NESPREJEMLJIVO POPUŠČANJE PRI PREDLOGU DRUŽINSKEGA ZAKONIKA

Izjava Akademije za demokracijo

Spoštovanje temeljnih načel politične morale je preizkusni kamen zrelosti vsake demokracije. Izkušnja
nas uči, da je potrebna še dodatna skrbnost, ko zakonodajalec ureja položaj manjšin. Zato je edini
način, da problematiko družinskega zakonika uredimo ustrezno, v njeni prepustitvi znanstvenemu
diskurzu. Novi predlog zakonika izdaja, da se je predlagatelj ujel med vulgaren revolt ulice in iskanje
všečne rešitve, ki naj bi jo zagotovilo odpiranje aktivizmu zainteresiranih skupin. Niti nekritično
sledenje nevladnim organizacijam niti popuščanje referendumskim grožnjam ne more nadomestiti
tistega, kar lahko poda le skrben elaborat politične morale. Če je predlagatelj s prvim predlogom
interesnim skupinam dal, kar jim ne gre, pa je z novim predlogom vzel, kar istospolnim parom ni
dopustno odreči.

V tozadevni diskusiji sem že interveniral v članku (Delo 10. 3. 2010), ki je naletel pri zagovornikih
predloga na obsežno kritiko. Žal moram tudi v tem primeru opozoriti na napake novega predloga,
tokrat z nasprotnega stališča, saj je v njem predlagatelj zapadel v drugo skrajnost. Znova izpostavljam,
da je na osnovi načel politične morale demokratične družbe, ki temelji na človekovih pravicah, edina
sprejemljiva rešitev ureditev tradicionalne in istospolne zakonske zveze v dveh enakopravnih,
toda ločenih institutih.

Pri tradicionalni in istospolni zakonski zvezi (ZZ) gre za enakopraven, ne pa tudi za identičen socialni
fenomen. Ureditev obeh v enem institutu (star predlog) je nesprejemljiva, ker, kot sem zapisal, »tistim,
ki sklepajo tradicionalno ZZ, ne nudi take oblike instituta, ki je v skladu z njihovo vrednostno
orientacijo«. Ureditev istospolne skupnosti kot t. i. »partnerske skupnosti«, tj. njen umik izven
pojmovnega okvira ZZ (novi predlog), pa predstavlja nedopustno vrednostno opredeljevanje
zakonodajalca do posameznih oblik sobivanja (kot npr. »neprokreativnih«). Ni mogoče najti
opravičila, da zakonodajalec neko vrsto skupnega življenja dveh ljudi opremi s pravnim statusom ZZ,
druge pa ne.

Tudi v tem primeru se vzdržujem stališča glede možnosti posvojitve otrok. Izražam upanje, da bo tudi
na to vprašanje dala odgovor ustrezna stroka. Iskanje političnega kompromisa med številčnostjo
nasprotnikov posvojitve in naivnim sklicevanjem na pojem diskriminacije njenih zagovornikov, je
iskanje sredine med dvema stranpotema.

dr. Rok Svetlič,

podpredsednik Akademije za demokracijo
24. 1. 2011