SVETLIČ, Rok. Stanje človekovih pravic v Sloveniji : znak za alarm : gostujoče pero.

Delo (Ljubl.), 25. maj 2009, let. 51, št. 118, str. 5. [COBISS.SI-ID 1650643] Stanje
človekovih pravic v Sloveniji: znak za alarm

Spoštovanje človekovih pravic postavljamo v temelj demokratične politične morale. Določajo

našo, evropsko identiteto vsaj na negativen način: četudi nikoli ne bomo v celoti vedeli,
»kdo« smo, bi z slovesom od kulture človekovih pravic prenehali biti tisto, za kar se imamo.
Slovenija je del te zaprisege. Menim, da pri nas stanje spoštovanja človekovih pravic ni slabo,
skrb vzbujajoča pa je raven njihovega varovanja. Drugače povedano, če bi se soočili z resnimi
kršitvami človekovih pravic, po vsej verjetnosti izzivom ne bi bili kos.

V zadnjih mesecih smo priča pojavom na področju politične morale, za katere ni nihče še pred
letom dni verjel, da so možni. Večkrat sem ironično zapisal, da so dandanes človekove
pravice bolj ogrožajo zagovorniki kot njihovi nasprotniki. Seveda ne zato, ker bi zagovorniki
pripravljali zaroto, pač pa zato, ker nasprotnikov praktično ni: nihče javno ne poziva h kršitvi
konkretnih človekovih pravic ali k slovesu od koncepta človekovih pravic kot takih. Pred
kratkim smo bili priča prav temu: javno je bilo izrečeno občudovanje zločinov proti
človeštvu, še več, le-ti so bili predstavljeni kot nekaj, česar se tudi danes politična akcija ne bi
smela ustrašiti. Zato je varovanje človekovih pravic postavljeno pred nove izzive, ki jim
zaradi naslednjih dveh anomalij verjetno ne bo kos: diskurz človekovih pravic je kvantitativno
in kvalitativno razvrednoten.

Kvantitativno razvrednotenje človekovih pravic se dogaja že dlje časa. Gre za nebrzdano rabo
termina »človekove pravice«, tako v kontekstu kršitev, kot tudi v kontekstu prizadevanj za
izboljšave. Sleherni konflikt je interpretiran kot kršitev človekovih pravic, vsaka nepravilnost
je že humanitarni škandal. V veliki večini teh primerov bi bila povsem primerna raba
sintagme »kršitev prava« namesto »kršitev človekovih pravic«. V pravni državi je kršitev
prava že sama na sebi resen pojav, ki ne potrebuje retorične ojačitve s poslednjim temeljem
politične morale. Zakaj sklicevanje na pravo danes ne zadostuje več? Zakaj za vsako
malenkost uporabiti najmočnejšo retoriko, ki jo imamo, »človekove pravice«?

Tanka nit od kaosa

»Najmočnejšo« mislim dobesedno. Ne zavedamo se, da sodobni politično-moralni red visi na

tanki niti, ki nas edina ločuje od etatistično-anarhističnega kaosa. Zakaj naj ne podaljšamo
pripora v nedogled, če to koristi preganjanju kriminala; zakaj naj ne ukinemo socialnih
transferjev, če je to v interesu gospodarstva; zakaj naj ne ukinemo zaščite avtohtonih manjšin,
če je to pro capite potratno? Imamo en in samo en normativen odgovor: zaradi človekovih
pravic. Zavedati se moramo, da nimamo več ne Boga, ne Revolucije, ne Naroda. Ostali smo
sami. Kot edina normativna instanca nam ostajajo človekove pravice.

Težko je opisati škodo, ki nastaja z inflatornim razvrednotenjem sintagme »kršitev človekovih

pravic«. Laičnega človeka, utrujenega od številnih nenehnih opozoril, ta sintagma asociira
prej na novo politikantsko razprtijo, kot pa ga predrami in opozori na skrajno resno stanje, ko
človečnost človeka stoji na kocki. To je po mojem glavni razlog, da je šel »škandal
Guantanamo« tako gladko skozi. Mešanica lažnih alarmov, ko je vsaka malenkost »kršitev
človekovih pravic«, in politične retorike, ko je omemba človekovih pravic obvezen
dekorativni posip slehernega govora, dokumenta, agende itd., je pripeljala do te nevarne
otopelosti.
Kvantitativnemu razvrednotenju diskurza človekovih pravic se pridružuje kvalitativni.
Predstavlja ga pozaba, da gre za najbolj univerzalno moralno kategorijo, ki pripada človeku
kot človeku. Saj zadeva nekaj obče človeškega: dostojanstvo, svobodo, enakost itd. V retoriki,
ki je razširjena v zadnjem času, slišimo opozorila zaradi kršitev človekovih pravic malodane
izključno v zvezi z konkretnimi družbenimi skupinami, ki ne pokrivajo populacije v celoti.
Potrebno si je prizadevati, da bodo človekove pravice sposobne nagovoriti slehernika
neposredno, kot človeka, neodvisno od njegove kolektivne pripadnosti. Le tako bodo dobile
tisti ugled v javnosti, ki jim gre.

Porast neonacizma in neofašizma

To sta dve anomaliji, ki jih na tem področju opažamo že dlje časa. Ni presenetljivo, da zato
diskurz človekovih pravic ni bil kos novim pojavom javnega propagiranja totalitarnih
režimov, ki jih krize pogosto spodbudijo. Znano je, da sta neonacizem in neofašizem, v
Evropi in pri nas, v porastu. Nadalje, na nedavnih manifestacijah ob dnevu OF v prestolnici,
je bila povorka opremljena z zastavami in simboli totalitarnih režimov. Nekako ironično je, da
se to pripreti na manifestaciji, ki je med drugim namenjena opozarjanju na kršitve človekovih
pravic. Tovrstne pojave ni nobena od institucij, ki bdijo nad njihovim varovanjem, obsodila,
kar je po mojem simptom prav utrujenosti, ki sem jo opisal zgoraj.

Prestopljen Rubikon

Posebej bi rad opozoril na pojav, s katerim smo v Sloveniji pri simpatiziranju s fašizmi
prestopili Rubikon. Vse do nedavnega so se akterji branili z znano delitvijo: ideja–izvedba.
Hudodelstva nekega totalitarizma se načelno obsoja, toda ideja sama naj bi ostajala od teh
stranpoti ločena. Resda so drugačno podobo kazali spletni forumi, kjer se je ob vsakem
primeru, denimo, romske problematike našel nekdo, ki je zagovarjal »nacistično
učinkovitost«. Vseeno, ti ekscesi so ostajali zaprti v forumsko skupnost in nikoli podpisani s
polnim imenom in priimkom.

Meni znani prvi primer odkritega hvaljenja zločinov proti človeštvu prinaša članek v Mladini
z dne 20. 3. 2009. Njegov avtor argumentira, da »pravi filozofski izziv ni vrnitev k Marxu,
ampak vrnitev k Stalinu«. Razlog za vračanje ni denimo v teoretskih dimenzijah njegove
različice komunizma, pač pa v njegovi praksi likvidacij: v tem, da »je rezal glave«, da si šel
takoj »pred strelski vod« itd. Metode stalinizma ne le pohvali, pač pa jih pogreša tudi danes:
»In lepo prosim: kdo pa ni danes za to, da se porežejo vse glave? Le v kom se ne prebudi
Stalin, ko gleda vse tiste politične in direktorske glave, ki so zajebale?«

Menim, da je tako pisanje neke vrste precedens, saj seže preko poznane defenzivne apologije
totalitarizmov, ki gradi na ločitvi ideja–izvedba. Zločini proti človečnosti tu niso nepotrebna
stranpot uresničevanja dobre ideje, nasprotno, so neposredni razlog za njeno rehabilitacijo.
Čeprav je navedeno pisanje vsebinsko gledano minoren pojav, pa vendarle prinaša premik, ki
si še pred kratkim nismo mogli predstavljati: odkrito simpatiziranje s hudodelstvi. Morda se
mu približa napis na vratih neke poslanske skupine, ki je »vabil na ples«, ki pa po mojem ni
presegel ravni žaljivega in skrajno neprimernega duhovičenja.

Pri tovrstnih pojavih za kvalifikacijo pojava ni toliko pomembno, da obstaja nekdo, ki to

zapiše. Navsezadnje tudi ne, da obstaja medij, ki to objavi. Zaskrbljujoče je, da se na pisanje
ni odzvala nobena organizacija, ki bdi nad spoštovanjem človekovih pravic. Edini odziv, kot
je meni znano, je prišel iz akademskih krogov, ko je kolega dr. Lenart Škof opozoril na
nesprejemljivost takega govora. Težko je razumeti, da je bila ob vsem tem med odmevnejšimi
intervencijami urada varuha človekovih pravic tista, ki se je nanašala na nek resničnostni šov,
kjer so si udeleženci razdelili vloge kužek–gospodar.

Upoštevaje vse napisano menim, da je kultura človekovih pravic na najnižji točki doslej. Res
je, da večjih kršitev pri nas ni, toda mehanizmov, ki bi se v primeru slovenskega Guantanama
sprožili, nimamo več. V prispodobi lahko rečemo, da živimo ob jedrski elektrarni, glede
katere nekega dne ugotovimo, da so prav vsi varnostni mehanizmi izključeni. Le milosti
naključja se lahko zahvalimo, da se (še) ni zgodila tragedija.

dr. Rok Svetlič, Fakulteta za humanistične študije v Kopru