanja teka
misli. Bistveno oslabljeno zapažanje, zlasti se pojavlja neprepoznavanje
343
barv in vizualnih znakov, zvokov pa se ne sliši ali se napačno razumejo.

Bistveno se zmanjša koncentracija in pozornost, zato se čutni signali
doživljajo „kot v spanju“. Pojavlja se slabost, bruhanje, globok spanec s
težkim dihanjem. Lahko se pričakuje tudi pojav psihomotorične
paralize, motene usklajenosti gibov /ataksija) pri hoji.
od 3,5 do 4,0‰ alkohola v krvi Izguba zavesti oziroma alkoholna koma
Pomembne mejne vrednosti alkoholiziranosti voznikov v različnih enotah

0,24 mg alkohola/l izdihanega zraka = 0,5 g alkohola/kg krvi = 0,5 promilov
Razmerje med količino alkohola v izdihanem zraku in količino alkohola v krvi je stalno. Za pretvorbo
uporabimo količnik 2100: mg/L zraka X 2,1 = g/kg krvi oziroma g/kg krvi : 2,1 = mg/L zraka.(Bilban 109,
glede drugih enot, ki so lahko v uporabi v drugih državah → Zorec Karlovšek 2014; glej tudi VSL sodba II
Cp 3481/2011)
Če pri odraslem, običajnem pivcu ni mogoče izključiti ravni koncentracije alkohola v krvi (KAK) v času
kaznivega dejanja višje od 2,0 promilov, v primeru hudega nasilja usmerjenega zoper življenje ali telo žrtve,
kjer velja, da je treba preseči večje psihične ovire, pa višje od 2,2 promila, nemška sodna praksa stoji na
stališču, da je treba preveriti možnost bistveno zmanjšane prištevnosti, od 3,0 promilov pa možnost obstoja
neprištevnosti. (Rösch 102) Iz sodbe mora biti razvidno, da je sodnik opravil takšno preveritev, pri čemer je
odločitev stvar proste dokazne presoje, saj ne obstajajo medicinsko-statistična izkustvena pravila, da bi ob
obstoju zgolj določene KAK v času storitve dejanja vedno morali izhajati iz obstoja bistveno zmanjšane
prištevnosti (BGH 1 StR 511/95). Poleg KAK je treba pri presoji upoštevati še vpliv alkohola na konkretnega
storilca, saj količina alkohola v krvi na vsakogar vpliva različno. Če do ugotovitev na podlagi katerih je
mogoče sklepati na psihično stanje (1) ni bilo mogoče priti, ali (2) takšnih dokaznih znakov ni, je ob obstoju
KAK v navedenih višinah, v skladu z načelom in dubio pro reo, treba izhajati iz stališča, da obstoja okoliščin
po 29. členu KZ-1 ni mogoče izključiti.
Pri običajnem pivcu lahko izhajamo iz naslednjih ocen opitosti:

• KAK med 0,5 in 1,5 promila: lažja opitost/pripitost
• KAK med 1,5 in 2,5 promila: srednja opitost/pijanost
• KAK nad 2,5 promila: močna opitost/ težka pijanost. (Rösch 103/Bilban 108R)
15.5.2.2 Izračun koncentracije alkohola v krvi
Glej tudi → Zorec Karlovšek 1990 in 2014; glede uporabe etilometrov in alkoskopov glej Jereb
Če je obdolžencu odvzeta kri in je KAK znan, lahko izračunamo tako teoretično najvišji, kot najnižji KAK v
času dejanja.
Teoretično najvišji KAK v času dejanja izračunamo z uporabo koeficienta razgradnje 0,2 promila na uro (ki
je v korist obdolženca) za celoten čas med odvzemom krvi in storitvijo dejanja, k čemur dodamo enkratni
varnostni dodatek 0,2 promila.
Primer (Rösch 105):

Dejanje se je zgodilo ob 21.00, KAK storilca, ki mu je bila kri odvzeta ob 23.30 je bil 1,6 promila. Izračun
pokaže najvišji teoretično možen KAK v času dejanja 2,3 promila (= 1,6 promila + 0,2 promila na uro, torej
2 uri in pol x 0,2 promila + enkratni varnostni dodatek 0,2 promila).
344
Teoretično najnižji KAK v času dejanja izračunamo tako, da uporabimo najmanjši urni koeficient razgradnje
v višini 0,1 promila, pri čemer zanemarimo prvi dve uri po zaužitju alkohola. Če čas zadnjega zaužitja
alkohola ni znan, moramo izhajati iz predpostavke, da je to bilo neposredno pred dejanjem.
Primer (Rösch 105):

Dejanje se je zgodilo ob 21.00, KAK storilca, ki mu je bila kri odvzeta ob 23.30 je bil 1,6 promila.
• čas zadnjega zaužitja alkohola ni znan: 1,65 promila (= 1,6 promila + 0,1 promila na uro do 23.00,
torej polovico 0,1 promila)
• čas zadnjega zaužitja alkohola je bil ob 20.00: 1,75 promila (= 1,6 promila + 0,1 promila na uro do
22.00, torej 1 uro in pol x 0,1 promila)
Izračun KAK iz količine pijače:
Formula za izračun zaužitega alkohola v gramih:

• vol % x 0,79 = utežni delež = količina alkohola v gramih na 100 mililitrov
• Widmarkova formula: količina alkohola v gramih : (telesna teža v kilogramih x 0,7 za moške
oziroma 0,6 za ženske) = promili – resorpcijska izguba – urna razgradnja od začetka pitja
◦ pri izračunu teoretično najvišjega KAK upoštevamo resorpcijsko izgubo 10% in urno razgradnjo
0,1 promila na uro
◦ pri izračunu teoretično najnižjega KAK upoštevamo resorpcijsko izgubo 30%, urno razgradnjo
0,2 promila na uro in enkratni varnostni dodatek 0,2 promila
Tako lahko raziščemo teoretično najvišji oziroma najnižji KAK tudi v primeru, ko je storilec pil po dejanju
in še pred odvzemom krvi.
Primer (Rösch 106, 107) izračuna možnih KAK storilca ob 23.00:
1. Podatki:
• storilec je moški, težek 80 kg
• pred dejanjem je spil:
◦ 3 x pol litra piva
◦ 1 x žganje (sadjevec)
◦ pivo ima vsebnost alkohola 4,8 vol%
◦ žganje ima vsebnost alkohola 40 vol%
• začetek pitja je bil ob 18.00
• konec pitja je bil ob 21.00
2. Izračun zaužite količine alkohola v gramih:
• pivo:
◦ 4,8 vol% x 0,79 = 3,79 utežni delež; 100 mililitrov piva vsebuje 3,79 gramov alkohola
◦ pol litra piva vsebuje 3,79 x 5 = 18,95 gramov alkohola
◦ trikrat pol litra piva vsebuje 18,95 x 3 = 56,85 gramov alkohola
• žganje:
◦ 40 vol% x 0,79 = 31,6 utežni delež; 100 mililitrov žganja vsebuje 31,6 gramov alkohola
◦ eno žganje (= 20 mililitrov) vsebuje 31,6 : 5 = 6,32 gramov alkohola
• zaužita količina alkohola je 56,85 + 6,32 = 63,17.
3. Izračun reducirane telesne teže storilca:
• 80 kg x 0,7 = 56
4. Izračun zaužitega alkohola po Widmarkovi formuli glede na reducirano težo:
• 63,17 : 56 = 1,12 promila
5. Najvišji KAK ob 23.00:
• od 1,12 promila odštejemo resorpcijsko izgubo 10%: 1,12 – 0,11 = 1,01 promila
345
• od 1,01 promila odštejemo promile, ki jih je telo v času od začetka pitja (18.00) do časa dejanja
(23.00 = 5 ur) razgradilo (0,1 promila na uro): 1,01 promila – (5 x 0,1 promila) = 0,51 promila
6. Najnižji KAK ob 23.00:
• od 1,12 promila odštejemo resorpcijsko izgubo 30%: 1,12 – 0,33 = 0,79 promila
• od 0,79 promila odštejemo promile, ki jih je telo v času od začetka pitja (18.00) do časa dejanja
(23.00 = 5 ur) razgradilo (0,2 promila na uro) ter enkratni varnostni dodatek 0,2 promila: 0,79
promila – (6 x 0,2 promila) = 0,00 promila
Za izjavo obdolženca glede njegovega uživanja alkohola pred dejanjem velja - kot za vse razbremenilne
navedbe obdolženca - načelo, da si mora prvostopni sodnik oblikovati prepričanje o njihovi točnosti ali
netočnosti na podlagi skupnega rezultata izvedenih dokazov. Takšnih navedb, za katere ni zadosti opornih
točk in je njihova verodostojnost vprašljiva, ne sme kar brez nadaljnjega sprejeti kot neovrženih in na njih
temeljiti svojo odločitev zgolj zato, ker ni neposrednih dokazov o nasprotnem. Takšnih navedb tudi v
smislu načela v dvomu ne sme upoštevati v korist obdolženca. Sodniku je prepuščeno, da opredeli navedbe
obdolženca o količini pijače kot neverodostojne, če ima za to v dokaznem postopku pridobljene razloge, ki
njegovo stališče argumentativno podpirajo. (BGH 3 StR 479/07)
15.5.2.3 Izvedensko mnenje o prištevnosti
Možne formulacije (primeri v nadaljevanju so iz Rösch 120 – 122):
Glede vprašanja prištevnosti je izvedenec … navedel, da je obtoženca pregledal dne... in pri njem
• razen spodaj obravnavane alkoholne opitosti
ni ugotovil (druge) bolezenske duševne motnje, niti duševne manjrazvitosti.
Obtoženi je
• srednje inteligenten in tudi
• časovno, krajevno, glede oseb in
• glede situacije popolnoma orientiran,
• Njegovo razmišljanje je vsebinsko in formalno urejeno.
• Zna ločevati pravilno od nepravilnega in ni podvržen nobenim bolezenskim nihanjem razpoloženja.
• Sposobnost spominjanja in pozornosti nista poslabšani.
• Pri obtoženem ni našel znakov obstoja psihoze ali organskih možganskih motenj.
• Izključena je možnost, da bi obtoženi očitano dejanje storil pod vplivom manične faze v okviru
psihoze.
Glede presoje, ali je bil obtoženec v posledici prehodno zaužitega alkohola neprišteven, ali bistveno
zmanjšano prišteven, je najprej merodajen obseg z alkoholom povzročenih psihičnih sprememb. Glede tega
je bilo ugotovljeno...
Na podlagi tega je treba izhajati iz ocene, da obtoženi v času dejanja ni bil neprišteven v smislu drugega
odstavka 29. člena KZ-1, pač pa je še imel v oblasti svoje ravnanje in je razumel pomen svojega dejanja.
• Obtoženi ni bil močno opit
◦ pač pa (kvečjemu) le srednje močno. (→ 15.5.2.1)
Njegova sposobnost razumevanja s tem ni bila okrnjena, niti ni izgubil oblasti nad svojim
ravnanjem, pač pa je bila (kvečjemu) bistveno zmanjšana v smislu tretjega odstavka 29. člena KZ-1.
Navedbe obtoženca na glavni obravnavi o količini popitega alkohola so s tem v določenem nasprotju. Če bi
… kilogramov težak obtoženec od … ure spil pol litra piva, … Bacardija (vsakič 0,2 cl) in … „betona“,
narejenega iz pol litra piva in 0,2 cl viskija, izračun po Widmarkovi formuli, ob upoštevanju redukcijskega
faktorja 0,7 in resorpcijske izgube 10% ter urne razgradnje 0,1 promila na uro, pokaže teoretično najvišjo
koncentracijo alkohola v krvi v trenutku dejanja ...promilov. Kot osnova je bila glede piva vzeta vsebnost
346
alkohola ...vol% in za … vsebnost … vol%. Če upoštevamo resorpcijsko izgubo 30% in urno razgradnjo 0,2
promila na uro, bi koncentracija alkohola v krvi v trenutku dejanja še vedno znašala najmanj … promilov.
• Tudi če predpostavljamo koncentracijo alkohola v krvi preko … promilov, lahko pri obtožencu
izključimo, da bi bil v trenutku dejanja neprišteven. Tudi v tem primeru je bila njegova sposobnost
obvladovati svoje ravnanje, kot je obrazloženo zgoraj, kvečjemu bistveno zmanjšana v smislu
tretjega odstavka 29. člena KZ-1.
Sodišče je po opravljenem samostojnem preverjanju pravilnosti skrbno pripravljenega izvedenskega mnenja,
ki je razumljivo, brez notranjih protislovij, prepričano
• sledi izvedencu pri njegovi diagnozi in zaključuje
• iz dejstev izvida, kot jih je ugotovil izvedenec, ob upoštevanju vseh okoliščin v njihovi celovitosti
• ki so zaznamovale stanje obtoženca ob izvršitvi dejanja
• njegove pojave, psihičnega stanja, njegovega obnašanja pred, med in po dejanju
na podlagi lastnih izkušenj sklepa, da …
Pri tem je sodišče upoštevalo in ocenilo

• poleg možne najvišje koncentracije alkohola v krvi v višini … promila
tako vidike, ki govorijo proti bistveno zmanjšani prištevnosti, kot
• priprava na dejanje
• zmožnost čakanja
• s strani obtoženca narejeni ukrepi proti odkritju
• do podrobnosti izdelan načrt dejanja
• načrtovan nakup in uporaba noža
• mirna uporaba noža v situaciji ogroženosti
• dolgotrajnost dogajanja
• kompleksnost poteka dejanja v več etapah
• smiselna reakcija na nepričakovano …
• sposobnost obnašanja v skladu s situacijo in obvladovati svoje impulze
• odsotnost govornih napak
tudi tiste, ki (npr. nenaden, impulziven potek dejanja, pomanjkanje ciljne usmerjenosti, motorične napake,
način ravnanja, ki je ogrožujoč za samega obtoženca, odpoved notranjih zavor) kažejo na …
Možne formulacije (primeri v nadaljevanju so iz Rösch 107 – 114):
1. Če imamo na razpolago podatke alkoholometrične analize krvi
Na podlagi zdravniškega izvida … v povezavi z izvedenskim mnenjem … je ugotovljeno, da je bila obtožencu

ob … uri
• kot tudi ob … uri (ponovni odvzem)
odvzeta kri in z uporabo metode plinske kromatografije (ADH postopka) ugotovljena koncentracija …
promilov alkohola v krvi.
• ugotovljena koncentracija v srednji vrednosti obeh metod … promilov alkohola v krvi.
Časa zaključka pitja alkohola ni bilo mogoče določiti.
• Obtožencu je bila kri odvzeta … ur po, glede na njegove lastne navedbe, zaključku pitja alkohola.
Iz preračuna na čas storitve kaznivega dejanja ob … uri,
če želimo izračunati najvišji možni KAK:
ob upoštevanju za obtoženca ugodne vrednosti razgradnje 0,2 promila na uro (za celoten čas do trenutka
dejanja, tudi če je krajši od dveh ur od časa zaključka pitja alkohola, ker je treba v korist obtoženca
347
upoštevati, kot da zaključek pitja in konec resorpcije sovpadata) in enkratnega varnostnega dodatka 0,2
promila, znaša teoretično najvišji KAK … promilov.
če želimo izračunati najnižji možni KAK:
ob upoštevanju vrednosti razgradnje 0,1 promila na uro in resorpcijskega časa dveh ur (to pomeni opustitev
preračuna nazaj za prvi dve uri po zaključku pitja alkohola, pri čemer je, če se tega ne da ugotoviti, treba
vzeti, da je se zaužitje alkohola končalo neposredno pred odvzemom krvi) znaša najnižji KAK najmanj…
promilov.
2. Če koncentracije alkohola v krvi ni mogoče izračunati
Sodišče izključuje možnost, da bi obtoženec pred dejanjem zaužil takšno količino alkohola, da bi prišla v
poštev njegova neprištevnost/bistveno zmanjšana prištevnost.
Obtoženi ni mogel navesti, kaj in koliko je spil pred dejanjem. Zato izračun koncentracije alkohola v krvi ni
mogoč. Res je izračun KAK – na osnovi ocen in ob upoštevanju načela v dvomu v korist obtoženca –
načeloma treba opraviti tudi, ko izjava obtoženca in morebitne izpovedi prič ne dajejo trdne osnove za
izračun. Predpostavka pa vendarle je, da navedbe o količini pijače omogočijo časovno in količinsko omejitev
zaužitega alkohola.
Če navedbe o uživanju alkohola ne nudijo, tako kot v tem primeru, nobene časovne in količinske omejitve,
izračun KAK izjemoma ni potreben. Njegov rezultat je namreč nujno tako nedoločen/nejasen, da nima
nobene indične vrednosti za preizkus, ali je krivda obtoženca bila v času dejanja pomembno omejena.
Naprej pod tč. 5.
3. Če navedbe obtoženca o količini popite pijače niso verodostojne
Navedb obtoženca o zaužiti pijači, ki niso podprte z opornimi točkami in so vprašljive, sodnik zgolj zato, ker
niso ovržene z neposrednim dokazom, ne sme kar brez nadaljnjega upoštevati za utemeljitev svoje odločitve,
niti ne iz razloga upoštevanja načela v dvomu v korist obtoženca. Svojo presojo mora graditi na celovitosti
vseh dokazov. Sodnik lahko navedbe obtoženca o zaužiti pijači zavrne kot neverodostojne, če ima za svoje
stališče, na podlagi vseh izvedenih dokazov, ustrezne podlage, zlasti npr. obnašanje/ravnanje obtoženca, ki je
v nasprotju z njegovimi navedbami o popiti pijači. (BGH 3 StR 479/07)
Navedbe obtoženca o količini zaužite pijače (glede resničnosti katerih ni nobenega neposrednega dokaza)
niso verodostojne.
Da je obtoženi pred dejanjem zaužil tako količino alkohola, da
• ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja
• je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno
zmanjšana
sodišče izključuje.
Če bi, po njegovi izjavi … kg težak obtoženi pred dejanjem, v času od … do … ure spil … pol litra piva, …
Bacardija (vsakič 0,2 cl) in … „betona“, narejenega iz pol litra piva in 0,2 cl viskija,
• ki skupaj vsebujejo … gramov alkohola
bi izračun po Widmarkovi formuli, ob upoštevanju redukcijskega faktorja 0,7 in resorpcijske izgube 10% ter
urne razgradnje 0,1 promila na uro, pokazal teoretično najvišjo koncentracijo alkohola v krvi v trenutku
dejanja, ob … uri, ...promilov.
Kot osnova je bila glede piva vzeta vsebnost alkohola ...vol% in za … vsebnost … vol%. Če upoštevamo
resorpcijsko izgubo 30% in urno razgradnjo 0,2 promila na uro, bi koncentracija alkohola v krvi v trenutku
dejanja še vedno znašala najmanj … promilov.
Tudi ta najnižja vrednost alkohola v krvi pa je v nasprotju z ugotovljenim videzom in obnašanjem med in po
dejanju ter z njim ni združljiva.
348
Naprej pod tč. 5.
4. Izračun in upoštevanje pitja alkohola po dejanju
Če upoštevamo zaužitje alkohola v času med dejanjem in odvzemom krvi, ki naj bi ga obtoženi
• med … in … uro
še zaužil,
• se najnižja koncentracija alkohola v krvi obtoženca v času dejanja zniža na … promilov, ker je
količina naknadno popitega alkohola pri obtožencu lahko privedla do največje koncentracije
alkohola v krvi … promilov, in je treba to vrednost odšteti od … promilov.
• se čisto računska teoretična najvišja koncentracija alkohola v krvi obtoženca v času dejanja zviša na
… promilov, ker je količina naknadno popitega alkohola pri obtožencu lahko privedla do
koncentracije alkohola v krvi najmanj … promilov, in je treba to vrednost odšteti od … promilov.
Izračun vrednosti naknadnega pitja
Vrednost alkohola v krvi zaradi pitja alkohola v času med dejanjem in odvzemom krvi je sodišče izračunalo s
pomočjo Widmarkove formule. Kot osnova je bila
• glede piva vzeta vsebnost alkohola ...vol% in za … vsebnost … vol%,
• redukcijski faktor 0,7 (moški; za žensko 0,6) in
• resorpcijska izguba
◦ za izračun najvišje možne vrednosti 10%
◦ za izračun najnižje možne vrednosti 30%
5. Uporaba navedb obtoženca
Obtoženi je svoje stanje v trenutku dejanja opisal kot

• okajen, vendar ne pijan
• ne pijan ampak samo malo vinjen
• med v rožicah in pijan
◦ vsekakor pa okajen
Obtoženi
• je povedal je, da
◦ je še vedno obvladoval svoje ravnanje
◦ se je zavedal, kaj je storil
• je navedel, da se poteka dogodka ne spominja
• je navedel, da se spomni le še...
◦ od tu naprej pa se mu je »strgal film«. Šele … se spet …
6. Če ni mogoče ugotoviti okoliščin iz katerih bi lahko sklepali na psihično stanje obtoženca v času dejanja
V kakšnem psihičnem stanju je bil obtoženi v času dejanja

• ali in v kakšnem obsegu so pri njem obstajali z alkoholom pogojeni izpadi
ni več mogoče ugotoviti.
7. Če obstajajo izpovedi prič o psihičnem stanju obtoženca
Subjektivni vtis prič …, da je obtoženi bil

• popolnoma pijan
• nekoliko okajen
349
• …
nima
• sporočilne moči
• dokazne moči
• ker priča ni mogla navesti katere z alkoholom povzročene motnje delovanja je zaznal pri obtožencu,
• ker priča ni mogla navesti objektivnih dejstev, ki bi dovoljevala takšno sklepanje
• ker objektivne zaznave, ki jih je imela priča, ne dopuščajo takšnega sklepa
Nobena od prič, ki je imela stik z obtožencem pred, med ali po dejanju, pri njem ni zaznala posebej
izstopajočih motenj delovanja.
Priče, ki so o tem lahko izpovedale, so stanje obtoženca pred, med ali po dejanju opisale tako:
• Priča … je navedla, da je opazila, da je obtoženi
◦ v teku večera spil
◦ približno
◦ … kozarcev vina z ...vol%
▪ natančnih količin priča ni mogla navesti
▪ Natančno koliko priča ni vedela.
◦ Kakršnihkoli (bistvenih) motenj delovanja, povzročenih z alkoholom, priča ni zaznala.
◦ Pri obtoženem je opazil
▪ opotekajočo, negotovo hojo
▪ nejasno, nerazločno govorjenje
▪ negotovost pri smeri gibanja
▪ klepetavost
▪ potrebo po govorjenju
• Priča … je povedala, da je obtoženi
▪ po dogodku
▪ pri svojem …
◦ na vprašanja ustrezno odgovarjal
◦ in na primer pri … opozoril na …
• Glede tega, da je ta priča svoje subjektivne vtise o stanju obtoženca navedla v skladu z resnico, ni
nobenega dvoma.
8. Nadaljnji kriteriji pomembni za presojo prištevnosti
Obtoženi je
• še vedno relativno mlad, vendar (že)
◦ kot je sam navedel
• navajen na alkohol in
• je že (večkrat/občasno) bil pijan.
• …
• To pomeni, da je tudi ob visokih vrednostih alkohola v krvi bil v svoji sposobnosti delovanja precej
manj prizadet, kot nekdo, ki pitja ni navajen. V skladu s tem je pri njem treba tudi individualni
pomen koncentracije alkohola v krvi praviloma klasificirati nižje kot pri občasnem pivcu.
Glede možnosti ugotavljanja dolgotrajne kronične rabe alkohola z analizo krvi → Zorec Karlovšek 2014.
Obtoženi (sicer) pije alkohol le poredkoma in kadar ga, potem …
Obnašanje obtoženca med (in po) dejanju nikakor ni bilo brezglavo, pač pa usmerjeno na cilj in premišljeno
kar
350
◦ pri bistveno zmanjšani zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje ne bi bilo mogoče.
◦ ne bi bilo mogoče, če bi obstajala z alkoholom povzročena duševna motnja.
• Obtoženi
◦ se je oborožil z …
◦ je zavestno iskal prepir
◦ je bil sposoben udariti z … in zadeti...
◦ je lahko še - precej – zanesljivo hodil in se izražal.
Okoliščine, ki jih lahko uporabimo so lahko zlasti:
• preudarne reakcije na nepredvidene spremembe situacije
• nenavadno obvladovanje telesa
• situaciji primerno obnašanje po dejanju
• prikrivanje sledi
• hiter umik
če ni njihova podlaga v običajnih vedenjskih vzorcih.
Obtoženi
• se je dogodka še dobro spominjal
• je vedel kaj se je zgodilo in kaj je storil.
Na podlagi njegovega spomina na podrobnosti dogodka je mogoče sklepati, da ni prišlo do napak v

zaznavanju in spominu, kar – četudi samo zase le v omejenem obsegu – tudi govori proti močni opitosti,
katere simptomi so lahko tudi motnje zaznavanja in spominjanja.
Medtem ko pomanjkanje spomina nima velike sporočilne moči, ker lahko izhaja tudi iz učinka
potlačitve/izrivanja in je zaradi možnega izgovarjanja težko ugotovljivo, lahko natančen spomin o dogajanju,
vsaj v določenih okoliščinah, govori za stanje prištevnosti v času dejanja in proti močnejši opitosti. (Rösch
113)
9. Možni zaključki na podlagi zgornjih ugotovljenih dejstev
Na podlagi teh prepričljivih ugotovitev izvida in indicev s težo,

• zgolj na temelju obtoženčevih navedb o količini zaužite pijače
◦ ki ni izmerjena neposredno po času dejanja
določena vrednost alkohola v krvi
• najvišja možna koncentracija alkohola v krvi, zaradi daljšega obdobja za preračun nazaj
nima bistvene izpovedne moči.
Na tej podlagi je sodišče prepričano

• da je obtoženi pred dejanjem spil bistveno manj alkohola, kot je navedel na glavni obravnavi
• da gre pri njegovih domnevnih spominskih luknjah zgolj za izgovor
• da je pri obtožencu v času dejanja
◦ šlo za lažjo opitost , ki je tipična za koncentracijo alkohola v krvi v razponu med 0,5 do 1,5
promila,
◦ šlo za srednjo opitost, ki je tipična za koncentracijo alkohola v krvi v razponu med 1,5 do 2,5
promila,
◦ šlo za težjo opitost, ki je tipična za koncentracijo alkohola v krvi nad 2,5 promila,
◦ šlo za pijanost,
1. Če je obtoženi popolnoma prišteven:

ki ni bistveno vplivala na obtoženčevo zmožnost razumeti protipravnost svojega dejanja, niti na zmožnost
ravnati v skladu s tem razumevanjem
351
2. Če je podana bistveno zmanjšana prištevnost ali je ni mogoče izključiti:

ki ni bistveno vplivala na obtoženčevo zmožnost razumeti protipravnost svojega dejanja, niti na zmožnost
ravnati v skladu s tem razumevanjem, pač pa
• ...pri čemer se izhaja iz stališča v njegovo korist
• kvečjemu
• zgolj
bistveno zmanjšana, v smislu tretjega odstavka 29. člena KZ-1.
3. Če je podana neprištevnost ali je ni mogoče izključiti:
zaradi katere obtoženčeva prištevnost ni bila zgolj bistveno zmanjšana, pač pa je bila njegova (česar ni
mogoče izključiti)
• zmožnost razumeti protipravnost svojega dejanja
• zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje
izključena (prvi odstavek 29. člena KZ-1.
V zvezi s psihiatričnim izvedenskim mnenjem glede prištevnosti glej tudi → 19.14.1.
15.5.3 Priča
Predmet pričanja so vedno lahko le lastne zaznave priče, tj. tisto, kar lahko zaznamo z enim ali večimi od
petih čutov. Priča lahko torej izpove le o tem kaj je videla, slišala, okusila, vonjala, tipala. → poglavje
13.14.1 Kaj lahko dokazujemo s pričami?
15.5.3.1 Sposobnost biti priča
Sposobnost pričati: »...je zmožnost osebe določeno specifično dejansko stanje zanesljivo zaznati, ga v
vmesnem času med dogodkom in zaslišanjem ohraniti v spominu, v situaciji zaslišanja to dogajanje besedno
izraziti in ločiti doživeto od predstav izvirajočih od drugod.« (Rösch 69) Pri presoji sposobnosti pričanja gre
za presojo, ali je določena oseba sposobna pravilne in popolne izjave, ne pa za presojo, ali konkretna izjava
temelji na dejansko doživetem oziroma ali temelji na napaki (→ 6.6.1.2) ali sugestiji (→ 6.6.1.1).
Ugotovitev, da je oseba sposobna pričati torej ne pove še ničesar o verodostojnosti izjave (presoja veljavnosti
izjav → 6.4); nasprotno pa, ugotovitev, da oseba ni sposobna pričati, praviloma njeni izjavi odvzame
dokazno vrednost.
Možne formulacije (primeri v nadaljevanju so iz Rösch):
Priča je sposobna pričati. V času obravnavanega dogodka je bila sposobna dogajanje/obnašanje

obdolženca/gibanje oškodovanca zanesljivo zaznavati, zaznano shraniti in ohraniti v spominu in, kot se je
izkazalo v teku zaslišanja, ima potrebno jezikovno sposobnost posredovati zaznano. Da je priča sposobna
ločiti dejansko doživeto od predstav izvirajočih od drugod, sodišče nima nobenega dvoma.
15.5.3.1.1 Specialna sposobnost pričati - droge
• če se zatrjuje, da je priča bila v času opazovanja pod vplivom drog (če droga lahko vpliva na
zaznavanje ali spomin):
◦ Priča sicer občasno uživa …, vendar pri njej še ni prišlo do osebnostnih sprememb povzročenih
z drogo. Priča ni bila in tudi ni odvisna od drog/je sposobna nadzorovati uporabo drog.
◦ V času opazovanja/v času kaznivega dejanja ni bila pod vplivom drog, niti ni bila v stanju
odtegnitvene krize. Izključeno je, da bi bila njena sposobnost zaznavanja zmanjšana/ovirana.
◦ Vendar v času opazovanja/v času kaznivega dejanja ni bila omamljena.
352
◦ Na podlagi tega in njenega natančnega spomina na potek dogodka/potek pogovora/posameznih

podrobnosti, je izključeno, da bi pričina sposobnost zaznavanja bila zmanjšana/ovirana.
15.5.3.1.2 Specialna sposobnost pričati – alkohol
• če se zatrjuje, da je priča bila v času opazovanja pod vplivom alkohola:

◦ V času dejanja je bila priča...
◦ V času opazovanja je bila priča
▪ trezna in njena sposobnost zaznavanja ni bila prizadeta.
▪ sicer alkoholizirana, saj je spila …, vendar ni bila v stanju opitosti.
• Njen KAK je znašal največ … promilov.
• Pri njej ne obdolženi, ne priče...niso opazili z alkoholom povzročenih motenj funkcij.
◦ Na podlagi tega in njenega natančnega spomina na potek dogodka/potek pogovora/posameznih
podrobnosti, je izključeno, da bi pričina sposobnost zaznavanja bila zmanjšana/ovirana.
◦ Čeprav gre pri priči za alkoholika, ki je v času opazovanja (vsakokrat) spil tako količino
alkohola, da je njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bila bistveno zmanjšana v smislu
29. člena KZ-1, glede njegove sposobnosti pričati ni nobenega dvoma. Na podlagi njegovih
navedb podrobnosti dogodka lahko z gotovostjo izključimo, da bi njegova sposobnost
zaznavanja bila zaradi prej zaužitega alkohola okrnjena ali, da gre za, kot zatrjuje …., iz
njegove fantazije oziroma domišljije izvirajoče navedbe, ki jih želi predstaviti kot dejansko
doživete.
◦ Ugotovitev, da je … s psihiatričnega vidika treba jemati kot neomejeno sposobno
pričati, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca.... Ta svojo ugotovitev utemeljuje
z...
15.5.3.1.3 Specialna sposobnost pričati – otrok
• otrok kot priča (→ 4.15):

◦ Pri D.D. gre za starosti primerno razvito, /povprečno/ inteligentno dekle,
◦ brez psihičnih ali zdravstvenih pomanjkljivosti,
◦ z dobrim spominom,
◦ ki kljub svoji mladosti deluje, da se zelo dobro zaveda stvarnosti,
◦ ki ima jasne predstave o pravilnem in napačnem,
◦ z močnim čutom za pravičnost,
◦ ki lahko dobro ločuje med lastno doživetimi in pripovedovanimi ali sanjskimi oziroma
fantazijskimi predstavami,
◦ ki na področju spolnosti (še ni) poučena,
▪ kot je potrjeno s strani zanesljive in strokovne priče...,
◦ ki na vprašanja ne odgovarja zgolj s prikimavanjem ali zmajevanjem, pač pa je sposobna - na
spolnost nanašajoče se – dogajanje opisati z lastnimi besedami in
◦ ki ni bila deležna (namernega) vpliva poskusov sugestije.
15.5.3.2 Obrazložitev presoje verodostojnosti izpovedi
Pri obrazložitvi verodostojnosti izpovedi, na katere opiramo svojo presojo, imejmo pred očmi dvoje:
1. ne zadošča navesti, da »priči verjamemo«, »je priča verodostojno izpovedala« ali »sodišče je
poklonilo vero«, ključno je obrazložiti zakaj izpoved štejemo za verodostojno
2. ne gre za verodostojnost priče, pač pa za verodostojnost konkretne izjave (ki jo bomo uporabili v
obrazložitvi)
353
Splošno: možne formulacije (primeri v nadaljevanju so iz Rösch):
• Za verodostojnost izpovedi/navedbe priče govori njena kakovost (→ 6.7).

• Priča je opisala
◦ številne podrobnosti (→ 6.7.1.1) jedrnega dogajanja, pa tudi številne postranske podrobnosti.
▪ Opisala je, kako...
▪ Poročala je...
▪ V svoji izpovedi je priča večkrat prebila vnanjo kronologijo dogodkov in pripovedovala o
postranskih podrobnostih in se nato ponovno vrnila k poročilu samem dogodku.
• Verjetnost, da bi oseba, ki se zavestno laže, pripovedovala o takih, za namen obremenitve
nepomembnih dejstvih oziroma okoliščinah, je majhna, ker predstavlja težko nalogo z visokimi
zahtevami za miselne (kognitivne) sposobnosti, iznajti izpoved o (kompleksnem) dogajanju brez
temelja lastne zazanave in jo poleg tega ohraniti v daljšem časovnem obdobju. Zlonamerna priča bi
si raje izmilsila bolj enostavno dejansko stanje, brez toliko podrobnosti.
• Na verodostojnost njene izpovedi v veliki meri kaže opisovanje interakcij/delov
pogovorov/komplikacij (→ 6.7.1.5) pri poskusih posameznih dejanj
◦ in kako so (se) posamezna nameravana dejanja
▪ ponesrečila
▪ zaradi motenj v njihovem poteku
• bila opuščena.
• morala biti prekinjena.
◦ Priča je tako poročala,
▪ da je pri obdolžencu opazila...
▪ da je obdolženi...
▪ kako je obdolženi...
◦ Priča je tako opisala,
▪ kako...
▪ kako je obdolženi...
• Nadaljnji zelo dokazno močni indici za verodostojnost njenih navedb so
◦ opisovanje zaznav o lastnih psihičnih doživljanjih (→ 6.7.2.2; lastne misli, čustva, ali senzorični
občutki)
◦ opisovanje psihičnih procesov pri obdolžencu
◦ v zvezi z dogajanjem, ki ga je priča opisovala.
▪ Opisala je...
▪ Poročala je ...(o močnih čustvenih reakcijah /joku, rotenju ipd./, o močnem strahu)
• Priča je poročala tudi o delih dogodka, katerih pomena ni razumela (→ 6.7.2.5). (predvsem v
izpovedih otrok, pri odraslih ni pričakovano). Povedala je...
• Izpoved priče je tudi notranje skladna (→ 6.8.1) in brez (jezikovnih ali) vsebinskih strukturnih
prelomov.
• Podrobnosti, ki jih je navedla, se vklapljajo v logični potek dogodka.
• Priča motiva, da bi po krivem obremenila obdolženca,
◦ gleda na …
• ni imela
◦ in tudi obdolženi ni mogel navesti (preverljivega, plavzibilnega) razloga, zakaj bi si priča, brez
konkretnega razloga, izpoved, kot jo je podala izmislila oziroma hlinila, da bi ga tako
obremenila v nasprotju z resničnostjo.
◦ Med njo in obdolženim (je) pred dejanjem
▪ ni bilo spora
▪ ni bilo prepira
▪ prišlo zgolj do...
354
Pozor: iz ugotovljenega obstoja motiva za obremenitev ni mogoče nujno sklepati na lažno izjavo (→ 6.3)!
"Status priče oziroma njeno razmerje do katerega izmed procesnih udeležencev v širšem smislu ter
(posredna) narava njene izpovedbe še ne določata njene (ne) verodostojnosti, kot to meni pritožnik, temveč
sta izkustvena in logična sprejemljivost ter zlasti skladnost z drugimi dokazi tisti, po katerima se je treba pri
presoji posamezne izpovedbe ravnati. Čeravno izpovedbi zgornjih dveh prič izhajata iz oškodovankine
izpovedbe, sta izkustveno in logično brezhibni ter medsebojno skladni, s čemer je odpadla kakršnakoli
ovira, da ne bi mogli biti sprejeti. Izkustveno smiselno je tudi oškodovankino iskanje zdravstvene pomoči
naslednjega dne, ki ni utrpela globlje vreznine, kot to zmotno ocenjuje pritožnik, temveč udarnino in
odrgnino, kot jo je ugotovil izvedenec medicinske stroke (...). Pomembno je še, česar pritožnik sicer ne
izpostavlja, da je za zadnjo poškodbo izvedenec izrecno odgovoril, da so plastični stoli za otroke narejeni
tako, da imajo dovolj robov, na katerih lahko pride do poškodovanja ter da ni potrebno, da bi bil ta rob
izrazito oster. Oškodovankina izpovedba se s tem tudi glede nastanka poškodb izkaže za potrjeno, povzeta
pritožbena prizadevanja pa, kljub zatrjevani iskrenosti obdolženčevega zagovora, ki pravzaprav nima opore
v nobenem dokazu, za neuspešna" (VSM sodba IV Kp 21137/2010). Sorodstveno in zunajzakonsko
razmerje obeh obremenilnih prič z zasebnim tožilcem še ni utemeljen razlog za odvzem verodostojnosti
izpovedb takšnih prič, če ni drugih tehtnih razlogov. Pritožba zagovornice zoper obsodilno sodbo ne more
biti uspešna (VSC Sodba Kp 136/2000).
• Da je priča A.A., zato ker je..., obdolženca iz maščevanja obremenila po krivem, sodišče izključuje.
• Maščevanje lahko sicer res načeloma, odvisno od okoliščin posameznega primera, pride v poštev kot
motiv za neresnično obdolžitev in težnje k maščevanju lahko vodijo v pretiravanje. Po drugi strani so
lahko maščevalna čustva prisotna tudi pri resnični izjavi in jih izjavljalec uspe obvladati. Posebej
žrtev posilstva si lahko tudi ob upravičeni jezi na posiljevalca z resnično izjavo prizadeva za njegovo
kaznovanje.
• Naslednji znaki kažejo, da priča ni obdolženca iz maščevanja po krivem obdolžila.
◦ Navedbe priče niso bile zaznamovane s hlepenjem po obremenitvi,
◦ pač pa z očitnim prizadevanjem za objektivno in pošteno izpoved.
• Pri odgovorih na postavljena vprašanja se ni nikdar izmikala ali se zatekla v gola namigovanja ali
prazne fraze.
• Izogibala se je kakršnimkoli končnim sklepom in vrednotenju
◦ ter se večkrat popravila.
◦ ter večkrat popravile svoje navedbe.
• V svoji izjavi je priča ves čas zadržala kritičen odnos do sebe in svojega spomina.
◦ V nasprotju z lažnivo pričo, ki si bolj prizadeva, da ne bi z razkrila kakšne šibke točke s
spontanim priznanjem spominske luknje, je priča vedno povedala, če se česa ni več (natančno)
spominjala
▪ in ni skušala na vsak način dati odgovor.
▪ Tako je priznala, da se ne spominja več...
• V njeni izjavi so manjkali običajni znaki lažne obdolžitve, kot je tipično poudarjanje obremenilnih
delov.
◦ Priča je potrdila
◦ Priča tudi ni zanikala...
◦ S tem je
▪ obdolženca delno tudi razbremenila
▪ priznala lastno napačno ravnanje.
• Za verodostojnost njenega pričanja govori tudi, da je odprto povedala o okoliščinah, ki so jo
izpostavile tveganju, da bo njena osebnost prikazana v neugodni luči. Tako je ...Če bi priča hotela
obdolženca po krivem obdolžiti, bi to izpustila oziroma ne bi omenila.
◦ Takšno zadržanje priče pri izpovedovanju,
355
▪ zlasti, da obdolženca ni dodatno obremenila, čeprav bi to lahko storila in bi to bilo komajda

mogoče izpodbijati, kaže, da
• ni hotela uporabiti črno belega slikanja v škodo drugega
• in
◦ se ni skušala na vsak način prikazati kot nedolžno, pač pa
◦ upoštevala popolnoma trezno predstavitev sebe
◦ in je bila tudi samokritična.
• Nadaljnji dokazno močan indic za verodostojnost izpovedi priče je za delikt specifična vsebina (→
6.7.1.6).
• Priča je opisala,
◦ kako je pri njej
◦ groženj s smrtjo s strani...
◦ …
◦ že od vsega začetka prišlo do opustitve vsakega poskusa odpora.
Da se prizadeti v takšnih primerih obnašajo prej pasivno in pride do položaja »samo da
mine«, brez velikega odpora, je tipičen način obnašanja v takih situacijah.
◦ da je skušala obdolženca s
▪ prepričevanjem
▪ »poplavo besed«
odvrniti od dejanja.
To je relativno pogost način obnašanja žrtev, ki s, tako kot priča, telesno šibkejši od storilca.
• Okoliščina, da
◦ je po dogodku prišlo do..., kot to priče ...soglasno opisujejo, je reakcija žrtve, ki kaže, da je
predhodno prišlo do močno škodljivega dogodka.
◦ Motnje (npr. spanca, strah iti ven...), ki jih
▪ kot poroča priča
◦ trpi od dogodka dalje, so reakcije na obremenitev, ki so tipični za dejansko s travmo prizadete
osebe.
• Iz s strani priče opisanega poteka dogodka izstopa tudi, da je obdolžencu očitno šlo tudi za izvajanje
moči nad žrtvijo. To izhaja iz... Ker je izkazovanje moči nad žrtvijo pri posilstvu pogosto odločilen
vidik za storilca, tudi to kaže da izjave priče temeljijo na dejansko doživetem.
• S tem, ko je navedla priči B.B. in C.C, je priča A.A. omogočila preverjanje njene izpovedi. Lažniva
priča bi to komajda storila, saj bi, če bi omogočila takšno možnost preverjanja, morala izhajati iz
tega, da se v nadaljevanju njena izpoved ne bo potrdila, kar bo imelo zanjo negativne učinke.
• Za resnično, na doživetem temelječo izpoved govori tudi njena konstantnost (→ 6.8.4).
• Priča
◦ ki je bila večkrat zaslišana
• je
◦ jedrno dogajanje
▪ to je vse iz poteka dogodkov, kar je zanjo v trenutku doživljanja subjektivno, torej z njenega
gledišča, bilo osrednjega pomena
• in svojo lastno vlogo
• tako kot na glavni obravnavi,
• opisala tudi že prej in sicer
◦ pri njenem … zaslišanju ...(zapisnik na l. št. 67) in
◦ pri njenem … zaslišanju …(zapisnik na l. št. 67).
• Da je priča ...ne govori zoper verodostojnost njene izjave (→ 6.8.4.3 in 6.8.4.4).
◦ To se lahko
▪ brez nadaljnjega razloži z naknadnim odprtjem spomina
356
▪ razloži s tem, da vsebine spomina ni možno vedno v poljubnem trenutku v popolnosti

priklicati.
▪ Predvsem pa je že takrat omenjala, kar potrjuje …, da je …
◦ Tovrstne
▪ spominske luknje ali manjši premiki
▪ nepomembna nasprotja
▪ nepomembne spremembe v izjavah
▪ razširitve na obrobno dogajanje
• kot te
• ki ne zadevajo jedrnega dogajanja
▪ niso redke v izpovedih, ki niso dobro pripravljene.
▪ Takšna spominska negotovost oziroma nepomembne razlike/nasprotja ne pomemnijo
nikakršne okrnitve kakovosti izpovedi, ker so v skladu s pričakovanji psihologije spomina in
se jih da razložiti z normalnim procesom pozabljanja oziroma spominskimi negotovostmi.
▪ Sicer pa takšno spominsko negotovost (kot je razloženo že zgoraj) neredko najdemo v
resničnih izjavah. Nasprotno, izmišljene in lažne izjave so prej izmišljene in naučene kot
homogene in prepričljive.
• Okoliščino, da priča na posamezna vprašanja, ki so se tikale obrobnega dogajanja,
◦ kot naprimer...
▪ ni
▪ vse do konca ni
◦ mogla odgovoriti, je treba pripisati temu, da je v nevarni situaciji pozornost prizadetega
prvenstveno usmerjena na strašljivi dogodek (→ 6.10.1.2), ne pa na spremljajoče pojave.
• Izjavo lahko ocenimo kot zanesljivo, ne pa na zavestnem ali nezavestnem tujem sugestivnem vplivu
temelječo, na podlagi zgodovine njenega nastanka (→ 6.6.6).
◦ Priča je …
◦ Priča je res morala biti sprva s strani … vzpodbujena k vložitvi ovadbe.
◦ Glede na kratek čas med kaznivim dejanjem, tj, ob...in časom podaje ovadbe ob..., je izključeno,
da bi v vmesnem času prišlo do vpliva na pričo s strani tretjega.
◦ Prav tako se lahko izključi, da je priča opisala posilstvo, da bi s tem skušala prikriti, da je
imela z obdolžencem soglasne spolne odnose.
◦ Proti temu
▪ in za na dejansko doživetem temelječo izjavo
◦ govori tudi obnašanje priče po dejanju.
▪ in psihično stanje v katerem
▪ in posebno psihično stanje v katerem
◦ se je priča znašla, ko je bilo ugotovljeno, po dogodku.
◦ Verodostojne priče D.D., F.F. in G.G.,ki so pričo A.A. videle neposredno po dogodku, so izjavile,
da je oškodovanka...Takšno obnašanje je komajda mogoče spraviti v soglasje s hipotezo, da je
priča z obdolženim imela soglasen spolni odnos.
◦ Verodostojna priča H.H.
▪ ki je poleg priče I.I. povedala o očitanem kaznivem dejanju, je izjavila, da je oškodovanka...
▪ je verodostojno povedala da...
◦ Tudi ta čustveni odmev je znak dejansko doživetega,
▪ predvsem, ker bi tako realistično in čustveno izpoved nekdo, ki dogodka ni sam (so)doživel,
le stežka opisal tako prepričljivo, kot je to naredila priča.
◦ Nazadnje, nič ne laže na to, da bi bila priča nagnjena k temu, da bi predstave, nastale v njeni
domišljiji, predstavila kot lastne zaznave.
• Prav tako je mogoče izključiti (tudi), da bi izpoved priče temeljila na (goli) izmišljotini ali na ti.
paralelno doživetem (→ 6.6.4).
357
◦ Potrebnih/ga
▪ intelektualnih sposobnosti
▪ vedenja in izkušenj s spolnostjo
▪ vedenja o neposrednem spolnem vedenju
◦ priča (še) nima.
◦ To je razvidno iz...
◦ Poleg tega je še
▪ premajhna
▪ premlada.
◦ Te okoliščine govorijo v prid tega, da se je prepovedano dejanje, ki ga je opisala, dejansko
zgodilo.
• Priča se pred obravnavnim dogodkom še nikdar ni srečala s podobnim življenjskim položajem.
◦ Priča ni vedela in ne ve, kakšne težke posledice za obdolženca bi lahko imela njena izpoved.
◦ Znakov, da bi pričo vodile težave s samospoštovanjem ali večjo potrebo po uveljavitvi, ni.
• Dejstvo, da je priča ovadbo podala (šele) … po dogodku, ne govori proti verodostojnosti izjave. V
tovrstnih zadevah je izkustveno znano, da pride do tega pogosteje, saj je za žrtve zadeva
mučna/boleča, zato so negotove in zbegane ter sprva sploh ne vedo, kako naj ravnajo.
◦ in se je morala šele prebiti do odločitve za ovadbo.
• Da je priča po dejanju z obdolžencem še … ni netipično obnašanje žrtve. Ni redko, da pri storilcu,
po zadovoljitvi svoje spolne sle in sprostitvi vzburjenosti, pride do bolj prijateljskega, skesanega
obnašanja, v okviru katerega želijo žrtvi pomagati. Žrtev, ki je po tem, kar se ji je zgodilo,
deprimirana in tako psihično kot fizično prizadeta in izčrpana ter komaj še sposobna lastne
iniciative, pusti, da prevladajo ti poskusi pomoči, že zato, da ne bi zanetila ponovne jeze storilca in
da bi se situacija končala na kar najmanj boleč način.
• Da je oškodovanka J.J. kljub spolnemu nasilju ...(ponovno šla v stanovanje in tam več mesecev
živela z obdolžencem) ne govori zoper verodostojnost priče. Takšno obnašanje vsekakor pogosto
srečamo pri žrtvah spolnega nasilja.
◦ Pri žrtvah zgolj telesnega nasilja v družinskem okolju, je takšno obnašanje prav tako pravilo.
◦ Znano je, da se npr. zlorabljene žene/ženske, kljub vsem naporom s strani tretjih, vedno znova
vračajo k svojim mučiteljem, čeprav ti zelo mnogokrat,pogosto že po krajšem času, ponovijo
zlorabo.
• Ni spregledano, da je priča navedla… in da je njena izpoved v tem delu dokazano objektivno
neresnična.
◦ Zaključiti iz tega, da
▪ je izpoved priče zato v celoti neverodostojna oziroma
▪ zato niso verodostojne tudi njene (ostale), za obdolženca obremenilne izjave
▪ zato njene navedbe o dogajanju niso pravilne
▪ zato njena izpove o neprostovoljnem spolnem odnosu z obdolžencem (v celoti) ni
verodostojna,
◦ ocenjuje sodišče, na osnovi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, kot napačen
zaključek.
◦ Odločilni za tako presojo so
▪ poleg splošnega vedenja,da noben človek vedno in vsak človek kdaj laže,
▪ naslednje okoliščine:
• Pri delu izpovedi, ki je objektivno neresničen, ne gre za kakšen pomemben del izpovedi
◦ in tudi ni šlo za zavestno napačno izpoved. Sodišče je nasprotno prepričano, da
▪ si je priča glede tega zgolj ustvarila napačno spominsko sliko.
▪ …
◦ Da je priča v enem delu objektivno izrekla neresnico, se lahko razloži s tem, da je …, kar ne
more omajati vrednosti celotne izpovedi.
358
• Za obdolženca obremenilne izjave priče A.A. so dodatno podprte

◦ z
▪ zdravniškim spričevalom...
▪ izvedenskim mnenjem...
▪ izpovedbami prič B.B. in …, ki so verodostojno povedale...
▪ naslednjimi dokazanimi okoliščinami...(nadaljnji indici).
◦ To kaže, da …
◦ Iz tega izhaja, da …
◦ Na podlagi tega sodišče sklepa, da...
◦ Iz tega sodišče izpeljuje, da...
Za oceno verodostojnosti priče je pristojno sodišče (in ne izvedenec) (Sodba I Ips 89440/2010-104).
"Vselej, kadar posamezne osebe v pravdnem postopku izpovedujejo drugače ali celo nasprotujoče in
izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kakor da na podlagi notranjega prepričanja sprejme eno od
različic. Tega seveda ne stori arbitrarno, temveč mora svoje notranje prepričanje z metodo racionalne
argumentacije tako pozunanjiti, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa" (VSL sodba II Cp
2465/2009). Prepričljivost izpovedbe priče ni zgolj subjektivni občutek sodečega sodnika. "Prepričljivost
namreč pomeni, da ima dokaz določene lastnosti in značilnosti v taki meri, da omogočajo logično in
psihološko oceno in da se ne dvomi, da bi lahko bilo drugače. Tako ni utemeljena navedba zahteve, da je
ocena sodišča o prepričljivosti izpovedbe oškodovanke povsem subjektivna in se ne da preizkusiti, saj je
sodišče prve stopnje obrazložilo, da sklepa o prepričljivosti oškodovanke iz dejstva, da je bila njena izpoved
ves čas skladna in ker jo potrjujejo ostali izvedeni dokazi, predvsem izpovedbe ostalih prič, in sicer
oškodovankine mame, B.B., kriminalista B.S. ter B.N. Prav tako je sodišče utemeljilo oceno, da obsojenčev
zagovor, predvsem v zvezi z oškodovankinim motivom za prijavo zadeve, ni logičen in zakaj mu ni sledilo.
Sodišče je podrobno ocenilo neskladja v izpovedbah različnih prič ter ugotovilo razloge, zaradi katerih je
do njih prišlo. Zaključek sodišča prve stopnje glede verodostojnosti oškodovankine izpovedi je v zadostni
meri obrazložen, tako da se da preizkusiti" (Sodba I Ips 241/2005). Dejstvo, da so v določenih niansah
razlike oziroma nepopolnosti v izpovedbah posameznih prič, ne more pomeniti, da sodba nima razlogov
oziroma, da je med njimi tako nasprotje, da bi to lahko pomenilo kršitev določb kazenskega postopka po 11.
točki prvega odstavka 371. člena ZKP (Sodba I Ips 22606/2011-87).
Če se sodišču glede na ostalo dokazno gradivo ni porajal dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanke, ni
bilo potrebe, da bi izpovedbo dodatno preverjalo (Sodba I Ips 2242/2011-79). Okoliščina, da oškodovanka
na glavni obravnavi ni bila zaslišana, ne izpodbija ocene verodostojnosti njene izpovedbe (Sodba I Kp
51393/2010-61).
Če priča, ki bi imela položaj privilegirane priče (236. člen ZKP), v kazenskem postopku ni bila zaslišana
(obramba tega tudi ni predlagala) in se na pravno dobroto ni sklicevala, sodišče lahko opre sodbo na njene
izjave, prestrežene z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov (peti odstavek 154. člena ZKP) ( Sodba I
Ips 41559/2010-464). Če se privilegirana priča odloči, da ne bo pričala, te okoliščine sodišče v svoji odločbi
ne sme komentirati, še manj pa na njej utemeljevati obdolženčeve krivde (Sodba I Ips 5753/2012-7).
Po določbi 327. člena ZKP sme senat izjemoma skleniti, da se obtoženec začasno odstrani iz sodne
dvorane, 1) če priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali 2) če okoliščine kažejo, da v njegovi
navzočnosti ne bo govorila resnice. Po vrnitvi obtoženca na zasedanje se mu prebere izpovedba priče,
obtoženec pa ima pravico priči postavljati vprašanja ter dajati pripombe k njeni izpovedbi. Po potrebi se
lahko opravi tudi soočenje. Ker predstavlja določba 327. člena ZKP izjemo od obdolženčeve temeljne
pravice, da je navzoč pri izvajanju dokazov, za odstranitev obdolženca z glavne obravnave med zaslišanjem
priče ne zadošča le gola domneva, da priča v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice ali da ne bo
pričala. Prav tako ne zadošča prepričanje sodišča, da se bo priča počutila nelagodno pri podajanju izjave v
navzočnosti obdolženca, saj je ta občutek prisoten pri večini pričanj, zlasti v primeru, če priča s svojo
359
izpovedbo obdolženca obremenjuje. Glede na stališče, uveljavljeno v sodni praksi, morajo obstajati tehtni
razlogi, utemeljeni s konkretnimi okoliščinami. Na očitek zagovornika, da iz obrazložitve sklepa senata ni
razvidno, katera od procesnih situacij, predvidenih v 327. členu ZKP, je po oceni sodišča utemeljila
odstranitev obdolženca iz sodne dvorane, je pravilno odgovorilo že višje sodišče. Vrhovno sodišče se zato v
tem delu sklicuje na razloge, navedene na 3. strani drugostopenjske sodbe, pridružuje pa se tudi presoji
višjega sodišča, da so obstajali tehtni razlogi v smislu 327. člena ZKP, ki so utemeljili odstranitev
obdolženca iz sodne dvorane med zaslišanjem oškodovanke. Iz obrazložitve sklepa senata na obravnavi dne
24. 11. 2011 in drugostopenjske sodbe izhaja, da sodišči pojma travmatiziranosti, s katerim je bila
obrazložena odstranitev obdolženca iz sodne dvorane, nista uporabili v smislu prisotnosti specifičnih
značilnosti spolne zlorabe (te pri oškodovanki niso izkazane), temveč je bilo s tem pojmom zajeto celotno
psihično stanje oškodovanke (čustvena občutljivost, posebnosti njenega psihosocialnega funkcioniranja) ob
zaslišanju, ki se odraža v njenih težavah (nepripravljenosti) govoriti o dejanjih obdolženca oziroma se
soočiti z emocionalno neugodnimi situacijami (prim. str. 3 in 4 sodbe višjega sodišča). Izkazano je bilo tudi
poslabšanje zdravstvenega stanja oškodovanke zaradi zaslišanja oziroma udeležbe na obravnavi. Pri tem ni
šlo le za neartikulirano domnevo sodišča, da oškodovanka v navzočnosti obdolženca ne bo želela pričati,
temveč za sklepanje o psihičnem stanju oškodovanke, ki je utemeljeno s konkretnimi okoliščinami
(izpovedba pedagoginje S. L. in mnenji izvedenke za nevrologijo mag. M. C. in izvedenke psihiatrične
stroke dr. M. T.) (Sodba I Ips 34239/2010-121).
S posplošenim navajanjem, da je zaradi navzočnosti oškodovanca pri podaji zagovora njegova izpovedba
neverodostojna, obramba ne more biti uspešna (Sodba I Ips 29363/2010-48).
15.5.3.3 Problem „daljše časovne odmaknjenosti dogodkov“
V primeru, ko naj bi priča izpovedala o časovno oddaljenem dogodku mora sodnik oceniti primernost
takšnega dokaza na podlagi splošnih življenjskih izkušenj in vseh okoliščin (npr. predmet dokazovanja,
osebnost priče, pomen dogodka za to pričo, dolžino poteklega časa), ki podpirajo ali nasprotujejo možnosti,
da bi priča ohranila spomin na takratne zaznave. (→ 5.2) V poštev za oceno pridejo tudi ti. spominski
mostovi, tj. markantni dogodki, ki jih priča lahko poveže z obravnavnim dogodkom npr. osebno pomembni
datumi (npr. rojstni dnevni družinskih članov), drug dogodek, katerega se priča dobro spominja in ga je
mogoče objektivno preveriti (npr. športni dogodek, TV oddaja).
15.5.3.4 Kdaj je potrebno izvedensko mnenje o verodostojnosti?
Če ocenjujemo, da je potrebno izvedensko mnenje o verodostojnosti priče oziroma njene izpovedi, je to

naloga izvedenca psihološke stroke (klinični psiholog), če gre za za „psihološko normalne“ sposobnosti
zaznavanja, spominjanja in mišljenja. To velja tudi za intelektualno nižje sposobne priče. Psihiatrično
izvedenstvo je potrebno, če je sposobnost biti priča pod vprašajem, ker gre (bi lahko šlo) za duševno bolezen
ali da sicer obstajajo znaki, ki kažejo, da je pričina sposobnost pod vplivom trenutnih psihopatoloških
vzrokov. (Rösch 54) (Izkušeni) klinični psiholog ima potrebno znanje, da prepozna bolezenske znake in s
tem potrebo po odreditvi dodatnega izvedenstva (psihiatrične stroke). (4 StR 446/68)
To velja tudi če gre za izpoved otroka. Obstoj okoliščin, kot je sugestivno predhodno zaslišanje otroka,
psihopatološke okoliščine pri žrtvi (npr. samopoškodbe ali suicidalnost kmalu po dejanju), lahko zahteva
postavitev izvedenca, ker kaže na osebnostne motnje, katerih vpliv na sposobnost izpovedovanja zahteva
posebno strokovno znanje, ki ga sodnik nima. (Bender 1514).
Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje, ki terja pritegnitev izvedenca, je sodnikovo spoznanje,
da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost: Dokazna ocena ugotovljenih
okoliščin konkretnega primera z vidika presoje obstoja očitne nesorazmernosti med zrelostjo obsojenca in
360
oškodovanke, ne presega praga tiste povprečne strokovne razgledanosti, ki sodišču dovoljuje (omogoča), da
tako dejansko vprašanje razreši samo. Kolikor vložnik v zahtevi trdi, bi sodišče to dejansko vprašanje lahko
razjasnilo le s pritegnitvijo izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, da je zato, ker tega ni storilo, kršilo
obsojenčevo pravico do obrambe, mu ni mogoče pritrditi (Sodba I Ips 24/2009).
Glej tudi → 19 IZVEDENSTVO.
15.5.3.5 Privilegirana priča

V primerih, ko gre za podatke, ki jih je socialnemu delavcu dala privilegirana priča, mora sodišče praviloma
poučiti socialnega delavca o pravici, da ne priča. V obravnavani kazenski zadevi pa to ni bilo potrebno, saj je
oškodovanka, ki je privilegirana priča, prostovoljno prišla na center za socialno delo in kasneje v kazenskem
postopku tudi pričala. Sodišče je torej že razpolagalo s podatki, o katerih je bila kasneje zaslišana tudi
socialna delavka. Potreba po varovanju zaupnosti razmerja med socialnim delavcem in posameznikom ter
podatkov iz zasebnosti tega posameznika odpade, če posameznik v kazenskem postopku take podatke
prostovoljno razkrije sodišču (Sodba I Ips 11376/2012-84). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po
8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana, če bi se privilegirana priča odrekla pričevanju, sodišče pa
bi nato pomen te pravne dobrote obšlo na ta način, da bi o vsebini njene izjave, dane brez kakršnihkoli
procesnih garancij organom za notranje zadeve, zaslišalo drugo pričo (Sodba I Ips 210/98).
15.5.3.6 Nezmožnost zaslišanja; anonimna priča
Sodišča dokaze vrednotijo v skladu z načelom proste presoje dokazov. Zgolj anonimnost in nepreverljivost
zapisov ne pomeni razloga za nedovoljenost dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP (Sodba I Ips
26329/2011-68). "Obdolženec mora imeti vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da
lahko postopek ocenimo kot pošten. V obravnavanem primeru obsojenčeva obramba res ni imela možnosti
sodelovati pri zaslišanju priče pred preiskovalnim sodnikom, imela pa je to možnost na glavni obravnavi.
Obsojenec in njegov zagovornik te možnosti nista izkoristila, saj priče nista vprašala zakaj v določenih
podrobnostih izpoveduje drugače, kot je izpovedoval, ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, niti
mu nista postavila drugih vprašanj...."(Sodba in Sklep I Ips 52457/2010). "Po ustaljeni sodni praksi mora
sodišče, če v kazenskem postopku uporabi obremenilne dokaze (npr. izjave tajnih policijskih delavcev) in jih
tako dopusti kot dokaze v kazenskem postopku, obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje
njihovega avtorja (npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-207/99 z dne 4. 7. 2002, Up-518/03 z dne 19. 1. 2006).
"18. Kadar policija iz opravičljivih razlogov ne želi razkriti identitete vira, ki je medtem tudi umrl, sodišče iz
povsem objektivnih razlogov ne more zaslišati avtorja obremenilne izjave, oziroma obdolžencu omogočiti
soočenja z njim. Tega od sodišča ne moremo zahtevati, saj nemogoča obveznost ne zavezuje, zato po stališču
Ustavnega sodišča (odločba Up-849/05 z dne 18. 10. 2007) ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja
obremenilne priče tedaj, ko sodišče naredi vse, kar je v njegovi moči, da bi obdolžencu zagotovilo
uresničevanje te pravice. Vendar takšno stališče samo po sebi ne pomeni, da lahko sodba temelji izključno na
takšni obremenilni izjavi. Tudi po presoji ESČP v zadevi Mayali proti Franciji (14. 6. 2005) se na nemožnost
zagotoviti zaslišanje obremenilne priče ni mogoče sklicevati tedaj, kadar so izjave te priče edini dokaz za
obsodbo. Zgolj smrt (priče oziroma) avtorja obremenilne izjave (kot ovira za neposredno zaslišanje avtorja)
v skladu z načeli pravičnosti in poštenosti namreč ne more imeti za posledico, da nek dokaz, ki bi sicer bil
nedopusten, postane dopusten" (Sodba I Ips 10713/2010-285). Dokazi, ki tekom predkazenskega in
kazenskega postopka postanejo neizvedljivi, na samo zakonitost in pravilnost sodbe nimajo neposrednega
vpliva, vplivajo pa lahko na kvaliteto in kvantiteto zbranega dokaznega gradiva in v zvezi s tem na
vprašanje, ali je kaznivo dejanje obdolžencu dokazano (Sodba I Ips 37079/2010-29).
Neaktivnost obrambe ne more biti podlaga za uspešno trditev, da je bila v postopku pred sodiščem prve
stopnje zaradi sojenja v nenavzočnosti na enem od narokov za glavno obravnavo obsojencu kršena pravica
do obrambe oziroma do zaslišanja obremenilne priče (Sodba I Ips 49046/2010-166). Če obramba iz
neutemeljenega razloga ni izkoristila možnosti, da v imenu obsojenca postavlja vprašanja ter daje pripombe
in predloge v zvezi z izpovedbo priče v preiskovalnem postopku, je prevzela nase nevarnost, da ne bo mogla
uveljaviti te pravice na glavni obravnavi, na kateri neposrednega zaslišanja ne bo mogoče izvesti ali bi bila
361
izvedba tega dokaza zvezana z nesorazmernimi težavami (Sodba I Ips 6257/2012-59). Če se je obdolženec
zavestno odrekel pravici postavljati vprašanja priči, ki jo je sam predlagal in za katero ni mogel pričakovati,
da bo postala eden ključnih obremenilnih dokazov zoper njega, njegovega pristanka na sojenje v
nenavzočnosti ni mogoče razširiti na odpoved pravici do soočenja z obremenilno pričo (Sodba I Ips
37632/2011-47).
V primerih, ko obdolženec v postopku ni niti enkrat mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja
obremenilnih prič oziroma avtorjev obremenilnih izjav, se obsodba ne sme izključno ali v odločilni meri
opreti na njihove izjave (odločba Ustavnega sodišča Up-518/03 z dne 19. 1. 2006, sodbe ESČP v zadevah
Unterpertinger proti Avstriji (24. 11. 1986), Luca proti Italiji (27. 2. 2001), Mild in Virtanen proti Finski (26.
10. 2005) in druge), sicer gre za kršitev temeljne človekove pravice do zaslišanja obremenilne priče (točka d
tretjega odstavka 6. člena EKČP) kot enega od jamstev poštenega sodnega postopka.
Glede obrazložitve sodbe, ki temelji na izključnem ali odločilnem dokazu izpovedi priče, ki na glavni
obravnavi ni navzoča → poglavje 15.5.3.7.
15.5.3.7 Obrazložitev sodbe, ki temelji na izključnem ali odločilnem dokazu izpovedi

priče, ki na glavni obravnavi ni navzoča
Preden je obdolženi lahko obsojen, morajo načeloma biti v teku postopka vsi dokazi izvedeni v navzočnosti
obdolženca, na javni glavni obravnavi in z možnostjo njihovega izpodbijanja. Vendar so tudi v primerih, ko
dokaz z zaslišanjem (obremenilne) priče na glavni obravnavi ni izveden, predhodne izpovedbe te priče (pred
policijo ali v sodni preiskavi) lahko pri presoji upoštevane kot dokaz, če so upoštevane pravice obrambe.
Praviloma iz pravic obrambe izhaja zahteva, da je obdolžencu dana zadostna in primerna možnost izpodbijati
in izprašati pričo bodisi v trenutku njenega pričanja ali v kasnejši fazi postopka. Pri tem je treba presoditi
pravičnost postopka kot celote, vključno s tem, kako so bili dokazi pridobljeni, kako so bile upoštevane
pravice obrambe, pa tudi interes javnosti in žrtev, da so kazniva dejanja ustrezno preganjana.
Tudi upoštevanje izpovedi priče, ki na glavni obravnavi ni navzoča, njena predhodna (izven glavne
obravnave) izpoved pa je izključni ali odločilni dokaz (sole or decisive) proti obdolžencu, ne pomeni
avtomatično kršitve 1. odstavka 6. člena ESČP.
V teh primerih moramo zadevo presoditi v treh korakih (in presoja mora biti razvidna iz obrazložitve
sodbe!):
1 ali obstaja dober razlog (good reason) za odsotnost priče in posledično za upoštevanje nepreizkušene
(untested) izpovedi odsotne priče kot dokaza
2 ali je dokaz odsotne priče izključni ali odločilni dokaz za obsodbo obdolženca
3 ali obstajajo zadostni protiutežni dejavniki (counterbalancing factors), vključno z močnimi
procesnimi varovali, ki kompenzirajo slabši položaj obrambe zaradi vključitve nepreizkušenega
dokaza in zagotovijo, da je postopek kot celota pravičen
Jasno je, da je vse tri korake treba opraviti, če sta odgovora na prvi dve vprašanji (ali obstaja dober razlog za
odsotnost priče in ali je dokaz odsotne priče izključni ali odločilni dokaz) pozitivna, vendar negativni
odgovor ne pomeni nujno, da dokaz ni upošteven, prav tako ni nujno, da si koraki sledijo v navedenem
vrstnem redu, kar je odvisno od konkretnih okoliščin zadeve.
Pomanjkanje dobrega razloga za odsotnost priče sama po sebi še ne vodi v nepoštenost postopka, vendar pa
je to pomembna okoliščina, ki jo je treba upoštevati pri tehtanju poštenosti postopka kot celote.
Glede na merilo poštenosti postopka kot celote moramo obstoj protiutežnih dejavnikov presojati tudi v
primerih, ko ni povsem jasno, ali je izpoved odsotne priče izključni ali odločilni dokaz: pri tej presoji je treba
upoštevati težo dokaza - čim bolj je pomemben, tem več ji je pomen protiutežnih dejavnikov za presojo
poštenosti postopka.
362
Praviloma bo presoja opravljena v zaporedju korakov, kot so navedeni zgoraj. Ker pa so medsebojno
povezani, bo lahko v konkretni zadevi vrstni red drugačen, še zlasti, če je eden od njih še posebej pomemben
za zaključek o ne/poštenosti postopka (npr. najprej presodimo drugo vprašanje, ali gre za dokaz, ki je
izključni ali odločilni).
Ali obstaja dober razlog (good reason) za odsotnost priče?
Sodišče mora imeti dobre dejanske ali pravne razloge, da ni zagotovilo navzočnosti priče na glavni
obravnavi. V obrazložitvi jih navedemo npr.: smrt, strah, zdravje, nedosegljivost... Sodišče mora storiti vse
razumne napore, da zagotovi navzočnost priče: zgolj dejstvo, da sodišče ni moglo locirati priče, ali da je ta
bila v tujini, ne zadošča. Sodišče mora izkazati ravnanje (positive steps) s katerim je skušalo zagotoviti
možnost obrambe, da zasliši pričo: aktivno iskanje priče, tudi s pomočjo drugih organov (preverjanje v bazah
podatkov, ki so sodišču na razpolago!) in policije; mednarodna pravna pomoč; skrbna presoja razlogov za
odsotnost priče, ob upoštevanju posebnosti položaja posamezne priče.
Ali je dokaz odsotne priče izključni ali odločilni dokaz za obsodbo obdolženca?
• pojem “izključni dokaz (sole evidence)" je treba razumeti kot edini (only evidence) dokaz zoper
obdolženca
• pojem “odločilni dokaz” je treba ozko razlagati kot dokaz, ki ima tak pomen (significance) ali
pomembnost (importance), da je verjetno (likely), da bo odločilen za izid postopka. Če je podprt z
drugimi dokazi, je presoja ali gre za odločilni dokaz odvisna od moči podpornih dokazov: čim
močnejši so podporni dokazi, manjša je verjetnost, da je izpoved odsotne priče odločilni dokaz
• naša presoja teže dokazov ne sme biti nesprejemljiva ali arbitrarna (unacceptable or arbitrary)
• iz obrazložitve mora biti jasno razvidna naša presoja tega vprašanja
Ali obstajajo zadostni protiutežni dejavniki, ki so kompenzirali slabši položaj obrambe?

Protiutežni dejavniki morajo dopuščati pošteno in ustrezno presojo zanesljivosti dokaza in dejstvo, da je
sodišče pazljivo preučilo to vprašanje, mora biti razvidno iz obrazložitve:
• izrecno navedemo, da se zavedamo manjše dokazne moči izpovedi odsotne priče
• podrobno navedemo zakaj štejemo dokaz za zanesljiv, tudi ob upoštevanju drugih dokazov
• kot dodatni dejavnik lahko upoštevamo npr. da je na glavni obravnavi bil predvajan videoposnetek
zaslišanja priče v preiskavi, kar je sodišču, tožilstvu in obrambi omogočilo opazovanje obnašanja
priče v v teku zaslišanja in oblikovanje lastnega vtisa o zanesljivosti
• nadalje je dejavnik lahko razpoložljivost podkrepitvenih dokazov, ki podpirajo nepreizkušeno
izpoved priče npr:
• izpovedi oseb, ki jim je odsotna priča povedala o dogodkih neposredno po tistem, ko se so se
zgodil, na glavni obravnavi
• nadaljnji stvarni dokazi (factual evidence) zavarovani v zvezi z dejanjem, vključno s
forenzičnimi dokazi (DNA dokazi) ali izvedenskimi mnenji o poškodbah žrtve ali
verodostojnosti (credibility)
• dejstvo, da obstajajo velike podobnosti med opisom dejanja zoper njo, kot ga je podala
odsotna priča in opisom, kot ga je podala druga priča, za katero ni dokazov, da bi naskrivaj
sodelovala z odsotno pričo, še zlasti, če ta druga priča izpove na glavni obravnavi in je torej
lahko bila navzkrižno zaslišana
• pomemben dejavnik je, če je obramba imela v teku postopka možnost indirektnega postavljanja
vprašanj npr. pisno.
• če je obdolženec ali njegov zagovornik imel možnost zaslišanja priče v predhodnih postopkih npr. v
sodni preiskavi
363
• če so organi, ki izvajajo predhodne postopke, že upoštevali možnost, da priče ne bo mogoče zaslišati

na glavni obravnavi in je bila obrambi dana možnost zaslišanja v predhodnih postopkih
• če je obdolženi imel možnost podati lastno verzijo dogodkov in vnesti dvom v verodostojnost
odsotne priče z opozorilom na nedoslednosti in neskladja z izpovedbami drugih prič
• če je istovetnost priče znana obrambi in je torej lahko ugotovila in raziskala morebitne motive za
laganje ter izpodbijala verodostojnost priče, čeprav v manjšem obsegu, kot v neposrednem soočenju
Povzeto po Schatschaschwili proti Nemčiji, št. 9154/10, veliki senat, 15. december 2015, glej tudi Šmajgl
proti Sloveniji 4. oktober. 2016.
"Ustavni pritožnik je imel možnost zaslišati oba oškodovanca v preiskavi, ta možnost pa je po svoji naravi v
vseh bistvenih potezah podobna možnosti, ki jo ima na glavni obravnavi. Zato prvostopenjsko sodišče s
tem, ko ni neposredno zaslišalo obeh oškodovancev zaradi njunega slabega zdravstvenega stanja, temveč je
le prebralo zapisnik njunega zaslišanja v preiskavi, ni kršilo pritožnikovih pravnih jamstev v kazenskem
postopku." Up-207/99
"V primeru, ko posamezni obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, mora sodišče
slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencu, ki jih obremenjuje. V takem primeru za
obdolženca, ki so mu zastavljena vprašanja, velja privilegij zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena
Ustave in sme posledično zavrniti odgovor na katerokoli vprašanje (ali sploh na vsa, saj se ni dolžan
zagovarjati). V slednjem primeru pa soobdolženci v celoti ali deloma ne morejo uveljaviti svoje pravice iz
točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Za to pravico so prikrajšani tudi v primeru, če obdolženec, ki je v
preiskavi dal obremenilne izjave zoper druge soobdolžence, na glavno obravnavo ne pride in ga posledično
ne morejo zasliševati v zvezi z obremenilnimi izjavami. Če soobdolženci ne morejo uveljavljati tega
pravnega jamstva, gre za kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.
Iz ustaljene presoje ESČP izhaja, da se tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do
zaslišanja obremenilnih prič, obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave.
Po presoji ESČP gre za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, tudi tedaj, kadar je sodišče,
ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih
prič.
Kot izhaja iz vseh treh izpodbijanih sodb, so te vse druge obremenjujoče dokaze navajale predvsem v
potrditev izpovedb soobdolžencev, ki ju pritožnik ni mogel zaslišati. Glede na navedeno Ustavno sodišče
ugotavlja, da sta bili izpovedbi teh dveh prič bistvena dokaza zoper pritožnika. Skladno z ustaljeno presojo
ESČP je zato šlo za kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče iz točke d) tretjega odstavka 6. člena
EKČP in s tem tudi za kršitev 29. člena Ustave." Up-719/03
"Odgovor na vprašanje, ali je v primerih, ko je bil pri zaslišanju ključne obremenilne priče v preiskavi, ki
na glavni obravnavi ni bila zaslišana, navzoč samo obsojenčev zagovornik, obsojencu pa taka možnost ni
bila dana, zadoščeno obsojenčevi pravici do obrambe, je odvisen od presoje, ki jo je treba opraviti v vsakem
konkretnem primeru glede na ugotovljena dejstva." I Ips 361/2006
15.5.3.8 Prepoznava obdolženca s strani priče
Prepoznava osebe temelji na primerjavi sedanjega vizualnega vtisa s spominsko sliko o predhodni zaznavi.
To pomeni, da je izpostavljena vrsti tveganj (→ 7) Da lahko presodimo dokazno vrednost prepoznave
moramo preveriti, ali je bila izvedena v skladu s pravili (→ 7.3) To mora biti razvidno iz obrazložitve
sodbe. Še posebej to velja za primer, ko je prepoznava bistvenega pomena za dokazno oceno.
Posebej problematična je ponovna prepoznava , saj obstaja tveganje, da bo priča (nezavedno) primerjala
osebo, ki jo prepoznava, s fotografijo ali osebo, ki ji je bila pokazana ob prvi prepoznavi, ne pa s storilcem.
364
Zavedati se moramo, da ima taka prepoznava le omejeno dokazno vrednost. V obrazložitvi sodbe moramo
izrecno navesti razloge, zakaj ocenjujemo, da lahko izključimo možnost, da je na pričo nezavedno vplivala
prepoznava osebe iz prvotne prepoznave. „Če ni nobenih dodatnih okoliščin, ki bi kazale na obdolženca kot
storilca, zahteva BGH od sodišča prve stopnje izrecno razpravo o tej problematiki, če:
• moramo ponovni prepoznavi na podlagi fotografij predloženih na glavni obravnavi pripisati bistveni
pomen za dokazovanje
• je sodišče dvom v zanesljivost prepoznave odpravilo šele potem, ko je priča, ki so ji prej bile
pokazane fotografije, na glavni obravnavi prepoznala obdolženca
• je priča, ki obdolženca na podlagi fotografij ni prepoznala, sedaj na glavni obravnavi pa ga je in ga je
torej morda „prepoznala“ kot storilca zato, ker ga je v teku preiskave že videla na sliki
• bi bilo storilstvo bistveno dokazano na podlagi prepoznave, obstaja pa razlika med opisom in
izgledom ...ali je bil prej podan popolnoma drugačen opis storilca.“ (Rösch 83)
Možna formulacija:
Iz naslednjih razlogov ni nobenega dvoma, da je obdolženec storilec:

Priča A.A. je lahko storilca jasno zaznala (sledi opis zaznavne situacije, npr. oddaljenosti, svetlobe itd.). Iz
zapisnika o prepoznavi (l.št. 4)/ ali: izpovedi policista B.B. (l.št. 9)/ izhaja, da je priča že pred izbirno
prepoznavo po fotografijah storilca opisala in pri tem navedla, da je pri njem opazila naslednje izstopajoče
znake (npr. oblika nosu, velikost...). Pričin natančni opis ustreza obdolžencu, prav tako ima obdolženi
izstopajoče znake, ki jih je opisala. Prepoznava priče je bila tudi zanesljiva, saj je, kot sledi iz zapisnika o
prepoznavi (l.št. 5) obdolženčevo fotografijo izbrala izmed 10 pokazanih fotografij in izjavila, da je
popolnoma prepričana, da je to storilec. Možnost, da bi se priča motila sodišče izključuje, ker je, kot izhaja
iz zapisnika o prepoznavi (l.št. 5), bilo priči predloženih 10 fotografij, med njimi tudi fotografija
obdolženčevega obraza /celotne postave/, ki je bila primerna za prepoznavo obdolženca /ki je takrat,
drugače kot danes, še imel dolge lase/. Iz oblike uporabljenih fotografij ni bilo mogoče prepoznati, na kateri
je obdolženec, saj so na njih bili obrazi /celotne postave/ osebe istega spola, podobne starosti in podobnega
izgleda.
Temu, da je bil obdolženi s strani priče A.A. na glavni obravnavi ponovno prepoznan kot storilec, ni mogoče
pripisati dokazne moči, saj se pri ponovni prepoznavi, potem ko je predhodno bila opravljena izbirna
prepoznava po fotografijah, priča lahko nezavedno opre na predhodno prepoznavo in tako eventualno
prepozna le osebo, ki jo je videla že prej v preiskovalnem postopku. Ponovna prepoznava na glavni
obravnavi je pomembna le z vidika zanesljivosti prvotne prepoznave, če priča na glavni obravnavi
obdolženca ne prepozna kot storilca. Priča A.A. obdolženca ni prepoznala zgolj na videz, pač pa tudi njegov
glas. Za zanesljivost prepoznave obdolženca kot storilca govorijo še nadaljnje okoliščine: priča A.A. je
navedla (l.št. 54, da je storilec bil oborožen /bil oblečen v temnomodro jakno/, v stanovanju obdolženca pa je
bila zasežena (zapisnik o zasegu predmetov, l.št. 26) pištola /iz izpovedi priče C.C. pa izhaja, da je obdolženi
v času dejanja imel takšno jakno, ki pa jo je …./.
Obsodba obdolženca je temeljila na odločilnem dokazu, prepoznavi obdolženca po fotografijah na policiji s

strani priče S. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je izpoved priče S verodostojna, saj je obdolženca
prepoznala 70 - 80 % in ga tudi ustrezno opisala. Sodišče je navedlo še, da je priča kljub temi obraz
obdolženca na kratko videla, ker je stopil pod svetilko, da bi obšel avto. Izpoved je verodostojna, ker je
priča obdolženca prepoznala na fotografiji, čeprav ga mu policija pred tem ni prikazala kot osumljenca in
ga je torej lahko prepoznal izključno na podlagi svojega spomina.
Ob takem dejanskem stanju mora dokazna ocena prvostopnega sodnika vsebovati razpravo o subjektivni
gotovosti priče S pri prepoznavi obdolženca po fotografijah, ki omogoča revizijskemu sodišču njen
preizkus. To velja še toliko bolj, ker je priča prej nepoznanega storilca videla le na kratko. V takem primeru
se sodnik ne sme brez nadaljnjega zanašati na gotovost priče pri prvi prepoznavi, pač pa mora na podlagi
objektivnih kriterijev preizkusiti, kakšna je kakovost takšne izpovedi v preiskovalnem postopku.
365
Tem zahtevam izpodbijana sodba ne ustreza. Res je navedeno, da je v okviru prepoznave po fotografijah na
policiji priča S obdolženca "70% -80% prepoznala". Da bi dokazno vrednost te izjave lahko pravilno
presodili, pa bi bili potrebni podrobnejši razlogi o vsebini in kakovosti prepoznave po fotografijah, zlasti
glede tega, ali so izpolnjene zahteve iz 18. člen RiStBV (v prepoznavi mora sodelovati več oseb istega
spola, podobne starosti in podobnega izgleda, na način, ki ne dopušča, da bi se lahko razbralo, kdo od njih
je obdolžene; izvede se kot zaporedna prepoznava in se opravi do konca, tudi če priča vmes nekoga že
prepozna; pokazano mora biti najmanj 8 fotografij).
Konkretno se morajo ugotovitve prvostopnega sodnika nanašati na to, kako je bila pridobljena fotografija
obtoženca in ali je bila sploh primerna za njegovo identifikacijo, ter tudi kakšen je bil videz obdolženca v
času glavne obravnave. Nadalje bi se morale ugotovitve nanašati na to, katere druge osebe so bile na
fotografijah uporabljenih za prepoznavo, posebej, ali je šlo v primerjavi z obdolžencem za osebe istega
spola, podobne starosti in podobnega izgleda in če tudi iz oblike fotografij ni bilo mogoče razbrati, katera
predstavlja obdolženca. V zvezi s tem je posebej pomembno, ali je uporabljena fotografija prikazovala
celotno postavo ali zgolj obraz. Poleg tega pridejo v poštev ugotovitve, katere podrobnosti storilčeve
fiziognomije so se priči vtisnile ob dogodku in na podlagi katerih konkretnih ujemanj je priča lahko v
prepoznavi po fotografijah identificirala obdolženčevo fotografijo kot storilčevo.
Prvostopna sodba mora obravnavati tudi morebiti ugotovljene pomanjkljivosti v postopku in s tem
povzročeno oslabitev dokazne vrednosti identifikacije storilca, pri čemer je treba, z uporabo morebitnih
dodatnih dokaznih znakov, pretresti vse prav tako možne razlage za ali proti obdolžencu. Prav tako mora
prvostopni sodnik navesti, ali je priča obdolženca prepoznala na glavni obravnavi in v nasprotnem primeru
pretresti iz katerih razlogov priča obdolženca ni prepoznala na glavni obravnavi, posebej, ali je obdolženi
vmes spremenil svoj videz, in sicer, ali je obdolženi svoj videz spremenil glede na pri prepoznavi
uporabljeno fotografijo, nato glede na videz v času dejanja in končno glede na svoj videz v teku glavne
obravnave. (prirejeno po OLG Hamm, sklep 16. september 2008, Az. 2 Ss 262/08)
15.5.4 Nezakoniti dokazi

„15. Načeloma je dokazno breme za ugotovitev zakonitosti dokazov, še posebej, kadar se z njihovim
pridobivanjem posega v ustavne pravice (pravica do zasebnosti, osebna svoboda in druge) obdolženca v
kazenskem postopku, na strani državnih organov. Vse to ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru za
vsak dokaz preizkušati, ali so ga državni organi pridobili v skladu z zakonom in ustavo. Sodišče mora takrat,
ko zakon predpisuje določene pogoje za poseg v človekove pravice za pridobitev določenega dokaza, vedno
ugotavljati, ali so ti pogoji izpolnjeni. Kadar to ni posebej predpisano, bo preizkušalo dovoljenost dokazov,
če bo obdolženec opozoril na okoliščine, zaradi katerih bi bil dokaz lahko nedovoljen, ali pa bi sodišče samo
ugotovilo take okoliščine. Za učinkovito delovanje pravne države je nujna domneva, da državni organi
odkrivajo, zbirajo, hranijo, predlagajo in izvajajo dokaze v skladu s predpisi in strokovnimi pravili; stranke
pa lahko to domnevo vedno izpodbijajo oziroma zahtevajo preverjanje zakonitosti delovanja državnih
organov.“ (Sodba I Ips 257/2008)
15.5.4.1 Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, izjema zbledelega madeža, izjema
neodvisnega vira, neizogibno odkritje, dobra vera
Po določbi drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodišče ne sme opreti sodne
odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih
svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v
tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega
nedovoljenega dokaza (doktrina sadežev zastrupljenega drevesa – fruit of the poisonous tree doctrine). Če
sodišče opre sodbo na nedovoljen dokaz, zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke
prvega odstavka 371. člena ZKP, če pa je sodil sodnik, ki bi moral biti izločen, ker se je seznanil z
nedovoljenim dokazom, pa je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega
366
odstavka 371. člena ZKP (Sodba I Ips 25248/2010-58). Če med nezakonitim delovanjem državnih organov
in pridobljenim dokazom obstaja kakršnakoli zveza, ki kaže na to, da sta si nezakonitost in dokaz v razmerju
vzroka in posledice, mora sodišče tak dokaz izločiti, razen če tožilstvo dokaže, da kljub prvotno
nezakonitemu ravnanju policija do dokaza ni prišla z aktivnim izkoriščanjem tega ravnanja in da so vzročno
zvezo pretrgali ali oslabili drugi neodvisni vzroki (Sodba I Ips 5162/2010-99).
"Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru državno tožilstvo preiskovalni sodnici predložilo
zadostne dokaze za utemeljen sum, da obsojeni B. B. v zvezi s kaznivim dejanjem po 244. členu KZ
uporablja telefonsko številko .... Informacija o obsojenčevi telefonski številki se je najprej pojavila v telefaks
sporočilu nemških varnostnih organov z dne 21. 11. 2007, v katerem je navedeno, da je zaupni obveščevalec
sporočil, da B. B. na območju Republike Slovenije po predhodnem dogovoru različnim gospodarskim
družbam izplačuje denar na podlagi fiktivnih računov, denar pa se vrača B. B. in njegovim najožjim
sodelavcem, ki nato kupujejo delnice podjetja X, pri dogovarjanju pa B. B. uporablja telefonsko številko ....
Povzeto sporočilo vsebuje izključno informacije, pridobljene od anonimnega informatorja, pri čemer ni
izkazana niti subjektivna zanesljivost avtorja niti objektivna zanesljivost obvestila. To sporočilo samo zase za
utemeljen sum ne zadostuje. Zadostuje pa za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149b. člena ZKP, ki je bil
pred izdajo izpodbijane odredbe tudi odrejen. Izsledki tega ukrepa so razkrili, da je imetnik telefonske
številke družba X ter da je bilo v obdobju med 10. 7. 2006 do 27. 11. 2007 več kot 200 krat klicano na
telefonsko številko V. B., ki je žena B. B. Nadalje je bil na podlagi odredbe Vrhovnega državnega tožilstva z
dne 23. 10. 2007 odrejen ukrep tajnega opazovanja, pri katerem je bilo ugotovljeno, da obsojeni B. B. za
komunikacijo pretežno uporablja mobilni telefon. Odredba preiskovalne sodnice za izvajanje ukrepa po 1.
točki prvega odstavka 150. člena ZKP torej ni bila izdana zgolj na podlagi informacije anonimnega vira,
temveč je bila ta informacija preverjena. Zbrani podatki, s katerimi je v času izdaje odredbe razpolagala
preiskovalna sodnica, so zadoščali za utemeljen sum, da se obsojenec v zvezi s kaznivim dejanjem po
drugem in prvem odstavku 244. člena KZ dogovarja prav preko telefonske številke, ki so jo sporočili nemški
varnosti organi. Ker iz podatkov v spisu tudi ne izhajajo okoliščine, zaradi katerih bi preiskovalna sodnica v
času izdaje odredbe morala podvomiti v zakonitost tega sporočila, pri izdaji odredbe ni prišlo do kršitve
zakona.
17. To pa seveda ne izključuje možnosti, da so dokazi oziroma podatki, na katere se odredba opira (v
obravnavanem primeru je to telefonska številka obsojenega B. B.), pridobljeni nezakonito. Vprašanje
zakonitosti dokazov, na katere se opira odredba, je praviloma potrebno obravnavati ločeno od presoje obstoja
pogojev za izdajo odredbe. V primeru, ko se odredba opira na nezakonite dokaze, namreč nezakonitost ne
izvira iz odredbe same (razen kadar je nezakonitost očitna in bi jo odredbodajalec moral že tedaj zaznati),
pač pa je izdaja odredbe posledica neke druge, predhodne nezakonitosti. Dokazi, ki so nato pridobljeni na
podlagi take odredbe, so sadeži te prvotne nezakonitosti, t. i. sadeži zastrupljenega drevesa (gre za dokaze,
ki so pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP). Naknadna
presoja zakonitosti dokazov se v tem primeru ne omejuje na razloge odredbe ter gradivo, ki je bilo
predloženo odredbodajalcu (kot to sicer velja pri presoji, ali je bil izpolnjen dokazni standard kot pogoj za
izdajo odredbe). Državno tožilstvo mora na zahtevo obrambe izkazati, na kakšen način so bili dokazi
pridobljeni, obramba pa sme v postopku dokazovati nasprotno, pri čemer za izločitev dokazov zadostuje že
upošteven dvom v zakonito pridobitev.
18. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izvorom informacije o obsojenčevi telefonski številki izvajalo obsežen
dokazni postopek. V okviru ocene, ali je bil prvi vir informacije o obsojenčevi telefonski številki res
sporočilo nemških varnostnih organov ali pa je slovenska policija do te številke prišla že prej in to na
nezakonit način, je sodišče najprej presojalo, ali je posredovano sporočilo sploh nastalo v Nemčiji. Sodišče je
pribavilo originalno telefaks sporočilo, ki ga je prejela slovenska policija. V obrazložitvi sklepa z dne 15. 2.
2012, s katerim je zavrnilo zahteve obrambe za izločitev dokazov (v nadaljevanju sklep), je podrobno opisalo
izgled in vsebino tega sporočila. Med drugim je ugotovilo, da je na krovni strani navedeno Telefax, kot
izdajatelj je naveden Polizeiprasidium (...), da je sporočilo sestavljeno v nemškem jeziku, kot avtor sporočila
je naveden kriminalistični komisar Š., na sporočilu pa je odtisnjen dohodni žig slovenske policije. Sodišče je
povzelo in analiziralo izpoved priče Š., ki je potrdil, da je navedeno listino posredoval slovenskemu policistu
S. po telefaksu. Povedal je še, da je listino pozabil podpisati ter da je telefaks napravo, s katere je bilo
367
sporočilo poslano, mogoče nastaviti tako, da podatki o številki naprave niso vidni, kar je nekaj običajnega.
Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do ugovora zagovornikov, da se v predlogih tožilstva za odreditev
preiskovalnih ukrepov pojavlja navedba, da je bila informacija posredovana po elektronski pošti. Po mnenju
sodišča gre za očitno pomoto, saj v pobudi policije takšne navedbe ni (str. 72 sklepa). Prav tako se je sodišče
opredelilo do popravka na dohodni štampiljki ter do zabeležke »temporary internet files« (str. 73 do 76
sklepa). V zvezi z okoliščinami prejema faksa pa je zaslišalo R. S., na katerega je bilo telefaks sporočilo
naslovljeno, D. F., vodjo sektorja za gospodarsko kriminaliteto in R. Č., operativnega pomočnika direktorja
UKP, ki sta opisala poslovanje s tovrstnimi sporočili. Po presoji navedenih dokazov je sodišče zaključilo, da
gre nedvomno za sporočilo, ki je bilo slovenski policiji posredovano po faksu dne 21. 11. 2007."
(Sodba I Ips 24015/2010-1055).
„10. Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 17. členom,
drugim odstavkom 18. člena in 83. členom ZKP, ker sta sodišči prve in druge stopnje ravnali nezakonito in bi
morali doktrino sadeža zastrupljenega drevesa uporabiti skupaj tudi z doktrino zbledelega madeža(1) in
neodvisnega vira(2). Navaja, da je sodišče uradne zaznamke in dokaze izločilo, čeprav bi morali ostati v
spisu, kar je vplivalo na zakonitost sodb. Ob izločitvi je sodišče odločilo zgolj o naravoslovni vzročni
povezavi med nezakonitim izvorom (uradnim zaznamkom o izjavi A.) in iz njega izvirajočimi dokazi, kar pa
še nujno ne pomeni, da je nezakoniti izvor tudi dejansko okužil vse dokaze, ki iz njega izvirajo. Po navedbah
vložnika sodišče ni presodilo dejanskega vpliva prvotne nezakonitosti na nadaljnje dokaze, ki so bili prav
tako izločeni. Sodišči bi morali šteti, da je jasna, prostovoljna in ponavljajoče izražena volja L., da o
kaznivem dejanju A. poda informacijo, pri pričanju v preiskavi (čez leto in pol) pa tudi časovna oddaljenost,
tisti razločujoči dejavnik, ki je tako omilil nezakonitost uradnega zaznamka o izjavi A. z dne 9. 4. 2009, da je
madež zbledel in je vzročna zveza nezakonitosti prekinjena, stopnja in narava prvotne nezakonitosti pa je po
presoji vložnika zanemarljiva, ker se je A. obremenil sam, ne da bi ga k temu spodbudil policist.
11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči v izpodbijani odločitvi o izločitvi nezakonitih dokazov pravilno
presodili dejanski vpliv prvotne nezakonitosti (izločen uradni zaznamek o izjavi A.) na nadaljnje dokaze
(uradni zaznamek o izjavi osumljenega L. in ostali izločeni dokazi) ter za svojo presojo o izločitvi dokazov
zaradi sadežev zastrupljenega drevesa navedli obširne razloge ... Dejanski vpliv prvotne nezakonitosti je
očiten – brez nezakonito pridobljene izjave A. (o uživanju mamil z L.), policija ne bi prišla do L. kot storilca
kaznivega dejanja ropa in tako jim L. prav tako ne bi mogel povedati, da sta se z A. skupaj drogirala v A.-
jevem stanovanju. L.-jeve za A. obremenilne izjave ni mogoče šteti kot izjeme zbledelega madeža, saj
vzročna zveza nezakonitosti ni bila prekinjena z nobenim izmed dejavnikov (jasna, prostovoljna in
ponavljajoče izražena volja L., da o kaznivem dejanju A. poda informacijo, pri pričanju v preiskavi pa tudi
časovna oddaljenost), ki jih našteva vložnik. L. je svojo prvo izjavo podal samo dva dni po tem, ko je izjavo
na policiji podal A. in tako ni mogoče šteti, da je izjava L., podana v preiskavi, tako oddaljena, da je madež
nezakonitosti zbledel, saj je pomemben trenutek prve L. izjave na policiji, ki je bila v nadaljevanju podlaga
za postopanje organov pregona v postopku zoper A. Ker je pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP
osumljencu ob zaslišanju na policiji temeljna ustavna pravica osumljenca, ki izhaja iz pravice do poštenega
kazenskega postopka (fair trial) oziroma širše iz načela pravičnosti kot najvišjega procesnega načela v
kazenskem postopku, je pravilna presoja sodišč, da ni mogoče šteti, da gre za zanemarljivo nezakonitost, ki
bi predvidevala izjeme v primeru, ki ga navaja vložnik, torej ko naj bi se A. obremenil sam, ne da bi ga k
temu spodbudil policist. ...
12. Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega
odstavka 371. člena ZKP, ker se Višje sodišče v sodbi ni opredelilo do navedb državne tožilke v pritožbi
zoper sodbo sodišča prve stopnje, da je bila informacija o L. kot storilcu kaznivega dejanja pridobljena tudi
od Z. M. Po navedbah vložnika po doktrini neodvisnega vira ni potrebno izločiti dokaza, pridobljenega od
dveh virov, od katerih je samo eden okužen s prvotno nezakonitostjo, drugi pa je od tega neodvisen. Sodišči
sta upoštevali zgolj, da je bila A. izjava izločena; nista pa upoštevali zakonite M. izjave kot neodvisnega vira,
ki je bila prav tako podlaga za pridobitev L. izjave, s katero je L. obremenil A. Policisti so odkrili L. kot
storilca kaznivega dejanja ropa na podlagi dveh ločenih izjav - izjav A. in M., ki sta vsak zase povedala, da je
368
dejanje izvršil L. Zato bi morali sodišči izjavo M. upoštevati kot neodvisen vir, na podlagi katerega je bil L.
odkrit kot osumljenec, ki je nato v nadaljevanju obremenil A. kot osebo, ki mu je omogočila uživanje
prepovedanih drog.
13. Navedbam vložnika, da bi moralo sodišče v konkretni zadevi presoditi, da gre v zvezi z uradnim
zaznamkom policije o izjavi M. za izjemo neodvisnega vira (v postopku zoper A.), ni moč pritrditi. Po tej
doktrini namreč ni potrebno izločiti dokaza, pridobljenega iz dveh virov, od katerih je samo eden okužen s
prvotno nezakonitostjo, drugi pa je od tega neodvisen. Ker ta izjema od doktrine sadežev zastrupljenega
drevesa že na prvi pogled dopušča možnost zlorabe, je potrebno jasno določiti njene meje. Tožilstvo mora
glede te izjeme vedno z veliko verjetnostjo dokazati, da „je“ do dokazov res prišlo brez izkoriščanja
začetne nezakonitosti, in nikakor ne zadošča, da dokaže, da bi do dokazov samo „lahko“ prišlo brez
zakonite poti. (poudarek J.M.) Iz uradnega zaznamka o izjavi M. izhaja, da mu je oktobra 2008 A. povedal
za rop in za storilca L. Iz navedenega tako izhaja, da M. izjava ni nepovezana z A., kot se pri izjemi
neodvisnega vira zahteva. V konkretnem primeru je tožilstvo do vseh dokazov zoper A. prišlo prav na
podlagi izjave A. in ne na podlagi izjave M., ki je policistom povedal le o kaznivem dejanju ropa in o storilcu
L., ničesar pa o kaznivem dejanju omogočanja uživanja prepovednih drog, ki naj bi ga storil A. Tako ni
mogoče vedeti, ali bi policisti zgolj preko izpovedb M. in L. prišli tudi do informacij o kaznivem dejanju A.;
gre zgolj za vložnikovo predvidevanje, ki ne more biti podlaga za odločitev sodišča.“ (Sodba I Ips
5162/2010-99)
„8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil pregled obsojenčevega telefona protiustaven, vendar „v dokazno-
procesnem smislu nepomemben“. Na podlagi ugotovitev in ocene pritožbenega sodišča je bila M. S. prostost
odvzeta, ker je bil po prejšnjih ugotovitvah eden od dveh moških, živečih na naslovu naročnice telefona, s
katerega je bilo poslano že večkrat omenjeno sporočilo žrtvi, iz česar je bilo mogoče s potrebno
zanesljivostjo sklepati, da gre iskati motiv oziroma storilca dejanja v povezavi s homoseksualnim razmerjem
oškodovanca in storilca, nadalje da je bil M. S. na podlagi varnostnega pregleda zasežen kovinski preklopni
nož, na katerem so bile sledi, ki bi bile lahko sledi krvi. Pregled telefona, ki ga je imel pri sebi takrat M. S.,
naj torej ne bi bil odločilen za izdajo odredbe o hišni preiskavi, pri kateri so bile ugotovljene sledi krvi na
avtomobilu, ki ga je obsojenec vozil v dnevu, ko je bil umorjen D. H. K temu pritožbeno sodišče dodaja še
ugotovitev, da je bila S. zasežena tudi SIM kartica, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti podatke o
naročniški številki telefona, v skladu s tretjim odstavkom 149. b člena ZKP.
9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi bilo mogoče storiti tudi bolj enostavno, brez pregleda telefona, in sicer že
s klicem številke telefona, s katerega je bilo poslano že večkrat omenjeno SMS sporočilo. Vendar pa ostaja
neizpodbitno dejstvo, da so policisti telefon po odvzemu pregledali, ne da bi za to imeli sodno odredbo. Tudi
v tem primeru pa se, tako kot pri pregledu telefona oškodovanca, lahko z vso zanesljivostjo ugotovi, da je
bilo odkritje oziroma ugotovitev klicne številke tega telefona neizogibno (poudarek J.M.), in sicer kot že
rečeno, enostavno s klicem številke zakonito zaseženega telefona, s katero so policisti že razpolagali, ali
preko številke SIM kartice, do katere je policija prišla zakonito ali pa s pregledom telefona na podlagi sodne
odredbe, ki je bila kasneje tudi izdana. Iz tega razloga ugotovitev klicne številke telefona, ki ga je imel ob
prijetju pri sebi M. S., čeprav na podlagi pregleda telefona brez odredbe, ne predstavlja dokaza, ki bi ga bilo
treba izločiti kot nezakoniti dokaz. Iz tega razloga je treba tudi pritrditi sodišču prve in druge stopnje, da
zavrnitev predloga obrambe za zaslišanje kriminalista G. Š. glede pregleda GSM aparata obsojenca ni bilo
neustavno oziroma nezakonito. Okoliščina, da je bil aparat pregledan brez odredbe sodišča, je zanesljivo
ugotovljena in je bilo zato v zvezi s to okoliščino zaslišanje kriminalista Š. Nepotrebno.“ (Sodba I Ips
132/2010) V zvezi z doktrino neizogibnega odkritja glej tudi (Sodba I Ips 8901/2010-71)
„11. V četrtem odstavku 154. člena ZKP določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze,
pridobljene z ukrepi iz 150. (zdaj tudi iz 149. b) člena ZKP, če so bili pridobljeni brez odredbe sodišča ali v
nasprotju z njo. Sodišče je v obravnavanem primeru izdalo odredbo, ki je bila za mobilne operaterje dovolj
369
določna, in ti so zahtevane podatke (dokaze) v skladu z njo tudi posredovali. Ob tem je treba upoštevati
dejstvo, da je policija kasnejše dokaze pridobila z zanašanjem na sodno odredbo, ki jo je izdal pristojni in
neodvisni sodnik (kot to zahteva Ustava), in je podatke pridobljene na tej podlagi uporabila za utemeljitev
predlogov za izdajo odredb za nadaljnja preiskovalna dejanja. Prvotna odredba se je kasneje izkazala za
„sporno“. Policija je tako delovala v objektivni dobri veri. Ekskluzija dokazov po 83. členu ZKP kot
sankcija za nezakonito pridobivanje dokazov je v prvi vrsti zasnovana kot preventivno sredstvo za boj proti
zlorabi pooblastil organov pregona (predvsem policije) in ne za kaznovanje napak sodnikov, zato se ne bi
smela uporabljati kot preventivno sredstvo zoper objektivno razumne postopke policije. V obravnavani
zadevi je policija v objektivni dobri veri sodniku predlagala izdajo odredbe za pridobitev podatkov prometa
telefonskih klicev. Sodišče je izdalo odredbo (z napačno navedbo pravne podlage), mobilni operaterji so na
podlagi te odredbe posredovali zahtevane podatke. Policija je nato pridobljene podatke v skladu s svojimi
pooblastili v dobri veri uporabila pri nadaljnjem postopanju. S strani policije ni bilo nikakršne nezakonitosti
in v tem primeru dela policije (iz razlogov preventivnosti) ni treba sankcionirati z ekskluzijo. Ob tem
Vrhovno sodišče opozarja, da mora biti dobra vera in (napačno) zanašanje policije na odredbo sodišča,
ki je na prvi pogled brez napak, objektivno razumno, ne pride pa v poštev, ko je „nezakonitost“ sodne
odredbe očitna in gre za zlorabo policijskih pooblastil. Obseg koristi, ki jih obtoženi pridobi z izločitvijo,
je v obravnavanem primeru nesorazmeren z okrnitvijo enega izmed temeljnih načel kazenskega prava, to je
iskanja materialne resnice. Nekritična uporaba ekskluzijskega pravila vodi v nezaupanje v pravo in
institucije, ki ga izvajajo. Tako tendenca prakse ESČP kot bogata sodna praksa(11) nemškega Vrhovnega in
Ustavnega zveznega sodišča poudarjata, da je tudi pri ekskluziji in posegu v človekove pravice (do
zasebnosti) potrebno tehtanje narave prepovedi in teže kršitve (v obravnavanem primeru pri postopanju po
pridobitvi podatkov na podlagi prve odredbe) ter javnega interesa za učinkovit pregon. Ob tehtanju posega v
pravico do zasebnosti A. A., s tem ko so mobilni operaterji posredovali podatke o prometu telefonskih številk
in načela materialne resnice ter javnega interesa za pregon nevarnih kaznivih dejanj kot je dajanje
podkupnine oziroma njihove težke dokazljivosti in dolžnosti države boriti se zoper naraščajoči organiziran
kriminal, ki ogroža varnost ljudi, se tehtnica prevesi v korist slednjega.
12. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča, pridobljeni podatki na podlagi vsebinsko pravilne odredbe, ki jo
je izdal preiskovalni sodnik, zgolj zaradi oblikovne pomanjkljivosti prve sodne odredbe, niso nezakoniti
dokazi, saj ustavno zagotovljena pravica do zasebnosti (37. člen Ustave) ni bila kršena in zato kasneje
pridobljeni obremenilni podatki niso sadovi zastrupljenega drevesa. Posledično v zahtevi za varstvo
zakonitosti nakazovana bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. ( Sodba I Ips
46/2011, poudarki J.M.)
15.5.4.2 Tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama
Kadar sta tako (npr. ob pridobivanju dokazov) neposredno ogroženi dve ustavni pravici, na eni strani
določena ustavna pravica obdolženca, na drugi strani pa določena ustavna pravica oškodovanca, mora
sodišče opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama: „Posebno mesto med človekovimi
pravicami in temeljnimi svoboščinami imajo določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo,
osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost (34. do 38. člen Ustave RS) in ki prepovedujejo vsem - na
prvem mestu državi, pa tudi posameznikom - poseganje v naštete pravice. Kot za vse človekove pravice, tudi
za pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave velja, da je omejena s pravicami drugih in
v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Pravica do zasebnosti se za posameznika
lahko konča samo takrat in tam, kjer trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Pravici se
lahko oseba izrecno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za
izvrševanje neke pravice in bi imela ta pravica, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico
do zasebnosti v smislu tretjega odstavka 15. člena Ustave. Kadar sta tako (npr. ob pridobivanju dokazov)
neposredno ogroženi dve ustavni pravici, na eni strani določena ustavna pravica obdolženca, na drugi strani
pa določena ustavna pravica oškodovanca, mora sodišče opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima
pravicama. Vrhovno sodišče je v podobnih zadevah v svojih odločbah že opravilo tehtanje med prizadetima
ustavnima pravicama obdolženca in oškodovanca. V sodbi I Ips 186/2003 z dne 7. 3. 2003 je tehtalo med
pravico storilca kaznivega dejanja do glasu in pravico oškodovanca do zasebnosti in miru v domačem
stanovanju ter dalo prednost slednji; v sodbi I Ips 375/2007 z dne 15. 5. 2008 je presodilo, da če je
370
obdolženčevo ravnanje zaznala vidna video kamera pred oškodovančevo hišo, obdolženec ne more uživati
varstva zasebnosti, ker video nadzor zagotavlja pravico do osebne varnosti oškodovanca in za snemanje ni
potrebno soglasje oseb, ki se znajdejo v nadzorovanem območju; v sodbi I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009 je
ob tehtanju dveh ustavnih pravic presodilo, da se mora obsojenčeva pravica do komunikacijske zasebnosti v
konkretnem primeru umakniti pravici zasebnega tožilca do varstva njegove časti in dobrega imena in da
izvedba dokaza v kazenskem postopku s poslušanjem zvočnega posnetka o izrečenih žalitvah brez
obsojenčeve privolitve ne pomeni kršitve obsojenčeve ustavne pravice do zasebnosti; v sodbi I Ips
43776/2010 ...(glej spodaj op. JM) je presodilo, da z namestitvijo video kamere tako, da je omogočala nadzor
nad parkirnim mestom v garažni hiši, kjer je imela oškodovanka parkirano svoje vozilo, oškodovanka ni
posegla v zasebnost obsojenca, ker obsojenec na tem mestu ni mogel uživati varstva zasebnosti; v sodbi I Ips
5909/2011 z dne 18. 7. 2013, kjer gre za konkretni zadevi podoben primer (na katero se v zahtevi za varstvo
zakonitosti sklicuje zagovornik), je sodišče dalo prednost pravici do osebne varnosti oškodovanke, ki je
storilca kaznivega dejanja tik pred izvrševanjem kaznivega dejanja fotografirala na javnem kraju in posnetek
storilca izročila organom pregona. V skladu s sodno prakso je tako bistven pogoj za tehtanje med
prizadetimi ustavnimi pravicami, da je kolizija med njimi neposredna; kadar sodišče v skladu z
načelom sorazmernosti pri tehtanju ugotovi, da je treba dati prednost ustavni pravici oškodovanca,
potem kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin storilca kaznivega dejanja sploh ni podana in
se zato za takšne situacije določbe drugega odstavka 18. člena ZKP ne more uporabiti. (poudarek JM).
V konkretnem primeru je ravnanje obsojenke (kaznivo dejanje ogrožanja varnosti oškodovanke opisano v
izreku sodbe sodišča prve stopnje) na odprtem prostoru na javni cesti fotografiral oškodovankin sin.
Fotografije je oškodovanka ob podaji kazenske ovadbe zoper obsojenko izročila policiji. Sodišče je v
dokaznem postopku fotografije vpogledalo in se na njih pri presoji obsojenkinega ravnanja v izpodbijani
pravnomočni sodbi tudi oprlo. Sodišči sta ugotovili, da je obsojenka vedela, da je oškodovankin sin
fotografira, saj je bila obrnjena neposredno proti aparatu, čeprav ta okoliščina, kot v zahtevi za varstvo
zakonitosti pravilno opozarja zagovornik, ne dopušča zaključka, da je obsojenka v fotografiranje privolila.
Fotografije, ki so ob tem nastale, so ohranile posneto ravnanje obsojenke in omogočile sodišču izvedbo
dokaza z vpogledom v fotografije, s tem pa oceno obsojenkinega ravnanja na škodo oškodovanke. Takšno
fotografiranje obsojenke in posredovanje fotografij organom pregona zaradi kazenskega pregona obsojenke
pomeni poseg v obsojenkino pravico do zasebnosti oziroma do lastne podobe iz 35. člena Ustave, ki
upravičencu predvsem daje možnost prepovedati nadaljnjo uporabo slik, oziroma posnetkov na katerih je
posnet. Vendar pa je bil poseg v obsojenkino pravico do zasebnosti v konkretnem primeru dopusten, pri
čemer ni pomembno, kdo je fotografije posnel (oškodovanec ali tretja oseba). Posnetki oziroma fotografije,
ki jih je sodišče upoštevalo kot dokaz, so namreč nastali v trenutku po obsojenkinega izvrševanja kaznivega
dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, v konkretnem primeru torej pri obrambi
oškodovankine pravice do osebne varnosti, to je pravice, ki jo vsakomur zagotavlja Ustava v 34. členu.
Pravica do osebne varnosti oškodovanke pa ima v konkretni situaciji nedvomno prednost pred osebnostno
pravico obsojenke do lastne podobe, v katero je bilo s fotografiranjem obsojenke v trenutku izvrševanja
kaznivega dejanja in z izvedbo dokaza z vpogledom v fotografije poseženo.“ (I Ips 9933/2011)
Pregledno in s teoretsko utemeljitvijo Gorkič (Gorkič, 2014) predlaga shemo odločanja, ki nam je lahko v
pomoč:
15.5.4.3 Primeri
Fotografije oškodovankinih poškodb, napravljene z njenim soglasjem, niso nedovoljen dokaz (Sodba I Ips
74652/2010-63). Z namestitvijo video kamere tako, da je omogočala nadzor nad parkirnim mestom v
garažni hiši, kjer je imela oškodovanka parkirano svoje vozilo, oškodovanka ni posegla v zasebnost
obsojenca, ker obsojenec na tem mestu ni mogel uživati varstva zasebnosti (Sodba I Ips 43776/2010-50). Ker
sta obsojenca vsa sporočila naslovila tudi na pričo, se v razmerju do nje ne moreta uspešno sklicevati na
komunikacijsko zasebnost, saj sta ji sporočila sama posredovala in se je priča upravičeno seznanila z
njihovo vsebino (Sodba I Ips 96357/2010-594). Ne gre za nedovoljen dokaz, če je bil obsojenčev govor
371
posnet na telefonsko tajnico po obvestilu klicočega obdolženca, da lahko po pisku pusti sporočilo. Tudi
sicer obsojenec, ki je uporabil komunikacijsko tehniko za izrekanje groženj oškodovancu, ne more uspeti s
sklicevanjem na to, da mu je s snemanjem kršena pravica do zasebnosti, zaradi česar naj bi bila avdiokaseta
prav tako nedovoljen dokaz. "V odločbi Up-472/02 dne 12.7.2004 je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da v
običajen in bistven del človekove zasebnosti, katere nedotakljivost zagotavlja 35. člen Ustave tudi človekova
ravnanja, sodi tudi pravica človeka do glasu. K tej temeljni pravici sodi tudi to, da se človek sam odloči o
tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije - le sogovornik, določena zaključena skupina ljudi ali javnost.
Odločitev o sebi in o svoji besedi zajema torej tudi določitev kroga oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora.
Pravica ni kršena, če oseba tretji osebi dovoli snemanje, bodisi poslušanje. Varstvo tega segmenta pravice do
zasebnosti ni absolutno, saj je poseg pod določenimi pogoji dopusten. Pri oceni ali ima izvedba takšnega
dokaza poseben pomen pri izvrševanju neke pravice, ki jo varuje ustava, mora sodišče upoštevati načelo
sorazmernosti in skrbno presoditi kateri pravici je treba dati prednost.
V konkretni zadevi vložnik v nasprotju s podatki v spisu zatrjuje, da je bilo snemanje na avdio kaseti
opravljeno brez vednosti obsojenca. Iz navedb oškodovanca je razvidno, da je ta povedal, da je po
vzpostavitvi zveze bilo na telefonski tajnici posneto sporočilo, ki je kličočega obvestilo, da trenutno ni(so)
doma in da lahko po pisku pusti sporočilo. Zato ne drži, da je bil obsojenčev govor (glas) posnet brez
njegove vednosti. S tem, da je obsojenec po takem opozorilu nadaljeval govoriti v telefon, je privolil tudi v
to, da se vsebina njegovega govora (glas) posname. Že na tej točki je treba ugotoviti, da ni mogoče pritrditi
navedbam obrambe, da gre za nedovoljen dokaz. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 7.4.2005, opr. št. Ips
186/2003, ko je šlo s pravnega vidika za enak položaj zavzelo stališče, da ima oškodovančeva pravica do
zasebnosti, do miru v domačem stanovanju, brez telefonskih groženj, prednost pred obsojenčevo pravico do
glasu. Snemanje osebe (obsojenca), ki z izrekanjem groženj oškodovancu izvršuje obravnavano
kaznivo dejanje, je bilo v konkretni zadevi v funkciji zagotavljanja oškodovančeve varnosti, ki mu jo lahko
za to pristojni organi učinkoviteje zagotovijo (in mu jo tudi so), če razpolagajo z zvočnim posnetkom izjave
(izrečenih groženj). Zato se tudi s tega vidika obsojenec, ki je izrabil (zlorabil) komunikacijsko sredstvo za
storitev kaznivega dejanja, ne more (uspešno) sklicevati, da mu je bila na opisani način kršena pravica po
zasebnosti. Zato je tudi s tega vidika treba zavrniti navedbe obsojenčevega zagovornika, da je avdio kaseta
nedovoljen dokaz, na katerega sodišče ne bi smelo opreti obsodilne sodbe. " (Sodba I Ips 421/2006).
Policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe, ki s svojim obnašanjem, ravnanjem in zadrževanjem na
določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila kaznivo dejanje ali
prekršek. Čeprav gre za najnižjo stopnjo dokaznega standarda, pa mora biti sum kljub temu vedno
konkretiziran, izraziti pa se mora v določenih naveznih okoliščinah. Za presojo, ali je bil ta ukrep izveden v
skladu z zakonom je zato še posebej pomembno zaslišanje policistov in osebe, ki so jo identificirali (oziroma
so jo skušali identificirati kot v konkretnem primeru). Policisti pa morajo biti sodniku sposobni izraziti
okoliščine in lastne sklepe, ki so jih vodili v ugotovitev obstoja pogojev za izvršitev identifikacijskega
postopka (VSL sklep II Kp 285/2009).
Izjava osumljenca, podana na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, ni nedovoljen dokaz, za katero
bi veljala ekskluzijska pravila (Sodba I Ips 31018/2011-420). V primeru, ko policija pridobi priznanje
osumljenca o storitvi kaznivega dejanja, ne da bi bil pred tem poučen skladno s četrtim odstavkom 148. člena
ZKP, je treba vpliv takega priznanja na ostale zbrane dokaze („sadež zastrupljenega drevesa“) presojati z
vidika vzročno-posledične odvisnosti med priznanjem in ostalimi dokazi. V tem pogledu je treba upoštevati
tako dokaze in druge podatke, ki jih je policija (zakonito) zbrala že pred tako pridobljenim priznanjem, kot
tudi dejanski vpliv tega priznanja na kasneje zbrane dokaze ter realnost pričakovanja, da bi policija pridobila
te dokaze ne glede na (nezakonito) pridobljeno priznanje osumljenca (izjema „neizogibnega odkritja“)
(Sodba I Ips 8901/2010-71). "Iz povzetih dejanskih ugotovitev je torej razvidno, da se je pouk, ki ga je
policija dala obsojencu pred začetkom zbiranja obvestil, nanašal le na kaznivo dejanje velike tatvine (...), ne
pa tudi na kaznivo dejanje ropa. Čeprav je bilo obsojenčevo izčrpno priznanje udeležbe pri kaznivem dejanju
ropa, ki je bilo podlaga za pridobivanje nadaljnjih dokazov v postopku, podano po tem, ko je obsojenec
prejel pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP tudi za kaznivo dejanje ropa, je glede na zagovornikove
očitke vendarle potrebno preizkusiti zakonitost policijskega ravnanja pred poukom za rop in v primeru
372
ugotovljene nezakonitosti tudi morebiten vpliv takšnega ravnanja na obsojenčevo priznanje po pouku.
Predmet izločitve po 83. členu ZKP namreč ni le izjava, ki jo je policija pridobila od osumljenca, preden je
bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, temveč tudi izjava osumljenca, dana po pouku, če se v
postopku ugotovi, da je bila dana pod vplivom nezakonitega ravnanja policije pred podanim poukom
(smiselna uporaba drugega odstavka 83. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP).
10. Po presoji Vrhovnega sodišča je mogoče zaključiti, da je I. M. prvo zanj obremenjujočo izjavo (priznanje
udeležbe pri kaznivem dejanju ropa v decembru 2008), ki je bila podana še pred poukom za rop, podal
prostovoljno in zavestno, in sicer med tem, ko je izpovedoval glede kaznivega dejanja velike tatvine (...). Kot
je razvidno iz dejanskih ugotovitev, je bilo zbiranje obvestil od obsojenca osredotočeno le na kaznivo dejanje
velike tatvine vozila, pri čemer policiji ni mogoče očitati, da je s pomočjo vprašanja ali kakršnekoli drugačne
spodbude ali pritiska izzvala priznanje kaznivega dejanja ropa. Policist I. B., ki je opravljal razgovor z I. M.
zaradi kaznivega dejanja velike tatvine vozila, ni z ničemer spodbudil obsojenca k izjavi o kaznivem dejanju
ropa oziroma glede tega dejanja od obsojenca še ni začel zbirati obvestil. Tako ni mogoče govoriti, da je šlo
za policijsko okolje, ki bi bilo kakorkoli usmerjeno v podreditev obsojenčeve volje glede kaznivega dejanja
ropa. Obsojenčeva odločitev, da policiji razkrije okoliščine v zvezi z ropom, tudi ni bila posledica
nezavedanja svojih pravic v razmerju do policije. Obsojenec je bil namreč že v okviru pouka za kaznivo
dejanje velike tatvine vozila, ki sicer (zaradi drugačne podlage za sum) ne nadomešča pouka za rop,
seznanjen s pravico, da je odločitev, ali bo sodeloval s policijo, prepuščena le njemu (četrti odstavek 148.
člena ZKP in četrta alineja 29. člena Ustave RS). Glede na zavedanje o pravicah, ki jih ima kot osumljenec,
prostovoljnost njegovega priznanja oziroma odsotnost policijske spodbude pri zbiranju obvestil, prvotno
(pred poukom za rop) pridobljena obremenilna izjava obsojenca ni rezultat nedovoljene policijske taktike.
Tako o morebitnem nedovoljenem vplivu te izjave na priznanje obsojenca, dano po pouku za rop, niti ni
mogoče govoriti. Glede na povedano se kot pravno nerelevantno za odločitev v tej zadevi izkaže
zagovornikovo izhodišče, da je dokazno gradivo že pred začetkom zbiranja obvestil omogočalo sklepanje, da
so zoper I. M. podani razlogi za sum tudi zaradi kaznivega dejanja ropa. Zagovornikov predlog za izločitev
obsojenčeve izjave pred policijo je bil tako utemeljeno zavrnjen" (Sodba I Ips 11861/2010-283). Pri ogledu v
prometni nesreči udeleženega vozila je bilo opravljeno zavarovanje sledov in za to dejanje policija ni
potrebovala sodne odredbe. Policija v času ogleda tudi ni bila še dolžna dati nikakršnega pravnega pouka
obsojenemu C., saj ni šlo za zbiranje podatkov od njega kot osumljenca po četrtem odstavku 148. člena ZKP,
upoštevaje pri tem, da se je kot voznica v prometni nesreči udeleženega vozila navajala sama obsojena M.
R., obsojenega C. pa je policija takrat opredelila kot oškodovanca (Sodba I Ips 11053/2009-246). V primeru
opravljenih razgovorov na osnovni šoli ni šlo za postopek analogen policijskemu, v katerem je treba
upoštevati določbe 148. in 148. a člena ZKP (Sodba I Ips 48974/2011-113).
Če policija o odvzemu brisa ustne sluznice ne sestavi zapisnika ali uradnega zaznamka, je nedvomno podana
kršitev določbe drugega odstavka 148. člena ZKP, vendar zakon za takšno kršitev ne določa, da se sodna
odločba na takšen dokaz ne sme opirati, zato ne gre za nedovoljen dokaz v smislu drugega odstavka 18.
člena ZKP (Sodba I Ips 19982/2010-136).
Izjav, danih zdravniku, ki od pacienta v anamnezi pridobi podatke, potrebne za uspešno in kvalitetno
zdravljenje, ni mogoče obravnavati kot izjave osumljenca v predkazenskem postopku, ko ta še ni seznanjen s
svojimi pravicami po 5. členu ZKP in jih zato tudi ni potrebno izločati iz kazenskega spisa ( Sodba I Ips
21563/2010-80). Rezultati, pridobljeni s pomočjo poligrafiranja, niso pridobljeni v skladu z določbami
ZKP, saj oseba nima nadzora nad rezultati izpovedovanja, zaradi česar tudi z vidika načelno sistemske rešitve
poligrafiranje v kazenskem pravu ne sme biti dovoljeno kot dokaz, četudi bi obdolženi želel to vrsto
zasliševanja (Sodba I Ips 12986/2010-97). "ZKP ne vsebuje določbe, ki bi urejala uporabo poligrafa v
kazenskem postopku. Možnost poligrafskega testiranja ureja šesti odstavek 54. člena ZPol. Poligraf je
medicinska naprava, ki pri testiranju zapisuje psihofiziološke odzive osebe na zastavljena vprašanja ali /in
druge zunanje dražljaje. Sodišča so zavrnila dokazna predloga glede poligrafskega testiranja z utemeljitvijo,
da bi šlo za nedovoljen in nezanesljiv dokaz. Tem stališčem sodišč ustavnopravno ni mogoče oporekati. Tako
v pravni teoriji kot v praksi domačih in tujih sodišč je mogoče zaslediti poudarjeno stališče o nezanesljivosti
dokaza, pridobljenega s poligrafskim testiranjem, Evropsko sodišče za človekove pravice pa se do same
373
uporabe poligrafa doslej še ni opredelilo. Tudi primerjalnopravno gledano pravne ureditve večinoma ne
priznavajo dokazne vrednosti njegove uporabe. Če je dokazno sredstvo nezanesljivo, potem ne more biti
dovoljeno niti v primeru, ko obdolženec njegovo uporabo neposredno zahteva. Sodišča izhajajo iztega,da bi
na podlagi dovolitve dokaza s poligrafskim testiranjemsodišče po načelu proste dokazne presoje vselej
presojalo njegovo dokazno vrednost, ne glede na to, ali bi se izkazalo, da pomenijo rezultati za obdolženca
obremenitev ali razbremenitev. V teoriji kazenskega procesnega prava je mogoče zaznati tako stališča, ki
podpirajo ugotovitev o nedovoljenosti in nezanesljivosti poligrafskega testiranja,kot tudi stališča, ki so temu
naklonjena, čeprav so slednja v manjšini. Stališča, ki poudarjajo nedovoljenost poligrafskega testiranja,
opozarjajo med drugim na to, da pravni sistem ne sme dopuščati dokazov, ki bi bili pridobljeni tako, da
obdolženec ne bi imel kontrole nad rezultati lastnega izpovedovanja ali celo, da bi imel kontrolo nad rezultati
svojega voljnega izpovedovanja, ne pa nad tistim, kar bi država dobila poleg tega s pomočjo njegovega
voljnega izpovedovanja. Dejstvo je, da med poligrafskim testiranjem obdolženec besedno izpoveduje, res pa
je, da ključni delnjegove izpovedbe ni umsko-voljno oziroma besedno izpovedovanje, pač pa informacija, ki
jo daje njegovo telo. Kljub temu pa brez besedne komunikacije poligrafsko testiranje ni mogoče – besede so
posrednik do telesa, obdolženec mora uporabiti voljo po izpovedovanju, če naj se testiranje sploh izvaja, in v
tem pogledu je to dejanje bolj podobno zaslišanju kot telesnim dokazom.
21.Stališča teoretikov in tuje sodne prakse je treba upoštevati vsaj do te mere, da resno vzpostavijo dvom v
zanesljivost in celo dovoljenost dokaza, pridobljenega s poligrafskim testiranjem. Zato stališčem sodišč, ki
so zavrnila izvedbo poligrafskega testiranja, ni mogoče očitati kršitve tretje alineje 29. člena Ustave. Če gre
za dokaz, ki je tako nezanesljiv, sodišča z zavrnitvijo njegove izvedbe ne kršijo pravice do obrambe iz tretje
alineje 29. člena Ustave. Zato z izpodbijanimi sodbami ni bila kršena pritožnikova pravica do izvajanja
dokazov v njegovo korist." (Up-3367/07).
"S tem, da je sodišče oprlo sodbo tudi na obstoj mešane biološke sledi, oziroma na dejstvo, da so bili na
določenih delih sekire najdene biološke sledi tako obsojenca kot tudi oškodovanca, ne pomeni bistvene
kršitve določb ZKP z 8. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona, saj uporaba mešanih sledi sama po
sebi ni nedovoljen dokaz. V zvezi s tem ima izpodbijana sodba pritožbenega sodišča razloge v točki 6., kjer
utemeljeno opozarja, da sklep Sveta Evropske skupnosti 2008/616/PNZ sicer predpisuje, da mešana biološka
sled ni dovoljena, vendar pa navedeni akt ureja predvsem vprašanja evidentiranja in izmenjave podatkov o
DNA, zaradi česar mora biti baza podatkov namenjena samo biološkim sledem, ki pripadajo eni osebi, ne pa
evidenci tako imenovanih mešanih bioloških sledi. Iz tega akta, kot pritožbeno sodišče utemeljeno sklepa, ne
izhaja zaključek, da so mešani dokazi nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti, je pa seveda
dokazna moč takšnega dokaza oziroma njegova dokazna vrednost nižja" (Sodba I Ips 58988/2010-189).
Z nastopom prekluzije glede zahteve za izločitev dokazov seveda ni izključena dolžnost sodišča, da samo
presoja, ali so dokazi, na katere opre sodbo zakoniti, oziroma jih, če so nezakoniti, izloči, vendar pa to stori
na podlagi svoje presoje in pobude. Stranka, ki zahteva izločitev dokazov, mora zadostiti trditvenemu
bremenu in sicer mora navesti, s katerim ukrepom in na kakšen način je kršen zakon, tega bremena ne more
prevaliti na sodišče, naj samo ponovno ugotavlja zakonitost (vseh) odredb istega sodišča in o tem še enkrat
navaja razloge v sodbi (Sodba I Ips 7474/2013-202).
Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe ni nezakonit dokaz, niti ni nedovoljen dokaz, saj ne gre za dokaz, ki bi
moral biti izločen (Sodba I Ips 33948/2010-95).
Za odločanje o predlogu za izločitev dokazov, vloženem v času zasedanja senata, je funkcionalno pristojen
razpravni senat, čeprav se glavna obravnava z branjem obtožnice še ni začela (Sodba I Ips 41/2007).
15.5.5 Dokazi iz tujine
→ Gorkič, 2009; Šugman Stubbs, 2013 in 2014b, Zobec B.
Kadar posameznik trdi, da so v tujini pridobljeni dokazi protiustavni ter bi zato morali biti iz spisa izločeni,
mora sodišče najprej jasno določiti zgornjo premiso presoje zatrjevanih očitkov. Šele tako postavljena pravna
374
podlaga sodišču omogoča tehtanje oziroma vrednotenje in s tem presojo dopustnosti ter uporabljivosti v
tujini pridobljenih dokazov in s tem nadaljnjo oceno, ali se na tako pridobljene dokaze sodba sme opirati.
Vrhovno sodišče (v sodbi I Ips 19969/2010, op. J.M.) tega ni storilo. Pri presoji očitkov pritožnikovih
zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti o nezakonitosti in protiustavnosti pridobljenih in uporabljenih
dokazov iz tujine, je Vrhovno sodišče delno izhajalo iz italijanskega procesnega prava in italijanske Ustave,
delno pa iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Do procesnih jamstev, ki jih
zagotavlja Ustava v 35., 36. in 37. členu, in o njihovem razmerju do standardov varstva pravice do
zasebnosti po italijanski ureditvi in po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa se
ni opredelilo. Vrhovno sodišče se je tako izognilo vsebinski presoji očitkov pritožnikovih zagovornikov o
protiustavnosti pridobljenih ter uporabljenih dokazov, ki izvirajo iz tujine. S tem je pritožnika prikrajšalo za
obrazloženo sodno odločbo in kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. ( Up-
519/12) Ob ponovnem odločanju je VS navedlo: „15. Posebej pa Vrhovno sodišče poudarja, da presoje
skladnosti delovanja tujih, v tem primeru italijanskih, (pravo)sodnih organov s tujo – italijansko zakonodajo
ne morejo opravljati naša sodišča. Naše sodišče bi s presojo zakonitosti ravnanj (pravo)sodnih organov druge
države poseglo v suvereno odločanje tujih državnih organov(1). V obravnavanem primeru je bilo naše
sodišče pristojno le preveriti, če je imelo dejanje italijanske policije zakonito podlago in ali ga je naknadno
odobril italijanski državni (javni) tožilec, kot je to določeno v citiranem tretjem odstavku 103. člena DPR.
Ob ugotovitvi, da so te formalne predpostavke podane, je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da
gre za zakonito pridobljene dokaze. Ob tem je relevantno tudi dejstvo, da so bila procesna dejanja zoper E. T.
v Italiji opravljena v okviru kazenskega postopka, ki je bil v celoti izvajan v Italiji, neodvisno od kazenskega
postopka, ki je tekel v Sloveniji zoper obsojenega A. A. in torej niso temeljila na zaprosilu naše države za
njihovo izvedbo. Tudi ta vidik utemeljuje zaključek, da so morala biti pri teh dejanjih upoštevana
postopkovna pravila italijanske zakonodaje in ne morebiti tista, ki jih določa slovenska kazensko procesna
zakonodaja in jih je zato mogoče in dopustno presojati le v luči italijanske zakonodaje. Vrhovno sodišče ob
tem dodaja, da iz 82. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije izhaja eno temeljnih načel pravosodnega
sodelovanja v kazenskih zadevah med članicami Evropske unije, to je načelo vzajemnega priznavanja sodb
in sodnih odločb, ki zavezuje tako slovenske kot italijanske pravosodne organe glede na to, da sta obe državi,
R Slovenija in R Italija, članici EU, torej podpisnici navedene Pogodbe. Med sodne odločbe je šteti tudi
odobritev italijanskega tožilca na podlagi citirane določbe 103. člena DPR, kar pomeni, da bi za izpodbijanje
zakonitosti take odobritve obramba morala ponuditi dokaze, katerih teža bi pretehtala oziroma prebila
navedeno načelno izhodišče (na primer pravnomočno sodbo italijanskega sodišča, v kateri bi bila
ugotovljena nezakonitost delovanja italijanskih policistov v tem primeru), kar pa ne morejo predstavljati
izražena, z ničemer konkretno podprta stališča vložnikov zahteve. 16. Poleg tega vložniki zahteve
posplošeno zatrjujejo, da je italijanska policija posegla v T. prostorsko in komunikacijsko zasebnost na način,
ki je odstopal od standardov Ustave, pri čemer očitno merijo na določbe 36. (nedotakljivost stanovanja) in
37. člena (varstvo tajnosti pisem in drugih občil) Ustave. V tej zvezi je po njihovem mnenju treba upoštevati
standard vnaprejšnjega odrejanja posegov v komunikacijsko in ambientalno zasebnost; v primeru naknadne
sodne kontrole pa je „potrebna bistveno večja zadržanost.“ Sicer pa vložniki zahteve ocenjujejo, da bi v tem
primeru že zakonito izvrševanje policijskih pooblastil „ter posledična dokaznopravna implementacija očitno
odstopala od standardov Ustave RS.“ Tudi v tem pogledu je zahteva neutemeljena, saj je treba upoštevati, da
Ustava R Italije v 14. (nedotakljivost stanovanja) in 15. členu (tajnost pisem in drugih načinov
komuniciranja), varuje posege v ti dve področji zasebnosti posameznika z vnaprejšnjo ali naknadno
(pravo)sodno kontrolo takih posegov. V 14. členu Ustave R Italije, ki določa nedotakljivost stanovanja, je
tudi določeno, da hišne preiskave in zaplembe niso dovoljene, razen v primerih in po postopkih, kot so
zagotovljeni za varstvo osebne svobode v 13. členu Ustave R Italije. V drugem odstavku te določbe je
prepovedan vsakršen odvzem prostosti ali osebna preiskava, razen na podlagi obrazložene sodne odločitve.
Le v izjemnih primerih, ko je to nujno in v zakonu taksativno opredeljenih primerih, lahko organi javne
varnosti sprejmejo začasne ukrepe, ki pa morajo biti v oseminštiridesetih urah predloženi (pravo)sodnim
organom in če jih ti v nadaljnjih oseminštiridesetih urah ne potrdijo, so razveljavljeni in brez vsakršnega
učinka (tretji odstavek 13. člena Ustave R Italije). To je na zakonodajni ravni izpeljano tudi v določbah
drugega in tretjega odstavka 103. člena DPR, kar je bilo v obravnavanem primeru zakonska podlaga za
ravnanje italijanske policije. Ustava R Italije v 15. členu določa nedotakljivost svobode in tajnosti pisem ter
vseh vrst komunikacije. To pravico je mogoče omejiti le z obrazloženo odločbo sodišča, izdano v skladu z
375
zakonskimi jamstvi. DPR se nanaša na kazniva dejanja, povezana z razpečevanjem in zlorabo prepovedanih
drog in daje policiji širša pooblastila za nadzor, pregled in preiskavo osebnih stvari in oseb zaradi odkrivanja
drog. Ti ukrepi se razlikujejo od ukrepov v okviru preiskave v skladu italijanskim zakonom o kazenskem
postopku (v nadaljevanju CPP), saj gre tudi za preventivne ukrepe, ki se izvajajo le na področju
prepovedanih drog(2). Sicer pa obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjujejo, da
preiskava T. hotelske sobe, njegovega vozila in mobilnega telefona ni bila opravljena v skladu s 352. členom
CPP, temveč le, da za ravnanje italijanske policije ni bilo podlage v tretjem odstavku 103. člena DPR. Tako
stališče vložnikov zahteve je neutemeljeno, saj lahko po določbi drugega odstavka 103. člena DPR policija
pri opravljanju nalog v zvezi s preprečevanjem in zatiranjem nedovoljenega prometa s prepovedanimi
drogami in drugimi opojnimi substancami na katerem koli kraju opravi nadzor, preglede in preiskave
prevoznih sredstev in prtljage ter osebnih predmetov, če obstajajo utemeljeni razlogi, da bodo pri tem
najdene droge ali druge psihotropne snovi. O rezultatih nadzora, pregleda ali preiskave mora policija
sestaviti zapisnik na ustreznih obrazcih, ki jih mora v 48 urah predložiti državnemu tožilcu, ta pa jih mora v
nadaljnjih 48 urah odobriti, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji. V primeru izjemne nujnosti, ko zaradi
posebnih okoliščin ni mogoče po telefonu pridobiti odredbe pristojnega tožilca, lahko policija opravi
preiskavo, nemudoma oziroma v roku 48 ur pa mora o tem obvestiti pristojnega državnega tožilca, ki mora,
če so izpolnjeni pogoji, ukrepe odobriti v nadaljnjih 48 urah (tretji odstavek 103. člena DPR)(3). Vsi
navedeni zakonsko določeni pogoji so bili torej v obravnavanem primeru izpolnjeni, kot ugotovljeno že v
predhodni točki 14.
17. Iz povzetih določb italijanske ustave je razvidno, da na primerljiv način določbam 36. in 37. člena Ustave
RS ureja varstvo nedotakljivosti stanovanja in ter tajnost pisem in drugih občil. V ti dve človekovi pravici, ki
sta ustavnopravno zavarovani, je po določbah obeh ustav dopustno posegati le na podlagi odločbe sodišča
oziroma (pravo)sodne oblasti (razen izjemoma, kot je določeno v petem odstavku 36. člena Ustave RS in
drugem odstavku 14. člena v zvezi s tretjim odstavkom 13. člena Ustave R Italije, kjer pa je predvidena
naknadna odobritev (pravo)sodne oblasti). Vložniki zahteve navajajo, da v obravnavanem primeru niso bili
upoštevani standardi procesnih jamstev, kot jih določa Ustava, ne da bi konkretno opredelili kateri standardi
so to, razen kolikor ne izpostavljajo, da določbe Ustave „zahtevajo vnaprejšnje odrejanje posegov v
komunikacijsko in ambientalno zasebnost“ in da bi bila pri naknadni sodni kontroli v takih primerih
„potrebna bistveno večja zadržanost“. Do takih posplošenih navedb se niti ni mogoče določno, vsebinsko
opredeljevati. Ne glede na navedeno in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Up-519/12 z dne 18. 9. 2014,
ki v točki 10. obrazložitve navaja, da je treba tudi na te „očitke o kršitvah človekovih pravic“ odgovoriti z
ustavnopravnimi argumenti, je stališče Vrhovnega sodišča, da je v primeru zatrjevanih kršitev človekovih
pravic, ki naj bi bile storjene pri pridobitvi dokazov v tujini, potrebno izhajati iz primerjave med
ustavnopravnopravno zavarovanimi človekovimi pravicami v obeh državah (v R Sloveniji in v drugi državi,
kjer naj bi bile te kršitve zagrešene). Pri tem se je treba omejiti na presojo, ali so na tej ravni, na obeh
straneh, zavarovane prav te človekove pravice, ki naj bi bile kršene, ter ali je za njihovo varstvo zagotovljeno
(pravo)sodno varstvo (izhajajoč pri tem iz četrtega odstavka 15. člena Ustave in hkrati upoštevaje da Ustava
zagotavlja človekove pravice in temeljne svoboščine v Sloveniji, kot izhaja iz prvega odstavka 14. člena
Ustave – ne pa v tuji državi(4)). Uresničevanje navedenih pravic mora biti zagotovljeno s sodnim varstvom,
katerega bistvena lastnost je neodvisnost in nepristranskost odločanja (kar je glede na 6. člen EKČP tudi ena
temeljnih človekovih pravic). Sklicevanje na (pravo)sodne organe je v tem kontekstu utemeljeno z dejstvom,
da so v nekaterih državah (tako tudi v R Italiji) pristojnosti, ki jih po naši ustavi izvršujejo (izključno)
sodišča, podeljena tudi drugim organom, ki po ustavni umestitvi in funkcionalnosti, izpolnjujejo kriterije
sicer lastne sodiščem. Tako italijanska ustava izenačuje položaj državnega (javnega) tožilca z ustavnopravim
položajem sodnika, ko njun položaj, pristojnosti, imenovanje in ostale temeljne pravice, ki zagotavljajo njun
neodvisen položaj, ureja v skupnem, posebnem IV poglavju (101. do 113. člen) z naslovom Pravosodje (La
Magistratura) in še konkretneje, ko v četrtem odstavku 107. člena Ustave izrecno določa, da pripadajo
državnemu tožilcu vsa jamstva po določbah sodnega reda, predpisanega z zakonom (prvi odstavek 108. člena
Ustave). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bile v obravnavanem primeru na
ustavnopravni ravni primerljivo zavarovane temeljne človekove pravice, v katere se je v primeru izvedene
preiskave zoper E. T. poseglo (nedotakljivost stanovanja pri hišni preiskavi, poseg v komunikacijsko
zasebnost pri pregledu in zasegu telefona ter preverjanje telefonskih številk, s katerih je bilo klicano v
376
njegovo hotelsko sobo). Pri tem ni odločilno, če je bila (pravo)sodna kontrola opravljena pred ali po posegu,
temveč da je bila, glede na izjemne okoliščine primera, opravljena po (pravo)sodnem organu – državnem
(javnem) tožilstvu, četudi naknadno(5). Kolikor je mogoče razumeti, da se z zahtevo za varstvo zakonitosti
oporeka neupoštevanju procesnih pogojev za izvedbo hišne preiskave, kot jih določa Ustava RS (navzočnost
tistega, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegovega zastopnika; prisotnost dveh prič), je treba
zaključiti, da ni mogoče, niti utemeljeno pričakovati, da bi se v tujih ustavnopravnih ureditvah predpisovali
enaki procesni pogoji kot jih določa naša ustava, zato je treba tudi v tem pogledu presojati, če tuja ureditev
zagotavlja tak nadzor nad izvedbo hišne preiskave, ki učinkovito preprečuje arbitrarno delovanje policije pri
njeni izvedbi(6). Kot je bilo obrazloženo že v točki 14. je italijanska policija 12. 3. 2007 o aretaciji E. T. ter o
osebni preiskavi in preiskavi njegovega vozila sestavila zapisnika, italijanski pravosodni organi pa so
opravili naknadno preveritev delovanja italijanske policije v skladu s tretjim odstavkom 103. člena DPR in
odobrili njihovo delovanje. Poleg tega je bil s prisotnostjo uslužbenca hotela pri preiskavi T. hotelske sobe, z
video snemanjem preiskave T. vozila (slednji se je po podatkih v spisu odrekel navzočnosti pri preiskavi) in z
naknadno (pravo)sodno odobritvijo delovanja policije dosežen namen, ki ga zasledujeta 36. in 37. člen
Ustave, saj se je tudi na tak način preprečilo arbitrarno delo policije, ob zagotovljenem (pravo)sodnem
nadzoru (sicer naknadnim) nad zakonitostjo njenega delovanja. Zaradi navedenih razlogov je bila pravilna
odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve izločitve dokazov v zvezi z dejanjem iz točke VII izreka
prvostopenjske sodbe (dokazi, ki izvirajo iz aretacija E. T. v Italiji); posledično pa je neutemeljena tudi
zahteva za izločitev vseh članov senata iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP (kot povzeto zgoraj v točki 8),
ker naj bi se s temi dokazi seznanili. “. (Sodba I Ips 19969/2010-620 z dne 09.07.2015)
„... postopek [je bil] izveden v skladu s procesnimi določbami, veljavnimi v Republiki Italiji. Zaslišanje je
bilo opravljeno pred državnim tožilcem v navzočnosti prevajalca in policijskega inšpektorja (...) ter v
navzočnosti zagovornikov (….). Kot nadalje izhaja iz zapisnikov o zaslišanju, je državni tožilec, ki je
opravljal ti preiskovalni dejanji, obe osebi poučil o tem, česa sta osumljeni, kateri dokazi ju bremenijo ter ju
opozoril, da se nista dolžni zagovarjati (oziroma, da imata pravico ne odgovarjati).
Samo dejstvo, da je sodišče prebralo izpovedbi obeh oseb, zaslišanih v R Italiji, torej ne pomeni, da je dokaz
pridobljen nezakonito.
Glede na dana opozorila obema obdolženkama ter ob upoštevanju dejstva, da je zaslišanje potekalo v
navzočnosti zagovornika in tolmača, takšno zaslišanje namreč ne pomeni kršitve Ustave, kot to sicer
neobrazloženo zatrjujejo zagovorniki v zahtevi. Vrhovno sodišče je glede na navedeno kot neutemeljeno
zavrnilo tudi tak ugovor.“ (Sodba I Ips 75/2001)
„Posamezna procesna dejanja (zaslišanje, ogled, izvedenstvo, hišna ali osebna preiskava), ki jih je opravil tuj
organ, so veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče pri nas po prevzemu pregona, čeprav niso bila
opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku. Na dokaze, pridobljene v tujini, se sme
opirati sodna odločba, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Ob
pogojih iz prvega in drugega odstavka 340. člena ZKP je dopustno na glavni obravnavi tudi branje
zapisnikov prič in izvedencev, ki so bili v tujini zaslišani pred prevzemom pregona...“ (Sodba Kp 16/2007)
„Skladno z odločbo Vrhovnega sodišča Kp 16/2007 ... so posamezna procesna dejanja, ki so bila opravljena
v tujini, veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na
način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih
pravic. Zahteva zagovornikov obdolženega T. vidi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tem,
ker naj bi srbski zakon, ki ureja kazenski postopek, v prvem odstavku 146. člena dopuščal, da se prisluhi
(ukrep, ki je po vsebini podoben ukrepu po 150. členu ZKP) odredijo že na podlagi razlogov za sum. Ker je
torej določen prenizek dokazni standard, naj bi bila podana navedena kršitev določb postopka. Vrhovno
sodišče ugotavlja, da v tej fazi postopka ni mogoče odločati o tem, ali so bile z ukrepi srbskih varnostnih
organov (enako velja za ukrepe italijanskih varnostnih organov) prekršene obdolženčeve ustavne pravice.
Premalo je podatkov, da bi se lahko presojalo, ali so bili ukrepi odrejeni v skladu s tujo procesno zakonodajo
ter ali niso bile pri tem kršene tudi z našo ustavo zagotovljene obdolženčeve ustavne pravice. Preveč
poenostavljeno je namreč stališče zahteve, da že samo dejstvo (kot rečeno, trenutno še neizkazano), da za
ukrep, ki je glede posega v pravico do zasebnosti ekvivalenten ukrepu po 150 členu slovenskega ZKP,
zadoščajo razlogi za sum, pomeni, da so bile prekršene obdolženčeve ustavne pravice. Za odgovor na to
377
vprašanje bi namreč sodišče moralo razpolagati s podatkom o tem, kakšna je bila dokazna podlaga odločanja
v trenutku odreditve ukrepov. Kolikor bi se izkazalo, da je bila ta zadostna celo za ugotovitev, da so podani
utemeljeni razlogi za sum, ne bi bilo mogoče govoriti o kršitvi ustavnih pravic, četudi sicer tuja zakonodaja
postavlja za odreditev ukrepov nižje standarde od slovenske. Preprosto povedano, predmet presoje ni srbski
ali italijanski zakon in njuna skladnost s slovensko ustavo, ampak ali dokazna podlaga, na kateri temeljijo
tuji ukrepi, dosega standard utemeljenih razlogov za sum kot minimalnega praga, ki omogoča tovrsten poseg
v temeljne človekove pravice. ... Očitno neutemeljeno pa je tudi stališče zahteve zagovornikov obdolženega
T., da je bil zaradi hkratnega izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov v Republiki Sloveniji in Republiki
Srbiji prekoračen maksimalno dovoljen čas trajanja ukrepov. Vsaka država namreč odreja in izvaja prikrite
preiskovalne ukrepe in tudi ostale ukrepe za odkrivanje in dokazovanje kaznivih dejanj v skladu s svojo
procesno kazensko zakonodajo in ob upoštevanju načela suverenosti. Zato ni sprejemljiva teza zahteve, da
lahko izvajanje ukrepov v eni državi nujno vpliva na možnost in zakonitost izvajanja vsebinsko podobnega
ukrepa tudi s strani druge države, pri čemer zahteve niti ne trdijo, da so bile zoper iste obdolžence odrejeni
ukrepi v več državah. ... Glede na vse navedeno, je v tej fazi postopka preuranjena in brez stvarne podlage
ocena, da so dokazi, pridobljeni s strani tujih varnostnih organov nezakoniti, o nezakonitosti na prvi pogled
(prima facie ) pa ni mogoče govoriti, tako da zahteve s temi ugovori ne morejo uspeti. (Sodba XI Ips
44415/2010)
15.5.6 Zasebno pridobljeni dokazi

Pri dokazih, ki jih pridobijo zasebniki, v nasprotju z dokazi, pridobljenimi s strani državnih organov, je treba
opraviti tehtanje med ustavnimi pravicami obdolženca in ustavnimi pravicami oškodovanca, ki so bile ob
pridobivanju dokazov neposredno ogrožene. S tem ko je obdolženec privolil, da je njegova mati hodila v
njegove prostore, se je v tem delu prostovoljno odpovedal svoji zasebnosti in se nanjo ni mogel zanašati pri
hranjenju predmetov kaznivih dejanj (Sodba I Ips 18266/2010-73). Oškodovanka je obsojenca na skrivaj
fotografirala na javnem kraju v obrambi svoje pravice do osebne varnosti, ki ji jo zagotavlja 34. člen URS. V
primeru kolizije dveh ustavnih pravic (pravice do zasebnosti iz 35. člena URS in pravice do osebne varnosti
iz 34. člena URS) je treba z uporabo načela sorazmernosti ugotoviti, katera izmed njih ima prednost.
Fotografiranje storilca kaznivega dejanja, tik preden je začel izvrševati kaznivo dejanje, je bilo v konkretnem
primeru nedvomno primeren ukrep, ki je preprečil nadaljevanje kaznivih dejanj nad oškodovanko,
legitimnega cilja, osebne varnosti oškodovanke, pa se ni dalo doseči z blažjim sredstvom. Fotografiranje
storilca kaznivega dejanja ter posredovanje fotografij organom pregona je v konkretnem primeru tudi v
skladu s tehtanjem pomena cilja ter težo posega (Sodba I Ips 5909/2011-170).
15.5.7 Anticipacija
"Sodišče v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP po načelu proste presoje dokazov samo odloča, katere
dokaze bo izvedlo. Razen v primerih, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen za predlagatelja, mora
dokaznemu predlogu ugoditi in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesno-pravno relavanten.
Pogoj za predlaganje takšnega dokaza je seveda tudi v zahtevi, da obramba obstoj in pravno relavantnost
dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Ugibanje sodišča, da prstnih odtisov na steklenici gotovo niso
iskali, je preuranjeno in pomeni nedovoljeno anticipacijo. Sodišče je namreč dokaz zavrnilo še preden je
opravilo poizvedbe pri policiji ali je steklenico zasegla zgolj kot predmet s katerim je bila poskušana storitev
kaznivega dejanja, ali pa je policija na njej zavarovala dokaze – prstne odtise obsojenca. Sodišče se je
spustilo v oceno dokazov, preden jih je sploh v celoti izvedlo in zgolj na podlagi logične in izkustvene ocene
zavrnilo dokaz, ki bi utegnil biti razbremenilen za obrambo" (Sodba I Ips 371/2008).
15.5.8 Ovadba
Če je ovaditelj oškodovanec ter v skladu z drugim odstavkom 147. člena ZKP opozorjen na dolžnost
resničnosti izjave in na posledice krive ovadbe, je ovaditelj v smiselno podobnem položaju kot priča, ki je
opozorjena na posledice krive ovadbe. Ovadba oškodovanca je tedaj dopusten dokaz, katerega dokazna
vrednost se ocenjuje v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP (Sodba I Ips 14384/2010-223). Zapisnik o
378
sprejemu ustne ovadbe ni nezakonit dokaz, niti ni nedovoljen dokaz, saj ne gre za dokaz, ki bi moral biti
izločen (Sodba I Ips 33948/2010-95).
Prijava kaznivega dejanja ni dokazno sredstvo in ni nedovoljen dokaz. Ekskluzija dokazov ščiti obdolženca
predvsem pred neutemeljenimi posegi državnih organov v njegove osebnostne pravice v kazenskem
postopku (Sodba I Ips 61352/2011-74).
15.5.9 Alibi
S tem, ko se sodišče v razlogih sodbe ni ustrezno opredelilo do zatrjevanega alibija in z zavrnitvijo
storilčevega dokaznega predloga za zaslišanje prič, je kršilo storilčevo pravico do izvedbe razbremenilnih
dokazov, kar je vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena
Ustave) (Sodba IV Ips 108/2012). Glej tudi → 13.14.3.4.1 Dokazni predlog alibija.
15.5.10 Vzročna zveza

Vzročno zvezo lahko pretrgajo zgolj izjemni, nepričakovani dogodki in ravnanja drugih, ki
preusmerijo vzročni potek in popolnoma odpravijo učinke ravnanja storilca (tako npr. sodba
Vrhovnega sodišča I Ips 356/2003 z dne 5. 2. 2004). Glede na dejstva, ugotovljena s pravnomočno
sodbo, ravnanje obeh zdravnikov porodničarjev v konkretnem primeru ni imelo take narave ( Sodba I
Ips 53934/2010-97).
15.6 Ogled
„11. Pritožnik zatrjuje, da mu načelo kontradiktornosti zagotavlja navzočnost pri opravljanju preiskovalnih
dejanj, zato naj bi mu bila z opravljanjem ogleda v njegovi nenavzočnosti kršena pravica do sojenja v
navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave. Člen 29 Ustave že v svojem napovednem stavku poudarja
enakopravnost, ki ima v bistvu vse atribute enakosti, vsebovane v 22. členu Ustave. Pravice iz 29. člena
Ustave so v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave sicer specialne, vendar druga alineja 29. člena Ustave
zagotavlja osebi, obdolženi kaznivega dejanja, pravico do "sojenja" v navzočnosti. Sojenje pa se izvaja le
pred sodišči in ne pred drugimi državnimi organi. Zato pravica do navzočnosti pri opravljanju preiskovalnih
dejanj, ki jih v predkazenskem postopku opravlja policija, z navedenim ustavnim jamstvom ni zajeta. Pač pa
pravica do navzočnosti obdolženca pri opravljanju preiskovalnih dejanj izhaja iz pravice do enakosti orožij,
ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Ta določba zagotavlja obdolžencu enako varstvo pravic v razmerju do
nasprotne stranke v postopku, v kazenskem postopku torej do države oziroma do državnega tožilca.
12. Državni tožilec, oškodovanec, obdolženec in zagovornik so lahko navzoči pri ogledu in zaslišanju
izvedencev. Preiskovalni sodnik mora na primeren način obvestiti državnega tožilca in zagovornika, kdaj in
kje bo zaslišanje obdolženca, kdaj in kje bodo opravljena druga preiskovalna dejanja, pa poleg državnega
tožilca in zagovornika še obdolženca in oškodovanca, razen če bi bilo nevarno odlašati. Kadar gre za opravo
nujnega preiskovalnega dejanja po prvem in drugem odstavku 164. člena ZKP, mora policija oziroma
preiskovalni sodnik o dejanjih iz navedenih odstavkov brez odlašanja obvestiti le državnega tožilca.
Pritožnik in njegov zagovornik nista bila obveščena o tem, da policija v predkazenskem postopku opravlja
ogled terena, čeprav je bila preiskava v tem času že osredotočena na pritožnika. S tem jima ni bila dana
možnost, da bi bila pri njegovi izvedbi navzoča. To pomeni, da je bilo s tem poseženo v pritožnikovo pravico
iz 22. člena Ustave, zato je moralo Ustavno sodišče oceniti, ali je bil tak poseg dopusten.
…
14. Po prvem odstavku 245. člena ZKP se ogled opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega
pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje. Predmet ogleda je lahko vse, kar je
primerno za neposredno opazovanje in je povezano s kaznivim dejanjem. V procesnem smislu pomeni ogled
posebno preiskovalno dejanje, ki ga opravita sodišče ali policija z namenom, da se na podlagi neposrednega
opazovanja odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja ali ugotovijo druga za
379
kazenski postopek pomembna dejstva. Ogled je zelo pomembno procesno dejanje, ki je lahko odločilnega
pomena za nadaljnji potek in izid kazenskega postopka. Opravljanje ogleda obsega iskanje, odkrivanje in
zavarovanje sledi in materialnih dokazov na kraju dejanja, sestavljanje miselne rekonstrukcije dejanja,
načrtovanje in preverjanje možnih verzij, preverjanje izjav prič in osumljenca ter drugih informacij. Kadar je
odkrito dejanje z znaki kaznivega dejanja, "je treba pregledati kraj dejanja, da bi se tako potrdil sum o
kaznivem dejanju, zbrali dokazi in izsledil storilec". Ogled se lahko opravi v vseh fazah kazenskega
postopka. Najpogosteje se ogled opravlja kot nujno preiskovalno dejanje v fazi predkazenskega postopka,
torej še pred začetkom preiskave.
15. Kot izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, je policija ogled opravila na podlagi drugega odstavka
164. člena ZKP v zvezi z 245. členom ZKP. Iz zapisnika sta razvidna tudi potek in način opravljanja ogleda.
Z ogledom kraja kaznivega dejanja brez nevarnosti odlašanja se zasleduje ustavno dopusten cilj zavarovanja
dokazov storjenega kaznivega dejanja. Kadar bi bilo nevarno odlašati, je ta cilj mogoče doseči le s takojšnjo
izvedbo tega preiskovalnega dejanja. Pritožniku je bilo namreč znano, kje se dokazi nahajajo. V tem primeru
so sodišča ocenila, da je bil takšen razlog podan, zato je bila izvedba tega dejanja nujno potrebna, da bi se
dosegel navedeni cilj. Takšen poseg je nedvomno primeren ukrep, da se dokazi odkrijejo, zberejo in
zavarujejo. Je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, ker je obdolžencu zagotovljena možnost naknadne
kontradiktornosti. Pritožnik je to možnost imel že v postopku zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom in na
glavni obravnavi, na kateri se v njegovi navzočnosti izvajajo vsi dokazi. Glede na navedeno je bil poseg v
pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave dopusten, zato s tem, ko ni bil predhodno obveščen o opravljanju
preiskovalnega dejanja ogleda, pritožniku ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.
16. Kršitve pravice iz 22. člena Ustave pritožnik tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na odločbo
Ustavnega sodišča št. Up-430/00, saj ne gre za položaja, ki bi bila v bistvenem enaka oziroma podobna.
Opravljanje ogleda kot nujnega preiskovalnega dejanja na odprtem terenu v tem primeru namreč ne more
pomeniti enako kot opravljanje preiskave v "stanovanju oziroma poslovnem prostoru", kot je bil to primer v
navedeni odločbi. Zato se za presojo dopustnosti uporabe dokazov, najdenih pri ogledu, ne morejo uporabiti
tista jamstva, ki jih za poseg v nedotakljivost stanovanja in s tem za kasnejšo dovoljenost uporabe dokazov,
najdenih pri taki hišni preiskavi, določa 36. člen Ustave. Na to je pritožniku ustrezno odgovorilo že Vrhovno
sodišče.“ (Up-3367/07)
"...materialni dokaz [je] dostikrat nepogrešljivo sredstvo za uspešen in pošten sodni postopek. Omogoča
dokazovanje prisotnosti storilca na kraju dejanja, njegovo povezavo s predmeti, ki so v zvezi z dejanjem ter
ugotavljanje drugih za sojenje pomembnih okoliščin. Glede na pomembnost materialnih dokazov morajo
ostati le-te nespremenjeni od zavarovanja na kraju dejanja do njihove predložitve sodišču, dovoljene so le
spremembe zaradi forenzičnih preiskav in običajnega poteka časa. Dokumentirano mora biti vse dogajanje z
dokazom, od tega kdo ga je zavaroval, kako in kje je bil hranjen ter ali je prišlo do posega v njegovo
celovitost zaradi kriminalistično-tehničnih preiskav („chain of custody“) (Sodba I Ips 371/2008). Če je bil
ogled dejansko opravljen, sledovi kaznivega dejanja pa ustrezno zavarovani, odsotnost pisnega zapisnika o
ogledu predstavlja le relativno bistveno kršitev zakona (Sodba I Ips 36696/2011-168). Pomanjkljivo delo
policije, ki ni ravnala v skladu s pravili kriminalistične stroke ter zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja
in najdenega dokaza ni priložila kazenski ovadbi, ne more iti v škodo obsojencu, še manj pa pomeniti razlog
za zavrnitev njegovega dokaznega predloga. (Sodba I Ips 371/2008). V času ogleda kraja dejanja, ki ga je
opravila policija kot operativno kriminalistično dejanje v predkazenskem postopku, kasnejši obdolženci
oziroma obsojenci še niso imeli položaja stranke v postopku, zato še ni bila podana dolžnost preiskovalnega
sodnika iz drugega odstavka 178. člena ZKP (Sodba I Ips 600/2010-164). Zgolj dejstvo, da je po zakonu v
domeni policije postopek izvajanja ogleda kraja kaznivega dejanja, ugotavljanja in zavarovanja sledi ter
pošiljanja le-teh v analizo Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju – NFL (ki spada pod Generalno
policijsko upravo oziroma Ministrstvo za notranje zadeve RS), še ne pomeni, da je analiza bioloških sledi in
mnenje NFL pristransko ali neverodostojno - obramba v svojih navajanjih ni navedla nobene relevantne
okoliščine, ki bi sodišču vzbudila dvom v strokovnost in nepristranskost analize in mnenja (Sodba I Ips
10656/2011-181). Če je bil ogled dejansko opravljen, sledovi kaznivega dejanja pa ustrezno zavarovani,
380
odsotnost pisnega zapisnika o ogledu predstavlja le relativno bistveno kršitev zakona (Sodba I Ips
36696/2011-168). "V zahtevi vložnik očita sodišču prve stopnje, da so izpodbijano sodbo oprli na zapisnik o
ogledu okolice vikenda obsojenca, ki predstavlja po mnenju vložnika nezakonit poseg v pravico do
zasebnosti po 35. členu Ustave RS, za katerega bi sodišče potrebovalo sodno odredbo, in zaradi česar naj bi
bila podana absolutna kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik v zahtevi
navaja, da iz zapisnika izhaja, da so policisti vstopili na zasebno zemljišče obsojenca, kjer so našli madež
rdeče barve, ki je bil kasneje uporabljen v dokaznem postopku zoper obsojenca. Vložnik trdi, da je prostor
neposredno ob vikendu prostor, kjer posameznik upravičeno pričakuje zasebnost, ter da je okolica hiše
ustavnopravno varovana kategorija v smislu 35. člena Ustave RS.
9. Očitki v zahtevi so tudi v tem delu neutemeljeni. Pritrditi jim velja le v delu, da procesno dejanje ogleda v
določenih okoliščinah lahko pomeni tudi poseg v pravico do zasebnosti. Glede na dejstva konkretnega
primera pa je treba ugotoviti, da temu ni tako. Varstvo zasebnosti bo namreč posameznik užival povsod tam,
kjer lahko utemeljeno pričakuje, da ne bo izpostavljen javnosti, kar hkrati pomeni, da mora biti tako
pričakovanje razvidno za druge (tako...Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-272/98 ...). Kot izhaja iz
zapisnika o ogledu in iz priloženih fotografij, se je vikend obsojenca nahajal 4,60 metra od prosto uporabne
prevozne poti skozi vas .... Vikend ni bil ograjen, in tudi kraj, kjer je bil na tleh najden za vložnika sporni
madež rdeče barve, je bil dostopen brez ovir ter od roba lesenega dela vikenda oddaljen 1 meter. Po desni
strani lesenega dela vikenda je bila namreč speljana prosto prehodna pot ... in policisti so lahko k mestu
madeža pristopili neovirano, madež sam pa zagledali prosto, brez dodatnega poseganja v celostnost okolice
vikenda. Enako sodišče ugotavlja tudi za madež, najden na spodnjem delu kamina na zadnji strani vikenda.
10. Drugih zunanjemu opazovalcu razvidnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je obsojeni na kraju okoli
neograjenega in prosto dostopnega vikenda pričakoval, da ne bo izpostavljen javnosti, obsojeni ni zatrjeval
ne ob ogledu, ne med postopkom, niti jih ne vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato ni mogoče trditi,
da je obsojeni na kraju, kjer je bil madež odkrit, utemeljeno pričakoval zasebnost in tudi ne, da je bil madež
odkrit zaradi nezakonitega posega v pravico do zasebnosti po 35. členu Ustave RS" (Sodba I Ips 291/2007).
15.7 Rekonstrukcija
Pred rekonstrukcijo je treba pričam dati vsa opozorila, kot pred zaslišanjem.
"Rekonstrukcijo dogodka, tako imenovani sodni eksperiment, sodišče opravi takrat, ko na podlagi zbranih
oziroma izvedenih dokazov ne more ustvariti jasne in neprotislovne slike o dogodku. . Sodišče prve stopnje
je utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za izvedbo rekonstrukcije obravnavanega dogodka. Rekonstrukcija
je posebna vrsta ogleda, katerega cilj ni ugotavljanje, ampak preverjanje ugotovljenih dejstev oziroma
izvedenih dokazov s simulacijo obravnavanega dogodka. Če se izpovedbe posameznih prič ali obdolženca o
ravnanjih ali glede same situacije razlikujejo, se rekonstrukcija lahko opravi po eni in drugi zatrjevani verziji
dogodka, na ta način sodišče pridobi pomožna dejstva, ki jih lahko uporabi pri zaključni oceni dokazov
(drugi odstavek 355. člena ZKP). Rekonstrukcijo dogodka, tako imenovani sodni eksperiment, sodišče
opravi takrat, ko na podlagi zbranih oziroma izvedenih dokazov ne more ustvariti jasne in neprotislovne slike
o dogodku. V obravnavani zadevi je bila obsojenčeva verzija dogodka – da je oškodovanka sonožno skočila
pred kosilnico – zanesljivo izključena z ugotovitvami in mnenji izvedencev tako medicinske stroke kot
strojne stroke, pa tudi s presojo sodišča, pri kateri je v zvezi s tema dvema dokazoma pretehtalo tudi
izpovedbo oškodovanke. Izvedenec strojne stroke Š. K. kot tudi izvedenec medicinske stroke dr. K. sta
podala svoji mnenji o tem, kako je lahko prišlo do poškodbe oškodovanke in v kakšnem položaju sta bila
takrat oškodovanka in obsojenec, ni pa bila njuna naloga in tudi sicer to ni naloga izvedencev, da bi podajali
oceno posameznih dokazov in dokazov v zvezi z drugimi dokazi. Takšna ocena je v izključni pristojnosti
sodišča (drugi odstavek 355. člena ZKP), na podlagi takšne presoje sodišče napravi sklep, ali je kakšno
dejstvo dokazano ali ne. Ocena dokazov je tako poslednja faza dokazovanja, v kateri sodišče ugotovi
dejansko stanje v zadevi, to je obstoj ali neobstoj pravno relevantnih dejstev, od tega pa je odvisna razsoja o
obtožbi. Sodišči prve in druge stopnje sta razumno utemeljili oziroma odgovorili na pritožbene navedbe,
381
zakaj v obravnavani zadevi rekonstrukcija dogodka kot postavitev novega izvedenca strojne stroke nista
dokaza, pomembna za odločitev oziroma nista bila potrebna" (Sodba I Ips 42135/2010-140).
15.8 Indična sodba

(prirejeno po Liebhart in Bender)
15.8.1 Indični dokaz
Indici so dejstva iz obstoja katerih lahko sklepamo na odločilna dejstva (torej dejstva, na katerih temelji
neposredna uporaba materialnega ali formalnega kazenskega zakona; znaki kaznivega dejanja; tista, na
katerih neposredno temelji uporaba zakona). Ali je iz indica mogoče narediti sklep o obstoju odločilnega
dejstva, je odvisno od konkretnih okoliščin. Abstraktno gledano gre za vprašanje pogostosti
(Häufigkeitvergleich), verjetnosti (Wahrscheinlichkeit). Indic je obremenilen, če se pojavi pogosteje če
odločilno dejstvo obstaja, kot pa če odločilno dejstvo ne obstaja. Sicer je razbremenilen. Če glede tega ni
jasnega odgovora, je indic nevtralen. Rečeno z vidika odločilnega dejstva: "Določeno dejstvo je indic takrat,
kadar - v konkretnem primeru - vpliva na pojavnost odločilnega dejstva. Indic je obremenilen, kadar je
verjetnost odločilnega dejstva večja. Razbremenilen je, kadar se verjetnost odločilnega dejstva zmanjša"
(Bender 564). Pogostost pojava indica v primeru obstoja odločilnega dejstva, v večini primerov ni eksaktna
(takšna je npr. pri DNK analizi), zato je njegovo dokazno moč možno ocenjevati le na podlagi izkustvenih
pravil (Erfahrungssätze).
Odločilno dejstvo, "vpliv alkohola z več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka" (324. člen
KZ-1, Nevarna vožnja v cestnem prometu), lahko ugotavljamo s pomočjo etilometra, ki pa ni stoodstotno
zanesljiv. Vzemimo, da je s testiranjem bilo ugotovljeno, da ima etilometer naslednje tolerance napak: od
100 testirancev, ki so bili pod vplivom alkohola več kot 0,52 miligrama, pri 95 test pravilno pokaže
preseganje alkohola, pri 5 pa ne. Test na 100 testirancih, ki so bili trezni (to so tisti, ki niso presegali 0,52
miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), pa je pokazal, da test pravilno pokaže ne-preseganje alkohola
v 99 primerih, v 1 pa ne.
Rezultat testa je indic, obremenilni oz. razbremenilni, glede odločilnega dejstva "vpliv alkohola z več kot
0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka", saj iz njegovega ne/obstoja lahko sklepamo na obstoj
odločilnega dejstva.
Na zgoraj opisanem primeru lahko pokažemo kako rešimo tri ključna forenzična vprašanja, ki si jih moramo
zastaviti glede indičnih dokazov:
1. Kdaj neko dejstvo sploh je (primeren) razbremenilen oz. obremenilen indic?
2. Kako lahko ocenimo, ali v posebnih primerih celo izračunamo, kako močno indic povečuje ali
zmanjšuje verjetnost odločilnega dejstva?
3. Kako verjetno je odločilno dejstvo, če je indic ugotovljen?
Ad 1: Da ugotovimo, ali je indic razbremenilen oz. obremenilen, si moramo odgovoriti na tri vprašanja
(trojček vprašanj):
1. Kako pogosto se v primeru obstoja odločilnega dejstva pojavi indic?
2. Kako pogosto se indic pojavi, tudi če odločilno dejstvo ne obstaja?
3. Kdaj se indic pojavi pogosteje, v prvem (primer 1), ali v drugem primeru (primer 2)?
V zgornjem primeru je odgovor enostaven: indic "pozitiven test" se v prvem primeru (pri vinjenih: 95%)
pojavi pogosteje, kot v drugem primeru (pri treznih: 1%). Ker se pri vinjenih pojavi 95 krat pogosteje, kot
pri treznih, je zelo obremenilen.
382
Pri vinjenih je test skoraj vedno pozitiven, tako rekoč tipičen in obratno. Kriterij "tipičen", ki ga razumemo
kot, prevladujoče pojavljajoč se v primeru obstoja odločilnega dejstva, pa je zavajajoč in vodi v napačno
sklepanje:
1. Prva napaka je, da dejstva, ki se bolj redko pojavljajo, ne upoštevamo kot obremenilnega. Tudi
"netipična" dejstva so lahko obremenilna: da vinjen voznik (odločilno dejstvo) ponoči vozi brez
prižganih luči (indic) je redko, vendar pa je nočna vožnja treznega voznika brez prižganih luči še
redkejša. "Odločilno je, v katerem primeru se indic pogosteje pojavi; to označimo kot asimetrijo."
(Bender 572). Zato je pomembno, da pogledamo tako pogostost v primeru 1, kot primeru 2, saj bi
sicer kot obremenilne indice upoštevali le tiste, ki se pojavljajo ob odločilnem dejstvu v več kot
50%.
2. Druga napaka je, da upoštevamo zgolj domnevno le z odločilnim dejstvom povezanim "tipičnim"
pojavljanjem indica, spregledamo pa, da se indic podobno pogosto pojavlja tudi v primeru, ko
odločilno dejstvo ne obstaja: potrditev spolne zlorabe otroka se pogosto utemeljuje s spremembo v
vedenju, npr. poslabšanjem šolskega uspeha, kar naj bi bilo tipično za tovrstna kazniva dejanja in
torej obremenilni indic. Čeprav je res, da se takšne spremembe pojavljajo pri zlorabljenih otrocih, pa
se prav tako pogosto pojavljajo tudi pri otrocih, ki niso zlorabljeni, npr. če so udeleženi v družinskem
nasilju. V takem primeru manjka prav signifikantna asimetrija.
3. Tretja napaka se pojavi ob napačno, obrnjeno zastavljenem vprašanju.
V zadevi O.J.Simpson je bilo ugotovljeno, da je obdolženi večkrat tepel svojo ženo (kasnejšo žrtev
umora). Obramba je navajala, da le 1‰ moških, ki tepe ženo, to tudi umorijo. Iz tega, da moški, ki
ženo tepejo, tako redko ženo umorijo, naj bi izhajalo da indic (pretepač) ni obremenilen (za
odločilno dejstvo "umori").
V opisanem primeru je obramba zastavila vprašanje: kako verjetno je podano odločilno dejstvo
(umor), če je ugotovljen indic (pretepač)? Nanj je odgovor, da le 1‰, pravilen. Vendar moramo, če
želimo vedeti, ali je "pretepač" obremenilen indic za "umori", vprašanje zastaviti obrnjeno: Kako
verjetno je, da indic ("pretepač") podan, če je podano odločilno dejstvo ("umori")? Gre prav za
asimetrijo iz trojčka vprašanj:
1. Koliko morilcev žene (odločilno dejstvo) jo je pred tem pretepalo (indic)?
2. Koliko mož, ki niso ubili žene (neobstoj odločilnega dejstva), pretepa svojo ženo?
3. Kdo pretepa ženo pogosteje, morilec, ali ne-morilec?
Indic ("pretepač") se na podlagi odgovorov na trojček vprašanj, pokaže za obremenilnega.
Ad 2:
"Razmerje, kolikokrat pogosteje ali redkeje je indic podan v primeru obstoja odločilnega dejstva (primer 1),
kot pa v primeru če odločilno dejstvo ne obstaja (primer 2), označujemo kot abstraktna dokazna moč
indica." (Bender 577)
V našem primeru ima pozitivni test (95% pri vinjenih oz. 1% pri treznih) abstraktno dokazno moč, da je
testiranec vinjen, 95 (95% deljeno z 1% = 95). Negativni test (99% pri treznih oz. 5% pri vinjenih) ima
abstraktno dokazno moč, da je testiranec trezen 20 (99% deljeno s 5% = 20).
Dokazna moč indica je izračunana kot razmerje verjetij (likelihood quotient) in je abstraktna, ker nam ne
pove ničesar o tem, s kakšno močjo indic dokazuje obstoj odločilnega dejstva v konkretni zadevi. Za ta
namen moramo poseči po izkustvenih pravilih.
"Izkustvena pravila so večinoma na vsakodnevni izkušnji temelječe teorije - zdravorazumske teorije

(Alltagstheorien)." (Bender 579). Le izjemoma imamo na razpolago empirično utemeljene podatke o
pogostosti indica, npr. DNK analiza. V konkretnih sodnih postopkih praviloma ne razpolagamo z natančnimi
podatki o pogostosti pojavljanja določenega dejstva, pa vendar udeleženci postopka pri ocenjevanju
383
dokaznega pomena določenega indica, uporabijo razmislek o njegovi pogostosti, tudi če ga ne morejo
povsem natančno ubesediti, še manj kvantificirati.
Če prenašalec droge zatrjuje, da ni vedel, da je v njegovem avtu skrita droga, bo tožilec morda ugovarjal, da
noben dobavitelj ne bi poslal tako zelo vrednega tovora po kurirju, ki ne bi vedel, kaj prenaša, saj bi s tem
tvegal, da tovor ne pride do naročnika, s katerim je poleg tega bila dogovorjena konspirativna predaja
tovora.
Tožilec je argumentiral z izkustvenimi pravili oz. z zdravorazumsko teorijo v smislu trojčka vprašanj:
prenašalci droge bolj pogosto vedo kaj prenašajo, kot ne. Zatrjevano izkustveno pravilo bo lahko tožilec
podprl z lastnimi izkušnjami iz drugih postopkov, ne bo pa ga mogel podpreti z natančnimi statističnimi
podatki.
V dokaznih postopkih je tak način utemeljevanja najbolj pogost, čeprav izkustvena pravila oz. teorije
vsakdana lahko utemeljimo le na nivoju prepričljivosti, verjetnosti (Plausibilitätniveau). Pravila
dokazovanja, zlasti uporaba trojčka vprašanj, pa lahko argumentacijo izboljšajo tako, da je dostopna
intersubjektivni presoji:
1. transparentnost: dokazovanje je bolj racionalno, če vse strani vedo vsaj, katera vprašanja se
zastavljajo v primeru spora, ali je indic raz/obremenilen. Če se vse strani strinjajo, da je treba
odgovoriti na trojček vprašanj, potem bo sicer lahko prišlo do različnih ocen pogostosti obstoja
nekega dejstva, vendar bo točka razhajanja jasno določena.
2. upoštevanje robnih pogojev (Randbedinungen): robni pogoji lahko spremenijo oceno pogostosti
oziroma na asimetrijo.
Če lahko domnevamo, da vinjeni vozniki ponoči pogosteje vozijo brez prižganih luči, pa se ta
domneva lahko spremeni, če upoštevamo kraj vožnje: domneva drži če gre za vožnjo na
neosvetljeni cesti izven naselja, če pa gre za vožnjo na osvetljeni cesti v mestu, tudi trezni vozniki
pogosteje pozabijo prižgati luči.
Pri odgovoru na trojček vprašanj moramo upoštevati tudi morebitne robne pogoje. Ena stran lahko
torej opozori, da je v spornem primeru treba upoštevati določene robne pogoje, kar nasprotni strani
omogoči natančnejšo argumentacijo: intersubjektivnost izboljša presojo dokazov.
Ad 3:
Abstraktna dokazna moč indica nam še ne da odgovora na vprašanje, ki je odločilno za postopek: "...kako
verjetno je odločilno dejstvo podano, potem, ko je bil ugotovljen obstoj indica? To poimenujemo
obremenilna verjetnost (Belastungswarscheinlichkeit)" (Bender 585)
Ob prvi uporabi našega etilometra je ta pozitiven. Ali to kaže na utemeljen razloge za vinjenost tega
voznika? Ali je verjetnost nekje preko 90%?
Na tem enostavnem primeru se pokaže, da nas presoja "po občutku" lahko zavede. Gre za napako obrnjene
zmote (inverse fallacy, Vertauschungsfehler). Vprašanja iz trojčka vprašanj se obrnejo tako, da se zastavi
vprašanje: kako verjetno je, da je odločilno dejstvo (vožnja pod vplivom alkohola) podano, potem, ko je
podan indic (pozitiven rezultat testa)? Moralo pa bi biti zastavljeno obratno vprašanje: kako verjetno je, da je
podan indic (pozitiven rezultat testa), če obstaja odločilno dejstvo (vožnja pod vplivom alkohola)? (glej
primer O.J.Simpson zgoraj). Na takšni napaki sloni zatrjevanje o visoki stopnji prepoznave lažnivca s
poligrafom: je odgovor na vprašanje, kako pogosto je rezultat testa pozitiven oz. negativen, če preizkusimo
resničnega lažnivca oz. ne-lažnivca, ne pa na (postopkovno odločilno) vprašanje, kako verjetno je, po
pozitivnem rezultatu testa, da je bil tudi razkrit dejanski lažnivec?
384
Za presojo potrebujemo dodatne podatke, najprej začetno verjetnost (Anfangswahrscheinlichkeit): kakšna je

splošna razdelitev na vinjene in trezne voznike? Brez upoštevanja tega podatka zagrešimo zmoto osnovnega
deleža (base rate fallacy, Verteilungsfehler) oz. ti. tožilčevo zmoto (prosecutor's fallacy; glej tudi Bajt 89).
Predpostavimo, da se alkotest izvaja ob 10.00 in da je takrat vinjen le 1 od 1.000 voznikov. Začetna

verjetnost je 0,1‰: gre torej za verjetnost, da je eden izmed tisoč naključno izbranih voznikov dejansko
vinjen. Nadalje vzemimo, da preverimo vseh 1.000 voznikov. Po izvedenem testiranju smo kot vinjene
izločili: 1 dejansko vinjenega voznika in, ker je test pozitiven tudi v 1% primerov treznih voznikov, tudi 10
treznih. Izločili smo torej 11 voznikov, pri katerih je bil test pozitiven, vendar je le eden dejansko vinjen.
Obremenilna verjetnost, tj. verjetnost, da je med na podlagi testiranja izločenimi vozniki tudi dejansko
vinjeni voznik, je 1/11, torej 9%.
Nizke obremenilne verjetnosti rezultata alkotesta ne smemo zamenjevati z dokazno močjo indica. Alkotest je
vendarle pomemben, saj se je začetna verjetnost povečala z 0,1% na 9%, tj. za 90 krat.
Predpostavimo, da se alkotest izvaja ponoči na Martinovo. Razumna je domneva, da je takrat na cesti več
vinjenih voznikov, vzemimo, da je tak vsak 10. Začetna verjetnost je v tem primeru 10%. V tem primeru po
izvedenem testiranju izločimo 104 voznike: 95 vinjenih in 9 treznih. Ker je med 104 vozniki 95 vinjenih,
obremenilna verjetnost v tem primeru znaša 95/105 = 91%.
Primera pokažeta, kakšen je pomen začetne verjetnosti, saj sta rezultata (konkretna dokazna moč), kljub
temu, da je abstraktna dokazna moč alkotesta obakrat enaka (95 proti 1), popolnoma različna.
Tudi izpoved priče je indični dokaz (kot opozarja Bender 553, so vsi dokazi praviloma indični dokazi
/Indizienbeweis als Regelbeweis/). Če verodostojnost izpovedi presojamo po kriterijih za analizo izpovedi,
so ti kriteriji indici za odločilno dejstvo: "verodostojno" oz. neobstoj odločilnega dejstva: "neverodostojno".
Za oceno dokazne moči določenega kriterija (indica), npr. kriterija zapleta, ga opredelimo z uporabo trojčka
vprašanj: ali njegov obstoj verodostojnost izpovedi povečuje ali ne? Tudi v tem primeru se moramo vprašati
glede začetne verjetnosti - kako verodostojna je bila izpoved pred upoštevanjem kriterija? Ni odločilno, ali
izhajamo iz predpostavke, da je izpoved neverodostojna (Null-Hypotese), ali iz nevtralne predpostavke 50%
verjetnosti (torej, da je enako verjetno, da je verodostojna, kot da je neverodostojna), v obeh primerih
izpoved še ni zanesljiva. Pomembno je zgolj, da se mora začetna verjetnost verodostojnosti povečevati in
doseči mejo, ko jo lahko presodimo kot zanesljivo. Nikakor pa ne moremo izhajati iz začetne verjetnosti
100%, torej da bi izhajali iz stališča, da je treba priči verjeti, razen če imamo oporne točke da je njena izpove
neverodostojna.
15.8.2 Skupno delovanje več indicev
Skupno delovanje več indicev je odvisno od tega, ali so medsebojno odvisni ali ne.
15.8.2.1 Krog indicev
Če so medsebojno neodvisni, je njihova skupna verjetnost enaka zmnožku verjetnosti posameznih indicev. Ti
indici delujejo kot en sam indic s skupno dokazno močjo vseh indicev. Gre za krog indicev (Indizienring).
Krog indicev, primer 1 (Liebhart):

Sodišče je obdolženca oprostilo obtožbe roparskega napada. Na kraju dejanja je bil najden lepilni trak,
kuhinjski nož in kabelska vezica, na njih pa mešana DNK sled, ki je vsaka zase le v omejenem obsegu
kazala na obdolženca kot povzročitelja sledi. Sodišče tem sledem ni dalo nobene dokazne vrednosti, ker
385
niso dajale sigurnega zaključka glede identitete. Pri tem je spregledalo, da se pri obstoju večih, med seboj
neodvisnih indicev, skupna dokazna moč krepi: tudi če te sledi vsaka zase niso zadoščale za obsodbo, bi
lahko obravnavane skupaj, dopuščale sklep o navzočnosti obdolženca na kraju dejanja. (Navzočnost na
kraju dejanja sicer ni zakonski znak, bi se jo pa lahko v skupnem vrednotenju upoštevalo kot obremenilni
indic v skladu s pravilom popolnosti, tč. 3 spodaj) (glej tudi BGH 4 StR 499/11)
Krog indicev, primer 2 (Bender 601):

V krvi voznika je bilo ugotovljeno 0,9‰ alkohola, kar je nekoliko pod zakonsko določeno mejo (tj. 1,1‰)
in je torej le indic, ki ne zadošča za dokaz zakonskega znaka "nesposobnost za vožnjo". Zakonski znak
lahko dokažemo z drugimi indici, kot so tipični znaki vožnje pod vplivom alkohola. Predpostavimo tri
nadaljnje obremenilne (v skladu s presojo s trojčkom vprašanj) indice: vijuganje, nevarno prehitevanje,
poskus pobega ob jemanju osebnih podatkov.
Skupna dokazna moč je odvisna od medsebojnega vplivanja posameznih indicev, iz česar izhaja zahteva po
skupnem vrednotenju: posamezni obremenilni indici, ki sami zase ne dosegajo moči dokaza, lahko skupaj
ustvarijo prepričanje sodnika potrebno za obsodilno sodbo (medtem ko lahko razbremenilni indici ustvarijo
podlago za razumen dvom). Pri tem ne gre za "vsoto" indicev, pač pa za izračun po Bayesovi formuli
(podrobneje glej Bajt 82; „Bayesov pristop k subjektivni verjetnosti“ in 85: „Statistika v sodni dvorani“ s
podobnimi primeri; v povezavi z DNK analizami glej Drobnič, 2016 156 in → 19.19). Če razpolagamo s
podatki začetne verjetnosti, lahko obremenilno verjetnost kvantificiramo (to bo možno npr. pri DNK sledeh).
Predpostavimo, da vijuga 30% vinjenih in le 5% treznih voznikov. V skladu s trojčkom vprašanj je

abstraktna dokazna moč tega indica 30% deljeno s 5%, torej 6. Ob nadaljnji predpostavki, da nevarno
prehiteva 10% vinjenih in 5% treznih voznikov, kar da abstraktno dokazno moč tega indica 2, oba indica
skupaj delujeta s skupno močjo 6 x 2 = 12.
Tudi v primeru kroga indicev moramo biti pozorni, ali gre res za medsebojno neodvisne indice, tj. ali je
pogostost pojavljanja enega indica neodvisna od pojavljanja drugega.
Sledi vlomilca so pokazal, da je imel zelo velike roke in noge. Predpostavimo, da ima 10% prebivalstva
(nedolžni, tj. neobstoj odločilnega dejstva) zelo velike noge in 5% zelo velike roke. Če naj bi bil obdolženi
storilec (odločilno dejstvo), morata ta dva indica pri nje obstajati. V skladu s trojčkom vprašanj je dokazna
moč velikih nog 100% (pogostost pri odločilnem dejstvu) deljeno z 10% (pogostost pri neobstoju
odločilnega dejstva) = 10 in velikih rok 100% deljeno s 5% = 20. Skupne dokazne vrednosti obeh indicev
ne smemo izračunati z množenjem (10 x 20 = 200), saj ima večina ljudi z velikimi nogami tudi velike roke
- indica sta medsebojno odvisna.
Medsebojno odvisne indice lahko združimo v družino indicev npr. "velike noge in velike roke" (Bender
611) in nato v zvezi s tem uporabimo trojček vprašanj.
Možna pa je tako pozitivna, kot tudi negativna medsebojna odvisnost. V zgornjem primeru je pozitivna
(ljudje z velikimi nogami imajo ponavadi tudi velike roke), zato se skupna dokazna moč le neznatno poveča,
lahko pa bi bila negativna (sledi bi kazale na velike noge in majhne roke; enako bi bilo ugotovljeno pri
obdolžencu) in v tem primeru se skupna dokazna moč poveča še bolj kot pri dveh neodvisnih indicih. Takšni
primeri so pogosti pri sledeh vlaken.
15.8.2.2 Veriga indicev
Če indici ne kažejo vsak zase neposredno na odločilno dejstvo, pač pa so indici vezani en na drugega (indic
temelji na drugem indicu), gre za verigo indicev (Indizienkette).
386
Veriga indicev, primer 1 (Liebhart):

Obdolženemu se je očitalo, da je naročil kokain in ga iz Kolumbije dobavil z dvema letalskima poštnima
pošiljkama. Ti sta bili naslovljeni na določen poštni predal, katerega lastnik je bil obdolženi. Sklep, da je
obdolženi bil prejemnik pošiljke, je mogoče izpeljati iz prvega indica, da sta pismi bili naslovljeni na
določen naslov in iz drugega indica, da je bil obdolženi lastnik tega poštnega predala. (glej tudi BGH 5 StR
453/94)
Veriga indicev, primer 2 (Bender 602):

Primer za krog indicev spremenimo tako, da voznik uspe pobegniti še preden ga policija ustavi.
Predpostavimo, da je policija lahko zabeležila tip vozila in del registrske številke. Ugotovljeno je bilo, da
obstajata le dva takšna avta in da je obdolženi lastnik enega od njiju.
To moramo upoštevati pri izračunu skupne verjetnosti: negotovosti posameznih sklepov se multiplicirajo,
skupna dokazna moč se zmanjšuje.
V primeru 2 dokazujemo, da je obdolženi s svojim avtom pobegnil. Prvi indic (tip vozila) s 50%
verjetnostjo (samo dva takšna avta sta) kaže da je bilo prisotno njegovo vozilo, na podlagi česar pa še ne
moremo sklepati, da je obdolženi bil tudi voznik. V to smer govori drugi indic (lastništvo). Predpostavimo,
da ob upoštevanju konkretnih okoliščin obstaja 80% verjetnost, da je obdolženi kot lastnik bil tudi voznik.
Dokazovano dejstvo, drugače kot pri krogu indicev, predpostavlja, da sta skupaj podana oba indica. Iz tega
sledi, da je verjetnost dokazovanega enaka zmnožku končnih verjetnosti obeh indicev: 50% (avto
obdolženca) x 80% (vozil je lastnik) = 40% (obdolženi je vozil svoj avto)! Ker so končne verjetnosti
indicev vedno manjše od 100%, zmnožek da vedno manjšo vrednost.
Lastnik vozi 50% Avto obtoženca 80% Obdolženi je bil voznik
Obdolženi je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja posilstva. Obdolženi je storitev dejanja zanikal, vendar je
sodišče njegov zagovor ovrglo na podlagi izvedenskega mnenja o sledeh sperme. To je bil edini dokaz.
Izvedenec je navedel, da je s primerjavo DNK v sledeh in v obdolženčevi krvi, našel tri ujemajoče se
značilnosti. Navedel je, da se med Evropejci te značilnosti pojavljajo s pogostostjo 9,20%, 19,20% in
0,82% in da je pogostost kombinacije vseh treh skupaj 0,014% (9,20% x 19,20% x 0,82% = 0,014%). Zato
je sklenil, da je verjetnost, da je sperma v najdeni sledi obdolženčeva 99,986% (100% - 0,014%).
Sodišče je spregledalo troje:
1. vprašanje robnih pogojev pri odgovoru na trojček vprašanj (tu: neobstoj odločilnega dejstva): ali je
pogostost določene značilnosti reprezentativna za obdolženca? Sodišče bi moralo preveriti (oz.
izvedenec navesti v svojem mnenju), na katerih podatkih temelji navedba o pogostosti pojavljanja
določene značilnosti. To je še zlasti pomembno, če gre za npr. posebno etično manjšino.
2. medsebojna odvisnost značilnosti: tudi za izračun pogostosti značilnosti velja, da jo lahko
izračunamo z množenjem le, če gre za neodvisne značilnosti (glej primer "velike noge, velike roke"
zgoraj).
3. začetna in obremenilna verjetnost: čeprav je (abstraktna) obremenilna verjetnost res 99,9% (100% -
1‰), pa to ne pomeni, da je obdolženi z 99,9% verjetnostjo storilec. Potrebno je uporabiti izračun
po Bayesovi formuli. Da je tak izračun napačen, pa se pokaže že, če uporabimo predstavitev
izračuna v obliki naravne pogostosti: delež 0,014% prebivalstva, pri katerem obstaja enaka
kombinacija značilnosti DNK predstavlja v populaciji 250.000 moških 35 moških - obdolženec je
torej eden od petintridesetih moških z enako kombinacijo značilnosti. V izogib zavajajočim
387
predstavitvam verjetnosti se predlaga prav uporaba forme naravne pogostosti. (več v BGH 5 StR
239/92)
Na področju DNK sedaj obstajajo kvalitetne baze podatkov, na podlagi katerih lahko določimo pogostost
indicev in začetno verjetnost (glej tudi Drobnič, 2016 in → 19.19), večinoma pa v forenzičnih postopkih s
takimi podatki ne razpolagamo, zato verjetnosti ne moremo kvantificirati. "Razmislek o predpostavljenih
pogostostih moramo vrednotiti na nivoju prepričljivosti, verjetnosti (Plausibilitätniveau). Druge poti ni.
Drugače dokazne moči indicev ni mogoče vrednotiti." (Bender 630).
"Med navedbami, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno ocenili izvedenskega mnenja dr. T.Š., kot
tudi z izpodbijanjem verodostojnosti mnenja tega izvedenca, obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno
presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za njegove navedbe, da je
90% verjetnost, da gre za obsojenčev glas premalo, da bi sodišče nanj oprlo sodbo in da bi moralo o dvomu
ta dokaz razlagati v prid obsojencu. Izkustveni stavek je v izvedenskem mnenju lahko kategoričen ali
hipotetičen. Če izvedenec ugotovitve poda kategorično, to praviloma olajša delo sodišča pri ugotavljanju
odločilnih dejstev, vendar to vselej ni mogoče. V nekaterih primerih lahko izvedenec ponudi sklep o dejstvu
le na določeni stopnji verjetnosti, kar je lahko posledica različnih dejavnikov (omejitev določene znanosti
ali stroke, nepreciznosti metod pri jemanju vzorcev, nezadostna količina kakovostnega materiala za
izvedenstvo in podobno). Pri podaji stopnje verjetnosti se pri tovrstnih primerjavah uporablja šest
stopenjska lestvica: a) identifikacija, b) zelo verjetno, c) verjetno, č) nič ni mogoče reči, d) verjetno ne in e)
ne. Opredelitev verjetnosti nad 90% bi po tej lestvici sodilo v kategorijo zelo verjetno, stvar sodišča pa je,
da presodi ali tak dokaz v povezavi z ostalimi dokazi v skladu z načelom proste presoje dokazov zadošča za
sklepanje, da je ugotovljeno odločilno dejstvo dokazano." (Sodba I Ips 421/2006).
To velja npr. pri sledeh vlaken. "Dokazna moč določene sledi vlakna in za kaznivo dejanje značilne slike
sledi vlaken je odvisna od tega, kako verjetno je, da bi se ugotovljena slika sledi vlaken našla naključno,
neodvisno od kaznivega dejanja, v poljubnem času in na poljubnem blagu ali drugem mestu. Pri raziskavi
stopnje razširjenosti je treba upoštevati tudi robne pogoje konkretne zadeve. Seveda zaenkrat še nimamo
statistično zanesljivih podatkov o razširjenosti vlaken, tako da se verjetnosti določenih značilnosti, kot npr.
pri DNK analizi, ne da kvantificirati. To pa sodnika ne odveže od naloge preudarka, ali je določena slika
sledov, ki so značilni za kaznivo dejanje...tako posebna, da bi bil njen pojav v življenjskem okolju nedolžne
osebe zgolj povsem oddaljeno naključje." (BGH sklep 22.10.1993, cit. po Bender 631).
15.8.3 Obrazložitev indične sodbe
Način in obseg obrazložitve indične sodbe je odvisen od konkretnega dokaznega stanja, usmerjajo pa ga trije
pojmi: popolnost (Vollständigkeit), ponderiranje (Gewichtung) in tehtanje (Abwägung).
15.8.3.1 Popolnost:
Pri skupnem vrednotenju ne sme biti nobenih praznin, v tehtanje morajo biti pritegnjeni vsi indici, ki glede
na okoliščine pridejo v poštev, tako razbremenilni, kot obremenilni. Abstraktnega pravila kateri indici pridejo
v poštev glede na okoliščine, ni mogoče določiti. Pri tem moramo biti pozorni na pravilo "v dvomu v korist
obdolženca (in dubio pro reo)". To pravilo ni dokazno pravilo, pač pa odločitveno pravilo, ki ga sodišče
uporabi šele takrat, če na podlagi zaključene presoje dokazov ne pride do prepričanja o krivdi obdolženca
(3/II). Tega pravila ne moremo/smemo uporabiti na posameznih delih dokazne presoje, npr. na posameznem
indicu. Iz tega sledi dvoje:
1. Razbremenilnih indicev ne smemo domnevati
388
Če pride sodišče glede razbremenilnega indica do situacije non liquet, tega ne sme upoštevati v
dobro obdolženca kot dokazano, ampak ga upošteva v skupnem vrednotenju kot negotovega
(Ungewissheit). Podvrsta te konstelacije je dokaz z dvomljivim alibijem: zatrjevani alibi, ki ni niti
dokazan, niti ovržen, ne zahteva že kar oprostilne sodbe, ampak ga je treba upoštevati v skupnem
vrednotenju.
Sodišče je obdolženca iz dejanskih razlogov oprostilo obtožbe hude telesne poškodbe, ker ni moglo
ugotoviti motiva. Iz tega je izpeljalo v korist obdolženca sklep, da manjka motiv, kar je ocenilo kot
razbremenilen vidik. S tem je sodišče napačno uporabilo pravilo "v dvomu" na posameznem indicu,
tj. motivu za dejanje: zgolj nerazjasnjen motiv ni enakega pomena kot dejanska odsotnost motiva.
(glej tudi BGH 1 StR 292/08)
2. Obremenilnih indicev ne smemo izvzeti iz skupnega vrednotenja

Tudi če na njihovi podlagi ni mogoč le enoznačen sklep, ker jih je, obravnavane izolirano, možno
razlagati tudi drugače, jih moramo vključiti v skupno vrednotenje. Šele razumni dvom, ki temelji na
dejanskih naveznih točkah (Anknüpfungspunkten), je upravičena podlaga za odločitev v korist
obdolženca.
Na srajci in hlačah obdolženca, ki je bil prijet kmalu po dejanju, so bile najdene sledi krvi žrtve, v
obliki brizgov. Sodišče je oprostilo obdolženca, ker ni moglo oblikovati potrebnega prepričanja, ker
ni bilo mogoče določiti starosti teh sledi. V okolju alkoholikov, ki sta mu pripadala oba, tudi ni
mogoče računati na redno pranje oblačil. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je bilo pravilo "v dvomu"
napačno uporabljeno na posameznem indicu. Sodišče ni ugotovilo nobenih opornih točk o
predhodnem napadu obdolženca, prav tako iz vsakdanjih izkušenj ne izhaja, da bi v okoljih
alkoholikov sledi krvavenja običajno bile v obliki brizgov. Poleg tega se obdolženi ni skliceval na
nastanek sledi pred kritičnim dnem (pač pa je zatrjeval krvavitev iz nosa, kar pa se ne ujema z
obliko brizgov). Pri mnenju sodišča je torej šlo za zgolj teoretično možnost.(glej tudi BGH 1 StR
292/08)
3. Obremenilni indici morajo biti ugotovljeni, dokazani (feststehen). V položaju non liquet indica ne
smemo upoštevati v skupnem vrednotenju. Primer verige indicev:
"Na kraju dejanja so bile najdene sledi DNK. Te (verjetno) pripadajo obdolžencu (1. sklep). Iz tega
sklepamo na njegovo navzočnost na kraju dejanja (2. sklep), kar dopušča sklepanje, da je storilec
kaznivega dejanja (3. sklep)."
Za oblikovanje prepričanosti sodišča o glavni stvari (storilstvo obdolženca) je odločilna skupna

dokazna moč verige indicev. Pri tem ne gre za to, ali so posamezni vmesni členi verige ugotovljeni
(tu: navzočnost obdolženca na kraju dejanja), pač pa zgolj za to, ali je izhodiščni člen (tu: sled DNK)
ugotovljen kot dejstvo in veriga (ob upoštevanju zmanjševanja njene dokazne moči) poveča
verjetnost glavne stvari. Treba je torej natančno razlikovati med izhodiščnim dejstvom (kot pravim
indičnim dejstvom) in na tem temelječimi sklepi. Zahteva po ugotovljenosti indičnega dejstva se
torej nanaša zgolj na izhodiščno dejstvo; če je to ugotovljeno, moramo iz njega izhajajoč sum, tudi
če gre le za omejen sum, vključiti v skupno vrednotenje.
Obdolženi je bil obtožen, da je omamil oškodovanko in to stanje izkoristil za spolna dejanja. Na

hlačkah oškodovanke je bila najdena sled sperme, ki se je v 7 od 9 Y-kromosomskih znakov
ujemala z obdolženčevo. Sodišče glede spolnega kaznivega dejanja ni prišlo do prepričanosti med
drugim zato, ker ni bilo "brez dvoma" ugotovljeno, da DNK sled pripada obdolžencu. Sodišče je s
tem pravno napačno obremenilni indic presojalo izolirano, namesto da bi ga, z njegovo zmanjšano
dokazno močjo, vključilo v skupno vrednotenje. (glej tudi BGH 1 StR 327/14)
389
15.8.3.2 Ponderiranje
Skupno vrednotenje se ne sme končati z naštevanjem indicev, pač pa mora iz njega biti razvidno njihovo
ponderiranje. Ne gre za to, da bi shematično obravnavali dokazno moč posameznega indica, saj to ni niti
možno, niti smiselno. Iz obrazložitve mora biti razvidno, da je bila presojena dokazna moč tistih (posamezno
ali skupaj) indicev, ki so bili bistveni za rezultat skupnega vrednotenja. Merodajne so konkretne okoliščine
zadeve. Vsekakor bo praviloma treba obravnavati primere non liquet. Sicer je presoja pomena in teže
posameznega indica stvar sodišča, ki ugotavlja dejstva. Seveda pa v obrazložitvi ne sme biti nasprotij,
nejasnosti, praznin, niti ne sme biti v nasprotju z zakoni logike in vsakdanjim izkustvom.
Pri skupnem vrednotenju moramo biti pozorni predvsem na naslednje napake:

1. Ne smemo spregledati robnih pogojev indica (tj. konkretne okoliščine posameznega primera, ki bi
lahko imele vpliv na dokazno moč), saj je sicer lahko dokazna ocena luknjičava.
Obdolženi je bil obtožen roparskega napada, pri katerem je bilo vzetih 18.340 DEM. Sodišče ga je
obsodilo le za pomoč, ker ni moglo izključiti, da je dejanje storila neznana tretja oseba. Indic, da je
v denarnici obdolženčeve žene bilo najdenih 100 DEM označenega denarja, za sodišče ni imel
odločilnega pomena, saj je šlo le za manjši del plena. Vrhovno sodišče je temu oporekalo, ker
prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je od plena bilo vsega skupaj označenih le 3.000 DEM in da
je v ženini denarnici bilo najdenih še nadaljnjih 1.950 DEM. (glej tudi BGH, 14.08.1996 - 3 StR
183/96)
2. Pozorni moramo biti na ambivalentne indice, ki dopuščajo več različnih razlag. Sodnik se sicer
lahko odloči za eno razlago, vendar se mora, če je možna tudi drugačna razlaga, razen če gre za
popolnoma teoretične možnosti, v obrazložitvi opredeliti do nje.
3. Pogosta napaka je napačna ocena oziroma uporaba vsakdanjega izkustva. Običajno je možno
iz vsakdanjega izkustva narediti le verjetnostne zaključke, ki morajo biti razvidni iz obrazložitve.
4. Tako razbremenilne, kot obremenilne indice moramo vedno pogledati tudi v povezavi z drugimi in
v njihovi medsebojni povezavi.
Tu pridejo v poštev navedeni matematični miselni zakoni indičnih dokazov. Iz sodbe mora biti razvidno, da
se je sodnik zavedal naraščajoče dokazne moči kroga indicev oziroma usihajoče dokazne moči verige
indicev. Pri slednjem se ne sme zgoditi, da se končni sklepi tako oddaljijo od ugotovljene dejstvene podlage,
da je rezultat le še gola domneva.
15.8.3.3 Tehtanje
Na koncu moramo razbremenilne in obremenilne indice pretehtati ene proti drugim. Šele tu se v presojo
vključi pravilo "v dvomu", vendar le, ko glede odločilnega dejstva ne more priti do prepričanja; o merilu po
katerem sodnik neko dejstvo lahko ali mora šteti za dokazano, to pravilo molči.
1. Predpostavka prepričanja sodnika o določenem dejanskem stanju ni absolutna gotovost, ki z logično

nujnostjo izključuje nasprotno, ampak zadošča po življenjskih izkušnjah zadostna gotovost, ki
izključuje razumen dvom. Končno vprašanje je torej, ali sodišču po skupnem vrednotenju še ostane
razumen dvom, dvom, ki ga lahko racionalno utemelji. V tem primeru izreče oprostilno sodbo. Zgolj
miseln dvom, abstraktno-teoretične možnosti, da bi se dejanje lahko zgodilo tudi drugače, ne
zadošča.
2. Iz obrazložitve mora biti razvidno, da je sodišče upoštevalo takšno merilo. "Razumen" dvom bo
praviloma temeljil na razbremenilnih indicih. Zato morajo takšni indici biti vključeni v skupno
vrednotenje in to ob pravilnem ponderiranju.
Konceptualni model indičnega dokazovanja - v katerikoli vrsti postopkovnega prava (Huber)
390
Korak 1: Kaj je iskano odločilno dejstvo?

Korak 2: Kateri indic zanj obstaja?
Korak 3: Kakšna je dokazna smer tega indica in ali s tem poveča verjetnost obstoja odločilnega dejstva, ali
je njegova vrednost (zgolj) nevtralna?
Korak 4: Kako ocenjujemo njegovo dokazno moč?
Korak 5: Če obstaja več indicev za določeno odločilno dejstvo, je treba po določitvi dokazne moči vsakega
posameznega indica odgovoriti še glede skupne dokazne vrednost. Osnovno pravilo je: če kaže vsak indic
na iskano odločilno dejstvo (ti. krog indicev), se povečuje skupna dokazna vrednost vseh indicev.
Obsodilna sodba ne more temeljiti na posrednem dokazu uradnem zaznamku o informativnem razgovoru
policista z občanom (kasnejšo pričo) ob izostanku kakršnihkoli drugih neposrednih ali posrednih dokazov,
ki bi tvorili zaključen krog (indična sodba) (Sodba I Ips 42731/2010-66). Če sodišče ugotavlja dejstva na
podlagi posrednih dokazov - indicev, ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega
dejstva, bo izdalo obsodilno sodbo le, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med
seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče
z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje (Sodba Kp 4/2006).
Podrobneje o uporabi znanstvenih dokazov, verjetnostnih izračunov, statističnih dokazov in dokazne

vrednosti DNK dokazov glej štiri "Vodiče za sodnike, odvetnike, forenzične znanstvenike in izvedence"
Royal Statistical Society.
391
16 PREPOZNAVA PREDMETOV
"Prepoznava predmetov je urejena v 1. odstavku 242. člena ZKP. Opravi jo priča na način, ki je predpisan v
tej določbi. Glede na to, da je sodišče priči N. pokazalo predmete, ne da bi od njega zahtevalo, da jih
predhodno opiše, ni postopalo v skladu s to določbo. Zato bi nepravilno izvedena prepoznava lahko
predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če bi to kršitev
zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala in pri tem ugotovila vzročno zvezo med kršitvijo in
nezakonitostjo pravnomočne sodbe" (Sodba I Ips 249/2003).
392
17 OSEBNA IN HIŠNA PREISKAVA TER PREISKAVA

ELEKTRONSKE NAPRAVE
"Odreditev in posledična izvedba hišne preiskave pomeni odločitev o posegu v posameznikovo pravico do
prostorske zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave.
V obrazložitvi odredbe o hišni preiskavi morajo biti obrazloženi tako utemeljeni razlogi za sum, da je
določena oseba storila kaznivo dejanje, kot tudi verjetnost, da se bo pri preiskavi prijel obdolženi ali se bodo
odkrili sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Sodnik mora
razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih dovoli hišno preiskavo, konkretizirati in določno izraziti že v
sami odredbi za hišno preiskavo, torej še pred posegom v pravico posameznika do nedotakljivosti
stanovanja, in to v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni.
Obrazložitev sodne odredbe je namenjena temu, da se lahko preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev
za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave in s tem omogoči
naknadna kontrola, tudi z vidika pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Zahteve po predhodni obrazloženi
sodni odločbi ni mogoče zaobiti z naknadno kontrolo, saj ta ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev
pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom v izrecnem nasprotju z zakonsko
predvidenim postopkom." (Up-1006/13 , razveljavitev točke II izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips
10713/2010; sprememba lastnega stališča iz odločbe Up-2094/06!).
"S preiskovalnima dejanjema ogleda in hišne preiskave se zagotavljajo predmeti in sledovi, pomembni za
kazenski postopek. Vendar je dejavnost policije pri ogledu usmerjena predvsem v iskanje in zavarovanje
dokazov, ki se nahajajo na kraju dejanja in omogočajo preverjanje hipotez o kaznivem dejanju in storilcu. Pri
hišni preiskavi pa se navadno iščejo točno določeni predmeti, ki jih je storilec uporabljal pri kaznivem
dejanju, ki jih je storilec pridobil s storitvijo kaznivega dejanja ali so posledica kaznivega dejanja, pri čemer
pa ni treba, da bi bilo stanovanje hkrati kraj kaznivega dejanja.Vrhovno sodišče je dejanje policije v
stanovanju pritožnika opredelilo kot ogled. Navedlo je, da je ogled v procesnem pomenu posebno
preiskovalno dejanje, ki ga opravi sodišče ali policija z namenom, da se na podlagi neposrednega opazovanja
odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja ali ugotovijo druga, za kazenski
postopek pomembna dejstva. Preiskovalno dejanje ogleda, ki ga opravi policija v ustavno zavarovanem
prostoru, je lahko po svoji vsebini takšno, da preraste v preiskavo, vendar okoliščine obravnavanega primera
temu ne pritrjujejo. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja je razvidno, da je policija v stanovanju pritožnika
fotografirala prostore in predmete ter označila in zavarovala biološke sledi na kraju kaznivega dejanja.
Dejanje, ki ga je opravila policija v stanovanju pritožnika, po svojem namenu in vrsti policijske aktivnosti ne
utemeljuje sklepa, da je šlo za hišno preiskavo. Ustavno sodišče nima pomislekov v takšno oceno Vrhovnega
sodišča. Po zbranih podatkih se ogled kraja dejanja v stanovanju pritožnika ni razlikoval od ogleda, ki bi bil
opravljen na kraju izven tega stanovanja, če bi bilo na primer kaznivo dejanje storjeno na prostem. Le v
primeru, če ogled kraja dejanja v stanovanju preraste v preiskavo, ki ima prvine hišne preiskave, je treba
izpolniti vse pogoje za izvedbo takšne preiskave. Dejstvo, da je bilo poseženo v ustavno zavarovan prostor
(stanovanje pritožnika), samo po sebi ne more biti odločilno za presojo narave posega. Ker ogleda kraja
dejanja v stanovanju pritožnika ni mogoče šteti za preiskavo, niso upoštevne navedbe pritožnika, s katerimi
utemeljuje kršitev zakonskih in ustavnih pogojev za njeno izvedbo." (Up-2054/07). Hišna preiskava po
vsebini zajema tudi ogled kraja, namen obeh procesnih dejanj pa je tudi v tem, da se najdejo in zavarujejo
sledovi kaznivega dejanja (Sodba I Ips 36696/2011-168).
"Ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov je namenjena varovanju zasebnosti
imetnika oz. uporabnika prostorov. Na podlagi testa t. i. razumnega pričakovanja zasebnosti je do varstva
zasebnosti po 36. členu Ustave v določenem prostoru upravičen tisti: (i) ki v prostoru pričakuje zasebnost (v
njem biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega), in (ii) čigar pričakovanje
lahko označimo za objektivno sprejemljivo, utemeljeno." (Sodba I Ips 32457/2011-159). S tem, ko sta
policista med opravljanjem drugih nalog zaznala močan vonj po prepovedani drogi in na podlagi teh zaznav
opravila zunanji ogled kompleksa stavb, ter pri tem (brez dovoljenja lastnika) stopila na zasebno zemljišče,
393
nista prekoračila svojih pooblastil, saj gre pri tem še vedno za opazovanje kot eno izmed klasičnih metod
policijskega dela. Vrhovno sodišče zato ne more ravnanja policistov (prima facie) oceniti za nezakonitega.
Poslovni objekt (kompleks objektov), kjer osumljenec kot samostojni podjetnik opravlja svojo registrirano
dejavnost, ne ustreza definiciji stanovanja (prostora za bivanje), v katerem bi oseba lahko upravičeno
pričakovala, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma (Sodba XI Ips 61492/2011-68).
Policistu za pregled najdene torbice zaradi ugotovitve identitete lastnice (v gostinskem lokalu) pozabljene
torbice ni bilo treba pridobiti odredbe preiskovalnega sodnika. V tem primeru ni šlo oziroma ne gre za poseg
v zasebnost, temveč za ukrep varstva obsojenkine lastnine. Zato vpogleda v torbico zaradi ug otovitve
identitete lastnika torbice, ni mogoče presojati z vidika kriterijev, ki so v zakonu predpisani za osebno
preiskavo (Sodba I Ips 1166/2010-59). Res je, kot je to ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, da v bolniški
sobi zasebnost ni varovana kot npr. zasebnost doma, vendar pa utemeljeno opozarja zagovornik, da omarica
v bolniški sobi predstavlja prostor, v katerem pa posameznik utemeljeno pričakuje zasebnost. V bolniški sobi
je omarica edini prostor, kjer lahko posameznik hrani svoje osebne in ostale predmete (denarnico, telefon,
pribor za osebno higieno, zdravniške pripomočke, itd.) in utemeljeno pričakuje, da omarice ne bodo
pregledovale druge osebe. Odpiranje predala takšne omarice pa je ravnanje, ki posega v zasebnost imetnika –
pacienta. Predmeti v omarici oz. vsebina (zaprtih) predalov niso na dosegu vizualnega pregleda. Odprtje
predala omarice in zaseg predmetov v njem predstavlja poseg, ki ga je potrebno enačiti s hišno preiskavo, za
izvedbo hišne preiskave pa morajo biti izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu" (Sodba I Ips 32457/2011-159).
V skladu z določbami 178. člena ZKP oziroma 178. v zvezi s 166. členom ZKP - če gre za hišno preiskavo
pred izdajo sklepa o preiskavi-, ima obtoženec pravico biti navzoč pri hišni preiskavi neglede na to, ali se ta
opravlja v njegovih prostorih ali v prostorih drugih oseb. Če je obtoženčeva izvenzakonska partnerka
stanovala v obtoženčevem stanovanju, s hišno preiskavo ni bila kršena njegova ustavna pravica po 3.
odstavku 36. člena URS, ker mu kot stanovalcu ni bilo omogočeno prisostvovsti preiskavi. Zadostuje
prisotnost enega od družinskih članov. Obvestilo obtožencu o tem, da bo opravljeno preiskovalno dejanje -
hišna preiskava (5. odstavek 178. člena ZKP), bi preiskovalni sodnik lahko opustil le v primeru, če bi bilo
nevarno odlašati (Sodba I Ips 214/97). Ker je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z določilom 2.
odstavka 215. člena ZKP, saj obsojencu ni bila dana možnost, da bi bil navzoč pri hišni preiskavi, je sodišče
ravnalo pravilno, ko je iz kazenskega spisa izločilo vse listine kot dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi
nezakonito opravljene hišne preiskave (Sodba I Ips 298/2005). "Po določbah 1., 2. in 3. odstavka 36. člena
Ustave je stanovanje nedotakljivo in, razen v nujnih primerih, vanj sme proti volji stanovalca kdo drug
vstopiti ali ga preiskati le na podlagi odločbe sodišča. O nameravanem vstopu oziroma preiskavi mora biti
oseba, katere stanovanje oziroma prostori naj se preiščejo, obveščena in ji mora biti omogočeno, da je pri
preiskavi navzoča ali njen zastopnik. Le tako se učinkovito in dejansko izvršuje ustavno zajamčeno pravico
do nedotakljivosti stanovanja. Primeri, ko je hišna preiskava dopustna brez obvestila upravičencu, morajo
biti z zakonom predpisani ob spoštovanju načela sorazmernosti (...10. točki odločbe št. Up-430/2000...).
Predmet ustavne zaščite je zaključena celota prostorov, ki jih oseba uporablja za bivanje, sama ali skupaj z
bližnjimi z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli ter skrito očem javnosti, kjer upravičeno
pričakuje, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma (13. točka navedene odločbe Ustavnega sodišča in odločba
istega sodišča, št. Up-32/94 ...). V primeru družinskega stanovanja gre pri konceptu pričakovane
zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani, ki skupaj stanujejo, si delijo
skupne prostore oziroma nimajo dogovorjene izključne uporabe posameznih prostorov. Ta deljena
zasebnost je pomembna tudi navzven, ko gre za njeno varstvo proti tretjim osebam. Bistvena je za
razlago tretjega odstavka 36. člena Ustave, ki daje pravico do navzočnosti "tistemu, čigar
stanovanje ali prostori se preiskujejo". Temu ustavnemu pogoju je v primerih, kot je glede na
ugotovljeno dejansko stanje obravnavani primer, zadoščeno, če je ob izvedbi preiskave stanovanja
navzoč en polnoletni družinski član stanovanja, ki je predmet preiskave. Pravica do navzočnosti
obdolženca pri opravljanju preiskovalnih dejanj, ki jih v predkazenskem postopku opravlja policija,
izhaja iz 22. člena Ustave. Opravljanje nujnega preiskovalnega dejanja hišne preiskave brez
obdolženčeve navzočnosti posega v to pravico. Poseg je dopusten, če je nujen, primeren in
sorazmeren ukrep treba opraviti brez nevarnosti odlašanja, da se zavarujejo dokazi. Ker so v
konkretnem primeru sodišča ocenila, da bi bilo nevarno odlašati z izvedbo hišne preiskave,
394
pritožniku ni bila kršena njegova pravica iz 22. člena Ustave. ( Up-3381/07). Če je objekt pregleda
družinsko stanovanje, ki ga skupno sporazumno uporablja več odraslih družinskih članov, npr. starši z
odraslimi otroci, je načeloma po eni strani varovana ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja vsakega
od njih, po drugi strani pa je vsak od njih upravičen, da dovoli vstop v stanovanje. Odstop od tega pravila bi
bil mogoč, če bi bila ugotovljena takšna razmerja med njimi in tako ločena uporaba določenih prostorov, da
je bil izključen vstop drugih članov vanje" (Sodba I Ips 14/2005). S tem, ko so policisti pridobili (prvo)
odredbo za hišno preiskavo (zoper lastnico kot osumljenko), ko je na kraj prišla lastnica vikenda, ko je bil
obsojenec kot dejanski uporabnik vikenda navzoč v prostoru, ki ga je bilo treba preiskati, ter sta bili prisotni
dve polnoletni priči, so bili izpolnjeni pogoji za opravo hišne preiskave (Sodba I Ips 8738/2010-83). Čeprav
odredba za hišno preiskavo navaja kot lastnika stanovanja obsojenčevega očeta, pa se je v smislu 2. odstavka
215. člena ZKP preiskava stanovanja opravljala tudi pri obsojenčevi materi, zato je bila ta glede na
lastnikovo in obsojenčevo odsotnost upravičena sprejeti odredbo, biti navzoča med preiskavo (vključno s
sobo, ki jo je poleg drugih prostorov uporabljal obsojenec), odpovedati se pravici do odvetnikove
navzočnosti ter podpisati zapisnik o hišni preiskavi in o zasegu predmetov (Sodba I Ips 14/2005).
17.1 Privolitev
"Kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja utemeljuje pritožnik tudi z navedbami, ki se nanašajo na
veljavnost njegove privolitve. Ustavno sodišče se je z vprašanjem privolitve ukvarjalo že v odločbi št. Up-
62/98 z dne 1. 7. 1999 (OdlUS VIII, 287). Zavzelo je stališče, po katerem za vstop uradne osebe v tuje
stanovanje zadošča nenasprotovanje, vendar mora biti privolitev prostovoljna v tem pomenu, da ne sme biti
dosežena z uporabo sile, grožnje ali zvijače. Privolitev mora biti odraz resnične volje prizadete osebe in
svobodne izbire. Prostovoljnost je dejansko vprašanje, ki ga je treba razrešiti z upoštevanjem specifičnih
dejstev in okoliščin primera. Privolitev je mogoče šteti za veljavno tudi v primeru, ko prizadeta oseba ni bila
prej poučena o vrsti in namenu preiskovalnega dejanja policije, vendar okoliščine primera kažejo na to, da je
zanju vedela. Pri tem ni mogoče izhajati iz predpostavke, da bo posameznik odrekel svoj pristanek vselej, ko
bo seznanjen s tem, da bo policija v njegovem stanovanju opravila ogled kraja dejanja. Resnična volja
prizadete osebe, ki soglaša z dejanjem policije, je lahko odraz njenega pričakovanja, da policija v njenem
stanovanju ne bo našla obremenilnih dokazov.
11. Presoja dopustnosti vstopa policije in izvedbe preiskovalnega dejanja ogleda je razvidna iz izpodbijane
sodbe Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče se sklicuje na zapisnik o ogledu kraja dejanja, iz katerega izhaja,
da je pritožnik policiste povabil v stanovanje, jim ga razkazal ter pokazal kopalnico. Po stališču Vrhovnega
sodišča ravnanja pritožnika, ki je policiste povabil v svoje prostore in jih razkazal, ni mogoče razumeti
drugače kot pritožnikovo izrecno privolitev za vstop policistov v njegovo stanovanje in ogled stanovanja.
Vrhovno sodišče je zapisalo, da glede na pritožnikovo izrecno privolitev policija ni potrebovala odredbe
sodišča za vstop v stanovanje. Opravilo je tudi presojo prostovoljnosti privolitve, saj je navedlo, da pritožnik
v svoji obrambi ni nikoli navajal, da bi policisti vstopili v njegovo stanovanje proti njegovi volji, s silo ali z
zvijačo. Kot je razvidno iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, pritožnik ni bil prej poučen o vrsti in namenu
preiskovalnega dejanja policije, vendar je glede na okoliščine konkretnega primera lahko utemeljeno
pričakoval, da bo policija v njegovem stanovanju opravila ogled kraja dejanja in zavarovala sledove
kaznivega dejanja. Ker se je pristanek pritožnika nanašal na dejanje policije, ki je bilo obseženo z njegovim
pričakovanjem, je Vrhovno sodišče utemeljeno štelo, da je privolitev veljavna. Glede na navedeno zatrjevana
kršitev prvega odstavka 36. člena Ustave ni podana." (Up-2054/07). Obsojenec, ki je policiste povabil v
svoje prostore, kot to izhaja iz zapisnika o ogledu, je s tem izrecno privolil v vstop policistov v stanovanje in
ogled le tega, zato policija za ogled kraja kaznivega dejanja, ob katerem so bili najdeni in zavarovani sledovi
kaznivega dejanja, ni potrebovala odredbe sodišča za vstop (I Ips 291/2006). Za razmejitev med hišno
preiskavo (na željo imetnika stanovanja) po 218. členu ZKP ter zasegom na podlagi izročitve stvari brez
preiskave je bistveno, ali policisti sami pregledujejo prostore in iščejo predmete ali pa zasežejo le tiste
predmete, ki jih izroči imetnik. ...izročitve ne kaže razumeti le v smislu dejanske izročitve iz rok v roke,
ampak tudi t. i. simbolične izročitve, tj. prepustitve posesti z dejanjem, ki ga je glede na okoliščine
konkretnega primera mogoče šteti za izročitev. Bistveno je, da je iz okoliščin primera jasno razvidna volja
imetnika, da posest na posamičnih stvareh prostovoljno prepusti policiji.“ (I Ips 53747/2010)
395
Prostovoljne izročitve predmetov ni mogoče šteti za hišno oziroma osebno preiskavo, zato se v takšni
procesni situaciji sestavi le zapisnik o zasegu predmetov (v katerem se navede, kateri predmeti so bili osebi
zaseženi, pa tudi bistvene okoliščine tega preiskovalnega dejanja). Policistov poziv v okviru uradnega
dejanja, ki ga sme opraviti (šlo je za sum storitve kaznivega dejanja), ne pomeni nedovoljenega vpliva na
voljo drugega oziroma neprimerne oblastvene prisile, ki bi pomenila neustaven poseg v obsojenčevo pravico
do zasebnosti (Sodba I Ips 87822/2010-268). Policisti so osumljencu zasegli vrhnja oblačila, sam pa jim je
na poziv prostovoljno izročil rokavici, zato v obravnavanem primeru ob do sedaj znanih podatkih ni mogoče
govoriti o osebni preiskavi osumljenca, temveč zgolj o zasegu oblačil na podlagi 220. člena ZKP v zvezi s
148. in 164. členom ZKP (Sodba XI Ips 58768/2013-174).
Kljub temu, da je obdolženi predmet izročil sam (na poziv po tretjem odstavku 215. člena ZKP), gre lahko za
zaseg kot del začete hišne preiskave (Sodba IV Ips 56/2009). Poziv policista za izročitev se ni nanašal na
predmet, ki bi ga policisti glede na izdano odredbo preiskovalne sodnice v obsojenčevem stanovanju lahko
iskali (tretji odstavek 215. člena ZKP). Četudi je obsojenec ta predmet izročil sam (na poziv policista), gre
po presoji Vrhovnega sodišča ob že navedenih okoliščinah primera za zaseg kot del začete hišne preiskave
(Sodba I Ips 11861/2010-283).
17.2 Nenamerna najdba (doktrina plain view)

"Podlago za zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava
odrejena, najdeni pa so bili ob opravljanju hišne preiskave in kažejo na drugo kaznivo dejanje, predstavlja
določba 217. člena ZKP. Ker ravnanje izvajalca hišne preiskave v takem primeru presega okvir sodne
odredbe, je po presoji Vrhovnega sodišča zaseg teh predmetov mogoč le ob pogoju, ko izvajalci preiskave na
te predmete naletijo oziroma je njihova najdba nenamerna, nepričakovana (op.3: Nepričakovanosti ni
mogoče razumeti v smislu popolne naključnosti. O pravno relevantni pričakovanosti najdbe sledov ali
predmetov v zvezi z določenim kaznivim dejanjem je mogoče govoriti, če verjetnost njihovega odkritja
temelji na konkretnih in izrazljivih okoliščinah primera.) (doktrina plain view)" (Sodba I Ips 11861/2010-
283). "Kot izhaja iz spisa v zadevi, zoper pritožnika ni bila izdana odredba za izvedbo obravnavanega
prikritega preiskovalnega ukrepa. To dejstvo še ne pomeni, da se zoper pritožnika ne bi mogel uporabiti
dokaz, ki neposredno kaţe na njegovo vpletenost v zadevi, čeprav je bil ta dokaz pridobljen z uporabo sicer
veljavne odredbe, izdane zoper drugo osebo. Uporaba takšnega dokaza je dopustna tedaj, kadar organi
pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila dana, nenamerno naletijo na navedeni dokaz, ki ima
domnevno obremenilni značaj" (Up 366/05, enako Up 699/06).
17.3 Vozilo
"Zasebnost je lahko ogrožena tudi z vdorom v posameznikovo osebno vozilo. Pri presoji pravice do
varovanega zaprtega prostora je zato treba izhajati tudi iz pravice vsakogar do razumno pričakovane
zasebnosti. Po oceni Vrhovnega sodišča je v skritih prostorih takega vozila, kot je obsojenčevo
(enoprostorec), utemeljeno pričakovati zasebnost. Za odgovor na vprašanje, ali je za poseg organov za
notranje zadeve v to pravico potrebna odločba sodišča, je odločilnega pomena razlikovanje med pregledom
prevoznih sredstev, potnikov in prtljage, ki so ga bili po 1. odstavku 148. člena ZKP-94 (enaka je tudi
sedanja ureditev) pristojni opraviti organi za notranje zadeve in (hišno) preiskavo vozila. Pregled prevoznih
sredstev kot preiskovalno opravilo, namreč ni identičen s preiskovalnim dejanjem preiskave stanovanja in
drugih prostorov (hišno preiskavo). Hišna preiskava je preiskovalno dejanje, za katerega zakon o kazenskem
postopku predpisuje poseben formaliziran postopek, ki se razen v primerih, naštetih v 218. členu ZKP,
opravlja na podlagi pisne odredbe sodišča. Razliko med tema dvema dejanjema je treba iskati v stopnji
pregledovanja oziroma preiskovanja. Pregled obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta. Izključuje
odpiranje in preiskovanje notranjih delov vozila in prtljage, odstranjevanje raznih avtomobilskih delov,
prelaganje stvari in podobno. V naštetih primerih gre za preiskovanje in s tem za globlji poseg v
posameznikovo pravico do zasebnosti, ki je dovoljen le na podlagi odredbe sodišča in pod pogoji, ki jih
določa procesni zakon." (Sodba I Ips 210/98). Raven pričakovane zasebnosti je v najetem vozilu nižja kot v
396
vozilu, ki je storilčeva last ali ga storilec redno uporablja. S tem, ko storilec vozilo, ki mu služi za pobeg,
zapusti, se odreče varovanju pred posegi v svojo zasebnost (Sodba I Ips 15317/2011-359). Odpiranje
prtljažnika še ne pomeni posega v integriteto prevoznega sredstva, vizualno pregledovanje njegove
notranjosti pa je po svoji intenzivnosti povsem primerljivo vizualnemu pregledu potniške kabine. Vrhovno
sodišče zato prtljažnika osebnega vozila ne šteje za „skrit prostor“, pregled katerega bi se lahko opravil samo
s sodno odredbo ali privolitvijo imetnika osebnega vozila in z izpolnjevanjem ostalih pogojev, ki jih določa
ZKP za opravo hišne preiskave (Sodba I Ips 30354/2012-111). Policista sta neupravičeno preiskala zaprti
prostor kombiniranega vozila tako, da sta ob kontroli prometa prestavljala zavitke toaletnega papirja, ki je bil
zložen v prtljažnem delu vozila. Ustavljanje vozil zaradi nadzora prometa ter pregled vozil, voznikov
in drugih udeležencev v cestnem prometu pomeni poseg v splošno svobodo ravnanja, ki predstavlja enega od
elementov pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic (čl. 35 Ustave RS).
Zato je takšen poseg lahko usmerjen le v zagotavljanje varnosti prometa in mora biti opravljen s čim
manjšim poseganjem v pravice prizadetega. Le v kolikor je podan razlog za sum, da je bilo storjeno kaznivo
dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa se lahko izvajajo pooblastila iz II. odst. 148. člena ZKP ki so:
potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in pritljage zato, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in
zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz. Ker razloga za sum, da je bilo
storjeno takšno kaznivo dejanje ni bilo, policista nista imela poblastil po členu 148 ZKP in se tako pridobljen
dokaz in dokazi pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza ne smejo uporabiti v kazenskem
postopku. (VSL sodba I Kp 1167/2003).
"Pritrditi gre vložniku zahteve, da pomeni pregled prevoznega ali prenosnega sredstva, upoštevaje določbo
tretjega odstavka 27. člena ZCS-1 le vizuelni pregled in da se skladno s četrtim odstavkom istega člena lahko
opravi preiskava prevoznega ali prenosnega sredstva le v primeru razlogov za sum kršitve carinskih,
trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti službe, vendar pa do sedaj ugotovljene
okoliščine, kot izhajajo iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, sklepanja, da predstavlja
zasežena droga nedovoljen dokaz, ne utemeljujejo. Dokončno presojo o zakonitosti postopkov in dokazov,
zbranih s strani carinikov Carinskega urada Brežice, pa bo moč opraviti šele po ugotovitvi in razjasniti vseh
okoliščin opravljenega pregleda oziroma preiskave obdolženkinih stvari (XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11.
2010). Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11. 2010, s katero je zavrnilo
zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zoper obdolženko, navedlo, da
so delavci carine v skladu z 12. členom ZCS-1 pooblaščeni za izvajanje kontrole vnosa, iznosa in tranzita
blaga, za katerega so predpisani posebni ukrepi zaradi interesa varnosti, varovanja zdravja in življenja ljudi,
živali, rastlin, varstva okolja, varovanja kulturne dediščine ali varstva pravic intelektualne lastnine. Tako
lahko na podlagi 21. člena ZCS-1 na celotnem območju Republike Slovenije izvajajo carinski nadzor in
carinsko kontrolo. Uniformiran carinik in uniformiran inšpektor lahko tako skladno s 3. točko prvega
odstavka 27. člena ZCS-1 ustavita vsako osebo in pregledata ter preiščeta prenosna sredstva in stvari, ki jih
nosi s seboj. V skladu s četrtim odstavkom istega člena lahko opravita preiskavo prevoznega ali prenosnega
sredstva v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v
pristojnosti službe, kar pomeni podroben pregled vseh delov prevoznega ali prenosnega sredstva, vključno s
stvarmi v njem, pri katerem se lahko za pregled posameznih delov prevoznega ali prenosnega sredstva
oziroma stvari v njem uporabijo tehnični pripomočki in prevozno ali prenosno sredstvo oziroma stvari tudi
razstavijo" (Sodba XI Ips 79538/2010 z dne 03.02.2011). Zakon o policiji zaradi zasega predmetov dopušča
opravo pregleda oseb in stvari, ki jih ima ta pri sebi ter pregled notranjosti vozila, če so v njem neposredno
zaznani skriti ali odvrženi predmeti v vozilu, razen skritih delov vozila, vendar je tako ravnanje policije
pogojeno z razlogi javne varnosti (Sodba I Ips 4191/2010-77).
„Vrhovno sodišče ugotavlja, da se konkreten primer ne razlikuje od primerov, ki jih je Vrhovno sodišče že
obravnavalo, enako tudi Ustavno sodišče RS, ki je poseg države v prevozno sredstvo presojalo tako z vidika
pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS kot vidika pravice do zasebnosti s 35. člena
Ustave RS. V svojih odločbah je presodilo, da prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor v
katerem bi lahko utemeljeno pričakovali zasebnost in da je stopnja pričakovane zasebnosti v vozilu nižja kot
na primer v stanovanju ali drugem prostoru, saj je vozilo prvenstveno namenjeno prevažanju, ne pa bivanju
ali shranjevanju stvari. Ko so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanja za katero se storilec
397
preganja po uradni dolžnosti, sme policija opraviti tudi potreben pregled prevoznih sredstev (drugi odstavek
148. člena ZKP). Pregled prevoznega sredstva kot preiskovalno opravilo ni identičen s preiskovalnim
dejanjem preiskave stanovanja in drugih prostorov (hišna preiskava) in je razliko med njima iskati v stopnji
pregledovanja oziroma preiskovanja; pregled vozila v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP obsega
pregled vseh prostorov prevoznega sredstva razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je njihovo
pregledovanje potrebno uporabiti tehnična sredstva ali metode. Pregled obsega vizualno kontrolo
pregledanega objekta, izključuje odpiranje in preiskovanje notranjih zaprtih delov vozila. Policija je
preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku opravila kot ogled po drugem odstavku 164. člena ZKP in
je obsegal ogled kraja najdbe odtujenih debel (kjer je na policija na deblih našla in zavarovala sled zelene in
rdeče barve), ogled kraja deponije lesa in pregled ob cesti parkiranega rdeče zelenega neregistriranega
tovornega vozila za prevoz lesa z vgrajenim dvigalom za nalaganje lesa. Namen ogleda je, da se z
neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja, kar je v
konkretnem primeru policija ob vizualnem pregledu tovornega vozila tudi opravila (ugotovljeni sveži
odrgnini na tovornem vozilu, od tam odvzeti vzorci barve in odvzem bioloških sledov z upravljalskih ročic
dvigala na kesonu tovornjaka). Zato navedbam v zahtevi, da je policija s pregledom zunanjosti tovornega
vozila posegla v zasebnost obsojenca, ni moč pritrditi. S tem pregledom pri katerem, ko sta bili ugotovljeni
sveži odrgnini barve, ni bila prekršena obsojenčeva pravica do zasebnosti in za tak vizualni pregled vozila
policija ni potrebovala odredbe sodišča, zato pri z zunanjosti vozila odvzetih vzorcev barve ne gre za
nezakonit dokaz. V času, ko je policija opravljala ogled oziroma pregled tovornega vozila, obsojenec še ni
imel statusa osumljenca, prav tako pa policiji takrat še ni moglo biti znano, da je prav on v kritičnem času
uporabljal tovorno vozilo. Zato ni utemeljeno navajanje vložnika, da bi policija morala o pregledu vozila
obvestiti obsojenca in zagotoviti njegovo navzočnost; to bi bilo potrebno, če bil policija opravila preiskavo
vozila (pregled zaprtih prostorov vozila). Utemeljeno zagovornik v zahtevi izpostavlja, da bi policija odvzem
bioloških sledi s površine volanskega obroča v kabini tovornega vozila smela opraviti le z odredbo sodišča
po 215. členu ZKP, ker zavarovanje bioloških sledi iz kabine presega vizualni pregled vozila. Vendar, kot to
v razlogih sodbe pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje (točka 8), sodišče prve stopnje svojih dokaznih
zaključkov sploh ni utemeljilo na tem dokazu. Ker se v konkretni zadevi izpodbijana pravnomočna sodba ne
opira na dokaz (analiza bioloških sledi za katerega zahteva trdi, da je nedovoljen) bistvena kršitev določb
kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.“ (I Ips 539/2015)
17.4 Varnostni pregled osebe

Varnostni pregled osebe (51. člen ZPol) je dovoljen, kadar i) ga opravi policist, ii) pri opravljanju nalog
določenih z zakonom ter ob pogoju iii), da s strani določene osebe obstaja nevarnost napada (na policista ali
druge osebe) ali samopoškodovanja. Pri varnostnem pregledu se ugotavlja, ali je oseba, ki se pregleduje,
oborožena in ali ima pri sebi oziroma s sabo druge nevarne predmete ali snovi. Opravlja se neposredno ali s
tehničnimi sredstvi, lahko tudi s službenim psom. V skladu z s tretjim odstavkom 51. člena ZPol pregled
osebe ne obsega telesnega pregleda ali osebne preiskave. Pri pregledu policist z rokami pretipa oblačila
osebe in pregleda vsebino predmetov, ki jih ima oseba pri sebi ali s seboj. Način izvajanja varnostnega
pregleda podrobneje določa Pravilnik o policijskih pooblastilih (22., 23. in 52. člen; sedaj 13.), ki je po svoji
pravni naravi podzakonski akt, sprejet na podlagi ZPol. Pri njegovi razlagi je potrebno upoštevati okvir in
namen zakonskega pooblastila, ki je podlaga za njegov sprejem. Glede na njegovo pravno naravo oziroma
mesto v hierarhiji pravnih aktov, je s Pravilnikom o policijskih pooblastilih mogoče zgolj podrobneje urediti
posamezna policijska pooblastila, ni pa mogoče posegati v človekove pravice oziroma širiti policijskih
pooblastil preko določb ZPol ali celo v nasprotju z njim. Varnostni pregled ne pomeni splošnega
pregledovanja (oseb ali predmetov), ampak je pregled osredotočen na ugotavljanje posesti orožja ali drugih
predmetov, nevarnih policistu, drugim osebam ter osebi, s katero ima policist postopek. Policist mora torej
pred opravo varnostnega pregleda ugotoviti, da obstaja nevarnost napada ali samopoškodovanja, na katerega
mora sklepati na podlagi (nevarnega) ravnanja določene osebe. Namen varnostnega pregleda ni v iskanju
dokazov storjenega kaznivega dejanja, temveč v zagotavljanju varnosti policista in drugih, ali osebe v
postopku. Varnostni pregled predstavlja poseg v telesno integriteto in dostojanstvo osebe, ki se pregleduje,
zato je potrebno način njegove izvedbe razlagati restriktivno (Sodba I Ips 67355/2010-165). Varnostni
pregled po 38. členu ZPol ni povezan z zbiranjem dokazov kaznivega dejanja, zato pogoj za ta ukrep ni
398
določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Namen varnostnega pregleda je zagotoviti
varnost policista in drugih oseb v postopku, ker pa gre za poseg v zasebnost in dostojanstvo osebe pa sme
policist varnosti pregled opraviti le, če je podana verjetnost (samo)napada (Sodba I Ips 59133/2012-196).
Varnostni pregled sicer ni preiskovalno dejanje in nima procesne (dokazne) vrednosti, imajo pa jo predmeti,
ki jih policist zaseže pri takšnem uradnem opravilu. Zato morebitna ugotovitev, da za varnostni pregled niso
obstojali zakonski pogoji, lahko postavi pod vprašaj dovoljenost dokaza (n.pr. zaseženega predmeta),
pridobljenega na takšen način (Sodba I Ips 360/2002).
17.5 Razlikovanje med varnostnim pregledom in osebno preiskavo

"Določba četrtega odstavka 38. a člena ZPol povsem jasno določa, da pregled osebe ne obsega telesnega
pregleda ali osebne preiskave ter da pri pregledu policist z rokami pretipa oblačila osebe in pregleda vsebino
predmetov, ki jih ima oseba s seboj. Navedeno zakonsko besedilo v skladu z razlagalno metodo sklepanja po
nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) pomeni, da varnostni pregled ne obsega slačenja
pregledovane osebe (v praksi Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike poznanega kot strip search), ki je
v slovenski pravni ureditvi tipična karakteristika osebne preiskave.
14. Temeljno vprašanje, ki se ob tem postavlja, je razlikovanje med varnostnim pregledom in osebno
preiskavo. V obeh primerih gre za poseg v zasebnost posameznika, ki ga bodo izvršili policisti; pri
varnostnem pregledu zgolj na podlagi zakona, pri osebni preiskavi (razen če obstajajo pogoji za osebno
preiskavo na podlagi četrtega odstavka 218. člena ZKP) na podlagi odredbe sodišča, ob obstoju utemeljenih
razlogov za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da se bodo pri preiskavi našli
sledovi in predmeti pomembni za kazenski postopek. Osebna preiskava je klasično dejanje zavarovanja
dokazov. Sum, da ima oseba pri sebi orožje za napad, pa je tipična okoliščina za izvršitev varnostnega
pregleda. Razlikujeta pa se ne le v namenu, temveč tudi v načinu izvedbe; pri varnostnem pregledu gre vselej
za vizualno in tudi s tipom zaznavno površinsko pregledovanje oseb, medtem ko se pri osebni preiskavi
osebo podrobno preišče. Pri osebni preiskavi se tako preiščejo oblačila, telo in po potrebi tudi telesne votline
preiskovane osebe. Ta dejanja v okviru varnostnega pregleda niso dopustna, če pa se opravijo, potem ima
takšno dejanje vse znake osebne preiskave. Ker gre v obeh primerih za poseg v ustavno zavarovano pravico
do zasebnosti in dostojanstva posameznika, je pri njuni izvedbi potrebno upoštevati načelo sorazmernosti; v
integriteto posameznika je dopustno poseči le toliko kot je primerno in nujno za dosego ustavno dopustnega
in legitimnega cilja (varnost oseb pri varnostnem pregledu, zavarovanje dokazov pri osebni preiskavi)....
16. V obravnavanem primeru je dežurni policist na policijski postaji v Novi Gorici od obsojenca najprej
zahteval, da izroči predmete, ki jih ima pri sebi, nato pa mu je ukazal, da se do golega sleče, pri čemer je bilo
pri obsojencu najdenih 30,28 gramov heroina, ki ga je obsojenec, ko si je na ukaz policista moral sleči
spodnje hlače, sam izročil. Pritrditi gre obsojenčevi zagovornici, da policisti pri obsojencu na policijski
postaji niso opravili varnostnega pregleda (niso ga pretipali), temveč so ga osebno preiskali ter pri tem našli
predmete pomembne za kazenski postopek. Varnostni pregled (četudi opravljen pred namestitvijo v prostor
za pridržanje) v skladu z izrecno določbo četrtega odstavka 38. a člena ZPol ne obsega slačenja (v
obravnavanem primeru do golega) pregledovane osebe, zato je sodišče napačno zaključilo, da je šlo za
zakonito opravljeni varnostni pregled ter s tem kršilo četrti odstavek 38. a člena v zvezi z 38. členom ZPol.
Prav tako ni mogoče pritrditi razlogom sodišča (drugi odstavek na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje), da
zakonskih pogojev za izvedbo varnostnega pregleda, ki obsega tudi slačenje, ni potrebno predhodno
ugotavljati pred namestitvijo osumljenca v prostor za pridržanje, ker da se v tem primeru verjetnost napada
ali samopoškodovanja lahko domneva. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da je mogoče varnost policistov in
obdolženca, ki bo nameščen v prostor za pridržanje, zagotoviti z ukrepi, ki v manjši meri posegajo v
dostojanstvo posameznika kot slačenje v navzočnosti policistov; primarno s pretipanjem in vizualnim
pregledom osebe, po potrebi s pregledom pokrival, obutve in oblačil (kar pa ne sme obsegati slačenja v
navzočnosti policistov), predvsem pa tudi z uporabo tehničnih sredstev npr. rentgena, detektorja kovin in
podobno.
399
17. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 264/2010 z dne 6. 10. 2011 podrobno navedlo, ob katerih pogojih je
skladno s četrtim odstavkom 218. člena ZKP dopustno opraviti osebno preiskavo brez odredbe sodišča.
Presodilo je, da je osebna preiskava brez odredbe sodišča izjema, zato s prenizko postavitvijo kriterijev,
njene uporabe ni dopustno širiti do te mere, da bi prerasla v pravilo. Nevarnost, da bo tisti, zoper katerega
policija izvršuje sklep o privedbi ali mu je vzela prostost, odvrgel, skril ali uničil predmete, mora temeljiti na
okoliščinah konkretnega primera. Kdaj bo takšna nevarnost podana, ni mogoče opredeliti v naprej, pač pa je
njen obstoj potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej, upoštevaje i) objektivne okoliščine oziroma
možnost, da oseba predmet uniči ali skrije, kot tudi ii) druge okoliščine na strani preiskane osebe. Pri presoji,
ali je podana potrebna stopnja nevarnosti, ki upravičuje izvedbo osebne preiskave brez odredbe sodišča, je
tako potrebno najprej ugotoviti, ali obstaja objektivna možnost, da oseba ravna na način, s katerim lahko
onemogoči dokazovanje. Objektivnim okoliščinam pa se bodo praviloma morale pridružiti tudi okoliščine na
strani preiskane osebe oziroma njena aktivnost v smeri uničenja predmetov, bodisi ob odvzemu prostosti
bodisi v kakšnem predhodnem policijskem postopku. Osebna preiskava brez odredbe sodišča ne more
temeljiti na predvidevanju, da se storilci praviloma skušajo znebiti predmetov, ki jih inkriminirajo. Ključno
za ugotovitev, ali je bila osebna preiskava brez odredbe sodišča opravljena zakonito, je presoja, ali so bili
podani utemeljeni razlogi za sum, da je preiskana oseba storila kaznivo dejanje ter ali (in kateri) razlog je
narekoval odvzem prostosti (drugi odstavek 157. člena ZKP).
18. Sodišče se v okviru izvedenega dokaznega postopka in v razlogih sodbe zaradi napačnega zaključka, da
je bil pri obsojencu najden heroin v okviru zakonito izvedenega varnostnega pregleda, ki pa je temeljil na
napačni razlagi in zato na napačni uporabi prava (četrti odstavek 38. a člena v zvezi z 38. členom ZPol),
sploh ni ukvarjalo z morebitnim obstojem okoliščin, ki bi na podlagi četrtega odstavka 218. člena ZKP
utemeljevale izvedbo osebne preiskave brez odredbe sodišča. V obravnavanem primeru so policisti
obsojenca, ki je specialni povratnik, prejeli inflagranti pri storitvi kaznivega dejanja neupravičenega prometa
s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, zato bi utegnila biti podana visoka stopnja
verjetnosti, da ima pri sebi prepovedano drogo, ki bi služila kot dokaz v kazenskem postopku. Poleg tega so
pri obsojencu že ob aretaciji opravili varnostni pregled, s čimer naj bi izključili nevarnost, da ima pri sebi
predmete nevarne za policiste in druge osebe.
19. Sodišče prve stopnje bo moralo, glede na ugotovitve Vrhovnega sodišča, da zoper obsojenca ni bil
opravljen varnostni pregled ampak osebna preiskava, v ponovljenem postopku presoditi, ali so pri pregledu
obsojenca na policijski postaji obstajali pogoji za izvedbo osebne preiskave brez odredbe sodišča (četrti
odstavek 218. člena ZKP). V nasprotnem primeru bo potrebno dokaze, ki temeljijo na nezakonito izvedenem
varnostnem pregledu, izločiti. Glede na razlike v izpovedbah policistov M. P. in G. F. bo ključno razjasniti,
kdaj in na kakšen način sta policista, ki sta opravila pregled obsojenca, opazila, da ta v predelu genitalij
skriva določen predmet. Kolikor se bo izkazalo, da sta izboklino v predelu obsojenčevih genitalij opazila še
preden sta od njega zahtevala, da sleče vrhnje hlače, bo moralo sodišče raziskati, če so v obravnavani
situaciji obstajali pogoji za izvedbo osebne preiskave v skladu s četrtim odstavkom 218. člena ZKP ter se do
tega opredeliti v razlogih sodbe (Sodba I Ips 67355/2010-165).
17.6 Osebna preiskava
"Osebna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v pravico do zasebnosti iz 35. člena
Ustave, zato so za njeno izvedbo določeni strogi pogoji. Po drugem odstavku 214. člena ZKP se sme osebna
preiskava opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je
verjetno, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Skladno s
prvim odstavkom 215. člena ZKP preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo. Policija sme brez
odredbe in brez navzočnosti prič opraviti osebno preiskavo le izjemoma, in sicer ob izvrševanju sklepa o
privedbi ali ob odvzemu prostosti, če je podan sum, da ima oseba orožje za napad ali da bo oseba odvrgla,
skrila ali uničila predmete, ki jih je potrebno vzeti kot dokazilo v kazenskem postopku (četrti odstavek 218.
400
člena ZKP). Medtem ko je sum, da ima oseba orožje za napad, tipična okoliščina za izvršitev varnostnega
pregleda, je sum uničenja dokazov tisti, ki izraža bistvo osebne preiskave brez odredbe sodišča. Osebna
preiskava brez odredbe sodišča je klasično dejanje zavarovanja dokazov, ki ga je mogoče izvesti samo v
primeru nujnosti in neponovljivosti. Iz navedenega izhaja, da za izvedbo osebne preiskave brez odredbe
sodišča ne zadošča zgolj bojazen, da bo oseba z ravnanjem, navedenem v četrtem odstavku 218. člena ZKP,
dokazovanje otežila, pač pa mora biti podan sum, da bo, zaradi odložitve osebne preiskave do pridobitve
pisne odredbe sodišča, dokaz izgubljen oziroma nedosegljiv.
11. Sum oziroma razlogi za sum je najnižji dokazni standard, ki ga pozna kazenski postopek. Za razliko od
utemeljenih razlogov za sum in utemeljenega suma, pri dokaznem standardu razlogov za sum ni potrebe po
artikuliranosti, specifičnosti, predhodnosti in konkretnosti. Ker pa se dokazni standard suma iz četrtega
odstavka 218. člena ZKP ne nanaša na stopnjo verjetnost, da je (določena) oseba storila (določeno) kaznivo
dejanje (v primeru osebne preiskave mora biti ta stopnja verjetnosti najmanj utemeljeni razlogi za sum), pač
pa na stopnjo verjetnosti, da bo določena oseba skrila, odvrgla ali uničila nek predmet ter s tem onemogočila
dokazovanje, ne gre za dokazni standard v tipičnem pomenu. Pri opredelitvi tega standarda je potrebno
tehtati med nevarnostjo, da bodo izgubljeni pomembni dokazi, ter bojaznijo, da bo policija, zaradi odsotnosti
predhodne sodne kontrole, arbitrarno in brez obstoja zakonskih pogojev, posegla v zasebnost posameznikov.
Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je osebna preiskava brez odredbe sodišča že glede na umestitev v ZKP
izjema, zato s prenizko postavitvijo kriterijev, njene uporabe ni dopustno širiti do te mere, da bi prerasla v
pravilo. Tudi sankcija, ki jo zakon predvideva v primeru, ko za opravo osebne preiskave brez odredbe
sodišča niso bili podani zakonski pogoji, to je ekskluzija dokazov, kaže na pomembnost predhodne sodne
kontrole in s tem na izjemnost osebne preiskave brez odredbe sodišča.
12. Vrhovno sodišče je že v odločbah I Ips 84/2006 in I Ips 31/2010 presodilo, da mora nevarnost, da bo tisti,
zoper katerega policija izvršuje sklep o privedbi ali mu je vzela prostost, odvrgel, skril ali uničil predmete,
temeljiti na okoliščinah konkretnega primera. Kdaj bo takšna nevarnost podana, ni mogoče opredeliti v
naprej, pač pa je njen obstoj potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej, upoštevaje i) objektivne
okoliščine oziroma možnost, da oseba predmet uniči ali skrije, kot tudi ii) druge okoliščine na strani
preiskane osebe. Pri presoji, ali je podana potrebna stopnja nevarnosti, ki upravičuje izvedbo osebne
preiskave brez odredbe sodišča, je tako potrebno najprej ugotoviti, ali obstaja objektivna možnost, da oseba
ravna na način, s katerim lahko onemogoči dokazovanje. Takšna možnost ne bo podana, kadar bo potrebno
odvzeti večji predmet, ki ga ni mogoče neopazno skriti ali odvreči, ali kadar bo policija, skladno z 51. a
členom Zakona o policiji, uporabila sredstva za vklepanje in vezanje oziroma bo na drugačen način vršila
intenziven nadzor nad osebo. Objektivnim okoliščinam pa se bodo praviloma morale pridružiti tudi
okoliščine na strani preiskane osebe oziroma njena aktivnost v smeri uničenja predmetov, bodisi ob odvzemu
prostosti bodisi v kakšnem predhodnem policijskem postopku. Osebna preiskava brez odredbe sodišča ne
more temeljiti na predvidevanju, da se storilci praviloma skušajo znebiti predmetov, ki jih inkriminirajo. Kot
je bilo že navedeno, osebna preiskava brez odredbe sodišča ni pravilo, ki bi ga bilo mogoče uporabiti vselej,
ko je podana verjetnost, da ima oseba predmet, ki je pomemben za kazenski postopek, pač pa je dopustna
zgolj v tistih nujnih primerih, ko je podana realna nevarnost, da bo konkretna oseba onemogočila
dokazovanje" (Sodba I Ips 264/2010). Osebna preiskava brez odredbe sodišča je izjema, zato s prenizko
postavitvijo kriterijev njene uporabe ni dopustno širiti. Nevarnost, da bo tisti, zoper katerega policija izvršuje
sklep o privedbi ali mu je vzela prostost, odvrgel, skril ali uničil predmete, mora temeljiti na okoliščinah
konkretnega primera (Sodba I Ips 67355/2010-246). Pregled osebe po drugem odstavku 148. člena ZKP
vključuje tudi pregled oblačil, tudi tistih, ki so na dosegu njenih rok. Rokav bunde ni zaprt prostor, saj je
mogoče vanj seči brez odpiranja oziroma vanj tudi pogledati (Sodba I Ips 10335/2012-78).
17.7 Odredba za hišno preiskavo

Hišno preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (1. odstavek 215. člena ZKP). Odredba o hišni
preiskavi mora v mejah možnosti zagotoviti, da je poseg v pravico do zasebnosti primerno omejen, določiti
mora okvir meje in cilj hišne preiskave. Odredba mora obsegati:
1. podatke o osebi, pri kateri se bo preiskava opravila,
401
2. razloge, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (če se hišna
preiskava opravlja pred uvedeno kazensko preiskavo),
3. navedeni morajo biti oseba (obdolženec), sledovi ali predmeti, na katere se preiskava nanaša
4. okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost, da bo ta obdolženec prijet ali odkriti sledovi ali predmeti,
pomembni za kazenski postopek, in
5. določno mora biti naveden prostor, v katerem naj se opravi hišna preiskava.
ZKP glede pogojev za hišno preiskavo ne loči med preiskavo stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali
drugih oseb."(Sodba I Ips 214/97). Razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni
storilec storil kaznivo dejanje, morajo biti podani v času odreditve hišne preiskave, izkazani pa morajo biti
tako, da je ex post mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe. Teh tudi ni mogoče utemeljevati za
nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo (Sodba I Ips 333/2005).
"Utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti
zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu (odločba Ustavnega
sodišča Republike Slovenije št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997). Utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo
artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (odločba
Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996). Razlogi, ki utemeljujejo potrebno
stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec(ka) storil(a) kaznivo dejanje, morajo biti podani v času odreditve
hišne preiskave, izkazani pa morajo biti tako, da je ex post mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo
odredbe. Teh tudi ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo.(....) Razloge
oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno
konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi
strani pa omogočajo sodno presojo. Takšna sodna presoja ni mogoča, kadar se utemeljen sum ali utemeljeni
razlogi za sum vzpostavijo samo na podlagi splošnih, verjetnostnih okoliščin, ki same po sebi ne pomenijo
niti ne nakazujejo na obstoj kakršnegakoli kaznivega dejanja." (Sodba I Ips 333/2005). Ko sodišče ugotavlja
obstoj utemeljenih razlogov za sum (kot pogoja za odreditev hišne preiskave) na podlagi informatorjeve
izjave, ocenjuje njeno dokazno vrednost z dveh vidikov, zato mora policija sodišču posredovati spoznavne
vire, ki zadevajo 1. okoliščine, ki so policiste prepričale, da je informator zanesljiv in njegova informacija
resnična (subjektivna zanesljivost informatorja), ter 2. okoliščine, ki kažejo, kako je informator prišel do
posredovanih podatkov (objektivna resničnost obvestila) (Sodba I Ips 78/2008).
"Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca in drugih oseb se sme opraviti, če so podani
utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri
preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za
kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP). Preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo
(prvi odstavek 215. člena ZKP). Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013 presojalo
vprašanje vpliva pomanjkljive obrazložitve sodne odredbe na zakonitost hišne preiskave ter obširno
pojasnilo sprejeto stališče, da vsaka nepravilnost pri opravi preiskovalnega dejanja nima nujno za posledico,
da bi bili s preiskavo pridobljeni dokazi nedovoljeni. Kršitve, ki imajo nujno takšno posledico, so eksplicitno
naštete v 219. členu ZKP. Namen obrazložitve sodne odredbe je zagotovitev možnosti naknadne presoje
zakonitosti preiskovalnega dejanja. Zato samo dejstvo, da je odredba o hišni preiskavi obrazložena bolj
šibko, ne pomeni takšne kršitve pri opravi preiskovalnega dejanja, da bi lahko govorili o tem, da je bila hišna
preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča in bi sledila sankcija iz 219. člena ZKP. Pomanjkljiva
obrazložitev vsekakor predstavlja kršitev določbe 215. člena ZKP in Vrhovno sodišče pri tem pritrjuje
vložniku, da je potrebno takšno prakso sodišč omejiti oziroma odpraviti. Vendar se sodna odločba (obsodilna
sodba) na dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi, ne bi mogla opreti le v primeru, če se zaradi pomanjkljive
odredbe, predloga in njemu priloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za
sum, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje" (Sodba I Ips 10713/2010-285). Obrazložitev odredbe za
hišno preiskavo je treba presojati tudi glede na vsebino predloga za njeno izdajo in temu priloženo gradivo,
saj je tako omogočena celovita (tudi) naknadna kontrola obstoja utemeljenih razlogov za sum v času njene
izdaje (Sodba I Ips 3380/2010-88). Dokazne prepovedi iz 219. člena ZKP se nanašajo le na pravico do
navzočnosti pri preiskavi in na njeno izvedbo, ne pa na vprašanji izročitve odredbe o preiskavi osebi, pri
kateri naj se opravi preiskava in pouka o pravici, da obvesti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi
402
(Sodba I Ips 9472/2009-82). "Preiskava vozila, ki ga je vozil obsojeni, z registrsko številko ..., je bila
opravljena zakonito, in to kljub navedbi napačne registrske številke ... v izreku odredbe. Vozilo ki se je
preiskalo, je bilo določno individualizirano pred izvedbo preiskave, in to kljub pomoti preiskovalnega
sodnika, ki je - kot je razvidno iz spisa in ugotovljenih dejstev - izvirala iz napačno navedene registrske
številke vozila v predlogu policistov za odreditev preiskave vozila. Vozilo je bilo namreč v odredbi
opredeljeno še s podatki o lastništvu, znamki, barvi in podatkom o tem, kdo je vozilo upravljal. Preiskovalni
sodnik je izdal odredbo z isto opravilno številko potem, ko so ga o pomoti obvestili policisti, vendar to
dejstvo za presojo zakonitosti preiskave vozila ni več relevantno" (Sodba I Ips 394/2007).
Prvostopenjska sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega
odstavka 371. člena ZKP, saj so v obrazložitvi izostali razlogi o odločilnem dejstvu, to je o zakonitosti
opravljene hišne preiskave (prvostopenjsko sodišče ni presodilo o očitku obrambe, da ni bil podan dokazni
standard utemeljenih razlogov za sum za izvedbo hišne preiskave (Sodba in Sklep I Ips 27439/2012-397).
17.8 Priči
Pri hišni preiskavi morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči (3. odstavek 216. člena ZKP). Priči
nadzorujeta potek oziroma izvedbo preiskave, ki jo praviloma opravlja policija. To ne pomeni, da morata biti
priči prisotni pri vsaki potezi policistov, ki izvajajo hišno preiskavo, vendar pa mora biti ta izvedena tako, da
je pričama omogočen dejanski nadzor njenega poteka (Sodba I Ips 214/97). Če policija izvršuje odredbo
sodišča za hišno preiskavo, je dolžna zaradi zakonitosti izvedbe tega preiskovalnega dejanja zagotoviti
prisotnost dveh polnoletnih oseb – prič ob začetku hišne preiskave. Gibanja policistov po stanovanju zaradi
„vizualnega pregleda prostorov“ ni mogoče razumeti drugače kot dejanski začetek hišne preiskave. Če je tak
pregled opravljen brez navzočnosti solemnitetnih prič, je začetek hišne preiskave in s tem hišna preiskava
opravljena brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (Sodba I Ips 13427/2012-123). Tudi pri hišni
preiskavi brez odredbe, ki jo je med drugim mogoče opraviti v primeru, če imetnik stanovanja to želi (prvi
odstavek 218. člena ZKP), je obvezna navzočnost dveh polnoletnih prič (drugi odstavek 218. člena ZKP).
Njuna odsotnost je mogoča le ob pogojih iz tretjega odstavka 218. člena ZKP, pri čemer morajo biti razlogi
za preiskavo brez navzočnosti prič navedeni v zapisniku o preiskavi (Sodba I Ips 53747/2010-230). Odredba
o hišni preiskavi obsega poleg dovoljenja za vstop v samo stanovanje oziroma druge prostore, dovoljenje za
samo opravo hišne preiskave in le za veljavnost slednjega dela je predpisana obligatorna navzočnost dveh
polnoletnih prič (Sodba I Ips 22016/2010-61). Preiskavo brez navzočnosti prič je mogoče po določbi tretjega
odstavka 218. člena ZKP opraviti takrat, kadar ni mogoče takoj zagotoviti njihove navzočnosti, nevarno pa bi
bilo odlašati. Razlogi za preiskavo brez navzočnosti prič morajo biti navedeni v zapisniku, seveda pa tudi v
obsodilni sodbi (Sodba I Ips 32457/2011-159).
Ustava in ZKP ne določata, kdo ne sme biti priča pri hišni preiskavi in tudi ne, na kakšen način se priči
določita (izbereta). Zato ni zakonske podlage za stališče, da je treba kot nedovoljen dokaz po 8.tč. 1.odst.
371.čl. ZKP šteti vsak dokaz, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi, pri kateri je bil navzoč kot priča policist.
Ker je dolžnost priče pri hišni preiskavi, da pazi, kako se preiskava opravlja, dolžnost policistov pa je
odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, že zaradi možnih ugovorov o njihovi pristranosti ni primerno, da so
policisti - ne glede na to ali so v uniformi ali v civilu - določeni za priče pri hišni preiskavi. Ali je zaradi tega
hišna preiskava nezakonita oz. ali je dokaz pridobljen pri hišni preiskavi nedovoljen dokaz v smislu 219.čl.
ZKP, pa se presoja na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera (Sodba I Ips 105/96). Kot
solenitetna priča lahko pri hišni preiskavi nastopi tudi privilegirana priča, katere ni potrebno poučiti po
določilu 2. odstavka 236. člena ZKP, pač pa je treba tako pričo poučiti le v skladu z določilom 3. odstavka
216. člena ZKP, torej da pazi, kako se hišna preiskava opravlja in da ima pravico podati pred podpisom
zapisnika o hišni preiskavi svoje ugovore, če misli, da vsebina zapisnika ni pravilna (Sodba I Ips 219/99).
17.9 Hišna preiskava odvetniške pisarne
403
Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) in
Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/01, 54/08, 35/09 in 97/14) sta v neskladju z Ustavo. Do
odprave ugotovljene protiustavnosti se hišna preiskava odvetniške pisarne, preiskava elektronskih naprav ter
zaseg predmetov, listin in naprav odvetnika dovoljujejo in opravljajo na način :
„60. Do odprave ugotovljenih protiustavnosti se preiskovalna dejanja pri odvetniku odrejajo in izvajajo na
naslednji način: 1) odvetnik, čigar prostori ali elektronske naprave se preiskujejo ali čigar predmeti se
nameravajo zaseči, njegov odvetnik kot pooblaščenec (v nadaljevanju odvetnik) in predstavnik OZS morajo
biti seznanjeni z vsemi preiskovalnimi dejanji, kadar se ta opravljajo pri odvetniku;[56] v ta namen ima
odvetnik pravico, predstavnik OZS pa dolžnost biti navzoč pri njihovem izvajanju; brez navzočnosti
predstavnika OZS se preiskovalno dejanje ne sme opravljati; 2) ob izvedbi preiskovalnega dejanja imata
odvetnik in predstavnik OZS pravico ustno zahtevati varstvo pred vpogledom in razkritjem podatkov, ki so
varovani z odvetniško zasebnostjo; 3) če odvetnik ali predstavnik OZS zahtevata, naj se v posamezne listine
ali spise ne vpogleda, je treba takšno listino ali spis nemudoma zapečatiti; nihče ne sme posegati v celovitost
in integriteto zapečatenih podatkov; 4) nemudoma po končani izvedbi preiskovalnega dejanja mora policija
(oziroma preiskovalni sodnik, če sam opravlja preiskovalno dejanje) zapečatene listine skupaj z zapisnikom
o njihovem odvzemu predložiti sodniku pristojnega okrožnega sodišča, ki ne opravlja oziroma ne bo
opravljal sodne preiskave v kazenskem postopku, v katerem je bila ali zaradi uvedbe katerega je bila izdana
sodna odredba, ki je podlaga za opravo preiskovalnega dejanja; 5) sodnik pristojnega okrožnega sodišča ima
pravico vpogledati v vsebino vseh odvzetih in zapečatenih listin, če oceni, da je potrebno, pa tudi v kazenski
spis zadeve, in odločiti v čim krajšem času s sklepom o zasegu listin; 6) pred odločitvijo sodnik z asliši
odvetnika, čigar prostori so se preiskovali, predstavnika OZS in osebo, ki je izvajala preiskovalno dejanje,
oziroma po njegovi presoji pristojnega državnega tožilca; pred temi osebami lahko odpre zapečateno listino,
vendar jo poleg njega lahko vpogledata le še odvetnik in predstavnik OZS; 7) če sodnik ugotovi, da listine
zaradi varstva odvetniške zasebnosti ni dopustno zaseči, nemudoma odredi njeno vrnitev odvetniku in
uničenje zapisnika o odvzemu v ustreznem delu; 8) če sodnik ugotovi, da je zaseg listine dopusten, odloči o
zasegu s sklepom, ki mora biti obrazložen; 9) zoper sklep iz prejšnje točke imata pravico do pritožbe v roku
treh dni od njegove vročitve odvetnik in predstavnik OZS; 10) pritožba zadrži izvršitev zasega; do odločitve
o njej se listina v zapečateni obliki hrani pri sodniku, ki je njen zaseg dovolil.
61. Za izvedbo preiskovalnega dejanja preiskave elektronske naprave se smiselno uporabljajo pravila iz
prejšnje točke obrazložitve te odločbe, kolikor ni v tej točki določeno drugače, in sicer: 1) preiskovalci
smejo, če odvetnik ali predstavnik OZS ugovarjata vpogledu v elektronsko napravo, zgolj zavarovati[57]
njeno vsebino, ne da bi v to vsebino vpogledovali; v tem primeru se zapečati nosilec podatkov, na katerem je
zavarovana vsebina; 2) pregled vsebine elektronske naprave zaradi odločitve o pregledu in zasegu podatkov
lahko sodnik izvede s pomočjo sodnega izvedenca; 3) če sodnik postavi sodnega izvedenca, ta svoje delo
opravlja v prostorih sodišča, ob navzočnosti sodnika, odvetnika in predstavnika OZS, če se odzoveta vabilu,
in preiskovalnega sodnika oziroma oseb, ki izvajajo preiskovalno dejanje; 4) po pregledu vsebine
elektronske naprave sodnik izvede zaslišanje ob smiselni uporabi točke 6) v prejšnji točki obrazložitve te
odločbe in odloči o tem, kateri podatki z elektronske naprave in na kakšen način se lahko izročijo
preiskovalcem, kateri pa se vrnejo odvetniku oziroma v primeru izdelane kopije nosilca zaradi zavarovanja
nemudoma uničijo.
62. O pritožbi iz 60. točke obrazložitve te odločbe odloča pristojno višje sodišče v skladu s 4. točko izreka te
odločbe. V tej pritožbi lahko odvetnik in predstavnik OZS, ki sta ugovarjala vpogledu v listine oziroma
elektronske naprave in njihovemu zasegu zaradi zavarovanja odvetniške zasebnosti, uveljavljata tudi
protiustavnost ali nezakonitost sodne odredbe, s katero je bilo odrejeno preiskovalno dejanje.
63. Vse osebe, ki se med preiskovalnim dejanjem oziroma postopki s pravnimi sredstvi na kakršenkoli način
seznanijo z vsebino podatka, glede katerega je bilo odločeno, da je varovan z odvetniško zasebnostjo, in
preiskovalci do vpogleda vanj in do njegove pridobitve z zasegom niso upravičeni, ga morajo varovati kot
tajnost.“ (U-I-115/14-28, Up-218/14-45).
404
Navzočnost predstavnika Odvetniške zbornice pri preiskavi odvetniške pisarne je namenjena varstvu
človekovih pravic tretjih oseb, ki v situaciji iz prvega odstavka 8. člena ZOdv utemeljeno pričakujejo, da bo
zagotovljeno varstvo njihove zasebnosti. Njegov položaj se razlikuje od siceršnjega položaja solemnitetnih
prič. Slednje pazijo, kako se preiskava opravlja, in dajejo morebitne ugovore na zapisnik (tretji odstavek 216.
člena ZKP). Predstavnik Odvetniške zbornice pa mora zagotoviti, da bo spoštovana tajnost listin in
predmetov, ki niso predmet preiskave.
Kadar se preiskava opravi v prostorih odvetniške pisarne, mora biti v odredbi natančno omejen obseg
preiskave na spise in predmete, glede katerih je preiskava odvetniške pisarne zaradi zagotovitve dokaznega
gradiva v zvezi z določenim kaznivim dejanjem dopustna. Obrazložitev odredbe ne sme navajati k
razmišljanju, naj se preišče vsa dokumentacija v odvetniški pisarni ali naj se v njej išče, kar se želi najti.
Pritožnik ne more utemeljiti zatrjevane kršitve z navedbo, da so bili spisi in predmeti, ki naj se preiščejo
določeni zgolj v obrazložitvi odredbe, ne pa v njenem izreku. Bistveno je namreč to, ali je natančno
zapisano, kaj naj se išče.
Predstavnik Odvetniške zbornice mora spoštovati sodno odločbo in ni upravičen presojati, ali je odredba za
hišno preiskavo sestavljena v skladu z zakonom. Zato stališču Vrhovnega sodišča, po katerem pritožnik nima
pravice odkloniti navzočnost pri preiskavi odvetniške pisarne, ki se opravi na podlagi odredbe sodišča, ni
mogoče očitati protiustavnosti. Ustavnopravno upošteven je namreč argument Vrhovnega sodišča, da je tako
ravnanje v nasprotju z veljavnim pravnim redom (2. člen in prvi odstavek 23. člena Ustave). (Up-2530/06).
17.10 Pravica do zasebnosti pravne osebe
Tudi pravna oseba, ki je umetna tvorba pravnega reda, uživa ustavno varovano pravico do zasebnosti, ki jo
sicer Ustava kot človekovo pravico zagotavlja fizičnim osebam. Ustavnopravno varstvo pravice do
zasebnosti pravnih oseb je prilagojeno naravi te pravice in naravi pravne osebe, ki jo fizične osebe ustanovijo
zaradi uresničevanja svojih pravic, na gospodarskem področju za uresničevanje pravice do svobodne
gospodarske pobude. Za obstoj pravne osebe in normalno izvrševanje njene dejavnosti, zaradi katere je
ustanovljena, je pomembno, da uživa neko, pred zunanjimi vdori v razumni meri varovano in zaščiteno
notranje polje, v katerem lahko njeno delovanje, ki sledi namenu njene ustanovitve, v miru uresničujejo
pripadniki njenega personalnega substrata. Pravnim osebam Ustava jamči možnost varovanja dejstev in
podatkov o delovanju pred samovoljnimi posegi države in pred posegi drugih zasebnikov, jamči jim varstvo
zasebnosti v prostoru, ki ni splošno dostopno javnosti in v katerem opravljajo dejavnost, pred neželenimi
vdori ter možnost varnega in zasebnega komuniciranja na daljavo.
Pravna oseba uživa pravico do prostorske zasebnosti v poslovnih prostorih, ki niso splošno dostopni javnosti.
Njena prostorska zasebnost se oblikuje v dveh krogih zasebnosti, v katerih se njena pričakovanja, da se jo
pusti pri miru, bistveno razlikujejo. V zunanjem krogu pričakovane prostorske zasebnosti pravna oseba ne
more pričakovati zasebnosti, ki bi bila po svoji kvaliteti enaka zasebnosti, ki je najvišje varovana pri
prostorskem vidiku zasebnosti fizičnih oseb s prvim odstavkom 36. člena Ustave. V tem širšem okviru
prostorske zasebnosti pravno osebo varuje 35. člen Ustave. Državni organi smejo zato zaradi izvrševanja
nadzora nad gospodarsko dejavnostjo tudi brez sodne odločbe vstopati v poslovne prostore pravnih oseb, ki
niso odprti za javnost, ter si jih vizualno ogledati, brez odpiranja skritih predelov ter zasegov stvari in
opreme, ki se tam nahajajo.
V najožjem krogu prostorske zasebnosti pa lahko tudi pravna oseba pričakuje ustavno varstvo kot fizična
oseba v skladu s prvim odstavkom 36. člena Ustave. Posegi v to najožje polje zasebnosti so povezani z
veliko intenzivnostjo posega, ki se kaže v takšnih pooblastilih pristojnega državnega organa, da ustrezajo
opredelitvi pojma preiskave iz drugega odstavka 36. člena Ustave. Za takšno preiskavo gre, ko lahko
pooblaščene osebe pristojnih državnih organov same izvedejo podrobno preiskavo poslovnih prostorov v
njihovih skritih delih, da bi pridobile podatke, zasegle listine in druge nosilce podatkov. To pa presega
vpogled v listine in njihovo pridobitev, ki jih mora pravna oseba že na podlagi številnih zakonskih določb
405
predložiti pristojnim državnim organom pri izvrševanju nadzora nad njenim poslovanjem. Zato se mora tudi
za dopustnost take preiskave pravne osebe zahtevati jamstvo vnaprejšnje sodne odločbe iz drugega odstavka
36. člena Ustave.
Omejevanje komunikacijske zasebnosti pravne osebe je na podlagi drugega odstavka 37. člena Ustave
dopustno, kadar je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Pojem varnosti
države zajema tako državno kot javno varnost. Pojem kazenskega postopka, ko gre za komunikacijsko
zasebnost pravnih oseb, pa ni vezan le na kazenski postopek, kot je uveljavljen v pozitivnopravni ureditvi,
ampak pomeni, ustavnopravno gledano, postopek, ki se odvija zato, da se doseže varstvo posameznih dobrin,
ki morajo biti zaradi njihovega družbenega pomena visoko varovane, kar se odraža tudi v tem, da se varujejo
tudi s pomočjo kaznovalnega prava. Ta pojem zajema tudi prekrške pravnih oseb, kadar so ti po svoji naravi
in strogosti sankcij, ki so določeni zanje, primerljivi s kaznivimi dejanji.
Postopek nadzora, ki ga izvaja Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence po Zakonu o
preprečevanju omejevanja konkurence, v svojem temelju v veljavni zakonski ureditvi sam po sebi ni urejen
kot kaznovalni postopek. Vendar so podatki in dokazi, pridobljeni s preiskavo te Agencije v postopku
nadzora, redno podlaga za izvedbo prekrškovnega, lahko pa tudi kazenskega postopka. Zato je treba
pooblastila Agencije presojati kot pooblastila, ki so državnemu organu dana za izvedbo kaznovalnega
postopka. Učinkovita izvedba postopka nadzora v fazi preiskave je namreč tudi nujni pogoj za uspešno
sankcioniranje zaradi prekrška, s katerim je pravna oseba kršila pravila konkurence, in zaradi kaznivega
dejanja.
Prostorska in komunikacijska zasebnost pravnih oseb sta varovani manj intenzivno kot prostorska in
komunikacijska zasebnost fizičnih oseb. Nižja stopnja varstva pravnih oseb v primerjavi s fizičnimi osebami
se lahko odraža predvsem v blažjih pogojih za odreditev posega tako na abstraktni ravni kot v konkretnih
postopkih in v možnosti odreditve bolj invazivnih in dolgotrajnih posegov. Ne more pa se odražati v
opustitvi ustavne zahteve po sodni odločbi, katere namen je v preprečitvi zlorab in v spoštovanju enakega
pravnega obravnavanja vseh subjektov.
Poseganje v prostorsko in komunikacijsko zasebnost pravnih oseb, kolikor sta varovani s prvim odstavkom
36. člena in s prvim odstavkom 37. člena Ustave, je že na podlagi Ustave dopustno le, če ga odredi sodišče.
Vnaprejšnja sodna dovolitev posega, ki jo zahtevata drugi odstavek 36. člena in drugi odstavek 37. člena
Ustave, je jamstvo pred samovoljnim poseganjem države v delovanje posameznih subjektov, do tega varstva
pa morajo biti upravičene tudi pravne osebe. Ker izpodbijana določba Zakona o preprečevanju omejevanja
konkurence določa, da posege v prostorsko in komunikacijsko zasebnost podjetij vselej odredi Agencija, ki
ni sodišče, posegi pa se izvajajo s preiskavo, ki pomeni invaziven ukrep posega v ustavno varovano
zasebnost pravne osebe, je opustitev vnaprejšnje sodne odločbe za njeno dovolitev v neskladju s prvim
odstavkom 36. člena in s prvim odstavkom 37. člena Ustave. (U-I-40/12)
17.11 Preiskava elektronske naprave
„6. V obravnavani zadevi sta Višje in Vrhovno sodišče zavzeli stališče, da sme policija v predkazenskem
postopku iz zasežene telekomunikacijske opreme pridobiti v njej shranjene podatke (izpis telefonskega
spomina) brez sodne odločbe. Ustavno sodišče je moralo v nadaljevanju ugotoviti, ali temeljijo izpodbijane
sodbe na stališču, ki je nezdružljivo s pravico iz prvega odstavka 37. člena Ustave.
7. Ustava v prvem odstavku 37. člena, s katerim zagotavlja tajnost pisem in drugih občil, varuje svobodo
komuniciranja. Ta pravica zagotavlja varstvo posameznikovega interesa, da se brez njegove privolitve nihče
ne seznani z vsebino sporočila, ki ga posreduje prek kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma
posredovanje informacij, kot tudi interesa posameznika, da svobodno odloča o tem, komu, v kakšnem
obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo. Gre za varstvo svobodne
in nenadzorovane komunikacije in s tem zaupnosti razmerij, v katere pri sporočanju stopa posameznik.
406
8. Področje varstva komunikacijske zasebnosti se razširja na pisma in druga občila (npr. telefon, telefaks,
računalnik) ter obsega posredovanje pisnih, zvočnih ali slikovnih sporočil oziroma drugih sporočil s
subjektivno sporočilno vrednostjo. Na področje komunikacijske zasebnosti sodijo v prvi vrsti podatki, ki se
nanašajo na vsebino sporočila. Glede prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov je Ustavno sodišče
že zavzelo stališče, da morajo biti za njegovo dopustnost podane predpostavke iz drugega odstavka 37. člena
Ustave (odločba št. U-I-25/95 ...). V teoriji je zastopano stališče, da niso varovani zgolj vsebina
komunikacije, temveč tudi okoliščine in dejstva, povezani s komunikacijo. Pri uporabi telefona naj pravnega
varstva ne bi zaslužila zgolj vsebina pogovora, ampak tudi drugi podatki, povezani s telefonskim
pogovorom. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da so
podatki o klicanih telefonskih številkah sestavni del telefonskih komunikacij. Po mnenju ESČP pomeni
prepustitev teh podatkov policiji brez pristanka naročnika poseganje v pravico iz 8. člena Konvencije o
varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Upoštevajoč navedeno je treba predmet varstva
komunikacijske zasebnosti razlagati širše, tako da ta vključuje tudi tiste podatke o telefonskih klicih, ki so
sestavni del komunikacije. Podatke, ki so razvidni iz izpisa telefonskega spomina, je treba glede na njihovo
naravo obravnavati kot sestavni del komunikacijske zasebnosti. Zato pomenita pridobitev podatkov o zadnjih
opravljenih in zadnjih neodgovorjenih klicih ter vpogled v vsebino sporočila SMS vpogled v vsebino in
okoliščine komunikacije ter s tem poseg v pravico iz prvega odstavka 37. člena Ustave.
9. Pogoje za omejitev pravice do tajnosti pisem in drugih občil vsebuje drugi odstavek 37. člena Ustave.
Poseg v svobodo komuniciranja je dopusten, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1) da je poseg določen v
zakonu, 2) da poseg s svojo odločbo dovoli sodišče, 3) da je določno omejen čas izvajanja posega in 4) da je
poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.
10. Po drugem odstavku 37. člena Ustave torej poseg v svobodo komuniciranja ni dovoljen brez
predhodnega dovoljenja sodišča. Stališče, da sme policija v predkazenskem postopku pridobiti podatke, ki
sodijo v ustavno varovano komunikacijsko zasebnost, brez sodne odločbe, ne izpolnjuje pogojev iz drugega
odstavka 37. člena Ustave. Zato temeljita izpodbijani sodbi Višjega in Vrhovnega sodišča na stališču, ki je
nezdružljivo s pravico iz prvega odstavka 37. člena Ustave. Na takšnem stališču posredno temelji tudi
prvostopenjska sodba. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo... (Up-106/05)
17.12 IP-naslov
→ Križnar; → mnenje IP številka: 0712-1/2017/130z dne 24.01.2017, Zahteva po posredovanju podatkov o
IP naslovu uporabnikov
Predmet varstva 37. člena Ustave je tista komunikacija, na kateri posameznik upravičeno pričakuje
zasebnost. Pridobitev podatka o pritožnikovem dinamičnem IP-naslovu ob upoštevanju vseh okoliščin
konkretnega primera (poudarek J.M.) ne pomeni posega v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti
iz prvega odstavka 37. člena Ustave, saj se je pritožnik s svojim ravnanjem sam odpovedal svoji zasebnosti
in zato glede nje ni mogel imeti upravičenega pričakovanja zasebnosti. Identiteta komunicirajočega
posameznika je eden od pomembnih vidikov komunikacijske zasebnosti, zato je treba za njeno razkritje
pridobiti sodno odredbo v skladu z drugim odstavkom 37. člena Ustave. Ker pa se je pritožnik sam odrekel
upravičenemu pričakovanju zasebnosti, podatki o identiteti uporabnika IP-naslova niso več uživali varstva z
vidika komunikacijske zasebnosti, temveč zgolj z vidika informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Tako
policija s pridobitvijo podatkov o imenu, priimku in naslovu uporabnika dinamičnega IP-naslova, prek
katerega je komuniciral pritožnik, ni posegla v njegovo komunikacijsko zasebnost in zato za razkritje
identitete ni potrebovala sodne odredbe. Če iz odredbe za hišno preiskavo jasno izhaja, da je izdana prav z
namenom pregleda podatkov, shranjenih na računalniku ter drugih nosilcih podatkov, potem za pregled
računalniških datotek še dodatna sodna odredba ni potrebna. (Up-540/11) Zadeva se nanaša na odločbo VS:
„6. Vložnik zahteve najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki
407
prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče storilo s tem, da je sodbo oprlo na
podatke o IP naslovniku računalnika, ki so bili pridobljeni v nasprotju s prvim odstavkom 149. člena ZKP,
torej brez odredbe preiskovalnega sodnika. Meni, da je šlo v tem primeru za pridobivanje podatkov o
dinamičnem IP naslovu, ki se spreminja z vsakim posameznim vstopom uporabnika v omrežje in zato ni
mogoče takšen primer enačiti s pridobivanjem podatkov o statičnem IP naslovu, niti s pridobivanjem
podatkov o uporabniku telefona, ki ni objavljen v telefonskem imeniku. Po oceni vložnika je šlo v tem
primeru za nezakonit poseg v komunikacijsko zasebnost v nasprotju s 37. členom Ustave RS, pri čemer se
sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-106/05-27. ... Pri tem je treba še dodatno poudariti, da
je že iz dopisa policije z dne 7. 8. 2006 operaterju S. d. o. o. in iz njegovega odgovora policiji z dne 10. 8.
2006 razvidno, da v tem primeru ni šlo za pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem
komunikacijskem omrežju, temveč skladno z določbo tretjega odstavka 149. člena ZKP le za pridobitev
podatkov o konkretnem uporabniku določenega komunikacijskega sredstva, ki ga je sicer kot neznanega,
torej še osebno neidentificiranega v tem omrežju, zaznala švicarska policija in ta podatek sporočila slovenski
policiji. Šele na podlagi tako pridobljenega podatka o konkretnem uporabniku, s katerim je razpolagal le
slovenski operater, se je lahko sum storitve obravnavanega, uradno pregonljivega kaznivega dejanja usmeril
zoper konkretno osebo – obsojenca, za katerega se je z nadaljnjim zbiranjem podatkov ugotovilo, da
uporablja ta osebni računalnik, preko katerega je vstopal v svetovni splet. V tem pogledu je zato
nepomembno vprašanje ali je šlo za statični ali dinamični IP naslov, saj pribavljeni podatek ni razkril nič več
kot se je zahtevalo – podatke o uporabniku računalnika, preko katerega je bilo ugotovljeno vstopanje na
svetovni splet. Ravnanje policije je bilo zato v tem pogledu skladno s tretjim odstavkom 149. b člena ZKP,
predvsem pa so bili na tej podlagi pridobljeni podatki zakoniti, saj S. d. o. o. ni posredoval nič več podatkov,
kot jih sme glede na citirano določbo ZKP.“ (Sodba I Ips 216/2010)
Z objavo komentarja na javno dostopnem spletnem portalu se je obsojenka zavestno odpovedala svoji
zasebnosti, zato tudi podatek o IP naslovu ni užival varstva z vidika komunikacijske zasebnosti.
Do kršitve ustavne pravice do komunikacijske zasebnosti v obravnavanem primeru glede na okoliščine,
naravo in vsebino komunikacije ni prišlo, zato za pridobitev podatka o IP naslovu naprave, preko katere je
bil oddan sporni komentar, odločba sodišča, ki jo sicer za posege v komunikacijsko zasebnost zahteva 37.
člen Ustave, ni bila potrebna. Do kršitve določbe ZEPT je v konkretnem primeru prišlo s strani zasebnika -
ponudnika portala in ne s strani države. V tem primeru je po presoji Vrhovnega sodišča treba opraviti
tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obsojenkinega položaja, na eni strani, in pravicami
oškodovanca, v katere je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, ter njegovemu interesu po učinkoviti zaščiti in
varstvu lastnih pravic, na drugi strani. (Sodba I Ips 27119/2014)
„13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi podatek o uporabniku konkretnega IP naslova nedvomno
podatek, ki posega v komunikacijsko zasebnost posameznika, saj omogoča razkritje uporabnika
komunikacije. Ustava RS zagotavlja varstvo zasebnosti v 35. členu, tisti del zasebnosti, ki se nanaša na
svobodo komuniciranja pa varuje tudi 37. člen, ki zagotavlja tajnost pisem in drugih občil. Poseg v pravico
do komunikacijske zasebnosti je dopusten le pod pogoji iz 2. odstavka 37. člena Ustave: da je poseg določen
v zakonu; če ga s svojo odločbo dovoli sodišče in za točno določen čas; če je poseg nujen za uvedbo ali
potek kazenskega postopka ali za varnost države. Ustavno varstvo komunikacijske zasebnosti uživajo poleg
vsebine komunikacije tudi dejstva in okoliščine povezane s komunikacijo.“ (VSL sklep II Kp 9220/2011)
408
18 PREMOŽENJSKOPRAVNI ZAHTEVEK, KI JE NASTAL

ZARADI KAZNIVEGA DEJANJA (ADHEZIJSKI POSTOPEK)37
Določbe adhezijskega postopka pomenijo kazenskemu postopku pridružen pravdni postopek. Razlogi zanj so
izrazito ekonomske narave. Smisel tega postopka je namreč, da se čim prej in s čim manjšimi stroški odloči o
zahtevku oškodovanca, o katerem bi se sicer odločalo v civilnem postopku (sodbe I Ips 146/2007, I Ips
22575/2010, I Ips 3048/2010, I Ips 34619/2011 in pregledno Sodba I Ips 61836/2011-105). Pregledno o
adhezijskem postopku s kazenskopravnega vidika Jelenc Puklavec, 2003 (na kar se močno opiramo), s
civilnopravnega vidika Koman Perenič, z vidika insolvenčnih postopkov Đorđević.
18.1 Aktivna legitimacija
Adhezijski postopek se ne začne po uradni dolžnosti, temveč vselej na predlog upravičenca (100/I). Pojem
“upravičenec” je širši od pojma oškodovanec: predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v
kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi (101). "Vprašanje
aktivne legitimacije za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka se presoja po predpisih civilnega prava
in ne po določbi šeste alineje 144. člena ZKP o tem, kdo se šteje za oškodovanca v kazenskem postopku.
Upravičenec premoženjskopravnega zahtevka je sicer praviloma tudi oškodovanec v kazenskem postopku, ni
pa to nujno. Vsekakor je pojem osebe, ki je upravičena uveljavljati premoženjskopravni zahtevek v
kazenskem postopku, širši od pojma oškodovanec." (Sodba I Ips 22575/2010-101). Vključuje tudi osebo
(oškodovančevega pravnega naslednika), na katero je po predpisih civilnega prava prešla terjatev iz
kaznivega dejanja (pravno nasledstvo na aktivni strani - npr. dedič, cesionar itd.) (Jelenc Puklavec, 2003).
"Čeprav z izplačilom odškodnine na zavarovalnico preidejo tisti zahtevki, ki sodijo pod riziko, ki je bil
zavarovan, pa zavarovalnica s tem ne pridobi lastnosti oškodovanca, saj njena premoženjska pravica s
kaznivim dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena." (Sodba I Ips 350/2009). "Če je podjetje, ki je bilo
oškodovano s kaznivim dejanjem, prišlo v stečaj, in je njegova terjatev prešla na stečajnega upnika, je ta
upnik upravičen uveljaviti premoženjsko pravni zahtevek kot oškodovanec v kazenskem postopku." ( VSC
sodba Kp 304/2000). "Aktivna legitimacija za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka se presoja po
pravilih civilnega prava in ne po določbi 144. člena ZKP (v konkretnem primeru zavarovalnica ne more
prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec, saj njena premoženjska pravica s kaznivim
dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena, lahko pa priglasi zahtevek kot pravni naslednik oškodovancev, saj
nanjo z izplačilom odškodnine preide pravica do povračila škode)." (Sodba I Ips 14916/2010).
18.2 Pasivna legitimacija
V adhezijskem postopku je pasivno legitimiran obdolženec. Ali se v primeru, ko se premoženjskopravni

zahtevek nanaša na vrnitev stvari, sodišče lahko odloči, da mora stvar vrniti tudi tretja oseba, kateri je bila
dana v hrambo (106), ta tretja oseba pa ni stranka niti udeleženec v kazenskem postopku, je sporno. (Jelenc
Puklavec, 2003) "Upravičenec lahko uveljavlja premoženjskopravni zahtevek le zoper obdolženca za škodo,
ki jo je ta povzročil s kaznivim dejanjem. Če je kaznivo dejanje storilo več oseb, pa lahko upravičene c
zahteva povrnitev celotne škode od katerega koli sostorilca ali pa solidarno od vseh sostorilcev." (VSL sodba
I Kp 1412/2008, enako Jelenc Puklavec, 2003: "V primeru obtožbe za sostorilstvo pri enem kaznivem
dejanju lahko adherent prosto razpolaga z adhezijskim predlogom in ga vloži le zoper nekatere
obdolžence."). "Ker se po določbi 2. odstavka 105. člena ZKP premoženjskopravni zahtevek oškodovancu
prisodi le v obsodilni sodbi, je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom v izreku v odločbi o
premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je naložilo obdolženki v plačilo, v škodo obdolženke kršilo navedeno
37 Za oblikovanje odločbe o premoženjskopravnem zahtevku glej 14.15.
409
zakonsko določbo, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodne odločbe. Obdolženka v
postopku namreč ni bila spoznana za krivo, temveč ji je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom
izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja s prostosti po 65. členu KZ." Sodba I Ips
405/2005.
18.3 Premoženjskopravni zahtevek
V skladu s 102/III mora premoženjsko pravni zahtevek (adhezijski predlog) vsebovati:

a) določen zahtevek.
b) dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka.
Vprašanje, kdaj gre za premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal s kaznivim dejanjem, presoja izključno po
pravilih civilnega materialnega prava, zato je kljub temu, da pridruženi postopek teče v skupnem postopku
glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava. Vendar pa kazenski procesni
zakon v določbi drugega odstavka 100. člena pravice do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ki je
nastal s kaznivim dejanjem, ne omejuje le na zahtevke, ki jih je glede na določbo 1. člena ZPP dopustno
uveljavljati v pravdi (spori iz osebnih in družinskih razmerij, spori iz premoženjskih in drugih civilnopravnih
razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti
specializiranega sodišča ali drugega organa), ampak predmet premoženjskopravnega zahtevka omejuje na
zahtevke, ki jih je dopustno uveljavljati v sporu in se tičejo (i) povrnitve škode, (ii) vrnitve stvari ali (iii)
razveljavitve določenega pravnega posla. Povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev določenega
pravnega posla, se torej lahko uveljavljajo v kazenskem postopku samo, če so ti zahtevki po svoji naravi
takšni, da jih je mogoče uresničiti pred pravdnim sodiščem. Predmet premoženjskopravnega zahtevka, ki je
nastal s kaznivim dejanjem, glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP, torej ne more biti nekaj,
česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljaviti, ker bi bilo npr. v nasprotju s pravnim redom, kakor
tudi ne zahtevki za uveljavljanje katerih je predpisan kakšen drug postopek, npr. upravni postopek, davčni
postopek, itd. (Sodba I Ips 61836/2011-105).
"Upravičenec premoženjskopravnega zahtevka je dolžan navesti, katero obliko povrnitve škode zahteva in
svoj zahtevek tudi čim bolj natančno določiti." (Sodba I Ips 224/2009). "Določna označitev zahtevka
pomeni, da upravičenec svoj zahtevek čim bolj natančno opredeli glede vrste škode, višine škode in načina
povrnitve škode (prim. tudi Horvat, 235-236)". (VSL sklep II Kp 411/2009). Adherent mora natančno
navesti, kaj zahteva, in svoj zahtevek, ki se nanaša na povračilo škode, izraziti v številkah, zato je koristno,
če mu to sporočimo s tipskim pisanjem K_OSK_ADHEZ, ki ga lahko uporabimo tudi na samem naroku.
Oškodovanec lahko zahteva več kot to, kar je z opisom kaznivega dejanja ugotovljena korist, škoda ali
vrednost, sodnik pa lahko prisodi v mejah postavljenega zahtevka več, kot je njihova višina, navedena v
izreku sodbe. "...odškodninski postopek, ki je pridružen kazenskemu (adhezijski postopek), kljub temu da
teče v skupnem postopku, [je] glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava.
Pojem škode je v civilnem materialnem pravu opredeljen v določbi 132. člena Obligacijskega zakonika.... Po
navedeni določbi se za škodo šteje zmanjšanje premoženja (navadna škoda), kakor tudi izgubljeni dobiček in
nepremoženjska škoda. Glede na takšno opredelitev pojma škode ni v skladu z določbo 100. člena ZKP
nobene ovire, da sodišče v okviru premoženjskopravnega zahtevka oškodovancem ne bi priznalo tudi
odškodnine za nepremoženjsko škodo, če se le s tem ne bi preveč zavlekel kazenski postopek." (Sodba I Ips
3048/2010-87). "Odškodninski postopek, ki je pridružen kazenskemu (adhezijski postopek), kljub temu da
teče v skupnem postopku, je glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava.
Škodno dejanje lahko pomeni tudi kaznivo dejanje, vendar pa odškodninska obveznost obstaja tudi, če
škodni primer ne predstavlja kaznivega dejanja. Zato vprašanja odškodninske odgovornosti ni mogoče
enačiti z vprašanjem kazenske odgovornosti in povezano s tem se tudi drugače presoja vzročna zveza med
ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico po pravilih kazenskega prava in spet drugače po
pravilih odškodninskega prava. V konkretnem primeru to pomeni, da dejstvo, da obtožba obsojencu ni več
410
očitala, da je oškodovankina smrt v bolnišnici bila posledica hude telesne poškodbe, ki ji jo je povzročil s
svojim vozilom, ne pomeni, da je izključena vzročna zveza med dogodkom, za katerega je obsojenec
odgovoren in končnimi posledicami tega dogodka, ki pomenijo škodo. Povedano drugače, ni mogoče še reči,
da otroci pokojne oškodovanke zaradi njene smrti niso utrpeli škode – duševne bolečine, prav tako pa je res,
da ni mogoče reči, da je ta škoda res nastala in da je obtoženec zanjo odgovoren, ker o tem oziroma dokler o
tem ni bilo razsojeno. Sodišče je namreč v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP oškodovance (sic!)
napotilo na pravdo s celotnim odškodninskim zahtevkom." (Sodba I Ips 22575/2010-101). "Sodišče lahko
prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti,
lahko pa mu ga prisodi tudi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo (2. odstavek 105. člena ZKP).
Sodišče, ki je v tej zadevi prisodilo ošk. M.Ž. premoženjskopravni zahtevek v celotnem priglašenem znesku,
ki mu obsojenec ni ugovarjal, je postopalo tudi v skladu z navedenimi določbami. Sodišče je namreč odločilo
o tem zahtevku v obsegu, ki ga je priglasila oškodovanka. To pa pomeni, da je lahko odločilo tudi o tistem
delu zahtevka, ki je z obsojenčevim dejanjem povezan, ne pa tudi izrecno zajet z izrekom."( Sodba I Ips
202/2002). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije
višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje
stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri
posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete
dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in
družbenim namenom (Sodba I Ips 3048/2010-87). "Oškodovanec je priglasil kot premoženjskopravni
zahtevek vrnitev 500 DEM, sodišče prve stopnje pa je oškodovanca napotilo na pravdo, ker je bil zahtevek
podan v tuji valuti. Javni tožilec je uveljavljal v zvezi s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka po
11. točki 364/1 ZKP, sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da ne gre za takšno kršitev, ampak za napačno
uporabo civilnega prava (395. člen ZOR) v adhezijskem postopku, kar bi lahko sodišče konvertiralo
zahtevek iz DEM v SIT." (VSL sodba Kp 1239/93).
18.3.1 Premoženjskopravni zahtevek in stečaj
„Upravičenec ima izbiro, v katerem postopku bo uveljavljal premoženjskopravni zahtevek. Lahko ga

uveljavlja v kazenskem postopku, vendar pa to ni nujno. Če ga ne uveljavlja v kazenskem postopku, ni
prizadet v svoji pravici, da ga lahko uveljavlja v pravdnem postopku. To lahko stori »z vložitvijo tožbe zoper
tistega, ki mu je povzročil škodo, in to bodisi že med kazenskim postopkom ali šele po njegovem končanju«
oziroma s prijavo terjatve (v postopku osebnega stečaja) (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP).
Medtem ko je učinek izpodbijanja po obligacijskem pravu le v korist tožnika (upnika), »kolikor je potrebno
za izpolnitev njegovih terjatev« (260. člen OZ), pa je učinek izpodbijanja po insolvenčnem pravu v korist
vseh stečajnih upnikov (oziroma splošne stečajne mase, iz katere se poplačajo stečajni upniki) (prvi in drugi
odstavek 278. člena ZFPPIPP), s tem da »z začetkom stečajnega postopka prenehajo pravice upnikov
izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava o izpodbojnosti dolžnikovih
pravnih dejanj in lahko ta pravna dejanja izpodbijajo samo v skladu s pravili, določenimi v pododdelku. 5.3.4
[ZFPPIPP]« (prvi odstavek 270. člena ZFPPIPP). Iz navedenega izhaja, da je treba v primeru kazenskega
postopka zoper obdolženca, zoper katerega je bil začet postopek osebnega stečaja, upoštevajoč temeljno
načelo stečajnega prava o sočasnem in sorazmernem poplačilu (stečajnih) upnikov, premoženjskopravni
zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, uveljavljati v pravdi (prijaviti v postopku osebnega stečaja),
ne pa v kazenskem postopku.
Ker je odločanje o premoženjskopravnem zahtevku kazenskemu postopku pridruženi pravdni postopek, za

katerega veljajo določbe civilnega procesnega prava, zanj velja, da bo zaradi nastopa pravnih posledic
začetka osebnega stečaja prekinjen po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP. Nadaljnje vodenje -
prekinjenega postopka bo v takem primeru odvisno od upravičenčeve pravočasne prijave terjatve
(premoženjskopravne narave) v postopku osebnega stečaja in od tega, ali jo bo stečajni upravitelj prerekal ali
priznal. Če bo stečajni upravitelj terjatev prerekal in upravičenca napotil na pravdo za ugotovitev njenega
411
obstoja, bo upravičenec moral predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka. Če pa bo stečajni upravitelj

terjatev priznal, upravičenec ne bo imel pravnega interesa za nadaljevanje prekinjenega postopka.
Upravičenec premoženjskopravnega zahtevka ne more uveljavljati v obeh postopkih, saj se pravdni in

adhezijski postopek izključujeta. Vendar pa lahko upravičenec s tožbo uveljavlja premoženjskopravni
zahtevek, čeprav je bilo v kazenskem postopku s sodbo odločeno, da se odvzame premoženjskopravna korist
v višini zahtevka, a le, če civilnopravna sankcija odvzema premoženjske koristi (še) ni bila izvršena.“
(Đorđević 264, 265)
Niti Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju niti ZKP ne
določata, da se adhezijski postopek prekine ali ustavi, če je zoper obdolženca uveden postopek osebnega
stečaja, niti nima neprijava terjatve v stečajnem postopku za posledico prenehanje te terjatve, zato je
sodišče ravnalo pravilno, ko je odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev na podlagi dejstev,
ugotovljenih v dokaznem postopku. Odločitev sodišča bi bila materialnopravno napačna le v primeru, da je
do poplačila terjatev v stečajnem postopku prišlo pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, saj s
poplačilom terjatev v stečaju (delno) prenehajo tudi odškodninske terjatve oškodovancev, ker je škoda, ki
jim je nastala s kaznivim dejanjem, na ta način (vsaj delno) povrnjena (Sodba I Ips 7854/2011-112).
18.4 Odločitve sodišča
"Če sodišče oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v višini, kot je ugotovilo prigoljufani znesek,
posebnih razlogov v zvezi s to odločitvijo sodba ne potrebuje." (Sodba I Ips 14322/2010). "Zaradi
obtoženčevega pripoznanja premoženjskopravnega zahtevka, kot ga je priglasil oškodovanec, je sodišče prve
stopnje temu pripoznanju utemeljeno sledilo in zato ni presojalo njegove utemeljenosti." (VSC sodba Kp
156/00).
"Dobra stran pisnega adhezijskega predloga je tudi v doslednejšem varovanju obdolženčevih pravic. ZKP
seveda ne vsebuje izrecne določbe o tem, da je treba adhezijski predlog vročiti obdolžencu. V prvem
odstavku 104. člena določa le, da sodišče zasliši obdolženca o dejstvih, navedenih v adhezijskem predlogu. S
temi dejstvi mora biti obdolženec torej seznanjen. Vedeti mora, kaj in na kakšni podlagi oškodovanec zoper
njega uveljavlja. Z vsebino predloga se bo najbolje seznanil, če mu bo vročen pisni predlog. Z vročitvijo
predloga obdolžencu bi se po moji oceni bistveno spremenila tudi praksa, ki nedosledno uporablja določbe
prvega odstavka 104. člena ZKP, saj obdolženec v praksi o dejstvih iz predloga večkrat sploh ni zaslišan.
Obdolženec nad civilnopravnim delom kazenske sodbe ne bi smel biti presenečen. Uresničevanje njegovih
temeljnih pravic do zaslišanja zahteva, da mora sodišče - tudi že preiskovalni sodnik - z obdolžencem
razpravljati tudi o temelju in višini škode. Če bi sodišče obdolženca, ki o teh dejstvih ne bi bil zaslišan,
obsodilo na izpolnitev adhezijskega zahtevka, bi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega
odstavka 371. člena ZKP." (Jelenc Puklavec, 2003). "Iz izvedenega dokaznega postopka je med drugim tudi
razvidno, da se obdolženec s premoženjskopravnem zahtevku sploh ni izjasnil, kot to določa 1. odst. 104.
člena ZKP. Po tej določbi mora sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, zaslišati obdolženca o dejstvih,
navedenih v predlogu in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjskopravnega
zahtevka. V zvezi s poškodbami oškodovanca se je obdolženi zagovarjal, da oškodovanca ni bil poškodoval,
torej se je dovolj jasno izjavil o samem poteku kaznivega dejanja grdega ravnanja, ni pa bil zaslišan o
premoženjskopravnem zahtevku, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb
kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, saj je oškodovancu prisodilo premoženjskopravni
zahtevek, ne da bi obdolženca prej zaslišalo o predlogih upravičenca še manj pa o navajanjih v sodbi, za
katere v spisu sploh ni potrebnih dokazov." (VSL sodba I Kp 846/2006).
"Gre torej za pridruženi postopek h kazenskemu postopku, za katerega veljajo določbe civilnega procesnega
prava in določbe obligacijskega prava. Razlika med pooblastili sodišča v kazenskem postopku in pooblastili
sodišča v civilnem postopku je le v tem, da se v kazenskem postopku odloča o premoženjskopravnem
412
zahtevku le meritorno (sodišče ga prizna deloma ali v celoti) a še to le, če izda obsodilno sodbo, v nobenem
primeru pa nima pooblastil za zavrnitev zahtevka (kakor velja to za pravdo)."(Sodba I Ips 146/2007).
"Kazensko sodišče pa nima pooblastila za zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka in to tudi v primeru, če

ugotovi, da teče v zvezi s tem pravda ali da je bila celo izrečena že pravnomočna sodba (ali da obstoji drug
izvršilni naslov). V takem primeru bo namreč v skladu z določbo drugega odst avka 105. člena ZKP
oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom le napotilo na pot pravde." (Sodba I Ips 43/2008, enako I
Ips 242/2000, I Ips 501/2008, I Ips 1994/2010).
"Glede na navedeno se lahko obdolženec in oškodovanec (oziroma upravičenec) o plačilu

premoženjskopravnega zahtevka tudi poravnata, lahko pa obdolženec premoženjskopravni zahtevek tudi
pripozna. Pripoznava tožbenega zahtevka je torej pravdno dejanje, s katerim toženec (v kazenskem postopku
obdolženec) izjavlja, da je tožnikov (v kazenskem postopku upravičenčev) zahtevek utemeljen. Obrazložitev
sodbe v teh primerih glede višine prisojenega premoženjskega zahtevka se bo tako nanašala le na navedena
procesnopravno relevantna dejstva, to je na sklenitev poravnave oziroma na priznanje (tožbenega) zahtevka,
ne pa na druga dejstva, ki bi jih sicer sodišče moralo presojati ob ugotavljanju višine zahtevka." (Sodba I Ips
146/2007).
18.5 Napotitev na pravdo
Sodnik mora oškodovanca napotiti na pravdo (tudi če bi obdolženec pripoznal zahtevek):

a) če je izrekel oprostilno ali zavrnilno sodbo
b) če je s sklepom ustavil postopek ali zavrgel obtožnico (tudi če je postopek ustavil preiskovalni sodnik)
c) če je s sklepom odločil, da se sodišče izreče za stvarno ali krajevno nepristojno.
Če sodišče prve stopnje v sklepu o zavrženju obtožnega predloga ni formalno odločilo o priglašenem
premoženjskopravnem zahtevku, ne gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odst.
371. čl. ZKP, saj oškodovanec kot tožilec ni izgubil pravice do vložitve odškodninske tožbe v pravdnem
postopku (VSC sklep Kp 21/2000).
Kadar se premoženjskopravni zahtevek nanaša na plačilo terjatev iz neplačanega davka je treba

oškodovanko Republiko Slovenijo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. V skladu
z drugim odstavkom 100. člena ZKP se premoženjskopravni zahtevek lahko nanaša na povrnitev škode,
vrnitev stvari ali razveljavitev pravnega posla. Uveljavljanje terjatev iz naslova neplačanega davka glede na
določbo 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne more biti predmet pravdnega
postopka in se glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP ne nanaša na povrnitev škode, vrnitev
stvari ali razveljavitev pravnega posla, zato sodišče v kazenskem postopku takšnemu zahtevku ne more
ugoditi. Sodišče mora v takšnih primerih oškodovanko Republiko Slovenijo napotiti na pravdo, saj določbe
ZKP ne dajejo podlage za zavrnitev ali zavrženje premoženjskopravnega zahtevka (Sodba I Ips 42419/2011-
128), enako (Sodba I Ips 61836/2011-105).
Sodnik sme upravičenca napotiti na pravdo (ob sklicevanju na 105/II in ne 105/III):
a) če bi se kazenski postopek z odločanjem o adhezijskem zahtevku preveč zavlekel (100/I). Ne zadošča

nepomembno zavlačevanje (Jelenc Puklavec, 2003). "Pri presoji, ali bi se zaradi obravnavanja
premoženjskopravnega zahtevka kazenski postopek preveč zavlekel, je treba pretehtati, kakšne do kaze bi
bilo potrebno izvesti glede tega zahtevka in kaj pomeni to v primerjavi z dokazi, ki jih bo moralo sodišče
izvajati glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe." (Sodba I Ips 76/2010).
"- Prevladujoče stališče je, da izvajanje dodatnih dokazov (iz adhezijskega predloga ali v zvezi z njim) ne
pomeni nujno tudi pomembnega podaljšanja postopka, če sodnik lahko te dodatne dokaze izvede takoj, pač
na račun podaljšanja izvajanja dokazov zaradi kaznivega dejanja na istem naroku.
413
- Različna so stališča o vprašanju, ali gre za pomembno podaljšanje takrat, če bi bila zaradi odločitve o
zahtevku (in z njo povezane izvedbe dokazov) potrebna preložitev naroka ali glavne obravnave. Tudi za našo
sodno prakso se bi dalo reči, da je potreba za preložitev glavne obravnave eden od pomembnih kriterijev za
oceno, ali gre za pomembno zavlačevanje. Proti takemu pogledu so tehtni pomisleki, zaradi katerih se zdi, da
v teoretičnih delih utemeljeno prevladujejo drugačna, kritična stališča, da namreč vsaka preložitev glavne
obravnave še ne pomeni pomembnega zavlačevanja kazenskega postopka. Pri tem ocenjevanju mora biti
namreč upoštevan tudi obseg kazenske zadeve, ki je pomemben. V velikem kazenskem procesu, z velikim
številom kaznivih dejanj, še ni pomembnega zavlačevanja, če bo sodišče zaradi izvedbe dodatnih dokazov iz
adhezijskega predloga ali v zvezi z adhezijskim zahtevkom glavno obravnavo moralo preložiti in bo na enem
obravnavnem dnevu zaposleno izključno z obravnavo adhezijskega zahtevka. Če bo sodil v takem
kazenskem postopku senat petih sodnikov, bi lahko drugi (poklicni) sodnik civilist odločilno prispeval k
materialnopravnemu obravnavanju adhezijskega zahtevka in odločanju o civilnopravnem sporu.
- Povsem neprimerno pa bi bilo, če bi sodnik pri tehtanju, ali naj adherenta napoti na pravdo, kot enega od
kriterijev upošteval okoliščino, da lahko dejstvo, da obdolženca obsodi na plačilo odškodnine, pomeni slabši
izid kazenskega postopka za obdolženca, ki bi utegnil vplivati na obdolženčevo odločitev glede pritožbe."
(Jelenc Puklavec, 2003)
b) če podatki kazenskega postopka ne dajejo podlage niti za popolno niti za delno razsojo o adhezijskem
zahtevku. "V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP napoti sodišče na pravdo oškodovanca s celotnim
premoženjskopravnim zahtevkom, če podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za
popolno niti za delno razsojo o tem zahtevku. Sodišče oškodovanca ne sme napotiti na pravdo, če je višina
škode tudi zakonski znak kaznivega dejanja." (Sodba I Ips 76/2010). Za napotitev na pravdo zadošča že
možnost, da je zahtevek neutemeljen, s čimer se želi preprečiti, da bi se adhezijski postopek nadaljeval z
razčiščevanjem odškodninskega zahtevka še potem, ko je že dozorela odločitev o kazenski stvari (Jelenc
Puklavec, 2003).
c) če se več oškodovancev prepira o lastništvu stvari, ker o tem v kazenskem postopku sodišče ni
pooblaščeno razpravljati (drugi odstavek 110. člena ZKP).
Sodnik ne sme napotiti oškodovanca na pravdo:

"Če je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja, sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim
zahtevkom ne sme napotiti na pravdo" (Sodba I Ips 76/2010). "Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP
sme sodišče napotiti oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom samo v primeru,
če podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo o tem
zahtevku. Navedeno torej pomeni, da v primeru, ko je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja in jo
mora kazensko sodišče že zaradi tega ugotavljati v dokaznem postopku, sodišče oškodovanca s
premoženjskopravnim zahtevkom ne sme napotiti na pravdo (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 76/2010
z dne 20. 1. 2011). Na podlagi ugotovitve, da vsebuje v obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja v
izreku obsodilne sodbe natančen izračun povzročene škode (to je vrednost ukradenih predmetov in denarja)
in da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze glede višine škode,
ki je bila oškodovancema povzročena s kaznivim dejanjem, ter se do višine povzročene škode opredelilo v
obrazložitvi sodbe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da dajejo podatki kazenskega postopka zanesljivo podlago za
prisojo premoženjskopravnega zahtevka (najmanj) v višini v izreku sodbe ugotovljene vrednosti ukradenih
predmetov in denarja, ki so si jih obsojenci prilastili na škodo obeh oškodovancev. Po presoji Vrhovnega
sodišča je zato sodišče prve stopnje z napotilom oškodovancema, da v pravdi uveljavljata celoten
premoženjskopravni zahtevek, ker glede na navedbe oškodovancev o neprecenljivi in numizmatični
vrednosti ukradenih predmetov nima podlage za odločitev o njihovi vrednosti, z nadaljnjimi dokazi pa bi se
postopek preveč zavlekel, kršilo določbo drugega odstavka 105. člena ZKP." (Sodba I Ips 34619/2011).
"Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi sodbe in istočasno tudi nasprotuje sam sebi, ker izhaja iz opisa
kaznivega dejanja, da je obdolženec ukradel oškodovancu približno 30 m 3 peska v skupni vrednosti najmanj
50.000,00 SIT, v razlogih sodbe pa je sodišče ugotovilo, da podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive
podlage niti za popolno, niti za delno razsojo o premoženjskopravnem zahtevku." (VSL sklep I Kp
855/2000). V primeru obsodilne sodbe za kaznivo dejanje tatvine, v kateri je bila vrednost vzete stvari točno
414
navedena in bila enaka znesku, za katerega je obdolženec oškodovanko oškodoval, bi bila utemeljitev
odločitve o napotitvi na pravdo z obrazložitvijo, da bi se kazenski postopek preveč zavlekel, če bi sodišče
ugotavljalo višino škode, v nasprotju z izrekom in predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka
iz enajste točke 371. člena ZKP (Jelenc Puklavec, 2003). Če je višina škode sama po sebi kvalifikatorna
okoliščina kaznivega dejanja, ki ga je obtoženec storil in za katerega je bil tudi spoznan za krivega, se
predsednik senata ne more izogniti ugotavljanju te višine in bi napotitev oškodovanca na pravdo pomenila
čisti nesmisel.(Javornik 88).
18.6 Premoženjskopravni zahtevek - odvzem premoženjske koristi
"Ukrep odvzema premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, izhaja iz
načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma gre za
izravnavo stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja (prvi odstavek 74. člena KZ-1). Po prvem
odstavku 75. člena KZ-1 se storilcu ali drugemu prejemniku koristi odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka
druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni
mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Izhajajoč iz določbe prvega
odstavka 76. člena KZ-1 (varstvo oškodovanca) se ukrep odvzema premoženjske koristi (ki se izvrši v korist
proračuna) v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca vselej uporabi subsidiarno, kar
pomeni, da ga je sodišče dolžno izreči, če ugotovi, da je obdolženec s kaznivim dejanjem pridobil
premoženjsko korist, in:
a) če oškodovanec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka,
b) če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, kadar premoženjska
korist presega oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek, ali
c) če sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo." (Sodba I Ips 34619/2011-
416, enako sodbe I Ips 95/2010, I Ips 46801/2011-245 ter VSL sodba I Kp 856/98).
Pravilo iz 1. odstavka 97. člena KZ, da se premoženjska korist odvzame samo, kolikor presega
premoženjskopravni zahtevek, ki je bil oškodovancu prisojen v kazenskem postopku, se uporabi tudi v
primeru, ko je bil premoženjskopravni zahtevek še pred izrekom sodbe v kazenskem postopku pravnomočno
dosojen oškodovancu v pravdi (Sodba I Ips 52/1999). Podoben učinek kot dosojeni zahtevek v pravdnem
postopku imajo tudi nekateri drugi dogodki v razmerju med oškodovancem in obdolžencem, katerih
posledica je prenehanje terjatve oškodovanca. Treba je namreč ločiti situacijo, ko se oškodovanec odpove le
svoji procesni pravici do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku, od
situacije, ko se odpove svoji terjatvi do storilca v materialnopravnem pomenu, ko mu torej dolg odpusti ali
korist podari. V prvem primeru nastopi dolžnost države, da odvzame storilcu premoženjsko korist, s katero
obsojenec ne more razpolagati. Oškodovanec pa lahko svojo terjatev še vedno uspešno uveljavlja v
pravdnem postopku. V drugem primeru, ko oškodovančeva terjatev preneha pred izrekom obsodilne sodbe,
ker storilec na primer vrne oškodovancu ukradeno stvar, ali mu povrne s kaznivim dejanjem povzročeno
škodo, ali oškodovanec svojo terjatev do obdolženca pobota z nasprotno terjatvijo obdolženca, oškodovanec
več nima zahtevka proti storilcu, in je položaj v premoženjskopravnem smislu enak, kot če je oškodovancu
že pravnomočno prisojen premoženjskopravni zahtevek, kar je treba po določbi prvega odstavka 76. člena
KZ-1 ustrezno upoštevati pri odločanju o odvzemu premoženjske koristi. V nasprotnem primeru bi obsojenec
premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, vrnil dvakrat, najprej oškodovancu, nato še državi.
Odvzem premoženjske koristi je subsidiaren oškodovančevemu zahtevku, zato premoženjskopravno
razmerje med oškodovancem in obsojencem (obdolžencem) glede koristi, ki jo slednji pridobi na škodo
prvega, nujno vpliva na odločbo o odvzemu premoženjske koristi (Sodba I Ips 46801/2011-245). Ker
oškodovanec, ki mu obsojenec ni povrnil škode, povzročene s kaznivim dejanjem, v kazenskem postopku ni
uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, je sodišče obsojencu utemeljeno odvzelo premoženjsko korist,
pridobljeno s tem kaznivim dejanjem. Poznejše oškodovančevo ravnanje, ko je premoženjskopravni zahtevek
uveljavljal v izvršilnem postopku na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v ničemer ne vpliva
na zakonitost sodbe (Sodba I Ips 364/2002).
415
18.7 Premoženjskopravni zahtevek - pogojna obsodba z naloženo obveznostjo

povrnitve škode
"S tem ko je sodišče na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP v adhezijskem postopku oškodovani
gospodarski družbi deloma prisodilo premoženjskopravni zahtevek, s presežkom pa jo je napotilo
na pravdo, obenem pa je obsojenki po 3. odstavku 50. člena KZ v okviru izrečene pogojne obsodbe
naložilo kot posebno obveznost povrnitev škode, ki jo mora izpolniti v določenem roku, sicer bo
pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena, to ne pomeni dvakratnega nalaganja iste
obveznosti, saj gre za dva povsem različna kazenskopravna instituta." (Sodba I Ips 66/2002).
416
19 IZVEDENSTVO
Izvedenec se je umaknil, zdravnik Radan na prostosti, Dnevnik 19.5.2016: "Po njenih (izvedenke obrambe,
J.M.) besedah je podatke, pridobljene s testi, interpretiral na podlagi več kot 40 let starih knjig. Uporabljal
je tudi povsem neprimerne in neuporabne teste, za enega od njih je dejala, da je »na nivoju Jane«. Za
drugega je spet menila, da je bila njegova uporaba »norost prve vrste« in da ne more verjeti, da to dandanes
še kdo počne, saj so na voljo drugi kakovostni diagnostični postopki."
19.1 Kdaj naj se sodišče odloči za odreditev izvedenstva?
"Ob spremljanju sodne prakse se vsiljuje vtis, da sodniki (praviloma samo eni) prepogosto odrejajo
izvedenstvo:
• Včasih zato, ker se jim neupravičeno zdi, da za ugotovitev določenega dejstva potrebujejo strokovno
mnenje izvedenca, čeprav bi za presojo zadoščala že povprečna splošna razgledanost.
• Včasih zato, ker se želi sodnik zavarovati pred očitkom, da ni bil temeljit pri ugotavljanju dejanskega
stanja. Če sodečemu sodniku večkrat ne zadošča dokazna podlaga, ki jo je zbral preiskovalni sodnik,
in zato večkrat v podobnih primerih sam odredi izvedenstvo, se bo preiskovalni sodnik z odreditvami
izvedenstva zavaroval pred očitkom, da je bilo treba popravljati njegovo delo. Sodeči sodnik pa se
utegne po nepotrebnem večkrat odločati za izvedensko delo, če je bilo nekaj sodb razveljavljenih
zato, ker ni odredil izvedenstva.
Niso izjemni primeri, ko sodišča druge stopnje ob pomislekih v pravilnost in popolnost dejanskega stanja
naročijo še odreditev izvedenstva, da bi bila razveljavitev videti čim bolj pretehtana in utemeljena.
Odločilna in pomembna dejstva
Sodnik se bo odločil za odreditev izvedenstva takrat, ko brez njega ne bo mogel ugotoviti dejanskega stanja
kaznivega dejanja, ki ga obravnava. Praviloma bodo to tako imenovana odločilna dejstva. To so tista dejstva,
ki so:
a) znaki kaznivega dejanja in ki tedaj pomenijo objektivni dejanski stan kaznivega dejanja, predpisanega v
Kazenskem zakoniku;
b) dejstva in okoliščine, ki pomenijo subjektivno dejansko stanje kaznivega dejanja (dejanska podlaga za
krivdno obliko, za ugotavljanje prištevnosti, pa tudi za izrek kazenske sankcije).
Poleg odločilnih dejstev bodo to tudi že pomembna dejstva (tako 248. člen ZKP). Ni upravičeno in niti ni
dovoljeno izvedensko delo za ugotovitev nepomembnih, obrobnih okoliščin. Tudi s pomembnimi dejstvi
(indici) ali posrednimi dokazi dokazujemo odločilna dejstva. Npr. pri kaznivem dejanju umora je
oškodovančeva smrt odločilno dejstvo. Mikrosledovi kontaktnih vlaken storilčeve obleke pa so pomembno
dejstvo, ki lahko v povezavi z drugimi dejstvi (indici) daje podlago za sklep, kdo je storilec kaznivega
dejanja umora. Ni pa pomembno dejstvo npr. diagnoza telesnih poškodb v slovenščini. Ponekod je npr.
praksa zdravnikov, da v zdravniškem spričevalu ali v obvestilu o poškodbi navedejo diagnozo le v latinščini.
Sodnik samo zaradi prevoda diagnoze od redi izvedensko delo, ki se omeji le na prevod iz latinščine, pri
katerem bi si sodnik lahko pomagal že z leksikonom medicinskih izrazov." (Jelenc Puklavec, 2000).
"Izvedenec je, povedano v jeziku procesnega prava, svojevrstno dokazno sredstvo. Njegova naloga je
zagotoviti sodniku tista splošno razgledanost presegajoča znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o
sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezani strokovni pomočnik sodišča. V pomoč mu je
pri ugotavljanju dejstev in razumevanju njihovega pomena ter pri ugotavljanju vsebine pravnih standardov,
seveda kadar so ta spoznanja dosegljiva šele z uporabo specifičnih strokovnih znanj. Izvedenec ima torej
lahko nadvse pomemben vpliv na sojenje. Vendar človekova pravica stranke do sodnega varstva pred
neodvisnim sodiščem sodniku prepoveduje, da bi zaradi umanjkanja lastnih specifičnih strokovnih znanj
417
pristojnost sojenja preprosto prenesel na izvedenca. Zato mora tudi v takih primerih dejansko stanje z
izvajanjem in vrednotenjem dokazov praviloma ugotavljati sodišče. Izvedenec kot sodnikov strokovni
pomočnik sme po navodilu sodnika sam ugotavljati dejstva, ki tvorijo konkreten dejanski stan, samó
izjemoma, namreč takrat, ko že samo ugotavljanje takega dejstva neposredno terja strokovno znanje (na
primer ugotavljanje vzroka smrti med medicinskim posegom).Taka izjema je logična in tudi
(ustavnopravno) nujna, saj bi bilo sicer v takšnih sporih sodno varstvo bistveno okrnjeno ali celo izvotljeno.
Prav tako sodnik, tudi če z izvedenčevo pomočjo spoznava vsebino pravne narave (na primer vsebino
standarda ravnanja v določenem poklicu), normativne konkretizacije ne sme prepustiti izvedencu.
Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v
sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika. Smiselno enako velja za vodenje sodnega postopka. Iz
prvega odstavka 23. člena Ustave izvirajoča zahteva, da je sodnik gospodar sodnega postopka, pa ne
preprečuje aktivnega sodelovanja izvedenca s sodiščem, ki je nujno za to, da bo izvedenec lahko učinkovito
odgovoril na tista strokovna vprašanja, ki so bistvena za razsojo" (Up-460/14-26).
19.2 Kaj je potrebno strokovno znanje po 248. členu ZKP?
"Sodnik mora dobro poznati pravno stroko. Dejstva, ki jih v postopkih ugotavlja, večkrat segajo tudi na
področje drugih strok (npr. prometne, medicinske, gradbene, grafološke itd.). Sodnik teh strokovnih vprašanj
ne more rešiti sam. Zato potrebuje pomoč izvedencev, ki obdelajo ta vprašanja s svojim strokovnim znanjem
tako, da postanejo dostopna sodišču (248. člen ZKP).
Kdaj potrebuje sodnik strokovno znanje druge stroke je quaestio facti. Situacij, ko je sodniku to znanje
potrebno, ni mogoče našteti ali vsaj v celoti predvideti.
Ob hitrem razvoju vseh strok od sodnika, ki mora biti povprečno strokovno razgledan na drugih področjih, ni
mogoče pričakovati, da bo obvladal tudi posebnosti drugih strok. Zato je kriterij za oceno, kaj je posebno
strokovno znanje, sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna
razgledanost: ne sodnikova, temveč splošna. Tako bo npr. v povprečno splošno razgledanost še sodilo znanje
o tem, da neogret avtomobilski motor slabše pospešuje. Poznavanje delovanja ABS zavornega sistema in
njegovih učinkov na dolžino zavornih poti pa bo okvire povprečne razgledanosti že presegalo.
So sicer sodniki, ki imajo potrebno lastno znanje tudi iz drugih strok. Pa vendar sodnik v takšnem primeru ne
bo mogel uporabiti svojega lastnega znanja in odločiti brez izvedenskega mnenja. V takšnem primeru
procesni udeleženci niti ne bi vedeli, kako se je sodnik opredelil do nekega strokovnega vprašanja iz druge
stroke, katerega ni niti razjasnjeval. V veliki meri bi bila prizadeta kontradiktornost postopka, saj bi utegnilo
biti onemogočeno sodelovanje strank in drugih procesnih udeležencev pri obravnavanju pomembnih dejstev
in ugotavljanju resnice."(Jelenc Puklavec, 2000). Glej tudi → 15.5.3.4 Kdaj je potrebno izvedensko mnenje o
verodostojnosti?
Kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga,
ki ima potrebno strokovno znanje, se odredi, naj to opravijo izvedenci, ki pomagajo sodišču pri
ugotavljanju in presoji dejstev (Sodba I Ips 238/2010); kadar so za presojo nekega dejstva potrebna
abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki jih ne stranke ne sodišče ne poznajo (Sodba I Ips 30340/2011-81).
Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje, ki terja pritegnitev izvedenca, je sodnikovo spoznanje,
da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost: Dokazna ocena ugotovljenih
okoliščin konkretnega primera z vidika presoje obstoja očitne nesorazmernosti med zrelostjo obsojenca in
oškodovanke, ne presega praga tiste povprečne strokovne razgledanosti, ki sodišču dovoljuje (omogoča), da
tako dejansko vprašanje razreši samo. Kolikor vložnik v zahtevi trdi, bi sodišče to dejansko vprašanje lahko
razjasnilo le s pritegnitvijo izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, da je zato, ker tega ni storilo, kršilo
obsojenčevo pravico do obrambe, mu ni mogoče pritrditi (Sodba I Ips 24/2009). Ali gre za ugotavljanje
418
takšnega pomembnega dejstva, ki ga je moč opraviti le s pomočjo izvedenca, se presoja v vsakem

konkretnem primeru (Sodba I Ips 30/1997).
19.3 Odredba o izvedenstvu

"a) Izvedenstvo se mora obvezno odrediti s pisno odredbo (prvi odstavek 249. člena ZKP). Na to določbo ne
bi kazalo opozarjati, če se je ne bi v sodni praksi včasih obšlo. Dogaja se, da sodnik izvedenca medicinske
stroke povabi (kar ustno) na sodišče, da poda izvid in mnenje hkrati v več kazenskih zadevah, očitno le na
podlagi zdravstvene dokumentacije, ki si jo izvedenec ogleda kar na naroku. V takih primerih stranke niti ne
vedo, komu je sodnik izvedenstvo zaupal (prvi odstavek 249. člena ZKP). Zoper odredbo o odreditvi
izvedenstva pritožba sicer res ni dovoljena. Stranke, mednje seveda ne spada oškodovanec (144. člen ZKP),
pa imajo pravico, da lahko vložijo zahtevo za izločitev izvedenstva, če so podani razlogi, našteti v 44. členu
in v drugem odstavku 251. člena ZKP. Ob razpisu naroka brez odredbe pa je prizadeta tudi kontradiktornost
postopka, saj so stranke, oškodovanec in zagovornik lahko navzoči pri zaslišanju izvedenca (drugi odstavek
178. člena ZKP), mu zastavljajo vprašanja (sedmi odstavek 178. člena ZKP), dajejo pripombe itd.
b) Pisno odredbo mora sodnik vročiti strankam (prvi odstavek 249. člena ZKP). Oškodovanec sicer ni
stranka v kazenskem postopku (144. člen ZKP), je pa nedvomno potencialna stranka. Zaradi možnega
odstopa državnega tožilca od kazenskega pregona lahko namreč vsak čas vstopi v postopek kot upravičeni
tožilec in s tem pridobi lastnost stranke. Zato je pravno korektno, da sodišče odredbo ali vsaj pisno obvestilo
o odreditvi izvedenstva pošlje tudi njemu. To velja posebno za primere, ko bo pri izvedenskem delu potrebno
oškodovančevo sodelovanje (telesni pregled; odvzem vzorca sline; pregled vozila itd.)." (Jelenc Puklavec,
2000).
19.4 Kako naj sodišče opredeli nalogo, ki jo naloži izvedencu?
"Natančnega in za vse primere uporabnega vzorca ali vsaj priporočila ni mogoče dati. Predvsem velja, da
sodnik, ki ve, kaj mora izvedenca vprašati, kaj od njega pričakuje, vprašanje oblikuje določno in jasno.
Opredelitev naloge je za izid postopka pravzaprav enako pomembna kot izrek sodbe. Sodnik mora nalogo
miselno oblikovati že ves čas, ko pred tem izvaja dokaze in s tem pripravlja dejansko podlago za izvedensko
delo. Tako mora npr. pred odreditvijo izvedenstva psihiatrične stroke sodnik raziskati konkretne okoliščine,
ki utemeljujejo sum o obstoju duševne bolezni, motnje ali zaostalosti, ne pa se odločiti za izvedenstvo samo
zaradi teže kaznivega dejanja (npr. pri vsakem kaznivem dejanju umora). Sodnik pa mora pretehtati tudi, ali
je izvedenstvo psihiatrične stroke, ki nedvomno pomeni poseg v preiskovančevo zasebnost, za potek
postopka nujno potrebno (drugi odstavek 37. člena Ustave Republike Slovenije). To mora sodišče v svoji
odločbi (dokaznem sklepu, odredbi o izvedenstvu) tudi obrazložiti. (Tako tudi odločba Ustavnega sodišča
Republike Slovenije opr.št. Up-11/92 z dne 24.10.1996).
Možno je sklepanje, da sodnik včasih pozabi na to, da bo izvedenec lahko odgovoril le, če mu bo sodnik
pripravil dejansko podlago, npr. v primeru, ko sodnik ni zbral podatkov o obdolženčevi vinjenosti, izvedencu
pa je naročil, naj oceni obdolženčevo prištevnost v zvezi z zatrjevano vinjenostjo. Ni čudno, kljub temu, da
ni bilo primerno, da je izvedenec v nekem takem primeru odgovoril, da bi lahko podal izvedensko mnenje le,
če bi pred dejanjem pil skupaj z obdolžencem.
Svojo predstavo o tem, kaj hoče izvedeti s pomočjo izvedenca, mora sodnik pravzaprav posredovati že v
dokaznem sklepu. Vsekakor pa mora to storiti najkasneje v odredbi, kateri se mora skrbno posvetiti.
Fiksiranje naloge izvedencu v odredbi racionalizira izvedensko delo in zagotovi izvedenčevo pomoč res pri
tem, za kar je potrebna. Določno opredeljena naloga prav gotovo ni naročilo, naj “izvedenec poda mnenje o
vseh za odločitev pomembnih dejstvih” ali “mnenje o obdolženčevi prištevnosti”. (Jelenc Puklavec, 2000).
419
Pri odreditvi izvedenstva (249) moramo biti pozorni, da se določno in jasno formulirajo vprašanja, na katera
mora izvedenec odgovoriti, saj pravico do sodnega varstva krši tudi sodnik, ki ugotavljanje dejanskega
stanja, uporabo materialnega prava ali vodenje sodnega postopka prepusti izvedencu...(Up-460/14-26).
Predmet izvedenskega dela ne more biti razjasnitev pravnih vprašanj ali ocena izvedenih dokazov (Sodba I
Ips 238/2010), vendar če se izvedenec finančne stroke sklicuje na veljavno zakonodajo, to še ne pomeni, da
je podal mnenje o pravnih vprašanjih, o katerih odloča izključno sodišče (Sodba I Ips 293/2007). Naloga
izvedenca je, da sodišču pomaga pri ugotavljanju pomembnih dejstev, vendar pa je izvedenec sodišču
pomočnik zgolj pri reševanju dejanskih vprašanj, zato sodišče od izvedenca ne sme zahtevati pravne presoje
dejstev, kontradiktorne ocene dokazov ali mu nalagati nepotrebnih nalog: "...zagovornik zlasti kritičen do
vsebine obeh odredb, s katerima je sodišče prve stopnje izvedenki opredelilo njene naloge. Meni, da
psiholog v kazenskem postopku ne more dati mnenja o tem: 1. ali je oškodovanka govorila resnico glede
spolnih odnosov, saj je to izključna naloga sodišča in 2. ali je pri spolnih odnosih prišlo ali ni prišlo do
pretrganja oškodovankine deviške kožice, o čemer bi lahko podal mnenje samo izvedenec s področja
ginekologije. Obe navedeni vprašanji bi po napotilu pritožbenega sodišča moralo rešiti
sodišče...Izvedenstvo psihološke stroke je ena od oblik izvedenstva v kazenskem postopku. Delovno
področje psihologa je na splošno zelo široko. Vprašanja, na katera mora izvedenec psiholog odgovarjati v
kazenskem postopku so zelo različna in zadevajo osebnost (storilca, žrtve kaznivega dejanja, priče),
prištevnost z vidika klinične psihologije, sposobnost pričevanja itd. Najpogosteje je naloga izvedenca prav
analiza osebnosti v smislu preverjanja zanesljivosti izpovedbe priče, zlasti, ko gre za otroke in mladostnike
kot žrtve kaznivih dejanj s področja spolne nedotakljivosti. Izvedenec psiholog pri tem uporablja
posamično ali v kombinaciji najrazličnejše metode, tehnike in preiskave, uveljavljene na področju klinične
psihologije.
Glede na predstavljena izhodišča in ugotovljena dejstva je treba kot neutemeljen zavrniti očitek zahteve, da
naj bi izvedenka pri svojem delu prekoračila svoja pooblastila. Ugotoviti je treba, da je izvedenka
kategorično in utemeljeno zavrnila odgovor na neustrezno vprašanje, zastavljeno v drugi odredbi sodišča,
ker to presega njeno strokovno področje (pretrganje himna pri spolnem odnosu). V skladu s pravili svoje
stroke pa je smela podati strokovno mnenje o prepričljivosti, iskrenosti in zanesljivosti oškodovanke kot
žrtve spolnega napada. Po oceni sodišča je izvedenka svoje mnenje, da je oškodovanka resnicoljubna, ko je
podrobno in dosledno govorila o spolni zlorabi obsojenca, podala izčrpno, jasno in prepričljivo, pri čemer je
pojasnila tudi sredstva in metode, ki jih je uporabila pri svojem delu. Na ta način izvedenka nikakor ni
odločala o obsojenčevi krivdi, kot trdi zahteva, in ni posegla v temeljno nalogo sodišča, da na podlagi ocene
dokazov po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo pravilne in zakonite sodbe. Njeno
izvedensko mnenje je po ugotovitvah sodišča prve stopnje le eden od številnih dokazov, ki pritrjujejo
izvedenkinim ugotovitvam" (Sodba I Ips 84/2007).
"Izvedenec je sodnikov pomočnik pri reševanju dejanskih vprašanj, ki omogočajo sodnikovo dejansko in
pravno presojo pomembnih dejstev. Za reševanje pravnih vprašani sodnik izvedenca ne potrebuje (razvoj
specialnih pravnih strok utegne čez leta pokazati drugače). Pa vendar je očitno takšno pričakovanje sodnika,
ki v odredbi naloži izvedencu, naj pove, “katere predpise je obdolženec kršil” ali “kdo je povzročil, kdo je
kriv za prometno nesrečo” ali “ali se sklenjeni posel šteje po 1. členu Zakona o kreditnih poslih s tujino kot
kreditni posel s tujino”. S takim vprašanjem sodnik neumestno prelaga na izvedenca odločitev o
obdolženčevi krivdi. Res je, da mora tudi izvedenec takšno nalogo šteti za nezapisano. Nedvomno pa vsaj
omaja strokovni ugled sodnika dejstvo, da odreja nekaj, česar izvedenec ne sme narediti.
Od izvedenca sodnik ne sme pričakovati, naj oceni nasprotujoče dokaze (predvsem izpovedbe), tedaj, da bo
naredil dokazno oceno. Pač pa sodnik izvedencu predoči nasprotujoče si ugotovitve in mu naloži, naj po
pravilih svoje stroke oceni, katera dejstva so lahko sodišču podlaga za dejanske in pravne zaključke.
Izvedencu sodnik ne sme nalagati nepotrebnih nalog. Največkrat sodnika vodi želja, da bi nalogo oblikoval
čimbolj natančno in navidez tudi v skladu s predstavo o poznavanju izvedenčeve stroke, (ki se lahko že z
odredbo pokaže kot majhno). Tako bi bilo odveč, če bi sodnik izvedencu naložil, katere preiskave naj opravi
420
(npr. elektroencefalogram, tomografijo možganov, psihološko testiranje itd.), ker se je tega pač naučil že iz
prejšnjih izvedenskih del. Sodnik izvedencu tudi ne bo naročal, katere metode naj pri delu uporabi, npr.
“časovno-potno analizo”, čeprav je treba analizirati le vožnjo edinega v nesreči udeleženega vozila, ki je
zdrsnilo s cestišča v jarek. Časovno-potna analiza pride namreč v poštev za analiziranje odločilnega gibanja
najmanj dveh vozil, dokler ne pride do njunega stika. Pač pa bo moral sodnik od izvedenca zahtevati
pojasnilo, po kateri metodi: (kako) je prišel do svojih ugotovitev, da bo to pot možno preizkusiti.
Sodnik bo izvedenca lažje vprašal, če se ne bo omejil le na izbiro izvedenca in izdelavo odredbe. V pogovoru
z izvedencem (lahko tudi telefonskem) bo sodnik bolj razumljivo in izčrpno izvedencu predstavil, kakšno
pomoč pravzaprav pričakuje od njega, se z njim posvetoval o tem, ali mu sploh lahko pomaga in dobil
orientacijske podatke za oblikovanje naloge v odredbi. Ob tem bo sodnik izvedel tudi, ali si je izbral
izvedenca prave stroke, ali bo lahko sploh opravil izvedensko delo in v kakšnem roku. Predvsem pa po tej
poti lahko odpadejo nepotrebne napetosti, ki sicer nastajajo ob poskusih laičnih posegov sodnika na področje
izvedenca in izvedenca na področje sodnika, če ga uči tega, kar je v njegovi domeni." (Jelenc Puklavec,
2000).
Pozorni moramo biti na razmejitev pristojnosti: ocenjevanje verodostojnosti izpovedbe oškodovanke je v

pristojnosti sodišča, ne izvedenke (ko je izvedenka odgovorila tudi na vprašanje o možnosti vpliva
oškodovankinega prejšnjega življenja na okrnjeno sposobnost percepcije obravnavanega dogodka) (Sodba I
Ips 10022/2013-260). To pa ne pomeni, da izvedenec ne bi smel samoiniciativno, po lastni presoji,
odgovoriti tudi na kakšno drugo vprašanje s področja svoje stroke, na katero naleti pri svojem delu v okviru
postavljene naloge in ki je pomembno za obravnavani kazenski primer (Sodba I Ips 14/2002). Prav tako
sodišče ni dolžno poimensko navesti celotne zdravstvene dokumentacije, ki naj jo izvedenec pregleda, in kje
se ta nahaja, pač pa zadostuje naročilo izvedencu, da pregleda obdolženčevo zdravstveno dokumentacijo: "Ni
namreč mogoče pričakovati ali celo zahtevati, da bo v kakšnem primeru sodišče v odredbi navedlo vsak
dokument posebej in tudi kje se nahaja. Pogostoma sodiščem to niti ne more biti znano in bo naloga
izvedenca, da ugotovi obstoj relevantne dokumentacije in da jo pregleda. Zato mu ni bilo potrebno
predlagati, da sodišče z dopolnjeno odredbo preskrbi zdravstveni karton obdolženca iz ZPKZ D. (4. odstavek
252. člena ZKP). Izvedenec psihiatrične stroke je tedaj ravnal v skladu z odredbo sodišča in navedenega
zdravstvenega dokumenta ni pridobil na način, ki ga prikazuje zahteva za varstvo zakonitosti ( Sodba I Ips
80/2005). V kolikor sodišče ugotovi, da se sodba ne sme opreti na izpovedbo privilegirane priče, potem tudi
izvedenec zaradi ekskluzije ne sme upoštevati v izvidu in mnenju izjav takšnih prič, ko opisujejo okoliščine,
ki pomenijo znake kaznivega dejanja (VSL sklep II Kp 1372/2009). "Načelno je treba pritrditi kritiki
vložnika zahteve, da bi moralo sodišče, ko je odredilo drugega izvedenca iste stroke, poskrbeti, da ta
izvedenec ne bi bil seznanjen s prejšnjimi mnenji (...)" (Sodba I Ips 346/2007).
19.5 Presoja izvedenskega mnenja

Standardi izvedenskega dela zahtevajo, da izvedenec uporablja le tista metodološka sredstva, ki so
utemeljena na vsakokratnem znanstvenem spoznanju. Znotraj tega je izbor metod sicer prepuščen izvedencu,
vendar morajo biti take, ki so indicirane na podlagi izbranih hipotez. Prav tako je stvar izvedenca kako bo
svoje mnenje predstavil sodišču, vendar pod pogojem transparentnosti (Transparenz) in razumljivosti
(Nachvollziehbarkeit). »To na eni strani pomeni, da morajo biti končne diagnostične ugotovitve izvedenca
predstavljene tako, da jim lahko sledi vsak udeleženec postopka, posebno preko navajanja in opisovanja
naveznih in ugotovljenih dejstev. Po drugi strani morajo imeti udeleženci, vsaj preko drugega izvedenca,
možnost preveriti, na kakšen način je izvedenec prišel do svojih ugotovitev. (BGH,1 StR 618/98, 47)«
»Najmanj, do česar so stranke v takih položajih upravičene, je pravica do seznanitve z izvedenčevimi
postopki ter z neposrednimi, konkretnimi, dejstvenimi izsledki teh postopkov. Če je toženec zahteval, da
izvedenec pojasni, "kakšni so ti poskusi, kako je poskuse izvedel ter, kako je ... z navedenimi poskusi prišel
do ugotovitve, da se ml. T. počuti varnejšega ob materi", bi moral izvedenec to storiti…. Izvedenčevi pisni
odgovori so ostali pri nepotrebnem pojasnilu, kaj se z uporabljenimi testi ugotavlja (kaj se ugotavlja, je
namreč evidentno, sporno, oziroma nepojasnjeno pa ostaja, kako se ugotavlja), nezadostnem odgovoru, da je
to projekcijski test, ki je bil izveden strokovno, v skladu z navodili tega testa (ni naloga izvedenca, da sam
421
ocenjuje korektnost in strokovnost svojega mnenja - to je naloga sodišča, še prej pa pravica strank, ki imajo
za to, da se o korektnosti izvedenčevih postopkov sploh lahko opredelijo, pravico izvedeti, kakšni ti postopki
sploh so in katera konkretna dejstva so neposredno razkrili) ter neprimernem stališču, da "izvedenec nisem
dolžan laiku pojasnjevati metodologije mojega dela niti instrumentov (testov), ki jih pri takem pregledu
uporabljam" (izvedenec je to vsekakor dolžan pojasniti - prav zato, ker je stranka laik in ker se brez
izvedenčeve pojasnitve metode dela ne more opredeliti do rezultatov njegovega dela; -tudi če bi imela
stranka strokovno znanje ali strokovnega pomočnika, privatnega izvedenca, bi bila za uresničitev pravice do
izjave v dokaznem postopku nujna pojasnila konkretnih postopkov, ki jih je izvedenec pri svojem delu
uporabil). Zaradi zagotovitve kontradiktornosti postopka in s tem povezane pravice strank do izjave in
opredelitve v postopku, bi moralo sodišče od izvedenca zahtevati, da svoje mnenje obrazloži tudi glede
preiskovalnih postopkov, na podlagi katerih je prišel do ugotovitev, ki so pri-peljale do odločilnih spoznanj o
vzgojnovarstvenih perspektivah strank.« (Sodba II Ips 772/05)
Sodnik na mnenje izvedenca ni vezan. Izvedensko delo je podvrženo "... dokazni oceni, torej sodnikovemu
racionalnemu, logičnemu preizkusu sprejemljivosti izvida in mnenja (njune popolnosti,
prepričljivosti, neprotislovnosti)..." (Up-460/14-26); kljub temu, da sodnik nima strokovnega znanja,
tudi izvid in mnenje izvedenca presoja z vidika njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti ( Sodba I Ips
6/2004, enako Sodba Kp 13/2007, Sodba I Ips 14234/2013-110); mnenje oceni po načelu proste presoje
dokazov (Sodba I Ips 60/2005). Izvedenec mora svoje mnenje obrazložiti. Šele s tem je namreč
omogočeno tako sodišču kot strankam, da mnenje kritično analizirajo, ocenijo, uveljavljajo
ugovore, pripombe, očitke, z mnenjem polemizirajo ter se tako izjavijo o tem dokaznem gradivu in
se do njega opredelijo. Dokazno moč izvedenčevega mnenja in njegove izpovedbe sodišče ocenjuje
po prosti presoji, enako kot vse ostale dokaze, torej na njegovo mnenje ni vezano. Strokovna
utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov so tiste, na katere sodišče opre
presojo o sprejemljivosti njegovega mnenja. Ključni del dokazovanja z izvedencem je
kontradiktorna obravnava izvida in mnenja. Morebitna nasprotja, protislovnosti, nepopolnosti,
nejasnosti, pomanjkljivosti ali dvome mora sodišče odpraviti na način, predpisan v 257. in 258.
členu ZKP. Če pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca oziroma
izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci ali se zahteva njihovo mnenje
(Up-234/13). Skladnost s povprečno življenjsko izkušnjo ter logična brezhibnost še ne zagotavljata
sprejemljivosti obdolženčevega zagovora. Ta se ocenjuje enakovredno z drugimi dokazi, ki v
spoznavnem smislu zagovor bodisi presežejo in terjajo posameznikovo obsodbo ali pa so tako šibki,
da posameznikove obsodbe ne dovoljujejo (VSM sodba II Kp 3969/2010).
Izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih - dopusti lahko npr. več
različic nastanka poškodb -, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo
verjetnosti. Naloga sodišča je, da na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi
presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne (Sodba I Ips 121/2005). Mnenja, ki s stališč pravil logičnega
sklepanja, splošne izobrazbe in izkušenj ni prepričljivo, sodišče ne bo upoštevalo, oziroma bo, kolikor bo
ocenilo, da je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z drugimi okoliščinami v nasprotju, pa se te
pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, ponovilo dokaz z istimi ali z drugimi
izvedenci (257. člen ZKP) (Sodba I Ips 359/2003). Sodišče ne upošteva izvajanj izvedenca glede pravnih
vprašanj (Sodba I Ips 60/2005). Psihološka ocena (za razliko od priče) je pri izvedencu izjema oziroma je
nepomembna, bistvena je strokovnost izvedenskega mnenja (Sodba I Ips 94/2006). Vsebino pravil
zdravniške znanosti in stroke ugotavlja sodišče (tudi) s pomočjo izvedencev, samo pa presoja subjektiven
odnos obdolženca do dejanja (Sodba I Ips 10600/2010-347).
Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za
postavitev novega izvedenca, obravnavati in (če je razumno obrazložena) nanjo odgovoriti; kako odgovori,
pa je stvar dokazne presoje. (Sodba I Ips 91/2009). Nestrinjanje obrambe z mnenjem izvedenca, brez
ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju (ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti z
422
zaslišanjem izvedenca), ni zadosten oziroma zakonit razlog za odreditev drugega izvedenca ( Sodba I Ips
307/2007), enako Sodba I Ips 12114/2010-56, Sodba I Ips 291/2005: z določeno stopnjo verjetnosti morajo
biti izkazane pomanjkljivosti in dvom o pravilnosti danega mnenja, Sodba I Ips 334/2000. Nasprotja ali
pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju se odpravijo najprej s ponovnim zaslišanjem izvedenca in šele če se
na ta način ne dajo odpraviti, sodišče postavi drugega izvedenca (Sodba I Ips 10723/2009-62). ZKP ne ureja
soočenja izvedencev (v pomenu, kakršnega ima za presojo verodostojnosti izpovedb soočenih obdolžencev
oziroma prič), kar pa ne pomeni, da sodišče ni dolžno odpraviti nasprotij oziroma pomanjkljivosti v
izvedenskih mnenjih (Sodba I Ips 144/2009). Drugemu (tretjemu...) izvedencu ne smemo naožiti naloge, da
mora oceniti ali zavzeti stališče do prvega izvedenskega mnenja: »...mnenje se namreč nanaša vselej na
pshiatrično strokovno oceno neke osebe.« (Lokar 1990a 133) »Če je sodišče skušalo odpraviti
pomanjkljivosti izvedenskega dela (neprepričljivost in neskladnost z ostalimi že izvedenimi dokazi) s
pridobitvijo novega izvedenskega mnenja, ki ga je ocenilo kot verodostojno, sprejemljivo in prepričljivo,
lahko upravičeno zavrne dokazni predlog obrambe za postavitev novega, tretjega izvedenca psihiatrične
stroke, s pomočjo katerega naj bi se odpravilo razlike med obema izvedenskima mnenjema (Sodba I Ips
10033/2012-200), podobno Sodba I Ips 270/2003: Ker je sodišče zaključilo, da sta izvid in mnenje prvega
izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa ter
izvedenimi dokazi, medtem ko je podatke, ki jih je upošteval drugi izvedenec, štelo kot neverodostojne in iz
tega razloga ni sprejelo njegovega izvedenskega mnenja, ob takem stanju zadeve ni bilo potrebe, da bi
sodišče dokazovanje ponovilo z istima izvedencema ali drugimi izvedenci oziroma zahtevalo mnenje drugih
izvedencev.) Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedenskima mnenjema podan dvom v
pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedencev
oziroma z angažiranjem novega izvedenca (Sodba I Ips 7331/2013-329, enako Sodba I Ips 75219/2010-
89: Dokazovanje z novim (tretjim) izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje
enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega
spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je
sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z angažiranjem novega izvedenca). Če se sodišču še vedno
poraja dvom v pravilnost izkazanih mnenj, pa mora v dvomu sprejeti mnenje, ki je za obdolženca
najugodnejše (Sodba I Ips 290/2010), enako Sodba I Ips 101/2006.
Glede »hierarhičnosti« izvedencev (psihiatrične stroke) Lokar (190b 134) predlaga:

1. drugi izvedenec naj ne bo iz iste psihiatrične ustanove kot prvi, ne glede na to, ali mu je po
zdravstveni hierarhiji nadrejen, podrejen ali enak
2. če je bil prvi izvedenec fakultetni učitelj, večinoma ni smiselna odreditev drugega izvedenca, ki to
ni; če se sodnik odloči za to možnosti, naj drugega izvedenca vpraša za soglasje
3. vsi izvedenci priznavajo kot najvišjo strokovno avtoriteto Komisijo za izvedenska mnenja
Medicinske fakultete, zato naj bo odreditev te komisije za izvedenstvo prihranjena za primere, ko sta
že izdelani dve mnenji.
Izvedenčev položaj je drugačen od položaja priče, zato ima obdolženec vedno pravico, da se z
izvedencem sooči in ga tudi zasliši. Če ima obdolženec pravico zasliševati obremenilno pričo, mora
imeti prav zaradi prikazane aktivne vloge sodnega izvedenca še toliko bolj poudarjeno pravico
zasliševati avtorja izvedenskega mnenja, ki ga obremenjuje. Samo od obdolženca je odvisno, ali bo
izvedenca o njegovih ugotovitvah spraševal, torej zahteval njegovo neposredno zaslišanje na glavni
obravnavi. Prav zaradi te poudarjeno bistvene drugačnosti izvedenčevega dela in s tem njegovega
položaja v primerjavi s pričo se za ugoditev zahtevi za neposredno zaslišanje izvedenca ne more
zahtevati trditveno breme, ki ga je obdolžencu dopustno naložiti pri dokaznem predlogu. Pri taki
zahtevi, torej zahtevi po ustnem zaslišanju izvedenca, ki presega njegovo pravico do izjave, potem
ko je bilo njegovo pisno mnenje že prebrano, namreč ne gre za izvedbo novega dokaza, temveč
samo za logično nadaljevanje izvedbe dokaza z izvedencem, saj gre za enako dokazno temo.
Obdolženec ima pravico, da zaslišuje pričo, ki ga je obremenila, in za tak položaj po ustaljeni
ustavnosodni presoji ne velja zahteva po trditvenem bremenu, torej da materialnopravno izkaže, kaj
423
jo bo vprašal. Torej mora to še toliko bolj veljati za zahtevo obrambe po neposrednem zaslišanju
izvedenca. Še toliko bolj mora to veljati, ko izvedenec obdolženca s svojim mnenjem obremeni, pri
čemer ni treba, da gre za edini obremenilni dokaz ( Up-657/13-15; razveljavitev Sodbe I Ips
35521/2010-54!). V situaciji iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ko sta stranki dali soglasje, da se
na glavni obravnavi prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov
pisni izvid in mnenje, gre za strankino odpoved pravici do kontradiktornosti ob izvedbi tega dokaza.
Glede na dano soglasje se odpoved pravici do neposrednega zaslišanja domneva; ni pa soglasja
obrambe mogoče razumeti kot popolno, jasno in izrecno odpoved pravici, da (v nadaljevanju
postopka) zahteva neposredno izvedbo takega dokaza (toliko bolj, če izvedenec za obdolženca
obremenjujoč izvid in mnenje v postopku poda le pisno). Zato je treba po izvedbi dokaza na način
iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ob upoštevanju tudi določbe 342. člena ZKP ugotoviti, ali se
obramba odpoveduje pravici do neposrednega zaslišanja izvedenca. Pravica do zaslišanja izvedenca
kot del obsojenčeve pravice do obrambe pomeni, da se v primeru, ko je bilo izvedensko mnenje že
prebrano, izvedba dokaza z izvedencem le nadaljuje - te pravice zato ni dopustno pogojevati z
zahtevo po materialnopravni izkazanosti trditvenega bremena, kot pri novih dokaznih predlogih.
(Sodba I Ips 27963/2011-406).
19.6 Ali je mogoče kot dokaz v kazenskem postopku uporabiti izvedensko mnenje,
ki ga stranke naročijo same?
"V sodni praksi se pogosto dogaja, da stranke predložijo sodišču privatno izvedensko mnenje (ki so ga same
naročile) kot dokaz v kazenskem postopku. Razumljivo je, da se morajo o strokovnih vprašanjih stranke tudi
v kazenskih postopkih posvetovati s strokovnjaki z drugega področja, da bi lahko kritično ocenile po odredbi
sodišča že izdelano izvedensko mnenje in pripravile obrambo. Tako svetovanje je le strokovni nasvet in
pomoč stranki, torej povsem interno razmerje med stranko in strokovnjakom. Že ZKP določa, da mora
izvedenstvo, da bi bilo dokaz, odrediti sodišče (oz. drugi organ - prvi odstavek 249. člena ZKP). Zato ni
mogoče kot dokaz v kazenskem postopku uporabiti izvedenskega mnenja, ki je naročeno zasebno. Tako
zasebno mnenje se lahko obravnava le kot strokovna pomoč stranki. Sklicevanje na privatno naročeno
izvedensko mnenje ima tedaj le pomen navedb, s pomočjo katerih stranka zavzame stališče do določenega
vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašaj pravilnost že izdelanega izvedenskega
mnenja, ki ga je odredilo sodišče. Za sodišče lahko tako zasebno mnenje pomeni le dokazni predlog, naj
odredi izvedenstvo ali novo izvedenstvo, ki bo šele imelo pomen dokaza v kazenskem postopku. O
dokaznem predlogu mora razpravljajoči sodnik na glavni obravnavi zavzeti stališče z dokaznim sklepom.
Morebitno zavrnitev predloga je treba obrazložiti s kratkimi razlogi na glavni obravnavi (peti odstavek 292.
člena ZKP) in utemeljiti v sodbi. Praviloma za novega izvedenca sodnik ne bo izbral izvedenca, ki ga je
naročil zasebnik. Tak strokovnjak si je namreč že ustvaril mnenje na podlagi informacij enega procesnega
udeleženca oz. zdravstvene dokumentacije v obsegu, ki gre v
podporo le stališču stranke, ki je izvedenstvo naročila." (Jelenc Puklavec, 2000).
Sodišču predloženo strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama, ni izvedensko mnenje, temveč
predstavlja del strankinih navedb (Sodba I Ips 325/2009). "Pomoč strokovnjaka, če naj bo
obdolženčeva pravica do obrambe učinkovita, pa mora imeti odraz tudi v kazenskem postopku. V
tej luči si je tudi mogoče razlagati stališče sodne prakse, da se zasebno pridobljeno strokovno
mnenje šteje kot navedbe obrambe. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti
obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in
izpodbija nasprotne dokaze. Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da v takih primerih s pomočjo
strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja, naj si bo to v
metodološkem ali vsebinskem pogledu ali celo glede napačnosti izvida. Tej pravici obdolženca pa
ustreza dolžnost sodišča, da navedbe preuči in se do njih, če so za obravnavano zadevo upoštevne,
424
tudi opredeli. Opustitev te dolžnosti pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena
Ustave. Ko gre za navedbe, s katerimi se obramba izjavlja o sicer izvajanem dokazu, se mora
sodišče do njih opredeliti v svoji presoji tega dokaza. Ko gre za izvajanje dokaza z izvedencem,
mora sodišče navedbe obrambe upoštevati in se do njih opredeliti, preden je izvedba dokaza
končana, saj le tako lahko presodi, ali je nastopila situacija iz 257. oziroma 258. člena ZKP.
Obramba s pomočjo strokovnjaka namreč poskuša vnesti dvom v pravilnost izvedenskega mnenja
ali prikazati njegovo nejasnost, nepopolnost ali notranja nasprotja. Presoja, ali je taka situacija
nastopila, je v primeru, da je obdolžencu zagotovljena pravica do aktivne in učinkovite obrambe,
lahko posledica sodelovanja strokovnjaka na strani obrambe. Hkrati to pomeni, da četudi sodišče
ne postavi novega izvedenca in napori obrambe po izpodbijanju pravilnosti in tehtnosti izdelanega
mnenja izvedenca niso obrodili sadov, mora sodišče navedbe obrambe, ki jih je ta podala s
pomočjo strokovnjaka, upoštevati v oceni dokaza z izvedencem in se do njih opredeliti. Če tega ne
stori, krši ne le omenjeno pravico obdolženca iz 22. člena Ustave, pač pa primarno obdolženca
prikrajša za pravico do primerne in učinkovite obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave" ( Up-
234/13). "Ko stranka v postopku meni, da sama ali njen pooblaščenec (zagovornik) nimata
strokovnega znanja ima pravico pred zaslišanjem sodnega izvedenca angažirati strokovnjaka, ki ji
s strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju svojih pravic tako, da skuša vnesti
dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi zasebna tožilka v postopku pred
sodiščem prve stopnje tako ni ravnala, pa čeprav je od prejema izvedenskega mnenja oziroma od
seznanitve z mnenjem do zaslišanja izvedenka na glavni obravnavi minilo dovolj časa. Glede na
navedeno pritožnica nima prav, da je bila onemogočena pri uveljavljanju svojih pravic, kot trdi v
pritožbi ter se pri tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 234/13, saj gre v
obravnavani zadevi za drugačno dejansko in pravno podlago" (VSK sodba II Kp 34021/2013).
19.7 Ali je odreditev izvedenstva obvezna?
19.7.1 pri telesnih poškodbah

"...pravzaprav enotno stališče v praksi, da medicinska dokumentacija, zdravniško spričevalo, potrdilo,
obvestilo o poškodbah, sicer niso izvedensko delo, da pa so lahko primeren dokaz o telesni poškodbi. Na te
podatke je po stališču sodne prakse mogoče opreti sodbo v vseh primerih, ko med procesnimi subjekti ne
pride do spora, ali če sodišče samo ne podvomi v obstoj ali neobstoj poškodbe, njen obseg in težo. Če spora
ali dvoma ni, za izvedenstvo ni procesne potrebe. V takem primeru bi po stališču sodne prakse odreditev
izvedenstva pomenila le formalizem, posebno še, ker je ocena teže poškodbe pravno vprašanje, ki je v
pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Ob najmanjšem dvomu ali sporu pa mora sodišče za ugotovitev
poškodb, njihovega obsega, vrste posledic in pomena v konkretni zadevi odrediti izvedenstvo. Tako ne bo
potrebno izvedensko delo v primeru, ko bo že iz medicinske dokumentacije jasno, da je pacient - praviloma
oškodovanec v kazenskem postopku, utrpel 3 cm dolgo, plitvo rano s kožnim hematomom nad levo obrvjo.
V takem primeru bo praviloma zadoščal podatek iz zdravstvene dokumentacije, ki bo obsegal zdravnikovo
diagnozo. Izvedenstvo pa bo potrebno, če se bo pojavilo vprašanje, ali je bila npr. rana nad obrvjo
povzročena z udarcem z roko ali s povodcem za psa in ali povodec v takem primeru predstavlja nevarno
sredstvo. Izvedenstvo bo potrebno tudi za oceno, ali je neko bolezensko stanje, ki gaje ugotovil zdravnik, v
vzročni zvezi s poškodbo ali ne (npr. vnetje žile na nogah v vzročni zvezi s prelomom kosti). Izvedenstvo bo
potrebno tudi zaradi ocene, ali je oškodovanka rano na čelu dobila zaradi obdolženčevega udarca ali pa (kot
je trdil obdolženec) zaradi udarca v del armature v avtomobilu, ki ga je obdolženec sunkovito ustavil, da bi iz
njega “vrgel” oškodovanko, ker je bila nadležna. Potrebno bo izvedenstvo npr. tudi zaradi ocene starosti
poškodbe, ocene mehanizma njenega nastanka itd." (Jelenc Puklavec, 2000).
"Zmotno je stališče zahteve, da iz določb 248. in 264. člena ZKP „jasno izhaja, da je za presojo oziroma
kvalifikacijo telesnih poškodb kvalificiran le izvedenec“; po določbah 248. člena ZKP sodišče odredi
425
izvedenstvo kadar je za ugotovitev ali presojo pomembnega dejstva potrebno posebno strokovno znanje. O
tem, ali je izvedenstvo potrebno, odloči sodišče glede na okoliščine posameznega primera in zakon ne
predpisuje, da je za presojo narave poškodb vselej potrebno mnenje izvedenca" (Sodba I Ips 111/2008). Na
podlagi medicinske dokumentacije (zdravniško spričevalo, opis poškodb in podobno) lahko sodišče ugotovi
telesno poškodbo tudi brez odreditve izvedenstva, če med procesnimi udeleženci telesna poškodba ni
sporna in če tudi sodišče ne dvomi o njenem obstoju (Sodba I Ips 77/2007).
Podobno velja, da če za procesne udeležence višina nastale škode ni vprašljiva, za ugotovitev njene višine
sodišču ni treba pridobiti izvedenskega mnenja (Sodba I Ips 8711/2010-54). Okoliščine, ki jih je sodišče
presojalo pri odmeri kazni v zvezi z obsojenčevim psihičnim stanjem po storitvi kaznivega dejanja (da mu
je za nastanek prometne nesreče žal, da je stalno v mislih pri tem dogodku in da je po nesreči zaradi
duševne stiske obiskal klinično psihologinjo), niso takšne, da bi jih sodišče smelo presojati le ob predhodno
danem izvedenskem mnenju (Sodba I Ips 331/2008).
19.8 Ali lahko izvedenec sam v izvedensko delo vključi drugega izvedenca?
"Izvedenstvo lahko odredi le sodišče (prvi odstavek 249. člena ZKP), v predkazenskem postopku pa
izjemoma tudi organi za notranje zadeve. Pogosto se dogaja, da si izvedenci, ki jim je izvedenstvo zaupalo
sodišče z odredbo, sami izberejo sodelavce iz drugih strok, njihovo mnenje pa postane sestavni del
izvedenčevega izvida in mnenja. Če bi npr. izvedenec okulist sam, mimo sodišča in brez njegove odredbe,
pritegnil k izvedenskemu delu še zdravnika internista, ki bi na podlagi internistične zdravstvene
dokumentacije ali pregleda posameznika podal mnenje o vprašanju, ki spada v področje interne medicine,
sodne odločbe na izvid in mnenje izvedenčevih pomočnikov ne bi bilo mogoče opreti, čeprav bi bil tudi
internist sodni izvedenec. Sodeči sodnik bi moral to napako sanirati z zaslišanjem tega dopolnilnega
izvedenca. Do takega izvedenskega dela, ki ni izvedenstvo v procesnem pomenu, prihaja predvsem zato, ker
je med sodnikom in izvedencem premalo dialoga in neposrednih stikov. Če se pokaže, da je potrebno
multidisciplinarno izvedenstvo, mora prvi izvedenec opozoriti sodišče, da bo treba pritegniti drugega
izvedenca, strokovnjaka z drugega področja. Tudi tega drugega izvedenca lahko določi le sodišče s pisno
odredbo. Naročila in opozorila iz prvega odstavka 252. člena ZKP (naj izvedenec predmet skrbno pregleda,
natančno navede vse, kar opazi in dožene, in naj poda svoje mnenje nepristransko in v skladu s pravili
znanosti in strokovnega znanja in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje) mora namreč sodišče dati tudi
drugemu izvedencu, ki šele s tem vstopi v procesno razmerje s sodiščem." (Jelenc Puklavec, 2000).
„Eden od najbolj pogosto dobrodošlih prispevkov k psihiatrični diagnostiki je izvid kliničnopsihološkega

pregleda. Tega izvede specialist klinične psihologije, če ga tudi določi sodišče. Če sodišče tega pregleda ne
določi, pa se to izkaže kot potrebno, mora izvedenec psihiater sodišče posebej zaprositi za dodatno odredbo o
imenovanju izvedenca klinične psihologije.“ (Žmuc Tomori 2016, 136)
19.9 Ali je dovoljeno uporabiti izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka?

"Pravzaprav si je skoraj nemogoče zamisliti, da lahko v okviru materialnega procesnega vodstva do tega
sploh pride v primerih, ko gre v različnih postopkih za različne osebe - udeležence (predvsem obdolženca).
Nakazuje se bolj, da gre v takih primerih za situacijo, ko je bilo potrebno ob prvih pojavih novih ravnanj, ki
segajo na področje druge stroke, v praksi še odrejati izvedenstvo, kasneje pa so ista vprašanja prerasla že v
okvir splošne razgledanosti oz. celo splošno znanih dejstev, ki se lahko sprejemajo. Npr. poznavanje količine
mamila, za katero se še lahko šteje, daje namenjena osebni uporabi storilca v določenem časovnem obdobju,
ne pa preprodaji. Strankam (torej tožilcu in obdolžencu) mora biti zagotovljena pravica, da so prisotne ob
izvajanju dokazov, da zastavljajo izvedencu vprašanja in se izjavijo o rezultatih dokazovanja. Gre za
strankino pravico do spoštovanja načela kontradiktornosti, urejeno v ZKP in Ustavi (22. člen) kot temeljna
pravica jamstva poštenega postopka. S sklicevanjem na izvedenski izvid in mnenje iz drugega sodnega
postopka, v katerem stranka ni mogla sodelovati, pomeni prekršitev minimalnega jamstva poštenega
postopka. Za kršitev ne bi šlo, če bi stranke nedvoumno privolile v ugotavljanje dejanskega stanja s pomočjo
426
izvedenskega mnenja, izdelanega v drugem sodnem postopku, v katerem same niso bile stranke, in tudi, da
so se odpovedale pravici do zaslišanja izvedenca v novem postopku. (Tako tudi odločba Ustavnega sodišča
RS, opr.št. Up 39/95 z dne 16. januarja 1997). Težko si je tudi zamisliti, da bi bilo izvedensko mnenje iz
druge zadeve možno uporabiti v kazenskem postopku zoper istega obdolženca. Izvedenske ugotovitve so
namreč vezane na konkretne dejanske ugotovitve v vsaki posamezni zadevi. Morda bi se takšna možnost
utegnila nakazovati v zvezi s psihiatričnim mnenjem, pa še v tem primeru kaj malo verjetno, saj mora biti
izvid vezan na duševno stanje obdolženca ob storitvi vsakega kaznivega dejanja. V takšnem primeru bi bilo
najbolje takšno mnenje “nostrificirati” z zaslišanjem v drugi zadevi odrejenega izvedenstva, seveda spet v
svojstvu izvedenca." (Jelenc Puklavec, 2000).
Dejstvo, da je postavljeni izvedenec izdelal izvedensko mnenje v (neki) drugi (pravdni) zadevi, ter mnenje
obsojenca, da izvedenčevo delo ni bilo opravljeno korektno in nepristransko, ob tem, da niso podane
nobene druge okoliščine, ki bi vzbujale dvom v izvedenčevo nepristranskost, ne izkazujejo kršitve 6. točke
39. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP (Sodba I Ips 89964/2010-130). Če je sodišče na
glavni obravnavi izvedensko mnenje, izdelano za potrebe pravdnega postopka, prebralo, oziroma je dokaz
izvedlo, ga je kot takega povsem legitimno uporabilo za presojo mnenja v tem postopku postavljene
izvedenke (Sodba I Ips 11014/2010-179). V Zakonu o kazenskem postopku ni nobenih ovir, ki bi
preprečevale sodišču, da upošteva mnenje angleške izvedenke kot dokaz in njegovo vrednost ter
verodostojnost oceni tako kot vse druge dokaze. Če je sodišče presodilo, da je na podlagi tega dokaza
dejstvo, da je šlo za heroin, izkazano, ni bilo potrebe po odreditvi izvedenca (Sodba I Ips 92/2001).
Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku sama po sebi ne pomeni, da sodišče v
konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe (Sodba I Ips 144/2009).
19.10 Ali izvedenec lahko opravi ogled?

"Dogaja se, najpogosteje v kazenskih postopkih za kazniva dejanja povzročitve prometne nesreče iz
malomarnosti, da sodnik v odredbi izvedencu naloži tudi nalogo, naj opravi ogled. Zdi se, da gre tudi takšno
naročilo v kontekst ugotovitve, da se morda včasih premalo posvečamo opredelitvi naloge v odredbi. Zato
sodnik brez posebnega razmisleka naloži izvedencu še, naj opravi ogled, češ naj bo delo temeljito
opravljeno.
Ogled je procesno dejanje. Zato ga lahko opravi le sodišče (preiskovalni sodnik, senat oz. predsednik
sodečega senata ali član sodečega senata -drugi odstavek 164. člena in drugi odstavek 337. člena ZKP).
Izjemoma smejo ogled v predkazenskem postopku zaradi nujnosti in njegove neponovljivosti, opraviti tudi
organi za notranje zadeve. Ogled tedaj lahko opravi samo pristojni procesni organ. Izvedencu, ki je sicer
procesni udeleženec, ni moč naložiti, naj opravi ogled. Očitno ima sodnik s tako odredbo tu in tam v mislih,
da bo (tudi namesto sodišča) kar izvedenec opravil ogled zato, ker oceni, da je za ugotovitev ali razjasnitev
kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje (245. člen ZKP). Gre za
napačno odredbo, ker je spregledan procesni pomen ogleda, posebno še, če je včasih izvedencu naloženo
celo, naj o ogledu obvesti stranke. Če ima morda sodnik v mislih, da bi lahko izvedencu olajšalo predstavo o
pomembnih dejstvih (npr. kraju nesreče), če bi si ogledal križišče, kjer je prišlo do nesreče, ni potrebno, da
sodnik izvedenca na to opozarja. Izvedenec si bo moral, če bo res želel opraviti kvalitetno izvedensko delo,
sam ogledati kraj storitve kaznivega dejanja. Težko si je namreč zamisliti, da bi lahko pri posameznih vrstah
kaznivih dejanj podal strokovni izvid brez ogleda, tako kot si bo zaradi boljše predstave v nekaterih primerih
ogledal kraj dejanja tudi sodnik sam, preden bo začel z obravnavanjem zadeve. Če pa bo sodnik odločil, da
bo opravil ogled kot procesno dejanje, bo lahko odredil, naj pri ogledu sodeluje izvedenec. V takem primeru
bosta opravljeni hkrati dve procesni dejanji: ogled, pri katerem bo zaznaval sodnik, in izvedensko delo v tem
smislu, da hkrati opazuje tudi izvedenec, da bo lahko takoj ali naknadno podal svoje mnenje." (Jelenc
Puklavec, 2000).
19.11 Podatki iz predhodnih raziskav
427
(Čertanec in Prebil 102) ugotavljata, da "[I]zvedenec medicinske stroke pogosto napiše svoje mnenje zgolj
na podlagi poškodb, pri tem pa mu celoten potek nesreče sploh ni poznan ali pa le toliko, da ve, da je v
pokojnega trčilo vozilo. Poleg tega so poškodbe pogosto napisane samo v latinskem jeziku ali pa toliko
strokovno (oziroma detajlno), da izvedenci cestno-prometne stroke ne moremo ugotoviti, za kateri predel in
na kateri višini telesa pravzaprav gre. To pa je pomembno za ugotavljanje načina trčenja in to na podlagi
primerjave poškodb pešca s poškodbami na vozilu. V medicinski dokumentaciji pogosto manjkajo podatki o
opisu oblačil in poškodbah na njih, višina pokojnega in višina ugotovljenih poškodb, skoraj nikoli ne
zasledimo npr. podatka o smeri zloma neke kosti, na podlagi katere bi se dalo točneje sklepati na kot oziroma
način zadetja. Tako se zgodi, da izvedenec medicinske stroke napačno sklepa, kako je do trčenja prišlo,
njegovo mnenje se razlikuje od mnenja izvedenca cestno-prometne stroke (...)." Za izboljšanje rezultatov
izvedenstva predlagata "[S]ledeč vrstni red pridobivanja podatkov (dokazov) v fazi preiskave:
1. Izvedenec medicinske stroke opravi obdukcijo, vendar pa mora pri tem ugotoviti ostale potrebne
podatke, kot so višina pokojnega, višina poškodb, smer delovanja sile, ki je povzročila zlom ali kako
drugo poškodbo, vrsto, barvo in poškodbe oblačil in še kakšna druga opažanja ali sledove, ki jih je
ugotovil pri pregledu. V svojem izvedenskemu mnenju pa naj bi se ne opredeljeval do končnih
zaključkov o načinu trčenja, pač pa bi bile te njegove ugotovitve posredovane izvedencu cestno-
prometne stroke in to ne samo v pisni obliki, ampak tudi v grafični. Tudi medicinska stroka se
poslužuje računalniške tehnike, konture telesa (v merilu, ki povsem ustreza poškodovanemu), opis
posameznih delov in organov obstoja in te tehnike bi se morali obvezno držati tudi izvedenci
medicinske stroke. Zelo malo dodatnega dela je potrebno, da se označi, kje je prišlo do poškodbe in
za kakšno poškodbo (zlom, odrgnino, podplutbo,...) gre, vsekakor pa je taka grafična predstavitev
mnogo bolj nazorna, predvsem pa bistveno boljša osnova za nadaljnjo raziskavo.
2. Tako izdelano medicinsko dokumentacijo bi v naslednji fazi posredovali izvedencu cestno-prometne
stroke, ki bi na podlagi ostalih podatkov, pridobljenih ob ogledu kraja nesreče (skice, zapisnika,
fotografij) ugotovil najverjetnejši potek dogajanja, mesto in način trčenja, hitrosti, ipd., pri čemer bi
se moral ravno v fazi ugotavljanja načina trčenja po potrebi še enkrat posvetovati z izvedencem
medicinske stroke; ob takem načinu dela pa do razhajanj med mnenji ne bi prišlo."
Podobno Lokar (18) opozarja, da je "nujno, da se toksikološka izvedenska mnenja opravijo pred kliničnimi,
recimo psihiatričnimi." Včasih bo treba mnenje naknadno dopolniti: "Izračun koncentracije alkohola za
določeno obdobje pred odvzemom krvi za alkoholimetrično preiskavo mora recimo včasih upoštevati
naknadno klinično ugotovitev, ali gre za osebo, ki zlorablja alkohol ali je od njega celo odvisna, saj je
presnavljanje alkohola zaradi tega nekoliko spremenjeno".
19.12 Ponovitev dokazovanja z istimi ali drugimi izvedenci

Dogaja se, da se sodnik ne strinja z izvedenskim mnenjem. V takem primeru ne pride v poštev, da bi ga
nadomestil s svojim lastnim znanjem. To izhaja že z določbe 248. člena ZKP. Če je sodnik s prvo odredbo že
manifestiral svoje stališče, da je potrebno dobiti izvedenčev izvid in mnenje, torej da sam nima potrebnega
strokovnega znanja, bo težko prepričljiv, če bo o strokovnem vprašanju na podlagi mnenja, s katerim se ne
strinja, odločil kar sam.
Dogaja se tudi, da sodniki, pa praviloma samo eni, in še to tisti, ki omejujejo stike z izvedencem na pisno
odredbo, sami ali ob ugovorih strank, ki upajo na ugodnejše drugo mnenje, preprosto odredijo novo
izvedenstvo. V takšnem primeru sodniki večkrat preskočijo prvo fazo, ki jo predpisuje 257. člen ZKP in ne
zaslišijo izvedenca, ki je izdelal pisno mnenje, temveč preprosto angažirajo novega izvedenca. Prve faze ni
moč preskočiti. Najprej je treba zaslišati ali vnovič zaslišati postavljenega izvedenca. Le če se
pomanjkljivosti ali dvomi, ki se morajo prav tako nanašati na bistvena vprašanja, ne dajo odpraviti z
zaslišanjem prvega izvedenca, se bo sodnik odločil za postavitev drugega izvedenca (258. člen ZKP). V novi
odredbi bo sodnik tudi navedel, v čem vidi pomanjkljivosti prvega izvedenstva.
Tem določbam nasprotuje praksa posameznih sodnikov, ki se kar brez novih zaslišanj odločajo za postavitev
dveh, treh in celo šestih izvedencev zapored, včasih celo s pojasnilom, da tako hočejo stranke. V sodnikovih
428
rokah je materialno procesno vodstvo. Zato mora kritično ocenjevati tudi predloge strank za odreditve
izvedenstva (v preiskavi v okviru določb drugega odstavka 177. člena ZKP, na glavni obravnavi pa 299.
člena ZKP). Sodnik je tisti, ki odloča, katere dokaze bo izvedel.
Lahko pa sodnik prvo fazo iz 257. člena ZKP (zaslišanje ali nov o zaslišanje izvedenca) preskoči v primeru,
ko sicer ni utemeljenega dvoma v mnenje prvega izvedenca, angažiranje novih izvedencev pa narekuje
zamotanost, težavnost zadeve. Če namreč lahko sodnik po tretjem odstavku 249. člena ZKP zaradi
zamotanosti izvedenskega dela že od vsega začetka določi dva ali več izvedencev, lahko zaradi zamotanosti
stori to tudi brez ponovnega zaslišanja prvega izvedenca.
Včasih se vsiljuje ocena, da posamezni sodniki mislijo, da je izvedensko mnenje bolj zanesljivo, če ga bo
podalo več strokovnjakov. Zato tudi v primerih, ko ne gre za zamotano zadevo ali že ob nestrinjanju s prvim
izvedencem izvedenstvo zaupajo komisijam (torej dvema ali več izvedencem). Takšni komisiji sta pri
Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani za področje medicinskega izvedenstva in pri Združenju izvedencev
cestno-prometne stroke za področje cestno-prometnega izvedenstva. ... Izvedenstvo naj se komisiji zaupa
samo takrat, ko je potrebno sodelovanje najboljših in najbolj izkušenih med vrhunskimi strokovnjaki z enega
ali več področij ali kadar so potrebne neke izredno zahtevne in drage metode raziskovanja, ki jih izvedenec
posameznik nima ali ne zmore (npr. preiskave za določanje genotipa). " (Jelenc Puklavec 2000). Glej tudi
Selinšek, 2011a.
19.13 Izvedenstvo telesnih poškodb

Pri odredbi za izvedenstvo telesnih poškodb upoštevamo vsebino, ki jo določa 264/II (Kadiš 56):
1 opis poškodbe
1.1 velikost, lokalizacija, oblika in prizadetost oz. poškodovanje posameznih struktur
1.2 diagnoza v slovenskem in latinskem jeziku
2 vrsta in teža vsake posamezne poškodbe in o njihovem skupnem učinku glede na njihovo naravo in
posebne okoliščine primera
2.1 poškodbe povzročene s topim predmetom (podplutbe, zmečkanine, odrgnine...)
2.2 poškodbe povzročene z ostrim predmetom (vreznine, vbodnine, sekanine...)
2.3 posebna vrsta poškodbe (npr. strelna poškodba)
2.4 koliko je poškodba okvarila, oslabila ali uničila določen del telesa oz. organ
2.5 koliko je bila zaradi poškodbe zmanjšana zmožnost za delo
2.6 koliko je bila prizadeta zunanjost
2.7 ali je bilo ogroženo življenje oz. ali bi zaradi poškodbe lahko bilo ogroženo
2.8 časovna dolžina trajanja posledic: začasno ali za vselej
2.9 narava poškodbe: pri vsaki poškodbi opredeliti njene karakteristike
2.9.1 vrsta in teža telesne poškodbe
2.9.2 ali je tipična ali netipična
2.9.3 morebitna nenavadnost in posebnost glede nastanka ali glede obsega ipd.
3 s čim in na kakšen način so bile prizadejane
3.1 natančnejša pojasnitev nastanka (če ne izhaja že iz same vrste telesne poškodbe)
3.1.1 možnosti nastanka
3.1.2 najverjetnejši način
3.1.3 možnost nastanka na način, kot je opisan v opisu dejanja
3.1.4 specifična vprašanja (smer udarca z nožem, zadan stoje ali sede, položaj
oškodovanca...)
3.1.5 ali je poškodba nastala z orožjem oz. nevarnim orodjem ali sredstvom oz. na način, s
katerim se lahko telo hudo poškoduje (odvisno od načina uporabe določenega sredstva)
4 kakšen učinek imajo ponavadi takšne poškodbe in kakšen učinek so imele v konkretnem primeru
4.1 posebnosti oškodovančevega organizma
4.2 naključne okoliščine, ki lahko vplivajo na posledice določen poškodbe
429
4.3 katere posledice so nastale zaradi same poškodbe, katere pa gre v večji meri pripisati
posebnostim organizma in naključnim okoliščinam
4.4 opredeliti vzročno zvezo med poškodbo in posledicami
4.5 zlasti, če gre za daljši časovni interval ali smrt
5 drugo
5.1 alkoholizranost poškodovanca v času dogodka
5.2 vpliv alkoholiziranosti na obrambno sposobnost poškodovanca
5.3 časovno zaporedje nastanka posameznih poškodb...
Preverimo popolnost osebnih in drugih podatkov oškodovanca, saj sicer izvedenec ne more pridobiti
potrebnih podatkov (Štampar 29).
Glede obveznosti ugotavljanja telesnih poškodb z izvedencem → 19.7.1.
19.14 Psihiatrično izvedenstvo
19.14.1 Prištevnost
„...izvedenec psihiatrične stroke se ne ukvarja s pojmom krivde in kazenske odgovornosti, zato v skladu s
svojo strokovno usposobljenostjo in svojo vlogo v sodnem postopku (in ta je v tem, da sodišču prispeva
znanja svoje - medicinske - stroke) v svojem izvidu pojma ne/prištevnosti ne uporablja. Njegova dolžnost pa
je podati sodišču opis duševnega stanja konkretne osebe, vrste, narave in trajnosti morebiti ugotovljene
duševne motnje in obrazložiti vpliv ugotovljenega duševnega stanja te osebe na njene sposobnosti
razumevanja in obvladovanja svojega ravnanja.“ (Žmuc Tomori 2016, 131)
Potrebnost psihiatrično-psihološkega izvedenstva (check lista Rasch/Konrad, v Tondorf 296; glej tudi Žagar
125)
Rasch/Konrad navajata znake, ki kažejo na potrebnost psihiatričnega/psihološkega izvedenstva:
1. Predzgodovina
Ali je prišlo do zamud pri razvoju otroka v zgodnjih fazah?
Znaki:
• Ali je otrok pozno shodil ali spregovoril?
• Ali je bila faza navajanja otroka na suhost predolga?
• Se je otrok pozno vpisal v osnovno šolo?
• Ali so se pokazali psihični ali fizični hendikepi kot paraliza, težave pri branju in pisanju, jecljanje?
• Ali so se v teku nadaljnjega življenja pokazale bolezni, ki prizadenejo centralni živčni sistem (na
primer: meningitis, sifilis, multipla skleroza, možganske kapi)? Ali mandant poroča o „napadih“,
zlasti epileptičnih?
• Ali je mandant odvisnik (alkohol, droge, zdravila)?
• Ali je spolno vedenje normalno, ali obstajajo odkloni?
• Ali ima psihotične epizode?
• Ali je mandant že bil stacionarno ali ambulantno psihiatrično zdravljen?
• Kako je potekala socializacija ("razdrti dom", dolgotrajna bivanja po domovih)?
• Ali je v teku življenja prišlo do nenadnih sprememba v načinu življenja (zmanjšanje uspešnosti,
umik od družbe)?
• Zelo nestabilen življenjski stil, hitro povratništvo?
• Ali je že bil predmet psihiatričnega ali psihološkega izvedenstva?
• Ali je bila odvzeta poslovna sposobnost?
2. Izstopajoče vedenje v teku pogovora ali zaslišanja
430
• Ali se kažejo znaki nezrelosti, psihičnih abnormnosti, pomanjkljivega intelektualnega razvoja,

osebnostne razgradnje?
• Ali so afektivne reakcije adekvatne ali ne?
• Ali je bila sposobnost razumevanja otežena?
• Ali se kažejo presenetljivo napačni odgovori (Ganserjev sindrom; sindrom „približnih odgovorov“),
spominske motnje?
• Ali se kažejo znaki aktualnih ali prejšnjih bolezenskih doživljanj, kot so depresija, strah, pretirana
zaskrbljenost za lastno zdravje, prisilni simptomi, ideje preganjanja, halucinacije, samomorilne
misli?
3. Psihofizično stanje v času izvršitve kaznivega dejanja
• Obolenja?
• Izguba telesne teže?
• Izčrpanost?
• Hendikepiranost?
• Bolniški stalež?
• Depresivnost?
• Nespečnost?
• Izguba apetita?
• Poskus samomora, samomorilni nameni?
• Odvisnost, abstinenčni znaki?
• Akutna intoksikacija z alkoholom, drogami, medikamenti?
• Obremenjujoč konflikt?
4. Kaznivo dejanje in vedenje v času izvršitve kaznivega dejanja

• Ali so dejanja težko razumljiva ali sploh "brez motiva"? (Nemotivirano vedenje dejansko ne
obstaja)
• Gre za serijska kazniva dejanja?
• Pri spolnih deliktih je treba razčistiti, ali so simptomatični za osebnostne motenosti. Pri nasilnih
deliktih je treba ugotoviti, ali so povezani s spolnim vedenjem ali morda spolno motivirani. Ali
obstajajo znaki da gre za delinkventno vedenje v starosti?
• Ali obstajajo znaki, da je šlo za stanje intenzivnega razburjenja v času izvršitve kaznivega dejanja
(dejanje v afektu)?
• Ali naj bi bil storilec: "zmeden", "nedostopen za pogovor", "kot nor"?
• Ali vedenje alkoholiziranega obtoženca ustreza ugotovljeni koncentraciji alkohola v krvi?
Čeprav obdolženec trdi, da v času kaznivih dejanj ni bil prišteven, sodišče ni brezpogojno zavezano k
postavitvi izvedenca. V primerih, ko je sodišče na podlagi izvedenih dokazov prepričano, da sum o izključeni
ali zmanjšani prištevnosti ne obstaja, zadostuje, da glede na določbo prvega odstavka 265. člena ZKP svoje
prepričanje ustrezno obrazloži (Sodba I Ips 3248/2009 (I Ips 10/2010), enako I Ips 133/1996, Sodba I Ips
80/2002, Sodba I Ips 169/2002, Sodba I Ips 186/2005, Sodba I Ips 402/2006, I Ips 223/2008, Sodba I Ips
152/2010, Sodba I Ips 45442/2010-69). Prav tako če obramba v dokaznem predlogu ne uspe izkazati
verjetnosti obstoja dejstev, iz katerih izhaja dvom v prištevnost določene priče, sodišče ni dolžno izvajati
dokaza z izvedencem psihiatrom. (Sodba I Ips 19/2009).
Če želi obramba doseči odreditev psihiatričnega pregleda, po prvem odstavku 265. člena ZKP zadošča, da
vzpostavi sum neprištevnosti oziroma zmanjšane prištevnosti. Zato je stališče, da bi obramba morala z
zdravniško dokumentacijo izkazati, da je imel obsojenec duševno bolezen, zmotno. To bi pomenilo, da bi
morala obramba z verjetnostjo, ki se približuje gotovosti, ovreči domnevo prištevnosti, kar pa daleč presega
431
dokazno breme, ki ga obrambi nalaga zakon (Sodba I Ips 9199/2012-701). Relevantnost in potrebnost
dokaza z izvedencem psihološke stroke sodišče ocenjuje na podlagi vseh zbranih podatkov v spisu in ni
predpisan poseben kontradiktorni narok ali kakšna drugačna procesna oblika za odločanje o sprejemanju
dokazov. Zato sodišče ni kršilo postopka po prvem odstavku 355. člena ZKP, če je le kot eno od podlag za
odločitev o dokaznem predlogu za postavitev izvedenca psihologa ali dopolnitev izvedenskega mnenja
uporabilo izvedensko mnenje iz drugega kazenskega postopka proti obtožencu (Sodba Kp 10/2007).
Psihiatrični pregled obdolženca sme sodišče odrediti zaradi suma, da je bila ob storitvi kaznivega dejanja
njegova prištevnost okrnjena ali ker se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega
postopka, ne pa da bi se ugotavljalo, zakaj je obsojenec v predkazenskem postopku in pred preiskovalno
sodnico (po navedbah obrambe) neresnično izpovedoval (Sodba I Ips 36093/2013-465). Sodišče lahko v
kazenskem postopku ugotavlja posamezne osebnostne lastnosti obdolženca, od izvedenca psihiatra oziroma
psihologa pa ni mogoče pričakovati odgovora, ali je obsojenec na splošno po svoji osebnostni strukturi
sposoben oziroma absolutno nesposoben storiti kaznivo dejanje, ki se mu očita. Sodišče je zato utemeljeno
zavrnilo tak dokazni predlog na podlagi katerega bi izvedenec ugotavljal „normalnost“ obdolženca (Sodba I
Ips 14234/2013-110).
Prištevnost v povezavi z alkoholom → 15.5.2.
19.14.2 Psihiatrični pregled v okviru izvedenstva po 265. členu ZKP

Ker je pregled po psihiatričnem izvedencu poseg v ustavno varovano nedotakljivost človekove telesne in
duševne celovitosti (35. člen Ustave) in je dopusten le ob pogojih, ki jih za omejitev pravice do
nedotakljivosti človekove zasebnosti določa Ustava v drugem odstavku 37. člena. Zato mora sodišče pred
postavitvijo izvedenca psihiatra presoditi, (1) ali so podane določene konkretne okoliščine v sferi
obdolženca, ki utemeljujejo sum o obstoju duševne bolezni, duševne motnje ali duševne zaostalosti (265.
člen ZKP), in (2) pretehtati, ali je poseg v zasebnost za potek kazenskega postopka nujno potreben. Ta
presoja in to tehtanje morati biti razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi. Odločba sodišča, ki jo za vsak
poseg v nedotakljivost človekove zasebnosti terja Ustava (drugi odstavek 37. člena), je namreč v tem
primeru sklep o postavitvi izvedenca, ki ga sodišče sprejme v okviru dokaznega postopka. Da bi bilo
obdolžencu zagotovljeno učinkovito varstvo njegovih ustavnih pravic, mora biti sklep obrazložen.
Pritožnikova privolitev v izvedbo psihiatričnega izvedenstva izključuje obstoj kršitve ustavne pravice do
zasebnosti iz 35. člena Ustave (Up-11/92). Stališče, da psihiatrični pregled v okviru izvedenstva po 265.
členu ZKP po 35. členu Ustave Republike Slovenije ni možen, ni sprejemljivo. Odklonitev obsojenca pri
psihološkem testu v okviru pridobivanja podatkov o njegovem duševnem stanju v času storitve kaznivega
dejanja je njegova pravica. Vendar pa to ne izključuje izvedenskega dela psihiatra, ki se opravlja tudi z
opazovanjem. To pa je podlaga za oceno duševnega stanja, če je opravljeno v okviru pooblastil iz 265. člena
ZKP (Sodba I Ips 130/2000). Skladno s temeljnim jamstvom glede posegov v pravico do osebne svobode se
nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Iz navedene zahteve
jasno izhaja, da uporaba analogije, ki bi omogočala, da se prostost lahko vzame tudi v drugih analognih
primerih, ni mogoča. Ker je sodišče določbo, ki je namenjen temu, da se ugotovi morebitna neprištevnost ali
bistveno zmanjšana prištevnost v času storitve kaznivega dejanja, uporabilo v primeru, ko je bilo treba
ugotoviti, ali je obdolženec procesno sposoben in mu na tej podlagi omejilo osebno svobodo, je nedopustno
poseglo v pritožnikovo pravico do osebne svobode (Odločba: U-I-6/08, Up-1198/05, Up-786/06).
19.14.3 Ocena razpravne sposobnosti

→ Mrevlje in Sernec, Žmuc Tomori 2016, Kratovac Prokopović; glej tudi → 13.5.1.
Pozorni moramo biti, da „...»procesno sposobnost« ugotavlja oziroma ocenjuje sodišče na podlagi
ugotovitev izvedenca, saj je procesno sposoben povsem pravni pojem in ne psihiatrična diagnoza.“ (Mrevlje
in Sernec 7, poudarek J.M.). Mrevlje in Sernec (7 in 8) navajata „... pet pomembnih kriterijev procesnih
sposobnosti:
1. Procesna sposobnost vključuje dva zahtevna kriterija:
432
• sposobnost obdolženca, da razume kazenski postopek;

• sposobnost obdolženca, da sodeluje z zagovornikom v svoji obrambi.
2. Cilj izvedenčevega postopka je ugotoviti, kakšne so trenutne, aktualne, sedanje sposobnosti obdolženca.
Izvedenec torej ugotavlja trenutno duševno stanje obdolženca, kar je povsem nekaj drugega kot situacija, v
kateri ugotavlja prištevnost v času inkriminiranega dejanja.
3. Poslovna sposobnost pomeni oceno obdolženčevih kapacitet za sodelovanje v sodnem postopku,
ne pa ocene njegove pripravljenosti sodelovati v sodnem postopku.
4. Pri oceni procesne sposobnosti je pomembna prisotnost določene, primerne, smiselne (rezonske)
sposobnosti razumevanja obdolženca, ne pa absolutna ali popolna sposobnost razumevanja.
5. Prisotnosti duševne motnje nikakor ne smemo enačiti z oceno procesne sposobnosti oziroma jo ta
prisotnost kar sama po sebi nikakor ne zmanjšuje ali omejuje ter postavlja pod vprašaj. Izvedenec mora
razložiti povezavo med duševno motnjo (če ta seveda obstaja) in oceno procesne sposobnosti.
6. Zato je nujno in obvezno obdolženca seznaniti s kompetencami, ki jih ima izvedenec psihiater, in
to storiti pred začetkom postopka ocene. To pa pomeni sledeče:
• obdolžencu razložiti cilj in namen pregleda;
• seznaniti ga s tem, kdo ga je kot izvedenca zadolžil oziroma mu dal ta pooblastila (sodišče);
• seznaniti ga s stopnjo zaupanja glede podatkov in ugotovitev, pridobljenih v postopku ocene;
• seznaniti ga s tem, katere osebe bodo imele možnost vpogleda v psihiatrovo izvedensko poročilo;
• seznaniti ga s pravico, da ne odgovori na določena vprašanja, pri tem pa ga opozoriti, da mora
izvedenec sporočiti sodnim oblastem, če obdolženi ne sodeluje ali celo odkloni pregled izvedenca.“
„Ocena prištevnosti pozna nianse (nebistveno zmanjšana, bistveno zmanjšana, izključena), ocena procesne
sposobnosti pa teh nians ne pozna. Obdolženec je ali pa ni procesno sposoben. ...izvedenec psihiater
[mora] sodišču podati zelo jasen odgovor, pri tem pa lahko priporoča določene omejitve ali prilagoditve
procesne sposobnosti. Te se lahko nanašajo le na časovno omejitev sodelovanja obdolženca v sodnem
postopku. ... pri tem pa je pomembno, da izvedenec razloži, zakaj so omejitve ali prilagoditve potrebne in v
kakšni povezavi so z duševnim stanjem obdolženca... izvedenec psihiatrične stroke (sodnik) [mora] razumeti
in upoštevati dejstvo, da je velik del obdolžencev anksiozen, zaskrbljen ali celo žalosten zaradi okoliščin
sodnega postopka, vendar ta prilagoditvena reakcija (ki je lahko tudi psihiatrična diagnoza) po pravilu ne
sodi med tiste, ki bi bistveno ali pomembno zmanjšale sposobnosti, ki so potrebne za spremljanje sodnega
postopka.“ (Mrevlje in Sernec 8, poudarek in vstavek J.M.)
19.14.4 Ocena primernosti izreka varnostnega ukrepa

Psihiatrično zdravljenje je lahko učinkovito le takrat, ko je obravnavana oseba motivirana za učinek terapije,
pri zdravljenju sodeluje in upošteva terapevtske usmeritve. (Žmuc Tomori 2016, 134)
19.15 Psihološko izvedenstvo

„...področja, pri katerih se pogosto srečujeta k1iničnopsihološko in psihiatrično izvedenstvo, pri čemer je
potrebno upoštevati stične točke pa tudi pomembne razlike med psihiatrično in psihološko stroko. Skupna
točka obeh strok je, da preučujeta in zdravita duševne oz.psihične motnje ter pri tem uporabljata nekatere
diagnostične metode, kot so klinični intervju in metode zdravljenja, npr. različne psihoterapije in svetovanje.
Psihiatrija kot medicinska veda izhaja iz medicinskega in kategorialnega modela, ki pomeni ugotavljanje
določenega simptoma, motnje oz. bolezni po metodi »je-ni«. Ob takšnem k1asificiranju nastanejo težave pri
ocenjevanju psiholoških pojavov in motenj, s katerimi se srečujemo v psihiatriji, pri katerih pogosto ni
mogoče določiti jasne meje med normalnim in nenormalnim oz. zdravim in patološkim. Zato bi bilo v takih
primerih bolj upravičeno govoriti o kontinuirani porazdelitvi. Poleg tega pa je psihiatrija pretežno usmerjena
v iskanje bioloških vzrokov za nastanek motenj in v skladu s tem tudi v biološko zdravljenje z zdravili.
Predmet psihiatrije so tako predvsem duševne motnje in bolezni ter njihova povezava z biologijo. Na drugi
strani klinična psihologija preučuje psihične procese posameznika in skupine, išče psihične vzroke za
nastanek duševnih motenj ter poudarja psihološke metode zdravljenja motenj, kot so različne psihoterapije in
433
psihološko svetovanje. Klinična psihologija kot veja psihologije je usmerjena v preučevanje celotnega
psihičnega ustroja človeka, ki ima psihične motnje, in ne samo izoliranih bolezenskih procesov. Preučuje
vpliv psihičnih motenj na celotno osebnost in delovanje človeka. Pri svojem delu psihologi uporabljajo
široko paleto psiholoških testov in tehnik, ki so standardizirani in normirani ter tako omogočajo bolj
objektivno, zanesljivo in veljavno oceno posameznikovih mentalnih sposobnosti, osebnostnih značilnosti,
psihičnih motenj ... Na takšen način je mogoče ugotavljati tudi stopnjo izraženosti določene lastnosti oz.
motnje, govorimo o dimenziji. Klinično psihološka ocena motenj združuje kategorialni oz. tipološki
(kvalitativna razlika med zdravim in motenim) in dimenzionalni pristop (kvantitativna razlika med zdravim
in motenim) z modelom prototipa. Prototip, ki ga predstavljajo najbolj običajne značilnosti pripadnika neke
kategorije, opisuje nek teoretičen konstrukt ali (statistični) standard, na podlagi katerega ocenjujemo
konkretne posameznike ... Pri tem nobena lastnost ni nujna ali zadostna za uvrstitev v neko kategorijo. Prav
tako ima posameznik vse lastnosti, vendar, bolj ko se približuje idealu prototipa, bolj je tipičen pripadnik. S
tem prototip ohranja heterogenost lastnosti, obenem pa podpira kontinuiranost porazdelitve.
Kliničnopsihološka ocena psihičnih motenj pomeni oceno posamezne psihične lastnosti v razmerju z drugimi
(zdravimi) posamezniki in v razmerju s celotno osebnostjo. Klinični psiholog je torej tisti, ki umesti izražene
duševne motnje v okvir celotne osebnosti oz. delovanja le-te, in ne psihiater, čeprav nekateri izvedenci
psihiatri menijo drugače ... Vsekakor pa je področje ocenjevanja duševnih motenj interdisciplinarno
področje, ki nujno zahteva sodelovanje psihologa in psihiatra, kjer vsak iz svojih izhodišč in z ločenimi
mnenji prispevata k razreševanju forenzičnih dilem.“ (Brinšek 396).
19.16 Izvedenstvo cestno-prometne stroke
Izvedenec mora odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih v odredbi zastavi sodišče, pa tudi na vprašanja, ki se
lahko pojavijo med samo raziskavo in so pomembna za razjasnitev okoliščin, ki so pripeljale do prometne
nesreče (Čertanec in Prebil 76). Kot najpogostejše naloge, ki jih lahko v odredbi uporabimo za določitev
"katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo" (249/I) navajata:
Ugotoviti:
• mesto in način trčenja,
• hitrosti vozil pred nesrečo,
• hitrosti in načine gibanja pešcev,
• medsebojni položaj udeležencev pred trčenjem (t.i. časovno-potna analiza),
• možnost medsebojnega zaznavanja (preglednost, vidljivost),
• možnost preprečitve trčenja (hitrost, način reagiranja,..),
• verjetnost izpovedi udeležencev in prič (komentar),
• morebitna odstopanja z že izdelanim izvedenskim mnenjem.
Že Čertanec in Prebil opozarjata, kakšne vhodne podatke zahtevajo sodobne metode raziskovanja prometnih
nesreč s pomočjo računalniških programov (npr. “CARAT” in “ORIENT"), v Ciglarič, pa so predstavljene še
dodatne metode za izdelavo izvedenskega mnenja, ki lahko upoštevajo več vplivnih dejavnikov za nastanek
prometne nesreče in ki lahko tudi izključijo določeno verzijo poteka nesreče.
Za uspešno delo izvedenca so potrebni kakovostni podatki o prometni nesreči, zato tu na kratko prikazujemo
(po Čertanec in Prebil) osnovne podatke, na katere moramo biti pozorni ob ogledu kraja prometne nesreče.
19.16.1 Zbiranje podatkov ob ogledu na kraju nesreče

Temeljno → Maver 504
"Pri vsaki prometni nesreči nastanejo taki ali drugačni sledovi, ki jih je potrebno pri ogledu zbrati in kasneje
prikazati v obliki zapisnika, skice in fotografskih posnetkov. To delo pri nas opravlja policija, pri težjih
prometnih nesrečah (s smrtnim izidom) skupaj s preiskovalnim sodnikom. Kvaliteta tako zbranih podatkov je
odvisna od strokovne usposobljenosti, iznajdljivosti in opremljenosti ekipe, ki je izvršila tak ogled in
opravila potrebne meritve, pa tudi od vremenskih razmer. Žal pa iz izkušenj vemo, da pri tem delu pogosto
434
prihaja do napak ali manjka kakšen bistven podatek, mnogokrat pa se zgodi tudi to, da se vrednosti izmer
kakšnih sledov v posameznih dokumentih med seboj razlikujejo. Vse te pomanjkljivosti na eni strani
otežujejo delo izvedenca, na drugi pa kvaliteto sodnih postopkov." (Čertanec in Prebil 78)
1.) Izhodišče meritev (IM)
"Za poznavanje točnega mesta nesreče ga je potrebno navezati na neko fiksno točko, katere lokacija je v
prostoru znana. (...) za izhodišče meritev izbrati tako točko, za katero vemo, da se njen položaj ne bo
spremenil. To so prav gotovo najrazličnejše naprave za odvajanje meteorne vode (cestni požiralniki, cevni
prepusti, začetek ali konec koritnice), objekti (prepust, nadvoz, podvoz, most, predor, galerija), križišča
(presečišče osi obeh cest) ali križanje ceste in železnice, razni uvozi, začetek ali konec podpornih in opornih
zidov napeljave ob cesti (električni in telefonski drogovi, plinovod), razni pokrovi napeljav v cesti (plinovod,
elektrika, telefon, ...) kakšni kulturni spomeniki in cerkvena znamenja, ipd. Manj primerno pa je za izhodišče
meritev vzeti prometno signalizacijo in opremo, saj se njen položaj zaradi takih ali drugačnih razlogov lahko
spremeni. (...)
Tako je vedno potrebno:

• točno označiti (v skici) in opisati (legenda skice in zapisnik), katera točka je bila vzeta za IM
• točno izmeriti in vpisati prečno oddaljenost IM od ceste in to od roba asfalta, ne pa od robne rumene
črte." (Čertanec in Prebil 79)
2.) Elementi ceste (terminologija, dimenzije, način merjenja, orodje,...)
• elementi horizontalnega poteka ceste

• elementi vertikalnega poteka ceste
• elementi prečnega profila ceste
• elementi voziščne konstrukcije
3.) Sledovi na mestu nesreče (merjenje)
"Pri vsaki prometni nesreči nastanejo najrazličnejši sledovi in to na vozišču, na vozilih in na ostalih
udeležencih. V splošnem razlikujemo dve vrsti sledov in sicer:
• sledove, skupne za vse vrste nesreč,
• sledove, specifične za posamezne vrste nesreč." (Čertanec in Prebil 90; v nadaljevanju povzemamo
njun prikaz sledi)
3.1 Sledi koles vozil

• Sled vožnje
• Sled zaviranja
• Sled zanašanja
• Sled drsenja
3.2 Sledi odpadlih delov vozil

• globoke raze na vozišču ali izven njega (skušamo ugotoviti, kateri del jih je povzročil)
• drobci laka z vozila,
• drobci najrazličnejšega stekla in plastike
• običajno izpod vozil (blatnikov) odpade večja količina prahu, zemlje in blata, zato je tudi te sledove
potrebno natančno izmeriti
3.3 Sledi udeležencev
• sledovi drsenja telesa po podlagi, sledovi krvi in tkiva, pa tudi odtisi vozila na telesu.
435
• v območju trčenja tudi odpadli deli oblačil in obutve ter najrazličnejši predmeti, ki so jih nosili ali
peljali pešci, kolesarji ter vozniki KZM ali drugih motorjev.
• mesto, kjer je oseba izpadla in položaj telesa
3.4 Sledi in poškodbe na vozilu in v njem
• sledovi krvi, tkiva, las, ...ipd.,

• različne manjše poškodbe na vozilu kot so raze, razbito steklo, vdolbine, tudi močnejše deformacije,
ki lahko sežejo v notranjost.
Pomembno pri vsem tem je, da se vsi sledovi natančno opišejo in fotografirajo, obenem pa se morajo
tudi izmeriti tako po višini kot po širini vozila.
• razpored potnikov v vozilu

• če se v vozilu nahaja kakšen mrtev potnik, je potrebno tudi ugotoviti, v kakšnem položaju se ga je
našlo po nesreči.
Pri trčenjih med vozili običajno nastanejo večje deformacije in podatek o velikosti teh deformacij
nam pomaga pri izračunavanju trčne hitrosti. Pomembno je,
• da se poškodbe dobro opišejo, predvsem pa,

• da se vozilo primerno poslika: priporočljivo, da se poškodovani del vozila fotografira iz treh smeri in
sicer od strani, od spredaj, od zadaj (v primeru poškodb) in od zgoraj
3.5 Ostali podatki

• številka šasije in motorja
• ustreznost pnevmatik: znamka in tip pnevmatike (npr. SAVA Exact), dimenzije (npr. 175/70 R13 82
T, tlak zraka v posameznih pnevmatikah in dežen (oblika, globina profila)
• tovor na/v vozilu
• stanje svetlobnih naprav: vzeti žarnice in navesti točne podatke, iz katere luči je bila žarnica vzeta, v
kakšnem položaju so bila stikala za posamezne svetlobne naprave
• položaj prestavne ročice
• delovanje varnostnih pasov in zračnih blazin
• vgrajenost in uporaba mobilnega telefona
• pravilno delovanje tahografa
• eventualna povečana moč motorja: je bilo vozilo predelano
3.6 Ostala zapažanja in ugotovitve

• Motenje pozornosti voznika;
• Pogoji vidljivosti:
• meteorološki pojavi, kot so oblačnost, dež, sneg, megla,
• prehod iz dneva v noč in obratno
• položaj sonca (nizko sonce zjutraj in zvečer lahko ovira voznika)
• poledica
• javna razsvetljava
3.7 Fotografiranje na mestu nesreče

• orientacijski posnetek: obsega splošno sliko širšega območja mesta nesreče
• pregledni posnetek: orientiran že na ožje območje mesta nesreče oziroma na območje, kjer je ogled,
opravljajo meritve in druge aktivnosti v zvezi s samo nesrečo
• detajlni posnetek: prikazati posamezne detajle situacije z mesta nesreče, kot so npr. mesto trčenja,
poškodbe vozil, obliko sledov, ipd..
436
3.8 Skiciranje mesta nesreče

• kroki skica: izdeluje se ob ogledu in meritvah na kraju nesreče
• točna skica: izdela se na podlagi kroki skice v pisarni
19.17 Prepoznava glasu
Glej → 7.4 in Temeljno → Maver 593, Šef in Baucon, ter Šef.
Obsojenčev glas je sestavni del njegove osebne identitete, enako kot vizualna podoba, ter njegova uporaba ne
more biti in ni prepovedana za namene preverjanja in dokazovanja njegove identitete (Sodba I Ips
19969/2010).
19.18 Prstni odtisi in odtisi obuval

Temeljno → Maver 569, Trapečar.
19.19 Forenzično genetske preiskave (preiskave DNK)

Temeljno → Maver 437
19.19.1 Vrste bioloških vzorcev
Obstajata dve vrsti bioloških vzorcev:

1. primerjalni: odvzeti osebam z znano identiteto pod kontroliranimi pogoji ter niso izpostavljeni
zunanjim okoliščinam; vzorca je načeloma dovolj, da lahko drugi izvedenec iz istega primerjalnega
vzorca opravi ponovno analizo
2. sporni: identiteta donorja ni poznana oziroma se jo ugotavlja prav s preiskavo DNK.
"Sporni biološki vzorci vsebujejo različne biološke sledi kot so: kri, sperma, epitelne celice ustne sluznice ali
poenostavljeno slino, epitelne celice nožnice, epitelne celice kože... Značilnost bioloških sledi je, da same po
sebi vsebujejo različno količino DNK, saj sta njihov fizioloških izvor in sestava različna.. Največ DNK je v
spermi, najmanj v urinu in epitelnih celicah (...). Posebno skupino bioloških sledi predstavljajo sledi
prijemanja. Njihova značilnost je, da količina DNK, ki jo posameznik pusti ob dotikanju, variira ne samo
med ljudmi, ampak tudi pri istem človeku (...). Paleta površin, na katerih najdemo biološke sledi, je široka,
kot je pestrost našega okolja. Biološke sledi tako najdemo na tleh, cigaretnem ogorku, ustju steklenice,
volanskem obroču, nožu, koži oškodovanca... v različnem obsegu, od komaj vidne (droben krvni madež) do
obsežne (mlaka krvi)." (Drobnič, 2016 158).
Naslednja spremenljivka v biološki sledi je, od koliko oseb izvira. Biološka sled je lahko:
• čista sled: izvira od ene osebe, profil pa čisti profil DNK,
• mešana sled: izvira od več oseb, profil je kompleksen profil DNK. Delež posameznika v sledi je
lahko količinsko različen.
19.19.2 Preiskava DNK
Preiskava DNK obsega več korakov:

1 priprava vzorca in izolacija DNK
1.1 iz biološkega materiala (cigaretni ogorek, bris krvi in podobno) z različnimi
tehnikami, ki so odvisne od podlage, na kateri se nahajajo, biološko sled
odvzamemo (izrežemo) toliko vzorca, da bo analiza DNK uspešna.
437
1.2 če je sledi dovolj, lahko celotno preiskavo DNK iz osnove sledi ponovi še drugi
izvedenec, vendar rezultat druge analize ne bo nujno enak prvemu(!)
1.3 pri latentnih sledeh (sledi sline, prijemanja /sledi prijemanja predstavljajo DNK med 30
in 50 odstotki sledi, zavarovanih pri kaznivih dejanjih/) količine ni mogoče oceniti, zato se
jih s površin, na katerih se nahajajo (ustje steklenice, bančna kartica, volanski obroč
ipd.), odvzame z različnimi tehnikami, tako da na površini ne ostane nič več sledi.
1.4 ponovni odvzem sledi z mesta, kjer je že bila odvzeta, ima za posledico neuspešno (ni
mogoče določiti profila DNK) ali delno uspešno analizo (določen le delni profil DNK),
lahko pa tudi povsem drugačen rezultat (če so biološke sledi izvirale od več oseb).
1.5 ponovni odvzem sledi s takega mesta je strokovno neustrezen, saj ne odraža dejanske
sestave biološke sledi na površini v času zavarovanja
1.6 če so bile po prvi preiskavi DNK zahtevane še druge forenzične preiskave, lahko
pride do kontaminacije vzorca (!).
2 uporaba opreme: glej Drobnič, 2016 152 - 154
3 interpretacija rezultatov:
3.1 profile DNK se primerja med seboj. Kadar pride do ustreznih ujemanj med njimi,
se ujemanje vedno statistično oceni, medtemko se neujemanj običajno statistično
ne ocenjuje.
3.2 najpogostejši statistični metodi sta verjetnost naključnega ujemanja in razmerje verjetij
(...).
3.2.1 verjetnost naključnega ujemanja (angl. random match probability, RMP), je
verjetnost, da bo naključno izbrana oseba imela enak profil kot ga ima osumljeni
oziroma oseba v preiskavi.
3.2.2 razmerje verjetij (angl. likelihood ratio, LR) je ocena verjetnosti dokaza DNK pri
dveh, med seboj nasprotnih in izključujočih se hipotezah, ki pojasnjujeta izvor sledi.
Razmerje verjetij je količnik, ki pove kolikokrat bolj ali manj je dokaz DNK verjeten
ob predpostavki, da hipoteza tožilca drži - osumljeni je donor (hipoteza v števcu), v
primerjavi s predpostavko, da hipoteza obrambe drži - donor je neznanec (hipoteza v
imenovalcu).
3.3 v zaključku mnenja je izražena stopnja podpore eni izmed predpostavk, ki je odvisna
od vrednosti LR. Ob tem velja, da večja ko je vrednost LR, bolj je dokaz DNK verjeten
pri hipotezi v števcu, medtem ko LR v vrednosti 1 ena pomeni, da je rezultat DNK enako
verjeten pri obeh hipotezah.
3.4 poudariti je treba, da ima vrednost LR različno moč glede na okoliščine kaznivega
dejanja. LR 1000, če se zgodilo v izolirani vasi s 500 prebivalci, ima drugačno moč, kot če se
je kaznivo dejanje zgodilo v milijonskem mestu (robni pogoji → 15.8.2.1 in 15.8.3.2)
3.5 zaradi transparentnosti mora poročilo o preiskavi ali izvedeniško mnenje
vsebovati populacijske in statistične podatke ter uporabljeni program.
3.6 v izogib nesporazumom je priporočljivo, da izvedenci v mnenju predstavijo, kateri
numerični vrednosti oziroma razponu LR-jev ustreza posamezni izraz.
"Z vidika forenzičnih genetskih (DNK) preiskav izvedenstvo lahko razdelimo v dve skupini:
• vzorca je dovolj - možnost ponovitve preiskave DNK iz istega vzorca;
• vzorca ni dovolj - možnost ponovitve preiskave DNK iz istega vzorca ni mogoča;
kar pomeni, da se pri prvi skupini lahko odredi izdelava izvida in mnenja, pri drugi skupini, pa je strokovno
ustrezno, le odrejanje mnenja na podlagi analitske dokumentacije." (Drobnič, 2016 158).
"Problemi pa se pojavijo, ko se v odredbi zahteva izvedba preiskave DNK, čeprav ta ni več mogoča. Težave
se pojavljajo že vrsto let, saj nekateri izvedenci tudi iz takih bioloških vzorcev, s katerih so bile sledi že
odvzete, ponovno odvzemajo sledi ali sodišču celo predlagajo, da za razjasnitev dejstva
potrebujejo izolat DNK iz laboratorija, ki je prvi opravil analizo. Vprašanje, ki je tu bistvenega pomena je,
ali je to strokovno primerno. Zame nikakor ne, zaradi naslednjih dejstev (...):
438
• površine, s katerih je bila nevidna biološka sled odvzeta, ne vsebujejo več bioloških sledi v enaki
sestavi kot v času zavarovanja. Preiskovanje takšne površine ne more razjasniti okoliščin v času
zavarovanja. Hkrati so rezultati druge analize praviloma negativni ali drugačni od prvotne analize ter
ne pripomorejo k razjasnitvi dejstev;
• izolat DNK je produkt odvzemanja biološkega vzorca iz biološke sledi in postopka izolacije DNK.
Pri vzorcih z malo DNK in pri mešanicah rezultat druge analize istega vzorca zaradi stohastičnega
efekta praviloma ne bo enak prvemu. Laboratoriji zaradi tega efekta sami večkrat ponovijo analizo
istega vzorca. Praviloma je izvedenstvo za novo analizo DNK odrejeno zaradi dvoma v rezultate
prve preiskave DNK. Ker izolat DNK odraža postopke rokovanja laboratorija, je tudi iz tega vidika
nesmiselno, da se izvede nova analize iz izolata DNK laboratorija, v katerega delo se dvomi;
• vsako odmrzovanje in zamrzovanje vzorcev vpliva na kakovost vzorca DNK, kar ima lahko za
posledico spremenjen ali negativen rezultat druge analize DNK;
• najpomembnejše pa je dejstvo, da je rezultat analize DNK razviden iz elektroferograma, ki je
neposredni grafični zapis ločevanja pomnoženih fragmentov DNK v električnem polju v kapilari kot
je na primer elektrokardiogram (EKG) grafični zapis električnih napetosti (aktivnosti) srčne mišic.
Izvedencu ni potrebno opraviti novih analiz, da ugotovi pravilnost rezultata;
• ustreznost izvajanja postopkov v analizi DNK je mogoče razbrati iz tehničnih zapisov."
19.19.3 Preverjanje pravilnosti postopka in rezultatov
Kompetenten forenzični izvedenec lahko na podlagi analitske dokumentacije zanesljivo ugotovi:

• če je elektroforeza potekala ustrezno - fragmenti DNK ločeni,
• kakovost profila DNK,
• če so aleli pravilno določeni,
• če so aleli konsistentno določeni,
• višino in dolžina posameznega alela,
• ustreznost in pravilnost kontrol,
• če je profil vzorca pravilno določen ...
Če je na voljo še dovolj iste biološke sledi, lahko na podlagi odredbe sodišča ponovi celotno preiskavo DNK
od izolacije dalje ter preveri skladnost rezultatov prve in druge preiskave.
"S tem, da je sodišče oprlo sodbo tudi na obstoj mešane biološke sledi, oziroma na dejstvo, da so bili na
določenih delih sekire najdene biološke sledi tako obsojenca kot tudi oškodovanca, ne pomeni bistvene
kršitve določb ZKP z 8. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona, saj uporaba mešanih sledi sama po
sebi ni nedovoljen dokaz. V zvezi s tem ima izpodbijana sodba pritožbenega sodišča razloge v točki 6., kjer
utemeljeno opozarja, da sklep Sveta Evropske skupnosti 2008/616/PNZ sicer predpisuje, da mešana
biološka sled ni dovoljena, vendar pa navedeni akt ureja predvsem vprašanja evidentiranja in izmenjave
podatkov o DNA, zaradi česar mora biti baza podatkov namenjena samo biološkim sledem, ki pripadajo eni
osebi, ne pa evidenci tako imenovanih mešanih bioloških sledi. Iz tega akta, kot pritožbeno sodišče
utemeljeno sklepa, ne izhaja zaključek, da so mešani dokazi nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno iz
spisa izločiti, je pa seveda dokazna moč takšnega dokaza oziroma njegova dokazna vrednost nižja" (Sodba I
Ips 58988/2010-189).
Vsekakor pa mora biti v odredbi za sodno obdukcijo določeno, da zdravnik dovoli uslužbencu policije, da
zavaruje bris ustnice in druge neinvazivne vzorce, kadar truplo ni preveč razpadlo. Če je truplo preveč
razpadlo, pa odredi, da vzorce s trupla odvzame zdravnik, da bodo lahko posredovani skrbniku nacionalne
evidence DNK.
439
19.20 Forenzično preiskovanje pisav

Temeljno → Maver 557, Pogačnik, 2008, 2009, 2010a, 2011 in 2014.
19.20.1 Odvzem primerjalnega rokopisa38
1 NAČELA
1.1 Primerjalni rokopis (podpise) delimo na vplivni in nevplivni. Vplivni rokopis je tisti, ki
ga oseba napiše za potrebe konkretne preiskave in postopka. Nevplivni rokopis je tisti, ki ga je
oseba pisala za svoje potrebe in je bil pozneje pridobljen za potrebe preiskave in postopka.
1.2 Pri odvzemu vplivnega rokopisa je potrebno le-tega odvzeti tako, da je usklajen s
spornim gradivom, in sicer:
1.2.1 Po obliki, kar pomeni, da se v primeru, da je sporni rokopis pisan s pisanimi črkami,
odvzame tudi primerjalni pisan rokopis, v primeru, da je sporni pisan z malimi tiskanimi
črkami se odvzame tudi primerjalni rokopis malih tiskanih črk, enako pa velja tudi za velike
tiskane črke;
1.2.2 Po vsebini, kar pomeni, da so v primerjalnem rokopisu enaki ali podobni znaki,
besede in besedne zveze, zlogi, števila in številke, ki so tudi v spornem rokopisu;
1.2.3 Vsebino besedila, ki ga boste odvzemali, si pripravite vnaprej in ga napišite;
1.2.4 Uporabiti je potrebno podobno pisalno sredstvo.
1.3 Primerjalni rokopis je potrebno odvzeti na enake ali podobne obrazce oziroma liste, kot
so uporabljeni pri spornem gradivu. To pomeni, da je potrebno natančno preučiti sporno gradivo
in si priskrbeti oziroma izdelati ustrezne obrazce, ki po velikosti in prednatisnjenih poljih (ne pa
nujno vsebinsko) ustrezajo spornemu gradivu.
1.4 Primerjalni rokopis vezanega besedila je potrebno odvzeti dodatno še na en brezčrten list
formata A4 in en črtan list formata A4.
1.5 Primerjalnega vplivnega rokopisa ni potrebno odvzemati, kadar je na voljo veliko
nevplivnega primerjalnega rokopisa (to še posebej velja za podpise).
2 POSTOPEK
2.1 Primerjalno besedilo je potrebno osebi vedno narekovati.
2.2 Pri narekovanju spreminjajte ritem in hitrost narekovanja.
2.3 Nikoli ni dovoljeno narekovati zgolj posameznih besed (razen, ko gre za podpis), pač pa
vedno vezano besedilo - povedi in stavke.
2.4 Vsa opažanja pri odvzemu rokopisa (počasno pisanje, tresenje rok ipd.) je potrebno
zabeležiti.
2.5 Vsak posamezni list ali obrazec, ki ga oseba izpolni/napiše, je potrebno sproti odvzeti,
pred tem pa naj ga oseba, ki ji je odvzeman rokopis, podpiše. Nato vsak posamezen list ali
obrazec podpiše tudi tisti, ki odvzema primerjalni rokopis. Hkrati na vsak posamezen list ali
obrazec napiše še datum in ga oštevilči.
2.6 Pri odvzemanju primerjalnih podpisov druge osebe, je potrebno tistemu, ki se mu
odvzema rokopis, povedati ime in priimek, ki ju mora napisati kot podpis. Vsak podpis mora biti
na svojem listu oz. obrazcu.
2.7 Količina primerjalnega rokopisa je odvisna od količine spornega gradiva. Če je spornega
gradiva malo, je potrebno nekajkrat toliko primerjalnega gradiva (pri podpisih vsaj 6 podpisov
za enega spornega, lahko pa tudi več), če pa ga je veliko, pa vsaj 2 strani vezanega besedila in 6
obrazcev. Če ni mogoče pridobiti toliko rokopisa, je potrebno pojasniti vzrok.
3 POŠILJANJE
38 Z manjšimi prilagoditvami povzeto po Keržan.
440
3.1 Sporno in primerjalno gradivo je potrebno pošiljati v ločenih ovojnicah. Če je piscev

več, je treba primerjalno gradivo ločiti po piscih, ločiti pa je treba tudi vplivno in nevplivno
gradivo.
3.2 Listov primerjalnega gradiva ni dovoljeno spenjati.
3.3 Ko je primerjalno (in sporno) gradivo v ovojnici, na ovojnico ni več dovoljeno pisati.
Dokazno moč izvedenčevega mnenja in njegove izpovedbe sodišče ocenjuje po načelu proste presoje
dokazov, enako kot vse ostale dokaze, pri čemer sodišča ne veže nobeno formalno dokazno pravilo (stališče
v zahtevi, da naj bi bilo izvedensko mnenje s področja forenzičnih preiskav pisave kot dokaz v postopku
dopustno le, če je izvedenec pri svojem delu razpolagal z vsaj šestimi ad hoc odvzetimi primerjalnimi
podpisi, gre razumeti prav v smeri zavzemanja za neke vrste formalno dokazno pravilo). Sodba I Ips
30884/2012-107
19.21 Nacionalni forenzični laboratorij

Nacionalni forenzični laboratorij Policije je edini forenzični laboratorij v Republiki Sloveniji, ki s svojo
dejavnostjo pokriva večji del tradicionalnih forenzičnih metod. NFL je tudi akreditiram laboratorij po
mednarodnem standardu ISO EIC 17025/2005. Vrste preiskav, ki jih opravlaj so razvidne iz Kataloga
forenzičnih preiskav.
Poročila NFL so vedno tudi priloga kazenskih ovadb, zaradi česar so zaposleni strokovnjaki NFL pogosto
vabljeni na sodišča, da pojasnijo poročila in postopke, ki jih pri svojem delu uporabljajo. Sodišča v vabilih
pretežno navajajo osumljenčevo oz. obtoženčevo ime, kar pa za NFL predstavlja težavo, saj v fazi podaje
poročila pogosto osumljenec še ni poznan oz. se njegova identiteta razkrije šele s forenzično preiskavo,
zaradi česar njegovo ime ni knjiženo v njihovih podatkovnih bazah. Poleg tega osumljenčevo oz.
obtoženčevo ime ne zadostuje za potrebe ugotovitve, na katero njihovo poročilo se vabilo nanaša tudi zato,
ker je (kadar ime osumljenca je knjiženo) pod enim imenom lahko knjiženih tudi več zadev in strokovnjak
NFLja tako ne more vedeti, za katero konkretno poročilo gre. Za pohitritev postopkov priporočamo, da
se na vabilo vedno napiše tudi številka poročila NFL na katerega se nanaša konkretno vabilo
(struktura številke je 233-xxx/letnica - (2P50xX-XX - signirna številka zaposlenega).
441
20 SKRB ZA RED V SODNI DVORANI IN ZA DOSTOJANSTVO

SODIŠČA
Predsednik senata vodi glavno obravnavo (299/I) in skrbi za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča
(301/I s.1).
Predsednik senata je dolžan skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča in tiste, ki motijo red
tudi seznaniti o posledicah, če danega opozorila ne bodo spoštovali (I Ips 320/2007). Pojem "motenje reda"
je "...nedoločen pravni pojem, ki ima v kontekstu, v katerem se določba uporablja, dovolj predvidljivo in
zanesljivo vsebino. Določba je namenjena zagotovitvi nemotenega poteka in izvedbe glavne obravnave. Za
motenje reda gre le tedaj, ko udeleženec v postopku s svojim dejanjem ali opustitvijo onemogoča potek
postopka, kot je določen v zakonu." (U-I-226/01).
Pred formalnim ukrepanjem skušamo motenje prekiniti na druge načine. Izkušeni hrvaški sodnik svetuje v
primeru, ko udeleženec postopka očitno želi začeti z burno razpravo z drugim navzočim ali celo s sodnikom,
mirno, odločno in počasno diktiranje na zapisnik vsega, kar se dogaja v dvorani, saj s tem po eni strani
sodnik pridobi čas za razmislek o nadaljnjem ukrepanju in je nastavljena podlaga za morebitno kaznovanje,
po drugi strani pa ima takšno ravnanje praviloma dober učinek tudi na motečega udeleženca: mirnost,
odločnost, enoličen ton in barva glasu ter počasno diktiranje sodnika, od katerega se seveda pričakuje
reakcija, lahko pomirjujoče deluje tako na tistega, na katerega se nanaša, kot na ostale udeležence, saj so na
obravnavi "vse oči uprte v sodnika". Če pride do nemira v dvorani ali pogovora med dvema udeležencema,
je prav tako koristno mirno ukrepanje npr. s prekinitvijo dejavnosti in pogledom sodnika uperjenim k
motilcem. (Mrčela, 2000 36).
Ocena ravnanj, ki pomenijo motenje reda na glavni obravnavi je v pristojnosti senata, ki pa mora seveda
izkazati tudi določeno mero strpnosti do udeležencev v postopku (VSL sklep I Kp 340/2008). Sodišče mora
vedno z razumno mero strpnosti presoditi, ali gre za žalitev, ki zahteva izrek disciplinske kazni, ali pa za
takšno neprimerno izražanje, ki ga je treba v konkretnem primeru tolerirati (Sklep I Kp 435/2011-39).
Kot ravnanje, ki pomeni motenje reda je bilo ocenjeno obdolženčevo pogosto podajanje različnih izjav in
pripomb med izvajanjem listinskih dokazov, ki se je nadaljevalo kljub (zapisniško ugotovljenem) opozorilu
naj s tem preneha (I Ips 320/2007); neprestano prekinjanje in motenje izvedenca pri podajanju njegovega
mnenja, ko kljub opozorilu predsednice senata s takim ravnanjem ni prenehal (I Ips 8916/2012, tč. 14);
dvigovanje rok, šumenje z vrečko in govorjenje med zaslišanjem priče, ko kljub večkratnim opominom
predsednice senata s takim ravnanjem ni prenehal (I Ips 334/2009, tč. 6).
Dolžnost skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča je del pooblastil formalnega procesnega
vodstva, ki med drugim vključuje tudi pooblastilo sodišču, da daje besedo strankam in drugim udeležencem
v postopku (299. člen ZKP) in da določa potek glavne obravnave (300. člen ZKP) (I Ips 187/2007). Sodišče
prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odvetnik brez dovoljenja vskočil v besedo predsednici senata z
opozorilom "da njeno vprašanje priči ni na mestu", zaradi česar ga je predsednica senata utemeljeno
opomnila, da s takšnim ravnanjem moti red na glavni obravnavi. Pritožnikove navedbe, češ da je s tem le
"komentiral" vprašanje predsednice senata z namenom, "da se pravočasno razčisti, ali je vprašanje
predsednice senata sploh potrebno", kažejo na neupoštevanje ali morda celo nepoznavanje določb Zakona o
kazenskem postopku, ki urejajo vprašanja vodstva glavne obravnave in zagovornikove pravice v dokaznem
postopku. ZKP med drugim določa, da predsednik senata vodi glavno obravnavo in daje besedo strankam
(člen 299/1 ZKP) ter da dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za
pravilno razsojo (člen 329/2 ZKP) (VSL sklep I Kp 1353/99).
Žaljivost besed ni potrebna za njihovo opredelitev kot motečih za red na glavni obravnavi: zasebni tožilec je
s tem, ko je priči MB rekel, da "čeprav je tožilec, laže", odvetniku obdolženca mag. EZ rekel "naj opozori
samega sebe" in obdolženemu rekel, da je "policijski pisun" motil red glavne obravnave (VSL sklep I Kp
340/2008). Očitek sodnici o zlorabi uradnega položaja in nepoštenem delu pri opravljanju sodniške službe ne
omogoča zaključka o zgolj neprimernem izražanju ali kritiki pritožnika ob nezadovoljstvu z odločitvami
sodišča v postopku (Sklep I Kp 44441/2010-105).
Za namen zagotavljanja reda v sodni dvorani sme sodišče, predsednik senata oziroma senat, zoper
obdolženca, ki moti red, uporabiti ukrepe, ki so našteti v 302. členu ZKP, t. j. ukaz, s katerim predsednik
senata zahteva od obdolženca, naj preneha z motilnimi ravnanji, opomin, kot ukrep, ki ga predsednik senata
442
uporabi v primerih, ko ukaz ne zaleže, izrečen opomin pa predstavlja pogoj za nadaljnjo uporabo strožjih
ukrepov, kot sta odstranitev z naroka za določen čas ali odstranitev do konca naroka za glavno obravnavo (I
Ips 187/2007, tč. 38).
Motenje reda
Opomin (predsednik senata) "Ugotovi se, da obtoženi A.A. moti red s tem, da
brez dovoljenja predsednika senata sega v besedo
priči B.B. Obtoženega se opomni, da preneha z
motenjem reda, sicer bo zanj odrejena odstranitev iz
sodne dvorane."
Če opomin ne zaleže sme senat (ne predsednik Senat sprejeme sklep: "Ugotovi se, da obtoženi A.A.
senata) odrediti odstranitev obtoženca za: kljub opominu nadaljuje z motenjem reda tako, da
1. določen čas brez dovoljenja predsednika senata sega v besedo
2. če je bil na GO že zaslišan, pa tudi za ves priči B.B., zato se v skladu s 302/I s.2 odredi njegova
čas, dokler traja dokazni postopek odstranitev iz sodne dvorane, do zaključka zaslišanja
te priče."
Po zaključku zaslišanja priče B.B. "Obtoženega A.A. se po zaključku zaslišanja priče
B.B. pokliče v sodno dvorano. Predsednik senata mu
sporoči potek GO...."
Ponovno motenje reda ali žaljenje sodišča Senat sprejeme sklep: "Ugotovi se, da obtoženi A.A.
nadaljuje z motenjem reda tako, da brez dovoljenja
predsednika senata sega v besedo priči C.C., zato se
v skladu s 302/II s.3 ponovno odredi njegova
odstranitev iz sodne dvorane."
Dokončanje GO Naznanitev sodbe s strani predsednika ali sodnika,
člana senata, v navzočnosti zapisnikarja.
Tako opomin kot tudi odstranitev iz sodne dvorane sta disciplinska ukrepa, ki jih uporabi sodišče zaradi
zagotavljanja nemotenega teka kazenskega postopka. Tako kot pri vseh ukrepih, ki pomenijo poseg v
obdolženčeve procesne pravice, velja tudi pri teh načelo sorazmernosti in načelo subsidiarnosti, to se pravi,
sodišče najprej izreče milejši ukrep, to je opomin, in če s tem ni dosežen namen disciplinskega kaznovanja
šele odstranitev obsojenca iz dvorane (II Kp 14386/2010, tč.8, I Ips 369/2002). Disciplinski ukrepi se kot
določa zakon, ne glede na težo motenja reda, izrekajo po predpisanem vrstnem redu. Zato navedbe obrambe,
da ukrep odstranitve iz sodne dvorane naj bi ne bil sorazmeren in da bi moralo prvostopenjsko sodišče
preizkusiti ali obstajajo milejša sredstva, da se zaslišanje izvedenca opravi v navzočnosti obsojenega, ne
morejo biti utemeljene (Ips 8916/2012, tč. 14). Splošno opozorilo na dostojno obnašanje in ne-oviranje dela
sodišča (301/I s.2) sicer zahteva konkreten povod (npr. prerekanje med strankama, vrvež in trušč med
poslušalci), vendar ne nadomešča individualnega opomina kršitelju reda (Arh, 232).
Odstranitev z glavne obravnave pomeni poseg v pravico do obrambe, ki je najtesneje povezana s pravico
obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Vendar pa te pravice ni mogoče
razumeti absolutno. Uresničevanje te pravice na način, ki moti red na glavni obravnavi in sodišču s tem
onemogoča vodenje postopka ter izvajanje sodne oblasti, pomeni takšno konkretizacijo omenjenega
procesnega jamstva, ki ne zasluži varstva. Zato bo poseg v pravico do sojenja v navzočnosti z odstranitvijo z
glavne obravnave dopusten, a le, če bo nujen za nemoten potek kazenskega postopka, poseg v pravico do
obrambe pa mora biti sorazmeren s ciljem, ki ga ukrep zasleduje (I Ips 187/2007, tč. 39). ...je sodišče prve
stopnje sicer zagrešilo kršitev določb postopka, saj iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi bil za
odstranitev obsojenca z glavne obravnave sprejet sklep senata, kot to določa prvi odstavek 302. člena ZKP,
čeprav so sicer bili izpolnjeni pogoji za odstranitev obsojenca iz sodne dvorane. Ker pa je omenjena kršitev
relativna, bi morala zahteva, če naj s tem ugovorom uspe, izkazati njen vpliv na zakonitost sodne odločbe (3.
točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev, da se obsojenca z
443
glavne obravnave odstrani, pravilna (kar ugotavlja tudi sodišče druge stopnje), saj je motil njen potek tudi še
po izrečenem opominu s strani predsednice senata, izpovedba oškodovanke, ki je bila zaslišana v njegovi
nenavzočnosti pa mu je bila prebrana. Na obravnavi je bil ves čas prisoten tudi njegov zagovornik, zato
ugotovljena kršitev ni imela vpliva na zakonitost sodne odločbe (I Ips 334/2009, tč. 6). Disciplinski ukrep
odstranitve iz sodne dvorane za določen čas je bil obsojencu izrečen, ker se po številnih izrečenih mu
opominih ni pokoril ukazom sodnice, ko je izrekal žaljivke na račun priče, sodišča in drugih udeležencev
postopka. Po končanem zaslišanju priče je bil obsojenec poklican nazaj v razpravno dvorano ter mu je bila
predstavljena vsebina izpovedbe priče, na katero ni imel pripomb, zato sodišče obsojencu ni kršilo pravice od
obrambe (Sodba I Ips 7121/2009-352).
Dostojanstvo sodišča kršijo primeri, ko se obdolženi pojavi na sodišču pomanjkljivo oblečen ali sploh gol:
"Ekipe televizije in tiskanih medijev so 7. 9. 2005 v sodni zgradbi v Mariboru slikovno snemale in
fotografirale v spodnjice oblečenega pripornika, privedenega na sodišče...Posnetki in fotografije so bili
predvajani in objavljeni na televiziji in v mnogih časopisih in revijah." (Varuh 2005, 147 in Butala). "Javnost
so razburili posnetki in fotografije obdolženca, ki so ga pravosodni policisti pripeljali iz zavoda za
prestajanja kazni zapora (ZPKZ) na narok za glavno obravnavo golega, čez pas ovitega le v kratko brisačo."
(Varuh 2010, 108,109). Varuh je v takem ravnanju ugotovil dve dimenziji: (1) da je takšno izpostavljanje
pripornika ponižujoče in v temeljih posega v človekovo dostojanstvo in da bi sodišče, čeprav gre za
obdolženca, ki se prostovoljno ni odzval sodnemu vabilu, moralo zagotoviti spoštovanje človekove
zasebnosti in dostojanstva in (2) da je njegovo ravnanje javnost označila kot posmehovanje pravosodju in
pravni državi. Zaradi varovanja dostojanstva in avtoritete sodišča bi bilo treba v takem primeru opraviti
presojo, ali ne gre za odpoved pravici do sojenja v navzočnosti. Pravica do sojenja v navzočnosti je
razpoložljiva (Gorkič, 121). "Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je tudi
obdolženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (2.alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije -
v nadaljevanju URS). Tej pravici pa se lahko odpove bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem,
kamor je mogoče šteti izostanek, ki ga opravičuje z navajanjem neutemeljenih razlogov. Ocena o tem, ali je
razlog utemeljen ali ne, pa je v domeni sodišča. Zato zgolj sporočilo o odsotnosti z glavne obravnave in
navedba razloga samo po sebi še ni opravičljiv razlog za njeno preložitev. Tovrstni avtomatizem bi namreč
pomenil tudi nasprotje načeloma pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena
ZKP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči
kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku." (I Ips 57/2002). "Dejstvo, da sodišče izvede
glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, sâmo po sebi ni v nasprotju s pravico do sojenja v
navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave. Popolna prepoved sojenja v nenavzočnosti bi namreč v
nekaterih primerih onemogočila vodenje kazenskih postopkov in vodila k izginotju dokazov ter k poteku
zastaralnih rokov. Sojenje v nenavzočnosti pa je lahko dopustno le pod strogimi pogoji. Eden izmed njih je
ta, da se z izvedbo sojenja v nenavzočnosti obdolžencu ne odvzame pravice do izjave o obtožbi, ki izhaja iz
22. člena Ustave v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. Zato sojenje v nenavzočnosti ni
dopustno, če obdolžencu ni bila dana možnost zaslišanja po tem, ko mu je bila znana obtožba zoper njega, s
čimer se je imel tudi možnost izjaviti o njej...Sodišče je [...] pritožnika na glavno obravnavo pravilno vabilo,
kar v ustavni pritožbi priznava tudi sam, vendar nanjo ni prišel...Sodišče je pritožniku torej dalo možnost, da
se glavne obravnave udeleži in je na njej (ponovno) zaslišan, vendar je pritožnik to možnost opustil, ne da bi
zato navedel ustrezen razlog. "(Up-124/04, tč. 12 in 16) Seznanitev z obtožbo v fazi sodne preiskave
zadošča, če ni prišlo do vsebinskih sprememb: "Ker se obtožba zoper pritožnika v posameznih fazah
kazenskega postopka ni vsebinsko spremenila in ker je bil ta v preiskavi že zaslišan, sodišče glede na
okoliščine konkretnega primera ni imelo dolžnosti zagotoviti pritožnikovo navzočnost na glavni obravnavi in
ga (ponovno) zaslišati v zvezi z očitanim dejanjem. Kljub temu pa je sodišče, skladno s povedanim v 13.
točki obrazložitve, imelo dolžnost omogočiti pritožniku, da se glavne obravnave udeleži in tam uveljavlja
svoje procesne pravice, med drugim tudi pravico, da ga sodišče zasliši." (Up-124/04, tč. 15) Odpoved
procesnim jamstvom mora biti (1) nedvoumna, (2) legitimirana, (3) prostovoljna in (4) zavestna. Ustava v
22. členu določa, da mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred
sodiščem. Obdolženci praviloma niso izvedeni v pravu in bi lahko zaradi nepoznavanja pravic v postopku v
svojo škodo opustili kakšno dejanje ali ne izkoristili svojih pravic. Zato 14. člen ZKP določa, da sodišče
obdolženca pouči o pravicah, ki mu gredo po Zakonu o kazenskem postopku in o posledicah, če bi dejanje
444
opustil. (I Ips 153/2007, tč. 10) Sodišče mora zato obdolženca izrecno poučiti, da se s svojim ravnanjem
(goloto) odpoveduje pravici do sojenja v navzočnosti.
Glede problematike nošenja muslimanskih naglavnih pokrival v sodnih postopkih glej Burkelc Juras.
Obtoženec39 ima po šestem in štirinajstem amandmaju zvezne ustave ..., pravico da je navzoč na svojem
sojenju (trial). Toda pravica biti navzoč ni absolutna. Na primer, motečega obtoženca se lahko odstrani iz
sodne dvorane brez kršenja njegove pravice biti navzoč.
...obtoženec zatrjuje, da se ne more odpovedati pravici (waive his right) biti navzoč na začetku sojenja.
Dne 17. junija 1999, na načrtovani datum sojenja, obtoženec ni hotel priti iz zaporniške celice v zaporu.
Namestnik šerifa v zaporu... je obtožencu prebral opozorila, ki so jih skupaj pripravili sodišče in
zagovornik, s katerimi je bil obveščen, da ima pravico biti navzoč na sojenju, pravico , da se sooči s pričami
in da bo zavrnitev prihoda iz celice pomenila odpoved tem pravicam. Obtoženi je namestniku v zaporu
dejal, da ne želi sodelovati pri delu "kengurujskega sodišča“...
Opozorila in izjave obtoženca so bili posneti in predvajani na sodišču.
...nismo našli nobene ustavne zapreke, da taka odpoved ne bi bila učinkovita, četudi vključuje odpoved
pravici biti navzoč na začetku sojenja.
20.1 Redovna denarna kazen

POZOR: Tretja poved prvega odstavka 78. člena ZKP (...) se razveljavi, kolikor se nanaša na primere, ko je
domnevno žaljiva izjava usmerjena osebno zoper sodnika oziroma senat, pred katerim je bila dana oziroma
ki je pristojen odločiti o vlogi, ki jo vsebuje.
Druga poved 130. člena ZKP se razveljavi, kolikor se nanaša na možnost spremembe denarne kazni,
izrečene po prvem odstavku 78. člena tega zakona, v kazen zapora.
Če v primeru iz 1. točke tega izreka sodnik oziroma predsednik senata oceni, da so izpolnjeni
pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se
dodeli drugemu sodniku v skladu s splošnimi pravili Sodnega reda (...) o dodeljevanju zadev
sodnikom. O kaznovanju po 78. členu ZKP odloči sodnik posameznik, ki mu je zadeva po teh
pravilih dodeljena. (Up-185/14; sprememba lastne odločbe U-I-145/03!)
Če opomin ne zaleže, sme senat za zagovornika, oškodovanca, zakonitega zastopnika, pooblaščenca, pričo,
izvedenca, tolmača ali koga drugega, ki je navzoč na glavni obravnavi in moti red ali se ne pokori ukazom
predsednika senata glede vzdrževanja reda, ne le odrediti, da se odstrani, marveč tudi kaznovati z denarno
kaznijo, določeno v prvem odstavku 78. člena ZKP. Če je izrečena denarna kazen, se izda poseben pisni
sklep (uporabno je tipsko pisanje K_KAZ_MOTI-190_SKL_PR; Horvat, 302, 7).
Ustavno sodišče se je glede ustavnosti sklepa o kaznovanju procesnih udeležencev izdanem v kazenskem
postopku na podlagi 78. člena ZKP, sklicevalo na svojo presojo ustavnosti 109. člena ZPP (Up-132/13, tč. 5).
Pri tovrstnih institutih varovana dobrina ni čast in dobro ime konkretnega sodnika (konkretni sodnik ni
"žrtev"), pač pa sta varovani dobrini varstvo zaupanja v sodstvo in varstvo avtoritete sodne veje oblasti (U-I-
145/03, tč. 16).
Sodišče, ki se odloča za uporabo 109. člena ZPP, mora skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in morda ostrih
izjavah (npr. v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo) za dopustno izvrševanje pravice do
izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva (in tudi
39 People v. Howze (2001) 85 Cal. App. 4th 1380
445
pravice do pritožbe po 25. členu Ustave). Če v konkretni zadevi sodišče teh vidikov ne upošteva v zadostni
meri, gre lahko za omejitev, in to nedopustno, pravice do izjavljanja. Gre, kot ugotavlja tudi ESČP, za
določitev prave mere in opredelitve meja. Na zakonski ravni tega ni mogoče natančneje opredeliti, pač pa
mora na to paziti sodišče v vsakem konkretnem primeru; torej je tudi v vsakem konkretnem primeru sodišče
dolžno upoštevati načelo sorazmernosti. Pri tem je po eni strani treba upoštevati, da okoliščina, da gre za
izjavljanje, ki je dano ob priložnosti obrambe pravic pred sodiščem, govori v prid večje tolerance. Vendar pa
je po drugi strani treba upoštevati poseben pomen, ki ga ima zaupanje v sodstvo in spoštovanje avtoritete
sodišč za to, da sodna veja oblasti lahko uresniči svoje naloge. U-I-145/03, tč. 13 Podobno Arh (232): "...bolj
problematična pa bo ocena, ko bo šlo za motenje reda in kršitve dostojanstva sodišča s strani državnega
tožilca in zagovornika. Redko se bo namreč zgodilo, da se bo njuno motenje reda kazalo v nedostojnem
vedenju, temveč bo prej prišlo do izraza v verbalnih duelih med njima ter v prerekanjih ter seganju v besedo
predsedniku senata. V takih primerih, ki bodo zlasti v zahtevnih postopkih z udeležbo agresivnih odvetnikov
zelo pogosti, pa bo moral predsednik senata v vsakem primeru posebej oceniti, ali takšno ravnanje že
predstavlja motenje reda oziroma ali ne gre le za uresničevanje procesnih pravic. Če bo npr. zagovornik
ugovarjal protokolaciji sodišča in na podlagi četrtega odstavka 314. člena ZKP zahteval, da se v zapisnik
dobesedno zapišejo izjave, za katere misli, da so posebno pomembne, ali pa bo zahteval, da o nedovoljenem
vprašanju s strani predsednika senata odloča senat, gotovo ne bo šlo za motenje reda, četudi s svojo
pripombo ne bo uspel. Drugače pa je, ko bo kljub opozorilom segal predsedniku senata v besedo. Zato je na
take in podobne primere, ki predsedniku senata resnici na ljubo po nepotrebnem jemljejo energijo, treba
gledati povsem življenjsko in se opominov ter ukrepov kazni posluževati le tedaj, kadar reda in dostojanstva
sodišča ni mogoče na drug način obdržati, torej le kot skrajno sredstvo. Enak pristop mora predsednik senata
pokazati tudi do nastopov tožilca in zagovornikov, ko v svoji vnemi nemalokrat, kar še zlasti velja za
zagovornike, prestopijo meje običajnega in umirjenega izražanja, tako da povzdignejo glas in v
argumentaciji svojih stališč napadajo nasprotno stran ter pri tem uporabljajo besednjak, ki je že na meji
žaljivosti. Sodnik mora glede na okoliščine primera oceniti, do katere mere lahko spusti takega govornika “z
vajeti", ne da bi pri tem posegal v njegove procesne pravice in kontradiktornost postopka nasploh. Po drugi
strani pa tudi predsednik senata ne sme biti tisti, ki bo s svojim vodenjem in nastopom na glavni obravnavi
provociral stranke in ustvarjal konfliktne situacije. Postopek mora voditi resno in umirjeno ter povsem
objektivno brez nepotrebnih komentarjev ali dialogov s strankami. Če bo sam vodil postopek korektno in
imel tak odnos tudi do strank, potem ne bo imel problemov z vzdrževanjem reda na glavni obravnavi."
Denarna kazen, ki jo senat lahko izreče procesnemu udeležencu na glavni obravnavi zaradi motenja reda, ko
žali drugega udeleženca, predstavlja disciplinsko kazen in ne kaznovanje zaradi kaznivega dejanja razžalitve.
Subjektivni znak prizadete osebe se za izrek te kazni ne zahteva, temveč je od ocene senata odvisno, ali
ravnanje procesnega udeleženca pomeni motenje reda (VSL sklep I Kp 340/2008).
Pojem "žalitev sodišča" je "...pravni standard, zato je zanj kakor za vse pravne standarde značilno, da ga v
pravnem aktu ni mogoče ustrezno jezikovno in pravnotehnično izraziti. Pravni standardi so zgled tipičnega
pravnega občutka, zapolnjevanje njihove vsebine pa je naloga organov, ki odločajo v konkretnih primerih.
Opredelitev prepovedanega ravnanja s pravnim standardom ni nedopustna; sodišče, ki pravni standard
uporabi tako, da ugotovi njegovo vsebino in razloge, ki jih je upoštevalo, ustrezno utemelji, ne uporablja
prava svojevoljno, temveč v skladu z voljo zakonodajalca. Tudi iz ustavnosodne presoje izhaja, da uporaba
nedoločnih pravnih pojmov ni sama po sebi v neskladju z načeli pravne države po 2. členu Ustave. Pojem
"žalitve" je v teoriji in v sodni praksi tudi že dovolj konkretiziran, ne le na področju kazenskopravnih zadev,
pač pa tudi v zvezi z odškodninskimi zahtevki za duševne bolečine zaradi žalitve časti in dobrega imena in
tudi zato ni mogoče govoriti o njegovi neopredeljenosti (U-I-145/03).
"Zavrnitev40 dostopa na glavno obravnavo zaradi dostojanstvu sodišča neprimernega način nastopa.
"Dostojanstvo" sodišča je ugled sodišča kot institucije v družbeni skupnosti. Natančna opredelitev pojma je
težka. Upoštevati je treba tako pogosto radikalen učinek državnih sodišč na usodo posameznika, zlasti v
kazenskih zadevah, pa tudi v drugih postopkih. Nadalje je treba upoštevati pomen neodvisnega državnega
sodstva za uresničevanje temeljnih pravic in ustavnega reda. To, tako kot spoštovanje človeškega
40 Kissel/Mayer, 1116-1117. Opombe in sklicevanje na druge dele komentarja so opuščeni.
446
dostojanstva strank, zahteva določen zunanji stil. Po drugi strani pa tudi v zunanjih oblikah izraženo
dostojanstvo sodišča ni vrednota, izolirana in absolutna v razmerju do splošnega državnega in družbenega
življenja, izražena v jasnem kodeksu obnašanja, ampak ga je vedno mogoče videti le v okviru običajnih ali
vsaj pogostih pogledov glede pomena državnih institucij in splošno sprejetega mnenja o primernem
vedenju. Dostojanstvo sodišča se dokumentira tudi predvsem v stilu same sodniške dejavnosti, ki ne sme
dovoliti, da bi vnanjosti, ne glede na vrsto, vplivale nanjo: "Dostojanstvo sodišča lahko prizadene zgolj
sodnik"41.
Dostop se lahko zavrne torej samo, če niso izpolnjene minimalne zahteve zunanjega videza. To je primer
ljudi pod vplivom alkohola ali pijanih ljudi, kakor tudi tak zanemarjen videz, ki je, tudi z vsem
spoštovanjem do individualnega načina življenja, občuten kot moteč (störend), kot na primer, prestop
najnižje ravni higiene in čistoče oblačil, kar že lahko moti druge poslušalce. Primerna obleka na sodišču je
sicer pogoj spoštovanja sodne oblasti. Vendar pa je pri pogosto navajani, "nespodobni" obleki potreben
diferenciran razmislek. Prilagoditev modnim trendom in vsakdanjemu videzu samo po sebi ni motenje reda
(Ungebühr), če ne dobi značaja maškarade. Meja dopustnega oblačenja, ki se lahko glede na obravnavano
stvar tudi spreminja, je dosežena, ko so tudi minimalne zahteve presežene ali gre za namerno provokacijo
ali pomanjkanje spoštovanja, na primer nastop v kopalkah, v poudarjeno zanemarjenih oblačilih ali celo
gol. Pristop v delovnih oblačilih ni razlog za zavrnitev, razen, če je zelo umazana in je pred nastopom na
sodišče bilo dovolj časa za zamenjavo obleke. Tudi s slogom brade ali las, ne glede na to, kako nenavadna
ali neokusna sta, se je treba sprijazniti. Če religija od svojih članov zahteva, da v javnosti nosijo oglavno
pokrivalo ali da zakrivajo obraz, je to treba tolerirati tudi v sodni dvorani. Sicer je običajno, da se moški v
zaprtih prostorih razkrijejo, vendar je zadržanje pokrivala le težko opredeliti kot provokacijo, tudi po
pozivu. Nošenje oznak, simbolov itd. je treba sprejeti ne glede na velikost in vsebino, tudi če se s tem izrazi
določeno mnenje, vendar pa vsebina ne sme biti poskus vplivanja oziroma nespoštovanja. V tem okviru tudi
izražanje mnenja s (kolektivnim) nošenjem za določeno sceno tipičnih oblačil ne bo predstavljalo razloga
za zavrnitev."
Namen določbe 302/I ni preprečiti izvrševanja pravic udeležencev v postopku, temveč zagotoviti tako
izvedbo postopka, ki bi omogočila uresničitev teh pravic vsem udeleženim (U-I-226/01; glej tudi Arh A.,
232). "Že iz samega smisla pravice do izjavljanja pred sodiščem izhaja, da ta ne more pomeniti pravice
stranke (ali njenega zastopnika oziroma pooblaščenca), da pred sodiščem kakorkoli izjavlja karkoli. Pravica
do izjavljanja pred sodiščem je zagotovljena v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega
odstavka 23. člena Ustave in se logično nanaša na izjave, ki so za odločitev sodišča v konkretni zadevi
pomembne. Kolikor gre pri prepovedanih izjavah po 109. členu ZPP za splošno in pavšalno izražanje
prezira do sodstva ali za osebne napade na sodnika, ki nimajo zveze z odločitvijo v konkretni zadevi, je
očitno, da tovrstne izjave sploh nimajo nobene zveze z obrambo pravic stranke v postopku oziroma k
tej obrambi v ničemer ne morejo pripomoči. Prepoved takšnih izjav zato sploh ne omejuje pravice do
izjavljanja pred sodiščem glede tistega, zaradi česar je ta pravica zagotovljena; to pa je zagotoviti varstvo
svojih pravic pred sodiščem in učinkovito (so)vplivati na odločitev sodišča. Tudi glede izjav, ki bi bile po
vsebini sicer lahko bistvene za odločitev v konkretni zadevi, ni pretirana in omejujoča zahteva, naj stranka
(oziroma njen zastopnik ali pooblaščenec) kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča izreče na spoštljiv
način tako, da ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča." (U-I-145/03 , tč. 8). "Naloga sodišč in
razpravljajočega sodišča je, da usmerjajo postopek tako, da se zagotovi primerno ravnanje strank in
poštenost postopka – bolj kot da bi v naslednjem postopku presojali primernost strankinih izjav v
predhodnem postopku. Vendar to ne pomeni, da je odvetnikova svoboda izražanja, ko nastopa kot
zagovornik obdolženca v kazenskem postopku, povsem neomejena. Prav zaradi tega, ker nastopa v sodnem
postopku in je njegova pravica do svobode izražanja namenjena varovanju pravic drugih, je omejena bolj,
kot je lahko omejena pravica do svobode izražanja katerega koli posameznika na javnem mestu. Odvetnika
namreč omejujeta to, da nastopa v postopku, ki je formaliziran in kot tak poteka na racionalni ravni, ter
njegova profesionalna etika. Odvetnik lahko podaja krepke in ostre kritike, vendar mora njegova
argumentacija pri varovanju interesov njegove stranke ostati na ravni razumne argumentacije, žalitvam, ki so
41 Gre za znamenit citat vrhovnega sodnika W. Sarstedta.
447
obremenjene s čustvenim nabojem, med njimi ni mesta. Razumljivo je, da je prag tolerance, ki jo lahko
dopusti sodišče, ko gre za obrambo obdolženca, ki je obtožen hudega kaznivega dejanja, za katerega je
zagrožena stroga kazen, višji kot sicer, vendar odvetnik ne sme preseči skrajnih meja te tolerance. Če to stori,
je prav, da sodišče zavaruje druge vrednote, in sicer zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva,
ki zagotavlja, da ima javnost spoštovanje do sodišč in zaupanje, da zmorejo uresničiti vlogo, ki jo
imajo v pravni državi. Varstvo avtoritete sodišča se nanaša na zavest, da so sodišča tisti forum, ki je
namenjen reševanju sporov oziroma za odločanje o krivdi ali nedolžnosti, pri čemer je pomembno, da
sodstvo v veliki meri uživa zaupanje javnosti, da je to funkcijo sposobno izpolniti. Navedeno je ustavno
dopusten razlog za omejevanje odvetnikove pravice do svobode izražanja. Kot je Ustavno sodišče poudarilo
že v odločbi št. U-I-145/03, ne gre za to, da bi bil institut kaznovanja za žaljive vloge temeljni način
zagotavljanja ugleda in avtoritete sodstva, je pa dodatni (in podrejeni) pripomoček, ki omogoča obrambo
ugleda sodišč tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi, z vidika obrambe pravic v
konkretni zadevi pa tudi nepotrebnimi, napadi na delo sodišča vnaša nezaupanje v delo sodišč." ( Up-309/05,
tč. 12) Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca op.3: "Varstvo avtoritete sodišča se ne nanaša samo na
zavest, da so sodišča tisti forum, ki je namenjen reševanju sporov oziroma za odločanje o krivdi ali
nedolžnosti, pač pa tudi na zavest, kako se to počne. Torej na zavest, da se ti spori rešujejo oziroma, da se
odloča o krivdi ali nedolžnosti izključno na podlagi razumnih (pravnih) argumentov."
Izgovor, da je bil obsojenec v motenje reda na glavni obravnavi "prisiljen" z načinom procesnega vodenja
predsednice senata je neutemeljen, saj so za saniranje morebitnih kršitev kazenskega postopka na voljo
ustrezna pravna sredstva (I Ips 187/2007, tč 40). Nestrinjanje s sodnimi in s tem tudi sodnikovimi
odločitvami imajo stranke možnost in pravico izraziti v pravnih sredstvih zoper sodne odločbe, pri čemer se
morajo vzdržati vrednostnih ocen sodišča oziroma sodnikov ali drugih procesnih udeležencev ter ohraniti
primerno raven medsebojnega komuniciranja, tako v pisnem kot tudi ustnem izražanju (Sklep I Kp
3584/2010-44, Sklep I Kp 52650/2010-751). Ko je obtoženi M.M. odgovarjal na vprašanje, je obtoženi S.P.
izrekel besede „Lažeš kot pes!“, kar je, ker se je glavna obravnava snemala, vneseno v zapis zvočnega
posnetka o nadaljevanju glavne obravnave z dne 19.12.2012. Pritožnik je res zahteval, da predsednica senata
to vnese v zapisnik, kar mu predsednica senata ni ugodila. Ker je pritožnik vztrajal, ga je predsednica senata
opomnila in ga pozvala naj neha motiti reda in motiti postopka, vendar se temu ni pokoril, ampak je z
motenjem reda nadaljeval tako, da je s povišanim tonom narekoval, kaj naj predsednica senata stori in kaj naj
zapiše v zapisnik ter jo vprašal „Kaj ste gluhi, zabeležite to, kar je rekel obtoženi mojemu klientu“. Glede na
navedeno, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pritožnik motil red glavne obravnave...(VSK sklep IV Kp
29407/2010). Navedbe in očitki, zaradi katerih je sodišče druge stopnje izreklo denarno kazen oškodovancu
kot tožilcu („vsi sodniki, ki so presojali v mojih zadevah so pripadniki te mafijske združbe“, „pravosodna
mafijska duša“ itd.) predstavljajo žaljivo vrednostno oceno, ki izraža prezir in zaničevanje, ne pa ostre ali
odprte konstruktivne kritike sodišča (Sklep I Kp 31838/2013-25).
Kaznuje se le zagovornika (izbranega odvetnika, ki opravlja odvetništvo), ne pa odvetniško pisarno (torej
gospodarsko družbo) (Sklep I Kp 18896/2011-623).
Zagovorniku ali pooblaščencu, ki kljub kazni še naprej moti red, sme senat odreči nadaljnjo obrambo
oziroma zastopanje na glavi obravnavi (302/III s.1). Za takšno ukrepanje senatu ni treba čakati na
pravnomočnost sklepa o kaznovanju, temveč lahko sledi prejšnjemu ukrepu na isti glavni obravnavi, če bo
zaradi tega ukrepa treba glavno obravnavo preložiti, pa se kaznovanemu zagovorniku oz. pooblaščencu
naloži (94/I) tudi povzročene stroške (Šorli 2000, 137, Horvat 302, 7).
Že sama vloga, ki jo stranka postopka naslovi na sodišče, ne sme biti žaljiva (Sklep I Kp 7984/2011-31), ne
za sodišče, ne za druge procesne udeležence (Sklep I Kp 23308/2011-46), zato v primeru takega ravnanja ni
odločilno vprašanje, ali se je postopek začel.
20.2 Slikovno in zvočno snemanje

POZOR: Od 1.1.2017 je v veljavi nov Sodni red SR, ki pomembno spreminja dosedanjo ureditev
zagotavljanja javnosti (II. poglavje).
448
V sodni dvorani niso dovoljena slikovna snemanja (301/III s.1).; te določbe in določbe prej veljavnega SR
glede snemanja so bile predmet zahteve za oceno ustavnosti, ki pa je bila zavržena, ker je predlagatelj,
skupina poslank in poslancev, po volitvah izgubila zakonsko podeljeno sposobnost biti predlagatelj postopka
pred Ustavnim sodiščem (U-I-67/11). Izjemoma sme predsednik Vrhovnega sodišča dovoliti snemanje na
posamezni glavni obravnavi (301/III s.2), ki ga lahko omeji na začetek glavne obravnave ali na razglasitev
sodbe v posamezni kazenski zadevi. Kljub danemu dovoljenju sme senat na glavni obravnavi iz
opravičenih razlogov odločiti, da se posamezni deli glavne obravnave ne snemajo (301/III s.3). Opravičeni
razlogi bi bili npr. če bi obdolženec ali priča odklonila dati izpovedbo pred kamerami ali če bi to očitno
škodovalo njuni koncentraciji (Dežman, 835). Dano dovoljenje ne omejuje predsednika senata, da snemanje
dopusti samo v obsegu, ki je potreben za pravilno obveščanje javnosti in na način, ki najmanj ovira potek
glavne obravnave (17/III SR; tako tudi Varuh človekovih pravic v zvezi z dolžnostjo varovanja človekove
osebnosti in dostojanstva obdolženca /Varuh 2005, 147), ne more pa ga v celoti izključiti (Horvat, 301, 7).
Zvočno snemanje s to določbo ni prepovedano (Horvat, 301, 5), pač pa Sodni red snemanje in fotografiranje
dovoljuje le za potrebe sodišča na tiskovnih konferencah, ob vnaprej dogovorjenih intervjujih, ter drugih
primerih določenih s SR in zakonom, ki ureja kazenski postopek. Za snemanje prostorov znotraj sodne
zgradbe je potrebno dovoljenje, ki ga izda direktor sodišča, ki upravlja s posamezno zgradbo. Predsednik
sodišča lahko zaradi varovanja poteka glavne obravnave, varovanja zasebnosti udeležencev postopka in
iz drugih opravičenih razlogov osebam, ki so opremljene z napravami za slikovna, zvočna ali slikovno-
zvočna snemanja, prepove vstop v sodno zgradbo. Osebe, ki imajo pri sebi naprave za slikovna, zvočna ali
slikovno-zvočna snemanja, so dolžne s temi napravami ravnati tako, kot je določeno s hišnim redom sodišča
(16/III in IV SR).
Medtem ko Horvat (301, 5) meni, da določbe ZKP ne dajejo povsem jasnega odgovora na vprašanje, ali
smejo procesni udeleženci in drugi navzoči zvočno snemati glavno obravnavo, Arh (231) stoji na stališču, da
lahko predsednik senata od poslušalca, ki bi imel na glavni obravnavi pri sebi napravo za zvočno snemanje
(npr. diktafon ali drugo snemalno napravo), zahteva, da napravo odnese iz razpravne dvorane in ga sme ob
neupoštevanju ukaza odstraniti z glavne obravnave in po 302/I tudi kaznovati.
BVerfG, 1 BvR 620/07 z dne 19.12.200742
„Pri tehtanju in na njem temelječi diskrecijski presoji je treba upoštevati tudi legitimne interese, ki bi lahko
nasprotovali snemanju in distribuciji avdio in video posnetkov. Ti vključujejo zlasti varstvo splošne
osebnostne pravice (allgemeine Persönlichkeitsrecht) udeležencev, zlasti obtoženca in prič, pa tudi pravice
udeležencev do poštenega postopka (člen 2 , točka 1 v povezavi s členom 20, odstavek 3 Temeljnega
zakona ) kot tudi učinkovitosti pravosodja, predvsem nemotenega ugotavljanja resnice in prava.
Pravico medijev za pridobivanje in objavo vizualnih posnetkov oseb, ki so navzoče na obravnavi je še

posebej treba presojati na podlagi pravice do lastne podobe kot konkretizacije osebnostne pravice, ki
posamezniku daje možnost vplivanja in odločanja ne samo glede uporabe, ampak tudi glede fotografiranja
in snemanja s strani drugih.
Ko se odloča o izdelavi posnetkov določenih oseb v krogu glavne obravnave z namenom objave v
množičnih medijih je treba prav tako upoštevati ustavnopravna merila, razvita v zvezi z medijskim
razširjanjem posnetkov oseb brez njihovega soglasja. Sodne obravnave, na katere je usmerjen poseben
interes za obveščanje javnosti, so dogodki v polju sodobnega življenja (Zeitgeschichte); zaščita osebnostnih
pravic vpletenih, torej ne zahteva popolne prepovedi snemanja.
Pri ugotavljanju obsega varstva pravice do lastne podobe je treba predvsem upoštevati, da se vsaj del
udeležencev postopka praviloma znajde v zanje nenavadnem in obremenjujočem položaju. Pogosto so - na
42 Zvezno ustavno sodišče Nemčije. Vse njegove odločbe so dostopne na

http://www.bundesverfassungsgericht.de/.
449
primer kot priča ali obtoženec - dolžni prisostvovati. Predvsem na strani obtoženca je treba upoštevati
možne učinke sramotilnega stebra ali kršitve pravice spoštovanja domneve nedolžnosti in interesa kasnejše
rehabilitacije, kar lahko povzroči razpoznavna medijska objava. Ob tem je treba, tudi glede na sugestivno
moč televizije, razmisliti tudi o možnem učinku medijske vnaprejšnje obsodbe. Glede prič je treba
upoštevati njihov posebno obremenjujoč položaj, na primer, ko so žrtve kaznivih dejanj, glede katerega bo
tekel sodni postopek.
Ljudje, ki so v sodnem postopku na očeh javnosti zaradi svoje javne funkcije ali, v drugačnem položaju, kot
organ pravosodja, nimajo v enaki meri upravičenja do varstva njihovih osebnih pravic kot v postopku
udeležena privatna oseba, ali kot navzoči poslušalci. Ampak tudi sodniki, tožilci, odvetniki in sodno osebje
v postopku ima pravico do zaščite, ki lahko odtehta interes za objavo, na primer, ko lahko objava slik
povzroči znatne neprijetnosti ali grožnje za njihovo varnost z napadi s strani tretjih oseb. Prav tako je lahko
pomembno sodelovanje v drugih postopkih, iz katerih izhajajo take okoliščine za udeležence postopka.
Pravica udeležencev postopka do poštenega postopka (člen 2 , točka 1 v povezavi s členom 20, odstavek 3
GG), kot tudi učinkovitosti pravosodja, zlasti nemotenega ugotavljanja dejanskega in pravnega stanja v
odprti zadevi, so pri snemanju izven obravnave manj prizadeti, kot na sami obravnavi, kjer je zato
generalno prepovedano. Vendar pa okrnitve ni mogoče izključiti. Če je dogajanje ob robu obravnave
zvočno in slikovno posneto, lahko védenje o morebitnem razširjanju teh posnetkov na posamezne
udeležence vpliva tako, da to škodljivo vpliva na potek obravnave in interese ugotavljanja dejanskega in
pravnega stanja.
Doseganje enega izmed glavnih ciljev sojenja, resničnih in popolnih, forenzično uporabnih navedb vseh
zaslišanih, predpostavlja določitev okvirnih pogojev, ki bodo - še posebej pri osebah brez izkušenj z mediji
- pomagali izogniti se zadržkom in vznemirjenju. Taki pomisleki lahko v posameznem primeru nasprotujejo
uporabi za radio specifičnih snemalnih in oddajnih tehnik ali upravičujejo omejitev njihove uporabe.
Prav tako lahko snemanje dogajanja ob robu obravnave obtožencu ovira pri njegovi, v § 148 odst 1. StPO
zagotovljeni pravici do neoviranih stikov z njegovim zagovornikom, kar se lahko dotika pravice do
poštenega postopka. Kolikor ima obtoženi upravičen interes za zaupen pogovor z zagovornikom ob robu
obravnave, na udejanjenje katerega lahko vpliva, je treba to preprečiti z redovnimi ukrepi. Enako velja za
pogovor med pričo in pooblaščencem.“
Novi SR za slikovno snemanje sodnika oziroma članov senata ne zahteva več njihovega soglasja (SR 17),
prav tako ni posebnih določb glede snemanja drugih procesnih udeležencev, vendar je treba ob
nasprotovanju posameznika presoditi, ali interes javnosti odtehta poseg v ustavno varovano pravico do
zasebnosti (Horvat, 301, 7; podobno Butala). ""Zasebnost sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje
posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila. Pravica do
zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam
odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Toda, pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je
omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Človek se namreč kot
družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih
vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje. Pri tem bi področje zasebnega
življenja posameznika lahko razdelili: na področje intimnega in družinskega življenja, na področje zasebnega
življenja, ki se ne odvija v javnosti, in na področje življenja posameznika v javnosti. Na splošno velja, da
čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar
pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Pri presoji dopustnosti posega v
posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravico se
posega. Ob tem pravna teorija navaja, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju
osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in osebe, ki
javnost zanima samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa
tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je
450
brez privolitve prizadetega dovoljeno opisat i zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh
oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno
objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja. ...(Up-50/99 tč.7; krit. Teršek). Absolutno javna oseba je
poslanec (Up-1391/07), župan Ljubljane (VS Lj. I Cp 2852/2012), ministrica, njen partner pa relativno javna
oseba (Upravno s. I U 1493/2011), relativno javna oseba je prepoznaven podjetnik (Up-570/09), javni
uslužbenec je relativno javna oseba zlasti zato, ker je z vstopom v politični prostor prestopil mejo zasebnika,
ki edini uživa največjo stopnjo varstva zasebnosti (II Cp 341/2013), relativno javna oseba je znan odvetnik,
ki se tudi sicer (kontinuirano) pojavlja v medijsko odmevnih primerih in je lastnik ene od največjih
odvetniških družb v Sloveniji (VSL sodba II Kp 9387/2012).
20.3 Sredstva za vklepanje in vezanje
Privedba obsojenca (v skladu z 213.č/I analogno za pripornika) zaradi izvedbe predkazenskega ali
kazenskega postopka se opravi na podlagi pisnega naloga pristojnega sodišča (82.a/I ZIKS-1).
Privedbo obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu za prestajanje kazni zapora, opravijo pravosodni
policisti, privedbo obsojenca, ki prestaja hišni zapor, opravi policija (82.a/II ZIKS-1). Pravosodni policisti
zagotavljajo pomoč pravosodnim organom, če ti pri izvrševanju svojih nalog naletijo na upiranje ali
ogrožanje ali če to utemeljeno pričakujejo (235/VIII ZIKS-1). Če drugače ne more preprečiti bega, napada,
samopoškodbe ali večje materialne škode, ima pravosodni policist pravico zoper obsojence uporabiti prisilna
sredstva (239/I ZIKS-1), med njimi tudi sredstva za vklepanje in vezanje (239/IV al.1 ZIKS-1), vendar sme
uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim lahko glede na varnostne okoliščine z najmanjšimi škodljivimi
posledicami za osebo, proti kateri ga uporabi, opravi uradno nalogo (239/V ZIKS-1).
V času zaslišanja na sodišču in obravnave na sodišču se obsojencev ne vklepa. Vklepa se obsojence, za

katere se sumi, da bi to izrabili za pobeg ali napad. O vklepanju obsojenca se predhodno obvesti sodnika
(67. člen Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, v nadaljevanju: Pravilnik).
Vklenitev obdolženca je poseg v njegove ustavne pravice!

"Položaj obdolženca v kazenskem postopku v skladu z ustavnimi procesnimi jamstvi ureja ZKP. V skladu z
22. členom Ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Člen 22 daje
obdolžencu v kazenskem postopku enak pravni položaj, kot ga ima nasprotna stranka v postopku, se pravi
(državni ali zasebni) točilec. Iz te določbe Ustave izhaja tudi pravica obdolženca, da nastopa v kazenskem
postopku kot subjekt, pri čemer Ustava v prvem odstavku 21. člena zagotavlja spoštovanje njegove
človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v tem postopku. Njegov ustavnopravni položaj zaokroži
pravica do spoštovanja domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Določba 29. člena Ustave pa še dopolnjuje
navedene ustavne določbe z opredelitvijo pravnih jamstev v kazenskem postopku..." Pri tem 29.člen Ustave
ponovno že v svojem napovednem stavku poudarja enakopravnost, ki ima v bistvu vse atribute enakosti, ki
jo vsebuje 22. člen Ustave, torej tudi enakost orožij med strankama sodnega postopka. Iz navedenih
človekovih pravic tako nedvomno med drugim izhaja, da mora imeti obdolženec tudi med glavno
obravnavo zagotovljen tak položaj, ki mu omogoča spoštovanje njegovega dostojanstva, ki mu
omogoča enak položaj v primerjavi s točilcem, vključno z enako možnostjo zaslišanja prič, ki mu daje
enake dejanske možnosti za spremljanje glavne obravnave in za pripravo obrambe tudi med samo
glavno obravnavo, in to ne glede na to, ali se obdolženec brani sam ali z zagovornikom, če se brani z
zagovornikom, pa mora imeti tudi nemoteno možnost posvetovanja z njim." (U-I-317/05 tč. 7.).
ZDA
"Razpravljajoče43 sodišče mora biti previdno pri odrejanju omejitev za obdolženca med sojenjem. Sodišče
mora pregledati svoje zakonsko pooblastilo, da oceni, ali obstaja shema za uporabo omejitev. Če ne, se za to
lahko uporabi naslednji kontrolni seznam:
43 Presiding over a Capital Case: A Benchbook for Judges, str. 49,

http://www.judges.org/capitalcasesresources/bookintro.html
451
Sodnik lahko odredi fizične omejitve za obdolženca ali priče, če ugotovi, da so razumno potrebne za:
• vzdrževanje reda ali preprečevanje motenj;
• preprečitev pobega obdolženca; ali
• zagotovitev varnosti ljudi.
Pred odreditvijo omejitev za obdolženca ali priče, mora sodnik:
• opraviti narok brez prisotnosti porote in v navzočnosti prizadete osebe in odvetnika;
• zagotoviti možnost ugovora;
• prepričati se, da je o naroku narejen zapisnik; in
• ugotoviti dejstva.
Sodnik mora pri ugotavljanju, ali je omejevanje potrebno, upoštevati naslednje dejavnike:
• resnost obtožb zoper obdolženca;
• temperament, značaj, starost, fizične lastnosti in podatke o preteklosti obdolženca;
• prejšnje pobege ali poskuse pobegov ali dokaze o sedanjih načrtih za pobeg;
• grožnje s poškodovanjem drugih ali povzročanjem motenj;
• samouničevalne težnje;
• nevarnost nasilja tolpe ali poskusa maščevanja s strani drugih;
• možnost osvoboditve s strani drugih storilcev kaznivih dejanj, ki so še vedno na prostosti;
• velikost in razpoloženje občinstva;
• narava in fizično varovanje v dvorani; in
• ustreznost in razpoložljivost drugih sredstev.
Sodnik mora poučiti porotnike, da omejevanja ne smejo upoštevati pri tehtanju dokazov ali ugotavljanju
krivde, razen če je zoper navodila poroti vložen ugovor."
Deck v. Missouri, 544 U.S. 622 (2005)
"Sodišča44 in komentatorji so skoraj soglasni, da ima obdolženec v fazi odločanja o krivdi pravico, da je
brez fizičnih omejitev, ki so vidne poroti; da ima pravica ustavno razsežnost; da pa je pravica lahko v
konkretnem primeru presežena, če gre za ključne državne interese, kot so fizična varnost, preprečitev
pobega, ali spodobnost v razpravni dvorani (courtroom decorum).
...
Nižja sodišča se niso strinjala o posebnih postopkovnih korakih, ki jih mora sodeče sodišče izvesti pred
vklenitvijo, o količini in vrsti dokazov potrebnih za utemeljitev omejitve, in o tem, katere oblike
oškodovanja bi upravičevale novo sojenje, temeljno načelo pa ni bilo pod vprašajem.
...
Tako 5. in 14. amandma prepovedujeta uporabo poroti vidnih fizičnih omejitev ne da bi sodeče sodišče, z
izvrševanjem svoje diskrecijske pravice, odločilo o tem, ali je odločitev utemeljena na ključnih državnih
interesih, specifičnih za konkreten primer. Takšna odločitev lahko seveda upošteva dejavnike na katera se
sodišča tradicionalno sklicujejo v tehtanju potencialnih varnostnih problemov in nevarnosti pobega na
sojenju.
...
[Mnenja tega sodišča] so poudarila pomen uveljavitve treh temeljnih pravnih načel.
Prvič, v kazenskem postopku se domneva, da je obdolženi nedolžen, dokler njegova krivda ni dokazana ...
Vidna vklenitev spodkopava načelo domneve nedolžnosti in s tem povezano poštenost postopka
ugotavljanja dejstev.
Drugič, da bi obdolžencu pomagala zagotoviti smiselno obrambo, mu ustava zagotavlja pravico do

zagovornika. Uporaba telesnih omejitev zmanjšuje to pravico. Lisice lahko vplivajo na obdolženčevo
"zmožnost sporazumevanja" z njegovim odvetnikom. Dejansko lahko vplivajo na zmožnost obdolženca, da
44 Deck v. Missouri, 544 U.S. 622 (2005), http://www.law.cornell.edu/supct/html/04-5293.ZO.html. V vseh citatih tega poglavja so
opuščena sklicevanja na judikate in literaturo, poudarki so moji.
452
sodeluje pri svoji obrambi , ....
Tretjič, sodniki si morajo prizadevati ohraniti sodni postopek kot dostojanstven postopek (dignified
process). Formalno dostojanstvo v sodni dvorani, ki vključuje spoštljivo obravnavanje obdolžencev, odraža
pomembnost sporne zadeve, krivde ali nedolžnosti, in resnost, s katero Američani obravnavajo vsak
odvzem posameznikove svobode skozi kazensko kaznovanje. In odraža resnost vsebine, ki pomaga razložiti
moč pravosodnega sistema, da navdihuje zaupanje in da vpliva na vedênje splošne javnosti, katere zahtevi
za pravičnost si naša sodišča prizadevajo služiti. Rutinska uporaba vklepanja v prisotnosti porote bi ogrozila
te simbolne, vendar konkretne cilje. Kot je dejalo to sodišče, uporaba vklepanja na sojenju "žali
dostojanstvo in spodobnost sodnih postopkov, za ohranitev katerih si sodnik prizadeva".
...
Seveda bodo tudi primeri, kjer so tveganja vklepanja neizogibna. Ne podcenjujemo potrebe po omejitvi
nevarnih obdolžencev, da se prepreči napade v dvorani, ali potrebe dati sodečemu sodišču potrebno širino
za sprejem individualiziranih varnostnih odločitev. Zavedamo se tragedije, ki je lahko posledica, če sodniki
ne morejo zaščititi sebe in svoje sodišč. Toda glede na njihov škodljiv učinek, pošten postopek ne dovoljuje
uporabe vidnih omejitev, če sodeče sodišče ni upoštevalo okoliščin posameznega primera."
Thomas, J., dissenting
"Gotovo je, da so sodišča vedno imela naravno moč (inherent power), da zagotovijo, da se vsi tisti, ki se
pojavijo pred njimi in gledalci, obnašajo primerno.
…....
Skrb za spodobnost v razpravni dvorani ni skrb za obdolženca, še manj za pravico do poštenega postopka.
To je skrb za potrebe družbe po sodiščih, ki delujejo učinkovito."
Illinois v. Allen, 397 U.S. 337 (1970)
"Za45 pravilno upravljanje kazenskega pravosodja je bistveno, da so dostojanstvo, red in spodobnost

značilnosti vseh sodnih postopkov v naši državi. Očitno neupoštevanje osnovnih standardov primernega
obnašanja v sodni dvorani se ne sme in ne more tolerirati. Prepričani smo, da je treba razpravljajočim
sodnikom, ki se soočajo z motečimi, prepirljivimi, trmasto kljubovalnimi obdolženci, dati dovolj diskrecije,
da zadostijo okoliščinam vsakega posameznega primera. Nobena formula za ohranjanje primernega vzdušja
v dvorani ne bo najboljša za vse situacije. Menimo, da obstajajo vsaj trije ustavno dopustni načini za
ravnanje sodnika z neobvladljivim obdolžencem kot je Allen, tako da se ga: (1) zveže in se mu zapre usta
(bind and gag) in tako ostane navzoč, (2) kaznuje za žalitev (contempt) sodišča, (3) odstrani iz sodne
dvorane, dokler ne obljubi, da se bo primerno obnašal.
.....
Toda tudi če zgolj razmišljamo o taki tehniki, še bolj pa, če jo vidimo, to vzbudi občutek, da ne bi nihče
smel biti sojen vklenjen in zaprtih ust, razen v skrajni sili. Ne samo, da je možno, da bi imel pogled na lisice
in čep pomemben vpliv na čustva porote glede obdolženca, ampak je že uporaba te tehnike sama na sebi
žalitev samega dostojanstva in spodobnosti sodnega postopka, ki ga sodnik želi uveljaviti.
....
Vendar pa sta v nekaterih primerih, ki nam jih ni treba poskušati predvideti, vezanje in zaprtje ust morda
najbolj pošten in razumen način obvladovanja ravnanja obdolženca, ki se obnaša tako kot tukaj Allen.
....
Ni prijetno, ugotoviti, da je obdolženi Allen bil pravilno odstranjen s sodišča za del lastnega sojenja.
Ampak naša sodišča, ki so varuhi svobode, ne morejo biti nekaznovano obravnavana nespoštljivo.
Niti ni mogoče obdolžencu dovoliti, da bi se zaradi svojega motečega vedenja v nedogled izogibal
sojenju. Če bi dovolili, da se naša sodišča ustrahuje, žali in ponižuje in da se pravilen tek onemogoča
in ovira s strani obdolžencev, bi to razgradilo našo državo in naš pravosodni sistem. Kot varuhi javne
blaginje, si naši državni in zvezni pravosodni sistemi prizadevajo za zagotavljanje enake pravice za bogate
45 Illinois v. Allen, 397 U.S. 337 (1970), http://www.law.cornell.edu/supremecourt/text/397/337
453
in revne, za dobre in slabe, domače in tuje, rojene katerekoli rase, narodnosti in vere. Kot človeška
stvaritev sodišča niso popolna in so nagnjena k napakam. Ampak, če naj naša sodišča ostanejo kar so
načrtovali ustanovitelji, trdnjave pravičnosti, njihovi postopki ne morejo in ne smejo biti okuženi z
vrsto nizkotnega in žaljivega jezika ter obnašanja prikazanega pred ... razpravljajočim sodnikom v
tem primeru. Zapisnik kažejo, da je ... sodnik vedno ravnal z dostojanstvom, spodobnostjo in potrpljenjem,
ki se spodobi za sodnika. Tudi ob oceni, da se je sodnik motil, pritožbeno sodišče pohvali njegovo
"hvalevredno potrpljenje pred hudimi provokacijami."
NEMČIJA
BVerfG, 2 BvR 677/05
"Red se ne naša zgolj na zagotavljanje nemotenega poteka obravnave. Tudi dostojanstvo (die Würde)
postopka je del reda na obravnavi.
Za vzdrževanje reda in s tem tudi varovanje vnanjih form, ki lahko vključujejo tudi nošenje primerne
obleke, sprejme predsednik vse potrebne ukrepe po dolžni presoji (pflichtgemäßem Ermessen).
Da bi lahko uresničil svojo dolžno presojo, mora sodnik predvsem najprej preučiti, ali obnašanje
udeležencev postopka ali gledalcev sploh pomeni motenje reda obravnave, ali da ta konkretno preti."
"Pri odredbi za vklenitev gre že samo po sebi za pomemben poseg v splošne osebnostne pravice,
zaščitene s 1. odstavkom 2. člena (svoboden razvoj osebnosti /freie Entfaltung seiner Persönlichkeit /) v
povezavi s 1. odstavkom 1. člena (nedotakljivost človeškega dostojanstva /Würde des Menschen/) Ustave.
Če se odredba nanaša, tako kot v tem primeru, na privedbo zapornika na narok, je poseg še težji, saj
vklenitev med trajanjem naroka lahko ovira obrambo prizadete osebe, na primer tako, da je oteženo ali
onemogočeno pisanje zapiskov. ... Primer je priložnost, da se poudari, da morajo zapori in sodišča
poskrbeti, da v vsakem primeru preverijo, ali tudi v primeru sicer upravičene odredbe za vklenitev ni
mogoče odredbe preklicati vsaj za tisti del naroka, kjer bi vklenitev delovala posebej omejevalno."
BGH46, 1956/12/13 - 4 STR 489/56
"Tako kot redovne odredbe predsedujočega, tudi tovrstni ukrepi procesnega vodstva kot taki ne morejo biti
predmet revizije. S tovrstnimi dejanji, v tem primeru z odredbo za vklenitev obdolženca, so vsekakor lahko
uveljavljeni ukrepi, ki na nedovoljen način omejujejo njihovo obrambo. .... Ni jasno, v kolikšni meri je bil
obdolženec, ki je imel zagovornika in ki je že pred glavno obravnavo bistveno priznal, bil zaradi vklenitve
prisiljen k priznanju ali sicer oviran v svoji obrambni na nezakonit način, tako da bi sodba lahko temeljila
na tem. Trditev revizije K., da bi pogled na stalno vklenjenega obdolženca vplival na porotnike v škodo
pritožnika, je brez kakršne koli podlage. Da je bila vklenitev izvedena na način, ki bi ga bilo treba videti kot
"mučenje" v smislu § 136 Zakonika o kazenskem postopku, niti same revizije ne trdijo. Uradna izjava
predsednika razkriva tudi, da je bil obdolženec vezan na običajen način z lisicami."
OLG Hamm, sklep 5 RVs 134/13, z dne 09.01.201447
"Ker gre pri vklepanju za najmočnejši poseg v svobodo gibanja prizadetega in hkrati za precej težak
46 Zvezno vrhovno sodišče Nemčije.

47 OLG je kratica za višje deželno sodišče. Sklep dostopen na
http://www.burhoff.de/insert/?/asp_beschluesse/beschluesseinhalte/1550.htm
454
poseg v temeljne pravice...., pride takšno vklepanje v poštev le, če konkretna dejstva upravičujejo
razlog za vklepanje in če cilja, ki se ga zasleduje z vklepanjem, ni mogoče doseči na manj radikalen
način. Ti omejevalni pogoji veljajo tako za ukrepe v okviru § 176 GVG 48, kot za odredbe v skladu s § 231
odstavek 1 stavek 2 Zakona o kazenskem postopku 49. Takšna konkretna dejstva, ki upravičujejo vklepanje
sicer ne morejo izhajati zgolj iz obstoja pripornega razloga begosumnosti, pač pa iz obnašanja obdolženca v
zaporu, kolikor gre za nasilje proti osebam ali lastnini, poskuse pobega ali samomorilne misli.
Če taki dokazi obstajajo, je pri vprašanju zakonitosti vklepanja treba upoštevati tudi, da je predsednik
senata poleg zagotavljanja nemotenega poteka obravnave oz. zasedanja, odgovoren predvsem za
zagotovitev varnosti strank v razpravni dvorani. To je razlog, da ima predsednik pri odločanju, ali obstaja
zadosten razlog za vklepanje kot redovni ukrep oz. ukrep na podlagi § 231 odstavek 1 stavek 2, diskrecijsko
pravico."
OLG Celle, sklep, 1 Ausl 31/11, z dne 19.10.201150
"Pri vklepanju gre za najhujši poseg v svobodo gibanja prizadetega in hkrati za poseg v temeljne
pravice diskriminatorne narave. Takšen ukrep pride v poštev le, če razloge za vklenitev upravičujejo
konkretna dejstva in če nameravanih ciljev vklenitve ni mogoče doseči na manj radikalen način.
Zgolj obstoj begosumnosti, ki jo je glede na priporni nalog z dne 6. oktobra 2011 sprejel tudi senat, ne
zadošča za odreditev vklenitve. Dokazi o nepravilnostih obdolženca v izvršbi kazni, ki se kažejo v nasilnih
dejanjih proti osebam ali lastnini, poskusih pobega ali samomorilnih nagnjenjih, se doslej niso pokazali,
prav tako kot dokazi o nameri osvoboditve od zunaj. Tudi če se obdolženec zaradi zdravstvenih okoliščin ne
nahaja v zaporu, ampak v prosto dostopni bolnišnici, je vklenitev, brez obstoja konkretnih opornih točk,
nesorazmerna. Obdolženi je star 71 let. Glede na njegovo starost in bolezen, ki z medicinskega vidika
zahteva počitek v postelji, tudi ob upoštevanju obdolženčevega potenciala nasilnosti izraženega v očitanem
dejanju, ni jasno, zakaj ne bi bilo mogoče begosumnosti preprečiti z manj skrajnimi sredstvi, recimo z
varovanjem s strani enega ali dveh mladih, športnih paznikov."
"...kolikor je sodnik v okviru svojih pristojnosti kot sodnik preiskave (Haftrichter) ali vodja kazenske
obravnave pristojen, da odredi vklenitev zapornika, [je] samoumevno, da je v njegovi pristojnosti tudi
razveljavitev ali sprememba take odredbe."
Glede načina spremljanja in ukrepov ob spremljanju so pomembne še nadaljnje določbe Pravilnika (37. in
63. - 66. člen):
Način spremljanja in druge potrebne ukrepe ob spremljanju odredi poveljnik, v primeru njegove odsotnosti
pa operativni vodja. Ukrepi obsegajo zlasti odreditev potrebnega števila pravosodnih policistov glede na
število, begosumnost ali nevarnost spremljanih oseb, navodila o vklepanju in potrebna obvestila
pravosodnim policistom o kaznivem dejanju in višini kazni, osebnostnih lastnostih obsojencev in o drugih
okoliščinah, ki kažejo na nevarnost pobega ali napada na pravosodnega policista s strani obsojencev ali
drugih oseb. Vklenitev opravijo pravosodni policisti po odredbi ali brez nje. Odredbo za vklepanje in način
vklepanja na podlagi varnostne ocene obsojenca izda direktor, vodja dislociranega oddelka, poveljnik ali
pomočnik poveljnika (v primeru njihove odsotnosti izda odredbo operativni vodja).
Pri odločanju o potrebnosti vklepanja mora oseba, ki odreja vklepanje, upoštevati konkretno oceno
begosumnosti za vsakega posameznika, ki jo pridobi iz razpoložljivih podatkov in informacij. Vklepa se vse
48 Predsedujoči je pristojen za vzdrževanje reda na obravnavi.

49 Predsednik senata lahko sprejme ustrezne ukrepe za preprečitev odhoda obdolženca z obravnave; lahko odredi
tudi, da je obdolženi v času prekinitve obravnave pod nadzorom.
50 http://www.rechtsprechung.niedersachsen.de/
455
obsojence, za katere se sumi, da skušajo pobegniti, praviloma se ne vklepa obsojencev, za katere se ocenjuje,
da spremstva ne bodo izkoristili za beg.
Pravosodni policist vklene obsojenca brez odredbe, če oceni, da je potrebno onemogočiti beg, obvladati
upiranje, opraviti privedbo, preprečiti napad, samopoškodbo ali povzročitev večje škode. Za vklepanje in
vezanje se uporabijo lisice (formacijska sredstva), priročna sredstva za vklepanje (plastična zatega, vrv,
usnjen pas, lepilni trak in drugo) se lahko uporabijo le takrat, ko zaradi objektivnih okoliščin formacijska
sredstva niso dosegljiva. Z uporabo priročnih sredstev za vklepanje je potrebno prenehati takoj, ko so
dosegljiva formacijska sredstva.
Pri vklepanju je treba paziti, da se obsojencu ne povzroča nepotrebnih bolečin in telesnih poškodb, hkrati pa
onemogoči osvobajanje. Sredstva za vklepanje se lahko uporabijo po načelu postopnosti na naslednje
načine: vklepanje rok spredaj, vklepanje rok spredaj in hkratna priklenitev na pas, vklepanje z rokami na
hrbtu ter vklepanje tako, da se sredstva za vklepanje z enim delom vežejo na roko pravosodnega policista. V
primerih močne agresivnosti, izrazite begosumnosti, posebnih telesnih sposobnosti ali spretnosti ter
suicidalnosti se obsojenca lahko vklene tudi tako, da se mu sredstva za vklepanje nadenejo tudi na gležnje in
se jih poveže s sredstvi za vklepanje rok spredaj. Povezovanje rok in nog na hrbtu ni dovoljeno. Vklepanje za
razne predmete v naravi ali v prostorih se praviloma ne izvaja. Dopustno je v primerih, ko mora pravosodni
policist zaradi nujnih trenutnih ali kratkotrajnih potreb zapustiti prostor ali okolico in drugače ne more
preprečiti obsojenčevega morebitnega pobega.
Pravosodni policist praviloma ne sme uporabiti sredstev za vklepanje in vezanje proti vidno bolnim, starim
in onemoglim obsojencem, vidno težkim invalidom in vidno nosečim ženskam, razen če neposredno
ogrožajo življenje pravosodnih policistov ali življenje koga drugega ali če drugače ne more onemogočiti
bega, obvladati upiranja, opraviti privedba, preprečiti napada, samopoškodba ali povzročitve večje škode.
20.4 Redovna odredba

Hišni red (SR 29) določi način uporabe delovnih in drugih prostorov, čas zadrževanja delavcev v stavbi,
razpolaganja s ključi vhodnih vrat, ukrepe za vzdrževanje reda in čistoče v stavbi, ukrepe za zagotavljanje
varnosti stavbe in oseb v stavbi, način dostopa obiskovalcev v sodno stavbo, uporabo funkcionalnega
zemljišča in stavbi pripadajočih parkirnih prostorov. V sodni stavbi določa ( SR 31), kdaj in kako se morajo
obiskovalci izkazati z osebnim dokumentom, in postopek v zvezi s kontrolo obiskovalcev ter pravila o
morebitnih omejitvah navzočnosti javnosti na glavni obravnavi zaradi prostorskih in varnostnih
razlogov. Osebe, ki imajo pri sebi naprave za snemanje, fotografiranje ali prenos podatkov, so dolžne s temi
napravami ravnati v skladu s hišnim redom sodišča, v katerem se lahko določi dele stavbe, kjer je uporaba
naprav za snemanje, fotografiranje ali prenos podatkov dovoljena. ( SR 16/IV in VIII).
Dolžnost predsednika senata, da skrbi za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (301/I s.1) in pravila
hišnega reda se razlikujejo: hišni red legitimira vse ukrepe v sodni zgradbi izven razpravne dvorane in je v
pristojnosti predsednika sodišča ( SR 29/II), predsednik senata pa je gospodar razpravne dvorane - njegove
odredbe imajo prednost pred hišnim redom. Pri slednjem gre za sodniške naloge, ki niso del sodne uprave
(Artkämper, 2013 75) Načelo javnosti prevlada nad izvrševanjem hišnega reda: prepoved udeležbe na
(konkretni) glavni obravnavi ne pomeni prepovedi vstopa v sodišče.
REDOVNA ODREDBA51
Okrožno sodišče v Ljubljani
Opravilna številka zadeve:
51 Prirejeno po Heinrich.
456
Ljubljana, 25. 4. 2013
Zadeva: Kazenski postopek proti M ... A …,

zaradi kaznivega dejanja po .....členu KZ
ODREDBA
Dne 18. 5. 2013 se začne pred senatom Okrožnega sodišča v Ljubljani, v dvorani 42 sojenje proti
obdolženemu B.B.,
zaradi kaznivega dejanja po .....členu KZ.
V dogovoru z izdajateljem Hišnega reda, predsednikom okrožnega sodišča, zaradi zagotovitve pravilnega
poteka glavne obravnave (v nadaljevanju: obravnava) in ohranjanja varnosti in reda v sodni zgradbi, do
nadaljnjega odrejam naslednje. Spremembe bodo pravočasno sporočene.
A. Sodna dvorana in javnost

1. Obravnava bo potekala prvi obravnavni dan in naslednje dneve v dvorani 42 Okrožnega sodišča v
Ljubljani.
2. Obravnave se do nadaljnjega začnejo vsakokrat ob 8.30.
3. Obravnave so odprte za javnost (člen 294 ZKP).
4. Javnost in predstavniki medijev imajo vstop v sodno dvorano vsakič 20 minut pred začetkom
obravnave, po vrstnem redu prihoda.
5. Med odmori obravnave, ki so daljši od 20 minut in po koncu obravnave morajo javnost in
predstavniki medijev zapustiti sodno dvorano.
6. Prvi dve vrsti v sodni dvorani sta na voljo za medije in so kot take označene.
7. Predstavniki medijev, ki v zanje rezerviranem delu ne najdejo prostora, se lahko usedejo tudi na še
nezasedena mesta za javnost.
8. Prost ali izpraznjen sedež se lahko na novo označi. "Rezervacije" niso dovoljene.
9. V primeru velikega zanimanja si pridržujemo pravico, da se na dan obravnave pred sodno dvorano
izdajo karte za sedeže, po vrstnem redu prihoda. Akreditirani predstavniki medijev imajo prednost.
10. Javnost in predstavniki medijev, ki nimajo zagotovljenega sedeža, morajo zapustiti sodno dvorano
pred začetkom obravnave.
B. Dovoljenja za predstavnike tiska, radia in televizije

1. Predstavniki medijev se morajo pisno akreditirati ob predložitvi veljavne novinarske izkaznice
do ... pri službi za odnose z javnostmi (faks: ..., e-pošta....). Akreditacije bodo dodeljene po vrstnem
redu prejema. Akreditacijske zahteve prejete po roku, ne bodo upoštevane.
2. Brez posebnega pisnega dovoljenja predsednika Vrhovnega sodišča je slikovno snemanje v sodni
dvorani med vsemi obravnavami prepovedano, ne glede na to, ali gre za namene javnega poročanja,
ali za zasebno uporabo.
3. Izmed akreditiranih predstavnikov radijskih in televizijskih postaj bo dostop omogočen, vsaki z eno
kamero, dvema televizijskima ekipama (eni javni in eni zasebni postaji), ki sta se strinjali, da bosta
svoj zvočni in slikovni material dali na razpolago drugim (Pool). Če se ugotovi, da ni prišlo do
sporazumne rešitve, odloči predsednik senata.
4. Izmed akreditiranih tiskovnih agencij oz. časopisnih hiš (STA, Delo, Dnevnik, ...) bo dostop
omogočen dvema fotografoma ene, ki se je strinjala, da svoj slikovni material da na razpolago
drugim agencijam (Pool).
5. Izmed svobodnih fotografov bo dostop omogočen petim. Če se ugotovi, da ni prišlo do sporazumne
457
rešitve, odloči predsednik senata.

6. Tonsko, filmsko in slikovno snemanje, pod točkami 2. do 4. navedenima dvema televizijama in
sedmim fotografom, je dovoljeno vsakokrat 10 minut pred začetkom obravnave.
7. Če posameznik vidno zavrne svoje snemanje, se mora snemanje prekiniti in se vzdržati nadaljnjih
posnetkov. Čuvati je treba osebne pravice vpletenih strani, zlasti obdolženca.
8. 10 minut pred oklicem zadeve bo dovoljeno snemanje in slikanje članov senata v razpravni
dvorani. Ob oklicu je treba s snemanjem prenehati.
9. Kljub danemu dovoljenju lahko predsednik senata omeji snemanje samo na obseg, ki je potreben za
pravilno obveščanje javnosti in na način, ki najmanj ovira potek glavne obravnave. (3. odstavek 17.
člena SR)
10. Izven razpravne dvorane je znotraj prostorov označenih z ograjo in zasloni ( glej spodaj "ovire")
prepovedano zvočno, filmsko ali slikovno snemanje ali pogovori (intervjuji).
C. Red na obravnavi in hišni red
I. Red na obravnavi
1. Za red na obravnavi je pristojen predsednik senata. Njegova, iz tega izhajajoča pooblastila, se

raztezajo
a) v prostorskem smislu na razpravno dvorano in njej pripadajoči prostor, torej tudi na vhod vanjo;
b) v časovnem smislu na obravnavo, vključno z odmori med katerimi senat ostane na lokaciji
sodišča, ter na časovna obdobja pred in po obravnavi, v katerih stranke oziroma javnost prihaja oz.
odhaja;
c) v personalnem smislu na vse osebe, ki se v navedenem času nahajajo na navedenem kraju.
2. Znotraj opredeljenega prostorskega, časovnega in personalnega okvirja se Hišni red izvaja preko
redovnih ukrepov.
3. Mobilne naprave (mobilni telefoni) je treba izklopiti pred vstopom v sodno dvorano.
4. Če prostorske razmere dovoljujejo, lahko predstavniki medijev in stranke uporabljajo prenosne
računalnike, če nimajo naprav za zvočno in/ali slikovno snemanje. Vtičnice - razen za stranke - ne
bodo zagotovljene.
II. Hišni red
1. Hišni red razlaga predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, tel. ..., v njegovi odsotnosti pa njegov
namestnik, podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, tel. ....
2. Varnostnik preveri identiteto vseh nevabljenih strank z vpogledom osebnega dokumenta, podatke
vpiše v knjigo obiskovalcev in nato dokument vrne stranki.
3. Varnostnik brez izrecnega dovoljenja predsednika ali direktorja sodišča ne dovoli vstopa osebam, ki
se sumljivo obnašajo, ki nočejo potrditi svoje identitete ter v drugih primerih, ko varnostnik oceni,
da bi vstop osebe lahko ogrozil varnost ljudi in premoženja.
4. Stranke in drugi obiskovalci vstopajo v zgradbo skozi vrata za odkrivanje kovin (ti. detektorska
vrata), pri čemer morajo predhodno odložiti vse predmete z vsebnostjo kovine v kaseto, ki se
nahaja na mizici poleg posameznih detektorskih vrat. Če oseba kljub temu povzroči zvočni ali
svetlobni signal, mora varnostnik vstopajočo osebo ponovno pregledati z ročnim detektorjem za
kovino in sicer toliko časa, dokler ne odkrije vira, ki je sprožil navedeni signal.
5. Vstopajoča oseba s prtljago mora pred vstopom skozi detektorska vrata prtljago odložiti na trak
pred rentgensko napravo za pregled prtljage in dovoliti njen pregled. Oseba, ki je rentgenolog,
pregleda prtljago na rentgenski napravi za pregled prtljage in če ta vsebuje predmete, ki jih ni
mogoče identificirati, mora na poziv rentgenologa prtljago odpreti in pokazati, za kakšne predmete
gre. Varnostnik lahko prepreči vstop osebi, ki ne dovoli pregleda prtljage.
6. V primeru gneče na vhodu v zgradbo ali v primeru okvare rentgenske naprave za preglede prtljage,
458
lahko varnostniki opravljajo tudi klasičen pregled prtljage, pri katerem vstopajoča oseba sama
odpre prtljago, premika predmete v njej, potegne predmete iz nje, varnostnik pa jo pri tem za
potrebe izvedbe pregleda usmerja z ustnimi navodili.
7. Po končanem varnostnem postopku se vstopajoči osebi vrnejo vsi predmeti in prtljaga, ki jih je
odložila med izvajanjem tega postopka na vhodu v zgradbo, razen predmetov, katerih vnos v sodno
zgradbo ni dovoljen. Ti predmeti se ob vstopu deponirajo v železni ognjevarni blagajni v prostoru
za varnostnike in se osebi vrnejo ob izstopu iz zgradbe. Predmeti, ki se po zakonu, ki ureja orožje,
štejejo za orožje, se vstopajoči osebi začasno odvzamejo, osebo pa varnostnik zadrži do prihoda
policije.
D. Pomoč policije
1. V podporo sodnemu osebju pri nadzoru vstopa, kot tudi pri vzdrževanju varnosti in reda v okviru
vzdrževanja reda na obravnavi, policija izvaja pomoč po uradni dolžnosti.
2. Če je zaradi motenj v sodni dvorani potreba policijska operacija in če je zato potrebno slikovno in
zvočno snemanje, je za to vsakokratno potrebno ustrezno dovoljenje predsednika, razen če njegova
pridobitev ni možna zaradi neposredne nevarnosti.
E. Posebni varnostni ukrepi
I. Omejitev območja
Da bi zagotovili red pred sodno dvorano in prepoved snemanja v skladu s 301/III se mora pred razpravno
dvorano namestiti ograje oziroma zaslone. Dostop do tega omejenega območja in razpravne dvorane imajo
izključno stranke postopka, odvetniki, priče, izvedenci, člani javnosti z dostopom na obravnavo in
predstavniki medijev.
II. Nadzor
1. Javnost bo imela vstop v razpravno dvorano le
a) po predložitvi veljavnega uradnega dokumenta s sliko (na primer osebna izkaznica, potni
list, vozniško dovoljenje), ki se ga lahko fotokopira. Policisti lahko za namen preverjanja
identitete in izključno za vzdrževanje varnosti in reda na glavni obravnavi izvedejo tudi
legitimiranje morebitnih kršiteljev. Ugotovljene osebne podatke je treba izbrisati najkasneje
dan po razglasitvi sodbe.
b) če nimajo pri sebi, razen ročne torbice, nobenih torb, vreč, papirnatih vrečk ali posode,
transparentov ali letakov, mobilnih telefonov, fotografskih, filmskih in zvočnih snemalnih
naprav, kakor tudi nobenega orožja v tehničnem in ne-tehničnem smislu (294/III ZKP), še
posebej ne smejo imeti nobenih za udarjanje ali metanje primernih predmetov (npr. dežniki,
palice, steklenice, pločevinke, hrana; ne smejo biti pijani,
c) če se podredijo osebni preiskavi in na zahtevo izpraznijo žepe, da se omogoči nadzor nad
vsebino.
2. Osebno preiskavo se opravi ločeno, zlasti se pretipa oblačila osebe in pregleda vsebino, na zahtevo
predloženih predmetov, ki jih ima oseba pri sebi ali s seboj, ter z detektorjem kovin. Pri preiskavi je
treba plašč odložiti; na zahtevo je treba sleči tudi jakno in pulover. članice javnosti preišče
varnostna oseba ženskega spola. Če po preiskavi ostane utemeljen sum, da ima oseba s sabo
prepovedan predmet, se lahko opravi tudi preiskava telesa. Mobilni telefoni, dežniki in drugi
predmeti, ki jih je prepovedano vnesti v sodno dvorano, se morajo za člana javnosti, ob izključitvi
odgovornosti, shraniti v preddverju.
3. Člani sodišča, predstavniki tožilstva, zagovornik in pooblaščenec (npr. oškodovanca kot tožilca, ali
mladoletnega oškodovanca) ki je odvetnik, ter z njihove strani identificirani pomočniki, senatu in
tožilstvu dodeljeni sodni uradniki, izvedenci, policisti, ki nudijo uradno pomoč in kontrolorjem
poznani ljudje, zlasti delavci pravosodja, se ne preiščejo. To velja tudi za njihove aktovke in mape.
459
4. Medijski poročevalci se morajo izkazati z veljavno novinarsko izkaznico. Po preverjanju smejo te

osebe v sodno dvorano odnesti prenosni računalnik ter naprave in material za pisanje. Druge
predmete morajo na zahtevo predložiti zaradi preverjanja ogrožanja varnosti.
F. Posamezne odločitve
V dvomu, ali če udeleženec postopka ali član javnosti zatrjuje, da bodo z odrejenimi ukrepi ogrožene
njegove pravice, odloči predsednik senata.
UTEMELJITEV:
Odrejeni ukrepi so potrebni za nemoten potek sojenja. Preiskave članov javnosti so potrebne za varnost
obdolženca in drugih udeležencev postopka.
A.A.
Predsednik senata
Glede odločitev v zvezi z zagotavljanjem reda kot razloga za sodnikovo izločitev → poglavje 9.2.
460
21 PRAVICE OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI V SODNIH

POSTOPKIH
21.1 Pravica do uporabe svojega jezika

V kazenskih sodnih postopkih imajo stranke, priče, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pravico
uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje
oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno tolmačenje tistega, kar oni
oziroma drugi govorijo, ter pisno prevajanje listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. Za obdolžence in
osumljence to vključuje bistvene dokumente, kot so: obtožni akti, vabila, vse odločbe o odvzemu prostosti,
sodbe, odločbe sodišč o izločitvi dokazov, o zavrnitvi dokaznih predlogov in o izločitvi sodnikov. Sodišče
lahko na predlog osumljencev ali obdolžencev odloči, da je glede na konkretne okoliščine primera treba
zagotoviti tolmačenje ali prevajanje tudi v drugih primerih, tako da se zagotovi uresničevanje jamstev ali
pravic v predkazenskem ali kazenskem postopku. Sodišče lahko tudi izjemoma odloči, da se glede določenih
delov bistvenih dokumentov, ki za osebe iz prvega stavka tega odstavka niso pomembni za razumevanje
njihove kazenske zadeve ali za njihovo morebitno uporabo pravnih sredstev po tem zakonu, zagotovi le
ustno tolmačenje (8).
Osebe iz prejšnjega odstavka lahko pri opravljanju preiskovalnih in drugih sodnih dejanj ali na glavni
obravnavi vložijo ugovor, če menijo, da tolmačenje ali prevajanje ni ustrezno, ker ne omogoča uresničevanja
jamstev ali pravic v predkazenskem ali kazenskem postopku ali če zaradi potrebe njihovega spoštovanja
menijo, da je glede na konkretne okoliščine primera treba zagotoviti tolmačenje ali prevajanje tudi v drugih
primerih.
O pravici do prevajanja in tolmačenja je treba osebe iz prvega odstavka tega člena poučiti; te se lahko le
prostovoljno in izrecno odpovedo prevajanju ali tolmačenju določenega preiskovalnega in drugega sodnega
dejanja ali dela glavne obravnave ali določenih sodnih ali drugih pisanj, če znajo jezik, v katerem teče
postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile.
Zakon izrecno določa, da določbe prejšnjih odstavkov smiselno veljajo tudi za gluhe osebe.
Če je obdolženec gluh, se mu postavljajo vprašanja pisno, če pa je nem, se zahteva od njega, da odgovori

pisno. Če se zaslišanje ne more opraviti na ta način, se pokliče za tolmača nekdo, ki se zna sporazumeti z
obdolžencem (233).
Stroški za tolmačenje ali prevajanje se strankam, pričam, osumljencem, drugim udeležencem v postopku in
gluhim osebam ne zaračunajo.
Poleg ZKP, ki izrecno ureja položaj gluhih oseb, ne pa tudi položaja slepih oseb, je glede pravice do uporabe
jezika treba upoštevati še Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) in Zakon o uporabi slovenskega
znakovnega jezika (ZUSZJ) :
Zakon o izenačevanju možnosti invalidov izrecno zahteva zagotovitev enakopravnega sodelovanja

invalidov v postopkih. Slepa oziroma slepi (v nadaljnjem besedilu: slepi), slabovidna oziroma slabovidni (v
nadaljnjem besedilu: slabovidni) ali gluhoslepa oziroma gluhoslepi (v nadaljnjem besedilu: gluhoslepi) ima
pravico, da sam predloži vsa pisanja oziroma se mu v vseh postopkih pred sodišči zagotovi dostop do vseh
pisanj v postopku v njemu razumljivi obliki, ti pa mu morajo to pravico zagotoviti. To pravico se zagotovi na
način, ki ga izbere slepi, slabovidni ali gluhoslepi sam, zlasti pa s prilagojenimi tehnikami pisanja in branja
za slepe, slabovidne ali gluhoslepe, kot npr. brajico, povečanim črnim tiskom, zvokom, elektronsko obliko.
Sodišča morajo to pravico zagotoviti po uradni dolžnosti. Plačilo stroškov zagotovitve pisanj v obliki,
razumljivi za slepe, slabovidne ali gluhoslepe, sodišča zagotavljajo iz proračuna.
461
Ministrstvo za pravosodje je Evidenčnemu oddelku poslalo informacijo o različni sodni praksi pri
uresničevanju Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika v sodnih (predvsem zapuščinskih)
postopkih, ko gre za pravico gluhe osebe do sodnega tolmača za znakovni jezik. Evidenčni oddelek je
Ministrstvu za pravosodje poslal naslednje mnenje: „Pritrditi je treba oceni, da je nedopustna neenotna
sodna praksa v zvezi s priznavanjem pravice do tolmača za znakovni jezik, ki jo dokazujejo že dopisu
priložene odločbe in korespondenca. Iz načela nediskriminacije izhaja ne le zahteva po formalnem, ampak
tudi zahteva po vsebinskem enakem obravnavanju. Določbi prvega in tretjega odstavka 12. člena Zakona o
uporabi slovenskega znakovnega jezika (Ur. l. RS, št. 96/02; ZUSZJ) je zato treba dosledno spoštovati. Pri
tem velja opozoriti, da so sodišča zavezana tudi k spoštovanju postopkovnih pravil, ki zahtevajo, da je sodni
tolmač izbran v skladu s postopkom, ki velja za vse sodne tolmače in izvedence. Ker je tolmač vrsta
izvedenca, ki pomaga pri komunikaciji med sodiščem in strankami ter drugimi udeleženci v postopku
oziroma omogoča, da postopek teče v uradnem jeziku, je razumljivo, da se določbe o izvedencih smiselno
uporabljajo tudi za tolmače. Med drugim gre tudi za določbe o določitvi in o pravici do povračila stroškov
in do nagrade (prim. Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana,
2006, str. 507). Povedano drugače, sodišče mora upoštevati pravico gluhe osebe do sodnega tolmača za
znakovni jezik ter določiti takega tolmača s sklepom vsakič, ko se pokaže potreba po pomoči pri
komunikaciji s strankami. V vseh (civilnih) zadevah mora zato sodnik preložiti narok v primeru, če ga
stranka ni opozorila na svojo potrebo po tolmaču z dopisom in ji sodišče do naroka še ni postavilo sodnega
tolmača iz seznama zapriseženih sodnih tolmačev. Vendar pa je sodišče dolžno s sklepom tolmača postaviti
takoj, če je stranka na narok že prišla z ustreznim tolmačem. Pri tem se mora zastopati stališče, da v
primerih ad hoc tolmačenja, sodišče s sklepom, samo za potrebe predmetnega postopka, lahko imenuje tudi
tolmača, ki sicer ni na seznamu sodno zapriseženih tolmačev. S sklepom določen ad hoc tolmač za
opravljeno delo pridobi pravico do nagrade in povračila stroškov. Upoštevaje drugi odstavek 15. člena
Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 61/97 s spremembami) in drugi
odstavek 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03) ima ad hoc
zapriseženi tolmač glede odmere in izplačila nagrade za svoje delo enak položaj sodnemu tolmaču. Odmera
nagrade za delo sodnega in ad hoc tolmača je tako določena s posebnim Pravilnikom (Pravilnikom o sodnih
tolmačih, Ur. l. RS, št. 49/2002 s spremembami), v skladu s katerim so sodišča dolžna odmeriti nagrado in
povrniti stroške tolmačem za njihovo delo. Na Tarifo za tolmače slovenskega znakovnega jezika (Ur. l. RS,
št. 21/2004) sodišča niso vezana. Upoštevaje prvi in tretji odstavek 12. člena ZUSZJ, z imenovanjem
sodnega ali ad hoc tolmača za sodišče hkrati nastane tudi obveznost plačila za opravljeno delo tolmaču za
znakovni jezik.
Glede zagotovitve pisanja v brajici se sodišča lahko obrnejo na Center za informatiko pri Vrhovnem sodišču
(Bojan.Mursec@sodisce.si).
34. Da bi bil v času do odprave ugotovljenega neskladja slepim osebam zagotovljen položaj, ki bi jim
omogočal enakopravno in učinkovito uresničevanje njihovih pravic v pravdnem ter v drugih sodnih
postopkih, v katerih se ZPP smiselno uporablja, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena
ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča slepi osebi na njeno zahtevo zagotoviti
dostop do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v njej zaznavni obliki,
pri čemer se za to potrebni stroški izplačajo iz sredstev sodišča (3. točka izreka). Ustavno sodišče se zaveda,
da zaradi kompleksnosti vprašanja, ki ga bo moral urediti zakonodajalec, slepi osebi enakopravnega
položaja v pravdnem postopku v času do sprejema ustrezne zakonske ureditve ne bo mogoče popolnoma
zagotoviti. Do sprejema ustreznih tehničnih rešitev namreč sodišča slepi osebi ne bodo mogla v vsakem
primeru zagotoviti, da se s procesnim gradivom seznani na način, ki si ga je izbrala. Da pa bi bila slepim
osebam v tem vmesnem obdobju zagotovljena vsaj minimalna procesna jamstva, bodo morala sodišča slepi
osebi na njeno zahtevo prepise v Braillovi pisavi zagotoviti vsaj glede pomembnejšega procesnega gradiva
(tj. tistega, ki se vroča strankam). Drugačen način seznanitve z vsebino procesnega gradiva (npr. z branjem
oziroma z ustreznim ustnim povzetkom bistvene vsebine procesnega gradiva, ali kakšen drug primeren
način) bo prišel v poštev v primerih, ko glede na okoliščine posameznega primera (bodisi zaradi oblike
zapisane informacije – npr. v obliki fotografije ali skice, bodisi zaradi drugih, npr. tehničnih ovir) te pravice
462
slepe osebe ne bo mogoče zagotoviti s prepisom pisanj v Braillovo pisavo. Do sprejema ustrezne zakonske
ureditve bo predvsem pomembno, da bo slepi osebi zagotovljen dostop do sodnih in do drugih pisanj v
postopku v zanjo zaznavni obliki v obsegu, ki ji bo omogočal učinkovito varstvo njenih pravic v postopku.
Odločba US U-I-146/07
Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika določa splošno pravico gluhe osebe uporabljati znakovni
jezik v postopkih pred sodišči, kar se razteza na vse življenjske situacije, v katerih bi ji gluhota pomenila
oviro pri zadovoljevanju njenih potreb in torej ni omejena zgolj na sam sodni postopek v ožjem smislu. Na
območjih, kjer živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, lahko gluha oseba uveljavlja tudi
tolmačenje italijanskega ali madžarskega govornega jezika v italijanski ali madžarski znakovni jezik in
slišečim osebam tolmačenje italijanskega ali madžarskega znakovnega jezika v italijanski ali madžarski
jezik. Sodišča so dolžna zagotoviti gluhi osebi tolmača za znakovni jezik na zahtevo gluhe osebe ali po
uradni dolžnosti takoj, ko gluha oseba predloži na vpogled dokument, s katerim ji je priznana pravica do
tolmača. Plačilo stroškov tolmača za znakovni jezik zagotavljajo sodišča iz proračuna (glej stališče
Evidenčnega oddelka Vrhovnega sodišča zgoraj).
Sodni tolmači za znakovni jezik so navedeni v imeniku sodnih tolmačev Ministrstva za pravosodje, vendar le
manjše število, več tolmačev pa je dostopnih preko Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik.
21.2 Dodatne informacije o gluhoti
Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS)
Gluhota
Po svetu živi okoli 75 milijonov gluhih, v Sloveniji 1500, od tega je okoli tisoč uporabnikov slovenskega
znakovnega jezika kot prvega jezika.
Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je gluhota ena najtežjih invalidnosti. Gluho osebo
opredeljuje izguba sluha na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz povprečno na ravni 91 dB ali več. Zaradi
okvare sluha imajo gluhe in težko naglušne osebe velike težave pri sporazumevanju in vključevanju v okolje,
v katerem živijo, se izobražujejo, ustvarjajo, delajo ali preživljajo prosti čas, kar lahko vodi v različne oblike
socialne izključenosti.
Senzorni invalidi oziroma invalidi sluha imajo “izgubo ali omejitev možnosti za enakopravno in samostojno
sodelovanje na mnogih področjih družbenega življenja: pri informiranju, komunikaciji, izobraževanju,
političnem udejstvovanju (…) zaradi pomanjkljivosti oz. neprilagojenosti v okolici” (Konvencija OZN o
pravicah invalidov).
Čeprav gluhi v svetu veljajo za skupino težje prizadetih invalidov, se v Sloveniji še vedno uporabljajo
določila zveznega samoupravnega Sporazuma o seznamu telesnih okvar iz leta 1983, ki gluhe uvršča v 70-
odstotno telesno okvaro, zaradi česar jim ni priznan status invalida, nimajo pravice do tehničnih
pripomočkov, do invalidnine…
Posledice gluhote
Gluhota je nevidna invalidnost, ki ni samo telesna (anatomska in fizična) nepovratna poškodba, ampak
vključuje tudi pomanjkanje slušnega doživljanja, kar ima številne posledice: somatske, psihične in socialne
zaradi omejene zmožnosti glasovno-jezikovne komunikacije. Za gluhe osebe se štejejo tudi tiste osebe, ki za
sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik.
Posledice gluhote so odvisne od vzrokov in okvar in od tega, kako uspešno se je oseba po okvari sluha
rehabilitirala. Gluhota lahko povzroča osamljenost, oseba zavrača podporo okolice, se umiku v notranjost in
ima stalen občutek izoliranosti in ogroženosti. Gluha oseba je vseskozi stisnjena v kot informacijske blokade,
je v podrejenem položaju od slišečih informatorjev in ima venomer občutek odvisnosti, kar posledično vpliva
na nezaupanje do slišečih.
463
Sporazumevanje gluhih v svojem, slovenskem znakovnem jeziku, možnost bivanja in druženja v skupnosti
sebi enakih, ter vključevanje v širšo družbo s pomočjo tolmača SZJ in drugih komunikacijskih pripomočkov,
je ključnega pomena pri zagotavljanju osnovnih življenjskih potreb in ohranjanje mentalnega zdravja gluhih.
Glede na surdološke kriterije se populacija gluhih deli na:

• prelingvalno gluhe osebe,
• postlingvalno gluhe osebe in
• naglušne osebe (prelingvalno in postlingvalno)
Vsaka ima specifične potrebe, še posebej glede govorno-socialne komunikacije in socializacije.
Prelingvalno gluhe osebe
V to skupino spadajo gluhe osebe brez psihosocialnega doživljanja zvočnega sveta, ki so izgubile sluh takoj
po rojstvu ali najkasneje do tretjega leta starosti. Zanje je značilno, da se niso naučile glasovno-jezikovnega
sporazumevanja na podlagi slušnega doživljanja. Večina jih je skoraj nemih, zato jih zaradi te izrazito
negativne posledice imenujejo “gluhonemi”, kar je zastarel izraz. Pri njih ni slušne (avditivne) in jezikovne
(lingvistične) zaznave, zato je njihova osrednja komunikacija zaznavanje z vidom. Za govorno-socialno
sporazumevanje uporabljajo neverbalni sistem komunikacije, predvsem kinetične oblike (znakovni jezik, gib,
mimika, pantonima).
Prelingvalno gluhe osebe, ki komunicirajo le v znakovnem jeziku in ne artikulirajo govora, so zaradi težke
razumljivosti in nezmožnosti komunikacije pogosto psihosocialno osamljene (“mentalni robinzonizem”).
Postlingvalno gluhe osebe
Sem sodijo vse kasneje oglušele osebe, ki so pred tem spontano, s poslušanjem, osvojile glasovno-jezikovno
sporazumevanje. Te sicer obvladujejo avditivne in lingvistične zaznave, vendar je zanje v dani situaciji pri
glasovno-jezikovnem sporočilu sogovornika odločilen vizualni segment. S sogovornikovega obraza in ustnic
»preberejo« – odčitavajo glasovno sporočilo, pri čemer je v optimalnih pogojih (frontalen pogled, jasen
govor z odpiranjem ust, brez brk), razumljeno 70 odstotkov sporočila, sicer pa bistveno manj.
Naglušnost
Po statutu Mednarodne zveze naglušnih oseb pojem “naglušen” opredeljuje osebe z izgubo sluha z omejeno
sposobnostjo poslušanja in razumevanja, ki običajno komunicirajo z govorom.
Po statutu Zveze je naglušna oseba posameznik z izgubo sluha od 31 do 95% po Fowlerju, ki se pri
sporazumevanju naslanja na ostanke sluha s slušnim aparatom ali brez njega, z ogledovanjem z ust in z
drugimi akustičnimi ter psihosocialnimi prilagoditvami in katere glavno sredstvo sporazumevanja je govor.
Kot naglušne so opredeljene tudi kasneje oglušele osebe z izgubo sluha več kot 95% po Fowlerju, če je
ohranjena funkcija govora in poslušanja.
KLASIFIKACIJA NAGLUŠNOSTI
V Sloveniji se uporablja naslednja klasifikacija oseb z izgubo sluha:
Stopnja v dB Opis (izgube
Vpliv na komunikacijo
(decibeli) sluha)
Normalno
10 do 15 dB Nobene ovire v komunikaciji.
slišanje
464
Rahla, V tihih okoljih oseba nima težav z razumevanjem, v hrupnih okoljih oz.
16 do 25 dB
neznatna prostorih imate težave pri razumevanju šibke jakosti govora.
V tihih pogovornih situacijah, kjer je snov poznana in besednjak omejen,
oseba nima težav pri komuniciranju. Slaboten, tih govor ali govor na razdalji,
26 do 40 dB Lažja
težko sliši, čeprav je hrup minimalen. Debate v razredu, skupini predstavljajo
komunikacijski izziv.
Oseba sliši govor le od blizu. Skupinske aktivnosti, kot so npr. govorne
41 do 55 dB Zmerna
situacije v razredu, predstavljajo komunikacijski izziv.
Oseba lahko sliši le glasen, čist govorni signal. Več težav ima pri skupinskih
Zmerno
56 do 70 dB situacijah. Velikokrat je razumevanje govora opazno moteno. Tudi govor
težka
naglušnega je rahlo moten.
Oseba ne more slišati govora, razen če je ta zelo glasen, a tudi takrat ne more
71 do 90 dB Težka prepoznati vseh besed. Zvoki okolja so prisotni, vendar jih oseba ne more
identificirati. Posameznikov govor ni povsem razumljiv.
Oseba lahko sliši posamezne glasne zvoke, medtem ko govora ne more
Globoka, zaznavati. Vzpostavi se osnovno sporazumevanje. Posameznikov govor, če je
91 in več dB
zelo težka sploh razvit, ni razumljiv.
Naglušnost se po linearni redukciji sluha (ISO) stopnjuje od lažje (do 40 dB) preko srednje (do 60 dB) do
težje naglušnosti (preko 80 dB). Če se je naglušnost pojavila po rojstvu, ko se glasovni kod še ni povsem
spontano razvil na osnovi deficitnega sluha, je pri takih otrocih treba izvesti celovito demutizacijo, pri čemer
se maksimalno izkoristi ostanke sluha (s pomočjo slušnega aparata ali brez njega).
Gluhoslepota sodi med najtežje invalidnosti. Zaradi kombinacije vidnih in slušnih okvar ali popolne izgube
obeh čutov ima gluhoslepa oseba zelo ovirano komunikacijo, dostop do informacij in mobilnost.
V Evropski uniji živi okoli 150 tisoč gluhoslepih, ki potrebujejo specifično podporo usposobljenih
individualnih asistentov: komunikatorjev-vodičev in tolmačev za taktilni znakovni jezik. Gluhoslepe osebe
pri gibanju uporabljajo belo palico.
Za komuniciranje z gluho slepo osebo obstaja več metod:
• taktilni oziroma otipni jezik (lega roke=pomen)
• pisanje velikih črk na dlan za enostavno sporočanje
• uporaba črkovne table za zapisovanje reliefnih črk ali Braillove pisave
• uporaba velikega tiska in osvetljenih znakov za gluhoslepe z ostankom vida
• avdio posnetki za gluhoslepe z ostankom sluha
21.3 Praktični nasveti za uspešno komuniciranje z gluho osebo:52

• Preden začnete govoriti si pridobite pozornost s kretnjo roke ali z blagim trepljanjem po rami.
• Med tem ko govorite glejte proti osebi in se ne obračajte od nje.
• Po možnosti se pogovarjajte v dobro osvetljenem prostoru.
• Ne zakrivajte si ust in ne žvečite žvečilnega gumija.
• Če ima oseba slušni pripomoček, ne domnevajte, da vas sliši.
• Če je le mogoče zmanjšajte hrup ozadja in druge motnje.
• Ko komunicirate ustno, govorite počasi in razločno. Uporabljajte kretnje in obrazno mimiko da
podkrepite izrečeno.
• Kadar je mogoče uporabljajte vizualne pripomočke, kot je kazanje na natisnjeno informacijo
navedbe oziroma dokument.
52 Communicating with People Who Are Deaf or Hard of Hearing, ADA Guide for Law Enforcement Officers,
http://www.ada.gov/lawenfcomm.htm
465
• Pomnite, da se v primeru glasnega branja razume, dojame le približno tretjina izgovorjenega.

• Ko komunicirate pisno, se zavedajte, da imajo lahko nekateri, ki uporabljajo znakovni jezik, slabe
pisne in bralne sposobnosti slovenščine. 53
• Če vas oseba z jezikovno oviranostjo ne razume, jo pisno vprašajte kakšno komunikacijsko pomoč
potrebuje.
• Če oseba potrebuje tolmača, preverite, kateri jezik oseba uporablja. Slovenski znakovni jezik 54 in
znakovno podprt slovenski jezik55 sta najbolj pogosta.
• (črtano, ker gre za zakonsko urejeno materijo).
• Če uporabljate tolmača, glejte in govorite neposredno gluhi osebi in ne tolmaču.
• Govorite z normalno hitrostjo ali malce počasneje, če običajno govorite zelo hitro.
• Govori naj samo ena oseba.
• Uporabljajte kratke stavke in preproste besede.
• Kot tolmače ne uporabljajte člane družine ali otroke. Za učinkovito tolmačenje jim lahko manjka
besedišče ali nepristranskost.
Komunikacija glede sodnih postopkov je olajšana s pomočjo Klicnega centra za osebe z okvaro sluha, ki
deluje 24 ur dnevno vse dni v letu. Nastal je na pobudo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in
Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, ki storitve klicnega centra izvaja od leta 2009.
Klicni center osebam z okvaro sluha omogoča komunikacijo z javnimi službami – na primer pri urejanje
dokumentov na občini, pri urejanju vloge za otroški dodatek na centru za socialno delo, pri naročanju pri
zdravniku in pridobivanje drugih želenih informacij javnega značaja – s pomočjo tolmača slovenskega
znakovnega jezika.
Pred uporabo Klicnega centra je obvezna registracija preko spretnega mesta http://kc.tolmaci.si.
Uporabniki se lahko s Klicnim centrom povežejo preko mobilne številke 031 777 600, ki omogoča video
pogovor s tolmačem v znakovnem jeziku. Stik s tolmačem lahko vzpostavijo tudi preko SMS-sporočila,
elektronske pošte, spletnega pogovora v živo ali preko telefaksa. Tolmač sprejme vprašanje uporabnika in ga
v njegovem imenu posreduje ustrezni instituciji, nato uporabniku v najkrajšem možnem času posreduje
odgovor.
21.4 Praktični nasveti za uspešno komuniciranje s slepo oz. slabovidno osebo:
V komunikaciji med slepim in videčim upoštevamo (Hafner):

• opisen ali točen nedvoumen način sporočanja, kratka sporočila,
• usmerjevalna podvprašanja,
• sprotno preverjanje sprejete informacije,
53 "Ker so pretekle izobraževalne metode v celoti zanikale slovenski znakovni jezik, t.j. prvi jezik gluhih oseb, je
to tej populaciji otežilo tudi učenje njihovega drugega jezika, torej slovenščine. Posledice omenjenih dejstev pa
so zelo usodne: večina odrasle gluhe populacije slovenskega jezika ne obvlada v taki meri, da bi zmogli
brez težav razumeti daljša in težja pisna besedila." Klepec V., Problemi implementacije priporočenih
skupnih evropskih politik – primer resolucije o znakovnih jezikih za gluhe, magistrsko delo, 2007, poudarek
J.M.
54 Slovenski znakovni jezik je znakovni jezik gluhih ali pogovorni jezik gluhih s povsem svojimi slovničnimi
pravili, ki niso enaka pravilom slovenskega jezika. Slovenski znakovni jezik je jezik manjšine v Sloveniji in se
razlikuje od knjižnega jezika tako, kot se med seboj razlikujejo svetovni jeziki: po besedišču, slovnici in
pomenoslovju. http://gluhinaglusni-dolenjske.net/index.php/pomen-sluha/299-govoriti-z-rokami-in-slisati-z-
ocmi-
55 Znakovno podprt slovenski jezik (Sign Supported Speech ali Signing Exact Slovene), je način komuniciranja,
pri katerem znakovni jezik dopolnjujejo s kretnjami in gre torej za dobesedno prevajanje slovenskega jezika z
besediščem slovenskega znakovnega jezika. Ta oblika je veliko v rabi v javnih situacijah (televizija, javni
shodi in prireditve). http://gluhinaglusni-dolenjske.net/index.php/pomen-sluha/299-govoriti-z-rokami-in-
slisati-z-ocmi-
466
• kazalne, nedoločne zaimke in druge nekonkretizacije nadomestimo s konkretno besedo –

upoštevamo izpad vida (tam so vrata, tukaj-tja stopite nadomestimo s pred tabo je stol, na levi strani
mize stoji kozarec, pred teboj na desni poišči steno, stranišče najdeš na hodniku tretja vrata levo od
sobe, prostor opišemo iz izhodišča vrat v smeri urinega kazalca, prav tako opišemo tudi hrano in
njen položaj na krožniku),
• poskrbimo za nehrupno okolje – v hrupnem okolju se slep človek težko orientira,
• poimenujemo prejemnika sporočila in gledamo slepega v obraz, ko govorimo z njim,
• pisna gradiva jim vedno preberemo,
• pri podpisovanju dokumentov, jim obvezno najprej preberemo, nato jim levi kazalec položimo na
točko, kjer naj bi pričeli s podpisom,
• ponudimo dovolj komunikacijskega prostora,
• pomagamo drug drugemu premagovati komunikacijske ovire.
Med pogovorom s slepim ne počnemo drugih stvari, misleč, da nas »itak ne vidi«.
Oblikovne informacije so za slepega dokaj omejene. Vsak pa jih nujno potrebuje za oblikovanje predstav in
razvijanje mišljenja. V komunikaciji videčega in slepega velikokrat pozabljamo, da za nekoga, ki ne vidi,
predstave niso same po sebi umevne. To lahko dokaj uspešno nadomestimo z opisno obliko pogovora, kjer je
čim več stvari prikazanih plastično, tridimenzionalno.
Veliko neprijetnostim, zadregam in celo nerazumevanjem se izognemo, če preverimo informacijo, ki smo jo

sprejeli. Preverimo tudi, kako je sogovornik sprejel oz. razumel informacijo. V komunikaciji s slepo osebo ni
povratne izrazne komunikacije z očmi, obrazno mimiko. Zato se ne zanašajmo na dobre občutke in si ne
razlagajmo po svoje izraznosti obraza in drže slepega. Mogoče nas pozorno posluša, ne odziva pa se na
fizičnem delu.
Z nekaj vprašanji lahko preverimo naše hipoteze in neskladja takoj razjasnimo. Preverjanje informacij v
komunikaciji slep-videč je še pomembnejše, ker je od pravilnega sprejema ob izpadu vidnega receptorja
odvisna pravilnost in točnost predstav in vseh nadaljnjih procesov.
21.5 Pravica oseb s posebnimi potrebami do zagovornika v kazenskem postopku
Če je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani mora imeti zagovornika že pri
prvem zaslišanju. Če si obdolženec ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni
dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka, tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Če ostane
obdolženec v primeru obvezne obrambe v postopku brez zagovornika, sam pa si ne vzame drugega
zagovornika, mu ga predsednik sodišča, pred katerim teče postopek, postavi po uradni dolžnosti. Za
zagovornika se lahko postavi samo odvetnik (70).
Ne samo obdolženčeve telesne pomanjkljivosti ali bolezen, temveč tudi njegove posebne lastnosti
narekujejo obvezno formalno obrambo od prvega zaslišanja dalje. V vsakem posameznem primeru posebej
pa se ugotavlja, ali so takšne posebne lastnosti podane ali ne (Sodba I Ips 240/2001).
Kolikor je sodišče druge stopnje menilo, da je treba nezmožnost za uspešno obrambo izenačevati s popolno
neprištevostjo, pa se s tem ni mogoče strinjati. Določba 1. odstavka 70. člena ZKP se namreč mora
uporabiti že takrat, kadar je obdolženec nezmožen za uspešno obrambo, ne pa šele takrat, kadar je
popolnoma nezmožen za vsakršno obrambo. Obsojenec, ki po podatkih spisa ni usposobljen za samostojno
življenje in mora zato živeti v zavodu, ki tudi po posebnem šolanju ni sposoben vsakokrat s tiskanimi
črkami pravilno napisati svojega priimka, ki ne ve vedno povedati letnice svojega rojstva in ki v kazenskem
postopku ni poskusil prav nič storiti v svojo korist, vsekakor izraža vsaj tako mero nezmožnosti za uspešno
obrambo, kot se lahko predvideva pri slepih ali gluhih obdolžencih, kateri prav tako morajo po zakonu
467
obvezno imeti zagovornika že od prvega zaslišanja dalje (Sodba I Ips 246/93).
21.6 Pravica do spremljevalca v postopku
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)
21.6.1 Pravica do spremljevalca žrtve
Žrtev nasilja si lahko izbere osebo, ki jo lahko spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem (v
nadaljnjem besedilu: spremljevalec). Za prisotnost spremljevalca v postopkih iz prejšnjega odstavka
zadostuje, da žrtev pred pričetkom postopka ali v postopku izjavi, da jo določena oseba spremlja in da želi,
da je v postopku prisotna. Spremljevalec je lahko vsaka polnoletna oseba, ki v postopku ni obravnavana kot
povzročitelj nasilja. Spremljevalec pomaga žrtvi pri zaščiti njene integritete v postopkih pred organi in
organizacijami, pomaga pri iskanju rešitev in nudi žrtvi psihično oporo.
Organ, ki vodi postopek, prepove osebi spremljati žrtev v postopku, če ne izpolnjuje pogoja iz tretjega
odstavka tega člena oziroma, če obstoji verjetnost, da oseba ne bo mogla opravljati nalog iz prejšnjega
odstavka glede na sorodstvene ali druge povezave z žrtvijo ali povzročiteljem nasilja. (7. člen ZPND).
Pravico do navzočnosti osebe zaupanja določa tudi 65/IV s.2.
21.6.2 Pravica žrtve do zagovornika
Žrtev nasilja ima pravico do zagovornice oziroma zagovornika (v nadaljnjem besedilu: zagovornik), ki v
skladu s posebnimi predpisi ščiti žrtvine koristi v postopkih in aktivnostih, ki jo zadevajo. (8. člen ZPND)
Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega
družinskega člana (za definicijo glej 2. člen ZPND) proti drugemu družinskemu članu oziroma
zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali
povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja:
• Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali
ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe.
• Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali
zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena.
• Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah,
ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.
• Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri
razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim družinski član samostojno
razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s
skupnim premoženjem družinskih članov.
• Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo
potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin (3. člen
ZPND).
468
21.7 Mladoletni oškodovanec
21.7.1 Pooblaščenec
V kazenskem postopku, ki teče zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost iz XIX. poglavja
kazenskega zakonika, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192. členu
in kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu kazenskega zakonika, mora imeti mladoletni
oškodovanec ves čas od uvedbe kazenskega postopka dalje pooblaščenca, ki skrbi za njegove pravice, še
posebej v zvezi z zaščito njegove integritete med zaslišanjem pred sodiščem in uveljavljanjem
premoženjskopravnega zahtevka. Mladoletnemu oškodovancu, ki pooblaščenca še nima, postavi
pooblaščenca sodišče po uradni dolžnosti izmed odvetnikov. (65)
21.7.2 Zaupnik
V predkazenskem in kazenskem postopku je lahko ob mladoletnem oškodovancu navzoča oseba, ki ji
oškodovanec zaupa. (65; Šugman Stubbs)
21.8 Mladoletna priča

Pri zaslišanju mladoletne osebe, zlasti če je bila s kaznivim dejanjem oškodovana, je treba ravnati obzirno,
da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njeno duševno stanje. Če je potrebno, se zaslišanje mladoletne osebe
opravi s pomočjo pedagoga ali kakšnega drugega strokovnjaka.
"Nezadostno védenje in razumevanje otrok - zlasti mlajših - o tem, kaj imajo opraviti s sodiščem, kdo so
udeleženci in kaj pomenijo uporabljene besede, obremenjuje ne samo otroka, pač pa oslabijo tudi iskanje
resnice in včasih preprečijo pravico... Zato je posredovanje védenja odločilna sestavina predpriprave na
sodni postopek. Otroka in mladostnika poučimo o strukturi in poteku sodnega postopka in naroka oz. glavne
obravnave, o mestu in prostoru, o udeležencih postopka in njihovih vlogah in nalogah, o posebnih nalogah
priče, o njihovih pravicah in možnostih glede olajševalnih oz. podpornih ukrepov, o navadah na sodišču in o
v postopkih običajnih „bojih“ glede ugotovitev, oziroma resnice. To vključuje tako korigiranje napačnih
predstav, kot tudi vidike legitimnosti vedênja posameznikov in vzrokov ter smisla njihovega sodelovanja.
Samoumevno spada k posredovanju védenja napotek, da otroci ali mladostniki na sodišču pogosto nastopajo
kot priče in da to praviloma tudi uspešno opravijo." (Bliesener 227)
Za posredovanje védenja otrokom imamo na razpolago pripomočke, ki jih je pripravilo Vrhovno sodišče:
knjižici Jan in Jana gresta na sodišče sta namenjeni starostni skupini od 5 do 8 let, knjižica "Ko moraš na
sodišče kot priča" pa je namenjena starostni skupini od 9 do 13 let in sta dostopni tu.
Pri zaslišanju priče, mlajše od 14 let, je lahko navzoča oseba, ki ji priča zaupa (240). Na glavni obravnavi
lahko senat sklene, naj bo med zasliševanjem take priče izključena javnost (331/III).
Obdolženec ne sme biti navzoč pri zaslišanju priče, mlajše od 15 let, ki je žrtev katerega izmed kaznivih
dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP (zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost iz XIX.
poglavja kazenskega zakonika, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po
192. členu in kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu kazenskega zakonika) (178/IV s.3). Na
glavni obravnavi neposredno zaslišanje teh oseb ni dopustno. Sodišče mora v teh primerih odločiti, da se
prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb (331/V). Stranke lahko postavijo posredna vprašanja in če
senat spozna, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, zahteva od
preiskovalnega sodnika določena dejanja za razjasnitev posameznih dejstev. (331/VI in 338).
469
Mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni
dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec (236/III). Glede pravnega
pouka otroku → 4.4.1.1.
"Ravnanje pedagoginje, ki je na obravnavi le spremljala oškodovanko in se z njo posvetovala glede

sposobnosti njenega pričanja, ne predstavlja takšne aktivnosti, da bi ga bilo mogoče obravnavati kot pomoč
sodišču pri zasliševanju v smislu četrtega odstavka 240. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne
24. 11. 2011 je razvidno, da je oškodovanko tega dne spremljala pedagoginja S. L., ki je predsednika senata
pred obravnavo v navzočnosti strank obvestila, da je oškodovanka pripravljena na zaslišanje, če pa bi ji
vmes postalo prehudo, bo to sporočila. Neposredno pred zaslišanjem oškodovanke je sodišče oškodovanko
in pedagoginjo napotilo iz dvorane, da se lahko ponovno pogovorita glede zmožnosti oškodovankinega
zaslišanja. Po vrnitvi v dvorano je pedagoginja sporočila, da je oškodovanka pripravljena pričati.
Oškodovanka je bila nato po podanem pouku v nenavzočnosti obdolženca zaslišana. Izpovedala je, da
vztraja pri tem, kar je doslej povedala, in da nima nič novega za dodati, nato pa je samostojno odgovarjala
na vprašanja članov senata, zagovornika, po vrnitvi obdolženca v dvorano, pa tudi na njegova vprašanja.
12. Po četrtem odstavku 240. člena ZKP se lahko zaslišanje mladoletne osebe opravi tudi s pomočjo
pedagoga ali kakšnega drugega strokovnjaka. Za pomoč pri zaslišanju v smislu citirane določbe je po
presoji Vrhovnega sodišča mogoče šteti pomoč pedagoga ali drugega strokovnjaka pri izboru takšnega
načina zaslišanja, ki je za mladoletno osebo najmanj stresen oziroma škodljiv. Kot utemeljeno opozarja
vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, določba predpostavlja aktivno vlogo strokovnjaka, ki lahko
nenazadnje vključuje tudi ustrezno pomoč pri postavljanju vprašanj mladoletni osebi. Zagovornik sicer
pravilno navaja, da oškodovanka na glavni obravnavi dne 24. 11. 2011 ni bila več mladoletna, vendar pa ta
okoliščina za presojo zatrjevane kršitve četrtega odstavka 240. člena ZKP ni odločilna. Glede na zgoraj
povzeti potek dogajanja pred in med obravnavo dne 24. 11. 2011, ravnanje pedagoginje S. L., ki je na
obravnavi le spremljala oškodovanko in se z njo posvetovala glede sposobnosti njenega pričanja, ne
predstavlja takšne aktivnosti, da bi ga bilo mogoče obravnavati kot pomoč sodišču pri zasliševanju v smislu
četrtega odstavka 240. člena ZKP. Ker torej ni šlo za pomoč sodišču pri zaslišanju oškodovanke, so
neutemeljeni tudi nadaljnji procesni očitki (8. in 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pri
uveljavljanju katerih zagovornik izhaja iz predpostavke, da je zaslišanje oškodovanke potekalo s pomočjo
pedagoginje." (Sodba I Ips 34239/2010-121).
21.9 Oškodovanec, ki je žrtev nasilja
V predkazenskem in kazenskem postopku je lahko ob oškodovancu, ki je žrtev nasilja, navzoča oseba, ki ji

oškodovanec zaupa (65).
21.10 Priporočila za delo z oškodovanci in žrtvami

"V pogovoru z oškodovanci in žrtvami naj bo vodilo: objektivnost, spoštljivost in empatija, naj se ne
povzroča dodatna škoda (...). Objektivna drža ne izključuje spoštljivega in razumevajočega odnosa. Pojasnite
jim svojo vlogo. Pri komuniciranju bodite jasni, neposredni. Pri posamezniku upoštevajte mogoče težave s
pozornostjo, zbranostjo, spominom, razumevanjem, izražanjem, njegovo posebno čustveno stanje. Izrazite
razumevanje za njegovo stisko. Pozorni bodite na neverbalno izražanje (sogovornikovo in svojo). Bodite
strpni. Ne zmanjšujte sogovornikove stiske, ne kritizirajte, ne moralizirajte, ne posplošujte. Upoštevati je
treba, da se ljudje na travmatske dogodke odzivajo različno. Teže posameznikove stiske ne presojajte glede
na svoje lastne izkušnje, predstave o tem, kako bi se moral posameznik vesti, govoriti, čutiti... Zaščitite
oškodovance, žrtve (če imate to možnost), kadar so v postopkih deležni neprimernega odnosa drugih
strokovnjakov, ki jim povzroča škodo." (Štirn 87).
470
Delo v zadevah, kjer so žrtve utrpele travme, je posebej zahtevno: "Zelo pomemben dejavnik je tudi čas. Za
oškodovance in žrtve je zelo pomembno, da se sodni postopki končajo čim prej, da lahko travmatske
dogodke »pustijo za seboj« in živijo ali zaživijo naprej svoje življenje.
Nekateri oškodovanci lahko zaradi nepoznavanja delovanja in postopkov pravosodnega sistema,

pomanjkanja informacij ter ob svoji večji ranljivosti in občutljivosti zaradi posledic kaznivega dejanja
doživljajo postopke kot krivične, se počutijo kot tisti, ki so na "zatožni klopi". Rizični so za ponovno
viktimizacijo. Ob tem imajo pomembno vlogo vsi, s katerimi se oškodovanci in žrtve v teh postopkih
srečujejo (policisti, državni tožilci, odvetniki, sodniki). S svojim odnosom , ravnanjem pomembno
prispevajo v pozitivnem in negativnem smislu. Sekundarno viktimizacijo povzroči nespoštljiv, nestrpen,
stigmatizirajoč, včasih tudi žaljiv odnos, obravnava, ki pri oškodovancu in žrtvi dodatno povzroča občutke
krivde, sramu, neprimernosti.
Pomembno je upoštevati, kako oškodovanci in žrtve doživljajo sodišče. Pomembno vprašanje je tudi, kaj
vedo o postopkih pred sodiščem, ljudeh, ki jih srečujejo na sodišču, svoji vlogi, kakšna so njihova
pričakovanja... (...)
Treba je ločiti med objektivnimi dejavniki, pogoji ter subjektivnim doživljanjem oškodovanca in žrtve.
V vseh fazah formalnih postopkov jim je treba zagotoviti ustrezno zaščito in podporo. Vsi, ki prihajamo v
stik s travmatiziranimi posamezniki - oškodovanci in žrtvami nasilnih dejanj, jim moramo zagotoviti da se
spoštujeta njihova integriteta in dostojanstvo. Pri tem sta zagotovo pomembna ustrezen odnos in ustrezno
komuniciranje. V odnosih, ki dajejo občutek varnosti, sogovornika poslušamo, mu damo občutek, da ga
slišimo, sprejemamo, in ga potrdimo takega, kot je (njegove izkušnje, doživljanje, občutenje ...), ga ne
obsojamo, smo pristni, jasni, neposredni, meje so jasne in ustrezne, smo spoštljivi. V odnosih, ki ne dajejo
občutka varnosti, sogovornika ne poslušajo, ga ne slišijo, ga zavračajo, zavračajo njegove izkušnje,
doživljanje..., ga obsojajo, napadajo, meje niso jasne, sporočila niso jasna, so dvojna, posredna, so
tekmovalni, vzvišeni, nespoštljivi (...).
Oškodovancem in žrtvam je treba zagotoviti tudi informacije o postopkih, njihovi vlogi in druge zanje
pomembne informacije. (glej tudi splošno o pomenu tovrstnih informacij 4.3 in glede otrok 21.8)
Poznavanje, razumevanje in upoštevanje potreb oškodovanca, žrtve je pomemben zaščitni dejavnik pri
preprečevanju sekundarne viktimizacije." (Štirn 86) Vendar pravilno izvedeno zaslišanje ne povzroča
sekundarne viktimizacije in lahko deluje celo terapevtsko (glej 4.13).
Glede psihofizičnih posledic ujetništva žrtev trgovine z ljudmi, vključno s preživetveno strategijo
identifikacije s storilcem in problemom pobega od storilca glej Kukolj 45.
Izvajanje "občutljive nalogo uravnotežiti nasprotujoče si interese in zagotoviti učinkovito

uresničevanje pravic obdolženca do pravne pomoči ter zaslišanje obremenilnih prič proti njemu" pred
sodnika postavlja dodatne zahteve:
"106. V zvezi s tem Sodišče ponovno poudarja, da pravice obdolženca v skladu s točko d tretjega odstavka
in s prvim odstavkom 6. člena konvencije praviloma zahtevajo, da je temu dana ustrezna in dobra možnost
izpodbijati in izprašati obremenilno pričo, ko ta daje izjave ali pozneje v postopku (glej Saïdi proti Franciji,
20. september 1993, 43. odstavek (...) in A. M. proti Italiji, št. 37019/97, 25. odstavek (...) Sodišče [je] tudi
že presodilo, da pravica osebe braniti se ne zagotavlja neomejene pravice do uporabe kakršnih koli
argumentov obrambe (glej, mutatis mutandis, Brandstetter proti Avstriji, 28. avgust 1991, 52.
odstavek ...). Ker je neposredno soočenje med obdolženci, obtoženimi kaznivih dejanj spolnega nasilja, in
njihovimi domnevnimi žrtvami tveganje za nadaljnje travmatične izkušnje slednjih, bi po mnenju Sodišča
osebno navzkrižno zaslišanje s strani obdolženca moralo biti predmet najbolj skrbne presoje nacionalnih
sodišč, in to še toliko bolj, za kolikor bolj intimna vprašanja gre.
471
108. Sodišče ugotavlja, da so bila nekatera vprašanja s strani X postavljena tako, da so napeljevala na
odgovor, več vprašanj pa je bilo postavljenih več kot enkrat (...). X je tudi nenehno izpodbijal resničnost
pritožničinih odgovorov in vsiljeval svojo različico dogodkov. Vsekakor je bilo treba obrambi dovoliti
nekaj svobode glede izpodbijanja zanesljivosti in verodostojnosti pritožnice ter razkrivanja mogočih
neskladnosti v njenih izjavah. Vendar Sodišče meni, da se navzkrižno zaslišanje ne sme uporabljati kot
sredstvo zastraševanja ali poniževanja prič. V zvezi s tem še meni, da nekatera izmed vprašanj in
pojasnil X, ki so brez dokazov napeljevala k temu, da je bila pritožnica sposobna jokati na namig zaradi
manipuliranja z ljudmi, da je bilo mogoče omiliti njeno stisko z večerjo z njim ali da mu je zaupala svojo
željo vladati moškim, niso služila samo napadom na verodostojnost pritožnice, temveč so pomenila
umazati njen značaj.
109. Sodišče meni, da je bila prva in najpomembnejša dolžnost predsedujočega sodnika zagotoviti
varovanje ustreznega spoštovanja osebne integritete pritožnice na sojenju. Po njegovem mnenju je
občutljivost položaja, v katerem je pritožnico neposredno, podrobno in obširno zaslišal človek, ki ga je
obtožila spolnega napada nanjo, od predsedujočega sodnika zahtevala, da bi nadziral obliko in vsebino
vprašanj in pripomb X ter po potrebi posegel vmes. Dejansko iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je
predsedujoči sodnik obdolžencu X prepovedal postavljanje nekaterih vprašanj, ki so bila nepomembna za
zadevo. Vendar Sodišče meni, da so žaljiva podtikanja X v zvezi s pritožnico prav tako presegla meje še
dopustnega, da bi se omogočila izpeljava učinkovite obrambe, in spodbudila potrebo po podobnem odzivu.
Ob upoštevanju sicer širokega obsega navzkrižnega zaslišanja, ki ga je bil deležen X, okrnitev njegovih
osebnih pripomb po mnenju Sodišča ne bi neupravičeno omejila njegove pravice do obrambe. Bi pa tak
poseg ublažil, kar je bila očitno boleča izkušnja za pritožnico (...).
112. Na koncu se je pritožnica pritožila, da jo je B., izvedenec za ginekologijo, ki je imel nalogo ugotoviti,
ali je imela spolni odnos v obravnavanem času, silil v odgovore na nekatera vprašanja, ki niso bila
povezana z njegovo nalogo. V zvezi s tem Sodišče meni, prvič, da mora osebna integriteta žrtev kaznivih
dejanj v kazenskem postopku že zaradi narave položaja uživati predvsem varstvo javnih organov, ki
vodijo postopek. V tem pogledu še meni, da morajo pristojni organi zagotoviti, da tudi drugi udeleženci
v postopku, ki so pozvani, da pomagajo pri preiskavi ali v procesu odločanja, obravnavajo žrtve in
druge priče med postopkom dostojanstveno in da jim ne povzročajo nepotrebnih težav. (...)
113. Sodišče v zvezi z zaslišanjem pritožnice s strani B. še pripominja, da jo je slednji postavil pred
ugotovitve policije in ortopedska poročila ter jo izpraševal, zakaj se sama ni odločneje branila (...), pri tem
pa se loteval vprašanj, ki vsekakor niso bila povezana z vprašanjem, za katero je bil poklican, da ga preuči.
Po mnenju sodišča so vprašanja in pripombe B. ter pravne ugotovitve, ki jih je dal v svojem strokovnem
mnenju, presegli obseg njegove naloge in hkrati njegovega zdravniškega znanja. Poleg tega ni videti, da
je bil B. usposobljen za opravljanje razgovorov z žrtvami spolnih zlorab; zato je težko razpoznati, čemu je
služil njegov nastop v zadevah, ki spadajo v pristojnost kazenskega pregona in pravosodnih organov. In še
pomembnejše, kot je trdila pritožnica, je bilo, da je bila postavljena v obrambni položaj, kar je po mnenju
Sodišča po nepotrebnem okrepilo stresnost kazenskega postopka.
114. Sodišče se zaveda, da so domači organi in zlasti sodnik, ki je vodil sojenje v obravnavani zadev, imeli
občutljivo nalogo uravnotežiti nasprotujoče si interese in zagotoviti učinkovito uresničevanje pravic
obdolženca do pravne pomoči ter zaslišanje obremenilnih prič proti njemu. Res je tudi, da je bilo
sprejetih več ukrepov za preprečitev nadaljnjih bolečih travmatskih izkušenj pritožnice. Njena izjava pred
preiskovalnim sodnikom je bila dana v nenavzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika, javnost je bila
izključena iz obravnave in obdolženec odstranjen iz sodne dvorane med njenim pričanjem (...). Zaradi
stresa pritožnice so bile med njenim pričanjem in navzkrižnim zaslišanjem sodne obravnave večkrat
prekinjene za nekaj minut ali preložene na drug datum (...). Poleg tega je predsedujoči sodnik obdolženca
opozarjal na ponavljajoča se vprašanja med navzkrižnim zaslišanjem in mu prepovedal postavljanje
nekaterih od njih (...). Kljub temu so bili predhodno razmerje med pritožnico in obdolžencem, intimna
narava stvari in pritožničina mladost – ob domnevnih spolnih napadih je bila mladoletna – po mnenju
Sodišča posebno občutljive točke, ki so zahtevale ustrezno pretanjen pristop organov glede vodenja
472
kazenskega postopka v obravnavani zadevi. Ob upoštevanju skupnega učinka zgoraj preučenih dejavnikov,
ki so škodljivo prizadeli osebno integriteto pritožnice, (...), Sodišče meni, da so bistveno presegli raven
nelagodja, ki je lastno žrtvam domnevnih spolnih napadov pri navajanju dokazov, in jih zato ni mogoče
upravičiti na podlagi zahtev poštenega sojenja." (ESČP zadeva Y. proti Sloveniji, 28.05.2015; poudarki
J.M.).
Glede izvedbe samega zaslišanja glej tudi 4.13.poglavje.
473
22 VARNOST
Sodnik in sodne osebe imajo v primeru neposredne življenjske ogroženosti pravico zahtevati takojšnjo
zaščito varnostne službe sodišča, nato pa drugega pristojnega varnostnega organa (34. člen SR). O tem v
najkrajšem možnem času obvestijo predsednika sodišča ali direktorja sodišča.
Sodniku so pri zagotavljanju reda in varnosti v pomoč:
Pravosodni policisti zagotavljajo pomoč pravosodnim organom, če ti pri izvrševanju svojih nalog naletijo
na upiranje ali ogrožanje ali če to utemeljeno pričakujejo (235/VIII ZIKS-1).
Varnostnik sme (45 ZZasV-1) izvajati naslednje ukrepe:

• opozoriti osebo, naj se oddalji z območja, iz objekta ali prostora, ki ga varuje (v nadaljnjem besedilu:
varovano območje), če se tam neupravičeno zadržuje;
• ugotoviti istovetnost osebe pri vstopu oziroma izstopu z varovanega območja, kadar je to potrebno
za varnost ljudi in premoženja, ki ga varuje, ali če tako določajo pravila na varovanem območju;
• površinsko pregledati vrhnja oblačila, notranjost vozila in prtljago osebe pri vstopu oziroma izstopu
z varovanega območja, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, ki ga varuje, in če oseba s
tem soglaša;
• preprečiti osebi vstop oziroma izstop z varovanega območja, če ta odkloni pregled iz prejšnje alineje,
če nasprotuje ugotavljanju njene istovetnosti ali če so podani drugi razlogi, zaradi katerih je nujno
potrebno, da se ji vstop oziroma izstop z varovanega območja prepreči;
• zahtevati od osebe, ki ogroža varnost ljudi, premoženje ali red na varovanem območju, da z
ogrožanjem takoj preneha ali da zapusti varovano območje;
• zadržati osebo, ki je bila zalotena pri kaznivem dejanju, katerega storilec se preganja po uradni
dolžnosti ali na predlog oškodovanca, do prihoda policije;
• uporabiti sredstva za vklepanje, če drugače ne morejo zadržati osebe iz prejšnje alineje;
• uporabiti fizično silo, če drugače ne more preprečiti osebi vstopa oziroma izstopa z varovanega
območja, preprečiti neposrednega ogrožanja življenja ljudi ali premoženja, ki ga varuje ali zadržati
osebe do prihoda policije;
• uporabljati video nadzorne sisteme in voditi evidenco obiskovalcev na varovanem območju.
Med opravljanjem nalog zasebnega varovanja sme varnostnik, v skladu z zakonom, ki ureja posest in nošenje
orožja, nositi strelno orožje, ki ga sme pri opravljanju nalog zasebnega varovanja uporabiti samo, če ne
more drugače (1) zavarovati življenja ljudi in (2) odvrniti neposrednega protipravnega napada, s katerim je
ogroženo njegovo življenje ali življenje osebe, ki jo varuje. Preden uporabi strelno orožje, mora, kadar
okoliščine to dopuščajo, osebo, zoper katero naj bi uporabil strelno orožje, opozoriti s klicem: "Stoj, streljal
bom!" in z opozorilnim strelom. (56 ZZasV-1)
Grožnja s samomorom strank
Grožnja s samomorom na sodišču ali v povezavi z delom sodišča pomeni obliko krizne situacije v trenutku,
ko posameznikovi običajni mehanizmi za obvladovanje težav ne ustrezajo, ne zadoščajo in oseba/stranka ne
more rešiti težav, ki so zanjo pomembna. Za tako osebo v stanju krize so značilni strah, tesnoba,
impulzivnost, neproduktivno ravnanje in premlevanje težave, umik v samoto, iskanje rešitev v okolici,
zamegljen pogled na okolje in seveda oblika izsiljevanja pravosodnega funkcionarja.
Poleg grožnje s samomorom, kjer je potrebno takojšne varnostno ukrepanje zaposlenih (predvsem skrb za
lastno varnost in ciljno pogajanje v kriznih situacijah), lahko pride tudi do drugih kriznih situacij, kjer je
potrebno ustrezno odzivanje in sicer:
• zajetje talcev,
474
• ugrabitve,
• zabarikadiranje,
• grožnje z orožjem in eksplozivom (najava podstavitve eksplozivnega telesa).
Zavedati se moramo, da samomorilsko vedenje ni le rezultat enega dejavnika, temveč na to vedenje vpliva
vrsto dejavnikov, demografskih, psihosocialnih, osebnostnih, ki so med seboj povezani in prepleteni. V
primeru nastanka take krize na sodišču moramo takoj ustrezno ukrepati in sicer:
• najprej poskrbimo za lastno varnost in varnost sodelavcev in ostalih strank na sodiščih s prvimi
varnostnimi ukrepi (varen umik, medsebojno obveščanje, obveščanje varnostne službe sodišča in
policije, po potrebi tudi medicinskega centra);
• z osebo se poskušamo pogovarjati - pogajati (pogajanje je proces, ki ga je treba prilagoditi kraju,
času in udeležencu) do prihoda usposobljenih policijskih pogajalcev tako, da poskušamo krizno
situacijo obvladovati-umiriti.
Za dosego cilja je treba pri pogajanjih s samomorilci posebno pozornost posvetiti stanju osebe, ugotoviti
povod za njeno ravnanje, nikakor pa ne smemo izpustiti možnost, da gre za osebo z duševnimi motnjami.
Komunikacija med storilcem in zaposlenim na sodišču se največkrat vzpostavi iz oči v oči (razen pri
telefonskih grožnjah z eksplozivom), kar predstavlja dodatno varnostno tveganje za zaposlene, saj jih oseba
lahko dodatno ogroža z obliko in načinom grožnje izvedbe samomora (streljanje, samopoškodovanje z
ostrim predmetom, samorazstrelitev...). Pri tem moramo upoštevati nekaj pravil:
• dobiti moramo zagotovilo osebe da nas ne bo ogrožala - situacijo umirjamo,
• nikoli se ne pogajamo iz oči v oči, če ima oseba orožje ali nevarne predmete s katerimi grozi,
• pogajati se začnemo do prihoda policijskih pogajalcev zaradi umirjanja krize, nato pogajanja
prevzamejo oni,
• govorjenje in kričanje drug preko drugega za odvrnitev od npr. skoka skozi okno, je napačno,
• pogajamo se se eno osebo (če je oseb več), z osebo govori le eden, z umirjenim glasom, ga umirja in
poziva, da naj prekine poskus samomora,
• čimmanj gledalcev (več kot je publike, dalj časa situacija traja in bolj je kaotična),
• poslušanje osebe zmanjšuje stopnjo čustvene osebnosti, umirja jezo in osebo pripelje do stanja, ko bo
razmišljala bolj racionalno,
• pripravljeni moramo biti na umik,
• osebi ne obračamo hrbta in jo imamo ves čas na očeh,
• vzdržujemo varnostni prostor/razdaljo do osebe,
• spreminjanje situacije nas ne sme zmesti.
Vsekakor moramo grožnjo jemati resno in ne smemo zanemarjati dejstva, da je tudi pogovarjanje s
samomorilcem izredno nevarno, zato je skrb za lastno varnost in varnost sodelavcev izrednega pomena.
Reševanje krizne situacije prepustimo policiji in njihovim pogajalcem, zato je takojšne obveščanje o
dogodku z osnovnimi podatki izrednega pomena za obvladovanje-reševanje krize in odvračanje nevarnosti.
Zavedati se moramo, da je vsaka krizna situacija specifična, zahtevana, stresna tako za nas, sodelavca kot
tudi stranke. Prisotni so mnogi moteči dejavniki, ki jih je potrebno obvladovati tako, da se pri samomorilcu
zmanjšajo čustvene napetosti, mu zbistrijo misli in pričel racionalno razmišljati. (iz e-pošte MP, 31.3.2014).
Objave s področja varnosti so dostopne na intranetni strani sodstva v rubriki Varnost.
475
476
23 SORODSTVENA RAZMERJA
V spodnjih preglednicah so prikazana sorodstvena razmerja, pomembna z vidika ZKP. Pri sorodstvu v ravni
vrsti oseba izhaja neposredno iz druge osebe (gre na primer za razmerje sin, oče, stari oče). Pri sorodstvu v
stranski vrsti pa imajo osebe istega skupnega prednika (gre na primer za razmerje med sestrami in brati,
sestričnami in bratranci) (Sodba IV Ips 97/2011).
Koleno Stranska vrsta Ravna vrsta Koleno
IV. Bratranec, sestrična Stari starši II.

III. Stric, teta Starši I.
II. Brat, sestra, polbrat in polsestra OSEBA
III. Nečak, nečakinja Otrok I.
IV. Pranečak, pranečakinja Vnuk II.
Svaštvo
Pastorek Svak, svakinja Tast, tašča Starši tasta in tašče
Zakonec
I. koleno Zakonska zveza II. koleno stranska I. koleno II. koleno
vrsta
Drugi zakonec
Otrok SORODSTVO Starši Stari starši
Bratje in sestre
V56 hrvaščini, srbščini in bosanščini pa je tovrstno izrazje precej bolj razvejano, načeloma obstajajo posebni
izrazi za vse vrste nekrvnega oz. pridobljenega sorodstva. Na primer:
3.1 Sorodstvena razmerja, ki se v slovenščini izražajo z izrazoma nečak in nečakinja
• sinovac (bratov sin v razmerju do moške osebe)
• sinovica (bratova hči v razmerju do moške osebe)
• bratić (bratov sin v razmerju do ženske osebe)
• bratična (bratova hči v razmerju do ženske osebe)
• nećak (sestrin sin v razmerju do moške osebe)
• nećakinja (sestrina hči v razmerju do moške osebe)
• sestrić (sestrin sin v razmerju do ženske osebe)
• sestrična (sestrina hči v razmerju do ženske osebe)
3.2 Sorodstvena razmerja, ki se v slovenščini izražajo z izrazoma stric in teta

• stric (očetov brat)
• strina (žena očetovega brata)
• amidža (očetov brat)
• amidžinica (žena očetovega brata)
56 Citirano po Strsoglavec.
477
• ujak (materin brat)

• ujna (žena materinega brata)
• daidža (materin brat)
• daidžinica (žena materinega brata)
• teta, tetka, tetka po ocu (očetova sestra)
• teta, tetka, tetka po majci (materina sestra)
• tetak, teča (mož očetove sestre, mož materine sestre, tetin mož)
3.3 Sorodstvena razmerja, ki se v slovenščini izražajo z izrazoma bratranec in sestrična

• stričević, amidžić, brat od strica, rođak (stričev sin)
• stričevična, amidžična, sestra od strica, rodica (stričeva hči)
• ujaković, daidžić, brat od ujaka, rođak (sin materinega brata)
• ujakovična, daidžična, sestra od ujaka, rodica (hči materinega brata)
3.4 Sorodstvena razmerja, ki se v slovenščini izražajo z izrazoma tast in tašča

• svekar (možev oče)
• svekrva (moževa mati)
• punac, tast (ženin oče)
• punica, tašta (ženina mati)
• prijatelji (zetovi in snahini starši drug drugemu)
3.5 Sorodstvena razmerja, ki se v slovenščini izražajo z izrazoma zet in snaha

• snaha (sinova žena, bratova žena)
• nevjesta (sinova žena, bratova žena)
• zet (hčerkin mož, sestrin mož)
Vsi trije izrazi se uporabljajo ne samo v razmerju hčerkin mož oz. sinova žena, temveč tudi v razmerju
bratova žena oz. sestrin mož.
3.6 Sorodstvena razmerja, ki se v slovenščini izražajo z izrazoma svak in svakinja (t. i. svaštvo)
• djever (možev brat)
• jetrva (žena moževega brata)
• zaova (moževa sestra)
• zaovac (mož moževe sestre)
• šurjak (ženin brat)
• šurjakinja (žena ženinega brata)
• svast, svastika (ženina sestra)
• pašanac (mož ženine sestre)
• šogor (možev ali ženin brat)
• šogorica (žena moževega ali sestrinega brata)
478
24 ZAČASNO ZAVAROVANJE ODVZEMA PROTIPRAVNE

PREMOŽENJSKE KORISTI
24.1 Sestavine sklepa

Iz načela sorazmernosti sledi, da mora sodišče presoditi, ali je konkretno določen način zavarovanja:
1 primeren in nujen za dosego ustavno dopustnega cilja:
1.1 ali je z njim mogoče doseči odpravo dejansko obstoječe nevarnosti za kasnejšo izvršitev
odvzema protipravne premoženjske koristi oziroma dejansko obstoječe nevarnosti uporabe
premoženjske koristi za nadaljnjo kriminalno dejavnost?
2 ali je z njim v sorazmerju:
2.1 ugotovitev ustrezne stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (dokazni
standard)
2.2 omejitev trajanja zavarovanja
2.3 omejitev obsega zavarovanja na vrednost, ki ustreza ocenjeni višini s konkretnim
kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi (nedopustno je zavarovati več,
kot bo (upoštevaje izid postopka) dopustno odvzeti)
"13. Zakonski in dejanski temelj odreditve so sodišča dolžna obrazložiti tudi z vidika navedenih ustavnih
meril ter se v zvezi s tem opredeliti do upoštevnih navedb in ugovorov stranke, saj sicer kršijo pravico iz 22.
člena Ustave. Pritožnik utemeljeno navaja, da niti preiskovalna sodnica niti senat nista sprejela
obrazloženega stališča glede vprašanja, ali je odrejeni ukrep po obsegu sorazmeren očitani pridobljeni
protipravni koristi, čeprav je to vprašanje v postopku konkretizirano uveljavljal in čeprav je za odločitev z
vidika pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (ustavno)pravno pomembno. Pritožnikove navedbe o
obsegu zavarovanega premoženja se sicer opirajo na seštevek različnih vrednosti (posplošena tržna vrednost
nepremičnine, cena na dražbi v stečaju), ki imajo z vidika možnosti za poplačilo zahtevka za odvzem
premoženjske koristi lahko različen pomen, vendar pa je razkorak med to vsoto in ocenjeno višino
pridobljene premoženjske koristi očiten. Z opustitvijo obrazložitve presoje sorazmernosti obsega posega v
pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in z opustitvijo odgovora na pritožnikove ugovore je sodišče
zato kršilo pravico iz 22. člena Ustave.
14. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi lahko pomeni tudi poseg v pravico do
dostojanstva (34. člen Ustave) in pravico do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave) pa tudi
varstva družine (53. člen Ustave). Po stališču odločbe št. U-l-296/02 (35. in 36. točka) te pravice sicer same
po sebi ne preprečujejo odvzema celotne protipravno pridobljene premoženjske koristi, četudi je edino
premoženje, ki ga posamezna oseba ima, in je od tega odvisno njeno preživljanje. Navedeno pa ne velja, ko
gre za poseg v človekovo pravico pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka oziroma ko še velja
domneva nedolžnosti (27. člen Ustave). V tej fazi ukrep ni neomejen s premoženjskim stanjem osebe, zoper
katero je uporabljen. Sodišče mora zato pri odločanju o predlogu za začasno zavarovanje ugotoviti, ali ima
posameznik potrebna sredstva in možnosti za lastno preživljanje in za preživljanje oseb, ki jih je po zakonu
dolžan preživljati (mednje sodijo tudi starši), ter mu v primeru, da jih nima, omogočiti razpolaganje s
tolikšnim delom premoženja, kot je v ta namen potrebno.
15. Z izpodbijanimi sklepi je bilo začasno zavarovanje odrejeno na vsem pritožnikovem znanem premoženju,
vključno z vozili, namenjenimi opravljanju dejavnosti, s katero si je kot samostojni podjetnik (sicer šele
krajši čas) pridobival dohodek. Z vprašanjem, ali je s takim obsegom zavarovanja pritožniku onemogočeno
preživljanje, se sodišče v sklepu o odreditvi ni ukvarjalo. Enako velja glede sklepa o ugovoru, pa čeprav je
pritožnik v ugovoru med drugim navedel, da mu je z izpodbijanim sklepom onemogočeno opravljanje
dejavnosti in da je zato ogroženo preživljanje njega in njegove mame, kateri je bil z odločbo centra za
socialno delo postavljen za skrbnika. Enake navedbe je pritožnik ponovil tudi v pritožbi in hkrati uveljavljal
kršitev 22. člena Ustave, ker se sodišče do teh očitkov v sklepu o ugovoru ni opredelilo. Zunajobravnavni
senat na nobeno od teh navedb ni odgovoril. V izpodbijanih sklepih zato stališče glede ustavne skladnosti
479
začasnega zavarovanja z vidika pritožnikovih pravic do dostojanstva, socialne varnosti in varstva družine ni
bilo sprejeto.
16. Ustavno sodišče je že obrazložilo, da je sodišče na podlagi 22. člena Ustave dolžno navesti razloge, ki
utemeljujejo pogoje za odreditev omejevalnih ukrepov v kazenskem postopku, ter se v zvezi s tem opredeliti
tudi do upoštevnih navedb in ugovorov stranke (...). Navedeno velja tudi glede omejitve obsega odrejenega
začasnega zavarovanja s premoženjskim stanjem posameznika, ki temelji na človekovih pravicah iz 34., 50.
in 53. člena Ustave. Pritožnik utemeljeno očita, da se niti preiskovalna sodnica niti zunajobravnavni senat do
navedb v zvezi z njegovo (ne)možnostjo pridobivanja sredstev za lastno preživljanje in za preživljanje mame
zaradi odreditve začasnega zavarovanja na celotnem njegovem premoženju nista opredelila in da sta zato
kršila 22. člen Ustave“ (Up-6/14-17; predstavitev Židanik).
Sestavine, navedene v 502.b, morajo biti (povzeto po Vavken; glej tudi Jenull 2010) v izreku sklepa,
vsebovati pa jih mora tudi že predlog državnega tožilca. Če predlog državnega tožilca teh sestavin nima, ga
mora sodišče vrniti državnemu tožilcu v dopolnitev. Prvostopenjsko sodišče mora paziti, da ne prekorači
predloga državnega tožilca, saj začasnega zavarovanja ne odreja po uradni dolžnosti, temveč le na podlagi in
v okviru danega predloga. Izrek sklepa mora biti oblikovan jasno in določno, tako da ne dopušča nobenih
dvoumnih razlag.
"Izvrševalcem" sklepa po 502.a členu (banke, zemljiška knjiga, sodni register, klirinško-depotna družba) je
treba poslati le izrek sklepa sodišča, ki ga morajo izvršiti.
24.2 Trajanje omejevalnega ukrepa
Ker gre za omejevalni ukrep je treba v postopku ravnati posebej hitro, postopek pa se šteje za nujnega, zato
mora sodišče o predlogu državnega tožilca za odreditev oziroma podaljšanje ukrepa odločati tudi v času
sodnih počitnic (83. člen ZS).
V 502.b so opredeljeni relativni roki trajanja ukrepa začasnega zavarovanja:

1 sodišče določi ukrep v predkazenskem postopku
2 po izdaji sklepa o preiskavi določi za največ tri mesece,
3 po vložitvi obtožnice pa za največ šest mesecev
in absolutni maksimalni roki, po katerih je mogoče z novimi sklepi podaljševati trajanje ukrepa:
1 v predkazenskem postopku največ eno leto,
2 v preiskavi največ dve leti
3 po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje največ tri leta
4 skupno trajanje (zaradi možnih postopkov s pravnimi sredstvi) začasnega zavarovanja do izvršitve
pravnomočne sodne odločbe o odvzemu premoženjske koristi je največ deset let.
Sodišče mora v izreku sklepa o odreditvi začasnega zavarovanja določno navesti rok trajanja ukrepa, njegova
navedba v obrazložitvi sklepa ni dovolj. (VSK sklep Kp 166/2006). Tudi sklep o podaljšanju začasnega
zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi mora vsebovati opis premoženja, na katerega se
začasno zavarovanje zahtevka nanaša v smislu določbe prvega odstavka 502.b člena Zakona o kazenskem
postopku ali pa vsaj navedbo, na katero predhodno odločbo o začasnem zavarovanju zahtevka se podaljšanje
nanaša. (VSK sklep II Kp 27533/2012)
Če se je ukrep začel izvajati v predkazenskem postopku, nato je bila vložena neposredna obtožnica, ob
reševanju ugovora zoper neposredno obtožnico pa je zunajobravnavni senat zadevo vrnil tožilstvu, da pri
sodišču zahteva opravo preiskave je treba je uporabiti določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa
maksimalni skupni rok trajanja začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice do izreka sodbe, ki je tri leta, in
480
maksimalni skupni rok trajanja tega ukrepa v predkazenskem postopku, ki je eno leto; maksimalno skupno
trajanje začasnega zavarovanja štiri leta.
Uvedba preiskave brez zaslišanja obdolženca iz razloga nevarnosti odlašanja zaradi odločanja o predlogu za
podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja zoper obdolženca, zoper katerega je podana zahteva za preiskavo
bi lahko nastopila le, če bi se skupno trajanje omejevalnega ukrepa v predkazenskem postopku začelo
približevati enemu letu. Nevarnost poteka enoletnega roka trajanja začasnega zavarovanja v postopku pred
uvedbo preiskave sama zase ne more biti razlog za uvedbo preiskave brez zaslišanja obdolženca. Lahko pa je
dodatna okoliščina, ki utrjuje odločitev preiskovalnega sodnika in na katero bo v obrazložitvi sklepa lahko
oprl svojo odločitev za uvedbo preiskave brez zaslišanja obdolženca. Tako bo preiskovalni sodnik na primer
lahko odredil preiskavo brez zaslišanja obdolženca, če bo ta na begu oziroma bo sodišču nedosegljiv, razloge
za svojo odločitev pa bo utrdil tudi z dejstvom, da bo v predkazenskem postopku potekel rok za začasno
zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka.
24.3 Funkcionalna pristojnost
Začasno zavarovanje v predkazenskem postopku in med preiskavo odredi preiskovalni sodnik, po vložitvi
obtožnice zunaj glavne obravnave predsednik senata, na glavni obravnavi pa senat (502.a/I). O podaljšanju
odloča sodišče ( 502.c/II), v zvezi s čimer sta se izoblikovali dve stališči, vendar Vavken utemeljeno predlaga
enako funkcionalno pristojnost, kot samo odreditev.
481
25 DELO DEŽURNEGA PREISKOVALNEGA SODNIKA
25.1 Smernice za odločanje dežurnih preiskovalnih sodnikov o prevzemu ali

prepustitvi izvedbe nujnih preiskovalnih dejanj ogleda in odreditve izvedenskega
dela57
25.1.1 Ogled kraja kaznivega dejanja
Ker ZKP nima podrobnejših določb, ki bi dežurnemu sodniku bile v pomoč pri odločanju, ali bo prevzel
oziroma prepustil izvedbo preiskovalnih dejanj, je delovna skupina pripravila smernice za čimbolj enotno
odločanje dežurnih sodnikov. V ta namen se je delovna skupina sestala s sekcijo preiskovalnih sodnikov dne
14,12.2015 in oblikovalo seje mnenje, da dežurni sodnik opravi ogled, kadar je iz okoliščin informacije
upravičeno sklepati, da gre za:
1. umor (116. člen KZ-1);

2. uboj (115. člen KZ-1);
3. sumljive smrti oseb;
4. samomor zapornika ali pridržanega po določilih 157. člena ZKP;
5. delovno nesrečo s smrtnim izidom (kjer je krivda pokojnega izključena);
6. prometno nesrečo s smrtnim izidom (v kolikor ni udeležen le pokojni voznik):
7. prometno nesrečo s hudimi telesnimi poškodbami ali pobegom, v katero je kakorkoli udeležena
uradna oseba (minister, državni sekretar, poslanec, sodnik, policist, tožilec, župan);
8. železniško nesrečo s smrtnimi posledicami na zavarovanem železniško-cestnem prehodu;
9. smrt ali huda telesna poškodba s strelnim orožjem v redni sestavi Ministrstva za obrambo;
10. smrt, ki jo s strelnim orožjem povzroči uslužbenec Ministrstva za notranje zadeve ali Ministrstva za
obrambo;
11. vlom v vladne prostore, pisarne ministrstva, parlament, v privatne prostore funkcionarjev (poslanci,
člani vlade, sodniki, tožilci), v kolikor okoliščine kažejo, da je vlom povezan s funkcijo, ki jo
posameznih opravlja;
12. poškodovanje tuje stvari, v primeru, da so oškodovanci funkcionarji (poslanci, člani vlade, sodniki,
tožilci), v kolikor okoliščine kažejo, da je dejanje povezano s funkcijo, ki jo posameznik opravlja;
13. letalsko nesrečo s smrtnim izidom;
14. požar ali druge nesreče, pri katerih je ogroženo življenje večjega števila ljudi oziroma pri katerih je
nastala velika materialna škoda ali okoljska škoda;
15. v drugih primerih, ko to predlaga dežurni tožilec ali specializirani državni tožilec, ki vodi
predkazenski postopek.
V primeru drugih kaznivih dejanj ali podobnih dogodkov, dežurni sodnik prosto presodi, ali bo prevzel ogled
ali ne.
25.1.2 Odreditev izvedenskega dela
Potem, ko je dežurni sodnik opravil ogled kraja kaznivega dejanja, odredi potrebna izvedenska dela,
ki so odvisna predvsem od vrste kaznivega dejanja in kraja ogleda.
57 Smernice je 3. 2. 2016 pripravila delovna skupina za izboljšanje poslovnega procesa opravljanja nujnih
procesnih dejanj v predkazenskih postopkih v sestavi: Miroslav Pliberšek, višji sodnik svetnik, vodja,
Marjutka Paškulin, višja sodnica, Lea Dukič Japelj, okrožna sodnica svétnica, Slavko Gazvoda, višji
sodnik.
482
Dežurni sodnik lahko odredi naslednja izvedenska dela:

1. sodno obdukcijo (pregled in raztelešenje trupla);
2. odvzem krvi zaradi ugotovitve vsebnosti alkohola in psihoaktivnih snovi v krvi;
3. odvzem drugih telesnih tekočin;
4. strokovni pregled motornega vozila, povezanega s kaznivim dejanjem;
5. preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav;
6. druge ukrepe: kot npr. preizkus delovanja prometne signalizacije, preizkus delovanja delovnega
stroja ali naprave (odvisno od vrste kaznivega dejanja oziroma dogodka).
Za pregled in raztelešenje trupla oziroma sodno obdukcijo in izdelavo izvedenskega mnenja o vzrokih smrti
se dežurni sodnik odloči, kadar je podan sum, da je smrt posledica kaznivega dejanja ali da je v kakršnikoli
zvezi s kaznivim dejanjem. Sodno obdukcijo odredi v skladu z 259. členom ZKP. V primeru prometnih
nesreč, ko dežurni sodnik prevzame in vodi ogled ter je vprašljivo, če bo podana kazenska ovadba, dežurni
sodnik odredi le sodno obdukcijo.
Neznano truplo: "Vsekakor pa mora biti v odredbi za sodno obdukcijo določeno, da zdravnik dovoli
uslužbencu policije, da zavaruje bris ustnice in druge neinvazivne vzorce, kadar truplo ni preveč razpadlo.
Če je truplo preveč razpadlo, pa odredi, da vzorce s trupla odvzame zdravnik, da bodo lahko posredovani
skrbniku nacionalne evidence DNK."
"Če sodnik vseeno odloči, da izvedenstvo v začetni fazi preiskave odredi drugemu laboratoriju in ne NFL,
predlagam, da v odredbi določi:
• da, če identiteta trupla ne bo ugotovljena, se vzorce s telesa in elektroferograme že analiziranih
vzorcev trupla preda NFL kot skrbniku evidence DNK-preiskav,
• če so se preiskale sledi z osebnih predmetov pogrešanega ali primerjalni vzorci sorodnikov
pogrešanega, ki jih NFL ni analiziral, da se preostanek vzorcev in elektroferograme že analiziranih
vzorcev preda NFL kot skrbniku evidence DNK-preiskav,
• NFL pa odredi, da izdela strokovno ali izvedensko mnenje in profile DNK shrani v evidenco DNK-
preiskave zaradi možnosti ugotavljanja identitete neznanega trupla v prihodnosti." (Drobnič, 2016
159-160)
Sodna obdukcija se praviloma opravi v strokovnem zavodu (260. člen ZKP) in v tem primeru dežurni sodnik
ne odreja izvedenca, ki bo opravil izvedensko delo, temveč ga določi predstojnik strokovnega zavoda.
Dežurni sodnik se lahko odloči, da je pri taki obdukciji navzoč. Če je navzoč, vodi izvedensko delo in sestavi
zapisnik z izvidom in mnenjem izvedenca. Če se pregled in raztelešenje trupla opravljata zunaj strokovnega
zavoda (npr. v mrtvašnici), mora dežurni sodnik odrediti zdravnika, praviloma sodnomedicinske stroke, ki bo
opravil izvedensko delo in mora biti navzoč pri delu ter ga voditi. Dežurni sodnik mora poskrbeti, da
izvedenec, ki opravi pregled in raztelešenje trupla, v svojem mnenju, odgovori na vrsto vprašanj (o
neposrednem vzroku smrti, kaj ga je sprožilo, kdaj je nastopila smrt osebe, najdene poškodbe in ostala
vprašanja - 261. člen ZKP). Če dežurni sodnik pri ogledu ugotovi, da smrt osebe ni povezana s kaznivim
dejanjem, ne odredi sodne obdukcije, temveč se v takem primeru opravi sanitarna obdukcija, po določbah
Pravilnika o pogojih in načinu opravljanja mrliške pregledne službe.
Čeprav dežurni sodnik izvedensko delo odredi po opravljenem ogledu kraja kaznivega dejanja, so možne
tudi izjeme, o katerih po prejetih obvestilih, predvsem z vidika nujnosti in smotrnosti morebitnega
nadaljnjega kazenskega postopka, presoja dežurni sodnik. Kot se je izkazalo v praksi, se to dogaja pri
odreditvi obdukcij. Velikokrat se pripeti, da udeleženec v prometni nesreči umre v bolnici in dežurni sodnik
odredi obdukcijo in izvedenstvo, čeprav na ogledu ni bil. Izjeme pa so tudi v primeru določenih vrst kaznivih
dejanj, kjer se odreditev izvedenskega dela izkaže kot koristna za nadaljnji kazenski postopek. Npr. kaznivo
dejanje nasilja v družini (191. člen KZ-1), kjer se lahko odredi strokovni pregled krvi oziroma telesnih
483
tekočin storilca, da se ugotovi morebitna vinjenost storilca, ki je z vidika prištevnosti in krivde pomembna za
nadaljnji kazenski postopek.
V zvezi z izvedenstvom glej tudi 19. poglavje.
Pisanje zapisnika
Preiskovalni sodnik, ki prevzame ogled, opravlja nujno procesno dejanje na terenu, zato mu je v takem
primeru zagotovljeno uradno vozilo in zapisnikarica (138. člen Sodnega reda). Na kraju dežurni sodnik vodi
ogled s tehnično pomočjo delavcev policije, sestaviti mora zapisnik o ogledu, v katerega lahko vpiše le svoje
ugotovitve in ga na koncu podpiše. Zapisnike kraja ogleda sumljive smrti, vlomov v prostore funkcionarjev,
kaznivih dejanj povezanih z vojsko oziroma Ministrstvom za obrambo, preiskovalni sodnik piše ob
sodelovanju komisije, katere ogled je vodil. Zapisnik se piše na sodišču ali najbližji policijski postaji.
25.1.3 Opomnik nalog dežurnih sodnikov po drugih predpisih

Naloge dežurnega sodnika poleg določb ZKP, določajo tudi drugi zakonski in podzakonski predpisi, zato je
delovna skupina pripravila tudi opomnik za delo dežurnega sodnika glede na posamezni predpis.
Zap. Zakon oziroma Naloge dežurnega sodnika Priporočila oziroma dobra praksa
št. podzakonski predpis
1 Zakon o 16. člen ZPPDČT Ko dežurni sodnik pridobi vse podatke, ki so
pridobivanju in dovoljenje za odvzem povezane s smrtjo darovalca in po posvetovanju
presaditvi delov delov telesa s patologom (dežurni sodnik naredi uradni
človeškega telesa zaznamek od koga in kakšne informacije je dobil
zaradi zdravljenja ter kaj je izjavil patolog), nato dežurni sodnik
(Ur. l. RS. št. poda ustno dovoljenje za odvzem organov pred
56/2015: ZPPDČT) izvedbo sodne obdukcije in pisni izvod
dovoljenja vloži v kazensko preiskovalni spis.
2 Zakon o pravilih osmi odstavek l11 . člena Dežurni sodnik odredi odvzem telesnih tekočin
cestnega prometa ZprCP za umrle udeležence po opravljenem ogledu prometne nesreče s
(Ur. l. RS. št. prometne nesreče lahko smrtnimi posledicami, izjemoma lahko to odredi
82/13 - uradno dežurni sodnik odredi tudi brez ogleda.
prečiščeno besedilo: odvzem telesnih tekočin
ZPrCP)
3 Pravilnik o 67. člen Pravilnika dežurni Dežurni sodnik ob tehnični pomoči delavcev
izvrševanju pripora sodnik je del komisije, ki policije (kriminalista in kriminalističnega
(Ur. l. RS. št. opravi ogled in ugotavlja tehnika) vodi ogled kraja pripornikove smrti in
36/99. 39/02. 114/04, vzrok smrti priprtega odredi potrebna izvedenska dela (obdukcija,
127/06. 7/07, odvzem telesnih tekočin....). O ogledu dežurni
112/07,62/08 sodnik sestavi zapisnik.
in 16/09)
4 ZNPPol Sedmi odstavek 43. člena Vpogled v podatke, shranjene na računalniku ali
(iskanje oseb) drugem mediju informacijske tehnologije
pogrešane osebe, pridobitev podatkov od banke
o plačilnem prometu pogrešane osebe in v
primerih iz prejšnjega odstavka, ko bližnja oseba
ne živi v skupnem gospodinjstvu s pogrešano
484
osebo, smejo policisti opraviti na podlagi

odredbe preiskovalnega sodnika, če je to nujno
za razjasnitev okoliščin pogrešitve in izsleditev
pogrešane osebe. Preiskovalni sodnik odloči o
ukrepih v roku, ki ne sme biti daljši od 24 ur.
5 ZNPPol 60. člen Policija z odredbo izreče prepoved približevanja

določenemu kraju oziroma osebi za 48 ur in jo
(prepoved približevanja)
takoj pošlje v presojo preiskovalnemu sodniku
okrožnega sodišča, ki lahko ukrep potrdi,
spremeni ali razveljavi. Preiskovalni sodnik
odloči o ukrepu v roku, ki ne sme biti daljši od
24 ur.
485
26 VIDEOKONFERENCA
26.1 Evropski portal e-pravosodje

Evropski portal e-pravosodje https://e-justice.europa.eu/content_videoconferencing-69-sl.do vsebuje več
informacij glede videokonferenc:
Priročnik o uporabi videokonferenc v čezmejnih sodnih postopkih https://e-
justice.europa.eu/content_manual-71-sl.do
Ključni koraki za uporabo videokonference v čezmejnih postopkih https://e-
justice.europa.eu/content_manual-71--maximize-sl.do?idSubpage=19
Informacije o nacionalni opremi https://e-justice.europa.eu/content_information_on_national_facilities-319-
sl.do?clang=sl
26.2 Ministrstvo za pravosodje

Publikacija MP „Razgovor z otrokom s pomočjo videokonference in drugih tehničnih sredstev -
priporočila“ je objavljen na
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/PDF/priporocila/.
486
27 MEDNARODNA PRAVNA POMOČ
27.1 Sektor za mednarodno pravno pomoč MP

Na spletni strani MP, Sektorja za mednarodno pravno pomoč
http://www.mp.gov.si/si/delovna_podrocja/zakonodaja_s_podrocja_pravosodja/mednarodna_pravna_pomoc/
, so objavljene številne koristne informacije, vključno s telefonskimi številkami pristojnih oseb.
27.2 Bilateralni sporazumi

Bilateralni sporazumi so objavljeni na spletni strani
http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/mednarodne_pogodbe_s_podrocja_pravosodja/bilateralni
_sporazumi/.
27.3 Mednarodni sporazumi s kazenskega področja

Mednarodni sporazumi s kazenskega področja so objavljeni na spleti strani
http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/mednarodne_pogodbe_s_podrocja_pravosodja/mednarod
ni_sporazumi_s_podrocja_kazenskega_podrocja/.
27.4 Evropski portal e-pravosodje

Portal na enem mestu, https://e-justice.europa.eu/home.do?action=home&plang=sl, ponuja dostop do storitev
s področja pravosodja EU z informacijami o pravosodnih sistemih v 22 jezikih.
27.5 Evropska pravosodna mreža

Uporabne informacije v zvezi z mednarodno pravno pomočjo v kazenskih zadevah in vzajemnim
priznavanjem sodnih odločb v kazenskih zadevah v okviru Evropske unije so dostopne na spletni strani
Evropske pravosodne mreže http://www.ejn-crimjust.europa.eu/ejn/, preko katere je med drugim dostopen
tudi Atlas http://www.ejn-crimjust.europa.eu/ejn/EJN_AtlasAdvanced.aspx, s podatki o tujih ureditvah
različnih procesnih situacij.
Revidirana različica evropskega priročnika o izdaji evropskega naloga za prijetje, ki vsebuje dodatna
pojasnila za izpolnjevanje nalog in nekatere druge informacije, je objavljen na spletni strani
http://register.consilium.europa.eu/doc/srv?l=sl&f=ST%2017195%202010%20REV%201
Kontaktna oseba je višja sodnica Višjega sodišča v Ljubljani Marjeta Švab Širok (Marjeta.Svab-
Sirok@sodisce.si).
27.6 Eurojust
Slovensko predstavništvo v evropskem uradu za pravosodno sodelovanje Eurojust, ki na področju boja proti
čezmejnemu organiziranemu kriminalu koordinira in pospešuje sodelovanje med pristojnimi nacionalnimi
organi držav članic EU in tudi nečlanic, trenutno deluje v naslednji sestavi:
Nacionalna predstavnica: Malči Gabrijelčič, Tel.: +31 70 412 5350, Mob.: +31 6 46203763, E-naslov:
mgabrijelcic@eurojust.europa.eu
Pomočnik nacionalnega predstavnika, Boštjan Lamešič, Tel.: +31 70 412 5354, Mob.: +31 65 493
3497 , E-naslov:blamesic@eurojust.europa.eu
Administrativna asistentka, Bojana Pirc, Tel.: +31 70 412 5352, E-naslov: bpirc@eurojust.europa.eu
Nacionalno predstavništvo, Faks: +31 70 412 5351,E-naslov: CollegeSI@eurojust.europa.eu, Naslov:
Eurojust, Slovensko nacionalno predstavništvo, Slovenian National Desk, Maanweg 174, 2516 AB
487
The Hague, The Netherlands, www.eurojust.europa.eu

EUROJUST prosi, da vaše elektronske komunikacije, s katerimi zaprošate Eurojust za pomoč v zadevah, ki
jih obravnavate, naslavljate na CollegeSI@eurojust.europa.eu.
488
28 LITERATURA
Ambrož..................................Ambrož M., Krivda kot element kaznivega dejanja, PB 1/2010

Ambrož..................................Ambrož M., Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV,
2014
Appl.......................................Appl ., Über die „Kunst des Urteilschreibens“, Festschrift für Ruth
Rissing-van Saan, Berlin, de Gruyter, 2011
Areh, 2011.............................Areh I., Forenzična psihologija, Predstavitev, pričanje in ugotavljanje
laži, Fakulteta za varnostne vede, 2011
Areh, 2012.............................Areh I., ur., Preiskovalni intervju : nekateri pravni in psihološki vidiki
2012
Areh, 2012a........................... Protokoli preiskovalnih intervjujev za ugotavljanje spolne zlorabe
otrok, Varstvoslovje, 1/2012
Areh, 2015.............................Areh I., Preiskovalni intervju - iskanje informacij namesto priznanj, v
Osebni dokazi v teoriji in praksi, Frangež D. in Slak B., ur., Fakulteta
za varnostne vede, 2015
Areh, 2016.............................Areh I., Policijska zaslišanja skozi prizmo znanosti, Psihološka
obzorja 25/2016
Areh, 2016a............................Areh I. in Jaklin K., Znanstveni premislek o psihofiziološkem
ugotavljanju zavajanja, Psihološka obzorja 25/2016
Areh, 2016b...........................Areh I. in Baić V., Znanstvena izhodišča, zanesljivost in veljavnost
tehnik za ugotavljanje besednega zavajanja, RKK, 2016/3
Arh.........................................Arh A., Kako vodim zahteven proces, PB 2/2003
Artkämper..............................Artkämper H., Die "gestörte" Hauptverhandlung, Gieseking, 2001
Artkämper, 2013....................Artkämper H., Die "gestörte" Hauptverhandlung, Gieseking, 2013
Balloff, 2002..........................Balloff R., Glaubhaftigkeitsuntersuchung und diagnostischer
Erkenntnisprozess in Fällen sexuellen Missbrauchs
Balloff, 2004..........................Balloff R., Grundlagen von Klärung und Diagnostik bei sexuellem
Missbrauch. Überblick über Begutachtungsmethoden
Bajt........................................Bajt A. in Štiblar F., Statistika za družboslovce, GV, 2002
Basdorf.................................. Basdorf/Harms/Mosbacher, Kleines Strafrichter-Brevier oder: Der
überlastete Strafrichter? Wegweiser zur zügigen Urteilsfindung, 2008,
C.H.BECK
Bender................................... Bender/Nack/Treuer, Tatsachenfeststellung vor Gericht
Glaubhaftigkeits- und Beweislehre, Vernehmungslehre, 4. Auflage,
2014, C.H.BECK
Benedik.................................Benedik E., Ocenjevanje osebnosti v sodnem izvedenstvu, RKK
4/2004
Bilban.................................... Bilban M., Ocenjevanje vozniške zmožnosti in alkohol, v Ocenjevanje
sposobnosti za vožnjo avtomobila: zbornik predavanj, Univerzitetni
rehabilitacijski inštitut RS - Soča, 2014
Bliesener................................Bliesener T., Lösel F. in Köhnken G., Lehrbuch Rechtspsychologie,
Verlag Hans Huber, 2014
Bull........................................Bull R., Valentine T. in Williamson T., Handbook of Psychology of
Investigative Interviewing, 2009, Wiley-Blackwell
Burow.................................... Burow P., Das Lexikon der Justizirrtümer, 2013
Bošnjak, 2004........................Bošnjak M., Rezultati analize kazenskih postopkov, PP 36/2004
489
Bošnjak, 2005........................Bošnjak M., Hišna preiskava v stanovanju z več lastniki, PP 24/2005

Bošnjak, 2005a......................Bošnjak M., Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske
koristi, PP 7/2005
Bošnjak, 2006........................Bošnjak M., Reševanje zahtevnih pravnih vprašanj v zapletenih
kazenskih procesih, PiD 6-7/2006
Burkelc Juras.........................Burkelc Juras L., Problematika muslimanskih naglavnih pokrival in
udeležba v sodnih postopkih, PP 41-42/2016
Butala.....................................Butala A., Ponižujoče izpostavljanje soju medijskih luči, PP 1/07
Ciglarič..................................Ciglarič I.. Sodobne metode pri raziskovanju in rekonstrukciji
prometnih nesreč, PB 4/2010
Cunk...................................... Cunk Z., Nekatere bistvene dileme preiskave elektronskih naprav, PP
31-32/2010
Čakš.......................................Čakš M., Zdravniške napake v zadevi Kt/1/590/02 (primer iz prakse),
PB 2/2011
Čakš in Kadiš........................ Čakš M. in Kadiš P., Nekatera izbrana vprašanja izvedenstva telesnih
poškodb, PB 1/2007
Čertanc in Prebil....................Čertanc N. in Prebil I., Izvedenstvo prometne stroke, PB 2/2000
Devjak................................... Devjak L., Sodna presoja sklenjenega sporazuma o priznanju krivde,
PP 14/2016
Dežman, 1993........................Dežman Z., Pojem strokovnjaka v kazenskem postopku, PP 9-10/1993
Dežman, 1994........................Dežman Z., Zaslišanje izvedenca psihiatra , PB 1-3/1994
Dežman, 2002........................Dežman Z., Struktura pojma kaznivega dejanja povzročitve prometne
nesreče iz malomarnosti, Pravnik 6-8/2002
Dežman, 2007........................Dežman Z., Zmota pri gospodarskih kaznivih dejanjih, PiD 4/2007
Dežman, 2009........................Dežman Z., Alternativna izvršitev kazni zapora v sodni praksi in
predlog za zakonsko spremembo, PP 13/2009
Dežman, 2010........................Dežman Z., Pojem pravne zmote in KZ-1, 3. konferenca kazenskega
prava in kriminologije 2010, Ljubljana : GV založba, 2010
Dežman, 2011........................Dežman Z., Obrnjeno dokazno breme in naše kazensko pravo, PB
1/2011
Dežman, 2011a......................Dežman Z., Alternativne kazenske sankcije s poudarkom na 3. in 4.
odstavek 86. člena KZ-1, PB 1/2011
Dežman, 2011b......................Dežman Z., Nekatera malomarnostna kazniva dejanja v KZ-1, PB
1/2011
Drev in Stošicki.....................Drev D in Stošicki S., Vloga sodnih izvedencev in cenilcev tehničnih
strok pri kakovosti odločitev sodne veje oblasti v Republiki Sloveniji,
LeXonomica 01/2011
Drobnič..................................Drobnič K., Ugotavljanje identitete posameznika z uporabo genetskih
informacij, metode verižne reakcije s polimerazo in računalniško
podprte tehnologije
Drobnič, 2016........................Drobnič K., Izvedenstvo z vidika forenzičnih genetskih (DNK)
preiskav, v Izvedenstvo v teoriji in praksi, Frangež D. in Slak B., ur.,
Fakulteta za varnostne vede, 2016
Đorđević................................Đorđević M., (Osebni) stečaj in uveljavljanje premoženjskopravega
zahtevka, PB 1/2014
ENFSI....................................ENFSI guideline for evaluative reporting in forensic science,
Approved version 3.0, 2015
490
Enotno oblikovanje................Enotno oblikovanje sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS,

http://krn.sodisce.si
Ferlinc, 2005..........................Ferlinc A., Občutljivo razmerje med kazenskim in carinskim pravom
na področju uvoza in izvoza na podlagi dovoljenj, Pravnik 4-6/2005
Ferlinc, 2006..........................Ferlinc A., Pranje denarja - pravna narava odvzema denarja brez
obsodilne sodbe (498.a člen ZKP), PP 45/2006
Ferlinc, 2006a........................Ferlinc A., Od davčne napovedi, davčne samoovadbe do davčne
prijave prekrška in kaznivega dejanja, Davčno-finančna praksa,
10/2006
Ferlinc, 2006b........................Ferlinc A., Pogodbe o lizingu in njihov odsev v kazenskem pravu, PP
24-25/2006
Ferlinc, 2007..........................Ferlinc A., Nekaj problemov dvojne obdavčitve dohodka z vidika
davčne suverenosti in ohranitve davčnih prihodkov, PiD 2/2007
Ferlinc, 2008..........................Ferlinc A., Davčna zatajitev v novi kazenski zakonodaji in privilegij
zoper samoobtožbo, 1. konferenca kazenskega prava in kriminologije,
Ljubljana : GV založba, 2008
Ferlinc, 2008a........................Ferlinc A., Nekaj kazenskopravnih vidikov davčnega vrtiljaka, 2.
davčni dnevi, Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike
Slovenije, 2008
Ferlinc, 2008b........................Ferlinc A., DDV skozi nekatera temeljna načela davčnega
prava.PP 13/2008
Ferlinc, 2009..........................Ferlinc A., Razmerje med kazenskim in davčnim postopkom -
privilegij zoper samoobtožbo, Pravnik 1-2/2009
Ferlinc, 2009a........................Ferlinc A., Davčni vrtiljak na razširjenem trgu EU, PP 2/2009
Ferlinc, 2010..........................Ferlinc A., Najpogostejše težave pri opredelitvi hudodelskega
združevanja in dogovora za kaznivo dejanje - praktični in teoretični
vidik, PB 4/2010
Ferlinc, 2011..........................Ferlinc A., Poskus umestitve kaznivega dejanja davčne zatajitve v
strukturo splošnega pojma kaznivega dejanja, PiD 8/2011
Ferlinc, 2011a........................Ferlinc A., Neplačevanje prispevkov in kazensko pravo, PP 15-
16/2011
Florjančič, 2007.....................Florjančič D., Sprememba obtožnice v kazenskem postopku, PP
21/2007
Florjančič, 2011.....................Florjančič D., Odvzem protipravne premoženjske koristi po veljavni
kazenski zakonodaji in nekatera vprašanja o odvzemu premoženja
nezakonitega izvora, PB 2/2011
Florjančič, 2012.....................Florjančič D., Korupcijska kazniva dejanja in domača sodna praksa,
PB 4/2012
Florjančič, 2012a...................Florjančič D., Sojenje v nenavzočnosti – odločitev sodišča ali izbira
obdolženca, PB 1/2012
Fuhrmann...............................Fuhrmann H., Kako voditi zahtevne kazenske procese, PB 2/2003
Frangež.................................. Frangež D. in Slak B., ur., Izvedenstvo v teoriji in praksi; Fakulteta za
varnostne vede, 2016
Gorkič, 2009..........................Gorkič P., Prepoznavanje in izločanje nezakonitih dokazov v
kazenskem postopku: dokazi, pridobljeni v tujini, 2. konferenca
kazenskega prava in kriminologije, Ljubljana : GV založba, 2009
Gorkič, 2009a........................Gorkič P., Procesna dejanja obdolženca v kazenskem postopku,
doktorska disertacija, PF LJ
491
Gorkič, 2009b........................Gorkič P., Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov: v

slovenskem pravu?!, PP 42/2009
Gorkič in Šugman Stubbs......Gorkič P. in Šugman Stubbs K., Praktikum za kazensko procesno
pravo: odločbe in mnenja, GV 2010
Gorkič, 2011..........................Gorkič P., Dokazi, pridobljeni pri carinskem nadzoru ob prehodu
državne meje, v kazenskem postopku, PP 30-31/2011
Gorkič, 2011a........................ Gorkič P., Pravni vidiki pogajanj in sporazumov o krivdi v kazenskem
postopku, 4. konferenca kazenskega prava in kriminologije, Ljubljana,
GV založba, 2011
Gorkič, 2011b........................Gorkič P., Razpravna sposobnost obdolženca v kazenskem postopku,
Zbornik znanstvenih razprav, PF, 2011
Gorkič, 2014..........................Gorkič P., Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v
slovenskem pravu: drugi del, PP 5/2014
Gorkič, 2015..........................Gorkič P., Načelo sorazmernosti in odločanje o pridobivanju
prometnih podatkov, PB 3/2015
Gorkič, 2016......................... Gorkič P., Praktikum za kazensko procesno pravo, PF 2016
Groznik..................................Groznik J., Aktualni problemi pri odločanju državnega
pravobranilstva o odškodninskih zahtevkih po xxxii. poglavju zakona
o kazenskem postopku in xiv. poglavju zakona o prekrških, PB 3/2014
Guzelj.................................... Guzelj J., Analiza primera M. Uhernik – preiskovalni vidik,
diplomsko delo, 2012
Hafnar....................................Hafnar M., Osebe z okvaro vida ter načela komunikacije s slepimi in
slabovidnimi
Hauptman, 1999.................... Hauptman P., Oškodovanec v kazenskem postopku, PB 1/1999
Hauptman, 1999a.................. Hauptman P., Kazenskopravna ureditev medicinskega izvedenstva, PB
3-4/1999
Hauptman, 2000.................... Hauptman P., Nekaj vprašanj v zvezi z nadomestnimi ukrepi, PB
2/2000
Hauptman, 2001.................... Hauptman P., O nekaterih procesnih problemih pri obravnavanju
kaznivega dejanja izmikanja plačevanja preživnine, PB 2/2001
Hauptman, 2004.................... Hauptman P., Sojenje v nenavzočnosti, PB 1/2004
Heinrich.................................Heinrich J., Konfliktverteidigung im Strafprozess, C.H.BECK, 2013
Hofmann................................Hofmann A., Personenidentifizierung durch Zeugen im
Strafverfahren, Duncker & Humblot, 2013
Horvat, 2004..........................Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba,
2004
Horvat, 2012..........................Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku z uvodnimi pojasnili z
novelo ZKP-K, GV Založba, 2012
Hövel..................................... Hövel M. van den, Richterliche Arbeitstechnik, Vahlen, 2013
Hribar.....................................Hribar M., Vnaprejšnja dokazna ocena v slovenskem kazenskem
postopku, Pravnik 11-12/2013
Hrovatič.................................Hrovatič D., Zakon o preprečevanju nasilja v družini z vidika centra
za socialno delo, PB 4/2010
Huber..................................... Huber M., Zahlungsunfähigkeit des Schuldners und Kenntnis des
Anfechtungsgegners davon - oder: Zum Indizienbeweis (auch) im
Anfechtungsprozess, 2012
Iglič........................................Iglič S., Opisi kaznivih dejanj in zakonska označba kaznivih dejanj,
PB 1-2/1988
492
Jakopič/Makovec...................Jakopič J. in Makovec R. M., Uživanje alkohola in varnost cestnega

prometa, PB 4/2010
Jakulin................................... Jakulin V., Zmota pri gospodarskih kaznivih dejanjih, PiD, 4/2007
Javornik..................................Javornik R., Priprava in izdelava pismene sodbe v obsežni kazenski
zadevi, PB 2/1981
Jeglič/Vodopivec Podgornik..Jeglič P. in Vodopivec Podgornik I., Dokazi o kršitvah carinskih
predpisov, 2. konferenca kazenskega prava in kriminologije,
Ljubljana, GV založba, 2009
Jelenc Puklavec, 1984........... Jelenc Puklavec A., Delo sodišča prve stopnje v postopku za izredno
omilitev kazni, PB 1/1984
Jelenc Puklavec, 1984a..........Jelenc Puklavec A., Izdelava sodbe prve stopnje v kazenskem
postopku, PB 2-3/1984
Jelenc Puklavec, 1987............Jelenc Puklavec A., Oškodovanec v kazenskem postopku, PB 4-
5/1987
Jelenc Puklavec, 1988............Jelenc Puklavec A., Opisi kaznivih dejanj in procesna sredstva, ki jih
ima preiskovalni sodnik na razpolago, PB 1-2/1988
Jelenc Puklavec, 1988a..........Jelenc Puklavec A., O metodah dela v kazenskem postopku, PB 3-
4/1988
Jelenc Puklavec, 1993............Jelenc Puklavec A., O nekaterih problemih iz prakse preiskovalnih
sodnikov, PB 1-2/1993
Jelenc Puklavec, 1995 .......... Jelenc Puklavec A., Zgradba kazenske odločbe, PB 1/1995
Jelenc Puklavec, 1997........... Jelenc Puklavec A., In spet o metodah racionalnega vodenja in
odločanja v kazenskih postopkih, PB 5/1997
Jelenc Puklavec, 1998...........Jelenc Puklavec A., Zdravstvena dokumentacija, zasebnost in kazenski
postopek, PB 1-2/1998
Jelenc Puklavec, 2000...........Jelenc Puklavec A., Nekaj procesnih vprašanj o izvedenstvu, PB
2/2000
Jelenc Puklavec, 2003........... Jelenc Puklavec A., Adhezijski postopek - procesni vidik, PB 2/2003
Jenull, 2007........................... Jenull H., Razmerja med kaznivimi dejanji in prekrški pravnih oseb,
PP 27/2007
Jenull, 2008........................... Jenull H., Poskus razlage kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, PP
45/2008
Jenull, 2009...........................Jenull H., Ponarejanje in zloraba negotovinskih plačilnih sredstev, 2.
konferenca kazenskega prava in kriminologije, Ljubljana, GV založba,
2009
Jenull, 2010........................... Jenull H., Zavarovanje premoženjskih ukrepov v kazenskem
postopku, PB 3/2010
Jenull, 2010a......................... Jenull H., Pomen in razlaga pojmov gospodarskega prava kot znakov
kaznivih dejanj, PB 2/2010
Jenull, 2012........................... Jenull H., Novela KZ-1B kot milejši kazenski zakon, Odvetnik 2/2012
Jenull, 2014........................... Jenull H., Problematika steka pri stečajnem kaznivem dejanju, PB
3/2014
Jenull, 2014a......................... Jenull H., Stečajno kaznivo dejanje (po zakonu in v praksi), PB
1/2014
Jereb...................................... Jereb B., Policijsko merjenje hitrosti in alkohola, PB 2/2010
Jurković.................................Jurković D., Tehnike ugotavljanja spolnih zlorab otrok, magistrsko
delo, Fakulteta za varnostne vede, 2011
493
Jurković, 2015.......................Jurković D., Psihološki vidiki preiskovalnega intervjuja :

sugestibilnost otrok, Varstvoslovje 4/2015
Kabzińska..............................Kabzińska J., Long-term Consequences of Providing a Perpetrator’s
Description on a Subsequent Lineup Performance, Varstvoslovje,
2/2012
Kadiš..................................... Kadiš P., Oblika in vsebina izvedenskega mnenja pri ocenjevanju
telesnih poškodb, v Ocenjevanje telesnih poškodb, MF, Inštitut za
sodno medicino, 1997
Karakaš..................................Karakaš A., Prvine ustne obravnave pred višjim sodiščem s
posameznimi vprašanji smiselne uporabe določb Zakona o kazenskem
postopku, PB 4/2009
Karakaš, 2017........................Karakaš A., Obseg odločanja o dovoljenosti dokazov na
predobravnavnem naroku, PP 16-17/2017
Katalog.................................. Katalog forenzičnih preiskav, Nacionalni forenzični laboratorij
Kavšek/Bele.......................... Kavšek N. in Bele V., Izdaja odredbe po 219.a členu ZKP, PP 48/2011
Kečanović..............................Kečanović B., Vloga sodišča v postopku parlamentarne preiskave in
presoja zakonitosti zahtev preiskovalne komisije, PB 4/2010
Keržan...................................Keržan D., Navodilo za odvzemanje primerjalnega rokopisa, NFL
Kissel/Mayer......................... Kissel/Mayer, Gerichtsverfassungsgesetz: GVG Kommentar 2013,
C.H.BECK
Kmet......................................Kmet S., Pomen obdolženčevega kesanja v kazenskem postopku, PP
2/2012
Kobe...................................... Kobe P., O sodnopsihiatričnem izvedenstvu v kazenskem postopku, v
Forenzična psihiatrija, Katedra za psihiatrijo Medicinske fakultete :
Univerzitetna psihiatrična klinika, 1990
Kofol..................................... Kofol S., Odnos do sebe in drugih - pristop v komunikaciji, PB 3/2013
Kolar......................................Kolar I., Forenzično računovodstvo kot podpora za prav(d)ne potrebe,
4. konferenca kazenskega prava in kriminologije, Ljubljana, GV
založba, 2011
Koletnik.................................Koletnik F., Razumevanje forenzičnega računovodstva in forenzične
revizije, 43. simpozij o sodobnih metodah v računovodstvu, financah
in reviziji, Zveza ekonomistov Slovenije: Zveza računovodij,
finančnikov in revizorjev Slovenije, 2011
Köller.....................................Köller N. in drugi, Probabilistische Schlussfolgerungen
Schriftgutachten, BKA, 2004
Koman Perenič......................Koman Perenič L., Adhezijski postopek, PB 2/2003
Končina................................. Končina P. M., Odgovori na nekatera vprašanja v zvezi z uporabo
zakona o preprečevanju nasilja v družini; priporočila in predlogi, PB
4/2010
Kotnik....................................Kotnik S., "Mandatni" kazenski postopek po šestih letih, Zbornik
povzetkov: varstvoslovje med teorijo in prakso, Ljubljana, Fakulteta
Kovačič................................. Kovačič M., Slepo zaupanje digitalnim dokazom - primer mobilne
telefonije, Digitalni dokazi : kazensko pravni, kriminalistični in
informacijsko-varnostni vidiki / [uredila Anton Dvoršek, Danijela
Frangež], Fakulteta za varnostne vede ; Maribor : Pravna fakulteta,
2012
Kovše.....................................Kovše R., Ogled kraja eksplozije, PB 1/2006
494
Köhnken................................Köhnken G., Mythen und Missverständnisse bei der Beurteilung

von (Zeugen-)Aussagen,
Križnar...................................Križnar P., IP-naslov za potrebe kazenskega postopka, PP 14/2017
Krumm...................................Krumm C., Terminierung, Verhinderung und Terminsverlegung,
Strafverteidiger, 2012
Kukolj....................................Kukolj A., Psihofizične posledice ujetništva žrtev trgovine z ljudmi,
PB 3/2010
Kunšek...................................Kunšek M., Davčna obravnava dohodkov sodnih cenilcev je odvisna
od načina opravljanja dela, PP 15/2016
Kranjc/Voglar........................ Kranjc M. in Voglar M., Možnosti obračunavanja dela sodnih
izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev, PB 4/2014
Kratovac Prokopović.............Kratovac Prokopović A., Procesna sposobnost obdolženca v
kazenskem postopku, Vloga izvedenca psihiatra pri ugotavljanju
sposobnosti strank v sodnih postopkih, Slovensko zdravniško društvo,
2014
Leverick.................................Leverick F. in Duff P (2002) Court Culture and Adjournments in
Criminal Cases: A Tale of Four Courts, Criminal Law Review, 39-52
Liebhart..................................Liebhart C., Die Gesamtwürdigung im Indizienverfahren, NStZ
3/2016
Lokar, 1989............................Lokar J., Odredba (sklep) o psihiatričnem izvedenstvu, PB 1/1989
Lokar, 1990............................Lokar J., Sestavine psihiatričnega izvedenskega poročila, v
Lokar, 1990a..........................Lokar J., Drugo (in tretje, četrto) psihiatrično izvedensko mnenje, v
Lokar......................................Lokar J., Koga imenovati za izvedenca?, v Ocenjevanje telesnih
poškodb, MF, Inštitut za sodno medicino, 1997
Ludewig.................................Ludewig R., Tavor D. in Baumer S., Zwischen Wahrheit und Lüge, v
«Justice - Justiz - Giustizia» 2012/2
Manual...................................Manual for Complex Litigation, Fourth, Federal Judicial Center, 2004
Marinko, 2004....................... Marinko J., Prepoznava osebe, PP 23/2004
Marinko, 2004a......................Marinko J., Poligrafski test v nemški sodni praksi, PP 7/2004
Marinko, 2006........................Marinko J., Trpki nauki zadeve Outreau?, PP 22/2006
Masleša, 1999........................Masleša B., Pravnomočnost sklepa o preiskavi in obtožnice ter
utemeljenost suma, PB 1/1999
Masleša, 2001........................Masleša B., O nekaterih problemih v zvezi z novim institutom
napovedi pritožbe, PB 2/2001
Masleša, 2002........................Masleša B., Preizkus tožilčevega zahtevka v kazenskem postopku, PB
3/2002
Masleša, 2004........................Masleša B., Nekatera vprašanja, povezana z (neposrednim) izvajanjem
dokazov na glavni obravnavi, PB 1/2004
Masleša, 2009........................Masleša B., Odgovornost pravnih oseb in podjetnikov za prekrške -
smiselna uporaba ZOPOKD, v 4. dnevi prekrškovnega prava,
Ljubljana : GV založba, 2009
Maver.................................... Maver D., Kriminalistika, Uradni list, 2004
Meyer-Goßner, 2003.............Meyer-Goßner L., Strafprozessordnung, Mit GVG und Nebengesetzen,
Verlag C.H.Beck, 2003
495
Meyer-Goßner....................... Meyer-Goßner/Appl, Die Urteile in Strafsachen, 2008, Vahlen

Močivnik............................... Močivnik Š.B., Komuniciranje s strankami in odvetniki na glavni
obravnavi - pravni vidik, PB 4/2009
Morano.................................. Morano M., Obvladovanje stresa, PB 3/2013
Mozetič..................................Mozetič P., Napake sodišč pri odločanju, RKK, 2006/4
Mozetič, 2008........................Mozetič P., Večrazsežnost osumljenčevega priznanja, RKK, 2008/1
Mrčela....................................Mrčela M., Kazneni postupak : upravljanje glavnom raspravom,
Zagreb : Informator, 2000
Mrčela, 2003..........................Mrčela M., Kos D. in Tripalo D., Raspravni priručnik u kaznenom
postupku, Zagreb, Narodne novine, 2003
Mrčela, 2012..........................Mrčela M., Svjedoci u kaznenom postupku: ispitivanje svjedoka kao
dokazna radnja, Zagreb, Narodne novine, 2012
Mrčela, 2016..........................Mrčela M. in Bilušić I., Konfrontacijska mjerila, Hrvatski ljetopis za
kaznene znanosti i praksu, 2/2016
Mrevlje in Sernec.................. Mrevlje G.V. In Sernec K., Vloga izvedenca psihiatra pri ugotavljanju
procesne sposobnosti, v Vloga izvedenca psihiatra pri ugotavljanju
sposobnosti strank v sodnih postopkih, Slovensko zdravniško društvo,
2014
Munda.................................. Munda A., Uvod v kriminalistiko, PF, 1951
Nerat......................................Nerat B., Zdravniške napake kot kaznivo dejanje zoper človekovo
zdravje v teoriji in praksi, PB 2/2011
Novak.................................... Novak M., Nekatere tipične napake pravnega pisanja v sodbah
upravnih sodišč, PB 2/2010
Nussdorfer............................. Nussdorfer V., Pogled nevladne organizacije na zakon o preprečevanju
nasilja v družini, PB 4/2010
Odenthal................................ Odenthal H-J., Die Gegenüberstellung zum Zwecke des
Wiedererkennens, NStZ 1985, 433
Ostrom...................................Ostrom B.J. in Hanson R.A., Understanding and Diagnosing Court
Culture, Court Review vol. 45.
Pajenk....................................Pajenk B., Priprave predsednika senata na glavno obravnavo v
obsežnejših kazenskih zadevah, PB 1/1981
Pavčnik..................................Pavčnik T., Koncept in argumentacija sodne odločbe, PB 3/2015
Pavšič Mrevlje.......................Pavšič Mrevlje T., Sodni izvedenec psihološke stroke, Psihološka
obzorja 1/2011, Društvo psihologov Slovenije
Pavšič Mrevlje, 2013.............Pavšič Mrevlje T., Razvojne značilnosti otrok v okviru forenzičnega
razgovora, Društvo psihologov Slovenije 2013
Petrovec in Plesničar............. Petrovec d, in Plesničar M., Percepcija ženske kriminalitete z vidika
odmere kazni, RKK 2/2009
Plesničar.................................Plesničar M., Odločanje o sankciji v kazenskem postopku:
primerjalnopravni in kriminološki vidiki: doktorska disertacija, 2013
Pogačnik, 2004......................Pogačnik B.S, Sporočilo otroške slike, Pravna praksa 43/2004
Pogačnik, 2008......................Pogačnik B.S., Kakovost in vprašljivost nespornega
primerjalnega gradiva pri forenzičnem preiskovanju pisav, PB 2/2011
Pogačnik, 2009......................Pogačnik B.S., Težave določanja časa nekega pisanja, PB 4/2009
Pogačnik, 2010......................Pogačnik B.S., Nemi krik otroške slike, PB 2/2010
Pogačnik, 2010a.................... Pogačnik B.S., Forenzično preiskovanje pisav na pragu 21. stoletja -
pogledi izvedenca, PB 1/2010
496
Pogačnik, 2011...................... Pogačnik B.S., Kakovost in vprašljivost nespornega primerjalnega

gradiva pri forenzičnem preiskovanju pisave, PB 2/2011
Pogačnik, 2012......................Pogačnik B.S., O vrstah zlorab otrok, PB 2/2012
Pogačnik, 2014......................Pogačnik B.S., Stopnje zanesljivosti pri forenzičnem preiskovanju
pisav, PB 2/2014
Polegek..................................Polegek B., Odmera enotne kazni, PP 23/2011
Pongračič...............................Pongračič L., Zloraba informacijske tehnologije za pranje denarja, PB
1/2010
Potočar, 1999.........................Potočar J., Prepoved reformations in peius, PB 1/1999
Potočar, 1999a.......................Potočar J., O nekaterih problemih uporabe dokazov, pridobljenih s
posebnimi metodami in sredstvi po 150. členu Zakona o kazenskem
postopku, PB 1/1999
Potočar, 2001.........................Potočar J., Nekaj vprašanj o objektivni identiteti obtožbe in sodbe, PB
2/2001
Potočar, 2004.........................Potočar J., Razlogi za izločitev sodnikov, PB 1/2004
Potočar, 2005.........................Potočar J., Aktualna sodna praksa o izvedenstvu, PB 1/2005
Potočar...................................Potočar P. I., Pisanje sodb, PB 2/2014
Prebil..................................... Prebil I., Pogled izvedenca za raziskavo in analizo prometnih nezgod,
PB 1/2010
Priporočila............................. Priporočila razgovor z otrokom s pomočjo videokonference in drugih
tehničnih sredstev, Delovna skupina strokovnjakov pod okriljem
Ministrstva za pravosodje, 2010 – 2011
Priručnik................................Priručnik o razvijenim sudskim praksama MKS za bivšu Jugoslaviju,
CTY - UNICRI 2009
Püschel.................................. Püschel C., Fehlerquellen in der Sphäre von Staatsanwaltschaft und
Polizei, StraFo 7 /2015
Radonjić.................................Radonjić Z., Zahtevni kazenski procesi kot posledica mednarodnih
vidikov kriminalitete, PB 2/2010
Rakovec - Felser....................Rakovec - Felser Z., Žrtve spolne zlorabe in njihove družine, PB
3/2015
Ramovš..................................Ramovš K., Učinkovito sporazumevanje - pot do uspeha, PB 4/2010
Recek.....................................Recek L., Ugotavljanje olajševalnih in obteževalnih okoliščin v
primeru sprejetega priznanja krivde in obseg sodbenih razlogov, PP
16-17/2015
Richter-Handbuch..................Beck'sches Richter-Handbuch, 3., 2012, C.H.BECK
Ristin..................................... Ristin G., Komuniciranje s strankami in odvetniki na glavni obravnavi
- psihološki vidik, PB 4/2009
Royal Statistical Society........Communicating and Interpreting Statistical Evidence in the
Administration of Criminal Justice, Guidance for Judges, Lawyers,
Forensic Scientists and Expert Witnesses:
1. Fundamentals of Probability and Statistical Evidence in Criminal
Proceedings
2. Assessing the probative value of DNA evidence
3. The Logic of Forensic Proof: Inferential Reasoning in Criminal
Evidence and Forensic Science
4. Case Assessment and Interpretation of Expert Evidence
Rösch.....................................Rösch B., Das Urteil in Straf- und Bußgeldsachen, C.H.Beck, 2010
Rovere................................... Rovere J., Odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi
497
kazensko odgovorni pravni osebi v stečaju (nove pravne možnosti za

izločitveno pravico na denarju), PB 3/2014
Savski....................................Savski S., Upravljanje z varnostji v pravosodnih organih, PB 3/2015
Sedej Grčar............................Sedej Grčar A., Sprejem in zavrnitev sporazumov o priznanju krivde –
analiza sodne prakse, Odvetnik 80/2017
Selinšek, 2001....................... Selinšek L., Računalniška kriminaliteta in reševanje problemov iz
prakse; PB 2/2001
Selinšek, 2002....................... Selinšek L., Izvršitveni načini davčne zatajitve ter kvalificirana
davčna zatajitev, Davčno-finančna praksa, 7-8/2002
Selinšek, 2007.......................Selinšek L., Kazensko pravo, 2007, GV
Selinšek, 2007a..................... Selinšek L., Kazenskopravni in prekrškovni vidiki neplačevanja
davčnih obveznosti, Revizor 1/2007
Selinšek, 2007b..................... Selinšek L., Problematika dokazovanja v zahtevnih kazenskih
zadevah, PP 18/2007
Selinšek, 2008....................... Selinšek L., Elektronski dokazi - pasti in priložnosti, PP 27/2008
Selinšek, 2008a..................... Selinšek L., Kaj (če sploh kaj) bi morali pravniki vedeti o digitalnih
dokazih in digitalni forenziki, 1. konferenca kazenskega prava in
kriminologije, Ljubljana, GVzaložba, 2008
Selinšek, 2009....................... Selinšek L., Nasilje v družini - razmerje med prekrškom in kaznivim
dejanjem, PP 3-4/2009
Selinšek, 2009a..................... Selinšek L., Pravna dopustnost dokazov, zbranih v nekazenskih
postopkih, 2. konferenca kazenskega prava in kriminologije,
Ljubljana, GV založba, 2009
Selinšek, 2012....................... Selinšek L., Kazniva dejanja zoper gospodarstvo po noveli KZ-1B, PP
35/2012
Selinšek, 2010....................... Selinšek L., Deliktna odgovornost računovodje za izpolnitev spornih
navodil delodajalca, Revizor 5/2010
Selinšek, 2010a..................... Selinšek L., Učinek privilegija zoper samoobtožbo na dopustnost
dokazov iz nekazenskih postopkov, Pravnik 5-6/2010
Selinšek, 2011....................... Selinšek L., Opisi gospodarskih kaznivih dejanj kot dejavnik
(ne)učinkovitosti boja proti gospodarskemu kriminalu, PP 38/2011
Selinšek, 2011a......................Selinšek L., Različna izvedenska mnenja o istem vprašanju, 4.
2011
Selinšek, 2011b..................... Selinšek L., Najdba prepovedanih drog - potencialna problematika
dokazne vrednosti v kazenskem postopku, Prepovedane droge v
Sloveniji : kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi /
[uredila Anton Dvoršek in Danijela Frangež], Ljubljana, Fakulteta za
Selinšek, 2012....................... Selinšek L., Pravno-teoretični vidiki preiskave elektronskih naprav -
nekaj odprtih vprašanj, Digitalni dokazi : kazensko pravni,
kriminalistični in informacijsko-varnostni vidiki / [uredila Anton
Dvoršek, Danijela Frangež], Fakulteta za varnostne vede ; Maribor :
Pravna fakulteta, 2012
Selinšek, 2016....................... Selinšek L., Sestavine sodbe o prekršku, PB 1/2016
Sever......................................Sever A., Izvedensko mnenje kliničnega psihologa v primerih nasilja,
v Izvedenstvo v teoriji in praksi, Frangež D. in Slak B., ur., Fakulteta
498
Sladič.....................................Sladič J., Listine in korespondenca EU v nacionalnih kazenskih

postopkih, PP 15/2017
Stančič................................... Stančič B., Zastaranje pregona in zastaranje izvrševanja sankcij pri
davčnih prekrških, Računovodstvo, davki, pravo : RDP : revija za
skupnosti, Koper : Cedara, Center za davke in računovodstvo,
2008-2009
Strobelj.................................. Strobelj T., Delo zagovornika v postopkih proti mladoletniku, PB
4/2009
Strojin....................................Strojin G., Odnosi z mediji v sodstvu, PB 2/2013
Strsoglavec......................... Strsoglavec Đ., Poročni boter in krstna priča, 2011
Stušek.................................... Stušek J., Problemi digitalnih dokazov z vidika odvetnika, Digitalni
dokazi : kazensko pravni, kriminalistični in informacijsko-varnostni
vidiki / [uredila Anton Dvoršek, Danijela Frangež], Fakulteta za
varnostne vede ; Maribor : Pravna fakulteta, 2012
Šavnik....................................Šavnik J., Vloga sodnega izvedenca za računalniško forenziko v
kazenskih postopkih, Digitalni dokazi : kazensko pravni,
kriminalistični in informacijsko-varnostni vidiki / [uredila Anton
Dvoršek, Danijela Frangež], Fakulteta za varnostne vede ; Maribor :
Pravna fakulteta, 2012
Šef in Baucon........................ Šef T. in Baucon P., Sodno izvedenstvo in razpoznavanje
(identifikacija) govorcev v kazenskem postopku, PB, 2/2007
Šef......................................... Šef T., Identifikacija glasov in sodno izvedenstvo v kazenskem
postopku, Zbornik 12. mednarodne multikonference informacijska
družba−IS 2009 Zvezek A
Šepec, 2012........................... Šepec M., Obramba trojanskega konja - sodobna dilema digitalnega
dokazovanja, Digitalni dokazi : kazensko pravni, kriminalistični in
informacijsko-varnostni vidiki / [uredila Anton Dvoršek, Danijela
Frangež], Fakulteta za varnostne vede ; Maribor :Pravna fakulteta,
2012
Šepec, 2014...........................Kriptografija digitalnih podatkov in sodobne dileme v kazenskem
pravu, PB 2/2014
Šinkovec................................Šinkovec J., Metode dela pri uporabi prava, PB 5-6/1981
Škof.......................................Škof B., Verižni posli DDV z nekaterimi primeri, Davčno-finančna
praksa, 9/2007
Škof/Obreza...........................Škof B. in Obreza L., Problematika finančnih preiskav policije,
Davčno-finančna praksa, 9/2012
Šorli, 1998.............................Šorli M., Izbrana vprašanja iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper čast
in dobro ime, PB 1-2/1998
Šorli, 2000............................. Šorli M., Procesno vodstvo z vidika zlorab pravic udeležencev v
(kazenskem) postopku, PB 2/2000
Šorli, 2000a...........................Šorli M., Praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o priporu po
noveli ZKP/98, PB 2/2000
Šorli, 2001............................. Šorli M., Obdolženec kot priča v kazenskem postopku? PB 2/2001
Šorli, 2006.............................Šorli M., Vodenje »velikega kazenskega procesa«, Podjetje in delo,
7/2006
Šorli, 2008.............................Šorli M., Vprašanja dokazovanja v kazenskem postopku iz odločb
Vrhovnega sodišča RS, v Nekateri praktični problemi dokazovanja v
499
kazenskih postopkih / [uredila Anton Dvoršek, Liljana Selinšek],

Maribor, Fakulteta za varnostne vede, 2008
Šorli, 2011............................. Šorli M., Pogajanja med obdolžencem in obrambo, Podjetje in delo,
7/2011
Špilar..................................... Špilar M., Dokazi, pridobljeni pri izvajanju davčnih preiskav, 2.
2009
Štirn....................................... Štirn M., Travmatski stres kot odziv na kaznivo dejanje. kaj lahko
pričakujemo pri oškodovancih in žrtvah?, PB 3/2010
Švab.......................................Švab V., Medicinski vidik problematike psihiatričnega zdravljenja
neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev kaznivih
dejanj, PB 1/2011
Švab Š....................................Švab Š. M., Pravosodno sodelovanje na podrocju kazenskih zadev v
praksi, PiD, 6-7, 2010
Štampar..................................Štampar B., O nekaterih problemih v zvezi z izvedenstvom pri telesnih
poškodbah, v Ocenjevanje telesnih poškodb, MF, Inštitut za sodno
medicino, 1997
Šugman Stubbs, 2013............Šugman Stubbs K.,Vrednotenje dokazov iz tujine v kazenskem
postopku, Odvetnik 60/2013
Šugman Stubbs, 2014............Šugman Stubbs K., Pravica mladoletnega oškodovanca, da ga v
kazenskem postopku spremlja oseba, ki ji zaupa, PP 19/2014
Šugman Stubbs, 2014a..........Šugman Stubbs K., Ocjena dokaza pribavljenih u inozemstvu: teorijski
problemi i slovenska sudska praksa, Hrvatski ljetopis za kazneno
pravo i praksu (Zagreb), vol. 21, broj 1/2014
Teršek....................................Teršek A., Svoboda medijev in varstvo zasebnosti: kritika dveh
precedensov, predlog razvrstitve »javnih oseb« in predlog
ustavnopravnih standardov
Testen....................................Testen A., Vloga izvedenca pri (so) odločanju v kazenskem
postopku, v Izvedenstvo v teoriji in praksi, Frangež D. in Slak B., ur.,
Tondorf..................................Tondorf G. in B., Psychologische und psychiatrische Sachverständige
im Strafverfahren, Verteidigung bei Schuldfähigkeits- und
Prognosebegutachtung, C.F. Müller, 2012
Trapečar.................................Trapečar M., Prstni odtisi - preiskava, primerjava in postopek
potrditve identifikacije, PB 1/2005
Tratnik................................... Tratnik M., Kazenski postopek in postopek o prekršku po noveli ZP-
1G, 6. dnevi prekrškovnega prava, Ljubljana, GV založba, 2011
Tratnik Zagorac.....................Tratnik Zagorac A., (Ne)izkušnje s pogajanji o priznanju krivde, PB
3/2014
Umek.....................................Umek P., Kako dobre priče so zlorabljeni otroci ali kako dobri
spraševalci so preiskovalci, RKK, 1/2009
Umek, 2015........................... Umek P., Dejavniki intervjuvanja mlajših otrok, v Osebni dokazi v
teoriji in praksi, Frangež D. in Slak B., ur., Fakulteta za varnostne
vede, 2015
Umek in Areh …...................Umek P. in Areh I., Psihološki vidiki pričanja v kazenskem postopku,
PB 2/2007
Umek in Dobovšek................Stresnost sodniškega dela, v Jubilejni zbornik znanstvenih razprav,
500
Varuh, 2005........................... Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2005

Varuh, 2010............................Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2010
Vavken...................................Vavken L., Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske
koristi, PP 48/2011
Velić.......................................Velić I., Vloga centra za socialno delo pri obravnavi mladoletnikov
zaradi prekrškov, kaznivih dejanj in pri izvajanju vzgojnih ukrepov,
PB 4/2009
Verdel Kokol......................... Verdel Kokol V., Aktualna vprašanja pri obravnavanju neupravičene
proizvodnje in prometa prepovedanih drog v sodni praksi,
Prepovedane droge v Sloveniji : kazensko pravni, kriminalistični in
kriminološki problemi / [uredila Anton Dvoršek in Danijela Frangež],
Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede, 2011
Vezovišek.............................. Vezovišek B., Priprava zahtevnejše kazenske obravnave, PB 1/1981
Volbert…............................... Volbert R. in May L., Falsche Geständnisse in polizeilichen
Vernehmungen – Vernehmungsfehler oder immanente Gefahr?, Recht
& Psychiatrie 34, 2016
Vrij.........................................Vrij A. Granhag A. in Porter S., Pitfalls and Opportunities in
Nonverbal and Verbal Lie Detection, 2010
Wendler................................. Wendler A. in Hoffman H., Technik und Taktik der Befragung im
Gerichtsverfahren: Urteile begründen, Urteile prüfen. Lüge und Irrtum
aufdecken, Kohlhammer, 2009
Ziegler...................................Ziegler T., Das Strafurteil, 2013, Vahlen
Zgaga.....................................Zgaga S., Sklicevanje na skrajno silo in silobran v cestnem prometu,
PB 3/2014
Zobec B.................................Zobec B., Pravna presoja v tujini pridobljenih dokazov, pridobljenih za
potrebe tujega postopka, brez sodelovanja naše države, PP 44/2015
Zobec B, 2012.......................Zobec B., Nadaljevano kaznivo dejanje: pogled skozi sodno prakso,
Zbornik 2012/ 5. konferenca kazenskega prava in kriminologije,
Zobec B, 2016.......................Zobec B., Nadaljevano kaznivo dejanje in načelo ne bis in idem, PP
16-17/2016
Zobec J.................................. Zobec J., Sankcije za neudeležbo na narokih, PB 1/2010
Zobec Ž................................ Zobec Ž., Nekateri praktični vidiki psihiatričnega izvedenstva v
kazenskem postopku, v Forenzična psihiatrija, Katedra za psihiatrijo
Medicinske fakultete: Univerzitetna psihiatrična klinika, 1990
Zorec Karlovšek, 1990.......... Zorec Karlovšek M., Računanje koncentracije alkohola v krvi, v
Zorec Karlovšek, 2014.......... Zorec Karlovšek M., Merjenje alkohola, v Ocenjevanje sposobnosti za
vožnjo avtomobila: zbornik predavanj, Univerzitetni rehabilitacijski
inštitut RS - Soča, 2014
Zorić...................................... Zorić J., Spraševanje otrok na sodišč, PB 2/2014
Zorić, 2004............................ Zorić J., Forenzični (postupni) intervju (metode i tehnike
intervjuiranja djeteta za potrebe kaznenog progona i postupka),
Hrvatski ljetopis za kazneno pravo i praksu, 1/2004
Zorić, 2012............................ Zorić J., Psihofiziološki faktori ubrojivosti počinitelja kaznenih djela u
prometu, Hrvatski ljetopis za kazneno pravo i praksu, 1/2012
Zupan.................................... Zupan U., Veljavnost ocenjevanja obraznih mikro izrazov, magistrsko
delo, 2011
501
Zupanič, 2011........................Zupanič P.I., Preverjanje identitete arhiviranih bioloških vzorcev ob

sumu na njihovo zamenjavo, PB 2/2011
Zupanič, 2011a...................... Zupanič P.I., Identifikacija bioloških sledi z molekularno genetskimi
metodami, PB 2/2011
Žagar......................................Žagar D., Odrediti izvedenca - da ali ne? v Forenzična psihiatrija,
Katedra za psihiatrijo Medicinske fakultete: Univerzitetna psihiatrična
klinika, 1990
Židanik..................................Stvarni obseg začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem
premoženjske koristi, PP 39-40/2105
Žmuc Tomori.........................Žmuc Tomori M., Ugotavljanje sposobnosti otrok pri sodelovanju v
sodnih postopkih, v Vloga izvedenca psihiatra pri ugotavljanju
sposobnosti strank v sodnih postopkih, Slovensko zdravniško
društvo, 2014
Žmuc Tomori, 2016...............Žmuc Tomori M., Izvedensko delo sodnega izvedenca psihiatra, v
Izvedenstvo v teoriji in praksi, Frangež D. in Slak B., ur., Fakulteta za
502
29 PRILOGE:
29.1 Priloga 1 Priprava na obravnavo
29.2 Priloga 2 Zagotavljanje navzočnosti
29.3 Priloga 3 Potek postopka
29.4 Priloga 4 Predobravnavni narok
29.5 Priloga 5 Obveznosti sodišča za obveščanje drugih organov
29.6 Priloga 5a Obveznosti sodišča za obveščanje drugih organov_faza postopka
29.7 Priloga 6 Tabela faktov
29.8 Priloga 7 Končne odredbe
29.9 Priloga 8 ZKP spremembe po členih
29.10 Priloga 9 ZKP spremembe po predpisih in odločbah
29.11 Priloga 10 Sankcije
29.12 Priloga 11 Izreki kazenskih sodb in meritornih sklepov
503
Projekt Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS
Vrhovno sodišče z namenom uresničitve temeljnih vrednot in vizije slo-
venskega sodstva v sodelovanju s sodniki in sodnim osebjem vseh sto-
penj in položaja izvaja projekt Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS. Tako se
udejanja slogan projekta:„Sodimo skupaj“. Delujemo v smeri enotne so-
dne prakse in neodvisnega ter kompetentnega sodnika, ki mu pri delu po-
maga visoko usposobljeno in motivirano sodno osebje. V okviru projekta
uvajamo institucionalizirano mentorstvo novim sodnicam in sodnikom
ter novo zaposlenemu sodnemu osebju, Centru za izobraževanje v pravo-
sodju predlagamo konkretne in izdelane vsebine usposabljanj za celotno
sodstvo ter pripravljamo strokovne publikacije za sodnice in sodnike ter
sodno osebje v Zbirki publikacij Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS.
Zbirka publikacij Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS

Zbirko pripravljajo sodniki in sodno osebje vseh stopenj, strokovne speci-
alizacije in krajev. Nujno je, da sodnik začetnik takoj ob nastopu funkcije
dobi čim več orodij, ki mu omogočajo, da je popolnoma opremljen za sa-
mozavestno, empatično in visoko strokovno opravljanje sodniške funkci-
je. Pred vami je opomnik, ki pokriva nekatere vsebine s kazenskopravnega
področja, ki mu bodo sledili še drugi s poglobljenim pogledom na sojenje
in pisanje odločbe na posameznih pravnih področjih.
Opomnik za vodenje kazenskih postopkov

Pričujoči opomnik je namenjen sodnicam in sodnikom, ki nastopijo sodni-
ško službo na kazenskopravnem področju ter tudi izkušenim kolegom, za
lažje vodenje kazenskih postopkov, ki so vedno bolj zahtevni. Sodnici in
sodniku začetniku naj vsaj malo olajša prve dni sodniške službe. Je orod-
je, ki nakazuje možne rešitve začetniških težav in usmerja, kam pogledati
in na koga se obrniti, če se kaj zaplete. Seveda ostaja pri tem sodnikova
neodvisnost povsem neokrnjena, za vse odločitve v postopku in končni
odločbi odgovarja sodnik sam.
V zbirki izšlo še:

Opomnik za vodenje kazenskih postopkov z vzorci izrekov sodb
Zbirka: Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS, projekt Vrhovnega sodišča RS
Uvedba triaže na sodišču ali oddelku

Iks Opomnik Za Vodenje Kazenskih Postopkov 2.7-b

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Iks Opomnik Za Vodenje Kazenskih Postopkov 2.7-b

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Janko Marinko

OPOMNIK ZA VODENJE KAZENSKIH

Ljubljana, maj 2017

Opomnik za vodenje kazenskih

Vsi uporabniki vso objavljeno vsebino uporabljajo na lastno odgovornost.

Vsi uporabniki so zaprošeni, da sporočijo morebitne popravke in predloge sprememb na naslov

4.4 Zaslišanje ...........................................................................................................................................39

5.2.4 Vpliv podogodkovnih informacij................................................................................................69

6.8.2.2 Obrat (inverzija).................................................................................................................87

13.7 Javnost glavne obravnave...............................................................................................................170

14.6.1.2 Obsodilna sodba z odpustitvijo kazni..............................................................................225

14.21.7 Sklep: ustavitev iz razlogov smotrnosti.................................................................................289

21.4 Praktični nasveti za uspešno komuniciranje s slepo oz. slabovidno osebo:.....................................466

Namen opomnika je izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti vodenja kazenskih postopkov.

Opomnik je treba uporabljati fleksibilno, glede na potrebe konkretnega postopka. Opomnik ne

1.1 Cilji kazenskega postopka

1.2 Upravljanje zadev

1.3 Sodelovanje udeležencev postopka

1 Opomnik je treba odpreti v .odt formatu, da se ohranijo hiperpovezave in navzkrižni sklici.

1.4 Zahtevnost kazenskih postopkov

• zdrava in uravnotežena prehrana;

Kako se lotiti takšne zahtevne in obsežne postopke?

Kaj storiti, ko dobite na mizo zahteven ali obsežen spis?

2.1.2 Organiziranje spisa

3. Za vsak fascikel uporabite naslovno stran.

2.1.4 Postopek po prejemu obtožnice

2.1.5 Postopek po pravnomočnosti obtožnice

4 V citiranih odločbah so zaradi čitljivosti izpuščene opombe.

2.1.6 Organiziranje in načrtovanje postopka

2.1.7 Predobravnavni narok

2.1.9 Glavna obravnava

2.2 Zagotavljanje navzočnosti in vročanja

Dosledno uporabljajte možnosti za zagotovitev navzočnosti in zaračunajte nastale stroške.

Ravnajte po maksimi: Cenim svoj čas in z njim skrbno gospodarim!

Podrobneje v poglavjih 13.2 in 13.3.

2.2.1 Ugotavljanje zdravstvenih razlogov

2.2.2 Preverjanje prebivališča oz. naslova za vročanje

• Nabor različnih evidenc in dostopov do njih je objavljen na http://krn.sodisce.si/index.php?

2.3.1 Osebno obnašanje v postopku

2.3.2 O procesnih zadevah

c) če je udeleženec postopka že bil zaslišan, se v zapisnik vnesejo le spremembe ali dopolnitve

2.4 Delo z mediji

2.4.1 Kako naj bi se kot sodnik obnašali?

2.4.2 Urad - Obveščanje medijev

3.1.2 Študij spisa

Na intranetni strani http://krn.sodisce.si so vzpostavljene povezave do:

Ob tako temeljitih pripravah se na primer ne bi dogodilo, da bi sodnik obdolženca spoznal za krivega za

3.1.3 Metode dela

3.1.4 Strokovni pogum

3.3 Izreki sodb

Podrobneje → poglavje 14 Izdelava sodbe prve stopnje v kazenskem postopku.

3.4 Čas izdelave sodbe

3.5 Izdelava pisne sodbe

Podrobneje → poglavje 14 Izdelava sodbe prve stopnje v kazenskem postopku.

3.6 Sojenje v nenavzočnosti

Podrobneje → poglavje 13.5 Sojenje v nenavzočnosti.

Podrobneje → poglavje 19 IZVEDENSTVO).

3.8 Odpoved pritožbi

3.9 Lastna organizacija dela

3.10 Odnosi med udeleženci v postopku

3.11 Ravnanje ob pritožbi

4.1 Priprava zaslišanja

4.2 Vrstni red zaslišanja