SEMINARSKA NALOGA Alfred W.

Crosby

EKOLOKI IMPERIALIZEM: EVROPSKA BIOLOKA EKSPANZIJA 900-1900

Delo Ekoloki imperializem: Evropska bioloka ekspanzija 900-1900, predstavlja pomembno prelomnico v dojemanju zgodovine. Pozornost, ki je bila prej najvekrat usmerjena zgolj na politino in morda na ekoloko ekspanzijo zahoda, je Crosby namre preusmeril na prej spregledana podroja, ki imajo na prvi pogled ve zveze z naravoslovnimi vedami kot z zgodovino in z njo povezanimi podroji, denimo sociologijo. e na zaetku dela avtor uvede pojem Neo-Evrope. S tem misli na deele, ki so lahko od Evrope oddaljene tisoe kilometrov, vendar so, primerne za naselitev Evropejce v. V njih dobro uspevajo in v konni fazi skupaj s svojo bioto in nainom ivljenja prevladajo nad tamkajnjimi konkurenti. e sama razporeditev tektonskih plo, kot jo poznamo, je po njegovem skupaj s poledenitvami (kot posledicami podnebnih sprememb v preteklosti) kljunega pomena za procese, ki so v konni fazi omogoili evropsko ekoloko ekspanzijo. Drugi proces, ki je omogoil slednjo, pa je po avtorjevem mnenju dovrena neolitska revolucija, katere posledica ni bila le uporaba kovinskega orodja pa pa tudi razvoj poljedelstva, udomaevanje ivali in oblikovanje prvih civilizacij ter skupaj z njimi vejih koncentracij ljudi na manjem podroju. To pa je bila revolucija, ki je prebivalstvo, obeh Amerik, Avstralske celine in tevilnih otoji, odrezano od njenih ari na blinjem vzhodu ni bilo in ni moglo biti deleno. V naslednjih poglavjih avtor najprej razlaga vzroke za, razen na Islandiji, neuspeno ekspanzijo Evrope v asu kriarskih pohodov (blinji vzhod) in norvekih osvajanj (Islandija, Grenlandija in Vinlandija). Nadalje avtor govori o Madeiri, Kanarskih otokih in Azorih, katerih osvojitev in evropeizacija predstavljata svojevrsten preludij k dogodkom, ki so sledili v novem svetu, Avstraliji in drugod. V naslednjem poglavju poudarja vlogo, ki so jo, v asu evropske ekspanzije v pomorstvu, ki je temeljilo predvsem na njihovi moi, imeli vetrovi, morski tokovi in ne nazadnje tudi pomen spoznanj, pridobljenih v mnogih uspelih in neuspelih poskusih prekanja morij. Ustavi se tudi v okoljih, ki so bila zaradi podnebja, zajedavcev in bolezni neprimerna za naselitev Evropejcev (tu misli predvsem na Afriko, e zlasti na njen ekvatorialni del). V naslednjih poglavjih pa avtor ukvarja predvsem z uspehi Evropejcev in njihovih biot na ostalih celinah, ki omogoijo tako gospodarsko prevlado (uspehi evropskih poljin in ivine), kot tudi hitro iritev evropske in enako skokovit upad domorodskega prebivalstva, ki v se v konni fazi izrazi tudi v kulturni in socialni prevladi Evropejcev. Vse dejavnike, ki jih v prejnjih poglavjih obdeluje samostojno, pa na koncu zdrui in prikae na primeru, ene najpozneje pridobljenih Neo -Evrop, Nove Zelandije.

Ko gre za postavljanje vpraanj sam pravi takole: postavljaj si preprosta vpraanja, kajti odgovori na zapletena vpraanja bodo najbr preve zapleteni, da bi jih preverili in, kar je e huje, preve privlani, da bi jih zavrgli.1 Verjetno ima prav! Zanima ga torej: Kje so NeoEvrope? Kaj jih je naredilo podobne Evropi? Zakaj je nad domaimi prevladala Evropska biota? Kaj dela evropsko odporneje od denimo novozelandskega? In ne nazadnje: Zakaj je prilo do tako obsenega gibanja ljudi na tako velike razdalje? S im so pritegovale Neo Evrope?2 Ekoloka raziritev zgodovine, kakrno prakticira Crosby, zgledno pokae prednosti pluridisciplinarne zgodovine, ki v pojasnitev vkljui vse naravoslovne discipline, ki jih more, ne da bi zato bila kaj manj humanistina in druboslovna disciplina.3 Prav to je verjetno najveja odlika Crosbyevega dela. Pozornost namre preusmeri iz tradicionalnega gledia zgodovine, ki se je v preteklosti (v zadnjem asu nekoliko manj) v veliki meri osredotoalo zgolj na politino zgodovino. Pri razlagi uspeha Evropejcev se tako ne zanaa na evropsko tehnoloko premo oziroma jo upoteva le takrat, ko je posredno privedla denimo do prilagojenosti organizmov Evropejcev na veje tevilo obolenj (trgovina, ivina, gosteja naselitev). Zmaga evrazijske biote in z njo Evropejcev po njegovem ni zmaga boljega nad slabim, pa pa prej zmaga tistega, ki je bil zaradi velikosti celine, veje biotske raznovrstnosti, vejega tevila naravnih sovranikov oziroma neolitske revolucije na ta spopad bolje pripravljen. Pa vendar je v njegovem delu od asa do asa mono utiti bolj ali manj izrazito prisotnost nekaknega v Evropo in njene inaice zagledanega ovinizma. Crosby proces ekoloke homogenizacije sveta opisuje iz evrocentrine perspektive uspenih evropskih osvojitev in multiplikacij Evrope v Neo-Evropah, s tiho podmeno, da je bila neoevropeizacija uspeen proces, kjer je bilo spodrinjenje staroselskih vrst s portamenteau bioto prilekov pa le nenadzorovana hrbtna stran nekega v temelju nevpraljivega procesa. 4 V nasprotju z pojmovanjem Sidneya Mintza, ki je prista teorije svetovnih sistemov in v svoji tudiji Sladkost in mo poudarja tudi pomen pobud in sprememb, ki prihajajo iz periferije in na ta nain orie dvosmerni proces, ki je morda pri Crosbyu prepogosto odsote n. Crosbyu je bliji od teorije svetovnih sistemov politino konservativneji milje angloamerikih zgodovinarjev, ki jih zanima globalna zgodovina.5 Pa vendar ne gre zanikati, da je bila Evropska bioloka ekspanzija vsaj v poznejih obdobjih pogosto bolj eno kot dvosmeren proces. Navsezadnje je dananja Nova Zelandija postala izrazito podobna Evropi (tako biota, kot tudi sestava prebivalstva) v Evropi pa do tako kolosalnih sprememb, kakrnim je bila, skupaj z ostalimi Neo-Evropami, pria Nova Zelandija pa ni prilo. Potrebno se je torej izogniti leporeenju in hlinjenemu zgraanju; Evropa je bila tista, ki je, eprav ne izkljuno,
1 2

Alfred W Crosby, Ekoloki imperializem: Evropska bioloka ekspanzija 900-1900, (Ljubljana, 2006), 16. Alfred W Crosby, Ekoloki imperializem: Evropska bioloka ekspanzija 900-1900, (Ljubljana, 2006), 15. 3 Joe Vogrinc, Pozdravljeni na planetu plevela, v: Alfred W Crosby, Ekoloki imperializem: Evropska bioloka ekspanzija 900-1900, (Ljubljana, 2006), 371. 4 Joe Vogrinc, Pozdravljeni na planetu plevela, v: Alfred W Crosby, Ekoloki imperializem: Evropska bioloka ekspanzija 900-1900, (Ljubljana, 2006), 365. 5 Joe Vogrinc, Pozdravljeni na planetu plevela, v: Alfred W Crosby, Ekoloki imperializem: Evropska bioloka ekspanzija 900-1900, (Ljubljana, 2006), 370.

povzroala velike spremembe in usoda premaganih je bila neizogibna, a vendar ne tako izrazita in dokonna, kot trdi avtor, ki to napako, v zvezi z evkaliptom, tudi prizna. Literatura, ki se je avtor posluuje, sestoji predvsem iz razlinih sintez (opira se denimo na Braudela). Uporablja tudi enciklopediji (Britannica, Australian encyclopedia). Pogosto se opira tudi na vire prve roke, torej poroila, opaanja in dnevnike zapiske razlinih kronistov, popotnikov in ostalih. Tu gre, denimo, za dela Marca Pola, Gracilasca de la Vege, Juana Lopeza de Velasca (Buenos Aires), Williama Colensa (tujerodne rastline na Novi Zelandiji) Johna Watkinsa, patra Bressanija (Nova Francija)... Uporablja tudi stareja dela, med njimi denimo takna, ki se nanaajo na zgodovino amerike celine (Bartolome de las Casas Historia de las Indias), ekonomijo (Adam Smith) in biologijo (Charles Darwin). Predvsem za noveja obdobja, ko govori o produkcijskih zmonostih Neo -Evrop se opira na razline statistike. Obasno pa posega tudi po delih, ki so nastala kot plod religioznega ali kulturnega udejstvovanja (Jobova knjiga, vinlandske sage, amerike ljudske pesmi, razline maorske pesmi, drame Williama Shakespeara) in tudi po asopisju (npr. New Zeaeland Gazette and Brittanias Spectator). V primerjavi z Mintzem se v veji meri posvea virom prve roke, ali vsaj soasni literaturi, vendar se tovrstnih del temu navkljub posluuje v manji meri kot Vigarello.