SLOVENSKA KNJIEVNOST III

(moderna, ekspresionizem, socialni realizem)

tudentka: Petra Krui

tudijsko leto 2003 / 2004

KAZALO2-3
OBVEZNA in PRIPOROENA LITERATURA..4
UVOD...5
MODERNA.6
Pojav pojma moderna6-7
Moderna na Slovenskem..7
MODERNA V SLOVENSKI LITERARNI ZGODOVINI.8
PLURALIZEM STILOV V MODERNI
Realistino-naturalistina smer v okviru slovenske moderne..9
Nova romantika9
Dekadenca9
Simbolizem9
Impresionizem..9
PREDSTAVNIKI REALISTINO-NATURALISTINE SMERI
Fran Saleki Fingar10-11
Milan Pugelj..11-13
Ivo orli..13-15
Vladimir Levstik15-17
Prvi val slovenskih naturalistov18
Fran Govekar..18
Rado Murnik19
Drugi val slovenskih naturalistov.19
Alojz Kraigher19-20
Zofka Kveder..20
DEKADENCA20-21
Znailnosti dekadence.21-22
Dekadenca na Slovenskem22-23
Dekadenca in Ivan Cankar.23-25
Dekadenca in drugi avtorji25
SIMBOLIZEM.26
Podobnosti z evropskim simbolizmom.26-28
Posebnosti slovenskega simbolizma28-30
IMPRESIONIZEM30-33
Impresionizem na Slovenskem33
Pojav krize romana in razmah rtice na Slovenskem..33
Cankarjev impresionizem.34
Murnov impresionizem34-35
upaniev impresionizem.35-36
PESNIKE OBLIKE V OBDOBJU MODERNE..36-38
Lirika Ivana Preglja38
Dragotin Kette..38-40
2

Alojz Gradnik..40
UPANIEVE PESNIKE ZBIRKE...41-44
upani kot dramatik, pisec epa, esejist, prevajalec.45
DRAMATIKA V OBDOBJU MODERNE.45
KRATKA PROZA V OBDOBJU MODERNE46-47
Cankar: Zgodnje obdobje ustvarjanja kratke proze (1893-1899).47-51
Cankar: Dunajsko obdobje ustvarjanja kratke proze (1900-1909)...5159
Cankar: Pozno (ljubljansko) obdobje ustvarjanja kratke proze (1910-1918).59-65
EKSPRESIONIZEM..66
Ekspresionizem na Slovenskem66-68
Znailnosti ekspresionistine poetike68-69
Kaj doloa ekspresionizem?..70-71
Jezikovne znailnosti ekspresionistine poezije.71-72
Stanko Majcen..72-76
Pripovedna proza v ekspresionizmu (1918-1930)76
Proza Ivana Preglja.76-78
SOCIALNI REALIZEM
Znailnosti tega asa.78
Tipi romana...78-79
Kriza romana..79
Znailnosti novele v 20. in 30. letih 20.stoletja79-80
France Bevk80
Danilo Lokar80
Vladimir Bartol80
Ju Kozak..80-81
Preihov Voranc.81
Miko Kranjec.82
Ciril Kosma..82-83
Ivan Potr..83-84
Anton Ingoli.84-85

OBVEZNA LITERATURA:

Franc Zadravec: Slovenska knjievnost II. Ljubljana, 1999.

Franc Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva 5, 6, 7. Maribor.
France Bernik: Tipologija Cankarjeve proze. Ljubljana, 1983.
Zbornik Obdobja 21 (Slovenski roman, Metode in zvrsti), Ljubljana, 2003.
Zvonko Kova: Romani Zofke Kveder. 119-128.
Katja Mihurko Poni: Ali je Njeno ivljenje Zofke Kveder feministini roman? 129-138.
Alenka Jensterle Doleal: Mitologizacija enske v Cankarjevi prozi. 109-118.
Tone Smolej: Zolajevi zgledi v Hii Marije Pomonice. SR 46/1998, t.3
Joica eh: Folklorni svet v liriki slovenske moderne. SR 51/2003, posebna tevilka
(Zbornik referatov za 13. mednarodni slavistini kongres).
Franc Zadravec: Elementi slovenske moderne knjievnosti. Murska Sobota, 1980.
Simbolizem in Cankarjeva literatura
Impresionizem ter rtica in roman
Murnova impresionistina lirika
Barvne besede in Kosovelova poezija
Pripovedna proza Cirila Kosmaa
Boris Paternu: Obdobja in slogi v slovenski knjievnosti. Ljubljana, 1989.
Problem simbolizma v slovenski knjievnosti
Problem ekspresionizma kot orientacijskega modela
Duan Pirjevec: Ivan Cankar in evropska literatura. Ljubljana, 1964.
Gregor Kocijan: Kratka pripovedna proza v obdobju moderne. Ljubljana, 1996.
Franc Zadravec: Slovenska ekspresionistina literatura. Murska Sobota / LJ, 1993.
Franc Zadravec: Slovenski roman 20. stoletja. Prvi del. Murska Sobota / LJ, 1997.

PRIPOROENA LITERATURA:

Joa Mahni: Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva 5. LJ: SM, 1964.
Joica eh: Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi. Maribor, 2001.
Janko Kos: Primerjalna zgodovina slovenske literature. LJ, 1987
Franc Zadravec: Cankarjeva ironija. LJ / Murska Sobota,1991.
Matja Kmecl: Tiso let slovenske literature. Drugani pogledi na slovensko literarno
in slovstveno preteklost. LJ: CZ, 2004.
Matev Kos: Poskusi z Nietzschejem. LJ: SM, 2003.
Katja Mihurko Poni: Drzno drugana: Zofka Kveder in podobe enskosti. LJ, 2003.

UVOD

Naturalizma pravzaprav nismo imeli; v kolikor se razvija, je to v 90.letih 20.stoletja

(zapozneli valovi, saj se je drugod naturalizem e konal).
90.leta = 1. val (Fran Govekar, Rado Murnik)
zaetek 20.stoletja = 2. val (Zofka Kveder, Alojz Kraigher)
Obdobje moderne pokriva tudi naturalizem, zato pri nas ne govorimo o naturalizmu
kot o obdobju.
Moderna *1896 (1899 1918) *1914
1896.leta se spremenijo pogledi na slovensko literaturo. Cankar na Dunaju pride v
stik z drugimi literarnimi smermi, ki predstavljajo osredje slovenske moderne
(impresionizem, dekadenca, simbolizem). Leta 1899 Kette e umre, zato zaetek
moderne lahko prestavimo v leto 1896.
Vpraljiva je tudi letnica 1918 (Cankarjeva smrt). Vrh simbolizma se tu res kona, a
e od 1914 se kaejo zelo moni znaki ekspresionizma.
1914 = Dies irae (Dan jeze): upanieva pesem z motivom apokalipse (tirje jezdeci
smrt, kuga, vojna, lakota).
1917 = Podobe iz sanj: izzid Cankarjeve zadnje knjige, ki pomeni vrh simbolizma, a
se tudi tu e kaejo ekspresionistini stili.
Smeri obdobja moderne: smeri dekadenca, nova romantika, simbolizem, stilni tok
impresionizma, realistina smer in naturalistina smer.
Moderna je torej zbirni pojem za razline smeri in smerne tokove. O moderni
govorimo kot o obdobju stilnega pluralizma. Bernik govori tudi o stilnem sinkretizmu
(sinkretinost = nekaj, kar si nasprotuje): realistini in simbolistini stil v enem
numetinost, v drugem ravno nasprotno.
Stilni pluralizem znotraj enega avtorja: Zofka Kvedrova pie predvsem v
naturalistinem stilu, znotraj tega pa e impresionistino.

Obdobju moderne sledi ekspresionizem (1918-1930). Govorimo o dveh valovih. Vrh

je leta 1920. e ga primerjamo z evropskim ekspresionizmom: ta se kona prej, e
leta 1920, ko izide antologija ekspresionistine lirike Somraje lovetva
(najpomembneji nemki ekspresionisti).

Od leta 1930 do 1945 pa govorimo o socialnem realizmu.

V moderni se prvi v slovenski literaturi razvijejo vse knjievne nadzvrsti, najbolj

poezija (osebno izpovedna), proza, in dramatika s Cankarjem. Poleg teh temeljnih
nadzvrsti se razvije tudi literarna kritika (Ivan Prijatelj). Zato je to obdobje sila
zanimivo in tudi stilno dosee vrh s poetiko in estetiko Lepote.

MODERNA
Zaetek leta 1899, ko izide aa opojnosti (upani) in Erotika ter Vinjete (Cankar).
Konec povezujemo s Cankarjevo smrtjo leta 1918; konec 1.svet.vojne.

Pojav pojma moderna

Pojem moderna se prvi pojavi v Nemiji , izhaja iz berlinskega literarnega kroka.
Preko nemke in avstrijske moderne dobimo Slovenci ta pojem.
Pojavi se najprej v 80.letih 19.stoletja; takrat e obstaja skupni duhovni in kulturni
prostor.
1886. leta ima literarno zdruenje Durch svojo sejo; glavni predavatelj Eugen Wolff
ima predavanje z naslovom Die Moderne in podnaslovom Za revolucijo in reformacijo
v literaturi (Zur Revolution und Reform der Literatur). Wolff v predavanju predlaga teze
za spremembe. 1888.leta je Wolff napisal tudi programski spis berlinske moderne, t.i.
manifest z naslovom Najnoveja nemka literarna smer in princip moderne:
- poudarjen je moan odpor do tradicije
- moderna se postavlja v opozicijo proti tradiciji
- nastopijo proti postromantinim in novoklasinim elementom v literaturi
- zahtevajo idejno in socialno-kritino literaturo
- tema del naj bodo politini, socialni boji
- ena od programskih tez: Na najveji ideal ni antika, temve moderna!
- umetnik se mora odpreti sodobni stvarnosti, upotevati mora hiter napredek
- literatura mora biti tesno povezana s sodobnim svetom.
V okviru tega manifesta je pod pojmom moderne literature pravzaprav naturalistina
literatura. Gre torej za naturalistino literarno strujo, ki tudi odpira teme iz vsakdanjega
ivljenja (tako tudi realizem).
Poleg Wolffa v kroku delujejo e Gerhard Hauptman in Arno Holz.
Podobno je bilo na Dunaju, kjer so mladi literati leta 1890 ustanovili kroek Das junge
Wien (dunajski literarni kroek).
Vodilna osebnost je bil Herman Bahr, literarni kritik, pisal je prozo, dramatiko.
Avstrijsko literarno javnost je v 90.letih seznanjal z novimi smermi (simbolizem,
dekadenca).
Dunajski literarni kroek sestavljajo e Arthur Schnitzler (pisal je rtice in dramatiko),
Peter Altenberg (rtice skice), Felix Drmann (dekadenni pesnik), Hugo von
Hoffmanstahl.
Bahr je bil urednik literarnega asopisa Moderne Dichtung. V prvi tevilki leta 1890
objavi literarni esej z naslovom Die Moderne, kjer je program avstrijske moderne:
- moderno literaturo pojmuje v smislu naturalistime poetike
- literatura se mora pribliati sodobnim temam (socialnim, politinim)
- moderna literatura naj bo literatura due, hrepenenja, sanj
- moderna umetnost naj postane umetnost ponotranjene realnosti
Ta esej je mono odmeval tudi med slovenskimi literati, ki so bili na Dunaju (Cankar,
upani, Govekar ).
Moderna je pri Bahru e pojmovana kot stilni pluralizem. Njegova predstava moderne
pomeni oznako za literarnozgodovinsko obdobje, ki vkljuuje najrazlineje, tudi

nasprotujoe si smeri. Uvede pojem slogovna raznorodnost, kar pomeni, da zahteva

realizem, naturalizem, simbolizem.
Kasneje je Bahr spreminjal svoja stalia. Leta 1891 je napisal drugi esej z naslovom
Preseganje naturalizma (Die berwindung des Naturalismus). Odpoveduje se
naturalizmu in poudarja dekadenco in simbolizem. Za to se je navduil v Parizu. Ves
as je v stiku z modernimi smermi v Franciji in jih prenaa v Avstrijo.
1894.leta je Bahr izdal knjigo Die Studie zur Kritik der Moderne, ki vsebuje razline
literarne eseje. Preko te knjige so se seznanjali slovenski literati.
Bahr je izdajal tudi pomemben asopis za kulturo in literaturo Die Zeit (1894-1904).
Prinaal je informacije o novih literarnih smereh, izvirne (dunajske, berlinske) in
prevedene leposlovne tekste. Cankar je ta asopis redno prebiral in se s tem
seznanjal z novimi smermi.
Dunajski literati so se zbirali predvsem v kavarni (zelo znana je kavarna v srediu
Dunaja Cafe Griensteidl). Njihove teme so bile utrujenost, smrt, dolgoasje, erotika.
Drugi dunajski asopisi so bili: Wiener Rundschau, Ver Sacreum, Jugend.

Moderna na Slovenskem
Kot moderno pojmuje Bahr tako ostane imenovana tudi na Slovenskem. To je ime za
literarnozgodovinsko obdobje, v katerem imamo razline, celo nasprotujoe si smeri.
Realistina in naturalistina smer se razvijata naprej, hkrati pa tudi smeri, ki so
nasprotne (dekadenca, simbolizem, nova romantika). Pojavi se literarni tok
impresionizem.
Razlika med literarno smerjo in literarnim tokom je v tem, da mora biti literarna smer
idejno-motivna, ima svoj stil, tok pa je samo stil, ima neke izrazne znailnosti, ni pa
doloen z raznimi prvinami.
Realizem in naturalizem morata temeljiti na objektivizmu. Obstaja mona distanca
med subjektivizmom in objektivizmom. Nove smeri pa temeljijo na subjektivnem
doivljanju sveta. V moderni je ves as prisoten boj med subjektivizmom in
objektivizmom, zato govorimo o pluralizmu stilov oz. celo o stilnem sinkretizmu.
Prvi se v slovenski publicistiki pojavi pojem moderna leta 1893, vendar zelo obrobno
in negativno, zaradi katolikih smeri, ki zagovarjajo tradicionalno, konzervativno. To je
as, ko ima Mahnieva smer pomembno mesto v literaturi.
Leta 1894 pojem uporabi Josip Stritar, ki prav tako napada sodobne tokove in
zavraa berlinsko in dunajsko moderno.
Cankarjevo pismo bratu Karlu pa e pojmuje moderno s pozitivnim prizvokom. 1896
pie Cankar o literarnem klubu, ki se imenuje Slovenska moderna, in so ga na
njegovo pobudo ustanovili (leta 1896) mladi slovenski literati: Fran Govekar, Oton
upani, Ivan Cankar, Fran Eller, Fran Vidic, Ferdo Janar, Anton Majaron, Fran
Goestel, Ivan krjanec. Tedensko so se zbirali v dunajskem predmestju, kjer so
prebirali literarne revije, se pogovarjali in tudi medsebojno kritizirali. Zaradi notranjih
nasprotij, razlinih pogledov na literaturo, klub e naslednje leto (1897) razpade.
Pred Cankarjevim prihodom na Dunaj so se stareji literati zbirali v literarnem klubu
Slovenija. Cankar je bil do tega kluba zelo kritien, saj je menil, da nimajo niesar
povedati.
Ustanovitev literarnega kluba Slovenska moderna na Dunaju je odmevala tudi v
Ljubljani. Viktor Beek (urednik Ljubljanskega zvona) je nagovarjal Govekarja, da je
Zvon odprt za njihova dela.
1896.leta je pojem moderna omenil Fran Govekar v pismu Manici Nadliek Bartol
(mati Vladimirja Bartola, uiteljevala je v Trstu, urednica prvega literarnega enskega
asopisa Slovenka 1897-1900, kjer je objavljal tudi Cankar).
7

MODERNA V SLOVENSKI LITERARNI ZGODOVINI

Vekrat se pojavljajo pomisleki za takno poimenovanje obdobja.
Marja Bornik okoli leta 1968 napie razpravo O slovenski moderni (pojem
moderna postavi v narekovaje). Pozneje se distancira od tega pojma in uporablja
pojem nova romantika (v irem smislu).
A. Slodnjak leta 1958 napie literarno zgodovino v nemini (Geschichte der
slowenischer Literatur), kjer obdobje ne poimenuje s pojmom moderna, ampak pravi,
da je to der Einbruch neuer literarischen Strmungen und ihre Anwirkung in Lyrik,
Epik, Dramatik (vdor novih literarnih struj in njihov uinek v liriki, epiki, dramatiki).
Slodnjak v slovenini: Pregled slovenskega slovstva tu uporabi pojem moderna.
F. Zadravec v Zgodovini slovenskega slovstva- 5.knjiga: Nova romantika in mejni
obliki realizma uporabi pojem nova romantika (v irem pomenu).
Komparativisti so ves as uporabljali pojem moderna zaradi avstrijskih vplivov. Po
2.svet.vojni sta pojem moderna ohranjala Anton Ocvirk in Duan Pirjevec (Ivan
Cankar in evropska moderna).
Joe Mahni izda Literarno zgodovino, kjer obdobje oznai s pojmom moderna,
vendar gre pri njem za nadpomenko dekadenci in simbolizmu. Mahni razlikuje
moderno v ojem smislu (vezana na dekadenco, simbolizem; 4 predstavniki: Cankar,
upani, Kette, Murn) in moderno v irem smislu (zajema prejnje 4 avtorje in
sopotnike ter sodobnike moderne).
Najrazlineje oznake za obdobje so vplivale tudi na simpozij Obdobja posveena
simbolizmu. Literarni zgodovinarji so poskuali ugotavljati podobnosti slovenskega in
evropskega (francoskega) simbolizma. Uvodni referat na simpoziju je imel F.
Zadravec in ga je naslovil Nekatere posebnosti slovenskega simbolizma.
Izide tudi zbornik o tem obdobju z naslovom Simbolizem.
Veliko so se ukvarjali s tem poimenovanjem. Osrednji avtorji se odloijo za
poimenovanje simbolizem, ker elijo pribliati literaturo virom.
B. Paternu v referatu Problem simbolizma v slovenski knjievnosti pravi, da je
simbolizem edina literarna smer, ki se je razvila v vse literarne nadvrste in zvrsti ter, da
je to pravi umetniki slog. Poleg tega se v tem obdobju mono razvije e literarna
kritika vodilni je Ivan Prijatelj, ki veliko pie o Murnu, upaniu. Pojem moderna ne
oznauje dovolj dobro to obdobje, simbolizem je vodilna smer in ga tudi oznai za
vodilno smer med realizmom in ekspresionizmom. Simbolizem je prvi umetniko
najbolj razviti slog in nazor.
F. Bernik na tem simpoziju zastopa nasprotno stalie. V referatu Moderna in njeno
mesto v slovenski knjievnosti pravi, da slovenski simbolizem ni tako metafizien in
da se ni zadosti razvil. Razloge za to ie Bernik v zunanji, nacionalni funkciji literature
pa tudi zato, ker se realizem sredi 19.stoletja ni razvil do skrajnosti znailnosti se
vleejo naprej. Bernik ves as zagovarja pojem moderna, v kateri so razline smeri
pluralizem.
J. Kos je prav tako ves as zagovornik pojma moderna. V svoji Primerjalni zgodovini
slovenske literature oznai obdobje kot moderna. Nova romantika je po njegovem
stopnjevanje stare romantike.
F. Zadravec naredi obrat v Slovenski knjievnosti II, kjer obdobje poimenuje moderna.
Pri Zadravcu gre torej najprej za novo romantiko, kasneje za simbolizem in na koncu
za moderno.

PLURALIZEM STILOV V MODERNI

Realistino-naturalistina smer v okviru slovenske moderne
-

Fran S. Fingar
Fran Milinski
Milan Pugelj
Ivo orli
Vladimir Levstik
Fran Govekar
Rado Murnik
Alojz Kraigher
Zofka Kveder
Etbin Kristan
Ksaver Meko

Nova romantika
V irem pomenu = vkljuuje novo romantiko v nove smeri (dekadenca, simbolizem,
impresionizem). Celota protirealistinih in protinaturalistinih smeri. Tako pojmuje novo
romantiko F. Zadravec v Zgodovini slovenskega slovstva V (Nova romantika in mejni
obliki realizma).
V ojem pomenu = nova romantika je literarna smer znotraj moderne, ki se
najizraziteje navezuje na staro romantiko, vendar romantine motive, teme in ideje
stopnjuje in radikalizira.
Navezanost na romantiko je posebnost slovenske moderne. Dunajski in berlinski
literarni krog hoe premostiti tradicijo,, nai modernisti pa se navezujejo na slovensko
romantiko (Preeren) in tudi evropsko romantiko.

Dekadenca
Vezana na teme, motive, tudi na duhovno ozraje
V slovenski literaturi se pojavlja izjemoma (Cankar: Dunajski veeri; upani: aa
opojnosti Velikononi soneti; Cvetko Golar, Pavel Golja).

Simbolizem
Ni povsem res, da ta smer temelji na simbolih!
Doloen je s povezanostjo z metaforiko, s t.i. simbolistino transcendenco (ta je lahko
katolika, mistina ). Teorija pravi, da simbolistine literature brez metafizike ni.
Zlasti se opira na vesoljno duo, kar pomeni, da lahko govorimo o pravih simbolistinih
simbolih ele takrat, ko kaejo na metafiziko (npr. francoski simbolizem). Ta
transcendenca je po Hugu Friedrichu prazna transcendenca (Struktura moderne
lirike). Simbolizem sicer tipa po neki metafiziki, vendar ta kot da je ni. Simboli so zato
odprti, polivalentni.

Impresionizem
Ni literarna smer, ampak stilni tok. Mogoe ga je obravnavati kot ahistorien stilni tok,
to pomeni, da ni vezan na as. V obdobju moderne se impresionistini stil najbolj

razvije, zametki tega stila pa segajo dale nazaj k Jenku (Obrazi, Obujenka). Vrhunec
dosee z Murnom, tako pa pie tudi Kosovel.
Povezave z drugimi smermi.

PREDSTAVNIKI REALISTINO-NATURALISTINE
SMERI V MODERNI
Fran Saleki Fingar
Bil je duhovnik. Svoje delo je zael kot pesnik, pisal je epske pesmi in socialne balade.
Je pa tudi pisec kratke proze (rtice, novele, ljudske povesti) in ljudske igre. Njegov
literarni opus je zelo obseen. Zael je pisati e kot gimnazijec prvo delo Gozdarjev
sin iz leta 1893 kae na Jurievo tragedijo. Objavljal je v Slovencu in Domu in svetu.
Osrednja tematska podroja njegove literature prihajajo iz malomeanskega in
kmekega sveta (npr. novela Deteljica, romana Kviku in Iz modernega sveta-1904).
Fingar je psiholoki realist, v njegovih delih so pogosti naturalistini opisi. Njegove
rtice so kratke. Nastale so pod vplivom Cankarja in F. Ksaverja Meka. Imajo
elemente lirsko-simbolinega sloga. Teme so razpoloenja, nesrena ljubezen,
nemirno hrepenenje (npr. Njene citre romajo. Pomlad se poslavlja). Napisal pa je tudi
cikel rtic z naslovom Moja dua varuje. V njegovih rticah najdemo narodnostne,
verske, avtobiografske motive, motive iz duhovnitva. Zelo znana je rtica z
ljubezensko temo Na petelina.
Fingar ni bil zadovoljen s svojimi rticami, imenoval jih je drobi. elel je pisati
romane (npr. zgodovinski roman Pod svobodnim soncem vsebuje narodnostno,
nacionalno temo).
roman Iz modernega sveta
Gre za prvi socialni roman na Slovenskem. Izel je leta 1904, e prej pa je izhajal v
reviji Dom in svet. Nastal je na pobudo Kreka, ki je trdil, da Slovenci potrebujemo
socialni roman. V tem romanu Fingar sooi ivljenje meanov in delavcev.
Dogajanje je postavljeno na Jesenice. Zgodba je preprosta in pripoveduje o delavcih,
ki so v elezarski tovarni nezadovoljni s svojim delodajalcem (kapitalistom). Osebe so
postavljene v nasprotja, delavce avtor deli na dobre in slabe, izoblikovani so tipi v
rno-beli tehniki. Kar je slabost romana: dobri so nagrajeni (npr. Sluga), slabi pa
kaznovani.
Vinko Sluga je tovarniki zdravnik. Po naravi je zelo dober. Drui se s sebi enakimi (z
meani, z lastnikom tovarne ). Zaljubi se v eno od hera lastnika (Pavlo), ki pa je
vzviena. Njuna zveza propade. Sluga se zane druiti z njeno prisrno sestro Almo
(je slikarka). Zgodi se, da delavci pripravljajo stavko, med njimi je tudi Peter Roman,
ki zastopa interese delavcev in ima med delavkami tudi zaroenko.
Do stavke pride, vendar lastnik tovarne ne popusti. Stareja delavka Korpa (grda,
grbasta, neko ljubica vodje delavskega kolektiva) napade vodjo delavske stranke.
Oba padeta v vodo in utoneta. Konec: Sluga in Alma se poroita in odideta z Jesenic.
Fingarju je blie kmeki svet in s tem ljudska igra, v kateri poudarja kmeko
navezanost na zemljo, pogubnost, zla Med najpomembnejimi deli so kmeke
povesti: Beli enin, Gosta Matev, Tale na Jaka, Strici,
povest Dekla Anka
Napisana je bila leta 1913 in sodi med Fingarjeve najbolje kmeke povesti. Tukaj
pisatelj razvije svoj realistini stil na dialoki osnovi (glavno sredstvo pri stilu gradi na
dialogu). Zgodba pripoveduje o dekli Anki, ki se je rodila v revni kajarski druini. Gre
10

sluit h kmetu Mokarju, pri katerem sta e dva hlapca (Janez in Miha) in e druge
dekle. Anki zane dvoriti hlapec Janez. Iz sejma ji prinese lectovo srce. Gospodar
Mokar nima ni proti njuni zvezi.
Janezu predlaga, da mu da kajo, vendar bi bila z Anko e naprej njegova hlapca.
Janez privoli. Anka nato kmalu zanosi, izpove se upniku. Janez odide v Ameriko, da
bi zasluil nekaj denarja in bi se lahko poroil z Anko. Ona eli iti za njim, vendar jo
zaradi nosenosti na meji zavrnejo. Vrne se domov k materi, prosit odpuanja.
Katoliki so obtoili Fingarja, da kot duhovnik zagovarja nezakonske otroke.

Milan Pugelj
Rodil se je 1883 pri Novem mestu, umre 1929. Prihaja iz uiteljske druine, oe je bil
uitelj klavirja. Tudi sam se je nekaj asa preivljal z igranjem klavirja. V njegovi
literaturi je zato mo najti veliko glasbenih motivov. Zgodaj je ostal brez starev, e v
asu gimnazije. Skrbeti je moral sam zase, zato zane pisati lanke. Mladost
preivlja kot boem.
Leta 1905 se iz Novega mesta (tu je obnovil Zadrugo, ki jo je ustanovil Kette) preseli
v Ljubljano. Zgodaj je objavljal v Ljubljanskem zvonu, bil je tajnik Slovenske matice
od 1910 do 1914, urejal je Slovana od 1915 do 1917, bil je reiser v Narodnem
gledaliu. Vse to brez neke posebne izobrazbe - konal je gimnazijo.
Do leta 1910 pie poezijo. Mono je pod vplivom Ketteja in upania (osamljenost,
hrepenenje ). Pesmi je objavljal v Slovanu in Ljubljanskem zvonu.
Po letu 1910 pa se preusmeri v prozo. Na zaetku pie rtice, kjer se kae vpliv
Cankarja. Zgodnje novele (1907) e kaejo romantine vplive (hrepenenje, strasti,
osebe so razpete med stvarnostmi in obutji, ki jih spravijo v smrt). Takna je npr.
novela Med gorami: erotino-ljubezenska novela. Junak se strastno zaljubi v gorsko
lepotico, sreata se v gorah, pride do nevihte in oba tragino konata.
Pogost motiv v novelah je ljubezenska prevara, ki velikokrat vodi v smrt (obrauni z
ljubimci npr. novela Matija). Tudi na Puglja je vplivala strinbergovska dvojnost pri
enski (nagon, ustva) in mokem (razum). Kasneje se Pugelj tega otrese, enako
opisuje ensko in mokega.
Po letu 1910 se Pugelj od romantinega stila pribliuje naturalistino-realistinemu
stilu. V najboljih novelah se vseeno kae dvojnost romantike in realizma.
Snovno-motivni svet Pugljeve novelistike je dvojen. Opisuje malomeane, zanimajo
ga tudi kmetje. Idejno je skrajni pesimist. Opisuje prevare in boleine malih,
nepomembnih ljudi. Veliko je smrti (samomor, umor). Pogosti so poetini opisi narave
(mesto je sivo, zaduljivo, prostor prevare). Dogajalni prostori so gostilne, kavarne.
Vako okolje je nekoliko bolj prijazno. Jezikovno so novele naturalistine. Pugelj velja
za nadarjenega novelista, najboljega ob Cankarju.
Od leta 1910 do 1920 je izdal deset zbirk novel. Najpomembneje med njimi so:
Zbirka Mali ljudje
Izla je leta 1911. Gre za zbirko novel, ki so po stilu realistine. Snov je vzeta iz
malomeanskega sveta (niji uradniki). V ospredju so ljudje iz obrobja. Pisatelj se
ne ukvarja s socialno problematiko, ampak s psiholoko karakterizacijo oseb (osebe
so pesimistine, melanholine, brez perspektive ). Pri osebah so opazna silna
ustva proti razumu. Osrednja tema je psiholoka usoda malih ljudi. Tako obutje

11

najdemo e pri ehovu, po katerem se je Pugelj zgledoval. Dogajalno so novele

postavljene v domae okolje (Dolenjska), ki pa ga pisatelj ni podrobno opisoval.
Naslov: ljudje so nesposobni kaj narediti in zaiveti. So skrajni pesimisti, konajo s
samomorom. ivijo v sivi melanholiji.
novela Zimska pot
Je ena najboljih novel v tej zbirki. Govori o mladi enski, dekletu, ki se z
novorojenim otrokom iz mesta vraa domov v vas. Ne vidi ve reitve in smisla.
Dogaja se pozimi, mimo pripelje ostareli koija iz vasi (neko jo je nagovarjal, da bi
se poroila), ki vzame to dekle na voz, da jo bo peljal. Otrok ji na poti zmrzne in ko
dekle to ugotovi, skoi z voza in zbei. Na vozu pa je e nek tudent, ki se tudi vraa
domov k bolnemu oetu, ki umira. Prispe prepozno, kajti oe je ob njegovem prihodu
e mrtev.
novela Osat
Glavna oseba je mlad elezniki uradnik Mirti, ki je popolnoma nesposoben,
nevljuden, zagrenjen in odveen lovek. Rad bi si ustvaril kariero, vendar ga mui
pesimizem. Ko ga odpustijo, se ta e povea, misli celo na smrt. Vrne se domov k
starem v vas, kjer ravno pripravljajo trgatev. Vsi se ga razveselijo. Mirti si ne upa
povedati, kaj se je zgodilo. Ima tudi dekle, zaroenko, ki ga je ves ta as akala.
Trudi se povedati, da ni priel domov samo na obisk, vendar resnice ne zmore
povedati. Vda se pijai. Nato se nekega dne navidezno odpravi nazaj v slubo. Vsi
ga spremljajo in pove jim svojo zgodbo. Nihe mu ne verjame. Ko pripelje vlak, se
vre na tire, naredi samomor. Naslov: osat je plevel na njivi nepotreben, nevreden,
nekoristen.
Zbirka Ura z angeli
Izla je leta 1912. V zbirki so razline novele, ki pa niso tako uspele. Nekaj je tudi
rtic. Tematsko so malomeanske, kmeke. Posegajo tudi v folklorno motiviko,
veliko je motivov, ki ironizirajo cerkveno organizacijo in duhovnike.
Zbirka Brez zarje
Izla je leta 1912. V novelah prevladujejo motivi iz malomeanskega ivljenja.
Osebe so izobene, gre za prostitutke, boeme, hrome ljudi, bolnike Pisatelj opisuje
duevnost teh ljudi. Po karakterizaciji so novele naturalistine. Pokrajina je ponekod
lirsko obarvana.
novela rna lilija
Glavna oseba je prostitutka, ki se vraa iz mesta. Pripovedovalec je na njeni strani,
opisuje duo. Na vlaku se enska zaplete v pogovor z eleznikim uradnikom, ki jo
poskua odvrniti od njenega naina ivljenja. Pripoveduje ji o morali. Ona se vanj
zaljubi, vendar jo to pahne e globlje. Uradnik jo zavrne in se vrne k eni, ostane
zvest druini.
Zbirka Mimo ciljev
Motivno je precej enotna in dobra zbirka, izla je leta 1914. Posega v svet literatov,
pesnikov, boemov. Okolje je meansko, malomeansko, opisuje kmeko ivljenje
na Dolenjskem. Pojavi se tema ljubezenskega hrepenenja, ki se iztee v resignacijo,
obup, melanholijo.

novela Helena

12

Po motivu je predhodnica Grumove novelistike, zlasti pri motivih duevnih

sprevrencev, gobavcev Novela prinaa motiv spolnega sprevrenca, telesno in
duevno popaenega. Glavna oseba je grbasti graak, ki se zaljubi v neko Heleno.
Vendar, ker ga ona zavrne, ne eli sliati zanj, si graak naredi lutko v njeni podobi.
Graakova podzavest deluje tako mono, da se ne more loiti od Helene. Z lutko
potem spi, v izpadu besa lutko tudi ubije (sadizem).
Zbirka Zakonci
Izla je leta 1914.
Zbirka rni panter
Izla je leta 1920, sodi med najbolje Pugljeve novelistine zbirke. Osrednja tema je
erotika. rni panter je krzneni pla, ki ga nosi enska in buri duhove mokim.
novela remonik
Zgodba je psiholoko-erotina. Dogaja se v asu 1.svet.vojne. Govori o kmetu
remoniku, ki ugotovi, da ga je ena prevarala z bogataem Jaraem. Kmet tega ne
prenese, z Jaraem se pogodita z denarjem, vendar to remoniku ne prinese
pomiritve. Kmalu nato se zane vojna in kmet mora v vojsko. Nezvestoba ga e
zmeraj preganja, ko pride domov, se izmika eni. Na poti nazaj v vojsko se ustavi v
gostilni, kjer prostitutka zapeljuje poroene moke. To mu zbudi spomin na enino
prevaro. Sklene se maevati Jarau, na koncu ga tudi ubije.
Novela je klasina, zgrajena iz treh delov, ima klasien preobrat. Vso dogajanje je
strnjeno okrog glavnega lika remonika in njegove psihe.
Zbirka Popotniki
Izla je leta 1927.

Ivo orli
Rodil se je leta 1877. Prihaja iz Tolminskega, tako kot Pregelj in Kosma. Snovno
zajema iz tega sveta. Gimnazijo je obiskoval v Gorici. Namenjen je bil za duhovnika,
vendar se je odloil za tudij prava. Opravljal je notarsko slubo (Trst, Gorica, Istra,
Pula). Po vojni se je preselil na tajersko (Logatec, Maribor), konal pa je v Kranju,
kjer je tudi umrl (1958).
Poskual se je s prozo, imel je psevdonim Ferdo Sokol. Objavljal je tudi v Slovenki.
Epske pesmi je pisal pod vplivom Akerca, lirske pa pod vplivom Murna. Ohranjena
je njegova korespondenca z Murnom. Kersnikov vpliv se kae v trakem okolju in
strankarskih bojih, ki jih je orli opisoval.
Druil se je tudi s Cankarjem (na orlija je vplival z motivi filistra, dvojno moralo) in
upaniem. O tem pie v svojem avtobiografskem romanu Moj roman.
roman Moj roman
Izel je leta 1940. V njem je mogoe razbrati orlijevo pojmovanje enske.
Vplivi:
Naslanja se na filozofa Schoppenhauerja in Nietzscheja. Schoppenhauer je napisal
spis ber die Weiber, v katerem pie o enski kot o neem vmesnem med otrokom
in lovekom. Pravi, da je enska e na zunaj ibka, zato ni sposobna za globlja
duhovna razmiljanja. Njena naloga je razveseljevati mokega. Nagnjena je k laem.
Po Schoppenhauerju enska v mladosti ie v mokem zgolj ljubimca, v starosti pa
tolanika.

13

orli povzema po Nietzscheju idejo o biu. V enem od poglavij O stari in mladi

eniki se pripovedovalec srea s staro, izkueno ensko, ki mu pravi, kako se mora
obnaati do enske ko gre k njej mora vselej vzeti s seboj bi.
Poznal pa je tudi knjigo Otta Weiningerja z naslovom Spol in znaaj (1903), ki je
imela izjemen vpliv na pojmovanje enske. Za Weiningerja enska ni lovek, ampak
zgolj utno nagonsko bitje. Ta knjiga je bila reakcija na feminizem, ki se je tisti as
mono razvil. Kmalu po izidu knjige, je Weininger naredil samomor.
Po Maupassantu prevzema orli modrovanja o enskah. Njegovi vplivi se kaejo pri
meanskih naturalistinih novelah z temo erotike, malomeanskih zakonov, ensko
nezvestobo, zaniljivim pogledom na meansko ensko. Oba razpravljata o enski
kot o spolnem objektu, ki je dale od razuma. Maupassanta je orli tudi prevajal.
Izbor njegovih prevedenih novel ima naslov Novele in je izel leta 1909 (novele:
Debeluka, Skrbnik, Vrvica, Morilec, Sreanje, Konano, Poleno, Resnina
dogodba).
orli je plodovit pisatelj, napisal je ogromno, vendar je v pisanju slabi. Zanimive pa
so teme: osrednja tema je enska, erotika, strast. To ostaja tudi vena tema
njegovega pisanja (enska in ljubezen).
orli je napisal ve romanov, ki pa so ibkeji od novel:
- lovek in pol (1903)
- Pot za razpotjem
- Plameni (1904/1905)
- Romantiki ivljenja (1906)
- Milan Mrak (1915)
- povest Gospa Silvija (Lepa Silvija)
Leta 1907 je orli izdal zbirko kratke proze Novele in rtice. Ta zbirka je bila zelo
dobro sprejeta pri kritikih (neodvisna od Cankarja). Gre za realistino-naturalistino
smer pisanja. Na Cankarja se naslanja samo v ironino-satirinem smislu.
Osrednji dogajalni prostor njegovih del sta meansko in vako okolje. Osebe iz
meanskega okolja so pogosto uradniki, ki se zapletajo v kratke zveze s
slukinjami. Poroeni moki so najpogosteje rtve enske nezvestobe, doivljajo
propad zakona, za kar je kriva enska. Moki niti za hip ne pomisli, da bi lahko bil kriv
tudi sam. Primer taknih novel: Tolanica, Brez tragike, Povest o neki drugi, Barica
po morju plava Moki liki so prepriani, da predobro poznajo ensko in da so
poklicani, da o njej razpravljajo kot o drugem spolu.
Pri orliju najdemo tudi pisemsko novelo in okvirne novele (pripoved se eli oddaljiti
od lika, je samo v okvirju).
Moki eli ensko hladno analizirati, postavi si jo za eksperiment (npr. Brez tragike).
orli razkriva nekaj enskih tipov. V enski lahko vasih najde zaupnico, sicer pa je
najpogosteje prevarantka. Vako dekle je pogosto neumno.
novela Iz dolgega asa
Dogaja se v kmekem okolju, kjer je prikazana nesrea kmekega dekleta, slukinje,
po imenu Tonka. V vas na Primorskem pride nek uradnik in si kraja as s tem
dekletom. Tonka ima sicer zaroenca Jurija in, ko ta izve za prevaro, napade
uradnika. Uradnik se s plailom oddoli, stvar je zanju reena. Ko uradnik odide iz
vasi, je Tonka e zmeraj zaljubljena vanj. Poroi pa se z Jurijem.

14

V ospredju orlijeve novelistike so meanske poroene ene, ki so obiajno lepe,

nene, drobne, nekoliko izobraene, a e zmeraj neumne, zunaj pa so spogledljive in
nezveste mou. Moki in enska sta si tako razlina, da se ne moreta nikoli pribliati.
novela Tolanica
enska je mokemu samo tolanica. Okolje je trko. Gre za prikaz temeljnega
odnosa med mokim in ensko. Zgodba govori o uradniku, ki ima ob nedeljah
popoldne veliko asa in takrat potrebuje tolanico. Kraja si as z nekim dekletom, ki
je poroeno, a kljub temu ima veliko ljubimcev. Dekle uradniku pripoveduje zgodbe o
njih. Ko uradnik zapusti kraj, si dekle najde drugega.
Prvoosebni pripovedovalec razmilja, modruje o enski. Sprauje se, kaken smisel
enska sploh ima. Preprian je, da enski ni mogoe pomagati.
novela Izza zavese
Kasneje v Izbranih spisih orli popravi naslov Za zaveso (1916). Moki
pripovedovalec pie tudijo o enskih znaajih. To je okvirna novela. V tem okvirju
prvoosebni avtorski pripovedovalec pravi, da je v zapuini nael neko pismo, ki ga
sedaj objavlja (popolna distanca do ubesedenega). Objavlja ga za pouk in kratek as
drugim mokim.
Zgodba (torej to pismo) je vloena. Pripovedovalec je izkuen enskar, po poklicu
notar in asnik. Analizira svoje poglede, razpravlja o vrednotah zakonskega ivljenja.
Poroen je 10 let. Prijatelju (e neporoenemu) je obljubil, da mu bo opisal zakonsko
ivljenje in zato zdaj pie pismo. Gre za naturalistino analizo (analiza ensk na
splono), kjer je polno slabih opazk glede ensk (da so brez due ipd.). Hkrati pa
prizna, da so mu bile enske v ivljenju edina strast. Pie o razlinih tipih ensk
(poroene, neporoene ). Pravi, da so mu najbolj odvratne tiste, ki niso sposobne
varati moa. Izvzame enske, ki tudirajo ali delajo. Pravi, da so te e najbolj
primerne za dober zakon in najbolj blizu mokemu miljenju.

Vladimir Levstik
Rojen je bil leta 1886 kot sin uitelja. Leta 1903 je izstopil iz gimnazije zaradi spora z
oetom. Preivljal se je s pisanjem, bil je urednik pri razlinih revijah (npr. pri
asopisu Jutro). Veliko je potoval in poroal v asopisih o impresionizmu.
Zael je ustvarjati kot pesnik. Napisal je veliko lirskih pesmi, v katerih je posnemal
Cankarja, upania, naslanjal se je tudi na Preerna in na ljudsko pesem. Tematika
njegovih pesmi je veinoma ljubezenska, domiljijsko poudarjena (npr. Ustnica
sfinge). Pogosto zdruuje nenost in snovnost. Veliko pesmi je objavil v Ljubljanskem
zvonu, zlasti v letih 1906 do 1910. V letih od 1900 do 1910 je napisal cikel pesmi
Novi stihi, v katerem je napovedal novo poezijo.
Velja za predhodnika slovenske ekspresionistine poezije (npr. zahteva hree
verz, verzi morajo buati ). Pojavlja se nov pesniki subjekt, t.i. titanistini subjekt
(moan). Pesmi ne temeljijo na utnem opisu, ampak na duhovni ekspresiji.
Subjekt ne obupuje, eli obvladati svet, junako premagati smrt. V pesmih slavi
pesnitvo vseh kultur. Sodobne pesnike odvraa od motiva sanj. Hrepeni po svobodi,
prihodnosti. Bralec naj se ob teh pesmih zmrazi. Erotiko napolni z grozo (npr.
Pesem). V pesmih iz leta 1909 hvali shode (futuristino).

15

V prvem desetletju 20.stoletja se Levstik kae kot predhodnik ekspresionizma. Poleg

njega so se v Ljubljanskem zvonu kot predhodniki ekspresionizma pojavljali e
Majcen, Albreht, Lovreni, Bevk, Anton Debeljak.

Levstik je pisal tudi literarno-kritine eseje (npr. Peter Jacobsen - v tem eseju se
poteguje za umetniko prozo, je proti razpoloenjski prozi, novoromantinim
sanjavim likom ).
esej Poizkus o lepem slovstvu v Slovencih
Objavljen leta 1909 v Ljubljanskem zvonu. Levstik izrazi svojo poetiko pripovedne
proze. Pie, kaken naj bo pravi roman snov naj bo vzeta iz vsakdanjega,
sodobnega ivljenja. Slovenci naj piejo po zgledu Dostojevskega in Zolaja (kritini
realizem). V poetiko vkljuuje Freudovo psihoanalizo. Motivi morajo prihajati iz
resninega sveta, snov naj bo lepa. Roman mora biti pisan v jeziku iz ivega govora.
Pisatelj mora poznati drubeno stvarnost, drubeno-politina vpraanja, vkljuevanje
znanosti Zagovarja, da mora avtor iz romantine sanjavosti stopiti na realna tla.
Poudari, da lahko umetnik uspe le na domaih tleh.
Naturalistini motivi v njegovih delih: kvartopirstvo, porodne muke, opisi bolezni,
umiranja, pijanevanja Kae se dvojnost novoromantike in naturalizma. Levstik je
izdal ve romanov, nekateri niso dosegljivi v knjini obliki, ampak so izhajali kot
podlistek.
roman Blagorodje doktor Ambro ander
To je Levstikov prvi roman, kot podlistek je leta 1909 izhajal v Ljubljanskem zvonu.
Gre za tip erotinega ljubezenskega romana. ander je priletni zdravnik, tip Don
Juana. Dogajanje je postavljeno v realni in irealni svet. ander doivlja halucinacije,
ki so posledica razvratnega ivljenja. V tem stanju se obraa v irealni svet mesto
viligoj (tako se imenuje uitelj v Cankarjevem Pohujanju; gre za odgovor na
Cankarjevo literaturo). ander se srea s svojo nekdanjo ljubeznijo Blanko, ki je
poroena z njegovim znancem, uiteljem Jernejem (tudi on spominja na Cankarjev
tip uitelja). ander in Blanka poskuata obuditi nekdanjo ljubezen, hrepenita po
srei in lepoti, ki pa je ni. Zaradi tega doivita silen gnus, razoaranje in obutek
krivde. Pri andru so ti obutki tako moni, da naredi samomor.
Menjuje se sintetino in analitino dogajanje. Slog je realistien, deloma naturalistini
opisi, zlasti erotini (med androm in Blanko). Kot stranski motivi se pojavljajo opisi
delavskega ivljenja, ki so prav tako naturalistini. Veliko je avtobiografskih potez.
Dogaja se v Ljubljani leta 1895, as po velikem ljubljanskem potresu.
roman Sphinx patria (Domovinska uganka)
Izhajal je v Slovenskem narodu leta 1910, ostal je nedokonan. Tematizira umetnika.
Osrednja oseba je slikar Marjan Andrej, ki se vrne iz Pariza v domovino (Ljubljano),
sreuje se z razlinimi umetniki v kavarnah, beznicah, kjer razpravljajo o umetnosti.
Stranska tema je tudi erotina (slikar se zaljubi). Vse bolj razmilja o odnosu do
domovine, poskua zdruiti dvoje: moderno umetnost z domaijstvom. Ta lik
umetnika je popolnoma drugaen od Cankarjevega, je moan in ve, kaj je njegovo
poslanstvo.

roman Hilarij Pernat

16

Objavljen v Ljubljanskem zvonu leta 1926/1927. Roman je poimenovan po glavni

osebi, priletnem mokem, ki je ostal sam, loen od ljudi. Pri njem ivi rejenka Stanka,
ki skrbi zanj. Glavno vpraanje njegovih otrok je, kdaj bo umrl in kaj bo z dediino.
Dogajanje je postavljeno v as 1.svet.vojne. Hilarij brska po stvareh iz svoje
preteklosti in najde neodprto pismo svoje bive ljubice. Odpre ga in izve, da ima e
enega sina. Na vsak nain ga eli najti. Avstrijske oblasti so tega sina razglasile za
mrtvega, vendar to ni res.
Sin je pobegnil v Rusijo in se po koncu vojne (1918) vrnil domov. Poroil se je s
Hilarijevo rejenko Stanko. Ko Hilarij umre vse podeduje njegov sin in Stanka.
Roman je pisan v realistinem slogu. Sredie je duevna analiza oseb, odnos med
stari in otroki, opis starca, njegov odnos do rejenke. Opis odnosa do sorodnikov je
precej ironien. Ta roman kae na Levstikovo poznavanje Balzaca (opisi odnosov).
roman Dejanje
Objavljen leta 1934. Teoretiki si niso enotni, ali gre za roman ali povest. Je Levstikov
zadnji roman. Dogajanje je postavljeno v fantastino deelo Silvanijo. Gre za zgodbo
o tudentu Sergeju, pripadniku politine organizacije. Organizacija od Sergeja
zahteva, da ubije svojega prijatelja, ki je id. To Sergej tudi stori in organizacija
poskrbi, da ne bo kaznovan. Vendar pa se v njem zane oglaati vest, na sodiu
prizna krivdo in se sam obsodi.
Roman je odgovor na konkretna politina in ideoloka gibanja. Gre za protest zoper
politino nasilje nad lovekim ivljenjem. Kae se veliko avtobiografskih potez.
Levstik je bil namre svoj as lan ORJUNE, protifaistine organizacije, vendar je iz
nje izstopil. Bil je za slovenstvo in proti ilirizmu. Ta odnos do slovenstva se v njegovi
literaturi mono kae. Zagovarja idejo, da lahko slovenski umetnik uspe samo na
slovenski zemlji.
roman Janovo
Objavljen leta 1914. Osrednji lik je tudent Jakob. Iz Francije se vrne v domovino.
Dogajanje je tokrat postavljeno na tajersko v kraj Janovo. Domov se vrne po
oetovi smrti. V tujini se je privadil boemskega ivljenja, zato doma na zaetku dalje
vstraja pri teh navadah. Zaljubi se v uiteljico Lizo. Na domaiji ivita tudi Jakobov
brat in svakinja, ki bolj ali manj sama vzdrujeta kmetijo. Jakob ju opazuje in ob tem
sam vzljubi domao zemljo. Popolnoma spremeni svoj nain ivljenja. Etino se
oisti, poroi se z Lizo in ivi doma.
Drugi Levstikovi romani:
- Zapiski Tine Gramontove
- Gadje gnezdo
- Vinjeva repatica (1926)
Levstik se je preivljal tudi s prevajalskim delom. Prevedel je 62 knjig in 37 avtorjev iz
Rusije, Anglije, Francije (zelo obseen opus). Velja za najboljega prevajalca tistega
asa. Prevedel je Dostojevskega, Tolstoja, Balzaca, Gorkega, Pukina, Gogolja Bil
je kritien do svojih prevodov in jih je kar naprej izboljeval.

Naturalistina smer
Razvije se v 90.letih okrog revije Vesna (1892-1894), v kateri sodelujejo Govekar,
Murn

17

Filozofska podlaga: dednostna teorija, pozitivistini nazor Avgusta Gomta.

Hoe biti izrazito znanstvena smer in tudi v literaturo vnese metodo eksperimentalne
znanosti. Z znanstveno metodo skuajo naturalisti natanno razloiti socialne in
naravne pojave.
Temeljna funkcija literature v naturalizmu je spoznavna. To poudarja naturalistina
poetika do skrajnosti. Cilj ni lepota, temve resnica (to ni dobro!). Literatura mora
natanno opisovati, postavljati eksperiment.

Prvi val slovenskih naturalistov

Fran Govekar
Je vodilni predstavnik slovenskega naturalizma, ob njem e Rado Murnik. Govekar
sam sebe nikoli ne imenuje naturalist, to pa zaradi pogleda na naturalizem v Evropi,
kjer je naturalizem e zaostala smer. Imenoval se je za realista, priznal je, da je bral
Zolaja, vendar, da raje bere ruske realiste (Dostojevski).
Velja za prvega slovenskega naturalista!
Pisal je tudi kratko prozo. V noveli Stankov roman (1894) zavrne naturalistino
estetiko. 1895 objavi v Ljubljanskem zvonu esej eka moderna, s katerim
slovenskega bralca seznanja z novimi smermi. ehi so e zavrnili naturalizem.
1896 pa v Ljubljanskem zvonu izhaja njegov roman V krvi , ki je naturalistien.
Posega po motivih delavskega, meanskega okolja. Ne zdri v naturalistini poetiki
(pisatelj mora biti hladen, na distanci, njegova naloga je samo opisovanje), ampak
mea z moralnim (Govekar kot moralni pridigar). To je slabost romana.
Roman kae na dednostno teorijo. To tezo Govekar zasleduje v romanu. Slabe
lastnosti se prenaajo iz matere na herko.
Zgodba: giblje se okrog glavne osebe Tonke, ki je hi lahkoive Urke. Mati je
pijanka, prostitutka (pijana je zmrznila v snegu smrt!). Tonkin oe je pisar pri
odvetniku Pajku in umre, ko je Tonka stara 17 let. Tonka dela v tobani tovarni in
skrbi sama zase.Potem gre za slukinjo k odvetniku Pajku, njegova ena Marija je
bolehna in Tonka skrbi zanjo. Zgodi se, da Tonka spi s Pajkom e predenj ena
umre. Zato se pojavi kot zakonolomka.
Po enini smrti se Pajek poroi s Tonko dvig na lestvici, postane meanska
gospa. Rodi se jima sin (e po 6 mesecih poroke). Druge meanske gospe Tonke
ne sprejmejo. Pri Pajku se zbirajo razlini ljudje in tako se Tonka spozna s
astnikom Jeklerjem in se zaljubi vanj. Zane varati moa (ki je e star 50 let).
Obenem obiskuje atelje slikarja Tuna in se tudi z njim zaplete v erotine zveze.
Sledi njena pot navzdol. Mo Pajek dobi anonimno pismo, da ga ena vara, najde
tudi slikarjeva ljubezenska pisma. Gre v atelje in zasai svojo eno Tonko s
slikarjem. Tonka zapusti moa in otroka, z oficirjem Jeklerjem gre na Dunaj. Tu se
Jekler ve ne zmeni zanjo in jo prepusti prijatelju. Tonka se poda v prostitucijo
(predzadnja postaja; zadnja je bolnica, kjer se zdravi za spolno boleznijo). Pajek, ki
ostane sam s sinom, se hoe politino uveljavit. Ko konno zmaga na volitvah, se
napije in drugo jutro umre. Torej tudi on ni prikazan lepo.
Dednost v romanu ni preve prepriljiva. Sklepna misel v romanu ne spada v
naturalizem. Govekar uporabi Goethejevo misel: lovek ne odloa sam o sebi,
ampak je odvisen od vije sile.
V romanu je Govekar napravil eksperiment: Tonka propade tako kot mati. Delno je
to odvisno od okolja. Roman ima izraeno idejo prenosa znaajskih lastnosti. Tonka
sama pravi: Kakor ona, tako jaz.

18

Govekarju pa je vseeno treba priznati, da je oblikoval svoj stil = naturalistini-opisni

stil (zelo natanen opis svatovske obleke, konjske vprege, enske toalete; kopienje
epitetov in glagolskih sinonimov). Vrlina romana so tudi lahkotni dialogi.

Rado Murnik
Njegov naturalistien roman Groga in drugi je izel 1895 v Ljubljanskem zvonu.
Zgodba: Groga je sluga upokojenega majorja in graaka, ki ivi na gradu na
Gorenjskem. Groga je meanica Krjavlja (Juri) in Matika (Levstik). Ima svoje
pravice, saj je tudi bojni tovari svojega gospodarja reil mu je ivljenje. Je
predstavnik domaega kmekega sveta. Noruje se iz tujcev, veliko pije in kadi.
Roman vsebuje veliko zgodb Grogove parodije s temeljnimi motivi iz slovenske
literature. Ta roman je parodija na Jurievega Desetega brata, Levstikovega
Matika, na romane Pavline Pajkove, na Tavarjevo ljubezensko prozo, Kersnikovo
Jaro gospodo, pa tudi parodija na evropski zgodovinski roman, trko rtico, nemki
trivialni roman, tudi na Fausta. Parodira pa tudi razline stile in literarne vzorce:
kmeki jezik, jezik sentimentalnih meanskih gospa - popaena nemina.
Slog: meanica psevdoromantinih, realistinih, naturalistinih in impresionistinih
prvin. Zanimivi so tevilni citati iz slovenske literature.
Pri nas ni bilo veliko parodistinih del. Murnik se je zgledoval po avstrijskem
humoristinem pisatelju Edwardu Safiru.

Drugi val slovenskih naturalistov

Usmeritev avtorjev je bila naturalistina, povezuje pa se z realistinim stilom.
Pojavljajo se elementi subjektivizma. Teme so mnogo ire kot v prvem valu. e
zmeraj je osrednja tema eros (v malomeanski drubi), enska, strast, prevare
Pojavljajo se tudi socialne teme, drubena tema, poloaj enske in ene v drubi in
zakonu, teme izseljenitva, slovensko nacionalno in narodno vpraanje
Predvsem snov je naturalistina. Pri literarni upodobitvi pa naturalisti niso dosledni.
Naturalistino je: deskripcija, jezik (tudi vulgarizmi), karakterizacija oseb. Bolj kot
fabula je znailna psiholoka karakterizacija oseb.
Epska zvrst v slovenskem naturalizmu je novela (v evropskem pa roman, npr. Zola).
Novela se mono razvije. Moan vpliv na naturalistino novelo je imel Cankar z
motivi hrepenenja, cankarjanskimi osebamiOsebe so individualistini boemi.

Alojz Kraigher
Sodi med najbolje noveliste tega asa, napie precej novel. Svoje novele je izdajal v
Ljubljanskem zvonu, Slovanu in samostojnih knjigah. Velikokrat je svoje novele
podnaslovil Novelice. Osrednja tema novel je erotina (npr. novela Petelini in
kokoke), okolje je malomeansko. Kraigher je veliko bolj poznal meanskega
loveka kot pa kmekega. Novele z vako tematiko niso tako dobre kot meanske.
novela Telefonski drog
Govori o uradniku, ki ga ena prevara. Ko to odkrije, se eli maevati njenemu
ljubimcu. Dogajanje se preseli v uradnikovo notranjost. Na koncu vse skupaj pusti.

19

 novela Rimska procesija

Tema je erotina. Osrednji lik je vaki mladeni, ki se dogovarja za ljubezensko
sreanje na romanju. Dogajalni kraj so Slovenske gorice.

novela Peter Drozeg

Je ena najboljih Kraigherjevih novel. Leta 1916 je bila objavljena v Slovanu, je pa
tudi v zbirki Novele iz leta 1946. Ta novela je erotina, utna, strastna. Zanimiva je
motivno, pojavi se motiv ostarelega gostilniarja - Drozeg je veseljak, kvartopirec,
zanemarja svojo posest. Dogajalni prostor je Postojna. Gre za erotiko ostarelega
vdovca, ki ivi e precej strastno, e vedno rad pogleda za kiklami. Njegova ljubica iz
mladosti ivi v Trstu, Drozeg se odloi, da gre po njo in se poroi z njo. Njegovi
odrasli otroci temu nasprotujejo, ker hoejo biti sami dedii. Pojavi se tudi tema
nasprotja med oetom in otroki. Opisi sporov so zelo naturalistini. Na poti v Trst ima
Drozeg veliko postaj. V vsej tej vnemi ga zadene kap. Pripeljejo ga domov, kjer umre.
Opisi smrti so zelo naturalistini. Otroci se po oetovi smrti pomirijo.
Opisi: kmeka opravila, popotovanje v Trst, bolezen, pijanec as: 3 dni, vmes
retrospektive. Zunanja zgradba: 5 poglavij, klasina zgradba s trikotnikom.
Kraigher kot dramatik: pisal je tudi dramatiko (drama koljka, enodejanka Na fronti
sestre ive, Umetnikova trilogija - o Cankarju, Na travniku).
drama koljka
V njej se kae dvojnost med naturalizmom in novo romantiko. Pomemben je motiv
koljke, pred Kraigherjem ga je uporabil e upani na koncu Dume. Zgodba
drame: enska Pepina iz malomeanskega okolja hrepeni po isti ljubezni. To pa
ostane zanjo neuresniljivo. Doivlja erotini gnus, razoaranje. Drama ima 3
dejanja, dejanje je strnjeno. Prostor je malomeanski salon, kjer se zbirajo moevi
prijatelji in na veliko razpravljajo. Ideja drame je ibsenovska: problematika enske,
njene podrejenosti. Osvoboditev enske je mona tako, da se rei malomeanskega
zakona. Veliko je cankarjanskega hrepenenja po isti ljubezni. Cankar je spremljal to
dramo. Prva uprizoritev je bila v Zagrebu leta 1918, v Ljubljani pa 1920. Cankar je
Kraigherja visoko postavil, napisal je kritiko dramo koljka je imenoval za najboljo
slovensko dramo. Ta kritika velja za previsoko.

Zofka Kveder
-

romani: Njeno ivljenje, Hanka

rtice Misterij ene,
drama Amerikanci

DEKADENCA

20

V 90.letih je slovenski pesniki jezik izrazito formalistien (Cimperman, Medved).

Sklicujejo se na istost oblike, forme. Vsebina jih ne zanima. Cankar je proti
modernistinim tendencam v poeziji in proti katoliki moralistini estetiki.
Cankar je novo liriko napovedal e leta 1897 v literarnem eseju Naa lirika. Zahteval
je, da mora lirika izhajati iz ustva, osebnih emocij, poudarjanje ritma, povezanost
vsebine in norme. Pesem mora rasti iz osebnega obutja.
Tudi Kette poudarja pomen ustva v poeziji in vlogo intuicije. Ideja ima svoj prostor v
poeziji, vendar naloga pesnika ni ustvarjanje ideje. Kette pravi, da mora pesnik
obvladovati razpoloenje in strast.
Leta 1898 je upani pisal uredbo reviji Dom in svet, e bi lahko sodeloval.
Odgovor: Lahko sodelujejo le pesniki = ista vera, ljubezen, miljenje. upani pravi,
da na podlagi tega ni mogoe pesniti.
Leta 1898 / 1899 je pesniki subjektivizem mono povezan z dekadenco.
V slovenski literaturi se zane dekadenca v letu 1897: Cankar: Dunajski veeri
(dekadenna lirika). Cikel je Cankar elel objaviti v Ljubljanskem zvonu, vendar jih
Beek ni objavil z razlogom, da to ni ustrezna literatura za Slovence. Tako so
Dunajski veeri izli v prvi Cankarjevi pesniki zbirki Erotika leta 1899, to je v asu,
ko se je pesnik e odpovedal dekadenci.
Dekadenca je k nam prihajala preko asopisov Die Zeit in Jugend. Preko avstrijske in
nemke moderne spoznata Cankar in upani francoske avtorje, Cankar jih je bral
celo v originalu, saj se je uil francoine. Spoznal je pomembnega pisca Paula
Varlaina in pisal o tem s posebno naklonjenostjo.
Zaetki dekadence so v Franciji, kjer pomeni dekadenca propad, razkroj. Pojavi se v
80.letih, po padcu parike komune. Za predhodnika dekadence velja Charles
Baudelaire s svojim delom Cvetje zla (1857).
Pozneje sta glavna predstavnika francoske dekadence Varlaine in Rimbaud.
Dekadenca jima pomeni nain ivljenja, pogled na svet. Gre za tip boemskega
ivljenja, izstop iz normalnega ivljenja, dekadent ivi ivljenje v ekstremih.
Dekadenca za Varlaina ni le obutje. Izhaja iz francoske meanske druine, vendar
pa tako ivljenje prekine in zane popotniko. Izkljuen je iz drube, potika se po
cesti, bolninicah, bordelih Zgodi se celo, da zmrzne na cesti. Pride v odnos z
Rimbaudem, ki tudi zapusti francosko ivljenje, potoval je po svetu, po 17.letu ni
napisal niesar ve. Odide v vojsko na Nizozemsko in tam kona. ivela sta v
intimnem razmerju, ko pa pride do nesoglasij, Varlaine strelja na Rimbauda. Zato se
razideta, Varlaine kona v zaporu. Ko ga izpustijo, poskua ponovno stopiti v
meansko ivljenje. Zane pisati duhovno liriko, vendar mu povratek ne uspe.
Dekadenca je torej znailna za ustvarjalev nain ivljenja.
Varlaine: L'art poetique , 1882
Njegove znane teze so, naj poezija ne bo didaktina, naj samo narekuje. Pojavijo se
zahteve po niansi, zvonosti in nakazovanju. Pesem ne sme niesar povedati,
izraati mora obutja. Pesem nakazuje samo odtenke, zahteva polovine prehode,
iste pomene, razdrobitev v dihu, sanje. To pesem so dekadenti vzeli za svojo
poetiko, kot podlago za dekadenno umetnost. Prevod Varlaina v slovenino: O
pesniki umetnosti (Boris A. Novak).

21

Leta 1881 napie Varlaine tri znane eseje o francoskih umetnikih, zavrenih
pesnikih (Tristian Corbie, Stephan Mallarm, Arthur Rimbaud). Oznai prekletstvo
pesnikov, imenuje jih kraljestvo na robu propada.

Znailnosti dekadence
Glavne znailnosti so:
- propad, razkroj, skrajni pesimizem in skrajni nihilizem
- protest proti veljavnim normam, pravilom, institucijam
- elja po ruenju, izkljuitev iz drube kot nain protestiranja
- ne verjame v ni
- temelji na subjektivizmu
Dekadent je duhovni plemi, ki izstopi iz meanskega sveta. Ve, da je kultura v
krizi, sam je v tej krizi. Kritizira proti vsem normam in institucijam. Zanika institucijo.
Temelji na popolni negaciji. Dekadent nima nobene reitve. Nima niesar namesto
tistega, kar rui. Njegov upor proti redu je absoluten. Govori o propadu sveta nasploh
to je skrajni pesimist. Zanima se za Schopenhauerjevo poezijo. V sebi uti gnus in
propad. Giblje se na robu smrti in nia. To, kar dekadenta e doloa, je skrajni
senzualizem, nagoni, predaja se senzualnim uitkom, a v tem ne uiva, hkrati
hrepeni po neomadeevanem ivljenju. Gre za ivljenje boema.
Boeme poznamo e iz romantike. Beseda izhaja iz bohem v Franciji so tako
imenovali eke cigane. Torej pomeni v prvotnem smislu svobodno cigansko ivljenje
(tako e v 15.stoletju). Sinonima sta tudi vagabund (pustolovec) in neobremenjenec.
Pri dekadennem boemu gre za nartno zaustavitev eksistence. V svojem uporu z
drubo dekadent zastavi celo lastno eksistenco. Dekadent je brez doma, ivi na
ulicah, ki so polne kriminala, drog, prostitucuje Je isti esteticist. Z nikomer se ne
pogovarja, nima stikov z drugimi. Veliko bere, beg od naravnega, bolehnost.
Eksperimentira z vonji, utnimi zaznavami (barve, vonji, zvoki). Znailne pri tem so
sinestezije posamezne utne zaznave se med seboj meajo v sinestezije.
Dekadent je prefinjen, senzibilen. Je hedonist z obutkom slabe vesti. Zanima ga
senzualistom slabe vesti in greha. Privlano mu je tisto, kar je greno. Dekadent
simpatizira s prostitutko, ona je njegova dvojnica (ker je izobena), upornica proti
veljavnim meanskim normam, sredi strasti ostaja ravnoduna.
Prototip evropskega dekadenta je literarni lik Des Esseites v romanu Proti toku
(Joris Van Huysmans). Avtor ponazori dekadentsko dro literarnega lika iz vseh
smeri. Dogaja se v Parizu. Des Esseites izhaja iz plemikega rodu, prelomi z
urejenim ivljenjem, propad kulture, kriza. Je duhovni plemi, obutki strasti, gnusa,
degeneriranost, navelian nad ivljenjem, hrepeni po smrti. Boji se narave in sveta.
Zatee se v samotno vilo in ivi samsko ivljenje. Boji se iti ven, ker je nad
resninostjo razoaran. Prezira naravno, vsakdanje. Da si narediti rastlinjak, orhideje
kria v najbolj umetne oblike. Stene ima pobarvane oranno znailnost dekadence.
Kria naravno z umetnim. Likerje mea med seboj, da dobi nove okuse. V vili uiva
boemsko ivljenje z ljubicami (perverzno). Ne sprejema nobenega kodeksa. Doivi
lastni propad.
Roman je napisan v deskriptivni tehniki. Dekadenno obutje, esejistini vloki, etika
proti estetiki. Junak razpravlja o moderni francoski literaturi oz. poeziji. Naredi
ontologijo pesmi v prozi (Baudelaire, Varlaine, Mallarm). Razpravlja o okusih in o
glasbi. Roman Proti toku je dokument esteticizma.
Pomemben poljski avtor, ki je pisal po dekadenni poetiki, je Stanislav
Przybyszewski. Njegovo znano delo z izrazitimi dekadennimi potezami je Satan's
kinder. Bral ga je tudi Cankar.
22

Dekadenca na Slovenskem
Prva razprava o dekadenci se je pojavila leta 1897, ko je Vladimir Foerster napisal
obirno poroilo z naslovom Dekadenca, nova literarna smer. Izhajalo je v
Ljubljanskem zvonu v dveh nadaljevanjih. Avtor ga je povzel po neki eki tudiji. Gre
za spoznanja o francoski dekadenci.
Foerster je ivel na Dunaju, bil je pravnik v vladni slubi, zanimala ga je umetnost.
Njegov oe je bil eki glasbenik od tod tudi lastne ambicije, zanimanje za eko
literaturo.
Dekadenco opie negativno, jo obsoja. Pravi, da se na Slovenskem ne sme in niti ne
more razviti, ker naj bi se razvila pri narodih, ki doivljajo krizo. Slovenska druba pa
ima ideale, v katere verjame. Dekadenca tega nima. Dekadenca je izrodek velikih
mest. Na Slovenskem torej ni pogojev za dekadenco.
Razprava pa ima nekaj pozitivnih tok, saj gre za rpanje o dekadenci. Foerster
pravi, da je dekadenca samostojna literarna smer, ki je zajela celotno Evropo.
Nateva glavne dekadenne predstavnike, osrednje francoske pesnike, k
dekadentom pa teje tudi Wilda. Ne pozna loitve s simbolizmom, pogosto ju mea,
zato priteva tudi nekatere simboliste. Ne pozna razlike med Varlainom in
Mallarmjem. Po njegovem so najugodneja tla za dekadenco na Nemkem.
Nato opie glavne znailnosti dekadence: temeljni motivi, snovi, metaforika, stil,
slovarji-vsebujejo izbrane eksotine predmete npr. dragulji, labodi Poudarja, da je
dekadenca prenovila pesniki slog, pomemben je ritem v poeziji. Verz je pogosto
svoboden, jezik je zvoen, muzikalen. Kae se nervoza, nered. Opozarja tudi na L'art
poetique in Varlainovo teorijo nians. Pravi, da dekadenca ljubi kontrast (tujke,
liturgini izrazi : barbarski izrazi). Opozarja na sinestezije (dim goreih sve, lilije,
mrtev gozd, veerno zvonjenje, ekstaza, utnost, skrivnost, nagon, utrujenost ).
Kae se tenja po zvonjenju besede. Bistvo dekadenne poezije = dekadenca tei k
novemu, nenavadnemu, eksotinemu svetu, svetu gnusobe. Dekadent ne upoteva
ideje in ustev, temve obutek. Ie nerazkrite plasti lovekovih ivnih reakcij.
Dekadenca je umetnost za izvoljence, duhovne aristokrate. Dekadent doivlja
umetnost kot posebno razkoje. Dekadenca je navznoter obrnjen naturalizem in ni
drugega (brskanje po notranjosti).
Razprava prinaa nekaj prevodov dekadenne lirike. Opozarja na Hermana Bahra.
Prednost imajo eki in poljski avtorji.
Odpor dekadence v 90.letih je bil zelo moan. Evgen Lampe je v Katolikem
obzorniku 1897 mono udaril proti dekadenci (Temno, udovito, zmedeno
jecljajoega loveka.). V 90.letih so nastale parodije na dekadenno liriko. Mihael
Opeka objavi 1899 v Domu in svetu cikel pesmi z naslovom Dekadenni biseri.
Parodira stil, eksotino metaforiko, temeljne dekadenne motive. Vse smei.
Kritien je tudi Govekar.

Dekadenca in Ivan Cankar

23

Foersterjevo razpravo je bral tudi Cankar. Pravi, da ne prinaa ni novega (To sem
bral e v Die Zeit!). Bil je izjemno navduen nad novo smerjo. Sredi
90.let je bil Cankar kot omamljen od novih smeri. Bil je izjemno
likovno nadarjen, obiskoval je galerije, neko ga popolnoma prevzame
slika akta, ovitega s kao. Modernost, provokacija ga navdui.
Dekadenco je prebiral s slastjo in razkojem. Pravi ji pijana poezija.
1897 nastajajo Cankarjeve dekadenne pesmi, tudi dekadenna proza (vinjete,
rtice), kjer se pojavijo tipini dekadenni motivi. Zelo hitro se Cankar odloi samo za
ustvarjanje proze.
Sredi leta 1898 se dokonno odpove poeziji. Oznai jo kot slogovno izbranost.
Prekinila je nain ustvovanja, poglobila je ustveni izraz. Pravi, da bo to prepustil
upaniu, sam pa eli biti najbolji na svojem podroju (proza). Pismo Otonu
upaniu (1898): programsko se odpove pesnitvu. Razlogi: obutil je, da je
upani moneji, Cankar pa je hotel biti prvi (Jaz sem vse ali ni!).
To je bilo pred izidom Erotike. Po Govekarjevem naroilu je pisal feljtone, vendar je
bil odziv negativen, ker so bili dekadenni. Dekadenca se pri Cankarju najbolj kae v
Erotiki in Vinjetah.
-

cikel pesmi Dunajski veeri : ni ve samo dekadenno opevanje, ampak dobi cikel
drubeno-kritini prizvok. Pesem V bogatih koijah se vozijo kae na socialne
razlike. Cankar napada dogmo, cerkev, boga. Z ironijo govori o sebi, priteva se
med revee.
Lirsko epska pesem Sulamit iz cikla Romance : Sulamit je vzet iz Visoke pesmi
(sultan in sulamit). V tej pesmi je to enska, ki ima zelo poudarjene ute, kar je
dekadenno. Narava je senzualizirana.
Pesem Utrujen (1898) napoveduje konec dekadence pri Cankarju. Pojavi se tema
hrepenenja. Zunanje pobude: ljubezen do Anice Luinove. Najdemo tipine
novoromantine drobce. Pojavi se metafora zavese gardine : vezana je na as,
preteklost. Sinestezijska metafora: mehki vijolini duh. Vijolina barva se pri
Cankarju velikokrat pojavi.

Cankar je po letu 1898 e pisal pesmi, so tudi objavljene. Dosti pesmi najdemo v
njegovih proznih delih (Kurent, Lepa Vida ). Veliko jih je ostalo neobjavljenih. Pisal
pa je tudi t.i. kavarnike pesmi: lahkotne, vesele, preproste. Znane so pesmi,
posveene Nini Bergman (roj. Francot), ki je bila lastnica gostilne na Roniku in je
skrbela za Cankarja. Iz doivetij z Nino nastanejo lahkotne pesmi. Ena takih je sonet
Kaj pravi Nina da sem jaz zaspan (1910), ki kae na to, da Cankar ni bil samo
pesimistiem, lahko je tudi samoironien. Napisal je tudi nekaj nemkih pesmi.
e pred letom 1900 pa se zane odmikati od dekadence. 1898 zavrne dekadenco v
idejnem in motivnem delu. Zavrne jo kot psiholoki tip. Ima jo dovolj, imenuje jo
nevarni mestni prah. Pesnika sili, da je egoist. Razkriva ute, ki jih e sam ne
razume. Izrazi utrujenost od brskanja po samem sebi.
V pismu Zofki Kvedrovi leta 1900 spregovori o idejni zavrnitvi dekadence, dokonno
jo zavrne na programski, teoretini ravni. Po drugi strani pa dekadenci prizna, da je
na Slovenskem prenovila pesniki slog (npr. da ustvovanje postane fineje). V
90.letih namre piejo poezijo razlini formalisti, pesniki jezik jim je ablona. Z
dekadenco pa pride do sprememb, revolucije v slovenskem pesnikem slogu.

24

Cankar se odloi za drubeno-kritino funkcijo literature. 1899 v epilogu k Vinjetam

napove, da ga zanimajo drubene teme (Vinjete pa so e dekadenne!).
Njegov program: pravi, da je pred njim vliki tekst = e mislimo glede na formo,
potem gre za roman. Za ta vliki tekst napove dve temi: socialna tema (npr. Na
klancu) in duhovno ubotvo (ubotvo slovenskega duha; ta tema je e moneja).
1901 Knjiga za lahkomiselne ljudi : napada meansko drubo
Gospa Judit
Pohujanje v dolini entflorjanski
rtica Ob zori
rtica Ob zori (1899) spada v okvir teh literarnih programov. Prvi je bila objavljena
v hrvaki reviji ivot (1901), urednik je bil Milivoj Deman, izhajala je 2 leti.
Ta rtica je nekaken literarni esej. Cankar se postavi v 1.os.mn. (mnoinski subjekt)
kot pripadnik skupine modernih umetnikov, ki se zapirajo pred zunanjim svetom.
Osrednja tema rtice je umetnik in njegovo ivljenje. Zjutraj se umetniki odpravijo na
cesto, dani se. Zaetek dneva je opisan z metaforo ivali.
Mimo gre skupina zidarjev, umazani so od dela, obrnejo se stran od umetnikov. V
tem trenutku je pripovedovalca sram. Stopi v drubo drubeno-kritinega, sam eli
postati zidar. Loitev med umetnostjo in ivljenjem je v tem delu ves as prisotna.
Kae se tudi tesna povezanost likov (umetnikov) z domovino.
Po letu 1900 se kae vdor socialnega vpliva v Cankarjevo prozo in dramatiko. To
pomeni zaetek tovrstne literature pri njem. Zavzema se za politine, socialne in
drubene teme. Te teme opisuje skozi silna sredstva lepote; torej skozi metaforiko
in simboliko.

Dekadenca in drugi avtorji

Poleg Cankarja se je dekadenca najmoneje kazala e pri upaniu in njegovi
zgodnji poeziji. Na zaetku je bil upani navduen nad dekadenco. Napisal je tudi
nekaj dekadennih pesmi, ki so objavljene v zbirki aa opojnosti :
- cikel Zimski arki iz leta 1899, kjer se kae obup, erotini in senzualni obutki.
- cikel 3 sonetov Velikononi soneti, objavljeni so bili v reviji Mladost (izhajala na
Dunaju), kjer gre za izrazito dekadenni motiv: ukraden poljub, prostitutke
Po tem navduenju se je upani prav tako kot Cankar hitro odpovedal dekadenni
fazi. Teh pesmi ga je bilo kasneje celo sram. Sam pravi: Vrag vzemi vso dunajsko
opojnost! Bolje bi bilo, da bi teh pesmi ne napisal! Pravi, da e bi bila aa
opojnosti njegova last, bi jo dal segati. Takrat je upani ivel tipino meansko
ivljenje, bil je poroen in zaradi tega tudi ves sram nad zbirko.
Dekadenca se mono kae tudi pri Cvetku Golarju , ki pie posebni tip dekadenne
lirike. Povezoval je dekadenni senzualizem in folklorno motiviko, npr. senzualne
erotine orgije sredi itnega polja. Golar je tudi ivel kot dekadent.
Dekadenco pa najdemo tudi pri Murnu in njegovi poeziji. Ko je izla Foersterjeva
razprava, jo je Murn bral in o njej poroal v Zgodovini.
Kette pa je bil proti dekadenci. Nekaj njegovih pesni govori o tem, da ga dekadenca
ne zanima, saj mu je ideal klasina poetika, klasina harmonija.

25

SIMBOLIZEM
Je osrednja smer v obdobju moderne. Prva predstavnika sta Cankar in upani,
delno tudi Murn. Slovenski simbolizem se v nekaterih tokah ujema s francoskim
(torej evropskim) in ruskim simbolizmom, ima pa tudi posebnosti. O tem je pisal
Zadravec v svoji razpravi Simbolizem, ki je bila objavljena v zborniku Obdobja.

Podobnosti z evropskim simbolizmom

Zadravec govori o desetih tokah:
1:
eden kljunih oz. sredinih pojmov, ki doloa simbolizem, je pojmovanje
due. Simbolizem mora biti povezan s transcendenco, metafiziko. Simbolisti so
poudarjali, da simbolistina dua ni individualna, ampak je duhovno naelo vsega.
Nastajale so pomembne razprave in eseji o dui. Avtorji so se opirali na filozofska
izhodia, metafiziko, transcendenco.
Dosti so povzemali po Emersonu, ki pie v svoji razpravi o vesoljni dui.Ta substanca
je prisotna v vsaki stvari, je bistvo vsega. Emerson se je opiral na idealistino
filozofijo. Vesoljna dua ima delke v loveku, naravi. Vesoljna dua je pri Emersonu
zelo blizu Platonu. Emersonove eseje o dui je poznal tudi Cankar, o tem pie v
Vinjetah. Pri njem je ta dua svetovna, nemalokrat misli z duo na lovekov notranji
svet. e bolj pa je Emersonov vpliv opazen pri upaniu (sklepna pesem Epilog;
esej Moderna rtica pri nas ).
Nai simbolisti so se mono opirali na Maeterlincka in njegove eseje. Zelo znano je
Maeterlinckovo pojmovanje due, ki govori o tem, da ima dua metafizino ozadje,
govori o mistini dui, ki vlada svetu. Njegovo pojmovanje due noe biti filozofsko,
ampak je mnogo bolj mistino. Njegova dua je skrivnostna, usodna. Govori o
skrivnostnih mistinih silah, ki urejajo svet in vplivajo na loveka, vdirajo v njegov
svet, odloajo o njegovi usodi. Sile vodijo loveka v smrt, torej so loveku sovrane.
Spominjajo na antino pobonost in na kransko previdnost. Te mistine sile se
oglaajo posredno prek pojavov v naravi. Narava je polna nekega skrivnostnega
dogajanja. Pravzaprav te sile napolnjujejo celotno vesolje. To se kae v obliki
nedolonih zaimkov (npr. nekaj se je zganilo), v obliki neosebnih glagolov (npr.
zaprejo se vrata; ugasne se lu; zaslii se klepanje kose ), ter preko naravnih
pojavov (npr. roa se utrne; moan veter, vihar ), ki so samo nosilci sporoila. V
vsem tem se kaejo mistine sile. Maeterlincka poleg Cankarja in upania pozna
tudi Kette, ki se v ciklu Mog bog sklicuje nanj. Podobnosti so opazne tudi pri Murnu.

26

2:
druga znailnost slovenskega simbolizma je subjektivizem. Gre za obujanje
in subjektivizacijo folklornih junakov, motivike, kranske simbolike, antine klasike in
orientalskih kultur. Ne samo da uporabljajo folklorne motive, ampak jih uporabljajo
individualno. Lahko jih spreminjajo in pride lahko tudi do nasprotnih pomenov. To
pomeni, da gre za razdiranje motivov. Gre za izrazito subjektivistien pogled na svet,
to je znailno tudi za ruski simbolizem (odnos do folkloristike), medtem ko francoski
simbolizem ne priznava preteklosti in ne eli imeti z njo nobenih povezav.
- mit rtomira: tradicionalno je simbol za slovensko ljudstvo (pri Preernovem
Krstu pri Savici), upani ga demitizira (zbirka ez plan), imenuje ga izdajalec
(rtomir, volkodlak, to bil je na junak!).
- mit o Kralju Matjau: Cvetko Golar je motiv samo prevzel, medtem ko ga je
Cankar v svoji rtici demitiziral. Spremeni podobo Kralja Matjaa: je ves bled,
trepetajo, brez moi.
- kurent: je ljudski simbol, ki nastopa v pripovedki kot veseljak, razveseljeval je
ljudi. Cankarjeva rtica Kurent pa je alostna, ljudje ob kurentu joejo. Postane
dvojnik za umetnika, pesnika, torej za samega Cankarja.
- Lepa Vida: zelo pogosto ta motiv uporablja Cankar (rtica Lepa Vida, eno od
poglavij v romanu Nina, poetina drama Lepa Vida).
- Kristus: je kranski simbol, ki je pogost pri Cankarju (npr. rtica Za kriem) in je
simbol za umetnika (dolg rde pla, svetli lasje ).
- kri: pomeni trpljenje in vstajenje, odreitev. Pri Cankarju se pojavi v Kriu na
gori.
- Jacinta: sodi med antino simboliko in je simbol umetnosti, lepote. Pri Cankarju jo
najdemo v farsi Pohujanje v dolini entflorjanski.
- sulamit: sodi v orientalsko kulturo. Pri Cankarju se pojavi v lirsko epski pesmi
Sulamit iz cikla Romance (zbirka Erotika).
3:
izrazita je simbolna vloga barv. Barve so simbolne e v tradicionalnem
slovstvu, simbolizem pa razvije simboliko barv, ki je zelo svojevrstna in individualna.
Zadravec ugotavlja, da je osrednja barva slovenskega simbolizma rna, ki pomeni
smrt in pesimizem. rna barva je zelo pogosta pri Cankarju, kar mu je kritika zelo
oitala. Pojavlja se v tevilnih naslovih del: npr. rtica rni piruh 1914; piruh je
pisanka in je simbol Cankarjeve literature, proze. Pripovedovalec je prvoosebni,
imenuje se za novelista. Ljudem nosi pirhe, ampak ti so rni, strupeni. Cankar sam
sebe obtouje, da je (s svojo literaturo) zastrupljal ljudi, e posebej tiste, ki jih je imel
najraje. Pri Cankarju najdemo tudi rnega netopirja, ki pa simbolizira utnost,
pohujljivost, naslado. rna barva prevladuje do okoli leta 1910, nato se ji priblia
tudi rdea, ki simbolizira trpljenje, muke, kri, napoveduje ubijanje, vojno. Rdea barva
se izrazito pojavlja pri upaniu in simbolizira socialno stisko (pesem ebljarska).
4:
pogosto je poseganje po pravljinih in fantastinih motivih. Ta fantastika je
pri Cankarju realistina (npr. Polikarp), lahko pa je tudi irealistina.
5:
tema dvojnika se pojavlja v evropskem in tudi v slovenskem simbolizmu. Pri
Cankarju so njegovi dvojniki oz. dvojniki za umetnika Kurent, Jacinta, razbojnik
Peter, Kralj Matja, Lepa Vida, otroci. Velikokrat se dvojniki pojavijo tudi pri
upaniu. Dvojnik za umetnika je pti samoiv (tudi pesem s takim naslovom; ta pti
je slep, ivel je v ozkem mestu, ampak je razpel krila in se dvignil, klie narod, naj
pride za njim, e ni slep), labod oz. kondor (pti, ki ljubi svobodo; tudi Baudelaire ima
simbol laboda).

27

6:
meanje literarnih zvrsti in anrov: najbolj upotevana in uporabljena je
pesem v prozi, ki je meanica med lirsko in epsko zvrstjo. Nastajajo nove knjievne
(literarne) oblike. Moan razmak dobi rtica in skica, ki v simbolizmu vkljuuje pesem,
esej, je lirizirana, hoe se prikljuiti pesmi in izgublja svojo epinost. To se dogaja s
pomojo metaforike in ritmizacije. Cankar uvede rtico v pesniki cikel. Nastaja tudi
poetina drama (Cankar: Lepa Vida; upani: No na verne due), ki je pisana v
verzih in simbolna pesem, t.i. pesem simbol (upani: Slap je uvodna pesem v
zbirko V zarje Vidove; v ospredju je t.i. odprti / polivalentni simbol, kar pomeni, da
dobiva vedno nove razsenosti; lirski subjekt se nahaja ob slapu in ga opazuje in s
tem se spreminja njegovo razpoloenje).Simbolne pesmi je uvedel Rilke.
7:
disonanca in harmonija pesnikega subjekta: simbolizem zahteva oz. je to
cilj simbolistine poetike kult lepote, harmonije, sozvoje z duo. Vendar se tu pojavi
tudi disonanca.
Pri Cankarju so disonance (npr. druba-umetnik) globlje, veje kot pri upaniu.
Skua jih obvladovati. To ga uvra v simbolizem. upani je na zunaj mnogo bolj
harmonien, Cankar ie harmonijo predvsem v naravi, kjer se lovekova dua
spravi sama s seboj (npr. novela Jure).
Pri upaniu je prostor harmonije vesolje (Ti gizdava devojka Julijana), lirski subjekt
se dvigne iz sedanjosti v viave, kozmos, kjer doivlja to vesoljno lepoto. Tako je vse
do 1914, ko se mu ta podoba razpesni (v pesmi Dies irae ali Dan jeze ta pesem je
po stilu e ekspresionistina, v svobodni obliki, s svobodnim verzom).
V ruskem simbolizmu je vesolje zmeraj disonanno, ne pomirja.
Pri Cankarju pa se literarne osebe, ko so uniene, zateejo v gozd, ki jim nudi
zavetje (Kurent ko je pesimistien in misli na samomor, gre v gozd, kjer srea
hudia in z njim podpie pogodbo; Jure je sirota in edino reitev najde v gozdu).
8:
odnos do (vele)mesta: pri ruskih simbolistih npr. Valerij Brjusov mesto
opisuje kot pravljini svet.
Na zaetku je v Cankarjevih delih prav tako prisotno neko navduenje nad tujino,
kasneje pa razoaranje. Izpostavlja se predmestje (dunajsko), ki ga Cankar imenuje
hiralnica, zapor, rakev. Mesto je redkeje prostor napredka (samo v Kralju na
Betajnovi). Dogajanje je v mesto postavljeno tudi v Dunajskih veerih, ki pa sodijo v
dekadenco!
upani pie o mestu kot o prostoru napredka, kjer se lovek dopolni in duhovno
raste. Slavi mesto, trg, elektriko. To opazujemo v pesmi Duma.
Oba vidita v mestu tudi znak prihodnosti, eprav ga nista veliko tematizirala.
9:
zabrisane podobe in hermetini simboli: gre predvsem za alegorine
simbole, ki kaejo bolj v predmetni svet kot v metaforiko. Pri Cankarju govorimo o
alegorinih simbolih npr. v Gospodu stotniku.
10:
zvonost ali poglasbenje besede: ideal v simbolizmu je zvona beseda.
Tako Cankar kot upani poudarjata zvono plat besede, vendar tudi pomenske ne
izkljuujeta. Francoski simbolisti pa za razliko od njiju pravijo, da se mora beseda
osvoboditi pomena.

Posebnosti slovenskega simbolizma

1:
socioloka podoba (zasnova) slovenskih simbolistov: francoski in ruski
simbolisti prihajajo iz meanskega sveta, iz premonih druin. So sinovi
28

izobraencev, velikih trgovcev. Medtem ko gre pri nas predvsem za proletarsko

okolje. Zaradi tega se kaejo razlike v literaturi, pri tematiziranju sveta oz. okolja, v
katerem so avtorji iveli.
2:
programska organiziranost: slovenski simbolizem ni ola. Nimajo nobenega
svojega programa. Torej ni posameznih programskih izhodi, avtorji ne izoblikujejo
svojih simbolistinih poetik. O tem pa sta Cankar in upani razmiljala znotraj
literature; Cankar v Epilogu, rnem piruhu, rticah Bela krizantema, v delu
Nenapisan roman. Cankar je bil celo proti programom (K vragu vse teorije!),
zavzemal se je za izrazit literarni subjektivizem.
Ruski simbolisti (Aleksander Blok, Konstantin Balmont, Andrej Belij in Vjeeslav
Ivanov) so bili organizirani, nastopali so kot ola in so imeli svoje programe, izdajali
so asopise in revije. Prav tako francoski simbolisti.
3:
odziv javnosti: oba naa simbolista, Cankar in upani, sta ivela zunaj
domovine. Kritika jima ni bila naklonjena. Na Slovenskem so o dekadenci in
simbolizmu govorili kot o pornografiji, ki se iri iz Pariza ali Dunaja.
4:
trajanje simbolizma: evropski (francoski) in ruski simbolizem prideta okrog
leta 1910 v krizo, e preneha.Literatura postane samo za izbrance. Na Slovenskem
pa te krize ni bilo. O simbolizmu pri nas govorimo do leta 1918. Cankar je pisal
simbolistino literaturo vse do svoje smrti 1918 (Podobe iz sanj). Pri upaniu lahko
najdemo simbolistine elemente e v poetini drami Veronika Desenika iz leta 1924.
Kasneje se zanejo pojavljati tenje po ekspresionistini literaturi, poetiki (upani:
Dies irae). Po 2.svet. vojni se simbolistini tok znova obuja, ker v prvi fazi ni doivel
svojega vrhunca. Pojavljajo se moni postsimbolistini elementi (Kajetan Kovi,
Anton Vodnik).
5:
pojmovanje resnice oz. lepote: francoski in ruski simbolizem zanikata realno
snov, zanima ju notranji svet lepote. Prezirata vsakdanji svet, zapreta se v stolp
aristokratske lepote. Primer = Wilde: Slika Doriana Greya ; Blok: prekrasna dama kot
simbol lepote, istosti. Simbolizem je zvezan z metafiziko, izstopajo iz sveta drube
in druine, ter se povezujejo z religioznim in mistinim. W. Kayser je primerjal
romantike in simboliste. Ugotovil je, da so romantiki e vedeli, kje je transcendenca,
medtem ko simbolisti samo utijo to transcendenco, za njih je to prazna
transcendenca.
Cankar in upani sta manj povezana s transcendenco. Nista mogla zanikati
realnega sveta in sta obravnavala tudi narod, socioloke teme. 1898 Cankar v pismu
pie: Vse je simbol! Pristaja na vene ideje, na transcendenco.
6:
poetika simbola: simbolistini simboli so polivalentni, zvezani s
trancendenco, Cankarjevi simboli pa so bolj obrnjeni v stvarnost, konkretnost. Glede
tega obstajajo razline interpretacije. D. Pirjevec postavlja tezo, da so pri Cankarju
vsi simboli sence za transcendenco. F. Zadravec to zanika in Cankarjevo simboliko
uvra v realni svet.
Cankar se ni ravnal po Goethejevi loitvi simbola in alegorije, ki pravi, da je alegorija
v primerjavi s simbolom manj abstraktna, je bolj razumska; v simbolu se lahko kae
celota, totaliteta. Ta klasina delitev je veljala do Baudelaira, ki spet da na prvo
mesto alegorijo. Pri Cankarju pa govorimo o t.i. alegorinih simbolih, ki puajo
odprto smer interpretacije. Simbol pogosto povee z alegorijo, pove, kaj je simbol.
Primer: rtica Gospod stotnik (je simbol za smrt).

29

upanievi simboli so nekateri bolj zaprti in vsebujejo nedokonanost. Na zaetku je

upani util povezavo z mistino resnico. Pa vendar je pri njem mo najti simbole
za kritino drubo.
Pri obeh je pogosta kranska simbolika, ki je manj zvezana s transcendenco. Bolj
govorita o odpuanju, odreenju. Primer pri Cankarju: Kri na gori (domovinski
simbol); Podobe iz sanj (vstajenje, odreitev).
7:
poetika besede: francoski simbolisti razvijejo izjemno poetiko besede. Hoejo
besedo osvobodit pomena, beseda ne sme biti sunja pomena. Z besedo hoejo priti
do transcendence. Prav tako govorijo ruski simbolisti o zabrisanem jeziku.
Cankar dvomi v pomensko mo besede in jo napolni z zvonostjo. Primer: Kurent
harmonika ni beseda, beseda ne lae, daje mo glasbi. Po drugi strani pa Cankar
noe in ne more razpomenit besede. Ie najglobljo besedo, besedo z dna. Pravi, da
je treba najti vedno novo besedo, ki bo nala pot do transcendence. Ena od rtic iz
zbirke Podobe iz sanj ima naslov Edina beseda. Torej Cankar ie tudi edino
besedo.
Cankar in upani se nista odpovedala zvonosti besede, ampak sta to modificirala
glede na nacionalni poloaj (dosti germanizmov!).
Vagnerizem je pojem, vezan na Wagnerjeve opere (Gesamtkunstwerk), kar pa ne
pomeni navduenost nad njegovo opero, ampak uglasbenost besede. Pesnika
beseda naj se napolni z glasbo. Ideal simbolista je, da se beseda uglasbi oz.
poglasbi. To se kae tudi pri slovenskih simbolistih. Ideal zvonosti je pri Cankarju in
upaniu mono prisoten.
upani pravi: Svet je velikanska klaviatura! Veliko je uporabljal izraze iz glasbe,
imel je izjemen obutek za ritem. Leta 1939 je imel govor ob obletnici Cankarjeve
smrti, kjer ga je razglasil za izjemno muzikalinega (Njegova beseda je rojena iz
muzike!)
Tudi pri Cankarju je mo najti motive iz glasbe. V svoji literaturi je velikokrat
uporabljal zvone figure, ki so tudi pomembne teme v njegovi literaturi (npr. rtica
Melodije, v kateri razglasi melodijo za lovekov najgloblji spomin. To je izrazito
osebno-izpovedna rtica, kjer se avtor ob razlinih zvokih spomni na trenutek
svojega ivljenja.). V literarnih delih pogosto upodablja najrazlineja glasbila, osebe
se pojavljajo na koncertih ipd. Lahko pa najdemo tudi lirizirano, ritmino besedo.
Cankarjev odnos do glasbe = ni poznal glasbene teorije, niti not ni znal brati. Imel pa
je izjemen obutek za zvok in zvono harmonijo. V Veseleji pesmi razmilja o glasbi,
poslual je Bethownovo simfonijo. V Kurentu je glasbeni motiv vodilni.
Obstajale pa so tudi drugane ideje. Izidor Cankar na prvo mesto postavi ples. V
romanu S poti Karla na koncu zaplee, kar je metafora za dekadenno strast.
Posebno mo v Cankarjevi literaturi imajo simbolistini paralelizmi. Paralelizem se
sicer pojavi e v romantiki, v simbolizmu pa je nosilec skrivnih doivljanj v notranjosti.
Ena od Cankarjevih rtic iz zbirke Vinjete je po stilu e simbolistina, saj lahko
opazimo simbolistine paralelizme. Slikanje narave in simbolistini paralelizmi
oznaujejo notranjost. Narava je v funkciji napovedovanja usode.

IMPRESIONIZEM

30

Je ahistorini stilni tok, ki ni vezan samo na eno obdobje. Najmoneje se razvije ob

koncu 19.stoletja v obdobju moderne. Zaetki so v Franciji, najprej v slikarstvu. Leta
1874 je bila v Parizu razstava francoskih slikarjev, od katerih sta pomembna dva:
- Manet [Man] razstavi svojo sliko Impresion. Zahteval je, da naj slikar izraa
vtis, kakor ga doivi, ter da naj bo slikanje ob naravni svetlobi in ne v ateljeju.
Razvil je tehniko plenarizma = slikanje ob naravni svetlobi, vtisi se ob tem
spreminjajo.
- Monet [Mon] je utemeljitelj slikarskega pointilizma = pikasto nanaanje barve
na platno, slikar ne mea barv na paleti.
Francoski slikarji so razstavljali svoje impresije, a so doiveli ogorenje in
nenavduenje starejih slikarjev.
Pokrajina postane temeljni motiv tako v literaturi kot v slikarstvu. Pod vplivom dnevne
svetlobe izraa pokrajina trenutne vtise lirskega subjekta. Pokrajina je
razpoloenjska, osrednji pojem je tako razpoloenje oz. timunga.
Iz slikarstva se je ta stil prenesel v literaturo (v poezijo in prozo). Nekateri literarni
teoretiki trdijo, da to ni mogoe oz. se spraujejo, ali je sploh mogoe. Drugi
ugotavljajo, da gre, vendar se mora to narediti z druganimi izraznimi sredstvi, z
literarnimi sredstvi:
- epitet = pridevnik, ki lahko zapie barvno nianso, zvono nianso in vonje. To je
velika sprememba tako za evropsko kot tudi slovensko literaturo.
- sinestezija ali soobutenje = poudarja senzibilnost impresionistinega subjekta
in intenzivnost teh obutij. Se zelo mono razvije.
Impresionizem se navezuje na naturalizem, saj zagovarja naelo mimezisa. Razlikuje
pa se v subjektivnem videnju stvarnosti, s imer se pribliuje simbolizmu in
dekadenci.
Zaetnika impresionizma v nemki literaturi sta Arno Holz (naturalistini pesnik, ki je
preel v impresionizem) in Detlef von Liliencron. Sta pesnika drobnih vtisov.
Impresionizem zelo vpliva tudi na prozo. Razvije se impresionistina rtica, ki je
razbita na posamezne trenutke, zgodba je razkrojena, prihaja do lirizacije rtice.
Lahko preide celo v pesem v prozi (konec 19.stoletja najbolj cenjena literarna zvrst).
To impresionistino rtico sta v okviru avstrijske moderne pisala Peter Altenberg in
Arthur Schnitzler. Altenberg je leta 1896 na Dunaju izdal zbirko kratkih skic z
naslovom Kako jaz vidim (Wie ich es sehe). Ta zbirka doivi v Avstriji pravi bum (v
asu njegovega ivljenja 20 ponovnih izdaj te zbirke). Altenberg je svoje skice
razlagal kot zgoene romane. Pravi, da mora biti skica kratka in vsebovati mora
vsebinski ekstrakt. Zelo se je naslonil na Huysmansovo teorijo in roman Proti toku.
Poudaril je, da so to zapisi kratkih zaznav barv, svetlobe, razpoloenja. isto brez
zgodbe. Poudarjena je utnost in subjektivnost. Zapisoval je posamezne vtise,
vodilne motive, v to je vnaal cone molka (tri pike ), v katerih naj bralec sam
dopolni zgodbo.
Impresionizem je odprl bogastvo barv, svetlobe in odtenkov. Do zdaj tega ni bilo v
literaturi (bili so rno-beli kontrasti, polne barve). Impresionistino je tudi
razpoloenje, ki se iz trenutka v trenutek spreminja. ustva se ne opisujejo, ampak
nakazujejo. Zunanji znak nakazovanja tega razpoloenja je tropije (), ki ima vlogo
nedokonanosti. Impresionizem temelji na filozofiji trenutka in utnem vtisu.
Lirski in epski subjekt se uteva v naravo in vesolje. Je izrazit senzualist in tudi
hedonist (uiva). Lirski subjekt se zdrui z objektom v neko estetsko celoto. Subjekt
obuti minljivost asa in svojo lastno minljivost. Skua zadrati trenutek, vendar mu
31

ne uspe. Ta trenutek, minljivost gre tako dale, da se subjekt uti razdrobljenega, ni

ve kot celota. Spoznava, da je sestavljen iz vtisov.
Filozofsko podlago impresionizmu je mogoe iskati pri Ernestu Machu, ki je napisal
knjigi Empiriokriticizem in Analiza obutkov, kjer govori o razcepljenosti jaza. Opira
se na relativnostno teorijo (Einstein: ni ni ve trdno). Postavi tezo, da predmeti sploh
ne obstajajo, ni trdne stvarnosti, vse je relativno. Obstajajo samo obutki, barve,
zvoki, vonji, as (tu je el v skrajnost). Primer: ne obstaja rdea barva, ampak moji
obutki rdee barve. Mach pravi, da edino, kar je trdno, je smrt (npr. pri Cankarju
smrt ni ni groznega, njegovi liki hrepenijo po smrti). Konec 19.stoletja je smrt lepa in
zaeljena. Pokrajina postaja sestavni del subjektovega ustvenega odnosa. V
trenutnem razpoloenju se zdruujejo subjektova dua, predmetnost in svetloba v
estetsko celoto.
Prvo monografijo o filozofski podlagi impresionizma je napisal Manfred Diersch in
ima naslov Empiriokriticizem in impresionizem.
Arnold Hauser v Sociologiji umetnosti pie o tipu impresionistinega subjekta, ki je
razdrobljen, ima tiso jazov, ki odsevajo v naravo. Subjekt je odtujen, umika se v svoj
svet esteticizma, bei pred drubo. To je tudi svojevrsten protest. Subjekta motijo
drubeni pojavi, vendar ne eli posegati vanje, zato se umakne. Ena od osrednjih
impresionistinih podob je flaneur = sprehajalec, pohajkovalec, sprehaja se po parku,
vpija razline utne vtise, pred seboj nima cilja, predaja se esteticistinim uitkom.
Primer tega flaneurja pri Cankarju ob vogalu je zakrial rde plakat, rdea barva ga
zmoti, ker ni niansa, ampak kontrast, on vidi lepoto v niansi in ne v kontrastu.
Hauser pravi tudi, da je impresionizem umetnost velikih mest. Tehnini razvoj ob
koncu 19.stoletja je loveka spremenil. To je doba elektrike, pote, tiska lovek je
izgubljen, saj se as premika hitreje, kot je bil navajen. Obuti razdvojenost sredi
minljivosti sveta, zateka se v samoto. O tem govori tudi Rilke (opisuje, kako lirski
subjekt doivlja Pariz). V slovenski literaturi to ne velja, tu se subjekt zateka v naravo,
vako okolje!
Znailna za impresionizem je monokromatinost ali monokromija barv. Gre za
uporabo barv na zelo ozkem barvnem polju; iskanje nians. Pomembni so barvni
odtenki. Impresionist ne mara barvne pisanosti, izbira med barvnimi niansami ene
barve (npr. razlini odtenki zelene barve).
Harmonizacija vtisov : impresionist zapisuje razline vtise (barvne, zvone ) na tak
nain, da zgradi harmonino celoto.Primer pri Cankarju: Mimi predmestje; e je
deeven dan, sledijo temne barve.
Subjektivistini pogled na svet: subjektivistino videnje barv, zvokov. Ko pride do
povezave impresionizma s subjektivizmom, se impresionistini stil zane uveljavljati v
simbolistini in dekadenni smeri. Impresionizem in subjektivizem imata skupni detajl
= podrobnosti.
Kritika impresionizma je bila zelo mona. Kritiki so oitali, da je impresionist
voena ploa za odtise, torej, da impresionisti ni ne mislijo, da jim pri svojem
delu ni potrebno iti v globino. Kljub temu lahko vidimo, da pri slovenskih
impresionistih ne gre samo za utno zaznavanje, temve, da posegajo tudi v miselne
plasti.
Naelo trenutka v impresionistini poetiki: trenutek je temeljno naelo
impresionistine poetike. Gre za ivljenjsko naelo, nazorsko naelo
impresionistinega umetnika. Ta trenutek je bolj obutje, pogled na svet in spremeni
32

ivljenje in umetnost ob koncu 19.stoletja. Na trenutek za ivljenjsko naelo se

veejo temeljni motivi, povezani z minljivostjo ivljenja, veliko osamljenostjo,
odtujenostjo. lovek doivlja v tem asu popoln prelom s komunikacijo, doivlja
popolne obutke odtujenosti. Impresionistini subjekt se po eni strani zateka na rob
drube, postane boem, eli izkoristiti obutke, ne stopa v odnose z drugimi ljudmi, je
brezciljni sprehajalec, ki uiva v utnih niansah (Cankar: Tisti lepi veeri iz Vinjet:
sprehajalec po dunajskem Ringu).
Vpliv naela trenutka na literarne zvrsti ob koncu 19.stoletja:
To naelo povzroi veliko krizo romana. Pojavi se vpraanje, kako napisati roman, e
velja to naelo. Roman zahteva zgodbo, mora odgovarjati na neka vpraanja.
Zasledimo mone premike v pripovedni literarni zvrsti. Razmahne se rtica, kratka
proza (najrazlineje oblike). rtica je tista, ki lahko ubesedi trenutek. Silovit je
razmah lirske rtice. Pri Cankarju je ta razmah najmoneji.
Vsi literati pa niso bili prepriani o nadomestljivosti romana s rtico. Npr. v romanu
Proti toku glavni lik v 14. poglavju razmilja, kaj je ustrezno nadomestilo za roman in
za najpomembnejo razglasi pesem v prozi to je po njegovem kondenzirani,
zgoeni roman; vendarle pa gre tukaj samo za teorijo. Dalje se sprauje, s katerim
izraznim sredstvom napisati pesem v prozi in za najmoneje izrazno sredstvo
razglasi epitet (pridevnik).

Impresionizem na Slovenskem
Pri nas se impresionizem razvije okrog leta 1880. Glavni predstavniki v slikarstvu so
Rihard Jakopi, Matija Jama in Ivan Grohar (Sejalec). Leta 1904 so imeli slovenski
likovni impresionisti razstavo na Dunaju, kjer so dosegli izjemno priznanje.
V slovensko literaturo vdira impresionizem vzporedno z dekadenco, torej ob koncu
19.stoletja. Zametke najdemo e pri Simonu Jenku (Obujenke).
Impresionizem na Slovensko ni priel direktno iz Francije, pa pa iz Avstrije. Cankar,
upani in Murn so na Dunaju spoznavali impresionizem preko revij in umetnostnih
galerij. Impresionistine pesmi je pisal tudi Cvetko Golar. Niso pa isti impresionisti,
saj impresijo povezujejo z refleksijo. Slovenci so se z impresionizmom seznanjali
preko Liliencrona, Altenberga in Schnitzlerja.
Impresionizem se najbolj razvije v liriki, pa tudi v prozi (strukturna preobrazba rtice),
nekaj tudi v dramatiki (poetina drama).

Pojav krize romana in razmah rtice na Slovenskem

Cankar in Altenberg se osebno nista poznala, vendar pa je Cankar bral njegove
skice. Vekrat se tudi sklicuje na Altenberga, ima ga za modernega umetnika ter
svari pred Altenbergovimi posnemovalci.
Cankar napie literarni esej v nemini z naslovom Skizzen in ga objavi leta 1900 v
nemkem asopisu Der Suden. Seznanja nemko javnost z junoslovansko
literaturo, poroa o razmerah in razmahu literature pri teh narodih. Pravi, da se je
rtica tudi pri nas v vsej meri razvila, da je moderna rtica pri teh narodih produkt
nove dobe, novega pogleda na svet (velike spremembe v nainu ivljenja: razvoj
eleznice, elektrika, revialni tisk ). Cankar razlaga, da je pri junih Slovanih forma
enaka, vsebinsko pa je rtica vendarle drugana od tiste v Z Evropi (v tem se kae
samobitnost slovenskega naroda). Cankar tudi poroa o dveh zbirkah rtic in jima da

33

pohvalno oceno: Zofka Kveder: Misterij ene in Andrija Milinovi: Zapisci. Omenja
tudi Altenberga kot najpomembnejega rtiarja. Pie o njegovem zavitem slogu in
opozarja, naj ga ne posnemajo.
Oton upani leta 1902 napie esej Moderna rtica pri nas, ki izide v Slovanu,
imamo pa ga tudi v njegovih ZD (7.knjiga). V eseju upani pravi, da je rtica tudi
pri junoslovanskih narodih rezultat nove dobe, obutenja sveta, trenutka. rtica je
povezana z obutljivostjo modernega subjekta. upani opisuje nove motive, ki
vdrejo v rtico (so trenutni, mimobeni). V nadaljevanju opie nekaj zbirk rtic,
sklicuje se na Milinovia, Kvedrovo, Cankarjeve Vinjete in njegovo Knjigo za
lahkomiselne ljudi. Pohvali drubeno-kritino temo pri Cankarju. Napove tudi, da se
bo Cankar poslovil od kratke proze in pravi, da Knjigi za lahkomiselne ljudi sledi vliki
tekst (tu se je zmotil!). rtice upani in Cankar nista razlagala kot nadomestilo za
roman, ampak jo imata za samostojno pripovedno zvrst. Leta 1914 Cankar napie
rtico Nenapisani romani, kjer prizna, da ni napisal vlikega teksta, kot ga je
nameraval.

Cankarjev impresionizem
V poeziji deloma najdemo impresionizem v Erotiki, kjer opazujemo utnost in
asociativno lirsko govorico. Predvsem pa o Cankarjevem impresionizmu govorimo ob
njegovih impresionistinih romanih: Nina, Novo ivljenje, Hia Marije Pomonice, kjer
prevladuje impresionistini pogled na svet.

Murnov impresionizem
Nekaj njegovih pesmi je istih impresionistinih, kjer lirski subjekt samo zaznava
utne vtise kot utni hedonist in esteticist ter jih povezuje v harmonino celoto. V
glavnem pa je njegova poezija taka, da je impresionistien le del pesmi (sredi narave
razmilja o svojem bivanjskem poloaju).
Literarna zgodovina Murna uvra med impresionistine pesnike, vendar najdemo pri
njem predvsem pri kmekih pesmih idejni simbolizem.
Murn se je rodil 1879 kot nezakonski sin slukinje in je zelo zgodaj obutil
zapuenost, brezdomost. Bil je lan drutva Zadruga. Rad je hodil v naravo. Veliko
je bral ruske romantike. Preko Cankarja se je seznanil z dekadenco. Med modernisti
velja za najbolj obutljivega, tihega, saj ga je takega naredilo ivljenje. Najblie sta si
z upaniem, eprav sta si bila karakterno isto razlina. Odnosi med modernisti so
bili skrhani. Cankar in upani Murna nista tela med sebi enake, nista ga
upotevala. Za njegove pesmi sta govorila, da niso prave. Murn sebe imenuje pesnik
trenutka, o tem pie Cankarju (Vrgel sem na papir trenutke. Trenutki, trenutki !)
in orliju (S svojimi pesmimi nisem hotel niesar povedati, ampak le prenesti
trenutke!).
Fran Zadravec v knjigi Elementi slovenske moderne knjievnosti podrobno analizira
Murnov impresionizem.
Iz njegovega doivljanja narave je nastala kmeka lirika, v kateri se pojavlja odtujen
lirski subjekt, lepotna impresija je pretrgana, zazeva utna groza. Primer: Pesem o
ajdi : sprva gre za lepotno impresijo, na koncu pa lee na zemljo rna arovnica, torej
smrt.
Pisal je tudi ljubezensko liriko, ki je povezana z njegovo skrito ljubeznijo Almo
Souranovo. Murnove ljubezenske pesmi so zbrane v dveh ciklih (eden je Fin de
siecle). Ta lirika je bolea. uti gnus do dekadenne utnosti, obuti jo kot tuje. Tudi
tu se pojavlja slutnja smrti.

34

Pred smrtjo (1901) je Murn uredil svoje pesmi. Ivan Prijatelj jih je izdal pod naslovom
Pesmi in romance leta 1903.
Murn je pisal razpoloenjske in bivanjske pesmi, v katerih se kae impresionizem.
Ena od pesmi ima naslov Trenutek, v njej pie o svoji programski usmerjenosti, o
trenutku in minljivosti ivljenja.
Pri Murnu ne najdemo sociolokih oz. socialnih pesmi, kljub tekemu ivljenju.
Mogoe je malo socialna pesem le Vlahi.
e 1895.leta se zane Murnu v pesmi vrivati vran = smrt, strah pred smrtjo,
simbolizira grozo in utesnjenost. Ena takih pesmi je Pa ne pojdem prek poljan, ki
govori o tem, da je vran prisoten e povsod (no in dan). utiti je grozljivost, slutnjo
smrti. Taka bivanjska stanja se pojavijo e v pesmih:
- rni vran
- Ah, ti bori
- V mraku
- Na peronu : lirski subjekt stoji na peronu in ne doaka vlaka, vlak pelje mimo.
Osrednje metafore za bivanjsko utesnjenost najdemo v pesmi Ko dobrave se mrae.
Pogosta metafora je sneg (tudi pesem s takim naslovom) in vampirji, ki nakazujejo na
osamljenost.
Nekatere pesmi pa prinaajo bolj optimistino razpoloenje:
- V parku : primer radostnega obutja lirskega subjekta z naravo.
- Pomladanjska slutnja,
- Pomladanjska romanca : s to pesmijo zane zbirko.
Primer istega impresionizma je pesem V drevoredu : lirski subjekt niesar ne
razmilja, le zbira vtise, je opazovalec v drevoredu, ki pa ne opazuje celote, pa pa
dele. Murn je zlasti odprt za barvne in svetlobne senzacije. Narava mu je prostor
utnosti.
Veliko je pri Murnu folklorne motivike. Delno jo je prevzemal, pa tudi preoblikoval
(subjektivizacija folklornega motiva). Taka je pesem Pomladanjska romanca, kjer se
pojavi motiv Sv. Jurija, ki ga je Murn raziril (ne prinaa samo pomladi, ampak je tudi
simbol svobode).

upaniev impresionizem
Svojo zbirko aa opojnosti je razglasil za impresionistino, eprav je le manji del te
zbirke impresionistien. Vrh je v zbirki ez plan. Prevladujejo predvsem dekadenne,
simbolistine, novoromantine pesmi. Svoje pesmi oznai za herke trenutka.
upaniev impresionizem je nekoliko drugaen od Murnovega (pasivnost), je veliko
bolj dinamien, vitalen in razgiban.
upani napie znamenit esej Iz belenice Pavla Kuzme (ime za slikarja Matijo
Jamo), objavljen v Slovanu leta 1902. Iz tega eseja je mogoe razbrati upaniev
odnos do impresionizma (impresionistini program). Esej govori, kako se je upani
navduil za impresionizem ob slovenskih slikarjih. Jama in Grohar sta mu odprla oi
za lepoto barve in svetlobe. (Jama mu je na sprehodu dejal: Stoj in glej!).
upanieve impresionistine pesmi so vezane na Ljubljansko polje in Belo krajino.
Zanima ga pokrajina polje, atmosfera (zrak), sonna pokrajina. Je pesnik svetlobe!
Doivlja svetlobno zmagoslavje, se emocionalno vraa v svetlobni dogodek. Lirski
35

subjekt je oaran nad svetlobo. upani poveliuje svetlobno lepoto, zaradi esar je
v nekem smislu novoromantini estet.
Njegova impresionistina pesem Ljubljansko polje je prepesnjen upaniev
impresionistini program iz eseja Iz belenice Pavla Kuzme. Pesem nastane iz
neposrednega pesnikovega doivetja in sicer iz sprehodov z Jamo po Ljubljanskem
polju. Po slogu in motiviki je impresionistina, to se kae v poudarjenem utnem
senzualizmu epitetoneza; npr. kristalna nedelja, sladke misli, sonni arki. Gre za
zaznavanje gibanja, drobnih sprememb v naravi, kar je izraeno z glagoli (je
trepetala, dvigalo se je v zrak, ti si arelo polno sonnih arkov). Glavni motiv je motiv
ljubljanskega polja. Ima vse znailnosti impresionizma. Lirski subjekt nagovarja, hvali
lepoto narave.

Pri upaniu govorimo o dveh vrstah impresionistinih podob:

- pointilistini impresionizem :
primer: Poldan : po stilu je impresionistina, postavljena v naravo, polje. Lirski
subjekt je v srediu narave, z njo je spojen. V ospredju je estetski ideal narave.
Kae se viek naravnih moi poldan. Naslov nam pove za lirski as, gre za poletje,
vroina je najveja (to je prispodoba za erotino radoivost lirskega subjekta). Po
temi je pesem ljubezenska, ljubezen je izrazito senzualna in takna je tudi narava.
Impresionistini stil se kae tudi v epitetonezah (drhtei poldan, valujoi lan,
srebrnoprane tanice), glagolskih metaforah (giblje se klas, mak vihra, veter brodi).
Najdemo tudi sinestezijsko metaforo, ki kae na viek senzualizma sredi narave
(stoarki ar proti nebu vriska svoj vihar svetloba dobiva zvono podobo).
- monomentalni impresionizem :
primer: Vihar : iz pesnike zbirke ez plan (obstaja tudi pesem z istim naslovom v
ai opojnosti). Lirski subjekt je spet sredi narave z dekletom, tokrat sredi viharja.
Doivljata svoj erotini vihar. as: viharna no. Impresionizem je prikazan z barvami,
svetlobo, gibanjem. Pojavi se sinestezija (temna melodija) pri upaniu predvsem
svetlobno-zvone sinestezije. Na koncu je mona svetloba naenkrat ustavljena, ne
zajema celotno podobo, kar imenujemo monoment (ta hip vzplamenel je kres od
strmih nebes, obsinil je ostro dvoje teles kot kip). Osrednja figura v pesmi je dialog.

PESNIKE OBLIKE V OBDOBJU MODERNE

Pesnitvo oz. lirika kae v moderni pomembne novosti. V srediu je novoromantini
subjektivizem. Osrednji lirski subjekt je izpovedovalec svojega ustvenega sveta.
Osrednji motivi so: hrepenenje, razpoloenje, erotina obutenja, vesoljski
optimizem. Lirski subjekt se pogosto sprauje o sebi, eli priti do svojega bistva.
Pogosti so tudi motivi pesnika, duhovnega izbranca, ki ie pot k osebni svobodi,
pojavijo se motivi pesnika misleca. Kot pomembneje teme so domovinska, socialna
tema, vojna, grozote vojne ipd. Osrednji lirski prostor je pokrajina, narava s svojo
barvno, zvono, svetlobno lepoto. V lirsko pesem vdira tudi mesto (npr. Cankar:
Dunajski veeri; upani: Duma).

36

Pesem doivi stilne, ritmine in oblikovne spremembe. Deloma sreamo isto

realistino pesem, narejeno po klasicistini poetiki, vendar je ta e bolj v ozadju.
Pesniki e naprej pesnijo v stalnem, silabotoninem verzu. Po drugi strani pa verz
modernizirajo, verz osvobodijo to imenujemo pluralizem. Ta dvojnost je najbolj
opazna pri Ketteju (pojavlja se tako stalni kot svobodni verz). upani v eseju Ritem
in metrum iz leta 1917 zagovarja svobodni verz. Pesniko obutje in zvok se morata
ujemati. Ta esej je nastal iz kritike Pavlice, ki je elel ponovno uvesti heksameter.
Dvojnost najdemo tudi pri Murnu, pri upaniu (aa opojnosti) je veliko
svobodnega verza.
Modernisti izhajajo iz ritma, enkratne zvone ubeseditve in nikakor ne iz metruma.
Pesem je odraz lirskega obutja. Prihaja do modernizacije verza in pesnikih oblik.
Tudi stalne pesnike oblike modernizirajo (npr. Kette je v svojih sonetih zlasti rad
moderniziral verz. Iz cikla Spomini je poetoloka pesem A tebi poet bodi geslo gre
za sonet, ki ima dvojno strukturo, verz pa ni laki enajsterec, ampak tristopini
amfibrah).
Poleg modernistinih pesnikih oblik se najpogosteje pojavljajo tradicionalne (stalne)
pesnike oblike:
- sonet
- gazela
- elegija
- oda
- himna
- epska balada in romanca
- pesem kot taka (npr. pri Ketteju, Murnu- Ko dobrave se mrae, Cvetku Golarju )
Nekateri so pisali tudi dolgo pesem iz tirivrstinih kitic (npr. 7.pesem Kettejevega
cikla Na molu San Carlo; tudi pri Cankarju). Kae se naslonitev modernistov na
tradicijo. Tradicija pa je marsikdaj predstavljala pesnikom tudi oviro.
Pesem zraste iz impresionistinega trenutka, samogovora, nastane izjemna oblika,
kompozicija. Impresionistine pesmi so rade kratke, ker tematizirajo trenutek, vtis
(npr. Murnova pesem Trenutek). Svobodne pesnike oblike so lahko zapisane tako,
da je v njih mono najti kakno simetrijo ali pa tudi ne. Kitico doloata emocionalni ali
ritmini motiv (npr. Murn, upani: Roa mogota, Prebujenje, Kovaka). Vsaj pri
upaniu je opazna lastnost daljanja verza, kar je zlasti opazno v Dumi (to je
posledica prebiranja Whitmanove poezije).
V tem asu nastajajo nove stalne pesnike oblike (npr. Gradnik: Pisma cikel pesmi
s posebno obliko, ima odprt verz, konec verza se ne ujema s koncem stavka ipd.).
Zapisujejo se tudi stareje romanske in antine pesnike oblike (npr. pri Sardenku
oktava; pri Moletu tercina, sekstina, sapfina kitica). Nastaja tudi pesem v prozi (pri
Moletu, upaniu, Kozaku ).
Pesniki so radi povezovali pesmi v cikle, kar se ne ujema z impresionistino poetiko
trenutka. To je posebna znailnost slovenskih modernistinih pesnikov (npr.
upani: Velikononi soneti; Murn: Fin de siecle; Gradnik: Pisma; Sardenko; Anton
Medved ).
Ena najbolj priljubljenih stalnih pesnikih oblik je bil sonet, ki ga je najbolj
moderniziral Kette. Drugae so ga pisali skoraj vsi (Cankar, upani, Vladimir
Levstik, Ljudmila Poljaneva, Pugelj, Gradnik ). Nekoliko manj se pojavlja gazela
37

(Kette, upani, Medved, Fran Albreht). Kette je napisal tudi nekaj moderniziranih
gazel: Res je pel, Kamorkoli hodim, Le smehljaj se ljuba (laki enajsterec, rima v
prvih dveh verzih, nato v sodih). Zapisujejo se e balade in romance. V obdobju
moderne prideta pod vpliv modernizacije, zato govorimo o lirski baladi in romanci
(npr. upani: Trije kralji opira se na folklorni motiv, ki ga preoblikuje in zgradi
baladno perspektivo). Zlasti v baladi se demoninost in grozljivost ustvarjata z
zvonimi elementi. Razvije se tudi psiholoka balada (npr. upani: Stari ki iz
zbirke aa opojnosti govori o mokem, ki doivlja psihine blodnje, v katerih se
mu ena, ki ga je zapustila, kae v podobi make, s katero se pogovarja). Med
vidnejimi pisci balad, predvsem epskih, so: Cvetko Golar, Vladimir Levstik, Ivan
Pregelj. Pri Cankarju in upaniu dobijo balade lirsko podobo.
Cvetko Golar: njegove balade so epske, motivi so vzeti iz jugoslovanske dediine.
Pojavlja se baladna grozljivost, tudi fantastini motivi. Pie tudi romance, junako
snov (npr. Kozak).
Vladimir Levstik: pisal je balade v prozi, ki jih je 1917 pod tem naslovom tudi izdal.
Z njimi se pribliuje skrajani noveli (npr. Balada o Kralju Matjau).
Ivan Pregelj: pravi, da je treba balado osvoboditi pred lirskimi elementi.
Zaetki slovenske balade so pri Franu Gestrinu , ki prvi uvede lirsko balado. Znana
je njegova Balada o prepelici iz leta 1893, v kateri z zvonim razpoloenjem kae na
baladnost. Takno lirizacijo lahko opazujemo tudi pri Murnu. Deloma pa lahko takne
balade najdemo e pri Ketteju (Melanholine misli). Balade piejo tudi Vida Jeraj,
Janko Glazer (Balada o dveh).
Primer Murnove lirske balade: Balada je zelo kratka (tiri dvovrstine kitice).
Obutje grozljivosti, obutje pred smrtjo. Nastala je po Murnovem resninem
doivetju. Glavni lirski subjekt Damjan je bil Murnov prijatelj iz Cukrarne. Mono je
poudarjena zvonost, pisana je v impresionistinem stilu.
Glavna znailnost lirske balade je lirski subjektivizem in mrano razpoloenje.
Kot stalna pesnika oblika se pojavlja tudi idila. Gre za obliko, v kateri je opesnjeno
idilino ivljenje. Lahko je tudi v verzih. Pisali so jih Joa Lovreni, Ivan Pregelj (v
idilo vnaa dramatinost, konfliktnost, vsebuje vojne motive; leta 1917 jih izda pod
naslovom Idile). Pojavljata se e psalm in glosa.

Lirika Ivana Preglja

Ivan Pregelj je bil zelo plodovit in vsestranski.
Pesnik : izdal je dve pesniki zbirki: Romantika (1910) in Spominice (1905). Obe sta
objavljeni v ZD I. Tematsko so pesmi erotine, deloma religiozne. Osrednji motiv je
razklanost med utom in duhom. Nekateri motivi kaejo na dobro poznavanje
evropske in svetovne literature. Lirski subjekt je pogosto duhovnik. Veliko je
latinine, dosti iz baronih pridig (Rogerij, Svetokriki).

Dragotin Kette

38

Njegova prva in edina pesnika zbirka ima naslov Poezije, izla je leta 1900 pri
Schwentnerju (pomemben zalonik slovenske moderne). Kette zbirke ni pripravil
sam, uredil jo je Anton Akerc, ki je napisal tudi uvodni esej o Ketteju. Ta esej je
povzroil spor med mladimi literati, zlasti Cankarjem in Akercem. Akerc pri ureditvi
zbirke ni upoteval Kettejeve organizacije. Posegal je celo tako dale, da je razbil
cikle (Na molu San carlo). Zato imajo Kettejeve pesmi (oz. razdelki v zbirki) naslove
Soneti, Gazele Akerc je popravljal celo besede, naglase.
Kette se je zelo zanimal za rusko poezijo. Nadel si je psevdonim Mihajlov (tako kot
tudi drugi trije predstavniki moderne). V njegovih pesmih se velikokrat pojavljajo
gostilniki motivi, saj se je dosti gibal po gostilnah. Najblie od modernistov mu je bil
Cankar.
Kettejev ideal je harmonija telesa in duha. V eni od maksim si zada nalogo, biti
uravnoveen sam s seboj in s svetom. Zanimal se je za filozofijo (filozofski cikel
sonetov Moj bog) in naravoslovje. Po svojem preprianju je bil panteist. Zelo se je
navezal na klasiko (Goethe, Pukin, Preeren).
Literarni vzor mu je bil belgijski simbolist Maeterlinck (dramatik, pisal je v francoini,
eseji Zaklad ubogih). Iz knjige Zaklad ubogih je Kette vzel moto ali geslo za cikel
sonetov Moj bog Dvigniti se do vije resnice, ideala!
Ketteja ni zadel val dekadence v 90.letih. Cankar in upani sta ob prihodu na
Dunaj bila zelo navduena nad dekadenco, Kette pa je ostal doma in ni mogel
sprejeti dekadence. Svojo poezijo je pisal mimo dekadence in proti dekadenci. Tudi
Cankar in upani sta se kasneje odvrnila od zaetne navduenosti.
Kettejev odnos do enskega lirskega subjekta v literaturi: pesniki ideal je nael v
Angeli Smole, herki novomekega upana. Ljubezen je bila platonina. Pojavlja pa
se Angela v pesmi Na trgu, kjer je tudi neposredno imenovana. Kette ideal
poduhovljene enske tudi razdre. enska v njegovi poeziji je zavrnjena, je v posmeh
(druga pesem iz cikla Spomini), je tudi lanivka, obrekovalka. O njej ne ve, ali je
angel ali demon (etrti sonet iz cikla Adrija). enska je demitizirana.
Kettejeva ljubezenska poezija: erotika oz. ljubezen je osrednja tema njegovih pesmi.
Zdrueval je ljudsko z modernim. Pesmi z objektivnim ljubezenskim motivom.
Povelieval je lepoto duhovne ljubezni. Razklanost in premagovanje med telesno in
duhovno ljubeznijo. Telesnost ga ne zadovolji. Pesmi z vasovalskim motivom (pesem
Jagned drevo topol, je pesem carmen figuratum, impresionistina). Erotini motivi:
Veer, V mlinu. En del njegove ljubezenske poezije pa zajema tudi boleino. Vendar
Kette to ne pojmuje tragino, zna premagati boleino, umiriti srce in se dvigniti k
duhovni ljubezni.
Kettejeva poetoloka poezija: pojavlja se v sonetih, lahko tudi skupaj z ljubezensko
poezijo. Tema poezije ga zelo zaposluje (A tebi poet bodi geslo).
Kettejeva filozofska in bivanjska poezija: zlasti v ciklu Moj bog
To so osrednje teme, ki pa jih najdemo tudi pri Preernu. Kette nima domovinske
teme. Kette je sonete pogosto druil v cikle: Slovo, Spomini, Tihe noi, rne noi,
Adrija, Moj bog, Izprehod. Zadnja faza (ko je bil e v Trstu v vojski) njegove poezije
zajema dva cikla: Na molu San Carlo in Novi akordi. Ta dva cikla sta najbolj
modernizirana, z najbolj odprto formo.

39

Kette je meal klasino in moderno formo, zlasti se to opazi pri Na molu San Carlo.
Treba pa je rei, da je sonet moderniziral= odpravil je klasino vsebinsko dvojnost,
klasini verz (laki enajsterec), spreminjal je rimo Svobodno je pisal tudi gazele.
Napisal pa je tudi kakno klasino. Med izrazito moderne spadajo: Jagned, Pijanec,
Na Krki
Lirski prostor v pesmih: dogaja se v naravi. Kette je navduen nad lepoto,
impresionistino naravo napolni s smehom, utom, erotiko. Narava ni poduhovljena,
ampak ostaja snovna. Ne zanima ga eksotina, ampak domaa narava (Dolenjska,
Trst). Pogosti motivi so veter, reka, vijolica, palma. Uporablja zeleno in belo barvo.
Jezik: knjini tedanjega asa, pogosto vkljuuje pogovorni jezik, uporablja ljudske
izraze. Tudi motivno se naslanja na ljudsko pesem. V jeziku so tudi izrazi iz klasine
mitologije, nekaj iz orientalske, grke mitologije, kranstva, romanske tujke.
Metafora: je snovna, pogosto izhaja iz narave.
Stil: povzemal ga je po ljudski poeziji.
Epske pesmi: pogosto z ljudskimi motivi (Podgorska svetnica, Na Blejskem otoku).
Romance so iz dolenjskega okolja. Kette je pisal tudi pesmi za otroke in mladino, tudi
prozo, pravljice (O ivilji in karjicah), basni (ebelica in mrlj).
Kettejeva kratka proza: objavljal jo je v literarnih asopisih. Pisal je tudi roman, a ga
ni dokonal. Snov za prozo je jemal iz ljudskega ivljenja (Pravljica o potresu, Ob
smrti oetovi, Ob Savi, Zimska romanca)
cikel Na molu San Carlo
Gre za cikel 8 pesmi (oznaene z rimskimi tevilkami), kjer se mea klasino in
moderno (modernizacija klasinega). Osrednja tema je erotika, razklanost lirskega
subjekta med duhovno in telesno ljubeznijo, ensko. V tem ciklu je mo najti vse
znailnosti (senzualizacija narave).
- I. pesem: osrednji motiv je sonce, narava. Gre za izrazito senzualizacijo.
- II. pesem: osrednji motiv je nezvestoba. Gre za odnos med lirskim subjektom in
naravo (minljivost venost).
- III. pesem: lirski subjekt se odpove ljubici, idealom. Spozna popolno razdaljo.
- IV. pesem: je sredie cikla. Tu zmaga strast, kar je povedano z izrazito utnostjo.
Ritem: vse je v gibanju. Verz je svobodni. Na koncu se pojavi motiv slabe vesti.
- V. pesem: sonce, roa, paradi utna enska, ki doivlja zmagoslavje. Gre za
impresionistino doivljanje narave (svetloba, barve, zvok).
- VI. pesem: lirski subjekt je sredi narave uivanje, lepota, erotika.
- VII. pesem: odnos do dveh ensk: prva kameniti idol, hladna devica, druga vroa
Traanka pravo nasprotje. Pomemben je motiv smeha, narava je nasmejana.
- VIII. pesem: motiv iz ljudske balade poroka. enin je Kette. Lu je spomin na
duhovni ideal. Lirski subjekt se ne preda, vda telesnosti. Tudi narava je izraz
njegovega razpoloenja (je temna).

Alojz Gradnik
Gradnik je nekoliko mlaji od drugih pesnikov moderne, prvo zbirko z naslovom
Padajoe zvezde je objavil ele, ko se je moderna e bliala koncu (1916). Zato ga
veidel ne postavljamo v njen okvir, kamor pa po obliki in vsebini svojih pesmi sodi.
Glavnino svojega dela pa je napisal ele med obema vojnama.
Podlaga Gradnikove poezije je v glavnem novoromantina z nekaj dekadennimi
potezami. Te se kaejo v njegovem doivetju ljubezni, ki jo povezuje s smrtjo, pa tudi

40

v melanholiji, s katero obuti ivljenje, usodo, osamljenost in tudi smrt. Razlika s

Kettejem, Murnom in upaniem je ta, da Gradnikova ustvenost ni ve mladostna,
ampak dorasla in moata. Zato je veidel zadrana, uravnoveena, pa tudi preteno
pesimistina.
Vse to se kae tudi v obliki njegove lirike. Pesmi so preproste, spesnjene v pravilnih
verzih in kratkih, najvekrat tirivrstinih kiticah, pa tudi v klasini obliki soneta.
Gradnikov verz je manj speven, blia se prostemu ritmu, vasih se zdi teak in trd,
kar pa ustreza vsebini njegove poezije.
Gradnik je med najvejimi pesniki erotine lirike po Preernu. Njegova posebnost je
ta, da je v doivetju ljubezni mraen, temen, pogosto tudi dekadenen. V ljubezni vidi
podobnost z doivljanjem smrti. Druga novost so njegove enske ljubezenske pesmi.
Nosilec ljubezni je pri Gradniku pogosto enska, vasih v pisemski obliki, vasih kot
fiktivni govor mrtve enske. S tem nadaljuje romantino tradicijo.
Gradnikove najbolj znane pesmi: Eros-tanatos, De profundis, Pisma, Vodnjak, Sinu,
V zorei jeseni, Istrska vas, Istrska elegija, Mors victrix, Poslednje pismo Ivana
Gradnika

UPANIEVE PESNIKE ZBIRKE

Zbirka aa opojnosti
Je moderna pesnika zbirka, zanimiva po slogu. Jezik vsebuje razline kode
francoske izraze, ki kaejo na modernost, meansko govorico v takratnih salonih
(glorija, ekstaza ). Opazni so tudi belokranjski izrazi, nareni ljudski govor (ljubav,
plakati, devojka, svirati ). Zbirka je moderna tudi po metaforiki, prevladuje zlasti
svetopisemska metaforika (religiozno izrazje je v funkciji senzualne erotike; skozi
liturgino erotiko se izraa erotina daritev), ki velja za erotino, dekadenno (lilije
simbol plodnosti; aa srebrna, kelih) in metaforika iz ljudske pesmi, poosebitve
(moje srce je polje iroko). Kae tenjo po modernosti, hoe biti ekskluzivna. Kae se
tenja po prenovitvi sloga, hoe stran od domanosti. Vendar gre za dvojnost: tujke +
domai izrazi.
Zbirka je nenavadna tudi na oblikovni ravni: pesmi so v svobodni pesniki obliki ( Ti
gizdava devojka Julijana), pojavijo se stalne pesnike oblike
(Velikononi soneti), svobodnost in stalnost se prepletata. Verz je
svoboden in stalen. Je izrazito zvono bogat. upani je bil pravi
mojster ritminosti. Pesmi so pogosto rimane, kljub svobodni obliki.
Pozna zunanje in notranje rime. Izrazito je zvono slikanje z
asonancami.
Usoda zbirke: avtor se je pesnike zbirke sramoval, kar je bil rezultat mladostnih
iskanj, 1918 v pogovoru z Izidorjem Cankarjem pravi: dal bi jo v snope.
Je pa zbirka pomemben dokument zaradi novih dekadennih motivov, svobodne
moderne oblike, ritmiziranosti 1920 upani pripravi izbor pesmi Mlada pota,
kamor vkljui samo tretino pesmi iz ae opojnosti, saj je bil zelo kritien (pesmi e iz
zbirk ez plan in Samogovori).
Zbirka ez plan
Zbirka je izla leta 1903 pri Schwentnerju in doivi zelo pozitivne kritike, sprejeta je z
navduenjem, tudi na katoliki ravni. upania so primerjali s katolikim pesnikom
Sardenkom (psevdonim Alojzija Merharja), ki je veljal za najboljega katolikega

41

pesnika (Balada o prepelici). upanieve pesmi so bile pred to zbirko e objavljene

v revijah (Slovan, ivot, Slovenka).
Zbirka kae na novo fazo upanievega pesnikega razvoja. Gre za preorientacijo v
vitalizem. Je izrazito vitalistina zbirka: pesmi govorijo o pogumu, zdravju, svobodi,
veselju, pomladi Sredino mesto v zbirki imajo motivi naravne moi. Pesnika
zbirka ima motto, ki napoveduje ta vitalizem (Pesnik je mornar, ki ima pred seboj svet
svobode. Lirski subjekt je za etino moralno svobodo).
Pesnika zbirka je razdeljena na 4 cikle:
- Manom J. M. Aleksandrova (8 pesmi): moderen pesniki cikel, pesmi so
nastajale, ko je Murn umiral; npr. Grobovi tulijo.
- brez naslova : ljubezenske pesmi z zelo irokim razponom ljubezenskih motivov,
izrazito zdrava senzualna erotika, ki se dogaja v naravi (pomembna je svetloba).
Pesmi so rahlo ironine, egave.
- Dan : ljubezenske pesmi s spominskimi motivi na Berto, motivi odloitve za
idealno duhovno ljubezen.
- brez naslova : razline pesmi (ljubezenske, predvsem ivljenjsko-izpovedne,
nekaj pripovednih Mati in sin, Znamenja). Pojavi se folklorni, belokranjski motiv
(Balada Sv. Trije kralji).
Jedro zbirke predstavljajo ljubezenske pesmi v impresionistinem stilu (Vihar,
Zveer, Prila si, Poldan ).
Drugo jedro so ivljenjsko-izpovedne pesmi, tudi nazorske pesmi, refleksivne, npr.
Ob kvarneru: lirski subjekt se pokloni morju in zavre katoliki kri, dogmo.
-

Mladine: nastala je ob 100-letnici Preernovega rojstva, je izrazito optimistina,

verjame v mo mladih.
Daj, drug, zapoj: je polemika za slovenskim narodnim znaajem. Pesnik demitizira
rtomira in ga imenuje izdajalec.
Manom J. M. Aleksandrova : tu je precej murnovskih motivov, lirski subjekt se
sreuje z mrtvim, se pogovarja z njim, ga rie. Pesnik upoteva tudi murnovsko
metaforiko, razmilja o umetniku in njegovem poslanstvu v slovenski drubi.
Kondor : to je pti, ki nakazuje, da slovenski pesnik nima svobode, ampak je zaprt
v kletko, torej gre za trpljenje slovenskega naroda.

V zbirki ez plan je tudi nekaj simbolov za duhovnega aristokrata: sokoli, orli, pti
samoiv (= individualni upaniev pesniki simbol !).
Pesnika zbirka se mono opira na domao zemljo, veliko je folklorne motivike oz.
metaforike, narenih izrazov.
- Pokopalie Sv. Barbare : ima podnaslov Legenda. Gre za opevanje belokranjske
svetlobe, prisotni so ljudski motivi, jezik je nareen. Legendni motiv se kae v
tem, da ima belokranjska pokrajina nadnaravno mo obujanja ob mrtvih.
Zasledimo pa tudi biografski podatek (Silvin upani ga je poznal, prehitro je
umrl). Pesem je epska in izrazito impresionistina. Prisotna je glagolska
metaforika (svetlobe se je nasesal).
Po obliki gre pri pesmih v zbirki za gazele, sonete, stance, najdemo pa tudi svobodne
pesnike oblike, ki kaejo na upanievo skrb za kompozicijo (Prila si). Po slogu
zbirka prinaa novo, zlasti svetlobno metaforiko, impresionistine svetlobne primere.

42

Zbirka Samogovori
Pesmi so nastajale med leti 1903 in 1908, ko je zbirka izla pri nemkem zaloniku
Bambergu (to so upaniu oitali). V slovenski javnosti zbirka ni bila dobro sprejeta,
oitali so ji temnost in hermetinost. Cankar ni hotel ni povedati o tej zbirki. To je bil
as, ko sta se upani in Cankar idejno mono razhajala (1904 vitalizem pri
upaniu, pri Cankarju pesimizem).
Je izrazito simbolistina pesnika zbirka. Nastala je, ko je upani potoval po Evropi
(Dunaj, Pariz, Bregenz ). Razgledoval in spoznaval je svet. V pesniku se pojavlja
razkol med provincializmom in kozmopolizmom. To je tudi as njegove ustvene,
erotine krize. Obupno si je prizadeval, da bi konal tudij (zgodovina in geografija na
Dunaju). Dosti je prebiral Bergsonovo literaturo (Iskanje resnice). Vse to se kae v
pesniki zbirki.
Sestavljena je iz 5 ciklov + motto, ki govori o bolni dui lirskega subjekta. Motto kae
na povezavo s prvo pesniko zbirko ao opojnosti. Pesmi so o duhovni razklanosti
lirskega subjekta, postavlja si bivanjska vpraanja, razmilja o bogu, o smislu
Cikli: 1. = ljubezenske pesmi (nimajo pa ve osrednje tee, so razline).
2. = aktualne pesmi, spominske pesmi na prijatelje, znance.
3. in 4.= pesmi duhovnega razkola (kriza lirskega subjekta; precej duhovnih,
religioznih motivov).
5. = domovinske pesmi
Razlaga naslova (Samogovori) : lirski subjekt govori sam s seboj, gre za monolog.
Znani so Samogovori meniha Avgutina, ki se zapre v tiino in se pogovarja sam s
seboj.
V zbirki je nekaj dekadennih motivov (prostitucija, vlauga v pesmi Metamorfoze;
golo telo v pesmi Sonet). Novoromantini so simboli laboda v sklepni pesmi Epilog.
Zlasti v 2.ciklu so pesmi, ki so vezane na domao zemljo (Belo krajino) in na ljudi,
prijatelje (Silvin, V album posveena Jakopiu, Vesela pomladna epistola
posveena Murnu).
Sredie pesnike zbirke sta 3. in 4. cikel, kjer so pesmi duhovnega razkola. To je
izrazito refleksivna lirika. Lirski subjekt razmilja o svojem bistvu, ie smisel
ivljenja, ki pa se mu odmika, oddaljuje.
- V no : klie v no, obupen klic ostaja brez odmeva; osamljenost lirskega
subjekta.
- Samogovor : duhovni razkol lirskega subjekta, obstajata dva jaza.
Pesmi duhovnega razkola so tudi oblikovno razline (svobodni ritem). Nekatere
pesmi, zlasti v 4.ciklu, imajo celo obliko psalmov (Noni psalm, Visoki hip).
- Noni psalm : lirski subjekt se zateka v kozmini panteizem, obupan duh blodi in
se dviga v kozmino lepoto. Umetnik se dvigne v kozmos in doivlja svojo lepoto.
To je sklepna pesem 4.cikla.
Prehod iz individualizma v kolektivizem predstavlja pesem Prebujenje : lirski subjekt
verjame v mo mnoice, gre za prvoosebni mnoinski subjekt.
5.cikel: domovinska lirika oz. tema. Sem spadata dve obseni pesnitvi, Z vlakom in
Duma. Tudi ti dve pesmi spadata med pesmi razkola. Govorita o razkolu med
domovino in tujino, o razmerju med umetnikom v domovini in v tujini.
- Z vlakom : nastala je iz konkretnega dogodka okoli leta 1904, ko se je upani
peljal na Dunaj. Romantini lirski subjekt se oklepa domanosti. Vlak ima podobo
demona, ki ga siloma trga od domovine in ga oddaljuje.

43

Duma : je najobseneja pesnitev v slovenski poeziji!!! Nastajala je med letom

1904 in 1908, ko je upani bival na Dunaju in v Parizu (kaejo se vplivi). Naslov
(Duma) je v ukrajinski ljudski poeziji pesem z globoko, otono mislijo. upani je
rad prebiral ukrajinsko ljudsko liriko. 1911 je upani v pogovorih o Dumi govoril
Izidorju Cankarju (preko romantinega ljubimkanja prenesti na kolektivizem).
Pesnitev je sestavljena iz dveh delov:
-prvi del = enski romantini glas prinaa lepoto slovenske zemlje
moki glas zagovarja tehniko, napredek, slavi mesto
-drugi del = pesnikov glas. Razpade na pesem prelesti (o lepoti domovine) in
pesem bolesti (o trpljenju domovine).
Romantina podoba kmeke vasi se prekine z motivi izseljevanja (zlasti v
Ameriko), vdovice, ki joe za sinom (moj Mate). Konec oz. sklep: umetnik
ustvarja iz narodove boleine. Lepota umetnikove pesmi raste iz boleine. To
upani pove s simbolom koljke (kot se biser rodi).
Dialog v Dumi je notranji monolog med dvema jazoma: prvi je romantini, drugi
pa kozmopolitski.

Pesnika zbirka se kona z Epilogom pesnik je labod, ki ustvarja.

Znailnosti pesnike zbirke:

- simboli so zaprti
- belokranjski izrazi
- tujke, zlasti francoske
- glagolske metafore
- metaforika je lepotna, lesketajoa se
- pesnike oblike so moderne, svobodne
- izrazita je zvonost
- zunanja in notranja rima
- zvono slikanje
- kompozicija je premiljena
Zbirka V zarje Vidove
Pesnika zbirka izide pri Schwentnerju. Pesmi so nastajale od 1915.leta. Del pesmi
je e bil objavljen v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Pesnika zbirka je razdeljena na
3 dele, ki pa niso poimenovani. Ima uvodno pesem Slap in sklepno pesem Meseina.
1. razdelek : jedro so vojne pesmi, pesmi o grozoti, trpljenju (npr. Dies irae ali Dan
jeze 1914, ki po stilu e spada v ekspresionizem). Zanimive so vojne pesmi,
napisane z otroko perspektivo, kjer je lirski subjekt otrok, ubesedena je
nesmiselnost vojne. Otrok ima e zmeraj smisel, ni obremenjen z vojno (Otroci
molijo, Razgovor, Dete eblja).
2. razdelek : bolj aktualne, politine pesmi, pesmi, povezane z narodovo usodo.
Dosti je tudi pesmi z socialno problematiko (Kovaka, ebljarska, Glad).
3. razdelek : predvsem simbolistine pesmi, kozmine pesmi in erotine pesmi
(Zlata jutra, Jezero). Ljubezensko ustvo je neno, precej je materinske ljubezni
(Belokranjska deklica).
Pesnika zbirka je zakljuena z Meseino. To je kozmina pesem. Lirski subjekt uti
utripanje, je del kozmine harmonije.
44

Po teh tirih pesnikih zbirkah (do 1920) je upani napisal e eno zbirko za odrasle
Zimzelen pod snegom, ki je izla leta 1945. Po letu 1920 je upani doivljal
tevilne negativne kritike, zlasti zaradi drame Veronika Desenika. Eden
od razlogov, da se je upani potegnil vase, je tudi njegov esej Adami
in slovenstvo (1932), v katerem razmilja o slovenstvu. Izjava, ki je bila
sporna, je: Jezik ni glavno merilo naroda! Bistvo narodne identitete je
notranje slovenstvo. To upani ponazarja ob primeru Luisa Adamia,
Slovenca, ki je v Ameriki pisal v angleini in tudi zaslovel. Zaradi tega
eseja je bil upani mono obsojen. Po objavi v Ljubljanskem zvonu je
prilo do krize in tako nastane asopis Sodobnost.
Leta 1934 objavi upani cikel pesmi Med ostrnicami (=kupi sena). Umakne se v
Loko dolino, v vaki svet. To je cikel tihe lirike. Po mnenju nekaterih njegova
najbolja lirika. V pesmih, ki so refleksivne, razmilja o umetniku in sklene, da
umetnik potrebuje tiino! Cikel Med ostrnicami je tudi 1.razdelek pesnike zbirke
Zimzelen pod snegom.
upani je pomemben predstavnik moderne, vendar je nekako preglasen. Je vodilni
pesnik po strankah. Tudi v slovenskih berilih.

upani kot dramatik

Je zelo kritiziran, predvsem z Vidmarjeve strani
- poetina drama Veronika Desenika

upani kot pisec epa

Njegov ep Jerala je ostal nedokonan. Zael ga je pisati 1902, ko je bil vojak.
Osrednji del pa je napisal med leti 1904 in 1908. V presledkih je ep izhajal v
Ljubljanskem zvonu do leta 1927. Danes ga najdemo kot fragment v ZD III. Ep sodi
med upanieve najteje umetnine. Deloma spominja na Goethejevega Fausta. To
je filozofska pesnitev, tema je nasprotje med mladim umetnikom in meanskim
filistrom. Glavna oseba Jerala zalit s tolo, pogreznjen v materijo. Ni samo
posameznik, ampak predstavlja zaviralne sile v meanski drubi.
Ep je zgrajen iz 3 poglavij:
- 1. poglavje : Jerala in hudi imata dialog; tu ep spominja na Fausta.
- 2. poglavje : mitina bela pokrajina, poskus reitve iz revine.
- intermezzo : ljubljanska vinska klet = umetnikovo ustvarjanje.
- 3. poglavje : izrazito simbolno, voda = umetniko ustvarjanje.

upani kot esejist

-

eseji o jeziku (Adami in slovenstvo, 1932)

velik bojevnik za slovenski knjini jezik
odpravil je elkanje v gledaliu. O tem pie v eseju Slovenski jezik in gledalie, 1912
boj za svobodni ritem: Ritem in metrum, 1917. Zavzema se za svobodni ritem,
brani Preernovo odstopanje od ritma v njegovem Uvodu v Krstu pri Savici.
esej Moderna rtica pri nas (glej str.33)

upani kot prevajalec

45

V slovenino je prevedel nad 40 knjig, zlasti Shakespeara (v celoti!), Moliera,

Balzaca. Nekateri prevodi so blestei, drugi slabi.

upani kot pisec otroke poezije

-

poglej pri predmetu mladinska knjievnost !!!

DRAMATIKA V OBDOBJU MODERNE

ele moderna je ustvarila tevilneje, pomembne in izvirne gledalike igre tragedije,
resnobne drame, komedije in farse, pa tudi prve dobre primere ljudskih iger
Drame, poetine drame:
- Ivan Cankar: Romantine due, Jakob Ruda, Kralj na Betajnovi, Hlapci, Lepa Vida
- Etbin Kristan: Kato Vrankovi
- Alojz Kraigher: koljka, Umetnikova trilogija
- Oton upani: Veronika Desenika
Komedije, farse:
- Ivan Cankar: Za narodov blagor, Pohujanje v dolini entflorjanski
Ljudske igre:
- Fran S. Fingar: Divji lovec, Naa kri, Veriga, Razvalina ivljenja

KRATKA PROZA V OBDOBJU MODERNE

(Gregor Kocijan: Kratka pripovedna proza v obdobju moderne. LJ, 1996)
Kratka proza je nadpomenka za razline zvrsti: rtico, vinjeto, podobo, feljton
Moan razmah dosee ravno v obdobju moderne.
Nastaja po 2 modelih:
- tradicionalni model: nadaljuje se iz realistino-naturalistine proze Juria,
Kersnika, Tavarja. Znailno za ta model je jasna zgodba, logina kavzalna
motivacija, malo oseb, dogajanje je osredinjeno okoli glavne osebe, opisi
knjievnega prostora in asa so jasni, jasnost dogajanja, asovna strnjenost.
- deepizirani model: izoblikuje se zaradi spremenjenega pogleda na svet in
literaturo. Epska struktura v prozi se razblini, vanjo prodrejo lirske sestavine, zato
govorimo tudi o liriziranem modelu. Lirske sestavine oz. elementi so metaforika,
ritmizacija, prvoosebni pripovedovalec. Predmet kratke proze postane duevni
svet, obutenja. Po obsegu je ta proza veliko kraja, nekje do 3000 besed (v
tradicionalnem modelu 5000-8000 besed). Zaradi tega se morajo nujno
spremeniti tudi strukturne znailnosti kratke proze. Pripoved je samo fragment,
zgodbe ni ve. Odpade karakterizacija likov, ti postanejo silhuetni. Osrednjo vlogo
dobi prvoosebni pripovedovalec, ki dobi lirske znailnosti je izpovedovalec
notranjega ivljenja, duevnih stanj. Zunanje dogajanje je skreno na minimum.
Motivacija ni ve logina, ampak razpoloenjska, dogodki se povezujejo po
razpoloenju.
Znotraj kratke proze ima znailno vlogo rtica (razpoloenjska), razmahne se tudi
novela. Znailno je zvrstno poimenovanje kratke proze. Kocijan je v svoji monografiji
raziskal razlina poimenovanja in ugotovil 120 razlinih poimenovanj kratke proze.
Poimenovanja prihajajo iz likovne in glasbene umetnosti, npr. vinjete, akvarel,

46

arabeska, mozaik, portret, silhueta, nokturno, simfonija, pesem, podoba Pogosto

poimenovanje je tudi pravljica, eprav ne gre za pravljico kot tako. Pojavi se tudi
poimenovanje feljton. Razlina poimenovanja so rezultat razlinih elj avtorjev, da se
z imenom poudari druganost, novost, inovativnost kratke proze.
Leta 1909 Cankar spremeni odnos do svoje kratke proze, le-ta je bolj pozitiven. Npr.
v njegovem delu Zgodbe iz doline entflorjanske nosita prva in zadnja rtica naslov
Pesem.
Avtorji kratke proze so tevilni : Murn, Kette, Vida Jerajeva Kocijanova monografija
nateva veliko avtorjev kratke proze. Koliinsko se kratka proza izjemno razmahne. V
realizmu (1850-1891) nastane okrog 500 kratkih del. Od 1891 pa do 1918 pa jih
nastane 10 krat ve. Izhajajo tevilne kratkoprozne zbirke, najve jih izide v Periodiki.
Najve se je kratka proza zapisovala v podlistku oz. feljtonu.
Novi model kratke proze uvede Cankar v Vinjetah. Po njem se zgleduje F. Ksaver
Meko, deloma tudi Zofka Kvedrova, Murn, Vida Jerajeva. Drugi v glavnem ostanejo
pri tradicionalnem modelu, ki se pod vplivom novih smeri spreminja. Tudi Cankar je
ves as ustvarjal vzporedno po obeh modelih. Ne zapusti tradicionalnega modela,
temve ga razvija naprej in preoblikuje.
V 90.letih 19.stoletja se napoveduje nova kratka proza. V tem asu obstaja malo
zbirk kratke proze, imamo samo Cankarjeve Vinjete (1899) in zbirko Frana Govekarja
O, te enske.
Od 1900-1909 nastane 23 zbirk (Zofka Kveder: Misterij ene; Josip Regali; F. Ksaver
Meko; Fingar; Cvetko Golar; Franc Banik; Ivo orli; Milan Pugelj; Ivan Lah;, Anton
Novaan; Izidor Cankar; Vladimir Levstik; Ivan Pregelj). Marsikateri avtor zane s
pisanjem pesmi, ele kasneje se preusmerijo na prozo (npr. Ivo orli). Cankar v tem
asu izda kar nekaj zbirk kratke proze:
- Knjiga za lahkomiselne ljudi (1901)
- Ob zori (1903)
- Mimo ivljenja (1904 do konca pripravljena, izide ele po Cankarjevi smrti)
- Krpanova kobila (1907 eseji, kritike in novele)
- Zgodbe iz doline entflorjanske (1908)
- Za kriem (1909)
Meje med posameznimi zvrstmi niso ve loene, zato lahko esej in rtica izideta v isti
zbirki (npr. Krpanova kobila). V tem asu je opazneji tradicionalni model Cankarjeve
proze. Tematika v tem asu je deloma iz malomeanskega, kmekega ivljenja,
veinoma pa so v ospredju proletarci.
Po letu 1910 dosee Cankar lirizirani model. as od 1910-1918 je zelo ploden za
kratko prozo. Do 1.svet. vojne je as silovitega razmaha kratke proze. Izhajala je v
glavnem v revijah. Cankar v tem asu pie skoraj izkljuno kratko prozo, predvsem
rtico. Razvija razline tipe rtic (npr. meditativna, lirizirana ). V delu Moja njiva, ki
ga v celoti pripravi leta 1914, so znamenite materinske in ivalske rtice (zbirka
zaradi vojne in drugih problemov izide ele 1935.leta).
V asu 1914 je pripravljena tudi zbirka Moje ivljenje (avtobiografske rtice), najprej
izhajajo v Slovenskem narodu, v knjigi pa izidejo ele 1920.leta. Leta 1917 izidejo
Cankarjeve Podobe iz sanj (njegova zadnja knjiga).
V tem asu izide 22 zbirk (Meko, Fingar, orli, Anton Novaan, Levstik, A. Budal ).

47

Mladi avtorji: Pregelj, Stanko Majcen, Voranc, Bevk, Ferdo Kozak, Joe Pahor, Fran
Albreht ). V asu vojne izide samo ena knjiga (Podobe iz sanj), s katero Cankar
dosee svoj vrhunec. Zgodba se mu v tej zbirki skri zgolj v simbolno podobo.

Cankar: Zgodnje obdobje ustvarjanja kratke proze (1892-1899)

Leta 1893 objavi Cankar v dijakem asopisu svoje spise (npr. Moje morje). Leto
kasneje dosee velik uspeh, ko mu v Ljubljanskem zvonu objavijo satirino rtico
Morala. Leta 1896 bibliografija belei ve kratkoproznih Cankarjevih stvaritev, zlasti v
asopisih.
Cankar pie po tradicionalnem modelu, prepoznavna je teka motivika, znana e iz
Kersnikove proze. V tem asu ima Cankar veliko avtobiografske tematike.
Konec 1896 in zaetek 1897 (prihod na Dunaj) se zane pri Cankarju razvijati nov
model (liriziran), katerega znailnosti so resignacija, utrujenost, velikomestno
ivljenje, samomorilci Od 1897 do 1899 pie Cankar po obeh modelih.
Izbor Cankarjeve kratke proze od 1897-1899 so Vinjete, ki izidejo 1899.leta.
Vsebujejo 29 besedil, eprav jih v tem asu nastane ogromno ve.
Vinjete kaejo na dvojnost modelov (J.eh v Metaforiki v Cankarjevi kratki prozi pie
o vinjetni in obvinjetni prozi Cankarja!).
Cankarjevo pismo Zofki Kvedrovi,(1900): pie o svojem literarnem programu.
Zavraa dekadenco, idejno se preusmeri. Smiselna se mu zdi dvojna literatura:
- literatura starih Grkov
- pisanje o socialnih, drubenih temah s stilnimi sredstvi lepote, torej s simboliko.
O svojih literarnih nazorih razpravlja v tevilnih rticah, tudi v Vinjetah.
Zbirka Vinjete (1899)
Izle so pri Ladislavu Schwentnerju.
Izraz vinjeta izhaja iz likovne umetnosti in pomeni likovni okrasek, ornament, ki se
v tem obdobju pogosto pojavlja od tiskanih besedilih (platnice, zaetek besedila). Gre
za intermedialnost, povezavo med besedno in likovno umetnostjo, ki je v tem asu
zelo mona. e posebej pride to do izraza pri Cankarju imel je likovni ut, kar se
kae v opisih pokrajine. Cankar je elel z imenom Vinjete pokazati na posebnost te
proze. Pravi, da je ta proza ornament, je majhna, preprosta vinjeta. S tem izrazom je
najprej oznail 5 svojih rtic, ki jih objavi sredi leta 1897 v Slovenskem narodu. To so
rtice: Glad, Zadnji veer, Pismo, Mo pri oknu in Ada. Prve tiri so pisane po
inovativnem (liriziranem) modelu, Ada pa je po zgradbi in modelu tradicionalna.
Zgodba o vinjetah: Govekar je Cankarju naroil, naj napie nekaj feljtonov za objavo
v Slovenskem narodu. Cankar zane pisati vinjete in jih polje Govekarju e na
zaetku leta 1897. Ampak Govekar ni bil zadovoljen, saj so se mu zdele preve
pesimistine, prepolne smrti, prostitucije in duevno razbitih oseb. rtice polje
Viktorju Beku, uredniku Ljubljanskega zvona, vendar ta pravi, da jih v tem asopisu
ne more objaviti in jih polje Govekarju nazaj. Ker pa ima Govekar slabo vest, jih
nazadnje vseeno objavi v Slovenskem narodu. Te rtice postanejo zametek
kratkoprozne zbirke Vinjete.
V prvih vinjetah se pojavijo novi motivi in oblikovalni postopki. Temeljijo na subjektivnem
pojmovanju sveta, pripovedovalec je v ostrem konfliktu z realnostjo in je najpogosteje
prvoosebni. Oseba najvekrat propade, je utno in ustveno razvrana in resignirana.
Slogovno te vinjete niso enotne. Nekaj jih je vpetih v realistino tradicijo, v modernih pa
se kaejo stilne znailnosti dekadence in tudi e simbolizma. Najpogosteja tema je

48

dekadenna erotika. Epski subjekt (pripovedovalec) je erotini poraenec, moki je v

erotiki slabi, enska ga obvladuje s utnostjo in telesnostjo. enska je nestalna,
nezvesta. Pojavijo se motivi mokega gnusa nad enskim telesom, zavraanje
telesnosti, iskanje duhovnosti. Moki je sentimentalen, resigniran.
Druga velika tema Vinjet je literarna satira. Cankar se posmehuje in zavraa vse
literarne programe. Pravi, da mora biti tema literature lovek in ne ti programi.
vinjeta lovek
Dogajalni prostor je kavarna (megleno, dekadenno). Prvoosebni pripovedovalec
zavrne tradicionalno literaturo, bori se proti tujim vplivom, zavrne pa tudi programe
simbolistov in ekspresionistov. Literatura mora govoriti o loveku (zato tak naslov).
Pojav drubene satire: takna je vinjeta O ebelnjaku, ki govori o ostarelem uitelju, ki
ima veselje do ebel. Na upanovi zemlji dobi mesto za ebelnjak, ker pa se zameri
upanu, ta ukae, naj mu ebelnjak podrejo. Uitelj zato zblazni in umre.
V Vinjete ni vkljuil avtobiografskih rtic, eprav je Cankar v tem asu pisal veliko
avtobiografskih del. Najdemo samo dve takni rtici, in sicer Ena sama no (ljubezen do
matere) in Moja miznica (Cankar na Dunaju pospravlja predal v mizi, na dnu najde
materino sliko, meditira svoj odnos do matere, obutek krivde, da jo je zapustil in
pozabil).
V Vinjetah najdemo slogovno raznolikost: dekadenne znailnosti (opisi razpoloenja
literarne osebe, skiciranje duevnih stanj loveka), impresionistine znailnosti
(razpoloenjski opisi pokrajine in trenutnih notranjih stanj subjekta), simbolistine
znailnosti (v tematiki, iskanju due, poduhovljenosti) in realistine znailnosti.
Zbirka Vinjete se zakljui z Epilogom, ki ga je Cankar napisal v prvi polovici leta 1898.
S tem esejem dosee vrh v kritiki in ironiji literarnih programov. Gre za Cankarjev
literarni program in je sestavljen iz 3 delov:
- 1. del: govori o pisateljevi literarni preteklosti. Takoj tudi obrauna z naturalizmom,
Cankar razloi, zakaj se naturalizmu odpoveduje. To pove skozi metaforo: Moji
modeli so oiveli. Moje oi niso mrtev aparat! Pravi, da je naturalizem izgnal duo,
subjektivizem in da je neselektiven pri izbiranju snovi. (Leta 1899 napie Cankar
kritiko naturalizma na podlagi svojega novega, simbolistinega pojmovanja
literature.). Cankar pie in pristaja na subjektivizem v literaturi, naturalistina
literatura pa je objektivistina.
- 2. del: govori o Cankarjevi literarni sedanjosti in sedanji slogovnosti. Zunanjemu
svetu postavlja svoje subjektivistino dojemanje (subjektivistien pogled na
stvarnost). Pristaja na simbolistino pojmovanje literature. Slog razvija skozi smeri
dekadence, simbolizma in impresionizma. Dua postaja sestavni del literature. Svet
doivlja skozi notranjost, vso zunanjost doivlja subjektivno. To pove z metaforo:
Zunaj je zima in no, a v moji sobi plava topli pomladni zrak!
- 3. del: govori o literarni prihodnosti. Cankar napove svoj vliki tekst, za katerega
predlaga dve temi: socialno in duhovno ubotvo. Napadel bo dvojno moralo.
- sklepni del : je posvetilo, v njem Cankar izpove svojo ljubezen do Minke Luinove.
Zahvaljuje se ji, da mu je v hudih trenutkih stala ob strani. To je as, ko se je razel z
Minkino sestro Anico.
Moderne vinjete v zbirki (po motivih, idejah, zgradbi, slogu):
- udna povest
- Ti sam si kriv
- V pozni jeseni
49

Matilda
Nina
Marta in Magdalena

Tradicionalne vinjete:
- Gospod davkar se je zamislil
- Brez prestanka
- Julija
- O ebelnjaku
- Jadac
- Moja miznica
- Na veer
vinjeta Glad
Gre za inovativni model Cankarjeve proze. Kaejo se nove znailnosti njegovega
ustvarjanja. Vinjeta je mono metaforizirana, posamezni odlomki so zelo ritmino
urejeni. Zgodba govori o mladem umetniku in njegovem odnosu do literarne tradicije,
gre tudi za poloaj umetnika v ivljenju. Zajema dekadenne, simbolistine in
impresionistine znailnosti. Znailne so prekinjene rte med posameznimi deli
besedila, s imer eli Cankar poudariti likovnost. Zaenja z odnosom moderne
umetnosti do tradicije. Mladi umetnik da kritiku svojo literarno stvaritev in kritik jo
ocenjuje. Podoba umetnika (kritika) Hladnika je karikirana ima vsakdanji obraz, kar
nam pove, da se ne spozna na sodobnost; e samo ime je karikirano.
Tretjeosebnemu opisu sledi monolog Hladnika, ki presoja umetnost s stalia
tradicionalne poetike. Avtor pravi, da gre za literarno nervoznega subjekta.
Sledi prvoosebna pripoved, ki je ironina. V nadaljevanju je izrazito lirini del,
ritmiziran, stavki so zgrajeni skoraj iz enakega tevila zlogov. Moderni umetnik eli
najti duo (kontrast telesnega in duevnega). Pojavi se podoba okostnjaka (simbolna
podoba nekoga / neesa, kar mu grozi). Sledi opis pokrajine, ki je izrazito
dekadenen, estetiziran (primere, svetopisemska metaforika, svetloba, zvoki, lepota,
odtenki; npr. razstopljeno zlato svetloba). Antiteza = njegovo srce ostane mrzlo in
prazno. Pie o drugih mladih umetnikih, ki iejo lepoto. Tradicionalni umetnik je
karikiran, npr. vzame iz fraka rde robec. 5. odstavek na str. 85 je slavospev dui.
Ponovi se simbol okostnjaka, vendar je e rahlo modificiran (abstraktne podobe).
Mladi umetnik obupuje, umira, resignacija. e zmeraj je prisotno hrepenenje po dui.
Simbolni pomen Glad = profesor Hladnik, ki s svojo kritiko onemogoa umetnikovo
ustvarjanje.
Ves as se prepletata tema umetnika in socialna tema.
vinjeta Marta in Magdalena
Imeni spominjata na svetopisemski osebi. Gre za eno najbolj modernih Cankarjevih
rtic tega obdobja. To je izredno lirina rtica, zgodbe ni ve. Je kompozicija 4
fragmentov, na kar kaejo prekinjene rte med posameznimi deli. Fragmenti se
povezujejo po razpoloenju.
- 1. fragment : je izrazito lirien. Izpovedovalec nagovarja publiko v 2.os.mn. Veliko
je metaforike v izrazito estetski funkciji. Pojavi se pogosta Cankarjeva metafora
velikononi zvonovi napovedujejo novo ivljenje. Avtor uporabi tudi sinestezijo
in poosebitve. Gre za estetiziran opis nekega priakovanja.
- 2. fragment : je dogajalno postavljen v Magdalenino sobo. Slogovno je ta
fragment drugaen od prvega. Magdalena ja karakterizirana samo s rnimi lasmi
(simbol utnosti). Magdalena ima obutek za estetiko. Odnos med Marto in
50

Magdaleno je samo na meji dolnosti (po kranski morali). Marta jo obsoja kot
grenico.
3. fragment: se dogaja v Martinem salonu, kjer se zbirajo malomeanske dame
in obrekujejo. Podoba teh gospa je karikirana (poudarjeni so nosovi). Tudi podoba
Martinega moa, ki je uradnik, je karikirana. Njihova tema pogovora je preutvo.
4. fragment : je lirien, metaforien. Magdalena gre v cerkev in doivi odpuanje.
Podoba Kristusa je izredno utna, senzualizirana. Grenica je osrednji
dekadenni motiv. Cankar vidi v Magdaleni svojo sestro.

vinjeta Zadnji veer

Ne najdemo je v zbirki Vinjete, eprav je ena od prvih petih vinjet. Je pa v pesniki
zbirki Erotika v najbolj dekadennem ciklu Dunajski veeri, kot esti dunajski veer,
in tu je brez naslova. Je izrazito dekadenna vinjeta. Dogajanje je postavljeno v
kabinet, kjer utrujena ljubica lei negibno na divanu. Obrnjena je v steno. Kabinet je
izrazito estetiziran samo klubska mizica in povsod raztresena orumenela pisma. K
tej enski pride nekdanji ljubimec. Ona ne govori ve. On bere eno svojih pisem in
tako se za vedno poslovita. Prisotni so tudi opisi pokrajine, v katere je vnesena
nervoznost. Vse je nedolono, brezodmevno sreanje dveh popolnoma odtujenih
ljudi.
vinjeta Pismo
Pripoved je prvoosebna, tema je erotina, dekadenna. Pojavi se tudi tema smrti.
Glavna oseba je moki, ki pred samomorom pie pismo ljubici, ki ga je zapustila. Ime
mu je Luar (spominja na luo nekaj, kar ni trdno), ima tipine dekadenne
lastnosti. Luar resignira, je na robu obupa, potaplja se v duevnost, ki je na robu
blaznosti. Ne znajde se, nima ve svoje identitete.
Njegova ljubica je pri drugem mokem, Luarjevem prijatelju. Luar bere to pismo in
pravi temu prijatelju, da bosta z ljubico morala zdaj malo poakati in alovati. Po
zgodbi je vinjeta ekspresionistina. Perspektiva je vesmerna. Pripovedovalec je
asociativen, med dogodki se pojavijo njegove lirske peripetije.
vinjeta udna povest
Je zelo dekadenna, povezuje pa se tudi s simbolistinimi prvinami. Okolje je
mestno. Duevno razvran moki ponoi blodi, zasleduje ga enska, neznanka z
rdeimi ustnicami ter se ga polaa. Gre za beg pred utnostjo, telesnostjo ter
hrepenenje po duhovnosti. Mokega preganja spomin na ljubico. Zbudi se na
psihiatriji z gnusom nad samim seboj.

Cankar: Dunajsko obdobje ustvarjanja kratke proze (1900-1909)

To obdobje se na splono ujema s Cankarjevim ustvarjanjem na Dunaju. Kratka
proza v tem asu ni ve njegova glavna pripovedna zvrst. Prednost daje daljim
proznim besedilom. rtica se dalja, prehaja v novelo. Razen romana Milan in
Milena, ki je nastal kasneje, so v tem obdobju nastali vsi Cankarjevi romani. Gre za
alternativno obliko Cankarjevega pisanja. Kratka proza je potisnjena nekoliko v
ozadje. Kljub temu je Cankar v tem obdobju napisal kar nekaj kratke proze, ki jo je
objavljal v Periodiki. Pisal je tudi zbirke kratke proze, v katerih je zdrueval rtice in
novele in celo kritike in novele skupaj.
Zbirke kratke proze tega obdobja:
- Knjiga za lahkomiselne ljudi (1901)
- Ob zori (1903)

51

Mimo ivljenja (1904 do konca pripravljena, izide ele po Cankarjevi smrti 1920)
Krpanova kobila (1907 eseji, kritike, satire in novele)
Zgodbe iz doline entflorjanske (1908; tematska priprava na farso Pohujanje )
Za kriem (1909)

Zbirka Knjiga za lahkomiselne ljudi

Zbirka izide pri Schwentnerju. Naslov je zelo ironien, saj so novele v zbirki izrazito
drubeno-kritine. Ironien je do svojega bralca. Cankar je veliko razmiljal o
naslovitvi svojih del. Tej zbirki je najprej elel dati naslov Pravljice za lahkomiselne
ljudi, kasneje si je premislil. Gre za oster spopad z moralami in ideologijami. Zbirko je
Cankar pisal s posebno skrbjo (izvemo iz pisma Schwentnerju).
Zbirka obsega 10 novel, ki v glavnem spadajo v obmoje kratke proze (razen zadnje):
- Spomladanska no
- Iz ivljenja odlinega rodoljuba
- Nezadovoljnost
- Iz predmestja
- Profesor Kosirnik
- Kriev pot
- Pred ciljem
- Krona
- Hudodelec
- Kralj Malhus
Ta proza je rezultat Cankarjeve napovedi v Epilogu iz leta 1899, ki nakazuje
preorientacijo teme. Napoveduje vstop v areno ivljenja. V ospredju so naslednje
teme: tema lanega rodoljubja, kritika filisterstva, dvojne morale, cerkvene in
meanske morale, napad na vse avtoritete.
Po motivih in tematiki je zbirka razlina: odtujeni lovek, motiv filistra, veliko je
niejanskih idej (amoralizem, nadlovek, volja do moi, zanikanje vseh etinih
norm), mone so obtobe drube, morale. To je Cankarjeva najbolj kritina knjiga.
Kritien je tudi do posameznih poklicev (npr. uitelj je prikazan izrazito negativno).
Pojavijo se znaajske podobe filistra loveka, ki ivi samo zase, za vse drugo mu ni
mar, ima omejeno obzorje. Je nezahteven, ravnoduen do kulture, estetskih vrednot,
puoben, dolgoasen, uniformiran v obleki (frak, cilinder, siva obleka, brki ) in
obnaanju.
Po drugi strani pa se kot mona tema pojavlja socialna tema (skozi simboliko):
spolno nasilje, prostitucija Tudi po stilu so novele drugane. Pisane so
tradicionalno, eprav se e pojavlja moderna metaforika in motivika.
Dogajalni kraj je veinoma Dunaj (mestno okolje), pa tudi slovensko okolje.
novela Kriev pot
Deloma avtobiografsko delo. Osrednji lik je deek Marko, ki je ministrant. Na procesiji
mora nesti velik kri. upnik ima izrazito sovraen odnos do deka. Marko ves as
pada pod teo kria (pada pod teo ivljenja), na koncu se zgrudi, hudo pokoduje
in umre.
Tri novele, Krona, Pred ciljem in Iz predmestja so socialne proze, ker je socialno
okolje in ne tema! Kraj je Dunaj, osebe so socialno nizko. Pojavi se tema hrepenenja.
novela Krona
Deklica Pavla, pubertetnica, doivlja dozorevanje telesa. as: tik pred Boiem.
Pavla hrepeni po lepoti, istosti. Njena mama je nasprotje, je radoivka, opolzka, se
52

opijanja, spogleduje, ivi z nekim mokim Majerjem, ki zalezuje Pavlo. Nek frizer se
polaa Pavle, jo grabi za nogeDa ji krono in ko se Pavla brani, ji ta pade na tla. To
vidi tudi Majer. Frizer daje Pavli darila za usluge. To govori o spolnem nasilju nad
mladoletnico.
novela Pred ciljem
Kancelist Jereb gre pred smrtjo v gledalie. Tu zagleda neko ensko in se vanjo
zaljubi. Hrepeni po lepoti. Opazuje lepe, mlade enske. Ideja = hrepenenje po
umetnosti, lepoti. Mo tiste enske, v katero se Jereb zaljubi, ga odrine in tako se
Jereb znajde na dnu. Napravi samomor.
novela Iz predmestja
Deklica Anka (14 let) si mora sluiti kruh s ivanjem kravat pri neki dunajski gospe v
predmestju. Sanja o lepem ivljenju. Opisano je njeno hrepenenje po boljem in
srenejem ivljenju. Gospa jo z denarjem od kravat polje v mesto. Svet v mestu
Ana doivlja kot pravljico. Doivlja njegovo izrazito lepoto, ogleduje si izlobe in je
vsa vzhiena. Namesto da bi denar odnesla v sef, gre v zlatarno in si kupi uhane (eli
zaiveti). Imajo jo za tatico, prestopnico. Na koncu jo seveda zaprejo. Tukaj gre za
razkorak med hrepenenjem in konkretnim ivljenjem. Gre za kritiko socialnega
poloaja deklet, ki ne poznajo otrotva, kljub temu pa bi morale imeti pravico do
ivljenja.
novela Kralj Malhus
Je zadnja novela v zbirki in osrednji tekst te zbirke. Prvotno jo je Cankar poimenoval
Pravljica za lahkomiselne ljudi (ironino). Nastane okrog leta 1900, neposredno po
Epilogu. Gre za idejno kritini tekst. Epsko zgodbo prekinjajo refleksivni vloki, v
katerih pripovedovalec razmilja o drubi, morali, cerkvi in napada dvojno moralo.
Novela ima okvirno zgodbo, v kateri prvoosebni pripovedovalec pripoveduje zgodbo
o kralju Minki Luinovi. Razpravlja, kaj je pravo ivljenje, nadaljuje z zgodbo due,
srca (ki je podobna sanjam). Takne zgodbe hrani zase, saj je mnenja, da mora
povedati ostro zgodbo in kritizirati drubo. Pravi tudi, da je pravljino bolj resnino kot
je resninost sama.
Zgodba o kralju Malhusu je razdeljena na 11 delov, ki so oznaeni z rimskimi
tevilkami. Malhus je ostareli kralj, ivi v zapuenem gradu in je zelo osamljen.
Njegova podoba je karikirana, kar nam pove e samo ime (malha je debel). Dogaja
se tik pred razpadom A-O. Kralj doivlja izgubljenost, nima ve stika s svetom.
Nekega dne se mimo pripelje lepa deklica, trgoveva hi Milena. Ona ima ljubimca,
razcapanega tudenta Milana (Milan in Milena). Kralj se odloi vstopiti v ivljenje s
tem, da se zaljubi v Mileno. Da jo pripeljati na svoj grad. eli jo zase in priakuje, da
ne bo problemov, saj je navsezadnje on kralj. Milena se kralju upre. O nameri kralja
pove Milanu in ta predlaga, da zbeita iz kraljestva. Kralj to izve in za njima izda
tiralico. Te tiralice nihe ne jemlje resno, zato polje kralj novo prepoved prepoved
ljubezenskega ustva v svojem kraljestvu, e posebej spolne ljubezni! Ljudje pa ve
ne spotujejo kraljevih ukazov, to lahko kralj sam slii od dale (epetanja v parku).
Oroniki po dolgem asu najdejo Milana in ga pripeljejo pred kralja. Milan se znajde
in pravi, da on ni ta, ki ga ie. Kralj je e obupan, saj ga nihe ve ne uboga,
upoteva. Milana spustijo, kralj pa preklie tiralico. Vrne se v svoje samotno ivljenje,
v svoj svet za obzidjem.
Malhus ima nekatere niejanske ideje. Misli namre, da lahko odloa o drugih
ljudeh (nadlovek). Zanikane so vse temeljne vrednote drube. Zgodba kae klavrno
podobo kralja Malhusa, ta podoba je zelo ironina. Zgodba je tudi simbolna kritika
na avstro-ogrskega cesarja.
53

Zbirka Ob zori
Zbirka novel in rtic je izla leta 1903 pri Bambergu. To je knjiga o socialnih in
duevnih stiskah malih ljudi. Osrednji del zbirke so novele, ki govorijo o deklikem
hrepenenju po lepoti in erotiki:
- Mimi
- ivilja
- Kako je gospod adjunkt reil svojo ast
- O gospodu, ki je bil Tonko poboal
- Pred gostilnico
- Smrt kontrolorja Stepnika (najdalja novela)
Nekaj je tudi rtic:
- Ob zori (literarni esej)
- Rdea lisa
- Odloene suknje (literarni esej)
- Umirajoi ljudje
- Rue de nations (Ulica narodov)
Tematsko je ta zbirka drugana od prejnje. Cankar je napovedal to zbirko, dejal je,
da bo drugana, bo nekakna druinska literatura. Tudi ni tako kritina. Dogajalno so
zgodbe postavljene ali v dunajsko predmestje ali v slovenski vaki svet. V ospredju je
lik hrepenenjske deklice (Mali, Mimi, Tonka, Francka, Tinica). Prikazane so
duevne stiske teh deklet, ki so postavljene v socialno okolje. Tukaj se dogaja
nasprotje med njihovimi sanjami in stvarnostjo. Konflikt med sanjami in stvarnostjo jih
vodi v smrt. Okolje je stilizirano kot prostor smrti, teme, megle V njem dekleta
ivijo in hrepenijo po svetu lepote, svetlobe.
Cankar variira osrednji motiv, ki je erotien. V deklicah moki iz vijega sloja prebudi
erotino hrepenenje, ki se mono razplamti. Ko pa jih moki zapusti, jih to pelje v
smrt. Moki je prikazan kot izrazito negativen lik, unievalec deklet, erotinih sanj,
posledino povzroa smrt.
Zbirka je opremljena z likovnimi sredstvi. Na platnicah je lik mokega, ki z bodalom
prebada ensko.
rtica Ob zori
V tem literarnem eseju Cankar napoveduje svoje stilne preusmeritve. Prvi je rtica
izla leta 1901 v zagrebki reviji ivot (ured. Milivoj Deman). V tem asopisu je
Cankar objavil tudi Odloene suknje in Mimi.
rtica nastane okoli leta 1899, ko je Cankar pisal znani Epilog k Vinjetam. Cankar
napoveduje svoj vstop v areno ivljenja.
Leta 1900 napie literarno pismo Zofki Kvedrovi (objavljeno v Slovenki), v katerem
pravi, da mu je vana klasina literatura ali pa tista s simboli.
novela Mimi
Deloma je to (avto)biografska snov: ivljenje Cankarja pri druini Lffler (v Mimi se
skriva tefka Lffler). Dogaja se v Ottakringu, predmestju. Mimi je stara 12 let, je
ivilja. Prvoosebni pripovedovalec jo za god povabi v opero, kjer si ogledata
Faustovo opereto Margareta. V deklici se prebudi hrepenenje, identificira se z
Margareto na odru, kjer se naenkrat vidi tudi sama. Ugotovi, da si eli postati
umetnica. Po obisku opere, ko se Mimi vrne domov v predmestje, ne zdri razpoke
med lepoto in vsakdanjim ivljenjem in naredi samomor.
Cankar je izrazit stilist. Predmestje se razraa v simbolno mesto. Tu je impresionist
(opis barv v operi) in simbolist hkrati. Zgodba ima krono zgradbo, zgrajena je po
54

spremembi dogajalnih prostorov (predmestje-mesto-predmestje).Pojavi se metafora

prostora: jea. Mimi doivlja svoje ivljenje kot jeo.
novela Kako je gospod adjunkt reil svojo ast
Adjunkt se srea s pastirico deklico Tinico in se poigra z njo. Dogajanje je v vakem
slovenskem svetu. Tinica misli, da se bo z njo poroil in da se bo lahko tako dvignila
iz svojega ivljenja. Hrepeni po boljem ivljenju. A adjunkt jo zavre in tako je Tinica
pahnjena v smrt.
novela O gospodu, ki je bil Tonko poboal
Novela je postavljena v dunajsko predmestje. Tonka je odraajoa deklica iz
propadle druine (preutvo). Boji se sveta, ivljenja, sramuje se svoje oblike. Neki
gospod jo v gostilni, kjer prodaja vigalice, poboa po roki. S tem se v Tonki prebudi
upanje po boljem ivljenju in erotino hrepenenje. Sanja, da ga bo znova sreala,
vidi ga kot odreenika. Ne zdri ve doma, svet je zanjo jea, v vroinih sanjah gre
na pot, vendar je njena edina pot smrt.
Tonka spominja na Malino hrepenenje po lepoti (ivilja). Po temi se primerja z deli
Na klancu in Hia Marije Pomonice.
novela Pred gostilnico
Glavni lik je dekle Francka. Ko pride domov v vas tudent, povabi Francko na
sprehod. Z njo se eli samo poigrati, saj ima v mestu svoje dekle. Francko zavre in
ona sanja po lepoti in hrepeni.

novela ivilja
Dogajalni kraj je dunajsko okolje. Glavni lik je Mali. Prvoosebni pripovedovalec je
pripravnik.
novela Smrt kontrolorja Stepnika
Gre za daljo novelo (10 poglavij), ki jo zane Cankar pisati okoli leta 1898. e takrat
je napovedoval, da bo napisal roman Pod saturnom, ki bo deloma avtobiografski.
Roman ni nastal, iz osnutkov pa je nastala ta novela. Hotel jo je objaviti skupaj s e
dvema novelama, vendar mu ni uspelo.
Novela ima okvirno zgodbo, zajema bivanjsko problematiko loveka, ki je odtujen,
osamljen in doivlja tudi erotino zavrenost. Novela ima dva pripovedovalca.
Prvoosebni pripovedovalec govori o tem, da nekdo drug pie v njegovi sobi. Na
koncu novele se spet pojavi prvoosebni pripovedovalec. V ta okvir je postavljena
zgodba o kontrolorju Stepniku.
Je zelo srhljiva zgodba, opisuje tudi dogajanje po smrti.
Stepnik je uradnik, ki najprej doivi krizo v slubi, kjer ga upokojijo. uti se
nepotrebnega, odtuji se od lastne ene. ena si poie mlajega ljubimca, adjunkta,
ki hodi kar na dom. Stepnik posledino zboli za jetiko in umira. Cankar to hiranje zelo
natanno opie. ena skrbi za bolnega moa, v drugi sobi pa ljubimka z ljubimcem.
Stepnik se pouti erotino neprivlanega, zato se hoe eni maevati. Priklene jo
nase, noe umreti, da bi bila s tem ena prosta. Postane sovrano in maevalno
nastrojen. Tudi ena na drugi strani razmilja, kako bi se znebila moa. ena je vse
bolj bojea, vse mu pove, kar si misli. Stepnik umre. Po smrti se dvigne njegov duh
(primer groteskne perspektive) in mui eno tako dolgo, dokler ne prekine razmerja z
ljubimcem.

55

 rtica Rue de Nations

Cankar z njo zakljui zbirko in v njej napove zelo mono domovinsko temo.
Prvoosebni pripovedovalec izpoveduje svojo posebno ljubezen do domovine.
Zbirka Mimo ivljenja
Cankar napie to zbirko kratke proze e leta 1904, vendar izide ele po njegovi smrti
1920. Naslov Mimo ivljenja je temeljni poloaj prvoosebnega pripovedovalca.
Zasledimo poloaj umetnika, ki doivlja vse vrste odtujitev: erotino, bivanjsko,
ustvarjalno. Govori tudi o tem, kako bivanje slovenskega umetnika v tujini vpliva na
njegovo ustvarjanje. Za Cankarja je vez z domovino pogoj za ustvarjanje. V asu, ko
je pisal to zbirko, pa uti odtujenost in zato se znajde v krizi. Pravi, da mora imeti
umetnik stik z domovino vsaj v domiljiji, e e ne drugae. Domovino doivlja v
propadanju.
Zbirka vsebuje rtice in novele:
- Brez doma
- O precah
- V temi
- Greh
- Na Golgato
- Lepa Vida
- Zaljubljena fantazija (erotina odtujenost)
- Vedomec
- Srea (erotina odtujenost; Murnove poteze)
- Pozdrav iz domovine
- Poet
novela Mimo ivljenja
Je uvodna novela, zelo kratka, skoraj e pesem v prozi. Umetnik je v poloaju, ko
biva mimo ivljenja. Izkljuen je iz vsakdanjega meanskega ivljenja, porinjen na
rob. Je izrazito lirska novela.
rtica Brez doma
Tema je razmerje umetnika do domovine. Umetnik na Dunaju sanja o domu. Zato
hodi na elezniko postajo, da bi se odpeljal domov.
novela Tinica
Govori o erotini odtujenosti. Slikar, boem, hoe prekiniti s tem ivljenjem in vstopiti v
vsakdan. V njegov atelje hodi deklica Tinica in slikar upodablja njen portret. Vendar
pa si Tinica izbere drugega adjunkta (najpogosteji konkurent umetniku!). Slikar
spozna, da je erotino nesposoben.
novela O precah
Pojavi se tema hrepenenja. Preca = posebna vrsta kruha, ki so ga kmetje pekli pred
1.novembrom (folklorni obiaj) in ga delili otrokom. V tej noveli nastopajo otroci, ki so
v tem primeru umetnikovi dvojniki. Gre za mlaje otroke (npr. Hanca ima 7 let), ki
ivijo v slovenski vasi in se na zgodbeni ravni odpravijo po prece. Molijo za due
umrlih in za to dobijo prece. Odpravijo se dale, kjer jih ne poznajo, saj so odrasli
sovrano nastrojeni. Hrepenijo po lepem, boljem, zato se odpravijo s culicami v
daljavo (Ljubljano), ker tam ljudje bolje ivijo. Na poti jih preseneti mona nevihta in
pot je naenkrat neprehodna. Zaidejo v movirje in ne najdejo ve poti nazaj, temve

56

se vrtijo v krogu. Najbolj pogumna je Hanca, ki vodi druge otroke. Hrepenenje je

mono, vendar ga ne uspejo dosei. Konec: na vozu se vrnejo domov (na zaetek) in
njihovo hrepenenje ostane neuresnieno.
rtica Lepa Vida
Motiv je vzet iz ljudske pesmi. rtica je lirina, brez zgodbe. Nastopata mo (umetnik)
in ena, med katerima pride do odtujenosti v zakonu, erotine odtujenosti. Oba
hrepenita, vendar drug od drugega nimata niesar. Skozi simboliko Cankar izraa
odtujenost. Idejo hrepenenja pripelje celo tako dale, da pravi, da je le-to mono
samo v otrokih sanjah. Zaradi tega prihaja do obupa in odtujenosti. Hrepenenje je
vezano samo na mladost. Misli v rtici so paralelne (vzporedne).
rtica Pozdrav iz domovine
Poudarja temo umetnika in domovine. Prvoosebni pripovedovalec na Dunaju doivlja
mono krizo. Je odtujen, potika se po kavarnah. Silno hrepeni po domovini. V neki
gostilni zaslii slovensko kletvico in spie slavospev slovenski besedi (kletvici). To je
pozdrav iz domovine. Umetnik je popolnoma prevzet, blaen. To besedo je izrekla
natakarica, ki umetnika prepozna, saj je tudi sama Slovenka. V drubi pripoveduje
zgodbo o tisoih slovenskih deklet, ki se na Dunaju prostituirajo, da lahko preivijo
(tudi sama je verjetno prostitutka), okoli vratu pa imajo podobo Marije. Pisatelj eli s
tem povedati, da tujina unii loveka.
rtica Poet
Cankar deloma poskua razreiti problem poloaja umetnika. rtica govori o mladem
fantu, ki nosi svoj kri po trnovi poti. Potuje po ozkih poteh, rani se s konkretnim
ivljenjem. Vekrat ga hoe odloiti, vendar si vselej premisli. Hoe po blinjici, a se
zave, da mora hoditi teko pot.
S tem je miljeno, da je umetnik poklican, da si izbere tejo ivljenjsko pot, ker je on
voditelj in odreitev (tukaj povezava s Kristusom, ki je odreitelj naroda).
Zbirka Krpanova kobila
To je zbirka esejev, kritik in novel, ki izide leta 1907. Razdeljena je na tiri dele:
- 1.del : Jubilej literarno-esejistina novela. Cankar pie o tem, da je Krpanova
kobila deseta zbirka, ki je izla pri Schwentnerju.
- 2.del : kritike (predvsem na gledaliko politiko in Govekarja) in eseji. Tu so zajete
tudija o gledaliu, Govekar in govekarji, O Preernu (esej, ki se nanaa na
spomenik v LJ), Anastasius Schiwitz (kritika Tonetu ivicu, ki je na Dunaju
spremenil ime, ker ga je bilo sram, narodno izdajalstvo).
- 3.del : iste novele: Na otoku, Nespodobna ljubezen, Spomladi. Tema je erotina
odtujenost.
- 4.del : dolga novela Poslednji dan tefana Poljanca. Tema umetnika, dogajanje
postavljeno v Cukrarno.
Zbirka Zgodbe iz doline entflorjanske
Gre v glavnem za novele, v katerih Cankar tematizira entflorjansko motiviko (nain
ivljenja, lano rodoljubje, dvojno moralo ). So predhodnice oz. priprava za farso
Pohujanje v dolini entflorjanski. Zbirko uokvirjata dve pesmi v prozi (lirski rtici), ki
imata naslov Pesem. Tu Cankar razreuje svoj odnos z domovino. V sklepni Pesmi
se opraviuje, da jo je vasih imenoval vlauga. Spravi se z njo. Ima izrazito uten
57

odnos z domovino. Znotraj tega okvirja so novele, ki govorijo o entflorjanskih tipih.

Ena takih je tudi Polikarp.
novela Polikarp
Je etino psiholoka novela, v kateri se prepleta realno in fantastino. Nastala je leta
1905. Cankar sam jo je imenoval fantastina povest. Glavni lik je duhovnik, ki ga
Cankar upodobi na razline naine. Najvekrat ga karikira, kar je satira na
duhovino. V ospredju je vest ostarelega duhovnika. Novela se deli na 7 razdelkov:
- prvi trije razdelki razkrijejo duhovnikovo zbeganost ob sinovi vrnitvi in njegovi smrti.
- naslednji trije razdelki so vezani na sooenje s smrtjo to je fantastini del.
- sklepni razdelek govori o posledici: duhovnik zblazni in prevzame sinovo ime
Polikarp nase.
Polikarp = nekransko ime; duhovnik prevzame sinov greh. Tukaj gre za motiv
izobenega sina, motiv tujca. Tu je povezava s tujcem in umetnikom, ki je tudi
izoben iz entflorjanske deele. Povezava je tudi na ravni imen.
Karikatura duhovnika se je nadaljevala pri Cankarju tudi v ljubljanskem obdobju,
zlasti v ciklu Iz nae doline in v farsi Pohujanje v dolini entflorjanski.
Zbirka Za kriem
Zbirka zakljuuje Cankarjevo dunajsko obdobje. Sestavljajo jo v glavnem novele in
nekaj rtic. Nastajale so od 1905 do 1908. Zbirka ima tudi sklepni sonet, ki je
posveen Mici Kesslerjevi (1907 se je Cankar zelo zblial z njo; takrat nastane tudi
roman Novo ivljenje). Deloma so novele postavljene v dunajsko predmestje (sivina,
dolgoasje, ivljenje na obrobju, lakota, smrt ), deloma pa v slovenski vaki svet.
Dunajsko predmestje je karikirano kot prostor lakote, jetike, smrti. Nastopajo v
glavnem mali ljudje s socialnega roba (socialna motivika), brezdomci, uboci, zlasti
proletarci (industrijski delavci slovanskega porekla, ivilje) in otroci.
Pojavi se tema hrepenenja po domovini, boljem ivljenju, lepoti; domovinska tema,
izseljenitvo. Ta zbirka je po Cankarju nadomestilo za socialni roman, ki ga je
napovedal v Vinjetah. Prvotno je zbirko hotel poimenovati Na Golgato.
Socialno ivljenje ljudi je opisano z vidika pesimizma smrt, samomor. Cankar je
tako ivljenje poznal od blizu, saj je tudi sam tako ivel. Takrat je bila tudi mona
gospodarska kriza na Dunaju. Pogosta je bila bolezen (jetika). Ljudje so se utapljali v
alkoholu.
Novele v zbirki so nastale pod vplivom socialistine miselnosti, s katero se prepleta
ideja hrepenenja ibkih, zaznamovanih in ponianih ljudi. Kae se dvojnost loveke
due, razcepljenost med dobrim in zlom.
Zbirka ima tudi uvod rtica ima enak naslov kot zbirka: Za kriem
rtica Za kriem
Je izrazito lirska in povzema osrednje motive iz zbirke. Kae na zgoevanje motivov
iz rtic in novel v eno samo rtico. Prvotni naslov je bil Kristusova procesija in pod
tem naslovom je bila objavljena v glasilu Rdei prapor. Besedilna predloga je
biblijska (intertekstualnost!). Nosi idejo osvobajajoega trpljenja, ki dosee vrh v
Podobah iz sanj. Osrednji lik je tujec, ki nosi lastnosti Jezusa. Identifikacija tujca
umetnika dobi nove razsenosti. Postane tujec odreitelj.
novela Pavlikova krona
Literarna oseba je proletarec iz eke (e. pavliek = oe). Zgodba pripoveduje o
delavcu, ki izgubi slubo. Doma ima bolnega sina, ki bi mu rad za god nekaj malega

58

podaril (pisano ogo, kos potice ), zato hodi od hie do hie in prosi za krono. Vsi
ga odganjajo, zato iz obupa krono ukrade in tako pristane v zaporu.
novela Zdenko Petersilka
Petersilka je dvojna osebnost. Zgodba govori o oetu, jetinem krojau, ki upa, da bo
lahko sinu omogoil bolje ivljenje. Zato sam strada in varuje denar za sinov tudij.
Vendar pa ostane brez upanja, resignira in zapije ves svoj denar, vse prihranke.
novela Brez doma
Zidarja iz predmestja zmerjajo z brezdomsko drhaljo (bil je iz eke). Zato se odloi
iti iskat svojo vez z domovino. Na poti pa zboli in umre.
novela Kova Damjan
Nekoliko spominja na Martina Kaurja. Glavni lik je delavec, ki se kae kot junak. Je
moan in vzame pravico v svoje roke. Obrauna z gosposkim lovekom s pretepom
se mu mauje, ker mu je uniil tasta. Na koncu sicer pristane v zaporu, vendar se
predstavi kot aktivni junak zgodbe.
novela Jure
Novela je postavljena v slovensko vako okolje. Glavna oseba je otrok brez starev,
ki ivi na obinske stroke pri dveh enskah (tercijalkah), kjer pa mora samo moliti in
delati. Obe sta zelo sovrani do njega, v bistvu ga nihe na mara. Je zasmehovan,
nosi butaro svojega ivljenja. Ko ta postane preteka, se zatee v gozd. Tam ga
napadejo in pretepejo do smrti.
novela Ministrant Jokec
Novela obravnava avtobiografsko tematiko.
novela Pozdravljeni
Je izrazito lirska novela. Opisuje vraanje slovenskih delavcev iz tujine nazaj domov.
Pojavi se tema izseljenstva. Podoba ljudi, ki se vraajo, je tragina. Domov so prili v
bistvu samo umret.

novela Budalo Martinec

novela O, domovina, ti si kakor zdravje

Obe prav tako obravnavata temo izseljenstva.
Cankar iz kratke proze (rtic in novel) iri motiviko v romane. V poznem obdobju pa
se zgodi obratno motive iz romanov zgoa v kratki prozi.

Cankar: Pozno (ljubljansko) obdobje ustvarjanja kratke proze (1910-1918)

V tem obdobju pride do preobrata. Prej je bila kratka proza v senci romana, zdaj pa
postane rtica vodilna in skoraj edina oblika Cankarjevega literarnega ustvarjanja. V
tem asu napie Cankar okoli 150 rtic, dalje proze pa manj (1 roman Milan in
Milena, 4 povesti, 7 novel).
Cankar se v tem asu preseli na Ronik, kjer ivi popolnoma drugano ivljenje kot
prej. Spremeni tudi svoj odnos do ivljenja. Zane se ukvarjati s problematiko etike

59

(due). Pie tudi etino-psiholoke in avtobiografske rtice. Ti avtobiografski doivljaji

so obravnavani iz etinega vidika.
V tem poznem obdobju Cankar pripravi za tisk 3 knjige kratke proze, vendar za asa
njegovega ivljenja izide samo zbirka Podobe iz sanj. Cankar je v tem asu polnil
slovenski revijalni tisk s svojimi rticami. Veliko objavlja v Domu in svetu.
Zbirka Moje ivljenje
Gre za cikel avtobiografskih rtic, za snov vzame svoje otrotvo od 3.leta starosti do
odhoda v Ljubljano. rtice je Cankar pisal od 1910 do 1914 za podlistek
Slovenskega naroda, kjer so izhajale. V knjigi so rtice izle po njegovi smrti, leta
1920.
Pobud za pisanje rtic je bilo ve:
- vabilo Slovenske Matice : urednik Ilei je razposlal obrazec pomembnim
slovenskim avtorjem, da bi napisali svoj literarni ivljenjepis. Cankarja pa je
razjezilo, da je bilo besedilo na obrazcu ilirsko (bil je proti ilirizmu!), vrgel ga je v
ko in ivljenjepisa ni napisal. To je bila negativna pobuda.
- dijaki list Gospodina Cizara : urednica tega lista je bila Vera Kesslerjeva (sestra
od Mici) in je prosila Cankarja, naj napie nekaj o sebi. To je tudi storil.
- spominska, avtobiografska literatura Janeza Trdine : Cankar ga je zelo visoko
cenil, bral je njegova dela e v rokopisu. Ko Trdina napie avtobiografsko delo
Moje ivljenje, se Cankar odloi, da tudi sam izpove svojo zgodbo.
V zbirki je 14 rtic (so otevilene z rimskimi tevilkami), ki spadajo med etinopsiholoke rtice. Cankar razmilja o vesti, grehih, materiAvtobiografski tip rtice
pri Cankarju ni ni novega, saj je e v zgodnjem obdobju pisal veliko kratke
avtobiografske proze npr. Spomin na mater, Materino oko (objavil v reviji Vrtec e
leta 1898). V dunajskem asu takne proze ni veliko, zato pa se razmahne v
ljubljanskem (ronikem) asu.
Gre za odkritosrne, pretresljive spomine na otroka leta (spomin na poar, enajsta
ola pod mostom noruje se iz elkanja, ki ga je upani leta 1917 v Govorici v
gledaliu tudi odpravil). Pie o svojem sovratvu do ole. Uitelji v rticah so
negativno karakterizirani, zaradi dvojne morale. ola (nemka) je bila zanj prostor
krivice. Edina svetla toka za Cankarja je bil uitelj slovenine Fran Levec. Pojavlja
se motiv uenosti (bral je romantino tujo literaturo).
Pojavljajo se tudi motivi gnusa do telesnosti in spolnosti. Pie o dogodkih, ki kaejo
na njegovo doivljanje erotike (prvo doivetje enske, prvi razkol med telesnostjo in
duhovnostjo). Cankar je e zelo zgodaj doivel konflikt med telesnim in duhovnim.
Pie o hrepenenju po platonski ljubezni.
Pojavlja se motiv zavesti krivde do matere, motiv verne matere. Mati je bila zelo
verna, Cankar se boji, da jo je izdal. Govori o razhajanju med materjo in sinom iz
vidika vere. Vest mu oita brezbrinost do matere. Mati mu je etini princip v vsaki
enski vidi njo.
Kae se pisateljeva ustvena navezanost na rojstni kraj. Spominja se Vrhnike kot
silne lepotice.
Otroka doivetja govorijo o duevni nastavljenosti. O tem je Cankar kasneje veliko
pisal. Obsojal se je za vse, tudi za to, da ivi.
Zadnja rtica v zbirki je nekaken literarni esej. Cankar kot prvoosebni
pripovedovalec se sprauje o smislu avtobiografske proze, e je sploh smiselno
60

pisati ivljenjepis. Pravi, da je vsa njegova literatura v nekem smislu avtobiografska,

je del njega. Morda se je Cankar ustrail svojih notranjih konfliktov in to je eden od
razlogov, da ni konal ivljenjepisa. Zadnja rtica v zbirki govori o njegovem
pubertetnikem asu. Odpove se avtobiografski literaturi, ko je zael spolno
dozorevat. Mogoe je, da se je bal pisati o tem, bilo ga je sram pred bogom. V eseju
pie, da kona z ivljenjepisom in napove, da bo o tem pisal kasneje. To pa se ne
zgodi.
Zbirka Moja njiva
Zajema rtice, ki so nastajale od 1910 do 1914. Zbirka je bila pripravljena za izdajo
e 1914.leta, vendar jih Izidor Cankar objavi ele leta 1935, vanjo vkljui materinske
in ivalske rtice. Naslov zbirke je metaforien.
Ta zbirka je prav tako avtobiografska, razdeljena je na 4 cikle:
- 1.cikel : Trenotki
- 2.cikel : Iz tujega ivljenja
- 3.cikel : Naa dolina
- 4.cikel : Ob svetem grobu
Cikel Trenotki
V novo obdobje pa kae cikel Trenotki. To so etino-psiholoke rtice, v glavnem
spominske. Gre za tip meditativno-razpoloenjskih rtic. V srediu je samo drobno
epsko jedro, ki je lahko subjektivno ali objektivno. Ob tem se razmahne avtorjeva
meditacija. Nekatere rtice so celo brez zgodbe. Cankarjeva meditativnorazpoloenjska rtica je nekje vmes med tisto v Vinjetah in tradicionalno.
rtice govorijo o ljubezni z obutkom krivde, samoobtoevanja. Te rtice so izrazito
avtobiografske. Govorijo o Ani Luin, Heleni Pehani, tefki Lffler (Grobovi, Pononi
spomini, Spremljevalec, Veerni gost, Blago z Dunaja).
Cankar se spominja tudi oeta, oita si, da ga je pustil umreti v samoti in revini. V
asu oetove smrti je bil Cankar v zaporu in nihe ga ni o tem obvestil ( Sence, Tiha
smrt, Samoten pogovor).
Tudi druga spominska oz. avtobiografska doivetja postajajo motivi v tem ciklu.
Cankar se spominja slikarjev in prijateljev, s katerimi je ivel na Dunaju. V ospredju
pa ostaja motiv staranja.
rtica Mimogrede
Spomin na mladostno ljubezen Ano Luin. Cankar je pri Kraigherju pisal Lepo Vido.
Ana je bila tam uiteljica. Imela sta zelo intenzivno korespondenco, vendar jo je
Cankar zapustil zaradi njene sestre Minke. Pravi, da je oblatil njeno isto ljubezen. V
rtici govori Cankar, kako je iskal njen grob in se obsoja, da jo je zapustil. Roma na
njen grob, vendar ga ne najde, ker je zarasel.
rtica Veerne sence
Je primer meditativne rtice brez epskega dogodka. Prvoosebni pripovedovalec oz.
izpovedovalec (je avtorski) meditira o svojem obutju, o minevanju. Vedno so mu bila
ljuba veerna stanja, zdaj pa ga je strah svojega veera staranja in smrti. Opisuje
skozi metaforiko avitalnosti (suho drevje, odpadlo listje, trohnoba, okamenelost,
izsuenost, porumeneli listi ).

rtica V gaju

61

lovekovo ivljenje je podobno umiranju drevesa. Opisi so zelo subjektivni,

izpovedovalec vnaa svoja obutja v naravo. Veliko je vegetacijske metaforike
avitalnosti.
rtica Tinica
Tinica je gozdiek na Vrhniki ob cerkvi sv. Trojice. Prvoosebni pripovedovalec se
spominja nekega dogodka, ko se je sprehajal z Heleno Pehani (njej je posvetil tudi
1.del v Erotiki; 1895 se sreata, 1914 se znova obujajo spomini). rtica govori o
hrepenenjski ljubezni. Na to hrepenenje oz. na Heleno Pehani je vezana tudi vinjeta
Tisti lepi veeri (druga zgodba).
Cikel Iz tujega ivljenja
- Muhe
- Istrski osel
- Sova
- Psi
- Lisjak
- Kakaduj
- Firbec
V ta cikel sodijo ivalske rtice, ki so nastale od 1911 do 1914. Stareja je rtica
Istrski osel, ki je vezana na Cankarjevo preivljanje poitnic v Pulju (1898). Govori o
tem, kako so si prebivalci nekega istrskega kraja hoteli oplemenititi oslovski rod.
Naroili so osla, ki naj bi priel z ladjo iz Italije. Pripeljejo pa jim izmuenega osla.
Ljudje z njim niso zadovoljni, ga pretepajo ter izenejo v gozd. Od tam se vsak veer
osel oglaa in protestira nad lovekom.
Druge rtice (pa tudi novele) so nastale iz zelo intimnega stika z naravo (Ronik).
Cankar se je po 1910, ko se je vrnil iz Dunaja, vse bolj umikal v naravo, dale od
mesta in ljudi. Satire in ironije v tem asu ni ve. Posledica tega je njegov
skepticizem v loveka in drubo.
Pripovedovalec je veinoma prvoosebni. Osrednja tema je obsojanje loveka zaradi
muenja ivali. Je obsodba lovekovega krutega, nasilnega ravnanja s tujimi ivljenji.
Vse bolj se Cankar zateka v iracionalno (ie dno, hoe priti do dna, kaj je na koncu).
ivalske rtice so tako znova prepletene z meditacijo. Veliko je meditativnih vlokov,
v katerih Cankar razmilja o transcendenci, prodreti skua v skrivnost ivljenja,
onstran razuma, onstran utnega. V meditativnem delu skua priti do resnice. rtice
so izrazito simbolistine, polne refleksij. Pomenijo novo motivno obmoje v
Cankarjevi kratki prozi, v okviru celotne proze pa segajo ivalski dogodki v Hii
Marije Pomonice (kanarek, vrabek).
Cankar je v tem asu vse bolj razoaran nad lovekom, ki vdira v ivalsko ivljenje, v
tuje ivljenje. Strukturno nadaljujejo te rtice posebno varianto tradicionalne rtice
t.i. meditativno-razpoloenjsko rtico.
Eden od osrednjih motivov je motiv psa (rtica Psi). Pes je simbol. Simbolisti
uporabljajo ivali za simbole, razlika pa je, da Cankar uporabi domao ival (psa) ne
kot simbolisti (labod). Ljudska podoba psa= lovekov najbolji, zvest prijatelj. Cankar
podre to folkloro. V njegovih rticah pes ni ve zvest, ampak da gospodarju vedeti,
da ivi svoje ivljenje, ki je loveku tuje.
rtica Lisjak
lovek ostaja nemoen, pes odpove slubo, strga verigo in zbei. Na Roniku so
imeli psa, ki so ga zvezali z verigo, ker naj bi jim pojedel kokoi. enske obtoijo psa
in se o tem pogovarjajo v istem trenutku, ko same jedo peeno koko (dvolinost
loveka).

62

 rtica Kakaduj
Zelo mona je simbolika oesa. Iz oi priakuje razodetje. Oi ostajajo zaprte resnici.
Do zadnje resnice ni mogoe priti. V Vinjetah : Moje oi niso mrtev aparat!
Cikel Naa dolina
Na dunajsko obdobje najbolj kaejo rtice iz cikla Naa dolina, kjer e najdemo
entflorjanske motive. So drubeno-kritine, satirine. Cankar v njih slika, karikira
predstavnike oblasti, prisotna je disonanca o pojmovanju ljubezni, razkriva dvojno
moralo med ljudmi in navade ter slabosti posameznikov (primeri: Kri in sulica,
Vojska na Prisojnici, Kolokotronij, Pravljica ). Znailno tudi karikira duhovnika
(podobnost z Martinom Kaurjem upnik iz blatnega dola), karikira njihovo
mesenost, vsi so debeli, pijanci, zamerljivi, prepirljivi.
Cikel Ob svetem grobu
Osrednji del te zbirke je cikel materinskih rtic. Nastajale so od leta 1910. Cankar je
razmiljal, da bi jih takrat izdal, izle pa so ele v tem ciklu.
- Greh (preoblikovana Mater je zatajil iz l.1902)
- Njena podoba
- Sveto obhajilo
- Veerna molitev
- Tuja uenost
- Skodelica kave
- Njen grob
- Na pei
- Desetica
- Veer na Dunaju oz. V tujini
- Na laz
Vse rtice predstavljajo neke dogodke iz Cankarjevega otrotva in so povezane z
materjo. rtice so meditativno-esejistine in imajo dvodelno zgradbo. Prvi del je
meditativni (npr. meditacija o grehu), drugi del pa je nek epski dogodek, ki ima
znailnosti stalne pesnike oblike (soneta).
Cankar kot prvoosebni pripovedovalec si oita, da je mater zatajil, oita si vse. Na
zunaj je mati opisana robata, v mokih kornjih in irokih hlaah, od znotraj pa mu
pomeni svetnico, najveji etini princip.
Odnos med materjo in sinom je posebnost v evropski literaturi (sin mrtvi materi gradi
tempelj in jo asti kot svetnico).
Mitizacija matere v teh rticah se kae skozi biblijsko metaforiko in skozi simbole,
celo z nekaterimi citati iz Biblije. Trpljenje matere je podobno Kristusovemu trpljenju.
rtica Njena podoba
Govori o notranjosti matere. Mati je Cankarju etino vrhovno naelo, nekakna
svetnica. Motiv matere je mitiziran.
rtica Tuja uenost
Tematizira razklanost med materjo in sinom. Je meditativno-esejistina rtica,
meditacije so prekinjene z dogodki iz otrotva (podobna tema kot v Preernovi Vrbi).
Razklanost se kae tudi v odnosu do vere. Cankar se odmakne od dogme, mati mu
oita, da je izgubil vero zaradi tuje uenosti. Mati nastopi tukaj zelo avtoritativno, bila

63

je Cankarjev moneji jaz, ki je v njem prevladoval. Konec se prestavi v pisateljevo

sedanjost hoe se spraviti s pokojno materjo.
rtica Njen grob
Meditativno-esejistina rtica. Pisatelj si oita, da je mater vekrat pozabil. Notranja
sila ga pripelje na njen grob. Lik matere je obravnavan v lui sinove ljubezni.
Nesoglasja med njima niso vezana samo na ustveno razmerje, ampak so tudi na
duhovni ravni. Cankar pogosto uporablja svetopisemsko, liturgino simboliko,
liturgine paralelizme. Simbolika je v funkciji etinega izpovedovanja.
Leta 1914 (zane se 1.svet.vojna) je ostalo veliko rtic zunaj zbirke. rtice so
podobne, imajo spominsko ozadje, so vezane na dunajsko obdobje. Cankar se v njih
obsoja, da je zapustil tefko Lfflerjevo.
- Pononi spomin
- rtice
- Domae ognjie
- Sprehajalec
rtica Pogled iz katlice
Naslov je metaforien. To je etino-psiholoka rtica, v kateri se Cankar spominja
Mici Kessler. Prvoosebni pripovedovalec se obsoja, da se je zaprl v katlico=simbol
za avtobiografsko literaturo. Drugi jaz mu to oita. Pravi mu :Odpri pokrov, novelist!
as zahteva to! Ta rtica napoveduje, da se Cankar odpira in zane gledati v
zunanji svet. Znova se pojavi Cankarjev ut, da je njegova literatura v drubeni
funkciji, uti se dolnega spregovoriti lastnemu narodu (orfejski mit pisatelja
odreevati svoj narod).

Zbirka Podobe iz sanj

Od leta 1915 do 1918 govorimo o 2.fazi ljubljanskega obdobja. V tem asu je Cankar
pisal vojne rtice Podobe iz sanj. Sproti jih je Cankar objavljal v Domu in svetu.
Urednik Doma in sveta je postal Izidor Cankar, ki je postavil visoka estetska merila.
Cankar znova polni katoliki tisk (naj bi se spreobrnil, sprejel kransko vero res se
je dal krstiti, el je k obhajilu).
rtice so v knjini obliki izle leta 1917 pri Novi zalobi. To je edina Cankarjeva
knjiga, izdana med vojno. Prav tako je njegova zadnja knjiga kratke proze in tudi
zadnja knjiga nasploh.
Zbirka vsebuje 31 simbolistinih rtic. Vojno je Cankar hudo obsojal, poudarjal je
njeno nesmiselnost. Pravi, da vojna poniuje lovetvo. V vojni je videl tudi propad
celotnega slovenskega naroda. Obsojal je avstrijsko oblast. Osrednje teme in motivi
so obutenje vojne kot silno trpljenje, strah, muenje, groza.
Cankar je bil leta 1915 vpoklican v avstrijsko vojsko, vendar so ga po treh tednih
zaradi izrpanosti odpustili. Istega leta je bil zaprt v Gradcu v Avstriji, ker je grdo
govoril ez oblast. S tem pa se je iz lastnih izkuenj samo poveal njegov odpor do
vojne.
Cankar pa je bil v tem asu e ivno razvran, duevno in telesno e precej izrpan.
Vse bolj se je obtoeval, silil je v iracionalo, iskal je transcendenco. Razmilja o smrti
(tudi o svoji). Tako se poveajo plasti iracionalnega in spiritualnega v Podobah iz
sanj. Simbolika je tukaj prikrita. Zbirka pomeni vrh Cankarjeve simbolistine rtice.
64

Zbirko Cankar pospremi s pojasnilom, kaj je podoba. Je osrednja slogovna oblika,

hkrati pa tudi vrstna oznaka za Cankarjevo vojno, ritmizirano rtico z nujno
metaforiko in simboliko. Strukturno so rtice razline, lahko ohranjajo delce zgodbe
(npr. Gospod stotnik, Leda, Otroci in starci, Strah). Ti delci postanejo simboli.
rtica Gospod stotnik
Gospod stotnik v rnem plau izbira pred vojanico vojake. Izbira najmoneje in
najrazviteje. Sam jezdi med njimi. Do konca ne vemo, kdo pravzaprav je.
Vzporedno se pojavljajo metafore rnega plaa, koene roke. Na koncu pa
spoznamo, da gre za smrt. Cankar zastrto podobo spremeni v alegorijo smrti. V
meditativnem delu pie Cankar o tem, kakne so sanje. So senca prave resninosti.
Oblike so poveane, skrivenene, vendar lahko spozna resnico.
Podobe so zaprte tudi zaradi cenzure, tak nain pisanja pa je Cankarju tudi prirojen.
Spremeni se tematika. V Lepi Vidi iz leta 1904 le v sanjah, v Podobah iz sanj pa je
odsev resninosti, ranjenci, vojna rtice so sanjsko-vizijske podobe vojne, ki se mu
kae kot potencirana, poveana groza in smrt. So premaknjena slika vojnih grozot.
O simbolnosti podob tudi sam razmilja znotraj rtic: Uvodna rtica (prvotni naslov Iz
dna), Ogledalo, Tretja ura. rtice so lahko groteskne, pravljine, mitoloke.
rtica Ogledalo
Je izboeno (konkavno). Resninost se kae poveana, vendar je e vedno odsev
resninosti. Bog je postavil ogromno ogledalo na Zemljo, ki sega od zvezd na nebu
do tal. V tem ogledalu se vrstijo tevilne podobe, vse odseva. Vse, kar je bilo lepega,
je zdaj grdo (antika, svetopisemski motivi, npr. Suzana= zdaj je grbasta, vlauga,
gnila ). Podobe so groteskne.

Druga tema, ki je bolj skrita, je tema odreilnega trpljenja. Ta se e prej pojavi v rtici
Za kriem. Cankar ne ie ve odreitve za lasten slovenski narod, ampak za celotno
lovetvo. Polno je simbolike. Podobe so mrane, groteskne. Skozi biblijsko
metaforiko (npr. Veliki petek) nakae upanje.
To idejo odreilnega trpljenja kae tudi zgradba zbirke:
- pesimistine, temne rtice na zaetku
- prelomnica: rtica Veseleja pesem
- optimizem, kanek upanja na koncu
rtice so samo podobe. Ni ve prave zgodbe, avtor samo niza podobe. To lahko
naredi na 3 naine:
- povezovanje po ideji (Obnemelost, Tisto vpraanje, Edina beseda)
- stopnjevanje razpoloenjskosti (Kralj Matja)
- zdruevanje po naelu kontrasta (Nedelja, Veseleja pesem, Tretja ura)
Posebno tematsko obmoje je tema besede. Cankar skozi svoje ustvarjanje razmilja
o literarni besedi. V Podobah iz sanj razmilja o izrazni moi besede, prisega na
simbolistino pojmovanje beseda se trga od pomena in se pribliuje glasbi.

rtica Veseleja pesem

65

Povezuje odnos med glasbo in pesniko besedo. Cankar je imel obutek za glasbo,
eprav ni poznal glasbenih teorij. Ta rtica je sestavljena iz podob, ki so nanizane,
avtor dopoveduje, da naj zapojemo lepo, veselejo pesem. Pojavita se lika Dioniza
in Jacinte (poznamu ju e iz Zgodbe iz doline entflorjanske) podoba ranjenega
umetnika, Jacinta je podoba umetnosti.
Leta 1914 Cankar napie rtico Melodija (ni je v tej zbirki), kjer pravi, da je najgloblja
materina melodija.
rtica Uvodna rtica (Iz dna)
Naslov: hoe se iztrgati iz dna, ie besedo z globokimi koreninami globoko,
mono. Obenem govori o dvomu ali je sploh mogoe najti tako besedo.
Cankar pie, da se mora izpovedati iz dna, da je njegova beseda plaha, jecljajoa;
pravi, da je dvomil v mo besede, vendar da je treba iskati globoko besedo z
globokimi koreninami. Potrebuje etino, novo besedo, ki naj pride iz dna. Z njo bi
lahko izrazil svoje ogorenje in obsodbo vojne.
rtica Edina beseda
Tematizira vpraanje besede. Cankar niza podobe smrti kako je ob razlinih
umirajoih, ie besedo, ki bi povedala vse, bi razkrila vse skrivnosti.
V Podobah iz sanj se kaejo nekateri zametki ekspresionizma, in sicer na ravni teme
(dua) in stila (vizijske groteskne podobe, hiperbolinost). Velika sprememba se
zgodi v Cankarjevem pogledu na loveka. Pripovedovalec ie stik s solovekom.
Tema bratstva, kolektivizma je ekspresionistina tema.
rtica Zaklenjena kamrica
Na ekspresionizem kae duhovno-etino pojmovanje due. Dua ni ve samo del
vesoljne due, ki je lepota (kot npr. v Milan in Milena), ampak postaja dua tudi
etino naelo.

rtica Kralj Matja

rtica Kostanj posebne sorte

EKSPRESIONIZEM
Prvi zaetki ekspresionizma segajo v francosko slikarstvo. Leta 1901 je francoski
slikar Ervais uvedel pojem ekspresionizem v slikarstvo. Preko Pariza se
ekspresionistine tenje prenesejo v Nemijo, najprej v slikarstvo, kasneje tudi v
literaturo.
Zaetki ekspresionizma v literaturi so v Nemiji. Leta 1920 izide antologija
ekspresionistine poezije v Nemiji z naslovom Somraje lovetva avtorja Kurta
Pinthusa. V tej antologiji so izbrane osrednje pesmi, ki e danes veljajo za
najpomembneje ekspresionistine pesmi (npr. pesmi Franza Werfla, Georga
Trakla). Antologija se zane s pesmijo Jakoba von Hoddisa z naslovom Konec
sveta (Weltende), ki vsebuje apokaliptini motiv je poziv, protest proti
meanskemu svetu. Pojavijo se tudi motivi predvojne groze.
Nemki ekspresionizem traja od 1910-1920/1925. Sprva se nova poetika in estetika
pojavita zlasti v slikarstvu. Znane so nemke ekspresionistine revije, pri katerih e
sam naslov kae na ekspresionistino poetiko: Die Action (Akcija), Der Sturm (Vihar),
Die weissen Bltter (Beli listi).

66

Zelo pomemben vpliv na ekspresionizem ima tudi Norvean Edward Munch s svojimi
abstraktnimi, duhovnimi slikami (npr. Krik). Eden pomembnih slikarjev, ki so vplivali
na ekspresionizem je Rus Vasilij Kardinsky (utemeljitelj abstraktnosti).
Pri nas je eden najpomembnejih ekspresionistinih slikarjev Tone Kralj.

Ekspresionizem na Slovenskem
Na Slovenskem je to obdobje omejeno z letnicama 1918 (konec 1.svet.vojne) in 1930
(zaetek socialnega realizma). V Nemiji je ekspresionizma e konec, ko se pri nas
ele zane.
Slovenska literatura tega obdobja se opira na razline nazorske poglede in tokove:
- kranski idealizem
- psiholoke teorije (predvsem Freudova psihoanaliza)
- marksizem
- materializem
- eksistencializem idr.
V tem medvojnem asu so prodirali v literaturo tudi drugi leposlovni tokovi in nazori:
- futurizem (deloma)
- zenitizem
- konstruktivizem
- nadrealizem
Postavlja se vpraanje, ali je ekspresionizem stilni tok ali zgodovinsko obdobje. Za
vse leposlovne tokove se od 60.let 20.stoletja pojavlja tudi drugi pojem
nadpomenka avantgarda. Gre za iri zbirni pojem.
To sistematizacijo je izdelal Aleksander Flaker v delu Poetika osporavanja iz leta
1962. Bil je Zagreban, zavzemal se je, da bi ekspresionizem obravnavali zgolj kot
stilni tok v obmoju avantgarde.
Na Slovenskem se ekspresionizem pojmuje na 2 naina:
- samo stil oz. stilni tok (Lado Kralj: Literarni leksikon)
- posebno literarno-zgodovinsko obdobje (Franc Zadravec)
Na Slovenskem govorimo o dveh tokovih ekspresionizma:
-

1.tok : zgodnji ekspresionizem od leta 1910-1920. Zadravec ga imenuje vojno

desetletje ekspresionizma. Razvije se predvsem v poeziji in dramatiki. Zaetki
tega ekspresionistinega stila so pri Murnu (pesmi o grozi, strahu ), pri
Cankarju (Podobe iz sanj), pri upaniu (pesem Dies irae leta 1914 iz zbirke V
zarje Vidove, ki je po motivih in pogledu na svet izrazito ekspresionistina), pri
Vladimirju Levstiku (njegova zgodnja poezija, npr. Novi stihi, objavljal v
Ljubljanskem zvonu). V tem asu se pojavljajo tudi novi avtorji, ki zelo oitno
kaejo drugano estetiko v moderni: Stanko Majcen, Anton Debeljak, Fran
Albreht, Joa Lovreni.

2.tok : povojno desetletje ekspresionizma od leta 1920-1930. V tem desetletju se

ekspresionistina literatura (proza in poezija) najmoneje razvijeta. Predstavniki:
Miran Jarc (pesnika zbirka lovek in no 1927), Fran Albreht (Misteria dolorosa
1917), Stanko Majcen (cikel pesmi Zemlja 1923/24 v Dis), Anton Vodnik
(pesnika zbirka alostne roke 1922 in Vigilije 1923), France Vodnik (Borilec

67

zbogom 1932), Boo Voduek (pesnika zbirka Odarani svet 1939, pesem
Netopirji 1932).
Veliko avtorjev, ki so izhajali iz ekspresionistine poetike, se je po letu 1930 obrnilo v
realistino poetiko: Sreko Kosovel, Tone Selikar (pesnika zbirka Trbovlje), Mile
Klopi (Plamtei okovi 1924), Edvard Kocbek (pesnika zbirka Zemlja 1934).
Med obema vojnama pride do velikih kulturnih sprememb. Kaejo se politinoideoloka nasprotja med klerikalnimi in liberalnimi strankami. Ideoloka razslojenost
pa se kae tudi v literarnih revijah. Osrednji reviji tega asa:
- Dom in svet (1888-1944)
- Ljubljanski zvon (1881-1941)
Do mone krize Ljubljanskega zvona pride leta 1932, ko pride do razhajanj v
uredniki politiki. Tega leta upani v Ljubljanskem zvonu objavi esej Adami in
slovenstvo in doivi veliko kritiko. Adami je Slovenec, ki se je preselil v Ameriko in
tam pie v anglekem jeziku. Zelo je uspeen, predvsem z romani. upani ga v
eseju hvali, da je kot Slovenec uspel v daljnem svetu. Zaradi tega pa doivi kritiko,
e da nima dovolj razvite narodne zavesti. Zaradi te kritike je upani za dolgo
asa prenehal z objavljanjem, ko pa je ponovno zael, je to bila popolnoma drugana
poezija (tiha, izpovedna lirika).
Kozak, ki je bil urednik Ljubljanskega zvona, je upania branil, vendar so bila
takrat nasprotja tako mona, da je moral (ali hotel) upani odstopiti. Leta 1933 je
ustanovil revijo Sodobnost, ki je bila izrazito levo angairana. Urejala sta jo Vidmar in
Kozak, izhajala je do leta 1941.
V katoliki reviji Dom in svet pride prav tako do razhajanj, ki pa jih povzroi Edvard
Kocbek. Ta je leta 1937 v Domu in svetu objavil esej Premiljevanje o paniji, v
katerem razmilja o katoliki cerkvi na svobodomiseln nain. Temu nasproti nastopi
sam kof. Leta 1938 ustanovi Kocbek svojo revijo Dejanje, ki izhaja do 1941. Kocbek
temelji na personalizmu.
Ustanovljene so tudi nove literarne revije, ki pa so izhajale zelo kratek as:
- Kri na gori (1925-1927; urejal jo je Anton Vodnik, je izrazito katolika)
- Kri (1928-1930; urejal jo je Edvard Kocbek)
- Trije labodje (1922; ime po treh urednikih: Podbevek, Vidmar; Kogoj)
- Rdei pilot (1924; urejal jo je Podbevek)
- Modra ptica (1929-1941; literarna revija)
- Obzorja (1938-1940; levo usmerjena)
- Nova obzorja (po vojni)
Nastanejo tudi nekatere nove zalobe: Modra ptica, Hram, Cankarjeva druba,
Vodnikova druba, Krekova knjinica.

Znailnosti ekspresionistine poetike

Disharmonija: vendar je v ekspresionizmu radikalna, kar pomeni, da je popolna in
enotnost ni ve mogoa. Eden pomembnih slikarjev, ki so vplivali na ekspresionizem
je Rus Vasilij Kardinsky (utemeljitelj abstraktnosti). Ta disharmonija izhaja iz
radikalnega obutja ivljenja, iz drubenega obutja, da je konec sveta, da reitve ni
ve, da se blia apokalipsa, ki jo je pogojevalo blianje 1.svet.vojne, lovetvo je brez
orientacije, je obupano To obutje se kae tudi v naslovih ekspresionistinih pesmi
(npr. upanieva Dies irae ali Dan jeze).

68

Poezija tega asa tematizira lovekov prastrah, obutja zmedenosti, popolne samote.
lovek je podvren iracionalnim silam, podzavesti, uti somraje.
Osrednja tema je lovek, vendar ne s svojimi individualnimi problemi, ampak z eljo
po novem, etinem loveku v drubi.
Herman Bahr je bil eden najpomembnejih kritikov moderne. Leta 1916 napie esej
Ekspresionizem, v katerem se pojavijo nove teme in motivi.
Za ekspresioniste je znailno, da so vsi po vrsti pacifisti. utijo odpor do vojne,
pogosto napadajo tehnino civilizacijo, ki naj bi uniila, popaila loveka. Zanimiv je
Kosovelov odnos do tehnike: po eni strani uti strah pred njo, po drugi strani pa vidi
v njej napredek (npr. Kons 5). Ekspresionisti se uprejo vojni, meanskemu
kapitalizmu, dogmi. Njihov cilj je novi lovek.
Ekspresionistina literatura hoe biti nadnacionalna. Ne zanimajo je domovinske,
nacionalne teme, ampak lovek kot tak (lovek - pisan z veliko zaetnico). Mono
prisoten je motiv bratstva, brat in sestra sta viji kategoriji od naroda. Literatura
izstopi iz nacionalne povezanosti, eprav ne pri vseh avtorjih enako.
Najpogosteje teme:
- iskanje bratstva
- iskanje lovekovega bistva
- propadanje
- konec zahodne civilizacije
Ekspresionisti kliejo, napovedujejo konec sveta, ki pa ne pomeni popolnega konca.
Verjamejo, da je apokalipsa potrebna za novo rojstvo. Smrti po sledila lepa, idealna
prihodnost. Preroko napovedujejo prihodnost, kjer bodo vsi ljudje bratje.
Pesnik je v ekspresionistini literaturi zazrt v zanosno transcendenco. Prodira v
iracionalne sile, doivlja privide, vizije. Mui ga kriea razdvojenost, pogreza se v
skrivnostnost, da bi se etino prenovil. Ekspresionist ni mimetini umetnik, ustvarja
nov svet iz due. Narava in svet sta prepojena z njegovim duhom, iz tega vidika je
ekspresionizem nasprotje impresionizma!
Karel Edschmidt pravi, da naloga umetnosti ni ponavljanje, ampak ustvarjanje
novega sveta.
Ekspresionisti zavraajo materialistino razlago sveta, objektivno predmetnost, vtis,
razpoloenje. Vse to nadomeajo s svojo resnico. Iejo bistvo, ki ga spoznajo
preko intuicije (nikakor niso razumski).
To je nasprotje racionalizmu, prezirajo pozitivizem 19. in 20.stoletja. Prepuajo se
Bergsonovi intuiciji, odkrivajo novo bistvo ivljenja in loveka. elijo dosei celoto,
iejo nove simbole, ki bi to celoto razodeli. V ospredju je duhovno in etino.
Nekateri sprejemajo Freudovo psihoanalizo, za katero je znailna dvojnost. Po eni
strani se zaganjajo v snovnost, po drugi strani pa elijo snov razsnoviti in preiti v
popolno abstraktnost. Eden taknih pisateljev je npr. Grum.
Idejno si takni pisci niso enotni, zato obstaja ve smeri ekspresionizma:
- drubeno-revolucionarni: zavezniki proletarjata (npr. Kosovel)
- religiozni : zatekajo se v transcendenco, so skrivnostni
- individualistina poetika: iskanje, zatekanje v kozmos, mistiko ipd.
Glavne teme: lovek, smrt, lovenost, svoboda, dobrota, pravinost, usodno vesolje,
ljubezen Vse teme so napolnjene z radikalnostjo. Ena pomembnih tem je tudi tema
umetnika. Ta je v ekspresionizmu viden kot prerok, nosilec novega sveta. Zlasti se to
kae v dramatiki (npr. Stanko Majcen) lovetvo aka, da mati rodi novega loveka,
69

ki bo ozdravil svet. Pojavlja se tudi tema konflikta oe-sin (medgeneracijski konflikt,

zlasti v dramatiki).
Odnos do narave je poduhovljen. Narava nima ve prvotnega bistva, ne obstaja ve
kot sama sebi namen. Gre le za neke duhovne projekcije pesnika, umetnika. Preko
narave se umetnik izpoveduje, izraa duhovna stanja, videnja, vizije. Pogosto se v
literaturi pojavlja ocean, drevo, kar je simbol, ideja, znak eksistencialnega. Pesnik
poduhovi pokrajino, skozi njo se razodeva njegov duh.
Pogosti so tudi motivi vesolja, ki so v simbolizmu prostor harmonije, lepote (npr. pri
upaniu). V ekspresionizmu je vesolje mrano, napolnjeno s krvjo (Dies irae),
lahko je tudi pree kaos (Jarc, Kosovel). Doivljanje vesolja je projekcija
pesnikovega osebnega in drubenega kaosa.
Intenzivnost oz. poetika intenzitete : lepoto zamenja intenzivnost, o kateri lahko
govorimo na vseh ravneh. lovek se zmeraj giblje v kontrastu, ekstremih in bije boj z
iracionalnimi silami. Ne pozna harmonije. Pesem se ekspresionistinemu pesniku
spreminja v krik, klic, oznanilo, opozorilo. Pesem mu je ekstaza (po Kosovelu).
Vladajo nelogina sintaksa, raztrgani stavki, kopienje besed, tevilni sinonimi,
infinitivi, besede so razbite na zloge.
Estetika grdega : poezija je napolnjena z grdo, ivalsko metaforiko (rvi, gliste, krti,
podgane).
Prisotna je tudi metaforika razpadanja, razkrajanja. Ekspresionisti ne verjamejo v
logiko besed, uporabljajo paradoks, kontrast. Besedo stopnjujejo, postane osrednji
nain izraanja. Spreminjajo gramatiko (udne glagolske oblike). Beseda je absolutni
vladar in raztrga stavek. elijo vznemiriti bralca z optinimi sredstvi (npr. z loili
polno klicajev, vejice na nepravih mestih; pogosti so zvalniki, hiperbole, vse vrste
figur, tudi monologi, dialogi ). Vodilni verz je svoboden, ker se vee z raztrganostjo.
V dramatiki so najmoneje zastopane dramske slike in enodejanke. Pripovedna
proza nima posebne vloge, predvsem ne dolga. Razvijeta se zlasti rtica in novela, ki
pa sta povsem drugani kot v simbolizmu (npr. Grum).

Kaj doloa ekspresionizem ?

Boris Paternu: Obdobja in slogi v slovenski knjievnosti. Ljubljana, 1989.
- Problem ekspresionizma kot orientacijskega modela
Paternu v svoji razpravi povzema po literarnih teoretikih (Birkmanu), kaj je tisto, kar
doloa ekspresionizem. Kaejo se 4 globinske doloilnice:
1: intenziteta: naelo intenzitete v ekspresionizmu zajema vse ravnine knjievnega
dela, programe, avtorske poetike in tudi avtorjev nain ivljenja. Doloa vsebino in
formo literarnega dela (jezikovne, zgradbene in oblikovne lastnosti knjievnega dela).
Razline ekspresionistine poetike se najbolj zdruujejo v tem naelu intenzitete, ki
se v vsebini kae v intenzivnosti misli, ustev, izraza in oblike. To naelo
ekspresionistino literaturo razlikuje (louje) od impresionistine. Intenziteta je mono
prisotna tudi v pesnikem izrazu ekspresionistov, tako da razdre harmonino,
estetsko naelo, ki postane v ekspresionizmu mono osovraeno. To naelo
popolnoma izrine naelo estetike oz. lepote. Intenziteta zahteva ekspresiven,
70

zgoen izraz, zato ekspresionistini pesnik ne mara oz. ne eli opisovati. Zavre
mimezis sveta. Cilj mu je prodreti do bistva, esence, globine stvari. Pri nekaterih
ekspresionistinih avtorjih se kae skop, asketski jezikovni izraz (telegrafski stil, ki je
izraz duha). Pri nekaterih pa se kae tenja k enobesednemu verzu, pride celo do
enaenja verza z eno besedo. Beseda se hoe osamosvojiti (pogosti so glagolniki,
samostalniki, tudi glagol v infinitivu). Trga se stavek. Pesem hoe biti odlomek,
napolnjena je z zgoeno, zreducirano in skrajano besedo. Vendar te intenzitete e
vedno doloa subjekt. Prevladuje subjekt, ki preplavlja svet s svojo duhovnostjo.
Subjekt in narava nista ve enakovredna (prevladuje subjekt). Narava je pokrajina
subjektovega duha (Herman Bahr: tipina podoba rdeega drevesa v
ekspresionizmu). Gre za gledanje od znotraj navzven. Bistven je stopnjevalni
subjektivizem.
2: protislovno oz. dvojno dojemanje sveta globinska dihotomija: kae se v
dojemanju, doivljanju sveta in loveka, pa tudi v jeziku in slogu. Razklanost je
stopnjevana do konca. Celota in sprava nista ve mogoi. Ekspresionist razpade, ne
more ve oblikovati hermetine enote. Ekspresionizem temelji na izraziti stopnjevani
disonanci, kaotinosti vsebine in izraza. Razklanost zahteva mono subjektovo
dinamiko. lovek je spoj nasprotij. Ekspresionizem zaradi teh pojavov ne prenese
enodimenzionalnega, statinega branja. Prehaja iz enega vrha v drugi vrh, iz ene
skrajnosti v drugo. Pinthus Kurt v predgovoru svoje antologije (Somraje lovetva)
izrazito poudari to dihotomino gledanje na svet. Pravi, da gre za poezijo silovite jeze
in magine ljubezni, popolnega kaosa in hkrati etosa. Globinska dihotomija se kae v
vsebini in izrazu (moneja je v vsebini). Uporaba izraznih sredstev v ekspresionizmu
se kae spet v dvojnosti, giblje se med destrukcijo starega jezika in uvajanjem
novega jezika. Ekspresionizem ima dva cilja: uniiti stari (impresionistini) izraz in
ustvariti novega. Ustvarjanje novih besed, zlasti s prefiksi (predponami). V
ekspresionizmu gre tudi za razbijanje ritma. Pojavi se ritmina razglaenost ali
kahofonija (npr. upanieva pesem Dies irae). Prisotna je tenja po abstrakciji (npr.
dehtenje, trstenje, blestenje ). Netevna imena dobijo tevne znailnosti.
3: nenaravna, ukrivljena ali distorzina podoba sveta in loveka: je posledica
intenzitete in globinske dihotomije. Za ekspresionistino poetiko je znailna
ukrivljena, stilizirana podoba sveta. Gre za groteskne podobe. Kae se v nasprotju
kulta lepote, ki ga je gojil simbolizem. Distorzija se kae na psiholoki in tematski
ravni (pohabljeni ljudje, sprevrenci, popaenost v doivljanju sveta).
Ekspresionizem mora razbiti jezik in priti do kaotinega, prastarega jezika. Povsod je
poruena simetrija (v obliki, med obliko in vsebino). Namen je popolnoma uniiti
vsakrne vnaprejnje oblike. Posledice tega se kaejo tudi v 4. doloilnici.
4: aktivno, dejavno razmerje do sveta oz. naelo aktivitete: kae se kot nasprotje
impresionizma, na ustveni in intelektualni ravni. Aktiviteta je lahko isto utna,
duhovna, religiozna ali celo politina. Vsem aktivitetam je skupna statina napetost,
hotenje navzgor ali navzdol. V razlinih aktivitetah se kae odpor do tipnega razmerja
do sveta (do dekadenne, simbolistine poetike). Ekspresionist zavraa tenkoutna
opazovanja duevnih stanj, razpoloenj, senzibilnost, jezikovni esteticizem,
sanjarjenje, osamljenost. Posledica tevilni ekspresionisti so v impresionizmu videli
samo voene plasti za vtise. Nasproti pasivni umetnosti impresionizma so
ekspresionisti postavili umetnost prebujene zavesti, etosa, revolucije. Aktiviteta se
kae tudi v notranji oddaljenosti od povpreja, eli priti v globino, v totalno
pojmovanje ljubezni, smrti ali se obraa k bogu, loveku ipd.

71

Deloma je ekspresionistina literatura tudi levo angairana. Drugi pa so t.i. religiozni

ekspresionisti ( gre za osebno pojmovano religijo, boga ). Vse ekspresioniste
povezuje tema novega loveka. To je osrednja tema, zato gre za antiepicentrino
umetnost (v ospredju je lovek, ta umetnost je namenjena loveku; v ospredju je
subjekt, ki eli ponovno oblikovati svet po svoji viziji).

Jezikovne znailnosti ekspresionistine poezije

Ekspresionizem eli glagolsko in samostalniko izraanje. Razdre stavek. Ie nova
izrazna sredstva. Na novo preuredi posamezne besedne vrste, na novo doloi vloge
glagola, samostalnika, predloga, prislova. Zavraa pridevnik (ne mara opisa).
Eden znanih kritikov avstrijske moderne, ki zagovarja ekspresionizem, je Karl Kraus.
Zavraa simbolistino in impresionistino poetiko. Izdal je revijo Die Fackel , v kateri
so njegove kritike. Pie tudi o novem jeziku, slogu. Znan je tudi po aforizmih o jeziku.
Upiral se je ohlapnemu jeziku v literaturi beseda mora izraati bistvo. Njegov vpliv
se kae v poetiki Stanka Majcna. Kraus zahteva individualne besede. Poudari tenjo
po zgoenem izrazu. Poudarja tudi razglaenost v verzu, stavek je kahofonien,
napet, buren, izraz pesnikovega zanosa.
Znailen subjekt je mi, za katerega je znailen kolektivizem. Ekspresionistini lirski
subjekt je glasen, roti, sprauje, je dinamien, uporablja glasne stilizme (vzklike,
retorina vpraanja).
Poezija je pogosto grajena na podredjih. Veliko je oziralnih zaimkov, vzronih in
posledinih veznikov. Posebno vlogo imajo predlogi in predponska obrazila. Jezik je
odprt za patetina obutja, racionalizem. Pojavlja se podvojitev, celo potrojitev
besede, ki sporoa razburljiv dogodek ali misel. Pogosti so monologi, kriki, velelni in
elelni stavki, posamezni molitveni obrazci, logine figure (antiteze, oksimoron),
pogoste so elipse, stopnjevanje. Ponavljanja imajo estetski in vsebinski uinek. S
podvojitvami lahko pesnik vzbudi tesnobo, konec sveta, katastrofo. Pojavi se tenja
po abstraktnosti (npr. pri Antonu Vodniku in Francetu Vodniku) in tenja po smernosti
(npr. pri Edvardu Kocbeku in Tonetu Selikarju).
Predlona in modalna zveza sta dva ekspresionistina stilizma, ki izraata silovitost
dogajanja. Primer: V besede tresk se meem kot v poar= metati se je neprehodni
glagol; ta predlona zveza poudarja izrazito dinamiko. Pri Ivanu Preglju imamo
najbolj poseben stilem (razlika med subjektom in objektom na jezikovni ravni).
France Vodnik: Okence
- pesem, ki ritmino ne zveni
- predlona zveza (rdee gori v vihar) povea intenziteto
Boo Voduek: Vihar
- pesem nosi vse znailnosti ekspresionistine poetike
- tema greha, strahu; gre za notranji vihar
- kolektivni subjekt
- pesem je polna snovnih elementov
- svobodni, dolgi verz
- predloni zvezi (v 2.kitici, 3.verz)
- estetika grdega
- barvni epiteti (olta, rdea)
- pesem je grajena iz podredij
- dolge podredne besedne zveze

72

Modalna zveza ima nasprotno funkcijo od predlone. Zavira dogajanje, zavira

notranjo mo. Zmanjuje vlogo glagola. Z njo pesniki najpogosteje izraajo lovekovo
nemo (npr. zveze da bi, e bi ). Pogosta je pri Miranu Jarcu, Sreku Kosovelu,
Ivanu Cankarju.
Miran Jarc: Modre dalje
- pesem je grajena na modalnih zvezah (da bi)
- pojavijo se tudi predlone zveze (v brezbreja hrepenenja lijo)
- abstraktnost (hrepenenja izraena v tevni obliki)

Stanko Majcen
Rodil se je 1888 v Mariboru, tam tudi leta 1970 umre. Prihaja iz ugledne meanske
druine, oe je bil profesor mariborskega uiteljia. Na Majcna je mono vplival
Anton Koroec (znani politik, voditelj SLS med obema vojnama), o njem veliko pie.
Koroec mu je zelo pomagal na njegovi poti. Majcen je tudiral pravo na Dunaju od
leta 1908 do 1913. Dunaj je pustil v njegovi literaturi velik peat. Po poklicu je bil
uradnik, sluboval je v Mariboru, Ljubljani, Beogradu. Po 2.svet.vojni se je zaradi
politinih razlogov umaknil iz javnosti.
Po vojni je bil Majcen med nezaeljenimi avtorji, ni pa bil prepovedan. Njegov
sodelavec je bil Rupnik, komandant domobrancev. Prepovedan pa je bil v 60.letih
zaradi dela Povestice (1962). Za oivitev njegove literature je zasluna Marja
Bornik, ki je zaela zbirati njegovo gradivo in ga kasneje tudi izdala.
Znana je Majcnova pesnika zbirka Deela iz leta 1967 (uredil jo je Debeljak), ki
govori o emigraciji v Argentino. V 90.letih izidejo ZD Stanka Majcna (urednik Goran
midt napisal je tudi Majcnovo monografijo).
Majcen je pisal poezijo za otroke, legende, eseje, pisma, kritike, prozo (veinoma
kratko, nekaj dalje).
Zael je pisati e okoli leta 1907. Do leta 1923/1924 ustvarja, nato sledi ustvarjalni
molk vse do leta 1942. Temu so krive neugodne kritike, uradniko delo. Objavljal je
pred 1.svet.vojno, predvsem v Domu in svetu. Literarni kolegi so ga razglaali za
katolikega ekspresionista, Majcen pa je zmeraj znova poudarjal, da to ni. Bil je
kritien do cerkve, dogmatizma, imel je svoj pogled na boga. V literaturi zahteva
popolno svobodo, ne nagiba se ne na levo, ne na desno stran. Ker je priel v mone
spore, mu v Domu in svetu (katolika revija) niso hoteli objavljati del.
Majcnova zgodnja proza: zael je okoli leta 1907 s kratko prozo. Pie kratke rtice, ki
jih sam imenuje povestice. Kaejo znailnosti moderne (simbolizma, dekadence,
ekspresionizma, impresionizma). Kot osebe se v rticah pogosto pojavljajo cirkuke
prostitutke, dekleta s isto duo. Kae se fin de sieclesko obutje, vplivi Nietzscheja.
Od leta 1942 pie legende svetopisemske zgodbe, ki izidejo leta 1944 v knjigi
Bogar Meho. Ne gre za preproste legende, skoznje Majcen polemizira s cerkvijo,
dogmo, napada praznoverje. Govori o neetinem asu 2.svet.vojne, v katerem Jezus
ve ne more delati udeev.
Poezija:
Kot pesnik se Majcen uveljavi okoli leta 1907. Njegovo pesnjenje razpade na dve
veliki obdobji z zelo opaznim literarnim molkom:
- 1.obdobje (1907-1925):

73

Kaejo se stilne razlinosti. Od leta 1907 do 1914/15 je pod vplivom literarnih tokov
slovenske moderne. Od 1923 do 1925 pa se v ciklu Zemlja kaejo znailnosti
ekspresionizma, tema smrti.
Okoli leta 1907 do 1912 je opazen moan vpliv ljudske pesmi (njegov oe je bil vnet
zbiralec tega gradiva). Pesmi, v katerih se ti vplivi kaejo: Na Ogrskem spi meglica,
Ko bi povedalo dekle, Otroci, Samo za pokuino
Okoli leta 1910 so v pesmih tudi e prisotni elementi ekspresionizma. Taka je pesem
Iz predmestja. Prav tako v prvem obdobju najdemo sledi nove romantike,
postromantike, moderne. Ukinjena je razdalja med subjektom in objektom. Odnos
subjekta do stvarnosti je harmonien. Pesnik hvali slovensko pokrajino (Zvezda, Vrh,
Jutro). Podobno harmonine so tudi Majcnove erotine pesmi prvega obdobja. Lirski
subjekt je do dekleta naklonjen.
V prvem obdobju Majcen oblikuje dva modela pesmi:
- pod vplivom ljudske pesmi, moderne, upania
- z ekspresionistinimi znailnostmi (posebni tip duhovno-oblikovne pesmi: Drevo)
Cikel Zemlja
Izhajal je v Domu in svetu pa tudi v Ljubljanskem zvonu. Pesmi nastanejo, ko se
Majcen vrne iz Ljubljane v Slovenske gorice in takrat ga prevzame motiv zemlje.
Nekaj pobude za nastanek pesmi je nael tudi pri Tonetu Selikarju. Zemlja ga
navdahne kot posebna mo. Temeljno obutje je resignacija. Zemlja ga sprejema
mole. Opazno je melanholino miljenje o smrti. Skozi zemljo izpoveduje religiozna,
kozmina ustva. Pogosti motiv je mesec, zvezde. Pesmi razpadejo na epske
zgodbe.
Zelo opazen je motiv smrti. Ena najboljih pesmi tega cikla je Kaipot (svoboden
verz). Majcen se blia predsmrtni pesmi (Jutro, Galeb, Drevo). Kae se razklanost
lirskega subjekta. Jezikovni izraz je skop, nabite so figure, samostalniki slog
(Drevo).
Tudi ljubezenska tema postaja disharmonina. Pojavijo se motivi ljubosumja, tudi
notranja dramatinost med subjektom in objektom.
Cikel Smrt v polju
Pesmi o smrti so nastajale e od zgodnje poezije, e v prvem obdobju. Odnos do
smrti je v pesmih razlien. Lahko mu je vsakdanji dogodek, ekspresionistina smrt
(rdea smrt), elja po smrti, motiv transcendentalne smrti (Njen grob, Kaipot).
- 2.obdobje (1949-1955):
Gre za as po 2.svet.vojni. Zaznamuje ga smrt sina, v svojem delu v glavnem govori
o smrti, bolezni. Znan cikel iz tega obdobja je Koevski rog (cikel treh pesmi).
Pojavijo se tudi pesmi, ki zvenijo bolj epsko (Nazarenec), kjer se kae odnos do
religije. Tudi pesmi s svetopisemsko tematiko (Juda Ikariot).
Nastane tudi cikel otrokih pesmi Pesem za Dajdico. Te pesmi so optimistine,
vesele, kae se veselje nad otrotvom, brez kakrnekoli satire ali ironije.
Rokopisni izbor pesmi (pod vplivom Werffla) iz leta 1941 z naslovom Prijatelji sveta ni
izel.
Proza:
Prvo pomembno ustvarjalno obdobje kratke proze je dunajsko (tudent). Iz Dunaja je
dobival literarne spodbude. V povesticah (v glavnem so to rtice) so zelo opazne

74

znailnosti moderne, odmevi simbolizma, motivi hrepenenja, dunajskih prostitutk,

deklet s isto duo, motivi labodov, ribnikov, parkov, Schoppenhauerjevi vplivi.
Tematsko je to prozo mogoe deliti na 3 tematske kroge:
- rtice z motivi iz domaega okolja (Slovenske gorice)
- rtice, vezane na dunajsko okolje (tudi ljubljansko in beograjsko meanstvo)
- rtice z vojno tematiko
Nekatere Majcnove rtice so tudi socialno obarvane. Kae se kot novoromantini
pesnik. Proza je temana, dekadenno obarvana, soutje do iste due.
V dunajskem obdobju je Majcen bral vse vidneje evropske avtorje, filozofe, kar se
odraa v njegovi prozi. Sam pravi, da je nanj mono vplival Karl Kraus (dunajski
kritik). Nekaj asa je bil navduen nad Marinettijem, ki pravi, da bo vojna istila svet.
Vendar pa Majcnove rtice ne kaejo navduenja do vojne (obstaja pa pismo, kjer je
le-to izraeno). Kaejo se tudi vplivi Hauptmana, Nietzscheja, Werfla (elementi
ekspresionizma). Bolj negativen je vpliv Ivana Cankarja. Gre za polemike s
Cankarjem, kar se kae v Majcnovi literaturi, ki je zavestno drugana od Cankarjeve
(ne kae nacionalne angairanosti, umetnost mora biti po Majcnu nadnacionalna).
novela Novi ljudje
To je polemika s Cankarjevim delom Hlapec Jernej in njegova pravica. Novela je bila
objavljena v Domu in svetu. Gre za varianto Jernejeve zgodbe, vendar v popolnoma
druganem stilu. Pisana je v trdem realistinem stilu. Novela ima tri poglavja.
Zgodba govori o viniarju Janezu, ki e 30 let dela na posestvi. Skrega se z
gospodarjem, ker ta iri gospodarsko poslopje na njegovo dvorie. Janez se napije
in ko se srea s sinom, mu pove, kaj se je zgodilo. Sin pa ima dekle Katico, s katero
se ne more poroiti, dokler je ne more preskrbeti. Zato naredi nart, da bo sam
prevzel mesto viniarja (potegne z gospodarjem). Z gospodarjem se dogovori za
prevzem. Konec: Janez umre.
Na videz je Majcnov stil izredno suhoparen, bolj poroevalski. Odsotna je nacionalna
tematika, ostaja svetovljan.
Pomembna je tema vere, religije. Majcen zavzema stalia, da je vera stvar
intimnosti posameznika. Zahteva etinost pri veri, kar zagovarja kasneji
personalizem.
Izidor Cankar, ki je bil urednik Doma in sveta, je elel reformirati revijo. Bil pa je manj
kritien od Majcna in mu mnogih rtic ni objavil.
V zadnji fazi Majcen zagovarja misticizem, mistien odnos do boga.
V letih 1915 do 1917 je Majcen v Domu in svetu objavljal vojne rtice. Najbolj znane
so:
rtica Nevernik
Kae se pisateljevo preprianje, da vojaki na fronti ne morejo ne iveti ne umreti.
Prepueni so sami sebi. Pojavi se popolna odsotnost vere. Osrednja tema je tudi
tukaj tema smrti.
rtica Hi
Govori o materi, ki se v skupini beguncev loi od svojega mrtvega otroka. V ospredju
je etini problem.

75

rtica Kvartir tevilka osem

V nekem smislu gre tudi za polemike (na stilni ravni) s Cankarjevimi vojnimi rticami
Podobe iz sanj , ki nastajajo vzporedno. Majcen se ne izpoveduje skozi simboliko.
Opisuje razpadanje starega sveta, etinih vrednot, in sicer na povsem stvaren nain.
Lepoto vidi predvsem v dui in ne v zunanjem svetu. Pojavi pa se novoromantini
motiv sovratva do mnoice, ki je prisoten tudi pri Cankarju. Po drugi strani pa izraa
tudi soutje do trpee mnoice.
Pomembna tema je odnos med mokim in ensko. Moki liki so kruti, drzni, topi
rtica Rdea svetilka
Gre za prikaz enske v zakonu. Osrednji simbol je rdea svetilka elja po ljubezni.
Dogajanje je postavljeno v meansko okolje, nakazuje zakonsko tragedijo. ena
trpi, se dolgoasi ob mou, ki nikoli nima asa. ena si eli rdeo svetilko, vendar
mo ne razume, kaj eli s tem. Nato ena zboli in umre. V tem asu se ji mo sicer
priblia, vendar e vedno povsem ne razume, zakaj eli ona takno malenkost.
rtica V vlaku
Dekle (cirkuka akrobatka) se pelje z vlakom na svojo predstavo. Nasproti ji sedi
moki iz meanskega sveta. Dekle se boji svojega nastopa, ta strah zaupa
mokemu, ki pa je ne tolai, ampak jo poskua odvrniti, da bi sploh la na predstavo.
Dekle zauti neko poelenje do mokega, se mu zahvali za vse in izstopi.
rtice kot psiholoke tudije, ki segajo v podzavest (npr. V globoino, Trenutek
ivljenja). Spet se pojavijo moki liki, ki enske ne morejo razumeti.
povest Detinjstvo
Med vojnama (leta 1922) je Majcen objavljal v Domu in svetu svojo avtobiografsko
povest Detinjstvo, ki pa je ostala nedokonana oz. jo je pisatelj v celoti dokonal, pa
ni bila v celoti objavljena. V tem asu je bil urednik revije Silvin Sardenko, ki je trdil,
da se je rokopis izgubil. Majcen ga kasneje ni elel dopisati. Sardenko pa ni elel
dalje objavljati povest zaradi Majcnove kritike cerkve.
Gre za spominsko avtobiografsko prozo. Pisana je v skopem realistinem stilu, brez
lirizacije. Obnovil je nekaj prizorov iz svojega otrotva, domaega ivljenja in olskih
let. Kot otrok je Majcen ivel v varni gotovosti, religiozno-uradniki druini. Prevzame
ostro stalie do malomeanske morale in religiozne hinavine. Imena v povesti so
spremenjena. Zanimivi so opisi kuharice (precej ironina podoba). Ti opisi dajejo tudi
socialno podobo Maribora (socialne razlike, prepadi med meanstvom in
proletariatom).

Pripovedna proza v ekspresionizmu (1918-1930)

Pojavlja se vpraanje, kam jo uvrstiti, ker ni stilno enotna (razlini stilni tokovi,
heterogenost motivov in tem, razline ideologije).
Ekspresionizem je v prozi e teje dololjiv kot v poeziji in dramatiki. Na Slovenskem
v tem asu malo avtorjev pie pripovedno prozo, pa tudi pri njih se kaejo razline
stilne lastnosti: Ivan Pregelj (baroni ekspresionizem), Miran Jarc in Slavko Grum
(utopini idealizem). Veliko manj se kaejo ekspresionistine lastnosti pri Francetu
Bevku. V 20.stoletju kae proza ekspresionistine in simbolistine stilne lastnosti,
opazno je ekspresionistino in simbolistino doivljanje sveta in loveka. Ohrani se
tudi realistina in naturalistina tradicija (npr. pri Juu Kozaku).

76

Osrednja tema v 20.letih 20.stoletja je ekspresionistina drama due etina

dua, ki je v konfliktu sama s seboj, s telesom, drubo, snovjo, okoljem. To je najbolj
opazno pri Preglju. Stvarnost je opisana nenaravno, pripovedi so napolnjene z
vizijami, barono metaforiko, tevilnimi izbruhi.
Pomembna je tema generacijskega konflikta, tema vojne, tema podzavesti (v
Grumovi prozi tudi tema psiholoke teorije).
Zelo mono je prisotna avtobiografska proza (romani, avtobiografije cele generacije).

Proza Ivana Preglja

Pregelj je pisal rtice, povesti, balade v prozi, legende, novele, idile v verzih in prozi
pa tudi romane. Romani: Plebanus Joannes, Bogovec Jernej, tefan Golja in
njegovi, Simon iz Pra, Tolminci
roman tefan Golja in njegovi
Roman je izel leta 1918. Oseba se pojavi e v Tolmincih. Roman naj bi bil posveen
Kreku. Pisatelj ga poimenuje zgodovinski roman. Duhovnik Golja trpi zaradi svoje
notranje razpetosti, zaradi sile krvi in nagona. Duhovnik prihaja iz Tolminskega. Ob
sebi ima varovanko Lucijo (utno dekle) in varovanca Petra. Golja je ves as
zagledan v Lucijo, v njem vzbuja mesena poelenja. Trka na njena vrata. Vaani
zahtevajo, da se Lucija izseli, ker menijo, da se dogaja pohujanje. Ona potem res
zapusti upnie, zaljubljena je v nekega uradnika. Golja pa je upal, da se bo
poroila s Petrom. Ko pa se Lucija izseli, se hitro poroi. To izve Golja in doivlja
travme, joka. Tudi Lucija doivlja svojo tragiko. Sama ob rojstvu otroka umre. Konec:
na boino no se Golja pred kriem bia za svoje grehe, kri pade nanj. Slog v
romanu je ekspresionistien, baroen. Pojavlja se vulgarna dramatinost.
Pregljeve novele:
- Matkova Tina
- Thabiti Kumi
- Regina Roa Ajdovska
novela Matkova Tina
Gre za 2 zgodbi: prva je zgodovinska (obglavljanje upornikov), druga pa ljubezenska.
Po stilu je novela izrazito ekspresionistina. V njej se kae dihotomija, razklanost.
Pojavlja se zimska pokrajina, vizije, grozljive pesmi, ki napovedujejo usodo.
novela Thabiti Kumi
Ta novela je Pregljeva zadnja, izla je leta 1933 v Ljubljanskem zvonu. Po tem je
nehal pisati. Preglju je ohromela roka. Na sebi je izivel usodo pri 50.letih bi rabil
papir za lastno pisanje (Gali). V tej opazki se je ugledal Ivan Tavar (mislil je, da
Pregelj misli nanj), kar ga je vzpodbudilo, da je napisal Cvetje v jeseni.
Novelo je Pregelj hotel objaviti v Domu in svetu, niso je sprejeli (naj bi bila napad na
kranskega duhovnika), pa je izla v Sodobnosti. Naslov: Thabiti Kumi pomeni
spreglej in vstani.
V noveli se spet pojavi tema duhovnika, znova se pojavi Plebanus Joannes gre za
neko nadaljevanje. V noveli gre za razkol med duhom in telesom. Duhovnik je
pisateljev dvojnik. Glavna oseba je ostareli duhovnik, ki obaluje, da ni ve
mesenega poelenja. Razvije svojo teorijo o spolnosti ni ve greh, ampak pomeni
zdravje. Sklicuje se na Biblijo. Duhovnik se oddaljuje od boga in cerkve. Hoe
preizkusiti to svojo teorijo. V vasi lei na smrtni postelji dekle in duhovnika pokliejo,
da bi jo mazilil. On prigovarja dekletu, naj se odkrije in potem ima tudi spolni odnos z

77

njo. ude pa se ne zgodi (po njegovem bi morala ozdraveti) in dekle umre.

Duhovniku se zblede.
novela Regina Roa Ajdovska
Glavna oseba je upnik Peter Pavel Glavar (za njim se skriva konkreten mo Anton
Muznik). Pripovedovalec je prvoosebni. Zgradba novele je retrospektivna, spominja
na zgodbe iz preteklosti. Kraj in as sta konkretna. Glavarja obvestijo, da v Komendi
lei na smrtni postelji neka Barbara, ki si eli, da bi jo on obiskal. Glavar potuje v
Komendo. Prenoi na tamkajnjem gradu, kjer mu graak pripoveduje zgodbo o
Regini Roi Ajdovski (folklorni motiv) bilo je deset hera. Lovec lovi in zgodi se mu
ude. Moral bi pripeljati eno od hera iz gradu in tako bi obogatel. To se tudi zgodi.
Ta graak, ki pripoveduje zgodbo Glavarju, pa ima v resnici dve heri, ki se med
seboj sovraita. Ena umre na udeni (udni) nain.
roman Simon iz Pra (monca)
Roman je biografski, izhajal je do leta 1929 in govori o Simonu Jenku. Ne gre za
podroben ivljenjepis, ampak za izseke iz Jenkovega ivljenja. Pregelj razmilja o
njem. Roman ima est poglavij. Pregelj je v roman vloil svojo problematiko: razkol
med duo in telesom. Prepleta se pisateljeva in Jenkova problematika, vekrat stopi
v ospredje Pregelj.
Dramatik: obravnava isto temo kot v prozi. Tudi v prozi je dramatien. Pomembna je
njegova drama Azazel (to je zli duh, ki hodi po puavi), kjer je spet prisotna
razklanost med utom in duhom. Glavni osebi (Mirjam, Juda) doivljata na svoj nain
napetost med duhovnostjo in telesnostjo.
Esejist: pomemben za njegov razvoj je esej Nekaj misli o slovstveni izobrazbi
slovenskega ljudstva (1916): Pregelj je nasprotoval poetiki Ivana Cankarja. Uprl se
je modernistom. Zahteval je naelo slovenske domainske umetnosti domaa
snov, preproste besede. To pa je njegov paradoks. Pregelj je bil zelo izobraen, velik
poznavalec umetnosti, po drugi strani pa je zahteval preprosto ljudsko snov. V enem
delu svojega ustvarjanja je ta svoj program uporabil. Pisal je preproste zgodbe,
povesti (npr. Otroci sonca, Dom gospe Serafime). Pregelj je v tem programu
predlagal nekatere teme in motive: zgodbe o slovenskih skopuhih, povesti iz turkih
asov, zgodbe o slovenskih zaroencih, narodno igro, zgodbe o judeu Ikarjotu.

SOCIALNI REALIZEM
Znailnosti tega asa
V 30.letih 20.stoletja govorimo o socialnem realizmu. Pripovedna proza je usmerjena
v mimezis. V ospredju so socialne teme, dogajanje na vasi, duhovna in moralna
stiska na vasi, vpraanje cerkve. Meanske in malomeanske proze je manj,
kolikor je je, se kae v nasprotju z vakim svetom. Prisotna je socialistina ideologija.
Od proze iz 1.polovice 19.stoletja (realizem) se ta razlikuje po:
- motivih, ki so vzeti iz vsakdanjega ivljenja
- v ospredje pride delavec (v realizmu kmet)
78

- tematiki
- usmerjenosti v mimezis
Po zgradbi, pripovednih postopkih, tehnikah pa je e zmeraj tradicionalna.
Pripovedovalec je avktorialni (Ingoli, Kozak, Potr, Bevk).
Prve znake moderne proze najdemo ele pri Cirilu Kosmau v povojni prozi
(Pomladni dan, Balada o trobenti in oblaku). Pri nekaterih avtorjih se e v zgodnjih
30.letih najdejo elementi ekspresionizma (npr. pri Kosmau), drugae pa se literatura
pribliuje vsakdanjemu ivljenju, ni ve tako dramatina. Pri Grumu se kaejo
zametki modernega romana, psihoanalitine tehnike.
Proza v 30.letih 20.stoletja hoe biti aktivistina, realistina in komunikativna (eli
pritegniti im veje tevilo bralcev).

Tipi romana
Po tematsko stilnih znailnostih se v tem asu razvijejo posamezni tipi romana.
1: ekspresionistini roman: takni so Pregljevi romani (Tolminci, Bogovec Jernej,
tefan Golja in njegovi), roman Jua Kozaka entpeter (samo deloma, ker so
nekateri deli pisani realistino, mestoma naturalistino).
2: generacijsko-avtobiografski roman: primer takega romana je Jarev Novo mesto iz
leta 1930, ki ga je imel za prehod iz ekspresionizma v realizem (naloga te generacije
je ustvariti novo lepoto); Bratko Kreft: lovek mrtvakih lobanj (1929, zgodba
generacije).
3: fantastini roman: Bartol: Alamut (1938) veliko je metafor o nazorskih, verskih,
filozofskih ideologijah, vsebuje veliko pravljinih elementov. Roman je pripoved o
orientalskem Hasanu, ki si je izbiral svoje vojake, omamljal jih je in s pomojo tega
si je ustvarjal neko svojo sekto. Roman najprej sploh ni doivel odziva.
4: nacionalni roman: primer tega romana je Bevkov Kaplan Martin edermac (1938).
Gre za vpraanje nacionalnega jezika, slovenskega jezika. Dogajanje je postavljeno
v leto 1933, ko je bil zelo uveljavljen faizem. edermac se upre zakonu, saj
uporablja slovenino v cerkvi, kar pa je prepovedano. Kona na pol blazen.
5: figuralni roman: to je roman osebe (po Kajzerju), zane in kona se z osebo. V
30.letih se zlasti razvije pri Miku Kranjcu (Os ivljenja 1938, Kapitanovi 1938, Do
zadnjih meja 1940).
6: kolektivni roman: je roman kolektiva, drube. Najbolj znana sta Preihov roman
Jamnica (1946) in Ingoliev roman Lkarji.
7: zgodovinski roman: lahko je realistino ali utopino-romantino zasnovan. Primeri:
Pregelj - Tolminci, Bogovec Jernej; Bevkova trilogija (Znamenja na nebu)
zgodovinskih romanov - Krvavi jezdeci, korpijoni zemlje in rni bratje; Bartol Alamut; Preih Poganica, Doberdob; Kranjec Rdei gardist; Govekar Svitanje.
8: avtobiografski roman: primeri: Ju Kozak Celica (o njegovem ivljenju v zaporu,
1932); Pregelj Usahli vrelci (1929); Kranjec Zalesje se prebuja (1936); Majcen
79

Detinjstvo (1922); orli Moj roman (1940); Fingar Leta mojega popotovanja
(1952).
9: biografski roman: primeri: Pregelj Simon iz Pra (o Simonu Jenku); Fran Albreht
Zadnja pravda (o Franu Levstiku); Anton Slodnjak Neiztrohnjeno srce (o
Preernu) in Tujec (o Cankarju).

Kriza romana

(to poglavje spada v ekspresionizem !!!!!!!)

Roman je na Slovenskem v 20.letih doivljal krizo. Povojna generacija ni nikakor

mogla pisati dolge forme (tudi kriza evropskega romana). Ekspresionistini slog
temelji na intenziteti, esar pa roman na more imeti. Ekspresionist pie v prozi najraje
rtice z raztrganim slogom, deloma tudi novele. Ekspresionistini roman razdre
tradicionalne epske oblike, fabula je razdrobljena.
Pisatelji piejo neke dramatine slike, ki jih povezujejo v celoto, piejo monologe,
raztrgane, sunkovite stavke. Zanimajo jih duevne znailnosti posameznika.
Zgled je bil Dostojevski, ne prevzemajo njegove epske irine, temve samo
dramatino napetost. Ta obrat duevnosti je povzroil, da so pisali avtobiografsko
prozo.
Kriza romana se v Evropi nadaljuje tudi v 30.letih, na Slovenskem pa o njej ni ve
mogoe govoriti. Krizo v Evropi elijo avtorji presei s psiholokimi romani.
Zelo mono so prisotni tudi prevodi evropskih realistinih in naturalistinih romanov
(Balzac, Gogolj, Tostoj, Dostojevski ).

Znailnosti novele v 20. in 30. letih 20. stoletja

V tem asu je novela enako pomembna kot roman. Osrednja tema je erotika,
ljubezen /e vedno senzualna). V ospredje nato stopi socialna problematika, socialna
nasprotja na vasi, lakota, teko ivljenje. V 30.letih se pojavljajo tudi intelektualne
teme (novelistika Bartola), psihoanalitine teme.
Novele so pisali:
- Ivan Pregelj
- France Bevk
- Danilo Lokar
- Ju Kozak
- Vladimir Bartol
- Preihov Voranc

Miko Kranjec
Ciril Kosma
Anton Ingoli
Stanko Majcen
Ferdo Kozak
Ivan Potr

Po stilu je novela 20.let razlina:

- naturalistina (Kraigher)
- realistina (Pregelj)
- ekspresionistina (Pregelj)
- romantino simbolna (Bevk zgodnje novele).
V 30.letih je glavni stil realistini, ki je lahko:
- povezan s fantastiko (Preih)
- hiperbolini realizem (Preih: Samorastniki)
- lirizirane novele (Kranjec)
- realizem z refleksijo (Ju Kozak, Bartol)

80

Stilna razlinost novele se kae pri posameznih avtorjih.

France Bevk
V zgodnji fazi v 20.letih je pisal psiholoke novele (Muka gospe Vere, Julijan Sever).
Ti dve se bliata romaneskni pripovedi, osrednja tema je erotika (psiholoko
obarvana). Pojavijo se tudi patoloke teme (umori, samomori, spolna bolezen
sifilis). Novela Julijan Sever kae neke podobnosti z romanom Izidorja Cankarja S
poti. Dogajanje je postavljeno v Italijo. Julijan je psiholoki novoromantini lik,
razdvojen med duhom in telesom, umira (ima tuberkolozo). Po drugi strani hlasta po
ivljenju, dua mu preraa telo. Ima ljube odnos do domovine (novoromantina
znailnost), visok etini princip.

Danilo Lokar
Pisal je psiholoke novele, v katerih se pojavijo tudi groteskni elementi. Ena takih je
Zimska no. Gre za zgodbo o cestarju, ki se bori z lakoto, burjo, v obupu naredi
samomor. Grotesknost kaejo motivi, kako preivlja to zadnjo no, postane morilec
vsega, kar srea, doivlja psihino agonijo.

Vladimir Bartol
Razvije esejistini tip novele, pojavlja se nagon, teorija podzavesti, tezne novele. V
njih oseba preizkua neke teze in filozofije, avtor se poigrava s svojimi osebami. Na
Bartolovo novelistiko je mono vplival Freud z biolokimi zakoni. Osrednje osebe v
Bartolovih novelah so kvaziizobraevalne, ki razpravljajo o velikih filozofih. Njegovo
novelo doloa intelektualni ton, sooa razlina mnenja. To prehaja v refleksivni tip
novele.

Ju Kozak
Od leta 1935 naprej je bil urednik Ljubljanskega zvona in je revijo odpiral levo
usmerjenim pisateljem. Zagovarjal je marksistino estetiko, niha med
ekspresionistinim stilom, nato preide v realistini. Ta dvojnost se kae v romanu
entpeter. Oblikoval je posebni tip novele maska (te novele tudi izidejo v zbirki
pod tem naslovom). Nastajale so v letih 1931/32. Gre za nekakne hibridne tvorbe
med esejem in epsko pripovedjo. Na esejistini del navee epsko zgodbo. Esejistini
del se loi od pripovednega. Obiajno analizira psiholoki problem. Novele so
preteno avtobiografske. Gre za primer aktualizirane kratke proze.
novela Oetova maska
Tematizira odnos med oetom in sinom. V esejistinem delu razpravlja o razliki med
generacijama. Drugi del je epska pripoved o e mrtvem oetu, spominsko obujanje
oeta.
novela Plinska maska
Tematizira nacistino nasilje.
novela Georgesova maska
Po tematiki je novela ljubezenska. Prvi del govori o Georgesu, vakem muzikantu,
pevcu, radoivemu loveku, ki razveseljuje ljudi. Zdravnik mu napove smrt. Georges
81

pa, namesto da bi se umiril, se dalje zabava. Zaljubi se. Ne verjame zdravniku.

Konec:umre. V drugem delu smo pria njegovi posmrtni maski. To je fantastina
pripoved. Dogaja se na pokopaliu. Georges se sprehaja med umrlimi in snama
njihove maske - kako so iveli pred smrtjo.
Tudi po obsegu so novele razline. Opazno je daljanje novele, ponekod se eli
bliati romanu (Kranjec, Preih).
e zmeraj je klasina po zgradbi, ima dramatini preobrat, ki pa ga nekateri e
izpustijo (Kranjec). Preih pie novele o velikih dogodkih (veliki preobrati).

Preihov Voranc
Voranc uveljavi monomentalni realizem oz. hiperbolini realistini stil (tako pie e
Vladimir Levstik Gadje gnezdo). Uporablja monomentalne prizore, dialog (klasino
vlogo poganjanja pripovedi), veliko ljudske hiperbole. V pripoved vdirajo nenavadni
dogodki, znaaji. Posebno vlogo daje zaetkom in koncem novele. V skopih besedah
zarta prizorie, nato sledi zgodba. Zaetni motiv je najvekrat monomentalni (npr.
Ljubezen na odoru). Takni so tudi konci, ki lahko prerastejo v simbol (npr. Boj na
poiravniku). V pripoved pogosto vstopajo tradicionalne moi, bajeslovne prvine
(alik ene). Monomentalnost se kae v izboru tipinega detajla, pogoste so
personifikacije predmetnega sveta, groteskni elementi, elementi baladnega,
dramatiziran prizor.

Miko Kranjec
Pie tip lirizirane novele. V zgodnjih letih (30.leta) je izrazito liriziran, kar je posledica
njegovega branja Cankarjevih del. Novele so polne pesemskih vlokov (npr. Na
valovih Mure). Pojavijo se lirini opisi narave, razpoloenjski, meditativni uvodi.
Novele lahko imajo okvir, lahko imajo tudi dramatini preobrat, lahko so enoosebne
novele. Kranjec dopolnjuje ljubezensko tematiko s socialno temo (npr. Rdei gardist,
Reonja na svojem). Pisal je bolj ekstenzivni tip novele dogajanje razvlee, novela
mu je lahko predtudija za roman.

Ciril Kosma
Leta 1933 objavi v Ljubljanskem zvonu novelo Cerkovnik Martin, ki kae e
ekspresionistine znailnosti. Kasneje se je zmeraj bolj spual v socialni realizem.
Jezik je priblieval vsakdanjemu ivljenju, tematiziral je malega loveka.
V zbirki novel Srea in kruh (novele: Kruh, Gosenica, Tistega lepega popoldneva )
opisuje tolminski svet. Dogajalni prostor je vaki, arhaino kmeki. Pokrajina je
odmaknjena. Prostori so konkretni, realni. Svojo lastno domao pokrajino pa Kosma
tudi mitizira (to je znailno za tradicionalno prozo). Mitiziranje pokrajine poteka na
razline naine, najpogosteje skozi antropomorfizacijo pokrajine.
Osebe v novelah so najpogosteje vaki posebnei (to e pri Juriu).
- boji otroci= poimenovani so po krajih, niso posebno bistri, pristanejo v norinici.
novela Tantadruj
Tantadruj si ie najlepo smrt, o tem, ali lahko umre ali ne, odloa oblast. Kosma
se poigrava s frazemi, v svojo prozo vnaa bogastvo ljudskega izrazja (npr. za
vsakega pride njegova ura; priti do jame ). S pomojo fantastine zgodbe gre za
kritiko loveke odtujenosti. Tantadruj je nosilec lepote, humanosti. Sejmie je
metafora za svet, ki je odtujen. Ljudje so vraeni v okolje, najvekrat so osebe iz
dna drube, prisotna je socialna tematika.

82

 novela Kruh
Vaki posebne ivi v gozdu in zbira staro elezo. Prehranjuje se s kruhom, ki mu ga
dajo ljudje. Umre. Ljudje pravijo po tem, da tudi kruh ni vse.
Osebe v Kosmaevih novelah so vezane na izroilo prednikov in ne vstopajo v
urbano okolje. Vaki posebnei so hkrati smeni in tragini (po tem se razlikujejo od
oseb pri Juriu). Osebe pri Kosmau so etino dvopolne. Pri loevanju ljudi na
dobre in slabe e vedno prevladuje ljudsko naelo (npr. bil je dobrega, zlatega srca).
Na tradicionalnost kae tudi jezik (narene besede, primorski dialektizmi, ljudski
frazemi, folklora).
Povezanost s tradicijo se pri Kosmau kae tudi na ravni zgodbe (predvojne novele).
Zgodba je enotna, ima veliko dogajanja. Osebo spremljamo od rojstva do smrti (npr.
ivljenje in delo Venca Povikarja).
V tradicijo spada tudi navezanost na avtorjevo avtoriteto. Kosma pristaja na
vakega pripovedovalca. Primer: na zaetku novele Tantadruj prvoosebni
pripovedovalec pravi, da mu je zgodbo pripovedovala mati.
Eden najpomembnejih virov za Kosmaevo prozo je njegov spomin.
Premiki, ki Kosmaa uvrajo v moderno:
1: tradicijo zmeraj kri na ravni vsebine, sloga= pri pokrajini prostor se razraa v
simbol, premikajo se realne meje. Mona je subjektivizacija prostora, zlasti v povojni
prozi. Primer: v noveli Tantadruj je sejmie simbol za celotno zemljo, na koncu se
mu kae kot okostnjak; novela Balada o trobenti in oblaku.
2: karakterizacija in oblikovanje oseb= lastnosti oseb (vakih posebneev, norkov)
so tako stopnjevane, da gre e za traginost. Mono se kae razkrajanje loveka,
odtujenost v svetu
3: kategorija asa= udarja grozota vojne, kar spremlja loveka, ga odtujuje od sveta.
4: avtorjeve refleksije o literarnem ustvarjanju= avtor znotraj zgodbe veliko razmilja
o literarnem ustvarjanju (npr. Balada o trobenti in oblaku). Kosma je hotel pisati
roman, imel pa je teave. Zgodba se mu trga, razblinja (postopek refleksije poznamo
e pri Cankarju).
5: nadrealistine podobe= gre za popolno stilizacijo podobe. Soba je zlata
nadrealistino; upniki sedijo, so tirje.
6: kompozicija= predvojne novele imajo tradicionalno zgradbo. Najpogosteje se
zgodbe zaenjajo s smrtjo, analitino pa sledi zgodba od rojstva do smrti. Povojne
novele kaejo e drugo kompozicijo. Zgodba je pretrgana, epinost se prekinja. To je
najbolj vidno pri noveli Balada o trobenti in oblaku.

Ivan Potr
Pisal je novele, romane, dramatiko. Opisoval je socialno problematiko na vasi,
agrarno reformo, razpad vakega sveta, zemljike odnose. Vse to so teme njegove
novelistike.

83

Potr je bil rojen leta 1913 na tukih pri Ptuju. V svojih novelah je pisal iz lastnih
izkuenj, velikokrat opisuje avtobiografsko. Glavna oseba v njegovih novelah je
tragien, obupan, potlaen lovek. Potr je zmeraj socialno motiviran.
Leta 1936 izide novela Prokleta zemlja, ki je nekakna poetika socialnega realizma.
Osrednja tema je tudi erotika, osebe so vse mono erotino pretujene, doloene so s
svojo spolnostjo, pogosto tragino konajo. Ta tema se pojavi tudi v Potrevem
romanu Na kmetih.
novela Prokleta zemlja
To je zgodba o mlinarju Lenartu, ki je bil neko ugleden kmet, bahavo se je vozil po
vasi in uival ugled. Kasneje propade in se komaj preivlja. ena ga zapusti, preseli
se na kmetijo, ki jo je podedovala. Mlinar ostane sam z otroki, ki odraajo in se mu
posmehujejo. Vdaja se pijai. Vekrat se napoti nazaj po eno, ko pa pride do nje,
gre v klet in se na smrt napije. Ko ga eni dobi, ga pretepe. Nato ga v gozdu najde
sosed in ga zvabi e v svojo klet. Lenart preklinja zemljo, skrajno je resigniran, brez
upanja na lepe ivljenje.
novela Sveti zakon
Je iz leta 1937. Dogajalni prostor je spet vaki svet (Grajena). ena Liza se vraa
nazaj k mou, ki ga je prej zapustila. Pelje se z vozom po blatni stezi. Ne vidi
prihodnosti, napije se. Doma aka mo, ki prav tako pije in aka eno. Liza se na poti
ustavi v gostilni, kjer ivi njena sestrina Reza, ki prav takrat splavi otroka.
Moki v sosednji sobi ni ne storijo, da bi ji pomagali, Rezina herka krii, da bo
mama umrla. Liza gre k sestrini, poskua ji pomagati, aka, da Reza izkrvavi in
umre. Lizin mo se pojavi v gostilni ves pijan in z eno odide domov. Doma jo vabi v
posteljo, Liza eli ponovno zbeati. Sprauje se, kaj ji je tega treba. Vidi, da ni upanja
za bolje, lepe ivljenje.
povest Sin
Je iz leta 1937. Gre za zgodbo o Karlekovem ivljenju do poroke. Pisatelj opisuje
njegovo otrotvo. Karlek ivi na kmetiji z veliko drugimi otroki. Odnosi v druini so
surovi (pretepi, prepiri). Otroci morajo delati, skrbeti za mlaje otroke, doivljajo samo
trpljenje in sovratvo. Karlek je kar naprej tepen, zato postaja zaprt vase, nihe mu
ne pomaga. Pri Karlekovih pa dela tudi eden vakih posebneev, ki malemu Karleku
vzbuja strah in ok.
Tudi v cerkvi se vzgaja s palico. Neko se Karlek in sestra kot otroka igrata v hlevu,
elita si zakuriti in pri tem povzroita poar. Hia pogori, oba zbeita, hudo sta
opeena. Straijo ju, da bosta la v zapor. Karleka rei neka vaka zdravnica, ki
sama ni mogla imeti otrok. Pri njej se Karlek pozdravi od opeklin.
Zane se ola, ki predstavlja novo teavo v Karlekovem ivljenju. Po konani oli
ostane Karlek doma. Sam zane isto pot, kot so jo li njegovi stari. Zapija se,
pretepa stare. Vmea se stric, ki pravi, da je treba Karleka poroit. To se tudi zgodi
in pretepi ter pijanevanja se nadaljujejo.
V povesti je veliko narenih izrazov. Potr opisuje problematiko otrok v tistem asu.
Karakterizira posamezne osebe. Kraji so doloeni, imena so tajerska.
Potr je napisal e zbirko zgodb z naslovom Koarji, kjer tematizira odnose na vasi.

Anton Ingoli

84

V svojih delih nam Ingoli pripoveduje o ivljenju kmetov z Dravskega polja, o

tajerskih viniarjih (roman Vinski vrh) in splavarjih (roman Na splavih), o delavcih
(roman Stavka, Pot po nasipu) pa tudi o sodobnem ivljenju. Iz vseh del veje velika
pisateljeva ljubezen do vsakdanjega loveka in do domae zemlje.
S svojimi novelami in povestmi, zlasti pa z romanom Lukarji , se je e pred
2.svet.vojno uveljavil kot realist.
ivljenje slovenskih izseljencev opisujejo trije romani: Kje ste, Lamutovi? , rni
labirint , Nebo nad domaijo. Ciklus del o slovenskem izseljenstvu zakljuuje roman
Lastovka ez ocean.
Roman Gimnazijka je izrazito sodobno delo, ki obravnava ivljenje srednjeolske
mladine.
V romanu Pretrgana naveza nas pisatelj popelje v svet planin. Gre za zgodbo
hribolazcev in njihove nevsakdanje dogodivine.
Onduo, moj rni fant je zgodba o ljubezni med Afrianom in Slovenko, ki pa se mora
zaradi nerazumevanja konati.
Prvi Ingoliev roman, s katerim je posegel v zgodovinsko preteklost je Pradedje.
Posveen je uporom kmetov pod Pohorjem leta 1635. Roman Gorele so grmade je
drugi del Ingolieve nartovane zgodovinske trilogije. Delo pripoveduje o ivljenju
mlajih rodov, ki so po kmekih puntih zaiveli na obronkih Pohorja in v dolini pod
njim.
Iz zgodovinske tematike se je Ingoli vrnil v sodobnost z romanom Obraun,
katerega realistina zgodba je postavljena v tajersko vas Orehovec.
Avtobiografska je pripoved v knjigah Zgodbe mojega jutra, Nemir mladostnika.
Pisatelj v obeh delih zelo odkrito, brez olepanja, pripoveduje o svojih mladostnikih
dvomih in stiskah, o pomanjkanju, ki ga je spremljalo zlasti v Parizu v asu tudija.
Bistveno se razlikuje od ostalih Ingolievih del knjiga Moje pisateljevanje, v kateri
avtor na svojstven nain slika svojo pisateljsko pot.
V knjigi lovek ne jezi se so kraja pripovedna besedila, ki so zveine nastala v
novejem asu, nekaj pa jih je tudi starejih. V teh zgodbah zanimajo pisatelja
predvsem osamljeni, zapueni ljudje. Osebe so ostareli kmetje, tovarniki delavci,
upokojenci, pijanci, kaznjenci, bolniki, lani razbitih druin. Prizorie dogajanj je v
opuenih kmetijah, skromnih predmestnih hiicah, bolninici, kaznilnici,
poboljevalnici. Mnoge med zgodbami so preete z erotiko, pripoved pa je
prepriljiva in kae pisateljevo prizadetost ob usodah njegovih traginih junakov.

85