HVALEŽNOST NAS DELA ŽIVE

Hvaležnost je vir našega življenja in vzrok, zakaj smo sploh živi. Pogosto slišimo
besede o hvaležnosti, vendar je potrebno pravilno razumeti, kaj je to hvaležnost. Ne
gre za nek naučeni hvala iz vljudnosti, za hvala, ki se ga izreče kot pogojni refleks, za
hvala, ki je zgolj beseda. Gre prav za dogodek iz srca, ki nima nobene zveze z
družbeno naučenimi normami. Gre za dogodek duhovne dimenzije, ki stopi ozkost in
ustvari prostor širjave, v katerem se počutimo – tudi telesno – zelo dobro. Hvaležnost
je torej darilo nam samim, a hkrati tudi tistim, katerim smo hvaležni.

Komu vse je treba biti hvaležen? Seveda je hvaležnost odgovor na nekaj, kar smo v
življenju na ta ali oni način prejeli. A tega, kar smo prejeli, se je potrebno v prvi vrsti
zavedati. To pa pomeni izstopiti iz nezavedanja in samoumevnosti, v katerem nekaj
(darilo, danost) pojmujemo kot komoditeto ali celo kot nekaj nevidnega, kot predmet
(tudi kadar gre za živa bitja). Hvaležnost v tem smislu je revolucionarna prav v smislu
duhovne in etične revolucije, saj preseka z odnosi lastninjenja in polaščanja živih bitij
in narave, preseka z uporabo živih bitij in narave, kot da so predmet ali komoditeta,
preseka s procesom, ki sledi »uporabi« živih bitij – se pravi, preseka s tem, da nekoga
ali nekaj »po končanem roku uporabe« dobesedno ali metaforično zavržemo v smeti.
Hvaležnost je torej najmočnejši protistrup za smetenje nas samih in planeta, na
katerem živimo, ker nas iztrga tudi iz hlepenja po »še in še več«. V tem smislu
hvaležnost preobrazi nas same in odnose, v katerih živimo, kot tudi odnose z vsem, s
čimer stopamo v stik, denimo z vodo, zrakom, zemljo.

S hvaležnostjo prestopimo v polje obilja, brez hvaležnosti in v samoumevnosti pa se

gibljemo znotraj občutka stalne prikrajšanosti ali nezadostnosti in pričakovanj. Brez
hvaležnosti se torej celo etično ravnanje z drugimi sprevrže v moralni ukaz, v ozadju
katerega je impulz »moraš«, prav ta pa nas že v osnovi oddalji od srca in prestavi v
polje zapovedi, ki so minsko polje uma: in tu smo potencialno vsi tudi že kršilci
zapovedi, obljub in podobnega, obenem pa postanemo nezavedni pričakovalci, ki jih
nič pod tem soncem ne more zadovoljiti.

Osnova hvaležnosti je zavedanje. To zavedanje pa nam razkriva – celo v trenutkih

najenostavnejše skrbi za lastno življenje, kot so denimo prehranjevanje ali umivanje ali
pitje vode – da na svetu nismo sami, zaprti v mehurček lastne pomembnosti, ampak
povezani z mnogimi živimi bitji, ki jih lahko opazimo ali pa tudi ne. Hvaležnost nas
presvetli, tako da svet in sebe ugledamo kot mrežo bitij – mrežo, v kateri se dogaja
veriga darovanj, celo tistih darovanj, ki na prvi pogled in na prvo izkušnjo niso
prijetna, ampak prinašajo trpljenje.
Znamenje, da smo z neko preteklo travmatično izkušnjo do konca opravili in se je
osvobodili, tako da nam več ne zastruplja sedanjega življenja, je ravno dogodek
hvaležnosti: »Hvala za izkušnjo, bogatejša sem zanjo.« Hvaležnost je torej tisto, kar
nam dobesedno daje in povečuje moč za življenje, hvaležnost je darilo življenja in
obenem darilo življenju. Po drugi strani je samoumevnost, posebna slepota uma, način
delovanja, ki nas kapljico po kapljico približuje smrti. Naša odločitev je, kaj bomo
hranili: um ali srce, samoumevnost ali hvaležnost iz srca.
Hvaležnost za izkušnjo, ki jo je presvetlilo zavedanje, je obenem tisto, kar omogoča in
sproža samozdravljenje organizma. Morda je slišati nenavadno, a je to dobesedno tako.
S hvaležnostjo se ohranjamo v dobrem zdravju, v ljubečem odnosu do sebe in šele
potem do drugih, s hvaležnostjo prepojimo vsako svojo celico, da zažari. Kajti za
vsako celico je potrebno, da jo napolnita hvaležnost in ljubezen – to pomeni, da je
vsaka celica ozaveščena, da v njej ni energetskih blokad, ki so predstopnja bolezni. Na
ta način lahko v stanju hvaležnosti vsak dan nahranimo svoje telo v celoti. V
hvaležnosti pa nismo zgolj telo ali razcepljeni na telo in dušo, ampak eno, eno-stavni.

Hvaležnost obsega hvaležnost stvarstvu: celotni mreži bitij, s katero smo neposredno
ali posredno povezani, bodisi da jih vidimo bodisi da jih ne vidimo. V hvaležnosti se
torej zmanjšamo, hkrati pa se neizmerno razširi prostor našega življenja. Srce se
razširi, um pa se zmanjša in zameji.

Seveda hvaležnost ni nikakršna pocukranost. Pravzaprav bi to bila poza ali vloga, bila
bi maska uma, ki poskuša oponašati hvaležnost.

Hvaležnost se zgodi – kot dar, kot intimni izstop iz odnosov kupčevanja, pričakovanja
in profitov. Hvaležnost se zgodi na osnovi srčne iskrenosti med partnerjema ali dvema
osebama.

Hvaležnost je predstopnja zdravljenja.

Da sploh pridemo do hvaležnosti, se je z zavedanjem potrebno brez (samo)cenzure

soočiti z vsemi sencami in strupi, potrebno se je včasih bojevati z lastno
samoumevnostjo, tem betonskim in ozkim prostorom – zaporom, v katerem v resnici
ne cenimo in spoštujemo niti svojega lastnega življenja. V tem smislu je hvaležnost
končna točka, rezultat in nagrada procesa ozaveščanja, soočanja in srčne odločitve, da
spremenimo sami sebe prav tam, kjer nas um vodi v rutino, strahove, umske vzorce in
preobleke, neživost, neživljenje, bolezen.
Hvaležnost je torej vrnitev v življenje, ker aktivira neko drugo, še močnejšo silo, silo
ljubezni. Ljubezen pa je življenje samo, golo in brez pričakovanj, prepričanj,
čustvovanj, v vsej svoji enostavnosti, veličastnosti in nepolastljivosti.

Hvala stvarstvu, da se je to izpisalo skozi mene, naj gre naprej kot iskra in darilo.
Tukaj samo predajam, kar sem prejela.

Alenka Jovanovski, glasnica zavedanja

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske
odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno
breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.
Zavedanje po poti univerzalne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska
samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so
Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek, največ pa posameznik naredi z
globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci -
glasniki zavedanja