UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUBENE VEDE

Ana Rebernik

Goli otok v spominih neko in danes:

tudija izvzete preteklosti iz zgodovinskega dogajanja v asu od leta 1948 do 1956

Diplomsko delo

Ljubljana, 2009

UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUBENE VEDE

Ana Rebernik
Mentor: doc. dr. Ale Gabri

Goli otok v spominih neko in danes:

tudija izvzete preteklosti iz zgodovinskega dogajanja v asu od leta 1948 do 1956

Diplomsko delo

Ljubljana, 2009

Zahvala

Marijanu Luznarju Jeklu in Erni za navdih

Mentorju za intelektualne izzive
Tomau za potrpljenje in pomo pri izvedbi
Ivanu Kosiu in Vladimirju Bobincu za vpogled v bistvo
Vsem, ki ste me bodrili in verjeli vame

GOLI OTOK V SPOMINIH NEKO IN DANES: tudija izvzete preteklosti iz

zgodovinskega dogajanja v asu od leta 1948 do 1956
Po drugi svetovni vojni, v letih 1948 in 1949 se politino in drubeno ozraje med
Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo mono zaostri na raun dejavnikov, med katerimi so
tudi: Jugoslovansko nestrinjanje s politiko Sovjetske zveze oziroma njihovega vodje
Stalina; merjenje politine in drubene moi med Josipom Brozom in Stalinom oziroma
med njunima vzhajajoima kultoma osebnosti. V spor se vmea Informbiro, ki stopi na
stran Sovjetske zveze in Jugoslavija s svojimi stalinistinimi vzorci ostane sama na
svetovni sceni. V agoniji iskanja reitve se vodstvo komunistine Jugoslavije zatee k
drastinim ukrepom in sproi mnoino zapiranje notranjih sovranikov, tako
imenovanih informbirojevcev. Ti so, krivi ali nedolni, poslani na prestajanje kazni v
izolacijo Goli otok, ki kasneje postane sinonim za jugoslovansko totalitaristino
represijo.
Golootoki zaporniki so izpostavljeni mnogim spornim fizinim in psihinim
naporom; mnogi bivi interniranci zaradi medsebojnih odnosov, ki so potekali znotraj
sistema Golega otoka in zaradi strahu pred nerazumevanjem dananjih generacij, o tem
neradi govorijo. Zaradi tega in zaradi pomanjkanja verodostojnih podatkov je Goli otok
ostal do danes tema, ki v zgodovinskih zapisih, tudi slovenskih, nima dovolj veliko
odmerjenega prostora. Danes je Goli otok v veliki meri unien, oskrunjen in nezastopan.
Namesto da bi postal spominsko podroje, kot ostala nekdanja taboria po Evropi, otok
sameva v sramu svoje preteklosti in aka na pozabo, sam in zapuen.
Kljune besede: komunizem, komunistina partija, Informbiro, Goli otok
BARREN ISLAND IN MEMORIES IN ITS PAST AND ITS PRESENT: Study of
historical events between 1948 and 1956
After the Second World War, between 1948 and 1949, the political, social and
cultural relations between Russia and Yugoslavia became extremely difficult. There
were several reasons: Yugoslavia did not want to accept the Russian political concept;
there was constant competition between Josip Broz Tito and Stalin. Informbiro stepped
in, taking Russians side. Yugoslavia, in which still previously acquired Stalinist
methods were very much in use, was now isolated from worlds political, economical
and social scene. In agony, the leaders of the Yugoslav Communist Party searched for
the solution and took drastic measures: there were massive arrests of internal enemies of
the state, so called Informbiro members. Guilty or not, they were sent into the isolation
to do so called socially useful work on Barren Island, that latter on becomes a
synonym for Yugoslavian totalitarian repression.
Barren Island prisoners were subjected to inhuman physical and psychological
conditions. Today, very few of ex-prisoners want to talk about their life on Barren
Island. Due to this, Barren Island remains little known and too seldom mentioned
subject, both in historic and Slovene literature. Today, Barren Island is destroyed,
sacrilaged, and scarcely ever mentioned. Instead of becoming a monument to those who
suffered, the Island stands alone, forgotten, waiting for the oblivion.
Key words: communism, Communist Party, Informbiro, Barren Island

KAZALO
1 UVOD............................................................................................................................ 7
2 ZGODOVINSKI PRELET ........................................................................................... 9
2.1 Slovenija v Jugoslaviji .......................................................................................... 10
2.2 Pisana zgodovina Jugoslavije ............................................................................... 12
2.2.1 Menjava sistema ............................................................................................ 12
2.2.2 Centralizacija ................................................................................................. 13
2.2.3 Policija, vojska in notranja varnost................................................................ 13
2.3 Komunistina partija ............................................................................................ 15
2.4 Informbiro in spor z njim(i) .................................................................................. 17
2.4.1 Korenine razhajanj in stanje pred sporom ..................................................... 19
2.4.2 Spor................................................................................................................ 20
2.4.3 Posledice spora .............................................................................................. 21
3 INFORMBIRO V SLOVENIJI ................................................................................... 22
4 PO POTI GOLGOTE .................................................................................................. 25
4.1 Osamljen otok postane zloglasni zapor ................................................................ 25
4.1.1 Sateliti Golega otoka / Arhipelag Goli .......................................................... 26
4.1.2 tevilke in geografija domiljije .................................................................... 29
4.2 Od borbe za svobodo in demokracijo do golega totalitarizma ............................. 31
4.3 Vloga preiskovalnih zaporov, sodni sistem in zaetek razloveenja .................. 35
4.4 Pot na letovie in nastanitev .......................................................................... 41
4.5 Sistem Golega otoka ............................................................................................. 44
4.5.1 Uprava taboria ............................................................................................ 46
4.5.2 Zapornika samouprava ................................................................................. 47
4.5.3 Nezaupljivost/sum in nezmonost upora ....................................................... 51
4.5.4 Molk in zavetje pred javnostjo ...................................................................... 52
4.6 Struktura drubenega dna in statusi politine prevzgoje ...................................... 57
4.6.1 Sobni stareina podaljana roka preiskovalca ............................................ 61
4.6.2 Kolektiv in aktivisti ....................................................................................... 63
4.6.3 Banda ............................................................................................................. 65
4.7 Fizino delo kot vzgojni prijem in psiholoki vidiki zloma ................................. 66
4.7.1 eja in izrpanost .......................................................................................... 70
4.7.2 Dodatne oblike vzgoje ................................................................................... 72
5

5 ODGOVORNOST ZA GOLOOTOKE ZLOINE .................................................. 77

6 GOLI OTOK DANES - TUDIJA PRIMERA IN ODNOS DO SPOMINA NA GOLI
OTOK ............................................................................................................................. 82
6.1 Goli otok je mnoica, ne posameznik................................................................... 82
6.2 Goli otok danes ..................................................................................................... 86
7 SKLEP ........................................................................................................................ 99
8 LITERATURA .......................................................................................................... 101
PRILOGE ..................................................................................................................... 105

KAZALO SLIK IN GRAFOV

Slika 4.1: Goli otok pogled na Veliko ico z Velike drage 2008....................................... 43
Slika 4.2: Legenda Golega otoka............................................................................................ 45
Slika 4.3: Pogled na taborie s stolpa................................................................................... 47
Slika 4.4: Noenje kamna v kaseli.......................................................................................... 68
Slika 5.1: Goli otok 2008......................................................................................................... 77
Slika 6.1: Goli otok, september 2008 Velika ica............................................................... 82
Slika 6.2: Goli otok, september 2008 Titov put - v eni izmed stavb.................................... 87
Slika 6.3: Goli otok 2008 G. Vladimir Bobinac med predstavitvijo....................................... 94
Slika 6.4: Goli otok 2008 propadanje objektov.................................................................... 96
Slika 6.5: Krk 2008 intervju z G. Vladimirjem Bobincem..................................................... 97

Graf 6.1: Starost................................................................................................................... 89

Graf 6.2: Zaposlitveni status................................................................................................ 89
Graf 6.3: Nacionalna pripadnost.......................................................................................... 90
Graf 6.4: Seznanjenost s terminom izolacijsko taborie Goli otok..................................... 90
Graf 6.5: Seznanjenost s terminom izolacijsko taborie Goli otok (v deleih)................... 90
Graf 6.6: as seznanjenja s terminom Goli otok................................................................. 91
Graf 6.7: Dejavnik seznanjena s terminom Goli otok......................................................... 91
Graf 6.8: tevilo anketiranih, ki pozna nekoga, ki je bil zaprt na Arhipelagu Goli............... 92
Graf 6.9: Kaj je Goli otok danes.......................................................................................... 93
Graf 6.10: Primerljivost/pomanjkljivost predstavitve zgodovinskih dogodkov....................... 94
Graf 6.11: Strinjanje s trditvijo. 95

1 UVOD
Sistemi. Marsikateri sistemi drube uporabljajo razline naine obvladovanja mnoic,
drugae misleih, intelektualcev Vsak sistem, od kapitalizma do socializma, pozna
represivne sile. Danes se zavedamo, da se zgodovina neprestano spreminja in da jo
interpretiramo drugae kot pred 20, 30 ali 60 leti. Zato sem se tudi odloila, da se
osredotoim na tovrstno tematiko, saj letos tudi mineva 60 let od splone uporabe
Golega otoka v namen prevzgojitve internirancev.
V priujoem diplomskem delu bom skuala predstaviti pomen obuditve spomina na
tiste, ki so izkusili in preiveli grozodejstva Golega otoka in ostalih koncentracijskih
tabori po nekdanji Jugoslaviji kot del socialistinega notranjega sistema. Osredotoila
se bom na lastna spoznanja, ki sem jih pridobila tekom raziskovanja pojava (intervjuji,
opazovanje z udelebo, prebiranje literature zaprtih, pisma, fotografije, dostopni
dokumenti) in na spoznanja polpretekle pisane zgodovine, ki so obveljala kot historina
dejstva.
Pomen in cilj diplomskega dela je tako ponovni ogled in predstavitev ter poglobitev v
sistem Golega otoka znotraj njega samega, v psihosocialne posledice, ki so jih na raun
neke ideologije utrpeli posamezniki, ki so se po dananjih merilih na problematiko
ozirali precej samoumevno, z lastnim mnenjem.
Cilj je svarilo in opomin dananjim rodovom, naj ne dopustijo, da se kaj taknega
ponovi. Menim torej, da je ponovno priel as, da si e enkrat ogledamo zgodbo z obeh
plati medalje. Zgodovina in njene na novo pridobljene interpretacije, je imela v vseh
drubah in sistemih vlogo sistema vrednot in dejstev in kot tako bi jo lahko oznaili kot
politino-instrumentalno vedo. Vse to si bomo ogledali na primeru golootoanov. Kako
so jih obravnavali v asu socializma ali v asu njihovega prijetja, kaken je bil odnos do
njih po padcu socializma in kako jih obravnavamo danes ter kaj se bo e razkrilo
(oziroma bo postalo historino dejstvo) v asu dvajsetih let, ko ivih pri ve ne bo. O
tem odloajo vrednote, ki v danem prostoru in asu legitimirajo politini sistem in
oblast.
Rdea nit dela je vpraanje, kako se Goli otok manifestira v spominih preivelih. Ali in
koliken vpliv ima institucija Golega otoka na komunikacijo z zunanjim svetom. Zakaj
so knjige, ki so jih napisali bivi zaporniki med seboj po vsebini zelo podobne, eprav

so ljudje v svojih identitetah razlini med seboj. Kaj pomenijo danes vodeni ogledi v
pristojnosti lokalnih vodiev, kakna zgodovinska dejstva ponujajo ostanki in ruevine
na otoku. Ali dananji obiskovalci otoka dobijo dejanski vpogled v situacijo povojne
Jugoslavije, ki je v strahu in paniki postala bolj stalinistina od samega Stalina?
Tezi, iz katerih bom izhajala, sta:
Hipoteza 1: Ljudje o Golem otoku neradi govorijo zaradi strahu, ki so jim ga vsadili
preko prevzgojevalnih metod in zaradi samega razoaranja nad sistemom.
Hipoteza 2: Obiskovalci Golega otoka, e posebej e ga obiejo sami, ne dobijo
dejanskega vpogleda in spoznanja, kaj se je na otoku in podobnih zaporih dogajalo.
Te hipoteze bom tudi preverila z anketnimi vpraalniki, ki sem jih razdeljevala
nakljunim obiskovalcem Golega otoka, v tirih jezikih.
Diplomsko delo sloni veinoma na kvalitativnih metodah, arhivska dokumentacija je e
vedno precej nedosegljiva ali pa dvomvzbujajoa, zato sem uporabila naslednje tehnike
empirinega gradiva oziroma raziskovanja:
a) analizo e dokumentiranih virov, ki so objavljeni zadnji dve desetletji (monografije,
prievanja, pisma, ivljenjepisi, dostopne fotografije ),
b) metode spraevanja so zajemale individualne intervjuje kot tudi ankete o ivljenju
taborinikov in o pogledu ljudi na Goli otok danes,
c) vkljuene so tudi metode lastnega opazovanja, snemanja ter udeleevanja
prouevanega konteksta.
V strukturi diplomskega dela bom zajemala ve sklopov, ki se bodo med seboj
prepletali, saj gre za pojav v zgodovini, ki ni osamljen, saj se iz njega lahko izluijo
mnogo katere aplikativne vzporednice tudi za dananji as. Pojave bom opisala najprej
iz e uveljavljenega zgodovinskega vidika, nato iz vidika spomina golotoanov, na
koncu bo sledilo moje mnenje in analiza.
V uvodnem delu bom osvetlila stanje v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni in
predstavila zaetek, vzrok in posledice spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo.
V osrednjem delu se bom osredotoila konkretneje na Goli otok, naine prevzgoje,
statuse zapornikov, skratka na samo dihanje Golega otoka, kjer bom bolj interpretativno
in z lastnimi dognanji analizirala intervjuje in njihove spomine.

V zadnjem delu se bom posvetila analizi pogledov na Goli otok danes, v asu, ko ima
veina preivelih vnuke ali e pravnuke. Kako interpretiramo ta spomin in kako ga
bomo obvarovali, da se ne izgubi v pozabo? S tem bom zaobjela institucijo Golega
otoka in odnos drube, predvsem slovenske kulture do tega monumenta.
Za tovrstno tematiko sem se odloila, ker sem sama vnukinja preivelega, ki bi lahko
(e se bo tekom diplomskega dela osvobodil spon lastnega straha in ravnodunosti)
pomagal s svojim kamenkom spomina prispevati k zgodovinskemu mozaiku.
2 ZGODOVINSKI PRELET
V diplomskem delu sem povzela zgodovinska dejstva, lovorike politike in njene uinke
po racionalni logiki, ki je s sredstvi represije dekonstruirala tiste elemente posameznika,
ki ga postavljajo v poloaj misleega subjekta, in ga spremenila v objekt. To pa zato,
ker je prav perfekcionizem te logike, ki ga je politika ustvarila in vzdrevala v asu od
1948 do umiritve situacije, botroval k nienju subjekta. Ali z besedami Leva Krefta:
Junatvo, pravijo, je v tem, da se brani pred drugimi. lovenost, pravijo, pa je v tem,
da brani druge pred seboj. Na Golem otoku je bilo oboje, junatvo ali lovenost,
obsojeno na fizini samomor, preivetje pa je bilo mono samo kot samomor subjekta.
Vse tisto razumno, kar nas dri skupaj, je bilo odmisliti (Kreft v Jezernik 1994, 6).
Torej e z drugimi besedami: e si drznem misliti, me ni ve, e pa ne mislim, e vedno
sem.
Kreft pravi, da primeru Golega otoka ostaja ob vseh virih bistvo uradovanja, ki ga je
ustvarilo, skrito kot del tiste slavne zgodovine, ki naj ne bi bila nikdar napisana.
In vendar pri Golem otoku pri vseh spominskih in umetnikih izpovedih ostaja
polje zamolanega, ker obstaja polje neizrekljivega, ki je ire od polja
izgovorjenega in izrekljivega. ele s to metodo se lahko povsem nedvomno
izkae, da za perfekcionistino logiko prevzgojnega taboria ni najti
nikakrnega, kaj ele razsvetljenjskega razuma. Ni ne racionalnih razlogov ne
pametnih utemeljitev, niti ne kakrnekoli koristnosti in uinkovitosti. Golemu
otoku so lahko botrovali zli, pa tudi dobrotni nameni le razumski motivi mu
botrovati niso mogli (Kreft v Jezernik 1994, 6).

S takno metodo se pokae, da pri taknem kamnitem mlinu, ki potegne vase in melje
vse pred seboj, odpovedo vsa obiajna merila. O tem bom spregovorila v nadaljevanju.
Strahote Golega otoka in ostalih prevzgojnih tabori ne moremo izmeriti s tevilkami o
rtvah, niti ne s tevilkami o trajanju prestajanja kazni. Tudi samo resnico o Golem
otoku je teko zapisati z besedami, ki so mi dane. Lahko zgolj skuam analizirati
pretekle dogodke v upanju, da smo se iz njih nauili za prihodnost; pretekle dogodke, ki
so vplivali na ljudi, ki so iveli v nekem perfekcionistinem sistemu oziroma
totalitarizmu; s poudarkom, da je demokracija popolnoma nedovrena zadeva, a hkrati
kar se razuma tie precej bolj dovrena (Kreft v Jezernik 1994). Vendar se lahko
demokracija hitro naleze vzorcev totalitarizma, e posebno rada zadeve pomea in
pozabi. Zato pa potrebuje zgodovino, da jo spomni, kaj je e bilo in esar si ne eli ve.

2.1 Slovenija v Jugoslaviji

Povojni razvoj in stanje drubene sfere v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji je
zaznamovala komunistina partija, ki je iz vojne izla kot najmoneja politina sila. Na
oblasti se je drala in obdrala celih petintirideset let.
Za mnoge Slovence konec vojne ni pomenil samo konca okupacije, temve tudi
zmago komunizma, tj. zmago ideologije, ki so jo odklanjali zaradi nazorskih ozirov
oziroma strahu pred novim redom (Drnovek v Bajt in Drnovek 1997, 98).
Proti koncu vojne naj bi ustvarjala razmere revolucionarnih akcij in pogoje za prevzem
oblasti. Hitro si je utrdila sede in s tem se je tudi zaela gradnja socializma po
sovjetskem vzoru. Ljudska fronta je na prvih povojnih volitvah, na katerih opozicija ni
sodelovala, zmagala z veliko veino. Lahko le ugibamo, ali to pripisujemo medvojnim
zaslugam ali pa obljubam o pravineji socialni in nacionalni ureditvi. Dejstvo je, da je
sasoma mo in veinska podpora Osvobodilni fronti in znotraj nje komunistini partiji
naglo kopnela.

10

Poruena domovina se je obnavljala do leta 1947 in v tem asu so jo ljudje s pomojo

mone politine mobilizacije z navduenostjo pomagali obnavljati1. Osrednje partijsko
in dravno vodstvo je ob koncu druge svetovne vojne izdelalo splone smernice, po
katerih naj bi obnova potekala nartno in predvsem z lastnimi sredstvi, bila naj bi dovolj
kratkotrajna, da bi se lahko im prej zaelo obdobje velikih gradbenih del, zajela pa naj
bi tudi zasebni sektor, od katerega je priakovalo pomo (Prini v Borak in drugi
2005, 868).
Po obdobju obnove in novi organizaciji gospodarstva, ki je bilo urejeno na
administrativen in centraliziran nain, se je zaelo v Jugoslaviji obdobje petletk. To je v
grobem pomenilo pospeeno industrializacijo in elektrifikacijo. Prini pravi: Ko je
bila z novo organiziranostjo vodenja gospodarstva in z nacionalizacijo gospodarskih
podjetij vzpostavljena vodilna vloga drave v gospodarstvu, so bili ustvarjeni tudi
pogoji za prehod na nartno gospodarstvo po vzoru sovjetskih petletk (Prini v Borak
in drugi, 2005, 881). Za Slovenijo pa je to hkrati pomenilo,da je nudila pomo ostalim
republikam Jugoslavije, saj je po osvoboditvi vladalo preprianje, da je bila Slovenija
izmed vseh v vojni najmanj prizadeta (Prini v Borak in drugi 2005, 872). Postopoma
so zaeli uvajati sistem administrativnega socializma z dirigiranim upravljanjem in
vodenjem gospodarstva, ki je vsa podroja drubenega ivljenja centraliziral do
skrajnosti (Repe v Bajt in Drnovek 1997, 93).
Spor z Informbirojem leta 1948, torej v asu, ko je trajala prva Titova petletka, je
poslabal e tako slabe gospodarske in politine odnose, hkrati je tudi poveeval
represivnost dravnih oblasti (Repe v Bajt in Drnovek 1997, 93).
Prisila, o kateri bom e spregovorila, je bila najhuja v prvem povojnem obdobju.
Sasoma, v petdesetih letih pa so se razmere zaele poasi, a vztrajno izboljevati, kar
sicer v zgodovinskem zapisu lahko pomeni marsikaj, vendar je po prievanju mnogih,
ki so bili zaprti na Golem otoku, zael popuati tudi najhuji politini pritisk.

V Sloveniji je vojna in obrauni po njej terjala veliko rtev. Mnogo naselij in prometnih zvez je bilo
pokodovanih. Industrija naj bi bila v zelo slabem stanju. Intenzivna obnova je potekala od 1945. do
1947. leta, in sicer na ve nainov: s prostovoljnim delom, z udarnitvom ali pa s prisilnim delom, ki so
ga izvajali jetniki. Najpomembneji orodji v letih po vojni pa sta bila kramp in lopata.

11

2.2 Pisana zgodovina Jugoslavije

Za laje razumevanje in zaradi same oddaljenosti sodobnosti ter dananjih generacij od
tematike, katere se dotikam v diplomi, bom v priujoem poglavju skuala obelodaniti
polpreteklo zgodovino in dogodke, ki so jo pisali in momente, ki so botrovali samemu
nastanku stanja, ki se je po letu 1948 razvilo in odvijalo v Jugoslaviji.
Gabri pravi, da se je navduenju ob koncu vojne pridruilo zadovoljstvo ljudi ob
novicah da jugoslovanska vojska osvobaja kraj za krajem in da je zasedla veino
slovenskega etninega prostora, torej tudi tistega, ki je bil pred vojno v sosednjih
dravah in ki naj bi, kot so upali, po vojni pripadel Sloveniji oziroma Jugoslaviji
(Gabri v Borak in drugi 2005, 831). Gabri tudi navaja, da so optimizem prebivalstva
so krepile ideje o emancipaciji Slovencev, obljube o preoblikovanju celotne
jugoslovanske drave v federalno drubo in obljube o socialno pravineji ureditvi
(Gabri v Borak in drugi 2005, 831).

2.2.1 Menjava sistema

Predstavniki nove oblasti2 so prevzemali oblast maja 1945, in sicer po nartih, ki jih je
pripravilo vodstvo osvobodilnega gibanja. Narodna vlada Slovenije, ki je bila
imenovana istega leta v Ajdovini, je postala najviji upravni in oblastni organ
federalne enote Slovenije.
Tudi civilno oblast je prevzela narodna vlada, ki si je prizadevala odpraviti lakoto, ki je
spremljala povojno situacijo v Jugoslaviji in Sloveniji, vzpostaviti prometne povezave
in oskrbeti veja mesta, ki so utrpela pomanjkanja. Med temi nalogami se je znala tudi
vnema po im hitreji vrnitvi izgnancev in taborinikov na njihove domove.
Kljub prisotni vladi in njenemu formalnemu statusu pa je najpomembneje odloitve na
politini sceni tedanjega asa sprejemalo vodstvo KPS. Lahko bi celo rekli, da je bila
veina drubeno-politinih odloitev sprejeta po neformalni poti v okviru OF ( Gabri
v Borak 2005, 831-833).

predsednik SNOS Josip Vidmar, predsednik vlade Boris Kidri, Edvard Kardelj, Edvard Kocbek,

12

2.2.2 Centralizacija
Drava je bila vedno moneje centralizirana, eprav so se nekateri posamezniki trudili
vzpostaviti demokratinost drave. Veina pristojnosti je bila v rokah zveznih organov,
a same pristojnosti federalnih enot so bile v mnogoem omejene. Med drugim so zaeli
zanemarjati nacionalno vpraanje in v ospredje porivali razredni vidik: Novi
patriotizem je ljudski patriotizem, je v svojem bistvu patriotizem delovnega ljudstva, ki
si je izbojevalo svojo resnino Domovino. Prav zaradi tega ta patriotizem ne more in ne
sme biti nacionalistino omejen in pobarvan, je trdil Kidri, kot navaja Gabri (v
Borak in drugi 2005, 833). Namesto pravil pravne drave je nova oblast vedno bolj
upotevala tedanje politine razmere, kar je vodilo k samovolji oblasti. e bolj izrazito
se je to dejstvo kazalo v odmiku od nael parlamentarne demokracije in priblievanje
naelu enotnosti oblasti nova politina srenja je v rokah drala vse tri veje oblasti in to
zaradi tega, da bi se im bolj oddaljila od nael meanske drube. S taknim ravnanjem
naj bi nova oblast zagotavljala pravice ljudskih mnoic do upravljanja drave. S tem so
zgolj upravievali zamenjavo starega dravnega aparata z novim. V ljudski demokraciji
naj bi bile vse javne slube dostopne vsem delovnim ljudem, saj so menili, da strokovne
kvalifikacije niso edino merilo za opravljanje del. Gabri zatrjuje, da je poudarjanje
enotnosti oblasti tako pomenilo tesno prepletanje politine in dravne oblasti (Gabri v
Borak in drugi 2005, 834).

2.2.3 Policija, vojska in notranja varnost

S formiranjem dravnih organov so temelji varnostne slube dobili svojo dokonno
dravno obliko (Punik 1996, 25). V letu 1941 je v Sloveniji pod okriljem
partizanskega gibanja oziroma OF nastala Varnostno obveevalna sluba ali VOS, ki
sta jo vodila Zdenka Kidri Marjeta in centralna komisija VOS. e v tej obliki naj bi
se struktura slube zgledovala po boljeviki komisiji eki oziroma Leninovi politini
policiji, kot pravi Dornik ubelj v lanku OZNA- vojaka protiobveevalna ali
zloinsko-genocidna organizacija? (Dornik ubelj v Ferenc in Petkovek 2006, 339).
Imela je dve veji organizacije, in sicer obveevalno in varnostno vejo. Prva je zbirala
informacije o vseh oblikah okupatorskih organizacij v Sloveniji (vojska in civilna
uprava). Varnostna veja je po besedah Dornik ubeljeve izvajala diverzantske in druge

13

akcije. VOS je kot odvisni strokovni organ izvrevala politine direktive vodstva KP
Slovenije in Jugoslavije. Komunistina partija je odrejala politiko VOS, doloala naloge
in zbirala kadre (Dornik ubelj v Ferenc in Petkovek 2006, 339). V VOS naj bi
sprejemali samo preverjene kadre, ki so bili komunistino naravnani, pravi Sajovic,
avtor knjige Udba (Sajovic 2006, 15).
VOS je bila ukinjena 1944. leta. Z odlokom o ustanovitvi Oddelka za zaito naroda v
Jugoslaviji so se poenotili raznovrstni obveevalni sistemi, ki so med vojno nastajali v
raznih delih Jugoslavije (Dornik ubelj v Ferenc in Petkovek 2006, 339). Tako
imenovana Ozna je bila neposredno podrejena Josipu Brozu kot vrhovnemu poveljniku,
vodil pa jo je Aleksandar Rankovi. Ozna je bila po svoji organiziranosti tako
obveevalna kot protiobveevalna organizacija. Vse od ustanovitve leta 1944. do
njene reorganizacije 1946. leta je bila v sestavi vojske in podrejena ministrstvu za
ljudsko obrambo. Nastala je po sovjetskih vzorih, bila je strogo centralizirana in
hierarhino strukturirana. Njena dejavnost naj bi bila ienje osvobojenega ozemlja
tistih, ki so se borili proti narodnoosvobodilnem gibanju, zavarovanju dravnih meja in
organov oblasti (Dornik ubelj v Ferenc in Petkovek 2006, 340). Razdeljena je bila na
tiri odseke. Prvi je bil obveevalno delo v tujini in na neosvobojenem ozemlju. Drugi
odsek je bil namenjen protiobveevalnem delu na zasedenem ozemlju. Tretji odsek je
pokrival protiobveevalno slubo v vojski, med drugim so tudi izvrevali mnoine
likvidacije (Dornik ubelj v Ferenc in Petkovek 2006, 340-343). etrti odsek pa se je
ukvarjal z obdelovanjem podatkov in statistiko, lahko bi ga poimenovali kadrovski
oddelek.
e nadaljujem z notranjimi zadevami Jugoslavije, lahko omenim, da se je vloga
slovenske policije in ostalih republikih organov precej zmanjala. Ozna3 in vojska sta
bili izrazito centralizirani, hkrati pa nista upotevali zahtev republikih organov oblasti.
Ozna je dobila veliko vlogo pri preganjanju okupatorjevih sodelavcev in nasprotnikov
novega reima. V sodnem sistemu je imela pomembno vlogo pri zaslievanjih in v
preiskovalnih postopkih, pri tem pa ni upotevala nikakrnih pravic obtoenca (Gabri
v Borak in drugi 2005, 834).
Civilna uprava je imela tudi slabosti, ki so se kmalu po vojni opazile v sodstvu, saj so
imela vojaka sodia pomembnejo vlogo kot civilna. Enotnost oblasti ni predvidevala

Naelnik Ozne za Slovenijo je bil Ivan Maek - Matija

14

samostojnosti sodstva, saj mu je poleg temeljnega namena (preganjanja storilcev

kaznivih dejanj) naloila tudi del politinega boja proti drugae misleim, tukaj pa se je
Ozna precej samovoljila (Gabri v Borak in drugi 2005, 835).
Novonastala Udba Uprava dravne varnosti je obdrala iz sestava prejnje Ozne drugi
in etrti odsek in tudi del prvega. e vedno je bila organizacija namenjena unievanju
ostankov protikomunistinih sil v dravi. Vodja tajne politine policije oziroma zdaj
Udbe je ostal Rankovi. Tretji odsek nekdanje Ozne, ki ga je vodil general Jefto ai,
in del prvega odseka sta bila podrejena generaltabu Jugoslovanske armade. Nastala je
Kontraobveevalna sluba oziroma KOS (Sajovic 2006, 25).

2.3 Komunistina partija

Tema v diplomskem delu se nanaa predvsem na obdobje po letu 1948 v Jugoslaviji,
zato sem se odloila, da predstavim Komunistino partijo Jugoslavije v asu, ko je
prevzela vodilno politino vlogo in stopila v ospredje na jugoslovanski politini sceni
(med drugo in po drugi svetovni vojni).
Komunistina partija Jugoslavije je sicer nastala leta 1919, vendar je njeno politino in
drubeno mo obutiti ele po drugi svetovni vojni, ko so predstavniki KPJ oziroma
takrat tudi e izoblikovane KPS v Sloveniji prevzeli oblast, uvedli diktaturo in
onemogoili delovanje drugih politinih strank. Zavladal je enostrankarski sistem. S
prihodom Josipa Broza Tita na oblast je tedanji reim vse bolj posnemal sovjetski
totalitarizem. Tito je leta 1945 odpotoval v Moskvo, kjer je tudi podpisal sporazum o
prijateljstvu, medsebojni pomoi in povojnem sodelovanju med obema dravama
(Gabri v Borak in drugi, 2005, 844). Lahko bi rekli, da je Sovjetska zveza postala
zaitnica Jugoslavije na mednarodnem prostoru, hkrati pa tudi sponzor drave, saj je
oboroevala

jugoslovansko

armado,

olala

policijske

in

vojake

kadre

in

modernizirala sistem. Na notranjepolitini sceni pa je takno sponzoriranje s strani

Sovjetske zveze in posnemanje slednje s strani Jugoslavije vodilo v monopolistini
model vodenja drave s strani KPJ, kar je za seboj potegnilo unievanje podjetnitva z
dravnim lastnitvom in kolektivizacijo na podroju kmetijstva. V primeru kulturne

15

sfere Jugoslavije in Slovenije pa je to vodilo v cenzuro in ideologizacijo agitpropa4

(Gabri v Borak in drugi, 2005, 845).
Najoje vodstvo KPJ je bilo torej homogeno. Centralni komite, ki je predstavljal najviji
organ stranke, se tri leta po vojni ni sestajal, zato je vlogo upravljanja in vodenja drave
prevzel politbiro, telo, ki ga je sestavljajo okoli deset ljudi. Gabri pravi, da sta tako
KPJ in politbiro delovala z roko v roki, in sicer brez kakrnekoli publicitete v javnosti.
Odloitve vodilnih politikov so javno zaivele ele v sklepih Ljudske fronte in njenih
mnoinih organizacij, sklepom vodilnih partijskih organov pa v javnih medijih niso
namenjali pozornosti (Gabri v Borak in drugi 2005, 846).
Nesporni voditelj Jugoslavije je bil Josip Broz Tito, ki je zdrueval najpomembneje
dravnike in politine funkcije. Bil je generalni sekretar Komunistine partije
Jugoslavije, predsednik Ljudske fronte, predsednik vlade, obrambni minister in vrhovni
poveljnik vojske (Gabri v Borak in drugi 2005, 846). Uveljavljala se je politika
podvajanja politinih in dravnikih funkcij, kar je pripomoglo k monopolu in
centralizaciji vrha nad celotno dravo.
Drugi za Titom je bil Edvard Kardelj, ki je bil hkrati predsednik partijske
zunanjepolitine komisije, predsednik partijske komisije za izgradnjo oblasti, minister
za konstituanto in vodja jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci.
Tretji na partijski hierarhini lestvici je bil Aleksandar Rankovi-vodja tajne politine
policije, Ozne (oddelka za zaito ljudstva) oziroma od leta 1946 Udbe, ki je delovala
zunaj mej nadzora. Ena najpomembnejih nalog totalitarnih reimov je propagandna
dejavnost, ki jo je pri Komunistini partiji Jugoslavije vodil Milovan ilas.
Nadzorovala je celotno idejno in kulturno sfero, postala je neformalni cenzor in zaela
sistematino skrbeti za Titov kult osebnosti (Gabri v Borak in drugi 2005, 846).
KPJ si je prisvojila politini monopol v razmeroma kratkem asu. V petih letih se je
njeno lanstvo povealo priblino estkrat (Gabri v Borak 2005, 847). Najbolj se je
okrepila po informbirojevskem sporu, vendar ne kot stranka delavcev in kmetov,
4

Agitprop oziroma komisija za agitacijo in propagando je eprav brez zakonskih pooblastil, deloval kot
nekakna vzporedna oblast in je imel kljuno, e ne celo glavno besedo pri tem, kaj se bo recimo tiskalo,
poroalo ali javno izvajalo. Lahko bi rekli, da je komunistina partija preko agitpropa, ki je predstavljal
nekaknega cenzorja in ideolokega varuha (Vodopivec 2006, 423-424) vodila in hkrati nadzirala
predvsem izobraevalni sistem, javna obila in kulturno dejavnost v Jugoslaviji.

16

temve je KP postajala vse bolj stranka vladajoe elite v upravnih srediih. Dravo je
tako zaela upravljati nekdaj obrobna, celo ilegalna stranka s ibkim intelektualnih
zaledjem (Gabri v Borak 2005, 847).

2.4 Informbiro in spor z njim(i)

Menim, da je to poglavje bistveno pri razumevanju nadaljnjega razpleta dogodkov, ki so
sledili v Jugoslaviji in posledino tudi na Golem otoku. e navedem z besedami
Vladimirja Benka: gre za prelomno toko v razvoju socializma kot svetovnega
procesa

(Benko

2000,

293),

hkrati

spor

med

Informbirojem

oziroma

vzhodnoevropskimi dravami in Jugoslavijo pomeni nov zasuk v drubenem in

politinem razvoju Jugoslavije kot bomo videli v priujoem poglavju.
Informbiro, nasledstvo Kominterne (wikipedia) je bilo mednarodno svetovalno in
usmerjevalno telo oziroma organizacija, ki je povezovala devet evropskih komunistinih
in delavskih partij5. Ustanovljen je bil septembra leta 1947, in sicer z namenom, da bi
reeval medsebojna vpraanja in usklajeval delovanja posameznih partij v skupen
smisel in celoto oziroma da bi nastopal v svetu v imenu komunizma in podajal
informacije javnosti o stanju komunistinih partij, zlasti o naelnih zadevah.
Konec septembra 1947 so se predstavniki komunistinih partij Sovjetske zveze,
Jugoslavije, Bolgarije, Romunije, ekoslovake, Madarske, Poljske, Francije
in Italije zbrali na posvetovanju v Szklarski Porebi na Poljskem ter ob tej
prilonosti ustanovili Informacijski biro komunistinih partij, kraje Informbiro
ali Kominform, ki naj bi postal nekakno medpartijsko posvetovalno telo za
izmenjavo izkuenj, po potrebi pa bi usklajeval tudi dejavnost posameznih
komunistinih partij (Reek v Borak in drugi 2005, 930).
Sede Informbiroja se je nahajal v Beogradu, njegovo glasilo Za trden mir in ljudsko
demokracijo pa prav tako.
A dejanski cilj ustanovitve Informbiroja naj bi bil malce drugaen od uradnega.
Nekateri celo navajajo, da je bil zgolj sredstvo za irjenje moi Sovjetske zveze in za
5

Ustanovnega sestanka so se udeleile komunistine partije Sovjetske zveze, Romunije, Bolgarije,

Madarske, ekoslovake, Poljske, Francije, Italije in Jugoslavije

17

veanje moi voditelja Stalina v mednarodnem komunistinem gibanju; to dejstvo

interesa Sovjetske komunistine partije naj bi prilo do izraza v sporu med KPJ in
Informbirojem v letih 1948-1956. Stalin je po besedah Boa Repeta Informbiro
nameraval podrediti sovjetski zunanji politiki, pri emer je raunal, da bo prek
komunistine partije boljevikov vplival na KPJ, saj je bila tisti as najmoneja in
najbolj neodvisna partija v takratni interesni sferi6 (Repe v Bajt in Drnovek 1997, 174175).
Reek pripoveduje, da se je na ustanovnem zasedanju Informbiroja zdelo, da bo
jugoslovansko in sovjetsko partijsko prijateljstvo trdno (Reek v Borak in drugi 2005,
931), vendar temu ni bilo tako.
Namen institucionaliziranja mednarodnega komunistinega gibanja je bil
namre unificirati socialistini tabor in ga popolnoma podrediti Stalinovi
avtoriteti. Takna usmeritev je bila v nasprotju z delovanjem jugoslovanske
partije, ki je v notranji politiki resda sledila sovjetskemu zgledu, vendar je imela
za seboj izkunjo samostojne, avtentine revolucije in temu primerno
samozavestno dro (Reek v Borak in drugi 2005, 931).
Obenem je v Jugoslaviji v polnem zanosu zael nastajati kult Tita, karizmatina
osebnost, ki se je vse bolj uveljavljala kot politini balkanski hegemon.
Ne glede na dejanski cilj ustanovitve ali uradno razliico slednje lahko povem, da so se
odnosi znotraj informacijskega telesa zaeli oddaljevati in krhati zelo zgodaj po sami
ustanovitvi7. Jugoslovansko vodstvo je pri vzpostavljanju socializma zvesto sledilo
sovjetskemu zgledu, v zunanji politiki pa so se med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo
kmalu pojavila resna razhajanja. Z interesi velesil je jugoslovanski vrh najsiloviteje tril
ob vpraanju povezovanja balkanskih drav, saj pri tem Jugoslavija ni skrivala teenj po
politini prevladi na Balkanu (Reek v Borak in drugi 2005, 930).

SZ je v odnosu do Jugoslavije izgubljala vlogo, ki jo je imela med vojno, poleg tega je njen ugled,
pridobljen z vojakimi zmagami, v zaostrovanju mednarodnih odnosov zael bledeti. Stalin je z
obnovitvijo mednarodne komunistine organizacije hotel utrditi svoj vpliv v vzhodnoevropskih dravah
in Jugoslaviji, hkrati pa vplivati na takratne nemirne razmere v Italiji in Franciji.
7

e to lahko pripiemo sovjetski lakomnosti, Stalinovi karizmi in volji po samovladi in nadzoru ali pa
jugoslovanski oddaljitvi od marksistine in leninistine ideologije, kot so ji oitali mnogi, je tukaj povsem
postranskega pomena.

18

Eden od razlogov za oddaljevanje in razkol med dvema monejima lanicama, SZ in

Jugoslavijo, naj bi torej tial ravno v odnosu med gonilnima silama sistema Stalinom
in Titom, saj si je slednji po drugi svetovni vojni zaelel veje avtonomije in vijo
stopnjo samostojnega odloanja v jugoslovanski politiki. Josip Broz Tito je nameraval
zdruiti pod svojim okriljem veliko balkansko federacijo, vkljuno z Bolgarijo in
Albanijo, vendar je naletel na odpor tako s strani Stalina kot obeh komunistinih partij.
Do odkritega spora med njima in posledino med dravama naj bi prilo tudi zaradi
tega, ker Tito kljub zahtevam Stalina ni hotel odrei vojake podpore partizanom na
severu Grije, ki so skuali po koncu druge svetovne vojne v svoji dravi prevzeti
oblast.
2.4.1 Korenine razhajanj in stanje pred sporom
Jugoslovansko vodstvo je torej vztrajalo pri enakopravnih odnosih med socialistinimi
dravami. Stalin pa je tako reko gradil socialistini blok, v katerem je namenil vodilno
vlogo Sovjetski zvezi. KPJ oziroma Jugoslavija s Titom na elu pa se nikoli ni v celoti
sprijaznila s podrejenim poloajem. Poleg tega je bilo drubeno stanje v Jugoslaviji pred
sporom mono naelektreno. Vzpostavil se je centralistini sistem, izvajala se je agrarna
reforma in izvedlo se je veino revolucionarnih ukrepov.
Odnosi med glavnima akterjema so se poslabali konec leta 1947, saj je Sovjetska vlada
odloila sklenitev trgovinskih sporazumov. e bolj so se zaostrili naslednje leto, ko je
Jugoslavija delovala na lastno pest in hotela napotiti svoje ete v Albanijo brez vednosti
Stalina. Kritika je tako letela predvsem na samostojno zunanjo politiko Jugoslavije. V
tem asu je bila Sovjetska zveza tudi sama v stanju, kjer je primanjkovalo politinih
zvez in podpor, zato je vse svoje upe poloila v roke Informbiroja, ki naj bi deloval pod
sovjetsko taktirko. Edina drava, ki je dala vedeti Sovjetski zvezi, da ni pripravljena
sodelovati pod taknimi pogoji, je bila Jugoslavija. Zato je v dranju teh nael v asu
med 1947. in 1948. letom odbila nekatere predloge Sovjetske komunistine partije,
slednja pa je Jugoslavijo in Komunistino partijo Jugoslavije oznaila za nevarno ter se
opredelila za akcijo, ki naj bi KPJ nauila poslunosti.

19

2.4.2 Spor
Po odlogu trgovinskih dogovorov je KP SZ odpoklicala svoje strokovnjake iz
Jugoslavije. Temu pa je kmalu zatem sledilo pismo, v katerem je centralni komite
jugoslovansko partijo obtoeval, da vodi protisovjetsko politiko, da dui znotrajpartijsko demokracijo, da se utaplja v Ljudski fronti, da zlasti na podeelju spodbuja
kapitalizem, ne upoteva pa sovjetskih izkuenj (Reek v Borak in drugi, 2005, 931).
Spomladi 1948 je SZ pozvala KPJ naj odstavi Tita in njegove blinje sodelavce. Ker
poziv oitno ni zadostoval, je SKP vpletel v spor e Informbiro in s tem je spor med
dvema dravama postal mednaroden8.
Podpisnika pisma Stalin in Molotov sta jugoslovanske voditelje spomnila tudi na
pouno usodo Trockega in Buharina, ki ju je dal Stalin odstraniti, prizadela
pa sta jih zlasti s podcenjujoim odnosom do jugoslovanske revolucije.
Zaostreno dopisovanje se je nadaljevalo do zasedanja Informbiroja v Bukareti
(sredina junija 1948 op.p. Rebernik), na katerem so komunistine partije sprejele
Resolucijo o stanju v KPJ. V tem dokumentu so ponovile obtobe na raun
jugoslovanskih voditeljev, jugoslovanske komuniste pa pozvale, naj jih
zamenjajo (Reek v Borak in drugi 2005, 931).
Z objavo te resolucije je bil spor javno priznan in je kot tak obveljal kot spor med KPJ
in Informbirojem.
eprav je bilo vodstvo KPJ v marsiem naklonjeno Stalinovi doktrini, e posebej v
organiziranju notranje politike, jim je resolucija Informbiroja, sprejeta v Bukareti,
oitala odklone na ideoloki ravni, ni pa spominjala ne zunanje-politinih razhajanj
med dvema centroma (Moskvo in Beogradom), ne odnose med socialistinimi
dravami. KPJ je bila obtoena, da vodi protisovjetsko politiko in politiko izdaje
protiimperialistine fronte.
e povzamem, sta bila torej poglavitna vzroka za spor dva. Prvi se je nanaal na
dejstvo, da je Jugoslavija, eprav najzvesteja zaveznica Sovjetske zveze (ruska
kulturna provinca) in tista lanica, ki je zavzeto nasprotovala zahodnemu imperializmu,
vztrajala pri enakopravnih odnosih s Sovjetsko zvezo. Drugi vzrok pa se je nahajal v
8

V Jugoslaviji se je informbirojevski spor zael 18. in 19. marca 1948 z odpoklicem sovjetskih
strokovnjakov iz Jugoslavije. Sledilo je pismo v katerem je CK KPJ poleg drugega obtoil, da vodi
prikrito protisovjetsko politiko in opua leninistino teorijo.

20

bolj psiholokih profilih posameznikov in sicer, v tem, da se Josip Broz Tito ni elel
podrediti avtoriteti Stalina in se s tem izenaiti z ostalimi vzhodnoevropskimi
partijskimi marionetami (Repe v Bajt in Drnovek 1997, 175). Menim, da je bil tak
poseg v suverenost drave izbran s ciljem, da bi razbili enotnost Jugoslavije oziroma
KPJ, da bi izzvali nezaupanje jugoslovanskega ljudstva v politiko vodenja. Tako naj bi
KPJ popustila v svojih tenjah po samostojnosti oziroma avtonomnosti in
enakopravnosti.
Sprva je komunistina partija Jugoslavije, ki je bila globoko prepriana v pravilno
zgrajene temelje nove povojne drube, odlono branila nadaljnji socialistino usmerjen
razvoj. Kljub sporu je elela dokazati, da uvaja socializem po sovjetskem vzoru, kar
aplikativno sovpada z izvajanjem kolektivizacije leta 1948. To potrjuje tudi Rekova,
ko pravi, da jugoslovanska politika takoj po sporu nikakor ni bila premortna, saj so
po eni strani zavraali sovjetske obtobe in neusmiljeno preganjali tako imenovane
informbirojevce, po drugi pa s tevilnimi ukrepi dokazovali svojo poslunost Moskvi in
popravljali napake, ki jim jih je v pismih oital Stalin (Reek v Borak in drugi 2005,
931). Vzhod je uvedel gospodarsko blokado, Zahod ni hitel na pomo. Takna
mednarodna osamitev pa je povzroila padec standarda v dravi9.

2.4.3 Posledice spora

Po sporu med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo se je Informbiro postavil na stran prve.
Sovjetske obtobe je e bolj zaostril. Prilo je do politine in ekonomske blokade10, v
veliki

meri

pa

so

naslednjih

letih

prekinili

diplomatske

odnose

med

vzhodnoevropskimi ljudskimi demokracijami in Jugoslavijo. Vse bolj so se mnoili

tudi oboroeni spopadi na mejah. Informbiro je celo pozval tako imenovane zdrave
sile, ki so zveste stalinizmu in marksizmu (Repe v Bajt in Drnovek 1997, 175) v
Jugoslaviji, naj zamenjajo KPJ.

Priblino etrtina dravnega prorauna je bila namenjena oboroitvi, saj je bila potreba po
pripravljenosti poveana. Posledino se je zmanjalo vlaganje investicij v gospodarstvo. Zmanjalo se je
tevilo zaposlenih, poleg tega je Jugoslavija na raun spora izgubila veino trga vzhodnoevropskih drav.
10

Jugoslovansko vodstvo je le zaelo jeseni leta 1948 poasi in previdno navezovati stike z Zahodom,
prebivalstvu je grozila lakota, obstajala je gronja oboroenega posega z Vzhoda, na krizni toki se je
znael tudi sam plan industrializacije.

21

Prekinitev sodelovanja z Informbirojem in SZ, popolna izoliranost drave, ekonomska

in kulturna izrpanost ter nezaupanje na ravni zunanje in notranje politike so privedli
Jugoslavijo v stanje kaosa, ki je skualo na vse pretege ohraniti in vzdrevati red,
navzven pa e vedno kazati podobo mone drave, ki stoji na temeljih socializma. Vrh
Partije se je zbal e potencialnih posledic v primeru obstoja notranjega sovranika, saj
so jih dileme zunanjih pritiskov mono zaznamovale. Zato je vsakrno opredeljevanje
za Informbiro znotraj drave obveljalo kot narodna izdaja.
Po podatkih, ki jih navaja Repe (v Bajt in Drnovek 1997, 175), so prav ironino s
stalinistinimi metodami zaeli obraunavati z dejanskimi ali pa domnevnimi
privrenci Informbiroja, etiketiranimi informbirojevci, med katerimi se je znael tudi
moj ded Marijan Luznar - Jeklo. Okrog 60.000 ljudi naj bi bilo izkljuenih iz Partije.
Veliko ljudi je bilo ali obsojenih ali pa na osnovi administrativnih ukrepov poslanih na
prestajanje kazni v posebna izolacijska taboria, med katerimi naj bi bil najbolj
zloglasen Goli otok. Izza palisad t.i. prevzgoje, ki so je bili deleni izolirani, se je
zapornike izpostavljalo raznim oblikam fizinega in psihinega pritiska11. V dravi se je
po hitrem postopku mono okrepil represivni aparat, dejanski zunanjepolitini konflikt
pa je prerasel v namiljeno in rigorozno iskanje notranjega sovranika.
3 INFORMBIRO V SLOVENIJI
Prelom z Moskvo s strani vodstva je zahteval doloen pogum, vendar ni mogoe rei,
da jih oitki s strani Vzhoda niso prizadeli. Po miselnosti in vzgoji so bili pa preve
stalinisti, da so oitki, ki so bili poslani iz Moskve, ne bi zarezali v njihovo zavest12.
Tako se je med tevilnimi lani, kajpak, sproilo vpraanje

o upravienosti

jugoslovanskega upora oziroma nekaken dvom o pravilnosti odloitev vodstva. e

posebej stareji komunisti so menili, da spora ne gre zaostrovati, ampak da je potreben
kompromis. Vendar se jugoslovanski vrh s taknim mnenjem ni strinjal, saj bi v
njihovih oeh kakrnokoli popuanje pomenilo jugoslovansko fizino in politino

11

Tisti, ki so se vrnili, so bili e leta nadzorovani in kategorizirani po stopnji nevarnosti, ki naj bi jo

predstavljali za dravo. Spor med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo se je konal po Stalinovi smrti, uradno
pa leta 1955 s sreanjem Tita in Hruova, novega ruskega generalnega sekretarja Komunistine partije
Sovjetske zveze.
12

Na okrogli mizi z naslovom 60. obletnica odhoda prvih slovenskih zapornikov na Goli otok, ki je
potekala v organizaciji tudijskega centra za narodno spravo 9. 7. 2009 je dr. Ale Gabri povedal, da so
v informbirojevskem sporu, jugoslovanski komunisti eleli biti bolj stalinovski od Stalina.

22

likvidacijo. Zato niso dopustili nikakrne razprave, odloili so se celo na strog nain
obraunati s simpatizerji Informbiroja, Moskve, Stalina oziroma z deklariranimi pristai
resolucije. Podobno kot jugoslovansko je tudi slovensko komunistino vodstvo
politino negotovost po sporu s Sovjetsko zvezo izrabilo za to, da je iz javnega ivljenja
izloilo ne le dejanske, temve tudi mone nasprotnike ter razline kritike in
dvomljivce (Vodopivec 2006, 338).
Tako so v taboria poslali le malo resninih privrencev Moskve. Prevladovali naj bi
tisti, ki so pripadali predtitovski komunistini generaciji in ljudje, ki so se kritino
izraali o povojni slovenski in jugoslovanski stvarnosti. Sicer je za aretacijo zadostovalo
e nekoliko bolj glasno zaudenje nad naglim preobratom v odnosih med Jugoslavijo in
Sovjetsko zvezo, ali z besedami Marijana Luznarja: Karikirano, v eni noi si moral
spremeniti miljenje, vzor, ki smo ga gojili od mladih let. Mnogi tega nismo ali niso
mogli dojeti (Luznar, osebna izpoved 2009).
V Sloveniji naj bi bilo simpatiziranja z Informbirojem osumljenih okoli 220013 ljudi, po
navedbah Petra Vodopivca (2006, 337-338) pa naj bi jih bilo policijsko ali sodno
preganjanih okoli 700 do 800. Medtem ko Rekova natanneje navaja, da je bila
prostost odvzeta 731 dravljanom Slovenije14(Reek v Borak in drugi 2005). Spet drugi
navajajo, da je tevilo aretiranih Slovencev znaalo 566 (Jezernik 1994, 13). To je bilo
bistveno manj kot drugod po Jugoslaviji, toda njihova usoda ni bila ni manj tragina.
rnogorcev so obsodili relativno desetkrat ve kot Hrvatov, Srbi so bili na
jugoslovanskem povpreju, Slovenci pa dale pod njim (Goldstein 2008, 238). Najve
aretacij je bilo torej v prvih letih spora. Kot nam trdi Popovi v Udri bandu (1988, 3445) in e nekateri avtorji, so v letu 1948 aretirali 501 osebo, leta 1949 so zaprli 6.260
oseb, leta 1950 3.019, 1951 3.550 oseb, 1952 1.407 ljudi, kasneje pa je tevilo
aretacij zaelo upadati (Jezernik 1994, 13).
Tako imenovane istke oziroma izolacije, ki so spominjale na stalinistine metode
prevzgajanja, kot bomo videli v nadaljevanju, so najprej zajele partijo, policijo in
13

Po podatkih, ki jih navaja Gabri v lanku Informbirojevstvo na Slovenskem, je Kontrolna komisija CK

ZKS marca 1954 sestavila seznam slovenskih informbirojevcev, kjer naj bi bilo zabeleenih 2.275 ljudi.
Aretirana pa je bila (tako kot Reek) 731. oseba (Gabri 1993, 170).

14

Med njimi tudi predvojni komunisti, panski borci, narodni heroji, zvezni in republiki ministri ter
poslanci. Med zaprtimi oziroma poslanimi v taboria jih je bila le nekaj ve kot etrtina obsojena pred
sodii, ve kot dvema tretjinama pa je bila prostost odvzeta z administrativnim ukrepom poboljevanja
ali drubeno koristnega dela s tako imenovano upravno kaznijo, ki jo je izrekla Uprava dravne
varnosti.

23

vojsko, postopoma pa so se razirile v vse pore drubenega ivljenja. V brezglavem

strahu so oblasti preganjale tako resnine kot namiljene informbirojevce, tevilo
notranjih sovranikov pa je tako naraslo, da ga sodia kmalu niso dohajala. Oblast je
zato del pristojnosti prenesla na upravne organe, ki so brez vsakrne sodne obravnave
poiljali ljudi na poboljevalno in drubeno koristno delo na Goli otok ali na kak drug
kraj (Reek 2005, 19, 20, 21).
Po podatkih, ki jih navaja Mateja Reek (2005, 20-21 ), se je na Golem otoku in Svetem
Grgurju znalo 16. 288 ljudi. Glede na dejstvo, da so nekateri tam tudi ostali, nekateri
niso nikoli prili v evidenco popisa golootokih zapornikov, se v diplomski nalogi
nisem naslanjala na tono tevilo zaprtih, saj te tevilke od avtorja do avtorja variirajo
in meni kot raziskovalki dajejo vtis nedokonanega popisa ali e nedokonno raziskano
podroje oziroma kontekst. Tako sem se odloila, da tevilkam ne dajem prevelikega
pomena, kar ne pomeni, da jih v nadaljevanju ne bom navajala oziroma upotevala. Gre
zgolj za pronjo po konstruktivnem in kritinem branju tekstov, ob vedenju, da je
zbrana literatura pomanjkljiva, marsikaj pa je e nerazkrito in bo po vsej verjetnosti tako
tudi ostalo, saj se generacije, ki so preivele Goli otok na eni in na drugi strani ice,
od nas poasi poslavljajo.
Leta 1948 Slovenije e ni zajel val mnoinih aretacij... Te so se zaele v zaetku
naslednjega leta, najprej med univerzitetnimi profesorji, tudenti in drugimi
izobraenci. Zaradi informbirojevstva je bilo iz partije izkljuenih precej
delavcev in dravnih uradnikov, zelo malo privrencev Informbiroja pa je bilo
med slovenskimi oficirji. Veina jih je bila obsojena na zaporne kazni, drubeno
koristno delo ali poboljevalno delo, prave svobode pa niso uivali niti po
izpustitvi iz zaporov in tabori, saj so si teko nali zaposlitev in stanovanje,
pogosto pa so bili tudi vnovi sooeni z organi pregona (Reek v Borak in drugi
2005, 932-933).
V grobem so ocenjevali, da je v Sloveniji okoli 1000 informbirojevcev, kar potrjuje tudi
Gabri v lanku Informbirojevstvo na Slovenskem, kjer se podrobneje ukvarja s
socialno strukturo tako imenovane pete kolone v Sloveniji (Gabri 1993, 166-173).
Dejansko se veina med njimi ni opredeljevala za Sovjetsko zvezo, ampak so bili tako
ali drugae kritini do razmer v Sloveniji oziroma Jugoslaviji, v nekaterih primerih so
bili ovadeni zgolj tare preteklih osebnih zamer in konfliktov (Repe v Bajt in Drnovek
1997, 175).

24

4 PO POTI GOLGOTE
Ko govorimo o Golem otoku moramo imeti pred seboj vedno sliko sprememb in
razvoja, ki so se na otoku dogajale tekom let njegove zapornike funkcije. Obdobje, po
katerem je postal znan po svetu kot simbol jugoslovanskega totalitarizma, psihine in
fizine represije nad lovekom ter nehumanih mehanizmov tako imenovane prevzgoje,
je trajalo priblino od leta 1949 do leta 1954 ali 1955 oziroma vsaj pet let. Tudi v tekstu,
ki bo sledil, se bom v veji meri posveala temu obdobju in asu po prestani kazni, saj
so marsikateri povratniki domov tudi v varnem zavetju drube in socializacije utili
prisotnost Otoka. Takna pregorela generacija je vsekakor tragedija per se. S
pojmom pregorela generacija ne mislim na slabalni pomen te besedne zveze, marve
samo usmerjam poglede na mnoga odvzeta leta svobode, prevzgojni sistem, ki nikogar
ni pustil ravnodunega; k temu pritejmo e obdobje posledic, ki so jih obutili tako
kaznovani kot njihovi blinji. In obraz celotne kalvarije je bil in je e vedno Goli otok.

4.1 Osamljen otok postane zloglasni zapor

Nasproti Velebitskega primorja na Hrvakem med otokoma Rab in Krk se nahajajo trije
majhni otoki. Prvi, Sveti Grgur in Goli otok. Na poti s Krka do Raba najprej uzremo
Prvi, ki je med trojico najveji. Meri 13, 45 km. Od rta v Baanski dragi je oddaljen
zgolj 800 metrov, kar pomeni, da je bil v asu iskanja primernega kraja za izolacijo
politinih zapornikov preblizu Baki, ki je e takrat veljala za turistino mesto. Tako
otok ni postal znan iri mnoici (Kosi 2003, 13).
Najmanji med tremi je Goli otok. Pri nas in po svetu je poznan po grozodejstvih nad
posebno vrsto kritikov povojne politike, ki so se dogajala v asu po sporu z
Informbirojem in v prvi polovici petdesetih let. Obsega zgolj 4,7 km (broura Goli otok
in Kosi 2003,13) povrine, a zaradi koncentracijskega taboria, ki so ga leta 1949 na
njem osnovali takratni jugoslovanski predstavniki oblasti, presega geografsko povrino.
Predstavlja namre pomemben vir informacij in zgraanj o metodah muenja
zapornikov, blatenju njihovega dostojanstva in integritete ter odvzemanju lovekovih
pravic. Goli otok je tako postal po drugi svetovni vojni zloglasen zapor v Evropi.

25

Od obale je oddaljen priblino deset milj, mi je povedal kapetan turistine ladje, na

katero smo se vkrcali v mestu Krk. V vsaki brouri, ki jo turistom podtikajo lokalni
vodii, lahko preberemo, da je brez zelenja, neprestano izpostavljen burji in goemu
soncu. Tudi v literaturi, ki sem jo do sedaj uspela zbrati, nekako ne moremo mimo tega
podatka, da je Goli otok dejansko surov, brezoblien in gol otok, ki poleti ne nudi sence,
pozimi pa ne zavetja pred mrzlo burjo (ilevski 1995, 101; Jezerek 1989, 188; Kosi
2003, 13-14, Jezernik 1994, 32). Pred letom 1949 na Golem otoku ni ivel nihe.
Uporabljali so ga zgolj pastirji z Loparja na Rabu za svojo drobnico. Pred prvo svetovno
vojno je bil otok na voljo avstro-ogrskim oblastem, ki so na otoku e takrat uredile
taborie za ruske vojne ujetnike (Jezernik 1994, 27). V vojako-zgodovinskem intitutu
v Beogradu naj bi obstajal dokument, ki pria, da je leta 1939 (Kosi 2003, 14) oziroma
pred drugo svetovno vojno (Jezernik 1994, 27) general Duan Simoni predlagal, da se
na Golem otoku ustvari taborie za komuniste, a je ta predlog zamrl, saj je takrat za
izvedbo primanjkovalo asa (Kalajdi 1985, 150). A vendar je ironija teh dogodkov v
tem, da so deset let kasneje vendarle komunistini predstavniki oblasti na Golem otoku
odprli taborie za svoje kritike, ki so bili prav tako komunisti.
Ivan Kosi, avtor knjige Goli otok: najvei Titov konclogor, v svojem delu navaja, da je
publicist Vladimir Dedijer trdil, da sta Goli otok kot idealno mesto za taborie
politinih zapornikov skupaj odkrila tedanji kipar Antun Augustini iz Zagreba in Ivan
Krajai Stevo, hrvaki notranji minister. To dejstvo potrjuje tudi Jezernik, ki pravi, da
je slednji dal idejo o izolacijskem taboriu na Otoku ( Jezernik 1994, 28-29). V
pomanjkanju prostranstev, katere je v ta namen uporabljal Stalin, je Goli otok zaradi
obkroenosti z morjem in velike oddaljenosti od naseljenih mest ter zaradi prepovedi
plovbe na tem podroju sluil jugoslovanski oblasti kot zamenjava za Sibirijo. Tam je
lahko brez vmeavanja javnosti mirno obraunavala s kritiki svoje politike. Ljudje so
leta in leta stradali in umirali, ne da bi za to vedeli lani njihove druine, saj niso niti
vedeli, kje se nahajajo niti kaj se z njimi dogaja.

4.1.1 Sateliti Golega otoka/Arhipelag Goli

Goli otok se v zgodovini informbirojevstva ne razprostira povsem sam. eprav je
zaradi svojega imena najbolj izpostavljen in z njim konotacijsko doda k predstavi o

26

torturi, vendarle obstajajo tako imenovani njegovi sateliti oziroma zapori, v katerih je
prav tako potekal reim in sistem politine prevzgoje. Na kratko si jih oglejmo.
V asu, ko so snovali zapor za informbirojevce na Golem otoku, je Zvezni sekretariat
za notranje zadeve rezerviral za svoje potrebe tudi sosednji otok Sveti Grgur, ki meri 7
km in je od Golega otoka oddaljen nekaj milj. Leta 1949 je bil na severovzhodu otoka
zasnovan tudi enski zapor, kot se spominja Kosi (2003, 15). enske naj bi v zaetku
gradile zapor na severnovzhodni strani otoka, nato so jih za nedoloen as premestili na
zahodni del otoka, kjer so dogradile taborie za oficirje (napeljevale so ice okoli
zapora). Po izgradnji oficirskih zaporov so bile enske leta 1950 premeene na Goli
otok15, kjer so na severnovzhodni strani otoka, v uvali Senjska, v moni burji zopet
gradile nov zapor tokrat za sebe (Kosi 2003, 15).
V nastali zapor na Svetem Grgurju naj bi po Kosievih besedah v drugi polovici 1951.
leta doselili oficirje in druge osebe, ki jih je vojno sodie obsodilo kot informbirojevce
na dolge kazni, in sicer iz Stare Gradike. S tem se strinja tudi Jezernik, ki trdi, da so
istega leta naselili Sveti Grgur s tejimi krivci, ki so jih vojaka sodia obsodila na
veletne zaporne kazni (Jezernik 1994, 27), vendar ne omenja, od kod so prili in hkrati
ne omenja, da bi predhodno za njihovo nastanitev poskrbele enske zapornice. Kljub
temu zasledimo v literaturi napisano, da so veino oficirjev, ki so bili kaznovani zaradi
informbiroja, poslali na prestajanje kazni v Staro Gradiko. V njegovi knjigi Non
Cogito ergo sum: arheologija neke ale (1994) je omenjeno, da so Sveti Grgur pripravili
za bivanje interniranci z Golega otoka, ki so tam postavili devet bivalnih barak, kar pa
sovpada s prievanjem Janeza Jezerka-Sokola, ki v svojem delu Arhipelag Goli: moja
zadnja komandantska potovanja (1989) svoj prihod na Sveti Grgur opie takole: Na
dveh pobojih je bilo postavljeno devet bivalnih barak, na desnem pet, na levem tiri.
Na koncu doline je stala baraka, ki je sluila za ambulanto, podroje, ki se je irilo od
nje proti vrhu, pa sem imel kmalu prilonost spoznati, na njem so prieli delati novinci
(Jezerek 1989, 99).
Vsi navedeni avtorji se strinjajo, da so vse prebivalce oziroma vojne obsojence zatem
kmalu, v letu 1952, preselili s Svetega Grgurja na otok Ugljan in v Bileo.

15

Po podatkih, ki jih navajata Simi in Trifunovi v svoji knjigi enski logor na Golom otoku (1990, 97),
so bile enske internirane poleg Svetega Grgurja tudi v Ramskem Ritu in Zabeli.

27

Tako je na Ugljan prispela leta 1952 skupina internirancev iz Svetega Grgurja, ki so

postavili visoko ograjo iz bodee ice in pripravili kasarne, ki so jih e poprej zgradili
Italijani za svoje potrebe (Markovi 1987, 158).
Nekateri informbirojevci so bili internirani na kopnem, v Bilei, ki je bila neko
kasarna. Po podatkih Markovia je bilo od leta 1949 do leta 1954, ko so vse preostale
zapornike preselili na Goli otok, v Bilei 3.567 obsojencev (Markovi 1987, 105). V
povezavi s tem se zopet sklicujem na Kosia, ki potrjuje navedbe Markovia, da so po
tem, ko so veino administrativno kaznovanih zapornikov oprostili (nov politini odnos
med SZ in Jugoslavijo po obisku Hruova), hoteli izkoristiti kapaciteto Golega otoka in
so leta 1954 celoten zapor iz Bilee preselili na Goli (Kosi 2003, 15).
Jugoslovanska oblast je torej poleg Golega otoka, za obraun z informbirojevci koristila
tudi druge manje, a ni manj strane zapore, kot so Stara Gradika, Ramski rt, Zabela,
Poarevac za enske, Sveti Grgur, Ugljan, Bilea in druge. Tudi po teh zaporih je
potekal enak ali podoben reim za enako vrsto zapornikov. Po potrebi so zapornike
posamezno ali v skupinah preseljevali iz enega v drugi navedeni zapor. Zakaj je bilo
temu tako, lahko ugibamo.
S svojo pionirsko vlogo v oblikovanju in vzdrevanju posebnega reima fizinega in
psihinega unievanja ljudi, ki je marsikdaj presegal svoje stalinistine vzore, je Goli
otok danes postal pojem, s katerim izraamo najveje krivice in zloine, ki so bili
storjeni16. Za njim je stala cela veriga satelitov, v katerih je sistem potekal podobno
oziroma enako, kar nakazuje na organizirano in premiljeno delovanje. V tem smislu se
je za celoten sistem zaporov v Jugoslaviji, ki so sluili obraunom z informbirojevci,
prijelo ime Arhipelag Goli (Kosi 2003, 17 in Jezerek 1989).
Zavedati se moramo, da pogoste selitve posameznih skupin znotraj Arhipelaga Goli,
krutost prvotnega reima, postopno izboljanje pogojev, ublaitev prestajanja kazni
nekje po letu 1954, razne pomilostitve po letu 1953 (Gabri 1993, 170) in ponovna
kaznovanja kasneje ter podobne situacije, lahko marsikoga kaj hitro vodijo v
nerazumevanje tega poglavja politine in kulturne zgodovine. Zato naj pojasnim, da je
uporaba Golega otoka kot zapornikega sistema sicer trajala kar tirideset let, vendar ne
v enakem smislu, reimu ali pomenu. Gre za dolgo obdobje, v katerem se je reim
16

Ne glede na to ali so se dejansko izjasnili za Resolucijo Informbiroja ali ne; problem Golega otoka ne
tii v tem, da so ljudi zaradi notranje varnosti poslali v izolacijo, marve v tem, kako so v izolacijskem
centru z njimi ravnali oziroma kako so interniranci ravnali sami med seboj.

28

vekrat menjal na raun politinih potreb in vrste kaznjencev (od politinih zapornikov
do kasnejih mladostnikih delikventov). Sama sem se osredotoila na obdobje vsaj
petih let, ko naj bi bilo prestajanje kazni politinemu zaporniku najteje (1949-1954).
4.1.2 tevilke in geografija domiljije
Odloitev o taboriu za prosovjetske komuniste je bila sprejeta naglo in sicer jeseni
1948. V asu, ko so se zaela zapiranja, taborie e ni bilo urejeno (ilas v Jezernik
1994, 26).
ilas pripoveduje, da je bila odloitev pravzaprav Titova. Meni, da je bila ideja njegova
in namiguje tudi na Kardelja kot sodelujoega. Tudi e bi prilo do seje politbiroja,
bi taken sklep na njej sprejeli. Tito je imel veliko avtoriteto, njegova neposredna oblast
v partiji in dravi je bila odloilna (ilas 1988, 33 v Jezernik 1994, 27).
Prva skupina politinih kaznjencev naj bi na Goli otok prispela 9. julija 1949 in sicer v
tevilu 1.300 ljudi. Do konca istega leta naj bi jih nateli e 3.663, kar predstavlja e
polovico zajetih v prvem valu aretacij od junija 1948 do decembra 194917. Kot sem e
prej omenila, so po letu 1954 na Goli otok prili interniranci z Bilee, do takrat pa so na
njem prevzgajali civiliste oziroma administrativno kaznovane (Jezernik 1994, 26).
Po 29. novembru 1956 je veina informbirojevcev zapustila Goli otok; tam jih je
ostalo le e kaknih 100 nepopravljivih, pravi Jezernik (1994, 26). S tem se strinja
tudi Kosi, ki pravi da so jih nato po izpustu konec leta 1956 na otoku zamenjali
zaporniki druge vrste. (Kosi 2003, 16). Nanj so zaeli prihajati klasini kriminalci,
mladoletni delikventi in tisti, ki so bili obsojeni za huja kazniva dejanja. S tem se je
umirila tudi klima na Golem otoku. Pogoji bivanja so postali znatno bolji. Zgrajene so
bile nove dvorane za delo in prostori za bivanje.
17

Po uradnih podatkih, ki jih navaja Jezernik (1994, 27) je bilo v obdobju od julija 1949 do leta 1953 na

Golem otoku 11.611 internirancev, med njimi 870 ensk. Vendar naj bi neuradni podatki kazali na precej
vejo tevilko. Do leta 1958 naj bi lo skozi Goli otok vsaj 20. 00 informbirojevcev kot trdi Miodrag
upi v romanu avolji trougao. Po oceni enega od oblastnikov z Golega otoka Anteja Rategorca pa je
bilo takih, ki so bili administrativno kaznovani na Golem otoku 18.000, takih, ki so bili poslani tja na
podlagi sodb civilnih in vojakih sodi pa nadaljnjih 13.000, kar naj bi dalo skupaj 31 do 32 tiso ljudi,
pie Jezernik.

29

Na Sv. Grgurju je od januarja 1959. do konca 1960. leta na Sv. Grgurju ponovno bivalo
157 povratnikov informbirojevcev, se spominja Kosi v svojem delu (2003, 16),
nekateri e tretji. Glede na prievanja tistih, ki so bili na otoku v prejnjih letih, se tudi
Sv. Grgurja ni moglo ve prepoznati. Starih metod muenja ni bilo ve. Dovoljeni so
bili obiski, paketi, pisma, menza, knjige, asopisi in nihe zapornike ni prevzgajal kot
so to poeli v prejnjih letih. Lahko so razmiljali, kakor so eleli.
Zapor oziroma kasneje kazensko-popravni dom na Golem otoku so ukinili leta 1988. ko
je otok zapustil zadnji zapornik (Markovski 1984, 176). Ostanki ambienta, v katerem so
prej iveli politini zaporniki (v letih 1949-1955) so bili ali prekopani, podrti,
demolirani ali pa zravnani z njihovimi grobovi. Danes, kot obiskovalci, ne moremo
dobiti pravega vpogleda v situacijo, ki se je odvijala na Golem otoku v prvih petih letih
njegovega delovanja, saj na otoku prevladujejo ruevine kamnitih zgradb, ki so jih
zgradili kasneje, fotografije iz asa najhujega prestajanja kazni pa niso dostopne
oziroma je vpraanje, e sploh obstajajo.
Bistvena funkcija Golega otoka (kot politine tvorbe op.p Rebernik) in drugih zaporov
in tabori za informbirojevce je bila ustrahovati dravljane in utiati izraanje
nezadovoljstva med njimi. Skrivnostnost, povezana z njegovim obstojem in funkcijo
tedaj nikakor ni bila plod nakljuja, nasprotno, bila je namerno ustvarjena (Jezernik
1994, 27). Preden so jih odpeljali iz stanovanja, so svojcem rekli, da o tem, da so
odpeljali moa, nikomur ne govorijo, tudi e iz slube vpraajo, kje je. Rekli so jim, naj
reejo, da je nekam odpotoval, a da ne vedo kam, morda v svoje rojstno mesto (Kneev
v Jezernik 1994, 28). V enem od anketnih vpraalnikov, ki sem jih pripravila za lastno
analizo golootokega monumenta, je gospod pogreal svojega prijatelja vsaj dve leti. Ko
ga je vpraal, kje je bil, mu je slednji odgovoril, da na Havajih. To je bilo vse (Arhiv
Rebernik, odgovor; anketni list, t. 1).
Tako so oblasti lahko s taknim ravnanjem in postopanjem dosegale predviden in
zanesljiv uinek, trajen uinek, ki v nekaterih primerih traja e danes. Jezernik
preudarja, da je obdajanje koncetracijskih tabori s tanico skrivnosti z namenom
poveati njihov zastraevalni uinek znana in preizkuena represivna metoda (Jezernik
1994, 28-29).
Tako so v tridesetih letih nacionalsocialistine oblasti v Nemiji obdale
koncentracijska taboria s tanico skrivnosti, pomeane z uradno razirjanimi
govoricami o strahotnih razmerjih v njih. Nemko prebivalstvo sicer ni vedelo
30

natanko, kaj se dogaja za icami koncentracijskih tabori, vendar je bil strah,

da se bodo znali tam, oiten, in so tudi vedeli, kaj morajo storiti ali opustiti, da
se tam ne bodo znali (Jezernik 1993, 9).
Ko Jezernik naprej o tem razvija svoje postulate, pravi, da so le jugoslovanske oblasti
pri zagrinjanju Golega otoka kot nekaknega misterija, ki se skriva za lesenimi
palisadami prevzgoje, e dlje od nacistinih; na nekaterih zemljevidih se otoki med
Rabom in Krkom naj ne bi videli oziroma niso oznaeni (po besedah golootoanov), iz
esar lahko razberemo, da predstavniki oblasti niso eleli privabljati radovedneev,
javnosti pa so zamolali, kam so ljudje izginjali.
Interniranci so bili izolirani od sveta, strogo loeni od poteka in dogodkov drubenega
ivljenja. Pobeg je bil skoraj nemogo oziroma precej oteen, medtem ko z zunanjim
svetom stikov niso imeli in jih niti niso mogli vzdrevati. Po besedah Marijana Luznarja
in ostalih intervjuvancev so bili obiski otoka in ostalih politinih zaporov po Jugoslaviji
v asu njihovega sluenja (1951-1956), prepovedani. Zanima me, kaj se je zgodilo v
primeru, da je kakna barka ali ladja priplula preblizu otoka, saj o takih dejanjih
zaenkrat ni podatkov.
Udba je vsekakor znala skrivati dejstva. Teko si predstavljamo, da nihe s strani
javnosti o tem ni vedel ni oziroma e je vedel, da je molal zaradi strahu. Vendar nam
Jezerek lepo pove: Ob takih spoznanjih sem se spomnil Nemcev, ki so govorili po
vojni, da niso vedeli za strahote koncentracijskih tabori. Takrat sem jih imel za
licemerce, danes jim verjamem. Gestapo je znal skrivati in naa Udba se je uila pri
njih (Jezerek 1990, 23). Do leta 1953 niti najbliji sorodniki niso vedeli, kje so bili
zajeti tako imenovani informbirojevci niti kaj se je z njimi dogajalo. Za doseganje
taknega zastraevalnega uinka je bila lokacija taboria pomembna domena za
razmislek s strani jugoslovanskih predstavnikov oblasti.

4.2 Od borbe za svobodo in demokracijo do golega totalitarizma

Prva povojna leta so bila mono prepojena z navduenjem zlasti mladih generacij nad
obnovo in izgradnjo drave. Hkrati pa so bila kmalu zaznamovana tudi z razoaranjem
tistih, ki niso podpirali lanov Komunistine partije. Prav tako so se kmalu po vojni
zaele kazati prve deformacije politinega sistema, proklamiranega v asu druge
31

svetovne vojne. Namesto demokratine irine je politini sistem postregel s suhoparnim

enostrankarstvom pod etiketo socializma, ki je drubeno strukturo, ki je izla in
Narodnoosvobodilne borbe, transformiral v totalitarni monolitni sistem, v katerem so
bila skoraj vsa podroja od kmetijstva do kulture in umetnosti pokrita z dravnim
upravljanjem.
Mnogi lani Partije niso bili zadovoljni s takno povojno politiko in razvojem.
Komunistino znanje, ki so ga v mladosti spoznali preko Partije, se je od povojnega
komunizma mono razlikovalo. Zato so se zaele pojavljati kritike na raun deviacije
socializma od nael, sprejetih v Narodnoosvobodilnem boju. Vendar je vodstvo partije
vsak poskus, da bi se konstruktivno in kritino opozorilo na napake, v kali zatrlo. Toliko
bolj po sporu s Stalinom in resoluciji Informbiroja.
Jugoslovanske oblasti so skuale z represivnimi metodami prepreiti monost,
da bi si Stalin pridobil notranje izhodie za prevrat v Jugoslaviji. Zato je
represija v prvi fazi zadela skoraj vsakogar, ki je podvomil o kritiki informbiroja
ali si jo obotavljal izrei. Pri tem ni bila izvzeta niti opozicija, etudi je izhajala
iz protikomunizma in je upala, da bo s taktino podporo Zahoda prila tudi do
politine pomoi. Postopek je bil silovit in neusmiljen in ni le povzroil tevilnih
lovekih tragedij, temve je postal del sistema, za katerega sta bila znailna
ozraje strahu in hkrati tenja po monolitizmu. Kdor ni bil popolnoma za oblast,
kdor je imel kakrne koli zadrke, je bil proti. In kdor je bil proti, je bil zelo
nevaren (Jezernik 1994, 14).
Vsak poskus, da bi opozorili na odtujevanje od prvotne poti razvoja, vsak manji
kritini razmislek, ki se ni zakljuil v prid politike vodstva, je bil hitro utian ter obsojen
na izdajalsko dejanje tistih, ki so zbrali pogum kritizirati trenutno politiko Partije.
Resolucija Informbiroja je v Jugoslaviji izzvala najprej predvsem zmedenost in
ogorenje saj je malodane do zadnjega trenutka veljalo, da sta Jugoslavija in
Sovjetska zveza v dobrih, celo prijateljskih odnosih, nato pa so morali dravljani
takoreko z danes na jutri sprejeti dejstvo, da od sedaj naprej Sovjetska zveza nastopa
do njih s sovrano gesto.
Taken je bil zaetek veletnega spora, ki je v Jugoslaviji za seboj potegnil hektino
iskanje notranjih sovranikov. Naziv informbirojevec je postal priitek tistim, ki jih je
jugoslovanski politini vrh zaradi strinjanja z resolucijo Informbiroja ali zaradi kritik na
svoj raun tel za notranjega sovranika (Gabri 1993, 163). Javnosti je bilo servirano
32

mnenje o tako imenovanih izdajalcih ljudstva in nekateri e danes menijo, da so bili

informbirojevci zaprti zato, ker so se na sestanku partije zjasnili proti KPJ in podpirali
Resolucijo Informbiroja.
Navodila za takno poostreno budnost naj bi prila s strani samega vrha Partije. Kot
navaja Jezernik, ki se sklicuje na vir Kovaevia in Rastodera, je celo Tito rekel, naj se
zapre vse sumljive, ne glede na nedolnost dejanj (Jezernik 1994, 12).
Osebna svoboda se jim je odvzela na dva naina, razlaga Gabri. Upravno kazen je
izrekla Uprava dravne varnosti s irokimi pooblastili. Posameznika je lahko poslala na
drubeno koristno delo za as do dveh let, s ponavljanjem postopka pa tudi za ve let
(Gabri 1993, 163). Kaznovani niso nikoli zares vedeli, e bodo po odsluenih dveh
letih dejansko izpueni. Kajti kazen je bila raztegljiva, odvisno od tega kako hitro si
popravil svoje mnenje (Hrast 1991, 130-131). Gabri tudi nadaljuje, da so bila drugi
nain podajanja kazni vojaka in civilna sojenja (Gabri 1993, 163). V primeru vojakih
sojenj so sodili ljudem, ki so bili v slubi v Jugoslovanski ljudski armadi, takratni
policiji ali UDB-i18. Prav tako so pod etiketo informbirojevca spadali tudi dravljani
Jugoslavije, ki so preko slube, poroke ali druge druinske oziroma prijateljske vezi bili
povezani z vojako obsojenimi, se spominja Kosi (2003, 26). Bilo je dovolj le
izgovoriti nekoliko kritino intoniranih besed pred nekom, ne glede na to ali je bil to
prijatelj, sestra, ena, oe, sin in e so se lahko besede pretolmaile v irjenje sovrane
propagande (Luznar, osebna izpoved 2009).
Zaradi informbiroja so zapirali tudi nepartijce. Zadoala je e beseda, ki jo je bilo
mogoe nategniti na informbirojevski kalup, trdi Jezernik, tako imenovano sovrano
delovanje pa naj bi tedanja oblast izkoristila za to, da je zaprla vse tiste, ki so kakor
koli kritizirali oblast in njene napake. Z oitnim namenom uniiti vsako nasprotovanje
in vse nasprotnike uradnega stalia do resolucije informbiroja kot tudi vseh tistih, ki v
em niso popolnoma odobravali vladne politike. Nevarno je bilo celo aliti se (Jezernik
1994, 15).
Nikakor ne morem mimo vpraanja, e je potemtakem Resolucija Informbiroja dejansko
pomagala Komunistini Partiji Jugoslavije izvesti istko med misleimi, na kar
18

Med njimi so bili lani KPJ, tudi borci NOB, nosilci partizanske spomenice, narodni heroji, panski

borci, oficirji in generali JA, zvezni in republiki poslanci ter dravne in partijski funkcionarji.

33

namiguje tudi Popovi (1988, 48-49)? Konec koncev je bila Jugoslavija karikirano,
uenec Sovjetske zveze. Od slednje se je, glede na zgodovinsko lojalnost, nauila kako
se obnaati do opozicije in kako sprejemati kritike na raun Partije. eprav se je
Jugoslavija uprla samovolji Sovjetske zveze, je v svojih zaetkih izgnanstva iz
vzhodnega bloka obdrala stalinistine metode upravljanja drave.
Med zaprtimi so bili planski in neplanski informbirojevci, trdi Jezernik (1994,
13). Jugoslovanski predstavniki oblasti naj bi namre predvideli doloeno tevilo
zagovornikov informbiroja po posameznih republikah. Tako naj bi tudi predstavniki
Udbe izvrevali ukaze in aretirali doloeno tevilo komunistov informbirojevcev. e
jih niso ali so jih manj, kot je bilo predvideno, ker je bilo denimo, komunistov v okroju
manj, so poslali na prestajanje kazni planske, to je takne, ki jih je bilo treba za
informbirojevce ele napraviti (Jezernik 1994, 13). Takni pa so bili v mnogih
primerih zgolj rtve osebnih zamer, spletk in podobnih zasebnih manevrov. Ivan Kosi,
danes 87-letni gospod, je doivel takne ovadbe na lastni koi. V asu Resolucije
Informbiroja je deloval kot kontrolor v finannem sektorju 3. Armije v Novem Sadu.
Nekomu na nijem poloaju ni bil ve in je izkoristil njegovo nepazljivost, zato je
slednji opozoril na gronjo socializmu s Kosieve strani. Zavzet s poslovnimi zadevami
Kosi niti ni slutil, da se je okoli njega zaela plesti mrea (Kosi 2008, intervju).
To ni izoliran primer. Tako so mnogi informbirojevci dobili pravni pouk o svojem
novem statusu (petokolonaa, izdajalca, in odpadnika) praviloma e prej, preden se je
kaj zgodilo: okrog njih se je zaelo epetati, ljudje so se jih zaeli izogibati; tisti, ki pa
so ostali v njihovi drubi, pa so postavljali vsiljiva vpraanja (Jezernik 1994, 38). To je
ustvarjalo obutek negotovosti kar nekaj asa. Krog se je zael stiskati okrog
osumljenega in se sklenil s tem, ko so osebo dejansko izloili iz lovekega sveta, kot
pravi Jezernik (1994, 38); to dejstvo potrjuje tudi Marijan Luznar Jeklo, ko brska po
svojih spominih19. Po hitrem postopku je za okolico oseba za doloen as prenehala
obstajati, poslali so jo v preiskovalni zapor, od tod pa na delovie oziroma na
drubeno koristno delo kot se je uradno imenoval Arhipelag Goli.

19

Marijan Luznar-Jeklo, ki je na otoku preivel tiri leta, na intervju ni privolil. Njegova razmiljanja o
Golem otoku sem pridobila po neformalni poti oziroma kot druinski lan. Kljub temu, bom njegove
misli vkljuila v diplomsko delo. V poglavju Literatura bo naveden kot ena izmed referenc.

34

4.3 Vloga preiskovalnih zaporov, sodni sistem in zaetek razloveenja

V tem poglavju in v nadaljevanju diplomskega dela se bosta vekrat sreevala dva tipa
spomina. In sicer tisti, ki je obveljal kot zgodovinsko dejstvo, in individualni spomin
posameznikov, ki so opisali lastna doivljanja poti golgote.
Tako imenovane informbirojevce so obravnavali po kazenskem zakonu ali pa so bili
administrativno kaznovani po temeljnem zakonu o prekrkih, v katerem je bila
najpomembneja doloba tista o izolaciji. To je pomenilo, da so osumljene poslali na
doloeno mesto, kjer naj bi v prihodnje bivali v popolni izolaciji od drube (Jezernik
1994,38-39). Tako so obsojenci odli pravzaprav v neznano, kot se je izrazil Vladimir
Bobinac, ki je na Golem otoku pustil 2 leti in pol svojega ivljenja kot administrativno
kaznovan tudent (Bobinac 2008, intervju).
Preden so prispeli na eno od destinacij Arhipelag Goli, so jih nekaj asa pridrali v
preiskovalnih zaporih, kjer se je sistem prevzgoje iz bande oziroma iz sovranikov
naroda zael. Tako pravi Jezerek: Tam se je zaela moja golgota. Pa ne samo moja.
Po svoji poti jo je morala prehoditi tudi druina, ki je bila preganjana, izpostavljena
hudim pritiskom, ki je dolga leta preivela v negotovosti, kje sem, kako je z menoj in e
se bom e kdaj vrnil k njim (Jezerek 1989, 34). Janez Jezerek Sokol je bil potem, ko
je podpisal nalog za aretacijo na svojem domu, odpeljan na Banjico, v obmoje, kjer so
stali e od prej vojaki zapori, ki so jih med drugo svetovno vojno uporabljali lani
Gestapa (Jezerek 1989, 33-34).
V preiskovalnih zaporih je bil za informbirojevce pripravljen poseben reim.
Samega naloga za prijetje in odpiranje preiskovalnega postopka ponavadi ni bilo,
obstajale so izjeme. O pravici na branilca, obiskih in prejemanju paketov se ni dalo
govoriti. Vsaka vez z zunanjim svetom je bila izkljuena. Vsi postopki od trenutka
prijetja in nadalje so bili skrajno grobi in ponievalni, usmerjeni na unienje lovekove
osebnosti. Cilj preiskovalnega zapora je bil, da se pripornik pouti stisnjen, ustrahovan,
kot zloinec in brez kakrne volje za upor, se spominja Kosi (Kosi 2003, 41-42).
Tako se je zaelo razloveenje. Zunanji izgled so mi iznakazili brez vejih teav.
Kako in kdaj mi bodo pohabili duo, e mi jo bodo, je bilo pa vpraanje (1989, 35),
suvereno razlaga Jezerek v knjigi Arhipelag Goli, moja zadnja komandantska
potovanja.
Kakor so mi vzeli svobodo, sem razmiljal, kakor so me ponievali e dosedaj,
teh nekaj ur, kar sem v zaporu, ko e nisem bil obsojen, niti obtoen, ni bilo v
35

skladu z naeli pravne drave. To mora priti na dan, sem verjel, o tem bodo e
pisali, bodo razpravljali. Bil sem e dovolj lahkoveren, da nisem mogel sprejeti
oitne krivice. Nisem e okusil, kako surova utegne biti oblast nad ljudmi, kadar
je ni ne omejuje, kadar nikomur ni dolna odgovarjati za svoje poetje
(Jezerek 1989, 37).
Vendar je preteklo mnogo let, preden je kaj podobnega plano pokukalo v beli dan.
Medtem pa se je sistem prevzgoje nadaljeval po ustaljenem ritmu.
e v preiskovalnih zaporih je bil repertoar metod prevzgajanja brezmejen. Samo prijetje
je bilo ponievalno. Veina jih navaja, da so se morali slei do golega, sledil je odvzem
civilne obleke ali uniforme v zameno za stare cunje, pogosto prevelike. Poleg glavne
kazni, torej odvzema prostosti, je sledila tudi konsfiskacija imetja in izguba politinih
ter posameznih dravljanjskih pravic. V primeru oficirjev se je tovrstno dejanje
apliciralo na odvzem vojake uniforme in mogokrat tudi ina, obleke, pohitva, vojnih
spominkov. V primeru izgube dravljanjskih pravic pa so predstavniki oblasti li tako
dale, da so odvzeli zaporniku pravico do volitev, pravico do zdruevanja in
udejstvovanja v drubenih organizacijah, pravico do javnega nastopanja, astnega
naziva in odlikovanj. Spodnje hlae in hlae sem dobil brez pasu, traku ali elastike,
moral sem jih drati z rokami, da mi niso zdrsnile na kolena. Na noge sem nataknil
nekaj povedranega, emur so neko rekli morebiti copate, a je e zdavnaj izgubilo
prvotno obliko. In vse je bilo razcapano in umazano in je zaudarjalo. Kdove komu in
emu je sluilo in kdaj (Jezerek 1989, 35). Sreanje z zapornikimi uvaji in
njihovimi pendreki naj bi

bila posebna izkunja. Po prievanju mnogih, ki so

preiskovalni zapor prestali, kot so Kosi, Bobinac, Luznar, Jezerek,... so bile celice v
preiskovalnih zaporih majhne, v dolino najve tri metre, v irino okoli dva.
ez dan naj bi bilo leati na postelji prepovedano. Dovoljeno naj bi bilo stati ali sedeti
na mrzlih tleh, vendar se tukaj med interniranci mnenja razhajajo, saj je bilo
preiskovalnih zaporov po nekdanji Jugoslaviji vsaj nekaj in eprav so si bila
prevzgajanaja na mo podobna je prihajalo do manjih razlik v obravnavaju
internirancev. e sledimo primeru Jezerka, ta pravi: To je bil znak, ob katerem sem se
lahko slekel, odgrnil odejo in se spravil na pograd, ki ez dan e sesti nisem smel nanj,
bog ne daj, da bi legel (Jezernik 1989, 43). Posebno vlogo pri vznemiranju zapornika
so imeli jearji, ki so z vrsto nesmiselnih opravil pripravljali interniranca na rob
ivnega zloma.
36

Jezerek se e spominja:
ef KOS je bil natanen in je potreboval za svoj nagovor dokajno mero
intelektualnega napora. Ko je povedal vse, kar se je bil namenil, me je odpustil
in odpeljali so me nazaj v celico, med tiri zidove, kjer sta bila ob steni dva
pograda drug nad drugim, kjer je stala v kotu kibla, namenjena telesnemu
praznjenju, in je visela s stropa gola arnica, ki je ni bilo mogoe dosei. Po
stenah je bilo videti vse mogoe napise, izreke, elje in ugovore stanovalcev, ki
so pred menoj bivali v celici. Pisave so bile razline, kakor so bili razlini
zaporniki, ki so pustili sled za seboj (Jezerek 1989, 41).
Zael se je poseben zaporniki dril, ki je spravljal zapornike v neugodne poloaje tako
fizino kot psihino. e se niso dobro zavedali, da so priprti kot izdajalci revolucije in
naroda, e so jih obsojali in ikanirali kot slednje.
Sestavni del taknega postopanja z zaporniki naj bi bilo (po spominih internirancev)
tudi stradanje. Hrana, ki je vsaj malo bogata z energijo, predstavlja fizino mo, hkrati
poganja tudi samo razmiljanje in psiholoke procese. V preiskovalnih zaporih in
kasneje na Arhipelgau Goli pa je hrana kot taka postala nedosegljiva stradanje je bil
sestavni del reima, ki je tako fizino kot psiholoko in psihino lomil tedanje politine
zapornike. Sicer pa je v tem asu tudi Jugosalvija utpela mono pomanjkanje hrane.
Nona zaslievanja brez konca, gronje in vulgarna ponievanja, dolgotrajna stoja ob
zidu, udarjanje s pestmi (glava, trebuh, ledvica) so bile vsakodnevni program, ki ni
zaobel nikogar v ujetnitvu (Luznar, osebna izpoved 2009).
Da bi me ubil telesno in duevno, me je pustil major stati v kotu skoraj do jutra.
Poklical je straarja, da me je odvedel nazaj v celico, le malo pred tem, ko je
bilo treba spet vstati. Pustili so mi toliko asa, da sem se slekel in legel, potem se
je oglasila budnica in straar je priel takoj gledat, e sem e pokonci. Zaela se
je divja jaga, kakor jo je zahteval hini red. Ves as se je neznansko mudilo,
kakor bi bili morali na pot, za vsako opravilo je bilo odmerjeno premalo asa.
Najprej je bilo treba postlati pograd. Potem sem moral pograbiti kiblo, tei na
stranie, jo tam izprazniti in pomiti, mimogrede opraviti potrebo. Tega
zadnjega seveda nisem utegnil (Jezerek 1989, 44).
V zaporu so zapornikom odrekali marsikatero pravico, taknega ravnanja niso mogli
prijaviti nikomur, ostali so sami v drilu nerazumljivega hitenja, ponievanja in nonega
zaslievanja, v katerih naj bi priznali svoja sovrana delovanja.
37

Po doloenem asu v taknih prostorih naj bi mnogi zaporniki doumeli, da preiskovalci

z zaslievanjem ne iejo resnice in da bodo obsojeni ne glede na to ali so nedolni ali
ne oziroma so delovali proti dravi ali ne. Izpostavljeni vsakodnevni torturi s strani
preiskovalcev, jearjev in ostalih, ki so delovali v maineriji prevzgoje in popolnoma
brez pravic, so mnogi prili do zakljuka, da obramba nima smisla (Luznar, osebna
izpoved 2009). Doumeli so, da je oitno pred preiskovalcem bolje odigrati bivega
grenika, ki bo z preiskovalevo pomojo konno dojel svoje zablode in ki jih bodo v
prihodnje odsluili v enem izmed zaporov ali tabori za politine zapornike. Na tak
nain, z neumornim preizkuanjem ljudi in z metodami ustrahovanja so preiskovalci
poasi a vztrajno dobili gradivo in s tem zakljuili primer. Za tiste, ki takne usode
nikakor niso hoteli sprejeti in so vztrajali pri svoji nedolnosti so obstajale mnogo bolj
dodelane metode od zlivanj vode skozi nos, do igre z reflektorji (Beograjska Borba, v
Kosi 2003, 45). Po vsej verjetnosti takni zgledi ohromijo marsikoga, ki bi kril
nenapisane zapovedi priznanja, saj je zapoved lahko uinkovita le tako dolgo, dokler jo
tisti, na katere se obraa, upotevajo. Zapovedi nasprotno ravnanje pa se lahko omeji
le, e je le-ta podprta z dovolj monimi sredstvi prisile. Kaznovanje krilca uinkuje
tudi na druge pripadnike drube: kdor bo e v prihodnje kril doloeno zapoved, bo
kaznovan (Jezernik 1979, 258). Tako so mnogi med obsojenimi pod pritiskom priznali,
da so bil recimo agenti Gestapa, OVRE, NKVD-ja in podobno.
Pogovor s efom KOS mi je razkril, kaken je razlog in namen preiskave, ki so jo
zaeli proti meni. Obdolen sem bil sovranega delovanja proti ljudstvu in
partiji, ki ga niso imeli namen dokazovati. Moja dolnost je bila najti dokaze, da
to ni res. To je bila na glavo obrnjena pravica, nasprotje pravnega reda, posmeh
demokraciji. e so videli moje sovrano delovanje v tem da, nisem verjel v
nezmotljivost partijskega vodstva, se mi ni dobro pisalo, ker sem vekrat
podvomil. V marsikaj (Jezerek 1989, 47).
Vsa sojenja naj bi potekala tajno in brez prisotnosti javnosti. Sodne razprave so bile
poglavje zase. Sojenje- tako v Jugoslaviji kot v dravah realnega socializma - je bilo
zaprto, brez pristopa javnosti (Jezernik 1994, 19). To je pomenilo, da jih niso objavljali
v tisku, zatorej druine prizadetih niso imele prilonosti izvedeti kaj se pravzaprav
dogaja. Kosi se spominja, da je bil e sam dokazni postopek praviloma pomanjkljiv, v
veini primerov pa dokazi sploh niso stopili v veljavo oziroma niso bili izstavljeni
(Kosi 2008, intervju).

38

Sodni sistem je bil pod vplivom boljevike pravne teorije, kakrno je prevzela
partija takoj po vojni in jo vsilila pravosodnim institucijam. Takemu sodstvu se
je reklo napredno, neobremenjeno z meanskimi predsodki, njegova znailnost
pa je bila revolucionarnost. To je pomenilo, da je bil kriv, kogar je obtoila
Partija ali Udba, ki je predstavljala diktaturo proletariata, in da je odloalo o
viini kazni partijsko vodstvo, sodie jo je samo izreklo. V preiskovalnem
postopku so zahtevali od njih, naj pripovedujejo, s kom so sovrano delovali in
kako (Jezernik 1994, 19).
Kaj so upotevali za sovrano delovanje, si veina prijetih in obtoenih ni znala
razlagati. Ali pa so prepustili policiji, da je odbrala iz njihove pripovedi sovrane
besede, ki so jih kdaj govorili, in misli, ki jih nikomur niso zaupali. To je bil tudi cilj:
iztrgati priprtemu zadnjo skrito misel in jo obrniti proti njemu in drugim v kodo. Ker je
bilo celo misliti kaznivo, e se je razmiljanje razhajalo z uradno doloeno linijo
(Jezernik 1994, 19).
Tako je postal najmoneji in v primeru nedolnosti tudi edini trdni dokaz zoper
informbirojevca njegovo lastno priznanje, ki so ga poprej dolge noi in dni iztiskali iz
njega preiskovalci in ostala garnitura v preiskovalnem zaporu.
Iskanju dokazov je sledila sodna obravnava, ki je potekala po doloenih v naprej
pripravljenih pravilih. Po navadi je sodie samo doloilo zagovornika po uradni
dolnosti20. Ta je bil pripadnik vojske, katerega je obtoeni videl prvi in zadnji na
sojenju. Obtonica je bila izreena kar na sojenju in takoj zatem po navadi tudi odvzeta,
se spominja Marijan Luznar (osebna izpoved 2009).
Saj smo bili obsojeni, ne da bi bila naa krivda dokazana. Velikokrat je bila utemeljena
z domnevo, kaj bi se lahko zgodilo, e bi se uresniile namere, ki so nam jih oitali, a
nikoli dokazali. S takimi domnevami so tudi opravievali peklenski nart politine
prevzgoje, ki ga je zasnovalo najvije politino vodstvo21 (Jezerek 1989,178).

20

Sodniki so morali soditi , kot jim je bilo naroeno s strani KOS-a ali UDBE. Postopek pritobe je bil

bolj teoretien kot praktien.

21

Vendar kot pripoveduje Jezernik, se opisano postopanje z osumljenci ni ravnalo samo po navodilih

politinega vrha, temve je bilo v skladu s tradicionalnim pojmovanjem pravinosti v nekaterih delih
Jugoslavije. Raje naj se unii dva nedolna, kot da krivec pobegne. Z drugimi besedami: raje so na Goli

39

Vse do sedaj navedeno kae na to, da je bila sprememba zakona zgolj formalne narave.
Cilj spremembe je bil, da se im bolj zakrije krenje lovekovih pravic, ne da se jih
zaiti. Da bi drava bila pravne narave ni dovolj zgolj imeti zakone, temve jih je treba
oblikovati tako, da poivajo na morali in pravicah posameznikov, da lahko svobodno
izraajo svoje miljenje, ne da bi se pri tem bali samovolje tistega na oblasti. Namesto
tega so bili kaznjenci, ki so akali na sojenje v preiskovalnem zaporu, deleni precej
surovega reima (Tasi 1988, 5-30).
Preiskovalci naj bi po svoji oceni in razpoloenju tepli zapornike in jih neomejeno
maltretirali, brez kakrne koli odgovornosti vijim silam. Vsak poskus, da bi se
dokazalo, da lovek ni kriv bremenitve,se je stopnjevalo v e bolj kruto torturo in
obravnavanje. Cilj preiskovalca torej ni bil, da se dokoplje do resnice, temve da
proizvede e enega informbirojevca. Da bi zadovoljil svoje nadrejene oziroma da ne bi
bil neuspeen v oeh kolegov, in sumljiv, da iti informbirojevce, je moral zbrati
gradivo za sestavljanje obtonice in dokazati da je ujeti deloval sovrano proti Partiji
in narodu. Ker so v veini primerov preiskovalci imeli pred seboj ljudi, ki se niso
poutili krive, niso izbirali sredstev do cilja, ki je bil priznanje, da so krivi izdaje naroda
in delovanja proti Partiji. Tako so vsako malenkost in besedo, ki jo je ujeti izmuen
povedal, lahko obrnili sebi v prid kot dokaz za sovrano delovanje (Bobinac 2008,
intervju).
Postopek administrativnega kaznovanja v preiskovalnem zaporu naj bi bil kraji in bolj
enostaven e zgolj zaradi tega, ker ni bilo potrebe po zbiranju gradiva za obtonico.
Tako navaja Kosi, ki opie tudi primer Eve Grli, lani preminule novinarke in
pisateljice ter ene znanega korulanskega filozofa Danka Grlia. Ta je na partijskem
sestanku javno obtoil Resolucijo, vendar je kasneje v drubi izjavil, da se sicer res ne
strinja z nobeno toko, ki jo navaja Resolucija, strinja se le o tem, da v Jugoslaviji
primanjkuje demokratinosti. Tako je po hitrem postopku pristal na Golem otoku. Evo
Grli so najprej odpustili iz slube, nato vrgli iz stanovanja in to zato, ker se od moa ni
hotela loiti. V asu, ko se je mo e vrnil z Otoka, je na vrsto za pripor in preiskovanje
otok poslali 10 nedolnih, kot da se jim en informbirojevec izmuzne. V taknem ozraju so sami prisilni
ukrepi oziroma njihova neusmiljenost stalno ustvarjali nove prestopnike. (Jezernik 1994)

40

prila sama. Po nekaj dneh je prila na vrsto za preiskavo, kjer so jo vpraali, zakaj
zamuja v slubo. Odgovorila naj bi, da zaradi sina, ki ga je pelje v vrtec. To naj bi bilo
dovolj za obtobo. Kosi meni, da njen primer22 in mnogi drugi podobni nakazujejo na
lahkotnost in povrnost reevanja primerov administrativnega kaznovanja in zapeatenja
usod ljudi s strani predstavnikov oblasti in Udbe (Kosi 2003, 41-42).
4.4 Pot na letovie in nastanitev
Administrativno kaznjeni so bili tako relativno hitro in po skrajani proceduri
pripravljeni na odhod v enega izmed tabori za politino prevzgojo. Za ostale, ki so
padli pod okrilje kazenskega zakonika je veljalo, da morajo preveiti e sodni
postopek. Po preiskovalni mrzlici so jih premestili v skupne sobe (tako se spominjajo
Kosi, Bobinac, Jezerek, Luznar), kjer so lahko podnevi vsaj sedeli na posteljah ali na
tleh, predvsem zanimivo je bilo, da so sedaj v skupnih sobah med seboj lahko govorili
in si izmenjali nekaj izkuenj, v roke pa so dobili tudi po en izvod asopisa, vendar
previdnost med njimi ni bila odve. V prvem delu tako imenovane monodrame z
naslovom preiskovalni zapor niso ve vedeli komu zaupati in kdo bi jih lahko izdal ob
neprevidni besedi. Na sojenje se obiajno ni dolgo akalo, bila pa je to predstava brez
publike, kot smo videli v prejnjem podpoglavju.
Z zbirnega mesta se je odpotovalo ponoi. Internirance so na otoke obiajno poiljali
preko zapora na Reki. Od tam so jih v manjih skupinah (30 do 50) ponoi prepeljali s
tovornjaki do pristania Bakar, kjer so akale posebne ladje, najpogosteje ladje Punat
(Jezernik 1994, 32).
S policijskim oziroma intervencijskim vozilom so jih zvezane z verigo po dva skupaj
prepeljali na elezniko postajo, od koder so jih natovorili v vagone, v katerih ni bilo
klopi za sedenje, doakala jih je zgolj kibla, ki je postala kar stalni spremljevalec.
Najbolj zastraujoe pri tem je bilo to, da veina ni znala uganiti kam jih peljejo.
Nekateri so ugibali, da na streljanje. Potovanje z vlakom se je zakljuilo v Bakru, na
hrvaki obali. Tam smo bili ob surovem ravnanju premeeni na ladjo Punat, mi
razlaga Vladimir Bobinac, ki mi tudi pokae sliko Punata (Bobinac 2008, intervju).
Zatohlost, prestraeni ljudje vseh starosti, gnea, stanje brez vode in nepoznavanje
blinje prihodnosti so naredili svoje. Marsikdo naj bi celo pomislil, da jih nameravajo

22

Ve o primeru Eve Grli : Kosi 2003, 42-43 in Eva Grli (1997): Sjeanja, Durieux, str: 187-188,
Zagreb

41

skupaj z ladjo potopiti in tako za njimi ne bi ostala nobena sled (Hofman 1984, 133).
Takole se spominja eden izmed tedanjih zapornikov: Po nekem asu nekdo pravi, da
potujemo v smeri morja. Vsi vemo, da v asu bive Jugoslavije ni bilo kaznilnic. Spet
negotovost in strah. Pridemo v Bakar. Zdanilo se je. Spet psovke in udarci. Postrojimo
se po dva in dva ter krenemo proti pristaniu. Zagledali smo veliko ladjo. Kasneje sem
slial, da je to po zlu znani Punat... e danes se ivo spominjam vsakega detajla
(Vukadinovi v Kosi 2003, 52).
Tudi ravnanje z enskami, ki so potovale loeno na destinacijo, kjer bodo opravljale
drubeno koristna dela, naj ne bi bilo ni manj surovo. Eva Grli se spominja svojega
prihoda na otok takole: e v prvem koraku po kopnem nas je nekdo grobo prijel in z
udarci ter tekimi besedami, da smo frika banda pospremil do podnoja pristania.
Tukaj sem z obeh strani poti, ki je vodila med barakami, zagledala mnoico strail.
Suhljate enske, razmrenih las, pretegnjenih obrazov od dretja, mnoge od njih brez zob
in prekmalu osivele so histerino krilile z rokami ... (Grli 1997 v Kosi 2003, 55).
enske, ki jih opisuje Grli naj bi v palirju postrojene pele oziroma skandirale: Tko sa
nama nije, bolje da ga nije. Nato so sledile parole, ko je nek monjeji glas zavpil: Za
koga? in je zbor trumno odgovoril Za Tita! Za partiju! Svi! Svi! Svi!, opisuje biva
zapornica.
Vse to je bilo zastraujoe. Kot sem rekla, iz ladje so nas potegnili in vrgli v ta
drei se mimohod. Mlin udarjajoih rok nas je zajel in udarjal po nas kamor je
padlo. Tepli so nas, udarjali s pestmi z obema rokama, brcali z nogami, najprej
z eno, nato z drugo. To je bilo takno veliko preseneenje, da nihe med nami ni
uspel dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Tako smo bile s tepeem in vikom
potisnjene skozi dvored, skakale smo in bile smo kot kakne nogometne oge, vse
dokler nismo onemogle, na koncu, na tla, popadale kot vree peska (Grli v
Kosi 2003, 55-56).
Transportiranje se je zakljuilo z destinacijami po jadranskih otokih Sveti Grgur ali
Goli otok, kjer so morali kot novinci, e preden so dodobra zadihali morski zrak,
prestati nov zalogaj prevzgojnega sistema. In sicer govorim o zloglasnem stroju,
toplemu zajcu, palirju... Vendar se bom k temu vzgojnemu prijemu golootokega
reima vrnila malce kasneje, kjer bom zajela e ostale vzgojne tretmaje in prijeme s
poudarkom na psiholokih vzvodih in posledicah ter moralnih dilemah posameznika.

42

Vsi obsojenci, ki so prispeli na Goli otok in Sveti Grgur do Stalinove smrti leta 1953 in
e malo po tem, so bili deleni podobnega sprejema in bivanja (Luznar, osebna izpoved
2009).
Politini zaporniki in zapornice so e v tem stadiju, ko e niso praktino zaeli
odsluevati kazen za tako imenovano izdajo ljudstva in Tita, obutili delek tistega, kar
jih aka v prihodnje.
Slika 4.1: Goli otok pogled na Veliko ico z Velike drage 2008

loveke vrednote, vrline in temelji, na katerih naj bi poivala civilizacija, so bili na

Arhipelagu Goli obrnjeni na glavo in v popolnosti izmalieni. Popolnoma brezpravni in
izolirani od javnosti so po vsej verjetnosti mnogi med njimi globoko v sebi vedeli ali
utili, da bodo preiveli le, e bodo sprejeli kaotino igro obrnjene socializacije in s
tem pustili na otoku del svoje osebnosti. Kljub temu so v asu, ko je obstajal na
Arhipelagu Goli sistem prevzgoje in njegove robustne metode, po Jugoslaviji kroile
besede kot so humanizem, loveko dostojanstvo, socialistina demokracija, svoboda in
podobno. Za bolj nazoren prikaz ironije naj navedem, da se je Goli otok za politine
zapornike dogajal v asu, ko so mnogi v Jugoslaviji obsojali biva monarhistina in
Stalinova sibirska taboria ter nacifaistine zloine (Kosi 2008, intervju). S svojimi
soborci so pravzaprav ravnali podobno, e ne celo na enak nain ali huje.

43

Zato tudi Boidar Jezernik navede tale stavek:

Goli otok potemtakem ni bil idealen prostor za delovie zaradi marmorja ali
zaradi varnostnih razlogov, temve je bil to predvsem zaradi topopsiholokih
razlogov. Politinih nasprotnikov tedanje jugoslovanske oblasti sicer niso
fizino

unievale, toda z vso neprizanesljivostjo so njih in tiste, ki so jih

zapustili na svobodi, hoteli prepriati, da so popolnoma izloeni iz loveke

drube. Tako reko ivi mrlii (Jezernik 1994, 34).

4.5 Sistem Golega otoka

V tem poglavju se bom osredotoila na sistem Golega otoka, natanneje na strukturo, ki
je poganjala mlin golootokega reima, vse dokler se ni zael vrteti sam od sebe.
Skuala bom ponazoriti sistem politine prevzgoje. Tako se bom sprehodila po upravi
taboria, po notranjosti ice, kjer je vladala nekakna zapornika samouprava s
sobnim stareino na elu. Dotaknila se bom problema nezaupljivosti, suma in
(ne)kolektivnega delovanja med interniranci ter molka kot botrujoega pri mistificiranju
Golega otoka.
e torej nadaljujem s tem, kako so po transportu in sprejemu doivljali interniranci
svoje drubeno koristno delo na obmoju, ki je bilo dodobra izolirano od javnosti, naj
navedem zopet Jezerka, ki je s svojim nainom stvarnega pisanja predstavil vso
taborino hierarhijo, kalvarijo obsojencev in njihovih svojcev doma. Ko beremo
njegovo delo, dobimo vtis, da Jezerek razmilja in podoivlja svojo golgoto zelo
trezno, racionalno, a hkrati nas pretrese, saj njegovo prievanje sporoa, da dilema tistih
let, torej Tito ali Stalin, nikakor ni bila preprosta in enoznano reljiva. Pa pojdimo lepo
po vrsti.
Pozneje, ko sem se razgledoval, sem ugotovil, da je bil stroj postavljen od pristania
do ice, ograjenega prostora v dolini otoka, da smo morali tei od barake najprej v hrib,
potem pa navzdol. S tekom skozi palir, s tekom za ivljenje, se je konalo prvo od
mojih poslednjih komandantskih potovanj (Jezerek 1989, 94), pripoveduje Janez
Jezerek o svoji izkunji, ki jo je doivel na Svetem Grgurju.
Odvzem svobode je za informbirojevce pomenil padec na samo dno drube, ostali so
brez vseh lovekovih pravic, celo brez pravice do osebnega imena. Uradno jih nihe ni

44

omenjal kot informbirojevce ali informbirojevke, temve le kot izdajalce in sovranike,

ki so se prislinili v Partijo; bili so banda, ki jo je treba brez vsakega lovekega obzira
in zakona enostavno zatreti; ji vzeti duo, ki so jo prodali Stalinu in Rusom (Jezernik
1994, 54).
Po prvem oku, ki so ga zaporniki doiveli s tekom skozi palir je sledilo spoznanje, da
bodo na Golem otoku v asu

prestajanja kazni podvreni stalnim sumienjem in

preiskovanju, e bolj surovimi in dolgotrajnim od tistih, ki so jih preiveli v

preiskovalnem zaporu; da bodo v tem primeru neposredni izvritelji prav njihovi kolegi,
sotrpini. To je bila posebnost Golega otoka in drugih manjih satelitskih koncetracijskih
tabori za informbirojevce. Kosi trdi, da sta jugoslovanska oblast in UDBA v tem
primeru celo presegli svoje stalinistine vzore. Kot pravi sam:
V loveki zgodovini je bilo raznovrstnih primerov surovosti in zloinov, a nihe
poprej ni uspel oblikovati zaporniki sistem v katerem so, po izreeni obsodbi,
veletno prestajanje kazni spremenili v permanentni preiskovalni zapor, sami
zaporniki pa so se po direktivah preiskovalcev, izmenino fizino in moralno
unievali eden drugega, skupaj z medsebojnim podtikanjem in hvalospevami
svojim tiranom (Kosi 2003, 63).
Vsaki prilek je moral stopiti pred kolektiv barake, v katero je bil dodeljen in izpovedati
svoj stav oziroma stalie. To je pomenilo, da pred vsemi javno pove vse o svojem
ivljenju do detajlov, o svoji druini, prijateljih, seveda s posebnim poudarkom na svoje
sovrano delovanje in morebiti delovanje ostalih znancev.
Slika 4.2: Legenda Golega otoka

Vir: Goli otok

45

4.5.1 Uprava taboria

Interniranci, ki so prispeli na arhipelag, so bili v tekem poloaju. Prisiljeni so bili
delati, se udeleevati politinih ur23, hkrati so se morali hitro priuiti nenapisanih pravil,
ki so sestavljala vsakodnevni ritem taboria; saj so bili postavljeni v okolje, kjer je bil
lovek loveku volk, kot se je davno tega izrazil Hobbes, ali bolje, znali so se v okolju,
kjer je postal lovek loveku-lovek.
Taborie naj bi upravljal in vodil upravnik taboria in njegov namestnik. Obaje na to
mesto postavila drava. Poleg njiju so bili na otoku tudi preiskovalci, ki so nadzorovali
in obvladovali eno skupino zapornikov. Ti so tudi imeli najve kontakta s samimi
taboriniki. Tako upravnik kot preiskovalci so bili visoki oficirji Udbe, ki so svojo
lojalnost dravi in partiji izkazovali prav s tem, da so bili nadzorniki prevzgojnega
sistema na otokih. S te stopnike so se lahko nato povzpeli tudi vije in prevzemali
razne politine in ostale pomembne poloaje.
Za varnost v taboriu naj bi skrbela policija in straarji. Vsi nateti, uprava taboria,
preiskovalci, policija in tako imenovana varnostna sluba so bili locirani izven ice, z
drugimi besedami, izven prostora, kjer so se gibali zaporniki. V samo ico so zahajali
redko, razen vsaj dveh nadzornikov ali policajev, ki sta pretevala ljudi. Okoli ice so
bili postavljeni bunkerji, od katerih so danes ostale le razvaline (slika 3 spodaj prikazuje
strani stolp; fotografija ni bila posneta v asu najhujega prestajanja kazni). V njih so
straili pripadniki uprave ali straarji. Drugi sistem bunkerjev se je nahajal na drugi
strani otoka, koristil je v primeru poskusov pobega ali v primeru nezaeljenega
priblievanja otoku (Luznar, osebna izpoved 2009).

23

Obirneje o politinih urah in posameznih revidiranjih razlaga Dimitrij ilevski v delu Otok brez
milosti (1995) na straneh 64 do 70.

46

Slika 4.3: Pogled na taborie s stolpa

Vir: Tasi (1988, 30).

4.5.2 Zapornika samouprava

V splonem je bila organizacija celotnega ivljenja in dela zapornikov predvidoma
prepuena njim samim. Taborini oblastniki naj bi dobili nalogo, da zapornike sicer
prevzgojijo, pri tem naj bi se sami izogibali prisile in nasilja nad njimi. Izoblikovala
se je tako imenovana zapornika samouprava, ki je bila jugoslovanska posebnost v
politinem zapornikem sistemu. Zakaj je temu tako, bomo videli v priujoem
podpoglavju.
Dejansko naj bi bilo tako, da so se interniranci prevzgajali sami med seboj, in sicer s
ikaniranjem, ponievanjem, tepeem in nadvlado moi. eprav so bili interniranci v
odnosu do predstavnikov oblasti na Golem otoku enaki, je bila skupnost znotraj ice
precej razslojena (Jezernik 1994, 53).
Poglavitna naloga taborinih oblasti je bila torej prepriati internirance, da so
na napani poti, da njihovo poetje ni prispevek k internacionalizmu in da so
izdajalci. Da morajo pokazati, da so iskreno revidirali svoje stalie in se
popravili, e hoejo priti spet na svobodo; to pa lahko storijo z neusmiljenim
bojem proti sovraniku. Ob prihodu na delovie je predstavnik taborine
47

uprave v prilonostnem nagovoru ponovno povedal, da so izdali Partijo in

ljudstvo in da od tod nihe ni odel kot heroj! Kdor ne bo revidiral, pa zanj
sploh ne bo svobode, temve bo na deloviu pustil kosti (Jezernik 1994, 68).
Na vrhu te samoupravne hierarhine strukture znotraj ice je bil tako imenovani
komandant Centra24 in e nekaj njegovih pomonikov. Vsak paviljon ali baraka je imela
svojega predstojnika, svojega sobnega stareino, njegovega namestnika in sobnega
vodnika. Center samouprave je bil Golem otoku ustanovljen leta 1949, in sicer s
prihodom Jova Kapiia, pomonika Aleksandra Rankovia. Sestavljali so ga samo
kaznjenci: komandant delovia, kulturno-prosvetni referent in vodja del. Po barakah
so bili sobni stareine in njihovi namestniki, vodje del in aktivisti. Naloga centra je bila
organizirati ivljenje v doloenem taboriu. Sobni stareine so dobivali ukaze od
centra, center od uprave (Jezernik 1994, 74). Interniranci, po besedah Jezernika, niso
smeli iti na upravo, dokler se niso javili na centru; slednji je bil podrejen upravi, ki je
prek njega izvrevala uvajanje zapornikov, saj naj se uprava ne bi neposredno
vmeavala v prevzgojo obsojencev. Formalno je ukazoval sobni stareina.
Preiskovalci, eprav glavni, so bili povsem v ozadju. Tako so se taboriniki sami
upravljali, medtem ko je bila prava uprava na robu taboria in se ni izpostavljala
(Jezernik 1994, 74).
V grobem so se zaporniki na Golem otoku, ki je desetletja predstavljal misterij vejemu
delu javnosti (oi 2008) in njegovih satelitih delili na revidirance, to je tiste, ki so
(e) s pomojo metod prevzgoje revidirali svoj sovrani odnos in na bando, torej
tiste, ki tega e niso storili. e si pogledamo podrobneje, so torej obstajale vsaj tiri
stopnje zapornikega statusa. Takole se jih spominja Jezerek:
Goni mi je zaupal, da si je sistem prevzgoje na otoku zamislila Udba, in mi
razloil kako poteka. Vsak logora je bil ob prihodu na otok banda. Ko se je
vkljuil v proces prevzgoje, je lahko dosegel tiri stopnje, kar je bilo odvisno
predvsem od njegove prizadevnosti, od pripravljenosti da revidira. Najprej je bil
bojkotirani, potem odloeni, konno je lahko postal lan kolektiva, in nazadnje,
ko je dosegel popolno stopnjo, e aktivist. Nazadnje me je prosil, naj nikomur ne
24

Center nekakno notranje vodstvo delovia, ki so ga sestavljali kaznjenci. lani so bili tisti, ki jim je

policija zaupala. Oziroma ki jih je poprej e zlomila na enak nain, kot so zdaj oni lomili druge.

48

izdam, kaj mi je govoril, kar sem mu seveda obljubil. Sem se pa spraeval

kasneje, zakaj mi je vse to pripovedoval. e bi se razvedelo za njegovo
zaupljivost z novo bando, bi imelo to zanj hude posledice. Saj ni mogel vedeti, e
ga ne bom izdal. V elji, da bi se uveljavili, da bi si olajali poloaj, so bili
nekateri zmoni e bolj nizkotnih dejanj (Jezerek 1989, 102).
Podobne poskuse samouprave jetnikov naj bi izvajali e v 19. stoletju v kaznilnicah
Sing Sing ali v Portshmouthu, kot navaja Hibbert (1965, 180) v knjigi Zgodovina
zloinstva in kazni. Na kaznjenca naj bi vplivala njegova socialna okolica in kot sam
pravi: Sleherni lovek iz spodobne hie se je zgrozil ob odkritju, da se ljudje lahko
tako poivinijo. Povprenega loveka vedenje oziroma zgled ljudi, ki ga obdajajo, pa
neubranljivo vlee za seboj, saj se ne more otresti njihove drube (Hibbert 1965, 180181).
Podobno trdi tudi Nastran Uletova v knjigi Temelji socialne psihologije, kjer obravnava
konformizem: Konformizem pomeni posameznikovo popuanje eksplicitnim ali
implicitnim socialnim pritiskom nanj, ko ima namre svoja lastna stalia, mnenja,
orientacije, a se jim odpove. Konformizem je torej vedno posledica nekega bolj ali manj
zavestnega notranjega konflikta in pomeni odpoved lastnemu mnenju pod vplivom
razlinih socialnih pritiskov (Nastran Ule 2000, 338). Tukaj taknih pritiskov ni bilo
malo, saj se moramo zavedati, da so bili tako imenovani informbirojevci ljudje, ki jih
oblast ni ve upotevala za komuniste. Bili so izdajalci in najhuji sovraniki drave,
torej Partije.
Pomembna toka zapornike samouprave je bila torej v tem, da si tisti, ki so bili na
oblasti, niso mazali rok. Namesto predstavnikov oblasti so za njih preiskovali tisti
zaporniki, ki so revidirali, ki so se eleli na vse pretege vrniti k Partiji ali pa sebi
skrajati muke. Tega so se taborini oblastniki zavedali. Prevzgoja, ki je temeljila na
medsebojnem pretepanju, muenju in unievanju, je zagotovila, da so bili brez truda
oblasti prav sami nenehno kaznovani in moralno poniani. Vsak je vsakogar
pijoniral, kot se je izrazil Luznar (Marijan Luznar, osebna izpoved 2009), vsak
vsakomur podtikal, vsi so bili stalno sumljivi, vsak je s seboj nosil svojo senco. To je
bilo samoupravljanje, ideoloki dril.
Jezernik pravi, da je uprava delovia dajala smernice, kako se morajo zaporniki, ki
elijo na svobodo, vesti do sotrpinov (Jezernik 1994, 74). Tono so vedeli, na koga se
je treba spraviti. Brez tega namiga uprave se ni zgodilo ni, nobeno muenje; uprava je
49

spremenila revidirce v svoje podaljane roke. Taborini oblastniki so bili fizino

oddaljeni, pa so vendar vse videli.
Jezernik nadaljuje, da od zunaj te globine ni bilo mo zaznati, saj noben udbovec ni
mogel videti, kar je lahko videl sojetnik. Taborini oblastniki so le skrbeli, da ni ni
bilo prepueno nakljuju. Sobni stareine so vsak dan odhajali k preiskovalcem po
intrukcije: tako po naelne kot po najbolj konkretne, ki so se tikale doloenih
posameznikov (Jezernik 1994, 74). Miliniki in milinice so tako postali nepotrebni in
odve, nadzor pa skoraj popoln. S pomojo sobnih starein so zaslievalci skrbeli za
to, da so se zaporniki med seboj tepli, ovajali, kaznovali drug drugega. Zaslievalec je
na koncu veljal celo za reitelja, ko je za koga ugotovil, da je na pravi poti in mu
omogoil viji zaporniki poloaj (Jezernik 1994, 75).
Tudi slednjega so si morali jetniki zasluiti, zopet dokazovati Upravi, da so na pravi
poti in to z zanievanjem ostalih. lo je za predrugaenje zavesti, e se lahko tako
izrazim. Ko je nekdo enkrat revidiral svoje stalie, se je moral tudi dokazati, kar je
pomenilo na primer, dretje na bojkotiranega, ki je zjutraj nosil kiblo na izpiranje
(Luznar, osebna izpoved 2009).
Nikakor mi ob teh dejstvih samoupravnega stila zapornikega ivljenja ne uide misel na
besedno zvezo: do it yourself sistem, kjer so brikola torture pod taktirko oblasti na
otoku, kreirali zaporniki sami. Kosi pie, da je veina tedanjih predstavnikov oblasti na
podrojih prestajanja kazni kasneje (ko se je zaelo o Golem otoku govoriti v medijih)
trdila, da so se jetniki med seboj tepli in vzpostavljali red med seboj, kamor se uprava
zaporov ni vmeavala (Kosi 2003, 117). Vendar to ni povsem res. Kljub videzu,
taborini sistem ni bil nikoli prepuen samoupravi v tem smislu, da bi interniranci
smeli med seboj urejati ivljenje v taboriih po svoji volji. To bi pomenilo, da imajo
doloene pravice, ki pa jih takrat niso imeli. Kot sem e prej opisala, je za vsem tem
zverinstvom, ki so ga pripisovali jetnikom, stala ravno Uprava oziroma predstavniki
oblasti na splono. Popolna odvisnost in povezanost taborine samouprave od oblasti
je razvidna tudi iz dejstva, da je bilo njeno delovanje vedno usklajeno z narti in interesi
organizatorjev sistema delovi. Ostrina in strogost taborinega reda je bila vedno in
povsod povsem odvisna od tistih, ki so v ozadju vlekli nitke. Dokler jim je ustrezalo,
je bilo nasilja in trpinenja ve, ko jim to ni ve ustrezalo, so uveljavili spremembo
(Jezernik 1994, 76).

50

4.5.3 Nezaupljivost/sum in nezmonost upora

Zakaj se nihe taknemu sistemu in muenju ni uprl, je bilo moje prvo vpraanje, ko
sem izvedela od Marijana Luznarja, da je tudi sam kot kazensko obsojen major tiri leta
preivel med temi informbirojevci in prelagal kamen s toke A na toko B.25
To enostavno ni bilo mono. Kje se bo uprl, im si se uprl, je bilo e huje, takni
so leteli v bojkot. O neki skupni akciji pa med nami ni bilo govora, saj smo med seboj
malo govorili, v veini primerov smo drug na drugega gledali z veliko mero pazljivosti,
saj nas je ravno ta Goli otok nauil, naj ne zaupamo nikomur (Luznar, osebna izpoved
2009).
Vzroki za nezaupanje so se vrstili. Samouprava v primeru Golega otoka je uinkovala
precej destruktivno, saj je popolnoma ohromila politino mo jetnikov in razbila vsako
jedro odpora, e preden se je oblikovalo (Markovi 1987, 283). S tem se strinjajo tudi
Jezernik, Jezerek, Kosi in Bobinac ter ostali. Poleg dejstva, da je bila hrana slaba in da
so veino asa fizino delali, so jih izmuila tudi bolezenska stanja kot posledica slabe
prehrane in nehigienskih pogojev. K nezmonosti upora so prispevali tudi psihini
napori in pritiski in neskladnost ter vse veja nezaupljivost, nesolidarnost. Sama menim,
da je bila ta pasivnost tudi posledica razoaranja nad sistemom in moralne
deprivacije.
Takole se je izrazil tudi Jezerek:
Takoj po prihodu na otok sem osupnil nad nezaupanjem, ki je vladalo med
logorai. lovek bi priakoval, da bo politine obsojence, ki so bili moralno
vendarle nad kriminalci, povezalo tovaritvo. Zgodilo se je ravno nasprotno.
Veina je presenetljivo hitro sprejela pravila umazane igre in se vkljuila v
neloveke odnose, sumniila, ovajala in muila sojetnike. Komu je sluil taken
sistem, je bilo jasno, saj je bilo ogrodje zamiljene politine prevzgoje. Tee je
bilo razumeti, kako je proniknil v kolektiv starih partizanov in prekaljenih
komunistov, kako je vodstvo taboria obvladovalo toliko mnoico in jo kot
redo vodilo po poteh, ki so se je morali sramovati (Jezerek 1989, 110).

25

Za njegovo pridranje in izolacijo sem izvedela vsaj deset let nazaj, vendar si takrat nisem znala
predstavljati zakaj tono se je to zgodilo in kam pravzaprav umestiti te pomanjkljive podatke. Dedova
skrivnostnost in obutna nejevolja, smo ga o tej zadevi spraevali, sta me podgala, da zanem o tem
globlje raziskovati. Vendar tudi danes, sedaj ko je star 86 let, steka o teh stvareh pripoveduje in ker
opazim, da mu to povzroa teke noi, sem se preusmerila veinoma na druge vire. eprav njegovih
misli ne gre prezreti.

51

Solidarnost in prijateljstvo (v velikih primerih so se interniranci med seboj poznali) med

jetniki so predstavniki oblasti, skozi prste Uprave in njihove podaljke rok-stareine,
razbijali in iznievali tudi na nain, da je moral gnati brat brata, oe sina, tovari
vojnega tovaria, sestra mamo in obratno (Jezernik 1994, 40).
im bolj je skupinska pripadnost za posameznika pomembna in im bolj je skupina
enotna v svojih preprianjih, tem veja je verjetnost, da se bo posameznik prilagodil
skupinskemu pritisku, pravi Natran Ule (2000, 344). Najmoneji vpliv na
posameznika imajo zato referenne skupine. Do ekstremno velikega konformizma naj
bi prilo le v primerih, ko je skupina nasproti posamezniku absolutno enotna. e
prisotnost enega samega druganega mnenja je drastino zmanjala stopnjo
konformnosti. To lahko pojasnimo s tem, da so poskusne osebe doivele prisotnost vsaj
e ene osebe, ki se ne strinja z drugimi, kot znak za vztrajanje pri lastnih mnenjih
(Nastran Ule 2000, 344).
Glede na dejstvo, da golootoki zaporniki niso bili postavljeni v vsakdanjo socialno
situacijo in da se je v njih nabiral strah ter poprej omenjene disfunkcionalne kategorije
za kakren koli upor, vseeno lahko apliciram prej navedeno na njihov primer. eprav ni
prilo do odprtega in kolektivnega upora, pa so se pojavljale individualne, recimo temu
delikventne tenje posameznikov, ki so se vsiljenemu sistemu upirali in na tak nain
kazali drugim, ki so poeli podobno, da niso sami v svojih dejanjih. Mogoe so zato
nekateri med njimi lahko v takem poloaju vztrajali do konca oziroma dokler niso prili
na svobodo ali pa podlegli mejam vzdrljivosti lastnega telesa in uma. Za taknega
neukrotljivega politinega zapornika naj bi po prievanjih veljal Vlado Dapevi,
bivi polkovnik in komisar vije vojne akademije v Beogradu (Kosi 2003, 92- 95).

4.5.4 Molk in zavetje pred javnostjo

ivljenje v taknih ekstremnih razmerah je zahtevalo tudi trde zakonitosti, e je lovek
elel preiveti oziroma ohraniti vsaj del sebe in svojega dostojanstva. ustveni svet
internirancev je krnel, saj so bili sposobni pod tekimi bremeni fizinega in psihinega
nasilja misliti zgolj na to, kako bodo preiveli ta dan. Za kaj globljega naj ne bi bilo ne
asa, ne volje, ki je hitro kopnela, ne ivljenjske energije. Tako je med zaporniki v
izolaciji in ljudmi na svobodi zazijal nepremostljiv prepad, ki se krpa e danes. V tem

52

prepadu se je nekje na obreju bivega logoraa Luznarja izgubil pomen besed kot
so zaupanje, toplina, razumevanje, dostojanstvo in integriteta.
Skozi preuevanje problematike Golega otoka in informbirojevcev sem opazila, da je
razmeroma veliko napisanega o dogajanjih v letu preloma (1948) in po njem. Obstaja
namre veliko zgodovinskih knjig, ki se dotikajo tovrstnega problema, vsaka s svojo
levo ali desno sredinsko razlago. Toda le malo je opisanega in znanega iri javnosti o
usodi tako imenovanih odpadnikov, odpisanih, peti koloni, ki so bili hkrati tudi ena
izmed posledic dogodkov v prelomnem letu.
Ali ta posledica sloni na molku bivih zapornikih, ki niso mogli in niti niso smeli o tem
spregovoriti e dolgo po prihodu nazaj med ive. Ali gre za pomanjkanje zgodovinskega
zanimanja s strani akademskih krogov? Ali gre za problem tabu teme, ki jo je ustvarila
jugoslovanska oblast e ob ustanavljanju Golega otoka? Ali gre zgolj za miljenje, da
obdobje in kraj, kjer so mnogi pretrpeli torture in izgubili svoja dostojanstva, ni
primeren za umestitev v svoje zgodovinsko poglavje? Vsaka ideologija ima svoje
aplikativne lapsuse. Tudi Tito je bil lovek in tudi Tito je delal napake-e bi se to
priznalo in s tem ugodilo dolgoletni pronji in apelu e iveih bivih zapornikov, med
katerimi so tudi lani drutva Goli otok, ne bi Tito izgubil na svoji priljubljenosti, saj je
vendarle za Jugoslavijo in posledino za Slovenijo storil mnogo dobrega e posebno,
e posluam svoje stare in stare stare, med katerimi je tudi zapornik golootokega
sistema. Obstajala bi pa konno formalna rna pikica tudi v sistemu vladanja
vsemogonega

Josipa

Broza,

kar

je

dandanes

nekaj

povsem

sprejemljivo

demokratinega, e pogledamo dananje politike in politino kulturo.

V asu velikega preloma se je med drugim pojavil tudi nov pojem informbirojevec.
O informbirojevcih se je veliko govorilo, predvsem kadar so govorci natevali notranje
sovranike, ki naj bi zavirali drubeni razvoj, o njihovem ivljenju v izolaciji pa v
jugoslovanski javnosti do osemdesetih let sploh ni bilo sliati (Jezernik 1994, 35).
Torej niti ni udno, da mnogi tedaj niso vedeli kaj pomeni oznaka IB, ali kaj pomeni
topli zajec, kasela, traga in podobno. Verjamem, da tudi danes mnogi iz moje
generacije ne znajo umestiti as in prostor Golega otoka v dogajanje po drugi svetovni
vojni oziroma v as po sporu z Informbirojem. To je as, ko je nastajala ustanovitev
Sveta Evrope in je George Orwell napisal svojo znamenito delo 1984; globalno gledano
53

v as, ko so Kitajci okupirali Tibet, ko se je vnela vojna med Severno in Juno Korejo,
v as zaetkov hladne vojne, ki je trajala do konca osemdesetih, in v as ko je Simone
de Beauvoir, francoska eksistencialistka, objavila esej The second Sex leta 1953. Kako
naj bi sploh znali umestiti Goli otok vzporedno s preostalimi, bolj medijsko obleganimi
dogodki, saj je, vsaj do polovice osemdesetih prejnjega stoletja, fantomsko taval nekje
v jadranskem morju.
Dejstvo je, da je bil Goli otok kot simbol represije nad informbirojevci v Titovi
Jugoslaviji precejnja tabu tema. Dolgo asa je temo obravnavala samo politinopanina proza (Mandi v Jezernik 1994, 35), ki je marmorne ljudi radikalno in brez
razlike obsojala. Potem se je pojavila najprej plano in nato vse bolj pogumno
leposlovna obdelava teme s spremljajoo uniformirano psevdo-dokumentarno
publicistiko, za katero je bilo znailno, da nikogar ni obsojala (Jezernik 1994, 35). Tudi
sama sem ob raziskovanju problema prila do zakljuka, da vsaj v primeru Kosia,
Bobinca in Luznarja, nihe nikogar ne obsoja. Kar ne pomeni, da ne povedo, kdo je kriv
za kalvarijo, vendar obsodbe iz njihovih ust ni bilo zaznati.
Prekinitev dolgoletnega molka o tej temi v Jugoslaviji je pomenila ele knjiga Antonija
Isakovia Tren 2. Knjiga je imela kar 23 recenzentov, preden je dobila dovoljenje za
objavo leta 1982 (Markovi 1987, 106).
V tujini so zapise o zaporih in taboriih za informbirojevce in o reimu v njih
jugoslovanski emigranti zaeli objavljati e dosti prej, vendar takrat takne vesti niso
hitro pricurljale v Jugoslavijo, saj je bila dokaj hermetino zaprtega tipa. V Rimu je e
decembra 1949 bila objavljena publikacija La Jugoslavia sotto li terrore di Tito, ki
omenja otoke v Jadranskem morju kot kraj za izolacijo politine opozicije. Dokaj
podroben in verodostojen opis Golega otoka, enega iz vrst tabori smrti v
Jugoslaviji, so predvajali 19. maja 1951 po radijski postaji jugoslovanskih
revolucionarnih emigrantov. V njej je bilo med drugim izrecno reeno: Taborie za
komuniste in potene patriote so titovci odprli na Golem otoku julija 1949 (Kjosseff
v Jezernik 1994, 35).
O Golem in drugih otokih pregnanstva ter izolacije se je dolgo in vztrajno molalo.
Molali so vsi, tako v druini kot v drubi. Tudi tisti, ki so preiveli muke Arhipelaga
Goli, so molali. Eden od razlogov je bil strah pred represijo (Jezernik 1994, 36) ali
54

ponovno izolacijo. Bistven element jugoslovanskega taborinega reima v obdobju

politinih zapornikov pa je bilo sejanje nezaupanja in vzpodbujanje jetnikov k surovosti
do sojetnikov, tako da so rtve izpadle same najvidneji nosilci represivnega sistema.
Zato so nekateri le neradi govorili o svoji jetniki preteklosti, ker so se sramovali
lastnega ravnanja, pripoveduje Jezernik (1994, 36). Spet drugi e danes niso pripravljeni
izpostavljati svojega spomina ponovnim fizinim in psihinim naporom, eprav mineva
estdeset let od njihovega prijetja; preve bolee je in spomini reejo prav tako kot
realnost. Vsekakor obvelja tudi naslednji stavek: Kakorkoli obrne, se nihe od nas, ki
smo bili na Otoku, nima s im hvaliti (Kalajdi 1985, 31). S tem se strinjata tudi
Kosi in Bobinac, ki pravita, da na otoku ni bilo herojev (Bobinac 2008, intervju; Kosi
2008, intervju).
Kje so bili in kaj se je z interniranci dejansko zgodilo, niso vedeli niti najbliji sorodniki
vse do leta 1953 (Jezernik 1994, 40), oziroma do takrat, dokler se ni reim na Golem
otoku ublail. Ker je v dravi na splono vladalo precej hektino in naelektreno ozraje
zaradi preteklih spornih dogodkov in izginotij ljudi, nihe naj ne bi smel niti spraevati,
kje se nahajajo pogreani. V zaetkih golootokega reima, torej recimo temu, v
najhujem obdobju, ki so ga politini zaporniki prestajali na delu, je bilo prepovedano
pisati kakrna koli pisma domov ali prejemati pakete ter podobno bili so popolnoma
izolirani od zunanjega sveta, zunanji svet pa od njih.
Sasoma so smeli, vendar ne vsi (odvisno od statusa tisti mesec), prejeti in napisati eno
dopisnico. Vsebina naj bi bila po normativih skopa in je bila bolj ali manj pri vseh
odposlanih dopisnicah podobna ali enaka. Smeli so torej napisati, da so zdravi, da se
dobro poutijo, da delajo, imajo dobro hrano in ne potrebujejo niesar. Sicer pa da svoja
dejanja obalujejo in si elijo znova stopiti po poti Partije. Seveda ni manjkal pripis
Tito Partija (Jezernik 1994, 40). Takole je zgledalo tipino pismo zapornika, ki je
pisal domov:
Dragi moji, ne brinite za mene. Dobro sam i zdravo. Partija o nama vodi rauna da se
sa puta izdaje zemlje i Partije vratimo na astan put kojim nas vodi na veliki Tito.
Titova ljubav prema nama je velika. Tito vodi brigu o nama, kao to to radi i o naim
porodicama na slobodi. Drue Tito mi ti se kunemo da sa tvoga puta ne skrenemo.
Vratiemo se preporoeni. ekajte nas i radujte se to emo uskoro doi (Markovi
1991, 313).
55

Prepovedano je bilo omenjati, kje se nahajajo in kaj tono delajo. Napisali smo lahko,
da smo zdravi in da v celoti sprejemamo sistem politine prevzgoje. Lahko smo vpraali
po zdravju svojcev, drugega pa ni. Posebej nam je bilo prepovedano, da bi omenjali,
kje ivimo in kaj delamo (Jezerek 1989, 132). Naslov, kamor so dobivali poto, je bil
povsem drug kot pa dejanski prostor, kjer so se nahajali. Za Slovence naj bi veljal
naslov Ljubljana PP 64, za Srbe pa Beograd PP 45 (Jezernik 1994, 40). Domai, ki
niso slutili, kje smo, so bili zavedeni tudi po prejetju naih prvih poroil. Saj smo
napisali na dopisnico naslov poiljatelja, a je bil izmiljen: KPD II. Stara Gradika NR
Hrvaka (Jezerek 1989, 133). ele po dolgih letih naj bi druine in ostali izvedeli za
kraj bivanja pod ifro Podjetje Mermer, pota Bakar, kot trdi Peruica (Peruica 1990,
149).
Pisali so lahko samo na rte v naprej pripravljene dopisnice, ki so predvidevale tevilo
vrstic. Kdor si je dovolil preve, je hitro padel v bojkot ali bil kako drugae kaznovan.
Vso poto, ki so jo pisali ali prejeli, so strogo cenzurirali. Seveda so vse dopisnice
cenzurirali, mnogo jih pa sploh niso odposlali. V kratkem asu so uvedli e druge
omejitve. Javljanje domaim je postala ugodnost, vezana na stopnjo politine prevzgoje.
Bojkotirani so obiajno izgubili pravico do dopisnice. Ko so bila uvedena pisma, pa so
jih smeli pisati samo lani kolektiva (Jezerek 1989, 133). Pisali naj bi srbsko ali
hrvako, kratko in jedrnato. Vsa sporoila so si bila bolj ali manj podobna, omejena na
nekaj tok, ki so jim bile v tistih ivljenjskih razmerah e lahko skupne (Jezernik 1994,
41).
Kasneje, nekateri navajajo as po 1953. letu, so lahko tisti, ki naj bi e revidirali, torej
prili nazaj na pot Partije in Tita s pomojo prevzgojnega sistema, prejemali od svojcev
do sedem kilogramov teak paket meseno in celo denar (Jezerek 1989, 202), in sicer
na naslov PP 39 na Reki (Hofman 1984, 207; Jezerek 1989, 202; Peruica 1990, 149).
Sprva so pakete izroali sobnemu stareini v skupno hrambo, kar je pomenilo da je
sobni vodnik vsak dan delil iz njega, kakor se mu je zahotelo in kolikor se mu je
zahotelo. ele po letu 1954 so s paketi razpolagali kaznjenci sami vsak se je sam
odloil, ali bo paket zadral zase ali ga bo predal kolektivu. Razen v primeru, ko je bil
nekdo pod bojkotom, paketa ni mogel koristiti, zato ga je lahko predal kolektivu, sam pa
od njega ni imel ni (Jezernik 1994, 42).

56

Paketi in denarne nakaznice so poglabljali razliko med interniranci: Bilo je tako, kakor
bi v divjino s prvobitno drubo vdrlo nekaj civilizacije. Paketi in denar so poglabljali
razlike med zaporniki (Jezerek 1989, 203). Razpolaganje s paketi in pojav denarja naj
bi okrepila sebinost, vendar spet govorimo o pojavu na splono, seveda so obstajale
razlike in znaki altruistinega vedenja med politinimi kaznjenci. S tem v zvezi je
zanimivo, da naj bi tako delali prav politini zaporniki, medtem ko so kriminalci (ki so
bili v kasnejih letih prisotni na Golem otoku) pakete vedno delili med seboj. Veina
zapornikov je vendarle ohranila visoko stopnjo solidarnosti, eprav so to vrlino stalno
napadali in teli kot sovrano delovanje (Markovski 1984,148; Jezerek 1989, 203). Po
letu 1953 so bili na Golem otoku dovoljeni omejeni obiski.
Na obisk so smeli priti le najoji druinski lani, in sicer k tistim, ki niso bili pod
bojkotom. e je kdo izgubil ugodnost medtem ko so se svojci e odpravili na
dolgo potovanje, je bilo vse zaman in so se morali vrniti, ne da bi se sreali z
obsojenim. Obiskovalci so morali pred sreanjem s svojcem skoz preiskavo. Da
so jih pred obiskom pustili akati, je sodilo v taborini protokol (Jezernik 1994,
42).

4.6 Struktura drubenega dna in statusi politine prevzgoje

V diplomi ne elim prikazati zaprte na Golem otoku in njegovih satelitih kot poasti iz
omare; vsi ti ljudje so bili ve ali manj psihino zdravi ob vstopu v novi svet, vendar so
jih razmere, v katerih so se znali, primorale na sooanje s travmami. e so hoteli
preiveti, so morali pozabiti na svojo lovenost, postati praktino soloveku volk. Pa
tudi ne volk volkovi delujejo v tropu in med njimi vlada neka solidarnost, medtem ko
jo je na teh mestih, kjer so bili politini zaporniki izolirani, primanjkovalo. Vsaj v
veini. Zato menim, da je pomembno, da navedem tudi mnenje gospe Marije Zeli:
Nihe med nami ni bil sadist, nihe med nami ni bil monstrum, vsi smo bili psihino
zdravi ljudje. Kot take so nas tudi poslali tja, saj se je pazilo na to, da smo psihofizino
zdravi. Vendar so bile razmere takne, da so na nas delovale in nam tudi zapuale
travme (Simi in Trifunovi 1990, 241).
Situacija in institucija Golega otoka, v katero so bili postavljeni informbirojevci in
njihovi skrbniki, je bila zelo delikatna. Pod nenehnim pritiskom nasilja in negotovosti
veina ni bila ve zmona razmiljati normalno ali trezno in je gronje sprejela kot

57

dejstvo: e si kaznjenec na Golem otoku, je enako, kot da si padel v jamo, polno ka.
Ne ve katera je bolj strupena oziroma katera te bo prej ugriznila. Tu nas grizejo
provokatorji. Sistem Golega otoka jih je spremenil iz normalnih ljudi v kanibale.
Nasprotnika mora gristi, sicer bo on tebe. e tega ne pone, ne pride z otoka
(Hrast 1991, 179).
Novo prispelim informbirojevcem so nazorno pokazali, kje je od sedaj naprej njihovo
mesto ob prihodu v taborie. Novincem so namre kaznjenci z daljim staem
pripravili palir za sveani sprejem. Ta naj ne bi bil kraji od 500 metrov ne dalji od
1500 metrov. Vsi novinci so morali skozenj. Naloga starih internirancev v njem je bila
pokazati novincem, da so sami e prevzgojeni in to s tepeem in zanievanjem ter
prezirom. Tolkli in brcali so jih z vseh strani, jih bili po glavi, v obraz, po oeh, suvali v
dimlje in zadnjico, nam razlaga Jezernik v svojem prispevku Non cogito ergo sum, ob
tem pa navaja tevilne avtorje, ki to dejstvo potrjujejo26 (Jezernik 1994, 44).
Vse to naj bi bilo del rituala, ki je spremljal in oznaeval prehod iz zunanjega civilnega
sveta v narobe svet, v kazensko popravni dom, kot se je taboriu uradno reklo
(Jezernik 1994, 44).
Smoter taknega postopanja pri sprejemu in iniciaciji novincev je bil oznaiti
spremembo v samem temelju drube, ki so jo sestavljali kaznjenci in poloaj
posameznika v njej. Jezernik nam sporoa, da tevilni avtorji menijo27, da je bil tak
prehod iz ene drube v drugo natanno preraunan, in je potekal v skladu s pravili, ki
veljajo za sprejeme v vse totalitarne institucije (zapor, umobolnica, kasarna,); v
primerjanju z njimi se je golootoki sprejem razlikoval od drugih institucij le po stopnji
grobosti, ki naj bi bila praviloma huja kot v nemkih koncentracijskih taboriih
(Jezernik 1994, 44).
Na drubeno koristnem delu je paviljon sestavljal en kolektiv, vendar vsi stanovalci v
baraki niso bili lani kolektiva. Diferenciacija med jetniki je bila posledica
razievanja preiskave. Tisti, ki so tekom arestovanja uspeli prepriati preiskovalce, da
so revidirali svoje stalie, so napredovali v hierarhini lestvici znotraj jetnitva, ki je
26

Kjosseff 1953, 254; Jurani 1982; Hofman 1984; 52; Markovski 1984, 35-36; upi 1988,11; Mekina
1988; Jezerek 1989: 151; Banac 1990, 234; Dragovi-Gapar 1990,192; Jovanovi 1990, 304; Vujovi
1990; Hrast 1991, 128
27
eprav jih ne omenja.

58

bila dodobra razdelana in togo upotevana. Kljub temu je ta druba kaznjencev delovala
od zunaj precej enako, vsi so bili kaznjenci, vsi izdajalci in zatorej banda na dnu
drubene lestvice (Jezernik 1994, 52). Na ravni simbolinega se je to odraalo v tem, da
so predstavnike onstran ice vikali, medtem ko so se med seboj tikali, ne glede,
kaken vojaki poloaj so imeli pred aretacijo. Podrejenost internirancev napram
predstavnikom Uprave se je izraala tudi v tem, da so obvezno pozdravljali, kadar se je
kaken izmed upravnih organov znael v ici, sneli kape in se postavljali v pozor
(Jezernik 1994, 52).
Vendar je za preuevanje odnosov med interniranci in samoupravnega sistema znotraj
ice potrebno pogledati z druge plati in sicer ne z zunanjega vidika, marve z
notranjega. eprav so bili enaki v odnosu do predstavnikov oblasti, je bila skupnost
internirancev znotraj razslojena. Namestitev in reim za internirance v resnici namre
nista bila za vse enaka, temve sta bila doloena z njihovo kategorizacijo in med njimi
so obstajale precejne razlike (Jezernik 1994, 53).
Preiskovalci in straarji, ki so tudi bivali na Golem otoku, vendar izven skupnosti
jetnikov, se niso do vseh kaznjencev vedli vedno enako, ampak so jih iz (njim)
preverjenih razlogov obravnavali razlino. Vendar je to pravilo veljajo samo dotlej,
dokler ni bil ogroen temeljni red taborinega sistema. Stvari so se hitro spremenile v
primeru, e je bil zaradi kaknega izrednega dogodka ali izgreda ogroen red taboria.
Tak primer je bil lahko recimo beg, saj je beanje konec koncev pomenilo negacijo
temeljnega naela taborinega sistema, kot pravi Jezernik (1994, 53), torej negacijo
strogo omejene svobode gibanja, hkrati je beg interniranca lahko pomenil gronjo
osebni svobodi straarjev. Zato so takne poskuse izgredov in kaljenja taborinega
miru predstavniki oblasti na otoku ostro zatirali. eprav je kljub varnostnim ukrepom
nekdo pobegnil (ni jih bilo veliko, nekaj poskusov pa je bilo), ni ve veljala notranja
hierarhija med interniranci, ampak so vsi morali stati v zboru, tudi stareine, ki so veljali
za najviji status med taboriniki.
Zakaj je temu tako? Enakost in enakopravnost namre med taborinimi zaporniki v tem
primeru pomeni precej bolj poudarjeno budnost in pazljivost straarjev in preiskovalcev
in je to z vidika prevzgoje precej nefunkcionalna zadeva. Prav tako bi se morali oboji
precej bolj vidno vmeavati v sistem prevzgoje; z razslojevanjem med jetniki pa so
59

poskrbeli za to, da so se zaporniki prevzgajali sami med seboj. Tako so s posegi od

zunaj, predvsem s privilegiji, ki so jih bili deleni posamezni interniranci, vzpostavili
razlike med njimi. S tem se strinja Jezernik, saj trdi, da je temeljno pravilo hierarhino
strukturiranih drub, da so vsi pripadniki tovrstne drube nekomu podrejeni in nekomu
nadrejeni. Taboria za informbirojevce naj ne bi bila torej nikakrna izjema, saj je
razslojenost podrejenih namre bistveni element slehernega kasarnikega drila in je
imela bistveno vlogo in pomen tudi v taboriih za informbirojevce oziroma so razlike
med interniranci sine qua non taborinega sveta (Jezernik 1994, 53). Ali kot se je
izrazil Kalajdi: V vsaki baraki, na deloviih, ko se deli hrana, ko se pari obleka,
ko se spi, je treba strogo paziti na red po rangu. Pravilo je bilo: im manj enakih!
(Kalajdi 1985, 178). Prvi interniranci na Golem otoku naj bi bili trdni v svojih
staliih, pripravljeni na odpor do zapornike represije. Jezernik navaja, da je bilo v prvi
skupini okoli 150 prvoborcev, najve starih in globoko preprianih komunistov.
Toda izguba svobode in okoliine, ki v vsaki prisilni izolaciji postajajo vse bolj
surove in se teko prenaajo, storijo svoje. Volja do odpora slabi, hrepenenje po
svobodi zunaj ic, po druini, po ljubezni se krepi in kljubovanje popua. Vse to
se dokaj hitro dogaja v lovekovi zavesti, ko nima izhoda, zlasti e ga to
apatino okolje, v katerem zmedeno ivi, zane iz dneva v dan bockati s
preprievanjem in dejstvi o zablodi in nesmiselnosti rtvovanja na napani
strani (Jezernik 1994, 69).
Trmoglavost prve skupine naj bi hitro popustila, ko je na Goli otok prispela druga
skupina iz Bosne, ki je bila pripravljena na revizijo svojega sovranega stalia. Prav
z njo naj bi se tudi zael celoten sistem politine prevzgoje.
Takna vertikalna strukturiranost, v kateri je dinamika vsega drubenega dogajanja
izvirala iz nasprotja med spodnjim in zgornjim oziroma nadrejenimi in podrejenimi pa
je implicirala e na neko pomembno dejstvo, ki pomaga ohranjati status quo stabilnosti
sistema v notranjosti. To je agresija in moni upor, ki se kopii v rtvah zaradi
izvajanega fizinega in psihinega pritiska, se nikakor ne more usmeriti tja, od koder
pritisk prihaja, ker nosilci drubene moi razpolagajo s preveliko mojo nad zaporniki,
in je bil vsak upor v naprej zatrt. Zato pa se agresija in upor ter gnev usmeri v obratno
smer. Tja od koder ni odpora, torej zoper tiste z manjo drubeno28 mojo, novince,

28

tukaj je drubeno miljeno v okviru mej Arhipelaga Goli, ne vsesplono.

60

bando, podrejene,... (Jezernik 1994, 54). Tako je poasi prilo do sistema brez osnovnih
moralnih vzgibov z naelom: e je zgoraj se mu klanjaj, e je spodaj gazi po njem!
(Kneev 1988, 50).
Poglejmo sedaj bolj podrobno statuse, ki so si jih lahko zaporniki prisluili s svojim
revidiranjem in delom. Prostor bo odmerjen vsem, tako tistim, ki so jih tepli in muili,
kot tistim, ki so tepli in muili. Poleg samih opisov statusov in pripadajoih privilegijev
se bom osredotoila e na odnose, ki so potekali med njimi in nain ivljenja ter
prilagoditve.

4.6.1 Sobni stareina podaljana roka preiskovalca

Na elu vsakega paviljona oziroma zidne barake je bil kaznjenec, ki so ga imenovali za
sobnega stareino; ta je uival v taboriu najveje privilegije. Izvajal je ukaze
preiskovalcev, odloal je o tem, kdo bo padel v bojkot in kdo se bo iz njega povzdignil.
Odloal je tudi o tem, kdo si zaslui sprejem v kolektiv. V sistemu Golega otoka je
imela funkcija sobnega stareine pomembno vlogo v sistemu represije, e ne eno
kljunih sobni stareina je bil posrednik med preiskovalci (zunaj) in zaporniki
(znotraj). V svojih paviljonih, ki so bili oznaeni s tevilkami, so bili sobni stareine
capo di banda. V resnici naj bi bili zgolj posluno orodje, skozi katerega so Uprava in
preiskovalci drali vse niti v svojih rokah ter daljinsko upravljali z vsakim detaljom
zapornikega ivljenja, kot nam veina bivih golootoanov razlaga skozi njihove
spominske zapise (Jezerek 1989, ilevski 1995, Kosi 2003).
Mainerija kolektiva za unievanje sovranikov ljudstva in partije je na gib sobne
stareine (ki ni deloval brez potrditve s strani Uprave) vsakega, ki so sumili, da e ni
razistil s preteklostjo, potolkla. K sobnemu stareini so zaporniki prihajali kadar so se
hoteli javit na raport pri preiskovalcu29, naj je lo za dopolnjevanje svoje izjave ali za
prijavljanje novih opaanj. S taknim zglednim vedenjem ali zatoevanjem ostalih v
svojo korist, naj bi zapornik pokazal, da je zael hoditi po poti Partije in Tita. Sobni
stareina tudi ni fizino delal, imel je funkcijo glavnega v baraki, kateremu so vsi
posluni (Jezernik 1994, 58). eprav so za njim stali preiskovalci in upravljali z njim
29

raport naj bi izvajali vsi zaporniki na drubeno koristnem delu, kjer so dajali izjave o tem, kako so
se popravili v svojem razmiljanju, kakne misli jih obkroajo sedaj in v primeru, e so opazili kakne
sumljive misli ostalih internirancev.

61

(pretepi, zanievanja, politine ure, prevzgoja, premeanje statusnih rangov je bila

sicer domena sobnega, vendar pod taktirko preiskovalca). Svoje relativno udobje (ne
pozabimo, da je bil vseeno kaznjenec30) je plaeval s tem, da je opravljal posle za sistem
represije in da je konec koncev sprejel igro in jo igral sam proti sebi. e enkrat naj
poudarim, da na Golem otoku ni bilo pogojev za proti reimsko delovanje ali podobno
organiziranje, zato nikomur ni padalo na pamet, da bi s podobnimi akcijami situacijo, ki
je bila na meji vzdrljivega, e poslabal.
V en paviljon na Golem otoku je bilo skupaj zbito od 250 do 300 ljudi, ki so leali na
dvo ali tronadstropnih pogradih z glavo proti glavi in seveda na golih deskah.
Preoblaenja ni bilo. Spalo se je v tisti obleki, v kateri se je ez dan delalo. Za sobnega
stareino je bilo v vsakem paviljonu pregrajena mala soba z mizo, stolom in posteljo.
Sam naj bi tu poival in sprejemal stranke, kot se spominja Kosi (Kosi 2003, 67).
Imeti zasebni prostor na Golem otoku, pa eprav majhen, je bil pravi privilegij. Ostali
aktivisti in lani kolektiva naj bi spali na pogradih z drugimi zaporniki.
Na vpraanje, po katerih kriterijih so izbrani sobne stareine, ni lahko odgovoriti.
Vsekakor je moral Upravo in preiskovalce na nek nain prepriati v svojo lojalnost in
pripravljenost pomagati. Vendar v svojih prievanjih, kot pravi Kosi (2003, 67-69), so
bivi zaporniki prievali tudi o tem, da so jim sobni stareine pomagali. Kriali so na
njih in jih lahkotno tepli, slednji so zaigrali boleino, da je predstava delovala
avtentino tistim, ki so gledali. Takna igra je bila zelo tvegana za sobnega stareino,
saj je moral imeti izjemno zaupanje v bojkotiranega. Koliko je bilo taknih primerov
lahko le ugibamo, vendar Kosi poudarja, da se veina sobnih starein ni spuala v
takna tveganja in je raje opravljala naloge, ki jih je dobila od preiskovalcev saj je v
postopku

prestajanja kazni in muenja monogokateri od zapornikov razvil precej

labilen odnos do sotrpinov. S torturo umeena moralna pravila so bila tukaj precej
izkrivljena. Zato so mnogi zaporniki prilagajali svoje obnaanje doloenim nenapisanim
pravilom sistema.
Poroali so o obnaanju posameznikov, na podlagi teh poroil so zaslievalci nato
ugotavljali, kdo se popravlja in kdo ne (Jezernik 1994, 58). Na tak nain, skozi
30

Ne glede na trenutni status, je bil vsak na otoku pod strogim nadzorom.

62

stareine, so preiskovalci segali globoko v notranjost, saj so interniranci najve asa

preiveli med seboj.
To dejstvo je bilo moan vir obutka negotovosti in nemoi med interniranci. Ko so
uvideli, da nimajo nobene monosti umika, da ne morejo priakovati opore in pomoi
niti med sotrpini, so se mnogi zlomili: spoznali so, da se ne splaa vztrajati pri
svojem in da je treba reevati koo na raun drugih (Jezernik 1994, 58). isto za
obutek naj navedem, da so mnogi bivi interniranci obutili breme Golega otoka e
dolgo po odhodu na prostost. Eden izmed bivih zapornikov pravi: Nisem bil dolgo na
Golem otoku dve leti, vendar dovolj, da sem vse videl in obutil. To je najbolj straen
del mojega ivljenja. Ne toliko zaradi fizinega trpljenja kot zaradi sramu. Nikoli ve si
nisem opomogel zaradi tega. e vedno imam pred omi podobe ljudi, ki sem jih tepel,
cinkaril, provociral vse samo zato, da bi obstal in priel ven Zdaj me je groza
samega sebe, ko se spomnim tega (Markovi 1987, 245).

4.6.2 Kolektiv in aktivisti

lan kolektiva je bil revidiranec, ki je opravil s preiskovanjem, se pokesal in dovolj
dolgo ter mono pljuval po sebi, hkrati pa stopil na pot izpraevanja. Ta naj bi bil zdaj
oster do bande in tak mora biti, e ne eli tudi sam biti del nje. Izvaja nadzor nad njo
in sam vri preiskovanje nad bando, se steka odzove na moje vpraanje Luznar (osebna
izpoved 2009).
Iz lana kolektiva so lahko jetniki napredovali naprej v aktivista, to je zapornika, ki je
zelo oster in strog nad bando ter pasivisti in vsemi, ki v kakrnem koli primeru
upoasnjujejo tok izpraevanja in borbe proti sovranikom. Iz redov aktivistov in lanov
kolektiva so izbirali tudi komandanta centra in njegovega pomonika, sobne stareine,
brigadirje, higijehiarje, kuharje in ostale. V kolektivu spet niso bili vsi lani enaki, iz
njega so lahko bili odstranjeni, vrnjeni v prejnji poloaj. Pravica do glasovanja v
taborini samoupravi je bil nemara najveji privilegij lanov kolektiva. Le-ti so hodili
na delo; e so delali v stroju, kjer se je delalo s kaselo in tragaem, je bilo njihovo mesto
bono na tragau, na kaseli na zadnjem koncu (Markovski 1984, 70; Kalajdi 1985,
118; Markovi 1987, 86; Kneev 1988, 43).

63

Najviji sloj kolektiva so predstavljali aktivisti, politini zaporniki z daljim staem, z

e revidiranim staliem in tako reko zakljueno preiskavo. Vsega jih je bilo okoli 10
odstotkov v posamezni baraki oziroma paviljonu. Z dejanji naj bi dokazovali svojo
prevzgojenost in da z informbirojem nimajo opraviti niesar ve. Zato so aktivno
sodelovali pri prevzgoji ostalih jetnikov. Opravljali so kuharska dela za predstavnike
taborine uprave, kasneje so bili streno osebje, delali so kot preddelavci v delavnicah
in pristaniu (Jezernik 1994, 56). Aktivisti so torej spremljali stanje v barakah in
opazovali posameznikovo delovanje na podroju revidiranja svojega odnosa do Partije.
Hkrati so lahko predlagali tudi ustrezne postopke za krevitnee, ki niso hoteli popustiti
v svojem miljenju. Marsikateri med njimi so zavzeto govorili na konferencah
kolektiva, spet drugi iz njihovih vrst so bolj veljali za pasiviste, ki jih je bilo e potrebno
izoblikovati. Aktivisti naj bi ves as izkazovali revolucionaren odnos do bande in do
odloenih. Vendar kljub nezaupanju in pomanjkanju solidarnosti med jetniki niso bili
prav vsi aktivisti ali lani kolektiva naperjeni proti nijemu rangu.
Njihovo krianje, pljuvanje in udarjanje pa je bilo pogosto namenjeno bolj lastni
varnosti kot prevzgoji bande. Drug drugemu niso zaupali, pa so skrbeli, da jim
ne bi mogli oitati mehkobe. Nenapisano pravilo je velevalo, da mora biti lan
kolektiva ali aktivist do nije stopnje politine prevzgoje vedno strog, sicer si
lahko pokvari svoj poloaj. Veina se je seveda prilagodila razmeram, eprav le
na zunaj. Toda tudi s tem so soustvarjali poseben svet drubenih odnosov, kajti
drugi najvekrat niso mogli zanesljivo vedeti, kdo se pretvarja in kdo misli zares
(Jezernik 1994, 57).
Tako je bil sklenjen zaaran krog, golootoki mlin, ki je deloval sam po sebi, sam zase
in sam proti sebi. e nekdo ni izvreval enako dobro svojih dolnosti (presoja o tem je
bila na strani najprej samih internirancev in nato preiskovalca) je bil zlahka vren pod
kamne golootokega mlina, kjer so z namenom zastraevati druge, ravnali z njimi
skrajno surovo. Ne glede na poloaj, ki so si ga izborili, niso nikoli bili pravzaprav varni
pred padcem, ki je lahko sledil v primeru, e dolnosti niso bile zadovoljivo opravljene.
Seveda o pravicah na tem podroju ni bilo ne duha ne sluha.

64

4.6.3 Banda
Banda se je delila na novo bando, bojkotirane in odloene. Nova banda so bili tisti
zaporniki, ki so nedavno prili v taborie in se najbolj svee spominjajo iniciacije
palirja, ki je doletel vsakega prileka. akalo jih je e zaslianje pred kolektivom
oziroma pred zaporniki cele barake, kjer so morali podati svoj odnos, glede na katerega
so jih nato razdeleli v bojkotirane, odloene ali celo lane kolektiva. tela je kaknih
trideset odstotkov vseh kaznjencev. Tudi vsa banda ni bila enaka; bila je nova in stara
banda. Nova banda so bili novinci, staro bando so sestavljali tisti, ki so novince v stroju
tepli mlano in brez volje, in so bili blaji v odnosu do bojkotiranih ter jih niso klofutali
in preganjali. Pri politinem pouku niso poudarjali negativnosti drugih in si niso
prizadevali pri delu, bili so torej brezperspektivni in nekoristni lani taborinega
kolektiva (Jezernik 1994, 54).
Banda je ostala banda, dokler ni izgubila svoje (politine) identitete, to se pravi, dokler
ni revidirala. Da bi to storila im prej in im temeljiteje, je skrbel kolektiv. Vzroka za
pretepanje niti niso iskali; etiketa banda je bila zadosten razlog. Vedelo se je, kako je
treba to storiti in tudi, da bodo prevare in lai neusmiljeno kaznovane in da je samo
od njih odvisno, kako dolgo bodo emeli tukaj in ali bodo e pred iztekom kazni postali
svobodni graditelji socializma (Jezernik 1994, 54).
Status odloenega je bil stopniko vije od bojkotiranega. Med dvema rangoma je bilo
toliko razlike, da je lahko odloeni sedel v asu konferenc, debatiral o vsebini politine
ure.
Status bojkota je zaporniku praktino odvzemal vsakrno pravico, ki so je bili deleni
ostali zaporniki, e se je o pravicah politinih zapornikov sploh lahko v tistem asu na
tistem prostoru govorilo. Bojkotiranega naj bi morali vsi prisotni pljuvati, tepsti, ga
preganjati. e kdo ne bi sodeloval pri preganjanju slednjega, ali bi mu hotel na kaken
nain pomagati, bi tudi sam postal bojkotiranec, se spominja Bobinac (Bobinac 2008,
intervju).
Bojkotirani naj ne bi smel nikoli sedeti, niti med odmorom. Neprestano naj bi delal,
nosil, premikal, skratka bil v gibanju. Zveer naj bi moral stati nad kiblo. Ker je bilo
ponavadi v eni baraki naenkrat ve bojkotiranih, so doloili deurnega, ki je ponoi do
jutra pazil na to, da so bile bojkotiraneve glave nagnjene nad kiblo. Zjutraj so odli na
65

delo. Prav na delu se je zaelo pravo prevzgajanje. Glavno sredstvo prevzgajanja sta
bila traga (trajle, ivera) in kasela. Na traga se je zlagalo kamenje, nosila sta ga po
dva skupaj, se spominja Kosi (2003, 72).

4.7 Fizino delo kot vzgojni prijem in psiholoki vidiki zloma

Goli otok je bil v zaetku politinega preganjanja ljudi precej gol in pust, zato so
zaporniki na njem obdelovali kamen, za kaj drugega niti ni bilo pogojev. Kopali so,
razbijali in prenaali kamenje z enega kupa na drugega. Tudi v normalnih okoliinah se
takno delo obravnava kot teko fizino delo, s prisilnim delom, ki je na Golem otoku
veljal kot temeljni vzgojni ukrep (Jezernik 1994, 131), pa je pri

prevzgoji

informbirojevcev dobilo osrednjo vlogo. Uprava taboria je s pomojo odrekanja

pravice za vodo in z omejitvami hrane uspela na tak nain e tako teko delo spremeniti
v torturo. Delo je bilo vekrat brezciljno oziroma oteeno. Na primer ienje tal s
krtako, ne da bi upognili kolena. Prelaganje kamna iz toke A na toko B in spet nazaj
(Luznar, osebna izpoved 2009). To potrjuje tudi Jezernik sklicujo se na mnoge, ki so
podobno prestali:
Znailno za prevzgojo z delom je bilo, da so morali vsako delo opravljati na
najbolj nemogo nain. Na voljo ni bilo niti najosnovnejega orodja in so, na
primer morali ves drobljenec narediti rono. Stotine kaznjencev je sedelo v vrsti
in s kladivom drobilo kamen, veliko ve pa kar s kamnom, saj kladiv ni bilo
dovolj. In e tisto orodje, ki so ga imeli, je oblealo za ve tednov, e se je
polomilo, ker ga delavnice niso zmogle popraviti (Jezernik 1994, 133).
Najpogosteje delo je bilo pridobivanje drobljenca, s katerim se je nasipavalo glavne
ceste ali stranske poti. Postavili so koliinsko normo, katero so morali izpolniti, v
nasprotnem primeru so lahko bili ob kladivo in so naslednji dan tolkli kamen ob kamen.
e niso dosegli zadostne koliine ali e je nekdo hotel skriti in prikrojiti koliino, so ga
teli za saboterja izgradnje socializma. Na Golem otoku so kaznjenci kopali in
obdelovali marmor, simbol trdnosti in veliine; in ko so obdelovali kamen, ki je pod
njihovimi rokami dobival nove oblike, so hkrati oblikovali (izgrajevali,
prevzgajali) tudi sebe (Jezernik 1994, 132). Z drugimi besedami: Nismo prili toli
samo kamna, temve ustvarjati ljudi (Kovaevi in Rastoder 1989, 37).

66

Nesmiselna dela v svojih spominih opisuje ve nekdanjih interniranih informbirojevcev.

Osem ur fizinega gonjenja ali osem ur tucanja ni vrednega kamenja v
delovnem asu, ikaniranje v prostem asu, nasilno prebujanje, pomanjkanje
spanja, predstavlja zaokroeno celoto vsakodnevnega strogega bojkota, ki
sistematino ohromi telo, se skozi mesece zajeda v duo, sesa e ono, komaj ivo
v organizmu, vse troje pa ponovno prehaja v naraajoe blodnje, prisluhe in
privide, ki v meni tle, e vrsto let nazaj. Svojega ravnanja gospodar sem vedno
manj. Lastne volje v meni ni ve. Sem kot oeta cunja, v katero se lahko
obrie vsak (neobjavljen tipkopis Weiss, v Jezernik 1994, 99).
Delo, kot ukrep prevzgoje, si niso izmislili taborini oblastniki sami. To je bila splona
praksa celotne Jugoslavije. lo je za as vseobe socialistine izgradnje in to je veljalo
tudi za drubeno koristno delo na jadranskih otokih in drugih taboriih za politine
zapornike po Jugoslaviji. Kot pravi Hrast (1991,140), so bile za Goli otok predvsem
znailne gradnje taknih in druganih objektov. Ko so doseljenci prispeli na gol otok so
nato
...naredili pristanie v Mali dragi, tako imenovani Stari ici, da sta imela Punat
in Izvor kje pristajati, postavili so tirinajst montanih barak, napeljali bodeo
ico okrog barak in s tem dali kraju podobo taboria, sezidali upravno
zgradbo, uredili poti. Hkrati so na otoku Lopar poleg Raba postavili hie za
preiskovalce in drugo uradno osebje. Vse to je bilo dokonano do polovice leta
1950., nato se je zaela izgradnja Velike drage, kamnitih paviljonov, ograjenih z
ico, bunkerjev za strao, stebrov za elektrino razsvetljavo taboria od zunaj.
V dragi pa e skladia, stanovanjske zgradbe za milico in poti do malega
pristania ( Markovi 1987, 84, 272).
e si ogledamo mnenje, ki ga je podal nekdanji preiskovalec na Golem otoku, se precej
razlikuje od tistih, ki so delo dejansko opravljali. Slednji se je spominjal, da kaznjenci
na Golem otoku niso imeli nekoristnega dela, nasprotno, vsako delo je bilo drubeno
koristno (Jezernik 1994, 142). Nekako v treh letih so izgradili celotno podobo
taboria. Iz tega pregleda se vidi, da je delo kaznjencev na Golem otoku imelo smisel.
To, da je bilo to delo posebno, v tempu, ki se ga ni dalo niti predstavljati, to je druga
stvar, to je bilo v sistemu Golega otoka, je sarkastien Markovi (1987, 272). Da so
zgradili vse to, je bilo treba preliti morje znoja in veliko krvi. Ugasnilo je precej
ivljenj, preden je na pustem, neobljudenem otoku zraslo vse, kar je bilo potrebno za
67

izkorianje cenene delovne sile zapornikov, pojasnjujeta tako Jezerek (Jezerek 1989,
175) kot Zorica Nikoli (Nikoli v Jezernik 1994, 142).
Za prenaanje izkopanega kamenja in zemlje so uporabljali traga, kaselo in laboda.
Traga je bila naprava za noenje tovora oziroma bremena v dvoje. Golootoki tragai
so bili kvadratni, iroki in zgrajeni iz debele deske, oprijemi za roke pa so bili kvadratni,
ostri in teko oprijemljivi, se spominja Bobinac (intervju, september 2009). Banda, torej
bojkotirani in odloeni, so nosili traga na sprednji strani, na zadnji strani pa je nosil
goni, ki je bil ponavadi aktivist, lan kolektiva ali celo odloeni, od katerega so
priakovali, da izjasni svoj status.
Slika 4.4: Noenje kamna v kaseli

Vir: Kosi (2003, 70).

Kasela je prav tako sluila za premeanje tovora v dvoje, le da je bila mogoe bolj
prikladna za noenje razsutega tovora, drugae je bila funkcija kasele na mo podobna
tragau.
Tudi labod je bil veji. Nosilo ga je najmanj osem zapornikov na svojih ramenih.
Koristili so ga za prenos ogromnih skal. Tukaj ni lo za gonjenje posameznika, temve

68

skupinsko muenje, suenjsko delo, ki iz loveka izvlee e zadnji atom moi, se

spominja Bobinac (Bobinac 2008, intervju).
Poleg raznih deformacij, ki so jih zaporniki utrpeli s tem, ko so nosili teka bremena, so
zaradi oslabljenega imunskega sistema, slabe prehrane in psihinega pritiska mnogi
utrpeli tudi druge oblike pokodb, od raznih epideminih bolezni31 do psihinih
posledic. Tisto, kar elim poudariti je, da so se ljudje ob delu in prevzgoji lomili, tako
kot se je lomil kamen pod teo njihovih rok. Osnovni cilj prevzgoje je bil v vsakem
zlomiti njegov jaz. Izganjali so ga z udarci, teko kamenje na tragaih ga je iztiskalo,
lakota in eja razkrajala. Neprespanim in utrujenim je spanec, ki jih je zmagoval ves
as, najmoneje mehal hrbtenico in lomil voljo do odpora. Zapletali so se ob kamenje,
se opotekali in padali. Zaspali so med hojo, zaspali so, ko so vlaili traga. Sekundo,
dve (Simi in Trifunovi 1990, 35,98). Delati naj bi se prielo po urniku ob estih
zjutraj. Vstajali so ob peti uri, po predpisih sestavljen delavnik pa je trajal osem ur na
dan in est dni na teden.
Taborini oblastniki so menili, da ni dobro, e ima obsojenec dovolj prostega
asa, e zlasti ne, e je banda. Torej so se prostovoljno udeleevali delovnih
akcij tudi tedaj, ko to ni bilo predpisano. Delovne akcije so bile vedno
prostovoljne in nanje so odhajali vsi; in ker je bila prostovoljna, je na njej
vladalo navduenje in udarniko delo. e kdo ni delil navduenja, ker ni mogel
ali ni hotel delati, je moral stati z dvignjenimi rokami tri ure obrnjen proti soncu
ali z bosimi nogami poskakovati po ostrih kamnih (Jezernik 1994, 131),
zapisuje Jezernik, ki v virih navaja veliko bivih zapornikov in zapornic, katerih
spomini se ujemajo.
Interniranci so opravljali ve ali manj vsa dela, ki so bila povezana z vzdrevanjem
taboria. Privilegirani so kuhali, prali ali stregli zaslievalce. Spet drugi so bili peki,
bolniarji, ribii, tevilni med njimi so bili zaposleni kar v taborini samoupravi in
Centru kot evidenniki in statistiki. Na Golem otoku so obstajale delavnice za predelavo
marmorja (Jezernik 1994, 132). Delu se je bilo praktino mogoe izogniti le s pisanjem:
prizadeti je rekel preiskovalcu, da bo vse priznal in zahteval svinnik in papir. Pisali
so lahko ves dan, lahko tudi po ve dni. O vsem: od tega kako so ga prijeli do tega kar

31

Oslabljen organizem, podrt imunski sistem od stradanja in stalnih fizinih in psihinih naporov je bil

izpostavljen raznim boleznim, kot so distrofija, tuberkoloza, dizenterija oziroma gria, hepatits, trebuni
in pegavi tifus.

69

ima za revidirati (Kalajdi 1985, 186). Za elitno skupino naj bi veljali prevajalci. V
njihovi domeni so bili prevodi vojakih knjig in urejanje arhiva povojne jugoslovanske
politine emigracije. V sklopu svojega dela so lahko pregledovali razline revije in
asopise, izpisovali podatke in jih vnaali v kartoteko. To delo je veljalo za kar
prijetno, saj je zahtevalo le intelektualni napor, imelo je vsebino in smoter (Jurani
1982; Jezerek 1989, 213-214).
Vsi do sedaj navedeni so bili zunaj sistema tistih, ki so kopali in prenaali kamen, vlaili
razna bremena, meali in podajali malto ter pomagali zidarjem. Ti so bili delovni
stroj.
4.7.1 eja in izrpanost
V procesu prevzgoje oziroma pri revidiranju politinih stali sta imeli pomembno
vlogo tudi pomanjkanje hrane32 in eja. Ljudem je, izrpanim, lanim in e bolj ejnim
kopnela volja do odpora, hrana oziroma pomanjkanje le-te je postala e eno od
manipulativnih orodij v prevzgoji internirancev. Lakota je mono vplivala na vedenje
ljudi, kar ponazori tudi tale stavek: Stalno smo bili lani. Sprva se lakoto nekako
prenaa, ko pa gladuje mesece in leta, potem lovek ni ve normalen. Lakota vpliva na
obnaanje ljudi. Mislim, da so zaradi boljega koka kruha in drugih majhnih
ugodnosti mnogi ljudje izdali sebe in postali zveri. S im drugim pojasniti to zverinstvo
loveka proti loveku (Kovaevi in Rastoder v Jezernik 1994, 111).
Vendar bi bilo narobe misliti, da so se vsi zaporniki podredili lakoti in zaradi slednje
spremenili vedenje. Nekateri so kljub izmuenim telesom in volji lakoti ohranjali svoj
ponos in niso hoteli pobirati ostankov s tal ali iz kje drugje. Mnogi so si iz posuenih
krunih drobtin, ki so jih preveili, da so bile dovolj gnetljive, naredili ahovske figure
in domine (Popovi 1988, 64, 68; Jovanovi 1990,180). Kar nakazuje, da so jetniki
hrepeneli po drubenem okolju in normalnih socialnih stikih. Po vsej verjetnosti so
pogreali tudi medsebojno kolektivno delovanje in razmiljanje, ki pa je bilo tukaj
mono opustoeno in iznieno. Obstajale so izjeme, ustvarile so tudi pristne vezi med
jetniki, vendar vedno nekako z majhno rezervo v ozadju. Tudi tisti, ki so bili prijatelji e
iz asa bojev proti okupatorju, so se sreali na otoku, vendar med seboj zaradi varnosti

32

Hrane je v tedanjem asu (vsaj do leta 1953) in razmerah primanjkovalo tudi izven izolacijskih
tabori, po celi Jugoslaviji.

70

niso govorili, ali pa so zadeve skrivali. Otok jih je izoblikoval v prave mojstre
prikrivanja dejstev.
Poleg sredstev fizine prisile naj bi oblasti po besedah Jezernika in ostalih, ki
pripovedujejo iz lastnih izkuenj, uporabljale tudi druge metode deprivacije, predvsem
pri zadovoljevanju osnovnih lovekovih potreb. e so interniranci hoteli preiveti, so
morali svoje navade in standarde zniati, predvsem pri prehranskih navadah, spolnih
potrebah, intelektualnih podvigih, Dolgotrajno gladovanje je lahko povzroilo smrt
oziroma je bilo duevno nevzdrno (Jezernik 1994, 123).
Jedilnik naj bi bil suhoparno enolien, se strinjajo bivi golootoani. V letih od 1949 do
1952 naj bi za zajtrk prejemali nekaj podobnega kavi in 150 gramov kruha ali pa
zajemalko nekakne koruzne kae, polente (Jezerek 1989, 98; Jezernik 1994, 112).
Zajtrk je bil nekaj gosteja koruzna kaa, kosilo pa nekaj ve od porcije umazane vode,
po kateri plavajo neke bube. Ali je to poboljanje poloaja?, se je spraevala eni
Lebl (1990, 156), ko naj bi se po letu 1953 razmere in s tem tudi hrana izboljale.
Obdobje po letu 1953 lahko naslovimo kot drugo etapo Golega otoka. Izboljale naj bi
se razmere in tudi hrana. Koliko se je dejansko izboljala, se tono ne ve, res pa je, da je
morala skupna kalorina vrednost zauite hrane junija 1954 znaati od 3.240 do 4.429
kalorij na dan za obsojence, ki so delali fizino (Markovi 1987, 103).
Vasih so tudi po ve mesecev jedli zgolj kislo zelje ali repo, brez zaimb ali masti, se
spominja Hrast (Hrast 1991, 108). In riet za kosilo in veerjo, meso je bilo na jedilniku
poredkoma, enkrat na mesec, kot se spominja Markovski (1984, 179). Za kruh, ki so ga
pekli zaporniki, so se znali tudi stepsti (Kovaevi in Rastoder 1989, 34; Hrast 1991,
69). Ena od internirank je svoj spomin na lakoto in s tem povezano tegobo opisala
takole:
Motilo me je marsikaj. To da smo bili licemerni, je bilo najbolj grdo. Tako so
nas uili. Zahtevali so, da smo navdueni, da smo hvaleni ljudstvu, da smo
hvaleni Partiji, saj smo vsi izdajalci, in, pri Bogu, Partija je velikoduna do
nas, Partija nam je vse omogoila. Mi pa smo bili lani in nikoli se ni smelo
rei, da si laen. Partija pa te je pripeljala, Partija je velikoduna do tebe, ti si
izdajalec, ti si nihe in ni... In zares smo bili lani in bedni (Simi in Trifunovi
1990, 99).

71

Velikokrat so se pogovori med interniranci razvili v smeri hrane, o tem so se radi

pogovarjali, saj je bila tema precej nevtralna in ni mogla kodovati nikomur. Dostikrat
so zaradi takih pogovorov prili na ideje, kako hrano tudi dejansko izboljati. eprav je
bilo hrano prepovedano nabirati ali pobirati s tal, so se mnogi znali in nabirali ali
galebja jajca, morske kumare, koprive, ema,...eprav so bili nekateri precej iznajdljivi
in so zaobli prepoved, pa trgovina med njimi ni nikoli preve zacvetela, e najbolj
pogosto je prilo do menjave cigaret33 za kruh (Jezerek 1989, 127-210; Simi in
Trifunovi 1990, 139-149; Jezernik 1994, 119).
Vsi tisti, ki so se odloili, da bodo svoje tegobe in spomine na Goli otok opisali v knjigi
ali kako drugae, opisujejo pomanjkanje vode kot e teje zlo, kot je bilo pomanjkanje
hrane. Arhitekti sistema so oitno vedeli, da na Golem otoku in Sv. Grgurju ni pitne
vode niti nobenega naravnega vira vode, a so kljub temu tja poslali na deset tiso
politinih zapornikov. eja je bila e ena od funkcij planiranega sistema muenja.
Umivanje in kopanje so tako po navadi opravili kar v morju in brez ampona, marsikdo
je skual piti tudi slano vodo, vendar je ta ejo e poveala. Omejevanje pravice na vodo
je dolgo trajalo. Zaporniki na Svetemu Grguru so vodo dobili ele leta 1952, za tiste na
Golem otoku pa je voda postala pravica ele, ko so zgradili cisterno in dovolj velik plato
za zbiranje deevnice, ki se je zlivala v cisterno. Glavni vir vode je zagotavljala ladja
Izvor, ki je tudi dopolnjevala cisterne na Golem otoku. Kljub temu je bila porazdelitev
vode skrajno racionalizirana, kot so zatrjevali zaporniki (Jezernik 1994, 117).

4.7.2 Dodatne oblike vzgoje

Vsaki obsojenec, ki je priel v enega od tabori tako imenovanega Arhipelaga Goli, je
preel razne faze torture, e posebno v primerih, ko so upravljalci menili, da pripornik ni
dovolj posluen oziroma ne stopa na pot Partije in Tita.
Tabori z interniranimi pripadniki obeh spolov ni bilo. Stroga loitev po spolu
ni bila sama sebi namen, temve je imela pomembno vlogo v socializaciji
novincev v bando. Ta proces je potekal hitreje in uinkoviteje, e so bili njegovi
objekti iztrgani iz svojega prejnjega emocionalnega okolja. Osamljeni v
33

cigarete, ki so jih dobili ali izmenjali, so imele poleg zadovoljevanja svojih potreb e eno razsenost: ko

so se razmere malo umirile, so predstavljale eno redkih prilonosti za druenje in druabnost.

72

mnoici neznanih ljudi so bili bolj ranljivi in ustveno bolj odvisni od subjektov
vzgoje. V splonem so spomin na druino, znanci in zlasti obveenost o
politinih zadevah dobro vplivali na internirance. Da bi to prepreili, so jih
oblasti skuale odrezati od sveta s prepovedmi dopisovanja in vzdrevanja
vsakrnih stikov s svojci zunaj taboria (Jezernik 1993, 59).
Marsikdo je moral tei skozi stroj, mirno prenaati bojkot, gonjenje na tragau, razne
oblike tekega fizinega dela, hkrati pa prestajati vse to lanen in ejen. e je kolektiv
menil, da obsojeni skriva e kakne malenkosti, so ga obravnavali kot gronjo in zato so
bili predstavljeni posebni tretmaji.
Takni obsojenci so e bili pod bojkotom, vendar po oceni preiskovalca slednji ni
zadostoval. Posebne oblike muenja so za takne uvedli na vsakodnevni menu.
Izolacija v jazbini, narejeni iz dek (Kosi, 2003, 82); pansko plavanje34; izkopavanje
peska z lopato v morju ob nadzoru milinika (ilevski 1955, 132-133); samice, za
katere mnogi niti niso vedeli, saj so bile postavljene izven ice. Da bi se zakrile sledi
samic, je bil hodnik s samicami kasneje pregrajen z zidom. Nekdo je kasneje preluknjal
zid in napravil luknjo, skozi katero se lahko splazi lovek. Na koncu hodnika obstajajo
tri majhne luknje, ki so sluile kot samice in en veji prostor, katerega namen ni
razjasnjen (Kosi 2003, 85; osebni arhiv Rebernik).
eprav sem palir e omenjala v prejnjem poglavju, se mi zdi tudi v tem razdelku
pomembno omeniti njegove znailnosti in funkcije ter ga bolj podrobno predstaviti kot
eno izmed orodij represije in samoiniciativne prevzgoje med taboriniki. Taken
dvored je imel pomembno in poudarjeno vlogo in pomen v obredu prehoda iz sveta
ivih v svet informbirojevcev, pri sprejemu novih kaznjencev na enega izmed otokov
ali ostalih celinskih zaporov za informbirojevce po Jugoslaviji.

34

Da bi od zapornika izvlekli priznanje, so zvezali roke z vrvjo in tako vezane premaknili ez kolena,
tako da so bila kolena med rokami, med koleni in rokami so povlekli desko, ga prevrnili na hrbet in mu v
usta porinili krpo, poprej natopljeno v slano vodo. V takem poloaju so mu nato sipali vodo v nos. lovek
ni mogel dihati, niti se premakniti, niesar. Sasoma je padel v nezavest ali vsaj v komatozno stanje. Ko
so ga prebudili so od njega zahtevali, da prizna svoje grehe. To se je lahko ponavljalo no za nojo,
dokler preiskovalec ni ukazal drugae. To metodo naj bi nekdo na Golem otoku poimenoval pansko
plavanje. Na ta nain so ljudje preli v stanje norosti in priznali vse, celo v stanje samomorov, nam
razlaga Kosi (2003, 82).

73

V taboriih za informbirjevce je bil tak nain sprejema prisoten e od samega zaetka

s svojo nenavadnostjo, silovitostjo in surovostjo so osupnili vsakega novinca. Pred tem
je e marsikdo verjel, da bo v taboriu nael tovarie, prijatelje, altruiste in
zanesenjake, zaporniko solidarnost. Namesto tega so jih priakale iznakaeni obrisi
ljudi, ki so krilil z rokami, vzklikali parole in mlatili po njih (Torkar 1984, 326).
Prvi prebivalci taboria na otoku in njegovi graditelji (omenjajo se kriminalci), so
priakali s palirjem prvo skupino informbirojevcev, ki je prispela julija.

Ko je

septembra 1949 prila druga skupina, jo je enako priakala julijska skupina (Markovi
1987, 273; Bobinac 2008, intervju; Kosi 2008, intervju). Zaradi taknega
sprejemaso novi obsojenci malodane blazni od strahu. In od tod do iskrenega
revidiranjain odsekanja repov ni ve dale. Ko e pridejo v sobo in ko vidijo
jazbinae, ko preivijo prvi tovariki veer - jim ni reitve (Jovanovi v Jezernik
1994, 46). Nekdo je taken mlin moral zagnati, da je zael delovati sam.
Stroj ni le zadajal bolein, povzroal ran, pokodb. Predvsem in najbolj je
unieval zaupanje v soljudi, vzbujal jezo in sovratvo. In potem Potem so sami
postali lani stroja, gospodarji. Vendar kaznjenci v stroju niso pretepali
kaznjencev, novincev ali bojkotiranih (samo) zato, ker so jih sovraili. Mnogi so
tepli zato, ker so vedeli, da jih opazujejo. Na ta nain so si prizadevali prisluiti
ugled v oeh svojih rabljev, in s tem pot v svobodo, kajti kdor je mono mlatil, je
bil na dobri poti, da bo revidiral (Jezernik 1994, 48).
Princip, ki ga je udejanjal stroj je torej bilo stalna napetost do novincev. Bil je prag,
preko katerega so vstopili v narobe svet. Bil je torej tudi funkcija razdvajanja
solidarnosti med kaznjenci, saj je med njih naselil nesoglasja, sovrani govor,
nezaupanje in tako nezmonost za upor oziroma kakrnokoli skupno delovanje zoper
svojega dejanskega rablja.
Nekateri niso bili voljni na tak nain revidirati svojega stalia. Ti so lahko svojo vnemo
pri tepeu samo igrali, vendar je bilo takno dejanje precej rizino. Namesto da bi
pljuvali po loveku, so pljuvali v tla, njihovo lasanje ni bilo tako krevito, udarci ne
tako moni. Kot pravi Jezernik, je bilo teoretino sicer mogoe prekriati roke in ne
udarjati po soloveku, praktino pa je takno dejanje lahko pomenilo dolgotrajen in
bole samomor. Le zelo redki niso hoteli za nobeno ceno dvigniti roke na drugega, za

74

kar so bili sami deleni hudih udarcev. Lae je bilo poskuati s pretvarjanjem: na vso
mo zamahovati s pestmi, brez pravega udarca (Jezernik 1994, 48).
S taknim delovanjem so oblastniki tudi stare internirance postavili pred paradoksalno
preizkunjo. Preprosta golootoka logika je delovala, saj so tisti, ki niso hoteli mlatiti, s
tem dokazali, da so sami nepopravljiva banda in so bili lahko e jutri na sporedu prav
oni. Kot zatrjuje eni Lebl: Biti ali ne biti? e bijebo, obstane. e ne bije, te
bodo ubili. Izginil bo (Lebl 1990, 98). Obvarovali so svojo glavo, e se niso
identificirali drug z drugim, ampak s svojimi dejanskimi prevzgojitelji.
Bistveni element prevzgoje je bila potemtakem identifikacija rtev s svojimi rablji.
Posledica te identifikacije je bila odtujitev lastnega ega pri rtvi v korist rabljevega
super ega. rtve so introjicirale rabljev pogled na svet; prav to pa je proporcionalno
odvzemalo pri rtvi prostor za njen lastni jaz (Caruso v Jezernik 1994, 49).
Stroj in ostale metode sistematine prevzgoje so torej na grob, surov in psihino
naporen nain pretvarjali rtve v rablje. To je teko psihino stanje, ki je na vse
delovalo. To je prav tisto, kar so hoteli, mislim na Upravo; ta njihova metoda in ta
njihov sistem je bil domiljen da nas tudi psihino uniijo. Unievali so nas kot
osebnosti, ubijali so vero v nas in iz nas naredili zveri. Preprosto je bilo tako (Simi in
Trifunovi 1990, 111). Z njegovo uporabo so si rablji ne le umili roke, temve so svoje
zloine zvalili na rtve, e da je muenje posledica medsebojnih obraunavanj med
jetniki (Jovanovi v Jezernik 1994, 50). Taknih primerov zagovarjanj in dokazovanj
ni bilo malo. Tako je trdil na primer Jovo Kapii, general Udbe in pomonik ministra
Rankovia, ki naj bi Goli otok obiskal tudi sam.
Ponavljam, nihe nikoli ni planiral zloinov na Golem otoku, to bom, e je treba,
izjavil tudi pod prisego. Toda na Golem otoku se je ustvarjala takna atmosfera,
da so zaporniki, med katerimi je bilo precej nedolnih ljudi, drug drugemu
storili najve hudega. Oblast je sicer na vse to gledala skozi prste. Ne vem niti
za en primer, da bi preiskovalec muil kaknega zapornika! Morda ga je alil ali
mu kdaj primazal kakno klofuto, vendar, tam so bili najpogosteji spopadi med
revidiranci in nerevidiranci, in psihologi naj znanstveno poduijo, e je bilo tu
kaj prisile. Dri torej, da je muenje zapornikov obstajalo, toda medsebojno, da
so bile zaradi tega tudi rtve, vendar ni res tisto, kakor se pie o tem(Rackovi
v Jezernik 1994, 50).
75

Oblast naj bi bila dobro obveena in o stroju in o tem kaj, se je pod budnim oesom
preiskovalcev in Uprave dogajalo. e je bil Rankovi, ki je bil dolgo asa desna roka
Tita (s Kardeljem sta se oitno izmenjavala), na obisku v enem izmed zaporov, naj bi
potemtakem tudi vedel za palir, e ga niso poprej preiskovalci ali kdo drug prekrili.
Vendar, kot zatrjuje ilas, oji sodelavec Tita in tisti, ki mu je pomagal v letu 1941
vzpostaviti partizanski odpor ter kasneje skrbel za propagando, je za golootoki stroj
Rankovi vedel in se celo z njegovo uporabo strinjal (ilas v Jezernik 1994, 50).
e bi bilo res tako kot zatrjujejo predvsem bivi preiskovalci, ki so bili prisotni v
prostoru in asu politinega zapiranja in ostali predstavniki tedanje oblasti, stroj ne bi
priakal novincev prav v vsakem od tabori za informbirojevce.
V tako imenovanih satelitih so prav tako poznali stroj oziroma toplega zajca. Precej
dvomljivo je, da so po vseh taboriih v tedanji Jugoslaviji zaporniki sami od sebe in vsi
enoglasno predlagali stroj za novince, bojkot kot najniji rang in sopomenko za totalno
brezpravnost, samoupravo, podobne prevzgojne metode in podobne institucije
politinega prevzgajanja.
e bi stroji nastali kot samoiniciativa zapornikov, bi jim oblast po vsej verjetnosti to
prepreila, saj bi drugae popustila in zgreila celotno poanto pri vzgoji, ker bi
dopuala jetniku, da se sam odloi, kar bi dejansko pomenilo, da ima lahko slednji
svoje miljenje. Tega ni storila do leta 1953 in je oitno stroj namerno uporabljala za
pranje svojih rok in pranje moganov sovranikom ljudstva. Tudi dejstvo, da se ni
smelo kar tako tepsti, temve na ukaz nekoga iz Uprave, pria proti tem argumentom:
Tepea nikoli ni moglo biti brez ukaza. Ukae se in mora delati. Vse to je bilo
zreirano iz Uprave (Simi in Trifunovi 1990, 137).
Po letu 1953 so tudi v primeru palirja zadeve popustile v svoji silovitosti in tenziji ter
ustvarjanju mukotrpnega okolja za jetnike. Sprejemi so se nehali (Jezerek 1989, 128),
kljub temu so se ob prihodu novincev po letu 1953 paviljoni oziroma barake postavili v
neskonno dolg dvored, vse je bobnelo od pesmi, udarjali pa vendarle niso. Namesto
tega so iznali nove metode ustrahovanja in prevzgajanja. Posipavali so jih z DDT-jem,
ki naj bi bil v primerjavi s prejnjim tempom sistema pravnje olajanje (Jezernik 1994,
51).

76

5 ODGOVORNOST ZA GOLOOTOKE ZLOINE

Na vpraanje, kdo je bil pravzaprav tvorec taborinega sistema, ni mogoe podati zgolj
enega samega in enoznanega odgovora. Naj ponazorim s primerom. Ko je neki
preiskovalec vpraal enega od internirncev, kaj bi storil v primeru, da bi bile vloge
zamenjane, torej da bi interniranci zaprli svoje jearje, je ta odgovoril: e bi mi vas
pozaprli, Jovo, bi bili enaki kot vi. Jovo, isto ivljenje nas je uilo (Kalajdi 1985,
133).
Slika 5.1: Goli otok 2008

Po besedah nekaterih avtorjev naj bi bili tvorci reima v informbirojevskih taboriih

tisti, ki so se po vojni olali v Sovjetski zvezi, zato naj bi bila jugoslovanska taboria
narejena po vzoru sovjetskih (Dedijer 1984 ). Drugi avtorji navajajo, da so bila taboria
v Jugoslaviji vir izkuenj iz nemkih koncentracijskih tabori, ki so bila tudi v prvem
poskusu namenjena prevzgoji nasprotnikov oblasti (Segev 1990, 28-29).
Golootoki taborini sistem je bil po mnenju Kosia (2003, 117) kombinacija ve
represivnih metod. Po besedah politinih internirancev, ki so navedeni v njegovem delu,
naj bi se avtor ali avtorji golootokega sistema sklicevali na:

77

a) Ohrano - sistem tajne ruske policije stroj za prebijanje, mrea agentov in

provokatorjev;
b) gestapovskih koncetracijskih tabori (kapo, sobni stareina, lakota, epidemije) in
c) stalinistinega Gulaga (dalje prestajanje kazni kot prvotno dodeljeno, prepoved
obiskov, teko fizino delo).
Jugoslovanski kreator taboria za informbirojevce je navedeni kombinaciji dodal e
intitut podaljanega preiskovanja35 skupaj s celotnim preiskovalnim aparatom in
intitut fiktivne zapornike samouprave, kateri je v celoti dirigirala Uprava v namen
popolnega psihinega in fizinega kolapsa osebe oziroma e se izrazim bolj filozofsko,
persone. S tem so ustvarili precej popoln sistem obraunavanja s politinimi
nasprotniki, ki naj bi celo prekosil svoje vzore v polpretekli zgodovini.
Tisti, ki naj bi bili odgovorni za taken reim v taboriu, ki so bili zunaj ice
oziroma ki so kreirali samo podobo tedanje Jugoslavije so izredne represivne metode
zagovarjali s tem, da so bili prisiljeni delovati tako kot so. V nasprotnem primeru bi bilo
dosti huje, zato so se odloili, da izberejo od dveh, pa manje zlo.
Tako je tudi zatrjeval Ante Rategorac, narodni heroj in eden od oblastnikov na Golem
otoku, v pismu Dedijeru: To so bili pasji, zli asi. Bilo je ali-ali kot v najbolj usodnih
dneh vojne. Ali bo priel Stalin v nao domovino in jo pokoril ali se bomo branili, kot
smo to delali v najhujih bojih med vojno (Dedijer 1984, 470). Kot pravi Kosi,
zloini, ki so se dogajali na Golem otoku in v ostalih taboriih in zapornih po tedanji
Jugoslaviji, vkljuno s preiskovalnimi zapori poprej, niso bili samo obiajen setevek
posaminih zloinov, ampak do potankosti planiran zloinski sistem, pazljivo nadziran
in usmerjen iz enega centra (Kosi 2003, 117).
Sode po trajanju prestajanja kazni, tevilnosti zapornikov, enakim kriterijem za pripor
in izolacijo ter predvsem z enakim nelovekim tretmajem prijetih na podroju celotne
nekdanje drave lahko sklepamo da se je vse dogajalo po smernicah in pod
pokroviteljstvom ozkega kroga v vrhu oblasti to naj bi bili Aleksandar Rankovi,
35

Jugoslovanski totalitarizem, ki je bil najhuji v prvi etapi golootokega zapiranja (1949 do 1952) naj bi
preel prakso stalinistinih tabori prav z nikoli konano preiskavo e po izreeni obsodbi in s tem, da
so zapornike silili, da dokaejo svoj povratek Partiji in Titu s krutim, nekateri pravijo zloinskim
odnosom do drugih sojetnikov.

78

Josip Broz, Edvard Kardelj in Milovan ilas, povesta brez vejega zadrevanja tako
Kosi ( Kosi 2003, 118) kot Bobinac (2008, intervju). Zakaj tako sklepati?
Na deset tisoe ljudi, med njimi lanov centralnega komiteja, visokih dravnih
funkcionarjev, generalov, oficirjev, intelektualcev vseh vrst, borcev antifaistine vojne
in narodnih herojev, vkljuno z navadnimi lani Partije v neki ekstremni totalitarni
dravi, kakrna je Jugoslavija v tistem asu bila, po vsej verjetnosti niso bili priprti in
zaprti ter podvreni brutalni torturi brez neke naelne oziroma generalne soglasnosti in
blagoslova s strani samega vrha, torej v prvi vrsti Josipa Broza. Po vsej verjetnosti si
tega ne bi privoil nihe in etudi bi poskual, bi bil v najkrajem roku tudi zaustavljen
in odstavljen.
e bi se metode prevzgoje, kakrne so uporabljali na Golem otoku in drugih
deloviih, razvile zgolj v glavah taborinih oblastnikov in bi bilo to v
nasprotju z eljami njihovih nadrejenih, bi bili ti kaznovani in odpueni, kakor
hitro bi njihovi predpostavljeni zvedeli kaj se dogaja. To pa se ni zgodilo niti
potem, ko je nekatere lane obtobe in visoke obsodbe nedolnih junija 1951
obravnaval plenum CK KPJ in na katerem je Aleksandar Rankovi v referatu Za
dalje jaanje pravosua i zakonitosti obsodil drastine nepravilnosti v delu teh
resorjev (Jezernik 1994, 66).
Na tej toki diplomskega dela moram poudariti, da kot raziskovalka politinega
problema tedanje Jugoslavije s prstom ne kaem na nikogar, saj se zavedam, da zadeva
le ni tako rno-bela kot se zdi na prvi pogled. Zgolj obujam in z dodatnimi besedili in
prievanji gradim podobo nekega zgodovinskega momenta, ki je bil dolgo v objemu
sistema, ki ni dopual javnega in kritinega obravnavanja teme.
Kosi se v svojem delu spominja, da je bilo Dobrici osiu, lanu CK-ja in znanemu
srbskemu knjievniku, odobreno obiskati Goli otok. Navezal naj bi celo stike z
interniranci, med katerimi je nekatere poznal. Posamezni zaporniki, ki jih Kosi v knjigi
(2003, 118) sicer ne omenja, se tega sreanja z osiem spominjajo. Sam naj ne bi
verjel, da je kaj taknega mogoe, kar se je na otoku dogajalo. Svoja opaanja naj bi
kasneje omenil ilasu (ki je tudi edini, ki je o teh stvareh spregovoril iri javnosti), ta
pa naprej Rankoviu in celo Kardelju. Oba naj bi se zgraala nad strahotami, ki sta jih

79

sliala, eprav naj bi bil Rankovi e pred osiem obiskal tako Goli otok kot Bileo in
naj bi vsaj okvirno vedel kaj se tam dogaja. Pa poglejmo njegove besede:
Kar pomeni: v glavnem sem se strinjal, ne bom rekel, da v vseh posameznostih.
Po nekem pogovoru z Dobrico osiem leta 1953 sem prvi resno interveniral
pri Rankoviu, prek njega pa tudi pri Kardelju. K nam so z Golega otoka
prihajale posamezne vesti, na primer izjave o kesanju znanih komunistov, ki jih
je objavljala Borba. Rankoviu sem rekel, da nisem navduen nad temi
izjavami. Videlo se je, da gre za ljudi pod pritiskom. Slial sem tudi vesti, da na
primer, nimajo dobre hrane, da so nekatere pretepli ob prihodu, da so nekateri
naredili iz tega rni humor. Ni mogoe trditi, da nismo vedeli prav niesar, toda
za vse podrobnosti celo Rankovi ni vedel. Zadevo je predal aparatu. Ta je dobil
napano oziroma grdo nalogo, da spremeni miljenje ljudi, pravzaprav, da jih
prevzgoji, da jih politino spremeni. To pa brez izjemnih metod ne gre lahko
(ilas v Jezernik 1994, 67).
Zanima me, ali se ti ljudje niso spraevali, kaj se dogaja z njihovimi znanci, nekdanjimi
soborci, sodelavci, sinovi, oeti, nadrejenimi, podrejenimi, sestrami, materami,
herami..., ki so izginili iz javnega ivljenja, mnogi med njimi so bili tudi na visokem
poloaju? Z letom 1954 naj bi se stanje v jugoslovanskih taborinih zaporih
spremenilo36.
Razlog za to po vsej verjetnosti ni bila samo informacija, ki jo je z Golega prinesel
osi, ampak ve dejavnikov. Stalinova smrt, prihod Hruova v Jugoslavijo, uvrstitev
mednarodnega in notranjega politinega poloaja vladajoega reima in ocena vrha, da
bi podaljevanje statusa quo na Golem otoku in njegovih satelitih v danih okoliinah
lahko botrovalo k neugodnim situacijam. Zgodba s osiem je po mnenju mnogih imela
zgolj ta namen, da se je vrh skril pred javnostjo v svoji hladnokrvnosti do preteklih
dogodkov, kjer so kot odkriti borci za svobodo in humanizem, prikrito vlekli golootoke
niti.
36

Naeloma naj bi bil reim ve ali manj skozi as enak, dejansko pa se je spreminjal s prihodi vsake
skupine. Ostrina v ravnanju naj bi se po besedah nekaterih avtorjev stopnjevala od leta 1949 do leta 1951,
potem naj bi se zadeve malce umirile in postale bolj znosne. Drugi avtorji navajajo, da so te spremembe
stopile v veljavo kasneje. Sama bom dodala, da so se spremembe reima po vsej verjetnosti dogajale ves
as, saj je bil princip enkrat tako-drugi tako eden temeljnih principov taborine prevzgoje.

80

Odloitev o ustanavljanju golootokih kazenskih taboriih naj bi bila, po besedah

Kosia, izoblikovana v asu, ko naj bi bila predpostavka o Stalinovem napadu e
ovrena, saj so ZDA e opozorile Stalina in Sovjetsko zvezo, da bodo vojni pohod nad
Jugoslavijo razumele kot povod za tretjo svetovno vojno.
V taknih okoliinah ni upal niti vsemogoni Stalin izpostaviti svoje vojne moi
toliknemu tveganju (Kosi 2003, 120). Vendar z obzirom na sovjetsko indoktrinacijo
mnogih, ki so tudi Jugoslaviji podlegali Stalinovem kultu osebnosti, e posebej ga je
astil sam vrh KPJ, sedaj po sporu informbirojevski nasprotnik ni smel biti v dravi
podcenjen. Pa tudi precenjen ne.
Po mojem mnenju je prav precenjevanje gronje po dogmatskem naelu strti vsakogar,
ki ni z nami vrh Partije pripeljalo do odloitve, ki se je v svoji realizaciji pretvorila v
lov na arovnice srednjega veka. Nastala je gonja za prikritimi informbirojevci, saj je
bilo odkritih informbirojevcev zelo malo, sasoma pa je tudi teh zmanjkalo37, zato se je
lov preusmeril v namiljenega sovranika.
S to gonjo se je lahko odvraala pozornost javnosti od vse vejih gospodarskih
neuspehov. Strah pred neznanim je potlail strah pred drugimi stvarmi, saj so vsi
nereeni problemi postali tako reko sekundarnega pomena. V tej gonji, ki je trajala leta,
so med drugimi stradali kreativni kadri ljudi, ki so svojo lojalnost dravi in narodu
vekrat pokazali in dokazali, vendar niso bili slepi poslualci in konformisti, marve so
bili to ljudje, ki so razmiljali s svojo glavo in so celo verjeli, da imajo pravico do
kritinega pogleda na stanje v dravi.

37

Po podatkih naj bi bilo vsega skupaj 5 odstotkov tistih, ki so se opredelili v prid Resolucije
Informbiroja.

81

6 GOLI OTOK DANES - TUDIJA PRIMERA IN ODNOS DO SPOMINA NA

GOLI OTOK
V tem delu diplomskega dela se bom posvetila Golemu otoku v dananjem asu, 60 let
po prihodu prvih skupin na otok. Odgovorila bom na vpraanja, ki sem si jih zastavljala
tekom celotnega procesa raziskave tega projekta. Predstavila bom, kako lahko strah
pred posledicami vpliva na skupno (ne)delovanje in kako lahko je loveku vsaditi
obutek manjvrednosti in krivde. Prav tako bom predstavila raziskavo, ki bo osvetlila
mnenje tistih, ki so Goli otok obiskali v zadnjih treh letih (2007, 2008 in 2009) v
spremstvu vodia ali sami, in moja opaanja ter ugotovitve, zbrane pri opazovanju z
udelebo v zadnjih 12 mesecih.

6.1 Goli otok je mnoica, ne posameznik

Kako je uprava Golega otoka (in ostalih represivnih institucij, ki so bile namenjene za
izolacijo informbirojevcev) uspela vzpostaviti pri tako velikem tevilu politinih
zapornikov reim, v katerem so se interniranci med seboj tako fizino kot psihino
muili, zlorabljali in unievali. Za odgovor na takno vpraanje ne razpolagam z
materialnimi dokazi, zgolj z omejenim tevilom spominov preivelih, a kljub temu
menim, da obstajajo doloene predpostavke, katerim sledi nekaken logien zakljuek.
Slika 6.1: Goli otok, september 2008 Velika ica

82

Prvi, mesto taboria je bilo premiljeno izbrano. Osamljen otok, na katerega nihe ni
zahajal, dale od naseljenih mest in s prepovedjo plovbe v bliini, je tako reko postal
popolnoma nedostopen za nepovabljene.
Zanimivo je, da se v spominih prvih informbirojevcev na Golem otoku nikjer ne zasledi
gradnjo barak za bivanje. Tako ostaja vpraanje, kdo jih je sezidal. Bobinac in Kosi
pravita, da so bile po vsej verjetnosti pripravljene e vnaprej. V ta namen naj bi okoli
200 kriminalcev prilo na Goli otok pred prihodom prve skupine kaznjencev. Bobinac
mi pove, da so krivdo za obstoj in funkcioniranje Golega otoka preloili na kaznjence
same, vendar se on s tem nikakor ne strinja. Ne priznava tudi teorije o tem, kako so bile
sezidane prve barake:
To je teorija, ki jo mi golootoani in tisti, v drutvu Goli otok ne sprejemamo.
900 ruskih

olanih specialcev, ki so bili lojalni Stalinu in so formirali

represivne organe tudi na naih tleh, naj bi naa Udba prevarala. Teh 900 ljudi
naj bi bilo premeenih na Goli otok, brez hrane, brez barak. Bili naj bi prvi
zaporniki. Jedli naj bi galebe, kae in plazilce. Okoli otoka naj bi bili oboroeni
ljudje v olnih. Zgodila naj bi se tudi dva poskusa pobega, vendar sta se konala
z likvidacijo v morju. ez en mesec naj bi na Goli otok prila Udba, takrat naj bi
specialci gradili paviljone, kasneje naj bi bjih Udba likvidirala. Tako se opravda
oblast. Torej to tudijo Petra Stria golootoani ne sprejemamo, kot sem rekel.
Mi (drutvo golootoanov, ki smo e ostali) poskuamo izvedeti imve o Golem
otoku. In lahko javno izreemo samo tisto, kar vemo (Bobinac 2008, intervju).
Ko pogledamo prievanja in spominske zapise bivih taborinikov, je bilo po njihovih
besedah, zelo majhno tevilo zaprtih, ki bi se globje opredeljevali za Resolucijo
Informbiroja. V veini spominskih zapisov avtorji tudi zatrjujejo, da sami niso bili med
tistimi, ki so tepli oziroma niso izdajali svojih sotrpinov, v kolikor je bilo to mogoe.
Tepli in ponievali so vedno tako imenovani drugi. Hkrati nekateri med njimi
navajajo tudi, da je obstajala ogromna veina, ki nikoli ni bila za Resolucijo in so na
Arhipleag Goli prili zaradi nepazljive besede, lanih obtob ali podobnih medsebojnih
situacij.

83

Ker so se aretacije zaele takoj po Resoluciji leta 1948, taborie na Golem pa so

osnovali ele v drugi polovici 1949. leta, naj bi UDBA med prijetimi po celi Jugoslaviji
nala doloeno in potrebno tevilo profilno odgovarjajoih zapornikov, ki niso bili
obteeni z intelektualnimi ali moralnimi kamni, ampak so svojo koo v asu prestajanja
kazni reevali na raun drugih, in sicer tako, da so delovali proti sojetnikom.
Prav takni, pravi Kosi (2003), naj bi pomagali upravi Golega otoka, da vzpostavi
reim, kakrnega si je oblast zamislila.
Na tak nain se je lahko vzpostavljala diferenciacija med jetniki in hkrati baza, na
katero se je lahko uprava zanaala. Ostali zaporniki, eprav v veini, so bili v takem
poloaju nemoni oziroma kolektivno nikakor niso bili zreli za upor, saj sta bila znotraj
zdrube zasejana strah pred posledicami in nezaupanje v sojetnika. Tako je bil
organiziran odpor praktino neizvedljiv ne samo zaradi oblikovane atmosfere, kjer
nihe nikomur ni povsem zaupal, marve tudi zato, ker je bil v kali takoj zatrt, posledice
pa so bile lahko ogromne. e pogledamo skozi prizmo individualnosti, so obstajali
primeri, kjer so se posamezniki upirali golootokemu sistemu in s tem najprej svojim
sojetnikom, ki so bili vije pozicionirani od njih samih, stareini in upravi in konec
koncev sistemu, ki je takrat vladal po celotni dravi. Posebnost in zanimivost je v
temu, da ne obstaja glavni junak. Tu je glavni akter masa. Tako isto je bilo na Golem
otoku. e je nekdo igral junaka, je stradal. Zatorej, potrebno je posneti film o masi, ne
pa o posamezniku (Bobinac 2008, intervju).
In ko je enkrat taken kamniti mlin zael mleti sam oziroma ko se je taken sistem
utekel, ko so ga pognali, se je sam od sebe brez vejih zapletov ohranjal in
izpopolnjeval prav z novodospelimi skupinami zapornikov, ki so po preizkunji palirja
in drugih metod prevzoje, hitro preusmerili svoje upornike in partizansko-kolektivno
naravnane misli, zgolj na golo preivetje telesa in, e se posrei, celo uma.
Kosi kot eden izmed bivih kaznjencev trdno zagovarja stalie, da za golootoko
zverinstvo (Kosi 2003, 124) niso krivi zaporniki kot neposredni izvritelji, temve
tisti, ki so jih prisilili, da preganjajo eden drugega. Uprava naj bi bila tako tista, ki je
vzpostavila sistem medsebojnega unievanja, s tem sistemom je manipulirala in bi
lahko, e bi hotela, to tudi zaustavila. Najbolji dokaz za te trditve je, da so nehumani
sistem spremenili potem, ko je uprava in njeni dirigenti ocenila, da taken sistem ni ve
84

potreben. ivljenje in odnosi so se leta 1954 izboljali, prav tako so bili pogoji dela
znosneji. Uprava bi lahko tovrstne metode zaustavila mnogo prej, a tega ni storila.
Nasprotno, dokler je bila upraviljivost taknega poetja e mona, jih naj bi celo
iniciirala in favorizirala, saj so s tem predstavniki oblasti ostali istih rok, krivdo za
grozodejstva so pripeli zapornikom samim. Tako je Uprava izkljuni krivec za
grozodejstva na Otoku, ne pa zaporniki in tudi ne tisti, ki so jim pokorno sluili kot
batinai, je preprian Kosi (Kosi 2003, 125). Sama pa dodajam, da je bila Uprava
Golega otoka upravno podrejena vodstvu KPJ oziroma takratnemu ministrstvu za
notranje zadeve Jugoslavije, in je zatorej izvrevala naroeno.
Glavni cilj golootokega sistema je bil torej zamiljen tako, da s pomojo neprestane
torture in psiholokega pritiska spremeni zapornika v moralni ni, tako da se slednji
pouti ponianega v lastnih oeh in da se ga naredi politino nenevarnega ter
gnetljivega oziroma voljnega za preoblikovanje in manipulacijo tudi po izpustitvi na
svobodo. Ljudi so poniali v stanje brezpravnosti in popolne nemoi, da bi bili
pripravljeni za reitev lastnega preivetja narediti vse, kar se je od njih zahtevalo.
Zaporniki so se sprehajali po rti med dvema ognjema: kako zaititi sebe in ohraniti
ivljenje in kako pred svojo zavestjo in pred drugimi ohraniti obraz, dostojanstvo
loveka oziroma svojo moralno identiteto.To je bilo izredno teko, vendar v mejah celo
izvedljivo. Hitro se je bilo potrebno nauiti komu in kdaj popuati, trpeti lakoto, ejo in
kamnolom, duiti se nad kiblo, a povedati samo tisto, kar UDBA e ve. Morali so se
nauiti razlikovati pomembno od nepomembnega. Diskutirati na sobnih konferencah z
obrabljenimi in vsemi poznanimi frazami, skandirati svojim muiteljem, kriati
parole,... Vse to je bilo bolee, vendar po besedah Luznarja, ni kodovalo nikomur,
hkrati pa je olajalo pritisk (Luznar, osebna izpoved 2009). Vsak se je torej moral znajti
sam. Zaupati prijatelju je bilo nevarno za oba, kar pa je izkunja Golega otoka pokazala
mnogokrat.
Zdaj razumem, zakaj ded teko govori o svojih izkunjah, zakaj se je zaprl vase in je
lovek, kakren je. Moja radovednost, kateri je na zaetku botrovala prav dedova
skrivnostnost in nain razmiljanja, me je peljala skozi kamnite palisade raziskovanja
pojava Golega otoka, s tem sem tudi prila do odgovorov, zakaj je ded tak, kot je,
mole in poln tekih spominov do odgovorov, ki mi jih ni znal ali upal dati. Zdaj ga
razumem.
85

Zato to diplomsko delo ni zgolj raziskovalno delo na podroju preteklih dogodkov,

izkuenj in historinih podatkov, marve za seboj z veliko silo potegne tudi
razumevanje sedanjosti in dananjega odnosa do Golega otoka. V pismu, ki sem ga
prejela od gospoda Kosia konec januarja 2009 mi obrazloi:
Govoriti o sebi je, za nas, ki smo prestali Goli otok (nekomu, ki takne izkunje
ni doivel) vedno neugodno, saj se izpostavljamo nevarnosti, da nas bodo
narobe razumeli. Etina merila so bila tam obrnjena narobe. Kdor se ni uspel
vsaj malo prilagoditi, je bil povoen. Ne va ded, niti jaz, ali kateri koli drugi od
naih sojetnikov, se nimamo esa sramovati. Naj se sramujejo tisti, ki so nas
pripeljali sem. Danes se to e dogaja (Kosi, pismo 2009).

6.2 Goli otok danes

O Golem otoku kot o metafori za koncentracijska taboria po socialistini Jugoslaviji,
se danes pie in javno govori. Tudi v slovenskih ubenikih za srednjo olo je mo
zaslediti Goli otok kot prostor, kamor so nekdaj zapirali politine nasprotnike. Vendar
je to zgolj vrh ledene gore, kakor se izrazi Jezernik (1994, 184); kar je pod njo, je
potrebno e raziskati, utemeljiti, ponazoriti in ponovno obiskati e povzamem
Jezernikove besede, zato potrebujemo pogumne potapljae, ki se bodo spustili ponovno
ali prvi v globine Golega otoka. Ti potapljai so v tem primeru vsi tisti bivi zaporniki
ali celo bivi preiskovalci na Golem otoku, ki so zbrali pogum in z nami delili svoje
spomine. Nekateri od teh spominov so e postali zgodovinska dejstva, nekateri mogoe
e bodo.
e bi ohranili spomin na Goli otok kot na eno vejih muili nedolnih ljudi po drugi
svetovni vojni v Evropi in e bi se ga spominjali po tem, da je Goli otok bil prispodoba
za zatiranje vsakega resnejega odpora v jugoslovanskem totalitarizmu, bi to po vsej
verjetnosti imelo velik zgodovinski vpliv na izkunjo v prihodnosti. Iz zgodovine se
namre uimo za prihodnost oziroma za prihodnje ravnanje v podobnih ali vsaj
aplikativnih situacijah.
Goli otok pa e dolgo ni ve gol. Preoblikovali so ga takrat, ko so drugi preoblikovali
njih. Fotografije, kakren je bil otok poprej so po veini nedostopne oziroma jih sploh
ni, noveje fotografije, ki jih prilagam, in mnoge druge pa razkrivajo zgolj ruevine in
propadle objekte obdobja, ki v kontekst Golega otoka med leti 1949 in 1955 ne sodijo
(glej sliki 6.2 in 6.4).
86

Slika 6.2: Goli otok, september 2008 Titov put - v eni izmed stavb

Spominov, prievanj in predmetov je ve kot pa zgodovinskih analiz. e leta 1989 je

Zorica Nikoli napovedovala, da bo Goli otok zagotovo doivel podobno usodo, kot jo
je v petdesetih letih doivel Sveti Grgur. Nedolgo po odhodu poslednjih zapornic in
straarjev, so na otok prili prebivalci sosednjih krajev, predvsem z otoka Raba, ki so
pokradli vse, kar se je dalo odnesti: vrata, kljuke, ploice, cevi, strehe ...
Ravno tako se je zgodilo z Golim otokom. Vse, esar se ni dalo odpeljati ali je bilo
preteko, so uniili, razbili, demolirali do te mere, da danes obiskovalec Golega otoka,
ki je na otok priel brez spremstva poznavalca, ne more vedeti zakaj in kaj se je pred
estdesetimi leti na tem prostoru dogajalo. Otoani z otoka Raba so na otok na pao
pripeljali ovce, ki so dodatno uniile in poneedile vse objekte, ki v veini predstavljajo
neko drugo obdobje zapornikega ivljenja.
Ovce so v eni zimi uniile tisto, kar je bilo z veliko teavo zgrajeno v desetletjih in v
mukah, kar so zaporniki pod vodstvom inenirja Mihovila Maria pogozdili (Nikoli
1989; Hrovat 1992 v Jezernik 1994, 143).

87

Za konec se bom osredotoila na rezultate lastne raziskave, ki je potekala od avgusta

2008 do maja 2009. Anketnih vpraalnikov (glej prilogo C) sem razdelila 200, v tirih
jezikih po petdeset, in sicer na dveh lokacijah. Prva lokacija je bila Lopar na otoku
Rabu, druga lokacija pa je bila bolj specifina, in sicer izletnika ladja z otoka Krka.
Gre za nakljuno izbrano populacijo ljudi, ki so bili v obdobju raziskave prisotni na
otoku Krku in Rabu. Od vseh razdeljenih vpraalnikov jih je verodostojnih zgolj 44.
Temu rezultatu botrujejo dejstva, da je bila zainteresiranost na Rabu kot tudi otoku
Krku precej skopa.
Namen raziskave je v grobem predstaviti poglede na Goli otok danes. Raziskava ni
zastavljena s kvantitativnimi metodami, saj sem elela od anketirancev dobiti njihov
pogled na situacijo, ne pa jim e oblikovati prednastavljena vpraanja. Velik del
anketnega vpraalnika je sestavljen tako, da anketirana oseba vpisuje svoje mnenje. S
tem sem pri tistih, ki so vpraanjem podali odgovor (predvsem na Krku), dobila vpogled
v to, kaj menijo o Golem otoku, od kod poznajo termin Goli otok, kaken se jim je zdel
vodeni ogled z izletniko ladjo in kaj menijo o Vladimirju Bobinacu, ki je vodil ogled
po Golem otoku.
V primeru Loparja na Rabu, ljudje po veini niso obiskali otoka z vodenim ogledom,
ampak sami oziroma ga niso. Na otoku je bilo utiti odpor do te teme, predvsem s strani
starejih prebivalcev. Tudi v primeru, ko sem iskala povezavo za vodeni ogled z Raba
na Sveti Grgur in Goli otok, je bil odziv vse prej kot dobrodoel. Tisti, ki so privolili v
pogovor, so ostali skopi z informacijami.
Rezultate sem zdruila v celoto, saj posamezno vpraalnika ne tvorita konkretnega
vzorca. Skupaj pa kljub kvantitativni nereprezentativnosti tvorita kvalitativni vpogled v
dananje razmiljanje o Golem otoku. Menim, da so v raziskavi zajeti mnogi in
raznoliki pogledi na institucijo Golega otoka.
Anketiranih je bilo 44 ljudi. Od tega 15 na otoku Rabu in 29 na otoku Krku (oziroma na
poti na Goli otok izletnika ladja). Dele mokih znaa 52%, ensk pa 48%.
Starostne omejitve ni bilo in najviji dele po starostni kategoriji pripada tistim, ki so se
rodili v letih 1951-1960 in sicer 24% oziroma 11 ljudi, tesno pa sledijo tisti, rojeni v
letih 1961-1970 s 23%. Ti dve skupini sta v veini tudi najbolj izraali svoje mnenje v
primerih, kjer je bilo v vpraalniku postavljeno vpraanje z odprtimi odgovori.
88

Graf 6.1: Starost

12

11
10

tevilo anketiranih

10

1921-1930
1931-1940

1941-1950
6

1951-1960

1961-1970
4

1971-1980
1981-1990

2
2

S KUP AJ

Po zaposlitvenem statusu je najve zaposlenih in sicer 26, kar znaa 58%; drugo
skupino tvorijo s 14% tudenti in upokojenci, prav tako v 14%.
Graf 6.2: Zaposlitveni status
30

os novno olec
26

dijak

25

tudent
z apos len

tevilo anketiranih

20

brez pos eln

15

upok ojenec
gos podinja

10
6
5

invalid

3
0

drugo:
brez odgovora

P o n u je n i o d g o vo ri

Struktura v primeru nacionalne pripadnosti je sledea: 59% Slovencev, 23% Hrvatov,

9% Poljakov, sledijo Nemci in Bosna in Hercegovina. eprav je bil anketni vpraalnik
zastavljen tudi v italijanskem jeziku, so ti ostali nepopisani.

89

Graf 6.3: Nacionalna pripadnost

30
26

tevilo anketiranih

25

S lovenija

20

H rva k a
15

P oljs k a
B iH

10
10

N em ija
B rez

Dr a vlja ns tvo

Za izolacijsko taborie Goli otok je slialo od 44 anketiranih 39 ljudi, kar znaa 89%.
Ostali so zanj sliali prvi v asu razdeljevanja anket.
Graf 6.4: Seznanjenost s terminom izolacijsko taborie Goli otok
Graf 6.5: Seznanjenost s terminom izolacijsko taborie Goli otok (v deleih)
45
40

39

ne
11%

tevilo an ketiran cev

35
30
25

da

da

ne

20

ne

15
10
5
5
0
1

da
89%

Ponuje ni odgovori

Informacije so pridobili v asu, ko so bili sami dijaki ali tudentje, taknih je 37%
oziroma 16 anketirancev, nekateri med njimi so za Goli otok sliali v asu obiskovanja
osnovne ole, in sicer 13 anketirancev (30%).

90

Graf 6.6:

as seznanjenja s terminom Goli otok

18

a) k ot
os novno olec

16
16

tevilo anketirancev

14

13

b) k ot
dijak /tudent

12
10

c ) k as neje, v
z relih ali s rednjih
letih

8
6

d) Danes prvi
s li im

e) ne ve

0
Ponuje ni odgovor i

Po veini so informacije o Golem otoku dobili preko druine in prijateljev, in sicer v

52% (23 anketiranih), medtem ko je za Goli otok slialo v procesu izobraevanja zgolj
11% anketiranih.
Graf 6.7: Dejavnik seznanjena s terminom Goli otok
a) v oli (oz irom a v proc es u
iz obra evanja)
b) prek o m edijev (televiz ija,
radio, internet, tis k )

25
23

20

teviloanketiranih

c ) prek o prijateljev in dru ine

15

d) iz prve rok e: eden od m ojih

s orodnik ov je bil z aprt na Golem
otok u oz irom a podobnih
10
ins tituc ijah
e) ne vem
5
5

f) danes z anj prvi s li im

e) ve

5
4
2

0
Po n u je n i o d g o vo r i

91

Od 44 anketiranih jih vsaj 17 pozna nekoga, ki je bil zaprt na Arhipelagu Goli, kar
znaa 39%. Od teh 17 ljudi je 15 anketirancev (88%) zapisalo s svojimi besedami tisto,
kar naj bi od bivih politinih zapornikov sliali.

Poglejmo si vpraanje in par

odgovorov:
Graf 6.8: tevilo anketiranih, ki pozna nekoga, ki je bil zaprt na Arhipelagu Goli
30

27

tevilo anketiranih

25
20

17
da

15

ne

10
5
0
Ponuje ni odgovori

e je odgovor na 5. vpraanje "da", bi prosila e z nekaj stavki opiete, kaj ste od te

osebe izvedeli, koliko vam je povedala o Golem otoku in kaj to prebudi v vas (obutki
nelagodja,

soustvovanje,

jeza,

apatinost,

nerazumevanje

tedanjih

pogojev

ivljenja,):
Anketni vpraalnik t. 34: Gospod je e danes zaprt, kadar naletimo na pogovor o
povojni situaciji. Rad razlaga o obdobju vojne in boja proti okupatorju, nato se ustavi.
Teko mu je, kot bi elel ta leta izbrisati. Sam menim, da je bila veina zaprtih v tem
pogledu nedolna, zato simpatiziram.
Anketni vpraalnik t. 44: Mo. Vse kar sem vedela je bilo to, da je bil zaprt. Kje,
koliko nisem vedela. Bili so teki asi. Niti nisem spraevala.
Anketni vpraalnik t. 6: Razne represije i ponievanja koje ovjek moe doiviti za
vreme Komunistikog reima.
Anketni vpraalnik t. 18: Pripovedovanja te osebe sem dojela ele z obiskom Golega
otoka.

92

Anketni vpraalnik t. 28: Razmeroma malo. Vsi so ta del vzeli z neko obliko
tolerance (razumevanja), niso obsojali, eprav so bili prizadeti. Sam takega naina ne
odobravam, eprav razumem razloge- STRAH, da bi lahko propadlo vse, za kar so se 4
leta borili proti (sicer nekomu drugemu) okupatorju. Vse rtve zahtevajo spotovanje.
To v zgodovini ni edini primer neustreznega naina obvladovanj potencialnih
sovranikov (inkvizicija, arovnitvo,).
Na vpraanje Kaj je Goli otok danes je polovica anketiranih odgovorila, da gre za
dogodek v zgodovini drave, ki se ga ne sme pozabiti in ga je potrebno na nek nain
obuditi. etrtina pa meni, da je Goli otok danes podrtija in ostanki, ki akajo na pozabo
(bledenje spomina). Medtem, ko jih 18% meni, da je Goli otok sramota bive
Jugoslavije in njenih voditeljev.
Graf 6.9: Kaj je Goli otok danes
a) s ram ota biv e
Jugos lavije in njenih
voditeljev

25
22

b) podrtija in os tank i,
k i ak ajo na poz abo
(bledenje s pom ina)

teviloanketiranih

20

15

c ) Dogodek v z godovini
dr ave, k i s e ga ne
s m e poz abiti in ga je
potrebno na nek na in
obuditi
d) Otok v hrva k em
m orju

11
10
8

5
3

e) drugo:
0
0
Po n u je n i o d g o vo r i

Tisti anketiranci, ki so se udeleili izletnike ladje na Goli otok v spremstvu gospoda

Bobinca (bivega interniranca, ki je na otoku cel dan predaval o tem kaj se je kje
dogajalo in kaj je kje stalo) so menili, da se njegova predstavitev lahko primerja z
ostalimi predstavitvami zgodovinskih dogodkov, in sicer v 46 % (20 ljudi). 5% med
tistimi, ki so Goli otok obiskali z izletniko ladjo pa meni, da je bila predstavitev
pomanjkljiva.

93

Graf 6.10: Primerljivost/pomanjkljivost predstavitve zgodovinskih dogodkov

da, preds tavite v s e
lahko prim erja z
o s talim i
p reds tavitvam i
zgo dovins kih
d ogod kov

25

20

teviloanketirancev

20

ne, preds tavite v je

b ila pom a njkljiva

15
15

10

b rez odg ovora

5
5

d rugo
0
SKUPAJ

Med anketiranci so bili tudi ljudje, ki Golega otoka niso obiskali z gospodom
Bobincem, ampak s kakno drugo izletniko ladjo ali brez spremstva. V tem primeru
razlagajo, da predstavitve niso zadoale njihovim priakovanjem, saj so v veini takne
izlete vodili lokalni vodii, brez zapornikih izkuenj ali pa so iz Golega otoka naredili
dvomljivo atrakcijo. Anketiranec, ki se je vkrcal na ladjo s Krka in poslual G. Bobinca
pri razlagi, je poudaril, da je sicer razlaga bila prijetna, vendar preve subjektivna, v
smislu, da bi bilo potrebno sliati e druga mnenja zaprtih. 3 anketiranci z Raba so sicer
obiskali Goli otok v tem obdobju, vendar v lastni reiji. 34% ljudi ni podalo odgovora: 3
anketiranci s Krka niso odgovorili na to vpraanje, 12 anketirancev z Raba pa na Golem
otoku ni bila v spremstvu vodia, zato na to vpraanje prav tako niso odgovarjali.
Slika 6.3: Goli otok 2008 G. Vladimir Bobinac med predstavitvijo

94

Na vpraanje Ste kot obiskovalec/obiskovalka z vodenim ogledom dobili vpogled v

ustroj otoka oziroma ali si lahko predstavljate kaj in zakaj so zaporniki/zapornice
doivljali v asu t.i. prevzgoje so v 52% (23 anketiranih je podalo svoj komentar na
zastavljeno vpraanje) odgovarjali takole:
Anketni vpraalnik t. 2: Ja. In ne. Gospod se je zelo potrudi, ampak za vpogled v as,
ki so ga preivljali, bi bilo potrebno ve mnenj. Goli otok je le senca tistega, kar je bil.
Same ruevine.
Anketni vpraalnik t. 14: Kot obiskovalka sem doivela in obutila nelagodje, jezo in
alost in se v sebi spraevala, ali je bilo to resnino potrebno za preivetje in obstoj
nekdanje SFRJ.
Anketni vpraalnik t. 16: Da, vendar sem bila o teh dogodkih seznanjena e prej iz
razlinih virov. Vsekakor je pohvalno, da je nekdo, ki je to preivel, pripravljen to
prenaati tudi na druge.
Anketni vpraalnik t. 22: 11% jugo komunista uzeli su si pravo da preodgajaju 89%
ostalih graana. Negativna selekcija u novinarstvu i kolstvu dovela je do
ideologizacije.
Anketni vpraalnik t. 28: Dobil sem en kamenek mozaika-izkunjo enega. Ve
izkuenj (kamenkov) bolj izpolni mozaik.
S trditvijo Ljudje, zaprti in primorani na obvladovanje tekih psihinih in fizinih
pogojev v asu po sporu s Sovjetsko zvezo, e danes s teavo spregovorijo o tej temi na
raun strahu, ponievanja in konstantnega nadzorovanja se popolnoma strinja
polovica anketiranih, 18% se jih strinja, 23% se niti strinja niti ne strinja oziroma so
ostali indiferentni, medtem ko se zgolj 3% anketiranih s to trditvijo nikakor ne strinja.
Graf 6.11: Strinjanje s trditvijo
25

s e p o p o ln o m a
s t rin ja m

22
20

tevilo anketiranih

s e s t rin ja m
15

s e n it i s t rin ja m n it i
n e s t rin ja m

10
10

s e n e s t rin ja m

3
1

s e n ik a k o r n e
s t rin ja m

S KUP AJ

95

Veina anketiranih je mnenja, da je za grozodejstva na Golem otoku kriv tedanji

sistem oziroma KPJ oziroma vodstvo tedanje vlade, eden izmed anketiranih je v
komentar vpraalnika zapisal, da je to bila ena tejih napak vodstva bive SFRJ (arhiv
Rebernik 2009, anketni vpraalnik t. 1). Nekateri menijo, da je temu botroval
jugoslovanski strah pred tem, da sami postanejo Goli otok. Drugi poudarjajo, da
situacija ni bila zgolj samo rno-bela, ampak da je med tema skrajnostima obstajala siva
vrzel, ki je goltala vase vse, kar je bilo mono interpretirati kot gronjo z ene ali druge
strani.
Danes je teko presoditi, e bi Stalin el v vojno stanje ali ne. Od tu dalje gre zgolj za
pekulacije. Menim, etudi je bila Jugoslavija pripravljena na samostojno pot, ne bi
smela uporabiti metode, kot jih je, in to na lastnih ljudeh, katerim v veini ni nikoli
dokazala, da so zares krivi. Pa tudi s tistimi, ki so se izjasnili v prid Resolucije, ne bi
smela postopati, tako kot je. Proti Stalinu se je dejansko borila s stalinizmom.
Na Goli otok danes zaidejo turisti, nekateri zaradi Golega otoka samega, nekateri zgolj
zaradi tega, ker so bili v bliini. Nekateri z izletnikimi ladjami, na katerih poskrbijo za
celodnevni izlet s hrano, spet drugi ga obiejo sami. Vendar s kaknimi vtisi odhajajo z
njega? Ivan Mikleni v svojem lanku S kakvim dojmovima odlaze strani turisti? pravi,
da prvo kar zbode (ali pa bi jih vsaj moralo zbosti, op.p. Rebernik) obiskovalce Golega
otoka je opustoenost otoka. Razbita so stekla, strehe, uniena so upravna poslopja, do
delavnic za kaznjence.
Slika 6.4: Goli otok 2008 propadanje objektov

96

Mikleni pravi, da se je opustoenje zaelo dogajati v devetdesetih letih prejnjega

stoletja, po zamenjavi oblasti na Hrvakem; Goli otok je bil v tem asu zapuen in brez
kakrnega koli nadzora, kot bi bil nikogarjnja zemlja (Mikleni 2005). Tudi dananja
slika Golega otoka in Svetega Grgurja je zastraujoa. Po tleh steklo, stari kosi neesa,
kar je bilo neko pohitvo, propadajoe stopnice, zgradbe, v notranjosti pa drobci
razbitega inventarja. Zunaj pred stavbami sledi ovjih iztrebkov...
Menim, da je Goli otok tudi v sedanjosti predmet loveke agresije agresije tistih, ki
so kradli, unievali in razbijali objekte. In to v asu, ko e leta in leta potekajo dokaj
neplodne razprave o tem, kaj z njim narediti; ali naj se to nekdaj zloglasno taborie
pretvori v hotelsko naselje, lovie, umetniko kolonijo ali gledalie. Strinjam se z
drutvom Goli otok, v katerem sta lana tako Bobinac kot tudi Kosi in menim, da bi
otok najprej moral postati spominsko podroje. Vpraanje ostaja, ali to nadalje pomeni
pretvorbo v muzej komunizma ali ne. Dejstvo pa je, da takno stanje najprej zahteva in
klie po zaustavitvi nadaljnjega unievanja in propadanja Golega otoka. Da bi Goli otok
postal spominsko podroje, je najprej potrebno postaviti grobove, pravi Luznar (osebna
izpoved 2009). Potrebno bi bilo pridobiti verodostojne podatke o tistih, ki so na otoku
umrli. Vendar se takna ideja zdi nemogoa. e danes se tono ne ve, koliko ljudi je na
Golem otoku umrlo, koliko jih je dejansko storilo samomor, podatki so pomanjkljivi ali
nedostopni, grobov oziroma zgodovinskega spomina nanje pa ni. Ravno drutvo Goli
otok si po besedah Bobinca prizadeva, da bi Goli otok postal spominsko podroje in bi
se kot takna institucija lahko vsaj delno zavarovala pred devastacijo in bledenjem
spomina.
Slika 6.5: Krk 2008 intervju z G. Vladimirjem Bobincem

97

Tisti, ki Goli otok obiejo, v veini primerov (naa skupina je imela sreo, saj je z nami
na Goli otok potoval bivi kaznjenec, ki je eden redkih, ki se trudi spomin na Goli otok
ohraniti) ne dobijo vpogleda v stanje, ki se je na otoku dogajalo od leta 1949. in naprej,
e zaradi samega izmalienega stanja. Drug dejavnik je ta, da informacije ali vsaj
najosnovneji podatki o taboriu niso na voljo na licu mesta.
Tako mnogim, bolj zainteresiranim, ostane le to, da se napotijo v bolje zaloeno
knjinico in tam poiejo knjige, ki po veini temeljijo na osebnih izpovedih tistih, ki so
se opogumili in napisali svoje doivljanje Golega otoka in ostalih satelitov v asu spora
z Informbirojem in po njem. Pomembno se mi zdi izpostaviti, da se v diplomski nalogi
v veini primerov sklicujem na doloene avtorje. Ob prebiranju mnogokaterih izpovedi,
pisem, lankov, monografij, skratka taknih in druganih publikacij sem opazila, da
veina, ki je preivela torture golootokega reima in njegovih satelitov, opisuje svoje
izkunje precej podobno, kar vsaj v mojih oeh nakazuje na to, da so bili vsi deleni
enakega oziroma podobnega sistema in obravnavanja. Vendar menim, da so nekateri
med njimi kljub temu svoje pisanje preusmerili na vijo raven kot zgolj pripovedovanje
o dogodkih na Otoku. Analitino, ne zgolj prvoosebno in celo z veliko mero
konstruktivizma so se lotili pisanja, ki ni zajemal zgolj kronoloko kohezijo poteka,
marve so nam, kot bralcem predstavili neko celoto, zaokroenost, ki je s prstom kazala
na tedanje razmere38...

38

Kljub temu se moramo zavedati, da so nastala obstojea dela, predvsem spominski zapisi, ki pa niso
vedno toni. S tem nimam namena nikogar ne aliti ne spodbijati v njegovi ali njeni iskreni izpovedi,
vendar so osebna prievanja, ki so dragoceni vir obirnega raziskovanja, mnogokrat obremenjena tudi z
raznimi pristranostmi, povrnostjo ali zgolj z ugibanji, zato so poleg spominskih zapisih tudi historino
preverjena in dostopna dejstva.

98

7 SKLEP
Perverzni golootoki sistem prestajanja kazni, v katerem je bila tortura mnoino
prakticirana s tisoimi zaporniki, ki so bili istoasno tako muitelji kot rtve, kae na
absurdnost ali deformiranost sistema izolacije tako imenovanih notranjih sovranikov.
Odgovorni za Goli otok in ostale satelite po Jugoslaviji naj bi poznali uinek
dolgotrajnega fizinega in psihinega muenja, to je samoobtoba.
Prvi, s priprtjem velikega tevila starih komunistov in postopki proti njim, so
zahodnim silam, katere pomo je bila neobhodna, dokazovali da so se oddaljili od
Stalina in Vzhodnega bloka. Drugi, masovna in nepojasnjena prijetja so sluila za
ustrahovanje celotne tedanje drube. Tretji, s prijetjem lanov partije, ki so pokazali,
da znajo misliti s svojo glavo, so oistili le-to kritikov svoje samovoljne politike in
pretvorili ostale v posluno orodje. Nazadnje so s priprtjem svojih doverjanjih
soborcev lahko na njih preusmerili negodovanje naroda zaradi povojne ekstremne
stalinistine politike.
V diplomskem delu sem skuala predstaviti pomen spomina na tiste, ki so izkusili
grozodejstva Arhipelaga Goli. Osredotoila sem se na e poznana zgodovinska dejstva,
predvsem na lastna spoznanja, ki sem jih pridobila v asu raziskovanja golootokega
fenomena. Skuala sem predstaviti manifestacijo Golega otoka v spominih preivelih
oziroma koliken vpliv je imela celotna institucija Golega otoka na posameznika
oziroma na skupino. Kakne fizine in psihine napore so pretrpeli tekom prestajanja
tako imenovanega drubenega koristnega dela v izolaciji, ki je veljala za vzgojno
oziroma za prevzgojno.
V zadnjem delu sem se usmerila na dananje stanje Golega otoka; predstavila sem
raziskovalno delo in zakljuila, da so vrata Golega otoka e vedno na pol zaprta in je
potrebno ta vrata odkrniti na steaj ponovno javno spregovoriti o Golemu otoku in
predvsem postaviti spomenik tistim, ki so tepli in ki so bili tepeni. Na podlagi
argumentov in rezultatov raziskave bom prvo hipotezo le delno potrdila. Ljudje, ki so
preiveli Goli otok, neradi govorijo o slednjem, ne toliko zaradi vsajenega strahu,
marve bolj zaradi razoaranja nad sistemom in zaradi obutka, da jih tisti, ki tega niso
izkusili, ne bodo razumeli.
99

Drugo hipotezo bom na podlagi rezultatov raziskave potrdila. Obiskovalci ne dobijo

dejanskega vpogleda in spoznanja, kaj se je na otoku dogajalo v asu politinega
zapiranja informbirojevcev. Veina nekdanjih stavb in ostalega inventarja na Golem
otoku ne izhaja iz asa, ki ga obravnavam v diplomskem delu; fotografije Golega otoka
iz petdesetih let niso dostopne ali pa ne obstajajo, zato obiskovalci ne dobijo prave
predstave o Golem otoku v zaetku petdesetih let. Prizorie tedanjega Golega otoka
danes propada in zato predvsem tisti, ki otok obiejo v lastni reiji, ne morejo dobiti
vpogleda ali predstave o tem, kako je golootoki sistem v celoti deloval.
Velik poudarek v diplomskem delu sem namenila tudi individualnim spominom tistih,
ki v slovenski zgodovinski literaturi do sedaj niso bili pretirano izpostavljeni, zato, da
spodbudim k misli, da Goli otok e zdale ni pojav, ki je dobil svoj epilog, ali pa, ki
tava nekje v morju zgodovine, marve je prisoten e danes, prisoten je in prisoten bo
vsaj e toliko asa, dokler ne bo izginil zadnji golootoan in z njim spomin na Otok.

100

8 LITERATURA
Benko, Vladimir. 2000. Zgodovina mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znanstveno in
publicistino sredie.
Bobinac, Vladimir. 2008. Intervju z avtorico. Krk-Goli otok, 13.september.
Borak, Neven, Zdenko epi, Vida Deelak Bari, Ervin Dolenc, Tone Ferenc, Jasna
Fisher, Ale Gabri, Jure Gapari, Bojan Godea, Damijan Gutin, Milica Kacin
Wohinz, France Kresal, arko Lazarevi, Boris mlakar, Andrej Panur, Jurij Perovek,
Joe Prini, Mateja Reek, Andrej Studen, Mojca orn, Tadeja Tominek Rihtar,
Nevenka Troha, Anka Vidovi-Miklavi in Peter Vodopivec, ur. 2005. Slovenska
noveja zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja
Republike Slovenije 1848-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Dedijer, Vladimir. 1984. Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita. Tretji del.
Beograd: Rad.
Dornik ubelj, Ljuba. 2006. Ozna-vojaka proti obveevalna ali zloinsko-genocidna
organizacija? V Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino: zbornik 33.
zborovanja Zveze zgodovinskih drutev Slovenije, Kranj, ur. Mitja Ferenc in Branka
Petkovek, 337-346 . Ljubljana: Zveza zgodovinskih drutev Slovenije.
Gabri, Ale. 1993. Informbirojevstvo na Slovenskem. Prispevki za novejo zgodovino
XXXIII-1993, 163-175. Dostopno prek: http://www.sistory.si/literatura-arhivi.html
(18. september 2009).
Goldstein, Ivo. 2008. Hrvaka zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica.
Grli, Eva. 1997. Sjeanja. Zagreb: Durieux.
Goli otok. 2008. Goli otok. Dostopno prek: http://www.goli-otok.com/
(12. avgust 2008).

101

Hibbert, Christopher. 1965. Zgodovina zloinstva in kazni. Ljubljana: Cankarjeva

zaloba.
Hrast, Radovan. 1991. as, ki ga ni: preprosta povest o lovekovi usodi. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
--- 2007. Viharnik na razpotjih asa. Ljubljana: Forma 7.
Hofman, Branko. 1984. No do jutra. Ljubljana: Slovenska matica.
Jakuc, Dalibor. 2006. Goli otok: reklamna broura Goli otok.
Jezernik, Boidar. 1979. Zgodovina v zgodbah ustne tradicije. asopis za kritiko
znanosti (35-36): 239-277.
--- 1993. Spol in spolnost in extremis: antropoloka tudija o nemkih koncentracijskih
taboriih Dachau, Buchenwald, Mauthausen, Ravensbrck, Auschwitz 1933-1945.
Ljubljana: Borec.
--- 1994. Non Cogito ergo sum: Arheologija neke ale. Ljubljana: Borec
Jezerek-Sokol, Janez. 1989. Arhipelag Goli: moja zadnja komandantska potovanja.
Ljubljana: Cankarjeva zaloba.
--- 1990. Medaljoni naega asa: Goli e kar traja. Ljubljana: Cankarjeva zaloba.
Jovanovi, Dragoljub. 1990. Muzej ivih ljudi. Beograd: Rad.
Kalajdi, Dragan. 1985. Otok gole istine. Zagreb: Globus.
Kneev, Dimitrije. 1988. Zapisi iz Mathauzena. Beograd: avtor.
Kos, Janko. 1996. Duhovna zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica.

102

Kosi, Ivan. 2003. Goli otok: Najvei Titov konclogor. Rijeka: Adami.
--- 2008. Intervju z avtorico. Krk, 14. september.
--- 2009. Pismo. Krk, 25. januar.
Lebl, eni. 1990. Ljubiice bela: vic dug dve i po godine. Gornji Milanovac: Deje
novine.
Luznar, Marijan. 2009. Osebna izpoved. Prievanja bivega zapornika , ki na intervju ni
privolil. Ljubljana: Arhiv Rebernik.
Markovi, Dragoslav. 1987. Istina o Golom otoku. Beograd: Narodna knjiga.
--- 1990. Josip Broz i Goli otok. Beograd: Beseda.
Markovski, Venko. 1984. Goli otok: the island of death: a diary in letters. New York:
Social Science Monographs, Boulder.
Mikleni, Ivan. 2005. S kakvim dojmovima odlaze strani turisti? Glas Koncila, 31. julij.
Dostopno prek: http://www.glas-koncila.hr/rubrike_komentar.html

(9.junij 2009).

Nastran Ule, Mirjana. 2000. Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in

publicistino sredie.
Peruica, Kosto. 1990. Kako su nas prevaspitivali. Beograd: Grafiki atalje Dereta.
Pirjevec, Joe. 1995. Jugoslavija 1918-1992:

Nastanek,

razvoj

ter

razpad

Karadjordjevieve in Titove Jugoslavije. Koper: Lipa.

Popovi, Miroslav. 1988. Udri bandu. Beograd: Filip Vinji.
Punik, Joe. 1996. Iz arhivov slovenske politine policije. Ljubljana: Veda.

103

Repe, Boo. 1997. as graditve. V Slovenska kronika 20. stoletja, 2. knjiga (19451995), ur. Drago Bajt in Marjan Drnovek, 93. Ljubljana: Nova revija.
Reek, Mateja. 2005. Med resninostjo in iluzijo: Slovenska in jugoslovanska politika v
desetletju po sporu z Informbirojem: (1948-1958). Ljubljana: Modrijan.
Sajovic, Bogdan. 2006. Udba. Ljubljana: Karantanija.
Segev, Tom. 1990. Soldiers of evil. Commandants of the Nazi Concentration Camps.
London: Grafton.
Simi, Dragoslav in Boko Trifunovi. 1990. enski logor na Golom otoku: ispovesti
kanjenica i islednice. Beograd: ABC Product.
oi, Jelena. 2008. Dosije-Goli otok. Press online. 8. september. Dostopno prek:
http://www.pressonline.rs/page/stories/sr.html (11. maj 2009).
Tasi, David. 1988. Leevi s Golog: prvo dokumentarno kazivanje o Golom otoku.
Ljubljana: D. Cunjak.
Torkar, Igor. 1984. Umiranje na obroke. Zagreb: Globus.
Vodopivec, Peter. 2006. Od Pohlinove slovnice do samostojne drave: Slovenska
zgodovina od konca 18. do 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan.
ilevski, Dimitrij. 1995. Otok brez milosti. Maribor: Rotis.
Wikipedia. 2009. Informbiro. Dostopno prek: http://sr.wikipedia.org/sr-el/ (11. maj
2009).

104

PRILOGE
PRILOGA A: INTERVJU- IVAN KOSI: 14. september 2008, Krk, 12.00
Gospod Kosi, obstaja kar nekaj knjig, v katerih avtorji razlagajo in opisujejo svoje
izkunje in doivljanja na Golem otoku in podobnih institucijah za politine
zapornike. Kaj bi na to temo rekli vi iz lastnih izkuenj?
Po prestanem zaporu sem elel iz armije (MNO) dobiti potrdilo v katerem pie, kaj sem
storil. Pred prijetjem sem delal v finannem sektorju armije. Iz hrvakega arhiva so mi
poslali mojo obtonico, imam izvod v cirilici.
Nekateri so pobegnili, nekatere so ujeli na meji, v veini primerov dokumentacija sploh
ne obstaja. Jaz sem bil v Beogradu pod komando prve bojne oblasti, na arenoj upri.
Priel je kurir, da me kliejo v politino upravo, bil sem lan KPJ. Tam sedita neki
major in podpolkovnik, ki mi obrazloita, da sta dobila povelje, da z menoj poklepetata.
Zaeli so me dobesedno motat, ne povedo ti, kaj si naredil narobe. Takne metode so
uporabljali. Pokvarjene. To v bistvu niti ni bila preiskava v pravem pomenu besede.
Bil sem v Novem Sadu na finannem oddelku in sem bral v asniku o Resoluciji. Bral
sem iz Borbe, vsi so brali, bila je tiina. In vse kar sem rekel je bilo: Prav imajo nai,
da se Rusom ne pustijo zajebavati, in zelo hitro po speltu mree sem priel v zapor in
bil obtoen kot informbirojevec. Ni bilo jasno kako je to mogoe, saj sem Tita
sprejemal, takrat sem prav demokratino razmiljal.
Nato sem priel v konflikt (verjetno zaradi moje izjave) s kapetanom I. Klase, in sicer je
sam zael nastopati, kot da je po inu stareji od mene in tako sva se zaela prerekati.
Jaz sem ga tudi opozoril: Kako to razgovarate drue kapetane?... V moji knjigi lahko
preberete celoten postopek moje obravnave.
Moja vest je bila ista, 1951 leta se je ta kapetan tudi pojavil kot pria na sodiu, kjer
so mi sodili in me obdolili. Najprej sem bil v zaporu, nato na sojenju, kjer so mi
dodelili 8 let zapora in 2 leti izgube dravljanjskih pravic. V zaporu sem bil vsega
skupaj 5 let in pol.
Zakaj menite, da ljudje, ki so prestali Goli otok in podobne institucije za
informbirojevce, o tem teko spregovorijo?
Glejte, ljudje so bili prisiljeni v to, da so drug drugega muili in zato mogoe ne elijo o
tem govoriti, dejstvo je tudi, da se je teko spomniti vsake malenkosti. Glejte, mene

105

Goli otok ne mui ve, tukaj sem v svoji tudijski sobi, kjer se sicer Golemu otoku
posveam maksimalno, o tem elim povedati im ve. Na Golem otoku je bilo res zelo
malo ljudi, ki so se zjasnili za Stalina, res zelo malo. Cilj vsega, kar se je dogajalo, je
bil, da se zastrai celotno dravo. Po vojni je bila situacija prilagojena zastraevanju.
Oni so hoteli tudi nas partizane zavintati.
Kdo je bil po vaem mnenju kriv za dogajanja po sporu z Informbirojem?
Tito je bil glavni krivec za vse to. Preberite si delo od arka Petana ez rob sveta, ali
Silvin Eiletz Titova skrivnostna leta v Moskvi. Tito je bil stalinist. Ne pa mi, ki sm bili
zaprti. Sam se je poslueval metod, s katerimi se je spoznal v Moskvi. On je delal enako
in ele kasneje, ko se je povezal z Ameriko, ele tedaj je zael popuati. Bil je karizma.
Do zadnjega ni spustil vajeti iz rok.
Ali ste vedeli kaj bo sledilo? Ste priakovali takne posledice? V kolikni meri je bil
Goli otok zavit v tanico skrivnosti?
Jaz poprej nisem vedel za Goli otok, obstajala je absolutna tajnost. Nismo niti vedeli
kam nas peljejo. Ko so nas peljali proti Bakru, jaz za Goli otok nisem vedel. Ko smo
bili e nekaj asa tam, so nam dopustili eno dopisnico na mesec. Nisi smel povedati kje
se nahaja, na naslov je bila Stara Gradika. Vse preraunljivo v namen zastraevanja.
Pa ste zaporniki med seboj vzdrevali kaken kontakt, ste lahko med seboj govorili?
Smo se pogovarjali med seboj, vendar je bia atmosfera zelo napeta. Morate vedeti, da je
bilo vse to e zelo izpopolnjen sistem. Ma kakvi, da bi nekomu pomagal, tak bi sam
padel v bojkot in to s tistim lovekom, kateremu je elel v tistem trenutku pomagati. Saj
poznate, kako smo bili statusno razdeljeni, ne? Odloeni oziroma banda, bojkotirani in
aktivisti in tako naprej.
Ja poznam, sem prebrala. Vidim, da se pospeeno ukvarjate s popisi in statistiko
Golega otoka?
Ja. Kolikor se da. Naredil sem analizo Golega otoka po nacionalnosti. Seveda spisek ni
popoln in verjetno nikoli niti ne bo. Ljudi je bilo okoli 16. 000, vendar sem te popise, ki
jih imam v svoji sobi, dobil iz arhiva ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvake
in ti popisi oziroma strani niti nimajo oznaenih strani, tako da obstaja velika

106

monost, da ta spisek nikakor ni popoln, da je bil ali fotokopiran in so mi dodelili zgolj

nepopoln tekst.
Zelo veliko intelektualcev je bil zaprtih, njih sem ve ali manj vse popisal. Iz arhiva sem
dobil tudi popis tistih, ki so umrli. Na popisu ne pie kako so umrli, ampak gre zgolj za
tevilke. In sicer 401. lovek do leta 1957. Od skupnega tevila umrlih je bilo Srbov
175, Hrvatov 80, rnogorcev 81, Makedoncev 16 in Slovencev 12, to so samo tiste
tevilke, za katere vemo, kje je tisto pod povrino pa ...
Kaj pa Petrova rupa?
Petrova rupa oziroma objekt 101 je danes zasut. Tam je bil dr. Mirko Markovi in
Vlado Dapevi, ... To je bil Goli otok znotraj Golega otoka. V njej so bili zajeti najbolj
nevarni CK-jevci, dobesedno so jih izolirali v vrtao. Po stopnicah si priel v barako,
kjer so drali opasne. Po besedah nekaterih naj bi to luknjo prelo vsaj 120 ljudi.
Objekt je obstajal kar nekaj asa, nato so ljudi, generale in ostale vije funkcionarje
umaknili iz nje v paviljone. Ta objekt je zgodba zase.
V veini primerov so ljudje, po tem ko so prili nazaj iz izloacije, teko dobili delo,
vsak je imel vsaj e nekaj asa za sabo senco, nekoga, ki je pazil in motril vsak
njihov korak. Kakne so vae izkunje?
Jaz niti nisem imel teav s tem in hitro sem se zaposlil. Vedeti pa morate, da sem priel
iz zapora kasneje kot nekateri in vem, da je bilo prej zelo teko dobiti delo, kaj ele da
bi se znebil etikete IB-jovca. Glejte, teki asi so bili, civilisti so dobivali po dve leti
zapora, pa niso vedeli, e bodo res takrat prili na prostost. Gospod Goldstein, ki je
zgodovinar, za svojo eno sploh ni vedel, da je bila na Golem otoku in podobne
prigode.
Ali je oziroma ali obstaja kakno drutvo, ki se zavzema za to, da bi Goli otok ostal v
spominih ljudi?
Da. Obstaja drutvo Goli otok oziroma Udruga zatvorenika Ante Zemljar, ki zajema
okoli 50 ljudi, med njimi sva jaz in gospod Bobinac, nekateri so iz Zagreba, drugi z
Reke. Med nami je bil tudi akademski slikar Alfred Pal, ki je bil v prvi skupini, ki je
prispela na Goli otok takrat, tudi Jakovi, Goldstein,... Skuamo obdrati sestanke na
vsake toliko, vendar smo vsi e precej stari, in je vasih to teko izvedljivo, zato
dostikarat komuniciramo preko pisem ali po telefonu. Drugae se dobimo vsako leto v
107

Zagrebu. Mislim, da smo nekaj le dosegli. Dosti nas kontaktirajo novinarji, saj smo v
konni fazi zadnja referenca.
Torej, da vam obrazloim situacijo, vladala je splona klima medsebojnega nezaupanja.
Ljudje so pravocirali in ko so spravocirali so odli toarit. Jaz sem bil odloen, v
kolektiv sem priel ele na koncu. Vlado Dapevi, ki je bil komisar vije vojne
akademije, s katerim sva bila skupaj v brigadi, pa se ni podredil. Nikakor. Bil je
rnogorec. Njega niso zlomili, do samega konca je vztrajal. Bolj so ga muili, bolj je bil
teaven. Govoril je :Ubijte me in zakljueno. Bil je torej fizino in psihino zelo
moan. Jaz sem se obnaal drugae. Delal sem a hkrati sem si na usta poveznil
nagobnik. Tiho sem bil, kar verjetno ni bilo dobro, bil sem pasiven. In prav takrat bi
moral najve govoriti, pa nisem.
Zato pa zdaj o tem govorite odprto in s polnim zagonom...
Zdaj v oktobru pride sem na Krk profesorica psihologije, herka Nikite Bakova, ki bo
tudi baje raziskovala Goli otok s tega vidika. Pa lahko ponovno pridete in se poveete
tudi z njo...
Ja. Seveda, bilo bi odlino.
Gospod Kosi, najlepa hvala za enkrat, ostala bova v kontaktu, e vam to odgovarja,
vsaj preko pisem ali telefona. Imam nekaj literature, ki bi vam mogoe prila prav pri
popisovanju...
Ja, seveda. Vsekakor mi piite, tudi v zvezi z vaim dedom in tudi v primeru, da boste
imeli vpraanja, me brez teav lahko kontaktirate.

108

PRILOGA B: INTERVJU PROF. VLADIMIR BOBINAC: 13.september 2008, Krk,

18.00
Dne 13.9.2008 sem se dogovorila za sestanek z gospodom Vladimirjem Bobincem,
neko profesorjem na otoku Krku, ki je bil administrativno kaznovan in poslan na
drubeno koristno delo na Goli otok in je tam preivel 2 leti (od leta 1951 do 1953).
Gospod Bobinac deluje zelo umirjeno, uglajeno. Tako kot Ivan Kosi, tudi Bobinac
globoko ceni Ante Zemljara. Na intervju je priel dobro razpoloen, zagnan in
pripravljen na moja vpraanja.
1. Gospod Bobinac, obstaja kar nekaj knjig, v katerih avtorji razlagajo in opisujejo
svoje izkunje in doivljanja na Golem otoku in podobnih institucijah za politine
zapornike. Kaj bi na to temo rekli vi?
Poglejte, prvo se moramo zavedati, da je bil Goli otok ena sama masa, tevilka, zbir
ljudi. To se je zgodilo ljudem, ki so ga pretrpeli in so zato tudi zlomljeni. Zlomljeni v
dui. lo je za skupinsko muenje, ki je iz tebe posrkal e zadnji atom moi.
Informbirojevec ima e danes mono negativen prizvok. Takrat pa je bila takna
etiketa kaj hitro iztonica in vstopnica za Goli otok. Zavedati se je treba, da je bil tedanji
sistem komunizma, kateremu je bil prikljuen informbiro dobesedno stalinizem! Torej:
sistem komunizma + Informbiro = stalinizem.
2. Kaj se je zgodilo v vaem primeru?
Bil sem lan KPJ, hodil sem na filozofsko fakulteto v Zagrebu in sem sodeloval v
narodni tudentski mladini (NSO). Kot lan NSO nisem hotel bojkotirati proti drugim
tudentom, kot se je to v tistem asu dogajalo. Dogodki so se vrstili eden za drugim:
najprej te izkljuijo iz Komunistine partije, nato sledi bojkot na fakulteti: nihe ne sme
(za lastno dobro ali pa iz osebnih razlogov) sedeti ali govoriti z bojkotiranimi. Sledi
izkljuitev iz fakultete in kaj hitro zatem sledijo ostale sankcije, ki pa ste jih prav
gotovo, ker pojav raziskujete, tudi prebrali v literaturi.
3. Kaj je specifika Golega otoka?
Specifika Golega otoka v primerjavi s Sibirijo oziroma gulagi ali nacizmom in
njihovimi koncentracijskimi taborii je v tem, da se je na Golem otoku (pa ga
posploiva za vse tedanje jugoslovanske zapore) dejansko ubijalo telo, rtev. Ubijalo pa
109

se je tudi loveka kot loveka, e me razumete. loveka mo in dostojanstvo sta bila

zelo omejena in takrat se zgodi to, da se prej moralen lovek mora vkljuiti v maso,
mora postati ival, da preivi oziroma e hoe preiveti. Vsak pa si eli preiveti,
vendar vsaj z malo ostalega dostojanstva.
Poglejte, vkrcali so nas na kamion, z verigami smo bili zvezani v paru. V Zagrebu so
nas poslali na vlak v nonih urah, prispeli smo v Bakar, seveda ponoi, kjer nas je
akala ladja Punat. Mimogrede, ladjo Punat so kasneje, ko je bilo e vsega konec hoteli
dvigniti z dna, ker je bila potopljena, vendar se je ta v postopku dviganja prelomila na
pol. Le kaj nam to pove, kajne?
G. prof. Bobinac mi sam od sebe zane kazati arhivske slike, ki jih hrani v albumu pri
sebi doma. Slike so stareje, zato se na njih vidijo celo bunkerji, ki so danes, kot pravi
Bobinac zgolj ostanki. Prosim ga, e lahko album poslikam s fotoaparatom, vendar
odkloni z obrazloitvijo, da mi bo sam povedal vse kar ve. Spotujem odloitev in
nadaljujeva s pogovorom, saj je mono premraen od izleta, na katerem je skoraj cel
dan predaval o sistemu Golega otoka in to na Golem otoku.
... Kje sva ostala, aja. Poglejte, v enem paviljonu (ob tem kae na barake) je bilo do 250
ljudi v svoji naveji razsenosti. To bi nekje znaalo 1 m do 1,5 m prostora na osebo.
Malo, zelo premalo. Spali smo z glavami na glavo, na nadstropnih pogradih, na deskah.
Osnovna pravila so bila: prepriaj samega sebe, da si kriv. Ti si kriv, eprav nisi. Pri
tem je imela prste vmes UDBA, kateri si bil hvaleen in si se, kar je tudi zahtevala,
poboljal, revidiral in tako naprej...
3. Kaj pa samouprava?
Eh, ljudje pravijo, da smo na Golem otoku imeli samoupravljanje. Ni tako, tega ni bilo.
Stareine so posluale naredbe od vijih, torej od uprave, ki je sprejemala odloitve.
Stareina je bil tudi tisti, ki je izpraeval in usmerjal kaznjence in med seboj se zatorej
niso razumeli. Kako bi se le lahko razumeli, saj nobeden ni vedel komu zaupati, hitro si
v preve razgaljeni podobi padel pod kaselo... Bojkotiranega so morali recimo vsi
prisotni pljuvati, tepsti, ga preganjati. e kdo ne bi sodeloval pri preganjanju slednjega,
ali bi mu hotel na kaken nain pomagati, bi tudi sam postal bojkotiranec.

110

Zopet priblia album s slikami in mi ob razlagi kae slike in izgled taboria v asu
prestajanja kazni. Vidim kaselo, traga, kiblo, mino. Vse obrazloi.
Traga je bila naprava za noenje tovora oziroma bremena v dvoje. Golootoki tragai
so bili kvadratni, iroki in zgrajeni iz debele deske, oprijemi za roke pa so bili kvadratni
ostri in teko oprijemljivi. Tukaj ni lo za gonjenje posameznika, temve skupinsko
muenje, suenjsko delo, ki iz loveka izvlee e zadnji atom moi. S tragaem se je
ljudi lomilo, labod je obstajal za prenaanje tejega tovora, mina je bila naprava za
pripravo hrane, zgleda pa kot protitankovska mina, kajne?
Kibla je bila vseprisotna. Ponoi so ljudje stali pred kiblo. Bila je namenjena za
opravljanje potrebe, e posebej ponoi, ker lovek ni smel oditi iz paviljona, zato je
kiblaril. e bi ga zunaj videl kaken iznerviran komandir, bi lahko nad njim streljal.
Toliko o samoupravi. Ja med nami zaprtimi je obstajala hierarhija, kot obstaja v vojski
in vseh podobnih institucijah, vendar v odnosu do tistih zunaj ice nismo bili prav ni
samoupravni, prej precej podloni, brez pravega jaza.
Veste, to so bili uinki oka, ok terapije: najprej je tukaj torej napaka posameznika,
nato sledi ok, ko pridete na Goli otok. Vse to je bil potrebno za zlom loveka. S okom
namre pride do brisanja prejnjega in vstavljanje novega miljenja: preprianje v Tita
reciva, zvoki, ki so jih proizvajali udarci po kovini in dretje: Ustani bando, nato je
sledila postrojitev, kjer se vsi derejo: Tito, Tito, Tito,... Izbrisali so nekaj individualno
naega in vstavili ter dobesedno vsadili Tito, Tito, Tito. To je ta teorija oka.
Spraujem se. 14 paviljonov je bilo. Kdo jih je gradil? Nihe se ni javil. Nihe ni vedel
za ljudi, ki naj bi gradili paviljone, za tiste, ki so prihajali.

4. Kdo je kriv za Goli otok ?

Da. Kdo je kriv za zlo na Golem otoku ? (smeh). Krivi ste vi kaznjenci. Vi ste sami sebe
muili, toarili in ubijali. To je za moje pojme prelaganje odgovornosti na kaznjence.
Rankovi je bil na Golem otoku, pa je kasneje izjavil : ta naini naim ljudima ?, kot
da sam nima ni s tem. Krivdo so prelagali na nas, kot neko kolektivno odgovornost
kaznjencev.
To je teorija, ki jo mi golootoani in tisti, v drutvi Goli otok ne sprejemamo. 900 ruskih
specialcev, ki so bili lojalni Stalinu in so formirali represivne organe naj bi naa Udba
111

prevarala. Teh 900 ljudi naj bi bilo premeenih na Goli otok, brez hrane, brez barak.
Bili naj bi prvi zaporniki. Jedli naj bi galebe, kae in plazilce. Okoli otoka naj bi bili
oboroeni ljudje v olnih. Zgodila naj bi se tudi dva poskusa pobega, vendar sta se
konala z likvidacijo v morju. ez en mesec naj bi na Goli otok prila Udba, takrat naj
bi specialci gradili paviljone, kasneje naj bi jih Udba likvidirala. Tako se opraviuje
oblast. Torej to tudijo Petra Stria golootoani ne sprejemamo kot sem rekel.
Mi (drutvo golootoanov, ki smo e ostali) poskuamo izvedeti imve o Golem otoku.
Tako lahko javno izreemo samo tisto, kar vemo.
Prva skupina kaznjencev, ki je prila na Goli otok je e spotovala naela politinih
zapornikov. S prihodom druge skupine se je situacija obrnila. Prva in druga skupina sta
se napadali.
Jovo Kapii, general Udbe, zadolen za Goli otok je v asniku Globus (Zagreb) trdil,
da je Goli otok bil letovie, kamor so pripeljali ljudji. Najveja rtev Golega otoka pa
naj bi bil on sam. Na tej toki se mi spraujemo, kaj

je potem sploh vpraanje

zgodovinske resnice.
Zapomni si, Goli otok ni posameznik, Goli otok je skup ljudi nad katerimi so se izvajale
represivne metode. Ve kombinacij. Poglej si film Sergeja Mihajlovia (1905).
Posebnost in zanimivost je v temu, da ne obstaja glavni junak. Tu je glavni akter masa.
Tako isto je bilo na Golem otoku. e je nekdo igral junaka, je stradal. Zatorej, potrebno
je posneti film o masi, ne o posamezniku.
Torej, e me vpraate na koga moram pokazati s prstom, bi rekel, da vrh tedanje
politine oblasti, torej Tito, Rankovi in Kardelj.

5. Kakna je torej ta masa na Golem otoku v tevilkah?

Tam je bilo 16. 731 ljudi z imenom in priimkom. To vem. Vendar je del arhiva
pospravljen, nekateri tudi v arhiv niso prili. Mrtvih na Golem otoku naj bi bilo po
informacijah dravnega arhiva 450, medtem ko Dedijer zatruje tevilko 3.800. Ne elim
irit informacije, o katerih nisem preprian. Vem, da so v juliju naredile 4 osebe
samomor, za to potrebuje precej hrabrosti, saj si neprestano pod nadzorom in v masi,
nima niti vrvi za obesit se. Potrebno je veliko hrabrosti in obupa hrati. Nekateri so
poskuali tudi tako, da so se v teku zaletavali v zid.

112

6. Zakaj vi govorite o tej bolei izkunji? Dolgo se o Golem otoku in njegovih satelitih
ni govorilo. Kaj elite sporoiti?
To mi daje obutek zadovoljstva. elim, da se o tej temi imve izve. Ne obtoujem.
Nikogar. To mi je bila ola, lahko reem, dobra ola, ki sem si jo zapomnil.
Gre za to, da se spomnimo na tiste, ki so stradali na Golem otoku in drugod po zaporih,
za politine in ostale zapornike v asu, ki je bil. Moja elja je v bistvu obsodba
kakrnega koli zlorabljanja. lovek je stradal po taboriih v Jasenovcu, Bleiburgu,
Auschwitzu, na otoku.
Goli otok bi moral biti spominsko podroje, ampak kaj dejansko je?
Padel je v pozabo, spominsko podroje pada v pozabo. e bi mi na tem otoku zbrali vse
spomine tistih, ki so ga preiveli in tistih, ki ga niso, potem bi to bilo spominsko
podroje. Tako pa ni niti oznab grobov, niti ne obstaja spomin na njih.
Dananja mladina drugae gleda na takne stvari. Bila je neka novinarka iz Pariza, prav
tako je z njo priel snemalec in prevajalec. li so z menoj in s skupinami, ki sem jih
vodil, na Goli otok. Novinarka je elela videti reakcije ljudi ob obisku Golega otoka.
Njen komentar je bil, da je bila tudi e v Auschwitzu, kjer je jokala, vendar ni nala
nikogar, s katerim bi delila solze in boleino. Prila je na Goli otok in videla, da
boleino lahko deli z ostalimi.
Za takno zgodbo je potrebna kulisa in ta je Goli otok. Ljudje se sami sprehajajo po
Golem otoku, a niti ne vedo kaj se je tukaj dogajalo. Lahko bi predvajali glasbo od
Beethovna recimo, pa naj se ljudje potem vsaj vpraajo, kaj je tu bilo in zakaj ter komu
glasba igra.
Obsodba vsakrnega zlorabljanja vsakega loveka e bomo sporoali takno
sporoilo, bo to podroje ostalo spominsko podroje. Na spominskih podrojih se
govori epetaje... Potrebno bi bilo sestaviti popis tistih, ki so stradali, ne samo na Golem
otoku, tako bi lahko ohranili podroje kot spominsko.
Gospod Bobinac, najlepa hvala za va as in sodelovanje.
Hvala vam, ki se zanimate za nas in za nekaj, kar je mogoe vam teko razumljivo.

113

PRILOGA C: ANKETNI VPRAALNIK

ANKETNI VPRAALNIK
KAJ JE GOLI OTOK?
Sem absolventka kulturologije na Fakulteti za drubene vede v Ljubljani in v zvezi z diplomo
raziskujem institucijo Golega otoka in njemu podobne prevzgojne zapore. Zanima me vae
menje in poznavanje te teme. Ne obstaja pravilen ali napaen odgovor, prosim le za iskrene
odgovore.
Vpraalnik je sestavljen iz 18 vpraanj, na katera odgovorite z enim odgovorom, razen, e je
navedeno drugae. Vsi odgovori in vai podatki se bodo uporabili v namen raziskave in ostali
anonimni.

OPOMBA: Pod nazivom Goli otok

upotevam
tudi
ostala
koncentracijska
taboria po nekdanji Jugoslaviji

1. Ali ste e sliali za izolacijsko taborie Goli otok?

a) da
b) ne

2. Kdaj ste prvi izvedeli za Goli otok in kaj se je na njemu dogajalo?

a) kot osnovnoolec
b) kot dijak/tudent
c) kasneje, v zrelih ali srednjih letih
d) danes prvi sliim

3. Kje ste se seznanili o obstoju Golega otoka?

(obkroite lahko ve odgovorov)

a) v oli (oziroma v procesu izobraevanja)

b) preko medijev (televizija, radio, internet, tisk)
c) preko prijateljev in druine
d) iz prve roke: eden od mojih sorodnikov je bil zaprt na Golem otoku oziroma podobnih
institucijah
e) ne vem
f) danes zanj prvi sliim

114

4. Ali bi kot turist obiskali Goli otok ali Sv. Grgur v primeru, da bi bil nekdo iz vae
druine v preteklosti zaprt in izpostavljen t.i. prevzgoji ?
a) da, to je zgodovina moje druine in zanima me kaj se je dogajalo
b) da, to je del zgodovine naega naroda in zanima me kaj se je dogajalo
c) ne, gre za preve boleo izkunjo
d) ne, me ne zanima
e) drugo:
5. Ali poznate koga, ki je bil na Golem otoku ali podobnih zaporih zaprt/a?
a) da
b) ne
6. e je odgovor na 5. vpraanje "da", bi prosila e s parimi stavki opiete kaj ste od te
osebe izvedeli, koliko vam je povedala o Golem otoku in kaj to prebudi v vas (obutki
nelagodja, soustvovanje, jeza, apatinost, nerazumevanje tedanjih pogojev ivljenja,):

7. Kaj je Goli otok danes:

a) sramota bive Jugoslavije in njenih voditeljev
b) podrtija in ostanki, ki akajo na pozabo (bledenje spomina)
c) dogodek v zgodovini drave, ki se ga ne sme pozabiti in ga je potrebno na nek nain obuditi
d) otok v hrvakem morju
e) drugo:
8. e ste obiskali otok pod vodstvom vodia mi zaupajte, ali ste pridobili informacije, ki
ste jih iskali?
a) da, predstavitev se lahko primerja z ostalimi predstavitvami zgodovinskih dogodkov
b) ne, predstavitev je bila pomanjkljiva

115

9. Ste kot obiskovalec/obiskovalka z vodenim ogledom dobili vpogled v ustroj otoka

oziroma ali si lahko predstavljate kaj in zakaj so zaporniki/zapornice doivljali v asu t.i.
prevzgoje? Prosim opiite z lastnimi besedami:

10. Kako bi v celoti (poznavanje dejstev s strani vodia, jezik, nain vodenja,
povezanost,) ocenili

vodeni ogled, e vzamemo lestvico od 1-5, kjer 5 predstavlja

oceno zelo dobro, 4 dobro, 3 niti dobro in slabo, 2 slabo in 1 zelo slabo?
a) 5
b) 4
c) 3
d) 2
e) 1
11. Kako dobro so bili predstavljeni zgodovina, dejstva in realnost Golega otoka v
primerjavi z drugimi podobnimi dogodki po Evropi v zgodovini?
a) zelo dobro (5)
b)dobro (4)
c) niti dobro niti slabo (3)
d) slabo (2)
e) zelo slabo (1)
12. Kaj za vas pomeni ogled in obisk Golega otoka?
a) ogled zanimivosti
b) druenje s prijatelji in izlet
c) zbiranje informacij o ideologiji nekega preteklega asa
d) izobraevanje
e) drugo:

116

13. Ali se strinjate z izjavo (svoje strinjanje ali nestrinjanje oznaite s tevilko od 1 do 5,
kjer 5 pomeni "se popolnoma strinjam" in 1 "se nikakor ne strinjam")? : " Ljudje, zaprti in
primorani na obvladovanje tekih psihinih in fizinih pogojev v asu po sporu s
Sovjetsko zvezo, e danes s teavo spregovorijo o tej temi na raun strahu, ponievanja
in konstantnega nadzorovanja"
a) 5
b) 4
c) 3
d) 2
e) 1
14. Kdo po vaem mnenju naj bi bil odgovoren za institucijo Golega otoka in dejstva, da
se o tej temi dolgo asa ni govorilo? Prosim napiite nekaj stavkov s svojimi lastnini
mislimi.

Za analizo ankete bi potrebovala e nekaj vaih osebnih podatkov, ki bodo uporabljeni v

namen raziskave in tako ostali anonimni:

15. SPOL: Prosim izberite eno izmed monosti:

a) enski
b) moki
16. STAROST: Prosim vpiite letnico rojstva (primer: 1984)

117

17. Kaken je va zaposlitveni status?

a) osnovnoolec
b) dijak
c) tudent
d) zaposlen
e) brezposeln
f) upokojenec
g) gospodinja
h) invalid
i) drugo:
17. Od kod prihajate?
a) Slovenija
b) Hrvaka
c) Nemija
d) Italija
e) Avstrija
f) drugo:

V PRIMERU, DA BI RADI KARKOLI V ZVEZI Z GOLIM OTOKOM ALI ANKETO PRIPOMNILI,

NAPIITE SVOJE MISLI
VA KOMENTAR:

Za sodelovanje v anketi se vam iskreno zahvaljujem.

118

PRILOGA D: PISMO

119

120

121