Khidranti

NAROČNIK: RS, Ministrstvo za obrambo,
Kardeljeva ploščad 25, Ljubljana
RS, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport,

Trg OF 13, Ljubljana
RS, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo

Dunajska 54, Ljubljana
IZVAJALEC: Univerza v Ljubljani

Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo
Jamova 2, 1000 Ljubljana
PROJEKT: d-66
Pogodba št. 3311-02-828-720 št. 2511-02-200038
Delovanje javnih vodovodnih omrežij kot hidrantnih omrežij
Končno poročilo o projektu
Izvod: 1 2 3 4
Ljubljana, oktober 2004
odgovorni nosilec projekta

prof. dr. Franci Steinman
Delovanje javnih vodovodnih omrežij kot hidrantnih omrežij - Končno poročilo
Pregledni list o poročilu
Številka projekta v arhivu UL FGG KMTe: d 66 KMTe
Naročnik: Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje

Ministrstvo za okolje in prostor
Naslov poročila: Delovanje javnih vodovodnih omrežij kot hidrantnih omrežij
Ključne besede: vodovod, požar, hidranti, javna služba
Kratka vsebina: V končnem poročilu podajamo sintezo opravljenega dela projekta, ki

predstavlja celoten potek večletnega dela na področju delovanja javnih
vodovodnih omrežij v funkciji hidrantnih omrežij. Neposredni namen
projekta je izdelati pristop, ki bo omogočal ustreznejši nadzor nad
izvajanjem standardov, ki jih zahtevajo tehnični predpisi, ki opredeljujejo
hidrantna omrežja. Glavna cilja projekta sta bila izdelava metodologije za
enotno vodenje evidenc javnih vodovodnih sistemov v Republiki Sloveniji
in razvoj orodij za spremljanje stanja vodovodnih omrežij z vidika
izpolnjevanja pogojev v primeru njihovega delovanja kot hidrantnih
omrežij.
Analize, rezultati in ugotovitve naloge so privedle do sinteze, izdelane v

obliki osnutka novega pravilnika o zagotavljanju ustreznega delovanja
zunanjih sistemov za oskrbo z vodo za gašenje. Z njim so podana strokovna
izhodišča s pojasnili in možne variantne rešitve. Eden ključnih problemov,
na katerega rezultati predstavljenega projekta odgovarjajo, je tudi prikaz
možnosti izboljšanja organiziranosti izvajanja nalog oskrbe z vodo za
gašenje, saj te naloge nikjer niso opredeljene kot javna gospodarska služba.
Datum: oktober 2004
Vodja naloge: prof. dr. Franci Steinman, univ. dipl. inž.. gradb.
Nosilec naloge: prof. dr. Franci Steinman, univ. dipl. inž.. gradb.
Sodelavci: doc. dr. Primož Banovec, univ. dipl. inž.. gradb.

mag. Leon Gosar, univ. dipl. inž.. gradb.
Sašo Šantl, univ. dipl. inž. gradb.
Daniel Kozelj, abs. VKI
str. 2
KAZALO
1 VSEBINA IN OPIS PROJEKTA ............................................................................................................. 4
1.1 IZHODIŠČE IN OPREDELITEV PROBLEMA ..................................................................................................... 4
1.2 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE ....................................................................................................................... 5
2 PREGLED DOSEDANJIH POROČIL..................................................................................................... 7
2.1 PRVO VMESNO POROČILO (NOVEMBER 2002) ............................................................................................ 7
2.1.1 Razvoj klasifikatorjev za analizo javnih vodovodnih omrežij ............................................................ 9
2.1.1.1 Klasifikacijsko umeščanje vodovodnih sistemov in določitev enoličnega identifikatorja le-teh ............ 10
2.1.1.2 Izhodišča za razvoj identifikatorjev vodovodnih sistemov..................................................................... 11
2.1.2 Modeliranje sistemov za oskrbo z vodo ........................................................................................... 13
2.1.2.1 Standardi oskrbe z vodo ......................................................................................................................... 14
2.1.2.1.1 Poraba vode .................................................................................................................................... 15
2.1.2.1.2 Tlaki ............................................................................................................................................... 15
2.1.2.1.3 Pretočne hitrosti.............................................................................................................................. 17
2.1.3 Načrtovanje posegov na sistemih za oskrbo z vodo in infrastrukturi za zagotavljanje požarne
varnosti ............................................................................................................................................ 17
2.1.4 Analiza vodovodnega sistema.......................................................................................................... 18
2.1.5 Programska oprema EPANET......................................................................................................... 18
2.1.6 Modeliranje omrežja za oskrbo z vodo za potrebe gašenja požarov ............................................... 20
2.1.7 Zaključek.......................................................................................................................................... 23
2.2 DRUGO VMESNO POROČILO (MAREC 2003) .............................................................................................. 24
2.2.1 Razvoj skupnih identifikatorjev vodovodnih sistemov...................................................................... 24
2.2.2 Analiza vodovodnih sistemov z vidika njihove ustreznosti kot hidrantnih omrežij .......................... 25
2.2.3 Zaključki in usmeritve...................................................................................................................... 25
2.3 TRETJE VMESNO POROČILO (OKTOBER 2003)........................................................................................... 26
2.3.1 Analiza vodovodnih sistemov z vidika njihove ustreznosti kot hidrantnih omrežij .......................... 26
2.4 ČETRTO VMESNO POROČILO (APRIL 2004) ............................................................................................... 29
2.4.1 Predpisi in pogoji za delovanje javnih vodovodnih sistemov kot zunanjih hidrantnih omrežij ....... 30
2.4.1.1 Širši zakonodajni okvirji in pogoji ......................................................................................................... 32
2.4.1.2 Področni predpisi in drugi pogoji ........................................................................................................... 36
2.4.1.3 Pojasnilne in dopolnilne ureditve ........................................................................................................... 41
2.4.2 Vrednotenje hidrantnih omrežij z vidika zanesljivosti delovanja in določanje predelov z
istočasnostjo požarov....................................................................................................................... 44
2.4.2.1 Vrednotenje hidrantnih omrežij z vidika zanesljivosti delovanja ........................................................... 44
2.4.2.2 Potrebne količine požarne vode in istočasnost požarov.......................................................................... 48
3 DELO DO ZAKLJUČKA PROJEKTA.................................................................................................. 52
3.1 UMERJANJE IN IZBOR MERILNIH MEST HIDRAVLIČNIH CEVOVODNIH MODELOV Z UPORABO GENETSKIH
ALGORITMOV ........................................................................................................................................... 52
3.1.1 Osnove zbiranja podatkov iz izvedenih meritev na vodovodnih sistemih ........................................ 52
3.1.2 Umerjanje hidravličnih modelov vodovodnih sistemov ................................................................... 54
3.1.3 Izbor merilnih mest za umerjanje hidravličnih modelov.................................................................. 57
3.1.4 Uporaba genetskih algoritmov kot optimizacijskega orodja ........................................................... 58
3.2 PREGLED NEMŠKE SMERNICE DVGW W 405 .......................................................................................... 59
3.3 SINTEZA DELA - PREDLOG PRAVILNIKA ................................................................................................... 60
3.3.1 Osnutek Pravilnika o zagotavljanju ustreznega delovanja zunanjih sistemov za oskrbo z vodo za
gašenje ............................................................................................................................................. 62
3.3.2 Komentar vsebine osnutka pravilnika.............................................................................................. 75
4 ZAKLJUČKI IN PREDLOGI................................................................................................................. 77
5 LITERATURA ....................................................................................................................................... 80
6 PRILOGE ............................................................................................................................................... 83
6.1 SEZNAM PRILOG IZ VMESNIH POROČIL ..................................................................................................... 83
6.2 SEZNAM PRILOG KONČNEGA POROČILA (OKTOBER 2004): ....................................................................... 83
str. 3
1 Vsebina in opis projekta
1.1 Izhodišče in opredelitev problema
Zakon v varstvu pred požarom (Ur.l. RS 71/93) v 35. členu, 3 odstavek predpisuje, da morajo
biti v objektih za primer požara pripravljeni oprema, naprave in druga sredstva za varstvo
pred požarom, ki jih je potrebno vzdrževati v skladu s predpisi. Pravilnik o tehničnih
normativih za hidrantna omrežja za gašenje požarov (Ur.l. RS 30/91) predstavlja osnovni
tehnični predpis, ki mu mora hidrantno omrežje ustrezati, da ga lahko spoznamo za tehnično
ustrezno hidrantno omrežje. Slednje je tudi podlaga za uspešen zaključek upravnih
postopkov. Stanje hidrantnih omrežij se nadzira na podlagi predpisane metodologije, ki jo
opredeljuje Pravilnih o preizkušanju hidrantnih omrežij (Ur.l. RS 22/95). Letno se objavlja
seznam pooblaščenih izvajalcev za preizkušanje hidrantnih omrežij (Ur.l. 15/01). Izvajalci
nadzora izvajajo nadzor hidrantov, vendar glede na kompleksnost vodovodnih omrežij ni
mogoče na tako enostaven način zagotoviti ustreznosti hidranta oz. hidrantnega omrežja.
Razlog za to je, da so vodovodni sistemi dinamičen sistem in zato meritev parametra v
določenem časovnem obdobju še ne zagotavlja ustreznosti tega parametra v celotnem
obdobju obratovanja vodovodnega sistema (preko celega leta, tudi v času pomanjkanja vode).
Ustreznosti hidrantnega omrežja nadzira v skladu s 50. členom Zakona o varstvu pred
požarom Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred požarom, ki deluje v sklopu
inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Sicer ustrezno zastavljene
zakonske in institucionalne podlage pa bi bilo potrebno učinkoviteje povezati in nadgraditi s
sistemom, ki bo omogočal tudi enostavnejše spremljanje navedene zakonodaje.
Za izboljšano implementacijo zakonodaje, ki obravnava delovanje javnih vodovodnih omrežij

kot hidrantnih omrežij bi bilo potrebno sistematično urediti sistem zbiranja podatkov o stanju
hidrantnih omrežij, s čimer bi izboljšali preglednost stanja hidrantnih omrežij. Zato
predstavlja pomembno izhodišče tudi potreba po sistemu enoličnega identificiranja javnih
vodovodnih omrežij za različne uporabnike. Hidrantno omrežje je le ena od funkcij, ki jih
lahko zagotavlja javno vodovodno omrežje, za katero so pristojne lokalne skupnosti oz. v
njihovem imenu upravljalec vodovodnega sistema.
Navedena izhodišča, ki opredeljujejo problem, ki je predmet raziskave, opredeljujejo tudi

kompleksnost problema, ki jo lahko identificiramo po sledečih točkah:
o Zahtevnost obravnavanega pojava, saj se hidravlika vodovodnih omrežij obnaša kot

dinamičen sistem, v katerem je medsebojni vpliv elementov zelo močan, kar pomeni tudi
to, da se lahko obnaša močno nelinearno.
o Obseg potrebnih analiz, saj je na primer v naselju z okoli 6000 prebivalci lahko tipičen
analiziran vodovodnih sistem sestavljen iz okoli 1000 cevi, 1200 odjemnih mest, nekaj
črpalk, tlačnih con, vodohranov in okoli 400 hidrantov. Vse navedene elemente je
potrebno vključiti v analizo, saj ima vsak od njih močno opredeljujoč vpliv na celoten
vodovodni sistem. Za analizo je torej potrebno učinkovito obvladovati širok nabor
vhodnih podatkov s številnimi potencialnimi odločitvenimi spremenljivkami.
str. 4
o Prostorska in časovna razporeditev potreb po požarni vodi je lahko izredno pestra, saj se
lahko požarni dogodek zgodi kjerkoli na območju, do katerega seže vodovodni sistem,
kadar deluje kot hidrantno omrežje.
o Divergentnost ciljev, ki jih z upravljanjem vodovodnega omrežja skušamo zasledovati, saj

na primer v odnosu med zagotavljanjem kakovosti pitne vode in zagotavljanjem potreb po
požarni vodi nastopa osnovni konflikt. Za zagotavljanje kakovostne pitne vode so boljši
manjši premeri cevi, saj v njih voda ne zastaja, požarni dogodki pa zahtevajo večje
premere cevi.
Viri, ki opredeljujejo potrebo po tej raziskavi so:
1) Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (ReSNV, Ur.l. RS 56/02);

poglavje 3.4 Viri ogrožanja nacionalne varnosti Republike Slovenije, poglavje 4.5 Politika
varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, poglavje 5.1 Temelji sistema nacionalne
varnosti, poglavje 5.2 Upravljanje, vodenje in organiziranost sistema nacionalne varnosti
– sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
2) Nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (NPVND, Ur.l. RS

44/02); poglavje 2.1.9 Poselitev, poglavje 4.1.9.2 Požari na gradbenih objektih, poglavje 6
Smernice za razvojno in raziskovalno delo.
Raziskava se vklaplja tudi v vse cilje 1, 3 in 7 v smislu opredelitve SGRS, saj bi napredne
razvojne tehnologije, ki smo jih razvili in aplicirali, mogoče tudi vpeljati na tujih trgih
intelektualnih storitev v tujini, saj se rešuje probleme vezane na zagotavljanje splošne
varnosti gospodarstva in prebivalstva. Pri tem se izboljšuje tudi delovanje pristojnih državnih
institucij, ki so zadolžene za nadzor nad izvajanjem storitev javnih vodooskrbnih sistemov in
požarne varnosti vezane nanjo.
1.2 Namen in cilji raziskave
Neposredni namen naloge je bil izdelati sistem, ki bo omogočal ustreznejši nadzor nad
izvajanjem standardov, ki jih zahtevajo tehnični predpisi, ki opredeljujejo hidrantna omrežja.
S tem je možno doseči izboljšan nivo požarne varnosti v primerih, kadar vodni vir za gašenje
požarov predstavlja javno vodovodno omrežje.
Ker pa imajo javna vodovodna omrežja tudi druge cilje (zagotavljanje kakovostne pitne vode,
zanesljivost oskrbe, ustrezna cenovna politika, razvojni cilji, idr.) pa predstavlja dodaten
namen raziskave tudi opredelitev identifikatorjev za vodovodne sisteme, da bi bilo mogoče iz
različnih vidikov usklajevati zahteve, katerim mora določeni javni vodovodni sistem zadostiti.
Glavna cilja raziskave sta bila:
1) Izdelava metodologije za enotno vodenje evidenc javnih vodovodnih sistemov v

Republiki Sloveniji, ki bo služila kot osnovno orodje za identifikacijo vodovodnih
sistemov. Ta metodologija omogoča enolično opredeljevanje vodovodnih sistemov in na
ta način spremljanje različnih funkcionalnih elementov, ki so prisotni v različnih
institucijah.
str. 5
2) Razvoj orodij za spremljanje stanja vodovodnih omrežij z vidika izpolnjevanja pogojev v

primeru njihovega delovanja kot hidrantnih omrežij. V ta sklop spada analiza predpisanih
pogojev in razmer ter razvoj ustreznih standardov (tj. nivoja storitev). Podan je tudi
predlog načina njihove implementacije, skupaj z metodološkimi orodji, ki to omogočajo.
Podrobnejša opredelitev ciljev po obeh omenjenih temah:
1) Za realizacijo prvega cilja je bilo treba uskladiti metodologije obstoječih evidenc

vodooskrbnih sistemov, predvsem v delu, ko delujejo kot hidrantna omrežja. Poleg tega je
bila razvita metodologija za urejen sistem identifikatorjev, na podlagi katerih je bilo
mogoče razviti sistem klasifikacije in identifikatorjev za ustrezno povezovanje evidenc
vodovodnih sistemov. Enolična identifikacija vodovodnih sistemov je potrebna zaradi
ustrezne komunikacije med različnimi subjekti, ki do sedaj razvijajo različne (samostojne)
klasifikacije in sisteme identifikatorjev za enolično določanje vodovodnih sistemov.
2) Za realizacijo drugega cilja, ki se navezuje na analizo delovanja javnih vodovodnih

sistemov kot hidrantnih omrežij, je bilo uporabljeno znanje in izkušnje s področja
modeliranja hidravlike vodovodnih sistemov. Pri tem se uporablja kombinacija
matematičnega modeliranja hidravlike vodovodnih sistemov, izbora merilnih mest za
zbiranje podatkov na vodovodnih sistemih, umerjanje parametrov hidravličnih modelov
vodovodnih sistemov in vrednotenje vodovodnih omrežij z vidika zanesljivosti delovanja
kot hidrantnega omrežja. Uporaba sodobnih orodij, ki slonijo na matematičnem
modeliranju vodovodnih omrežij in optimizacijskih tehnik na osnovi genetskih
algoritmov, sodijo v sam vrh sodobnih raziskav na tem področju. S temi analizami je
mogoče identificirati eventualne neustreznosti območij požarne varnosti, ki zagotavljajo
požarno vodo iz javnega vodovodnega sistema, določiti tudi sanacijske ukrepe in
prioritetna področja sanacij na vodovodnih sistemih. Analizirani sta bili domača in
mednarodna zakonodaja, da bi se pojasnilo ozadje za predpise in standarde s področja
zagotavljanja varnosti pred požarom s pomočjo javnega vodovodnega sistema.
Sinteza opravljenega dela, analize, rezultati in ugotovitve naloge so privedle do osnutka

novega pravilnika o zagotavljanju ustreznega delovanja zunanjih sistemov za oskrbo z vodo
za gašenje. Z njim smo podali strokovno izhodišče, opremljeno s pojasnili, pa tudi z odprtimi
vprašanji, kjer so možne variantne rešitve. Po usklajevanju pogledov različnih subjektov
lahko pričakujemo ureditev področja na način, primeren za slovenske razmere.
str. 6
2 Pregled dosedanjih poročil

Pregled dosedanjih poročil zajema ključne vsebine štirih vmesnih poročil o poteku projekta
»Delovanje javnih vodovodnih omrežij kot hidrantna omrežja«. Poglavje je razdeljeno na štiri
podpoglavja, kjer vsako predstavlja vsebino enega vmesnega poročila za posamezna časovna
obdobja celotnega trajanja projekta.
2.1 Prvo vmesno poročilo (november 2002)
Vodovodni sistemi predstavljajo enega od stebrov komunalne opremljenosti, ki je

življenjskega pomena iz več ozirov, zato je tudi obravnavana v okviru različnih zakonodaj. Z
njimi se vzpostavlja pravni okvir za realizacijo javnega in skupnega interesa pri delovanju
vodovodnih sistemov. Razlog za to, da so vodovodni sistemi pod posebnim nadzorom
javnosti, je, da opravljajo številne funkcije, tudi dejstvo, da sami zase pa predstavljajo naravni
monopol. Zato je tudi izvajanje vodooskrbe obvezna javna služba v pristojnosti lokalnih
skupnosti.
Funkcije, ki jih opravljajo vodovodni sistemi so:

o dobava ustreznih količin vode uporabnikom,
o dobava vode pod ustreznim tlakom uporabnikom,
o dobava vode ustrezne temperature uporabnikom,
o dobava vode ustrezne kakovosti uporabnikom,
o dobava vode uporabnikom za ustrezno ceno storitve,
o delovanje vodovodnih omrežij kot hidrantnih omrežij v času požara (če je to mogoče),
o ustrezen nivo spremljevalnih storitev za uporabnike,
o ustrezen nivo zanesljivosti delovanja vodovodnih sistemov (maloštevilni lomi in druga
izredna stanja na vodovodnem sistemu, zaradi katerih je lahko motena dobava vode)
o časovna dimenzija delovanja vodovodnih sistemov (dolgoročno naravnan razvoj)
o sprejemljivi okoljski vplivi delovanja vodovodnih sistemov (zlasti izraba vodnih
virov, konkurenčna raba vode idr),
o družbeni vidik vodovodnih sistemov in potrebe po kakovostni pitni vodi.
Optimalno upravljanje vodovodnih sistemov je stalen izziv za širok nabor disciplin oz.
strokovnjakov, ki se z njimi ukvarjajo. Ob vseh navedenih elementih, ki so ključnega pomena
za razvoj družbe, spremlja delovanje vodovodnih omrežij pester nabor subjektov:
o RS, Ministrstvo za zdravstvo – kakovost vode v vodovodnih sistemih
o RS, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo – cena vode, standardi oskrbe z vodo,
razvojni programi, raba in razvoj vodnih virov,
o RS, Ministrstvo za obrambo, delovanje vodovodnih sistemov kot virov vode v primeru
naravnih in drugih nesreč,
str. 7
o RS, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, razvoj vodovodnih sistemov

kot eden od ključnih elementov za razvoj ruralne krajine, raba vode za prehrambeno
industrijo, za napajanje živali, idr.,
o Vlada RS, Statistični urad RS, spremljanje stanja vodovodnih sistemov in nanje
vezanih finančnih transakcij,
o RS Ministrstvo za finance, javnofinančni tokovi vezani na izvajanje storitev dobave
vode,
o RS, Ministrstvo za gospodarstvo, saj so voda in vodovodni sistemi osnovni
infrastrukturni element za razvoj gospodarstva (npr. turizma),
o Individualni uporabniki vode (pravni in fizični subjekti) in njihovi zastopniki (organi
za varstvo interesov potrošnikov),
o Lokalne skupnosti, v katerih pristojnosti je izvajanje javne službe vodovoda,
o Izvajalci javne službe (javna podjetja, ki izvajajo vodooskrbo), in drugi (NVO).
Vsi ti subjekti imajo na enak obravnavani sistem (sistem oskrbe s pitno vodo) različne
poglede, oziroma opazujejo sisteme iz različnih zornih kotov, kar prikazuje naslednja slika:
ORGANIZACIJSKE
PERSPEKTIVE
TEHNIČNA
PERSPEKTIVA
podatkovni model
analiza stroškov dialektika (Hegel)
in koristi
Vladar (Machiavelli)
analiza odločitev
sistemska analiza Sun Tszu
ORGANIZACIJSKE
SKUPINE
TEHNOLOGIJA POSAMEZNIKI
potrebe (Maslow)
indiv. percepcija
indiv. realnost
OSEBNE
intuicija
PERSPEKTIVE
Slika 1: Večperspektivnost pogledov na polje obravnave (Linstone 1984)
Za potrebe »celovitih« analiz je potrebno prikazano večperspektivnost reducirati in različne

perspektive medsebojno uskladiti, kar je osnovna naloga sodelovanja različnih strokovnjakov.
Pri tem želimo posebej izpostaviti položaj osebnih perspektiv, ki ga je potrebno jemati v
določenem okviru strogo individualno (osebna odgovornost, obligacijsko pravo ipd.), v
smislu realizacije kompleksnih (družbenih) ciljev, kar vodovodni sistemi vsekakor so, pa je
individualne pogled nujno potrebno tudi agregirati (institucionalizirati).
str. 8
2.1.1 Razvoj klasifikatorjev za analizo javnih vodovodnih omrežij
Enolična identifikacija vodovodnih sistemov je potrebna zaradi ustrezne komunikacije med

različnimi subjekti, ki so do sedaj že razvijali različne (samostojne) klasifikacije in sisteme
identifikatorjev za enolično določanje vodovodnih sistemov.
Tako smo lahko zasledili naslednje identifikacijske ključe, ki so trenutno v uporabi v RS, za
potrebe identifikacije vodovodnih sistemov.
1) Ministrstvo za zdravstvo
V evidenci RS Ministrstva za zdravstvo je 1745 sistemov za dobavo vode, ki so predmet

monitoringa kakovosti pitne vode. To izredno veliko število evidentiranih vodooskrbnih
sistemov zajema tako velike sisteme velikih mest, predvsem pa majhne in tudi
individualne vodooskrbne sisteme, ki so v javnem interesu.
Evidenca je oblikovana na podlagi zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter
snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS 52/2000 in 42/2000). Kontrola ustreznosti se
izvaja na osnovi HACCP sistema. Zakon zavezuje tudi k medresorskemu povezovanju
(29. člen). Na podlagi tega zakona so sprejeti Pravilnik o zdravstveni ustreznosti pitne
vode (Ur.l. RS 52/2000), Pravilnik o načinu odvzemanja vzorcev in metodah za
laboratorijsko analizo pitne vode (Ur.l. RS 52/2000) in Pravilnik o monitoringu pesticidov
v pitni vodi in virih pitne vode (Ur.l. RS 38/2000), ki podrobneje opredeljujejo način
spremljanja kakovosti pitne vode.
2) RS, Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje
Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje vodi v sklopu GIS-UJMA

pregledno evidenco vodovodnih sistemov v RS. Izdelana evidenca je verjetno prostorsko
najpopolnejša evidenca, ki pokriva celotno območje RS, s čemer lahko dobimo tudi
najboljše izhodišče za prostorske obdelave podatkov o vodovodnih sistemih.
Evidenca pa je lokacijsko nenatančna, poleg tega pa so vanjo vključeni le podatki o
glavnih cevovodih, drugih podatkov o prostorskih elementih pa ni. Poleg tega na
prostorsko bazo podatkov niso vezani drugi atributi kot so: upravljalec omrežja, premer
cevi itd.
3) Statistični urad RS
Statistični urad RS v okviru programa statističnih raziskovanj in vprašalnikov VOD-2v

spremlja osnovne kazalnike o vodovodnih sistemih v RS. Ob pregledu statističnih
raziskovanj smo ugotovili, da je njihova uporabnost za naše namene zelo omejena, saj se
verifikacija raziskovanj ne izvaja tako dosledno, da bi lahko imeli dovolj zaupanja v
specifični, neagregirani podatek. Kljub temu podatki o raziskavi VOD 2v predstavljajo
pomembne raziskave trendov na nacionalnem nivoju.
4) Druge evidence na nivoju RS
Na nivoju RS obstaja še nekaj evidenc, ki jih bo potrebno verificirati tekom nadaljnjega

razvoja. Ena od njih se nahaja tudi na UL FGG, izdelali pa smo jo v okviru izdelave
študije pregleda cene vode v RS (priloga 1 prvega vmesnega poročila).
str. 9
Da bi ustrezno uskladili identifikacijske pristope različnih uporabnikov, smo morali v prvem

koraku opredeliti namen klasifikacijskega umeščanja in teorijo, ki opredeljuje način k
pristopu klasifikacijskega umeščanja.
2.1.1.1 Klasifikacijsko umeščanje vodovodnih sistemov in določitev

enoličnega identifikatorja le-teh
Ugotovimo lahko, da je zahtevnost realizacije splošno veljavnih in zakonsko določenih načel

in pravil gospodarjenja z vodami in gospodarjenja z vodnimi sistemi tisto gonilo, ki usmerja
raziskave v smer izboljšanega abstraktnega opredeljevanja teh sistemov. Enega od osnovnih
mehanizmov za zmanjšanje kompleksnosti abstraktnih sistemov predstavljajo (po možnosti
standardizirane) klasifikacije, s katerimi elemente sistema s sorodnimi karakteristikami
"uskupinjamo" (združujemo, grupiramo) in na ta način zmanjšujemo število informacij, ki jih
potrebujemo za določanje oz. obravnavanje abstraktnih sistemov.
Za takšen namen opredeljeni problem identifikacije vodovodnih sistemov poenostavimo s

sledečimi klasifikacijskimi opredelitvami:
1. podatki, ki opredeljujejo vodovodni sistem (najširše gledano), ki ga sestavljajo
naslednji elementi:
− subjekti (fizične in pravne osebe),
− objekti in
− relacije med njimi;
2. sistem podatkov, ki se nanašajo na navedene elemente, opredeljujemo z naslednjimi
vsebinami:
− tehnične vsebine,
− ekonomske vsebine in
− pravne vsebine.
S tem lahko opredelimo okolje kot je prikazano na naslednji sliki, s tremi glavnimi osmi
(dimenzijami) analitskega prostora.
3. podatki in elementi so umeščeni v času in prostoru;

4. viri podatkov so lahko različni (izmerjeni, ocenjeni, predpisani, modelirani, idr.);
5. glede na potrebe po odločanju (analizi) sistema gospodarjenja z vodami so podatki
različno agregirani in s tem pripravljeni za:
− strateško,
− taktično in
− operativno odločanje.
str. 10
Slika 2: Opredelitev analitskega prostora za obravnavanje vodovodnih sistemov
Kot je razvidno, smo iz klasifikacijskih okvirjev izpustili družbene (sociološke) vidike ter
individualno dojemanje (percepcijo). To smo lahko storili zato, ker se te kategorije
artikulirajo preko mehanizmov opredeljenih v pravnih vsebinah, na primer: sodelovanje
posameznikov kot lastnikov (obligacijsko pravo – civilnopravno razmerje), preko
vključevanja v predpisane procese (javne razprave), omogočenih z vključevanjem v formalne
ali neformalne organizacijske skupine (društva, NVO, idr.).
Za celostno obravnavanje vodovodnih sistemov je potrebno povezati vse navedene vidike

(dimenzije) v popoln, enoten, dobro prehoden, abstraktni analitski prostor, za katerega veljajo
naslednje značilnosti:
o Popolnost analitskega prostora pomeni, da je mogoče vsak podatek umestiti v določeno
strukturo in da tako ne obstajajo elementi izven analitskega prostora. Popolnost
zagotavljamo z načelom izčrpnosti (exhaustiveness) klasifikacij.
o Enotnost analitskega prostora zagotavlja standardizacija klasifikacijskih orodij, kar
pomeni, da enak klasifikacijski kriterij uporabljamo za opredeljevanje enakega vidika za
vse elemente (subjekte, objekte, relacije) v analitskem prostoru.
o Prehodnost analitskega prostora zagotavlja medsebojna relacijska povezanost elementov
v analitskem prostoru, ki omogoča enolične prehode med klasifikacijami. Z relacijami
med subjekti in objekti je mogoče vzpostaviti tudi podatkovne modele procesov in tudi s
prehodnostjo preko procesov prehajati med različnimi klasifikacijskimi orodji
(klasifikacije kot dimenzije oziroma kot vidiki).
Matematično lahko popolnost analitskega prostora relativno enostavno opredelimo tudi kot
zahtevo po polnosti verjetnostnega prostora. Matematično podlago za to je najti v orodjih, ki
jih definira Bayesova pogojna verjetnost.
2.1.1.2 Izhodišča za razvoj identifikatorjev vodovodnih sistemov
Osnovna klasifikacija vodovodnih sistemov naj bi bila vezana na fizično prepoznavo

določenega elementa vodovodnega sistema na določeni lokaciji. Vendarle je tovrstna
klasifikacijska (identifikacijska) opredelitev šibka, saj je metoda »prepoznave« vodovodnega
str. 11
sistema na določeni lokaciji vendarle lahko prepuščena v veliki meri tudi subjektivni presoji.
Pri takem pristopu bi se izpostavili tveganjem, da bi vsako cev, ki jo registriramo na
določenem področju, »prepoznali« kot vodovodno cev oz. sistem.
Zato se je v smislu identifikacije vodovodnih sistemov potrebno nasloniti v čim večji meri na
že obstoječe klasifikacijske strukture, ki imajo še dodatno prednost, da so tudi vzdrževane.
Sistem, na katerega se v tej nalogi opiramo, je že povezan z zakonodajnimi vidiki in je

vzdrževan. Zakon o varstvu okolja (ZVO 93') opredeljuje, da je izvajanje storitev oskrbe s
pitno vodo javna služba v pristojnosti lokalnih skupnosti. Lokalne skupnosti (občine) pa so v
vzdrževani klasifikacijski bazi – Register Teritorialnih Enot (RTE). Poleg tega je za izdajo
gradbenih dovoljenj (in vodovodni sistemi se vedno gradijo na podlagi gradbenega
dovoljenja) pristojna državna uprava preko Upravnih Enot, ki imajo tudi svojo teritorialno
pokritost vezano na RTE.
Poleg lokalnih skupnosti so ključni subjekti, ki so vezani na delovanje vodovodnih sistemov

tudi upravljalci le-teh. Upravljalci so lahko organizirani v različne organizacijske oblike, v
skladu z zakonom o gospodarskih javnih službah (ZGJS Ur. l. RS 32/93). Pričeti postopek
enolične identifikacije upravljalcev vodovodnih sistemov je bil prikazan v prilogi 3 prvega
vmesnega poročila.
Pri identifikaciji vodovodnih sistemov se je potrebno zavedati pestrosti možnih stanj, ki se

pojavijo v odnosih vodovodni sistem – lokalna skupnost – upravljalec:
o ena lokalna skupnost ima lahko več neodvisnih vodovodnih sistemov (primer občine
Brezovica pri Ljubljani),
o en upravljalec lahko upravlja več vodovodnih sistemov (primer koncesijsko upravljanje
ali upravljanje dela sistema),
o več lokalnih skupnosti ima lahko v lasti skupne dele vodovodnih sistemov (primer
magistralni vodi, skupne naprave za pripravo pitne vode),
o upravljalec vodovodnega sistema se lahko spreminja,
o v primeru delitve lokalne skupnosti ali spreminjanja meja so skupni infrastrukturni sistemi
predmet dogovora o delitvi skupne infrastrukture (primer Mestna občina Ljubljana in nove
občine), itd.
Glede na to je očitno, da ima upravna enota, kot izdajatelj gradbenega dovoljenja za dele
sistemov pomembno vlogo pri identifikaciji sistemov, vendar ne kot sistemov, temveč pri
identifikaciji posameznih elementov sistema (črpališča, zacevitve, objekti, vodohrani idr). Iz
tega izhaja, da bo verjetno potrebno k identifikaciji vodovodnih sistemov v primeru
kompleksnih sistemov pristopiti preko identifikacije podsistemov, za katere je mogoče
enolično določiti pristojnost določene lokalne skupnosti ali združenja lokalnih skupnosti. Sam
identifikator (podsistema) bo torej opredeljen z negovorečo šifro, na karto pa bo mogoče
navezovati hierarhijo vodovodnega sistema, na način, ki je prikazan na naslednji shemi.
str. 12
sistem
Osnovni identifikacijski
podsistem nivo
elementi podsistema (objekti, naprave)
Na podsistem bo mogoče navezovati tudi enolične identifikatorje pristojnih subjektov. Eden

od možnih načinov je prikazan na naslednji sliki:
Izvorna pristojnost - lokalne skupnosti
VODOVODNI (pod)SISTEM
Pristojni upravni organ (Upravne

Upravljalci vodovodnih sistemov
enote)
Ostali standardizirani identifikatorji
Slika št. 3: Koncepti vezanih identifikatorjev, povzetih iz drugih, vzdrževanih klasifikacijskih

orodij
2.1.2 Modeliranje sistemov za oskrbo z vodo
Doseganje zadostne in zanesljive oskrbe z vodo, s katero se lahko zagotavlja tudi požarno
varnost, je pogojeno s poznavanjem osnov oskrbe z vodo, ki je hkrati podkrepljeno z
inženirsko prakso. Zaradi kompleksnosti oskrbe z vodo in pogojenostmi z drugimi področji in
naravnimi danostmi pa se danes, v času hitrega računalniškega napredka tudi na tem področju
vse bolj uvaja pristop z uporabo sodobne tehnologije, ki omogoča analitičen in natančen,
hkrati pa hiter vpogled v trenutno stanje ter predvidevanje in nadaljnje načrtovanje posegov v
prostor.
Eden od mejnikov analize v primeru hidrantnih omrežij je ocena in prikaz nivoja požarne
varnosti določenega območja, katero je namenjeno različni rabi in je tudi izpostavljeno
str. 13
različni požarni ogroženosti. Postopek pridobitve ocene in prikaza nivoja požarne varnosti
zahteva natančen pristop, ki se začne z pridobitvijo podatkov o vseh vplivnih parametrih, v
tako imenovani GIS obliki s spremljajočimi podatkovnimi bazami. Za zagotavljanje požarne
varnosti je treba pridobiti podatke o razpoložljivih virih in infrastrukturi za oskrbo z vodo in o
hidrantnih omrežjih, ki bi zagotavljala zadostne količine požarne vode, ter podatke o nivojih
požarne ogroženosti in ostale podatke, ki so pomembni za zanesljivo požarno varovanje
določenega območja.
Pridobljeni podatki in izvedene analize o nivoju požarne varnosti so osnova za nadaljnje delo,
ki zajema iskanje rešitev za zadovoljivo in zahtevano požarno varnost. V fazi načrtovanja se
pojavljajo različni robni pogoji, ki omejujejo prostor možnih posegov in ukrepov. Te robne
pogoje razvrstimo v tri glavne skupine (Slika 4). Pravni pogoji zajamejo pravice in predpise
(standarde, normative) za hidrantna omrežja za gašenje požarov, o spremljajočih sistemih za
oskrbo z vodo, kakor tudi vidike o varstvu okolja in urejanju prostora. Tehnični robni pogoji v
fazi načrtovanja določajo zadostne dimenzije cevovoda, zagotovitev zadostne količine vode
itd. Ekonomski robni pogoji pa zadevajo npr. upravljalce sistema, tj. pravne osebe, ki morajo
upoštevati ekonomske vidike za uspešno poslovanje.
Slika 4: Prikaz robnih pogojev
V širšem pomenu je načrtovanje in modeliranje infrastrukture za zagotavljanje požarne

varnosti, npr. sistemov za oskrbo z vodo kot hidrantna omrežja, enako načrtovanju in
modeliranju ostalim sistemom za oskrbo z vodo (pitna in tehnološka voda). Ali bo
infrastruktura za zagotavljanje požarne varnosti integrirani del ostale infrastrukture za oskrbo
z vodo, pa je zopet predvsem vprašanje iskanje optimalne rešitve, ki skuša zadostiti vsem
robnim pogojem.
2.1.2.1 Standardi oskrbe z vodo
V primeru uporabe vodovodnega omrežja želi uporabnik v trenutku, ko se priključi ali odpre
pipo, dobavo zadostne količine vode z zadostnim tlakom. Koliko vode bo v določenem
trenutku priteklo, je odvisno od dimenzij vodovodnih cevi in tlaka, pod katerim je dobavljena
voda. Zato je pomembna transportna zmožnost vodovodnega omrežja, da zagotavlja količino
vode, ki bi jo porabnik, potreboval v določenem trenutku.
str. 14
2.1.2.1.1 Poraba vode
Pri vodovodnih omrežjih se upoštevajo naslednje porabe:

o gospodinjska poraba,
o industrijska poraba in poraba v storitvenih dejavnostih,
o požarna poraba, če je možna oz. zahtevana.
Treba je upoštevati dnevna nihanja porabe, količine vode in faktorje s katerimi se določajo
srednje, minimalne in maksimalne dnevne, oz. letne porabe. V primerih, kjer ne obstajajo
natančnejši podatki o dejanski porabi, se privzema kot gospodinjsko porabo od 150 do 250 l/s
na prebivalca na dan, odvisno od socialnih in klimatskih pogojev.
Poraba vode
2
1,8
1,6
1,4
Koeficient porabe
1,2
0,8
0,6
0,4 Industrijska poraba

0,2 Gospodinjska poraba
0
0 4 8 12 16 20 24
Čas [h]
Slika 5: Shematični prikaz nihanja porabe v vodovodnem omrežju
Pri obravnavanju razmer pri zagotavljanju vode za napajanje hidrantnega omrežja, torej
potreb po požarni vodi, se pri modeliranju upoštevajo veljavni pravilniki. V Sloveniji se
trenutno upošteva Pravilnik o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov,
ki med drugim opredeljuje najmanjše količine vode potrebne za gašenje požara in to v 2 –
urnem trajanju. Količine se določajo, odvisno od velikosti naselja (števila prebivalcev),
odpornosti objekta proti požaru in kategorije tehnološkega procesa glede na ogroženost pred
požarom. Najmanjša količina vode v pravilniku je opredeljena z vrednostjo 10 l/s pa vse do
30 l/s.
2.1.2.1.2 Tlaki
Za dosego zahtevanih pretokov morajo biti v vodovodnem omrežju zagotovljeni tudi zadostni
tlaki. Pri gospodinjski in industrijski porabi se, če ni drugače predpisano, upoštevajo
dovoljeni tlak na mestu priključka med 2 in 7 bara. Seveda se v primerih kritičnih
obremenitev in stanj sistema (požar, izpad, sušno obdobje, …) dovoljujejo tudi nižji tlaki.
Zahtevane tlake ob požarni porabi prav tako obravnava omenjeni pravilnik, ki opredeljuje kot
najnižji dovoljeni tlak v zunanjem hidrantnem omrežju 2,5 bara, drugače se izračuna glede na
višino varovanega objekta. Vrednost 2,5 bara s hidravličnega vidika pomeni, da bi curek
vode, ki bi izhajal pod omenjenim tlakom dosegel teoretično višino 25 metrov, če ne bi bilo
nobenih izgub.
str. 15
Pomembno hidravlično dejstvo je, da sta tlak in pretok v neposredni soodvisnosti. To še

posebej pride do izraza prav pri požarni porabi. Slika 6 prikazuje enostaven primer vodnega
vira, ki se nahaja na nadmorski višini 50 m in dveh hidrantnih odvzemov (0 m.n.v.), ki sta
povezana z vodnim virom s cevovodom skupne dolžine 2000 m in premera 100 mm. V
primeru, ko ni porabe, je statični tlak v ceveh približno enak 5 barom. Ko pa se v
obravnavanem omrežju v hidrantnem odvzemu 2 hoče zagotoviti 10 l/s odvzema, tlak v tej
točki pade pod 1 bar (rezultate izračuna pokaže Slika 7), kar pa seveda ne zadostuje
zahtevanim standardom oskrbe s požarno vodo.
Vodni vir 50 m.n.v
10
00 Hidrantni
m Hidrantni
odvzem 1 odvzem 2
1000 m
0 m.n.v
Slika 6: Testni primer hidrantnega omrežja
Slika 7: Prikaz nihanja tlakov pri požarni porabi 10 l/s (premer cevi 100 mm)
Nastala težava se da rešiti na več načinov:

o s povečanjem premera cevi s 100 mm na 150 mm se zahtevani tlaki obdržijo tudi v
primeru požarne porabe,
o z dvigom tlaka v omrežju, na primer s črpalko za dvig tlaka na 10 barov pri vodnem viru,
oziroma z drugimi ukrepi, kar pa je predmet projektne dokumentacije.
str. 16
2.1.2.1.3 Pretočne hitrosti
Pretočne hitrosti v ceveh naj bi bile omejene s spodnjo mejo, ki je postavljena zato, da
preprečuje predolgo zadrževanje vode v cevovodu, in zgornjo mejo, ki pa poudarja
ekonomičnost in izogibanje velikih hitrosti v ceveh. Le-te povzročajo večje izgube, ki jih je
treba nadomestiti z višjimi dodanimi energijami v vodovodno omrežje, kar predstavlja
povečanje stroškov oskrbe z vodo. Sistemi za oskrbo z vodo naj bi bili načrtovani in izvedeni
za pretočne hitrosti pri srednji porabi med 0,8 in 1,4 m/s, kjer pa še sprejemljivo območje
predstavlja interval med 0,5 in 2,0 m/s. Izjemoma je v določenih okoliščinah (npr. v primeru
požara) dopustna najvišja hitrost pretoka do 3,5 m/s in (na vplivnem območju) kot najnižja
0,1 m/s. V razvodnih vodovodnih sistemih je možno, da v nekem določenem času celo ni
pretoka, kar pa kasneje zahteva izpiranje cevovoda s količino vode, ki mora biti enaka 10-
kratnemu volumnu vode v delu vodovoda, ki se izpira (Uradni list RS, 52/99).
2.1.3 Načrtovanje posegov na sistemih za oskrbo z vodo in infrastrukturi

za zagotavljanje požarne varnosti
Pri zagotavljanju zadostne oskrbe z vodo je eden najpomembnejših parametrov zadovoljiva

infrastruktura oskrbe z vodo in hidrantnega omrežja. Vsako delo, ki se izvrši na infrastrukturi
za zagotavljanje oskrbe z vodo, pomeni določen poseg v sistem, za kar so potrebna
investiranja. Da bi dobili čim večjo korist iz določenega posega in da bi prišlo do čim manj
neželenih posledic in stroškov, je treba kot del celostnega pristopa, ob upoštevanju
zakonodaje, opraviti potrebne raziskave glede hidravlične učinkovitosti možnega posega in
njegove ekonomske upravičenosti.
Pri takšnih nalogah pa se za uspešno načrtovanje in analizo v današnjih časih, ki omogoča vse
hitrejšo in učinkovitejšo obdelavo podatkov, vse bolj uporablja računalniško modeliranje. S
pravilno vzpostavljenim modelom, ki je umerjen (podprt z meritvami), sta analiza in
načrtovanje veliko enostavnejša, rezultati pa jasno predstavljeni udeležencem in organom
odločanja. Na Sliki 8 je predstavljen primer poteka, kot naj bi ga uporabljali pri predvidenih
posegih oz. aktivnostih.
Osnovni podatki o infrastrukturi Povratni podatki

- digitaliziranje podatkov (GIS podpora)
Povratni podatki
Meritve Analiza obratovalnih

stanj/razmer
Modeliranje
Umerjanje
modela Načrtovanje
novih posegov Storitev
Slika 8: Prikaz procesa modeliranja, analize in načrtovanja
Končni cilj je seveda, zagotavljanje ustreznosti (predpisanih, dogovorjenih) storitev.
str. 17
2.1.4 Analiza vodovodnega sistema
Računalniško modeliranje sistemov za oskrbo z vodo se opravi v večini primerov s pomočjo

matematičnega modela, katerega vzpostavimo s podatki o geometričnih, geografskih in
tehničnih lastnostih sistema. Za natančno modeliranje, ki bo dalo tudi verodostojne in potrjene
rezultate, so pomembne tudi izvedene dinamične meritve pretokov in tlakov v vodovodnem
sistemu ter natančni podatki o porabi.
Osnovni podatki, ki so potrebni za modeliranje vodovodnih sistemov, so:

o načrti vodovodnega omrežja,
o podatki o lastnostih cevovodov,
o podatki o vodnih virih in črpališčih,
o podatki o objektih na omrežju (črpalke, vodohrani, hidroforji, regulacijski ventili, itd.),
o lokacija in drugi podatki o izvajanih meritvah,
o trenutna in predvidena poraba vode,
o podatki o obratovanju in ostali pogoji.
Obseg in globina opravljenih analiz je odvisna od njihovega namena in problematike, ki se

pojavlja na sistemu (obratovanje, rekonstrukcija, novogradnje ipd). Glede na to, da je
potrebno za hidravlično analizo vodovodnih omrežij zbrati veliko število dokaj natančnih
podatkov o vodovodnem sistemu se moramo na tem mestu vprašati tudi o učinkovitosti
sistema za zagotavljanje (zbiranje, verifikacija, vodenje) podatkov o vodovodnem sistemu.
Kljub zahtevnosti naloge pa se ta umešča v sklop identifikacije vodovodnih sistemov za

različne uporabnike – v prvi vrsti mora upravljalec vodovodnega sistema obvladovati
navedene podatke v obliki umerjenega hidravličnega modela trenutnega stanja za potrebe
učinkovitega dnevnega upravljanja vodovodnega sistema, kakor tudi za podporo razvojnim
nalogam, saj je upravljanje vodovodnega sistema potrebno gledati skozi daljšo časovno
perspektivo.
2.1.5 Programska oprema EPANET
EPANET 2.0 je programska oprema, ki jo je razvila ameriška organizacija za zaščito okolja

EPA (Environmental Protection Agency). EPANET je brezplačno programsko orodje,
namenjeno časovni simulaciji hidravličnih razmer in kvalitete vode v tlačnih vodovodnih
sistemih (Rossman, 2000). Orodje se trenutno nahaja v samem vrhu uporabnosti na tem
področju in zadovoljuje veliko zahtev pri modeliranju vodovodnih sistemov.
Orodje je glede na ponudbo na trgu sorodnih orodij daleč najprimernejše, saj:

o ni predmet licenciranja (je free-ware),
o zanj obstaja odprta koda, kar omogoča nadaljnji (modularni) razvoj orodja,
o v svetu je absolutno najbolj razširjeno orodje, kar pomeni tudi to, da je kot orodje
izjemno dobro validirano, torej že preverjeno na različnih sistemih,
str. 18
o v okviru pomožnih orodij za uporabo programske opreme obstajajo še različni

vmesniki (npr. vmesniki za AutoCad, ArcView ipd.), ki omogočajo še učinkovitejšo
rabo orodja.
Pri tem je treba poudariti, da je uporabljeni matematični model zasnovan po načelu »demand-
driven«, kar pomeni, da hidravlične razmere v sistemu narekuje potreba uporabnikov po vodi
v posameznih vozliščih, glede na kar se izračunajo vsakokratni spremljajoči tlaki in pretoki po
celotnem sistemu. Tako je mogoče izračunati hidravlične razmere v vodovodnem sistemu tudi
v primeru, ko so potrebe po vodi večje od hidravlične prevodnosti sistema oziroma izdatnosti
vodnih virov. Tedaj izračun pokaže pojav negativnih tlakov v sistemu, ki nakazujejo na težave
v sistemu oz. na nemožnost izpolnitve zahtev.
EPANET 2.0 je programska oprema, izdelana v Windows okolju, ki omogoča uporabniku

enostavno delo, rabo in analizo. Slika 9 prikazuje programsko okolje EPANET 2.0,
opremljeno z večino orodij in dodatkov, ki omogočajo uporabniku enostavno uporabo,
prikazovanje in prenos podatkov (Rossman, 2000). Programska oprema EPANET pa ponuja
tudi možnost za delo z vhodnimi tekstovnimi datotekami, ki se uporabljajo tudi pri delu z
objektno knjižnico.
Slika 9: Prikaz programskega okolja EPANET
Programska oprema ima dobra navodila za uporabo, v katerih so podrobneje opisane

možnosti, ki so na voljo v zgoraj opisani vhodni datoteki, kot tudi napotke, kako je možno
opraviti analize sistema ali posameznih elementov (Rossman, 2000).
str. 19
2.1.6 Modeliranje omrežja za oskrbo z vodo za potrebe gašenja požarov
Poleg ustreznega hidrantnega omrežja s primernimi cevovodi in zadostnim številom

odvzemov je ključni element uspešno pokrivanje potreb po požarni vodi tudi zagotovitev
zadostnih vodnih virov. Ker je poraba vode pri požarni porabi lahko velika, tudi več 10 %
glede na celotno porabo vode v omrežju, sistemi za vodooskrbo pa v večini primeru delujejo
že zaradi ekonomičnosti na zgornjem robu zmogljivosti, je treba za požarne zahteve
zagotoviti dodatne vire vode. Ti viri se ponavadi zagotavljajo z vodohrani, ki so
dimenzionirani za hranjenje dodatnih količin vode.
Potrebna prostornina vodohrana se lahko določi po naslednji enačbi:
PKV = PP + NDP – PK – DK – SO – GO,
kjer pomeni:
PKV – potrebna kapaciteta vodohrana,

PP – požarna poraba,
NDP – največja dnevna poraba,
PK - proizvodna kapaciteta, to je oskrba z vodo gravitacijsko ali s črpanjem,
DK – dodatna kapaciteta, to je oskrba z vodo s povezavo z drugimi sistemi,
SO – sesalna kapaciteta, tj. zagotavljanje požarne vode s pomočjo bližnjih jezer ali rek in
GO – gasilska oskrba, to je zagotavljanje požarne vode z vozili.
V primeru analize vodovodnega sistema Logatec (kot praktičnega namena) se je v fazah

analize trenutnega stanja in načrtovanja preverjalo, v kolikšni meri so izpolnjene zahteve
Pravilnika o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov št. 30/91.
Pri tem smo upoštevali naslednje predpostavke in omejitve:

o Število prebivalcev, ki jih oskrbuje vodovodni sistem v eni tlačni coni je manjše od 5000,
najmanjša količina vode je 10 l/s, število istočasnih požarov je 1.
o Kategorizacija tehnoloških procesov glede na ogroženost pred požarom ni bila dostopna,
zato določenih analiz potreb po požarnih vodah za posamezne industrijske odjemalce
nismo izvedli (upoštevan je le standardni požarni odvzem 10 l/s).
o Skupna količina vode, potrebne za gašenje požara, je količina vode, ki se porabi na
požarnem odvzemu v času trajanja požara (t = 2 uri), kar znaša 72 m3.
o Minimalni zahtevani tlak pri požarnem odvzemu količine 10 l/s mora biti 2,5 bara,
upoštevan na vozlišču odvzema (dinamični tlak).
o Minimalni notranji premer cevi, na katerega je mogoče priključiti hidrant, je 100 mm.
o V tej analizi se tipi hidrantov niso preverjali.
o Niso se preverjala notranja hidrantna omrežja.
o Predvideli in preverili so se hidravlični pogoji obratovanja za hidrante, ki so bili
upoštevani v vsakem vozlišču.
Za potrebe izračuna obnašanja sistema v primeru požarne porabe smo razvili dodatno
programsko orodje, ki omogoča avtomatsko preverjanje tlakov v sistemu v času požarne
str. 20
obremenitve. Tlaki se preverjajo tako, da se posamezno vozlišče (možen hidrant) obremeni z

dodatno porabo v izbranem času v izbranem času trajanja. V izbranem času, ponavadi v času
požarne obremenitve, se izmeri tudi tlak v tem vozlišču. Ta postopek se izvrši v vseh ali le v
izbranih vozliščih sistema.
Za boljši prikaz se rezultati izrišejo na ekranu, kakor lahko vidimo na Sliki 10, ki prikazuje
obstoječ vodovodni sistem Logatec. V prikazanem primeru smo v času največje urne porabe
ob izbrani največji dnevni porabi obremenili sistem s požarno porabo 10 l/s v času 2 ur.
Po izvedenih izračunih se ugotavlja, da obstoječe vodovodno omrežje Logatec ne izpolnjuje v

celoti normativnih zahtev za hidrantna omrežja. Vzroki za to bi lahko bili:
o generični razvoj vodovodnega sistema Logatec, ki se napaja predvsem gravitacijsko, s
čimer so tlaki v sistemu že opredeljeni in se jih (brez dodane energije) ne da povečati,
o glede na standarde za vodovodna omrežja, ki veljajo v drugih državah, je v Sloveniji
veljavni normativ za hidrantna omrežja zelo visok (drugod je običajno zahtevani tlak okoli
1,5 bara). Za dodajanje višjih tlakov se namreč uporabljajo mobilne črpalke na gasilskih
vozilih. Seveda pa je v takih pogojih treba zagotoviti pretočne sposobnosti za zahtevane
pretoke požarnih voda v sistemu, dodatno je treba namreč preprečiti nastanek podtlakov v
omrežju,
o nezadostna kapaciteta vodnih virov,
o neustrezne dimenzije omrežja, saj je v večjem delu Logatca ob potrebi po požarni vodi
transportna sposobnost cevi premajhna (cevi manjše od DN 100), spremljajoča znižanja
tlakov pa so prevelika.
Slika 10: Prikaz izračunanih tlakov v primeru obremenitve s požarno vodo v vodovodnem
sistemu Logatec s predvidenimi spremembami
str. 21
S podanimi razvojnimi usmeritvami mesta Logatec se je v procesu iskanja optimalne rešitve

predstavilo končno rešitev (Slika 10). V tem primeru se je prav tako sistem obremenilo z
dodatnimi količinami požarne vode ob najvišji urni porabi, ki pa je bila celo višja kot v
trenutnem stanju, saj so se predvidele že vse bodoče predvidene (razvojne) porabe. Slika 11
prikazuje načrtovano porast porabe vode mesta Logatec.
Predvidena prihodnja poraba

80
70 Trenutna poraba 67.2

Predvidena prihodnja poraba
60
Celotna poraba [l/s]
50 46.3
38.6 38.7
40
30 26.7
22.3
20
10
0
Največja urna poraba v dnevu
Srednja dnevna poraba Največja dnevna poraba
z največjodnevno porabo
Slika 11: Prikaz predvidene prihodnje porabe
S slike se vidi, da glavni cevovodi, za katere so predvidene zadostne dimenzije cevovoda,

zadovoljivo pokrivajo potrebe po požarni vodi. Del sistema (obkroženo tanjše), kje še vedno
prihaja do občutnega padca tlaka ob požarni obremenitvi, je stanovanjski in redkeje naseljen.
Vendar bi kljub temu v prihodnosti bilo treba glavni krožni cevovod dodatno dimenzionirati,
saj je premer 100 mm (in delno 80 mm) ob že tako nižjih statičnih tlakih absolutno
poddimenzioniran. Del sistema (obkroženo debelejše), pri katerem se izkazujejo prav tako
prenizki tlaki v primeru požarne obremenitve, pa pokriva počivališče »Na jasi« ob avtocesti.
Zopet je glavni razlog v poddimenzioniranih ceveh.
Slika 12: Prikaz spremembe tlakov ob dodatni požarni obremenitvi

str. 22
Ker pa je to območje zaradi gospodarske dejavnosti, prometa ter lahko vnetljivimi snovi zelo
ogroženo pred požarom, se je po predstavljenih rezultatih zelo hitro začelo pripravljati
načrtovanje in izvedba za izboljšanje stanja. Za to območje se bo cevovod zamenjal z
primernimi cevmi premera 150 mm. Slika 12 prikazuje spremembo tlakov zaradi dodatne
požarne obremenitve v času od 6.00 h do 7.00 h, pri spremembi premerov cevi z 80 mm na
150 mm.
Prikazano stanje pa opozarja tudi na to, da ni nujno, da javni vodovod vedno in povsod
zagotovi ustrezno vodo za gašenje požarov. Za posamezna območja bi bile možne tudi druge
ureditve.
2.1.7 Zaključek
Dejavnosti, ki so povezane z načrtovanjem in vodenjem infrastrukture za zagotavljanje

požarne varnosti, ne moremo obravnavati ločeno od ostalih interesov in dejavnosti, ki so
prisotni na istem območju. Prostor, v katerem se lahko upravljavec infrastrukture giblje, je
omejen in hkrati opredeljen s pravnimi, tehničnimi in ekonomskimi robnimi pogoji.
Da bi enolično umestili določen (fizični objekt) ga moramo najprej poimenovati na enoten

način in nato nanj vezati različne (po možnosti v čim večji meri standardizirane) atribute.
Delo na projektu, ki se nanaša na učinkovito delovanje vodovodnih sistemov kot hidrantnih

omrežij, je v nadaljevanju usmerjeno v razvoj modelnih orodij, ki zelo učinkovito odgovarjajo
na vprašanja:
(1) »Kakšne so razmere v vodovodnem sistemu v primeru odvzema požarne vode?«,

(2) »Ali so te razmere ustrezne?« in
(3) »Kakšni so možni ukrepi, če te razmere niso ustrezne?«.
Pri tem pa si pomagamo z raznimi orodji, ki uspešno podpirajo hidravlično modeliranje, kar
omogoča čim boljše in hitrejše analize pri načrtovanju. V R Sloveniji je področje pravnih
robnih pogojev v veliki meri nedorečeno in zastarelo. Razlogov za to je več, neprilagojenost
(stare) zakonodaje, hiter razvoj tehnologije in obremenitev prostora, so samo nekateri od njih.
Vse to zahteva učinkovitejši pristop, ki bo omogočal preglednost in hitro obdelavo podatkov
za različne potrebe (operativno, taktično in strateško odločanje).
Večina ugotovitev pri modeliranju sistemov za vodooskrbo kaže, da se bi ob dodatnih

obremenitvah sistema za vodooskrbo s požarno vodo v praksi pojavile motnje v vodooskrbi.
V okviru dosedanjega dela smo zato skušali zajeti celovit pristop pri načrtovanju in vodenju
sistemov za oskrbo z vodo ter s tem povezano infrastrukturo za zagotavljanje požarne
varnosti.
str. 23
2.2 Drugo vmesno poročilo (marec 2003)
V obdobju med obema vmesnima poročiloma smo obdelovali vsebine po projektni nalogi po
obeh zastavljenih sklopih:
1) Razvoj skupnih identifikatorjev vodovodnih sistemov
2) Analiza vodovodnih sistemov z vidika njihove ustreznosti kot hidrantnih omrežij
Pri obdelavi navedenih področij se je zgodila med obema vmesnima poročiloma (dec. 2002)
znatna sprememba, saj je bil sprejeti novi Zakon o urejanju prostora (ZureP-1 Ur.l.
110/18.12.2002), ki ureja nekatera vprašanja javne infrastrukture.
2.2.1 Razvoj skupnih identifikatorjev vodovodnih sistemov
Glede na doslej navedeno je najmanjši identifikacijski element gradbeni objekt, naprava ali
ureditev. Pri tem je izrednega pomena lastniško stanje tega objekta, saj se na lastništvo veže,
poleg obligacijskega prava (obveznosti izhajajoče neposredno iz lastnine), tudi javnopravno
področje – postopek graditve objekta (ZGO), zakon o javnih financah (investicijski programi),
zakon o izvrševanju proračuna, mehanizmi pridobivanja vodnih pravic idr.
Nov položaj dobivajo evidence vodovodnih sistemov (in celoten sklop omrežij in objektov
javne infrastrukture) po sprejemu Zakona o urejanju prostora (ZureP-1 Ur. l. 110/2002). Peti
del tega zakona ima namreč naslov: »Sistem zbirk prostorskih podatkov in poročilo o stanju
na področju urejanja prostora«, v njem pa 152. člen opredeljuje:
152. člen
(podatki o omrežjih in objektih gospodarske javne infrastrukture)
(1) Podatki o omrežjih in objektih gospodarske javne infrastrukture iz prejšnjega člena se

vodijo v katastru gospodarske javne infrastrukture na podlagi podatkov o že zgrajenih
omrežjih in objektih gospodarske javne infrastrukture in podatkov, ki jih posredujejo
investitorji po končani gradnji.
(2) Zbirke podatkov o vrstah in legi omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture
vodi, v topografski bazi povezljivo z zemljiškim katastrom, za geodetske zadeve
pristojni organ na podlagi podatkov, evidentiranih v katastru gospodarske javne
infrastrukture. Vsaka sprememba podatkov v katastru gospodarske javne
infrastrukture, ki pomeni tudi spremembo podatka v topografski bazi, se evidentira in
posreduje za geodetske zadeve pristojnemu organu v roku treh mesecev od njenega
nastanka.
(3) Vodenje katastra iz prvega odstavka tega člena zagotavljajo občine in ministrstva, v
katerih delovno področje sodijo posamezna omrežja in objekti gospodarske javne
infrastrukture.
(4) Če občina ne zagotovi zbirnih podatkov o vrstah ter legi obstoječih omrežij in
objektov gospodarske javne infrastrukture iz svoje pristojnosti, na njen račun pridobi
te podatke za geodetske zadeve pristojni organ na podlagi posebnega programa, ki ga
sprejme vlada.
(5) Meritve za evidentiranje omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture
opravlja podjetje, ki ima s pogodbo o zaposlitvi, pogodbo o delu v skladu z
str. 24
obligacijskimi razmerij, preko kooperacije ali na drug zakonit način zagotovljeno

sodelovanje odgovornega geodeta.
(6) Za vodenje katastra gospodarske javne infrastrukture se uporabljajo identifikacijske
oznake, ki jih določi za geodetske zadeve pristojni organ.
(7) Minister za prostor podrobneje predpiše način vzpostavitve in vodenja katastra
gospodarske javne infrastrukture in zbirnih podatkov o omrežjih in objektih
gospodarske infrastrukture, povezljivost podatkov in način določanja identifikacijskih
oznak.
(8) Vsebino katastra javne gospodarske infrastrukture za posamezne vrste omrežij in
objektov gospodarske javne infrastrukture podrobneje predpišejo pristojni ministri v
soglasju z ministrom za prostor.
Na naš projekt se neposredno navezuje šesti (6) odstavek tega člena, ki predpisuje, da se za
vodenje katastra gospodarske javne infrastrukture uporabljajo identifikacijske oznake, ki jih
določi za geodetske zadeve pristojen organ. Da bi razjasnili nadaljnje postopke nadgradnje
našega pristopa predstavljenega v predhodni nalogi in povezljivost z zahtevami, ki jih podaja
zgornji člen, smo stopili v stik z geodetsko upravo RS. Tako so bile pripravljene obdelave na
tem področju, da bi lahko v čim krajšem možnem času prišli do usklajenih postopkov za:
o določanje identifikacijskih oznak (skladno z ZUREP-1),
o določanje atributnih vsebin podatkovnega toka (zlasti vezano na pravilnik o oskrbi s
pitno vodo, ki je v pripravi).
o določanje orodij za vodenje podatkovnega toka (aplikativna metodologija za
realizacijo navedene zakonodaje).
Navedene vsebine se razvojno navezujejo tudi na kataster stavb, saj povezanost opremljenosti
stavb s komunalno infrastrukturo predstavlja pomembno informacijo tako z vidika
zmanjševanja tveganj (v primeru onesnaženj), kot tudi širše (vrednotenje stavb, ekološka
kartica idr.).
2.2.2 Analiza vodovodnih sistemov z vidika njihove ustreznosti kot

hidrantnih omrežij
V skladu z opredelitvami projektne naloge in rezultati iz prvega poročila smo opredelili

vodovodna omrežja (ali dele omrežij), in jih v nadaljevanju preverili z vidika njihove
ustreznosti kot hidrantnih omrežij.
Izdelani postopek smo predstavili različnim upravljalcem vodovodnih sistemov, ki so

ustrezno prostorsko razporejeni, hkrati pa tudi različnih velikosti in na ta način tudi dokaj
ustrezno reprezentativno predstavljajo slovenske razmere na tem področju.
V fazi standardizacije podatkovnih tipov za omrežja na posameznih območjih in v fazi

izdelovanja vmesnika med upravljalskimi katastri ter modelirnim orodjem za modeliranje
potreb po požarni vodi smo svetovali uporabnikom izdelanega postopka.
2.2.3 Zaključki in usmeritve
Projekt je potekal v skladu z zastavljenim programom, pri tem pa posebej želimo izpostaviti
aktivno sodelovanje z Geodetsko upravo RS, saj je povezovanje projektnih vsebin z novim
str. 25
zakonom o urejanju prostora nujno za operacionalizacijo naloge, hkrati pa predstavlja vmesno

verifikacijo rezultatov.
Potrebno je omeniti še predstavitev raziskovalne naloge, ki je bila opravljena dne 21.2.2003 s

predstavniki naročnika in zainteresiranimi strokovnimi službami. Na sestanku je bil
predstavljen potek projekta, ob tem pa je bil obravnavan z vidika kompatibilnosti ter
preprečevanja prekrivanja vsebin tudi predlog po naslovu podobne naloge: »Oskrba z vodo za
gašenje«. Ugotovljeno je bilo, da je naloga kompatibilna, saj obravnava pomembno vprašanje
spremenjenih postopkov gašenja, ki se pojavljajo zaradi posodabljanja tehnologije gašenja.
Eventuelni element prekrivanja nalog je potrebno razjasniti ravno na področju spremljanja
ustreznosti izdatnosti hidrantov. Zapisnik sestanka je podan v prilogi 1 drugega vmesnega
poročila.
2.3 Tretje vmesno poročilo (oktober 2003)
V obdobju med obema vmesnima poročiloma smo obdelovali vsebine po projektni nalogi po
obeh zastavljenih sklopih. Pri tem je bil v tem obdobju poudarek na drugem delu - analizi
vodovodnih sistemov z vidika njihove ustreznosti kot hidrantnih omrežij saj smo v tem
obdobju obravnavali hidravlične modele dveh velikih vodovodnih omrežij (Celje in Škofja
Loka). Na ta način imamo sedaj skupaj z vodovodnim omrežjem Logatec ustrezno pilotno
pokritost vodovodnih omrežij.
2.3.1 Analiza vodovodnih sistemov z vidika njihove ustreznosti kot

hidrantnih omrežij
V skladu z opredelitvami projektne naloge in prvega ter drugega poročila smo izvedli analizo
ustreznosti vodovodnega omrežja z vidika veljavnega pravilnika o tehničnih normativih za
hidrantno omrežje za gašenje požarov (Ur.l. SFRJ 30-359/1991), pri čemer je bila osnova za
pravilnik Zakon o standardizaciji (Ur.l. SFRJ 37/88).
Glede na navedeni pravilnik je potrebno izvajati naslednje kontrole delovanja:

o Ustreznost zagotavljanja ustreznih količin vode za gašenje, ustreznih pretokov na
odjemnem mestu ter ustreznih dinamičnih tlakov v času odvzema požarne vode.
o Kontrole navedenih spremenljivk so bile za obravnavane vodovodne sisteme
prikazane v prilogi 1 tretjega vmesnega poročila. Kontrole je mogoče izvesti le z
uporabo hidravličnega modela vodovodnega omrežja, ki ga obremenimo za ustrezne
dogodke na sistemu.
o Ustreznost razporeditve hidrantov glede na objekte in zagotavljanje minimalne
oddaljenosti objektov od hidrantov (virov vode za gašenje).
o Kontrole navedenih elementov so bile prikazane za obravnavane vodovodne sisteme v
prilogi 1a in 1b tretjega vmesnega poročila.
str. 26
Ob modeliranju smo ugotovili naslednje:

o Podatki o javnih vodovodnih omrežjih ne zadoščajo povsem, saj je iz grafične analize
(priloga 1b tretjega vmesnega poročila – Celje) razvidno, da so večja pozidana
področja ostala še nepokrita z vidika ustreznih hidrantnih sistemov. To pa je le delno
res, saj se ta območja ločeno ujemajo z večjimi industrijskimi kompleksi, ki imajo
lastne infrastrukturne sisteme za zagotavljanje požarne varnosti. Kljub temu je bila
analiza učinkovita, saj je preko nje mogoče identificirati, kje obstajajo takšne »bele
lise« ter pozvati upravljavce na teh območjih da podajo informacijo o načinu
zagotavljanja požarne varnosti na njih.
o Ob izvajanju modeliranja vodovodnih sistemov smo ugotovili, da bo verjetno
hidravlično modeliranje predstavljalo ozko grlo pri širšem uveljavljanju pristopa.
Razlog za to je, da doslej vzdrževani hidravlični modeli niso bili predpisana naloga, ki
bi jo moral izvajati upravljavec in zato na tem področju upravljavci nimajo veliko
izkušenj. Kljub temu menimo, da je pristop pravilen in ustrezen, saj morajo upravljalci
razviti in vzdrževati hidravlične modele vodovodnih omrežji tako za potrebe analize
ustreznosti delovanja vodovodnih sistemov kot za analizo hidrantnih omrežij, kakor
tudi za druge potrebe (optimizacija delovanja sistema, ugotavljanje izgub, modeliranje
sprememb, projektiranje, sanacija sistema idr.).
o Področje alternativnih virov vode za gašenje (t.j. vodni viri, ki niso javna vodovodna
omrežja) ter promocija njihove rabe ni ustrezno umeščeno. Preko alternativnih virov
vode (požarni bazeni, vodotoki z urejenim začasnim postrojenjem, ribniki kot požarni
bazeni ipd.) lahko učinkovito rešujemo problem zagotavljanja požarne varnosti, hkrati
pa se na ta način lahko izogibamo problemu neustrezne starosti vode v vodovodnem
omrežju. Na prilogi 1b tretjega vmesnega poročila (Celje) so prikazana področja, na
katerih bi bilo mogoče zagotavljati ustrezen nivo požarne varnosti.
o Standard zagotavljanja ustreznih tlakov (2,5 bara) ob ustreznih pretokih (10 l/s) je v
veliki meri zadoščen, še zlasti na osrednjih območjih zgoščenih poselitev, kjer se
nahajajo tudi transportni vodi ustreznih premerov. Navedeni standard je pa težko ali
skorajda nemogoče doseči na nekaterih območjih z redkejšo poselitvijo, oziroma
dislociranih manjših zaselkih (prikaz priloga 1 tretjega vmesnega poročila – Škofja
Loka). Zato bi bilo verjetno ustrezno razmisliti o znižanju zahtev za primere razpršene
poselitve na ruralnih območjih (npr. na kriterij 1,5 bara dinamičnega tlaka ob
požarnem odvzemu) z ustrezno ureditvijo lokacij, kjer bi bilo mogoče dodajati tlake v
času gasilske intervencije. Veljalo pa bi razmisliti tudi o drugih načinih oskrbe s
požarno vodo.
Ob predstavitvi projekta različnim upravljalcem vodovodnih omrežij smo dobili dragocene

povratne informacije, ki bodo pripomogle k kasnejši uspešnejši implementaciji kriterijev, ki
jih mora (oz. jih lahko) zagotavljati javno vodovodno omrežje z vidika zagotavljanja vode za
gašenje požarov. Poudarki na tem področju so:
o Področje zagotavljanja vode za gašenje, ter vzdrževanja hidrantnih priključkov je
zakonsko pomanjkljivo urejeno, saj ti elementi s strani občin niso eksplicitno predani
v upravljanje izvajalcem javne službe oskrbe s pitno vodo.
o Področje neobračunane porabe vode na vodovodnih omrežjih ni ustrezno
obravnavano, saj se poraba vode deli na obračunano porabo (prodana voda različnim
uporabnikom), neobračunano porabo (poraba vode za gašenje, voda za izpiranje
sistema, čiščenje ulic in zalivanje javnih zelenic idr.), ter izgube. Sistemska ureditev
str. 27
tega področja je potrebna tudi zato, ker se približuje rok, ko bo potrebno plačevati
državne takse tudi na neobračunano porabo ter izgube vode iz omrežja.
o Upravljanju s spremembami na vodovodnem omrežju je potrebno posvetiti dodatno
pozornost, saj lahko neustrezni ukrepi (npr. začasno zapiranje zasunov) močno
poslabšajo ustreznost delovanja vodovodnih omrežij, ki pa ga je težko identificirati.
Navedene pripombe se nanašajo na širši (pravni, organizacijski, institucionalni, ekonomski)

okvir umeščanja problematike zadovoljevanja standardov oskrbe z vodo za gašenje.
S standardiziranimi podatkovnimi tipi, ki jih predstavlja preveden postopek vmesnika, ki se

nahaja v prilogi 3 tretjega vmesnega poročila, je olajšana priprava podatkov za izdelavo
hidravličnega modela.
Glede na navedeno ugotavljamo, da projekt poteka v skladu z zastavljenim programom. Glede

na dosedanji potek projekta ter komunikacijo za potrebe naročnika bomo v nadaljevanju
projekta usmerili svojo pozornost predvsem na:
o Usklajevanje analize pokritosti z ustreznim standardom zagotavljanja vode za gašenje

preko meja javnih vodovodnih sistemov, na področje industrijskih postrojenj ter
njihove interakcije znotraj sistema javnih vodovodnih omrežij in lastnih virov vode za
gašenje.
o Izboljšanje modeliranja hidravlike vodovodnih omrežij, da bodo hidravlični modeli

dovolj nazorno predstavljali trenutno stanje. Pri tem se bomo usmerili predvsem na
opredelitev minimalnih potrebnih kalibracijskih postopkov za določanje ustreznosti
vodovodnih omrežij kot hidrantnih omrežij.
o Analizirati je potrebno usmeritev v razvoj aktivnega ukrepanja na vodovodnem

omrežju v primeru potrebe po požarni vodi. To je mogoče doseči z izboljšano
komunikacijo med upravljalci vodovodnih omrežij ter vodjem gasilske intervencije.
Na podlagi izboljšane komunikacije bo mogoče vplivati po eni strani na eventuelni
dvig pritiskov v vodovodnem omrežju (če je to tehnično izvedljivo), po drugi strani pa
na ustrezno upravljanje z zasuni in drugimi rabami.
str. 28
2.4 Četrto vmesno poročilo (april 2004)
Raziskovalna naloga je bila v tem delu ciljno usmerjena v presoje, kdaj in pod kakšnimi
pogoji lahko (naj bi oz. bi moralo) javno vodovodno omrežje opravljati tudi funkcijo
zunanjega hidrantnega omrežja.
Zato je v obdobju, ki ga podaja vmesno poročilo, opravljen pregled stanja na področju

zadevnih predpisov, ter spremljanje priprave novih predpisov oz. standardov (SIST oz. EN),
da bi lahko obravnavali tisto področje, kjer se funkcije javnih vodovodov prepletajo s
funkcijami hidrantnih omrežij. Istočasno pa je bilo analizirano tudi, kaj sedanji Pravilnik o
tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov dovolj natančno (nedvoumno)
ureja in kje bi bila potrebna dodatna oz. preciznejša določila. Takšen primer je na primer
ugotovitev, da navedeni Pravilnik velja za »naselja mestnega značaja«, zato je bilo treba ta
pojem opredeliti oz. primerjati npr. tudi s predpisi s področja urejanja prostora.
Drugo področje preučevanja, primerjave in ugotavljanja skladnosti je zahtevalo pregled

spreminjanja drugih predpisov v Republiki Sloveniji, npr. nastajajočih po sprejemu novega
Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), kot je npr. Pravilnik o požarni varnosti v zgradbah, TSG
– evakuacijske poti v stavbah, itd. Hkrati je potekalo delo tudi na prevzemanju EU standardov
(EN oz. prEN), ki se v status slovenskega standarda (SIST oz. PSIST) prevzemajo na različne
načine. V poročilu so podane pregledne sheme, s pomočjo katerih se bi lahko razmejilo,
katere vsebine se (že) urejajo na podlagi posameznega predpisa, nato pa tudi porazdelitvijo
vloge posameznih udeležencev (pristojnih uprav, Inženirske zbornice, drugih javnosti).
Tretje, bolj inženirsko področje pa prinaša razvoj pristopov, ki bi omogočili presoje ali so
izpolnjeni tehnični pogoji (normativi) oz. presoje, kateri del javnih vodovodnih omrežij lahko
dejansko deluje kot zunanje hidrantno omrežje. Robni pogoji (npr. pretok, tlak, kakovost)
delovanja hidrantov in stopnja zanesljivosti njihovega delovanja narekujejo, kateri deli z
javnim vodovodom opremljenega prostora lahko zato nudijo tudi ustrezno protipožarno
varovanje.
Za preostala področja je treba seveda ustrezno varovanje doseči drugače. Za navedeno

obravnavo je bilo treba razvijati podrobnejšo strukturo skupnih identifikatorjev vodovodnih
sistemov, hkrati pa hidravlični model javnih vodovodnih omrežij presojati še za primer
izrednih dogodkov na omrežju (izpad oz. lom posameznega cevovoda ipd.).
Pri nadaljnjem delu naj bi bili podani še pogoji, ki jih javno vodovodno omrežje, kadar deluje
kot zunanje hidrantno omrežje, s svojim delovanjem lahko omogoča, v nekaterih primerih jih
pa naj bi celo obvezno zagotavljalo. Pri tem seveda najbolj pridejo do izraza omejitve, ki jih
prinašajo predvsem zahteve po izpolnjevanju drugje predpisanih zahtev oz. standardov (npr.
kakovost dobavljene vode na mestu odvzema, ipd.).
Območja poselitev, kot tisti del teritorija (površine) znotraj upravno določenih meja naselij, ki
ima ustrezno gostoto poselitve, bi tako lahko bila razdeljena (conirana) na predele, kjer bi
javno vodovodno omrežje lahko opravljalo vlogo ustrezne zunanje hidrantne mreže, ter na
preostale predele, kjer je treba protipožarno varovanje urejati z drugimi načini.
str. 29
2.4.1 Predpisi in pogoji za delovanje javnih vodovodnih sistemov kot

zunanjih hidrantnih omrežij
Na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o graditvi objektov1 in 27. člena v zvezi s 23.
členom Zakona o varstvu pred požarom2 je izdal minister za okolje, prostor in energijo, v
soglasju z ministrom za obrambo, Pravilnik o požarni varnosti v stavbah. Za potrebe te naloge
je zato bilo upoštevano, da so bila vprašanja, vezana na ti. notranje hidrantno omrežje za
gašenje požarov, ustrezno rešeno.
V nadaljevanju so obravnavane vsebine zajele predvsem ti. zunanje hidrantno omrežje za

gašenje požarov, kajti njegove funkcije lahko pod določenimi pogoji opravljajo javni
vodovodni sistemi. V načelu lahko razvrstimo ureditve za gašenje požarov v tri skupine,
prikazane na sliki 13. Njihov lastniški status že določa zavezanca za ohranjanje njihove
funkcije, pri čemer pa je predaja v upravljanje in vzdrževanje lahko urejeno na več načinov.
Zasebna hidrantna Javna Javna

omrežja vodovodna hidrantna
(fizičnih ali pravnih omrežja omrežja
oseb zasebnega prava)
Slika 13: Razvrstitev zunanjih hidrantnih omrežij glede na lastništvo
Prav tako je treba upoštevati, da gre za osnovno varovanje, zato ni obravnavanih rešitev,
značilnih za ti. »objektno varovanje«, kjer se na posamičen objekt natančno uredijo npr.
avtomatične naprave za gašenje (z vodo), prav tako pa osnovno varovanje ne zadošča za tiste
primere (objekte, dejavnosti), za katere posebni predpisi določajo strožje zahteve.
Predvidevamo, da vse primere objektnega varovanja ureja že omenjen Pravilnik o požarni
varnosti v stavbah (oziroma drugi predpisi), ki naj bi upošteval tudi določanje njihove požarne
odpornosti3 glede na standardno klasifikacijo gradbenih objektov4.
Ker je vir za oskrbo hidrantnega omrežja z vodo lahko katerikoli vir, če le zagotavlja ustrezno
količino (pretok) in primerno kakovost vode za gašenje, upoštevamo, da je ob drugih virih,
kot so vodnjaki, odvzemi iz površinskih voda, rezervoarji ali zadrževalniki padavinskih voda
ipd., pravzaprav vodovodno omrežje le eden od virov vode za gašenje. Vodovodno omrežje je
torej ustrezen vir le tedaj (in na tistem obsegu območja poselitve), kjer lahko zagotavlja
zadosten dotok k hidrantu, pri ustreznem tlaku, oz. izjemoma tudi tam, kjer je to mogoče tudi
z napravo za povečanje tlaka.
V nadaljnjem je torej privzeta omejitev, da gre za neposredno gašenje z uporabo hidrantov na

vodovodnem omrežju, zato se druge možne ureditve, kot so začasni postroj, suho hidrantno
omrežje ipd. tukaj obširneje ne obravnavajo.
1
ZGO-1, Ur.l. RS, št. 10/02
2
Ur.l. RS, št. 71/93 in 87/01
3
Direktiva Sveta 89/106/EGS, razlagalni dokument »Varnost pred požarom«
4
Glej 4- člen, 3. odst. Zakona o gradbenih proizvodih (Ur.l. RS, št. 52/00, sprem. Ur.l. RS, št. 110/02)
str. 30
Definicija javnega vodovodnega sistema je povzeta po Pravilniku za projektiranje, tehnično

izvedbo in uporabo javnega vodovodnega sistema5: »Javni vodovodni sistem je sklop
objektov, naprav in omrežja, ki so namenjeni pridobivanju, tehnološki obdelavi, transportu in
razdelitvi vode porabnikom.« Glede na namen preskrbe se javni vodovodi delijo na:
o javne vodovode za osebno rabo (pitje, hrana, sanitarna voda itd.),
o javne vodovode za protipožarne potrebe,
o javne vodovode za tehnološke potrebe,
o javne vodovode za kombinirano porabo, kot kombinacijo zgoraj navedenih potreb.
Končni namen porabe (osebna, protipožarna, tehnološka) je kriterij za določanje kakovosti

vode na uporabnikovem odvzemu (priključku). Voda, ki je namenjena samo za protipožarni
namen ali za tehnološke potrebe je sicer lahko slabše kakovosti od predpisane za pitno vodo,
vendar le, če se dobavlja posebej, po ločenem omrežju.
Uporaba vodovodnega omrežja kot hidrantnega omrežja je ti. podrejena (sekundarna) raba,
zato mora biti doseganje standardov oskrbe s pitno vodo primarnega značaja. Oskrba s
požarno vodo je le-tem podrejena, tako zaradi vidika ohranjanja kakovosti kot tudi ustrezne
cene oskrbe s pitno vodo ipd. Na sliki 14 so podani nekateri ukrepi, ki služijo za izboljšanje
oz. za doseganje ustrezne oskrbe s požarno vodo.
Slika 14: Zagotavljanje količin vode za gašenje požarov je omejeno tudi zaradi zagotavljanja
optimalnih razmer v vodovodnem omrežju, hkrati pa se lahko izvajajo ukrepi za
zmanjšanje ranljivosti objekta
V nadaljevanju bomo zato obravnavali vprašanja, kot so, kaj obsega osnovno varovanje in v
katerih območjih poselitve (gostota, namenska raba, požarna ogroženost/ranljivost itd.) naj bi
bila obvezna javna služba (oz. storitev v javnem interesu). Za takšne primere je nato treba
zagotoviti, da vodovodno omrežje izpolnjuje zahtevane pogoje, da lahko služi kot ustrezno
zunanje hidrantno omrežje.
5
Ur. l. RS, št. 52/99
str. 31
2.4.1.1 Širši zakonodajni okvirji in pogoji
V sklopu raziskovalne naloge so bili pregledani nekateri zadevni predpisi in standardi, pa tudi
pravila dobre prakse, ki jih v tujini uporabljajo, ko obravnavajo področje zagotavljanja
ustreznih količin vode za gašenje požarov iz javnih vodovodov.
Evropski standard, prevzet tudi v RS, tj. PSIST prEN 805: »Oskrba s pitno vodo«
določa, poleg tehničnih zahtev, ki jih morajo zagotavljati vodovodni sistemi za oskrbo s
pitno vodo, tudi zahtevane lastnosti glede kakovosti vode. V zvezi z zagotavljanjem
količin za gašenje požarov, ki lahko imajo (predvsem v manjših omrežjih) tudi neugoden
učinek, tj. počasnejše pretakanje vode v cevovodih večjih dimenzij, govori standard v
poglavju 5.1.4 o ukrepih, ki se nanašajo na reševanje problema (za)staranja vode v
cevovodih, ter uskladitev tehničnih ukrepov za zagotavljanje kakovosti na mestu
odvzema pitne vode.
Tako standard SIST/EN 805 v poglavju Zastajanje vode v cevovodu6 določa, naj bodo
vodovodni sistemi za pitno vodo načrtovani in zgrajeni, nato pa naj obratujejo tako, da se
minimizira zastajanje vode, ki bi sicer privedlo do nesprejemljivega poslabšanja kvalitete
vode. Skrbno naj bodo pretehtani predvsem sledeči ukrepi, ki privedejo do zastajanja
vode:
o slepi primarni cevovodi;
o stranski hidranti;
o cevovodi zgrajeni za bodoči razvoj (še posebej, če bi se le-ta lahko časovno
odmaknil);
o odseki s stalnimi nizkimi pretočnimi hitrostmi;
o povečani premeri cevi, potrebni za požarno varnost ali druge občasne namene.
V standardu pa področje določevanja količin vode za gašenje požarov ni obravnavano,

saj podrobnejše določanje zahtev prepušča nacionalnim zakonodajam, standardom,
tehničnim smernicam ipd.
Kadar pa potencialna poraba vode potrebne za gašenje požarov, ki naj bi bila

zagotovljena preko vodovodnega sistema utegne biti zelo velika glede na običajne
potrebe oz. običajno oskrbo, priporoča, da organ pristojen za gašenje požarov poišče
alternativne vire za zagotavljanje požarne vode (kar pa že presega okvirje tega
standarda).
Čeprav se za požarno varnost predvideva ureditev z državnimi ali lokalnimi predpisi, pa

osmo poglavje standarda, ko obravnava načrtovanje vodovodnih sistemov, v poglavju
8.3.1 z naslovom Dimenzioniranje cevovodov, določa kriterije, ki morajo biti upoštevani
ob načrtovanju. V poglavje se zahteva, da se cevovodi dimenzionirajo tudi za požarno
vodo za posebne primere, ki so prikazani v nadaljevanju.
Primarni in sekundarni cevovodi naj bodo dimenzionirani tako, da zagotavljajo največji

določen pretok z obzirom na določene nivoje vodooskrbe (obravnavane v poglavju A.8).
Za določevanje potrebne kapacitete vodohrana naj se upošteva nihanje dotoka in porabe.
Dodatno naj se upoštevajo, vendar pa ne omejujejo dimenzioniranja, tudi sledeči vidiki:
6
Vsebina je prevedena iz PSIST oz. prEN 805
str. 32
o ocenjen čas popravila gorvodnega loma cevovoda;

o vpliv izpada črpalke/elektrike;
o obstoj alternativnih virov vode;
o enojni ali dvojni cevovodi do vodohrana;
o stopnja telemetrijskega monitoringa;
o razmerje med največjo in povprečno urno porabo;
o potreba glede na industrijsko porabo, požarno vodo ali druge posebne primere.
Dimenzioniranje cevovodov upošteva zahteve po kapaciteti in pretoku, ki jih naj

zagotavljajo različni deli vodovodnega sistema, pri čemer dodatne relacije prinašajo še
vzajemna delovanja cevovodov, vodohranov in črpališč. V splošnem primarni (principal)
in sekundarni (local) cevovodi, ki so namenjeno za neposredno pokrivanje običajnega
nihanja porabe vode, niso sposobni popolnoma zagotavljati največjih pretokov. Zato se
za področje pretočnih hitrosti v cevovodih, ki so značilna za nemoteno delovanje
sistema, v življenjski dobi zahteva gibanje le-teh v sprejemljivem območju. V primeru
obremenitve vodovodnega sistema z odvzemom požarne vode je ta pojav opredeljen kot
posebna (izjemna) okoliščina, pa se zato lahko presega meje hitrosti običajnega
delovanja sistema.
V praksi je pri pretočnih hitrostih zaželeno izogibanje neprimerno visokim ali nizkim
hitrostim. Območje od 0,5 m/s do 2,0 m/s se upošteva kot primerno, čeprav v posebnih
okoliščinah sprejemamo tudi hitrosti do 3,5 m/s. Običajno se pretočne hitrosti v
cevovodih nahajajo v območju od 0,8 m/s do 1,4 m/s.Za črpalne cevovode se izdela
ocena ekonomske upravičenosti za določevanje ekonomičnega premera cevovoda, kar
prispeva k zmanjšanju stroškov črpanja.
Standard obravnava v načrtovalskih izhodiščih tudi poglavje hidranti (poglavje 8.5.4.4.).

Opredeljeni so nameni hidrantov in določeno je, da se upoštevajo lokalne razmere in
nacionalni predpisi njihovega umeščanja v prostor. Čeprav so hidranti potrebni za boj
proti požarom, se lahko uporabljajo tudi za operativne namene, tj. polnjenje, praznjenje,
zračenje in izplakovanje cevovodov, če so lokacije in tipi hidrantov za to primerno
določeni glede na lokalne razmere. Upošteva naj se tudi možnost zastajanja vode v
hidrantih.
Primerjava s prakso v Veliki Britaniji7 pokaže, da zakon o vodni industriji iz leta 1991
pokriva tudi delovanje javnih vodovodnih omrežij kot hidrantnih omrežij na področju
Velike Britanije. V nadaljevanju sta podana kot primer, 57. in 65. člen tega zakona, ki
obravnavata dolžnosti upravljavca vodovodnih sistemov, da zagotovi v (drugje)
določenih razmerah tako zadostne količine, kakor tudi ustrezne tlačne razmere v
vodovodnih sistemih za nemoteno delovanje gasilskih služb oz. da zagotavlja vodne
količine za gašenje požarov.
Člen 57. tako določa:
(1) Dolžnost izvajalca javne službe vodooskrbe je, da dovoli vsaki osebi odvzeti
potrebno količino za gašenje požarov iz vseh glavnih in ostalih cevovodov, na katerih so
nameščeni hidranti.
7
Povzeto po Water Industry Act 1991
str. 33
(2) Izvajalec javne službe vodooskrbe naj na zahtevo gasilske službe namesti požarne
hidrante na glavne cevovode (razen na daljinskih – magistralnih cevovodih) na tistih
mestih, ki bodo najbolj primerna za dovod vode za gašenje požarov, ki lahko izbruhnejo
na področju, ki ga oskrbuje izvajalec javne službe.
(3) Dolžnost izvajalca javne službe vodooskrbe je, da ohranja vse požarne hidrante
nameščene na svojih cevovodih v dobrem stanju in v primeru slabega stanja hidranta le-
tega zamenja.
(4) Dolžnost izvajalca javne službe vodooskrbe je, zagotoviti, da je gasilska služba
oskrbovana s strani izvajalca javne službe z vsemi ključi, ki jih gasilska služba potrebuje
za požarne hidrante na glavnih in ostalih cevovodih nameščenih na omrežju izvajalca
javne službe.
(5) Glede na spodnji člen 58(3) izdatki, ki so nastali izvajalcu javne službe vodooskrbe
zaradi izpolnjevanja zahtev gasilske službe iz odstavkov (2) do (4) tega člena, bremenijo
udeleženo gasilsko službo.
(6) Nobena določba tega člena ne zahteva od izvajalca javne službe vodooskrbe, da
naredi česar ni zmožen opraviti, ne glede na razlog za izvajanje katerihkoli nujnih
opravil.
Kot vidimo, člen ureja operativne in finančne zadeve, hkrati pa obvaruje izvajalca javne
službe vodooskrbe pred izrednimi opravili, za katere nima usposobljenosti (kadrov,
opreme).
Naslednji povzeti člen ureja dolžnosti nosilca javne službe vodooskrbe glede
zagotavljanja stalnosti tlakov v omrežju.
Člen 65. tako določa:
(1) V skladu z nadaljnjimi določili tega člena, je dolžnost izvajalca javne službe
vodooskrbe, da zagotavlja vodo v svojih cevovodih:
(a) za zagotavljanje vodooskrbe za gospodinjstva; in, kadar so nameščeni,
(b) za požarne hidrante na njih,
pod stalnim tlakom, ki zagotavlja vodi, da doseže zgornje nadstropje najvišje stavbe v
območju oskrbovanja.
(2) Nobeno določilo iz zgornjega odstavka (1) naj ne zahteva, da izvajalec javne službe
vodooskrbe zagotavlja tlake vodooskrbe višje, kot jih lahko gravitacijski dotok iz
vodohrana, iz katerega se oskrbuje.
(3) Za namen tega odstavka ima izvajalec javne službe vodooskrbe pravico odločati, iz
katerega vodohrana je mogoča vodooskrba.
Oba člena sta podana v ilustracijo, da je mogoče urediti razmerja med primarno in
sekundarno rabo vodovodnega omrežja, katerega upravljanje oz. obratovanje je v Veliki
Britaniji praviloma predano s koncesijo.
str. 34
Kot drugi ilustrativni primer so podane nekatere ureditve iz nemške dežele Bavarske,
kjer praktično ne poznajo oddaje javne službe vodooskrbe s koncesijo, saj ocenjujejo, da
so javna podjetja sposobna gospodarnega poslovanja, hkrati pa dajejo primerjalne
prednosti glede na ureditve s koncesijo.
Bavarski deželni urad za vodno gospodarstvo8 je izdal pravila ravnanja, s katerimi na

svojem področju ureja zagotavljanje količin vode za gašenje požarov preko javnih
vodovodnih sistemov. S tem dokumentom je v poglavju 2.3 določena delitev
zagotavljanja količine vode za gašenje požarov glede na namembnost in občutljivost
stavb na požarno nevarnost tako, da jih razdeli na osnovno in objektno požarno varnost.
Količine vode za gašenje požarov določa glede na različne velikosti naselij (v poglavjih
od 2.5.2 do 2.5.4), zato se zanje določajo različne količine vode za zagotavljanje osnovne
požarne varnosti naselja.
Relevantna določila, ki jih predvideva ta dokument, pa predvidevamo, da bodo lahko

uporabljena tudi v naših razmerah, so našteta v nadaljevanju, po poglavjih (v oklepaju):
o (1) Pri projektiranju se upoštevajo določbe tehničnih navodil strokovnega združenja

DVGW9 - Arbeitsblatt W 40510;
o (2.2) Zagotavljanje celotnih ali delnih količin požarne vode v podeželskih zaselkih
preko vodovodnega sistema se pri načrtovanju ne oz. le delno upošteva, če se iz
ekonomskih ali higienskih analiz ugotovi neustreznost načrtovanega sistema;
o (2.3) Razlikuje se med osnovno in objektno (stavbno) požarno varnostjo:
o Osnovno zagotavljanje požarne vode se določi na osnovi namembnosti stavb in
njihove požarne občutljivosti na oskrbovanem območju;
o Objektno (stavbno) zagotavljanje pa se določi na osnovi ugotovljene povečane
požarne nevarnosti oz. občutljivosti objekta;
o (2.4) Količine požarne vode za osnovno požarno varnost (kadar se zagotavlja) so
sledeče: 48 / 96 / 192 m3/h oz. 13,3 / 26,7 / 53,3 l/s;
o (2.4) Količine ustrezajo standardom za požarne črpalke;
o (2.4) Cevovodi vodovodnega omrežja, za katere se ugotovi prevodnost manjša kot 10
l/s, se ne uporabljajo (za gašenja) zaradi nevarnosti nastopa kavitacije v ceveh in/ali v
črpalki;
o (2.5.2) Zaselki z 10 do 50 prebivalci: količina požarne vode 48 m3/h oz. 14 l/s
(zaokroženo zaradi urne potrošnje vode);
o (2.5.3) Zaselki s 50 do 250 prebivalci: količina požarne vode 96 m3/h oz. 30 l/s;
o (2.5.4) Zaselki z več kot 250 prebivalci: količina požarne vode 96 m3/h oz. 30 l/s
(izjemoma 192 m3/h) in upoštevanje največje urne potrošnje vode na dan povprečne
porabe;
o (2.6) Iz projektne dokumentacije mora biti jasno razvidno, kolikšne so količine
požarne vode sistema ob nemotenem običajnem delovanju;
o (3.1) V (hidravlično) samostojnem delu omrežja se predvideva samo po en požar (v
skladu z navodilom W 405, točka 6.4);
o (3.2.) Ob obratovalnih pogojih III (določenimi v navodilih W 405) tlak v nobeni
točki sistema ne sme pasti pod 1.5 bar (W 405, točka 6.6);
8
Nemčija, Bavarska - Bayerisches Landesamt für Wasserwirtschaft (Merkblatt Nr. 1.8/5)
9
Nemško združenje za plin in vodo
10
"Bereitstellung von Löschwasser durch die öffentliche Trinkwasserversorgung" (julij 1978)
str. 35
o (3.4) Vir zagotavljanja požarne vode se lahko nahaja do 200 m okoli objekta in ni
potrebno, da se v celoti zagotavlja samo iz enega vira (npr. le iz vodovoda),
upoštevati pa je potrebno zadostne količine za odvzem s črpalko in preprečiti
kavitacijo;
o (3.5) Dimenzije cevovodov: za magistralni DN 250/200/150, za primarni DN
200/150, za sekundarni DN 100 (oz. tudi DN80, če zadošča tudi prihodnji porabi in
bi sicer v DN 100 voda zastajala);
o (4.1) Zagotavljanje požarne vode je določeno za trajanje požara 2 uri (W 405, tabela
na strani 6);
o (4.2) Dodatni pogoji za zagotavljanje požarne vode so določeni še v publikacijah
strokovnega društva DVGW z oznako W 311 in W 315,
o Seveda pa veljajo tudi določila prEN 805 in dodatno še standard EN 1508.
Prikazan je torej primer, kjer se uporabljajo pravila stroke (in stanje tehnike), namesto
detajlno razdelanih podzakonskih predpisov. Poznavalec obravnavanega področja prepozna
običajne tehnične specifikacije, hkrati pa tudi, da je nekoliko bolje razdelana klasifikacija (tip
in gostota) poselitve in zanjo primerno stopnjevana količina požarne vode.
2.4.1.2 Področni predpisi in drugi pogoji
Protipožarno ukrepanje, temelječe na gašenju z vodo, je mogoče zagotoviti na več načinov,

kot to določa Pravilnik o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov11.
Eden med njimi je tudi uporaba javnih vodovodnih sistemov tako, da delujejo kot zunanje
hidrantno omrežje. Tedaj je treba presojati ustreznost pogojev, pod katerimi bi delovali
hidranti12 pri neposrednem gašenju, način delovanja javnega vodovoda v različnih pogojih,
doseganje standardov delovanja v rednih in izrednih razmerah ter oceno zanesljivosti
delovanja oz. analize tveganj (da oskrba hidranta ne deluje). Ob tem je namreč treba
upoštevati tudi obratovalne standarde zaradi drugih vidikov, pa tudi ekonomsko upravičenost
take (požarne) rabe, ki naj ne bi vodila v nesorazmerno povečanje stroškov uporabnikov.
Pravilnik o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov je narekoval

standarde tudi na področju izvedbe in delovanja javnih vodovodnih sistemov kot hidrantnih
sistemov. Ureja(l) je naslednje vsebine:
o Definicije,
o Viri za oskrbo hidrantnega omrežja z vodo (vodovod, stalni/začasni postroj za
zajemanje površinske vode, vodnjaki, rezervoarji ali bazeni),
o Potrebni pretoki vode za gašenje – v RS od 10 l/s do 45 l/s,
o Kategorizacija tehnoloških procesov glede na potrebni pretok vode za gašenje,
o Zahteve za zunanje hidrantno omrežje (razdalja med hidranti, razdalja med hidrantom
in zidom objekta s požarom – max. 80 m, minimalni dinamični tlak 2.5 bara, zaporni
ventili idr)
o Zahteve za notranje hidrantno omrežje13
11
Ur.l. SFRJ, št. 30-359/91, zadnja sprememba Ur.l. RS, št. 52-2448/2000, podlaga za pravilnik: Zakon o
standardizaciji (Ur.l. SFRJ 37/88), kasneje – podaljšana veljavnost do sprejema tehničnih specifikacij po Zakonu
o gradbenih proizvodih (Ur.l. RS, št. 52/2000).
12
Pravilnik o preizkušanju hidrantnih omrežij (Ur. l. RS, št. 22/1995)
13
Pravilnik o požarni varnosti v stavbah to področje na novo ureja!
str. 36
o Naprave za povečanje tlaka, suho hidrantno omrežje idr.
Za izvajanje nadzora nad navedenimi določili je v veljavi Pravilnik o preizkušanju hidrantnih

omrežij, katerega členi 12 do 18 opredeljujejo postopek preizkusa hidrantnega omrežja.
Protokol preizkušanja hidrantnih omrežij je omejen le na kratkotrajno meritev dinamičnih
tlakov in pretokov na posameznem hidrantu, čeprav se na koncu izda potrdilo o brezhibnem
delovanju hidrantnega sistema.
V nadaljevanju dela bodo pripravljeni še nekateri predlogi za izboljšano metodologijo za

analizo delovanja vodovodnih omrežij kot hidrantnih omrežij. V tem poročilu so (na kratko)
že prikazane nekatere ureditve iz tujine, čeprav zadevni standardi urejanje tega področja
prepuščajo nacionalnim organom.
V dosedanjih vmesnih poročilih (in na delovnem srečanju s širšo strokovno javnostjo) so že

bili predstavljeni postopki, ki omogočajo sodobne hidravlične analize vodovodnih sistemov.
Variantni način preizkušanja ustreznosti vodovodnega omrežja kot hidrantnega sistema je
zasnovan na simulaciji celotnega projektnega požarnega dogodka. V takem preizkusu se za
projektno predvideni čas (običajno dve uri) istočasno odpre ustrezno število hidrantov, ob tem
pa spremljajo pretoki in tlaki (izdatnost) v tem času. Metoda z vidika preverjanja stanja daje
zelo reprezentativne podatke, je pa po drugi strani zelo draga, tako z vidika angažiranega
osebja (gasilci), kot tudi z vidika porabljene vode (nekaj sto m3). Zaradi tega je mogoče
izvesti le omejeno število preizkusov in lahko se zgodi, da veliki deli omrežja ostanejo (na
terenu še vedno) nepreverjeni.
Predlog, ki ga metodološko podprtega podajamo, pa je potreben še razprave na tematski

delavnici. Sloni na uporabi vzdrževanih modelov vodovodnih omrežij, za katere naj bi bilo
ugotovljeno še, ali lahko z določeno stopnjo zanesljivosti delujejo tudi kot zunanje hidrantno
omrežje. V prejšnjih fazah projekta smo v skladu z opredelitvami projektne naloge takšne
analize že opravili in prikazali skupne in posamične ugotovitve o ustreznosti vodovodnega
omrežja za tri večja naselja v Sloveniji. Pravilnik o tehničnih normativih za hidrantno omrežje
za gašenje požarov namreč določa količino vode v sekundi, potrebno za gašenje požarov LE v
»naseljih mestnega značaja«. Ostale vrste poselitve (npr. na Bavarskem – podeželska) ni
urejena, pa je zato treba kategorizirati tudi območja poselitve v Sloveniji in slovenskih
razmeram primerno določati potrebno količino požarne vode in druge tehnične normative.
Na podlagi teh ugotovitev bi bilo mogoče preverjati (sistematično in občasno) celoten

vodovodni sistem, glede na vse kriterije, ki bi jih predpisali v RS, upoštevajoč tipično
razpršeno poselitev, značilne gostote poselitve, načine gradnje ipd. Na ta način bi nastala naši
poselitvi primerna ureditev tistih vodovodnih sistemov, ki bi tudi kot hidrantno omrežje
izpolnjevali za hidrante (praviloma iste) standarde oskrbe, kot so npr.:
o fizična razporeditev hidrantov ter zapornih ventilov (ustreznost razdalj med hidranti,
oddaljenost hidrantov od objektov, dostopnost hidrantov),
o predpisani tlaki in pretoki požarne vode ob različnih obremenitvah vodovodnih
omrežij,
o zadostne količine vode za gašenje,
o preigravanje različnih scenarijev upravljanja z vodovodnim omrežjem (manevri
zapornih ventilov, črpalk ipd.).
str. 37
Predvidevamo, da bi za urejanje protipožarnih ukrepov lahko v veliki meri uporabili tudi že

izdelane »aglomeracije« kot območja poselitve znotraj teritorialnih meja naselij v RS.
Izdelane so bile kot del projekta »Strokovne podlage za izdelavo nacionalnega programa
odvajanja in čiščenja odpadnih komunalnih in padavinskih voda«, ki ga je naročil MOPE. Na
Sliki 15 je podan primer za občino Radovljica. Iz atributnega dela je mogoče ugotoviti, da
imata samo dve aglomeraciji od prikazanih posamično skupno število večje kot 1000
prebivalcev, druge aglomeracije pa so velikostnega reda do nekaj sto prebivalcev.
Slika 15: Aglomeracije so obarvane tako, da temnejša barva predstavlja gostejšo poselitev
(prebivalcev/hektar), pri najredkejši gostoti pa so le prazni okvirji. Z dodajanjem
digitalnih katastrov infrastrukture (prikazana je kanalizacija) je mogoče ugotavljati
tudi prostorsko porazdelitev oskrbe z vodo
Za vsa tista območja poselitve, ki niso ali pa jih ni mogoče oskrbeti s požarno vodo iz
vodovodnih sistemov, je seveda treba zagotoviti druge vrste vodnih virov in protipožarnih
ureditev. Prikazana območja poselitev bi lahko služila tudi za oceno14 požarnega varovanja
oz. pripravljavcem zasnove protipožarnih ukrepanj oz. načrtov ravnanja ob požaru.
14
Pravilnik o metodologiji za ugotavljanje ocene požarne ogroženosti,
(Ur.l. RS, št. 70/1996 (5/1997-2 - popr.), 31/2004)
str. 38
V prejšnjih fazah dela smo poudarili, da le podatki o javnih vodovodnih omrežjih ne

zadoščajo povsem, saj je lahko iz grafične analize razvidno, da so (navidezno) večja pozidana
področja nepokrita z vidika ustreznih hidrantnih sistemov. To pa je lahko le delno res, saj se
pogosto takšna območja ujemajo z večjimi industrijskimi kompleksi, ki imajo lastne
infrastrukturne ali zasebne hidrantne sisteme ali druge ureditve (npr. vodnjake) za
zagotavljanje požarne varnosti. Po že opravljeni predstavitvi rezultatov prejšnje faze dela na
delavnici v Celju dobivamo vse več informacij, da se vzpostavljajo hidravlični modeli
vodovodnih sistemov, zato bo hidravlično modeliranje predstavljalo vse manjšo oviro pri
širšem uveljavljanju pristopov, predlaganih v okviru tega projekta.
S povezovanjem vseh katastrov in evidenc pa bo mogoče identificirati, kje morebiti še

obstajajo takšne »bele lise« ter pozvati različne inštitucije oz. organizacije na teh območjih, da
podajo informacijo o načinu zagotavljanja požarne varnosti na njih. Področje alternativnih
virov vode za gašenje (t.j. vodni viri, ki niso javna vodovodna omrežja) ter promocija njihove
rabe bi tako postajalo vse ustrezneje umeščeno. Preko alternativnih virov vode (požarni
bazeni, vodotoki z urejenim začasnim postrojenjem, ribniki kot požarni bazeni ipd.) bo
namreč mogoče učinkovito reševati problem zagotavljanja požarne varnosti v izrazito
razpršenem načinu poselitve, hkrati pa se izogibati problemu neustrezne starosti vode v
vodovodnem omrežju.
Pravilnik o metodologiji za ugotavljanje ocene požarne ogroženosti narekuje standarde za

izdelavo ocene požarne ogroženosti (obveznost za načrtovalce ukrepov varstva pred požarom
je razveljavljena s 23. členom Pravilnika o požarni varnosti v stavbah) lastnikom in
uporabnikov poslovnih ter industrijskih objektov in lokalnim skupnostim. V 4. členu področja
vsebine ocene so navedena različna okolja, ki jih obravnavamo pri ugotavljanju ocene
(naravno, bivalno, industrijsko, ki ni obremenjeno z nevarnimi snovmi, industrijsko,
obremenjeno z nevarnimi snovmi in prometno okolje), kar pa prav tako ne daje podlage za
razjasnitev, kaj je to »naselje mestnega značaja«. Za v 6. členu zahtevane podatke, ki jih
morajo izdelovalci pred začetkom izdelave ocene pridobiti, so določena območja aglomeracij
prav tako zelo uporabna. Za bivalna okolja izdela izdelovalec oceno požarne ogroženosti
glede na predpisano metodologijo s pomočjo diagramov in tabel ob upoštevanju podatke,
navedene v 1., 2., 3. in 4. točki 6. člena tega pravilnika in na osnovi tabel 8 in 9 določi oceno
glede na gostote naseljenosti od oddaljenosti gasilske enote. Kadar je oskrba z vodo za
gašenje glede na požarno obremenitev zgradbe nezadostna, je dejansko ugotovljena ocena za
bivalno okolje za eno stopnjo višja. V pravilniku je v tabeli 8 navedena razdelitev na razrede
glede na gostoto poselitve:
o število prebivalcev/km2 < 25,

o 25< število prebivalcev/km2 < 50,
o 50 < število prebivalcev/km2 < 100,
o 100 < število prebivalcev/km2,
ki pa je lahko bolje razdelana oz. podana z boljšo resolucijo gostote poselitve ravno z uporabo
območij aglomeracij. Zato bo mogoče novejšo porazdelitev uporabiti tudi za ugotavljanje ali
so zagotovljene količine vode za gašenje požarov tudi dejansko razpoložljive, tj. za:
o majhna naselja (število etaž < 2 ali 2) od 400 do 1600 l/min,
o pretežno stanovanjska naselja, čista stanovanjska naselja, obrtna območja (število
etaž < 3 ali 3 in) od 800 do 1600 l/min,
str. 39
o pretežno stanovanjska naselja, čista stanovanjska naselja (število etaž < 3) od 1600
do 3200 l/min,
o obrtna območja, gosta gradnja, središča naselij (število etaž 1) od 1600 do 3200
l/min,
o obrtna območja, gosta gradnja, središča naselij (število etaž > 1) od 1600 do 3200
l/min,
o industrija (število etaž -) od 1600 do 3200 l/min.
Kot vidimo, bo treba celotno področje celovito urediti tako, da bodo posamezna določila
skladna.
Dodatno delo prinaša tudi na podlagi novega Zakona o urejanju prostora sprejeti Pravilnik o
vsebini, obliki in načinu priprave Prostorskega reda Slovenije ter vrstah njegovih strokovnih
podlag, ki določa temeljna in podrobnejša pravila za urejanje prostora tako, da je omogočeno
enotno načrtovanje prostorskega razvoja in z njim povezanih prostorskih ureditev,
zagotavljanje opremljanja zemljišč za gradnjo ter uveljavljanje prostorskih ukrepov za
izvajanje načrtovanih prostorskih ureditev. Cilj je, doseči enoznačni pristop k opredeljevanju
obnašanja v prostoru na ravni občine tako, da se na državni ravni določi temeljna pravila
urejanja prostora v obliki določil, ki jih je treba na ravni lokalnega načrtovanja obvezno
upoštevati in v obliki usmeritev in priporočil, ki se jih smiselno upošteva. Prostorski red
Slovenije je novost v sistemu prostorskega planiranja in urejanja prostora, vsebine o
protipožarnem varovanju pa zagotovo njegova nujna sestavina.
Novi Zakon o graditvi objektov je podlaga za Pravilnik o požarni varnosti v stavbah, ki

določa ukrepe, ki jih je treba izvesti, da bi stavbe izpolnjevale gradbene zahteve za
zagotovitev požarne varnosti, in katerih cilj je omejiti ogrožanje ljudi, živali in premoženja v
stavbah ter uporabnikov sosednjih objektov in posameznikov, ki se v času požara nahajajo v
neposredni bližini stavb, omejiti ogrožanje okolja ter omogočati učinkovito ukrepanje
gasilskih ekip, ki sodelujejo pri omejitvi posledic požara, ne da bi bili po nepotrebnem
ogroženi življenje in zdravje njihovih članov. Po svoji naravi ureja področje, ki sovpada s ti.
objektnim protipožarnim varovanjem, saj se nanaša na »stavbe«.
V 6. členu (naprave za gašenje in dostop gasilcev) zahteva, da morajo biti stavbe projektirane
in grajene tako, da so ob požaru:
o zagotovljene naprave in oprema za gašenje začetnih požarov, ki jih lahko
uporabijo vsi uporabniki,
o zagotovljene naprave in oprema za gašenje, ki jih lahko uporabijo usposobljeni
uporabniki in gasilci,
o vgrajeni ustrezni sistemi za gašenje požara.
Zagotovljen mora biti neoviran in varen dostop za gašenje in reševanje v stavbi. V 7. členu pa
pravilnik določa, da minister pristojen za prostorske in gradbene zadeve izda 4 tehnične
smernice, pri čemur se tehnična smernica »Naprave za gašenje in dostop gasilcev« nanaša na
6. člen tega pravilnika, ki se v prilogi 1 tega pravilnika uporabijo za izkaz požarne varnosti
stavbe s protipožarnimi ukrepi. Ta izkaz pa zajema naslednje postavke:
o oskrba z vodo,
o dvižni vodi za gašenje s priključki DN 75 ali 100,
o prikaz zunanje hidrantne mreže – slepi cevovodi, krožna mreža,
o število zunanjih hidrantov v oddaljenosti 80 m od objekta (nadtalni ali podtalni),
o naprave za gašenje z vodo, peno, plini in praškom,
str. 40
o število dostopov do stavbe za gašenje in reševanje z gasilskimi vozili,

o število strani stavbe, do katerih je mogoč dostop gasilskih vozil.
Pri tem velja opozoriti na neskladnost s standardno klasifikacijo gradbenih objektov, ki se

ločijo na »stavbe« (stanovanjske in nestanovanjske, kot so poslovne, javne ipd. stavbe) ter na
»gradbene inženirske objekte«. Pričakujemo, da bo tudi na tem segmentu potrebno še dodatno
usklajevanje oz. urejanje požarne problematike, saj v skupino »gradbenih inženirskih objekti«
spadajo različni objekti (npr. industrijski kompleksi), ki so z vidika požarnega varovanja
lahko zelo zahtevni.
2.4.1.3 Pojasnilne in dopolnilne ureditve
Novi pravilnik, ki bo namenjen samo za predpisovanje tehničnih normativov za zunanja

hidrantna omrežja, bi naj temeljil na tistih členih starega Pravilnika o tehničnih normativih za
hidrantno omrežje za gašenje požarov, ki ni drugače urejan s podzakonskimi predpisi po drugi
(novejši) zakonodaji. Te vsebine pa je treba še dokončno razjasniti z različnimi subjekti
(resorji) in z upoštevanjem ugotovitev dopolniti.
Najpomembnejše vsebine so sedaj zajete v 12. členu pravilnika, kjer je opredeljena

metodologija določevanja količine vode za zagotavljanje gašenja požarov v naseljih mestnega
značaja glede na število prebivalcev, računsko število istočasnih požarov in količini vode v
l/s, ki je potrebna za gašenje enega požara po tabeli 1. V tem členu se že upošteva, da je
mogoče razdeliti naselja na posamezne cone, če se le-te oskrbujejo s samostojnimi viri vode
za napajanje omrežja za gašenje požarov. Tako v teh primerih določamo količino vode,
potrebno za gašenje požarov, na osnovi določil iz prvega odstavka 12. člena, vendar se
upošteva dejansko število prebivalcev v tej neodvisni coni.
Težava, ki nastopi v tem členu, se nanaša na opredelitev pojma »naselje mestnega značaja«, ki
ni opredeljen in s tem ne določa spodnjih meja, v katerih mora upravljavec vodovodnega
omrežja zagotavljati količine vode za gašenje požarov. Tako sledi iz tabele 1, da je količina
vode, potrebne za gašenje požarov za naselja mestnega značaja ki ima manj kot 5000
prebivalcev, ob istočasnosti le enega požara, obseg 10 l/s. Ohlapni in nedefinirani pojem
»naselje mestnega značaja« je ključnega pomena in mora biti točneje definiran.
V poglavju 3.0, tj. Vrednotenje hidrantnih omrežij z vidika zanesljivosti delovanja in

določanja predelov poselitve z istočasnostjo požarov, je natančneje razdelan in predlagan
pristop za določanje količin požarne vode, ki naj bi jo zagotavljalo vodovodno omrežje v
primarnih in sekundarnih vodih. Glavna ugotovitev je, da bo definicija »računsko število
istočasnih požarov« iz starega pravilnika v prihodnje verjetno nepotrebna, saj se z delitvijo
območja poselitve na podobmočja hkrati zmanjšuje tudi verjetnost pojava istočasnih požarov.
Potrebna spodnja meja, ki bi opredeljevala naselja mestnega značaja, pa mora biti določena s
kvantitativnimi (oz. drugimi) metodami. Opredelitev pojma »naselje mestnega značaja« naj se
ne bi naslanjala le na skupno število prebivalcev v naselju, temveč tudi na gostoto
prebivalcev, ki bi določevala prostorsko razpršenost v naselju. V 4. členu pravilnika o
metodologiji za ugotavljanje ocene požarne ogroženosti je določen pojem bivalno okolje, ki je
potem v tabeli 8 in 9 v prilogi 1 tega pravilnika uporabljen za oceno požarne ogroženosti.
Bivalno okolje je definirano kot okolje, brez visokih zgradb, ki bi segale nad 22 m, in/ali
str. 41
zgradb za zbiranje ljudi več kot 300 ljudi. Podkategorije bivalnega okolja so določene z
gostoto naseljenosti (število preb./km2).
Drugi dokument, ki obravnava določevanje in delitev naselij in naselitvenih območij, je

pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave Prostorskega reda Slovenije ter vrstah njegovih
strokovnih podlag. Iz povzetega kazala je razvidno, da se pravilnik ukvarja z določevanjem
pojmov poselitve predvsem v naslednjih poglavjih:
2.1 Splošna pravila za zagotavljanje vzdržnega prostorskega razvoja
2.1.1 Pravila za usmerjanje poselitve
(a) Pravila za določanje omrežja naselij
(b) Struktura/vrsta naselij
(c) Omrežje naselij
(d) Usmerjanje razpršene poselitve
(e) Razpršena gradnja
2.1.2 Pravila za usmerjanje razvoja javne infrastrukture
2.1.3 Pravila za usmerjanje razvoja v krajini
2.3.1 Pravila za urejanje poselitvenih območjih

(a) pravila za določanje poselitvenih območij
(a.1) poselitvena območja
(a.2) meja naselja
(a.3) območja strnjene pozidave
(a.4) območja mest - širša mestna območja
(a.5) območja razpršene poselitve
(a.6) območja funkcijskih regij
2.3.4 Določanje in urejanje posebnih območij

(a) urbana območja
(b) podeželska območja
(c) obmejna območja
(d) obalna območja
(e) hribovita in gorska območja
Na osnovi tega pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave Prostorskega reda Slovenije ter
vrstah njegovih strokovnih podlag ter dodatno še projekta za izdelavo strokovnih podlag za
izdelavo nacionalnega programa odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda, ki ga je
po naročilu MOPE izdelala FGG, in v katerem so bile opredeljene aglomeracije, bi lahko (ob
soglasju udeleženih, npr. resorjev) precizneje določili prostorsko in poselitveno komponento v
določevanje dosedanjega izraza »naselje mestnega značaja«.
Tako predlagamo, da se zagotavljanje količin vode, potrebne za gašenje požarov iz

vodovodnega omrežja določi na naslednji način. Naselje mestnega značaja, katerega pojem je
potrebno še temeljiteje obdelati in definirati, naj bi imelo spodnjo mejo 250 prebivalcev, z
dovolj visoko gostoto poselitve na ožjem območju (središče naselja npr.). Za takšna naselja se
lahko predvidi tudi, da zagotavljanje požarne vode iz javnega vodovodnega sistema ni
zagotovljeno v primerih, če se izkaže, da niso zagotovljeni zdravstveni in družbeno (širši)
ekonomski okviri. Naselja, ki ne bodo oskrbovana z požarno vodo iz javnega vodovodnega
sistema, morajo iskati rešitve v alternativnih vodnih virih naravnega ali grajenega značaja, ki
bodo zagotavljali potrebno količino požarne vode 36 m3/h ob trajanju požara 2 uri.
Alternativni vir oz. odvzem vode se mora nahajati v bližini objekta (verjetno v dosegu 200 m,
kot so to primeri v tujini?). Določevanje in potek ocenjevanja ter izbor tehničnih rešitev je
podrobneje predstavljen v Prilogi 1.
str. 42
Drugi pomemben člen obstoječega pravilnika je 13. člen, ki je doslej urejal objektno
varovanje, ter je opredeljeval zahteve in ukrepe zagotavljanja požarne varnosti v stavbah z
višjimi zahtevami, ki zahtevajo izdelavo študije požarne varnosti. Objektno varovanje presega
osnovno varovanje, ki naj bi bilo zagotovljeno s strani javnega vodovodnega sistema kot
hidrantnega omrežja (če ni v konfliktu z drugimi standardi vodooskrbe), tako v količinah kot
tudi v zahtevanih tlakih. Objektno varovanje je urejeno z več pravilniki, ki določajo ukrepe za
varstvo pred požarom in tudi njegovo gašenje. Po izdelavi študij o požarni varnosti morajo
biti določene zahteve za varovanje objekta in določene potrebe objekta po požarni vodi. Le-ta
pa lahko presega zmožnosti vodovodnega sistema in ga ni mogoče zagotoviti brez ustreznih
ukrepov na samem vodovodnem omrežju. Zato predvidevamo, da bo objektno varovanje prej
izjemoma kot po pravilu lahko podpiralo vodooskrbno omrežje, delujoče kot hidrantno
omrežje.
Novi pravilnik o požarni varnosti v stavbah dobro povzema zahteve in ukrepe, ki pokrivajo
notranja hidrantna omrežja in ob izkazu požarne varnosti tudi upošteva oskrbo z vodo
prizadetega objekta in hidrantov (v prilogi 3 pravilnika o požarni varnosti v stavbah). Vendar
je področje le kvalitativno obravnavano, saj ne določa količin, ampak samo načrtovane in
izvedene ukrepe na objektu. Še vedno pa je vprašljivo, kako zagotoviti vodo za gašenje
požarov, ko javni vodovodni sistem ni sposoben zagotoviti zahtevanih količin. Tudi v tem
primeru moramo poseči po alternativnih virih za zagotavljanje požarne vode, ki lahko v celoti
ali pa delno v kombinaciji s hidranti na javnem vodovodnem sistemu zagotavljajo predpisano
količino vode. Druga možnost pa je tudi zmanjšanje ogroženosti oz. ranljivosti/požarne
občutljivosti objekta in s tem zmanjšanje zahtevanih količin vode za gašenje požarov.
Tehnične zahteve, ki se nanašajo na inštalacije, tehnološke naprave in opremo morajo biti

izpolnjene ob tehničnem pregledu objekta kot to določa 95. člen zakona o graditvi objektov
(ZGO-1). Na osnovi tega člena se po končani gradnji, ob uspešno opravljenem tehničnem
pregledu objekta in ob izpolnjevanju tehničnih pogojev, izda uporabno dovoljenje po 99.
členu ZGO-1.
V nadaljevanju bo dodatno delo zahtevala obravnava pogojev, pri katerih je mogoče šteti, da
javni vodovodni sistem izpolnjuje pogoje in omogoča delovanje sistema kot zunanjega
hidrantnega omrežja. K primarni nalogi, tj. zagotavljanju kvalitetne oskrbe s pitno vodo do
končnega odvzemnega mesta, ki ga opredeljujejo različni pravilniki in standardi, se lahko
zagotavljajo tudi tolikšne količine vode za gašenje požarov, ki pa ne smejo biti v konfliktu z
ostalimi zahtevami oskrbe in obratovanja.
Glavne zahteve pri zagotavljanju požarne vode, ki so dokaj splošno uveljavljene, so sledeče:
o obročast (zankast) sistem cevovodov,
o slepi cevovod ne sme biti daljši od 180 m,
o možno ločevanje sistema na podobmočja,
o vsak objekt mora biti pokrit iz dveh hidrantov,
o razdalja med hidranti ne sme biti večja od 80 m, v podobmočju redke poselitve se
lahko razdalje med hidranti povečajo do 150 m,
o razdalja med hidrantom in zidom objekta ne sme biti manjša kot 5 m, za katerega se
zagotavlja požarna varnost,
o pri varovanju visokih objektov se za dvig tlaka lahko vgradijo naprave za začasni dvig
v sistemu v skladu s pravilniki izvajalca javne službe
o za dvig tlaka v javnem vodovodnem omrežju se ne sme uporabljati premičnih črpalk
(gasilnih vozil), razen v javnih vodovodih za protipožarne potrebe in kombiniranih
str. 43
javnih vodovodih, kjer ni prisotna sanitarna voda, pa se dovoli urediti priključek za

gasilno vozilo
o cevovod, ki služi kot zunanje hidrantno omrežje, ne sme biti manjše dimenzije kot 100
mm, razen če je izkazano, da bi pri uporabi DN 100 voda zastajala, in se lahko uporabi
DN 80, če je pri tem zagotovljena oskrba tudi z bodočo pričakovano porabo na tem
oskrbovalnem območju,
o dinamični tlak, ki ga mora zagotoviti vodovodni sistem je 2,5 bara ob odvzemu količin
vode za gašenje požarov, sicer se mora zagotoviti dvig tlaka od hidranta do
varovanega objekta, vendar v sistemu dinamični tlak ne sme biti manjši od 1,5 bara.
Najvišji dovoljeni tlak v omrežju praviloma določajo pravilniki izvajalca javne službe
oskrbe s pitno vodo.
2.4.2 Vrednotenje hidrantnih omrežij z vidika zanesljivosti delovanja in

določanje predelov z istočasnostjo požarov
Kot samostojni del naloge, ki je zajemal preverjanje delovanja hidrantnih omrežij z vidika
zagotavljanja požarnih pretokov s primernimi tlaki, smo obravnavali tudi načine, kako
hidrantno omrežje oceniti z vidika zanesljivosti delovanja hidrantov. Glavna vidika
učinkovitega načrtovanja javnega vodovodnega omrežja, kadar deluje kot oskrbni sistem za
požarno vodo območij poselitve, sta zanesljivost obratovanja in ustrezno zagotavljanje
zadostnih količin vode s primernimi tlaki. To pa so tudi glavni kriteriji, ki jih morajo
upoštevati načrtovalec, upravljavec in nadzorni organ pri presojah in sprejemanju odločitev.
2.4.2.1 Vrednotenje hidrantnih omrežij z vidika zanesljivosti delovanja
V poročilu je kot predlog prikazan izdelani način preverjanja zanesljivosti obratovanja

posameznih hidrantov, določevanje stopnje ogroženosti predelov (hidravlično samostojnih
con) znotraj območij poselitve, ter način zagotavljanja zadostnih količin vode v omrežju,
upoštevajoč značilnosti (skupno število, gostota, namenska raba) na območju poselitve.
V izhodišču tega dela naloge je bilo treba raziskati in določiti postopek, s katerim bi se
ocenilo hidrantno omrežje, samostojno ali v sklopu javnega vodovodnega omrežja, glede
zanesljivosti delovanja posameznega hidranta, na katero vpliva npr. zmanjšan oz. preprečen
dotok vode do hidranta, npr. v primeru havarije oz. izpada določenega cevovoda.
Za oceno tveganja izpada posameznega hidranta je treba izdelati verjetnostno analizo za

verjetnost izpada (ene ali več) cevi, po katerih se zagotavlja požarna voda za delovanje
posameznega hidranta. Z rezultati te raziskovalne naloge, ki smo jih letos predstavili tudi na
konferenci na Univerzi v Exetru, v Veliki Britaniji, smo pokazali, da je popolno zajetje zaloge
vrednosti vseh možnih dogodkov za celovit verjetnostni pristop pri analizi vodovodnih
omrežij vprašljivo, saj je zaradi velikega števila cevi in možnih različnih poti oskrbe s
požarno vodo potrebna zelo natančna statistična analiza določitve verjetnosti izpada
posameznih cevi. Hkrati so naši rezultati izračunov in testiranj pokazali, da je poenostavljen,
predlagani pristop, kjer se posamezni hidranti ocenjujejo glede na posamičen izpad cevi,
glede na razpoložljive podatke o dogodkih na sistemih, za dane potrebe ustrezen oz.
zadovoljiv.
str. 44
V ciljni raziskovalni nalogi je izdelan poenostavljen pristop s preverjanjem hidrantnega

omrežja s simulacijo posamičnih izpadov vseh cevi (model v nadaljevanju označimo z
»PIVC«) v oskrbovalnem omrežju. Tak pristop omogoča učinkovito in hitro oceno
hidrantnega omrežja ter rangiranje posameznih hidrantov z vidika zanesljivosti obratovanja.
Rangiranje hidrantov se vrši s pomočjo posamičnega izklapljanja (navideznega izpada) cevi,
in če oskrba določenega hidranta s požarno vodo s primernimi tlaki ni motena v nobenem
primeru izpada katerekoli cevi omrežja, je hidrant ocenjen kot hidrant višje stopnje
zanesljivosti. To pa pomeni, da je območje, ki ga hidrant pokriva, ocenjeno kot območje
višje stopnje požarnega varovanja. Če pa pri takšnih dogodkih prihaja do motene oskrbe s
požarno vodo določenega hidranta, ali je ta celo prekinjena, je hidrant označen kot hidrant
nižje stopnje zanesljivosti in je zato tudi območje, ki ga pokriva, označeno kot območje
nižje stopnje požarnega varovanja.
Za takšen primer nižje stopnje zanesljivosti oskrbovanja hidranta se hkrati določi tudi skupna
dolžina cevovodov, ki ob testiranju izpadov cevi, vodi do motene oskrbe hidranta. Ko bodo
izdelani hidravlični modeli vodovodnih omrežij, ki delujejo tudi kot zunanje hidrantno
omrežje, bo mogoče izpeljati predlog, da se vodi tudi evidenca pomembnosti posameznih
cevovodov za oskrbo s požarno vodo. To pomeni, da bo mogoče zasledovati, kako se na
posamezen, izbran cevovod veže število hidrantov, katerih oskrba je motena ali pa motnje ni,
če tak cevovod izpade. Tak prikaz bi bilo mogoče prikazati in voditi tabelarično, kot del
evidenčnega kartona posameznega hidranta.
Za ilustracijo predlaganega pristopa ja na Sliki 16 prikazan testni primer skeleta (torej sistema
najpomembnejših cevovodov) javnega vodovodnega omrežja, ki je načrtovano in izvedeno
tako, da zagotavlja standarde oskrbe s pitno vodo, hkrati pa je opremljeno z zunanjim
hidrantnim omrežjem torej s hidranti, s primerno medsebojno razdaljo, da je z dosegom
gašenja iz teh hidrantov zagotovljena oskrba s požarno vodo za celotno območje poselitve
(aglomeracije). Sistem torej hkrati izpolnjuje standarde vodooskrbe, s hidranti pa zagotavlja
tudi zahtevane požarne pretoke s primernimi tlaki. Seveda so razmere na terenu lahko tudi
drugačne, npr. da nek predel na območju poselitve ni pokrit z dosegom za gašenje iz
hidrantov. V takšnih primerih je treba z ustreznimi drugimi ukrepi (oz. alternativni viri
požarne vode) zagotoviti zahtevan standard varovanja. V nadaljevanju bo zato obravnavano le
rangiranje hidrantov z ustreznimi pogoji delovanja.
Vodohran
Vodni vir
Aglomeracija
Pokritost s
hidrantnim omrežjem
Slika 16: Testni primer javnega vodovodnega omrežja opremljenega s hidranti
str. 45
V primeru, da je v vseh hidrantih omrežja zagotovljen požarni pretok s primernim

hidrodinamičnim tlakom, lahko ugotovimo, da s simulacijo z modelom »PIVC« lahko
ovrednotimo hidrante, ki se lahko napajajo iz več kot enega oskrbovalnega voda kot hidrante
višje stopnje zanesljivosti, saj je oskrba s požarno vodo nemotena v kateremkoli primeru
izpada posamezne cevi omrežja. Na Sliki 17 so prikazani rezultati presoje, kaj se zgodi v
primeru izpada (lom ipd.) posameznega cevovoda. Tukaj je prikazan poenostavljen primer, ko
je to tudi enostavno določljivo, model PIVC pa takšno presojo omogoča tudi za zahtevnejše
sheme naših vodovodnih sistemov.
Vodohran
Vodni vir
... višja stopnja varovanja
... nižja stopnja varovanja
Slika 17: Določitev predelov znotraj območja poselitve, ki imajo dve različni stopnji
zanesljivosti oskrbe s požarno vodo s hidrantnim omrežjem
V delih omrežja, na katerih se hidranti oskrbujejo z vodo samo po eni cevi, testiranje pokaže,
da lahko prihaja do motene oskrbe hidrantov v tem območju. Takšni hidranti so označeni kot
hidranti nižje stopnje zanesljivosti in območje pripadajočega dela poselitve je označeno kot
območje nižje stopnje požarnega varovanja. Za posamezen hidrant je ugotovljena tudi skupna
dolžina cevovodov (in njihove oznake oz. drugi morebitni evidentirani podatki), ki bi ob
izpadu zmanjšali oz. preprečevali nemoteno oskrbo s požarno vodo, kar prikazuje Slika 18.
Primer slepih cevovodov (ki imajo lahko še kakšne razvode manjših premerov do porabnikov)
je enostavno določljiv, pomembno pa je, da se evidentirajo tudi na primeru prikazane zanke
cevovodov (krožni sistem), katere oskrba s požarno vodo pa se na enem delu vendarle vrši
samo iz ene smeri.
Slika 18: Hidranti nižje stopnje zanesljivosti, ki je posledica tega, da je njihova oskrba s
požarno vodo odvisna od enega samega cevovoda.
str. 46
Če bi prišlo do motene oskrbe s požarno vodo tudi v primeru, ko bi v fazi testiranja izključili
del cevovoda, ki je na Sliki 19 označen po posameznih odsekih s črko a, je treba hidrantom,
ki se oskrbujejo s požarno vodo s tega dela omrežja spremeniti stopnjo zanesljivosti v nižjo,
in sešteti pripadajoče dolžine cevi, zaradi katerih je motena oskrba s požarno vodo za določen
hidrant. Tudi hidrantom, ki so že bili označeni z nižjo stopnjo zanesljivosti je treba prišteti
tiste dolžine cevi zaradi katerih je motena njihova oskrba s požarno vodo.
Cev, ki hidravlično ne
zagotavlja požarne vode
a H (560 m)
a = 80 m a
a a a
a a
95 m
... višja stopnja zanesljivosti

H (255 m)
... nižja stopnja zanesljivosti
101
m
H (356 m)
Slika 19: Nižja kategorija zanesljivosti hidrantov, ki se nahajajo na cevovodu, ki ne

zagotavlja ustreznih pogojev za oskrbo s požarno vodo
S Slike 19 je razvidno, da je hidrant s pripadajočo dolžino 560 m pravzaprav najmanj

zanesljiv in da je območje, ki ga pokriva, z manjšo zanesljivostjo varovano, čeprav je sicer
krožno povezan z relativno kratkim delom cevovoda na cevovod, ki zagotavlja oskrbo s
požarno vodo višje stopnje zanesljivosti. Takšna ugotovitev bi v praksi verjetno vodila v
interventno sanacijo, tj. do ureditve zadostne hidravlične prevodnosti najneugodnejšega
odseka.
Kot najboljšo možno oceno hidrantnega omrežja bi teoretično lahko označili omrežje, v
katerem bi bili vsi hidranti označeni kot hidranti višje stopnje zanesljivosti. V takem primeru
je tveganje zaradi izpada oskrbe s požarno vodo zmanjšano, je pa seveda pogojeno z
odločitvijo za tehnično in ekonomsko sprejemljivo raven. Izdelan način omogoča upravljavcu
(pa tudi nadzoru itd.) določiti območja, ki bi jih bilo treba podrobneje pregledati in po potrebi
z dodatnimi ukrepi zaščititi (alternativni vodni viri, bolj zanesljiva in dodatna gasilska
intervencija), če zaradi naravnih, tehničnih ali ekonomskih pogojev ni mogoče zagotoviti
zadostne količine požarne vode iz hidrantnega omrežja.
Izdelan postopek vrednotenja hidrantnih omrežij je, kadar je za vodovodno omrežje že

vzpostavljen umerjen hidravlični model, dovolj enostaven in hiter. Izdelan je tako, da hkrati
omogoča povezovanje rezultatov z drugimi tabelaričnimi in prostorskimi podatkovnimi
bazami, ter bo omogočal integriran in usklajen pristop pri načrtovanju in iskanju alternativnih
rešitev za zagotavljanje požarne vode in ustrezno požarno varovanje območij poselitve.
str. 47
2.4.2.2 Potrebne količine požarne vode in istočasnost požarov
Hkrati z večanjem območja poselitve (aglomeracije) tako glede njene površine kakor tudi
gostote poselitve, se povečuje tudi verjetnost pojava istočasnih požarov na obravnavanem
območju. Zagotavljanje zadostne količine vode je torej odvisno tudi od števila istočasnih
požarov, saj je treba preprečiti moteno oskrbo s požarno vodo v primeru sestavljenih
dogodkov.
Vodovodna omrežja so glede na potrebe uporabnikov praviloma dimenzionirana in

načrtovana hierarhično, kar pomeni, da se dimenzije cevovodov od vodnih virov proti
zadnjim porabnikom manjšajo, saj se manjšajo velikosti preostalih območij, ki ga morajo še
na zadnjih predelih oskrbovati. Če bi upoštevali obstoječi pravilnik in ugotovljena območja
poselitve15 v Sloveniji, dobimo naslednjo tabelo, razdeljeno v razrede, ki prikazujejo potrebne
količine požarne vode, ki jih mora zagotavljati vodovodni sistem. Opomniti velja, da je
upoštevano le skupno število prebivalcev naselja urbanega značaja, ne pa tudi
neenakomernost prostorske porazdelitve gostote poseljenosti.
Št. istočasnih Min. količina vode Skupna količina

Razred Št. preb. v 1000
požarov na en požar [l/s] vode [l/s]
1 do 5 1 10 10
2 do 10 1 15 15
3 do 25 2 20 40
4 do 50 2 25 50
5 do 100 2 35 70
6 do 200 3 40 120
7 do 300 3 45 135
8 do 400 3 50 150
Tabela 1: Količine požarne vode, ki jih morajo zagotavljati vodovodni sistemi
Pomembna ugotovitev pri Tabeli 1 je, da mora določeno količino požarne vode iz tabele
zagotavljati cevovod oziroma vir požarne vode, ki oskrbuje določeno število prebivalcev. Iz
tega sledi, da se količina požarne vode zmanjšuje z odcepi glavnih vodov, ki oskrbujejo
posamezne predele naselja. To pomeni, da se v postopku "drobljenja" območja naselja na
podobmočja in razvejitev cevovoda v Tabeli 1 približujemo vse manjšim potrebnim količinam
požarne vode, ki jih morajo zagotavljati sekundarni vodi nižjega razreda. Če se uporabi takšen
pristop, tj. v praksi dejansko izvajanega coniranja oskrbe, tedaj na omrežju ni več potrebno
poiskati najneugodnejšega scenarija pojava istočasnih požarov, saj se z "drobljenjem"
območja zmanjšuje verjetnost pojava istočasnih požarov na tako nastalem manjšem območju
oskrbe. Hkrati na ta način pridemo tudi do ugotovitve, da je treba na vsakem hidrantu
posamično zagotoviti najnižjo postavljeno količino požarne vode 10 l/s, ne glede na skupno
velikost območja poselitve. Večje količine bi se lahko pojavile le v primeru, če bi posamezen
hidrant pokrival območje poselitve ali posamezen predel, s številom prebivalcev, ki je večje
od 5000, za objekt takih dimenzij ali namembnosti pa je seveda treba že v fazi načrtovanja
15
Aglomeracije kot območja poselitve znotraj teritorialnih meja naselij v RS so bile izdelane kot del projekta
»Strokovne podlage za izdelavo nacionalnega programa odvajanja in čiščenja odpadnih komunalnih in
padavinskih voda«, UL, FGG, KMTe, 20022004, naročnik MOPE.
str. 48
izdelati Študijo požarne varnosti, ki natančneje opredeli in zagotovi požarno varovanje

posameznega objekta (oz. skupine objektov).
Pomembno dejstvo, ki ga je treba upoštevati, je, da verjetnost pojava istočasnih požarov in

verjetnost izpada cevi nista izključujoči, kar pomeni, da pogosto predstavljata sestavljeni
dogodek, pogojen z drugimi procesi (potres, eksplozija) in se lahko zgodita hkrati. Zato je
treba tudi iz tega vidika skrbeti za višjo stopnjo zanesljivosti, kar vodi v zagotavljanje
potrebnih količin požarne vode iz več smeri.
Za lažjo predstavo je na Sliki 20 ponovno prikazan že obravnavani primer testnega

vodovodnega omrežja (Slika 16), ki naj oskrbuje naselje velikosti med 100.001 in 200.000
prebivalci. Če bi želeli doseči višjo stopnjo zanesljivosti, morajo količino požarne vode v
skupni višini 120 l/s v tem primeru, poleg ostale oskrbe oz. običajne porabe, zagotavljati
oskrbovalni cevovodi označeni z odebeljeno črto na sliki 16.
Slika 20: Določitev in hidravlično dimenzioniranje glavnih oskrbovalnih cevovodov
Cevovod, ki je označen z A, ni potrebno dimenzionirati za takšno dodatno požarno

obremenitev, saj v tem primeru testiranje z modelom PIVC pokaže, da ni motena oskrba s
požarno vodo. Na Sliki 20 je prikazan izrez (označen kot slika 17), ki prikazuje že
obravnavani del območja poselitve, za katerega je bila ugotovljena nižja zanesljivost oskrbe
hidrantov s testiranjem z modelom PIVC. Ker pa znaša na tem območju poselitve (privzeto)
skupno število prebivalcev med 25.001 in 50.000 prebivalci, to pomeni, da mora potrebne
količine požarne vode (po tabeli 1 je to 50 l/s) zagotavljati na Sliki 21 debelejše označen
cevovod.
Podobmočja
A B Zagotavljanje 40 l/s
požarne vode
Zagotavljanje 50 l/s
požarne vode
Slika 21: Delitev območja poselitve na podobmočja je možna oz. uporabljana, glede na
zaključene hidravlične podsisteme.
str. 49
Ker se ta predel, glede na sekundarne cevovode oskrbe s požarno vodo; lahko deli še na
manjša podobmočja, lahko cevovoda, ki oskrbujeta območji A in B, ki sta veliki od 10.001 do
25.000 prebivalcev, zagotavljata le še transportno sposobnost za 40 l/s požarne vode.
Ker se ta predel, glede na sekundarne cevovode oskrbe s požarno vodo, lahko deli še na
manjša podobmočja, lahko cevovoda, ki oskrbujeta območji B in C, ki sta veliki od 10.001 do
25.000 prebivalcev, zagotavljata le še transportno sposobnost za 40 l/s požarne vode.
Da bi za ta ilustrativni primer lahko s primernim načrtovanjem zagotavljali višji nivo

zanesljivosti, bi bilo verjetno dovolj, postaviti manjši protiležni vodohran in povečati
dimenzije enega od krakov krožnega dela vodovoda na Sliki 21. Seveda pa je tako
načrtovanje treba obravnavati celostno, kot del celotnega omrežja, saj bi morda predlagana
izgradnja vodohrana lahko vplivala tudi na povišanje stopnje zanesljivosti tudi v drugem delu
območja poselitve. Hkrati je treba prioritetno upoštevati tudi standarde oskrbe s pitno oz.
sanitarno vodo.
Pri nadaljnjem drobljenju območja poselitve morajo sekundarni vodi, ki oskrbujejo takšna
podobmočja, zagotavljati požarno vodo, ki je določena v Tabeli 1 tudi za pogoje, veljavne v
nižjem razredu. Seveda pa mora biti postavljena meja takšnega drobljenja – v obstoječem
pravilniku je prepuščeno strokovnjakom, da smiselno in smotrno razlagajo, katera manjša
območja še sodijo v kategorijo »naselje mestnega značaja«.
Za druge tipe poselitev (npr. bavarska oznaka »podeželska naselja«, ali vaška naselja oz. še
posebej pri razpršeni pozidavi) je oskrba s požarno vodo praviloma urejena iz drugih vodnih
virov kot so naravni viri s preverjeno izdatnostjo, grajeni viri kot so zbiralni bazeni,
vodohrani, morebitna priključitev na regionalne transportne vode, industrijsko oz. tehnološko
vodo, na samostojno hidrantno omrežje ipd.
V obdobju, ki ga podaja vmesno poročilo, je opravljen pregled stanja na področju zadevnih

predpisov, ter spremljanje priprave novih predpisov oz. standardov (SIST oz. EN).
Rezultati so usmerjeni na tista področja, kjer se funkcije javnih vodovodov prepletajo s

funkcijami hidrantnih omrežij. Izhodišče je bila analiza, kaj sedanji Pravilnik o tehničnih
normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov dovolj natančno (nedvoumno) ureja in
kje bi bila potrebna dodatna oz. preciznejša določila. Ker na primer predmetni Pravilnik velja
za »naselja mestnega značaja«, je ta opis bil primerjan npr. tudi s predpisi s področja urejanja
prostora.
Zaradi spreminjanja predpisov oz. novo nastajajočih, npr. po sprejemu novega Zakona o
graditvi objektov (ZGO-1), nastaja nova delitev področja zagotavljanja požarnega varovanja,
kot to prinaša npr. Pravilnik o požarni varnosti v zgradbah, ali pa TSG – evakuacijske poti v
stavbah, itd., hkrati pa poteka tudi prevzemanje EU standardov (EN oz. prEN). Zato je v
prilogi 1 podana struktura možnih poti, ki bi služila kot podpora za razmejitev, katere razmere
in v kakšnem obsegu se naj v prihodnje še urejajo.
Pomemben vmesni rezultat je razvoj modela za presojo stopnje zanesljivosti oskrbe hidranta s
požarno vodo na delih vodovodnega omrežja, ki izpolnjujejo pogoje, da lahko služijo kot
str. 50
zunanje hidrantno omrežje. Za navedeno obravnavo je bilo treba razvijati podrobnejšo

strukturo skupnih identifikatorjev vodovodnih sistemov, hkrati pa hidravlični model javnih
vodovodnih omrežij presojati še za primer izrednih dogodkov na omrežju (izpad oz. lom
posameznega cevovoda ipd.).
Prikazano je tudi, kako bi lahko koristno uporabili pravkar (za potrebe MOPE) določena
območja poselitev, kot poseljeni del teritorija (površine) znotraj upravno določenih meja
naselij, z opredeljenimi gostotami poselitve. V nadaljnji fazi dela bo prikazan tudi predlog,
kako bi na takšni podlagi razdeljena (conirana) naselja lahko urejali tudi za načrte
protipožarnega varovanja oz. ukrepanja v večjem obsegu.
Pri nadaljnjem delu bodo podani še pogoji, ki jih javno vodovodno omrežje, kadar deluje kot
zunanje hidrantno omrežje, s svojim delovanjem lahko omogoča, v nekaterih primerih jih pa
naj bi celo obvezno zagotavljalo. Pri tem seveda najbolj pridejo do izraza omejitve, ki jih
prinašajo predvsem zahteve po izpolnjevanju drugje predpisanih zahtev oz. standardov (npr.
kakovost dobavljene vode na mestu odvzema, ipd.). Za takšne primere, pa seveda tudi za
druga, preostala področja bo treba seveda ustrezno varovanje doseči drugače (in z drugimi viri
požarne vode).
str. 51
3 Delo do zaključka projekta
3.1 Umerjanje in izbor merilnih mest hidravličnih cevovodnih

modelov z uporabo genetskih algoritmov
V prvem vmesnem poročilu so bile obdelane vsebine modeliranje sistemov za oskrbo z vodo.
Podroben pregled tega področja nam je dal podlago za nadaljnje delo, ki se je usmerilo v fazo
uporabnosti in verodostojnosti hidravličnih modelov vodovodnih modelov. Pomembna
orodja, ki komunalnim podjetjem in načrtovalcem omogočajo podporo pri odločanju, so
hidravlični modeli vodovodnih sistemov. Računalniško hidravlično modeliranje vodovodnih
sistemov predstavlja matematično obliko opisa hidravlike realnega vodovodnega sistema.
Hidravlični model je konstrukt sestavljen iz hidravličnih enačb, ki opisujejo stanje hidravlike
vodovodnega sistema, iz fizičnih podatkov o omrežju, obtežbenih primerov o porabi in robnih
pogojih obratovanja sistema (vodohrani, rezervoarji, ventili in črpalke), ki jih s pomočjo
računalniške aplikacije rešimo ter s tem pridobimo podatke o tlakih in pretokih. Pridobljeni
tlaki in pretoki so verodostojni le, če odražajo stanje, ki vlada v realnem vodovodnem
sistemu. Izbor merilnih mest, zbiranje podatkov o hidravličnih veličinah na vodovodnem
sistemu in umerjanje le-tega s zbranimi podatki so nadgradnja vzpostavitve hidravličnega
modela predstavljenega v prvem vmesnem poročilu. Uporaba optimizacijskih orodij, kot so
genetski algoritmi, pripomorejo k natančnosti in obvladljivosti pridobljenih rešitev umerjanja
in izbora merilnih mest. Umerjen in verodostojen hidravlični model je podlaga za zanesljivo
odločanje o ukrepih na vodovodnem sistemu in preverjanju različnih interventnih (nezgodnih)
razmer, kot so odvzemi vode za gašenje v primeru požarov. V tem poglavju so predstavljene
vsebine, ki nakazujejo nujnost nadgradnje modeliranja za zanesljivo uporabo hidravličnih
modelov vodovodnih sistemov za več vrst namenov.
3.1.1 Osnove zbiranja podatkov iz izvedenih meritev na vodovodnih

sistemih
Zbiranje podatkov iz izvedenih meritev na realnem vodovodnem sistemu je sestavina v

procesu hidravličnega modeliranja, s katerim dokazujemo istovetnost delovanja vodovodnega
sistema in hidravličnega modela. Zbrani podatki, ki obsegajo tako podatke o tlakih kot
pretokih, se odčitavajo na določenih strateških lokacijah oziroma reprezentativnih merilnih
mestih ter na elementih sistema. Predstavljajo robne točke sistema preko nekega časovnega
obdobja in se uporabljajo v procesu umerjanja hidravličnega modela. Tlaki, katere merimo v
vozliščih, in pretoki, katere merimo v ceveh, se zbirajo istočasno, da zajamejo informacije o
delovanju vodovodnega sistema v določenem obtežbenem primeru. Poleg pridobivanja
podatkov o meritvah tlakov in pretokov je treba zbrati tudi podatke o količini in dinamiki
porabe velikih odjemalcev, delovanju in krmiljenju črpalk, ventilov, rezervoarjev in
vodohranov.
V praksi se uporabljata dva pristopa za pridobivanje podatkov iz meritev, ki se razlikujeta

glede na namen, za katerega bomo hidravlični model uporabljali. Prvi je zbiranje podatkov iz
str. 52
meritev v normalnih obtežbenih primerih za dinamične časovne simulacije delovanja sistema

in vključuje sledeče naloge:16
o izdelava načrta merilnih mest oziroma izbora merilnih mest, ki bo določal kje, kdaj in
v kakšnih okoliščinah se bodo zbirale meritve tlakov in/ali pretokov,
o obravnavajo se le posamezne tlačne cone, kar zahteva preverjanje, če so vsi robni
elementi med dvema tlačnima conama res zaprti,
o izvedejo se meritve tlakov in/ali pretokov na lokacijah izbranih merilnih mest
vodovodnega sistema, kar se običajno izvaja preko obdobja nekaj dni ob delovnikih.
Poleg omenjenih merilnih mest, ki jih preko načrta izbora merilnih mest razporedimo preko
celotnega vodovodnega sistema, je nujno meriti pretoke v vseh točkah vstopa in izstopa vode
v sistemu (vodni viri, črpališča, vodohrani, pomembni oziroma veliki odjemalci). Ob
poznanih pretokih vode na robnih točkah vodovodnega sistema se osredotočimo na delovanje
notranjosti sistema, kar je mogoče preko merilcev tlaka (slika 22). Njihova razporeditev je
bila običajno določena subjektivno, kar pa lahko zmanjšuje učinkovitost informacij,
pridobljenih preko njih.
Slika 22: Merjenje tlakov na hidrantu
Slika 23: Izvajanje požarnega testa
15
Walski et al., 2003
16
de Schaetzen, 2000
str. 53
Drugi pristop sloni na zbiranju podatkov iz meritev v izrednih obtežbenih primerih npr.
simuliranih požarnih testih. Požarni testi (testi z odpiranjem hidrantov, slika 23) so uporabni
za umerjanje fizičnih karakteristik hidravličnega modela statičnih hidravličnih simulacij. Z
odpiranjem hidrantov v vodovodnem sistemu vzbudimo povečane pretoke s simulacijo
povečane porabe, ki povzroči večje hidravlične izgube. Iz teh hidravličnih izgub lahko zelo
zanesljivo določimo hrapavost cevovodov, zato se tudi najpogosteje uporabljajo ravno za te
vrste testov. Enako kot pri prvem pristopu zbiranja podatkov o meritvah moramo tudi pri
požarnih testih poznati robne pogoje in vrednosti pretokov v in iz sistema. Razporeditev
merilnih mest je ravno tako odvisna od izbora takšne lokacije, ki bo dala najboljše informacije
za umerjanje določenega parametra.
Požarni testi so lahko dražji od zbiranja meritev v normalnih razmerah, saj iz sistema
izpustimo velike količine vode. Tudi kakovost vode se lahko poslabša zaradi luščenja oblog
na cevovodu ob nastopu ekstremnih pretokov. Zato je treba pred izvajanjem teh vrst testov
obvestiti javnost in jo opozoriti na morebitne nevšečnosti. Poleg tega potrebujejo požarni testi
posebno pozornost glede na hidravlične razmere v vodovodnem sistemu, saj lahko ob
nekontroliranem odpiranju hidrantov določeni regulacijski ventili povzročijo izpad sistema.
Glede na navedeno se pogosteje uporabljajo testi zbiranja podatkov v normalnih razmerah, ki
sicer ne dajejo veliko informacij glede hidravličnih izgub in hrapavosti cevovodov, imajo pa
druge prednosti vezane na časovno obratovanje sistema in določevanja porabe v sistemu.
Merilna oprema mora biti predhodno umerjena, da zagotovimo njeno pravilno delovanje in
ustrezne rezultate meritev. Slabo umerjena merilna oprema bo privedla do slabih podatkov
meritev in s tem slabo umerjenega hidravličnega modela, v katerega napovedi ne bomo mogli
zaupati. S tem razlogom je treba merilno opremo redno vzdrževati in jo tudi redno umerjati,
da se izognemo nepotrebnim napakam. Water Research Centre (WRc) je izdal tudi smernice
glede mejnih toleranc merilne opreme:
o meritve pretokov v ceveh: ± 5 %,

o meritve tlakov v vozliščih: ± 250 mm,
o meritve nivoja gladin vodohranov, rezervoarjev: ± 100 mm,
o meritve pretokov vodohranov, rezervoarjev: ± 5 %.
Z ustrezno umerjeno merilno opremo in meritvami znotraj tolerančnih meja se lahko lotimo
umerjanja hidravličnega modela vodovodnega sistema.
3.1.2 Umerjanje hidravličnih modelov vodovodnih sistemov
Že v prejšnjih podpoglavjih smo se na kratko seznanili s tem, kaj predstavlja pojem umerjanja
hidravličnih modelov vodovodnih sistemov. V literaturi obstaja mnogo definicij pojma
umerjanje, vendar podajamo samo sledečo, ki prikazuje celotno širino področja: »Umerjanje
računalniških hidravličnih modelov je proces ugotavljanja parametrov, ki opisujejo
matematični model vodovodnega sistema, dokler opazovano delovanje sistema, ki je izraženo
preko meritev tlakov in pretokov, ne izkazuje določene skladnosti z napovedmi delovanja
hidravličnega modela preko širokega spektra obratovalnih pogojev«. Proces umerjanja se
izvaja, da bi lahko zagotovili zaupanje v napovedi hidravličnega modela, ki bodo izkazovala
dejansko delovanje vodovodnega sistema in bodo načrtovalcu omogočila zanesljivo podporo
pri odločanju. Poleg zanesljivosti napovedovanja daje umerjanje hidravličnih modelov globok
vpogled v delovanje vodovodnega sistema. Ta posreden pojav v procesu umerjanja je izjemno
str. 54
koristen v fazi načrtovanja ukrepov na sistemu, saj njegovo razumevanje sistema zajema vidik
občutljivosti sistema na spremembe posameznih fizičnih in nefizičnih podatkov. Literatura
navaja odkrivanje napak s pomočjo hidravličnega modela kot eno zelo pomembnih področij v
procesu umerjanja in posledično tudi v procesu modeliranja, saj se z umerjanjem odkrijejo
napake, nastale pri vzpostavljanju modela oz. pri upravljanju realnega sistema.
V procesu umerjanja se prilagajajo le parametri, katerih ni mogoče neposredno izmeriti.

Posledično ti podatki predstavljajo osnovne neznanke hidravličnega modela. Parametri
hidravličnega modela, ki se najpogostejše umerjajo, so koeficienti hrapavosti cevi, notranji
premer cevi in vozliščna poraba (tudi izgube vode iz sistema). Poleg omenjenih treh
parametrov umerjanja pa lahko v primeru velike stopnje negotovosti umerjamo tudi delovanje
oziroma krmiljenje črpalk in ventilov. Ta dva parametra nista običajni komponenti procesa
umerjanja hidravličnega modela, vendar ju je mogoče obravnavati v primeru hidravličnega
modela, ki obravnava delovanje črpalk in delovanje tlačnih con posameznih delov omrežja.
Kot je že predhodno omenjeno, je vsakršno modeliranje pogojeno z namenom modela in tudi
v primeru umerjanja hidravličnih modelov velja enako.
Namen hidravličnega modela ima znaten vpliv na proces umerjanja, saj namen določa, katere
parametre modela je treba umeriti in kakšna mora biti natančnost napovedi modela glede na
dejansko stanje vodovodnega sistema, da lahko smatramo hidravlični model za umerjenega.
Slednje je načrtovalcem in upravljalcem povzročalo veliko preglavic, saj niso obstajale
smernice, ki bi opredeljevale, do katere stopnje mora biti hidravlični model umerjen. Danes
na tem področju obstaja troje smernic, ki postavljajo meje umerjenosti modela, katere nam
zagotavljajo zadostno natančnost napovedi modela glede na njegov namen. Vse smernice nam
podajajo svoje kriterije umerjenosti v relativni oziroma absolutni obliki razlik med napovedmi
hidravličnega modela in meritvami na vodovodnem sistemu. Smernice so objavili:
o Water Research Center (WRc), Velika Britanija,

o American Engineering Computer Applications Committe (ECAC), ZDA in
o Haestad Methods, ZDA.
WRc je objavil numerične vrednosti izražene tako v relativni kot v absolutni obliki odstopanj
med napovedmi modela in meritvami na sistemu, ki določajo stopnje umerjenosti tlakov in
pretokov pri statičnih simulacijah, poleg omenjenega pa pri dinamičnih simulacijah obravnava
tudi odstopanja pri meritvah oziroma simulaciji gladin v vodohranih. Vrednosti odstopanj
tlakov in pretokov so odvisne od obsega meritev oziroma tega, do kakšne mere smo pokrili
možni nabor vseh meritev. WRc je svoje smernice podal brez upoštevanja namena uporabe
hidravličnega modela, kar je zagotovo pomanjkljivost, zato je treba pogledati tudi preostali
dve, ki upoštevata namen.
Smernice natančnosti umerjanja po WRc:
o Napovedi modela: pretoki

• ± 5% odstopanja pretokov, če meritve obsegajo več kot 10% vseh pretokov,
• ± 10% odstopanja pretokov, če meritve obsegajo manj kot 10% vseh pretokov.
o Napovedi modela: tlaki
• ± 0.5 m oz. ± 5% odstopanja tlakov, 85% vseh meritev tlakov,
• ± 0.75 m oz. ± 7.5% odstopanja tlakov, 95% vseh meritev tlakov,
• ± 2.0 m oz. ± 15% odstopanja tlakov, 100% vseh meritev tlakov.
str. 55
o Napovedi modela: delovanje vodohranov (razširjena časovna simulacija stalnega toka)

• ± 5% odstopanja delovnega volumna vodohrana (volumen v in iz vodohrana)
med dvema časovnima korakoma.
ECAC je razvil smernice za štiri kategorije, ki se razlikujejo glede na namen uporabe

hidravličnih modelov. Ti nameni so: dolgoročno planiranje, načrtovanje, analiza obratovanja
in analiza kvalitete vode. Natančnost modelov narašča v enakem vrstnem redu. Podana so
odstopanja za vrednosti tlakov in pretokov glede na namen in uporabo vrste hidravličnega
modela, glej tabelo 2.
Tabela 2: Smernice natančnosti umerjanja po ECAC
Uporaba modela Odstopanje tlakov Odstopanje pretokov
Dolgoročno planiranje ± 3,5 m za 100% meritev ± 10%

Načrtovanje ± 1,4 m za 100% meritev ± 5%
Analiza obratovanja ± 1,4 m za 100% meritev ± 5%
Kvaliteta vode ± 2,1 m za 100% meritev ± 2%
Najnovejše in najpodrobnejše smernice so predstavili pri Haestad Methods, ki pozna 12

kategorij uporabe hidravličnih modelov, za katere so podane zgornje in spodnje vrednosti
odstopanj glede na velikost in kompleksnost vodovodnih sistemov.
V predhodnih odstavkih je bilo predstavljeno umerjanje hidravličnih modelov, ki predstavlja

standarden del modeliranja vodovodnih sistemov. Zadnji del je bil posvečen kriterijem in
smernicam za zagotovitev natančnosti napovedovanja modelov, ki je vezan na namen in
uporabo modela. Ne glede na postopek umerjanja morajo kriteriji umerjanja biti vedno
izpolnjeni. Z umerjanjem hidravličnih modelov vodovodnih sistemov se je ukvarjalo mnogo
raziskovalcev, ki so razvili različne pristope k tem problemu. Vsi pristopi k reševanju
problema umerjanja hidravličnih modelov so iterativni, kar pomeni visoko časovno in
delovno intenzivnost. Kljub raznovrstnosti pristopov pa jih lahko v splošnem razdelimo v tri
skupine.
Prvi in najstarejši pristop je tako imenovan pristop »poskus-napaka«, ki je razvit na

posebnem postopku, kateremu sledi izdelovalec modela, dokler ne doseže v prejšnjem
odstavku omenjene natančnosti napovedi hidravličnega modela. Take pristope so razvili
Rahal et al. (1980), Walski (1983, 1986), Bhave (1988), Ormsbee in Lingereddy (1997).
Pristop avtorjev Ormsbee in Lingireddy je sestavljen iz sedmih korakov, ki umerjanje v
prispodobi predstavljata kot osvajanje Mt. Everesta. Koraki umerjanja so sledeči:
o identificiraj namen in uporabo hidravličnega modela,
o določi izhodišče ocene vrednosti parametrov umerjanja,
o zberi podatke oziroma meritve na vodovodnem sistemu,
o vrednoti napovedi hidravličnega modela,
o izvedi »makro kalibracijo« oziroma grobe nastavitve (prilagoditve) parametrov,
o izdelaj občutljivostno analizo parametrov umerjanja in
o izvedi »mikro kalibracijo« oziroma fine nastavitve (prilagoditve) parametrov
umerjanja.
Glavna pomanjkljivost pristopa »poskus-napaka« je časovna intenzivnost postopka, ki

zahteva izkušenega in visoko usposobljenega izdelovalca. Poleg tega s tem pristopom
str. 56
umerjamo samo zelo omejeno število parametrov, kar posledično pomeni, da lahko umerjamo
majhen in manj zahteven hidravlični model. Poleg omenjenega je bilo ugotovljeno, da je
konvergenca tega pristopa zelo počasna. Začetni poskusi ročnega umerjanja po pristopu
»poskus-napaka« in njihove metode reševanja problemov pa so odločilno vplivale na razvoj
naslednjih dveh skupin.
Druga skupina pristopov oziroma metod so eksplicitne metode. Eksplicitne metode

umerjanja hidravličnih modelov temeljijo na pristopu direktnega reševanja razširjenega
nabora hidravličnih enačb modela za iskane parametre dobljenih iz dodatnih hidravličnih
enačb na osnovi meritev na sistemu. Za vsako meritev tlakov in/ali pretokov lahko
vzpostavimo dodatno hidravlično enačbo, ki se običajno reši z Newton-Raphsonovo metodo.
Tudi na tem področju so raziskovalci iskali najboljšo metodo umerjanja, vendar se eksplicitne
metode niso uveljavile iz treh razlogov, in sicer: zaradi pomanjkljivosti metode, ki zahteva, da
je število parametrov umerjanja enako številu dodatnih hidravličnih enačb, zaradi
neupoštevanja napak meritev zbranih na vodovodnem sistemu ter zaradi razvoja implicitnih
metod umerjanja in vključevanja optimizacijskih orodij v proces umerjanja.
Tretja skupina metod umerjanja zajema implicitne metode, ki so izražene v implicitni obliki
in se rešujejo kot optimizacijski problemi. Njihova ciljna funkcija je običajno zapisana v
obliki, ki omogoča minimiziranje razlik med meritvami in napovedmi modela. Glede na
lastnosti implicitnih metod, ki so običajno optimizacijske, se je v zadnjih dveh desetletjih
mnogo avtorjev ukvarjalo z vzpostavitvijo optimizacijskih modelov za umerjanje, kar je v
veliki meri pripomoglo k povečani natančnosti hidravličnih modelov. Implicitne metode so se
izkazale za zelo uspešne, ker niso podvržene slabostim, katere so navedene pri eksplicitnih
metodah, poleg tega pa omogočajo uporabo relativno enostavnih ciljnih funkcij, ki vrednotijo
proces umerjanja in njegovo konvergenco.
V splošnem so glavni deli implicitnih metod sestavljeni iz ciljne funkcije, s katerimi

vrednotimo odstopanja napovedi hidravličnega modela od meritev na sistemu. Uporabljajo se
eksplicitni ter implicitni robni pogoji. Eksplicitni robni pogoji nam določajo zgornje in
spodnje vrednosti parametrov umerjanja, kar preprečuje pridobivanje nerealnih vrednosti
parametrov, medtem ko implicitni robni pogoji zajemajo hidravlične enačbe zakona o
ohranitvi mase in energijske enačbe hidravličnih izgub v cevovodih. Implicitne metode so
uporabne tako za umerjanje statičnih (tudi večkratnih statičnih), kakor tudi dinamičnih
simulacij.
3.1.3 Izbor merilnih mest za umerjanje hidravličnih modelov
Meritve opravljene na sistemu nam omogočajo umerjanje hidravličnega modela in s tem

verodostojnost in zanesljivost njegovih napovedi. Izbor merilnih mest za umerjanje modela je
zelo pomembno vprašanje, na katerega so znanstveniki iskali odgovore in metode njihovega
določevanja. Eden prvih, ki je opozoril na problem izbora merilnih mest za umerjanje
hidravličnih modelov vodovodnih sistemov, je bil Thomas M. Walski, katerega ugotovitve so
odprle razprave o vplivu izbora merilnih mest na natančnost umerjanja vodovodnih modelov.
str. 57
Glavne namene izbora merilnih mest lahko v splošnem razdelimo na/v sledeče skupine: 17
o monitoring, ki daje informacije o karakteristikah sistema,
o monitoring za odkrivanje virov problemov na vodovodnih sistemih,
o monitoring za vzdrževanje nadzora, ki zagotavlja ohranjanje delovanja sistema,
o monitoring za ciljno raziskovanje.
Namen našega dela na področju izbora merilnih mest je raziskovalni, ker je naš cilj natančno
identificirati fizične parametre hidravličnega modela vodovodnega sistema.
Izbor merilnih mest za potrebe umerjanja hidravličnih modelov vodovodnih sistemov se

pogosto izvaja na osnovi subjektivnih odločitev izdelovalca hidravličnega modela. Dobra
merilna mesta na vodovodnem sistemu so potrebna za zagotovitev učinkovitih informacij, ki
bodo zagotavljale največjo stopnjo umerjenosti modela. Vprašanje, ki se zastavlja na področju
izbora merilnih mest, je: kam je treba postaviti merilno opremo na vodovodnem sistemu, da
bo maksimirala zaupanje v ocene vrednosti parametrov umerjanja.
3.1.4 Uporaba genetskih algoritmov kot optimizacijskega orodja
Poleg programov za hidravlično analizo je potrebno za učinkovito umerjanje uporabljati tudi

optimizacijska orodja, ki nam pri načrtovanju posegov v sisteme vodooskrbe in njenega
upravljanja, kakor tudi umerjanja, pomagajo najti tiste rešitve, ki so hidravlično in finančno
najbolj ugodne. Eno od teh optimizacijskih orodij, ki se je še posebno dobro izkazalo pri
optimizacijskih nalogah vezanih na hidravliko vodovodnih sistemov, so tudi genetski
algoritmi. Osnovni princip genetskih algoritmov je simulacija procesa naravne evolucije, ki
nas v svoji najširši obliki obdaja skozi življenje. Evolucija je optimizacijski proces, ki na
osnovi razmnoževanja in naravne selekcije vedno znova išče najboljše osebke, z največjo
možnostjo preživetja v določenih pogojih.
Že v sedemdesetih letih so se strokovnjaki (Holland, 1975, de Jong, 1975 in Goldberg, 1989)

pričeli ukvarjati z mislijo o simuliranju naravnega procesa evolucije, s katerim bi iz množice
možnih rešitev izluščili najboljše rešitve (»osebke oziroma genome oziroma kromosome«).
Genetski algoritmi so najbolj uporabni za reševanje kombinacijskih optimizacijskih
problemov, ki jih ni mogoče učinkovito rešiti z uporabo ostalih optimizacijskih metod.
Genetski algoritmi so svojo uporabnost dokazali na področju umerjanja in analiziranja

hidravličnih modelov vodovodnih sistemov, kjer so bili aplicirani na primeru vodovodnega
sistema Logatec. Optimizacijski problem umerjanja se je izkazal za zelo zanesljivega, saj je v
mnogokratnih umerjanjih dosegel želeno natančnost napovedovanja hidravličnih veličin
modela. Zatem so bili genetski algoritmi uporabljeni pri optimiziranju cevovodov dela
vodovodnega sistema, na katerem so bile predvidene posodobitve in novogradnje
vodovodnega omrežja. Pri tem so bili upoštevani kriteriji vrednotenja, ki so zajeli standarde
oskrbe in spremljajoče stroške izgradnje.
17
Loaiciga et al., 1992
str. 58
3.2 Pregled nemške smernice DVGW W 405
Nemško združenje za plin in vodo DVGW Deutscher Verein des Gas- und Wasserfaches e.V.
je v letu 1978 izdalo novelo pravilnika iz leta 1964 z naslovom »Bereitstellung von
Löschwasser durch die öffentliche Trinkwasserversorgung«. Prvi namen pravilnika je
določevanje zahtevane količine vode za gašenje za potrebe načrtovanja gradbenih posegov v
območjih poselitve in na ruralnih območjih. Drugi namen pa se nanaša na preverjanje,
kolikšno količino vode za gašenje požarov lahko zagotovimo iz vodovodnega omrežja.
Področna zakonodaja za varovanje pred požarom v nemških zveznih deželah meja, da je za
zagotavljanje varstva pred požarom zadolžena lokalna skupnost.
Lokalna skupnost mora preveriti, katera sredstva za gašenje požarov bodo uporabljena na
nekem območju. Na območju, kjer je izkazana potreba po vodi za gašenje požarov, mora
lokalna skupnost preveriti, v kakšni količini se lahko ta voda zagotovi iz odprtih vodotokov,
vodnjakov, ribnikov, umetnih vodnih teles, oziroma iz javnega vodovodnega omrežja. Določi
se ekonomsko najugodnejša rešitev za zagotavljanje vode za gašenje požarov, pri čemer
imajo neizčrpljivi viri vode izven vodovodnega omrežja posebno pomemben pomen.
Količina vode za gašenje požarov, ki se odvzema iz javnega vodovodnega sistema, je odvisna

od razpoložljivih količin vode v vodovodnem omrežju, pretočni sposobnosti cevovodov in
stanjem oskrbe s pitno vodo. Pri tem je treba posebno pozornost posvetiti preverjanju
hidravličnih razmer v vodovodnem sistemu, ki ne sme ovirati standardov oskrbe s pitno vodo.
Pravilnik razlikuje med osnovnim in objektnim (stavbe) varstvom pred požarom, kjer
osnovno zagotavljanja vodo za gašenje na osnovi namembnosti stavb in njihove požarne
občutljivosti na oskrbovanem območju, objektno (stavbno) pa zagotavljanja vodo za gašenje
na osnovi ugotovljene povečane požarne nevarnosti oz. občutljivosti objekta, izražene nad
stopnjo osnovnega varstva pred požarom.
Za osnovno varstvo pred požarom se količine potrebne vode za gašenje določajo na podlagi
pravilniku priložene tabele, ki je odvisna od namembnosti objekta in nevarnosti za širitev
požara. Za majhna ruralna naselja, ki imajo med 2 do 10 gospodarstev (stanovanjski in
gospodarski objekti), se določi količina potrebne vode za gašenje na 48 m3/h (ob upoštevanju
trajanja požara 2 uri) ne glede na namembnost objektov in nevarnosti razširitve požara.
Določevanje potrebne količine vode za gašenje požarov pa ne določa tudi načina tega
zagotavljanja in v kakšnih količinah bo določen vir izrabljen. Količine vode za gašenje, ki se
določajo po priloženi tabeli, veljajo za predvideno prostorsko izrabo na podlagi prostorskega
akta za določena območje in se lahko le v izjemnih primerih za posamezne objekte
spremenijo. Praviloma se morajo količine vode za gašenje zagotavljati za trajanje požara 2
uri.
Zahtevane količine vode za gašenje pri objektnem (stavbnem) varstvu pred požarom
ugotavlja pristojen organ za varstvo pred požarom. Preveriti je treba, v kolikšni meri se voda
za gašenje lahko zagotavlja iz lastnih oskrbovalnih naprav, požarnih bazenov, ribnikov,
zajetij, vodotokov ipd. oziroma kolikšne količine vode za gašenje se lahko odvzema iz
javnega vodovodnega omrežja. Če celotno potrebno količino vode za gašenje ni mogoče
neposredno zagotoviti iz javnega vodovodnega omrežja, je treba paziti, da se v primeru
požara odvzema le predvidena oziroma dogovorjena količina vode iz javnega vodovodnega
omrežja. Za posamezna oddaljena gospodarstva v ruralnih naseljih se lahko zahtevane
količine vode za gašenje zagotovijo z mobilnimi enotami gasilskih vozil z rezervoarji.
str. 59
Navedeni objekti oziroma gospodarstva si lahko sama zagotovijo ustrezne količine vode za
gašenje oziroma imajo jih imajo v podporo gasilskim enotam, npr. s požarnimi bazeni ipd.
Priporočena količina zajete vode za gašenje je 30 m3. Če se zagotavlja voda za gašenje iz
javnega vodovodnega omrežja, mora za tehnične posege poskrbeti lastnik varovanega
objekta. Pri tem je treba paziti, da se zaradi zastajanja vode v cevovodu kakovost vode ne
poslabša pod še sprejemljivo mejo. Ukrepi in vprašanja povezana z objektnim (stavbnim)
varovanjem pred požarom se usklajujejo z lastnikom objekta in upravljalcev javnega
vodovodnega omrežja, če se vode za gašenje zagotavlja iz javnega vodovodnega omrežja.
Pogosto ni mogoče celotne zahtevane količine vode za gašenje zagotavljati iz javnega

vodovodnega omrežja, zaradi velikega preseganja količin vode za gašenje v primerjavi s
količino za običajno porabo pitne vode. Ker bi v takem primeru ukrepi zagotavljanja vode za
gašenje iz javnega vodovodnega omrežja zahtevali predimenzioniranje zmogljivosti, se lahko
pojavijo težave z zastajanjem vode v cevovodu in posledično poslabšanjem kakovosti le-te.
Če se želi vodo za gašenje zagotavljati iz javnega vodovodnega omrežja, je treba preveriti
transportno sposobnost cevovodov ob največji urni porabi povprečnega dne v letu. Za gašenje
požara je treba zagotoviti vire vode za gašenje v območju 300 m. V vsakem samostojnem
delu vodovodnega omrežja se upošteva hkratnost enega požara. Ustreznost zagotavljanja
vode za gašenje iz javnega vodovodnega omrežja se določi z hidravličnim izračunom omrežja
in z meritvami hidravličnih veličin na kritičnih mestih omrežja. Če ni treba zagotavljati
hidravličnih razmer za posebne odjemalce, se šteje za primerno, če v celotnem omrežju
dinamični tlak ne pade pod 1.5 bara.
Če vode za gašenje požarov ne moremo v celoti zagotoviti iz javnega vodovodnega omrežja

in v bližini ni neizčrpljivih drugih virov vode za gašenje, se za kritje celotne zahtevane
količine vode lahko uporabijo vodnjaki, zajetja, požarni bazeni, kopalni bazeni, ipd. Lokalne
skupnosti lahko poleg omenjenih alternativnih virov vode za gašenje uporabljajo tudi dodatna
gasilna vozila s cisternami.
Glavna značilnost tehničnega pravilnika W 405 je v tem, da zakonodajalec nalogo varovanja

pred požarom nalaga v izvajanje lokalnim skupnostim, ki morajo upoštevati določila iz tega
pravilnika. Zahtevajo se tehnično in ekonomsko učinkovite rešitve varovanja pred požarom,
brez zahtev, da javni vodovodno omrežje zagotavlja celotno kritje zahtevanih količin vode za
gašenje.
3.3 Sinteza dela - predlog pravilnika
Glede na zaključke predhodnih vmesnih poročil oz. do sedanjega dela je ena bistvenih
ugotovitev za pripravo osnutka novega pravilnika na področju zagotavljanja ustreznega
delovanja zunanjih sistemov za oskrbo z vodo za gašenje tudi ugotovljeni obseg neurejenosti
in nedoločenosti na področju razdelitve pristojnosti upravljanja z omenjenimi sistemi.
Opravljeno delo smo zato vgradili v izvedbeni akt – osnutek pravilnika (uredbe), ki bi ga
podprli z rezultati raziskave. Da pa bo pravilnik uspešno vpeljan, je potrebna jasna določitev
pristojnosti in dolžnosti na področju financiranja, načrtovanja, vzdrževanja, uporabe in
nadzora sistemov za oskrbo z vodo za gašenje. Šele z definiranimi relacijami in vodenjem
evidenc stanja se lahko uspešno izvajajo in aplicirajo tudi ostale naloge, ki so povezane z
izvajanjem požarne varnosti z ustreznimi sistemi za oskrbo z vodo za gašenje. Takšne
razmejitve raziskovalci ne morejo postavljati, temveč lahko predlagajo le variantne rešitve.
str. 60
Zaradi različnih pristojnosti, ki vplivajo na zagotavljanje vode za gašenje je v novem

pravilniku predlagana delitev na vire vode na eni strani in sisteme za oskrbo z vodo za gašenje
na drugi strani. Ta delitev je pomembna tudi zaradi Zakona o vodah, ki opredeljuje pridobitev
vodnega dovoljenja za vsako rabo vode, torej je treba urediti tudi primer požarne vode.
Kot pomemben dejavnik pri uporabi vodovodnih sistemov za oskrbo s pitno vodo tudi kot
vira vode za gašenje je v osnutku pravilnika poudarjena prioritetna funkcija oskrbe s pitno
vodo. Hkratno izpolnjevanje standardov oskrbe s pitno vodo in zahtev glede količin in
dinamičnih tlakov za oskrbo z vodo za gašenje z istim sistemom, še posebej na območjih
manjše in redkejše poselitve, je izredno navzkrižno, tako iz tehničnega kakor tudi iz
ekonomskega vidika. Zaradi navedenih navzkrižij je v osnutku pravilnika predlagana tudi
določitev območij poselitve z določeno velikostjo in gostoto, v katerih se lahko zahteve tudi
znižajo. V osnutku pravilnika je predlagano, da je upravičenost in način zagotavljanja požarne
varnosti v takih primerih treba dokazati z dodatnimi študijami in izračuni, ki morajo biti zajeti
v Načrtu varstva pred požarom lokalne skupnosti.
Novost v osnutku pravilnika je tudi to, da so alternativni viri vode za gašenje, to so vsa
naravna in umetna vodna telesa ter požarni bazeni, izenačeni z vodovodnim sistemom. To
pomeni, da se v tem skupnem naboru možnih virov uporabi najbolj ustrezen vir ali
kombinacija virov, tako s tehničnega in ekonomskega vidika, kakor tudi z vidika zanesljivosti
delovanja. Torej je postavljeno enako načelo kot v tujini: vodovodni sistem nudi požarno
vodo, če je to mogoče – ni pa to nujna obveza!
Zahteve glede količin vode za gašenje so povzete v novem pravilniku po starem pravilniku,
vendar s popravkom glede istočasnosti požarov. Izločitev upoštevanja istočasnosti požarov je
argumentirana v četrtem vmesnem poročilu v poglavju 2.4.2 "Vrednotenje hidrantnih omrežij
z vidika zanesljivosti delovanja in določanje potrebnih količin požarne vode glede na velikost
območij poselitve". Ker se znotraj območij poselitev pojavljajo tudi pomožni ali spremljajoči
objekti, gospodarski kakor tudi stanovanjski, je treba zanje zagotoviti modificirane zahteve
glede količin vode za gašenje (Študija požarne varnosti). Vendar bi bilo smiselno le te
vključiti v zahteve glede skupnih količin vode za gašenje, ki se mora zagotavljati za določeno
območje, kar pa se v takem primeru zopet povzroči navzkrižje s standardi oskrbe s pitno
vodo.
Področje varstva pred požarom naj bi na določenem nivoju pokrivala sprejet Pravilnik o
požarni varnosti v stavbah, ki določa ukrepe, ki jih je treba izvesti, da bi stavbe izpolnjevale
gradbene zahteve za zagotovitev požarne varnosti in pričujoči Pravilnik, s katerim se bo
zagotavljala ustrezna oskrba stavb z zahtevanimi količinami vode za gašenje. Do dokončnega
sprejetja bo med drugim treba jasno določiti mejo vpliva posameznega pravilnika.
str. 61
3.3.1 Osnutek Pravilnika o zagotavljanju ustreznega delovanja zunanjih

sistemov za oskrbo z vodo za gašenje
Na podlagi18 drugega odstavka 10. člena zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št.
110/02 in 97/03 – odl. US) in 27. člena v zvezi s 3., 16., 22. in 23. členom zakona o varstvu
pred požarom (Uradni list RS, št. 71/93, 22/01, 87/01 in 110/02 – ZGO-1), ter 16. in 17.
člena zakona o gasilstvu (Uradni list RS, št. 71/93) izdaja minister za obrambo, v soglasju z
ministrom za okolje, prostor in energijo.
PRAVILNIK
O ZAGOTAVLJANJU USTREZNEGA DELOVANJA ZUNANJIH SISTEMOV ZA
OSKRBO Z VODO ZA GAŠENJE
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(namen)
Ta pravilnik predpisuje zahteve in tehnične normative za vire, izdatnost, pretok in tlak vode
za gašenje za zagotavljanje ustreznega delovanja zunanjih sistemov za oskrbo z vodo za
gašenje v poselitvenih območjih, ki morajo biti izpolnjene pri opravljanju storitev obvezne
lokalne javne službe oskrbe z vodo za gašenje (v nadaljevanju: storitve javne službe).
2. člen
(opredelitev izrazov)
Splošne definicije
Voda za gašenje je voda, ki je namenjena za gašenje požara.
Neposredno gašenje požara je gašenje požara z uporabo zunanjega hidrantnega priključka,
cevi in ročnika, ne da bi uporabili gasilno vozilo in njegovo opremo.
Definicije območij poselitve in rabe prostora

Poselitveno območje je zaključeno območje poselitve naselja, dela naselja ali združenih
naselij, ki zaradi homogenosti poselitve predstavlja zaključeno celoto z vidika standardov
izvajanja javne službe oskrbe s pitno vodo.19
Ureditveno območje je prostorsko in funkcionalno zaokroženo območje, ki se ureja z
regionalno zasnovo prostorskega razvoja ter z urbanistično oziroma krajinsko zasnovo in z
lokacijskim načrtom.20
18
Pravne službe bi lahko predlagale še naslonitev na Zakon o lokalni samoupravi oz. na drugo relevantno
zakonodajo.
19
Ker ne bomo uporabljali pojma »zaselek«, ali bi bilo treba uvesti tudi kak pojem redke poselitve (koče,
zaselek z nekaj kmečkimi hišami ,...). Ali bi bilo treba upoštevati pojem razpršena poselitev, ki pomeni takšno
razmestitev objektov, da med njimi ostajajo nepozidana ali kmetijska zemljišča, to je gradnjo z nizko gostoto
naselitve ter s stihijsko ali parcialno ureditvijo naselij
20
Zakon o urejanju prostora, Ur. l. RS, št. 110/2002, 7. člen. To so ribniki, zajezitve, kali in podobno
str. 62
Definicije virov vode za gašenje

Vodno telo površinske vode je pomemben in razpoznaven del površinske vode.21
Vodno telo podzemne vode je pomemben in razpoznaven del podzemne vode znotraj enega
ali več vodonosnikov.2
Umetno vodno telo je telo površinske vode, ki je nastalo zaradi posega v prostor.2
Javni22 vodovodni sistem je sklop objektov, naprav in omrežja, ki so namenjeni
pridobivanju, tehnološki obdelavi, transportu in razdelitvi vode porabnikom, ki je hidravlično
ločen od ostalih vodovodnih sistemov ter v upravljanju enega upravljalca.23
Požarni bazen24 je objekt, ki je namenjen zbiranju in skladiščenju zahtevanih količin vode za
gašenje.
Definicije sistemov za oskrbo z zunanjo vodo za gašenje

Zunanje hidrantno omrežje so vsi gradbeni objekti in/ali naprave s katerimi se voda za
gašenje od vira vode za gašenje po cevovodih dovaja do zunanjih hidrantnih priključkov, ki se
uporabljajo za neposredno gašenje požara ali pa se nanje priključijo gasilna vozila z
vgrajenimi črpalkami ali prenosne gasilne črpalke.25
Suho zunanje hidrantno omrežje je zunanje hidrantno omrežje, v katerem v normalnih
razmerah ni vode.
Stalni postroj so gradbeni objekti in/ali stalno vgrajene naprave s katerimi se omogoča
odvzem vode za gašenje iz vira vode za gašenje za neposredno gašenje požara.26
Začasni postroj za zajemanje vode za gašenje je postroj za neposredno gašenje požara ali za
neposredno napajanje hidrantnega omrežja27 z uporabo prenosnih gasilnih črpalk ali gasilnih
vozil z vgrajeno črpalko.
Naprava za dvig tlaka je naprava, ki za določeno vrednost dvigne tlak v cevovodu ob
stalnem pretoku.28
Mobilna dobava je način oskrbe z vodo za gašenje, kjer se voda za gašenje dovaža z vozili.29
21
Zakon o vodah, Ur. l. RS, št. 67/2002, 2. člen
22
V razpravo – javna (lokalna) infrastruktura?
23
Povzeto po Pravilniku za projektiranje, tehnično izvedbo in uporabo javnega vodovodnega sistema, Ur. l. RS,
št. 52/99
24
Požarni bazeni bodo pomembni v primerih, kjer je izdatnost vira premajhna in je treba urediti zalogo vode v
primeru požara. Namesto izraza vodohran je bolje uporabljati izraz požarni bazen, da ne bi prišlo do mešanja z
vodohrani vodovodnega sistema, ki morajo zadostiti tudi sanitarnim standardom (zadrževalni čas itd.)
25
Ali bi morali uvesti tudi dodatno obrazložitev, če so na vodovodni sistem direktno vgrajeni hidranti, kar je
običajno, in tako tudi tak del vodovodnega sistema in naprave, ki omogoča odvzem požarne vode označiti kot
zunanje hidrantno omrežje
26
Tu smo glede na stari pravilnik izpustili posredno napajanje hidrantnega omrežja, saj je taka naprava že po
definiciji del hidrantnega omrežja. Izraz smo pustili za primere, ko smo z njim označili možne stalno
pozicionirane črpalne postaje, ki bi se recimo nahajale ob vodnem viru, na katere bi se priključile cevi za gašenje
požarov. Mogoče bi lahko dodali tudi, da so namenjene za posredno gašenje, torej za priključitev gasilnih vozil
27
Ni čisto jasno, kaj pomeni "za neposredno napajanje hidrantnega omrežja". Ali to pomeni, da ima nek vir
pripravljeno ploščad in nekaj metrov stran vtočni priključek na suho hidrantno omrežje, in ko pride do požara
gasilci povežejo vir z vhodnim priključkom na hidrantno omrežje?
28
Vir za definicijo, ki se enoznačno uporablja, ni znan.
29
Mobilna dobava (cisterna, helikopter) je lahko prav tako način zagotavljanja požarne vode, če je služba tako
organizirana, da lahko zagotavlja količine požarne vode, ki jih določa ta pravilnik. V zvezi z upoštevanjem tega
pojma, bi bilo verjetno treba preveriti tudi uporabo pojma "časovni zamik" začetka gašenja požara (od zaznave
požara, do začetka gašenja) saj se pri mobilni dobavi ta zamik veča z oddaljenostjo baze motorizirane dobave.
Zato bi bilo treba v primeru zagotavljanja požarne vode z mobilno dobavo zahtevati nekakšne manjše (začasne,
priročne) vire požarne vode, ki bi lahko zagotavljali vodo v časovnem zamiku gašenja požara.
str. 63
3. člen
(delitev območij)
Glede na velikost in gostoto poselitve se razdeli poselitvena območja na:

- poselitvena območja z največjo gostoto poselitve večjo kot 10 prebivalcev na hektar30
in velikostjo celotnega naselja večjo od 50 prebivalcev;31
- poselitvena območja z največjo gostoto poselitve manjšo kot 10 prebivalcev na hektar.
Za objekte, za katere je obvezna izdelava Študije požarne varnosti32, veljajo zahteve in načini
zagotavljanja delovanja zunanjih sistemov za oskrbo z vodo za gašenje, kot jih določa Študija
požarne varnosti.
4. člen
(oskrba z vodo za gašenje)
Javna služba za oskrbo z vodo za gašenje se vrši z naslednjimi objekti in napravami:

- javnimi vodovodnimi sistemi, ki služi kot vir vode za gašenje;
- zunanjimi hidrantnimi sistemi za oskrbo z vodo za gašenje, ki omogočajo odvzem vode
za gašenje iz vira vode in njen transport do zunanjih hidrantnih priključkov, ki se
uporabljajo za neposredno gašenje požarov ali pa se nanje priključijo gasilna vozila z
vgrajenimi črpalkami ali prenosne gasilne črpalke;
- stalnimi postroji;
- začasnimi postroji;
- napravami za dvig tlaka;
- umetnimi vodnimi telesi in požarnimi bazeni;
- in drugimi objekti, napravami in opremo, ki služijo namenu oskrbe z vodo za gašenje.
II. ZAHTEVE ZA ZAGOTAVLJANJE OSKRBE VODE ZA GAŠENJE
5. člen
(vir vode za gašenje)
Za poselitvena območja iz prve alineje 3. člena mora vir vode za gašenje zagotavljati dotok
skupne količine vode za gašenje, ki so podane v Tabeli 133, in to glede na število prebivalcev,
ki ga oskrbuje in pokriva.
30
Določitev območij poselitve se upošteva glede na "Pravilnik o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske
vode" in iz spremnih aktov.
31
Za dokončno opredelitev razmejitve naselij bo potreben dogovor. Mogoča je tudi uvedba ti. gorilne kapacitete,
kar pa lahko stvari zakomplicira, ali celo pokaže tudi večje zahteve po količinah vode za gašenje, sploh če se
pregleda tujo regulativo. Potrebno usklajevanje s tehnologijo gašenja.
32
Z izdelavo Študije požarne varnosti (ŠPV) se lahko tudi znižajo zahteve, kar pa mora biti jasno predstavljeno
in z hidravličnega vidika tudi podprto z izračuni.
33
Te količine vode za gašenje so obveza (minimalni standard) za aglomeracije (območje poselitve). To pomeni,
da mora vsaka aglomeracija imeti zagotovljene količine vode za gašenje po tabeli 1.
str. 64
Tabela 1
Št. preb. v Skupna količina

Razred
1000 vode za gašenje [l/s]
1 do 5 10
2 do 10 15
3 do 25 40
4 do 50 50
5 do 100 70
6 do 200 120
7 do 300 135
8 do 400 150
Če se za vodni vir vode za gašenje uporablja vodovodni sistem morajo posamezni deli
cevovoda vodovodnega sistema, kakor tudi posamezni deli zunanjih hidrantnih omrežij,
zagotavljati, ob hkratni porabi vode drugih uporabnikov34, količine vode za gašenje, ki so
podane v Tabeli 1, in to sorazmerno glede na število prebivalcev, ki jih oskrbuje posamezen
del cevovoda.35
Hkratna poraba vode drugih uporabnikov vode v vodovodnem sistemu je maksimalna urna
dnevna poraba vseh uporabnikov, vključujoč izgube vode iz sistema, v povprečnem dnevu.
Za poselitvena območja iz druge alineje 3. člena se lahko količine vode za gašenje znižajo,
vendar mora vir vode za gašenje zagotavljati dotok najmanj 24 m3/h36, kar mora biti določeno
in opredeljeno v Načrtu varstva pred požarom lokalne skupnosti37,38
Vir vode za gašenje mora zagotavljati zahtevane skupne količine vode za gašenje, ki so
podane v Tabeli 1 in v prejšnjem odstavku v trajanju najmanj 2 ur.
6. člen
(hidrantni priključek)
Na vsakem hidrantnem priključku sistema za oskrbo z vodo za gašenje mora biti posamično
omogočen odvzem 10 l/s, razen za poselitvena območja iz druge alineje 3. člena se lahko
odvzem količine vode za gašenje zniža na 24 m3/h, kar mora biti določeno in opredeljeno v
34
Ali vzamemo maksimalno urno srednjo dnevno porabo ali povprečno urno srednjo dnevno porabo? Poraba se
izraža v l/s. Kaj če se na takem območju zgradi neka industrijska cona, ki bi rada dobila požarno vodo iz
hidrantnega omrežja, tj. potrebuje večje količine vode? Kako upoštevati takega odjemnika pri določevanju
zagotavljanja skupne količine požarne vode, ki jo mora zagotavljati vir?
35
To pomeni, da znotraj vodovodnega sistema transportne cevi, ki oskrbujejo večji del naselja, padejo v višji
razred. Cevi primarne in sekundarne oskrbe oskrbujejo tudi že manjši del naselja in s tem število prebivalcev,
zato glede na tabelo preidejo v nižji razred glede zahtev oskrbe s količino požarne vode.
36
Nemške tehnične smernice "Bereitstellung von Loschwasser durch die offentliche Trinkwasserversorgung"
DK 628.1 : 614 predvidevajo za manjša naselja, kjer je nevarnost širjenja požara majhna, potrebne količine
požarne vode 24 m3/h, kar je približno enako 6.67 l/s. Mogoče bi bilo treba v takem primeru definirati, kaj je
majhna nevarnost širjenja požara ali podati usmeritve, kako se to določi?
37
Zakon o varstvu pred požarom, Ur. l. RS, št. 71/93, 17. člen, predvideva tak Načrt. To zmanjšanje količin je
treba še prediskutirati in pregledati po tuji literaturi o praktičnih vidikih.
38
Če bi se določeno razpršeno območje odločilo za mobilno dobavo iz vodnega vira, ali mora biti ta količina
vode dobavljena v zahtevanem časovnem obdobju? Kakšno zagotovilo zadošča?
str. 65
Načrtu varstva pred požarom lokalne skupnosti (oziroma Operativnem programu izvajanja
lokalne javne službe oskrbe z vodo za gašenje)
7. člen
(tlaki)
Zunanje sisteme za oskrbo z vodo za gašenje je treba načrtovati in izvesti tako, da se zagotovi
ustrezne dinamične39 operativne40 tlake vode, da bo omogočeno varovanje z vodo za gašenje
najvišjega dela stavbe z zahtevanimi količinami vode na hidrantnem priključku.
Dinamični operativni tlaki v vodovodnem sistemu, ki služi kot vir vode za gašenje, v času
odvzema vode za gašenje ne smejo biti nižji od 1,5 bara41 (slika 1) na nobenem mestu v
vodovodnem omrežju, razen v primerih, ko tlačni režim posebnih odjemalcev zahteva
zanesljivo delovanje vodovodnih sistemov v območju višjih tlakov.
Tlacn
a crta
ob hidra
Vodni vir nt nem
o dvzem
u 10
l/s
min 1,5 bara
Vodovodn
i sistem
min 2,0 bara
Hidrantni prilkjucek
Slika 1: Minimalni dinamični tlak na celotnem vodovodnem sistemu ne sme biti manjši od 1,5
bara
39
Uvedba izraza dinamični je potrebna, saj je bistvena razlika med dinamičnim in statičnim tlakom, slednji je
višji, oskrba pa se vedno vrši v dinamičnem okolju.
40
Treba bo verjetno uporabiti tudi pojem operativni, da bo jasno, da lahko v sistemu zaradi oscilacij pade tlak
tudi pod dovoljeno vrednost, vendar samo v obdobju umerjanja; prEN 805, Annex A.2
41
Ta omejitev je bila postavljena zaradi ne motenja ostale oskrbe vodovodnega omrežja. Vendar se je treba
zavedati, da če mora biti vodovodni sistem načrtovan tako, da prevaja zahtevani požarni pretok ob ostali porabi,
mora tudi zagotavljati zahtevane spodnje tlake (po pravilniku ali lokalnih odlokih) Nemške tehnične smernice:
"Bereitstellung von Loschwasser durch die offentliche Trinkwasserversorgung" DK 628.1 : 614 pravijo, da tlak
v omrežju za oskrbo s pitno vodo ne sme pasti pod mejo 1.5 bara. Omejitev je absolutna, saj je to minimalni
operativni tlak, ki zagotavlja, da tudi ob dinamičnih pogojih ki vladajo v vodovodnem sistemu ob odvzemih
vode za gašenje, ne pride do podtlakov (p<0 bar), zaradi katerih bi lahko prišlo do kolapsa cevi ali vnosa tujih
substanc v vodovodni sistem.
str. 66
8. člen
(zanesljivost oskrbe z vodo za gašenje)
Zagotovljena mora biti zanesljivost:

- izdatnosti vira vode za gašenje42,
- delovanja sistema za oskrbo z vodo za gašenje,
ter uporaba in dostopnost vira vode za gašenje in sistema za oskrbo z vodo za gašenje.
9. člen
(izjeme)
Za znižanje zahtev oskrbe z vodo za gašenje za posamezna ureditvena območja znotraj

poselitvenih območij in uporabo drugega načina oskrbe z vodo za gašenje je treba za
ureditvena območja obvezno izdelati analizo/študijo možnih rešitev z izračuni, ki mora biti
zajeta v Operativnem programu izvajanja lokalne javne službe oskrbe z vodo za gašenje.
III. NAČINI IZPOLNJEVANJA ZAHTEV
10. člen
(viri vode za gašenje)
Kot vir vode za gašenje se uporablja vodni vir, katerega zmogljivost in izdatnost lahko
zagotovi zahtevano količino vode za gašenje take kakovosti, da jo je mogoče uporabiti za
gašenje požara.43
Viri vode za gašenje so lahko:

- (javni) vodovodni sistem,
- vodna telesa površinske vode oziroma podzemne vode,
- umetna vodna telesa.
Vir vode za gašenje je lahko tudi požarni bazen, ki se napaja iz virov vode za gašenje, ki so
navedeni v prejšnjem odstavku ali z atmosfersko/meteorno vodo.
Za rabo vodnega telesa kot vodnega vira za vodo za gašenje mora biti pridobljeno vodno
dovoljenje.44
Za rabo vodovodnega sistema, ki služi kot vir vode za gašenje izda upravljavec soglasje.
42
Vir mora z neko sprejemljivo zanesljivostjo zadoščati, to pomeni, da mora biti izpad vira tedaj, ko je potreben,
zmanjšan na minimum.
43
Kakšne so te minimalne zahteve za določitev kvalitete vode, ki je še uporabna za gašenje vode? Tehnologija?
44
Zakon o vodah 67/2002; Za vsako rabo vode je treba pridobiti vodno dovoljenje. Ta akt deluje kot dokazilo, da
so alternativni viri (vodnjaki, vodna telesa) dovolj izdatni, da pokrivajo zahteve glede količin vode za gašenje.
Če pa je vir vode za gašenje vodovodni sistem, je postopek pridobivanja vodnega dovoljenja treba zajeti v
nalogah upravljalca.
str. 67
11. člen
(sistemi za oskrbo z vodo za gašenje)
Transport vode za gašenje od vira vode za gašenje do hidrantnega priključka se zagotovi z

načrtovanjem in izvedbo sistema za oskrbo z vodo za gašenje.
Sistemi za oskrbo z vodo za gašenje se načrtujejo in gradijo v skladu z upoštevanjem

obstoječe gasilne opreme45 in tehnično ekonomskih vidikov.
Sistem za oskrbo z vodo za gašenje mora zagotavljati odvzem vode za gašenje na vsakem
hidrantnem priključku posamično 10 l/s46 vode za gašenje.
Glede na tehnično in ekonomsko presojo se poleg zunanjih hidrantnih omrežij uporabljajo za

oskrbo z vodo za gašenje tudi stalni ali začasni postroji.
V poselitvenih območjih iz druge alineje 3. člena se lahko organizira mobilna dobava. Način
in tehnologija mobilne dobave mora biti opredeljena na podlagi operativnega programa
izvajanja javne službe oskrbe z vodo za gašenje.
12. člen
(tlaki)
Zahtevani tlaki47 se zagotovijo s pomočjo učinkovite, smotrne in zanesljive izbire sistema za

oskrbo z vodo za gašenje.
Če je za varovanje objekta predvideno neposredno gašenje, je treba na hidrantnih priključkih

zagotoviti zadostne dinamične operativne tlake v času odvzema zahtevanih količin vode za
gašenje, in to glede na višinsko razliko med najvišjo točko objekta in hidrantnim priključkom
ter oddaljenostjo objekta od hidrantnega priključka.
Če so dinamični tlaki v času odvzema vode za gašenje na hidrantnem priključku prenizki,

količine vode pa zadostne, se potreben dinamični tlak zagotovi z uporabo gasilne opreme.
Če se zunanje hidrantno omrežje oskrbuje z vodo iz vodovodnega sistema, ki zagotavlja

zahtevane količine vode za gašenje do hidrantnih priključkov, vendar ne izpolnjuje zahtev
glede dinamičnih tlakov, se lahko postavi naprava za povečanje tlaka vode v vodovodnem
sistemu ali zunanjem hidrantnem omrežju.
Izvedba priključka za gasilno opremo, ki potiska vodo k objektu, mora obvezno vključevati
tudi mehanizem za preprečevanje prenosa podtlakov na zunanje hidrantno omrežje in
vodovodni sistem.48
45
Da se prilagodi sistem na opremo, ki jo ima ali jo bo nabavila gasilska enota , ki bo uporabnik tega sistema.
46
S tem se zagotovi 10 l/s (zahtevana količina vode za gašenje) do vsakega objekta. Za objekte, ki zahtevajo
večje količine vode za gašenje, se mora na hidrantih, ki so namenjeni takim objektom, zagotoviti večje količine
vode ali zagotoviti drug rezervni vir vode za gašenje. Te količine se določijo v študiji požarne varnosti.
47
Zahteve glede minimalnih tlakov določajo samo minimalne tlake v vodovodnem sistemu. Tlaki na hidrantnih
priključkih pa so lahko v večjem razponu, saj je na primer pri neposrednem gašenju pomembno, kako daleč in
koliko višje se nahaja objekt od obravnavanega hidranta. Pomembno je le, da do hidrantnega priključka lahko
priteče zahtevana količina vode, ki se jo potem z gasilsko opremo s povečanjem tlaka privede do točke gašenja.
Ali treba vpeljati obvezno preverjanje sistema s hidravličnimi izračuni in terenskimi preizkusi?
str. 68
IV. TEHNIČNE ZAHTEVE ZA ZAGOTAVLJANJE ZANESLJIVOSTI49
13. člen
(vodovodni sistem)
Vodovodnega sistema za oskrbo s pitno vodo ni dovoljeno povezovati z drugimi viri za

napajanje hidrantnega omrežja.
14. člen
(oddaljenost vodnih virov)
Vodni vir, ki se uporablja za gašenje ne sme biti oddaljen več kot 300 m od objekta, ki se ga
varuje.50
15. člen
(podzemne vode)
Če se za vir vode za gašenje uporablja vodno telo podzemne vode katera se črpa s sesalno
črpalko iz vodnjaka, se nivo vode ne sme znižati več kot 6 m pod koto terena, če pa se
uporablja potopna črpalka, se sme nivo vode znižati tudi več kot 6 m pod koto terena.
Priliv vode v vodnjak se mora dokazati s preskusnim črpanjem vode v najneugodnejšem času
(po najmanj 60-dnevnem sušnem obdobju). (dokazilo: vodno dovoljenje, operativni program)
Če potrebne količine vode ni mogoče zagotoviti iz enega vodnjaka, je dovoljeno povezati dva
ali več vodnjakov.
16. člen
(dostopnost do postrojev)
Dovozne ceste in ploščadi za gasilna vozila in črpalke se gradijo do stalnega in začasnega

postroja za zajemanje površinske vode, pri čemer mora biti zajemanje vode omogočeno ne
glede na njen nivo.
17. člen51
(stalni postroj)
Stalni postroj za odvzem vode za gašenje iz površinske vode se gradi na podlagi hidroloških
podatkov za obdobje najmanj 15 let.
48
Kot primer tu pride v poštev gumijasta cev, kot vmesni element, ki zapre cev, če tlak pade pod določeno
vrednost in tako prepreči nepravilno delovanje vodovnega sistema.
49
Vprašanje tega dela Pravilnika je v kolikšni meri posega v področje pravilnika za požarno varnost v stavbah in
njegove smernice, in to za področje načrtovanja hidrantnega omrežja – uskladiti!
50
Po nemškem tehničnem pravilniku DVGW W 405 »Bereitstellung von Löschwasser durch die öffentliche
Trinkwasserversorgung«, člen 6.3.
51
Tehnične vsebine so prenešene iz veljavnega pravilnika, ostanejo na nivoju usmeritev, tehnično
implementacijo se izvaja preko pridobitve vodne pravice ter gradbenega dovoljenja za izvedbo teh objektov.
Vklapljanje teh objektov v celovit sistem oskrbe z vodo za gašenje se zagotavlja v okviru operativnega programa
lokalne službe oskrbe z vodo za gašenje.
str. 69
Sesalni koš stalnega postroja za zajemanje vode na odprtih vodnih tokovih se z ustreznimi
napravami zavaruje pred mehanskimi poškodbami (gibanje ledu ali večjih odpadkov).
Sesalni koš in cevovod, ki ga povezuje s črpalko, se postavita tako, da je njuno vzdrževanje

lahko, zamenjava pa hitra.
18. člen
(požarni bazen)
Požarni bazeni morajo biti konstruirani tako, da se lahko polnijo in da se voda iz njih lahko
jemlje tudi z gasilnimi vozili ali prenosnimi gasilnimi črpalkami.
Požarni bazeni in ostali vodohrani, ki so namenjeni za napajanje hidrantnega omrežja, so

lahko vkopani, polvkopani ali nadzemni, izdelani pa morajo biti tako, da se lahko polnijo in
da se voda iz njih lahko jemlje ob vsakem času, in sicer z začasnimi in stalnimi postroji za
zajemanje vode.
Če se za napajanje hidrantnega omrežja uporabljajo višinski požarni bazeni in ostali

vodohrani brez črpalk, mora biti višinska razlika med koto gladine vode v bazenu in hidranti,
prek katerih se voda uporablja za gašenje požarov, tolikšna, da izpolnjuje pogoje iz 0. člena
tega pravilnika.
19. člen
(zmrzal)
Oskrba hidrantnega omrežja z vodo ne sme biti onemogočena, če voda zmrzne.
20. člen
(obročast sistem)
Za zunanje hidrantno omrežje in vodovodni sistem, ki služi kot vir vode za gašenje se izdela
obročast sistem cevovodov ustreznih dimenzij.
Ne glede na prvi odstavek tega člena je dovoljeno izdelati slepi cevovod za objekte,
namenjene za stanovanje, in za druge objekte, katerih požarna obremenitev ne presega 1000
MJ/m252; pri tem sme biti slepi cevovod dolg največ 180 m.53
Na cevovode iz prvega in drugega odstavka tega člena se vgradi potrebno število zapornih
ventilov za ločevanje posameznih sektorjev.
52
A bi se to količino gorljivosti lahko upoštevalo tudi pri uporabi definicij za poselitvena območja, pri katerih bi
se zahteve glede vode za gašenje zmanjšale.
53
Ta odstavek sega že na področje, ki ga ureja študija požarne varnosti, ali smernice Pravilnika o požarni
varnosti v stavbah.
str. 70
21. člen54
(razdalje med hidranti)
Razdalja med zunanjimi hidranti se določi v odvisnosti od namena, velikosti in podobnih

karakteristik objekta, tako da je mogoče požar na vsakem objektu gasiti z najmanj dveh
zunanjih hidrantov. Dovoljena razdalja med hidrantoma je največ 80 m.
Znotraj poselitvenih območij, kjer znaša hektarska gostota poselitve manj kot 10 prebivalcev
na hektar, je razdalja med zunanjimi hidranti največ 150 m.
Razdalja med hidranti in zidom objekta znaša najmanj 5 m, največ pa 80.
22. člen
(dostopnost hidrantov)
Okoli objekta, ki se varuje pred požarom, se postavijo nadtalni hidranti, če bi ti hidranti

ovirali promet, pa podtalni hidranti.
Hidranti morajo biti nezasedeni in dostopni, zaznamujejo pa se s tablicami z vpisanimi

razdaljami od oznake do mesta, na katerem je hidrant.
23. člen
(načrtovanje hidrantov)
Glede na pretok, ki ga je treba doseči, se vgrajujejo hidranti No 80 ali No 100.55
Hidranti se morajo postaviti ali zavarovati tako, da ne zamrznejo ali se ne poškodujejo.
24. člen
(premeri cevi vodovodnega sistema)
Premeri cevi vodovodnega sistema, ki služijo kot vir vode za gašenje in cevi razdelilnega
cevovoda v omrežju hidrantov in cevi za posamezen hidrant morajo imeti premer glede na
hidravlični izračun, vendar ne manjši od 100 (80) mm.56
54
Ali so bodo zahteve glede načrtovanja in izvedbe hidrantne mreže, urejale s Pravilnikom o požarni varnosti v
stavbah in upoštevanimi smernicami? Enako vprašanje velja tudi 21., 22. člen. (DVGW Regelwerk W331,
Auswahl, Einbau und Betrieb von Hydranten).
55
Ali se te dimenzije z današnjo ustaljeno prakso. Kakšni so trendi?
56
Če so dinamični tlaki v vodovodnem sistemu in zunanjem hidrantnem omrežju višji ali so vključene naprave
za povečanje tlaka, bi lahko bili premeri cevi sistema tudi 80 mm. Pri premeru cevi 60 mm in dolžini 200 m je
treba zagotoviti vhodni dinamični tlak približno 11 barov. Hitrosti cevi so v tem primeru sprejemljive (3.5 m/s)
vendar pa je tlak previsok. Neka sprejemljiva spodnja meja je premer cevi 70 mm. V takem primeru pri dolžini
cevi 200 m se doseže možen odvzem 10 l/s na hidrantu že pri zagotavljanju vhodnega dinamičnega tlaka v višini
5 barov.
str. 71
25. člen
(opremljenost hidrantov)
V neposredni bližini hidranta, predvidenega za neposredno gašenje požara, se postavi omarica

za cevi, ročnik, ključ in drugo potrebno opremo.
Število cevi standardne dolžine se določi v odvisnosti od oddaljenosti hidranta od objekta in

od potreb po intervenciji z zunanje strani objekta.
26. člen
(naprava za povečanje tlaka)
Če ima naprava za povečanje tlaka dve črpalki ali več črpalk in omogoča vsakodnevno
avtomatično samokontrolo vseh črpalk, ni nujno, da ima tudi rezervno črpalko.
Če naprava za povečanje tlaka ne omogoča vsakodnevne avtomatične kontrole, mora imeti

tudi eno rezervno črpalko.
Naprava za povečanje tlaka mora imeti premostitveni vod.
27. člen
(tehnična kontrola)
Zunanje hidrantno omrežje z vsemi napravami in armaturo se kontrolira najmanj enkrat na

leto na način kot ga določa veljaven predpis.57
Naprava za povečanje tlaka v hidrantnem omrežju mora omogočati vsakodnevne avtomatične

kontrole vseh črpalk in signalizacijo okvare na kontrolnem mestu, če tega ni mogoče
zagotoviti, pa se naprava kontrolira z ročnim vključevanjem enkrat na mesec.
Če se cevovod suhega hidrantnega omrežja daljši čas ne uporablja, se njegova neprepustnost

kontrolira najmanj enkrat na dve leti z zračnim tlakom 4 bare(?).58
IV. PROJEKTNA DOKUMENTACIJA
28. člen
(Dokazilo o ustreznosti zagotavljanja zunanje vode za gašenje)59
Izkaz požarne varnosti stavbe mora vsebovati dokazilo o ustreznosti zagotavljanja zunanje
vode za gašenje, s čimer se potrdi, da je stavba ali ureditveno območje zagotovljeno
zahtevano zunanjo oskrbo s požarno vodo.
57
Pravilnik o preizkušanju hidrantnih omrežij
58
A je tak zračni tlak zadosten? Uskladitev s tehnologijo gašenja, novimi pristopi, ipd.
59
Ali bo treba uvesti nekakšen izkaz (po vzoru na Pravilnik o požarni varnosti v stavbah) in pripraviti prilogo?
str. 72
V. UPRAVLJANJE S SISTEMI ZA OSKRBO Z VODO ZA GAŠENJE
29. člen
Lokalne skupnosti morajo obvezno izvajati ...
30. člen
(naloge javne službe)
V okviru izvajanja javne službe oskrbe z vodo za gašenje mora izvajalec javne službe
zagotoviti predvsem:
- vzdrževanje, čiščenje in obratovanje javnih objektov in naprav za oskrbo z vodo za
gašenje v skladu s tem pravilnikom;
- vodenje evidenc in poročanje o javnih objektih in napravah za oskrbo z vodo za
gašenje in izvajanju javne službe v skladu s tem pravilnikom;
- nadzor nad stanjem javnih objektov in naprav za oskrbo z vodo za gašenje v skladu s
tem pravilnikom;
- ustrezne razvojne naloge vezane na zagotavljanje ustreznosti standardov izvajanja
javne službe v skladu s tem pravilnikom.
Na objektih in napravah za oskrbo z vodo za gašenje, ki niso v upravljanju javne službe nosi
vse navedene naloge upravljalec objekta oz. naprave sam.
31. člen
(operativni program)
Izvajalec javne službe mora pripraviti načrt (operativni programi) oskrbe z vodo za gašenje, ki
je sestavni del načrta varstva pred požarom lokalne skupnosti in poleg aktualne analize
obstoječega stanja izvajanja javne službe zajema tudi razvojni načrt izvajanja javne službe.
32. člen
(evidence)
Izvajalec javne službe oskrbe z vodo za gašenje mora voditi evidence o:

- objektih in napravah za oskrbo z vodo za gašenje,
- investicijskem vzdrževanju na objektih in napravah za oskrbo z vodo za gašenje,
- kontroli objektov in naprav za oskrbo z vodo za gašenje,
- rednih vzdrževalnih posegih na objektih in napravah za oskrbo z vodo za gašenje,
- količinah porabljene vode za potrebe preizkušanja objektov in naprav za oskrbo z vodo
za gašenje,
- intervencijah v katerih so bili objekti in naprave za oskrbo z vodo za gašenje
operativno uporabljeni,
- stanju izvajanja standardov zagotavljanja vode za gašenje po poselitvenih območjih,
str. 73
33. člen
(poročilo)
Izvajalec javne službe mora ministrstvu, pristojnemu za obrambo, najkasneje do 31. marca
posredovati poročilo o izvajanju javne službe za preteklo leto.
Sestavni del poročila o izvajanju javne službe so tudi podatki iz evidence iz prejšnjega člena.
Podrobnejšo vsebino in obliko poročila o izvajanju javne službe ter način poročanja predpiše
minister, pristojen za obrambo.
VI. NADZOR
34. člen
(inšpekcijski nadzor)
Izvajanje določb tega pravilnika nadzorujejo inšpektorji, pristojni za varstvo pred požarom.
35. člen
(gradbeni nadzor)
Da se zagotovi učinkovit gradbeni nadzor, mora izvajalec pravočasno obvestiti pristojnega

odgovornega nadzornika o času začetka in o predvidenem času izvajanja vseh tistih gradbenih
del, ki lahko bistveno vplivajo na izpolnitev tehničnih zahtev iz tega pravilnika.
36. člen
(obratovalni nadzor)
Obratovalni nadzor in tehnično kontrolo zunanjih hidrantnih omrežij in ostalih zunanjih

sistemov za oskrbo s požarno vodo lahko opravlja pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje
pogoje, ki jih predpisuje veljaven predpis.60
VII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
37. člen
(…)
Opomba: Te določbe bo mogoče urediti po opravljenem usklajevanju in opravljeni analizi

finančnih posledic akta oz. izbranih rokov.
60
Pravilnik o preizkušanju hidrantnih omrežij
str. 74
3.3.2 Komentar vsebine osnutka pravilnika
Določene stvari bodo v predpisu lahko dorečene šele po opravljenem usklajevanju in

komunikaciji med državno in lokalno upravo. Nekatere zadeve pa velja omeniti v
nadaljevanju:
Omejevanje porabe vode

Upravljalec javnega vodovodnega sistema, ki služi kot vir vode za gašenje lahko glede na
potrebe učinkovitega in zanesljivega upravljanja vodovodnega sistema in sistema za oskrbo z
vodo za gašenje, na delih vodovodnega omrežja postavi omejevalnike pretoka s katerimi
preprečuje prekomerni odvzem vode.
Postavljeni omejevalniki prekomernega odvzema vode morajo biti opredeljeni v strokovnih

vsebinah upravljalca vodovodnega omrežja in povzeti v načrte ukrepanja ob požaru (Načrt
zaščite in reševanja), kakor tudi v Načrtu varstva pred požarom lokalne skupnosti. Tako je
znana »razpoložljiva« voda za gašenje, razliko do »povpraševanja« je treba zagotoviti
drugače.
Diferenciacija uporabnikov vode za gašenje

Lokalna skupnost lahko na podlagi akta s katerim opredeljuje način izvajanja javne službe
oskrbe z vodo za gašenje opredeli tudi diferenciran režim oskrbe z vodo za gašenje za različne
uporabnike. Pri tem je potrebno upoštevati načelo javne službe, zaradi česar so gospodinjstva,
odvzem za javno rabo (bolnice, šole, zavodi) in malo industrijo in obrt izenačeni, veliki
uporabniki pa so predmet skupinske obravnave (npr. industrijska cona), ali individualne
obravnave (poseben pogodbeni odnos).
Vplivi na režim uporabnikov pitne vode v primeru, da kot vir vode za gašenje služi javni
vodovodni sistem – pravočasno je treba ovrednotiti vplive:
o V postopkih načrtovanja oziroma rednega obratovanja vodovodnega sistema, ki služi
kot vir vode za gašenje rabi, ima prioriteto oskrba s pitno vodo pred oskrbo z vodo za
gašenje požarov.
o V primeru požarnega odvzema lahko pade standard oskrbe (tlaki) pod običajne
vrednosti v vodovodnem sistemu, začasno se dovolijo npr. nižji tlaki od običajnih
urediti pa je treba tudi primere, če tlaki padejo še nižje zaradi različnih razlogov
(odškodnine?)
o V primeru požarnega odvzema lahko pade standard oskrbe (kakovost vode) pod mejne
vrednosti za sisteme za oskrbo s pitno vodo – obvestila o neustreznosti pitne vode,
klorni šok, izpiranje (neplačevanje vodnega prispevka, takse ipd.?)
Osnovna težava, ki jo je treba urediti: javna služba oskrbe z vodo za gašenje ne obstaja!
Zato smo se poleg tehničnih vsebin ukvarjali tudi s številnimi drugimi vsebinami, ki so
potrebne za ustrezno umestitev tehničnih zahtev, nato pa za izvajanje oz. spremljanje
izpolnjevanja zahtev.
Izpuščeni načini urejanja nekaterih vprašanj iz starega pravilnika:

Stalni postroj za zajemanje površinske vode mora imeti rezervni vir za oskrbo z energijo, ki se
lahko vklopi tudi ročno.
str. 75
Če se varujejo pred požarom visoki objekti, se na mestu priključka zunanjega hidrantnega

omrežja na javno vodovodno omrežje postavi priključek za gasilno vozilo, tako da se poleg
napajanja gasilnega vozila z vodo, voda iz vozila lahko potiska k objektu, ki se gasi.
Izvedba priključka za gasilno vozilo, ki potiska vodo k objektu mora obvezno vključevati tudi
mehanizem za preprečevanje prenosa podtlakov na vodovodni sistem.
Pri tem bo treba urediti še nekatera vprašanja, kot so:

Kritje stroškov vode, ki nastanejo pri preizkušanju hidrantnega omrežja? Ali podati kakšne
smernice, ali pa s tem že posegamo v pristojnosti tistega, ki mu bo dana pristojnost javne
službe oskrbe z vodo za gašenje?
Kdo nadzoruje zaparkiranje hidrantov in izvaja odstranitev ovire, na podlagi česa? Ostala
izvedbena vprašanja bo pa verjetno prispevala še operativna (gasilska) služba.
Predstavitev dela oz. osnutka Pravilnika na Upravi RS za zaščito in reševanje je potekala dne
27. septembra 2004. Na podlagi razprave z izdelovalci razvojne raziskovalne naloge so bile
predlagane določene spremembe in dopolnitve. Le-te so že bile vključene v čistopis
pravilnika, ki je tudi vključen v tem končnem poročilu.
Zapisnik s predstavitve razvojno raziskovalne naloge »Delovanje javnih vodovodnih omrežij

kot hidrantnih omrežij« z dne 27. septembra 2004 je podan v prilogi končnega poročila.
str. 76
4 Zaključki in predlogi
V okviru naloge smo v skladu s programsko zastavljeno vsebino z različnih vidikov opredelili
delovanje vodovodnih omrežij kot hidrantnih omrežij. Prvi korak pri tem je bilo
opredeljevanje načina vodenja podatkov oz. spremljanja vodovodnih omrežij, saj je glede na
veliko število pristojnih institucij nujno poenotiti način identificiranja vodovodnih omrežij in
vodenje atributov o njih.
Tako smo postavili metodologijo z definicijo, kaj je to vodovodno omrežje: »Vodovodni

sistem je sistem elementov vodovoda (cevi, črpališč, vodohranov, čistilnih naprav,
individualnih priključkov, hidrantov, ipd), s katerim upravlja en upravljavec in pretežni del
rednega obratovanja deluje kot samostojen sistem, hidravlično ločen od drugih vodovodnih
sistemov«. V skladu s tem smo v sodelovanju s sistemom vodenja entitet vodovodnih
sistemov, ki je bil vzpostavljen na MOPE, opredelili posamezne vodovodne sisteme in jim
dodelili tudi identifikatorje. Na te identifikatorje se bosta nadalje navezala še dva sistema
vodenja evidenc o vodovodnih sistemih: (1) sistem vodenja s katerim upravlja Ministrstvo za
zdravje z glavnim podatkom o kakovosti pitne vode »na pipi« ter sistem, ki je namenjen
vzpostavitvi centralnega katastra objektov in naprav javnih služb (152. člen ZUREP-1), ki ga
vzpostavlja MOPE GURS.
Opredelitev izhodiščnih evidenc vodovodnih sistemov je bila osnova za nadaljnje analize

ustreznosti izvajanja oskrbe s vodo za gašenje iz vodovodnih sistemov in analizo pokritosti
prostora z ustreznim standardom oskrbe z vodo za gašenje.
Hkrati z urejanjem vprašanja evidence vodovodnih sistemov (in spremljave

elementov/atributov vodovodnih sistemov) se je pričelo tudi z analizo vprašanj, ki so se
pojavljala glede načina izvajanja in standardov oskrbe s vodo za gašenje.
Pri tem smo uspešno analizirali in podali usmeritve glede ključnih vprašanj, ki jih je potrebno
obravnavati pri tehnični analizi zagotavljanja vode za gašenje iz javnih vodovodnih omrežij:
o modeliranje hidravlike vodovodnih sistemov,
o aplikacija hidravličnih modelov vodovodnih sistemov za načrtovanje posegov za
zagotavljanje požarne varnosti oz. za presojo, na katerih območjih lahko vodovodni
sistem štejemo kot hidrantno omrežje,
o zbiranje podatkov iz meritev na vodovodnih sistemih,
o umerjanje parametrov hidravličnega modela vodovodnega sistema,
o izbor merilnih mest za umerjanje hidravličnih modelov vodovodnih sistemov,
o vrednotenje vodovodnih sistemov z vidika zanesljivosti delovanja kot hidrantnega
omrežja,
o potrebne količine vode za gašenje in upoštevanja istočasnosti požarov,
o uporaba optimizacijskih tehnik v postopku modeliranja in analiziranja vodovodnih
sistemov.
V teh okvirih smo razvili niz orodij, s katerimi je v RS prvič prenešeno oziroma razvito
znanje o kompleksnosti hidravlike vodovodnih omrežij načrtno upoštevajoč poudarke na
oskrbi z vodo za gašenje, pri čemer so bila orodja preverjena na treh izbranih vodovodnih
omrežjih. Rezultate hidravličnega modeliranja smo v nadaljevanju uporabili tudi za presojo
obstoječih slovenskih, primerljivih mednarodnih in realno možnih predlaganih standardov za
oskrbo z vodo za gašenje.
str. 77
Hkrati je mogoče s pomočjo umerjenih matematičnih hidravličnih modelov vodovodnih

omrežij preverjati ustreznost delovanja le-teh, pri čemer se izmerjene parametre dopolnjuje z
meritvami na samih hidrantih, ki se trenutno izvajajo v skladu z obstoječim Pravilnikom o
preizkušanju hidrantnih omrežij. Prikazano je bilo, zakaj le usklajene analize, preko
hidravličnih modelov z meritvami na samem sistemu lahko podajo celovito informacijo o
ustreznosti delovanja hidrantnih omrežij.
Poleg samih tehničnih vidikov pri obravnavi problematike oskrbe z vodo za gašenje nismo
mogli mimo ostalih področij, ki močno vplivajo na področje oskrbe z vodo za gašenje v
določeni meri pa vplivajo tudi na tehnične rešitve. Med njimi bi želeli posebej izpostaviti
vprašanje opredeljevanja območij (območja storitev) za katere je potrebno zagotavljati
ustrezne standarde oskrbe z vodo za gašenje. Ugotovili smo, da je sistem opredeljenih
območij poselitve (aglomeracij) izredno ustrezno orodje, s katerim je mogoče preseči zadrege
zaradi nedoločljivosti izraza »naselja mestnega značaja«, ki je naveden v obstoječem
pravilniku.
V navezavi na velikost aglomeracije, kot strnjenega poselitvenega območja, se naj po

argumentiranem predlogu navezuje tudi standard izvajanja storitve oskrbe z vodo za gašenje,
saj ravno velikost aglomeracije predstavlja ključen element pri opredelitvi tega standarda (tj.
obseg storitev).
Ker evropski standard, ki opredeljuje zunanja vodovodna omrežja (SIST EN 805) področje
standardov oskrbe z vodo za gašenje v večji meri prepušča nacionalnim zakonodajam, smo
poleg temeljite analize obstoječega Pravilnika o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za
gašenje požarov analizirali tudi primerljive zakonodajne ureditve drugih držav. Na podlagi
analize stanja na terenu (trije vodovodni sistemi) ter primerljive zakonodaje pa smo pripravili
osnutek Pravilnika o zagotavljanju ustreznega delovanja zunanjih sistemov za oskrbo z vodo
za gašenje. V predlogu pravilnika se bistveno večja pozornost posveča tudi institucijam oz.
organizaciji (opredelitvi pristojnosti) sistema za oskrbo z vodo za gašenje, saj je ravno to
področje bilo do sedaj pomanjkljivo opredeljeno. Pravilnik smo oblikovali na podlagi
izvedenih analiz ter razgovorov na delavnicah s ključnimi strokovnjaki na tem področju.
Predlagani pravilnik predstavlja ustrezno podlago za naslednje korake, ki jih je potrebno na

tem področju izvajati. Sintezno lahko opredelimo te korake kot delo na dveh problemskih
področjih:
1) Eden ključnih problemov predstavlja izboljšanje organiziranosti izvajanja nalog

oskrbe z vodo za gašenje, saj te naloge nikjer niso opredeljene kot javna gospodarska
služba. Zaradi tega se problematika oskrbe z vodo za gašenje rešuje pretežno specifično,
glede na sklenjene sporazume oz. dogovore med občinami in izvajalci javne službe oskrbe
s pitno vodo. Zato predlagamo, da se organizacijsko to področje uredi v okviru obvezne
lokalne javne službe. V nalogi smo tudi podali natančnejše usmeritve glede izvajanja te
javne službe, ki bi obsegala, poleg oskrbe z vodo za gašenje požarov iz javnih vodovodnih
omrežij tudi sisteme stalnih in začasnih postrojenj, sama služba pa bi bila programsko
opredeljena v »Operativnih programih lokalnih skupnosti za oskrbo z vodo za gašenje«.
Sprejetje in uveljavitev novih oblik organiziranosti je tako ena od ključnih prednostnih
nalog.
str. 78
2) Glede na to, da so izvajalci oskrbe s pitno vodo edini prisotni subjekt, ki ima operativne
sposobnosti za načrtovanje in vodenje investicij, ter izvajanje obratovanja in vzdrževanja
dobave vode, se je v dosedanji praksi oskrba z vodo za gašenje v preveliki meri
usmerjala na vodovode kot vodne vire za oskrbo z vodo za gašenje. Pogosto je ta vir
vode bil zahtevan (dogovorjen) tudi v primeru, da so nastopili pogoji, ko je tovrstni način
zagotavljanja vode za gašenje daleč od optimalnega. Zato podajamo potrebo po strateški
usmeritvi, da se oskrbo z vodo za gašenje v bistveno večji meri že tehnično ločuje od
oskrbe s pitno vodo. To ločevanje bo lažje izvedljivo, če se bo izvajalo hkrati z
organizacijskimi spremembami na tem področju. Z vzpostavljeno organizacijsko strukturo
pa se bo nova strateška usmeritev najlažje uveljavljala preko predvidenega dokumenta
»Operativni program oskrbe z vodo za gašenje požarov«.
str. 79
5 Literatura
Strokovna literatura:
Banovec, P. (2000): Direktiva o skupni politiki do voda in modeliranje, Ljubljana .
Bhave, P.R. (1988): Calibrating Water Distribution Network Models, Journal of

Environmental Engineering, volumen 114, številka 1, str. 120-136.
Bush, C. in Uber, J. (1998): Sampling design methods for water distribution model
calibration, Journal of Water Resources Planning and Management, ASCE, volumen 124,
številka 6, str. 334-344.
ECAC (1999): Calibration Guidelines for Water Distribution Modelling, Proc. AWWA 1999
Imtech Conference.
Goldberg, D. E. (1989): Genetic Algorithms in Search, Optimization and Machine Learning,

Addison-Wesley Publishing Co.
Halhal, D. (1998): Optimal improvement of water distribution systems, The thesis for the
degree of Doctor of Philosophy in Engineering, University of Exeter.
Hewitson, C., Dandy G. (2000): Optimization of Water Distribution Systems Including

Hydraulic and Water Quality Criteria, Water Network Modelling for Optimal Design and
Management, CWS 2000.
Improved Calculation of Fire-Fighting Water-Flow Requirement – The Key To Strategic

Management of Fire-Hydrant Provision, The University of Central Lancashire, 2002.
Janežič J. (2002): Ocenjevanje požarne ogroženosti, Revija Požar, SZPV, letnik 8, številka 1.
Kapelan, Z. (2002): Calibration of Water Distribution Systems Hydraulic Models, PhD

Thesis, School of Engineering and Computer Science, University of Exeter.
Kleiner, Y., Adams, B. J., in Rogers, J. S. (2000): Water distribution network renewal
planning, Journal of computing in civil engineering.
Kompare, B., Ristanovič, D., Antončič, N., Ekodata d.o.o. (1993): Študija vodopreskrbe
Logatca, Ljubljana.
Lippai, I., Heaney, J. P. in Laguna, M. (1999): Robust water system design with
commercial intelligent search optimizers, Journal of computing in civil engineering.
Loaiciga, H.A., Charbeneau, R.J., Evertt, L.G., Fogg, G.E., Hobbs, B.F., & Rouhani, S.
(1992): Review of Ground-Water Quality Monitoring Network Design, Journal of Hydraulic
Engineering, ASCE, volumen 118, številka 1, stran 11-37.
Rossman, L.A. (2000): EPANET 2 – User manual, United States – Enviromental Protection
Agency.
str. 80
Steinman, F. (1992): Hidravlika, Univerza v Ljubljeni, Fakulteta za gradbeništvo in

geodezijo, Ljubljana.
Steinman, F., Banovec, P. in Šantl, S. (2001): Načrtovanje razvoja vodovodnih sistemov z

uporabo genetskih algoritmov, Strojniški vestnik, letnih 47, številka 6, str. 263-279.
SZPV (1999): Požarna varnost v gradbenih objektih, SZPV, letnik 5, številka 1.
SZPV (1999): Razvrstitev gradbenih objektov po namembnosti z vidika varnosti pred

požarom, SZPV, letnik 5, številka 1.
Univerza v Ljubljani, FGG – KMTe (2001), Hidravlični model vodovodnega sistema

Logatec – študija, Ljubljana.
Walski, et al. (2003): Advanced Water Distribution Modelling and Management, Heasted
Press, Waterbury, U.S.A.
WRc (1989): Network Analysis – A Code of Practice, Water Research Centre.
Zakonodaja, predpisi, smernice:

Uradni list SFRJ, 30/1991, Pravilnik o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje
požarov.
Uradni list RS, 22/1995, Pravilnik o preizkušanju hidrantnih omrežij.
Uradni list RS, 70/1996, Pravilnik o metodologiji za ugotavljanje ocene požarne ogroženosti.
Uradni list RS, 13/1998, Pravilnik o študiji požarne varnosti.
Uradni list RS, 87/2001, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu pred
požarom.
Uradni list RS, 110/2002, Zakon o graditvi objektov.
Uradni list RS, 69/2003, Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj.
Uradni list RS, 114/2003, Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih
objektov.
Uradni list RS, 125/2003, Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev

stanovanjskih stavb in stanovanj.
Uradni list RS, 31/2004, Pravilnik o požarni varnosti v stavbah.
Uradni list RS, 42/2004, Pravilnik o podrobnejši vsebini, obliki in načinu priprave
Prostorskega reda Slovenije ter vrstah njegovih strokovnih podlag.
EUROPEAN STANDARD, 1996, Final Draft prEN 805.
str. 81
Water Industry Act, 1991, Velika Britanija.
Local Government Association & Water UK (2002): National Guidence Document on the
Provision of Water for Fire Fighting, Second Edition, Velika Britanija.
DVGW Tehnische Regeln Arbeitsblatt W 405 (1978): Bereitstellung von Löschwasser

durch die öffentliche Trinkwasserversorgung, Deutscher Vereinigung des Gas- und
Wasserfaches e.V., Nemčija.
DIN EN 1508 (1998): Wasserversorgung (Entwurf).
Bayerisches Landesamt für Wasserwirtschaft (2000): Bereitstellung von Löschwasser

durch die öffentliche Trinkwasserversorgung, Merkblatt Nr. 1.8/5, Nemčija.
DVGW Tehnische Mitteilungen Merkblatt W 331 (2000): Auswahl, Einbau und Betieb
von Hydranten, Deutscher Vereinigung des Gas- und Wasserfaches e.V., Nemčija.
DVGW Tehnische Regeln Arbeitsblatt W 406 (2003): Volumen- und Durchflussmessung

von kaltem Trinkwasser in Druckrohrleitungen, Deutscher Vereinigung des Gas- und
Wasserfaches e.V., Nemčija.
DVGW Tehnische Regeln Arbeitsblatt W 300 (2003): Wasserspeicherung, Deutscher

Vereinigung des Gas- und Wasserfaches e.V., Nemčija.
str. 82
6 Priloge
6.1 Seznam prilog iz vmesnih poročil
Prvo vmesno poročilo (november 2002):

1) Seznam vodovodnih omrežij za potrebe spremljanja cen vode in kanalščine v RS
(poizvedba UL FGG),
2) Seznam vodovodnih omrežij (Ministrstvo za zdravje) v katerih se izvaja spremljanje
stanja po pravilniku o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Ur.l. RS 52/2000),
3) Seznam pravnih oseb, katerih osnovna dejavnost je oskrba z vodo (po opredelitvi
SKD),
4) Izpis standardizirane deskripcije vodovodnega sistema za izvajanje analize hidravlične
ustreznosti – gašenje požarov.
Drugo vmesno poročilo (marec 2003):

1) Zapis s predstavitve raziskovalne naloge »Delovanje javnih vodovodnih omrežij kot
hidrantnih omrežij«, dne 21.2.2003.
Tretje vmesno poročilo (oktober 2003):

1) Pregledne karte ustreznosti za vodovodne sisteme Logatec, Škofja Loka in Celje,
2) Povzetek predstavitve naloge na sejmu Zaščita – Protection 2003,
3) Navodilo za uporabo vmesnika DC_vode za pretvarjanje podatkov o vodovodnih
omrežjih iz GIS okolij v modelirno okolje EPANET.
Četrto vmesno poročilo (april 2004):

1) Shema predloga sprememb pravilnika o tehničnih normativih za hidrantna omrežja za
gašenje požarov,
2) Povezovanje karakteristik vodovodnih sistemov s parametri iz evidenc o zunanjih
hidrantnih omrežij.
6.2 Seznam prilog končnega poročila (oktober 2004):
1) Shema predloga sprememb pravilnika o tehničnih normativih za hidrantna omrežja za

gašenje požarov,
2) Zapis predstavitve razvojno raziskovalne naloge »Delovanje javnih vodovodnih
omrežij kot hidrantnih omrežij«, dne 27. septembra 2004.
str. 83
Priloga 1
Shema predloga sprememb pravilnika o tehničnih
normativih za hidrantna omrežja za gašenje
požarov
str. 84
str. 85
Priloga 2
Zapis predstavitve razvojno raziskovalne naloge
»Delovanje javnih vodovodnih omrežij kot
hidrantnih omrežij«, dne 27. septembra 2004.
str. 86

Khidranti

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Khidranti

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

NAROČNIK: RS, Ministrstvo za obrambo,

Kardeljeva ploščad 25, Ljubljana

RS, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport,

RS, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo

IZVAJALEC: Univerza v Ljubljani

Delovanje javnih vodovodnih omrežij kot hidrantnih omrežij

Končno poročilo o projektu

Ljubljana, oktober 2004

odgovorni nosilec projekta

Pregledni list o poročilu

Številka projekta v arhivu UL FGG KMTe: d 66 KMTe

Naročnik: Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje

Naslov poročila: Delovanje javnih vodovodnih omrežij kot hidrantnih omrežij

Ključne besede: vodovod, požar, hidranti, javna služba

Kratka vsebina: V končnem poročilu podajamo sintezo opravljenega dela projekta, ki

Analize, rezultati in ugotovitve naloge so privedle do sinteze, izdelane v

Datum: oktober 2004

Sodelavci: doc. dr. Primož Banovec, univ. dipl. inž.. gradb.

1 Vsebina in opis projekta

1.1 Izhodišče in opredelitev problema

Za izboljšano implementacijo zakonodaje, ki obravnava delovanje javnih vodovodnih omrežij

Navedena izhodišča, ki opredeljujejo problem, ki je predmet raziskave, opredeljujejo tudi

o Zahtevnost obravnavanega pojava, saj se hidravlika vodovodnih omrežij obnaša kot

o Divergentnost ciljev, ki jih z upravljanjem vodovodnega omrežja skušamo zasledovati, saj

Viri, ki opredeljujejo potrebo po tej raziskavi so:

1) Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (ReSNV, Ur.l. RS 56/02);

2) Nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (NPVND, Ur.l. RS

1.2 Namen in cilji raziskave

Glavna cilja raziskave sta bila:

1) Izdelava metodologije za enotno vodenje evidenc javnih vodovodnih sistemov v

2) Razvoj orodij za spremljanje stanja vodovodnih omrežij z vidika izpolnjevanja pogojev v

Podrobnejša opredelitev ciljev po obeh omenjenih temah:

1) Za realizacijo prvega cilja je bilo treba uskladiti metodologije obstoječih evidenc

2) Za realizacijo drugega cilja, ki se navezuje na analizo delovanja javnih vodovodnih

Sinteza opravljenega dela, analize, rezultati in ugotovitve naloge so privedle do osnutka

2 Pregled dosedanjih poročil

2.1 Prvo vmesno poročilo (november 2002)

Vodovodni sistemi predstavljajo enega od stebrov komunalne opremljenosti, ki je

Funkcije, ki jih opravljajo vodovodni sistemi so:

o RS, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, razvoj vodovodnih sistemov

Slika 1: Večperspektivnost pogledov na polje obravnave (Linstone 1984)

Za potrebe »celovitih« analiz je potrebno prikazano večperspektivnost reducirati in različne

2.1.1 Razvoj klasifikatorjev za analizo javnih vodovodnih omrežij

Enolična identifikacija vodovodnih sistemov je potrebna zaradi ustrezne komunikacije med

V evidenci RS Ministrstva za zdravstvo je 1745 sistemov za dobavo vode, ki so predmet

2) RS, Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje

Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje vodi v sklopu GIS-UJMA

Statistični urad RS v okviru programa statističnih raziskovanj in vprašalnikov VOD-2v

4) Druge evidence na nivoju RS

Na nivoju RS obstaja še nekaj evidenc, ki jih bo potrebno verificirati tekom nadaljnjega

Da bi ustrezno uskladili identifikacijske pristope različnih uporabnikov, smo morali v prvem

2.1.1.1 Klasifikacijsko umeščanje vodovodnih sistemov in določitev

Ugotovimo lahko, da je zahtevnost realizacije splošno veljavnih in zakonsko določenih načel

Za takšen namen opredeljeni problem identifikacije vodovodnih sistemov poenostavimo s

3. podatki in elementi so umeščeni v času in prostoru;

Slika 2: Opredelitev analitskega prostora za obravnavanje vodovodnih sistemov

Za celostno obravnavanje vodovodnih sistemov je potrebno povezati vse navedene vidike

2.1.1.2 Izhodišča za razvoj identifikatorjev vodovodnih sistemov

Osnovna klasifikacija vodovodnih sistemov naj bi bila vezana na fizično prepoznavo

Sistem, na katerega se v tej nalogi opiramo, je že povezan z zakonodajnimi vidiki in je

Poleg lokalnih skupnosti so ključni subjekti, ki so vezani na delovanje vodovodnih sistemov

Pri identifikaciji vodovodnih sistemov se je potrebno zavedati pestrosti možnih stanj, ki se

Na podsistem bo mogoče navezovati tudi enolične identifikatorje pristojnih subjektov. Eden