RENESANČNO PRIPOVEDNIŠTVO

Renesančni roman je krščansko-viteškim snovem dodajal večji delež pustolovskih, satiričnih

ljubezenskih ali pastirsko-idiličnih sestavin. Najznamenitejša renesančna romana sta
Cervantesov Bistroumni plemič Don Kihot iz Manče (Španija) in Rabelaisov Gargantua in
Pantagruel (Francija). Šele renesansa je iz kratkih pripovednoproznih vrst srednjega veka
ustvarila novelo. Najznamenitejša je Boccaccieva zbirka novel Dekameron, ki je kmalu
obveljala za zgled. Znameniti renesančni novelistični zbirki sta tudi Cervantesove Zgledne
novele in zbirka Heptameron Margarete Navarske. Značilnost renesančne novele je njena
zgradba, ki organizira snov okrog enega dogodka.
NOVELA
Novela (lat. novella izvira iz besede novus--nov, v italijanščini novica, novost) je v renesansi
postala oznaka za posebno književno vrsto krajše pripovedne proze brez epske širine, z
enim dogodkom, do katerega pride po kratkem zapletu, iz njega pa logično izhaja
nepričakovan razplet. Novela ima torej dramsko zgradbo. V novelah nastopa malo
književnih oseb, slog je jedrnat in dramatičen, sklep ima poanto. Od romantike naprej jo
čedalje bolj nadomešča kratka zgodba.
GIOVANNI BOCCACCIO
Moderno vrsto krajše pripovedne proze je ustvaril pripovednik in razgledan humanist
Giovanni Boccaccio. Uporabil je snovi iz antike, latinske književne tradicije (Ovidija in
Apuleja), arabsko-perzijskih pripovedi, srednjega veka in iz sodobnih dogodkov. Rodil se je
leta 1313 kot nezakonski sin bogatega trgovca in francoske matere, študiral je v Neaplju,
najprej trgovstvo, nato pravo, ukvarjal se je s humanističnimi študijami. Zbirko novel
Dekameron (Il Decamerone) je napisal leta 1353 in velja za njegovo najpomembnejše delo.
Druga dela so še
pastirsko-alegorične, pustolovsko-ljubezenske in satirične pripovedi v prozi, dve epski
pesnitvi (Filostrata in Teseida), alegorične pesnitve, verzni epi in idile. Leta 1375 je umrl v
Certaldu.
DEKAMERON

Dekameron pomeni »zgodbe desetih dni«. Boccaccio je množico zgodb povezal z okvirno
zgodbo in vanjo vstavil kratke pripovedi. Tako je pred njim napravil npr. že Arabec Ibn Al
Muqafa, tradicija pa je znana tudi iz Sinuhejeve zgodbe iz srednjeegiptovske književnosti. 
V zbirki Dekameron okvirna zgodba predstavlja čas, ko je Firence zajela kuga (1348), pred
katero je deseterica mladih ljudi (sedem žensk in trije moški) zbežala v podeželsko vilo
blizu mesta, kjer si krajšajo čas s pripovedovanjem zgodb. Vsak od njih je v desetih dneh
vsak dan povedal eno zgodbo. Od tod tudi ime zbirke (gr. deka deset, hemera - dan). Zbirka
torej vsebuje 100 vloženih novel, ki jih uokvirja okvirna zgodba. Zgodbe iz Dekamerona so
po vsebini in dolžini različne. Največ je ljubezenskih, nekatere so resne, druge šaljive ali celo
satirične, nekatere so tudi poučne.

Razporejene so po dnevih (vsak dan deset zgodb). Pripovedovanje vodi »kralj« ali
»kraljica« dneva, ki določi tudi temo. Tako denimo prvi dan vsak pove zgodbo, ki mu je
najbolj všeč; drugi dan pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki so zabredli v velike težave, a se je
vse srečno izteklo; četrtega dne so na vrsti ljubezenske zgodbe z nesrečnim, petega dne pa s
srečnim koncem ...

Novela o sokolu je deveta novela petega dne, pripoveduje jo Fiametta.

V Boccaccievi Noveli o sokolu je osrednja vrednota viteška ljubezen do dame, vendar ni
več značilno srednjeveška: novela ne predstavlja krščanskih idej, njeni liki so čutni
ljudje, ki z razumom in zvijačnostjo uveljavijo svoj prav, stojijo v sodobnem življenju,
namesto o pustolovščinah pa novela pripoveduje o tedanji vsakdanjosti. Novela o sokolu
je pripoved o ljubezni brez erotike, brez satiričnih prvin in s srečnim koncem. Osrednje
vloge v dogajanju nima človeško bitje, temveč žival (sokol): ob njej se zgodi novelski
preobrat.

Teorija novele je nastala v okviru postromantike sredi 19. stoletja. Izdelal jo je Paul Heyse na
podlagi Boccaccieve Novele o sokolu in jo je zato imenoval sokolja teorija. Novelo po
njegovem določa vodilni motiv dogajanja, tj. predmet, kot se pojavlja v Noveli o sokolu.
V slovenski književnosti to teorijo potrjujejo npr. Tavčarjeve novele (npr. Šarevčeva sliva).
Klasična novela je zgrajena okoli osrednjega dogodka, v središču dogodka je predmet.
Boccaccieve novele so kritične do katoliških menihov in krščanske morale. Menihe
prikazujejo kot grešnike, vdane mesenim užitkom. Do Cerkve je bil kritičen zato, ker si je kot
humanist želel Cerkev, ki bi bolj sledila Kristusovemu življenju.
Ideje v Dekameronu so renesančne: slavijo čutni užitek, zato meniško askezo (kolikor je je)
prikazujejo kot nekaj nenaravnega, slavijo razum in prebrisanost, s katerima se posameznik
izmaže iz zagate, slavijo ljubezen, ki je včasih zvesta, včasih erotična, včasih pa viteško
plemenita.

Zbirka novel Dekameron je doživela več filmskih upodobitev (ena od njih je npr. tudi filmska
priredba Piera-Paola Passolinija), obstaja npr. tudi slovenska televizijska upodobitev.
Dekameron je spodbudil veliko likovnih upodobitev, najbolj znane motive je upodobil
renesančni slikar Sandro Botticelli.