Po ve letih (Julija ali nova Heloiza)

Saint-Preux in Julija se sreata v zatoiu v naravi, na divjem samotnem kraju v gorah. SaintPreux vpraa Julijo, e jo ta udovit kraj ne gane. Nato jo popelje do skale in na njej pokae
njene zaetnice in Petrarkove in Tassove stihe, ki jih je mladeni sam napisal. Po tem ji pove, da
je v teh krajih neko vzdihoval po njej. A ta kraj je izgledal drugae, saj je bila zima. Tu je cele
dneve mislil samo na njo, prebiral njeno zadnje pismo, jo objokoval. Ko se je Saint-Preux
priblieval prepadu, ga je Julija prijela za roko in ga povlekla. Rekla mu je, da eli stran, ker ji
zrak tega kraja ni ve. Mladeni je alosten odel za njo.
10. maja
Werther primerja svojo vedrino z jutrom. Je sam in je tako sreen, da ne more ve risati. Vseeno
pa se pouti, kot da ne bi bil nikoli bolji slikar. Njegovo veselo razpoloenje je podobno naravi,
ki jo obutljivo doivlja, v njej uti navzonost Boga. Na koncu se zamisli ali bi lahko vsa svoja
obutja spet ''vlil'' na papir, ki je zrcalo njegove due, kot je njegova ljubezen zrcalo
neskonnega Boga.
22. maja
Werther v pismu svojemu prijatelju Wilhelmu razodeva, kakno ivotarjenje se mu zdi ivljenje.
Leto je polno omejenosti, nesvobode. Ljudje le zadovoljujejo svoje potrebe, si daljajo svoje
dolgoasno bivanje. Mladeni ie uteho v svojih mislih in spominih, eprav se zaveda, da mu
to ne bo dalo stalnega obutka svobode. Wertherju se zdijo najsreneji otroci, saj ivijo
svobodno, brez omejitev. Sebe ne najde niti med tistimi, ki hrepenijo in niti med
tistimi, ki dobijo, kar elijo. Reitev vidi le v smrti. Na svet gleda kot na jeo, po smrt pa ivi
svoboda.
16. junij
Werther se prvi srea z Lotte (v njenem domovanju). Ko jo zagleda, hrani otroke. Mladenia
njena podoba povsem oara in notranje vznemiri. Komaj si opomore od preseneenja, e je
Lotte stekla v izbo po rokavice in pahljao.
16. julij
Zane se kazati kako zelo zaljubljen, rahlouten in obutljiv je Werther. Lotte mu je sveta, ona
mu je vse. Obouje njeno igranje na klavir, njeno petje zaradi katerega pozabi na svoje teave.
Ljubi jo duhovno in telesno.
30. julij
Werther sporoa Wilhelmu, da je priel Lottin zaroenec Albert. Werther mu zavida, a ima o
njem vseeno dobro mnenje. Je ljubezniv in spotljiv do Lotte, ve kako bogat je, da jo lahko ima
za eno. Po Lottini zaslugi je tudi Albert naklonjen Wertherju.

30. avgusta
''Nesrenik! Kaj nisi norec? Mar ne slepi samega sebe? Kako naj ukrotim to divjo, neskonno
strast?''
Werther e komaj obvladuje svojo strast. Misli samo e na Lotte, predstavlja si jo povsod (njeno
podobo, besede, vedenje) Sreanja z Lotte mu ve ne prinaajo zadovoljstva, vstran mora.
Hodi po naravi, ki podobno kot njegovo ustvovanje ni prijetna (npr. trga ga trnje) Z utrujanjem
svojega telesa mu malce odlee. Ne vidi ve druge reitve od samomora.
''Ne vidi drugega konca tej bedi kakor grob.''
19. oktobra
Citat Werther uti strano praznino zaradi odsotnosti Lotte.
27. oktobra zveer
Brez Lotte ve ne more iveti.
Izdajatelj bralcu
Werther je 21. decembra zael pisati Lotte pismo, ki so ga po njegovi smrti nali na njegovi
mizi. Mladeni v pismu sporoa, da se je dokonno odloil za samomor. Ne more ve iveti z
vso to boleino in praznino. Njegova smrt bi prekinila ljubezenski trikotnik med Lotte,
Albertom in njem. Prizna ji, da je e vekrat elel umoriti Alberta, njo in sebe. Pove ji, naj se
spominja nanj.
Konec
Wertherjev sosed je slial pok, a se ni zmenil zanj. Mladenia je zjutraj nael sluabnik na tleh.
Ustrelil se je v glavo. Zdravnik mu ve ni mogel pomagati. Lotte se je zgrudila, Albert je bil
zgroen. Wertherjevo dejanje je pretreslo tako reko vse, ki so ga poznali. Mladeni je umrl
opoldne, pokopali so ga okoli enajstih in sicer na kraju, ki si ga je pokojnik sam izbral. Alberta
ni bilo na pogrebu in prav tako duhovnika ne. Bali so se tudi za Lottino ivljenje.
Samota
Subjekt je v naravi, v mranih gozdovih, na mestih, kamor e noben lovek ni stopil. eprav
okoli njega ni ljudi, se ne pouti samega. Drubo mu dela narava v vsej svoji lepoti. Resnino
sam se pouti med ljudmi. Nima jih za sebi enakega, ne najde prijatelja med njimi (je utrujen
tujec v tujem svetu).

Slovo

''Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet'' + ostalo

1. kitica: Pesnik nastopi prvoosebno in napove svoj odklonilni odnos do sveta in obratno.
Ie vrednote, a zaman. Te vrednote so zamenjale nevrednote (napuh in hinavina) in
jih prezira. Pouti se kot tujec. Niti razumsko se ne znajde v tem svetu.
2. Kitica: e enkrat napove svoj odklonilni odnos. Verjame, da so vrednote na tem svetu
(dobrota, srea, upanje), a on jih ni mogel najti.
Testament
Subjekt pravi, da je ivel, a ne zaman. Morda bo umrlo njegovo telo, a nekaj v njem bo
preivelo (kar bo pomagalo ljudem).
Faust: No
Faust sedi v svoji sobi in obupuje nad svojim ivljenjem. Pretudiral je e vse pomembneje
znanosti, je priznan doktor in magister. Ni ga strah pekla in hudia. Vseeno pa ni zadovoljen in
misli, da njegovo zanje nikomur ne koristi. Reven je, ne poznajo ga in ga ne astijo. Obraa se k
magiji v upanju, da bo tako poteil svojo veliko slo, spoznal odgovor na vena vpraana
lovekega bivanja.
Onjegin: Brezciljnost
Onjegin se zjutraj utrujen vraa s plesa. Hrupni in buni Petrograd se e prebuja, on pa gre spat,
saj je utrujen od vseh zabav. Zbudi se popoldan. Vsak njegov dan je podoben, no za nojo hodi
na plese, deleen je vseh naslad. Nekaj asa je bil sreen, a so mu ustva otopela. Nobena
lepotica mu ne more vzbuditi ljubezni, ne veruje ve v zvestobo in navelian je zabav ter
salonske drube. Preplavlja ga spleen (obutje potrtosti). Ne eli se ubiti, a je hladen do ljudi in
navelian je vsega.
Tatjanino pismo Onjeginu
Tatjana ponoi napie ljubezensko pismo Onjeginu. V njem izraa upanje, da je ne bo zavrnil.
Ob enem jo je strah, da jo bo zaradi pisma preziral. Opraviuje se, da mu pie. Pisala mu ne bi,
e bi se vekrat oglasil pri njih. Sliala je govorice, da Onjegina dolgoasi vas. Oita mu, da je
sploh priel, saj bi drugae bila mirna. Nato mu izpove brezpogojno ljubezen. Ta ljubezen je
usojena, o njem je sanjala e davno. Vanj se je zaljubila na prvi pogled. eprav je lahko to vse
zabloda, upa da je ne bo zavrnil. Tatjano je sram, ko kona pismo. Glavo skloni do ramen,
poasi se dani.
-

zanimivo je menjavanje slovnine osebe; Tatjana enkrat Onjegina vika in tika (kadar pozabi, da bi ga morala spotovati,
kadar je blizu z njim)
jezik in slog: veliko besed, ki izraajo ustvenost (usoda, srce, privid srca), veliko je tudi vpraanj, pretiravanj, kar vse
izraa ustveni slog

Onjegin na kolenih

Tatjana ez as ree Onjeginu, naj vstane in da je danes ona na vrst, da govori. Pove mu, da ga
je v preteklosti res imela rada, pa jo je okrutno zavrnil. e danes jo boli, ko se tega spominja, a
mu ne oita, saj je ravnal poteno. Pove mu, naj prizna, da mu takrat e ni bila ve in mu je
sedaj ve le zato, ker je bogata in ugledna poroena enska. Ne razume zakaj klei Onjegin
pred njo, zakaj se poniuje. Tatjana pogrea svoje prejnje ivljenje na podeelju in bi ga
zamenjala s trenutnim, a ne more. Mati jo je dala moiti in eprav e vedno ljubi Onjegina, bo
ostala zvesta svojemu mou.
Nesreno naravo imam
Maksim Maksim je spregovoril s Peorinom, saj je Bela zaradi njegove hladnosti alostna.
Peorin je Maksimu povedal, da ima nesreno naravo, saj onesreuje druge ljudi. Sam ob tem ni
ni manj nesreen. V mladosti je bil uival v vseh nasladah. Potoval je in bil deleen ljubezni
lepotic, a v srcu je ostal prazen. Niti branje in uenje mu ni prineslo veselja (saj ne prinaata
sree in slave). Ko so ga premestili na Kavkaz, je bil en as sreen, a mu je tudi tu postalo
dolgas. O Beli je najprej mislil, da je angel, pa se je tudi nje navelial. Mladeni meni, da je
tudi on vreden soutja, saj ima ''skvarjeno'' duo, nemiren in nenasiten je. Potovati eli v daljne
kraje, eprav lahko na poti umre. Maksima so Peorinove besede osupnile in so se mu vtisnile v
spomin.
Grofica
Herman je ponoi akal prihod grofice in njene rejenke s plesa. Koija je pripeljala okoli dveh
zjutraj in prebivalci hie so vstopili. Grofica se je e komaj iva spustila v naslanja. Nato se je
zaela s pomojo sluabnic slaiti pred zrcalom in Herman (ki jo je naskrivaj opazoval) je bil
pria odvratnim skrivnostim njene toalete. Ko je grofica ostala sama v sobi se je Herman
prikazal pred njo in jo ogovoril, da eli izvedeti njeno skrivnost. Grofica mu je ni izdala, sploh
ni govorila z njim. Ker mu je ni izdala, niti ko jo je rotil, je iz epa potegnil pitolo. Grofica je
od strahu umrla.
Peorinov dnevnik
Peorin je 29. Maja zapisal v svojem dnevniku, da je Mary povedal nekaj nenavadnih dogodkov
iz njegovega ivljenja. V njem sedaj vidi nenavadnega loveka. Okoli nje se vede udno,
poigrava se z njo. Pua jo z Grunickim, kar jo je najprej osreilo, nato pa jo je razjezilo.
Peorin je Mary povedal da rtvuje svoje zadovoljstvo prijateljevi srei. Ko je Mary rekla kaj pa
je z njeno sreo, jo je pogledal in nato ves dan ignoriral. Ko je ugotovil, da se je naveliala
Grunickega, se je odloil da jo bo e dva dni ignoriral.
No pred dvobojem
Ura je 2 ponoi in Peorin gre jutri na dvoboj z Grunickim. Ne more spati, eprav bi se moral
spoiti. Najprej misli, da bo zmagal, a se kasneje zave, da lahko umre. Ni mu posebej mar za to,
saj je navelian ivljenja. Sprauje je e emu je sploh ivel. Misli, da ima neko visoko
poslanstvo, a se v drubi ni mogel uveljaviti. Zave se, da ni dober lovek, saj je onesreeval
druge in skrbel samo za svoje uitke. Ni ga ni moglo popolnoma zadovoljiti. e jutri umre, ga
ne bo nihe do konca razumel. Nihe ne ve kdo je v resnici on. Ne ve e je vredno iveti, a
ljudje vseeno ivijo dalje iz radovednosti. To se mu zdi smeno in zoprno.