ZASEBNO PRAVO

Zasebno pravo je iri izraz kot civilno pravo. Ureja razmerja med posamezniki, nobena od
strank nima oblastnega poloaja (vendar pa gre veinoma samo za formalno prirejenost en
posameznik je ponavadi gospodarsko moneji od drugega). e v zasebnopravnem
razmerju nastopa drava, je drava gestionis, ne nastopa kot nosilka oblasti, ampak kot
posameznik, je enakopravna posamezniku in izgubi atribut oblasti.
V zasebnem pravu veljajo dispozitivna pravna pravila, ki so popustljiva in subsidiarna.
Vedenje in ravnanje, ki ga predvidevajo dispozitivna pravna pravila zavezujejo le, e se
stranke ne dogovorijo drugae. Ta pravila ne omejujejo volje strank, ampak jo dopolnjujejo in
nadomeajo. V zasebnem pravu se odloa v civilnopravnih postopkih, ki steejo odvisno od
okodovaneve volje, saj zasebno pravo deluje v zasebnem interesu.
V zasebnem pravu veljajo dispozitivna pravna pravila, ki so popustljiva in subsidiarna.
Vedenje in ravnanje, ki ga predvidevajo dispozitivna pravna pravila zavezujejo le, e se
stranke ne dogovorijo drugae. Ta pravila ne omejujejo volje strank, ampak jo dopolnjujejo in
nadomeajo. V zasebnem pravu se odloa v civilnopravnih postopkih, ki steejo odvisno od
okodovaneve volje, saj zasebno pravo deluje v zasebnem interesu.
2. Civilno procesno pravo
Civilno procesno pravo zajema sklop pravil, ki zagotavljajo uveljavljanje materialnih razmerij.
Doloa nain prisilnega zagotavljanja pravic zasebnega prava. Postavlja pravila po katerih se
uresniujejo pravice in pravila, da se zagotovi uresnievanje dolnosti.
2.1. Civilni (temeljni) pravdni postopek je skupek pravnih norm, ki urejajo sodno
uveljavljanje pravic, ki posamezniku pripadajo. V njem se reuje spor med dvema strankama
zaradi nasprotja interesov in se varujejo pravice civilnopravnega razmerja s pomojo
sodnega postopka. Subjekti postopka so tonik in toenec, med katerima poteka pravda in
sodnik, ki kot avtoriteta odloi o sporu.
2.2. Civilni nepravdni postopek v njem ne gre za nasprotje interesov strank, ampak za
ureditev razmerja med strankama (to so ponavadi postopki za delitev solastnine, zapuina,
zadeve v zvezi z zemljiko knjigo, odvzem poslovne sposobnosti, itd.).
2.3. Steajni postopek je poseben sodni postopek, ki ga opravi pristojno sodie nad
premoenjem dolnika (pravne osebe), ki posluje z izgubo in ni sposoben izpolnjevati svojih
obveznosti do upnikov.
2.4. Izvrilni postopek zagotavlja izvrbo ostalih postopkov. Gre za realizacijo odlob,
zagotavlja pravno varstvo, e ena od strank ne izpolni svoje obveznosti prostovoljno.
ZNAILNOSTI CIVILNOPRAVNEGA VARSTVA
Pravni red daje posamezniku, ki je nosilec pravice, monost da uveljavlja in varuje svojo
pravico. Varstvo pravic je odvisno od avtonomne volje posameznika varstvo se uveljavlja
e okodovanec izrazi voljo, sicer pa ne, ker civilno pravo deluje samo v zasebnem interesu
ne pa po uradni dolnosti.
1. SODNO PRAVDNO CIVILNOPRAVNO VARSTVO
Varstvo je dvostopenjsko:
ugotovitev terjatve oz. civilnopravnega razmerja (gre za spor o vsebini razmerja): Ugotoviti
je potrebo ali neka pravica ali dolnost sploh obstaja

 izvrba: Izvrbo dolob zagotavlja drava, ki proti posamezniku, ki se ne podredi vsebini

dolobe, nastopi s prisilnim aparatom, da pride do dejanske realizacije.
Drava ima sodni aparat, na katerega se lahko obrne posameznik, e eli zavarovati svoje
pravice. Glavne znailnosti sodnega civilnopravnega varstva so:
velja naelo dispozitivnosti: tonik se sam odloi ali bo vloil tobo ali ne, saj ne obstaja
noben poseben dravni organ, ki bi preganjal tiste, ki ne spotujejo civilnopravnih
razmerij; e je tonik drava, nastopa kot posameznik, zanjo lahko tobo sproita vlada ali
pa dravno pravobranilstvo
velja naelo kontradiktornosti: tonik in toenec lahko povesta svoje poglede na dejstva in
na tobo
krajevna pristojnost sodia se naeloma ravna po prebivaliu toenca (lahko se
izjemoma dogovorita drugae)
funkcionalna pristojnost sodia: sodie mora odloiti o zahtevku, e je pristojno (sicer
zahtevek zavre)
sodie je vezano na tobeni zahtevek: lahko odloi samo v mejah postavljenega
zahtevka (npr. A od B-ja zahteva 100, eprav v pogodbi pie, da se mu je B zavezal za
200, sodie odloa v mejah postavljenega zahtevka)
sodie lahko sodi tudi v odsotnosti toenca
tristrani odnos: subjekti pravdnega postopka so tonik, toenec in sodie
Tonik sproi pravdo s tobo, v kateri je postavljen zahtevek, o katerem naj sodie odloi.
Toenec od sodia prejme tobo, na katero mora odgovoriti in se izjaviti o tobi in zahtevku
tonika. Sodie zagotavlja sodno varstvo v pravdi, rei spor, tako da avtoritativno odloi o
utemeljenosti zahtevka izda:
obsodilno (utemeljen zahtevek) ali
zavrnilno sodbo (neutemeljen zahtevek).
Tobe:
dajatvena toba: tonik od toenca zahteva dajatev, storitev ali opustitev; sodie izda
dajatveno odlobo,
ugotovitvena toba: tonik zahteva, da se ugotovi neka pravica ali pravno razmerje,
izkazan mora biti pravni interes za ugotovitev (npr. ugotovitev oetovstva); sodie izda
ugotovitveno odlobo,
oblikovalna toba: sodie na zahtevo tonika vzpostavi, preoblikuje ali ukine pravno
razmerje (npr. razveza zakonske zveze); sodie izda oblikovalno odlobo.
Odloba sodia je lahko sodba ali pa sklep. Sklep pride v potev le v nekaterih redkih
primerih kot konna odloba (npr. varstvo posesti), sodie pa ga vedno uporabi, e ima
postopek pomanjkljivosti (npr. s sklepom zavre tobo, e tonik na zahtevo sodia ne
dopolni zahtevka). Monosti sodia so da:
zavrne zahtevek,
zahtevku ugodi,
zahtevku delno ugodi, delno pa ga zavrne.
V odlobi mora sodie odloiti e o:
paricijskem roku: to je rok, ki ga toenec dobi za prostovoljno izpolnitev obveznosti,
ponavadi je 8 ali pa 15 dnevni,
strokih postopka: o njih se odloi po uspehu tista stranka, ki z zahtevkom ni uspela,
nosi stroke, vendar pa mora tonik stroke in zamudne obresti zahtevati posebej, saj
sodie sledi zahtevku (e tonik tega ne zahteva, mora stroke kriti sam, tudi e zmaga v
pravdi).

2. SODNO NEPRAVDNO CIVILNOPRAVNO VARSTVO

Pri nepravdnem varstvu ne gre za spor, ampak stranki elita urediti pravno razmerje v korist
obeh. Nepravdno varstvo se uveljavlja, kadar zakon to izrecno doloa ali kadar je glede na
naravo postopka primerno. V njem se urejajo osebna stanja (odvzem poslovne sposobnosti)
in druinska razmerja (odvzem roditeljske pravice, pridranje v psihiatrini bolninici)
SPECIALNI POSTOPKI SODNEGA CIVILNOPRAVNEGA VARSTVA
Gre za postopke, ki urejajo predvsem premoenjska razmerja: vpis v zemljiko knjigo,
registrski postopek, dedni postopek, postopek prisilne poravnave in steaja, postopek
izvrbe, itd.
Izvrilni postopek
Izvrilni postopek je oblika nepravdnega varstva, v katerem drava s prisilnimi sredstvi
omogoi, da je pravnomona sodba izvrena. e se zavezanec v paricijskem roku
prostovoljno ne podredi pravnomoni odlobi sodia ali dokonni odloitvi arbitrae ali
izvrljivemu notarskemu zapisu, se posluimo izvrilnega postopka. Pri nas je sistem izvrbe
premoenjski (ne poznamo dolnikih zaporov). e je predmet izvrbe denarna dajatev,
problemov ni, ti pa nastanejo, e je predmet obveznosti nadomestna ali pa nenadomestna
storitev.
e dolnik nima premoenja velja, da mora upnik iskati denar in predlagati sodiu na kaj naj
posee (npr. na 1/3 plae). Posei je mogoe na vse premoenje. e pa dolnik nima
niesar, se izda sklep o izvritvi, sodni izvritelji zaseejo stvari in te se potem prodajo.
3.4. Objektivizacija odgovornosti
Klasina ideja civilnega prava izhaja iz ideje nikomur kodovati (neminem laedere).
Odkodninska odgovornost pomeni dolnost vrniti kodo, ki je posledica delovanja
povzroitelja kode. Temelj za odkodninsko odgovornost je krivda (ki pa je v civilnem pravu
drugana kot v kazenskem) povzroitelj kode mora kodo povrniti le, e je kriv (e je
ravnal naklepno oz. malomarno). e zelo zgodaj so se pojavili principi, da nekdo odgovarja
za kodo ne glede na svojo krivdo gre za t.i. objektivno odgovornost (npr. v rimskem pravu
objektivna odgovornost gostilniarjev, brodnikov in imetnikov hlevov). eprav se je pojavila v
rimskem pravu, pa je imela takrat, kot tudi v civilnih kodifikacijah 19. stoletja majhen pomen.
V dananjem asu pa so se zaradi tehninega napredka pojavile stvari, ki so same po sebi
nevarne (npr. razstrelivo) in pomenijo vejo nevarnost za nastanek kode tudi brez krivde.
Bremena kode pa ne moremo kar naprtiti komurkoli, ampak odgovarja za:
kodo od nevarne stvari tisti, ki je imetnik nevarne stvari,
kodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. len OZ).
4. Pravne norme civilnega prava
Za civilno pravo je temelj naelo avtonomije strank (prosta volja strank), ki je utemeljeno v
OZ in pa naelo dispozitivne narave zakonskih dolob.
Kogentne norme (ius cogens) prepovedujejo in zapovedujejo kako naj se pravni subjekti
vedejo in ravnajo, doloajo okvir v katerem se lahko subjekti civilnega prava gibljejo. So
razlino mone na razlinih podrojih civilnega prava, najmoneje so na podroju stvarnega
prava, pri izkljuujoih pravicah, ki uinkujejo proti vsem.
Dispozitivne norme (ius dispositivum) so pravna pravila, za katera se dogovorijo subjekti,
so popustljiva in subsidiarna. Zaradi naela pacta sunt servanda so dogovori, ki jih stranki
skleneta obvezni in uinkujejo kot e bi bili kogentno doloeni z zakonom.

Temeljna naela so pravni standardi, navedeni v OZ, ampak niso konkretizirani, vsebino jim
da sodie. Temeljna naela so:
dispozitivna narava zakonskih dolob,
prosto urejanje razmerij,
enakopravnost udeleencev,
naelo vestnosti in potenja,
ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi obiaji,
skrbnost,
prepoved zlorabe pravic,
naelo enake vrednosti dajatev,
prepoved povzroanja kode,
mirno reevanje sporov.
Odlobe in sodbe vrhovnega sodia, ki konkretizirajo temeljna naela so zelo pomemben
pravni vir.

CIVILNOPRAVNO RAZMERJE
SPLONO O CIVILNOPRAVNIH RAZMERJIH
Civilnopravno razmerje ni enoten pojem. Veino avtorjev ga opredeljuje kot pravno razmerje
med dvema ali ve subjekti, kjer obstaja vsaj ena pravica in tej pravici odgovarjajoa
dolnost. Civilnopravnim subjektom pravimo stranke, ki so lahko fizine ali pravne osebe
(izraz lahko pokriva tudi ve oseb npr. solastniki), izraz 3. oseba pa pokriva subjekte, ki v
doloeno pravno razmerje niso neposredno vkljueni, vendar pa obstajajo pravila o
obnaanju teh oseb, vasih pa te osebe lahko posegajo v pravna razmerja. V civilnopravnem
razmerju velja enakopravnost strank, eprav je pogosto le formalna.
Splone znailnosti civilnopravnih razmerij
Pravna urejenost
Civilnopravno razmerje urejajo civilnopravni predpisi, ki so kogentni ali dispozitivni. Dogovor
med strankama ima zaradi avtonomije volje v civilnem pravu pomembno veljavo, volja velja
kot zakon oz. nadomea zakon. V obeh primerih je zagotovljeno sodno varstvo (izjema je
le, e je obveznost naturalna in sodnega varstva ni).
Pravno razmerje je za eno stranko pravica, za drugo pa dolnost (oz. pravna zaveza)
Za vsako razmerje je znailen obstoj vsaj ene pravice (ta je tudi osrednji element vsakega
civilnopravnega razmerja). Za dananje civilno pravo je znailna kompleksnost, ki predstavlja
preplet tevilnih pravic in dolnosti med dvema subjektoma (npr. pri najemnem razmerju je
najemodajalec dolan prepustiti uporabo stvari in vzdrevati stvar, upravien pa je do plaila
najemnine).
ELEMENTI CIVILNOPRAVNEGA RAZMERJA
BISTVENI ELEMENTI:
1. Odnos med dvema subjektoma
Pri civilnopravnem razmerju je bistveno, da gre za razmerje med dvema subjektoma. V
razmerju lahko nastopajo fizine ali pravne osebe, e imajo poslovno oz. pravno sposobnost.
2. Pravice in dolnost

V vsakem civilnopravnem razmerju obstaja vsaj ena pravica in njej odgovarjajoa dolnost.
Za dananje civilno pravo je znailna prepletenost tevilnih pravic in dolnosti med dvema
subjektoma (stranki sta medsebojno zavezani in upravieni).
TIPI CIVILNOPRAVNIH RAZMERIJ
Dva osnovna tipa civilnopravnih razmerij sta:
ERGA OMNES RAZMERJA
so razmerja, ki uinkujejo nasproti nedoloenemu krogu subjektov
pravicam, ki izhajajo iz taknega razmerja pravimo izkljuujoe pravice, ker ima nosilec
izkljuujoe pravice monost, da izkljui ostale subjekte od poseganja v svojo pravico
vsebini pravice odgovarja dolnost vseh, da spotujejo upravienje, ki ga takna pravica
zagotavlja (gre za dolnost pasivnega ravnanja)
velja numerus clausus (omejeno tevilo) poloajev erga omnes, ki jih naeloma doloa
zakon, volja posameznika pride tu manj do izraza
Primer: Lastninska pravica. Lastnik stvari ima nad stvarjo doloeno oblast. Lastninska
pravica deluje proti nedoloenemu krogu oseb oz. proti vsem 3. osebam v doloenem
pravnem prostoru, ki morajo lastninsko pravico spotovati in ne smejo posegati vanjo. Do
vzpostavitve pravnega razmerja pride ele, ko nekdo posee v lastninsko pravico (npr. stvar
odvzame). Pravno razmerje je torej vzpostavljeno na abstraktnem nivoju in je prikrito
(latentno) do konkretizacije (to so latentne pravice). Pri lastninski pravici gre za razmerje med
lastnikom stvari in vsemi ostalimi subjekti in ne za razmerje med lastnikom stvari in stvarjo.
INTER PARTES RAZMERJA
so razmerja, ki uinkujejo nasproti enemu ali ve subjektov
pravicam, ki izhajajo iz taknega razmerja pravimo relativne pravice
za udeleence inter partes razmerij je znailna medsebojna upravienost in zavezanost
navadno gre za razmerje med dvema tono doloenima osebama (razmerje med upnikom
in dolnikom)
upnik lahko od dolnika terja neko individualno ravnanje dajatev, storitev, opustitev ali
dopustitev
upnik lahko terja tako ravnanje samo od dolnika in od nikogar drugega
za razmerja inter partes velja, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano z zakonom
v razmerjih inter partes je zelo pomembno naelo pacta sund servanda
VARSTVO CIVILNOPRAVNIH RAZMERIJ
Zahtevek je glavna oblika pravnega varstva civilnopravnih razmerij. Iz vsake pravice izvira
doloen zahtevek, vendar pa je varstvo te pravice odvisno od nosilca pravice. Poznamo:
opustitveni zahtevek: temeljni zahtevek za varstvo pravic iz erga omnes razmerij, nosilec
pravice zahteva opustitev ravnanja, ki pomeni poseg v njegovo pravico erga omnes
odkodninski zahtevek: e zaradi poseganja v pravico nastane koda
izpolnitveni zahtevek: temeljni zahtevek za varstvo pravic iz inter partes razmerij, nosilec
pravice zahteva doloeno ravnanje

PRAVICA
Pravica je element vsakega civilnopravnega razmerja. V vsakem razmerju imamo pravico in
njej pripadajoo dolnost.
OSNOVNA DELITEV PRAVIC

Absolutne ali izkljuujoe pravice (uinkujejo v razmerjih erga omnes) so:

oblastvene pravice,
osebnostne pravice in
pravice intelektualne lastnine.
Relativne pravice (uinkujejo v razmerjih inter partes):
terjatve,
zahtevki,
ugovori,
oblikovalne pravice.
IZKLJUUJOE ALI ABSOLUTNE PRAVICE
Izkljuujoe pravice so pravice, ki nastajajo v erga omnes razmerjih in uinkujejo nasproti
nedoloenemu krogu subjektov. Njihova glavna znailnost je, da upraviencu zavarujejo
dobrino napram vsem 3. osebam.
1. OBLASTVENE PRAVICE
Oblastvene pravice zagotavljajo imetniku oblast nad stvarjo in omogoajo njeno podreditev
ter prisvajanje njene vrednosti. Sem sodijo predvsem pravice stvarnega prava. Oblastvene
pravice imajo publicitetni uinek, kar pomeni, da morajo biti navzven spoznavne. Poznamo
dve temeljni vrsti oblastvenih pravic:
lastninsko pravico in
stvarne pravice na tuji stvari.
1.1. LASTNINSKA PRAVICA (37. len SPZ)
Lastninska pravica lastniku zagotavlja oblast nad stvarjo in zagotavlja uporabo stvari proti
vsakomur. Je najosnovneja premoenjska pravica. Predmet lastninske pravice kot
oblastvene pravice je lahko samo stvar. Po naelu specialnosti ne moreta obstajati dva
izkljuna lastnika na isti stvari, lahko pa obstaja solastnina.
Lastninska pravica omogoa lastniku:
stvar uporabljati,
razpolagati z njo,
imeti jo v posesti.
1.2. STVARNE PRAVICE NA TUJI STVARI
Stvarne pravice na tuji stvari so omejene oblastvene pravice. So pravice, ki omejujejo
lastnika pri oblasti, pomenijo omejitve lastninske pravice. Ne dosegajo obsega lastninske
pravice, ker se omejujejo le na del lastnine, vendar je v tem delu njihov poloaj moneji od
lastninske pravice. Velja naelo numerus clausus glede stvarnih pravic na tuji stvari (5).
Zastavna pravica je prednostna poplailna pravica, ki uinkuje erga omnes in se deli na
zastavno pravico na premininah (rona zastava ali pignus) in na zastavno pravico na
nepremininah (hipoteka). Bistvo zastavne pravice je, da se upnik poplaa iz vrednosti
zastavljene stvari, e dolnik pravoasno ne poravna svojega dolga. Upnik stvar lahko proda
brez dolnikovega soglasja. Pri nas je zastavna pravica izkljuno poplailna pravica, saj
zastavni upnik ne more postati lastnik stvari. Za rono zastavo je znailna tudi nezmonost
uporabe zastavljene stvari, eprav jo ima upnik v svoji posesti. Hipoteka je ista poplailna

pravica, saj zastavljena stvar ostane v posesti in uporabi dolnika. Zastavna pravica je
prenosljiva skupaj s stvarjo, ki je zastavljena.
Slunost je pravica, pri kateri slunostni upravienec stvar uporablja, eprav ni njen lastnik,
ampak je z lastnikom sklenil poseben pravni posel, ki mu tako uporabo dovoljuje. Slunosti
delimo na:
stvarne slunosti: so ustanovljene v korist doloenemu zemljiu, prenosljive so skupaj z
zemljiem in veljajo erga omnes,
osebne slunosti (uitek, raba, stanovanje): so ustanovljene v korist doloeni oseb, niso
prenosljive, ker so vezane na doloeno osebo in veljajo erga omnes.
Lastnik slueega zemljia mora trpeti izvrevanje slunosti na svojem zemljiu. Dokler
obstaja slunost na stvari je lastninska pravica omejena, lastnik ima samo e golo lastninsko
pravico.
Zemljiki dolg je pravica zahtevati poplailo doloenega denarnega zneska iz vrednosti
nepreminine pred drugimi upniki s slabim vrstim redom. Je posebna oblika zastavne
pravice, pomeni drugaen nain izvritve poplaila.
Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgradbo na tujem zemljiu, je asovno omejena (ne
sme trajati ve kot 99 let) in je prenosljiva.
Stvarno breme je pravica na podlagi katere je lastnik obremenjene nepreminine zavezan k
bodoim dajatvam in storitvam. Pomembna je bila v fevdalizmu, danes jo sreamo bolj
poredko. Je meanica zastavne pravice in slunosti.
Znailnosti oblastvenih pravic:
so predvsem premoenjske pravice,
njihov predmet je lahko le stvar, ne pa tudi njen del,
prenosljivost (zemljika slunost je prenosljiva le skupaj z gospodujoim oz. slueim
zemljiem, zastavna pravica pa le skupaj s terjatvijo)
na njih obstaja publiciteta: na nepremininah se izraa z vpisom v zemljiko knjigo, na
premininah pa s posestjo stvari (tevilo preminin je neomejeno, zato je njihov register
nemogo)
podedljivost,
s spremembo subjekta se prenese vsa oblast na stvari, ni vsebinske spremembe pravice.
Oblastvene pravice prenehajo:
s prenosom stvari,
z unienjem stvari,
s smrtjo subjekta.
TERJATEV
Terjatev je temeljni model relativne pravice. Terjatev je pravica proti tono doloeni osebi, je
zaveza dolnika, na temelju katere zahteva upravienec od zavezanca izpolnitev terjatve.
Terjatev lahko zajema pozitivno (dajatev, storitev) ali negativno ravnanje (dopustitev,
opustitev). Predmet terjatve je lahko neka:
dajatev (npr. plailo kupnine),
storitev (dolnik se zavee, da bo upniku opravil neko delo, npr. zastopanje),
opustitev (dolnik se zavee, da bo opustil neko ravnanje),
dopustitev (dolnik se zavee upniku, da mu bo nekaj dopustil kar je sicer prepovedano,
npr. slunost pepoti ez njegovo zemljo).

Pravni temelj za nastanek terjatve je pravni posel ali zakon. Relativna narava terjatve se
kae v tem, da upnik lahko terja izpolnitev samo od dolnika in nikogar drugega, izkljuujoa
narava terjatve pa se kae v tem, da terjatev izkljui vse 3. osebe iz upnikovega razmerja do
dolnika. Za izpolnitev terjatve odgovarja dolnik z vsem svojim premoenjem. Vsi zahtevki
iz terjatve se izpolnijo le toliko, kolikor to dopua premoenjska masa dolnika (npr. steaj).
Tako lahko pride le do sorazmernega in ne celotnega poplaila upnika.
Terjatev je tipina premoenjska pravica in jo je mogoe prenaati, vendar pa doloene
terjatve niso podedljive ali prenosljive. Take terjatve so:
terjatve glede osebnostnih pravic in
terjatve za nepremoenjsko kodo (npr. odkodnina za duevne boleine).
Upnik lahko zahteva od pravosodja, da s prisilnimi sredstvi vpliva na dolnika, da izpolni
vsebino terjatve. Terjatev ugasne:
z izpolnitvijo,
s pobotanjem (stvari morajo biti istovrstne in iste kvalitete; terjatvi, ki se pobotata, morata
biti zapadli (dospeli), e je terjatev zastarala, preden so stekli pogoji za pobot, je ni mono
pobotati),
s pologom stvari pri sodiu,
z nezmonostjo izpolnitve.
OBLIKOVALNE PRAVICE
Oblikovalna pravica je pravica upravienega subjekta, da z enostranskim oblikovalnim
ravnanjem samostojno oblikuje razmerje, ki obstaja med njim in drugim pravnim subjektom,
bodisi da gre za ustanovitev, spremembo, novo vsebinsko opredelitev ali prenehanje
pravnega razmerja. Oblikovalne pravice oblikujejo pravna razmerja, lahko jih imenujemo tudi
pravotvorna upravienja.
Med oblikovalnim upraviencev in oblikovalnim udeleencem e od prej obstaja pravni odnos
(npr. najemna pogodba). Delujejo v razmerjih inter partes, vendar imajo lastnost, ki velja za
erga omnes pravice. Imajo tri osnovne znailnosti:
ena stranka z enostransko izjavo volje ustvari posledice, ki zavezujejo drugo stranko
(razdor najemne pogodbe),
druga stranka ima dolnost, da uinke oblikovalne pravice sprejme, preoblikovanega
razmerja ne more zavrniti,
posegajo v materialno pogodbeno naelo, ki zahteva soglasje med strankama (ni
soglasja).
Pravni temelj oblikovalnih pravic je v:
zakonu ali
pravnem poslu.

so asovno omejene, sicer bi vnaale negotovost v pravno razmerje

prenehajo s svojo uveljavitvijo ali s potekom asa
so samostojno prenosljive, e obstaja interes za to
so premoenjske pravice, ker vplivajo na premoenjsko razmerje na katerega so vezane

Delitve oblikovnih pravic:

1. po posledicah, ki izhajajo iz razmerij
2. glede na samostojnost
3. glede na odnos do razmerja
4. glede na nain njihovega uveljavljanja

PRAVICE NA PRAVICAH
V zaetku je bila ideja o pravici na pravici zavrnjena, danes pa obstajajo nekatere pravice na
pravicah. Tak primer je zastavna pravica, danes je poleg stvari mogoe zastaviti tudi pravico,
e je prenosljiva in ima premoenjsko vrednost (mogoe je zastaviti terjatev).
PROTIPRAVICE ALI UGOVORI
Protipravice dajejo imetniku monost, da se zoperstavi pravici, ki jo uveljavlja nek drug
subjekt. Imenujemo jih ugovori nosilec protipravice lahko proti drugemu nosilcu pravice
nastopi s svojim ugovorom. Ugovor je lahko trajen ali zaasen, z njim se popolnoma ali
deloma odvzame uinek uveljavljeni pravici. e ena stranka postavi zahtevek, lahko
nasprotna stran ukrepa z ugovorom. Treba ga je uveljavljati, sodie ugovora ne upoteva po
uradni dolnosti, ampak le e ga vloi upravienec.
ZAHTEVEK
Zahtevek je materialnopravno upravienje za varstvo poloaja, ki izvira iz pravice
uresniitev tega poloaja je mogoe sodno uveljavljati. Namenjen je uveljavljanju pravice in
doseganju pravnega poloaja, ki ga ta pravica vsebuje. Pomeni pravico zahtevati od koga
drugega storitev ali opustitev. Vedno obstaja proti tono doloeni osebi gre za razmerje
inter partes med tistim, ki zahtevek postavi in naslovnikom zahtevka.
Zahtevek je konkretizacija terjatve, saj je vsaka terjatev zahtevek, vendar pa ni vsak
zahtevek terjatev. Zanj veljajo splona obligacijska pravila o zastaranju (razen e ni doloeno
drugae, nekateri stvarnopravni zahtevki ne zastarajo), saj zahtevek s potekom asa
spremeni svojo vsebino in tako z zastaranjem ugasne monost uinkovitega sodnega
uveljavljanja zahtevka.
Pri relativnih pravicah se zahtevek pokriva s samo pravico (po vsebini), pri drugih pravicah
pa zahtevek ne more biti identien pravici (npr. pri lastninski pravici imamo lahko vindikacijski
in negatorni zahtevek).
1. Oblike zahtevka glede na samostojnost:
samostojni zahtevki: so prenosljivi in neodvisni od neke doloene pravice (npr. terjatve),
nesamostojni zahtevki: vezani so na doloeno pravico, znailni so za izkljuujoe
pravice, saj se v primeru, da 3. oseba posee npr. v lastninsko pravico neke osebe,
vzpostavi zahtevek to vzpostavi subjektivno vsebino zahtevka in objektivno vsebino
zahtevka.
2. Oblike zahtevkov po vsebini so:
vrnitveni ali vindikacijski zahtevek
ta zahtevek se nanaa na vrnitev tono doloene stvari
tipien je za oblastvene pravice
uveljavlja ga lastnik nasproti posestniku (actio rei vindicatio)
sploni opustitveni ali negatorni zahtevek
s tem zahtevkom nosilec pravice zahteva opustitev ravnanja, ki posega v njegovo pravico
mogoa je tudi preventivna prepoved bodoih istovrstnih ravnanj
znailen je za izkljuujoe pravice (actio negatoria)
izpolnitveni ali institucijski zahtevek
s tem zahtevkom upnik terja od dolnika ravnanje, za katero se je dolnik zavezal (primer:
prodajalec zahteva kupnino)

 usmerjen je lahko v aktivno ali pa pasivno ravnanje

znailen je za relativne pravice, odgovarja vsebini pravice
odkodninski zahtevek
s tem zahtevkom se zahteva povrnitev, nadomestitev kode, ki je nastala s kritvijo
pravice
obogatitveni ali reparacijski zahtevek
s tem zahtevkom se zahteva vrnitev stvari, na raun katere je bil nekdo neupravieno
obogaten (kondikcije)
loitveni in izloitveni zahtevki
3. Vrste zahtevkov po obliki so:
izpolnitveni zahtevki: znailni so za relativne pravice
opustitveni oz. negatorni zahtevki
odkodninski zahtevki:
restitucijski
institucijski
odkodninski
KONKURENCA ZAHTEVKOV
Konkurenca zahtevkov nastane, ko iz istega dejanskega stanja izhaja ve zahtevkov.
1. Normativna ali zakonska konkurenca zahtevkov (Konkurenca izpodrivanja pravnih
norm oz. konkurenca splone in specialne norme)
Za njo gre, ko se isto dejansko stanje odraa v 2 ali ve zakonskih dolobah. V takih primerih
velja naelo, da specialneji zahtevek stopi na mesto splonejega zahtevka (velja enako kot
pri zakonih - specialneji zakon razveljavi splonega)
Primer: kodo se praviloma povrne enkratno, e pa gre za poseg v avtorsko pravico se
koda povrne dvakratno. Zaradi specialnosti velja drugo pravilo.
2. Alternativna konkurenca zahtevkov
Za njo gre, e nekomu iz istega dejanskega stana pripada ve zahtevkov z razlino vsebino.
Imetnik teh zahtevkov lahko alternativno izbira med njimi ko se uveljavi en zahtevek, ostali
ugasnejo (npr. e ima stvar napako, kupec lahko zahteva odpravo napake, dopolnitev ali
znianje kupnine, zahteva lahko samo eno od teh stvari, ne pa vseh treh).
3. Kumulativna konkurenca zahtevkov
Za njo gre, e nekomu iz istega dejanskega stana pripada ve zahtevkov, ki se jih lahko
uveljavlja hkrati (npr. odkodninski zahtevek se lahko uveljavlja kumulativno, hkrati s
temeljnim zahtevkom).
4. Konkurenca enakovrednih pravnih podlag (konkurenca normativnega izpodrivanja
zahtevkov)
Za njo gre, ko iz istega dejanskega stanja izhaja ve zahtevkov, ki so po vsebini enaki oz.
usmerjeni v isto posledico. Isto dejansko stanje ima razline pravne podlage za uveljavljanje
zahtevka. Naeloma velja, da upraviena oseba lahko uporabi katerikoli zahtevek ali pa ve
zahtevkov, vendar pa v trenutku, ko z enim zahtevkom uspe, vsi ostali zahtevki ugasnejo.

Primer: Lastnik lahko zahteva vrnitev najete stvari na podlagi lastninske pravice ali pa na
podlagi najemne pogodbe.
UGOVOR
Ugovor je sinonim za protipravico, je obrambno sredstvo proti zahtevku. Ugovor se pod
doloenimi pogoji lahko uveljavlja zoper neko pravico, ki se uveljavlja z zahtevkom. Lahko ga
daje oseba, ki ji zakon daje to monost. Pravici do ugovora se na splono ni mogoe vnaprej
odrei. Ne upoteva se po uradni dolnosti, temve vedno le na zahtevo njegovega nosilca
(upravienec ga mora uveljavljati po svoji volji v pravdi).
Vrste ugovorov so:
trajni ugovori: so ugovori, ki trajno izkljuujejo zahtevek, zanikajo obstoj zahtevka
Primer: Ugovor zastaranja (zahtevki obligacijskega prava ponavadi zastarajo v 5 letih). A
proda B-ju nek predmet in mu ga tudi izroi, B pa A-ju 5 let ne plaa kupnine. A toi B-ja in
sodnik spozna, da je zahtevek zastaral, zato ga A-ju ne prizna. To ne pomeni, da je ugasnila
A-jeva terjatev zoper B-ja. e se B ne bi skliceval na protipravico zastaranja, mu je sodie
ne bi priznalo. Poznamo e npr. ugovor neutemeljenega zahtevka.
zaasni ugovori: obstajajo, dokler za njih obstajajo pogoji, nato ugasnejo (zaasno
prepreujejo uveljavljanje zahtevka), glej 101 OZ
Primeri:
ugovor predkupne pravice
ugovor nezapadle terjatve
ugovor roka nedospelosti (pride v potev, e upnik toi dolnika na izpolnitev prej kot bi
smel, npr. pred iztekom odlonega pogoja)
ugovor vrstnega reda (ta ugovor ima porok, upnik mora najprej terjati od dolnika, ele
potem lahko terja od poroka)
ugovori, ki omejijo zahtevek: ugovori, ki odlagajo pravno mo zahtevka
So ugovori, ki:
zanikajo obstoj zahtevka (npr. ugovor pasivne legitimacije),
izniujejo uinek zahtevka:
ugovor pobotanja (medsebojne terjatve se poraunajo)
ugovor zastaranja (po doloenem asu pravica zastara in zahtevek za izpolnitev ugasne),
odlagajo pravo mo zahtevka.
Omenja se e ena delitev ugovorov in sicer na:
pravozavorne ugovore: ugovor predstavlja oviro zahtevka (zaasno zanikanje zahtevka)
in
pravozatorne ugovore: negacija zahtevka (zahtevka ni).
DOLNOST
Vsaki pravici odgovarja dolnost, ki se pokriva z vsebino te pravice. Dolnost je prav tako
temelj civilnopravnih razmerij. Primarno je etina zaveza, saj se mora vsak drati dolnosti,
ker mu etina pravila narekujejo, da ne kri pravic drugih subjektov. e etina zaveza
odpove, lahko prizadeta stranka na podlagi tobenega upravienja dosee izvrevanje
dolnosti z uporabo dravnega aparata prisile, saj gre tudi tu za pravno zavezo, ki je
aktivnega ali pasivnega ravnanja, ki je iztoljiva. V grobem loimo 3 tipe dolnosti:

 dolnost ravnanja: gre za zagotovitev aktivnega ravnanja, znailna je za obligacijsko

pravo,
dolnost opustitve: prisotna je tako v obligacijskem kot v stvarnem pravu vsakdo se je
dolan vzdrati posega v lastninsko pravico in v osebno integriteto; gre predvsem za
razmerje do nedoloenega kroga subjektov,
dolnosti, ki izhajajo iz oblikovalnih pravic: gre za t.i. akceptiranje pravne posledice
nasprotna stranka se mora sprijazniti z oblikovanjem razmerja, kot ga oblikuje
upraviena stranka.
Dolnost lahko izhaja tudi iz zakona. Tako npr. OZ v 10. lenu doloa, da se je vsakdo dolan
vzdrati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzroiti kodo.
RAZLIKA MED ABSOLUTNIMI IN RELATIVNIMI PRAVICAMI
Najlepe se razlika med izkljuujoimi in relativnimi pravicami pokaejo pri steajnem
postopku pravne osebe. Steaj nastopi ko premoenje pravne osebe ne zadoa za
poplailo njenih obveznosti. Steajni upravitelj ugotovi kolikno je premoenje steajnega
dolnika na dan uvedbe steaja (steajna masa). Vsi upniki prijavijo svoje terjatve. Steajna
masa predstavlja aktivo, terjatve pa pasivo. Razmerje med steajnim upraviteljem in upniki je
razmerje inter partes, lahko pa deluje tudi erga omnes.
Kdaj razmerje deluje inter partes?
Razmerje deluje inter partes, e glede plaila terjatev upnikov velja naelo sorazmernosti
plaila. Primer: Vsak upnik dobi enak dele iz steajne mase glede na svojo terjatev (vsak
dobi poplaanih 10% svoje terjatve).
Kdaj razmerje deluje erga omnes?
Razmerje deluje erga omnes, e ima kateri od upnikov privilegirano terjatev (loitveno ali
izloitveno pravico):
izloitvena pravica: podlaga za izloitveno pravico je lastninska pravica, ki uinkuje erga
omnes
VOLJNA SPOSOBNOST FIZINIH OSEB
Voljna sposobnost pomeni sposobnost za zavestno in preudarno tvorjenje lastne volje. Voljna
sposobnost je sestavljena iz:
deliktne sposobnosti in
poslovne sposobnosti.
1. Poslovna sposobnost
Poslovna sposobnost je sposobnost subjekta, da sam ustvari voljo, ki se zahteva za
sklepanje pravnih poslov. Poslovna sposobnost pomeni zavest in voljo pravnega subjekta:
sklepati pravne posle,
se zavezovati na podlagi teh poslov,
pridobivati pravice iz teh poslov in
prevzemati obveznosti iz teh poslov.
lovek sicer z rojstvom postane pravni subjekt, vendar mora pretei nekaj asa, da je lovek
sposoben presoditi pomen in posledice dejanj in zanje prevzeti odgovornost.
2. Deliktna sposobnost

Deliktna sposobnost je sposobnost prevzeti odgovornost za posledice prepovedanega

dejanja. V civilnem pravu je deliktna sposobnost, sposobnost za kodno ravnanje in
odkodninsko odgovornost. Za odkodninsko odgovornost so potrebni 4 pogoji:
krivdna odgovornost,
nedopustno kodno ravnanje,
nastanek prepovedane posledice,
vzrona zveza med nedopustnim ravnanjem in kodo.
Odkodninska odgovornost ima obrnjeno dokazno breme toenec mora dokazati da ni
ravnal kodno. Razsodnost (= pritevnost v kazenskem pravu) je pogoj za krivdno
odgovornost v civilnopravnem pomenu.
PRAVNA OSEBA
Zaradi razvoja gospodarstva so se pojavile tenje po moneji povezanosti zanejo se
oblikovati pravne osebe. Pravne osebe so umetno, s pravnimi akti ustvarjeni pravni subjekti.
Pravna oseba je skupek fizinih oseb, ki so se zdruili za doseganje skupnih ciljev in zato da
laje skupno nastopajo v pravnem prometu pravni red jim podeli lastnost pravne osebe.
Vendar ni vsaka tvorba posameznikov, ki je ustvarjena za doseganje nekih ciljev tudi pravna
oseba. Na podroju pravnih oseb obstajajo stroga kogentna pravila. Da lahko ugotovimo, e
pravna oseba sploh obstaja, obstajajo posebni registri.
Definicija: Pravna oseba je drubena tvorba, ki ji pravo prizna lastnosti subjekta (pravno
subjektiviteto), ima doloen namen in deluje kot celota ter ima doloeno premoenje.

PRAVNI POSLI
Pravni posel je osnovni pojem splonega dela civilnega prava. Pojavlja se v vseh
civilnopravnim panogah, vendar v specifinih oblikah (oporoka, pogodba, itd.). Na vseh
podrojih pa veljajo neka splona doloila o pravnem poslu. Glavna znailnost je, da pravni
posel nastane na podlagi avtonomne volje strank z avtonomnim voljnim ravnanjem lahko
posameznik oblikuje svoj pravni poloaj do tiste meje, ki mu jo kogentne norme e
dopuajo.
S pravnim poslom praviloma ne moremo vplivati na premoenje drugih, niti ne moremo za
druge pridobivati pravic in jim nalagati dolnosti. Izjema je le na podroju dednega prava, ko
zapustnik posee v premoenjsko sfero dedia.
Pravni posel je voljno dejanje z namenom ustvariti ali ukiniti pravno razmerje. Bistvo
civilnopravnih razmerij je, da gre za razmerja med prirejenimi subjekti, ki svojo voljo lahko
usklajujejo. Pogodbeno pravo skua dosei, da bi stranke upotevale tudi interese drugih
strank pri uveljavljanju svoje volje. Pogodbe pri nas ureja Obligacijski zakonik. Dolobe o
pogodbah se smiselno uporabljajo za druge pravne posle.
Bistvene sestavine (essentialia negotii): To so tiste sestavine, ki jih mora vsak pravni
posel doloene vrste vsebovati, da sploh nastane. Gre za predpostavke pravnega posla,
pogodba je sklenjena ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah.
Naravne sestavine (naturalia negotii): To so sestavine, ki jih pravni posel doloene vrste
redno vsebuje, ponavadi jih doloa kar pravni red in so lahko dispozitivne ali pa kogentne
narave. e so dispozitivne jih stranki lahko z izrecnim dogovorom izkljuita (npr. jamevanje
za napake).
Sluajne sestavine (accidentalia negotii): To so sestavine, ki veljajo za konkretni pravni
posel, za katerega so dogovorjene, ne veljajo na splono in ne smejo nasprotovati bistvenim

sestavinam. Avtonomija namre daje strankam pravico, da se sporazumeta o sluajnih

sestavinah pravnega posla (npr. ara pri prodajni pogodbi, pogoj, rok).
DELITEV PRAVNIH POSLOV
1. GLEDE NA TEVILO UDELEENIH STRANK
Odloilno je, koliko izjav volj je potrebno, da bi nastal pravni posel.
Enostranski pravni posli
Pri enostranskih pravnih poslih za nastanek pravnega posla zadoa izjava volje ene same
stranke. Volja je lahko izjavljena tudi konkludentno. Primeri enostranskih pravnih poslov so:
v dednem pravu: oporoka
v stvarnem pravu: derelikcija (nekdo zavre stvar), prilastitev
v obligacijskem pravu: javna obljuba (obljuba nagrade), odstopno upravienje pri kritvah
obveznosti, izpodbojno upravienje (napake pri pravnih poslih, ki se izpodbijajo s tobo)
Pri enostranskih pravnih poslih je zelo pomembno vpraanje oblinosti. Stroga oblinost je
doloena za:
menico: menina zaveza je abstraktna, velja etudi ni nobenega razloga,
oporoko: sestavljena mora biti v eni izmed predpisanih oblik, najenostavneja oblika je
lastnorona oporoka.
Dvostranski ali vestranski pravni posli
Za nastanek in uinkovanje pravnega posla sta potrebni izjavi volj dveh strank. Izjavi se
morata pokrivati potrebno je soglasje, konsenz volj. Dvostranske pravne posle imenujemo
pogodbe.
3. PREKLUZIJA (UGASNITEV PRAVICE)
Doloene pravice s potekom asa ugasnejo ali prekludirajo. Po preteku prekluzivnega roka
ugasnejo same pravice. Tipien primer prekludivnega roka: rok za uveljavljanje izpodbojnosti
pravnega posla. Prekluzijo sodie upoteva po uradni dolnosti. Prekluzivni rok pride v
potev le, e ga zakon izrecno doloi z besedami pravica ugasne. V dvomu gre za
zastaralni rok.