Življenje

(Vir: http://projekti.svarog.org/cankar/ : 24.11.02)

Rodil se je 10. maja 1876 na Vrhniki, v hiši na Klancu, kot osmi otrok propadajoče obrtniško-proletarske družine.
Oče je bil tržaški krojač, ki pa je svojo obrt opustil, ko so na Vrhniki odprli trgovino s konfekcijo. Zapustil je
družino in odšel kot sezonski delavec v Bosno. Mati je težko preživljala zelo veliko družino, vendar pa je bil Ivan
Cankar zelo nadarjen, zato mu je vrhniška gospoda pomagala.
Leta 1882 je začel hoditi v osnovno šolo na vrhniškem hribu. Končal jo je leta 1888 z odličnim uspehom ter se
jeseni s pomočjo vrhniških veljakov vpisal na ljubljansko realko. Stanoval je pri očetovem bratrancu Šimnu, vendar
se je kasneje selil, saj je portreboval cenejše stanovanje. Ves čas pa ga je spremljalo pomankanje in stradanje.
Počitnice je preživljal na Vrhniki ali pri sorodnikih v Pulju.

Vrhnika, kot jo je naslikal Simon Ogrin leta 1897

(Vir: Janko Kos, Književnost, Založba obzorja Maribor, 1994)

Leta 1896 je po maturi odšel na Dunaj študirat tehniko (zelo dobro je risal), a se je kmalu prepisal na slavistiko. S
tem je izgubil 20 goldinarjev podpore kranjskega deželnega zbora. Jeseni 1897 mu je umrla mati, zato je nekaj časa
živel pri sorodnikih v Pulju. Kasneje se je vrnil na Dunaj in tam ostal vse do leta 1909. Vmes je 1907 kandidiral na
deželnih volitvah na socialdemokratski listi, vendar ni bil izvoljen. Nato je nekaj časa živel pri bratu - duhovniku v
Sarajevu ter se kasneje dokončno vrnil v Ljubljano, kjer je živel v gostilni na Rožniku.
12. maja 1913 je imel v ljubljanskem Mestnem domu znamenito predavanje Slovenci in Jugoslovani. Sodišče ga je
zaradi izjave v prid jugoslovanski politični zvezi obsodilo na teden dni zapora in na povračilo stroškov. Aretiran je
bil tudi avgusta, leta 1914 na Vrhniki, ker naj bi izražal simpatije do Srbov. Brez preiskave so ga zaprli na
ljubljanskem gradu, izpustili so ga šele 9. oktobra. Avgusta, ko je bil v zaporu, mu je umrl oče, vendar ga niso
obvestili.
Leto dni kasneje so ga poklicali k vojakom, moral je v Judenburg na avstrijskem Štajerskem. Zaradi bolezni je bil že
čez približno mesec dni odpuščen. Leta 1917 je zapustil Rožnik in se preselil v Ljubljano.
Poleti, leta 1918, je nekaj časa prebival na Bledu, proti koncu oktobra pa je padel po stopnicah in se hudo
poškodoval.
Umrl je 11. decembra v Cukrarni. Pokopan je na ljubljanskih Žalah; skupaj z Murnom, Kettejem in Župančičem, v
tako imenovani »skupni grobnici moderne«.
Cankar je bil telesno zelo šibka, vendar pa duhovno nenavadno močna osebnost. Bil je pameten, sposoben človek,
poln paradoksov, ironije in sarkazmov. Vendarle pa je bil tudi močno čustven, nagnjen k sanjarjenju, domišljiji ter
tudi zelo sentimentalen. Imel je posebno razvit etičen čut, ki pa je velikokrat povzročal neravnovesje med telesno in
duhovno obliko življenja. V stvarnem svetu je bil nemočen, zato se je umikal v domišljijo in predvsem veliko
ustvarjal.
OBDOBJE MODERNE
(Vir: http://projekti.svarog.org/cankar/id2.htm)

Druščina 14 slovenskih literatov na začetku 20.stoletja, kot jih je upodobil Hinko Smrekar
Vir: Kronika človeštva, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1996

Ob koncu 19. stol. so na slovenskem političnem področju nastopale tri glavne politične stranke: Katoliška narodna
stranka (klerikalna), Jugoslovanska socialnodemokratska stranka in Narodno napredna stranka (liberalna). Vodilna
je bila klerikalna stranka, ki se je kasneje preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, njen predstavnik pa je bil J.E.
Krek.
Najznačilnejša pojava na Slovenskem v tem času sta bila: industrializacija in izseljevanje. Na Koroškem in
Štajerskem se je povečeval nacionalno-imperialistični vpliv, na Primorskem pa je nastopal italijanski iredentizem
(politično rovarjenje proti državi).
Leta 1908 je vladala tako imenovana aneksijska kriza, ko si je Avstro-Ogrska priključila Bosno in Hercegovino. V
Ljubljani so bile demonstracije kot odgovor na napade Nemcev proti Slovencem na Ptuju. Nemški vojaki so tedaj
streljali na demonstrante in ubili Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra. Tako so Slovenci postali še bolj protiavstrijsko
usmerjeni.
V ospredju pa je bilo tudi jugoslovansko vprašanje; v ta namen je nastala tivolska revolucija. Narodno vprašanje pa
so reševali tudi mladi člani preporoda, kateri so izdajali tudi istoimensko revijo, ki je izhajala od 1912 do1913.
Z svojim predavanjem Slovenci in Jugoslovani je na to problem pomembno vplival tudi Ivan Cankar. Zanj je bilo
jugoslovansko vprašanje zgolj politično, ne pa tudi kulturno.
Obdobje moderne pa je bilo pomembno tudi za področje kulture, še posebej književnosti. Po Prešernu doseže naša
književnost, v tem obdobju, spet evropsko raven. Pomembna je tudi likovna umetnost tega časa. Slikarji -
impresionisti so bili: Grohar, Jakopič, Sternen in Jama, kipar F. Berneker ter arhitekt J. Plečnik.
Pomembno vlogo pa je imelo tudi gledališče, kjer so prvič odigrali Cankarjeve drame.
Poglavitni pesniki in pisatelji moderne pa so: Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov, Ivan Cankar, Oton Župančič,
Izidor Cankar in Alojz Gradnik. Moderna je obdobje, ko se na slovenskem začnejo uveljavljati nova romantika,
dekadenca in simbolizem. Začetek moderne je bil leta 1899, ko sta izšli: Cankarjeva Erotika in Župančičeva Čaša
opojnosti. Konča pa se z letom 1918, s smrtjo Cankarja in koncem prve svetovne vojne.
Nova romantika: obnova »stare« romantike z začetka 19. stol., njene domišljije, čustev in oblik, vendar z novim
zagonom in v skladu s spremenjenimi razmerami. Dekadenca: umetniška smer, za katero je značilen pretiran
individualizem, čaščenje oblike in umetnosti zaradi nje same. Človek je prenasičen, duševno utrujen in beži od
stvarnosti v svet umetnosti. Vlada mračno razpoloženje. Simbolizem: umetniška smer, ki za izrazno sredstvo
uporablja simbole, oziroma podobe, ki pa so dvoumni in nejasni.
Moderna je po romantiki druga velika doba slovenske književnosti. V obdobju dvajsetih let je dala vrhunska dela v
liriki, pripovedništvu in dramatiki. Ustvarila je pomembno književno kritiko in esejistiko.
KRATKI OPISI NEKATERIH CANKARJEVIH DEL
(Vir: http://projekti.svarog.org/cankar/id20.htm)

Vinjete
Vinjete so njegova prva knjiga pripovedne proze. Obsegajo kratke zgodbe in črtice, deloma tudi novele, ki so
nastajale vse od leta 1896. Črtice so v impresionistično dekadenčni tehniki, včasih sploh nimajo zgodbe. Imajo
kratko življenjsko podobo, v kateri je zunanje dogajanje samo nakazano ali nejasno, večji del teksta pa vlada lirsko
razpoloženje ali meditacija. Tudi v novelah prevladuje impresionistično slikanje razpoloženj, včasih z uporabo
simbolov. Teksti so po vsebini zelo različni. Nekateri so bližje dekadenčnemu ustvarjanju, drugi napol realistični in
napol groteskni satiri, spet tretji pa so psihološko moralistične črtice.

Naslovna stran prve izdaje Vinjet iz leta 1899

Vir: Janko Kos, Književnost, Založba obzorja Maribor, 1994

Primer satire je novela O človeku, ki je izgubil prepričanje: Job Mrmolja je povsem potrt, saj je izgubil svoje
repričanje, kar pa se njegovi okolici ne zdi nič posebnega, ker ji je prepričanje tako in tako brez vrednosti. Ideja
novele je usmerjena proti meščanski družbi, v kateri so edine vrednote denar, položaj in korist. Motiv in obliko je
dobil pri Gogolju.
Med dekadenčne črtice spada tudi Marta in Magdalena. Govori pa o dveh sestrah, prva Marta je poročena z
meščanskim veljakom, Magdalena pa je grešnica, ki jo meščani prezirajo. Nasproti meščanske urejenosti postavlja
lepoto in svobodnost grešnice. Zgodbe ni, uvod in sklep novele je lirska pesem v prozi. Moja miznica je eden prvih
primerov kratke psihološko etične črtice na motiv matere. Cankar v obliki lirične meditacije kaže temne strani svoje
osebnosti in dejanj, dokler se ob sliki mrtve matere ne zgrozi in zagleda pred sabo moralne stiske, v katero je
zabredel. Primer socialnokritične novele je O čebelnjaku; vaški učitelj uniči drugega učitelja iz zlobe in prizadete
veljave, učitelj zblazni, veljaka pa muči vest. Dogodek, prikazan s sanjskimi razpoloženji, kaže na socialno
kritičnost, ki pa je predvsem etična, s čimer skuša pokazati na meščansko družbo.
Zbirka se zaključi z Epilogom, ki je ena najvažnejših Cankarjevih literarnoteoretičnih izpovedi. V njem Cankar
odkloni realizem in naturalizem. To je storil zaradi nove romantike, dekadence in simbolizma. Uporablja izraz
»duša«, ki je zanj geslo nove besedne umetnosti. Pomeni pa da bo njegovo pripovedništvo odslej izhajalo iz
notranjih doživljajev, čustev, domišljije, prividov in idej.

Na klancu
Delo je roman, ki je nastal leta 1902, kaže pa podobo socialnega življenja na slovenskem podeželju konec 19.
stoletja. Zlasti kaže življenje propadajočih obrtnikov in njihove proletarizacije. Hkrati pa je zgodbo izdelal po
stvarnih dejstvih svoje družine. Prikazuje vrsto slik iz življenja uboge Francke, v kateri je očitno upodobil svojo
mater. Gre za celotni življenjski lok žene, od mladosti do smrti; od dekleta, žene do matere. Cankarjev poetičen stil
spreminja čisto pripoved v lirsko razpoloženjsko prozo.

Iz filma po Cankarjevem romanu Na klancu

Vir: Janko Kos, Književnost, Založba obzorja Maribor, 1994

Poglavja v romanu so:

• Za vozom,
• Fanny (Francka gre za deklo),
• Kako se je Francka možila (pri 20.letih se poroči s krojačem),
• Izgnanci (opisuje revščino, mož se zapije),
• Vzbrstela je mladika (oče zapusti družino, mati sama skrbi za otroke, sin Lojze odhaja v mestno šolo),
• Študent Lojze (revni Lojze v Ljubljani),
• Vračajo se izgnanci (k materi Francki se vračajo otroci, vrne se mož, sin Tone umre),
• Klanec siromakov (mati umre, Lojze je obupan in žalosten),
na koncu pa mračno vzdušje osvetli z lučjo na učiteljevem oknu.
Hiša Marije Pomočnice
Roman je zadnji, pa tudi najuspešnejši Cankarjev veliki tekst v obliki romana. Snov je dobil iz svojega življenja na
Dunaju, ko je stanoval pri Löfflerjevih. Opiše življenjsko zgodbo bolne Löfflerjeve Malči, kar pa poveže s
pripovedmi o bolnih deklicah v bolnici »Hiša Marije Pomočnice«.

Hiša Marije Pomočnice v 18.dunajskem okraju

Vir: Janko Kos, Književnost, Založba obzorja Maribor, 1994

Glavna junakinja je neozdravljivo bolna Malči, ki preživlja svoje zadnje dneve v bolnišnici, med drugimi, podobno
bolnimi dekleti, vse dokler ne umre. Vmes prikaže tudi zgodbe posameznih deklet, oriše okolje od koder so prišle,
vzroke bolezni in usod. Podoba zunanjega sveta, okolja in družbe se jim prikaže samo ob obiskih sorodnikov. Gre za
pokvarjeni svet meščanstva in malomeščanstva, pa tudi delavstva, kjer so značilnosti: prešuštvo, alkoholizem,
krutost, perverznost in bolezni. Vsi motivi so iz naturalizma, prepletajo pa se s simbolistično idealistično filozofijo
ki uči, da je vse iz duha. Junakinje hrepenijo po zdravju in življenju, želijo si sreče in ljubezni. Vrh tega hrepenenja
pa so Malčine predsmrtne sanje na koncu knjige.