Slovanska knjinica & kud Logos

Pogovorni veeri

#
02
etrtek, 8. novembra 2007, ob 9. uri
dvorana Slovanske knjinice
Einspielerjeva , Ljubljana

Izhodie za razpravljanje ob knjigi

Sigmunda Freuda Spisi o drubi in religiji
je vpraanje:
Od kod krivda?
Veer bosta uvedla
dr. Toma Erzar in mag. Samo Kuto
 Sigmund Freud
Spisi o drubi in religiji
Prevedli Simon Hajdini ... et al.
Ljubljana: Drutvo za teoretsko psihoanalizo, 2007
Totem in tabu
(5)
Predstavljajmo si zdaj sceno taknega totemskega obeda in jo opremimo e
z nekaterimi verjetnimi potezami, ki jih doslej nismo mogli vzeti v obzir. Klan,
ki svojo totemsko ival ob slavnostni prilonosti na okruten nain ubije in jo
surovo zauije, njeno kri, meso in kosti; ob tem so pripadniki plemena preob-
leeni tako, da so podobni totemu, imitirajo njegovo oglaanje in gibe, kot bi
hoteli poudariti identiteto z njim. Prisotno je zavedanje, da izvajajo dejanja,
ki so posamezniku prepovedana in lahko postanejo upraviena le z udelebo
vseh; prav tako se iz uboja in obeda nihe ne sme izvzeti. Po dejanju objokujejo
in toijo nad pobito ivaljo. Toba za umrlim je prisilna, vsiljena zaradi strahu
pred grozeim povrailom, njen glavni namen, kot ob neki analogni prilonosti
pripominja Robertson Smith, je v tem, da s sebe zvalijo odgovornost za usmr-
titev. (894, str. 42.)
A temu alovanju sledi najhrupneja praznina radost, sprostitev vseh gonov
in dopustitev vseh zadovoljitev. Do vpogleda v bistvo praznika tu pridemo brez
vsakega napora.
Praznik je dopuen, e ve, zapovedan eksces, slavnostni prelom prepovedi.
Ne gre za to, da bi ljudje povzroali izgrede, ker bi bili zaradi takega ali druga-
nega predpisa veselo razpoloeni, temve se eksces nahaja v bistvu praznika;
praznino razpoloenje se proizvede z osvoboditvijo sicer prepovedanega.
Kaj pa je z uvodom v to praznino radost, alovanjem za smrtjo totemske
ivali? e se zaradi usmrtitve totema, ki jim je sicer odreena, veselijo, zakaj
za njo tudi alujejo?
Sliali smo, da se pripadniki klana z uivanjem totema posveujejo, potrjujejo
v identikaciji z njim ter drug z drugim. Da so sveto ivljenje, katerega nosilec
je substanca totema, sprejeli vase, bi vendar lahko razloilo praznino razpolo-
enje in vse, kar iz njega sledi.
Psihoanaliza nam je razkrila, da je totemska ival dejansko oetov nadome-
stek, in s tem se dobro ujema protislovje, da jo je sicer prepovedano usmrtiti in
da njena usmrtitev vodi v slavje, da ival usmrtijo in zanjo kljub temu alujejo.
Ambivalentna ustvena naravnanost, ki e danes zaznamuje oetovski kompleks
pri naih otrocih in se pogosto nadaljuje v ivljenje odraslega, bi se razirila tudi
na totemsko ival kot oetov nadomestek.
A e prevod totema, ki ga je podala psihoanaliza, zdruimo z dejstvom to-
temskega obeda ter Darwinovo hipotezo o prastanju loveke drube, se nam
pokae monost globljega razumevanja, pogled v hipotezo, ki se utegne zdeti
fantastina, a ponuja prednost, da vzpostavi nenadejano enotnost med do sedaj
loenimi nizi fenomenov.
Darwinova prahorda seveda ne pua prostora za zaetke totemizma. Nasil-
ni, ljubosumni oe, ki vse samice zadruje zase in preganja odrasle sinove ni
drugega. To prastanje drube ni bilo nikjer predmet opaanja. Kar najdemo kot
najbolj primitivne organizacije, kar e danes pri doloenih plemenih ostaja v
veljavi, so moka zdruenja, ki sestojijo iz enakopravnih lanov in so podvrena
omejitvam totemistinega sistema, pri tem pa dedujejo po materi. Je eno moglo
iziti iz drugega in po kateri poti je bilo to mogoe?
Sklicevanje na slavje totemskega obeda nam dopua odgovor: Nekega dne03
so pregnani bratje zdruili sile, ubili in pojedli oeta ter s tem napravili konec
oetovski hordi. Zdrueni so imeli drznost in izvrili to, kar je bilo posamez-
niku onemogoeno. (Morda jim je kak kulturni napredek, posedovanje kake-
ga novega oroja, dal obutek premoi.) Da so usmrenega tudi porli, je za
kanibalske divjake samoumevno. Nasilni praoe je bil zagotovo zavidanje in
strah zbujajoi vzor za vsakogar iz bratovskega tropa. Sedaj so v aktu zauitja
uveljavili identikacijo z njim, vsakdo si je prilastil del njegove moi. Totemski
obed, morda prvi praznik lovetva, bi bil ponovitev in spominska slovesnost
tega spomina vrednega, zloinskega dejanja, s katerim so se zaele tolike rei
socialne organizacije, nravstvene omejitve in religija.04
Da bi se nam, e pustimo ob strani predpostavko, te posledice zdele verjetne,
moramo le privzeti, da so ta zbirajoi se bratovski trop obvladovala ista proti-
slovna ustva nasproti oetu, kakrna smo kot vsebino ambivalence oetovskega
kompleksa lahko odkrili pri vsakem naem otroku in nevrotiku. Sovraili so
oeta, ki se je tako mogono postavljal nasproti njihovi potrebi po moi in nji-
hovim seksualnim tenjam, a so ga tudi ljubili in obudovali. Potem ko so ga
1
odstranili, ko so zadostili svojemu sovratvu in uveljavili svojo eljo po identi-
kaciji z njim, so morali priti do izraza pri tem premagani neni vzgibi.05 To se
je zgodilo v obliki kesanja, pojavila se je slaba vest, ki tu sovpade s kolektivno
obutenim kesanjem. Umrli je postal moneji, kot je bil za asa ivljenja; vse
to, kar e danes vidimo ob lovekih usodah. Kar je prej prepreeval s svojo
eksistenco, to si zdaj prepovedujejo sami v psihini situaciji iz psihoanalize
tako dobro znane naknadne poslunosti06. S tem, ko so usmrtitev oetovega
nadomestka, totema, razglasili za nedovoljeno, so preklicali svoje dejanje in se
odpovedali njegovim sadovom, tako da so se odrekli zdaj prostim enskam.
Tako so iz slabe vesti sina ustvarili oba temeljna tabuja totemizma, ki sta se prav
zato morala ujemati z obema potlaenima eljama Ojdipovega kompleksa. Kdor
je ravnal nasproti temu, si je nakopal krivdo za oba edinstvena zloina, ki sta
teila primitivno drubo.07
Oba tabuja totemizma, s katerima se prine loveka nravnost, psiholoko
nista enakovredna. Le eden, prizanaanje totemski ivali, se v celem opira na
ustvene motive; oe je bil vendar odstranjen, v realnosti poravnava ni bila ve
mogoa. Drugi, prepoved incesta, pa je imel tudi mono praktino utemeljitev.
Seksualna potreba mokih ne zdruuje, temve jih razdvaja. e so se bratje
povezali, da bi premagali oeta, pa so bili vsi medsebojni tekmeci pri enskah.
Vsakdo bi elel imeti vse zase, tako kot oe, in v boju vseh proti vsem bi nova
organizacija propadla. Nikogar ve ni bilo, ki bi imel nadmo, ki bi lahko uspe-
no prevzel vlogo oeta. Potemtakem bratom, e so eleli iveti drug z drugim, ni
preostalo ni drugega, kot da morda po prebroditvi tejih incidentov vzpo-
stavijo prepoved incesta, s katero so se vsi hkrati odpovedali enskam, ki so si
jih eleli in zaradi katerih so v prvi vrsti tudi odstranili oeta. S tem so reili
organizacijo, ki jim je dala mo in ki se je morda opirala na homoseksualna
ustva in aktivnosti, do esar je pri njih morda prilo v asu izgona. Morda
je bila ta situacija tudi tista, ki je zasejala seme pri Bachofnu [86] zapaenih
institucij materinskega prava, preden ga je nasledil patriarhalni druinski red.
Na drugi tabu, ki varuje ivljenje totemske ivali, se nasprotno navezuje
tenja totemizma, da ga ocenimo kot prvi poskus religije. e se je obutjem
sinov ival ponudila kot naravni in najbliji nadomestek za oeta, se je v pri-
silno zapovedanem ravnanju z ivaljo vendarle izrazilo ve kot zgolj potreba, da
prikaejo svoj kes. Z oetovim surogatom so morda poskuali pomiriti pekoi
obutek krivde, dosei neke vrste spravo z oetom. Totemistini sistem je bila
tako reko pogodba z oetom, v kateri je slednji obljubil vse tisto, kar otroka
fantazija lahko priakuje od oeta, zaito, skrb in prizanaanje, v zameno pa
so se zavezali, da bodo astili njegovo ivljenje, se pravi, da ne bodo ponovili
dejanja nad njim, s katerim je propadel dejanski oe. Totemizem je vseboval tudi
poskus upravienja. e bi oe z nami ravnal tako kot totem, ne bi nikoli prili
v skunjavo, da bi ga ubili. Tako je totemizem pripomogel k olepanju razmer
in pozabi dogodka, kateremu je dolgoval svoj nastanek.
Pri tem so bile ustvarjene poteze, ki so poslej ostale doloujoe za znaaj
religije. Totemska religija je izla iz slabe vesti pri sinovih kot poskus pomiritve
tega obutja in sprave z razaljenim oetom po poti naknadne poslunosti. Vse
kasneje religije se kaejo kot poskusi reitve natanko istega problema, z varia-
cijami glede na kulturno stopnjo, na kateri so se izoblikovale, ter glede na poti,
ki so jih ubrale, a vse so reakcije z istim ciljem, reakcije na isti veliki dogodek,
s katerim se je zaela kultura in ki odtlej lovetvu ne da miru.
e tedaj v totemizmu je nastopila e neka druga poteza, ki jo je religija zvesto
ohranila. Ambivalentna napetost je bila brkone prevelika, da bi jo lahko izrav-
nala kakrna koli institucija, ali pa psiholoki pogoji za reevanje teh ustvenih
nasprotij nasploh niso bili ugodni. Vsekakor opazimo, da se ambivalenca, ki
se dri oetovskega kompleksa, nadaljuje tudi v totemizmu in v religijah na
splono. Religija totema ne zajema le izrazov kesanja in poskusov sprave, tem-
ve slui tudi spominu na triumf nad oetom. Zadovoljstvo pri tem tudi vpelje
spominski praznik, totemski obed, pri katerem odpadejo omejitve naknadne
poslunosti. Naloi se dolnost, da se zloin oetomora v rtvovanju totemske
ivali vedno znova ponovi, in sicer vselej, ko zaradi spreminjajoih se ivljenj-
skih vplivov grozi, da bo izginila pridobitev tega dejanja, prilastitev oetovih
lastnosti, pridobitev, ki se je oklepajo. Ne bo nas presenetilo, da v kasnejih re-
ligioznih tvorbah ponovno vznikne tudi kljubovanje sinov pogosto v najbolj
nenavadnih preoblekah in obratih.
e smo v religiji in nravstvenem predpisu, kar v totemizmu e ni ostro loe-
no, doslej zasledovali posledice nenega toka nasproti oetu, preobraenega v
kes, vendarle ne elimo spregledati, da so v bistvenem prevlado ohranile tenden-
ce, ki so prignale k oetomoru. Socialna bratovska ustva, na katerih sloni veliki
prevrat, poslej skozi dolge dobe ohranjajo kar najgloblji vpliv na razvoj drube.
Izraajo se v posveevanju skupne krvi, v poudarjanju solidarnosti vseh ivljenj
v istem klanu. S tem, ko bratje na ta nain drug drugemu jamijo ivljenje, iz-
2
rekajo, da nihe od njih ne sme z drugim ravnati tako, kot so vsi skupaj ravnali
z oetom. Izkljuijo ponovitev oetove usode. Religiozno utemeljeni prepovedi
uboja totema se zdaj pridrui socialno utemeljena prepoved bratomora. e dol-
go bo trajalo, preden bo ta zapoved opustila omejitev na pripadnike plemena in
prevzela enostavno obliko: Ne ubijaj. Sprva je na mesto oetovske horde stopil
bratovski klan, ki ga je varovala krvna vez. Druba je sedaj osnovana na sokrivdi
za skupaj zagreeni zloin, religija na slabi vesti in kesanju, nravnost delno na
nujnostih te drube, delno na pokori, ki jo terja slaba vest.
V nasprotju z novejimi in opirajo se na stareja pojmovanja totemistinega celo ve ivali; 2) pri doloenih, posebej svetih, mistinih rtvovanjih je bogu
sistema nam psihoanaliza narekuje, da zastopamo notranjo povezanost ter isto-
asni izvor totemizma in eksogamije.
(6)
Podvren sem vplivu velikega tevila monih motivov, ki me bodo zadr-
ali od poskusa, da bi popisal nadaljnji razvoj religij od njihovega zaetka v
totemizmu do njihovega dananjega stanja. Zasledoval bi rad le dve niti, kjer
v mrei posebej jasno vidim njuno pojavljanje: motiv totemske rtve in odnos
sina do oeta.08
Robertson Smith nas je pouil, da se stari totemski obed ponovi v izvorni
obliki rtvovanja. Smisel dejanja je isti: posveenje prek udelebe pri skupnem
obedu; ohranila se je tudi slaba vest, ki jo lahko pomiri zgolj solidarnost vseh
udeleencev. Na novo se je pridruilo plemensko boanstvo, v igar namiljeni (Gl. zgoraj, str. 79.) V situaciji, ki jo je proizvedla odstranitev oeta, je obstajal
prisotnosti se dogodi rtvovanje in ki se udeleuje obeda kot pripadnik plemena
ter se udeleenci z njim identicirajo prek uivanja rtve. Kako se bog znajde v po oetu. Bratje, ki so zdruili moi za uboj oeta, so bili vsak zase prevzeti od
zanj izvorno tuji situaciji?
Odgovor bi se lahko glasil, da se je medtem, neznano od kod, pojavila ideja
boga, si pokorila celotno religiozno ivljenje - in kot vse ostalo, kar je elelo
obstati, se je moral tudi totemski obed prikljuiti novemu sistemu. A psiho-
analitino raziskovanje posameznika s prav posebnim poudarkom ui, da je bog
za vsakogar oblikovan po oetovi podobi, da je njegov osebni odnos do boga
odvisen od njegovega odnosa do rodnega oeta, z njim niha in se spreminja, in
da bog v osnovi ni ni drugega kot poveliani oe. Psihoanaliza tudi tu, kot v
primeru totemizma, svetuje, da se verjame verujoim, ki boga imenujejo oe,
kakor so totem imenovali za prednika. e naj si psihoanaliza zaslui upote-
vanje, mora biti ne glede na vse ostale izvore in pomene boga, ki jih psiho-
analiza ne more razjasniti oetov dele pri ideji boga zelo pomemben. Tedaj
pa bi bil v situaciji primitivnega rtvovanja oe zastopan dvakrat, enkrat kot
bog in nato kot totemska rtvena ival, in ob vsem zavedanju skromne razno-
likosti psihoanalitinih reitev se moramo vpraati, ali je to mogoe in kaken
smisel to lahko ima.
Vemo, da med bogom in sveto ivaljo (totemom, rtveno ivaljo) obstajajo
raznoliki odnosi: ) za vsakega boga je navadno kakna ival sveta, neredko
rtvovana ravno zanj sveta ival (Smith, 894 [str. 290]); 3) boga so pogosto
astili v podobi kakne ivali oziroma - gledano z drugega vidika - so ivali
boje aenje uivale dolgo po obdobju totemizma; 4) v mitih se bog pogosto
preobrazi v zanj sveto ival. Tako bi bila precej verjetna domneva, da je bil bog
sam totemska ival, da se je na neki viji stopnji religioznega utenja razvil iz
nje. Vse nadaljnje diskusije pa nas rei preudarek, da totem sam ni ni drugega
kot nadomestek oeta. Tako bi totem utegnil biti prva oblika nadomestka oeta,
bog pa kasneja, v kateri je oe ponovno pridobil svojo loveko podobo. Takna
nova stvaritev iz korenin vseh religioznih tvorb, hrepenenja po oetu, bi lahko
postala mogoa, e bi skozi as v razmerju do oeta in morda tudi do ivali
prilo do bistvenih sprememb.
Takne spremembe je mogoe zlahka uvideti, etudi elimo pustiti ob strani
zaetek psihine odtujitve od ivali in razpad totemizma zaradi domestikacije.
nek moment, ki je moral skozi as povzroiti izredno stopnjevanje hrepenenja
elje, da bi postali oetu enaki, in so to eljo izrazili z inkorporacijo delov njego-
vega nadomestka v totemskem obedu. Ta elja je morala zaradi pritiska, ki so ga
na vsakega lana vrile vezi bratovskega klana, ostati neizpolnjena. Nihe ve ni
mogel in smel dosei oetove absolutne moi, h kateri pa so vseeno vsi stremeli.
Tako je po preteku dolgih dob ogorenje do oeta, ki jih je prignalo k dejanju,
lahko popustilo, poraslo pa hrepenenje po njem, in lahko je nastal ideal, ki je
imel za vsebino obilje moi in neomejenost praoeta, proti kateremu so se neko
bojevali, ter pripravljenost, da se mu podredijo. Izvorna demokratina enako-
pravnost vseh posameznih pripadnikov plemena se zaradi odloilnih kulturnih
3
sprememb ni mogla ve obdrati; tako se je pokazala tendenca, da se opirajo
na aenje posameznih ljudi, ki so izstopali od ostalih z ustvarjenjem bogov
ponovno oivi stari oetovski ideal. Da lovek postane bog in da bog umre kar
se nam danes zdi kandalozna predrznost , to nikakor ni bilo spotikljivo e za
predstavno zmonost klasinega starega veka.09 Povelianje neko umorjene-
ga oeta v boga, od katerega je zdaj pleme izpeljalo svoj izvor, pa je bil mnogo
resneji poskus sprave kot svojas pogodba s totemom.
Ne znam doloiti, kje v tem razvoju najti mesto za velika materinska bo-
anstva, ki so bila morda vsepovsod predhodniki oetovskih bogov. Zdi pa se
gotovo, da se premena v odnosu do oeta ni omejila na religiozno podroje,
temve se je dosledno razirila na drugo stran lovekega ivljenja, na katero je
vplivala odstranitev oeta, na socialno organizacijo. Z ustolienjem oetovskih
boanstev se je druba brez oeta postopno pretvorila v patriarhalno ureditev.
Druina je pomenila obnovitev nekdanje prahorde in je oetom povrnila tudi
velik del njihovih prejnjih pravic. Spet so bili tu oetje, a socialnim pridobitvam
bratovskega klana se niso odpovedali, in faktini odmik novega druinskega
oeta od neomejenega praoeta horde je bil dovolj velik, da je zagotovil trajni
obstoj religioznih potreb, ohranitev nepoteenega hrepenenja po oetu.
V sceni rtvovanja pred plemenskim bogom je oe torej dejansko vsebovan
dvakrat, kot bog in kot totemska rtvena ival. Toda pri poskusu razumevanja te
situacije se moramo varovati razlage, ki jo elijo v povrnem dojemanju prevesti
kot alegorijo in pri tem pozabijo na zgodovinsko plastenje. Dvojna prisotnost
oeta ustreza dvema asovno zaporednima pomenoma scene. Ambivalentna
naravnanost do oeta je tu nala plastini izraz, enako pa zmaga sinovih ne-
nih ustvenih vzgibov nad sovranimi. Scena nadvlade nad oetom, njegovega
najvejega ponianja, je tu postala material za prikaz njegovega najvejega tri-
umfa. Pomen, ki ga je rtev vsesplono pridobila, se nahaja ravno v tem, da je
oetu zadoenje za sramoto, zagreeno nad njim, ponujeno v istem dejanju, ki
nadaljuje spomin na ta zloin.
V nadaljnjem poteku ival izgubi svojo svetost, rtev pa zvezo s totemskim
slavjem; postane enostavno darovanje boanstvu, samoodpoved v korist boga.
Bog sam je zdaj tako povzdignjen nad ljudi, da je z njim mogoe obevati zgolj
s posredovanjem sveenika. Istoasno socialna ureditev pozna bogovom enake
kralje, ki patriarhalni sistem prenesejo na dravo. Treba je rei, maevanje
strmoglavljenega in ponovno ustolienega oeta je bilo ostro, vladavina avto-
ritete je na vrhuncu. Podrejeni sinovi so novi odnos uporabili za to, da so e
bolj razbremenili svojo slabo vest. rtev, kakrna je sedaj, se povsem izmakne
njihovi odgovornosti. Bog sam je to zahteval in zaukazal. V to fazo spadajo
miti, v katerih bog sam ubije ival, ki je zanj sveta, ki je dejansko on sam. To je
skrajna utajitev velikega zloina, s katerim sta se zaeli druba in slaba vest. Ne
gre spregledati drugega pomena te zadnje upodobitve rtvovanja. Izraa zado-
voljstvo, da je bil opuen zgodneji nadomestek oeta v korist vije predstave
boga. Povrno alegorini prevod scene tu priblino sovpade z njeno psihoana-
litino interpretacijo. Glasi se: upodobljeno je, da bog premaga ivalski dele
svojega bistva.0
A zmotno bi bilo verjeti, da so v teh asih obnovljene oetovske avtoritete
sovrani vzgibi, ki pripadajo oetovskemu kompleksu, popolnoma potihnili.
Iz prvih faz vladavine obeh novih oetovskih nadomestnih tvorb, bogov in
kraljev, nasprotno poznamo najbolj energine izraze tiste ambivalence, ki ostaja
znailna za religijo.
Frazer je v svojem velikem delu The Golden Bough izrazil domnevo, da so
bili prvi kralji latinskih plemen tujci, ki so igrali vlogo boanstva in so bili v tej
vlogi na nek doloen praznini dan sveano usmreni. Vsakoletno rtvovanje
(razliica: samortvovanje) boga je bilo, tako se zdi, bistvena poteza semitskih
religij. Obred lovekega rtvovanja na najrazlinejih krajih obljudene zemlje
dopua malo dvoma o tem, da so ti ljudje svoj konec doakali kot zastopniki
boanstev, z nadomestitvijo ivih ljudi z neivim posnetkom (lutko) pa je mo-
goe temu rtvenemu obiaju slediti e v kasneje ase. Teantropina boanska
rtev, ki je tu al ne morem obravnavati enako poglobljeno kot ivalske rtve,
mono osvetli smisel starejih oblik rtvovanja.2 Z odkritostjo, ki jo je komajda
mogoe prekositi, izreka, da je bil objekt rtvenega dejanja vedno isti, prav ta,
ki se ga danes asti kot boga, torej oe. Vpraanje po razmerju med ivalsko in
loveko rtvijo sedaj najde enostaven odgovor. Izvorna ivalska rtev je e bila
nadomestek za loveko, za slavnostni uboj oeta; ko pa je oetov nadomestek
ponovno dobil svojo loveko podobo, se je lahko tudi ivalska rtev preobrazila
nazaj v loveko.
Tako se je spomin na tisto prvo veliko rtveno dejanje pokazal kot neuniljiv,
navkljub vsem prizadevanjem, da bi ga pozabili. In ravno ko so se eleli naj-
bolj oddaljiti od njegovih motivov, je morala v obliki rtvovanja boga priti na
dan njegova nepopaena ponovitev. Na tem mestu mi ni treba navajati, kateri
4
tokovi religioznega miljenja so v obliki racionalizacij omogoili ta povratek.
Robertson Smith, ki mu je bilo nae zvajanje rtvovanja na tisti veliki dogodek
loveke prazgodovine vendar tuje, navaja, da so ceremonije tistih praznikov, s
katerimi so stari Semiti slavili smrt boanstva, tolmaili kot commemoration
of a mythical tragedy3, ter da toba pri tem ni imela znaaja spontane udele- vse, kar je iz tega izlo, nositi kazen za to.6 e dejanje titanov v potezah, kot
be, temve je bilo na njej nekaj prisilnega, nekaj, kar je zapovedoval strah pred
bojim srdom.4 Mislim, da smo spoznali, da je bilo to tolmaenje pravilno in da
so obutja proslavljajoih nala dobro pojasnilo v situaciji, v kateri temeljijo.
Vzemimo zdaj kot dejstvo, da tudi v nadaljnjem razvoju religij oba gonilna
dejavnika, slaba vest sina in njegova kljubovalnost, nikoli ne pojenjata. Vsak po-
skus reevanja religioznega problema, vsaka vrsta sprave obeh nasprotujoih si
duevnih sil sasoma oslabi, verjetno pod kombiniranim vplivom zgodovinskih
dogodkov, kulturnih sprememb in notranjih psihinih premen.
Sinovo prizadevanje, da bi se postavil na mesto oetovskega boga, je posta-
jalo vse bolj razlono. Z uvedbo poljedelstva zraste pomen sina v patriarhalni
druini. Upa si privoiti nova izkazovanja incestuoznega libida, ki v obdelavi
matere zemlje najde simbolno zadovoljitev. Nastanejo boji liki Atisa, Adoni-
sa, Tamuza idr., duhovi vegetacije in hkrati mladenika boanstva, ki uivajo
ljubezensko naklonjenost materinskih boanstev in navkljub oetu udejanjajo
incest z materjo. A slaba vest, ki je te stvaritve ne pomirijo, se izrazi v mitih, ki
mladim ljubimcem materinskih boginj pripisujejo kratko ivljenje in kazen s
skopljenjem ali srdom boga oeta v ivalski obliki. Adonisa ubije marjasec, sveta
ival Afrodite; Atis, Kibelin ljubimec, umre zaradi skopljenja.5 Objokovanje
in radost ob vstajenju teh bogov sta prela v ritual nekega drugega sinovskega
boanstva, ki mu je bil namenjen trajen uspeh.
Ko je kranstvo zaelo prodirati v antini svet, je naletelo na konkurenco
religije boga Mitre, in nekaj asa ni bilo gotovo, kateremu boanstvu bo pri-
padla zmaga.
S sijem obdana postava perzijskega bojega mladenia je za nae razumevanje
vseeno ostala v temi. Morda smemo iz prikazov Mitrinih ubojev bika sklepati,
da je predstavljal tistega sina, ki je rtvovanje oeta izpeljal sam in s tem brate
odreil sokrivde pri dejanju, ki jih je teila. Obstajala je e neka druga pot za
pomiritev te slabe vesti, in to je ubral ele Kristus. el je po njej in rtvoval svoje
lastno ivljenje ter s tem bratovski trop odreil izvirnega greha.
Nauk o izvirnem grehu je ornega izvora; ohranil se je v misterijih in od
tam prodrl v lozofske ole grkega starega veka. (Reinach, 90592, 2. zv., str.
75 .) Ljudje so bili potomci titanov, ki so mladega Dioniza-Zagreusa ubili in
razkosali; breme tega zloina je pritiskalo nanje. Nek Anaksimandrov fragment
pravi, da je bila enotnost sveta uniena zaradi pradavnega zloina in da mora
so zbiranje k hudodelstvu, uboj in raztrganje, dovolj razlono spominja na to-
temsko rtev, ki jo je opisal sv. Nilus7 kot sicer tudi mnogi drugi miti starega
veka, na primer smrt samega Orfeja , nas tu vendarle zmoti odmik, da je bil
umor izveden nad mladenikim bogom.
V kranskem mitu je lovekov izvirni greh nesporno pregreitev zoper Boga
Oeta. e torej Kristus ljudi odrei pritiska izvirnega greha, tako da rtvuje
svoje lastno ivljenje, nas s tem sili k sklepu, da je bil ta greh dejanje umora.
Po zakonu taliona, ki je globoko zakoreninjen v lovekem obutenju, je umor
lahko poplaan zgolj z rtvovanjem nekega drugega ivljenja; samortvovanje
kae nazaj na krvni dolg.8 In e to rtvovanje lastnega ivljenja dosee spravo
z Bogom Oetom, tedaj zloin, za katerega se je bilo treba pokoriti, ni mogel biti
ni drugega kot umor oeta.
Tako se v kranskem nauku lovetvo najbolj neprikrito izreka o krivde pol-
nem dejanju pradavnine, saj je v rtvenem dejanju enega sina zanj nalo najbolj
izdatno pokoro. Sprava z oetom je toliko temeljiteja, ker istoasno s to rtvijo
pride do popolne odpovedi enski, zavoljo katere so se oetu uprli. A sedaj svoje
pravice terja tudi psiholoka usoda ambivalence. Z enakim dejanjem, ki oetu
ponuja najvejo mono pokoro, tudi sin dosee cilj svojih elja nasproti oetu.
Sam postane bog poleg, pravzaprav namesto oeta. Religija sina odpravi reli-
gijo oeta. V znamenje te zamenjave kot obhajilo ponovno oivi stari totemski
obed, v katerem bratovski trop sedaj uiva meso in kri sina, ne ve oeta, se s
tem uivanjem posveuje in se z njim identicira. Na pogled skozi dolge dobe
zasleduje identiteto totemskega obeda z ivalsko rtvijo, s teantropino loveko
rtvijo in s kransko evharistijo ter v vseh teh slovesnostih spoznava naknadno
delovanje tistega zloina, ki je ljudi tako teil, pa so nanj vseeno morali biti po-
nosni. Kransko obhajilo pa je v osnovi ponovna odstranitev oeta, ponovitev
dejanja, za katerega se pokoravajo. Opaamo, kako upravien je Frazerjev sta-
vek, da the Christian communion has absorbed within itself a sacrament which
is doubtless far older than Christianity9.
Str. 8295
5
 Opombe
03 Bralca naproam, da temu prikazu, ki bi bil sicer narobe razumljen, kot korektiv doda sklepne
stavke naslednje opombe.
04 Podmena o zmagi zdrube pregnanih sinov nad tiranskim oetom in o njegovi usmrtitvi, ki je vi-
deti tako nezasliana, se je tudi Atkinsonu pokazala kot neposredni nasledek razmerij v Darwinovi
prahordi. A youthful band of brothers living together in forced celibacy, or at most in polyandrous
relation with some single female captive. A horde as yet weak in their impubescence they are, but
they would, when strength was gained with time, inevitably wrench by combined attacks, renewed
again and again, both wife and life from the paternal tyrant. [Mladeniki trop bratov, ki ivijo
skupaj v prisiljenem celibatu ali, v najboljem primeru, v poliandrinem razmerju z eno samo
ensko ujetnico. Horda je e ibka v svoji nedoletnosti, a ko bodo pripadniki z vedno in vedno
znova ponavljajoimi se skupnimi napadi sasoma pridobili mo, bodo neizbeno tako eno kot
ivljenje iztrgali iz rok oetovskega tirana.] (903, str. 220 f.). Atkinson, ki je svoje ivljenje sicer
preivel v Novi Kaledoniji in imel neobiajno prilonost za tudij domorodcev, se sklicuje tudi
na to, da razmere v prahordi, ki jih je predpostavil Darwin, zlahka opazujemo pri divjih redah
govedi in konj ter da tam praviloma vodijo k uboju oetovskih ivali. [Ibid., str. 220 f.] Atkinson
nato naprej domneva, da je po odstranitvi oeta zaradi ogorenega boja med zmagovitimi sinovi
prilo do razpada horde. Na ta nain nikoli ne bi prilo do nove drubene organizacije: an ever
recurring violent succession to the solitary paternal tyrant by sons, whose parricidal hands were so
soon again clenched in fratricidal strife [vselej ponavljajoa se menjava osamljenega oetovskega
tirana s sinovi, katerih oetomorne roke so se tako kmalu spet ujele v bratomorni boj] (ibid., str.
228). Atkinson, ki ni razpolagal s psihoanalitinimi namigi in ni poznal tudij Robertsona Smit-
ha, najde manj nasilen prehod od prahorde k naslednji socialni stopnji, na kateri tevilni moje
sobivajo v mirni skupnosti. S posegom materinske ljubezni so sinovi sprva le najmlaji, kasneje
pa tudi drugi ostali v hordi, v zameno pa so ti, ki jim je bilo prizaneeno, priznali seksualno
predpravico oeta, tako da so se odpovedali materi in sestram. [Ibid., str. 23 .]
Toliko o nadvse pomembni Atkinsonovi teoriji, njenih ujemanjih v bistveni toki s tisto, ki
smo jo podali tu, in odstopanju, ki s seboj prinaa odpoved temu, da bi jo povezali z mnogimi
drugimi vidiki.
Nedolonost, asovno okrajavo in vsebinsko zgostitev navedb v mojih zgornjih izpeljavah
bi lahko imel za rezerviranost, ki jo terja narava predmeta. Prav tako bi bilo nesmiselno, da bi v
tej materiji stremeli za eksaktnostjo, kot bi bilo neprimerno, da bi terjali gotovost.
05 Tej novi ustveni naravnanosti je bilo tudi v prid, da dejanje nobenemu od akterjev ni moglo pri-
nesti polne zadovoljitve. V doloenem oziru je bilo brezplodno. Nihe od sinov namre ni mogel
uveljaviti svoje izvorne elje, da bi prevzel mesto oeta. Neuspeh pa je, kot vemo, za moralno
reakcijo mnogo ugodneji kot zadovoljitev.
06 [Za naknadno poslunost prim. analizi Malega Hansa (909b, str. 40) in Schreberja (9c, 9 [... je kransko obhajilo prevzelo zakrament, ki je nedvomno mnogo stareji od kranstva.]
str. 348).]
07 Murder and incest, or oences of a like kind against the sacred law of blood, are in primitive society
the only crimes of which the community as such takes cognizance ... [Umor in incest, ali podobne
kritve svetega zakona krvi, sta v primitivni drubi edina zloina, ki jih vzame na znanje skupnost
kot taka.] (Smith, 894, str. 49.)
08 Prim. delo C. G. Junga (92), v katerem deloma prevladujejo gledia, ki odstopajo od naih.
09 To us moderns, for whom the breach which divides the human and the divine has deepened into
an impassable gulf, such mimicry may appear impious, but it was otherwise with the ancients. To
their thinking gods and men were akin, for many families traced their descent from a divinity, and
the deication of a man probably seemed as little extraordinary to them as the canonization of a
saint seems to a modern Catholic. [Nam, modernim, se takna mimikrija morda zdi brezbona,
saj se je za nas zev, ki loi loveko in boje, poglobila v nepremostljiv prepad, a drugae je bilo
pri Starih. Za njihovo misel so bili bogovi in ljudje sorodni, saj so mnoge druine svoje poreklo
izvajale iz boanstva, deikacija loveka pa je bila zanje tako obiajna, kot se zdi kanonizacija
svetnika obiajna modernemu katoliku.] (Frazer, 9a, 2. zv., str. 77 f.)
0 Premagovanje ene generacije bogov z drugo v mitologijah, kot je znano, pomeni zgodovinski
proces nadomestitve nekega religioznega sistema z novim, bodisi zaradi tuje osvojitve bodisi po
poti psiholokega razvoja. V zadnjem primeru se mit pribliuje funkcionalnim fenomenom v
smislu H. Silbererja [909]. [Prim. Interpretacijo sanj (900a), zadnje strani VI. poglavja.] Da je
bog, ki ubije ival, simbol libida, kot trdi C. G. Jung (92), predpostavlja drug pojem libida, kot
je bil v rabi doslej, in ta se mi zdi nasploh vpraljiv.
[9a, 2. zv., XVIII. pogl.]
2 [Smith, 894, str. 40 f.]
3 [Ibid., str. 43.]
4 (Ibid., str. 42): The mourning is not a spontaneous expression of sympathy with the divine tragedy,
but obligatory and enforced by fear of supernatural anger. And a chief object of the mourners is to
disclaim responsibility for the gods death a point which has already come before us in connec-
tion with theanthropic sacrices, such as the ox-murder at Athens. [alovanje ni spontani izraz
soutja z boansko tragedijo, temve je obvezno in ga nalaga strah pred nadnaravno jezo. Glavni
predmet alovalcev je utajevanje odgovornosti za smrt boga toka, ki je e prila pred nas v po-
vezavi s teantropinimi rtvovanji, kakren je uboj vola v Atenah.] [Poudarek je Freudov.]
5 Kastracijska tesnoba igra izjemno veliko vlogo pri motnjah v razmerju do oeta pri naih mlado-
letnih nevrotikih. Iz lepega Ferenczijevega opaanja (93a) smo razbrali, kako deek svoj totem
prepozna v ivali, ki hlasta po njegovem malem udu. Ko nai otroci izvedo za ritualno obrezova-
nje, ga izenaijo s kastracijo. Kolikor vem, v psihologiji ljudstev e niso izpeljali paralele k temu
obnaanju. V pradavnini in pri primitivnih ljudstvih tako pogosto obrezovanje pripada trenutku
posvetitve v mokega, kjer mora najti svoj pomen, in to je bilo ele sekundarno potisnjeno v zgod-
neja ivljenjska obdobja. Nadvse zanimivo je, da je bilo obrezovanje pri primitivih kombinirano
s strienjem las ali izdrtjem zob -ali sta ga nadomestila - ter da nai otroci, ki o tem stanju stvari
ne morejo ni vedeti, v svojih tesnobnih reakcijah ti dve operaciji dejansko obravnavajo kot ek-
vivalenta kastracije.
6 Une sorte de pch proethnique (Reinach, 90592, 2. zv., str. 76).
7 [Ibid., 2. zv., str. 93.]
8 Samomorilski impulzi naih nevrotikov se po pravilu kaejo kot samokaznovanja za elje po
smrti, ki so usmerjene proti drugim.
Frazer (92, 2. zv., str. 5). Nihe, ki je seznanjen z literaturo o tem predmetu, ne bo menil, da
je zvajanje kranskega obhajila na totemski obed ideja pisca te razprave.