Y kromosom in moška sterilnost

1. Molekularna analiza človeškega Y kromosoma

Kratek pregled
Človeški Y kromosom, za katerega so mislili, da je gensko pomanjkljiv, je vzbudil veliko
pozornosti zaradi svoje nadvlade pri določanju moškega spola in edinstvenega haploidnega
položaja v genomu. Raziskave so pokazale prisotnost različnih tipov satelitske DNA in nekaj
genov tesno povezanih z različnostjo fizičnih in psiholoških funkcij. Interakcija teh kopij
DNA z geni pri normalnih posameznikih in bolnikih z Y kromosomom povezanih genskih
anomalij, je še vedno nerešen problem, ki mu aktivno sledijo. Hitro spreminjanje scenarija pri
projektu človeškega genoma, bo verjetno vplivalo na naše celotno razumevanje Y kromosoma
in z njim povezanih genskih anomalij.

1. Uvod
Človeški Y kromosom je eden najmanjših v genomu in vsebuje približno 60milijonov DNA
baznih sekvenc. Okoli 95 % teh sekvenc se izraža kot ne - rekombinantna regija (NRY) in ne
prestane spolne rekombinacije ter je prisotna le pri moških. NRY vsebuje veliko
intrakromosomskih ponavljajočih elementov in je lahko upodobljena v evkromatičnih,
centromeričnih in heterokromatičnih regijah. Evkromatična regija je približno 24 Mb,
heterokromatična regija pa vsebuje 30 Mb sekvenc. Slednja nosi dve pomembni ponavljajoči
domeni; DYZ1 in DYZ2. DYZ1 satelit je prijavljen kot 3.4 kb vez iz HaeIII prebavljene
človeške moške genomske DNA, ki ustvari približno 40% celotnega Y kromosoma.
Kloniranje in analiza sekvence sta na isti način razkrila nekaj kopij predominantne prisotne
pentanukleotidne ponovitve motivov 5’ – TTCCA - 3’ znotraj ene same množice.
Zaradi haploidnega stanja in izostanka rekombinacije, so sekvenčne variacije v Y kromosomu
povzročene predvsem zaradi kopičenja mutacij. Različnost Y kromosoma je pogojena z
različnimi faktorji, vključno z velikostjo populacije, moškim vedenjem, poročnimi navadami
in migracijami. Ti faktorji, čeprav odgovorni za polimorfizem, večinoma ne povzročajo
genskih anomalij. Zgodnje študije niso uspele zaznati visokega nivoja DNA polimorfizma v Y
kromosomu. Poznejše študije z bolj prefinjenim pristopom so proizvedle veliko različic. To je
vključevalo počasi izdelujoče markerje kot je SNPs (single nucleotide polymorphisms) in
veliko hitrost izdelujočih lokusov vključno z mikro- in minisateliti.
Detekcija Y kromosoma je delno relevantna pri XO ženskah z različnimi stopnjami Y
mozaičnosti, ker pacienti s Turnerjevim sindromom in mešanim nepravilnim razvojem gonad
kažejo 20 – 30% povečano stopnjo malignosti gonad. Dodatno k Y povezanim lokusom, je bil
Xp11.2 lokus impliciran v Turnerjev sindrom.

2. Geni na Y kromosomu: gen SRY

Danes je število genov na Y kromosomu že poznano, prav tako tudi podatki o mutiranih genih
in aberacijah Y kromosoma. Eden najpomembnejših genov, ki določajo moški spol, je SRY
gen (sex determing regions on the Y chromosome), imenujejo ga tudi TDF (testis-determing
factor). Gen pripada skupini visoko mobilnih DNA povezovalnih proteinov z ohranjeno
'HMG-box' domeno in kodira transkripcijski faktor za okoli 204 aminokislin iz enega ORF
699. baznih parov. Mutacije tega gena lahko vodijo do XY žensk z gonadno disgenezo (tip
Swyerjevega sindroma) in translokacijo dela Y kromosoma na X kromosom, kar posledično
vodi v fenotipične moške z XX kromosomoma. V prvem primeru lahko do mutacije pride v
'HMG-box' ali 'non-HMG' regijah zaradi še nedoločenih genov. S sekvenciranje SRY gena pri
bolnikih s Swyerjevim sindromom bi torej lahko ugotovili najbolj pogoste mutacijske točke
tega lokusa na Y kromosomu.
TDF so locirali na Y kromosom z molekulsko analizo pacientov z nasprotnim spolom. Tako
je analiza 4 moških s testisi, a XX kromosomoma pokazala tisti del Y kromosoma, ki je bil
translociran na X kromosom; ta del naj bi bil odločilen v določanju tiste regije na Y
kromosomu, ki določa spol. Lokus je vseboval 35 kb Y-specifične sekvence in je bil soseden
pseudoavtosomni mejni regiji

3. Evolucija SRY gena

Poskusi na vrečarjih in primerjava SRY sekvenc Y kromosoma med nižje in višje razvitimi
živalmi je pokazala hitro evolucijo tega gena izven regije, ki kodira DNA povezovalni visoko
mobilni (high mobility group) protein. Študije na primatih, miših, podganah in drugih
sesalskih vrstah so pokazale ohranitev okrog 80 aminokislin SRY proteina v HMG boxu in
tudi hitro evolucijo sosednjih regij ohranjene domene. Očitno je HMG box odločilna za
biološko funkcijo SRY gena. Nedavne raziskave pacientov s Swyerjevim sindromom (XY
ženske z gonadno disgenezo) pa so pokazale mutacije na 5' regiji non-HMG box, kar kaže na
njihovo vpletenost v spolni preobrat. V gonadni razvoj pa naj bi bil vključen tudi 700 bp CpG
otok lociran 5' na SRY psevdogenu, ki vsebuje 9-bazno sekvenco 5'-CGCCCCCGC-3'
(povezovalni položaj EGR-1/WT1 družine transkripcijskih faktorjev). WT1 je vključen v
spolno determinacijo moških in diferenciacijo pri sesalcih, regulira pa tudi SRY gen. Mutacije
na WT1 lokusu se povezujejo z urogenitalnimi defekti pri moških. Zaradi tega in zaradi
vzorca izražanja na WT1 in SRY genu v človeških gonadah so postavili osnovo hipotezi, da
WT1 regulira SRY v začetnem procesu spolne determinacije in sproži kaskado ekspresije
genov, rezultat pa se kaže v kompletni organogenezi testisov.

4. SRY in spolna determinacija moških

S tehniko RT-PCR (reverse transcriptase-polymerase chain reaction) so bile Sry transkripte

najdene v hipotalamusu, srednjih možganih in testisih odrasle miši, a samo pri moškem spolu,
ne pa pri ženskem. Zato so postavili hipotezo, da so nekatere specifične moške posebnosti
povzročene direktno s SRY genskim produktom. Analiza mutacij 11 XY žensk in 46,XY
pravih hermafroditov je pokazala spremembe v HMG-box SRY gena. SRY mutacijo so našli
v gonadni DNA, ne pa v DNA levkocitov, kar nakazuje na postzigotičen dogodek. Analiza 50
normalnih moških ni pokazala nobenega polimorfizma SRY gena. Nove mutacije v HMG
boxu SRY gena so zmeraj povzročile 46,XY ženske brez testikularne diferenciacije. V študiji
5 primerov družin pacientov s 46,XY kromosomi in kompletno gonadno disgenezo, so očetje
v 4 primerih nosili enako mutacijo v HMG boxu SRY gena kot njihove 46,XY hčerke.
Razlage za obraten spol, povezane s temi mutacijami, so vključevale tudi gonadni
mozaicizem očeta (še ne dokazano) in variabilno stopnjo izražanja mutacije. To je bilo v
skladu s študijami na glodalcih, pri katerih so našli vsaj 3 avtosomne recesivne alele, ki so
prišli v interakcijo z aleli Y kromosoma, kar se je odrazilo v genezi XY ovarijev in pravih
hermafroditih.
Študije so tudi pokazale, da je SRY gen natančno reguliran, da lahko doseže ustrezno stopnjo
izražanja; zato bo kljub mutaciji SRY gena lahko dosežen zadosten nivo ekspresije, kar vodi v
formiranje testisov. Dokaz tega sta 2 XX brata iz mehiške družine, ki sta imela normalno
razvita spolovila, a sta bila negativna za določene sekvence Y kromosoma, vključno s SRY
genom. Iz tega so sklepali, da podedovana mutacija gena, ki sodeluje v kaskadi spolnega
določanja, inducira druge gene za normalno spolno diferenciacijo, kljub odsotnosti SRY gena.
Ta gen torej ni izključno odgovoren za determinacijo moškega spola.
 5. Mutacije SRY gena

Odkrite so bile številne mutacije v HMG boxu SRY gena, ki so vodile v gonadno disgenezo.
Klinično zelo uporabno bi bilo ugotoviti najbolj pogoste mutacije in iste mutacije povezati
med seboj in z določeno etnično skupino oz. definirano populacijo. S tem bi namreč lahko
omogočili identifikacijo mutacij SRY gena, ki so specifične za neko populacijo, če obstajajo.
Možne so tudi napake v testikularni diferenciaciji z izključenim SRY genom, ki se odražajo v
46,XY ženskah obratnega spola pri Swyerjevem sindromu. Ti primeri so se prenašali preko
46,XX prenašalk in so vezani na X ali avtosomne gene, ki ležijo nižje od SRY gena v kaskadi
spolne diferenciacije. Poznan je tudi primer 2 sester/bratov s SWY, ki sta bila na podlagi PCR
opisana z normalnim SRY genom. DNA je bila analizirana za mutacije SRY gena, in sicer z
uporabo SSCP (single-strand conformation polymorphism) in s sekvenciranjem. SSCP je
pokazal premik pri 2 prizadetih osebah v primerjavi z ostalimi družinskimi člani, analiza
sekvenc pa je pokazala mutacijo v domeni SRY gena. To kaže, da sama zaznava premika ne
more odkriti statusa mutacije, razen če tega ne potrdimo z analizo sekvenc.

6. Genska in parakrina kontrola razvoja sperme

Kljub odkritju gena SRY pred desetletjem, je njegova funkcija še vedno nejasna.
Vsekakor pa je očitno, da regulacija preko SRY zajema kompleks protein/protein, ki, odvisno
od celice in promoterja, aktivira izražanje genov, specifičnih za moške. Posamezni geni na Y
kromosomu so, skupaj z nekaterimi domnevnimi avtosomnimi, vključeni v spermatogenezo.
Spermatogeneza, v kateri nastaja funkcionalna sperma, je zelo zapleten proces celičnih delitev
in jo nadzoruje tudi parakrini sistem. Da iz kličnih spermatogonijev nastane zrel spermij je
potrebnih skoraj 5 (4,6) ciklov. Celotna spermatogeneza tako traja 2,5 meseca (16 dni x 4,6
ciklov = 74 dni oz. 2,5 mesecev). Potemtakem so spermo, ki je zrela sedaj, lahko prizadeli
faktorji tveganja pred 2-3 meseci. Endokrini nadzor spermatogeneze predstavlja občutljivo
ravnovesje med izločanje testisov, ščitnice, nadledvičnih žlez, hipofize in hipotalamusa.
Hormoni, vpleteni specifično v spermatogenezo, vključujejo testosterone (Leydigove celice v
testisih) in folikle stimulirahoče hormone, FSH, (hipofiza). Testosteron je potreben za
proizvodnjo sperme, FSH pa vpliva na Sertolijeve celice med spermatogenezo.
Hipotalamus sproži z izločanjem Gn-RH izločanje intersticijske celice stimulirajočega
hormona (ICSH) ali luteinizirajočega hormona (LH) iz hipofize, kar sproži proizvodnjo
testosterona. Hipofiza izloča tudi prolaktin, katerega povečan nivo zmanjša Gn-RH in s tem
zniža nivo testosterona. V spermatogenezi pa ima poleg omenjenih genov in hormonov
odločilno vlogo tudi protoonkogen c-kit receptor, skupaj s svojim ligandom SCF (zaviralni
celični faktor).

7. Okvarjeni geni na Y kromosomu, povezani z neplodnostjo pri moških

Tabela 2: Geni na z Y kromosomu, ki so povezani z genetskimi motnjami

Št. Genska Geni Lokus Motnje, ki temeljijo na genetskih
karta dokazih
1 AZF1 Azoospermični faktor I Yq11 Sindrom sertolijevih celic
2 DAZ Delecija pri azoospermiji Yq11 Sindrom sertolijevih celic
3 SRY Regija, ki določa spol Yq11.3 Gonadna disgeneza zipa XY
4 USP9Y Povsod navzoča Yq11.2 Azoospermija
specifična proteaza 9
5 GBY Gonadoblastom Yq12 Neoplastičen razvoj moških gonad

V tabeli 2 je navedenih nekaj genov, ki povzročajo genske nepravilnosti, vključno z

neuspešno spermatogenezo.
Gen USP9Y z delecijo 4 baznih parov se kaže v prezgodnjem skrajšanju proteina, ki ga
kodira. To so zasledili pri dveh posameznikih, ki sta bila neplodna zaradi neuspešne
spermatogeneze. Gen USP9Y ima homolog USP9X na kromosomu X in oba sta povsod
navzoča. Ni pa jasno, če sta oba skupaj potrebna za razvoj kličnih celic ali pa ima izključno
USP9Y vlogo v spermatogenezi.
Azoospermični faktor je lociran na Yq11.23 regiji. Približno 20 % neplodnih moških z
ozdravljivo oligo- ali azoospermijo z normalnimi kromosomi kaže mikrodelecijo AZF
zaporedja. Delecija AZFc (azoospermični faktor na C regiji Y kromosoma) je najpogostejši
vzrok neuspešne spermatogeneze. V nedavni študiji so odkrili, da ima regija AZFc veliko
palindromov (zaporedij, ki so enaka, če jih beremo naprej ali nazaj), vsega za 3 Mb zaporedij.
Ta študija je tudi pokazala, da je regija v AZFc, ki se izbriše, vezana na 2-9 kb neposrednih
ponovitev, ki so verjetno vpletena v homologno rekombinacijo.
Neprekrivajoče se mikrodelecije pri dveh pacientih so verjetno pripeljale do spremembe
strukture AZF gena. Dalje je analiza predvidenih proteinskih produktov nakazala njegovo
možno vlogo v prepisovanju RNA ali nadzoru translacije med zgodnjo spermatogenezo. AZF
gen se pri ljudeh in nekaterih drugih sesalcih izraža samo v testisih.
Druga genska družina na kromosomu Y je motiv YRRM (motiv je enota s 3D zgradbo
ki jo imajo mnogi proteini za opravljanje določenih funkcij) za prepoznavanje RNA. Družina
vsebuje minimalno 3 člane. Delecija YRRM zaporedja je bila opažena pri dveh
oligospermalnih pacientih brez drugih mutacij v preteklosti. Podobno so bile opažene
mikrodelecije v distalni Yq11 regiji pri petih pacientih, ki so pripeljale do napak v
postmejotičnih spermatidih ali v zorenju sperme. Takšne mikrodelecije so bile locirane v 3
različnih Yq11 podregijah, AZFa, AZFb in AZFc. Te delecije ovirajo spermatogenezo.
Domnevajo, da je vsak lokus aktiven med drugo fazo razvoja moških kličnih celic.
Visoko frekvenco mikrodelecij so imeli pacienti z znanimi vzroki neplodnosti in z dopolnili
kromosoma 46, XY. Foresta je podal celotno mapno zaporedje AZFa regij, gensko strukturo
AZFa genov in analiz njihovih delecij pri 173 neplodnih moških s spremembami v
spermatogenezi. Delecije so bile prisotne pri 9 moških: samo DBY je bil izbrisan v 6
primerih, USP9Y v enem, USP9Y-DBY v enem in DBY-UTY v enem primeru. Analiza
izražanja AZFa genov in njihovih Y homologov je razkrila v vseh celicah prisotno izražanje
vseh, razen DBY; krajši DBY prepis je bil izražen samo v testisih in zaključili so, da ima
DBY ključno vlogo v spermatogenezi.
V neki drugi študiji so se pri 12 moških z azoospermijo delecije na Y kromosomih
prekrivale. Ta regija je vsebovala gensko družino DAZ (deleted in azoospermia) ki ima vsaj 4
kopije prepisane v odraslih testisih in izgleda da kodira protein, ki se veže na RNA.
Nedokazano pa domnevajo, da je DAZ v bistvu AZF gen, ker je to edina prepisovalna enota,
ki je vedno izbrisana pri azoospermičnih moških z delecijami na evkromatskih delih Yq. Kot
že omenjeno, je nekaj genov s svojim izražanjem vodilo spermatogeneze.

8. Izguba kromosoma Y in levkemija

Vznemirljivo je, da je izguba kromosoma Y v vseh celicah pogosto opažena v primerih
kronične mielogenezne levkemije, mieloproliferantne bolezni in mielodisplastičnih sindromov
pri pacientih starejših od 60 let. Klinični pomen te izgube ni čisto jasen, sploh kadar ne
namiguje na napredek bolezni. To lahko pripišemo raztresenim pojavom pri zdravih in
obolelih. Ni pojasnjeno, če je izguba kromosoma Y res vzrok levkemije ali njenih učinkov.
Mogoče bi podroben pregled takšnih pacientov za prisotnost oz. odsotnost kromosoma Y ali
njegovih zaporedij razjasnilo ta fenomen.

9. Geni kromosoma Y pri gonadoblastomi

Domnevajo, da obstaja gen za gonadoblastomo (GBY) na kromosomu Y, ki ima pri
normalnih moških nedoločeno fiziološko funkcijo, pri ženskah pa povzroči razvoj neoplazme
na disgeničnih gonadah. GBY je verjetno lociran blizu centromere ali pa na dolgem kraku Y
kromosoma, ločeno od faktorja, ki določa testise. Tsuchiya je uporabil mesta z označenimi
zaporedji, da je določil delecijske zapise pri ženskah z obrnjenim spolom z Y kromosomi in
gonadoblasomami. Gen GBY se je nahajal v regiji blizu centromere in je bil ocenjen na
velikost 1-2 Mb DNA. Nadaljnja analiza je pokazala kopije 2 razpršenih genskih družin na Y
kromosomu, TSPY in YRRM (Y-kromosom RNA recognition motif) pri pacientih. Kopije
TSPY, ne pa tudi YRRM, spadajo v kritično regijo GBY, kot kažejo delecijski zapisi. Analiza
dveh tumorjev je pokazala izražanje obeh genov. Pri enem pacientu je bilo izražanje omejeno
na enostransko gonadoblastomo, na kontralateralni progi gonade pa izražanja ni bilo. Kljub
temu, da raziskave Tsuchiya niso vključile TSPY in YRRM med vzroke tumorjev, še ni jasno
če je v kritični regiji en GBY gen, ali so posamezni geni razpršeni na Y kromosomu. Iskanje
lokusa GBY se je zožilo z razvojem jedrnate mape kromosoma Y, ki vključuje mesta z
označenimi zaporedji (STSs – sequence-tagget sites). Kljub izboljšanim mapam pa dejanski
lokus kromosoma Y še ni znan.

10. Geni v nerekombinantni regiji kromosoma Y (NRY)

Kot že omenjeno se 95 % zaporedij človeškega kromosoma Y ne rekombinira. Z
uporabo testisove cDNA, ki predstavlja 12 neobičajnih genov ali genskih družin združenih v
dva razreda, ki sta se križala specifično z DNA Y kromosoma, so določili lastnosti genov,
lociranih na NRY regijah. Od tega je bila ena skupina sestavljena iz sedmih genov, izraženih
izključno na testisih, druga pa iz petih genov, ki so se izražali v vsepovsod. Ti geni so se pri
obeh spolih približno enako izražali zaradi homolognosti genov na X kromosomu in NRY.
Člani genov NRY so potencialni povzročitelji Turnerjevega sindroma. Sedem neobičajnih
genov, BPY1, BPY2, CDY, PRY, TTY1, TTY2 in XKRY obstaja v večkratnih kopijah na
kromosomu Y in se izražajo samo v testisih. XKRY gen ki kodira domnevne membranske
transportne proteine in se izraža samo v testisih je lociran v regiji 5L na dolgem kraku
človeškega kromosoma Y.
CDY (chromodomain on Y chromosome) je še en gen (družina) iz NRY regije, ki
vsebuje kromodomeno in domnevno katalitično domeno. Analiza cDNA iz testisov je
pokazala, da ima CDY dve ločeni vrsti; CDY1 in CDY2. 540 napovedanih aminokislin, ki se
ujemajo z CDY1 proteini je v 98% identičnih aminokislinam na CDY2. Poročali so tudi o
izmeničnem prepletanju CDY1 zapisa iz 554 aminokislin z divergentnim C koncem. Regija ki
kodira večino genov na CRY1, ne vsebuje nobenega introna, edini ekson pa zapisuje majhno
mRNA. CDY na Y kromosomu je nastal z retropozicijo mRNA z avtosomnega CDYL
homologa, čemur je sledila amplifikacija premaknjenega gena. CDY geni niso prisotni pri
miših, kar kaže da je iz CDYL-ja nastal CDY evolucijsko po ločitvi mišjih in človeških
prednikov. CDY geni so zapisani v 6F in 5L regijah na dolgem kraku kromosoma Y.
PRY je eden izmed 7 genov, značilnih za testise iz nerekombinantnih delov kromosoma
Y. Drugi člani te skupine so TTY1 in TTY2 (testis transcript on Y chromosome), ki ne
vsebujejo značilnih odprtih bralnih okvirjev. Zanimivo je, da ima človeški PRY pri miših svoj
homolog. Timozin ß-4 (TB4Y) je še en gen v skupini, zapisan v regiji 5D na dolgem kraku
kromosoma Y in sodeluje v ločitvi aktina. Ta gen ima svoj homolog TB4X na X kromosomu
in zanj poročajo, da se izogne X inaktivaciji.
 EIF1AY je osnovni faktor za začetek translacije z nerekombinantnih regij Y
kromosoma (NRY), ki deluje skupaj s svojim homologom EIF1AX z kromosoma X. To naj bi
bil eden izmed petih NRY genov, ki se izrazi v mnogih tkivih in se izogne inaktivaciji X. Ta
gen je v 5Q regiji na dolgem kraku človeškega kromosoma Y. Domnevajo, da je veliko
genov, specifičnih za testise vzrok za zadržanje izražanja NRY genov in povečanje odziva
moških plodnostnih faktorjev.

11. Ostali geni na Y kromosomu

PRKY (lokus Yp11.2) je nov serin/treonin podtip proteinske kinaze in je homologen PRKX
genu na Xp22.3 območju in kodira protein, znan po ključni vlogi pri celičnem odgovoru na
drugi messenger cAMP. Oba se nahajata daleč od psevdoautosomne regije, kjer običajno
poteka XY zamenjava. Z visoko stopnjo homolognosti sekvenc v PRKY in PRKX je
povezana visoka frekvenca abnormalnega parjenja čemur sledi nenormalna rekombinacija, ki
vodi k XX moškim in XY ženskam. Ta situacija kaže da ima visoka stopnja rekombinacij
zunaj psevdoavtosomnega področja veliko diagnostičnih implikacij.To je lahko še eno
kandidatno območje za analizo deleža mutacij v določeni populaciji.
RPS4Y na lokusu Yp11.3 kodira ribosomski protein S4, poleg tega ima homolog na RPS4X
na X kromosomu. Ta gen leži blizu X-inaktivacijskega centru ampak se izogne X inaktivaciji.
Proteina RPS4Y in RPS4X se razlikujeta na 19. položaju 263 amino kislin dolgega odprtega
bralnega okvirja. Oba gena se razširjeno prepisujeta v človeškem tkivu. Namigujeta na
strukturno različnost med ženskimi in moškimi ribosomi. Na Y kromosomu, RPS4Y kaže na
90 kb segment vpleten v Turnerjev sindrom. Pacienti s somatičnimi potezami Turnerjevega
sindroma z XY gonadno disgenezo so kazali uničenje tega deleža na Yp. Splošno mnenje je
da je Turnerjev sindrom rezultat haplo-insuficience kot posledice prisotnosti ene namesto
dveh kopij gena /genov značilnih za X in Y kromosom.

12. Y kromosom in populacijska genetika

Y kromosom v mozaičnem stanju lahko identificiramo s pomočjo različnih pristopov kot so

PCR, klonirane sonde ali kratke sintetične oligonukleotidne sonde. Vendat ti pristopi ne
zajamejo obeh krakov Y kromosoma. V dani populaciji lahko razporeditev intaktnih Y
kromosomov variira zaradi prisotnosti netipičnih (odstopajočih), kar vpliva na populacijsko
dinamiko. Zaradi tega je populacijska genetika v veliki meri odvisna od deleža normalnih Y
kromosomov v populaciji. V tem kontekstu je bil razvit izvedljiv tehničen pristop za
preučevanje Y kromosoma, vključno s petimi različnimi lokusi SRY, DYZ3, PABY, DYS1,
DYZ1, ki predstavljajo oba kraka. Analiza je obsegala normalne vzorce kot tudi v skupini
34-ih pacientov z zaznanimi ali nezaznanim Y kromosomom v naključni indijanski
populaciji. Analiza DYZ1 je temeljila na Southern – blot hibridizaciji medtem ko so bili
preostali lokusi preučeni s pomočjo PCR pristopa. DYZ1 kažejo visok nivo variacij v dolžini
alelov in številu kopij z RsaI tipizacijo in nudi nedvoumno sredstvo za identifikacijo Y
kromosoma s proizvodnjo nekaj vezi v obsegu 0.4-2.4 kb , ki so specifične za moški spol.
To je lahko atraktivno področje za ponovno oceno mutacij kot tudi učinkov sevanja ozadja v
izpostavljeni populaciji skupaj s neizpostavljenjimi kontrolnimi vzorci. Če so zunanji
faktorji (sevanje ozadja) vpleteni v endoreduplikacijo, v delecijo ali insercijo alelov, bi bilo to
mogoče zaznati v primerjavi prizadetega vzorca z vzorcem, ki predstavljj normalne moške.
Na drugemu lokusu, DYS1, se proksimalno nahaja visoko polimorfna eukromatična regija pri
kateri pride do točkovnih mutacij. Odkrili so da ta lokus maksimalno prizadenejo točkovne
mutacije in množična insercija in delecija nukleotidnih sekvenc. Tako je DYS1 še en lokus
uporaben za preučevanje mutacijskega statusa določene populacije ali etnične skupine pri
normalnih moških kot tudi pri pacientih s skritim in okvarjenim Y kromosomom. Zahvaljujoč
inherentni genetski heterogenosti znotraj teh regij različne populacije kažejo variabilne nivoje
občutljivosti na različne faktorje vključno na sevanje ozadja. Pri pacientih z gonadno
disgenezo in genetskimi anomalijami vezanimi na spolne kromosome lahko analizirajo
izgubo ali pridobitev zgoraj omenjenih lokusov in možno prilagajanje sekvenc, če so prisotne.
Informacije o spreminjajočih se deležih mutacij v različnih populacijah so lahko uporabne v
kontekstu preventivne medicine in pri drugih kritičnih aspektih povezanih s sistemom
zdravstvene oskrbe. Uporabni so tudi pri povečanju splošnega razumevanja genetske
raznolikosti človeškega genoma v normalnih in izjemnih ali izpostavljenih razmerah. Zato
ima Y kromosom izjemen status v populacijski genetiki in antropoloških študijah.

13. Končni komentar

1. Od vseh na Y kromosom vezanih genov je SRY atraktiven kandidat za mutacijsko

analizo v kontekstu gonadne disgeneze. Lahko se izkaže da so geni blizu SRY s svojimi
homologi na X kromosomu enako dovzetni za mutacije v XX moških kot tudi v XY
ženskah.
2. Lokusi DYZ1, PRKY, DYS1 so privlačni kandidati za preučevanje splošnega deleža
mutacij v normalnih posameznikih kot tudi v pacientih z gonadno disgenezo vključno s
simptomi Turnerjevega sindroma z zaznanim ali ne zaznanim Y kromosomom.
3. Za oceno deleža mutacij na Y kromosomu se analizira DYZ1 in DYS1 lokus populacije
izpostavljene visoki dozi sevanja ozadja kot tudi enako število vzorcev iz kontrolne
populacije. Analize krvi in sperme posameznikov iz normalne in izpostavljene populacije
bi omogočile identifikacijo klično-specifičnega mutacijskega vročega mesta primerjanega
s tistim iz somatičnih tkiv.
4. Populacijska analiza velikih razsežnosti človeškega Y kromosoma na določenih etničnih
skupinah bi omogočila primerjavo raznolikosti sekvenc z globalnim Y kromosomom in bi
razkrila nove haplotipe.
5. Analiza delecije /insercije na Y vezanih lokusov (DYZ1, DYS1, DYZ3, PABY; SRY)
MTP splavljenega moškega fetusa bi nakazala ali je bil eden ali več lokusov vpletenih v
vzdrževanje normalnega poteka nosečnosti.
6. Pristopi kot so Southern-blot analiza se lahko uporabijo za pregled velikega števila Y
kromosomov od normalnih do mozaičnih ali okvarjenih primerov kot je XY ženska z
disgeničnimi gonadami. XY žensko lahko podvržemo analizi prisotnosti/odsotnosti vezi,
ki predstavljajo lokus Y kromosoma, analizi točkovnih mutacij ,..
7. Prisotnost ali odsotnost Y kromosoma ne odraža vedno dejanskega statusa mutacij. Zato
morajo biti kromosomske in DNA analize izvedene, da se prepričamo o dejanskem stanju
mutacij v normalnih primerih in pacientih z anomalijami.
8. Pazljiva in detajlna analiza Y kromosoma iz izolirane plemenske populacije bi razkrila
mutacijske in evolucijske profile na Y kromosom vezanih lokusov v zaprtem genski
banki.
 2. Vzpon in padec SRY

Primerjave med vrstami so pokazale, kdaj in kako se je razvil SRY, testis-

determinirajoči gen. SRY je mlajši od Y kromosoma, torej verjetno ni bil prvotni spol-
določujoči gen pri sesalcih, ki bi določal Y. SRY je tipičen za gene na Y kromosomu.
Izhaja iz gena na proto-spolnem kromosomskem paru s funkcijo pri obeh spolih.
Prebijal se je skozi evolucijo in kaže variacije v številu kopij, strukturi in izražanju. Je
tudi pogrešljiv, saj je bil neodvisno izgubljen najmanj dvakrat v različnih linijah
glodalcev. Pri opazovani hitrosti obrabe, bo človeški Y kromosom izginil v 5-10
milijonih let. To bi lahko pripeljalo do izumrtja naše vrste ali k izbruhu hominidne
speciacije.

Ljudje in drugi sesalci imajo kromosomski sistem določanja spola. Ženske imajo dva X
kromosoma, moški pa le enega in zraven še manjšega, heterokromatičnega Y, ki nosi testis-
determinirajoči faktor (TDF). Teorija o izvoru spolnih kromosomov iz avtosomov pravi, da je
TDF določal Y pri sesalcih na začetku njihove evolucije. Njegova funkcija pri sprožitvi
diferenciacije testisov je skladna s pričakovanji, da je TDF močno zgoščen transkripcijski
faktor. Vendar pa dokazi, zbrani v zadnjih desetih letih od identifikacije tega faktorja kot SRY
(sex-determinig region of the Y), kažejo na kratkotrajen gen, ki se hitro spreminja, indirektno
deluje in bo kmalu poslan med odpadke evolucije. Kot takšen je SRY tipičen gen Y
kromosoma.

Y kromosom in spol
Pri sesalcih se X in Y kromosoma razlikujeta v velikosti in vsebovanih genih. Pri vseh
»placentnih« sesalcih ohranja X enakih 5% haploidnega genoma in enako garnituro genov.
Človeški 165-Mb X vsbuje okoli 1500 genov, ki imajo housekeeping? ali specializirane
funkcije pri obeh spolih. Nasprotno pa je Y kromosom majhen in skoraj brez genov. Človeški
60-Mb Y vsebuje le okoli 50 funkcionalnih genov, vloženih v zmešnjavo ponavljajoče se
sekvence - odpadna DNA. Vsaj polovica teh genov je specializirana za določanje spola in
sprematogenezo. Med različnimi vrstami so velike razlike med geni na Y kromosomu. Lahko
so prisotni ali ne, različno je število kopij, sekvenc ter aktivnost.
Primerjalno mapiranje genov in barvanje kromosomov med tremi glavnimi skupinami
sesalcev (placentni, vrečarji in kloakovci) je pokazalo, da so spolni kromosomi sestavljeni iz
dveh regij z določenim izvorom. Ena regija na X kromosomu je ohranjena pri vseh sesalcih,
torej mora biti starejšega izvora. Druga regija pa je na X le pri placentnih sesalcih, medtem ko
je pri drugih avtosomna. To pomeni, da je bila verjetno nedavno dodana liniji placentnih
sesalcev. Ta dodana regija, ki sestavlja večino kratkega kraka človeškega X, kaže znake
nedavne priključitve, saj mnogo genov ni podvrženo inaktivaciji X (to je utišanje enega X
kromosoma v somatskih celicah ženske). Tudi Y kromosom ima eno regijo skupno vsem
sesalcem ter drugo, prisotno le pri placentnih sesalcih.
Opazka, da je starodavni del spolnih kromosomov skupen vsem trem skupinam sesalcev
pomeni, da se je Y kromosom pri sesalcih pojavil preden so se kloakovci odcepili od
placentnih sesalcev in vrečarjev pred 170 milijoni let.
Čeprav sta X in Y tako različna po velikosti in vsebnosti genov, sta vsaj deloma
homologna. Homologna psevdoavtosomna regija (PAR) se podvaja in rekombinira pri mejozi;
večina genov na difierencialni regiji Y ima kopije na X. To dejstvo podpira hipotezo, da sta se
X in Y razvila iz avtosomnega para kromosomov (Susumo Ohno - hipoteza prvotno
postavljena kot razlaga stopenj diferenciacije spolnih kromosomov v družinah kač). Hipoteza
trdi, da je par avtosomov postal par proto-spolnih kromosomov, ko se je pri enem partnerju
razvil spol-določujoči alel. Drugi aleli s funkcijo pri tem spolu pa so se nato zbrali blizu spol-
določujočega lokusa. Prednostna je postala preprečitev rekombinacije med proto-spolnima
kromosomoma, da bi bila lahko cela regija podedovana kot za spol specifičen paket.
Nadaljnje zbiranje je privedlo do nadaljnje supresije rekombinacije. Znotraj te ne-
rekombinirajoče regije so mutacije, delecije, insercije in amplifikacije privedle do inaktivacije
genov in akumulacije ponavljajočih se elementov, kar je možno zaradi procesov Müller's
ratchet (mehanizem za razlago degeneracije Y: z vsakim obratom zobatega kolesa se Y
kromosomi z najmanjšim številom mutacij slučajno izgubijo iz populacije. Zaradi odsotnosti
rekombinacije se nikoli ne morejo regenerirati) in hitchhiking (tudi razlaga degeneracije Y:
ugodna nova mutacija na Y ima za posledico hiter izbor Y, ki jo nosi. Katerakoli mutacija ali
delecija na izbranem Y se nato ustali). Torej je pridobitev spol-določujočega alela pri Y
kromosomu sprožila stalen proces degradacije.
Predvidevamo, da je bila pridobitev TDF sprožilni dogodek za nastanek proto-Y
kromosoma. Zbiranje drugih genov, specifičnih za moške, je nato vodilo k ustavitvi
rekombinacije ter degradaciji Y kromosoma. Kdaj in kako se je to zgodilo?
Da bi odkrili izvor Y kromosoma, moramo primerjati sisteme za določanje spola pri
sesalcih in drugih vretenčarjih. Med konfuzno paleto kromosomskih, genetskih in okoljskih
spol-določujočih sistemov ne najdemo nobene očitne homologije s sistemom sesalcev. Ptiči in
kače imajo dobro diferencirane spolne kromosome, vendar imajo ženske en velik Z
kromosom in manjšega, heterokromatočnega W, medtem ko imajo moški dva Z kromosoma.
Verjetno je spol določen tako s šteilom Z kakor tudi vplivom W (morda s količino DMRT1
genov na Z, s pomočjo vpliva W). O tem, ali je Z kromosom pri moških kompenziran s
količino, govorijo nasprotujoči si dokazi. Gensko mapiranje je pokazalo, da so X inY pri
sesalcih ter Z in W pri ptičih popolnoma nesorodni, torej so se verjetno neodvisno razvili iz
različnih avtosomnih parov. To pomeni, da se je Y razvil po ločitvi sesalcev od plazilcev pred
310 milijoni let in je torej star med 170 in 310 milijoni let.

Izvor genov Y kromosoma

Ohnova hipoteza pravi, da so vsi geni na Y kromosomu poslednji ostanki genov, ki so bili na
starodavnem proto-spolnem kromosomu ali pa dodani regiji. Vsi bi torej morali imeti
homologe na X, katerih zaporedje in funkcije bi v veliki meri ostale nespremenjene.
Pri večini je res tako. Obstajajo pa tudi številni večkrat kopirani testis-specifični geni na Y
brez homologov na X. Predstavljajo ločen razred II moških genov, ki jih je pridobil 'sebični'
Y. Taka sta gena CDY in DAZ, prisotna le na človeškem Y, verjetno kot rezultat davne
transpozicije z avtosomnih homologov. DAZ gen je del večje enote, ki izvira iz tretjega
kromosoma in je bila podvojena, obrnjena in nato večkrat ponovljena v palindromu. CDY pa
izhaja iz gena na 13. kromosomu.
Vendar pa so bili partnerji na X kromosomu odkriti vsaj za nekatere gene, ki so večkrat
kopirani in testis-specifični, kot je gen za spermatogenezo RBMY. Razlika med dvema
ločenima razredoma genov na Y pa odpove tudi, ko upoštevamo druge vrste, saj večina
genov, kot je ZFY, pripada razredu I (posamezna kopija s homologi na X) pri ljudeh, a
razredu II (testis-specifični in več kopij) pri glodalcih.
Verjetno mnogi oz. večina genov na Y kromosomu predstavlja spekter degradacije in
specializacije, od popolne homolognosti do popolne izgube. Geni I. razreda so preprosto tisti,
ki so na začetku procesa. Prve stopnje degradacije opazimo pri genih (kot je RPS4Y), ki so le
delno aktivni. Nadaljnja degradacija pusti številne psevdogene na Y z aktivnimi homologi na
X, kot je STS. Zadnjo stopnjo predstavlja več kot 1400 X-specfičnih genov, ki so izgubili
partnerje z Y. Nekateri geni II. razreda, kot sta DAZ in CDY, izhajajo iz avtosomov, a jih
mnogo izhaja iz genov na proto-XY in so pridobili izbirno moško-specifično funkcijo. Mnogi
za moške specifični geni so bili pomnoženi v tekmi z neizprosno degradacijo.

SRY1 in njim sorodni geni

Po mnogih neuspešnih poskusih je bil človeški gen, ki določa moški spol, izoliran s
pozicijskim kloniranjem. Ta gen ima homologe2 na kromosomu Y pri drugih evtermnih3
bitjih in (v nasprotju s prejšnjimi avtorji) celo pri vrečarjih. Njihova vloga pri določanju
moškega spola je bila dokazana z odkritjem mutacij SRY gena pri pacientkah z geni XY, pa
tudi s transgenizacijskimi4 poskusi na miših.

SRY ni bil očiten transkripcijski5 dejavnik, kot bi lahko pričakovali glede na njegovo
odločilno vlogo dominantnega sprožilca diferencijacije testisov. Pokazal je podobnosti s
skupino visoko mobilnih proteinov, ki so sestavina (“gradbeni faktorji”) kromatinske 6
strukture. Ti proteini delijo »HMG7 škatlo8«, beljakovinsko domeno, ki povezuje DNA v
določeno zaporedje in ga upogiba v specifičnem loku (kotu); kar povzroča zaporedje ne-
sosednjih DNA ali nanje vezanih beljakovin v neke vrste produktivno interakcijo.

V isto družino, kakor gen SRY spada več, kakor 20 genov. Vsi ti SOX geni imajo številne
pomembne funkcije v razvoju in so zelo ohranjeni tudi med živalskimi vrstami. Eden izmed
njih, gen SOX9, ima glede določanja moškega spola ohranjeno ravno takšno vlogo, kot pri
hondrogenezi9.

SRY je netipičen član družine, ki je znotraj »HMG-škatle« slabo ohranjen, vendar ga ni

mogoče uvrstiti zunaj nje. Največ spolno protislovnih mutacij človeškega gena SRY leži
znotraj »HMG –škatle«, proizvodi mutiranih beljakovin pa bodisi slabo povezujejo ali
nepravilno ukrivljajo DNA, seveda v napačnem kotu. To navaja na sklep, da vsa dejavnost
SRY sloni na njihovi sposobnosti povezovanja in ukrivljanja DNA, nadziranju kromatinske
strukture pri vplivu na delovanje neznanega ciljnega gena.

Pričakovati bi bilo, da bi spolno prevladujoči TDF 10 bil značilen za Y kromosom. Zato je bilo
presenetljivo odkritje gena, ki je tesno povezan s SRY na X kromosomu. Eden izmed petih
SRY sorodnih genov pri miših, SOX3 je bil pozneje odkrit v X pri vrečarjih, ljudeh in miših.
Filogenetske11 raziskave so pokazale, da je SOX3 najbolj tesno povezan s SRY, kar potrjuje
domnevo, da je SOX3 bil prednik SRY. SOX3 je v veliki meri izražen v centralnem živčnem
sistemu mišjega embrija. Kakorkoli že, obstoja nekaj znakov v razvoju mišjega testisa –
vendar ne pri vrečarjih - ki skupaj z ostalimi SOX geni povezujejo z genom

1
gen, ki določa moški spol (orig.: »testis determination gene«)
2
v genetiki pojav, pri katerem so pri sorodnih organizmih kromosomi ali njihovi deli identični po zgradbi in vsebnosti genov
3
toplokrvna bitja
4
vgradnja tujega gena v genom
5
transkripcija: proces, v katerem se informacija iz molekule DNA na principu komplementarnosti baz prepiše v molekulo
hnRNA
6
kompleks DNA, histonov in nehistonskih proteinov v jedru evkariontov, iz katerega so kromosomi, se močno barva z
jedrnimi barvili (v interfaznem jedru deloma odvit v rahlo mrežje -- evkromatin, deloma zgoščen v grudice --
heterokromatin)
7
humani menopavzni gonadotropin
8
orig.: »HMG-box«, skupina genov HMG
9
nastajanje hrustančevine
10
testis determinirajoči faktor
11
razvojna pot kake vrste v evoluciji
steroidogeneznega12 faktorja 1 (SF1), kateri je bistven za endokrino13 proliferacijo14. Na
podlagi funkcionalne homologije15 in medsebojnega vzajemnega vpliva velja domneva, da
SOX3 v interakciji s SOX9 in SRY vpliva na determinacijo 16 moškega spola oz. razvoj
testisov.

Torej se je enak gen, ki določa spol, pri Y razvil iz X z večimi splošnimi funkcijami pri obeh
spolih. Na podlagi prikaza razvoja SRY bomo spoznali, kako se lahko na možgane vplivajoči
gen razvije v gen, ki vpliva na določenost rasti testisov.

Razvoj SRY
Kdaj in kako je prišlo do nastanka SRY? Je bil to razlog ali posledica diferenciacije
kromosoma Y?

V kolikor je odkritje TDF predstavljalo kromosom Y kot hipotetični prediktor17, bi lahko

sklepali, da je SRY nastal pred 170 – 310 milijoni let kot prvi samostojni gen. Odsotnost gena
SRY, ki zaznamuje spol pri ptičih in plazilcih nakazuje, da je ta gen mlajši od 410 milijonov
let, njegova prisotnost pri vrečarjih in tudi »placentnih« sesalcih (angl. Eutherians) pomeni, da
je star najmanj 130 milijonov let. Kakorkoli že, so kljub uporabi vseh preiskav in podlag vsi
poskusi odkritja SRY gena pri monotremih18, PCR-a19 pri kljunašu in DNA kljunatega ježka
propadli, medtem ko sta se dva sorodna gena SOX izkazala kot nespolna/avtosomna. Če
imajo monotremi resnično pomanjkanje SRY (izostanek ali pomanjkanje nečesa je sicer težko
dokazati), to nakazuje, da se SRY pojavi pred 139 – 170 milijoni let, to je 40 milijonov let za
Y kromosomom oziroma je bil izgubljen v rodu monotremov. Razvoj SRY bi torej lahko bil
posledica in ne razlog razlikovanja X – Y.

Če je SRY imel funkcijo protistrupa, bi morali nekateri drugi geni v starodavnem kromosomu
Y služiti kot povod za nenormalnost Y. Znani so trije primeri: DAX1 na človeškem Xp je v
primeru podvajanja nasproten spolu, tako da lahko imata dve enoti tega gena odločilen vpliv
na določenost ženskega spola pri prasesalcih (angl. ancestral mammal). Kakorkoli že, DAX1
se nahaja »znotraj predela dodanega X« (X added region), torej ga v v prvotnem Y (ang.
proto-Y) ni bilo. Druga možnost je ATRX, ki se nahaja v starodavnem predelu X in je nujen
za razlikovanje mod. Tega gena pri človeku in miših sploh ni, imajo pa ga vrečarji (ni znano,
kako je pri kljunaših), torej je bil verjetno navzoč v Y pri prasesalcih in je kasneje pri
»placentnih« sesalcih izginil.

Tretja možnost je SOX3, gen iz katerega se je razvil gen SRY. Zelo privlačna se zdi možnost,
da je SOX3 prvotno imel vlogo pri določanju spola ob upravljanju delovanja SOX9. Nični
alel SOX3 bi lahko dosegel razmerje 2 : 1 glede količinske razlike med homozigoti (ženske)
in heterozigoti (moški). Okrnjenje tega alela se je preusmerilo v učinkovitega zaviralca
delovanja SOX3, t.j. v SRY. To je pripeljalo do veliko bolj čvrstega modela spolne prevlade
pri izbiri in določanju moškega spola.

12
tvorba steroidov
13
nanašajoč se na izločanje iz žlezne celice oziroma žleze brez izvodila v notranje okolje organizma
14
rast in razmnoževanje kakih struktur (npr. celic)
15
v genetiki pojav, pri katerem so pri sorodnih organizmih kromosomi ali njihovi deli identični po zgradbi in vsebnosti genov
16
določenost, določitev (ang.)
17
predznak, napoved
18
tretja največja skupina sesalcev, ki jo sestavljajo kljunaši, ki ležejo jajca (angl. egg-laying platypus) in kljunati ježek (angl.
echidna), ki so se razvili pred 170 milijoni let
19
polimerazna verižna reakcija (ang. polymerase chain reaction)
Ni težko razložiti, kako SOX3(ki vpliva na možgane), lahko vpliva na SRY (ki vpliva na
moda). Geni imajo sposobnost prekrivanja (overlapping expression profile). Pri miših je
SOX3 v veliki izražen v osrednjem živčnem sistemu, vendar pa se v manjši meri pojavlja
istočasno s SRY tudi v spolovilih. SRY je v spolovilih močno izražen, vendar je manj izražen
v možganih. SRY je podoben SOX3 znotraj »HMG-škatle«, vendar pa ga primanjkuje v 5' in
3' domeni. Brez teh funkcij »HGM-škatle« lahko SRY deluje kot inhibitor gena SOX3, saj se
navezuje na iste ciljne skupine oz. zaporedja. Na isti način se SOX9 preusmeri s
prepisovalnega aktivatorja v zaviralca (ob osvoboditvi od svojega 3' zaporedja).

Neugoden vidik SRY-ja je njegova znatna ekspresivna, strukturalna in funkcionalna razlika

med posameznimi primerki. Medtem ko je Sry pri miši podrobno določen v genitalni verigi
zarodka v trenutku, ko pride do odločitve o spolu, pa je človeški SRY jasno izražen v zarodku
in določen šele pri odraslih testisih. Pri vrečarjih se SRY domnevno lahko pojavlja kjerkoli.
Ne moremo razumeti kaj (če sploh) ta različna pojavnost vzorcev pomeni.

Še več, zgradba SRY in njegova vloga se razlikuje med posameznimi mišmi in drugimi
sesalci. Mišji Sry ima dolgo tretje »GAC-repeat« področje, ki določa (kodira) z glutamini 20
bogato domeno21 beljakovin »C-terminala«. Razvoj? (»transgenesis«) z različnimi izbrisanimi
sestavinami kaže, da je ta privesek (rep) bistven za delovanje. Že res, da v človeškem SRY ni
navzoč, vendar pa ima namesto njega dve PDZ domeni, ki povezujeta beljakovine. Domneva
se, da je domena, bogata z glutamini, zadnja razvoj na prednost, ki raje omogoča neposredno
vezavo na ciljno beljakovino, kakor pa se zanašati na povezavo beljakovina – beljakovina.
Zadnja dognanja, podprta z opazovanji kažejo, da imajo podgane in drugi pripadniki
glodalcev22 z glutamini bogate predele raztegnjene različno.

Vse spremembe v SRY pa niso dobre. Ugotovitev, da je poleg gradnje funkcijonalnih

linearnih transkriptov, mišji SRY gen prepisan v neprevedljivo krožno RNA v odraslem
testisu in mnogih embrionalnih tkivih, pomeni najverjetneje to, da so te krožne RNA
domnevno le pristranski produkt lokolne inverzije v ponavljajoči se strukturi in ne izjemen
evolucijski napredek.

Ta variacija povzroči, da se SRY struktura in funkcija hitro razvijeta. V tem je SRY gen
podoben ostalim genom na Y kromosomu. Na primer RPS4Y zaporedje se formira štirikrat
hitreje kakor RPS4X. Humani ZFY se vedno izrazi in se lahko obnaša kot generalen
transkripcijski faktor, ki dopolnjuje nalogo svojega homologa, ki je vezan na kromosom X.
Slednji pa ni razlog za inaktivacijo, saj imata oba kromosoma (X in Y) dva aktivna alela (18).
Kakorkoli že; mišji podvojeni Zfy geni so gonadno specifični in istočasno izražen Zfx je
inaktviran. To namiguje na dejstvo, da Zfy glodalcev pridobi specifično moško funkcijo in ne
dopolnjuje več splošne funkcije Zfx gena.

Potemtakem lahko SRY obravnavamo kot tipičen »Y-rojen« gen. Nastal je kot posledica
degradacije in nadaljuje s svojim razvojem, ki je hitrejši od razvoja ostalih genov na Y
kromosomu.

20
amid glutaminske kisline, neesencialna aminokislina, donor dušika pri nekaterih biosintezah, netoksičen
prenašalec amonijaka po krvi
21
del beljakovine z lastno terciarno zgradbo, ki je v velikih molekulah z gibljivimi regijami povezana z drugo
domeno
22
angl.: Mus – rod miši
 Izumrtje SRY

Večina genov na prvotnem kromosomu Y in dodani regiji so bili v preteklih nekaj sto
milijonov let izgubljeni. Celo tisti geni s funkcijo pri diferenciaciji moškega spola so sčasoma
izgubili sposobnost preživetja. Ali se lahko gen SRY tudi izgubi? In če se, kaj se lahko zgodi
človeški rasi?
Raziskave so pokazale, da lahko gen SRY v resnici izgine. To se je zgodilo pri vrsti krta
voluharja rodu Ellobius.

Prednik – glodalec Y je ohranil nekaj genov, ki so izredno pomembni pri diferenciaciji

moškega spola (SRY, Rbmy in Ube 1), kot tudi ostale gene, ki komplementirajo njihovim X
rojenim partnerjem. Ti so bili vsi izgubljeni (v poljubnem redu) in njihova funkcija je bila
zamenjana z geni na avtosomu ali kromosomu X. Postopno je celoten kromosom Y postal
odvečen in se je izgubil.-dodatek k sliki št.5

Pri E. lutescens sta oba spola XO, pri E. tancrei pa XX z enim X, ki ni aktiven. Tretja vrsta –
E. fuscocapillus pa ima povsem normalni XY moški in XX ženski spol. Vrsto let so mislili, da
so geni za določanje spola in diferenciacijo na Y kromosomu le translocirani na drugi
kromosom v komplementu. Kljub temu je danes jasno, da ni gena SRY ali ZRY pri E.
lutescens ali E. tancrei, čeprav kromosom pri E. fuscocapillus nosi dokaj normalen SRY in
ZRY. Očitno je pri navadnem predniku Ellobiusa prevladal nov sistem določanja spola.

Kako bi se SRY gen lahko izgubil, ne da bi povzročil krizo spolne identitete? Domnevno si je
njegovo kontrolno funkcijo prisvolil gen nekje drugje v genomu, verjetno gen na stezi za
določanje spola. Obstaja nekaj očitnih kandidatov, vključno z SOX9, DAX1, DMRT1 in
ATRX. Doslej je bil razbremenjen le SOX9 gen. Ostaja mogoče, da so spremembe v izražanju
stotine drugih genov (predvsem nepoznanih) na stezi povzročile, da je SRY gen postal
odvečen. Identifikacija novega gena za določanje spola pri vrsti krta voluharja bo razjasnila,
kako en sistem za določanje spola sledi drugemu, kot tudi osnovati drugi korak na stezi
normalnega človeškega spolnega determiniranja.
Kako se je lahko celoten Y kromosom izgubil pri vrsti krta voluharja, ne da bi pri samcih brez
tega kromosoma predpostavljali neplodnost? To se je zagotovo moralo zgoditi v več korakih,
v katerih so bili izgubljeni spolni in spermatogenetski geni ter je bila vsaka funkcija
nadomeščena z geni na X kromosomu ali avtosomu. Izguba vsakega gena bi nadalje
destabilizirala Y kromosom in še bolj verjetno povzročila izgubo.
Geni spermatogeneze bi bili lahko najprej izgubljeni iz Y kromosoma, njihove funkcije pa bi
se polastili avtosomni homologi. Vemo, da se to pred kratkim zgodilo pri izgubi UBE1Y s
prvotnega kromosoma Y, mogoče po tem, ko je bila njegova funkcija v spermatogenezi
prevzeta od drugega povsod razširjenega aktivnega encima. Enako je bila funkcija RBMY iz
RNA spleta lahko prevzeta od sorodnega avtosomnega gena, mogoče enega od specifičnih
testisovih RBMX retroposonov.
Če se je to zgodilo pri glodalcih, se lahko zgodi tudi pri drugih sesalcih. Kakšna so
pričakovanja za človeški SRY in Y kromosom?

Prihodnost človeškega Y kromosoma in SRY gena

Dokazi predvidevajo, da je izguba genov na Y kromosomu stvar časa in priložnosti. SRY je
značilen za Y gene, ki nastanejo, ko avtosom prevzame nase funkcijo odločanja spola in so
mutirani; amplificirani v teku življenja in končno izgubljeni.
Koliko časa sploh še imamo? Enostavni izračuni stopnje, na kateri so bili geni izbrisani iz
kromosoma Y, so lahko narejeni iz števila genov, ki so izginili iz ohranjenih in dodanih regij
tekom preteklih nekaj sto milijonov let. Nekdanji del Y je bil nekoč homologen ohranjeni
regiji X – a, ki vsebuje približno 1000 genov. Od teh so le štirje preživeli. Torej je bilo več
kot 995 genov izgubljenih odkar se je Y začel diferencirati pred 170-310 milijoni let. Ravno
tako je le 20 genov ostalo na dodani regiji Y – a od prvotnih 500, torej jih je 480 izginilo v 80
– 100 milijonih let (4 – 6 genov na milijon). S to hitrostjo lahko človeški Y kromosom zdrži
naslednjih 10 milijonov let.
Če lahkomiselno domnevamo, da bo naša rasa zdržala tako dolgo, kaj se bo zgodilo po tem,
ko bo Y kromosom prenehal delovati. Bosta spol in plodnost nazadovala do ničle, kar bo
vodilo da našega izumrtja? Bolj verjetno je, da bodo eden za drugim izginjali geni za
plodnost, njihova funkcija pa bo nadomeščena z avtosomnim genom, SRY gen pa bo
nadomeščen z drugim genom na stezi določanja spola. Kopičenje novih možnosti na strani teh
novih genov za določanje spola bo začelo celoten proces diferenciranja spolnih kromosomov
od začetka. Mogoče se bo to neodvisno zgodilo več kot enkrat. Populacije z drugačnim
genom za določanje spola ne bodo imele veliko sreče pri medsebojnem parjenju. To bo
mogoče dobro dokazalo vrstni dogodek, ki ločuje dve novi človeški vrsti od nas, njihove
starševske populacije.

Zaključek
Testis determinirajoči faktor SRY je tipičen gen na degenerirajočem Y kromosomu. Verjetno
ni bil prvoten TDF sesalcev, ki je definiral Y kromosom, ampak je bil sam produkt
degeneracije Y - a. Kot ostali geni na Y kromosomu se je tudi SRY razvil iz gena (SOX3) na
originalnem 23 kromosomskem paru. Bil je odvrnjen od svoje prvotne funkcije pri obeh
spolih z okrnitvijo. Lahko se zgodi, da gen izumre oz. njegovo funkcijo prevzame drug gen na
poti določanja spola. S sedanjo hitrostjo degeneracije lahko človeški Y kromosom in SRY gen
zdržita naslednjih 5-10 milijonov let. To lahko vodi do izumrtja človeške rase ali nenadnega
izbruha človeške vrste.