9e7c21500c75195c61dfaba7dff34315

FAKULTETA ZA PODIPLOMSKE
DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE
Doc. dr. Grega Virant
Modernizacija javne uprave

( Zapiski predavanj )
Pripravila: Darja Trček
Brdo pri Kranju, februar 2005
Modernizacija JU, dr. Grega Virant 1

JAVNA UPRAVA IN JAVNI SEKTOR
LITERATURA:
1) Zakon o državni upravi (ZDU-1), Ur.l. RS št 52/2002
2) Zakon o javnih uslužbencih (ZJU), Ur.l. RS št 56/2002
3) Zakon o javnih agencijah
4) Zakon o inšpekcijskih nadzoru (ZIN), Ur.l. RS št 56/2002
5) Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), Ur.l. RS št 56/2002
6) www.mnz.si Zakonodaja
7) Uredba o načinu poslovanja organov javne uprave s strankami, Ur.l. RS št 22/2001
8) Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (uredba), Ur.l. RS št 8/2001
9) Zbornik slovenske uprave letnik 2000, 2001 in 2002
10) Organigram vlade in državne uprave
11) Poslovnik vlade
12) Zakon o dostopu do informacij javnega značaja je tik pred sprejemom
http://www.gov.si/urs
13) SIGMA na FPDEŠ
14) Za dostop do informacij http://mid.gov.si
• Vsebina po modri brošuri

• Cilji projekta (teritorialni, uslužbenski sistem in sistem plač v javnem sektorju)
Izpit: 21.03.2005
- pisni
- čas pisanja 1:15
- 3 vprašanja (klasični)
- I. obvezni del znanje snovi, II.del tvoje razmišljanje
- Literatura: zapiski + članki
I. TEMELJNI POJMI
Definicija javne uprave
Javna uprava je del javnega sektorja in je ožji pojem. Javna uprava je del procesa javnega
upravljanja, ki poteka na operativno-strokovni ravni. JU je strokovni izvršilni mehanizem, s
pomočjo katerega deluje država. Je aparat, s katerim država izvršuje svoje cilje, dosega svoje
koristi.
1. KAJ SODI V JAVNI SEKTOR
1.1 Kaj je javni sektor?

A. Pravno/organizacijska definicija javnega sektorja
• Teritorialne osebe javnega prava (država in lokalne skupnosti)
• Specializirane osebe javnega prava - javni zavodi, javne agencije, javni skladi, zbornice
B. Ekonomska definicija javnega sektorja
• Teritorialne in specializirane osebe javnega prava
• Javna podjetja v večinski lasti države ali lokalne skupnosti (Eeles, Pošta,…)
B.1 Širša ekonomska definicija javnega sektorja
• tudi druge gospodarske družbe v večinski lasti države (banke, Telekom) ali LS

1.2 Kaj sodi v javni sektor?
• Država z vsemi svojimi organi
• Lokalne skupnosti (občine, UE, pokrajine)
• Druge osebe javnega prava (javni skladi, javni zavodi, javne agencije, zbornice)
2. FUNKCIJE, KI JIH IZVAJA JAVNI SEKTOR

• Izvajanje oblasti
• Izvaja javne službe – dejavnost javnega pomena: zdravstvo, šolstvo, kultura, socialno
varstvo
• Izvaja širše gospodarske službe – železniško omrežje, elektro
3. IZVAJANJE OBLASTI
je razdeljeno na naslednje nivoje:
• Politični nivo odločanja – DZ, občinski. sveti, župan
• Izvršilni nivo odločanja – vlada, župan
• Operativno-strokovni nivo - javna uprava
Državni nivo:
• zakonodajna veja oblasti: DZ
• izvršilna veja oblasti: vlada + državna uprava
• sodna veja oblasti - sem sodijo tudi sodišča, saj so izvrševalci državne uprave
4. KAJ SODI POD POJEM JAVNE UPRAVE

Javna uprava je širši pojem od državne uprave. Vlada je vrh državne uprave.
• (vlada) + državna uprava
• uprave lokalnih skupnosti – občinska uprava, (pokrajinska uprava), župan
• “nedržavna uprava” (paradržavna uprava)- nosilci javnih pooblastil. To so osebe
javnega prava, ki jih ustanovi država, pokriva pa tudi privatizacijo javnih nalog
(registracija).
5. FUNKCIJE JAVNE UPRAVE (globalno)

• Zagotavlja strokovne podlage za politično odločanje (vladi in županom)
• Izvrševanje političnih odločitev
6. JAVNA UPRAVA IN JAVNI SEKTOR V ŠTEVILKIH

• Državna uprava: 34.000 zaposlenih
• Drugi državni organi: 2.000 zaposlenih (DZ, DS, sodišča, vrhovno sodišče, računsko
s.)
• Občinske uprave: 3.000 zaposlenih
• Izvajalci javnih pooblastil: 6.000 zaposlenih (zavodi: za zaposlovanje, za zavarovanje
...)
• Širši javni sektor - izvajalci javnih služb: 100.000 zaposlenih v javnih zavodih
(zdravstvo, šolstvo, kultura, socialno skrbstvo ...)
Skupaj 42.000 zaposlenih v javnih upravah ter 120.000 zaposlenih v javnem sektorju
oziroma 17,6 % aktivnega prebivalstva.
7. STRUKTURA JAVNEGA SEKTORJA

A. Teritorialne osebe javnega prava
• Država - državni organi
• Lokalna skupnost - organi LS
Država Slovenija (1- državna uprava (država, državni organi) + lokalne skupnosti (193 občin)
= 194 pravnih oseb.
Država je pravna oseba. Enako velja za lokalno skupnost saj posluje preko svojih organov.
Ministrstvo in Državni zbor pa nimata pravne subjektivitete (v pravnem prometu).
B. Specializirane osebe javnega prava

• Javne agencije - jih je zelo malo in se ustanavljajo za izvajanje upravnih nalog po
javnem pooblastilu. To so: agencija za energijo, agencija za zavarovalni nadzor, agencija
za lastninsko preoblikovanje, agencija za elektronsko komuniciranje.
• Javni zavodi - izvajajo negospodarsko, storitveno dejavnost. To so t.i. javne službe:
sociala, zdravstvo, kultura, šolstvo, šport. Nekateri pa delujejo kot izvajalci upravnih
nalog kot npr. zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), zavod za
pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), zavod za zaposlovanje (ZZ).
• Javni skladi - namenjeni so upravljanju javnega premoženja, tako finančnega kot tudi
nepremičninskega (ekološki sklad, stanovanjski sklad…). Imajo lastno premoženje, je
oseba javnega prava, ustanovi ga država in ima samostojno funkcijo – zakon o javnih
skladih;
• Zbornice - ustanovi se jih za zagotavljanje javnega interesa in ne na prostovoljni bazi z
združitvijo. Skupne točke zbornic so:
o ustanovi jih država ali lokalna skupnost
o izvajajo javne funkcije ali upravne naloge ali javne službe
o financirajo se iz javnih sredstev – proračuna in ne iz plačane članarine
o velja javno pravni režim glede statusa uslužbencev
Funkcije zbornic (tudi dva pogoja, da je zbornica oseba javnega prava):

o Reprezentativni partner napram državi - zastopanje neke kategorije na določenem
področju nasproti državi – članstvo je obvezno, prav tako tudi članarina
o država oziroma zakonodajalec prenese nekatera javna pooblastila
Če sta izpolnjena gornja pogoja je zbornica oseba javnega prava in članarina je obvezna.
V primeru ukinitve članstva bo morala država obveznosti prenesti nase in finančno to zanjo
pomeni breme. Zato se brani prostovoljnega članstva.
Mnenje - Virant: samoregulacije bodo odločale v interesu zbornice in ne posameznika ali ljudi.
Zbornica pa je lahko ustanovljena tudi z namenom, da opravlja storitve za svoje člane. Takrat
je članstvo prostovoljno, članarina ni obvezna, zbornica pa ni oseba javnega prava.
Zbornice delimo na: *gospodarske (GZS, OZ, gozdarska) in * poklicne-cehovske (zdravniška,

odvetniška, detektivska)
Agencije, zavodi in skladi imajo svoj sistemski zakon s svojim namenom in vrsto nalog.
8. PRIVATIZACIJA JAVNIH FUNKCIJ

Država prenese nekatere javne funkcije državne uprave na specializirane osebe javnega prava.
Vzroki za privatizacijo oz. prenos teh funkcij na zasebni sektor so (pozitivna stran):
• veliko večja fleksibilnost in učinkovitost poslovanja
• odmik določnih funkcij od vpliva politike – izvajanje javnih funkcij je potrebno
odmakniti od ministrstev. Tako Agencija za telekomunikacije (sedaj agencija za
elektronsko komuniciranje) opravlja pretežni del javnih funkcij na področju
telekomunikacij (direktiva EU). Vsi so bili dolžni podpreti telekomunikacijski trg. Država
je bila na začetku regulator trga, da se ne bi telekomunikacije preveč drobile. Ideja
regulacije telekomunikacijskega trga je oddaljevanje od politike in njenega vpliva, to pa
velja v bistvu za vse javne agencije.
Država ne sme prenesti prevelikega dela svojih funkcij na samostojne institucije, sicer lahko te
“pozabijo”, da so še vedno v sistemu javnih institucij, da so še vedno v lasti države in so državi
tudi odgovorne. So sestavni del javne uprave vendar z večjo stopnjo samostojnosti.
Tveganja pri prenosu javnih nalog v paradržavno sfero:

• Izguba nadzora
• Zmanjšanje odgovornosti (npr. elektronsko komuniciranje – če je stanje slabo, pri tem je
regulator agencija, pomeni, da vlada nima pri tem nič, saj je agencija samostojen subjekt)
• Uveljavljanje parcialnih interesov – cehovski interesi (notarska, zdravniška zbornica)
• Tveganje narašča z … vlogo ustanovitelja pri upravljanju
Privatizacija
Javne funkcije se lahko prenesejo tudi na zasebni sektor (npr.: služba za opravljanje tehničnih
pregledov vozil). Izvajajo jih zasebnopravni subjekti. Privatizacija je manj tvegana na področju
javnih služb kot pa na področju funkcij javne uprave, kjer pa je tveganje dosti večje in zahteva
dosti večjo previdnost. Pri javnih službah je privatizacija zelo zaželena. Pri privatizaciji država
prenese le izvajanje funkcij - ne prenese pa neke dejavnosti.
Privatizacija javne službe ima dva pomena:

- neko javno funkcijo poverimo v izvajanje zasebnopravnemu subjektu ali gospodarski
družbi (koncesija),
- kapitalska privatizacija - država proda svoje deleže v gospodarskih družbah, podjetjih
(pomeni odprodajo državnega premoženja)
9. RAZLIKA MED PRAVATIZACIJO IN LIBERALIZACIJO

Pri privatizaciji prenesemo izvedbo, izvajanje, operativo; pri liberalizaciji pa tudi odločanje.
Liberalizacija je prenos neke dejavnosti iz javnega sektorja na privatno podjetje, tako da javni
sektor ni več odgovoren za to funkcijo, odgovornost prevzame zasebnik. Prenese se tudi
odločanje, država se odpira na trg. Prenaša se s koncesijo.
Primer – zakon o graditvi objektov – posegi v prostor ne bodo več vezani na državo – ni več
priglasitve del – kontrola se izvaja preko inšpekcijskih služb in nadzora.
MODERNIZACIJA JU V SLOVENIJI
1. Katere spremembe v okolju so narekovale sprememb v delovanju JU?
- Demokratizacija družbe
- Osamosvojitev – vzpostavitev samostojne države (prevzem funkcij zvezne države)

- Predpristopni proces in vključevanje v EU
- povečanje zahtev, pričakovanj javnosti
- zaostrene javnofinančne razmere; interes SLO, da prevzame EUR
2. Kako je na slovensko JU vplivalo vključevanje v EU?
DRŽAVNA UPRAVA V POGOJIH ČLANSTVA V EU
Vplivi vključevanja EU na Slovensko ureditev JU:

• Sistem državne uprave ni del “ACQUISA” (evropskega pravnega reda) – ne obstajajo
pravila, ki bi članicam narekovale, kako naj deluje uprava, pač pa so članice ugotovile, da
obstaja praktična potreba oz. si medsebojno izmenjujejo dobro prakso. Oblikovale so
evropski upravni prostor (ESPAN – gre za mrežo »evropeizacijo« nacionalnih javnih uprav,
ki se povezuje na področju JU, sestavljajo jo ministri za JU )
• Horizontalna vprašanja “mehki ACQUIS” – predstavljala so sestavni del vključevanja v
EU (organiziranost, sistem javnih uslužbencev) ni v direktivah. So pa postavljeni določeni
standardi enotnega evropskega upravnega prostora. Mehki ACQUIS” smo uredili z ZDU,
ZJU in Zakonom o inšpekcijskem nadzoru, ki zadovoljujejo evropske standarde. Prvi
pozitivni rezultat je dala ocena leta 2001. Standardi evropskega upravnega prostora:
o odprtost do uporabnikov
o politična nevtralnost
o transparentnost
o strokovna sposobnost
• Vertikalna vprašanja – smo morali urediti (zahteva EU). Vključevanje v EU je prineslo
veliko administracije (vpliv bruseljske administracije na nacionalne JU). Vzpostaviti je bilo
potrebno institucije – dokazati smo morali, da imamo institucije, ki bodo izpolnjevale
usposobljenost na določenih področjih - administrativna usposobljenost za izvajanje
pravnega reda (npr. NFP? in druge institucije). V bistvu so urejena vsa področja razen
notranje revizije javne uprave in agencije za kmetijske trge. Od administrativne urejenosti je
odvisno, ali bomo od EU prejeli finančna sredstva.
Delovanje DU v pogojih članstva EU

Od leta 1997 je pričela delovati Vladna služba za evropske zadeve, ki je usmerjala evropski
projekt v Sloveniji – organizacija, ki je skrbela za oblikovanje izhodišč, da so se določena
področja iz EU preslikala v Slovenijo.
Kot članica EU ima Slovenija možnost:

• Policy making – pravica do oblikovanja stališč do predlogov Evropske komisije, ki bodo
zastopana v Bruslju (Brusselle).
• Slovenski uradniki sodelujejo pri delu delovnih skupin (pred obravnavo na Svetu)
• Implementirala je evropsko pravo (uredbe in smernice)
• Izjemno pomembna bo usposobljenost kadrov na več nivojih
1. nivo – 40 ljudi, ki bodo kandidirali za Evropsko komisijo
2. nivo – 500 ljudi za visoko uradništvo
3. nivo – bazična raven cca. 1000 ljudi/leto za usposabljanje
• Nadaljevati je potrebno kvalitetno koordinacijo pri oblikovanju stališč – sklep vlade, da se
ohrani služba za evropske zadeve – SVEZ (koordinacija za prvi in tretji steber), MZZ
(drugi steber)
• Vzpostaviti bo potrebno centralno informacijsko vozlišče (“link” do Bruslja).

PODROČJA MODERNIZACIJE JU
- Uslužbenski sistem in ravnanje z ljudmi pri delu

- Organizacijske spremembe
- Izboljšanje kakovosti storitev
- Uvajanje modelov upravljanja kakovosti
- Zagotavljanje odprtosti in preglednosti
- E-uprava
CILJI IN NAČELA MODERNIZACIJE JAVNE UPRAVE

TEMELNJI CILJI reforme modernizacije javne uprave RS
1. zakonitost in pravna varnost
2. politična nevtralnost
3. profesionalnost - strokovnost
4. usmerjenost k uporabniku
5. kakovost in učinkovitost (ekonomičnost) - manjši pritisk na javno porabo
6. odprtost in preglednost javne uprave
7. odgovornost
KLASIČNA NAČELA DELOVANJA SODOBNE JU

so enaka načelom v EU. To so pravno politična (klasična) načela, ki so se izoblikovala z
oblikovanjem moderne države in delitvijo oblasti. Ta načela so:
1. zakonitost
2. pravna varnost in predvidljivost, prepoved arbitrarnosti, enakopravno obravnavanje
pravnih subjektov
3. strokovnost in strokovna samostojnost,
4. politična nevtralnost – politika ne sme vplivati na delo uslužbencev
5. odgovornost
Ad 1 Načelo ZAKONITOSTI
Javna uprava mora delovati na podlagi in v skladu z zakoni in podzakonskimi predpisi, kar
pomeni, da mora uprava vso oblastno delovanje opravljati v zakonskem okviru torej mora
imeti zakonsko podlago.
Pri ne-oblastnem delovanju je to načelo manj restriktivno in tematika ni tako zelo
občutljiva, medtem ko je pri oblastnem delovanju je načelo obvezno (t.j. kadar odloča o
pravici in obveznosti – npr. odloča o moji graditvi).
Doktrine načela zakonitosti, so se razvijale skupaj z načelom delitve oblasti, saj je to
predpogoj za zakonito delovanje. Uprava namreč ne more izhajati sama iz sebe. To načelo se je
najprej razvilo v manj restriktivni obliki, ki je nalagalo, da država lahko dela tisto kar ni
prepovedano. Kasneje se je razvilo v bolj restriktivni obliki, ki nalaga, da država lahko dela le
tisto za kar ima zakonsko podlago, medtem kot državljan lahko dela vse, kar ni prepovedano.
To načelo se pojavlja v vseh sistemih: VB - princip zakonitosti (Rule of law), ZDA – načelo v
obliki pooblastil (altra viruous).
Pri tem načelu pa pomembno tudi pomen nadzora nad delovanjem uprave, ki je
formalen in neformalen.
Formalni nadzor
• opravljajo državni organi po predpisanem postopku s predpisanimi pooblastili
• gre za nadzor po hierarhični liniji (npr. direktor nad vodjem sektorja…)

• horizontalni nadzor opravljajo službe, ki so prav specializirane za ta nadzor (nad vlado,
ministre in upravo – parlamentarni nadzor)
Neformalnega pa opravlja iniciativna družba.
Ad 2 Načelo PRAVNE VARNOSTI IN PREDVIDLJIVOSTI

Je povezano s prepovedjo arbitrarnosti in enakopravnim obravnavanjem pravnih
subjektov. Pravni subjekt mora imeti možnost, da predvidi posledice svojega ravnanja. Vedeti
mora kakšne posledice lahko sproži neko njegovo ravnanje in to se zagotavlja preko načela
pravne varnosti in predvidljivosti. Predpisi morajo biti torej jasni, določni in nedvoumni.
Pri nas idealnega stanja še ni, saj je mnogo predpisov nejasnih in uprava nima jasnih
meril zato ima včasih preveliko diskrecijo. Zakoni morajo biti jasni, vendar pa morajo imeti
upravni delavci tudi dovolj prostora za odločanje - potrebno je torej najti ustrezen kompromis
med jasnimi normami in diskrecijo.
Primer kako se načelo ne sme razumeti: če npr. inšpektor reče, da zakonskih ovir za
nekaj ni, vendar je po “njegovi presoji” to nemogoče - primer vrtec blizu prometne ceste.
Prepoved arbitrarnosti pomeni, da je potrebno v enakih primerih ravnati enako in vse

pravne subjekte obravnavati enako, ne glede na osebne okoliščine ali politično opredelitev. Tu
se ponovno srečamo s politično neodvisnostjo. Če so predpisi jasni, ni dileme, če so predpisi
nejasni, se ustvarja negotovost in je lahko ravnanje javne uprave nepredvidljivo in lahko uradna
oseba odloči po arbitrarnosti – za enake primere odloči drugače.
Ad 3 Načelo STROKOVNOSTI IN STROKOVNE SAMOSTOJNOSTI

Načelo strokovnosti pomeni, da upravni delavec dela po pravilih stroke (pravne, ekonomske,
tehnične, družboslovne), zato se zahtevajo različna znanja in veščine s tega področja, ki so
potrebna za vsako uradniško mesto.
Načelo strokovne samostojnosti pa pomeni, da je upravni delavec pri svojem delu
samostojen; pomeni, da se nihče ne sme vmešavati v delo državne uprave.
Seveda je samostojnost omejena, saj v upravi velja princip hierarhije, predstojniki so tisti, ki
dajejo navodila za delo. Vendar po Zakonu o splošnem upravnem postopku, uradna oseba vodi
postopek samostojno in predstojnik mu ne sme naložiti kako naj ravna oz. odloči.
Ad 4 Načelo POLITIČNE NEVTRALNOSTI

Načelo politične nevtralnosti: javna uprava naj bi delovala politično nevtralno, politična
opredelitev uslužbencev ne sme vplivati na njihovo delo. Uradnik mora biti lojalen oblasti, to
pomeni biti lojalen določitvam vlade in predpisom, ki jih sprejema državni zbor. Uprava bi naj
delovala tako, da zagotavlja:
• politično nevtralne nasvete pri oblikovanju politik
• izvršuje naj veljavne predpise ne glede na politično opredelitev posameznih uradnikov
Politična nevtralnost torej pomeni, da politična opredelitev uslužbenca javne uprave ne sme
vplivati na njegovo delo. Državni uradnik mora biti lojalen oblasti s strani zakonov,
podzakonskih predpisov ...
V državni upravi je skoncentriranega veliko znanja, velika moč, ki se jo lahko zlorabi. Tega
si uprava ne more privoščiti.
Učinkovitost izvrševanja aktov torej ne more biti odvisna od tega, kaj načelnik meni o
zakonodaji. Seveda mu je dopuščeno mnenje o tem, da nekaj ni v redu, a to mora izvajati. Če
sem uradnik, moram politične interese potisniti v ozadje.
Ad 5 NAČELO ODGOVORNOSTI
JU mora delovati odgovorno. Govorimo o sledeči odgovornosti:

• Disciplinska odgovornost (pomeni krivdno odgovornost);
• Odgovornost za rezultate dela (za nepričakovanje doseganja rezultatov se mu odpove
delovno razmerje ali pa se predlaga sporazumna rešitev);
• Odškodninska odgovornost (za škodo je odgovorna država, ta pa lahko terja od
povzročitelja oz. uslužbenca direktno le, če gre za hudo kršitev)
• Prekrški in kazenska odgovornost
• Politična odgovornost (vlada-DZ; konstruktivna nezaupnica, interpelacija, ustavna
obtožba)
Virant meni/predstavlja tudi problem:

• da so nekateri managerji nesposobni; pravijo, da drugi tega niso naredili, navodila
pa delavcu ni izdal;
• postopki so prekompleksni
• motivacija ljudi
Uprava mora zasledovati cilj, da bi bili uporabniki bolj zadovoljni z storitvami.
Poznamo:
1. storitve
2. uporabniške storitve
Določene so meje, stranka nima vedno prav, ker uprava ščiti javni interes in to so meje
zakonitosti (glej besedilo o posedovanju organov javne uprave s strani – predpisani standardi).
MODERNA NAČELA DELOVANJA SODOBNE JU –

načela “novega javnega menedžmenta”
Začetek v VB 1970, moderna načela zahtevajo, da se storitve opravijo tako, kot da bi se
opravljale v privatnim sektorju. Torej strmi k temi, da bi se načela lahko primerjala z zasebno
sfero.
Načela modernega javnega managementa obsegajo: (to Virant zahteva od DU)
• USMERJENOST K UPORABNIKU (upravne storitve v uporabi)

• ODPRTOST IN PREGLEDNOST OZ. TRANSPARENTNOST
• KAKOVOST - poslovna odličnost
• UČINKOVITOST
a. Načelo USMERJENOST K UPORABNIKU

Cilj uprave je, da je uporabnik zadovoljen z njenimi storitvami. Oblikuje se novi način
poimenovanja: ne več stranka, temveč uporabnik, ne več odločanje, temveč storitev JU.
V tem načelu obstajajo meje (v načelu zakonitosti) glede na zasebni sektor – stranka nima
vedno prav, ker nad privatnim interesom vedno prevlada javni interes. Ta odnos ureja
Uredba o poslovanju s strankami (l. 2001), ki določa pravila in standarde ravnanja, ki jih je
potrebno spoštovati.
ELEMENTI usmerjenosti k uporabniku:

a) Dostopnost (upravnih) storitev

b) Zagotavljanje informacij o storitvah oz. informacije o upravnih stvareh
c) Odzivnost
d) Zanesljivost
e) Kakovost osebnega stika
f) Urejenost poslovnih prostorov
A)Dostopnost storitev – časovna in prostorska

• Fizično približevanje uprave strankam:
Časovna dostopnost: čim krajša čakalna vrsta (če gre za poslovanje za okenci),
ugotavljanja po posebnem upravnem postopku se naj izvedejo v čim krajšem roku – max
od 1 do 2 meseca
Krajevna dostopnost – l. 1992 so bili ustanovljeni krajevni uradi (91 jih je v Sloveniji) – to
so dislocirani uradi UE, ki so vključeni v informacijski sistem javne uprave. Zagotavljajo
storitve za osnovne dokumente, npr. osebne izkaznice – sedaj se bo krajevna pristojnost
kmalu ukinila (čez nekaj mesecev). Sedaj bomo lahko registracijo avta, oseb. izkaznico
dobili kjerkoli na UE v SLO. Dostop na internet je tudi najvišja (npr. E-uprava).
• Zmanjševanje zaostankov:
Gre za zadeve o katerih ni izdana odločba v roku (max. 2 meseca), pa bi morala biti,
seveda pod pogojem, da je bila vloga popolna. Istočasno gre tudi za zmanjševanje časa od
podaje popolne vloge do izdaje odločbe UE - npr. denacionalizacija veliki zaostanki. Torej
gre za postopke predvsem na II. stopnji (npr. davčni urad odloči o pritožbi tudi šele v 1
letu, odločba pa je že bila izvršljiva)
• Poenostavljanje postopkov:
Zapleteni postopki so ena najšibkejših točk JU. Postopke je potrebno standardizirat,
zmanjšati stroške uporabnika. Poenostavljanje postopkov je povezano z manjšimi stroški
tako za uporabnika kot tudi za organ. Ločimo:
o liberalizacijo – politično odločitev, ki nosi za sabo rizike države – posamezni nepotrebni
postopki se opustijo
o optimizacijo – administrativna poenostavitev postopkov. Posamični postopki se ne
opustijo, ampak se izvedejo na najbolj ugoden in ekonomičen način (registracija vozil).
• Povezovanje procesov:
Gre za povezovanje procesov, ki jih izvajajo različni organi, in da bi se ti procesi vsi
izvajali na enem mestu. Stranko ne zanima koliko je organov v določenem segmentu, zato
se morajo procesi povezovati. Procesi:
o informacijski procesi
o spreminjanje organizacijske kulture javne uprave
• One-stop shop
Tudi tukaj gre za to, da bi stranka lahko rešila zadeve na enem mestu, ne glede na to, kateri
organ pri tem procesu sodeluje. Po 139. členu ZUP-a lahko javna uprava pridobi podatke
iz uradnih evidenc – kar lahko stranka tudi vedno zahteva.
• Uradne ure in poslovni čas:
Minimalno število uradnih ur je 20, od tega min. 2 uri v popoldanskem času.
• Poenostavitev plačila in storitve
Storitve (koleke) lahko plačamo tudi z gotovino ali plastičnim denarjem – od feb. 2003.
B) Zagotavljanje informacij o storitvah

• Osebno svetovanje
Informator - svetovalec za pomoč strankam, ki bo delal ves poslovni čas in bo vodil
stranke v konkretni zadevi. Stranka dobi pri njem vse potrebne informacije o postopku in
o tem, kateri refernet opravlja določeno storitev.

• Informacijska gradiva in svetovni splet – kako ponuditi informacijo o stvareh
Gre za to, kako ponuditi informacije o storitvah oz. postopkih. Informacije o ponudbi le
teh morajo biti objavljene in to na internetu, v časopisih, v brošurah …
C) Odzivnost
• Sistem reagiranja na kritike, pripombe, predloge, pohvale
Potrebna je knjiga pripomb, predlogov in pohval. Na pripombe glede uradnih ur,
poslovanja organov ipd. mora organ na te kritike reagirati. Upravna inšpekcija (7
inšpektorjev) nadzira delovanje v skladu z uredbo o poslovanju s strankami
• Ugotavljanje zadovoljstva strank
Se izvaja z letnim poročilom, katerega sestavni del je tudi anketa MNZ, ki daje sliko o
zadovoljstvu izvajanja dela organov. Tako se ocenjuje uspešnost in učinkovitost UE.
D) Zanesljivost
• “Državljanske listine"
So standardi za delovanje posameznih organov oz. institucij, s katerimi je določeno, katere
listine in v kaki obliki izdaja posamezni državni organ. Lahko so višji od splošnih
standardov državne uprave. Uvedli so jih v VB, v Španiji ... - pri nas jih še nimamo.
E) Kakovost osebnega stika

• identifikacija uradne osebe – označbe s priponko
• polje diskretnosti – ni mogoče določiti s predpisom, če nimaš ustreznega prostora
• poslovni prostori – so zelo pomembni, zato je potrebno, da so ti dobro urejeni: polja
diskretnosti; urejene čakalnice; sedeži v čakalnici; zagotovljene informacije (brošure);
časopisi in revije na razpolago; imena in priimki uradnih oseb na vratih ...)
• Psihologija odnosov s strankami
Pri stiku s strankami so ene stranke bolj zahtevne kot druge. Gre za to, kako ravnati s
strankami, kako jih prepričati, da smo na isti strani.
• Usposabljanje za delo s strankami
F) Urejenost poslovnih prostorov
Načelo ODPRTOSTI IN PREGLEDNOSTI

Informacije morajo biti javno dostopne - razen tistih, ki bi lahko ogrozile osebni ali javni
interes (osebna tajnost, zaupno, javna tajnost …). Vključevanje javnosti v postopke odločanja
je v upoštevanju partnerstva. Pri pripravi predpisov morajo biti vsi interesi uravnovešeni in s
tem bo zagotovljena tudi večja kvaliteta predpisov. Danes je dan le poudarek na
medresorska usklajevanja (med ministrstvi), manjka pa element partnerstva (lokalne
skupnosti, sindikati ...), ki jih je potrebno pritegniti v fazi kreiranja predpisov, saj v nasprotnem
primeru posledice ne-sodelovanja občutiš slej kot prej. Sodelovati je potrebno tudi z združenji,
univerzami. Takšno sodelovanje je mogoče doseči na dva načina:
• z razvojem zavesti državne uprave,
• da se to preprosto zapiše npr. v poslovniku vlade.
Elementi odprtosti in preglednosti

a) Zakon o dostopu do informacij javnega značaja: - pravica do informacije
- zakonska regulacija

- dolžnost aktivnega posredovanja
informacij
b) Sodelovanje javnosti ali civilne družbe v procesih odločanja v javni upravi
c) Partnerska uprava
d) Projekt “better regulation”
a) Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2003)
Tukaj je potrebna aktivna vloga uprave pri informiranju. Podlaga je ustava. Vsak ima pravico
do vseh informacij javnega značaja, razen tistih, kjer so dopustne izjeme kot npr. osebni
podatki, konkretni UP, varovanje poslovne tajnosti, gradiva v fazi osnutka ... Zakon zahteva,
da vsaka UE preko interneta obvešča javnost o svojem delovanju: glede predpisov,
dokumentov o organizacijski strukturi, upravnih storitvah, programu dela ... Velja enoten
standard za celo SLO. Važno je, da se ljudje zavedajo pravice do informacij (ustava – čl. ?).
Anti-birokratski projekt se je pričel v letu 2002. Nekatera ministrstva so ga vzela resno,
nekatera ne - odprava birokratskih ovir.
b) Sodelovanje javnosti v procesih odločanja v javni upravi

Javna uprava bi morala v procese sprejemanja/spreminjanja predpisov in drugih političnih
dokumentov ter strategij vključevati tudi javnost, saj je s tem predpis kvalitetnejši. Če gre za
predpis neke interesne skupine, je izredno pomembno, da jo vključimo v ta proces, saj se s
tem izognemo različnim konfliktom. Pomembno je, da jim izkažemo spoštovanje in
partnerski odnos npr. če gre za novinarsko družbo, vključimo novinarje v postopek
sprejemanja zakonov oz. predpisov. Sodelovanje javnosti poveča kvaliteto predpisa, rešujejo se
konflikti v času, ko še niso nastali - išče se najboljša rešitev.
Obstajata dva nivoja sodelovanj:
• proces sodelovanja strokovne javnosti – inštituti, fakultete - sodelovanje se plača
• proces sodelovanja širše zainteresirane javnosti – sindikati, delavci, gospodarstvo.
Sem sodi še:

- Sodelovanje v konkretnih upravnih postopkih (pravni interes, stranka in stranski udeleženec)
- Sodelovanje v postopkih sprejemanja predpisov
- Zakonska ureditev; večina držav ne poznajo zakonskih določil ampak to urejajo drugače.
c) Partnerska uprava
Ta upošteva sodelovanje civilne družbe, javnosti oz. zainteresiranih v procesih odločanja. S
tem se močno zmanjšajo konfliktne situacije - včasih tudi razpisov za referendum (tipični
primer je referendum za telekomunikacije, kjer je bila velika možnost rešitve in uskladitve,
vendar se minister ni mogel uskladiti s pogajalsko skupino).
d) Projekt “better regulation” - (v pripravi)

Rezultat je standard, ki omogoča vključevanje družbe oz. javnosti v delovanje uprave.
b. Načelo UČINKOVITOSTI
Učinkovitost temelji na zagotovitvi čim ugodnejšega razmerja med vloženimi sredstvi in
pridobljenimi rezultati (razmerje med inputom in outputom). Ovira za merjenje in spodbujanje
učinkovitosti v upravi je pomanjkanje trga, proračunsko financiranje, monopol. V upravi trga
ni, saj se financira iz proračuna, upravni organi delujejo monopolno – nimajo konkurence. Ni
nekih mehanizmov, vendar so določene usmeritve:
• sistem merjenja – beleženje količine in kakovosti izdanih aktov. Naj se meri vse, tako
količina kot tudi kakovost npr. izdanih potrdil, gradbenih dovoljenj, sklepanja zakonskih

zvez ... Te meritve omogočajo primerjavo med UE tudi npr. finančno primerjavo - koliko
stane izdaja gradbenega dovoljenja.
• uvajanje konkurence – možno s koncesijami v zasebnih sektorjih (tehnični pregledi).
• finančna decentralizacija – samostojno odločanje institucije o razpoložljivih sredstvih
proračuna. Uprava dobi določeno vsoto denarja, ki jo uporabi za svoje delovanje.
• motivacijski mehanizmi – uprava pobira tudi davke, takse, itd. in če ustvari presežek, ga
uporabi za lasten razvoj - motivacija.
• financiranje po standardih.
• mehanizmi reorganizacije in kadrovski ukrepi po ZJU.
c. Načelo KAKOVOSTI
Uporabnikom bi se naj zagotavljale kakovostne storitve. Uporabniki so fizične in pravne osebe
ter drugi državni organi in politiki. K vsakem predlogu ali pripombi je potrebno pristopiti
konstruktivno. V ožjem smislu je načelo kakovosti lastnost produkta oz. storitve, ki se ujema s
pričakovanjem in zadovoljstvom stranke. V širšem smislu pa pomeni skladnost z načeli oz.
vrednotami delovanja. Zakonita storitev je tudi kakovostna storitev. Uvajanje kakovosti v
javno upravo se različno pojmuje.
Obstajajo modeli, ki prihajajo iz zasebnega sektorja, kot je npr. ISO 9000, ki zahteva
urejenost notranjih procesov, vprašanje pa je, če mora tudi uprava pridobiti certifikat, saj le ta
nekaj stane, njegova tržna vrednost pa nima takšnega pomena kot v zasebnem sektorju.
V Evropi članice EU uvajajo modele poslovne odličnosti preko več modelov. Gre za
skupni okvir ocenjevanja, ki je model poslovne odličnosti in je prilagojen javni upravi. K temu
modelu pa lahko pristopimo le, če imamo urejene poslovne procese. Predvsem moramo priti
do standardiziranih poslovnih procesov. Pri nas standardizirani procesi so npr.: upravni
postopek, priprava predpisov, priprava finančnega načrta, priprava kadrovskega načrta in
procesa zaposlovanja, vendar se ti procesi ustvarjajo počasi.
V SLO se uvaja isti pristop sistema kakovosti in odličnosti kot v EU. To je enotni ocenjevalni
okvir C.A.F., ki je medel poslovne odličnosti in je orodje za samo-ocenjevanje.
PODROČJE MODERNIZACIJE JU V ZADNJIH LETIH

Kakšno je stanje slovenske uprave, ko gre za usmerjenost k uporabniku?
I. PROJEKT usmerjenosti k uporabniku - uprava mora fizičnim in pravnim osebam

zagotavljati čimbolj kvalitetne in dostopne storitve. V terminologiji uporabljamo besedi
“storitev in uporabnik” (namesto zadeva in stranka) in s tem novim jezikom spreminjamo
tudi filozofijo, ki jo prevzemamo iz zasebnega sektorja - filozofijo “kupec je kralj”. Pri tem je
treba vzpostaviti jasno ločnico - usmerjenost k uporabniku DA vendar v okviru načela
zakonitosti (uporabnik mora biti zadovoljen vendar ne na račun kršitve zakona). Menedžerski
prijemi so: prijaznost, ažurnost, nakup upravne takse pri organu …
Projekti, ki se odvijajo, so vezani na Uredbo o načinu poslovanja javne uprave s
strankami (Ur.l. RS št. 22/2001), ki uvaja nekatere nove kakovostne standarde pri
poslovanju s strankami. Uredba je nastala kot projekt standardizacije “dobre prakse”, ki so
nastajale v upravnih enotah in z nadgrajenimi idejami. Uredba je prinesla nekaj novosti:
• sprejem stranke - vsak organ mora v okviru poslovnega časa zagotoviti informatorja.
Gre za informacijsko središče, ki prestreže stranko in ji zagotavlja informacije splošnega
značaja. Pri tem ne vodi postopka, temveč skuša razrešiti strankin problem (npr. kako naj

pridobim potni list …). Prednost je v tem, da ima stranka vstopno točko in da pridobi
splošne informacije - boljše so te informacije, manjši je pritisk na referente. Oseba, ki je
zaposlena na takšnem delovnem mestu, gre skozi vsebinsko usposabljanje komuniciranja s
strankami …
• Uredba postavlja tudi obveznost letnega merjenja zadovoljstva stranke, ki organu daje
sliko o tem kaj stranke mislijo o organu. Obvezno se sprejemajo pripombe, predlogi in
kritike uporabnikov, ki jih predstojnik redno pregleduje. Že to da nekomu, ki se je vpisal v
knjigo pritožb odgovorimo, močno spremeni pogled na upravo.
• Novost predstavlja zagotavljanje informacijskega gradiva v obliki brošur in spletnih
strani, kakor tudi identifikacija uradnih oseb s priponko z imenom in priimkom kadar le
ta komunicira s strankami.
Posebno težavo pri uvajanju modernih načel predstavlja tudi prostorska problematika.
Uredba prinaša tudi povečanje števila uradnih ur, informacijska pisarna mora biti odprta
ves poslovni čas, uradne ure na lokalni ravni morajo biti poenotene.
Več ko za stranke naredimo, več od nas zahtevajo, mi pa smo podvrženi večjim pritiskom.
Pri izmenjavi podatkov je potrebno omeniti tudi verodostojnost podatkov - tisti ki jih
posreduje zanje tudi odgovarja.
II. PROJEKT izmenjave podatkov iz uradnih evidenc med upravnimi organi – gre za
informatizacijo, ki je zelo pomembna. Stranka se naj ne muči s pridobivanjem podatkov, če so
ti že zajeti v uradnih evidencah organa. Uradnik torej ne sme od stranke zahtevati, naj
predloži nek podatek, ki ga lahko pridobi sam. Organi si morajo te podatke med seboj
izmenjevati. Deloma je to načelo že v veljavi na upravnih enotah, saj nas te ne smejo več
pošiljati od okenca do okenca. Izmenjavo podatkov ureja ZUP v 139. členu, ki pa se v
praksi doslej ni prijel. To načelo lahko zaživi, če se določijo postopkovna pravila izmenjave in
v procesnih zakonih razveljavijo zahteve o dokazilih. Vloga je lahko popolna, četudi nima vseh
prilog, če jih upravni organ lahko sam pridobi. Potrebno bo pripraviti izvedbeno uredbo, ki bo
uredila način izmenjave teh podatkov. Urediti pa bo potrebno tudi upravne takse v Zakonu o
upravnih taksah. Taksa, ki bi se sicer plačala se vračuna v eno vlogo (koleki niso več
potrebni). Vsi organi morajo sprejeti gotovino ali plastični denar. Omeniti je potrebno še
ponovno uvedbo upravne overovitve podpisov in kopij (npr. registracija avta… -overovitev
poteka ali na UE ali pri notarju-kje boš overil se odločiš sam) ter ukinitve krajevne pristojnosti
(storitve se ne vežejo na to, kje imaš stalno prebivališče…)
III. PROJEKT E-uprave - ne pomeni nič drugega, kot uvajanje načela odprtosti in
prijaznosti do stranke, torej usmerjenosti k uporabniku. Ima več ciljev, ki ni le zagotavljanje
storitev preko interneta (izpis iz matične knjige - pilotni projekt in predhodnik E-uprave),
temveč zagotavlja tudi informiranje pravnih subjektov in s tem preglednost in odprtost javne
uprave. Ta element pa hkrati zagotavlja tudi transakcijo - prijava stalnega prebivališča, vložitev
davčne napovedi … Zagotavlja tudi zmanjševanje stroškov.
Poseben nivo predstavlja tudi participacija - sodelovanje javnosti pri procesih odločanja
(elektronske volitve).
E-uprava ni le tehnološki projekt in informacijska tehnologija ni le sama sebi namen ampak
ima smisel le, če zagotavlja načela. Internet je rešitev le, če zagotavlja večjo odprtost in
dostopnost uporabniku do storitev javne uprave.
Naslednji nivo zagotavljanja informacij je t.i. katalog življenjskih situacij, v katerem so
življenjske situacije obdelane na internetu, skupaj z obrazložitvijo, kako priti do storitev javne
uprave. Za vsako življenjsko situacijo posebej se bo skrivala vrsta upravnih postopkov in
standardiziran obrazec vloge. E-uprava je v službi vsebine.

Torej, daljša verzija:
Področja E-uprave:
1. notranje poslovanja (»backoffice« G2G)
2. poslovanje z državljani (»frontoffice« G2C)
3. poslovanje s podjetji (»frontoffice« G2B)
1. G2G (government to government = vlada proti vladi, ali baze podatkov znotraj državnih organov oz
enotni informacijski sistem za sprejemanje vlog, vročanje in obveščanje) –
Informatizacija podatkovnih baz (CRP, sodni register, z.k. kataster…) Povezava med podatkovnimi
bazami. Baze morajo biti dostopne iz enega mesta (načelo enkratne prijave). Ob vzpostavitvi te oblike,
bo izpolnjen pogoj, da boš na enem mestu dobil vse. Gre tudi za informcijsko podporo poslovnim
procesom oz. aplikacije za podporo postopkom, ki morajo biti prilagojeni posameznim interesom oz.
povezavam (npr. pisarniško poslovanje – shranjevanje dokumentov oz. arhiviranje v elektronski obliki).
In E-Vlada – izmenjava gradiv v elektronski obliki.
Področja potrebna izboljšav:

- pomanjkanje baze podatkov (davčni register, matične knjige – so še vedno na papirju)
- zastarele in pomanjkljive aplikacije za podporo nekaterim poslovnim procesom;
- pomanjkljiva infrastruktura
Poslovanje s strankami, podjetji in državljanov
2. G2C (government to customer = pomeni uprava proti uporabnikom) - gre za delovanje uprave
navzven:
- Prvi nivo: gre za prvo informacijo, ki jo dobi stranka o določeni storitvi
- Drugi nivo: stranka lahko preko na internetu dobi obrazec, ga iztiska, izpolni in pošlje oz. gre za
sprožitev postopka na elektronski način, ki je povezano z možnostjo plačevanja preko kartic ali
mobilnega telefona; zahteva digitalni podpis, ki je pravno izenačen z običajnim podpisom in je tudi
pravno gledano enakovreden v pravnem prometu
- tretji novi: odgovor v elektronski obliki (vročitev odločbe…)
- četrti nivo: integralni nivo, v katerem se integrirajo vsi procesi vezani na neko življenjsko situacijo –
npr.; gradbeno podjetje vloži prošnjo za gradbeno dovoljenje; projektant nariše projekt; investitor pa
vse plača. Torej gre za več različnih postopkov, združenih v enega, tudi če je več različnih strank.
3. G2B (government to business = podjetniki - V poslovnem svetu takšno poslovanje že obstaja; tudi
bančno poslovanje. Zasebni sektor je torej prehitel državno upravo, kar se tiče elektronskega
poslovanja.
E-uprava spodbuja prenovo procesov; ne smemo pozabiti na fizični in telefonski

stik oz. klasični komunikacijski kanal- ljudem je še vedno potrebno dati obe možnosti,
naj se sami odločijo ali bodo stvari urejali elektronsko ali osebno.
E-uprava je bolj pomembna za podjetja kot za posameznike (premik s področja G2C na
področje G2B). Podjetja stalno komunicirajo z upravo.
MODELI KAKOVOSTI IN POSLOVNE ODLIČNOSTI C. A. F.

C.A.F. je skupni ocenjevalni okvir za organiziranje v javnem sektorju. C.A.F. je orodje za:
• samo-ocenjevanje, standardiziranje
• uvedbo procesa stalnih izboljšav
• primerjavo z drugimi – benchmarking
• tekmovanje
C.A.F. je cenejši, je racionalen. Omogoča, da se kakovosti posvetiš toliko kot si vzameš časa.
Pri ISO ni tako. Z njim se moraš ukvarjati do končanja izdaje ISO.

Ključni koraki ob uporabi C.A.F.
Dejavniki Rezultati
Ravnanje
V
O
z Rezultati
D ljudmi zanesljivosti
I pri
T delu Upravljanje
E
L Ključni
J Strategija procesov
S
in Rezultati rezultati
K in
A načrtovanje
odjemalci/ uspešnosti
S obvladovanje državljani
T delovanja
R
U sprememb
K
T Partnerstva
U in Rezultati
R viri
A družba
Inoviranje in ocenjevanje (učenje)
Notranja presoja je lahko zelo subjektivna, zato je bolje, če sodelujejo tudi zunanji ocenjevalci.
Vsak od kriterijev se ocenjuje po lestvici od 0 do 5.
Ključni koraki ob uporabi C.A.F - ocenjevanja poslovne odličnosti

1. Odločitev vodstva
• namen in cilji - samoocena kot kritični analitični input za strateške usmeritve,
• izboljšave organizacije v upravi - spoznanje lastnih slabosti in prednosti.
• viri in časovni okvir
2. Vključitev zaposlenih - vsi zaposleni naj bodo vključeni
3. Oblikovanje ocenjevalne skupine - člani naj bodo iz vseh nivojev organizacije, skupina 3-
5 članov, ni dobro, da sodeluje vodja.
4. Srečanje vodstva s skupino - dogovor o ciljih in namenu ocenjevanja, poročila in
programi
5. Samoocena - od individualne k soglasju. Vsak član da po merilih svojo oceno, nato se
dogovorijo za skupno oceno za posamezno merilo.
6. Informiranje zaposlenih o oceni in rezultatih
7. Oblikovanje in inplemelantacija akcijskega načrta - kažejo se korelacije med kadri.
Vodstvo z ocenjevalno skupino opredeli, kaj so prioritete in v kakšnem času jih je potrebno
realizirati. Običajno so prioritete: ravnanje s kadri, izdelava letnega strateškega načrta
usposabljanja.
8. Informiranje zaposlenih – sledi po vsaki fazi
9. Ponovna samoocena - po enem do dveh letih, da ugotovimo ali smo kaj izboljšali ali ne.
Za obvladovanje procesov, je procese potrebno standardizirati. Ocenjevalne lestvice so za:

• dejavnike uspeha in za
• rezultate
Dejavniki uspeha so:

• vodenje,
• upravljanje kadrovskih virov,
• obvladovanje zunanjih razmerij in partnerstev,
• obvladovanje procesov,
Rezultati so:
• razmerje do uporabnikov,
• kadrovski viri (kako zaposleni vidijo vodstvo),
• kako institucija vpliva na družbeno okolje,
• ključni kazalci uspešnosti (statistika)
Metoda nam omogoča, da sami presojamo organizacijo in jo primerjamo z drugimi

(povprašamo druge in primerjamo z drugimi upravnimi institucijami).
CAF je del strategije razvoja slovenske uprave. Oblikuje se enotna baza na inštitutu za javno
upravo v Maastrichtu.
2002 leta vzamemo CAF za svojega, saj se prične izvajati

• prevod in presoja skladnosti z našimi predpisi
• usposabljanje za notranje presojevalce
• pilot 8-ih organizacij - rezultat je 2.99 (povprečje)
2003-2004:
• distribucija in promocija, center za podporo
• samoocena v vrsti organizacij
• benchmarking baza
• usposabljanje (EIPA marec 2003, UA od februarja 2003)
• eksterno ocenjevanje
• pilot PRSPO v 2004
CAF je na strani www.mnz.si in zakoni na www.gov.e-uprava
PROCESI IN OBLIKE DELOVANJA V JAVNI UPRAVI

Pravna oblika delovanja JU so oblastni splošni akti (predpisi), ki imajo naslednje lastnosti:
• izdajajo jih segmenti javne uprave - podzakonski predpisi (pod ustavo in zakoni)
• njihova vsebina je izvršilne narave - izvršilni predpisi
Razlogi za naraščanje števila teh predpisov so:

a) vse več je regulacije - npr. promet. Danes veliko več reguliramo v prometu, kot pred 100
leti, isto je tudi z varstvom okolja, ipd. Zakonodajalec ne more vsega urediti, zato je
potrebna regulacija tudi na strokovnem nivoju - na nivoju javne uprave.
b) ta regulacija je vse bolj strokovno podrejena - nekaterih strokovnih debat ni potrebno
obravnavati v parlamentu (niso politično vprašanje)
c) prilagajanje predpisov družbenim spremembam
d) politični razlog – interes vladajoče koalicije je, da se čimveč prenese na izvršilno oblast
e) podzakonski predpisi se hitreje in lažje spreminjajo kot zakonski, vendar morajo biti v
skladu z zakoni.

Predlagatelj zakonov je Vlada, pripravljavec zakonskih podlag pa je državna uprava. Vlada
izdaja uredbe, ministri pa po novem zakonu samo pravilnike - prej tudi odredbo in navodilo.
Občinski svet pa ureja razmerja z odloki. Izdaja predpisov mora biti v okviru zakonitosti.
PREDPISI VLADE, DRŽAVNE UPRAVE IN NOSILCEV JAVNIH POOBLASTIL

Imamo dve vrsti predpisov:
a) Interpretativni predpisi - izdani so za podrobnejšo interpretacijo zakonskih določb. Vlada
razčlenjuje neke zakonske določbe. Prednost interpretativnega predpisa je poenoteno
izvrševanje zakona, s čimer se doseže pravna varnost in predvidljivost.
b) Predpisi po posebnem pooblastilu - neko materijo samostojno urejajo. V zakonu je npr.
določeno, da se to in to uredi z vladno uredbo (npr. Zakon o varstvu okolja). Pooblastilo
omejuje ustava z določbo o delitvi oblasti. Meja je težko določljiva - na osnovi
ustavnosodne presoje.
Da stopi zakon v veljavo je potrebno pustiti nekaj časa (Zakon o javnih uslužbencih - 1 leto),
da se uredijo tudi podzakonski predpisi.
Značilnosti oblastnih splošnih aktov:

• položaj v hierarhiji
• vsebina
• razlogi za naraščanje podzakonskih aktov
• uredba, pravilnik
• zakonitost podzakonskih aktov
• interpretativni predpisi in predpisi po posebnem pooblastilu.
PROCES PRIPRAVE IN SPREJEMANJA PREDPISOV

Proces priprave in sprejemanja predpisa ni urejen v nobenem zakonu.
1. Pravna ureditev je le v poslovniku vlade za vladne predpise, zato se razmišlja, da bi se
določili standardi za proces sprejemanja predpisov.
2. Priporočljivi standardi za spremembo predpisa:
a) Periodična analiza stanja – izvajajo jih resorna ministrstva in to na področju, ki ga
določen predpis pokriva. Analiza lahko pokaže, pozitivno oz. negativno stanje zaradi
predpisa, kar pokaže na potrebo po spremembi predpisa - strokovni impulz, včasih pa
je impulz tudi političen – interes stranke.
b) Izdaja konceptnega osnutka – uporablja se za rešitev posledice in služi za prikaz
učinkovitosti predpisa in njegove posledice. Je timsko delo.
c) Medresorsko usklajevanje – izvaja se med ministrstvi.
d) Osnutek besedila predpisa - besedilo členov bodočega novega predpisa, razlogi za
izdajo, obrazložitev, posledice, učinki – R.I.A. pomeni ocena učinka predpisa
e) Medresorsko usklajevanje s civilno družbo – v usklajevanje se vključuje tudi civilna
družba - identifikacija zunanjih partnerjev
f) Podpis ministra – ko je predpis usklajen.
g) Vladna procedura – uredba je vladni prepis, zato mora o tem odločati še vlada.
Če gre za zakon, odločitev sprejme DZ
3. Drugi politični akti: strategije, nacionalni programi - za njih veljajo podobni standardi
za proces sprejemanja kot za podzakonske predpise
4. Oblastni posamični pravni akt (odločba) – je upravni predpis v konkretnem primeru.
Morajo biti skladni z zakonom - materialna in formalna zakonitost - določilo ZUP-a.

5. Interni akti upravnih organov - Interni procesi in akti urejajo sami sebe in so pravno
standardizirani. To so finančni, organizacijski, kadrovski, interne strategije, programi dela,
poročila.
6. Problematika okrožnic, pravnih mnenj. Hierarhično višji organ daje navodila nižjemu. So
problematični, ker niso objavljeni. Kljub temu, da imajo vsebino izvršilnega predpisa, niso
transparentni in predvidljivi. Načeloma bi se tudi ti akti morali dati v objavo.
Javna uprava stopa tudi v civilno pravno razmerje z elementi kot so:
• Pridobitev lastninskih pravic
• Sklenitev pogodbe
• Sklenitev delovnega razmerja
• Ustanovitev pravne osebe
• Notranji del procesa (upravno pravo) in zunanji del procesa (civilno pravo)
Načelo zakonitosti
• V strožji obliki: predpisi, odločbe, oblastna dejanja. To so dejanja, ki posegajo v ČPTS.
• V blažji obliki: drugi predpisi in akti.
VLADA
Zakon o vladi www.gov.si-vlada
Kaj je vlada? Vlada je politični organ in hkrati najvišji organ državne uprave. Vlada je organ
izvršilne oblasti in kolegijski organ sestavljena iz večjega števila članov. Izvršilna in
zakonodajna oblast sta v parlamentarnem sistemu povezana.
Razmerje vlade do državne uprave

Vlada je politični segment izvršilne oblasti, medtem ko je državna uprava njen strokovni
segment. Resorni ministri so člani vlade in istočasni predstojniki državnih organov. Vlada in
državna uprava sta tesno povezani. Državna uprava je glavni pripravljavec zakonov.
Funkcije vlade so:

1. Politično predlagalna funkcija - predlaga zakone in ratifikacije, ki jih sprejema DZ
2. Politično izvršilna funkcija - skrbi in odgovarja za izvrševanje politike, ki jo DZ določa
preko zakonov in ratifikacij. Zakone pa izvršuje državna uprava.
3. Upravna funkcija - usmerja in usklajuje delovanje državne uprave
4. Izvršuje ustanoviteljske pravice
5. Upravlja z državnim premoženjem
Dejanska moč vlade v političnem sistemu

Ali vlada določa državno politiko? Da. Vlada ima v političnem sistemu zelo močno vlogo glede
političnih usmeritev in oblikovanja politike. Ima pomembno politično moč ker ima:
• politično podporo v parlamentu - DZ jo podpira, zaradi politične usmeritve (koalicija
sestavlja vlado in ima večino v DZ),
• omogočeno operativnost, ki je bolj operativna kot DZ
• strokovno podporo državne uprave.

Torej ima Vlada možnost preko svoje predlagalske funkcije, dejansko voditi državno politiko
in v tem primeru je parlament le glasovalni stroj. Ob dejstvu, da ima Vlada na razpolago še
celoten strokovni aparat DU je šele vidna dejanska moč Vlade.
SESTAVA VLADE
O sestavi odloča mandatar. Sestavlja jo predsednik vlade, resorni ministri, lahko tudi drugi
funkcionarji (splošna sestava). V Sloveniji jo sestavlja:
• Predsednik vlade
• Resorni ministri (trenutno 15 ministrov)
• Ministri brez listnice ali brez resorja. Naša ureditev dovoljuje največ 2 ministra brez
listnice. Pri nas trenutno eden: za lokalno samoupravo in regionalni razvoj.
Povezava med sestavo vlade in organizacijo državne uprave:

Sestava vlade je odvisna od organizacijskega momenta političnih interesov, kar vpliva na
sestavo državne uprave. Pri nas ima 1 minister – 1 ministrstvo. Drugod lahko 1 minister vodi
več ministrstev in je le nadzornik, vodstvo posameznega ministrstva pa opravlja upravnik.
Pojem »center of Govermment« Center vlade – združena funkcija

V tujini je na njem velik poudarek. CV ni vezana na resorno ministrstva. Politični del CV je
predsednik vlade, čigar vloga je, da vodi in zagotavlja enotno politiko vlade, ki mora biti
usklajena. Predsednik vlade personificira vlado, zagotavlja koordinacijo vladnih politik in
zagotavlja strateške usmeritve, oblikuje projektne skupine in jih tudi usmerja.
V tujini center vlade sestavljajo:

• predsednik vlade
• podpredsednik vlade, ministri in koordinator
• strokovne službe
V Sloveniji center vlade sestavlja:

a) Politični del:
• Predsednik vlade - usklajuje politiko v vladi in personificira vladno politiko
• Podpredsednika vlade nimamo, imamo le ministre in dva koordinatorja – ministra brez
listnice (za evropske zadeve - koordinira politiko napram EU; in za regionalni razvoj).
• Generalni sekretar vlade, ki ga imenuje vlada, zagotavlja organizacijsko in tehnično
podporo vladi. To je politična funkcija in ne uradniška.
b) Strokovni del - to so Vladne službe
• Kabinet predsednika Vlade – nudi pomoč predsedniku vlade – politično vodenje
• generalni sekretariat vlade – organizacijsko tehnična podpora vladi – procesno delo
• strokovne službe vlade so:
• Služba vlade za zakonodajo -PV
• Urad vlade za informiranje -GS
• Urad za enake možnosti - GS
• Urad za verske skupnosti - GS
• Urad za narodnosti – GS ?????
• Urad za zamejce in Slovence po svetu ?????
• Urad za makroekonomske analize in razvoj - PV

• Urad za javna naročila - GS
• Statistični urad Republike Slovenije - PV
• Slovenska obveščevalno-varnostna agencija – SOVA - PV
• Protokol Republike Slovenije
Predsedniku vlade podrejeni so: statistični urad (lahko bi deloval samostojno), urad za
makro-ekonomske analize in razvoj (analitične podlage za več resorjev), SOVA (zaradi pomena
vezana na predsednika), služba za zakonodajo (preverja vso gradivo, ki prihaja na Vlado s
strokovnega pravnega vidika).
Generalnemu sekretarju pa so podrejeni: protokol; urad za informiranje. Pozitivna plat -

infrastruktura celotne vlade je vezana na center vlade, negativna plat – ločena od izgradnje
sistema javne uprave, za katerega je pristojno MJU.
Pri vladi so tudi »nepotrebni uradi«. To so vladne službe: urad za enake možnosti, urad za
narodnosti, za verske skupnosti, za zamejce in Slovence po svetu, - Po mnenju Viranta, bi bilo
potrebno službe vključiti pod okrilje določenega ministrstva. S tem bi bili bolj pod kontrolo oz.
vodenje bi bilo olajšano.
1. DELOVANJE VLADE
a) Vrste odločitev
• sprejema predloge zakonov in drugih aktov, ki jih pošilja v DZ, da jih ta sprejme,
• sprejema kadrovske odločitve,
• sprejema sklepe s katerimi daje naloge in usmeritve ministrstev, itd.
b) Proces sprejemanja odločitev

Proces odločitev je obdelan v poslovniku vlade, kjer je določen postopek, ki ga je potrebno
izvesti pred sprejemanjem zakona z obveznimi vsebinami:
• Predlagatelji gradiva so predsednik vlade, minister ali generalni sekretar
• Obvezna sestavina gradiva - predloga:
o finančne posledice in posledice za obremenjenost javne uprave in sodišč
o izjava o medresorskem usklajevanju
o mnenje službe za zakonodajo
o mnenje Ministrstva za finance (rok 14 dni)
o mnenje Ministrstva za javno upravo (rok 14 dni)
o izjava o skladnosti s pravom EU
• Vsa gradiva so v elektronski obliki, objavljena na informacijskem sistemu vlade do
katerega imajo dostop vsa ministrstva. Na oglasni deski pa morajo viseti 3 dni.
• Pripombe - ministrstva imajo možnost podati pripombe v 3 dneh. Na osnovi pripomb je
predlagatelj dolžan opraviti usklajevanje in ponovno objaviti gradivo.
• Odločanje vlade o predlogih: delovna telesa, plenarna in korespondenčna (dopisna ali
elektronska) seja vlade
o Delovna telesa - v nekaterih primerih se predlogi sprejmejo dokončno. Člani odborov so
ministri ali državni sekretarji.
o Plenarna seja vlade – obravnava se gradivo delovnih teles. Običajno so to pomembna
stališča, ki niso usklajena na odborih zato o tem odloča vlada brez glasovanja. Včasih je
ta postopek določen v koalicijski pogodbi. To je izključno politično usklajevanje med
strankami, kjer se sprejemajo najpomembnejše politične odločitve.

o Korespondenčna seja vlade – se izvaja poleg rednih sej. Obravnavajo se lažja gradiva, ki
so že usklajena ali pa je potrebno o določenem gradivu hitro odločati v 6-48 urah.
O gradivu odločajo vsi člani vlade in je sprejeto, če je večina za. Na zahtevo treh ministrov ali
predsednika vlade je obravnava na redni seji.
Lahko pa tudi posamezen minister izrecno zahteva, da o njegovem gradivu odločajo.
c) Razmerje med vlado in parlamentom

• Vlada je parlamentu odgovorna.
• Odgovornost vlade je kolektivna, odgovornost ministrov pa je individualna.
• Konstruktivna nezaupnica – DZ lahko razreši Vlado in imenuje novega predsednika
Vlade. Je institut, ki ga ima v rokah DZ nasproti Vladi.
• Navadna nezaupnica – razreši Vlado. Nenavadno za parlamentarni sistem je to, da DZ
imenuje predsednika Vlade in na njegov predlog pa tudi ministre.
• Zaupnica vladi – je institut predsednika vlade, ki DZ postavi vprašanje zaupnice in od
njega zahteva, da o zaupnici glasuje. To vprašanje lahko veže tudi na določen predlog.
Predsednik vlade običajno izkoristi ta institut takrat, ko oceni, da nima več podpore v
parlamentu. Če jo izglasuje, vlada dela naprej, če pa ne izglasuje ima 30 dni časa.
• Interpelacija – je institut, kjer se na zahtevo najmanj 10 poslancev DZ, odpre razpravo
o delu Vlade ali posameznega ministra. Je orožje v rokah parlamentarne opozicije, ki
ima v parlamentu manjšino – opozicija lahko tako izvaja kontrolo oz. nadzor vlade.
Interpelacija se lahko konča z razrešitvijo ministra ali pa tudi ne. Ministra lahko razreši
le DZ na zahtevo predsednika Vlade ali pa po interpelaciji, ki jo je vložilo 10 poslancev.
• Ustavna obtožba – impeachment – se vloži na zahtevo ¾ poslancev. DZ jo vloži
zoper predsednika Vlade ali posameznega ministra, zaradi kršitve zakona ali ustave.
Ustavna obtožba je nenavadna za parlamentarni sistem, običajna je za ZDA. Bolje bi
delovala kot institut DZ za razrešitev predsednika države.
• Poslansko vprašanje - ministru ali vladi. Lahko je pisno ali ustno, na vsako vprašanje
mora biti dan odgovor, vendar ni nobenih sankcij, če se ga ne da. Poslansko vprašanje se
obravnava kot 1. točka dnevnega reda DZ (na 1-4 odgovarja predsednik vlade, na 5…
pa resorni minister.)
• Sodelovanje vlade z DZ - v zakonodajnem postopku in drugih postopkih.
DRŽAVNA UPRAVA
Ustava RS 120. člen - določa organizacijo, zakonitost in samostojnost delovanja uprave.
Ustava RS 121. člen - naloge DU opravljajo ministrstva. 2. odstavek – javno pooblastilo
Ustava RS 122. člen
Zakon o Državni Upravi (ZDU-1) ureja:

I. NAČELA
II. FUNCIJE
III. ORGANIZACIJO
I. NAČELA DRŽAVNE UPRAVE

Načela državne uprave so izhodišče za razvoj državne uprave. Ta so:
• Načelo zakonitosti,
• Načelo strokovne samostojnosti,
• Načelo politične nevtralnosti,

• Načelo transparentnosti,
• Načelo usmerjenosti k uporabniku.
II. FUNKCIJE DRŽAVNE UPRAVE

• Policy making - sodelovanje pri oblikovanju politik (npr. stanovanjska…), nastajanju
zakonov, zagotavljanje strokovne podpore, svetovanje, priprava strokovnega gradiva za
ministre - politične odločitve (uredbe, deklaracije, pravilniki). Velik del vprašanj se reši
že na nivoju DU.
• Eksekutivna funkcija - sodelovanje pri izvajanju politike. Delitev izvršilne funkcije:
o Regulativna – izdajanje podzakonskih predpisov
o Operativna – izdajanje posamičnih upravnih aktov – odločb
o Nadzorna – DU izvaja nadzor nad spoštovanjem in izvajanjem predpisov
o Razvojno – pospeševalna – spodbuja, usmerja razvoj v okviru zakonov in proračuna
o Servisna – DU je odgovorna za izvajanje javnih služb – daje servis javnim službam
o Kurativna – analitične dejavnosti. Uprava spremlja družbeni razvoj. Naloga vsakega
ministrstva je, da spremlja razvoj na svojem področju in vpliva na sprejemanje in
spreminjanje predpisov na njegovem področju.
• Izvrševanje zakonov - omogočajo implementacijo zakonov, ki jih sprejme državni zbor in
izvrševanje drugih predpisov, ki jih sprejmejo vlada in ministri.
III. ORGANIZACIJA DRŽAVNE UPRAVE

Temeljna organizacijska oblika državne uprave so ministrstva, ki se ustanavljajo po resornem
principu – področja so določena z zakonom (takšno ureditev imajo le nekatere evropske
države, običajno o tem odloča predsednik vlade).
Povezava med sestavo vlade in organizacijo državne uprave

Organizirani so po resornem principu. Velja princip 1:1 (1 član v vladi : 1 minister). To pomeni,
da je član vlade hkrati minister v resornem ministrstvu in s tem sestavni del DU. Pomanjkljivost
tega principa je v tem, da se ob menjavi vlade menja tudi minister, kar posledično vodi do
sprememb v DU (državni sekretar ponudi odstop novemu ministru). Menjava vlade torej vpliva
na spremembe v DU.
Naloge državne uprave izvajajo ministrstva, ki se izvajajo po resornem vidiku. Vsako

ministrstvo pokriva eno ali več delovnih področjih po resornem vidiku. Ministrstva in njihova
delovna področja so določena z zakonom. Ministri so hkrati tudi člani vlade. Se pravi, da
vsaka sprememba vlade (npr. menjava ministra) vpliva tudi na ministrstvo (nov minister). Ali pa
npr., če združimo dva ali več ministrstev se nam naenkrat pojavi preveč ministrov.
Predsednik vlade sestavlja vlado na političnem nivoju – sestava vlade je politično pogojena
in je odvisna od političnih okoliščin – koalicijska pogodba v kateri je tudi na osnovi koalicijskih
pogajanj določeno, kdo bo v določenem ministrstvu zasedel mesto ministra. Premier postavlja
za ministre svoje ljudi, s katerimi bo kasneje delal, zato je sestava vlade tudi osebno pogojena
(odnos med predsednikom vlade in ministrom), v manjši meri pa tudi organizacijsko. Ko se
menja struktura vlade se s tem spremeni: Zakon o Vladi in Zakon o DU.
Vlada mora biti operativna, zato bi morala imeti čim manj ljudi, kar ji olajša delovanje.
Ministrstva se lahko združijo npr. 3 v 1, kar pomeni velike organizacijske spremembe. Švica
ima najožji ministrski svet 7 ministrov-članov vlade, v Angliji pa jih je čez 100.
IV. RAZDELITEV MINISTRSTEV NA RESORJE:

V Sloveniji (l. 2005) imamo15 rednih ministrstev in 1 ministra brez resorja. Najprej so
prevladovali klasični državotvorni resorji; v 19 st. se pojavijo gospodarski resorji; po II
svetovni vojni pa z nastankom sociale še socialni in negospodarski resorji. Tako delimo
(zgodovinsko) vsa ministrstva na naslednje 3 glavne “panoge ali resorje”:
Državotvorni resorji Gospodarski resorji Negospodarski resorji
a) Državotvorni resorji so:

• ministrstvo za notranje zadeve – MNZ
• ministrstvo za obrambo – MORS
• ministrstvo za zunanje zadeve – MZZ
• ministrstvo za finance – MF
• ministrstvo za pravosodje – PM
• ministrstvo za javno upravo – MJU
b) Gospodarski resorji so:

• ministrstvo za gospodarstvo – MG
• ministrstvo za promet – MP
• ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – MKGP
• ministrstvo za okolje in prostor – MOP
c) Negospodarski in socialni resorji so:

• ministrstvo za šolstvo in šport – MŠŠ
• ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo - MVŠZT
• ministrstvo za kulturo - MK
• ministrstvo za zdravje – MZ
• ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve – MZDDS
d) Minister brez resorja

V vladi (l. 2005) je 1 minister brez resorja ali ministra brez listnice. Njegova naloga je, da
predsedniku vlade zagotavljata pomoč pri koordiniranju vlade. Ima koordinacijsko vlogo. To
je:
• ministrstvo za področje regionalnega razvoja in strukturnih politik.
1 DRŽAVOTVORNI RESORJI – področja pristojnosti posameznih ministrstev

1.1 Ministrstvo za notranje zadeve MNZ - pokriva področja:
• javne varnosti – policije,
• upravnih notranjih zadev – registracije, begunci, tujci, državljanstvo, osebni dokumenti,
vozniška dovoljenja, društva, politične stranke…,
Drugi primeri ureditve pristojnosti za upravo v Evropi

Odgovornost javne uprave je v kreiranju politike in razvoju javne uprave, zato bi bilo najbolj
primerno, da bi se organizacija javne uprave vodila iz centra vlade, ker je potrebna podpora
predsednika vlade, ker se spremembe vršijo v vseh resorjih, kar je tudi povezano s skupnimi
financami in ker je na center vlade vezana tudi kadrovska služba in informatizacija JU. Za JU
so v Evropi pristojna določena ministrstva ali center vlade. Pristojnost za JU lahko nosi:

• Ministrstvo za notranje zadeve - Slovenija, Makedonija
• Center vlade – pristojnost ima sam predsednik vlade. Angleški sistem je najboljši, ker se
vse vrši v samem centru vlade, pristojen pa je premier (trenutno Tony Blair).
• Ministrstvo za upravo – deluje kot samostojno ministrstvo
• Ministrstvo za finance – Danska
1.2 Ministrstvo za javno upravo MJU - pokriva področja:

• javne uprave (organizacija, kadri- e-uprava, logistika…)
• sistema javnih uslužbencev
• sistema plač v javnem sektorju
• koordinacija in nadzor nad 58 UE
1.3 Ministrstvo za obrambo - pokriva področje:

• obrambe
• varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami…(ZiR)
1.4 Ministrstvo za zunanje zadeve - pokriva področje:

• diplomatskih odnosov – Slovenije z drugimi državami
• bilateralne in multilateralne povezave
• konzularno dejavnost – upravna dejavnost v tujini: volitve, matične evidence, potni listi
• odnose s Slovenci v tujini
1.5 Ministrstvo za finance - pokriva področje:

• javnih financ – javni prihodki (davki, carine, takse), proračun, javna poraba, javna
naročila
• finančni sitem – devizno in kreditno poslovanje, bančništvo, zavarovalništvo ...
1.6 Ministrstvo za pravosodje - je del izvršilne oblasti NE del sodne oblasti

Ne opravlja pravosodne funkcije, ampak opravlja policy making za pravosodje, tako da:
• Pripravlja organizacijo sodišč, tožilstev
• Pripravlja postopkovno zakonodajo za izvajanje postopkov
• Ureja: sodniško službo, tožilstva, materialno zakonodajo, postopkovno zakonodajo na
področju kazenskega in civilnega prava, organizacijo sodišč in državnih tožilstev, status
sodnikov in državnih tožilcev, pravdni in nepravdni postopek ....
• izvršuje sankcije, skrbi za varstvo osebnih podatkov
Sodišča zakone izvršujejo, pripravlja pa jih pravosodno ministrstvo, sprejema pa DZ. Obstaja
vprašanje razmerja med sodišči in pravosodnim ministrstvom glede menedžerske vloge – kdo
se pogaja za proračunska sredstva. Trend je, da se to prenaša na sodno vejo oblasti (sodišča).
2 GOSPODARSKI RESORJI – področja pristojnosti posameznih ministrstev

2.1 Ministrstvo za gospodarstvo - pokriva naslednja področja:
• notranji trg - varstvo konkurence, trgovino, gostinstvo, varstvo intelektualne lastnine,
regulacija tržnih pravil,
• spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti,
• spodbujanje skladnejšega regionalnega razvoja - na tem področju prihaja do problema,
ker je tudi minister za regionalni razvoj odgovoren za regionalni razvoj. Možnih je več
variant rešitev tako da lahko:

o več ministrstev prispeva finančna sredstva za regionalni razvoj,
o iz ministrstva se izdvoji področje regionalnega razvoja,
o minister brez listnice le povezuje in koordinira delovanje posameznih resorjev na
regionalnem nivoju (dobra rešitev).
2.2 Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

V eni instituciji so združena tri resorna področja. Problematika: Varna prehrana je temeljni cilj
je zdravje potrošnikov, zato bi lahko bilo pristojno tudi ministrstvo za zdravje.
V. ORGANIZACIJA POSAMEZNEGA MINISTRSTVA

Notranjo organizacijo ministrstva in sistemizacijo delovnih mest določa minister z notranjim
aktom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v ministrstvu, z vladno uredbo pa se
določajo enotna merila za organizacijo ministrstva. V usklajevanju je nova uredba.
Minister je predstojnik ali šef ministrstva in je pristojen za resor, hkrati pa je tudi član vlade.
Takšen položaj imajo tudi ministri v večini evropskih držav. Ponekod pa je politična funkcija
ločena od menedžerske funkcije ministra in to opravlja generalni direktor. V tem primeru
minister izvaja samo nadzor nad delovanjem ministrstva in izvaja politiko. V Sloveniji sta obe
funkciji združeni v eni osebi – ministru.
3 SESTAVA MINISTRSTVA
Ministrstvo je sestavljeno iz notranjih organizacijskih enot, kot so:
• uradi – oblikujejo se za določena delovna področja - vodijo jih državni sekretarji,
• sekretariati – namenjeni so izvajanju spremljajočih režijskih področij (finance, računo-
vodstvo, informatika …), ki bi naj zagotavljala podporo za delovanje ministrstva.
Sekretariat vodi generalni sekretar.
Slabost takega sistema je, da ima državni sekretar status funkcionarja (politični položaj),
kar pomeni, da ga imenuje, zamenja ali postavi Vlada in to brez javnega razpisa. Državni
sekretar mora ob zamenjavi ministra novemu ministru ponuditi svoj odstop.
Novi zakon določa, da se v ministrstvu lahko določi nobeden ali največ 1 državni sekretar.
Državni sekretar ima položaj političnega funkcionarja (kot v tujini) in je namestnik ministra.
Strokoven položaj pa ima generalni direktor, ki opravlja strokovne funkcije in je vodja
posameznega področja. Vodi direktorat, ki naj ne bi imel več kot 50 ljudi. Direktorat bo
opredeljen v novi uredbi, kjer bodo tako poimenovana področja v ministrstvu (sedaj področja
niso opredeljena v zakonu). Razdelitev ministrstva na manjše enote:
Kabinet ministra - je majhna organizacijska enota, ki je vezana na ministra in mu zagotavlja

tehnično, organizacijsko, strokovno pomoč, svetovanje pri izvajanju funkcije ministra
(ministrova tajnica, vodja kabineta ...). Izvaja podporo pri neposrednem delu ministra. Če se
vloga principa kabineta ne spoštuje, se lahko razvije v rezervno menedžersko strukturo, ki je
kabinet ministra ne bi smel imeti.
Minister si lahko na novo v ministrstvo s seboj pripelje ljudi, ki jim zaupa - max. 4 ljudi (npr.
svojo tajnico, osebo za stike z javnostjo,…). Te osebe so zaposlene za določen čas,
predvidoma do konca “mandata” ministra. To dejanje zahteva vedno nove razporeditve
zaposlenih v ministrstvu. Če si novi minister pripelje s seboj svoje ljudi (npr. če si pripelje
tajnico, ne more potem imeti dveh, ampak bo moral prejšnjo tajnico prerazporediti na drugo
delovno mesto, če pa ima ta tajnica pogodbo za določen čas, ker jo je pripeljal stari minister
pa mora le ta oditi). Državni sekretar je ministrov namestnik (mali minister). Na vladi pa ne bo

mogel glasovati namesto ministra in tudi podpisovati aktov, ki jih izdaja minister - pravilnike.
Minister > Državni sekretar > Generalni sekretar.
Ožji team ministrstva sestavljajo: minister, državni sekretar, generalni sekretar in generalni
direktorji.
NOTRANJA ORGANIZACIJA IN VODENJE MINISTRSTVA
MINISTER
(1) DRŽAVNI
SEKRETAR
GENERALN GENERALN GENERALN GENERALN

I I I I
DIREKTOR DIREKTOR DIREKTOR SEKRETAR
DIREKTO
GENERALNI GENERALNI GENERALNI
SEKRETARIAT
DIREKTORAT DIREKTORAT DIREKTORAT
ORGAN
SESTAV
SEKTOR SEKTOR SEKTOR SEKTOR SEKTOR SEKTOR SEKTOR SEKTOR SEKTOR SLUŽBA SLUŽBA SLUŽBA
SEKTOR SEKTOR

dr. Grega Virant: MODERNIZACIJA JAVNE UPRAVE
4 ORGAN V SESTAVI MINISTRSTVA
Zgodovina in nastanek: V Veliki Britaniji se je v 70 letih (v času Teacher-jeve), pojavila neka

nova oblika - novi javni menedžment. Imenovali so jih agency. Ugotovili so, da se ministri
preveč posvečajo policy makingu in da je zato zapostavljena eksekutivna funkcija -
implementacija oz. izvrševanje zakonov. Zato so posamezna področja organizirali v obliki
agencij z menedžersko, izvršilno funkcijo, ki so bile relativno samostojne institucije. Agencijo
je vodil menedžer (mandat 5 let), ki je imel pogodbo s programom, ki ga mora agencija doseči.
Agencije so imele relativno veliko stopnjo samostojnosti pri kadrovskem in finančnem
poslovanju. Dosegli so, da so tudi nekatere agencije začele zaračunavati svoje storitve – lastni
vir financiranja.
Nekaj podobnega smo izvedli tudi pri nas, saj so organi v sestavi ministrstev zamišljeni na
enak način. Po starem zakonu se je ustanovitev organov izvedla na osnovi zakona, ki ga je
sprejel DZ, ki se je na ta način vmešaval v organizacijo ministrstva. Državni zbor se je veliko
spuščal v organizacijo uprave. Po novem zakonu organe v sestavi ustanavlja in ukinja vlada z
vladno uredbo, ki tako določa organizacijo ministrstva, medtem ko DZ določa delovna
področja ministrstev. Organi v sestavi imajo različne nazive:
• uprava - veterinarska uprava, carinska uprava, davčna uprava, UIKS …
• policija
• arhiv RS
• inšpektorat - inšpektorat za okolje in prostor, zdravstveni …
• general štab - v MORS
• urad - urad za varstvo potrošnikov, urad za varstvo intelektualne lastnine
• agencija - agencija za: regionalni razvoj, zdravila, kmetijstvo ... Agencije kot organe v
sestavi ne smemo mešati z javnimi agencijami, ki niso vključene v sestav državne
uprave.
Pogoji za ustanovitev organa v sestavi ( določa ga zakon o državni upravi):

• ustanovi se za zagotavljanje eksekutivnih oz. implementacijskih nalog – izvrševanja
zakonov, ne pa zaradi policy makinga – priprave zakonov.
• ustanovi se zaradi večjega obsega nalog, ki se učinkoviteje opravljajo v samostojni
organizacijski obliki, ali pa za manjše področje dela, če je potreba po večji
samostojnosti. Npr. upravni postopek - odločitve I. in II. stopnje odločanja (npr.
inšpektorat se ustanovi zato, da lahko odloča na I. stopnji, na II. pa odloča ministrstvo).
Organe v sestavi ustanavlja in ukinja Vlada z uredbo. Temeljni cilj je zmanjšanje števila teh
organov iz sedanjih 55 na 44.
Status organov v sestavi ministrstva

• imajo relativno samostojnost, svojega predstojnika - direktorja, samostojno upravljajo
s kadrovskimi in finančnimi viri,
• imajo strokovno samostojnost,
• se ne financirajo z lastnimi viri (kot v VB) - so proračunski uporabniki.
Prednosti financiranja iz lastnih virov, pridobljenih z zaračunavanjem storitev uporabnikom, ki

bi lahko vplivale na učinkovitejše gospodarjenje, če bi država pustila del teh sredstev organu,
so:
• težnja po izločitvi iz proračuna,
• sestaviti takšen vir sredstev in določiti tarife, da se njihovo financiranje pokrije,
• ostajajo prihranki iz poslovanja.
28
Slabosti pa v možnosti zlorab nadzora s strani ministrstva, zaradi njegove politične funkcije.
Relativna samostojnost pomeni, da se proračun sprejme na predlog ministra, ki da predlog v

vlado, ta pa v parlament. Enak postopek je pri kadrovanju. Minister daje usmeritve za delo
organa v sestavi (OVS) - določi kaj naj OVS dela in NE kako, saj ima OVS svojo strokovno
samostojnost in o zadevi sam strokovno odloča. Ministrstvo mora imeti nadzor nad OVS tudi
v konkretnih primerih (stari zakon je bil v tem poglavju nejasen, novi pa to natančno določa).
OVS je sicer samostojen pri poslovanju, vendar v okviru, ki ga določa ministrstvo. OVS
odloča v upravnem postopku na I. stopnji, ministrstvo pa na II. Minister na predlog
predstojnika OVS potrdi tudi predlog dela tega organa.
DRŽAVNA UPRAVA
LOKALNA SAMOUPRAVA
JAVNA UPRAVA (192 občin)
VLADA RS IN VLADNE Zakon o lokalni samoupravi, Uradni list RS, št. 72/93 in
SLUŽBE organizacija dopolnitve.
MINISTRSTVA
ORGANI IN ORGANIZACIJE
V SESTAVI
JAVNI ZAVODI JAVNI SKLADI
so organizacije, ki se ustanovijo za pravne osebe javnega prava, ki
opravljanje dejavnosti vzgoje in upravljajo s premoženjem, ki ga je
izobraževanja, znanosti, kulture, Republika Slovenija ali
UPRAVNE ENOTE (58) športa, zdravstva, socialnega varstva samoupravna lokalna skupnost
idr., če cilj opravljanja dejavnosti ni namenila za zagotavljanje javnega
pridobivanje dobička. interesa.
Zakon o zavodih, Uradni list RS, št. Zakon o javnih skladih, Uradni list
12/91 in dopolnitve. RS, št. 22/00.
ZBORNICE (16)
• Detektivska zbornica, Zakon o detektivski dejavnosti, Uradni list RS, št. 32/94.
• Gospodarska zbornica Slovenije, Zakon o Gospodarski zbornici Slovenije, Uradni list RS, št.
14/90, 49/98, 19/00, 94/00.
• Inženirska zbornica Slovenije, Zakon o graditvi objektov, Uradni list SRS, št. 34/84 in
JAVNE AGENCIJE (8) dopolnitve.
• Agencija RS za plačilni promet, Zakon o Agenciji RS za revidiranje
• Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Zakon o Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije,
lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji RS za plačilni promet,
Uradni list RS, št. 41/99.
nadziranje in informiranje, Uradni list RS, št. 48/94 in dopolnitve.
• • Kulturniška zbornica Slovenije, Zakon o uresničevanju javnega interesa na podlagi kulture,
Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Zakon o Agenciji RS za
Uradni list RS, št. 75/94, 22/00.
prestrukturiranje in privatizacijo, Uradni list RS, št. 7/93.
• • Lekarniška zbornica Slovenije, Zakon o lekarniški dejavnosti, Uradni list RS, št. 9/92, 13/93,
Agencija za energijo RS, Energetski zakon, Uradni list RS, št. 79/99, 8/00.
38/99.
• Agencija za radioaktivne odpadke
• Notarska zbornica Slovenije, Zakon o notariatu, Uradni list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94, 41/95,
• Agencija za revidiranje postopkov lastninskega preoblikovanja podjetij,
83/01.
Zakon o Agenciji RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o
• Obrtniška
Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje zbornica Uradni
in informiranje, Slovenije,
list Obrtni
RS, zakon, Uradni list RS, št. 50/94, 36/00, 61/00.
št. 48/94 in spremembe. • Odvetniška zbornica Slovenije, Zakon o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93, 24/96, 24/01.
• Agencija za telekomunikacije in•radiofuzijo
SlovenskaRS,oglaševalska
Zakon o zbornica, Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/98, 25/98,
telekomunikacijah, Uradni list RS, št. 30/01.
23/99.
• Agencija za trg vrednostnih papirjev, Zakon ozbornica
• Socialna trgu vrednostnih papirjev,
Slovenije, Zakon o socialnem varstvu, Uradni list RS, št. 54/92 in dopolnitve.
Uradni list RS, št. 56/99.
• • Stanovanjska zbornica Slovenije, Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 18/91 in dopolnitve.
Agencija za zavarovalni nadzor, Zakon o zavarovalništvu, Uradni list RS,
št. 13/00, 91/00, 12/01. • Veterinarska zbornica, Zakon o veterinarstvu, Uradni list RS, št. 33/01.
• Zbornica izvršiteljev, Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98, 72/98, 11/99,
29
TERITORIALNA ORGANIZACIJA DRŽAVNE UPRAVE

Vsaka državna uprava mora biti organizirana po teritorialnem principu, da z eksekutivnimi
funkcijami »pokrije« celotno področje države.
Katere naloge moramo organizirati po teritorialnem principu?

• tiste, ki so teritorialno pogojene – vezane na delo z ljudmi,
• tiste, ki so vezane na terensko delo - npr. inšpektorji,
• tiste, ki se pojavljajo v pogosti frekvenci na leto.
Zakaj je državna uprava teritorialno organizirana?

• ker je to racionalno – za državo, proračun, zmanjšanje potnih in drugih stroškov,
• ker je to korist za uporabnika – hkrati se uprava s tem usmerja k uporabniku,
koordinacija
Vrste teritorialne organizacije:

• splošni upravni organi – so teritorialni organi, ki opravljajo upravne naloge za vse
resorje države – koncentracija. Prednosti: večja racionalnost izrabe virov, boljša
koordinacija.
• območne enote ali izpostave – vsak resor se organizira po svoje preko izpostav, ki so
hierarhično vezane na svoj resor. Slabosti: manj racionalne, slabša koordinacija.
• prenos nalog iz države na lokalne skupnosti – občine, regije zraven lokalnih funkcij
opravljajo tudi naloge državne uprave. Prednosti: večja racionalnost izrabe virov, boljša
koordinacija. Slabosti: poveča se vpliv lokalne politike na izvajanje državne politike,
zmanjša se vpliv resornih ministrstev.
UPRAVNE ENOTE
So temeljna organizacijska oblika državne uprave. 1. 1. 1995 nastane 58 UE, ki so bile vezane
na območja in sedeže bivših občin in so prevzele precej dekoncentriranih nalog (leta 1994 je iz
večjih občin nastalo več manjših, danes jih je skupaj 193).
UE so prevzele naloge DU na področju gospodarstva in denacionalizacije, področja

vodenja evidenc, statusa posameznika in izdaje listin posamezniku. UE se organizirajo tako,
da je zagotovljeno racionalno in učinkovito opravljanje upravnih nalog. Notranjo organizacijo
UE določi načelnik s soglasjem Vlade. UE je organizirana na oddelke po delovnih področjih.
Zakon o državni upravi ZDU-1 določa območja delovanja UE z vladno uredbo, ki
praviloma obsega območje ene ali več lokalnih skupnosti.
Upravne naloge se lahko po ZDU-1 zaradi njihove narave organizirajo tudi teritorialno po
izpostavah ali dislociranih enotah ministrstev.
UE so samostojni upravni organi, samostojni proračunski uporabniki. Vodijo jih načelniki,
ki so izbrani na podlagi javnega razpisa in ga na predlog ministra za javno upravo imenuje
vlada. Načelnik ima po novem položaj top menedžerja. Odgovoren je ministru za javno
upravo. Imenovan je v skladu z zakonom, ki ureja položaj javnih uslužbencev. Načelnik
predstavlja UE, izdaja odločbe v upravnih postopkih (UP) na I. stopnji in koordinira delo.
UE so hierarhično vezane na ministrstvo pristojno za javno upravo, ki nadzira, koordinira

in usmerja delovanje UE ter ugotavlja učinkovitost “poslovnih rezultatov”. UE letno poroča
MJU o svojem poslovanju in o vodenju UP.
30
Če z zakonom za posamezno upravno stvar iz državne pristojnosti ni določeno drugače, je

glavna naloga UE vodenje UP na I. st. (izdajanje odločb, vodenje uradnih evidenc in izdajanje
podatkov iz evidenc..). UE lahko opravljajo tudi druge upravne naloge iz državne pristojnosti.
UE je po vsebinski plati hierarhično povezana tudi z drugimi resornimi ministrstvi (druga
povezava), ki skrbijo za strokovno plat odločanja UE na resornih področjih. Ministrstva jih pri
tem usmerjajo, nadzorujejo, spremljajo organizacijo dela, dajejo navodila ipd. UE delajo pod
strokovnim nadzorstvom resornih ministrstev.
Načelnik mora redno poročati ministrstvu pristojnemu za upravo in resornim ministrstvom.

Ministrstvo naloži roke za odpravo pomanjkljivosti načelniku, ki jih mora v roku odpraviti. Če
se pomanjkljivosti ne odpravijo v skladu z navodili jih lahko odpravi ministrstvo. Ministrstvo
pa mora neposredno opraviti določeno nalogo, če bi nastala škodljiva posledica za življenje in
varstvo ljudi.
Izven UE pa so organizirani organi, ki imajo direktno povezavo s centralnim organom in

nimajo v prostoru horizontalnih povezav, kar vpliva na slabosti takega sistema – slabša
koordinacija v prostoru, slabo finančno poslovanje, ni enotnega poslovanja z dokumentarnim
gradivom, splošna razpršenost poslovanja.
Organi izven UE - imajo svoje izpostave. Npr. policija ima 100 izpostav; davčna 58;
obramba 32. Povezujejo se v območne enote, ki jih tvori 8-12 izpostav. Organi organizirani po
območnih enotah in izpostavah so vezani direktno na pristojno ministrstvo. Njihov prvi skupni
šef je minister. Prvi najnižji koordinator je Vlada. Ti organi izven UE so:
• davčna uprava,
• carina,
• policija,
• obramba,
• geodezija,
• inšpekcijske službe (tudi veterina).
To pomeni, da imamo pri nas 3 nivojsko strukturo:

• centralni organ
• območne enote
• izpostave
Slabosti tega so: prevelika prostorska razpršenost organov, svoje kadrovanje in svoje finance,
kar ima za posledico večje stroške, slabša koordinacija, slaba izraba virov (npr. eni imajo
preveč službenih vozil/računalnikov drugi premalo).
Zakon o DU in zakon o inšpekcijskem nadzoru urejata neke improvizacijske rešitve:

• koordinacijski sosvet načelnika UE – zberejo se šefi geodetske, davčne, policije …, da
uredijo določene skupne interese (npr. skupni termin uradnih ur, po možnosti skupna
stavba, izmenjava podatkov med organi …)
• Koordinacijski sosvet vseh državnih inšpektorjev
V pripravi zakona o državni upravi je bil predlog, da bi nekatere segmente združili v UE
(davčna, obramba, carina), vendar zaradi močnega nasprotovanja davčne uprave ni bil sprejet.
Virnat: bi davčno upravo razdelil na odmerni del izvršilni in inšpekcijski del pa bi ustanovil za
finančno policijo (zraven bi dal še del iz carine, del iz deviznega inšpektorata).
USTANOVITEV POKRAJIN – perspektiva teritorialne organizacije državne uprave
31
Dela se na črtanju 143. člena Ustave, ki govori o prostovoljnem združevanju občin v pokrajine
kot drugo stopnjo lokalne uprave in je v bistvu ovira za nastanek pokrajin. Nekateri pravni
strokovnjaki so za preoblikovanje tega člena, nekateri poslanci pa za črtanje. Dr. Grad in dr.
Pirnat sta mnenja, da strokovni model regije, ki ga predlaga MNZ ustreza in da je po določilih
ustave mogoče prenesti del državnih pristojnosti na regije, če se zagotovi sredstva. Pokrajina
kot širša lokalna skupnost pomeni decentralizacijo države, ki nanjo prenaša del oblasti.
Na pokrajine bi država prenesla pristojnosti pokrajinskega pomena, kot so:

• regionalna infrastruktura – šolstvo, zdravstvo, kulturo, muzeji
• deponije odpadkov – iz občin bi na regionalni nivo prenesla zbiranje odpadkov. Sedaj je
država občine prisilila, da se zbiranje odpadkov izvaja na občinskem nivoju
• regionalno planiranje razvoja
Pokrajina bi bila nova institucija med državo in občino, kar pa pomeni precejšnje stroške za
državo, vendar bi se to na dolgi rok zagotovo izplačalo. Vprašanje je, ali je država ta strošek v
tem trenutku sploh sposobna prenesti. To so stroški: prostora, opreme, zaposlenih ... Stroški
za izvajanje funkcij bi se lahko prenesli na regijo, stroški za delovanje pa so vprašljivi.
Pokrajina ni institucija DU temveč lokalne samouprave.
Virant: DU bi morala ostati oddvojena od pokrajinske administracije, saj gre vendarle za

odgovornost vlade in ministrov za državne zadeve. Tudi ne verjame, da bi ustanovitev pokrajin
ne prinesle novih zaposlitev.
Razmerja med pokrajino in državno upravo

Pokrajina bi bila kot dvoživka opravlja naloge lokalne samouprave in države. S tem bi iz
dvotirnega prešli na enotirni upravni sistem. Danes je sistem dvotirni: 1. tir občine, 2. tir DU.
Pozitivni vpliv: zmanjšanje stroškov, racionalizacija, večja koordinacija. Negativni vpliv:
prevelik vpliv lokalnega nivoja na izvajanje državnih predpisov. Ko bo to prevzela pokrajina, se
bo se bo odgovornost ministrstev zmanjšala, različni standardi lokalnih storitev pa bodo
negativno vplivali na državni nivo nalog.
REORGANIZACIJA UE
Perspektiva reorganizacije uprav gre v smeri regionalizacije uprav, kar bi povzročilo
zmanjšanje števila UE iz 58 UE na 8 do 12 UE (predvideva 14, manj ne bo mogoče) z 46 do
50 izpostavami. Upravljavske pristojnosti bi se iz UE prenesle na pokrajino. Fizično bi to
pomenilo, da bi npr. načelnik UE MS vodil tudi UE Lendava. Tako bi se izvedla centralizacija
tistih upravnih storitev, ki niso vezane na javnost – to so skupne naloge povezanih UE, kar bi
olajšalo koordinacijo, racionalizacijo poslovanja in kadrovsko politiko. Ostale naloge, ki so
vezane na javnost in na izvajanje upravnih postopkov pa bi se izvajale v izpostavah upravnih
enot. To bi pomenilo racionalizacijo delovnih mest (npr. en informatik za več UE), pretok
delovne sile med UE, manj proračunov, manj potrebnih delovnih mest na daljši rok, boljša
koordinacija.
Če imamo npr. 12 UE ali to pomeni, da bi se v to strukturo vključile ostale enote državne

uprave in bi tako imeli tudi 12 davčnih uprav, inšpekcij, carin, uprav za obrambo, policijskih
uprav. Prof. Virant meni, da policije ne bi smeli oblikovati na ta način, temveč bi bilo bolje, da
ostane razpršena, tako kot je to sedaj.
Reorganizacija uprav oz. organizacija pokrajin naj ne bi bilo politično vprašanje (čeprav bo),
medtem ko bo formiranje regij oz. število pokrajin zelo politično vprašanje. Oba procesa bi
morala biti usklajena - imeti bi morala skupni imenovalec.
32
Vizija je vzpostavitev 3 nivojske strukture (država, regija, lokalna skupnost). Potrebno je

povezati čimveč področij pod eno streho – UE, carina, davčna, geodetska … in to brez
posledic zmanjševanja kakovosti upravnih storitev. Ali združiti DU in pokrajinsko upravo?
Prednost je zmanjševanje režijskih stroškov, slabost pa prevelik vpliv pokrajinske politike.
Pri tem je potrebno povedati, da pri oblikovanju regij kot druge stopnje oblasti lokalne
samouprave ne gre za delitev države na regije, kot to zahteva EU. Upravne regije so notranje
vprašanje države. Medtem ko pa je potrebno statistične regije, ki jih zahteva EU, oblikovati
tako, da izpolnjujejo pogoje za črpanje denarja iz kohezijskih skladov.
Krajevni urad
Nivo UE ni najnižji v DU. Nižji so še krajevni uradi. Nastali so kot organizacijske oblike
matičnih knjig/evidenc po prejšnjem zakonu. Razvoj je šel v tej smeri, da so vse manj vezani na
manjše kraje in vse več na večja mesta, v roku treh let pa se bodo matične evidence povsem
informatizirale in s tem tudi centralizirale. Delo krajevnih uradov se je nadgradilo, saj so
povezani v informacijski sistem in ponujajo širši nabor storitev – izdajanje listin iz osebnih stanj
(osebne, potni listi, prebivališča, vloge), dajanje informacij o ostalih storitvah v UE.
Danes je v Sloveniji 91 takih Krajevnih uradov. Krajevni uradniki v teh uradih delajo v času
svojih uradnih ur 1x, 2x oz. 3x tedensko. Večinoma so to mobilni (krožeči) uradniki, saj malo
KU dela 5 dni v tednu. Ti uradniki, zato delajo v več uradih hkrati. Racionalnost in
usmerjenost DU k uporabniku morata biti uravnotežena, zato je za ustanovitev KU potrebno
izpolniti 2 pogoja: oddaljenost od UE najmanj 15 km; pokrivati mora 3 – 5 tisoč prebivalcev.
Lokalna samouprava
Pojem lokalna samouprava temelji na lokalni skupnosti. Šele ko ji država poda pooblastilo, da
lahko odloča o svojih pristojnostih, lahko govorimo o lokalni samoupravi. Izvira iz interesov,
ki se oblikujejo na nekem področju. Lokalna samouprava je namenjena zagotavljanju javnih
služb. Občina mora zato imeti določena sredstva, ki jih dobi od: *davkov, določenim z
zakonom, * prihodkov od premoženja, najemnine…* izvajanja javnih služb, dobiček javnega
podjetja, koncesija.
Organi občine: * občinski svet (najvišji organ, predstavniški), * župan (izvršilni organ), *
nadzorni odbor.
Župan je izvoljen na neposrednih volitvah. Sam se odloči ali bo funkcijo opravljal poklicno ali
ne (to ni dobr) Problem imamo, če župan nima večinske podpore v svetu in tako pride do
medsebojne blokade. Zakonodajna oblast v občini je svet, izvršilna pa župan. Strokovno
tehnična uprava je vezana na župana, vodi jo tajnik občine. Tajnik je izbran na razpisu za dobo
5 let. Župan je predstojnik občinske uprave. Župan vodi in sklicuje seje sveta, vendar ne
glasuje. Nadzorni odbor opravlja notranji (notranja kontrola javnih sredstev) in zunanji nadzor(
računsko sodišče, proračunska inšpekcija).
Občinska uprava odloča na I. stopnji, na II. stopnji odloča župan. V primeru, da gre za
prenesene funkcije države pa na I. stopnji odloča občina, na II. pa pristojno ministrstvo.
JAVNO POOBLASTILO
33
1 Pojem javnega pooblastila

To je pooblastilo subjektu izven državne uprave za izvajanje upravnih nalog. Samo eksekutivna
naloga – izvrševanje politike in NE policy making – oblikovanje politike.
2 Namen izdaje javnega pooblastila

večja učinkovitost, fleksibilnost, racionalizacija, konkurenčnost, odmik od vpliva dnevne
politike, možnost samoregulacije (to so npr. zbornice: odvetniške, gospodarske …).
3 Nosilci javnih pooblastil

• Osebe javnega prava – javne agencije, zbornice, izjemoma javni zavodi:ZZZS, ZPIZ,
ZZ
• Osebe zasebnega prava – privatizacija upravnih nalog – koncesija. Obstaja rizik, da
izvajalec postavi profitni interes nad javni interes.
Šele novi zakon bo določal, kaj je koncesija in komu se podeli. Zakon o koncesijah še ni
sprejet, zato se za oddajo koncesij uporablja Zakon o javnih naročilih.
4 Obseg nalog nosilcev javnih pooblastil

• Regulatorne naloge – opravljajo osebe javnega prava (nikoli zasebniki), ki izdajajo
izvršilne predpise. To so zlasti regulatorne agencije kot npr. Agencija: za energijo, za
telekomunikacije, za zavarovalni nadzor, za trg vrednostnih papirjev; ali nekateri javni
zavodi: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – ZPIZ, ZZ, ZZZRS.
• Operativne naloge – vodenje upravnih postopkov: izdajanje upravnih odločb, vodenje
evidenc… (osebe javnega in zasebnega prava), npr. AMZS – registracija vozil.
5 Položaj nosilcev javnega pooblastila

• Osebe javnega prava – pojavlja se prevladujoč vpliv ustanovitelja.
• Osebe zasebnega prava – pogodba med državo in nosilcem JP, ki se lahko tudi prekine!
Za obe vrsti oseb veljajo isti principi in načela (zakonitosti), ki veljajo za poslovanje DU.
6 Koncesija – lastnosti:
• Koncesijski akt – določi se koncesijsko razmerje - obseg in čas trajanja koncesije,
standardi, kader, tarifa (upravna taksa), morebitni prevzemi zaposlenih - naj bi jih
prevzel iz upravnih enot, če ima le ta slučajno tehnološki višek (AMZS).
• Javni razpis – na osnovi kriterijev se izbere koncesionarja.
• Pogodba – med koncesionarjem in kocendentom, ki se lahko tudi razdre.
• Koncesionar – opravlja naloge v svojem imenu in za svoj račun - popolna odgovornost.
• Nadzor – nad korektnim izvajanjem pogodbe - nad izvajanjem del koncesionarja.
JAVNI USLUŽBENCI
(ZJU - Ur.l. RS, št. 56/02)
1 Pojem javnega uslužbenca
»Javni uslužbenec je oseba, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju« - citat iz zakona.
34
Funkcionarji v državnih organih in organih lokalnih skupnostih niso javni uslužbenci.
2 Javni sektor po ZJU

Pri javnem sektorju je delodajalec država ali lokalna skupnost, ne organ. Javni sektor zajema:
• državne organe (DU) in organe lokalnih skupnosti (občinsko upravo),
• javne agencije, javne sklade, javne zavode in javne gospodarske zavode ter
• druge osebe javnega prava, če se financirajo iz proračuna (ne iz članarin) – To sta
kmetijsko gozdarska in detektivska zbornica.
Osebe zasebnega prava kot nosilci javnih pooblastil niso javni uslužbenci.
Funkcionar npr. minister, poslanec DZ … pride na svoj položaj po političnih kriterijih z

izvolitvijo ali imenovanjem. Sprejema politične odločitve in je tudi politično odgovoren. Ureja
ga poseben zakon in ne ZJU.
Javni uslužbenec je v delovnem razmerju, načeloma na osnovi strokovnih kriterijev in

izkušenj. Opravlja strokovne naloge za katere odgovarja disciplinsko in ne politično. Nekateri
uradniki pa tudi izvajajo oblast na ta način, da odločajo o upravnih zadevah – javni uslužbenci s
pooblastili.
Razlika med funkcionarji in javnimi uslužbenci

- F izvršujejo državo oblast
- ureditev imajo v zakonu o F v DU in področnih zakonih (zakon o sodnikih …)
- omejitve imajo v zakonu o preprečevanju korupcije in področnih zakonih
- so izven sistema kolektivnih pogajanj (po novem jih bo določal DZ z aktom)
Politični funkcionarji
- so izvoljeni oz. imenovani po politični poti
- so politično odgovorni
- sprejemajo politične interesne odločitve
- zastopajo javni interes
Funkcionarji na državni ravni - kategorije:

I. predsednik republike, poslanci DZ, predsednik vlade, ministri, člani državnega sveta
(vsi razen DS opravljajo funkcijo poklicno. DS-častno).
II. člani ustavnega in računskega sodišča – strokovni kriteriji pri imenovanju
III. sodniki in državni tožilci – izbrani so po strokovnih kriterijih, vendar imajo pravni status
funkcionarjev (prevladuje strokovnost, niso politično odgovorni). Po vseh značilnostih se
približujejo javnim uslužbencem: mandat trajen, strokovnost, niso podvrženi režimu
kolektivnih pogajanj, vežejo jih omejitve po Zakonu o funkcionarjih.
IV. funkcionarji v izvršilni veji oblasti – generalni sekretar vlade, državni sekretarji (1 v
ministrstvu), predstojniki organov v sestavi ministrstev, predstojniki vladnih služb – zadnji
trije bodo po novem ZJU uvrščeni v uradniške nazive.
Funkcionarji na lokalni ravni:

1. župan
2. podžupan
3. člani občinskega sveta
Vse funkcije so poklicne razen članov državnega sveta in članov občinskega (mestnega)
sveta; za župane in podžupane pa je različno, odvisno kaj si (pod)župan izbere - lahko opravlja
35
nalogo poklicno ali pa tudi ne (župani so med poslanci in ker gre za nezdružljivost funkcij se
odločijo poslanci, da bodo župani nepoklicno – to pa je združljivo).
Status funkcionarja ureja poseben Zakon o funkcionarjih v državnih organih omejitve pa so

določene v Zakonu o nezdružljivosti funkcije s pridobitno dejavnostjo.
Omejitve so:
• ne more opravljati pridobitne dejavnosti – izjemi sta pedagoška in publicistična
dejavnost
• podjetja, ki so v lasti ali delni (25%) lasti funkcionarja ali njegovega ožjega sorodnika ne
smejo poslovati z javnim sektorjem
• dolžnost prijave premoženja – vendar ni sankcij za neprijavo (poslanci)
• ne smejo prejemati daril – vrednostna omejitev (npr. lahko če ni namen podkupovanje)
Funkcionarji bodo po ZJU uvrščeni v isti plačni sistem kot javni uslužbenci, vendar samo v
plačno skupino A, zato ne bodo podvrženi kolektivnim pogajanjem.
UREDITEV SISTEMA JAVNIH USLUŽBENCEV
I. SPLOŠNI predpisi, ki urejajo sistem javnih služb

• Zakon o delovnih razmerjih – (Ur.l. RS 42/2002) za javni in zasebni sektor (lex
generalis) se je začel uporabljati s 1. 1. 2003). Določa minimalne pravice, ki pa jih lahko
kolektivna ali individualna pogodba tudi spreminja – samo več pravic, manj ne.
• Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti – sem spada javni sektor.
• Kolektivne pogodbe za dejavnosti in poklice (panožne KP)- pogodbe za posamezna
področja v JU še ni (oz. JU je edina, ki je nima)
Zakon ureja delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, ki se sklepa s pogodbo o
zaposlitvi. Cilj zakona je vključevanje delavcev v delovni proces, zagotavljanje usklajenega
delovnega procesa ter preprečevanje brezposelnosti, pri čemer se upošteva pravica delavcev
do svobode dela, dostojanstva pri delu in varuje interese delavcev v delovnem razmerju (1.čl).
Če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ureja ta zakon tudi delovno razmerje delavcev,
zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in zavodih ter drugih organizacijah in
zasebnikih, ki opravljajo javno službo (2.čl). Zakon postavlja okvirje, določa minimalne pravice
v korist delavca in škodo delodajalca.…
II. PREDPISI ZA JAVNI SEKTOR:

• Zakon o javnih uslužbencih (Ur.l. RS 56/02) - se začne uporabljati 28. 6. 2003.
I. del Členi od 1 do 21 – splošne določbe - velja za celotni javni sektor. Ima posebno
določbo, da individualni delodajalec ne mora določiti višjih pravic, ki so določene z
zakonom, kar je bistvena razlika med javnim in zasebnim sektorjem.
II. del Členi od 21 naprej – posebne določbe – velja za javne uslužbence v državnih
organih (DU), organih lokalnih skupnosti (občinsko upravo), za varuha človekovih
pravic … Velja za cca. 39.000 zaposlenih. Ta del govori tudi o tem, da je
delodajalec država ali lokalna skupnost, ne pa nek posamezen organ. To je
pomembno predvsem zato, če te premestijo znotraj DO, se ti ne prekine delovnega
razmerja, ampak preneha le zaposlitev, ker je delodajalec isti.
36
• Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Ur.l. RS 56/02) – enotno določa plače za vse
javne uslužbence. Velja za vse funkcionarje in javne uslužbence in porabnike proračuna.
V zasebnem delovnem pravu max. plača ni določena in v uslužbenskem delavnem pravu pa
je max. plača določena z zakonom – v tem je bistvena razlika.
• Posebni področni zakoni – določene so nekatere posebnosti glede na specifiko dela. To
so:
(torej za vse velja, da I. del ZJU velja za vse, II. del pa ureja zakon o zdravniški službi,
Zakon o visokem šolstvu…)
o Zakon o policiji Zakon o obrambi
o Zakon o SOVI
o Zakon o carinski službi
o Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij
Zakonsko še ni urejeno kolektivno pogajanje v javnem sektorju. Vprašanje je koliko sindikatov

mora podpisati kolektivno pogodbo, da bi le ta veljala? Potrebno je urediti tudi razmerje med
kolektivno pogodbo za javni sektor in panožno kolektivno pogodbo, nadomestila, odpravnine,
izobraževanje, saj na teh področjih prihaja do razlik. To bi rešili s splošno kolektivno pogodbo
v javnem sektorju, ampak bi določili tudi izjeme, kar bi najhitreje naredili z zakonom. Cilj – do
konca leta 2006 naj bi bilo končano pogajanja glede plač!
Zakaj posebna ureditev za javne uslužbence?

Ker gre za zaposlene, ki : - delajo v javnem interesu
- so plačani iz javnih sredstev
- javni interes glede profesionalnosti, enake dostopnosti,
preprečevanja konflikta interesov
Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) II. Del
1 Delodajalec v državnih organih (DO) je država v organih lokalnih skupnostih (OLS) pa

lokalna skupnost oz. občine. Prehod iz enega v drugi DO, ali iz enega v drugi OLS, ni
prehod med dvema delodajalcema, zato ni prekinitve delovnega razmerja. Pravice in
dolžnosti delodajalca v posameznem organu izvaja predstojnik (minister, direktor, načelnik,
župan), to je operativno odločanje v imenu in za račun delodajalca (države ali LS).
Predstojnik pa lahko določi vodjo kadrovskega poslovanja, ki pripravlja vse glede
kadrovskega menedžmenta, predloge pa potrdi predstojnik.
2 Kadrovsko odločanje nov ZJU decentralizira (do sedaj veliko v rokah Vlade). Sedaj vlada
ohranja strateško kadrovsko planiranje, določanje zaposlitvenih kvot, daje soglasje za večje
spremembe sistemizacije delovnih mest. Vlada z uredbo določa skupna izhodišča za
sistemizacijo delovnih mest, medtem ko predstojnik organa določi sistemizacijo v organu.
Celotna državna uprava mora imeti enoten kadrovski pristop (načrt), centralno kadrovsko
evidenco, evidenco internega trga dela, enotne predpise, nadzor nad izvajanjem. Možnosti
zaposlovanja: odpiranje delovnih mest v vojski, policiji ter za EU. Kadrovske odločitve
sprejemajo predstojniki, menedžerji in kadrovska služba vlade, ki je delovala že do sedaj,
odslej pa se bo posvetila predvsem kadrovskemu menedžmentu.
3 Organizacijska vprašanja (bistvo tega je, da ureja kadrovski management)

• predstojnik in vodja kadrovskega poslovanja – 33.čl
• decentralizacija kadrovskega odločanja v organu
• organ, pristojen za kadrovske zadeve
• vloga predstojnika, menedžmenta, kadrovskih služb, kadrovske službe vlade, vlade
37
• komisija za pritožbe (senatno delo) 35.čl – ena za celo DU. Enotna uporaba predpisov,
da se rešijo problemi še pred sodstvom. Lokalna skupnost ima svojo komisijo.
• uradniški svet – bo vzpostavljen še pred veljavnostjo zakona in bo telo, ki bo imelo
posebno vlogo pri kadrovskih zadevah za najvišja delovna mesta – top menedžementa.
• kadrovski načrt - 42.čl
• kadrovske evidence - 46.čl
4 Odločanje o pravicah in obveznostih – O pravicah in obveznostih odloča predstojnik,

vendar ima javni uslužbenec po 25. členu ZJU pravico do pritožbe, ki jo naslovi na
komisijo za pritožbe (ena za celotno državno upravo in pravosodje) delovala bo v tri-
članskih senatih. Komisija za pritožbe (rok 8 dni od vročitve oz. 15 dni od preteka roka za
odločitev). Začne delovati od 28. 6. 2003 dalje. Torej komisija zagotavlja enotno uporabo
prava. Slaba plat-komisija je vzpodbudila pravdanje.
Predstojnik odloča o strateških kadrovskih odločitvah. V DU ima MJU strateški center.

Ukvarja se s strateškimi funkcijami (to so odločanje … kolektivna pogajanja s sindikati JU,
odloča o kadrovskem programu v DU in ga predlaga Vladi, opravlja nadzor nad spoštovanjem
zakonov…). MJU daje usmeritve, pomoč, delovno pomoč pri uspešnosti …. vsem organom
DU. Kadrovski management se vse bolj razvija. Dejansko pa je še razpršen.
5 Socialno partnerstvo je vgrajeno v ZJU – na nivoju vlade in ministrstev. Kadar se

sprejema zakon ali predpis iz pristojnosti pravic delavcev, ga je potrebno uskladiti z
reprezentativnimi sindikati (ZJU je še vedno neusklajen v 11. točkah). Pravice je prej
potrebno uskladiti s sindikati in pridobiti mnenje sindikatov. Ni nujno, da se v celoti
uskladijo. Če se ne, se kljub temu sprejme izjava. Na nivoju ministrstev se izvaja enak način
usklajevanja, vendar s področnim predstavnikom sindikata.
6 Kadrovsko načrtovanje – vsi organi morajo imeti kadrovski načrt, ki je podlaga za

zaposlovanje. Glavna omejitev kadrovskega načrta je denar (proračunska sredstva).
Narejen je na osnovi kariernega razvoja v organu.
• Pomen kadrovskega načrta - določa javne uslužbence po posameznih kategorijah (tudi
tolerance), kar pomeni, da določa kvote v posameznih kariernih razredih in skupno
maksimalno število zaposlenih. Ta načrt je okvir za zaposlovanje in je povezan z
proračunskim načrtovanjem in ga je potrebno uskladiti s sprejetim proračunom.
• Vsebina kadrovskega načrta – predstavlja načrt kadrovskega planiranja in kadrovskega
menedžmenta - struktura zaposlovanja po kategorijah s tolerancami. Predvidi nove
zaposlitve, spremembe kadrovske strukture ipd. Vsaka nova zaposlitev mora biti v
skladu s kadrovskim načrtom. Po novem bo kadrovski načrt lahko opredelil tudi
zmanjšanje zaposlovanja, spreminjanje strukture.
• Nivoji kadrovskega načrtovanja – 1. je nivo organa, 2. je nivo skupine organov (npr.
vse vladne službe podrejene generalnemu sekretarju). Kadrovsko načrtovanje se
usklajuje podobno kot proračun in se sprejme skladno z njim. Predlog poda predstojnik.
3. nivo je vladni nivo. Vlada na koncu odločili “koliko in kdo”.
• Postopek sprejemanja – predlog sprejema poda predstojnik ostalo kot pri proračunu.
Sprejme se hkrati s proračunom; vlada lahko spreminja kadrovski načrt med letom.
Kadrovski načrt za leto 2005/2006

- Zmanjšanje zaposlitev oz. ne povečanje zaposlitve – cilje je 1%
38
- policija; potrebe na Schengenski meji. Vedno so zaposlovali na novo za nedoločen čas, niso
pa razmišljali, da bi znotraj sistema prerazporejali. Virant meni, da je bilo zaposlovanje za
nedoločen čas, zaposlitev bi morala biti za določen čas.
7 Sistemizacija delovnih mest – notranja organizacija - je akt organa, ki določa notranje

organizacijske enote in sistemizacijo njihovih delovnih mest.
• Pomen sistemizacije
o organizacijski – daje organizacijsko sliko organa,
o delovno pravni pomen – pogoj za zaposlitev. Zaposlitev na delovno mesto je možna,
če je delovno mesto sistemizirano in prosto.
• Vsebina sistemizacije so delovna mesta. Vsako konkretno delovno mesto mora
vsebovati opis iz katerega izhajajo pravice (plačni razred, dodatki) in pogoji za zasedbo
delovnega mesta (izobrazba in dodatna znanja, delovna doba).
• skladnost sistemizacije s kadrovskim in finančnim načrtom – da je “realna”.
• za manjše spremembe sistemizacije soglasje Vlade ne bo več potrebno – novi ZJU
Glavne strukturne značilnosti DU:

Od leta 1991 do 2004 je DU narasla za 2 krat. (iz 9.773 na 33.813). Do povečanja
zaposlovanja v JU je prišlo zaradi:
• osamosvojitve – izgradnja lastnih državnih (javnih) institucij,
• vključitve v EU – priprava na vstop v EU. Novi pravni red in tudi institucije, ki bodo
temu pravnemu redu zadostile s kadrovskim potencialom. Slovenija se bo vedno morala
potrjevati, da ima strokovni kader za črpanje denarja iz sklada sredstev za strukturni
razvoj.
• subjektivni razlogi - pomanjkanje pozornosti pri novih zaposlitvah. Npr. novi minister je
pripeljal nove uslužbence, ki so ostali, ko je minister odšel.
Presežki so v carini (ukinjanje meje), vendar bodo primanjkljaji v policiji (Schengenska

meja). Presežki pa bodo kmalu na geodetskih upravah (5. tarifni razred) in upravnih enotah.
Kadrovski primanjkljaj je na ministrstvu za okolje in prostor, kjer imajo velike zaostanke.
Prioritetna naloga v prihodnosti je usklajevanje kadra državnih organov. To bo možno z
centralnim registrom kadrov, ki bo omogočil prehajanje delavcev iz enega organa v drugi.
Kadrovska struktura DU
»orodja« za zmanjšanje števila zaposlenih: - analiza funkcij in procesov
- gospodarjenje z nadomestnimi zaposlitvami in
zaposlovanje po prioritetah
- ugotavljanje nesposobnosti
- ugotavljanje presežkov
8 Delovno mesto – je osnovna enota organizacije, na kateri se gradi celotna organizacija

organa. Delovna mesta bodo določena v Vladni uredbi v katalogu delovnih mest. To bo
osnova, ki jo bodo posamezni organi vpeljali v svoje organizacije (katalog bo celovit,
natančen, dopustna bodo le mala odstopanja). Delovna mesta so ločena na:
• uradniška delovna mesta - izvajanje upravnih nalog, vsebinske naloge v organih DU,
pravosodnih organih in upravah lokalne skupnosti. Vlada jih razvrsti z uredbo.
• strokovno tehnična delovna mesta – izvajanje režijskih nalog, finance, administracija
(dela, ki se delajo kot spremljajoča dejavnost)
Razmerje med uredbo in sistemizacijo: uredba bo imela samo katalog delovnih mest.
39
9 Položaj – je vodstveno uradniško delovno mesto, na katerem se izvršujejo pooblastila v

zvezi z vodenjem, usklajevanjem in organizacijo dela v organu. Takemu uslužbencu pripada
položajni dodatek. To je top management v JU, ki ima poseben režim izbire, mandata,
imenovanja in razrešitve. Ti položaji so v praksi zelo blizu politike. Prihajajo v stik s politiko.
Stranke si želijo čim več takih mest prilastiti (dobro plačana služba in pomen imeti položaj ali
vpliv). Položaji top managementa so:
• v ministrstvu – generalni sekretar, generalni direktor in vodja organizacijskih enot
• v organih v sestavi – direktor in vodja organizacijskih enot
• v UE – načelniki in vodje organizacijskih enot
• v vladnih službah – direktor in vodja organizacijskih enot
• v upravah lokalnih skupnosti – direktorji občinskih uprav.
Kriteriji za izbiro so:

• strokovni kriteriji za izbiro
• osebni kriteriji za izbiro – to možnost ima le minister za državnega sekretarja in župan
za direktorja občinske uprave.
Gre za kombinacijo obeh možnosti. Cilj je zagotoviti večjo stabilnost na teh položajih
(načelniki, direktorji občinskih uprav…). Pogoj za pridobitev položaja in naziv, v katerem se
lahko opravlja položaj se določi v aktu o sistemizaciji.
Poseben sistem izbire

• Ameriški sistem - menjava predsednika pomeni zamenjavo uradnikov na najvišjih
položajih. Slabost tega je, da traja nekaj časa, da se vzpostavi nek režim. Prednost pa je,
da predsednik dela z ljudmi, ki jim zaupa.
• Britanski sistem – je druga skrajnost. Uradniki so trajno imenovani. Menjava režima na
njih ne vpliva. Slabost tega je, da pade storilnost uradnikom, ker jim nihče nič ne more.
Prednost pa, režim se nadaljuje in ne prihaja do večjih sprememb v kadrovski strukturi.
• Slovenski sistem – je kombinacija obeh. Omogoča osebno izbiro, tako da minister ali
župan izbirata svojega sodelavca, drugi pa ne. Mandati so 5 letni in jih je možno za
nekatera imenovanja prekiniti, za druga pa ne. Tako mora državni sekretar ob menjavi
ministra novemu ministru ponuditi odstop, ki odstop sprejme ali pa ne, tudi pred
iztekom tega mandata. Predstojniki organov v sestavi, načelniki UE in direktorji (tajniki)
občinske uprave imajo fiksen mandat in jih brez krivdnih razlogov ni mogoče predčasno
razrešiti.
10 Uradniški svet – je telo, ki bo delovalo od aprila 2003 in bo skrbel za izvajanje izbire

uradnikov na položajih prijavljenih na javni razpis. Svet bo določil standarde, pogoje in
merila za položaje (izkušnje, vodstvene veščine, razne reference …) in bo za posamezne
postopke javnih natečajev imenoval natečajno komisijo. Ima posebno vlogo pri kadrovanju
za najvišja mesta – top menedžerska mesta. To telo ima 12 članov od katerih jih vlada
imenuje 4 (politični vpliv), visoko uradništvo 3, sindikati 2, predsednik republike pa izmed
strokovnjakov na področju uprave 3.
Sito za kandidate bo natečajna komisija, ki bo določila primerne kandidate in izmed njih bo

minister ali predsednik republike izbral in postavil svojega (osebna izbira) – imenovan bo na
internem ali javnem natečaju in bo zaposlen za dobo 5 let z možnostjo podaljšanja brez razpisa
še za dobo 5 let. Kandidat, ki bo izbran izmed uslužbencev v organu, bo po preteku mandata
razporejen na ustrezno delovno mesto v organu, tisti, ki bo sprejet od zunaj bo po preteku
mandata izgubil zaposlitev. Za 5 let župan imenuje tudi direktorja občinske uprave.
40
11 Uradniški naziv – novi zakon jasno opredeljuje, kaj so delovna mesta in kaj nazivi.
Naziv je osebni status uradnika. Uradnik izvršuje javne naloge v nazivu. Naziv se pridobi z
imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju v skladu z zakonom ali z napredovanjem v
višji naziv. Napredovanje na delovnem mestu pomeni pridobitev višjega naziva. Na delovno
mesto so običajno vezani 3 nazivi, ki pomenijo manevrski prostor za napredovanje v okviru
enega delovnega mesta. ZJU določa 16 stopenj nazivov, ki so razdeljeni v 5 kariernih
razredov (čl. 85). Pogoji za imenovanje v naziv so:
• predpisana izobrazba
• strokovni izpit
• aktivno znanje uradnega jezika
• kot dodaten pogoj se lahko zahteva še delovne izkušnje in drugi pogoji
Gre za napredovanje na istem delovnem mestu in je vezano na delovno uspešnost in
izobrazbo. Uradnik je zaščiten, saj ne more biti premeščen na nižje delovno mesto (razen
zaradi disciplinskega ukrepa). Uspešnost, ocenjevanj > višji naziv > višja plača. Na eno
delovno mesto se vežejo 2 ali 3 nazivi. Osnovna plača je odvisna od naziva in s tem je
posredno odvisna od delovnega mesta (povezava naziv - delovno mesto). Obstaja tudi
povezava med položajem in nazivom. Isti nazivi so uporabni v DU in občinskih upravah.
Predpisana izobrazba za nazive:
Karierni Naziv Izobrazba

razred
univerzitetna ali visoka s specializacijo oz.
I. višji sekretar, sekretar, podsekretar
magisterijem
II. višji svetovalec I, II in III najmanj visoka strokovna
III. svetovalec I, II in III najmanj visoka strokovna
IV. višji referent I, II in III najmanj višja strokovna
V. Refernt I, II in III srednja splošna ali srednja strokovna
12 Zaposlitev
A) Pogoji za zaposlitev – delovno mesto mora biti prosto in v skladu s sistemizacijo,
kadrovskim načrtom in proračunom (če kdo odide ali so odobrene nove zaposlitve oz. ali je
nova zaposlitev sploh potrebna).
B) Potrebni in možni koraki za zasedbo delovnega mesta - izbirni postopek:

• predstojnik najprej znotraj organa oceni možnost s premestitvijo - prvi možni korak.
Premestitev je lahko soglasna ali brez. Soglasna, če gre za premestietev ina enega na drugo
delovno mesto. Brez soglasja javnega uslužbenca, pa zaradi delovnih potreb. Varovalka!!, da
se uslužbencu ne sme znižati naziv, kraj nove zaposlitev pa ne sme biti daljše od sedanjega t.j.
60 km.
• interni natečaj znotraj državne uprave (en trg dela-na skupni prtal se priključujejo organi
po svoji presoji, kdor hoče) - drugi možni korak
• javni natečaj za uradniška mesta (objava za strokovno tehnične uslužbence) -
objavljen mora biti v Uradnem listu, internetu ali dnevnem časopisju. Izmed kandidatov
s pogoji se opravi izbirni postopek pred izbirno komisijo, ki jo določi predstojnik. Ta
ima postavljena merila, odločitev mora biti obrazložena. Komisija izbere, odloči pa
predstojnik organa.
41
Neizbrani kandidat ima možnost pritožbe kadar:

• Izbrani kandidat ne izpolnjuje pogojev
• So kršena pravila postopka
• Ker ni sodeloval v postopku, a je izpolnjeval pogoje
• Če ni bil izbran pa bi moral biti izbran
Pritožba zadrži izvršitev odločbe oziroma sklenitve delovnega razmerja. Upravni spor ne zadrži
sklenitve delavnega razmerja, vendar je možna odškodnina. Če je nekdo zaposlen brez pogojev
in brez javnega natečaja, se pogodba lahko razdre še po treh letih!
C) Imenovanje in pogodba – imenovanje v naziv in sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

Delovno razmerje sklene javni uslužbenec s pogodbo o zaposlitvi - sestavni deli pogodbe
(53.čl). O pravicah in obveznostih javnega uslužbenca izda delodajalec sklep, v skladu z
zakonom, podzakonskimi predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Delovno
razmerje se sklene za delovno mesto, ki je določeno v sistemizaciji, praviloma za nedoločen
čas, razen za izjeme. Pogodba se razveljavi samo, če nekdo ni izpolnjeval formalnih pogojev.
Upravno sodišče lahko razveljavi pogodbo, če pogoji za zasedbo delovnega mesta niso
izpolnjeni. Možne enostranske spremembe v primeru:
• razrešitev naziva - le zaradi disciplinskih razlogov ali zaradi reorganizacije
• premestitev – sporazumno
• imenovanje v višji naziv
Razmerje za določen čas se sklene le izjemoma, kadar gre za časovno omejene projekte, top
menedžerske pozicije, za nadomeščanje, zaposlitve v kabinetih za čas trajanja funkcije
(ministra, predsednika vlade, župana …) – minister ima na voljo 4 taka delovna mesta.
13 Obveznosti javnih uslužbencev in navodila za delo – pravice delavcev so določene s

predpisi delovnega prava. O pravicah in obveznostih javnega uslužbenca izda delodajalec
sklep, ki mora biti v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi, kolektivno pogodbo in
pogodbo o zaposlitvi, ki morajo biti objavljeni. Delavec pa je vezan na zakon, kolektivno
pogodbo, splošne akte, interno gradivo. Sprejet je Kodeks javnih uslužbencev, ki vsebuje
moralna pravila in je v skladu z ZJU glede disciplinskih ukrepov.
Izjemne situacije, ki so vezane na uslužbenca so:

a) drugo delo in povečan obseg dela,
b) projektno delo,
c) konflikt interesov,
d) prejemanje darila,
e) izobraževanje in usposabljanje,
f) letni razgovor s sodelavcem.
a) drugo delo in povečan obseg dela - gre za nadomeščanje ipd. Uslužbenec mora ustrezati
strokovni usposobljenosti. Dodatno delo se opravi znotraj delovnega časa in se posebej
nagradi – ni stimulativni del plače. O tem se pogovorita predstojnik organa in uslužbenec.
b) projektno delo – uslužbenec opravlja delo v projektnih skupinah (tudi medresorskih), če
ima znanja in sposobnosti. Delodajalec izda sklep v imenovanje v projektno skupino, ki
mora vsebovati tudi nagrado in razbremenitev rednega dela.
42
c) Konflikt interesov – podobno kot konkurenčna prepoved v zasebnem sektorju. Gre za

nezdružljivost interesov. Gre za to, da novo delo oz. dejavnost ne bi ogrožala
(nepristransko in objektivno) delo v JU – izkoriščanje podatkov, ki so na voljo v uradnih
evidencah za svojo pridobitno dejavnost potem, ko si zapustil JU (insajderske informacije)
oz. če bi okrnil ugled organa v katerem je bil zaposlen!
Uradniki na položajih: generalni direktor, generalni sekretar, predstojnik organa v sestavi,
predstojnik vladne službe, načelnik UE in direktor občinske uprave, ne smejo izvrševati
nobene druge dejavnosti, razen tiste, ki je povezano z pedagoškim delom, znanstvenim
delom, sodelovanje v kulturnih in športnih organizacijah in publicistiki.
d) Prejemanje daril – s tem mislimo predvsem na korupcijo in verodostojnost. Priložnostna
darila so dovoljena do vrednosti 15.000 (večja od 3.000 SIT se morajo vpisat v evidenco).
e) Izobraževanje in usposabljanje – izobraževanje pomeni pridobitev višje strokovne
izobrazbe, usposabljanje pa pridobitev novih znanj in veščin za potrebe dela, s čimer se ne
pridobi višje strokovne izobrazbe. Novi ZJU zahteva program izobraževanja v okviru
finančnih zmožnosti – določijo se prioritete! Zahtevan je tudi interni natečaj za
izobraževanje. Določit je treba kriterije, na podlagi katerih se izbere ljudi za izobraževanje
in usposabljanje. Zakon zahteva tudi izpite. Zahtevan je obvezni uradniški izpit za višje in
strokovni izpit za srednje upravne delavce.
f) letni razgovor s sodelavcem – ZJU določa, da mora le tega s sodelavcem opraviti
menedžer (predstojnik). Gre za pogovor o realizaciji dela, delo vnaprej, kariera, ambicije,
karierni razvoj posameznika, odpravljanje nezadovoljstva, načrt usposabljanja, motiviranje,
iskanje neizkoriščenih kompetenc, …
Omeniti je potrebno, da naj bi bil projekt UKIS realiziran konec leta 2006. Gre za kadrovsko
evidenco uslužbenca, v kateri bi bili vidni vsi podatki o uslužbencu (zaposlovanje, tečaji,
seminarji, kompetence…)
Obvezni elementi HRM (human resours management)

1. izbirni postopek (glej zgoraj)
2. letni razgovor s sodelavcem (f)
3. ocenjevanje delovne uspešnosti
4. načrt usposabljanja in izobraževanja
3. Ocenjevanje delovne uspešnosti

- je podlaga za napredovanje (v višji naziv, na višjo plačo); sedaj se je napredovalo le na
podlagi zbranih tečajev, seminarjev…
- motivacija za boljše delo
Kaj se ocenjuje?
Delovni rezultati, ustvarjalnost, samostojnost, zanesljivost, natančnost, sposobnost
organiziranja dela,…) V praksi se ocenjevanje opravi z letnim razgovorom. Ocene so: odlično
(A), dobro (B), zadovoljivo (C) in nezadovoljivo (D).
Ocenjevanje opravljajo nadrejeni-vodje, ki so za to tudi odgovorni, uslužbenec pa ima možnost
vložitev pravnega sredstva, upravnega spora NI.
Kvote? Ali jih je smiselno določiti?

Mnenja so deljena.
Virant: Kvote DA. Pomeni rangiranje od najboljšega na najslabše. Potrebno je določiti neko
črto.
Tveganja: zaradi slabega ocenjevanja nastaja v organizaciji slaba klima oz. če ga uporabljamo
arbitrarno in nepravično.
43
14 Prenehanje delovnega razmerja - isti razlogi kot v ZDR

• SPORAZUMNO
• Z ODPOVEDJO JAVNEGA USLUŽBENCA
• Z ODPOVEDJO DELODAJALCA
Upoštevati je treba odpovedni rok za VII. stopnjo 6 mesecev, ostali 3 mesece. Natančno so
določena procesna vprašanja, ki jih ZDR nima.
Delodajalec lahko da odpoved uslužbencu zaradi:

• Krivdnih razlogov (disciplinske kršitve) – ZDR prenehanja delovnega razmerja ne
pozna, ima le odpoved zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, medtem ko ZJU to ima
(ZZP).
• Zaradi ugotovljene nesposobnosti – Postopek za ugotavljanje nesposobnosti izvede
posebna komisija, ki lahko premesti osebo na drugo delovno mesto ali pa se odloči za
odpoved. Teh postopkov je zelo malo, po mnenju prof. Viranta je razlog v tem, da je
postopek zapleten in ga menedžerji ne znajo izvesti, pa še motivirani niso za to.
• Zaradi poslovnih razlogov – racionalizacija, privatizacija nalog, finančni razlog ipd.
Mnogi organi imajo strukturo delovnih mest napačno postavljeno - gre za popravljanje
napak iz preteklosti (rutinske naloge opravljajo državni podskretarji, različni svetovalci).
ZJU omogoča: pravico do prerazporeditve, možnost dokvalifikcije, odpravnino, lahko
pa se uslužbenca prerazporedi tudi na nižje, manj plačano delovno mesto.
15 Karierni sistem – je piramidni sistem, ki ima naslednje značilnosti:

• temelji na vstopnih filtrih - strokovni izpit, izobraževalni programi
• sestavljen je iz dveh sistemov:
o hierarhije delovnih mest – veliko znanja in izkušenj
o hierarhije nazivov – ni dovzeten za spremembe, pozna ga samo uprava
• začetek na najnižji karierni stopnji, ko stopiš v sistem – razred je odvisen od izobrazbe,
• interni razpis – ob odpiranju novih delovnih mest ali zasedbi že obstoječih imajo
prednost tisti, ki so že v sistemu.
Pozitivne lastnosti so izkušnje, večja strokovnost, boljša motivacija uradnikov …
Naš sistem je še precej karierni - strokovni izpiti, hierarhija nazivov, interni natečaj (neobvezen
korak) – vendar bo z novim ZJU omogočen tudi pozicijski sistem: javni natečaj, izbira boljšega
kandidata …
16 Pozicijski sistem – ravno obratni sistem. Ni filtrov (le strokovni izpit ZUP), ni piramidni.
Pozitivne lastnosti: takoj lahko vstopiš na visok položaj, je bolj odprt za okolje, omogoča
dotok “sveže krvi” iz zasebnega sektorja.
Negativne lastnosti so, da nima izkušenj, ponavljal bo napake iz preteklosti, ki jih nekdo iz
kariernega sistema pozna itd.
PLAČE V JAVNEM SEKTORJU IN PLAČNI SISTEM

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju je bil sprejet maja 2002, objavljen v Ur.l. RS, 56/2002-
v praksi še ni zaživel. Skrajni rok za zaživetje je konec leta 2006.
Namen zakona:
a) Enovita ureditev za celoten javni sektor – za javne uslužbence in funkcionarje.
44
b) Primerljivost plač – za primerljiva delovna mesta se določi primerljiva plača.

c) Transparentnost – preglednost sistema in jasna razmerja – kje je kdo in kakšno plačo ima.
d) Kolektivna pogajanja – poudarek je na kolektivni pogodbi za javni sektor. Zakon določa le
okvire, posamezni ureditvi pa so prepuščene finese. Prejšnji zakon je določal celo količnike
za posamezna delovna mesta, kar pa se je dopolnjevalo s številnimi kolektivnimi
pogodbami. Vsak sindikat je pritiskal na sistem na svojem področju. Danes je najprej
Zakon + Kolektivna pogodba za JS (vsi sindikati na eni strani).
Zakon o razmerjih plač v javnem sektorju – prejšnja ureditev sistema je postala nepregledna,
ko se je nenehno širil, zaradi urejanja posamičnih področij oz. zaradi panožnih kolektivnih
pogodb (zdravniki, sodniki, šolstvo, javna uprava) zaradi česar se je pojavila potreba po
poenotenju sistema.
Osnovni pojmi:
• Katalog delovnih mest in nazivov je spisek sistemiziranih delovnih mest in nazivov v
javnem sektorju
• Sistemizacija delovnih mest je akt, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo
določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog državnega organa, uprave lokalne
skupnosti, osebe javnega prava z opisom nalog, pogoji za zasedbo in ter plačilni razredi.
• Delovno mesto je v organizacijski strukturi najnižja organizacijska enota, ki ima v
okviru delovnega ali poklicnega področja opredeljene glavne naloge
• Naziv je poimenovanje, ki ga javni uslužbenec pridobi z imenovanjem, izvolitvijo,
podelitvijo ali napredovanjem v skladu z zakonom
• Osnova za določanje osnovnih plač na plačni lestvici je zahtevnost delovnega mesta,
naziva in funkcije
• Plačno skupino (od A do I) sestavljajo funkcije oz. delovna mesta značilna za dejavnost
oz. istovrstna delovna mesta v vseh dejavnostih. Plačna skupina se glede na skupne
značilnosti funkcij, delovnih mest in nazivov deli na plačne podskupine (od C1 do C6 –
uradniški nazivi v državni upravi, lokalni samoupravi in drugih državnih organih).
• Plačna lestvica je sestavljena iz plačnih razredov
• Plačni razred - (najnižji 1 razred – 99.523 SIT, najvišji 65. razred – 1.224.777,00 SIT,
razmerje 1:13) je del plačne lestvice, ki ima vrednost izraženo v tolarskem znesku.
• Osnovna plača je tisti del plače, ki jo prejme javni uslužbenec ali funkcionar na
posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem
času v posameznem mesecu.
• Delovna uspešnost je tisti del plače, ki ga lahko prejme javni uslužbenec za
nadpovprečno opravljeno delo v določenem časovnem obdobju.
• Dodatki so del plače javnega uslužbenca ali funkcionarja za posebne pogoje dela,
nevarnost, obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega
mesta, naziva ali funkcije.
STRUKTURA PLAČE
a + b + c = Osnovna plača + dodatki + delovna uspešnost
I. Osnovna plača
Znesek osnovne plače se določi z uvrstitvijo v plačni razred iz plačne lestvice v določeni plačni
skupini oz. podskupini.
Plačnih razredov je 65. Plačilni razred = 4% bruto plače,
Plačne skupine in podskupine:
45
• A – funkcije – poslanci DZ, predsednik republike, ustavni sodniki (npr. A1 funkcion.

Zakonodajne oblasti)
• B – poslovodne – direktorji, ravnatelji, tajniki
• C – uradniki;
o C-2 – uradniki v drugih državnih organih (podskupina);
• D-H – šolstvo, zdravstvo, kultura, sociala;
• I – javne agencije in druge paradržavne institucije;
• J – strokovna, tehnična in druga spremljajoča delovna mesta
Višina plačnih razredov bi se naj usklajevala letno (vlada+sindikati), če ni soglasja pa vlada

predlaga ureditev z zakonom.
Napredovanje – možno je dvojno napredovanje: v višji naziv in v višji plačni razred. Podlaga
in pogoj je dobra ocena delovne uspešnosti. Zakon zahteva oceno enkrat letno (menedžer).
Ocena nezadovoljivo je povod za postopek ugotavljanja nesposobnosti - poglej kombinacijo
napredovanja pri oceni odlično in ostale.
Vlada lahko določi kalup, npr. največ 40% je lahko ocenjenih z oceno odlično. Ocena se
seveda izvede na podlagi usklajevanja rezultatov s cilji zadanimi v letnem delovnem načrtu.
Delavec podpiše oceno, ima pa možnost ugovora.
Uvrstitev plačnih skupin:

A določijo se z aktom DZ - postavi posamezne plačne razrede (tu ni kolektivnih pogajanj
niso prisotni sindikati),
B uvrstitev se izvede z vladno uredbo (predlog je, da bi bil sem uvrščen tudi “top
Manegment državnih organov),
C-H. orientacijska, sidrna delovna mesta bodo uvrščena na podlagi kolektivne pogodbe za
javni sektor (KPJS), vse ostalo v vladni uredbi, pri čemer se uporablja tudi metodologija
KPJS, ki ima naslednje elemente:
o zahtevana izobrazba in strokovna usposobljenost,
o delovne izkušnje
o odgovornost
o umski in fizični napori
o rutinsko ali sestavljeno delo
o vplivi okolja in delo s strankami
Na podlagi metodologije določena orientacijska delovna mesta se bodo uvrščala v javni

sektor (cca 70% delovnih mest), ostala delovna mesta se bo urejalo s kolektivno
pogodbo dejavnosti. Virant: metodologiji se je dal prevelik poudarek, kot čarobni
paličici, ki bo omogočala izračun plač.
Metodologija ima tudi negativne učinke:

o ne upošteva tržnih pogojev delovne sile
o urejanje je bilo narejeno preveč na hitro – potreben je določen čas
J delovna mesta spremljajočih dejavnosti (informatika, tolmači, administratorji,

računovodstvo), bi naj bilo enotno vrednotena za celoten javni sektor, uredi pa se z KPJS
(=zelo ambiciozna zamisel).
46
II. Dodatki:
Določeni bodo z vladno uredbo.
• položajni (uredba: 5-20%) - javni uslužbenec, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem
(npr. ravnatelj, ki je vodja ne more dobivati še dodatka na položaj)
• delovna doba (KPJS) – za celotno delovno dobo
• mentorstvo (KPJS)
• specializacija, magisterij, doktorat (KPJS) – ko ni pogoj za zasedbo delovnega mesta
(Virant je proti temu dodatku)
• dvojezičnost – na področjih manjšin
• manj ugoden delovni čas (KPJS) – deljeno delo, izmensko delo, nočno delo
• manj ugodni delovni pogoji (KPJS); npr. zdravniki – nekateri delajo z rentgenom, …
• posebna obremenitev in nevarnost – skupaj max. 15% (KPJS);
III. Delovna uspešnost

Od 1. 1. 2004. Do tedaj bi morala biti sprejeta KPJS? Potrebno je soglasje velikega števila
sindikatov, če soglasja ne bo, bo Vlada predlagala sprejetje zakona - “odpišeš sindikat”.
• delovna uspešnost – pripada javnemu uslužbencu, ki je pri delu v tekočem letu dosegel
nadpovprečne delovne rezultate ali je bil nadpovprečno delovno obremenjen. Max. je dve
osnovni mesečni plači in se ena izplača v juliju, druga v decembru. Ta ocena se ne pokriva z
letno delovno oceno uspešnosti, ki se uporablja v kariernem sistemu pri oceni možnosti
napredovanja (ZP).
• napredovanje (Januar) – rezultati, samostojnost, ustvarjalnost, zanesljivost
• seznanitev z oceno
Varovalka: Če boš imel po novem zakonu nižjo plačo, se ti bo plača z nadomestilom morala
izravnati s prejšnjo, vendar teh plač ne bo mogoče povečevati glede na inflacijsko gibanje kot
ostale plače!!!
KJE JE IN KAM GRE SLOVENSKA UPRAVA?

Iz učbenika Visoke upravne šole, Avtor: Doc. dr. Gregor Virant
Povzetek
Avtor orisuje razvoj projekta modernizacije slovenske javne (predvsem državne) uprave v obdobju med
lanskimi in letošnjimi Dnevi slovenske uprave. V nadaljevanju poudari, da je treba pripraviti nov
strateški dokument o nadaljnjem poteku projektov na tem področju, podaja svoje strateške poglede in
našteje aktivnosti, ki bodo po njegovem mnenju ključnega pomena. V zaključku predstavi svoj pogled
na nekaj kritičnih dejavnikov, ki lahko zavrejo ali pospešijo modernizacijo uprave.
1 Uvod
Od lanskih do letošnjih Dnevov slovenske uprave se je o slovenski upravi v političnih krogih, v
medijih in v javnosti govorilo več kot običajno - včasih zaradi neprijetnosti, ki so jih državljani (enkrat
bolj, drugič manj upravičeno) pripisovali upravi (menjava potnih listov), pogosto pa tudi zaradi
projektov, ki so bili izvedeni oziroma so se začeli izvajati. Leto je bilo na področju razvoja uprave v
47
primerjavi s prejšnjimi leti posebej plodno. Pri tem ne mislim le na sprejem petih sistemskih
zakonov, s katerimi je bil za daljše obdobje postavljen zakonski okvir delovanja uprave, temveč tudi
na vrsto na videz manjših, a v praksi nič manj zahtevnih in pomembnih projektov. Težišče sprememb
v upravi se sedaj s področja zakonodaje pomika v izvedbene, praktične, operativne ukrepe. Prve
stranke na primer že plačujejo storitve s "plastičnim denarjem". Na mnogih področjih (uspešnejši pa na
vseh) upravni organi sami pridobivajo podatke iz uradnih evidenc in ne obremenjujejo strank z
obveznostjo prilaganja izpiskov in potrdil.
V tem prispevku bom na kratko prikazal aktivnosti in rezultate v času med lanskimi in letošnjimi
Dnevi slovenske uprave ter svoj pogled na to, kakšne naj bi bile strateške usmeritve in aktivnosti v
naslednjih letih. Predstavil pa bom tudi svoj pogled na kritične točke, ki zavirajo modernizacijo državne
uprave. Str. 517
2 Nova zakonodaja in njena operacionalizacija

Leto 2002 bo ostalo zapisano kot leto sprejema in uveljavitve novega zakona o državni upravi,
zakona o javnih uslužbencih, zakona o sistemu plač v javnem sektorju, zakona o inšpekcijskem
nadzoru in zakona o javnih agencijah. Vsi navedeni zakoni so bili sprejeti z visokim soglasjem v
državnem zboru in ugodno ocenjeni s strani tujih institucij, kar vliva zaupanje, da pomenijo dobro
zakonsko ogrodje. Zakoni ne prinašajo revolucionarnih sprememb, temveč izhajajo iz sedanjega stanja
in prinašajo izboljšave v točkah, ki so se izkazale kot kritične. Največ zakonskih sprememb je
nedvomno na področju uslužbenskega sistema v javni upravi, kjer se novi zakon približuje običajni
evropski praksi. Bistveno bolj je poudarjen kadrovski menedžment, na nove temelje je postavljen sistem
strokovnih izpitov, prek instituta javnega natečaja je zmanjšana nevarnost selekcije kadrov na podlagi
napačnih meril, napredovanje je urejeno bistveno bolj razvidno in motivacijsko (vezano je predvsem na
oceno delovne uspešnosti). Velika priložnost za izboljšanje stanja v upravi se kaže v vzpostavitvi
posebnega režima za najvišje vodstvo (top management); pričakujem, da se bo v obdobju nekaj (morda
osem ali deset) let oblikoval krog uradniške elite, katerega zametki so nastali že na podlagi sedanje
ureditve v osebah generalnih sekretarjev, načelnikov upravnih enot in nekaterih strokovno postavljenih
državnih sekretarjev ter predstojnikov organov v sestavi ministrstev. Oblikovanje menedžerske elite je
morda tudi ključna točka za izboljšanje stanja - če bodo na čelo posameznih področij v upravi prišli
ljudje, ki bodo uživali strokovno avtoriteto na teh področjih in bodo osvojili tudi osnovno menedžersko
znanje in veščine, se bo novi duh širil do zadnje pore državne uprave. Ljudje, še posebej tisti na ključnih
mestih, so pač najpomembnejši dejavnik kakovosti državne uprave.
S-sprejetjem nove zakonodaje so si oddahnili le poslanci. Vlado, ministrstvo za notranje zadeve,
kadrovsko službo vlade ter menedžerske in kadrovske ekipe v posameznih organih pa čaka trdo delo pri
udejanjanju zakonskih rešitev. Ministrstvo za notranje zadeve v sodelovanju s kadrovsko službo vlade
pripravlja izvedbene aktivnosti k zakonu o državni upravi in zakonu o javnih uslužbencih. Mednje ne sodijo
le podzakonski predpisi, temveč tudi mehki ukrepi, kot so priporočila, priročniki, seminarji na upravni
akademiji ipd. Cilj vseh teh aktivnosti je predvsem standardizacija in optimizacija kadrovskih procesov
ter usposobitev vodstvene strukture in kadrovsko službo, potrebni pa so tudi čim širše seznanjanje s
spremembami, nevtralizacija za upravo tako značilnega odpora do sprememb in spreminjanje
organizacijske kulture. Str. 518
3 Drugi projekti
Poleg sprejetja zakonodajnega okvira je prišlo v letu 2002 še do nekaterih pomembnih premikov.
S spremembo zakona o splošnem upravnem postopku je bil začrtan projekt izmenjave podatkov
v javni upravi. Izhodišče projekta je bila ugotovitev, da uprava pri številnih upravnih storitvah
obremenjuje uporabnike z zahtevo, da ji dostavljajo potrdila, izpiske in druga dokazila o podatkih, ki se
sicer na podlagi predpisov vodijo v administrativnih evidencah. S spremembo zakona so postavljena
nova načela pridobivanja podatkov, ki bodo radikalno spremenila poslovne procese. Upravni organi so po
novem ne glede na določbe področnih predpisov dolžni sami pridobiti vse podatke, ki so v uradnih bazah
podatkov, in s tem ne smejo obremenjevati uporabnikov.
Za uresničitev sprememb v praksi bo treba izpeljati vrsto aktivnosti: popisati upravne storitve in
definirati potrebne vhodne podatke, opraviti reorganizacijo številnih poslovnih procesov, vplivati na
48
spreminjanje organizacijske kulture v upravi s poudarkom na služenju državljanom in dvigu kvalitete

upravnih storitev, zagotoviti ustrezno tehnološko podporo za vzpostavitev elektronskih baz podatkov,
njihovo povezovanje, dostopnost za uporabnike v upravi in zavarovanje osebnih podatkov.
Spremembe zakona o upravnih taksah so začrtale projekt poenostavitve plačevanja upravnih taks in
drugih plačil, povezanih z upravnimi storitvami. V času letošnjih Dnevov slovenske uprave bi morali
biti v skladu s pogodbo z izbranimi izvajalci vzpostavljeni vsi pogoji za začetek plačevanja taks s
kreditnimi in plačilnimi karticami na testni upravni enoti, do konca letošnjega leta pa so izvajalci dolžni
zagotoviti te pogoje na vseh upravnih enotah.
V letošnjem letu je za vse upravne organe stopila v veljavo uredba o načinu poslovanja s strankami, ki
dviguje standarde kakovosti upravnih storitev oziroma dobre prakse, ki so SC uveljavile v nekaterih
organih, opredeljuje kot obvezni standardi. Uredba je imela pozitivne rezultate (med drugim smo z
anketami o zadovoljstvu strank dobili tudi verodostojne podatke o kakovosti storitev, če kakovost
opredelimo kot razmerje med pričakovano in dejansko storitvijo). Uredbo bo treba izboljšati in nadgraditi
ter se še naprej dogovarjati o načinu izvajanja nekaterih standardov (zlasti je neenotna praksa na področju
uvajanja informacijskih pisarn oziroma t. i. "informatorjev").
Ob koncu lanskega leta je bila uveljavljena nova uredba o poslovanju z dokumentarnim gradivom, v
začetku letošnjega pa je bilo na podlagi nje izdano navodilo. Bistvene spremembe prinaša uredba na
področju prej neurejenega poslovanja z dokumenti v elektronski obliki. Uredba bo podprta z novo
Str. 519
verzijo aplikacije SPIS, ki se bo septembra testirala. Uporaba informacijske tehnologije in
elektronske komunikacije zahteva od vseh, ki delamo v upravi, dodatno disciplino pri procesih
poslovanja z dokumenti, zlasti pri evidentiranju in shranjevanju.
Na področju e-uprave velja omeniti določitev vsebine portala (skupne domače strani) upravnih enot, ki
vsebuje tudi celovite informacije o upravnih storitvah, zajete v katalogu življenjskih situacij. V času
izvedbe Dnevov slovenske uprave poteka tehnološka izdelava te domače strani. Sicer pa je razvoj e-
storitev še vedno na relativno nizki ravni. Z upravo je mogoče še vedno poslovati le z uporabo
digitalnega potrdila državnega overitelja (SIGEN-CA), kot upravna storitev je na voljo pridobitev
izpiskov iz matičnih knjig, ki z obveznostjo pridobivanja podatkov s strani upravnih organov
postaja brezpredmetna. Storitve za državljane in podjetja (G2C, G2B) so razvite na prvem nivoju po
evropski klasifikaciji, to je na nivoju informacij, ki jih ponuja portal e-uprava in znotraj tega
posamezni organi na svojih domačih straneh.
Vlada je sprožila tudi obsežno analizo stanja v ministrstvih na podlagi metodologije, ki jo je

pripravilo ministrstvo za notranje zadeve. Analiza zajema področja poslovnih procesov (posebej
upravnih postopkov, kadrovskih procesov in poslovanja z dokumentarnim gradivom), notranje
organizacije in vodenja, usposabljanja in usposobljenosti zaposlenih, upravljanja kadrovskih virov,
javnosti in odzivnosti. Na podlagi analize bo mogoče ugotoviti dobre prakse in jih kot standard
predpisati ali vsaj priporočiti vsem ministrstvom in organom v njihovi sestavi.
Na področju uvajanja kakovosti v upravo se nadaljujejo aktivnosti upravnih enot za pridobivanje

certifikata ISO 9001, vse pa je pripravljeno tudi za začetek uporabe modela ocenjevanja, ki je bil razvit
za potrebe uprav članic Evropske unije (C. A. F.). V model za ocenjevanje pa lahko preraste tudi že
omenjena metodologija za analizo stanja po resorjih, ki je nastala v ministrstvu za notranje zadeve.
4 Kratkoročni načrti (leto 2002)

Težišče se z zakonskih projektov torej prenaša na izvedbene oziroma operativne projekte. Posebna
delovna skupina pripravlja vrsto izvedbenih predpisov k zakonu o javnih uslužbencih in zakonu o
državni upravi.
Od načrtovanih zakonskih projektov moramo omeniti spremembe in dopolnitve zakona o splošnem

upravnem postopku, ki jih pripravlja delovna skupina na ministrstvu za notranje zadeve. Cilj novele je
odpraviti nekatere pomanjkljivosti zakona, ki jih je v prvih dveh letih uporabe ugotovila praksa,
49
racionalizirati in optimizirati postopek, kjer je to mogoče (npr. na področju stranske udeležbe in

vročanja) ter prilagoditi zakonsko ureditev možnostim, ki jih ponuja informacijska tehnologija
(vlaganje vlog po elektronski poti, e-vročanje, e-odločba). Na zakonodajnem področju je pomemben
tudi zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki čaka na parlamentarno obravnavo.
Str. 520
Na področju uvajanja kakovosti se nadaljuje uvajanje modela C. A. F. Do konca leta bodo izvedeni prvi
pilotski projekti samoocenjevanja po tem modelu. Opravili bomo tudi evalvacijo učinkov uredbe o
načinu poslovanja s strankami in po potrebi pripravili spremembe te uredbe. Pozno jeseni bo ministrstvo
za notranje zadeve organiziralo konferenco "Od ideje o kakovosti do dobrih praks v javni upravi", na
kateri se ne bo več na splošno razpravljalo o kakovosti in poslovni odličnosti, temveč bodo upravni
organi prikazali svoje v praksi uveljavljene inovacije.
Do konca leta bo vzpostavljen nov sistem upravne statistike, ki bo preglednejši in realnejši kot dosedanji
ter boljši temelj za poslovno načrtovanje in poročanje.
5 Dolgoročnejši načrti (strategija 2003 do 2007)

Strategija razvoja javne uprave, ki je bila sprejeta leta 1997, danes ni več aktualna oziroma ne
izkazuje dejanskih razvojnih prednostnih nalog. Tudi zakonski projekti, ki so bili njen osrednji del, so
zaključeni. Državna uprava zato potrebuje nov, kratek in jedrnat dokument, s katerim bo vlada določila
strateško vizijo in cilje nadaljnjega razvoja javne uprave, in sicer za vse segmente razvoja uprave, ki
so v pristojnosti različnih nosilcev - ministrstva za notranje zadeve, komisije za odpravo administrativnih
ovir, ministrstva za informacijsko družbo, ministrstva za finance, kadrovske službe vlade, centra vlade
za informatiko in servisa skupnih služb. Za koordinacijo projektov, ki jih vodijo ti nosilci, bi bilo
smiselno oblikovati koordinacijsko telo. Dolgoročno pa je seveda najboljša rešitev oblikovanje enovitega
ministrstva za javno upravo (ali javni sektor), ki bi prevzelo vse -pristojnosti na področju sistema javne
uprave (ali širšega javnega sektorja). V nadaljevanju podajam nekaj idej, ki bi lahko služile kot
podlaga za oblikovanje strateškega dokumenta-o razvoju javne uprave.
1 Vizija in cilji razvoja (modernizacije) javne uprave:
Naša vizija bi morala biti javna uprava, ki bi se po kazalcih zadovoljstva uporabnikov (državljanov,
gospodarskih subjektov in drugih pravnih oseb, državnega zbora in vlade) z njenimi storitvami
uvrstila med pet najboljših državnih uprav v Evropski uniji. Str. 521
2 Okvirni cilj razvaja uprave je izboljšanje njenega delovanja v smislu

•zakonitosti in pravne varnosti,
•politične nevtralnosti,
•usmerjenosti k uporabniku,
•odprtosti in preglednosti ("open and transparent government"),
•učinkovitosti in uspešnosti ("efficiency and effectiveness").
3 Podrobnejši cilji so naslednji:
• prilagodljiva, projektno naravnana in poslovnim procesom prilagojena organizacija državne
uprave,
• uslužbenski sistem v upravi, ki bo temeljil na izbiri kadrov po merilih strokovne usposobljenosti,
zagotavljal ustrezno nagrajevanje in spodbujal nadpovprečno delovno uspešnost,
• zavestno, načrtno, sistematično in racionalno upravljanje človeških virov,
• razvoj vrhunsko usposobljenih menedžerskih kadrov;
• dvigovanje standardov kakovosti upravnih storitev in povečevanje zadovoljstva uporabnikov,
• spodbujanje in razširjanje dobrih praks ter njihovo razvijanje v ustrezne standarde,
• standardizacija in optimizacija poslovnih procesov v upravi, zlasti upravnih postopkov, postopkov
priprave predpisov, poslovanja z dokumentarnim gradivom in kadrovskih postopkov,
• spodbujanje in krepitev upravljanja kakovosti v upravi s pomočjo v svetu uveljavljenih sistemov
in modelov (C. A. F.);
50
•odpravljanje administrativnih ovir in preprečevanje uvajanja novih,

•predpisi, ki bodo zagotavljali čim večjo pravno varnost in predvidljivost ravnanja uprave v
razmerju do državljanov in pravnih oseb,
•izboljšanje kakovosti predpisov in drugih aktov državnega zbora, vlade in ministrov,
•krepitev spoštovanja do civilne družbe ter sodelovanja s civilno družbo in razvijanja partnerstev z
nevladnimi organizacijami;
•spodbujanje in razvijanje elektronskega poslovanja v upravi ter med upravo na eni strani ter
državljani in pravnimi osebami na drugi strani, Str. 522
•stalno usposabljanje javnih uslužbencev v upravi in preobrazbo uprave v učečo se
organizacijo,
•čim večja dostopnost informacij javnega značaja notranji in zunanji javnosti,
•krepitev medsebojnega spoštovanja organov državne uprave, usklajenega ravnanja v javno
korist in razvijanje partnerskih odnosov v državni upravi,
•krepitev ugleda državne uprave v družbi,
•dvig zadovoljstva in motiviranosti za delo v upravi ter krepitev samozavesti javnih
uslužbencev v upravi,
•razvijanje organizacijske kulture in etike javnih uslužbencev v upravi, ki bosta vključevali
navedene cilje kot glavne vrednote.
Za dosego teh ciljev bodo po mojem mnenju kritične naslednje aktivnosti:

•podzakonski predpisi, priporočila in standardi k zakonu o javnih uslužbencih in zakonu o
državni upravi,
•stimulativno ovrednotenje orientacijskih uradniških delovnih mest v kolektivni pogodbi za
javni sektor ter uravnoteženje strukture delovnih mest v državni upravi,
•funkcionalna analiza in analiza poslovnih procesov v vseh resorjih, na tej podlagi izvedena
standardizacija in optimizacija procesov ter temu prilagojena reorganizacija (na mikroravneh),
•(delna) reorganizacija teritorialnih struktur državne uprave (poenotenje organizacije na nivoju
NUTS 3),
•priprava kadrovskega načrta za državno upravo za daljše časovno obdobje na podlagi
funkcionalne analize; načrt bi moral vsebovati potrebne strukturne spremembe in temeljiti na
čim boljšem izkoristku notranjih rezerv,
•vzpostavitev uradniškega sveta in vzpostavitev menedžerske strukture na podlagi zakona o
javnih uslužbencih po volitvah leta 2004,
•nadaljnje širjenje ideje kakovosti in poslovne odličnosti (razvoj C.A. F., razvoj že izdelane
metodologije v model za samoocenjevanje),
•izdelava metodologije za pripravo predpisov, ki bo vključevala sodelovanje zainteresirane
javnosti in oceno učinkov predpisov,
•priprava šifrantov upravnih storitev in začetek vodenja pregledne upravne statistike kot elementa
poslovnega načrtovanja in poročanja v skladu z novim navodilom o upravni statistiki,
•nadaljevanje odpravljanja administrativnih ovir oziroma "čiščenja" upravnih in drugih
postopkov, Str. 522
•informatizacija, povezovanje in odpiranje javnopravnih evidenc kot temeljne podlage za e-upravo,
izboljšanje elektronske podpore temeljnim procesom (poslovanju z dokumentarnim gradivom,
upravnim postopkom, kadrovskemu in finančnemu poslovanju),
•vzpostavitev in vzdrževanje kakovostnih informacijskih vsebin na portalu e-uprava, zlasti pa
celovitih in strukturiranih informacij o storitvah,
•vzpostavitev enostavne možnosti elektronskega komuniciranja uporabnika z upravo z uporabo čim
širše palete certificiranih digitalnih potrdil,
•zagotovitev ustreznih prostorskih pogojev za delovanje upravnih enot in drugih upravnih organov,
ki delajo s strankami,
•izboljševanje javne podobe državne uprave,
51
•nadaljnje razvijanje programov usposabljanja, ki bodo podpirali naštete cilje in olajševali njihovo
uresničevanje.
7 Kritične točke
Nadaljnji razvoj uprave je odvisen od številnih dejavnikov. Navajam nekaj tistih, ki se mi zdijo
najodločilnejši.
•Za dosego navedenih ciljev in izvedbo navedenih projektov bo nujno potrebna politična volja. Nova
zakonodaja odpravlja izključni vpliv politike na kadrovanje na najvišjih mestih, objektivizira
številne postopke (zaposlovanje, napredovanje) in zmanjšuje možnosti "delitve plena". Politična elita
bo ob začetku izvajanja teh določb na težki preizkušnji.
Ministri kot vodje posameznih resorjev bodo morali pozornost posvetiti tudi analizi stanja "v
lastni hiši" in ukrepom za izboljšanje tega stanja.
Politika-bo morala spremeniti svoj pogled na upravo in prevzeti soodgovornost za njene šibkosti;
ministri se bodo morali o upravi naučiti govoriti v prvi osebi. Uslužbencem v upravi (vsem, ne le
izbranim krogom v ministrstvih) bo morala priznati vrednost njihovega dela. Ministri na čelu resorjev, v
katerih so se v preteklosti nakopičili privilegiji (visoka struktura nazivov, 65. člen ZDDO, izredna in
pospešena napredovanja ...) se bodo morali tem privilegijem odreči. Investicijam v prostore organov, ki
poslujejo s strankami, bo treba zagotoviti ustrezno prednost. Akcijam, kot je bilo dajanje in
odvzemanje dodatkov v letu 2000 in 2002, se bo morala vlada odpovedati. Str. 524
Prišel je tudi čas, ko mora politika razrešiti nekatere dileme in sprejeti ključne odločitev - zlasti glede
oblikovanja pokrajin. Potrebna bo odločitev o tem, ali si glede na javnofinančne razmere lahko
"privoščimo" oblikovanje pokrajin. Za to odločitev je treba najprej natančno ovrednotiti stroške tega
političnega projekta, zlasti za izvajanje volitev, prostore, opremo in kadre novih pokrajinskih uprav. Če
bo odločitev pozitivna, je treba čim prej določiti število, sedeže in območja pokrajin. Za teritorialno
reorganizacijo državne uprave je ta odločitev ključnega pomena. Državna uprava se bo namreč morala
teritorialno uskladiti z pokrajinsko strukturo. V primeru ustanovitve pokrajin je treba rešiti tudi
vprašanje, ali državna uprava na območja pokrajine ohrani svojo lastno na center (vlado) vezano
strukturo ali pa se "stopi" v konglomerat s pokrajinsko upravo. Po mojem mnenju so strokovni
argumenti (manjši vpliv politike na zakonitost dela, enotni standardi izvajanja upravnih postopkov
oziroma storitev na ravni celotne države, odgovornost vlade za izvajanje upravnih zadev državnega
pomena) na strani prve rešitve; druga je strokovno sprejemljiva, vendar slabša.
Če se projekt ustanavljanja pokrajin odloži za daljši čas, pa je treba ne glede na to določiti teritorialne
upravne enote države na pokrajinski (NUTS 3) ravni in reorganizirati teritorialne strukture državne in
paradržavne uprave. To je bistveno manjši zalogaj kot oblikovanje pokrajin, ki v resnici ne bi smel
prinesti novih stroškov (lahko pa bi prinesel prihranke) in ima povsem drugo, organizacijsko in
nepolitično kvaliteto. Takšna reorganizacija ne bi pomenila velikega pretresa v državni upravi, temveč
le prestrukturiranje nekaterih funkcij, s tem pa tudi prestrukturiranje na kadrovskem in prostorskem
področju. Če pogledamo, kaj to pomeni na primeru upravnih enot, lahko ugotovimo, da bi najverjetneje
prišlo do oblikovanja manjšega števila (8 do 12) upravnih enot (ali okrajev) z izpostavami na sedežih
današnjih upravnih enot. V središča okrajev bi prenesli nekatere skupne funkcije in tiste naloge, ki se
pojavljajo v manjšem številu ali niso vezane na delo s strankami. Upoštevati bi morali usmeritev, da
naj se upravne storitve ne odmikajo od strank.
•Potrebna bo dobra koordinacija projektov, povezanih z razvojem javne uprave.
Projekti so razsuti med številne nosilce (MNZ, komisija za odpravo administrativnih ovir, ministrstvo za
informacijsko družbo, kadrovska služba vlade, center vlade za informatiko, servis skupnih služb).
Idealna rešitev bi bila seveda ustanovitev enovitega ministrstva, pristojnega za javno upravo, v katerem
52
bi se združile vse naloge, pomembne za upravo kot celoto (razen finančnih). Druga najboljša rešitev pa
je zagotovitev čim boljše stalne operativne koordinacije med nosilci projektov, kar zahteva sodelovanje
predsednika vlade oziroma močna pooblastila enemu od ministrov.
53

9e7c21500c75195c61dfaba7dff34315

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

9e7c21500c75195c61dfaba7dff34315

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

FAKULTETA ZA PODIPLOMSKE

DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE

Doc. dr. Grega Virant

Modernizacija javne uprave

Pripravila: Darja Trček

Brdo pri Kranju, februar 2005

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 1

• Vsebina po modri brošuri

1. KAJ SODI V JAVNI SEKTOR

1.1 Kaj je javni sektor?

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 2

2. FUNKCIJE, KI JIH IZVAJA JAVNI SEKTOR

4. KAJ SODI POD POJEM JAVNE UPRAVE

5. FUNKCIJE JAVNE UPRAVE (globalno)

6. JAVNA UPRAVA IN JAVNI SEKTOR V ŠTEVILKIH

7. STRUKTURA JAVNEGA SEKTORJA

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 3

B. Specializirane osebe javnega prava

Funkcije zbornic (tudi dva pogoja, da je zbornica oseba javnega prava):

Zbornice delimo na: *gospodarske (GZS, OZ, gozdarska) in * poklicne-cehovske (zdravniška,

8. PRIVATIZACIJA JAVNIH FUNKCIJ

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 4

Tveganja pri prenosu javnih nalog v paradržavno sfero:

Privatizacija javne službe ima dva pomena:

9. RAZLIKA MED PRAVATIZACIJO IN LIBERALIZACIJO

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 5

2. Kako je na slovensko JU vplivalo vključevanje v EU?

DRŽAVNA UPRAVA V POGOJIH ČLANSTVA V EU

Vplivi vključevanja EU na Slovensko ureditev JU:

Delovanje DU v pogojih članstva EU

Kot članica EU ima Slovenija možnost:

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 6

- Uslužbenski sistem in ravnanje z ljudmi pri delu

CILJI IN NAČELA MODERNIZACIJE JAVNE UPRAVE

KLASIČNA NAČELA DELOVANJA SODOBNE JU

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 7

Ad 2 Načelo PRAVNE VARNOSTI IN PREDVIDLJIVOSTI

Prepoved arbitrarnosti pomeni, da je potrebno v enakih primerih ravnati enako in vse

Ad 3 Načelo STROKOVNOSTI IN STROKOVNE SAMOSTOJNOSTI

Ad 4 Načelo POLITIČNE NEVTRALNOSTI

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 8

Virant meni/predstavlja tudi problem:

Uprava mora zasledovati cilj, da bi bili uporabniki bolj zadovoljni z storitvami.

MODERNA NAČELA DELOVANJA SODOBNE JU –

Načela modernega javnega managementa obsegajo: (to Virant zahteva od DU)

• USMERJENOST K UPORABNIKU (upravne storitve v uporabi)

a. Načelo USMERJENOST K UPORABNIKU

ELEMENTI usmerjenosti k uporabniku:

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 9

A)Dostopnost storitev – časovna in prostorska

B) Zagotavljanje informacij o storitvah

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 10

E) Kakovost osebnega stika

F) Urejenost poslovnih prostorov

Načelo ODPRTOSTI IN PREGLEDNOSTI

Elementi odprtosti in preglednosti

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 11

b) Sodelovanje javnosti v procesih odločanja v javni upravi

Sem sodi še:

d) Projekt “better regulation” - (v pripravi)

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 12

PODROČJE MODERNIZACIJE JU V ZADNJIH LETIH

I. PROJEKT usmerjenosti k uporabniku - uprava mora fizičnim in pravnim osebam

Modernizacija JU, dr. Grega Virant 13

Zbornice delimo na: gospodarske (GZS, OZ, gozdarska) in poklicne-cehovske (zdravniška,