Filozofski vestnik

letnik/volume XXviii tevilka/number 3 2007 5163

Bit in PoJAv 1
Alain Badiou

vrnimo se k tej skrajno banalni opazki: logika je danes matematina disciplina, ki je v manj kot stoletju dosegla izjemno kompleksnost, ki v niemer ne zaostaja za kompleksnostjo katerega koli drugega ivega podroja te znanosti. obstajajo logini teoremi, zlasti v teoriji modelov, katerih nadvse teavna demonstracija zdruuje metode s podroij, ki so na videz oddaljena od te discipline, iz topologije ali transcendentne algebre, in katerih mo in novost zbujata osuplost. toda za filozofa je najbolj osupljivo to, kako malo osuplosti zbuja to stanje stvari. za Hegla je e povsem samoumevno, da imenuje logika tisto, kar je oitno obsena filozofska razprava. Prva kategorija te razprave je bit, bit kot bit. za nameek pa ta razprava vsebuje dolgo razvijanje, ki si prizadeva ugotoviti, da je glede pojma neskonnega matematika zgolj neposredna stopnja njegove prezentacije, ki jo mora odpraviti gibanje spekulativne dialektike. e za Hegla si samo ta dialektika v celoti zaslui ime logika. Da je matematizacija dokonno zmagala v sporu glede identitete logike, ostaja izziv za filozofijo, ki je zgodovinsko ustvarila njen pojem in razvila njene oblike. vpraanje je torej: kaj je z logiko in kaj je z matematiko, da se je lahko usoda ene vpisala v drugo? Posledica tega vpisa je nekaken zasuk [torsion], ki se v samem naem vpraanju postavlja kot vpraanje. kajti e kakna disciplina terja, da je vodenje njenega diskurza strogo logino, je to prav matematika. logika je torej oitno eden od apriornih pogojev matematike. kako

1 Prevedeno po: Alain Badiou, l'tre et l'apparatre, v: Court trait d'ontologie transitoire, Pariz: ditions du seuil, 1998, str. 179200. Francoska beseda apparatre sicer pomeni pojaviti se, prikazati se, vendar v njej odmeva tudi apparence, videz, zunanja podoba oziroma kar zunanjost. izgovorjava sicer napotuje e na besedo tre, bit. [op. s.t.]

Alain Badiou

je potem mogoe, da je ta pogoj tako reko vkljuen v tisto, kar pogojuje, tako da je poslej le e regionalna razporeditev [disposition]? nedvomno je treba vztrajati, da ima posredovanje med logiko kot filozofskim predpisom in logiko kot matematino disciplino svojo oporo v tistem, kar zdaj ponavadi imenujejo formalni znaaj logike. znano je, da kant v predgovoru k drugi izdaji Kritike istega uma na podlagi tega znaaja zatrdi, da je logika od najstarejih asov,2 kot pravi, na zanesljivi poti znanosti. ker logika natanno pokae in strogo dokae formalna pravila vsakega miljenja,3 ji vse od Aristotela ni bilo treba, trdi kant, narediti niti koraka nazaj niti koraka naprej. njen uspeh je v celoti povezan s tem, da abstrahira vsak objekt in potemtakem ne upoteva velike delitve med transcendentalnim in empirinim. lahko bi torej rekli, in menim, da je to danes najbolj razirjeno preprianje: iz tega, da je logika formalna in se ne navezuje na nobeno figuro empirine danosti objektov, izhaja, da je njena usoda matematina, in sicer natanko zato, ker je sama matematika formalna teoretska dejavnost; v tem smislu kot na primer Carnap razlikuje formalne znanosti, namre logiko in matematiko, in empirine znanosti, katerih paradigma je fizika. toda takoj bomo pripomnili, da to ne more biti kantova reitev, saj je kant vseskozi zvest ontolokim zorom, katerih namen smo poudarili. kajti zanj matematika, ki terja formo asovnega zora v genezi aritmetinih objektov in formo prostorskega zora v genezi geometrinih objektov, nikakor ne more biti formalna disciplina. Prav zato so logine sodbe analitine, matematine sodbe pa sintetine, tudi tiste najenostavneje. Pripomnili bomo tudi, da atribut nespremenljivosti logike vse od njene aristotelovske utemeljitve naprej atribut, ki ga kant navee na njen formalni znaaj zakriva dvojno zmoto, in sicer tako glede zgodovine kot glede napovedi. zgodovinsko zmoto zato, ker kant sploh ne upoteva kompleksnosti zgodovine logike, ki vse od Grkov izkljuuje vsako predpostavko njene enotnosti in nespremenljivosti, ki ji jo pripisuje kant. kant v celoti izbrie temeljno orientacijsko razliko med Aristotelovo predikatno logiko in stoiko stavno logiko, razliko, iz katere je Claude imbert, ravno pred kratkim, potegnila pomembne posledice.4 zmoto glede napovedi, saj je jasno, da je logika potem, ko je bila izpeljana njena matematizacija, ravno ni nehala napredovati z velikanskimi koraki, zato tudi je eden najveliastnejih miselnih naporov naega stoletja. sicer pa je nadvse nenavadno, da je kantova teza, katere namen je hkrati
2

ii.

i. kant, Kritik der reinen Vernunft, Werksausgabe, zv. iii, Frankfurt/M 1974, BviIbid., BiX. C. imbert, Pour une histoire de la logique. Un hritage platonicien, PUF, Pariz 2000.

3 4

52

Bit in pojav

poudariti odlike logike in njeno omejevanje na gole obe forme katerega koli miljenja, popolnoma enaka kot Heideggerjeva, eprav je namen slednjega isto drugaen, namre pokazati pozabo biti, pri emer je formalna avtonomija logike eden poglavitnih uinkov te pozabe. vemo, da je za Heideggerja logika, ki je produkt razlikovanja med physis in logos, potencialno nihilistina samostojnost logosa, iz katerega se je bit umaknila. A kaj nam Heidegger, zato da bi priel do zgodovinske doloitve logike, pove o njenih oitnih znailnostih? Preprosto to, da je logika teorija form tistega, kar je miljeno, iz esar sklepa, natanko tako kot kant, da od nekdaj ui isto. zdi se, da sta formalizem in nespremenljivost povezana in hkrati ustrezata tistemu videnju logike, ki slednjo omeji bodisi za kanta na tisto, kar je tostran delitve na empirino in transcendentalno, bodisi za Heideggerja na tehnino izraanje nihilistine preiskave bivajoega v celoti. Pravzaprav je teko sprejeti kot nevpraljivo, da je matematizacija logike posledica njenega formalnega znaaja. ta teza bodisi tri ob to, da je matematizacija dala logiki moan zagon, ki nasprotuje nespremenljivosti, ki ji ga na videz vsiljuje njen formalni znaaj, bodisi predpostavlja, da je sama matematika isto formalna, kar pa za nazaj zahteva, da se vpraamo, kaj jo razlikuje od logike. toda v naem stoletju je logicistini projekt, ki hoe matematiko dejansko reducirati na logiko, vse od Fregejevega temeljnega dela, spodletel, ko je tril ob paradokse in zael v slepe ulice. tako da sama logika, etudi popolnoma matematizirana, oitno predpisuje, da nanjo nikakor ni mogoe zvesti celotne matematike. spet smo torej pri naemu vpraanju kot vpraanju. kaj za miljenje pomeni, da je logiko danes mogoe doloiti kot matematino logiko? ta uveljavljena sintagma bi nas morala osupniti. vpraati moramo: kaj je torej logika in kaj matematika, da je mogoe in celo nujno govoriti o matematini logiki? Po mojem preprianju, ki ga je bralec videl na delu vse od zaetka te razprave, odgovora na to vpraanje ni mogoe oblikovati, ne da bi prekali tretji len, ki je prisoten od vsega zaetka, a igar odsotnost je napovedana s samo sintagmo matematina logika. ta tretji len je ontologija, znanost o biti kot biti. vsekakor pa prav ta tretji len dovoljuje Aristotelu, utemeljitelju tistega, kar kant in Heidegger razumeta z besedo logika, preiskavo formalne nujnosti prvih nael vsakega diskurza, ki si prizadeva za konsistenco. Da miljenje biti, biti kot biti, terja doloitev aksiomov miljenja nasploh, je osrednja Aristotelova teza v Metafiziki, knjiga . kot pravi, navajam lep prevod, ki sta ga komentirala Barbara Cassin in Michel narcy: tistemu, ki razvija teorijo

53

Alain Badiou

prvega bistva, bo pripadalo tudi raziskovanje teh aksiomov.5 zato izhodino napoved, po kateri obstaja znanost o bivajoem kot bivajoem, preka in ne toliko realizira, dolg proces legitimiranja najprej naela neprotislovnosti (nemogoe je, da bi isto hkrati pripadalo in ne pripadalo istemu in glede na isto6); in nato naela izkljuitve tretjega (nujno je, da pri enem subjektu bodisi potrdimo bodisi zanikamo en predikat, kakrenkoli e je)7. ni dvoma, da imata ti dve naeli danes status loginih zakonov, tako da sprejetje ali zavrnitev drugega, izkljuitve tretjega, razlikuje dve temeljni orientaciji sodobne logike, klasino, ki potrjuje sklepanje z reductio ad absurdum, in intuicionistino, ki priznava samo konstruktivne dokaze. Gotovo je torej, da Aristotel za nas doloi logiko kot obveznega posrednika ontologije. od tistega, ki razglaa obstoj znanosti o biti kot biti, bo mogoe terjati, da utemelji formalne aksiome vsakega prenosljivega diskurza. Recimo, da za Aristotela ontologija predpisuje logiko. toda zakaj jo predpisuje? Da bi to razumeli, je treba preiskati tisto, kar je poleg priznanja obstoja ontologije druga Aristotelova izjava, tista, ki v njegovih oeh povzema teavo znanosti o bivajoem kot bivajoem. Da se namre bivajoe izreka v ve smislih, ampak tudi , v smeri enega ali proti enemu ali v monem zajetju enega. teza se glasi, da se ontologija ni zmona utemeljiti v skladu z neposrednim enoznanim zajetjem predpostavljenga objekta. Bivajoe kot takno se ne izpostavi miljenju v obliki enega smisla, temve v veznanosti smisla. ontologijo je torej treba dojeti, ne kot znanost o nekem objektu, ki je dan ali izkuen v njegovi oitni enotnosti, temve kot konstrukcijo enotnosti, od katere nam je dana samo smer, , proti enemu. sama ta smer pa je toliko bolj negotova, kolikor je njeno izhodie ireduktibilna veznanost. iz tega izhaja, da ohranjanje smeri, konstruiranje enotnega cilja znanosti o biti, predpostavlja, da doloimo minimalne pogoje enoznanosti, ne objekta, temve diskurza. na katerih univerzalnih in enoznanih naelih temelji konsistentni diskurz? soglasje o tej toki je nujno e zato, da uberemo smer enega, da poskuamo reducirati izvorno veznanost biti. logika se umea natanko v presledek med veznanostjo biti in konstruktibilno enoznanostjo, na katero napotuje ta veznanost. Prav na to je
5 v slovenskem prevodu: [tako da, ker je oitno, da so prisotni v vseh stvareh, kolikor so bivajoe...], pripada tistemu, ki sprevideva bivajoe, kolikor je bivajoe, tudi pazljivo zrenje teh aksiomov. Aristotel Metafizika, 1005a2829, zaloba zRC ljubljana 1999 (prev. v. kalan.) 6 v slovenskem prevodu: so pa nekateri .... ki tako sami trdijo, da je mogoe, da eno in isto je in ni, kakor tudi, da je tako mogoe misliti. Ibid., 1006a12. 7 v slovenskem prevodu: vendar pa prav tako ni mogoe, da bi bilo nekaj na sredi med izjavama v protislovju, temve je nujno, da karkoli, vendar nekaj enega, izreemo ali odreemo z ozirom na nekaj enega. Ibid., 1011b 2325.

54

Bit in pojav

treba reducirati njen formalni znaaj. Metaforino bomo rekli, da se logika umea v praznino, ki za miljenje loi veznanost od enoznanosti, kolikor gre za vpraanje bivajoega kot bivajoega. Aristotel to praznino oznai s predlogom pros, ki za ontoloki diskurz nakazuje smer, v kateri lahko ta diskurz konstruktivno prekorai praznino med veznanostjo in enoznanostjo. konno, kolikor ontologija priznava kot izhodie veznanost smisla, predpisuje logiko kot prikaz ali razlago formalnih zakonov konsistentnega diskurza ali kot raziskavo aksiomov poljubnega miljenja. takoj pripomnimo, da za Aristotela izbira veznanosti kot neposredne doloitve bivajoega, zajetega v njegovi biti, izkljuuje vsako ontoloko pretenzijo matematike. kajti matematika ima dve znailnosti, ki ju Aristotel izrecno priznava, zlasti v knjigah B in M Metafizike. na eni strani je matematika zavezana enoznanosti, kar za Aristotela pomeni tudi, da so matematine stvari, , vene, nespremenljive, negibne. toda cena, e smemo tako rei, za to enoznanost je, da je bit matematinih stvari, kot smo pokazali drugje,8 samo psevdo-bit, fikcija. Matematika ne more omogoiti nikakrnega dostopa do doloenosti bivajoega kot bivajoega. ker je vezana na isto logiko, je matematika fikcijska konstrukcija [ fictionnement] venosti, katerega dokonna usoda, tako kot pri vsaki fikciji, ni ontoloka, temve estetska. tako iz tega, da ontologija korenini v veznanosti, neposredno izhaja, da je logika predpisana kot formalna znanost o naelih konsistentnega diskurza in da je matematina enoznanost le stroga estetika. taken je aristotelovski vozel ontologije, logike in matematike. obstaja ve nainov razpustitve tega vozla, ampak vsi so v doloenih pogledih platonistini. kajti vsi ti naini s postuliranjem, da mora biti mogoe, da bit izrekamo v enem samem smislu, obnovijo matematino enoznanost kot vsaj provizorino paradigmo ontologije. ko gre za matematiko, vsi ti naini obnovijo zlasti pertinentnost kategorije resnice, ki je nujno posrednica med dejanjem miljenja in dejanjem biti. ta obnova teme matematine resnice se zoperstavlja Aristotelovemu relativistinemu in estetskemu preprianju, za katerega zanikanje ontolokosti [dsontologisation] matematike postavi lepo na mesto resninega. lahko bi rekli: kdor misli, da matematika sodi v red stroge fikcije, na primer jezikovne fikcije, jo spreminja v aristotelovsko estetiko istega miljenja. kdor pa misli, da se matematika dotika biti, je platonist. zato je bilo nasprotje Platon/Aristotel tudi eden velikih motivov priujoe knjige. vidimo, da v teh dveh opcijah mesto logike ne more biti isto. kaj je za
8 Cf. l'orientation aristotlicienne et la logique v Court trait d'ontologie transitoire, seuil, Pariz 1998.

55

Alain Badiou

aristotelovca mo logike, torej tudi njena mo glede na matematiko? logika ki je isto formalna in absolutno univerzalna, ne predpostavlja nobene ontoloke doloenosti, vezana je na konsistenco diskurza nasploh je obvezna norma prehoda od veznanosti biti k enotnosti, na katero napotuje [ fait signe] veznanost. toda za platonista so te znailnosti ibkost. kajti zanj matematika misli idealnosti, ki jim ni mogoe odrei statusa biti, medtem ko ista logika ostaja prazna. zato da bi bilo mogoe logiko povzdigiti, bi morala dosei stopnjo matematizacije, da bi lahko delila z matematiko tisto ontoloko dostojanstvo, ki ga platonist priznava . za aristotelovca pa isto formalna dimenzija logike slednjo ravno varuje pred tem, da bi bila rtev estetskega privida , teh neobstojeih kvazi-objektov. naelni, jezikovni in neobjektivni znaaj logike pojasni njen diskurzivni interes za samo ontologijo. Recimo, da je platonistino vozlie ontoloko promoviranje matematike, ki razvrednoti logiko, medtem ko je aristotelovsko vozlie ontoloko predpisovanje logike, ki razvrednoti matematiko. lahko bi torej rekli, da sam zagovarjam stalie, e uporabim Robespierrov slog, ko je stigmatiziral frakcije, ki je hkrati ultra-platonistino in citra-platonistino. Ultra-platonistino je, kolikor s tem, da prienem do skrajnosti priznavanje ontolokega dostojanstva matematike, e enkrat zatrdim, da ontologija ni ni drugega kot sama matematika. tisto, kar je mogoe racionalno izrei o biti kot biti, o biti brez vsake druge kvalitete ali predikata, razen golega dejstva, da se izpostavlja miljenju, je izreeno oziroma, raje, je zapisano kot ista matematika. in dejanska zgodovina ontologije sovpada natanko z zgodovino matematike. toda nae stalie bo hkrati tudi citra-platonistino, ker ne bomo izhajali iz razvrednotenja logike. Dejansko bomo videli, da lahko s predpostavko radikalne identinosti ontologije in matematike logiko opredelimo drugae kot formalno disciplino, ki regulira rabo konsistentnega diskurza. logiko lahko iztrgamo njenemu gramatikalnemu statusu, jo loimo od tistega, emur danes pravimo jezikovni obrat sodobne filozofije. treba je povedati, da je ta obrat po svojem bistvu antiplatonistien. sokratova maksima v Kratilu je, da mi drugi, filozofi, izhajamo iz stvari in ne iz besed. sicer pa bi to lahko povedali tudi takole: izhajamo iz matematike in ne iz formalne logike. naj ne vstopi nihe, e ni geometer. odvrniti se od jezikovnega obrata, ki navsezadnje zagotavlja samo tiranijo anglosake filozofije navadne govorice, pomeni predpostaviti, da gre v matematinem miljenju ali v matematiki kot miljenju za realno in ne za besede. Dolgo asa sem bil preprian, da ta prevzem platonizma implicira raz-

56

Bit in pojav

vrednotenje formalne logike kot kraljevske poti dostopa do racionalnih jezikov. s imer pa sem, kako znailno francosko, gojil dvom, ki je v oeh Poincarja ali Brunschvicga zadeval tisto, kar sta imenovala logistika. samo za ceno dolgotrajnega suhoparnega dela na najnovejih formulacijah logike in v zajetju njihovih matematinih korelatov, delo, ki je komaj dovreno in od katerega sem doslej podal samo ort ali program, sem priel do spoznanja: e logiko pojasnimo s tem, da je matematika znanost o biti kot biti, in e je ne uporabljamo kot sintaktino normo, temve kot imanentno znailnost monih univerzumov, jo konno postavimo nazaj pod ontoloko preskripcijo in ne pod jezikovno. ta preskripcija se nedvomno ponovno navee na aristotelovsko gesto, toda s isto drugim namenom. tako lahko povrnemo vso pravico pravico, ki jo povrne sama bit, e smem tako rei skrivnostni sintagmi, o kateri smo govorili: matematina logika. ta sintagma se bo v razviti obliki morala glasiti: pluralnost logik, ki jih vzpostavi ontoloka odloitev. Da se ontologija zgodovinsko dovri kot matematika, je izhodini motiv moje knjige Bit in dogodek. tukaj nimam niti namena niti monosti, da bi povzel argumentacijo tega motiva, katerega poglavitne maksime sem sicer utrdil na zaetku priujoe knjige.9 Glede vpraanja logike je za nas pomembna izpeljana teza oziroma teorem, ki ga lahko deduciramo iz temeljnih aksiomov teorije mnoic, torej iz nael ontologije mnotva. ta teorem je ponavadi formuliran takole: mnoica vseh mnoic ne obstaja. ta neobstoj pomeni: miljenje ni zmono podpirati predpostavke, da je neko mnotvo, torej neko bivajoe, zbir vseh misljivih bivajoih, ne da bi se zruilo. ta temeljni teorem, e ga naveemo na kategorijo totalnosti, oznauje neobstoj biti kot celote [le tout de l'tre]. v doloenih ozirih in glede na prestavitev fizike v metafiziko ta teorem razrei prvo antinomijo istega uma v prid antiteze: svet nima niti zaetka v asu, niti meje v prostoru, temve je neskonen tako v asu kot v prostoru.10 seveda tukaj ne gre niti za as niti za prostor in celo za neskonno ne, ki je, kot smo povedali in ponovili, le preprosta aktualna, torej neproblematina doloitev bivajoega nasploh. zatrdimo raje: miljenje ni zmono zapopasti kot bivajoe mnotvo, ki bi bilo sestavljeno iz vseh bivajoih. Miljenju spodleti natanko na toki tistega, kar Heidegger poimenuje bivajoe v celoti. Dejstvo, da je ta izjava teorem ob predpostavki, da ontologija je matematika in da je torej lastnosti bivajoega kot bivajoega mogoe demonstrirati, pa pomeni, da jo je treba razumeti v strogem pomenu: bistvena lastnost bivajoega kot bivajoega
9 Cf. zlasti la question de l'tre aujourd'hui, la mathematique est une pense in Platonisme et ontologie mathmatique. 10 i. kant, KrV, A 427/B455.

57

Alain Badiou

je, da ne more obstajati vse bivajoih [un tout des tants], kolikor jih mislimo samo na podlagi njihove bivajoosti. kljuna posledica te lastnosti je, da je vsaka ontoloka raziskava nepreklicno lokalna. Dejansko ne more obstajati demonstracija ali zor, ki temelji na biti kot celoti bivajoih, ali celo na biti kot obem mestu, kjer se razmeajo bivajoa. ta nemo ni samo dejanska nedostopnost ali meja, ki bi presegala zmonosti uma. nasprotno, sam um je tisti, ki doloa nemonost vsega kot notranje lastnosti mnotvene bivajoosti bivajoega [l'tantit-multiple de l'tant]. Preprosteje povedano: miselna doloitev tega, kar je mogoe racionalno izrei o bivajoem kot bivajoem in torej o istem mnotvu, vselej jemlje kot mesto te doloitve, ne vsega biti, temve neko posebno bivajoe, tudi e bi bilo merilo tega bivajoega neskonnost neskonnosti [l'infini d'infinis]. Bit se miljenju izpostavlja samo kot lokalno prizorie [site] njenega netotalizabilnega razvitja. toda ta lokalizacija prizoria ontolokega miljenja, ki ga v Biti in dogodku imenujem situacija, zadeva bit, kolikor le-ta kot isto mnotvo ne vsebuje niesar v svoji biti , kar bi upraviilo meje prizoria, kjer se izpostavlja. Bivajoe kot bivajoe je mnotvo, isto mnotvo, mnotvo brez-enega ali mnotvo mnotev. to doloitev deli z vsemi drugimi bivajoimi. toda vsa druga bivajoa to ne obstaja, to nima biti. iz tega izhaja, da je ta doloitev, kolikor je dana, samo v prizoriu ali v situaciji, ki je sama, miljena glede na svojo bit kot bit, bivajoe-mnotvo. ta situacija ni situacija ontoloke obosti bivajoega, ki bi bila neobstojee vse bivajoih, ki jim je skupna doloitev njihove biti kot istega mnotva. Bivajoe lahko uveljavi svojo bivajoost samo v prizoriu, katerega lokalnega znaaja ni mogoe izpeljati iz te bivajoosti kot takne. tisto, kar je od bivajoega vezano na prisilo lokalne ali umeene ekspozicije njegove biti-mnotva, bomo imenovali pojav [apparatre] tega bivajoega. vidimo, da je v biti bivajoega, da se pojavlja, kolikor namre vse biti ne obstaja. vsaka bit je tu-bit: to je bistvo pojava. Pojav je prizorie, tu bivajoega-mnotva, miljenega v njegovi biti. Pojav ni tukaj v niemer odvisen od prostora, asa ali sploneje, od kakrnega koli transcendentalnega polja. ni odvisen od nobenega subjekta, katerega konstitucijo bi predpostavili. Bivajoe-mnotvo se ne pojavlja za subjekt. za bivajoe je vse prej bistveno, da se pojavlja, kolikor ga ni mogoe umestiti glede na vse; svojo biti-mnotvo mora uveljaviti glede na neko ne-vse, se pravi glede na neko drugo posebno bivajoe, ki doloa bit tega tu tu-biti. Pojav je notranja doloitev biti. toda takoj vidimo, da pojav kot tak povee ali ponovno povee neko bivajoe z njegovim prizoriem, saj lokalizacija bivajoega, ki je njegov pojav, impli-

58

Bit in pojav

cira neko drugo posebno bivajoe, njegovo prizorie ali njegovo situacijo. Bistvo pojava je relacija. toda bivajoe kot bivajoe je absolutno razvezano. to je temeljna znailnost istega mnotva, miljenega v okviru teorije mnoic. niesar drugega ni, razen mnogoterosti. nobena med njimi ni sama na sebi vezana na drugo. v teoriji mnoic je treba tudi funkcije misliti kot iste mnogoterosti, zaradi esar jih istovetimo z njihovim grafom. Bivajoost bivajoega ne predpostavlja ni drugega kot svojo imanentno sestavo, se pravi, da je mnotvo mnotev. kar izkljuuje, da bi strogo vzeto obstajala bit relacije. Bit, miljena kot takna, isto generino, je odtegnjena vsaki vezi. Pa vendar, kolikor je biti notranje, da se pojavlja in da je torej posebno bivajoe, je to mogoe samo tako, da si dodeli izvorno vez z bivajoim, ki ga umea. Pojav, in ne bit kot takna, nalaga ontoloki razvezi svet relacije. tako lahko pojasnimo nekakno empirino razvidnost, ki vsebuje zaradi kombinacije ultra-platonizma in citra-platonizma doloeno obliko sprevrnitve platonizma tout court. Platonizem naj bi trdil, da je videz [apparence] veznaen, gibljiv, izmuzljiv, nemisljiv in da je idealnost, vkljuno z matematiko, stabilna, enoznana, izpostavljena miljenju. toda mi, moderni, lahko zagovarjamo nasprotno razvidnost. neposredni svet, svet videzov [apparences] je tisti, ki se vselej daje kot trden, povezan in konsistenten. to je svet relacije in povezanosti, kjer imamo nae orientacijske toke in navade, svet, kjer je skratka bit ujeta v tu-bit. Bit na sebi, miljena kot matematinost istega mnotva ali celo kot fizika kvantov, pa je vse prej anarhina, nevtralna, nekonsistentna, razvezana, indiferentna do tistega, kar pomeni, pri emer nima nobenega razmerja s tistim, kar ni ona. seveda je e kant vzel za izhodie, da je fenomenalni svet vselej povezan in konsistenten. vpraanje, ki nam ga postavlja ta svet, je e zanj sprevrnitev Platona. kajti problem ni nekonsistenca reprezentacije, temve vse prej njena povezanost. treba je pojasniti prav dejstvo, da pojav tvori svet, ki je vselej povezan in znova povezan. ni dvoma, da Kritika istega uma obravnava logiko pojava. Pa vendar, kant iz pogojev te logike pojava sklepa, da ostaja bit na sebi za nas nespoznavna, in posledino postavi nemonost vsake racionalne ontologije. za kanta, in to vozlie ni niti aristotelovsko niti platonistino, logika pojava razvrednoti ontologijo. za nas, nasprotno, ontologija obstaja kot znanost, bit na sebi pa v matematiki dosee transparentnost misljivega. toda ta transparentnost dodeli biti samo racionalnost brez smisla istega mnotva. Bit kot bit je zajeta v neskonni nalogi njenega spoznanja, ki je zgodovinskost matematike. tako da lahko reemo: pojav kot taken nalaga, da obstaja logika, ker prav on fiksira

59

Alain Badiou

tu tu-biti kot relacijo. ontoloka podlaga pa je zgolj tendenna nekonsistentnost iste mnogoterosti, kakor je miljena v matematiki. s tem pa se razjasni na izhodini problem. Recimo, da je prav logika znanost o pojavu kot notranji dimenziji biti. Matematika je znanost o biti kot biti. kolikor je pojav, se pravi relacija, prisila, ki zadeva bit, mora biti sama znanost o pojavu sestavni del znanosti o biti, torej matematike. logika mora biti matematina logika. toda kolikor matematika zapopade bit v skladu z njeno bitjo tostran njenega pojava in torej v njeni temeljni razvezi, matematike nikakor ne smemo pomeati z logiko. Rekli bomo torej, da je logika znotraj matematike gibanje miljenja, s katerim je utemeljena bit pojava, se pravi tisto, kar zadeva bit, kolikor je tubit. Pojav ni ni drugega kot logika situacije, ki je v svoji biti vselej ta situacija. in logika kot znanost obnovi logiko pojava kot teorijo situacijske povezanosti nasploh. zato ni formalna znanost o diskurzu, temve znanost o monih univerzumih, miljenih glede na povezanost pojava, ki je sam notranja doloitev razveze bivajoega kot bivajoega. tu smo se zelo pribliali leibnizu. logika je tisto, kar velja za vsak moni univerzum, naelo povezanosti, ki ga je mogoe terjati za vsako obstojee, kakor hitro se pojavi. toda hkrati smo se oddaljili od leibniza. kajti tistega, kar je, miljenega v svoji biti, ne ureja nobena harmonija ali naelo razloga, temve se, nasprotno, razpri v nekonsistentno mnotvo brez razloga. treba se je torej vpraati, kje in kako je mogoe, izhajajo iz matematike, pojasni ta matematini status logike: kot matematine teorije monih univerzumov ali kot obe teorije povezanosti tu-biti, ali e, kot teorije relacijske konsistence pojava. v tem pogledu se ne moremo zadovoljiti s formalizacijo logike, kot je bila izpeljana, zaeni z Boolom in Fregejem tja do sofisticiranih Gdlovih, tarskijevih ali kleenovih razvijanj. eprav je ta formalizacija obudovanja vredna, ni ni manj preprosto nadaljevanje izhodinih Aristotelovih in stoikih konstrukcij, pri emer prvemu ustrezata predikatni raun in teorija dokaza, drugim pa stavni raun in modalna logika. kakor Grki tudi ta logini formalizem izhaja iz predpostavke, da je logika konstrukcija formalnih jezikov; samo e utrdi idejo, da je logika zgolj trdno jedro posploene racionalne gramatike. vpisuje se v jezikovni obrat filozofije. verjame, da lahko shaja brez ontoloke preskripcije in ne pozna organske identitete logike in pojava ali tu-biti. njegov matematini videz je izpeljan in zunanji, saj je zgolj raunsko urkovljenje, nakljuna enoznanost. v celoti povedano, matematizacija v tej figuri logike ni ni drugega kot formalizacija. toda bistvo matematike nikakor ni formalizacija. Matematika je miljenje, miljenje biti kot biti. nje-

60

Bit in pojav

na formalna transparentnost izhaja neposredno iz tega, da je bit absolutno enoznana. Matematina pisava je zapis, vpis te enoznanosti. Da bi logika lahko bila matematina v polnem pomenu besede, sta potrebna dva pogoja, ki ju preprosta teorija formalnih jezikov e zdale ne povee. Prvi pogoj: logika mora vznikniti znotraj samega matematinega gibanja, in ne kot volja od zunaj postaviti matematini aktivnosti jezikovni okvir. tudi ontoloka teorija mnoic pri Cantorju ne izhaja iz splonega in zunanjega smotra, temve iz notranjih problemov topologije in klasifikacije realnih tevil. kar zadeva matematinost logike, je lahko pojasnjena samo, e gesta, ki jo utemelji in razloi, v dejanskem gibanju ponovi temeljni motiv, ki nas zaposluje: da je pojav notranja dimenzija biti; in da je torej logika, ki je znanost o pojavu, sama imenovana in poklicana znotraj znanosti o biti in torej znotraj matematike. Drugi pogoj: logika naj ne bo pripeta na gramatikalno in jezikovno analizo. njeno prvo vpraanje naj ne bo vpraanje propozicij, sodb ali predikatov. logika naj bo najprej matematino miljenje o tem, kaj je univerzum relacij; ali o tem, kaj je mona situacija biti, miljene v njeni relacijski povezanosti; ali e o tem, kaj je tu-bit, skupno bistvo neizogibne lokalizacije biti. tako se pokae, da se sodobna teorija logike, katere posebnost nam je zdaj e bolj jasna, ravna po teh dveh pogojih in prelomi z jezikovnim, formalistinim in aksiomatskim protokolom, v katerega naj bi bila zaprta celotna moderna logika. ta teorija je, e e enkrat ponovimo, teorija kategorij, katere rezultat je teorija topoi, ki je ustrezno poimenovana, ker gre tukaj dejansko za mesto biti. to teorijo sta v tiridesetih letih zasnovala eilenberg in Maclane na podlagi notranjih potreb moderne algebraine geometrije.11 s tem je izpolnjen prvi pogoj. v okviru koncepta topos je razvila miljenje o tem, kaken univerzum je primeren ali moen za to, da bi bilo mogoe v njem lokalizirati poljubno matematino situacijo. logina dimenzija te prezentacije univerzuma je slednjemu popolnoma imanentna. Daje se kot znailnost univerzuma, ki jo je mogoe univerzumu pripisati matematino, in ne kot jezikovna in formalna zunanjost. s tem je izpolnjen drugi pogoj. ni bolj kot v prejnjih poglavjih tudi tukaj ne gre za to, da bi se tu lotili tehninih podrobnosti tega, kar danes ponavadi imenujejo kategorialna prezentacija logike ali teorija elementarnih topoi. omejil se bom samo na tri njene poteze, ki ustrezajo tukaj naetim filozofskim vpraanjem. 1. teorija topoi je opisna, in ne dejansko aksiomatina. klasini aksiomi
11 s. eilenberg in s. Mac lane, General theory of natural equivalences, v Transactions of the American Mathematical Society, 58, 1945.

61

Alain Badiou

teorije mnoic fiksirajo netotalizabilni univerzum miljenja istega mnotva. Rekli bomo, da je teorija mnoic ontoloka odloitev. teorija topoi na podlagi povsem minimalnega koncepta relacije nasploh definira pogoje, pod katerimi je za miljenje dopustno govoriti o univerzumu in potemtakem o lokalizaciji neke situacije biti. e sledimo leibnizovski metafori: teorija mnoic razsvetli posebni univerzum, kjer je tisto, kar je, miljeno v skladu s svojim istim je [il y a]. teorija topoi opie mone univerzume in pravila njihove monosti. Je nekaken pregled monih univerzumov, ki so za leibniza vsebovani v Bojem razumu. zato teorija topoi ni matematika biti, temve matematina logika. 2. isto logini operatorji se v toposu ne prezentirajo kot jezikovne forme. ti operatorji so konstituenti univerzuma, ki se formalno v niemer ne razlikujejo od drugih konstituentov. Rekel sem, da je kategorija in torej topos definirana oziroma definiran na podlagi popolnoma splonega in elementarnega pojma: namre usmerjene relacije nekega objekta a proti objektu b, relacije, ki se imenuje vektor ali morfizem. v toposu negacija, konjunkcija, disjunkcija, implikacija, univerzalni in eksistenni kvantifikator niso ni drugega kot vektorji, katerih definicijo podamo. sama resnica je zgolj vektor topos, vektor-resnica. tudi logika ni ni drugega kot posebna mo lokalizacije, ki je imanentna temu ali onemu monemu univerzumu. 3. teorija topoi pojasni pluralnost monih logik. ta toka je kljuna. e je lokalni pojav biti dejansko netranzitiven v razmerju do svoje biti, ni nobenega razloga za to, da bi bila logika, ki je miljenje pojava, enotna. Forma vezi pojava, ki je manifestacija tega tu tu-biti, je tudi sama mnotvena. teorija topoi na podlagi matematinosti monih univerzumov omogoa izrpno razumevanje tega, kje in kako se kae logina spremenljivost, ki je tudi kontingentna spremenljivost pojava, glede na strogo in nujno enoznanost biti-mnotva. tako na primer lahko obstajajo klasini topoi, ki od znotraj potrdijo izkljuitev tretjega ali ekvivalenco dvojne negacije in afirmacije; in lahko obstajajo neklasini topoi, ki teh dveh nael ne potrdijo. zaradi teh in e veliko drugih razlogov, ki jih lahko pojasni samo matematino dosledna konstrukcija koncepta topos, lahko zatrdimo, da je ta teorija kot takna matematina logika. se pravi, da je znotraj ontologije znanost o pojavu; znanost o tem, kaj pomeni, da je vsaka resnica o biti nepreklicno lokalna resnica. sicer pa teorija topoi kulminira v udovitih teoremih o lokalnem in globalnem. izdela nekakno geometrijo resnice, pri emer daje konceptu lokalne resnice popolnoma racionalen smisel. v njej lahko, e smem tako rei, povsem teoremsko razberemo, da je znanost o pojavu v tem lomiu, kot ga

62

Bit in pojav

povzroi mesto s tem, da tu doloa resnico, hkrati tudi znanost o biti kot biti. tako je izpolnjena Aristotelova elja, da naj bo logika ontoloko predpisana. toda ne na podlagi veznanosti biti, temve nasprotno, na podlagi njene enoznanosti. kar filozofiji pod pogojem matematike nalaga, da ponovno premisli bit v skladu s tistim, kar je v mojih oeh njen sodobni program: razumeti, kako je mogoe, da je poljubna situacija biti hkrati ista mnogoterost na robu nekonsistence ter notranja in trdna vez njenega pojava. samo tedaj vemo, zakaj se takrat, ko se neka novost pokae, ko se zdi, da bit pred naimi omi premesti svojo konfiguracijo, to vedno zgodi kot umanjkanja pojava, v lokalnemu sesutju njegove konsistence in torej v zaasni ukinitvi vsake logike. kajti tedaj pride na povrino, premeajo ali preklicujo logiko mesta, sama bit v svoji nevarni in ustvarjalni nekonsistenci ali v svoji praznini, ki je brez-mestnost vsakega mesta. Prav to imenujem dogodek. Dogodek se skratka za miljenje umea v notranji sklep, ki povezuje matematiko in matematino logiko. Dogodek nastopi, ko logika pojava ni ve sposobna lokalizirati biti-mnotva, ki ga zadruje. tedaj smo, kot bi rekel Mallarm, v bliini tiste nedolonosti, kjer se razpusti vsa realnost. A smo tudi tam, kjer je mogoe, da vznikne naj je e tako dale kot zlitje mesta [endroit] z onstranom, se pravi, v nastopu drugega loginega mesta blestee in hladno ozvezdje. Prevedel Samo Tomi, redakcija prevoda in opombe JR

63