Prioni so beljakovinski infektivni delci brez lastnih nukleinskih kislin.

Gre za nepravilno zvite proteine,

ki so svojo strukturo zmožni prenesti na normalne različice istega proteina, ko se z njimi povežejo.
Vzrok za povzročitev nepravilnega zvitja normalnega proteina ni znan, nastala nenormalna 3D
struktura proteina pa je kužna in povzroča nepravilno zvitje drugih molekul normalnega prionskega
proteina. Prioni so domnevni povzročitelji večih prenosljivih nevrodegenerativnih bolezni pri sesalcih,
ki jih imenujemo tudi transmisivne spongiformne encefalopatije. Te prionske bolezni so progresivne,
za njih še ne poznamo zdravila, in so v 100% primerov smrtne. Povzročajo strukturne spremembe
možganov in drugih živčnih tkiv, ki dobijo luknjičast oziroma spužvast videz.

Prionski proteini so fiziološko prisotni v celičnih membranah tkiv, največ naj bi jih bilo v skorji velikih
možganov in v Purkinjejevih celicah malih možganov. Gen PRNP, ki kodira prionski protein, se pri
človeku nahaja na kratki ročici 20. kromosoma.
Poznamo več oblik prionskega proteina PrP. PrP je kratica za proteazno odporni protein.
- PrPC: c pomeni celični, je normalni prionski protein, prisoten v celičnih membranah – lahko je
vezan preko glikolipida ali kot transmembranski protein in ima značilno alfa vijačno strukturo.
Človeški prionski protein je sestavljen iz 253 aminokislin. Znano je, da dobro veže bakrove 2+
ione, in da jo razgrajuje proteinaza K. Prionski protein naj bi imel kompleksno funkcijo v našem
telesu, ki pa še ni popolnoma znana. Dokazano je bilo, da ima PrP protein pomembno vlogo pri
medsebojnem povezovanju celic in znotrajceličnem signaliziranju. Domnevajo pa tudi
pomembne vloge pri dolgotrajnem spominu, diferenciaciji krvotvornih matičnih celic in v
prirojeni imunosti.
- PrPSc: Sc pomeni scrapie oziroma praskavko, ki je najstarejša poznana prionska bolezen; je kužna
oblika prionskega proteina, ki jo imenujemo prion, in vedno povzroči prionsko bolezen. Izoliramo
ga iz okuženega tkiva. Na mestu, kjer je v normalnem prionskem proteinu prisotna alfa vijačna
struktura, pri prionih opazimo večjo pojavnost beta ploskev. Njihove točne 3D strukture pa še ne
poznamo. Ta oblika prionskega proteina lahko pretvarja normalne prionske proteine v prione,
saj povzroči njihovo spremembo konformacije. S tem se spremeni tudi način povezovanja teh
molekul med sabo.
- PrPres: je ime za vsako obliko prionskega proteina, ki ga in vitro spremenimo tako, da postane
odporen na delovanje proteinaze K. V nasprotju s PrP Sc ta oblika ni nujno kužna.

Prioni se polimerizirajo v tesno zvite beta konformacije, ki tvorijo amiloidna vlakna, ta pa ob

nakopičenju tvorijo amiloidne plake. Plaki se nabirajo predvsem v možganih, kjer poškodujejo
nevrone. Mehanizem še ni popolnoma znan, domnevajo pa, da te plaki poškodujejo aksone nevronov
in jih na ta način uničijo. Pojavi se tudi vakuolizacija nevronov in razraščanje astrocitov. Na mestih,
kjer so nevroni odmrli, se pojavijo mikroskopske luknje. Po smrti lahko v tkivnem preparatu vidimo
značilno spužvasto strukturo možganskega tkiva, zato te bolezni imenujemo spongiformne
transmisivne encefalopatije. Prioni imajo v vezani obliki zelo stabilno strukturo, zato so zelo odporni
na večino sterilizacijskih in dezinfekcijskih metod. Odporni so na proteaze, toploto, sevanje in
formaldehid – to lahko zniža njihovo kužnost. Učinkovita dekontaminacija zahteva popolno
denaturacijo proteina. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča uporabo natrijevega hipoklorita
(varikine) ali mešanice natrijevega hipoklorita in hidroksida ter avtoklaviranje pri temperaturi med
121 do 134°C za 0,5 do 1 uro.

O podvajanju prionov obstaja več hipotez. Najbolj verjetna naj bi bila hipoteza, da se na oba konca
prionskih amiloidnih vlaken lahko veže normalni prionski protein, temu pa sledi sprememba njegove
strukture. To povzroči rast teh vlaken. Pri prionskih boleznih je opazna eksponentna rast količine
prionov, kar so znanstveniki pojasnili s prelomom oziroma pretrganjem amiloidnih vlaken. Ko se eno
vlakno pretrga, dobimo namesto dveh vezavnih mest za normalni prionski protein štiri. V večini
primerov se lahko na prionska amiloidna vlakna veže le normalni prionski protein z enako primarno
strukturo kot jo ima prion, se pravi z enakim zaporedjem aminokislin. To naj bi preprečilo prenos
bolezni med različnimi vrstami, vendar obstajajo izjeme.

Prionske bolezni oziroma transmisivne spongiformne encefalopatije se pojavljajo pri različnih vrstah
sesalcev, najbolj znane so pri kravah, jelenjadi in ovcah, ter pri ljudeh. Osnova bolezni je
konformacijska sprememba telesu lastnega proteina, zato ni imunskega ali vnetnega odziva.
Raziskave so pokazale, da se bolezen pojavi samo takrat, ko obstaja zapis za normalen prionski
protein. Odsotnost gena PRNP ali odsotnost izražanja prionskega proteina bi torej pomenila
preprečitev okužbe. Skupne značilnosti prionskih bolezni so dolga inkubacijska doba, progresivno
napredovanje, ki je na začetku počasno ob pojavu simptomov pa se pospeši. Bolezni se kažejo v
prizadetosti osrednjega živčnega sistema, kar povzroči postopno pešanje motoričnih in kognitivnih
funkcij. Pod mikroskopom so vidne histopatološke spremembe možganskega tkiva. Prionske bolezni
se lahko pojavljajo v treh oblikah: kužni, sporadični in genetski oziroma dedni.
Prionske bolezni pri človeku so:
- Kuru: bolezen se je pojavljala na območju Papue Nove Gvineje zaradi obrednega uživanja
možganov umrlih sorodnikov
- Smrtonosna družinska nespečnost: ekstremno redka, v večini primerov gre za genetski vzrok
- Gerstmann-Sträusler-Scheinkerjev sindrom: se pojavlja izključno v dedni obliki in prizadane
male možgane. Mutacija na genu PRNP se deduje avtosomno dominantno, gre pa za
mutacijo, ki povzroči spremembo prolina v levcin na kodonu 102.
- Creutzfeldt-Jakobova bolezen

Creutzfeldt-Jakobova bolezen se pojavlja v sporadični, kužni in dedni obliki. Simptomi bolezni so pri
vseh oblikah podobni in vključujejo: hitro napredujočo demenco, spremembe osebnosti, halucinacije
in nehotene gibe, anksioznost, depresijo in paranojo. To spremljajo tudi problemi pri govoru, težave z
ravnotežjem in koordinacijo. Sporadično obliko CJB povzroči spontan začetek nepravilnega zvijanja
prionskega proteina. Je najpogostejša oblika CJB, ki se pojavi pri 85% vseh primerov CJB. Prizadane
ljudi med 45. in 75. letom starosti, po pojavu simptomov bolezen traja od 4 do 5 mesecev in se konča
s smrtjo. Poznana sta dva polimorfizma PRNP gena, 129. kodon kodira za metionin ali valin in 219.
kodon za glutaminsko kislino ali lizin. Pri sporadični obliki CJB so najbolj zastopani homozigoti za
metionin na 129. kodonu, heterozigoti na 219. kodonu pa so popolnoma odsotni.

Pri kužni obliki CJB poznamo dve možnosti; iatrogena in variantna CJB. Pojavljata se redkeje kot
sporadična oblika, le okoli 5% primerov. Do iatrogene oblike bolezni pride po presaditvah okuženega
roženičnega tkiva ali membranskih ovojnic, ob stiku s s prioni kontaminiranim kirurškim materialom,
ter po okuženih krvnih transfuzijah hipofiznih ali gonadotropnih hormonov, pridobljenih iz človeških
trupel. V zadnjem času se pojavlja še sekundarna iatrogena oblika CJB, ki so jo opazili pri ljudeh po
prejemu transfuzije krvi, okužene z variantno CJB. Do variantne CJB pride ob okužbi z govejo
spongiformno encefalopatijo ali ob zaužitju mesa okuženih živali. Povezana je z epidemijo t.i. bolezni
norih krav. Bolezen traja po pojavu simptomov povprečno 14 mesecev, najpogosteje pa se pojavlja
okoli 25. leta. Tudi pri variantni CJB je najpogostejši homozigotni genotip za metionin na 129.
kodonu. Ob zaužitju okuženega mesa se prioni najprej zadržujejo v sluznici tankega črevesja v
strukturah, imenovanih Peyerjeve plošče. To so limfni vozli, ki so del imunskega sistema in so prva
obrambna linija ob zaužitju kontaminirane hrane. V debelem črevesu se začnejo kopičiti šele kasneje
po okužbi, ko so lahko prisotni tudi v vranici in bezgavkah.

Dedna oblika CJB se pojavlja v 5 – 10% primerov. Pojavlja se od 20. vse do 80. leta starosti in običajno
traja 5 – 7 let po pojavu prvih simptomov. Povzročajo jo nesmiselne ali drugačnosmiselne mutacije,
delecije in insercije v PRNP genu. Heterozigoti metionin/valin na 129. kodonu naj bi imeli večje
tveganje za razvoj dedne oblike CJB, saj imajo večjo verjetnost za patogeno mutacijo na 180. kodonu.
Deduje se avtosomno dominantno, obstaja pa več kot 30 patogenih mutacij, ki povzročajo bolezen.

Prionske bolezni so po simptomih podobne nekaterim drugim nevrodegenerativnim boleznim, kot so

naprimer Alzheimerjeva, Parkinsonova in Huntingtonova bolezen, zato jih je težko diagnosticirati. Za
sporadično CJB so značilni periodični ostri vrhovi na EEG (elektroencefalogramu). Tega pri varianti CJB
večinoma ne opazimo. Pojavlja se visoka intenzivnost signala pri MRI v specifičnem delu možganov, ki
se razlikuje glede na obliko bolezni. Opravljajo se tudi preiskave likvorja, kjer iščemo prisotnost
proteina 14-3-3, ki je pogosto povišan pri sporadični CJB. Pozitiven rezultat še ne pomeni potrditve
bolezni, saj je povišana koncentracija proteina pogosta tudi ob hitro napredujoči Alzheimerjevi
bolezni in psihiatričnih motnjah. Prioni so pri variantni CJB prisotni tudi v limfatičnih tkivih. Te testi
nam lahko pomagajo pri izločanju drugih nevrodegenerativnih obolenj v diagnostiki prionskih bolezni,
ampak še vedno je edina metoda, ki lahko 100% potrdi okužbo s prioni, to, da vzamemo vzorec
možganskega tkiva pri biopsiji ali avtopsiji in pod mikroskopom iščemo značilne strukturne
spremembe tkiva.

Vse prionske bolezni so trenutno neozdravljive in smrtne. Zdravijo se simptomatsko, z zdravili za

zmanjšanje bolečine, preprečevanje krčev in nehotenih gibov. Preizkusili so že mnogo zdravil in
substanc, kjer so preučevali njihov vpliv na potek CJB. Za najbolj obetavno so se izkazala
monoklonska protitelesa, vendar je potrebno še veliko študij, preden bi se lahko začela uporabljati za
zdravljenje prionskih bolezni.