L [/l*.

"1't
R3, 0,-tlr 0,
l \ l R4 in R5
I
I
I

Jl

Vs<. u(/
or Dr
roVh
U,X=

=
=
Q,' Qz Q.,* LVL
k0
$,=h .[,*= zv!^\
0.5 : 1,5
Qs =.t,5ko
Q: rokc ur: toV!-
', I ,, \o"
\n^""^-"\t0 , to',
lv ry: sokrt
Q5 10.k,lpt,V*,
Vo l,^"^^^+
, l(,[t,,t*.,
\u,, \*u,
\q,,S,Vu,V
 t#Jt Tir,d** /-' ['l^J^^rt

,J
\/(< Ultt

= to\/t
U,6 [,y= looYYlll
fL
tOo f,: l0o0'
[,
01 : $oo
tr Jo Sl go Q-
0) 3
0.r: gos ,.1

[r*
2 1OCL Q-,* 3 ]o sL
@X'-,-,{-,CIilh,* ^fu^l il4,'
Izračunajte preko zapisa z integralsko enačbo efektivno in srednjo vrednost za:

llr+
-
| 0'
S!, iwa,4*ll

0 b'mtM
.fl
w,t'w
,)( J^Jtt ^Iil[
,4
l') A/'rt -,uU,rl,^L
AA
ll l-r f I
U , =
r-l
DU \l-

XL=6oG
Y, o-
F2. -= \o
\/
t 9-

X6 = goO
Xc=6og-
Xl. goSt
a
Naloge – opomnik.

1. Zvezda – trikot:
Trikot v zvezdo:
RA RC RB RC RA RB
R1 = , R2 = , R3 =
RA + RB + RC RA + RB + RC RA + RB + RC

TRIKOT ZVEZDA

Zvezda v trikot:
R1R2 + R1R3 + R2 R3 R R + R1R3 + R2 R3 R R + R1R3 + R2 R3
RA = , RB = 1 2 , RC = 1 2
R2 R1 R3

2. Theveninovo in Nortonovo nadomestno vezje:

Vth oziroma Theveninova ekvivalentna napetost je napetost odprtih sponk
med priključnima sponkama vezja, kateremu računamo Theveninov
ekvivalent.
Rth oziroma Theveninova ekvivalentna upornost je upornost med
priključnima sponkama vezja, kateremu računamo Theveninov ekvivalent.
Pri računanju ali določanju te upornosti nadomestimo vse vire vezja,
kateremu računamo Theveninov ekvivalent, z njihovimi notranjimi
upornostmi. Torej, napetostne vire nadomestimo s kratkim stikom (R=0),
tokovne vire nadomestimo z odprtimi sponkami (R=neskončno).
In oziroma Nortonov ekvivalentni tok je kratkostični tok med priključnima
sponkama vezja, kateremu računamo Nortonov ekvivalent.
Pretvorba med Nortonovim in Theveninovim nadomestnim vezjem je
sledeča:
Rth = Rn
Vth = I n Rn
Vth
In =
Rth
3. Srednja in efektivna vrednost:
T T
TU sr = ∫ u(t )dt TU ef 2 = ∫ u(t )2 dt
0 0

TU sr = TU
1 sr1 + T2U sr 2 + ... + TnU srn

TU ef2 = T1U ef2 1 + T2U ef2 2 + ... + TnU efn

2

4. Impedanca, admitanca:
Izpit, teorija: 

VSŠ: 

1. Ohmov zakon, Kirchoffova zakona: a) enačba, b) interpretacija, c) primer. 

2. Nadomestno vezje zaporedno vezanih uporov oziroma impedanc in nadomestno vezje vzporedno 
vezanih uporov oziroma impedanc, a) enačbi, b) IZPELJAVI enačb. 

3. Trifazni sistem električnih napetosti: osnove, prednosti pri proizvodnji, prenosu in uporabi. 

4. Osnovni principi ponazarjanja izmeničnih veličin v elektrotehniki. 

_________________________________________________________________________________ 

UNI: 

1. Metode za računalniško analizo vezij: Metoda vejnih tokov, metoda zančnih tokov, metoda vozliščnih 
potencialov: a) opis postopkov, b) nastavite enačbe na vašem poljubnem primeru. 

2. Nadomestno vezje zaporedno vezanih uporov oziroma impedanc in nadomestno vezje vzporedno 
vezanih uporov oziroma impedanc, a) enačbi, b) IZPELJAVI enačb. 

3. Faradayev zakon, Joulov zakon: a) enačbi, b) interpretaciji enačb. 

4. Osnovni principi ponazarjanja izmeničnih veličin v elektrotehniki. 

 
VSS: 1/4
UNI: 1/4
 VSS: 2/4

[, [.

Q,=too-0-
0. t 9o!-
t: :8o4
0.,r= \+oa-
n
lt,
V
n
-aa
F-l l+
tl
ll
Lt{
-t
\tQ.rt -\ J
,il

: (rq,U+t Jo)lt?0'
[(",'

Bq,q4t( 10 : :
l+(,D rz
u* Vx: t,: P'-'uq) \\u>s
(ro+?o)il so= 81,:)rL ii
.&

Vtr- u( }JT;: t0.

51/3)
: lqg/
I 5'1,3)
$
U.* s V^ Iq
-__a_ A?O
r, h(
il

[1t [v
t60
E I,gV
-==::

$
s
Iu: tun s [r t [z.[[0s5 too+ 3o[[go'- l4z,rs-/L
$

ii

I\K Jx- lo ; ?Qrs ,r^A

i

0-rk lkt,ts
lg = 8o
1q Ls
P.f Pr 3or8o
A
3i
,(
06 yl,t/+

I,(LV=
I
Q6,o3-c- bi, 06 Vt,ft

il*rr 3 l,sz\/
[rr+' [rr 's [+6,0r-A
Iu = 5t,06V^[
 L \\"1*-' Ja",ilA UNI: 2/4

J= too\In0 [r= $o {L Q+'Io cr

[,
= \oo .O Qr -- B0a
l

[tu, [u ,
['
[,

| (rrtr(orQ"l
t\
A r\
trTH = vp
tt, lt I
Iq
i\

!rl0 +(80lt tloo+ 9o)/

Ifo + (rou tto) :

!r0 + 56th = tL6,3o 9-

1D
(]- rr : tr
0.)

TD: I 0' = 100 t00

[' t Dr+[: t00f 30t(o
9'l-, o+ MR
uu, =
rl
lf
vt|{ I" Ir = 3Lo4 8o :
-
; L311,L tnV
: L,3( V
:

Q-uno n =
u.,Ir, \L+ [r- + (t, il0,J
=
\o+ (r' It?o) lLlt33?
11= I Q-' - l0o
[, a [tl,+tr,
t0o
* too+ [ZT,33
qir33\,n
A
TT
JN
Ir 8o
n
K: J \tq
,f\
[rtt
| - =
go+to
2)t \6 */ =' lu

CIIECK :
=L,\(V
Urn
L5t+(
A
[ru- [u= 126,30
IN '= L7l(wr4
f).'-t)rl\^ , UNI, VSS: 3/4
r.^,*^q
tftJl,tt^,r^o rrd*i r,.L'
Izračunajte preko zapisa z integralsko enačbo efektivno in srednjo vrednost za:
U

?"h[ : \,5 5,) 8,0 ll,-l D,-] Vo,0

I
-ril
tlM^rtJ..J,.,tn^A

J,= ,(,V,= t ,I

l&t: t
I
lLv: -L +g
&q: -3

'l/"s= I - t6
rl = ^t /
VSU oV
t60!i=,(f,)'-
L
ffi vg{.1 = TI = +L j"r , ({-.) +
lt- \ ? 1.f
tt l) 1 1, t)-+ 2.5
Ve4, = 3/ [)
l*\L
rl ll
A
+ r\ur,i =
v{t : EV
:
th

U'X+ il-g( = J + lr + I +9+ tK+J=

v4s -- =1 L
tfl
3(
u4o=
,A
il5/ t)rl=
=
W
LrlL
' 't
.'
c [^&

ffi9
^T.l^^" le^nUu- lr/r*ru
8," so(L
U
UNI, VSS: 4/4

X,=go-0-

/
ll -
t
e-r--ii = I
rlo f up
l+
.l
s

-L
7t= q0 r* = --
tl
t@
?oJ
fr\r,+ fl)e
\qo/ \K'I 3,60. to4

= \\t6g J v\t,lL Jt

7, | 7r :

i&f50 + 33,6K i
U
\L+,)L :
5 I

8\,$ | I L 5, Lg, -CL

[= 83,68.O Xu=LS,zgfL
-1 _ -4 A^^A
=tir
_+
(L=
95,(8 r-I t_s,t-g

g3,68 j L5,28

n,6g- | z5,LgL

.\ ;\

16,sl
t-
{ rqi (\,t- 5

=16,
gl-,( X.--
-*3+1,4t_o

I
'l
I
 VSS: 1/4

7. Ohmov zakon in temperaturna odvisnost Ohmske upornosti. 

Tok  skozi  material  je  proporcionalen  napetostni  razliki  med  koncema  tega  materiala.  (I=U/R).  Ohmov 
zakon  je  določen  z  eksperimentom  in  ni  fundamentalen  fizikalni  zakon  kot  so  na  primer  Newtonovi 
zakoni ali termodinamski zakoni. Ohmov zakon je empiričen opis I/U lastnosti večine prevodnikov.  

Lahko  ga  zapišemo  tudi  kot  R=U/I  ali  kot  U=IR.  R  je  neodvisen  od  množine  toka  v  takoimenovanih 
ohmskih materialih. V ne‐ohmskih materialih (nekatere spojine, prikladne za izdelavo kondenzatorjev in 
integriranih vezij, na primer ZnO, SnO, MnO) je R odvisen od množine toka oziroma od tokovne gostote. 
Tam lahko zapišemo I=U/R(I). 

Na  nivoju  snovi  Ohmov  zakon  zapišemo  kot  j=σE,  kjer  je  j  tokovna  gostota  [A/m**2],  σ  specifična 
prevodnost [1/Ohm * m] in E električna poljska jakost [V/m]. σ =1/ρ, ρ je specifična upornost [Ohm * m]. 
Velja R= ρL/A, kjer je L dolžina vodnika [m] in A presek vodnika [m**2]. 

Upornost kovin zavisi od temperature. Upornost bakra na primer linearno raste s temperaturo (vsakih 
100  C  za  40  %).  R(T)  določimo  z  upornostnim  temperaturnim  koeficientom  α  (R=Ro(1+  α(T‐20C))).  V 
splošnem kovinam s temperaturo upornost narašča, na primer ogljiku, siliciju in germaniju pa pada. 

Pri  temperaturi  praktično  zelo  blizu  absolutne  ničle  pride  v  prevodnikih  do  superprevodnosti.  Kvantna 
fizika pojasnjuje in preučuje ta pojav. Ko je R=0, v vodniku teče električni tok brez priključene napetosti. 
Vzdrževati potrebno nizke temperature je mogoče v laboratoriju, ne pa v dnevni rabi tržnih izdelkov.  

8. Kirchoffova zakona. 

Osnova Kirchoffovega napetostnega zakona je ohranjanje energije: Če imamo v prostoru z definiranim 
potencialom V naboj q na mestu (x,y,z), je energija tega naboja  

W=q*V(x,y,z)   (1).  

Če ta naboj sprehajamo po prostoru, se mu spreminja energija W v odvisnosti od V(x,y.z). Če ta naboj po 
poljubnem sprehajanju vrnemo na prvotno mesto, ima enako energijo kot na začetku eksperimenta, ker 
naboj q in V(x,y,z) nista funkciji časa, oziroma se s časom ne spreminjata. 

Torej, ko naboj potuje po zanki električnega vezja, izgublja ali pridobiva energijo, ko potuje skozi upore, 
baterije in ostale strukture. Vendar, ko naboj prepotuje celotno zanko in se vrne na začetno mesto, je 
njegova energija spet enaka kot pred potovanjem skozi zanko, po enačbi (1). 

Napetosti na posameznih elementih vezja so Uk = V(x1,y1,z1)‐V(x2,y2,z2), kjer indeks 1 predstavlja začetek 
k‐tega elementa vezja in indeks 2 predstavlja konec k‐tega elementa vezja.  

Sledi:  
 n

∑U k =1
k = 0 .  

Z besedami, vsota napetosti v zanki je enaka nič. Z drugimi besedami, toliko napetosti, kot jo ustvarijo 
baterije v zanki, se porazdeli po uporih v zanki. Kaj je definicija "zanke"? "Zanka" je zaključena pot. Pri 
praktični uporabi pazimo na smeri napetosti na posameznih elementih vezja. Lahko narišete in z enačbo 
zapišete enostaven primer uporabe Kirchoffovega napetostnega zakona. 

Osnova  Kirchoffovega  tokovnega  zakona  je  ohranjanje  naboja.  Ta  zakon  potrebujemo  v  vezjih  z  več 
zankami,  ki  vsebujejo  vozlišča,  kjer  se  tok  deli  (v  vozlišče  so  priključene  vsaj  tri  veje).  V  ravnovesnem 
stanju, ko so v vozliščih stalne napetosti in v nobenem vozlišču vezja ni več prerazporejanja električnega 
naboja  ( ΔQ = C ΔV ),  je  množina  naboja,  ki  v  vozlišče  vstopa,  enaka  množini  naboja,  ki  iz  vozlišča 
n m n m
izstopa.  Velja  ∑ Q =∑ Q
j =1
vj
k =1
ik oziroma  ∑I
j =1
vj Δt = ∑ I ik Δt ,  kjer  indeks  v  predstavlja  vhodne  tokove, 
k =1

indeks i predstavlja izhodne tokove, j in k sta tekoča indeksa tokov, n je število vhodnih tokov in m je 
n m
število izhodnih tokov. Sledi  ∑ I =∑ I
j =1
vj
k =1
ik , kar lahko kompaktno zapišemo tudi kot  

∑I j =1
j = 0      (2),  

kjer je j tekoči indeks vseh tokov, ki v vozlišče vstopajo ali iz vozlišča izstopajo. Z besedami, vsota tokov, 
ki  vstopajo  ali  izstopajo  iz  vozlišča,  je  enaka  nič.  Pri  praktični  uporabi  (2)  pazimo  na  smeri  tokov  v 
posameznih  vejah  vezja,  ki  se  stikajo  v  vozlišču.  Lahko  narišete  in  z  enačbo  zapišete  enostaven  primer 
uporabe Kirchoffovega tolovnega zakona. 

Kirchoffova zakona sta nepogrešljiva pri računanju razporeditev napetosti in tokov v električnih vezjih. 

   
 UNI: 1/4

32 Metode za racunalnisko analizo vezij: Metoda vejnih tokov, metoda zancnih tokov, metoda 
vozliscnih potencialov. Opis postopkov, na zelo enostavnem, poljubnem primeru po vsaki od 
metod zapisite sisteme enacb po vsaki od treh metod. 

Metoda vejnih tokov: 

1. V vsaki veji vezja označite smer toka v izbrani smeri. Smer je poljubna, vendar naj bo smiselna. 

2. Z ozirom na izbrane smeri vejnih tokov določite napetosti na uporih. 

3. Zapišite Kirchoffov napetostni zakon vzdolž vsake zaprte zanke (vsota vseh napetosti je nič) 

4. Zapišite Kirchoffov tokovni zakon za minimalno število vozlišč, ki je še potrebno, da so v sistemu enačb 
zapisani vsi vejni tokovi. 

5. Rešite nastali sistem n enačb z n neznanimi vejnimi tokovi. 

Metoda zančnih tokov: 

1. V vsaki zaprti zanki določi smer toka v smeri urinega kazalca (dogovor). 

2. V vsaki zanki označite napetostne padce na uporih z ozirom na izbrano smer zančnega toka. 

3. Zapišite Kirchoffov napetostni zakon za vsako zaprto zanko. Pazite: kadar skozi en element tečeta dva 
zančna tokova, zapišite napetostne padce obeh zančnih tokov! Rezultat točke 3 je ena enačba za vsako 
zaprto zanko. 

4. Rešite nastali sistem n enačb z n neznanimi zančnimi tokovi. 

Metoda vozliščnih potencialov: 

1. Določite število vozlišč. 

2. Eno od vozlišč določite za referenčno vozlišče. Napetosti ostalih vozlišč bodo s tem določene z ozirom 
na napetost referenčnega vozlišča, ki naj bo 0 V.Ostalim vozliščem pripišite oznake napetosti. 

3. Označite tokove v vsakem vozlišču z neznano napetostjo, razen v referenčnem vozlišču. Smeri tokov 
so poljubne, vendar naj bodo smiselne. 

4. Zapišite Kirchoffov tokovni zakon za vsako vozlišče z neznano napetostjo. 

5. S pomočjo Ohmovega zakona zapišite tokovne enačbe v obliki, ki vsebuje neznane napetosti. Rešite 
sistem enačb za neznane napetosti. 

 
 UNI, VSS: 2/4

12. Nadomestno vezje zaporedno vezanih uporov oziroma impedanc (pasivna vezja). 

Upori:  

Upornosti se seštevajo. 

Impedance: 

Impedance se seštevajo. 

Iz knjige Elektrotehnika, Kenda: 

 
13. Nadomestno vezje vzporedno vezanih uporov oziroma impedanc (pasivna vezja). 

Upori: 

Prevodnosti se seštevajo (Prevodnost je inverzna vrednost upornosti). 

Impedance: 

Admitance se seštevajo (Admitanca je inverzna vrednost impedance). 

Iz knjige Elektrotehnika, Kenda: 

 
 
 VSS: 3/4
23. Trifazni sistem električnih napetosti (osnove, prednosti pri proizvodnji,
prenosu in uporabi).
Osnove.
Trifazni generatorji proizvajajo tri, za 120 stopinj zamaknjene napetosti sinusne
oblike. Po daljnovodih se pretaka energija po štirih vodnikih – tri faze in ničla.
Trifazni transformatorji so lažji in manjši kot trije enofazni transformatorji. Trifazni
elektromotorji pretvarjajo električno energijo v mehansko delo. V njih s pomočjo treh
zamaknjenih napetosti pride do vrtečega se magnetnega polja, osnove robustnih
trifaznih asinhronih motorjev.
Prednosti pri proizvodnji, prenosu in uporabi.
Proizvodnja in poraba energije naj bi bila čim bolj enakomeren proces s čim
večjim izkoristkom materiala in volumna generatorjev in motorjev. Večfazni sistem to
omogoča. Posamezna fazna navitja so v funkciji induciranja napetosti (generator) ali
generiranja magnetnega polja (motor). Ostali deli generatorjev, motorjev (ohišja,
ležaji, rotorji), transformatorjev (ohišja, jedra), daljnovodov (stebri) pa so skupni
vsem trem fazam. Ti, skupni deli so optimalno izrabljeni, ker služijo večim fazam
naenkrat (vsaka od faz proizvaja in porablja energijo ob različnem času – polifazen
generator s sinhronimi fazami ali s konstantnimi fazami (polna moč faze ves čas) iz
fizikalnih razlogov ne obstoja). Zakaj ravno tri faze, ne več in ne manj? Že dve fazi
sta s stališča porabe materiala boljši od ene. V dvofaznem sistemu z 90 stopinjskim
zamikom med fazama (za dosego vrtečega polja) se povratnega vodnika (ničla) še ne
moremo znebiti. Več kot tri fazni sistemi fizikalno lepo delujejo (vrteče se polje),
vendar je več dela s priključevanjem, izolacijo, regulacijo prenosnega omrežja,
razvodom energije. Torej, tri je minimalno število, kjer dobimo vse prednosti
polifaznega omrežja. In pri številu tri imamo najmanj slabosti polifaznega omrežja.
Računske vaje/15_1.pdf, preseki vodnikov pri prenosu energije po eni fazi, po
trifazni Δ in po trifazni Y vezavi.

Iz knjige Elektrotehnika, Kenda:

63
 UNI, 3/4
9. Jouleov zakon.
Pri prehodu električnega toka skozi vodnik se ta segreje. Količina ustvarjene
toplote je različna, odvisna je od snovi in prereza vodnika ter jakosti toka. Toplota se
v vodniku pojavi zaradi prehoda električnega toka, ki povzroči trke med prostimi
elektroni in atomi vodnika. Tako se kinetična energija elektronov (nosilcev
električnega toka) delno ali v celoti prenaša na atome, s trki se povečujejo amplitude
nihanja atomov, kar ima za posledico, da se dvigne temperatura vodnika. Istočasno se
zaradi omenjenega nihanja zmanjša svobodni prostor med atomi, tako se zmanjša
električna prevodnost vodnika oziroma poveča se električna upornost.
Nastajanje toplote pri prehodu električnega toka skozi vodnik povzroča izgubo
energije, poškoduje lahko izolacijo in povečuje električno upornost. Nasprotno pa v
elektrotoplotnih napravah ta pojav izrabljamo v koristne namene.
Fizik Joule je ugotovil, da večji tok močneje segreje vodnik, da se pa ta tudi bolj
segreje, če je njegova upornost večja. Opazovanja so pokazala, da raste električna
energija, v našem primeru toplota, s kvadratom toka. Energija je tem večja, čim dlje
traja segrevanje. Svoja opazovanja je zapisal v obliki, ki jo danes poznana kot Jouleov
zakon:
"Če skozi vodnik teče I amperov ter je njegova upornost R Ohmov, bo v t
sekundah v tem vodniku zaradi električnega toka nastala toplota W = I 2 Rt [ J ] ."
Enota za električno toploto, torej tudi delo, je 1 Joule. 1J = 1Nm . Joulov zakon
lahko tudi izpeljemo (neobvezno):
Datoteka Podpora/Joule.pdf.

21
17. Izmenična napetost. Pomen, načini pridobivanja in lastnosti. 

Pomen izmenične napetosti. 

Izmenična napetost (in z njo povezan izmenični tok) ima veliko prednost pred enosmerno napetostjo v 
tem, da energijo izmeničnih veličin lahko transportiramo zelo daleč pri zelo visokih napetostih in nizkih 
tokovih,  s  čimer  pri  prenosu  zmanjšamo  energijske  izgube  v  obliki  Joulske  toplote.  Na  cilju  energijo  z 
majhnimi  izgubami  lahko  transformiramo  na  nižjo  in  s  tem  varnejšo  napetost  in  posledično  večji  tok, 
vendar oboje v mejah, ki so primerne za varno vsakodnevno uporabo. Transformator deluje na osnovi 
dφ
magnetne indukcije, zato z enosmernimi veličinami ( U i = = 0 ) ne deluje.  
dt

Večfazna  (običajno  3‐fazna)  izmenična  napetost  s  simetričnimi  zakasnitvami  med  napetostmi 

posameznih  faz  ob  ustrezni  postavitvi  elektromotornih  tuljav  ustvari  v  elektromotorju  vrteče  se 
magnetno polje, torej ustvari pogoje za pretvorbo električne v mehansko energijo. Takega polja na tako 
eleganten oziroma ekonomsko tako efektiven način z enosmerno napetostjo ne moremo napraviti.   

Načini pridobivanja izmenične napetosti. 

Več  kot  99  %  energije  z  izmenično  napetostjo  frekvence  50  Hz  ali  60  Hz  je  generirane  v  električnih 
generatorjih  elektrarn  z  magnetno  indukcijo.  Naprave  kot  radijski  aparati,  televizorji,  mikrovalovne 
pečice generirajo ali detektirajo izmenično napetost pri mnogo višjih frekvencah. (MHz in GHz območje).  

Princip pridobivanja omrežne izmenične napetosti: 

 
 r ur ur
dφ d∫ B dA
Ui = = , (= Faradayev zakon) 
dt dt
ur ur
Gostota magnetnega pretoka  B  med poloma magneta je stalna, površina zanke  A  je tudi stalna, zaradi 
ur ur ur ur
spremembe kota med  B  in  A  pri vrtenju zanke v magnetnem polju je  ∫ B d A  funkcija časa oziroma 
je enak  ∫ BdA cos(ω t ) . Odvod tega izraza po času predstavlja izmenično napetost sinusne oblike.  
Lastnosti izmenične napetosti. 

Z  magnetno  indukcijo  generirana  napetost  iz  vrtečega  se  generatorja  ima  sinusno  obliko.  Nastane  s 
pomočjo  vrtenja  tuljave  v  magnetnem  polju.  Kadar  ima  napetost  sinusno  obliko,  je  tudi  tok  skozi 
priključeno tuljavo, kondenzator ali upor sinusne oblike, vendar v splošnem ni sofazen z napetostjo. Ker 
sta  napetost  in  tok  enake  (sinusne)  oblike,  je  enostavno  uporabljati  njune  maksimalne,  efektivne  in 
srednje  vrednosti  za  računanje.  Za  računanje  s  sinusnimi  vrednostmi  imamo  prikladna  matematična 
orodja (fazorji (kazalci), kazalčni diagrami). Ta orodja so zelo uporabno zato, ker tudi napetosti in tokove, 
ki  niso  sinusne  oblike,  lahko  analiziramo  in  sintetiziramo  s  sinusnimi  komponentami  s  pomočjo 
Fourierove analize. 

Najpomembnejša uporabniška lastnost izmenične napetosti je, da je uporabna za pretvorbo električne 
energije v magnetno in iz magnetne v električno. Mehanizem pretvorbe je kompaktno zapisan v obliki 
dφ
Faradayevega zakona:  U i = . 
dt

Oblikovne lastnosti izmenične napetosti sinusne oblike: 

Perioda, T [s]: je čas, v katerem napetost sinusne oblike opravi en cikel (en vrtljaj v enotskem krogu). 

Frekvenca,  f [1/s]: je število ciklov (vrtljajev v enotskem krogu), ki jih napetost sinusne oblike opravi v 
eni sekundi. f =1/T. 

Trenutna vrednost, V [V]: je vrednost napetosti sinusne oblike v poljubnem trenutku, oziroma je ena od 
točk na sinusni krivulji. Katera, je odvisno od trenutka opazovanja. 

Vršna  vrednost  (peak  value),  Vp  [V]:  je  vrednost  maksimalne  absolutne  napetosti  (z  ozirom  na  ničlo 
signala). Vp  za sinusni signal je enak amplitudi signala. 

Efektivna vrednost Veff [V], imenovana tudi Vrms [V] (Root Mean Square): za sinusni signal ima vrednost  

Vp
Vrms = , 
2
kar je sicer enostavno izračunati iz definicije efektivne vrednosti napetosti (vaje, 11_1.pdf, stran 1). Sicer, 
efektivna  vrednost  napetosti  je  enaka  enosmerni  napetosti,  ki  na  uporu  povzroči  enake  Joulske  (= 
toplotne) izgube kot izmenična napetost. 

Srednja vrednost Vsr [V]: za sinusni signal ima vrednost nič, kar je sicer enostavno izracunati iz definicije 
srednje vrednosti napetosti (vaje, 11_1.pdf, stran 1).  

Fazni zamik [stopinja ali radian]: je zamik sinusnega signala z ozirom na referenčni sinusni signal. 

Oblika: Napetost sinusne oblike zapišemo s funkcijo  v ( t ) = V0 sin(ω t ) , kjer je  ω = 2π f . 

Evropska omrežna napetost je sinusne oblike, f=50Hz, Vrms =230V. 

   
 UNI, VSS: 4/4
20. Osnovni principi ponazarjanja izmeničnih veličin v elektrotehniki. 

Zvezo  med  enosmernimi  veličinami  matematično  ponazarjamo  z  realnimi  števili  in  z  algebro  realnih 
števil.  Z  njimi  pišemo  Ohmov  zakon  in  Kirchoffova  zakona  in  s  pomočjo  le‐teh  izvedene  teoreme  in 
računske postopke. 

Pri  izmeničnih  veličinah  uporabljamo  poleg  uporov  dodatne  elemente  vezja  (kondenzator,  tuljava),  ki 
skupaj z izmeničnimi veličinami omogočajo popolnoma nove uporabe električne energije (primerjano z 
U
enosmernimi vezji). Poleg enačbe funkcije upora ( I = )  pri računanju potrebujemo enačbo funkcije 
R
du di
kondenzatorja ( i = C ) in enačbo funkcije tuljave ( u = L ). Reševati sisteme diferencialnih enačb 
dt dt
(odvodi,  seštevanje,  odštevanje,  množenje,  deljenje)  je  mnogo  teže  kot  reševati  sisteme  algebraičnih 
enačb  (seštevanje,  odštevanje,  množenje,  deljenje).  Za  praktično  rabo,  kjer  je  smisel  reševanja 
elektrotehnika  in  ne  matematika,  postane  reševanje  sistemov  diferencialnih  enačb  neproduktivno,  saj 
gre večina inženirjeve energije v izvedbo postopka in ne v reševanje problema. 

Da  se  izognemo  reševanju  sistemov  diferencialnih  enacb,  si  pomagamo  z  "osnovnimi  principi 
ponazarjanja  izmeničnih  veličin",  ki  so  a)  kompleksna  ravnina,  b)  kompleksna  upornost  oziroma 
impedanca,  c)  kompleksna  prevodnost  oziroma  admitanca,  d)  uporaba  kazalčnega  diagrama  v 
kompleksni  ravnini  za  vizualizacijo  in  geometrijsko  računanje  z  izmeničnimi  veličinami,  e)  algebra 
kompleksnih števil za računanje z izmeničnimi veličinami.  

Uporaba teh principov ponazarjanja pa zahteva omejitev signalov na obliko  x = X 0 cos (ω t − ϕ ) . Torej, 

"osnovni  principi  ponazarjanja  izmeničnih  veličin"  so  lahko  uporabljeni  le  pri  vzbujanju  vezja  s  krožno 
funkcijo (krožni funkciji sta  sin (α ) in cos (α ) ) ene frekvence ( ω ). Ta omejitev je fizikalno sprejemljiva, 
ker s Fourierovo transformacijo lahko poljubne signale zapišemo v obliki vsote krožnih funkcij različnih 
amplitud in frekvenc. Analizo z "osnovnimi principi ponazarjanja izmeničnih veličin" potem opravimo za 
vsako od signifikantnih (oziroma s stališča problema pomembnih)  frekvenc.  

"Osnovni principi  ponazarjanja izmenicnih veličin" nam omogočijo enostavno vizualizacijo in računanje 
impedanc,  admitanc  vezja  in  amplitud  in  faznih  zamikov  napetosti  ter  tokov  pri  določeni  frekvenci  ω  

(
sinusnega (ali "cosinusnega",  cos(ω t ) = sin ω t + π )
2 )  signala.  

a)  kompleksna  ravnina.  Definira  jo  kartezični  (pravokotni)  koordinatni  sistem  z  realno  absciso  (x  os, 
ur ur
enota 1)  in imaginarno ordinato (y os, enota  j). j je operator rotacije za  π . Torej, vektorja  A  in  j A  
2
sta pravokotna drug na drugega.  j 2 = −1  predstavlja dvakratno rotacijo po  π , skupaj  π . 
2

b) kompleksna upornost Z oziroma impedanca. 

Z = R + jX oziroma impedanca = upornost + j reaktanca.  
Upor:  Z R = R  

1 −j
Kondenzator:  Z C = =  
jω C ω C

Tuljava:  Z L = jω L  

Izpeljava  Z R , Z C , Z L : V "Računske vaje", 14_1.pdf.  

c) kompleksna prevodnost Y oziroma admitanca. 

Y = G + jB oziroma admitanca = prevodnost + j susceptanca.  

1
Y=  
Z

Upor:  YR = GR = R −1  

Kondenzator:  YC = jω C  

1 −j
Tuljava:  YL = =  
jω L ωL

Izpeljava  YR , YC , YL : V "Računske vaje", 14_1.pdf.  

d)  uporaba  kazalčnega  diagrama  v  kompleksni  ravnini  za  vizualizacijo  in  geometrijsko  računanje  z 
izmeničnimi veličinami. 

Primer, "Računske vaje", 14_2.pdf, stran 6/6. 

 e) algebra kompleksnih števil za računanje z izmeničnimi veličinami. 

Primeri seštevanja, odštevanja, množenja in deljenja kompleksnih števil,  "Računske vaje", 12_1.pdf, 
strani 3‐5.