6.

POGLAVJE: PRELOM STOLETJA: DO KONCA IN NAPREJ

Pomembno si je pogledati tudi dve bistveni smeri antropoloških teoretiziranj. To sta socialni
darwinizem z rasizmom na eni strani in klasični difuzionizem na drugi strani.

SOCIALNI DARWINIZEM 19. STOLETJA

To je bila tista usmeritev, ki je najbolj vplivno opredeljevala splošno razumevanje razlik med
človeškimi skupinami, še posebej, če je šlo za njihovo rasno pripadnost.
V tem načinu razumevanja razlik ločimo zdravorazumsko antropološko razmišljanje 19.
stoletja in razmišljanja tistih, ki so profesionalno proučevali razlike med človeškimi
skupinami in na podlagi zbranih etnografskih podatkov. Govor o nižjih in višjih rasah, o
označevanju razlik med Evropejci in neevropejci je bil neizogiben.
Teoretske postavke socialnega darwinizma:
1. Povezanost ras in kultur (ta postavka je bila najpomembnejša)
- ta postavka je povezala potek kulturne evolucije s potekom rasnega razvoja tako, da
se je zdel samoumeven, jasno razviden in utemeljen.
- rasni razvoj je temeljil na tem, da kulturni razvoj oz. kulturna evolucija pri
predstavnikih nobene rase ni dosegla tako visoke faze razvoja kot pri Evropejcih.
- Evropejci so bili belci, pripadniki drugih ras pa so bili manj razviti.
- etnografska evidenca je vodila do sklepa, da je rasna pripadnost povezana s stopnjo
kulturnega razvoja
- Evropejce pripadnost beli rasi usposablja za najvišje dosežke na področju kulturnega
in socialnega razvoja, neevropejcem pa njihova rasna pripadnost nebelim rasam
onemogoča doseganje iste stopnje kulturnega in socialnega razvoja [rasna pripadnost
nebelim rasam je torej biološka ovira za doseganje iste stopnje razvitosti].

2. (v tej optiki je postala) kulturna in socialna evolucija odvisna od biološke evolucije

- kulturno evolucijo obvladujejo isti zakoni kot biološko evolucijo (naravna selekcija
& načelo preživetja najsposobnejšega)
- načelo preživetja najsposobnejšega je prineslo pomembne zaključke:
 kulturni razvoj je odvisen od svobodne konkurence in boja med individui, narodi in
rasami
3. v boju preživijo najsposobnejši (to je v korist poteku kulturne in soc. evolucije in je
edino sredstvo za nadaljevanje evolucije v smeri razvoja)
- vsaka pomoč šibkejšim je napačna, saj umetno ohranja življenje tiste kulturne
različice, ki jih je naravna selekcija v polju kulturne in soc. evolucije določila za
izumrtje ; saj tako kot so morale izumirati nesposobne vrste, morajo izumirati tudi
nesposobne kulturne in socialne različice  ta logika velja torej tudi za potek naravne
selekcije znotraj ene (tudi bele) rase.
- tudi tiste socialne skupine, ki so znotraj bele rase šibkejše, morajo po logiki naravne
selekcije izumirati
- tudi delovanje naravne selekcije v polju kulture in družbe nagrajuje sposobnejše in
kaznuje manj sposobne [to je proces, ki izboljšuje kulturo in družbo in vleče kulturni
in socialni razvoj naprej]
Te zveze se pripisujejo Darwinu in njegovemu delu The Origin of Species (1859). Vendar pa
so te postavke stare že več, saj je npr. postavko o tem, da boj za obstanek obstaja tudi v
kulturni sferi opisoval že Thomas Malthus. In tudi zadnjo postavko (da v boju za obstanek
preživi najsposobnejši) gre pripisati predvsem Herbertu Spencerju, ki je princip naravne
selekcije izenačil s principom kulturne in družbene selekcije.
HERBERT SPENCER - je najpomembnejši predstavnik socialnega darwinizma.
- Harris namesto o socialnem darwinizmu govori o spencerizmu
- Kuper je izpostavil, da je bil Spencerjev vpliv na avtorje 19. stoletja večji od vpliva
Darwina [večina je bila istega prepričanja o unilinearnosti socialnega razvoja in o
povezanosti unilinearnosti s stalnim napredkom ter predikabilnosti razvoja]
- Spencer je v antropoloških teorijah 19. stoletja zagovarjal prevlado lamarckovske
različice evolucionizma nad Darwinovo
- da je imel Spencer velik vpliv dokazuje to, da je bil v centru razpravljanj  izjemno
se je trudil, da je priskrbel zbirko običajev vseh narodov, o katerih obstajajo podatki
in omogoča medsebojno komparacijo.
- Spencer je pravzaprav delal s ''second hand'' etnografskimi podatki  izpisoval je
literaturo o neevropskih ljudstvih.
Študirali so ga (za njih je bilo najpomembnejše Spencerjevo delo ''Descriptive Sociology''):
- Robertson Smith; ukvarjal se je z njegovo teorijo o ''materialnosti duše''
- Rivers; ukvarjal se je z njegovimi tezami o mentalni evoluciji
- Frazer; ukvarjal se je z njegovo teorijo o izvoru totemizma, ki jo zavrne
- Westermarck; ukvarjal se je z njim pri svojih razpravljanjih o evoluciji morale, vendar
ga postavi pod vprašaj
- Marett; Spencerju je očital darwinizem, saj naj ne bi upošteval pomena velikih idej v
zgodovini in njenem napredku
- Radcliffe Brown; je sprejemal Spencerjeve hipoteze o poteku socialne evolucije
Dosežek teh zastavkov socialnega darwinizma oz. spencerizma je bil razvoj ''znanstvenega
rasizma''
 s tem se ne označuje dejanski status rasizma 19. st., ampak težnja po tem, da bi razvil
znanstvene dokaze o objektivnem obstoju kvalitativnih razlik med rasami.
 pomembne tukaj so metode, ki jih je uporabljal zato, da bi priskrbel dokaze o
objektivnih različnostih in o objektivni manjvrednosti nebelih ras.
 te metode naj bi kazale na kvalitativno različnost možganov pripadnikov različnih ras
 znanstveni rasizem je odkril enfalični indeks [uporabljal ga je kot merilno orodje za
kvalitativno razvrščanje predstavnikov različnih ras]
 znanstveni rasizem je iznašel tudi frenologijo
 DIFUZIONISTIČNA ETNOLOGIJA 19. STOLETJA
Vredna omembe zato, ker je odnos med difuzionizmom in kulturnim / socialnim
evolucionizmom v 19. st. v razvoju antropoloških teorij prvič odigral vlogo mejnika  ta
mejnik je označeval tranzicijo od difuzionistične etnologije k evolucionistični antropologiji
Izvor difuzionistične logike
Razlago podobnosti med ljudmi različnih kultur, ki se navezuje na mešanje kultur, je prisotna
že v Stari zavezi. Difuzionizem 1. ½ 19. st. se je razvil predvsem v VB, ko se je klasični
biblični difuzionizem preoblikoval v ''etnologijo'' oz. v ''znanost o rasah''. Ključen v tem
razvoju je bil James Cowles Pritchard, ki je v tistem času napisal besedila Researches into the
Physical History of Man in An Analysis of the Egyptian Mythology.
ZNAČILNOSTI PRITCHARDOVE DIFUZIONISTIČNE ETNOLOGIJE (ki so vplivale na
razvoj antropološkega teoretiziranja v 19. stoletju)
Njegova difuzionistična etnologija razpravlja o nastanku ras  James C. zagovarja tezo o
monogenezi. Vse rase so istega, skupnega izvora, razlike med njimi pa nastanejo zaradi
njihovega gibanja skozi različna okolja. Cilj njegove etnologije je bil rekonstruirati te
migracije in zbrati gradivo, ki bo dokazalo monogenetski izvor ras in vezanost razlik med
njimi na različna okolja.
1. teza o monogenezi
2. teza o tem, da so vse razlike, ki se izražajo med rasami, učinek okolja
3. teza, da je kljub razlikam na fizični / kulturni / lingvistični ravni treba razvoj in
zgodovino človeštva razumeti enotno
4. ideja, da je cilj etnologije rekonstrukcija zgodovinskega razvoja nazaj do njegovih
začetkov
 to idejo najdemo že pri kulturnih in soc. evolucionistih, kot tudi pri Pritchardovih
naslednikih. Kulturnim in soc. evolucionistom sicer pri tej ideji ni šlo za dokazovanje
pravilnosti teze o monogenezi, ampak jim je šlo za rekonstrukcijo zgodovine skupaj z
izvornim stanjem.
 to pomeni, da so kulturni in soc. evolucionisti kljub izrinitvi Pritcharda nadaljevali
temeljne usmeritve difuzionistične etnologije [=kulturni evolucionizem je personalno
in problemsko izšel iz difuzionistične etnologije]
Prichardova difuzionistična etnologija je bila pomembna tudi za:
Oživitev difuzionistične paradigme v začetku 20. stoletja
- posebej v VB
- za ponovno pojavljanje difuzionistične filološke etnografije v začetku 20. st. so
bistvene tako teoretske teze kot tudi Pritchardovo ukvarjanje z Egiptom
 Egipt je videl kot enega centrov visoko razvite kulture, ki je postal center napredka (ki
je vodil do znanosti) in center degeneracije (na področju religije)
 tudi tukaj je bil Pritchardov cilj potrditi pravilnost biblijskega monoteizma
Pitchardova difuzionistična etnologija je propadla v 60. letih 18. st., ko je količina
neevropske etnologije naraščala in paradigma ni mogla več odgovoriti na vprašanja, ki so
zadevala zgodovino zgodnjega človeštva na način, da bi bila skladna z etnografijo
neevropskih družb. Zato se je začelo iskati v nove smeri.

DIFUZIONISTIČNE TRADICIJE (v Nemčiji):

Tukaj je bil odpor do vseh različic evolucionistične teorije
1. Max Müller je od srede 19. st. izdajal primerjalna dela o primitivnih religijah in
filologiji.
 ni sprejemal večino kulturnih in soc. evolucionističnih postavk
 kritičen je bil do koncepta divjakov
 kritiziral je evolucionistične interpretacije religije
 Arijce je razumel kot lingvistično (in ne rasno) kategorijo: njegov iteres za arijske
jezike v tej optiki ostaja difuzionističen.
 imel je pomemben vpliv na britanske antropologe

2. trojica Friedrich Ratzel, Fritz Graebner in Wilhelm Schmidt

Ta trojica je v okviru nemškega geografskega gibanja razvila difuzionistično pozicijo.
Ratzel
je bil avtor enega najvplivnejših del nemškega difuzionizma (Anthropo-Geographie)  to
delo sintenzira nemške difuzionistične razprave in je ena izmed kulminacijskih točk nemške
difuzionistične etnologije 19 . stoletja. Ratzelov vpliv se je v britansko antropologijo prenesel
tudi preko Malinowskega.
Wilhelm Schmidt in Fritz Graebner (oba sta vpliv in učinke nem. difuzionizma prenesla še v
začetek 20. st.
- Wilhelm Schmidt: kot zagovornik teze o primitivnem monoteizmu je napadel
antropološke pozicije Radcliffe-Browna, vplival pa je tudi na antropološka
teoretiziranja A. Langa.
- Fritz Graebner: je bil pomembna točka navezave za Riversa
Pomen nemškega difuzionizma 19. stoletja je bil predvsem v njegovi RAZLIKI. Sam Rivers je
ocenil, da je prav nemška tradicija bila najbolj različna  npr. tam kjer so britanski
antropologi videli dokaze za ''neodvisne procese evolucije, ki so temeljili na psiholoških
značilnostih, skupnih vsemu človeštvu'' so nemški difuzionisti videli ''evidenco za mešanje
kultur''. TA RAZLIKA JE KLJUČNA OB PRELOMU STOLETJA.
  Boas in Rivers sta se ob prelomu stoletja naslonila na nemško difuzionistično
etnografijo 19. st., ko sta kritizirala pomanjkljivosti socialnega in kulturnega
evolucionizma na ravni teorije in predvsem na ravni metode. Prav tako sta s pomočjo
nemškega difuzionizma redefinirala koncept kulture (iz edn. v mn.).
 zmaga kulturnega in socialnega evolucionizma nad difuzionizmom v 2. ½ 19. st. ni
bila dokončna!
 problematika difuzije se je iz klasičnega difuzionizma preselila v kulturni
evolucionizem (sicer ne kot prevladujoča tema)
 navezanost kulturnega evolucionizma na difuzionizem je najlepše ponazoril primer
Corta Haddona
-Cort je ob svojih stikih s prebivalci otokov Torres Straits izoblikoval hipoteze o
nujnosti kulturnega stika in kulturnega prenosa med predstavniki različnih ljudstev, ki
so ga privedle v prepričanje o tem, da so vse kulture mešane.
-Haddonov poskus sinteze evolucionizma in difuzionizma je klasičnemu difuzionizmu
dvigoval pomen.
NASTOPA IN PREVLADO KULTURNEGA IN SOC. EVOLUCIONIZMA 19. ST. NI
OZNAČILA DISKONTINUITETA, TAKO TUDI NJEGOVEGA PROPADA OB
KONCU 19, STOLETJA NE POVEZUJEMO Z DISKONTINUITETO.  čeprav se je
konec 19. st. in začetek 20. st. ta evolucionizem ocenjeval za točko popolne diskontinuitete in
za točko, v kateri se je ''prava antropologija'' sploh šele zares začela. Pomemben tukaj je bil
Franz Boas.
Pride do kontradiktornosti: poznamo 2 razlagi preloma stoletja – ena poudarja kontinuiteto,
ena pa diskontinuiteto.
PRELOMNO LETO 1900 (nič presenetljivega)

- Velika Britanija: Frazer je izdal The Goulden Bough. To leto je bilo obdobje
Frazerjeve prevlade na britanski antropološki sceni, z njo pa tudi prevlada kulturno
evolucionistične paradigme, ki jo je Frazer zagovarjal in nadaljeval po Tylorju.
- leto 1900 ni prineslo nič novega, razen Frazerjeve različice teorije totemizma.

KONTINUITETA
Prehod od kulturnega in socialnega evolucionizma k neodifuzionizmu je bil (ne na prvi
pogled) v večji kontinuiteti s preteklostjo, kot bi si lahko na ravni hitrih primerjav teoretskih
paradigem predstavljali.
1. Počasno upadanje moči kulturno in socialno evolucionistične teoretske paradigme v
VB (Tylorjeva bolezen) in ZDA (Morganova smrt)
- V Britaniji je v antropologiji marsikdo lahko zamenjal Tylorja [tron zasedel Frizer], v
ZDA pa Morgana nihče.
2. Do leta 1900 je izšlo še nekaj centralnih in klasičnih kulturno in socialno
evolucionističnih del
3. začetek 20. st. – do l. 1911 se v britanski in ameriški antropologiji ni zgodilo nič
novega.
 - ameriška scena: Boas je pridobiva na moči, s svojim pedagoškim delom začne
osvajanje ameriških antropoloških institucij in oblikovanje antropološkega jedra
(Boasov krog)
- britanska scena: tukaj je prisotna kontinuiteta druge vrste
prodor neodifuzionizma je bil počasnejši
zaradi Frazerja zasledimo kontinuiteto ob prelomu stoletja na kulturno
evolucionističnem polu
tudi rast neodifuzionizma poteka v okviru te kontinuitete; v smislu logike, da so
difuzionistične študije nujni pogoj za dobivanje objektivnih podatkov za kulturno
evolucionističen študij ljudstev
tako je difuzionizem kot dopolnitev kulturnega evolucionizmaž
v letu 1911 (Rivers) je vzpon neodifuzionizma v VB primerljiv s tistim v ZDA
[razlika: VB je imel kulturni evolucionizem dominantno pozicijo dlje in je kljub
počasnejšemu vzponu neodifuzionizma bil izkoreninjen bolj temeljito in dolgoročno
kot v ZDA]

ANALIZA TEMATIK IN KONCEPTOV OB PRELOMU

STOLETJA [to kaže na kontinuiteto]
Najpomembnejši razpravi: totemizem in primitivne družbe (vezani sta ena na drugo in sta
predstavljali dve kulminacijski točki kulturnega in socialnega evolucionizma).
1. Tematizacija problema primitivnih družb
19. stoletje se konča s splošnim soglasjem o primitivni družbi. Do tega obdobja se poleg
koncepta primitivne družbe razvije tudi ortodoksija, ki je z njo povezana.
 ortodoksno razumevanje teh družb postavlja matriarhat pred patriarhat
 skupinska poroka skupaj s cross-cousine tipom je razumljena kot značilnost zgodnjih
družb
 sprejeta teza, da klasifikatorični sistem sorodstva odraža socialno organizacijo, ki je
lahko rekonstruirana in Aborigine ocenjuje kot tisti tip socializacije, ki je najbližje
prvotnemu stanju kulturno in socialno evolucionističnega razvoja
 izvorno stanje seksualne promiskuitete je lahko obstajalo ali ne; odločilna je bila
uvedba tabuja brat-sestra (=organizacija, kjer skupine bratov menjavajo sestre, žene
pa so skupne)
 na začetku je obstajala le dualna organizacija
 sorodstvo se je računalo po materini liniji
 nastopi nadaljnja diferenciacija poročnih razredov (v generaciji), kar je vodilo v
oblikovanje patriarhalnih klanov
 vsi primitivni sorodstveni sistemi so bili klasifikatorični, moderni pa so deskriptivni
 glavno evidenco o značilnostih primitivnih družb nudi ohranjena neevropska
sorodstvena terminologija
 matrilinearne družbe so povezane s totemizmom (Tylor pa je bil skeptičen)
 neustreznost etnografije se pojasnjuje kot izjema
Tako je do preloma stoletja primitivnih družb že zaključena pretvorba prototipa v idealni tip.
To pa ne pomeni, da pride že do zaključka proučevanja samih primitivnih družb  nekatere
teme iz 2. ½ 19. st. se opustijo, vendar se iskanje in analiza drugih značilnosti primitivnih
družb NE opusti.
Študije sorodstvenih sistemov so postale najbolj vztrajen del teorije o primitivnih družbah,
vendar je teorija totemizma bolj vplivna.
2. Tema totemizma
Po Kuperjevem mnenju je vzrok za vplivnost teorije totemizma ta, da z njo ''dobi
antropologija prvič in edinič soglasno sprejet mit o izvoru človeške družbe''
- ta mit je bil ob prelomu stoletja splošno sprejet in vezan na matriarhat oz.
matrilinearne družbe ter na avstralski totemizem
- VENDAR vprašanje izvora totemizma še ni bilo rešeno; po Frazerju ga bodo še naprej
razreševali vodilni antropologi 20. st. (npr. Malinowski in Levi-Strauss).

PODROČJE METODE [tudi tukaj prevladuje kontinuiteta]

Antropološki stereotip je hipoteza, da je 19. st. stoletje komparativne metode, 20. st. pa
stoletje metode terenskega dela. Ta hipoteza je resnična, če se komparativna metoda veže
zgolj na ''arm-chair'' teoretika, ki razvija v njej svoje lastne antropološke teorije. Vendar je
tudi z ''arm-chair'' antropologijo (kateri je pripadalo večina vodilnih antropolog s preloma
19.st.) stvar bolj zapletena.
1. cilj komparativne metode in arm-chair antropologija
[komparativna metoda je v očeh kulturnih in soc. evolucionistov postavljena pod
vprašaj; Haddon je bil mnenja, da se mora uporabljati previdno in omejeno]
Če ''arm-chair antropologist'' želi uspešno rekonstruirati potek zgo. razvoja človeških družb in
če želi obstoječe družbe pravilno razvrstiti (na podlagi primerjave) v razvojne faze, je
potrebno gradivo za primerjavo & gradivo za razvrščanje. Gradivo je treba dobiti s terena, za
to pa so potrebni etnografi.
 Morgan je iskal etnografe, ki bi mu pokrili zanj temeljne terene (odkril je Fisona)
 Tylor je kradel Fisonove podatke, da je opremil svoj teoretski model
 Frazer je sledil odkritjem Spencerja in Gillena (pri totemizmu)

- ''Arm-chair antropologist'' je za funkcioniranje potreboval svojega terenca oz. terence

- ustvaril je hipotezo ali teorijo; terenci pa so pod njegovim vodstvom zbirali podatke
- oblikovali so vprašalnike za delo svojih terencev in bili z njimi v razvejani
korespondenci (v stikih so bili tudi z več kot 50 etnografi)
- tradicija ''arm-chair'' antropologije je torej uveljavljala neko posebno obliko delitve
dela
Ta delitev dela je vodila k izoblikovanju posebnega statusa in integritete terencev.
 po svoji oceni so selekcionirali pomen podatkov
 imeli so pravico kritizirati teorije antropologov iz metropole (te kritike so upoštevali
tudi Morgan, Tylor in Frazer)
  vodila je k posebnemu tipu organizacije terenskega dela zunaj metropole [arm-chair
antropolog je imel lastne terence, ti svoje lastne itd… tako je nastala hierarhija
etnografskega dela, več svobode ipd]
Delitev dela se ni povsem obnesla, saj so terenci večkrat sproducirali dela, ki so pomensko
prekašala tista, ki so jih sproducirali njihovi ''arm-chair'' dirigentje.

2. Metoda terenskega dela [4 pomembne točke v razvoju metode terenskega dela;

Fison & Howitt, Spencer & Gillen, Haddon, ekspedicija Torres Straits]
''Točka stika'' so etnografi, ki so svoja terenska dela tudi objavili.
FISON, HOWITT

 Fison:
- V korespondenci s Tylorjem je svoja opažanja o problemih / zahtevah terenskega dela
tudi sistematiziral. Zavedal se je, da domorodci z Evropejcem (etnografom) ne bodo
govorili o vseh stvareh in da zato niso najbolj primerni za zbiranje etnografskih
podatkov.
- Zavedal se je tudi, da evropska kultura s svojimi koncepti in jeziki ni primerna za
prevod nativnih pomenov in pojmov – saj lahko prevedeni izraz sugerira povsem drug
pomen.
- Posledica: Fison se je sam navadil misliti v fidžijščini
- Opozoril je, da so divjaki vljudni in da dajejo odgovore za katere mislijo, da jih
etnografi želijo slišati
- Ni zaupal podatkom nobenega posamičnega etnografa
- V praktičnem delu se je izogibal podajanju podrobnih podatkov
 Howitt:
- razdelal je originalno metodo za zbiranje sorodstvene terminologije
in
- razdelal je poseben stil dela: opazovanje z udeležbo (prisotna visoka stopnja
empatije); domorodci so ga jemali skoraj za svojega
SPENCER, GILLEN – začetnika modernega terenskega dela, opravila sta terensko delo povezano z
engwura ceremonijo
- bistveno vlogo je imel Gillen, njegova ideja je bila, da ''morata živeti v taboru'', če
želita ''videti vse''.
- čeprav nista poznala njihovega jezika, sta imela možnost opazovati ceremonijo in
fotografirati
- s to izkušnjo sta razvila visoko stopnjo empatije; treba je misliti in čutiti kot nativci.
Razlog za njuno pomembnost:
- najjasneje sta spoznala, da je bivanje med domorodci nujni pogoj za razumevanje
njihove kulture in soc. organizacije
- monografija, usmerjena na poseben vidik življenja domorodcev (ceremonialno
vedenje)
- moderno antropološki stil
HADDON

- z domorodci je preživljal skupne večere, zato se je zavedal pomena terenskega

zbiranja etnografskega gradiva
- ni se naučil jezika domorodcev, vendar je čas preživljal z njimi v njihovih naseljih
- izumil je izraz ''field-work'': ideja o intenzivnem študiju ožjega geografskega področja
v difuzionističnem duhu mešanja populacij in kultur
ekspedicija TORRES STRAITS [Rivers]
- mejnik v razvoju britanske antropologije; s to ekspedicijo je bil povezan nastanek
cambridške šole, ki kot prva uveljavi načelo o terenskem delu kot nujnem elementu
- končni rezultat cambridške tradicije: l. 1913 objavljena Riversova razmišljanja o
načelih, ki jih je treba upoštevati pri izvajanju metode terenskega dela
Rivers poudari načelo zgolj enega opazovalca, da velika večina opazovalcev ne
zmoti običajni potek življenja domorodcev
opazovalec mora opazovati vse vidike življenja domorodcev
zahteva, da je treba zbiranje podatkov prepustiti usposobljenim ''private workers''

KREPITEV RELATIVIZMA IN RELATIVISTIČNIH

ANTROPOLOŠKIH POZICIJ [ima pomembno vlogo v 20. st.]
Kljub temu, da je relativizem v veliki meri vezan na Durkheimovo uvedbo
funkcionalističnega vidika v analizo družbenega razvoja in družbenih dejstev – se je pojavil
že prej = kot del kulturnega in socialnega evolucionizma.
Pojav krepitve relativizma lahko zasledimo na več ravneh:
1. na obče teoretični ravni – pomembno za spremembo evropskega dojemanja
neevropskega sveta
Frazer je že l. 1888 razglasil načelo, ''da ne obstaja noben absoluten način gledanja na svet''.
To je na ravni konkretizacije pomenilo, da imajo ljudje različnih kultur tudi različna gledanja
na ista dejstva. Tudi Frazer je to raven konkretizacije izpeljal na ravni primitivnega človeka.
Frazer pravi, da primitivni človek na svet gleda z drugačnega vidika od našega – kar je za nas
preprosto in očitno, skoraj gotovo zanj ne bo isto; in vice versa – kar se zdi njemu preprosto
in očitno, se ne bo zdelo tudi nam.
Ta relativističen vidik pri Frazerju pa ne pomeni, da je zavračal tezo o psihični enotnosti. Po
Frazerjevem mnenju razlike nimajo nič z vrojenimi psihološkimi razlikami  razlike so
povzročene z okoljem. Tukaj uporabi logiko, da ista psihološka v različnih okoljih vodi v
različne poglede na iste stvari.
Okolje naj bi dalo človeku ideje  primitivni človek je drugačen od nas, ker so bile ideje, ki
jih je dobil iz sveta, drugačne od tistih, ki smo jih dobili mi.
2. na zrelativiziranem odnosu do evropske civilizacije in kulture – pomembno za
spremembo evropskega dojemanja neevropskega sveta
 [ocena kakovosti evropske kulture oz. civilizacije]
Ta raven relativizma je zadevala oceno kakovosti evropske kulture oz. civilizacije. Kulturno
in socialno evolucionistični vidik je bil povezan s tolerantnim paternalizmom in je bil povsem
nerelativističen, zato je Morgan brez pomislekov proglasil ameriško družbo za najvišji
dosežek socialne evolucije / zgodovinskega razvoja.
Pomisleke pa je imel Codrington  ni bil prepričan v superiornost evropske kulture nad
kulturami domorodcev, kot tudi ni bil prepričan v to, da bi prevzem evropske kulture s strani
domorodcev tem lahko prinesel kaj koristnega, saj naj bi jim evropska kultura lahko poleg
odprave kanibalizma, vojne in poligamije, ponudila le že krščanstvo
- C. je imel odklonilen odnos do ekonomskega izkoriščanja
- imel je zadržke do učinkov civilizacije na tiste Melanezijce, ki so jo že sprejeli
- imel je stališče, da se domorodce ''obvaruje stika z evropsko civilizacijo, kolikor je to
le mogoče''
- razvil je razumevanje enakosti Evropejcev in domorodcev
- prepričan je bil, da nižji razred ''civiliziranih ljudi'' v mnogih stvareh zaostaja za
divjaki
- o domorodcih je poročal kot o gentlemanih
3. na ravni neposrednega etnografskega dela, kjer je bila zrelativizirana raba
evropskega vidika kot vidika, s katerega naj se opazuje – bistveno predvsem z vidika
metod, ki naj se uporabljajo za terensko delo
Ta raven je zadevala odkritja o tem, da evropski vidik onemogoča razumevanje kultur
domorodcev.
Na problem neuporabnosti evropskih kategorij (pri proučevanju neevropskih kultur) so
naleteli vsi pomembnejši etnografi iz 2. ½ 19. st.
 Fisonu se je ta problem pokazal, ko je v Avstraliji želel zbrati podatke o sorodstveni
terminologiji za Morgana in ugotovil, da tega ne more, saj gre pri domorodcih za
''brezupno sestavljanko''
 Howitt je ta problem rešil z razčlenitvijo izvirne metode zbiranja podatkov o
sorodstvu, ki se je ognila vsaki evropski kategoriji.
Nujnost ''native view''
- Fison je opazil neuporabnost evropskih kategorij pri proučevanju neevropskih kultur,
poudaril je nujnost opustitve lastnega jezika in sprejetje jezika domorodcev. Tako je
Fison v stikih z domorodci s Fidžija uporabljal njihov jezik in začel je tudi ''misliti v
fidžijščini''. Ugotovil je, da se Evropejcu pravi uvid v kulturo domorodcev odpre šele
po 10+ letih bivanja v tej kulturi.
- o nujnosti ''native view'' je poročal tudi Codrington. Zavedal se je, da Evropejci, ko
proučujejo domorodce, vidijo kar sami želijo videti – pri tem jim pa domorodci
pomagajo in jim potrdijo, da so stvari takšne, kot bi jih Evropejci radi videli;
Evropejci bodo tam, kjer želijo videti idolotrijo, videli idolotrijo. Zato je bilo zanj
tako pomembno, da poda takšno podobo o nativcih, kot jo imajo o sebi oni sami.
- Spencer in Gillen sta prišla do podobnih zaključkov kot Fison. Na podlagi svoje
terenske izkušnje
 PREGLED INSTITUCIONALIZACIE antropologije [tudi to je dokaz
kontinuitete razvoja antropologije ob prehodu stoletja]
1. ½ 19. st.
 Scoiete des Observateurs de l'homme in
 Societe Ethnoloque de Paris in
 Society of Protection of Aborigines
 Smithsonian Institution
 American Ethnological Association
2. ½ 19. st.
 James Hunt's Antrophological Society of London
 Ethnological Society of London
…
V dveh desetletjih ob prelomu stoletja pa se je začela tudi institucionalizacija študija socialne
antropologije, tako v ZDA kot tudi v Evropi. Tudi institucionalna baza antropologije ni
nastala s prelomom stoletja, ampak že prej.

RABA DISCIPLINARNIH OZNAK

1. antropologija
- s to oznako se je označevala rekonstrukcija zgodovinskega razvoja človeka s
poudarkom na razvoju kulture in razvoju soc. organizacij
- proučevanje fizičnih značilnosti populacij (tudi ras)
- področje lingvističnih študij neevropskih jezikov
Herbert Spencer in Codrington, Haddon in Baldwin Spencer, Morgan in Müller
- antropološka ambicija k sintezi znanja o človeku: cilj  oblikovati celovito,
vseobsežno teorijo človekovega zgo. razvoja
- na začetku 20. st. se je realizacija tega cilja pokazala za utopično; prišlo je do
specializacije, vede, ki so bile na začetku pod isto streho, se kasneje niso združile v
eno znanost
2. kulturna oz. socialna antropologija (uveljavila sta se dva temeljna pristopa)
- komparativni pristop
Pristop, ki je bil usmerjen v rekonstrukcijo zgo. razvoja, predvsem v rekonstrukcijo njegovih
kulturnih in socialnih razsežnosti. Uporabljala se je komparativna metoda.
- pristop, ki je bil vezan na tradicijo klasične difuzionistične etnologije, usmerjen v bolj
klasifikatorične cilje in je bil mariginalen
Znotraj teh dveh orientacij sta se kazala dva temeljna tematska poudarka, ki sta za nadaljnji
razvoj antropologije 20. st. osrednja:
- ameriški socialnoevolucionistični poudarek na socialni organizaciji (predmet
antropologije je bil definiran kot ''študija primitivnih družb''
- britanski kulturno-evolucionistični (in klasično difuzionistični) poudarek na kulturi.
(predmet antropologije je bil definiran kot ''študij kulture''
 3. antropologija, etnologija in etnografija
- etnografija je vezana na deskripcijo
- etnologija je vezana na rekonstrukcijo zgodovine ljudstev
- soc. antropologija je vezana na komparativni študij institucij oz. primitivnih družb

4. etnologija in sociologija
- etnologija je proučevala neevropska ljudstva
Etnološka orientacija je sovpadala z difuzionistično teoretsko orientacijo.
- sociologija je v osnovi študirala evropske socialne organizacije
Sociološka orientacija teoretsko sovpada s kulturnim in socialnim evolucionizmom.
[pomemben je bil Morgan, uveljavi se razumevanje soc. antropologije kot veje sociologije]

VZROKI ZA KRIZO KULTURNO IN SOCIALNO

EVOLUCIONISTIČNE PARADIGME
1. naraščajoča etnografija
Problem obvladovanja etnografskega gradiva je zadeval status komparativne metode in
ambicijo po izgraditvi metateorije zgodovinskega razvoja.
Status komparativne metode (kulturni in soc. evolucionizem v protislovju):
- po eni strani je potreboval podatke za verifikacijo svojih splošnih shem razvoja, po
drugi strani pa je podatke, ki niso bili skladni s teoretskimi modeli preskočil.
- po eni strani je kulturni in soc. evolucionizem spodbujal zbiranje etnografskih
podatkov, po drugi strani pa ne, saj je bila komparativna metoda neučinkovita za
natančno obdelavo.
- po eni strani so podatki s terena potrjevali pravilnost njihovih tez in modelov, po
drugi pa ne.
- po eni strani se je ''arm-chair'' antropologija trudila, da bi organizirala etnografsko
delo v svojo korist, po drugi strani pa so se etnografi izmuznili etnografskem in
teoretskem smislu.
Metateorija zgodovinskega razvoja:
- ta teorija se je po tem, ko je dosegla, da je bila opremljena z etnografskimi podatki,
izkazala za premalo prožno in sofisticirano, da bi lahko podatke, ki jih je zbrala sama,
tudi vključila.
- Frazerjev The Goulden Bough (soc. in kulturna evolucionistična teorija je v svoje
modele in hipoteze vključila rastoče količine etnografskega gradiva)
Etnografija pa je tudi razočarala  do preloma stoletja ni mogla zbrati niti enega dokaza o
pravilnosti teze o prvotnem stanju seksualne promiskuitete.
 - zbrala pa je veliko dokazov, da Abongini niso na tisti nizki stopnji razvoja, na katero
jih je postavil Morgan. [to je izjavil Howitt]
- Spencer in Gillen sta s svojim delom zavrnila vse elemente originalne teorije
totemizma, razen centralnosti pomena žrtvovanja totemske živali.
2. proti kulturno in socialno evolucionistični teoriji se obrne tudi sama teorija
- A. Lang in Robertson Smith
- poskus rešiti kulturno evolucionistično teorijo tako, da se jo uskladi z novimi
etnografskimi dejstvi
- postopek tega reševanja je bil problematičen; zato sta A. Lang in Smith morala začeti
dvomiti v problematiko razvoja religije in racionalistično teorijo animnizma
- Westermack in Marett: začela dvomiti v pravilnost kulturnoevolucionističnih sekvenc
pri poročanju in religiji
- Frazer: poskusil vključevati rastoče etnografske evidence na področju totemizma
3. problem definicije enote komparacije in njenih značilnosti [to je bil ključen
teoretski problem!]

- ta problem je bil pomemben predvsem teoretsko

- Galton: šlo je za problem, da pri primerjavi podobnih običajev in kulturnih značilnosti
različnih ljudstev ne vemo, če so ti običaji res različni in nedovisni; lahko se zgodi, da
primerjamo en in isti običaj samega s sabo.
- kulturno evolucionistična razlaga podobnosti in razlik med kulturami je poudarjala
tezo, da so te posledica neodvisnega razvoja, ki poteka po univerzalnem modelu
[merjene spremenljivke so neodvisne]  Tylor
- difuzionistična opcija pa je zagovarjala odvisnost spremenljivk, saj so nastale s
kulturnim stikom in mešanjem kultur. Zato je bil Tylorjev teoretičen.
- Boas in Rivers sta nasprotovali: na koncu je prišlo do popolne destrukcije kulturno in
socialno evolucionistične teoretske paradigme.

4. nedarwinistična narava
- prevladujoča različica evolucionizma je bila lamarckovska in ne Darwinova.
- večina kulturnih in soc. evolucionistov se s problemom razlik med različnimi
variantami evolucionističnih teorij ni ukvarjala (saj nebiologi sploh naj ne bi razumeli
razlike med Lamarckom in Darwinom)
- nedarwinistična narava je vendarle sprožila kritike znotraj kulturnega in socialnega
evolucionizma.
- ta problem je izpostavil George Lawrence Gomme: predpostavke kulturnega in
socialnega evolucionizma so nasprotne darwinovskim načelom
- Westermack: zavrnil evolucionistično naravo Morganove in McLennanove teorije –
govoril je o navideznem evolucionizmu.
- Boas (ob koncu stoletja) ugotovi, da kulturni in socialni evolucionizem poudarja
neodvisne izume in da je evolucionistična biologija v jedru difuzionistična (ker
poudarja širjenje sprememb s stiki in mešanjem)  zato je njena teoretska pozicija
bližje difuzionistični etnologiji.
Krize kulturno in socialno evolucionistične teoretske paradigme so se pojavile že pred
prelomom stoletja. Kulturni in socialni evolucionizem je bil od 60. let 19. st. pod stalno
kritiko difuzionistov in njegove teoretske nekonsistentnosti so vlivale dvom tudi v druge
generacije evolucionistov. Vzrokov za to je bilo veliko.
 obrat od kulturnega in socialnega evolucionizma k neodifuzionizmu se je zgodil kot
nekakšen poskus razrešitve nekaterih izmed zgoraj naštetih problematičnih
razsežnosti kulturnega in soc. evolucionizma
 Boas in Rivers: uvedba difuzionistične perspektive naj bi izboljšala kulturno in
socialno evolucionistične teoretske paradigme na točki primerjave.
Boas: poskus, kako z difuzionistično metodo narediti neodvisni izvor idej / inovacij
Ribvers: izvedba sinhrone difuzionistične analize je prvi pogoj, da lahko o neki
kulturi dobimo objektivno sliko.
 poleg Boasovega in Riversovega poskusa izboljšati kulturni in socialni evolucionizem
s pomočjo difuzionizma je bil pomemben tudi vdor nemške etnografske tradicije (ki je
imela posledice tudi za VB in ZDA)