STAROGRŠKA DRAMATIKA IN GLEDALIŠČE

Grška dramatika je razvila dve dramski vrsti – tragedijo in komedijo. Za klasično tragedijo (tako, ki naj
bi se zgledovala po antični tragediji) je veljalo, da mora biti napisana v verzih, da v njej lahko
nastopajo samo osebe iz višjih slojev (vladarji, heroji, duhovniki ipd.), njihova življenjska usoda pa se
konča tragično kljub plemenitemu poreklu in brez njihove osebne krivde. Večina antični tragedij se
ne konča z jasnim sporočilom; glavni junak je lahko hkrati nosilec pozitivnih moralnih idej in svarilni
zgled meja, ki jih ljudem postavljajo bogovi in usoda.

Sprva sta celotno tragedijo uprizarjala glavni igralec in zbor, iz katerega so dramatiki počasi izločevali
posamezne igralce. V prvih tragedijah je imel zbor izjemno pomembno vlogo: bil je nosilec dejanja in
glavna oseba. V ozadje ga je postavil šele Sofokles z uvedbo tretjega igralca. Zboru je namenil
premislek, komentar in zastopanje občestva.

SOFOKLES: KRALJ OJDIP

Med osrednjimi temami tragedije je vprašanje svobodne volje, ki je bilo v antičnem času še vedno v
polju mitologije: usoda človeka je bila vedno vnaprej začrtana. Vsak poskus spremeniti potek usode je
bil obsojen na neuspeh.

Snov za tragedijo je vzeta iz mita o tebanski kraljevi družini.

Tebanski kralj Laj in njegova žena Jokasta dolgo nista mogla imeti otrok. Od Apolona je kralj prejel
svarilo, naj ostane brez otrok, če pa mu bo žena rodila sina, bo ta ubil lastnega očeta. Čez nekaj let je
Jokasta rodila sina. Iz strahu je oče dojenčku prebodel kite na gležnjih in ga dal svojemu služabniku,
naj ga izpostavi divjim zverem. Služabniku se je otrok zasmilil, zato ga je izročil nekemu pastirju, ta pa
ga je odnesel svojemu gospodarju, korintskemu kralju Polibu, ki je bil brez otrok. Kralj Polib je otroka
poimenoval Ojdip ('oteklonog'). Ojdip je odraščal na dvoru. Nekoč mu je na zabavi pijani gost rekel,
da je podtaknjen, kar je Ojdipa zelo prizadelo. Želel je izvedeti resnico o svojem poreklu. Tako se je
napotil v delfsko preročišče. Tam je izvedel, da bo ubil svojega očeta in se poročil z lastno materjo. Ob
istem času je v Delfe potoval tudi tebanski kralj Laj. Na poti sta se popotnika srečala, vendar se nista
hotela umakniti drug drugemu, zato je v pretepu Ojdip Laja ubil. Medtem je Tebe zadela velika
nesreča: v deželo je prišla Sfinga, ljudožerska pošast, ugonobila je vsakega, ki ni znal rešiti njene
uganke. Tebanci so v stiski rešitelju obljubili vladarski prestol. Ojdip je Sfingino uganko razvozlal in
postal tebanski kralj in Jokastin mož. Žena mu je rodila štiri otroke. Čez nekaj let je v Tebah izbruhnila
kuga, ki jo je poslal bog Apolon, saj v mestu živi morilec kralja Laja. Ojdip je v preiskavi odkril morilca
ter izvedel za svoje poreklo. Spoznal je, da je umoril očeta in se poročil z materjo. Za kazen se je
oslepil, da ne bi več gledal lastne gnusobe, ter se poslal v izgnanstvo. Od vseh tegob se je obesila tudi
Jokasta.

Sofokles je umetniško preoblikoval zadnji del mita – tragedija se začne s pojavom kuge v mestu. Za
vse dogodke, ki so se zgodili poprej, izvemo iz pripovedovanja dramskih oseb. Ojdip se po nastopu
kuge odloči najti krivca. Tragedija je ANALITIČNA = Ojdip razkriva dogodke iz preteklosti. Tak potek je
značilen za analitično drami, v kateri se vse bistveno zgodi že pred začetkom.

Kralj Ojdip sledi dramskemu trikotniku, ki je pozneje postal zgled za klasično zgrajeno dramsko delo.
1. zasnova: razsajanje kuge v mestu (ker v mestu živi morilec kralja Laja, ki še ni maščevan)
2. zaplet: Ojdipovo odkrivanje morilca (Ojdip želi rešiti mesto in začne preiskovati, iskati
morilca)
3. vrh: novica o smrti kralja Poliba (Ojdip si oddahne, da ne bo ubil očeta)
4. razplet: Ojdipovo spoznanje (da ni krvni sin Poliba, da se je prerokba že uresničila)
5. razsnova: Jokastin samomor in Ojdipovo samokaznovanje