l

goriški letnik
g
zbornik goriškega muzeja
45 (2021)

2021
GORIŠKI LETNIK – Zbornik Goriškega muzeja
ISSN 0350-2929
© Goriški muzej Kromberk - Nova Gorica
Številka 45 (2021)

Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja je z letom 2021 vključen v mednarodno

bibliografsko bazo podatkov European Reference Index for the Humanities
and Social Sciences (ERIH PLUS).

Glavni uredniki: Andrej Ferletic, dr. Teja Gerbec (Goriški muzej) in

dr. Petra Kolenc (ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa,
Raziskovalna postaja Nova Gorica)
Uredniški odbor: Rok Bavčar, dr. Ines Beguš, Katarina Brešan, dr. Tanja Gomiršek,
dr. Špela Ledinek Lozej, dr. Marko Klavora, dr. Borut Koloini,
dr. Ana Kruh, dr. Neva Makuc, dr. Branko Marušič,
mag. Miha Mlinar, Alessandro Quinzi
Odgovorni urednik: Vladimir Peruničič
Izdal in založil: Goriški muzej Kromberk - Nova Gorica, zanj Vladimir Peruničič
Prevod in jezikovni pregled izvlečkov v angleški jezik: Urška Žitnik
Prevod iz italijanskega jezika: Janja Zavrtanik
Jezikovni pregled: Anja Mugerli
Oblikovanje in prelom: Grafikart, Turk & Co., d. n. o.
Tisk: Present, d. o. o.
Naklada: 450
Zbornik so sofinancirali: Ministrstvo za kulturo,
Mestna občina Nova Gorica,
Občina Ajdovščina,
Občina Brda,
Občina Kanal ob Soči,
Občina Miren-Kostanjevica,
Občina Renče-Vogrsko,
Občina Sežana.
Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji.
Redakcija te številke je bila zaključena 22. 11. 2021.
Vsebina
5 Predgovor k letniku posvečenemu Dragu Svoljšaku
Razprave
11 Peter Turk, Vesna Svetličič
Bronasta sekira z robniki iz Podjesena pri Predgrižah
29 Sneža Tecco Hvala, Branko Mušič
Ali je imela naselbina na Mostu na Soči v železni dobi obzidje?
53 Biba Teržan
Bronaste vedrice – odraz družbenega prestiža
v starejši železni dobi na Mostu na Soči
83 Paul Gleirscher
Kahnfibeln vom Typ Villach
103 Ida Murgelj
Posamezne najdbe z Gradca nad Kovačevšami
115 Boštjan Laharnar
Sv. Pavel nad Planino. Latenski fibuli, prazgodovinsko gradišče
in rimsko naselje
127 Teja Gerbec
Arheološka dediščina Kanalskega Kolovrata
153 Vesna Tratnik
Col v rimski dobi
176 Miha Mlinar
Še dve rimski hiši z Mosta na Soči
193 Slavko Ciglenečki
Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom –
55 let pozneje
215 Polona Bitenc, Timotej Knific
Zgodnjesrednjeveško Gradišče nad Trebenčami
249 Janez Dular
Josef Szombathy na Notranjskem in Primorskem
269 Sila Motella De Carlo
Impatto umano sulla vegetazione in Friuli (Italia) e Slovenia tra Neolitico
ed età romana. Tracce di deforestazione in due territori confinanti
297 Peter Štih
Koliko kraljevska je bila oblast kralja Pipina?
Nekaj razmislekov na podlagi njegovega delovanja v Istri in Panoniji

3
319 Renato Podbersič
Med Gorico in Ameriko – ameriški vojaški rabin Nathan A. Barack
335 Petra Svoljšak
Littoria in Posočje – kaj imata skupnega
353 Lidija Tavčar
Vesna v časopisnih noticah

Zapiski
379 Silvester Gaberšček
So bili na Ilirski ulici v Tolminu pokopani Iliri?
383 Tomaž Fabec, Dimitrij Mlekuž Vrhovnik
Mlin ob reki Aborni v Sovodnjah
401 Branko Marušič
Sacro egoismo med italijansko-pruskim zavezniškim sporazumom
(Berlin, 8. april 1866) in londonskim paktom (26. april 1915).
Ob stoletnici aneksije Slovenskega primorja Italiji (5. januar 1921)
413 Robert Devetak
Zapisi o gradnji cerkve Sv. Duha na Banjšicah v letih 1824 in 1825,
kot je o njih poročal časopis Soča

V spomin
429 Jernej Mlekuž
Matej Vranješ: »Po napornem dnevu si človek zasluži, da v miru in z
užitkom popije hladno pivo ali dve.«

Arheološke novice
435 Tomaž Fabec
Novška jama
437 Tomaž Fabec, Manca Vinazza
Pečina v Malašici (Melešici)

Ocene in recenzije
443 Inga Miklavčič Brezigar
Jože Kurinčič: Pogovori in zgodbe naše mame

449 Izšlo v 2021

453 Pregled dogodkov v 2021
459 Navodila avtorjem
Razprave

9
Slavko Ciglenečki
dr. arheol. znanosti, izr. prof., v pokoju
SI-1000 Ljubljana, Švabičeva 7
slavko.ciglenecki@gmail.com

Poznoantična semiurbana utrjena

naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom –
55 let pozneje
Izvleček: Prva raziskovanja na Sv. Pavlu nad Vrtovinom leta 1966 so potrdila obstoj
poznoantične utrjene naselbine in nakazala poselitev v severnem delu utrdbe.
Lidarsko skeniranje površja, terenski obhodi in različni zračni posnetki so poleg
manjših enoprostornih hiš na severni polovici platoja razkrili še številne bivalne
zgradbe na južni polovici. Pod sedanjo cerkvijo Sv. Pavla se nakazuje dvojna cerkev
z dobro vidnima prezbiterijema, zgodnjekrščanska cerkev z baptisterijem pa je vidna
tudi na južni strani naselbine. Obsežna bivalna, sakralna in obrambna arhitektura
kaže na semiurbano naselbino z osrednjimi upravno-religioznimi funkcijami. V
drugi polovici 5. in 6. st. se je vanjo zateklo romansko prebivalstvo Vipavske doline.
Ključne besede: Sv. Pavel nad Vrtovinom, Vipavska dolina, poznoantično obdobje,
utrjena višinska naselbina, poznoantična arhitektura, zgodnjekrščanske cerkve.

Late Antique Fortified Semi-Urban Settlement Sv. Pavel above

Vrtovin – 55 Years Later
Abstract: The first research conducted in Sv. Pavel above Vrtovin in 1966 confirmed
the existence of a late antique fortified hilltop settlement and indicated that only
the northern part of the fort had been inhabited. The LiDAR scanning of the
surface, inspections in the field, and various aerial photographs have also revealed
numerous residential buildings in the southern half of the plateau, in addition to
the smaller one-room houses in the northern half. Two clearly visible presbyteries
indicate the existence of a double church beneath the present-day church of St Paul;
an early Christian church with a baptistery is also visible on the southern side of the
settlement. The extensive residential, sacral and defensive architecture points to a
semi-urban settlement with central administrative and religious functions. In the
second half of the 5th and in the 6th century, the romanized population of the Vipava
Valley found refuge there.
Keywords: Sv. Pavel above Vrtovin, Vipava Valley, Late Antiquity, fortified hilltop
settlement, late antique architecture, early Christian churches

193
 GORIŠKI LETNIK – ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA

V oktobru in novembru leta 1966 sta mlada arheologa na Sv. Pavlu nad
Vrtovinom s ciljno usmerjenimi sondami preverjala domnevno rimsko po-
selitev tega daleč po dolini vidnega skalnega grebena (Školj Sv. Pavla). Poleg
nekoliko starejšega, takrat že uveljavljenega arheologa, Petra Petruja z Zavoda
za spomeniško varstvo SRS, je bil zraven mlajši kolega, takrat 25-letni Drago
Svoljšak, letošnji jubilant, ki je tedaj pravkar nastopil službo v Goriškem mu-
zeju. Sledila sta usmeritvi Slovenskega arheološkega društva, ki se je v tem
času intenzivno posvečalo problematiki rimskega zapornega sistema claustra
Alpium Iuliarum in preiskovalo tudi utrdbe v njegovem zaledju. Opravljeno
delo je pokazalo, da gre za veliko večplastno utrjeno naselbino, pri kateri so
drobni predmeti in arhitektura nakazovali obstoj v 5. in 6. st., kot tudi kratko-
trajno zgodnjesrednjeveško poselitev. Njuno izkopavanje je bilo v povojnem
času eno izmed prvih v Sloveniji, ki je odprlo problematiko poznoantičnih
višinskih utrjenih bivališč, in mu je zato mogoče pripisati pionirski značaj.
Čeprav arheologa takrat nista imela veliko izkušenj s tovrstnimi raziskavami,
sta odlično opravila svoje delo: tako s pridobljenimi izsledki kot tudi s skrbno
urejeno dokumentacijo in prvim zanesljivim načrtom utrdbe sta opozorila na
izjemen pomen tega velikega arheološkega najdišča. Preliminarne izsledke sta
hitro objavila v krajših poročilih, kot tudi v različnih preglednih člankih, a do
temeljne objave njunih izsledkov je prišlo šele leta 1985, ko jo je jubilant za-
radi prerane smrti sodelavca Petruja pripravil sam (Svoljšak 1985 z navedeno
literaturo).
V desetletjih, ki so sledila njunemu sondiranju, so se raziskave poznoantič-
nih utrjenih naselbin v Sloveniji močno razmahnile, tako da smo s terenskimi
obhodi, sondami in tudi sistematskimi izkopavanji raziskali mnoge tovrstne
naselbine na različnih predelih Slovenije (z izjemo ravninskega Prekmurja).
Izrisali so se določnejši obrisi poznoantične poselitve in z njo smo v širšem
evropskem prostoru postali prepoznani kot vodilni v razumevanju poznoan-
tične naselbinske transformacije (prim. pri Petru 1972; Slabe 1978; Ciglene-
čki 1979; id. 1987; id. 2008; Bierbrauer 2003: 617; Kirilov 2007: 338; Milavec
2020). Prav na primeru izsledkov zgodnjih raziskav Sv. Pavla je mogoče videti,
kako se je vedenje o tej problematiki v osnovi spremenilo, s čimer se je razkri-
la podoba velikih naselbinskih premikov v nemirnem času propada rimskega
imperija in nastajanja prvih germanskih držav, kot tudi prisotnosti Bizanca na
naših tleh.
Prve vesti o nenavadni utrdbi na Sv. Pavlu so zbudile radovednost že davno
pred raziskavami leta 1966, natančneje kar sto let prej, že v najzgodnejšem ob-
dobju arheoloških odkritij v Sloveniji. Takrat je radoveden domačin v časopisu
pozval vse, ki bi kaj vedeli o naselbini, naj to zapišejo (Novice, 26. 9. 1866: 312).
Očitno ni dobil odgovora, zato je tamkajšnji učitelj Ivan Berbuč povabil prve-

194
SLAVKO CIGLENEČKI: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom – 55 let pozneje

Slika 1: Pogled z jugovzhoda na skalnati osamelec s cerkvijo Sv. Pavla na pobočju Čavna (foto:
Slavko Ciglenečki).

ga slovenskega arheologa, Simona Rutarja, in pozneje še arheologa dunajskega

cesarskega muzeja, Josefa Szombathyja, da si najdišče ogledata in podata svoje
mnenje. V starejših zapisih o njunem obisku so se jima ob mogočnem vodnem
stolpu zdeli posebej zanimivi dobro vidni grobovi v skrinjah, omenila sta tudi
ostanke bivalne arhitekture (Rutar 1885; id. 1886; Berbuč 1887). Zatem pa
vesti o skrivnostni naselbini potihnejo za dobrega pol stoletja. Po drugi sve-
tovni vojni je kratek opis velikega najdišča podal Jože Kastelic, ki se je posvečal
problematiki bližnjega območja Gojač v zgodnjesrednjeveškem obdobju (Ka-
stelic 1953). V skopih potezah je orisal najdišče, posebej pa izpostavil ostanke
obzidja in sledove dobro vidnega vhoda. Najdišče je v nasprotju s predhodniki,
ki so poudarjali prazgodovinsko poselitev, datiral v rimsko obdobje (ibid.: 99)
(sl. 1).
Prvim skromnim omembam in opisom so sledila zgoraj omenjena sondi-
ranja v letu 1966 (Svoljšak 1968; Svoljšak 1985). Arheologa sta takrat napra-
vila deset sond, da bi preverila temeljne elemente utrjene naselbine. Na kar
treh mestih sta zasledila ostanke arhitekture: manjšo bivalno zgradbo na sedlu
južno od cerkve in sledove zidov na terasasto izoblikovanem severnem delu
utrdbe (prim. sl. 2: levo). V sondi ob cerkvici Sv. Pavla sta izkopala del večje
zgradbe, ki je imela na tleh kvaliteten estrih. Stavbo sta lahko zamejila le na
severni strani, na južni je kazalo, da se nadaljuje pod sedanjo cerkev. Kot po-

195
 GORIŠKI LETNIK – ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA

Slika 2: Načrt naselbine po raziskavah leta 1966 (po Svoljšak, Knific 1976) in načrt po lidarskem
posnetku z označenimi arhitekturnimi ostalinami.

196
SLAVKO CIGLENEČKI: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom – 55 let pozneje

sebnost se je pokazalo odkritje treh ostankov skeletov v skalni razpoki, ki je

globoko posegla v estrih zgradbe, zato sta arheologa domnevala, da gre za
poznejši, domnevno zgodnjesrednjeveški vkop. S sondo sta takrat preverjala
tudi močan prečni zid, ki deli naselbino na dva dela in je imel velik obrambni
pomen. Ugotovila sta njegovo širino, glede na lončenino iz kotanje pod zidom
z bolje datirano keramiko pa je Svoljšak njegovo gradnjo postavil v 4. st. Iz-
sledke tedanjega raziskovanja je strnil v oceno, da je bila naselbina razdeljena
na severni bivalni del, južni pa naj bi bil namenjen paši ali ekonomskim dejav-
nostim (Svoljšak 1985: 217). Sondi, ki sta ju izkopala v južnem območju školja,
namreč nista pokazali obstoja stavb, ugotovljena pa je bila poznoantična kul-
turna plast in nekaj najdb (id.: 207–209).
Številne raziskave poznoantičnih naselbin drugod so pozornost preusme-
rile drugam, utrdba je bila omenjena večkrat v različnih preglednih člankih,
kjer je bila izpostavljena predvsem imenitna lega, dobro vidno obzidje in se-
veda kot zaščitni znak sijajno ohranjene mogočne ruševine vodnega stolpa. In
prav tu so bila v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. st. opravljena temeljita
restavratorska dela, saj je s svojo velikostjo, kot tudi kompleksno arhitekturo,
kombinacijo vodnega izvira, zbiralnika in obrambnega stolpa, zbujal kar naj-
večjo pozornost (Petru 1972: 359–362; Osmuk 1977; id. 1979; id. 1982).
Po teh delih so arheološki posegi umanjkali, bolj aktivni pa so bili nepoo-
blaščeni iskalci z detektorji kovin. Poročajo o več zakladnih najdbah, pri če-
mer gre predvsem za dokaj številno železno orodje in še nekatere druge kovin-
ske najdbe (Gaspari et al. 2000: 192–196; Bitenc, Knific 2013–2014; Švajncer
2016: 93–94). Do manjših zaščitnih izkopavanj je prišlo ponovno šele ob izko-
pu temeljev za nov zvonik ob cerkvi leta 2012, kjer so na že večkrat preureje-
nem platoju ugotovili protiturško obzidje, elementov, ki bi izpričevali starejša
obdobja, pa ni bilo veliko (Josipovič, Pajić, Rupnik 2012).
Najdišče smo arheologi sicer večkrat obiskali in se med drugim spraševali
tudi, čemu je bil namenjen tako močan prečni zid, če je delil le pašne površi-
ne od bivalnih. Predstavljali smo si, da so se prebivalci v hudi ogroženosti iz
severnega lažje dostopnega dela preselili v južni del, ki je tudi organsko pove-
zan z vodnim izvirom in stolpom nad njim. A to so bila vprašanja, ki jih zgolj
površinski ogledi nekoč močno zaraščenega najdišča, kot tudi sondiranja leta
1966, niso uspeli rešiti.
Zaključek 20. in začetek 21. st. je z neslutenim razvojem različnih tehnik in
raziskovalnih pristopov – tu velja izpostaviti predvsem geofizikalne raziskave,
lasersko skeniranje površja (Lidar) in dostopnost različnih zračnih snemanj,
vse od satelitskih do posnetkov z droni – v veliki meri olajšal zaznavanje na
površini nevidnih ali pa komaj zaznavnih struktur. Ko so postali rezultati li-
darskega snemanja površine Slovenije javno dostopni, sem se ob pregledo-

197
 GORIŠKI LETNIK – ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA

vanju poznoantičnih najdišč presenečeno ustavil prav ob Sv. Pavlu, kjer sem
opazil, poleg številnih že prej poznanih naselbinskih teras v severnem delu,
tudi nakazane zgradbe v južnem delu naselbine, torej na območju, ki naj bi bil
glede na dosedanje vedenje namenjen le pašniškim površinam. Večkrat sem
obiskal slikovito vzpetino in podrobneje pregledal na lidarski sliki nakazane
konture struktur v temeljito očiščeni površini naselbine. Z dronom sem na-
pravil posnetke površja ob različnih urah dneva, kot tudi v večjih časovnih
razmakih, da bi lažje prepoznal glavne značilnosti pod zemljo ležeče pozno-
antične arhitekture.1 Za razumevanje tako dopolnjenih stavbnih struktur in
njihovo interpretacijo mi je bila v veliko pomoč primerjalna analiza najdišč
tako iz širšega vzhodnoalpskega kot tudi balkanskega območja, ki je ponudila
mnoge rešitve za razumevanje kompleksne naselbinske situacije in le na po-
vršju nakazanih zgradb (sl. 2).

Opis in interpretacija naselbinskih ostankov

Sv. Pavel s svojo izpostavljeno dominantno lego na robu Vipavske doline
pod stenami tisoč metrov visokega Čavna se kaže kot izjemno velika pozno-
antična naselbina, ki po velikosti (ca. 4 ha) presega večino doslej poznanih
v Sloveniji in ima le malo primerjav tudi zunaj meja Slovenije. Pridobljene
ugotovitve kažejo v mnogočem dopolnjen izgled notranjosti naselbine z zelo
raznoliko bivalno, obrambno pa tudi sakralno arhitekturo. Močno obzidje deli
naselbino na dva dela, čemur bo sledil tudi spodnji opis.

Severna polovica naselbine

Ta del je bil, kot so to pokazala že sondiranja leta 1966, zapolnjen pretežno
z nekaj metrov širokimi terasami, na katerih so stale bivalne zgradbe. Na eni
izmed teras so z daljšo sondo potrdili obstoj hiše (sl. 2, 1) z dobro grajenim
zidom, debelim 0,6 m (Svoljšak 1985: 211). Nedvomno so bile stavbe manj-
še, grajene tako, da so obsegale celotno širino teras, ne poznamo pa njihove
dolžine. Morda bi smeli domnevati podobne izmere stavb, kot se nakazujejo

1 Načrt najdišča je izdelal Jaka Pelan (Arkeomapia) na osnovi LIDAR skena celotnega površja Republike
Slovenije (Spletni vir 1). Ker so bile arheološke strukture na lidarski sliki slabše vidne, so bile potrebne
dodatne tehnike obdelave. Osnovni model reliefa v programu QGIS je obdelal z več filtri in tako dobil
osnovo za različne vizualizacije, ki so poudarile arheološke strukture na terenu. Kot dodaten infor-
macijski sloj so služile georektificirane fotografije naselbine iz zraka, posnete z dronom. Slike so bile
naložene na poudarjen terenski model, kombinacija obeh je bila uporabljena za preverjanje prisotnosti
zidnih grebenov in ravnega terena znotraj stavb. Zaradi nizke višine zidov je bila ta tehnika še posebej
koristna. Ugotovitve o arheoloških strukturah so bile zatem prenesene v geolocirano vektorsko risbo,
ki je privedla do osnovnega načrta naselbine, dodatno korigiranega z rezultati površinskih opažanj
terena. Zunanji in prečni zid sledita načrtu D. Svoljšaka iz leta 1985, ki se je v tem delu izkazal za precej
točnega (prim. sl. 2). Slikovno gradivo je za tisk pripravila Mateja Belak (ZRC SAZU, Inštitut za arhe-
ologijo). Obema navedenima se za njun prispevek najlepše zahvaljujem!

198
SLAVKO CIGLENEČKI: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom – 55 let pozneje

Slika 3: Severni del platoja s cerkvijo Sv. Pavla in z dobro vidnimi naselbinskimi terasami (foto:
Slavko Ciglenečki).

pri močneje grajenih in na terenu dobro razvidnih štirih stavbah na skrajnem

robu severnega zaključka naselbine. Njihovo močnejšo gradnjo nakazujejo
predvsem velike groblje, ki so jih zložili v neposredni bližini zidov stavb in tako
tudi na zračnih posnetkih nakazujejo približen obseg zgradb: njihove dimen-
zije so ca. 4 × 7 m (sl. 2: 2). Glede na njihovo lego v predelu, kjer je bila naravna
obramba najslabša, in njihovo močno zidavo bi smeli sklepati na zgradbe, ki

199
 GORIŠKI LETNIK – ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA

Slika 4: Tloris ostalin pri cerkvi Sv. Pavla z vrisano sondo iz leta 1966 (po Svoljšak 1985: 201, Sl.
4) in del protiturškega obzidja, izkopan leta 2012 (po Josipovič, Pajić, Rupnik 2012).

so bile namenjene predvsem obrambi tega dela naselbine, in v njih domneva-

ti bivališča manjše vojaške posadke. To potrjuje tudi njihova lega v območju
nad najlažjim pristopom v naselbino na vzhodni strani. Te štiri zgradbe, kot
tudi večji v skalo vsekan prostor tik nad vhodom, je na južni strani povezova-
la z vhodom ožja terasa, ki je služila lažjemu komuniciranju med posadko v
teh hišah in vhodom. Stavbe, grajene na osmih terasah južneje od tod, so bile
nedvomno slabše grajene, kar lahko sklepamo predvsem iz manjšega obsega
grobelj v njihovi bližini (sl. 3). Prav tako ni povsem razvidno, kako tesno so
bile postavljene skupaj, zato njihovega števila ni mogoče zanesljiveje ugotoviti.
Manjša bivališča se nakazujejo tudi v osrednjem delu severnega območja, in
sicer povsem ob prepadnem vzhodnem skalnem robu; nedvomno so služila
vojaški posadki naselbine (sl. 2, 3). Naselbinske terase segajo vse do manjšega
sedla, na katerem so prav tako zaznavni obrisi stavb in vodni zbiralnik (sl. 2, 4).
Z zahodne strani vodi nanj pot, ki je speljana skozi naravni prehod med ska-
lami in kaže prav tako še skromne sledove utorov za vrata. Južno od sedla se
nakazujejo še 4 do 5 teras, kjer pa še ni mogoče zanesljivo določiti posameznih
struktur (sl. 3). Zato pa so bile pomembne stavbne ostaline odkrite v vzhodni

200
SLAVKO CIGLENEČKI: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom – 55 let pozneje

Slika 5: Pogled iz zraka na vzhodni del sedla s cerkvijo Sv. Pavla in v skalni osnovi nakazanimi
sledovi obeh prezbiterijev ter domnevnega poteka cerkvenih ladij (foto: Slavko Ciglenečki).

tretjini sedla, na nekoliko vzvišenem območju ob robu naselbine. Tu so leta

1966 južno od današnje cerkve v celoti odkrili tloris manjše preproste zidane
zgradbe, pri kateri je manjkala le vzhodna stena (sl. 2, 5). Glede na najdeno
keramično in kovinsko gradivo iz 5. in 6. st. so jo označili kot poznoantično bi-
valno zgradbo (id.: 196–199). Nedvomno pomembnejša pa je bila zgradba, ki
so jo z večjo sondo odkrili v neposredni bližini cerkve Sv. Pavla (sl. 4). Izkopali
so le delno s kvalitetnim estrihom tlakovano površino, ki je segala od skalnega
roba na severni strani in na jugu do konca sonde v bližini prezbiterija današnje
cerkve. Tlakovana površina se je širila tudi dalje proti zahodu in vzhodu. Pri
slednjem so sicer zadeli na tanjši zid, a tlak se je nadaljeval tudi vzhodneje od
njega. Kot posebnost navaja Svoljšak ugotovitev, da je bil tlak stavbe v neki
poznejši fazi prebit, v odprtino, ki je bila spodaj oblikovana v obliki skalnega
rova, pa so bili položeni trije skeleti. Pravzaprav so ugotovili le en bolje ohra-
njen skelet, ločeno pa še človeško glavo in stegnenico. Svoljšak domneva, da
gre za zgodnjesrednjeveške pokope v poznoantični stavbi (id.: 217). Tedanja
razlaga se zdi razumljiva, glede na dejstvo, da so zanesljivo opredeljen zgo-

201
 GORIŠKI LETNIK – ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA

Slika 6: Pogled iz zraka na južni del naselbine z nakazanimi obrisi stavb na površini (foto:
Slavko Ciglenečki).

dnjesrednjeveški pokop našli ob bližnjem predelnem zidu naselbine. V članku

o zgodnjekrščanski arhitekturi v Sloveniji pa je Zvezdana Modrijan izrazila
domnevo, da predstavlja izkopana zgradba v bližini sedanje cerkvice ostaline
zgodnjekrščanske cerkve (Modrijan 2018: 163). To je argumentirala s samo
tradicijo prostora, kvalitetno izvedbo estriha, velikostjo zgradbe, pri čemer je
omenila možnost, da gre pri skeletih za poznoantične pokope »ad sanctos«,
ki so v zgodnjekrščanskih cerkvah dokaj pogost pojav. Primerljiva grobnica z
nekaj v celoti ohranjenimi in nekaj delnimi skeleti je bila odkrita v narteksu
zgodnjekrščanske cerkve na Korinjskem hribu (Modrijan 2020: 61–63), poko-
pi v bližini prezbiterija pa so znani v mnogih drugih zgodnjekrščanskih cer-
kvah (prim. pri Glaser 1997: 53, 86, 115 idr.). Pomisliti bi smeli na pokope v
zgodnjekrščanski cerkvi, kjer so se pomembnejši verniki dali pokopati v bližini
relikvij, ki so bile običajno shranjene v vdolbini (loculus) pod oltarno menso.
V prid domnevi, da je odkriti ostanek zgradbe le skromen preostanek nek-
danje zgodnjekrščanske cerkve, pa so dodatne elemente prispevali še novejši
vertikalni posnetki skalnate površine vzhodno od cerkve Sv. Pavla (sl. 5). Na
videz povsem naravno zraščena skala v obliki polkroga ali celo podkve vzho-
dno od prezbiterija sedanje cerkve je umeščena povsem v osi le-te in ima isto
širino kot poznejša cerkev. Podrobnejši pregled je pokazal, da gre za prezbite-
rialni del starejše cerkve, pri katerem so izkoristili skalno osnovo, jo nekoliko
preoblikovali in dopolnili z zidom. V skalni osnovi se delno še vidijo ostanki
vdolbin, iz katerih so jemali kamenje za potrebo gradnje poznejše cerkve in

202
SLAVKO CIGLENEČKI: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom – 55 let pozneje

Slika 7: Vertikalni posnetek daljše stavbe s petimi prostori v južnem delu naselbine in skiciran
potek zidov (foto: Slavko Ciglenečki).

morda tudi protiturškega tabornega obzidja. Da gre na vzhodni strani res za

prezbiterija zgodnjekrščanskih cerkva, dokazuje tudi še dobro vidna ca. 20 cm
visoka višinska razlika med nivojem severne cerkve in obema prezbiterijema.
Skratka, na mestu današnje cerkve ter severno in vzhodno od nje se nakazuje
tlorisna zasnova dveh vzporednih cerkva, t. i. dvojne cerkve, od katerih je bila
severna široka ca. 9 m, južna pa enake širine kot sedanja cerkev (4,5 m) (sl. 2,
št. 6). Na vzhodni strani sta bili najverjetneje zaključeni z apsidama, kot se to
še vedno dobro vidi pri južni cerkvi, njuna dolžina pa ni zanesljivo znana: pri
izkopavanju leta 2012 v sondi na zahodnem delu sedanje cerkve sledov starej-
ših gradenj niso odkrili (Josipovič, Pajić, Rupnik 2012: sl. 5).

Južni del naselbine

Nekako na sredini naselbine na izbočenem osrednjem delu je bilo posta-
vljeno močno prečno obzidje, ki sta ga Petru in Svoljšak sondirala v letu 1966
(sl. 2, 7). Izkazalo se je, da gre za 2,5 m debel zid iz neobdelanih kamnov, vezan
s čvrsto malto, na katerega se je na južni strani naslanjal še en zid, ki ga niso
uspeli povsem opredeliti. Domnevali so opornik ali del zgradbe, ki je bila na

203
 GORIŠKI LETNIK – ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA

južni strani naslonjena na obzidje. Odprtin, ki bi nakazovale prehod skozi ob-

zidje, ni, raziskovalca sta ugotovila le, da zid na obeh koncih ni segal povsem
do roba, ampak se je ustavil tik pred njim, tako da gre najverjetneje prav tu za
prehode iz severnega v južni del (Svoljšak 1985: 218).
Južna polovica naselbine zavzema travnato in le povsem na vrhu grebena
skalnato površino, ki je v območju neposredno za prečnim zidom dokaj ravna
in se nato šele v skrajni južni tretjini strmeje spusti po pobočju do zaključka
školja. Objekti, ki na severni strani segajo vse do vzhodnega kraka prečnega
zidu, se razprostirajo v zgornji tretjini južnega dela (sl. 6). Lidarski posnetek,
zračni posnetki in opazovanja površja na terenu so pokazali naslednjo sliko:
pot, ki je vodila od vzhodnega prehoda v prečnem obzidju, deli ostanke ar-
hitekture na dva dela. Na njeni vzhodni strani je skupek prostorov, ki so raz-
vrščeni vzdolž komunikacije, še ena vrsta se nakazuje povsem ob vzhodnem
robu nad prepadnimi pečinami (sl. 2). Na zahodni strani domnevne komu-
nikacije je vidno več prostorov, ki se navezujejo na nekoliko dvignjen skalnat
greben. Tudi ob južnem zaključku skalnega grebena je viden zravnan in ome-
jen srednje velik prostor, ki se morda navezuje na vrsto prostorov na vzhodni
strani skalnega grebena. Prej omenjena komunikacija nekako v sredini južne-
ga prostora poseljenega območja zavije proti vzhodu in vodi nato ob obzidju
proti vodnemu stolpu. V nasprotju z večino zgradb v južnem delu, ki so v gro-
bem orientirane v smeri S–J, pa je na južnem zaključku dokaj dobro razvidna
zgradba, ki odstopa od te orientacije (sl. 7). Gre za ca. 25 m dolgo zgradbo s
petimi približno enakimi prostori, ki jo na severni strani spremlja nekakšen
ožji hodnik (sl. 2, 8). Orientirana je v smeri SV–JZ, verjetno zato, da se je zaradi
svoje dolžine lahko prilagodila obstoječemu terenu. Celoten naselbinski sklop
na južni strani se zaključuje z dvema dobro vidnima zgradbama, od katerih
je prvo mogoče označiti kot ca. 8 × 5 m veliko cisterno (sl. 2, 9). Opredeljuje
jo tako v naravi kot na lidarskem posnetku dobro vidna poglobitev prostora.
Druga in hkrati zadnja arhitekturna ostalina na južni strani je dolga ca. 17 m in
široka 9 m, na zahodni strani pa se nakazuje vsaj še 2–3 m ozek dodan prostor
(sl. 2, 10). Stavba je med vsemi naštetimi najbolje ohranjena in njeno večjo
višino nakazujejo tudi v njenem območju nabrane groblje, ki so jih nametali
ob še deloma vidne ostanke zidov. Ohranjenost ruševin, kvaliteta zidov, lega
na izpostavljenem in daleč po dolini vidnem mestu ter predvsem njena usmer-
jenost proti vzhodu zanesljivo izpričujejo zgodnjekrščansko cerkev. Dodatno
potrditev sakralnega značaja zgradbe kaže skalni čok v vzhodnem podaljšku
zgradbe, v katerem je dobro vidna vklesana odprtina v obliki črke U, ki se ji
na drugih straneh pridružujejo še tri slabše vidne vdolbine (sl. 2, 11 in sl. 9).
Objekt je mogoče interpretirati kot krstni bazen (piscina) baptisterija v obliki
križa, kot jih poznamo pri mnogih drugih sočasnih baptisterijih (pregledno

204
SLAVKO CIGLENEČKI: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom – 55 let pozneje

Slika 8: Skiciran potek zidov na površini nakazanega tlorisa zgodnjekrščanske cerkve z

narteksom, baptisterijem in bližnjim vodnim zbiralnikom (foto: Slavko Ciglenečki).

pri Chevalier 1988: 131–154). Prostor s krstnim bazenom na vzhodni strani

zaključuje na južni strani dobro viden zid, povezan s cerkvijo, pri čemer se
zgolj z opazovanjem površine vidi, da je bil zgrajen pozneje in nekoliko odsto-
pa od orientacije cerkvene zgradbe proti jugu. Severno od cerkvene zgradbe
je umeščena cisterna, pojav, ki ga poznamo z večine sočasnih poznoantičnih
naselbin (Rifnik, Vranje, Korinjski hrib, Hemmaberg idr.) (sl. 8 in 9).
Na skrajni južni tretjini utrjenega prostora na pobočju školja doslej ni bilo
mogoče ugotoviti zanesljivih sledov poselitve. Pobočje pod cerkvijo je obraslo
s skalami in zdi se, da bi smeli prav sem umestiti grobove, ki jih omenjajo prvi
zapisi obiskovalcev školja (zbrano pri Svoljšak 1985: 222–225).
Pri opredelitvi časa nastanka velike naselbine in njenega trajanja imamo
sedaj na razpolago kar nekaj elementov. Tu so najprej stratigrafsko oprede-
ljeni predmeti iz leta 1966: pri tem gre kar v največji meri za keramiko, si-
cer manj izpovedno grobo kuhinjsko lončenino, ki pa je bila v zadnjih dese-
tletjih že pogosto predmet poglobljenih študij (Pahič 1980; Bierbrauer 1987:
187–241; Knific 1994; Pröttel 1996; Ciglenečki 2000a: 62–145; Modrijan 2011:
121–219). Primerjalno gradivo kaže okvirno datacijo v 5. in 6. st. V ta čas so-

205
 GORIŠKI LETNIK – ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA

Slika 9: Vertikalni posnetek piscine baptisterija z nakazanim potekom zanesljivih pa tudi

slabše vidnih obrisov v skalni osnovi (foto: Slavko Ciglenečki).

dijo tudi kovinski predmeti, tako tisti iz leta 1966 kot poznejše najdbe orodja,
pridobljenega od iskalcev kovin. Za natančnejši kronološki okvir obstoja na-
selbine na Sv. Pavlu pa je pomemben predvsem naselitveni kontekst vzhodno-
alpskega in balkanskega območja s stotinami tovrstnih naselbin, med katerimi
so nekatere že sistematično raziskane. Ob tem je na Sv. Pavlu treba izposta-
viti tri prepoznane, a povsem neraziskane zgodnjekrščanske cerkve, kjer je že
njihova prisotnost zanesljiv kronološki pokazatelj nastanka naselbine. Pri več
desetletij trajajočih raziskavah v vzhodnoalpskem območju se je izkazalo, da
so bile nekatere poznoantične višinske naselbine občasno sicer že poseljene v
zadnji tretjini 3. in nato v večjem obsegu v drugi polovici 4. st., vendar pri njih
niso bile odkrite zgodnjekrščanske cerkve. Te se znotraj višinskih postojank
pojavijo šele v drugi polovici 5. st., ko se je tja zateklo prebivalstvo iz dolinskih
naselij. Pri večini bolje raziskanih cerkva v Sloveniji smo celo uspeli natanč-
neje datirati njihov nastanek v pozno 5. st. in nato popravke ali dogradnje v
čas cesarja Justinijana, v drugo tretjino 6. st. (Ciglenečki 2006; Modrijan 2020:
213–214). Da so bile cerkve koncipirane hkrati z veliko naselbino na skalnem
osamelcu, nakazuje njihova premišljena izgradnja na dveh izpostavljenih po-

206
SLAVKO CIGLENEČKI: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom – 55 let pozneje

ložajih v njej. Kljub drugačnim mnenjem v starejši literaturi (prim. pri Ru-
tar 1886: 82) je tudi nastanek velikega vodnega stolpa (sl. 2, 12) na vznožju
utrdbe smiseln le v sklopu velikega naselbinskega kompleksa in predstavlja
izjemno poznoantično arhitekturo. Zagotavljal je veliko količino vode, ki je
ob domnevno vsaj še dveh vodnih zbiralnikih znotraj naselbine omogočala
preživetje prebivalstva ob daljših obleganjih.

Zaključek
Pojav poznoantičnih višinskih utrjenih naselbin je odraz hude krize rim-
skega imperija, ko so družbene, ekonomske in politične razmere privedle do
razpada in opustitve velikega števila rimskih mest, kot tudi ostalih nižinskih
oblik poselitve. Območje današnje Slovenije je bilo pri tem še posebej ogrože-
no zaradi izpostavljene geografske lege pred vrati Italije: tu so bila prizorišča
bitk državljanskih vojn v 4. st., sredi 5. st. je pokrajino opustošil uničujoč vpad
Hunov, ob koncu 5. st. sledi naselitev Vzhodnih Gotov, v 6. st. bizantinsko-
-gotska vojna in prihod Langobardov, antično obdobje pa dokončno zaključijo
avaroslovanski vpadi. Rimska mesta Petoviona, Emona, Celeia in Neviodu-
num so propadla ter bila večinoma opuščena že v prvi polovici 5. st., kar ve-
lja tudi za ostale nižinske naselbine (prim. pri Ciglenečki 2012). Po hunskem
vpadu, ki je zaključil agonijo starih rimskih naselbin, je prišlo do dokončnega
premika prebivalstva na odmaknjene in že po naravi dobro zavarovane kraje.
Ena izmed teh naselbin je prav utrdba na Sv. Pavlu, kjer se glede na zgoraj
predstavljene podatke nakazuje za poznoantični čas izjemno velika, odlično
zavarovana in v velikem obsegu pozidana naselbina. Ta je v drugi polovici 5.
in celotnem 6. st. predstavljala osrednje naselbinsko, vojaško in versko sredi-
šče na območju Vipavske doline. Z zgodovinskimi dogajanji dobro opredeljen
časovni okvir dodatno potrjuje drobno gradivo in v površini nakazana arhi-
tektura. Morda bi nekaj predmetov kazalo eventualno krajšo uporabo najdišča
že v drugi polovici 4. st., vendar se zdi verjetneje, da so bili ti kot residualne
najdbe znova uporabljeni v poznejšem času, podobno kot smo to ugotovili na
številnih drugih sorodnih najdiščih. Na še eno fazo obstoja poznoantične na-
selbine pa kaže izgradnja prečnega zidu, ki je bil zgrajen čez starejšo kulturno
plast (Svoljšak 1985: 220), kot tudi pri južni cerkvi opazna dograditev bapti-
sterija. Brez sistematičnih raziskav je to zadnjo gradbeno fazo težko datirati, s
pomočjo analogij na bolje poznanih najdiščih vzhodnoalpskega območja, npr.
Rifnik, Ajdovski gradec in Tonovcov grad, pa bi smeli te zadnje spremembe
hipotetično postaviti v justinijanski čas (prim. pri Ciglenečki 2020: 279, 284).
Prav v tem časovnem segmentu smo na omenjenih postojankah zasledili po-
večanje cerkva in na Rifniku tudi utrditev obzidja s stolpi. Izgradnja prečnega
zidu na Sv. Pavlu je omogočila, da so se v primeru močnejšega obleganja tudi

207
 GORIŠKI LETNIK – ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA

prebivalci slabše zaščitenega severnega dela zatekli v južni, najbolje zavaro-

vani del, kjer so imeli zagotovljen dostop do vodnega stolpa, hkrati pa tudi
duhovno tolažbo (cerkev). Tovrstno zmanjšanje zavarovanega območja lahko
primerjamo s številnimi redukcijami mestnih površin v še obstoječih rimskih
mestih v vzhodni polovici imperija (Kirilov 2007). Izkopano gradivo kaže, da
se je naselbina kontinuirano razvijala na obeh straneh prečnega zidu, kar do-
pušča možnost, da do večjih obleganj niti ni prišlo.
Poleg dokaj enostavnih tlorisov enoprostornih stavb na številnih terasah se-
vernega dela se nakazujejo na južni strani povsem drugače razporejene zgrad-
be, ki so deloma sledile drugačni konfiguraciji terena, deloma pa tudi drugačni
organiziranosti naselbine. Drugače povedano: če so v zgornjem delu na tera-
sah položene dokaj podobne zgradbe, ki spominjajo na nekakšno organizirano
taborišče, pa so v južnem delu prisotne zahtevnejše tlorisne zasnove pestrih
oblik, strnjeno zasnovane na obeh straneh glavne komunikacije. Nedvomno
ne gre za ekonomsko območje, kot smo to domnevali še pred nedavnim, am-
pak je bil južni del vsaj v zgornji polovici načrtno pozidan, v spodnjem strmem
in s skalami poraščenem terenu pa verjetno uporabljen zgolj za skromno pašo
ter deloma za grobišče (morda v povezavi s cerkvijo). Da je tudi na tem delu
obstajala strnjena naselbina, dokazujejo tudi pričevanja prvih raziskovalcev, ki
so ob koncu 19. st. v tem predelu še videli ostanke večjih poslopij (Rutar 1886:
81; Berbuč 1887: 396).
Če so se prvi arheologi pripovedi domačinov, da je na školju nekoč stalo
»mesto«, lahko le nasmehnili kot pretiranemu poveličevanju domače zgodo-
vine, pa zadnji izsledki temu v veliki meri pritrjujejo. Seveda ne gre za »kla-
sično« rimsko mesto, ampak za tip naselbin s t. i. osrednjimi funkcijami, ki
se v mnogočem približujejo pojmu poznoantičnega »mesta«. Vsi doslej znani
elementi kažejo izjemno veliko poznoantično naselbino s površino 4 ha, ki se
v vzhodnoalpskem prostoru lahko primerja le z največjimi (npr. Kranj, Lavant,
Hemmaberg, Rifnik). Različno strukturirana poselitev z dokaj enostavnimi in
številnimi hišami v severnem delu ter kompleksnejšimi zasnovami v južnem
delu, močna utrjenost, prisotnost treh cerkva, zgradbe za vojaško posadko in
izjemno kvalitetno izdelan vodni stolp nad izvirom vode kažejo pravzaprav
semiurbano poznoantično naselbino.
O tem, kaj je pravzaprav »mesto« v času iztekajoče se antike, se prav v za-
dnjih desetletjih krešejo mnenja, postavljeni so bili različni kriteriji, ki naj bi
še omogočali rabo poimenovanja »poznoantično mesto«, vendar se pri različ-
nih avtorjih močno razlikujejo (prim pri Claude 1969: 195–240; Liebeschutz
2001: 400–416; Saradi 2005: 464–470; Mikulčić 2002: 51–52; Milinković 2007:
179–181). Če skušamo poiskati skupni imenovalec med doslej predlaganimi
kriteriji, potem so to predvsem velikost naselbine, močna utrjenost, številne in

208
SLAVKO CIGLENEČKI: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom – 55 let pozneje

različno oblikovane bivalne zgradbe, močan sakralni center, prisotnost voja-

ške posadke, socialna razslojenost, sledovi trgovine na večje razdalje in dobra
preskrba z vodo. Kljub v majhni meri raziskani in le po površinskih opažanjih
rekonstruirani naselbini na Sv. Pavlu je mogoče vse naštete elemente potrdi-
ti, vendar pa bodo sistematične raziskave v prihodnosti nedvomno pokazale
tudi številne druge podrobnosti, ki bodo omogočile boljše poznavanje znača-
ja naselbine in njene vloge v takratni poselitveni sliki. Glede na klasifikacijo
poznoantičnih mest v Bolgariji, kjer je bila kot kriterij uporabljena velikost
površine znotraj utrjenega prostora, bi Sv. Pavel sodil v kategorijo manjših
poznoantičnih mest, velikih med 2 in 5 ha (Dinčev 1999: 41). Podobno velike
in podobno strukturirane semiurbane naselbine so odkrili tudi v Severni Ma-
kedoniji (Čučer, Taor, Vinica) in Srbiji (Jelica, Zlata) (Mikulčić 2002: 153–158,
187–189, 256–260; Milinković 2015: 143–190, 236–248). Omenimo še, da je
odlično raziskano in v virih omenjeno zgodnjebizantinsko mesto Caričin grad
(najverjetneje Justiniana Prima) le za 3 ha večje od naselbine na Sv. Pavlu (Iva-
nišević 2017: 176).
Velikost utrjene naselbine na školju pa zastavlja tudi vprašanje, od kod so
prišli številni prebivalci, ki so izkoristili naravno zavarovano skalno gnezdo
na razglednem mestu. Če se ozremo na ostale postojanke v Vipavski dolini,
se izkaže, da v 5. in 6. st. sodita še morda manjša postojanka v Taboru nad
sosednjimi Črničami (Zavrtanik 1984; Ciglenečki 2000b: 57) in občasno tudi
Kozmac pri Gojačah (Harej 1989). Obe pa se kažeta zgolj kot satelitski nasel-
bini velikega naselbinskega in cerkveno-upravnega središča na Sv. Pavlu. Tako
starejša utrjena naselbina Sv. Pavel nad Planino kot tudi pomembna vojaška
utrdba in naselbina Castra v današnji Ajdovščini pa znatnejših znakov iz tega
časa ne kažeta. Zadnje raziskave v jedru Ajdovščine potrjujejo ob vojaškem
taboru tudi močno naselitveno jedro, katerega obstoj se kaže skozi celotno 4.
in deloma še v prva desetletja 5. st. (Žerjal, Tratnik 2020: 22–24). Zato smemo
z veliko gotovostjo domnevati, da se je na skalni osamelec po sredini 5. st. ve-
činsko preselilo predvsem preostalo prebivalstvo iz Castre, ki je do tega časa
predstavljala osrednje naselbinsko središče Vipavske doline, Sv. Pavla nad Pla-
nino, kot tudi drugih slabše poznanih naselbin. Tako smemo na dominantnem
školju nad Vipavsko dolino videti zadnje močno naselbinsko jedro poznoan-
tičnega časa, kjer se je zbralo staro romansko prebivalstvo večjega dela Vipa-
vske doline in v varnem zatočišču preživelo nemirno obdobje zatona antike.
Sončna pobočja pod Čavnom z obilico rodovitne zemlje v okolici so nudila
dovolj možnosti za preživetje. Posredni pomen tega naselitvenega jedra izka-
zujejo pozneje tudi zgodnjesrednjeveška najdišča Boršt in Morlek pri Gojačah
ter Kozmac, ki se zgoščujejo prav v njegovi neposredni okolici (Kastelic 1953;
Svoljšak, Knific 1976: 54–58; Harej 1989; Bitenc, Knific 2013–2014).

209
 GORIŠKI LETNIK – ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA

VIRI IN LITERATURA
Literatura:
Berbuč, I. 1887: Na školji Sv. Pavla v Vipavski dolini. V: Ljubljanski zvon, št. 7, 394‒397.
Bierbrauer, V. 1987: Invillino-Ibligo in Friaul 1. Die römische Siedlung und das spätan-
tik-frühmittelalterliche Castrum. Münchner Beiträge zur Vor- u. Frühgeschichte, št.
33: München: C. H. Beck.
Bierbrauer, V. 2003: Rifnik. V: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, št. 24,
613‒619.
Bitenc, P., T. Knific 2015: Zgodnjesrednjeveški Sv. Pavel nad Vrtovinom v Vipavski
dolini. V: Goriški letnik, št. 37‒38 (2013‒2014), 151‒166.
Chevalier, P. 1988: Les baptisteres paleochretiens de la province romaine de Dalmatie.
V: Diadora, št. 10, 111–163.
Ciglenečki, S. 1979: Kastel, utrjeno naselje ali refugij? V: Arheološki vestnik, št. 30,
459–472.
Ciglenečki, S. 1987: Höhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenra-
um. Dela 1. razreda SAZU, št. 31. Ljubljana: SAZU.
Ciglenečki, S. 2000a: Tinje nad Loko pri Žusmu: poznoantična in zgodnjesrednjeveška
naselbina / Tinje oberhalb von Loka pri Žusmu: Spätantike und frühmittelalterliche
Siedlung. Opera Instituti archaeologici Sloveniae, št. 4. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU.
Ciglenečki, S. 2000b: Poznoantično Posočje in problemi langobardske obrambe Itali-
je. V: Goriški letnik, št. 27, 51–66.
Ciglenečki, S. 2006: Zur Chronologie frühchristlicher Gebäude in Slowenien. V: R.
Harreither (ur.), Frühes Christentum zwischen Rom und Konstantinopel. Studi di an-
tichita cristiana, št. 62, Archäologische Forschungen, Bd. 14. Citta del Vaticano: Pon-
tificio Istituto di Archeologia Cristiana, 293–300.
Ciglenečki, S. 2008: Castra und Höhensiedlungen vom 3. bis 6. Jahrhundert in Slowe-
nien. V: H. Steuer, V. Bierbrauer, M. Hoeper (ur.), Höhensiedlungen zwischen Antike
und Mittelalter von den Ardennen bis zur Adria. Ergänzungsbände zum Reallexikon
der Germanischen Altertumskunde, Bd. 58. Berlin, New York: Walter De Gruyter,
481–532.
Ciglenečki, S. 2012: Spremenjena podoba poznoantičnih urbanih središč: prispevek k
transformaciji poselitvene slike v Jugovzhodnoalpskem prostoru. V: I. Lazar, B. Župa-
nek (ur.), Emona: med Akvilejo in Panonijo / between Aquileia and Pannonia. Zbirka
Annales Mediterranei. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno
središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja, Univerzitetna založba Annales, 459–479.
Ciglenečki, S. 2020: The function of the Korinjski hrib fort and an overview of the last
antique forts with military tasks / Namen utrdbe Korinjski hrib in pregled zadnjih
antičnih utrdb z vojaškimi nalogami). V: S. Ciglenečki, Z. Modrijan, T. Milavec, Ko-
rinjski hrib and late antique military forts in Illyricum / Korinjski hrib in poznoantič-

210
SLAVKO CIGLENEČKI: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom – 55 let pozneje

ne vojaške utrdbe v Iliriku. Opera Instituti Archeologici Sloveniae, št. 23. Ljubljana:
Založba ZRC, 259–271.
Claude, D. 1969: Die Byzantinische Stadt im 6. Jahrhundert. München: C.H. Beck.
Dintchev, V. 1999: Classification of the Late Antiques Cities on the Dioceses of
Тhracia and Dacia. V: Archaeologia Bulgarica, št. 3/3, 39–73.
Gaspari, A., M. Guštin, I. Lazar, B. Žbona Trkman 2000: Late Roman tool finds from
Celje, Gradišče at Zbelovska gora and Sv. Pavel above Vrtovin (Slovenia). V: Mono-
graphies instrumentum, št. 12, 187–203.
Glaser, F. 1997: Frühes Christentum im Alpenraum: Eine archäologische Entdeckun-
gsreise. Regensburg: Friedrich Pustet; Graz, Wien, Köln: Styria.
Harej, Z. 1989: Kozmac pri Gojačah – prazgodovinsko in poznorimsko gradišče.
V: Goriški letnik, št. 15–16 (1988–1989), 3–16.
Ivanišević, V. 2017: Caričin grad - Justiniana Prima - (ne)vidljiva teritorija grada. V: S.
Bakić (ur.), Održivi razvoj arheoloških lokaliteta. Konferencija 20-21. april 2017, Novi
Bečej, 175–186.
Josipovič, D., B. Pajić, J. Rupnik 2012: Poročilo o izvedbi arheoloških raziskav ob gra-
dnji v Vrtovinu – cerkev sv. Pavla. Idrija, [tipkopis].
Kastelic, J. 1953: Najdbe zgodnjega srednjega veka v Gojačah pri Gorici. V: Zgodovin-
ski časopis, št. 6–7 (1952–1953), 89–109.
Kirilov, Ch. 2006: Die Reduktion der ummauerten Stadtfläche und die Frage nach
dem Verfall der antiken Stadt. V: Archaeologia Bulgarica, št. 10, 55–104.
Kirilov, Ch. 2007: Der rissig gewordene Limes. V: The Lower Danube in Antiquity. So-
fia: Bulgarian Academy of Sciences, National Institute of Archaeology and Museum;
Tutrakan: Tutrakan History Museum, 329–352.
Knific, T. 1994: Vranje near Sevnica. A Late Roman Settlement in the Light of Certain
Pottery Finds. V: Arheološki vestnik, št. 45, 211–237.
Liebeschuetz, J. H. W. G. 2001: The Decline and Fall of the Roman City. Oxford: Ox-
ford University Press.
Mikulčić, I. 2002: Spätantike und frühbyzantinische Befestigungen in Nordmakedoni-
en. Städte, Vici, Refugien, Kastelle. Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte,
št. 54. München: C. H. Beck.
Milinković, M. 2007: Stadt oder »Stadt«: Frühbyzantinische Siedlungsstrukturen im
nördlichen Illyricum. V: J. Henning (ur.), Post-Roman Towns, Trade and Settlement in
Europe and Byzantium. Berlin, New York: W. de Gruyter.
Milinković, M. 2015, Рановизантијска насеља у Србији и њеном окружењу /
Frühbyzantinische Siedlungen in Serbien und Umgebung. Beograd: Dosije studio.
Milavec, T. 2020: Late Antique fortified hilltop settlements in Slovenia: Fifteen years
later. V: Alpine Festungen 400–1000: Chronologie, Räume und Funktionen, Netzwerke,
Interpretationen / Fortezze Alpine (Secoli V–X): Cronologia, Spazi e Funzioni, Siste-
mi, Interpretazioni. Akten Des Kolloquiums In München am 13. und 14. September
2018, Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte, št. 68. München: C. H. Beck, 159–174.

211
 GORIŠKI LETNIK – ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA

Modrijan, Z. 2011: Keramika. V: Z. Modrijan, T. Milavec, Poznoantična utrjena nasel-

bina Tonovcov grad pri Kobaridu: Najdbe / Late antique fortified settlement Tonovcov
grad near Kobarid: Finds. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, št. 24. Ljubljana:
IzA ZRC SAZU, Založba ZRC.
Modrijan, Z. 2018: Early Christianity in Slovenia an Overview and some new data.
V: W. Spickermann (ur.), Frühes Christentum im Ostalpenraum. Keryx, št. 5. Graz:
Zentrum Antike, Karl-Franzens-Universität, 157–171.
Modrijan, Z. 2020: Cerkev na Korinjskem hribu in poznoantična cerkvena arhitektura
v Vzhodnih Alpah, Dalmaciji in na severnem Balkanu. V: S. Ciglenečki, Z. Modrijan,
T. Milavec, Korinjski hrib in poznoantične vojaške utrdbe v Iliriku / Korinjski hrib and
late antique military forts in Illyricum. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, št. 39.
Ljubljana: Založba ZRC.
Novice, 26. 9. 1866, št. 39, 312.
Osmuk, N. 1977: Sv. Pavel nad Vrtovinom. V: Varstvo spomenikov, št. 21, 272–273.
Osmuk, N. 1979: Vrtovin. V: Varstvo spomenikov, št. 22, 317–318.
Osmuk, N. 1982: Konservacija rimskega vodnega stolpa Sv. Pavel pri Vrtovinu. V:
Varstvo spomenikov, št. 24, 31–41.
Pahič, S. 1980: Prvi podatki o grobi hišni lončenini z Brinjeve gore. V: Arheološki ve-
stnik, št. 31, 89–132.
Petru, P. 1972: Novejše arheološke raziskave Claustra Alpium Iuliarum in kasnoantič-
nih utrdb v Sloveniji. V: Arheološki vestnik, št. 23, 343–366.
Pröttel, Ph. M. 1996: Mediterrane Feinkeramikimporte des 2. - 7. Jahrhunderts n. Chr.
im oberen Adriaraum und in Slowenien. Kölner Studien zur Archäologie der römi-
schen Provinzen, Band 2. Espellkamp: M. Leidorf.
Rutar, S. 1885: Gradišče pri sv. Pavlu nad Gojačami. V: Soča, 24. 12. 1885, let. 15, št.
52, 1–3.
Rutar, S. 1886: Ruine St. Paul im Wippacher Thale. V: Mittheilungen der K. K. Central-
Commission, št. 12, 81–82.
Saradi, H. 2006: The Byzantine City in the Sixth Century. Literary Images and Histori-
cal Reality. Athens: Society of Messenian Archaeological Studies.
Slabe, M. 1978: Govorica arheoloških ostalin o času selitve ljudstev na Slovenskem. V:
Arheološki vestnik, št. 29, 379–391.
Svoljšak, D. 1968: Zgodnjeantična plast na Sv. Pavlu. V: Arheološki vestnik, št. 19,
427–431.
Svoljšak, D. 1985: Sv. Pavel nad Vrtovinom. Rezultati sondiranj leta 1966. V: Arheolo-
ški vestnik, št. 36, 195–236.
Svoljšak, D., T. Knific 1976: Vipavska dolina. Situla 17. Ljubljana: Narodni muzej;
Nova Gorica: Goriški muzej.
Švajncer, J. J. 2016: Vojni muzej Logatec: zakladi zgodovine. Logatec: Vojni muzej,
93–94.

212
SLAVKO CIGLENEČKI: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom – 55 let pozneje

Zavrtanik, J. 1984: Poznoantično grobišče pri Kosovelih. V: Goriški letnik, št. 11, 85–
94.
Žerjal, T., V. Tratnik 2020: Fluvio Frigido, Castra – Ajdovščina. V: J. Horvat, I. Lazar,
A. Gaspari (ur.), Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru. Opera Instituti Ar-
chaeologici Sloveniae, št. 40. Ljubljana: Založba ZRC, 9–46.

Spletni viri:
Spletni vir 1: http://gis.arso.gov.si/evode/profile.aspx?id=atlas_voda_Lidar@
Arsohttp://gis.arso.gov.si/evode/profile.aspx?id=atlas_voda_Lidar@Arso (dostop:
24. 1. 2021).

213