JOSIP OSTI

O poeziji Aleksandra Ristovia

Aleksandar Ristovi, avtor dvajsetih pesnikih zbirk in nekaj proznih knjig, je bil rojen leta 1933 v aku, umrl pa je leta 1994 v Beogradu. Bilje med redkimi srbskimi pesniki, ki so se izogibali pesnikih sreanj in pogostih nastopov pred obinstvom. Posledice Ristovieve redke prisotnosti v javnosti, eprav je prejel ve pomembnih literarnih nagrad (Nolitovo, Zmajevo, Oktobrsko in nagrado "Branko Miljkovic"), so bile manje poznavanje njegovega dela med irim krogom bralcev in skromneja, ne vedno kvaliteti ustrezna recepcija njegove poezije. O tem in o njegovi preveliki kritinosti do lastnih pesmi nas prepriuje podatek, daje po njegovi smrti ostalo v rokopisu celo pet pesnikih zbirk in knjiga proznih zapiskov, ki so objavljene postumno. Poleg tega ga je ob nedavnem obisku Miodraga Pavlovia, pesnika, esejista in antologista, v Sloveniji, ta v svoji kontinuiteti srbske poezije v zadnjem desetletju med mnogimi natetimi pesniki enostavno spregledal. Njegove pesmi ne bomo nali niti v antologiji srbske poezije dvajsetega stoletja z naslovom Med resninostjo in snom, ki jo je uredil Vuk Krnjevi in je izla leta 1984 pri Cankarjevi zalobi. Da so pesmi Aleksandra Ristovia uvrane v antologije in izbore sodobne srbske poezije redkeje, kot si to zasluijo, je opazil tudi pesnik Stevan Tonti, avtor antologije Moderno srbsko pesnitvo s podnaslovom Velika knjiga moderne srbske poezije od Kostia in Ilia do danes, ki je izla leta 1991 pri

Sodobnost 2002 I 1315

ivljenje

s knjigami,

10

zalobi Svjetlost iz Sarajeva. V tej antologiji je Ristovic' zastopan z desetimi pesmimi. Celo z eno ali dvema ve kot nekateri izmed nedvomno najpomembnejih novejih srbskih pesnikov, kot so Branko Miljkovi, Stevan Raikovi, Ljubomir Simovi ah Branislav Petrovi, z enakim tevilom pesmi kot Borislav Radovi, s pesmijo oziroma dvema manj kot Miodrag Pavlovi in Ivan V. Lalic. Seveda, uvrstitev ali neuvrstitev pesmi nekega pesnika v kakrne koli izbore in tevilo pesmi ni vedno zanesljiv dokaz veje ali manje vrednosti njegove poezije, temve predvsem potrdilo bralnega okusa in estetskih meril tistega, ki je pesmi izbral. Po leksikoloko zgoeni oceni Miroslava Egerica: "Poezijo Aleksandra Ristovica odlikuje tenkoutno lirsko doivetje, obutek za lepoto pokrajine, posebna vrsta intuicije za preobrazbe v naravi. Po zaslugi tega blagoglasnega, slikovitega in enostavnega pesnika je naa (srbska) poezija bogateja in raznovrstneja." To Egerievo mnenje se v glavnem nanaa na pesmi iz Ristovievih knjig, ki so izle do leta 1966. Jovan Hristi je ob izidu knjige O potovanju in smrti deset let kasneje zapisal: "V tej kot tudi v svojih prejnjih knjigah Aleksandar Ristovic kae pesniki pogum in modrost, da sprejme ivljenje takno, kakrno je, ne zahteva od njega ve, kot mu omogoa, in ne jemlje manj, kot mu daje." Tontic, kije imel vpogled v Ristovieve objave do konca osemdesetih let, meni, daje odnos do njegove poezije posledica mnenja, da gre pri njem za "zgovoren izraz" oziroma nekakno "neznosno lahkost". K temu dodaja: "V Ristovievi poeziji ne smemo iskati vrtoglave 'globine' niti pretenciozno metafizinih idej: njegova 'lahkost'je enkratna in pomembna pridobitev srbske poezije v zadnjih desetletjih. Zdi se, da je bila Ristoviceva 'iniciacija' v 'demokratinem' lirizmu Walta Whitmana, sploh pa je duevno ist, blag kristjan - vse vstopa v njegov jezik in vse je v tem jeziku blagosti upravieno, nedolno, vzneseno v svoji prostodunosti. Gre za veliko, vseobsegajoe, poeljivo izrpno, totalizirajoo narativno lirsko 'rehabilitacijo' prozainega sveta ivljenja, ki se tu, tudi ko je popolnoma nakljuen in efemeren, pojavlja kot dar ljubezni in boji dar." Po vpogledu v celotno pesnikovo zapuino lahko temu mnenju e marsikaj dodamo. To morda najbolj potrjuje esej Pavla Zoria Med idilo in tragedijo, kije objavljen kot spremna beseda h knjigi izbranih Ristovievih pesmi, ki so izle leta 1995 v Beogradu pri Srbski knjievni zadrugi. Kolikor vem, je prav Zori, za katerega je veljal Ristovic za enega najboljih in najbolj plodovitih sodobnih srbskih pesnikov, najbolj vsestransko pristopil k njegovi poeziji in v njej najve razkril. Ob tem je bil kot lovek, ki gaje poznal od blizu, pria njegove "zadrane, umirjene in celo srameljive narave", "izogibal se je hrupu in bahavosti". Ob branju Ristovievih pesmi, ki so bile pogosto v senci pesmi splono sprejetih in povsod prisotnih pesnikov, sem tudi sam doivljal njegovo pesniko delavnico kot hio na samem. Njegova poezija, kot tudi sicer poezija pesnikov, ki niso bih nenehno v ariu pozornosti, meje posebno privlaila, ker se mi zdi, da resnini ljubitelji pesnike besede s takno poezijo navezujejo intimneje, bolj pristne stike. Pogosto bolj neposredne, odkrite in globlje, kot jih je mogoe navezati s poezijo pesnikov, o katerih so izreene mnoge ocene.
Sodobnost 2002 I 1316

ivljenje

s knjigami,

10

Po Zorievem mnenju je Ristovi "pesniki poklic jemal resno, kot nekakno vrsto svete slube, kot obred, ki naj nas spomni, da med fizino in spiritualno sfero obstaja skrivnostno soglasje". Povedano ne pomeni, daje Ristovi mistificiral pesniko poslanstvo in vlogo poezije. Nasprotno, o tem nas prepriuje del njegovih pesmi, v katerih govori o pesniku in poeziji, demistificira jih ter hkrati priblia tako imenovanemu navadnemu loveku in vsakdanjemu ivljenju, ki sta ga najpogosteje navdihovala. Toda predvsem kot ude in predmet nenehnega udenja. Njegovi pesniki udei, njegove najbolje pesmi so zame prav to; tudi nastajajo, kot sam pravi, "iz majhnih delov resninega ivljenja". S tem je hkrati razkril svoje nagnjenje in naklonjenost do majhnega, neredko zanemarjenega, kar skriva in nam s pesnikovim posredovanjem razkriva svojo skrivnost in vepomenskost. Pogosto bolj sugestivno in prepriljivo kot velike rei, ki so take kdaj pa kdaj le navidezno. Od tod recimo v njegovih pesmih, v katerih najdemo veliko stvari, ki so nam pribliane s posebno pesniko optiko, mnogo pomanjevalnic. V Mali pesmi, ki je velika po svojem uspelem objemu zunanjosti in notranjosti, ker tako kot mnoge druge pesmi, v katerih enostavno izreka globoko ivljenjskofilozofijo,temelji na spoju, ne pa na loitvi protislovij, govori o opaanju lastnega poveanja in zmanjanja, ki sta posebnost in odlika njegovega pesnikega postopka, s katerim je pogosto ustvarjal nenavaden, magritovski vtis velikosti majhnega. Pogosteje namre uporablja leo za priblievanje kot za oddaljevanje predmetov, ki se v njegovi pesmi, ki je neredko ena sama podoba, obasno razraajo kot jabolka, glavnik ali vrtnica na Magrittovih platnih, ki izpolnjujejo celo sobo. Ta zvrst Ristovievih pesnikih podob, v katerih so vee prestavljene meje med vidnim in nevidnim, fizinim in duhovnim oziroma resninim in neresninim, pa tudi med tostran in onstran, je predvsem (kot to opaa tudi Zori) zgrajena v duhu poetike nadrealizma. To poznavalcev dogajanja v srbski poeziji seveda ne presenea, ker je na njeno modernost, za razliko od pesnitva recimo v Sloveniji, nadrealizem vplival neposredno in hkrati. Verjetno je bil nadrealizem, kije tako s poezijo svojih privrencev, od nedvomnega oeta Bretona, prek Aragona in Eluarda, do Pereta, Soupaulta in drugih, vplival na mnoge pesnike, pa tudi slikarje v Franciji in zunaj nje ter dobil resnino svetovne razsenosti, edina pesnika usmeritev, ki je v srbsko poezijo prila pravoasno. Srbski nadrealizem je bil namre istoasen oziroma vzporeden s francoskim. Predvsem po zaslugi srenih okoliin, kajti nekaj srbskih pesnikov, od Ristia, prek Vua in Matica, do mnogih, ki so bih z njimi ali jim sledili, je bilo takrat v Parizu pri izviru ter so imeli prijateljske in ustvarjalne stike s francoskimi nadrealisti. To omenjam zato, ker so mnogi srbski pesniki pred in po drugi svetovni vojni, posebno tisti, ki se jim je uspelo osvoboditi konvencij tradicionalnega pesnitva (med njimi Ristoviu), sprejeli vsaj del poetike nadrealizma. Zdi se mi, da so bile tudi Ristoviu blizu Bretonove besede: "Vse nas usmerja k verovanju, da obstaja nekakno stanje duha, v katerem se ivljenje in smrt, realno in imaginarno, preteklost in prihodnost, vzvieno in nizkotno ve ne zapaajo loeno." Za njegovo pesnitvo sta namre znailna to stanje duha kot

Sodobnost 2002 I 1317

ivljenje

s knjigami,

10

izraz moderne pesnike senzibilitete, kije sprejela Freudova in Jungova odkritja globinskih plasti individualne in kolektivne podzavesti, in posebno zdruevanje ivljenjskih protislovij. Ristovic je svojo prvo knjigo z naslovom Sonce ene sezone objavil leta 1959. Spomnimo se, da je to as po Kongresu Zveze pisateljev Jugoslavije, ki je bil leta 1953 v Ljubljani; na njem si je Miroslav Krlea z uvodnim referatom dokonno izboril avtonomijo umetnosti in njeno neodvisnost od ideologije. In tudi to, da je leta 1956 v Beogradu izla Antologija srbske poezije Zorana Miica, ki je pomenila radikalno prevrednotenje srbskega pesnitva oziroma njegovo "novo podobo" in hkrati preusmerila kritiko miljenje o poeziji k resni analitinosti in ugotavljanju resninih pesnikih vrednot. Miije svojo antologijo zakljuil s pesmimi Vaka Pope in Miodraga Pavlovia, takrat e ne sprejetima mlajima pesnikoma, ki sta danes brez dvoma klasika moderne srbske poezije. Da se je po poteh negotove pustolovine modernega pesnitva podal tudi Ristovic, potrjujejo imena pesnikov, ki jih omenja v svojih pesmih (Homer, Vergil, Dante, Shakespeare, Baudelaire in Leopardi, Holderlin, Eliot, Cvetajeva, Ponge, Borges ...) Od srbskih pesnikov omenja Branka Radievia, Vladislava Petkovia-Disa, Branka Miljkovica in Vaka Popa, od katerih je vsakemu posvetil po eno pesem. Vsaj zanj je mogoe rei, da njegova knjievna druina veliko pove o njem samem. In ne samo knjievna, kajti Ristovic omenja tudi veliko filozofov: Sokrata, Platona, Spinozo, Hegla, Heideggerja ... Toda zavidanja vredna erudicija ne obremenjuje preve njegove poezije, vsaj ne na nain, ki bi jo oddaljil od ivljenja in jo naredil papirnato. ivljenjskost je verjetno najpomembneja znailnost in vrednost njegove poezije. Izpolnjujejo z erotiko posebnega moko-enskega odnosa ter vanj vtiska globok in prepriljiv peat avtentinosti, enkratnosti in neponovljivosti, kot je to samosvoje prepletanje telesnega in duevnega ivljenja vsakega lovekega bitja. ena se v njegovi poeziji pojavlja v vsej svoji vsakdanji navadnosti in kot nenavadna, eterina, astralna. e zdruim nekaj parafraz njegovih verzov, lahko reem, da je iskal mo govorice, da bi upesnil jasnost ene, preden postane zemlja. Ko jo je nael, je resnino napisal "arovnijo ljubezenskega stavka". Mnoge njegove pesmi so prav udena ljubezenska lirika. Zori trdi, daje Ristovic "pesnik percepcije, ne pa introspekcije". Zame je Ristovic ne le pesnik tistega, kar je videl s svojim oesom, slial s svojim uesom ah obutil z drugimi uti, temve tudi tistega, kar se vidi in slii samo z notranjim oesom in uesom oziroma s estim utom. Kajti gre za pesnika, ki gleda in prislukuje tako svojemu okolju kot svoji duhovni in duevni globini. Zato v njegovi poeziji, prepolni stvarne predmetnosti, ivljenjskih detajlov in ljudi iz krvi in mesa, obstaja razsenost, ki jih poduhovlja. Kajti, kot sam pravi, "pesnik zastavlja nov odnos med predmetom in podobo tako, da pomea dve stvarnosti". Na drugem mestu k temu dodaja, da "podoba dobi svoj pomen ele v senci metafizike". V pesmi uspeva predstaviti tudi "tako imenovano onostranost predmetov in ravnanj" ah, kot sam pravi: "Pojem o veliko reeh, za katere menim, da obstajajo."
Sodobnost 2002 I 1318

ivljenje

s knjigami,

10

Veina njegovih pesmi je v ast in slavo ivljenjskega trenutka. Zdi se mi, da njegov odnos do malenkosti in trenutka lahko razumemo tudi tako, kot jima pomen in vrednost daje obsojeni na smrt, pred izvritvijo kazni. Tako kot, recimo, ta uti in vidi neposredno pred usmrtitvijo. Spomnimo se romana Fjodora Mihajlovia Dostojevskega Idiot, v katerem knez Mikin pripoveduje, kako je tisti, ki mu je ostal e delek ivljenjskega trenutka, videl bradavico na elu enega izmed opazovalcev eksekucije in zarjavel gumb na rabljevi obleki. Ristovi je v glavnem tudi pisal iz pozicije loveka, obsojenega na smrt, ah kot bi dejal Kierkegaard, na smrt bolnega. Bil je namre, to je priznal tudi sam, obseden s smrtjo. To svojo obsedenost, na katero je mislil "od otrokih let" do trenutka, ko je resnino ugasnilo njegovo ivljenje, in njeno pesniko tematiziranje, ki seni in zatemnjuje njegovo liriko ves as, od prvih do zadnjih pesmi, je artikuliral nepatetino. Zavedajo se, da obstaja, da bi konal svoje ivljenje. V Ristovievi izbiri in sprejemanju usode pesnika ter v njegovih prizadevanjih, da ob tem ne bi izgubil loveke preprostosti, se pogosto, tako kot v zakljunih verzih pesmi z naslovom Da bi videli druge in jih ohranili kar najdlje v spominu, preemata ljubezen do ene in premiljevanje o smrti. Dejal je: "imeti rad svojo eno, ki v tem trenutku daje vrtnico v usta, da bi se izognila pogovoru o poeziji, / vsekakor: biti pesnik, / kot tudi tisti preprosti lovek, ki od asa do asa premiljuje o smrti, epet katere prepoznava med stotinami drugih umov." Ta um smrti, ki neizogibno, prej ali slej, preglasi um ivljenja, je zaznati v njegovi poeziji od zaetka do konca, do pesmi, ki jih je napisal na smrtni postelji. S celotnim opusom, posebno s svojimi najbolj uspelimi pesmimi, o smrti in e o em, v katerih je dosegel visoko stopnjo ekonomije jezika oziroma vepomenske jezikovne enostavnosti, je potrdil, daje imel razlog za ljubezen in opraviilo za "svetlobo v stvareh, blinjih in daljnih". Uresniile so se njegove besede: "Mrtev bom, da bolj mrtev ne bom mogel biti. / In iv tudi." Seveda kot pesnik, kajti njegove pesmi so ga preivele.

Sodobnost 2002 I 1319