ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA PRI ŽIVLJENJSKIH AKTIVNOSTIH DIHANJE IN KRVNI OBTOK TER VZDRŽEVANJE NORMALNE

TELESNE TEMPERATURE:

1 Opišite normalne vrednosti pri merjenju in opazovanju dihanja, pulza, krvnega tlaka, telesne temperature ter odstopanja od
normalnih vrednosti.

DIHANJE

FERKVENCA DIHANJA
= število vdihov v 1 minuti  zdrav, odrasl. človek od 14 do 18
vdihov/min
- merimo z opazovanjem dvigovanje prsnega koša pri vdihu.
- evpneja je normalno, mirno dihanje zdravega človeka
Odstopanja:
 bradipneja je nenormalno počasno dihanje in znaša pod
12 vdihov in izdihov na minuto.
 tahipneja je nenormalno hitro dihanje in znaša nad 20
vdihov na minuto.
 apneja je prenehanje dihanja.

RITEM DIHANJA
- v kakšnem časovnem zaporedju si sledijo vdihi in izdihi.
Pri normalnem dihanju si vdihi in izdihi sledijo v enakem časovnem zaporedju  enakomeren.
Odstopanje
Cheyne-Stokesovo dihanje – nepravilno dihanje - Gre za izmenjavo obdobij hiperventilacije in apneje, plitko in počasno dihanje
postopno prehaja v nenormalno globoko in hitro dihanje, nato zopet v počasnejše in plitvejše do kratke apnoične pavze

GLOBINA DIHANJA
Globina dihanja je lahko normalna (skoraj neopazno), globoka, plitva ali površinska.
V mirovanju vdihnemo povprečno okrog 0,5 l zraka, pri intenzivnem dihanju pa se volumen zraka pri vdihu poveča tudi na 2,5 l in
več.

Odstopanja:
Kussmaulovo dihanje – Je globoko, hitro, enakomerno. Nastopi pri acidozi (diabetična koma, nezavest, uremična koma)
Hiperventilacija – je hitro in površinsko dihanje – primanjkuje ogljikovega dioksida  oseba čuti omotico, mravljinčenje, nemir,
mišične krče, lahko nastopi nezavest.
Hipoventilacija – površinsko ali varovalno dihanje, bolnik navadno zaradi polomljenih reber, pri poškodbah jeter ali po operaciji
v abdomnu diha previdno, da ga manj boli (glavobol, znojenje, zmedenost)

OVIRE IN MOTNJE DIHANJA

Dispneja je naporno, težko dihanje. Pacient diha z izrazitim naporom, ima občutek tesnobe in tiščanja v prsih. Lovi sapo, diha
hitro, kratko, površno in s pomožnimi dihalnimi mišicami.
• inspiratorna dispneja – otežen vdih zaradi tujka
• ekspiratorna dispneja – otežen izdih – astma…
Ortopneja = oteženo dihanje, kadar leži. Znak napredovalega srčnega
popuščanja z zastojem krvi v pljučih.
Stridor je piskajoče dihanje pri zoženih dihalnih poteh.
Kašelj (tusis) = obrambni mehanizem, poskuša očistiti dihalno pot sluzi, izmečka,
tujka ali drugih dražljivih snovi.
Izmeček (sputum) je izloček iz dihal, ki ga izločimo s kašljanjem. Opazujemo
količino, barvo in vonj, kri, gnoj.

Dejavniki, ki vplivajo na spremembo dihanja, so:

- povečana telesna dejavnost - tesnoba
- bolečina - kajenje
- zdravila - sprememba
položaja
PULZ

1
Kje merimo pulz?

in
- preko monitorja, ki meri vitalne funkcije
- s pulznim oksimetrom
- z elektronskim merilcem tlaka

Pri merjenju pulza merimo in opazujemo:

- srčno frekvenco,
- ritem
- kakovost pulza

Srčna frekvenca je število utripov srca v 1 minuti. Normalna vrednost pulza (normokardija) je pri odraslih človeka od 60 do 80
utripov srca na minuto.

Odstopanja od normalnih vrednosti pulza so:

• tahikardija: je naglo utripanje srca, ki ga zaznamo kot zvišano število utripov v minuti (nad 100 utripov na minuto);
• bradikardija: je upočasnjeno utripanje srca, ki ga zaznamo kot znižano število utripov, to je pod 60 utripov na minuto;
• asistolija je prenehanje krčenja srca.

Ritem pulza določajo presledki med posameznimi pulznimi udarci. Normalni ali sinusni ritem pulza je enakomeren ali ritmičen
 srčni utripi sledijo v enakomernih časovnih presledkih.

Najpogostejše motnje ritma pri merjenju pulza so:

1. Neenakomeren ali aritmičen pulz - časovni presledki med posameznimi utripi različno dolgi in neenakomerni (aritmija)
2. Ekstrasistole - so predčasni udarci srca, ki jim sledi daljša pavza (pri stresu)
3. Ventrikularna fibrilacija - je abnormalen srčni ritem, ki se kaže s fibrilacijo (migetanjem) prekatov. Potrebna je čimprejšnja
defibrilacija.

Kakovost pulza zaznavamo s tipanjem arterije, s čimer ocenimo tudi jakost ali polnjenost pulza. Polnjenost pulza nam pove,
kolikšna je moč srčne mišice, s katero mišica iztisne kri v arterijo. Pulz je lahko dobro tipljiv, močan, dobro polnjen ali pa je slabo
tipljiv, slaboten, slabo polnjen ali nitkast (pospešen).

Pulz se fiziološko pospeši pri:

• napornem delu,
• telesni dejavnosti,
• povišani telesni temperaturi,
• razburjenju,
• po za užitem obroku.

KRVNI TLAK

Vrednosti krvnega tlaka

- normalna vrednost  normotenzija = 120/80 mm Hg
- povišana vrednost  hipertenzija = pri večkratnem merjenju tlak nad 1440/90 mm Hg
-znižana vrednost krvnega tlaka  hipotenzija = tlak pod 100/60 mm Hg

Odstopanja

hipertenzija, hipotenzija

2
Merilniki krvnega tlaka:
- sfigmomanometer
- aneroidni manometri
- elektronski merilci
- avtomatični monitorji

Manšeta mora biti pravilne velikosti in naj zajema približno dve tretjini nadlahti

TEMPERATURA

TERMOGENEZA: proces nastajanja toplote v telesu se krvne žile v koži ožijo (VAZOKONSTRIKCIJA).
TERMOLIZA ali izguba toplote -- se krvne žile v koži širijo (VAZODILATACIJA
TT se znižuje:
- z vazodilatacijo (širjenje) krvnih žil v koži ali
- s povečanim znojenjem.
TT se zvišuje:
- z vazokonstrikcijo (oženje) krvnih žil v koži,
- s pospešenim metabolizmom,
- z drgetanjem mišic,
- s povečanim mišičnim tonusom
- telesno aktivnostjo

Spreminjanje TT pri zdravem človeku

Preko dneva se TT spreminja. Ponoči in zjutraj je nižja kot popoldan in proti večeru (cirkadiani ritem). Na spreminjanje TT
vplivajo temperatura okolja, telesna dejavnost, prehrana, čustvovanje in starost. Pri ženskah niha TT tudi glede na menstrualni
cikel.

TT glede na predel telesa

- Konstantno (stalno) temperaturo ima le notranjost telesa in jo imenujemo temperatura sredice ali TT jedra  okrog 37 °C –
37,8 °C, merimo prek posebnih katetrov v sečnem mehurju, požiralniku ali v pljučni arteriji.
- TT ovoja, ki ga sestavljajo koža, podkožje in maščobno tkivo, se spreminja hitreje. Koža, podkožje in maščobna tkiva delujejo
kot toplotni izolator. TT ovoja merimo na koži in v kožnih gubah aksilarno (pod pazduho).

Vrednost TT ( 3 stadiji, 4 faze hipertermije)

1. Normalna temperatura telesnega ovoja ali normotermija odraslega človeka znaša od 36 °C do 37,2 °C.
2. znižana TT ali hipotermija (pod 36 °C)
3. zvišana TT ali hipertermija, če je
TT ovoja več kot 37,2 °C in TT jedra več kot 37,8 °C.
visoka vročina pomeni vrednost 38,5 °C in več
TT nad 40 °C je lahko že smrtno nevarna

Razdelitev povišane telesne temperature po °C:

– Subfebrilna temperatura (rahlo povišana) (od 37,1 do 37,8°C),
– Zmerna vročina (od 37,9 do 38,4°C),
3
– Visoka vročina (od 38,5 do 40°C),
– Zelo visoka vročina (40°C->).

Delitev na naraščanje:
– FEBRIS CONTINUA → stalno visoka temperatura z majhnim nihanjem, niha le za 1 ali 2 desetinki stopinje
– FEBRIS REMITTENS → T, ki kaže nihanja med jutranjo in večerno telesno temperaturo za 2 °C ali več, a ne doseže normalne
temperature
– FEBRIS INTERMITTENS → telesna temperatura, ki je zjutraj normalna, čez dan poraste ob mrzlicah na 39 °C in več in ponoči
ponovno pade s spremljajočim znojenjem

VROČINA poteka v treh stadijih:

– 1. stadij – naraščanje temperature, ki jo spremlja mrzlica (stadij incrementi)
– 2. stadij – bolnik ima vročino
– 3. stadij – temperatur pada (imenujemo ga stadij decrementi); temp. lahko pada: litično / počasi ali kritično / hitro

2 Opišite načine merjenja telesne temperature .

Mesta merjenja TT najpogosteje

- pod pazduho – aksilarno - v debelem črevesu – rektalno
- v ušesu – timpanično - redkeje v ustih – oralno
TT merimo 4 minute oziroma toliko časa, kolikor določa navodilo proizvajalca. Merjenje z elektronskim termometrom je
končano ob zvočnem signalu.

Telesna temperatura, izmerjena v ušesu (timpanično), je ob pravilnem merjenju zelo blizu temperaturi telesnega jedra (dobra
prekrvavljenost).
Merjenje temperature v ušesu je preprosto, hitro in natančno.
Izmerjena vrednost temperature v ušesu je od 0,2 °C do 0,5 °C višja kot pri merjenju aksilarno.
Telesna temperatura, merjena .

Temperature ne smemo meriti rektalno pri pacientu, ki je imel operacijo hemoroidov ali kakšno drugo operacijo na debelem
črevesu, pri driski, onkoloških pacientih, nevtropeniji in imunskih motnjah.

3 Opišite merjenje saturacije in normalne vrednosti SpO2.

Pulzni oksimeter - ugotavljanje nasičenosti arterijske krvi s kisikom in merjenje ferkvence pulza.
Normalna vrednost nasičenosti kisika v arterijski krvi pri odrasli, zdravi osebi je od 95 % do 100 % SpO2

Saturacijo merimo pri:

• sumu, da gre za hipoksijo,
• tahipneji,
• dispneji,
• pacientih s kisikovo terapijo,
• obolenjih dihal,
• nenadnem poslabšanju zdravstvenega stanja pacienta

Izvedba:
 izberemo mesto in preverimo ali je kapilarno polnjenje dobro  pritisnemo konico prsta tako, da noht postane bel. Ko
ga izpustimo, se mora rožnata barva vrniti v 2-h sekundah.
 vključimo aparat
 senzor namestimo na prst roke ali ušesno mečico (mesto merjenja mora biti suho, čisto, toplo) izmerimo saturacijo in
vrednost pulza, rezultat očitamo na zaslonu, dokumentiramo

4 Razložite ustrezno ukrepanje ob odstopanjih pri dihanju, pulzu, krvnemu tlaku, telesni temperaturi.

DIHANJE

Motnje dihanja

 Opazujemo dihanje in merimo saturacijo

 Skrbimo za ustrezno mikroklimo v P okolju (T 20 0C do 22 0C, V od 50 % do 60 %)
 Spreminjamo položaj pacienta v postelji – sedeč ali polsedeči položaj
4
  Pacientu dajemo veliko mlačne tekočine, kot je čaj, voda, naravni sokovi
 Večkrat nadan P ponudimo manjše obroke
 Izvajamo postopke za sprostitev dihalne poti: odstranjujemo izločke s čiščenjem nosne in ustne votline in z aspiracijo
dihal
 Nudimo pomoč pacientu pri kašljanju in izkašljevanju (ekspektoracija) izmečka iz dihalnih poti
 Dihalne vaje
 Po naročilu zdravnika izvajamo inhalacije
 Po naročilu zdravnika apliciramo kisik in druga zdravila
 Opazujemo in merimo VF
 Vsa opažanja in intervencije ZN dokumentiramo

Pri kašljanju in izkašljevanju izmeček.

 uporabimo osebno varovalno opremo
 pacienta posedemo in ga nagnemo nekoliko naprej
 ponudimo mu papirnate robčke, ki jih odmetava v koš za smeti
 pacientu omogočimo, da si po izkašljevanju umije in razkuži roke
 pacient naj izvaja izkašljevalne vaje po navodilu fizioterapevta
 v primeru, da pacient potrebuje pomoč pri izkašljevanju, ga z rokami plosko primemo za spodnji del prsnega koša
(abdominalni prijem), s čimer pri izkašljevanju pacientu ublažimo bolečino pri izkašljevanju.
 skrbimo za redno higieno ustne votline
 po navodilu zdravnika izvajamo zbiranje, merjenje, opazovanje, odvzem sputuma (izmečka) na preiskavo

PULZ

1.Neenakomeren ali aritmičen pulz - časovni presledki med posameznimi utripi različno dolgi in neenakomerni (aritmija)
UKREP
Verjetno je aritmija del osnovne bolezni – redno merimo pulz, zmerimo tudi krvni tlak, vse dokumentiramo in obvestimo
zdravnika.
2. Ekstrasistole - so predčasni udarci srca, ki jim sledi daljša pavza (pri stresu, alkohol, narkotiki, kofein,)
UKREP
Pogovorimo se s pacientom o njegovem stanju, ali ga kaj skrbi, ali ima stresne situacije, redno mu merimo pulz, zmerimo tudi
krvni tlak, vse dokumentiramo in obvestimo zdravnika.
3. Ventrikularna fibrilacija - je abnormalen srčni ritem, ki se kaže s fibrilacijo (migetanjem) prekatov.
UKREP
Potrebna je čimprejšnja defibrilacija.

KRVNI TLAK

glej odgovor 8.

TEMPERATURA

UKREPI glej vpr. 9

POVIŠANA TT

Znaki TT, ko pacientu narašča vročina Znaki TT, ko pacient ima vročino (potek vročine v 2. fazi)
• pacienta mrazi, slabo počutje,
• pacient drgeta, koža je bleda, hladna, naježena in je videti - glavobol
kot »kurja polt «, - bolečine v mišicah,
• pacient ima hladne ude, - svetloba je moteča
 pacient se slabo počuti. - pacient se znoji, kožo ima rdečo in toplo
- oči imajo svetleč lesk
- apetit je zmanjšan, povečana pa je žeja
- prisotna je lahko blaga do huda dehidracija
- s temperaturo se zvišuje frekvenca pulza in dihanja - pulz se
pri dvigu telesne temperature za 1 °C pospeši za 8-12 utripov
na minuto

5
ZNIŽANA TT
Podhladitev pomeni padec temperature telesnega jedra pod 35,0 °C. Takrat telo izgublja več toplote, kot jo je sposobno
proizvesti.

Znaki podhladitve so:

 gibi prizadetega postanejo počasni in okorni, pacient se ne zanima za okolico, postane zaspan, pogosto se uleže in
zaspi,
 je zmeden, lahko se pojavijo halucinacije,
 koža je bleda in hladna.

Znaki TT, ko pacient ima zelo visoko vročino

- Pri zelo visoki vročini lahko nastopijo vročinski krči, vročinske blodnje ali celo vročinski delirij. Opazimo lahko nemirne gibe,
halucinacije, privide.

5 Opišite vzroke in znake hipoksije.

Hipoksija je nezadostna oskrba celic in tkiv s kisikom. Kaže se v motenem delovanju organov.

Znaki Vzroki
 motnje zavesti, ki se kažejo kot vznemirjenost, - pri anemiji
zmedenost, zaspanost, koma, - krvavitve, šok
 glavobol, - popuščanje srca
 tesnoba, nemir, - obstrukcija/zapora dihalnih poti
 cianoza, - akutno poslabšanje astme
 dispneja, tahipneja ali hipoventilacija, - pri višinski bolezni
 motnje srčnega ritma (aritmija), - pri potapljanju
 hipotenzija ali hi pertenzija,
 navzea, bruhanje ali druge gastrointestinalne težave,
saturacija kisika pod 95 % in drugo.

6 Razlikujete pripomočke za aplikacijo in opišite intervencije zdravstvene nege pri aplikaciji kisika.

Vir kisika, namenjen zdravljenju pacientov, so

 kisikove jeklenke in
 centralna napeljava kisika.
 lahko pa uporabimo koncentrator kisika, ki doseže 95-% koncentracijo kisika.

Vlaženje kisika je potrebno, da preprečimo izsušitev sluznice dihal. S tem preprečimo poškodbe, krvavitve in okužbe dihal.
 pravilen izbor pripomočka za aplikacijo kisika glede na predpisano koncentracijo in pretok kisika;
 pravilen način aplikacije kisika;
 stalen nadzor delovanja kisikovega sistema in kisikovega vira (pretoka koncentracije kisika, časa aplikacije);
 redna vlažitev kisika;
 vsakodnevno čiščenje kisikove maske s toplo vodo in milom;
 vsakodnevna menjava dvorogega nosnega katetra;
 pozorni moramo biti na namestitev pripomočka za aplikacijo kisika, da preprečimo nastanek razjede zaradi pritiska
na sluznici nosne votline in na koži za uhlji;
 opazovanje pacienta, merjenje saturacije in vitalnih funkcij in dokumentiranje.

7 Opišite intervencije zdravstvene nege pri pacientu z motnjami dihanja.

Motnje dihanja
 Opazujemo dihanje in merimo saturacijo
 Skrbimo za ustrezno mikroklimo v P okolju (T 20 0C do 22 0C, V od 50 % do 60 %)
 Spreminjamo položaj pacienta v postelji – sedeč ali polsedeči položaj
 Pacientu dajemo veliko mlačne tekočine, kot je čaj, voda, naravni sokovi
 Večkrat nadan P ponudimo manjše obroke
 Izvajamo postopke za sprostitev dihalne poti: odstranjujemo izločke s čiščenjem nosne in ustne votline in z aspiracijo
dihal

6
  Nudimo pomoč pacientu pri kašljanju in izkašljevanju (ekspektoracija) izmečka iz dihalnih poti
 Dihalne vaje
 Po naročilu zdravnika izvajamo inhalacije
 Po naročilu zdravnika apliciramo kisik in druga zdravila
 Opazujemo in merimo VF
 Vsa opažanja in intervencije ZN dokumentiramo

8 Opišite intervencije zdravstvene nege pri arterijski hipertenziji in arterijski hipotenziji .

ZNAKI POVIŠANEGA KRVNEGA TLAKA – arterijska hipertenzija

- kažejo se lahko kot glavobol, šumenje in zvonjenje v ušesih, vrtoglavica, razdražljivost, vročinski navali in rdečica obraza.

Dejavniki tveganja za hipertenzijo

 debelost, ateroskleroza,
 čezmerno uživanje kuhinjske soli, prekomerno pitje alkoholnih pijač ali prave kave, kajenje,
 uporaba kontracepcijskih tablet in drugih hormonskih zdravil, stres in pomanjkanje telesne dejavnosti.

ZN oz. intervencije pri arterijski hipertenziji

 opustitev razvad
 pacient mora nadzirati in vzdrževati telesno težo
 redno merimo krvni tlak in ostale vitalne funkcije
 po zdravnikovem naročilu kontroliramo vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi
 apliciramo predpisano terapijo (zdravila za zniževanje krvnega tlaka)
 pacienta spremljamo na naročene preiskave
 opazujemo in dokumentiramo splošno počutje pacienta, pojav edemov, glavobola …

ZNAKI ZNIŽANEGA KRVNEGA TLAKA – arterijska hipotenzija

- omotica, motnje koncentracije, žeja, utrujenost, temnenje pred očmi, hladna, vlažna, bleda koža, pospešen srčni utrip,
zmanjšano izločanje seča in izguba zavesti

ZN oz. intervencije pi arterijski hipotenziji

 spodbujanje pacienta k redni telesni dejavnosti
 skrb za manjše in pogoste obroke hrane z manjšo vsebnostjo ogljikovih hidratov
 skrb za primerno hidracijo pacienta
 počitek (priporočeno je počivanje z zvišanim zglavjem)
 postopno vstajanje iz ležečega položaja
 kompresijsko povijanje nog
 merjenje in dokumentiranje krvnega tlaka.

Ortostatska hipotenzija se pojavi, ko človek iz ležečega položaja vstane in pri tem krvni tlak nenadoma pade za vsaj 20 mmHg.

9 Opišite intervencije zdravstvene nege pri zvišani in znižani telesni temperaturi.

ZN PACIENTA PRI POVIŠANI TT

Intervencije pri povišani TT
 pacientu izmerimo telesno temperaturo (aksialno, timpanično, rektalno). O izmerjeni vrednosti povišane telesne
temperature in o pacientovem počutju obvestimo zdravnika.
 pacientu pogosto ponudimo tekočino, da preprečimo dehidracijo.
 hrana naj bo lažje prebavljiva, ponujamo jo v manjših obrokih in večkrat na dan.
 opazujemo izločanje urina.
 pogosteje izvajamo osebno higieno in higieno ustne votline.
 pacienta preoblačimo v čisto in suho osebno perilo ter posteljnino.
 skrbimo za primerno mikroklimo (prezračujemo prostor, pazimo, da je prostor brez prepiha).
 pacient potrebuje počitek, zato poskrbimo, da je v sobi mir.
 po naročilu zdravnika apliciramo zdravila za znižanje telesne temperature (antipiretike) in pacienta ohlajamo.
 pacientu pogosteje izmerimo telesno temperaturo, pulz, dihanje, krvni tlak in stanje zavesti  spremembe in
stanje pacienta dokumentiramo
 opazujemo tudi njegovo splošno počutje.
 dokumentiramo izmerjene vrednosti TT, drugih VF in posebnosti

7
ZN PACIENTA PRI ZNIŽANI TT
 Pacienta ogrevamo postopoma, oblečemo ga v topla oblačila. Nikoli ga ne smemo ogrevati z grelnimi telesi
 pokrijemo z dodatnimi toplimi odejami.
 Poskrbimo, da je prostor ogret.
 Ponudimo mu tople napitke.
 Merimo VH, opazujemo njegovo splošno počutje.
 Dokumentiramo izmerjene vrednosti TT, drugih VF in posebnosti.

ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA PRI ŽIVLJENJSKI AKTIVNOSTI PREHRANJEVANJE IN PITJE

1 Utemeljite pomen prehrane za zdravega in bolnega človeka.

Za zdravega

Hrano potrebujemo za rast, razvoj, obnovo celic, odpornost telesa, zagotavljanje energije, ki jo potrebujemo za življenje in delo
ter za nadomeščanje snovi, ki jih organizem izgublja pri delu in obolenjih.

Za bolnega

Ustrezna prehrana v bolezni je za pacienta zelo pomembna, ker vpliva na vzdrževanje pravilne presnove, dvig odpornosti
organizma, na rast, razvoj in obnovo celic, na boljše počutje, sintezo hormonov in encimov, proizvodnjo energije, tvorbo
protiteles in na splošno dobro počutje.

Hrana mora biti prilagojena potrebam pacienta. Včasih potrebuje pacient dietno prehrano in prilagojeno konsistenco hrane, kot
je gosta, pasi rana, kašasta ali tekoča hrana.

2 Razložite smernice zdravega prehranjevanja.

Zdrava prehrana je uravnotežena, kakovostna in varna, sestavljena iz hranilnih snovi: beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob,
vitaminov, mineralov, vlaknin in vode.

Uravnotežena prehrana je prehrana, s katero v telo vnašamo vse potrebne hranilne snovi v pravem razmerju, z ustrezno
energijsko vrednostjo in razporejene preko celega dne. Hranjenje razdelimo na štiri do pet obrokov, in sicer na tri glavne obroke
(na zajtrk, kosilo in večerjo) in malici.

Pomembna je skrb za vnos dovolj tekočine. Primerne pijače so voda, naravni sokovi, nesladkan čaj, mineralna voda.
Omejimo uživanje sladkorja, soli in živil, ki vsebujejo nasičene in transmaščobne kisline

3 Razlikujte različne načine hranjenja.

Navedi različne načine hranjenja pacienta

- oralno, enteralno in parenteralno hranjenje

A. ORALNO - uživanje hrane skozi usta – per os, pacient se hrani sam ali pa ga hrani druga oseba.

B. ENTERALNO hranjenje - ko pacient ne more zaužiti dovolj hrane po naravni poti - per os.
Enteralno hranjenje izvajamo:
1. Nazogastrična sonda (želodčna sonda) je cevka, ki je uvedena skozi nos in požiralnik v želodec
2. Nazoduodenalna sonda pa je cevka, ki je uvedena skozi nos in požiralnik v dvanajstnik
3. Gastrostoma je kirurško narejena odprtina prek trebušne stene v želodec. Skozi odprtino uvedemo cevko, ki omogoča
hranjenje neposredno v želodec.
4. Jejunostoma je kirurško narejena odprtina prek trebušne stene v jejunum (zgornji del
tankega črevesa). Skozi odprtino uvedemo cevko, ki omogoča hranjenje neposredno v
tanko črevo.

Prednosti enteralnega hranjenja

- z njim ohranjamo fiziološko funkcijo prebavil
- preprečujemo atrofijo črevesne sluznice

Indikacije za enteralno hranjenje (kdaj uporabimo):

- motnje požiranja (disphagia)
8
- nezmožnost požiranja hrane (afagija)
Kontraindikacije za enteralno hranjenje (zakaj ne moremo uporabiti)
- ileus (zapora črevesja)
- krvavitve v prebavilih
- zapora prebavne poti, odpoved delovanja črevesja

C. PARENTERALNO hranjenje - vnos vseh za življenje pomembnih hranilnih snovi po

centralnem venskem katetru - CVK, ki ga poimenujemo tudi osrednji venski kateter –
OVK.
Potrebno je takrat, kadar prebavne poti ne delujejo in je prebavna cev okvarjena v tolikšni
meri, da ne more opravljati svoje funkcije.

Včasih mora biti pacient tešč ali pa zdravnik predpiše karenco hrane.
Biti TEŠČ pomeni, da ne užije ničesar od 6-8 ur.
KARENCA hrane in pijače - oseba ne sme per os ali enteralno zaužiti nobene hrane in
pijače v določenem času. Karenca lahko traja več dni (pri operacijah v trebušni votlini). V
tem času ima pacient parenteralno prehrano.

4 Opišite težave in motnje hranjenja.

Težave in motnje hranjenja se prepoznajo kot podhranjenost, debelost in

gastrointestinalne
težave.

Najpogostejši vzroki za težave prehranjevanja v bolezni so:

 pomanjkanje apetita,
 nesposobnost samostojnega uživanja hrane zaradi pomanjkanja moči, volje,
 zaradi bolezni ter posledic zdravljenja (na primer pomanjkanje sline, izguba sposobnosti zaznavanja okusa ali nastanek
stomatitisa pri zdravljenju s citostatiki).

Težave in motnje hranjenja se prepoznajo kot podhranjenost, debelost in gastrointestinalne

težave.

PODHRANJENOST ALI MALNUTRICIJA

je stanje, za katero je značilen pomanjkljiv in neuravnotežen vnos hranilnih snovi. Dnevna poraba energije je višja kot vnos
energije v obliki hrane. To vodi v telesno oslabelost.

Najpogostejši vzroki za podhranjenost so:

 premajhni obroki hrane in/ali nekakovostne prehrane (na primer pomanjkanje beljakovin v prehrani)
 malabsorpcija (nezmožnost absorpcije ene ali več hranilnih snovi skozi črevesno sluznico)
 pomanjkanje apetita
 oteženo požiranje
 slabo zobovje
 spremembe vonja in okusa
 stranski učinki zdravil
 motnje v duševnem zdravju (anoreksija nervosa, bulimija nervosa, depresija, demenca ... ),
 pomanjkanje znanja o zdravi prehrani
Posledica podhranjenosti so motnje v delovanju organov in oslabelost imunskega sistema. Zaradi zmanjšane telesne odpornosti
(imunskega odziva) so pogostejše vnetne in nalezljive bolezni.

Kaheksija je najhujša stopnja podhranjenosti. Spremljajo jo izguba telesne mase, izguba mišične mase, izčrpanost, stres in
splošna telesna oslabelost. Pogosta je pri kroničnih boleznih (na primer pri malignih obolenjih in tuberkulozi)  bistveno
poslabša zdravljenje bolezni ter kakovost življenja pacienta in lahko vodi v smrt.

DEBELOST
Debelost (obesitas, adipositas) je kronična bolezen, za katero je značilno prekomerno kopičenje maščevja v telesu. Pogoj za
razvoj debelosti je dalj časa trajajoč prekomeren vnos kalorično bogate hrane. Debelost se razvije takrat, ko je vnos energije
večji od porabe le-te. Debelost ovira pacienta pri gibanju, pogosto se ta hitreje utrudi in težje diha. Debelost vpliva tudi na
nastanek nekaterih bolezni (na obolenja srca in ožilja,

9
povišan krvni tlak, sladkorno bolezen).

GASTROINTESTINALNE TEŽAVE
se pojavljajo zaradi neustreznega prehranjevanja, lahko so posledica stresa, kajenja, debelosti, lahko pa so znak obolenja
prebavil.

Naštej nekaj gastrointestinalnih težav:

 motnje požiranja – disphagia
 siljenje na bruhanje – navzea
 bruhanje – vomitus
 kolcanje - singultus
 zgaga – piroza
 vračanje vsebine iz želodca v požiralnik in usta - regurgitacija
 slaba prebava - dispepsia
 napenjanje v želodcu
 pretakanje vsebine po želodcu
 bolečine v trebuhu
 driska – diareja
 zaprtje – obstipacija
 krvavitve iz prebavil

MOTNJE POŽIRANJA – DISFAGIJA

Disfagija je občutek zaustavljanja hrane v požiralniku.

5 Opišite vzroke, znake in ukrepe pri motnjah požiranja in dehidraciji .

MOTNJE POŽIRANJA – DISFAGIJA

Disfagija je občutek zaustavljanja hrane v požiralniku.
Vzroki:
 slabo zobovje in pomanjkanje sline  onemogočeno pravilno grizenje in žvečenje
 vnetje sluznice ustne votline in žrela zaradi obsevanja, jemanja zdravil, okužbe
 različne zarastline v žrelu in požiralniku, zarastline in zožitve v prebavni poti
 tumorji kjerkoli v zgornjem dihalnem traktu, prebavnem traktu ali v možganih, ker pritiskajo na živce, ki sodelujejo pri
požiranju in povzročajo motnje požiranja
 kirurški posegi v ustni votlini, žrelu, grlu, vratu in v prsnem košu

Znaki za motnje požiranja – disfagija:

- zaletavanje hrane ali tekočine
- prekomerno slinjenje
- zastajanje hrane v ustih in iztekanje iz ust
- težavno, lahko tudi boleče požiranje
- kašelj, dušenje

UKREPI
Kakšna mora biti hrana pri motnjah požiranja? Kako hranimo pacienta pri motnjah požiranja
• Pacienta hranimo z gosto, mehko hrano (pretlačeno, mleto).
• Pacient naj sedi zravnano v sedečem položaju.
• Na žlico naložimo manjšo količino hrane in počakamo, da jo pacient pogoltne.
• Pacient naj v sedečem položaju ostane še vsaj pol ure po končanem hranjenju.
• Med obroki hrane pacientu ponudimo zgoščeno tekočino.

Naštej zaplete pri motnjah požiranja

- aspiracija - hrana zaide v sapnik namesto v požiralnik  Pacient kašlja, se davi in lovi sapo
- dehidracija
- podhranjenost
- pljučnica - preprečujemo z redno higieno ustne votline in s preprečevanjem aspiracije

Če pride do aspiracije  izvajamo ploske udarce med njegovimi lopaticami. Če je potrebno, izvedemo
HEIMLICHOV PRIJEM, pri katerem se postavimo za prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej, svoje
10
roke sklenemo okoli zgornjega dela njegovega trebuha, dlan stisnemo v pest in jo položimo v predel
med popkom in žličko. Izvedemo močan sunek, usmerjen navznoter in navzgor v smeri trebušne prepone. Če se dihalna zapora
ne sprosti, izmenično izvajamo udarce med lopaticama in Heimlichov prijem.

DEHIDRACIJA
- pomanjkanje vode
- pomanjkljivo pitja tekočine, prekomerno izločanja tekočine iz telesa pri bruhanju, driski, povišani telesni temperaturi,
prekomerno znojenju, pretirano uživanju alkoholnih pijač

Dehidracija je lahko:
- blaga – žeja, zmanjšanje kol. izločenega urina, ki je bolj temen, glavobol, razdražljivost, suha usta, vrtoglavoca
- srednja do huda dehidracija – ni izločanja urina, mišični krči, lahko se poveča TT, turgor kože je zmanjšanj (koža izgubi
prožnost), tahipneja (nenormalno hitro dihanje), tahikardija (naglo utripanje srca), udrte oči
- zelo huda dehidracija - poleg že naštetih še delirij in izguba zavesti

ZN oz. negovalne intervencije:

- najučinkovitejša ukrepa pri blagi dehidraciji sta nadomeščanje tekočine ter preprečitev nadaljnjega izgubljanja vode
- pri hujših primerih je poleg vode potrebna tudi rehidracija z oralno rehidracijsko raztopino. Z njo nadomestimo izgubljene
elektrolite elektrolite (če je potrebno bolnišnično zdravljenje nadomeščamo prek intravenske infuzije)
- Pacientu merimo vitalne funkcije in bilanco tekočin, spremenjeno količino izločenega urina in splošno počutje.

6 Opišite merjenje bilance tekočin.

Bilanca tekočine je razmerje med celotno zaužito in izločeno tekočino določenem času (običajno jo merimo 24 ur).

Kaj spada k zaužiti tekočini?

- vsa tekočina, ki jo pacient popije, infuzija in tekoča hrana (mleko, kava, jogurt, juha, sadna kaša, sladoled, sadje z veliko
tekočine)

Kaj spada k izločeni tekočini?

- urin, izbruhana vsebina, z drenažo izločena telesna tekočina, driska, prekomerno znojenje.

Kakšen je lahko rezultat bilance?

- pozitivna - ko pacient zaužije več tekočine, kot je izloči (npr. pri zastajanju vode v telesu- ascites, edemi).
- negativna - ko pacient izloči več tekočine, kot je je zaužil (npr. pri dehidraciji)
- ničelna - ko je vnos zaužite in izločene tekočine enakomeren.

Pozitivna bilanca je izražena pri zastajanju vode v telesu, negativna pa pri dehidraciji. Vzporedno z merjenjem bilance tekočine
pogosto izvajamo tudi dnevno tehtanje pacienta, s katerim ugotovimo zastoj tekočine v telesu.

7 Opišite zaplete, načine preverjanja lege nasogastrične sonde in zdravstveno nego pacienta z nasogastrično sondo .

Pacientu uvedejo gibljivo cevko skozi nosnico v želodec. S hranjenjem skozi nasogastrično sondo
se ohranja normalna funkcija črevesja.

Razlogi za vstavitev NGS:

 hranjenje pacienta
 vnos tekočine
 aplikacija zdravil
 razbremenitev želodca pri zapori črevesja (ileus)
 pri večjih operacijah na prebavilih, ko preprečujemo slabost, bruhanje in napihnjenost želodca

Zapleti pri hranjenju z NGS

 - zamašitev NGS
 - izpad NGS
 - izsušitev sluznice ustne votline
 - nastanek razjede zaradi pritiska na nosni sluznici
 - gastrointestinalne težave: slabost, bruhanje, diareja, obstipacija
 - aspiracija hrane oz.želodčne vsebine v dihala
 - infekcija s hrano – zaradi kontaminirane hrane ali nepravilnega ravnanja s pripomočki

11
Intervencije (ukrepi) zdravstvene nege pri pacientu z nazogastrično sondo:
• preverjamo lego nazogastrične sonde pred hranjenjem,
• preverjamo rezidualni volumen pred hranjenjem,
• poostrena higiena ustne votline,
• redna higiena in čiščenje nosne votline,
• nega kože na obrazu in menjava položaja nazogastrične sonde - prelepimo jo na drugo mesto,
• pacienta namestimo v polsedeči položaj, v katerem ga pustimo še 30 minut po hranjenju,
• preverjamo temperaturo hrane in dieto,
• opazujemo pacienta med hranjenjem in po njem,
• merimo bilanco tekočin,
• dokumentiramo izvedene intervencije zdravstvene nege in posebnosti.

Kako preverjamo lego NGS?

Vedno preverimo po vstavljanju, pred vsakim hranjenjem in pred aplikacijo zdravil.
Preverimo zato, da vemo da je v pravi legi in da preprečimo aspiracijo želodčne vsebine v dihala.

lnspekcija ali opazovanje  z žepno svetilko in loparčkom pregledamo ustno votlino in opazujemo,
ali bi se morda sonda lahko zvila v ustih.
Avskultacija ali poslušanje  na kožo v predel v epigastrija položimo stetoskop in z brizgalko po nasogastrični sondi potisnemo
10-20 ml zraka v želodec. Ob potisku zraka slišimo značilen zvok (pok oziroma brbotanje zraka).
Aspiracija želodčnega soka ali izsesavanje  z brizgalko iz želodca povlečemo želodčno vsebino (zadostuje 1 ml) in jo stisnemo
na indikator pH. Na indikatorju pH preverimo kislost želodčnega soka. Vrednosti pH želodčnega soka so od 1 do 4.
Rentgensko slikanje je najzanesljivejša metoda preverjanja lege nasogastrične sonde.

8 Opišite intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti prehranjevanje in pitje.

 ocena stopnje samooskrbe, ugotavljanje potreb, navad in razvad pacienta priprehranjevanju in pitju;
 opazovanje pacienta pri hranjenju in pitju;
 priprava pacienta na hranjenje;
 postrežba hrane pacientu v urejenem okolju;
 hranjenje pacienta per os, po nasogastrični sondi, gastrostomi, jejunostomi;
 poznavanje in preprečevanje zapletov, povezanih s hranjenjem pacienta per os, po nasogastrični sondi, gastrostomi,
jejunostomi;
 nadzor pri pitju tekočine med obrokom in čez dan;
 nadzor stanja pacienta, ki mora biti tešč ter ima predpisano karenco hrane in pijače;
 vzdrževanje primerne higiene ustne votline;
 merjenje in nadzor krvnega sladkorja pri pacientu s sladkorno boleznijo;
 merjenje bilance tekočin;
 tehtanje pacienta (kontrola telesne mase);
 dokumentiranje, analiza in evalvacija intervencij zdravstvene nege pacienta pri ŽA prehranjevanje in pitje.

ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA PRI ŽIVLJENJSKI AKTIVNOSTI IZLOČANJE IN ODVAJANJE

1 Opišite opazovanje, normalne vrednosti ter motnje pri izločanju urina.

Opazovanje urina
pH – 5,00 – 6,0 - fiziološko niha od 4,5 do 8,0 in je odvisna od prehrane in določenih obolenj, kot so bolezni ledvic in dihal ter
presnovne motnje.
Pri urinu opazujemo količino izločenega urina, pretok urina, videz, vonj, primesi, ph pogostost izločanja in motnje v izločanju
urina.

Primesi v urinu
Normalne primesi urina so presnovni produkti. To so soli, epitelne celice, sluz (izcedek sečnice), barvila, hormoni.
Patološke primesi v urinu so kri (hematurija), beljakovine (proteinurija), glukoza (glikozurija), bakterije in gnoj (piurija).

Količina urina
Količina izločenega urina znaša od 1000 do 2000 ml v 24 urah in je odvisna od zaužite tekočine. Običajno je razdeljena na 4 do 6
izločanj preko dneva. Pri enkratnem uriniranju običajno izločimo do 250 ml urina v normalnem curku. Normalna kapaciteta
mehurja znaša od 300 do 400 ml in je lahko pomembno zmanjšana pri različnih obolenjih.
12
DIUREZA je količina izločenega urina v 24 urah oziroma količina izločenega urina v določenem času (npr. količina izločenega
urina v 1 uri je urna diureza).

Videz in barva urina

Je bister in rumene barve.
- premalo popite tekočine – temnejše barve
- sprememba barve zaradi hrane in zdravil
- prisotnost krvi – hematurija
- moten urin – prisotnost sluzi, bakterij, celic (epitelnih, krvnih)

Vonj urina
Specifičen vonj, ki ni moteč.
Spremembe:
- če dalj časa stoji
- po določeni hrani, zdravilih, preveč alkohola in pri bolezenskih stanjih
vonj po acetonu – pri ketoacidozi (zakisanje zaradi ketonskih teles – sladk. bolez. tipa 1)
vonj po amoniaku – vnetje sečil (razkroj bakterij)
vonj po alkoholu – alkoholna odvisnost

Motnje mikcije
Disurija – boleče in oteženo Enuresis nocturna - nezavedno mokrenje postelje v spanju
Polakisurija – pogosto v majhnih količinah, 24/h količina Retenca urina - zastoj urina v mehurju
normalna
Poliurija – povečanje 24h količine nad 2000 ml – pri vnetju Rezidualni volumen urina - ostanek urina v mehurju po
ledvic, diabetes spontani mikciji
Oligurija – zmanjšano izločanje – 100 do 400 ml/24h – pri Inkontinenca urina - nehoteno, nekontrolirano uhajanje urina
dehidracija
Anurija - ni proizvajanja in izločanja urina Motnja v pretoku urina – stanjšanj curek ali po kapljicah
Nikturija – pogosto v majhnih količinah, 24/h količina Penjenje urina – prisotnost beljakovin
normalna

2 Opišite vzroke in vrste urinske inkontinence ter zdravstveno nego pacienta pri inkontinenci urina .

 Uretralna inkontinenca (uhajanje seča skozi sečnico):

- Stresna/naporna inkontinenca
- Ower flow
 Ekstrauretralna inkontinenca - seč uhaja mimo sečnice (fistula)

Uretralna inkontinenca – vrste:

Stresna inkontinenca – med naporom – je ne hoteno,
nenadzorovano uhajanje urina, zaradi
oslabelosti mišic medeničnega dna zaradi povečanega
tlaka v trebušni votlini ob naporu uhajanje urina ob
kihanju, smejanju, kašljanju, napenjanju ali dvigovanju
težjih bremen.
Urgentna urinska inkontinenca nastopi kot nenadna
močna potreba po uriniranju zaradi prekomerno
aktivnega sečnega mehurja. Pacientu uhaja urin, ker ne
pride pravočasno do stranišča.

Popolna (stalna) urinska inkontinenca - ko urin uhaja Funkcionalna inkontinenca je pacientova nezmožnost
zaradi nepopolnega zapiranja sfinktra pri poškodbi priti do stranišča zaradi oslabelosti ali duševne motnje
živcev, ki nadzirajo funkcijo mehurja (na primer pri demenci).

Prelivna, čezroba ( overflow) urinska inkontinenca je Mešana inkontinenca je nehoteno uhajanje urina zaradi
nenadzorovano uhajanje majhnih količin urina iz polnega kombinacije več vzrokov
sečnega mehurja kapljanje seča, curek urina je šibek

Ločimo:
13
  blaga stresna inkontinenca - med telesno aktivnostjo, naporom ali npr. kihanjem uide malo urina
 težka inkontinenca - urin nekontrolirano izteka že brez večjega zvečanja trebušnega pritiska, npr. ko se ženska skloni ali
vstane iz sedečega položaja
Vzrok:
 oslabljeno delovanje mišice zapiralke (sfinkter) in mišičnih vezi
 oslabljene mišice medeničnega dna

Zdravljenje Ostali ukrepi

 Vaje za krepitev mišic medeničnega dna –
Keglove vaje
 Elektrostimulacija mišic medeničnega dna
 Zdravila
 Kirurško zdravljenje – operacija
 Opustitev kajenja
 Izogibanje alkoholu, pravi kavi
 Zmanjšanje prekomerne telesne teže

ZN INKONTINENTNEGA PACIENTA
Individualna:
• Komunikacija – razgovor z bol. o problemu
• Izbira ustreznega pripomočka (hlačke, plenice, vložki)
• Motivacija, vzpodbuda
• Nega kože – anogenitalna nega - milo temeljito speremo in kožo osušimo
• Zaščita čiste in suhe kože z zaščitno kremo
• Redno menjavanje pleničnih predlog

Posledice inkontinence so lahko depresija, zmanjšanje samospoštovanja, izogibanje družbi in intimnim stikom.

3 Opišite zdravstveno nego pacienta s stalnim urinskim katetrom.

• Opazujemo pretok, barvo in količino izločenega urina.
• Pacient naj veliko pije (vodo ali čaj), če ni omejitev vnosa tekočine.
• Redno izvajamo osebno higieno pacienta.
• Izvajamo higieno rok.
• Izvajamo anogenitalno nego dvakrat dnevno in po vsakem odvajanju blata.

4 Opišite opazovanje, normalne vrednosti ter nepravilnosti pri odvajanju blata (obstipacija, driska, meteorizem, sindrom
razdražljivega črevesja, tenezem, hemeroidi).

Blato ali feces je izloček iz prebavil.

Opazovanje blata
 pogostost izločanja (defekacije)
 količino blata pri enkratnem odvajanju,
 lastnosti blata: konsistenco, obliko, barvo, vonj, makroskopsko vidne primesi in
 težave, ki spremljajo iztrebljanje blata.

Pogostost in količina defekacije

 od enkrat do dvakrat na dan ali do enkrat na 3 dni
 dnevna količina izločenega blata približno 250 gramov
 nepravilnosti pri odvajanju: driska, zaprtje, izmenjavanje driske in zaprtja ter inkontinenca blata.

Lastnosti blata
Konsistenca (trdnost, čvrstost, gostota) in oblika:
 normalno - mehko, čvrsto, na prostem obdrži cilindrično obliko
 bolezensko - grudasto, kašasto, mazavo, vodeno, penasto, lahko je stisnjeno v obliko bobkov, svinčnika ali traku.
Barva
 normalna barva blata je temno rjava, blato obarvajo živila, zdravila, nekatera zdravila
 ob krvavitvi iz zgornjega dela prebavil – črno blato, mazavo – melena.
 ob krvavitvi iz spodnjega dela prebavil - vidna sveža kri – hemohezija

Vonj
14
  normalno blato ima značilen ali tipično fekulenten vonj.
 bolezensko - močno zaudarja, lahko je kiselkastega vonja

Primesi
v normalnem blatu ni vidnih primesi
vidne primesi so - ostanki neprebavljene hrane, sluz, kri, gnoj, črevesni paraziti in gliste.

OBSTIPACIJA – zaprtje - oteženo in neredno iztrebljanje majhnih količin trdega blata, ki ga spremlja napenjanje in občutek
nepopolne izpraznitve.
DIAREJA – driska - odvajanje neformiranega ali tekočega blata večkrat na dan
SINDROM RAZDRAŽLJIVEGA ČREVESJA - se kaže kot pogosto zaprtje ali driska, kot krči, tiščanje na blato in izmenjavanje driske z
zaprtjem. Vzroki se skrivajo v motenem delovanju črevesne sluznice in gibanju črevesja
METEORIZEM
je napihnjenost trebuha zaradi zraka in plinov, ki se kopičijo
TENEZEM
je stalno, boleče siljenje na blato z minimalnim odvajanjem blata ali brez njega.
HEMOROIDI ALI ZLATA ŽILA
so nabrekle vene v mehkem tkivu okoli zadnjika in spodnjega dela danke. Ločimo notranje in zunanje hemoroide. Pogosto bolijo
in lahko povzročajo krvavitev iz danke.

5 Opišite vzroke, znake in posledice zaprtja ter ukrepe za preprečevanje zaprtja.

je sindrom in prebavna motnja, za katero je značilno oteženo in neredno iztrebljanje majhnih količin trdega blata, ki ga spremlja
napenjanje in občutek nepopolne izpraznitve.

Najpogostejši vzroki zaprtja so:

 bolezni prebavil: na primer zožitev črevesja, tumor črevesja
 polenitev peristaltike – premalo vlaknin, zdravila
 bolečina pri odvajanju
 psihološke motnje (stres, depresija)
 pomanjkanje zasebnosti, neredno praznjenje – neprimerno stranišče, posteljna posoda
 premalo gibanja, tekočine
 prepogosta uporaba odvajal

Znaki zaprtja
pogosta bolečina v trebuhu, slabši apetit, splošno slabo počutje in glavobol.

Posledice obstipacije
 razvoj hemoroidov
 perforacijo debelega črevesa
 poškodbo sluznice, živcev in mišic medeničnega dna, kar lahko vodi do inkontinence.

Ukrepi za preprečevanje zaprtja oz obstipacije/ZN

 ocenimo normalen vzorec iztrebljanja blata pacienta in opazujemo izločke
 poučimo ga, da ne zadržuje blato
 2 do 3 l tekočine
 veliko vlaknin
 dobro prežvečena hrana
 gibanje
 zagotovimo mu zasebnost, uporabi naj položaj s skrčenimi koleni (Fowlerjev položaj)
 izvajanje trebušnih vaj
 odvajala, klistir le po naročilu zdravnika

6 Opišite vzroke, znake in posledice driske ter ukrepe ob pojavu driske.

Driska ali diareja je odvajanje neformiranega ali tekočega blata večkrat na dan. Lahko jo spremljajo napenjanje in bolečine v
trebuhu.

Vzroki Znaki driske

 slabo prežvečena hrana (zaradi hlastanja po  večkrat dnevno odvajanje tekočega,
hrani ali slabih zob), neformiranega blata z neprebavljenimi ostanki

15
  stres, napetost, hrane ali drugimi primesmi,
 črevesne okužbe,  splošno slabo počutje pacienta, izguba moči,
 vnetna obolenja črevesja (na primer Chronova  abdominalni krči,
bolezen)  povišana telesna temperatura,
 preobčutljivost na sestavine živil,  dehidracija.
 sindrom malabsorbcije (na primer celiakija -
nezmožnost absorpcije ene ali več hranilnih
snovi skozi črevesno sluznico),
 stranski učinki nekaterih zdravil.

Ukrepi ob pojavu driske/ZN

 osebna higiena pacienta, zlasti umivanje rok in anogenitalna nega
 poskrbimo, da je koža v anogenitalnem predelu čista in suha zaščitimo jo s kremo
 opazujemo napetost kože in prisotnost drugih znakov dehidracije
 poskrbimo za dovolj tekočine (najmanj 3000 ml dnevno)
 če naroči zdravnik, dodajamo elektrolite
 lahko prebavljiva hrana, manjši obroki večkrat na dan
 opazujemo blato, bolečine, krče merimo vitalne funkcije in beležimo bilanco tekočin

7 Razložite vzroke in zdravstveno nego pacienta pri inkontinenci blata.

lnkontinenca blata (fekalna inkontinenca) je nenadzorovano in nehoteno uhajanje tekočega ali formiranega blata in vetrov. Je
težava, ki ima negativne vplive na kakovost življenja in ovira pacienta pri vsakodnevnih dejavnostih.

Vzroki za inkontinenco blata so:

 neustrezne prehrambne navade: prekomerna telesna masa, kajenje, pretirano uživanje prave kave,
 poškodbe mišice zapiralke in mišic medeničnega dna,
 poškodbe pri težjih operacijah na zadnjem delu debelega črevesa,
 prirojene okvare zadnjega dela debelega črevesa,
 okvare hrbtenjače (ohromitve),
 možganska kap,
 starostno pešanje,
 pretirana uporaba odvajal.

Težave pri inkontinenci blata so lahko:

- bolečine v trebuhu
- meteorizem

Zdravljenje inkontinence blata

z izvajanjem vaj za krepitev mišic medeničnega dna, z elektrostimulacijo mišic medeničnega dna in v težjih primerih z operacijo.

ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA PRI INKONTINENCI BLATA

 Pacientu nudimo psihično podporo.
 Pacientu zagotovimo zasebnost in dostojanstvo.
 Redno izvajamo anogenitalno nego in zaščitimo kožo z zaščitno kremo.
 Redno izvajamo osebno higieno in higieno rok pacienta.
 Redno menjavamo osebno in posteljno perilo.
 Redno menjavamo pripomočke za inkontinenco.

8 Naštejte vzroke bruhanja in prekomernega znojenja, kaj opazujemo pri izbruhani vsebini ter zdravstveno nego pacienta pri
bruhanju in prekomernem znojenju.

BRUHANJE (vomitus) je refleksna izpraznitev želodčne vsebine skozi usta. Center za bruhanje je v podaljšani hrbtenjači.
Vzroki
 zastrupitve s hrano ali vodo nevrološke bolezni: migrena, vnetje možganskih ovojnic
 prepoln želodec ali hrana, ki je ne prenašamo, (meningoencefalitis)
 okužbe in vnetja v trebušni votlini, hujše pošk. glave: pretres/tumor/krvavitev/edem
 meh. zapore in neprehodnost črevesja (ileus), psihogena navsea, bulimija nervosa,
16
 nosečnost, nekatera zdravila, alkohol

Pred bruhanjem se lahko pojavi navzea. Navsea je neprijeten občutek siljenja na bruhanje.
Zapleti pri bruhanju
Pri bruhanju obstajata nevarnosti aspiracije in zadušitve. Bruhanje vodi v dehidracijo.

Opazujemo:
- primesi - v izbruhani vsebini so lahko želodčni sok, neprebavljena hrana, sluz, kri in drugo
- barvo - navadno temna zelenorumena; če bruha kri, to imenujemo hematemesis.
- količino, vonj
- pogostost - enkrat ali večkrat
- čas bruhanja - tešče, po določeni hrani, kadar ima hud glavobol

ZN - Pomoč pacientu pri bruhanju

Ocena stopnje samooskrbe pacienta pri bruhanju.
Kadar pacient bruha, moramo takoj ukrepati in preprečiti aspiracijo izbruhane vsebine v dihala. Pacient, ki ga
sili na bruhanje ali je že bruhal, naj ima ledvičko in papirnate robčke na dosegu rok na posteljni omarici.

Priprava pripomočkov Izvedba

 rokavice,  Nataknemo si rokavice.
 ledvičko,  Pacienta pomirimo, ga dvignemo v sedeči položaj in ga
 papirnate robčke, nagnemo nekoliko naprej.
 nepremočljivo zaščito za pacienta,  Nezavestnega in slabotnega pacienta obrnemo na bok.
 pripomočke za osebno higieno.  Pacientu z eno roko podpiramo čelo, z drugo roko pridržimo
ledvičko, v katero pacient bruha.

Z izbruhano vsebino ravnamo kot s kužnino.

Ureditev pacienta
Po bruhanju izvedemo ustno nego pacienta, ga umijemo in preoblečemo. Pacienta
namestimo v varen položaj. Pogosto mu ponudimo tekočino v manjših količinah (po požirkih).
 Ureditev pripomočkov, zdravstvenega delavca, prostora, dokumentiramo, analiziramo in opazujemo

PREKOMERNO ZNOJENJE
Vzroki
 zvišana TT
 nizek krvni sladkor
 obolenja – bolezni ščitnice, odpoved nadledvične žleze
Potrebna je skrbna osebna higiena in veliko tekočine.

Zdravstvena nega pacienta, ki se prekomerno znoji

 Poskrbimo za osebno higieno pacienta
 Redno menjamo osebno perilo in posteljnino, ki naj bo iz naravnih materialov
 Izgubljeno tekočino nadomeščamo z vodo, nesladkanim čajem, naravnimi sokovi in mineralno vodo
 Zračimo sobo, vendar pazimo, da ni prepiha
 Pacienta opazujemo in mu merimo vitalne funkcije.

9 Razložite namen, kontraindikacije, zaplete in zdravstveno nego pacienta pri aplikaciji čistilne klizme.
Klizma je pripravek v obliki tekočine, ki ga vbrizgamo v danko. Klizmo izvajamo po naročilu zdravnika.
Namen - aplikacije klistirja je čistilni, diagnostični in terapevtski.
diagnostični – pri preiskavah debelega črevesja
terapevtski – dajanje zdravilnih učinkovin v danko

Aplikacije klistirja ne izvajamo pri

 kadar ima pacient bolečine v trebuhu  pri paralitičnem ileusu, ulceroznem kolitisu
 kadar so prisotne poškodbe ali ovire debelega  pri obolenjih srca (motnje srčnega ritma, nedavno
črevesa (perforacija) preboleli srčni infarkt)

17
 po obsevanju trebušne votline  po ginekoloških operacijah
 kadar ima pacient bolečine v trebuhu  pri pacientki v zgodnji nosečnosti (grozeč splav,
prezgodnji porod)

Možni zapleti pri aplikaciji klistirja so draženje črevesja, ki se odraža kot oteklina in krvavitev, perforacija ter mlahavost črevesja

ZN
Pri prava zdravstvenega delavca ( izvajalca)
lzvajalec si razkuži roke, obleče predpasnik PVC, nadene si masko in natakne rokavice.

Pripomočki
 cevko ustrezne debeline,
 irigator;
 infuzijsko stojalo,
 od 500 do 1000 ml ogrete tekočine za klizmo
(prekuhana voda, kamilični čaj, fiziološka
raztopina),
 glicerol (5 ml glicerola na 500 ml tekočine),
 vazelin in loparček,
 nepremočljivo zaščito za posteljo,
 rokavice,
 ledvičko,
 koš za odpadke iz zdravstva,
 staničevino,
 paravan,
 razkužilo za roke,
 po potrebi posteljno posodo ali sobno stranišče oz.
uredimo dostop do stranišča.

18
Priprava pacienta
 preverimo identiteto pacienta in mu povemo, da bo dobil čistilno klizmo. pridobimo njegovo dovoljenje , razložimo mu
postopek in kako naj pri tem sodeluje.
 posteljo dvignemo na ustrezno višino in jo zaščitimo z nepremočljivo zaščito za posteljo, slečemo pižamo, ga prosimo,
da pokrči noge in ga obrnemo na levi bok - olajša pretok tekočine.
Izvedba
 tekočino ogrejemo na 37 stopinj, vlijemo v irigator, dodamo glicerol
 irigator obesimo na stojalo
 cev na irigatorju spojimo s črevesno cevko. odpremo in spustimo zrak iz črevesne cevke.
 z loparčkom namažemo vazelin po črevesni cevki (5 cm od konice).
 v roki pridržimo staničevino in razpremo glutealne mišice.
 pacientu damo navodilo, da naj diha počasi in globoko skozi usta.
 s krožnimi gibi počasi uvajamo črevesno cevko v anus v smeri popka (5-10 cm)
 odpremo in počasi spuščamo tekočino v črevo. lrigator lahko dvignemo največ do 30 cm nad anus.
 pacienta ves čas opazujemo. v primeru, da pacient navaja bolečino ali pekoč občutek takoj prekinemo
 ko izteče potrebna tekočina, zapremo stiček.
 črevesno cevko ob staničevini izvlečemo, jo snamemo in odvržemo v koš za odpadke iz zdravstva.
 pacienta prosimo, da tekočino zadrži čim dlje. pospremimo ga na stranišče, na sobno stranišie ali ga namestimo na
posteljno posodo.

Uredimo pripomočke, pacienta, sebe , prostor nato vse dokumentiramo in opazujemo.

10 Razlikujte črevesne in urinske izločalne stome, zaplete, pripomočke za oskrbo stome in opišite zdravstveno nego pacienta z
izločalno stomo

Pripomočki

Za oskrbo črevesnih stom lahko uporabimo dvodelni ali enodelni sistem.

Dvodelni sistem sestavljata kožna podloga in zbiralna vrečka, ki je zaprta ali pa na izpust. Premer kožne podloge in premer
zbiralne vrečke se morata ujemati. Zbiralno vrečko izpraznimo ali zamenjamo, ko se napolni do ene tretjine oziroma največ do
polovice.

19
Enodelni sistem sestavlja zbiralna vrečka, ki je vgrajena v kožno podlogo. Vrečka je lahko zaprta ali pa na izpust. Sistem z zaprto
vrečko se uporablja pri kolostomi, kjer je blato bolj formirano, in jo menjamo, ko se napolni do ene tretjine.

ZN pri črevesnih stomah

Enterostomalni terapevt – pacienta uči nege stome in mu pomaga pri reševanju težav.
Pacient z izločalno stomo se mora navaditi na drugačen način izločanja blata. Zaradi tega ima lahko vrsto težav, ki vplivajo na
njegovo samopodobo. Prisoten je strah pred zaudarjanjem blata in vetrovi, ki se izločajo preko stome, zaradi česar se lahko
pacient začne izogibati socialnim stikom.
Pacientu svetujemo, da se lahko s primerno prehrano izogne nekaterim težavam, izogiba naj se močneje začinjeni hrani, ki draži
sluznico želodca in črevesja, in hrani, ki povzroča vetrove in napenja. Pacient naj se izogiba tudi hrani, po kateri ima blato
močnejši vonj.
Pri osebni higieni
 se lahko tušira tudi brez nameščene zbiralne vrečke .
 posebej pomembna je nega parostomalne kože (kože v okolici stome).
 izvajamo nego stome, menjavamo in praznimo zbiralno vrečko, opazujemo izloček in prepoznavamo morebitne zaplete.
 pacient naj nosi udobna oblačila iz naravnih materialov.
 gibanje pri stomistih ni omejeno - izogibati dvigovanju težjih bremen in pretiranemu fizičnemu naporu.

URINSKE STOME
NEFROSTOMA CISTOSTOMA UROSTOMA
je kirurško narejena odprtina z je kirurško narejena odprtina na je kirurško narejena odprtina, skozi
vstavljeno cevko v ledvico, po kateri trebušni steni, skozi katero je vstavljen katero je iz sečevoda
odteka urin. kateter v sečni mehur. preusmerjen pretok urina na trebušno
steno. Kirurg urostomo
oblikuje iz dela tankega črevesa, v
katerega sta speljana
oba sečevoda.

Zapleti pri urinskih stomah so krvavitev, infekcije, anurija (ko ledvice popolno prenehajo oz. izločijo le do 100 ml urina) in zastoj
urina zaradi tvorbe kamnov, vnetje kože

Pripomočki za oskrbo urostome

Za oskrbo urostome lahko uporabljamo enodelni ali dvodelni sistem. Zbiralna vrečka ima vgrajeno nepovratno valvulo, kar
preprečuje izliv urina nazaj. Zbiralna vrečka ima na koncu odvodni čep, ki omogoča praznjenje urina iz zbiralne vrečke

Zdravstvena nega pacienta pri nefrostomi

 kateter pritrjen na kožo s šivom. Na kateter je priključena urinska vrečka
 opazujemo kožo v okolici nefrostome,
 pretok urina skozi cevko,
 količino in barvo urina.
 po aseptični metodi dela izvajamo prevezo nefrostome.
 redno praznimo urinsko vrečko
 pacient naj popije dovolj tekočine, to je od 2 do 3 litre na dan.
 opazujemo splošno počutje pacienta in merimo vitalne funkcije. V primeru, da je nefrostoma zamašena, jo po naročilu
zdravnika prebrizgamo s sterilno fiziološko raztopino.

Zdravstveno nego pacienta s cistostomo - podobno kot pri nefrostomi

Zdravstvena nega pacienta pri urostomi

Urostoma je običajno izpeljana na desnem spodnjem delu trebuha, kjer urin stalno izteka.
 Opazujemo kožo v okolici urostome, pretok, količino, barvo in vonj urina.
 Izvajamo oskrbo urostome, kjer je pomembna higiena kože v okolici urostome.
 Pacient naj popije dovolj tekočine, to je od 2 do 3 litre na dan.
 Opazujemo splošno počutje pacienta in merimo vitalne funkcije.

20
11 Opišite intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti izločanje in odvajanje

 opazovanje izločanja urina in blata ter opazovanje
izločkov;
 pomoč pacientu pri izločanju glede na stopnjo
samooskrbe: spremstvo na stranišče, nameščanje na
toaletni stol, nameščanje posteljne posode ali
urinske steklenice;
 pomoč pacientu pri izbiri ustreznega pripomočka in
namestitev tega pripomočka pri inkontinenci;
 praznjenje in menjava urinske vrečke;
 poostrena anogenitalna nega pri pacientu s stalnim
urinskim katetrom pri inkontinenci in menstruaciji;
 higiena in zaščita kože v anogenitalnem predelu;
 izvajanje ustreznih ukrepov pri obstipaciji, diareji,
bruhanju, prekomernem znojenju;
 aplikacija odvajala in klistirja po zdravnikovem
naročilu;
izvedba kateterizacije sečnega mehurja pri ženski po
naročilu zdravnika;
merjenje bilance tekočin;
tehtanje pacienta pri ugotavljanju zastoja tekočine v
telesu (ob edemih ali ascitesu);
oskrba izločalne stome (menjava in praznjenje vrečke za
stomo );
odvzem vzorcev urina in blata za preiskave;
izvajanje ukrepov za preprečevanje prenosa okužbe;
dokumentiranje, evalvacija in analiza izvedenih
intervencij zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti
izločanje in odvajanje.

Zdravstvena nega pacienta pri življenjski aktivnosti gibanje in ustrezna lega

1 Utemeljite pomen gibanja za zdravje pacienta.

Pomen gibanja

Telesno zdravje Psihosocialno zdravje PREPREČUJEMO:

 Večja gibljivost, prožnost sklepov
 Večja moč mišic
 Boljša prekrvavitev
 Boljša prebava
 Primerna telesna masa
 Boljši spanec
 Preprečuje osamljenost, depr.
 Dviguje samozavest
 Zmanjšuje stres
 Osteoporozo
 Obolenja srca in ožilja
 Možgansko kap
 Povišan krvni tlak
 Zaplete zaradi negibljivosti

Vzroki za ovirano gibanje

 Poškodbe  Nevrološka obolenja

 Degenerativna obolenja sklepov (artritis)  Demenca
 Obolenja kosti (osteoporoza)  Parkinsonova bolezen
 Obolenja mišic (mišična distrofija)  Zdravila: npr. pomirjevala, uspavala
 Ohromelost – najtežja motnja gibljivosti

2 Opišite zaplete zaradi dolgotrajne negibljivosti (razjeda zaradi pritiska, kontrakture, venska tromboza, zastojna pljučnica),
dejavnike tveganja in ukrepe za njihovo preprečevanje.

Zapleti zaradi negibljivosti

RAZJEDA ZARADI PRITISKA TROMBOZA

ZASTOJNA PLJUČNICA KONTRAKTURE

RAZJEDA ZARADI PRITISKA (RZP) = decubitus = preležanina

Je lokalno omejena poškodba tkiva v različnem obsegu (različne stopnje).

Nastane zaradi:
– dalj časa trajajočega povečanega tlaka na tkivo
– strižne sile (dve nasproti si delujoči sili)
– sile trenja (polsedeči položaj)

21
Meja delovanja pritiska (povečanega tlaka) brez posledic je 2 uri. Če obstajajo dodatni dejavniki tveganja, lahko tudi prej.
Po 2 urah, zaradi slabše prekrvavitve tkiva pride do ISHEMIJE (zmanjšana oskrba celic s O2) in odmrtja tkiva – NEKROZA.

Mesta delovanja pritiska

 če pacient leži na boku, so uhelj, rama, komolec, kolk (boki), kolena, stopala oz. gleženj, zunanja in notranja stran
gležnja, peta
 če pacient sedi, so zatilje, lopatici, trtica, sednica, peti, konice prstov na nogi, če nanje pritiska odeja
 če pacient leži na hrbtu, so zatilje, lopatici, komolci, trtica, peti, konice prstov na nogi, če nanje pritiska odeja.

Dejavniki tveganja za nastanek RZP

• Zmanjšano gibanje (koma, narkoza,

ohromitev),
• motnje prekrvavitve (anemija, obolenja
srca in ožilja),
• motnje v presnovi (diabetes),
• inkontinenca,
• debelost ali ekstremna shujšanost
(kaheksija),
• dehidriracija,
• nekatera zdravila, ki upočasnijo gibanje
(uspavala, pomirjevala),
• povišana telesna temperatura,
• različne cevke, ki pritiskajo na kožo in
sluznice (nasogastrična sonda, tubus,
urinski kateter),
• splošno oslabeli, dolgotrajno bolni
pacienti.

22
  STOPNJE RZP
 1. stopnja: RDEČINA, ki po odstranitvi pritiska ne izgine.
 2. stopnja: POVRHNJA POŠKODBA KOŽE (epidermis, dermis), pri kateri je vidna odrgnina ali mehur.
 3. stopnja: DERMALNA RANA - poškodovane so plasti kože in podkožja (maščevje, mišice, vezi, kite).
 4. stopnja: GLOBOKA RANA – poškodovane so vse strukture tkiva od kože do kosti.

PREPREČEVANJE RZP – negovalne intervencije

 ocena ogroženosti pacienta za nastanek razjede zaradi pritiska,
 razbremenitev ogroženih delov telesa, odstranjevanje pritiska, strižne sile in trenja,
 redno obračanje in nameščanje pacienta v razbremenil ni položaj na vsaki 2 uri, pri zelo ogroženih pa na 1 uro,
 uporaba pripomočkov za preprečevanje, nastanka razjede zaradi pritiska: antidekubitusne blazine za posteljo in
invalidski voziček,
 pasivno in aktivno razgibavanje pacienta,
 skrb za higieno kože: opazujemo spremembe na koži, vzdržujemo čisto in suho kožo, ki jo namažemo z negoval no
kremo,
 ustrezna prehranjenost pacienta in zadosten vnos tekočine, nadzor telesne mase za oceno stanja prehranjenosti,
 dokumentiranje: v dokumentacijo zdravstvene nege dokumentiramo čas in položaj, v katerega smo namestili pacienta,
preostale izvedene ukrepe in morebitne posebnosti (npr. spremembe na koži ali bolečino v določenem položaju).

OBRAČANJE BOLNIKA ZMANJŠANJE, ODSTRANJEVANJE HRANA

• Kontinuirano 24 ur PRITISKA  Hrana bogata z
• Manj ogrožene bolnike obračamo na 1. Primerno mehko ležišče, brez gub beljakovinami, vitamini –
3-4 ure 2. Pripomočki: odpornost
• Ogrožene bolnike obračamo vsaki 2 • ANTIDEKUBITALNE BLAZINE Dovolj tekočine
uri (zračne blazine, princip
• Zelo shujšane in zelo debele bolnike izmenjajočega zračnega pritiska,
obračamo vsako uro ki je nastavljiv glede na težo
Izpolnjujemo LIST OBRAČANJA pacienta)
• OVČJE KRZNO
• BLAZINE ZA
INVALIDSKI VOZIČEK (spominska
pena)
• PODLAGANJE PACIENTA Z BLAZINAMI

KONTRAKTURE = otrdelost sklepov

 Povzročajo jih: daljša negibljivost in nefiziološka lega.

 Nastane zaradi:
Skrajšanja mišic, vezi
Zmanjšanja sklepnih ovojnic
 Mesta: komolci, prsti, koleno, stopalo
 Znaki: prisilna drža, bolečina, neusklajeno gibanje, pac. ne more premakniti sklepa

PREPREČEVANJE KONTRAKTUR
 Gibanje
 Razgibavanje (aktivno, pasivno)
 Pravilna, fiziološka lega okončin

VENSKA TROMBOZA

Je nastanek krvnega strdka (trombusa) na notranji strani krvne žile, ki lahko delno ali popolnoma zamaši žilo

VZROKI:
 Upočasnjen krvni obtok
 Sprememba (poškodba) žile

23
  Motnje strjevanja krvi

Ogroženi pacienti
 po operaciji
 nosečnice in ženske po porodu
 pacienti s povišano telesno težo
 starejši
 tisti, ki so že imeli trombozo

PLJUČNA EMBOLIJA je nevaren zaplet venske tromboze pri katerem se trombus, ki nastane v veni, odtrga
in potuje v pljuča (nastane embolus).

SIMPTOMI:
 Težko in pospešeno dihanje, dušenje
 Bolečina v prsnem košu
 Nenadna smrt (pri večjem strdku)

PREPREČEVANJE TROMBOZE
 Gibanje in čimprejšnje vstajanje (po op., po porodu)
 Povijanje nog z elastičnimi povoji ali nošenje kompresijskih nogavic (kompresija ven)
 Antikoagulantna terapija (po naročilu zdr.)
 Razgibavanje nog v postelji (aktivno, pasivno)
 Varovalna prehrana (manj maščob in holesterola)
 Opustitev razvad

ZASTOJNA PLJUČNICA

Zaradi negibljivost je dihanje plitvo, površno, kar vodi v slabšo nepredihanost pljuč (zastajanje izmečka -sekreta), nastane vnetje
= zastojna pljučnica (PNEUMONIA).

OGROŽENI:
• pacienti po operaciji
• starejši, ki dlje časa ležijo

UKREPI ZA PREPREČEVANJE ZASTOJNE PLJUČNICE

 poostrena higiena ustne votline,
 čiščenje dihalnih poti,
 skrb za ustrezno hidracijo (pacientu ponudimo dovolj tekočine),
 izvajanje dihalnih vaj,
 skrb za primerno mikroklimo v prostoru,
 razgibavanje v postelji: aktivno, pasivno,
 redno spreminjanje položajev in lege pacienta,
 merjenje vitalnih funkcij in opazovanje pacienta

3 Razlikujte vrste in uporabo različnih pripomočkov za varno gibanje pacienta.

• Povečajo varnost in stabilnost pacienta,
• nudijo oporo,
• zmanjšajo obremenitev,
• olajšajo premikanje in dvigovanje.

 Pri hoji - sprehajalna palica, bergla, hodulja  če ima motnje v ravnotežju, nestabilno hojo, zmanjšajo obremenitev
okončin in s tem tudi bolečino (kolk, koleno)
 Če ne more hoditi – invalidski voziček.
 Deska za presedanje – uporabljamo pri premeščanju pacienta s postelje na invalid. voziček, stol.

24
  Vrtljivi krožnik in pas z ročaji – uporabljamo za premikanje pacienta z zasukom – če želi na stol, invalidski voziček,
sobno stranišče ali posteljo.
 Deska za prelaganje – rollbord – uporabljamo za premikanje pacienta s postelje na transportni voziček, na kopalni
voziček ali na drugo posteljo.
 Sobno dvigalo za pacienta - uporabljamo za dvigovanje, premikanje, posedanje negibljivega pacienta na inv. voziček,
posteljo, na kopalni voziček, v kopalno kad….
 Kopalno dvigalo –uporabljamo za dvigovanje, premikanje, posedanje negibljivega pacienta v kad ali na kopalni voziček
 Povišan nastavek za straniščno školjko
 Različna držala – pritrjena na steno

4 Razložite načela ergonomije za varno dvigovanje in premikanje pacienta.

• Varni in udobni čevlji, da ne drsijo.

• Udobna obleka, ki ne utesnjuje.
• Ugotovimo, kaj lahko bolnik naredi sam, in ga pri tem vzpodbujamo.
• Pripravimo si pripomočke, ki jih bomo potrebovali.
• Odmaknemo vse ovire in si uredimo dovolj prostora za gibanje
• Posteljo dvignemo na primerno višino.
• Stojimo z rahlo razmaknjenimi stopali, kar nam omogoča stabilnost.
• Vzravnamo hrbtenico in pokrčimo kolena.
• Imeti moramo zanesljiv prijem.
• Pri dvigovanju stisnemo mišice medeničnega dna.
• Bremen ne dvigujmo sunkovito in s silo. Sunki povzročijo znaten porast pritiska na hrbtenico.
• Izvajamo enakomerne gibe.
• Kadar dvigujemo v skupini, izberemo vodjo in delamo usklajeno.
• Uporabljamo pripomočke za premikanje, dvigovanje in premeščanje bolnika.
• Breme držimo čim bližje k sebi.

5 Opišite ustrezne položaje, premikanje in transport pacienta glede na njegovo zdravstveno stanje.

S spreminjanjem položajev v postelji dosežemo razbremenitev določenih delov telesa. S tem dosežemo boljše počutje
varovanca, pospešimo prekrvavitev in preprečujemo nastanek zapletov zaradi negibljivosti
Položaji:
 hrbtni položaj – dosežemo sprostitev
 sedeči in polsedeči položaj – preprečimo nastanek tromboze, otekanje nok, tudi za lajšanje bolečine
 bočni in polbočni položaj – preprečujemo nastanek razjede zaradi pritiska, pri spanju, počitku
 trebušni položaj – zahteven za pacienta, samo izjemoma, da preprečujemo nastanek razjede zaradi pritiska
 terapevtski položaji
Fowlerjev – sprostitev trebušnih mišic, za drenažo v prsni, trebušni votlini, pri obolenjih srca (hrbtno, vzglavje
dvignjeno od 15-60 stopinj
Trendelenburggov – v kirurgiji pri ginek. in treb. operacijah. Pacient leži na hrbtu, boku ali trebuhu, glava je od
medenice nižja za 45 stopinj
Simsov – rektalni pregled, preiskave deb. črevesja, pri aplikaciji klizme, preprečevanje aspiracije pri bruhanju,
pri nezavestnih pacientih.
 preiskovalni položaji.
Premikanje
o Pri hoji - sprehajalna palica, bergla, hodulja  če ima motnje v ravnotežju, nestabilno hojo, zmanjšajo
obremenitev okončin in s tem tudi bolečino (kolk, koleno)
o Če ne more hoditi – invalidski voziček.
o Deska za presedanje – uporabljamo pri premeščanju pacienta s postelje na invalid. voziček, stol.
o Vrtljivi krožnik in pas z ročaji – uporabljamo za premikanje pacienta z zasukom – če želi na stol, invalidski
voziček, sobno stranišče ali posteljo.
o Deska za prelaganje – rollbord – uporabljamo za premikanje pacienta s postelje na transportni voziček, na
kopalni voziček ali na drugo posteljo.
o Sobno dvigalo za pacienta - uporabljamo za dvigovanje, premikanje, posedanje negibljivega pacienta na inv.
voziček, posteljo, na kopalni voziček, v kopalno kad….

25
 o Kopalno dvigalo –uporabljamo za dvigovanje, premikanje, posedanje negibljivega pacienta v kad ali na kopalni
voziček
o Povišan nastavek za straniščno školjko
o Različna držala – pritrjena na steno
Transport pacienta
o medoddelčni transport, transport z reševalnim vozilom, reševalnim helikopterjem, reševalnim čolnom,
reševalnimi sanmi, reševalnimi nosili

6 Opišite intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti gibanje in ustrezna lega.

Pomoč pacientu pri vstajanju iz postelje in pri hoji

Kompresijsko povijanje nog in oblačenje medicinskih kompresijskih nogavic
pri pacientih, pri katerih obstaja večje tveganje za nastanek tromboze, pri vstajanju iz postelje pri daljšem
ležanju
Obračanje pacienta na bok
Posedanje pacienta na rob postelje
Pomoč pacientu pri vstajanju iz postelje
Pomoč pacientu pri hoji
Premeščanje pacienta na invalidski voziček
Brez uporabe pripomočkov (upoštevanje načel ergonomije in kinestezije).
Z uporabo pripomočkov:
deska za presedanje,
pas z ročaji,
vrtljiv krožnik.
Premeščanje pacienta s postelje na transportni voziček
Uporaba pripomočkov:
rjuha,
drsna podloga,
deska za prelaganje (Rollbord).
Prevoz pacienta s sobnim dvigalom
za dvigovanje, premikanje in posedanje negibljivega pacienta

Menjava položajev pacienta v postelji

S spreminjanjem položajev v postelji dosežemo razbremenitev določenih delov telesa. S tem dosežemo boljše počutje
varovanca, pospešimo prekrvavitev in preprečujemo nastanek zapletov zaradi negibljivosti
Položaji:
 hrbtni položaj – dosežemo sprostitev
 sedeči in polsedeči položaj – preprečimo nastanek tromboze, otekanje nok, tudi za lajšanje bolečine
 bočni in polbočni položaj – preprečujemo nastanek razjede zaradi pritiska, pri spanju, počitku
 trebušni položaj – zahteven za pacienta, samo izjemoma, da preprečujemo nastanek razjede zaradi pritiska
 terapevtski položaji
Fowlerjev – sprostitev trebušnih mišic, za drenažo v prsni, trebušni votlini, pri obolenjih srca (hrbtno, vzglavje
dvignjeno od 15-60 stopinj
Trendelenburggov – v kirurgiji pri ginek. in treb. operacijah. Pacient leži na hrbtu, boku ali trebuhu, glava je od
medenice nižja za 45 stopinj
Simsov – rektalni pregled, preiskave deb. črevesja, pri aplikaciji klizme, preprečevanje aspiracije pri bruhanju,
pri nezavestnih pacientih.
preiskovalni položaji.

Transport pacienta
medoddelčni transport, transport z reševalnim vozilom, reševalnim helikopterjem, reševalnim čolnom,
reševalnimi sanmi, reševalnimi nosili
Pravila transporta
Pacienta seznanimo.
Pripravimo ustrezno dokumentacijo.
Pripravimo transportno sredstvo.

26
 Pacienta primerno oblečemo in pokrijemo.
Pripravimo si potrebne pripomočke (npr. kisikova jeklenka).
Pacient med vožnjo gleda v smeri vožnje, po klančinah z glavo navzgor.
Vozimo varno:
izogibamo se nepotrebnim tresljajem, sunkovitim gibom, ostrim ovinkom in se ne zaletavamo,
vozimo počasi,
dvignemo zaščitno ograjico,
pacienta pripnemo z varnostnimi pasovi,
roke pacienta položimo ob telesu,
posteljo vozita dve osebi.
Pacienta med vožnjo opazujemo.
Na cilju blokiramo kolesa.

Zdravstvena nega pacienta pri življenjski aktivnosti spanje in počitek

1 Opišite pomen spanja ter motnje spanja in počitka.

Pomen spanja Potrebe po spanju!

Spanje je ena izmed nujnih fizioloških potreb človeka saj  Odrasel človek – 7-9 ur
omogoča:  Dojenčki – 16 ur
 nemoteno delovanje življenjskih funkcij  Otroci 3-5 let – 11-13 ur
 vpliva na delitev in rast celic  Otroci od 6-12 let – 8-10 ur
 vpliva na izločanje hormonov  Pri otrocih je spanje pomembno za rast in razvoj.
 vpliva na ohranjanje telesne temperature  Starejši ljudje potrebujejo več spanja
 vpliva na spomin

Motnje spanja
Najpogostejša motnja spanja je nespečnost ali insomnia - je ponavljajoča se motnja spanja, ki sledi noč za nočjo. Po navadi se
začne postopoma, težko zaspimo, ponoči se prebujamo in ne moremo takoj zaspati nazaj.

Vrste nespečnosti
 Prehodna – nekaj dni
 Kratkotrajna ali akutna – največ traja 3 tedne
 Dolgotrajna ali kronična – traja več kot 3 mesece

Naštejte motnje spanja

 Nespečnost - je ponavljajoča se motnja spanja, ki sledi noč za nočjo
 Nočna apneja – življenjsko nevarno stanje, pri katerem pacient med spanjem večkrat za kratek čas preneha dihati.
 Narkolepsija – nevrološka bolezen, pri kateri pacient zaspi za kratek čas ob neobičajnem času (med pogovorom, jedjo,
delom …).
 Sindrom nemirnih nog – neprijetni občutki v nogah.

Vzroki za nespečnost
• prekomerno znojenje, občutek hladu, mraz, bolečina, srbenje,
• inkontinenca (urina ali blata), pogosto uriniranje ponoči, stalni urinski kateter,
• prisilna, neudobna lega (npr. ležanje na hrbtu po operaciji), infuzija,
• težave z dihanjem, kašelj,
• lakota, žeja, preobilen obrok hrane pred spanjem,
• nekatera zdravila, poživila (prava kava, pravi čaj, cigarete), alkohol,
• nekatere bolezni, depresija, motnje v duševnem zdravju,
• izguba partnerja, žalovanje, zaskrbljenost, vznemirjenost, strah, tuje okolje,
• neprimerna mikroklima (prehladen ali pretopel prostor), hrup iz okolja, neprimerna osvetljava (preveč luči, tema), neudobna
postelja, neprimerna posteljnina,
• vremenske razmere, kot so nevihta, sopara, vročina in drugo.

27
2 Opišite ukrepe za preprečevanje nespečnosti.

Skušamo odstraniti ali omiliti vse vzroke za motnje spanja.

Pomembni ukrepi:
Priprava okolja:
 Primerna mikroklima spalnice (prezračimo).
 Sobo zatemnimo, po želji pustimo prižgano nočno lučko.
 Klicna naprava, stikalo za luč naj bo v dosegu rok.
 Poskrbimo za urejeno posteljo. Posteljno perilo naj bo čisto in iz naravnih materialov
 večerja naj bo dovolj zgodaj, manj obilna, lahko prebavljiva hrana
 Pižama naj bo udobna in primerne velikosti.
Priprava pacienta:
• Poskrbimo za osebno higieno, za udoben položaj v postelji in za varnost pacienta (po potrebi namestimo posteljno
ograjico).
• Pred spanjem ga pomirimo in se z njim pogovorimo.
• Poskrbimo za primerno prehrano: večerja naj bo dovolj zgodaj, manj obilna, lahko prebavljiva hrana, pacient naj se
izogiba kavi in tobaku.
• Pacient naj pije čaj za pomirjanje.
• Pred spanjem mu ponudimo posteljno posodo.
• Pižama naj bo udobna in primerne velikosti.
• Po zdravnikovem naročilu apliciramo uspavala, ki jih ne dajemo pred 22. uro zvečer in ne po 2. uri zjutraj.
• Pozorni moramo biti na stranske učinke jemanja uspaval.
• Pacienta med spanjem opazujemo.
• Dokumentiramo vsa opažanja glede motenj spanja in počitka.

3 Opišite načela urejanja bolniške postelje.

• Posteljo dvignemo na primerno delovno višino.

• Pri postiljanju zasedene postelje upoštevamo zdravstveno stanje pacienta in predpisano lego.
• Rjuhe dobro napnemo in jih zapognemo pod posteljni vložek.
• Posteljnine nikoli ne odstranjujemo, zlagamo ali nameščamo nad obrazom pacienta.
• Postiljamo tako, da ne dvigujemo prahu.
• Umazane rjuhe ali rjuhe, na katerih so dlake ali lasje, zamenjamo s čistimi.
• Umazano posteljnino odvržemo v koš za umazano perilo, ki ga napolnimo samo do dveh tretjin.
• Pri prehodu iz nečistega na čisti del roke razkužimo.
• Po potrebi oblečemo rokavice (ob mokri, umazani posteljnini, ob pacientu z nalezljivo boleznijo ... ).
 Pazimo, da med perilom ni pripomočkov za nego, pacientovih osebnih predmetov, instrumentov in materiala za enkratno
uporabo.

4 Razlikujte ravnanje s čistim in umazanim perilom.

ČISTO PERILO UMAZANO PERILO

 Dotikamo se ga samo s čistimi rokami.
 Shranjujemo ga v prostoru za čisto perilo.
 Prevažamo ga v posebnih vozičkih za transport čistega
perila
 Pri rokovanju z njim uporabljamo zaščitne rokavice.
 Odvržemo ga v koš za umazano perilo (napolnimo do ⅔,
zavežemo, odložimo v prostor za nečisto perilo).
 Prevažamo ga v posebnih vozičkih za transport
umazanega perila – uporaba rokavic

5 Opišite intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti spanje in počitek.

Skušamo odstraniti ali omiliti vse vzroke za motnje spanja.

Pomembni ukrepi:
Priprava okolja:
 Primerna mikroklima spalnice (prezračimo).
28
  Sobo zatemnimo, po želji pustimo prižgano nočno lučko.
 Klicna naprava, stikalo za luč naj bo v dosegu rok.
 Poskrbimo za urejeno posteljo. Posteljno perilo naj bo čisto in iz naravnih materialov
 večerja naj bo dovolj zgodaj, manj obilna, lahko prebavljiva hrana
 Pižama naj bo udobna in primerne velikosti.
Priprava pacienta:
• Poskrbimo za osebno higieno, za udoben položaj v postelji in za varnost pacienta (po potrebi namestimo posteljno
ograjico).
• Pred spanjem ga pomirimo in se z njim pogovorimo.
• Poskrbimo za primerno prehrano: večerja naj bo dovolj zgodaj, manj obilna, lahko prebavljiva hrana, pacient naj se izogiba
kavi in tobaku.
• Pacient naj pije čaj za pomirjanje.
• Pred spanjem mu ponudimo posteljno posodo.
• Pižama naj bo udobna in primerne velikosti.
• Po zdravnikovem naročilu apliciramo uspavala, ki jih ne dajemo pred 22. uro zvečer in ne po 2. uri zjutraj.
• Pozorni moramo biti na stranske učinke jemanja uspaval.
• Pacienta med spanjem opazujemo.
• Dokumentiramo vsa opažanja glede motenj spanja in počitka.

Zdravljenje nespečnosti (!)

Zdravimo z uspavali – hipnotiki.
 Uspavala predpiše zdravnik.
 Ne dajemo jih pred 22. uro zvečer in ne po 2. uri zjutraj.
 Pacienta moramo opazovati, o spremembah poročati in dokumentirati.

Stranski učinki hipnotikov (!)

- znojenje, tresenje, zaspanost čez dan, slabša zbranost, motnje spomina, upočasnjeno mišljenje, nespečnost kljub
zdravilu
Dolgotrajno jemanje uspaval lahko privede do odvisnosti.

Zdravstvena nega pacienta pri življenjskih aktivnostih osebna higiena in urejenost ter oblačenje in slačenje

1 Opišite pomen osebne higiene za pacienta.

 S kože odstranjujemo izločke (znoj, odmrle celice, urin,  Pospešujemo prekrvavitev kože.
blato), vidno umazanijo.  Dosežemo boljše fizično in psihično počutje.
 Odstranjujemo neprijeten vonj.  Poskrbimo za estetsko urejenost
 Krepimo in utrjujemo kožo.

OH je intimne narave - odvisnost od drugih je neprijetna. Zato morata imeti obe strani veliko razumevanja.
OH izvajamo z dotikanjem - dotikamo se obzirno in tako, da spoštujemo pacientovo dostojanstvo.
Pred izvajanjem OH pacienta vedno seznanimo s postopkom in z dotikanjem in ga vprašamo za dovoljenje.

Zagotavljanje zasebnosti - kako ravnamo, da upoštevamo zasebnost

1. Potrkamo, preden vstopimo v sobo.
2. Pri izvajanju OH uporabimo zaslon (paravan).
3. Odeje nikoli ne odstranimo brez predhodnega obvestila.
4. Pri negi celega telesa odkrijemo samo toliko telesa, kolikor je nujno potrebno.
5. Ničesar, kar pripada pacientu, ne zavržemo, ne da bi ga prej vprašali za dovoljenje.
6. Če moramo kaj vzeti iz nočne omarice, predala ali omare pacienta, ga vedno vprašamo za dovoljenje.
7. Za osebne razgovore omogočimo prosto sobo.

2 Opišite opazovanje kože in vidnih sluznic.

OPAZOVANJE KOŽE IN VIDNIH SLUZNIC

29
Normalna koža je gladka, dobro prekrvavljena, nepoškodovana.

OPAZUJEMO - dokumentiramo in poročamo

1. KOŽO 2. NOHTE
BARVA: bledica, rdečina, modrikavost (cianoza), lomljivi, brazdasti, tanki, zadebeljeni, vraščeni, barva nohtov
porumenelost (ikterus), spremenjena pigmentacija
STRUKTURA: hrapava, luščenje kože, izpuščaji, mehurji, 3. LASE IN LASIŠČE
bradavice, materina znamenja … izpadanje las, srbeče lasišče, lišaji, mastni lasje, prhljaj
POŠKODBE: brazgotine, praske, rane, odrgnine 4. VIDNE SLUZNICE - oči, ustnice, zunanje spolovilo
NAPETOST IN ELASTIČNOST: oteklina, bula, hematom, turgor ranice, razjede,
(dehidracija – kožna guba v privzdignjenem položaju). otekline, spremenjena barva
DRUGE SPREMEMBE IN OBČUTJA: vonj, srbenje, bolečine …

3 Opišite spremembe na koži, vidnih sluznicah, lasišču in nohtih.

Vidne sluznice
USTA
Bolezenske spremembe, ki jih lahko opazimo pri pregledu:
 jezika - rdečina, razpokan jezik, obloge, mehurji, lupljenje jezika
 ustne sluznice - rdečina, obloge, krvavitev, bolečina, oteklina
 sline – suha usta
 dlesni – odstopanje dlesni, rdečina, boleča dlesen
 ustnic in ustnih kotov – razpoke, herpes

SOOR - glivično obolenje STOMATITIS - vnetje ustne sluznice AFTE - glivično obolenje

HERPES LABIALIS - virusno PARODONTOZA - odstopanje dlesni PAROTITIS - vnetje obušesnih žlez
obolenje zaradi bakterij
KSEROSTOMIJA - suha usta HALITOZA - slab zadah/ vzrok
zaradi motenega delovanja žlez fiziološki ali patološki
slinavk
* ulcerácija - površinskega tkiva zaradi procesov na površini ali pod njo

USTNICE – razpokane zaradi izsušenosti, blede, vneti kotički ust, herpes labialis
LASIŠČE - izpadanje las, srbeče lasišče, lišaji, mastni lasje, prhljaj
NOHTI - lomljivi, brazdasti, tanki, zadebeljeni, vraščeni, barva nohtov
KOŽA
BARVA: bledica, rdečina, modrikavost (cianoza), porumenelost (ikterus), spremenjena pigmentacija
STRUKTURA: hrapava, luščenje kože, izpuščaji, mehurji, bradavice, materina znamenja …
POŠKODBE: brazgotine, praske, rane, odrgnine
NAPETOST IN ELASTIČNOST: oteklina, bula, hematom, turgor (dehidracija – kožna guba v privzdignjenem položaju).
DRUGE SPREMEMBE IN OBČUTJA: vonj, srbenje, bolečine …

4 Opišite opazovanje ustne votline in zob zdrave in bolne ustne votline.

Ocena stanja ustne votline

Pri pregledu ustne votline si lahko pomagamo z loparčkom in žepno svetilko, vedno rokavice.
Temeljito pregledamo in opazujemo ustnice, ustne kote, jezik, predel pod jezikom, ustno sluznice, trdo nebo, mehko nebo,
dlesni, zobe in produkcijo sline. Če ima pacient zobno protezo, opazujemo prilagojenost, odrgnine, poškodbe proteze.

Normalen jezik je rožnate barve in vlažen z vidnimi papilami. Spremembe na jeziku so lahko: rdečina, svetleč jezik, razpokan
jezik, ulceracije, mehurji, obloge, lupljenje jezika, jezik brez papil in drugo.
Normalna sluznica ustne votline je rožnata, vlažna in nepoškodovana. Spremembe na sluznici ustne votline so: rdečina,
ulceracije, krvavitev, obloge, bolečina ali oteklina.
Slina mora biti tekoča in vodena. Pomembna je zadostna produkcija sline. Spremembe stanja sline so: gosta, lepljiva slina,
zmanjšana količina in odsotnost sline.
Dlesen mora biti čvrsta in rožnate barve. Spremembe na dlesni so: rdečina, krvavitev ulceracije, hematomi, otekline in bolečina.
30
Ustnici in ustna kota so gladki, rožnati in vlažni. Spremembe na ustnicah in ustnih kotih so: ulceracije,
krvavitev, izpuščaji, razpoke, suhe ustnice.
Kserostomija oz. s ha usta nastopijo ob motenem delovanju žlez slinavk.
Halitoza ali slab zadah iz ust je zelo moteč za pacienta in okolico.

5 Razlikujte spremembe in vzroke za nastanek sprememb.

VZROKI ZA NASTANEK SPREMEMB

 slaba higiena  dihanje skozi usta

 dehidracija
 neustrezna prehrana (premalo vit. in min.)
 zmanjšana telesna odpornost
 nezadostna količina sline
 terapevtski posegi v ustih
 prekomerno pitje, kajenje
 vnetje ustne sluznice - stomatitis
 glivično obolenje ust. sluznice - soor
 vnetje obušesnih žlez - parotitis
 jemanje nekaterih zdravil - sprememba ustne
flore - antibiotiki, antihistaminiki…

SPREMEMBE
KOŽA NOHTI
BARVA: bledica, rdečina, modrikavost (cianoza), lomljivi, brazdasti, tanki, zadebeljeni, vraščeni, barva nohtov
porumenelost (ikterus), spremenjena pigmentacija
STRUKTURA: hrapava, luščenje kože, izpuščaji, mehurji, LASE IN LASIŠČE
bradavice, materina znamenja … izpadanje las, srbeče lasišče, lišaji, mastni lasje, prhljaj
POŠKODBE: brazgotine, praske, rane, odrgnine VIDNE SLUZNICE - oči, ustnice, zunanje spolovilo
NAPETOST IN ELASTIČNOST: oteklina, bula, hematom, turgor ranice, razjede,
(dehidracija – kožna guba v privzdignjenem položaju). otekline, spremenjena barva
DRUGE SPREMEMBE IN OBČUTJA: vonj, srbenje, bolečine …

6 Razlikujte posteljno kopel, prhanje, kopanje v kopalni kadi.

Posteljna kopel
vsak dan v postelji pri slabo gibljivih ali negibljivih pacientih in kadar pacient zaradi določenega zdravstvenega stanja ne sme
vstati iz postelje. Pri zahtevnejših pacientih izvajata posteljno kopel 2 osebi. Čas izkoristimo za pogovor s pacientom in
opazujemo stanje kože.
Vrstni red umivanja
Pred izvajanjem posteljne kopeli izvedemo higieno ustne votline. Pri izvajanju posteljne kopeli najprej umijemo obraz, zatem
vrat, roki, prsni koš, hrbet in nogi. Nazadnje izvedemo anogenitalno nego.

Prhanje
 Je bolj higiensko od kopanja (tekoča voda).
 Prhamo lahko stoje, sede, leže (kopalni voziček).
 Kopalnica mora biti ustrezno ogreta (vsaj 22 °C).
 Vse površine (pršna kad, stol, kopalni voziček) morajo biti pred in po uporabi očiščene in razkužene.
 Okna in vrata morajo biti zaprta.
 V doseg rok damo klicno napravo.
 Prhamo od nog proti glavi, nato pa umivamo po enakem vrstnem redu kot pri posteljni kopeli.
 Obraza ne prhamo.
 Lase umijemo na koncu.

Kopanje pacienta v kopalni kadi

V bolnišničnem okolju se le redko uporablja. Obraz umivamo s čisto, tekočo vodo (ne z vodo iz kadi).
Nevarnosti:
 utopitev (nikoli ne puščamo samega),
 padci (nedrseča podlaga, suha tla, uporaba kopalnega dvigala),
 opekline (temperatura vode 36 °C-37 °C),
 poškodbe z električnim tokom (proč od električnih naprav).

31
7 Opišite anogenitalno nego pri moškem in ženski, nego nohtov, las in lasišča, brkov in brade.

Spoštovanje bolnikovega dostojanstva!

Anogenitalna nega

Ženske
 Z umivalnimi krpicami.
 S polivanjem - voda iz vrča (pri menstruaciji, po porodu, po ginekoloških operacijah): z umivalno krpico, s tamponi in
peanom
Moški
 Z umivalnimi krpicami.

Nega nog in nohtov

Zajema:
 umivanje nog (prhanje, v postelji – s polivanjem),
 striženje nohtov (strižemo ravno, konice stranskega roba rahlo zaoblimo, ne strižemo pregloboko v obnohtje),
 uporaba primernih negovalnih sredstev.

 Noge umivamo vsak dan in pred striženjem nohtov.

 Pri umivanju opazujemo stanje kože in nohtov ter občutljivost nog.
 Vedno dobro osušimo med prsti (preprečevanje glivičnih okužb).
 Posebno pomembna je nega nog pri bolnikih s sladkorno boleznijo.
 Določene bolezenske spremembe obravnava pediker (npr. kurja očesa, vraščen noht, trda koža).

Nega rok in nohtov

Zajema:
 umivanje rok,
 striženje nohtov.
 Higiena rok je najpomembnejši ukrep pri preprečevanju bolnišničnih okužb.
 Umijemo jih po jutranji negi, pred in po jedi, po odvajanju, kadar so umazane …
 Načini umivanja rok pacientu:
 ob umivalniku,
 v postelji s polivanjem.
 Nohte strižemo polkrožno (po obliki nohta ali lunice).

Umivanje las
 Pri prhanju in kopanju lase umijemo na koncu.
 Pri nepokretnem pacientu jih umijemo v postelji.
 Pacientu vedno zamašimo ušesa (vata, ušesni čepki) in zaščitimo oči (suha umivalna krpica).
 Lase po umivanju razčesemo in posušimo.
 Obrišemo ušesa.

Nega brkov in brade

 Ločimo mokro in suho britje – britvice/električni brivnik
 Pacient naj bi imel svoje pripomočke za britje.
 Kožo dobro napnemo in brijemo previdno v smeri rasti dlak.
 Previdnost: motnje strjevanja krvi, prejemanje antikoagulantne terapije (uporaba električnega brivnika).

8 Opišite intervencije zdravstvene nege pri življenjskih aktivnostih osebna higiena in urejenost ter oblačenje in slačenje.
Ocena stopnja samooskrbe pacienta pri izvajanju OH
Pred izvajanjem osebne higiene se vedno najprej vprašajmo, kolikšna je stopnja samooskrbe pacienta. MS pacienta spodbuja,
da čim več naredi sam, naredi pa le tisto, česar pacient sam ne zmore narediti (čim večja samostojnost).

Osebna higiena
1. opazujemo kožo in vse vidne sluznice
pazimo na nastanek sprememb na koži, nohtih, lasišču, v očeh, na ustnicah, zunanjem spolovilu
2. pozorni smo pri opazovanju ustne votline in stanju zob. Če opazimo bolezenske spremembe, takoj obvestimo zdravnika
3. Redno izvajamo higieno rok in nog, pri tem opazujemo stanje kože in nohtov ter občutljivost nog
32
4. pri kopanju in prhanju pacienta smo pozorni na vse nevarnosti

Oblačenje in slačenje

Pred izvajanjem oblačenja in slačenja se vedno najprej vprašajmo, kolikšna je stopnja samooskrbe pacienta. MS pacienta
spodbuja, da čim več naredi sam, naredi pa le tisto, česar pacient sam ne zmore narediti (čim večja samostojnost).
Pozornost pri slačenju in oblačenju
• najprej slečemo zdravo okončino in nato prizadeto.
• oblačimo najprej prizadeto okončino in nato zdravo.
Obutev
- udobna, nedrseča, iz naravnih materialov, s primerno peto.

Zdravstvena nega pacienta pri življenjski aktivnosti izogibanje nevarnostim v okolju

1 Naštejte nevarnosti, ki pretijo pacientu.

Najpogostejše nevarnosti in neželeni dogodki, katerim je pacient izpostavljen v bolnišnici

 bolnišnične okužbe  zamenjava pacienta,

 nastanek razjede zaradi pritiska  zamenjava dokumentacije
 padci  zapleti pri operativnih posegih
 napačna aplikacija terapije,  samopoškodbe
 zamenjava preiskovalnega materiala

2 Opišite ukrepe za zagotavljanje njegove varnosti.

A. KLINIČNA POT je točno določeno zaporedje postopkov in zdravstvene obravnave pacienta za posamezno obolenje. Omogoča
kakovostno, varno in celostno obravnavo pacienta.

Značilnosti klinične poti so, da je prek nje pacient deležen strokovne in kakovostne zdravstvene obravnave.

B. OCENA STOPNJE SAMOOSKRBE pacienta pri življenjski aktivnosti izogibanje nevarnostim v okolju upoštevamo naslednje
dejavnike:

 pacientovo starost  prisotnost motenj kognitivnih funkcij (spomina,

 bolezni pacienta, saj nekatera obolenja
povečujejo tveganje za poškodbe
(epilepsija)
 pacientovo sposobnost gibanja
 pacientovo stanje zavesti
 pacientovo čustveno vedenje
 ali ima pacient vrtoglavico
zaznavanja, učenja, mišljenja)
 prisotnost ovir v komunikaciji: ali je pacient
slaboviden, slep, naglušen, gluh
 ali pacient jemlje zdravila, ki povečujejo tveganje za
poškodbe (sedative, močne analgetike)
 pacientovo zgodovino padcev
 ali obstaja nevarnost samopoškodb (samomorilnost
pacienta)
 pacientovo osebno urejenost: ali ima neustrezno
obleko in obutev

Oceno stopnje samooskrbe pri zagotavljanju varnosti in oceni ogroženosti pacienta izvajamo:

 ob sprejemu  po anesteziji
 ob spremembi zdravstvenega stanja (ob poslabšanju bolezni)  v primeru padca
 po invazivnem diagnostično-terapevtskem posegu (na primer
po punkciji, biopsiji, obsevanju glave)

3 Opišite intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti izogibanje nevarnostim v okolju.

Intervencije zdravstvene nege pacienta pri življenjski aktivnosti izogibanje nevarnostim v okolju

33
 opazujemo in nadziramo pacienta
pravočasno prepoznavamo in ocenimo tveganje za
padec pacienta
poskrbimo, da so prostori, v katerih se pacient giblje,
opremljeni z držali in oprijemalnimi ograjami
nudimo pacientu pomoč pri hoji in gibanju
poučimo ga o pravilni uporabi pripomočkov za
gibanje
zagotovimo spremstvo pacienta na stranišče, v
kopalnico, na preiskave
izvajamo ukrepe za preprečevanje nastanka razjede
zaradi pritiska
zagotovimo suha in nedrseča tla
pacienta informiramo in ga seznanimo s postopki
zdravstvene nege
preverimo identiteto pacienta
zagotovimo varno aplikacijo terapije
izvajamo ukrepe za preprečevanje bolnišničnih
okužb

4 Opišite osebno urejenost na delovnem mestu, higieno rok in uporabo osebne varovalne opreme.

Osebna urejenost

Zdravstveni delavec z osebno urejenostjo izraža svojo samopodobo, odnos do dela, poklica in do pacienta.

- nega celotnega telesa (umivanje, ne pretirano odišavljanje), nega obraza, ustna higiena , nega las (2x na teden umijemo), nega
nog (umivati vsak dan, sveže nogavice), anogenitalna nega

Higiena rok in nohtov

Je osnovni in najpomembnejši ukrep preprečevanja nastanka in širjenje okužbe.

Higiena rok v zdravstvu: negovanje kože rok, učinkovito čiščenje rok, razkuževanje rok, prekrivanje ranic z vodoodpornim
obližem, uporaba rokavic, brez nakita; nega nohtov - nohti pristriženi in zapiljeni

 posebna tehniko umivanja rok - preprečitev okužbe, odstranitev prehodne mikrobne flore.
 izvajamo:
pred posegih, pri prihodu v službo, pri odhodu iz službe, pred in po uporabi WC, pred rokovanjem s hrano, zdravili,
čistim perilom, po uporabi rokavic
 razkuževanje rok – preprečevanje okužb
 tehnika nedotikanja - uporabimo rokavice in pripomočke

Osebna varovalna oprema

V zdravstvu se pri uporabi osebnih zaščitnih sredstev prepletata 2 namena:

Zaščita bolnika
Zaščita zdravstvenega delavca pred možno okužbo z infektivnimi in drugimi škodljivimi snovmi
Med osebna zaščitna sredstva spadajo:
– sterilne kirurške, preiskovalne rokavice, nesterilne preiskovalne
– zaščitna maska - mora pokrivati nos in usta, moramo jo menjati. Uporabljamo jo
V operacijskih sobah
Pri negi imunsko oslabljenih bolnikov
Pri posegih po aspetični metodi dela (prevezi ran!!!)
Pri ZN infekcijskega bolnika (možnost kapljičnega prenosa)
Kadar smo prehlajeni.
Poznamo: kirurške maske – FFP 1,2,3
respiratorne maske
maska z vezirjem
- zaščitni predpasnik/halja
– zaščitno pokrivalo, ki mora pokrivati vse lase;
– sterilno zaščitno oblačilo pri aseptičnih posegih
– zaščitno obuvalo pri možnostih okužbe s krvjo

5 Opišite pojme in pomen čiščenja, dezinfekcije, sterilizacije in asepse.

kontaminacija – okuženo
dekontaminacija - očiščeno
ČIŠČENJE
34
- postopek, pri katerem odstranimo vso umazanijo, organske ostanke (izločki, odmrle celice, dlake) in mikroorganizme s
predmetov in površin. Tako odstranimo do 80% vseh mikroorganizmov. Na tako očiščeni površini mikroorganizmi nimajo
pogojev za življenje
V bolnišnici izvajamo mokro in vlažno čiščenje  ne dvigujemo prahu.
Čistimo:
- od manj umazanega k bolj umazanem,
- od zgoraj navzdol.
Čiščenje nadzira sanitarni inženir ali higienik. Kakovost čiščenja zagotavljamo z mikrobiološko kontrolo.

1. Čiščenje in razkuževanje pacientove okolice

Predmete in površine v neposredni bližini pacienta čistimo ali razkužujemo vsak dan. Nujno je na oddelkih, kjer je večje tveganje
za prenos okužbe in kjer so manj odporni pacienti (intenzivna terapija).

2. Čiščenje pripomočkov za zdravstveno nego:

RAZKUŽEVANJE ALI DEZINFEKCIJA

Ukrep, s katerim uničimo ali odstranimo le vegetativne oblike MO - do 99%, ne odstranimo pa njihovih spor.
Razkuževanje izvajamo z
1. fizikalnimi postopki (likanje, prekuhavanje, vodno paro, UV žarki - za zrak in površino)
2. kemijskimi postopki (razkužila)

ASEPSA ali brezkužnostno stanje stanje je stanje popolne odsotnosti vseh oblik mikroorganizmov in spor.
ANTISEPSA - uničevanje mikroorganizmov z antiseptiki
ANTISEPTIKI delujejo
- bakteriocidno - uničijo oz. preprečijo razmnoževanje bakterij - deluje bakteriostatično
- virucidno - uničijo oz. preprečijo razmnoževanje virusov -
- fungicidno - uničijo oz. preprečijo razmnoževanje glivic - deluje fungistatično

STERILIZACIJA
Sterilizacija je postopek, ki uniči vse mikroorganizme in njihove spore. Sterilno more biti vse kar vnašamo v telo (telesne votline,
pod kožo, v krvni obtok…)  dosežemo aseptično stanje

6 Opišite pravilno ravnanje z odpadki v zdravstvu.

Z zbiranjem in ločevanjem odpadkov preprečujemo škodljive vplive na okolje in zmanjšujemo tveganje za nastanek okužb in
poškodb.
Nevarni odpadki so vsi odpadki, ki imajo vsaj eno nevarno lastnost:
• farmacevtski odpadki
• nevarni kemijski odpadki
• radioaktivni odpadki

RAVNANJE Z ODPADKI VKLJUČUJE

zbiranje evidentiranje začasno skladiščenje

notranji transport odvoz

• Pravila pri polnjenju košov?

Odpadke ločujemo na mestu izvora v označene vreče, zabojnike, posode in opremimo z podatki: bolniški oddelek, datum,
podpis.
Vreče napolnimo do ¾, za odvoz uporabljamo namenski voziček, ki se lahko čisti in razkužuje.

Razvrstitev odpadkov v zdravstvu

RAZVRSTITEV ODPADKOV V ZDRAVSTVU

35
 NEVARNI ODPADKI NENEVARNI ODPADKI ODPADNA EMBALAŽA OSTALI ODPADKI

INFEKTIVNI - krvav, gnojen NEINFEKTIVNI - tamponi, PAPIR, KARTON MEŠANI KOMUNALNI -

obvezilni material, bris,
britvice, igle…
CITOSTATIČNI -
citostatični zdravila,
predmeti
NEVARNE KEMIKALIJE -
kisline, baze, razkužila
RADIOAKTIVNI
izpraznjene urinske vrečke, PLASTIČNA EMBALAŽA brisačke, robčki
cevke, skalpeli, britvice STEKLENA EMBALAŽA RADIOAKTIVNI
ODPADNA ZDRAVILA - NEVARNA EMBALAŽA - od DOZE POD TLAKOM
pretečen rok, delno koncentriranih kemikalij, čistil BATERIJE IN AKUMULATORJI
uporabljena
PATOLOŠKI ODPADKI -
človeški organi, ostanki tkiv,
zarodki, placente

7 Razlikujte biološka, kemijska, fizikalna, ergonomska tveganja v zdravstvu in varnostne ukrepe.

biološka: izpostavljenost okužbam prek dotika, fekalno-oralno, aerogeno, prek krvi
Varnosti ukrep – izvajanje ukrepov za preprečevanje okužb (higiena rok, zaščitna sredstva, zaščita poškodovane kože)
kemijska: stik z nevarnimi kemikalijami in kemijskimi snovmi (medicinski plini, čistila, razkužila)
Varnosti ukrep – vedno upoštevamo navodila proizvajalca, uporabljamo varovalno opremo
fizikalna – sevanja : UV, ionizirajoča, električni tok, neprimerna svetloba, neustrezna kakovost, vlažnost zraka
Poznati moramo nevarnosti za posamezno tveganje in ukrepe za zaščito. Npr. pri delu z elektriko imamo suhe roke
ergonomska tveganja – napačna obremenitev hrbtenice, ponavljajoči se gibi, premeščanje bremen
Varnosti ukrep – upoštevanje pravil za varno dvigovanje in premikanje pacienta; uporaba pripomočkov za varno
premeščanje pacienta, uporaba varne obutve

Zdravstvena nega pacienta pri življenjskih aktivnostih odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in potreb ter duhovnih
potreb

1 Opišite načela Kodeksa etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije.

1. Izvajalci zdravstvene nege in oskrbe skrbijo za ohranitev življenja in zdravja ljudi. Svoje delo so dolžni opravljati humano,
strokovno, kakovostno, varno, sočutno, odgovorno, vestno ter v odnosu do pacienta spoštovati njegove potrebe, vrednote in
prepričanja.
2. spoštovanje pravice pacienta do izbire in odločanja
3. spoštovanje dostojanstva in zasebnosti pacienta v vseh stanjih zdravja, bolezni, ob umiranju ter po smrti
4. izvajalci zdravstvene nege in oskrbe v okviru svojih pristojnosti nudijo pacientu kompetentno zdravstveno nego in oskrbo
5. delovanje izvajalcev zdravstvene nege in oskrbe temelji na odločitvah v korist pacienta
6. poklicna molčečnost
7. pri opravljanju raziskovalnega dela spoštujejo pravice raziskovancev in etične smernice v raziskovalnem delu.
8. izvajalci zdravstvene nege in oskrbe cenijo lastno poklicno pripadnost ter priznavajo in spoštujejo delo svojih sodelavcev –
preprečevanje konfliktov,, rasa, narodnost ne sme vplivati na naš odnos do kolega
9. izvajalci zdravstvene nege in oskrbe ravnajo v skladu z usmeritvami, ki zagotavljajo boljše zdravje in razvoj zdravstva –
sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, sodelovanje pri načrtovanju in izvajanju zdravstvenega varstva
10. odgovornost za upoštevanje in razvijanje etičnih načel v zdravstveni negi in oskrbi.

2 Opišite verbalno in neverbalno komunikacijo in pravila komuniciranja v zdravstveni negi.

Verbalna komunikacija zajema govorjeno in pisano besedo.

Neverbalna komunikacija je način izražanja z vedenjem in govorico telesa. Z neverbalno komunikacijo izražamo čustva, počutje,
razpoloženje, kar sogovornik občuti kot kinestetično komunikacijo.
Komunikacija v zdravstveni negi vključuje spoštovanje pacienta, aktivno poslušanje in podajanje informacij, upoštevanje etičnih
načel, kot so skrb za drugega, odgovornost, zaupanje, empatija in sočutje. Usmerjena je v vzpostavitev medosebnega odnosa,
zmanjševanje negotovosti, zadovoljevanje pacientovih potreb, občutkov in omejitev.
Komunikacijo ovirajo hrup, pomanjkanje pozornosti, strah, jeza, to, da pacienta ne poslušamo, nerazumevanje jezika, uporaba
strokovnih izrazov in obolenja, ki prizadenejo čutila, kot so čutilo za govor, sluh in vid.
Pomembno komunikacijsko sredstvo je dotik in smeh.

36
3. Opišite komunikacijo z gluhim, naglušnim, slepim in slabovidnim pacientom.

Komunikacija z naglušnim ali gluhim Komunikacija s slabovidnim in slepim pacientom

pacientom
• govorimo počasi, razločno,
• z obrazom smo obrnjeni proti pacientu,
• obraz naj bo osvetljen,
• uporabimo znakovne komunikacijo,
• naglušni naj uporabi slušni aparat.
 zelo pomemben je dotik, preko katerega pacient spoznava
predmete, osebe in okolico.
 zelo pomembno je, da spodbujamo njegovo samostojnost.
 preden za slepega kaj storimo, ga vedno vprašamo, če mu lahko
pomagamo. Tako izražamo spoštovanje njegove osebnosti.
 vedno se predstavimo in mu povemo, kdo smo. Vedno mu
opišemo, kaj počnemo, kje smo in kaj nameravamo storiti.
 govorimo jasno, preprosto in slikovito
 seznanimo s prostorom. V prostoru puščamo stvari na stalnih
mestih
 slepemu pomagamo pri oblačenju in mu svetujemo izbiro
primernih oblačil
 pomembno je, da smo potrpežljivi

4. Opišite normalno stanje zavesti in razlikujte kvalitativne in kvantitativne motnje zavesti.

Zavest je normalna, kadar je človek orientiran v času, kraju in prostoru ter kritično presoja dogodke okoli sebe. Zdrav človek ima
v budnem stanju jasno zavest. Zato se starosti primerno odziva na zunanje dražljaje, kritično razmišlja, presoja in se orientira v
času, kraju in prostoru. Oseba ve, kje je in kdo so ljudje, ki ga obkrožajo. Na dogodke se odziva smiselno.

1. kvantitativne motnje zavesti

• Somnolenca: Pacienta prebudijo fiziološki dražljaji (npr. glasen klic). Odgovarja le na preprosta vprašanja.
• Sopor: Zanj je značilen globok spanec. Pacient je pogosto nemiren, na vprašanja ne odgovarja, odziva se le na močne dražljaje.
• Koma: Stanje globoke nezavesti. Pacient se ne odziva na nobene zunanje dražljaje.
• Vegetativno stanje: Posebno stanje, ki se lahko pojavi pri ljudeh po komi. Pacient lahko občasno zazeha, premakne ud, odpre
oči.

2. kvalitativne motnje zavesti

• Zmedenost: Pacient je buden, vendar je besedno, krajevno in časovno neorientiran. Občasno se vsega zaveda.
• Zamračenost: Pacient napačno doživlja dogajanje v okolju, je zbegan in doživlja tesnobo.
• Delirantno skaljena zavest: Pacient je nemiren, zmeden, prestrašen, dezorientiran in napačno
doživlja dogajanje v okolju. Prisotne so lahko tudi halucinacije, v katerih vidi stvari ali ljudi, ki jih ni.

5 Razlikuje akutno in kronično bolečino.

Akutna bolečina Kronična bolečina

je nenadna, glede na jakost blaga do huda in traja
določen, omejen čas. Je znak oz. opozorilo na neko
nepravilno dogajanje v telesu. Pokaže tudi mesto
dogajanja in je lokalizirana.
Vzrok: poškodbe, pooperativna stanja, patološki proces
(na primer vnetje, žolčni kamni)
Znaki: tahikardija, tahipneja, hipertenzija, potenje,
razširjene zenice. Pacient je nemiren, negotov, razburjen,
stalno govori o bolečini, joka in se drži
za boleči predel
ko se bolečina kljub zdravljenju ponavlja in traja
več kot 6 mesecev. Intenziteta kronične bolečine sega od
blage do zelo hude. Ločimo
kronično maligno in kronično nemaligno bolečino.
Znaki: vitalne funkcije so normalne, koža je suha, topla,
zenici sta normalni ali razširjeni. Pacient je nerazpoložen,
brezvoljen, apatičen in ne omenja
bolečine, razen če ga po njej vprašamo.

6 Opišite opazovanje bolečine in intervencije zdravstvene nege pri pacientu z bolečino.

Opazovanje bolečine

1. Lastnosti bolečine: ostra, topa, stalna, zbadajoča, krčevita, pekoča, globoka, kljuvajoča, širi se lahko na druge dele telesa .
Bolečino lahko hkrati spremljajo krči z bruhanjem, sprememba v temperaturi kože in oteklina.
37
2. Izražanje bolečine: pacient z besedami pove, kje in kako ga boli, sliši se jokanje, stokanje, vpitje, spremenijo se višina, ton in
jakost glasu. Neverbalno sporočanje bolečine zaznamo preko spremenjene mimike obraza in drže telesa.

Ocena jakosti bolečine

Jakost bolečine pacient oceni s pomočjo vizualne analogne skale – lestvice (VAS), tako da na lestvici od O do 10 določi, kako
močna je bolečina.

Pri opazovanju bolečine smo pozorni na:

 pacientovo izražanje bolečine;

 lastnosti, mesto, intenziteto (jakost) in trajanje bolečine;
 čas, kdaj se bolečina pojavi (po obroku, v ležečem položaju, ponoči, ob toploti, hladu, gibanju ... ) in kaj jo ublaži (na
primer topli ovoj, ustrezen položaj ... );
 spremembe vitalnih funkcij (tahikardija, tahipneja, hipertenzija);
 kaj bolečino poslabša in kaj jo omili;
 vpliv bolečine na opravljanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti;
 spremljajoče težave, kot so lahko nespečnost in pomanjkanje apetita;
 pacientovo stanje zavesti in čustvene spremembe;
 vpliv bolečine na kakovost življenja.

Intervencija ZN – seznanimo ga s postopkom zdravljena bolečine, s katerim se mora strinjati, damo mu zdravilo ob uri, v rednih
intervalih in na pravilen način, ga opazujemo, da vidimo ali je zdravilo učinkovito, če so kakšni stranski učinki, vse to
dokumentiramo.

7 Opišite intervencije zdravstvene nege pri življenjskih aktivnostih odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in potreb ter
izražanju duhovnih potreb.
 upoštevamo pravila komuniciranja v zdravstveni negi s pacientom in svojci;
 pacienta opazujemo in ocenimo njegovo stopnjo samooskrbe pri komunikaciji, vzpostavljanju medosebnih odnosov,
izražanju čustev, občutkov, potreb;
 izvajamo ustrezne intervencije zdravstvene nege pri pacientu, ki je slep, slaboviden, gluh ali naglušen;
 pacienta opazujemo in pravočasno prepoznavamo motnje zavesti;
 poskrbimo, da je prostor opremljen s predmeti, ki omogočajo časovno orientacijo (v prostor namestimo uro, koledar,
radio);
 prepoznavamo pacientova čustvena stanja in komunikacijo prilagodimo njegovemu razpoloženju, nemirnega pacienta
pomirimo;
 poskrbimo za pacientovo osebno higieno in urejenost, za čisto posteljno in osebno perilo, ker to vpliva na
samospoštovanje in boljše počutje pacienta;
 izvajamo intervencije zdravstvene nege pri pacientu z bolečino: opazujemo in ocenimo jakost bolečine, pacienta
namestimo v položaj, ki omili ali ublaži bolečino;
 apliciramo predpisano terapijo, opazujemo učinek dane terapije in morebiten pojav neželenih učinkov po aplikaciji
analgetika;
 izvedene intervencije zdravstvene nege, spremembe in opažanja dokumentiramo.

Zdravstvena nega pacienta pri življenjski aktivnosti razvedrilo in rekreacija ter delo in ustvarjalna zaposlitev

1 Opišite intervencije zdravstvene nege pri življenjskih aktivnostih razvedrilo in rekreacija ter delo in ustvarjalna zaposlitev.

 opazujemo pacienta ter prepoznavamo njegove interese in sposobnosti za izvajanje razvedrilnih dejavnosti (branje,
križanke, ročna dela, radio…) in rekreacije (sprehodi, vsakodnevna telovadba)
 spodbujamo ga k stvarem, ki so zanjj primerna in ga veselijo
 spremljamo vključenost svojcev, fizioterapevta
 poskrbimo za varnost pri izvajanju pacientovih dejavnosti
 higiensko oskrbimo in vzdržujemo njegove pripomočke (npr. igrače)
 vsa opažanja dokumentiramo.

Zdravstvena nega pacienta pri življenjski aktivnosti učenje in skrb za lastno zdravje
38
1 Opišite intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti učenje in skrb za lastno zdravje.

 opazujemo pacienta ter prepoznavamo njegove komunikacijske sposobnosti, sodelovanje, motivacijo za učenje in skrb
za lastno
 ocenimo njegovo samooskrbo pri sprejemanju, razumevanju in upoštevanju informacij, ki so pomembne za njegovo
zdravje
 spodbujamo ga in ga učimo o ukrepih za krepitev, ohranjanje zdravja, preprečevanja bolezni; enako tudi njegove bližnje
 pri ustni razlagi, podajanju informacij smo jasni in kratki, preverimo če je razumel
 seznanimo ga z možnostjo vključitve v društvo – npr. srčnih bolnikov
 vse dokumentiramo

Diagnostično-terapevtski postopki v zdravstveni negi

1 Opišite sprejem, odpust in premestitev pacienta.

Bolnik pride v bolnišnico z napotnico osebnega zdravnika in s potrjeno kartico zdravstvenega zavarovanja. Najprej se
prijavi v sprejemni ambulanti, kjer pripravijo osnovna dokumenta: popis bolezni in temperaturni list.
V popis bolezni spadajo: podatki medicinske anamneze, trenutno stanje bolezni, terapija, ki jo bolnik dobiva v času
zdravljenja, ter končne ugotovitve o obolenju. Vanj se vpišejo tudi podatki ob odpustu( npr. končna diagnoza),
opravljeni posegi in podobno.
Temperaturni list: je namenjen dnevnemu beleženju vitalnih funkcij, bilanci tekočin, izločanju seča in blata, ter
vpisovanju telesne teže. Zdravnik vpisuje terapijo, preiskave, dieto, razne posege(operacija) in zaznamke v zvezi z
zdravljenjem.
Negovalna dokumentacija: pa zajema negovalni list, negovalno anamnezo, načrt zdravtvene nege, poročilo
negovalnega tima.

Odpust bolnika odredi zdravnik. Če bolnik sam zahteva odpust, mora podpisati izjavo, da odhaja na lastno
odgovornost. Medicinska sestra, ki uredi bolnikov odhod, se pri njem pozanima o možnostih odhoda (svojci, taxi,
rešilni avto). Kadar je bolnik sam in potrebuje pomoč, obvesti patronažno službo ali tudi socialno službo, ki poskrbi za
namestitev v dom starostnikov, če to zahtevajo okoliščine. Pri odpustu bolnika (svojce) seznanimo z režimom
življenja doma, spregovorimo o prehrani (dobi dietni list), počitku, rekreaciji, seznanimo ga, kje in kdaj bo dobil
odpustnico in kam bo šel na kontrolo.
Medicinska sestra uredi dokumentacijo: zbere vse temperaturne liste, negovalno dokumentacijo, izvide preiskav,
popis bolezni in izpolni še drugo predpisano dokumentacijo ter vse skupaj odpošlje v oddelčno pisarno, kjer na
osnovi dokumentov in po nareku zdravnika napišejo odpustnico.
Bolnik lahko dobi odpustnico takoj po odhodu, lahko mu jo pošljejo po pošti ali jo pride iskat. Ob odhodu ga s tem
seznanimo. Medicinska sestra bolniku tudi pove, kdaj je potreben kontrolni pregled in kje je njegova specialistična
ambulanta, kdaj dela njegov ležeči zdravnik in ali potrebuje napotnico.

Kadar mora biti bolnik premeščen na drug oddelek ali v drugo bolnišnico, ga o tem obvesti zdravnik ali medicinska
sestra. Postopek premeščanja:
 na oddelku, kamor ga premeščamo, se pozanimamo, ali imajo zanj prosto posteljo
 pripravimo bolnikovo obleko (dvignemo jo z listkom za obleko) in ostale predmete, ki jih ima pri sebi
 uredimo njegovo dokumentacijo (kot pri odpustu) in jo pošljemo v oddelčno pisarno
 v glavni kuhinji odpovemo hrano zanj
 svojce obvestimo o premestitvi
 napišemo negovalno sporočilo za oddelek, kamor bomo bolnika premestili. V ta namen i zpolnimo negovalno
dokumentacijo, ki je namenjena premeščanju bolnika (npr. list zdravtvene nege, premestitveni list) Ta
vsebuje: osebne podatke o bolniku, diagnozo, terapijo (vpišemo kaj je tisti dan že dobil, kaj in kdaj mora še
dobiti), dieto, infuzijo, če jo ima, kaj in koliko je naj še dobi tisti dan(to je naročilo našega zdravnika, ki ga
lahko tam spremenijo), drugo: npr. če ima urinski kateter, kdaj je bil nazadnje zamenjan
Na ta način zagotavljamo kontinuirano zdravstveno nego. Po odhodu bolnika očistimo in razkužimo njegovo posteljo,
ob posteljno omarico in druge predmete, ki jih je uporabljal.

2 Razlikujte laboratorijske preiskave.

39
1. MIKROBIOLOŠKE preiskave
– ugotavljamo prisotnost, vrsto in število bakterij, virusov, gliv, parazitov.
- določanje antibiograma – ugotavljanje, na katera antibiotike je izolirana bakterija občutljiva in na katere je
rezistentna – odporna.
- urinokultura – bakteriološka preiskava urina
- urikult – orientacijska bakteriološka preiskava urina
- koprokultura – bakteriološka preiskava blata
- bakteriološka preiskava sputuma (izmečka), brisa
- hemokultura – določanje bakterij v krvi

2. CITOLOŠKE PREISKAVE – mikroskopska preiskava celic, pri katerih ugotavljamo normalne ali patološke
spremenjene celice (predrakave, rakave celice)
3. HISTOLOŠKE PREISKAVE – preiskujemo vzorec tkiva, pri katerem ugotavljamo prisotnost rakavih celic

1. LABORATORIJSKE PREISKAVE KRVI 5. LABORATORIJSKE PREISKAVE URINA

HEMOGRAM ali krvna slika Z analizo urina spremljamo bolezni:
- rdečo k.s. – prikaže število eritrocitov • sečil,
- belo k.s. – prikaže število levkocitov in diferencialno • jeter,
k.s., ki pokaže deleže posameznih vrst levkocitov • žolča,
- trombocitno k.s. - prikaže število trombocitov v litru • sladkorno bolezen.
krvi

2. KOAGULACIJSKI TESTI 6. LABORATORIJSKE PREISKAVE BLATA

S koagulacijski testi ugotavljamo hitrost strjevanja krvi
• Z analizo blata pregledujemo delovanje
prebavnega trakta, vključno z jetri in trebušno
slinavko.
• Odvzamemo ga za ugotavljanje prikrite
krvavitve, za virusne, bakteriološke,
parazitološke in mikološke preiskave.

3. MIKROBIOLOŠKE PREISKAVE 7. LABORATORIJSKE PREISKAVE SPUTUMA

- hemokultura – to je mikrobiološka preiskava krvi, pri  Ugotavljamo obolenja dihal (vnetja, maligna
kateri se ugotavlja prisotnost mikroorganizmov obolenja).

4.BIOKEMIJSKE PREISKAVE 8. ODVZEM BRISA

- preiskave koncentracije glukoze (krvnega sladkorja) v - za mikrobiološke preiskave odvzamemo bris z
krv različnih mest:
- preiskave direktnega in indirektnega bilirubina bris kože bris žrela
- preiskave protiteles – imunoglobulinov bris nosu
bris ušesa bris rane
- preiskave elektrolitov
bris rektuma …
- pH krvi
Namen: ugotoviti prisotnost in vrsto mikroorganizmov
- koncentracija hormonov ter določiti antibiogram - ugotavljanje, na katera
- maščobe: holesterol antibiotike je izolirana bakterija občutljiva in na katere
je rezistentna – odporna

3 Opišite kapilarni odvzem krvi, odvzem urina, blata, sputuma in brisov.

Kapilarni odvzem
 mesta odvzema – prstanec in sredinec nedominantne roke; pri dojenčku notranji ali zunanji rob pete.

40
  pred kapil. odvzemom ocenimo vbodno mesto – ne sme biti oteklo ali poškodovano; ocenimo kapilarno
polnjenost
 umijemo in razkužimo si roke, nataknemo rokavice
 pripravimo si sterilne zložence, alkoholne robčke, lanceto
 preverimo identiteto pacienta, mu pojasnimo namen in ga namestimo v udoben položaj
 določimo vbodno mesto. razkužimo ga z enkratnim potegom in počakamo, da se alkohol posuši.
 odstranimo zaščito iz lancete.
 pacientu povemo, da ga bomo zbodli.
 po vbodu lanceto odvržemo v zbiralnik za ostre predmete.
 prvo kapljo krvi obrišemo s sterilnim suhim zložencem.
 drugo kapljo krvi nanesemo na testni listič – če gre npr. za merjenje glukoze
 na pacientov prst položimo suh zloženec in mu damo navodilo, naj pritiska na vbodno mesto.
 opazujemo vbodno mesto in preverimo, ali se je krvavitev ustavila.
 slečemo rokavice in razkužimo roke.

Odvzem urina
Za pravilen rezultat urinske preiskave je pomemben pravilen odvzem in takojšen transport urina v laboratorij.

POSTOPEK
Čisti zajem z metodo srednjega curka:
• Plastični lonček za odvzem urina označimo s pacientovimi podatki.
• Pacientu natančno razložimo postopek odvzema urina in preverimo njegovo razumevanje.
• Pacient:
• si umije spolovilo in roke,
• prvi curek urina izloči v stranišče,
• prestreže srednji curek (do ½ lončka – čisti lonček),
• preostanek urina izloči v stranišče,
• lonček dobro zapre in ga postavi na določeno mesto (transport, hladilnik – okrog 4°C)

2. Odvzem urina za mikrobiološke preiskave – SANFORD

Ugotavljamo:
• vrsto povzročitelja,
• število mikroorganizmov,
• antibiogram ugotavljanje, na katera antibiotike je izolirana bakterija občutljiva in na katere je
rezistentna – odporna.
POSTOPEK
• Uporabimo sterilen lonček za odvzem urina.
• Vzamemo prvi jutranji urin (stoji v mehurju vsaj 4 ure).
• Spolovilo očistimo s sterilnim tamponom, politim s sterilno fiziološko raztopino ali z antiseptično raztopino.
• Spolovilo obrišemo z enkratnimi potegljaji – ponovimo trikrat, vsakič z drugim tamponom:
- Ž razpre spolovilo, čistimo od spredaj nazaj;
- M pomakne kožico navzdol, obrišemo glavico penisa od ustja sečnice navzven.
• prvi curek urina izloči v stranišče,
• prestreže srednji curek (do ½ lončka – čisti lonček),
• preostanek urina izloči v stranišče,
• lonček dobro zapre in ga postavi na določeno mesto (transport, hladilnik – okrog 4°C)

Odvzem blata
• Z analizo blata pregledujemo delovanje prebavnega trakta, vključno z jetri in trebušno slinavko.

41
 • Odvzamemo ga za ugotavljanje prikrite krvavitve, za virusne, bakteriološke, parazitološke in mikološke
preiskave.

Postopek
• Pacienta odvaja v čisto posteljno posodo ali plastično vrečko, ki je nameščena na straniščni školjki.
• V standardno plastično posodico odvzamemo blata za velikost lešnika ali najmanj 3 ml tekočega blata.
• Pri odvzemu vzorca blata upoštevamo navodila laboratorija (predvsem za specialne preiskave).
• Odvzamemo iz različnih mest fekalne mase, predvsem pa iz sumljivih mest (sluz, kri).
• Vzorcu blata ne smeta biti primešana urin in kri.
• Posodico zapremo, etiketiramo (ime, priimek, rojstvo vrsta vzorca, mesto odvzema), dodamo spremni list,
pošljemo v laboratorij.

1. Hematest
- z njim ugotavljamo prisotnost krvavitev iz prebavil.
2. Odvzem blata za mikrobiološko preiskavo – KOPROKULTURA
- je mikrobiološka (bakteriološka) preiskava blata, s katero ugotavljamo povzročitelja.
3. Preiskave blata za preverjanje prisotnosti parazitov
- z makro in mikroskopskim pregledom dokazujemo črevesne parazite, jajčeca ali njihove dele
4. Perianalni odtis
- perianalni odtis izvajamo za odkrivanje jajčec Enterobius vermicularis – človeške podančice.
Postopek
• Preverimo identiteto pacienta, razložimo postopek in zagotovimo zasebnost.
• Odvzamemo takoj zjutraj, pred iztrebljanjem in umivanjem.
• Prozoren lepilni trak z lepljivo stranjo pritisnemo ob perianalne gube v območju anusa.
• Trak nalepimo na objektno stekelce, pazimo, da ne ustvarimo zračnih mehurčkov (motijo pregled
odtisa).
• Vstavimo v ustrezno embalažo in ga pošljemo v laboratorij.

Odvzem sputuma
 Je izloček iz dihal, ki ga izkašljamo iz sapnika in bronhijev.
 Ugotavljamo obolenja dihal (vnetja, maligna obolenja).

Postopek
 Izvajalec si nadene OVO (pri sumu na TBC - tuberkulozo tudi masko FFP3)
 Pri TBC jemljemo sputum v posebnem prostoru z negativnim zračnim tlakom ali v prostoru z UV svetlobo.
 Pacient:
◦ Temeljito si očisti zobe z zobno ščetko (brez zobne paste), z grgranjem vode spere ustno votlino.
◦ Globoko vdihne in z izkašljanjem izpljune sputum v sterilno posodico (najmanj 4 ml) – sputum naj
ne zadržuje v ustih.
◦ Pomoč: abdominalni prijem – ublažimo bolečino pri izkašljevanju.
 Po odvzemu sputuma:
◦ Pacient opravi ustno nego.
◦ Odstranimo odpadke v skladu z navodili o ločevanju odpadkov.
◦ Poskrbimo za takojšen transport v laboratorij s spremnim listom.
Dokumentiramo odvzema sputuma in posebnosti (npr. krvav sputum, težave pri izkašljevanju …).
Odvzem brisa
- za mikrobiološke preiskave odvzamemo bris z različnih mest:

bris kože bris žrela bris nosu

bris ušesa bris rane bris rektuma …

42
 - Namen: ugotoviti prisotnost in vrsto mikroorganizmov ter določiti antibiogram - ugotavljanje, na katera
antibiotike je izolirana bakterija občutljiva in na katere je rezistentna – odporna

Splošna navodila
1. Bris odvzamemo po naročilu zdravnika in po 5. Izberemo ustrezno epruveto z ustreznim gojiščem.
protokolu klinične poti.
2. Odvzem je najprimernejši ob pojavu simptomov in 6. Pri vstavitvi brisa na vatirani palki pazimo, da ne
pred začetkom zdravljenja z antibiotiki kontaminiramo zunanje površine epruvete
3. Preverimo identiteto pacienta, ga ustrezno 7. Epruveto opremimo s podatki pacienta
pripravimo.
4. Razkužimo si roke in uporabljamo OVO glede na 8. Transportiramo v mikrobiološki laboratorij.
odvzem brisa.

4 Razlikuje vrste preiskav ter diagnostični in terapevtski namen pri funkcijskih, ultrazvočnih, endoskopskih,
radioloških, radioizotopskih preiskavah in magnetni resonanci.

FUNKCIJSKE PREISKAVE – z njimi ugotavljamo delovanje organa, ki ga preiskujemo. Imajo diagnostični namen, saj z
njimi lahko odkrijemo bolezensko stanje organa

1. Spirometrija
- ugotavljamo delovanje in obolenja pljuč.

2. EKG – elektrokardiografija
ugotavljamo električno dejavnost srca (ob sumu na motnje srčnega ritma, ocena stanja po srčnem infarktu, na
sistematičnih pregledih)

3. EMG – elektromiografija
ugotavljamo električno aktivnost skeletnih mišic – če čutimo mravljinčenje v roki, nogi

4. ENG – elektronevrograf
kaže električno dejavnost perifernega živčevja – tu pri mravljinčenju v rokah nogah, spodnjem delu hrbtenice, po
poškodbi živcev

5. EEG – elektroencefalografija
merimo električno delovanje celic možganske skorje (ugotavljamo tumorje, poškodbe, epilepsijo, smrt …)

ULTRAZVOČNE PREISKAVE
Diagnostični namen –odkrivanje bolezenskih sprememb organov ter njihovo lego, velikost in strukturo.
Terapevtski namen: mikromasaža in toplotni učinek  terapija revmatskih obolenj, pospešitev zdravljenja kosti,
razbijanje žolčnih in ledvičnih kamnov

ENDOSKOPSKE PREISKAVE
So posegi, ki omogočajo s pomočjo optičnega instrumenta (endoskopa) preiskovanje notranjih votlih organov.
- skozi naravne tel. odprtine
- s kirurškim posegom

Diagnostični namen: ugotavljanje sprememb in nepravilnosti, jemanje vzorcev tkiv za citološke, histološke in
mikrobiološke preiskave
Terapevtski namen: izvedba nekaterih kirurških posegov, odstranjevanje tujkov, zaustavljanje krvavitev.
VRSTE ENDOSKOPSKIH PREISKAV
OTOSKOPIJA - preis. zunanje uho, sluhovod in bobnič; odstranj. tujkov

RINOSKOPIJA - preis. nos obnosne votline; odstranjujemo tujke in polipe

LARINGOSKOPIJA - pregl. žrelo in grlo; za vstavljanje endotrahelanega tubusa
43
 BRONHOSKOPIJA - pregl. dihalne poti; odvzemamo tkiva za preiskavo (biopsija)
- odstr. sluzi, gnoja, krvi in tujkov; zaustav krvavitev v dihalnih poteh.

TORAKOSKOPIJA Pregl. pljučno površino in plevralni prostor.

- Izvaja se tudi: odvzem vzorcev, odstranitev tekočine iz plevralnega
prostora, aplikacij zdravil, operativna odstranitev dela pljučnega režnja
MEDIASTINOSKOPIJA Pregledujemo mediastinum (med pljučnima kriloma).
Odvzamemo vzorce (biopsija) bezgavk ali novotvorb

GASTROSKOPIJA - Pregleduje se želodec, požiralnik in začetni del dvanajstnika.

- Izvaja se tudi za biopsijo, zaustavljanje krvavitev iz varic in drugih žil,
odstr. tujkov in polipov, širitev požiralnika (dilatacija) v primeru zožitve
(stenoze).

REKTOSKOPIJA - Preiskava danke (ugotavljanje bolezenskih sprememb).

- Izvaja se tudi za biopsijo, odstranitev hemeroidov, polipov
KOLONOSKOPIJA - Preiskujemo danko in debelo črevo (razjede, vnetja, maligne
spremembe).
- Odvzemamo vzorce, zaustavljamo krvavitev, odstranjujemo polipe.
CISTOSKOPIJ - Preiskujemo sečnico in sečni mehur.
- Odvzema se vzorce za citološko preiskavo.
- Odstranjuje se novotvorbe v mehurju.
KOLPOSKOPIJA - Preiskovanje vagine in materničnega vratu.
- Izvaja se za odvzem vzorcev za citološke preis. in zgodnje odkrivanje
rakovih sprem. na materničnem vratu (presejalni testi ZORA).
HISTEROSKOPIJA - Pregleduje se maternica.
- Odvzema se tkiva za citološke ali histološke preiskave.
- Izvajajo se operativni posegi (pregrada maternične votline, miomi, polipi,
zarastline, nepravilne krvavitve).

LAPAROSKOPIJA - Vstavitev endoskopa skozi majhno kirurško narejeno odprtino v

trebušno votlino.
- Namen: pregled trebušnih organov, kirurški posegi (odstranitev žolčnih
kamnov, jajčnikov, miomov v maternici, odstranitev zarastlin, sterilizacija
…).
ARTROSKOPIJA Preiskujemo in zdravimo sklepe (koleno, gleženj, kolk, ramenski sklep)

RADIOLOŠKE PREISKAVE
Klasično rentgensko slikanje – diag. namen
Računalniška tomografija z rtg žarki- CT – natančno slikanje posameznih delov telesa po plasteh – diag. namen
V nuklearni medicini uporabljamo:
Kamera gama
Enofotonski izsevni tomograf (SPECT)
Pozitronski izsevni tomograf (Pet)
Pacient prejme radiofarmak – kopiči se v preiskovanem delu telesa. Omogoča izvajanje meritev ali obsevanja
(terapija).
Ionizirajoče sevanje (radioterapija) – terapevtski namen, zdravimo večinoma maligne bolezni. Bistvo tega sevanja je
okvara genetskega zapisa celice, zato se ne more deliti.
Jedrska magnetna resonanca MRI – s pomočjo magnetnega polja in radijskih valov ustvari sliko določenega dela
telesa (mehka tkiva, možgani, hrbtenjača)

5 Opišite pripravo pacienta na EKG, EEG, jedrsko magnetno resonanco.

44
 EKG – elektrokardiografija
ugotavljamo električno dejavnost srca (ob sumu na motnje srčnega ritma, ocena stanja po srčnem infarktu, na
sistematičnih pregledih)
apis EKG imenujemo elektrokardiogram.
 Priprava prostora:
• Prostor je primerno topel, svetel, miren, pacientu zagotovimo zasebnost, namestimo paravan
in zapremo vrata.
 Priprava pacienta:
• preverimo identiteto pacienta,
• razložimo mu postopek merjenja EKG-ja,
• pacient naj bo sproščen,
• leži na hrbtu,
• roke in noge naj ima iztegnjene in sproščene,
• pacientova koža mora biti čista in suha, po potrebi razmastimo z alkoholnimi robčki
(optimalni stik koža – elektroda),
• v primeru, da dlake ovirajo stik elektrode s kožo, jih z dovoljenjem pacienta obrijemo.
Izvedba
 Ureditev pacienta:
• odstranimo elektrode, obrišemo pacientovo kožo, pacientu pomagamo, da se obleče in uredi.
 Ureditev pripomočkov:
• elektrode za enkratno uporabo zavržemo,
• elektrode in kable razkužimo,
• kable po končani preiskavi razvijemo in obesimo tako, da se ne zvijajo.
 Ureditev prostora - prostor prezračimo in uredimo.
 Ureditev zdravstvenega delavca - razkužimo si roke.
 Dokumentiranje - dokumentiramo merjenje EKG-ja in posebnosti

EEG – elektroencefalografija
merimo električno delovanje celic možganske skorje (ugotavljamo tumorje, poškodbe, epilepsijo, smrt …)
 Priprava pacienta:
• preverimo identiteto pacienta,
• razložimo mu postopek merjenja EEG-ja,
• pacient naj bo sproščen,
• namestimo ga v udoben ležeč ali sedeč položaj
• na glavo namestimo kapo z elektrodami, ki so povezane z aparatom. Preiskava traja 30 min.
• če je pacient nemiren, mu damo po zdrav. naročilu pomirjevalo
• imeti mora umite in suhe lase, brez kozmetičnih preparatov (lak)
• pred operacijo naj nekaj poje (hipoglikemija vpliva na izvid), a maj ne pije kave in alkoh. pijač

Jedrska magnetna resonanca MRI – s pomočjo magnetnega polja in radijskih valov ustvari sliko določenega dela
telesa (mehka tkiva, možgani, hrbtenjača)

Priprava:
 pacienta napoti nazdravnik
 pacieta seznanimo s preiskavo
 če ima v telesu kovinski predmet (vijaku, ploščice), srčni spodbujevalnik mora dobiti potrdilo od kirurga ali je
dovoljena preiskava
 pomembna je psihična priprava, ker bo pacient ležal na miru v ozkem tunelu, kjer je močan hrup. Tisti, ki ima
klavstrofobijo, lahko po pogovoru z zdravnikom vzame pomirjevalo.
 pacient je pred hrupom zaščiten s slušalkami

45
  oblačila morajo biti brez kovinskih delov, odstraniti je potrebno vse kovinske dele s telesa (nakit, očala,
proteza)
 pacient je preko videokamere in mikrofona povezan z medicinskim osebjem

6 Opišite zaščito pred ionizirajočim sevanjem.

Ukrepi za zaščito pred ionizirajočim sevanjem so:

 uporaba svinčenih zaščitnih sredstev: svinčena oblačila (svinčeni predpasnik, svinčeni plašč, svinčene
gumijaste
 rokavice, svinčena zaščita za ščitnico), svinčeni zid, ki omejuje prostor preiskave in »varen« prostor, kjer
strokovnjak
 prek računalnika spremlja potek preiskave);
 čim večja oddaljenost od vira sevanja
 čim krajši čas izpostavljenosti sevanju;
 uporaba dozimetra za nadzor prejete doze
Tudi pacienta se pri slikanju z rentgenskimi žarki glede na preiskavo ustrezno zaščiti s svinčeno zaščito.

7 Opišite zaplete pri endoskopskih in radioloških preiskavah s kontrastnimi sredstvi.

Kontrastna sredstva so (jod, barijev sulfat, plin CO2). Če je pacient alergičen na jod ali če ima pogoste alergične
reakcije na različne snovi, mora, preden mu snov vbrizgajo v krvni obtok, o tem opozoriti zdravnika.
Lahko se pojavi preobčutljivostna reakcija, celo anfilaktični šok.
Kontrastna sredstva se izločajo v večini preko ledvic z uriniranjem v 6-8 urah, pri obolenju ledvic pa se čas podaljša
do 24 ur.
Lahko nastane tudi pokontrastna nefropatija (odpoved ledvic).

Pri endoskopskih preiskavah

- splošni zapleti: krvavitve zaradi punkcije ali poškodbe organa, predrtje organa, okužba.

8 Razlikujte vrste punkcij ter opišite diagnostični in terapevtski namen punkcije, biopsije, zaplete ter zdravstveno
nego pacienta po punkciji ali biopsiji.

Punkcija – odvzem telesne tekočine z injekcijsko iglo – biološki material = kri, limfa, likvor, plodovnica, kostni mozeg

Biopsija – odvzem sumljivega in spremenjenega tkiva iz telesa – vzorec tkiva s kože, sluznic, jeter, pljuč

Vrsta punkcije Vrste biopsije

Torakalna Biopsija jeter
Abdominalna (tekočina iz treb. vot.) Biopsija kostnega mozga
Lumbalna (likvor) Biopsija tkiva pri endoskopskih preiskavah

Namen punkcije in biopsije:

 diagnostični – preiskovanje odvzetih vzorcev s preiskavami: biokemijske, mikrobiološke, imunološke,
citološke, histološke, genetske
 terapevtski – odstranitev patološkega izliva (npr. tekočine, ki zastaja), aplikacija zdravila (antibiotiki,
citostatiki, analgetiki) ali spinalna anestezija.
Možni zapleti pri P in B:
 Bolečina
 Infekcija
 Krvavitev
 Poškodba notranjih organov

ZN po punkciji:
 Pacienta namestimo v ustrezen položaj – odvisno od mesta punkcije/biopsije.
46
  Opazujemo mesto odvzema
 Merimo vitalne funkcije
 Pozorni smo na splošno počutje pacienta in na spremembe zavesti, še posebej, če je bil poseg izveden v
splošni anesteziji.
 Pacientu omogočimo mir in počitek

9 Opišite razvrstitev zdravil po ATC (anatomsko- terapevtsko-kemijski) klasifikaciji.

SKUPINE PRIMERI ZDRAVIL

A - Zdravila za bolezni prebavil in presnove
B - Zdravila za bolezni krvi in krvotvornih organov
C - Zdravila za bolezni srca in ožilja
D - Zdravila za bolezni kože in podkožnega tkiva
G - Zdravila za bolezni sečil in spolovil ter spolni
hormoni
H - Hormonska zdravila za sistemsko zdravljenje - razen
spolnih hormonov in insulinov
J - Zdravila za sistemsko zdravljenje infekcij
L - Zdravila z delovanjem na novotvorbe in
imunomodulatorji (imunska odzivnost)
M - Zdravila za bolezni mišično-skeletnega sistema
N - Zdravila z delovanjem na živčevje
P - Antiparazitiki, insekticidi in repelenti
R - Zdravila za bolezni dihal
S - Zdravila za bolezni čutil
V - Razna zdravila
Antacidi – nevtr. želod. kisl.; Antiemetiki; Laksativi;
Inzulin
Antitrombotiki; zdravila za slabokrvnost, kri in krvni
pripravki
Antiaritmitiki, Antihipertenzivi, Diuretiki
Antimikotiki, Antiseptiki, Antihistaminiki
Urospazmolitiki – sproščajo gladke mišice sečil
Kortikosteroidi – protivnetno, protibolečinsko;
tirostatiki –za hipertirouo
Antibiotiki, Virostatiki
Citostatiki, Imunostimulanti
Nesteroidni antirevmatiki, mišični relaksanti
Anestetiki, Analgetiki, Antipiretiki…Hipnotiki, Narkotiki
Antihelmintiki – proti parazitom
Ekspektoransi, Antitusiki, Bronhodiletatorji
Zdravila za očesne in ušesne bolezni
Antidoti, kontrastna sredstva

10 Opišite načine aplikacije zdravila in pravila za varno aplikacijo zdravil.

Pravila za varno aplikacijo zdravila

1. pravi pacient - (ime in priimek, datum rojstva, zapestnica, dokumentacija)

2. pravo zdravilo - preveri 3x! (ko ga vzamemo iz omare; ko ga pripravljamo; preden ga damo pacientu)
3. pravi odmerek (doza) - (količina; na TL odčitamo le enkratni odmerek, preverimo tudi količino na embalaži;
primer: 2x1tbl) Ločimo:
 Terapevtska doza - doza, ki deluje zdravilno (količina doze je prilagojena povprečni masi pacienta.)
 Maks. terap. – največja možna količ. zdravila, ki deluje zdravilno in ob kateri se ne pojavljajo simpt.
zastrupitve.
 Mini. terap. - je najmanjša količina zdravila, ki še deluje zdravilno.
 Toksična - najmanjša količina snovi, ki v organizmu že povzroči toksične učinke
 Letalna - najmanjša količina snovi, ki povzroči smrt.
4. pravi čas - (na tešče, pred jedjo…; kolikokrat na dan, npr. Apaurin 5mg 1tbl 2x per os)
5. pravi način – zapis v dokumentaciji in na zdravilu

 per os  z injekcijo – i. m. (intermuskularna), s. c.

 sublingvalno (subcutano – podkožje), i. v. (intravenozno
 rektalno – v veno)
 dermalno  intraosalno (v kostno votlino); intratekalno
 vaginalno (hrbtenični kanal); intraartikularno (v
 intraokularno – v oko sklep)
 intranazalno – v nos  z inhalacijo in drugo

47
 6. pravilno informiranje - zdravnik seznani pacienta
7. pristanek pacienta - pacient lahko odkloni zdravilo – obvestimo zdravnika in dokumentiramo
8. opazovanje bolnika po aplikaciji
 opazujemo reakcijo bolnika; pojav stranskih učinkov (subjektivni in objektivni znaki)
 pravočasno opazimo, preprečimo zaplete - obvestimo dr.
9. pravilno dokumentiranje
10. vrednotenje učinka
11. fiziološki pogoji – preverimo pacientovo stanje

11 Opišite neželene učinke zdravil in ustrezno ukrepanje.

Učinki zdravil

 Glavni - terapevtski učinek – predvideno delovanje

 Stranski učinek – pozitivno vpliva in je podpora glavnemu učinku
 Neželeni učinek – negativni stranski učinek (blage, zmerne in hude reakcije; razvoj odvisnosti, toleranca,
okvare organov, teratogenost…)
 Toleranca –za dosego terapevtskega učinka potreben višji odmerek
 Medsebojni vpliv zdravil – interakcija; lahko željen; zdravilo lahko oslabi delovanje drugega zdravila; učinek
lahko spremeni tudi hrana, pijača (alkohol lahko poveča delovanje antidepresivov, …)
 Alergična reakcija – preobčutljivost; zdravilo izzove tvorbo protiteles; ponovno zaužitje – blage do hude
reakcije:

Negativni učinki
- blage reakcije – prebavne motnje, glavobol, utrujenost, splošno slabo počutje
- zmerne reakcije – močneje izražene zgornje reakcije + pojav izpuščajev, motnje vida, mišično drgetanje,
spremembe duševnih sposobnosti
- hude reakcije – anafilaktični šok

12 Opišite določanje vbodnega mesta, način in izvedbo aplikacije injekcije s.c. in i.m.
ter zaplete pri aplikaciji injekcije.

APLIKACIJA INJEKCIJE SUBKUTANO

Najpogostejša mesta:
 predel nadlahti
 predel trebuha
 predel stegna
Izbrano mesto mora biti čisto in nepoškodovano.
Najpogosteje injiciramo INSULIN in ANTITROMBOTIKE
Tehnika ZRAČNEGA MEHURČKA – prepreči iztekanje zdravilne tekočine na površino kože

IZVEDBA
 V inj. brizgalko pripravimo zdravilo.
 Razkužimo vbodno mesto in ponovno preverimo ustreznost pripravljenega zdravila
 Odstranimo zaščito iz igle in iztisnemo zrak iz brizgalke
 Naredimo kožno gubo, ki jo držimo ves čas aplikacije.
 Iglo zabodemo v podkožje pod kotom 45 ali 90 stopinj.
 Počasi apliciramo zdravilo.
 Izvlečemo iglo in spustimo kožno gubo.
 Iglo odvržemo v zbiralnik za ostre predmete

48
APLIKACIJA INJEKCIJE INTRAMUSKULARNO (I.M.) - V MIŠICO
Primerna mesta za aplikacijo
Predel nadlakti : deltoidna mišica (m. deltoides)
do 2 ml zdravila; najpogosteje cepivo
Predel zadnjice: velika zadnjična mišica (m. gluteus maximus)
Do 5 ml zdravila, resorbcija je počasnejša
Srednja zadnjična mišica (m. gluteus medius)
Pacient leži na boku, rahlo pokrči nogo v kolenu in v kolku
Do 5 ml zdravila
Stranska stegenska mišica (m. vastus lateralis)
Dolga stegenska mišica (m. rectus femoris)
Do 5 ml zdravila, resorbcija hitrejša kot v veliko in srednjo zadnjično mišico, a počasnejša kot v deltoidno

I.m. injekcijo ne apliciramo pacientu

 ki prijema antikoagularno terapijo
 pri hemofiliji
 pri ohromelosti
 v stanju šoka
 pri akutnem miokardnem infarktu

IZVEDBA
 V inj. brizgalko pripravimo zdravilo.
 Razkužimo vbodno mesto in ponovno preverimo ustreznost pripravljenega zdravila
 Odstranimo zaščito iz igle in iztisnemo zrak iz brizgalke
 Napnemo kožo na mestu vboda. Inj. iglo zabodemo v mišico pod kotom 90 stopinj in povlečemo bat + s tem
preverimo, da nismo poškodovali žile. Če smo, se v brizgalki pojavi kri. Če se to zgodi, pripravimo novo
zdravilo, ki ga apliciramo na drugem mestu.
 Apliciramo zdravilo, hitrost apliciranja ne presega 1ml/sek. Ne spreminjamo globine ali smeri igle.
 Ko vse apliciramo, izvlečemo iglo. S suhim sterilnim zložencem rahlo pritiskamo na vbodno mesto.
 Iglo odvržemo v zbiralnik za ostre predmete

ZAPLETI PRI APLIKACIJI INJEKCIJE

• okužba na mestu aplikacije- npr. abces - neupoštevanje aseptičnnih pogojev
• hematom na mestu aplikacije – zaradi poškodbe krvne žile  iztekanje krvi v tkivo
• bolečina – prehitro vbrizgavanje, vbrizgavanje v bližino živca, napačna igla, spreminjanje položajev igle
• poškodba živcev – nepravilno izbrano mesto i.m. aplikacije injekcije
• alergijska reakcija
• brazgotinjenje- zaradi številnih aplikacij na isto mesto v krajšem času
• nekroza tkiva
• drugi dogodki – zamenjava pacienta, zdravila, doze, pomanjkljivo dokumentiranje, poškodba/okužba
zdravstvenega delavca

13 Opišite zdravstveno nego pacienta z infuzijo.

Je vnašanje tekočin in zdravil v veno.
Namen je nadomeščanje:
 tekočine
 elektrolitov
 hranilnih snovi
 aplikacija zdravil

Možni zapleti
 flebitis – akutno vnetje notranje žilne stene  bolečina, oteklina, rdečina, žilna stena na otip trda
 infiltracija infuzijske tekočine v okoliško tkivo, kaže se kot edem, bledica kože
49
  infekcija
 alergijska reakcija
 zračna embolija – vdor zraka v krvni obtok

ZN
 uredimo mu posteljo – izberemo najudobnejši položaj,
 pripravimo mu roko (pižama naj ima dovolj širok rokav) in po potrebi opornico,
 povemo mu, kako in koliko lahko giblje z roko, na kateri je infuzija.
 apliciramo infuzijo, za večjo varnost infuzijski sistem prilepimo na kožo z lepilnim trakom
 opazujemo in dokumentiramo
splošno počutje bolnika,
dvakrat dnevno in po potrebi merimo vitalne funkcije,
čas iztekanje infuzijske tekočine, število kapljic/min,

položaj (lego) kanile ali katetra,

vbodno mesto in zaščito,
količino iztekle infuzije.

Priprava na poklicno maturo: Prva pomoč in nujna medicinska pomoč

Opišite razliko med nudenjem prve pomoči in nujne medicinske pomoči.

Prva pomoč (PP) je neposredna zdravstvena oskrba, ki jo dobi poškodovanec ali nenadno oboleli na kraju dogodka ali čim prej
po dogodku. Opravljena je z enostavnimi pripomočki in z improvizacijo, kamor je vključen tudi improviziran prevoz. Traja do
prihoda nujne medicinske pomoči (NMP) ali do prihoda v zdravstveno ustanovo

Nujna medicinska pomoč (NMP) zajema ukrepe strokovne ekipe pri osebi, ki je v življenjski nevarnosti ali je v stanju, ki jo lahko
privede v stanje življenjske ogroženosti in izvaja ukrepe z medicinsko tehničnimi pripomočki. NPM dajejo zdravstveno izobražene
delavci (reševalci, zdravniki,…)

Katere podatke povemo ob klicu na številko 112? 6 x K

1. kdo kliče (ime in priimek, lahko tudi svojo telefonsko številko),
2. kaj in kdaj se je zgodilo,
3. podatki o kraju,
4. koliko je poškodovanih,
5. stanje poškodovanih,
6. kakšno pomoč potrebujejo.

Naštejte neposredne nevarnosti na kraju nesreče.

Neposredne nevarnosti na kraju nesreče, ki lahko ogrozijo zdravje in življenje reševalca, pacienta
in ostalih prisotnih, so: okužbe, ogenj, dim, plini, vnetljive in eksplozivne snovi, kemikalije, električni tok, ostri predmeti, nalet
vozil pri prometnih nesrečah, nestabilno vozilo, ostri predmeti (npr. koščki razbitega stekla ali uporabljene injekcijske igle),
deroča reka, utopitev, udor na ledeni površini, zasutje, drseča tla, dogodki, pri katerih prihaja do nasilja (zaradi uporabe
hladnega in strelnega orožja, nasilnih očividcev, svojcev, pacientov...) ter nevarne živali.

Od česa je odvisna stopnja poškodbe z električnim tokom?

Odvisno je od električne napetosti, jakosti toka, upornosti človeškega telesa in tal, časa izpostavljenosti, mesta dotika in od poti
električnega toka skozi telo.

Opišite ukrepe pri poškodbi z električnim tokom nizke napetosti.

 osebe se ne dotikamo, dokler je v stiku z elekt. tokom
 odstranimo izvor elektrike
 ko je odstranjen elekt. tok se pacientu približamo, ocenimo njegovo stanje
50
  pokličemo 112
 izvajamo ukrepe prve pomoči glede na stanje pacienta
 nezavest, opekline, zastoj srca, poškodbe pri padcu

Po pravilnem zaporedju opišite pristop k poškodovancu po DRABC.

Kratica Angl. izraz Slov. izraz Opis

D Danger ocena nevarnosti Ocenimo nevarnosti – reševalca, pacienta, prisotnih
R Response odzivnost Ocenimo odzivnost p. ter stanje zavesti, pokličemo pomoč druge osebe;
pristopimo od spredaj, takoj izvedemo ročno imobilizacijo vratnega dela
hrbtenice. Se predstavimo in glasno ogovorimo. Če se ne odziva,
pokličemo drugo osebo na pomoč
A Airway dihalna pot P. sprostimo dihalno pot oz. mu zagotovimo prosto dihalno pot 
dvignemo brado in nagnemo glavo nazaj ali pa trojni manever (pri sumu
na poškodbo hrbtenice pri nezavestnem – glava in pacient sta v
nevtralnem položaju, stabilizirana v osi.; pregledamo ustno votlino zaradi
prisotnosti tujkov; vzdržujemo prosto dihalno pot: ustno-žrelni tubus,
laringealna maska i-gel, endotrahealni tubus
B Breathing dihanje Ocenimo dihanje in poskrbimo za primerno predihanost ter
oksigenacijo preverimo, če pacient diha: opazujemo dvigovanje
prsnega koša, poslušamo (10 min) dihanje in preverjamo, ali na lastnem
licu občutimo izdihani zrak: normalna frekv. dihanja z.aša od 14 - 18
vdihov na minuto. Pri frekv. pod 6 vdihov/nad 35 vdihov  dihalna stiska.
Opazujemo še glob., ritem dih., zvoki pri dih., gibanje prsn. koša
C Circulation krvni obtok Ocenimo stanje krvnega obtoka zaustavimo krvavitev
in nadomeščamo tekočino)  izmerimo pulz, krvni tlak, opazujemo
kapilarno polnitev, barvo in temperaturo kože rok ter polnjenost vratnih
ven. Vzpostavimo monitoring

Naštejte pripomočke za vzdrževanje proste dihalne poti.

 ustno-žrelni tubus - samo pri pacientu, ki je neodziven in z odsotnim požiralnim refleksom; ne pri zavestnem pacientu,
ker lahko sproži bruhanje, zvišanje znotrajlobanjskega tlaka in vagusni refleks z bradikardijo, premike glave in vratu ter
laringospazem. Slabost - ne zaščiti dihalne poti pred aspiracijo želodčne vsebine. Pride lahko tudi do zapore dihalne
poti, ker del jezika ali poklopec (epiglotis) zapre odprtino ustno-žrelnega tubusa
 laringealna maska i-gel - za vzpostavitev in vzdrževanje proste dihalne poti, če sta endotrahealna intubacija ali
ventilacija (izmenjavanje zraka) preko obrazne maske neuspešni, in v anesteziji pri nekaterih krajših kirurških posegih
 endotrahealni tubus – se vstavi tubus (dihalno cevko) v trahejo za vzdrževanja proste dihalne poti. Izvaja se jo pri
zastoju srca, pri nezavesti, za preprečitev aspiracije krvi ali izbruhane vsebine v dihala, pri popolni ali grozeči zapori
zgornje dihalne poti, pri poškodbah obraza, vratu, pri poškodbi glave z znaki povišanega znotraj lobanjskega tlaka,
hipoksemiji

Kdaj ne smemo uporabiti ustno-žrelnega tubusa za vzdrževanje proste dihalne poti?

Ne pri zavestnem pacientu, ker lahko sproži bruhanje, zvišanje znotrajlobanjskega tlaka in vagusni refleks z bradikardijo, premike
glave in vratu ter laringospazem. Slabost - ne zaščiti dihalne poti pred aspiracijo želodčne vsebine. Pride lahko tudi do zapore
dihalne poti, ker del jezika ali poklopec (epiglotis) zapre odprtino ustno-žrelnega tubusa.

Opišite pregled pacienta po pristopu ITLS. Kaj vključuje sekundarni in kaj kontrolni travmatološki pregled pacienta?
lnternational Trauma Lije Support - zajema primarni, sekundarni in kontrolni travmatološki pregled pacienta

PRIMARNI TRAVMATOLOŠKI PREGLED

1. Ocena kraja nesreče (že ob približevanju z rešilcem), skrb za varnost

osebna varovalna oprema
število poškodovanih oseb
potrebe po dodatni pomoči drugih služb in opremi
mehanizem nastanka poškodbe

51
2. Začetna ocena stanja pacienta
splošni vtis – približna starost, spol, telesna masa, položaj telesa, aktivnost pacienta, očitne poškodbe, krvavitve…
ocena stanje zavesti {po lestvici AVPU)
A – ocena dihalne poti
B – ocena dihanja
C - ocena krvnega obtoka
Odprte rane z obsežno krvavitvijo, ki jo moramo takoj ustaviti. apliciramo kisik po maski z rezervoarjem in nepovratnimi ventili.
Splošno pravilo je, da apliciramo kisik vsem težje poškodovanim osebam.
Če ne tipamo pulza na arteria carotis, takoj začnemo s kardiopulmonalnim oživljanjem in pripravimo pacienta na hitri prevoz v
bolnišnico.

3. Mehanizem poškodbe
A. Generaliziran, neznan
HITRI TRAVMATOLOŠKI PREGLED - generaliziran in nevaren
mehanizem nastanka poškodbe (ob padcu z velike višine,
frontalnem trku pri veliki hitrosti); kadar je pacient v
nezavesti. Sistematično pregledamo celo telo; pacienta pri
zavesti pregledamo v položaju, kot smo ga našli,
nezavestnega damo v stabilni bočni položaj. Pred začetkom
pregleda ena oseba vedno najprej izvede ročno imobilizacijo
vratnega dela hrbtenice. Pregled izvajamo od glave proti
nogam in uporabimo vsa čutila: vid (modrice, rane, gibanje
prsnega koša), sluh (hropenje, piskanje), vonj (alkohol), dotik
(zaznamo boleča mesta, oteklino).
Glava, vrat, prsni koš, trebuh, medenica, noge, roke, hrbet.
B. Lokaliziran
USMERJENI TRAVMATOLOŠKI PREGLED –
Lokalizirana poškodba, oseba pri zavesti (vbodna rana v
trebuhu); ni težje poškodbe - kadar je začetna ocena stanja
normalna.
Pregledamo in oskrbimo poškodovani del
telesa ter pridobimo vse podatke za anamnezo SAMPLE.
S-symptoms – kje ga boli, kako se počuti
A- allergies - alergija na zdravilo, drugo snov
M-medications – če in katera zdravila jemlje
P- past medical history – ima kronično bolezen, je bil resneje
bolan, poškodovan v preteklosti
L- last meal – kdaj je nazadnje jedel
E- events preceding the incedent – česa se nazadnje spomni

Sledijo intervencije po potrebi na terenu:

sprostitev dihalne poti kardiopulmunalno oživljanje stabilizacija globoko zadrtih tujko
aplikacija kisika namestitev trde vratne opornice imobilizacija celega telesa
nadzorovano predihavanje oskrba odprte rane na prs. košu
zaustavitev večje krvavitve stabilizacija prsnega koša

Obvestimo bolnišnico ali center za obveščanje o sprejemu pacienta

4. Sekundarni travmatološki pregled pacienta

- natančen pregled telesa in ugotavljanje vseh poškodb, ko je pacient stabilen, na kraju dogodka. Če ni stabilen, izvajamo
pregled v rešilcu med prevozom
 ponovno oceno stanja zavesti
 oceno dihanja, pulza, krvnega tlaka, telesne temperature, EKG, krvnega sladkorja
 nevrološki pregled
 natančen travmatološki pregled telesa in telesnih votlin
5. Kontrolni travmatološki pregled pacienta
Spremljanje zdravstvenega stanja pacienta in nadzor izvedenih intervencij. Tako pravočasno odkrijemo spremembe ali
poslabšanje:
 vsakih 5 minut pri hudo poškodovanih osebah (pri kritičnih pacientih),
 vsakih 15 minut pri osebah z lažjimi poškodbami (pri stabilnih pacientih),
 po vsakem premikanju pacienta,
 po vsaki izvedeni intervenciji,
 ob spremembi oz. poslabšanju zdravstvenega stanja pacienta
Nadzorujemo:
VF, vse izvedene intervencije, počutje pacienta, stanje zavesti…
Vse dokumentiramo

52
Opišite načine premikanja in prenosa poškodovanca (z in brez pripomočkov).
Način prenosa:
 Rautkov prijem (poglej sliko v skripti prve pomoči!),
 prenos na rokah,
 prenos z dvema reševalcema na rokah (sedež z rokami),
 »štuparamo«
 prenos na rami, hrbtu,
 prenos s pomočjo oprtnika,
 prenos z vlečenjem na odeji,
 prenos na stolu, s pomočjo odeje,
 nošenje na nosilih (improvizirano).
Prevoz oz. transport poškodovanca:
 reševalni avtomobil, osebno vozilo,
 čoln,
 helikopter,…

Opišite pravilen položaj poškodovanca pri poškodbi glave, prsnega koša, hrbtenice, trebuha, položaj pri nezavestnem, pri
hudih krvavitvah, šokovnem stanju in pri nosečnici.
 Položaj poškodovanca pri poškodbi glave: hrbtni položaj in na ravni podlagi
 Položaj poškodovanca pri poškodbi prsnega koša: polsedeči položaj
 Položaj poškodovanca pri poškodbi hrbtenice: kadar poškodovanec ni v življenjski nevarnosti ga pustimo pri miru;
drugače pa skrbno imobiliziramo vrat že na samem mestu nezgode (Schanzova ovratnica) in ga imobiliziramo na ravno
trdo podlago (pravilno dvigovanje: najmanj 4 osebe, ne smemo ga upogniti v pasu in vratu!!)
 Položaj poškodovanca pri poškodbah trebuha: na hrbtu z dvignjenim vzglavjem in podloženimi koleni, ki jih rahlo pokrči.
Na ta način se sprostijo trebušne mišice in zmanjša bolečina
 Položaj nezavestnega poškodovanca: : leže na boku (bok in koleno zgornje noge naj bosta skrčena pod pravim kotom),
glava naj bo nagnjena nazaj zaradi sprostitve dihalnih poti
 Položaj poškodovanca pri hudih krvavitvah in šokovnem stanju: na hrbtu z dvignjenimi nogami za 30 cm
 Položaj nosečnice pri poškodbah: leže na hrbtu – levi bok

Opišite prevoz pacienta z reševalnim vozilom.

Prenos pacienta izvedemo z uporabo ustreznih pripomočkov in s priročnimi metodami, ki zagotavljajo varno premikanje in
preprečujejo nastanek dodatnih poškodb. Pacienta namestimo v ustrezen položaj glede na njegovo
zdravstveno stanje in ga z varnostnimi pasovi privežemo na glavna nosila. Prenesemo ga v reševalno vozilo. Preverimo, ali so se
glavna nosila zaskočila v ležišče.
Med prevozom ves čas nadzorujemo splošno stanje pacienta, vzdržujemo prosto dihalno pot, merimo mu vitalne funkcije in
izvajamo potrebne ukrepe. Vse izvedene ukrepe dokumentiramo. Ko prispemo v zdravstveno ustanovo, izvedemo predajo
pacienta in oddamo izpolnjeno Poročilo o reševalnem prevozu. Po zaključku prevoza očistimo in dezinficiramo uporabljeno
opremo in vozilo, dopolnimo manjkajoče pripomočke ter pregledamo delovanje aparatur.
- Nosečnico prenesemo do reševalnega vozila z nosili ali na kardiološkem stolu. Pri prenosu z nosili nosečnica leži na levem boku

Naštejte vzroke nezavesti in zakaj je nezavest nevarna?

Vzroki
- poškodbe in procesi v lobanjski votlini - motnje metabolizma – zastrupljanje organizma z lastnimi
poškodbe glave, možganov, bolezenskih procesov v glavi presnovki (motnje delovanja jeter, ledvic, trebušne slinavke)
(tumorji, anevrizma, kap) - spremembe telesne temperature (pregretje, podhladitev)
- motnje v prekrvavitvi – krvavitve, šok - psihiatrične motnje
- zastrupitve – alkohol, droge, zdravila, plini
- pomanjkanje kisika

Nezavest je nujno stanje, v katerem je pacient življenjsko ogrožen zaradi nevarnosti zapore dihalne poti in zadušitve.

53
Opišite oceno stanja zavesti po lestvici AVPU in po lestvici Glasgow.
Ocena stanja ZAVESTI
A – alert buden, odziven
V - vocal - odziven na glas
P – pain - odziven na bolečino
U – unresponsive – neodziven
A ali V ima prosto dihalno pot in diha samostojno, pri P ali U pa izvajamo ukrepe za sprostitev in vzdrževanje proste
dihalne poti

Ocena stanja zavesti po lestvici Glasgow se uporablja za ocenjevanje stanja zavesti. Ocenosposobnosti in odziva
dobimo s točkovanjem pacienta pri odpiranju oči, ter pri gibalnem in besednemodzivu. Najnižji skupni seštevek znaša 3, najvišji
pa 5 točk. Kadar seštevek znaša 8 točk in manj je toznak za hude poškodbe in težje motnje zavesti. Seštevek od 9 do 12 točk kaže
na zmerne poškodbe inmotnje zavesti. Seštevek od 13 do 15 točk kaže na blage poškodbe in manj izrazite motnje zavesti.

Opišite ukrepe pri nezavesti.

• Preverimo, ali je okolje varno, in poskrbimo za lastno varnost.
• Ocenimo odzivnost pacienta, sprostimo dihalno pot in preverimo dihanje ter krvni obtok.
• Pacienta namestimo v stabilni bočni položaj, s čimer zagotovimo prehodnost dihalne poti.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.

Kaj je sinkopa?
Omedlevica ali sinkopa je nenadna in kratkotrajna izguba zavesti zaradi zmanjšanega pretoka krvi skozi možgane, ki jo spremlja
zmanjšanje mišičnega tonusa. Pacient ni sposoben vzdrževati pokončne drže.

Naštejte vzroke sinkope.

 moteno delovanje osrednjega živčnega sistema: hipoksija, hipoglikemija, anksioznost
 moteno delovanje srca: miokardni infarkt, motnje srčnega ritma, vetrikularna tahikardija, pljučna embolija, obstrukcija
aorte
 moteno delovanje funkcije žil - žilno-vagalni vzrok, izvenmaternična nosečnost, situacijski vzrok (pojavi se po neki
aktivnosti)

Opišite refleksno (vazovagalno) sinkopo, sinkopo zaradi ortostatske hipotenzije in sinkopo zaradi obolenja srca (kardiogena
sinkopa).
Refleksna (vazovagalna) sinkopa - dolgotrajna stoja v slabo zračenem ali vročem okolju, bolečina, hud psihični stres, močna
čustva, pogled na kri, injekcijo in drugo.
Sinkopa zaradi ortostatske hipotenzije - Ortostatska hipotenzija pomeni nizek krvni tlak v pokončnem položaju. Krvni tlak je v
stoječem položaju za najmanj 20 mmHg nižji od krvnega tlaka med ležanjem.
Sinkopa zaradi obolenja srca (kardiogena sinkopa) - vzroki so motnje srčnega ritma, bolezni srčnih zaklopk, popuščanje srca in
druge bolezni srca. Znaki kardiogene sinkope so lahko bolečina v prsnem košu, dispneja in palpitacije

Opišite ukrepe pri sinkopi.

Pacient naj se takoj usede, počepne ali uleže.
Pacienta na mestu dogodka zavarujemo pred padcem, ga varno poležemo v vodoravni položaj in mu dvignemo nogi. Pacient
lahko tudi noge med ležanjem na hrbtu pokrči in stisne k prsnemu košu.
Pri sedenju naj glavo nagne naprej in jo položi med kolena.
Omogočimo dotok svežega zraka in mu odpnemo ovratnik.
Ko je pacient pri zavesti, mu ponudimo kozarec vode.
Pacientu izmerimo krvni tlak, krvni sladkor in ostale vitalne funkcije.
Potreben je pregled pri zdravniku, ki presodi o morebitnih dodatnih preiskavah ali napotitvi k specialistu.

Opišite razliko med zunanjo in notranjo krvavitvijo.

Zunanja krvavitev je vidna notranja pa nevidna. Krvavitev je iztekanje krvi iz krvnih žil ali srca navzven (zunanja krvavitev) ali v
telesne votline in okolna mehka tkiva (notranja krvavitev). Tudi notranja krvavitev je lahko vidna – iztekanje krvi - Notranja

54
krvavitev je lahko vidna ali nevidna.Vidno notranjo krvavitev prepoznamo po iztekanju krvi iz telesnih odprtin, to je iz ušes, nosu,
ust, zadnjika, sečnice ali nožnice

Opišite značilnosti arterijske, venske in kapilarne krvavitve.

ARTERIJSKA KRVAVITEV VENSKA KRVAVITEV KAPILARNA KRVAVITEV

kri svetlo rdeče barve, izteka hitro, kri temno rdeče barve, izteka kri iz rane mezi, izguba krvi je majhna; če
sunkovito, v močnem curku in v ritmu počasneje in enakomerno so pošk. podkožne kapilare, kri izteka v
utripanja srca pulzirajoče okoliška tkiva in nastane modrica
(hematom)

Opišite načine začasnega zaustavljanja zunanje krvavitve.

Zunanjo krvavitev začasno ustavimo - Hemostaza:

• s prsti pritiskamo na področno arterijo – na udih in na glavi
S prsti pritisnemo na področno arterijo, ki poteka med rano in srcem. Poškodovani ud dvignemo nad raven srca.
Pomočnik pripravi pripomočke za namestitev kompresijske obveze.
• s prsti pritiskamo na krvaveče mesto
Na rano položimo sterilno gazo in preko nje pritiskamo na krvaveče mesto. Poškodovani ud dvignemo nad raven srca.
Pomočnik pripravi pripomočke za namestitev kompresijske obveze.
• naredimo kompresijsko obvezo - uporabimo sterilni povoj z vpojno gazo in aplikatorjem pritiska
• namestimo namenski zažemek - hitro ustavljanje hude krvavitve - pri arterijskih in večjih venskih krvavitvah, zmečkaninah ter
delni ali popolni odtrganini (amputaciji) uda
Pritisk s prsti na področno arterijo
a. temporalis – senč. a.
a. subclavia-podključ. a.
a. facialis
a. carotis – na vratu
a. brachialis – v komolcu, notr. str. nadl.
a. radialis – v zapestju
a. femoralis – v dimljah
a. poplitea – pod kolenom
a. dorsalis pesis – hrbtišče stopala
a. tibialis posterios – notr. str. stopala

Opišite videz, vzroke in ukrepe pri notranji krvavitvi iz ušes, nosu, ust, zadnjika, sečnice in iz nožnice.
1. krvavitev iz ušes – svetlo rdeča kri ali kri pomešana z likvorjem; vzrok je lahko poškodba zuna. ali notranjega ušesa ali
poškodba glave (sum zloma lob. dna)  Na uho položimo sterilno gazo in ga obvežemo.
2. krvavitev iz nosu - svetlo rdeča kri ali kri pomešana z likvorjem; vzrok je lahko poškodbe sluznice, nosnega pretina, izušitev
sluznice, motnje v koagulaciji krvi ali poškodba glave (sum zloma lob. dna)  s palcem in kazalcem stisnemo nosnici, pacient naj
glavo nagne naprej, da kri ne steka v požiralnik. Na zatilje damo hladen obkladek. Če se krvavitev ne ustavi je potrebna
tamponada ali kirurška oskrba. Ob sumu na zlom lobanjskega dna – nosnici pokrijemo s sterilnim zložencem.
3. krvavitev iz ust
- svetlo rdeča penasta kri, ki jo pacient izkašlja (hemoptiza); vzrok je krvavitev iz pljuč  v polsedeči položaj
- izbruhana kri – hemoptoe, ki je lahko rdeča, rjava ali kot kavna usedlina; vzrok je krvavitev iz požiralnika ali želodca; v
ležeči položaj z dvignjenim vzglavjem
4. krvavitev iz zadnjika
- svetlo rdeča kri, vzrok hemoroidi ali poškodba; v vodoravno lego, na zadnjik sterilno gazo in naročimo, naj stisne
mišice zadnjika
- črno blato (melena), krvavitev iz zgornjega dela črevesja; potreben pregled zdravnika
5. krvavitev iz sečnice – rdeč ali temnejši urin, ki lahko vsebuje krvne strdke – hematurija; zaradi poškodbe, udarcev v trebuh,
zloma medenice, bolezni sečil (ledvični kamni, tumor); potreben pregled zdravnika
55
6. krvavitev iz nožnice – svetla ali temna kri , lahko s strdki; zaradi poškodbe, zunajmaterične nosečnosti, splava, zapleta med
porodom in po njem, bolezni rodil; pacientka mora ležati s prekrižanimi nogami

Naštejte znake notranje krvavitve.

So: modrica (hematom) in bolečina na mestu poškodbe, bledica kože, ki jo obliva hladen lepljiv znoj, pospešen slabo tipljiv pulz,
pospešeno plitvo dihanje, nizek krvni tlak, šumenje, zvonjenje v ušesih, temnenje pred očmi, strah, utrujenost, zmedenost,
iztekanje krvi iz telesnih odprtin.
Notranje krvavitve so nevarne, ker vodijo v razvoj hemoragičnega šoka.

Opišite ukrepe pri krvavitvi.

1. Poskrbimo za varnost, ocenimo stanje pacienta, mehanizem nastanka poškodbe in nataknemo rokavice.
2. Zaustavimo krvavitev – hemostaza.
4. Pokličemo 112.
5. Pacienta namestimo na hrbet v vodoravni položaj in mu dvignemo nogi za 30 cm. Nog ne dvignemo, kadar je prisotna
poškodba glave, nog, medenice, hrbtenice in pri notranjih krvavitvah.
6. V primeru, da je krvaveča rana na roki, ji dvignemo in imobiliziramo.
6. Intervencija
 Apliciramo kisik in vzdržujemo prosto dihalno pot.
 Opazujemo kapilarno polnitev, merimo Sp02 , vzpostavimo monitoring.
 Apliciramo zdravila po zdravnikovem naročilu.
 Pacienta pokrijemo, ničesar mu ne dajemo per os.
7. Poskrbimo za prevoz v bolnišnico, kjer dokončno, s kirurško oskrbo zaustavijo krvavitev

Kaj je šok?
Šok je nevarno dogajanje v človeškem telesu, pri katerem zaradi nezadostnega pretoka krvi skozi tkiva pride do nezadostne
oskrbe celic s kisikom (hipoksije), kar vodi v hude metabolne motnje.

Opišite značilnosti in vzroke za nastanek šoka: hipovolemični, kardiogeni, obstruktivni, distributivni, citotoksični in nevrogeni
šok.

HIPOVOLEMIČNI ŠOK KARDIOGENI ŠOK OBSTRUKTIVNI ŠOK

- zmanjšanje volumna krvi - zaradi popuščanja srca, slabosti - Zaradi motenega pretoka krvi
srčne črpalke, zato je zmanjšan
pretok krvi skozi tkiva.
VZROKI VZROKI VZROKI
• zunanje in notranje krvavitve, • ishemija srca (akutni miokardni • tamponada srca (nabiranje tekočine v
gastrointestinalne krvavitve, krvavitev infarkt), osrčniklu),
pri pankreatitisu • okvare srčnih zaklopk, • pljučna embolija,
(hemoragični šok), • bolezni srčne mišice, • tenzijski) pnevmotoraks (zrak ob vdihu
• opekline (zaradi izgube plazme), • motnje srčnega ritma, uhaja v plevralni prostor, ne more pa
• izguba telesnih tekočin (bruhanje, • udarnina (kontuzija) srca. izhajati iz njega v izdihu)
driska), • pljučna hipertenzija.
• dehidracija.

DISTRIBUTIVNI ŠOK CITOTOKSIČNI ŠOK NEVROGENI ŠOK

- popustijo naravni mehanizmi za
vzdrževanje tonusa žil, kar povzroči
nenormalno razširitev žil - manjšanje
venskega priliva krvi v srce in padec
krvnega tlaka
- celice ne morejo izrabljati kisika in
hranil
- posledica poškodbe hrbtenjače
Posebni znaki:
•bradikardija,
• bleda in vlažna koža nad mestom
poškodbe, nižje od mesta poškodbe pa je
normalno topla in rožnata,
• nevrološki izpadi (mravljinčenje, paralize,
pareze),

VZROKI VZROKI VZROKI

• alergijska reakcija pri preobčutljivosti zastrupitev s strupi (toksini), kot so - posledica poškodbe hrbtenjače
56
 na alergen - pik žuželke (anafilaktični
šok),
• sepsa zaradi vdora bakterij v kri
(septični šok),
• poškodbe hrbtenjače (nevrogeni šok).
pesticidi, zdravila, industrijske
kemikalije, mikrobni toksini, cianid,
strupeni plini (CO) ...

Naštejte znake šoka.

Znaki šoka
- slabost omotica - slabo tipljiv pulz
- žeja - nemir, anksioznost, agresija, apatija, brezčutnost,
- bleda, potna in hladna koža - motnje zvesti: zmedenost, nezavest,
- tahikardija, tahipneja - oligurija (zmanjšana količina urina)
- hipotenzija - periferna cianoza (pomodrelost prstov in ustnic).

Opišite ukrepe ob šoku.

• Poskrbimo za varnost, ocenimo stanje pacienta in mehanizem nastanka poškodbe.
• Pokličemo NMP 112.
• Omejimo razvoj šoka in kolikor je mogoče, odstranimo vzrok: zaustavimo zunanjo krvavitev, imobiliziramo zlome ...
• Glede na vrsto šoka namestimo pacienta v ustrezen položaj:
- hipovolemičen šok: namestimo pacienta na hrbet v vodoravni položaj + dvignemo noge za 30 cm. Nog ne dvignemo
pri notranjih krvavitvah, ob poškodbi glave, nog, medenice in hrbtenice.

- kardiogeni in obstruktivni šok – pol sedeči položaj z nogami, spuščenimi navzdol

- nevrogeni šok - pacienta imobiliziramo na zajemalna nosila, na katerih leži vodoravno na hrbtu in na ravni podlagi.

• apliciramo kisik (NMP)

• monitoring ŽF
• infuzija in ustrezna zdravila (NMP)
• pacienta pokrijemo, pomirimo in mu ničesar ne damo per os
• prevoz v bolnišnico

Naštejte znake in ukrepe pri delni in popolni zapori dihalne poti s tujkom pri odrasli osebi, otroku in dojenčku
ZNAKI
Delna zapora Popolna – življenjsko nevarna zapora
• pacient lahko diha, • pacient ne more govoriti,
• pacient glasno kašlja, • težko diha ali ne more dihati (oseba diha z naporom in s pomožnimi
• pacient lahko govori, dihalnimi mišicami),
• pacient je pri zavesti. • z roko se prijema za vrat,
• prisotna je cianoza,
• lahko nastopi nezavest.

UKREPI: Pri delni zapori vse spodbujamo k kašlju, preverjamo, če je kašelj učinkovit in tujek odstranjen, opazujemo, da ne
preide v popolno zaporo.
UKREPI PRI POPOLNI ZAPORI
ODRASLI OTROK DOJENČEK
- 5 udarcev po hrbtu med lopaticama - otroka z dlanjo udarjamo po hrbtu. - obrnemo ga na trebuh ter ga z dlanjo
/vsakič preverimo, ali je tujek - po vsakem udarcu preverimo, ali je udarjamo med lopaticama.
odstranjen tujek odstranjen. - po vsakem udarcu preverimo, ali je
- če tujek ni odstranjen izvedemo pritisk - če z udarci po hrbtu tujka ne uspemo tujek odstranjen.
na trebuh 5x/vsakič preverimo, ali je odstraniti in je otrok pri zavesti, - če z udarci po hrbtu tujka ne uspemo
tujek odstranjen HEIMLICHOV PRIJEM izvedemo pritiske na trebuh odstraniti in je otrok pri zavesti,
- če preneha dihati, pokliči NMP 112 in - če izkašlja tujek, ocenimo njegovo izvedemo pritiske na prsni koš.
prični z KPO stanje - če izkašlja tujek, ocenimo njegovo
- pritiska na trebuh ne izvajamo pri - če preneha dihati, izvajamo oživljanje stanje
nosečnicah po 3. mesecu. in pokličemo - če preneha dihati, izvajamo oživljanje
112. in pokličemo
112.
57
Kdaj izvajamo kardiopulmonalno oživljanje?
Kardiopulmonalno oživljanje (KPO) je zaporedje postopkov, ki jih izvajamo v primeru srčnega zastoja  veriga preživetja.
1 2 3 4
Prepoznava zastoja in Zunanja masaža srca in Uporaba AED - avtomatskim NMP (dodatni postopki
klic 112 umetno dihanje KPO zunanji defibrilatorjem oživljanja) hiter prevoz v
bolnišnico)

Opišite zaporedje in izvajanje ukrepov kardiopulmonalega oživljanja pri odrasli osebi, dojenčku in otroku.
ODRASLA OSEBA
Pristop k pacientu po zaporedju DRABC – poskrbimo za varnost, ocenimo mehanizem nastanka poškodbe, ocenimo odzivnost,
sprostimo dihalno pot, ugotovimo prisotnost dihanja in krvnega obtoka  pacient ne diha, ni srčnega utripa  pokličemo 112
 zunanja masaža srca
 trda podlaga
 sredina prsnice
 ugrez v globino 5-6 cm
 30 stisov prsnega koša, frekvenca stisov 100 do 120 na min (nekoliko manj kot 2 stisa v sekundi)
 po zunanji masaži sledi umetno dihanje (po 30 stisih 2 vpiha, do prihoda NMP)
 umetno dihanje po 30 stisih 2 vpiha do prihoda NMP

Izvedba umetnega dihanja z obrazno masko in dihalnim balonom - 10 do 12 vpihov na minuto, dolžina posameznega vpiha
traja eno sekundo
Pri utopljencih - najprej damo 5 začetnih umetnih vpihov, nato nadaljujemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem v
razmerju 30 : 2.
Pri zastrupitvi s strupenimi plini in kemikalijami ne izvajamo umetnega dihanja usta na usta, temveč uporabimo obrazno masko
z dihalnim balonom.

PRI OTROKU/DOJENČKU

dojenček - od nekaj ur po rojstvu do 1. leta otrok - od 1. leta do pubertete

OCENA ODZIVNOSTI PRI DOJENČKU/OTROKU

Ob sumu na poškodbo izvedemo ročno varovanje vratnega dela hrbtenice. Odzivnost ocenimo tako, da ga glasno ogovorimo ali
povzročimo bolečinski dražljaj.

SPROSTITEV DIHALNE POTI PRI DOJENČKU/OTROKU

DOJENČEK
- poravnamo glavo v nevtralni položaj. Eno roko položimo na
čelo, drugo pa na spodnjo čeljust. Nato mu dvignemo brado.
Pod lopatici podložimo zloženo brisačo, da ostane glava
dojenčka v nevtralnem položaju.
OTROK
- nagnemo glavo v vohljajoči (t. i. sniffing) položaj. Ne
izvajamo ob sumu na poškodbo vratnega dela hrbtenice 
trojni manever

Po potrebi odstranimo tujek.

OCENA DIHANJA IN KRVNEGA OBTOKA

Sklonimo nad obraz, opazujemo dvigovanje prsnega koša, poslušamo dihanje in preverjamo, ali na lastnem licu občutimo
izdihani zrak – 10 sek.

DOJENČEK OTROK
Pri dojenčku merimo pulz na arteria brachialis ali na arteria Pri otroku merimo pulz na arteria carotis ali na arteria
femoralis. femoralis.

Če ima otrok/dojenček tipen pulz, nadaljujemo z umetnim dihanjem, dokler ne začne dihati samostojno. Če diha, vendar
ostane nezavesten, ga obrnemo v stabilni bočni položaj – hitro v bolnico.

UMETNO DIHANJE pri dojenčku/otroku

58
- če ne diha ali ne diha normalno – 5 začetnih vpihov (obrazna maska, dihalni balon, pri dojenčku usta na usta in nos, pri otroku
usta na usta)

DOJENČEK
 leži na hrbtu, zatesnimo naša usta okoli dojenčkovih ust
in nosu.
 enakomerno vpihujemo zrak v njegova usta in nos eno
sekundo ter hkrati opazujemo dvigovanje prsnega koša.
 odmaknemo usta od dojenčkovih ust ali nosu in
opazujemo spuščanje prsnega koša med izdihom.
 izvedemo 5 vpihov in ponovno ocenimo dihanje in krvni
obtok.
OTROK
 leži na hrbtu
 zatisnemo nosnici in mu odpremo usta
 enakomerno vpihujemo zrak v njegova usta eno sekundo
ter hkrati opazujemo dvigovanje prsnega koša.
 odmaknemo usta od dojenčkovih ust ali nosu in
opazujemo spuščanje prsnega koša med izdihom.
 izvedemo 5 vpihov in ponovno ocenimo dihanje in krvni
obtok.

Izvedba umetnega dihanja z obrazno masko in dihalnim balonom pri dojenčku/otroku

- dojenčku 20 vpihov na minuto, pri otroku pa 12 vpihov na minuto.

Če po izvedenih začetnih vpihih in po ponovni oceni dihanja in krvnega obtoka dojenček/otrok še vedno ne diha in pulz ni
prisoten, izvajamo zunanjo masažo srca.

ZUNANJA MASAŽA SRCA pri dojenčku/ otroku

DOJENČEK
 leži na trdi, ravni podlagi
 določimo mesto zunanje masaže srca, ki je na spodnji
polovici prsnice.
 izvajamo z dvema prstoma na spodnji polovici prsnice
 globina stisov prsnega koša pri dojenčku je 4 cm oz. 1 /3
prsnega koša.
 frekvenca stisov je 100- 120 na minuto.
 razmerje med zunanjo masažo srca in umetnim
dihanjem je 15 stisov in 2 vpiha.
OTROK
 leži na trdi, ravni podlagi
 izvajamo z eno roko
 dlan ene roke položimo na spodnjo polovico prsnice,
naša roka naj bo iztegnjena, rama pa navpično nad
mestom masaže. Pri večjih otrocih izvajamo zunanjo
masažo srca z obema rokama in prepletenimi prsti.
 globina stisov je 4-5 cm oz. 1/3 prsnega koša
 frekvenca stisov je 100-120 na minuto.
 razmerje med zunanjo masažo srca in umetnim
dihanjem je 15 stisov in 2 vpiha.

Stabilni bočni položaj pri dojenčku/otroku

Ko začne normalno dihati, obrnemo v stabilni bočni položaj, ki preprečuje zadušitev otroka s slino, krvjo ali želodčno vsebino.
Položaj oziroma stran, na katero je obrnjen, menjavamo na 30 minut.

Opišite pravilno uporabo polavtomatskega defibrilatorja – AED.

Avtomatski zunanji defibrilator (AED) je računalniško voden aparat, ki vodi uporabnika, da izvede varno defibrilacijo pri
nenadnem srčnem zastoju.
Če je na voljo več kot en reševalec, drugi med pripravo AED izvaja zunanjo masažo srca in umetno dihanje.
 Odpremo in vključimo AED, če se ni vključil že samodejno ob odprtju. Sledimo navodilom aparata.
 Prilepimo samolepilni elektrodi na kožo. Elektrode ne nameščamo prek prsne bradavice ali kostne izbokline prsnice.
 AED analizira srčni ritem. V času analize zagotovimo, da se pacienta nih če ne dotika.
 S pri tiskom na gumb za defibrilacijo se izvede električni sunek pacienta se nihče ne dotika
 Pozorni smo na znake življenja.
 Če pacient začne normalno dihati, ga namestimo v stabilni bočni položaj in nadziramo vitalne funkcije.
 Če pacient še vedno ne kaže znakov življenja, takoj nadaljujemo s kardiopulmonalnim oživljanjem v razmerju 30 stisov
in 2 vpiha.
 Po 2 min zunanje masaže srca in umetnega dihanja AED ponovi analizo srčnega ritma in po potrebi električni sunek.
 Elektrode pustimo prilepljene na prsnem košu, saj bo AED v rednih časov ih presledkih ponavljal analizo srčnega ritma.

Opišite posebnosti pri uporabi AED.

 V primeru velike poraščenosti kožo pred namestitvijo elektrod obrijemo.
 Kisikovo masko med analizo in sprožitvijo električnega sunka odstranimo na razdaljo enega metra.
59
  Z mesta, na katero bomo prilepili elektrode, odstranimo morebitna zdravi la v obliki transdermalnega obliža.
 Če pacient leži v vodi, lahko električni tok poškoduje reševalca, zato pacienta premaknemo na suha tla.
 Mokro kožo pacienta obrišemo, preden sprožimo električni sunek. Mokra koža lahko omogoči prevodnost električnega
toka po površini kože na prsnem košu
 AED lahko uporabljamo pri otrocih, starejših od enega leta. Pri otrocih med 1. in 8. letom starosti uporabimo otroške
(redukcijske) elektrode ali na aparatu izberemo nastavitev za otroke.
 V primeru, da ima pacient vsajen srčni spodbujevalnik, naj bo razdalja med njim in prilepljeno elektrodo 12-15 cm.

Kateri dejavniki vplivajo na stopnjo zastrupitve?

Na stopnjo zastrupitve (ta je lahko blaga, zmerna, huda ali smrtna) vplivajo:
• količina in koncentracija strupa,
• čas izpostavljenosti,
• vrsta strupa,
• način vnosa strupa v telo.

V katerih primerih pomislimo na akutno zastrupitev?

Na akutno zastrupitev pomislimo pri pacientu, ki je v šoku (septični, kardiogeni, hipovolemični šok), ima motnje zavesti, motnje
srčnega ritma, kadar navaja slabost, krče, bruhanje, drisko ali ko si pacientovega stanja ne znamo pojasniti.

Opišite postopek odstranjevanja strupa iz telesa: dekontaminacija kože, sluznic, oči, odstranitev strupa iz ust z redčenjem
strupa in izzivanjem bruhanja.

Dekomntaminacija kože in sluznic Dekontaminacija oči

 z izpiranjem in umivanjem, pri čemer uporabimo mlačno
ali hladno vodo in blago milnico.
 takoj odstranimo kontaminirano obleko, obutev, nakit in
uro
 kožo izpiramo z vodo in/ali z blago raztopino milnice v
smeri od glave proti peti vsaj 20 minut.
 odprte rane zaščitimo vodoodpornim obližem ali obvezo.
 morebitne mehurje predremo in poškodovano mesto
spiramo s sterilno fiziološko raztopino.
 poškodovano kožo pokrijemo s sterilnim zložencem in jo
obvežemo s povojem.
 kontaminirano obleko in obutev damo v dvojno vrečo, jo
zapečatimo in označimo
 začnemo takoj
 pred izpiranjem odstranimo morebitne kontaktne leče
 palcem in kazalcem razpremo očesni veki
 oko izpiramo s sterilno raztopino za izpiranje oči, če tega
nimamo, s sterilno fiziološko raztopino ali z mlačno pitno
vodo.
 curek vode usmerimo v notranji kot očesne reže (ne na
zrklo), pri poškodbi obeh očes pa na koren nosu.
 izpiramo najmanj 20 minut.
 poškodovano oko sterilno pokrijemo, acient mora takoj
na pregled k okulistu.

Odstranitev strupa iz ust

Pacient spira usta z vodo, pri čemer mora paziti, da je ne
pogoltne.
Redčenje strupa
 z vodo je najhitrejša in najbolj enostavna metoda za
zmanjšanje toksičnosti strupa
 pacient naj po majhnih požirkih popije največ 2 dcl vode
oziroma količino, ki ravno še ne izzove bruhanja.
 ničesar ne smemo dati piti pacientu z motnjo zavesti, s
hudimi bolečinami v prsnem košu in trebuhu, če bruha
ali če ne more požirati, pri zastrupitvi z naftnimi derivati
in detergenti, ki se penijo.
Izzivanje bruhanja
 samo po posvetu z zdravnikom, kadar je pacient pri
zavesti in lahko sodeluje
 preden izzovemo bruhanje, naj pacient popije 100-200 ml
pitne vode
Izzivanje bruhanja je prepovedano pri:
 zastrupitvah z jedkimi snovmi (kislinami, bazami, jedkimi
solmi),
 zastrupitvah s hlapnimi organskimi topili (bencinom,
nafto, petrolejem, eteričnim oljem, acetonom),
 zastrupitvah, ki povzročajo krče,
 nezavesti in pri odsotnem žrelnem refleksu,
 nosečnicah.

Opišite zaporedje ukrepov pri kemijskih nesrečah.

Akutna zastrupitev z jedko/korozivno snovjo Akutna zastrupitev z ogljikovim monoksidom
60
 Zastrupitev z organskimi topili Akutna zastrupitev s cianidi
Zastrupitev s pesticidi Akutna zastrupitev z živčnimi strupi
Akutna zastrupitev s klorom in drugimi dražilnimi plini Akutna zastrupitev s solzivci

Poskrbimo za varnost in ustrezno osebno varovalno opremo, pridobimo čim več informacij.
 Identificiramo vrsto kemikalije.
 Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Pacienta evakuiramo s kontaminiranega območja.
 Izvedemo začetno oceno stanja pacienta po pristopu DRABC - cenimo možne nevarnosti, preverimo odzivnost pacienta,
mu sprostimo dihalno pot, ugotovimo prisotnost dihanja ter pulza
 Izvedemo primarno eliminacijo (odstranjevanje strupa iz telesa) - posebno previdno ravnamo s pacientom, ki bruha -
vsebina je lahko kontaminirana, zaradi česar lahko pride do sekundarne kontaminacije pri stiku s kožo in sluznicami in
pri vdihovanju toksičnih hlapov
 Posvetujemo se s Centrom za zastrupitve
 Pacientu damo protistrup (antidot) po naročilu zdravnika.
 Izvajamo nadzor, monitoring, vzdržujemo osnovne življenjske funkcije.
 Prevoz pacienta v bolnišnico - uporabimo osebno varovalno opremo in reševalno vozilo zaščitimo z zaščitno folijo.
Pripravimo vrečko za prestrezanje in shranjevanje izbruhane vsebine.

Opišite ukrepe pri akutni zastrupitvi z jedko snovjo.

- močne kisline, močne baze (lugi) in plini
Jedka snov hitro prodira globlje v tkiva, zato jo takoj odstranimo s površine telesa. Jedke snovi povzročijo opekline ter razjede na
koži in sluznici, okvaro organov (razpad eritrocitov, okvaro srca, jeter in ledvic), pri zaužitju lahko tudi perforacijo zgornjega dela
prebavil.

Poskrbimo za varnost in ustrezno osebno varovalno opremo, pridobimo čim več informacij.
• Identificiramo vrsto kemikalije.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Pacienta evakuiramo s kontaminiranega območja.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta po pristopu DRABC - cenimo možne nevarnosti, preverimo odzivnost
pacienta, mu sprostimo dihalno pot, ugotovimo prisotnost dihanja ter pulza
• Nezavestnega pacienta namestimo v stabilni bočni položaj. Kadar pacient ne diha, izvajamo kardiopul. oživljanje.
Umetno dihanje izvajamo preko obrazne maske z nepovratnimi ventili in dihalnim balonom s kisikovim rezervoarjem.
Ne izvajamo umetnega dihanja usta na usta.
• Izvedemo primarno eliminacijo (odstranjevanje strupa iz telesa) – glej dekontaminacija
• Posvetujemo se s kliničnim toksikologom v Centru za zastrupitve.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
• Vzorec jedke snovi in embalažo vedno pošljemo s pacientom v bolnišnico

Opišite ukrepe pri akutni zastrupitvi z organskimi topili.

- gorivo, čistila ali topilo za lake in barve
Povzročajo:
• lokalno draženje kože, oči in sluznice dihal ter prebavil,
• odpoved delovanja centralnega živčnega sistema in motnje srčnega ritma.
• pozni učinki se pokažejo po nekaj urah ali dneh: okvaro ledvic, jeter, srca, krvi ter centralnega živčnega sistema.

Poskrbimo za varnost. Uporabimo ustrezno osebno varovalno opremo.

• Ugotovimo (identificiramo) vrsto strupa.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Izvedemo evakuacijo pacienta s kontaminiranega območja.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in nujne ukrepe.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot.

61
• Kadar pacient ne diha, izvajamo oživljanje.
• Izvedemo primarno eliminacijo kože, oči
o Pri zaužitju odstranimo strup iz ust, če je pacient pri zavesti naj ustno votlino spira. Pitje vode in izzivanje bruhanja je
prepovedano zaradi nevarnosti aspiracije. Ne dajemo aktivnega oglja.
• Posvetujemo se s kliničnim toksikologom v Centru za zastrupitve.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
• Vzorec snovi in embalažo vedno pošljemo s pacientom v bolnišnico

Opišite ukrepe pri akutni zastrupitvi s pesticidi.

- uporabljajo se za zatiranje škodljivcev, plevelov in rastlinskih bolezni
- v organizem vstopajo preko kože, skozi prebavila ali preko dihal.

Poskrbimo za varnost. Uporabimo ustrezno osebno varovalno opremo.

• Ugotovimo (identificiramo) vrsto strupa.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Izvedemo evakuacijo pacienta s kontaminiranega območja.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in nujne ukrepe.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot.
• Kadar pacient ne diha, izvajamo oživljanje - uporabimo obrazno masko z dihalnim balonom in nepovratnimi ventili. Ne
izvajamo umetnega dihanja usta na usta. Ne vdihavamo zraka pred usti pacienta.
• Izvedemo primarno eliminacijo kože, oči
o Pri zaužitju odstranimo strup iz ust, če je pacient pri zavesti naj ustno votlino spira. Pitje vode in izzivanje bruhanja je
prepovedano zaradi nevarnosti aspiracije. Ne dajemo aktivnega oglja.
• Posvetujemo se s kliničnim toksikologom v Centru za zastrupitve.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
• Vzorec snovi in embalažo vedno pošljemo s pacientom v bolnišnico

Opišite ukrepe pri akutni zastrupitvi s klorom in drugimi dražilnimi plini.

Poskrbimo za varnost. Uporabimo ustrezno osebno varovalno opremo.
• Ugotovimo (identificiramo) vrsto strupa.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Izvedemo evakuacijo pacienta s kontaminiranega območja.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in nujne ukrepe.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot.
• Kadar pacient ne diha, izvajamo oživljanje - uporabimo obrazno masko z dihalnim balonom in nepovratnimi ventili. Ne
izvajamo umetnega dihanja usta na usta.
• Izvedemo primarno eliminacijo kože, oči
 Ob pojavu kemijske opekline ali omrzline na koži kontaminirani predel spiramo s sterilno fiziološko raztopino ali samo s
pitno vodo in ga sterilno obvežemo.
• Posvetujemo se s kliničnim toksikologom v Centru za zastrupitve.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
• Vzorec snovi in embalažo vedno pošljemo s pacientom v bolnišnico

Opišite ukrepe pri akutni zastrupitvi z dušljivci.

Najnevarnejši kemijski dušljivci so ogljikov monoksid, vodikov sulfid (H2S) in cianidi.

Poskrbimo za varnost. Uporabimo ustrezno osebno varovalno opremo.
• Ugotovimo (identificiramo) vrsto strupa.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.

62
• Izvedemo evakuacijo pacienta s kontaminiranega območja, na svež zrak ali dobro prezračimo prostor. Če smo sami, na
kontaminirano območje ne vstopamo
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in nujne ukrepe.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot in ustrezno oksidacijo.
 Apliciramo 100-% kisik preko maske z rezervoarjem in nepovratnimi ventili.
 Če so dušljivci v tekoči ali trdni obliki, izvedemo dekontaminacijo kože in oči.
 Posvetujemo se s kliničnim toksikologom v Centru za zastrupitve.
 Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
 Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
 Vzorec snovi in embalažo vedno pošljemo s pacientom v bolnišnico

Opišite znake in ukrepe pri akutni zastrupitvi z ogljikovim monoksidom (CO).

- ogljikov monoksid se pri vdihovanju veže na hemoglobin namesto kisika. S tem prepreči prenos kisika in povzroči hipoksijo tkiv.
- deluje toksično na centralni živčni sistem, srce in ožilje.

Znaki akutne zastrupitve CO so

 glavobol, vrtoglavica  motnje vida,
 slabost, bruhanje,  motnje koncentracije in spomina,
 utrujenost, zaspanost,  krči,
 tahikardija, motnje srčnega ritma,  nezavest,
 hipotenzija,  zastoj dihanja.
 rožnata barva kože,

UKREPI
Poskrbimo za varnost. Uporabimo ustrezno osebno varovalno opremo.
• Ugotovimo (identificiramo) vrsto strupa.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Izvedemo evakuacijo pacienta s kontaminiranega območja, na svež zrak ali dobro prezračimo prostor. Če smo sami, na
kontaminirano območje ne vstopamo
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in nujne ukrepe.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot in ustrezno oksidacijo.
 Apliciramo 100-% kisik preko maske z rezervoarjem in nepovratnimi ventili.
 Posvetujemo se s kliničnim toksikologom v Centru za zastrupitve.
 Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
 Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
 Vzorec snovi in embalažo vedno pošljemo s pacientom v bolnišnico

Naštejte ukrepe za preprečevanje akutne zastrupitve s CO.

• Pravilno izbiramo, namestimo, vzdržujemo in redno servisiramo gorilne naprave, kot so peči, štedilniki in grelci
prostora ali vode.
• Poskrbimo za ustrezno prezračevanje in odvajanje strupenih plinov.
• Pred kurilno sezono s pomočjo strokovnjaka pregledamo, očistimo in uravnamo delovanje centralnega gretja oziroma peči ter
preverimo delovanje ventilacijskega sistema.
• Namestimo javljalnike CO v zraku (detektorje), ki opozorijo na morebitno nastajanje in kopičenje CO v stanovanju.
• Poskrbimo za popravilo pokvarjenih izpušnih sistemov avtomobila.

Opišite ukrepe pri akutni zastrupitvi s cianidi.

So brezbarvni plini ali bele trdne snovi.
Vsi cianidi so zelo strupeni. V telo se absorbirajo z vdihavanjem, skozi kožo, sluznice in z zaužitjem. Zelo hitro po izpostavljenosti
prizadenejo centralni živčni sistem (CZŠ), smrt nastopi zaradi zastoja dihanja in zastoja srca
UKREPI
osnovni ukrepi, le

63
  Pacienta odstranimo s kontaminiranega območja šele po izvedeni dekontaminaciji, če imamo ustrezno osebno
varovalno opremo pa takoj.
 Vzdržujemo prosto dihalno pot, pacientu damo 100-% kisik preko maske z rezervoarjem in nepovratnimi ventili.
 Kadar pacient ne diha, izvajamo oživljanje. Ne izvajamo umetnega dihanja usta na usta.
 Dekontaminacija:
odstranimo strup iz ust, pacientu ki je pri zavesti, dajemo piti manjše količine vode. Ne izzivamo bruhanja. Pacientu, ki je
pri zavesti, čimprej damo aktivno oglje.

Opišite znake in ukrepe pri akutni zastrupitvi z živčnimi strupi.

Poškodujejo delovanje centralnega in perifernega živčnega sistema. Povzročijo paralizo dihalnih mišic, kar vodi v prenehanje
dihanja in smrt. Lahko se uporabljajo kot zelo nevarno kemično orožje

Znaki akutne zastrupitve so

 glavobol, vrtoglavica  potenje, povečano slinjenje, sekrecija iz nosa in oči
 dispneja, kašelj, kihanje  bolečine v trebuhu, bruhanje, driska, inkontinenca
 motnje srčnega ritma,  paraliza,
 huda zmedenost, nemir, strah, napetost  nezavest,
 apneja.

UKREPI
osnovni ukrepi, le:
 Pacienta odstranimo s kontaminiranega območja šele po izvedeni dekontaminaciji, če imamo ustrezno osebno
varovalno opremo pa takoj.
 Vzdržujemo prosto dihalno pot, pacientu damo 100-% kisik preko maske z rezervoarjem in nepovratnimi ventili.
 Kadar pacient ne diha, izvajamo oživljanje. Ne izvajamo umetnega dihanja usta na usta.
 Dekontaminacija kože oz. oči
 Pacient prejme zdravila (antidot) po naročilu zdravnika

Opišite znake in ukrepe pri akutni zastrupitvi z zdravili.

Pogosti znaki so – odvisno od zdravil: zaspanost, upočasnjen govor, plitko, počasno dihanje, epileptični napadi, bruhanje, slabost,
odpoved srca, nezavest, smrt

UKREP
Poskrbimo za varnost in ustrezno osebno varovalno opremo, pridobimo čim več informacij.
 Izvedemo začetno oceno stanja pacienta po pristopu DRABC - cenimo možne nevarnosti, preverimo odzivnost
pacienta, mu sprostimo dihalno pot, ugotovimo prisotnost dihanja ter pulza
 Nezavestnega pacienta namestimo v stabilni bočni položaj. Kadar pacient ne diha, izvajamo kardiopul. oživljanje.
 Ugotovimo vrsto zdravila
 Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Izvedemo primarno eliminacijo: očistimo in speremo ustno votlino. Če je pacient pri zavesti ter samo po posvetu z
zdravnikom izzovemo bruhanje in mu damo aktivno oglje
 Posvetujemo se s kliničnim toksikologom v Centru za zastrupitve.
 Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
 Apliciramo antidot in druga zdravila po naročilu zdravnika.
 Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
 Vzorec zdravila in embalažo vedno pošljemo s pacientom v bolnišnico

Opišite znake in ukrepe pri akutni zastrupitvi z alkoholom.

Znaki akutne zastrupitve z alkoholom so:

• vonj po alkoholni pijači • motnje zavesti

• počasno in plitko dihanje • motnja koordinacije gibov
• slabo tipljiv, pospešen pulz • motnje pozornosti in koncentracije, podaljšan
• vrtoglavica, slabost, bruhanje reakcijski čas
• motnje govora • čustvene, osebnostne in vedenjske spremembe

64
 (evforija)
• hipotermija (podhladitev)

Ukrepi pri akutni zastrupitvi z alkoholom

• Poskrbimo za varnost in uporabimo ustrezno osebno varovalno opremo.
• Ocenimo stanje pacienta in izvedemo nujne ukrepe.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Glede na stanje pacienta izvajamo potrebne ukrepe za ŽF: vzdržujemo prosto dihalno pot, nezavestnega pacienta položimo v
stabilni bočni položaj in ga ves čas opazujemo. Pozorni smo na znake poškodb zaradi padca.
• Nemirnega pacienta umirimo in mu preprečimo, da bi se samopoškodoval
• Pri pacientu, ki je pri zavesti, izzovemo bruhanje.
• Pacienta pokrijemo z odejo, da preprečimo podhladitev.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Ugotovimo vrsto alkoholne pijače (če je užival še ostale substance, poiščemo embalažo
• Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.

Pri zastrupitvi z alkoholom obstaja nevarnost podhladitve in zadušitve zaradi bruhanja, kadar je pacient v nezavesti.

Opišite znake in ukrepe pri akutni zastrupitvi z psihoaktivnimi snovmi.

HEROIN - zavira delovanje centralnega živčnega sistema in dihanje. Zastoj dihanja je tudi najpogostejši vzrok smrti pri uporabi
heroina.
Znaki akutne zastrupitve s heroinom so:

• slabost, bruhanje • hipotermija (podhladitev)

• ohlapnost mišic • ozki zenici (mioza)
• plitko in počasno dihanje • nezavest
• bradikardija • odpoved dihanja
• hipotenzija

UKREP
• Poskrbimo za varnost in OVO.
• Ocenimo stanje zavesti, sprostimo dihalno pot, ocenimo dihanje in pulz.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot. Nezavestnega pacienta položimo v stabilni bočni položaj.
• V primeru prenehanja dihanja izvajamo kardiopulmonalno oživljanje.
• Ugotovimo vrsto psihoaktivne snovi.
• Pacienta pokrijemo z odejo, da preprečimo podhladitev.
• Pacient prejme zdravila (nalokson) po naročilu zdravnika.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
• Ostanke psihoaktivne snovi (heroina) pošljemo s pacientom v bolnišnico.

KOKAIN, EKSTAZIJ

• znojenje, bledica, • prsna bolečina, občutek dušenja

• razširjeni zenici (midriaza) • epileptični krči
• tahikardija, motnje srčnega ritma • nemir, evforija, anksioznost, zmedenost, otopelost
• hipertenzija • nezavest
• hipertermija • prenehanje dihanja, zastoj srca

Vročinska kap je najpogostejši vzrok smrti pri zastrupitvah z ekstazijem.

UKREPI
Poskrbimo za varnost in OVO.
• Ocenimo stanje zavesti, sprostimo dihalno pot, ocenimo dihanje in pulz.
65
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot. Nezavestnega pacienta položimo v stabilni bočni položaj.
• V primeru prenehanja dihanja izvajamo kardiopulmonalno oživljanje.
• Ugotovimo vrsto psihoaktivne snovi.
• Pacienta hladimo (zaradi hipertermije, da preprečimo vročinsko kap).
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Po naročilu zdravnika damo aktivno oglje.
• Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
• Ostanke psihoaktivne snovi pošljemo s pacientom v bolnišnico.

KANABIS

• tahikardija, razbijanje srca (palpitacije) • omotica, motnje zbranosti, nerazumljiva govorica

• občutek tiščanja v prsnem košu • motena usklajenost mišičnih gibov (ataksija), mišična
• bruhanje oslabelost, upočasnjen reakcijski čas
• halucinacije, strah, napadi panike, blodnjavost, • omotica, nezavest
depersonalizacija, depresija

UKREP

• Poskrbimo za varnost in OVO.

• Ocenimo stanje zavesti, sprostimo dihalno pot, ocenimo dihanje in pulz.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot. Nezavestnega pacienta položimo v stabilni bočni položaj.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Po naročilu zdravnika damo aktivno oglje.
• Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
• Ostanke marihuane/hašiša snovi pošljemo s pacientom v bolnišnico.

Opišite znake in ukrepe pri akutni zastrupitvi z strupenimi gobami.

Znaki zastrupitve z gobami se lahko pokažejo takoj ali pa šele čez nekaj dni.

Znaki
 slabost, bruhanje, driska, bolečine v trebuhu,  tahikardija ali bradikardija, motnje srčnega ritma,
 žeja, pekoča bolečina v ustih in suha usta,  hipotenzija,
 znojenje,  utrujenost,
 zoženi zenici,  halucinacije, delirij, nezavest
 dispneja,

UKREPI – rastline in gobe

 Poskrbimo za varnost in uporabimo osebno varovalno opremo.
 Ocenimo stanje zavesti, sprostimo dihalno pot, ocenimo dihanje in pulz.
 Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Pri zaužitju odstranimo strup: odstranimo ostanke plodov, semen ali drugih delov strupene rastline iz ust.
 Pacient naj popije 50 do 100 ml vode.
 Če pacient ni spontano bruhal, izzovemo bruhanje.
 Pacient prejme aktivno oglje in druga zdravila po naročilu zdravnika.
 Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo VF.
 Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
 Shranimo ostanke strupene rastline oziroma strupene gobe ali izbljuvek ter vse skupaj pošljemo s pacientom v
bolnišnico.

Opišite znake akutne zastrupitve in ukrepe pri ugrizu strupene kače.

- v SLO: gad, modras

Znaki akutne zastrupitve pri ugrizu strupene kače

66
 LOKALNI SISTEMSKI
- dve vbodni ranici, ki sta približno pol centimetra narazen in - tahikardija ali bradikardija
krvavita malo ali pa nič. • vročina, znojenje
- oteklina, ki se hitro širi • vrtoglavica
- bolečina se stopnjuje z otekanjem in gibanjem • zaspanost
- podplutba • nezavest
- bezgavke so boleče in otekle • bolečina v trebuhu, bruhanje, driska

UKREP

• Poskrbimo za varnost in odženemo kačo.

• Ocenimo stanje pacienta.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Odstranimo uro in nakit (zapestnice, prstane) ter tesno obleko.
• Ugrizno rano speremo s sterilno fiziološko raztopino, jo sterilno obvežemo in hladimo.
• Ud imobiliziramo.
• Pacient mora mirovati, prizadeta okončina naj bo nižje od srca.
• Pacienta pomirimo, ga opazujemo in merimo vitalne funkcije.
• Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v zdravstveno ustanovo.

Opišite znake akutne zastrupitve in ukrepe pri ugrizu črne vdove.

Znaki
 rdečina in oteklina na mestu ugriza,  glavobol,
 huda, krčevita bolečina, ki se širi v ude in trup,  tahikardija,
 krč obraznih mišic,  hipertenzija,
 slabost, bruhanje, prekomerno slinjenje,  dispneja, bolečine v prsnem košu
 znojenje  strah pred smrtjo
UKREPI
 Poskrbimo za varnost.
 Ocenimo stanje pacienta, sprostimo dihalno pot in vzdržujemo dihanje.
 Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Ugrizno rano speremo s sterilno fiziološko raztopino, jo sterilno obvežemo in hladimo.
 Pacient prejme zdravila po zdravnikovem naročilu.
 Pacienta pomirimo, ga nadzorujemo, merimo in vzdržujemo VF.
 Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico

Lahko smrtno nevarna za ljudi z obolenji srca, za dojenčke, majhne otroke in paciente s kroničnimi obolenji

Opišite znake akutne zastrupitve in ukrepe pri piku škorpjona.

Znaki UKREPI
 oteklina, pekoča bolečina, • Poskrbimo za varnost in uporabimo rokavice.
 mišična šibkost, • Mesto pika umijemo z vodo in ga hladimo.
 driska, slabost, • Pacient mora k zdravniku.
 tahikardija in hipotenzija

Opišite znake akutne zastrupitve in ukrepe pri ožigu strupene meduze (mesečinke).

Znaki
 pekoča bolečina,
 rdečina in oteklina kože na mestu ožiga
 pri obsežnejših opeklinah zaspanost, oslabelost, glavobol, bruhanje,
 anafilaktični šok pri ponavljajočih ožigih.

67
UKREPI
Poskrbimo za varnost in uporabimo rokavice.
Oseba naj gre takoj iz morja na kopno.
Kožo takoj speremo z morsko vodo. Kožo lahko speremo tudi z 70- do 90- % etanolom ali z vinskim kisom, ki zmanjšata
sproščanje strupa iz ostankov ožigalk. Kože nikoli ne izpiramo z navadno vodo, ker le-ta povzroči dodatno sproščanje strupa iz
ožigalk.
Ostanke lovk odstranimo s pinceto
Poškodovani predel kože hladimo z ledom ali z obkladki iz 70- do 90-% etanola.

Opišite znake akutne zastrupitve in ukrepe pri ubodu morskega pajka.

Morski pajek ima strupene bodice, ob katerih so strupne žleze. Strup je termolabilen.
Znaki vboda

 zelo močna bolečina takoj po vbodu, ki postaja čedalje  vrtoglavica, slabost, bruhanje,
močnejša in po 15 do 20 minutah nevzdržna,  suha usta,
 oteklina na mestu vboda, ki se širi po udu navzgor  hladen znoj,
 mesto vboda na začetku krvavi, vendar se krvavitev hitro  tahikardija,
ustavi zaradi otekanja uda,  dispneja,
 otrplost uda,  nezavest.

UKREPI
Standardni + mesto vboda čim hitreje in vsaj za 30 do 60 minut namakamo zelo vroči vodi (temperatura vode naj znaša od 5O °C
do 60 °C
Mesto vboda sterilno pokrijemo in obvežemo.
Pacient prejme zdravila (analgetike, lokalne anestetike) po naroči lu zdravnika.
Poskrbimo za prevoz pacienta v bolnišnico.

Opišite vrste travmatskih ran glede na obliko in mehanizem nastanka.

VRSTE

Praska– površinska rana v obliki črte, poškodovan le epidermis, pri globljih praskah pa tudi dermis in kapilare (trn, noht,
krempelj)
Zaplet  globoka praska – možnost okužbe

Odrgnina - je površinska rana, pri kateri je poškodovan epidermis, lahko tudi dermis in kapilare. Nastane zaradi drgnjenja kože
ob trdo, grobo površino.
Zaplet  obsežne in globlje odrgnine spremlja bolečina, možnost okužbe je večja

Vbodna rana - (vulnus punctum) - oster predmet prodre v globino telesa - majhna rana, pod njo pa globok, ozek kanal. Pri
vbodnih ranah se poškodujejo krvne žile, živci, mišice, kite in notranji organi.
Če je predmet prodrl v katero od telesnih votlin, nastane penetrantna rana.
Kadar oster predmet preluknja (predre, prebode) steno votlega organa in ga poškoduje = perforantna .
Zaplet  lahko pride do življenjsko ogrožujočega stanja poškodovanca zaradi krvavitve in poškodbe notranjih organov.

Ureznina (vulnus scissum)/ usekanina (vulnus sectum) je različno globoka rana, ki ima ravne in gladke robove - poleg kože in
podkožja so lahko poškodovane mišice, žile, živci in kite – posledica ostrega predmeta.
Zaplet  obsežne in globlje oureznine spremlja bolečina, možnost okužbe je večja

Udarnina (contusio) nastane zaradi delovanja tope sile. Nastane podplutba ali hematom.
Zaplet  Udarnina v predelu prsnega koša lahko povzroči poškodbo reber, prsnice, pljuč in srca. Udarnina v predel trebuha
lahko povzroči poškodbo jeter, vranice in ledvic ter notranjo krvavitev.

Zmečkanina - nastane zaradi močnega delovanja tope sile  zmečkanje mehkih tkiv, lahko tudi do zdrobitve kosti, do motnje
prekrvitve, deformacije poškodovanega dela telesa.

68
 Zaplet  Nevarnost infekcije, pogosto amputacija.

Raztrganina ima robove nepravilnih oblik. Je različno globoka, s številnimi žepi, ki so zapolnjeni s krvnimi strdki in deli odmrlega
(nekrotičnega) tkiva. Poleg kože, podkožja in mišic so lahko poškodovane žile in živci. Raztrganino povzročijo različni stroji (npr.
motorna žaga) in drugi predmeti.
Zaplet  Nevarnost infekcije, bolečine

Ugrizna rana - zaradi ugriza domače živali, divje živali ali človeka. Glede na obliko je lahko vbodna rana, raztrganina, odtrgano
tkivo ali amputacija (odgriz) posameznega dela telesa.
Zaplet  Pri ugrizni rani obstaja tveganje za nastanek infekcije (tetanusa, stekline).

Travmatska amputacija je najtežja oblika poškodbe udov (prsta, roke, noge, uhlja, nosa, moškega spolnega uda) popolna ali
nepopolna
Zaplet  bolečine, infekcije
Strelna rana
Vstrelna rana ima vstopno rano in strelni kanal, ki se konča v telesu.
Prestrelna rana ima vstopno in izstopno rano, ki sta povezani s strelnim kanalom.
Obstrelna rana nastane, ko projektil oplazi telo, pri čemer nastane strelni žleb.
Pri prehodu skozi tkivo izstreljen projektil ustvarja kanal in poškoduje okoliško tkivo.
Zaplet  bolečine, infekcije, poškodba kosti, notranjih organov

Kaj ocenimo pri oskrbi rane?

• mehanizem poškodbe,
• mesto (lokacijo) rane,
• velikost rane,
• globino rane,
• čas nastanka poškodbe,
• prisotnost krvavitve,
• prisotnost tujkov v rani.

Opišite ukrepe pri oskrbi površinske in globoke rane.

POVRŠINSKE RANE- odrgnine, praske in površinske ureznine

• Nataknemo si rokavice in pregledamo rano.
• Površinsko rano izpiramo s sterilno fiziološko raztopino, lahko tudi s pitno tekočo vodo in milom, ter jo pokrijemo s
sterilnim obližem
Posebnosti:
- površinsko zadrt tujk v koži - tujek primemo s pinceto in ga v celoti izvlečemo iz kože

GLOBOKA RANA - raztrganine, globoke ureznine, vbodne rane, usekanine, strelne rane
in travmatske amputacije.
 Ocenimo možne nevarnosti na mestu nezgode (npr. strelno orožje, ugriz živali … ) in poskrbimo za varnost.
 Nataknemo si rokavice, odkrijemo poškodovani del in rano pregledamo.
 V primeru krvavitve najprej ustavimo krvavitev.
 Rano speremo s sterilno fiziološko raztopino ali z raztopino Ringerjevega laktata.
 Rano sterilno pokrijemo, jo povijemo in poškodovani ud imobiliziramo.
 Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Opazujemo obvezo rane in merimo vitalne funkcije.
 Ob prisotni bolečini damo pacientu glede na naročilo zdravnika analgetik.
 Poskrbimo za prevoz pacienta v bolnišnico.

Opišite ukrepe pri oskrbi nepopolne in popolne travmatske amputacije.

Enako kot pri oskrbi globoke rane +
- pri nepopolni (delni) travmatski amputaciji
Nepopolno amputirani ud naravnamo v fiziološki položaj

69
 Poškodovano okončino imobiliziramo in jo dvignemo nad nivo srca
- pri popolni travmatski amputaciji
amputirani ud speremo s sterilno fiziološko raztopino ali s pitno tekočo vodo in ga zavijemo v sterilno gazo, ki je
prepojena z raztopino Ringerjevega laktata, ter ga položimo v sterilno vrečko ustrezne velikosti. Kadar nimamo na voljo
sterilne vrečke, amputirani ud položimo v čisto vrečko PVC. V drugo vrečko nalijemo enak delež hladne vode in koščkov
ledu (da dosežemo temperaturo od 4 °C do 6 °C) ter jo zavežemo. Vrečko označimo s podatki.

Opišite ukrepe pri oskrbi površinsko in globoko zadrtega tujka v koži.

- površinsko zadrt tujk v koži
tujek primemo s pinceto in ga v celoti izvlečemo iz kože
Površinsko rano izpiramo s sterilno fiziološko raztopino, lahko tudi s pitno tekočo vodo in milom, ter jo pokrijemo s sterilnim
obližem.
- globoko zadrt tujk v koži
ne odstranjujemo, ker bi lahko povzročili večjo krvavitev
rano sterilno pokrijemo, tujek stabiliziramo in poškodovani del telesa imobiliziramo
Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
Opazujemo obvezo rane in stabilizacijo tujka ter merimo vitalne funkcije.
Ob prisotni bolečini damo pacientu glede na naročilo zdravnika analgetik.
Poskrbimo za prevoz pacienta v bolnišnico.

Naštejte vrste obvezilnega materiala in namen uporabe.

Pritrdilni povoj uporabljamo za obvezovanje ter pritrditev primarne in sekundarne obloge na rane
Sterilni zloženci
Sterilni obliži
Bombažni krep povoj je rahlo elastičen in prožen: za obvezovanje ran na vseh delih telesa.
Kaliko povoj ima lahko netkane ali tkane robove in se slabše prilega.
Prvi povoj ima nameščeno vpojno blazinico, ki jo položimo na rano; je sterilen. Za obvezo prestrelne rane uporabimo
prvi povoj z dvema vpojnima blazinicama, od katerih je ena pomična.
Sterilni povoj za kompresijsko obvezo ima vpojno blazinico, aplikator pritiska ter sponko za pritrditev povoja.
Mrežasti oz. cevasti povoj se širi z raztezanjem in se dobro prilega telesu

Razložite razliko med zvinom, izpahom in zlomom.

ZVIN – DISTORSIO - sklepna glavica zdrsne iz sklepne jamice in se vrne v prvotni položaj; lahko se poškodujejo sklepne vezi, ki se
preveč raztegnejo, natrgajo ali pretrgajo
IZPAH – LUXATIO - sklepna glavica se premakne iz sklepne jamice in se ne vrne v prvotno lego; lahko se poškodujejo sklepne
vezi, živci in krvne žile.
ZLOMI KOSTI – FRACTURA - je poškodba zaradi delovanja sile na kost zaradi katere pride do delne ali popolne prekinitve celosti
kostnega in hrustančnega tkiva.

Naštejte znake zvina in izpaha, možne zaplete in ukrepe pri nastalih poškodbah.

ZVIN - DISTORSIO IZPAH - LUXATIO

Znaki Znaki
• bolečina na mestu poškodbe, • bolečina na mestu poškodbe,
• oteklina v predelu sklepa, • deformacija sklepa – nenaravna oblika,
• omejena in boleča gibljivost sklepa, • oteklina, • podplutba,
• lahko tudi podplutba (hematom) • negibljivost sklepa,
• mravljinčenje, oslabljen občutek za dotik pod mestom
izpaha (pri ukleščenjui živca)

UKREPI
• Poskrbimo za varnost in ocenimo mehanizem nastanka poškodbe.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in hitri travmatološki pregled.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112 (pri izpahu in pridruženih poškodbah).
• Poškodovani ud imobiliziramo v položaju, v katerem se pacient nahaja in ki mu najbolj ustreza.
70
 • Ocenimo prisotnost in kakovost pulza, kapilarno polnitev, toploto, barvo kože, gibljivost in občutljivost uda pod
mestom zvina ali izpaha.
• Ocenimo jakost bolečine Po naročilu zdravnika apliciramo zdravila (analgetike).
• Pacient ne sme zaužiti hrane per os.
• Pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE.
• Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.
• Pri izpahu in hudem zvinu je potreben pregled pri zdravniku

Opišite razliko med zaprtim in odprtim zlomom kosti.

- zaprti zlom - kadar je kost zlomljena in med območjem zloma ter zunanjim okoljem ni povezave
- odprti zlom - ko zlomljena kost predre kožo in iz rane štrli kostni odlomek (okužba, krvavitev)

Naštejte znake, zaplete in ukrepe pri zlomu kosti.

Znaki zloma kosti so: Zapleti

• oteklina na mestu zloma,  krvavitev (pri poškodbi žil, odprtih zlomih)

• bolečina, ki se poveča ob pritisku in pri poskusu premikanja
• omejena gibljivost poškodovanega uda,
• krepitacije (škrtanje) na mestu zloma,
• deformacija, nenaravna oblika uda,
• znaki šoka (zaradi krvavitve pri zlomu stegnenice,
medenice, pri več hkratnih zlomih kosti),
• slabo tipljiv pulz in
• slabša občutljivost uda.
 šok (pri prelomu večjih kosti)
 okužba pri odprtih zlomih,
 maščobna embolija – zaradi izteka kostnega mozga
 obsežna notranja krvavitev - pri zlomu stegnenice,
medenice in pri zlomih več kosti hkrati.

UKREPI
 poskrbimo za varnost in ocenimo mehanizem nastanka poškodbe.
 izvedemo začetno oceno stanja pacienta in hitri travmatološki pregled.
 pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112 (pri odprtih zlomih, zlomih kosti nog, medenice, hrbtenice, zlomih
več kosti hkrati in pri drugih pridruženih poškodbah).
 ocenimo prisotnost in kakovost pulza, kapilarno polnitev, toploto, barvo kože, gibljivost in občutljivost uda pod mestom
zloma. pozorni smo na rane in odrgnine.
 ocenimo jakost bolečine.
 pri odprtem zlomu odstranimo oblačilo v predelu poškodbe, ustavimo krvavitev in rano sterilno oskrbimo.
 !mobiliziramo poškodovani ud.
 pacientu merimo vitalne funkcije. pozorni smo na znake razvoj šoka (pri zlomu medenice, stegnenice in pri več zlomih
hkrati).
 pridobimo podatke za anamnezo sample.
 pacient ne sme zaužiti hrane per os
 po naročilu zdravnika apliciramo zdravila – analgetike
 poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.

Naštejte znake, možne zaplete in ukrepe pri poškodbi hrbtenice.

Vrste poškodb hrbtenice: zvin, nateg, izpah, zlom vretenc in poškodbe hrbtenjače.
Poškodbo hrbtenice povzroči delovanje močne sile: prometne nesreče, padci na hrbet, glavo, noge ali zadnjico, skoki na glavo v
plitvo vodo, močni udarci neposredno v hrbtenico, nenadni močni rotacijski sunki glave ali udarci v glavo, strelne poškodbe,

Znaki poškodbe hrbtenice so:

 bolečina na mestu poškodbe,
 podplutba in oteklina na mestu udarca,
 zmanjšana gibljivost, napetost oz. krč (spazem) mišic poškodovanega predela,
 mravljinčenje v udih (parestezija),
71
  slabša občutljivost in/ali ohromelost rok, trupa in nog (pareza, plegija),
 inkontinenca blata in urina,
 patološka erekcija (priapizem),
 nevrogeni in spinalni šok.
UKREPI
 Poskrbimo za varnost in ocenimo mehanizem nastanka poškodbe. Pacienta ne premikamo, če ni nujno in kadar
pričakujemo hiter prihod reševalcev.
 Ob pristopu k pacientu vedno najprej izvedemo ročno varovanje vratnega dela hrbtenice.
 Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in hitri travmatološki pregled ter oskrbimo odprte poškodbe (npr. vbodno ali
strelno rano).
 Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Imobiliziramo vrat s trdo vratno opornico.
 Izvedemo imobilizacijo hrbtenice. Prednost pred imobilizacijo celotne hrbtenice imajo nujna stanja, ki ogrožajo življenje
pacienta (zapora dihalne poti, prenehanje dihanja in srčni zastoj, huda krvavitev, šok) in primeri, ko je potrebno hitro
reševanje pacienta.
 Imobilizacija pri poškodbi hrbtenice je odvisna od mehanizma nastanka poškodbe in od ugotovljene ocene stanja
pacienta. Ločimo imobilizacijo vratnega dela hrbtenice in imobilizacijo telesa v celoti. Imobilizacijo telesa v celoti
izvedemo pri:
deformaciji v predelu hrbtenice, bolečini ali motnjah občutljivosti,
topih poškodbah hrbtenice in visokoenergetskem mehanizmu nastanka poškodbe,
politravmi,
akutni zastrupitvi pod vplivom alkohola ali drugih opojnih substanc (zaradi razvoja nevrogenega šoka),
motnjah zavesti, nezavesti,
poškodbah glave in nevroloških izpadih.

 Za imobilizacijo pacienta v sedečem položaju in v vozilu uporabimo steznik za imobilizacijo hrbtenice, šele nato ga
izvlečemo iz vozila.
 Pacienta opazujemo, vzdržujemo prosto dihalno pot in merimo vitalne funkcije.
 Pozorni smo na znake, ki opozarjajo na razvoj šoka.
 Ocenimo jakost bolečine po lestvici VAS.
 Pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE.
 Dokumentiramo stanje pacienta in izvedene ukrepe.
 Poskrbimo za prevoz pacienta v bolnišnico z reševalnim vozilom ali s helikopterjem.

Opišite pomen imobilizacije in pravila imobilizacije.

Pomen: je postopek, s katerim zagotovimo negibnost poškodovanega dela telesa. Izvajamo jo pri zlomu kosti,
izpahu in zvinu, pri poškodbi hrbtenice in glave. Imobilizacijo roke izvedemo pri obsežni rani, opeklini, omrzlini in
amputaciji prstov. Z imobilizacijo zmanjšamo bolečino, pri zlomu pa preprečimo premikanje kostn ih odlomkov, ki
lahko dodatno poškodujejo žile, živce, mišice ali kožo. S tem zmanjšamo nastanek dodatnih poškodb in zapletov, kot
sta okužba in šok.

Pravila pri imobilizaciji

 Glede na mesto in obseg poškodbe izberemo ustrezen pripomoček za imobilizacijo.
 Poškodovani ud podpremo in imobiliziramo.
 Pri zlomu imobiliziramo sklep nad poškodbo in pod njo.
 Pri odprtem zlomu odstranimo obleko na mestu poškodbe, rano sterilno obvežemo, zatem ud imobiliziramo.
 Pred imobilizacijo in po njej pod mestom poškodbe (distalno od poškodbe) preverimo pulz na periferni arteriji,
občutljivost in gibljivost uda. Tako ugotovimo možno poškodbo žile ali živca.

Naštejte pripomočke za imobilizacijo in opišite njihovo uporabo.

Pripomočki za imobilizacijo so:

72
  trikotna ruta - za imobilizacijo pri zvinu ali izpahu zapestja in ramenskega sklepa, pri zlomu kosti dlani, podlakti, nadlakti
in ključnice
 ročno varovanje vratnega dela hrbtenice v nevtralnem položaju zvedemo vedno takoj ob pristopu k pacientu.
Reševalec z obema rokama zavaruje vratno hrbtenico in glavo v nevtralnem položaju. Prenehamo, ko je zaključen
celoten postopek imobilizacije glave.
 trda vratna opornica - za imobilizacijo vratnega dela hrbtenice in jo uporabimo vedno pri sumu na poškodbo vratnega
dela hrbtenice, pri poškodbah glave in pri nezavestnem pacientu. Trdo vratno opornico se sme namestiti samo v
nevtralnem položaju glave. Ob pravilni namestitvi omogoča neovirano dihanje, nemoten govor, čiščenje dihalne poti in
vzdrževanje proste dihalne poti
 opornice za okončine: opornice iz aluminijevega jedra s penasto oblogo, vakuumske opornice, vakuumske blazine
različnih velikosti,
 zajemalna nosila z oporo za glavo
 imobilizacijska opornica za medenico - pri poškodbah medenice in zlomu stegnenice
 steznik za imobilizacijo hrbtenice v sedečem položaju.

Kaj je opeklina in kdaj je opeklina nevarna?

Opeklina je delno ali popolno uničenje kože in/ali sluznice, ki ga povzroči stik z ognjem, vročo kovino, paro, vročimi
tekočinami, električnim tokom, kemikalijami ali sevanjem.
Nevarnosti
Opeklino spremljata bolečina in izguba tekočine. Telo je izpostavljeno razvoju hipovolemičnega šoka (izguba plazme), okužbi
(sepsi) in podhladitvi. opekline dihal lahko povzročijo zadušitev.

Naštejte vzroke za nastanek opekline.

Glede na vzrok ločimo:

toplotne opekline
suhe – sonce, ogenj, vroča
kovina
mokre – para, vroča
tekočina, vroče olje
kemijske opekline električne opekline
v obliki praha – apno, Ele. tok nizke ali visoke
cement napetosti in udar strele,
tekoče - kislina nastaneta vstopno in
izstopno mesto, pošk. so
globlja tkiva
radiacijske opekline
izpostavljenosti soncu, UV-
sevanju ali radioaktivnemu
sevanju

Opišite značilnosti posamezne stopnje opekline: epidermalne, dermalne, subdermalne.

Ocena globine
epidermalne opekline dermalne opekline subdermalne opekline
- površinske opekline oz. opekline 1. - srednje globoke opekline oz. opekline - globoke opekline oz. opekline 3.
stopnje 2. stopnje stopnje
 sončna opeklina  poškodovana sta epidermis in  poškodujejo vse plasti kože, to je
 koža je rdeča, boleča in suha dermis epidermis, dermis in subkutis.
kapilarni povratek je normalen  koža je rdeča ali bela in boleča;  barva kože je bela, lahko tudi črna,
površina je vlažna na otip pa trda, suha in ne boli
 razvijejo se mehurji, polni tekočine.  kapilarnega povratka ni.
 kapilarni povratek je upočasnjen in
slabo opazen

Opišite oceno opekline glede na površino.

- dlan pacienta 1%
- genitalije 1%
- 1 roka 9 %
- glava 9 %

73
- noga 2x 9 % (18%)
- hrbet 2x 9 % (18%)
- prsni koš 9 %
- trebuh 9 %

Lažje
 epidermalne opekline, ki zajemajo manj kot 20 % celotne telesne površine pri odraslih,
 epidermalne opekline, ki zajemajo manj kot 10 % celotne telesne površine pri otrocih,
 opekline 3. stopnje (subdermalne opekline), ki zajemajo manj kot 2 % celotne telesne površine pri otrocih ali odraslih na
nefunkcionalnih delih telesa.
Srednje težke
 opekline, ki zajemajo do 30 % celotne telesne površine ne glede na globino pri odraslih,
 opekline, ki zajemajo do 20 % celotne telesne površine ne glede na globino pri otrocih,
 opekline funkcionalnih delov telesa,
 opekline 3. stopnje (subdermalne opekline) pri otrocih ali odraslih, ki zajemajo od 2 % do 10 % celotne telesne površine
in ne prizadenejo funkcionalnih delov telesa.
Kritične opekline
 opekline, ki zajemajo več kot 60 % celotne telesne površine pri odraslih ne glede na globino,
 opekline, ki zajemajo več kot 30 % celotne telesne površine pri otrocih ne glede na globino,
 opekline 3. stopnje (subdermalne opekline) pri otrocih ali odraslih, ki zajemajo več kot 10 % celotne telesne površine,
 opekline dihal,
 električne opekline,
 opekline s pridruženimi poškodbami in obolenji

Naštejte funkcionalne dele telesa, ki so posebej ogroženi pri nastanku opeklin.

To so dermalne in subdermalne opekline vratu, dlani, stopal, spolovila in vseh pregibnih mest v predelu sklepov.

Zakaj je hlajenje opekline pomembno in kako ga izvajamo?

 ublaži bolečino in zmanjša globino opekline, izvajamo ga takoj
 hladimo z opeklinskimi oblogami z gelom, ki opeklino hladi in pri tem ne povzroča podhladitve, obnavlja tkivo zmanjša
bolečino in deluje antiseptično
 če nimamo gela – s hladimo s sterilno fiziološko raztopino ali tekočo pitno vodo; ne pri elek. opek.
 pri obsežni opeklini hlajenje z vodo dodatno poškoduje opečeno kožo in povzroča podhladitev
 hlajenje z vodo izvajamo do 20 minut

Opišite ukrepe pri epidermalni opeklini.

• opeklino oskrbimo sami
• z opeklinskimi oblogami ali vodo – 20 min
• namažemo s kremo

Opišite ukrepe pri dermalni in subdermalni opeklini.

 Ocenimo mesto nesreče in poskrbimo za varnost. Ugotovimo mehanizem nastanka in vzrok opekline
 ter prisotnost pridruženih poškodb.
 Izvedemo ročno varovanje vratnega dela hrbtenice in ocenimo stanje zavesti, prehodnost dihalne poti, dihanje in krvni
obtok. Pri opeklinah udov ocenimo prisotnost pulza pod mestom opekline.
 Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Pacientu damo 100-% kisik. Kisika ne dovajamo, dokler požar ni pogašen in eksplozivna snov ni odstranjena.
 Izvedemo hitri travmatološki pregled in pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE.
 Odstranimo oblačila z opečenega dela telesa. Oblačil, ki so zlepljena ne odstranjujemo na silo.
 Na opečeno mesto položimo opeklinsko oblogo z gelom, ki jo obvežemo s povojem.
 Pacienta pokrijemo z odejo, da ga zaščitimo pred mrazom, ker je sposobnost termoregulacije pri opečeni koži okrnjena.
 Izvajamo nadzor pacienta, merimo mu vitalne funkcije in vrednost glukoze v krvi.
 Nadomeščamo tekočino in po naročilu zdravnika apliciramo infuzijske raztopine ter zdravila proti bolečinam.
 Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v bolnišnico.

Naštejte možne zaplete pri opeklini.

74
- dehidracija
- okvara ledvic – zaradi dehidracije
- hipovolemični šok – vzrok je velika izguba telesnih tekočin --
- infekcija – sepsa
- opeklina dihal: zaradi vdihavanja vročega zraka oteče sluznica, lahko pride do zadušitve
- podhladitev

Naštejte vrste poškodb zaradi mraza. Naštejte dejavnike tveganja za nastanek splošne podhladitve.
Poškodb zaradi mraza:
 podhladitev – hipotermija, padec temperaturnega jedra pri odraslih pod 35 stopinj C, pri otrocih pod 36,4 stopinj C
 ozebline - je lažja površinska poškodba kože, ni posledica zmrznjenja,, ponavadi na roka, licih, kolenih, namažemo s
kremo in zaščitimo pred mrazom
 omrzline - je huda poškodba kože in tkiv zaradi daljšega delovanja mraza pri temperaturi pod 0 °C.

Dejavniki tveganja
- nizka zunanja temp.
- alkohol, mamila
- motnja v regulaciji TT (otroci, starostniki)
- podhranjenost
- utopitev
- obsežne opekline

Naštejte znake in stopnje splošne podhladitve pri odrasli osebi in pri otroku.

Stopnje splošne podhladitve - ODRASLI Znaki

T telesnega jedra
1. blaga - od 35 °C do 32 °C  drgetanje,
 hladna, bleda koža,
 tahikardija,
 tahipneja,
 utrujenost, zaspanost, omotica
 motnja presoje
2. zmerna - od 32 °C do 28 °C  prenehanje drgetanja,
3. huda – pod 28 °C  bradikardija, slabo tipljiv pulz,
 aritmija,
 bradipneja, plitvo dihanje,
 hipotenzija,
 zmedenost, nezavest,
 razširjeni, nereaktivni zenici
4. vitalni znaki niso prisotni – pod 24 °C

Stopnje splošne podhladitve - OTROCI Splošni znaki

T telesnega jedra
1. blaga - od 36,4 °C do 36,0 °C  slaboten jok (dojenček lahko sploh ne joka),
2. zmerna - od 35,9 °C do 32,0 °C,  mlahavost telesa, oslabelost, otrplost,
3. huda – pod 32 °C  svetlo rdeča, hladna koža, mrzle roke, noge, trebuh,
 neješčnost,
 bradipneja z obdobji apneje,
 bradikardija, motnje srčnega ritma in zastoj srca
4. vitalni znaki niso prisotni – pod 24 °C

Opišite ukrepe pri podhladitvi.

• ocenimo stanje pacienta. prisotnost dihanja in pulza pri podhlajeni osebi ugotavljamo 30-60 sekund
• pokličemo 112.

75
• pacienta zavarujemo pred mrazom, oblečemo ga v suha, topla oblačila; pokrijemo ga z ogrevalno medicinsko odejo,
navadno odejo
• pacienta nežno in obzirno premikamo. hitri in grobi premiki lahko povzročijo motnje srčnega ritma in srčni zastoj.
• če je pri zavesti, naj pije tople, sladke napitke
• nezavestnega pacienta namestimo v stabilni bočni položaj.
• ob prenehanju dihanja izvajamo kardiopulmonalno oživljanje. Pri hudi podhladitvi izvajamo defibrilacijo srca samo
trikrat in ne uporabimo zdravil, dokler ni pacient ogret na 30 °C.
• apliciramo ovlažen in ogret kisik v visoki koncentraciji ter ogreto intravensko infuzijo po naročilu zdravnika.
• nadzorujemo vitalne funkcije
• pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE.
• poskrbimo za hiter prevoz v bolnišnico.

Naštejte dejavnike tveganja za nastanek omrzlin.

• izpostavljenost hladnemu okolju, vetru, vlagi, neustrezna zaščita kože pred mrazom
• podhladitev, dehidracija,
• pritisk na prste, ki povzroča ishemijo tkiv (npr. tesna obutev, nogavice ali rokavi s tesno elastiko),
• alkohol
• nastanejo tudi med gibanjem (v zimskih razmerah pri plezanju v gorah, smučanju in hoji

Naštejte znake pri povrhnji in globoki omrzlini.

povrhnje ozebline globoke omrzline

poškodovana koža, podkožje poškodovani tudi sklepi, tetive in kosti, pri čemer del tkiva
zaradi hipoksije odmre
 bolečina,  brez bolečine,
 bleda, manj občutljiva koža, ,  bleda koža, trda in neobčutljiva na dotik
 mehurji na koži so napolnjeni z bistro tekočino  mehurji na koži so napolnjeni s krvavo tekočino

Opišite ukrepe pri omrzlinah.

• Preverimo, ali gre tudi za splošno podhladitev. V primeru splošne podhladitve izvajamo potrebne ukrepe.
• Pokličemo 112.
• Omrzline so rane, zato jih sterilno oskrbimo. Mehurjev ne prediramo zaradi nevarnosti okužbe. Pri omrzlinah prstov
pokrijemo s sterilno gazo vsak prst posebej in jih s povojem rahlo povijemo.
• Pri omrzlinah prstov roke ali dlani, roko namestimo v ruto pestovalnico.
• Pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE.
• Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v bolnišnico

Poškodbe glave in možganov. Naštejte znake zvišanega intrakranialnega tlaka pri poškodbi glave .

POŠKODBE GLAVE IN MOŽGANOV - KRANIOCEREBRALNE POŠKODBE

Povzročijo jih udarci in padci na glavo, strelno orožje, prometne nesreče in udarni val pri eksploziji.
PRIMARNE POŠKODBE glave in možganov SEKUNDARNE POŠKODBE možganov

Nastanejo takoj ob poškodbi kot posledica zloma, lobanje, Nastanejo po primarni poškodbi zaradi prekinjene (anoksije)
obtolčenin ali zmečkanin možganskega tkiva, zaradi znotraj ali nezadostne (hipoksije) oskrbe s kisikom in nezadostnega
lobanjskih krvavitev, zaradi trganja. Lahko so: pretoka krvi skozi možgane (perfuzija).
- odprte: zlom lobanje, predirna, strelna rana  hematom – modrica – izliv krvi
- zaprte in omejene (lokalizirane), ali difuzne (generalizirane)  edem možganov (oteklina)
 povišanje intrakranialnega tlaka
 intrakranialna okužba
 epileptični napadi

Poškodbe možganov: pretres, obtolčenina, možganske krvavitve (hematom, edem).

Poškodbe lobanje: mehkih delov (lasišče, skalp), zlom lob. svoda, zlom lob. baze (dna)
76
Znaki zvišanega intrakranialni
poveča zaradi krvavitve v lobanjsko votlino. Krvavitev v lobanjsko votlino in edem možganov povzročita stisnjenje možganov. Vse
to ovira prekrvitev (perfuzijo) možganov, kar vodi v hipoksijo in poškodbo (odmrtje) možganskih celic.
• slabost, bruhanje,
• glavobol,
• motnje vida, govora,
• motnje motorike,
• spremembe v vedenju (otopelost, apatija)
• motnje zavesti, nezavest

Naštejte znake zloma lobanjske baze.

Pri zlomu lobanjske baze so poleg zloma kosti poškodovane možganske ovojnice in možganski živci.
Znaki zloma lobanjske baze so:
• očalni hematom (»rakunove oči«),
• hematom (modrica) za ušesom,
• krvavitev iz ušes in/ali nosu,
• iztekanje likvorja iz ušes in /ali nosu
• poškodba živcev: motnje vida, okusa, vonja, sluha in ravnotežja ter povešen ustni kot.

Naštejte znake pretresa možganov

• kratkotrajna izguba zavesti (do 30 minut), retrogradna amnezija,
• slabost, bruhanje,
• vrtoglavica,
• glavobol.

Naštejte znake epiduralnega in subduralnega hematoma pri poškodbi glave.

EPIDURALNI HEMATOM je akutna krvavitev v epiduralni prostor, to je prostor med notranjo steno lobanje in trdo možgansko
ovojnico. Posledica epiduralnega hematoma je zvišanje intrakranialnega tlaka.
• oteklina na mestu zloma lobanje
• izguba zavesti takoj ob poškodbi, ki ji sledi izboljšanje in povrnitev zavesti (pacient se zaveda dogajanja v okolici), nato
pa se zaradi povečanja hematoma pojavi nenadno slabšanje, ki se kaže kot motnje zavesti in nezavest,
• razširjena zenica na strani poškodbe,
• hemipareza na nasprotni strani poškodbe,
• znaki zvišanega intrakranialnega tlaka
SUBDURALNI HEMATOM je krvavitev v subduralni prostor, ki se nahaja med trdo možgansko ovojnico (dura mater) in
pajčevnico.
Nastane pri zlomu lobanje in pri hudih možganskih poškodbah.
• nezavest, ki traja ves čas po poškodbi,
• razširjena zenica na poškodovani strani glave,
• hemipareza na nasprotni strani poškodbe glave,
• znaki zvišanega intrakranialnega tlaka.

Opišite ukrepe pri poškodbi lobanje in možganov.

• Poskrbimo za varnost in ocenimo mehanizem nastanka poškodbe. Pacientu takoj ročno imobiliziramo vratni del
hrbtenice.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta, oceno stanja zavesti (po lestvici AVPU) in usmerjeni ali hitri travmatološki
pregled, glede na mehanizem nastanka poškodbe (npr. hitri travmatološki pregled pacienta izvedemo pri prometni
nesreči, padcu z višine).
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Pacientu zagotovimo prosto dihalno pot in mu apliciramo kisik.
• S trdo opornico imobiliziramo vratni del hrbtenice.
• Pri odprtih poškodbah ustavimo krvavitev, rano na glavi sterilno obvežemo

77
• Pacienta imobiliziramo z zajemalnimi nosili. Pacient leži na hrbtu, glava je v nevtralnem položaju. Če je pacient v
nezavesti, sprostimo dihalno pot s pripomočki za vzdrževanje proste dihalne poti ali pa ga obrnemo v stabilni bočni
položaj.
• V primeru bruhanja obrnemo pacienta na bok in mu očistimo dihalno pot zaspiracijo.
• Nemirnega pacienta pomirimo.
• Pogosto (na 5 minut) izvajamo kontrolni pregled in nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo
vitalne funkcije, preverjamo stanje zavesti, reakcijo zenic, prisotnost plegije, pareze ali krčev telesa.
• Pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE.
• Vse izmerjene vrednosti vitalnih funkcij in druga opažanja zabeležimo v dokumentacijo.
• Poskrbimo za hiter in ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.

Opredeli poškodbe prsnega koša. Naštejte znake in ukrepe pri zlomu reber brez premika in pri nestabilnem prsnem košu.
Pri poškodbah prsnega koša NE IZVAJAMO DEFIBRILACIJE.

Tope (zaprte) poškodbe - neposrednega udarca v steno prsnega koša (prometne nesreče, padci z višine, udarci, stisnjenje, zračni
udar pri eksploziji).
zlom reber, vretenc prsnega dela hrbtenice, poškodbe notranjih organov: pljuča, raztrganino aorta, večjih krvnih žil
- Penetrantne (ostre) odprte poškodbe - pri vbodninah in vstrelnih ranah.
poškodovani so stena prsnega koša, plevralni prostor in organi prsne votline, zlasti pljuča

Zlom reber brez premika - rebro zlomljeno enkrat in se ni premaknilo v notranjost prsnega koša – ne povzroča dodatnih
poškodb notranjih organov.
Znaki zloma reber brez premika so:
• močna bolečina na mestu zloma, ki se poveča pri dotiku, globokem dihanju, kašljanju in kihanju,
• plitvo dihanje.

UKREPI
• Pacienta namestimo v polsedeči položaj.
• Roko na poškodovani strani prsnega koša imobiliziramo s trikotno ruto.
• Poskrbimo za prevoz pacienta v bolnišnico.

Nestabilen prsni koš - kadar se tri ali več zaporednih reber prelomi na dveh ali več mestih in se pri dihanju ne giblje skladno s
celotnim prsnim košem. Nastopi paradoksno dihanje (ugrezanje stene ob vdihu na poškodovani strani, otežkočeno
neenakomerno dihanje), zmanjša se dotok krvi v srce, nastane hipoksija, ki vodi v šok in smrt zaradi odpovedi delovanja srca.

Znaki nestabilnega prsnega koša so:

• močna bolečina na mestu zloma, ki se poveča pri globokem dihanju, kašljanju, kihanju, zaradi česar pacient diha plitvo,
• dispneja (težko dihanje),
• cianoza,
• paradoksno dihanje,
• krepitacije (sliši se škrtanje pri premikanju),
• znižana vrednost Sp02 (hipoksija).

UKREPI
• Poskrbimo za varnost in ocenimo mehanizem nastanka poškodbe.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in hitri travmatološki pregled.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Pacientu apliciramo kisik.
• Pacienta namestimo v polsedeči položaj.
• Izvedemo stabilizacijo prsnega koša. Prsni koš povijemo s povojem, pri čemer pazimo, da obveza ni pretesna.
• Pacientu damo zdravila po naročilu zdravnika.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
78
• Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v bolnišnico.

Naštejte znake in ukrepe pri odprtem, tenzijskem in masivnem pnevmotoraksu.

pomeni vdor zraka v plevralni prostor  ker ni več negativnega tlaka, se pljučno krilo sesede ali kolabira

1. ODPRTI PNEVMOTORAKS
Znaki so:
•odprta (penetratna – od vzunaj) rana na prsnem košu  sliši se pihanje zraka
• cianoza, hladna, lepljiva koža,
• hitro in plitvo dihanje, dispneja,
• pospešen, slabo tipljiv pulz.

UKREPI
• Poskrbimo za varnost in ocenimo mehanizem poškodbe.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in hitri travmatološki pregled.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Rano na prsnem košu očistimo in jo pokrijemo s sterilnim obližem za oskrbo odprtih ran na prsnem košu, ki prepreči vdor zraka
v pljuča in omogoča izstop izdihanega zraka. Če tega nimamo  rano na prsnem košu pokrijemo s sterilno gazo, čez njo pa
namestimo nepropustno folijo, ki jo zalepimo s treh strani. Spodnjo stran pustimo odprto in je ne zalepimo.
• V primeru prestrelne rane prsnega koša vstopno rano obvežemo s sterilnim obližem z nepovratnim ventilom, izstopno rano pa
neprodušno zapremo.
• Pacientu apliciramo kisik.
• Pacienta namestimo v polsedeči položaj.
• Pacientu damo zdravila po naročilu zdravnika.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v bolnišnico

2. TENZIJSKI ALI VENTILNI PNEVMOTORAKS

nastane ventilček (pri vdihu gre zrak v prsni koš, pri izdihu pa ne gre iz njega), zato se ob vsakem vdihu
količina zraka v prsnem košu poveča.
- je nujno stanje, pri katerem je treba takoj izvesti razbremenilno punkcijo in torakalno drenažo

ZNAKI
 poškodovana stran prsnega koša se pri dihanju ne giblje ali pa se giblje slabo,
 slabo slišno ali neslišno dihanje na poškodovani strani,
 nabrekle vratne vene,
 cianoza,
 hladen, lepljiv znoj,
 tesnoba, zmedenost

UKREPI
kot zgoraj, izvedemo razbremenilno punkcijo

3. MASIVNI HEMATOTORAKS
- krvavitve v plevralni prostor iz raztrganine pljuč, natrganja arterij in večjih žil

Znaki so:
• hipotenzija,
• pospešen, slabo tipljiv pulz, ki je odsoten na zapestju znaki hemoragičnega šoka
• pospešeno, plitvo dihanje, dispneja
• bledica kože, hladen, lepljiv znoj
• krvav sputum
• tesnoba, zmedenost

79
PP
• Poskrbimo za varnost in ocenimo mehanizem poškodbe.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in hitri travmatološki pregled.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot, pacienta namestimo v polsedeči položaj.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Pacientu apliciramo kisik in zdravila po naročilu zdravnika.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v bolnišnico.

Naštejte znake in ukrepe pri tamponadi srca.

Nabira se tekočina ali kri v osrčniku (perikardu). Poveča se tlak, kar ovira normalno delovanje srca  obstruktivni šok in odpoved
delovanja srca.
Vzroki: poškodbe, perikarditis (vnetje osrčnika), maligna obolenja, vnetja …

Znaki:

• bolečina v prsnem košu,

• dispneja,
• bledica, potenje in tesnoba.

PP
• Poskrbimo za varnost in ocenimo mehanizem poškodbe.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in hitri travmatološki pregled.
• Vzdržujemo prosto dihalno pot, pacienta namestimo v polsedeči položaj.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Pacientu apliciramo kisik in zdravila po naročilu zdravnika.
• Izvajamo nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne funkcije.
• Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v bolnišnico.

Naštejte znake, zaplete in ukrepe pri poškodbi trebuha.

Glede na mehanizem nastanka ločimo Znaki poškodbe trebuha

- Tope (zaprte) poškodbe - neposrednega delovanja tope sile • huda bolečina v predelu poškodbe trebuha,
na trebuh (prometne nesreče, padci z višine, udarci, • napet, trd trebuh,
obtolčenine, stisnjenje, eksplozije) • hipotenzija
- Penetrantne (ostre) poškodbe - pri vbodninah in vstrelnih • pospešen, slabo tipljiv pulz,
ranah. So različno globoke. Lahko so neperforantne (ni • plitvo, pospešeno dihanje,
poškodovana stena votlih organov) ali perforantne (je • rane, odrgnine, hematom na mestu poškodbe,
poškodovana stena votlih organov). • bleda, hladna in znojna koža (pri krvavitvi) ali trpeč izraz na
- Kombinirane oz. pridružene poškodbe so posledica več obrazu,
poškodb hkrati (politravme) - Poleg trebuha je poškodovan • slabost, bruhanje,
vsaj en ali več organskih sistemov. • nemir in splošna prizadetost pacienta.

UKREPI
• Poskrbimo za varnost in ocenimo mehanizem nastanka poškodbe.
• Izvedemo začetno oceno stanja pacienta in hitri travmatološki pregled. Pri poškodovani pacientki preverimo, ali je noseča.
• Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
• Pacientu apliciramo kisik.
• Pacienta namestimo v položaj, ki sprosti trebušne mišice in s tem zmanjša bolečino (pacient leži na hrbtu z dvignjenim
vzglavjem in podloženimi koleni, ki jih rahlo pokrči).
• Pri odprtih poškodbah rano na trebuhu sterilno obvežemo. Obveza ne sme biti tesna. Trebušnih organov, ki silijo iz rane, ne
potiskamo nazaj v trebušno votlino pokrijemo z navlaženo sterilno gazo ter sterilno povijemo.
• Pogosto (na 5 minut) izvajamo kontrolni pregled in nadzor pacienta, vzpostavimo monitoring, merimo in vzdržujemo vitalne
funkcije. Globoko zadrtih tujkov ne odstranjujemo, temveč jih stabiliziramo in jih sterilno oskrbimo.

80
• Pacient ne sme ničesar zaužiti per os (karenca hrane in pijače).
• Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v bolnišnico.

Naštejte vzroke in znake akutnega koronarnega sindroma. Opišite ukrepe pri akutnem miokardnem infarktu

AKUTNI KORONARNI SINDROM – ishemična obolenja

nastane zaradi ishemije miokarda (pomanjkanje oskrbe s krvjo), ki jo povzroči delna ali popolna zapora koronarne arterije.
Akutni koronarni sindrom je skupno ime za
 nestabilno angino pektoris,
 akutni miokardni infarkt
 nenadni srčni zastoj.
VZROK
 arteroskleroza – arteosklerotično zožanje ali popolna zapora koronarnih arterij
 krvni strdek
 poškodbe arterije
 jemanje kokainaih

1. ANGINA PECTORIS (AP) – še ni popolne zamašitve AR
- je ishemija srčne mišice
- bolečina za prsno mišico, ki žareva v L rame, vrat, roko
- bolečina se pojavi ob psihičnem/fizičnem naporu
- trajanje – po aplikaciji nitroglicerina popusti v 5 min.
- stabilna AP – več let, zdravila
UKREP
2. MIOKARDNI INFARKT (MIO) – popolna zamašitev AR
- ishemična nekroza dela srčne mišice zaradi popolne zapore
koron. AR
- močna srčna bolečina več kot 30 min, ne popusti po 2-3 tbl.
nitroglicerina zapored na 5 min
- strah, tesnoba, nemir
- utrujenost, slabost, omotica, izguba zavesti
- infarkt je lahko neopazen
- kardiogeni šok - zmanjšan pretok krvi skozi tkiva
UKREP
 Ocenimo stanje pacienta
 Pacient naj miruje, namestimo ga v polsedeči položaj.
 Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Pacientu apliciramo kisik in vzdržujemo primerno
oksidacijo.
 Izmerimo krvni tlak, srčni utrip, Sp0, dihanje in
posnamemo elektrokardiogram (EKG).
 Po naročilu zdravnika damo pacientu zdravila
nitroglicerin ali acetilsalicilno kislino (npr. Aspirin®) in
analgetik
 Pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE.
 V primeru srčnega zastoja izvajamo kardiopulm.
oživljanje.
 Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v bolnišnico z
reševalnim vozilom. Pacienta moramo v reševalno vozilo
prenesti. Sam ne sme hoditi, ker gibanje poveča motnje
srčnega ritma. Pacient je med transportom stalno
priključen na EKG monitor z možnostjo takojšnje
defibrilacije.

Naštejte vzroke, znake in opišite ukrepe pri možganski kapi.

Možganska kap poškodba možganov zaradi motnje v pretoku krvi.
Ločimo
 ishemično – posledica trombosa ali krvnega strdka, ki zamaši eno od mož. ar.
 hemoragično možgansko kap - zaradi krvavitve, ki jo povzroči ruptura žile ali pa je vzrok anevrizma.

Znaki pred nastopom kapi Znaki kapi

 glavobol in pritisk v glavi  nezavest (hipoma ali zelo hitro)
 vrtoglavica  oči so zaobrne navzgor ali vstran
 mravljinčenje v roki ali nogi na eni strani telesa  obraz je ponavadi zaripel, rdeč včasih tudi bled
81
  dihanje je hropeče
 utrip je počasen in trd
 ustni kot se na eni strani povesi
 ohromitev ene strani telesa (hemipareza ali
hemiplegija)

UKREPI
 Ocenimo stanje pacienta in mu sprostimo dihalno pot. Izvedemo hitro nevrološko oceno. Pomembna je hitra
prepoznava simptomov možganske kapi.
 Pacienta namestimo v ležeči položaj z dvignjenim vzglavjem, če je nezavesten pa v stabilni bočni položaj.
 Takoj pokličemo 112.
 Pacientu apliciramo kisik.
 Pacientu izmerimo Sp02 , pulz, dihanje, krvni tlak, krvni sladkor, EKG. Pacienta ves čas opazujemo.
 Pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE. Zapišemo točen čas nastanka simptomov možganske kapi.
 Poskrbimo za hiter prevoz v bolnišnico.

Naštejte znake in ukrepe pri epileptičnem napadu.

Epileptični napad je nujno stanje, za katerega so značilni krči telesa in motnje zavesti. Nastane zaradi nenadnega in pretiranega
vzdraženja možganskih celic (nevronov).
Med nujna stanja, ko pokličemo 112, sodijo:
 napadi, ki trajajo več kot 5 minut;
 več napadov v obdobju 5 minut
 če po napadu oseba ne pride k zavesti
 če se oseba poškoduje
 napad nosečnice

Vzroki Znaki
 epilepsija  nezavest,
 hipoglikemija  navzgor obrnjene oči, mežikanje,
 poškodbe možganov  nenadzorovano krčenje mišic,
 infekcije  pena na ustih,
 zastrupitve  ugriz v jezik,
 alkohol  inkontinenca,
 prenehanje dihanja.

Epileptični napadi pri otroku in mladostniku

- sprožilni dejavniki za epileptični napad so lahko močni svetlobni učinki (utripajoče luči), močna svetloba, hrupna
glasba, video igrice, pretirano delo z računalnikom, fizični in psihični napori, alkohol, cigareti in drugo.

UKREPI
 Pacienta zavarujemo pred padcem, da preprečimo dodatne poškodbe.
 Pacienta obrnemo na bok in mu pod glavo podložimo mehko blazino ali zvito mehko oblačilo, da preprečimo poškodbe
glave zaradi udarjanja ob površino pri krčih.
 Pokličemo 112.
 Po prenehanju napada pacientu sprostimo dihalno pot in po potrebi aspiriramo sekrecije iz ust.
 Ocenimo stanje zavesti, reakcijo zenic, dihanje in krvni obtok.
 Izvedemo hitri travmatološki pregled. Pacienta pomirimo.
 Oskrbimo poškodbe, če so nastale ob napadu.
 Pacientu izmerimo krvni sladkor.
 Pacientu zmerimo vitalne funkcije, Sp02 in smo ves čas ob njem.
 Pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE. Od očividca pridobimo podatke o nastanku in poteku epileptičnega napada.
 Poskrbimo za ustrezen prevoz pacienta v bolnišnico.

Naštejte vzroke, znake in opišite ukrepe pri hipoglikemiji in hiperglikemiji.

82
Sladkorna bolezen (Jat. diabetes melitus) je presnovna motnja, za katero je značilna zvišana raven glukoze v krvi. Nastane zaradi
pomanjkanja hormona inzulina ali zaradi zmanjšanja odzivnosti celic na njegovo prisotnost.
Akutna zapleta pri diabetesu sta hipoglikemija in hiperglikemija. Pri obeh stanjih se razvije distributivni šok.

HIPOGLIKEMIJA nizek krvni sladkor

krvni sladkor zniža se pod 3,5 mmol/I. Brez pravilnega ukrepanja lahko vodi v komo in smrt.

Hipoglikemija - nizek krvni sladkor - pod 3,5 mmol/I - lahko vodi v komo in smrt
Vzroki Znaki PP
 izpuščen obrok hrane,  lakota  ocenimo stanje pacienta
 alkohol, stresne situacije  omotica, glavobol  če je pri zavesti, mu damo nekaj
 povečana fizična dejavnost in ob  utrujenost, zaspanost sladkega
tem neustrezen vnos hrane  bledica, potenje  pacient v nezavesti - v stabilni
 okužbe in obolenja, pri katerih je  motnje vida  bočni položaj
prisotna driska ali bruhanje  nezavest  112

Hiperglikemija – visok krvni sladkor

- lahko vodi v diabetično komo in smrt
Vzroki Znaki PP
pacient uživa več hrane kot običajno in - žeja, pogosto uriniranje - 112
jemlje manj inzulina, kot ga potrebuje. - hitro, globoko dihanje - če je v nezavesti na bok in nič v usta
- zadah po acetonu
- motnje vida
- slabost, bruhanje
- izguba apetita
- diabetična koma

Naštejte znake in ukrepe ob vročinskih krčih pri otroku.

Vročinski krči se pojavijo pri otroku ob akutnem obolenju in naraščanju telesne temperature nad 38,S 0 C. Podobni so
epileptičnemu napadu. Pojavljajo se od 6. meseca do 5. leta.
- Enostavni vročinski krči trajajo manj kot petnajst minut ter se ne ponovijo v štiriindvajsetih urah.
- Kompleksni (zapleteni) vročinski krči trajajo dlje kot petnajst minut, se ponovijo v štiriindvajsetih urah in se pojavljajo žariščno
(zajamejo eno od okončin ali le polovico telesa)
Vročinski krči, ki trajajo dlje kot 15 minut, lahko povzročijo hipoksijo in okvare možganov.

Znaki vročinskih krčev so:

 bledica, pozneje cianoza,
 tonično-klonični krči,
 navzgor obrnjene oči,
 jok, nemir,
 zmedenost, nezavest,
 pena na ustih ali slina, ki teče otroku iz ust,
 prenehanje dihanja.
Ukrepi

 Poskrbimo za varnost otroka, preprečimo padec in druge poškodbe.

 Otroka namestimo v stabilni bočni položaj in vzdržujemo prosto dihalno pot.
 Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Otroku apliciramo kisik.
 Ocenimo stanje zavesti, otroku izmerimo telesno temperaturo, Sp02 in ostale vitalne funkcije.
 Po naročilu zdravnika otroku apliciramo zdravila (zdravila proti krčem in antipiretike).
 V večini primerov je učinkovita uporaba rektalnega diazepama.

83
  Ko krči popustijo in pri visoki vročini otroka ohlajamo in ga oblečemo v lahka, tanka oblačila.
 Pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE. Od očividca pridobimo podatke o nastanku in poteku vročinskega krča (ob
kateri uri so se začeli vročinski krči, koliko časa so trajali, kolikšna je bi la izmerjena vrednost telesne temperature, ob
kateri uri je otrok nazadnje dobil antipiretik ... ).
 Poskrbimo za ustrezen prevoz otroka v bolnišnico.

Naštejte vzroke, znake in opišite ukrepe pri vročinski kapi.

Vročinska kap je urgentno stanje, za katerega je značilen dvig temperature telesnega jedra nad 40 °C in nastane,
ker mehanizmi termoregulacije niso več sposobni uravnavati telesne temperature na normalno vrednost

Vzroki za razvoj vročinske kapi so daljša izpostavljenost visokim temperaturam okolja, izvajanje športnih aktivnosti v vročem
okolju, jemanje droge, nezadostno pitje tekočin in drugo.
Znaki vročinske kapi so:
 topla, rdeča, suha koža,
 izčrpanost, utrujenost,
 žeja,
 glavobol,
 slabost, bruhanje,
 dispneja, pospešeno, plitvo dihanje,
 pospešen, slabo tipljiv pulz,
 hipertermija (temperatura telesnega jedra je nad 40 °C), ki jo lahko spremlja mrzlica,
 vrtoglavica, motnje ravnotežja,
 tresavica, nehoteni gibi, mišični krči,
 zmedenost, halucinacije, nezavest

Vročinska kap pri hudem telesnem naporu je urgentno stanje, ki zahteva hitro ukrepanje.
Z znižanjem telesne temperature pod 38,9 °C v 30 minutah po pojavu vročinske kapi zmanjšamo poškodbe organov in izboljšamo
preživetje pacienta.
 Ocenimo stanje pacienta in pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Pacienta namestimo v senčen in hladen prostor ter mu slečemo vrhnja oblačila.
 Pacienta namestimo v hrbtni položaj in mu podložimo nogi za 30 cm.
 Nezavestnega pacienta namestimo v stabilni bočni položaj.
 Pacienta hladimo. Hlajenje izvajamo s hladnimi obkladki, ki jih polagamo na zatilje, pod pazduho in na dimlje. Če je
pacient pri zavesti lahko izvajamo hlajenje v hladni kopeli. Po naročilu zdravnika apliciramo ohlajeno infuzijsko
raztopino.
 Pacientu apliciramo kisik in vzdržujemo prosto dihalno pot.
 Nadomeščamo tekočino. Če je pacient pri zavesti, mu za pitje pogosto ponudimo vodo po požirkih in vzpostavimo
intravenski kanal.
 Pacientu izmerimo temperaturo telesnega jedra, ki jo nadzorujemo vsakih 10 minut.
 Merimo Sp02 in ostale vitalne funkcije.
 Pridobimo podatke za anamnezo SAMPLE.
 Po naročilu zdravnika apliciramo zdravila in infuzijske raztopine.
 Pri prenehanju dihanja izvajamo kardiopulmonalno oživljanje.
 Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v bolnišnico

Naštejte znake in ukrepe ob pojavu anafilaksije.

je življenjsko ogrožujoča sistemska alergijska reakcija, ki se razvije zaradi preobčutljivosti pri stiku z alergenom
(alergeni v hrani, zdravilih, piki žuželk in drugo). Anafilaksija se razvije hitro (v nekaj minutah do dveh ur) in je nujno stanje zaradi
razvoja distributivnega šoka.

Glede na izražene znake anafilaksije ločimo štiri stopnje:

 l. stopnja: generalizirana urtikarija, srbenje kože, oslabelost, nemir, tahikardija.
84
  II. stopnja: poleg znakov l. stopnje še vsaj dva od naslednjih: angioedem (oteklina ustnic in oči, sluznice dihal in
prebavil), stiskanje v prsih,
 III. stopnja: poleg znakov II. stopnje še vsaj dva od naslednjih: dušenje, stridor, hripavost, zmedenost, tahikardija.
 IV. stopnja: poleg znakov III. stopnje še vsaj dva od naslednjih: hipotenzija, kolaps, izguba zavesti, inkontinenca, cianoza.

Ukrepi
 Poskrbimo za varnost in ocenimo stanje pacienta.
 Takoj prekinemo stik pacienta z alergenom, če je mogoče (v primeru pika čebele odstranimo želo, prekinemo vnos
 hrane, aplikacijo zdravila, infuzije, transfuzije).
 Takoj pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112.
 Pacienta namestimo v ležeči položaj na hrbtu z dvignjenimi nogami, v primeru težkega dihanja ga namestimo v
 polsedeči položaj, ob bruhanju ali nezavesti pa v stabilni bočni položaj.
 Pacientu apliciramo kisik in vzdržujemo prosto dihalno pot.
 Po naročilu zdravnika apliciramo zdravila (poglavitna terapija je adrenalin, pa tudi antihistaminik, kortikosteroid,
 bronhodilatator, glukagon) in infuzijske tekočine.
 Izvajamo nadzor vitalnih funkcij.
 Pri prenehanju dihanja izvajamo kardiopulmonalno oživljanje.
 Poskrbimo za hiter prevoz pacienta v bolnišnico.

Kdaj izvajamo triažo?

Triaža je določitev vrstnega reda nudenja PP ter NMP in določitev vrstnega reda prevoza v bolnišnico, kadar je več poškodovanih
(množične nesreče). Prednost imajo ogroženi poškodovanci – nezavest, šok, krvavitev…).

Opišite razliko med primarno in transportno triažo.

V primarni triaži pacientu določimo začetno triažno skupino. Izvedemo jo hitro. Za oceno stanja pacienta porabimo do 30
sekund.
Med potekom primarne triaže izvajamo samo najnujnejše ukrepe, kot so sprostitev dihalne poti, namestitev pacienta v stabilni
bočni položaj ali zaustavljanje hude krvavitve.

Transportna triaža
Pri od ločitvi za prevoz pacienta v bolnišnico (transportni triaži) upoštevamo pacientovo zdravstveno stanje, ukrepe,
ki jih pacient potrebuje do dokončne oskrbe, prevozne zmogljivosti reševalnih ekip in oddaljenost bolnišnic.
Prevoz pacienta v bolnišnico je mogoč, ko so nujni ukrepi izvedeni, ko je pacientovo zdravstveno stanje stabilno ter
je na voljo reševalno vozilo s spremstvom.

Kako nudimo PP utapljajočemu oz. utopljencu?

Reševanje iz vode – v prvi fazi lahko rešujemo samo z obrežja (varnost!). Drugače počakamo, da se utopljenec umiri. V vodo
gredo reševati samo dobri plavalci! Približamo se mu od zadaj in z njim plavamo proti obrežju tako, da je telo stran od našega
telesa. Takoj začnemo z oživljanjem, ko dosežemo obalo (5 zaporednih upihov, 1 min TPO). Vztrajajmo pri oživljanju! Kličemo
112.
Zdravstvena nega pacienta pri različnih obolenjih

1 Opišite vzroke, znake, primerno prehrano in intervencije zdravstvene nege pacienta po življenjskih aktivnostih
pri obolenjih srca in ožilja (angina pektoris, miokardni infarkt, povišan krvni tlak)

Vzroki: zvišan krvni tlak, povišane maščobe v krvi, kajenje, sladkorna bolezen, stres, malo gibanja, prevelika teža 
arteroskleroza – arteosklerotično zožanje ali popolna zapora koronarnih arterij

1. ANGINA PECTORIS (AP) – še ni popolne zamašitve AR
- je ishemija srčne mišice
- bolečina za prsno mišico, ki žareva v L rame, vrat, roko
- bolečina se pojavi ob psihičnem/fizičnem naporu
- bolečina je kratkotrajna in popusti
2. MIOKARDNI INFARKT (MIO) – popolna zamašitev AR
- ishemična nekroza dela srčne mišice zaradi popolne
zapore koron. AR
- močna srčna bolečina več kot 30 min, ne popusti po 2-
3 tbl. nitroglicerina
85
 - trajanje – po aplikaciji nitroglicerina popusti v 5 min.
- stabilna AP – več let, zdravila
Vzroki: zvišan krvni tlak, povišane maščobe v krvi,
kajenje, sladkorna bolezen, stres, malo gibanja,
prevelika teža
- strah, tesnoba, nemir
- utrujenost, slabost, omotica, izguba zavesti
- infarkt je lahko neopazen
- kardiogeni šok - zmanjšan pretok krvi skozi tkiva

ZN angina pektoris
• Pojasnimo njegovo stanje, ga ohrabrimo in opazorimo na dejavnike tveganja
• Bol.mora doseči normalno težo (zdrava prehrana), normalizirati moramo RR, maščobe v krvi, se odpovedati
kajenju
• Svetujemo več manjših obrokov na dan
• Dovolj počitka
• Izogibanje stresnim situacijam
• Priporočljiva zmerna aktivnost

ZN miokardni infarkt:
• Soba prezračena, mirna, bol.prve ure miruje- dvigneno vzglavje
• Preprečimo možnost nastanka razjede zaradi pritiska
• V začetku posteljana kopel, ustna nega
• Obroki hrane v začetku so poltekoči, količinsko skromni in lahko prebavljivi
• Omejimo obiske, skrbimo za redno odvajanje blata
• Nadziramo infuzijsko terapijo, dovajanje kisika
• Pomembno ga je poučiti o bolezni
• povemo da naj se izogiba kajenja, stresnim situacijam, svetujemo o prehrani, tel. aktivnosti

Povišan krvni tlak – hipertenzija - nad 140/90 mmHg - P navaja glavobol in močno razbijanje srca
Vzroki: dednost, čezmerno uživanje soli, pitje kave, kajenje, preveč alkoholnih pijač, tel.neaktivnost, stres, obolenja
ledvic..
Znaki: glavobol, vrtoglavica, šumenje v ušesih, motnja motorike, preveč potenja, hitro se utrudijo, razburljivi,
negotovi, težka sapa, sprememba funkcije levega prekata in hipertrofija levega prekata.

Zn:
PSvetujemo zdravo prehrano
Opozorimo ga na škodljivost kajenja, uživanja alkohola
Pomembno je redno tehtanje in merjenje RR
Svetujemo, da shujša (če je predebel)
Svetujemo redne telesne vaje, zmernost v uživanju soli
Opozorimo na redno terapijo – zdravila za znižanje pritiska

Prehrana pri srčnih boleznih

manj maščob, zlasti nasičenih (maščob živalskega izvora), sladkorja in soli: olivno olje, mlečni izdelki z manj maščobe,
ribe pusto meso
več vlaknin, vitaminov, rudnin in vode: sadje, zelenjava, polnozrnata moka

2. Opišite vzroke, znake, primerno prehrano in intervencije zdravstvene nege pacienta po življenjskih aktivnostih
pri obolenjih dihal (pljučnica, bronhitis)

VZROKI
- virusi, bakterije
- kajenje

86
- umazan zrak
- alergeni
- neaktivni, dolgotrajno ležanje
Splošni znaki
- dihalna stiska: upočasnjeno/pospešeno dihanje, - kašelj – suh/neproduktiven, globok, vlažen/produktiven
hlastanje za zrakom - ekspektoracija - izkašljevanje izmečka iz pljuč in dih. poti
- dispneja - težko dihanje - torakalna bolečina
- cianoza, ki traja dalj časa - stridor - sikajoči in piskajoči šumi pri dihanju zaradi zožitev
- hemoptiza – izkašljevanje krvi zgornjih dihalnih poti (astma)

PLJUČNICA - Je akutno ali kronično potekajoče vnetje BRONHITIS – je obolenje s povečanim nastajanjem sluzi
pljučnega tkiva oz. pljučnih mešičkov v bronhijih. Lahko je akutni ali kronični.
- aspiracijska, zastojna, bakterijska, virusna

Znaki: Znaki:
- povečana telesna temperatura - kronično kašljanje
- mrzlica - lahko povečana TT
- plevralna bolečina= bolečina, ki se stopnjuje ob - plevralna bolečina
globokem vdihu - slabo počutje
- produktiven kašelj
- obarvan sputum
- pospešeno bitje srca
- pospešeno dihanje
- znojenje
- utrujenost
- zadihanost v mirovanju

ZN
- zagotavljamo primerno klimo: 18-22 stopinj C, 40-60 % vlaga
- redno prezračujemo prostor
- redno opazujemo dihanje
- redno merimo in beležimo TT, saj je povišana T znak vnetja.
- pacient naj bo v polsedečem položaju
- poostrimo ustno higieno
- poostrena higiena rok zaradi kašljanja in telesa zaradi potenja
- če se pacient veliko poti, ga večkrat preoblečemo
- zagotavljamo dovolj tekočine – 2-3 l na dan (razen pri obolenjih srca)
- poskrbimo za ustrezno prehrano; pacienti imajo slabši apetit, saj se slabo počutijo, veliko kašljajo. Hrana naj bo
energijsko bogata, veliko beljakovin, vitaminov in tekočine
- zaželjeno je gibanje, če se pacient počuti dobro; v postelji mu svetujemo menjavo položajev
- pred spanjem prezračimo prostor, pacienta umijemo in preoblečemo. Če zdravnik predpiše, mu damo uspavalo.

Ostale bolezni dihal – astma, kronična obstruktivna pljučna bolezen …

3. Opišite vzroke, znake, primerno prehrano in intervencije zdravstvene nege pacienta po življenjskih aktivnostih
pri obolenjih prebavil in jeter (gastritis, apendicitis, ileus, žolčni kamni)

GASTRITIS

Je vnetje želodca, preveč kisline v želodcu.

Akutni gastritis: lahko je posledica napačne prehrane, kršitve diete ali prevelike količine alkohola
87
Kronični gastritis: posledica daljše nepravilne prehrane ali pa pretiranega uživanja alkohola
Znaki: pritisk, tiščanje v želodcu, zgaga, bolečine, izguba apetita, slabost

ZN:
Zaščito želodčne sluznice dosežemo:
• s postom, ki naj traja 24-36ur, veliko tekočine
• z majhnimi obroki hrane
• s temeljitim žvečenjem hrane
• z mirovanjem
po naročilu zdravnika:
• izvajamo še lokalno gretje
• dajemo analgetike, pri bruhanju antimetike
• preprečevanje izgube tekočin

Apendicitis – vnetje slepiča

Je vnetna bolezen, ki nastane zaradi zapore slepiča
Znaki:
• začetna bolečina v okolici popka ali pod žličko, nato v spodnji desni del trebuha
• nato slabost, bruhanje, zvišana telesna temperatura
Zapleti: predrtje slepiča
Zdravljenje: kirurško, odstranitev
ZN
- priprava na poseg (britje, razkuž. oper.polja, podpora pacientu)
- po operaciji:
poskrbimo za zgodnje vstajanje, nadomeščamo tekočino, bolniku damo lahko hrano, če ne odvaja blata
(zdravila, klizme), ko je rana zaceljena odstranimo šive.

ILEUS – zapora črevesja

Znaki
- zapora vetrov, blata, meteorizem, bolečine v trebuhu, v začetku mehek trebuh, nato trd, bruhanje, lahko bruha tudi
blato, suh jezik, tahikardija..
Zdravljenje – mehansko praznjene črevesja (klistir), operacija

ZN
• kontrola infuzije, sukcije (kontrola odvajanja)
• izvajamo čistilno klizmo
• kontrola vitalnih znakov, merjenje diureze
• pomoč pri življenskih aktivnostih
• pozorni smo na znake šoka
 psihična podpora bolniku
 svetujemo veliko tekočine, hrano bogato z vlakninami, veliko gibanja

ŽOLČNI KAMNI
- zapora žolčevoda s kamni
Znaki:
 Napadi bolečin pod desnim rebrom
 Izpahovanje
 Slabost
 Napenjanje
Zn
Potrebno mirovanje
88
Karenca hrane 6-8 ur pred operacijo
Lajšanje bolečin
Po naročilu zdravnika dajemo analgetike
Priporočljiva je operacija

Po operaciji
- kontrola vitalnih znakov
- lajšanje bolečin
- pomoč pri higieni, če je potrebna
- spodbujanje k gibanju
- uživa naj lahko uravnoteženo hrano. Pacient naj se izogiba mastne hrane in jajc. Potrebno je več manjših obrokov
na dan.
-pomembno je, da spije vsaj 2 l tekočine na dan.

4. Opišite vzroke, znake, primerno prehrano in intervencije zdravstvene nege pacienta po življenjskih aktivnostih
pri obolenjih sečil (cistitis)
Najpogostejša obolenja:

• Okužbe sečil
• Sečni kamni
• Glomerulonefritis – vnetje ledvic
• Ledvična odpoved

Cistitis

- je vnetje mehurja
- najpogostejši vzrok okužba, mila za intimno nego, ki uničujejo nožnično floro, ob obsrvanju
- pogosti pri otrocih, ženskah
- tipični znaki so: disurija (boleče, po kapljicah), polaksiurija (pogosto uriniranje v majhnih količinah), piurija (izločanje
gnoja z urinom),
- bolnik ima močne krče v spodnjem delu trebuha
- najosnovnejši ukrep , ki ga svetujemo bolniku je ustrezna hidracija (ledvični čaj), saj večja količina seča iz sečil izloči
tudi več mikroorganizmov
- merimo TT, saj se pogosto pojavi vročina
- napotimo ga k zdravniku, ki najpogosteje predpiše antibiotično zdravljenje, počitek

5. Opišite vzroke, znake, primerno prehrano in intervencije zdravstvene nege pacienta po življenjskih aktivnostih
pri obolenjih krvi (anemija, levkemija)

ANEMIJA – slabokrvnost
- je bolezensko stanje, kjer je zmanjšana količina eritrocitov v telesu  zmanjšane sposobnosti prenašanja kisika so
vzrok za ostale težave
Vzroki
- pomanjkanje vitamina B12, železa in beljakovin
- povečan razpad ER
- obolenje rdečega kostnega mozga – nastanejo motnje v razvoju ER

Splošni znaki:
 šumenje v ušesih, glavobol, omotica, Če traja anemija več mesecev še

89
  razbijanje srca, dih.stiske,  utrujenost, splošna oslabelost
 pospešen pulz, znižan RR,  težava s koncentracijo, slab apetit,
 driska, zaprtje
 bledica kože,sluznic

Vrste anemij
1. anemija zaradi pomankanje železa – SIDEROPENIČNA ANEMIJA
najpogosteje primankuje otrokom do 3leta starosti, pri ženskah in pri ljudeh s kroničnimi krvavitvami
2. anemija zaradi pomankanje vitamina B12 – PERNICIOZNA ANEMIJA
3. HOMOLITIČNA ANEMIJA – pretirano razpadanje eritrocitov

ZN pri anemijah:
• kontrola vitalnih funkcij
• podpiramo ga in opazujemo ter pomagamo pri življ. aktivnostih, če je potrebno
• skrbimo za nego kože, sluznic
• skrbimo za ustrezno prehranjevanje, pitje – bogata hrana z železom, vitaminom B12
• pomagamo pri izločanju, odvajanju, pri gibanju, ustrezni legi, spanju, počitku, oblačenju, psihično ga
podpiramo,
• skrbimo za redno jemanje zdravi po naročilu zdravnika

LEVKEMIJA
je posledica nenadzorovane rasti in kopičenja nezrelih belih krvnih celic v samem kostnem mozgu ali limfnem tkivu.
Deli se na akutno in kronično levkemijo.
Levkemije delimo na:
 glede na vrsto celic (limfocitne, monocitne)
 po zrelosti celic
akutne - Celice ohranijo sposobnost delitve, izgubijo pa sposobnost dozorevanja celic, bolezen se hitro razvija
kronične - sposobnost dozorevanja celic je ohranjena v začetni fazi, v končni fazi pa preide v akutno
levkemijo
Vzrok bolezni ni znan, prepisujejo ga kemičnim povzročiteljem, virusom, žarčenjem.
Znaki:
• visoka temperatura, neodporen proti infekciji, pojavi se krvavitev v koži in sluznicah, nekroze v ustih in žrelu
• povečane bezgavke in vranica, močno izražena anemija
• močne bolečine v kosteh, velika utrujenost, oslabelost, prizadetost

ZN:
 pomagamo mu premagovati strah, žalost
 posebno pozornost namenimo preprečevanju infekcij
 stalno merimo VF in opazujemo bolnika
 zmanjšamo bolečine
 posebno skrbno negujemo kožo in sluznice
 bolnik ima slab apetit, uživanja naj energijsko in beljakovinsko bogato hrane, jedi, ki so bogate z ogljikovimi
hidrati in kakovostnimi maščobami
 priporočamo veliko tekočine (kolikor le zmore)
 psihično podporo bolniku in svojcem (svojce vključimo v proces ZN)
 ko se stanje poslabšuje pomagamo pri izločanju, odvajanju, pri gibanju, ustrezni legi, spanju, počitku,
oblačenju

6. Opišite vzroke, znake, primerno prehrano in intervencije zdravstvene nege pacienta po življenjskih aktivnostih
pri obolenjih endokrinih žlez (diabetes)
- Diabetes je stanje kronične hiperglikemije, ki nastane zaradi pomanjkanja inzulina. Posledica je motena presnova
OH, beljakovin in maščob.

90
- lnsulin omogoča prehod glukoze v celico - uravnava krvni sladkor. Glukoza daje celici energijo za življenje; če je ne
dobi, propade.
Sladkorna bolezen se deli glede na nastanek na:
 tip 1 – avtoimunska, od insulina so odvisni, ker ni več proiz. insulina
 tip 2 – najpogostejša oblika; pojavi se po 40 letu
 presnovno, nosečniško obliko.

Vzroki/ dejavniki tveganja Znaki:

- dednost - žeja, suha usta, žrelo
- nepravilna prehrana - zadah po acetonu
- lahko velika izguba teže
- stres, debelost, povišan RR, povišan holesterol
- utrujenost
- rdeča koža
- pogosto uriniranje
- srbeča koža

Normalni krvni sladkor: 3.5 - 6.1 mmol/I (na tešče)

Hiperglikemija: nad 7 mmol/I (na tešče) oz. nad 11 mmol/l naključno oz. 2 uri po pitju sladkane vode)
Hipoglikemija - pod 3.5 mmol/I

Intervencija:
- hipoglikemija – nekaj sladkega, če je pri zavesti, če ni kličemo 112
- hiperglikemija – izmerimo krvni sladkor in damo inzulin

Kronični zapleti
- srčno-žil. bolezni
- diabetična nefropatija – bolnik je na dializi
- diabetično stopalo – lahko pride do amputacije
- diabetična nevropatija – okvara živcev - mravljinčenje, bolečine, omrtvičenost ali šibkost v dlaneh in stopalih. - - -- -
- diabetična reinopatija – okvara vida

ZN
- spodbujamo sodelovanje bolnika/bolnice pri zdravstveni vzgoji
Izrednega pomena je nega nog, zato moramo o tem pacienta dobro poučiti.
- noge more varovati pred mrazom, naj ne hodi bos
- umivati si jih mora vsak dan z mlačno vodo
- nogavice ne smejo imeti gub ali lukenj, tesne elastike
- nohti morajo biti oblikovani ravno
- pri sedenju morajo biti obe nogi na tleh
- redna higiena zobovja, ustne votline
- redna telesna aktivnost, vzdrževanje telesne teže
- redeni pregledi nog in dobro poučevanje o pomembnosti zaščite pred poškodbami stopa
- zdrava prehrana -  zaužije 4-5 obrokov, ki morajo biti razporejeni čez ves dan; veliko zelenjave z veliko
neprebavljivih vlaknin, zmerno je potrebno uživati sadje in beljakovine, izogibati pa se vsem enostavnim OH v živilih z
visokim glikemičnim indeksom. Priporočeni so OH z nizkim GI – polnozrnata moka, pusto meso, predvsem perutnina,
ribe.
- redno merjenje količine sladkiorja v krvi

7. Opišite vzroke, znake, primerno prehrano in intervencije zdravstvene nege pacienta po življenjskih aktivnostih
pri obolenjih živčevja (možganska kap)

Obolenja živčevja:
• možganska kap
• multipla skleroza

91
• tumorji
• anevrizme
• poškodbe
• vnetja

MOŽGANSKA KAP – CEREBROVASKULARNI INSULT (ICV, ICV)

- je izguba možganske funkcije zaradi motnje v prekrvavitvi možganov – del možganov je prizadet
- najpogosteje prizadane starejše ljudi

Vzrok:
- krvni strdek – ishemična kap
- krvavitev zaradi rupture žile ali pa anevrizma

Znaki za laike Znaki – laiki

BROM - barva, roka, obraz, mudi se

Znaki pred nastopom kapi Znaki kapi

 glavobol in pritisk v glavi
 vrtoglavica
 mravljinčenje v roki ali nogi na eni strani telesa
 nezavest (hipoma ali zelo hitro)
 oči so zaobrne navzgor ali vstran
 obraz je ponavadi zaripel, rdeč včasih tudi bled
 dihanje je hropeče
 utrip je počasen in trd
 ustni kot se na eni strani povesi
 ohromitev ene strani telesa (hemipareza ali
hemiplegija)

ZN

- opazovanje pacienta in spremljanje življenjskih funkcij

- pitje in hranjenje  pazi požiralni refleks  nevarnost aspiracije
- po potrebi hranjenje najprej preko NGS, nato per os – gladka kašasta hrana, prisopimo iz zdrave strani
- skrbna ustna nega
- izločanje in odvajanje – inkontinenca, obstipacija (veliko tekočine, balastne snovi), retenca
- telesna nega - umivanje po Bobathu, gobice, krpice (pričnemo na zdravi strani; od nog proti srcu in od rok proti
srcu)
- spodbujamo k samooskrbi
- gibanje in lega  obračanje bolnika; antidekubitusna blazina, ograjice
- potrebuje razumevanje, pogovor (če ne more – z rokami, govorno tablo…)
- opazujemo, spremljamo psihično počutje

8. Opišite vzroke, znake, primerno prehrano in intervencije zdravstvene nege pacienta po življenjskih aktivnostih
pri obolenjih mišic, kosti in sklepov (osteoporoza)

POGOSTE BOLEZNI
 zlomi
 obolenja hrbtenice - pogosto obolenje je HERNIJA DISKUSA - obolenje medvretenčnih ploščic.
 vnetna in degenerativna obolenja sklepov - revmatična obolenja
 mišična distrofija

Osteoporoza

92
Je bolezen, ki vodi v zmanjševanje kostne mase in zmanjšanje trdnosti kosti. Kosti postanejo krhke in se pogosteje
zlomijo. To je bolezen, ki je posledica naravnega procesa staranja

Vzroki:
 starost – v starosti namreč telo ne more več tako učinkovito absorbirati kalcija
 prehrana, ki vsebuje premalo kalcija
 kot posledica raznih bolezni
 posledica jemanja zdravil
 nezadostno razgibavanje sklepov
 premalo počitka
 pretirano pitje alkohola
 kajenje
 nosečnost – plod črpa kalcij iz materinih kosti, če ga ni dovolj v njeni prehrani
Znaki:
- glavni znak je zlom kosti, pred tem pa občasne bolečine v križu in dolgih kosteh
To je tiha bolezen - traja več let, ne da bi prišlo do kakršnihkoli bolezenskih znakov ali bolečin.

ZN
- svetujemo redno jemanje zdravil, po naročilu zdravnika uživanje kalcija in vitamina D
- odsvetujemo kajenje in alkohol
- zmerna telesna aktivnost
- posvetimo se preprečevanju padcev  svetujemo pripomočke za stabilnejšo hojo, udobna oblačila in obutev, doma
naj nimajo ovir (tepihi), pazlivost pri vstajanju iz postelje, stola, previdnost pri kopanju (zdrsi)

Če pride do zloma
- lajšanje bolečin po navodilu zdravnika
- preprečevanje težav zaradi zmanjšanega gibanja zaptja, razjede zaradi pritiska, zastojne pljučnice
- pomoč pri osnovnih življ. aktivnostih
- spodbujanje k postopni samooskrbi
- učenje uporabe pripomočkov za lažje gibanje

Zdravstvena nega pacienta pri kirurškem zdravljenju

1 Razlikujte vrste anestezije (splošno, lokalno, področno).

Anestezija je stanje, v katerem pacient ne čuti bo lečine, njegove vitalne funkcije pa so skrbno nadzorovane in
uravnavane tako, da lahko kirurg izvaja kirurški poseg.

SPLOŠNA ANESTEZIJA je stanje začasne nezavesti, ki jo neprekinjeno nadzoruje anesteziolog ob uporabi ustreznih
aparatur. Pacient ne čuti bolečine in ne zaznava, kaj se z njim dogaja. Pri splošni anesteziji se v ustreznem razmerju
uporabljajo anestetik, analgetik in mišični relaksans.

PODROČNA ANESTEZIJA je stanje, pri katerem je pacient pri zavesti, anesteziran (omrtvičen) ima del telesa in med
kirurškim posegom ne čuti bolečine. Anesteziolog vbrizga anestetik v bližino velikih živcev
ali živčnih pletežev, ki oživčujejo predel operativnega polja (na primer epiduralna anestezija).
Uporablja se pri kirurških posegih v predelu trebuha in nog.

LOKALNA ANESTEZIJA je stanje, pri katerem je pacient pri zavesti, anesteziran ima samo operativni predel. Anestetik
vbrizga zdravnik neposredno v operativni predel (zob, noht).

2 Opišite pripravo pacienta na operativni poseg.

Začne se že pred samim sprejemom v bolnišnico. Pacient mora biti seznanjen z določenimi informacijami,
povezanimi z operacijo.
93
Upoštevamo klinično pot priprave na kirurški poseg.
Vse izvedene postopke priprave pacienta na kirurški poseg dokumentiramo na kontrolni list.

1 dan pred operacijo Na dan operacije

ADMINISTRATIVNA PRIPRAVA HIGIENSKA PRIPRAVA
PSIHIČNA PRIPRAVA PRIPRAVA OPERATIVNEGA POLJA
FIZIČNA PRIPRAVA PREMEDIKACIJA
HIGIENSKA PRIPRAVA TRANSPORT V OPERACIJSKI PROSTOR

1. ADMINISTRATIVNA PRIPRAVA - ureditev sprejemne dokumentacije:

 napotnica,
 urejeno zdravstveno zavarovanje,
 izvidi potrebnih preiskav,
 ureditev standardne dokumentacije za operativni poseg: identifikacijska zapestnica, pisno poročilo o pripravi
pacienta na operacijo, kontrolni list, predaje pacienta v operacijskem prostoru in pisno soglasje pacienta o
strinjanju s kirurškim posegom.

2. PSIHIČNA PRIPRAVA na kirurški poseg zajema natančno in razumljivo informiranje pacienta, ki je ustno in pisno.
Pacient mora biti informiran o:
predvidenem času kirurškega posega, o fizični pripravi na kirurški poseg, o pooperativnem obdobju, o možnostih
obiskov in načinu prejema informacij.
Kirurg seznani pacienta z diagnozo, z možnostmi, načinom, predvidenim trajanjem in potekom ter z morebitnimi
zapleti kirurškega posega.
Anesteziolog pacienta seznani z vrsto anestezije, z možnimi zapleti anestezije, o posebnostih zbujanja iz narkoze in o
zdravljenju akutne bolečine po posegu.
Pacient s pisnim soglasjem potrdi strinjanje z anestezijo in s kirurškim posegom.

Preoperativna anksioznost in strah (strah pred anestezijo, bolečino, zapleti, smrtjo, nepoznanim ... ). Preoperativna
anksioznost se kaže kot zaskrbljenost, negotovost, spremenjeno vedenje, intenziven čustveni odziv (pacient lahko
hitro plane v jok, se razjezi ... ), pretirano govorjenje (pacient lahko neprestano zastavlja vprašanja, čepravje že dobil
odgovor ... ).
Pomaga: dobra informiranost pacienta, prijazen in spoštljiv odnos, ki pacienta pomiri ter mu nudi občutek varnosti.

3. FIZIČNA PRIPRAVA pacienta na kirurški poseg zajema:

 klinični pregled pacienta s strani kirurga in anesteziologa,
 izvedbo osnovnih laboratorijskih preiskav, dodatnih po potrebi (npr. ultrazvok)
 ureditev presnovnih ali drugih spremljajočih bolezni, kot je na primer diabetes, zdravljenje z antikoagulantno
terapijo, hemofilija
 oceno stopnje samooskrbe pacienta pri posameznih življenjskih aktivnostih,
 pripravo prebavnega sistema (pacient mora biti tešč, črevesje izpraznjeno),
 pripravo uropoetskega sistema (izpraznitev sečnega mehurja, vstavitev stalnega urinskega katetra),
 pripravo respiratornega sistema (predoperativno učenje dihalnih vaj),
 ukrepe za preprečevanje tromboze (kompresijsko povijanje nog),
 higiensko pripravo pacienta in pripravo operativnega polja,
 ureditev bolniške postelje,
 aplikacijo premedikacije in druge terapije po zdravnikovem naročilu,
 merjenje vitalnih funkcij

4. HIGIENSKA PRIPRAVA pacienta na kirurški poseg zajema higieno kože, las, nohtov ter britje operativnega polja.
Začne se en dan pred kirurškim posegom in je odvisna od stopnje samooskrbe pacienta.
- Pacient si umije (ali pa ga mi) celotno telo in lasišče - antiseptično milo; pomembna je higiena popka, anogenitalna
nega in higiena ustne votline
- obleče čisto pižamo; posteljnina mora biti sveža
Na dan kirurškega posega

94
  se pacient prha ali izvedemo posteljno kopel - z antiseptičnim milom, pri čemer temeljito in posebno
natančno umijemo dele telesa, kjer bodo kirurški rezi kože in vbodna mesta (na primer vstavljen centralni
venski kateter). Učinkovanje antiseptičnega mila na kožo naj bo 1- 4 minute. Pacient obleče čisto pižamo.
 Pacient izvede higieno ustne votline.
 Pacient odstrani vsa ličila, nakit.
 Bolniško posteljo preoblečemo.
 Po higienski pripravi bolnik ne zapušča več oddelka.
 Pacient mora biti higiensko pripravljen največ 8 ur in ne manj kot 2 uri pred operativnim posegom. Umivanje
tik pred operativnim posegom povzroči na koži nenadno povečanje števila mikroorganizmov iz lojnic in
znojnic.

5. PRIPRAVA OPERATIVNEGA POLJA

- poleg higiene kože zajema tudi odstranjevanje dlak v primeru poraščenosti okoli operativnega polja
odstranjevanje dlak z britjem naj bi izvedli neposredno pred operacijo ali 1 uro pred kirurškim posegom – z elekt.
brivnikom s sterilnimi nastavki za enkratno uporabo

Vse izvedene postopke priprave pacienta na kirurški poseg dokumentiramo

na kontrolni list.

Priprava prebavnega sistema

 vključuje čiščenje črevesja (po navodilu zdravnika) in primerno prehrano (dieto). Priprava prebavnega
sistema je odvisna od vrste in zahtevnosti posega, npr. operacije v trebušni votlini.
 pomembno, da je črevesje čim bolj prazno  preprečimo pooperativne zaplete (zaprtje, napenjanje)
 Zadnji obrok - je lahka večerja, lahko pa pije čaj ali vodo do 24. ure. Tešč mora biti najmanj 8 ur pred
posegom - zaradi anestezije pacient lahko bruha in pride do aspiracije izbruhane vsebine v dihala.

Priprava uropoetskega sistema

- pred operacijo mora izprazniti mehur
- po potrebi se vstavi stalni urinski kateter

6. PREMEDIKACIJA – predpiše anesteziolog

Premedikacija je aplikacija zd ravila (hipnotikov, sedativov) pacientu pred kirurškim posegom ali pred nekaterimi
drugimi zahtevnejšimi diagnostično- terapevtskimi posegi.
- od 30 do 60 minut pred kirurškim posegom
Glavni namen premedikacije:
 je zmanjšanje strahu,
 sprostitev pacienta
 zmanjšanje neželenih učinkov anestezije
Pacientu razložimo, da po aplikaciji premedikacije ne sme samostojno vstajati s postelje ali hoditi, ker premedikacija
zmanjšuje koncentracijo, mišično moč in upočasni odzivnost na dražljaje. Lahko povzroči omotico, vrtoglavico in
zmedenost, kar predstavlja večje tveganje za padec in poškodbo pacienta.

7. TRANSPORT pacienta v operacijski prostor

- z bolniško posteljo ali z ležečim transportnim vozičkom
- ponovno preverimo identiteto pacienta in ali so bile izvedene vse potrebne intervencije zdravstvene nege, in jih
dokumentiramo na kontrolni list predaje pacienta v operacijski prostor.

3 Opišite možne zaplete in intervencije zdravstvene nege pacienta po kirurškem posegu.

Možni zapleti
hipoksija pljučna embolija
prenehanje dihanja šok
krvavitev iz rane pljučnica

95
 globoka venska tromboza atonija črevesja
tromboflebitis (vnetja in krvnega strdka v razširjeni pooperativni ileus
povrhnji veni)

Intervencije ZN
Prvih 24 ur po operaciji je opazovanje pacienta zelo pomembno.
 opazujemo učinek narkoze
 izvajamo nadzor in merimo vitalne funkcije - V začetku merimo vitalne funkcije pogosteje, in
sicer prvo uro na 15 minut, naslednji dve uri na 30 minut, zatem na dve uri oziroma po navodilu zdravnika
 opazujemo kirurško rano
 izvajamo ukrepe za obvladovanje bolečine
 opazujemo izločanje urina - mora izločati urin v prvih 8 urah po posegu
 nadzorujemo iztrebljanje blata in izvajamo ukrepe za preprečevanje obstipacije in meteorizma
 če ima drenažno cevko - opazujemo pretok, izgled, količino izločka in okolico vstopnega mesta ob drenažni
cevki
 pozorni smo na požiralni refleks in peristaltiko (anestezija)
 lahko pije in uživa lahko prebavljivo hrano štiri ure po kirurškem posegu, če je pri zavesti, če je povrnjen
požiralni refleks, če nista prisotna navsea ali bruhanje in če ni določena karenca hrane ter pijače.
 če ima infuzijo opazujemo vbodno mesto, količino pretok infuzije
 vodimo bilanco tekočin
 pacienta spodbujamok čimprejšnjemu posedanju in vstajanju, s čimer preprečujemo pooperativne zaplete
(globoko vensko trombozo, tromboflebitis, pljučno embolijo). Pred prvim vstajanjem in po naročilu zdravnika
pacientu kompresijsko povijemo noge z elastičnim povojem ali mu oblečemo kompresijske nogavice. Po
naročilu zdravnika apliciramo antitrombotično terapijo.
 v primeru ovirane gibljivosti pacienta ocenimo tveganje za nastanek razjede zaradi pritiska in izvajamo
ustrezne ukrepe za preprečevanje
 Pri izvajanju osebne higiene rane ne močimo. Potrebna je previdnost pri prhanju, pacient se ne sme kopati v
kopalni kadi, dokler ni rana povsem zaceljena in suha. V primeru bruhanja je pomembna higiena usthe
votline
 opazujemo kirurško rano. Izvajamo prevezo in opazujemo celjenje
 zberemo udobno in čisto oblačilo, ki omogoča enostavno oblačenje ter slačenje
 pacienta in svojce seznanimo in vključujemo v postopke zdravstvene nege, poučimo o pomenu gibanja, o
dietni prehrani
 pri poročamo obiske ožjih sorodnikov in za krajši čas. Ob pacientu naj bosta hkrati prisotni največ 2 osebi
 pacientu omogočimo izvajanje duhovnih potreb

4 Razlikujte akutne, kronične rane in opišite dejavnike, ki vplivajo na celjenje rane.

AKUTNA RANA je običajno posledica mehanske sile, ki prekine celovitost kože in podkožnih tkiv. Ločimo
 poškodbene rane – npr. vbodnina, ureznina, raztrganina, ugriznina, strelne rane
 kirurške rane
 opekline

KRONIČNA RANA je tista, ki se ne zaceli v 6 tednih.

- razjeda zaradi pritiska – dalj časa trajajoči pritisk prekinjen lokalni krvni obtok, ki vodi v ishemijo
(zmanjšano preskrbo celic s kisikom)
- golenja razjeda - najpogosteje nastane zaradi kroničnega venskega popuščanja ali zaradi ovirane prekrvitve
arterij spodnjega dela goleni in stopala - arterijska golenja razjeda
- diabetična noga - značilne okužba, razjeda ali uničenje globokih tkiv na nogi pri pacientu s sladkorno
boleznijo  okvara živcev - nevropatija in okvara žil – angiopatija.
- maligna kožna rana - kadar maligne celice vraščajo v podkožje in v lokalno ožilje, zaradi česar je prizadeta
prekrvitev, to pa privede do odmrtja tkiva in do razjede.

96
Dejavniki, ki vplivajo na celjenje rane, so:
 starost pacienta
 stanje hidracije in prehranjenosti pacienta (debelost, kaheksija - neželena izguba telesne teže zaradi izgube
telesnih beljakovin in maščevja)
 spremljajoče bolezni (sladkorna bolezen, maligna obolenja, opekline, okužbe, anemija)
 prekrvitev in oksigenacija tkiv
 imunska odpornost pacienta
 zdravila (celjenje rane zavirajo steroidi, imunosupresivi, antitrombotiki, citostatiki, narkotiki)
 velikost rane (površina in globina)
 lokacija in videz rane (vnetje, nekrotično tkivo, izloček iz rane, oteklina)
 izbira sodobnih oblog za oskrbo rane
 temperatura okolja (v hladnem okolju se rane slabše celijo)
 prehrana – večji vnos beljakovin in mineralov, zadosten vnos tekočin
 razvade (kajenje, uživanje alkohola in stresni dejavniki vplivajo na slabšeceljenje rane).

Tipi celjenja rane

 primarno – robovi rane približani skupaj s šivi, sponkami ali z lepilnimi trakovi v prvih urah po nastanku rane.
Rana se zaceli v 10 dneh
 sekundarno - robovi rane razprti, rana obsežnejša, celjenje dolgotrajnejše, nevarnost okužbe je večja; vzroki
za sekundarno celjenje: infekcija, anemija, slaba prekrvavitev rane
 terciarno - rana zaradi izločka in možnosti okužbe ni bila takoj zašita; prevezoizvajamo vsak dan in če ne
pride do okužbe, se rano po 3 do 5 dneh zašije.

Razvrstitev kroničnih ran glede na barvo dna rane

Črna rana je rana, v kateri je prisotno nekrotično tkivo - pri oskrbi črne rane izberemo oblogo, ki mehča in odstranjuje
nekrotično tkivo ter vpija izloček.
Če je dno rane rumene barve, je rana obložena z vlažnim nekrotičnim tkivom z zmernim do močnim izločanjem.
Izbrati je potrebno obloge, ki vpijajo, zapolnijo žepe rane, zagotavljajo vlažno okolje rane in ščitijo kožo v okolici rane.
Rdeče rane - potekajo zaključne faze celjenja. Izbrati je potrebno obloge, ki zagotavljajo vlažno okolje v rani, ki ščitijo
nežno novonastalo tkivo,ohranjajo primerno temperaturo rane in ščitijo kožo v okolici rane.

5 Opišite intervencije zdravstvene nege pacienta z rano.

Prevezo rane izvajamo po aseptični metodi dela, pri čemer uporabljamo sterilne pri pomočke. Za oskrbo
rane uporabljamo sterilne tekočine, sterilne tampone, sterilne zložence in vatirance različnih velikosti,
različne sterilne obliže z vpojno gazo in različne sodobne obloge za oskrbo ran. Obvezo pričvrstimo na
kožo z lepilnim trakom, s povojem ali z elastično mrežico.
V primeru, da ima pacient boleč i ne, mu po zdravnikovem naročilu apliciramo analgetik 30 minut pred prevezo rane.

Pri prevezi rane opazujemo in ocenimo:

 videz (velikost, barvo in robove rane)
 prisotnost otekline ali izcedek iz rane (količino, barvo, vonj),
 nenavadno občutljivost ali bo lečino v okolici rane in
 drenažno cevko (lokacijo, količino, barvo, konsistenco izločka in delovanje drenažnega sistema)
 opazujemo tudi kožo v okolici rane in morebitne spremembe zaradi preobčutljivosti na obliž.

6 Razlikujte vrste drenaž in intervencije zdravstvene nege pacienta z drenažo.

Drenaža je odvajanje krvi, gnoja, druge telesne tekočine ali zraka po drenažni cevki.

97
Intervencije zdravstvene nege

 Opazujemo količino in izgled izločene tekočine po drenažni cevki.

 Nadziramo delovanje drenaže. Drenažno vrečko ali drenažno steklenico namestimo nižje od mesta
namestitve kirurškega drena.
 Nadziramo prehodnost drenažne cevke. Pazimo, da drenažna cevka ni prepognjena ali stisnjena. Pozorni smo
na zamašitev drenažne cevke.
 Po aseptični metodi dela izvajamo prevezo vstopnega mesta drenažne cevke. Opazujemo vstopno mesto,
kožo v okolici drenažne cevke in prepojenost obloge z izločkom. Pozorni smo na morebitno poškodbo kože
ali iztekanje izločka ob drenažni cevki.
 Praznimo drenažno vrečko in menjavamo drenažno steklenico.
 Merimo bilanco tekočin.
 Pacientu merimo vitalne funkcije, pozorni smo na prisotnost bolečine.
 Opazujemo pacientovo splošno počutje in vpliv drenaže na njegovo gibljivost, spanje in počitek ter izvajanje
ostalih temeljnih življenjskih aktivnosti.
 Po naročilu zdravnika odvzamemo bris drena in vzorec drenažne vsebine za laboratorijske preiskave.
 Prepoznavamo možne zaplete, kot so infekcija, močnejša krvavitev,vraščanje drenažne cevke v okolno tkivo
(na primer, kadar je drenažna cevka vstavljena dlje časa).
 Merimo in dokumentiramo količino in izgled izločene drenažne vsebine ter druge posebnosti. O posebnostih
poročamo zdravniku

Zdravstvena nega pacienta z malignimi obolenji

1 Opišite sumljive znake za nastanek raka, onkogene dejavnike in preventivne ukrepe.

ONKOGENI DEJAVNIKI
- nagnjenost k malignim obolenjem - kemične karcenogene snovi
- motnje imunosti - kajenje, prehrana, alkohol
- sevanja (rtg, izotopi) - stres

SUMLJIVA ZNAMENJA
- rane, razjede, ki se ne zacelijo v 1. mes. - trdovratne težave z želodcem, preb. motnje, hujšanje
- sprem. barve/velikosti znamenja, bradavice na koži - trdovratna hripavost, kašelj, težave pri požiranju
- bule – neboleče zatrdline - sprememba v odvajanju – brez vzroka
- nenadne krvavitve, izcedki iz telesnih votlin

PREVENTIVNI UKREPI ZA PREPREČEVANJE MALIGNIH OBOLENJ

- primarna –
98
  zdravstvena vzgoja – prepoznavanje škodljivih dejavnikov, zdrav način življenja
omejevanje jemanja hormoskih tablet (ženske), ženska naj doji, če lahko, cepljenje otrok protihepatitisu B,
HPC – humani papilomski virus, udeleževanje presejalnih programov - SVIT (blato), ZORA (maternični vrat),
DORA (mamografija)
 organizacija dela – zaščita pred viri sevanja, kemikalijami, ki so karcinogene
 zakonski ukrepi - kontrola sevanja, kontrola hrane, delovna zakonodaja

- sekundarna – temelji na čim hitrejšem odkrivanju raka

- terciarna – se ukvarja z zaščito pred recedivi, zapleti

2 Opišite neželene učinke pri zdravljenju s citostatiki in intervencije zdravstvene nege pacienta ob pojavu
neželenih učinkov.
Citostatiki (kemoterapija) so zdravila, ki delujejo tako, da zaustavijo rast celic oz. jih okvarijo. Ne delujejo le na rakave
celice ampak tudi na zdrave.
Povzročajo nezaželene učinke.

Nezaželeni učinki
- slabost, bruhanje, nausea
- sprememba okusa, vonja
- izguba apetita
- okvara sluznice, kožne spremembe, izguba las
- driska, zaprtje
- povečana dovzetnost za okužbe
- utrujenost, depresija, slaba koncentracija
- okvara ustne sluznice – vnetna reakcija - stomatitis
Ločimo 4. stopnje stomatitisa
1. rahka rdečina in oteklina ust. sluznice – rahlo pekoča bolečina, občutek neugodja
2. rdečina in oteklina, razjede ust. sluznice – pekoča bolečina, težave pri zvečenju, požiranju
3. huda rdečina, razjede do 50% sluznice – hude bolečine, ne more žvečiti, težko govori in požira
4. razjede več kot 50% sluz. – huda bolečina, ne more govoriti in se hraniti per os

ZN

 Bolniku pomagamo opravljati življenske aktivnosti, ki jih sam ne more.

 Vzpodbujamo ga k ponovnem doseganju samostojnosti.
 Nenehno ga spremljamo in opazujemo njegovo stanje, nudimo mu psihično podporo, tudi njegovim bližnjim

ZN - stomatitis

- ko pacient dobiva kemoterapijo mora redno skrbeti za ust. higieno - mehke zobne krtačke (otroške)
- med obroki splahovanje z žajblevim/kamiličnim čajem
- odsvetujemo kislo/pekočo hrano
- ko pride do 3. - 4. faze ne uporablja več krtačke ampak vlažilne palčke
- splakuje z analgetiki, antibiotiki
- uporablja naj zaščitno kremo za ustnice
- je naj hrano, ki mu odgovarja (juhe)
- v vsaki izmeni opazujemo stopnjo vnetja
- vlažimo ustnice

99
ZN lasišča
• Izogiba naj se močnih sušilcev in sponk za lase ter premočnega česanja
• Uporablja naj blage šampone, omeji umivanje las
• Nosi naj kratke lase, da ne obremenjujejo lasišča
• V primeru delne ali popolne izgube las naj nosi pokrivalo, lasulje

ZN – prehranjevanje, izločanje, odvajanje

- naj čim več pije
- hrana naj bo visoko kalorična, večkrat dnevno v manjših obrokih
- dnevno tehtamo bolnika
- vodimo bilanco tekočin in količino zaužite hrane
- opazujemo izločeno blato

ZN – preprečevanje infekcij

- skrbna nega prostora in okolice pacienta – razkuževanje

- vse osebe ko vstopijo v sobo, si morajo temeljito razkužiti roke

3 Opišite zdravstveno nego kože po obsevanju.

Obsevalni del kože vsakodnevno opazujemo in opozorimo bolnika, naj nam pove za vsako spremembo na koži
(pordečitev, srbenje, vnetje, luščenje, lokalna bolečina). Upoštevati mora nekatera navodila:
- Bolnik naj si obsevalni del umiva samo z mlačno vodo, mila naj ne uporablja
- prhanje, ne kopanje, obsevalno polje samo nežno popivna ( ne sme ga grobo brisati)
- Na obsevalni del kože naj ne daje obkladkov
- V času zdravljenja naj ne uporablja dražečih snovi; sprejev, losjonov, odišavljenih pudrov, raznih krem in mazil
- Bolnik naj se brije z električnim brivnikom in ne z britvicami (nič krem, losjonov)
- Obsevalni predel naj bolnik ne sonči in ne ogreva
- Bolnik naj ne nosi ničesar, kar bi drgnilo občutljivo kožo (pretesni ovratniki, ogrlice)
- Osebno perilo in oblačila naj bodo iz naravnih materialov (bombaž)

Zdravstvena nega pacienta z motnjo v duševnem zdravju

1 Opišite vzroke, znake in intervencije zdravstvene nege pri samomorilni ogroženosti, povečanem strahu, nasilnem
vedenju.

SAMOMORILNA OGROŽENOST
Vzroki: duševna bolezen (npr. depresija, bipolarna motnja, psihoza), stanje obupa (neozdravljiva boleze, revščina,
zavrnitev, sram)
Znaki:
 žalost, tesnoba, občutek praznine in brezupa. Pojavljajo se črnogledost, občutek nemoči, brezvrednosti in
krivde.
 težave s spanjem (nespečnost ali pretirano spanje) in prehranjevanjem
 spremenjen tek (izguba tega ali pretirana ječnost)
 težave s koncentracijo.

ZN
 ugotavljamo znake in stopnjo samomorilne ogroženosti
 poskrbimo za varnost
 zaupen odnos
 poslušanje
 spodbujanje h konstruktivnemu reševanju težav
100
  vključevanje v socioterapevtske aktivnosti na odd
 aplik. th.p.n.dr.
 seznanimo o kriznem telefonu (ob odpustu)
 dokum. in poročanje

POVEČAN STRAH
Vzroki: duševne motnje (depresija, anksioznost, bipolarna motnja, hud stres), zoraba drog, alkohola, tavmatični
življenjski dogodki
Znaki: potenje, tresenje rok, nemir, pospešen utrip, tesnoba, napetost

ZN
 opazovanje in prepoznavanje sprememb v zaznavanju
 postopoma usmerjamo v realnost
 pac. se ne dotikamo
 preusmerjamo v dnevne dogodke
 varnostni ukrepi p.p.
 aplikacija th.p.dr.
 dokum. in poročanje

NASILNO VEDENJE
Vzroki: najpogosteje osebnostne motnje, shizofrenija, bipolarna motnja, vedenjske motnje zaradi uživanja alkohola,
drog
Znaki: grožnje, dretje, metanje stvari, verbalni napadi, telesni napad
ZN
 ugotavljamo vzroke za nasilno in odklonilno vedenje
 poostren nadzor
 zmanjšamo dražljaje iz okolja (svetloba, ljudje…)
 zaščitimo druge paciente
 pravi čas ukrepamo
 pristopimo vedno od spredaj
 ustezna komunikacija- mirno, toplo…
 neverbalna komunikacija (prekrižane roke..-NE!)
 distanca (1m)
 izogibamo se terapevtskemu dotiku
 pogosteje ocenjujemo znake vedenja (5-15min)
 sprostitev napetosti (udarci v boksarsko vrečo)
 spremljamo znake samomorilnega vedenja
 ukrepi za preprečevanje samomorilnosti
 p.n.dr izvajamo PVU
 aplikacija th.p.n.dr-
 dokum. in poročanje

2 Opišite vzroke, znake in intervencije zdravstvene nege pacienta po temeljnih življenjskih aktivnostih pri
demenci, deliriju, depresiji

DEMENCA
je organska duševna motna.
Vzroki: Alzheimerjeva bolezen, možgansko žilne bolezni (VASKULARNA DEMENCA), poškodbe glave, zloraba alkohola
Znaki
 motnje kognitivnih funkcij (spomina, zaznavanja, učenja, mišljenja, orientacije, presoje
 motnje čustvovanja (depresivnost, razdražljivost, tesnoba)
 motnje vedenja in vzpostavljanja socialnih stikov (sumničenje, tavanje, nespečnost, nočni nemir, motnje
dnevnega ritma, vznemirjenost, nasilnost, neprimerno družabno vedenje – »je z rokami«, pljuva…
 motnje telesnega delovanja (motnje gibanja, nehoteno uhajanje urina in blata, motnje hranjenja
101
 ZN
1. HRANJENJE
Spodbujamo k hranjenju, ga pohvalimo in čim dlje vzdržujemo samostojnost pri hranjenju.
Pacienta pripravimo na obrok: umije si roke, se primerno uredi in umiri.
Odklanjanje hrane – iščemo vzrok
 slabi zobje, proteza
 siljenje na bruhanje
 pomanjkanje apetita
 blodnje, da je hrana zastrupljena
 Hrano mu postrežemo na večjem krožniku, da izgleda manj. Ga pa ne silimo.
Motnje požiranja - Pogosti spremljevalni motnji sta aspiracija in aspiracijska pljučnica
 Pacienta vedno hranimo v sedečem položaju!
 Pripravimo ustrezno konsistenco hrane. Primerna je kašasta, mehka, srednje gosta hrana
 Tekočino dajemo piti počasi, po žlički.
 Pri hranjenju pacienta napolnimo žlico samo do tretjine in počakamo, da pacient pogoltne hrano
(to ocenimo po premikanju adamovega jabolka). Prepričamo se, da je pacient hrano pojedel, ker
jo sicer lahko zadržuje v ustih, zaradi česar lahko pride do aspiracije hrane.
 Če se pacientu hrana zaleti, - kašljanje ali to ni dovolj, izvajamo izmenično udarce med lopaticami
in heimlichov prijem.
 Pozorni moramo biti na paciente, ki hrano aspirirajo, pa tega ne pokažejo. Taki pacienti hrano
dolgo časa meljejo v ustih, zato jih pri hranjenju ves čas diskretno nadziramo.
Prekomerno uživanje hrane
 Pacient pobira ostanke hrane, jo skriva po žepih in v nočni omarici (kar lahko povzroči zastrupitev s
hrano), zato je potreben nadzor.
 Pacient lahko hrano tudi prehitro golta
2. IZLOČANJE IN ODVAJANJE – najpogosteje inkontinenca urina, blata in obstipacija.
 Opazujemo pacienta in ugotavljamo motnje.
 Pacientu, ki lahko zadrži urin v mehurju, vendar ne čuti potrebe po uriniranju, ga opomnimo, da gre na
stranišče (čez dan na tri ure).
 Sanitarije označimo z velikimi, vidnimi, razpoznavnimi znaki.
 Inkontinentnemu pacientu namestimo ustrezne pripomočke in intimna nega
 Pacient lahko z načinom vedenja izrazi potrebo po odvajanju blata: hitro vstane, se slači, tava, išče
stranišče. Če to pravočasno zaznamo in ga usmerimo v sanitarije, mu olajšamo odvajanje.
 Pacient z demenco ima lahko spremenjen odnos do izločkov in jih ne prepoznava. Blato prijema, ga maže
po sebi in okolici. Nadzor in preprečimo dejanje.
 Ob obstipaciji pacient lahko potiska prste v črevo, se slabo počuti, ima napet trebuh, odvaja tekoče blato.
Pacienta opazujemo in izvajamo ZN pri obstipaciji (z ustrezno prehrano, dovolj tekočine in gibanja). Po
naročilu zdravnika apliciramo odvajala.
 Zaradi spominskih motenj pacient lahko pozabi, da je odvajal. To lahko povzroči prekomerno uživanje
 3.GIBANJE IN USTREZNA LEGA (različne motnje gibanja)
Ne zanima se za dogajanje v okolici, zaradi česar se manj giblje in prekomerno poležava.
- Upoštevamo sposobnosti in opazujemo spremembe
- Poskrbimo za varnost pri hoji (s primerno obutvijo, držali …) in preprečujemo komplikacije.
- Pacienta spodbujamo, motiviramo, mu svetujemo in pomagamo pri vključevanju v različne gibalne in
rekreacijske dejavnosti (sprehod, ples …).
- Ohranjamo pacientove ročne spretnosti (prek zapenjanja gumbov, uporabe žogic za stiskanje, zlaganja
predmetov …).

102
4. SPANJE IN POČITEK (moteno – nespečnost, motnje spanja- zamenjava dneva za noč. Preko dneva pacient
dremlje, v večernih in nočnih urah pa je dejaven.
- Upoštevamo pacientove navade v zvezi s spanjem in počitkom.
- Glede na zmožnost pacienta povečamo njegovo aktivnost prek dneva, popoldanski počitek, osebna higiena
pred spanjem.
- Soba naj bo čista, urejena, prijetna, prezračena, pomirjujoč pogovor pred spanjem.
- Odstranimo moteče dejavnike.
- Kadar kljub vsem ukrepom pacient ne more zaspati, mu po zdravnikovem naročilu apliciramo uspavalo.
Uspaval ne dajemo pred 22. uro in ne po 2. uri zjutraj.
5. OBLAČENJE IN SLAČENJE
Pacient zamenja posamezne dele oblačil, obutve, obleče se neprimerno glede na letni čas in priložnost.
 pomoč, pohvala, ko je urejen, prisoten motorični nemir – nenehno se oblači in slači, opozarjamo in
preusmerjamo njegovo pozornost na enostavna in koristna opravila.
 Izbiramo primerna oblačila (taka, ki se zapenjajo na hrbtu, oblačila brez zapenjanja …).
 poskrbimo za primerno, udobno obutev. Natikači so neustrezni. Če gre pacient ven, se mora preobuti (to mu
pomaga vzdrževati občutek krajevne orientacije).
6. OSEBNA HIGIENA IN UREJENOST (odklanja skrb za osebno higieno in urejenost).
Poskrbimo za pripomočke, spodbujanje, pomoč, pohvala, ko je urejen, »skrivanje proteze« - obtoževanje drugih i9.
7. IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU (zagotavljanje varnosti - izpostavljen je samopoškodbam, nevarnostim iz
okolja, tavanju, dezorientaciji).
- Pacient ima prostorske in krajevne motnje orientacije. Zato ga nadziramo, vodimo, učimo ga orientacije v
okolju (pomagajo berljive, slikovne, vidno označene, smiselne, razumljive oznake prostora).
- Pacient lahko zatava podnevi ali ponoči (npr. ko gre na stranišče). Ker ne prepozna več okolice, se lahko
izgubi. Pacienta nadzorujemo in ga na sprehodih spremljamo.
- Pacienta lahko spremlja motorični nemir: je nenehno zaposlen, prenaša predmete, se obuva, slači, je moteč
za okolico in izpostavljen fizičnim poškodbam. Nadzor, preusmerjamo njegovo pozornost, ga vključujemo v
dejavnosti na oddelku, prilagodimo in zavarujemo prostor, izberemo primerna oblačila, obutev …
- Samomorilne težnje so pogostejše na začetku demence (zaradi depresije). V primeru samomorilnosti
pacientove grožnje jemljemo resno, nadzorujemo prostor, teraso, okna, odstranimo nevarne predmete
(nadzirati moramo čistila, razkužila, ostre predmete, trakove …). Pacienta spodbujamo k dejavnostim, pri
katerih se rezultati pokažejo hitro.
- Ob vznemirjenosti in nasilnem vedenju ugotavljamo vzroke. Ti so lahko: strah za lastno varnost in varnost
bližnjih, blodnje, halucinacije, fizične in psihične omejitve, vplivi iz okolja (hrup, tuji ljudje), upad spoznavnih
funkcij (spomina in presoje). Pomembni so dobri medsebojni odnosi med pacienti, osebjem, svojci,
sprostitvene tehnike, rekreacija, terapija z glasbo, tehnike bazalne stimulacije, individualna in skupinska
psihosocioterapija. Pri nasilnem pacientu izvajamo tehnike deeskalacije.
- Pozorni smo na socialno varnost pacienta. Zaradi bolezenskih procesov lahko pacient nekritično in
negospodarno ravna s premoženjem, denarjem, odklanja sprejem v zdravstveno, socialno ustanovo in drugo.
V primeru motene presoje je treba vključiti ustrezne strokovne službe (socialnega delavca, zagovornika
pacienta …).
8. ODNOSI Z LJUDMI, IZRAŽANJE ČUSTEV
Pacient z demenco lahko težje izraža svoja čustva, občutja, potrebe. Okolica ga pogosto ne razume, ne sprejema
njegovega vedenja, kar vodi v slabe medosebne odnose.
Terapevtska komunikacija, miren topol ton glasu, poslušamo, ne nasprotujemo njegovemu razmišljanju, temveč ga
usmerjamo k realnosti, ne šepetamo, vključimo v različne socioterapevtske skupine. V začetku nič dotikanja – šele ko
vzpostavimo odnos.
9. IZRAŽANJE DUHOVNIH POTREB
Spoštujemo pacientovo pravico do izbire in odločanja, dostojanstva in zasebnosti.

103
10. DELO IN USTVARJALNA ZAPOSLITEV
Delovne sposobnosti so pri pacientu z demenco zaradi narave bolezni lahko okrnjene. Pacientu pomagamo pri
vključevanju v različne zaposlitvene dejavnosti, spodbujamo ga k delu in koristnim dejavnostim na oddelku (npr.
k zalivanju rož, urejanju postelje …).
11. RAZVEDRILO IN REKREACIJA
Pacient je pasiven, nima želje in volje po razvedrilu ter rekreativnih dejavnostih (spodbuda, ,otivacija…)
14. UČENJE IN SKRB ZA LASTNO ZDRAVJE
dobro mora biti informiran o bolezni in zdravem načinu življenja,
Pacienta poučimo o preprečevanju ponovitve duševnih motenj (o prvih znakih, rednem jemanju terapije, o
kontrolnih pregledih, tehnikah samoobvladovanja, o izobraževalnih in podpornih programih).
Pacienta usmerjamo v različne dejavnosti, ki mu omogočajo pridobivanje znanja in spretnosti za zagotavljanje
samostojnosti in izvajanje življenjskih aktivnosti (npr. gospodinjske spretnosti, razpolaganje z denarjem, uporaba
javnega prevoza …).

DELIRIJ
Delirij je organska duševna motnja, ki se hitro razvije in ima običajno nihajoč začetek, traja od nekaj ur do nekaj dni.
Običajno mine brez trajnih posledic, lahko pa je za pacienta življenjsko ogrožajoč.
Simptomi delirija:
 Dezorientiranost.
 Optične in slušne halucinacije.
 Blodnje.
 Motena pozornost.
 Spominske motnje.
 Obrnjen ritem spanja.
 Psihomotorična zavrtost (pacienti ali ne govorijo ali so nemirni).
 Motenost avtonomnega živčevja (bledica ali rdečica kože, hiperhidroza, tahikardija, hipertermija,
hipertenzija…)
Vzroki delirija:
odtegnitveno stanje, okvare CŽS, infekcije, dehidracija, stanje po operaciji, motnje delovanja endokrinih žlez

Zdravstvena nega
1. Dihanje in krvni obtok
Vrednosti dihanja, pulza, krvnega tlaka so pri pacientu z delirijem v odtegnitvenem stanju spremenjene. Pomemben:
stalen nadzor, merjenje VF in ukrepi.
ZN:
• opazujemo pacienta in merimo vitalne funkcije na 1–2 uri, pogosteje pa pri zapletih kot so: notranja
krvavitev, subduralni hematom, odpoved vitalnih organov in centrov;
• merjenje saturacije; EKG, merjenje centralnega venskega tlaka,
• aplikacija zdravil po zdravnikovem naročilu (paziti na neželene učinke zdravil, ki imajo depresivni učinek na
center za dihanje),
• poročanje, dokumentiranje in evalvacija
2. Prehranjevanje in pitje je povezano z okvarami gastrointestinalnega trakta in motnjami v delovanju jeter,
trebušne slinavke. Pacient zavrača hrano, tekočino, nima apetita. Posledica tega je hujšanje, zmanjšanje mišične
moči in večja dovzetnost za okužbe.
Intervencije ZN:
• opazovanje pacienta pri hranjenju (navade, spremembe, motnje), dovajanje tekočine in elektrolitov, TB,
• kalorično in beljakovinsko bogato prehrana, upoštevamo dieto,
• nezmožnost enteralnega hranjenja, skrb za parenteralno hranjenje; nadzor nad telesno maso, aplikacija
zdravil po zdravnikovem naročilu (injekcija vitaminov B1, B6);
 poročanje, dokumentiranje in evalvacija

104
 3. Izločanje in odvajanje prisotne spremembe v pogostosti, gostoti ter količini izločenega blata in urina. Odvajanje
blata je odvisno od prehrane, vnosa tekočine, okvar prebavnih organov. Mehkejše blato, driska, inkontinenca
blata, primesi v blatu. Pri izločanju urina: oligurija, inkontinenca, patološki izvid nativnega seča.
Intervencije ZN:
• ugotovimo pacientovo stopnjo samooskrbe, navade, motnje izločanja, odvajanja,
• ZN pri inkontinenci, driski, vstavitev TUK,
• odvzem urina in blata za preiskave, merjenje diureze,
• aplikacija zdravil po zdravnikovem naročilu;
 poročanje, dokumentiranje in evalvacija.
4. Gibanje in ustrezna lega – v predelirantnem stanju opazovanje in nadzor, možnost padcev, poškodb in epileptičnih
napadov. V času delirija gibanje omejeno, ker je pacient oviran na postelji – stalen nadzor, spremljanje gibanja
(vlečenje, suvanje, vstajanje…),
Intervencije ZN:
• ugotovimo pacientovo stopnjo samooskrbe, prisotnost motenj
• opazujemo pacienta , poskrbimo za varnost,
• stalen nadzor in opazovanje pacienta, ki je fizično oviran z ovirnicami (Segufix pasovi): opazujemo gibalno
aktivnost pacienta, poškodbe kože pod pasovi, prekrvavitev distalnih delov udov, morebitne začetne znake
RZP; nega kože in oskrba kože zaradi poškodb, ki so posledica oviranja s pasovi; merjenje VF
• nudenje prve pomoči pri epileptičnem napadu;
• preventiva RZP, oskrba ran zaradi poškodb,
• poročanje, dokumentiranje in evalvacija.
5. Spanje in počitek – motena. Pacient več noči zapored ne spi, nemiren, prestrašen, zaznavne motnje. Po aplikaciji
pomirjeval se umiri, zaspi za krajši čas in se ponovno zbudi z istimi ali še hujšimi znaki psihomotornega nemira.
Delirantno stanje se zaključi s terminalnim spancem, ki traja 6 do 12 ur. Pacient se zbudi brez znakov bolezni in se ne
spomni ničesar iz delirantnega stanja.
Intervencije ZN:
• opazujemo motnje spanja, nemir, zaznavne motnje,
• nadzor pacienta; poskrbimo za ustrezno okolje, pogovor s pacientom
• merjenje vitalnih funkcij; aplikacija zdravil po zdravnikovem naročilu;
 poročanje, dokumentiranje in evalvacija.
6. Oblačenje in slačenje - ovirano zaradi motenj koordinacije gibov in tremorja. V stadiju preddelirija se pacientovo
zaznavanje spremeni, zato ne občuti mraza, vročine, pogosto se slači in se ne zmeni za temperaturo okolja.
Intervencije ZN:
• opazujemo pacientove navade, ustreznost oblačenja glede na temperaturo okolja, letni čas; pomoč pri
oblačenju in slačenju;
• poskrbimo za primernost pacientovih oblačil: so čista, udobna, pacientu omogočajo gibanje v prostoru,
postelji; služijo vzdrževanju normalne telesne temperature;
• redno preoblačenje (znojenje, telesna temperatura…).
7. Vzdrževanje normalne telesne temperature Pacient ima povišano telesno temperaturo zaradi različnih vzrokov:
zmanjšana splošna odpornost organizma in zato večja dovzetnost za infekcije, drugi bolezenski procesi v telesu,
dehidracija, povečana motorična aktivnost.
Intervencije ZN:
• opazujemo pacienta, merimo telesno temperaturo, ZN pri povišani ali znižani temperaturi, hidracija in
aplikacija antipiretikov po naročilu zdravnikov.
• pomoč pacientu pri vzdrževanju normalne telesne temperature z oblačili in ustrezno mikroklimo okolja;
hidracija.
8. Osebna higiena in urejenost - pomanjkljiva osebna higiena, ki se odraža s spremembami na koži in vidnih
sluznicah (rane, podplutbe, razpoke, ragade, vnetja, otiščanci, krvavitve), povišana telesna temperatura, pacienti s
prisotnostjo infekcije, kontaktno prenosljivih bolezni in kožnih zajedavcev (uši, garje). Odpor pacientov do osebne
higiene.

105
Intervencije ZN:
• opazujemo in nadzorujemo pacienta, navade, način izvajanja osebne higiene, njegov odnos do telesa;
opazujemo stanje kože, las, nohtov, spremembe na vidnih sluznicah, stanje ustne votline: spremembe ustne sluznice
in zob;
• izvajamo osebno higieno pacienta, ustno nego, higieno rok,
• menjavanje osebnega in posteljnega perila pri prekomernem znojenju pacienta;
pri inkontinenci, menstruaciji, infekciji sečil
• oskrba poškodovane kože (preveza rane, obkladki …);
• primeru okužbe z MRSO izvajamo dekolonizacijo okuženega področja po standardu;
• v primeru prisotnosti zajedavcev izvajanje higienskih postopkov (razuševanje, odstranjevanje garij);
9. Izogibanje nevarnostim v okolju je okrnjeno. Pacient potrebuje stalen nadzor in neprekinjeno varovanje pri
gibanju in/ali oviranju. Možnost padcev, skokov in drugih poškodb povečajo neprijetne iluzije, halucinacije, motnje
gibal z izrazitimi spremembami perifernega živčevja, epileptični napadi. Ko pacient leži na postelji, ga varujemo, da
ne pride do samopoškodb zaradi obračanja, drsenja in suvanja ob enakomernih gibih pri tremorju, ali pa do nastanka
RZP pri daljšem mirovanju zaradi učinka zdravil.
Intervencije ZN:
• opazujemo pacienta, prepoznavamo vzroke in znake, ki opozarjajo na ogroženo varnost pacienta in
možnost poškodb; izvajamo nadzor,
• pogovor s pacientom, ki je prestrašen in njegova pomiritev;
• fizično oviranje pacienta po zdravnikovem naročilu;
• izvajanje zdravstvene nege pacienta z ovirnicami;
• izvajanje ukrepov za preprečevanje bolnišničnih okužb;
• nudenje prve pomoči pri epileptičnem napadu; merjenje VF,
• aplikacija terapije po zdravnikovem naročilu.
10. Komunikacija, odnosi z ljudmi in izražanje čustev, občutkov, potreb so spremenjeni. Navadno se pacient
svojega stanja ne zaveda, lahko postane nepristen, napadalen, prestrašen, jokav. Govor je lahko nejasen,
nerazumljiv, nepovezan. V delirantnem stanju je pacient zmožen slediti kratkim in enostavnim navodilom, ni pa
sposoben razumevanja kompleksnejših vsebin.
Intervencije ZN:
• opazujemo pacienta, prepoznavamo njegov način komuniciranja, izražanja čustev, občutkov, mnenj,
potreb;
• ugotavljamo spremembe v pacientovem dojemanju, razpoloženju;
• pogovor s pacientom.
11. Izražanje verskih čustev – upoštevamo želje svojcev
Intervencije ZN:
• upoštevamo sposobnosti pacienta in želje svojcev, individualnost, celovitost pacienta, upoštevamo
kulturne in verske razlike;
• spoštujemo različna verska prepričanja; pacientovo pravico do izbire in odločanja, dostojanstva in
zasebnosti;
• poskrbimo za zasebnost, če je izražena želja po pogovoru z duhovnikom.
12. Koristno delo je prilagojeno zdravstvenemu stanju pacienta. Pacient ne zmore večjih obremenitev, zato je
potrebna pozornost, da niso psihofizične sposobnosti pacienta v delirantnem stanju precenjene.
Intervencije ZN
• opazujemo pacienta in prepoznavamo njegovo željo po opravljanju koristnega dela;
• upoštevamo sposobnosti pacienta in
• načrtujemo ustrezne aktivnosti glede na psihofizične sposobnosti pacienta;
13. Razvedrilo in rekreacija
Razvedrilo in rekreacija sta prilagojena zdravstvenemu stanju pacienta v deliriju.
Intervencije ZN:
• opazujemo pacienta in prepoznavamo njegovo željo ter sposobnosti po izvajanju razvedrilnih dejavnosti in
rekreacije;
106
 • pacienta usmerimo v aktivnosti, kot so druženje v skupini, pogovor, poslušanje radia, gledanje televizije,
preproste ročne aktivnosti;
• pacientu zagotovimo potreben počitek.
14. Učenje in pridobivanja znanja je onemogočeno, ker so moteni miselni procesi.
Intervenicije ZN:
• opazujemo pacienta in prepoznavamo njegovo sposobnost ter način sprejemanja znanja;
• ko se pacient zbudi iz terminalnega spanca, je sposoben zaznavanja svojega trenutnega stanja. V tem času
poteka priprava pacienta na odpust, zdravljenje osnovne bolezni in motivacija za zdravljenje odvisnosti.

DEPRESIJA
Vzroki
 še niso povsem znani.
 vedno bolj je dokazano prepričanje, da na nastanek depresivnih motenj vpliva znižana aktivnost
nevrotransmiterjev, zlasti serotonina, noradrenalina in dopamina.
Dejavniki tveganja:
 dednost, okoljske obremenitve, težave v medosebnih odnosih, življenjski dogodki, ki zahtevajo prilagajanje
ali izgube in osebnostne lastnosti, poporodna depresija.

ZN
Prehranjevanje in pitje
Motnja prehranjevanja, ki se kaže kot odklanjanje hrane (hujšanje) in prekomerno uživanje hrane (debelost).
Intervencije ZN:
Upoštevamo sposobnosti in navade, odstopanja, pomen zdrave prehrane, dokumentiranje.
Pacienta pripravimo na obrok: umije si roke, se primerno uredi in umiri, urejena jedilnica.
Za mizo naj pacient sedi z ljudmi, s katerimi se dobro razume, hranjenje naj poteka umirjeno.
Opazovanje pri hranjenju; njegov apetit, motnje hranjenja, obroki ob istem času.
Če pacient hrano zavrača, ugotovimo vzrok zavračanja hrane (čustvene motnje, samomorilni namen ...), nadzor nad
telesno maso (hujšanje, pridobivanje telesne mase).
Hrana - Uravnotežen vnos B, OH, M, vitaminov (poudarek na B vit.) in mineralov.
Povečati vnos beljakovin, zaužiti 5 manjših beljakovinskih obrokov/dan, vsakič skupaj z vitaminom C, na primer z
limoninim sokom.
Izločanje in odvajanje
Pojav težav. Obstipacijo in retenco urina lahko povzroči depresivno razpoloženje, pogostejša mikcija pa nastane
zaradi strahu in tesnobe.
Intervencije ZN:
Opazujemo in pomirimo pacienta (pogosto uriniranje), preventiva obstipacije (prehrana, gibanje), zasebnost,
odvajala, dokumentiranje.
Gibanje in ustrezna lega
Zmanjšana volja do gibanja.
Intervencije ZN:
Upoštevamo sposobnosti pacienta, opazujemo spremembe, preprečujemo komplikacije, spodbujamo, vključujemo v
razne gibalne dejavnosti, dokumentiranje.
Spanje in počitek
Pogosto moteno. Nespečnost, motnje v ritmu spanja, pretirano spanje, poležavanje.
Intervencije ZN:
Upoštevamo pacientove navade, popoldanski počitek, osebna higiena pred spanjem, čista soba in urejena postelja
pred spanjem, pomirjujoč pogovor pred spanjem, telesne aktivnosti čez dan, uspavalo pri nespečnosti (uspaval ne
dajemo pred 22. uro in ne po 2. uri zjutraj), dokumentacija.
107
Oblačenje in slačenje
Zmanjšano zanimanje za osebno urejenost. Pogosto se pacient oblači v temnejša oblačila.
Intervencije ZN:
Upoštevamo pacientove navade, pomoč, spodbuda k samostojnosti, čista in topla oblačila glede na letni čas,
pohvalimo urejenost, dokumentiramo.
Vzdrževanje normalne telesne temperature
Vzdrževanje normalne telesne temperature zaradi samega obolenja ni ovirano.
Osebna higiena in urejenost
Lahko prisotno pomanjkanje interesa za osebno higieno.
Intervencije ZN:
Upoštevamo pacientove navade, spodbujanje, nadzor, pomoč, pohvala, ko je urejen, opazovanje stanja kože, sluznic,
dokumentiramo.
Izogibanje nevarnostim v okolju
Zaradi narave bolezni je pacient izpostavljen avtoagresivnemu vedenju.
Intervencije ZN:
Upoštevamo stopnjo samooskrbe (kako in v kolikšni meri pacient lahko sam poskrbi za svojo varnost), izvajamo
ukrepe varnosti na oddelku, terapevtska komunikacija, poslušanje.
Izvajamo ukrepe za preprečevanje samomorilnosti glede na stopnjo ogroženosti pacienta. (pacienta nadziramo,
zagotovimo stalno prisotnost zdravstvenega osebja, odstranimo nevarne predmete, pacienta vključujemo v dnevne
dejavnosti na oddelku), dokumentiramo opažanja.
Komunikacija, odnosi z ljudmi, izražanje čustev in občutkov
Pacient z depresijo lahko težje izraža svoja čustva, občutja in potrebe.
Intervencije ZN:
Upoštevamo sposobnosti pacienta, vzpostavimo terapevtsko komunikacijo, miren ton glasu, poslušanje, spodbujanje
pacienta, da govori o sebi, doživetjih, težavah, sprejemanju sebe.
Vključimo v dejavnosti (trening socialnih spretnosti, socioterapevtske skupine), dokumetiramo.
Izražanje duhovnih potreb
Pacient z depresijo pogosto izraža željo po izražanju verskih čustev.
Intervencije ZN:
Upoštevamo sposobnosti pacienta, individualnost, upoštevamo kulturne in verske razlike.
Smo strpni do različnih verskih prepričanj, spoštujemo dostojanstvo, zasebnost, omogočimo obisk verskih obredov,
in prejem zakramentov. Dokumentiramo.
Delo in ustvarjalna zaposlitev
Delovne sposobnosti so lahko zmanjšane, okrnjene.
Intervencije ZN:
Upoštevamo sposobnosti pacienta, pomoč pri vključevanju raznih zaposlitev (urejanje postelje, skrbi za domače živali
…), dokumentiramo.
Razvedrilo in rekreacija
Pacient z depresijo je lahko pasiven, nima želje ter volje po razvedrilu.
Intervencije ZN:
Upoštevamo sposobnosti, interese, pomoč pri vključevanju, usmerjamo ga v socialno okolje zunaj bolnišnice (k
sprehodom, obiskom razstav, gledališč, knjižnic, plesu …), dokumentiramo.
Učenje in skrb za lastno zdravje
Pacient mora biti dobro informiran o bolezni in zdravem načinu življenja, ker s tem bistveno izboljšamo kakovost
njegovega življenja.
Intervencije ZN:
Upoštevamo sposobnosti, interese, učenje pacienta o samooskrbi in zdravem načinu življenja.
Pacienta spodbujamo, ga motiviramo pri pridobivanju znanja, poučimo o preprečevanju ponovitve duševnih motenj
(o prvih znakih, rednem jemanju terapije, kontrolnih pregledih, tehnikah samoobvladovanja, o izobraževalnih in
podpornih programih.
108
Pacienta usmerjamo v različne dejavnosti za pridobivanje znanja. Dokumentiramo.

Zdravstvena nega starostnika

1 Opišite biološke (fizične), psihične in socialne spremembe staranja.

Biološke/fizične spremembe
 mišice postanejo ohlapne – oslabi mišična moč
hitra utrujenost
počasnejše gibanje
tresoče kretnje
 zmanjšanje elastičnosti
koža postane nagubana, stanjšana, suha, pergamentasta, pegasta
 oslabijo sluh, vid, voh in druga čutila
 zmanjša se količina telesne tekočine
več izločanja, premalo uživanja
zmanjšanje teže
sušenje sluznic
 zmanjšana kostna gostota
 pešanje procesov presnove
 motnje v cirkulaciji - o stare ljudi zebe v okončine
 spremenjena postava

Psihične spremembe
 posledica starostnih sprememb v možganih – zmanjševanje senzoričnih in intelektualnih funkcij
interes se zoži
prevladuje rutina
pešanje spomina, predvsem kratkoročnega
zmanjšanje realnega gledanja na stvari
nižja zmožnost prilagajanja – nižja dovzetnost za novosti
 pozornost – težko pozoren na več stvari hkrati

Socialne spremembe
 smrt družinskih članov in prijateljev
 zdravstvene težave in bolezni – hospitalizacije
 nesposobnost opravljanja nekaterih del (npr. šofiranje, gospodinjstvo)
 finančne težave
 padec motivacije za življenje, izolacija, občutek osamljenosti, depresija

2 Opišite intervencije zdravstvene nege starostnika po življenjskih aktivnostih.

OSEBNA HIGIENA IN UREJENOST
• starostnika opazujemo, s čimer ugotovimo njegovo sposobnost izvajanja osebne higiene in urejenosti;
• opazujemo in ocenimo stanje kože, vidnih sluznic, nohtov, las, lasišča;
• opazujemo in ocenimo spremembe v ustni votlini
• izvajamo osebno higieno glede na starostnikove potrebe: pri negibljivem starostniku izvajamo osebno
higieno v celoti, pri ostalih starostnikih pa nudimo pomoč pri izvajanju osebne higiene glede na potrebe
starostnika.
• izvajamo higieno zdrave ali bolne ustne votline ali zobne proteze;
• skrbimo za nego rok, nog in za striženje nohtov na rokah ter nogah

109
• izvajamo intervencije zdravstvene nege pri starostniku z diabetičnim stopalom;
• skrbimo za oskrbo s čistim perilom in higienskimi pripomočki;
• skrbimo za higieno las in lasišča;
• skrbimo za britje brade;
• skrbimo za zaščito in nego kože s primerno kremo;
• pri starostniku ki je inkontinenten ali ima ustavljen stalni urinski kateterm izvajamo poostreno anogenitalno
nego;
• skrbimo za osebno higieno starostnika v primeru okužbe z ESBL, VRE in v primeru zajedavcev;
• izvajamo dekolonizacijo v primeru okužbe z MRSA
• izvajamo intervencije zdravstvene nege starostnika pri prekomernem znojenju: starostnika večkrat prhamo,
kopamo ali mu naredimo osvežilne kopeli, redno mu preoblačimo in menjavamo osebno in posteljno perilo,
prezračujemo sobo
• skrbimo za primerno temperaturo prostora pri izvajanju osebne higiene;
• skrbimo za varnost starostnika pri izvajanju osebne higiene
• skrbimo za zdravstveno vzgojno delo : starostnika osveščamo glede pomena in ustreznega načina izvajanja
osebne higiene;
• spremembe in opažanja dokumentiramo
PREHRANJEVANJE IN PITJE
 starostnika opazujemo pri hranjenju in pitju;
 Starostnika pripravimo na hranjenje;
 Hrano primerno in pravilno postrežemo v urejenem, prijetnem okolju;
 Upoštevamo predpisano dieto;
 Po potrebi starostniku hrano razrežemo, jo olupimo, odpremo iz embalaže, jo narmažemo na kruh…;
 Starostnika hranimo per os, po nasogastrični sondi, gastrostomi, jejunostomi;
 Nadziramo pitje tekočine;
 Pri motnjah požiranja preprečujemo zaplete;
 Starostnikom z diabetesom pred obrokom kontroliramo krvni sladkor, apliciramo inzulin po zdravnikovem
naročilu in skrbimo, da starostnik zaužije obrok po aplikaciji inzulina, prepoznavamo znake hipoglikemije in
hiperglikemije;
 Starostniku pogosto ponudimo tekočino;
 Po potrebi vsak dan merimo in beležimo bilanco tekočin pri starostnikih s slabim apetitom beležimo tudi
vnos hrane;
 Vzdržujemo primerno higieno ustne votline;
 Starostnika tehtamo;
 Starostnika poučujemo o pomenu zdrave prehrane in o pomenu opustitve razvad;
 Spremembe in opažanja dokumentiramo v zdravstveno in negovalno dokumentacijo.
IZLOČANJE IN ODVAJANJE
 Opazujemo odvajanje urina,blata in izločkov.Če hodi sam na WC ga poučimo o prepoznavanju nepravilnosti.
 Starostniki svetujemo glede izbire in uporabe ustreznega pripomočka za inkontinenco.
 Skrbimo za primerno higieno inkontinentnega starostnika,kar zajema poostrejo anogenitalno nego,redno
umivanje rok,menjavo pripomočkov za inkontinenco in zaščito kože s kremo.
 Pri obstipaciji starostniku svetujemo čim več gibanja,čim več uživanja sadja in zelenjave ter veliko
tekočine.Če starostnik v ustanovi,v primeru zaprtja uvedemo beleženje odvajanja in tudi aplikacijo odvajal
na list.Če biva doma pa to priporočimo svojcem.
 Pri diareji starostniku svetujemo uživanje dovolj tekočine,nadomeščanje elektrolitov,uživanje hrane ki ne
pospešuje peristaltike in skrbo intimno nego.
 Skrbimo za odvzem urina in blata za preiskave.
 Po naročilu zdr. apliciramo klizmo.
 Pri starostniku s TUK ali stomo izvajamo intervencije ZN.
110
  Merimo diurezo.
 Merimo bilanco tekočin.
 Spremembe in opažanja dokumentiramo.
GIBANJE IN USTREZNA LEGA:
 Starostnika opazujemo in ugotavljamo njegovo stopnjo samooskrbe pri vstajanju, stoji, hoji in izvajanju
drugih gibov
 Spodbujamo ga h gibanju in mu pri gibanju pomagamo
 Starostnika naučimo pravilno uporabljati različne pripomočke za ležanje in varno gibanje
 Starostniku omogočimo gibanje na svežem zraku, ga spremljamo na sprehod, če ne zmore hoje, ga peljemo z
vozičkom
 Skrbimo za pravilno lego in položaj bolnika
 Izvajamo ukrepe za preprečevanje nastanka zapletov zaradi dolgotrajnega ležanja
Spremembe in opažanja dokumentiramo v zdravstveno negovalno dokumentacijo

SPANJE IN POČITEK
 Starostnika opazujemo med počitkom in spanjem ter prepoznavamo motnje spanja in počitka;
 Uredimo ustrezno mikroklimo, ki zajema primerno temperaturo okolja, primerno vlažnost, ustrezno
razsvetljavo in prezračevanje sobe pred spanjem;
 Uredimo starostnikovo posteljo: posteljnina naj bo iz naravnih materialov, pozorni smo, da ni gub;
 Starostnika spodbujamo k rednemu gibanju na svežem zraku (primeren je krajši sprehod po večerji);
 Starostnika namestimo v udoben položaj;
 Poskrbimo za primerno prehrano: večerja naj bo dovolj zgodaj in manj obilna, izogibamo se težje prebavljivi
hrani, mastnim jedem, začimbam, alkoholu, kavi in tobaku, priporočljivo je pitje čaja za pomirjanje
(metinega, melisinega, lipovega ali janeževega);
 Pred spanjem starostniku ponudimo posteljno posodo, po potrebi v bližino postelje namestimo čisto urinsko
steklenico ali posteljno posodo;
 Poskrbimo za osebno higieno: prhanje s toplo vodo pred spanjem sprosti mišice in zmanjša napetost
(starostniku, ki je negibljiv v postelji, naredimo osvežilno kopel);
 Razburjenega, nemirnega starostnika pomirimo in se z njim pogovorimo;
 Po zdravnikovem naročilu apliciramo predpisano terapijo, npr. hipnotike, analgetike, sedative (uspavala ne
dajemo pred 22. uro zvečer in ne po 2. uri zjutraj);
 Poskrbimo, da ima starostnik na dosegu roke klicno napravo ali telefon,
 Spremembe in opažanja dokumentiramo.
OBLAČENJE IN SLAČENJE
• Starostnika opazujemo pri aktivnosti oblačenja in slačenja,ugotovimo,kaj lahko naredi sam.
• Usmerjamo in svetujemo ustrezno izbiro oblačil glede na temp. okolja in letni čas.
• Starostnika s poškodbo okončine naučimo varnega in lažjega oblačenja.
• Skrbimo za oskrbo s čistim perilom in obleko.
• Pomagamo mu pri oblačenju in slačenju, pri čemer upoštevamo, da starostnik ne zmore sunkovitih
in krožnih gibov v sklepih, saj mu le-ti povzročajo bolečino.
• Spodbujamo redno preoblačenje in izvajanje osebne higiene,še posebno pri starostnikih s
prekomernim znojenjem, pri povišani tt, bruhanju in inkontinenci.
• Skrbimo za čistočo in primerno obutev
• Pomagamo pri obuvanju in sezuvanju
• Spremembe in opažanja dokumentiramo.
VZDRŽEVANJA NORMALNE TT:
 Opazujemo in merimo TT ter ostale vitalne funkcije. (ob spremembah, po zdr. naročilu, ob povišani TT in še tri
dni po padcu).
 Normalno TT vzdržujemo z primerno izbiro oblačil.
 Skrbimo, da je prostor, v katerem se zadržuje starostnik, primerno topel ,prezračen in vlažen.
111
  Pri povišani TT oz. znižani izvajamo intervencije ZN.
 Skrbimo za pogoste in manjše obroke lahko prebavljive ,vitaminsko bogate hrane.
 Pogosto nudenje tekočine.
 Po naročilo zdr. apliciramo antipiretik.
 Spremembe in opažanja dokumentiramo

DIHANJE IN KRVNI OBTOK:

 opazujemo in merimo dihanje pulz in RR - vedno merimo ob spremembah počutja, po dogovoru in po
naročilu zdr.
 Vzdržujemo proste dihalne poti.To dosežemo z rednim in temeljitim čiščenjem nosu, aspiracijo dihalnih poti
in inhalacijo.
 Skrbimo za ustrezno mikroklimo
 Starostnika spodbudimo h gibanju na svežem zraku.
 Poskrbimo za ustrezno lego starostnika v postelji
 Starostnika spodbujamo k izvajanju dihalnih vaj
 Pomagamo pri kašljanju
IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU
• opazujemo starostnika in ugotavljamo stopnjo samooskrbe
• starostnikom pri katerih obstaja večja možnost padcev, pomagamo pri obračanju, pri posedanju, pri hoji in
vstajanju.
• v prostorih kjer se starostniki gibajo zagotovimo suha in nedrseča tla;
• poskrbimo za razpored opreme v prostoru, ki zmanjšuje možnost poškodb;
• zavarujemo okna, balkonska vrata in ograje
• starostnikom ki so nemirni , na posteljo namestimo zaščitno ograjico;
• poskrbimo za ustrezno opremo prostorov s pripomočki, za večjo varnost, kot so držala, klicna naprava
v dosegu roke in odstranimo nevarne strupene snovi;
• izvajamo ukrepe za preprečevanje okužb
• poskrbimo za nudenje prve pomoči in za intervencijo zdravstvene nege pri poškodbi, padcu in drugih stanjih,
ki ogrožajo starostnika;
• prepoznavamo znake samomorilnosti in nudimo intervencije zdravstvene nege ob njihovem pojavu;
• dosledno upoštevamo pravila o varnosti in zdravju pri delu;
• spremembe in opažanja dokumentiramo
KOMUNIKACIJA,ODNOSI Z LJUDMI IN IZRAŽANJE ČUSTEV
• Opazujemo starostnika in ugotavljamo njegovo stopnjo samooskrbe pri komunikaciji,vzpostavljanju
medsebojnih odnosov,izražanje čustev,občutkov...
• Starostnika spodbujamo k pogovoru,izražanju čustev...
• Izvajamo intervencije ZN pri motnjah komunikacije:uporabljamo govorno tablo,simbole,govorico za gluhe in
naglušne...
• Starostnika informiramo razumljivo in natančno
• Starostnika poslušamo in se z njim pogovarjamo
• Starostnika spodbujamo da se druži z drugimi starostniki in s svojci
• S primerno neverbalno komunikacijo izražamo spoštovanje starostnika
• Spremembe in opažanja dokumentiramo

Zdravstvena nega umirajočega pacienta in oskrba umrlega

1 Opišite paliativno oskrbo in opišite intervencije zdravstvene nege umirajočega pacienta po življenjskih
aktivnostih.

112
 Paliativna oskrba je aktivna celostna pomoč pacientom vseh starosti z napredovano kronično neozdravljivo boleznijo
ter njihovim bližnjim v času bolezni, smrti in v procesu žalovanja.

Intervencije ZN umirajočega

Naloga zdr. delavca je umirajočega predvsem poslušati in z njim upati.Lahko mu pomagamo prebroditi obdobja
tesnobe in hudih preiskušenj

Komunikacija ter izražanje duhovnih potreb: poveča POTREBA PO KOMUNIKACIJI.Starostnik želi imeti ob sebi
človeka,s katerim se bo odkrito pogovoril,zato svojcem omogočimo obiske.Ko izvajamo nego umirajočega ali
nezavestnega starostnika se mormamo z njim pogovarjati kot da vse sliši in razume.Ko umirajoči nemore več govoriti
namesto besed uporabimo DOTIK.

Skrb za osebno higieno in urejenost - ZN moramo vedno izvajati OB ODSOTNOSTI BOLEČINE

Posvetimo se KSEROSTOMIJI (suha usta, povzročata zmanjšana proizvodnja sline ali dehidracija.
Najpomembnejše je OHRANJANJE ČISTE IN VLAŽNE USTNE VOTLINE. Če nemore piti mu VLAŽIMO USTA Z
VODO. Ustnice namažemo z vazelinom za ustnice.

Gibanje in ustrezna lega - umirajoči je zaradi ovirane gibljivosti izpostavljen nastanku razjede zaradi pritiska.
Izvajamo ukrepe za preprečevanje zapletov zaradi dolgotrajnega ležanja.

Prehranjevanje in pitje - V termalni fazi bolezni se glede količine in vrste hrane prilagodimo starostnikovim željam in
sposobnostim. Hipodermokliza->vnos tekočine v subkutani prostor in se uporablja z namenom hidracije pacienta.

Izločanje in odvajanje - pogosto je prisotna inkontinenca ali obstipacija.Glede na ugotovljenje potrebe in izražene
negovalne probleme izvajamo ustrezne intervencije ZN.

Dihanje in krvni obtok - pri oteženem dihanju poskrbimo za ustrezen položaj in ustrezno mikroklimo, čistimo nosno
in ustno votlino po potrebi kisik.

2 Opišite oskrbo umrlega pacienta.

 Pregledamo ga in namestimo v hrbtni položaj, roke ob telo, Pod glavo mu damo manjšo blazino.
 Zapremo mu oči. Pod brado namestimo gazo in s povojem obvežemo glavo (zaprta usta).
 Moškega obrijemo, počešemo.
 Odstranimo medicinske pripomočke, nakit.
 Pokojnika umijemo, rane prekrijemo z obvezo.
 pokrijemo ga z rjuho.
 Na palec noge zavežemo vznožni listek s podatki pokojnika – še enkrat preverimo
 Uredimo dokumentacijo.
 Poskrbimo za pacientove osebne stvari in njegovo lastnino popišemo. V prisotnosti še ene osebe podpišemo
menjeni dokument in vse izročimo svojcem.

Zdravstvena nega nosečnice in pacientke z ginekološkimi obolenji

1 Opišite zdrav način življenja nosečnice, spremljanje in preiskave v nosečnosti.

Zdrav način življenja nosečnice

PREHRANA:
 Hrana bogata z beljakovinami, vitamini, minerali in balastnimi snovmi
o Primerna živila so:
o sveže sadje, sveža zelenjava živila z železom: suhe slive, rdeče meso)
o primerno je mlado in pusto meso
o ribe

113
 o olivno olje
o polnovredne žitarice
 Omeji naj uživanje OH in se izogiba maščobam, preveč slani hrani, omeji naj uporabo ostrih začimb
 Uživa naj veliko tekočine (voda, nesladkani čaji)
 Opusti naj razvade (prava kava, pravi čaj, alkohol, nikotin, zdravila, droge)
 Ginekolog lahko predpiše preparate železa in folne kisline
OSEBNA HIGIENA
 Pomembna je nega kože, spolovila, ustna higiena (redni zobozdravstveni pregledi)
 skrb za elastičnost kože
 V zadnjih dveh mesecih ni dovoljeno kopanje v kadi
 Voda pri prhanju naj bo mlačna
GIBANJE
 Priporoča se veliko gibanja na svežem zraku
 Zmerna telovadba, predvsem plavanje,
 Prepovedana je savna in športne aktivnosti, kjer je večja možnost poškodb
SPANJE IN POČITEK
 Počiva naj vsaj tretjino dneva, z dvignjenimi nogami od tal
 Priporočeno je ležanje na boku s podloženim trebuhom in zgornjo nogo
Šest tednov pred porodom naj prekine s spolnimi odnosi. Skrbi naj za svoje duševno zdravje. Izogiba naj se težkemu, napornemu,
nočnemu in nadurnemu delu in dvigovanju bremen. Varovati se mora pred infekcijskimi boleznimi (lues, toksoplazmoza, CMV,
rdečke).

Spremljanje v nosečnosti
 Redni pregledi pri ginekologu
Pregled nosečnice vključuje:
• pregled zdravstvene dokumentacije,
• anamnezo,
• osnovni pregled, ginekološki pregled,
• laboratorijske preiskave krvi in urina,
• ultrazvočno preiskavo,
• druge specialne preiskave.

 Običajno ima nosečnica 10 preventivnih nosečniških pregledov in 2 ultrazvočni preiskavi.

 Nosečnico seznanimo o zdravem načinu življenja, opozorimo jo na možne težave in zaplete, razložimo ji, kdaj mora
obiskati zdravnika oziroma oditi v porodnišnico, povabimo jo v šolo za starše.

Preiskave v nosečnosti

spremljanje plodov srčni utrip z ultrazvokom (1. pol. nos.), minifetonom – elektronska slušalka (2. pol. nos.), ob koncu nosečnosti
pa s kardiotokogramom (CTG-jem).

1. Laboratorijske preiskave
Preiskave krvi:

 Hemogram – pomembno pokaže pomanjkanje železa, kar je pogosto

 Krvna skupina, rh faktor - posebne pozornosti so deležne nosečnice z rhd negativnim faktorjem.
 Ict- indirektni coombsov test v začetku nosečnosti - določa prisotnost protiteles proti rdečim krvničkam.
 Sifilis (wassermanova reakcija)
 Toksoplazmoza
 Ugotavljanje okužbe z virusom hiv
 Ugotavljanje protiteles proti hepatitisu b

Urinske preiskave ob vsakem pregledu

- ugotavljanje prisotnosti glukoze, beljakovin, analizira se sediment

2. Ultrazvok – nadzorujemo rast in razvoj ploda

3. Specialne preiskave ploda - ugotavljamo predvsem razl ične prirojene razvojne anomalije.
 Merjenje nuhalne svetline

114
  Presejalni hormonski testi
 Amniocenteza – določi se št. in zgradba kromosomov - tveganja pri amniocentezi so krvavitev, infekcija in spontani
splav
 Biopsija horionskih resic - tveganjaiso krvavitev, infekcija in spontani splav
 Kordocinteza - določiti plodov hemogram

2 Razlikujte bolezni in težave v nosečnosti (gestacijski diabetes, preeklampsija, krvavitve v nosečnosti) ter intervencije
zdravstvene nege.

BOLEZNI V NOSEČNOSTI – rizična nosrčnost

Možni zapleti in obolenja, ki se lahko pojavijo v nosečnosti, so:

GESTACIJSKI DIABETES – sladkorna bolezen v nosečnosti

Zapleti
 prezgodnji porod,
 razvoj preeklampsije, globoke venske tromboze in uroinfektov pri nosečnici,
 anomalije ploda ter respiratorni sindrom in hipoglikemija pri novorojencu.
Intervencije ZN
 prehrana z živili, ki imajo nizek glikemični indeks,
 telesna aktivnost,
 nadzor ravni glukoze v krvi,
 v nekaterih primerih zdravljenje z inzulinom

PREEKLAMPSIJA
Prizadene nosečnico in plod. Pri nosečnici se kaže s povišanim krvnim tlakom in prisotnostjo beljakovin v urinu

Dejavniki tveganja Znaki in simptomi preeklampsije

 prva nosečnost, večplodna nosečnost, preeklampsija  hipertenzija
v preteklih nosečnostih  proteinuria
 sladkorna bolezen nosečnice  edemi
 prekomerna telesna masa nosečnice  glavobol
 hipertenzija  slabost in bruhanje
 ledvična obolenja  bolečine v trebuhu, bolečine v spodnjem delu hrbta
 avtoimune bolezni nosečnice (luskavica, revmatoidni  hiter porast telesne mase
artritis, multipla skleroza ... )  tesnoba (anksioznost).
 prekomerna telesna masa nosečnice

Zapleti preeklampsije so lahko zastoj plodove rasti, prezgodnja ločitev posteljice, prezgodnji porod, smrt matere in smrt ploda.

Intervencije ZN
 pravočasno prepoznavo znakov preeklampsije
 redno merjenje krvnega tlaka in ostalih vitalnih funkcij
 laboratorijske preiskave urina in krvi
 nadzor plodovih srčnih utripov in spremljanje plodove rasti
 jemanje zdravil po naročilu zdravnik
 predčasna sprožitev poroda ob poslabšanju stanja

KRVAVITVE V NOSEČNOSTI

V prvi polovici nosečnosti je krvavitev lahko znak zunajmaternične nosečnosti ali spontanega splava. V drugi polovici nosečnosti
pa je krvavitev najpogosteje povezana s spredaj ležečo posteljico (placenta praevia) ali prezgodnjim odstopom pravilno ležeče
posteljice (abruptio placentae).

1. Zunajmaternična nosečnost - gravitiras extrauterina

Ko se oplojeno jajčece ugnezdi zunaj maternične votline.
Mesta zunajmaternične nosečnosti so lahko:

115
  v jajcevodu,
 na jajčniku,
 na materničnem vratu,
 na trebušni mreni.
Znaki Zapleti
 povečana vrednost nosečniškega hormona hCG  raztrganina ali ruptura jajcevoda,
(humani horionski gonadotropin),  zarastline,
 krvavitev iz nožnice,  odstranitev jajcevoda,
 bolečine v spodnjem delu trebuha,  zmanjšana plodnost.
 tipanje zatrdline v predelu jajcevoda ali jajčnika .
Zdravljenje je kirurško z odstranitvijo zarodka, ker ta nima pogojev za rast in razvoj

2. Spontani splav ali abortus spontaneus

Je nenamerna prekinitev želene nosečnosti pred 22. tednom nosečnosti. Telesna masa ploda je pod 500 g. Razlikujemo zgodnji
splav (prekinitev nosečnosti pred 12. tednom nosečnosti) in pozni splav (prekinitev nosečnosti med 12. in 22. tednom
nosečnosti).

Vzroki
 tumorji maternice
 anatomske nepravilnosti maternice in materničnega vratu
 hormonske nepravilnosti
 genske nepravilnosti na jajčecu ali spermiju
 nepravilnosti v razvoju ploda
 okužbe
 zastrupitve
 bolezni in poškodbe nosečnice

Znaka spontanega splava sta krvavitev in bolečina.

Posledice
zgodnje: poškodba maternice, anemija zaradi močne krvavitve, infekcija
pozne: zapleti pri zanositvi, zapleti v naslednji nosečnosti

Zdravstvena nega pri spontanem splavu zajema pomoč pri izvajanju življenjskih aktivnosti, aplikacijo
predpisanih zdravil in sodelovanje pri diagnostično-terapevtskih postopkih.

3. Spredaj ležeča posteljica ali placenta praevia

Nastane, ker se oplojeno jajčece ugnezdi v spodnjem delu maternične votline. V tem primeru placenta prekriva ustje maternice.
Raztezanje in širjenje materničnega vratu povzroči manjše ali večje luščenje placente, zato nastane obilna vaginalna krvavitev.

ZN
Nosečnica mora v primeru placente previe mirovati. Postopki zdravljenja so odvisni od gestacijske starosti ploda, jakosti
krvavitve ter stanja nosečnice in ploda. Zdravljenje je usmerjeno k ohranitvi nosečnosti čim bližje roku poroda. Porod se
največkrat izvede s carskim rezom (pri popolni placenti previi vedno).

4. Prezgodnja ločitev posteljice ali abruptio placentae

Lahko nastopi med nosečnostjo in v prvi ali drugi porodni dobi. Lahko je delna ali popolna in je nevarno stanje, ker sta smrtno
ogrožena plod in nosečnica.

Vzroki Znaki
 hipertenzivne bolezni,  močna krvavitev (vidna navzven ali skrita),
 poškodbe trebuha,  huda bolečina,
 grobo pritiskanje na maternico med porodom,  odsotnost plodovih srčnih utripov in plodovega
 odstop posteljice po rojstvu prvega dvojčka. gibanja

Carski rez ali hitro dokončanje poroda!

116
Zdravstvena nega zajema spremljanje vitalnega stanja nosečnice in ploda ter sodelovanje pri diagnostično-terapevtskih
postopkih.

3 Opišite intervencije zdravstvene nege otročnice po porodu, po carskem rezu ter opišite zaplete.

Spremljamo zdravstveno stanje otročnice, prepoznavamo posebnosti in odstopanja ter izvajamo ustrezne intervencije
zdravstvene nege glede na oceno stopnje samooskrbe.

PO PORODU

1. DIHANJE IN KRVNI OBTOK

 Merimo frekvenco dihanja.

 Merimo Sp02
 Merimo pulz in krvni tlak.
 Prepoznamo možne težave.
 Vzdržujemo mikroklimo.

 merimo ferkvenco dihanja in nasičenost krvi s kisikom

 zaradi suhega zraka v bolniških sobah se lahko izsušita nosna in ustna sluznica; pomembno je, da otročnica zaužije dovolj tekočine.
Vzdržujemo primerno mikroklimo z rednim prezračevanjem sobe
 frekvenca pulza pri otročnici znaša do 100 utripov na minuto. Vrednosti pulza lahko kratkotrajno povišajo dejavnosti, povezane z
novorojencem
 tahikardija in slabo tipljiv pulz sta lahko znaka krvavitve
 pri zdravi otročnici je vrednost krvnega tlaka normalna.
 posebej smo pozorni na otročnice, ki so imele v nosečnosti povišan krvni tlak (preeklampsija)
 dajemo predpisana zdravila (antihipertenzive) in poskrbimo za ustrezno prehrano.
 vrednost krvnega tlaka je lahko tudi znižana – pozorni na pojav vrtoglavice in na nevarnost kolapsa
 znižan krvni tlak in povišan ter slabo tipljiv pulz sta lahko znaka razvoja šoka zaradi notranje krvavitve
2. TT
• Merimo telesno temperaturo.
• Prepoznamo odstopanja in ustrezno ukrepa
• Vzdržuemo mikroklimo.

3. PREHRANA IN PITJE

 Priporočamo zdravo uravnoteženo prehrano.

 Razložimo potrebe po hranilnih snoveh.
 Seznanimo z neprimerno prehrano.
 Razložimo omen vnosa tekočine.

Prehrana otročnice je pomembna, ker vpliva na nastajanje in kakovost mleka ter na hitrejše okrevanje matere. Zdrava in
uravnotežena prehrana je potrebna ves čas dojenja.

Priporočljiva prehrana doječe matere!!!!!!!

 uravnotežena prehrana temelji na poglavitnih skupinah živil:

 žita, žitni izdelki in druga ogljikohidratna živila,
 sadje, zelenjava,
 mleko in mlečni izdelki,
 jajca, meso, ribe,
 živila, ki vsebujejo nenasičene maščobne kisline (oljčno olje, laneno olje, oreški .„)
 tekočina: voda, mineralna voda, nesladkan sadni in zeliščni čaj – 3 l na dan
Pri dojenju je pomembno uživanje mleka in mlečnih izdelkov, ki so pomemben vir beljakovin, kalcija in vitamina D.
po carskem rezu. (rdeča pesa, radič, regrat) in nekatere vrste sadja (ribez, brusnice, suhe marelice).
Neprimerna hrana : konzervirana hrana, slani prigrizki, suhe salame; ostre začimbe; živila ki napenjajo: kislo zelje, fižol

4. IZLOČANJE IN ODVAJANJE

117
Vpliva na krčenje maternice, zmanjšuje tveganje za različne zaplete (vnetja sečil, obstipacijo, hemoroide).

 Nadziramo izločanje urina.

 Prepoznamo težave pri izločanju urina.
 Poskrbimo za redno odvajanje.
 Ukre amo ri za letih neredne a odva·an·a.

5. GIBANJE IN USTREZNA LEGA

Nadziramo prvo vstajanje tri ure po porodu.

Spodbujamo zgodnje vstajanje.
Vz odbujamo izvajanje telesnih vaj in gibanje.

6. SPANJE IN POČITEK

 Poskrbimo za ustrezen prostor.

 Razložimo pomen spanja in počitka.
 Omogočimo počitek čez dan.

7. OSEBNA HIGIENA IN UREJENOST

 spremljamo higieno rok

 razložimo nego dojk
 poudarimo pomen anogenitalne nege
 Nadziramo celjenje epiziotomijske rane.

8. UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA

 v porodnišnici – največ o negi otroka, dojenju

 ob odpustu – navodila
 pozornost na nenadne spremembe
 da se mora dogovoriti s patronažno sestro
 da gre čez 4 tedne na posvet k pediatru
 šest tednov po porodu lahko začne s spolnimi odnosi, z ginekologom naj se pogovori o ustrezni
kontracepciji.

9. OBLAČENJE IN SLAČENJE, IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU, KOMUNIKACIJA, ODNOSI Z LJUDMI, IZRAŽANJE DUHOVNIH
POTREB, DELO IN USTVARJALNA ZAPOSLITEV, RAZVEDRILO IN REKREACIJA

 Priporočamo ustrezna oblačila za dojenje

 Razložimo standardne ukrepe za preprečevanj okužb,p adcev in poškodb.
 Poslušamo in opazujemo otročnico.
 Ocenjujemo verbalno in neverbalno izražanje bolečine.
 Upoštevamo želje in pričakovanja otročnice.
 Razložimo pomen dobre organiziranosti dela z novorojencem.
 Damo navodila glede sprehodov z novorojencem
PO CARSKEM REZU

Zdravstvene nege otročnice po carskem rezu.

 merjenje vitalnih funkcij, zavesti, nadzor bolečine,

 kontrola krčenja maternice,
 opazovanje čišče (lohije),
 opazovanje operativne rane,
 merjenje bilance tekočin,
 nadzor diureze,
 aplikacija predpisane terapije,
 priprava otročnice na naročene preiskave,
 nadzor nad izločanjem urina in blata,
118
  izvajanje osebne higiene, higiene rok in nege dojk,
 izvajanje telesnih vaj,
 omogočimo sožitje med materjo in novorojenčkom po carskem rezu,
 nudimo pomoč pri dojenju,
 svetujemo uživanje lahko prebavljive, uravnotežene hrane.

Zapleti po porodu

 krvavitev
Primarna poporodna krvavitev – vsaka krvavitev iz maternice ali nožnice, ki v prvih 24 urah po porodu preseže vrednost
500 ml. Vzroki: nepravilno krčenje maternice (atonija maternice), poškodbe maternice in porodnega kanala (ruptura
maternice - najpogosteje med porodom), nepravilnosti pri luščenju placente,
Sekundarna krvavitev - več kot 24 ur po porodu in je možna še 12 tednov po porodu. Vzroki: zaostali del posteljice, ki se
vraste v maternično sluznico, vnetje sluznice maternice(endometritis)
 okužbe rodil, sečil, dojk
 globoka venska tromboza, tromboflebitis – vnetje površinskih ven spodnjih okončin, ki ga spremlja
nastajanje strdkov v obolelem delu
 hemeroidi
 poporodna depresija,
 slabost, bruhanje

4 Opišite vzroke in znake ginekoloških obolenj (glivična vnetja, endometrioza, rak dojk, rak materničnega vratu) ter
intervencije zdravstvene nege.

ENDOMETRIOZA

je kronična vnetna bolezen, pri kateri se pojavlja endometriju (sluznica maternice) podobno tkivo zunaj maternice.
Vzrok za endometriozo ni dobro znan. Lahko se pojavi tudi zaradi kirurških posegov in porodov. Pojav endometrioze povezujejo z
retrogradno menstruacijo (delci maternične sluznice, ki se med menstruacijo odluščijo, potujejo po jajcevodu in se odlagajo na
medenične organe).

Znaki: kronične bolečine v spodnjem delu trebuha, boleče menstruacije (dismenoreja), boleči spolni odnosi (dispareunija) in
neplodnost. Lahko tudi krvavitve iz črevesja, krvav urin ob menstruaciji.

Zdravstvena nega zajema pomoč pacientki pri izvajanju življenjskih aktivnosti in sodelovanje pri diagnostično-terapevtskih
postopkih.
Pomemben zdrav način življenja in prehrana, s katero se uravnava nivo estrogena.

GLIVIČNA VNETJA

1. Vnetje zunanjega spolovila – vulvitis.

Vzroki so lahko
 preobčutljivostne (alergijske) reakcije,
 padec odpornosti,
 pomanjkljiva higiena anogenitalnega predela
 različni mikroorganizmi.
 spolno prenosljive bolezni.

Znaki

 srbež,
 koža je lahko rdeča in edematozna (otekla). Pokrita je s številnimi papulami (izpuščaji), vzbrst), vezikulami (mehurčki)
 povečan vaginalni - pride do maceracije (zmehčanje) kože.
Zdravstvena nega zajema redno izvajanje anogenitalne nege in izogibanje dražečim snovem (milu, parfumom, ostankom
detergentov, kontracepcijskim kremam, kondomom ... ). Spodnje perilo mora biti iz naravnih materialov in ustreznega kroja.Po
naročilu zdravnika aplikacija zdravil glede na povzročitelja. Simptome se lajša s kortikosteroidi in antihistaminiki.

119
2. Vnetje nožnice - kolpitis

Povzročajo ga povzročajo glivice (Candida albicans), bakterije (Chlamydia trachomatis, Neisseria gonorrhoeae) in praživali
(Trihomonas vaginalis).
Vzroki so
 zdravljenje z antibiotiki,
 imunosupresivnimi
 hormonskimi zdravili
 oslabljen imunski sistem,
 sladkorna bolezen,
 nosečnost,
 oprijeta in slabo zračna oblačila

Znaki so
 belkast izcedek, ki spominja na sesirjeno mleko in je brez vonja,
 močan srbež,
 pekoč občutek na spolovilu
 bolečine v nožnici ob spolnem odnosu.

3. Vnetje materničnega vratu - cervicitis

Povzročajo ga spolno prenosljivi organizmi, najpogosteje klamidija (Chlamydia trachomatis) in gonokok (Neisseria gonorrhoeae).
Nevnetni povzročitelji so nekatere metode kontracepcije, kot so maternični vložek, diafragma, kondomi iz lateksa in spermicid
Znaki akutnega vnetja so zunaj ciklične krvavitve in gnojno-sluzav izcedek.
Za kronični cervicitis je značilen sluzavo-želatinozen izcedek. Ob tem se pojavita še pelvična bolečina in bolečina pri spolnem
odnosu.
Pomembno pravočasno prepoznati, saj prepreči razširitev vnetja na notranja rodila in celo kasnejšo neplodnost. Akutno vnetje
se zdravi z antibiotiki in virostatiki.

Zdravstvena nega zajema

 aplikacijo predpisanih zdravil,

 sodelovanje pri diagnostičnih postopkih
 pomoč pri izvajanju življenjskih aktivnosti.
 poskrbeti je treba za varno spolnost (za spolne odnose z enim zvestim partnerjem).

4. Rak dojk

Vzroki/Dejavniki tveganja Znaki

 spol, starost,
 dednost, genetske spremembe,
 prekomerna telesna masa po menopavzi
 ionizirajoče tveganje, prekomerno uživanje alkohola,
kajenje
 kontracepcija, hormonsko zdravljenje
 zatrdlina v dojki,
 spremembe velikosti ali oblike dojk,
 ugreznjene prsne bradavice,
 spremenjena koža dojk (pordela, otekla,
pomarančaste koža),
 izcedek iz prsne bradavice,
 povečane pazdušne bezgavke.

Zdravstvena nega pacientke z rakom dojke je odvisna od vrste zdravljenja. Glede na stopnjo samooskrbe pacientke izvajamo
intervencije zdravstvene nege
 kirurškega pacienta,
 pacienta z radioterapijo
 pacienta s sistemskim zdravljenjem.
Sodelujemo pri diagnostično-terapevtskih postopkih in posegih. Intervencije zdravstvene nege dokumentiramo v ustrezno
dokumentacijo.
O odstopanjih obvestimo nadrejene oziroma zdravnika.

Rak materničnega vratu - carcinoma cervicis uteri

120
Vzroki
- Pogosto po okužbi s humanim papiloma virusom. Okužba je posledica zgodnjih in nezaščitenih spolnih odnosov ter pogoste
menjave spolnih partnerjev
- tveganje povečuje dolgotrajno jemanje kontracepcijskih tabletk, kajenje in dednost.

Znaki

 krvavitev ali rjav izcedek po spolnem odnosu,

 zunajciklične krvavitve,
 krvavitev v pomenopavzi,
 dolgotrajen smrdeč izcedek iz nožnice,
 boleč spolni odnos,
 stalna boleči na v križu,
 pogosto in boleče uriniranje,
 hematurija.
Zdravstvena nega je odvisna od vrste zdravljenja. Glede na stopnjo samooskrbe pacientke izvajamo intervencije zdravstvene
nege
 kirurškega pacienta,
 pacienta z radioterapijo
 pacienta s sistemskim zdravljenjem.
Sodelujemo pri diagnostično-terapevtskih postopkih in posegih. Intervencije zdravstvene nege dokumentiramo v ustrezno
dokumentacijo.
O odstopanjih obvestimo nadrejene oziroma zdravnika.

5 Opišite ukrepe za preprečevanje nastanka spolno prenosljivih bolezni.

Spolno prenosne okužbe: kot so HIV/aids, virusni hepatitisi, gonoreja, sifilis, humani papiloma virusi, klamidijske okužbe

Ukrepi:

- varna spolnost – ne menjavanje partnerjev

- kondom

- primeru nezaščitenega tveganega spolnega odnosa priporočamo obisk zdravnika v primeru znakov okužbe (spremembe na
zunanjih spolnih organih, rdečica, bolečine, srbečica, izcedek) oziroma testiranje na virus HIV in viruse hepatitisov. Zgodnje
odkrivanje pripomore k boljšemu izidu bolezni in preprečuje širjenje bolezni.

6 Razlikujte vrste kontracepcije.

Kontracepcijske metode so:

 pregradne kontracepcijske metode (diafragma, kondom, ženski kondom, kemijska kontracepcijska sredstva),
 hormonska kontracepcija (kombinirane kontracepcijske tablete, obliž, vaginalni obroček in progesteronske tablete,
depo progesterona, podkožni progesteronski vsadek ter postkoitalna tableta),
 maternični vložek,
 naravne kontracepcijske metode (temperaturna metoda, metoda opazovanja cervikalne sluzi, samopregled
materničnega ustja, simpto-termalna metoda, testi za ugotavljanje plodnih dni, laktacijska amenoreja, prekinjen spolni
odnos),
 sterilizacija.

7 Razlikujte spontani in umetni splav (umetna prekinitev nosečnosti), vzroke ter zaplete.

Spontani splav ali abortus spontaneus

Je nenamerna prekinitev želene nosečnosti pred 22. tednom nosečnosti. Telesna masa ploda je pod 500 g. Razlikujemo zgodnji
splav (prekinitev nosečnosti pred 12. tednom nosečnosti) in pozni splav (prekinitev nosečnosti med 12. in 22. tednom
nosečnosti).

121
Vzroki
 tumorji maternice
 anatomske nepravilnosti maternice in materničnega vratu
 hormonske nepravilnosti
 genske nepravilnosti na jajčecu ali spermiju
 nepravilnosti v razvoju ploda
 okužbe
 zastrupitve
 bolezni in poškodbe nosečnice

Znaka spontanega splava sta krvavitev in bolečina.

Zapleti
zgodnje: poškodba maternice, anemija zaradi močne krvavitve, infekcija
pozne: zapleti pri zanositvi, zapleti v naslednji nosečnosti

Splav poteka v 5 fazah:

1. faza - grozeči splav (abortus imminens) mirovanje in terapija, ženska lahko donosi in rodi (bolečina v križem, rahla krvavitev in bolečina v
spodnjem delu trebuha)
2. faza - začetni splav (abortus incipiens) isti znaki ki se stopnjujejo (splav ni mogoče ustaviti)
3. faza - potekajoč splav (abortus in tractu) boleči popadki, maternična usta so odprta (kratka doba preide v 4 hitro)
4. faza - nepopolni splav (abortus incompletus) del jajca še ostane v maternici , večina pa se je iztisnila v nožnico (zaradi popadkov) in povzročila
močno krvavitev, potrebno je opravit abrazijo ali čiščenje.
5. faza - popolni splav (abortus completus) izloči se celo jajce.

Umetni splav - abortus

Umetni splav - abortus je medicinski poseg, s katerim se prekine življenje zarodka ali ploda.
Lahko
 kirurško – vakumska aspiracija
 medikamentozno – tabletke, feticid
Vzrok:
- ugotovljene anomalije ploda
- če nadaljevanje nosečnosti ogroža življenje oz. zdravje ženske- socialne razmere

Zapleti
zgodnji: poškodba maternice, anemija zaradi močne krvavitve, infekcija
pozni: zapleti pri zanositvi, zapleti v naslednji nosečnosti

122