Književnost Na Maturi

KNJIŽEVNOST NA POKLICNI
MATURI
Avtorici: Anja Hochkraut in Metka Horvat

Mentorica: Karmen Peršak
Homer: Odiseja 4
Sofoklej: Antigona 6
Biblija 8
Psalm iz globočine 9
Zgodba o Janezu Krstniku 10
Prilika o izgubljenem sinu 11
Brižinski spomeniki 12
Shakespeare: Romeo in Julija 14
Boccaccio: Novela o sokolu 16
Janez Svetokriški: Na noviga lejta dan 18
Od lepe Vide 20
Valentin Vodnik: Dramilo 22
Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi 24
France Prešeren: Zdravljica 27
France Prešeren: Sonetni venec 29
France Prešeren: Krst pri Savici 31
Fjodor Dostojevski: Zločin in kazen 34
Gustave Flaubert: Gospa Bovary 37
Henrik Ibsen: Hiša lutk (Nora) 39
Simon Jenko: Obrazi 41
Josip Jurčič: Deseti brat 44
Josip Jurčič: Telečja pečenka 47
Ivan Tavčar: Visoška kronika 53
Anton Aškerc: Mejnik 56
Josip Murn Aleksandrov: Pesem o ajdi 59
Dragotin Kette: Na trgu 62
2
Ivan Cankar: Na klancu 66
Ivan Cankar: Hlapci 70
Oton Župančič: Duma 74
Srečko Kosovel: Slutnja 78
Franz Kafka: Preobrazba 81
Srečko Kosovel: Ekstaza smrti 84
Srečko Kosovel: Pesem št. X 87
Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi 90
Ivan Pregelj: Matkova Tina 93
Prežihov Voranc: Samorastniki 96
Karel Destovnik Kajuh: Bosa pojdiva 99
Menart: Croquis 101
Kajetan Kovič: Južni otok 104
Dane Zajc: Črni deček 107
Gregor Strniša: Večerna pravljica 110
Ciril Kosmač: Tantadruj 113
3
Homer: Odiseja
• Obnova
V tem epu se Odisej, kralj Itake in eden največjih grških junakov, s svojimi vojaki vrača iz grško-trojanske
vojne proti domu. Čeprav je pot od Troje do Itake kratka, se Odisej domov vrača deset let. Na začetku namreč
oslepi Kiklopa, enookega sina boga morja, Pozejdona. Besni Pozejdon mu tako na vse mogoče načine otežuje
pot domov. Na poti domov doživi celo vrsto dogodivščin. Najprej se je s svojimi tovariši ustavi na otoku
Lotofagov, kjer so opili njega in njegove može. V deželi Kiklopov je nato izgubil šest mož, ki jih je eden
izmed njih, Polifem, pojedel za večerjo (motiv ljudožerstva). Ušli so z zvijačo in prispeli na otok, kjer je
vladal Eol, bog vetrov. Ker niso upoštevali pravil, so prislužili vihar, ki jih je odnesel do otoka čarovnice
Kirke. Ta je nekaj posadke začarala v svinje. Pot domov so nadaljevali mimo dveh siren, očarljivih morskih
deklic, ki sta čudovito peli, in dveh pošasti, Scile in Karibde. Tudi tu je Odisejeva posadka izgubila nekaj
mož. Ne Heliovem otoku so možje, kar jih je še ostalo, ubili nekaj živine, saj jim je primanjkovalo hrane. To
jih je pogubilo in ostal je samo Odisej. Sam je priplul na otok nimfe Kalipso. Z njim se je želela poročiti,
zato ga sedem let ni izpustila z otoka. Po uspelem pobegu je Odisej pristal na otoku, spoznal Navzikajo in
druge Fajake. Ti so mu pomagali, da je končno prišel domov. Po desetih letih se Odisej sam vrne domov,
kjer ga čakata zvesta žena Penelopa in sin Telemach. Penelopa se otepa snubcev, ki želijo s poroko z njo
poseči po itaškem prestolu, a Odisej nazadnje premaga vse snubce in znova zavlada svoji deželi.
• Književne osebe
Glavna oseba v epu je Odisej. Spoznamo pa še veliko stranskih oseb, kot so mitološka bitja (nimfa Kalipso,
čarovnica Kirka, Kiklop Polifem, pošasti Skila in Karibda, ki spoštujejo voljo bogov (Pozejdon, Eol, Helios)
in Penelopa ter Telemach, snubci ...
• Dogajalni prostor
Dogajanje je razširjeno na Sredozemlje (bližina Italije), vse od Troje do Itake. Omenjeni so otoki Ogigija,
Sherija in Itaka.
• Dogajalni čas
Zgodba se dogaja še 10 let po vojni med Trojanci in Ahajci oziroma Grki, saj Odisej deset let potuje in blodi
po morjih nazaj v Itako (stvarno dogajanje obsega 40 dni, vse drugo je retrospektiva – pogled nazaj).
• Motivi
V Odiseji zaznamo tri motivne sklope, in sicer, prvi opisuje zgodbo očeta Odiseja, moža, ki premaga vse
nevarnosti, ki mu pretijo na njegovem potovanju domov in se vrne na Itako pred ženino svatbo. Sledi zgodba
sina, ki išče očeta in zgodba Odisejeve zveste žene Penelope, ki izpostavlja motiv zveste ljubezni. Na koncu
zaznamo še motiv tekmovanja za žensko roko, ko snubci in Odisej streljajo z lokom skozi odprtine sekiric.
• Snov
Odiseja je junaški ep, za katerega je značilno, da opeva junaška dejanja enega ali več junakov, v dogajanje
pa ves čas posegajo bogovi in mitološka bitja, zato je snov bolj ali manj mitološka.
• Jezik
Način razvijanja teme je pripovedovanje z opisovanjem; zanimivi so prevodi besed v slovenščino, npr.
FEJAKI – Fajaki, Navzikaa – Navzikaja, imena bogov in mitoloških bitij, mnogi pridevniki.
• Slog
Ep je spesnjen v epskem slogu, za katerega je predvsem značilna epska širina, kar pomeni, da pesnik kopiči
sopomenske izraze, da je razsipen v besedišču, da pripoveduje raztegnjeno in nazorno, uporablja veliko
pridevnikov, iteracij, kar pomeni, da ponavlja iste besede in primer npr. Odisej se po blodnjah razveseli obale
»kakor se razveselijo otroci, če se vrača zdravje očetu po dolgi bolezni«, Odisej in tovariši zvrtajo kol v
Kiklopovo oko »kakor tesar, ki vrta s svedrom«. Več kot polovica besedila je zapisana v premem govoru.
Ep je mojstrovina zaradi verza, vsebinske razgibanosti (veselje in žalost, življenje in smrt, zmaga in poraz,
vojna sreča in nesreča, boj in predah – podobno kot v resničnem življenju).
4
• Avtor
Homer je bil antični grški pesnik, najverjetneje je živel v 8. stoletju pr. n. št. Je avtor Iliade in Odiseje, dveh
epskih pesnitev, ki veljata za pomembnejši v starogrški literaturi. O njegovem življenju je znano malo
gotovega in nekateri domnevajo, da je zgolj izmišljena oseba, zato se tudi pojavi homersko vprašanje – ali
je Homer res avtor obeh epov. Najverjetneje pa je bil eden izmed potujočih starogrških pevcev, ki so potovali
po deželi in ob spremljavi lire peli pesmi. Najverjetneje je bil slep.
• Obdobje
ANTIČNA KNJIŽEVNOST
Antika pomeni v Evropi dobo starih Grkov in Rimljanov, ki je trajala približno od leta 1000 pr. n. št. do 5.
stol. n. št. Antična književnost torej vključuje staro grško in rimsko književnost. Starejša je grška, ki je temelj
evropski književnosti, po njej so se zgledovali Rimljani. Grki so razvili vse literarne vrste – liriko, epiko in
dramatiko in s tem še zvrsti predvsem ep, komedijo in tragedijo (slednja je bila bolj cenjena kot komedija).
Na grško umetnost je imela močan vpliv politeistična vera (verovanje v več bogov), s katero so razvili bogato
mitologijo. Bogovi imajo v grški književnosti velik pomen na posameznika in na njegovo usodo.
Grško antično književnost delimo na 3 obdobja:

o ARHAIČNO/PREDKLASIČNO DOBO (8. stol. pr. n. št. – 5. stol. pr. n. št.) V tem obdobju se razvije
ep, ki opisuje junaške boje, vojne in lirika; najvidnejši predstavnik tega časa je HOMER: Iliada;
o ATIŠKO/KLASIČNO OBDOBJE (5. stol. pr. n. št. – 4. stol. pr. n. št) razvije se dramatika; najvidnejši
predstavnik je SOFOKLEJ: Antigona;
o HELENISTIČNO OBDOBJE (4. stol. pr. n. št. – 5./6. stol. n. št.) pojavi se komedija, lirsko pesništvo,
pripovedništvo v obliki romana; književnost se prenese v Rim.
Znani predstavniki so Homer, Sofoklej, Sapfo, Anakreon.
Rimska kultura se kasneje oblikuje s posnemanjem grške kulture. Prevzemajo mitologijo, snovi, motive. Po
idejah in motivih je bolj civilizirana. Rimljani takrat razvijejo latinico, ki jo kasneje sprejmejo po vsem svetu.
Rimsko književnost delimo na 4 obdobja:

o ARHAIČNO OBDOBJE,
o ZLATO DOBO,
o SREBRNO DOBO,
o DOBO PROPADANJA.
Znani predstavniki so Horac, Katul, Julij Cezar, Vergil, Ovid.
• Zvrst
Ep je književna zvrst, najobsežnejša pripovedna pesnitev pri starih Grkih in Rimljanih, spesnjena v verzih –
heksametrih. Ep obsega v primerjavi s poznejšimi romani, kjer je pomembnejša zasebnost književnih oseb,
boje za skupnost, npr. boj za čast domovine je pred družinskimi obveznostmi. Pri Grkih se je ep razvil iz
junaških pripovednih pesmi. Duševnega razvoja junaka ne prikaže, ker je njegov značaj že dograjen, obširno
pa prikaže okoliščine dogajanja. Vsak ep je razdeljen na tri dele: uvod, dokaz in pripovedovanje. Po vsebini
ločimo več epov: junaškega, viteškega, zgodovinskega, verskega, satiričnega, živalskega, idiličnega …
• Sporočilo
Zgodba prikaže omejeno moč bogov (sprva so odločali o usodi ljudi), saj že poudarja moč človeškega
razuma, drznosti, izkušenj, vztrajnosti in drugih vrlin.
5
Sofoklej: Antigona
• Obnova
Tragedija se začne ob jutranjem svitu. Po boju prestolonaslednikov, bratov Eteokla in Polinejka, v katerem
sta oba padla, je postal novi kralj Teb Jokastin brat in Antigonin stric Kreon. Ta je izdal razglas, da ne sme
nihče žalovati za Polinejkom, češ da je bil napadalec Teb. Kdor si bo drznil Polinejka pokopati, bo umorjen.
Eteokla pa je Kreon pokopal z vsemi častmi, češ da je branil Tebe. Antigona je brata ljubila, zato je čutila
dolžnost, da Polinejka pokoplje, saj bi ji tako veleli bogovi. Sestri Ismena in Antigona se s tem ne moreta
sprijazniti. Ismena se zaradi strahu pred kaznijo obotavlja, Antigona pa je prepričana, da ne glede na
posledice, pokoplje brata. To tudi stori. Ko jo zalotijo, kralju ničesar ne taji, saj je prepričana, da mora bolj
ubogati božje zakone kot človeške. Kreon jo obsodi na smrt, čeprav mu vsi ugovarjajo, tudi njegov lastni sin
Hajmon, ki je Antigonin zaročenec. Antigono živo zazidajo v grobnico. Nato si Kreon premisli in jo hoče
rešiti. Toda čaka ga strašen prizor: njegov sin je vdrl v grobnico, da bi rešil zaročenko, ta pa se je že obesila
na tančice svoje obleke. Pred kraljevimi očmi se Hajmon zabode z mečem. Ko Kreon pride domov, se ubije
tudi njegova žena Evridika, saj je med tem tudi ona izvedela za sinovo smrt. Zaradi tega je sicer preživeli
Kreon na koncu dela tragična oseba, psihično povsem zlomljen.
Glavne osebe tragedije so Antigona, Kreon in Hajmon. Spoznamo še Ismeno, Eteokla, Polinejka ter Evridiko.
Zgodba ima en dogajalni prostor v Tebah, in sicer v stari Grčiji.
• Dogajalni čas
Dogajanje poteka v starem veku. Čas dogajanja v Antigoni je dan po smrti njenih bratov. Pravzaprav se
dogodki razpletejo v enem dnevu.
• Motivi
V zgodbi zaznamo različne motive, npr. motiv Antigonine smrti, motiv Hajmonove zvestobe, motiv njegove
smrti, motiv Evridike in materinske ljubezni, motiv njene smrti, motiv Kreonovega obžalovanja zaradi
dejanj, glede na kraljeve zakone.
• Snov
Snov izhaja iz mita o tebanski kraljevi hiši.
• Jezik
V delu je veliko dvogovora in didaskalij, grške tragedije so v vezani besedi. Antigona pravi: »Ne da sovražim,
da ljubim, sem na svetu.« Zanimivi so zapisi grških imen, ki so poslovenjeni, npr. Polinejk – Polinejik.
Zaznamo tudi:
o primero ali komparacijo (mižali smo, kot bi bili božjastni; stalo je dekle in vzdihovalo z bridko
predirnim glasom, kakor ptica, ko najde gnezdo, oropano mladičev)
o poosebitev (smrt me bo objela)
o ukrasne pridevke (zemljo častito, lahkokrilih ptic)
o pretiravanje (Takrat je udaril bog po moji glavi z mogočno silo in zapeljal me na divje stranpoti. Vso
mojo srečo z nogo je pomendral.)
• Slog
V tragediji prepoznamo obliko dramskega trikotnika.
ZASNOVA: Zaradi smrti Polinejka in Etiokla je na oblast prišel njun stric Kreon. Ukaže, da Polinejka ne
smejo pokopati, ker velja za izdajalca domovine. Etiokel pa je bil v tem času pokopan z vsemi častmi.
Antigona namerava svojega brata pokopati, ne upošteva Kreonovega zakona.
ZAPLET: Antigona želi, da ji pomaga sestra Ismena, vendar le-ta sestro zavrne. Antigona je kljub temu
odločena pokopati Polinejka.
VRH: Antigona pokoplje brata. Kreon jo obsodi na smrt.
6
RAZPLET: Antigono odpeljejo v kamniti grob, Ubije se Hajmon, Evridika si sama tragično vzame življenje.
RAZSNOVA: Kreon je dokončno strt. Nihče mu ne more vzeti te krivde. Tudi sam si želi smrti. Antigona je
fizično propadla, vendar moralno zmagala. Kreon ostaja živ, vendar moralno strt.
• Avtor
Sofoklej je bil eden najznamenitejših grških tragikov. Rodil se je leta 495 pr. n. št. v Grčiji. Nekateri viri
pravijo, da naj bi ga iz neučakanosti po njegovi dediščini sinovi razglasili za neprištevnega, on pa je na
sodišču kot zagovor lucidnosti prebral svojo zadnjo dramo, Ojdip v Kolonu. Njegova smrt je spodbudila
nastanek številnih zgodb: najbolj znana je anekdota, da naj bi umrl med recitiranjem dolgega stavka iz
Antigone, ker ni pravočasno zajel zraka. Druga pravi, da je umrl od sreče, ko je na dramskem festivalu v
Atenah zmagal še zadnjič. Napisal je 130 tragedij. Med njimi so najbolj znane tvorile tragiško tetralogijo,
zasnovano na mitu o Tebanski kraljevi družini. Ta vsebuje sledeče tri tragedije: Kralj Ojdip, Antigona in
Ojdip v Kolonu, sledila jim je satirska igra.
• Obdobje
ANTIČNA KNJIŽEVNOST
Antika pomeni v Evropi dobo starih Grkov in Rimljanov, ki je trajala približno od leta 1000 pr. n. št. do 5.
stol. n. št. Antična književnost torej vključuje staro grško in rimsko književnost. Starejša je grška, ki je temelj
evropski književnosti, po njej so se zgledovali Rimljani. Grki so razvili vse literarne vrste – liriko, epiko in
dramatiko in s tem še zvrsti predvsem ep, komedijo in tragedijo (slednja je bila bolj cenjena kot komedija).
Na grško umetnost je imela močan vpliv politeistična vera (verovanje v več bogov), s katero so razvili bogato
mitologijo. Bogovi imajo v grški književnosti velik pomen na posameznika in na njegovo usodo.
Grško antično književnost delimo na 3 obdobja:

o ARHAIČNO/PREDKLASIČNO DOBO (8. stol. pr. n. št. – 5. stol. pr. n. št.) V tem obdobju se razvije
ep, ki opisuje junaške boje, vojne in lirika; najvidnejši predstavnik tega časa je HOMER: Iliada;
o ATIŠKO/KLASIČNO OBDOBJE (5. stol. pr. n. št. – 4. stol. pr. n. št) razvije se dramatika; najvidnejši
predstavnik je SOFOKLEJ: Antigona;
o HELENISTIČNO OBDOBJE (4. stol. pr. n. št. – 5./6. stol. n. št.) pojavi se komedija, lirsko pesništvo,
pripovedništvo v obliki romana; književnost se prenese v Rim.
Znani predstavniki so Homer, Sofoklej, Sapfo, Anakreon.
Rimska kultura se kasneje oblikuje s posnemanjem grške kulture. Prevzemajo mitologijo, snovi, motive. Po
idejah in motivih je bolj civilizirana. Rimljani takrat razvijejo latinico, ki jo kasneje sprejmejo po vsem svetu.
Rimsko književnost delimo na 4 obdobja:

o ARHAIČNO OBDOBJE,
o ZLATO DOBO,
o SREBRNO DOBO,
o DOBO PROPADANJA.
Znani predstavniki so Horac, Katul, Julij Cezar, Vergil, Ovid.
• Zvrst
Delo je tragedija v petih dejanjih (notranja zgradba: dramski trikotnik z zasnovo, zapletom, vrhom,
razpletom in razsnovo), ki obravnava domovinsko tematiko, saj na eni strani prikazuje boj za oblast, na drugi
pa boj za vero bogov. Zarisan je konflikt med dvema najvišjima moralnima vrednotama – domovino in
družino. Antigona (protagonist) zastopa družinsko pravo, Kreon (antagonist) pa domovinsko. V središču niso
bogovi, ampak človek. Antigona je sintetična drama. Tragični položaj: od posameznika so močnejše neke
druge sile (zakoni, bogovi, usoda, sila izven njega), zato književna oseba tragično propade.
• Sporočilo
Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. (Kreon je kaznoval vse, ki niso upoštevali njegovih pravil. Na
koncu je bil pa za vse kaznovan on, saj je zaradi prestrogih kazni izgubil svojo družino.)
7
Biblija
Biblija ali Sveto pismo je temeljno delo hebrejske književnosti prav tako je temelj židovske (STARA
ZEVEZA) in krščanske (STARA IN NOVA ZAVEZA) religije. Tako je Biblija ime za judovsko in krščansko
versko knjigo. Pravzaprav gre za izbor obsežne judovske književnosti. Oblikovala se je v tesni zvezi s
sosednjimi književnostmi, zlasti z egiptovsko in mezopotamsko, v njej pa se odražajo tudi dogodki iz
judovske zgodovine. Nastajala je približno 1100 let; od leta 1000 pr. Kr. do leta 100 po Kr..
Judje kot sveto knjigo priznavajo le Staro zavezo, kristjani pa Staro in Novo zavezo.
Stara zaveza je nastajala od 7. stol. pr. n. št. do 1. stol. n. št. po judovskem štetju vsebuje 22 knjig, ki se delijo
v tri skupine: Zakon, Preroki, in Spisi. Večji del je bila napisana v hebrejščini in v aramejščini. Začne se s
petimi Mojzesovimi knjigami (zgodbe o stvarjenju sveta, Adamu in Evi, vesoljnem potopu, biblijskih očakih,
o odhodu Izraelcev iz Egipta). Sledijo zgodbe o prerokih. Stara zaveza vsebuje pomembna pesniška besedila.
Nova zaveza je nastajala v prvih stoletjih našega štetja, začne se s Kristusovim rojstvom. Vsebuje 27 knjig
in se deli na štiri skupine: Evangeliji (Lukov, Matejev, Janezov, Markov), Dejanja apostolov, Pisma in
Razodetje. Napisana je bila stari grščini. Obliko in pomen krščanske svete knjige je Biblija dobila šele okoli
leta 400, ko jo je učenjak Hieronim po papeževem naročilu prevedel za splošno rabo (vulgato) v latinščino.
Prevode v grščino imenujemo Septuaginta.
STARA POSTAVA Peteroknižje: Adam in Eva, Kajn in

ZAVEZA Abel; očaki: Noe, Abraham, Izak, Jakob,
Jožef, Mojzes
PREROKI sodniki: Jozue, Jefte, Samson; kralji:
Savel, David, Salamon; preroki: Izaija,
Jeremija, Ezekiel, Jona …
SPISI Knjige: Psalmi, Visoka pesem,
Žalostinke, Pregovori, Knjiga modrosti;
Job, Estera, Daniel, Judita
NOVA EVANGELIJI Matej, Jezusovo življenje in
ZAVEZA Marko, delovanje: rojstvo, nauk,
Luka, Janez čudeži, smrt, vstajenje.
APOSTOLSKA Življenje prvih učencev
DELA in širjenje nove vere.
PISMA Pavlova (Korinčanom, Rimljanom, Živ stik s prvimi kristjani.
Efežanom, Hebrejcem …), Petrovi,
Janezova, Jakobova …
RAZODETJE Alegorična podoba konca
/APOKALIPSA sveta.
Biblija ima več pomenov:

o VERSKI POMEN (širjenje krščanstva);
o JEZIKOVNO-KULTURNI POMEN (vpliv na književnost, likovna in glasbena umetnost);
o POLITIČNI IN IDEOLOŠKI POMEN.
Od literarnih vrst je v Bibliji najmočneje zastopana epika/pripovedništvo; pomembno mesto ima lirika
(Visoka pesem, Knjiga psalmov …), o dramatiki pa skoraj ni sledu, vendar se v posameznih besedilih kažejo
značilnosti dramatike (Visoka pesem).
Stara Zaveza je zapisana v hebrejskem in aramejskem jeziku, deloma tudi v grškem jeziku. Nova zaveza je
zapisana v grščini. Biblijo je prvi v slovenščino prevedel Jurij Dalmatin leta 1584.
8
Psalm iz globočine
• Obnova
Človek se v psalmu zaradi svoje grešnosti obrača k Bogu in ga prosi za odpuščanje in naklonjenost, tako zase kot
za jeruzalemski narod.
• Dogajalni prostor in čas
Zgodba se dogaja v Jeruzalemu, v obdobju starega veka.
• Motivi
V psalmu lahko zaznamo različne motive, kot so tožba in izpoved grehov, zahvala Bogu. Glavni motivi v večini
psalmov so navajanje zgodovinskih dogodkov, vojskovanje med ljudmi in kristjani ter tudi misel na smrt.
• Snov
Snov je verska.
• Jezik
Gospod je Bog; pri tebi je odpuščanje – ti nam odpuščaš.
• Slog
V psalmu opazimo veliko slogovnih sredstev:
o vzklik: Izrael, pričakuj Gospoda!
o retorično vprašanje: Gospod, kdo bo mogel obstati?
o poosebitev: tvoja ušesa naj bodo pozorna, moja duša upa, moja duša čaka
o ponavljanje: stražarji na jutro, stražarji na jutro; moja duša, moja duša
o paralizem členov: Gospod, usliši moj glas; tvoja ušesa naj bodo pozorna
o metonimija (preimenovanje): Izrael namesto naroda Izraelci
o anafora ( ponavljanje na začetku verza):moja duša … moja duša …
o apostrofa (ogovor): Gospod, usliši moj glas!
Značilen je paralelizem členov. Tipična figura za biblijske zgodbe. Zaporedno ponavljanje besed ali besednih
zvez – stavkov.
• Avtor
Avtor prilike ni znan.
• Obdobje
ORIENTALSKE KNJIŽEVNOSTI:
o Egipčanska književnost: 3000 let pred našim štetjem. Ohranjena je na stenah templjev, grobnic, na
papirusih, napisana v hieroglifih. Egipčani razvili poezijo in prozo, najbolj znano delo je Knjiga mrtvih.
o Kitajska (med najstarejšimi) – dramatika: Krog s kredo
o Babilonsko - asirska književnost: 2000 let pred našim štetjem. Je književnost različnih ljudstev. Začetniki
so bili Sumerci (klinopis) in je skoraj v celoti religiozna. Najpomembnejše delo je Ep o Gilgamešu.
o Staro judovska - hebrejska književnost: Okrog leta 1000 pred našim štetjem. Je najpomembnejša za razvoj
poznejše svetovne in evropske književnosti. Temeljna verska knjiga je Biblija.
o Japonska (srednji vek) - haiku.
• Zvrst
Psalm je značilna biblijska pesniška vrsta izrazito verskega, včasih tudi domovinskega značaja. Psalm spada med
hvalnice in zaradi svoje bogoslužne vloge med stopiške psalme. Ker pa izraža človekovo stisko in prošnjo za
pomoč, ga imamo tudi za prošnji psalm. Človek v njem Bogu priznava svoje grehe, zato je pesem tudi spokorni
psalm.
• Sporočilo
V psalmu Bog pomaga ljudem v stiski in odpušča za njihove grehe. Razkriva posameznikovo razmerje do Boga;
izraža tožbo, prošnjo, pokoro, čaščenje, hvalo in zahvalo.
9
Zgodba o Janezu Krstniku
• Obnova
Herod je slišal govorice in je rekel svojim dvorjanom, da je to Janez Krstnik, ki je bil obujen od mrtvih.
Zaradi Herodiade ga je dal prijeti in ga vkleniti v ječo, saj mu je govoril, da se ne bi smel poročiti s bratovo
ženo. Herod se je Janeza bal, ker je vedel, da je sveti mož; Herodiada pa ga je sovražila. Na Herodov rojstni
dan je bila velika gostija, na kateri je bila tudi Herodiadina hčerka, ki se je s plesom prikupila kralju in
njegovim gostom. Prisegel ji je, da ji izpolni vsako željo. Ona
pa ni vedela, kaj naj prosi in je vprašala mamo; ta ji je rekla, naj prosi za glavo Janeza Krstnika. Kralj je bil
žalosten, vendar je zaradi svoje prisege izpolnil njeno prošnjo. Ko so za to izvedeli Janezovi učenci, so prišli
po truplo in ga položili v grob. Motiv je prevzel Wilde za svojo enodejanko Saloma.
Glavna književne oseba je Janez Krstnik, pomemben je tudi Herod.
Zgodba o Janezu Krstniku se dogaja l. 29 n. št. v Judeji, v kraljevi palači, kjer je judejski tetrarh Herod
organiziral slavje.
• Motivi
Herodove bojazni, da bi izgubil prestol; Herodiadino maščevanje Krstniku; dekličino vztrajanje v plesu in
izpolnitvi želje, Janezova smrt.
• Snov
Snov je biblijska.
• Jezik
Jezik je privzdignjen; velikaši – pomembneži, krvnik – kdor koga usmrti.
• Slog
V zgodbi zaznamo stalne svetopisemske besedne zveze (Tedaj je kralj rekel deklici … In prisegel ji je … Ta
je šel …)
Tetrarh - vladar v antičnih državah.
• Avtor
Avtor ni znan.
• Obdobje
Biblija spada v orientalsko književnost, ki vključuje vso literaturo od 3000 let pr. n. št. do 600 n. št.,
natančneje v staro judovsko/hebrejsko književnost, katere značilnosti se kažejo tudi v tem delu.
• Sporočilo
Prilika o izgubljenem sinu se da brati dobesedno: »TAKO KOT BOG ODPUŠČA GREŠNIKOM, KI SE
POKESAJI,TAKO OČE ODPUSTI SVOJEMO SINU.«
10
Prilika o izgubljenem sinu
• Obnova
Prilika govori o dveh sinovih, ki jima je oče pravično razdelil premoženje. Mlajši se je odpravil po svetu,
starejši pa je ostal zvest očetu, ostal doma ter delal na domačem posestvu. Mlajši je z razsipnim življenjem
v nekaj letih zapravil denar in se vrnil k očetu z namenom, da bi si denar zaslužil kot eden od očetovih
najemnikov. Oče mu je na začudenje vseh priredil gostijo, s čimer je najbolj prizadel starejšega sina, ki se je
imel za vzornega. Oče pa mu je odgovoril: “Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tudi tvoje.
Poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil tvoj brat mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.” Mlajši
skuša popraviti svoje grehe in se pokesa, starejši se vda napuhu in ni nič manj grešnik kot mlajši. Oče kot
Bog odpusti obema.
• Dogajalni prostor čas
Zgodba se dogaja v daljni deželi, kadarkoli, ko si mlad in nepremišljen ali prevzeten in domišljav ter vsakič,
ko kdo greši.
• Motivi
Zaznamo motive greha, odpuščanja, vezi v družini, priznanje o napačnem ravnanju in svojih napakah.
• Snov
Snov je verska (oče je prikazan kot bog, odpusti obema, izgubljeni sin pa v podobi grešnika, saj zapusti očeta
in zapravi denar, starejši sin prav tako grešnik, ne zmore sočutja, lastnina mu je pomembnejša od družine,
želi si nagrado za svojo vdanost).
• Jezik
Jezik je privzdignjen, besedišče izbrano.
• Slog
Slog te prilike je tipično svetopisemski, saj najdemo:
o stalne svetopisemske besedne zveze (Rekel je tudi … Ta mu je rekel … šel je vase …)
o antiteze (mlajši sin-zapravljivec, oče-dobrotnik, mrtev in je oživel: bil je izgubljen in je najden …)
o stopnjevanje (na koncu drugega odstavka, ko se oče veseli sinove vrnitve: “Brž prinesite mu obleko
in ga oblecite, prinesite prstan in mu ga dajte na roko, prinesite sandale in ga obujte …”)
o mnogovezje (npr. v povedi, kjer je tudi stopnjevanje).
• Obdobje
Biblija spada v orientalsko književnost, ki vključuje vso literaturo od 3000 let pr. n. št. do 600 n. št.,
natančneje v staro judovsko/hebrejsko književnost, katere značilnosti se kažejo v tem delu.
• Zvrst
Delo je prilika, ki je poučna zgodba, kjer s primerom iz življenja ponazori idejo oz. nauk; je značilno
svetopisemsko besedilo. V prilikah je govoril Jezus, da bi ga ljudje laže razumeli; gre torej za besedilo, v
katerem je sporočilo zaradi lažjega razumevanja sporočeno s prispodobo cele zgodbe. Paralelno pa sta
postavljeni tudi dve resnici, in sicer verska ter resnična iz življenja ljudi. Prilika je iz Nove zaveze, pravzaprav
iz Lukovega evangelija.
• Sporočilo
Ideja je brezpogojna očetova ljubezen do pogrešanega sina in odpuščanje starejšemu zaradi napuha.
11
Brižinski spomeniki
Brižinski spomeniki so najstarejši ohranjeni zapis v slovenskem jeziku in najstarejše slovansko besedilo,
zapisano v latinici, in sicer v karolinški minuskuli (male črke v latinski abecedi). Narečne posebnosti niso
vidne! Avtor je neznan.
Nastali naj bi okoli leta 1000 ob Vrbskem jezeru. Obsegajo tri obrazce, od katerih je najpomembnejši drugi,
Pridiga o grehu in pokori. Besedila so prepisi starejših besedil iz 8. stoletja. Potrebovali naj bi jih nemški
duhovniki pri svojem delovanju med Slovenci. Ime so dobili po mestu Freising (slovensko Brižinj), kjer so
jih našli leta 1803. Leta 1836 je Jernej Kopitar dokazal, da so to res slovenska besedila in ne
starocerkvenoslovanska, kot so sprva domnevali nekateri. Zdaj jih hranijo v münchenski knjižnici.
• Obnova
Obnova Pridige o grehu in pokori:
Najpomembnejši spomenik je Pridiga o grehu in pokori. Govori o tem, kako bi morali ljudje živeti. Če naši
predniki oziroma mi ne bi grešili, bi lahko večno živeli v raju. Ne bi poznali bolečine, skrbi, bolezni in smrti.
Pridigar opozarja, da ljudje ne smemo grešiti. Pred Bogom grehov ne moremo skriti. Za zgled nam postavi
svetnike, ki so delali sama dobra dela, in nam obljublja raj, če bomo tudi mi tako živeli. Ti ljudje so bili na
zunaj prav takšni kot mi, le da so ljubili Boga. Če se bomo obnašali tako kot oni, bomo doživeli odrešitev
svojih duš in teles. Odrešitev bomo dosegli, če se bomo spovedovali, saj bomo na dan poslednje sodbe sami
odgovarjali za svoje grehe, nihče pa nas ne bo mogel skriti pred Bogom in sodbo. Pridigar se spominja tudi
naših prednikov, ki so zaradi zvestobe Bogu trpeli. Zato nas poziva h kesanju, saj se lahko izpovemo božjim
namestnikom in grehi nam bodo odpuščeni.
Adam predstavlja glavno osebo, vsi svetniki so omenjeni kot zgled, vsi ljudje kot grešniki.
Dogaja se kjerkoli na Zemlji, v času človeškega življenja.
• Motivi
V pridigi prevladujejo motivi dobrih del, smrtni grehi, vprašanja o smislu človekovega bivanja, življenja
svetnikov ipd..
• Snov
Snov je biblijska.
• Jezik
Brižinski spomeniki so zapisani v taki slovenščini, kot so jo govorili Slovenci ob prihodu v alpski prostor.
Vsebujejo večino še danes živih besed, ni germanizmov, slovenščina se še ni razcepila na narečja.
Slovenščino so tedaj upoštevali tudi višji sloji.
• Slog
Pridiga o grehu in pokori je retorično-jezikovna mojstrovina. Napisana je v privzdignjenem srednjeveškem
liturgičnem (obrednem) slogu. Srečamo zamenjan besedni red, stopnjevanje in naštevanje, mnogovezje,
brezvezje; skladnja je preprosta. Brižinski spomeniki pomenijo prvi pisni dokument slovenske besede. Jezik
je zastarel. Ded je prednik (Adam).
12
• Obdobje
SREDNJEVEŠKA KNJIŽEVNOST
Časovno je trajala od propada Rimskega cesarstva leta 476 pa do leta 1492, ko je Kolumb odkril Ameriko.
Za srednji vek je značilen fevdalizem, ki je v primerjavi z antiko pomeni politično in družbeno nazadovanje.
Prevladuje krščanstvo, uporabljali so predvsem latinščino. Znanost se ni razvijala, pomembna pa je bila
krščanska filozofija. V srednjem veku sta imela najpomembnejšo vlogo Cerkev in papež, duhovščina je bila
najbolj izobražen sloj, pomembno vlogo so imeli samostani. Kljub nazadovanju pa sta likovna umetnost in
tudi literatura dosegli dokaj visoko raven.
o Delimo jo na obdobja:
▪ razpad antike,
▪ zgodnji srednji vek,
▪ visoki srednji vek,
▪ pozni srednji vek
o Književnost delimo po slojih:
▪ cerkvena, verska, duhovniška,
▪ fevdalna, viteška, plemiška,
▪ meščanska,
▪ ljudska
Razvili so vse vrste, najpomembnejša pa je epika.
LIRIKA je nastajala pod različnimi vplivi. Pomembna je bila trubadurska lirika. Potujoči študentje so
razvili vagantsko liriko, ki je nastajala pod vplivom antike. V 13. stoletju se je pojavil tudi sladki novi stil.
Ta lirika je spiritualistična. V 15. stoletju se je v Franciji razvilo še meščansko pesništvo.
EPIKA je bila zelo raznolika. Nastajali so romani, novele, legende, razvijali so se predvsem nacionalni epi.
Pojavili so se viteški romani, sprva v verzih pozneje v prozi.
DRAMATIKA se ni razvijala, ker je Cerkev prepovedala javno razgaljanje. Kljub temu in to prav s spodbudo
Cerkve pa so nastajale preproste igre, ki so jih igrali na trgih, saj gledališč niso poznali. Nastale so liturgične
igre v latinskem jeziku, po 10. stoletju pa tudi v nacionalnih jezikih. Razvile so se igre z versko tematiko:
pasijoni, mirakli, misteriji, moralitete.
Najbolj znani predstavniki tega obdobja so: Dante, Frančišek Asiški, Villon.
Pomembna dela na Slovenskem so Brižinski spomeniki, Stiški in Starogorski rokopis ter Celovški ali Rateški
rokopis.
• Zvrst
Drugi Brižinski spomenik je pridiga. Beseda je latinskega izvora in pomeni prepričevati. To je oblika govora,
v katerem duhovnik po prebranih besedilih in evangeliju vernikom oznanja in razlaga cerkveni nauk (in dele
Sv. pisma) tako, da ga čim lažje razumejo. V vernikih krepi tudi moralno-etična načela.
Od 4. stoletja je pridiga najpomembnejša oblika krščanske književnosti. Je polliterarno besedilo, saj je snov
cerkvena, predstavljena je na umetniški način. Pridiga mora biti tudi vzgojna in nazorna, saj je namenjena
preprostejšim poslušalcem. Cilj pridig je utrjevati krščansko vero in vzgajati.
• Sporočilo
Pred Bogom grehov ne moremo skriti, torej človek naj ne greši, kadar pa, naj se kesa.
13
Shakespeare: Romeo in Julija
• Obnova
Drama se dogaja v 15. stoletju v Veroni, kjer živita dve sprti družini, Montegovi in Capuletovi. Romeo
Monteg se nekega večera pritihotapi na ples Capuletovih in se tam močno zaljubi v njihovo hčer Julijo. Istega
večera si na njenem balkonu izpovesta ljubezen in skleneta, da se bosta skrivaj poročila. Pri tem jima
pomagata Julijina dojilja; mlada dva razumeta ona in pater Lorenzo, ki upa, da bo ljubezen med Romeom in
Julijo premagala sovraštvo družin.
Kmalu po poroki pride do spopada med skupino Capuletov in Montegov, v katerem Romeo, ki brani
prijatelja, ubije Julijinega bratranca Tybalta, zato ga knez prežene iz Verone v Mantovo. Julija je
neutolažljiva, njeni starši, ki menijo, da žaluje za bratrancem, pa jo hočejo razvedriti tako, da ji najdejo
ženina. To je bogati Paris, s katerim pa se Julija seveda noče poročiti, saj je že skrivaj poročena z Romeom.
Starši so zgroženi nad njenim ugovarjanjem, Julija pa se obupana zateče k patru Lorenzu. Ta ji izroči napoj,
ki povzroči tako globoko spanje, da so vsi prepričani, da je mrtva in jo pokopljejo. Pater Romeu pošlje
sporočilo o prevari. Žal Romea prej doseže vest o Julijini smrti kot o prevari. Obupan odide v Verono in v
grobnici ob Julijinem truplu popije strup in umre. Tedaj se prebudi Julija. Ko vidi dragega mrtvega, se zabode
z njegovim mečem. Družini sta se šele tedaj začeli zavedati, da sta zaradi sprtosti izgubili otroka in se nad
njunim grobom pobotata.
Osrednji osebi tragedije sta zaljubljenca Romeo in Julija, ki sta renesančna lika, saj sta mlada in lepa, tako
telesno kot duhovno. Druge osebe (Tybalt, Lorenzo, dojilja, družini Monteg in Capulet) so samo za okvir za
osrednji dogodek, ki spremeni stanje obeh naslovnih likov.
Dogajalni prostor ni enoten, v prvih štirih dejanjih je to Verona (javni kraj, cesta, Capuletova hiša in vrt,
Lorenzova celica, in Julijina soba), v petem dejanju pa se dogajanje prenese v Mantovo in spet nazaj v
Verono, nato na pokopališče in v grobnico.
• Dogajalni čas
Dogajanje poteka štiri dni in štiri noči, natančneje od nedelje do četrtka sredi julija. S časom in hitro sledečimi
dogodki je Shakespeare ustvaril napetost, ki pritiska na zaljubljenca in bralca.
• Motivi
V zgodbi zaznamo motive, kot so ljubezen, samomor, umor, ljubezenski trikotnik (Romeo, Julija, Paris),
sovraštvo, spletkarstvo, skrivna poroka, tesni prijatelji.
• Slog
V tragediji zaznamo:
o ukrasni pridevek: svinčena duša, lahkosrčni bratci, grenko življenje
o zamenjan besedni red: O časti tej se mi še sanjalo ni
o ponavljanje: grozni, grozni; brez šale, brez šale; ljubezen
o nagovor: O grozni, janjček, golobička, slišiš Julija, gorje!,
o primera ali komparacija: ljubezen kot trn, zvezan bolj kot norec, labod kot vrana
o poosebitev: pamet tiči, srce sluti, dvigniti s peruti
o dobesedni govor: „Ej“, „kaj boš padala na nos? Ko boš modrejša boš padala vznak, kajne?“, „Neli,
Julka“, „Vznak“
o Zgrajena je po dramatskem trikotniku-vrh predstavlja poročna noč. Napisana je v sintetični
dramski tehniki, saj si dogodki sledijo kronološko.
14
• Snov
Snov je vzeta iz življenje nesrečnih ljubimcev. Zgled: Tristan in Izolda (srednjeveški viteški roman).
• Jezik
Jezik v tragediji je vzvišen in pisan v verzih. Pomembna je vloga prevajalca.
• Avtor
William Shakespeare se je rodil leta 1564 in umrl leta 1616. Shakespeare je največji angleški dramatik, ki je
bil še za časa svojega življenja priznan in cenjen književnik in gledališki igralec. Ustvarjal je v obdobju
renesanse. Pisal je komedije, zgodovinske gledališke igre, tragedije, tragikomedije in sonete. Njegovi najbolj
znani deli sta Hamlet ter Romeo in Julija.
• Obdobje
RENESANSA
Renesansa je splošna umetnostna smer in je novo obdobje na koncu srednjega in na začetku novega veka. V
Italiji se začne že v 14. stoletju, drugod pa v 16. stoletju. Ne razvije se po vsej Evropi, ampak le v naprednejših
in bogatejših državah. Izstopajo italijanska, angleška in španska renesansa (Don Kihot).
Renesansa pomeni preporod. Spremeni se miselnost ljudi, človek ni več slab, zaznamovan z izvirnim grehom,
ampak je največja vrednota sveta. Življenje postane vrednota, zato ga ljubijo, spoštujejo in uživajo. V
renesansi sta zelo poudarjena razum in moč posameznika. To je povezano tudi z zametki novega družbenega
reda (kapitalizem, razvoj mest, veliko novih izumov, delavstvo).
Renesansa prekine vrednote srednjega veka in se po zgledih ozira v antiko. Razvija se v neposredni navezi s
humanizmom, gibanjem, ki je poudarjalo vrednost in lepoto človeka in tuzemskega življenja.
Za renesančno umetnost, zlasti literaturo, so značilni: posvetnost in življenjskost, pestrost oblik in vsebin,
razgiban stil ter povezovanje humanističnih, antičnih ter nekaterih srednjeveških idej, tem in motivov.
Ustvarjala sta jo predvsem meščanstvo in plemstvo, pomemben pa je bil talent. V rabi so že bili nacionalni
jeziki.
V renesansi nastajajo vse tri literarne zvrsti, ki se enakovredno razvijajo. Tudi literatura poudarja renesančne
vrednote: uživanje življenja, občudovanje lepote, poudarjanje lepote, človek je notranje lep in sposoben.
• Zvrst
Romeo in Julija je tragedija, ki jo sestavlja pet dejanj. Tragedija ali žaloigra je književna vrsta, ki za razliko
od komedije opisuje tragično dogajanje. Tragedija je igra, v kateri junak podleže v boju s sovražno usodo,
zaradi nasprotij v svoji duševnosti in značaju ali zaradi spopada z nenaklonjenim okoljem. Značilnosti
tragedije so: da nastopa malo oseb; posnema dogajanje; zbuja sočutje, strah, grozo in očiščenje; zgodba je
enotna - tragedija je lahko tudi enodejanka, ima en dogajalni prostor in kratek dogajalni čas; zgradba je
sintetična ali sintetično-analitična; vsebuje petstopenjsko zgradbo: zasnova (uvod), zaplet, vrh, razplet in
razsnova (tragični konec); pri Grkih snovno pogosto posega v kraljevsko okolje, zato je jezik vzvišen,
privzdignjen - glavni junak brez lastne krivde tragično propade (je kriv brez krivde).
• Sporočilo
Dve ideji sta, in sicer, da je ljubezen močnejša od sovraštva in da morata mlada človeka trpeti in celo umreti,
preden njuni družini pozabita na spore, šele z njuno smrtjo se družini očistita in spravita.
Ljubezen je plemenitejša od sovraštva (Romeo in Julija morata trpeti, umreti, da se sprti družini moralno
očistita – otreseta sovraštva in se pomirita.
O usodi glavnih junakov v renesančni tragediji ne odloča več višja sila (bogovi) tako kot v antičnih tragedijah.
Vzrok za njihov propad je v njih samih ali v okolju, ki jih obdaja.
15
Boccaccio: Novela o sokolu
• Obnova
Novela o sokolu je deveta novela petega dne, torej ljubezenska zgodba s srečnim koncem. Glavna oseba je
Frederik Alberighi, plemenit mladenič, ki se je močno zaljubil v lepo gospo Giovanno, a ona se kot poročena
ženska ni zmenila za njegovo dvorjenje. Nazadnje je Frederik obubožal. Z dragocenim lovskim sokolom, to
je bilo edino, kar je še imel, je živel na deželi, prav blizu posestva gospe Giovanne, ki ji je med tem umrl
mož. Nato je hudo zbolel še njen sin. Njegova edina želja je bila, da bi dobil Frederikovega sokola. Gospa
se je s težkim srcem odpravila k Frederiku, da bi ga prosila za sokola. A še preden mu je povedala, kaj želi,
ji je Frederik, ki ni imel ničesar, da bi jo pogostil, sokola spekel za kosilo. Giovannin sin je umrl, njej pa je
ostalo veliko premoženje. Ker so jo bratje silili, naj se spet poroči, se je spomnila Frederika in njegovega
ponosa, ki mu niti skrajna revščina ni prišla do živega, zato se je poročila z njim.
Glavna oseba v noveli je Frederik Alberighi. Spoznamo še Giovanno in med stranskimi osebami njenega
sina.
Uvodno in zaključno besedilo uokvirja osrednji del, to je 100 novel, anekdot, kratkih zgodb, ki so združene
v umetniško celoto in so nastale ob pripovedovanju treh mladeničev in sedmih mladenk, ki so zbežali iz
Firenc pred kugo na podeželje, kjer so si krajšali čas s pripovedovanjem zgodb. Tam so ostali deset dni od
tod tudi izraz dekameron (desetdnevje).
• Čas
Zgodba je nastala v času kuge in je postavljena v plemiško življenje pred njo.
• Motivi
Glavni motiv je sokol. Z njim je povezana sokolja teorija, ki razlaga, da se mora kot vodilni motiv v noveli
na določenih mestih ponavljati tipičen (osrednji) predmet.
• Snov
Snov v noveli je predvsem viteška ljubezen do plemenite dame. V duhu renesanse so viteške pustolovščine
nadomestili vsakdanji, preprosti dogodki.
• Slog
Značilna zgradba dogajanja: v središču je en dogodek, drugo so pripetljaji. Značilen dramski trikotnik:
ZASNOVA: Giovanna je vdova, Frederik je nesrečno zaljubljen in obubožan, Giovannin sin je spoprijatelji
s Frederikovim sokolom
ZAPLET: Giovannin sin zboli
VRH: Frederik žrtvuje sokola, da pogosti ljubljeno žensko
PREOBRAT: Frederik pove, da ji je postregel s sokolom
RAZPLET: Giovannin sin umre , sorodniki ji prigovarjajo k poroki
RAZSNOVA: Giovanna in Frederik se poročita.
• Avtor
Giovanni Boccaccio je bil italijanski, renesančni pisatelj in pesnik. Rodil se je leta 1313 v Firencah.
Boccaccio je utemeljitelj novele. Čeprav so zbirke novel obstajale že pred njim, je prav on utrdil njihov
smisel in pomen. Njegovo najbolj znano delo je zbirka 100 novel - Dekameron (teh 100 novel povezuje
okvirna pripoved desetih mladih ljudi).
16
• Obdobje
RENESANSA
Renesansa je splošna umetnostna smer in je novo obdobje na koncu srednjega in na začetku novega veka. V
Italiji se začne že v 14. stoletju, drugod pa v 16. stoletju. Ne razvije se po vsej Evropi, ampak le v naprednejših
in bogatejših državah. Izstopajo italijanska, angleška in španska renesansa (Don Kihot).
Renesansa pomeni preporod. Spremeni se miselnost ljudi, človek ni več slab, zaznamovan z izvirnim grehom,
ampak je največja vrednota sveta. Življenje postane vrednota, zato ga ljubijo, spoštujejo in uživajo. V
renesansi sta zelo poudarjena razum in moč posameznika. To je povezano tudi z zametki novega družbenega
reda (kapitalizem, razvoj mest, veliko novih izumov, delavstvo).
Renesansa prekine vrednote srednjega veka in se po zgledih ozira v antiko. Razvija se v neposredni navezi s
humanizmom, gibanjem, ki je poudarjalo vrednost in lepoto človeka in tuzemskega življenja.
Za renesančno umetnost, zlasti literaturo, so značilni: posvetnost in življenjskost, pestrost oblik in vsebin,
razgiban stil ter povezovanje humanističnih, antičnih ter nekaterih srednjeveških idej, tem in motivov.
Ustvarjala sta jo predvsem meščanstvo in plemstvo, pomemben pa je bil talent. V rabi so že bili nacionalni
jeziki.
V renesansi nastajajo vse tri literarne zvrsti, ki se enakovredno razvijajo. Tudi literatura poudarja renesančne
vrednote: uživanje življenja, občudovanje lepote, poudarjanje lepote, človek je notranje lep in sposoben.
• Zvrst
Novela je književna vrsta, in sicer krajša oz. srednje dolga pripoved v prozi. Zgrajena je po dramatskem
trikotniku z enim osrednjim dogodkom, po navadi z enim glavnim junakom in s presenetljivim koncem.
Napisana je v jedrnatem slogu, brez epske širine. Če je novela zgrajena okoli nekega predmeta, ki igra vlogo
središčne osebe ali osrednjega dogodka, potem pravimo, da je zgrajena po sokolji teoriji.
• Sporočilo
Giovanna: “... hočem moža, ki potrebuje bogastvo, kakor pa imeti bogastvo, ki potrebuje moža …” Ljubi
nesebično in plemenito kot Giovanna in Frederik.
17
Janez Svetokriški: Na noviga lejta dan
• Obnova
V tem delu Svetokriški svetuje, kakšen naj bo zakon, da bosta srečna mož in žena. V Rimu sta živela ženin
in nevesta. Nekega dne je ženin nevesti poslal robček s podobo cesarice Livije, na katerem je pisalo “taka
bodi”. Znano je bilo, da je bila Livija zelo dobra do moža, cesarja Avgusta, saj mu kljub temu, da jo je varal,
tega ni nikoli očitala. Tudi nevesta je ženinu poslala robček z napisom “in tudi ti bodi tak”, na njem pa
podobo Sokrata. Njegova žena Ksantipa je bila prava hudoba in se je vedno jezila, medtem ko je bil Sokrat
potrpežljiv. Celo nekoč, ko mu je na glavo zlila vsebino nočne posode, se je le nasmehnil in rekel, da je
vedel, da po grmenju pride dež, sreča je le, da ni bilo toče. Zato torej, če bo žena kot Livija in mož kot Sokrat,
v zakonu ne bo nikoli prepirov in bo med njima vladala harmonija.
Žene naj ne ugovarjajo možem, sicer se jim bo pripetilo kot neki ženi, ki jo je mož pretepel. Nekega dne je
mož prinesel domov za kosilo 12 drozgov. Žena je ves čas trdila, da so kosi. Tudi med kosilom ni dala miru
in je moža ves čas opominjala, kako dobri so kosi, dokler možu ni prekipelo in jo je pretepel. Drugo leto se
je žena ob istem času spomnila, kako grd je bil mož do nje, da jo je pretepel zaradi kosov. Zopet je nastal
prepir in mož jo je ponovno pretepel. To je videl sosed čevljar in je o dogodku povedal svoji ženi. Čevljarjeva
žena se je zavzela za pretepeno ženo, čevljar pa za moža in tudi med njima se je začel pretep, ki se je na
podoben način prenesel po vsej vasi. Zato jim je svetoval: “Žene, glejte, da boste svojemu možu ponižne kot
Livija in se ravnajte po izreku svetega Pavla: “Žene naj bodo svojim možem pokorne kot Gospodu”. Tudi če
je mož preprost in neumen, ga ne smete žaliti, ampak se mu morate pokoriti.”
Ne smete biti kot neka žena, ki je morala vse opraviti sama, mož je le jedel in spal. Zato ga je večkrat karala
in tepla. Nekoč je šla po opravkih, možu pa je dala v varstvo piščance, da jih ne bi odnesla ujeda. Mož jih je
sprva pazil, a je nato zaspal in ob ženini vrnitvi je en piščanec manjkal. Razjezila se je in ga pretepla. Ko je
žena drugi dan odšla od doma, je možu dala v varstvo piščance in mu zabičala, naj ne je iz lonca, češ da je v
njem strup. Da ne bi piščancev izgubil, jih je zvezal. Ko je priletel jastreb, je zgrabil enega in odnesel vse.
Mož se je zelo prestrašil, kaj bo storila žena, zato se je odločil, da bo prej raje pojedel strup iz lonca, v
katerem je bil v resnici med. Ko se je žena vrnila domov, je znorela zaradi medu in piščancev. Spoznala je,
da prav nič ne more, če ji mož noče pomagati.
Zato naj žene vzamejo robec in se obnašajo kot Livija, saj ne živijo v Indiji, kjer se mož in žena preizkušata,
kdo je močnejši. Žene naj se ravnajo po tem: “Mož je glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi; in kako je
Cerkva podložna Kristus, je žena v vsem podložna svojemu možu.” Tudi možje naj vzamejo robec in naj se
ravnajo po izreku sv. Pavla: “Možje, ljubite žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev.” In tudi če žene kdaj ne
bodo dobre do mož, naj bodo potrpežljivi kot Sokrat in v njihovem domu bosta vladala sreča in mir.
Na Zemlji (Rim, Indija, kjer živijo verniki); od starega veka naprej.
• Motivi
Motivi so: faconetel (robček) za zgledovanje, srečen zakon, strpnost med partnerji, lastnosti ljudi, kot so jeza,
lenoba, nespoštljivost in sebičnost ter odpuščanje, toleranca za napake in grešnost, vnašanje humorja za lažjo
prebroditev vsakdanjih tegob ipd.
• Snov
Snov je biblijska.
• Jezik
Njegov jezik lahko označimo predvsem za jezik podeželana in ne za kmečki jezik. Jezik je arhaičen, v njem
se pojavljajo germanizmi, (šenkat, matran), romanizmi (faconetel, robec) in latinski izrazi (Si tu sic!), kar
kaže na visoko avtorjevo izobraženost. Povedi so daljše in zapleteno zložene.
• Slog
Njegov slog lahko označimo za baročnega. Je humoren, jedrnat, slikovit, gostobeseden ter prepreden z
alegorijami (alegoro=povedati drugače, abstraktno idejo ponazoriti s konkretnim primerom), s citati, z
anititezami, metaforami, vzkliki, retoričnimi vprašanji z odgovori, kar so glavni elementi baročnega sloga.
18
• Avtor
Janez Svetokriški se je rodil leta 1648 v Vipavskem Križu. Že pri sedemnajstih je stopil v kapucinski meniški
red in kasneje kot pridigar služboval v mnogih krajih. Slovel je kot odličen pridigar, ki so ga ljudje zelo radi
poslušali. Na prošnjo drugih pridigarjev je 233 svojih pridig objavil v petih knjigah s skupnim naslovom
Sveti priročnik. Umrl je leta 1714 v Gorici.
• Obdobje
PROTIREFORMACIJA IN BAROK
Delo spada v obdobje protireformacije in baroka. Tedaj se je Cerkev odzvala na reformacijo in poskusila
doseči ponovno prevlado katolištva. Tako kot drugod po Evropi si je tudi pri nas Cerkev za to prizadevala z
meniškim redom jezuitov, cerkveno inkvizicijo, ki je preganjala heretike in predvsem protestante.
Protireformacija je čas nazadovanja, saj so katoliki zatirali naprednega duha, sežigali protestantske knjige in
ponovno zapostavili slovenščino. Slovstva je bilo malo, ohranili pa so Dalmatinovo Biblijo, ker so jo
potrebovali pri bogoslužju v cerkvi. V tem času so nastajale predvsem pridige in verske oz. duhovne igre.
Lovrenc Marušič je leta 1721 napisal Škofjeloški pasijon, ki so ga začeli uprizarjati po škofjeloških ulicah.
Obdobje baroka (port. barocco=nepravilen biser) je bilo povezano z razvojem meščanstva ter obnavljanjem
moči katolištva, saj so ponovno poskušali privabiti vernike v cerkev. Zato se je barok najprej razvil v likovni
umetnosti, nato pa se je prenesel tudi drugam. Baročni stil pomeni pretirano okraševanje, izumetničenost,
patetiko, neskladje oblik. Sočasno sta se v svetu razvijala tudi klasicizem in manierizem, idejno nadaljevanje
baroka pa je bil rokoko.
V literaturi se barok kaže v slikovitosti, razgibanosti in raznovrstnosti besedil, polnih retoričnih figur,
moraliziranja, besednega cvetličenja in izražanja skrajnosti.
Na Slovenskem je barok pomemben zlasti v obnovljenem književnem delovanju, zato njegov začetek
postavljamo v leto 1672, ko so ponovno izšli Čandkovi Evangeliji inu listuvi. Najpogostejše literarne zvrsti
so bile še vedno povezane z vero in s cerkvenim bogoslužjem-molitveniki, pridige, verske igre, cerkvene
pesmi …
Predstavniki: Janez Svetokriški (Sveti priročnik-zbirka pridig); polihistor Janez Vajkard Valvasor (Slava
Vojvodine Kranjske-njegovo najbolj znano delo, v katerem popisuje o slovenskih in sosednjih deželah,
predstavlja ureditev, mesta, gradove, zgodovino, vero, običaje, naravne pojave npr. Cerkniško jezero mu je
prineslo mednarodni sloves; delo je napisal v nemščini; za izdajo je prodal skoraj vse svoje veliko imetje) in
oče Romuald (Škofjeloški pasijon).
• Zvrst
Pridiga to je oblika govora, v katerem duhovnik po prebranih berilih in evangeliju razlaga krščanski nauk
tako, da ga ljudje čimbolj razumejo. Pridiga je namenjena tudi preprostim poslušalcem, zato mora
biti nazorna. Vsebuje zglede ali eksemple. Zgled je lahko negativen (drozgi, kosi, piščanci) ali pozitiven
(Sokrat, Livija).
• Sporočilo
Poudarja kako pomembni vrednoti v zakonu sta potrpežljivost in strpnost. Brez medsebojnega spoštovanja v
zakonu ne gre.
19
Od lepe Vide
• Obnova
Lepa Vida je bila nezadovoljna mlada žena, vezana na tri moške: majhnega sina, starega moža in še starejšega
očeta. Ko je na obali prala plenice, se je po morju pripeljal zamorec in lepo Vido zvabil v Španijo na
kraljevski dvor. Vido sta premamila bogatejše in boljše življenje ter kraljevski dvor. Na dvoru Vida ni imela
težkega dela, a vendarle ni bila srečna. Mučilo jo je domotožje, predvsem pa si je očitala, da je zapustila
otroka. Z Vidinim nezadovoljstvom se pesem tudi konča. Glavna junakinja v nobenem položaju ni
zadovoljna, stalno hoče nekaj drugega, hrepeni po spremembah. V njej sta tako aktivizem (taka je na začetku)
kot tudi neodločenost (taka je na koncu pesmi).
Osebe v pesmi so Vida, zamorec in španska kraljica.
Dogaja se nekje v Sredozemlju, med 9. in 11. stoletjem.
• Motivi
Prikazan je motiv ugrabljenih deklet sredozemskih narodov in je najbrž povezan z Mavri (črn zamorec), ki
so po sredozemskih deželah ugrabljali dekleta in jih prodajali v suženjstvo.
Pri naši pesmi je poudarjen predvsem motiv hrepenenja. Vida ne pristaja na svet, kakršen je, ampak hoče
nekaj drugega. Ta motiv prehaja v simbol neuresničljivega hrepenenja po boljšem življenju ali celo po čisti
lepoti.
• Snov
Snov za Lepo Vido je vzeta iz zgodovine. Med 9. in 11. stoletjem so po obalah Sredozemskega morja plenili
Saraceni in Mavri (Arabci v Španiji) in "ugrabljali" dekleta.
• Jezik
Jezik je preprost, narečni jezik, tujke, starinske besede, pomanjševalnice, ponavljanje, ukrasni pridevki,
stalna števila pretiravanja.
• Slog
Pesem je razdeljena na kitice, ki se prilagajajo vsebini, zato so različno dolge. Verzi so trohejski deseterci.
Ima vse ljudske značilnosti:
o preprost narečni jezik (morji, zamorc, rudeča)
o pomanjševalnice (sirotica, cesariča, kraljiča)
o ukrasni pridevki (lepa Vida, črn zamorc)
o ponavljanja (tebe iše, se po tebi joka)
o ljudska števila (3 nedelje)
o inverzija (Vida lepa je odgovorila)
o nelogične povezave (oča-oče ali mož)
• Avtor
Avtor ni znan, ker je pesem ljudska in se je spreminjala iz roda v rod in se od kraja do kraja razvijala v
različicah. Poznamo več variant (različic) pesmi, ki jih lahko razdelimo v tri skupine:
o tragične variante, v katerih Vida noče biti sužnja in se v obupu vrže v morje;
o srečne variante, ko se Vida na sončnem žarku vrne domov;
o elegične variante, ko Vida ostane na španskem dvoru in vedno hrepeni po domu.
20
• Obdobje
LJUDSKO SLOVSTVO
Delo spada v obdobje ljudskega slovstva. Ljudsko slovstvo se je ohranjalo v ustnem izročilu, se prenašalo
od ust do ust in se pri tem spreminjalo. Zato isto pesem srečujemo v različnih inačicah-variantah. Ljudsko
slovstvo so prvi začeli zapisovati v krogu Pisanic, nato so ga zbirali še drugi razsvetljenci (Zois, Vodnik).
Zanimanje za ljudsko slovstvo se je zelo povečalo v času romantike; začeli so ga množično in sistematično
zapisovati (Andrej Smole, Prešeren je nekaj pesmi predelal). Najobsežnejšo zbirko ljudskih pesmi je izbral
in izdal Karel Štrekelj.
Ljudsko slovstvo je pomembna kulturna vrednota, saj Slovenci z njim segamo dlje v svojo kulturno preteklost
kakor z zapisano slovensko besedo. V obdobju nesamostojnosti je ohranjalo našo narodno zavest. Ljudsko
slovstvo ima trajno estetsko vrednost, z motivi pa bogati tudi umetno slovstvo.
Ljudsko slovstvo je razvilo ljudsko pripoved (bajke, basni, pripovedke, pravljice, legende) in ljudsko pesem
(epske pesmi: balade, romance, junaške pesmi, bajeslovne pesmi; lirske pesmi: obredne pesmi, ljubezenske,
pivske, vojaške, šaljive, zbadljive …)
Značilnosti ljudskega slovstva:
o anonimnost
o ustno izročilo
o obstoj številnih različic
o preprosta oblika in vsebina
o posamezne stilne značilnosti (ponavljanje, stalna ljudska števila in ukrasni pridevki,
pomanjševalnice, pretiravanje)
o preprost ljudski jezik, obarvan narečno (arhaizem in dialektizmi)
o opazne nemške izposojenke (germanizmi)
• Zvrst
Balada je epska pesem o dogodku mračnega značaja z nesrečnim ali tragičnim koncem. Zgrajena je v obliki
dramskega trikotnika. V njej nastopa malo oseb. Snov je vzeta iz zgodovine, staro krščanstva, pripovedk in
bajk. Ločimo romantične (v njih nastopajo nadnaravne sile, nenavadna bitja) in realistične balade. Vzdušje
je napeto, grozljivo, temačno. Lepa Vida je tragična balada, spada med ženske balade. Zanje je značilno, da
opevajo usodo deklet, žena, vdov. V njih prevladujejo otožnost, čustvenost in žalost nad kruto usodo.
• Sporočilo
Tisto, kar ni tvoje, je vedno boljše od nečesa drugega, tujega=neizpolnjeno hrepenenje.
21
Valentin Vodnik: Dramilo
• Obnova
Vodnik hoče zdramiti svoje rojake in jim zagotoviti srečo, da bi bili zadovoljni, bogati in bi dobro živeli. Za
Slovence Vodnik meni, da so sposobni, pametni, lepi, trdne postave, močni torej sposobni za umsko in
fizično delo. Živijo na lepi in rodovitni zemlji in kdor je priden, kdor se hoče učiti, ta bo našel srečo. Vodnik
hoče Slovence prepričati, da je pot do sreče lahka in da med njimi ni socialnih razlik: če bodo delali, bodo
imeli vsi enake možnosti, ker so vsi sposobni. Kdor pa ne bo delal, bo strgan, žejen, bo berač, ostal bo reven
in ne bo srečen.
• Motivi
Motivi v pesmi so opogumljanje rojakov, ozaveščanje o prednostih naravnih danosti v domovini, stasitost,
modrost in učljivost ljudi
• Snov
Snov jemlje iz zgodovine in vsakdanjega življenja, torej osebnih življenjskih izkušenj.
• Jezik
Jezik pesmi je preprost, stvaren (pogovorni), poln ljudske modrosti.
• Slog
Pojavljajo se tudi številna pesniška sredstva oz. različne retorične figure: apostrofa ali nagovor
(Slovenc/Kranjc, tvoja zemlja je zdrava – tudi poosebitev), ukrasni pridevki (prebrisane glave pa čedne in
trdne postave, strgan rokav, palca beraška, prazen bokal), personifikacija ali poosebitev (išče te sreča,
stvarnica vse ti ponudi) in frazemi (biti prebrisane glave → biti iznajdljiv, ak nisi zaspan → če nisi len, iz
rok ji prejemat ne mudi → ne obiraj se). Sinekdoha (vrsta metonimije): ednina za množino: Krajnc=vsi
Slovenci).
Pesem je sestavljena iz treh kitic po 6 verzov. Verz je oblikovan po ritmu alpske poskočnice, vendar v
svobodnejši obliki. Verz se giblje v plesnem ritmu s tričetrtinskim taktom, ritem spominja na polko morda
tudi na valček. Stopica je amfibrah (U -U) v drugem delu vsake kitice se zamenja z daktilom ( -U U).
• Avtor
Valentin Vodnik se je rodil leta 1758 v Šiški pri Ljubljani. Po končani gimnaziji je stopil v frančiškanski red,
nato pa postal duhovnik. Vodnik velja za prvega slovenskega pesnika, vendar v resnici ni bil prvi pesnik, ki
je pesnil v slovenščini, to je bil Dev. Vodnik si je naziv prvega pesnika prislužil zaradi prepoznavnosti svoje
poezije. Urejal je časopis Lublanske novice, izdajal Veliko in Malo pratiko, ukvarjal se je z zbiranjem gradiva
za slovar, pisal je tudi šolske učbenike in priročnike. Vodnikove pesmi so različne. Pisal je razsvetljenske
budnice, basni, ode. Prav tako Vodnik v umetniškem pogledu ni bil velik pesnik, vendar je uresničil
razsvetljenski načrt razumljive, poučne in zabavne poezije za preprostega bralca.
• Obdobje
RAZSVETLJENSTVO
Deloval je v obdobju razsvetljenstva. Razsvetljenstvo je bilo izrazito meščansko in družbeno gibanje v
Evropi, ki zaznamuje 18. stoletje. Pojav razsvetljenstva je povezan z razvojem meščanstva in z njim
povezanega razvoja industrije ter novega družbenega reda, kapitalizma. Razsvetljenstvo so utemeljili
meščanski misleci na filozofiji racionalizma. Osnovna ideja racionalizma je, da človek z razumom lahko
dokaže in spozna vse, Trdili so, da je človek odvisen le od samega sebe in si sam postavlja svojo srečo.
Njihove misli so bile tudi politično obarvane, saj so zagovarjali, da je med ljudstvom in vladarjem treba
skleniti pogodbo. Pomembni so še empirizem=vir spoznanja je čutna zaznava (izkustvo), senzualizem=vir
spoznanja je čutno spoznanje in utilitarizem =vir spoznanja je koristnost v življenju.
Tedanji francoski učenjaki, zelo pomemben je bil Diderot, ki je skupaj s sodelavci 15 let izdajal
Enciklopedijo ali Slovar umetnosti, znanosti in obrti, so pripravili enega najpomembnejših zgodovinskih
dogodkov-1.buržoazno revolucijo 1789. leta.
22
Razsvetljenska literatura je bila tendenčna in je služila za širjenje racionalizma. Od književnih vrst in zvrsti
so najbolj razvili epiko, in sicer nove vrste romana (filozofski in zgodovinski). V dramatiki se je razvila zlasti
meščanska tragedija, medtem ko se lirika ni razmahnila v večjem obsegu. Razvila se je le basen.
Na Slovenskem razsvetljenstvo uvrščamo v leta od 1768 (izid Pohlinove Kranjske gramatike) do 1809 (izid
Kopitarjeve slovnice). Slovensko razsvetljenstvo je poudarilo narodnoprebudne ideje ter si prizadevalo za
vzgojo in izobraževanje ljudi. Trdili so, da je človek odvisen le od samega sebe in si sam postavlja svojo
srečo. Razsvetljenstvo pomeni prvo fazo slovenske posvetne književnosti, doslej je bila pretežno cerkvena.
Za to dobo so značilni prerodni krožki npr. Zoisov krožek.
Zois je bil mentor Vodniku (1. slovenski umetni pesnik), Kumerdeju, Japlju, Kopitarju, Metelku, Linhartu
(1. slovenski dramatik) … Izdelal je program za preroditelje in tako smo dobili:
1. znanstveno slovnico (Kopitar)
1. slovar slovenskega jezika (Kumerdej in Vodnik)
1. znanstveno napisano zgodovino Slovencev (Linhart)
1. časopis (Vodnik)
od leposlovja pa:
* 1. veseloigro (Linhart-Županova Micka)
* 1. pesniško zbirko (Vodnik-Pesme za pokušino)
* 1. pesniški almanah (Pisanice)
* 1. tiskano posvetno pesem (Zizenčeli-Zaštitno vošenje te kranjske dežele).
• Zvrst
Po vsebini gre za poučno opisno pesem, budnico, saj prebuja slovensko socialno in prvič tudi narodno zavest
(v kasnejših popravkih je izraz Krajnc nadomestil s Slovencem), kar je skladno s temeljno idejo
razsvetljenskega racionalizma 18. stoletja. Pesnik v obliki nagovora poziva rojake k delovnemu, poštenemu
in pametnemu življenju, ki prinaša razvoj, blaginjo, zadovoljstvo ter srečo. Po njegovem mnenju imajo
možnost za uspeh vsi ljudje, ne glede na družbeni položaj (razsvetljenci so zagovarjali enakost med ljudmi).
Tudi Slovenci imamo vse predpogoje – naravno danost, fizično in umsko sposobnost za delo, vendar se
moramo za uspeh potruditi sami. Največja nesreča, ki nam lahko prepreči napredek, je lenoba, zato se je
moramo izogibati. V zadnji kitici je svarilo za lenobne: lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal.
V življenju sicer ni hujših težav, razpoloženje je prežeto z dobrodušnostjo, preprostostjo in optimizmom.
• Sporočilo
Slovenci naj se zavedajo, da jim narava omogoča blagostanje, srečo, razvoj, če bodo pridni in delavni.
23
Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi
• Obnova
Matiček, graščinski vrtnar, je zaljubljen v Nežko, ki služi na gradu barona Naletela kot hišna in je baronu
zelo všeč. Ko baron izve, da se študent Tonček suče okrog njegove gospe, ga nemudoma pošlje z gradu. A
on se po Matičkovi zamisli skrivoma vrne. Matiček Nežki in baronici Rozalki razkrije načrt, kako prelisičiti
barona, ki skuša preprečiti njegovo poroko z Nežko. Nato baron prvič “naleti” ko misli, da je v sobi z njegovo
ženo Tonček in ne Nežka, zato ženo prosi odpuščanja. Medtem Žužek prinese Matičku Smrekaričino tožbo,
ker naj bi ji bil dolžan 200 kron in bi se moral zato z njo poročiti. V graščinski pisarni se razplete sodna
obravnava, na koncu katere se izkaže, da je graščinski tajnik Žužek Matičkov oče, Smrekarica pa mati. Tedaj
baron drugič “naleti”. Matičkova zahteva, da se mu sodi v slovenščini, je vrh komedije. Nežka obljubi
baronu, da se bo sestala z njim v gozdu. Z baronico sta se namreč dogovorili, da bo šla na sestanek baronica
v Nežkini obleki. Napišeta mu pismo, čeprav je Nežka Matičku obljubila, da se z baronom ne bo sestala.
Baron odkrije med dekleti, ki prinesejo gospe rože, tudi Tončka, preoblečenega v dekle. Pred njegovo jezo
Tončka zavaruje Jerica, Županova hči. Ta nato Matičku nehote razkrije Nežkine namene in Matiček se odloči
Nežko zasledovati. Sproži se igra zamenjav in baron še tretjič “naleti”. Dvoril je svoji ženi, misleč, da je
Nežka, zato jo mora zdaj vpričo vseh prositi za odpuščanje. Na koncu se vse srečno izteče: Matičku in Nežki
so odprta vrata do poroke, Nežka ima svojo doto, Matiček pa je celo našel svoje starše.
Glavni osebi sta Matiček ter Nežka, ob njima pa nastopajo tudi pisar Budalo, advokat Zmešnjava, baron
Naletel, Smrekarica je stranska oseba.
Linhartova veseloigra se dogaja v 18. stoletju, besedilo drame je dogajalno postavljeno v en sam dan, ko naj
bi se Matiček in Nežka vzela. Prizorišč je sicer več, vendar jih vse povezuje graščina z vrtom na Gorenjskem
(piše v didaskalijah).
• Motivi
V komediji so izrazit motivi zamenjave, zmešnjave, spletk, ljubezni, zvestobe, zavisti, maščevanja,
nasprotovanja. Motiv komedije je boj med plemstvom in preprostim človekom, kjer na koncu zmagajo
preprosti ljudje s kmečko pametjo.
• Snov
Snov je avtor jemal iz vsakdanjega življenja tistega obdobja in se posmehoval uradnikom, zgledoval se je po
Beaumarchaisu (Figarova svatba).
• Jezik
Jezik je preprost, a živ in bogat z ljudskimi rekli, s pregovori in besednimi zvezami ter onikanjem. Vsebuje
gorenjske narečne posebnosti, v katerih je tudi manjši del germanizmov. Poudarja, da se govorica gospode
in kmečkega ljudstva ne razlikuje. Besedna komika se kaže v posebni rabi jezika – osebe imajo smešna
imena, s katerimi je zaznamovan tudi njihov značaj pisar Budalo, advokat Zmešnjava, baron Naletel.
• Slog
Veliko je pretiravanj, ukrasnih pridevkov, običajnih pridevnikov. Komedija obsega različne vrste komike,
od situacijske, značajske do besedne, npr. Budalo jeclja; ima tudi klasično zgradbo: sestavlja jo pet dejanj,
vrh je v tretjem dejanju, v prizoru na sodišču, kjer matiček pravi za packo, da je ena svin`a)
• Avtor
Anton Tomaž Linhart se je rodil leta 1756 v Radovljici v obrtniški družini. Po končani gimnaziji se je
odpravil na Dunaj, kjer je opravil pravne študije in se seznanil z razsvetljenskimi idejami. Leta 1780 se je
vrnil v Ljubljano in postal vnet sodelavec Zoisovega krožka. Do svoje smrti leta 1795 je opravljal različne
uradniške službe. Linhart je pisal v nemščini, vendar je po vrnitvi v Ljubljano pisal v slovenskem jeziku.
Njegovi najbolj znani deli sta Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi.
24
• Obdobje
RAZSVETLJENSTVO
Deloval je v obdobju razsvetljenstva. Razsvetljenstvo je bilo izrazito meščansko in družbeno gibanje v
Evropi, ki zaznamuje 18. stoletje. Pojav razsvetljenstva je povezan z razvojem meščanstva in z njim
povezanega razvoja industrije ter novega družbenega reda, kapitalizma. Razsvetljenstvo so utemeljili
meščanski misleci na filozofiji racionalizma. Osnovna ideja racionalizma je, da človek z razumom lahko
dokaže in spozna vse, Trdili so, da je človek odvisen le od samega sebe in si sam postavlja svojo srečo.
Njihove misli so bile tudi politično obarvane, saj so zagovarjali, da je med ljudstvom in vladarjem treba
skleniti pogodbo. Pomembni so še empirizem=vir spoznanja je čutna zaznava (izkustvo), senzualizem=vir
spoznanja je čutno spoznanje in utilitarizem =vir spoznanja je koristnost v življenju.
Tedanji francoski učenjaki, zelo pomemben je bil Diderot, ki je skupaj s sodelavci 15 let izdajal
Enciklopedijo ali Slovar umetnosti, znanosti in obrti, so pripravili enega najpomembnejših zgodovinskih
dogodkov-1.buržoazno revolucijo 1789. leta.
Razsvetljenska literatura je bila tendenčna in je služila za širjenje racionalizma. Od književnih vrst in zvrsti
so najbolj razvili epiko, in sicer nove vrste romana (filozofski in zgodovinski). V dramatiki se je razvila zlasti
meščanska tragedija, medtem ko se lirika ni razmahnila v večjem obsegu. Razvila se je le basen.
Na Slovenskem razsvetljenstvo uvrščamo v leta od 1768 (izid Pohlinove Kranjske gramatike) do 1809 (izid
Kopitarjeve slovnice). Slovensko razsvetljenstvo je poudarilo narodnoprebudne ideje ter si prizadevalo za
vzgojo in izobraževanje ljudi. Trdili so, da je človek odvisen le od samega sebe in si sam postavlja svojo
srečo. Razsvetljenstvo pomeni prvo fazo slovenske posvetne književnosti, doslej je bila pretežno cerkvena.
Za to dobo so značilni prerodni krožki npr. Zoisov krožek.
Zois je bil mentor Vodniku (1. slovenski umetni pesnik), Kumerdeju, Japlju, Kopitarju, Metelku, Linhartu
(1. slovenski dramatik) … Izdelal je program za preroditelje in tako smo dobili:
1. znanstveno slovnico (Kopitar)
1. slovar slovenskega jezika (Kumerdej in Vodnik)
1. znanstveno napisano zgodovino Slovencev (Linhart)
1. časopis (Vodnik)
od leposlovja pa:
* 1. veseloigro (Linhart-Županova Micka)
* 1. pesniško zbirko (Vodnik-Pesme za pokušino)
* 1. pesniški almanah (Pisanice)
* 1. tiskano posvetno pesem (Zizenčeli-Zaštitno vošenje te kranjske dežele).
• Zvrst
Matiček se ženi je komedija v 5 dejanjih. Komedija je igra z veselo vsebino. Po navadi vsebuje satirično
kritično misel, se komično zaplete, srečno razplete in hoče vzgajati ter zabavati. Smešnost temelji na značajih
oseb, situacijah, besedah. Poznamo več vrst tipov komedij: veseloigra, tragikomedija, groteska, satirična
komedija.
• Sporočilo
Glavno idejo dela je Linhart izpovedal v znamenitem Matičkovem nastopu na sodišču, v katerem odločno
zahteva uporabo slovenskega jezika, hkrati pa na satiričen način osmeši vse navzoče uradnike ter razgali
njihovo pomanjkljivo znanje in poznavanje problematike. Matiček pooseblja razsvetljenske ideje in
vrednote: pamet, iznajdljivost, pogum, samozavest, željo po preprosti življenjski sreči, do katere ima vsakdo
pravico.
25
EVROPSKA ROMANTIKA
V Evropi se je proti koncu 18. stoletja v spremenjeni družbi pojavila nova miselnost, ki je spodbudila literarne
ustvarjalce novega književnega obdobja. Romantika se je začela kot predromantika v Nemčiji, iz pred
romantičnih idej in spodbud pa se je okoli leta 1800 izoblikovala romantika. V zahodni Evropi se je razvijala
v letih 1800-1830, drugod v Evropi pa v letih 1830-1850.
Sprva je izraz označeval nekaj fantastičnega, neresničnega, kar naj bi bilo značilno za srednjeveški roman,
pozneje pa je dobil pozitiven prizvok in je poudarjal čustveno, notranjo lepoto in plemenitost. Romantika je
močno izpostavljala čustveni svet junaka, odnos junak-družba, nad katero je bil junak razočaran, človek se
je po pomoč zatekal v naravo ali celo v smrt (samomor). Značilen je bil melanholičen pogled na svet
(svetobolje), saj je posameznik sprt s sabo in s svetom. Temeljna ideja romantike je bila razkol med
stvarnostjo in ideali (književna oseba ne doseže ciljev, želje se ne uresničijo).
Književne vrste v romantiki:
lirika je bila najbolj razvita, saj so tako najlaže izpovedovali svoja čustva (sonet, gazela, romanca, lirsko-
epska balada …)
epika (sentimentalni, zgodovinski roman …)
dramatika (zgodovinska drama in predvsem tragedija).
Predstavniki:
* Slovenija: Prešeren, Čop
* Anglija: Shelley, Keats, Byron, Coleridge
* Francija: Rousseau, Lamartine, Hugo
* Nemčija: Goethe, Schiller, Heine, Novalis, Kleist
* Rusija: Puškin, Lermontov
* Črna gora: Petrović Njegoš
26
France Prešeren: Zdravljica
• Obnova
V 1. kitici Prešeren nazdravi omizju svojih prijateljev, v naslednji kitici pa pozdravi našo deželo in svoje
sonarodnjake, brate. Nadaljuje z grožnjo našim sovražnikom in pozivu k uporu in osvoboditvi izpod
avstroogrske nadvlade. Nato se obrne k drugim Slovanom in jih povabi k edinosti (enotnosti) in povezanosti.
Zapoje tudi Slovenkam in njihovi lepoti ter zaželi, da bi rodile mnogo sinov. Slovenske mladeniče vzpodbuja,
naj vedno pogumno branijo domovino. Vrh je 7. kitica, ki je danes tudi slovenska himna, v kateri Prešeren
zapoje vsem miroljubnim narodom sveta, ki naj žive v mirnem sosedskem sožitju. Na koncu se vrne nazaj k
1. kitici in še enkrat nazdravi prijateljem. (Na prireditvah poslušalci in udeleženci vstanejo samo ob himni in
ne ob verzih: »Prijatlji, obrodile spet trte vince so sladko …«
Zunanja in notranja zgradba (del)
Pesem ima 8 kitic, katerih verzi so različno dolgi in razporejeni v obliki čaše, zato je Zdravljica tudi likovna
pesem (carmen figuratum). Zdravljica ali napitnica je prigodniška pesem, navadno namenjena pivskemu
omizju. Razširjene so bile ob koncu 18. stoletja, v času razsvetljenstva in predromantike.
• Motivi
Motivi obsegajo prijateljstvo, narodoljubje, svobodoljubje, miroljubje, sožitje, strpnost in človekoljubje, ki
slehernemu posamezniku na svetu zagotavljajo tudi osebno svobodo. Pesem poveličuje Slovenke in Slovence
ter vse dobromisleče ljudi.
• Snov
Prešeren je Zdravljico napisal leta 1844, v zadnjem obdobju svojega pesniškega ustvarjanja kot politično
pesem. Združuje narodnoosvobodilno in internacionalistično misel (vsi narodi sveta, sožitje in demokratična
ideja), zaradi katere je bila cenzurirana (3. in 4. kitica) in prepovedana za objavo v zbirki Poezije, ki je izšla
leta 1847.
Zdravljica je bila objavljena v celoti po odpravi cenzure, leta 1848. V pesmi je pesnik prenesel ideje francoske
revolucije na slovenska tla.
• Slog
• NAGOVOR: Prijatli!
• PREIMENOVANJE: Bog živi ves slovenski svet
• INVERZIJA: V sovražnike z oblakov rodu naj našga treši grom
• ALEGORIJA: Ne vrag, le sosed bo mejak
• PERSONIFIKACIJA: Koder sonce hodi, srce razjasni, utopi skrbi
• PRIMERA: Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice
• RETORIČNO VPRAŠANJE: Komu narpred veselo zdravljico bratje čmo zapet?
• Avtor
France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi. Revščine v svojih dijaških letih ni poznal, saj je izhajal
iz trdne kmečke hiše. Proti volji domačih se je odločil za študij prava na Dunaju. Njegov pesniški razvoj
razdelimo na tri obdobja, in sicer mladostno, zrelo in pozno obdobje. Na njegovo ustvarjanje sta imela velik
vpliv njegova ljubljena Primičeva Julija in najtesnejši prijatelj Matija Čop, ki je umrl nenadne smrti. Prešeren
je napisal veliko pesniških del, uvajal je nove pesniške vrste in oblike in tako postal najpomembnejši
slovenski pesnik. Po njem imamo Slovenci kulturni in dela prost dan.
27
• Obdobje
ROMANTIKA
Delo spada v obdobje romantike. Desetletje 1830 (objava elegije Slovo od mladosti v Kranjski čbelci) -1849
(zaključena zrela doba Prešernovega ustvarjanja) pojmujemo kot dobo slovenske romantike.
Pomembno spremembo na literarnem področju je označevala Kranjska čbelica, almanah, ki ga je urejal Miha
Kastelic ob nenehni Prešernovi in Čopovi spodbudi. Izšel je petkrat. Leta 1833 ni izšel zaradi črkarske
pravde; Kopitar je namreč zagovarjal tezo, da potrebujemo nov črkopis. Dotlej smo pisali v bohoričici, potem
pa sta se pojavila dva nova črkopisa, dajnčica in metelčica, ki pa sta bila nesprejemljiva. Oglasila sta se Čop
in Prešeren, da ne potrebujemo novega črkopisa, pač pa le reformo starega. Slovenci so zaradi tega prevzeli
ideje Hrvata Ljudevita Gaja, ki je šumnikom dodal strešico, drugo pa je ostalo nespremenjeno. Od tedaj se
slovenski črkopis imenuje gajica.
V času romantike sta se na Slovenskem pojavila dva literarna programa. Jernej Kopitar je hotel, da bi v
slovenskem jeziku nastajala predvsem literatura za preprosto ljudstvo, za inteligenco pa naj bi pisali v
nemščini. A Čop in Prešeren sta se ideji odločno uprla, saj sta trdila, da je treba v slovenščini pisati predvsem
za izobražence. Zagovornik tega pa je bil Matija Čop, prvi slovenski kritik, literarni teoretik in nasploh
poznavalec vse svetovne literature. Prizadeval si je, da bi Slovenci ustvarjali umetniška, pripovedna in
dramska dela, zanimiva za izobražence. Njegov literarni program je pozneje uresničil Prešeren.
Izmed literarnih vrst se je uveljavila le lirika, ki je svoj vrh dosegla s Prešernovimi umetninami, in sicer z
mnogimi književnimi zvrstmi, ki jih slovenska literatura dotlej še ni poznala: s sonetom, z gazelami, gloso
… in z novimi kitičnimi ter verznimi oblikami: s tercino, kvartino, z oktavo … z laškim enajstercem, s
španskim desetercem …
Predstavniki:
France Prešeren: Slovo od mladosti, Sonetje nesreče, Sonetni venec, Krst pri Savici, Zdravljica …
Matija Čop: bil je literarni kritik, zgodovinar, objavil je svoj literarni program
Miha Kastelic: bil je založnik in urednik Kranjske čbelice, velik Prešernov prijatelj
Jernej Kopitar: Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, objavil je tudi svoj
literarni program
Janez Cigler: povest Sreča v nesreči, začetki slovenskega pripovedništva
Anton Martin Slomšek: Blaže inu Nežica v nedelskej šoli
• Sporočilo
Ideja Zdravljice je postala bistveni del slovenskega narodnega in socialnega osvobajanja, bistvena pobuda
za razvoj slovenske narodne zavesti in svetovnega bratstva - sloge med narodi sveta. V njej obstaja misel, ki
ostaja cilj človeštva še danes (združitev vsakega naroda in narodov sveta). S politično vsebino poziva k
slovenski narodni svobodi. Sedma kitica Zdravljice je od leta 1991 slovenska državna himna.
28
France Prešeren: Sonetni venec
• Obnova
Prvi sonet govori predvsem o zgradbi Sonetnega venca in pove, komu je namenjen. Pesnikova ljubezen do
Julije je tej zgradbi zelo podobna, saj lirski subjekt – pesnik svoje ljubljeno dekle poveličuje in časti njeno
lepoto, hkrati pa kaže ljubezen do poezije. V zadnji kitici Prešeren izpostavi ljubezen kot neminljivo
vrednoto. Drugi sonet govori o pesnikovi nesrečni ljubezni, on pa hkrati upa, da bo v narodovi prihodnosti
prispeval k razvoju slovenske literature. V tretjem, četrtem, petem in šestem sonetu Prešeren izpoveduje
svojo ljubezen do Julije. Hrepeni po njeni ljubezni, a toži, da ostaja brez odziva in s tem brez navdiha za
vedrejše pesmi. Šesti sonet je namenjen Juliji in vsem Slovenkam, ki ne znajo dovolj ceniti slovenske poezije
in raje posegajo po tuji. Sedmi in osmi sonet sta vrh Sonetnega venca. Sedmi sonet izpostavlja Orfejev mit,
sak pesnik želi, da bi tudi Slovenci dobili takega pesnika, da bi kultiviral slovenski narod, kot je to storil
znameniti grški mitološki pevec z ljudstvi v Trakiji. Omenja še Parnas – goro pesništva pri Grkih, kjer naj bi
živeli Apolon in njegove muze. V osmem sonetu predstavi svoj pogled na slovensko zgodovino, ki je zelo
kritičen in žalosten. Pravi, da so nesrečni dogodki v slovenski zgodovini zatrli slovensko pesem. V devetem
in desetem sonetu pojasnjuje svoje žalostno pesništvo zaradi neuslišane ljubezni in v zgodovini premajhne
narodne zavesti Slovencev. Vsi naslednji soneti govorijo o pesnikovi ustvarjalnosti iz občutij žalosti, osebni
nesreči in želji po boljši usodi, ki pa bi jih lahko nadgradil (premagal nemoč) le z Julijino naklonjenostjo.
Pomembno se mu zdi, da jo izkaže vsaj njegovim pesmim. Zadnji, petnajsti sonet ima naslov Magistrale.
Prešeren želi odrešiti slovensko poezijo žalosti in zapuščenosti. Na koncu je prošnja namenjena tudi Juliji,
saj bi njena ljubezen močno vplivala na njegovo poezijo in bi lahko ustvaril tako, ki bi povzdignila slovenski
narod iz teme.
Zunanja zgradba
Sonetni venec je zgrajen iz 14 sonetov in Magistrala. Sestavlja ga torej 15 sonetov, ki so povezani tako, da
se zadnji verz vsakega soneta ponovi kot prvi verz naslednjega, zadnji verz zadnjega pa je hkrati prvi verz
prvega soneta. Tako nastane venec, ki ga krona Magistrale kot glavni, mojstrski sonet (po vrstnem redu je
nastal prvi). Vsak verz je razširil v nov sonet. Sonetni venec je torej venec ali preplet sonetov. Upoštevana
je tudi stroga oblika slehernega od 15 sonetov: verz je laški/italijanski enajsterec (11 zlogov v vsaki vrstici),
rima je oklepajoča in verižna. K vsej zapleteni zgradbi pa je Prešeren dodal še artistično poslastico – akrostih.
To je smiselno sporočilo, ki ga oblikujejo prve črke slehernega verza oz. soneta. V Prešernovem Sonetnem
vencu se glasi PRIMICOVI JULJI. V kvartinah je problem predstavljen, tercine ga bodisi stopnjujejo bodisi
razrešijo, kar je pravilo za notranjo zgradbo vsakega soneta.
• Prostor
Slovenija in v omembah zgodovine Karantanija (ter poznejša obdobja, ko smo Slovenci bili pod Franki in
Habsburžani).
• Čas
Prešernovega in Julijinega življenja; v omembah zgodovine 7. in 8. stol. (Karantanija ter poznejša obdobja,
ko smo Slovenci bili pod frankovsko nadoblastjo in pod Habsburžani).
• Motivi
V Sonetnem vencu sta dva glavna motiva: domovinski motiv: (pesnik poziva Slovence, naj se zavedo svojega
položaja, saj zgodovinski razvoj Slovence potiska z njihove zemlje in se tujec polašča slovenskih mest,
spodriva slovenščino) ljubezenski motiv: pesnik prek cikla sonetov izpoveduje svojo veliko ljubezen do
Julije, saj je Sonetni venec namenjen predvsem njej (akrostih Primicovi Julji).
Tretji pomemben motiv je ljubezen do pesnjenja, saj je najpomembnejši in osrednji Orfejev motiv, ki mu je
posvečen celoten sonet, in pesniku služi kot prispodoba za podobo umetnika in njegove (ne)moči.
• Jezik
Značilen visok pesniški jezik. Metaforika izhaja predvsem iz dveh izhodišč. Skozi sonete lahko sledimo
metaforiki, ki se nanaša na naslovno besedo venec in zato smiselno dopolnjuje Sonetni venec kot obliko
(rože, rožce, cvetje). Drugo izhodišče je zgodovinski in mitološki svet, predvsem grška mitologija, saj v
29
idejnem središču Sonetnega venca kot prispodobi stojita Orfejeva in Orestova mitološka zgodba. Zanimive
jezikovne posebnosti jezika v 19.stol.: bratam, Slovencam, Magistrale, viharjov (viharjev), slovenšna, de itd.
• Slog
o Polni stik ali rima: vije – poezije, hvale – pognale …
o Pretiravanje: Iz srca svoje so kali pognale …
o Poosebitev: Toplo sonce vabi ven čebele.
o Anafora: jim ___ jim ___
o Stopnjevanje: Kjer se veselje po obrazu zlije, kjer mine jeza notranjga prepira, kjer
o petje z polnega srca izvira.
o Vzklik: Viharjov jeznih mrzle domačije!
o Mnogovezje: In redke so in slabe in nebogljene…
o Pretiravanje: Spet upanje bo v srcu zelenelo.
• Avtor
razdelimo na tri obdobja in sicer mladostno, zrelo in pozno obdobje. Na njegovo ustvarjanje sta imela velik
vpliv njegova večna ljubezen Primičeva Julija in najtesnejši prijatelj Matija Čop, ki je umrl nenadne smrti.
Napisal je veliko pesniških del, uvajal je nove pesniške vrste in oblike in tako postal najpomembnejši
slovenski pesnik.
• Obdobje
ROMANTIKA
Predstavniki:
literarni program
• Sporočilo
Če ga bo Julija ljubila, bo pisal lepše pesmi in z njimi bi odrešil Slovence pred kulturno temo.
30
France Prešeren: Krst pri Savici
• Obnova
V Uvodu spoznamo Slovenca Črtomira in njegovo vojsko ter Valjhuna, Kajtimarovega sina, neusmiljenega
vodjo vojske, ki nasilno širi krščansko vero med poganskimi Slovenci. Črtomir se je z majhnim ostankom
poganske vojske umaknil pred kristjani (Franki) v Ajdovski gradec. Krščanska vojska, ki ji je poveljeval
Valjhun, jih je obkolila in jim odvzela sleherni up za rešitev. Ko je poganom zmanjkalo hrane, jih neko
viharno noč nagovori vodja Črtomir. Ponudi jim dve možnosti: lahko počakajo na zanesljiv poraz ali pa naj
sredi noči poskusijo zbežati iz trdnjave v bližnji gozd. Vsi ostanejo s Črtomirom, a preseneti jih krščanska
vojska, ki je v isti viharni noči hotela vdreti v trdnjavo. Med vojskama se vname hud boj, v katerem padejo
vsi pogani razen Črtomira. S tem se Uvod konča.
V Krstu se je Črtomir umaknil k Bohinjskemu jezeru. Zaradi hudega poraza je pomislil na samomor, a rešila
ga je misel na ljubljeno Bogomilo. Z njo se je zapletel v ljubezensko razmerje še pred začetkom vojne.
Prijazen ribič je Črtomira odpeljal na varno, k slapu Savici, in se vrnil v dolino, da bi poizvedel o Bogomili.
Naslednji dan se je vrnil ne le z njo, ampak tudi s krščanskim duhovnikom. Sprva srečni Črtomir, da je zopet
srečal Bogomilo, je ob njeni izpovedi, kaj je storila v času njegovega vojskovanja, postajal vedno bolj
nesrečen. Bogomila mu je namreč razložila, da je postala kristjanka v upanju, da bi Črtomir preživel boje, in
začela iz zahvale Bogu za preživetje svojega ljubega upati vsaj v večno življenje s Črtomirom po smrti. Zato
ga je milo zaprosila, naj se tudi on pusti krstiti. Črtomir ji je bil pripravljen ustreči, a motila ga je nasilnost
širjenja ponujene vere. Duhovnik pa mu je razložil, da krščanstvo temelji na miru in ne na vojni, kot je to
razumel Valjhun. Črtomira je zanimalo, ali se bo lahko poročil z Bogomilo. A ona ga je zavrnila, saj se je
iskreno zaobljubila Bogu, če se bo Črtomir živ vrnil iz boja. Nato je duhovnik Črtomiru svetoval, naj gre tudi
on v Oglej, postane dušni pastir in se tako spravi vsaj s sabo po vseh krvoločnih bojih. V tistem trenutku je
Črtomir obupal nad življenjem, saj se mu je vse, v kar je prej verjel, podrlo. Ko se je nad Bogomilino glavo
razprlo nebo, se je le odločil, da se bo krstil in tako ustregel vsaj ljubljeni. Nato je odšel v Oglej in z Bogomilo
se v življenju nista nikoli več videla.
Zunanja zgradba Krsta pri Savici

posvetilni sonet Matiji Čopu (sonet)
Uvod ( 25 tercin in 1 kvartina – verižna rima; sintetična tehnika)
Krst ( 53 stanc/oktav – analitična tehnika)
Skozi celotno pesnitev je verz laški enajsterec.
Glavni osebi sta Črtomir in Bogomila. Črtomir je romantičen lik, saj ga kot takega določajo njegova
življenjska usoda, odnos do življenja, nasprotja s stvarnostjo, predvsem pa nasprotja v njem samem. Prav
tako je romantičen lik tudi Bogomila, ki zaradi hrepenenja po idealni, večni ljubezni, stori nepričakovane
korake. Stranski osebi pa sta duhovnik in Valjhun.
Dogajanje je postavljeno v 8. stoletje na Gorenjsko, v okolico Bohinjskega (še Ajdovski Gradec in slap
Savica) in v retrospektivi na otoček Blejskega jezera. Dogaja se v času pokristjanjevanja Slovencev in v
usodni viharni ter deževni noči po šestmesečnem obleganju vojske za grajskim obzidjem.
• Motivi
Boj za staro slovensko svobodo, bratomorna vojna, obleganje zadnje uporniške skupine, junakovo vztrajanje
do konca in pa smrtni boj.
Premagani junak, misel na samomor, (ne)srečna ljubezen, pokristjanjevanje in deviška zaobljuba, motiv
krsta.
31
• Snov
Snov v Uvodu je zgodovinska – iz obdobja pokristjanjevanja alpskih Slovencev v 8. stoletju. Ključnega
pomena je boj za svobodo posameznika in narodovo samostojnost .
Svoboda je vrednota. Črtomir soborcem omogoči izbiro, ali ga zapustijo ali se z njim
borijo do konca. V Krstu pa je snov bolj osebna, to je romantična ljubezen in
na koncu življenjski obup in resignacija (Črtomir postane nedejaven, je nemočen/brez volje in vdan v usodo).
• Jezik
V delih, kjer govori o zunanjih dogodkih, je preprost, ob drugih pa poudarja razum z odvisnimi besednimi
zvezami. V jeziku je ponekod zaznati starinske ali pogovorne besede: za vero staršov, bog'njo Živo, de, ko
(kot), za možam,
• Slog
V delu je slogovnih sredstev izjemno veliko. Ena izmed njih so metafore s katerimi izraža čustva, metonimije,
ukrasni pridevki, pretiravanje, inverzija, retorična vprašanja, poosebitve,vzkliki, primere.
UVOD
o nagovor ''… Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva …''
o anafora ''… za vero staršov… za črte …''
o vzklik ''… kako strašna slepota je človeka! ...''
o pretiravanje ''… kri po Kranji, Korotani prelita napolnila bi jezero …''
o stopnjevanje ''… ne boj, mesarsko klanje …''
o metonimija ''… razvalino, ki Ajdovski se Gradec imenuje, v nji gledaš Črtomirovo lastnino …''
o ukrasni pridevek: boj krvavi, lepo bog'njo Živo
o inverzija''… v trdnjavo zidano na skalo sivo …''
o prispodoba ''… in vstane šum, de mož za možam pada …''
o rima: krvavi-stavi, marsiktero-jezero, pokončani-brani, junaki-oblaki, krivo-sivo
KRST
o vzklik ''… ne boš posnel Katona Utikana! ...''
o anafora ''… od tega, kar raste pri njega gradi, od čede, žita in novine sadja …''
o rima: obojno-trojno-pokojno, zarja-poglavarja-viharja, globočine-mine
o primera ''… Hči Bogomila, lepa ko devica …''
o ponavljanje ''… O blagor, blagor, Črtomir …''
o retorično vprašanje ''… Al jezero, ki na njega pokrajni stojiš, ni, Črtomir! Podoba
tvoja? ...'' ipd.
Verz je povsod laški enajsterec, le da v Uvodu uporabi kitice tercine, v Krstu pa oktave. V Uvodu je
uporabljena tudi verižna rima, ki ga pohitri, v orisu dogodkov pa je precej površen. Slog pisanja se stalno
prilagaja vsebini.
Za Krst pri Savici je značilno, da združuje epske, lirske in dramske elemente. Uvod je skoraj v celoti epski,
pripoveduje o dogajanju iz zgodovine, zato spominja na klasično junaško pesem. V skladu z epskim slogom
so tudi jezikovna slogovna sredstva, npr. homerska primera (22. in 23. tercina). V Krstu so v ospredju lirski
in dramski elementi. Lirski ton je opazen, ko pesnik opisuje Črtomirovo notranjost. Elementi dramskega
sloga pa se pokažejo ko Črtomir, Bogomila in duhovnik nastopijo v polilogu.
• Avtor
razdelimo na tri obdobja in sicer mladostno, zrelo in pozno obdobje. Na njegovo ustvarjanje sta imela velik
vpliv njegova večna ljubezen Primičeva Julija in najtesnejši prijatelj Matija Čop, ki je umrl nenadne smrti.
Napisal je veliko pesniških del, uvajal je nove pesniške vrste in oblike in tako postal najpomembnejši
slovenski pesnik.
32
• Obdobje
ROMANTIKA
Predstavniki:
literarni program
• Sporočilo
V Uvodu je izrazito svobodoljubna in nacionalna (domovinska). V Krstu razlagalci dopuščajo različne
interpretacije. Če verjamemo v Bogomilino predstavo o posmrtni ljubezni in Črtomirovo iskrenost, potem bi
si idejo lahko razlagali kot idejo krščanske religije. Lahko tudi kot življenjsko idejo, ki ji je krščanska služila
le kot podlaga, torej kot snov. Zaznamo pa lahko tudi tipično romantično idejo, torej idejo brezpogojne
ljubezni.
33
Fjodor Dostojevski: Zločin in kazen
• Obnova
Na začetku dela spoznamo revnega študenta Raskolnikova, ki se v vročem poletnem dnevu odpravlja proti
zastavljalnici. Tam sreča oderuško starko Aljono Ivanovno, ki ga odbija tako s svojo odurno zunanjostjo kot s
svojim nečloveškim izkoriščanjem ljudi v stiski. Raskolnikova prvič obide misel, da bi bilo treba tako zajedalsko
»uš« spraviti s sveta, vendar se kmalu zave, kako ogaben je njegov morislski načrt (moritev iz ideje).
Nato v gostilni spozna pijanega svetnika Marmeladova, ki mu izpove svojo življenjsko nesrečo. S svojo družino
Marmeladov živi v bedi, doma ima kup otrok in jetično ženo, najstarejša hči Sonja pa prodaja svoje telo, da
družino lahkosploh kdo preživi.
Ko Raskolnikov spozna Marmeladovo družino in Sonjo, v njem znova zaživi misel, da bi moral ubiti krivično
starko.
Raskolnikov začne razmišljati, da se ljudje delijo na nadljudi, močne Napoleone, za katere zakoni ne veljajo, in
na čredo, ki mora upoštevati zakone, in je namenjena zgolj reprodukciji. Z umorom starke si hoče dokazati, da
sam spada med močne nadljudi, ki imajo pravico odstraniti družbene zajedalce, kakršna je stara Aljona. Kljub
temu se v njem bijeta dve plati: po eni strani je prepričan, da starko mora ubiti, po drugi strani pa ga je groza u
mora. H končni odločitvi mu pomaga naključje. Nekega dne slučajno sliši, da bo zvečer starka doma sama.
Prepričan je, da usoda hoče od njega, da starko umori, zato izpelje svoj načrt. Vendar tistega večera starkina sestra
ni odšla od doma, kot je Raskolnikov slišal, zato ubije obe (znebi se še priče).
Toda končna odločitev mu ni prinesla miru. Še vedno je v duši razklan (ime Raz- Raskolnikov): po eni strani se
prepričuje, da ni ubil človeka, ampak zajedalsko uš, po drugi strani pa se vse bolj zaveda, da je ubil samega sebe.
V svoji razdvojenosti se zateče k Sonji in se ji izpove (oba sta grešnika, on – morilec, ona – ubija sebe, ko se
prodaja). Šele ko svoje misli in dejanja pove glasno, se zave, kakšno nesmiselno grozoto je zagrešil. Sonja od
njega zahteva, naj se pokesa svojega greha, zato se Raskolnikov sam preda policiji.
Obsojen je na prisilno delo v Sibiriji. Z njim odide tudi Sonja, saj spoznata, da se ljubita. Čeprav odhajata v
trpljenje, za oba kazen pomeni očiščenje in začetek novega življenja.
Osrednja oseba v zgodbi je Raskolnikov, ki na svojo glavno značajsko lastnost opozarja že s priimkom.
Raskolnikov je razdvojen med racionalnim in čustvenim delom svoje osebnosti. Zraven njega v zgodbi spoznamo
tudi povsem pozitivno Sonjo Marmeladovo in njeno družino, predvsem očeta, ter staro oderuško Aljono
Ivanovno, zaradi katere Raskolnikov razmišlja o morilskih načrtih. Za Raskolnikova se je v življenju žrtvovala
sestra Dunja (namera o poroki), da je sploh lahko študiral. K sreči jo je iz »krempljev« nesrečnega zakona rešil
po spletu okoliščin prv brat Raskolnikov.
Zločin in kazen ima zelo omejen čas in prostor, saj se dogaja le nekaj dni na ulicah Peterburga.
• Motivi
Med pomembnimi motivi romana je odtujenost, ki je najbolj vidna pri Raskolnikovu. Njegovo prepričanje o lastni
izjemnosti ga odtujuje od drugih ljudi. Stik s svetom najde šele s pomočjo Sonjine ljubezni. Prisotni so družinski
motivi, ljubezen do sestre in matere.
• Snov
V romanu so izpostavljeni tri snovi. Predstavitev RAZMER V RUSIJI v 19. stoletju. Rusija je namreč bila carska,
zelo zaostala, zelo revna država. Osnovni problem je revščina tudi v srednjih slojih in visokih slojih. Prebivalstvo
Rusije zaradi tega umira in se rešuje iz revščine na različne načine. Petersburg simbolizira revščino. Pomembna
je tudi AVTOBIOGRAFSKA SNOV, saj se je Dostojevski že v otroštvu srečeval z revščino, želel je spremeniti
takratne razmere. In tudi NIHILIZEM oz. filozofska teorija se opazi, ki trdi, da bi naj bi bil vsak človek utelešenje
moči in volje. Pri »nadljudeh« sta moč in volja izrazitejši, zato družbo spreminjajo na bolje, vendar ne sledijo
običajnim moralnim normam. Nimajo slabe vesti, ker menijo, da delajo dobro.
34
• Jezik
Pripovedovalec je objektiven in subjektiven, pripoveduje v naravnem časovnem zaporedju, kar imenujemo tudi
sintetična tehnika pripovedovanja. Pripovedovalec veliko simbolizira (simbolni pomen besed). Prisotne so
arhaične besede: lazar, Viva le ipd., pogosti so dialogi, monologi, izpovedi …
• Slog
Roman Zločin in kazen se, tako kot drugi romani Dostojevskega, že na prvi pogled razlikuje od romanov drugih
realističnih avtorjev, saj je v njem malo opisov okolja, narave, zunanjosti oseb, toliko več pa je prikazov človeških
notranjih stanj. Ta se največkrat razkrivajo s pomočjo dialoga in monologa, zato so romani Dostojevskega
podobni besedilom z dramskimi elementi. Pripovedovalec v romanu je sicer vsevedni, vendar prikazuje dogajanje
iz zornega kota posameznih oseb; največkrat izbere stališče Raskolnikova. Zato je pomembna prvina romana tudi
notranji monolog, ki nam neposredno predstavi doživljanje in razmišljanje književne osebe (Rodion Romanovič
Raskolnikov- Rodja), ki je zapleten lik, reven študent in je na strani ponižanih in razžaljenih, trpečih in nedolžnih
otrok (prizadet je ob usodah nemočnih). Misli, da je poklican, da ničvredneže spravi s sveta. V njem se bijeta
dva pola: eden je razumski, ki mu preprečuje tako dejanje, drugi pa je podprt z občutkom o lastni večvrednosti, ki
ga žene v prepad. Počuti se obupanega, praznega, osamljenega, breme zločina zanj postaja pretežko. Metonimija:
novi Jeruzalem (zamenjava in preimenovanje za odrešenje).
• Avtor
Fjodor Mihajlovič Dostojevski se je rodil leta 1821 v moskovski bolnišnici za reveže, v kateri je bil njegov oče,
sicer po rodu plemič, zdravnik. V tem okolju se je že kot otrok srečal z revščino, boleznijo in s smrtjo. To so bili
kasneje pogosto motivi in teme njegovih del. Dostojevski je tedaj obiskoval vojaško inženirsko šolo, veliko je
bral in prevajal v ruščino dela evropskih pisateljev. Kasneje je veljal za najpomembnejšega predstavnika
psihološkega realizma. Vključil se je v tajni revolucionarni debatni krožek; člani so razpravljali o tem, kako
spremeniti nevzdržne razmere v Rusiji. Umrl je leta 1881.
• Obdobje
REALIZEM
Delo je nastalo v obdobju realizma. Realizem se je v Evropi začel že okoli leta 1830, vendar je zajel večino dežel
šele po letu 1850, trajal pa je do konca 19. stoletja. Nastal je iz odpora proti romantiki, na razvoj pa so vplivale
tudi velike družbene spremembe. Po letu 1870 se je realizem razvil v naturalizem. Naturalisti popisujejo svet s
fotografsko natančnostjo in upoštevajo tri determinante, ki vplivajo na človeka.
Razlika med realizmom in romantiko: realizem je opisoval in analiziral stvarnost, prikazoval sodobno družbo,
poudarjal naravne in družbene zakone, prikazano je tudi grdo v stvarnosti. Jezik je bil naraven, pripoved
objektivna, junak je nastopal v družbi z vsemi svojimi protislovji – želel je spremeniti razmere.
Smeri realizma:
o Romantični realizem- še vedno vsebuje romantične prvine (Balzac, Jurčič)
o Objektivni realizem – pripovedovalec je nepristranski, na dogajanje skuša gledati objektivno (Flaubert,
Tolstoj)
o Kritični realizem – avtor kritizira družbo (Gogolj, Ibsen)
o Psihološki realizem – poudarjen je notranji, psihični svet človeka (Dostojevski, Tolstoj, Ibsen)
o Impresionistični realizem – preplet čustvenih zaznav (Čehov)
o Poetični realizem – moraliziranje, blizu je romatičnemu realizmu (Kersnik)
o Socialni realizem (Dickens: Oliver Twist)
Najbolj se je razvila epika, predvsem roman in novela. Lirike je bilo malo, več je bilo (če že) epske poezije. Pri
dramatiki se je razvila tezna drama.
REALIZEM je književna smer, ki je za snov izbrala življenje v sodobni, meščanski družbi. Na mesto propadlega
plemiškega razreda je stopilo meščanstvo s trgovskimi in uradniškimi sloji. Realistični pisatelji obravnavajo
drugačne motive in teme kot romantiki. V ospredju niso več sentimentalni opisi idilične narave, sanjskega sveta
in čustev, temveč stvarna razmerja med posamezniki v družbi, pa tudi banalne, neestetske prvine iz življenja.
NATURALIZEM Glavna značilnost naturalističnih del je ta, da se s skrajno doslednostjo oklepajo načela, da je
človek določen/determiniran z dednostjo, okoljem in zgodovinskim trenutkom. (Čas, dednost, okolje; to so rasa,
doba in okolje). Umetniki pišejo izredno natančno, skoraj znanstveno.
35
• Zvrst
Roman je motivno in tematsko raznolika, obsežna pripovedna zvsrt. Poznamo zgodovinske, vojne, pustolovske,
kriminalne, viteške, družinske, mladinske ... razdeljen je na poglavja, doganje je zapleteno in razčlenjeno. Glavna
oseba je prikazana v raznih situacijah, starostih in dogodkih. Ob njej se pojavlja še veliko drugih oseb in
dogodkov. Zločin in kazen je psihološki roman. Delo je sicer roman (že zaradi svoje dolžine), vendar pa ne gre
za tipičen roman. Za roman sta namreč značilna obširen dogajalni čas in kraj, Zločin in kazen pa ima zelo omejen
čas in prostor, zato pravimo, da je to roman brez epske širine, velja za predhodnika modernega romana.
• Sporočilo
Osrednja ideja romana je v vprašanju, kaj je dobro in kaj zlo. Raskolnikov meni, da je v svetu, kjer ni Boga,
vrhovni moralni zakonodajalec tisti, ki zmore brez zadržkov prestopiti ali spremeniti moralne in državne zakone.
36
Gustave Flaubert: Gospa Bovary
• Obnova
Ema Rouault je mladost preživela v šoli pri nunah, kjer si je čas krajšala s prebiranjem osladnih romanov in
sanjarila o razburljivem življenju izven samostana. Ko se je vrnila k očetu, ji življenje na kmetih ni bilo všeč,
zato izkoristi prvo priložnost, da se povzpne v višji stan. Ker je zelo lepa, se vanjo zaljubi zdravnik Charles
Bovary in Ema se, kljub temu da ga ne ljubi, z njim poroči. Čeprav jo ima mož zelo rad, se Ema v zakonu
dolgočasi. Tudi materinstvo je ne spremeni. Ker je začela bolehati, so se iz Tostesa preselili v Yonville, kjer
čez nekaj časa podleže izkušenemu ženskarju Rodolphu., ki pa jo zapusti, ko zveza zanj postane preresna.
Ema se pozneje tolaži z novim ljubimcem Leonom – poznala ga je že kot pripravnika, a sta takrat bila
povezana le platonsko. Za draga darila, ki mu jih kupuje sedaj, in za to, da se lahko sestaja z njim, si izposoja
denar. Pozneje prejme še odločbo o izterjavi dolgov, saj je vedno bolj zadolžena, kar jo psihično zlomi. To
povzroči, da Ema vidi edino rešitev v smrti - storila je samomor, zastrupila se je s strupom za podgane, ki ga
je dobila pri lekarnarju Homaisu. Roman se konča s fotografsko natančnim opisom Emine smrti. Njen mož
ne more preboleti Emine smrti in kmalu umre, za hčer pa skrbi sorodnica, ki jo kmalu nažene delat v tovarno.
V romanu kot glavna oseba nastopi Ema Bovary, stranske osebe pa predstavljajo njen mož Charles in njena
hčer ter ljubimca Rodolphe in Leon. Na koncu jo muk odreši lekarnar Homais.
Dogajalni prostor in čas
Zunanja zgradba realističnega romana Gospa Bovary, torej razdelitev na tri dele oz. posamezna poglavja,
nas opozori na tri glavne dogajalne kraje v romanu, kjer se začne, poteka in končuje zgodba glavne junakinje
Eme Bovary (Tostes, Yonville, Rouen). Vsa tri mesta so povprečna, dolgočasna malomeščanska mesta, v
katerih živijo koristoljubni in puhli meščani. Čeprav čas ni posebej omenjen, sklepamo da opisuje sodoben
čas, sredino 19. stoletja. Torej se dogajalni čas ujema s časom Flaubertovega življenja, torej v 40. letih 19.
stoletja. Tudi idejo za roman je dobil v časopisu.
• Motivi
V romanu zaznamo različne motive, kot so razočaranje nad življenjem (zakonolom), hrepenenje po ljubezni
(sanje, iluzije), smrt, moč denarja, s katerim naj bi dosegali uresničitev svojih želja, neprestana želja po
višjem stanu in izrazit motiv prešuštva ipd..
• Snov
Pisatelj naj bi snov za roman črpal iz časopisnega poročila o samomoru mlade ženske. Gre za povsem
vsakdanjo snov iz sodobnega meščanskega življenja.
• Jezik
Pri objektivnem realistu Flaubertu je v romanu opazna brezosebnost pripovedovanja. Avtorski
pripovedovalec izgine in roman se odvija sam po sebi. Druga značilnost je personalni pripovedovalec, torej
na dogodke največkrat gledamo skozi zorni kot posameznih oseb, njihovih občutkov in čustvovanj. Poseben,
pri Flaubertu izrazito novo uporabljen slogovni postopek, je notranji monolog, ko literarna oseba v tihem
pogovoru s samo seboj izraža vse, česar ne more izraziti glasno. Največkrat se notranjega monologa
poslužuje Ema, vendar ga opazimo tudi pri Charlesu, Rodolphu in občasno pri drugih likih.
• Slog
Pisatelj je uporabil več različnih slogovnih postopkov. Z notranjim monologom je psihološko poglobljeno
predstavil razmišljanje in doživljanje književnih oseb. S subjektivnim opisom zrcali duševnost oseb,
največkrat Emino, medtem ko je pisatelj opisal dogajalni prostor z objektivnimi opisi (kolikor jih je). Z
dialogom pa so spregovorile osebe same in pripovedovalec se je lahko popolnoma umaknil. Zelo prisotno je
tudi kontrastiranje (nasprotja), med osebami, kraji, najmočnejše je v Emi, in sicer med resničnostjo in njenim
sanjarjenjem. Najusodnejše je nasprotje med zakoncema. Marsikje v romanu lahko opazimo ironijo, pa tudi
satiro, uperjeno proti malomeščanski duhovni revščini, neumnosti in primitivizmu. Za Flaubertova dela je
značilen zelo pretehtan, izbrušen slog, ko ima vsaka beseda svoj pomen in namen.
37
• Avtor
Gustave Flaubert se je rodil leta 1821 v bolnišnici v Rouenu, v kateri je bil njegov oče kirurg. Po maturi na
rouenski gimnaziji je študiral pravo, a je študij prekinil zaradi epileptičnega napada. Družinsko premoženje
mu je omogočilo, da se je posvetil samo pisanju. Njegov pisateljski opus ni obsežen. Poleg romanov kot so
Gospa Bovary, Vzgoja srca, Salambo … je izdal še nekaj novel.
• Obdobje
REALIZEM
Delo je nastalo v obdobju realizma. Realizem se je v Evropi začel že okoli leta 1830, vendar je zajel večino
dežel šele po letu 1850, trajal pa je do konca 19. stoletja. Nastal je iz odpora proti romantiki, na razvoj pa so
vplivale tudi velike družbene spremembe. Po letu 1870 se je realizem razvil v naturalizem. Naturalisti
popisujejo svet s fotografsko natančnostjo in upoštevajo tri determinante, ki vplivajo na človeka.
Razlika med realizmom in romantiko: realizem je opisoval in analiziral stvarnost, prikazoval sodobno
družbo, poudarjal naravne in družbene zakone, prikazano je tudi grdo v stvarnosti. Jezik je bil naraven,
pripoved objektivna, junak je nastopal v družbi z vsemi svojimi protislovji – želel je spremeniti razmere.
Smeri realizma:
o Objektivni realizem – pripovedovalec je nepristranski, na dogajanje skuša gledati objektivno
(Flaubert, Tolstoj)
Najbolj se je razvila epika, predvsem roman in novela. Lirike je bilo malo, več je bilo (če že) epske poezije.
Pri dramatiki se je razvila tezna drama.
REALIZEM je književna smer, ki je za snov izbrala življenje v sodobni, meščanski družbi. Na mesto
propadlega plemiškega razreda je stopilo meščanstvo s trgovskimi in uradniškimi sloji. Realistični pisatelji
obravnavajo drugačne motive in teme kot romantiki. V ospredju niso več sentimentalni opisi idilične narave,
sanjskega sveta in čustev, temveč stvarna razmerja med posamezniki v družbi, pa tudi banalne, neestetske
prvine iz življenja.
NATURALIZEM Glavna značilnost naturalističnih del je ta, da se s skrajno doslednostjo oklepajo načela,
da je človek določen/determiniran z dednostjo, okoljem in zgodovinskim trenutkom. (Čas, dednost, okolje;
to so rasa, doba in okolje). Umetniki pišejo izredno natančno, skoraj znanstveno.
• Zvrst
Roman je motivno in tematsko raznolika, obsežna pripovedna zvsrt. Poznamo zgodovinske, vojne,
pustolovske, kriminalne, viteške, družinske, mladinske ... razdeljen je na poglavja, doganje je zapleteno in
razčlenjeno. Glavna oseba je prikazana v raznih situacijah, starostih in dogodkih. Ob njej se pojavlja še veliko
drugih oseb in dogodkov.
Ta roman ima čudovito tridelno kompozicijo; trije dogajalni prostori, trije moški (Tostes: Ema in Charles;
Yonville: Ema in Rodolphe; Rouen: Ema in Leon).
• Sporočilo
Osrednja ideja se po junakinji imenuje bovarizem. Bovarizem je torej neuresničljivo hrepenenje (nezmožnost
biti srečen), romantično iskanje ideala in popolnosti, ki se zaradi človeške narave in okoliščin vedno znova
sesipa in pušča za sabo razočaranje do nove obuditve hrepenenja. Bovarizem je tudi oblika upora proti
klavrnosti vsakdanjosti, ki pa nas na koncu sanj vedno pričaka kot trda streznitev. Ena izmed idej romana je
pesimizem.
38
Henrik Ibsen: Hiša lutk (Nora)
• Obnova
Nora je poročena z advokatom Torvaldom Helmerjem, s katerim ima tri otroke. Vse življenje živi varno, najprej
pri očetu, nato pa pri možu. Njena vloga je le to, da vzgaja otroke in je moževemu domu v okras, poslušna in
ubogljiva lutka. Nora sicer živi tako, kot se pričakuje od dobre meščanske žene, vendar ni tako nebogljena, kot si
misli Torvald. V preteklosti mu je namreč rešila življenje. Ko je bil hudo bolan, mu je plačala zdravljenje s
sposojenim denarjem, ki ga je dobila tako, da je ponaredila podpis svojega očeta. Mož o tem niti ne sluti, Nora
pa skrivaj odplačuje dolg tako, da ga po malem jemlje od denarja za gospodinjstvo in ponoči skrivaj dela.
Žal pa jo dohiti preteklost. Pokvarjeni Krogstad jo začne izsiljevati, saj ve, da je ponaredila podpis na menici.
Norina prijateljica sicer prosi zanjo, saj sta imela s Krogstadom nekoč razmerje, vendar je prepozno. Krogstad je
Torvaldu poslal pismo, v katerem mu je razkril ženino skrivnost.
Kasneje ji pošlje tudi menico, s katero jo je izsiljeval. V soočenju s Torvaldom Nora spozna, da možu njena žrtev
ne pomeni nič, da je važen le njegov ugled in da je bilo njeno žrtvovanje zaman.
Ko dobita vrnjeno tudi menico, se Torvald sicer pomiri, kajti s tem je rešen vsaj njegov ugled. Vendar Nora noče
več živeti kot lutka. Odloči se, da bo zapustila moža in otroke ter zaživela svobodno, samostojno življenje.
V delu sta glavni osebi le Nora in Torvald, saj ostale osebe niso odločilne za osrednji problem drame, odnos
med zakoncema. Kot stranske osebe spoznamo tudi notarja Krogstada, doktorja Ranka, gospo Lindejevo, ki
se pojavijo kot dejavniki, ki pomagajo sprožiti odločilni konflikt med Noro in Torvaldom. Osebe so tipični
predstavniki meščanskega sloja.
Dogajalni čas obsega tri dni okrog božiča, približno 60 ur, torej je zgoščen. Vendar v tem času izvemo
poglavitno o Norinem življenju in tudi o dogodkih iz preteklosti nekaterih drugih oseb. Enotnosti časa se
tako pridruži še enotnost dogajanja, enoten pa je tudi dogajalni prostor, saj je v vseh treh dejanjih
nespremenjen; to je dnevna soba meščanske družine. Za Noro kot dramo torej velja enotnost kraja, časa in
dogajanja; okolje, prizorišče in čas so prikazani realistično.
• Motivi
Kot glavni motiv je predstavljen zakon in položaj ženske v njem, v tedanjem času (19. stoletju). Moža
predstavi kot šolanega, uspešnega, ki materialno preskrbi družino. Ženo pa predstavi kot nešolano, moža
mora spoštovati in ubogati.
• Snov
Snov je avtor črpal iz stvarnega, sodobnega življenja. Glavna tema drame je položaj ženske v meščanskem
zakonu.
• Jezik
Nastopajoče osebe uporabljajo vsakdanji meščanski jezik, v katerem čustvena metaforika ni prisotna. Jezikovno
zelo izstopajo pomanjševalnice, ki služijo Ibsnu za slikovitejšo predstavitev Helmerjevega odnosa do Nore
(škrjanček, kljunček, svojeglavka, Norica, sirotica, veverička, trmica, lisička, stvarca, nevestica, frčkica...).
Najpogostejši svojilni zaimek, ki se pojavlja skozi celotno delo, je moj (torej Helmerjev), najpogostejši
kakovostni pridevnik pa je mala (Nora).
• Slog
Dogajanje je predstavljeno realistično, v realističnem slogu, nekatere prvine drame pa so naturalistične in
simbolistične. Naturalističen je motiv dedne bolezni pri doktorju Ranku, simbolizem pa se kaže v dogajalnem
času in prostoru. Božič je družinski praznik, ki ima simboličen pomen miru in ljubezni, pri Helmerjevih pa
se družinsko življenje prav takrat pokaže v povsem spremenjeni perspektivi. Simboličen pomen ima tudi
drugi naslov te drame, Hiša lutk. Ključna beseda v naslovu je uporabljena v množini, kar pomeni, da
vključuje tudi druge osebe, ki zahajajo v dom Helmerjevih. Torvald in Krogstad sta lutki družbe, v kateri
živita, otroci dejavno sploh ne nastopajo, Rank je lutka nesrečne usode. Podobno velja za gospo Lindejevo,
čeprav je pozneje prav ona najsamostojnejša in najiskrenejša.
39
• Avtor
Henrik Ibsen se je rodil leta 1828 na Norveškem. Zaradi očetovega bankrota je bila njegova pot do izobrazbe
zaprta. Pod vplivom revolucije je napisal svojo prvo dramo, nato pa ga je pot tudi poklicno zanesla v
gledališče. Kasneje je odpotoval v tujino in v tem času postal evropsko priznan dramatik. Napisal je 26 dram
in v njih prehodil dolgo razvojno pot, od romantičnih dramskih pesnitev, do realistično-naturalističnih dram,
v zadnjih dramah pa se je že močno nagibal k simbolizmu. Za njegove drame je značilna analitična tehnika
(Dogajanje se odvije v zelo kratkem času in na istem prizorišču, analiziramo dogajanje iz preteklosti; kaj je
privedlo osebe do sedanjega položaja. Nastopajočih oseb je malo, v dialogih med njimi pa se razkrije
preteklost, ki je povzročila razplet dramskega dogajanja).
• Obdobje
REALIZEM
Delo je nastalo v obdobju realizma. Realizem se je v Evropi začel že okoli leta 1830, vendar je zajel večino
dežel šele po letu 1850, trajal pa je do konca 19. stoletja. Nastal je iz odpora proti romantiki, na razvoj pa so
vplivale tudi velike družbene spremembe. Po letu 1870 se je realizem razvil v naturalizem. Naturalisti
popisujejo svet s fotografsko natančnostjo in upoštevajo tri determinante, ki vplivajo na človeka.
Razlika med realizmom in romantiko: realizem je opisoval in analiziral stvarnost, prikazoval sodobno
družbo, poudarjal naravne in družbene zakone, prikazano je tudi grdo v stvarnosti. Jezik je bil naraven,
pripoved objektivna, junak je nastopal v družbi z vsemi svojimi protislovji – želel je spremeniti razmere.
Smeri realizma:
o Objektivni realizem – pripovedovalec je nepristranski, na dogajanje skuša gledati objektivno
(Flaubert, Tolstoj)
Najbolj se je razvila epika, predvsem roman in novela. Lirike je bilo malo, več je bilo (če že) epske poezije.
Pri dramatiki se je razvila tezna drama.
REALIZEM je književna smer, ki je za snov izbrala življenje v sodobni, meščanski družbi. Na mesto
propadlega plemiškega razreda je stopilo meščanstvo s trgovskimi in uradniškimi sloji. Realistični pisatelji
obravnavajo drugačne motive in teme kot romantiki. V ospredju niso več sentimentalni opisi idilične narave,
sanjskega sveta in čustev, temveč stvarna razmerja med posamezniki v družbi, pa tudi banalne, neestetske
prvine iz življenja.
NATURALIZEM Glavna značilnost naturalističnih del je ta, da se s skrajno doslednostjo oklepajo načela,
da je človek določen/determiniran z dednostjo, okoljem in zgodovinskim trenutkom. (Čas, dednost, okolje;
to so rasa, doba in okolje). Umetniki pišejo izredno natančno, skoraj znanstveno.
• Zvrst
Nora je tezna drama. Tezna drama je drama, v kateri dramatik predstavi neko trditev, jasno izraženo stališče
do obravnega problema, nakaže pa tudi rešitev problema.
• Sporočilo
Avtor rešitev za žensko iz takega zakona predstavi s tem, da se osamosvoji, rešitev za zakon pa sta iskrenost
in enakopravnost, kot Nora reče tik pred odhodom svojemu možu: “ Obveljati mora popolna svoboda za obe
plati."
40
Simon Jenko: Obrazi
• Obnova
Uvodni obraz Vstala je narava, je preprost. V njem je narava poosebljena, slika pred nami je živa.
Opazovalec narave je lirski subjekt, ki z naravo čuti, narava je odsev njegovega subjektivnega razpoloženja,
ogledalo duhovnega počutja. Narava s pesnikom čuti, zato je odnos pesnika do narave romantičen, sam popis
narave pa je že realističen.
V petem obrazu Ko je sonce vstalo, lirski subjekt postaja pesimist: po eni strani hvali sonce, po drugi strani
pa si očita zamujene stvari. Tolaži se da bo sonce sijalo tudi, ko bo njega zakrivala gomila. Glavni govorec
je lirski subjekt v podobi sonca. Ta vloga je poudarjena z njegovim pesimizmom v prvih dveh kiticah in s
kančkom optimizma v zadnji kitici. Bistvo človekovega bivanja je, da uživa vsak dan v svojem kratkem
življenju, saj je večno živo le sonce. Pesnik to dejstvo sprejema zelo pesimistično, kajti v drugi kitici mu je
žal, da ni izkoristil vsakega dne, kot bi ga lahko.
V sedmem obrazu Zelen mah obrašča, se pesniški subjekt že na začetku sprašuje, kaj sploh je človeško
življenje. Temu sledi še retorično vprašanje, če je življenje, ki tako hitro teče, sploh resnično ali je le kot
sanje, torej nekaj neresničnega. In odmev mu odgovori oz. pritrdi, da je življenje kot sanje. V tem obrazu je
torej razmislek o minevanju človekovega življenja, prav tako mineva tudi človekovo delo; nasprotno pa je
narava večna. Veter, ki žalostno diha skozi porušene zidove, bi lahko razumeli kot sočutje večne narave s
človekom, čigar življenje v hipu mine in se zdi bolj podobno sanjam kot resničnosti. V tem obrazu je veliko
podob, največ iz narave (zelen mah, zrušeni zidovi, veter diha žalostne glasove, v soncu zatemnela razvalina
…), vendar je podoba razvaline in mahu prevladujoča, saj izraža realistično pojmovanje razmerja med
minljivim človekom in večno naravo. Vendar pa nad začetno opisnostjo prevladujejo miselne definicije: moč
človeka, življenje naše … Dialog učinkuje tradicionalno, ljudsko.
V desetem obrazu Mlade hčere truplo je samo en motiv, motiv hčerine smrti, čeprav se nam sprva zdi, da sta
motiva dva. Razmerje človek – narava je v tej pesmi porušeno. Narava je kruta, brezbrižna. Temeljna
slogovna prvina je kontrast med človekovim trpljenjem in razkošjem v naravi. Naletimo tudi na oblikovni
kontrast; v zadnji kitici sta si stavka nasprotna. Slavec v romantiki predstavlja nežnost, milino, pri Jenku pa
slavec deluje brezčutno, kruto. V tej podobi se kaže Jenkova sodobnost in njegov izraz gre v smer
intelektualizacije, refleksije, razpoloženja. Obnova je osnova za določitev motivov.
Obrazi, vseh je 21, so Jenkovo najpomembnejše lirsko delo. Govorijo o naravi in življenju nasploh. Cikel je
nastajal več let, prvič jih je pod tem naslovom objavil že leta 1858. Uvodni obraz je brez označene številke
(Vstala je narava), vse preostale pesmi pa so oštevilčene. Sprva je v obraze vključil tudi domovinske pesmi,
a je te pozneje izključil. Idejno cikel ni enoten, ampak lahko opazimo več idejnih teženj. V uvodnem obrazu
odkrijemo programski pomen. Pove, da so pesmi podobe ali slike, ki so več kot le stvarna podoba zunanjega
predmeta. Predmet je neodvisen od avtorja, ki je ustvaril podobo. Ustvarjalec slika predmet, kot ga vidi od
zunaj, ne da bi vsiljeval subjektivni komentar. Program Obrazov je realističen.
V ciklu Obrazi najdemo 4 skupine pesmi:
Romantične pesmi z ljubezensko temo, npr. obraz O večerni uri (zanje je značilno, da je narava
personificirana in subjekt je v soglasju z njo)
Romantične pesmi, ki odsevajo človekovo subjektivnost (obraz Med borovjem temnim)
Pesmi deziluzije ali razočaranja - tu je opazen premik v realizem, neskladje med človeško subjektivnostjo in
stvarnostjo zunanjega sveta; narava človeka sploh ne opazi; stvarnost je močnejša od šibke subjektivnosti
(obrazi Zelen mah odrašča, Mlade hčere truplo, Ko je sonce vstalo).
Realistični obrazi – svet je sprejet kot stvarno dejstvo (obraz Zida drobna mravlja).
Oblika Obrazov je preprosta in enotna. Vsak obraz je sestavljen iz treh kitic, ki imajo enako verzno obliko,
to je šestzložni krakovjak – verz poljske ljudske pesmi, z rimo v sodih verzih.
• Jezik
Skladenjsko je Jenko preprostejši kot Prešeren. Stavki so nanizani v vezalnem razmerju, povedi so kratke,
prilastki so redki in običajnejši. Jenkov izraz je bliže ljudski kot visoki romantični poeziji.
41
• Slog
Obraz je oznaka za kratko pripovedno književno zvrst. V sredini 19. st. se je ta oznaka pojavila tudi v liriki.
Obraz naj bo simbol našega srca, narava naj bo lirično popisana; v obrazu pesnik ubeseduje statično naravo
in ne narave v epskem dogajanju. V obrazu je subjektivno in objektivno v ravnotežju. Obraz je torej epsko-
razpoloženjska pesem, saj se v njem združujeta epska in lirsko razpoloženjska funkcija narave.
Tropi in figure:
Poosebitev: sonce spregovori
Ukrasni pridevniki: črna jama, bridke solze …)
• Avtor
Simon Jenko se je rodil leta 1835. Po končani gimnaziji je na Dunaju doštudiral pravo. Do svoje smrti je bil
uradnik in pripravnik, nazadnje v Kranju, kjer je tudi pokopan. Na začetku je največ pisal domoljubno
poezijo, nekatere pesmi so bile kasneje uglasbene. Kasneje je pisal tudi ljubezenske, osebnoizpovedne pesmi
in pesmi o naravi. Nanj je sprva močno vplival Prešeren, toda kasneje je Jenkova poezija postala mnogo
stvarnejša in se je začela približevati duhu realizma. Svoje pesmi je Jenko izdal leta 1865 v zbirki Pesmi, ki
pa je kritika ni sprejela naklonjeno.
• Obdobje
OBDOBJE MED ROMANTIKO IN REALIZMOM
Delo je torej nastalo v obdobju med romantiko in realizmom na Slovenskem. Počasi so začele izginjati
romantične poteze v vsebini in obliki literarnih del. Naša književnost se je približevala realizmu in ga konec
stoletja tudi dosegla. Seveda pa so dela iz tega obdobja ohranila marsikatero romantično prvino. Razvila se
je časopisna dejavnost; v Celovcu je leta 1858 prvič izšel Slovenski glasnik, katerega urednik je bil Anton
Janežič. Celovec je veljal tudi za kulturni center Slovencev. Tam so leta 1854 ustanovili Mohorjevo družbo;
ljudje so množično naročali zbirko Večernice. Od literarnih revij sta bili najpomembnejši Ljubljanski zvon
in Dom in svet.
V tem času so se Slovenci vedno bolj oblikovali v narod. Borili so se proti germanizaciji, želeli so si političen
program, ki bi jim zagotovil uresničitev vseh političnih in nacionalnih interesov. To je bila tudi doba
čitalništva. V čitalnicah so potekale besede – kulturne prireditve.
Delovali sta dve gibanji:
o staroslovence je vodil dr. Janez Bleiweis; bili so konzervativci; njihov program je bil bojevati se za
enakopravnost v Avstriji, pomagati utrditi oslabljeno avstrijsko državo ter imeti pravico do uporabe
slovenščine v šolah in uradih;
o mladoslovenci so delovali pod vodstvom Frana Levstika; kot liberalci so izhajali iz programa
Zedinjena Slovenija; za idejo zedinjenja vseh slovenskih pokrajin so hoteli pridobiti čim več ljudi,
zato so prirejali tabore.
V tem obdobju se je zelo razvila epika (prvi slovenski roman – Deseti brat); tudi dramatika (prva slovenska
tragedija – Tugomer); pesništva je bilo malo (opazen je bil še romantični vpliv – Gregorčič; Aškerc pa je bil
pravi epski pesnik). Predstavniki: Anton Aškerc, Josip Jurčič, Josip Stritar, Simon Jenko, Simon Gregorčič,
Ivan Tavčar, Fran Levstik, Janko Kersnik.
Romantični: Tavčar: Visoška kronika; Jurčič: Deseti brat
Tu so še vidni ostanki romantike, maščevanje, skrivnostna preteklost.
Poetični: Kersnik: Jara gospoda
Pogosto zasledimo moraliziranje in idilične elemente.
Objektivni: Flaubert: Gospa Bovary
Natančno slikanje stvarnosti, blizu naturalizmu.
Kritični: Gogolj: Plašč
Kritizira meščansko družbo.
Psihološki: Tolstoj: Vojna in mir (precej objektivnega realizma); Dostojevski: Zločin in kazen
Človeška duševnost je v ospredju.
Socialni: Dickens, Charles: Oliver Twist
Predstavljeno je socialno okolje ogroženih ljudi.
42
REALIZEM
Realizem je književna smer, ki je za snov izbrala življenje v sodobni, meščanski družbi. Na mesto propadlega
drugačne motive in teme kot romantiki. V ospredju niso več sentimentalni opisi idilične narave, sanjskega
sveta in čustev, temveč stvarna razmerja med posamezniki v družbi, pa tudi banalne, neestetske prvine iz
življenja.
NATURALIZEM
Glavna značilnost naturalističnih del je ta, da se s skrajno doslednostjo oklepajo načela, da je človek
določen/determiniran z dednostjo, okoljem in zgodovinskim trenutkom. (Čas, dednost, okolje; to so rasa,
• Sporočilo
Ideja je prikazati neskladen odnos (disharmonijo) med človekom in naravo. Človek je šibak, minljiv, narava
je mogočna, večna, ni ji mar za človeka; panteizem – avtorjev odnos do sveta, naravi pripisuje velik pomen
(pan je bog, bog je vse, vse je narava).
43
Josip Jurčič: Deseti brat
• Obnova
Lovre Kvas pride na grad Slemenice za domačega učitelja in se zaljubi v graščakovo hčer Manico. Tudi ona
ga vzljubi, a Lovre ni primeren ženin zanjo, primernejši je Marijan, sin sosednjega graščaka Piškava. Sprva
sta Lovre in Marijan prijatelja, nato pa se prav zaradi Manice spreta. Osrednja oseba romana je Martinek
Spak, imenovan deseti brat, ki je pri ljudeh zelo priljubljen in se z Marijanom ne razume. Med njima nastane
pretep, v katerem sta oba ranjena. Ranjeni Martinek se zateče v Krjavljevo kočo (vaški posebnež, ki največ
časa preživi v Obrščakovi gostilni in zna pripovedovati zanimive zgodbe) in pokliče k sebi Lovreta, da mu
pove svojo zgodbo: stari Piškav je Martinkov in (in ne samo Marijanov) oče in Lovretov stric. Prosi ga, naj
staremu Piškavu izroči pismo. Za napad na Marijana obtožijo Kvasa, zapustiti mora Slemenice. Stari Piškav
napiše poslovilno pismo, ga izroči slemeniškemu graščaku Benjaminu (pove, da Lovre ni morilec) in
odpotuje. Martinek umre, Marijan pa se poroči z Maričko, zdravnikovo hčerko, in odseli. Po končanem
študiju se Lovre Kvas vrne na Slemenice in se poroči z Manico. Po stricu Piškavu podeduje grad Polesek.
Glavne osebe v delu sta Lovro Kvas (domači učitelj) in Martinek Spak (deseti brat). Nastopijo pa tudi druge
osebe Marijan Piškav ( Maničin snubec, Martinkov polbrat) Peter Kaves – gospod Piškav ( lastnik grada
Polesk, Marijanov in Martinkov oče) Manica ( Marijanova, kasneje Lovrova izbranka) Benjamin (Maničin
oče, lastnik gradu Slemenice) Dolef (Benjaminov brat) Krjavelj (vaški posebnež).
Dogajalni prostor in čas
V Desetem bratu se pojavlja veliko človeških usod, pojavljata se dve okolji - grajsko in vaško in dva časa -
zgodba desetega brata (analitična) in sedanja (Lovretov prihod na grad in pozneje odhod na študij, vrnitev in
poroka so sintetični glede na pripovedno tehniko).
• Motivi
Motiv desetega brata je ljudski - prikazuje usodo desetega otroka, ki v družini mora od hiše, češ da prinaša
nesrečo. Toda naš Martinek Spak se za desetega brata le izdaja, da odvrne vprašanja radovednežev, od česa
živi. V resnici mu za molk o materi, preteklosti in o očetu plačuje dr. Piškav. Zanimiv je motiv, ko Krjavelj
v krčmi pripoveduje, kako je na dvoje presekal hudiča. Romantični so motivi skrivnostne preteklosti in
maščevanja.
• Snov
Snov je ljubezenska (ljubezenski trikotnik), ima številne skrivnosti in celo elemente kriminalke. Snov je po
Levstikovem priporočilu deloma jemal iz ljudskih pripovedi o usodi desetega otroka v družini.
• Jezik
Jezik NEZNANE BESEDE:
o očejen – urejen
o kleke – delček naprave za delanje čipke
o peripatetikar – berač
Berljivost v romanu daje tudi humor – predstavnik tega je vaški posebnež Krjavelj, napetost pa je ustvarjena
s skrivnostmi prve zgodbe. Deseti brat predstavlja rdečo nit romana in povezuje na eni strani zgodbo iz
grajskega okolja (uporabljajo slovenski meščanski jezik tedanjega časa, izbrano besedišče, filozof Dolef), na
drugi pa zgodbo iz vaškega okolja (živ, izviren, duhovit jezik, elementi nižje pogovornega jezika).
Romantične elemente srečamo v popisovanju skrivnostnih dogodkov. Realističnost pa pri opisovanju
običajnih kmečkih shodov pri Obrščaku in v zaključku romana.
44
• Slog
POMANJŠEVALNICE: vince, starček …
POOSEBITEV: mladeniča so zopet obšle prijetne in otožne misli hkrati
STOPNJEVANJE: dva, tri dni
INVERZIJA: dejal je zdravnik
VZKLIK: Srečno! Zbogom!
UKRASNI PRIDEVEK: otožne misli
RETORIČNO VPRAŠANJE: Kaj se zdaj še kaj čudovitega zgodi? Kdo dandanes še kaj ve?
METONIMIJA: mož je bil glava vse vasi.
PRIMERA: bo stal kakor trot pred Bogom.
• Avtor
Josip Jurčič se je rodil leta 1844 na Muljavi pri Stični. Po opravljeni maturi na ljubljanski gimnaziji se je
vpisal na dunajsko univerzo. Svoje prvo besedilo, Pripovedko o beli kači, je objavil že pri sedemnajstih
letih. Že kot dijak je začel snovati tudi prvi slovenski roman Deseti brat. Po nekajletnem premoru, ko se je
posvečal novinarskemu delu (služboval je tudi v Mariboru), se je znova lotil pisanja, vendar kakovosti svojih
zgodnjih del ni več dosegel. Izjema so nekatera krajša besedila, kot je npr. Telečja pečenka, v kateri se Jurčič
približa realizmu. V daljših delih iz tega obdobja pa ostaja še precej romantičen.
• Obdobje
in Dom in svet.
45
REALIZEM
življenja.
NATURALIZEM
• Zvrst
Je prvi slovenski roman, ki je izšel leta 1866. Roman je sicer najobširnejše pripovedno delo v prozi. Ima
številna poglavja, dogajanje je zapleteno in po navadi zajema daljše časovno obdobje. V njem nastopa
množica književnih oseb, značaj osrednje pa se razvija v samem dogajanju romana. V romanu odsevajo
medčloveški odnosi in družbene razsežnosti časa ter kraja dogajanja. Vsako poglavje se pri Jurčiču začne z
verzom različnih pisateljev. Izjema so tretje, šesto, deseto, petnajsto, šestnajsto, sedemnajsto in petindvajseto
poglavje, ki imajo verz iz katere izmed narodnih pesmi.
• Sporočilo
Jurčič nam v romanu želi dokazati, da je zlo zmeraj kaznovano, dobrota pa poplačana.
46
Josip Jurčič: Telečja pečenka
• Obnova
Junak novele je Bitič, oficir v pokoju, star okoli 50 let. Ni imel visoke pokojnine, a je pozneje nekaj
podedoval, tako da je začel več piti in jesti. Vsak večer je točno ob šestih prišel v krčmo pri Zeleniku, sedel
vedno na isto mesto in večerjal telečjo pečenko. Bil je velik nemškutar in ko si je nekoč po sporu z mladim
rodoljubom na hodniku hladil jezo, je skozi odprta kuhinjska vrata videl, kakšna umazana kuharica mu
pripravlja pečenko. To se mu je tako zagnusilo, da ni več večerjal v gostilni. Tedaj se mu je življenje
popolnoma spremenilo. Kuhal si je sam, a si je s tem pokvaril želodec. Potem so mu prijatelji svetovali, naj
se poroči, da mu bo kuhala žena. Ker žensk ni maral, je nasvet najprej odklanjal, vendar se je bil zaradi telečje
pečenke vseeno pripravljen poročiti. Mesarjevo ženo je nagovoril, da je v njegovem imenu zasnubila mlado
in živahno služkinjo. A slučajno je ujel njun pogovor: mlada služkinja je rekla, da je Bitič navaden kramp in
da ga ne vzame za nobeno zlato. To je Bitiča zako prizadelo, da se je napil in zadela ga je kap. Zdravniki so
ugotovili smrt zaradi duševnih pretresov.
Glavna oseba je Bitič, oficir v pokoju, ni nič posebnega, je običajen moški, nekoliko vzvišen in samotarski.
Je povprečna, neustvarjalna oseba, vse njeno početje je navada, kar je tudi lastnost realističnih oseb. Kot
stranske osebe pa se pojavijo kuharica, ki mu je pripravljala pečenko, mesarjeva žena in služkinja, katero je
Bitič hotel za ženo.
Dogajalni prostor je omejen na krčmo torej gostilno pri Zeleniku, kamor Bitič vsak večer zahaja točno ob
šestih, ob sedmih mu postrežejo pečenko.
• Motivi
-telečja pečenka
-gnus Bitiča nad kuharico
-razočaranje Bitiča
-smrt Bitiča
Motiv je tudi značaj čudaka, ki zaradi nepremagljivega hrepenenja po užitkih ob meščanski jedi doživi
popolno razočaranje, ki ga pogubi. Konec novele vseeno ni tragičen, saj Jurčič delo zaključi z ugotovitvijo,
da je smrt stotnika rešila skrbi za pečenko in ženitev ter občutka, da je nepotreben.
• Snov
je vzeta iz meščanskega vsakdanjega življenja.
• Jezik
Jurčič njegovo obnašanje prikazuje precej podrobno in objektivno, v opis pa vnaša humorne in posmehljive
komentarje. Zastarele besede: punktum šest, v krčmo prišedši.
• Slog
Telečja pečenka velja za eno najbolj realističnih Jurčičevih besedil. V njej prevladuje kritika
malomeščanskega okolja, ki je predstavljeno ironično (star in navaden kramp – poimenovanje za človeka),
objektivno in z distanco tretjeosebnega pripovedovalca.
• Avtor
Josip Jurčič se je rodil leta 1844 na Muljavi pri Stični. Po opravljeni maturi na ljubljanski gimnaziji se je
vpisal na dunajsko univerzo. Svoje prvo besedilo, Pripovedko o beli kači, je objavil že pri sedemnajstih
letih. Že kot dijak je začel snovati tudi prvi slovenski roman Deseti brat. Po nekajletnem premoru, ko se je
posvečal novinarskemu delu (služboval je tudi v Mariboru), se je znova lotil pisanja, vendar kakovosti svojih
zgodnjih del ni več dosegel. Izjema so nekatera krajša besedila, kot je npr. Telečja pečenka, v kateri se Jurčič
približa realizmu. V daljših delih iz tega obdobja pa ostaja še precej romantičen.
47
• Obdobje
in Dom in svet.
REALIZEM
življenja.
NATURALIZEM
• Zvrst
Značajevka je kratka pripovedna novela, pisala sta jih predvsem Jenko in Jurčič. Takšno delo ima vse značilnosti
novele, vendar se značajevka osredotoči predvsem na značaj glavne osebe, kar pojasnjuje tudi njeno ime. Značaj
osebe je praviloma čudaški in je predstavljen na smešen, ironičen način. Zgodba se odvija okrog te osebe, navadno
48
nam prikaže sliko iz njenega življenja. Novela splošno je književna vrsta, in sicer krajša oz. srednje dolga pripoved
v prozi. Zgrajena je po dramatskem trikotniku z enim osrednjim dogodkom, ponavadi z enim glavnim junakom
in s presenetljivim koncem. Napisana je v jedrnatem slogu, brez epske širine. Če je novela zgrajena okoli nekega
predmeta, ki igra vlogo središčne osebe ali osrednjega dogodka, potem pravimo, da je zgrajena po sokolji teoriji.
• Sporočilo
Oseba, ki si na svetu ne želi ničesar drugega, kot v miru pojesti svojo telečjo
pečenko, je žrtev lastne omejenosti. Človek, ki venomer ravna po starih navadah se v novih okoliščinah ne znajde.
49
Janko Kersnik: Jara gospoda
• Obnova
Dogajanje je postavljeno v Groblje, podeželski trg, kamor pride nov sodnik Andrej Vrbanoj, ki je “fin mož”
in še neoženjen. Adjunkt Pavel in notar Valentin poznata prihajajočega sodnika še iz dijaških let. Pred
petnajstimi leti sta z Vrbanojem na nekem izletu doživela neljub dogodek v ljubezenski igri z učiteljico
Orlovo Julko. Ljubosumni Andrej je napadel Pavla, ki je šel za Julko, Julka pa nato ni uslišala nobenega od
njiju. Pozneje je bila učiteljica v bližnji Zagorici.
Novega sodnika vsi Grobljani prijazno sprejmejo, posebno prijatelja Pavel in Valentin. Velik del zgodbe se
dogaja v Kračevi gostilni, kjer se novi sodnik Andrej tudi nastani. V Kračevi krčmi streže lepa, mlada točajka
Ančka, Kračeva sorodnica, preprosto in nepokvarjeno dekle brez staršev. Mnogim je v zabavo, tudi adjunkt
Pavel se rad šali z njo, a vzeti za ženo tako neizobraženo dekle, mu ne pride niti na misel. Andrej Vrbanoj
pa se vanjo zaljubi in se čez pol leta z njo poroči. Zakon ni srečen. Po dveh letih se začneta drug drugemu
odtujevati in prepirati. Ančka ni dorasla svojemu novemu položaju, ne zna se obnašati kot sodnikova žena,
sumi pa tudi, da ji mož uhaja k zagoriški učiteljici Julki. V takem položaju Ančkino srce z lahkoto osvoji
adjunkt Pavel, s katerim začne odkrito varati moža. Iz anonimnega pisma (avtorice trške dame) Andrej izve
za ženino nezvestobo, kar ga zelo potre, spre se z adjunktom, mu prepusti ženo in akte ter odide iz Grobelj.
Deset let pozneje je Pavel sodnik nekje na Štajerskem, Vrbanoj pa svetovalec v nekem majhnem okrožnem
središču. Na sodišču k sodniku Pavlu zaradi prosjačenja pripeljejo izčrpano žensko, v kateri Pavel prepozna
Kračevo Ančko in se zave, da je prav on kriv njene nesreče. V Grobljah pred desetimi leti je namreč tudi
Pavel zapustil Ančko, ki je bila do smrti krčmarja Krače še točajka, pozneje pa je služila po raznih krajih in
zaradi nerednega življenja zbolela. Tudi Ančka v sodniku prepozna Pavla, a ta jo “po predpisih” obsodi na
tri dni zapora. Čez dva dni Ančka v zaporu umre. Za pogrebom gre samo Pavel.
*Jara gospoda pomeni gospodo, ki se iz nizkega družbenega razreda povzpne do blagostanja, v navadah pa
posnema meščane, a pri tem ni najbolj uspešna (jaro – mlado; jaro žito – žito,ki se seje spomladi in zelo rado
pozebe)
Socialno podobo podeželskega trga sestavljajo različne osebe: višji in nižji uradniki, podjetniki, duhovnik,
učitelj, zdravnik, seveda pa tudi trške dame. Glavne književne osebe pa so tri: adjunkt (sodni pomočnik)
Pavel, sodnik Vrbanoj in Ančka.
Kersnik je zgodbo postavil na podeželski trg, ki močno spominja na Lukovico, Kračeva krčma pa na
lukoviško gostilno, ki je bila v Kersnikovih časih zbirališče trške gospode in jo je pisatelj preimenoval v
Groblje. Zgodba je iz konca 19. stoletja.
• Motivi
Glavni motiv je nepričakovani, nepremišljeni zakon. Nanj se vežejo motivi zapeljane in zapuščene deklice,
motiv prijateljstva in tudi motivi iz narave (npr. motiv šumečega potoka).
• Snov
Snov je literarna in je vzeta iz vsakdanjega življenja, tematika pa je ljubezenska in socialna, moralna trhlost
trške inteligence.
• Jezik
Jezik v povesti je realističen. Srečamo se s prvinami različnih funkcijskih zvrsti: od vsakdanjega
pogovornega jezika do strokovnega (adjúnkt – nekdaj pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in
opravljenem strokovnem izpitu, pristav: gozdarski, sodni adjunkt);zaslediti je še jezik slovenskega
malomeščanstva, ki je pomešan z mednarodnimi tujkami in s časnikarskimi izrazi. Romantične prvine
najdemo zlasti na koncu povesti (npr. anonimno pismo, ki razkrije Ančkin zakonolom).
50
• Slog
Slog obsega med drugim humor ter razdaljo od resnejših tem
Kersnik uporabi obe pripovedni tehniki: sintetično in analitično (spominjanje dogodkov iz preteklosti v
drugem in tretjem poglavju). V povesti ni kompozicijske trdnosti, ker posamezna poglavja delujejo bolj kot
slike.
Notranjo zgradbo razdelimo na tri dele:
predzgodba (1.-3. poglavje-spoznamo značilnosti vasi Groblje)
zgodba (4.-12. poglavje-počastijo župnika, sodnika, ljubezenske zgodbe z Ančko, poroka, napoved
zakonoloma, anonimno pismo)
epilog (13. poglavje – 10 let pozneje se Ančka sreča s Pavlom na sodišču, ker je bila obsojena zaradi
beračenja)
• Avtor
Janko Kersnik je edini izmed vidnejših slovenskih pisateljev druge polovice 19. stoletja, ki ni bil kmečkega
rodu, ampak je izhajal iz bogate meščansko-plemiške družine. Rodil se je leta 1852. Gimnazijo je končal v
Ljubljani, pravo pa na Dunaju in v Gradcu. Zaradi svojega socialnega izvora je Kersnik dobro poznal
meščansko-plemiško okolje, zaradi svojega notarskega poklica pa tudi gospodarske in družbene probleme
kmetov. Njegova pripovedna dela so zato stvarna in kritična podoba obeh socialnih okolij. Kersnik v
slovenski literarni zgodovini velja za predstavnika poetičnega realizma.
• Obdobje
in Dom in svet.
51
REALIZEM
življenja.
NATURALIZEM
• Zvrst
Delo uvrščamo v realistično povest, a jo dijaki za šolsko rabo smejo predstaviti kot roman. Povest je po
obsegu med novelo in romanom, v njej je manj oseb in dogodkov kot v romanu, je manj enotna kot novela,
njena zgodba se vrti okoli enega dogajanja, ki je razvejano. Jaro gospodo uvrščamo v poetični realizem. To
je književnost v poetizirani, v zdrav razum privzdignjeni obliki. To pomeni, da je stvarnost prikazana taka,
kot je, vendar rahlo prevlečena z idealnimi pogledi na življenje, vključujoč moralno obsodbo.
• Sporočilo
V pripovedi je očitna kritika malomeščanstva in njegovega odnosa do ljubezni, morale. Ideja je resna obtožba
brezbrižnosti in zamočvirjenega trškogosposkega vegetiranja brez spodbudnejše svetlejše življenjske
perspektive. Delo je svojevrstna analiza intelektualne in moralne krize.
52
Ivan Tavčar: Visoška kronika
• Obnova
Roman je sestavljen iz dveh delov. Zgodbo pripoveduje Izidor Khallan in je pravzaprav zgodba njegove
rodbine. Kraj dogajanja je Visoko, posestvo v Poljanski dolini (lastnik tega posestva je bil nekaj časa tudi
Tavčar). Izidor pripoveduje o svojem očetu Polikarpu Khallanu, kako si je posestvo pridobil z zločinom. V
30-letni vojni na Nemškem je Polikarp s sovojakoma Lukežem in Schwarzkoblerjem ukradel švedsko
blagajno; nato je Lukeža ogoljufal, Schwarzkoblerja pa ubil in si prilastil celoten plen. Kupil si je dve visoški
kmetiji in Lukeža vzel za hlapca. Rodila sta se mu dva sinova; Izidor, ki postane kovač, in Jurij, ki ga pošljejo
študirat.
Ko Izidor odraste, ga pošljejo v Davčo k Wulffingovim po nevesto Margareto. V tistem času pride na Visoko
stara Pasaverica in Polikarp v njej spozna Schwarzkoblerjevo ženo. Pasaverica umira in prosi Polikarpa, naj
nekaj denarja izroči njeni vnukinji na Nemškem, še prej pa prekolne neznanega morilca svojega moža.
Polikarpa to tako pretrese, da zboli, Izidorju pa naroči, naj gre na Nemško po Agato in se z njo poroči, če ga
hoče za moža, sicer naj ji izplača polovico premoženja. Zaupa mu tudi svojo zgodbo in zločin iz vojne.
Naroči mu še, naj razdre zaroko z Margareto z izgovorom, da zanjo ponujajo premalo dote. Nato umre kot
eden izmed zadnjih protestantov.
Z Agatinim prihodom se začenja drugi del romana, ki je posvečen Izidorjevi zgodbi. V Agato se zaljubita
Izidor in Jurij, prav tako pa tudi Marks Wulffing, brat nekdanje Izidorjeve neveste, ki je prišel na Visoko za
hlapca. Agati je bolj všeč Jurij, ker pa je zavrnila Marksa, jo je ta razglasil za čarovnico. V Loki je sledil
preizkus z vodo. Škof sodnik je odločil, da mora Agata zabresti v Soro; če bo na kakršen koli način prišla
živa iz reke, ni čarovnica, če pa bo utonila, bo dokazala čarovništvo. Ko je Agata zabredla v reko, je Izidor
le molče opazoval dogajanje, Jurij pa je skočil za njo in jo rešil. Marksova sestra Margareta je izpovedala,
da je brat lagal. Izidor je Agato izgubil zaradi nemožatosti. Agata in Jurij se poročita ter prevzameta posestvo
na Visokem, Izidor pa za 11 let odide v vojno, od koder se vrne hudo ranjen in se po Agatinem nasvetu poroči
z Margareto.
Osebe v romanu so iz treh družin, ki so se med seboj usodno povezale: Kallanova družina z Visokega
(Polikarp, Izidor, Jurij, glavne osebe), Wulffingova družina iz Suhe (od koder je bila Polikarpova žena
Barbara, stranska oseba) in iz Davč (od koder sta bila Marks in Margareta, stranski osebi) ter
Schwarzkoblerjeva iz vasi Passau (od koder sta bila Jošt, Pasaverica in njuna vnukinja Agata, slednja je
glavna oseba). Pomembno vlogo med strnskimi osebami imata še hlapec Lukež in škof Janez Frančišek.
Dogajalni čas je 17. (Izidor se rodi1664) in 18. stoletje, dogajalni prostor pa Visoko in Škofja Loka oz. svet
Poljanske doline, torej vaško okolje, ki ga povezuje z mestnim (Škofja Loka).
• Motivi
Motiv kaznovanja – odsekan prst (ko oče svojemu sinu odreže prst zaradi kraje), sodba Agati( ko Agato
obsodijo, da je čarovnica in ji dodelijo preizkus z vodo), nasilje, snubitev ( Izidur zasnubi Margareto), denar
(beneški cekin), naključja in skrivnost( starka Polikarpu in Izidorju pove za svojega moža in se Polikarp
spominja, kako ga je pokončal), maščevanje (ko se Marks maščuje Agati zaradi ponižanja pred drugimi
prisotnimi)
Osrednji motiv prvega dela je mračna preteklost Khallanovega rodu, Polikarpov zločin in nezmožnost, da bi
se očistil krivde. Glavni motiv v drugem delu je Izidorjeva nesposobnost, da bi se rešil preteklosti, v nasprotju
s Polikarpom je brez življenjske sile, odločnosti in volje. Ni zmožen, da bi se dvignil iz mračnega sveta
prednikov in se spopadel z resničnostjo. Ostaja zvest starim vražam, veri in morali, obotavljiv je in
neodločen. Zato izgubi Agato, dobi jo njegov brat Jurij, ki je tip dejavnega in odločnega človeka, kakršne
potrebuje novi čas.
• Snov
Snov je zgodovinska, tema je ljubezenska (ljubezenski trikotnik in ljubezen do domače zemlje) ter socialna.
53
• Jezik
Za jezikovni slog je značilna bogata metaforika. Ker je zgodba postavljena v zadnjo tretjino 17. stoletja in
na začetek 18. stoletja ter zapisana kot kronika, je Tavčar pripoved starinsko obarval. Uporabil je precej
domačih in tujih arhaizmov. Občutek starinskosti dajejo tudi zamenjan vrstni red besed, zapis imen. Jezik je
realističen, tujke (kastel – grad, batalja – bitka, lazared – bolnišnica), trpnik in deležnik na -ši ali- vši ,
nasprotja (revščina – bogastvo, podpornik – nasprotnik), besede starega izvora (lakot –lakota, premaga –
zmaga) pogosto navaja datume iz cerkvenega koledarja z imeni svetnikov in praznikov (na sv. Izidorja,
pepelnična sreda).
Slog
Slog je biblijski z vrsto paralelizmov (npr. litanije, ki jih loški prošt moli, ko spremlja Agato), simbolika
imena:Wullfing – volčja narava, Khallan – motno, Izidor – vojak, Jurij – pomlad, Agata – dobra ipd.
Starinsko obarvan slog je utemeljen tudi s pripovedovalcem. Izidor zgodbo pripoveduje v prvi osebi, vendar
pa ne o sočasnih dogodkih, ampak o nečem, kar se je zgodilo že pred več leti. Ta časovna distanca
pripovedovalcu omogoča bolj objektiven odnos do dogajanja, v katerem je tudi sam udeležen.
Visoška kronika ima po zunanji zgradbi 14 poglavij. Prvih sedem poglavij opisuje predvsem lik Polikarpa.
Polikarpova skrivnost se odkriva z analitično pripovedno tehniko
Polikarpova skrivnost se odkriva z analitično pripovedno tehniko. V drugih polovici romana se zgodba
osredotoči na Izidorja. Za drugi del je značilna sintetična pripovedna tehnika.
• Avtor
Ivan Tavčar se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko, tam je obiskoval osnovno šolo, nato pa je s
pomočjo dveh stricev duhovnikov končal gimnazijo. Na Dunaju je doštudiral pravo; čeprav so domači
pričakovali, da bo postal duhovnik. Po opravljenem odvetniškem izpitu v Ljubljani je odprl odvetniško
pisarno, ki jo je uspešno vodil vse do smrti leta 1923. Veliko se je ukvarjal s politiko, bil je vodja liberalcev,
deželni in državni poslanec ter ljubljanski župan. Tavčarjev pisateljski opus je precej obsežen, saj je nastajal
več kot pol stoletja. V svojih delih je pisal vse od romantičnih pripovedi iz meščanskega in grajskega življenja
do stvarne vaške in zgodovinske motivike in pa zgodovinske povesti ter romane.
• Obdobje
in Dom in svet.
54
REALIZEM
življenja.
NATURALIZEM
• Zvrst
Visoška kronika je zgodovinski roman in ne kronika, kot bi utegnili sprva pomisliti. Roman je najobširnejše
pripovedno delo v prozi, tudi ta je iz analitične in sintetične zgodbe. Ima številna poglavja, dogajanje je
zapleteno in zajema daljše časovno obdobje. V njem nastopa množica književnih oseb, značaj osrednjih pa
se razvija v dogajanju romana. V romanu odsevajo medčloveški odnosi in družbene razsežnosti časa ter kraja
dogajanja. Čarovniška sodba ne pomeni, da se dogaja v srednjem veku.
• Sporočilo
Glavna ideja romana se pokaže ob Izidorjevi usodi. V odločilnem trenutku Izidor kot človek odpove.
Človekovo življenje mora temeljiti na svobodnem mišljenju, razumu in odločnosti, to pa so lastnosti katerih
nosilec je v romanu Jurij in ne Izidor. Na pokončnih, odločnih in samozavestnih posameznikih svobodnega
duha po Tavčarjevem mnenju temelji tudi moč narodne skupnosti. Samo takšen posameznik se bo namreč
sposoben upreti silam, ki bi hotele ogroziti ali uničiti narod.
55
Anton Aškerc: Mejnik
• Obnova
Glavna oseba je Martin, ki se je nekega večera vračal s sejma, kjer je zaradi dobre kupčije nekoliko preveč
popil. Pot ga je zanesla skozi nevarno hosto, kjer je srečal duha (soseda Vida), ki je nosil težko skalo – mejni
kamen. Duh ga je povprašal, kam naj ga odloži, in Martin mu je odvrnil, da tja, od koder ga je vzel. Čez
nekaj časa je prišel Martin domov. Ko se je zjutraj zbudil, je izvedel, da je umrl sosed Vid.
V pesmi kot glavna oseba nastopi Martin. Kot stranska oseba spoznamo soseda Vida oziroma njegovega
duha.
Dogajalni čas in kraj sta grozljiva, kar je tudi značilno za klasično balado. Dogajanje se odvija pozno v temni
noči na poti sredi gozda, ki vodi Martina proti domu.
• Motivi
V ospredju je motiv boja za zemljo, nočni prividi ter smrt.
• Snov
Snov je iz kmečkega življenja, kar zaznamo tudi v motivu boja za zemljo, prav tako je vzeta iz nekih preteklih
– tudi zgodovinskih dogodkov.
• Jezik
Iz pesmi razberem, da je Martina strah, saj samega sebe upogumlja.
Lahi – prekupčevalci, tujci
Obsorej – ob tem času, ob tej uri
Jezik v baladi se približa vsakdanjemu govoru, najdemo tudi narečne prvine (pogovor med Martinom in
Vidom). Aškerčev jezik je metaforično skromen, besede torej pogosteje uporablja v osnovnem pomenu.
V pesmi prav tako prevladuje temačno vzdušje in zbuja strah. To je pesnik dosegel z besednimi zvezami, kot
so: ni varno, straši, nenaden glas iz teme.
Napetost v pesmi se ustvarja jezikovno (z menjavanjem tretjeosebne pripovedi epskega monologa in
dramatskega dialoga ter z vzkličnimi stavki in s premori) in pa zgradbeno-doživljajsko (z dejstvom, da Martin
na začetku pogovora še ni vedel za Vidovo smrt).
• Slog
Nagovor: glas iz teme; ukrasni pridevki: (nagle) smrti, (čudno) novico …
Vzklik: Hm, pravijo, da ni baš varno iti tod obsorej!
Poosebitev: Še pri Custozzi bal se nisem smrti, zrl ji v oči …
V Mejniku lahko zaznamo tako romantične kot realistične prvine. Na videz gre za grozljivo balado, vendar
je dogajanje v Mejniku dvoumno, ker ne vemo, ali gre za privid (torej prikaz duha – romantično dogajanje)
ali za resničen dogodek (pijanost in halucinacije – realistično). Realistična možnost je verjetnejša, saj tudi
motiv boja za zemljo opozarja na stvarne življenjske razmere. Pesem ima torej romantične in realistične
prvine, vendar je bolj realistična pesem. Prav tako pa v pesmi najdemo dialog, kar je dramska prvina.
Pripovedovanje je kratko, jedrnato in neosebno. Pripovedovanje je zgoščeno, zlasti na začetku in koncu
pesmi. Pojavi se monolog, s katerim se prekine pripovedovanje, dogajanje se stopnjuje, ustvarja se napetost,
tesnoba, strah. Monologu sledi dialog med Martinom in Vidom.
Pesem ima zgradbo dramskega trikotnika:
ZASNOVA: vračanje s sejma
ZAPLET: Martinov pogum
VRH: srečanje z duhom, ki prenaša kamen, kar je tudi osrednji dogodek balade
RAZPLET: Martinov beg
RAZSNOVA: katastrofa – novica o Vidovi smrti
56
V pesmi srečamo nadnaravni položaj in nadnaravne sile, ki ugonobijo soseda Vida. Ta je namreč v
svojem življenju prestavil mejni kamen na račun Martinove posesti in tako nepošteno razširil svojo. Po smrti
ga to teži in za svoj greh mora plačati na onem svetu. Tako konec pesmi ni klasično tragičen v pomenu prave
katastrofe.
• Avtor
Anton Aškerc se je rodil leta 1856 v Globokem. Po končani gimnaziji v Celju je šel na željo svoje tete, ki ga
je denarno podpirala, v bogoslovje. Kmalu je spoznal, da ne čuti nobenega nagnjenja do duhovniškega
poklica, vendar je kljub temu še nekaj časa opravljal duhovniški poklic v različnih štajerskih župnijah. Aškerc
je začel objavljati šele po letu 1880, naprej lirske pesmi. Bil je eden najpomembnejših sodelavcev
Ljubljanskega zvona. Svoje prvo najpomembnejše delo Balade in romance je izdal leta 1890. Kasneje je
izdal še precej knjig, a nobena ni dosegla kvalitete prve. Aškerc še danes velja za najpomembnejšega
slovenskega realističnega pripovednega pesnika.
• Obdobje
in Dom in svet.
57
REALIZEM
življenja.
NATURALIZEM
• Zvrst
Balada je epska pesem o dogodku mračnega značaja z nesrečnim ali tragičnim koncem. Zgrajena je v obliki
dramskega trikotnika. V njej nastopa malo oseb, npr. privid duha (nenavadna bitja!). Snov je pogosto vzeta
iz zgodovine, starokrščanstva, pripovedk in bajk. Ločimo romantične (v njih nastopajo nadnaravne sile) in
realistične balade.
Aškercev Mejnik predstavlja prehod iz romantične v realistično balado. Mejnik je realistično balada. V
pesmi je res izjemen, nenavaden dogodek, vendar je postavljen v stvaren čas in prostor. V nasprotju z
romantično balado ima kratko zasnovo; opis je skop, jedrnat; zaplet hiter, nenaden. Značilni so tudi grozljivo
vzdušje in dialogi (ali vsaj monolog, ki spominja na pogovor).
• Sporočilo
Kot glavno sporočilo v pesmi izstopa to, da te krivice, storjene v času življenja, spremljajo še po smrti, če se
prej ne poravnajo.
58
Josip Murn Aleksandrov: Pesem o ajdi
Kakor bela grud Kadar klas šumi,
gorka od krvi, kmet počije se,
mlade radosti kadar ajda diši,
v cvetju ajda diši. ji odkrije se!
Že vsa polna medu Plača za ves trud

zacvetela je, z medom kdo, s krvjo?
pala k nogam ko v snu Ktera druga grud
ji čebela je! nežna je tako?
Grud prostrana j o Ah, že skoro bo prišla

napojila je, mrzla in hladná -
z božjo pomočjo na ves svet
vase skrila je. legla je čarovnica.
Zdaj stoji, diši,

na daljave blešči,
ko golob mi upira
v svet rdeče oči.
• Obnova
Mlado ajdino življenje je primerjano z mladim dekletom. Ko je zelena/otroštvo, je pomlad, ko dozoreva, je
poletje, ko je zrela, je jesen; kmet ve, da mu bo omogočila življenje, zato se ji pokloni; nato pride zima, ko
nič ne cveti ali raste in je ajda požeta. Pesem ponazarja življenje. Ajda postane simbol življenja, topline,
razdajanja in rodovitnosti. Pesem je kot simbol življenskega kroga, ki ga je pesnik ponazoril z dobrino ajde.
Lirski subjekt: »ko golob mi upira …«
Dogajalni prostor obsega slovensko podeželje (polje, »kmet počije se«); čas Murnovega življenja, saj je
pesem nastala kot refleksija, ko je tam bival iz zdravstvenih razlogov. Lahko bi tudi rekli, da je pesem
brezčasna.
• Motivi
V prvih kiticah je v ospredju motiv cvetoče ajde. Podoba opojno dišečega ajdovega polja je izrazito
impresionistična. Prepletajo se različni čutni vtisi, zlasti barve in vonji, ki se stopnjujejo do omamnosti. Ajda
opojno diši, polna je medu, že od daleč se blešči v svoji belini z rdečkastim nadihom; spominja na bele
dekliške prsi, tople od krvi. Tako kot čebela, ki omamljena brenči med cvetjem, je omamljen in prevzet tudi
lirski subjekt in se kar potopi v naravo (kot moški poklekne pred mladenko, erotični motiv).
Zadnja kitica je v popolnem nasprotju s prejšnimi, saj prinaša motiv zime – čarovnice, ki bo priklicala
uničenje in smrt. Vsako življenje se konča s smrtjo, to velja tudi za človeka, ki je del narave, in tudi življenjski
cikli vodijo v sklepu v smrtnost, a odpirajo hkrati možnosti za nove začetke (motiv plodnosti).
• Snov
Snov je kmečka, impresija iz narave (pesem o naravi).
59
• Jezik
Prva in četrta kitica sta v sedanjiku, druga in tretja kitica v pretekliku itd.. Neznane ali manj znane besede:
klas – zgornji del rastline, ki vsebuje semena; grud – kos sprijete prsti ali tudi žensko oprsje; gorek – ima
zmerno visoko temperaturo (topel). Pesem ima preprosto obliko in besedišče. Najpomembnejša je simbolika,
ki izhaja iz narave in letnih časov ter je povezana tudi s sporočilom pesmi (zima – čarovnica kot simbol
uničenja in smrti, motiv ajde kot simbol življenja).
• Slog
Slog pesmi je impresionisionističen; v njej najdemo najrazličnejša slogovna sredstva: ukrasne pridevke,
personifikacije, primere, retorično vprašanje … močni so tudi sledovi simbolizma, predvsem v simboliki
letnih časov. Jesen in zima sta simbola žalosti, tujstva, obupa in smrti, pomlad in poletje pa sta simbola
veselja, zdravja in življenskega optimizma. Simboli: 4 letni časi, npr. pomlad – mladost, poletje – zorenje,
jesen – zrelost, zima – smrt ajde. Primera ali komparacija: ajdovo polje – prsi (barva ajde) = »kakor bela
grud gorka od krvi, mlade radosti v cvetju ajda diši«, »pala k nogam, ko v snu ji čebela je«. Simbol: slutnja
prihajajoče zime, predstavljena s čarovnico. Tavtološka rima: (je – je) – ponavljanje iste besede. Sestavljena
je iz 7 štirivrstičnic, rima je prestopna (razen v prvi in zadnji kitici).
• Avtor
Josip Murn se je rodil leta 1879 v Ljubljani. Zaradi revščine ga je mati kmalu po rojstvu dala v rejo na kmete.
Tako kot z njo je tudi z očetom imel le redke stike. To rej je moral odraščati pri tujih ljudeh. Po končani
gimnaziji se je že seznanil s Cankarjem, z Župančičem in s Kettejem ter postal član Zadruge. Po maturi je
skušal s tujo podporo študirati na Dunaju, vendar neuspešno. Vrnil se je v Ljubljano, kjer se je preživljal z
različnimi uradniškimi deli. Leta 1901 je zaradi bolezni umrl v Cukrarni.
• Obdobje
MODERNA
Moderna je čas, ko se je močno razbohotil kapitalistični družbeni sistem. Industrija se je razširila in meščani
so živeli zelo udobno. Toda vse je zbujalo upor. Delavstvo se je organiziralo za skorajšni spopad, meščanska
sebičnost je izzvala posmeh, izobražence je bilo strah pred prihodnostjo. Mladi so se začeli vdajati užitkom
in drogi, prav tako umetniki, ki so jih zaničljivo imenovali dekadenti.
V ospredje so začeli ponovno postavljati čustva, dušo, naravo, sanje. Zanikali so, da je človek le fizično bitje,
pač pa so v njem še kako živi dvomi, slutnje, ljubezen, zapleteni duševni pojavi. Poudarjali so individualnost,
opisovali so notranji, duševni svet, ki ga je bilo mogoče spoznati le z intuicijo. Filozofi, ki so vplivali na
duhovni razvoj Evrope:
o Nietzsche (poveličal je nadčloveka, močno osebnost)
o Bergson (ustvarjalni življenjski zagon)
o Emerson (svet je v celoti sposobna dojeti le duša)
o Maeterlinck (smisel življenja je le v globoki duhovnosti).
V slovenski literarni zgodovini se izraz moderna uporablja za obdobje od leta 1899 (izid dveh pesniških
zbirk: Cankarjeve Erotike in Župančičeve Čaše opojnosti) do leta 1918 (konec prve svetovne vojne, razpad
Avstro-Ogrske, Cankarjeva smrt). To je po romantiki druga velika doba slovenske književnosti, ki nam je
dala vrsto vrhunskih književnih del v liriki, pripovedništvu in dramatiki. Pomen moderne v slovenski
književnosti je še večji zato, ker je na mnoge ustvarjalce, ki so pisali v obdobju med prvo in drugo svetovno
vojno in še kasneje, navdihovala evropska moderna in aktualni umetnostni in filozofski tokovi.
Za Slovence je bilo to zelo razgibano obdobje, polno prelomnic, ki so bile pomembne za našo narodno usodo.
Marsikateri aktualni družbeni problem je doživel močan odmev tudi v delih slovenskih modernistov.
Na Slovenskem so bili na začetku 20. stoletja kmetje še vedno večinsko prebivalstvo, kmečka posestva pa
so bila razdrobljena. Železnica je kmetom pobrala zaslužek od tovorništva, z dotokom cenejšega tujega blaga
pa povzročila propadanje obrtnikov, ki zaradi pomanjkanja kapitala niso mogli modernizirati svojih delavnic.
60
Posledica takih gospodarskih razmer je bilo množično izseljevanje v zahodnoevropske dežele in v Ameriko,
saj je bilo industrije na Slovenskem premalo, da bi zaposlila vse, ki so ostali brez sredstev za preživljanje.
Moderno razdelimo na več literarnih smeri:

NOVA ROMANTIKA je oživljala pravljičnost; v središču so pesnikova občutljivost in njegova čustva.
Veliko je bilo prispodob iz narave, usklajenosti in bogatih podob. Ta romantika je poudarjala večjo čutnost,
tista z začetka 1. polovice 19. stoletja pa je bila bolj čustvena in je temeljila na razklanosti med stvarnostjo
in ideali. Nova romantika je pogosto tudi sopomensko ime za moderno (kot nadpomenka).
DEKADENCA (= propad, razkroj) je gojila svojevrsten esteticizem, npr, oblika pesmi. Vse, kar je bilo
grdega, je naredila lepo. Pomenila je upor literatov proti tedanji meščanski družbi. Med posameznikom in
družbo se vzpostavi dekadenčno nasprotje; zašli so v subjektivizem in senzualizem.
SIMBOLIZEM pomeni izražanje s simboli. Simbol je bil vedno mnogopomenski. Simbolizem si je za

popolnost postavil idejo, ki je nekaj nadčutnega, popolna skladnost. Pomen duše so iskali v poistovetenju z
idejo. Zavračali so telesnost, erotiko, strast, pomembno jim je bilo le nadosebno, nadčutno. Uporabljali so
analogije, sinestezije, asociacije, ritmičnost.
IMPRESIONIZEM je umetnostni slog, ki temelji na nizanju trenutnih vtisov v celoto, ponavadi vtisov iz
narave. Impresionisti so želeli čim neposrednje posredovati čutne vtise, razpoloženja, slučajne vzgibe s
pomočjo senčenj, barvitosti in glasovnega slikanja.
Osrednji predstavniki slovenske moderne so Dragotin Kette, Josip Murn, Ivan Cankar in Oton Župančič, ki
so spodbude sodobne evropske književnosti izvirno prenesli v slovensko književno ustvarjalnost.
Kette, Murn, Cankar in Župančič so kot pesniki sodelovali že v šolskih letih kot člani dijaškega društva
Zadruga, ki je spodbujalo predvsem literarno ustvarjanje, pa tudi zanimanje za narodna in politična vprašanja.
Cankar se je po objavi Erotike posvetil pripovedništvu in dramatiki, Kettejev in Murnov opus je zaradi njune
zgodnje smrti obsegal le po eno pesniško zbirko. Župančič je bil tako ne le osrednje pesniško ime moderne,
ampak tudi obdobja med prvo in drugo svetovno vojno. Pri vseh modernistih je od novih smeri najopaznejša
nova romantika, s katero se prepletajo posamezne prvine dekadence in simbolizma. V liriki slovenske
moderne so se uveljavile predvsem ljubezenska, razpoloženjska, miselna in osebnoizpovedna pesem. Še
vedno je pomembna oblika sonet, ki pa večkrat dobi modernejšo podobo. Druge stalne pesniške oblike so
redke, namesto njih se uveljavljajo svobodnejši verzi.
• Zvrst
Pesem uvrščamo med kmečke pesmi. Kmečke pesmi so najizvirnejši del Murnove lirske poezije. Povezane
so s kmečkim življenjem, oblikovno pa se pogosto naslanjajo na ljudske pesmi. Podoba kmečkega sveta v
teh pesmih ni stvarna, ampak idilična; kmečke vasi z belimi hišami, cvetoča polja in travniki, stari običaji,
praznovanja … na prvi pogled so to zelo svetle podobe, vendar v vsaki od teh pesmi najdemo tudi mračnejši
pol: osamljenost, žalost, življenjski obup, slutnjo smrti.
• Sporočilo
Človek in narava sta si zelo blizu. Tako kot se vsako leto narava prebuja, zaživi, se počasi umirja in na koncu
spet spi, poteka tudi človeško življenje (od rojstva do smrti).
61
Dragotin Kette: Na trgu
Noč trudna Pa blizi
molči, ni cest,
nezamudna ah, v Elizij
beži do zvezd
čez mestni trg luna sanjava. ne morete kaplje šumeče.
Vse v mraku In smele
mirnó, željé
na vodnjaku do Angele
samó mojé
tih vetrc z vodoj poigrava. hitite zaman hrepeneče ...
Vodice Noč trudna
šumé molči,
in rosice nezamudna
pršé beži
brez konca v broneno kotanjo; čez mestni trg luna sanjava,
brezdanj je ki ruši
ta vir, pokoj
šepetanje, moji duši
nemir, nocoj,
brezkončna, kot misli so nanjo. brezskrbno pa deklica spava.
• Obnova
Pesem Na trgu je nastala leta 1897, v novomeškem obdobju. Ta resnični trg z vodnjakom je tudi prostor, v
katerega je postavljena lirska izpoved. V besedilu je izrecno omenjena Kettejeva nedosegljiva izvoljenka
Angela. To je bila Angela Smola, 16-letna hči novomeškega sodnega svetnika, v katero je bil Kette brezupno
zaljubljen. Tema pesmi je ljubezenska, saj fant izpoveduje svojo ljubezen do Angele. Ker je deklica zanj
nedosegljiva, v pesmi prevladuje otožno razpoloženje. V pesmi Na trgu se ljubezen kaže kot idealno duhovno
čustvo.
lirski subjekt: »ki ruši pokoj moji duši nocoj«.
Dogajalni čas je noč z luno, dogajalni prostor pa novomeški trg.
• Motivi
V pesmi zaznamo več motivov, najbolj izraženo je hrepenenje po neuslišani ljubezni, zaljubljenost, nemir v
pesnikovi duši in mirna okolica. Elizij je iz Odiseje in pomeni mesto blaženih – raj (tja fant ne pride).
• Snov
je ljubezenska postavljena v nočni mestni trg z vodnjakom; tam je zaljubljen lirski subjekt, je element iz
pesnikovega resničnega izkustvenega sveta (Angeli Smola je pisal pismo, odgovora ni nkoli prejel).
62
• Jezik
Pesem je po zunanji zgradbi sestavljena iz štirih enakovrednih kitic, vsaka je sestavljena iz desetih verzov
(štirim kratkim sledi eden daljši, nato se prvih pet oblikovno ponovi). Kette je za metrično osnovo izbral
trizložno stopico amfibrah, ki je v enobesednih verzih lahko nepopoln. Vidni so miselni prestopi
(enjambement). V prvi kitici srečamo trenutne vtise, natančneje vidne impresije (trg ponoči, vse je mirno,
luna beži, pesnik opazuje vodnjak in rosice pršijo).
V drugi kitici se vidne impresije in nadgrajene s slušnimi, z onomatopoijami (vodice šume in rosice prše), s
čimer pesnik doseže zvočno učinkovitost. V tretji kitici je narava mirna, spokojna, fant pa notranje nemiren,
razdražen, razklan, hrepeneče koprneč. V četrti kitici se ponovi prvi del prve kitice. Drugi del pa potrdi, da
je pesnik nemiren, v pričakovanju ljubezni, a se deklica za to ne zmeni, ona mirno spi naprej.
Ritem pesmi je sproščen, izražen že z vsemi prej naštetimi stilnimi sredstvi in ukrasnimi pridevki ter s
prestopanjem stopic ter podob iz verza v verz.
• Slog
Slogovno je pesem impresionistična. Spevnost, ki je značilna že za podoknico kot pesniško vrsto, je
mojstrsko nadgrajena s slušnimi in vidnimi impresijami. To predvsem velja za pri del, sanjavo sliko
mesečine, ki obliva tiho, speče mesto in mestni trg, na katerem je slišati samo žuborenje, pršenje in pretakanje
vode v vodnjaku (Kette ga imenuje bronena kotanja in s tem še poveča zvočni vtis; tudi v resnici je bil stari
vodnjak na novomeškem trgu iz brona, pogosto so kamniti). V skladu s tem je tudi razpoloženje lirskega
subjekta; njegov ljubezenski nemir je v nasprotju z nočnim mirom in je primerljiv z igro vodnih kapljic.
Živahno igro vode in pesnikovo nemirno razpoloženje podpirajo tudi ritmična sredstva. Zaznamo tudi
sinestezije, veliko je prepletanje čutnih vtisov. Ritmična osnova pesmi je trizložna stopica, ki se imenuje
amfibrah (U-U) in ima plesni ritem. Verzi pa so neenakomerno dolgi, s pogostimi verznimi prestopi (konec
verza ni tudi konec stavka oz. misli, ampak se ta nadaljuje v naslednjem verzu). Zvočne učinke pesnik dosega
z različnimi sredstvi. Eno od njih je rima, rimajo se kratke vrstice in dve dolgi, drugo je glasovno slikanje (
Vodice šume in rosice prše …). Pesem ima bogato metaforiko, največ je poosebitev ali personifikacij (noč
je trudna, noč molči, luna beži, tih vetrc z vodoj poigrava, do zvezd ne morete …). Veliko je ukrasnih
pridevkov (luna sanjava, bronena kotanja, kaplje šumeče). V zadnjem verzu se pojavi tudi primera.
Pesem lahko opišemo tudi kot likovno pesem (carmen figuratum), kar pomeni da je vsebina pesmi podprta
vizualno, to opazimo z različno dolžino verzov, kar likovno predstavlja vzpenjanje vodnih curkov v
vodnjaku.
• Avtor
Dragotin Kette se je rodil leta 1876. Že v gimnaziji se je priključil Zadrugi. Iz gimnazije pa je bil kasneje
izključen, zaradi satirične pesmi proti ljubljanskemu škofu. Čez nekaj let je lahko maturiral na gimnaziji v
Novem mestu, nato pa je moral v vojsko v Trst. Služiti bi moral tri leta, vendar so ga zaradi bolezni predčasno
izpustili. Vrnil se je v Ljubljano in se zatekel k prijatelju Murnu v staro Cukrarno, tam je čez mesec dni umrl
za jetiko.
Ketteja so življenske okoliščine prisilile, da je zgodaj dozorel v razmišljajočega, resnega mladeniča, vendar
njegovi sodobniki pričajo tudi o vedri, družabni, celo veseljaški plati njegovega značaja. Ta dvojnost je vidna
tudi v njegovih pesmih. Napisal je kar nekaj sonetnih ciklov, v katerih se ukvarja s temeljnimi življenjskimi
vprašanji, pa tudi precej veselih, hudomušnih pesmi, ki imajo veliko skupnega z ljudsko pesmijo. Kette se je
bolj kot pa modernih pesnikih zgledoval po klasikih, predvsem po Prešernu in nekaterih ruskih romantikih.
Večino Kettejevega dela obsegajo ljubezenske, razpoloženjske, izpovedne in miselne pesmi, pisal pa je tudi
pripovedne pesmi ter pripovedke, pravljice in basni za mladino, npr. Šivilja in škarjice. Kettejevo edino
zbirko Poezije je leta 1900 uredil in objavil Anton Aškerc.
63
• Obdobje
MODERNA


64
• Zvrst
Glede na način in okoliščine izpovedovanja je pesem Na trgu podoknica ali serenada. To pesniško vrsto, ki
izvira iz srednjeveške trubadurske lirike, je pri nas že pred Kettejem uporabil Prešeren. Kettejevo pesem
uvršča med podoknice več značilnosti: ljubezenska izpoved oz. tožba pod dekletovim oknom, nočni čas,
spevnost, ljubezenska izpoved oz. ljubezenska tožba pod dekletovim oknom. Od običajnih podoknic se
Kettejeva pesem razlikuje po tem, da fant govori sam sebi, ne ljubljenemu dekletu.
• Sporočilo
Pesnik želi izraziti, kako ljubezensko hrepenenje povzroča zgolj nemir in razdraženost. Trpljenje še poveča
razkol med zunanjim dogajanjem (mirna noč, zasanjana luna, tih vetrc, šumenje vode) in subjektovo
duševnostjo.
65
Ivan Cankar: Na klancu
• Obnova
Cankar je nameraval napisati roman o socialnem propadu svoje družine, ki bi bil obenem tudi spomenik
materi. To zamisel je uresničil z romanom Na klancu, sestavljenim iz 8 samostojnih novel.
Izhodišče je življenjska zgodba pisateljeve matere in njene družine. Glavna oseba je Francka, ki je bila že ob
rojstvu zaznamovana s trpljenjem (rodila se je kot nezakonski otrok) in je bila nesrečna že v mladosti. V
prvem poglavju (Za vozom) jo srečamo kot dekletce, ki sanjari o tem, da bo šla na romanje na Goro. Obljubili
so ji, da bo lahko prisedla na kovačev voz. Srečna je in polna nemirnega pričakovanja. Voz pa odpelje mimo
in Francka dolgo teče za njim. Nazadnje ji, ponižani in krvavih nog, kovačev hlapec le pomaga na voz.
Zgodba se nadaljuje čez nekaj let, ko gre Francka pri štirinajstih služit k stari in skopi vdovi Mariševki.
Spozna gosposko oblečenega umetnika, ki jo kliče Fanny. Vendar je v svoji prvi ljubezni razočarana. V dežju
in mraku blodi proti domu in hudo zboli. Pri dvajsetih letih Francka služi na trgu, kjer spozna krojača Toneta
Mihova, ki je dokaj izobražen, saj bere knjige in časopise, je odbornik v bralnem društvu in zaupa v lepšo
prihodnost. Poročita se, a po poroki se začnejo nesreče kar vrstiti. Najhuje je, da Mihov izgubi samostojno
delo (ponujenega pri novem krojaču pa zavrne), saj v trg pride krojač iz mesta in odpre trgovino z narejenimi
oblekami. Sanje o lepem življenju se razblinijo. Družina se preseli na klanec siromakov, postanejo izgnanci,
Tone vse bolj pijančuje, Francka pa se sama prebija iz dneva v dan z otroki. Naposled gre Tone v svet za
delom, nikoli več se ne vrne domov niti piše ne. Otroci odraščajo. Sin Tone, ki je popolnoma podoben očetu,
se gre učit obrti h krojaču, očetovemu znancu. Hči Francka pa gre pri štirinajstih služit, kot je šla nekoč njena
mati. Materin up je sin Lojze, ki gre s pomočjo trške gospode v ljubljanske šole. V Ljubljani živi zelo bedno,
težko prenaša revščino in ponižanja. Mati berači pri veljakih in se ponižuje, da bi mu pomagala. Čez nekaj
časa se otroci vračajo. Tone pride domov umret, Francka pride v ponošeni gosposki obleki in spet odide.
Vrne se tudi Lojze, bolan in raztrgan. Ko stopa proti klancu, misli na materino trpljenje in beraštvo
prebivalcev klanca. Zdi se mu, da je klanec siromakov neizmeren. Mater najde na smrtni postelji. Ko stoji
ob njenem mrtvaškem odru, poln »črnih« misli, mu nakazuje novo upanje luč, ki jo ugleda v oknu učitelja
Krivca, svojega nekdanjega sošolca. Spozna, da je pot iz bede le v izobraževanju ljudstva.
Osrednji lik romana je Francka. Ob njej nastopajo še njen mož Tone ter njeni trije otroci Tone, Francka in
Lojze. Kot stransko osebo spoznamo še vdovo, pri kateri Francka v mladih letih služi, pozneje spremljamo
njeno prvo ljubezen z umetnikom in na koncu spoznamo še učitelja Krivca, ki ima na oknu luč, za Lojzeta
luč upanja.
Kraj dogajanja je trg v Vrhniki in življenje na klancu. Čas dogajanja pa je omejen na življenjsko pot glavne
junakinje Francke, od otroštva do zaključka njenega nesrečnega življenja. Osrednje je obdobje množičnega
preseljevanja Slovencev (kot je šel Tone Mihov »s trebuhom za kruhom«) na začetku 20. stol..
• Motivi
Notranja kompozicija romana se nakaže že v prvih poglavjih in s tem tudi ideja romana – tek za vozom, s
katerim je zaznamovana Francka. Tek za vozom v nadaljevanju romana prerašča v simbol in v lajtmotiv –
vodilni motiv (Francka je že kot otrok tekla za vozom romarjev in ga ni mogla ujeti; tek in nedosegljivi voz
se v romanu pojavljata v vseh poznejših pomembnejših trenutkih življenja in prerašča v hrepenenjski motiv).
Tek za vozom torej v pripovedi pridobi idejno vlogo, saj se v uvodu nakazana perspektiva Franckinega
življenja izkazuje skozi vse dogajanje romana.
66
• Snov
V romanu Na klancu je snov kvazirealna. Mi sicer vemo, da se srečujemo z resničnostjo umetniškega dela
in da ta spominja na pravo stvarnost iz Cankarjevega življenja, obenem pa se zavedamo, da obstaja le v
literaturi, saj je Cankar hote preoblikoval mnnoga dejstva, a je roman kljub temu spomenik materi. Realistični
oz. naturalistični snovi je Cankar dodal izrazita novoromantična doživetja. Pomembnejša od dejstev so
čustvena stanja, hrepenenje, vdanost v usodo in obup. Posamezni prizori so napisani v impresionističnem
stilu.
• Jezik
Jezik in stil sta izrazito čustvena, ritmično privzignjena, poetična in se približata ritmizirani prozi. Neznane
besede: vzduh – zrak, ihta – močna krčevita jeza, s koprnečimi očmi – z željnimi očmi, škric – vsak od obeh
močno podaljšanih delov na hrbtni strani fraka, štacuna – trgovina, jerbas - okrogla košara z ravnim dnom in
navadno z majhnima ročajema ... Dvogovor: »Moj sin, študent!«
»A, študent, glejte!«
»Pa se dobro uči?«
»Dobro ... da bi bilo samo učenje!«
• Slog
V romanu prevladuje simbolizem, le za drugo poglavje je značilna dekadenca (ko se Francka zaljubi v
slikarja). Na klancu prevladujejo polivalentni simboli, ki pokrivajo več tematskih smeri – nacionalno,
eksistencialno, socialno (tek za vozom, židana ruta, maslen kruh, klanec). Pisatelj vse dogajanje gradi in
razčlenjuje z vrsto simbolov, ki glavnega – tek za vozom – pomensko dopolnjujejo. Tek za vozom prerašča
v lajtmotiv, to je ponavljajoči se motiv, ki prav s ponavljanjem kaže na bistvene idejne sestavine literarnega
dela in pomeni nikoli uresničeno hrepenenje. Ponavljanje ali interacija: »Kaj bi doma? Kaj bi doma«,
»Dokler ne ostaneš v kakšnem jarku, ne? Dokler ne ostanem v kakšnem jarku«, »Čakajte. Čakajte!« ...
Stopnjevanje: »… tam na Gori, tam beli šotori, tam same medene reči, sam pšenični kruh, same potice in
rdeči trakovi, tam židane rute, svetle rdeče židane rute ...«
Vzklik: »No vozi!«, »Če misliš, pojdi!«, »Čakajte. Čakajte!«, »Moram, mati!« ... Ukrasni pridevki: živa
ograja, črni ogenj v očeh ...
Primera: »Mesec je vstajal iz ravnine in je prihajal hitro in veselo, kakor da bi nosila črna roka veliko belo
svetilko …« »Francko je zabolelo, kakor da bi jo udaril s pestjo.« ... Klanec kot klanec siromakov postaja
drug izraz za socialno in nacionalno trpljenje.
• Avtor
Ivan Cankar se je rodil leta 1876 na Vrhniki v številni in revni obrtniški družini. Družina je živela v velikem
pomanjkanju. Cankarju je kot nadarjenemu učencu vrhniška gospoda obljubila pomoč, a je na to kmalu
pozabila. Zaradi revščine, telesne šibkosti in bolehnosti je Cankar v ljubljanskih šolah preživljal težke čase.
V nižji gimnaziji je postal član Zadruge in se seznanil z drugimi slovenskimi modernisti. Na Dunaju je
študiral tehniko, vendar študija ni nikoli dokončal. Ves čas življenja na Dunaju je pisal, bral in se učil tujih
jezikov, da bi lahko prebiral evropske književnike v izvirniku. Na Dunaju je ves čas živel v delavskem
predmestju pri družini Löffler, kjer je bil s hčerko nekaj let tudi zaročen. Po vrnitvi v Ljubljano je bil krajši
čas zaprt na ljubljanskem gradu, ker je bil proti Avstro-Ogrski in se je zavzemal za državno zvezo med
južnoslovanskimi narodi. Med vojno so ga vpoklicali k vojakom, a so ga zaradi telesne šibkosti kmalu
odpustili. Umrl je decembra 1918, kmalu po koncu prve svetovne vojne.
Cankar je ustvaril obsežen in raznovrsten opus. Bil je pesnik, pripovednik, dramatik in publicist. V esejih in
kritikah je največ pisal o gledališču in likovni umetnosti, s predavanji pa je hotel vplivati na reševanje
aktualnih političnih in narodnih vprašanj.
Cankarjevo delo delimo na tri ustvarjalna obdobja. Mladostnemu obdobju sledi zrelo (dunajsko), ki je zaradi
prevladujoče problematike predvsem družbeno kritično. V tem času so nastala vsa njegova daljša pripovedna
dela in vse njegove najpomembnejše drame. V poznem (rožniškem) obdobju se preusmeri v psihologijo
posameznika, pogosti so motivi hrepenenja in spomini na mater ter na mladostna in otroška leta. Cankar je
v slovenski književnosti manj pomemben kot pesnik, bolj pa kot pripovednik in predvsem kot dramatik.
67
Pripovedništvo je najobsežnejši del Cankarjevega ustvarjanja. Pisal je različne pripovedne vrste: roman,
povest, novelo in črtico. Najbolj poznani krajši romani so Na klancu, Hiša Marije Pomočnice, Martin Kačur,
med povestmi pa Hlapec Jernej in Kurent. Velik del Cankarjevega dela so tudi novele in črtice, kot so Vinjete,
Podobe iz sanj, Moje življenje, in pa sedem dram, med katerimi so Kralj na Betajnovi, Hlapci, Pohujšanje v
dolini šentflorjanskiipd..
• Obdobje
MODERNA


68
• Zvrst
Na klancu je sprva avtobiografski roman, ki opisuje življenje Cankarjeve matere in je napisan kot spomenik
materi, kar je pomembnejše od same avtobiografskosti. Roman v tretjem poglavju, ko se Francka poroči s
krojačem Tonetom in se jima rodijo trije otroci, preraste v prikazovanje celotne družine in s tem v družinski
roman. V četrtem poglavju, ko se družina po krojačevem propadu preseli na klanec in se zgodba razširi na
prikazovanje klanca in klanških ljudi, roman preraste v socialno-proletarskega. Skozi celo delo pa lahko
zaznamo lastnosti romana, saj je motivno in tematsko dogajanje raznoliko. Gre za obsežno pripovedno zvrst.
Roman je sestavljen iz novel, in sicer je vsaka novela zaključena celota, zato jih lahko samostojno beremo.
Roman je razdeljen na poglavja, dogajanje je zapleteno in razčlenjeno. Glavna oseba je prikazana v raznih
situacijah, starostih in dogodkih. Ob njej se pojavlja še veliko drugih oseb in dogodkov.
• Sporočilo
Sporočilo romana je povezano z usodo Francke in drugih siromakov s klanca. Vsak poskus, da bi se rešili
svoje bede, je že vnaprej obsojen na propad, saj njihova revščina ni le materialna, ampak tudi duhovna. Tudi
Franckina usoda je kljub njenemu hrepenenju in veličini določena že ob rojstvu. Veliko bolj optimistično
sporočilo pooseblja učitelj Krivec, ki trdno verjame v svoje poslanstvo; samo z izobrazbo je mogoče presekati
začarani krog klanške revščine.
69
Ivan Cankar: Hlapci
• Obnova
Drama je napisana po vlogah in ima veliko didaskalij. Na začetku prvega dejanja izvemo za rezultate volitev,
na katerih zmagajo klerikalci. Večina učiteljev, s katerimi dela tudi Jerman, se je sprva razglašala za liberalce,
vendar so se takoj po volitvah in zmagi klera prelevili v klerikalce, zato jih dojemamo kot ljudi brez hrbtenice,
saj se kar naprej uklanjajo nadrejenim in tako neprestano opravljajo delo zgolj zaradi svojih koristi. Edino
Jerman je še naprej ostal zvest svojemu socialdemokratskemu političnemu prepričanju. Jerman je kot dober
govornik postal enakovreden nasprotnik župniku kot predstavniku klerikalcev, kar je tudi razlog, da ga
župnik želi na svoji strani. Nato so učitelji očistili knjižnico vseh tistih knjig, ki niso bile primerne za nove
politične razmere, odstranili so Prešerna, Aškerca … tudi Cankarja, čes da ni niti liberalec, ampak sam bog
vedi kaj.
V drugem dejanju sta prišli v knjižnico Lojzka in Geni, ki sta se prav tako spreobrnili, ter kasneje še župnik
in Jerman. Župnik je bil hladen, trd človek ter je v govorih pozival k spreobrnitvi. Jermanu je svetoval, naj
ljudi pusti pri miru in naj ne ustanavlja brezbožnega bralnega društva, v katerem želi izobraževati neuke. In
prav Jermanova neuklonljiva volja in ustanavljanje društva sta povod za prvi konflikt v drami. Župnik je v
konflikt vpletel tudi Jermanovo mater, kar je Jermana zelo prizadelo, saj ga spreletijo občutki krivde. V
spopadu je zmagal župnik, čeprav Jerman ni bil premagan.
Tretje dejanje se je dogajalo v Jermanovi sobi, kjer se je Jerman pogovarjal s Kalandrom. Sodelavka Lojzka
mu je med tem prinesla Ankino (županova hči) pismo, v katerem mu je ta pisala, naj ne misli več nanjo. Nato
se je župnik prišel še enkrat pogovorit z Jermanom; skušal ga je pregovoriti, naj spremeni politično
prepričanje. Jermanovo stališče pa je ostalo nespremenjeno, celo več: po župnikovih grožnjah se je odločil,
da bo iz hlapcev naredil ljudi. Mati ga je prosila, naj ne zavrže Boga.
Četrto dejanje se je dogajalo v krčmi, kjer sta Jerman in Kalander pripravila zborovanje delavcev. Po
Jermanovem govoru se je zborovanje spremenilo v pretep ter v zbiranje podpisov za njegovo premestitev.
Medtem ko je Kalander branil Jermana, je v krčmo prišel župnik.
Zadnje, peto dejanje se dogaja v Jermanovi sobi, kjer sta bili na obisku Lojzka in Geni. Jerman se je
pripravljal na premestitev na Goličavo (slabše delovno mesto) ter mislil na samomor. Svojo vlogo – iz
hlapcev narediti ljudi – je prepustil Kalandru. Od Jermana se je poslovil tudi sodelavec Hvastja, mu prinesel
koline za na pot ter mu zaupal, da je bil nekoč tudi on revolucionar, zdaj pa ima troje otrok in je popolnoma
utihnil. Od njega se je poslovil tudi župnik, ki je priznal, da je imel Jerman prav. Jermanu je umrla mati, a
sta ga njen glas in glas Lojzkine ljubezni ponovno priklicala v življenje, ko se je nameraval ubiti.
V hlapcih ima konec mističen prizvok, kar pomeni prehod iz družbeno kritičnega Cankarja v psihološko-
etičnega. Konec je tragičen, saj mora Jerman, ki je kriv brez krivde, na Goličavo; konec Hlapcev pa ni
tragičen, če pomislimo, da se boj nadaljuje s kovačem Kalandrom. Hlapci so igra nesporazumov: žena
preklinja moža, Jerman in župnik se spopadata brez milosti, čeprav župnik pravi, da ima rad Jermana; Jerman
ljubi Anko, ona pa se pri tem dolgočasi; Jerman ljubi mater, mati pa zboli in umre … Skratka, Jerman je
odtujenec. Njegova tragedija je v tem, da se ne more odločiti, ali naj hlapce jemlje kot hlapce ali kot ljudi.
Če bi hotel iz hlapcev narediti ljudi, bi moral z njimi delati kot s hlapci – to pa se mu upira in prav upiranje
ga pahne v katastrofo.
Kot glavni osebi spoznamo Jermana in župnika, ki sta predstavljena predvsem z različnimi pogledi na
razmere. Jerman predstavlja protagonista, ki se vztrajno bori za svoja prepričanja in ljudi, kar ga na koncu
privede tudi do notranjega konflikta med Jermanom politikom in mnenjem njemu zelo ljube matere, medtem
ko župnika spoznamo kot antagonista, ki se za razliko od Jermana bori za moč in oblast in prav tako
učinkovito zagovarja svoje mnenje. Pomembna za Jermanovo razmišljanje je tudi njegova mati. Spoznamo
pa še sodelavko Lojzko, kovača Kalandra in Jermanovo ljubljeno Anko.
• Dogajalni prostor, čas
Dogajalni prostor je podeželski kraj, šola in krčma; dogajalni čas pa prvo desetletje 20. stoletja.
70
• Motivi
Prevladje motiv stremljenja po značajnosti človeka, hlapčevanje drugih učiteljev, Jermanovo trdno
prepričanje v pravico, odnos med »hlapcem« (podrejenim) in gospodarjem, izkoriščanje in razočaranje.
Minka se spremeni v hinavsko tercialko, Komar pa celo v ovaduha. Osebe s karakterjem so Jerman, Hvastja,
župnik, Lojzka, mati; negativno pa so prikazani Komar (že ime je metaforično), Anka in vaška srenja zaradi
svoje neizobraženosti, zato je v ospredju družbenokritična tema, pri kateri gre za kritiziranje razmer, ki so
nastale po volitvah leta 1907. Liberalni učitelji so se morali po zmagi klerikalcev braniti pred številnimi
napadi. Druga tema v drami pa je hlapčevanje kmetov, kmetic in delavcev.
• Snov
Snov je jemal iz aktualnih tem v družbi (volitve, zmaga klerikalcev, položaj učiteljstva). V deželi potekajo
volitve predstavnikov za deželni parlament in avstrijski parlament. Učiteljstvo reagira izredno hlapčevsko;
brezznačajsko je, brez hrbtenice, »obrača se po vetru«.
• Jezik
NAREČNE BESEDE:
- Okrene > obrne
- Ali si pust > nezanimiv
- Skezala > kesala
- Neomajno trebite > uničujte (226)
- Paternošter > rožni venec
- Njegove besede so umerjene > premišljene (232)
- Revolver > strelsko orožje
POMEN BESEDE HLAPCI: v drami se pomen besede hlapec spreminja. Prvič besedo uporabi župnik, ki
hlapce predstavlja kot slovensko ljudstvo: »Tisti, ki je hlapec, naj živi kot hlapec.«
Jerman besedo hlapec uporabi, ko zmerja vaščane in jih ima za ničvredneže zaradi njihove hlapčevske drže.
Slog
GEMINACIJA: Raskavo! Raskavo! (225). Vse! Vse! Vse! (224)
PRETIRAVANJE:
- Smejal se bom in vriskal bom.
- Postavi se na glavo …
- Do oblakov ti nakopiči besed …
- Ni trma, tudi ni bahavost …
PRIDIGARSKI SLOG:
- »Hlapčuj pa boš napojen in nasičen …« s tem župnik pove ljudem, kaj od njih pričakuje.
- » Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!« s tem je Cankar želel povedati,
da je slovenski človek kot hlapec, saj je podrejen drugim in nima svoje hrbtenice.
- » Ta roka bo kovala svet …« Jerman je v kovaču videl prihodnost in v njem je videl, da je on zmožen
spremeniti svet.
Prizor, kjer Jerman ljudi zmerja za hlapce, se odvija v gostilni, kjer je Jerman kljub nestrinjanju z drugimi
ljudmi sklical prvi sestanek bralnega društva. S tem se pokaže Jermanov poraz in nesoglašanje z drugimi, saj
zmerja ljudi, oni pa se branijo z močjo.
• Avtor
Ivan Cankar se je rodil leta 1876 na Vrhniki v številni in revni obrtniški družini. Družina je živela v velikem
pomanjkanju. Cankarju je kot nadarjenemu učencu vrhniška gospoda obljubila pomoč, a je na to kmalu
pozabila. Zaradi revščine, telesne šibkosti in bolehnosti je Cankar v ljubljanskih šolah preživljal težke čase.
V nižji gimnaziji je postal član Zadruge in se seznanil z drugimi slovenskimi modernisti. Na Dunaju je
študiral tehniko, vendar študija ni nikoli dokončal. Ves čas življenja na Dunaju je pisal, bral in se učil tujih
jezikov, da bi lahko prebiral evropske književnike v izvirniku. Na Dunaju je ves čas živel v delavskem
predmestju pri družini Löffler, kjer je bil s hčerko nekaj let tudi zaročen. Po vrnitvi v Ljubljano je bil krajši
čas zaprt na ljubljanskem gradu, ker je bil proti Avstro-Ogrski in se je zavzemal za državno zvezo med
71
južnoslovanskimi narodi. Med vojno so ga vpoklicali k vojakom, a so ga zaradi telesne šibkosti kmalu
odpustili. Umrl je decembra 1918, kmalu po koncu prve svetovne vojne.
Cankar je ustvaril obsežen in raznovrsten opus. Bil je pesnik, pripovednik, dramatik in publicist. V esejih in
kritikah je največ pisal o gledališču in likovni umetnosti, s predavanji pa je hotel vplivati na reševanje
aktualnih političnih in narodnih vprašanj.
Cankarjevo delo delimo na tri ustvarjalna obdobja. Mladostnemu obdobju sledi zrelo (dunajsko), ki je zaradi
prevladujoče problematike predvsem družbeno kritično. V tem času so nastala vsa njegova daljša pripovedna
dela in vse njegove najpomembnejše drame. V poznem (rožniškem) obdobju se preusmeri v psihologijo
posameznika, pogosti so motivi hrepenenja in spomini na mater ter na mladostna in otroška leta. Cankar je
v slovenski književnosti manj pomemben kot pesnik, bolj pa kot pripovednik in predvsem kot dramatik.
Pripovedništvo je najobsežnejši del Cankarjevega ustvarjanja. Pisal je različne pripovedne vrste: roman,
povest, novelo in črtico. Najbolj poznani krajši romani so Na klancu, Hiša Marije Pomočnice, Martin Kačur,
med povestmi pa Hlapec Jernej in Kurent. Velik del Cankarjevega dela so tudi novele in črtice, kot so Vinjete,
Podobe iz sanj, Moje življenje, in pa sedem dram, med katerimi so Kralj na Betajnovi, Hlapci, Pohujšanje v
dolini šentflorjanski ipd..
• Obdobje
MODERNA

72

• Zvrst
Hlapci so realistično-simbolistična drama. Dogajanje niha od ljudske drastike do prizorov, izraženih s
svetopisemsko privzdignjenostjo. Osrednja perspektiva je kritično-satirična, kar se kaže v kritiki družbe.
Hlapci so tudi satirično-tragična drama, saj je tragičnost kaže v osebni Jermanovi drami. Drama ima pet
dejanj in je napisana v sintetični tehniki in jo lahko razdelimo na dve polovici: v prvi Cankar satirično
prikazuje vedenje izobraženstva po zmagi klerikalcev; v drugi polovici (po tretjem dejanju) pa prevlada ideja
etične krivde in očiščenja. Konec Hlapcev je optimističen. Zaključi se z Jermanovim stavkom, ki ponazarja
upanje in vero v lepšo prihodnost tudi za hlapčevski narod.
Najbolj satiričen prizor v drami je prizor v knjižnici, ko učitelji odstranjujejo dela
Prešerna, Tavčarja, Aškerca in Cankarja zaradi njihove liberalnosti.
SATIRA: literarna zvrst, v kateri avtor na komičen, posmehljiv način kritizira napake družbe ali
posameznika.
• Sporočilo
Ideja Hlapcev je kritika človeške neznačajnosti (odziva na politične in družbene razmere) in hlapčevstva ter
intimna Jermanova drama, saj je Jermanova obsodba sveta tudi obsodba samega sebe. Kritizira družbene in
politične razmere, a poudarja, da je odrešilna moč v ljubezni. Znan je citat: »Pokazali ste mi, kaj je moj posel
– iz hlapcev napraviti ljudi.« S tem je Jerman hotel ljudi razsvetliti.
73
Oton Župančič: Duma
• Obnova
Pesnitev sestavljajo tri deli: verzni prolog (uvodni trivrstični verz, ki nam razloži notranjo zgradbo) in dva
obsežna dela, vsakega izmed njiju pa razdelimo še na pol. Prvi del je zgrajen kot »dialog« oz. spev dveh
glasov, moškega in ženskega. Ta simbolizirata razmerje med domovino tujino ter poosebljata umetnikova
notranja »jaza«. Ženski glas ponazarja lepoto domovine, njenih ljudi, običajev, domače zemlje …
»Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso,
pesem vetra in vej in trave in sonca na travi,
pesem hitečih in pesem stoječih valov,
pesem srebrnih in pesem zlatih valov –
pesem potokov in pesem žit.«
Moški glas pa ponazarja umetnost, znanost, razvoj novih modernih mest v tujini, napredek in vse, kar je
pesnik spoznal, ko je živel v tujini.
»Glej in moj ponos se pne in pesem z niim,
drzno in smelo gleda tvoji pesmi v oči.
Tvoji pesmi jaz zoperstavim pesem mest,
pesem obzidanih cest in korakov, po tlaku hitečih,
ritem rok in ramen, ki dvigajo kamen in hlod …«
Vidimo razkol v pesnikovem mišljenju in željo, da bi morala domovina ohraniti vse, kar je dobro, vendar da
bi morala sprejeti tudi nove ideje tujine in se modernizirati.
V drugem delu spregovori pesnik iz srca. V prvem spevu podpre trditve ženskega glasu. Govori o idilični
podobi domovine, spominih na lepo otroštvo in kako njegovo srce bije za domovino. V drugem spevu pa
spregovori o temnih straneh domovine. Te so vidne predvsem v izseljevanju ljudstva in pesnik (poet) se
sprašuje, če bodo ljudje ki so se izselili, sploh še prišli nazaj v domovino.
»Boš jih kot lastovke k sebi priklicala?
Kakor golobe prizvala pod krov?
Ali jih tuja bo slava premamila
In jih nikoli več k tebi ne bo?«
Temačnost pa prikazuje tudi skozi vdovo, ki žaluje za mrtvim sinom.
»Čul sem vdovice jok:
»Moj Mate, jo, moj Mate!«
Pel je veliki zvon –
»Moj Mate, jo, moj Mate!«
Hamburk, Hamburk! kliče ji zvon …
tam ji v smrt omahnil je sin,
solze nobene bilo ni za njim,
znamenja ni za grob njegov.«
Pesnikovo ključno vprašanje je torej, kako bi v svetu, v katerem je potrebna modernizacija, ohranjali lepoto
svoje domovine. Na to vprašanje pesnik ne najde odgovora, zato se pesnitev konča z dvomom in
negotovostjo. To prikaže z metaforo školjke. Školjka ponazarja poezijo, ki je nastala iz bolečine nad usodo
domovine.
Župančičeva pesem Duma je pesnitev, v kateri se Župančič opredeljuje do domovine in tujine. Da pesem
razumemo, moramo poznati razmere na Slovenskem na začetku stoletja. Slovenci so še spadali pod Avstro-
Ogrsko, in to je bil čas velikega germanizacijskega pritiska. V deželi so vladali gospodarska kriza,
nezaposlenost, izseljevanje, neizobraženost, nesposobni politiki.
Umetnik pa mora narod prosvetljevati. Pesem je izšla v zbirki Samogovori. Je dolga, a kljub temu ni epska,
je Župančičeva osebna izpoved, njegov osebni pogled na sodobni odnos domovina – tujina.
74
Poet, stranski pa moški in ženska s svojimi glasovi.
Slovensko podeželje, tuja in industrijsko razvita mesta na začetku 20. stol..
• Motivi
Motivov je zelo veliko (pomlad, ptički (Gregorjevo), oče, hišice, smrt, telegraf, telefon, kultura, znanost,
napredek, vdova, srce, izseljenstvo …)
• Snov
Snov Dume je pesnikovo otroštvo in gospodarska situacija Slovencev na začetku 20. stoletja. Tematika je
nacionalna (domovinska), socialna (vdovina žalostinka), poetološka (na koncu – podoba školjke).
• Jezik
Zgradba pesmi je mojstrska, pretehtana in zaokrožena, tako da se oblikovno v nekem smislu približuje
Prešernovemu Sonetnemu vencu. V pesmi nastopajo trije glasovi - ženski, moški in pesnikov oz. pesnikovo
srce, ki povezuje oba prejšnja glasova. Pri vseh je pesnik izrazito čustven, saj se do problematike ves čas
subjektivno opredeljuje. Ženski glas idilično opeva domače podeželje (pretirano hvali, olepšuje). Ženski
prilastki se pojavljajo na levi strani jeder in so nežni, mehki. Moški glas prav tako idilično opeva tujino
(pretirano hvali tujino in njen industrijski napredek), kar je izraženo z desnimi prilastki, ki so trši. Moški in
ženski glas sta si nasprotna (antitetična). Pesnik uporablja dialektizme (otec) in onomatopoetske izraze (čiv,
čiv).
• Slog
Na začetku pesnitve pesnik uporablja mnogovezje, ki mu kmalu sledi brezvezje. Začetek spominja na
paralelizem členov. Rime skorajda ni, le proti koncu prvega dela pesmi naletimo na soglasniški stik ali
aliteracijo (sanjalo, smele sanje…). Rima in ritem sta svobodna, vendar nas lahko s približevanjem
heksametru spominja na himne, ode, psalme. Konec prve polovice prvega dela Dume se konča z motivom iz
astronomije - občudovanjem matematičnega odkritja novega planeta. Prvi del Dume je izrazito subjektiven,
čustveno nabit. Druga polovica prvega dela Dume je objektivnejša in nasprotna prvemu. Zdaj se oglaša
pesnikovo srce. Začne se z verzom: “Čul sem, kako je zvenelo moje srce.” Pesnik se vrača v svoje otroštvo,
spominja se lepih in prijetnih doživetij in hvali slovensko zemljo. Iz otroštva se najbolj spominja očeta – nanj
je bil zelo navezan. Pesnik je hvaležen očetu, da mu je vzbujal zanimanje za naravo in ga seznanjal z
ljudskimi običaji (“kako so se ptički ženili”). V drugem delu prve polovice pesnik preide v sedanjost;
naenkrat tako hvaljena zemlja postane “pusta rodina”, s čimer opozori na velik problem slovenskega
podeželja, od koder se zaradi nerodovitnosti, težkega življenja in gospodarske krize ljudje množično
izseljujejo. Pesnik je doživljal pristen odnos do domovine, ko je bil tudi sam v tujini.
Na začetku drugega dela Dume pesnika zajameta bolečina, razočaranje, kar ponazori z antitetičnim verzom
“Hodil po zemlji sem naši in pil njene bolesti.” Slovenski človek se je izselil v tujino. Življenje v tujini pa
prinaša le smrt. Nato sledi znamenita vdovina žalostinka. Vdova žaluje za sinom, kar pesnik izrazi z
odsekanim ritmom, vzkliki, onomatopoijo (Hamburk namesto Hamburg). Z glagoli (poje, bije, toži, vpije)
se stopnjuje žalost. Naši ljudje v tujini predvsem rudarijo, opravljajo najtežja dela in zaradi tega mladi
umrejo. Prvi rod izseljencev se še spominja domovine, že naslednja generacija pa nanjo pozabi.
Proti koncu Dume pesnik naniza veliko retoričnih vprašanj, s katerimi izraža svojo negotovost, zaskrbljenost
zaradi domovine. Sprašuje se, kako domovino ohraniti avtentično, hkrati pa jo tudi gospodarsko razviti in
obdržati Slovence doma na svoji zemlji. Konec je izrazito simbolističen, saj pesnik Dumo zaključi s podobo
školjke z biserom. Školjka predstavlja pesnikovo srce, zrnca peska v njej in nastajanje bisera (kar jo boli) je
bolečina zaradi stanja v domovini, biser pa je pesnitev Duma.
Dumo zaznamujeta svoboden ritem in svoboden verz. Razdeljena je na dva dela, od katerih se vsak spet deli
na dva dela. To razdelitev na moški in ženski glas pa povezuje glas pesnikovega srca.
Glasovne figure
Soglasniški stik ali aliteracija: Sanjati smele sanje bodočnosti; sam, sam s seboj
75
Polni stik ali rima:
-Zaporedna rima (aabb): stekajo, sekajo; mesta , cesta; živ – živ, napil; z vriščem, naj iščem; potic, slaščic,
pustili, vrnili; bije, vpije, trdo, glavo; streha, uteha, nazaj, kraj, ne more, čez gore; povesila, vtelesila, požar,
vihar, daljino, domovino;
-Oklepajoča rima ali vsaj asonanca: črno, lije, vpije, nebo;
Besedne figure
Podvojitev ali geminacija: Hamburk, Hamburk!
Pripev ali refren:
-Anafora: pesem hitečih, pesem srebrnih, pesem potokov; srce poeta, srce poeta;
-Epifora: stoječih valov, zlatih valov; sem šel, sem šel;
Retorično vprašanje: Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Preko morja? In
ni ti meja?
V pesnitvi se trikrat ponovi verz: Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso.
Dvakrat se ponovi: Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš.
Dvakrat se ponovi kitica:
Kje, domovina, si? Ali na poljih teh?
Še pod Triglavom, okrog Karavank?
Ali po plavžih si, ali po rudnikih?
Tu? Preko morja? In ni ti meja?
• Avtor
Oton Župančič se je rodil leta 1878 v Vinici v Beli krajini. Bil je slovenski pesnik, dramatik, prevajalec in
urednik revije Ljubljanski zvon. Oton Župančič je bil eden izmed štirih predstavnikov slovenske moderne.
Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v
dijaškem društvu Zadrugi. Oton Župančič je bil eden od štirih predstavnikov slovenske moderne. Z
Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem je pokopan v gobnici
moderne na Žalah.
• Obdobje
MODERNA
76


• Zvrst
Duma je izvorno kot zvrst ukrajinska ljudska pesem, za katero je značilno otožno premišljevanje. Župančič
je v svoji Dumi žalosten zaradi narodove usode.
• Sporočilo
Domovino je treba modernizirati, vendar je vseeno potrebno ohraniti njene dobre lastnosti.
77
Srečko Kosovel: Slutnja
Polja.
Podrtija ob cesti.
Tema.
Tišina bolesti.
V dalji
okno svetló.
Kdo?
Senca na njem.
Nekdo gleda
za menoj,
z menoj
nepokoj
in slutnja
smrti.
• Obnova
Lirski subjekt vidi temo in »sliši« tišino bolezni, ki se mu bliža. V dalji vidi svetlo okno, ki ga verjetno
spominja na dom. Znotraj sebe sluti v zadnji kitici, da nekdo gleda za njim, ne ve zakaj, ampak sluti, da je to
smrt. Prvine zunanjega sveta so zgolj poimenovanje, ki se v zavesti lirskega subjekta pojavijo in takoj
izginejo. Slutnjo zaznamo kot svojstven krik, da ne bo mogel opisati notranjega občutja, ker se mu bo
življenjska nit nenadoma pretrgala. Zavest o posebnem potencialu je prisotna, ki se ne bo mogel razbohotiti,
ker ga bo prehitela smrt.
Umirajoči (Nekdo gleda za menoj, z menoj nepokoj …)
Podeželje, poseljen svet; pesem je brezčasna, lahko bi bilo kadarkoli (sedaj).
• Motivi
Motivi so predmetni, so vtisi spremljajoče in izgubljajoče se predmetnosti; to so tako imenovani snovni
motivi. Zaznamo drobne motive polj, podrtije, ceste, okna, sence, v katerih je mogoče zaznati impresionizem
in se prepletajo z nemirom, bolečino in slutnjo, ki so tako imenovani duhovni motivi in ti izražajo osnovno
sporočilo pesmi – slutnjo bližajoče se smrti.
• Snov
Snov je pesnik jemal iz lastnega življenja, osebne življenjske izkušnje.
• Jezik
Pesniški jezik je odraz notranjega doživljanja pesniškega subjekta, učinkuje razsekano. Pesem je sestavljena
iz vsega skupaj 25 besed: od tega je 17 samostalnikov, en sam pridevnik in en sam glagol, ostalo so predlogi
in vezniki. Jezikovni slog je izrazito nominalen. Večina stavkov je neglagolskih, glagolski je eden.
Neglagolski stavki so osamosvojene besede in besedne zveze, s katerimi pesnik poudarja osamljenost, hkrati
pa kontrast med njo in tistim, kar ostaja doma. Poudarjajo antitetično igro teme in svetlobe. Takšen slog
prinaša netekoč, razsekan ritem, kar ustreza pesnikovemu razpoloženju.
78
• Slog
Razsekan ritem podkrepljujejo miselni prestopi (enjambement) in retorično vprašanje (Kdo?). Pesem je
impresionistična. Metaforika se nanaša na splošno, nekonkretno pokrajino. Kosovel v večino svojih pesmi
uvaja Kras (barve, bori, burja). Na impresijo veže tudi socialno in narodno tematiko. Z impresionizmom
združuje simbolistični slog. Pesem je tudi izrazito razpoloženjska, saj ne sporoča pesnikovega razmišljanja,
ampak trenutne vtise in občutja. Rečemo lahko tudi da je izrazno in razpoloženjsko impresionistična, saj
izraža eno samo razpoloženje, zraslo iz trenutnih bežnih vtisov. Tako tehniko impresionizma imenujemo
pointilizem. Razpoloženje in izraz sta torej impresionistična, vendar ne tipično, saj je razpoloženje v pesmi
mučno stanje stiske, tik preden se izrazi kot krik. Tako pesem iz impresionizma prehaja v ekspresionizem.
Slutnja je na eni strani tradicionalna (npr. osamljenost in odtujenost sta kot razpoloženje izraz
novoromantične tradicije; tradicionalni so tudi vtisi), na drugi strani pa izraz sodobnejše književnosti
ekspresionizma (npr. notranja stiska (tišina bolesti), smrt, predkrik, razbijanje vtisov).
Tema je nemirna in boleča, osamljenost človeka, ki odhaja (najbrž od doma v njemu tuji svet).
• Avtor
Srečko Kosovel se je rodil leta 1904 v Sežani. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo in nato študiral slavistiko,
romanistiko in filozofijo. Umrl je že pri rosnih 22 letih zaradi meningitisa. Srečka Kosovela uvrščamo med
najpomembnejše slovenske pesnike, velja za predhodnika moderne slovenske poezije po prvi svetovni vojni,
ki se v slovenskem prostoru razen pri Kosovelu pojavi šele po drugi vojni. Kosovelov ustvarjalni čas je bil
kratek, a zelo intenziven. Pisal je pesmi, črtice, eseje, vodil študentski literarno-dramski krožek, prirejal
recitale in predavanja, sodeloval je pri urejanju levičarskega mesečnika Mladina.
Kosovel je ustvarjal v različnih slogih. V svojih zgodnjih pesmih je bil zvest impresionističnemu slogu.
Osrednja pesniška faza je ekspresionizem. Pisal je tudi pesmi, ki jih zaradi oblike imenujemo konstruktivne
pesmi in so sestavljene iz delov, ki pogosto nimajo nobene logične povezave. To so razna gesla, matematične
in tehnične formule, grafični znaki, skice in druge grafične domislice.
Kosovel je še pred smrtjo pripravil pesniško zbirko Zlati čoln, ki ni izšla. Njegova dela so bila objavljena po
njegovi smrti.
• Obdobje
EKSPRESIONIZEM
Osrednji opus spada v obdobje ekspresionizma. Ime izhaja iz besede expressio (iztis). Najprej se pojavi v
likovni umetnosti. Je nasproten impresionizmu in se kot umetniški slog pojavlja v napetih, prelomnih dobah.
Kot duhovni položaj se pojavlja že v Dantejevi Božanski komediji. Najmočneje se pojavi pri Nemcih. Sprva
se je imenoval napreden, sodni dan, najmlajši, nepatetičen, šele po objavi Edschmidovega manifesta leta
1918 se uveljavi pojem ekspresionizem. Svetovni ekspresionizem je obeležen z obdobjem od 1910 do 1925,
pri nas je znan v dvajsetih letih. Vzroka za nastanek ekspresionizma izhajata iz socialnih in političnih razmer.
Na začetku 20. stoletja se pojavijo zastrašenost, razglašenost, vesoljni poraz in podobna občutja in podirajo
človeku temelje - spravljajo ga v obup. To je čas, iz katerega je izginil vsakršen etos, človeška ureditev je
postala mehanična.
Ekspresionisti so človekov položaj občutili kot neznosen pritisk, zato je postajala glavna tema krik po
človeku, etično očiščenem in prerojenem. Tak človek bi lahko živel v bratskem kolektivu. Uprli so se vojni,
meščanski kapitalistični družbi, klicali so duhovno revolucijo ter poudarjali bratstvo in sestrstvo. Vzornike
so iskali pri Marinettiju, Strindbergu, Nietzscheju. Nanje je vplival tudi Whitmann, ki je dokazoval, da je
duša odsev vsega doživetega na meji med stvarnostjo in sanjami. Blizu jim je bil tudi prosti verz. Upoštevali
so tudi Kirkegaarda, ki je poudarjal človeško dušo, preveč obdano s strahom.
Izpoveduje iztis notranjega, subjektivnega doživljanja, moralno in duhovno očiščenje, neke vrste estetsko
katarzo. Deluje kot reakcija na racionalizem in naturalizem, ki se nočeta podrejati zakonom snovnega sveta,
ampak hočeta ustvariti nov svet in poudarjata notranje bistvo. Pogosta gesla so: duh, etos, patos, katastrofa,
apokalipsa, sodni dan, anarhija, akcija, vstajenje, odrešenje, poslanstvo in revolucija. Glavne
ekspresionistične teme so: osamljenost, usoda, smrt, iracionalne sile, svoboda, človeštvo in pravičnost.
Snovni svet postane poduhovljen, zato lahko govorimo o identifikacijski metaforiki. Pogosta je raba
kontrastov, barv in simbolov. Večkrat so uporabljene metafore iz religioznega življenja, celo v socialno-
79
proletarskih pesmih. Pesem je postala klic, krik in svarilo. Pojavljajo se raztrgani stavki, besede so razbite
na zvočne elemente. Beseda postane absolutno sredstvo, prevlada nominalni stil, ritmizirana proza, ki se
približa biblijskemu verzu.
V slovenski književnosti je najpomembnejši med obema vojnama, in sicer v dvajsetih letih 20. stol.. V
posamezniku se je težava, ki jo lirski subjekt mora izkričati, dalj časa nabirala in kopičila, zato nato izbruhne
sunkovito, krčevito kot krik. Posledica so deformiran svet (stvarnost), kaos in smrt cele civilizacije, estetika
grdega, vizionarsko videnje prihodnosti. Pogoste barve so rdeča, črna, zlata, srebrna. Staro mora umreti, da
bi se lahko rodilo novo, od tod poznamo moralne ideale, ki so nov človek, čista človečnost, bratstvo, ljubezen.
• Zvrst
Lirska pesem
• Sporočilo
Notranji nemir zaradi mučnega pričakovanja (izvenizkušenjski svet, nepredvidljivost onstranskega).
80
Franz Kafka: Preobrazba
• Obnova
Gregor Samsa je trgovski potnik. Skupaj s sestro živi pri starših, pri strogem očetu in očetu podrejeni materi.
Nekega jutra se Gregoer Samsa prebudi spremenjen v velikega hrošča. Najprej pomisli, da sanja, potem pa
spozna, da je preobrazba resnična. Ob pogledu na uro spozna, da je zamudil vlak, s katerim bi moral
odpotovati v službo. Po poklicu je namreč trgovski potnik. Svoje službe ne mara, opravlja jo le zato, ker s
plačo preživlja starše in sestro. Počasi se navaja na novo telo. Na vrata trkajo mati, oče in sestra, odpre pa
šele, ko ga obišče predpostavljeni iz službe. Ob pogledu nanj se zgrozi in zbeži, Gregor pa izgubi službo.
Domači ga zaprejo v sobo. Zanj skrbi sestra Greta. Mati je z njim dokaj ljubeča, vendar ne more k njemu v
sobo, ker se ji žival gnusi. Oče, ki je bil do njega vedno strog, ga tudi zdaj za vsak prekršek kaznuje in ga
lovi z metlo. Nekega dne sestra poskuša iz njegove sobe odstraniti pohištvo, saj Gregor kot hrošč lahko pleza
po stenah in stropu, pohištvo pa ga pri tem ovira. Na pomoč pokliče mater. Mati ob pogledu na Gregorja
omedli. Ko se oče vrne domov, ga kaznuje, tako da ga obmetava z jabolki in ga hudo rani. Sčasoma tudi
Greti skrb za brata postane odveč. Njegova soba je vedno bolj zanemarjena in umazana. Gregor je z delom
preživljal vso družino, odkar pa tega ne more več, so prisiljeni oddajati sobe. Gregorja so morali pred
podnajemniki ves čas skrivati, kar je bilo za vse zelo naporno. Sestra bi se rada poročila, a se zaradi izmečka
v družini ne more. Gregor končno spozna, da je vsem odveč in da je neželen, zato se odloči za samomor –
ne uživa hrane, prevali se na hrbet in pogine kot žuželka. Služkinja ga preprosto pomete na smetišnico in
zavrže. Družina se nato zbliža, saj so se osvobodili nadležnega bremena, končno spet odidejo na sprehod in
lahko začnejo razmišljati o Gretini poroki in prihodnosti.
Glavna oseba groteskne parabole je Gregor Samsa, ob njem spoznamo še njegovo družino, in sicer očeta,
mater in sestro Greto.
Njegova žrtev za domače, izbira predvelikonočnega časa in ura smrti (tri ponoči) hote ali nehote namigujejo
na Kristusovo odrešenje sveta s smrtjo. Dogajalni čas tudi sicer ni natančno določen, a iz vmesnih opomb
lahko sklepamo, da gre za asociacijo na Kristusovo življenje – od božiča do velike noči. Na koncu se smrt
umakne življenju, prostor se razširi, pogovarjajo se o Gretini poroki in njenem lepem in košatem telesu –
življenje bo šlo po njenem telesu naprej. Za dogajanje je pomembna Gregorjeva soba (motiv kletke) in
stanovanje Samsovih.
81
• Motivi
Osrednji motiv je napovedan že v naslovu: to je motiv, posebej značilen za mite in pravljice, tokrat pa je v
groteskni podobi prenesen v moderni vsakdan. Preobrazba, ki jo doživi Gregor, za povprečnega človeka ni
privlačna, saj mrčes v ljudeh zbuja gnus in odpor. Motiv preobrazbe ima torej simbolen pomen in kaže na
posameznikovo doživljanje samega sebe in medčloveških odnosov. Ob osrednjem motivu je še več drugih.
Motiv prehranjevanja pomeni vztrajanje pri življenju, ob poslušanju sestrinega igranja na violino pa Gregor
razmišlja o duhovni hrani in se zaradi tega prepričuje, da je še vedno človek in zmore ljubezen (sestrin vrat
ga privlači, erotični motiv). Motiv slike z damo v kožuhu se pojavi takoj po preobrazbi. V Gregorjevi sobi
visi slika z damo v krznu, ki jo Gregor skuša rešiti tako, da spleza nanjo, ko želita mati in sestra izprazniti
sobo. Ob tem njegovemu trebuhu prija dotik s steklom. Poznavalci si motiv razlagajo kot prikrit erotični
vzgib; Gregorju nekaj pomeni zgolj telesna ljubezen brez prave duhovne globine. Motiv ure je povezan s
spoznanjem človekove ujetosti v času (ta motiv je pogost tudi v drugih Kafkovih besedilih). Motiv sobe
postane simbol ujetosti, soba predstavlja svet. Po preobrazbi se Gregorju svet zoži na štiri stene. Šele po
njegovi smrti je bralec skupaj z Gregorjevo družino deležen delčka zunanjega prostora. Motiv smrti oz.
odrešitve s smrtjo je precej zapleten in povezan z drugimi motivi. Ne izvemo, ali je Gregor umrl zaradi lakote,
rane ali iz žalosti, ali se je umaknil iz ljubezni do družine ali iz obupa nad svojim brezizhodnim položajem.
Morda je bil to edini način, da jim je lahko prikazal, da jih razume, morda pa je bilo to še zadnje dejanje
prilagajanja in izpolnjevanje tistega, kar so od njega pričakovali.
Če take motive združimo v temo, vidimo, da novela govori o izgubljenosti posameznika, odtujenosti med
ljudmi, bivanjski stiski, občutku krivde, strahu, utesnjenosti, nasilju družbe nad posameznikom. Gregorjeva
preobrazba postaja nepojasnjena.
• Snov
Težave v iskanju mesta v družbi in z izpolnitvijo samega sebe; strah pred odgovornostjo za lastno eksistenco;
nesmiselno iskanje smisla življenja.
• Jezik
Uporaba predpreteklika je neobičajna
- Bila je popolnoma oblečena, ko da bi sploh ne bila spala, in to bi
se bilo dalo sklepati tudi po bledem obrazu.
- Začel se je bil le obračati, da ...
- In bi bil odšel prostovoljno ...
• Slog
Preobrazba ima vse značilnosti Kafkovega pripovedništva. Dogaja se v stvarnem meščanskem okolju, v
uradniški družini, ki jo tarejo vsakdanje skrbi. Nadomeščanje stvarnega sveta je uresničeno s sanjskimi
vizijami, asociacijami in simboli. Življenjski položaj, v katerem se nenadoma znajde Gregor Samsa, je
skrajno fantastičen, grotesken, vendar ga vse osebe dojamejo kot nekaj samoumevnega. Tudi Gregor sam
nad svojo podobo ni niti začuden, kaj šele zgrožen; skrbi ga le to, da bo zamudil službo. Podobno sprejemajo
njegovo preobrazbo domači. Taka nenavadna mešanica stvarnega in fantastičnega je za Kafkova dela tako
tipična , da jo imenujemo tudi »kafkovska situacija«. Glavna značilnost Kafkovega sloga je, da o skrajno
čudnih dogodkih govori zelo stvarno, realistično, s čimer doseže prav poseben učinek. Zaznamo torej
modernistično pripovedno tehniko, ki se kaže skozi sanje in podzavest ter simbolizem, vsebina je težko
razumljiva brez dodatnega poznavanja stvarnosti.
• Avtor
Franz Kafka se je rodil leta 1883 v Pragi v premožni judovski in trgovski družini. Njegovo otroštvo in
mladost je močno zaznamoval tiranski oče, ki ni niti zmogel niti hotel razumeti sinovih umetniških nagnjen.
Kafka je do njega razvil odnos, poln nasprotij: po eni strani si je želel očetovega priznanja in mu je hotel
ustreči, po drugi strani pa je ob njem občutil strah in sovraštvo. Kafka je študiral pravo in nekaj časa delal v
zavarovalnici. Ko je zbolel za jetiko, je pustil službo in do smrti živel po raznih zdraviliščih. Pokopan je na
judovskem pokopališču v Pragi.
82
Kafka se je uveljavil šele po drugi svetovni vojni, več desetletij po svoji smrti. Glavnina njegovega
pisateljskega opusa je bila objavljena proti njegovi volji, saj je v oporoki določil, da je treba rokopise sežgati.
Njegov prijatelj pa je zapuščino kljub temu uredil in izdal.
Glavne teme njegovih del so občutja tujstva, osamljenosti in tesnobe, ki izhajajo iz njegovega posebnega
življenjskega položaja. Kot nemški Jud, ki je živel v Pragi, je sicer pripadal trem svetovom, a obenem je bil
v vsakem od njih tujec. K njegovemu občutku popolne osamljenosti so veliko prispevale tudi družinske
razmere.
• Obdobje
Kafka je neuvrstljiv! Ustvarja pa v obdobju, ko si lahko iz sodobnih tokov izbira, kar ga je volja.
Z izrazom modernizem označujemo avantgardne tokove in pojave v evropski umetnosti prve polovice 20.
stoletja, futurizem, nadrealizem, konstruktivizem in v filozofiji eksistencializem. Avantgarne tokove so
spodbudili pomembni politični dogodki (npr. delavska gibanja, zmaga komunizma, fašistična ideologija) in
nove znanstvene panoge (relativnostna teorija, psihoanaliza). Modernisti se v svojem ustvarjanju od
zunanjega usmerijo v notranje, vase, v skrivnostne in nepredvidljive globine in vsebine zavesti in podzavesti.
Estetski predmet iščejo torej v svojih zaznavah, predstavah, občutjih in ga predstavljajo “neposredno, odprto,
večpomensko”.
• Zvrst
Delo uvrščamo med groteskne novele, za katere je značilno, da realnost kažejo s pomočjo nenavadnih,
popačenih, fantastičnih likov. V moderni književnosti groteskno postane zelo pomembno kot izraz posebne
tesnobe, ki jo človek občuti ob brezupnem iskanju življenjskega smisla v svetu, ki mu je sovražen in tuj.
Novela kot moderna pripovedna groteska je mešanica nenavadnih, grobo komičnih prvin z globljim
pomenom. Življenje je prikazano v popačeni, nenavadni podobi, ki je hkrati smešna in grozljiva, in sicer s
pomočjo sanjskih vizij, asociacij in simbolov.
• Sporočilo
Iz motivov, povezanih v temo, lahko razberemo abstraktno idejo. Teh je v Preobrazbi več: ideja o odtujenosti
v medčloveških odnosih – vzvišen odnos družbe do posameznika, ki mu ne priznava individualnosti; druga
ideja je vidna tudi v prezirljivem odnosu družbe do umetnika in umetnosti; tretja ideja je povezana z iskanjem
posameznikovega življenjskega smisla in z njegovo lastno krivdo za tragičen bivanjski položaj. Poznavalci
Kafkovega življenja pa v noveli vidijo tudi precej avtobiografskega, saj je z njo želel izraziti prezirljiv,
vzvišen odnos družine do njenega člana. Avtobiografskost lahko zaznamo tudi zaradi težav, ki jih je bil
deležen zaradi svojega porekla, saj se je v družbi večkrat počutil kot osamljen, drugačen, tujec. Bil je namreč
tujec med Čehi, saj je bil po materi Nemec, tujec je bil tudi med Nemci, saj je bil po očetu Žid. Drugačnosti
je bil deležen tudi v domačem okolju, saj je bil umetnik. Kasneje se je razlikoval tudi od zdravih, saj je
bolehal za jetiko.
83
Srečko Kosovel: Ekstaza smrti
Vse je ekstaza, ekstaza smrti! — Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Zlati stolpovi zapadne Evrope, Komaj rojén, že goriš v ognju večera,
kupole bele — (vse je ekstaza!) — vsa morja so rdeča, vsa morja
vse tone v žgočem, rdečem morju; polna krvi, vsa jezera, in vode ni;
sonce zahaja in v njem se opaja vode ni, da bi pral svojo krivdo,
tisočkrat mrtvi evropski človek. da bi opral svoje srce ta človek,
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. — vode ni, da pogasil bi z njo
Lepa, o lepa bo smrt Evrope; žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.
kakor razkošna kraljica v zlatu In vse je večer in jutra ne bo,
legla bo v krsto temnih stoletij, dokler ne umremo, ki nosimo
tiho bo umrla, kot bi zaprla krivdo umiranja, dokler ne umremo
stara kraljica zlate oči. poslednji ...
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. — Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,
Ah, iz oblaka večernega (zadnjega rosno zeleno pokrajino, še v to,
sla, ki oznanja Evropi še luč!) sonce večerno, boš zasijalo
lije kri v moje trudno srce, s pekočimi žarki? Še v to?
joj, in vode ni več v Evropi Morje preplavlja zelene poljane,
in mi ljudje, pijemo kri, morje večerne žgoče krvi,
kri iz večernih sladkih oblakov. in rešitve ni in ni,
dokler ne padeva jaz in ti,
dokler ne pademo jaz in vsi,
dokler ne umremo pod težo krvi.
Z zlatimi žarki sijalo bo sonce
na nas, evropske mrliče.
• Obnova
Pesem je napisana kot vizija: pesnik vidi v prihodnost, kako se bo zahodna Evropa kot tipična predstavnica
pridobitniške družbe utopila, kako bo utonila v mlakah krvi. Svet opiše kot deformiran in kaotičen svet.
Predstavlja moralne ideale, novega in prerojenega človeka, ljubezen mora biti čista, pristna, omenja in
povzdiguje bratstvo. Omenja mrtvega in pokvarjenega človeka – tisočkrat mrtev človek – kar pomeni, da so
ljudje zaradi svoje sebičnosti, brezčutnosti in pogoltnosti, zaradi koristoljubja izgubili vse človečne lastnosti,
niso humani, celo njihova človeškost je umrla, bila izdana že tisočkrat. Pesnik se igra z nasprotji in barvami,
s tem pa zbuja neprijetno občutenje nereda, kaosa, deformirane podobe civilizacije, ki mora umreti, da bi
naredila prostor boljšemu. Zelo opazno je igranje z barvami: posebej izstopa zlata, ki ima v različnih besednih
zvezah različen pomen: enkrat poudarja bogastvo, drugič lakomnost, nazadnje pa pomirjenje in spravo.
Zanimivo je igranje z besednimi zvezami: pekoči žarki, pričakujemo pa prijetno toploto; morje je žgoče in
rdeče, seveda zaradi krvi, pričakujemo pa modrega in hladnega … Razlomljenost in razbitost s kriki in
vzkliki, stopnjevanji in ponavljanji odraža skrajno čustveno dojemanje tega propada, pretirano grozljivega,
ki pa se konča s pozitivnim sporočilom: umreti mora vse nemoralno, da lahko zraste nov, boljši človek. S to
pesmijo je izražena kritika pridobitniško in brezsrčno naravnane družbe.
Evropski človek v skupnosti.
Zahodna Evropa tik pred največjo gospodarsko krizo (1929).
84
• Motivi
Zlati stolpi in bele kupole tonejo v rdečem morju. Sonce zahaja in v njem se opaja mrtvi človek. Razkošna
in zlata kraljica lega v krsto. Podobo vode je Kosovel uporabil v pesmi Ekstaza smrti, kjer ugotavlja da v
Evropi ni več vode, s katero bi opral svojo krivdo ter da bi z njo pogasil željo po prirodi (naravi). V tej
podobi voda nastopa kot simbol vira življenja in sredstvo za očiščenje, preporod.
• Snov
pesmi je občutje kaosa, katastrofe, smrti cele civilizacije, brezizhodni položaj sodobnega človeka ob
razpadu moralnih vrednot, iskanje smisla v lastnem življenju, ki ga ne najde, pomen obstoja (stiska,
negotovost, strah, izgubljenost).
• Jezik
Ekstaza je psihično stanje zamaknjenosti. Pesem sestavljajo neenakomerno dolge kitice in verzi, posebno
zanimiva pa so ločila: zlasti izstopajo pomišljaji, ki poudarjajo sporočilo pesmi. S tremi pikicami izraža
zamolk, vprašalne povedi pa so samo retorične, saj je odgovor na dlani.
• Slog
Slog pesmi je izrazito ekspresionističen, kar prepoznamo po tem, da je slog privzdignjen, čustveno nabit in
patetičen (razčustvovane, nerealne, neresnične in pretirane podobe). Ekspresionizem prepoznamo po
nenavadnih pridevnikih, množini samostalnikov, abstraktnih glagolih). Takšen slogovni učinek pesnik
doseže z različnimi jezikovno-slogovnimi sredstvi. Pesem ritmično temelji na ponavljanju posameznih
besed, besednih zvez in celih povedi, pogosti so vzkliki, medmeti, retorična vprašanja, tudi besedni red je
pogosto drugačen kot v vsakdanjem jeziku. Kaže se ekspresionistična težnja po spreminjanju realnosti,
pojavljajo se nerealne, neresnične in pretirane podobe. V besedne zveze so združene besede, ki ne sodijo
skupaj. Pojavljajo se kontrastne barve (rdeče morje – revolucija (napoved sprememb); upor (kraljica v zlatu
– bogastvo, kapitalizem). Idejno in miselno so stvari urejene po načelu stopnjevanja:
ponavljanje ( lepa, o lepa ); vzkliki ( o, joj, ah ); razlomljenost in razbitost s kriki in vzkliki; stopnjevanje in
ponavljanje odraža skrajno čustveno dojemanje tega
propada, pretirano grozljivega, ki pa se konča s pozitivnim sporočilom: umreti mora vse nemoralno, da lahko
zraste nov, boljši človek; pretiravanje ( tisočkrat mrtvi evropski človek ); pripevi ( vse je ekstaza, ekstaza
smrti ); retoričnimi vprašanji ( joj, v to pokrajino, še v to zeleno ... )
• Avtor
njegovi smrti.
85
• Obdobje
EKSPRESIONIZEM
postala mehanična.
• Zvrst
Balada je srednje dolga lirsko-epska pesnitev, ki po navadi obravnava kak nenavaden dogodek. Zapisana je
v vezani besedi in ima notranjo zgradbo v obliki dramskega trikotnika. Praviloma so balade dramatično
napete, postopno ustvarjajo temačno ozračje, ki napoveduje nesrečen konec.
• Sporočilo
Pesnik je s pesmijo želel sporočiti, da mora krivična evropska civilizacija propasti, da se lahko rodi nov,
očiščen svet.
86
Srečko Kosovel: Pesem št. X
Strup za podgane. Pif!
Pif, Pif, Pif, Kh.
KH. KH. KH.
Podgana umira na podstrešju.
Strihnin.
O moji mladi dnevi,
kakor tiho sonce na podstrešju.
Raz streho čutim dehtenje lip.
Crk, crk, crk, crk
crkni
Človek
Človek
Človek.
Ob 8. uri je predavanje
o človečanskih idealih.
Listi prinašajo slike
bolgarskih obešencev.
Ljudje — ?
Čitajo in se boje Boga.
Bog pa je na razpoloženju.
• Obnova
Pesem številka X je ena izmed Kosovelovih konstruktivističnih pesmi. Nastala je leta 1925, nekaj tednov po
tistem, ko so časopisi poročali o usmrtitvi bolgarskih revolucionarjev. Čeprav v konkretni pesmi niso
uporabljeni skrajni konstruktivistični prijemi (likovnost), je pesem tipičen "konstrukt" različnih motivov in
njihovega ubesedovanja. Postopek je pesniku omogočil, da je z na videz preprosto asociativno tehniko združil
podganjo in človeško smrt in torej, tudi s pomočjo ironije v obeh zaključnih verzih, izrazil ogorčenje nad
splošno neprizadetostjo glede nizke cene človeškega življenja. Bistvena je zgradba in poigravanje z njo. Zato
imamo v pesmi tako male tiskane črke, velike tiskane črke, poigravanje z medmeti (izpovedovalec zvočno
oponaša pokašljevanje). Primerja trpljenje živali in njeno umiranje s človekom, ki je v prav takšnem stanju.
V svetu, ki je umazan, izprijen, izničen, pokvarjen, brez duhovnih vrednot, zastrupljen z grobostjo,
zasužnjevanjem, izkoriščanjem - tudi človek več ne more živeti. Toži se mu po lepoti duha, po lepoti v naravi
(spominja se mladosti - podstrešja, lipe) in se sprašuje po tem, kje so človeški ideali, kje človeške vrednote,
kaj se je zgodilo, da je človek tako prazen, sprašuje se, kje so pravi ljudje, vsem tem, ki pa so pokvarjeni,
privošči enako smrt kot podgani (podgana je tudi simbol vsega slabega, gomazeče golazni, ki se človeku
gabi). Na koncu pa se govoreči sprašuje tudi, ali je vredno verjeti v Boga. Govori, da so ljudje samo navzven
poslušni Bogu, a v resnici počno reči, za katere vedo, da so slabe, se obnašajo farizejsko. Ironija je v verzu,
ki govori, da je Bog na dopustu. V konstruktivističnih besedilih je ideja pri Kosovelu ekspresionistična.
Lirski subjekt
Podstrešje, Balkanski polotok, prva četrtina 20. stol..
87
• Motivi
Pesem sestavljajo različni motivi; podgana, ki zastrupljena s strihninom umira na podstrešju; ”predavanje o
človeških idealih”; spomini na mlade dni; ničvredno človekovo življenje, primerno le za smrt; slike
bolgarskih obešencev v časopisih; ljudje berejo in se bojijo Boga. Ti motivi so na videz nepovezani, vendar
je med njimi možno vzpostaviti povezave. Tudi drugače bi lahko bili razporejeni motivi, bolj logično, a to
hote ni narejeno, saj je pesem taka, da je izraz kaotičnosti časa, v katerem je nastala. Središče pesmi je
asociacija, ki povezuje izraza umirati in crkniti, ki pa se razlikujeta po svoji slogovni zaznamovanosti.
Podgana umira, človek pa crkuje, kar pomeni, da je človek razvrednoten, na slabšem celo od podgan. Dokaz
tega razvrednotenja so slike obešenih bolgarskih revolucionarjev. Ljudje te slike vidijo, a se ne uprejo, tiho
so in se bojijo Boga. Ob slikah bolgarskih obešencev je obvestilo, da bo ob 8. uri predavanje o človeških
idealih.
• Snov
Pesniška perspektiva, ki na poseben način povezuje motive v pesmi, je ironična. Očitna je v razmerju med
umirajočo podgano in človekom, ki je razvrednoten; v nasprotju med razvrednotenim človekom in
predavanjem o človeških idealih; v nasprotju med spominom na lepe mlade dni in razčlovečenostjo sodobne
družbe. Ironija je v pesmi poudarjena tudi z nekaj prvinami groteske ( podoba človeka, ki crkuje, nasprotja,
medmeti ...).
• Jezik
Pesniška konstrukcija, asociativno združenje različne snovne motivike; medmeti, pomišljaj, različno velike
črke. Pogosta je ironija.
• Slog
Pesem, ki ima podobno temo in idejne poudarke kot Kosovelove ekspresionistične pesmi, oblikovno ni videti
kot konstrukcija, saj razen nekaterih velikih črk nima značilnih likovnih prvin. Slog je moderen (raba
medmetov, skrčenje povedi na besedne zveze in besede, prosti verzi ...) Anafora: človek. Retorično
vprašanje: Ljudje? Nominalni v slog (prevladujejo samostalniki).
• Avtor
njegovi smrti.
88
• Obdobje
KONSTRUKTIVIZEM
Kosovelove konstruktivistične pesmi izražajo ekspresionistične ideje. Na tem mestu zato predstavimo
konstruktivizem in nato ekspresionizem. Prvega razložimo v sklopu avantgardnih umetnosti. Z izrazom
modernizem označujemo avantgardne tokove in pojave v evropski umetnosti prve polovice 20. stoletja,
futurizem, nadrealizem, konstruktivizem in v filozofiji eksistencializem. Avantgarne tokove so spodbudili
pomembni politični dogodki (npr. delavska gibanja, zmaga komunizma, fašistična ideologija) in nove
znanstvene panoge (relativnostna teorija, psihoanaliza). Modernisti se v svojem ustvarjanju od zunanjega
usmerijo v notranje, vase, v skrivnostne in nepredvidljive globine in vsebine zavesti in podzavesti. Estetski
predmet iščejo torej v svojih zaznavah, predstavah, občutjih in ga predstavljajo “neposredno, odprto,
večpomensko”.
Konstruktivízem je kot umetnostna in arhitekturna smer nastal pod vplivi tehničnega razvoja
leta 1914 v Rusiji, razcvet pa je doživel po oktobrski revoluciji. V ospredju je glagol konstruirati, in sicer iz
različnih snovnih materialov in umetnostnih vzgibov. Pogoste so lepljenke, matematični verzi in simboli
(tudi imena iz fizike, kemije – M.N.14, Abt. 3/II Ex e); verz, uokvirjen s kvadratom, večkrat osamosvojena
beseda, gesta iz kulture in politike, napisana z različnimi črkami, zrcalne pesmi ipd. Kosovelove
konstruktivistične pesmi izražajo ekspresionistične ideje. Izhajajo iz besede expressio (lat. iztis). Najprej se
pojavijo v likovni umetnosti. V slovenski književnosti so ekspresionistične ideje najpomembnejše med
obema vojnama, in sicer v dvajsetih letih 20. stol.. V posamezniku se je težava, ki jo lirski subjekt mora
izkričati, dalj časa nabirala in kopičila, zato nato izbruhne sunkovito, krčevito kot krik. Posledica so
deformiran svet (stvarnost), kaos in smrt cele civilizacije, estetika grdega, vizionarsko videnje prihodnosti.
Pogoste barve so rdeča, črna, zlata, srebrna. Staro mora umreti, da bi se lahko rodilo novo, od tod poznamo
moralne ideale, ki so nov človek, čista človečnost, bratstvo, ljubezen.
• Zvrst
Lirska pesem.
• Sporočilo
je protest proti razčlovečeni družbi. Vsebina pesmi je aktualno politično dogajanje, sporočilo pa predvsem
kritičnost do tega dogajanja in protest proti razčlovečenju sodobne družbe. Nič ne bo drugače, če bodo ljudje
le čakali, da bo Bog uredil svet – Bog je namreč “na razpoloženju” (na dopustu).
89
Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi
• Obnova
Drama se začne z natančnimi didaskalijskimi opisi scene in zadušljivega vzdušja, ki vlada v Gogi. Središče
dogajanja so tri hiše ob mestnih vratih, kjer živijo vse glavne osebe. Vsaka oseba ima svojo predstavljeno
zgodbo, povezuje pa jih Goga s svojo tesnobno atmosfero. Glavna oseba v drami je Hana, hči premožnega
trgovca, ki se je po večletni odsotnosti vrnila domov. Njena zgodba je najobsežnejša. Iz Goge je odšla, ker
jo je od trinajstega leta dalje posiljeval očetov hlapec Prelih, ona pa se mu ni bila sposobna upreti drugače
kot z begom. Zaradi spolnega nasilja se ji gnusi vsak fizičen stik z moškim, tudi z zaročencem, čeprav ga
ljubi. Vrnila se je, da bi se rešila svoje travme. Prelih jo začne spet nadlegovati. Zanjo je pravi demon, pred
njim je nemočna, kot bi jo hipnotiziral. V prvem dejanju spoznamo tudi druge pomembnejše dramske osebe.
Ti so: sestri Tarbula in Afra, stari devici, sta tipični mestni opravljivki, s svojega balkona budno opazujeta
mesto in njegove prebivalce; pisar Klikot igra na flavto in Hani piše ljubezenska pisma, ki jih ne odda in si
nanja odgovarja sam; čudaški Gapit hiti, da bi se lahko čim prej zaprl v svojo sobo in lutko Gizelo preoblekel
v novo perilo, z živimi ljudmi ne komunicira, grbavec Teobald igra prizor iz Ibsenovih Strahov, pri tem mu
pomaga gospodinja in ga prepričuje, da bi tudi z grbo lahko postal igralec; starka, ime ji je Elza, pa le mirno
ždi v svojem naslanjaču, zavrača hrano.
Drugo dejanje se dogaja ponoči. Nihče mirno ne spi, vsi težko pričakujejo, da bi se kaj zgodilo, kar koli,
samo da bi se ozračje nekoliko sprostilo. Afra je opazila, da Elza ne uživa hrane, zato plane v njeno sobo in
jo začne nasilno hraniti. Noče, da bi Elza umrla prej kot ona. Pred mnogimi leti je zanosila z Afrinim
zaročencem, ki je nato naredil samomor. Ljubil je Elzo, a je bil priklenjen na Afro, ki ga je vzdrževala pri
študiju. Otroka (Teobalda) je po rojstvu izpostavila na polju, zato ima ta grbo. Elza bi rada Teobaldu
povedala, da je njegova mati, Afra pa ji tega ne dovoli. Grozi ji, da mu bo razkrila, kdo je kriv za njegovo
grbo. Hana je zbirala moč in Preliha s svečnikom udarila po glavi, da je negibno obležal. Zdaj mrzlično
razmišlja, kako naj se znebi trupla. Domisli se, da bi za pomoč prosila Klikota, v zameno pa bi mu ponudila
svoje telo. Klikot Preliha res spravi na ulico. Hano je ljubil kot svoj pesniški ideal, zato je zaradi njene
ponudbe tako obupan, da razmišlja celo o samomoru. Čez nekaj časa se Prelih prebudi, vendar se ničesar ne
spominja. Zjutraj po mestu vse vrši v pričakovanju dogodka. Razširijo se govorice, da je nekdo ubil
prostitutko, a se izkaže, da so neresnične. Nato se obeta požar, a vžgal se je le kup starih desk. Hana sreča
Preliha z obvezano glavo, a se ga ne boji več, celo norčuje se iz njega. Z navideznim umorom se je morda
znebila svoje travme. Pa vendar kljub navideznemu dogodku vse ostane nespremenjeno: Klikot je še naprej
zaljubljen v Hano, Afra še naprej nadzoruje Elzo, da ne bi umrla, Hana pa je, čeprav je Preliha poskusila
umoriti, še vedno njegova ujetnica (v sklepnem prizoru nemočno maha z rokami, ko jo ponoči naskrivaj spet
obišče v sobi).
Pri oblikovanju dramskih likov je na Gruma močno vplival Freud s svojo teorijo o podzavesti. Iz zgodb
posameznih oseb je razvidno, da so vsi duševno obremenjeni zaradi neizživetega ali napačno izživetega
spolnega nagona. Hana doživlja hude travme zaradi ponavljajočega se posilstva v rani mladosti. Klikot je
sposoben ljubiti le od daleč. Ko ga Hana povabi k sebi, se mu erotika zagnusi. Tarbula in Afra trpita, ker si
ju ni nikoli nihče poželel. Elzo je erotični odnos obremenil s krivdo, ker je zavrgla otroka. Krivda jo notranje
razžira, hrepeni po odrešitvi in po smrti. Grbavi Teobald si bolestno želi postati igralec, kar si lahko
razlagamo kot kompenzacijo (preusmeritev spolnega nagona). Najhuje je prizadet Gapit. Njegove zgodbe
sicer ne izvemo, očitno pa je, da ga muči preganjavica, zbegan je in skrajno odtujen, namesto žive ženske je
sposoben ljubiti le neživo stvar. Vsi Grumovi liki so torej duševno, nekateri pa tudi na zunaj, popačeni,
groteskni. Čudaški so in zlobni, trpinčijo drug drugega in sami sebe, zatekajo se v različne rešitve in
izgubljajo voljo do življenja.
90
Dramska tehnika Grumove drame je izrazito moderna, simultana tehnika (vpogled v notranjost 3 hiš).
Dogajanje je sestavljeno mozaično. Temu ustreza tudi scena, saj se oder deli na več prizorišč, kar omogoča,
da so prizori postavljeni istočasno, kar imenujemo tudi simultani oder (hiše nimajo sprednje stene, vidimo
vse prostore hkrati). Dogajalni prostor ima posebno vlogo, saj je Goga groteskno popačeno mesto, v katerem
vsi o vseh vedo vse in se zato z velikim uspehom mučijo med seboj. Čas izgubi svojo vlogo, dogodki potekajo
neodvisno, vse skupaj se zdi blazno. Dogajalni čas je kratek, omejen le na nekaj ur od večera do jutra,
dramska tehnika pa je analitična (za nazaj izvemo, kako je prišlo do travm, vsaj pri Hani in še nekaj osebah).
• Motivi
Dogodek v mestu Gogi je nekakšna montaža različnih motivov; mozaik, saj je Grum dodal tudi motive iz
besedil znanih literarnih ustvarjalcev (iz Zolaja, Ibsena). Tudi notranja zgradba je nedoločljiva. Če namreč
še lahko govorimo o zapletu (Hanina vrnitev v Gogo) in vrhu (Hanin “uboj” Preliha), pa drama nima pravega
razpleta, saj osebe ostajajo same s svojimi travmami, ne zgodi se nič odločilnega (dramski trikotnik je zelo
ležeči).
• Snov
Grum pravi, da je tema pravzaprav postranska. Glavno je, da je zanimiva.
V drami v njenem sklopu zaznamo motive sovraštva, ljubezni, trpljenja, gnusa in travm.
• Jezik
starinske in narečne besede (k nji- k njej, ljuto- jezno, izdaleč- od daleč).
Grum je ustvaril nove, nenavadne jezikovne zveze (človeku se naživi mnogo hudega). Uporablja didaskalije,
ki so prave scenske opombe, v njih je precej nenavadnih metafor. V živi govorni situaciji je veliko kratkih
vzkličnih povedi.
• Slog
Didaskalije so igralske opazke, ki so v dramskem besedilu pogosto napisane v
oklepaju in igralca usmerjajo, kako naj kaj reče in kaj naj naredi. Didaskalije so poglavitnega pomena za to
dramo. Pomagajo nam pri razumevanju
razpleta, saj bi brez njih dogodkom težko sledili. Didaskalije nam opišejo dogajanje, kaj osebe delajo, kako
se obnašajo in nam prikažejo ves nebesedni jezik.
Dogodek v mestu Gogi je moderna odrska groteska. Najpomembnejši groteskni elementi so osebe, ki delujejo
kot pošastno spačene lutke. Skozi vso dramo se mešata stvarnost s fantastiko, tragičnost s karikaturo in
grozljivostjo.
Dogodek v mestu Gogi ni povsem tipična ekspresionistična drama. Čeprav je drugačna od drugih
ekspresionističnih dram, prikazuje Grumovo vizijo brezdušnega sveta in človeka v njem. Za ekspresionizem
je značilna grozljiva, zadušljiva atmosfera, ki obvladuje dogajalni prostor in osebe, pa tudi nekatera slogovna
sredstva (npr. kontrasti) in nenavadne (ekspresivne) besedne zveze. Poleg ekspresionističnih elementov
najdemo še druge, od naturalističnih do simbolističnih in celo nadrealističnih.
• Avtor
Slavko Grum se je rodil leta 1901 v Šmartnem pri Litiji. Po končani gimnaziji se je odločil za študij medicine
na Dunaju, kjer se je seznanil z modernimi tokovi v dramatiki in gledališču, tudi s Freudovo globinsko
psihologijo Po končanem študiju se je vrnil v Ljubljano in delal v različnih bolnišnicah, nekaj mesecev tudi
v psihiatrični bolnišnici. Leta 1929 se je iz Ljubljane preselil v Zagorje, kjer je delal kot splošni zdravnik. V
tem času je vedno bolj naraščala njegova odvisnost od mamil, ki jih je občasno užival že v študentskih letih.
Leta 1946 je poskušal napraviti samomor. Umrl je tri leta kasneje za rakom.
Grumov pisateljski opus ni obsežen, saj je napisal le nekaj krajših dramskih besedil in zbirko kratke
pripovedne proze. Vsa Grumova dramska in pripovedna besedila so nastala v tesni zvezi z njegovim
poklicnim delom, saj ga je kot zdravnika pritegovala človeška duševnost, veliko se je ukvarjal s
samomorilnostjo, z alkoholizmom in drugimi problemi sodobnega človeka. Ljudje, ki jih srečamo v
91
Grumovih delih, so odtujeni, obupani, duševno popačeni, včasih že skoraj blazni, saj je svet, v katerem živijo,
brezdušen in kaotičen.
• Obdobje
EKSPRESIONIZEM
postala mehanična.
• Zvrst
Delo je groteska, osebe so popačene lutke, so karikirane, pojavijo se ostanki okostij in teles (obešenec).
Včasih se grotesknost kaže na zunaj, predvsem pa so osebe psihično deformirane. Grotesknost se kaže ob
vzdušju, ki je skrajno moreče in tesnobno, groteskna pa je tudi scena. Groteskni motivi izhajajo iz patoloških
oseb. Grotesknih prvin ne najdemo samo v posamezniku, ampak tudi v svetu, ki ga obdaja. Posameznik in
svet sta povezana; ekstremen je prostor (zadušnost mesta), skupnost Goga z vsemi travmami.
• Sporočilo
Grum s popačenimi in karikiranimi liki in z nesmiselnimi mislimi ter opisi želi pokazati realnost, to je svet,
v katerem živimo in v njem iščemo smisel, notranji mir. Če tega ne moremo najti, začnemo bežati
neubežljivemu. Človek se torej travme reši samo tako, da se sooči z njo; odrešilni dogodek se zgodi samo v
človeku. V Grumovi drami je opazen vpliv psihoanalize, ki jo je prav v času nastanka te drame dokazoval
Freud.
92
Ivan Pregelj: Matkova Tina
• Obnova
Dogajanje je postavljeno na začetek 18. stoletja, natančneje v tretji petek in soboto aprila leta 1714, v čas po
zatrtem kmečkem uporu na Tolminskem. Množica Tolmincev na ukaz fevdalne gosposke potuje v Gorico,
da bi prisostvovala usmrtitvi voditeljev neuspelega kmečkega upora. Iz množice se loči glasni krčmar Matko
iz Volč, ki jezno prepeva puntarsko pesem. Množici sledi tudi noseče dekle, Matkova hči Tina, ki ne odhaja
v Gorico po ukazu gosposke, ampak po ukazu svojega srca – prisostvovati želi izvršitvi sodbe nad svojim
zaročencem Janezom Gradnikom, s katerim je zanosila, še preden sta se uspela poročiti. Otrok bo zato pankrt,
kar je bilo v tistih časih sramotno. Tina si prizadeva za otrokovo prihodnost, da bi se otroku oddolžila, se
tako visoko noseča poda na 30 km dolgo pot. Pot zelo težko premaguje. Njen oče Matko sicer poje puntarsko
pesem, vendar je v resnici razočaran zaradi osebnih težav; žalosten je zaradi prihoda nezakonskega otroka
svoje hčere, obenem pa je jezen na puntarja Janeza. Matkovo Tino po dolgi prehojeni poti v Solkanu obide
hujša slabost, vendar zbere vse moči in se omotična približa Gorici, kjer sreča skupino prestrašenih ljudi, ki
so videli usmrtitev vodij upornikov. Ko se Tina približa usmrčenim, se hoče ob drogu povzpeti do mrtve
zaročenčeve glave, vendar jo stražnik grobo potegne stran. Po srečanju z Janezovimi ostanki je Tina v
posebnem duševnem in telesnem stanju vstopila v jezuitsko cerkev, se nato odpravila v krčmo, kjer se je
okrepčala z juho in vinom, nato pa se je napotila proti domu. Na poti od Solkana do Ročinja je zaradi prehudih
fizičnih bolečin obležala pod cvetočo češnjo. Tam Tina doživi privid Marije, ki ji pomaga pri porodu, nato
pa umre. Za otroka so poskrbele ročinjske žene.
Osrednja oseba novele je Tina, vendar se pripoved začne s predstavitvijo zgodovinskih okoliščin in drugih
stranskih oseb. Od drugih oseb je najbolj izpostavljen Tinin oče, krčmar Matko iz Volč, ki povezuje obe
zgodbi, zgodovinsko in Tinino. Omenjen je tudi Tinin pokojni zaročenec Janez in žene, ki so po Tinini smrti
skrbele za otroka.
Novela se začne z natančno določitvijo dogajalnega časa in prostora, in sicer večer pred tretjim petkom v
aprilu, čez 25 km dolga pot od tolminskih vasi do Gorice.
• Motivi
Dva prepletajoča se motiva:
-osrednji – Tinina ljubezen do Janeza
-stranski – obglavljenje zapornikov (oba izhajata iz ljubezni, do domovine in ljubljene osebe)
-drugi motivi, npr. motiv križevega pota: Tina se odpravi za svojim očetom v Gorico na usmrtitev svojega
zaročenca in očeta (Janeza Gradnika) svojega nerojenega otroka. Kljub vztrajanju usmrtitev zamudi. Želja,
da bi Janeza videla še živega, se ji ne izpolni, tudi k njegovim ostankom je ne spustijo. Med vračanjem domov
jo prehiti porod. Tina doživi videnje matere božje, zaupa ji otroka in umre. Postaje na njeni poti spominjajo
na postaje križevega pota. Nasprotje med telesnostjo in duhovnostjo. Posebej so poudarjeni motivi s
simbolnimi razsežnostmi (zvonjenje, Matkova pesem, Tinina molitev), ki s ponavljanjem vplivajo tudi na
zgradbo novele.
• Snov
Snov je zgodovinska, in sicer opisuje epilog tolminskega kmečkega upora in njegove posledice. Vendar ta
zgodovinski okvir kmalu preraste tragična zgodba Matkove Tine.
• Jezik
Ponavljanje pridevnika strašen (strašna pesem, strašna skrivnost); opisovanje Tininega gibanja (plane, vrže
se kvišku); narečje (čeče, čedna); tujejezične vložke („ Ciali la,che porca!“); zastarele besede (drob,
martrnica)
• Slog
93
Za ekspresionistično - baročni slog novele je zelo značilno napeto, grozljivo vzdušje, ki ga pripovedovalec
premišljeno ustvarja od začetka novele npr. romarji morajo gledati krvavo usmrtitev, hodijo ponoči, vendar
noč prinaša prav nasprotno kot pomiritev in počitek. Ekspresionizem najdemo v slogu: ironija (»Vzela bom
tvojo glavo v svoje naročje, Janez, poljubila bom roke in noge krvave in oči, da bo dete tvoje mir imelo v
življenju in bo vedelo, kaj sem prestala«). Ponavljanje istih motivov (Matkova pesem, Tinina želja, da bi
poljubila Janezove ude in oči). Za Preglja je značilen precej patetičen (razčustvovan) slog; v prevladujočih
temah pa je prepoznan barok, ki se kaže zlasti v zapletenih povedih. V Pregljevem slogu so pogosti kontrasti
(strašna tihota : glasna pesem pijanega Matka, ki je precej ekspresionistična) ter obširne rabe metafor in
primer. Na skladenjski ravni so značilni številni kriki. Simbolizem se odraža na koncu novele, ko Tina doživi
privid Device Marije. Zvonovi imajo simbolni pomen, saj Tini sporočijo, da je Janez umrl; strašni pomračnik
(netopir) simbolizira tesnobo in grozo, cvetoča češnja pa začetek novega življenja.
• Avtor
Ivan Pregelj se je rodil leta 1883. Bil je sirota, šolal ga je domači župnik, ki je pričakoval, da bo postal
duhovnik. Vendar je Pregelj že po nekaj mesecih izstopil iz bogoslovja. Na Dunaju je študiral slavistiko in
germanistiko ter dosegel doktorski naslov. Delal je kot gimnazijski profesor. Umrl je leta 1960 v Ljubljani.
Pisal je romane, novele in zgodovinske pripovedi. Njegove osebe so nenavadni ljudje, nemirni uporniki,
polni silnih strasti, pa tudi občutka krivde. Taki vsebini je ustrezal ekspresionistični slog, ki ga je Pregelj
včasih na neobičajen način povezal z baročnimi elementi (nasprotja, kontrastiranje). Slogovno podobo pa
dopolnjujejo še narečni in arhaični izrazi.
94
• Obdobje
EKSPRESIONIZEM
postala mehanična.
• Zvrst
Delo je krajša novela s snovjo iz stvarnega življenja. Zgrajena je okoli osrednjega dogodka, razplet je
presenetljiv, pomembno vlogo pogosto igra konkreten predmet (ali namesto njega osrednja oseba). Novela
ima malo književnih oseb, njen osrednji dogodek pa je ključnega pomena za življenje glavne osebe. Tudi
dogajalni čas in prostor sta ponavadi omejena. Matkova Tina je ekspresionistična novela. Svet, ki ga delo
prikazuje, je kot vržen iz tira, prepoznamo ga v morečem vzdušju na robu katastrofe, ki kriči po odrešenju in
novem človeku. V Tini se prepletata tesnoba in hrepenenje, napetost med telesom in dušo, med občutki
krivde in grešnosti ter med predano in zvesto ljubeznijo.
• Sporočilo
V noveli lahko zaznamo dve ideji, in sicer religiozno, ki je povezana s smerjo Preglovega ekspresionizma –
za svet, ki je krut in krivičen, prihaja rešitev iz nebes; “grešni” Tini je prišla pomagat Gospa iz nebes, ki
predstavlja vseodrešujočo ljubezen in se je odzvala na goreče Tinine prošnje in njeno neizmerno zaupanje v
Boga. Druga ideja pa je ideja socialne krivičnosti. Uporniki so sicer usmrčeni, ampak novo bitje, komaj
rojeno, čigar oče je eden izmed obglavljenih upornikov, bo nadaljevalo človeški križev pot do smrti. Njegovo
življenje je tudi upanje za prihodnje rodove, kajti krivice kličejo po novem uporu (pijana Matkova pesem, s
katero se življenje konča), svet še vedno kriči po odrešenju.
95
Prežihov Voranc: Samorastniki
• Obnova
Voranc se s prijateljem po dveurni hoji ustavi na vrhu slemena Karnic, kjer je nekoč gospodaril veliki kmet
Karničnik. Bogate Karnice se propadle, od velikega posestva je ostala le bajta. Na pragu ju pozdravi starka
Nana. Poprosita jo, naj jima pove kaj o preteklosti Karnic. Zgodbo postavi sto let v preteklost, ko je na
Karnicah gospodaril predzadnji Karničnik. Imel je troje otrok, najstarejšemu je bilo ime Ožbej. Ko mu je
bilo 20 let, je na Karnice prišla služit kajžarska hči Hudabivška Meta. Ožbej se je vanjo zaljubil in imel z
njo, ko je bila stara 17 let, prvega otroka. To je bila za Karnice velika sramota. Stari Karničnik je oba poklical
na zagovor, nato pa je Meto zverinsko mučil; na roki ji je žgal predivo. Meta je junaško trpela in ni niti malo
pokazala, da se kesa. Po obredu so jo pahnili na dvorišče, kjer so jo še domača hči in dekle preteple (sramota
ene dekle je sramota za vso služinčad). Rešila jo je njena mati in jo poslala služit na samoten kraj ob Dravi.
Domov je prišla rodit. Čez dve leti je Meta povila že drugega otroka, za očeta pa je pri krstu navedla Ožbeja.
Meta je bila torej pankrtska mati, ker se takrat ni spodobilo imeti nezakonskega otroka, bilo je sramotno.
Vendar je bila kljub sramoti zaradi otrok Meta idealizirana. Sramote zaradi pankrtov Karnice niso prenesle
mirno. Birič jo je odvedel na graščino, kjer so jo sprejeli grajski gospodje in Karničnik. Hoteli so jo
prepričati, naj se odpove Ožbeju, ona pa o tem ni hotela slišati. Privezali so jo na stol in ji naložili 50 udarcev,
a se ni vdala. Zato je Karničnik hotel Ožbeja poročiti z drugim bogatim dekletom z Jamnic. Ožbej se je vdal
očetovi volji, vendar je v noči pred poroko pobegnil in porušil očetove načrte. Šele po osmih dneh se je vrnil
domov pijan. Oče ga je nato najprej razdedinil in poslal še v vojsko. Ožbej se je vrnil s prestreljeno nogo.
Odtlej je šepal in še bolj pil. Pogosto je zahajal k Meti, ki mu je rodila devet otrok. Stari Karničnik pa je še
vedno nasprotoval poroki. Nekega večera se je Ožbej pijan utopil. Otroci so odrasli kot samorastniki,
prepuščeni sami sebi in razkropljeni po vsem svetu. Najprej jih je bilo devet, zdaj pa raste že četrti rod. Tako
je pripoved končala najmlajša Metina hči Nana. Mladi gospodar, mlajši Ožbejev brat, je prodal Karnice in si
kupil posestvo v dolini, a je zaradi slabega gospodarjenja karniško posestvo propadlo.
Glavna književna oseba je dninarka Hudabivška Meta. Njen boj proti Karnicam izhaja iz prepričanja, da ima
vsak človek, ne glede na socialni položaj, pravico do ljubezni. Meta s svojo notranjo močjo, lepoto,
delavnostjo in zdravjem proti koncu pripovedi postane simbol za nezlomljivost, neuničljivost malega
človeka. Ožbej je Metino nasprotje, saj se ni sposoben upreti očetu. Šibek je tudi Ožbejev brat, ki omogoči
propad Karnic. Stari Karničnik gleda zgolj na ugled Karnic in ni pri tem niti malo popustljiv. Metini otroci
ves čas nastopajo kot skupina, čeprav so v noveli označeni z imeni.
Dogajalni prostor, čas
Zgodba se dogaja v začetku 19. stoletja na Karnicah (mogočno Obirje, Koroška na obeh straneh meje).
• Motivi
Glavni motiv novele je ljubezen gruntarskega sina do kajžarske hčere. Metino trpljenje dobiva simbolistične
poteze, prav tako usoda njenih otrok. Pomemben motiv je tudi materinska in ženska ljubezen, zaradi katere
mora Meta trpeti strašanske muke. Na drugi strani pa je motiv o nečloveškem svetu moralnih pravil in
socialne hierarhije, ki malemu človeku odvzema osnovno pravico do telesne in duhovne samouresničitve.
Na koncu novele postane vodilni motiv materinska ljubezen. To povzroči Ožbejeva smrt in spoštovanje ljudi,
ki so Meto kot delavko, še posebej pa z vsakim otrokom in skrbjo za naraščaj bolj cenili.
Metino trpljenje dobiva simbolistične poteze, prav tako usoda njenih otrok. Meta je svoje otroke poučila o
samorastniškem pomenu njihovega življenja. Prizadevali naj bi si za boljšo prihodnost, ko bodo številčnejši.
Prihodnost torej pripada delovni sili, »proletariatu«, ki se bo razširil in zasedel zemljo nekdanjih gospodarjev.
Motivi izvirajo iz stvarnega življenja v nerazvitem kmečkem svetu, ki ga je avtor dobro poznal.
96
• Snov
Prav tako je jemal snov iz stvarnega življenja v nerazvitem kmečkem svetu, ki ga je avtor dobro poznal.
Tema v Samorastnikih je ljubezenska, družbena in socialna, saj se je Meta vse svoje življenje borila za svoje
otroke in njihov obstanek v družbi.
Voranc skuša poudariti nasprotje med gruntarskim in bajtarskim svetom. Skušal
je prikazati življenje v starih časih, ko se navadni ljudje – »hlapci« niso smeli mešati s premožnejšimi. Torej
je želel ponazoriti problematiko prepovedane ljubezni in tudi nezakonskih otrok v tradicionalno urejeni
družbi.
Če povzamemo, je tema Vorančeve novele nečloveški svet moralnih pravil in
socialne hierarhije, ki malemu človeku odvzema osnovno pravico do telesne in
duhovne samouresničitve.
• Jezik
Zelo opazno slogovno sredstvo so dialektizmi, narečne besede (ako, život, pankrt – otrok, bajta – hiša, storija
– zgodba, predočiti – predstavljati, dasi – kljub temu, na inat – navkljub, ko – kot, drosa – čreda, pipati –
trgati) itd., poleg teh pa še arhaizmi (Karničniki so svesti svoje moči in ugleda – se zavedajo) ipd.
• Slog
Pisateljev slog je realističen, objektiven in analitičen, saj odkriva vzroke družbenega pojava in navaja njegove
posledice. Slog je nazoren in izrazito bogat, k čemur prispevajo narečne besede ter številni naturalizmi.
Čeprav ima povest tudi simbolne razsežnosti, je napisana v realističnem slogu. Novela vsebuje tudi vrsto
verističnih prizorov, v sebi skriva miselnost socialnega realizma. Bojevitost, s katero je novela prežeta, se
kaže tudi v besedah: dramatično prikazovanje (npr. nečloveško mučenje Mete), ironija, bogata metaforika.
PRISPODOBI:
-Svoje sanje je Meta pokopala – se jih je znebila.
-Njegov pogled je zamišljen pil borno sliko tega razpadlega kmečkega
bivališča. PRIMERA:
-Meta se je zvijala od bolečin, kakor bi bila s svojimi silami pri kraju.
• Avtor
Prežihov Voranc se je rodil leta 1893 na Koroškem. Njegovo pravo ime je bilo Lovro Kuhar. Že kot otrok se
je soočil s trdim kmečkih življenjem, saj se je rodil v revni družini. Med prvo svetovno vojno je bil vojak,
vendar je med soško fronto pobegnil. Bil je sindikalist in pomemben član Komunistične partije Jugoslavije,
zato je moral kasneje emigrirati, sicer bi ga zaprli. Do vrnitve domov je potoval po vsej Evropi. Na začetku
druge svetovne vojne se je vključil v Osvobodilno fronto, vendar so ga Italijani zaprli, kasneje pa so ga
Nemci poslali v taborišče Mauthausen. Taborišče je sicer preživel, vendar je bilo njegovo zdravje močno
načeto, zato je kmalu po vojni umrl.
Voranc je bil samouk, saj razen nekaj razredov osnovne šole ni imel nobene formalne izobrazbe. Njegove
prve objave so ostale neopažene. Pozornost je zbudil z novelo Boj na požiralniku, nato pa je hitro postal
ugleden in cenjen pisatelj.
• Obdobje
SOCIALNI REALIZEM
Na nastanek socialnega realizma ali nove stvarnosti je najbolj vplivala gospodarska kriza, zato v tej literaturi
prevladujejo teme kmečkega človeka, proletariata in izseljevanja v Ameriko. Opisovali so predvsem usodo
malih ljudi, redkeje meščanstva, in to je izrazito kritično. Književniki so v tridesetih letih 20. stol. popisovali
realno in stvarno ter poudarjali socialne razlike med ljudmi. Socialni realizem je obudil tradicijo realizma in
naturalizma in s tem zahtevo po zvestem opisovanju realnega življenja, a na novi podlagi. Ta je poudarjal
predvsem socialno in manj psihološko stran človeka. Naturalistični junak naj bi bil določen z biološkimi
silnicami, junak socialnega realizma pa je določen s socialnim statusom, priznava pa tudi človekovo težnjo
po dobrem, srečnem in pravičnem.
97
Od književnih vrst so najbolj razvili epiko, medtem ko je bilo dramatike v tem obdobju zelo malo, prav tako
lirike; a kolikor se je je razvilo, je bila v glavnem epska. Od književnih zvrsti so se razmahnili novela, roman,
nekoliko manj črtica.
V vseh delih je čutiti socialno razslojenost, izkoriščanje malega človeka zaradi bogatih ljudi in obsodbo
takega družbenega sistema. Mnogi avtorji tudi nakazujejo izhod iz takega položaja, ki se največkrat kaže z
napovedjo revolucij.
Predstavniki socialnega realizma so: Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, Miško Kranjec, Anton Ingolič, Ciril
Kosmač, Tone Seliškar je predvsem pesnik in mladinski pisatelj (Bratovščina Sinjega galeba). V liriki sta
najpomembnejša Mile Klopčič in Igo Gruden, v dramatiki pa Bratko Kreft.
Sočasno se je v Sovjetski zvezi pojavil socialistični realizem, ki ga je najbolj uveljavil Maksim Gorki.
• Zvrst
Samorastniki so novela. Prepoznamo osrednji dogodek, ki se izraža v dogodku, ko Meto privlečejo na
graščino in jo skušajo podkupiti z denarjem, da bi se odrekla Ožbeju. Novela se potem razpleta z rojstvom
novih in novih otrok in se zaradi svojega simbolističnega sporočila razplete optimistično. Zgradba novele je
zanimiva, saj ima okvirno zgodbo, v kateri na začetku izvemo, kako je pisatelju in njegovemu prijatelji ena
sama ženska povedala zgodbo o Karnicah. Karnice so prostor, kjer se dogaja jedrna zgodba novele.
Samorastniki so novela socialnega realizma, saj je opisano dogajanje osebe iz stvarnega sveta, prikazan je
človekov družbeni položaj, glavne osebe so mali ljudje, to so pripadniki izkoriščanega družbenega razreda,
njihovo osebno življenje pa je odvisno od skupnosti, v kateri živijo.
• Sporočilo
Otroci imajo v pripovedi posebno vlogo, saj so naslovni junaki in nosilci sporočila, ki ga skuša Prežih
posredovati bralcu. Mali človek ima pravico in dolžnost, da se bori proti socialnim krivicam. Samorastniki
niso družbeni povzpetniki, saj ostajajo hlapci, dekle, dninarji, vendar so pošteni in samozavestni, zato je
pravica na njihovi strani. Samorastniki so zavedni Slovenci, Karničniki pa se ponemčijo in so zato tudi v tem
pogledu moralno negativni. Zelo je pomembno Metino sporočilo za svoje otroke: ˝Z vami je tako: vi
nistekakor drugi otroci – vi ste samorastniki. Vi se niste odzibali po zibelkah, vaše zibelke so razgoni, brazde,
zare, kjer vas je žgalo sonce in vas je močil dež. Ob teh zibelkah so vam popevale tutujke in prepelice, svetila
vam je strela, budil vas je grom . . . Zato ste samorastniki.˝
98
Karel Destovnik Kajuh: Bosa pojdiva
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.
Beli so, beli so češnje cvetovi,

temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,

bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove.
• Obnova
Pesem Bosa pojdiva je peta iz cikla Ljubezenske. Cikel je posvečen Silvi Ponikvarjevi, ki so jo fašisti
nenadoma aretirali in zaprli. Pesem združuje zasebno ljubezen in skozi trpljenje nesvobodnega naroda
ljubezen do domovine. V prvi kitici je v ospredju razkrivanje romantičnih ljubezenskih čustev. V drugi kitici
lirski subjekt sočustvuje s padlimi za domovino, saj so žrtvovali svoja življenja za našo lepšo prihodnost. V
tretji kitici združuje ljubezen do dekleta in do domovine - beli cvetovi so namreč namenjeni padlim za
domovino (polaganje cvetja na grob). Pesem je torej ljubezenska. Govori o ljubezni med fantom in dekletom,
ki se je razcvetela spomladi. Govori tudi o ljubezni do naroda, o moralni dolžnosti, da se vključi v
narodnoosvobodilni boj. Ljubezen do dekleta in do domovine sta za pesnika neločljivo povezani in dajeta
smisel njegovemu življenju. Pred njim je tako pisal Prešeren.
Lirski subjekt, stranske pa ljubljena in slovenski talci (ti niso nujno borci, vojaki; lahko so civilisti).
Slovenija, osvobojeno ozemlje; pomlad – v pesmi je to, ko cvetijo češnje (obsorej: zmeraj ob tem času; v tej
pesmi je to, ko cvetijo češnje)
• Motivi
V ospredju je motiv ljubezni in talcev, trpeče zemlje. Oba motiva se ne le dopolnjujeta, ampak si tudi
nasprotujeta, saj se svetla, pomladna ljubezen med fantom in dekletom ves čas prepleta z mislijo na trpeči
narod, na grobove talcev, ki so padli za svobodo. Ta črno-beli kontrast daje ton celotni pesmi: beli cvetovi,
temni grobovi.
• Snov
Kajuh je snov za nastanek pesmi jemal iz stvarnega življenja. Ljudje so bili prizadeti ob vseh izgubah, ki jih
je povzročila vojna. Ljubezen in predanost narodu sta združljivi po logiki etike. Ljubezen je vrednota, ki
osmišlja življenje, in prav to je tudi boj za pravičnejšo družbo. Osebna ljubezen daje moč za kolektivni boj.
Predanost narodni skupnosti ne zmanjša intenzivnosti zasebne ljubezni, prav nasprotno - ena vrednota krepi
drugo, z njunim sožitjem je Kajuh ustvaril svojstven tip ljubezenske lirike.
• Jezik
Koprneti – najvišja stopnja (želeti, hrepeneti, koprneti ljubezenskega doživljanja. Jezik je speven, preprost
in razumljiv. Obsorej pomeni zmeraj ob istem času.
• Slog
Slogovno pesem temelji na kontrastu. Pesem zadržuje ljubezen in trpljenje nesvobodnega naroda. Upesnjuje
ju z vidnim, barvnim kontrastom: ljubezen z belimi češnjevimi cvetovi, trpljenje uporniškega naroda s
temnimi grobovi talcev. Kontrast poudarjata ponavljanje (beli so, beli so) in stopnjevanje (temni, pretemni).
99
Belo in temno se v pesmi izmenjujeta, ljubezen in misel na trpeči narod se prepletata. O romantičnem
ljubezenskem čustvu govori skoraj vsa prva kitica, razen drugega verza, ki govori o trpeči zemlji. V drugi
kitici se ljubezen skoraj povsem umakne sočustvovanju s padlimi in zavesti o dragocenosti njihovih žrtev za
dobro naroda. V tretji kitici se spet pojavi romantično čustvo, vendar z jasno odločitvijo, da bo živelo v
sožitju s predanostjo narodu. Beli češnjevi cvetovi niso namenjeni nobenemu od zaljubljencev, ampak
talcem. Ukrasni pridevniki: dlani koprneče; nagovor: Bosa pojdiva, dekle, obsorej; kontrast: beli, temni;
stopnjevanje: temni – pretemni; primera: kakor ponosni galebi nad vodo; podvojitev: bosa podiva, bosa
pojdiva; beli so, beli so; paralelizem členov: bosa pojdiva prek zemlje trpeče, bosa pojdiva med bele cvetove;
rime: trpeče–koprneče, cvetovi–grobovi, voda–svoboda; poosebitev: zemlje trpeče, razsanjanih češnjevih
vej; ukrasni pridevki: zemlje trpeče, razsanjanih češnjevih vej; metonimija: trpeča zemlja – trpeči ljudje.
• Avtor
Karel Destovnik, s partizanskim imenom Kajuh, je bil slovenski pesnik, prevajalec in narodni heroj. Rodil
se je v Šoštanju. Je tipičen predstavnik slovenske književnosti prve polovice 20. stoletja. Obiskoval je celjsko
gimnazijo (sedaj je po njem ta gimnazija tudi imenovana). Proti koncu šestega razreda gimnazije so na vlaku
med vožnjo od Žalca proti Šoštanju pri Kajuhu našli pismo z ilegalno vsebino. Zaradi tega so ga izključili
»za vselej s celjskih gimnazij zaradi sodelovanja pri širjenju komunističnih idej«. Po njem se v Šoštanju
imenuje osnovna šola, park in ulica. Imamo Kajuhovo nagrado in Kajuhovo bralno značko za učence
osnovnih šol. Kajuh ni samo partizanski pesnik, saj v sebi nosi univerzalnejša sporočila. Iz njegovih pesmi
vejejo: življenjska vedrina, vera v človeka, pa tudi borbenost, odeta v preprost, jasen pesniški izraz.
• Obdobje
POEZIJE UPORA
Spada v obdobje poezija upora. To je čas 2. svetovne vojne, od leta 1941 do 1945. Ta književnost združuje
najrazličnejše stilne oznake, od ekspresionizma do socialnega realizma, nove romantike in simbolizma. To
je čas, ki je terjal drugačno literaturo (tudi tendenčno). Razvila se je predvsem lirika, proza je bila skromna,
dramatike pa je bilo malo. Poezija se je najbolj razvila zato, ker so pesmi spodbujale k boju in so imele
sporočilno vlogo. Pomembni predstavniki so: Oton Župančič, Karel Destovnik Kajuh, Tone Seliškar, Mile
Klopčič, Ivan Minatti … Kajuh je bil najčistejši partizanski lirik.
Slovenski književniki, člani osvobodilne fronte, so na okupiranem ozemlju razglasili kulturni molk, medtem
ko so na osvobojenem ozemlju in v ilegali izhajali časopisi, med njimi najpomembnejši: Slovenski
poročevalec, Delo, Ljudska pravica in brošure. Od septembra 1944 je partizanska tiskarna na Primorskem
tiskala celo Dnevnik (Partizanski dnevnik). Leta 1941 je prenehal izhajati Ljubljanski zvon, Dom in svet pa
je izhajal do konca 2. svetovne vojne.
Med okupacijo Slovenije se je razvilo močno pesništvo med preprostimi ljudmi. Povsem spontano so se
odzvali času, ki so ga skušali preživeti ter si ga olajšati s pesmijo. Med 2. svetovno vojno je pesnil tudi France
Balantič, ki je bil član bele garde in je bil leta 1943 ubit v Grahovem. Njegove pesmi so izšle posthumno v
zbirki V ognju groze plapolam. Njegova poezija je postsimbolična in ekspresionistična. Ob krajinskih in
zgodovinskih motivih je razvil teme trpljenja, socialne izvrženosti, etično obsodbo vojne, hrepenenje po
domu in materi ter vizije smrti. V ljubezenskih pesmih je nihal med nezavrto čutnostjo in samopogubo, v
religioznih je iskal popolno in sveto. Estetska izvirnost njegovih pesmi se je kazala v verzno-kitičnih oblikah
soneta, sonetnega venca in sproščenih kitic.
• Zvrst
Lirska ljubezenska poezija (iz cikla ljubezenskih pesmi).
• Sporočilo
Sporočilo pesmi je pesnikova izpoved ljubezni, a pesnik je del narodne skupnosti in je čutil tudi moralno
dolžnost, da se vključi v osvobodilni boj. Zato izpoved ljubezni ne bi bila etična brez misli na trpeče. Še tako
intimno in nežno sporočilo dobiva razsežnost širše ljubezni: ljubezni do soljudi. Kajuh je prav zato ostal
narodni pesnik in bil pri ljudeh priljubljen. Tudi zaradi neposrednosti, iskrenosti, človeške topline,
melodičnosti in ritmičnosti, ki vejejo iz njegovih pesmi, so številne ponarodele. V življenju se moramo boriti
za to, v kar verjamemo.
100
Menart: Croquis
Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv –
življenja otipljiva prispodoba.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba;
in lužica tam, kjer se je polil.
Prst čopič je in lužica paleta;

lenobno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.
In še stezica, ki drži od hiše,

in lepa žena, ki med rože leže …
A v tem natakar vljudno predme seže,
pobere vse in mizico pobriše.
In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,

kako opleta sem in tja s prtičem
in skoraj žalostno za njim zakličem:
"Gospod natakar, še en konjak, prosim!"
• Obnova
V prvi kitici je izpostavljen dogajalni prostor (javna kavarna), mrzel, siv – pove, da je to prispodoba življenja:
hladni odnosi, »sivina« doživetij.
V drugi kitici prvoosebni izpovedovalec razmišlja o boljšem življenju, na mizo riše risbo, ki simbolizira
njegove sanje o toplem, varnem domu in ljubeči ženi. Njegovo sliko sanjskega sveta v trenutku izbriše
natakar, ki v tretji kitici pobriše mizo in povzroči vrnitev pripovedovalca v »sivo« realnost.
Konec je ironičen, pesnik se žalostno posmehne samemu sebi in naroči še en konjak. Namesto za dejavno
uresničevanje svojih želja se odloči za nov kozarček konjaka.
Lirski subjekt je moški, ki sedi v kavarni in pije konjak. Po razliti lužici s prstom najbrž riše različne podobe
zato, ker se dolgočasi (leno rišem). Pesem torej lahko beremo povsem realistično kot odraz stvarnega
dogajanja, kot eno izmed slik vsakdanjega nezanimivega življenja. Ampak za naivno sliko se skriva globlji
pomen. Moški je z domišljijsko sliko podzavestno risal svet, ki si ga je želel, risal je dom oz. domačijo.
Namesto preprostega dobiva slika idilični značaj: hišica v naravi, klopca (za utrujene in zaljubljene), stezica
in lepa žena med rožami. Lahko pa skica sporoča navadno packanje in zdolgočasenost, postavljeno v prav
tako navaden okvir vsakdanjosti in izgubljenosti. Sliko z mize si lahko razlagamo kot ironijo do
malomeščanskega zapiranja v “idilično trdnjavo”, ki tistim, ki posedajo po kavarnah in popivajo, iz
“moralnih razlogov” nikdar ne bi »odprla vrat« (k spremembam, do blagostanja, sreče, npr. v družini, v
ljubezni).
Moški – zdolgočasen, sanjav, nedejaven.
Kavarna, v domišljiji dom; pesem za vse čase (brezčasnost).
• Motivi
Pesem, ki je po zunanji zgradbi sestavljena iz štirih štirivrstičnih kitic, ima
osrednji motiv – risanje skice, zato ji naslov pesmi povsem ustreza, saj croquis v francoščini pomeni skica,
osnutek. Motiv je modernejši, prikazuje urbanega, odtujenega malega človeka. Zasledimo še: razlit konjak,
temačno življenje in brisanje politega konjaka.
101
• Snov
Snov je iz realnega življenja. Že v prvih dveh kiticah izvemo, kako mrzlo je lahko življenje. Proti temu
neprijaznemu svetu lirski subjekt postavi lastno idilično predstavo o življenju, ki je nikoli ne more uresničiti,
saj mu to vedno znova prepreči kakšna zunanja sila, proti kateri je nemočen. Zadnji verz lahko razumemo
tudi kot vztrajanje v pusti vsakdanjosti. Vztrajati je mogoče s pomočjo idealov, ki jih vsak nosi v sebi. Ironijo,
posmeh, lahko začutimo ob malomeščanski predstavi o idealnem življenju: hišica, vrtiček, lepa žena ...
• Jezik
V vsakem pogledu je pesem jezikovno-slogovno preprosta, realistična, hkrati pa zvočno urejena z ritmom in
oklepajočo rimo (a bb a); pomanjševalnice: lužica, hišica, klopica, ponavljanje veznika in v vseh štirih
kiticah. Ključna glagola sta: risati (narisati) in brisati (zabrisati).
• Slog
Slogovno je pesem jasna in jedrnata. V pesmi prevladuje poročanje, nizanje dejstev. Dejstva so nanizana
nestavčno, celo enobesedno. Pomanjševalnice pomenijo znamenje idiličnosti (lužica, klopica, stezica) ali
ironije (pobere vse in mizico pobriše), ki je hkrati družbena kritika (v pesmi se nanaša na alkohol in začaran
krog). Inverzija (In gledam ga, kako svoj pladenj nosi …).
Pesem je v oblikovnem pogledu tradicionalna, moderna pa je zaradi motiva odtujenega človeka;
tradicionalna je s sporočilom volje po vztrajanju, ki je sestavina slovenske književnosti od Prešerna naprej.
• Avtor
Janez Menart se je rodil leta 1929 v Mariboru. Ker je zgodaj izgubil starše, ni nikoli imel pravega doma. Po
maturi je študiral slavistiko in primerjalno književnost ter nato opravljal različne uredniške službe. Za svoje
delo je dobil tudi Prešernovo nagrado. Umrl je leta 2004 v Ljubljani.
Menart je bil predvsem pesnik in prevajalec. Od vseh sodobnih slovenskih pesnikov se je najbolj naslanjal
na tradicionalno poetiko romantike in realizma. Pisal je predvsem balade, v katerih oživlja različne
zgodovinske dogodke in motive iz ljudskih pesmi.
102
• Obdobje
SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA
Delo spada v obdobje slovenske književnosti v drugi polovici 20. stoletja. Konec 2. svetovne vojne je ljudi
navdal z novim življenjskim upanjem, hkrati pa je to obdobje od njih zahtevalo velike napore in delo za
obnovo porušene domovine ter izgradnjo novega družbenega sistema. V literaturi po letu 1945 lahko
prepoznamo prepletanje več smeri ter jo glede na to lahko razvrstimo v več krajših obdobij:
socialistični realizem (1945-48/50)
intimizem (po letu 1950)
nadrealizem ali novi ekspresionizem (konec 50. let)
modernizem (po letu 1960)
avantgardizem ali literatura absurda (konec 60. let in v 70. letih)
tradicionalizem in postmodernizem (po letih 1980 in 1990)
Okrog leta 1950 se je socialistični realizem v literaturi začel umikati novemu načinu ustvarjanja, za katerega
je bilo značilno ukvarjanje z malim človekom, njegovim čustvovanjem in notranjim doživljanjem. Govorimo
o t.i. obdobju intimizma. Intimizem v slovenski književnosti se je pojavil v 50. letih prejšnjega stoletja.
(Takoj po 2. svetovni vojni je v naši književnosti prevladoval socialistični realizem, podoben sovjetskemu
tipu. Ta je zvesto, bralcu dostopno ubesedoval stvarnost, kritiziral razredno družbo in prikazoval novo
idealizirano brezrazredno družbo, ki je še ni bilo. Tako naj bi ljudi vzgajal in mobiliziral za novi čas. Zato se
je v praksi literatura izrojevala v izrazito črno - belem označevanju literarnih oseb in zahajanju v neprepričljiv
jezik in slog. Ta književnost ni rodila pomembnih dosežkov in usmeritve je bilo kmalu konec.) Na začetku
50. let se je slovenski svet začel močneje povezovati z Evropo, širši svet pa se je znašel v hladni vojni med
dvema blokoma, ki je zapretila z nevarnostjo atomskega uničenja. Zamajalo se je prepričanje, da človek svet
lahko obvladuje. Človeka je zajelo življenje brez prave osi. Taka občutja so postala vir navdiha sodobnega
slovstva.
Literarni umetniki so se začeli umikati vase. Objektivno tematiko povojnih let je začel izpodrivati
subjektivizem, ki se je začel ozirati v naravo in človekovo notranjost, intimo. Zato se za označevanje teh
pojavov pojavlja beseda intimizem. Najpomembnejši mejnik v tem času je izid skupne pesniške zbirke štirih
mladih pesnikov (Cirila Zlobca, Toneta Pavčka, Janeza Menarta in Kajetana Koviča) leta 1953 z naslovom
Pesmi štirih. Tematika te osebno-izpovedne lirike je bila subjektivno notranje doživljanje sveta mladih ljudi
v tistem času, ki so bili polni življenja, volje in vere vanj. Izraz in oblika poezije sta bila še vedno
tradicionalna. Intimizem se je kazal v novih temah: v ljubezni, osebnem, notranjem trpljenju, navezanosti na
rodno grudo, izpovedih, vprašanjih o smislu življenja, skratka, človek kot individuum z dušo in čustvi spet
postane pomemben. Oblikovno je, vsaj sprva, gojil predvsem pesništvo v svobodnih verzih, a se je pozneje
približal tudi sklenjenim oblikam, zlasti sonetu.
• Zvrst
Pesem je lirska. Je tudi likovna pesem ali carmen figuratum, katere zunanja oblika (skica) predstavlja nek
predmet, ki je najpogosteje povezan s tematiko pesmi.
• Sporočilo (ideja)
Celotna pesem je lahko le realistična slika vsakdanjosti ali prispodoba življenja. Realistična razlaga sporoča,
da je življenje mrzlo in sivo, neprijetno in pusto kot marmor. Vsekakor je sporočilo pesmi na koncu, v
zadnjem verzu: “Gospod natakar, še en konjak, prosim!” Slednje bi pomenilo, da je vztrajanje med pustim
življenjem in sanjami del stvarnosti, da pa neaktivnost ne pomeni uresničiteve svojih sanj in svoje
ustvarjalnosti. Pesem nam želi povedati, kako pomembno je, da v življenju vztrajamo in smo aktivni.
Nedejavno vztrajanje ničesar ne spremeni, omogoča zgolj ždenje (življenja otipljiva prispodoba).
103
Kajetan Kovič: Južni otok
Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju Da so na temnem dnu
je pika na obzorju. samo zasute školjke
Je lisa iz meglè. in veje grenke oljke
in zibanje mahu.
Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja. A voda se odpre
In neizmerno traja. in močna zvezda vzide
In v hipu gre na dno. in nova ladja pride
in južni otok je.
In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.
• Obnova
Pesem Južni otok je izšla v zbirki Labrador leta 1976 in predstavlja enega izmed Kovičevih pesniških vrhov.
Labrador kot geografski pojem ni izbran naključno, saj je pesnik z njegovimi značilnostmi, želel poudariti
nasprotje južnega otoka. Za Labrador vemo, da ima severnjaško neprijazno in mrzlo podnebje, južni otok pa
v nas zbudi čisto drugačne asociacije, npr. bujno rastlinstvo, sonce, toploto, življenjsko radost … Južni otok
zatorej lahko razumemo kot ideal, po katerem hrepeni človek.
V prvi kitici južni otok obstaja, je zelo daleč, komaj se ga sluti. V drugi kitici otok vzhaja iz bele vode.
Neizmerno traja. Zdaj je, zdaj ga ni. Njegovo neizmerno trajanje govori o tem, da obstaja, ne glede na to,
kako se kaže skritemu subjektu, ali se zanj pojavlja ali izginja. Otok obdaja morje z vseh strani. Morje je
lahko ovira za človekovo okolje. Neznano morje lahko pomeni, da je pot do južnega otoka težka ali kar
nemogoča. Rana, ki jo zatiska sol (morje), še bolj boli. Posledica slutnje, da otoka ni, pomeni isto: še hujšo
bolečino. Tudi slutnja zatiska rano. Ta slutnja je lahko dvom, ali južni otok je. Enak dvom velja tudi za
školjke, oljčne veje in mah – recimo, da so del otoka. Bolečino povzroča slutnja, da jih ni. A voda se odpre
in posledica tega je, da otok spet vzide, da je spet viden. V odprtosti sta tudi zvezda in ladja. Močna zvezda
je simbol jasnega, zanesljivega vodenja – glede na pomen, ki ga ima za mornarje. Nova ladja je nova možnost
za pot, je nova priložnost, je novo upanje …
Južni otok pooseblja človekovo notranjost, upe, ideale. Zdi se, da bi lahko bil blizu pesmim, kot je pesem
podoba (opisana je predmetnost, ki pa ima simbolni pomen).
Dogaja se daleč v neznanem morju, na jugu in v toplih krajih, predvsem pa v človekovi notranjosti. Čas
dogajanja je med svitom in temo, dokler posameznik zmore upati in je to gonilo njegovega bivanja – njegove
biti.
• Motivi
Polotok Labrador (naslov zbirke) in Južni otok povezuje motiv neznanega in npredvidljivega morja. Bolečino
v pesmi začutimo zaradi slutnje, in sicer slutnje da je otok (ideal) nedosegljiv, da ga morda sploh ni, da je
upanje zaman. Ves čas se namreč kaže le kot pika na obzorju, kot lisa, ki vedno znova utone v meglici in
valovih. A konec pesmi je optimističen. Močna zvezda je zvezda vodnica, ki kaže pot, nova ladja pa nova
pot, novo upanje. Obstoj otoka (ideala) je odvisen predvsem od človekove volje. Lahko bi celo rekli, da je
bolj kot resničen obstoj otoka pomembno, da človek vanj trdno verjame. To vero v pesmi izraža glagol biti.
Je, glagol biti v 3. osebi, je prva in zadnja beseda v pesmi, ki je obenem tudi grafično poudarjena.
104
• Snov
Bivanjska – pesnik niha med upom in strahom, med vero in dvomi,
med hrepenenji in bolečino. Le od njegove vere in volje je odvisno, kaj bo
prevladalo.
• Jezik
Lirski subjekt se trudi, da bi zvenel prepričljivo, ko pesem začne in konča z južni otok je. Njegovo
zagovarjanje je odgovor na slutnjo, da otoka ni, saj je ta zelo težko dosegljiv. Pesem ima pravljične lastnosti,
da otok »vzhaja« iz morja, »traja« in »gre« na dno. S temi glagoli je otoku pripisana nestalnost. Oblika pesmi
je še precej tradicionalna, ima pet urejenih kitic z oklepajočo rimo (a b b a).
Zadnja kitica je v protivnem razmerju do prejšnjih kitic in je njihov kontrast. Pesnik kontrast podkrepi s
trikratnim vezalnim priredjem, ki skupaj s prvim protivnim stavkom izraža nasprotje prej močno ekspresivno
izraženemu dvomu. Pesem bi se lahko ponavljala v neskončnost. Zadnji kitici bi lahko vedno sledila druga
(prvi in zadnji verz pesmi). Kovičev Južni otok je v obliki in zvočnem slogu tradicionalen, besedni in zlasti
stavčni slog pa sta moderna v svoji izvirnosti.
• Slog
V pesmi najdemo nekaj slogovnih sredstev, ki pomembno vplivajo na ritem. Poleg glagola biti je to predvsem
mnogovezje, saj se ves čas nizajo stavki in stavčni členi, povezani z veznikom in. Tako ustvarjen ritem je v
skladu z vsebino, saj ponazarja valove morja, pa tudi nihanje med upanjem, da otok je, in strahom, da ga ni.
Mnogovezje je na začetku verzov kot anafora. Zveza med verzoma: In neizmerno traja. / In v hipu gre na
dno: vsebuje sporočilo pesemskega besedila – možnost bivanja obstaja neodvisno od tega, kaj človek o
njem misli, ampak je odvisno od tega, ali po njem hrepeni, kajti iz omenjenih verzov lahko napravimo
pretvorbo: Čeprav gre v hipu na dno, neizmerno traja. V Kovičevem pesništvu Labrador ne pomeni
geografskega pojma, ampak je metafora za deželo z mnogimi razsežnostmi in s tem metafora za bivanje/biti.
Tudi južni otok je metafora; o tem govori trditev, da južni otok je. O metaforičnosti govorijo tudi glagoli, ki
so otoku pripisani; vzhaja, traja, gre. V drugi kitici otok vzhaja iz bele vode. Neizmerno traja. Njegovo
neizmerno trajanje govori o tem, da obstaja morje z vseh strani. Morje je lahko ovira za dostop do otoka,
hkrati pa je del njegove lepote. Težko morje je lahko težko življenje.
Metafore zvezda, ladja, otok so sicer “zaporedne” metafore z opisanim pomenom, lahko pa pomenijo tudi
»isti (-stost)«: južni otok je možnost čistega bivanja. Otok je potemtakem stvar želje, zaupanja, pogoj za
njegov obstoj pa je hrepenenje. Južni otok je idealna oaza sredi ranljive pesnikove osebnosti. Njegova
eksistenca ni odvisna od ničesar drugega kot od volje in vere v takšen ideal.
• Avtor
Kajetan Kovič se je rodil leta 1931 v Mariboru, kjer je končal gimnazijo, nato pa v Ljubljani doštudiral
primerjalno književnost. Služboval je kot novinar in urednik. Kovič je pisal pripovedna dela, zato se je
uveljavil kot pisec mladinske literature, predvsem pa je bil pesnik. Izdal je številne pesniške zbirke. Kovič
je tudi prevajal, in sicer iz francoskega in nemškega jezika. Za svoje delo je bil nagrajen s Prešernovo
nagrado.
105
• Obdobje
Okrog leta 1950 se je socialistični realizem v literaturi začel umikati novemu načinu ustvarjanja, za katerega
je bilo značilno ukvarjanje s človekovo notranjostjo, njegovim čustvovanjem in notranjim doživljanjem.
Govorimo o t.i. obdobju intimizma. Intimizem v slovenski književnosti se je pojavil v 50. letih prejšnjega
stoletja.
Literarni umetniki so se začeli umikati vase. Objektivno tematiko povojnih let je začel izpodrivati
subjektivizem, ki se je začel ozirati v naravo in človekovo notranjost, intimo. Zato se za označevanje teh
pojavov pojavlja beseda intimizem. Najpomembnejši mejnik v tem času je izid skupne pesniške zbirke štirih
mladih pesnikov (Cirila Zlobca, Toneta Pavčka, Janeza Menarta in Kajetana Koviča) leta 1953 z naslovom
Pesmi štirih. Tematika te osebno-izpovedne lirike je bila subjektivno notranje doživljanje sveta mladih ljudi
v tistem času, ki so bili polni življenja, volje in vere vanj. Izraz in oblika poezije sta bila še vedno
tradicionalna. Intimizem se je kazal v novih temah: v ljubezni, osebnem, notranjem trpljenju, navezanosti na
rodno grudo,, izpovedih, vprašanjih o smislu življenja, skratka, človek kot individuum z dušo in čustvi spet
postane pomemben. Oblikovno je, vsaj sprva, gojil predvsem pesništvo v svobodnih verzih, a se je pozneje
približal tudi sklenjenim oblikam, zlasti sonetu.
• Zvrst
Izpovedna pesem – sodobna lirika.
Izraža poudarjeno teženje po utopiji in idealiteti (cilju, ki je na začetku videti nedosegljiv) oziroma izraža
nihanje med upom, da JUŽNI OTOK je, in strahom, da ga ni. Človek brez nekih osebnih ciljev in upov ne
more živeti. Postavi si cilje in jih želi doseči.
106
Dane Zajc: Črni deček
Stojiš na rumenem pesku puščave, Ampak podnevi jih zagleda zlobno sonce.
stojiš črni deček. Zato razpadejo v perje.
Okrog tebe so stene neba. Razpadejo v meso.
Sprehajajo se skoz tebe z zateglo žalostjo. Razpadejo v pepel.
Zjutraj zagledaš sledove noči v pesku: Ponoči jih ubijajo ledene zvezde.
tenke kačje vijuge. Zato je pokrajina siva od pepela.
Zgrabi te rumena groza peska. Zato imaš usta polna pepela.
Ampak ti ne smeš bežati. Zato meče v vodo tvojih oči
Ti imaš naročje polno ptic. pepel sive mreže.
Opoldne pridejo starci. Vendar ti razprostreš roke

Naslonijo se na palice kot sive ujede. in nove ptice odlete,
Molče te gledajo. ker morajo odleteti,
Ti rečeš besedo. ker moraš imeti ptice.
Ampak ko jo izrečeš, Ptice, ki vzlete.
ti presahnejo usta. Ptice, ki razpadejo.
Ker si sam v puščavi.
Imaš naročje polno ptic. In žalost kaplja skoz tvoje steklene kosti.
To je vse, kar imaš.
Zato vzdigneš roke k nebu.
In tvoje ptice polete.
Tvoje ptice zakrijejo nebo.
• Obnova
Pesem Črni deček je izšla v zbirki Jezik iz zemlje, leta 1961. Črni deček stoji na rumenem pesku puščave.
Okrog je le nebo in vse, kar deček ima, je naročje,
polno ptic. Zaradi njih ne sme bežati. Vendar ptice morajo odleteti. Ko so na nebu, jih obseva močno sonce,
zato razpadejo v perje, meso in pepel. A deček ima nove ptice, ki zopet odletijo, ker morajo odleteti, in zopet
propadejo.
Marsikatera podoba v pesmi je mnogopomenska in zato težko razložljiva. Podobo dečka z naročjem polnim
ptic si lahko razlagamo kot podobo pesnika, ki poje, ker mora peti, ne da bi videl v tem kakšen smisel. Ptice
zletajo iz njegovega naročja, pa čeprav jih “zlobno” sonce sproti ubija, da razpadejo v perje, meso in pepel.
Čeprav je vse zasuto v pepel, deček pa je strahotno sam v puščavi, sredi razkroja in minevanja vztraja; to je
v njem kot nekaj nedvoumnega. Prevladuje občutek osamljenosti in izvrženosti.
Pesem združuje bivanjsko in poetološko temo. Deček s polnim naročjem ptic, ki, stoji sredi puščave, je
podoba osamljenega človeka – pesnika sredi neprijazne narave (zlobno sonce, ledene zvezde) in odtujene,
sovražne družbe (starci kot sive ujede). Kljub temu pesnik pesni, ker to mora početi. V tem sicer ni posebnega
smisla: njegove ptice sproti pobijajo zlobno sonce in ledene zvezde. Tudi starcev ne odlikujejo izkušnje in
modrost, ampak so kot ujede, kot mrhovinarji, ki prežijo sredi puščave.
Pesem Črni deček torej govori o absurdnosti sveta in človekovega položaja v njem. V pisanju pesmi sicer ni
nobenega razvidnega, očitnega smisla, kljub temu pa ravno to početje predstavlja svetel žarek, sizifovsko
vztrajanje. V absurdnem svetu ima torej pesem (umetnost) posebno vlogo, saj edina predstavlja možnost
rešitve. Sizifovsko vztrajanje pri umetniškem ustvarjanju je že samo po sebi vrednota, saj kaže, da pesnik
vendarle ne more dokončno sprejeti absurdnosti sveta.
Deček (črni kot drugačen), ptice kot njegova dela; ker so ptice povezane z njegovimi usti in rokami, lahko
sklepamo, da je umetnik, najbrž kar pesnik.
107
Puščava, pokrajina in nebo nad njo; v umetnikovi duševnosti; podnevi oz. v umetnikovem življenju.
• Motivi
V ospredju so motivi osamljenosti, izključenosti iz družbe, strahu pred družbo, odtujenosti, nesmisla,
tesnobe, vztrajanja. Osrednji motiv Črnega dečka je absurden, dečkovo spuščanje ptic spominja na Sizifovo
delo (motiv ptic kot ustvarjanje) in s tem želi pesnik predstaviti, da nesmiselnega početja ni mogoče dojeti z
razumom. Njegovo vztrajanje nima smisla, saj ne daje pričakovanega rezultata. Za tako početje mora
obstajati nek notranji, nerazložljiv smisel.
• Snov
Pesnik je snov jemal iz lastnega življenja in tedanjih razmer, želel je predstaviti občutke ljudi v povojnem
času, kar lahko opazimo tudi s simboli v pesmi. Več pri slogu. Pomembni sta bivanjska in poetološka
tematika (Pesnik mora peti, pa čeprav so njegove pesmi zapisane propadu.)
• Jezik
Pesem je napisana v drugi osebi ednine, vendar imamo vtis, da pripovedovalec govori o sebi. Pesem je
napisana v svobodni obliki in svobodnem verzu. Zanj je značilno, da je sestavljen iz različnih dolžin, brez
metričnega obrazca, lahko je riman. Poudarjena je ritmičnost, prevladuje svobodni ritem – zaporedje
poudarjenih in nepoudarjenih zlogov ni pravilno ne enakomerno, vendar to ne pomeni odsotnosti ritma. Je
le težko razberljiv, ker ni ritmične sheme, zato se moramo opreti na dolžino zapisanih vrstic in ločila ter
verze prebrati, kolikor gre, smiselno.
• Slog
Simboli :
-Puščava je simbol sveta, v katerem človek živi. Tako kot puščava je tudi svet mrtev. Človek je v njem
osamljen, prestrašen in ogrožen.
-Starci so nasprotje dečku, ne le nasprotje, ampak tudi grožnja. Podobni so sivim ujedam, ki so sovražnice
ptic, torej vsega, kar ima deček. Starci so simbol ožjega okolja, v katerem živi človek.
-Sonce in zvezda sta simbol neke višje kozmične sile, ki oblikuje svet. A ta sila uničuje človekovo življenje.
-Ptice so simbol nasprotja vsega negativnega, kar ogroža človeka.
-Podoba dečka s polnim naročjem ptic je lahko tudi podoba pesnika, ki poje, ker mora peti, ne da bi v tem
videl smisel, torej ptice simbolizirajo pesnikove pesmi. Pesnik vztraja v pesnjenju, pesmi ostajajo
nerazumljene, kritiki jih uničijo.
-Črni deček je simbol osamljene in ogrožene eksistence, ki mora moč za bivanje in vztrajanje odkriti v sebi.
-Spuščanje ptic je simbol vsakega idealističnega dejanja, tudi umetniškega ustvarjanja
Slog je ekspresionističen, ki ga doseže tudi z izborom samostalnikov (ptice, ujede, meso, pepel, puščava,
žalost …), zasledimo pa tudi patetičnost in simboliko (v pticah, barvah …). Značilna je uporaba ukrasnih
pridevkov (zategla žalost, rumena groza, zlobno sonce, ledene zvezde …). Besedilo je organizirano in
razčlenjeno s paralelizmom členov (zato - zato - zato; ptice, ki vzlete, ptice, ki razpadejo …). Paralelizem
členov je stilno sredstvo, ki spada med logične stavčne figure, zanj je značilno, da se v zaporednih stavčnih
periodah ponavlja ista beseda (če je na začetku verza, je to anafora), lahko se ponavljajo iste kitice ali motivi.
Paralelizem v Črnem dečku je na ravni anafore (zato, stojiš), na ravni motiva dečka z naročjem, polnim ptic,
na ravni pomena. Zaradi rabe paralelizmov pesem spominja na vizionarnost starih biblijskih besedil. S
ponavljanjem se poveča ritmičnost pesmi.
• Avtor
Dane Zajc se je rodil leta 1929 v Zgornji Javoršici pri Moravčah. Njegovo otroštvo je zaznamovala vojna,
saj so mu okupatorski vojaki požgali domačo hišo in ubili očeta ter dva brata. Po vojni je živel v dijaškem
domu v Ljubljani in tam obiskoval gimnazijo. Kasneje so ga iz političnih razlogov zaprli, izključili iz
gimnazije in ga poslali k vojakom. Po vrnitvi je končal gimnazijo in se zaposlil kot knjižničar v eni od
knjižnic v Ljubljani, v kateri je tudi delal do upokojitve. Umrl je leta 2005 v Ljubljani. Zajc je eden izmed
108
najpomembnejših slovenskih pesnikov po drugi svetovni vojni. Izdal je številne pesniške zbirke in kasneje
za svoje delo prejel tudi različne nagrade, med njimi tudi Prešernovo.
• Obdobje
Popolnoma drugačen, manj svetel pogled na svet, dogajanja tistega časa pa je v svoji liriki izražala druga
skupina pesnikov povojne generacije, zlasti Dane Zajc, Gregor Strniša. Njihova poezija je brezosebna, polna
dvomov, brezupa, bolečine, nasprotij, , tudi simboli ne manjkajo absurda, umiranja in smrti. Tudi njihov
jezikovni izraz je bil drugačen, modernističen in svoboden, ni upošteval jezikovnih pravil in klasičnih oblik,
zato to ustvarjanje označujemo tudi kot novi ekspresionizem ali tudi nadrealizem. Pri Zajcu so pogosti
elementi eksistencializma, pogosti so simboli.
Eksistencializem – je nastal pod vplivom filozofije; govori o smislu človekovega obstoja (biti ali ne biti,
eksistirati=obstajati), o vztrajanju, odgovornosti. Eksistencializem: temeljni problem, na katerega opozarjajo
eksistencialisti, je časovna omejenost in enkratnost človekovega bivanja ter neizbežnost konca – smrti.
Glavni motivi so človekova stiska, svet je nesmiseln (absurden) in človek je odtujen. Najprej je človek
nepopisan list, potem ga oblikujejo njegova dejanja. Tesno mu je in strah ga navdaja, a ostati mora odgovoren
in kljub vsemu vztrajati. Ideje eksistencializma podkrepljuje modernistični slog; v njem je tudi veliko
ponavljanj, stopnjevanj, metafore so težje razložljive ali nam ni znana njihova vzročno-posledična sestava in
zaporedje sopostavitev. Pesem je tudi nadrealistična, ker ne moremo razložiti metafor (odsotna je razumska
razlaga).
Neoekspresionizem – je zahodnonemško gibanje, za katerega je značilna izredna odločnost v slogu. Prisoten
je še povratek tematike k mitu, religiji in skrivnostnemu simbolizmu. Simbolizem je umetnostna smer ob
koncu 19. in začetku 20. stoletja, ki izraža duhovno dojemanje sveta zlasti s simboli kot izraz zavračanja
pozitivizma in naturalizma. Simbolizem je skušal na novo prikazati nadčutno bistvo stvari in njihovo
skrivnostno povezanost. Ustvaril je muzikalno besedno umetnost z večpomensko simboliko in poglobil
uporabo jezikovnih sredstev. (Cankar, Župančič)
• Zvrst
Delo štejemo med pesmi z grotesknimi elementi. Groteska je take vrste književno delo, predvsem dramsko
(sicer pa je lahko groteskna novela, črtica, groteskni roman in v našem primeru groteskna pesem), ki ga
navzven označuje surovo komičen, norčevsko nenavaden izraz, za fantazijsko preoblikovano realnostjo pa
se pogosto skrivata stiska in strah pred nesmislom. Značilna je estetika grdega ter grozljivo, nenavadno
vzdušje.
Sporočilo pesmi je povezano je z eksistencializmom: človek vztraja v absurdnem položaju, nesmislu kljubuje
kot ustvarjalec, hoče živeti. Čeprav se njegova pričakovanja ne izpolnijo, ga izpolnjuje lastna energija, zato
lahko živi, mora živeti. Morda je tak samo umetnik, a sanje nas vse vedno vodijo naprej. Torej nam pesnik s
pesmijo želi sporočiti, da je treba vztrajati, čeprav se velikokrat zdi nesmiselno. Kljub temu da se pojavljajo
situacije ogroženosti, jim bodo umetniki kljubovali z ideali in novim hrepenenjem. Človek vztraja v
absurdnem položaju, ker ima svoje želje in lastne ideale.
109
Gregor Strniša: Večerna pravljica
Drevesa odpro debla s suhim pokom
in temna srca, ki so skrita v njih,
pričnejo biti z glasom daljnih bobnov.
Od žolte lune siv lišaj visi.
Tedaj se dvignejo veliki kamni,

na tenkih nogah hodijo okrog
kakor orjaški sivi pajki
in grizejo mehke obraze gob.
Na drugi strani gozda, v temni hiši,

v globokih, nizkih jamah svojih sob,
spijo ljudje, kot dolge, sive miši.
Velike mačke sanj se igrajo z njimi.
• Obnova
Pesem Večerna pravljica je izšla v Strniševi prvi pesniški zbirki Mozaiki. Tako kot večina Strniševih pesmi
je tudi Večerna pravljica pesem podob. Prva podoba obsega prvi dve kitici, druga pa tretjo. Prva je
fantazijska, pravljična: skrivnostna drevesa s temnimi srci, ki bijejo kot bobni; žolta luna, od katere visi lišaj,
kamni, ki nenadoma oživijo in se začnejo premikati na tenkih nogah … Predvsem prizor s premikajočimi se
kamni, ki grizejo gobe, deluje precej groteskno, saj je nenavaden, čudno popačen. Prizor iz tretje kitice je
postavljen na drugo stran gozda. V njem ni nobene pravljičnosti: temne hiše, sobe kot nizke, globoke jame,
ljudje, ki spijo v njih, so podobni dolgim, sivim mišim.
Na sporočilo pesmi izraziteje vpliva zadnji verz »Velike mačke sanj se igrajo z njimi« – ljudmi. Če se mačka
igra z mišjo, to za miško ni nekaj lahkotnega, igrivega. Miš v taki igri nima nobene možnosti, samo vprašanje
časa je, kdaj bo mačka uporabila kremplje in zobe. Po Freudu se skozi sanje oglaša človekova podzavest.
Lastnih sanj človek ne more obvladovati, na milost in nemilost je prepuščen globinam svoje podzavesti. Ob
tem spoznanju je naslov pravzaprav ironičen. Človekov bivanjski položaj ni prav nič pravljičen. Čeprav ni v
celoti doumljiv, nas ob njem navdajajo nelagodje, tesnoba, groza.
Dogajanje v gozdu je nenavadno in spominja na grozljive pravljice: oživljena drevesa odpirajo svoja debla,
njihova srca bijejo, kamni se sprehajajo (podobni so pajkom) in grizejo obraze gob. V oživljenem,
analiziranem svetu, polnem neprijetnih zvokov in barv, ni ljudi. Ti spijo »na drugi strani gozda«. Ločnica
med obema svetovoma je ostra. V nasprotju z drevesi in kamni so ljudje nedejavni, na milost in nemilost so
prepuščeni svojim sanjam (te so metaforično izražene z mačkami). Metafori jame kot sobe in primerjava z
mišmi nakazujeta slabosti ljudi: skrivajo se, nimajo ne poguma ne moči, da bi se uprli ali pobegnili …
Množica ljudi (ves svet) in je skrita za podobami. STRANSKE OSEBE: luna, kamni, pajki, velike mačke.
Dogajalni čas je noč (luna, ljudje spijo, večerna pravljica). Prostor je razdeljen na gozd in hišo na drugem
koncu gozda.
• Motivi
Motive razdelimo na stvarnejše (speči ljudje, gozd) in pravljične. Prvi 2 kitici tvorita en svet in zadnja tvori
svoj svet, skrivnostna sta oba:
- nočne more,
- poigravanje z ljudmi, a ne vemo, kdo je rabelj (kdor (poklicno) izvršuje smrtno kazen) in kdo žrtev.
- ironija: pravljični (grozljiv svet (na eni strani) in človek je žrtev višjih sil (na drugi)
- človekov bivanjski položaj ni čisto nič pravljičen,
110
• Snov
Pesem izpostavlja ujetost ljudi. V tej pesmi smo posebej pozorni na naslov. Priča smo podobi kot v pravljici,
vendar ta pravljica ni pomirjujoča in ne uspava, kar je ponazorjeno predvsem z izborom besed in besednih
zvez, npr. drevesa odpro debla s suhim pokom, temna srca pričnejo biti z glasom daljnih bobnov … Pravljica
je po navadi prijetna, medtem ko je ta grozljiva, plod domišljije. V pesmi je realno povezano z nerealnim, s
sanjskim svetom. Prisotna je torej nadrealistična podoba sveta, kjer zlovešče sanje preraščajo človeka do tiste
mere, ko ta postaja le njihova nemočna igrača. Tudi človekova bivališča ne nudijo več varnosti. Ne samo, da
sanje niso več lepe in da pravljice niso več pribežališče, ki dopušča pozabljanje vsega hudega, šele sprožen
podzavestni svet je razkril skrajno nemoč in grozo človekovega odtujenega bivanja. Ta skrajna, z
nadrealistično metaforiko vzpostavljena, groza bivanja sredi sovražnega sveta pomeni eno najtemnejših
razkritij človekovega položaja v povojni slovenski poeziji. Besedilo je fantazijsko preoblikovana resničnost.
Tema pesmi je občutek nemoči in ogroženosti. Ta občutek lahko povežemo s strahom pred nezavednim (če
menimo, da ljudje sanjajo o drevesih in kamnih kot o neznanem v življenju) ali z dejstvom, da ljudje niso
središče oz. gospodarji sveta (če menimo, da drevesa in kamni živijo svoje lastno življenje, neodvisno od
ljudi). Če povzamemo, bi ugotovili: Odtujeni ljudje skrivnostnega sveta, v katerem se dogajajo stvari, ki jih
človek ne more sprejemati razumsko, ne zaznavajo, ker tudi v svojem stvarnem, izkustvenem svetu ne živijo,
ampak spijo – ujeti v svojo samozadostnost se pasivno predajajo igri sanj. A če ti ljudje ne zaznavajo drugega
sveta (saj tudi lastnega ne), to še ne pomeni, da ne obstaja. Pesniški subjekt Večerne pravljice verjame vanj
in ga, da bi bil prepričljivejši, prikaže v čutno-zaznavni podobi. Zanj ni razlike med realnim in nerealnim
svetom.
• Jezik
Izrazito so poudarjeni glagoli (visi, dvignejo, hodijo, spijo, se igrajo …). Slog je
poudarjen z izrazitimi samostalniškimi besednimi zvezami (glas daljnih bobnov;
globoke, nizke jame svojih sob …). Glagoli v prvem delu izražajo aktivnost, v drugem delu pa pasivnost.
Čeprav je vsebina pesmi moderna, pa to ne velja za obliko, ki je tradicionalna. Pesem je klasično urejena,
sestavljena iz treh štirivrstičnic. Verz je jambski enajsterec. Verzni konci se slogovno ujemajo, in sicer v
asonanci, ujemanju samoglasnikov v dveh ali več besedah od zadnjega naglašenega zloga naprej. V Večerni
pravljici si asonance sledijo izmenično (abab), so ženske in moške (pokom – bobnov; kamni – pajki; okrog
– gob), le v zadnji kitici se red s posebnim učinkom podre, pojavi se rima (hiši – miši). Sprememba ritma
ustreza vsebini – zadnja kitica je antitetična prvima dvema.
Ponovimo o asonanci: lahko obsega le po en samoglasnik – moška asonanca = dan – glas; lahko po dva
samoglasnika – ženska asonanca = cvetlice – krinoline; lahko po tri samoglasnike – tekoča asonanca =
deklice – redkvice).
Povedi so dolge, prevladuje priredna struktura.
• Slog
V pesmi so močne groteskne prvine, ki se od začetka pesmi stopnjujejo. Prvine iz izkustvenega sveta (kamni,
pajki, gobe) so prikazane na povsem samosvoj, nevsakdanji način, s pretiravanji in popačenimi liki, ki
učinkujejo komično in so daleč od vsakdanjega pojmovanja razumnosti, so kvečjemu pravljični.
Zadnja kitica prikazuje speče ljudi v mejah lastnega bivanja. So »na drugi strani gozda«, daleč od resničnosti.
Primerjava z mišmi asociativno nakazuje njihove lastnosti: umazanost, požrešnost, živalsko vegetiranje.
Podobi sta v antitetičnem razmerju: prva je živa, dinamična, druga pasivna, statična. Zdi se, da je svet, ki ga
ni mogoče preveriti z razumom in izkustvom, resničnejši od sanjskega sveta ljudi.
Poosebitev: drevesa odpro debla s suhim pokom; primera: spijo ljudje kot dolge sive miši; ukrasni pridevki:
temna srca, žolta luna, siv lišaj; mehki obrazi gob; sinestezija: suhi pok (tip in sluh).
• Avtor
Gregor Strniša se je rodil leta 1930 v Ljubljani. Po končani šoli je maturiral in kasneje diplomiral na
germanistiki. Živel je kot svobodni književnik in leta 1987 umrl v Ljubljani.
Strniša je bil pesnik, dramatik in esejist. Sredi petdesetih je začel objavljati v literarnih revijah. Velja za
enega najpomembnejših slovenskih pesnikov. V svojih delih je uporabljal zelo urejene pesniške oblike,
111
večinoma štirivrstičnice z asonanco. Njegove pesmi so pogosto razvrščene v cikle. Posebnost Strniševe
poezije je premik od antropocentrizma (človek je središče sveta in vesolja) h kozmocentrizmu. Človeku na
svetu in v vesolju ne pripada poseben položaj, ampak so enako pomembne vse stvari.
• Obdobje
modernizem z novim simbolizmom (okrog leta 1960)
Popolnoma drugačen, manj svetel pogled na svet dogajanja tistega časa pa je v svoji liriki izražala druga
skupina pesnikov druge povojne generacije, zlasti Dane Zajc, Gregor Strniša. Njihova poezija je brezosebna,
polna dvomov, brezupa, bolečine, nasprotij, absurda, groze in smrti. Tudi njihov jezikovni izraz je bil
drugačen, modernističen in svoboden, človek ni središče sveta, v pesmih tudi ni čustveno-izpovednih
elementov, več je skrivnostnega in kozmocentrizma, zato to ustvarjanje označujemo kot modernistično
poezijo z mnogimi simboli. Eksistencializem – je nastal pod vplivom filozofije; govori o smislu človekovega
obstoja (biti ali ne biti, eksistirati=obstajati), o vztrajanju, odgovornosti. Eksistencializem: temeljni problem,
na katerega opozarjajo eksistencialisti, je časovna omejenost in enkratnost človekovega bivanja ter
neizbežnost konca – smrti. Glavni motivi so človekova stiska, svet je nesmiseln (absurden) in človek je
odtujen. Najprej je človek nepopisan list, potem ga oblikujejo njegova dejanja. Tesno mu je in strah ga
navdaja, a ostati mora odgovoren in kljub vsemu vztrajati. Ideje eksistencializma podkrepljuje modernistični
slog; v njem so metafore težje razložljive ali nam ni znana njihova vzročno-posledična sestava in zaporedje
sopostavitev. Pesem je tudi nadrealistična, ker ne moremo razložiti metafor (odsotna je razumska razlaga).
Ovira jo tudi estetika grdega, ki krepi grotesknost v Strniševih besedilih.
• Zvrst
Delo štejemo med groteskne pesmi. Groteska je take vrste književno delo, predvsem dramsko (sicer pa je
lahko groteskna novela, črtica, groteskni roman in v našem primeru groteskna pesem), ki ga navzven
označuje surovo komičen, norčevsko nenavaden izraz, za fantazijsko preoblikovano realnostjo pa se pogosto
skrivata stiska in strah pred nesmislom. Značilna je estetika grdega ter grozljivo, nenavadno vzdušje.
Večerna pravljica je sestavljena iz dveh vsebinskih delov. Vsebina prvega dela je čudežni svet ponoči,
vsebina drugega so ljudje, ujetniki groze in sanj, ki spijo. Ideja prvega dela je, da višji svet obstaja, vendar
ga ljudje ne vidijo. Ideja drugega dela je: ljudje se zaprejo v svoje hiše, strah jih je, sanjajo moreče sanje,
očitno zato, ker ne vidijo onega drugega sveta. Morda je bistvo očem nevidno in je razumljivo le izbranim,
npr. otrokom, saj so bolj odprtega duha kot odrasli.
112
Ciril Kosmač: Tantadruj
• Obnova
Pisatelj se je v tihi noči sprehajal po Piranu in se spominjal matere, njenega smehljaja ter njenega zanimivega
pripovedovanja zgodb. Spomnil se je zgodbe o Tantadruju, ki je bil vaški norček, majhen fant, ki so ga tako
poimenovali, ker so mu otroci nagajali, on pa je materi razlagal, da mu je nagajal »ta in ta in ta druj«. Zelo
si je želel umreti, vendar so mu drugi zatrjevali, da je na svetu še premalo pretrpel, da bi lahko tako kmalu
umrl.
Nekega dne se je odpravil na semenj, da bi si kupil še nekaj zvončkov. Hotel jih je imeti 40 (za vseh 40
mučenikov). Na sejmu je srečal druge norčke, svoje prijatelje: Luko Božorno – boserna, Furlana
Rusepatacisa, Hotejčevega Matica – Enako palico in Najdenega Peregrina. Kupili so zvončke, nato pa naj bi
na Hotejčevo povabilo prespali pri njem. Pot jih je vodila mimo pokopališča, kjer so se ustavili.
Ker se Tantadruju prejšnje želje po smrti niso uresničile, je hotel, da bi ga živega zakopali v jamo na
pokopališču. Ko so norčki oznanjali njegovo smrt z zvonjenjem in mu odpeli žalno pesem, so vaščani
ogorčeno prihiteli na pokopališče. Med njimi je bil tudi župnik, ki je norčke in vaščane prepodil. S tem se
zgodba o Tantadruju konča. Pisatelju pa je žal in počuti se krivega, da zgodbe ni večkrat pripovedoval.
Pripovedovalec, Tantadruj (vaški norček, čigar pravo ime so že vsi pozabili; bil je drobno bitje z drobno
pametjo in edino željo, da bi umrl, okoli pasu je nosil 40 zvoncev), župnik (predstavlja humanizem kot
uzakonjeni moralni red),, Jelčica (hroma deklica, ki je Tantadruju sestavila pesem), kmet Hotejec (zaščitnik
vseh beračev, norcev in izgubljenih duš), Luka Božorno – boserna (zidar, ki je zaradi padca dobil leseno
nogo), Furlan Rusepatacis (hlapec, ki je 30 let služil pri kmetu, kjer so jedli le repo in krompir), Matic –
Enaka palica, Najdeni Peregrin (potepuh in nekakšen Pavliha, ki je lepo igral in pel), Janez Žakaj (norec
svoje vrste, mrk, resen),
Zgodba se odvija na sejmu in pokopališču, v okolici Pirana, dogaja pa se le 1 dan in 1 noč. Zgodba se je
dogajala v 19. stoletju.
• Motivi
Glavni motiv je Tantadrujevo hrepenenje po sreči, v ospredju so še tesnoba norčkov, Jelčičina pesem kot
želja po sreči (Na nebu je sonce, na Zemlji je mraz …), ter Peregrinova ljubezen do glasbe, pomemben je
pripovedovalčev sprehod in refleksija (razmišljanje).
• Snov
Snov za novelo je avtor našel v ljudskem izročilu po pripovedi svoje matere. V noveli se kaže boj za srečo
in dostojno življenje. Hrepenenje po sreči in iskanje poti do sreče je izraženo v iskanju načina smrti, kar se
zdi groteskno; v bistvu je Tantadruj vendarle iskalec sreče (Besede matere: »Srečen boš, ko boš umrl …«)
• Jezik
Kosmačev jezik je lep, ker uživa v igri besed. Zna poiskati metafore, zato je njegova metaforika bogata in
večkrat stopnjuje grotesknost (zemlja kot izumrlo sejmišče človeštva). Svet duševno zaostalih izražajo
jedrnati, na poseben način obarvani stavki, ki so zato kratki in pretrgani.
Slog Kosmačev slog se odlikuje z izrazito zvočnostjo, ki jo doseže s številnimi:
o aliteracijami, asonancami, alegorijami (ledena zemeljska krogla, podoba hladnih
medčloveških odnosov),
o z onomatopoetskirni glasovi (švignili so, hreščale so, vriskale, cvilile ... )
o in z barvami, ki pridobijo izrazito simbolen pomen: črna (vrtiljak), rdeča (krvavi mesec) =
kontrast, zlata (bivališče župnikov) = vzvišenost nad življenjem, srebrna (napis nad
pokopališčem) = spoznanje in svoboda.
Pisatelj uporabi tudi subjektivne pesniške podobe (vrabci so odleteli, zvonci so zacingljali). Sledi
najrazličnejših smeri v Tantadruju: SIMBOLIZEM (simbolizem že poznamo iz moderne, fin de siecle) Od
tod izhajajo tudi idejne prvine Kosmačeve novele: Tantadrujeva pesem simbolizira, da svet lahko ogrejejo
113
le topli medčloveški odnosi, ki pa se začnejo, če se človek približa drugim, ne da čaka, da se drugi približajo
njemu (Tantadruj nabira zvonce za druge, ne zase). Tantadrujevo pesem prepeva tudi pisatelj. Tantadrujevi
zvonci so pisateljeva umetniška dela, ki so pot do ljudi. Prepoznamo še druge ideje; npr. drugačni ljudje od
povprečnih (mali človek zahteva v človeški skupnosti tudi zase enakovreden in svoboden položaj) so
obsojeni na osamljenost; ljudje, ki si lastijo moralno sodbo, človeku preprečijo svobodno odločanje o človeku
in smrti. FANTAZIJSKI ELEMENTI Za novelo Tantadruj je značilno upovedovanje s podobami iz
fantazijskega in pravljičnega sveta. Fantazijske prvine so večinoma groteskne: fantazija je prikazana
predvsem v Tantadrujevem razmišljanju o smrti, kajti sam ni vedel, kakšna je smrt, temveč si je le domišljal;
fantazijska je tudi podoba vrtiljaka, ki jo Tantadruj na semnju vidi kot črnega okostnjaka brez svoje lobanje;
podobno je s podobo krvavega meseca. Fantazijski motiv je tudi v epilogu, ko pisatelj vidi vso zemeljsko
kroglo, ki je zaledenela in mrtva. REALIZEM v Tantadruju se kaže zlasti v dialogih književnih oseb, saj je
govor stvaren, vsakdanji. Realistični so tudi natančni opisi gostilne, sejmišča, pokopališča. Eksistencialne
prvine (to pomeni, kako posameznik razume, si predstavlja odnos do smrti in smisla življenja) so povezane
s Tantadrujevo željo po smrti, ki mu postane glavni cilj in s tem nova vrednota. Tantadruj je prepričan, da bo
srečen šele po smrti in da ta svet ni smiseln. Taki želji najbolj nasprotuje župnik, saj zagovarja krščansko
misel, da samomor ni dovoljen in da mora človek najprej trpeti, šele potem lahko umre. Iz besedila pa vidimo,
da župniki živijo povsem drugače, saj nič ne trpijo ob pojedini v župnišču. V epilogu je izrazita eksistencialna
prvina oziroma pisateljevo spoznanje, da je svet mrzel in leden. S Tantadrujevo pesmico pa izrazi voljo do
življenja in s tem vrednost človeškega bivanja.
• Avtor
Ciril Kosmač je bil slovenski pisatelj, ki se je rodil 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci. Ker je sodeloval
v organizaciji TIGR, je bil leta 1929 kot eden prvih Slovencev aretiran. Po dveh letih je pobegnil v Ljubljano,
kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato pa je leta 1938 odšel v Pariz in nato še leta
1942 v London, kjer je delal za radio BBC. Med vojno se je pridružil partizanom, kjer je bil urednik
partizanskega glasila Slovenski poročevalec.
Bil je zelo dober pisec tekstov, zato je leta 1949 dobil Prešernovo nagrado za scenarij Na svoji zemlji. Leta
1979 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Na njegovo ustvarjanje je precej vplival Ivan Cankar.
Umrl je 28. januarja 1980 v Ljubljani. Njegova najbolj znana dela so: Tantadruj (1959), Pomladni dan (1953),
črtice Sreča in kruh (1946).
• Obdobje
SLOVENSKA KNJIŽEVNOST PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, SODOBNA SLOVENSKA KNJIŽEVNOST,
kjer se naštete značilnosti lahko tudi prepletajo v različnih kombinacijah.
V literaturi po letu 1945 lahko prepoznamo prepletanje več smeri (starejših in novih) ter jo glede na to lahko
razvrstimo v več krajših obdobij:
o Socialni in socialistični realizem (1945–1948/50) Predstavniki so bili Prežihov
o Voranc in Kranjec, deloma tudi Kosmač v Sreči, a ne s Tantadrujem.
o Intimizem (po letu 1950). Prva takšna zbirka se pojavi v liriki, in sicer znana zbirka Pesmi štirih.
Spremembe so uvedli tudi v obliki: prosti
o verz, moderni roman, ekspresionistična dramaturgija.
o *nadrealizem in novi ekspresionizem (konec 50. let)
o Modernizem (po letu 1960) Pojavi se v književnosti absurda kot tehnika. Človek v svetu ne vidi več
smisla, absurden pa je tudi človek, saj svojih idej v stvarnosti ne more uresničiti.
o Avantgardizem, ludizem, reizem ali literatura absurda. Avantgarda je v poeziji razbila vse
tradicionalne oblike, v pripovedništvo pa uvedla reizem (predmetni slog), v dramatiki pa se je
zgledovala po evropski absudni drami.
o Tradicionalizem in postmodernizem (po letih 1980 in 1990)
114
• Zvrst
Novela in okvirna zgodba (zgodba v zgodbi, vložna zgodba). Dogajanje okvirne zgodbe je postavljeno v
okolico Pirana. Pisatelj v prvi osebi izpoveduje občutja, ki se porajajo v njem. Spominja se otroštva,
doživljanje nočne narave pa se prepleta z razmišljanjem o življenju in smrti. Okvir tvorita prolog in epilog
in dogodki v njem so nanizani asociativno (asociacija = miselna povezava; asociativna tehnika je značilna
za modernizem; napis na piranskem pokopališču npr. zbudi v pisatelju asociacijo na pokopališče domačega
kraja, to pa na Tantadruja, ki si je želel umreti). Vložna zgodba je zgodba o Tantadruju in jo pripovedovalec
predstavlja v tretji osebi ednine. Pogost je dialog med Tantadrujem in preostalimi norčki, pripoved o njih pa
je pretežno scenska kot v Matkovi Tini. Novela je pripovednoprozna vrsta, poimenovana po italijanskem
izrazu za novo. Spada med srednje dolge pripovedi, krajše od romana in daljše od črtice, slike, obraza ipd.
V novelah je pozornost usmerjena na ozek izsek ali odločilni dogodek v življenju osrednje književne osebe
(lahko tudi dveh, redkeje treh). Pripovedovanje je dramatično napeto in dopušča preobrat. Konci so
nepredvidljivi. Poleg novel, ki spadajo v kratko pripovedno prozo, so pogosto tudi daljše, ki se približujejo
srednje dolgim pripovedim. Več novel je lahko združenih v cikel, venec, in sicer takrat, ko imajo kako skupno
lastnost, povezavo, npr. isto književno osebo, enak dogajalni prostor, podoben način preobrata in podobno.
Npr. roman Na klancu je iz novel, ki so samostojne zgodbe vsaka zase.
• Sporočilo (idejo)
Sporočilo novele predstavlja Tantadrujeva pesem, ki postane simbol tega, da svet lahko ogrejejo le topli
medčloveški odnosi; njegovo nabiranje zvoncev za druge ljudi gre v isto smer; zvonci simbolizirajo
pisateljeva dela namenjena ljudem. Posebneži so obsojeni na osamljenost in želijo krojiti svojo usodo, a
potrebujejo oporo in podporo drugih. Pisatelj in pripovedovalec nam nazorno nakaže, kakšni smo, prevečkrat
sebični. Vseskozi opisuje norčka, v resnici pa meri na nas, ki se imamo za normalne, a smo pogosto na drugi
strani.
115

Književnost Na Maturi

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Književnost Na Maturi

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

KNJIŽEVNOST NA POKLICNI

Avtorici: Anja Hochkraut in Metka Horvat

Grško antično književnost delimo na 3 obdobja:

Rimsko književnost delimo na 4 obdobja:

Grško antično književnost delimo na 3 obdobja:

Rimsko književnost delimo na 4 obdobja:

STARA POSTAVA Peteroknižje: Adam in Eva, Kajn in

Biblija ima več pomenov:

Zunanja zgradba Krsta pri Savici

Že vsa polna medu Plača za ves trud

Grud prostrana j o Ah, že skoro bo prišla

Zdaj stoji, diši,

Moderno razdelimo na več literarnih smeri:

SIMBOLIZEM pomeni izražanje s simboli. Simbol je bil vedno mnogopomenski. Simbolizem si je za

Moderno razdelimo na več literarnih smeri:

SIMBOLIZEM pomeni izražanje s simboli. Simbol je bil vedno mnogopomenski. Simbolizem si je za

Moderno razdelimo na več literarnih smeri:

SIMBOLIZEM pomeni izražanje s simboli. Simbol je bil vedno mnogopomenski. Simbolizem si je za

Moderno razdelimo na več literarnih smeri:

SIMBOLIZEM pomeni izražanje s simboli. Simbol je bil vedno mnogopomenski. Simbolizem si je za

Moderno razdelimo na več literarnih smeri:

SIMBOLIZEM pomeni izražanje s simboli. Simbol je bil vedno mnogopomenski. Simbolizem si je za

Beli so, beli so češnje cvetovi,

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,

Prst čopič je in lužica paleta;

In še stezica, ki drži od hiše,

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,

Opoldne pridejo starci. Vendar ti razprostreš roke

Tedaj se dvignejo veliki kamni,

Na drugi strani gozda, v temni hiši,

You might also like