TEORIJE REVŠČINE

Kdo je reven in kaj je revščina je zelo težko natančno opredeliti. Večino razlag
lahko opredelimo na tiste ki iščejo vzroke v revežih in pa tiste, ki iščejo razloge
v organizaciji družbe.
Ena izmed teorij je teorija o subkulturi revščine, ki trdi, da revni izoblikujejo
posebne medgeneracijske vzorce, ki se prenašajo iz roda v rod in preprečujejo
dvig iz kroga revščine. Za to subkulturo je značilen občutek nemoči, vdanost v
usodo in občutek manjvrednosti. Teorija trdi, da revni niso usmerjeni v trdo
delo, varčevanje, dolgotrajno izobrazbo ampak da denar porabijo sproti in šolski
sistem zapustijo zgodaj.
Teorija situacijske prisile pa nasprotuje teoriji o subkulturi revščine, saj meni, da
je njihov položaj posledica situacije v kateri so. Trdi da revni ne varčujejo, ker
nimajo česar privarčevati, de dela pa imajo negativen odnos, ker so dela, ki jih
opravljajo slabo plačana.

Med razlagammi, ki iščejo vzroke v organizaciji družbe, moremo omeniti

konfliktne teorije. Le-te temeljijo na tem, da je revščina družbeni problem, ki
izhaja iz družbene slojevitosti. Je nujen proizvod kapitalistične proizvodnje in
pogoj za bogastvo drugih. To pomeni, da revni ljudje sicer imajo sposobnoti in
ambicije, ampak jim primanjkuje priložnosti. Revni tudi nimajo nikogar, ki bi
zastopal njihove interese, za razliko od bogatašev, ki tvorijo razne sindikate in
politične skupine.
Revščina je zaradi nekaterih razlogov lahko tudi družbeno funkcionalna. Ti
razlogi so:
 V vsaki družbi obstajajo slabo plačana in necenjena dela. Funkcionalnost
revščine je v tem, da priskrbi ljudi, ki ta dela opravljajo
 Revščina ustvarja delovna mesta, ki se ukvarjajo z revnimi ali ščitijo
druge ljudi pred njimi,kar imenujemo industrija revščine. To so npr.
policisti, socialna služba, zdravniki...
Stopnje tveganja revščine je v gospodinjstvih s samimi upokojenci višje. Večje
stopnje revščine so tudi pri ženskah, ker so nadpovprečno zastopane na nižjih
delavnih mestih za določen čas in pri brezposelnih.