Damjan OVSEC

Mesto, meani, meanstvo

Problem ivljenja je problem zavesti. Stopnja neke kulture je vedno povezana s stopnjo
zavesti (razvojem zavesti) nosilcev oziroma udeleencev te kulture. V resnici gre za
psiholoki problem individuacije. Tukaj se vse zane ali vse pade.
Pri nas veliko manj kot o t. i. visoki kulturi, ki naj bi nas v preteklosti pomagala oblikovati
kot narod, govorimo, piemo in vizualiziramo o kulturi vsakdanjega ivljenja, kamor med
drugim sodi tudi kultura bivanja, kulturna podoba in ivljenje v mestih, trgih in vaseh, kultura
medsebojnih odnosov itn. Slovenci smo konno dobili svojo dravo in z njo svojo metropolo,
ki je po zgodovinskem nastanku in razvoju predvsem meanska. Meanstvo je namre
stoletja gradilo mesto zase. Prav zato se je z njim mono identificiralo. Danes imamo najveje
teave prav z identiteto in identifikacijo, razlogov pa je veliko. Ti so politine, ekonomske,
socioloke, psiholoke, zgodovinske, geografske in e kakne narave. Pomemben razlog je,
denimo, ta, da imamo v Ljubljani pet vrst prebivalstva, namre prave (stare) meane, prileke
iz vejih slovenskih mest, prileke s podeelja in prileke iz nekdanjih jugoslovanskih
republik. Imamo tudi nekaj tujcev, ki pa trenutno na podobo Ljubljane skoraj ni ne vplivajo.
Jasno je, da je temeljna razlika med pravim meanom in mestnim prebivalcem (kar nekateri
kratko malo enaijo) v tem, da slednji do mesta nima (enakega) ustvarjalnega odnosa, ker se z
mestom in njegovim esprijem bodisi ibko bodisi sploh ne identificira.
Ne glede na vse izme - vkljuno s socializmom, ki je bil za mesto trd oreh, - se moramo
vpraati: zakaj je bilo treba ta izjemen zgodovinski napor, v stoletjih zgraditi mesto, ki je, ko
se vanj rodimo, nae in ga kot takega spoznamo in obutimo, zanikati? Prili smo tako dale
to pa sem zapisal e pred dvajsetimi leti da znamo mesto zgolj imeti, iveti z njim pa ne
znamo.
V zvezi z Ljubljano bi rad poudaril dva vidika. iri je problem metropole, oji problem
mestnega centra.
Osnovna teava v zvezi z Ljubljano je v tem, da metropole niti Ljubljanani, niti drugi
Slovenci noemo spoznati za glavno mesto republike Slovenije. Paradoks? Nikakor ne.
Ljubljana ivi brez zamaha, ki pritie metropoli, brez samozavedanja, brez zavesti o tem, kaj
ji v slovenskem prostoru pripada, zakaj ji to pripada in kako to dejstvo uresniiti v ivljenju.
Ljubljana pa ni samo glavno mesto drave, ampak tudi regionalni center Kranjske.
Odpovedala je tudi v tej vlogi, eprav bi bilo treba razvijati oba vidika njene vloge. Najprej
moramo vedeti, da Ljubljana nikoli ne bo London, ker ni in ne bo svet v malem, torej ne more
razviti svetovljanskosti. Provincialni smo prav zaradi tega, ker bi radi imeli svet, ko hkrati
nimamo niti Evrope. Vendar imamo za nae razmere odlino reitev: Ljubljana bi morala biti
Slovenija v malem! A al, tudi to ni. Ljubljana kot sorazmerno majhno glavno mesto ustrezno
velike Slovenije, bi morala ponujati kulturo regij, seveda na demokratien nain in ob strogih
merilih, ki jih narekuje kvaliteta meanske evropske tradicije. Ker zanemarjamo omenjene
vidike, na katere e vrsto let opozarjam, Ljubljana ne ivi, ampak ivotari. Tisto, emur
Evropa pravi qualit de la vie, kvaliteta ivljenja, je pri nas e fraza. ivljenje mesta,
kulture itn. nima nobene vrednosti, e poteka tako, da zgolj ohranja neki mehanizem. Da je ta
uteeni mehanizem edino gibalo urbanega preivetja.

Regije niso pomembne le za Ljubljano, ampak za vsako mesto, saj vsako mesto oplajajo in ga
vitalizirajo. Ta misel je v svetu znana vsaj od Mumfordovih razmiljanj naprej. Koliko pa je
Slovenija sploh velika, e se odpove svoji regionalnosti? In kaj bi se ji brez regij zgodilo?
Postala bi predmestje nekega tujega evropskega gigantopolisa, nacionalna identiteta pa bi
izhlapela. Znani raziskovalci mest opozarjajo na tole; notranjega jedra metropole ne moremo
obnoviti, e se ne lotimo ire preobrazbe v regionalnem in medregionalnem merilu. Ves
vitalizem, vsa energija prihaja od tam. Aktivna vloga mesta v prihodnosti bo, da povzdigne
do najvijega razvoja, pestrost in individualnost regij, kultur, osebnosti. Brez mesta nima
sodoben lovek nobene uspene obrambe proti mehanskim skupnostim, ki se e zmeraj
zavzemajo za to, da bi vsakrno resnino loveko ivljenje napravile nepotrebno. Mesto je od
nekdaj nekaj, kar brani individuum. Samo njegovi zgodovinski sovraniki so razlini.
Z Ljubljano bi se moralo ukvarjati tako mesto z upanom kot drava. Vemo, kaj se dogaja. e
politiki za mesto nimajo asa, interesa, nagnjenja in podobnega, imajo do njega dolnost!
Dobro je znano, morda pa tudi ne, da je vse, kar je mogoe tradicionalno mestnega vzpostaviti
kvaliteta! Kvaliteta je ali pa je ni. Tretje monosti ni.
Drugi vidik, ki sem ga izbral, je problem mestnega centra. V njem so se nabrale slabosti
vsega mesta, a, ker gre za sredie metropole vseh Slovencev, v njem te slabosti najbolj
kriijo. Center je degradiran, sterilen in unien. Je podoba splone slovenske vnemarnosti,
zanemarjenosti, vsakrne ibkosti, ignorance, odtujenosti in slehernega obutka za detajl. Za
dobro ivljenje meana v centru ali kjer drugje niso glavni pogoj kulturne ustanove,
teatri, kina, bar v vsaki tretji hii, v vsaki etrti pa trgovina s supergami, prvi pogoj je nekaj
drugega. Mean na prvem mestu potrebuje duevno sproenost, ki je potrebna zaradi
kreativnosti. Brez tega kreativnosti ne more biti. Mesto, metropola, daje ali bi morala dajati
razmere, da lovek lahko stopi na pot vrhunske kreativnosti: v umetnosti, znanosti,
izobraevanju ... Pri tem ne gre toliko za vir informacij, ampak za interakcijo razmiljanj, za
interakcijo kreativnosti, ki jo ambient duevne sproenosti omogoa. Ve ko imamo
kreativcev, ve pozitivnega lahko na raznih toriih lovekovega udejstvovanja priakujemo v
prihodnje. To v naem primeru seveda izgrajuje mesto.
Vasih so sproenost omogoile med drugim razvite, uinkovite in kvalitetne
storitvene dejavnosti, ekonomska trdnost, red, disciplina, demokratinost ter druge splone
vrednote. K zadnjemu je sodila tudi t. i. pozitivna selekcija, ki je zdaj seveda (spet) nimamo.
Vse to povzroa, da se Ljubljani kar naprej nekaj jemlje. Celote noemo videti, ker je v bistvu
nismo sposobni videti. Nas e vedno, in celo edalje bolj, zanima samo oblika, fasada, vsebina
pa ne. Vendar je le organskost tista, ki varuje ivljenje. Zato je Ljubljana in njen center preve
avtomatina, zato je Ljubljana tudi utrujeno mesto. Mestno sredie je izvotljeno in brez
leska. Tu ni ne barv ne veselih obrazov, kar ni udno, saj nam povsod manjka Eros.
Zagrebani, ki ga imajo e po naravi precej ve, niso naredili te napake, da bi tako kot mi
zaeli prestavljati ivljenje mestnega sredia nekam za mestno obzorje, v udno periferijo,
kjer se bohotijo teko dostopni blagovni centri, kina, celo gledalie, in ki ponujajo
konzumistinemu Ljubljananu vse, kar potrebuje.
Mi vsekakor premalo "damo na nas". Tujci o nas menijo tole: pri vas vsakdo kopira samo
naslabe in se dela, da je tisto, kar ni. Skoraj nihe pri vas (gre za Ljubljano) ni avtentien in
noe delati iz sebe. Povedano drugae: za to, kar pone, je treba biti strokovnjak, mojster
sicer bo vse, kar spravi iz sebe, surogat. Ljubljana je veinoma mesto surogatov, njen center
pa njihov kralj. Nam manjkajo evropski standardi, vendar ne le v materialnem, ampak e

veliko bolj v duhovnem smislu. Spominjam se, da so se nekdanji meani srno veselili vsake
novitete v mestu, ker so vedeli, da bo z njo mesto pridobilo. Z veseljem in zavzeto so
spremljali njegov razvoj. Danes je povsem obratno. Nihe se niesar ne veseli, ker se nima
esa veseliti. ustva do mesta pri marsikom seveda obstajajo, vendar je osnovno ustvo strah
ali nelagodnost: spet nam bodo vse z..i! To so, al, obutki pristnih Ljubljananov.
Ne v mestnem srediu, ne kje drugje, ni v Ljubljani prostora za druganost. Mesto je
neprijazno do nadarjenih, do hendikepiranih, do ekstravagantnih, do eksotinih ljudi. In
vendar naj bi ravno mean bil pojem liberalizma, ki si ga je sam izboril. To, kar imamo
danes, je libertinizem in arogantni permisivizem, komaj kaj ve. Ta se seveda ves as sklicuje
na trg, e, trnost bo uredila (vse) razmere. Kje pa. Oblika mestnega ivljenja, o kateri
govorim in piem e leta, ne more temeljiti na trnosti, najmanj pa v centru mesta. Dokaz je
na dlani: vsako leto je slabe. Zanemarjenost, parki, zelenice, okrasno cvetje, snaga, promet,
Eros nimajo nobene zveze s trnostjo. Tudi najrazlineji lokali ne. V mestu brez
standardov je vsakdo dovolj dober, da preivi.
e govorimo o umiku dejavnosti, ki mesto krasijo, v korist dejavnostim, ki mesto kvarijo,
smo ne glede na to dolni o tem resno razmiljati, eprav, kot kae, nimamo najmanje
monosti, da bi neomerkantilista (kapitalista?) prepriali o ravneh, estetiki in poslanstvu.
Ta je namre nekaken absurdni prilek, ki nima pojma o tradiciji in podobnem, e e, pa vse
skupaj sovrai ali odklanja. Jasno. In vendar mesto, kaj ele Ljubljanski center, ni ni drugega
kot mogoen skupek tradicije. Iz nerazumevanja tega seveda nastaja vzrona zveza
vsakrnega nespotovanja do mesta, pa tudi do njegovih prebivalcev.
V mestnem srediu bi e zdavnaj morali brez vsakega, a za Slovence tako tipinega vzklika
ampak predlagati in sprejeti zakon o doloenih dejavnostih v mestnem prostoru, kamor
za zaetek ob navedenem sodijo normativi o t. i. namembnosti doloenih lokalov. Teh po
vseh evropskih standardih ni mogoe in ni dovoljeno poljubno spreminjati. To ne more biti v
rokah nekaj posameznikov, saj center ni njihov. Njihovo ne more biti tudi doloanje
najemnin. Visoke najemnine so prevzele vlogo nekdanje ideologije.
Zgodovinsko in ivljenjsko pomembne toke v srediu mesta in ponekod drugod bi
moralo denarno in moralno podpirati mesto smo, v nekaterih primerih pa celo drava. Tukaj
gre za mestno identiteto, loveke potrebe in higieno odnosov. e je strah pred nami samimi
prevelik, pogledi zamegljeni in hkrati napolnjeni samo z lokalnimi koristmi, imejmo toliko
irine in tolerance in pokliimo na pomo kompetentne tujce. e smo zmagali v baroku, zakaj
ne bi e zdaj?
Nedvomno dri, da smo v Ljubljani, posebej pa e njenem srediu, dobesedno izbrisali cele
segmente ljudi, navad, eg, okusov, zahtev, priakovanj, potreb, upov. Ni vijega, kaj ele
visokega, nas ne zanima.
Vsaj v sredie mesta moramo torej prinesti lu. Lu, ki bo svetila tudi podnevi, kajti zdaj
nimamo niti lui, ki bi svetile ponoi. Ob vsem omenjenem je ljubljanski center namre
temen, neosvetljen, nepredvidljiv, neprehoden, mestoma celo strah zbujajo. In e slovenska
metropola ne more osvetliti plonikov in cest, kje naj potem zbere pogum, da bo poleg
nekaterih obsijanih stavb osvetlila tudi tisto novejo mestno arhitekturo, ki si to nedvomno
zaslui. Srediu Slovencev v veselje in korist.

Za sklep priujoega sestavka tole: Dokler se ne bomo reili starih kolektivistinih predstav,
vsakrne zanemarjenosti in nemarnosti, balkanizmov, zadovoljnosti in zadovoljenosti z vsem
in z niemer, ivljenja brez obutka itn., je teko govoriti o novih idejah, zamislih.
Najprej se je treba usesti v buldoer in skidati Avgijev hlev okoli nas.