HUMANIZEM IN RENESANSA

(od 14. do 16. stoletja)

 Razvoj mest in meščanstva (v S ITA)  razvoj meščanske kulture.

 Politično razdrobljena Italija.
 Oblast v rokah posameznih plemiških (ali meščanskih) družin  meceni renesančnih
umetnikov.
 Nemški cesarji, francoski in španski kralji, politične poroke, številni papeži …
 Politične spremembe, verski boji, francosko-angleški boji, turški vpadi (1453
Carigrad), beg grških piscev, filozofov v Italijo (gr. antika)
 Iznajdba tiska (Gutenberg).
 Kulturen pomen Italije.
 Oblikovanje ŠPA, FRA, ANGL  vladarski absolutizem.
 Nastop zgodnjega kapitalizma, gospodarske in kulturne spremembe.
 Novi vek.
 Reformacija (Martin Luther, 1517, drugi cerkveni razdor v Evropi). 
 Geografska odkrivanja (začetek španskega in evropskega kolonializma, genocid,
odprtje pomorske poti v Azijo – Vasco da Gama, Cortez osvoji Mehiko, uniči azteško
cesarstvo, Pizarro inkovsko kraljestvo v Peruju, Magellanova ekspedicija).
 N. Kopernik, 1543: heliocentrični sistem!  sprememba hierarhije vesolja!

 Reforma koledarja (gregorijanski koledar, 16. st.).

 Španska mornarica premaga turško 1571 (tudi Cervantes). 

 Angleška premaga špansko mornarico (konec španske pomorske premoči). 
 1600 renesančni filozof Giordano Bruno v Rimu sežgan na grmadi.
 Gospodarska in politična gibanja, upad cerkvene moči, zemljepisna in znanstvena
odkritja  kulturne spremembe. 
 Italija, Francija, Nizozemska, Anglija in Nemčija.
 Nova ideologija: humanizem.
 Nova umetnost: renesansa.
 Individualizem, senzualizem (čutno dojemanje in doživljanje
sveta), panteizem (Bog = narava, odmik od teizma), esteticizem (težnja po lepoti,
prefinjenem uživanju umetnosti), neopaganizem (ponovno zanimanje za
antiko), empirizem (metodološkost – znanost). 

 Ideal popolnega človeka: lep, vsestransko izobražen, vitalen, racionalen, ustvarjalen in

dejaven posameznik, ki svobodno oblikuje svojo usodo. 
 Človek, narava, družba in jezik = glavni interes humanistov. 
 Humanitas (človeški) : divinitas (božanski).
 »Spoznaj samega sebe, o božji rod v človeški preobleki.« (M. Ficino.)
 Nasprotovali dogmatizmu, a ne veri!
 Hedonizem. 
 Izum kompasa (geogr. odkrivanja), smodnika (konec viteštva, bojevanje na daljavo),
tiska s premičnimi črkami (Gutenberg), cenen papir (razširitev pismenosti, znanja). 
   
humanisti pomembnejša dognanja
italijanski arhitekt, izumitelj, Leonardo da Vinci večstranskiznanstvenik in umetnik
inženir, kipar in slikar
poljski astronom, matematik, Nikolaj Kopernik heliocentrični sistem
pravnik,zdravnik, administrator
in ekonomist
italijanski fizik, matematik, GalileoGalilei heliocentričnisistem, vrtenje Zemlje
astronom infilozof
nemški astronom, matematik in JohannesKepler Keplerjevi zakoni
astrolog
švicarskizdravnik, astrolog, Paracelsus filozofijanarave
alkimist
italijanski filozof, pesnik, Giordano Bruno teorije neskončnosti vesolja in
astronom,matematik, satirik, neštetihsvetov
mistik in okultist
nizozemski filozof, pedagog, Erazem Rotterdamski satira Hvalnica norosti
filolog, učenjak
angleški politik, pravnik, ThomasMore Utopija (model družbe)
filozof,zgodovinar, pisatelj in
svetnikRimskokatoliške ter
Anglikanske cerkve
francoski renesančni FrancoisRabelais romanGargantua inPantagruel 
pisatelj,frančiškanski menih, (»enciklopedija humanističnih idej«)
filozof, humanist,posvetni
duhovnik in zdravnik
angleški filozof, pisatelj, FrancisBacon oče empirizma (za znanstvenometodo)
zgodovinar,pravnik in državnik

RENESANSA:
 fran. renaissance  = prerod/ponovno rojstvo
 Prerod miselnosti in umetnosti glede na srednji vek.
 Mnogi humanisti tudi renesančniki. 
 Vpliv antične umetnosti in filozofije (neopaganizem). 

 Zgodnja (14.–15. st.; Petrarca, Boccaccio),

 visoka (1. polovica 16. st.; Ariosto, Leonardo da Vinci) in
 pozna (2. polovica 16. st.; Cervantes, Shakespeare).
 Nova stopnja človekove zavesti in duha na začetku novega veka,
 nadaljevanje in preobrazba starega.

 Antične literarne zvrsti, oblike in motivi.

 Srednjeveška trubadurska lirika, viteški romani, srednjeveške zgodbe in farse, sladki
novi slog.
 Lirika, epika in dramatika.
 Splošne značilnosti renesančne književnosti: posvetnost, življenjskosti, spoj
romantičnosti in realizma, pestrost vsebin in oblik, razgiban stil, humanistična
idejnost, združevanje vseh slojev (predvsem meščani).
  Državni posli postanejo meščansko področje delovanja, razvije se individuum (lastna
vrednost), odkritje sveta in človeka, izoblikovanje družabnosti in prireditev
(dvorjansko vedenje, olikanost, omikanost, estetski senzualizem), sprememba odnosa
do morale in religije (drugačen odnos do grešnosti, morala ni več v okviru
vere, senzualistična renesančna morala) …

LIRIKA:
 Francesco Petrarka (1304–1374): prvi evropski humanist, zbiralec antičnih
rokopisov, pisal v latinščini in v italijanščini (zbirka Il Canzoniere (Pesmarica) – več
kot 300 sonetov + kancone, sestine, ballate in madrigale).
 Laura. 
 Ljubezen postane čutna (senzualizem).
 Utrdi sonet. 
 Vpliv na evropsko pesništvo do romantike.
 Okronan z lovorovim vencem na Kapitolu v Rimu. 
 Vplival oblikovno (sonet), vsebinsko (ljubezenska poezija) in stilno (petrarkizem). 
 Vpliv trubadurske lirike in sladkega novega stila.

SONET:
 Sonet je stalna pesniška oblika. 
 13. stoletja (že Dante).
 Oblikovna in izpovedna zgoščenost.

 ITALIJANSKI sonet (dvodelen, zlati rez). 

 Zunanja dvodelnost: 2 kvartini + 2 tercini. 
 Notranja dvodelnost: Kvartetni del zasnuje idejo, tercetni del posreduje sklep in
sporočilo soneta.  /Kvartini podata prispodobo, tercini razvozlata pomen.
 V obeh naj bi bila drugačna rima.
 Italijanski (laški) verz ali jambski enajsterec.

PETRARKIZEM:
 Neuslišana ljubezen, občudovanje kreposti, lepote ljubljene osebe, obup zaradi
neuresničljive, nedostopne ljubezni …
 Slog, poln prispodob, antitez in drugih stilnih sredstev.
 ANGLEŠKI (elizabetinski) sonet 
 Uveljavi Shakespeare.
 Po verzu podoben italijanskemu.
 Razlika v kompoziciji in razporeditvi rim.
 Tri kvartine in zaključno dvostišje (distih). 

RENESANČNA PROZA:
 Tematski vpliv srednjega veka.
 Odnos do srednjega veka in viteštva: ironičen, renesančno senzualističen 
(prikaz zabavnih in čudovitih pustolovščin junakov).
 Epika v verzih, epika v prozi (novela in roman), esej in (avto)biografija.
  novela  roman

 ‚novost‘.  15. stoletje (izum tiska).

 13. st.:
zbirkaNovellino(neznani
avtor).
 14. st.:dokončno izoblikuje G.
Boccaccio z zbirkoDekameron:
 raznolika tematika (antika,
orient, srednji vek, sodobnost),
 vsebina:pretežnoljubezenska
vsebina,  n
 idejno prevladuje:
renesančnisenzualizem.
 Izraz izvira iz srednjega veka (v romanskem
jeziku).
 Najprej v verzih, nato v prozi (proti koncu
SV).
 Tipi renes. romana:viteški (z zabavno
funkcijo), pastirski inpotepuški/pikareskni
roman.
 Francois Rebalais:Gargantua inPantagruel i
 Miguel de Cervantes: DonKihot.

 15. st.: Stonovel  (neznani

avtor).
 G. Chaucer:Canterburyjske
zgodbe (angl. novele v verzih). 
 Cervantes:Zgledne
novele (odmik od italijanske
tradicije)

NOVELA:
 Srednja dolga pripoved.
 Dramatska zgradba.
 Malo literarnih oseb (en glavni junak ali pa osrednji predmet, okoli katerega se vrti
novela).
 En (morda dva) dogodka.
 Dramatično pripovedovanje
 Snov iz resničnega življenja (brez neverjetnih, fantastičnih motivov).
 Samo izsek iz življenja literarne osebe. 
 Neobširen dogajalni prostor in kratek dogajalni čas. 
 Nepredvidljiv konec.
 Pravi razvoj novele se zgodi v renesansi.
 Črna smrt.
 Umik in odmik ljudi, zapuščanje obolelih, sumnje.
 Hedonizem: vse je dovoljeno, zapijali, se zabavali …
 Obtoževanje Judov (čistejši način življenja) – začetek antisemitizma.
 Božja kazen za človeštvo (verski fanatizem). 
 Družbene oziroma socialne spremembe.

DEKAMERON:
 Prvo veliko delo italijanske pripovedne proze.
 1348–1353.
 gr. deka  hemarai – desetdnevnica
 Okvir stotih novel: Deseterica mladih ljudi se pred kugo, ki je l. 1348 prizadela
Firence in Italijo, zateče v podeželsko vilo, v kateri si čas krajšajo s pripovedovanjem
zgodb. 
  Teme: pretežno ljubezenska: srečna/vzvišena/tragična ljubezen, pretkanost žensk,
plemenita dejanja …
 Idejno renesančni senzualizem: čutna ljubezen v najrazličnejših življenjskih položajih.

 Norčevanje iz lažne morale.

 Spoj srednjeveški in antičnih elementov. Kako se kažejo?

NOVELE PETEGA DNE:

 O ljubezni.
 Plemenita viteška ljubezen.
 Sodobno mestno življenje.
 Vsakdanji, preprosti dogodki. 

GIOVANNI BOCCACCIO (1313-1375):

 Italijanski renesančni pesnik in pisatelj.
 Firence, Italija.
 Oče trgovec.
 Študij prava v Neaplju.
 Zaljubljen v Marijo d‘Aquino, domnevno nezakonsko (poročeno) hčer neapeljskega
kralja  muza (Fiammetta).
 Vrne se k očetu. Smrt očeta 1348.
 V Firencah razsaja kuga – Boccaccio začne pisati zbirko novel Dekameron.
 1350 se spoprijatelji s Petrarko.
 Prvi dantist.
 Utemeljitelj novele.

 Oče treh nezakonskih otrok.

 Nezadovoljstvo, duhovna kriza, pomisleki, razmišljanja o smrti.
 Umre zaradi bolezni.

MIGUEL DE CERVANTES DON KIHOT :

 Parodija na viteške romane (smešni vitez „žalostne postave/podobe“). 
 Prikaz španskega življenja in družbe.
 Avtobiografske poteze.
 Nasprotje idealno : stvarno. 
 „Jaz pa slutim, da ga ne bo naroda ne jezika, v katerem ne bi bil preveden.“ (M. de
Cervantes). 
 Kihot: lesen oklep za noge.
 Revni in suhi vaški plemič Kihan iz Manče z viteškimi ideali. 
 Kot Don Kihot želi obuditi dobo popotnega viteštva s ciljem potujočih vitezov: ščititi
slabotne pred nasilnimi, boriti se za dobro, pravico in resnico, za zvesto ljubezen …
 Na konju Rosinantu se odpravi po junaška dejanja.
 Kot oproda ga na oslu spremlja preprost, čokat, trezno misleči
kmet Sančo Pansa (Janez Trebušnik). 
 Preprosto kmečko dekle kot plemenita Dulsineja Toboška.
 Kljub dobrim nameram jo skupi (od trgovcev, pastirjev, mlinov na veter). 
 Na začetku optimističen in humoren, proti koncu pasiven in tragičen (tragikomičen
lik). 
  Ob koncu ga z zvijačo domov spravita župnik in brivec.
 Spozna svoje zablode in oropan iluzij umre.

DON KIHOT:
 Don Kihot: predstavnik idealizma (življenjski nazor, ki se usmerja k idealom).
 Sančo Pansa: predstavnik realizma.
 Nasprotje med idealizmom in realizmom:  med idealizmom in vsakdanjo stvarnostjo,
 med preživelimi ideali in stvarnostjo zgodnjega kapitalizma (ki zahteva
prebrisanega, podjetnega človeka),
 med junakovo idealno dušo in odtujenim, vrednot oropanim svetom.
 Plemenite ideje v stvarnem svetu izpadejo kot norost (tragikomična literarna oseba in
roman). 
 Osrednja tema: popotno viteštvo. Dva tematska sklopa: idealizem in realizem. 
 Osrednji motiv: motiv obubožanega nižjega plemiča, ki so mu viteške knjige zmešale
pamet.
 Drugi motivi: hrabrost, mlini na veter, lik Dulsineje …
 Ideja: kritika viteških romanov kot nekoristne literature, namenjene vzbujanju
fantazije (ki lahko človeku zmeša pamet). Vztrajati pri preživelih idejah in morali
srednjega veka je nesmiselno, saj se pojavlja nov, svež družbeni sistem (kapitalizem). 
 Slog: renesančen (človekova samozavest, ponos, svobodno izbiranje poti, odprt svet
…).
 Enciklopedija renesančnih vrst in zvrsti (pregovori, pisma, pesmi, citati).
 Stilno raznolik roman (dialog, pisemski, retoričen govor, patetičen in banalen
(imitacija pikaresknega jezika) govor …)

MIGUEL DE CARVANTES SAAVEDRA (1547-1616):

 Iz Španije, dvajsetleten odide v Italijo (služi pri kardinalu).
 Vojska (pomorska bitka pri Lepantu, 1571): ranjen, hrom na levo roko.
 Ugrabitev alžirskih gusarjev (pet let v suženjstvu – do odkupa). 
 1580 se vrne v Španijo.
 Zaradi finančnega primanjkljaja pobiralec davkov (nekajkrat zaprt).
 Zaslovel s 1. delom Don Kihota, a si finančno ne opomore. 
 1615: izda še 2. del.
 1616: smrt v Madridu (/v Angliji umre Shakespeare). 
 Pesmi, igre, novele, romani (pastirski Galatea, pustolovsko-viteški Persiles in
Sigismunda, Bistroumni plemič Don Kihot iz Manče). 

ANGLEŠKO RENESANČNO GLEDALIŠČE:

 Elizabetinsko gledališče: v času vladavine kraljice Elizabete I. v 16. st. (1558-1603).
 Raznoliki zaprti in odprti prostori: mestne hiše, plemiške sobane, univerze, zasebni
vrtovi, cerkvena preddverja, trgi, dvorišča gostiln …
 1576 James Burbage na Finsbury Fields postavi leseno, nepokrito zgradbo za
uprizarjanje dramskih del (gledališče). 
 Gledališče je bilo priljubljeno med vsemi družbenimi sloji (dva do tri tisoč gledalcev).
 Tudi nasprotniki zaradi morebitnih negativnih vplivov (prikazovanje človeških
slabosti). 

 Veliko število igralskih skupin, poklicni igralci, moški (ženske vloge večkrat igrali
dečki).
  Daljši uvodni govori (prologi) – pojasnijo spremembo kraja in časa, druga pojasnila. 
 Zaradi nenaklonjenosti londonskega župana preneha delovati prvo gledališče.
 Vznik drugih gledališč (ograjenih, s slamo kritih konstrukcij).
 1599 The Globe: 1599 –1613 (požar med predstavo Henrika VIII.)
 Ponovno zgradijo, dokler ga puritanska mestna uprava ne zapre (1642, porušen 1644).
 Leseno, nepokrito gledališče.
 Odprtega tipa.
 Osmerokotne ali okrogle oblike (v sredini dvorišče).
 Gledalci na treh straneh (tri vrste balkonskih sedežev).
 Preprosta scena, odrski rekviziti in kulisa.
 Nad zadnjim delom odra balkon (služil prizorom), 
 Brez zavese med igralci in gledalci.
 Brez kulis in svetlobnih učinkov .
 Zadnja stena odra: vrata za igralce, balkon nad zadnjim delom odra 
(služil prizorom).

WILLIAM SHAKESPEARE (1564-1616):

 Stratford.
 Biografsko neenoten socialni položaj družine. 
 Domača šola, nato klasična gimnazija. 
 Pri petnajstih zaradi finančnega primanjkljaja opusti šolanje. 
 Pri osemnajstih poroka s starejšo Anne Hathaway (trije otroci).
 London. 
 Najprej pomožni delavec v gledališču, nato igralec, režiser, dramaturg, pisec. 
 Član gledališke skupine King‘s Men.
 Sinova smrt (nastanek Hamleta?). 
 Podelitev grba, plemiški stan.
 Lastnik številnih nepremičnin in posesti. 
 Delniški solastnik gledališča Globe.
 Shakespearsko vprašanje.
 Klasik.

 37 gledaliških iger in 154 sonetov.

 Drame v verzih (govorili pripadniki višjega sloja), dodajal prozne vložke (preprosti
ljudje).
 Mešanica komičnega in tragičnega.
 Teme: ljubezen, boj za oblast, maščevanje, priajteljstvo, nasprotje med
pogubnim sovraštvom in željo po sreči …

 Dovršene oznake oseb (natančno opredeljene),

 odkrivanje bistvenih življenjskih vrednot (ljubezen, prijateljstvo, pravica,
poštenost …),
 izgradnja dramatske napetosti (stopnjevanje in popuščanje, ustvarjanje
razpoloženja,
 renesančni slog. 

 Tragedije: Tit Andronic, Romeo in Julija, Julij Cezar, Hamlet, Othello, Kralj Lear,

Macbeth …
  Komedije: Komedija zmešnjav, Ukročena trmoglavka, Sen kresne noči, Mnogo hrupa
za nič …
 Tragikomedije: Troilus in Kresida.
 Pastorala: Kakor vam je drago
 Kraljevske drame: Kralj Ivan, Richard II., Henrik IV., Richard III., Henrik V. …
Romantične igre: Beneški trgovec, Zimska pravljica, Vihar …

HAMLET:
 Nekaj gnilega je v deželi danski.
 Biti ali ne biti ...
 Besede, besede, besede ...
 Danski kraljevič Hamlet.
 Kraljica Gertruda.
 Očetov brat Klavdij.
 Očetov duh.
 „Prijatelja” in vohuna Rosenkranc in Gildenstern.
 Polonij in hčer Ofelija.
Kot ZANIMIVOST – spodbuda za nastanek:
 Hamneth (danska srednjeveška kronika 12. st.).
 Resnična zgodba Jakoba I. (sin Marije Stuart)?
 Neuspeli upor grofa Essexa proti Elizabeti I.?
 Shakespeara zapustila Črna dama?
 Glavni temi: boj za oblast in Hamletov značaj

 Osrednji motiv: motiv maščevanja.

 Motivi: Hamletovi razmisleki o veri, morali, oblasti, ciljih, smislu življenja ….

 Tragičnost Hamleta?

 Trojna enotnost?
 Kraj dogajanja: danski dvor (grad Elsinor).
 Dogajalni čas: ni enoten (težko določljiv). 
 Enotnost dogajanja: ni enotno.
 Pet prizorov (razdeljeni na dejanja). 

DRAMATSKI TRIKOTNIK HAMLETA :

 ZASNOVA: Stražarji danskega dvora srečajo duha umrlega kralja.
 ZAPLET: Hamlet se sreča z očetovim duhom, ki mu razkrije resnico.
 VRH: mišnica.
 RAZPLET: Hamlet se srečno vrne iz Anglije; tragičen konec vseh junakov danskega
dvora.
 RAZNOVA: Fortinbrasov prihod, ki pomiri Dansko.