1.

ŠOLA – DRUŽBENA INSTITUCIJA

Poteka načrtno in sistematično izobraževanje + vzgoja → edukacija.

Proces izobraževanja ni zgolj prenos znanja in veščin, temveč je proces inkulturacije (prenos
vrednot, norm → reprodukcija kulture).

Formalizirani odnosi: formalne norme, določeni cilji.

Šolstvo, šolski sistem: od primarnega do terciarnega šolanja.

Prvi zametki: začetki pisnih kultur (izum pisave) – za uradniške, gospodarske potrebe.

Stari Egipt: izobraženi pisarji.

Stari vek – 19. stol. : opismenjujejo se zgolj privilegirani sloji.

Izum tiska (Gutenberg, 15. stol. )

Težje po uveljavitvi pismenosti v času protestantizma. (P. Trubar)

Uvedba splošne šolske reforme 1774, cesarica Marija Terezija (Habsburška monarhija).

"Ohranilo se je gradivo osnovne šole Trnovo, kjer je učitelj sredi 18. stoletja zapisoval, zakaj otroci
ne hodijo k pouku, in je pogosto zapisal: dela doma, dela v tovarni, ima zlomljeno nogo, nima čevljev …,
skratka vidimo, da je bil ta obisk zelo šibak…

Dejavniki, ki so vplivali na razvoj množičnega šolstva:

Modernizacijski procesi: industrializacija, urbanizacija, demokratizacija družbenega in političnega

življenja, oblikovanje nacionalnih držav.

ekonomski: specializacija poklicev

gospodarski: modernizacija družbe, gospodarska razvitost

Socialni: preventiva pred kriminalom in revščino, družbena promocija posameznika, vcepljanje vrednot
trdega dela, poštenosti in moralnosti.

Politični: vzgojiti poslušne državljane ter domoljubne državljane. Javna blaginja, moč in napredek
države. Z uveljavljanjem demokracije se je uveljavila potreba po pismenih volivcih.

Šolski sistem v modernih družbah kot javna INSTITUCIJA, ki je formalno odprt sistem za vse (ne
glede na spol, raso, družbeno poreklo, etnično pripadnost … ).

2. FUNKCIJE ŠOLE V MODERNIH DRUŽBAH

 Moderne družbe: diferencirane in kompleksne.

Funkcije šole v sodobnih družbah s stališča sociologije:

Socializacija (posredovanje kompleksnih znanj in veščin, vrednot, profesionalna oz. poklicna

kariera).

2) Prispeva k pridobljenemu družbenemu statusu in oblikovanje (delno) odprtega družbenega

sistema slojevitosti. Izobrazba je v sodobnih družbah dimenzija pridobljenega dr. statusa.

MERITOKRACIJA

Šola naj bi delovala kot mehanizem, ki omogoča razporejanje posameznikov na različno

zahtevne in različno nagrajene družbene položaje v skladu z njihovimi sposobnostmi in
prizadevnostjo.

Šola naj bi ukinila pomen dejavnikov pripisanega družbenega statusa (družinsko poreklo, spol,
ekonomski dejavnik ipd.).

Kritiki: Šola reproducira obstoječe družbene neenakosti! (dolžina šolanja je odvisna od

materialnih pogojev, vrednote in izobrazba staršev).

Stopnja izobrazbe se je izboljšala, vendar se je povečala konkurenca med ljudmi z enako

formalno izobrazbo.

V sodobnih družbah je formalna izobrazba sredstvo proti družbeni degradaciji. Manj

izobrazbe: slabše zaposlitvene možnosti, nižja kakovost življenja!

FUNKCIONALISTIČNI POGLED NA ŠOLO – ŠOLA IN SOCALIZACIJA

DÜRKHEIM

Glavna funkcija šole v modernih družbah – prenašanje vrednot in norm kulture. (prim. ZDA)

„ Družba lahko preživi le če obstaja zadostna stopnja homogenosti; šola ta homogenost krepi,
ohranja…“ → šola uči skupno zgodovino, državljanske vrednote, nacionalni jezik. –krepitev
družbene integracije.

Ustvarjanje družbene solidarnosti-> spojiti množico posameznikov v povezano celoto.

Posredovanje posebnih spretnosti. (predindustrijske družbe: starši prenašajo znanje).

Šola je model družbenega sistema: ne temelji na čustveni pripadnosti in ne na osebni izbiri.

Odnosi so formalizirani, skupni cilji, sodelovanje z drugimi. Otrok se nauči samo nadzorovanja
in samo obvladanja.

„Spoštovanje šolskih pravil je tisto, s čimer se otrok nauči spoštovati pravila na splošno, razvije
samonadzor, samoobvladovanje…To je prva iniciacija v resnost dolžnosti. Zdaj se začenja resno
življenje.“ (E. Dürkheim)

Povzetek: šolska socializacija : v šoli so formalizirani odnosi, isti cilji, članstvo v šoli ne temelji na
osebni izbiri (sodelovanje tudi z drugimi), strogo spoštovanje pravil. Šola kot model družbenega
sistema. Krepitev družbene integracije in solidarnosti te prenos splošnih vrednot.
 PARSONS

Moderne družbe posameznike obravnavajo po univerzalističnih merilih – merila enaka za vse. V

družbi je status pridobljen glede na dosežke, sposobnosti posameznika. Družinska socializacija
ne zadostuje v kompleksnih modernih družbah. Šola predstavlja most med družino in družbo
(pripravlja otroke na vlogo odraslega!).

Socializacija: šola kot antipod družine. Družina otroka obravnava po partikularističnih merilih
(otrok poseben, individualna merila). Šola pa deluje po univerzalističnih merilih (enaka pravila
za vse!). Znotraj družine je status pripisan, z izobraževanjem je status pridobljen.

Razporeja posameznike na določene družbene vloge glede na njihov uspeh in dosežke. Izvor,
etično, družinsko poreklo niso v šoli pomembni, temveč štejejo dosežki → Šole uveljavljajo
vrednoto dosežka.

ŠOLA KOT IDEOLOŠKI APARAT – KONFLIKTNE TEORIJE

Ali resnično šola posreduje univerzalne vrednote in načela večine?

Althusser (teorije ideologije): ŠOLA JE IDEOLOŠKI APARAT. Vceplja ideologijo, da si

nadrejeni svoj položaj zaslužijo in da je za podrejene sprejemljiv.

Šola kot korpus institucij ideološkega aparata države: privzgaja sprejemljive družbene oblike
obnašanja (poslušnost, podložnost – disciplina, sprejemanje avtoritete).

Šola prenaša ideologijo vladajočega razreda, legitimira obstoječe družbene odnose.

Reprodukcija znanj, veščin in spretnosti, ki jih zahteva družbena delitev dela.

Ideologija – sistem idej, prepričanj, ki naj bi posameznike prepričala, da je njihov položaj

nujen, naraven in normalen.

DRŽAVNI APARAT:

(1) - REPRESIVNI APARAT : vojska, sodišča, zapori, policija, vlada, uprava. Deluje s silo.

(2) - KORPUS IDEOLOŠKEGA APARATA: religija, množični mediji, družina, sindikati, politične
stranke in šola. Reprodukcija vladajočega razreda. Ohranjanje kapitalističnega sistema!

3. URADNI IN SKRITI KURIKULUM

Uradni: v zakonodaji, predpisane vsebine, cilji, postopki, načini ocenjevanja in napredovanja …

Bowles in Gintis → pojem skriti oz. prikriti kurikulum. → Posredno izražene zahteve, nenapisane
vrednote, norme, vzorci. Izrazijo se skozi učiteljeve reakcije, komunikacijo učitelj učenec.

Kako šole delujejo kot dejavnik socializacije?

Posamezniki pridobijo skozi šolanje različne izkušnje.

Šola odgovarja na ekonomske potrebe industrijskega kapitalizma.

Šole so hierarhično urejen sistem (sprejemanje hierarhije izven šole).

Naučijo se biti zunanje motivirani z zunanjimi nagradami (ocene, pohvale).

Poslušnost, disciplina.
Razdelitev šolskih vsebin na predmete ustreza tehnični delitvi dela v podjetju.

Šoli pripisujeta tudi pozitivne učinke: izkoreninjene nepismenosti, prispevek k osebnostni rasti.
Reprodukcija občutka nemoči.

Michael Apple: Kdo opravi izbor znanj, ki naj bi ga posredovali v šoli? ↓

Politika uradnega znanja (vsem niso enako dostopna vsa znanja).

Pomemben je tudi način kako so posredovana znanja, kakšen je hišni red, obredi, praznovanja, kaj je
dovoljeno in kaj ne.

4. RAZŠOLANJE ŠOLE

kritika organiziranega šolskega sistema, avtor filozof MILAN ILICH

Šola omejuje svobodo posameznika, z razvojem tehnologije in družbe izgublja vlogo posredovalke
znanja.

MEDIJI – posredniki znanja. Posameznik naj bi informacije izbiral glede na svoje zanimanje, medtem
ko šola posreduje predpisane vsebine.

Ostali alternative šolskemu sistemu: walfdorska šola, Postamn&Weingartner (pouk naj bi temeljil na
izkušnjah, zanimanju otrok, ki postavljajo vprašanja).

Kaj lahko nauči šola?

Šola posreduje znanje, ki omogoča posamezniku, da vstopa v kulturno dediščino človeštva. Funkcija
edukacije presega socializacijo. Edukacija se nanaša na iskanje resnice o svetu, preseganje
predsodkov in stereotipov, spodbuja kritično mišljenje in osebnostni razvoj posameznika!

Kljub kritikam šolskega sistema, reformam se ne moremo strinjati, da šola vzgaja le poslušne ljudi,
ohranja obstoječa razmerja znotraj družbe in je prenašalka državne ideologije.

Njena vloga je protislovna: ohranja obstoječe znanje in hkrati seznanja z mogočim. Posredovano
obstoječe znanje nas po eni strani podreja obstoječemu redu, po drugi strani pa daje moč, da se
obstoječemu upremo.

Šola odpira vrata k raziskovanju, osebnostni rasti in odkrivanju novega znanja!

Raziskave v zdravju kažejo, da ljudje z višjo formalno izobrazbo imajo višjo kakovost življenja, daljšo
življenjsko dobo, boljšo samozavest.

KULTURNI KAPITAL

BORDIUE: višji sloji imajo kulturni kapital (obvladajo jezik, način izražanja in druge vsebine, ki jih
ocenjujejo v šoli in to prevedejo v bogastvo in moč). Učenci, ki izhajajo iz višjih dr. slojev imajo
prednost v šoli, saj so bili že socializirani v dominantno kulturo, na tej socializaciji gradi šolski sistem.
Ta prednost jim omogoča boljše učne rezultate in posledično višjo formalno izobrazbo ter boljši
družbeni položaj. Otroci iz drugih dr. skupin (etične, religiozne, rasne) so v izhodišču prikrajšani.
(prim. Romski otroci). Bordiue ugotavlja, da šola ne posreduje kulture kot celote, temveč temelji na
kulturnih prvinah vladajočih družbenih skupin (reprodukcija neenakosti).
Drugi dejavnik neenakosti v šolanju

Sociolog Boudon: na izbor šole in dolžino šolanje mladi izhajajo iz svojega izvornega razrednega
položaja in težijo, k tem da ohranijo vsaj status staršev.

Materialne zmožnosti (dohodek družine) vpliva na dolžnost šolanja in doseženo stopnjo formalne
izobrazbe.

Izobrazba in ekonomski položaj staršev (ni nujno vedno!; otroci staršev z nizko izobrazbo ob čustveni
podpori dosegajo tudi visoko stopnjo formalne izobrazbe).

Družinsko vzdušje (motivacija, odnosi znotraj družine, povezanost dr. članov).

EKSPANZIJA ŠOLANJA – hitro naraščanje števila vključenih na sekundarno in terciarno stopnjo

izobraževanja (60. leta 20. stol.)

razmere: gospodarska rast, dvig življenjskega standarda, tehnološke spremembe …

Ideje: šolanje mora biti brezplačno, uveljavljanje pravičnosti, upoštevanje meritokracije, razvijanje
individualnih sposobnosti (šola kot družbeni korektor!).

Nekoč kot svobodna izbira posameznika, ki želi pridobiti izobrazbo : danes kot dolžnost in osebna
odgovornost posameznika, nujnost prilagajanja zahtevam trga.

Raven pismenosti – indikator razvitosti družbe.

VSEŽIVLJENSKO IZOBRAŽEVANJE

izvor 60. leta (ekspanzija šolstva)

namen: krepitev pravičnosti v izobraževanju

šolanje kot pravica posameznika (prilagajanje gospodarstvu in trgu zaradi zaposlovanja, omogočanje
kompetentnosti delovne sile). je v sodobnih družbah postalo nujnost, kajti nenehno se je potrebno
prilagajati nepredvidljivim zahtevam trga. Razvijanje spretnosti, veščin in stalno usposabljanje
povezano z zahtevami gospodarstva in delodajalca (ekonomistično pojmovanje koncepta).

Kdo se večinoma vključuje v programe vseživljenjskega učenja? Ljudje, ki so dobili v mladosti višjo
formalno izobrazbo. Večinoma gre za motivirane in uspešne pripadnike in pripadnice srednjih in višjih
družbenih slojev.

FORMALNO IZOBRAŽEVANJE : organizirano, javni šolski sistem, ocenjevanje, formalna stopnja

izobrazbe.

NEFORMALNO IZOBRAŽEVANJE: različne oblike sistematičnega izobraževanja, ki poteka zunaj šol

(tečaji, UNI 3 življ.obdobje, avtošola…), se ne ocenjuje, potrdilo.

INFORMALNO IZOBRAŽEVANJE: spontano, priložnostno v vsakdanjem življenju (prim. socializacija).