POJMOVANJA O IZVORU PRAVA

1.B (drugi del uvodnega predavanja)

(6. oktober 2022)
 2, (ponovitev dela KAZALA)

3. NEKAJ TEMELJNIH PRAVNIH POJMOV IZ MODERNE PRAVNE TEORIJE ZA POTREBE

RAZLIKOVANJA NAČINOV POJMOVANJA PRAVA DANES OD TISTIH V PRETEKLOSTI
4. NOVEJŠA POJMOVANJA O IZVORU IN RAZVOJU PRAVA: SEAGLE; VILFAN (po Braudelu)
5. STAREJŠA POJMOVANJA O IZVORU PRAVA:
1. NAJSTAREJŠA POJMOVANJA: BOŽJI IZVOR PRAVA; LEGENDARNI ZAKONODAJALCI
2. GLAVNE ŠOLE PRAVA OD 18. ST.:
5.2.1.(RACIONALISTIČNA) NARAVNOPRAVNA ŠOLA
5.2.2. HISTORIČNO PRAVNA ŠOLA;
(ŠOLA PRAVNEGA POZITIVIZMA)
 3, 3. NEKAJ TEMELJNIH PRAVNIH POJMOV IZ MODERNE PRAVNETEORIJE
za potrebe razlikovanja načinov pojmovanja prava danes od tistih, vpreteklosti

3.1. NA KAJ SPLOH MISLIMO, KO V PRIMERJALNEM PRAVU ALI V PRAVNI ZGODOVINI, A TUDI V
VSAKDANJEM ŽIVLJENJU, GOVORIMO „O PRAVU“?
- da bi to lahko razlikovali, je koristno ozavestiti nekaj temeljnih (in danes na pogled samoumevnih)
pojmov, kot jih je na temelju učenja racionalistične naravnopravne šole 18. stoletja abstrahirala in
razvrstila moderna kontinentalna teorija prava za potrebe današnjega razumevanja prava kot sistema;
 4,(nadaljevanje)

3.2. DANAŠNJE SISTEMATIZACIJSKE ENOTE PRAVA KOT SISTEMA:

- pravni pojem < pravno pravilo < pravni institut < pravna panoga < pravni sistem
(po Pavčnik, Teorija prava, 1997, str. 28-29)
- pravni sistem kot celota hierarhično sistematiziranih abstraktnih in splošnih pravil (ustava,
zakoni, podzakonski akti…)
PAZI: (kontinentalno) pravo danes kot sistem panog, institutov, pravil (ne le ubesedenih, pač pa tudi
zapisanih), vse do pravnih pojmov (kot osnovnih sistematizacijskih enot), ki so jim prirejeni točno določeni
izrazi – pravni termini.

ZA PREMISLEK: Ko, na primer, Solon v svoji „Veliki državni elegiji“ pravi, da je za obete državljanske vojne kriva
dysnomia, v Sovretovem prevodu „slabi zakoni“, ali ima to kakršnokoli zvezo z današnjo predstavo o pravu kot
takšnem sistemiziranem redu? Ali ko Aristotel pravi, da je nomos „sredina“ (to meson)?
 5,(nadaljevanje)

3.3. DANAŠNJA SISTEMIZACIJA

Sistematizacijske enote današnjega prava kot sistema „od spodaj navzgor“ – PRIMER:
1. Pravni pojem, npr. ‚državljanstvo‘ kot (abstraktni!) pojem, ki mu je prirejen poseben izraz -
državljanstvo;
- ‚državljanstvo‘ kot pojem: pravni status, ki človeku v razmerju do države zagotavlja posebne pravice in
nalaga posebne dolžnosti. (KŠ)
2. Pravno pravilo: Izročitev državljana tuji država je prepovedana.
3.Pravni institut ali ustanova: državljanstvo kot institut – mislimo na skupek vseh pravil, ki urejajo
status državljanstva (pri nas v Zakonu o državljanstvu RS) PRIMERJAJ: institut „požiga“ pri zg. sr.
ljudstvih!
4. Pravna panoga: Ustavno pravo
5. Pravni sistem RS
PAZI: Tako zavestno hierarhično konceptualiziran sistem prava (oz. predstava o tem, kaj naj bi bilo
pravo kot sistem) ni obstajal v teoriji vse do 18. stoletja, vzpostavljen šele v 19. stoletju!
 6,(nadaljevanje)

3.4. UPORABNOST TAKŠNE SISTEMATIZACIJSKE SHEME V PRIMERJALNEM PRAVU IN V PRAVNI

ZGODOVINI?
1.Za preučevanje prava pred dobo velikih kodifikacij sta zlasti uporabna pojma pravnega instituta ali pravne
ustanove in pravnega pravila, manj pa pojem pravne panoge in še manj pojem pravnega sistema!
PAZI: zaradi udomačene uporabe modernega izraza pravni sistem za historično realnost nekega preteklega
obdobja nehote hitro vzpostavimo kaj, kar v današnjem smislu sploh ni obstajalo, npr. pravni „sistem“ Svetega
rimskega cesarstva, zato raje PRIMERJAJ: K. Härter (Inštitut Maxa Plancka za evropsko pravno zgodovino): patchwork
of legal spaces (krpanka pravnih prostorov, gl. drsnico 13 pri predavanju 1a)

2.Ker se pravni zgodovinarji problema različnih ravni, na katerih lahko kaj povemo o pravu, že dolgo zavedajo, so
klasični pravnozgodovinski pregledi (npr. v francoskem pravnem zgodovinopisju) naslovljeni bodisi „pravna
zgodovina institutov“, npr. pravna zgodovina zakonske zveze (npr. Histoire des institutions) bodisi „zgodovina
prava“, npr. francoska pravna zgodovina, pri čemer je poudarek na makro-pogledu zgodovine prava in države
(Histoire du droit).
 7,(nadaljevanje)

5. KAJ PODOBNEGA SISTEMATIZACIJI PA VENDARLE NAJDEMO V PRETEKLOSTI?

1. Mezopotamija:
- zbirka terminov hubullu; zbirka pravnih klavzul, uporabljenih v pogodbah ana ittišu;
3.5.2. Rim:
a. PRIZADEVANJE, DA BI ZAMEJILI POJEM IN MU PRIREDILI DOLOČEN IZRAZ (npr. ruptum):
Gai. 3, 217:
… ker je s tem oddelkom predvidena tožba (actio) za vse, karkoli je zgorelo (ustum) ali je uničeno (ruptum) ali
zlomljeno (fractum), čeprav bi sama beseda »uničeno« (ruptum) zadostovala v vseh teh primerih. Kajti z
uničenjem razumemo katerikoli način, s katerim je stvar poškodovana (corruptum). Zaradi tega ta beseda ne
obsega (KŠ: sic!; beseda ne more ničesar ‚obsegati‘, besede/izraze/poimenovanja pojmom pripisujemo!) le
zažganih ali uničenih ali zlomljenih stvari, ampak tudi stvari, ki so raztrgane, zmečkane ali prelite in kakorkoli
poškodovane ali uničene in (tako) manj vredne.
 8,(nadaljevanje)

b. ENA NAJVPLIVNEJŠIH SISTEMATIZACIJSKIH DVOJIC V TRADICIJI EVROPSKE PRAVNE ZGODOVINE:

„JAVNO PRAVO IN ZASEBNO PRAVO“

Ulp. D. 1, 1, 1, 2 (Ulpijan v 1. knjigi spisa Institutiones):

Ta (tj. pravni) študij ima dve izhodišči: javno in zasebno. Javno pravo je (tisto, ki) obravnava položaj rimske
države, zasebno pravo pa koristi posameznikov: ena (pravna pravila) so namreč javno koristna, druga zasebno.
Javno pravo ureja bogoslužje, svečeništva in magistrature. Zasebno pravo je (tridelno): sestavljeno je iz načel
naravnega prava (ius naturale), prava narodov (ius gentium) in prava državljanov (ius civile)
 9, 4. IZVOR IN RAZVOJ PRAVA: NOVEJŠAPOJMOVANJA

4.1. PRIREJENA SHEMA TREH STOPENJ V RAZVOJU PRAVA PO WILLIAMU SEAGLU: od kdaj naprej lahko
predpostavljamo, da neka skupnost „ima“ pravo?
Po njej razlikujemo skupnosti, ki:
1.so oblikovale načine za redno reševanje sporov na miren način po vnaprej sprejetih postopkih in načelih in ki
vsaj praviloma reševanje sporov znotraj skupnosti s fizično silo preprečujejo oz. so tega sposobne (npr. spor
med dvema rodbinama: s spravnino!);
2.poznajo redno institucijo sodišča (praviloma zbora, ki nima samo sodnih pristojnosti!) kot intervencijo
tretjega v sporu, in praviloma tudi že specializirane družbene vloge pravnih izvedencev, ki so si znanje pridobili
v praksi (t.i. legis periti, poznavalci prava);
3.so razvile sloj (poklic) šolanih pravnikov, profesorjev prava, ki pravila preučujejo (primerjajo, sistematizirajo,
komentirajo) in imajo lahko tudi svetovalno funkcijo pri pravotvorni dejavnosti nosilcev oblasti in na višjih
sodiščih.
- ta shema je ena od več možnih; ne temelji pa na poskusu absolutnih datacij, pač pa na relativnem kriteriju
razvoja notranje kompleksnosti v pravu v preučevani politični skupnosti.
PAZI: POVEZAVA PRAVOTVORNE DEJAVNOSTI (v drugem koraku) Z INSTITUCIJO ZBORA SKUPNOSTI;
ZA PREMISLEK: ustreznost parafraze UBI SOCIETAS IBI IUS z. UBI PLACITUM IBI IUS
 10, 4.2. VILFAN (po F. BRAUDELu): o TREH ZGODOVINSKIH ČASIH (TUDI) V PRAVNI ZGODOVINI,
posledično pa tudi o TREH VRSTAH VZROČNOSTI pri preučevanju, od kod pravo,
ki (lahko) botrujejo nastanku, a tudi prenehanju določenega pravnegapojava

1. KRATKODOBNA VZROČNOST (»dogodkovni vsakdan«, Braudel: „indvidualni čas“, courte durée)

- dejstva, ki neposredno privedejo do nekega pravnega pojava, npr. konkretna parlamentarna
razprava, javna diskusija itd. o problematiki, ki naj se jo uredi z zakonom (npr. Zakon o trgovini
(nedeljsko delo);
- po navadi se kasneje to množino raznih dejstev in dejavnikov prekrije z idejo o volji
zakonodajalca, ki da je privedla do določenega zakona, na katero se kasneje za nazaj nanašajo
tisti pravniki, ki preučujejo (le) postavljeno pravo; razlagajo jo kot enotno in ne kot fikcijo;
- TODA: na sprejetje nekega pravnega akta ali pa na oblikovanje pravnega pojava vpliva seveda
ogromno nasprotujočih se interesov (interesi lastnikov trgovin, interesi zaposlenih, interesi
potrošnikov itd.) in ne zgolj ena sama »volja«;
- pravni zgodovinar in vsak bolj luciden analitik se s kratkodobno vzročnostjo ne more zadovoljiti;
- težko ločiti povod (neposredni vzrok), ki delovanje že dozorelih vzrokov sproži, od vzroka, ki
pogosto ni le eden, pogosto je v ozadju dinamika več konkurirajočih in nasprotujočih si vzrokov;
 11, O treh zgodovinskih časih, tudi treh vrstah vzročnosti…. (nadaljevanje)

2. SREDNJEDOBNA VZROČNOST (Braudel: „socialni čas“; tudi conjoncture)

- skupek dejstev ali procesov, ki vplivajo na nastanek nekega pravnega pojava, a delujejo skozi daljši
čas ter v zavesti ljudi sprožijo precej žive spremembe, ki se ohranijo;
- korenine imajo zlasti v spremembah v gospodarski in družbeni strukturi svoje in prejšnjih dob;
primeri gospodarskih procesov in sprememb, zlasti tehnoloških inovacij:
1. 19. stoletje: parni stroj in železnica – vpliv na razvoj (spremembo) odškodninske odgovornosti:
tožiti železničarja ali železnico?
ODZ, 1812:, 1296 »V dvomu velja domneva, da je škoda nastala brez krivde drugega«.
PAZI: žrtve nesreč so morale po ODZ v postopku same dokazati, da temu ni bilo tako – to je bilo morda pravično v
situaciji škodnih dogodkov med dvema fizičnima osebama, kot splošno načelo pa je postalo nepravično s pojavom
novih tehnologij in močnih podjetij, ki so jih obvladovale!
ZATO: Zakon o jamstvu železniških podjetij 1896 vpelje novo domnevo t. i. obrnjenega dokaznega bremena z
izhodiščno predpostavko, da je škoda nastala po krivdi podjetja, ki je v sporu močnejša stranka in odgovorna za varno
uporabo nove tehnologije!
2. 20. in 21. stoletje: internet kot primer tehnološke inovacije, ki ne le da odpira(jo) nova pravna
področja, pač pa lahko povzroči(jo) spremembe temeljnih pravnih načel in zlasti tudi vrednot, npr.
manjša občutljivost (na individualni ravni) za varstvo osebnih podatkov.
 12, O treh zgodovinskih časih, tudi treh vrstah vzročnosti(nadaljevanje)

3. DOLGODOBNA VZROČNOST (Braudel: „geografski čas“; tudi longue durée)

- procesi, ki delujejo na dolgo dobo in se spreminjajo zelo počasi; gre za dolgodobne verige
procesov, ki lahko učinkujejo od nekaj sto do več tisoč let;
- na področju gospodarskega razvoja v povezanosti s spremembami pravnih razmerij: na primer
klima, geološka sestava, s tem povezane možnosti izrabe tal ter posledično tipi gospodarjenja in
temu ustreznih pravnih razmerij (nomadstvo, poljedelstvo, razvito namakalništvo itd.);
- na področju družbenih procesov, ki vplivajo na pravna razmerja: na primer procesi preseljevanja
na nove teritorije in procesi etnogeneze (nastanek novega ljudstva); priznanje zasebne lastnine na
zemlji (s strani oblasti), pripadnost določeni religiji, ipd.
 13, 5. STAREJŠA POJMOVANJA O IZVORU PRAVA:

5.1.1. BOŽJI (ali metafizični) IZVOR PRAVA

Iliada IX, 98–99
… ker si mnogim gospod in je tebi izročil Kronion
žezlo obenem in pravo, da v prid jih vladaš in vodiš.

ZA PREMISLEK: t.i. ordalije ali „božje sodbe“ prepove Cerkev sama (1215; 4. lateranski koncil,
Inocenc III)
 14,(nadaljevanje)

5.1.2. LEGENDARNI ZAKONODAJALCI, npr. Likurg v Sparti (PAZI: Plutarh iz 1. st. n. št.);
- pripisovanje vzpostavitve prava enemu „izvornemu“ aktu nosilca oblasti in nova simbolna moč pisave
PAZI: Raymond Westbrook, urednik in soavtor monumentalnega dela A history of Ancient Near Eastern law (Brill,
2003), vidi premik k takšnem pojmovanju v navezavi na razvoj pomena pisne komunikacije in razvijanje predstave, da
(lahko) pisano pravno besedilo doseže avtonomno veljavo (tudi v razmerju do svojega avtorja, nosilca oblasti!);
- zanj naj bi bil razviden ta zasuk v Stari zavezi, natančneje v Danijelovi knjigi (2. stoletje pr. n. št.), v kateri naj bi se
po Westbrooku izoblikovalo najbolj jasno pojmovanje o avtonomiji (pisanega) prava z zapovedjo, da naj
kraljevega odloka, ko je enkrat zapisan, nihče, niti sam kralj, ne bi smel več spremeniti (Dan. 6, 9); to naj bi
sovpadalo s pridobivanjem vpliva bibličnega načina zgodovinske naracije in njej sodobnih starogrških naracij, ki so
pravo posameznih mest za nazaj pripisovale enemu samemu normodajnemu dejanju v preteklosti, navadno
herojskemu predniku oz. preroku;
PREMISLEK: Kako smiselno je sploh vprašanje, katera skupnost oz. civilizacija je prva (sic!) poznala
pravo? Na katerih samoumevnih predpostavkah o pravu takšno vprašanje nujno temelji? Ali lahko to
povežete s problematiko, opisano na tej strani?
 15, 5.2. GLAVNI ŠOLI PRAVA 18. in 19. st.
5.2.1. RACIONALISTIČNA) NARAVNOPRAVNA ŠOLA

5.2.1.1. NARAVNO PRAVO – učenje zgolj ene historične dobe?

- to je učenje o takšnem pravu, ki naj bi bilo nespremenljivo, večno in nad vsakokratnim pozitivnim (tj. v
politični skupnosti veljavnim „človeškim“ pravom), ki da je pozitivnemu pravu merilo, in ki stopi na njegovo
mesto vselej, ko je pozitivno pravo z njim v nasprotju;
- takšno učenje o pravu sega v antiko; za njegovega utemeljitelja velja Aristotel, ki poveže koncept Platonove
‘ideje’ s pojmom ‚narave‘, pri čemer je njegova teza bila, da je narava vedno ‚popolna forma stvarnosti
nekega predmeta‘, da je narava, vzeto tudi vrednostno, vedno najboljše stanje neke stvari.
PAZI: v vseh obdobjih od takrat pa do danes so obstajali zagovorniki naravnega prava, ki pa so se
med seboj v bistvu razlikovali le po tem, v čem je ‘narava’ tega prava: v ideji, v bogu ali v razumu!
ZA PREMISLEK: prepoznate „naravnopravno“ idejo v tem odlomku?:
Odiseja XIV, 56–58
Nimam navade, pa najsi mi pride še nižji od tebe,
žaliti tujca s prezirom: vsi so namreč od Zeusa,
tuji ljudje in berači.
PAZI: Tak koncept ‚narave‘ kot popolne forme stvarnosti nekega predmeta“ ne mešati z enim drugim pomenom izraza
narava oz. naravno stanje, ki pa se je uveljavil v t. i. pogodbenih teorijah zg. moderne dobe, v katerem je
metaforično človek človeku po - Hobbsu - volk! (prim. drsnico 17 spodaj)
 16, RACIONALISTIČNA) NARAVNOPRAVNA ŠOLA (nadaljevanje)

5.2.1.2. UČENJE O RACIONALISTIČNEM NARAVNEM PRAVU 18. in 19. st.- ZGODOVINSKI VZROKI ?
- gospodarska situacija (razvoj kmetijstva, porast trgovine in denarnega gospodarstva, prvi industrijski
obrati) in razmah naravoslovja sta v začetku novega veka botrovala temu, da je človek začel trgati po
eni strani vezi, ki so ga priklepale k zemlji, po drugi strani pa tudi tiste, ki so ga silile k iskanju razlag o
svetu le v okviru krščanskih dogem. Pozornost se začenja usmerjati v tostranstvo in v človeka.
- civilist Bogomir Sajovic (Osnove civilnega prava) na primer poudarja humanizem racionalističnega
naravnega prava, ki naj bi se na področju prava premoženjskih razmerij kazal na primer v tem, da sta
postala aksioma premoženjskih razmerij – askioma kot sta ju opojmili predstavniki racionalistične
naravnopravne šole 17. in 18. st. – načeli svobode in enakopravnosti pravnih subjektov.
 17,(racionalistična naravnopravna šola, nadaljevanje)

5.2.1.3. GLAVNE VSEBINE UČENJA O NARAVNEM PRAVU ?

- glavna tema učenja o naravnem pravu je bila od začetka politična skupnost, država; v začetku
njena zgradba in pravni položaj vladarja, kasneje pa tudi vprašanje urejanja pravnih odnosov
posameznika do državne oblasti:
- v tem kontekstu je postalo temeljno učenje t. i. teorija pogodbe (pogodbena teorija) v več
različicah, pri čemer se razlike se nanašajo na vprašanja narave človeka v t. i. naravnem (tj.
preddržavljanjskem stanju) in na naravo njegovih pravic in dolžnosti v odnosu do države v
prehodu v t. i. državljansko stanje; (pa tudi obratno, pravic in dolžnosti države do njenih
državljanov);
- glavni teoretiki: Hobbes, Locke, Rousseau (in njihove različice teorije);
Glej tudi: Škrubej, „Naravnopravni elementi v občem državljanskem zakoniku“ v Pravnik, let. 52, št. 11/12 (1997), str. 682-
698.
 18,(racionalistična naravnopravna šola, nadaljevanje)

5.2.1. 4. VPLIV PREDSTAVNIKOV TE ŠOLE NA POJEM PRAVA V FORMALNEM SMISLU – IDEJA SISTEMA!
5.2.1. 4.1. VLOGA RAZUMA?
- moderni racionalizem utemelji v 17. stoletju René Descartes (Cartesius) s tem, ko po zgledu naravoslovnih
znanosti „gradi“ filozofski sistem, ki temelji le na razumu kot viru spoznanja in ki naj bi bil neodvisen od
predhodnih avtoritet;
- tudi novoveško naravno pravo je popolnoma pod vtisom racionalističnega pojma (naravoslovnih) znanosti,
zlasti matematike in fizike s svojimi aksiomi; pri čemer ratio naj ne bi bil samo spoznavno sredstvo pravilnega
prava, ampak tudi njegov edini vir;
- pravna teorija je poskušala kar more geometrico (po metodi ‚geometrije‘) zgraditi popoln sistem razumskega
prava: sistem splošnih in abstraktnih pravnih norm; najprej ustavne norme kot (matematičnim podobne)
aksiome, postavljene v sistemu najvišje, nato pa hierarhična izpeljava „navzdol“ v pravila nižjega ranga, vse do
izdelanih pravnih pojmov (glej zgoraj, drsnici 4 in 5: sistemizacije enote današnjega razumevanja prava kot
sistema!);
- prvi profesor naravnega prava na Dunaju v času Marije Terezije, Martini, v svojem učbeniku Lehrbegriff des
Naturrecht (l. 1799, str. 37), tako, na primer zatrjuje:
§. 122 Die natürlichen Gesetze sind wie mathematische Wahrheiten“ (Naravnopravni zakoni so kot
matematične resnice“)
 19,(racionalistična naravnopravna šola, nadaljevanje)

5.2.1.4.2. IDEJA MODERNE KODIFIKACIJE – NEPOSREDNA POSLEDICA!

PAZI: ideja kodificirati (vse) pravo je odraz naravnopravne zahteve 17. in 18. stoletja po sklenjenem sistemu
prava, ta pa je konkretizacija splošne zahteve v znanosti tistega časa, zahteve po sklenjenem sistemu znanja,
katerega vir in izhodišče je razum (Descartes)!
Prelomna posledica: odvzem formalne moči prava običajnemu pravu, izrekom sodišč in doktrini učenih
pravnikov!
- že dvanajst let pred Descartesom je tej ideji sledil na svoj način nizozemski učenjak Hugo Grotius (1583 -
1645), ki ga štejejo za začetnika novoveškega racionalističnega naravnega prava (v svojem glavnem delu De
iure belli ac pacis (1625) izvaja naravno pravo iz človeškega bistva; prelomen odmik od ideje Boga kot
samoumevne avtoritete in vira spoznanja naravnega prava);
- po mnenju slovenskega civilista profesorja Bogomirja Sajovica (Osnove civilnega prava, str. 56) je “najbolj
pomemben prispevek naravnega prava k evropskemu civilnemu pravu ravno njegov sistem” in v njegovem
okviru oblikovani metodični aksiomi, kar je “v civilnopravni teoriji vplivalo na oblikovanje pojmovnosti
pravnega subjekta, izjave volje, pravnega posla, kar vse občepravna doktrina ni izoblikovala v smislu splošnih
učenj.”
 20, 5.2. GLAVNE ŠOLE PRAVA 18. in 19.st.
5.2.2. HISTORIČNOPRAVNA ŠOLA

5.2.2.1. Jean Bodin (1529– 1596) kot predhodnik

- vplivno in v svojem času delo: Methodus ad facilem historiarum cognitionem oz. Méthode pour la
connaissance de l’histoire (1566): „poznavanje zgodovinskih pravnih ureditev je pomembna za
razumevanje sodobnega prava“;
- še bolj znan po delu Six livres de la République (1576) – utemeljevanje prednosti ureditve, kjer
ima vladar t. i. absolutno moč pred tistimi, kjer je izvor oblasti kontraktualen (za nas tudi:
problematika interpretacije njegove uporabe Piccolominijevega dela in razumevanja ustoličevanja
pri Karantancih)
- v njegovo čast še vedno mednarodno društvo Société Jean Bodin pour l'histoire comparative des
institutions (aktiven član tudi naš pokojni profesor in najbolj vplivni slovenski pravni zgodovinar,
Sergij Vilfan, nosilec več mednarodnih funkcij)
 21,(HISTORIČNO PRAVNA ŠOLA, nadaljevanje)

5.2.2.2. Friderich Carl von Savigny (1779-1861) – utemeljitelj t.i. historičnopravne šole
- nosilec prve katedre za civilno pravo v Prusiji v času razsvetljenega absolutista Friderika II;
- v prvem delu svoje akademske kariere hud nasprotnik ideje, da je mogoče kodificirati vse pravo
kot sistema po vzoru naravoslovnih znanosti, kot so ga zagovarjali predstavniki racionalistične
naravnopravne šole;
- posledično je bil odločno proti temu, da bi običajnemu pravu, pravu sodišč in doktrini vzeli
formalno moč prava, in zaradi tega je celih devet zavračal, da bi v okviru svoje katedre pruski
civilni zakonik, ki velja za predhodnika modernih zakonikov, sploh predaval;
- glavno in vplivno delo: Vom Beruf unserer Zeit für Gesetzgebung und Rechtswissenschaft (1814)
(O poklicanosti naše dobe za zakonodajo in pravno vedo)
 22,(HISTORIČNO PRAVNA ŠOLA, nadaljevanje)

5.2.2.3. Glavne ideje, katerim je dajala šola poudarek:

- pravo se skozi čas spreminja in je bistveno odvisno od vsakokratnih zgodovinskih okoliščin;

- ideja „duha naroda“, ki naj bi se od ljudstva do ljudstva spreminjal, in naj bi se odražal v treh
načinih pravnega izražanja: običajnem pravu, pravu pravnikov in v zakonu (v smislu postavljenega
prava); najbolj pa je šola cenila običajno pravo;
 23,(nadaljevanje)

PROBLEMATIČNOST: bistveno premočan poudarek etničnem razlikovanju med, na primer, t.i.

„germanskim“ (?), „slovanskim“ (?) pravom;
- danes dokazano nevzdržno razlikovanje med t. i. „individualizmom“ rimskega prava (KŠ: v
katerem obdobju njegove 1000 letne zgodovine in še recepcije od novega veka naprej?),
„kolektivnim duhom“ t.i. „germanskega“ prava, in na primer zadrugo (rodbinsko skupnostjo), kot
„tipičnim“ institutom „slovanskega prava“ (KŠ: ki ga pa recimo pri prednikih Slovencev, Čehov itd.
na primer ne najdemo);
PAZI: Nevzdržnost takšnega razmišljanja je zlasti v tem, da se „različne razvoje stopnje, ki se lahko
pojavijo na različnih krajih (KŠ: in obdobjih), štejejo kot nacionalne specifičnosti, odvisne od
različnih pojavnih oblik narodnega duha“ (Vilfan, Uvod, str. 19).
VEČ: Škrubej, „Psevdoentičnost in pravo: germansko-rimsko-slovansko“ (Predsodki iz pravne zgodovine 1).
Pravna praksa. Leto 28, št. 11, str. 88.
PREMISLEK: Ali vidite globoko razliko med pojmovanjem prava historičnopravne šole in
opredelitvijo klasičnega pravnika Gaia (1. del predavanja)?