Primo Kraovec

Ekspropriacija rne katle

Kriza, nova inovacijska politika in druba znanja

Znanost je za kapitalista zastonj. (Marx, 1973, 342)

Na poti v drubo znanja

Maja 2001 je slovenski parlament sprejel Nacionalni program visokega olstva (NPV) in Raziskovalno inovacijsko strategijo (RISS), dva strateka dokumenta, ki sicer nimata zakonske moi, a predstavljata osnovne idejne in politine smernice za razvoj univerze in javnega raziskovalnega sektorja v letih 2011 2020 in kot taka ogrodje za bodoe spremembe zakonodaje na teh podrojih in v tem asovnem okviru ter obenem navodila za spremembe delovanja univerze in raziskovalnih institutov kjer je to mogoe e znotraj okvirov obstojee zakonske ureditve. Na prvi pogled dokumenta predstavljata pozitiven napredek od predhodnih nartov za ravoj visokega olstva in znanosti. NPV, ki povzema nartovane spremembe v visokem olstvu, se zane s stavkom, da je znanje javno dobro (MVZT, 2011a, 2), nasprotuje olninam (ibid., 39), poziva k ukinitvi izrednega tudija (kot edine oblike dodiplomskega tudija, na kateri obstajajo neposredne olnine ibid., 17), se zavzema za poveanje avtonomije univerze (ibid., 7-8) in predvideva poveanje obsega javnih finannih sredstev za visoko olstvo in raziskovanje (ibid., 21) ter univerzalen in pravien dostop do visokega olstva s posebno skrbjo za manjine in depriviligirane drubene skupine (ibid., 39), kar pomeni precej drugano, e ne celo nasprotno usmeritev od odkrito neoliberalnih prizadevanj prejnje vlade, ki je hotela uvesti neposredne olnine, posegala v kadrovsko in idejno avtonomijo univerze in raziskovalnih institutov ter ustanovila ali dopustila ustanavljanje tevilnih zasebnih visokoolskih institucij (ki pa so vseeno javno financirane).

RISS, ki povzema nartovane spremembe v javnem raziskovalnem polju, je, po drugi strani, napisan v manj plemenitem duhu in ne poudarja javnega znaaja znanja in znanosti, a vseeno ne predvideva odkrite, neposredne privatizacije javnih raziskovalnih institucij, a obenem mono poudarja nujnost njihovega vejega povezovanja z gospodarstvom. Ta je argumetirana z objektivnimi znailnostmi razvoja svetovnega gospodarstva: aktualno krizo evroobmoja, padanjem konkurennosti Slovenije in EU v celoti ter vzponom Azije. Dokument je sicer napisan v duhamorni podjetniko-managerski latovini,1 a e ga beremo naklonjeno in iz povrnega in nekonsistentnega opisa globalne ekonomske situacije v dokumentu samem poskuamo rekonstruirati jasno argumentacijsko linijo, gre ta nekako takole: industrijski in trgovinski vzpon Azije potisne Evropo v pozicijo zmanjanje konkurennosti na svetovnih trgih. Ker je bil vzpon Azije zasnovan na visokotehnolokih inovacijah in inovacijah v poslovnih modelih, mora Evropa Aziji parirati na enak nain. To je mogoe le s pospeenim razvojem visokoolskega in raziskovalnega sektorja, poveanjem investicij vanj in njegovo reorganizacijo v smeri spodbujanja razvoja visokotehnolokih inovacij. (ibid., 64-66) Taken model razvoja naj bi premagal evropsko krizo ter spodbudil gospodarsko rast, poveal obseg zaposlenosti in prinesel splono drubeno blagostanje. Tu ne gre (ve) za klasino tehnokratsko neoliberalno argumentacijo, po kateri je treba javni sektor deregulirati, deloma privatizirati in vanj uvesti poslovni tip upravljanja zato, ker so poslovni modeli uinkoviteji, pregledneji in ker bolj optimalno razporejajo vire in veine tu se, v specifinih pogojih monetarne in fiskalne politike EU, s imer se bomo ve ukvarjali kasneje, razvoj zasebnega sektorja oziroma gospodarstva prikazuje kot obi interes drube kot celote. Le rast nas lahko potegne iz krize. Ker je pogoj rasti, tako RISS, veanje konkurennosti in ker so pogoj veanja konkurennosti visokotehnoloke inovacije in inovacije v poslovnih modelih (kot nam kae vzpon Azije ibid.) je tesneje povezovanje raziskovalnega sektorja z gospodarstvom, uvajanje podjetnikega duha in poslovnih modelov v javne raziskovalne institucije, reorganizacija raziskovalnega sektorja na nain, da bo ta zael proizvajati visokotehnoloke in poslovne inovacije ter intenzivneji prenos znanja v
1 Ki je, mimogrede, v ostrem nasprotju z razsvetljenskim geslom sapere aude, ki ga je minister v odstopu Golobi uporabil za motto knjine izdaje obeh strategij, kjer je nasprotnikom obeh strategij oital bojee vztrajanje na status quo in pomanjkanje drznosti ter razsvetljenskega duha. (MVZT, 2011, ix-x; gl. tudi posnetek do dokumentov kritinega posveta Predrzna Slovenija na http://www.vest.si/2010/10/07/posvet-predrznaslovenija/). Glede na splono jezikovno in intelektualno raven komentarjev na obe strategiji, ki so bili objavljeni na spletnih straneh Ministrstva za visoko olstvo, znanost in tehnologijo (MVZT), bi se jim dalo oitati e marsikaj drugega, a veja teava kot to je postrazsvetljenskost diskurza RISS, v katerem ni ravno oitno ali avtor(ji) loijo med javnim in zasebnim interesom, med koncepti polis in oikos in med drznostjo javne uporabe uma ter drznostjo venture kapitalizma. A morda je takno klasino razumevanje razsvetljenstva samo del status quo, proti kateremu grmi Golobi in ima novo razsvetljenstvo novih politikov drugane intelektualne temelje al je minister odstopil ne da bi pojasnil svojo drzno vizijo razsvetljenstva.

gospodarstvo v javnem interesu. Javni raziskovalni sektor bo, e verjamemo tej argumentaciji, delal v javnem interesu ele in le vtoliko, vkolikor bo postal bolj podjetniki in proizvajal inovacije, uporabne za poveanje konkurennosti gospodarstva. (ibid., 75) Velja tudi obratno, proizvodnja klasinega, avtonomnega samo akademskega znanja (ibid., 81) v tej perspektivi pomeni drubeno neodgovorno in sebino poetje v interesu, ki ni javni. Na tej toki se RISS pomembno razlikuje od neoliberalne ortodoksije ne gre za zmanjanje, temve za zveanje javne porabe in ne za privatizacijo javnih institucij, temve za njihovo transformacijo v podporni podsistem za gospodarstvo. (ibid., 70) Podobne diagnoze stanja svetovnega gospodarstva, strategije za reevanje Evrope iz krize in analize novega mesta in odgovornosti univerze in znanosti v teh strategijah lahko najdemo tudi v stratekih dokumentih OECD (1996; 2004; 2010) in EU (Evropska komisija, 2010), torej ne gre le za lokalno problematiko, temve za spremembe v nainu percepcije in organizacije visokoolskih in raziskovalnih sistemov na evropski in svetovni ravni. Te spremembe se na nekaterih mestih razlikujejo od klasinih neoliberalnih politik, znailnih za polpreteklo zgodovino razvoja evropske univerze in znanosti, saj ne predvidevajo odkritih, neposrednih privatizacij javnih visokoolskih in raziskovalnih institucij ter ohranjajo pomen univerze in znanja kot javnega dobra. Obenem pa nartovane reforme univerze in znanosti niso tako idiline in ne bodo imele nujno tako pozitivnih uinkov, kot predvidevajo njihovi lokalni in evropski strategi, zato si vseeno, ne glede na to, da deloma odstopajo od dosedanje neoliberalne ortodoksije, zasluijo natanno kritino analizo. V lanku bomo poskuali podati natannejo in kompleksnejo sliko aktualne evropske krize in razmerij moi v svetovnem ekonomskem sistemu ter vlog univerze, znanosti in inovacij v njem, pri emer bomo pozorni predvsem na dve dimenziji: na tisto, kar aktualni strateki dokumenti MVZT, OECD in EU v zvezi z razvojem univerze in znanosti zamolijo in na ibke toke teorij, na katerih temeljijo. Temu bomo sproti dodajali e alternativen pogled na krizo, njene socialne uinke, potencialne reitve ter vlogo univerze in znanosti v drubi, pogled, ki je izven trenutnega intelektualnega horizonta tistih, ki oblikujejo visokoolsko in raziskovalno politiko na tako lokalni kot evropski ravni, a tudi izven intelektualnega horizonta veine univerzitetnih in znanstvenih delenikov samih kar pomeni, da je sprememba status quo nujna, a ne nujno v smeri ekonomistinega fatalizma.

Vzpon Azije
3

Aktualna kriza (ki se je v zadnjih dveh letih v EU iz finanne transformirala v krizo javnega dolga) ni ni novega, saj je le ena v dolgi vrsti finannih kriz, ki pa so v asu od azijske krize v letih 1997/98 postale bolj pogoste. Novo je le to, da je to prva velika finanna kriza, ki je po dolgem obdobju relativne stabilnosti in blagostanja zadela center, tj. najrazviteje drave svetovnega kapitalistinega sistema. Kar danes doivlja mediteranski del EU so v osemdesetih doivljale razvijajoe se drave Afrike in June Amerike, kjer so bile dolnike krize takrat tako hude, da so tako ekonomisti in politiki kot prebivalstvo teh drav osemdeseta poimenovali izgubljeno desetletje. Tem krizam so tako kot danes - sledile reevalne akcije pod nadzorstvom Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in strukturne prilagoditve, ki so dravam v razvoju nalagale privatizacijo, krenje javnih izdatkov in druge varevalne ukrepe, kar je imelo za posledico dolgorono dolniko odvisnost ter gospodarsko in socialno stagnacijo. (Peet, 2003) Osemdeseta, v katerih je nad predhodno keynesiansko ekonomsko in socialno politiko tudi v centru prevladala neoliberalna, niso bila prijetno obdobje niti za center. eprav uinki prehoda na neoliberalizem niso bili tako hudi kot v razvijajoem se svetu, je bila za osemdeseta tudi v centru znailna stagnacija na podrojih produktivnosti in realnih pla, tevilne privatizacije in deindustrializacija. Ena od najpomembnejih znailnosti neoliberalnih ekonomskih politik je poveanje moi in obsega finannega sektorja in povean pomen monetarne politike pojav, ki se v strokovni literaturi imenuje financializacija. (Lapavitsas, 2009a) To pomeni, da nadzor nad inflacijo postane pomembneji od stopnje zaposlenosti in fiskalna stabilnost pomembneja od socialnega standarda kar oboje zmanja mo in pravice delavskega razreda ter povea in stabilizira prihodke kapitalistinega -, medtem ko monetarna in finanna politika postaneta vse pomembneji vzvod moi v mednarodnih odnosih (kar se manifestira ravno v primerih dolnikih kriz razvijajoih se drav). Pogoj za to sta progresivna deregulacija finannega sektorja in sistem neodvisnih centralnih bank, ki niso pod demokratinim nadzorom. (Baker, 2011) A hkrati z natetimi procesi se je v osemdesetih zgodil tudi visokotehnoloki razvoj Vzhodne Azije, najprej Japonske, nato tudi June Koreje, Singapurja, Tajvana in Kitajske, za katerega so bile znailne eksplozije novih tehnologij, hiter preboj teh gospodarstev med najbolj konkurenna na svetu in visoke stopnje rasti. Na prvi pogled bi bil lahko njihov razvojni model izhod iz splone krize in stagnacije, a to bi veljalo le, e bi bil povsem endogen in e bi

ga bi bilo mogoe enostavno prenesti v katerokoli dravo ali regijo. A teava je v tem, da je vzpon Azije potekal v splonem kontekstu globalne financializacije in da je bil v veliki meri odvisen od amerike geoekonomske politike, da je bil torej specifina in teko ponovljiva zgodovinska epizoda. Japonska, lokomotiva oziroma vodilna gos2 azijskih tigrov je svojo industrijo po drugi svetovni vojni razvijala relativno avtonomno, tj. brez vejih mednarodnih pritiskov, brez strukturnih prilagajanj in z izdatno pomojo ZDA pri prenosu tehnologije in znanja. Prav tako je lahko za izvoz svojih visokotehnolokih izdelkov raunala na ogromen ameriki trg z velikim povpraevanjem in visoko kupno mojo. Japonska je lahko rasla in razvijala svojo verzijo drube znanja le ob naklonjenosti in pomoi ZDA. Kolikna je bila odvisnost Japonske od ZDA je pokazal Plaza accord leta 1985. Ker je Japonska postajala premona in preve konkurenna, so ZDA zniale vrednost dolarja glede na jen in Japonska je bila, da bi ohranila svojo konkurennost ob visokem jenu, prisiljena svojo visokotehnoloko industrijo globalizirati in del produkcije prenesti na Kitajsko in v druge vzhodnoazijske drave ter si zmanjati stroke z izkorianjem tamkajnje poceni delovne sile. (Bello, 2009a) Juna Koreja, druga pomembna visokotehnoloka vzhodnoazijska sila, je svoje industrijske zmogljivosti razvila pod izjemno kruto vojako diktaturo, ki je odlono zatirala delavce in poskuse njihovega organiziranja ter boja za delavske pravice. Kasneje odprtje svetu je, poleg uvedbe demokratinega sistema in lovekovih pravic, pomenilo trajno socialno neenakost in obdobje stalnih delavskih nemirov in stavk, saj je bila cena visokotehnoloke konkurennosti fleksibilnost trga delovne sile, dolgi delavniki ter nevarno in teako delo v tovarnah, ki pogosto vkljuuje delo s strupenimi snovmi. (Goldner, 2009) e gledamo regijo kot celoto (in ne le izjemne primere uspeha azijskih tigrov) je visokotehnoloki razvoj Vzhodne Azije sledil klasini formuli kombiniranega in neenakega razvoja nekatere drave (predvsem Japonska, Juna Koreja, Tajvan in Hong Kong) so razvile tako izobraevalne kot industrijske zmogljivosti, postale svetovno konkurene in dvignile svoj standard, medtem ko so druge ali stagnirale ali pa se je njihovo stanje celo poslabevalo. Tako so denimo Malezija, Filipini in Indonezija postali vzhodnoazijske delavnice, tj. drave, ki so s svojim poceni delom zagotavljale cenovno konkurennost japonske (pa tudi zahodne) visokotehnoloke industrije, a niso bile delene razvoja socialnega standarda ali lokalne ekonomije ter so se morale zadovoljiti z mizernim trickle down
2 Jata leteih gosi je v ekonomski in managerski literaturi pogosta metafora za vzpon azijskih tigrov, kjer Japonska nastopa kot prva gos v formaciji.

dobikov tujih multinacionalk. Kitajska je celotno pot razvoja z nekaj zamude kasneje obnovila znotraj svojega teritorija. Doloene (obalne) urbane regije so postale trgovinske in industrijske supersile, medtem ko sta podeelje in notranjost edalje bolj osiromaena. Kitajska je, v obliki svobodnih izvoznih obmoij, ustvarila Filipine in Malezije kar znotraj sebe, s temu ustreznimi delovnimi pogoji in ravnjo delavskih pravic. Prav tako je Kitajska, tako kot Japonska, zelo odvisna od povpraevanja na domaem trgu ZDA. (Bello 2009b) e strnemo so zgodovinske lekcije vzpona Azije: da ta poteka v kontekstu in je odvisen od mednarodne ekonomske politike, ki je od osemdesetih naprej monetaristina; da za globalno konkurennost ni dovolj le znanje in visoka tehnologija, temve tudi neodvisna monetarna politika; in da omejena suverenost v monetarni politiki ob hkratnem pritisku konkurennosti sili drave da si konkurennost zagotavljajo s poveanim pritiskom na delavske dohodke in pravice e je le mogoe v manj ekonomsko in politino monih regijah. To postane e posebej oitno, e ne ostanemo le pri herojskem obdobju vzpona Azije v osemdesetih in prvi polovici devetdesetih ter upotevamo e azijsko finanno krizo v letih 1997/98 ter ameriko finanno krizo desetletje kasneje. Azijska kriza je predstavljala nekakno generalko za finanno krizo v centru desetletje kasneje. MDS, brez katerega redko mine kakna kriza na svetu, jo je reeval po enakem receptu kot krize na periferiji s pritiskom na socialne pravice in javne izdatke ter z zahtevo po dodatni deregulaciji in liberalizaciji finannega sektorja (eprav sta ti ravno naredili vzhodnoazijske ekonomije ranljive za finanne krize in omogoili krizo 97/98, ki se je zaela s spekulativnimi napadi na tajski baht), kar je imelo, tudi v najrazvitejih vzhodnoazijskih dravah z izjemo Kitajske, ki svojega finannega sektorja ni deregulirala -, za posledico stagniranje produktivnosti, rast brezposlenosti in erozijo socialnih standardov. (Zhang, 2003; Callinicos, 2010) Azijska kriza je skratka v veliki meri negirala doseke vzhodnoazijske tehnoloke revolucije in z zamudo tudi v Vzhodno Azijo prinesla osemdeseta. Res je sicer, da azijska kriza ni zaustavila rasti in razvoja Kitajske, a jo je tudi e zanemarimo, da je zaradi avtoritarnega politinega sistema in grozljivih delovnih razmer tistih, ki s svojim delom ustvarjajo kitajski ude, Kitajska teko idealen model razvoja spravila v teave kriza v ZDA, k emur se e vrnemo.

Krize, konkurennost in vzpon drube znanja na Zahodu

Ne glede na to, da je danes ve ali manj konana oziroma je dosegla svoje meje v danem geoekonomskem okviru, je vzhodnoazijska zgodba o uspehu imela moan vpliv na ekonomske teorije in politike na Zahodu. V ekonomski vedi je sproila novo teorijo rasti in nov premislek o vlogi lovekega kapitala v procesu inovacij (o tem ve v naslednjem poglavju), ki sta svoj programski politini izraz dobila v stratekem dokumentu OECD (1996) Ekonomija, temeljea na znanju. V okviru EU je vzhodnoazijski model rasti in konkurennosti dobil svojo ustreznico deloma v lizbonski strategiji in bolj eksplicitno v pobudi Inovacijska unija, ki je del splone strategije za revitalizacijo evropskega gospodarstva po krizi Evropa 2020. (EK, 2010) V ZDA, kjer so gronjo vzpona Azije lastni konkurennosti vzeli zelo zares, so e v devetdesetih izdelali doktrino nove ekonomije, tj. ameriko verzijo drube znanja, s katero so vzpon Azije iz gronje na katero so najprej reagirali z e omenjeno valutno vojno - poskuali spremeniti v prilonost za pobeg iz stagnacije osemdesetih. A ker je novi visokotehnoloki boom ZDA v devetdesetih za katerega so bile znailne ogromne investicije v informacijsko infrastrukturo in raunalniko industrijo potekal v splonem kontekstu dominacije dereguliranega finannega sektorja, se je boom kmalu spremenil v spekulativni bubble, ki je poil leta 2001 in visokotehnoloko rast spremenil v visokotehnoloko stagnacijo (Henwood, 2005; Doogan, 2007), obenem pa obdobje nove ekonomije, kljub vsem tehnolokim prebojem in inovacijam, ni reilo kroninih dolgoronih problemov amerikega gospodarstva stagnacije pla in s tem kupne moi in povpraevanja, kar se je reevalo vzporedno, s edalje vejim zadolevanjem gospodinjstev preko kreditnih kartic, nepremininskih hipotek in tudentskih kreditov. (Bologna, 2010; Keir, 2009) Razvoj informacijske in telekomunikacijske tehnologije (IKT) v devetdesetih je ZDA sicer prinesel rast in zaasno poveal konkurennost, a ni prinesel priakovanega in napovedovanega splonega blagostanja. e najbolj je koristil finanni industriji, ki je s pomojo novih tehnologij mono poveala svojo produktivnost in inovativnost na nain izumljanja novih in edalje bolj zapletenih in skrivnostnih finannih instrumentov, s katerimi si je omogoila dobikonosno trgovanje z dolgovi gospodinjstev. Razloga za veanje produktivnosti in inovativnosti finanne industrije v ZDA sta bila dva padanje povpraevanja, ki se ga je, ob stagnirajoih ali padajoih realnih dohodkih prebivalstva, krpalo s krediti, in finanna osamosvojitev drugih industrij, ki so se namesto na banke edalje bolj zanaale na lastne finanne oddelke. (itko, 2010) Neoliberalna ekonomska in socialna
7

politika v osemdesetih je povzroila, da realni dohodki prebivalstva niso ve pokrivali strokov osnovne reprodukcije, torej je zadolevanje gospodinjstev, najprej s sistemom kreditnih kartic in nato s edalje bolj inovativnimi oblikami kreditov, postalo eksistenna nujnost,3 obenem pa so banke s trgovanjem z dolgovi gospodinjstev nadomeale izpad dohodkov, ki ga je povzroila finanna osamosvojitev industrije. Predvsem trgovanje z nepremininskimi hipotekami brez pokritja je na koncu pripeljalo do zloma leta 2007 in globalne finanne krize, s imer so finanne krize vstopile tudi v center svetovnega kapitalistinega sistema. (Gowan, 2009) Finanna kriza je v ZDA tudi zlomila kupno mo prebivalstva in povpraevanje, kar je mono kodovalo izvozu visokotehnolokih potronikih dobrin iz Vzhodne Azije. Trenutno so skladia v pristaniih v Vzhodni Aziji polna visokotehnolokih izdelkov, ki se ne morejo ve realizirati na amerikem trgu. (Bello, 2009c) Za nae namene pomembne lekcije amerike nove ekonomije - oziroma drube znanja 1.0 so: e razvoj inovativne drube znanja pomeni predvsem razvoj IKT (kar RISS mestoma poudarja MVZT, 2011a, 98-99), mora ta, da bi dosegel zadostno trno realizacijo svojih izdelkov, raunati na dereguliran in inovativen finanni sektor, saj je finanni sektor najveji porabnik teh tehnologij (uporabljajo se sicer tudi v klasini industriji in v vsakdanjem ivljenju kot potronike dobrine, a to povpraevanje brez hkratne rasti finannega sektorja ni dovolj, da bi absorbiralo intezivno produkcijo IKT v ZDA je velik porabnik IKT tudi vojska, ki je e od samega zaetka spodbujala in financirala njihov razvoj /Mirowski, 2008/, kar je v evropskem kontekstu e manj relevantno) pomanjkljivo povpraevanje se da kratkorono sicer kompenzirati z dravno dirigiranim dampingom IKT v izobraevalne institucije (kar tudi ni tuje duhu izobraevalnih politik tako na lokalni kot na ravni EU), a dolgorono ga lahko zagotovi le dereguliran in rasto finanni sektor -; visokotehnoloka rast sama po sebi ne odpravlja socialnih problemov in socialne neenakosti ter ne pripelje do vije zaposlenosti; in, podrejena in odvisna je od finanne in monetarne politike ter, e je usmerjena v consumer electronics, od kupne moi ciljnih skupin, ki pa je globalno zaradi prevlade neoliberalnih socialnih politik in zloma modela kreditno spodbujane potronje ob zadnji finanni krizi vse manja. Pravzaprav je situacija paradoksna razvoj IKT omogoa rast in vejo produktivnost finannega sektorja, ki nato, vsaj v primeru amerike drube znanja 1.0, s svojim delovanjem ustavi razvoj IKT. Izven konteksta procesa financializacije visokotehnoloka rast,
3 Costas Lapavitsas (2009b) je to slikovito opisal kot: Delavce nategnejo [screw] dvakrat: najprej z odvzemom presene vrednosti v produkciji, nato pa e z obrestmi v cirkulaciji.

osredotoena na IKT, nima veliko smisla (kar je lekcija, ki se jo je EU, vsaj na papirju, nauila, saj Evropa 2020 /EK, 2010, 21-25/ poudarja tudi inovacije v zdravstvu, ekolokih reitvah in socialnem skrbstvu). Obenem je brez ustreznega discipliniranja finannega sektorja, ki trenutno ne v EU ne globalno ni na vidiku (predvsem je problematino vpraanje metode kako politino disciplinirati institucije, ki so neodvisne od demokratinega nadzora in legitimnih politinih institucij?), visokotehnoloka rast odvisna od finanne in monetarne politike in jo lahko, kot smo videli, valutni, kreditni ali kaken drug ok v vsakem trenutku prekine. Poleg tega visokotehnoloka rast ne prinaa avtomatino drubenega blagostanja in ne korigira socialnega unienja, ki ga povzroajo neoliberalne socialne politike znotraj konteksta neoliberalne finanne in monetarne politike lahko ustvari le klasini vzhodnoazijski hi' tech lo' wage model, tj. peico dobro plaanih delovnih v raziskovanju, vodenju, investicijah in promociji ter mnoico slabo plaanih, nestalnih in nevarnih delovnih mest v visokotehnoloki proizvodnji, kar se je zgodilo tako v azijskih tigrih (Ong, 2010) in na Kitajskem (Wenten, 2011) kot v Silicijevi dolini. (Park in Pellow, 2002) Evropska inovacijska verzija drube znanja oziroma druba znanja 2.0 prihaja nekoliko pozno, a s prav tako vznesenimi napovedmi in obljubami kot azijski ude ali amerika nova ekonomija. Predstavlja se kot metoda izhoda iz krize, ki ne bi ogrozila naina delovanja institucij in procesov, ki so do krize pripeljali. Kriza je predstavljena le v svojih uinkih (stagnacija produkcije, padec konkurennosti, erozija socialnih standardov in stopnje zaposlenosti) ne pa tudi v svojih vzrokih, obenem pa naj bi bila visokotehnoloka in inovativna rast tista, ki naj bi Evropo reila iz krize. V kontekstu EU oziroma evroobmoja je brez resnih sprememb monetarne politike in omejitve moi finannih trgov takna strategija precej vpraljiva. Ekonomska ureditev Evropske monetarne unije (EMU) je namre zastavljena neposredno anti-keynesiansko Pakt o stabilnosti (PS) in Maastrichtska pogodba (MP) namre striktno doloata najveji mogo obseg proraunskega primanjkljaja in zunanjega dolga, kar pomeni, da so klasini anticiklini ukrepi za reevanje kriz onemogoeni. Obenem ima celotno evroobmoje enotno valuto, kar pomeni, da za poveanje konkurennosti posamezne drave ne morejo devalvirati lastne valute. Monetarna politika Evropske centralne banke je rigidno neoliberalna in temelji na nadzorovanju inflacije in visokih obrestnih merah, medtem ko je evro moan zaradi gospodarske moi bolj razvitega dela evroobmoja (Francija, Nemija, Nizozemska) in na kodo izvoznega sektorja manj razvitega dela (Mediteran, Baltik in Vzhodna Evropa). (Schmidt, 2011) Konkretne fiskalne politike so po naelu subsidiarnosti sicer v domeni posameznih drav, a znotraj rigidnih

smernic, ki jih doloa Evropska komisija in z zelo omejenim manevrskih prostorom, ki ga doloata PS in MP. (Bonefeld, 2002) Z ukinitvijo monosti klasinih keynesianskih prijemov in ob rigidni monetarni ter mono omejeni fiskalni politiki se v kontekstu EMU celotno breme doseganja konkurennosti prenese na javne sektorje in delavske razrede posameznih, predvsem perifernih drav. (RMF 2010a, 2010b) Lizbonska strategija predhodnica strategije Evropa 2020 - je, s svojim poudarkom na fleksibilnosti trgov delovne sile, to stanje institucionalizirala. Neenak vstopni poloaj (periferne drave so v evroobmoje vstopile pod zanje neugodnimi pogoji in sprejele valuto, katere mo je odraala gospodarsko mo centra) v skupno ekonomsko obmoje je rezultiral v t. i. Evropi dveh hitrosti, kjer so moneje in gospodarsko razviteje drave (nemko-francoski vlak) s pozitivnimi trgovskimi bilancami in vejim bannim sektorjem zaele kreditirati ibkeje drave, medtem ko so druge svojo konkurennost in javnofinanno vzdrnost lahko ohranjale le z austerity measures in fleksibilizacijo lastnih delovnih sil. Lizonska strategija je bila zato najintezivneja in najuinkoviteja na vzhodnem in junem obrobju EU, kjer je dele nestalnih in negotovih vrst dela, posebej med mladimi, najviji.4 Uinek Lizbonske strategije je bil torej kreacija perifernih regij EU z veliko zalogo relativno poceni, a vseeno (zaradi e obstojeih sistemov javnega in univerzalnega visokega olstva) visoko izobraene in usposobljene delovne sile, ki je disciplinirana in navajena na fleksibilen nain dela, plaevanja in zaposlovanja. Izpolnila je torej lo' wage del formule drube znanja mediteranski, baltski, balkanski in vzhodni del Evrope so postali evropski Filipini, Indonezija in Indokina. Ko je kriza dosegla EU, so se ti procesi e dodatno intenzivirali in zaostrili. Evropske drave so svoje banke reevale z javnimi sredstvi. Tako se je obenem poveal proraunski primanjkljaj in dravni dolg, saj je del zasebnega dolga postal javni, obenem pa so se morale drave za pomo bankam dodatno zadoliti v tujini. To jih je, e posebej mediteranski del EMU, potisnilo ez rob kriterijev PS in MP. Ker nimajo kontrole nad monetarno politiko in se ne morejo reiti z bankrotom (to monost blokirata Nemija in Francija, katerih banke so glavni upniki mediteranskih drav) in devalvacijo valute (kar je uspelo Rusiji leta 1998 in Argentini leta 2001 RMF, 2010b), lahko le prenesejo breme na lastne delavce in javni sektor s krenjem socialnih pravic in pla v javnem sektorju ter pokojninskimi reformami. Finanna
4 To pomeni da te delovne sile niso konkurenne na nain nianja svojih dohodkov in pravic - le navzven, temve tudi navznoter, saj mnoice mladih brez- ali pozaposlenih zbijajo splono raven pla in disciplinirajo redno zaposlene delavce. Druba znanja se tako gradi predvsem z hipereksploatacijo in socialnim izkljuevanjem (tudi visoko izobraene) mladine.

10

kriza v EU tako postane klasina dolnika kriza, podobna tistim v Afriki in Juni Ameriki v osemdesetih. Le da ima tokrat Evropa zvit nart za reitev inovacijsko unijo oziroma drubo znanja 2.0, s katero eli vzpostaviti e hi' tech del formule. Nova druba znanja naj bi sanirala vse uinke krize rast brezposelnosti, padanje socialnih standardov, stagnacijo produktivnosti in padanje konkurennosti Evrope v svetu. Nart na prvi pogled izgleda enostavno in uinkovito: javne investicije v visoko izobraevanje in raziskovanje morajo biti izvzete iz sicernjih rezov v javni porabi; javne univerze in raziskovalni instituti se morajo bolje povezati z gospodarstvom in se reorganizirati tako, da bodo poslej proizvajali gospodarstvu koristne inovacije; te inovacije bodo pospeile tehnoloki napredek in poveale tako produktivnost kot kvaliteto ter s tem konkurennost izdelkov; rastoe gospodarstvo se bo irilo kar pomeni tako ve delovnih mest kot ve prispevkov v dravno blagajno; ve delovnih mest pomeni vejo socialno vkljuenost in blagostanje, vejo kupno mo prebivalstva in vije povpraevanje, medtem ko viji davni dohodki visokoproduktivnega gospodarskega sektorja sanirajo dravni proraun; okrepljen dravni proraun lahko omogoi ve javnih storitev in vejo socialno varnost; poleg tega pa je delo v visokotehnolokih in drugih znanjskih dejavnostih in storitvah kreativno in stimulativno ter zahteva visoko izobraenost in motivacijo, kar pomeni, da je strah pred deskilling in alienacijo, ki sta spremljala prejnje valove tehnolokih revolucij v kapitalizmu (Braverman, 1998) odve. Oitne omejitve, ki jih taknim nartom postavlja rigidna monetarna politika EU in divjanje kozmopolitskega finannega kapitala, ki je ustavilo prejnja dva poskusa vzpostavljanja drube znanja, smo e predstavili. V nadaljevanju nas bo zanimalo ali model drube znanja vzdri vsaj imanentno, se pravi tudi e se odree svoji utemeljitvi v vzponu Azije in e ga mislimo izven zgodovinskega konteksta serije svetovnih finannih in aktualne dolnike krize EU.

Inovacije, tehnologija, rast in produktivnost v kapitalizmu kaj je novega v novih teorijah (in politikah) rasti?

11

Nova teorija rasti se v ekonomski vedi pojavi v osemdesetih (Romer, 1986; Lucas, 1988), svoj politini izraz pa dobi v dokumentu OECD Ekonomija, temeljea na znanju, objavljenem leta 1996, ki predstavlja podlago za kasneje intenzivneje ukvarjanje z ekonomsko vlogo in potenciali izboraevalnega sistema in znanosti tako v dokumentih OECD kot v aktualnih strategijah EU. Razvoj nove teorije rasti zgodovinsko sovpada z obdobjem nizke rasti in ibke produktivnosti v osemdesetih, po razkroju keynesianskega oziroma newdealovskega kompromisa in realno obstojeih socializmov. Rast in produktivnost, ki sta bili v povojnem obdobju v strmem vzponu, zaneta v osemdesetih, ob uvajanju neoliberalnih monetarnih politik in fiskalne discipline (v kontekstu EU na nain formacije EMU, na periferiji svetovnega gospodarskega sistema pa s structural adjustment programs) stagnirati. (Helpman, 2004, 1-9; Gibbons idr., 1996, 7-45) Nove teorije in politine strategije rasti so poskus iskanja novih nainov ponovnega zagona rasti in produktivnosti brez spreminjanja neoliberalnih monetarnih politik in brez krenja pravil fiskalne discipline (zato monetarna in fiskalna razsenost razen pozivov k poveanju javnih investicij v visoko olstvo in znanost kljub sicernjim varevalnim ukrepom - v novih razpravah o rasti in produktivnosti ne nastopata oziroma nastopata le kot objektivni okvir delovanja, ki sam ni predmet novih teorij in politik rasti). Nove teorije in politike rasti predstavljajo nov model rasti, prilagojen neoliberalnim pogojem, ki so zaduili in omrtviili star, keynesianski model rasti. Pri tem kljuno vlogo dobi koncept tehnoloke inovacije, ki, ko so monosti poveanja javne porabe in velikih javnih investicij ali devalviranja nacionalnih valut ukinjene ali omejene (kar e posebej velja za evroobmoje), iz le ene izmed monosti za poveanje rasti in konkurennosti gospodarstva postane njun glavnih motor. Zakaj ravno tehnoloka inovativnost? Tehnoloke inovacije so tiste, ki omogoajo vejo produktivnost, bodisi kot spremembe strojne bodisi kot spremembe organizacijske tehnologije produkcijskega procesa, kar pomeni da ali izboljajo uinkovitost strojev (oziroma konstantnega kapitala), s katerimi je mogoe narediti ve izdelkov v danem asu in ob danih delovnih tehnikah, ali pa izboljajo uinkovitost dela in so spretneji ali bolje povezani delavci sposobnih narediti ve ob dani strojni tehnologiji in v danem asu. Inovacije lahko seveda potekajo tudi na obeh ravneh hkrati. Veja produktivnost pomeni za posamezno podjetje zaasno konkurenno prednost pred ostalimi, medtem ko pomeni ko postane doloena inovacija splono uveljavljena in razirjena normo v doloeni industrijski panogi kot celoti, saj je vsako podjetje, ki ne more drati splonega tempa produktivnosti, nekonkurenno. Veja produktivnost nadalje pomeni ve izdelkov, kar pomeni veje

12

oglaevalske napore in irjenje mree za distribucijo blag, vkljuevanje vse vejega dela prebivalstva v blagovno proizvodnjo in potronjo, skratka, gospodarsko rast. Ta sploni opis kapitalistine ekonomske dinamike velja tako za klasini keynesianski kot novi, neoliberalni model rasti (v teh osnovnih znailnostih se stare in nove teorije rasti ne razlikujejo). Kljuna razlika je njun odnos do produkcije znanja. Ta v klasinem modelu predstavlja rno katlo [black box] in nastopa kot nekaj ekonomski dinamiki zunanjega miselni preboj, nov koncept ali nova teorija, ki omogoi tehnoloko inovacijo ali nov poslovni model niso razumljeni kot del ekonomske dinamike same, temve kot ekonomiji vzporeden proces, kot t. i. eksternalija. Gospodarstvo lahko, v tej klasini perspektivi, rauna na relativno stalen pritok znanstvenih odkritij iz podroja, ki je gospodarstvu zunanje in s katerim se ekonomska veda posebej ne ukvarja nato pa gospodarstvo po svoji presoji in po svojih kriterijih ta odkritja uporabi za tehnoloke izboljave in inovacije v organizaciji poslovanja in dela kakor in kadar mu to ustreza. Na ravni institucionalne drubene ureditve temu ustrezata javna univerza in javni raziskovalni sektor, ki (vsaj v naelu) delujeta po avtonomnih akademskih in znanstvenih pravilih ter si sama doloata raziskovalne smeri in prioriete. Znanstvena odkritja so sicer na voljo gospodarstvu in nihe gospodarstvu ne prepreuje uporabe znanosti za svoje namene, a sama organizacija institucij univerze in znanosti je avtonomna in ni podrejena ekonomskim imperativom. V nasprotju s tem nove teorije rasti pojmujejo znanje in inovacije kot nekaj gospodarstvu notranjega, endogenega in zgolj stalen pritok gospodarstvu zunanjih znanjskih eksternalij postane (tako v teoriji kot v politiki) nezadosten. V teoriji to pomeni zaetek odpiranja rne katle znanja in tehnolokih inovacij (Rosenberg, 1982) ter edalje bolj intenzivno raziskovanje polj izobraevanja in znanosti znotraj ekonomske vede (pri emer se raziskave in teorije izobraevanja in znanosti, ki so nastale v domeni drugih disciplin, upotevajo le v zelo zmernem in omejenem obsegu). Ekonomsko vedo naenkrat, tj. ko postanejo inovacije politina prioriteta za zagotavljanje rasti in razvoja, zane zanimati kako znanje deluje in kako se proizvaja. To zanimanje ni akademsko oziroma brezinteresno, temve politino motivirano. Novih teorij rasti ne zanima toliko epistemologija znanosti kot taka, saj obenem delujejo deskriptivno in preskriptivno in v duhu enajste teze o Feuerbachu svet univerze in znanosti odpirajo zato, da bi omogoile njegovo spreminjanje. Ko znanost (in univerza ter javni raziskovalni sektor kot osnovni instituciji znanstvene produkcije) ni ve rna katla, se, v ekonomistini perspektivi, reducira na zgolj tiste rasenosti in elemente, ki so uporabni in koristni gospodarstvu. Ostalo je pojmovano kot neproduktiven stroek, ki ga je potrebno ali
13

odpraviti ali pa spremeniti v nekaj gospodarstvu prijaznega. Pri tem je simptomatina tudi sprememba terminologije namesto o znanosti sedaj teoretske razprave (in tudi strateki politini dokumenti) govorijo o znanju in namesto o odkritjih o inovacijah. Znanost, ki ni znanje in odkritja, ki niso inovacije, niso ve legitimni in potrebne so reforme, ki bodo oboje podvrgle ekonomski racionalnosti. Znanje v tej novi perspektivi pomeni loveki kapital, ki povea produktivnost dela oziroma variabilnega dela kapitala, medtem ko inovacije pomenijo tehnoloke izboljave, ki poveajo produktivnost strojev oziroma konstantnega dela kapitala. Kot smo e omenili, do poveanja zanimanja za znanost (naina produkcije znanja) in do integracije znanosti v horizont ekonomske vede pride v asu, ko se manevrski prostor za veanje konkurennosti gospodarstva zaradi konsolidirane neoliberalne monetarne in fiskalne politike drastino skri in ko oboje blokira tudi keynesianske anticikline ukrepe za izhod iz krize. To potisne razmerje med znanostjo in gospodarstvom ter njuno veje povezovanje v spotlight ekonomskih teorij in politik, saj druba in ekonomija znanja nastopata kot potencialni reiteljici tako dolgoronih (stagnacija produktivnosti in rasti) kot kratkoronih (kriza) ekonomskih teav, obenem pa se v istem asovnem obdobju (od osemdesetih dalje) spremeni odnos do znanosti ne le pri ekonomskih teoretikih in nartovalcih dravnih ekonomskih politik, temve univerza in znanost postaneta zanimivi tudi za podjetja iz zasebnega sektorja. Vse veja kompleksnost industrijske tehnologije (ki je od druge svetovno vojne naprej edalje bolj avtomatizirana - Noble, 1984), vse veja hitrost, s katero e verajnje cutting edge tehnoloke reitve postajajo zastarele in nekonkurene in vse veja sofisticiranost raziskav, potrebnih za to, da se znanstvena odkritja prevedejo v za industrijo uporabne tehnoloke inovacije pomenijo, da hini raziskovalni oddelki za zasebna industrijska podjetja postajajo edalje veji stroek stroek, ki ga poskuajo deliti ali, e je to mogoe, v celoti prenesti na javne raziskovalne institucije. Pri tem je kljuna politino-institucionalna ureditev. Stroki za raziskovanje in razvoj v podjetjih se, dokler veino tehnolokih raziskav izvaja podjetje samo, financirajo iz presene vrednosti, s katero razpolagajo lastniki kapitala. e te stroke zmanjajo (denimo tako, da jih prenesejo na javne institucije), se temu ustrezno povea isti (zasebni) profit v vsakem danem trenutku, medtem ko se v diahroni perspektivi privatno apropriira tudi vsak nadaljnji profit, ki izhaja iz inovacij, proizvedenih v javnem raziskovalnem sektorju.

14

Inovacijska unija in posamezne nacionalne inovacijske strategije ravno omogoajo insticionalni, pravni in politini okvir v katerem lahko poteka takna socializacija strokov in privatna apropriacija profitov. Veino strokov za raziskave in razvoj zasebnega industrijskega sektorja naj bi po novem nosile javna univerza in javne raziskovalne institucije, ki so imele z zasebnim sektorjem prej sklenjen kompromis drugi lahko znanstvena odkritja uporablja prosto in po elji, a ne sme posegati v avtonomen nain delovanja prvih. V novih inovacijskih strategijah se ta odnos spremeni. Sedaj zasebna industrija diktira raziskovalne prioriete in naine raziskovanja, ki morajo neposredno koristiti potrebam in zahtevam industrije (ne le klasine, denimo humanistika naj bi po novem servisirala kreativne in kulturne industrije Gibbons idr., 1996, 90-110). Javna univerza in raziskovalni sektor v tej perspektivi ne absorbirata le strokov raziskovanja, temve tudi njegovo nepredvidljivost, saj se zasebni kapitalisti v novi ureditvi znebijo tudi tveganja da ta ali ona inovacija ne bo dovolj uinkovita ali da bi prila prepozno (tj. kasneje od podobne inovacije pri konkurenci), saj lahko razprijo svoje tveganje s partnerstvi z ve javnimi raziskovalnimi institucijami, do storitev katerih bodo dostopali prosto in brezplano in katerim bodo outsourcali svojo raziskovalno dejavnost ne da bi bile institucije, ki inovacije dejansko proizvajajo, udeleene pri realiziranih profitih od uspenih inovacij. e je namen novih teorij rasti odpiranje rne katle znanja, je namen novih inovacijskih politik njena ekspropriacija rna katla javne univerze in javnih raziskovalnih intitutov predstavlja zalogo vrednosti, v katero lahko zasebna industrija posega edalje bolj prosto in neomejeno ter ima edalje vejo besedo pri tem, kako bodo javne znanjske institucije delovale in kako bodo organizirane. Tako kot transformacija finanne krize v EU v dolniko pomeni, da bodo stroke teav finannega sektorja, ki so posledica neoliberalne deregulacije finannih trgov, nosili upokojenci, javni uslubenci in prejemniki socialne pomoi na periferiji evroobmoja (pri emer zalogo vrednosti, ki jo po potrebi za pokritje svojih kriznih izgub ekspropriira zasebni finanni sektor, predstavljajo kar celotni dravni prorauni in metodo ekspropriacije predstavljajo austerity measures), uvajanje drube znanja 2.0 pomeni, da bodo stroke teav z rastjo in produktivnostjo, ki so posredni uinek neoliberalnih monetarnih in fiskalnih politik, nosili delavci na javnih univerzah in raziskovalnih intitutih.

Druba znanja utopija ali kapitalizem as usual?

15

Simptomatino pri novih teorijah rasti (in inovacijskih politikah) je, da se z organizacijo produkcijskega procesa, industrijskimi odnosi, vlogo tehnologije v produkciji in podobnim skoraj ne ukvarjajo, temve zelo hitro preidejo na ekonomistino koloniziranje znanosti in univerze. Inovacijske strategije ne predvidevajo reforme industrije ali sprememb v produkcijskem nainu, temve reformo univerze in javnih raziskovalnih institucij in njihovega odnosa do industrije, medtem ko delovanje industrije same puajo nedotaknjeno oziroma prepueno podjetnikemu duhu in zasebni iniciativi. Novo v novih teorijah rasti in inovacijskih politikah je torej, razen zelo tehninih teoretskih poudarkov, ki so relevantni le za profesionalne akademske ekonomiste, le na novo odkrito zanimanje za znanost in univerzo. Zato lahko predvidevamo, da bodo delovanje zasebne industrije in osnovne znailnosti tehnolokih ustvarjalnih unievanj znotraj nje tudi v drubi znanja 2.0 ostali klasino kapitalistini ter da bodo tudi precej vznesene obljube o splonem blagostanju in mirni razreitvi kapitalistinih protislovij, ki naj bi ga prinesla druba znanja, ostale neuresniene, saj bi bila za njihovo uresniitev prej potrebna obsena in temeljita reforma produkcijskega naina v zasebnem industrijskem kot v javnem uinverzitetno-raziskovalnem sektorju. Obenem pa tako NPV in RISS kot globalne inovacijske strategije ne govorijo veliko o uinkih na nain dela, delovne pogoje in raziskovalne prioritete v sektorjih, na katere bodo imele te strategije najve vpliva (emur se bomo posvetili v naslednjem poglavju) in vztrajno ponavljajo domnevne blagodejne uinke na zasebni (in, skozi poveane davne prilive, posredno tudi javni) sektor, eprav se ta ne bo bistveno spremenil in ni nobenega razloga za verjetje da bo, tudi e se vanj povea priliv znanja in tudi e svoje raziskovalne stroke zastonj outsourca javnim institucijam, deloval kaj bistveno drugae, zato si kljune napovedi in obljube revitalizacije zasebne industrije zasluijo nekoliko bolj podrobno obravnavo. Uspena uvedba inovacijske strategije bi nedvomno poveala konkurenost slovenskega gospodarstva na mednarodnih trgih, a konkurennost (v pogojih kapitalistinega produkcijskega naina) kot svoj pogoj predpostavlja neenakost biti konkurenen pomeni biti produktivneji in kvalitetneji od nekoga drugega in ljubosumno (s patenti in drugimi zaitami inovacij, ki so omogoile vejo produktivnost na nain njihove privatizacije) ititi svojo konkurenno prednost, kar je edini nain preivetja posameznih podjetij in nacionalnih gospodarstev v kapitalistinih pogojih, a obenem pomeni koncentracijo najbolj inovativnih in produktivnih tehnologij v omejenih technology clusters ter poveevanje regionalne in globalne ekonomske in socialne neenakosti, saj podjetja in drave, ki so blije tehnoloki
16

frontier, narekujejo tempo in normo produktivnosti celotnemu svetovnemu gospodarstvu. V taknih pogojih so podjetja in drave, ki bi drugae lahko isto ok poslovali/e in bi njihova proizvodnja ustrezala potrebam prebivalstva, izrinjene/a iz globalne konkurenne tekme ter njihova domaa tria zasuta s cenejimi in kvalitetnejimi izdelki od drugod. Vstop v visokotehnoloko tekmo lahko dravam z relativno dobrimi pogoji, kot je Slovenija, sicer koristi, a takna strategija je sebina in ozkogledna, saj tudi novi teoretiki rasti sami priznavajo da bo tekmovanje pod pogoji, ki jih opisujejo, prineslo poveanje globalne neenakosti. (Helpman, 2004, 85; Gibbons idr., 1996, 165-166). Tako Inovacijska unija (EK, 2010, 23) kot NPV (MVZT, 2011a, 6) predvidevata deregulacijo in fleksibilizacijo univerzitetnega in raziskovalnega prostora ter poveano mobilnost raziskovalcev in internacionalizacijo raziskovalne dejavnosti, ob tem pa ne omenjata zaite lokalnih raziskovalnih produkcij, kar pomeni enake pogoje delovanja za regije z neenakim izhodinim poloajem, kar seveda koristi tistim z boljim in tistim s slabim izhodinim poloajem lahko le kodi - e posebej e upotevamo e narte stroge in uinkovite zaite intelektualne lastnine, ki manj razvitim dravam in regijam prepreuje tehnoloko dohitevanje bolj razvitih.5 Bolj kooperativna reitev, ki bi zmanjala regionalno in globalno neenakost, bi morala iti ravno v nasprotni smeri v smeri irjenja obstojeih tehnolokih reitev v manj razvite regije na nain selektivne razvojne politike (in ne one size fits all politike po britanskem imperialistinem free trade modelu) ob ustrezni zaiti tehnoloko manj razvitih predelov; in suspenzije ali vsaj poveanja fleksibilnosti reima intelektualnih pravic, ki bi tehnoloki razvoj namesto k zasebnim profitom usmeril k potrebam lovetva. Inovacijske strategije obljubljajo tudi poveanje tevila visoko plaanih delovnih mest v cvetoem visokotehnolokem gospodarstvu. Ta obljuba je v nasprotju z narti konkretnih ukrepov, ki gredo v smer prenaanja raziskovalne in razvojne dejavnosti za potrebe zasebne industrije na javne raziskovalne institucije. e bo industrija veino raziskovanja prenesla na obstojee javne raziskovalne intitute in na univerzo, to pomeni, da ne bo odpirala novih raziskovalnih delovnih mest, temve se bodo obstojea delovna mesta na raziskovalnih intitutih in na univerzi prekvalificirala v gospodarstvu prijaznejo obliko, torej ne bo prilo do kvantitativnega poveanja obsega delovnih mest, temve za kvalitativno spremembo obstojeih. Poleg tega je delo na univerzah in raziskovalnih intitutih edalje bolj fleksibilno
5 Azijski model visokotehnolokega preboja je bil ravno obraten intenzivno kopiranje amerikih tehnologij ob zelo fleksibilni zakonodaji s podroja intelektualnih pravic in mona zaita nacionalne industrije v fazi razvoja in dohitevanja. (Matthews in Cho, 2000)

17

oziroma prekarno in edalje slabe plaano ter delovni pogoji in plailo niso sorazmerni z zahtevnostjo in kvalificiranostjo raziskovalnega dela. Tudi primeri vzpona azijskih tigrov (Matthews in Cho, 2000) in kritine tudije Silicijeve doline (Park in Pellow, 2002) kaejo, da visokotehnoloki razvoj v kapitalistinih pogojih ne prinese blagostanja za vse udeleene, temve poveanje socialne neenakosti in ostro delitev na ozko podroje vodilnih in dobro plaanih delavcev ter mnoico tistih, ki delajo v podpornih storitvah in v proizvodnji v prekarnih pogojih in za nizko plailo. Poveanje tevila kvalitetnih in dobro plaanih delovnih mest ni avtomatien uinek poveanja vsebnosti znanja v gospodarstvu in tehnolokega razvoja, temve politino vpraanje distribucije ustvarjenega bogastva in politika MVZT gre z nartovano ukinitvijo sistema javnih uslubencev v ravno nasprotno smer. (MVZT, 2011a, 73) Prav tako problematina je obljuba, da bodo dobiki visokotehnolokih podjetij avtomatino polnili ravno slovenski proraun. Ob nartovani internacionalizaciji in mobilnosti raziskovalne dejavnosti ter ob hkratni rigidni lokaliziranosti fiskalne politike je naivno priakovati, da bodo visokotehnoloka podjetja plaevala davke ravno v Sloveniji, saj lahko sredstva, osebje in kapital prosto premikajo glede na svoje zasebne koristi in potrebe. e bo, kot predvideva Inovacijska unija, raziskovalne paradigme narekoval centraliziran vseevropski enoten raziskovalno-inovacijski trg (EK, 2010, 10-11, 15-18) je prav tako naivno priakovati, da bo postavljal potrebe lokalnega perifernega gospodarstva pred potrebe industrije v centru, kar pomeni, da bo inovativno raziskovanje v okviru enotnega raziskovalnega in univerzitetnega prostora v EU najverjetneje usmerjeno v potrebe nemke, francoske in nizozemske industrije (tako kot sta enotna trg in valuta koristila njim na raun vzhodnoevropskega in mediteranskega obrobja), kar pomeni, da tudi inovacije, proizvedene na obrobju, ne bodo ustvarjale dodane vrednosti in ne sluile potrebam prebivalstva v regiji, kjer so bile ustvarjene (eprav bodo prinesle zasebno korist posameznih raziskovalcem in raziskovalnim institucijam, vpetim v evropska znanjska partnerstva). e ve skupna evropska inovacijska politika in raziskovalni prostor ob odsotnosti reforme evropske industrijske politike lahko razmere v Vzhodni Evropi, kjer sta izpostavljenost konkurenci moneje zahodnoevropske industrije po propadu realno obstojeih socializmov in privatizacijska ok terapija privedli do drastine deindustrializacije (Gowan, 1995), e poslaba in e dodatno obrne razmerja industrijske moi v prid industrijsko razvitejemu zahodu in severu Evrope, saj bo ta postal e konkurenneji ravno v tekmi z deindustrializiranim Vzhodom, ki bo imel v novih razmerah e manj monosti za

18

reindustrializacijo in s tem odpravo svoje ekonomske odvisnosti od in podrejenosti evropskemu severu in zahodu. e eno protislovje novih teorij rasti in iz njih izvirajoih ekonomskih politik je, da po eni strani evocirajo novo schumpetersko renesanso (OECD, 2004, 7), po drugi strani pa zanikajo ustvarjalno unievalen znaaj te renesanse. V Schumpetrovi teoriji dinamike kapitalistinega produkcijskega naina so obdobja ustvarjalnega unievanja nujen, a za vpletene ne ravno prijeten, nain revitalizacije gospodarstva, tj. obdobja zlomov in unienj, ki jim sledi nova rast, utemeljena na novih idejah, poslovnih modelih in tehnologijah, ki so izpodrinile prejnje. (Schumpeter, 2010) Nove teorije rasti ne upotevajo te zgodovinske dinamike kapitalizma in dejanskega uinka uvajanja novih inovativnih tehnologij na posamezne industrije vse, kar povejo o tem, je, da znanje (kot tehnoloki potencial ali kot loveki kapital), za razliko od fizinega kapitala, nima padajoih donosov (Romer, 1986), kar pomeni, da naj bi nove infuzije inovativnega znanja prepreile padajoe donose, znailne za predznanjske drube in ekonomije ter omogoile trajno in neskonno rast brez padcev in kriz. A teava je v tem, da takna teorija ne rei, temve ignorira temeljne uvide Schumpetra (pa tudi Marxa in nemarginalistinih ekonomskih teorij), tj. da vzrok industrijskih kriz in zlomov (ter posledinih omrtvienj gospodarske rasti) niso padajoi donosi. Nove teorije rasti problem reijo le znotraj teoretskega horizonta neoklasine ekonomske teorije, ne pa tudi v teoretskem (in politinem) horizontu, ki upoteva dejansko zgodovinsko dinamiko kapitalizma. Na terenu uvajanje novih tehnologij, katerih izkljuen namen je poveanje produktivnosti in konkurennosti (ne glede na dejanske potrebe prebivalstva) pomeni unienje starih in spremljajoo brezposelnost (za saniranje katere nove olske politike predvidevajo vseivljenjsko uenje, k emur se e vrnemo), socialni kaos, prisilne migracije in depresije podjetnikih duhov. Kot predvideva Tony Smith (2007, 18-19) bo pospeena inovativnost privedla do skrajanja ciklov ustvarjalnega unievanja, kar bo socialne krize, ki jih spremljalo, e intenziviralo. To seveda ne pomeni, da je problematien tehnoloki razvoj kot tak, da pa je kanaliziranje tehnolokega razvoja izkljuno v smer poveanja produktivnosti in konkurennosti drubeno destruktivno. Poleg tega inovativno poveevanje produktivnosti zaradi produktivnosti same v kapitalizmu vodi v krize hiperprodukcije, ki presega zgodovinske potrebe prebivalstva. Zato je tudi obljuba, da bo ekonomija, temeljea na znanju, ukinila protislovje med proizvajalci in

19

potroniki, prazna. Nove informacijske in komunikacijske tehnologije sicer omogoajo hitreje odzivanje potronikov in njihovo vejo participacijo v nartovanju potronih dobrin, a obenem se, zaradi hiperprodukcije, krepijo oglaevalski in medijski pritiski nanje naj troijo e ve in ne glede na svoje dejanske potrebe. Poveana vloga potronikega feedback pri nartovanju novih visokotehnolokih blag je le poveana participacija potronikov v procesu maltertiranja s hiperpotronjo, ki mora ustrezati hiperprodukciji in h kvaliteti ivljenja potronikov prispeva le nakljuno, saj kapitalizem ne producira za dejanskega potrebe ljudi, temve te potrebe z uporabo oglaevanja manipulira tako, da ustrezajo imperativom neomejene produkcije in neskonne akumulacije kapitala. Inovacijske strategije obljubljajo tudi kreativna delovna mesta in motivirajoe delo, kjer bi imeli zaposleni visoko stopnjo avtonomije in monost vplivanja na potek in organizacijo delovnega procesa. Zakaj vasih ni bilo tako inovacijske strategije in njihove teoretske podlage ne pojasnijo, a ker predvidevajo, da bo do opisanih sprememb prilo avtomatino zaradi veje vsebnosti znanja v gospodarstvu, lahko sklepamo le, da tega prej ni bilo zaradi premajhne vsebnosti znanja v gospodarstvu, kar je, e vsaj malo poznamo zgodovino in nain delovanja kapitalizma, naravnost smeno. Nekoliko bolj zgodovinsko infomirane in teoretsko pertninentne analize odnosa med uvajanjem visoke tehnologije v proizvodnjo ter delavsko avtonomijo v kapitalizmu so pokazale, da povean prenos znanja v proizvodnjo ali velike tehnoloke spremembe ne prinesejo poveanja stopnja delavske avtonomije avtomatino, temve le, kadar tehnoloke spremembe povzroijo teave v proizvodnji (denimo, kot pokae Noble /1984/, zaradi teavnosti rokovanja z novimi stroji, nepredvidljivosti delovanja novih tehnologij ali nasprotja med njihovimi potenciali v teoriji oziroma na ininirjevi mizi in v praksi) in negativno vplivajo na produktivnost (kar je kljub temu, da so nove tehnologije praviloma namenjene veanju produktivnosti, v fazi njihovega uvajanja zaradi nevajenosti delavcev in nepreizkuenosti strojev povsem obiajno). V taknih primerih je za managament najceneje in najuinkoviteje pustiti ve svobode in avtonomije delavcem, ki so tako bolj motivirani in produktivni pri bug fixing in trouble shooting, a so takni samoupravni eksperimenti v kapitalizmu praviloma kratkotrajni in se konajo takoj, ko so teave z uvajanjem novih tehnologij odpravljena in produktivnost uspeno zviana. Takna je bila zgodovinska izkunja tako povojne avtomatizacije industrije v ZDA in nove ekonomije nekaj desetletij kasneje kot japonskega toyotizma. (Head, 2003; Ruigrok in Tulder, 1995; Smith, 2000) Pri tem tudi v asu trajanja taknih eksperimentov delavci ne dobijo moi odloanja o tem, kakne stroje in kakne tehnologije bodo uporabljali, temve jim je omogoena le

20

kreativnost pri prilagajanju na dane stroje in tehnologije, ne pa tudi razen pri malenkostnih popravkih in predelavah - pri njihovem nartovanju in oblikovanju. Takoj, ko se neka nova tehnologija ustali, se vrnemo h klasini kapitalistini alienaciji, ne glede na ves general intellect, ki je uteleen v tej ali oni tehnologiji. Protislovje med delavcem ali kapitalistom oziroma razredni boj na neposredni toki produkcije ni v drubi znanja ni manj intenziven kot kadarkoli v zgodovini kapitalizma in kreativnost, avtonomija in mo odloanja delavskega razreda so politina, ne tehnina vpraanja. Brez institucionalizacije in zakonske ureditve visokotehnolokega samoupravljanja, bo to, e Sloveniji visokotehnoloka revolucija dejansko uspe, le kratkotrajna epizoda in ne, kot predvidevajo inovacijske strategije, trajno preseganje temeljnega kapitalistinega protislovja na tehnoloki nain. Zadnje kapitalistino protislovje, ki naj bi ga ukinila druba znanja, je protislovje med javnim in zasebnim sektorjem to protislovje naj bi zamenjalo harmonino partnerstvo med obema. Koliko to dri bomo preverili na primeru sprememb odnosa med zasebno industrijo in javno univerzo ter raziskovalnimi intituti v asu uvajanja drznih reform.6

Znanost, univerza in nova produkcija znanja

Kot smo e omenili na zaetku, redefinicija odnosa med zasebno industrijo ter javno univerzo in raziskovalnimi intituti predstavlja odmik od tako klasine, avtonomistine ureditve kot od neoliberalnih strategij, znailnih za osemdeseta in devetdeseta. V novih, inovativnih strategijah se, tako kot v neoliberalnih prej, ie nain podreditve visokega olstva in znanosti ekonomski racionalnosti a ne ve na nain neposredne privatizacije in popolne vkljuitve obojega v sistem zasebnega podjetnitva, temve na nain transfuzije podjetnikega duha v visokoolske in raziskovalne institucije kljub temu, da imajo te institucije drugo duhovno skupino. Univerza in raziskovalni intituti ostajajo javni, a le po svojem pravnoformalnem statusu in nainu financiranja, ki se, ob hkratnih austerity measures v preostalem delu javnem sektorju, celo poveuje.7
6 Deskilling in tehnoloko odvenost delovne sile na nain permanentne fleksibilne pol-zaposlenosti v drubi znanja smo analizirali drugje. (Kraovec, 2011a) 7 Taken, na inovacijah utemeljen novi new deal, v katerem je iz austerity measures izvzeto le polje, ki inovacije (ob ustrezni reorganizaciji) neposredno proizvaja, ne pa tudi polja drubene reprodukcije se pravi new deal brez oziroma z usihajoo socialno dravo je lahko uinkovit le kratkotrajno, dokler novi, inovativni produkti ne zadanejo ob mejo padajoe kupne moi prebivalstva (ki jo komercializacija javnih storitev e zaostruje). Brez javnega sistema drubene reprodukcije so edino zdravilo za padajoo kupno mo potroniki krediti, kar je,

21

A poveanje financiranja poteka hkrati in je pogojeno z vejo povezanostjo univerze in raziskovalnih intitutov z gospodarstvom torej poveano javno financiranje pomeni neposredno dravno subvencioniranje raziskovalnih dejavnosti zasebne industrije oziroma socializacijo strokov. Od modela privatizacije in sovranih prevzemov javnega s strani zasebnega tako pridemo do modela (javno-zasebnega) partnerstva,8 kjer se javni partner zasebnemu podredi v nainu organizacije produkcije in kjer so tudi produkti raziskovalne dejavnosti podrejeni zahtevam in potrebam gospodarstva. Poveanje obsega javnega financiranja ne pomeni poveanja materialnega blagostanja delavcev in delavk na univerzi in raziskovalnih intitutih, izboljanja njihovih delovnih pogojev ali razvoja teh institucij v skladu z njihovimi avtonomnimi eljami in potrebami, temve nasprotno nova sredstva so namenjena podjetnikim teajem, promociji podjetnike kulture, gostujoim predavanjem mo iz prakse (MVZT, 2011a, 111), nakupu nove opreme in druge raziskovalne infrastrukture, prilagojene zahtevam in potrebam gospodarstva (ibid., 92-97), razvoju kompetennih centrov, v katerih se rojevajo komercialno prebojne ideje (MVZT, 2011b) ali pa neposrednemu subvencioniranju razvojnih oddelkov v zasebnih podjetjih. (ibid.) Inovativna znanjska partnerstva pomenijo tudi prehod od avtonomije k odgovornosti [accountability] javnih univerz in raziskovalnih institucij, kjer je odgovornost definirana kot odgovornost do drube kot celote (v nasprotju s staromodno, rigidno in slonokoeno avtonomijo) in kjer drubo kot celoto zastopajo podjetniki duhovi in poslovni interesi zasebne industrije. (MVZT, 2011a, 70-77) Avtonomnost v klasinem pomenu se predstavlja kot sebina, samozaverovana in neodgovorna novi drubeni izzivi (kar je evfemizem za nove potrebe gospodarstva v krizi) kliejo univerzo k veji drubeni odzivnosti in aktivnosti. Takna kritika seveda ni neupraviena in univerza je ne slii prvi. Uporniki tudentje so leta 1968 prav tako eleli zruiti njene slonokoene zidove in jo odpreti novim drubenim izzivom, le da so takrat novi drubeni izzvi pomenili nekaj drugega boj proti rasizmu in imperializmu, upor proti kapitalizmu in potroniki drubi ter zavraanje meanske morale in naina ivljenja, ki so ju v mnogoem zastopali ravno univerzitetni profesorji. Upor tudentov leta 1968 je bil v mnogoem uspeen, saj je na univerzo pripeljal tevilne prej neznane ali
kot nas ui zgodovina, enosmerna vozovnica v nove finanne krize. Brez uinkovite reitve problema drubene reprodukcije tj., v reimu permanentnih varevalnih politik - je sploni razvojni model lahko le kratek (okrog desetletni) cikel visokotehnoloke rasti, ki ga prekine finanna kriza, kar je bila izkunja nove ekonomije v ZDA in kar potrjuje teorijo Tonyja Smitha (2007) o skrajevanju ciklov rasti in edalje pogostejih in ostrejih finannih krizah. 8 Ta model najdemo v nainih novega kapitalistinega upravljanja vseh drubenih podroij, ki e niso povsem industrializirana in kjer se produkcije (e?) ne da povsem kvantitativno meriti in standardizirati na tayloristien nain. Kako ta proces poteka v primeru kulturnih in kreativnih industrij smo analizirali drugje (Kraovec, 2011b).

22

nezaeljene teorije in teme: tudije spolov in seksualnosti, manjinjske tudije, drubeno kritino namesto zgolj formalne literarne teorije, raziskovanje tudi delavske ne le meanske zgodovine in kulture, teorije razrednega boja in razredne stratifikacije itn. Ko torej nove, inovativne strategije govorijo o zaprti, rigidni univerzi in o zgolj akademskem znanju (MVZT, 2011a, 81), ki naj ne bi bilo odzivno na nove drubene izzive, svoj objekt kritike zgreijo za pol stoletja, razen e verjamemo, da se celoten drubeni oziroma javni interes izrpa v podjetnikem duhu, kar je ravno nekako osnovna poanta njegovih duhovnikov in duhovnic. In e je ves drubeni oziroma javni interes le iskanje nainov za poveanje konkurennosti in produktivnosti gospodarstva, je subvencioniranje raziskovalnih dejavnosti zasebne industrije z javnimi sredstvi in spreminjanje javne univerze in javnih raziskovalnih intitutov v dislocirana partnerska podjetja zasebne industrije povsem zaeljeno in upravieno. Gre za zelo obseno in nevarno redefinicijo samega pojma javnega javno v primeru univerze to po novem ne pomeni znanja, ki bi bilo uporabno denimo delavcem ali manjinam v boju za egalitarno in pravino drubo, temve znanje, ki del prebivalstva reducira na delovno silo in opremlja s temu ustreznimi veinami in kompetencami, (veliko manji) del pa opolnomoi za podjetnike, ki bodo s to delovno silo prosto razpolagali glede na svoje vsakokratne eksploatacijske potrebe. Oitki o branjenju status quo, ki jih na nasprotnike NPV in RISS ob tem naslavlja MVZT (MVZT, 2011, ix-x; gl. tudi posnetek do dokumentov kritinega posveta Predrzna Slovenija na http://www.vest.si/2010/10/07/posvet-predrzna-slovenija/) so tako naravnost smeni, saj ravno transfuzija podjetnikega duha v javno univerzo pomeni aktivno blokiranje drubeno in politino emancipatornih potencialov, ki jih vsebuje univerza po letu 1968, ter (kljub deklaracij lastne drznosti in razsvetljenosti) deluje po naelu resigniranega ekonomskega fatalizma delavci naj se v skladu s programi vseivljenjskega uenja predvsem uijo uiti (OECD, 1996, 7, 19) - tj., se navadijo na permanentno prekarnost lastne zaposlitvene in eksistenne situacije -, saj je v perspektivi podjetnikega duha fleksibilizacija trga delovne sile objektivna nujnost in ne predmet teoretske kritike ali politinega boja; raziskovalci naj se muijo z inovacijami, ki naj bi poveale konkurennost, ki prav tako nastopa kot objektivna nujnost in ne kot objekt kritike ali vsaj resne, nezainteresirane akademske analize; in druba kot celota naj se sprijazni z zgodovinskim horizontom neskonnih kapitalistinih kriz, fiskalne discipline, pritiski na delavski razred v imenu fleksibilnosti in instrumentalizacijo znanosti v imenu inovativnosti. Teko si je zamisliti manj drzno in bolj konformistino vizijo razvoja znanosti in drube v celoti.
23

Druga problematina razsenost postneoliberalne redefinicije javnega je nart razbitja sistema javnih uslubencev, ki ga vsebujeta NPV in RISS, s imer bi dobili javno dobro brez javnih uslubencev, saj inovativna nova politika v svojo novo definicijo javnega ne vkljuuje tudi javnih uslubencev. Za fleksibilno in deregulirano (kjer trojku osnovnih nael Washingtonskega konsenza manjka le privatizacija) visoko olstvo (MVZT, 2011a, 6; OECD, 2010, 11)) je sistem javnih uslubencev odlono preve rigiden obenem pa raziskave kaejo, da dele nestalnih in negotovih zaposlitev, tj. honoranih in zaposlitev za doloen as, na univerzi in raziskovalnih intitutih nenehno naraa in dosega e ve kot polovico vseh zaposlitev. (Ivelja, 2010) Nart izstopa iz sistema javnih uslubencev za delavce in delavke na univerzi in intitutih torej le de iure institucionalizira problematino stanje naina in pogojev dela, ki je de facto e vzpostavljeno in ki je rezultat dolgotrajne in intenzivne fleksibilizacije in ki ga tudi predvideno poveanje javnega financiranja ne bo e strategije ostanejo takne kot so ne bo ne korigiralo ne odpravilo. Tako se tudi na mikroravni, znotraj posameznih fakultet in intitutov, vzpostavlja hi' tech lo' wage model in univerza za znanjske delavce postaja tovarna, za vodstvo pa kreativno in inovativno podjetje, kar pomeni, da pot v drubo znanja ne le ne bo prinesla splonega drubenega blagostanja, temve ga ne bodo deleni niti njeni neposredni producenti. V novi koncepciji javnega bodo zaradi poveanja javnih finannih sredstev za raziskovanje in razvoj prosperirali le malotevilni inovativni podjetniki na vrhu poslovnih hierarhij zasebnih korporacij in posamezni raziskovalni kapitalisti v javnih akademskih in raziskovalnih institucijah. To pomeni, da od klasine definicije javnega in javnih institucij, ki naj bi temeljile na dostojnih delovnih pogojih, kolegialnem sodelovanju, profesionalni avtonomiji in delovanju v korist vseh, ostaja le e lupina javnega financiranja. V postneoliberalni situaciji univerze in raziskovalni intituti iz javnih institucij v klasinem pomenu postanejo javno financirana inovativna podjetja in kot taki dislocirane raziskovalno-razvojne enote zasebnih inovativnih podjetij. Stabilne zaposlitve in relativno dobre plae se spremenijo v fleksibilne zaposlitve, projektno delo in honorarje; kolegialnost se spremeni v konkurenno tekmovanje tako med posamezniki za akademske titule in udelebo pri projektih kot med posameznimi fakultetami in instituti za dostop do virov financiranja; profesionalna avtonomija se umakne ekonomskim imperativom in nadomesti jo avtonomija pri upravljanju s lovekimi viri (MVZT, 2011a, 7073), ki ne pomeni ni drugega kot samovoljo raziskovalnih kapitalistov pri discipliniranju in fleksibiliziranju akademske in raziskovalne delovne sile; in, delovanje v korist vseh po novem pomeni delovanje po diktatu zasebne industrije, ki metonimino zastopa drubo kot celoto.

24

Nove strategije in programi za razvoj univerze so nevarne ne le za veliko veino delavcev in delavk na univerzi, temve tudi za tudente, saj raziskovanje (ki je bolj neposredno uporabno za komercialne namene in manja stroke zasebnim visokotehnolokim podjetjem) dobiva prednost pred pedagoko dejavnostjo. tevilo tudentov in predavateljskih ur na posameznega profesorja naraa, kar (zaradi preobremenjenosti pedagokega osebja) vpliva na kvaliteto predavanj in ob samovoljni kadrovski avtonomiji akademskih kapitalistov na prenaanje pedagokih obveznosti na fleksibilno najete mlaje akademske delavce in delavke, ki delajo v nemogoih pogojih in za mizerno plailo. iroko znanje klasinega humboldtovskega tipa edalje bolj nadomeajo standardizirani tudijski programi, ki, v skladu z redukcijo tudentov na bodoo delovno silo, ne zahtevajo ve poglobljenega razumevanja snovi ali sposobnosti kritine refleksije, temve osvajanje vein in kompetenc, potrebnih za orientacijo in uspeh na edalje bolj fleksibilnem in konkurennem trgu delovne sile. Visoko izobraevanje vse bolj postaja veinski trening in zasebna podjetja namesto, da bi te treninge organizirala in plaevala sama poiljajo svoje v praksi prekaljene kadre predavat na univerzo, kjer poberejo e dodatne honorarje, financirane z javnimi sredstvi. Po drugi strani pa se tudentje in tudentke danes na univerzi ne le izobraujejo, temve edalje bolj tudi sodelujejo v raziskovalnih dejavnostih univerze kot neplaana delovna sila, ki opravlja najbolj zoprn in duhamoren del raziskovalne dejavnosti (vnaanje podatkov v raunalnik, sortiranje in poiljanje anketnih vpraalnikov, kodiranje odgovorov ipd.), kar e dodatno zmanjuje povpraevanje po plaani raziskovalni delovni sili v zasebnem sektorju. Zmanjanje pomena izobraevanja glede na raziskovanje za tudente in tudentke ne pomeni le padca intelektualnega standarda in duhovnega osiromaenja, temve tudi padec materialnega standarda in finanni pritisk. NPV sicer predvideva ukinitev izrednega tudija (MVZT, 2011a, 17), a uvaja posredne odloene olnine na drugi stopnji tudija (tj. vrnitev strokov tudija e ta ni konan v doloenem roku ibid., 40), hkrati pa so ob deregulaciji (so)financiranja doktorskega tudija posamezne fakultete zaele v skladu s svojo na novo definirano avtonomijo (tj. subsidiarno svobodo pri iskanju inovativnih reitev za poveanje finannega pritiska na tudente ter nije akademske in raziskovalne kadre in kadrovke) viati olnino na tretji stopnji tudija z argumentom, da morajo stroke tudija na tretji stopnji kriti tudentje sami. Ta logika je v Sloveniji, predvsem zaradi monega odpora proti uvedbi neposrednih olnin v asu prejnje vlade, e relativno omejena in se uvaja poasi in postopno, medtem ko je v kontekstu evropskega visokega olstva e prevladujoa pedagoki del univerzitetne dejavnosti naj financirajo tudentje sami (po monosti s krediti in tako e

25

nahranijo nenasitne finanne trge), kar naj bi bila investicija v njihov loveki kapital (Adamson, 2009), raziskovalnega pa financira drava pod pogojem, da se transformira in reorganizira v gospodarstvu prijazno obliko. Investicije v individualni intelektualni kapital naj tako krijejo bodoi delavci sami, medtem ko investicije v kolektivni intelektualni kapital zasebne industrije krije drava. Tveganja inovativne podjetnike drube znanja nosijo posamezni bodoi visoko izobraeni delavci ki so prisiljeni dejansko delovati po podjetniki logiki, tj. predvideti prihodnje potrebe trga delovne sile, poiskati izobraevalno institucijo, ki jih bo temu ustrezno oveinila ter vzeti kredit v upanju na poveanje dohodkov v prihodnosti -, medtem ko zasebna industrija vse tveganje, ki izhaja iz nepredvidljivosti procesa akumulacije intelektualnega kapitala v nenehno spreminjajoi se in dinamini drubi znanja lagodno in z entuziastino podporo dravnega aparata prenaa na javne institucije. Drugi del tega trenda je v Sloveniji e v polnem pogonu, medtem ko je prvi e v zametkih, a so tudi ti zametki in argumentacija, ki jih spremlja da se odloene olnine uvajajo zato, da bi skrajali as tudija (MVZT, 2011a, 40), kot da bi bil trenutni as tudija rezultat odsotnosti finannih sankcij in ne tekega socialnega poloaja mladih, ki jim nujnost preivetja in s tem dela jemlje as za posveanje tudiju9 - in ki je le prozorno sprenevedanje ob uvajanju financializacije tudentskega ivljenja, problematini, saj tudi danes Velika Britanija najverjetneje kae zrcalni odsev prihodnosti dravam, ki so v novi produkciji znanja in inovativnih strategijah e manj razvite, zato tudi za nas velja tisto, kar je kritikom njegove teorije e da velja le za VB in da za stanje nemkega kapitalizma ni pertinentna odvrnil Marx (1973, 14):

De te fabula narratur. Literatura

Adamson, Morgan (2009) The human capital strategy. Ephemera 4 (9), str. 271-284.

9 e upotevamo e astronomske cene najemnin za sobe v univerzitetnih mestih in dodatne delovne obremenitve z neplaanimi raziskovalnimi dejavnostmi, ki postajajo del veine tudijskih procesov, teko verjamemo, da bo gronja finanne penalizacije dejansko skrajala trajanje tudija bo pa gotovo velik del tudentske populacije (ki bo ob odsotnosti stroje regulacije nepremininskega trga in ukinitve neplaanega tudentskega dela znotraj tudijskega procesa e vedno tudiral /pre/dolgo) vkljuila v neprostovoljno individualno financiranje pedagokega dela univerzitetnih dejavnosti.

26

Baker, Dean (2011) Tiranija Europske centralne banke. SlobodniFilozofski. Dostopno na: http://www.slobodnifilozofski.com/2011/05/dean-baker-strahovlada-ecb.html (pogledano 28. 6. 2011). Bello, Walden (2009a) Asia: The coming fury. WalldenBello. Dostopno na: http://waldenbello.org/content/view/107/30/ (pogledano 28. 6. 2011). Bello, Walden (2009b) Will China save the world from depression? WalldenBello. Dostopno na: http://waldenbello.org/content/view/113/30/ (pogledano 28. 6. 2011). Bello, Walden (2009c) East Asia: The end of an era. WaldenBello. Dostopno na: http://waldenbello.org/content/view/104/30/ (pogledano 28. 6. 2011). Bologna, Sergio (2010) Ta kriza traja e dvajset let. Polituss. Dostopno na: http://www.polituss.si/?p=33 (pogledano 28. 6. 2011). Bonefeld, Werner (2002) Class and EMU. The commoner. Dostopno na: http://www.commoner.org.uk/bonefeld05.pdf (pogledano 28. 6. 2011). Braverman, Harry (1998) Labor and monopoly capital: The degradation of work in the twentieth century. New York: Monthly review press. Callinicos, Alex (2010) Sveuilita u neoliberalnom svijetu. SlobodniFilozofski. Dostopno na: http://www.slobodnifilozofski.com/2000/11/alex-callinicos-sveucilistau.html (pogledano 28. 6. 2011). Doogan, Kevin (2007) New Capitalism? Cambridge in Malden: Polity Press. Evropska komisija (2010) Europe 2020 flagship initiative: Innovation union. Bruselj: EK. Gibbons, Michael, Camille Limoges, Helga Nowotny, Simon Schwartzman, Peter Scott in Martin Trow (1996) The new production of knowledge: The dynamics of science and research in contemporary societies. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage. Goldner, Loren (2009) General perspectives on the capitalist development state and class struggle in East Asia. Break their haughty power. Dostopno na: http://home.earthlink.net/~lrgoldner/asiamarx.html (pogledano 28. 6. 2011). Gowan, Peter (1995) Neoliberal theory and practice for Eastern Europe. New Left Review 35 (213), str. 3-60. Gowan, Peter (2009) Crisis in the heartland. New Left Review 49 (55), str. 5-29. Head, Simon (2003) The new ruthless economy. Oxford: Oxford university press. Helpman, Elhanan (2004) The mistery of economic growth. Cambridge in London: Belknap/Harvard. Henwood, Doug (2005) After the new economy. New York: The New Press.

27

Ivelja, Ranka (2010) Znanost in javna univerza v neusmiljenih lovkah komercializacije. Dnevnik, 19. maj, str. 5. Keir (2009) Zombie liberalism. FreelyAssociating. Dostopno na: http://freelyassociating.org/2009/07/zombie-liberalism/ (pogledano 28. 6. 2011) Kraovec, Primo (2011a) Realna subsumpcija v hramu duha. (v tisku). Kraovec, Primo (2011b) Never trust a hipster: Kritika kreativnog malogradjanstva i koncepta nove klase. Predavanje na konferenci Kriza, odgovori, levica. Novi Sad: Rosa Luxemburg Stifftung. Lapavitsas, Costas (2009a) Financialised capitalism: Crisis and financial expropriation. Research on money and finance discussion paper nr. 1. London: SOAS. Lapavitsas, Costas (2009b) Financialisation: What is it and how to analyse it. Predavanje na Historical materialism annual conference. London: Birkbeck college. Lucas, Robert (1988) On the mechanics of economic development. Journal of monetary economics 22, str. 3-42. Marx, Karl (1973) Kapital. Beograd: Prosveta. Mathews, John A. in Dong-Sung Cho (2000) Tiger technology: The creation of semiconductor industry in East Asia. Cambridge: Cambridge University Press. Mirowski, Philip (2008) Machine dreams: Economics becomes a cyborg science. Cambridge: Cambridge University Press. Ministrstvo za visoko olstvo, znanost in tehnologijo (2011a) Drzna Slovenija. Predloga NPV 2011 2020 in RISS 2011 2020. Ljubljana: Ministrstvo za visoko olstvo, znanost in tehnologijo. Ministrstvo za visoko olstvo, znanost in tehnologijo (2011b) Doseki MVZT od decembra 2008 do junija 2011. MVZT. Dostopno na: http://www.mvzt.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/101/7091/ (pogledano 28. 6. 2011). Noble, David (1984) Forces of production: A social history of industrial automation. New York: Knopf. Ong, Aihwa. 2010. Spirits of Resistance and Capitalist Discipline: Factory Women in Malaysia. New York: SUNY Press. Organisation for economic cooperation and development (1996) The knowledge-based economy. Pariz: OECD. Organisation for economic cooperation and development (2004) Innovation in the knowledge economy. Pariz: OECD.
28

Organisation for economic cooperation and development (2010) The OECD innovation strategy: Getting a head start on tomorrow. Pariz: OECD. Park, Lisa in David Pellow (2002) The Silicon valley of dreams: Environmental injustice, immigrant workers and the high-tech global economy. New York: New York University Press. Peet, Richard (2003) Unholy trinity: The IMF, World bank and WTO. London: ZED books. Research on money and finance (2010a) Beggar thyself and thy neighbour. London: SOAS. Research on money and finance (2010b) Between austerity and default. London: SOAS. Romer, Paul (1986) Increasing returns and long-run growth. Journal of political economy 94, str. 1002-1037. Rosenberg, Nathan (1982) Inside the black box. Cambridge: Cambridge university press. Ruigrok, Winfried in Rob van Tulder (1995) The logic of international restructuring. London in New York: Routledge. Schmidt, Ingo (2011) Europska monetarna unija: Hoe li se provui, raspasti, kamo ide? SlobodniFilozofski. Dostopno na http://www.slobodnifilozofski.com/2011/02/ingoschmidt-europska-monetarna-unija.html (pogledano 28. 6. 2011). Schumpeter, Joseph (2010) Lahko kapitalizem preivi? Ljubljana: Studia humanitatis. Smith, Tony (2000) Technology and capital in the age of lean production. New York: SUNY press. Smith, Tony (2007) Technological dynamism and the normative justification of global capitalism. IowaStateUniversity. Dostopno na: http://www.public.iastate.edu/~tonys/42%20Technological.pdf (pogledano 28. 6. 2011). Wenten, Frido (2011) 30 years of socio-economic reforms in China: Constitutive effects of changing class composition and workers' agency. Predavanje na prvomajski oli DPU. Ljubljana: Metelkova. Zhang, Xiaoke (2003) The changing politics of finance in Korea and Thailand: From deregulation to debacle. London in New York: Routledge. itko, Mislav (2010) Politina ekonomija gospodinjstev: Pristop Marx-Minsky. Predavanje na Delavsko punkerski univerzi. Ljubljana: Metelkova.

29

30