1.

1 Poliuretanske pene
Poliuretansko peno je prvi odkril profesor Otto Bayer leta 1937 v Nemčiji. Zaradi svoje
uporabnosti in kakovosti jih lahko danes srečamo v avtomobilski industriji, gradbeništvu
(zaradi odličnih termičnih lastnosti), pri izdelavi pohištva, čevljev, postelj itd. [5].

Poliuretanske pene lahko razdelimo v dve skupini [6]:

 elastične, najpogosteje se uporabljajo pri izdelavi pohištva in čevljev,
 trdne, ki jih uporabljamo v gradbeništvu kot izolacijo.

Poliuretanske pene, znane tudi kot uretanske pene, pripravimo z reakcijo hidroksiltermiranih
spojin, imenovanih polioli z izocianatom (slika 2-3). Izocianati v uporabi vključujejo toluen
diizocianat (TDI), surovi metilenbis (MDI) in različne vrste mešanic, kot je TDI/surovi MDI.

Polioli so druga glavna sestavina uretanske pene. So aktivne spojine, ki vsebujejo vodik,
običajno poliestrski dioli in polieter dioli [4].
]

Možno je pripraviti veliko različnih vrst pene, tako da preprosto spremenimo samo
molekulsko maso poliola, saj je molekularna hrbtenica, ki nastane z reakcijo med izocianatom
in poliolom, tista, ki oskrbuje reaktivna mesta za navzkrižno povezovanje (slika 2-3), kar v
veliki meri določa, ali bo določena pena prožna, poltrdna ali toga. Na splošno polioli z visoko
molekulsko maso z nizko funkcionalnostjo tvorijo strukturo z majhno količino zamreženja in
s tem prožno peno. Po drugi strani pa nizkomolekularni polioli z visoko funkcionalnostjo
proizvajajo strukturo z visoko stopnjo zamreženja in posledično togo peno. Seveda se lahko
formulacija spreminja tako, da se v teh dveh ekstremih proizvede kakršna koli stopnja
prožnosti ali togosti.