Ius civile: pravo, ki je veljalo le za rimske dravljane

Ius gentium: pravo, ki je veljalo za vse, tudi za tujce

Naravno pravo: pravo, ki ga je narava priuila vsem ivim bitjem (Ulpijan)
Postavljeno pravo: dojemali kot pribliek idealu prava
Pretorsko pravo: rezultat dveh dejavnikov = pretorja + pravnikov
Ius publicum: javno pravo, tisto, ki obravnava poloaj rimske drave
Ius privatum: zasebno pravo, korist posameznikom = naela naravnega prava/prava
narodov/prava dravljanov
Absolutne pravice: uinkujejo proti vsakomur. Mednje spadajo stvarne pravice (LP),
osebnostne pravice (pravica do osebnega dostojanstva) in pravice na duhovnih stvaritvah
(avtorska pravica).
Relativne pravice: obligacijske pravice,uinkujejo le med strankama, terjatve in
zahtevki, ki pomenijo monost upnika, da od dolnika zahteva neko opustitev, storitev,
dajatev.
Oblikovalne pravice: subjekt z enostranskim dejanjem vpliva na nastanek, prenehanje
ali spremembo pravnega razmerja (rimsko pravo teh pravic ni poznalo).
Tobe glede stvari (in rem): toba, s katero zahtevamo, da je neka telesna stvar naa
ali da nam pripada neka pravica, recimo do uporabe, uitka. Stvarna pravica je absolutna
pravica.
Toba zoper osebo (in personam): toba, s katero toimo nekoga, ki nam je zavezan iz
pogodbe ali delikta, ko zahtevamo, da nam nekaj mora dati, storiti, zagotoviti. Terjatev
proti doloeni osebi je relativna pravica.
Zloraba pravice: pravico smemo izvrevati samo v obsegu, ki ne pomeni poseganja v
pravice drugih. Male enim nostro iure uti non debemus svoje pravice ne smemo
zlorabljati.
Bonae fidei toba: npr. kupna pogodba. Opredelitev konkretne viine tobenega
zahtevka je prepuena sodniku.
Stricti iuris: npr. posojilna pogodba. Tobeni zahtevek je opredeljen v tono doloenem
znesku.
Actio praescriptis verbis: kadar ne moremo razmerij opredeliti s tono doloeno
besedo. Toba s spredaj zapisanimi besedami. Tobena formula, kjer so razmerje opredelili
opisno. Stranka inominatnega kontrakta je lahko s to tobo zahtevala izpolnitev dajatve
ali storitve, pri poravnavi je lahko stranka terjala dolgovani znesek od druge, poleg tega
pa je nalogodajalec lahko zahteval izpolnitev naloga.
Pravni dogodki: fizikalni (potres) ali socialni (vojna, stavka) pojavi, dogodki, ki
prizadenejo posameznika (bolezen nesrea), posledice, ki jih povzroijo ivali ali stvari.
Pravna dejanja: izraz volje posameznika, lahko so v skladu z veljavnim pravom ali pa
pomenijo kritev.
Pravni posel: dejanje, ki skua skladno z veljavnim pravom dosei doloene pravne
uinke. Bistvena sestavina je izraz poslovne volje, katere namen je dosei pravne uinke.
Vasih zadoa e izjava ene stranke, drugae je potrebno soglasje tak pravni posel
imenujemo pogodba.

Enostranski/dvostranski PP:
enostranski (kadar zadoa e izjava ene volje),
dvostranski (kadar potrebno soglasje)
Inter vivos/mortis causa PP:oporoka je pravni posel mortis causa, saj so pravni uinki
odloeni za as po smrti. Kadar pa stranki elita dosei takojnje uinke, gre za PP inter
vivos.
Osebnopravni/premoenjskopravni PP: pravni posli, ki posegajo v osebni poloaj
posameznika, imenujemo osebnopravni PP (sklenitev zakonske zveze, posvojitev). Pravni
posli, ki so usmerjeni v premoenjsko sfero, so premoenjskopravni PP, gre lahko za
prenos lastninske pravice, ustanavljajo stvarne pravice na tuji stvari itd. (kupna pogodba,
najemna, izroitev, zastavitev).
Enostransko obvezujoi/dvostransko obvezujoi PP: ta delitev se nanaa na
pogodbe, t.j. dvostranske PP.
Odplani (onerozni)/neodplani (lukrativni) PP: razlikovanje se navezuje na
vpraanje ali je stranka, ki je s pravnim poslom prejela doloeno premoenjsko korist,
dolna nasprotni stranki zagotoviti doloeno protivrednost. Kadar je dolna plaati tako
korist, gre za odplaen PP, e pa ne, pa gre za neodplani PP (darilna pogodba).
Oblini/neoblini PP: pri nekaterih poslih je doloen nain sklenitve. Gre za obline
pravne posle (npr. mancipacija prenaanje lastninske pravice na stvareh), pravni red
predpie nain sklepanja kot pogoj za veljavnost PP.
Zavezovalni/razpolagalni PP: pravni posli, ki neposredno vplivajo na doloeno pravico,
s tem da jo lahko prenaajo, ukinjajo ali omejujejo, imenujemo razpolagalni PP. Na drugi
strani pa so posli, ki ustvarjajo le obveznosti (in s tem podlago za razpolaganje), ki jih
imenujemo zavezovalni PP. Zavezovalni PP je podlaga za razpolagalnega, razpolagani PP
pa pomeni izpolnitev obveznosti.
Bistvene sestavine PP: posamezna sestavina, ki je nepogreljiva, e brez nje pravni
posel doloene vrste ne more nastati (npr. kupna pogodba blago + cena).
Navadne sestavine PP: sestavine, ki so obiajne, ne pa nujne.
Obasne sestavine PP: sestavina, ki je lastna le konkretnemu PP.
Pogoj: obasna, sluajna sestavina PP, pri kateri sta od uresnienja doloenega
prihodnjega in negotovega dejstva odvisna zaetek ali prenehanje uinkovitosti PP.
Odloni/suspenzivni pogoj: uinek PP odloen do uresniitve dejstva
Razvezni/resolutivni pogoj: razveza neke obveznosti, e se uresnii pogoj. V dednem
pravi so jih teli za nezapisane (semel heres, semper heres)
Navidezni pogoj: nujen ali nemogo. Nujen je takrat, kadar je kot pogoj postavljeno
dejstvo, ki ni negotovo (e bo A umrl), posel je bil sklenjen brezpogojno. Nemogo pogoj
je tisti, ki se ne more uresniiti (e se s prstom dotakne neba).
Nedopusten/nesmiselni pogoj: kot pogoj postavljeno doloeno protipravno dejstvo
(nedopusten pogoj neveljavnost). Kadar pa pogoja ni bilo mogoe razloiti s pomojo
pravne logike, je lo za nesmiselni pogoj (e bo Ticij dedi, bodi dedi Sej) ninost.
Fingiranje: kadar je prilo do uresniitve ali neuresniitve pogoja zaradi nedopustnega
vpliva ene od strank neuresnienje/uresnienje.
Rok: Rok je sluajna sestavina pravnega posla, ki asovno odloi nastanek uinkov
sklenjenega pravnega posla. Odlaga zaetek ali konec uinkov pravnega posla do nekega
trenutka v prihodnosti, ki je doloen ali nedoloen.

Doloen rok: pri katerem je mogoe trenutek v prihodnosti, ko rok potee, natanno
doloiti. Bistvena je gotovost.
Negotov rok: kadar obstaja gotovost, da bo napoil rok, ne ve pa se kdaj.
Zaetni rok: odlaga zaetek pravnih uinkov. Pri denarni obveznosti jo je dolnik lahko
izpolnil e pred rokom, upnik pa je lahko zahteval izpolnitev ele, ko je napoil rok.
Konni rok: doloen kot trenutek, ko naj prenehajo uinki PP.
Naravno tetje asa: izhajajo iz dejanskega teka asa med dvema konkretnima
trenutkoma.
Civilno tetje: v asovnih enotah.
Nalog: posebna oblika naroila, ki jo kot sluajno sestavino PP sreamo v zvezi z darilom,
osvoboditvijo ali oporono naklonitvijo (A naj dobi 1000, da mi postavi spomenik). Pri
nalogu je pravni uinek nastal takoj, za razliko od odlonega pogoja, ki je nastanek
uinkov odlagal, dokler se ni uresniil. Darovalec si je lahko s posebno varino zagotovil
izpolnitev naloga ali pa je z obogatitveno tobo zahteval vrnitev naklonitve (actio
praescriptis verbis).
Falsa demonstratio non nocet: napana oznaitev ne koduje. Najvekrat je do
napanih oznaitev prilo pri oporonih odredbah. e se je oporoitelj zmotil v imenu
dedia, volilojemnika ali v lastnosti voljene stvari, to ni povzroilo neveljavnosti, e ni bilo
dvoma, kaj je imel zapustnik v mislih.
Pravna domneva (praesumtio iuris): nain sklepanja, s pomojo katerega zapolnimo
pomankljivo vednost o dejstvih. S sklepanjem od splonega k posebnemu lahko v
konkretnem primeru domnevamo, da se je zgodilo tisto, kar se obiajno zgodi v podobnih
primerih. Ta domneva ima le pogojno veljavo velja samo, e se ne dokae nasprotno
(npr. domnevalo se je, da je zakonski tisti otrok, ki je bil spoet v asu trajanja zakonske
zveze).
Fikcija: sredstvo pravne tehnike, ki omogoa uveljavitev splonih pravni nael tudi v
primeru, ko to zaradi dejanskega stanja ne bi bilo mogoe. Bistvena prvina je, da teje
nekaj za resnino, eprav je splono znano, fa temu ni tako. Ni je dopustno izpodbijati z
dokazovanjem njene neresninosti. Pojem fikcije je vezan na zakonodajalca. Najbolj znana
fikcija je za nasciturus, fikcijo rojstva e nerojenega otroka. V kolikor gre za njegove
koristi, se spoeti otrok teje za rojenega.
Izjava: izraz volje poslovne stranke.
Soglasje: kadar stranki uskladita volji.
Neresnina volja: o njej govorimo takrat, kadar stranka s svojo izjavo ne izrazi resnine
volje in se tega tudi ne zaveda. Ni pomembno, ali nasprotna stranka za to ve ali ne.
Miselni pridrek (mentalna rezervacija)nastane takrat, ko stranka nekaj izjavlja, nima pa
namena izjavljenega tudi uresniiti. Gre za razkorak med voljo in izjavo. Ni nujno, da je
vzrok za to vedno goljufanje stranke. Vsekakor pa misleni pridrek ni pravno upoteven.
Pravni posel ostane v veljavi kot je bil sklenjen. Do neresne izjave pride, ko je izjava
volje podana brez resnega namena dosei pravne uinke. Stranka nekaj izjavi, ker se ali,
skua ponazoriti doloeno stanje, govori besede, ki so del gledalikega nastopa itd. V tem
primeru njen namen ni ogoljufati stranko, zato tudi te izjave ni mogoe obravnavati kot
izjavo poslovne volje in obveznost ne nastane. e je nekdo, ne da bi mu mogli oitati
premajhno skrbnost, zaradi sprejema izjave kot resnine volje utrpel kodo, lahko zahteva
povrnitev kode.
Navidezni posel nastane, kadar stranki samo hlinita sklenitev pravnega posla. V resnici ga
nimata namena skleniti, z njim samo poskuata prikriti neko drugo ravnanje. Prikriti ali
izigrati elita doloen predpis (npr. na videz skleneta kupno pogodbo, s katero elita

prikriti darilno pogodbo, pri kateri bi bilo treba plaati viji davek). V rimskem pravu sprva
niso poznali problema simuliranih PP, vendar je bila pri razmerjih bona fidei stvar
drugana, saj e sta se stranki pri kupni pogodbi zmenili, da ni treba plaati kupnine, je
bila pogodba zaradi tega neveljavna, ker je kupnina bistvena sestavina tega PP.
Navidezna sklenjena zakonska zveza je nina. Fiduciarni PP niso spadali med navidezne
posle, saj je bil tak posel odsvojitev stvari na potenje, z namenom omogoiti pridobitelju
uporabo te stvari ali mu zagotoviti jamstvo za plailo doloene obveznosti. Imaginarni PP
pa je bila v rimskem pravu navidezna prodaja sina pod oetovsko oblastjo z namenom
njegove emancipacije, tako da bi postal svojepraven. Tak posel tudi ni spadal pod
navidezne.
Napake volje: neskladju med izjavo in voljo lahko botrujejo tudi doloene okoliine
oziroma nevednost. Takrat navadno govorimo o zmoti.
Zmotaje nepopolna ali napana predstava o doloenih pravnih (obstoj, vsebina pravnega
akta) ali dejanskih okoliinah (zmota o osebi). Predstava, ki jo ima stranka, ne ustreza
resninosti. Pravni red upoteva le tiste primere zmote, kjer se je neskladje med izjavo in
voljo nanaalo na bistvene okoliine (bistvena zmota) in pri katerih napake ni zakrivila
sama stranka s svojo premajhno skrbnostjo (zakrivljena zmota). Po klasinem pravu
pogodba ni nastala, e npr. pri stipulaciji izjava ni ustrezala resnini volji, ker sta stranki
sledili razlinim predstavam o dejanskih okoliinah. e se je nanaala na bistven
element pogodbe, je povzroila njeno neveljavnost. Gre za zmoto, ki izkljuuje
soglasje. Med bistvene elemente so teli predmet, vrsto pogodbe, ceno itd. Med druge
pa ime, snov ipd. Rimski klasiki so pogodbo teli za neveljavno, e je prilo do zmote o
predmetu pogodbe (error in corpore), o sami pogodbi (error in negotio) ali o osebi (error
in persona). e je lo za napano oznaitev imena (error in nomine), o snovi (error in
materi, substantia) ali o kakovosti (error in qualitate), je pogodba navadno obveljala. Za
pravno zmoto je lo, kadar stranka ni poznala doloenega predpisa ali kakne druge
pravne okoliine. Na to so se lahko sklicevali le rustici, vojaki, nedoletni in enske,
izjemoma tudi kdo drug, e ni imel prilonosti, da bi se seznanil z veljavnim pravom. e je
bila stranka v zmoti zaradi premajhne skrbnosti, se tudi pri dejanski zmoti ni mogla
uspeno sklicevati nanjo.
Nagib:so priakovanja in predstave stranke v zvezi s PP, ki so bile neposredni povod za
njegovo sklenitev (npr. stranka kupi trobento, s katero na avdiciji ne uspe, eli jo vrniti,
vendar je prodajalec ni dolan sprejeti, razen e ni bilo to dogovorjeno). Upoteven je, e
ga stranki vkljuita v PP v obliki pogoja. Pravno upoteven pa postane tudi v primeru, e
gre za nedopusten vpliv na odloitev enega od sopogodbenikov.
Prevara (dolus)nastane, kadar ena stranka povzroi zmoto drugi stranki ali jo dri v zmoti
z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe. Stareje pravo je ni upotevalo zaradi
naivnosti prevaranega. Akvilij Gaj je oblikoval tobo actio doli in ugovor exceptio doli za
primer zvijane prevare. Toba je bila subsidiarna, prila je v potev, e ni bilo nobenega
drugega pravnega sredstva, toba je tudi infamirala (obtoenca je zadela infamija). Tobe
ni bilo mogoe naperiti zoper prevarantovega dedia, lahko pa se je z in factum zahtevalo
nazaj obogatitev. Pri actio doli je bilo, kadar mogoe, zahtevati vrnitev v prejnje stanje
(resititutio in integrum) ali pa na povrailo celotnega interesa. Dejanska (navadna) koda
je obsegala zmanjanje obstojeega premoenja, ki ga je nekdo utrpel zaradi kodnega
dogodka. Izgubljeni dobiek je ocenjena vrednost tistega premoenja, ki bi ga prizadeti
dobil, e ne bi bilo kodneg dogodka. Oboje skupaj se je imenovalo interes.
O gronji in nasilju (vis ac metus)govorimo, kadar nekdo tako vpliva na vsebino izjave.
Stranka se zaveda neskladja, vendar zaradi strahu poda izjavo. Gre za silo, ki stranki
prisili (vis compulsiva), e pa je izjava podana v okoliinah, ki ne dajejo stranki nobene
monosti odloitve, ne gre za izjavo poslovne volje in pravni posel sploh ne nastane (vis
absoluta). Pretor je ustrahovanemu pomagal s postavitvijo v prejnje stanje, ustrahovani
pa je lahko naperil tobo actio quod metus causa, ki se je glasila na 4x vrednost nastale
kode, po enem letu le na 1x. Gronja je morala biti tako huda, da bi spravila v strah tudi
najbolj trdnega moa. Morala se je nanaati na huje zlo, biti protipravna ali v nasprotju z

dobrimi egami in navadmi, hkrati pa neposredna, torej se zlo lahko uresnii vsak
trenutek, ni dvoma.
Namen (kavza): skupen pogodbeni namen strank, zaradi katerega sta sklenili pravni
posel. Podlaga je lahko razvidna iz same formulacije PP, v takem primeru govorimo o
indirektnem (kavzalno) formuliranem PP, kadar pa podlaga ni razvidna, pa gre za
diskretni (abstraktni) PP, ki lahko obstaja brez podlage (mancipacija, sodobno pravo
menica).
Neveljavnost: kadar pravni posli ostanejo brez zaelenih ali priakovanih pravnih
uinkov, govorimo o neveljavnosti.
Ninostje absolutna in dokonna neveljavnost, pri kateri ni nastal nobeden od pravnih
uinkov. Nastala je kot posledica gronje, zmote, nemogoega pogoja, kritve doloenega
predpisa, e gre za nesposobno osebo, e niso izpolnjene oblinostne predpostavke,
stipulacija, s katero si je dal nekdo obljubiti za as po svoji smrti pogodba v korist
3.osebe. Pravica obstaja, e pretor nudi monost tobe. Ninost se obravnava kot dejstvo,
ki se ugotavlja. Edini pravni uinek je odkodninska odgovornost. Do konverzije pride,
kadar formalno pomankljivo, nino ravnavnjevodi do nekega drugega, veljavnega PP.
Rimski pravniki so kot formalno pomankljivo oblino ukinitev obveznosti (akceptilacijo)
obravnavali kot veljaven brezoblini odpust dolga.Ninost je dokonna - Kar je od zaetka
nino, ne more postati veljavno s potekom asa.
Izpodbojnostje relativna neuinkovitost, velja samo proti doloeni osebi. Je monost
stranke, ki je zaradi pravnih uinkov doloenega PP prizadeta, da zahteva razveljavitev
tega PP in s tem prenehanje teh pravnih uinkov. Bistvo izpodbojnosti je, da stranka ne
more sama razveljaviti PP, ampak je potrebna sodna intervencija (otroci, ki jim oe z
oporoko ni naklonil niesar, so lahko oporoko izpodbijali in zahtevali uvedbo dedovanja po
zakonu). Razloga za izpodbojnost oporoke sta bila dva zapustnik ni otroku naklonil
niesar in ga hkrati tudi ni razdedinil, po drugi strani pa se je telo, da zapustnik, ki se
svojih otrok ni spomnil, ni bil pri zdravi pameti. Izpodbojnost ni dokonna, s potekom asa
so lahko ti posli postali neizpodbojni. Gre za konvalescenco (ozdravitev) ali konvalidacijo
(nakadna veljavnost). Veljalo je EX TUNC.
Izigravanje predpisov:ravnanje, ki sicer ni pomenilo kritve rke predpisa, vendar je
nasprotovalo namenu zakonodajalca. Eden izmed primerov so posojila sinovom pod
oetovo oblastjo. Prepovedal jih je SC Macedonianum, ki je omenjal denarna posojila ter je
elel prepreiti zadolevanje sinov. Glavno vpraanje pri izigravanju je kako dokazati
namen.
Nemoralnost: v rimskem pravu je pomembno vlogo igralo obiajno pravo, ki je temeljilo
na dobri veri. Z izrazom contra bonos mores so oznaevali ravnanja, ki so nasprotovala
dobrim egam in navadam. Nemoralno ravnanje je lahko vodilo do zmanjanja asi v
obliki infamije, po drugi strani pa je posledica lahko bila ninost. Stipulacija vrste e
me ne postavi za dedia, mi obljubi dati toliko? je nina, ker je v nasprotju z dobrimi
egami in navadami.
Ravnanja v kodo upnikov: e je nekdo, ki mu je grozil steaj, s prodajami, darili itd.
zmanjal svoje premoenje ter s tem poslabal monost poplaila upnikov, so ti lahko
izpodbijali sporna razpolaganja. Ravnanje dolnika je moralo biti v kodo upnikov.
Justinijanovo pravo je oblikovalo tobo actio Pauliana. Predmet izpodbijanja so bila
razpolaganja, ki so zmanjala premoenje prezadolenca, dolnik je moral imeti
okodovalni namen. Odplana razpolaganja je bilo mogole izpodbijati le v primeru, ko je
tudi nasprotna stranka vedela za dolnikov okodovalni namen, pri neodplanih pa tudi,
e nasprotna stranka ni vedela.
Zastopnik: oseba, ki sklene doloen pravni posel zato, da bi njegovi uinki preli na
zastopanega.
Tretja oseba: tisti, s katerim zastopnik sklepa pravni posel za zastopanega.

Zastopani: oseba, ki naj na podlagi zastopnikovega ravnanja vstopi v pravno razmerje s

tretjo osebo.
Direktno/neposredno zastopanje: pravni uinki za zastopanega nastanejo
neposredno, zastopnik ravna v tujem imenu na na tuj raun, torej v imenu in za raun
zastopanega.
Indirektno/posredno zastopanje: zastopnik ravna v lastnem imenu na tuj raun.
Rimski pravniki mu niso bili naklonjeni. Dve razmerji: med zastopnikom in zastopanim
(naroilo, mandat) ter med tretjim in zastopnikom.
Aktivno zastopanje: zastopnik oblikuje in izjavi poslovno voljo.
Pasivno zastopanje: zastopnik sprejme izjavo poslovne volje tretjega.
Pogoji za zastopanje: zastopnik mora biti upravien do zastopanja (pooblastilo, po
zakonu, po doloenem pravnem aktu), vednost tretjega, poslovna spodobnost.
Pridobivanje pravic za drugega: oetovska, gospodarjeva oblast. Karkoli so
pridobivale osebe pod oblastjo, so pridobivale za nosilca oblasti. Sel je veljal za
podaljano roko, ni bil zastopnik, stranki je posredoval e izoblikovano poslovno voljo.
Oskrbnik premoenja je bil pogosto osvobojenec, lahko je pridobival le posest, poleg
oskrbnika pa je lahko pridobival e varuh nedoraslega.
Ustvarjanje obveznosti za drugega: prele na tistega, ki je pravni posel sklenil. Pretor
je osebi pod oblastjo dovoljeval dodatno, adjekticijsko tobo zoper oeta, gospodarja.
Temeljila je na podlagi pooblastila (iussum) nosilca oblasti, s premoenjsko koristjo, ki je
slednjemu nastala zaradi posla, ki ga je sklenila oseba pod oblastjo ali z dejstvom, da je
imela v prostem upravljanju doloeno premoenje (pekulij). Adjekticijska odgovornost se
je postopoma razirila na svobodne osebe ali tuje sunje.
Opravljanje tujih poslov na podlagi zaupnega razmerja: varuh je lahko pridobival le
posest, za ostale pravice je lahko nastopal le kot posredni zastopnik. Varuh ni mogel
zastopati varovanca v lastni zadevi in ni smel kupiti varovaneve stvari.
Familia: druina, druinski oe, druinsko premoenje
Agnatsko sorodstvo: osebe pod oetovo oblastjo
Kognatsko sorodstvo: krvno sorodstvo.
Oblast nad otroki: oe jo je pridobil z rojstvom otrok, e so bili rojeni v veljavni zakonski
zvezi ali s posvojitvijo. Oblast nad eno (manus) je pridobil s sklenitvijo doloene oblike
zakonske zveze ali s priposestvovanjem. Oe je lahko otroka 3x prodal (manumissio),
vendar je takrat izgubil oetovsko oblast.
Opredelitev pravnega poloaja: svoboda, dravljanstvo, poloaj znotraj agnatske
familije.
Status libertatis (svobodni in sunji) pravni poloaj sunjev se je spreminjal, obravnavali
so jih kot del premoenja, skupaj z ivino, umor so teli za zmanjanje premoenja.
Zakonska zveza med sunji ni bila mogoa, tudi de iure so bili otrovci sunjev prirast
gospodarjevega premoenja. Gospodarji so jim prepuali doloeno premoenje v prosto
upravljanje. Ta pekulij je bil de iure gospodarjev, de facto pa sunjev. Poslovne obveznosti
so obravnavali kot naturalne neiztoljive. Za deliktne sposobnosti je odgovarjal
gospodar neomejeno, odgovornosti pa se je lahko izognil, e je storilca noksalno izroil.
Dejanski poloaj sunjev je bil odvisen od narave dela, ki ga je opravljal, razmer, v katerih
je ivel, odnosa. Poloaj dravnih sunjev je bil bolji od sunjev v zasebni lasti. Suenj je
postal otrok sunje z rojstvom, svoboden le, e je bila mama v asu rojstva vsaj za
trenutek svobodna. Nadalje je suenj postal vojni ujetnik (e se je vrnil iz ujetnitva,
oivela oporoka in nekdanje pravice), tisti, ki je bil zaradi hudega kaznivega dejanja

obsojen na delo v rudnikih, boj z zvermi, dolnik, ki ga je upnik prodal na tuje, Rimljan nad
20 let, ki se je pustil prodati. Status sunja je bil praviloma trajen, prenehal je s smrtjo ali
osvoboditvijo. Gospodar ga je lahko osvobodil s PP ali oporoko. Osvobojenec je postal
rimski dravljan.
Status civitatis (dravljani in tujci) bistvena prvina pravne sposobnosti je bilo
dravljanstvo. Ius civile je varovalo dravljane, ne pa tujcev. Dravljani so imeli politine
pravice, smeli so skleniti veljavno zakonsko zvezo, sklepati obline PP premoenjske
narave in se tudi pritoiti na zbor dravljanov. Dravljanstvo se je pridobil z rojstvom,
osvoboditvijo in naturalizacijo. Izguba je bila na podlagi izgube prostosti ali obsodbe v
kazenskem postopku.Status familiae (svojepravne in tujepravne osebe) - svojepraven je
bil le druinski oe, osebe pod oblastjo so bile tujepravne, niso bile premoenjsko
sposobne. Oe ni sme zlorabljati moi nad eno in otroki, lahko ga je kaznoval, e je
zagreil zloin, vendar po tistem, ko se je o kazni izreklo druinsko sodie. Otroka je
lahko tudi prodal, odvojil ga je z mancipacijo. Agnatsko sorodstvo je prenehalo skupaj z
oblastjo.
Izguba statusa (capitis deminutio): z osvoboditvijo je suenj lahko postal svoboden, z
naturalizacijo je tujec lahko pridobil dravljanstvo in z mancipacijo je oseba pod oblastjo
lahko postala svojepravna.
Capitis deminuti maxima je pomenilo izgubo prostosti, dravljanstva in svojepravnosti. Do
nje je prilo, e je svobodni padel v suenjstvo.
Capitis deminutio media/minor je izguba dravljanstva in svojepravnosti, to je zadelo
dravljana, ki je bil obsojen na izgnanstvo.
Capitis deminutio minima je zadela tistega, ki se mu je spremenila agnatska pripadnost,
torej je svojepraven priel pod oblast drugega ali pa je priel izpod oetovske oblati s
posvojitvijo, prepustitvijo v polprosti poloaj noksalna odsvojitev.
Korporacije: skupnost pravnih oseb, pravni subjekt, ki ga sestavlja skupina fizinih oseb,
te so lani. Pravna sposobnost pravne osebe ni pravna sposobnost lanov, ampak
samostojna pravna sposobnost pravne osebe kot novega subjekta. Pravna oseba je imela
lastno premoenje, pridobivala ga je prek svojih organov in sunjev, e jih je imela.
Najstareje pravne osebe so bile pravne osebe javnega prava mestne, podeelske
obine, rimska drava. Pravno sposobnost so imela tudi drutva. Korporacija je lahko
obstajala, dokler je imela vsaj enega lana. Premoenje je loeno od premoenja lanov.
Ustanove: od Konstantina naprej je lahko dobilo pravno sposobnost tudi premoenje, ki
je bilo kot ustanova doloeno za dobrodelne namene. Tako so ustvarjali sirotinice,
bolninice. Ustanova ni imela lanov, le koristnike, tiste, ki jim je bilo premoenje
naklonjeno.
Organi: fizine osebe, ki kot zakoniti zastopniki nastopajo v imenu in za raun pravne
osebe. Pravne osebe jih potrebujejo za delovanje, kljub pravni sposobnosti.
Pravna sposobnost: sposobnost nastopati v pravnem prometu.
Nastanek z rojstvom fizine osebe in ustanovitvijo pravne. Naravno rojstvo je trenutek,
ko je otrok priel na svet, civilno je osvoboditev sunja.
Prenehanje: naravna smrt kot prenehanje ivljenjskih funkcij in civilna smrt kot izguba
prostosti.
Deliktna sposobnost pravne osebe: pravna oseba nima deliktne sposobnosti. e je
delikt zagreil lan, je moral povrniti morebitno premoenjsko korist. Proti pravni osebi je
bilo mogoe naperiti interdikt de vi ali actio quod metus causa.
Nain ustanovitve pravne osebe: drutvo je mono ustanoviti s premoenjem. Tak
sistem se je imenoval koncesijski, saj je bilo potrebno dovoljenje pristojnega organa.

Prijavni sistem oz. sistem registracije je nasprotje, za ustanovitev zadoa e prijava

drutva pristojnemu organu. Pravno osebnost pa drutvo pridobi z registracijo.
Normativni sistem je sistem vpisa drutva v sodni register.
Poslovna sposobnost: sposobnost sklepati veljavne PP oziroma pravna dejanja, iz
katerih izvirajo pravice in obveznosti. Poslovno sposoben je bil duevno zdrav, odrasel
lovek. V starejih obdobjih rimskega prava so poslovno sposobnost odrekali enskam, na
splono pa duevno bolnim. Okoliine, zaradi katerih je bila odreena poslovna
sposobnost so starost, duevna bolezen, spol in preklic zaradi zapravljivosti.
Starost poslovna sposobnost predpostavlja zmonost zrelega in odgovornega
razsojanja. Deki so bili dorasli/polnoletni s 14.letom, deklice pa z dopolnjenim 12.
Infantes so bili otroci do dopolnjenega 7.leta, poslovno popolnoma nesposobni, sklepati
niso mogli nobenega pravnega posla. Razlog je bil, da e nimajo razuma. Prav tako niso
imeli deliktne odgovornosti, niso odgovarjali, lahko pa so postali nujni domai dedi in
imeli so varuha. Impuberes infantia maiores (stareji nedorasli) so bili otroci med 7.12./14. letom. Niso mogli skleniti zakonske zveze, niti napraviti veljavne oporoke. Imeli so
omejeno poslovno sposobnost, brez varuha so lahko le pridobivali, niso pa se mogli
veljavno zavezati. Lahko so sklepali pravne posle iz katerih so bili upravieni ali pa se je
izboljal njihov poloaj. Kadar varuh PP, ki ga je sklenil stareji nedorasli, ni avtoriziral, je
PP sicer veljal, vendar je bil stareji nedorasli iz njega le upravien, ne pa iztoljivo
zavezan temu so rekli epav PP. Za delikte so odgovarjali stareji nedorasli, ki so bili
blije doraslosti. Nedoletni so bili Rimljani z dopolnjenim 12./14. letom, in s tem tudi
popolnoma poslovno sposoben. Actio legis Laetoriae je varovala neizkuene mladenie do
25. leta, ki so jo lahko naperili zoper tistega, ki je zlorabil neizkuenost in jo ogoljufal.
Pretor je lahko dovolil tudi vrnitev v prejnje stanje. Prav tako se je lahko postavilo
skrbnika v izogib varstvu zakona. Spregled starosti je za enske veljal ob 18.letu in za
moke ob 20.
Duevna bolezen duevno bolna oseba ni bila poslovno sposobna. Za duevno
bolezen so teli le hude in oitne duevne motnje, zaradi katerih se prizadeti ni zavedal
svojega ravnanja. Duevno bolnega so oznaevali s furiosus. Zaradi nezmonosti skrbeti
zase so imele take osebe skrbnika = curator furiosi, ki je upravljal njihovo premoenje.
Posli, ki so bili sklenjeni preden je nekdo duevno zbolel, so veljavni. Kadar je duevna
bolezen zaasno popustila, govorimo o svetlem trenutku, PP so takrat presojali so od
primera do primera. Umobolni so bili deliktno nesposobni.
Spol neenakopravnost se kae v tem, da so imele svojepravne enske varuhe = tutela
mulieris, ki so morali poskrbeti, da premoenje ni prelo iz rodbine, vendar ga niso
upravljali, potrebno pa je bilo njihovo soglasje pri sklenitvi zakonske zveze. e je enska
rodila 3 otroke, oziroma osvobojenka 4, je bila osvobojena varutva. Ni nobene omejitve
deliktne sposobnosti.
Preklic zaradi zapravljivosti kadar v doloenih primerih pride do zmote glede
sposobnosti izraanja poslovne volje, so imeli v rimskem pravu na voljo monost odvzema
ali omejitve poslovne sposobnosti, do esar je prilo z individualnim aktom preklica. V
sodobnem pravu poznami popolni preklic (zaradi hude duevne bolezni ali slaboumnosti)
in omejeni preklic (laje duevne motnje, odvisnost od alkohola in mamil). Rimsko pravo
je kot razlog poznalo le zapravljivost. Preklicani zapravljivec je moral imeti skrbnika, saj
brez tega ni mogel veljavno odsvajati ali prevzemati obveznosti. Poloaj je bil podoben kot
pri starejem nedoraslem. S premoenjem je upravljal skrbnik, preklicani zapravljivec je
lahko sklepal le PP, s katerimi je pridobival, tudi ni mogel napraviti veljavne oporoke, bil
pa je polno deliktno sposoben.
Pravni pomen asti: ena izmed okoliin, ki je vplivala na monost posameznika, da
nastopa v pravnem prometu. Izguba asti (infamia) je pomenila uvrstitev v niji razred,
izkljuenost iz senata, prizadeti razen za varovanca ali skrbljenca v pravdi ali kazenskem
postopku ni smel nastopati za drugega ali sproiti popularne tobe.
Stvarno pravo: opredeljuje pojem in poloaj stvari ter pravice na njih

Stvar: rimsko pravo ne pozna splonega pojmovanja stvari. Gaj deli na telesne (stvari, ki
se jih je mono dotakniti) in netelesne stvari (obstajajo le v pravu stvarne pravice,
obveznosti, pravice iz dedovanja). V ojem pomenu je stvar del zunanjega materialnega
sveta, nad katerim je mogoe pridobiti oblast.
Stvari v pravnem prometu stvari, ki so lahko predmet pravic in PP.
Res mancipi res nec mancipi - zemljia, vprena in tovorna ivina, 3 potne slunosti
(pepot iter, za gonjenje ivine actus, vozne poti via) ter slunost napeljave vode
(aquaeductus). Pridobivati jih je bilo mogoe le oblino, z mancipacijo, in iure cesijo.
Kasneje so se besede z mancipatio nadomestile s traditio.
Nepreminine zemljia. Nepreminine vse druge stvari. Lastninska pravica na
zemljiu je obsegala pravico na zranem prostoru nad njim in na zemlji, pod njim. Naelo
superficies solo cedit pomeni, da k zemljiu spada vse, kar je z njim trdno in trajno
spojeno. Posledica tega naela je bila enotna lastninska pravica na zemljiu in vsem, kar
je z njim spojeno. To naelo je bilo izvzeto iz irega naela in sicer Accessio cedit
principali dodatek pripade glavni stvari. Za glavno stvar so teli zemljie, pri
premininah pa podlago.
Nenadomestne species, stvari, ki so opredeljene individualno, vsaka zase. Npr. Da
Vincijeva Mona Lisa. Pogosto postane doloena stvar species z dogovorom. Nakljuno
unienje dolgovane stvari praviloma trpi upnik. Nadomestne genus, stvari, ki jih
opredeljujemo po vrsti, koliini in kakovosti. Npr. 10 kg jabolk. Nakljuno unienje
dolgovane stvari praviloma trpi dolnik.
Potrone namenjene vekratni uporabi ali dalji rabi. Hrana, kurjava... Nepotrone
namenjene enkratni uporabi.
Nedeljive stvari, ki jih brez nevarnosti za njihov obstoj ali vrednost ni mogoe razdeliti
na ve delov. ivali, umetnine, drag kamen. Deljive kadar mono razdeliti. Kadar na
stvari lastninska pravica in se razdeli, deli postanejo samostojne stvari in vsak zase
predmet stvarnih pravic. Ve sestavljenih stvari je lahko tudi tvorilo eno celoto. Ladja,
stavba itd. so bile funkcionalne povezave ve stvari, nastala je nova stvar in postale so
predmet ene LP. Gre za sestavljeno stvar. e jih je povezovalo le ime, potem je bil
predmet LP posamezna stvar (knjinica itd.). Kadar je bila stvar fizino nerazdeljena, v
solastnini, so bila lastninska upravienja razdeljena partes pro indiviso. Solastnik je lahko
zahteval pravno delitev stvari s prodajo stvari in razdelitvijo dobika ali pa je stvar
obdral in ostali izplaal sorazmerno vrednost deleev.
Stvari zunaj pravnega prometa po sakralnem pravu niso mogle biti predmet PP
niti imeti pravic.
Res sacrae templji, verska znamenja, oltarji.
Res religiosae zemljia, posveena duhovom prednikov, manom.
Res sanctae mestna obzidja in vrata, meje med zasebnimi zemljii.
Stvari zunaj pravnega prometa po posvetnem pravu
Res omnium communes - javno dobro, zrak, tekoa voda, morje, morske obale.
Res publicae stvari drave, javne ceste, reke, gledalia, trnice.
Pritiklina: rimsko pravo tega pojma ni neposredno opredelilo. Po naem pravu je to
preminina, ki je v skladu s splonim preprianjem namenjena gospodarski rabi ali
olepavi glavne stvari. Je samostojna in le funkcionalno povezana z glavno stvarjo. K
zemljiu ne spada ni, kar se trdno ne dri zemlje. e ni bilo dogovorjeno drugae je
sledila usodi glavne stvari.
Plodovi: neposreden proizvod plodonosne stvari, ki nastanejo v teku njenega naravnega
obstoja. Do loitve od matine stvari so njen del, z loitvijo pa samostojne stvari. So
donosi pri gospodarjenju z doloeno stvarjo, ne da bi se ta s tem zmanjala ali poslabala.
Naravni plodovi rastline, sadei sadnega drevja, ivalski mladii, volna, mleko, posekan
les v doloenem gozdu.. med plodove so v irem smislu teli tudi delo sunjev, pod

pogojem, da se je zaloga naravno obnavljala, kamen, ki ga je nekdo nalomil na

doloenem zemljiu, glino itd.
Civilni plodovi donosi od najema, zakupa stvari, koristi od izvrevanja slunosti in
obresti. Naravni plodovi postanejo samostojne stvari, ko se loijo od matine stvari,
praviloma postanejo last lastnika matine stvari. Fructus separati so bili plodovi, loeni od
mat.stvari, fructus percepti so bili pridobljeni plodovi, fructus neglecti so bili zanemarjeni
plodovi, ki niso bili pridobljeni, fructus exstantes pa plodovi, ki jih je toenec e imel.
Stvarna pravica: oblastvena pravica na stvareh. So omejene numerus clausus in
absolutne uinkujejo proti vsakomur. In rem je toba glede stvari, pravice. Upraviencu
omogoa, da v obsegu pravice neposredno posega po stvari oz. zahteva od tretjega, da
mu omogoi nemoteno izvrevanje. Je ekskluzivna, saj izkljuuje poseganje
neupravienim. Po naelu specialnosti je predmet stvarne pravice posamezna stvar.
Stvarne pravice se obremenjujejo, prenaajo, ustanavljajo, ukinjajo z razpolagalnimi posli.
Uspenost razpolaganja je odvisna od obstoja kavze in pravnega naslova. Kavzo (podlago)
predstavlja zavezovalni pravni posel (obligacijsko razmerje, ki ustvarja obveznost prenosa
ali ustanovitve SP). RPP pa temelji tudi na individualnem pravnem aktu ali zakonu. Od
stvarnih pravic je rimsko pravo poznalo lastninsko pravico ter 4 stvarne pravice na tuji
stvari (slunost, zastavno pravico, dedno zakupno pravico in stavbno pravico).
Posest: Je dejanska oblast nad stvarjo, ki ni odvisna od obstoja pravice. Opredeljujeta jo
dva elementa: dejanska oblast (corpus) in posestna volja (animus). Rimsko pravo je
definiralo kot dejansko oblast nad stvarjo + oblast nad delom javnega zemljia. Klasino
pravo pa da je oboje skupaj civilna posest (civilni lastnik je npr. kupec, e pa prodajalec ni
bil lastnik, je LP pridobil s priposestvovanjem).
Posestnik: pravna domneva, da je posestnik lastnik, dokler se ne dokae nasprotno
Lastniki posestniki so: posedujoi lastnik, dobroverni posestnik, nedobroverni
posestnik. Vsem je skupno, da trdijo, da so lastniki.
Nelastniki posestniki so: emfitevta (najve upravienj, uitkar (malo manj upravienj,
le varstvo kot posestnik), superficiar (le varstvo kot posestnik), zastavni upnik (dobil v
posest zastavljeno stvar, dokler ni bil poplaan, e ne je stvar prodal in se poplaal),
sekvester (EDINI obligacijski upravienec, ki mu je priznana posest), prekarist. Ti samo
zaasno posedujejo.
Imetnitvo (detencija): samo dejanska oblast nad stvarjo brez posestne volje (samo
corpus). Imetnik je bil tisti, ki je vzel stvar v hrambo, posodo, najem, zakup... dolan se je
bil ravnati po navodilih drugega.
Dobroverna posest: kadar posestnik zmotno preprian, da je lastnik. Gre za dejansko
zmoto, ki je upraviena.
Nedobroverna posest: posestnik se zaveda, da stvar ni njegova, pa se obnaa oziroma
trdi, da je (tat, tisti, ki je vedel, da je stvar ukradena).
Viciozna posest: navezuje se na nain, kako je bila pridobljena. Viciozno pridobljena
posest je bila pridobljena na silo (vi), na skrivaj (clam) ali na pronjo do preklica
(precario). Vicioznost je relativna, saj se nanaa na doloeno osebo.
Neposredna posest: posestnik z animo et corpore.
Posredna posest: e nekdo poseduje v naem imenu, etudi ni pod nao oblastjo (samo
animo!)
Pridobitev posesti: kadar je nekdo pridobil dejansko oblast nad stvarjo (corpus) in je
imel voljo (animus). Pogoji: poslovno sposobna oseba, starostna meja (stareji nedorasli,

enske), vednost oeta/gospodarja, dokler ga ne poseduje nekdo drug, je suenj pod

gospodarjevo oblastjo.
Izvedena pridobitev posesti: pridobitev posesti od prejnjega posestnika, posestno
stanje se je nadaljevalo, spremenila se je le oseba.
Izvirna pridobitev posesti: e v trenutku pridobitve ni bila v posesti nikogar. Nastalo je
novo posestno stanje. Pri preminini je bilo dovolj, da jo je pridobitelj z namenom
pridobitve posesti vzel v oblast, ujel, zaprl.
Pridobitev dejanske oblasti nad stvarjo: za pridobitev posesti na nepremininah se je
obiajno zahtevalo, da je pridobitelj zemljie obhodil ali je nanj vsaj stopil. V doloenih
primerih izvedene pridobitve so se rimski klasiki zadovoljili samo z nakazano dejansko
oblastjo (kazanje zemljia z razgledne toke). Podobno so obravnavali tudi izvedeno
pridobitev posesti na premininah (prodajalec po navodilih kupca poloil stvar v njegovo
hio, ko izroitelj predal kljue vinske kleti). Posest je pridobil tisti, ki je ukazal stvar
izroiti drugemu, za teko premikajoe se stvari je veljal e sporazum, k stvarem se je
lahko postavilo e samo uvaja (za kupljene tramove), zapeatilo se je sod... Izroitve ni
mogla nadomestit listina. Za simbolno pridobitev posesti se vasih uporablja izraz longa
manu traditio izroitev na dolgo roko, kjer je bila stvar oz. denarni znesek nekam
poloena po naroilu, ni bil niti potreben dotik.
Brevi manu traditio (izroitev na kratko roko): ne gre za pravo izroitev, vse ostane
po starem. Mogoe je bilo le zato, ker je pridobitelj imel e pred izroitvijo stvar v
detenciji, manjkala mu je le posestna volja. Posest je prela e z golo voljo lastnika. Torej
gre za prehod iz imetnitva v posest. Podlaga je bil zavezovalni pravni posel, ki se je
redno izpolnil s prenosom LP (kupna, darila, posojilna pogodba itd., npr. najemnik je od
najemodajalca kupil najeto stanovanje). Nemo sibi ipse causam possessionis mutare
potest nihe ne more spremeniti temelja svoje posesti (shranjevalec si tako ni smel
prilastiti shranjene stvari, ker bi lo za tatvino). Za prehod posesti z izroitvijo na kratko
roko je potrebna neka zunanja pravna okoliina v obliki podlage.
Posestni konstitut (constitutum possessorium): predstavlja prehod iz posesti v
imetnitvo, torej obratna smer izroitve na kratko roko (npr. lastnik proda stanovanje,
vendar s kupcem sklene najemno pogodbo, na podlagi katere e vedno stanuje v tem
stanovanju). Prenehanje posesti preneha z izjavo volje. Novi posestnik je tako posest
pridobil samo z voljo, dejansko oblast je izvreval dosedanji posestnik, ki je postal
imetnik.
Pridobitev posesti brez dejanske izroitve (traditio tacita, ficta, per chartam):
gre za izjemo prenosa posesti. Tako so pri vesoljni drubi drubeniki lahko postali
solastniki, ne da bi jim bila stvar tudi dejasnko izroena. Gre za tiho izroitev (traditio
tacita). Brez posebne izroitve je prela posest dediine na domaega dedia e z
zapustnikovo smrtjo - nujni dedi. Izroitev tudi ni bila potrebna pri darilih, ki jih je oe
dal svojemu svojepravnemu otroku.
Izguba posesti: posest je prenehala s pravnim ali dejanskim prenehanjem stvari.
Prenehala je tudi s smrtjo, saj je moral dedi (razen nujnega) posest ele pridobiti.
Izguba po volji posestnika: prenehala je corpore et animo, e je zavrgel stvar, izroil, dal
umobolnemu, tega ni mogel storiti nedorasli brez varuhovega sodelovanja.
Izguba proti volji posestnika: praviloma je zadoala e izguba dejanske oblasti nad
stvarjo (izguba stvari, s silo odvzeta, pregnan z zemljia). Izjemoma je posestnik
nepreminine ohranil svojo posest, kljub izgubi dejanske oblasti. To je veljalo le za
zemljia, ki so bila dostopna sezonsko (visokogorski paniki). Pri premininah je tako, da
posedujemo tisto premino stvar, ki jo lahko kadarkoli hoemo vzamemo v oblast (e so
ovce tako zale, da jih ni ve mogoe najti, izgubimo posest). Po naem pravu posest
preneha s prenehanjem izvrevanja dejanske oblasti.

Posestno varstvo: pretor je v ta namen izdal interdikte prepovedi. To je obstajalo

poleg pravice vsakega posestnika do samopomoi. Pretor je vedel, da je bistvena hitrost,
izid ni vplival na obstoj pravice, klavzula: prepovedujem uporabo sile. Zavraal je
relativno vicioznega posestnika in elel je prepreiti uporabo sile, a priori je zavrnil
posestno varstvo tistemu, ki mu je nasprotna stranka v sporu lahko oitala da je od nje
pridobil posest s silo, na skrivaj ali pronjo do preklica. Varstvu sta bili namenjeni dve
skupini interdiktov: prohibitorni (prepoved motenja posesti) in restitutorni (ponovna
vzpostavitev prejnjega stanja). Interdikti so tudi sluili kot uvod v lastninsko pravdo. V
interdiktnem postopku se je vloga posestnika bodisi opredelila ali ponovno vzpostavila.
Prohibitorna interdikta: interdikta za ohranitev posesti, varstvo posesti v primeru
motenja.
Uti possidetis: namenjen varstvu preminin. Pretor je skual ohraniti obstojee posestno
stanje. e je bilo zaradi motenj nejasno, kdo je posestnik, je to ugotovil tekom postopka.
Interdikt je bil enako naslovljen na obe stranki. e se je izkazalo, da je bil tonik relativno
viciozen, je bila posest priznana nasprotni stranki.
Utrubi: namenjen varstvu nepreminin. Pretor ni nudil posestnega varstva trenutnemu
posestniku, zato ker se je narava preminih stvari lahko hitro spremenila. Varstvo je nudil
tisti stranki, ki je lahko dokazala, da je sporno stvar posedovala veji del leta, lahko je
vtela tudi as, ko je stvar posedoval pravni prednik. Pritetje je bilo mogoe le, e je bila
posest stranke neoporena in neviciozna.
Restitutorna interdikta: za vrnitev posesti. Vrnitev stvari v posest prvotnega
posestnika je bila utemeljena z relativno vicioznostjo toene stranke.
De vi: namenjen samo varstvu nepreminin. e je nekdo nasilno vzel preminino,
interdikta ni bilo mogoe uporabiti. De vi cottidiana za primer navadne sile, brez oroja,
ni smelo miniti ve kot eno leto, pregnani ni smel biti relativno viciozen, zahtevati je bilo
mogoe odkodnino. De vi armata kadar pregon z orojem, s silo in oboroenimi ljudmi,
brezpogojna vzpostavitev v prejnje stanje, monost povrnitve kode.
De precario: z njim je lahko tisti, ki je dal stvar v uporabo na pronjo do preklica, smel
zahtevati stvar nazaj. Klavzula Aut dolo malo fecisti, ut desineres habere (ali si s
hudobnim naklepom prenehal imeti; zasledovanje, e se je prekarist znebil stvari; obe
pravo je upotevalo pravico do posesti). Iz interdikta de vi se je v kanonskem pravu
razvilo naelo Spoliatus ante omnia restituendus (oropanemu vrniti vzeto; actio/exceptio
spolii zahteva za vrnitev stvari od spolianta). V sodobnem naem pravu ne poznamo
interdiktov, ampak motenjsko tobo, rok je 30 dni odkar je izvedel za motenje in najve 1
leto od nastanka motnje.
Lastninska pravica: je temeljna stvarnopravna pravica. Oznaevala je celokupnost
stvarnopravnih upravienj na doloeni stvari. Lastnik je smel stvar posedovati,
uporabljati, uivati in z njo dejansko in pravno razpolagati. Rimsko pravo ni ohranilo
definicije.
Zgodovinski razvoj: v najstarejem obdobju je predstavljala del oblasti druinskega oeta.
Niso razlikovali med lastninsko pravico in posestjo. Tak pojem se je izoblikoval ob koncu
republike.
Vrste LP: civilna lastninska pravica, bonitarna lastnina.
Civilna lastninska pravica: lastnina po kviritskem pravu (pravo rimskih dravljanov).
Pridrana je bila rimskim dravljanom, njen predmet pa so bile lahko le premine stvari in
italska zemljia. e je lo za res mancipi je bilo mogoe LP pridobiti med ivimi le z
oblinim PP (manicpacijo, in iure cesijo). Samo izroitev je prenesla le posest. Odsvojitelj
je e naprej ostal lastnik, ni pa stvari mogel zahtevati nazaj od pridobitelja, ker je ta lahko
uveljavljal ugovor prodane in izroene stvari (exceptio rei venditae et traditiae) in je bil
civilni lastnik zavrnjen. Pridobitelj je na stvari pridobil civilno LP, ko je stvar
priposestvoval.

Bonitarna lastnina in pravica na provincialnih zemljiih: pridobitev res mancipi na

formalno pomankljiv nain je vodila do negotovosti na eni strani je bil lastnik, ki stvari ni
imel v posesti, na drugi strani pa posestnik, ki na stvari ni imel LP. Pretor je nael reitev v
fikciji, da je priposestvovalni as e potekel in je pridobitelj e postal lastnik. Za to fikcijo
je oblikoval Publiciana in rem actio (publicijansko tobo), s katero je bil pridobitelj varovan
nasproti tretjim, kot da bi bil lastnik. Kljub fikciji je bil lastnik e vedno odsvojitelj,
pridobitelj pa je proti njemu imel ugovor prodane in izroene stvari. Na provincialnih
zemljiih LP posameznika ni bila mogoa. Lastnica je bila rimska drava oziroma senat
ali princeps. Posameznik je lahko pridobil neke vrste pravico uivanja in uporabe.
Justinijanovo pravo je poznalo eno samo, enotno lastninsko pravico.
Solastnina: gre za ve upraviencev iste LP. V najstarejem pravu je obstajala v obliki
nerazdeljenega podedovanega premoenja. Vsak od solastnikov je lahko razpolagal s
stvarjo kot celoto (osvobodil sunja). Solastnina je redno nastala pri drubeni pogodbi.
Vsak solastnik je lastnik raunskega delea celote, ki ga imenujemo miselni dele, lahko
so enaki ali razlini, vendar je LP ena sama. Kadar bi solastnikov razpolaganje posegalo v
delee ostalih drubenikov, je bilo potrebno soglasje. Vsak od njih je imel pravico
prepovedati, prepreiti poseganje. e je bilo konkretno dejanje v korist stvari, soglasje ni
bilo potrebno. Solastnik je lahko kadarkoli zahteval prenehanje solastnine z delitveno
tobo (actio familiae ercisundae, actio communi dividundo, actio finium regundorum).
Delitvene tobe so vsebovale prisoditveno (adjudikacijsko) klavzulo, na podlagi katere je
sodnik ustvaril novo lastninsko pravico na stvari ali njenem delu. Stvar so imeli solastniki
v posesti, smeli so jo uporabljati in pridobivati njene donose.
Skupna lastnina: lastninska pravica ve oseb na nerazdeljeni stvari, s tem da delei
niso vnaprej doloeni. Odgovarjajo solidarno.
Omejitve lastninske pravice: lastnik je bil pri izvrevanju omejen z naravo same
pravice, s pravicami drugih, pa tudi s irim interesom skupnosti. Lahko pa je zmanjal
obseg svojih stvarnopravnih upravienj tudi sam oziroma po svoji volji (dopustil
ustanovitev stvarne pravice na tuji stvari: slunost). e je stvarna pravica na tuji stvari
ugasnila, se je znova vzpostavila LP v prvotnem obsegu. e na stvari ni obremenitev, ima
lastnik vsa lastninskopravna upravienja, v nasprotnem primeru pa le nekatera.
Omejitve v javnem interesu: e Zakonik XII. Plo vseboval sanitarna, varnostna doloila,
ki so omejevala monost prostega razpolaganja, gradnje, odsvajanja itd. Cenzorja sta
preganjala nepotrebne izdatke in luksuz. Javni interes je imel prednost pred zasebnim,
razlastitev pa je tela kot skrajni poseg v LP (v zvezi s hrano v asu lakote). Omejitve v
interesu sosedov: namen je bil zagotoviti soitje med sosedi. Veje drevesa je moral lastnik
posekati do viine 15 evljev, e ne jih je posekal sosed, kasneje samopomo ni bila ve
dopustna. Sadee, ki so padli ali so se skotalili na sosednje zemljie, je smel lastnik
drevesa, na katerem so zrasli, pobrati na sosednjem zemljiu vsak drugi dan. Po
sodobnem pravu sosed postane lastnik takih sadeev. Pravico do nujne poti je poznalo e
civilno pravo. Do tega je bil upravien lastnik zemljia, ki ni imel neposrednega dostopa
do javne poti ali ceste. Imisije so se imenovale tiste motee posledice izvrevanja LP na
nepreminini, ki so presegale obiajno mero. Lastnik zemljia se je zoper take imisije
lahko branil z interdiktom uti possidetis ali pa je zoper soseda, ki je trdil, da ima slunost,
sproil negatorno tobo. Lastnik zemljia ni smel spreminjati teka vode, ki je tekla ez
njegovo zemljie. Lastnik, ki mu je pretila koda, do katere bi lahko prilo z zruenje
stavbe na sosednjem zemljiu, je lahko od sosed zahteval varino cautio damni infecti
za povrnitev kode, ki bi res nastala. Poleg lastnika so varino lahko zahtevali e
emfitevta, dobroverni posestnik, superficiar, zastavni upnik, uitkar ali najemnik stavbe
na ogroenem zemljiu. e sosed ni hotel dati varine, je pretor dovolil posestno
varstvo (custodio). Zoper motee gradbene posege na sosednjem zemljiu se je lastnik
lahko branil s prepovedjo nadaljne gradnje (operis novi muntiatio). Lahko je bila na
sosednjem zemljiu slunost, ki ni dovoljevala gradnje nad doloeno viino (servitus
altius non tollendi). Zoper kodljive spremembe na zemljiu, do katerih je prilo na silo

ali na skrivaj, je lahko sosed uveljavljal interdikt quod vi aut clam, ki je uinkoval
restitutorno. e se je zabrisala 5 evljev iroka meja med zemljii, ki je bila do polovice v
lasti obeh mejaev, so jo skuali obnoviti v posebni razmejitveni pravdi.
Pridobitev lastninske pravice: LP vedno obstaja na konkretni stvari, upravienec jo
mora pridobiti na nain, ki jo pravni red priznava kot ustreznega.
Izvirni (originarni nain) So tisti naini, pri katerih nastane nova LP. To pomeni, da
postane pridobitelj lastnik neodvisno od tega, ali je imel stvar pred njim e kdo v lasti.
Izvedeni (derivativni nain) Pri tem nainu gre za prenos LP s pravnega prednika na
pravnega naslednika. Ta nain ne ustvarja zato nove pravice, temve obstojeo pravico le
prenaa (v obsegu, ki jo ima odsvojitelj). Zaradi tega pridobitelj ne bo postal lastnik, e ni
bil lastnik odsvojitelj. To naelo pa odraa znani rimski rek po katerem nihe ne more
prenesti na drugega ve pravic kot jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transferre
potest, quam ipse haberet). Pravna teorija pozna delitve e na posredne in neposredne
naine.
Neposredna je pridobitev, pri kateri je bila stvar v trenutku pridobitve brez lastnika.
Posredna pa tista, pri kateri je bila stvar pred tem v lasti nekoga drugega.
Pri enostranskih nastane LP samo z dejanjem pridobitelja.
Pri dvostranskih pa gre za prenos LP z odsvojitelja na pridobitelja.
Izvirni (originarni) nain pridobitve LP:
Prilastitev (okupacija) - o njej govorimo, ko nekdo vzame stvar brez lastnika v svojo
posest z namenom, da postane njen lastnik. LP zato nastane s pridobitvijo posesti. Iz tega
se je v obem pravu izoblikovalo pravilo res nullius cedit primo occupanti- nikogarnja
pripada tistemu, ki jo prvi vzame v posest- prvemu okupantu. V RP so se tele za
nikogarnjo last naslednje skupine stvari:Divje ivali (divjad, ribe in ptice), ki imajo svojo
naravno prostost, koljke, biseri in kamni na morski obali ter otok, ki je nastal v morju
(insula in marin ata), zavrene (derelinkvirane) stvari- stvari, na katerih je lastnik opustil
posest z namenom opustiti tudi LP,stvari, ki so bile last dravljana drave, ki je bila z
Rimom v vojni; med te stvari pa ni spadal vojni plen, ki je pripadal rimski dravi.Med
nikogarnje stvati niso spadale stvari, ki so jih v viharju zmetali iz ladje v morje, da bi se
reili, niti stvari na ladji, ki se je potopila ali je nasedla v brodolomu. Kdor si je prilastil
takno stvar, je zagreil tatvino za kogar je reeno, da je ob poaru, zruitvi stavbe,
brodolomu, zajeti ladji ali splavu kaj izropal ali je v hudobnem naklepu kaj prejel ali
povzroil kakno kodo na teh stvareh, bom v enem letu dal tobo na tirikratno, po enem
letu pa na enkratno vrednost, prav tako bom dal tobo zoper sunja in druino (tj. osebe
pod oblastjo).Ker domaa ival, ki pobegne ali se izgubi, s tem ne pridobi naravne
prostosti, s tem ne more postati predmet okupacije.
Najdba zaklada - Pavel je opredelil je zaklad kot neko staro shranitev denarja, na katero se
je e pozabilo tako, da nima ve lastnika. Dragocenost o kateri govori, je morala vrh tega
biti zakopana v zemljiu. Rimljan, ki je moral iz taknega ali druganega razloga zapustiti
dom,je zakopal svoje dragocenosti, v upanju, da jih bo e kdaj nael. Po Papinijanovem
mnenju je lastnik dragocenosti kljub temu posedoval, e se jih v vmesnem asu ni polastil
kdo drug. Zdelo se je malo verjetno, da bi nekdo zakopal dragocenosti na tujem
zemljiu, je sprva po vsej verjetnosti zaklad pripadal lastniku zemljia- vendar je bilo to
krivino do najditelja. Zato je cesar Hadrijan oblikoval kompromisno reitev, ki jo je sprejel
tudi Justinijan:Zaklade, ki jih kdo najde na svojem zemljiu, priznal tistemu, ki jih je
nael, enako je doloil, e je kdo po nakljuju nael zaklad na zemljiu posveenem
bogovom, ali zemljiu na katerem je bil grob, e pa ga je nael na tujem zemljiu, ne da
bi se za to trudil, temve po nakljuju, je priznal polovico lastniku zemljia, skladno s tem
je doloil, da e je kdo nael zaklad na cesarjevem zemljiu, pripada polovica najditelju,
polovica cesarju, da e je nekdo nael zaklad na javnem ali fiskusovem zemljiu, je
polovica njegova, polovica pa last fiskusa ali (mestne) obine. Zaklad se ni obravnaval kot
nikogarnja stvar in zato ni mogel biti predmet okupacije. Glede na to, da je lo za denar

ali dragocenosti, je bilo namre povsem izkljueno, da bi nekdo zavrgel stvari, ki bi jih bilo
mogoe obravnavati kot zaklad.
Pridobitev lastninske pravice na plodovih tem govorimo le v zvezi z naravnimi plodovi,
ker civilni plodovi niso stvari, marve donosi. Naravni plodovi so neposreden proizvod
plodonosne stvari, ki nastanejo v teku njenega naravnega obstoja. O njih govorimo, ko se
loijo od matine stvari in postanejo samostojna stvar. S tem trenutkom postane plod
predmet LP. Poleg loitve od matine stvari (separacije), je pridobitev LP na plodu lahko
pomemben tudi trenutek vzetja v posest (percepcije).Naeloma postane lastnik matine
stvari tudi lastnik vseh njenih plodov, ko se ti loijo od matine stvari. LP pridobi izvirno.
Izjemoma pa lastnik matine stvari ne postane lastnik plodu, temve postane lastnik
nekdo drug. Po RP so pridobivali LP na plodovih s separacijo izvirno: dedni zakupnik
(emfitevt) zaradi narave in obsega svoje pravice; uitkar (ivalske mladie) in
dobroverni posestnik zaradi svoje dobre vere, e je lastnik od DP zahteval vrnitev
matine stvari, po klasinem pravu ni mogel zahtevati tudi od njega vrnitve plodov, ki jih
je ta pridobil pred litis kontestacijo pred koncem postopka pred pretorjem. Klasini
pravniki so v zvezi s pridobivanjem plodov obravnavali posestnika kot dobrovernega do
liti kontestacije in ne do trenutka, ko je spoznal svojo zmoto in je dejansko prenehal biti
dobroveren. Uitkar je plodove pridobival s percepcijo, prav tako zakupnik, vendar
izvedeno, ki na plodonosni stvari ni imel stvarne pravice. Zato je imel nasproti
zakupodajalcu, ki mu je prepreeval pridobivanje plodov, le obligacijskopravno actio
conducti na povrailo interesa, ne pa stvarnopravnega zahtevka na izroitev plodov,
kakrnega je imel uitkar.
Spojitev pomeni fizino spojitev dveh stvari, ki postane s tem v pravnem pogledu
praviloma enotna stvar. Ob tem se narava nobene od teh stvari ne spremeni, ki je tudi
temeljna razlika med spojitvijo in predelavo. Problem je nastal, kadar spojeni stvari nista
pripadali istemu lastniku. Takrat je bilo lahko sporno, komu pripade stvar, ki je nastala s
povezavo. Pri iskanju tega odgovora je RP izhajalo iz naela Accessio cedit principali
(stranska stvar priraste h glavni). Vasih pa vseeno ni bilo jasno, katera od obeh stvari je
bila glavna in to naelo ni moglo dati odgovora. RP je poznalo ve razlinih monosti
spojitev. Temeljna je bila delitev na spojitev preminine z nepreminino in na spojitev
dveh preminin. Spojitev preminine s nepremininoposejanje semena (satio postane
seme del zemljia v trenutku ko je posejano, ko torej pade na zemljo), posaditev sadike
(plantatio ni postala del zemljia takoj, temve ele, ko se je, prijela, ko se je torej
vkoreninila v zemljie. Do tega trenutka bi jo lahko lastnik zahteval nazaj oz. jo kot svojo
odstranil iz zemljia- drevo, ki je posejano v bliini meje, je skupna last, e je pognalo
korenine tudi v sosednje zemljie.), vgraditev v stavbo (inaedificatio lastnik zemljia je
postal tudi lastnik stavbe, ki je bila zgrajena na njegovem zemljiu. e po zakoniku XII.
plo pa LP na stavbi ni nujno pomenila LP na vgrajenem gradivu (tram-na vsak gradbeni
material)).Naplavina (alluvio) - je zemlja, ki jo je reka postopoma nanaala in je po RP
postala last obrenega lastnika (je neopazno poveanje, z naplavino je dodano tisto, kar
se dodaja tako po malem, da ni mogoe zaznati, koliko in v katerem asovnem trenutku je
bilo dodano. Odtrgnina (avulsio) - vasih je deroa reka odtrgala kos obale in ga naplavila
na nie leeem zemljiu. Taka odtrgnina je ostala v lasti dosedanjega lastnika, dokler se
ni vrasla v novo okolje. Do tega je prilo, ko so drevesa, ki jih je reka izruvala, pognala
korenine v zemljie, na katero jih je naplavila (po Gajevem mnenju). Nastali otok v reku
naelno je postal last obrenih lastnikov. Za opredelitev LP je bila odloilna meja, ki je
tekla po sredini reke. e je bil otok le na eni polovici reke, je pripadal samo lastniku, ob
igar bregu je nastal. e je segal ez sredinsko rto, je bila sredinska rta hkrati meja med
obema obrenima lastnikoma na otoku. Otok, nastal v morju tel se je za nikogarnjo
last in je bil predmet okupacije.Spojitev dveh preminin tudi s spojitvijo dveh preminih
stvari je nastala ena sama lastninska pravica. Lastnik stvari, ki je nastala s spojitvijo, je
postal tisti, igar, stvar je (naj)ve prispevala k novi stvari. V primerih, ko je bilo mogoe
eno od spojenih stvari obravnavati kot podlago, so to teli za glavno in s tem odloilno
stvar. Lastnik stvari, ki je nastala s spojitvijo, je zato postal lastnik podlage. Primer: Ladja,
prstan v katerega je nekdo vdelal drag kamenlastnik posameznega dela je lahko

zahteval njegovo izloitev s predloitveno tobo (actio ad exhibendum). Ko je bila stvar

loena, jo je lastnik lahko zahteval nazaj z lastninsko tobo. To obliko zaasne povezave
viri vasih imenujejo (ad)plumbatio- od plumbum-svinec.
Pomeanje in zmeanje pri pomeanju sipkih stvari opredelitev posameznih stvari
(commixtio) npr. ita ali zmeanju tekoin ali staljenih kovin (confusio) pa to praviloma
ve ni mogoe- to ne dri e npr. zmeamo vino in olje, kjer zaradi razline specifine tee
do pomeanja sploh ne pride, isto bi veljalo, e bi skuali tekoo kovino zmeati z vodo
Zato je pri zmeanju ali pomeanju nastala solastnina, v sorazmerju s koliino, ki je
pripadala posameznemu lastniku. Po volji lastnikov e sta bili snovi dveh zmeani po
volji lastnikov, je celotna stvar, ki je nastala z zmeanjem, skupna (v solastnini); npr. e je
kdo zlil skupaj svoja vina, staljeno srebro ali zlato. e pa so stvari razline in nastane nova
stvar, npr. iz vina in medu medica ali iz zlata in srebra belo zlato, velja enako (nova stvar
je v solastnini); proti volji lastnikov in po nakljuju- zmeane razline snovi ali snovi iste
vrste, je veljalo enako.
Predelava (specificatio) - o njej govorimo, kadar se neka snov z delom spremeni, tako, da
nastane nova stvar. Ima torej dve prvini: snov in delo. Nekdo zmelje ito v moko, iz desk
naredi oln, iz kosa zlata prstan Kadar je predelovalec lastnik stvari, postane s
predelavo izvirno tudi lastnik nove stvari. Kadar predelovalec ni bil lastnik predelane
snovi. Takrat je bilo sporno, kateri od obeh elementov naj prevlada: delo ali LP na snovi (le
v primeru dobroverne predelave). e je predelovalec vedel, da brez lastnikovega soglasja
predeluje tujo snov, potem je zagreil delikt tatvine ali pokodovanja tuje stvari. e je bila
ta z delom spremenjena do te mere, da je ni bilo mogoe povrniti v prvotno obliko, je
prevladalo delo in je postal predelovalec lastnik nove stvari, e pa je bilo novo stvar
mogoe spremeniti v prvotno obliko, je prevladala snov in lastnik nove stvari je postal
lastnik snovi. Predelovalec, ki ni postal lastnik nove stvari, ga ima nasproti lastniku
predelane snovi. Od njega bo zahteval povrnitev vrednosti vloenega dela. Podobno bo
imel nekdanji lastnik snovi, ki je s predelavo postala last predelovalca obligacijskopravni
zahtevek nasproti predelovalcu, ki bo od njega zahteval povrnitev vrednosti predelane
snovi in v ta namen prihaja v potev toba condictio sine causa. Predelovalec je moral biti
dobroveren, zoper nedobrovernega predelovalca je imel lastnik snovi tobo zaradi tatvine
(condictio furtiva) ali zaradi pokodovanja tuje stvari (actio legis Aquiliae).
Izvedeni naini pridobitve- pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom:
naini, pri katerih ne nastane nova LP, temve se obstojea LP prenese z dosedanjega
lastnika (pravnega prednika) na novega lastnika (pridobitelja, pravnega naslednika). LP se
prenese na pridobitelja s razpolagalnim PP. Ob tem uspeh prenosa LP ni odvisen le od
veljavnosti PP, temve tudi od obstoja odsvojiteljeve pravice. Izvedena pridobitev LP je
podrejena temeljnemu pravilu, po katerem ne more nihe na drugega prenesti ve pravic,
kot jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse haberet).
Mancipacija bila prastar oblini PP, s katerim je nekdo pridobil lastninsko ali lastninski
podobno oblast nad stvarjo ali osebo (neke vrste namiljena prodaja in tudi ta pravica je
lastna rimskim dravljanom).
In iure cessio (odstop pred pretorjem) je bila oblika PP, s katerim je bilo mogoe
odstopiti ali ukiniti doloeno pravico. Pri tem PP so uporabljali pravilo rimskega
formularnega postopka, po katerem je pretor prisodil sporno stvar ali stvarno pravico
toniku, e je toenec v postopku in iure ni branil. V postopku pred pretorjem (in iure) je
namre tonik nastopil s trditvijo, da mu pripada doloena stvar ali stvarna pravica- trdil
je npr. da je doloena stvar njegova. V resnini pravdi bi toenec njegovi trditvi oporekal.
Ker pa pri in iure cessio ni lo za resnino, temve le za navidezno pravdo, je na izrecno
pretorjevo vpraanje, ali se strinja s tonikovo trditvijo, molal. Ker torej toenec tonikovi
trditvi ni ugovarjal, je pretor stvar ali pravico prisodil toniku (to se imenuje legisakcija).
To je mogoe storiti tudi v provincah pred njihovimi provincialnimi namestniki. Na ta nain
je bilo mogoe v RP izrabiti procesno formalnost za prenos ali ustanovitev pravice.In iure
cessia ni omogoala tobe actio auctoritatis. Pa pa je bilo mogoe tudi pri in iure cesiji
skleniti fiduciarni dogovor.

Izroitev (traditio) je bila brezoblina prepustitev stvari v posest pridobitelja z namenom

prenosa LP. Kot izvedeni nain prenosa LP, je bila uspena, e je bil izroitelj lastnik,
pridobitelj pa sposoben pridobiti LP ter posest izroene stvari in, e je prilo do izroitve
ex iusta causa- tj. na podlagi neke pravne okoliine, ki je utemeljevala prenos LP.Tradicija
je bila naravni pridobitni nain iuris gentium tudi stvari, ki postanejo nae s tradicijo,
pridobimo po pravu narodov. Pogoji za uspeno tradicijo so: odsvojitelj mora biti lastnik
izroene stvari, pridobitelj mora imeti premoenjsko sposobnost, izroitelj mora imeti
namen prenesti in pridobitelj pridobiti LP na izroeni stvari, izroitev mora imeti pravno
priznano podlago, izroitelj mora prepustiti stvar pridobitelju v posest. Nelastnik je z
izroitvijo izjemoma lahko uspeno prenesel LP na izroeni stvari in sicer je to veljalo za:
izroitev pekuliarne stvari, ki je bila de iure oetova ali gospodarjeva, e sta imela sin
pod oblastjo ali suenj pravico prosto upravljati pekuliarno premoenje; uspeno je lahko
tradiral stvar tudi nelastnik po volji lastnika, npr. na podlagi naroila (mandata) ali kot
njegov vesoljni oskrbnik, isto velja za varuha, ki je smel odsvajati varovaneve stvari; na
podlagi svoje stvarne pravice je uspeno tradiral tujo (zastavljeno) stvar tudi zastavni
upnik, ki je smel zaradi poplaila svoje terjatve prodati zastavljeno stvar. Lastnik ni mogel
uspeno tradirati stvari o kateri je tekla pravda ali pa je lo za dotalno zemljie, ki ga
mo ni smel odsvojiti brez eninega soglasja. LP je lahko izjemoma prela tudi brez
prenosa posesti in sicer tako da je npr. sodrubenik vesoljne drube (societas omnium
bonorum) pridobil solastnino na stvari sodrubenika e po pogodbi, tj. brez prenosa
posesti. Tak prenos LP so v obem pravu imenovali tiha izroitev (traditio tacita). Tradicija
kot razpolagalni PP predpostavlja obstoj kavzalnega razmerje, tj, razmerja, ki utemeljuje
izroitev stvari. Pravni temelj oz. podlaga tradicije je bil praviloma nek zavezovalni PP,
zaradi katerega je bil izroitelj dolan izroiti stvar v lastnino. Njena izroitev je pomenila
izpolnitev obveznosti, ki je s tem ugasnila. Poleg zavezovalnih PP, ki so zahtevali prenos
LP na doloeni stvari, kot npr. kupne, menjalne, posojilne ali darilne pogodbe, so teli za
kavzo tradicije tudi obljubo dote in izpolnitev (solutio) neke obveznosti.
Prisoditev (adiudicatio) LP je izvedeno pridobila tista stranka, ki ji je sodnik na podlagi
prisoditvene (adjudikacijske) klavzule prisodil del stvari, ki so jo imele pravdne stranke
dotlej v solastnini oz. lastnik zemljia, katerega meja se je zabrisala.
Vindikacijsko volilo Volilo je bila oporonikova singularna naklonitev doloene
premoenjske koristi volilojemniku (legetarju). Singularna se je imenovala naklonitev
posamine stvari ali pravice, ne da bi na volilojemnika prele tudi zapustnikove terjatve
ali dolgovi. Predmet je bila lahko doloena stvar ali stvarna pravica. Vindikacijsko volilo je
imelo stvarnopravne uinke, kar je pomenilo, da je volilojemnik postal lastnik voljene
stvari ali upravienec voljene stvarne pravice na tuji stvari neposredno od zapustnika, ko
je dedi pridobil dediino. Zato je lahko VJ voljeno stvar kot svojo z lastninsko tobo terjal
od dedia, ki jo je imel v posesti. Podobno je lahko takoj uveljavljal voljeno stvarno pravico
na tuji stvari. Zapustnik je moral biti lastnik voljene stvari.
Priposestvovanje: Bistvena prvina ravnoteja, ki lahko zagotovi pravno varnost, je
skladnost dejanskega in pravnega, zato je RP posestniku, ki ni bil lastnik, pod doloenimi
pogoji po petku predpisanega asa priznalo LP na podlagi t.i. priposestvovanja. Vekrat se
je zgodilo, da je nekdo pridobil stvar na pravno neoporeen nain, pa kljub temu ni postal
lastnik, ker je stvar npr. pridobil od nelastnika. V takem primeru mu lastnik, e so bili
predpisani pogoji, po poteku doloenega asa stvari ni mogel ve odvzeti iz naslova svoje
lastninske pravice. Novi lastnik stvari je postal priposestvovalec. Za to sta bila dva
razloga iz razlogov pravne varnosti ni mogoe v nedogled trpeti, da bi nekdo tujo stvar
posedoval kot svojo po drugi strani pa je nedejavni lastnik, ki se za svojo stvar ni brigal,
na neki nain zaigral svojo pravico. Razlika med priposestvovanjem in zastaranjem pri
slednjem upravienec izgubi monost pravnega varstva, ne da bi sama pravica
prenehala. Pri priposestvovanju pa LP dosedanjega lastnika ugasne in nastane nova
pravica priposestvovalca.
Pogoji za priposestvovanje po klasinem pravu priposestljiva stvar, posest, pridobitni
naslov, dobra vera in as. Priposestljiva stvar od priposestvovanja so bile izvzete

ukradene stvari. Stvar se je tela za ukradeno, dokler se ni vrnila v posest lastnika. Posest
priposestvovalec je moral stvar posedovati, posedovati jo je moral kot svojo, tako da ni
mogel priposestvovati nelastniki posestnik. Pridobitni naslov posest je morala imeti
ustrezno podlago. Podlaga pri priposestvovanju se je v veliki meri skladala s podlago pri
tradiciji. Priposestvovalec je pridobil posest na stvari kot kupec, obdarjenec, volilojemnik,
tisti, ki mu je bila dana dota, upnik, ki je prejel kot izpolnitev itd. Dobra vera priposestvovalec je moral pridobiti stvar v dobri veri, ob pridobitvi je moral biti zmotno
preprian, da je postal lastnik stvari. V dobri veri je moral biti le v trenutku pridobitve
posesti, pri kupni pogodbi pa tudi v trenutku sklenitve pogodbe (kasneja zla vera ne
koduje). Dedi je lahko priposestvovanje dokonal, etudi ni bil v dobri veri, saj je le
nadaljeval zapustnikovo priposestvovanje. Priposestvovalna doba po Zakoniku XII. plo
je bila za nepreminine 2, za preminine pa 1 leto (nepretrgano posedovanje). Po
poznoklasinem cesarskem pravu pa je singularni pravni naslednik lahko pritel k
svojemu priposestvovalnemu asu tudi as, ko je stvar posedoval prednik.
Longi temporis praescriptio - na provincialnih zemljiih ni bilo mogoe pridobiti LP, zato
jih ni bilo mogoe priposestvovati. Na njih je bilo mogoe pridobiti le posest, ki je
omogoala njihovo uivanje in uporabo (uti frui habere possidere- uporabljati, uivati,
imeti, posedovati. Na zunaj se posestniki provincialnih zemlji niso razlikovali od
lastnikov. Na zemljiu sicer niso imeli LP, vendar je bila njihova dejanska oblast de facto
pravica, in kot taka tudi zavarovana s tobo, podobno lastninski.Zastaranje lastninske
tobe kot oblika priposestvovanja po Justinijanovem pravu se je telo za obliko
priposestvovanja tudi zastaranje lastninske tobe, do katere je prilo po 30 oz. izjemoma
po 40 letih. Tudi v tem primeru je moral biti priposestvovalec ob pridobitvi stvari v dobri
veri, ni pa bilo treba, da bi pridobitev posesti temeljila na neki pravni podlagi (iusta
causa). Na ta nain je bilo mogoe priposestvovati tudi ukradene, ne pa tudi na silo
pridobljene stvari. Razen v primeru takega izrednega priposestvovanja, je bilo dejstvo, da
je stvar ukradena, glavna ovira za priposestvovanje.Nae pravo stvar lahko
priposestvuje samo dobroverni lastniki posestnik, ki pa mora biti v dobri veri ves
priposestvovalni as, ki znaa za preminine 3 leta, za nepreminine pa deset let. V
priposestvovalno dobo se podobno kot v RP vteje tudi priposestvovalni as dobrovernega
pravnega prednika. Iz priposestvovanja so po slovenskem pravu izvzeti javno dobro in
stvari zunaj pravnega prometa.
Varstvo lastninske pravice: Potreba po varstvu se je pokazala v dveh primerih ko je
nekdo neupravieno posedoval stvar, ki je bila predmet LP in ko je prihajalo do
vznemirjanja lastnika s tem, da si je nekdo na stvari lastil slunost ali je sicer nedopustno
in motee posegal po stvari.
Rei vindicatio prva je bila namenjena varstvu civilne lastnine, v klasinem pravu je bila
to toba zoper neposedujoega lastnika zoper posedujoega nelastnika, tj. civilnega
lastnika, ki je izgubil posest svoje stvari, zoper njenega posestnika. Z njo je torej lastnik
zasledoval svojo stvar. Do pravde je prilo le v primeru kadar je toenec oporekal toniku
LP. e tega ni storil, je pretor stvar prisodil toniku. Kadar je lo za zemljie je izdal
interdikt quem fundum, s katerim je toencu naloil, naj ga prepusti toniku. e pa je bila
sporna premina stvar, je pretor zaukazal toencu, ki toniku ni oporekal njegove LP, naj
temu dovoli, da si stvar vzame.Tonik je moral dokazati, da toenec v resnici poseduje in
je v ta namen lahko uporabil tudi predloitveno tobo (actio ad exhibendum). Ker je bila
ta toba obligacijskopravna, se je toenec moral spustiti v razpravljanje. e je toniku
uspelo dokazati, da toenec poseduje sporno stvar, je pretor slednjemu odredil, da
prepusti stvar toniku.Tobena formula tobena formula rei vindikacije ni neposredno
ohranjena, jo je pa bilo mogoe rekonstruirati na podlagi razlinih klasinih odlomkov.
Toba se ne glasi na vrnitev stvari, marve na plailo njene vrednosti. To je bilo posledica
rimskega formularnega postopka, po katerem se je vsaka obsodba glasila na denarni
znesek.V ekstraordinarnem postopku se je obsodba glasila na vrnitev stvari. e toenec ni
spotoval sodnikovega ukaza, naj stvar vrne, mu je bila stvar odvzeta s silo s tem je
interdikt quem fundum postal odve. Toenec je bil obsojen na denarno vrednost le glede

plodov, glede stvari pa samo takrat, kadar je ni mogel vrniti.Aktivna legitimacija

aktivno legitimiran za rei vindikacijo je bil civilni lastnik stvari. Postopek pred pretorjem se
je namre zael s tonikovo trditvijo, da je stvar njegova. Tonik je moral svojo LP tudi
dokazati. Pogosto je to pomenilo, da je moral dokazati tudi pravico pravnega prednika in
neoporenost pridobitnega naina. Tak nain dokazovanja je bil tvegan zato so ga
imenovali hudievo (probatio diabolica).Pasivna legitimacija reivindikacijsko tobo je
bilo mogoe naperiti proti posestniku stvari, ki je toniku oporekal LP. Praktino je to
pomenilo, da je bilo mogoe toiti le dobrovernega in nedobrovernega posestnika, saj
ostali (tj. nelastniki) posestniki niso oporekali tonikovi trditvi, da je stvar njegova. V
primerjavi s tonikovo je bila toeneva vloga dokaj pasivna, varovala ga je namre
domneva lastninske pravice, ki je izhajala iz posesti stvari.Tobeni zahtevek z rei
vindikacijo je tonik zasledoval svojo stvar. Toba je imela dva namena: ugotoviti
tonikovo LP in mu v primeru uspeha zagotoviti vrnitev stvari.Ni pa se ugotavljalo kdo je v
resnici lastnik sporne stvari, marve se je le preverjala tonikova pravica. V prid toencu
kot posestniku je bila domneva LP. Obsodba na (subjektivno) denarno vrednost, je bila v
klasinem pravu le subsidiarna monost. Po Justinijanovem pravu, v katerem se je
obsodba glasila na vrnitev stvari, je, prihajala v potev le v primeru, ko je bil toen t.i.
fiktivni posestnik. Vrnitev sporne stvari - e se je toenec odloil, da namesto plaila
vrednosti vrne samo stvar, je moral vrniti stvar z vsem, kar je spadalo zraven. e je stvar
pred litis kontestacijo pokodoval ali uniil, tonik sprva ni mogel uveljavljati odkodnine v
okviru stvarnopravne rei vindikacije. Toiti ga je bilo treba po zakonu lex Aquilia zaradi
pokodovanja (unienja) tuje stvari. Toenec je odgovarjal, e mu je bilo mogoe oitati
naklep ali malomarnost. Glede na to, da je bil dobroverni posestnik do litis kontestacije v
dejanski zmoti glede lastnine stvari in je torej z njo ravnal kot s svojo, ni odgovarjal za
njeno morebitno pokodovanje ali unienje. Nedobroverni posestnik je moral povrniti vse
plodove, ki so nastali, pri tem pa ni bilo pomembno ali jih je dejansko pridobil. Plodove, ki
jih je e imel je lahko vrnil v naravi, za ostale plodove pa je moral povrniti denarno
vrednost. Dobroverni posestnik je postal lastnik plodov z njihovo loitvijo od matine
stvari. DP je bil v dobri veri vse do litiskontestacije, ki jo je z njim sklenil lastnik v sporu o
lastninski pravici na stvari. Zato je bil glede vrnitve plodov pri dobrovernemu posestniku
odloilen trenutek litis kontestacije. e so plodovi nastali pred njo, so pripadli z loitvijo od
matine stvari dobrovernemu posestniku, ki jih ni bil dolan vrniti.Kadar je toenec vrnil
stvar, je lahko od tonika zahteval, da mu povrne stroke, ki jih je imel s stvarjo pred litis
kontestacijo: stroki za ohranitev (vzdrevanje) stvari (nujni stroki impensae
necessariae); stroki, ki poveajo vrednost ter uporabnost stvari (koristni stroki
impensae utiles) in stroki za olepanje stvari (impensae voluptariae).
Publicijanska toba razvila se je v zvezi s formalno pomanjkljivo pridobitvijo doloene
res mancipi. Pretor je pridobitelju-bonitarnemu lastniku, s to tobo omogoil, da je
zahteval stvar od manj upravienega posestnika. Tobeni zahtevek je oprl na fikcijo, da je
pridobitelj stvar e priposestvoval. Postopoma se je aktivna legitimacija razirila e na
dobrovernega posestnika, ki je v dobri veri in z ustrezno pravno podlago (ex iusta causa)
na pravno neoporeen nain pridobil stvar od nelastnika in je torej z izjemo
priposestvovalnega asa izpolnjeval pogoje za priposestvovanje. Publicijanska toba je
bila oblikovana po zgledu rei vindikacije. PT proti civilnemu lastniku praviloma ni bila
uspena, v takem primeru je lahko uspel le tonik, ki je bil bonitarni lastnik, ki mu je
toenec sporno stvar prodal in izroil. Zoper toenev ugovor zaradi nepotenega
ravnanja ali zvijane prevare (exceptio doli).
Negatorna toba poleg odvzema stvari kot najhujega posega v LP je RP varovalo
lastnika tudi proti ostalim posegom v njegovo pravico. lo je za posege, ki so potekali na
dejanski ravni, vendar je motilec trdil, da s tem izvruje svojo (stvarno) pravico, npr.
slunost ali drugo pravico, na podlagi katere je smel posegati po stvari. Lastnik je obstoj
take pravice zanikal (negare- zanikati). Ta toba je bila zrcalna podoba t.i. konfesorne
tobe (actio confessoria), s katero je slunostni upravienec od lastnika sluee stvari
zahteval naj prizna obstoj slunosti in mu dovoli njeno nemoteno izvrevanje.Aktivno
legitimiran za NT je bil lastnik stvari, pasivno legitimiran pa motilec, ki si je lastil sporno

pravico na stvari. Toenec je moral: odstraniti motee naprave, ki jih je zgradil na

tonikovem zemljiu (npr. pot) in tudi sicer vzpostaviti prejnje stanje, povrniti je moral
nastalo kodo in v primeru, da je neupravieno izvreval slunost uitka, povrniti
neupravieno pridobljene plodove. Toba je vsebovala restitutorno klavzulo po kateri se je
toenec lahko izognil obsodbi na denarni znesek, e je vzpostavil prejnje stanje in povrnil
neupravieno pridobljene plodove. Tonik, ki se je bal, da bo ponovno prilo do moteih
posegov, je lahko od toenca zahteval varino (cautio de amplius non turbando).
Toenec je obljubil plaati doloen denarni znesek, e bi lastnika ponovno vznemirjal s
svojimi posegi.
Slunosti: je sistem slunosti kot stvarnih pravic na tuji stvari, ki so upraviencu v
doloenem obsegu omogoale posegati po njej. Obseg in narava posegov sta bila lahko
zelo razlina in sta lahko segala od obveznosti lastnika sluee stvari, tj. stvari, ki je bila
obremenjena s slunostjo, da se vzdri doloenih ravnanj (npr. da ne nadgradi svoje
stavbe), da trpi poseganje slunostnega upravienca na slueo stvar, pa vse do uivanja
in uporabe tuje stvari.
Slunost: Slunost lahko opredelimo kot omejeno stvarno pravico na tuji stvari, ki jo sme
slunostni upravienec v doloenem obsegu uporabljati ali zahtevati od lastnika stvari, da
opua doloena dejanja, ki bi jih na sluei stvari sicer smel izvrevati.
Naela slunosti:
Osebne slunosti slunost ni mogoa na lastni stvari (ker je stvarna pravica na tuji
stvari), slunost ne more obstajati v storitvi (lastnik sluee stvari je dolan trpeti
nemoteno izvrevanje slunosti), slunost ni mogoa na slunosti (ni bilo mogoe dodatno
obremeniti LP v korist 3. osebe), slunostno upravienje je bilo treba izvrevati obzirno
(na stvari se ni smelo povzroati koda ali obrabe).
Zemljike slunosti zgoraj nateta 4 naela + da mora slunost koristiti gospodujoemu
zemljiu (trajna korist) in da morata biti zemljii sosedni (sluee in gospodujoe).
Nastanek slunosti: Slunost je bilo mogoe ustanoviti s:PP med ivimi ali z oporoko
(volilom). Slunosti, ki so jih obravnavali kot res mancipi je bilo mogoe ustanoviti le z
macipacijo ali in iure cessio. Pri tem je bilo mogoe z in iure cessio ustanoviti vsako
slunost. V navidezni pravdi je bodoi slunostni upravienec ali lastnik gospodujoega
zemljia proti lastniku bodoe sluee stvari uveljavljal slunostno tobo (actio
confessoria). V resnini pravdi bi toenec njegovemu zahtevku oporekal, v tem primeru
pa tonikovi trditvi, da ima na njegovi stvari slunost, ni ugovarjal. Pretor je zato konal
postopek z ugotovitvijo, da ima tonik na toenevi stvari slunost. Na provincialnih
zemljiih so se navadno ustanavljale z brezoblinimi dogovori, ki so jih utrdili z obljubo
pogodbene kazni (pactionibus et stipulationibus), e bi slunostnega upravienca pri
izvrevanju slunosti oviral sam sopogodbenik ali njegovi dedii.
Prenehanje slunosti: kot pravica je prenehala s tem, da se ji je upravienec
odpovedal. Odpoved je bila lahko:Formalna odpoved(upravienec se je odpovedal
slunosti z in iure cessio. Lastnik sluee stvari ga je toil z negatorno tobo, s katero je
zatrjeval, da njegova stvar ni obremenjena s slunostjo. Ker je toenec (ki bi v resnini
pravdi tonikovi trditvi ugovarjal) molal, je pretor ugotovil, da slunost ne obstaja).
Neformalna odpoved(upravienec je lastniku sluee stvari preprosto dovolil (concessio)
ravnanje, ki je nasprotovalo slunosti. Tako mu je npr. dovolil, da nadgradi stavbo, s imer
je slunost prepovedi gradnje nad doloeno viino ugasnila (servitus altius nontollendi).
Slunost je ugasnila z neizvrevanjem (nonuso), kar se ni zgodilo takoj, temve je moral
lastnik sluee stvari prostost stvari ele priposestvovati. To se je zgodilo po klasinem
pravu v dveh, po Justinijanovem pravu pa v desetih oz. dvajsetih letih. Pri poljskih
slunostih je zael tei rok takoj, pri hinih slunostih pa je najprej moralo nastati stanje,
ki je onemogoalo izvrevanje slunosti (lastnik sluee stvari je npr. pri slunosti, ki je to
prepovedovala (altius non tollendi), nadzidal stavbo, pa slunostni upravienec temu ni

ugovarjal, ali je npr. pri slunosti dnevne svetlobe (ne luminibus officiatur) zazidal okno
skozi katero je lastniku gospodujoega zemljia prihajala dnevna svetloba, pa ta ni
ugovarjal. Priposestvovalni rok je zael tei ele od nastanka tega stanja.
Actio confessoria (slunostna, konfesorna toba): Prvotno se je imenovala
vindicatio servitutis. e v klasinem pravu pa so jo poimenovali konfesorna toba. Ime
ponazarja temeljni tonikov zahtevek: od toenca (tj. lastnika domnevno sluee stvari),
zahteva, da naj prizna obstoj slunosti na svoji stvari. Aktivno legitimiran za konfesorno
tobo je bil lahko le lastnik gospodujoe stvari ali osebni slunostni upravienec. Pasivno
legitimiran pa je bil praviloma lastnik sluee stvari, izjemoma tudi zoper posestnika
stvari, ki ni bil lastnik (npr. vse tiste, ki prepreujejo dovajanje vode).Poleg
ugotovitvenega zahtevka, da naj se ugotovi obstoj slunosti na toenevi stvari, je lahko
tonik zahteval tudi odstranitev naprav, ki so mu prepreevale izvrevanje slunosti (npr.
odstranitev ograje, ko je imel slunost poti preko sosedovega zemljia), povrnitev kode,
ki mu je nastala, in plodov, ki jih kot uitkar ni mogel pridobiti. Tudi v zvezi s to tobo je
bilo mogoe zahtevati varino, da v prihodnje ne bo ve prihajalo do motenj (cautio de
amplius non turbando) )e ne da niti stvari niti varine, se obsodi na toliko, kolikor tonik
s prisego opredeli (kot vrednost spora).
Interdiktno varstvo slunosti: Dejansko izvrevanje slunosti je varoval pretor s
svojimi interdikti. Podobno kot pri posesti stvari interdiktno varstvo ni predpostavljalo
obstoja slunosti, temve le njeno neviciozno izvrevanje. Pretor je nudil varstvo tistemu,
ki je v zadnjem letu doloen as neviciozno izvreval slunost poti ali zajemanja vode. Za
druge slunosti pa ni povsem jasno ali je nudil interdiktno varstvo.
Osebne slunosti:vsebina doloena oblika uporabe stvari, tevilo slunosti je omejeno,
ustanovljene so v korist doloene osebe, omejena je na as trajanja ivljenja slunostnega
upravienca, 4 naela.
Zemljike slunosti:vsebina od lastnika se zahteva doloena opustitev, tevilo
slunosti ni omejeno, ustanovljene so v korist gospodujoega zemljia, je trajna,
4+2naeli.
Uitek: je najpomembneja in najobseneja slunost. Vsebino pravice opredeljuje njeno
latinsko ime ususfructus (usus uporaba, fructus plod), iz katerega izhaja, da je uitkar
upravien slueo stvar uporabljati in uivati, tj. pridobivati njene plodove. Z vidika LP
omeni njeno popolno izvotlitev. Vsa dejanska upravienja preidejo na uitkarja. Do
prenehanja uitka ostaja lastniku le ime, tj. lupina brez vsebine oz. gola lastnina (nuda
proprietas), iz tega se vidi kako relativen je lahko pojem LP. Dokler ne poznamo njenih
omejitev v obliki pravic, tudi ne vemo, kakna so v konkretnem primeru lastnikova
upravienja. Uitek je bil strogo osebna pravica, ki je uitkar ni mogel prenesti na
drugega. Razlog za tesno vezanost uitka na osebo uitkarja so razlogi zaradi katerih je
uitek sploh nastal. S pomojo uitka so skuali v zvezi z dedovanjem loiti prehod LP in
pravice do neposredne uporabe premoenja.
Predmet uitka:Sprva je bil verjetno mogo le na zemljiih, v asu republike se je raziril
tudi na ostale stvari in celo na pravice. Tako e Cicero govori o uitku na celotnem
premoenju, ki je obsegalo tudi premine stvari in pravice. To je med drugim urejal
poseben senatov sklep s konca republike ali zaetka principata. Kljub temu, da je bilo
uitek mogoe ustanoviti tudi na potronih stvareh, je bil pravi uitek mogo le na
nepotronih stvareh. V takem primeru je na sluei stvari poleg LP nastala e stvarna
pravica uitkarja. Obe pravici sta obstajali istoasno. Ko je uitek prenehal je prenehala
tudi omejitev LP. e bivi uitkar lastniku ni vrnil stvari, ga je ta lahko toil z negatorno
tobo (e je neupravieno trdil, da uitek e obstaja) ali z rei vindikacijo (e mu ni hotel
vrniti stvari). Uitek je bilo mogoe ustanoviti ve osebam hkrati. Nepravi uitek
poseben problem je predstavljal nepravi uitek na denarju in na potronih stvareh.
Uitkar, ki bi take stvari porabil, bi s tem povzroil prenehanje LP na njih in onemogoil
lastniku, da jih zahteva nazaj. Uitkar se je moral zato zavezati z varino, da bo lastniku

vrnil enak znesek ali enako koliino enakovrstnih stvari iste kakovosti. Tudi sicer le lahko
(bivi) lastnik to zahteval nazaj z obogatitveno tobo (kondikcijo).
Izvrevanje uitka:Uitkar je lahko izvreval uitek sam, lahko pa je izvrevanje uitka
prenesel na drugega s tem, da je dal npr. voljeno stvar v najem ali zakup. Z uporabo
stvari in pridobivanjem njenih plodov ni smel spremeniti ali poslabati bistva stvari. V
zvezi z uporabo stvari je na splono veljalo, da mora uitkar ravnati kot poten mo (vir
bonus) in, da mora slunost izvrevati obzirno. Uitkar je smel pridobivati redne plodove
stvari, zato mu npr. ni pripadal otok, ki se je pojavil v reki oz. ni bil upravien do polovice
zaklada, najdenega na zemljiu, ki je bilo predmet uitka. Uitkar tudi ni bil upravien do
otroka sunje (partus ancillae).Po koncu uitka je moral uitkar ali njegov dedi vrniti
lastniku stvar, ki je bila predmet uitka. Do teav je lahko prilo, e je bila stvar
pokodovana ali zaradi uporabe ezmerno poslabana ali pa jo je uitkar preve zanemaril
(zemljia npr. sploh ni obdeloval, tako, da se je povsem zaraslo). Da bi se takim teava
izognili, je moral uitkar pred prepustitvijo stvari njenemu lastniku obljubiti posebno
varino (cautiousufructuaria). Z njo se je zavezal, da bo s stvarjo ravnal kot poten mo
in, da jo bo po koncu uitka vrnil.
Nastanek uitka: praviloma je nastal z vindikacijskim volilom, med ivimi ga je bilo
mogoe ustanoviti z in iure cessio, s pridrkom slunosti oziroma s prisoditvijo
(adiudicatio) v delitveni pravdi, je bil nekomu uitek obljubljen s brezoblinim
dogovorom, mu je pretor nudil tobo in factum, na provincialnem zemljiu je bilo mogoe
uitek ustanoviti pactione et stipulatione.
Prenehanje uitka:kot osebna stvarna pravica na tuji stvari je lahko uitek prenehal na
razline naine. Uitkar se je svoji pravici lahko odpovedal. To je lahko storil formalno z in
iure cessio (sam uitkar s tem, da na lastnika z in iure cessio prenese uitek, dosee, da
ta preneha in preide v lastnino) ali z brezoblino odpovedjo; samo neizvrevanje uitka ni
povzroilo takojnjega prenehanja pravice, temve je moral lastnik sluee stvari ele
priposestvovati njeno prostost. Za priposestvovanje so veljali sploni priposestvovalni
roki.Kot osebnapravica je uitek prenehal: s smrtjo, z izgubo prostosti ali dravljanstva
(capitas deminutio maxima in media), po klasinem pravu pa tudi s tem, da je uitkar
priel pod oetovsko oblast (capitas deminutio minima).Kot stvarnapravica je uitek
prenehal: z unienjem stvari ali s spremembo, ki je onemogoala izvrevanje uitkauitek je prenehal, e se je npr. posuil ribnik, na katerem je imel nekdo uitek.Kot
pravica na tuji stvari je uitek prenehal confusione, e je postal uitkar lastnik sluee
stvari.
Pravno varstvo uitka:Uitkar je imel na voljo slunostno tobo vindicatio ususfructus oz.
actio confessoria. Pasivno legitimiran za to tobo je bil sprva lastnik, kasneje pa vsak
posestnik. Uitkar, ki je imel uitek na nekem gospodujoem zemljiu in ga je lastnik
slueega zemljia oviral pri izvrevanju slunosti, proti lastniku slueega zemljia ni
mogel uveljavljati zemljike slunosti, temve je lahko s tobo proti lastniku
gospodujoega zemljia uveljavljal le uitek.
Raba: je bila osebna slunost, na temelju katere je smel upravienec (uzuar) neko
nepotrono stvar uporabljati za svoje potrebe tako, da se je ohranjala njena substanca.
Slunost rabe (usus) je bila po eni strani podobna uitku, hkrati pa se je od njega bistveno
razlikovala. Podobna uitku je bila uporaba stvari, ki ni smela posei v njeno substanco.
Drugana pa je bila osebna narava rabe, saj njenega izvrevanja ni bilo mogoe prenesti
na drugega.Uzuar naelno ni imel pravice do pridobivanja plodov. Cesar Hadrijan je rabo
na gozdi izenail z uitkom. Po Justinijanovem pravu je bila glavna razlika med rabo in
uitkom v obsegu upravienj raba pa vsebuje manj upravienj kot uitek. teje se
namre, da nima tisti, ki ima le golo rabo zemljia, ni drugega kot da uporablja
zelenjavo, sadje, roe, seno, slamo in drva za vsakdanjo uporabo.
Slunost stanovanja: je bila zelo podobna slunosti rabe. Slunostni upravienec je
smel stanovanje uporabljati, za razliko od uzuarja ga je smel celo prepustiti v najem, ne
da bi sam v njem bival. Ker je bil namen slunosti korist, ki naj jo ima od nje slunostni
upravienec, ta stanovanja ni smel neodplano prepustiti drugemu.

Delo tujih sunjev ali ivine: Vsebina teh slunosti so bila dela tujih sunjev in ivine,
do katerih je bil upravien slunostni upravienec.Med klasiki je bilo sporno, ali gre za
rabo ali za uitek. Justinijanovo pravo je iz tega napravilo posebno slunost.
Dedni zakup: je bila stvarna pravica na tujem kmetijskem zemljiu, ki ga je smel
upravienec (emfitevta) trajno uporabljati in uivati. Pravica je bila podedljiva in
odsvojljiva. Emfitevta je imel vsa dejanska upravienja na stvari, smel je celo spremeniti
substanco zemljia, ki pa ga ni smel poslabati. Lastniku je ostalo golo ime lastnik, saj
na zemljiu ni imel nobenih dejanskih upravienj. Od emfitevte je smel zahtevati samo
plailo zakupnine (canon, vectigal). Emfitevta je moral plaevati tudi javna bremena.Svojo
pravico je dedni zakupnik smel prenesti na drugega, to je lahko storil z dovoljenjem
lastnika. Za izdajo dovoljenja je lahko lastnik zahteval do dva odstotka zakupninelastniki..ne smejo za izjavo ali podpis sprejeti ve kot petdeseti del cene ali ocenjene
vrednosti zemljia, ki se prenaa na drugega. e lastnik v dveh mesecih ni dal soglasja,
je smel dedni zakupnik prodati svojo pravico tudi brez tega. Lastnik je imel pri morebitni
prodaji emfitevze predkupno pravico- in, e lastnik raje da in izpolni toliko, kolikor lahko
emfitevta dobi od drugega, to vsekakor pridobi lastnik.Predmet kupne pogodbe v takem
primeru ni bilo zemljie, temve emfitevza kot stvarna pravica na tuji stvari. e je lastnik
to pravico kupil, je dedni zakup s tem prenehal in lastnik je ponovno pridobil dejanska
upravienja na svojem zemljiu. Nastanek:S pogodbo (contractusemphyteuticarius), ki je
imela stvarnopravne uinke.
Prenehal: e emfitevta tri leta zapored ni plaal zakupnine ali dajatev v zvezi z
zemljiem. Dedni zakupnik se je lahko svoji pravici tudi odpovedal. Emfitevta je uival
pravno varstvo nasproti lastniku in proti tretjim, ki bi ga ovirali pri izvrevanju njegove
pravice oz. motee posegali po zemljiu.
Stavbna pravica: Naelo superficies solo cedit je pomenilo, da stavba pravno ne
obstaja kot samostojna stvar. Ko je zgrajena, postane del zemljia, na katerem stoji. Zato
je bil lastnik zemljia nujno tudi lastnik stavbe. V rimskem pravu se je e zgodaj pojavila
posebna pravica, na temelju katere je smel nekdo imeti stavbo na mestnem zemljiu. Za
uporabo zemljia je moral plaevati zakupnino (vectigal), samo razmerje pa so
obravnavali kot obliko (javnopravnega) zakupa. Pravica je bila podedljiva ne pa tudi (vsaj
na zaetku) odsvojljiva. Po klasinem pravu je bilo mogoe tako pravico ustanoviti
(zgraditi in uporabljati stavbo) na zemljiu v zasebni lasti. V takem primeru se je
zakupnina imenovala solarium (od samostalnika solum-zemljie, tla). Superficiar je smel
stavbo uporabljati in jo po potrebi tudi prezidati. Da pa ne bi mogel izigrati lastnika (kar bi
se zgodilo, e bi pustil stvar propasti), stvari ni smel poslabati. Ker je bila pravica v
pravnem prometu, jo je bilo mogoe zastaviti ali obremeniti s slunostjo. Superficiar vsaj
po klasinem pravu ni bil posestnik stvari. Kljub temu ga je pretor varoval s posebnim
interdiktom desuperficiebus oz. tudi z analognimi tobami.
Zastavna pravica: asovna loitev sklenitvene in izpolnitvene faze povzroa na
upnikovi strani doloeno negotovost. Ne ve, ali bo dolnik izpolnil svojo obveznost. Da bi
si zagotovil im vejo varnost, je imel po RP na voljo dve monosti: najti osebno jamstvo v
obliki porotva, tj. jamstvo nekoga, ki se bo za izpolnitev obveznosti zavezal poleg
dolnika ali poiskati stvarno jamstvo v obliki zastavne pravice, tj. pravice na tuji stvari, ki
jo bo smel upnik prodati, e obveznost ne bo izpolnjena, ter se iz izkupika poplaati.
Zastavna pravica:Zastavna pravica je stvarna pravica na tuji stvari zastavnega U, da se
v primeru neplaila terjatve, ki je bila zavarovana z zastavno pravico, ob njeni dospelosti
poplaa iz vrednosti zastavljene stvari. Predstavlja stvarnopravno razmerje. Nastane z
izroitvijo stvari upniku.
Naela zastavne pravice: je akcesorna pravica (lahko obstaja le poleg doloene terjatve),
predmet je lahko le individualno doloena stvar (prav tako terjatev) in predmet zastavne
pravice je nedeljiv (pignoris causa indivisa upnik ni dolan vrniti dela zastavljene stvari,
kljub temu, da je bila terjatev delno poplaana).

Vrste zastavne pravice:

Rona zastava (pignus) zastavitelj je lahko ZU v zavarovanje njegove terjatve prepustil
zastavljeno stvar v posest.
Pogodbena (hipotena) zastava pri tej je zastavitelj ZU obljubil, da mu bo stvar prepustil
v posest, e (do doloenega asa) ne bo izpolnil svoje obveznosti. Razlika med obema
vrstama zastavne pravice je bila v posesti stvari. Pri roni zastavi je zastavitelj ob
zastavitvi prepustil stvar zastavnemu upniku v posest. Pri pogodbeni (hipoteni), pa je
stvar obdral v svoji posesti. ZU jo je moral prepustiti, e do dogovorjenega roka ni
izpolnil svoje obveznosti. V tem pogledu bi lahko pri hipoteni zastavitvi govorili o
potencialni prepustitvi v posest.
Nastanek rone zastave (pignus): z zastavitvijo nastane z izroitvijo stvar
zastavnemu upniku, na temelji sodne odlobe kot individualnega pravnega akta ali na
temelju zakona. 3 pogoji zastavitelj je v trenutku zastave lastnik / med strankama
nastane pogodba o zastavitvi / obstaja terjatev, ki jo zavarujeta z zastavno pravico.
Pignus in rem suam: je zastavna pravica na lastni stvari. Naeloma ni mona, e pa
preti koda je mogoa. e postane zastavitelj zastavni upnik, potem pride do confusio in
omejena pravica ugasne, s tem bi ZU izgubil (prvi) poplailni rang zato se omogoi
pignus in rem suam. To je edini primer v stvarnem pravu, da lahko ima omejeno stvarno
pravico na lastni stvari.
Nastanek hipotene zastave: Ko se stranki dogovorita, da bo zastavitelj zastavnemu U
izroil stvar v posest, e dolg ob zapadlosti ne bo poplaan. Gre za pogodbeno zastavo.
Nastane zastavna pravica in to s pogodbo, brezoblini dogovor. Ni v realni obliki.
Pogodbena zastava:Zastavitelj je moral biti lastnik stvari. Zastavitev tuje stvari je bila
nina in ZU na njej ni dobil nobene stvarne pravice. Tudi v tem primeru je nastalo med
zastaviteljem in ZU obligacijsko razmerje, na podlagi katerega je ZU od zastavitelja lahko
zahteval povrnitev interesa, ki ga je imel, da bi dobil zadostno jamstvo za plailo svoje
terjatve.
Predmet zastave: Poleg stvari je bilo mono e zastaviti tudi terjatve (pignus nominis),
uitek, poljske slunosti, dedni zakup, pa tudi rono zastavljeno stvar- v tem primeru je
prilo do podzastave (t.i. pignus pignori datum, tudi subpignus). Predmet zastavne
pravice je bilo konno lahko celotno premoenje. Vendar pa se v takem primeru niso teli
za zastavljene osebni predmeti.
Zastavljena terjatev:Kadar je bila zastavljena terjatev, je imel ZU na voljo analogno tobo,
s katero jo je lahko izterjal, ko je zapadla. e se je glasila na denar, se je smel iz nje
poplaati, kadar pa je bila predmet terjatve stvar, je smel to stvar izterjati in jo obdrati
kot zastavljeno- e je bila terjatev torej denarna, bo izterjani denar pobotal s svojo
terjatvijo, e pa je (zastavljena) neka stvar, bo imel tisto kar bo dobil (tj. izterjal) kot
rono zastavo.Zastavljen uitek:lahko je bilo zastavljeno izvrevanje obstojeega uitka ali
pa je bil uitek ustanovljen v prid ZU. Zastavljena poljska slunost:Kadar je bila
zastavljena poljska slunost (predmet zastavne pravice ni mogla biti slunost na
stavbnem zemljiu), jo je smel ZU izvrevati, e je imel sosednje zemljie. e dolnik
svoje obveznosti ni izpolnil, je smel ZU slunost prodati. Ker je veljalo naelo, da morata
biti gospodujoe in sluee zemljii sosednji, je bilo slunost mogoe prodati le sosedu.
Zastavitev po oblastveni odredbi: Cesar Antonin Pij je v posebnem reskriptu uredil
rubeno zastavno pravico. Z reskriptom je bil doloen postopek poplaila upnikov z
rubeno zastavo. Zarubljene stvari so se prodale na javni drabi. Preseek od katerega so
odteli stroke postopka, so vrnili dolniku, igar stvari so bile prodane. Predmet rubea
so bile lahko vse dolnikove stvari.

Zastavitev po zakonu: Zastavne pravice, ki so nastale e po zakonu, so se razvile iz

prednostnih pravic nekaterih upnikov pri izvrbi na dolnikovem premoenju. Tako je npr.
po senatovem sklepu iz asa cesarja Marka Avrelija brez izrecne zastavitve pridobil
zastavno pravico na stavbi upnik, ki je dal posojilo za njeno popravilo- zastavna pravica
na hii, ustanovljena v prid upnika, ki je dal posojilo za ponovno zgraditev stavbe,
pripadala tudi tistemu, ki je po naroilu lastnika dal denar podjetniku. Cesar Mark Avrelij
je tudi doloil, da sta imela oba navedena upnika tudi prednost pri izvrbi (privilegium
exigendi).Justinijan obstajala je vesoljna zastavna pravica na premoenju moa v zvezi z
vrnitvijo dote, hkrati pa je imel mo vesoljno zastavno pravico iz naslova dote na
premoenju tistega, ki je doto obljubil. Poleg vesoljnih zastavnih pravic so bile z razlinimi
zakoni uvedene tudi razline posamine zastavne pravice. Zastavno pravico, ki je nastala
z zakonom, imenujejo viri pignus legale oz. pignus tacitum.
Vsebina zastavne pravice: Z zastavitvijo stvari dobi zastavni upnik na njej stvarno
pravico v zavarovanje neke svoje (nedospele) terjatve. Ko terjatev dospe v plailo, pridobi
ZU tudi pravico, da se iz zastavljene stvari poplaa, tako da jo proda. Kadar ZU ob
zastavitvi stvari ni dobil v posest, je ZU z dospelostjo terjatve pridobil tudi pravico, da od
posestnika stvari zahteva njeno prepustitev v posest, ker se je lahko le na ta nain iz
stvari poplaal. To svojo pravico je uveljavljal z actio hypothecaria in rem. Pasivno
legitimiran a to tobo je bil vsak posestnik stvari, tudi fiktivni. Toba je zaradi neposredne
monosti zahtevati prepustitev stvari spominjala na lastninsko rei vindicatio. Zato klasiki
govorijo o vindiciranju zastavne pravice (pignus vindicare).Pri pogodbeni (tj. hipoteni)
zastavi je smel ZU zahtevati prepustitev zastavljene stvari v posest praviloma ele ob
dospelosti terjatve. IZJEMOMA PREJ: ko je npr. zastavitelj stvar poslabal ali jo
zanemarjal.ZU je lahko namesto prepustitve stvari ponudil izpolnitev dolnikove
obveznosti (ius offerendi). ZU je tako ponudbo moral sprejeti, saj je lo za zastaviteljevo
monost nadomestitve (facultas alternativa).Prepustitev posesti je lahko zahteval tudi ZU
pri ronizastavi, e mu je nekdo stvar odvzel ali je sicer izgubil posest na njej. V ta namen
je imel na voljo tobo actio pigneraticia in rem.
Prodaja zastavljene stvari: e dolnik svoje obveznosti ni izpolnil, se je smel ZU, ko je
terjatev dospela, iz zastavljene stvari poplaati. Sprva je smel ZU v takem primeru stvar
zadrati zase, kar je bilo na zaetku za upnika verjetno to edina monost. Ker pa je bil
praviloma socialni in gospodarski poloaj upnika moneji od dolnikovega, je bil upnik
tisti, ki je pri nastanku razmerja narekoval pogoje. V zavarovanje svoje terjatve je redno
zahteval stvar, ki je bila vredna (bistveno) ve, kot pa je znaala terjatev. Zaradi tega je
bil dolnik v primeru, da je ZU zastavljeno stvar obdral, navadno prikrajaan
Varstvo zastavne pravice:
Hipotena zastava Zastavni upnik pri hipoteni zastavi je sprva lahko zahteval
prepustitev zastavljene stvari od zastavitelja z interdictum Salvianum. Sasoma je bilo
mogoe interdikt usmeriti zoper vsakokratnega posestnika. S tem je hipotena pogodba
dobila stvarnopravne uinke. Verjetno je e Julijanova redakcija pretorskega edikta
vsebovala vzorec stvarnopravne tobe, ki je sluila istemu namenu. Ta toba se je
imenovala actio Serviana, v Justinijanovem pravu pa actio hypothecaria (in rem)- ta toba
(tj. adexhibendum) je osebna in pripada tistemu, ki hoe toiti s katerokoli stvarnopravno
tobo, tudi s tobo actio pigneraticia, Serviana ali hypothecaria, ki pripadajo upnikom.
Rona zastava - ZU je imel v primeru, ko je izgubil posest zastavljene stvari, na voljo
tobo actio pigneraticia in rem. Z njo je zahteval prepustitev zastavljene stvari od njenega
trenutnega posestnika.
Vekratna zaporedna zastavitev iste stvari:
Hipotena zastavitev pri njej ZU ni pridobil zastavljene stvari v posest. Zato je bilo
mogoe stvar zastaviti ve zastavnim upnikom zapored. Sprva je bilo to mogoe le pod
odlonim pogojem, da bo prva zastavna pravica ugasnila. Zaradi neformalne narave
hipotene pogodbe je vekratna zastavitev stvari dajala precej prilonosti za zlorabo. e

je nekdo dolozno in z namenom, da se iz tega okoristi, vekrat zastavil isto stvar in s tem
ogoljufal upnike, se je lahko to kvalificiralo kot kaznivo dejanje goljufije (t.i. stellionatus).
Storilec je bil lahko za to kaznivo dejanje obsojen celo na delo v rudnikih ali na izgon. Iz
kupnine se je najprej poplaal prvi ZU, preseek je prepustil naslednjemu, ki je moral po
polailu svoje terjatve preostanek prepustiti naslednjemu kasneji ZU je lahko zahteval
od predhodnega upnika preseek izkupika, ki je ostal po poplailu njegove terjatve z
analogno tobo actio Serviana.Vrstni red poplaila je sledil asu nastanka posamezne
zastavne pravice. To je izraalo naelo prejnji po asu, moneji v pravici (prior
tempore, potior iure- e si preje zemljie v zastavo, preden je bilo zastavljeno dravi, si,
tako kot si prejnji po asu, moneji v svoji pravici).
Prenehanje zastavne pravice: zaradi svoje stvarne narave je ZP prenehala, e je bila
stvar uniena ali e je prila iz pravnega prometa; kot akcesorna pravica je ZP prenehala
s prenehanjem obveznosti- prenehala je, e je dolnik izpolnil obveznost ali z upnikovim
soglasjem dal nadomestno izpolnitev (datio in solutum) in enak uinek je imela tudi
upnikova zamuda; samo zastaranje terjatve ni povzroilo prenehanje ZP,ZP je kot stvarna
pravica na tuji stvari prenehala confusione. ZP je prenehala, e se ji je ZU odpovedal, ZP
je ugasnila s prodajo zastavljene stvari, pri vekratni zastavitvi so s prodajo ugasnile
hkrati vse ZP. Zastavitelj je po naelu longi temporis praescriptio lahko priposestvoval
prostost zastavljene stvari.
Obligacije: Obligacija (od ligare- vezati) ali obveznost je pravna vez (iuris vinculum),
zaradi katere je dolnik (debitor, od debeo- dolgujem) zavezan upniku (creditor od credozaupam, verjemem), da mu nekaj da (dare), stori (facere) ali zagotovi (praestare).Bistvo
obligacije je torej v dolnikovi zavezanosti, v njegovi obveznost, da izpolni tisto, za kar se
je zavezal. Obligacijsko razmerje pomeni upravienost, tj. monost zahtevati izpolnitev.
Upnik lahko to monost izrabi ali ne. Dolnik te izbire nima. Prevzeto obveznost mora
izpolniti. Zato je z izrazom obveznost predvsem miljen dolnikov dolg. Upnik nima
obveznosti temve terjatev.
Obligacijsko razmerje:relativno, obstaja med dvema strankama, od katerih je ena
upnik, druga dolnik. Vezanost razmerja na stranki je ena bistvenih potez obligacijskega
razmerja in predstavlja temeljno razliko v primerjavi s stvarno pravico, ki lahko uinkuje
nasproti vsakomur, obligacijsko razmerje pa uinkuje le med strankama. Upnik lahko
zahteva izpolnitev le od dolnika oz. od osebe, ki se je zavezala oz. je dolna izpolniti
obveznost.Razmerje traja samo toliko asa dokler se ne izpolni. Nastalo je namre zaradi
izpolnitve zato z njo obveznost ugasne (zaasna narava).
Jamstvo in izpolnitev obveznosti: e dolnik svoje obveznosti ne izpolni, ga upnik
lahko toi in na podlagi obsodbe dosee izvrbo na njegovem premoenju. RP ni poznalo
splone tobe, s katero bi bilo mogoe zahtevati izpolnitev, temve je oblikovalo za vsako
OR
posebno
tobo.
Obligacijskopravne
tobe
so
se
imenovale
osebne
(actionesinpersonam), ker jih je bilo mogoe uveljavljati le proti doloeni osebi, tj. proti
zavezancu. Dolnik je v RP jamil za izpolnitev svoje obveznosti z vsem svojim
premoenjem. e svoje obveznosti ni izpolnil, je pretor dovolil upniku, da vzame v posest
dolnikovo premoenje in ga proda na drabi (bona possideri vendique iubebo- ukazal
bom, da vzame premoenje v posest in ga proda). Do prodaje je lahko prilo po poteku
doloenega roka, e se dolniku ni uspelo dogovoriti z upnikom- v takem primeru je pretor
zapovedal upniku, da premoenje vrne dolniku (decederedepossessione).
Naela obligacijskega prava:
Naelo vestnosti in potenja To naelo je bilo temeljna prvina razmerij bonae fidei.
Naelo dobre vere in potenja, kot ga imenujemo v RP, je zahtevalo skrbno in poteno
ravnanje, ki je ustrezalo prevzeti obveznosti in priakovanjem ter zaupanjem nasprotne
stranke. Ni pa veljalo le za razmerja bonae fidei, ampak ga je bilo mogoe uveljaviti tudi
pri razmerjih stricti iuris. V primeru ravnanja, ki je nasprotovalo temu naelu, je lahko
stranka uporabila tobo ali ugovor zaradi prevare (actio oz. exceptio doli).

Prepoved zlorabe pravic RP sicer ni posebej opredelilo pojma zlorabe pravice, vendar se
je e zgodaj odzvalo na razline oblike tovrstnega ravnanja. Tako je e staro civilno pravo
obravnavalo kot kritev sakralnega prava, e je druinski oe zlorabljal svojo oblast nad
osebami, ki so mu bile podrejene. Kasneje so cenzorji takega oeta opomnili (admonitio)
oz. so mu izreklo svoje nestrinjanje (nota censoria).
Dolnost skrbnega ravnanja stranke pogodbenih in kvazikontraktnih razmerij so bile po
mnenju rimskih pravnikov dolne ravnati z ustrezno skrbnostjo. Skrbno ravnanje strank
OR je med drugim narekovalo naelo dobre vere in potenja. Kakna je bila dolna
skrbnost je bilo odvisno od konkretnega dogovora, ki pa ni mogel izkljuiti odgovornosti
stranke za namerno povzroitev kode. Kadar ni bilo takega dogovora, se je stopnja
skrbnosti, ki se je zahtevala od stranke, ravnala po njenem interesu oz. koristi. im veji
je bil interes, ki ga je imela za obstoj razmerja, tem veja skrbnost se je zahtevala od nje.
Vrste obligacij:
Obligatio in actio RP ni poznalo delitve na materialno in formalno pravo. Pravica ni
obstajala kot materialnopravna, temve kot procesnopravna kategorija. Pravica se je torej
materializirala v postopku oz. v trenutku, ko je pretor dovolil njeno uveljavljanje v pravdi.
Naelno je bila za vsako obveznost oblikovana posebna tobena formula. Z njo so
opredelili vsebino in pravni temelj obveznosti.Stranke so praviloma lahko uveljavljala le
tista razmerja, za katere so bile v pretorskem ediktu predvidene tobe. Vezanost na
predvidene tipe razmerij pa ni bila brez izjem. Ne samo, da je lahko pretor v posameznem
primeru omogoil pravdanje tudi s tem ,da je na podlagi dejanskega stanja oblikoval novo
tobeno formulo (t.i. actio in factum), temve se je e v klasinem pravu izoblikovala
tobena formula, pri kateri so razmerje opredelili opisno, s spredaj zapisanimi besedami
(actio praescriptis verbis). Tako je bilo mogoe uveljavljati zahtevke iz razmerij, ki jih ni
bilo mogoe uvrstiti v nobeno od uveljavljenih akcij. Ker tovrstnih pogodbenih razmerij ni
mogoe opredeliti z znailno besedo, ki je izrpno opredeljevala posamezno pogodbo
(npr. kupiti, prodati, najeti), so se tovrstne pogodbe imenovale brezimne (inominatne)danes imenujemo inominatne tiste pogodbe, ki v zakonu niso posebej imenovane in jim
da ime praksa.
Civilne ali honorarne civilne so bile obligacije, ki so temeljile na ius civile. Zaetni ozki
krog civilnih obligacij se je mono raziril, ko so kot civilne zaeli obravnavati tudi
obveznosti, ki so temeljile na naelu dobre vere in potenja (ex fide bona).
Pretorske/honorarne so bile obligacije, ki so postale iztoljive s pretorskimi tobami. Te so
temeljile na doloenem dejanskem stanju (actiones in factum), ali pa je pretor raziril
obstojeo civilno tobo (t.i. analogne tobe) oz. jo je oprl na doloeno fikcijo.
Naturalne klasini pravniki oznaujejo kot naravne (naturalne) tiste obveznosti, pri
katerih dolnika ni mogoe toiti oz. posledino zoper dolnika ni mogoa izvrba. Izraz je
podobno kot izraz naravna posest (naturalis possessio) pomenil, da gre za doloeno
dejansko stanje, ki nima pravne veljave. Naravne obveznosti so bile v RP obveznosti
sunjev ali obveznosti gospodarjev nasproti sunjem.Naturalne obveznosti so izvirale tudi
iz obligacijskih razmerij:med osebami pod oblastjo istega druinskega oeta, obveznosti,
ki jih je prevzel stareji nedorasli brez sodelovanja varuha, obveznosti dolnika pri
denarnem posojilu, ki je bilo dano v nasprotju s SC Macedonianum, brezoblino
obljubljenih obresti pri posojilni pogodbi
Stricti iuris/bonae fidei stricti iuris mednje so spadale obveznosti iz deliktov, posojilne
pogodbe, stipulacije in literalnih kontraktov. lo je za enostransko obvezujoa razmerja,
pri katerih je bil zavezana samo ena stranka, druga pa je bila le upraviena. Tobeni
zahtevek pri tobah iz teh razmerij je bil doloen (certum). Sodnikova naloga je bila samo,
da ugotovi, ali toenec v resnici dolguje zahtevani znesek ali koliino. e se je izkazalo, da
ni tako, je toenca oprostil, ne da bi skual ugotoviti, koliko dolnik v resnico dolguje. e
je bil dolnik npr. dolan manj, kot je vtoeval upnik, je bil upnik po klasinem pravu v
celoti zavrnjen, ker je zahteval preve (pluris petitio). V postklasinem pravu je lahko
sodnik obtoil toenca na toliko, kolikor je v resnici dolgoval. Pri razmerjih stricti iuris je
bilo treba morebitno toenevo prevaro (dolus) ali gronjo (vis ac metus) uveljavljati s

posebno tobo.Bonae fidei -so bile redno dvostransko obvezujoa, je bil tobeni zahtevek
nedoloen. Glasil se je na karkoli mora toenec dati ali storiti toniku po naelu dobre
vere in potenja. Naloga sodnika je bila, da presodi vse vidike razmerja ter pri opredelitvi
zneska, ki ga bo moral plaati toenec, upoteva vse tisto kar narekuje naelo dobre vere
in potenja. Sem so spadali predvsem brezoblini dogovori (pacta), sklenjeni v zvezi s
pogodbo bonae fidei in razline oblike nepotenega ravnanja toenega sopogodbenikavse namre kar se zgodi v nasprotju z naelom dobre vere in potenja, se upoteva pri
tobi iz kupne pogodbe.
Genus/species genus - nakljuno unienje je trpel v konkretnem primeru dolnik. Upniku
je moral dati enako koliino stvari iste vrste in kakovosti. Njegova obveznost ni ugasnila,
dokler je ta koliina tovrstnih stvari obstajala. Z vidika upnika je bilo povsem
nepomembno, ali je imel dolnik izpolnitev e pripravljeno ali ne. e kakovost ni bila
izrecno dogovorjena, je lahko dolnik po klasinem pravu izpolnil svojo obveznost s
katerokoli stvarjo dogovorjene vrste. Species kadar je bil predmet obveznosti
individualno doloena stvar, je njeno nakljuno unienje povzroilo naknadno nemonost
izpolnitve. Dolnik je s tem praviloma priel iz zaveze in upnik praviloma od njega niesar
ve ni mogel terjati. To izraa rek species perit ei cui debetur, genus perire non censetur
(individualno doloena stvar je uniena tistemu, komur je dolgovana; teje se, da po vrsti
doloena stvar ne more biti uniena). e je bila po nakljuju uniena doloena stvar, ki jo
je imel dolnik pripravljeno za izpolnitev, to ni vplivalo na obstoj obveznosti. Dolnik je
moral upniku priskrbeti drugo istovrstno stvar enake kakovosti. Delitev predmetov
obveznosti na genus in species se praviloma prekriva z delitvijo na nadomestne in
nenadomestne stvari, kar pa ni nujno.
Denarne obveznosti:V tem pogledu gre za posebno obliko po vrsti opredeljene (generine)
stvari. Kljub temu pa nastopa denar v OP samo kot denarni znesek doloene valute.
Dolnik dolguje tisto tevilo denarnih enot, na katero se glasi obveznost. Samo tako je
lahko predmet obveznosti. To pomeni, da je predmet obveznosti denarni znesek doloene
valute, ki obstaja kot vsota. Kot taka je denarna obveznost povsem neodvisna od
konkretnih bankovcev ali kovancev, ki so bili dani ob njenem nastanku ali s katerimi jo je
dolnik izpolnil.
Vrste obveznosti glede na izvor:Obveznosti lahko izvirajo iz razlinih pravnih dejstev.
Justinijanovo pravo je obveznosti opredelilo kot kvazikontrakte in kvazidelikte. Tako
Justinijanove konstitucije obveznosti delijo na obveznostiiz kontraktov (pogodbe kot
dvostranske PP, ki so bili samostojno iztoljivi),deliktov (prepovedana dejanja, ki so
prizadela posameznika, njegovo druino ali premoenje), kvazikontraktov (OR, ki so bila
po vsebini podobna kontraktom, od njih pa so se razlikovala po tem, da niso nastala na
podlagi soglasja strank),kvazideliktov (OR, ki so sicer nastala iz prepovedanih dejanj,
vendar odgovornost zanje ni temeljila na krivdi, temve na objektivnem odnosu do
okoliin, v katerih je posledica nastala (objektivna odgovornost).
Vsebina obveznosti: Vsebina obveznosti je bila v RP opredeljena z glagoli: dati, storiti in
zagotoviti. Te glagole so vsebovale posamezne tobene formule, s katerimi so uveljavljali
konkretne zahtevke iz OR.
Sploni pogoji za nastanek obveznosti:
Monost - Predmet obveznosti je lahko samo nekaj, kar je mogoe . Ni bilo mogoe skleniti
veljavne pogodbe glede individualno doloene stvari, ki v trenutku sklenitve pogodbe ni
obstajala eprav je bilo doseeno soglasje glede predmeta, ta pa je prenehal obstajati
pred sklenitvijo pogodbe, je kupna pogodba nina. Po drugi strani pa bi bila pogodba
nina tudi v primeru, ko je stvar sicer obstajala, vendar ni bila v pravnem prometu. Enako
je v RP veljalo tudi za kupno pogodbo glede stvari, ki je bila e kupeva. Za resnino
nemonost gre le v primeru naravne nemonosti. Pravna nemonost je namre v svojem
bistvu nedopustnost. Pravna nezmonost je bila, ko je bila prodana stvar, ki ni bila v
pravnem prometu. Klasiki so razlikovali zaetno(vezana je na sklenitveno fazo pravnega
razmerja in redno onemogoi njegov nastanek)in naknadno (se pojavi potem, ko je PP e
veljavno sklenjen, in lahko povzroi prenehanje dolnikove zaveze. Prenehanje dolnikove

obveznosti povzroi naknadna nemonost izpolnitve le, e ni bila posledica dolnikovega

krivdnega ravnanja) nemonost, v RP pa objektivno in subjektivno(ta je vezana le na
osebo dolnika in zato ne vpliva na obstoj obveznosti) nemonost.
Dopustnost obveznost ne sme biti v nasprotju z veljavnim pravom ali moralo.Po RP so
bili PP, ki so bili sklenjeni v nasprotju z veljavnim pravom, praviloma neveljavni. Enaka
pravna posledica je doletela tudi tiste PP, ki so nasprotovali dobrim egam in navadam.
Dolnik je lahko v takem primeru zoper upnika uveljavljal ugovor zvijane prevare
(exceptio doli).
Doloenost ali dololjivost predmeta obveznosti po RP sta morala biti predmet
obveznosti oz. vsebina izpolnitve doloena ali vsaj dololjiva. Nedololjivost predmeta
izpolnitve je pravzaprav oblika nemonosti, saj neesa, esar ni mogoe opredeliti, tudi ni
mogoe izpolniti. Kljub vsemu pa moramo v zvezi s tem razlikovati sklenitveno in
izpolnitveno fazo obveznosti. Veljavna je bila obveznost, katere vsebine v trenutku
sklenitve ni bilo mogoe opredeliti, e jo je bilo mogoe doloiti v trenutku, ko je zapadla.
Monost ocenitve v denarju zaradi naela rimskega formularnega postopka, po katerem
se vsaka obsodba glasi na denar, je bilo za rimsko obligacijo bistveno, da jo je mogoe
izraziti v denarju.
Alternativne obveznosti: Stranki sta se lahko dogovorili, da bo predmetov obveznosti
ve, vendar bo dolnik dolan izpolniti le enega: ali mi obljubi dati konja Sivca ali konja
Rjavca?. Tako obveznost imenujemo alternativna (od alter- eden od dveh). Pri AO sta
predmeta obveznosti dva, predmet izpolnitve pa en sam (duae res sunt in obligatione,
una est in solutione).e ni bilo dogovorjeno drugae je imel pravico izbirati dolnik. To je
pomenilo, da je bil upnik, ki je s tobo zahteval le eno od obeh stvari, zavrnjen, ker je
zahteval ve, kot pa bi smel. Upnik je moral torej redno zahtevati alternativno (eno ali
drugo), dolnik pa se je odloil katerega od dolgovanih predmetov bo dal upniku.Izbiro je
lahko v doloenih primerih namesto dolnika opravilo nakljuje, zaradi katerega je bil
predmet obveznosti unien. e je lo za individualno doloeno stvar (species), se je
obveznost osredotoila na drugega od alternativno dolgovanih predmetov.e bi bili po
nakljuju unieni vsi alternativno (individualno) doloeni predmeti obveznosti, bi prilo do
naknadne nemonosti izpolnitve.
Fakultativne obveznosti: Pri teh obveznostih je predmet obveznosti en sam, vendar
lahko dolnik svojo obveznost veljavno izpolni s tem, da ponudi upniku nekaj drugega. FO
se od nadomestne izpolnitve (datio in solutum) razlikuje po tem, da je mogoe pri
nadomestni izpolnitvi ponuditi upniku namesto dolgovane izpolnitve karkoli, vendar pa bo
imelo to uinek izpolnitve le, e se bo upnik s tem strinjal. e se upnik z ponujeno
nadomestno izpolnitvijo ne bo strinjal, bo ta ostala brez pravnega uinka. Pri tej pa je
upnik dolan sprejeti izpolnitev, ki mu jo dolnik ponuja namesto dolgovane. Ena sama
stvar je predmet obveznosti, medtem, ko sta predmeta izpolnitve v bistvu dva (Una res
est in obligatione, duae sunt in solutione). Upnik lahko terja samo tisto, kar je dolgovano.
Izpolnitev nedolgovanega je monost, ki jo ima samo dolnik. Zato se je v zvezi s FO
uveljavil izraz monost nadomestitve. Tisto, kar lahko uspeno ponudi upniku namesto
dolgovane izpolnitve, mora biti opredeljeno: bodisi s samo pogodbo, bodisi z zakonom ali
s pravnim obiajem. Dolnik je postal prost, e je bila dolgovana neka individualno
doloena stvar in je bila ta po nakljuju uniena.V zvezi z zastavno pravico je bila
omenjena pravica zastavitelja, ki ni bil hkrati dolnik ZU, da temu namesto izroitve stvari
ponudi plailo dolnikove obveznosti (ius offerendi).
Deljive in nedeljive dajatve:
Deljive dajatev je objektivno deljiva, kadar jo je mogoe razdeliti, tako da med
posameznimi deli ni kakovostne, marve le koliinska razlika. Deljiva je dajatev katere
predmet je npr. denarni znesek, koliina ita, vinaNedeljive - Dajatev pri kateri npr.
dolguje dolnik upniku par evljev, pisalni stroj, obleko ipd. eprav je lahko tudi v teh
primerih dolgovani predmet sestavljen iz ve delov, so ti med seboj kvalitativno razlini in
jih ni mogoe deliti. Pomen razlikovanja med dajatvami se kae pri izpolnitvi. Pri deljivih

dajatvah je namre izpolnitev mogoe opraviti v ve asovno loenih delnih izpolnitvah.

e je obveznost nedeljiva, to ni mogoe.
Odkodnina in kazen: doloeno ravnanje, ki je lahko storitev ali opustitev, lahko pripelje
do zmanjanja premoenja ali preprei njegovo poveanje, do katerega bi lahko prilo.
govorimo o kodi. Posledice kode sicer praviloma nosi sam okodovanec. Povrnitev kode
lahko zahteva okodovanec le v primerih za katere pravni red predvideva odkodninsko
odgovornost nekoga drugega za nastalo kodo, kadar je torej koda pravno upotevna.
Pravno upotevna koda - e je kodni poseg v premoenje pomenil tudi poseg v pravico
ali pravno zavarovan interes. V takem primeru lahko okodovanec zahteva od
povzroitelja povrnitev kode.koda je bila zmanjanje premoenja (navadna koda
damnum emergens) in prepreitev njegovega poveanja, ki je bila posledica kodnega
ravnanja (izgubljeni dobiek lucrum cessans).
Odkodnina je odprava posledic kode. Njen namen je vzpostaviti premoenjsko stanje,
kakrno je bilo pred kodnim dejanjem ali dogodkom.Mogoa je bila v naravi (naturalna
restitucija) ali v denarju. e povzroitelj kode ni povrnil v naravi, je bil v RP obsojen na
plailo denarne odkodnine.
Justinijanovo pravo viino odkodnine je omejilo na dvojno vrednost dolgovane
izpolnitve, kadar je bil zahtevek doloen e po svoji naravi (dolgovana je npr. neka
individualno doloena stvar) oz. je lo za doloen znesek ali koliino nadomestnih stvari in
kadar je bil zahtevek nedoloen, zapoveduje Justinijan sodnikom samo skrbno in
pregledno doloanje viine odkodnine. V takem primeru je bila edina omejitev dejanski
obseg kode in izgubljenega dobika. Gaj omogoa 3 vrste tob, ostanejo tudi pri
Justinijanu: reipersekutorna toba (od res-stvar in persequi- zasledovati)- z njo je lahko
tonik zahteval nazaj svojo stvar ali njeno vrednost. Kot primer take tobe navaja Gaj
tobe iz kontraktov,penalna toba (od poena-kazen)- z njo je bilo mogoe dosei
kaznovanje storilca. Kot primer navaja Gaj tobe zaradi tatvine (actio furti), injurije ali
ropa in meana toba- z njo pa je bilo mogoe, poleg vrnitve stvari ali njene vrednosti
zahtevati tudi znesek, ki je za storilca pomenil kazen. Kot primer navaja Gaj tobe, pri
katerih je bil storilec, ki je dejanje priznal, obsojen na povrnitev kode, e pa je dejanje
tajil, je moral plaati dvojni znesek odkodnine- to se zgodi pri tobi na izvrbo, tobi iz
naslova regresa, akvilijski tobi zaradi pokodovanja tuje stvari ali naslova doloenega
damnacijskega volila, ki je bilo voljeno.Taka je bila toba iz ropa, ki se je glasila na 4x
vrednosti stvari. Kaznovalni uinek so dosegli s tem, da se deliktne tobe med seboj niso
konsumirale. e je npr. nekdo ukradel sunja in ga nato ubil, je odgovarjal za tatvino in
tudi za uboj. Posebnost deliktnih tob je bila tudi v tem, da so se v primeru sostorilstva
kumulirale. e je bilo torej sostorilcev ve, je moral vsak od njih plaati kazen.
Povzroitev in zakrivitev: Pravno upotevna koda je posledica doloenega ravnanja.
Po naem pravu velja, da mora kodo povrniti tisti, ki jo je povzroil, e ne dokae, da je
koda nastala brez njegove krivde. Objektivno, tj. ne glede na krivdo, se po naem pravu
odgovarja za kodo, ki izhaja iz stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira za okolico veja
nevarnost. Praviloma je odkodninska odgovornost krivdna. V takem primeru temelji na
predpostavkah: povzroitvi kodne posledice, protipravnosti ravnanja povzroitelja kode,
vzroni zvezi med njegovim ravnanjem in nastalo posledico in krivdi.
Povzroitev kodne posledice je objektivna zveza med ravnanjem doloene osebe in
nastalo kodno posledico. Zato jo imenujemo tudi vzrona (kavzalna) zveza, ki je lahko
neposredna ali posredna.
Krivda je subjektivni odnos povzroitelja (storilca) do nastale posledice. pojem krivde je
tesno povezan s pojmom nedopustnosti ravnanja. e ni nedopustnosti, praviloma ne
moremo govoriti o krivdi. e npr. uniim svojo stvar, ki ni zavarovana s posebnim
predpisom, ravnanje ni nedopustno in zato ne moremo govoriti o krivdi. Razlikujemo dve
vrsti krivde: naklep (tudi namen, namera-dolus. Naklepno ravna tisti, ki namenoma in
vede, povzroi kodno posledico. Kadar storilec hoe posledico, govorimo o direktnem
naklepu (dolus directus oz. specialis). Kadar pa se storilec sicer zaveda, da lahko njegovo

ravnanje pripelje do kodljive posledice, ki je sicer neposredno ne eli, vendar vanjo

privoli, govorimo o eventualnem naklepu (dolus eventualis)) in malomarnost (culpa,
negligentia. O njej govorimo, kadar nastane kodljiva posledica zato, ker storilec ni ravnal
dovolj skrbno. Storilcu v tem primeru ne moremo oitati , da je posledico hotel, lahko pa
mu pri njegovem ravnanju oitamo povrnost in lahkomiselnost).
Vija sila: je nakljuni nastanek kodne posledice, ki ga ni mogoe prepreiti, pogosto pa
tudi ne konkretno predvideti. Sem spadajo predvsem naravne in socialne katastrofevojne, potres, povodenj, sua Vija sila ima tri prvine: nepredvidljivost, neodvrnljivost, in
zunanjost, kar pomeni, da nastaja zunaj sfere vplivanja strank.
Lex Aquilia:V zvezi z akvilijskim zakonom se je izkristaliziralo stalie, da je lahko kriv
samo tisti, ki je deliktno sposoben. Tako ni mogel odgovarjati po akvilijskem zakonu
umobolni ali otrok, stareji nedorasli pa samo, e e ni bil zmoen dojeti nedopustnosti
svojega ravnanja- e torej e ni bil iniuriae capax. Pokodovanje sunja, ivali...
Odgovornost pri pogodbah in pogodbam podobnih razmerjih : v starejem pravu
so razlikovali v glavnem med odgovornostjo za naklep, ki je pomenil predvsem kritev
naela dobre vere in potenja, in odgovornost za varovanje stvari (custodia).To obliko
varovanja sreamo pri posodbeni pogodbi, pri nekaterih oblikah podjemne pogodbe, ko
gre za zaplatarja (sarcinatar) in pralca (fullo), pri ladjarjih, hlevarjih in gostilniarjih, ko gre
za prevzete stvari gostov, pri roni zastavi, kadar je nekdo v lastnem interesu prevzel
stvari v pregled in e pri nekaterih drugih razmerjih- za nakljuje je npr. odgovarjal
drubenik, ki je od drugih drubenikov prevzel stvari v predelavo, najemnik stvari, tisti, ki
mu je pobegnil na posodo vzeti suenj, ki bi ga bil moral uvati.
Skrbnost dobrega gospodarja: Ni pomenila samo zavzetosti in prizadevanja, temve
celovit odnos do prevzete obveznosti. Zato se je telo, da ravna malomarno, npr.
podjetnik, e zaradi neznanja ali neizkuenosti ni bil kos prevzetemu delu neizkuenost
se obravnava kot malomarnost. Isto je veljalo tudi pri deliktih.
Odgovornost:
Odgovornost samo za naklep (dolus) je pomenila, da je stranka odgovarjala le za tisto
kodo, ki jo je povzroila vede in hote.
Odgovornost za hudo malomarnost je obsegala naklep in hudo malomarnost. Zaradi
nerazsodnega ravnanja stranke so hudo malomarnost vasih izenaevali z naklepom
(klasiki govorijo o hudi malomarnosti blizu naklepa- dolo proxima est).
Odgovornost za skrbnost dobrega gospodarja je bila odgovornost za lahko malomarnost
(culpa levis). Imenovali so jo tudi odgovornost za vsako krivdo (omnis culpa), ker je
vsebovala tudi odgovornost za naklep in hudo malomarnost. Ker je od stranke zahtevala
najvejo skrbnost, je bila odgovornost za lahko malomarnost najstroja oblika krivdne
odgovornosti.
Odgovornost za skrbnost kot v lastnih zadevah (diligentia quam in suis) je zaradi svoje
konkretne narave pomenila posebno obliko odgovornosti, saj je bila od primera (tj. osebe)
do primera (osebe) razlina.
Odgovornost za nakljuje po Justinijanu
Pomenilo je nekrivdno odgovornost za
varovanje stvari pred nakljujem, ki ga je bilo mogoe predvideti in odvrniti.
Pravila za presojanje odgovornosti: vsakdo vedno odgovarja za naklep, kar izraa
obepravna maksima dolus semper praestatur (za naklep se vedno odgovarja) / nihe ne
odgovarja za vijo silo / stranka odgovarja za tisto stopnjo krivde, za katero se je s
pogodbo zavezala.
Utilitetno naelo: je temeljno naelo v Justinijanovem pravu, ki je veljalo kadar se
stranki nista dogovorili glede skrbnosti, ki bi jo vsaka izmed njiju morala pokazati v zvezi s
pogodbo. Naelo je veljalo subsidarno. Bistvo naela je bilo v ideji, po kateri je stranka, ki
ima pri pravnem razmerju moneji interes (vejo korist), zavezana k skrbnejemu

ravnanju. Stranka, ki nima posebnega interesa ali koristi pa odgovarja samo za naklep in
hudomalomarnost.
Izjeme od utilitetnega naela:
Mandat (gre za zaupno razmerje, a nima koristi)
Poslovodstvo brez naroila (gre za zaupno razmerje, a nima koristi)
Custodia (ker se varuje nakljuje, ki je najbolj pogosto)
Varutvo (ker gre za skrbnost kot v lastnih zadevah)
Societas (ker gre za skrbnost kot v lastnih zadevah)
Nakljuna premoenjska skupnost (ker gre za skrbnost kot v lastnih zadevah)
Odgovornost za dejanja tretjih: veljalo je pravilo, da tistemu, ki ni ni storil, ne sme
kodovati dejanje nekoga tretjega. Kljub temu je, nosilec oblasti odgovarjal noksalno za
delikte oseb pod njegovo oblastjo. Nosilec oblasti je omejeno, v okviru t.i. adjekticijske
odgovornosti, odgovarjal tudi za poslovne obveznosti oseb pod oblastjo. Isto je veljalo za
odgovornost imetnika obrata za poslovne obveznosti nameencev, ki se je postopoma
razvila.
Nakljuje:RP je poznalo dve vrsti nakljuja:
Nakljuja, ki jih ni bilo mogoe odvrniti (potres, povodenj, nemire, napade razbojnikih
tolp ali sovranika, poare, brodolome, naravno smrt sunjev ali ivali. Ker jih ni bilo
mogoe prepreiti, zanje ni bilo mogoe prevzeti odgovornosti. Zato govorimo o viji sili
(vis maior)).
Nija nakljuja (casus minor), ki jih je bilo mogoe predvideti in prepreiti (za ta nakljuja
so predvsem teli tatvino, kodo, ki jo je povzroila ival, pobeg sunja, ki bi ga bilo treba
uvati). kodo, ki je nastala po nakljuju ali zaradi vije sile, je po pravilu nakljuje trpi
lastnik (casum sentit dominus) trpel tisti, v igar premoenju je nastala. Izjemo so
predstavljali le primeri, ko je za nastalo posledico na podlagi odgovornosti za varovanje
stvari (custodia) odgovarjal nekdo drug.
Obresti: V RP so obresti (usurae, faenus) predstavljale protivrednost za uporabo tuje
glavnice (sors, caput). Dolnik je dolgoval obresti poleg glavnice, pri emer se je viina
obresti doloala kot odstotek glavnice na doloeno asovno obdobje. Problem je bila
njihova viina. Ker je bilo denarja v obtoku malo, je bilo povpraevanje po njem zelo togo.
Dolniki so pristajali na visoke obresti, kar so oderuhi izkoriali. Justinijan ni bil naklonjen
obrestovanju. Obresti sicer ni odpravil, je pa v posebni konstituciji leta 528 doloil precej
nije obrestne mere. Redna OM je znaala 6 odstotkov letno, trgovci so lahko zaraunavali
do 8 odstotkov, osebe vijih stanov (personae illustres) pa samo 4 odstotke.
Pogodbena kazen (stipulatio poenae):je v denarju izraen interes, ki ga ima upnik na
pravilni ali pravoasni izpolnitvi obveznosti. V RP so poznali dve obliki pogodbene kazni:
Pogodbena kazen, ki je bila obljubljena v zvezi z neko obstojeo, samostojno iztoljivo
obveznostjo (prava pogodbena kazen).
Neprava pogodbena kazen (je bila pogodbena kazen s katero so skuali dosei doloeno
ravnanje, ki ni bilo predmet obveznosti. lo je lahko za doloeno storitev ali opustitev).
Postopoma pa se je e v klasinem pravu uveljavilo stalie, po katerem pogodbene kazni
ni bilo mogoe terjati, e dolnik brez svoje krivde ni mogel izpolniti ali pravoasno
izpolniti obveznosti.
Ara:dajatev doloene stvari manje ali simboline vrednosti (npr. prstan), ki jo je dala ena
stranka drugi stranki (navadno kupec prodajalcu) v znamenje sklenjene pogodbe. Obe
pravo govori o ari kot potrditvi sklenitve pogodbe (arra confirmatoria). Ko je bila
obveznost iz pogodbe izpolnjena, so to dajatev vrnili, e pa je bil dan denarni znesek, so
ga vteli v izpolnitev.Justinijan je aro na novo uredil v posebni konstituciji iz leta 528. Po

novem je bila lahko ara dokazilo, da je bila pogodba sklenjena, ali pa je imela, podobno
kot v grkem pravu, vlogo skesnine.
Subjekti izpolnitve: do izpolnitve pride, ko se uresnii ravnanje, ki je bilo predmet
obveznosti, ko torej dolnik (pravilno) da, stori, ali zagotovi tisto, kar se je bil zavezal. Ko
se to zgodi, obveznost po samem pravu (ipso iure) ugasne.Izpolnitev, ki ni vezana na
dolnika lahko jo je izpolnil kdorkoli osebna izpolnitev je bila lahko izrecno dogovorjena
ali pa je izhajala iz narave obveznosti.Do izpolnitve je prilo tudi takrat, kadar je upnik
(delegant) naroil dolniku (delegatu), da naj izpolni tretjemu (delegatarju- t.i. delegatio
solvendi). Ko je bila izpolnitev opravljena delegatarju, je postal dolnik prost, kot da bi jo
bil izpolnil upniku. Dolnik je postal prost tudi v primeru, ko je brez upnikovega naroila ali
soglasja izpolnil nekomu tretjemu, pa je upnik to naknadno odobril. Odobritev (ratihabitio)
je imela enak uinek kot predhodno naroilo.
Predmet izpolnitve: Izpolnitev je morala v celoti ustrezati obveznosti. Upnik je lahko
zato zavrnil pomanjkljivo ali delno izpolnitev toda tudi e ne izpolnim pravemu
oskrbniku, lastnik pa izpolnitev odobri, postanem prost; odobritev je namre enaka
mandatu. e se je upnik s tem strinjal je imela uinek izpolnitve tudi dajatev ali storitev
neesa drugega, kot je bilo dolgovano. V takem primeru govorimo o nadomestni
izpolnitvi. Problem nastane takrat, kadar je bila nadomestna izpolnitev upniku evincirana.
V takem primeru se je po prevladujoem mnenju klasikov telo, da obveznost obstaja
naprej.
Kraj izpolnitve: Za napako izpolnitve se je telo tudi, e je dolnik ni ponudil na pravem
kraju. Dioklecijan celo pravi, da se dolnik osvobodi obveznosti samo, e ponudi izpolnitev
na kraju, na katerem je treba obveznost izpolniti. Torej je bil upnik upravien zavrniti
izpolnitev na napanem kraju, zaradi esar je priel dolnik v zamudo. Kraj je bil doloen v
sami pogodbi, lahko je izhajal iz narave obveznosti (A se je npr. zavezal, da bo zoral Bjevo njivo), lahko pa se je ravnal tudi po poslovnih obiajih (da je treba npr. vrniti
shranjeno stvar tam, kjer se nahaja). Kadar ga ni bilo mogoe opredeliti po nobenem od
natetih kriterijev, je smel dolnik ponuditi izpolnitev na primernem kraju. Upnik je
dolnika toil praviloma v kraju njegovega stalnega prebivalia. e je bil ta drugaen od
kraja, ki je bil v pogodbi doloen kot kraj izpolnitve, je lahko za upnika nastala koda
zaradi manje vrednosti izpolnitve na tem kraju. Kadar se je njegova terjatev glasila na
doloeno koliino ali znesek (certum), mu je pretor pomagal dosei polno poplailo s
posebno tobo glede tistega, kar bi bilo treba dati na doloenem kraju.
as izpolnitve: Obveznost je bilo praviloma mogoe izpolniti takoj, ko je nastala. Z
vidika upnika je vsako odlaganje izpolnitve pomenilo dodatno negotovost in tveganje.
Zato je v RP veljalo, da je doloitev roka v korist dolnika (Diei adiectio pro reo). Rok je
namre nujno pomenil odloitev izpolnitve, saj bi jo sicer dolnik moral opraviti takoj. as
je bil doloen s pogodbo, pogosto pa je bil as izpolnitve razviden e iz njene narave. e
je npr. kdo obljubil semensko ito za setev, potem ga je moral, e ni bilo dogovorjeno
drugae, izroiti pred setvijo. as izpolnitve je bil lahko vezan na doloen dogodek, s
imer je bil opredeljen tudi as izpolnitve. e npr. kupim pri slaiarju porono torto,
potem jo mora ta narediti in dostaviti do porone gostije. e as ni bil razviden ali
doloen, je moral dolnik izpolniti takoj oz. ga je lahko upnik terjal takoj (V obem pravu
so to izraali z rekom: kar je dogovano brez roka, je dolgovano takoj).
Dolnikova zamuda (mora solvendi oz. mora debitoris): je nastopila, e dolnik
svoje obveznosti ni izpolnil pravoasno. Do D zamude je prilo, e Dobveznosti ni izpolnil,
ko je napoil rok izpolnitve. e obveznost ni vsebovala roka, je priel dolnik v zamudo
ele potem, ko ga je upnik neuspeno opomnil, da naj obveznost izpolni. Kadar je imela
obveznost rok, je veljalo, da dolnika e opominja rok sam (dies interpellat pro homine).
Subjektivni koncept dolnikove zamude RP je sprejelo ta koncept. Dolnika so zadele
posledice zamude samo v primeru, da je bil razlog za neizpolnitev na njegovi strani.

Posledica dolnikove zamude njegova odgovornost za nastalo kodo. Krivdni koncept

zamude je sam po sebi prepreeval, da bi dolnik odgovarjal za kodne posledice, ki jih ni
zakrivil. Kadar je bila dolgovana individualno opredeljena stvar (species), je z dolnikovo
zamudo prela nanj nevarnost nakljunega unienja dolgovane stvari.Kadar je bila
dolgovana plodonosna stvar, je moral dolnik upniku izroiti plodove, ki jih je pridobil od
trenutka, ko je nastopila zamuda,Pri denarni obveznosti je moral dolnik za as zamude
plaati upniku zamudne obresti kot neke vrste pavalno odkodnino.
Prenehanje dolnikove zamude ko je dolnik pravilno ponudil izpolnitev. e je upnik brez
utemeljenega razloga ni hotel sprejeti, je s tem sam priel v zamudo. Dolniku, ki ga je
upnik toil, je v takem primeru pretor pomagal z ugovorom zvijane prevare (exceptio
doli).
Upnikova zamuda (mora creditoris, mora accipiendi):e upnik ne sprejme pravilno
ponujene dolnikove izpolnitve. RP upnikove zamude ni obravnavalo kot kritev upnikove
obveznosti. Upnikova terjatev je monost zahtevati izpolnitev, ne pa tudi obveznost
sprejeti ponujeno izpolnitev. Zaradi tega upnik ni odgovarjal za morebitno kodo, ki mu je
nastala zaradi njegove (tj. upnikove) zamude.
Kdaj priel v zamudo e mu je dolnik dejansko ponudil izpolnitev; e je dolniku
prepreil izpolnitev s tem, da pri njej ni sodeloval na dogovorjen nain (npr. s tem, da
podjemniku ni dobavil gradiva ali mu dal ustreznih navodil za delo) in samo v primeru, da
je bil razlog za to, da izpolnitve ni sprejel, pri njem.
Pride dolnik zaradi zamude iz zaveze ne, se pa je kljub temu spremenila njegova
odgovornost, saj je poslej odgovarjal le za naklep (dolus). e je dolnik dolgoval denarni
znesek ali koliino nadomestni stvari in je bil dolgovani denar ali so bile dolgovane stvari,
jih je neuspeno ponudil upniku, po tem brez dolnikove krivde uniene ali izgubljene, se
je lahko dolnik zoper upnikovo zahtevo po izpolnitvi branil z ugovorom zvijane prevare
(exceptio doli).
Zamuda pri vinu e kupec vina ni prevzel pravoasno in je prodajalec potreboval sode, v
katerih je hranil vino za kupca, je smel vino enostavno izliti, potem ko je pred priami
pozval kupca, naj ga odpelje. Namesto da bi vino izlil, je smel kupcu zaraunati najemnino
za sode, ki jih je nujno potreboval.
Prenehanje obveznosti: obveznost normalno preneha z izpolnitvijo ko upnik prejme
dolgovano od samega dolnika ali nekoga drugega, ki izpolni njegova obveznost, ta
preneha in dolnik postane prost. Razlogi za prenehanje so uinkovali razlino. Lahko so
povzroili:prenehanje po samem pravu (ipso iure),lahko pa so dolniku dajali samo temelj
za uveljavljanje ugovora, e bi ga upnik terjal. V takem primeru obveznost de iure sicer ni
ugasnila, vendar pa je upnik ni mogel uveljavljati. Zato pravimo, da je obveznost ugasnila
zaradi ugovora (per exceptionem oz. ope exceptionis). v doloenih primerih je obveznost
prenehala oblino e je oblinost utemeljevala nastanek obveznosti, potem jo je lahko
tudi ukinjala. Rimski pravniki govorijo o nasprotnem pravnem dejanju (contrarius actus),
ki iznii uinke prvega. Pri tem je obveznost prenehala zaradi oblinosti in ne zaradi
izpolnitve.
Acceptilatio: je bila zrcalna podoba nastanka stipulacijske oblinosti. Pri stipulaciji je
upnik (stipulator) vpraal dolnika (promisorja), ali mu obljubi nekaj dati, storiti ali
zagotoviti. S pritrdilnim dolnikovim odgovorom je nastala obveznost. Pri akceptilaciji je
dolnik vpraal upnika, ali ima tisto, kar mu je obljubil, za sprejeto. Ko je upnik pritrdilno
odgovoril je obveznost ugasnila. Z akceptilacijo je bilo mogoe ukiniti le stipulacijsko
obveznost ali obveznosti iz dotis dictio.
Neformalna navidezna izpolnitev:Dolnik in upnik sta se lahko brezoblino dogovorila,
da naj obveznost ugasne. Tak dogovor (pactum) je imel posledico ugasnitev deliktnih
obveznosti iz tatvine in injurije- ipso iure z brezoblinim dogovorom.Posebna oblike
brezoblinega dogovora je bil dogovor o neterjanju (pactum de non petendo) dogovor
po katerem upnik ne bo terjal od dolnika doloene obveznosti. Tak dogovor ni ukinjal

obveznosti, je pa nudil dolniku monost ugovora, s katerim bi bil upnik, ki bi terjal v

nasprotju z dogovorom zavrnjen.
Osebni dogovor o neterjaju (pactum de non petendo in personam):Dogovor po katerem
upnik ni mogel terjati samo osebe, s katero je tak dogovor sklenil. e je lo npr. za ve
sodolnikov, potem upnik ni mogel terjati samo tistega, s katerim je tak dogovor sklenil.
Sploni dogovor o neterjanju (pactum de non petendo in rem):nanaal na samo
obveznost. To pomeni, da zaradi takega dogovora upnik ni mogel zahtevati izpolnitve te
obveznosti od nikogar. Ker se je nanaal na samo obveznost, se je nanj lahko skliceval
poleg dolnika tudi njegov dedi, porok, sodolnik.
Zdruitev (confusio): Obveznost preneha, e se v isti osebi zdruita lastnost upnika in
dolnika. Zaradi tega terjatev ve ne more obstajati in praviloma ugasne. Zdruitev pa
uinkuje le med upnikom in dolnikom.
Nasprotno soglasje (contrarius consensus): Pri razmerjih bonae fidei in e posebej
pri konsenzualnih pogodbah sta lahko stranki doseeno soglasje izniil z nasprotnim
soglasjem. To je bilo mogoe, dokler nobena od njiju e ni zaela izpolnjevati svoje
obveznosti (re integra). V takem primeru ni prenehala le obveznost iz same kupne
pogodbe, temve tudi morebitne druge obveznosti, ki so se nanjo navezovale.
Prenovitev (novacija): Posebno obliko prenehanja obveznosti predstavlja prenovitev
(novatio).Obveznost je bilo mogoe prenoviti s stipulacijo ali literalnim kontraktom.
Pogoji prenovitveni namen (animus novandi pomeni, da sta morali imeti stranki
izrecen namen nadomestiti obstojeo obveznost) in nekaj novega (aliquid novi
prenovitev je morala prinesti nekaj novega. Po klasinem pravu so to bili predvsem rok,
pogoj oz. sprememba osebe upnika ali dolnika. Verjetno je bilo e v klasinem pravu
mogoe spremeniti predmet obveznosti). Izvedli so jo s stipulacijo, ki se je navadno
sklicevala na predhodno obveznost: ali mi obljubi dati, kar mi dolguje Sej?, ali mi
obljubi dati, kar mi dolguje iz oporoke?.Prenovitev se je uporabljala kot predhodnica
odstopa terjatve ali prevzema dolga. Z njo se je, lahko zamenjala ena od stranka. V takem
primeru govorimo o delegaciji.
Aktivna delegacija sprememba upnika. Predpostavka zanjo je terjatev deleganta
(dosedanjega upnika) nasproti delegatu (dolniku), ki je bila predmet prenovitve. Do
aktivne delegacije je prilo, ko je dolnik (delegat) pritrdilno odgovoril novemu upniku
(delegatarju) na njegovo vpraanje. Razlika med odstopom terjatve in AD je bila: da je
bilo za delegacijo potrebno soglasje dolnika (delegata), ki je moral novemu upniku
(delegatarju) obljubiti tisto, kar je dolgoval dotedanjemu upniku (delegantu) in druga
razlika je bila v spremembi jamstev upniku, saj so skupaj s prenovljeno obveznostjo
ugasnile tudi akcesorne pravice.
Pasivna delegacija nastala je z obljubo delegata (novega dolnika) delegatarju (upniku),
da mu bo izpolnil dolg deleganta (dotedanjega dolnika). Delegatar je imel nasproti
delegantu terjatev, ki je bila predmet prenovitve.
Pobotanje: do pobotanja pride,ko sta obe stranki hkrati upnika in dolnika, kar pomeni,
da ima vsaka odnjiju nasproti drugi doloeno terjatev in lahko pride do poraunanja
medsebojnih terjatev.Je monost toenca v pravdi, da zmanja koliino oz. znesek na
katerega bo obsojen; je monost pobotanja po samem zakonuin je monost pobotanja s
pobotnim dogovorom.
Pogoji pobotanja enakovrstnost(terjatvi sta taki, da ju lahko odtejemo glasita se na
iste koliine, zneske in so dolgovane iste vrste nadomestnih stvari), vzajemnost
(medsebojni terjatev ima S1:S2 in S2:S1), dospelost(terjatev je taka, da bi jo lahko
izterjali) inlikvidnost(terjatev je mono hitro in brez teav ugotoviti in dokazati).
Pobotanje, tj pobotna izjava oz. sodnikova ugotovitev pobotanja sta uinkovali za nazaj
(ex tunc).
Pactum de compensando z njim sta se stranki dogovorili, da naj bodo vzajemne terjatve
pobotane. Ker je lo za dogovor, je ta uinkoval od trenutka sklenitve, e se stranki nista

dogovorili drugae. Zaradi pogodbene narave dogovora tudi ni bilo potrebno, da bi bili
izpolnjeni prej navedeni pogoji za pobotanje.
Cesija: Odstop terjatve (cesija) je brezoblini razpolagalni PP, s katerim se prenese
terjatev proti odstopljenemu dolniku z odstopnika (cedenta) na prevzemnika
(cesionarja). Skupaj s terjatvijo preidejo z odstopom na prevzemnika tudi vse stranske
(akcesorne) pravice in morebitni ugovori, ki bi jih dolnik v trenutku odstopa lahko
uveljavljal proti odstopniku. Dejansko pride le do spremembe osebe upnika, medtem, ko
se OR ne spremeni.Do odstopa je lahko prilo na temelju:
Ustreznega zavezovalnega PP (npr. prodaje),sicernjega dogovora med odstopnikom in
prevzemnikom (da npr. cedent kot cesionarjev dolnik temu namesto izpolnitve svoje
obveznosti, odstopi terjatev, ki jo ima nasproti svojemu dolniku) ali kadar mora stranka
terjatev odstopiti, ker tako doloa zakon ali sodna odloba, govorimo o prisilnem odstopu
(cessio necessaria). Pri odstopu po zakonu (cessio legis) nastanejo uinki odstopa e po
samem pravu, ko so izpolnjeni zakonski pogoji.
Terjatve ni bilo mogoe odstopiti terjatve: ki je bila strogo osebna (npr. terjatve
razaljenega, ki jo je imel iz naslova alitve proti tistemu, ki ga je razalil, terjatve , o
kateri je e tekla pravda, terjatve, o kateri sta se upnik in dolnik dogovorila, da je upnik
ne bo odstopil (pactum de non cedendo), ni bil dopusten odstop, ki bi lahko poslabal
dolnikov poloaj in RP tudi ni dovoljevalo odstopa terjatve drubeno vplivneji osebi
(cessio ad potentiorem).
Lex Anastasiana Po njem je smel kupec terjatve izterjati le toliko, kolikor je zanjo plaal,
ter pripadajoe obresti za vmesni as.
Prevzem dolga: Institut prevzema dolga se je razvijal postopoma:najprej je bilo mogoe
prevzeti dolg z novacijo, tj. s pasivno delegacijo. Novi dolnik (delegat) je s stipulacijo
obljubil upniku (delegatarju) izpolnitev dolga starega dolnika (deleganta). Tudi tu so z
novacijo ugasnile akcesorne pravice.Odkar je bilo mogoe zastopanje v pravdi, je lahko
prevzel nekdo tuj dolg tudi kot pravdni zastopnik. Prevzemnik se je z dolnikom dogovoril,
da se bo kot njegov pravdni pooblaenec (tj. kot cognitor oz. procurator in rem suam)
pustil toiti upniku. Prevzemnik je lahko to storil z darilnim namenom, lahko je na ta nain
izpolnil svojo obveznost ali pa sta dolnik in prejemnik na ta nain ustvarila medsebojno
obveznost.
Dogovor med dolnikom in prevzemnikom, s katerim se je prevzemnik dolniku zavezal
izpolniti njegov dolg. Tak dogovor je uinkoval le med dolnikom in prevzemnikom. ele s
sodobnimi civilnimi zakoniki se je pojavila monost prevzema dolga v obliki pogodbe med
prevzemnikom in upnikom oz. monost pristopa k dolgu v obliki pogodbe med dolnikom
in prevzemnikom, h kateri je dal soglasje upnik.
Deljene obveznosti: Kadar je izpolnitev po naravi deljiva in ni bilo dogovorjeno drugae,
razpade obveznost na toliko delnih obveznosti, kolikor je udeleenih oseb na aktivni ali
pasivni strani. Kadar je ve upnikov, lahko vsak od njih terja le toliko, kolikor odpade nanj.
e je dolnikov ve, mora vsak od njih izpolniti le toliko, kolikor odpade nanj.
Kopienje obveznosti (kumulativna konkurenca): kadar je bilo sostorilcev ve, je
moral vsak od njih plaati polno kazen. Na ta nain so se obveznosti kopiile. e je lo za
kazen v obliki vekratnika nastale kode, je lo za dvojno kopienje (kumuliranje)
obveznosti, saj je moral, vekratnik nastale kode plaati vsak od sostorilcev.
Solidarne obveznosti: Posebna oblika obveznosti, pri katerih je na aktivni ali pasivni
strani udeleenih po ve oseb, so t.i. solidarne ali nerazdelne obveznosti. V sodobnem
pravu se za tovrstne obveznosti uporabljata dva, iz RP izvirajoa izraza. Iz rimskega izraza
sodolnik (conreus oz. correus) se je razvil izraz korealnost oz. korealna obveznost. Drugi
izraz je solidarnost oz. solidarna obveznost, ki izvira iz rimskega izraza in solidum (v
celoti). Pri pasivnisolidarnosti dolguje ve sodolnikov upniku izpolnitev njegove terjatve.
Pri aktivni solidarnosti pa je dolnik zavezan ve upnikom. Bistvo je v poenostavljeni

monosti njene izterjave. V razmerju med upnikom in sodolniki se vsak od sodolnikov

obravnava kot edini dolnik in lahko upnik od njega terja celotno izpolnitev. Vsak od ve
sodolnikov namre odgovarja nasproti upniku nerazdelno, tj. kot da bi bil dolnik samo
on.
Pogodbe v korist tretjih oseb:RP je imelo do tega vpraanja odklonilno stalie, ker je
izhajalo iz predpostavke, da lahko OR uinkuje le med strankama. Zato ni priznavalo
pravih pogodb v korist tretjemu, tj. pogodb iz katerih bi nekdo tretji pridobil neposredno
pravico nasproti dolniku. S pomojo pogodbene kazni je bilo mogoe sicer dosei
izpolnitev tretjemu, ki pa te ni mogel zahtevati. ele v postklasinem in e bolj v
Justinijanovem pravu so zaeli zagovarjati monost tobe tretjega. To so utemeljevali z
dobrohotnostjo.
Odgovornosti za poslovne obveznosti oseb pod oblastjo:Nesporno je oe ali
gospodar odgovarjal, kadar je izrecno pooblastil sina ali sunja, da sklene doloen PP. e
je bil posel sklenjen iussu patris (na oetov ukaz) oz. iussu domini (na gospodarjev ukaz),
se je telo, da je to posel nosilca oblasti, ki je za to odgovarjal neomejeno. Zoper oeta je
lahko sunjev ali sinov sopogodbenik naperil tobo actio quod iusso.Oe oz. gospodar je
odgovarjal tudi na podlagi in v mejah svoje dejanske obogatitve, do katere je prilo na
temelju PP, ki ga je sklenil sin ali suenj. Do take obogatitve je prilo, e je npr. sin ali
suenj kupil hrano za oetovo familijo, plaal oetov dolg, kupil seme in ga posejal na
oetovem polju Zoper oeta je bilo mogoe do viine vrednosti obogatitve toiti s tobo
actio de in rem verso (toba glede tistega kar je bilo obrnjeno v oetovo ali gospodarjevo
premoenje).Oetova oz. gospodarjeva odgovornost je bila omejena z viino pekulija, od
katerega je smel predhodno odteti svoje morebitne terjatve nasproti sinu ali sunju. Svoji
odgovornosti se je oe ali gospodar lahko izognil samo tako, da sinu ali sunju ni odobril
pekulija. Tega pa ni smel storiti zato, da bi s tem izigral upnike.
e ni bilo oseb pod oblastjo za tujo obveznost lastnik obrata za posle, ki jih je v okviru
poslovnega predmeta sklenil njegov nameenec (institor) v trgovini (taberna) ali obratu
za opravljanje trgovske in obrtne dejavnosti (negotiatio). Papinijan je predlagal raziritev
tobe actio institoria tudi na posle, ki jih je sklenil oskrbnik premoenja (procurator
omnium bonorum). Podobno kot lastnik obrata je odgovarjal ladjar (lastnik ladje- exercitor
navis) za obveznosti, ki jih je v zvezi z opravljanjem svojega dela sklenil kapitan ladje
(magister navis). Toba se je imenovala actio exercitoria.
Porotvo: poleg zastavne pravice najpomembneja oblika utrditve obveznosti. Za
izpolnitev obveznosti se dolniku pridrui e porok, ki se poleg dolnika zavee, da bo
izpolnil njegovo obveznost. Upnik ima tako dva zavezanca, od katerih lahko terja
izpolnitev svoje terjatve. e ne uspe pri enem, lahko terja drugega. Upnik ima kljub
dvema zavezancema samo eno terjatev in da gre samo za poveanje verjetnosti, da bo ta
tudi dejansko izpolnjena.V RP so v poroku sprva videli solidarnega sodolnika. Zato je
smel terjati izpolnitev od tistega, za katerega je bilo najbolj verjetno, da bo obveznost
izpolnil. Vrstni red ni bil pomemben.
Subsidiarno porotvo porok, ki ga je upnik terjal prvega, je lahko zoper njega uveljavljal
ugovor, da e ni terjal dolnika, oz. ugovor vrstnega reda (beneficium excussionis oz.
ordinis).
Vrste porotva sponsio (od spondeo-obljubiti), fidepromissio (od fides-potenje,
promitto-obljubim) in fideiussio (od fides-potenje, iubeo- ukaem, naroim). Sponsija in
fidepromisija sta bili vrh tega strogo osebni in nista bili podedljivi.
Adpromisijska pravila porok se ni mogel zavezati za ve, kot je znaala dolnikova
obveznost, lahko pa se je zavezal za manj / ker je bila porokova obveznost akcesorna, je
bila odvisna od dolnikove. Porok se je lahko zavezal za najve toliko, kolikor je znaal
dolnikova obveznost. Ko je ta ugasnila je redno ugasnila tudi porokova obveznost, /
porok je lahko proti upniku uveljavljal vse dolnikove (in seveda tudi lastne) ugovore.
Izjema so bili osebni dolnikovi ugovori.

Regres: e je dolnik poroku naroil, da naj zanj prevzame porotvo, je bilo mogoe
zahtevati regres s tobo iz mandata (pri sponzijskem porotvu je imel porok na voljo
posebno actio depensi, ki se je glasila na dvojni znesek). e je porok prevzel porotvo kot
dolnikov dolnik, sta se zahtevka praviloma pobotala. Kadar je prevzel porotvo brez
dolnikovega naroila, vendar ne proti njegovi volji, je smel uveljavljati svoj regresni
zahtevek s tobo iz poslovodstva brez naroila. Kadar je prevzel porotvo kljub dolnikovi
prepovedi ali z darilnim namenom, regresnega zahtevka ni mogel uveljavljati.
Kreditno naroilo (mandatum qualificatum): porotveno razmerje je lahko nastalo
tudi z naroilom (mandatom). To se je zgodilo tako, da je naroitelj (mandant)
prevzemniku naroila (mandatarju) naroil, da naj zanj prevzame porotvo. Mandatar, ki
je naroilo sprejel, se je potem z adpromisijo zavezal kot porok.Mandant je naroil
mandatarju, da naj da nekomu 3. posojilo. Ko je mandatar prevzel naroilo, je nastala
njegova obveznosti nasproti mandantu, da naroilo izpolni, tj. sklene posojilno pogodbo s
tretjim. S tobami iz posojilne pogodbe je lahko zahteval vrnitev posojila. e mu to ni
uspelo, je smel od mandanta zahtevati povrnitev strokov in kode, kar je enako znesku,
ki ga je zahteval od posojilojemalca. Mandant je zato imel vlogo poroka, saj je posredno
jamil za izpolnitev in bil je subsidiaren porok.
Constitutum debiti alieni:je bila brezoblina konstituentova obljuba, da bo v
doloenem asu izpolnil tujo (denarno) obveznost. V Justinijanovem pravu so tak dogovor
obravnavali kot porotvo. Ker konstitut za razliko od klasinega prava ni bil ve omejen le
na denarne obveznosti, ga je bilo mogoe splono uporabiti.
Intercesija:pomenila vstop v tujo obveznost oz. prevzem tuje obveznosti. To je bilo
mogoe v obliki:porotva(t.i. kumulativna intercesija), prevzema dolga (privativna
intercesija), dejanskega prevzema obveznosti za drugega, tako da je bil intercedent
formalno dolnik, dejanski koristnik pa sploh ni postal stranka razmerja (t.i. tiha
intercesija)- primer tihe intercesije: A v banki vzame denarno posojilo, denar pa izroi Bju.Intercesija je postala znana zaradi senatovega sklepa iz prve polovice 1. Stoletja, (t.i.
SC Vellaeanum), ki je prepovedal intercesijo ensk. Senatov sklep je enskam prepovedal
intercedirati za druge, tj. prevzemati tuje obveznosti, ker ni primerno, da enske
opravljajo moke posle in se zavezujejo s tovrstnimi obveznostmi. Senatov sklep je
doloal, da intercesija ne ustvarja obveznosti. Po Justinijanovem pravu enska ni mogla
nikoli intercedirati za svojega moa, pod doloenimi pogoji pa je lahko intercedirala za
druge, s tem, da je bila intercesija enske po Justinijanovem pravu vedno oblina.
Pogodba: PP,ki nastane s soglasjem volj pogodbenih strank in s katerim se ustanovi,
spremeni ali ukine pravno razmerje. V okviru prisilnih predpisov in splono sprejetih
moralnih norm lahko stranki prosto oblikujeta vsebino pogodbe. Ko doseeta soglasje o
bistvenih sestavinah pogodbe in storita vse kar pravni red predpisuje za njeno veljavno
sklenitev, zane pogodba uinkovati. Pogodba ustvarja upravienja in obveznosti in ima
navadno samo obligacijskopravne uinke.Zaradi procesne narave pravic so zato
razlikovali med pogodbami, ki so bile: samostojno iztoljive, ki jih obiajno imenujemo
kontrakti ali brezoblini dogovori, ki praviloma niso bili samostojno iztoljivi in jih
imenujemo pakti.Poznamo enostransko in dvostransko obvezujoe pogodbe.
Nujno dvostransko obvezujoe pogodbe(sinalagmatske pogodbe): so pogodbe,
pri katerih sta obe stranki enako udeleeni na aktivni in pasivni ravni, tj. enako upravieni
in zavezani. To pomeni, da je vsaka stranka hkrati upnik in dolnik in da je obveznost
vsake od obeh strank pogojena z njenim upravienjem oz. obveznostjo druge stranke.
Pogodbenik ne more biti upnik, e ni hkrati dolnik (ultro citruque obligatio- vzajemna
obveznost).Znailen primer sinalagmatske pogodbe je kupna in prodajna pogodba.
Nevarnost naknadne nemonosti izpolnitve nosita obe stranki. e je zaradi tega postala
ena stranka prosta, tudi druga stranka praviloma ni bila dolna izpolniti svojega dela
obveznosti. Ker je lo za dve samostojni upravienji, je imela v RP pri nujno dvostransko

obvezujoi pogodbi vsaka stranka na voljo svojo tobo. Tako je imel npr. kupec na voljo
actio empti, prodajalec pa actio venditi.
Sluajno
dvostransko
obvezujoe
pogodbe
(contractus
bilaterales
inaequales):so bile pogodbe, za katere je bila bistvena obveznost ene stranke, ki pa se ji
je lahko (ne pa nujno) prikljuila obveznost druge stranke. Pri teh P se je ob sklenitvi P
zavezala samo ena stranka. Njena zaveza je bila tudi temeljni namen pogodbenega
razmerja. Izpolnitev te obveznosti je bilo mogoe zahtevati z direktno tobo (actio directa)
iz tega razmerja.
Kontrakti: Glede na nain, kako sta morali stranki izraziti doseeno soglasje, razlikuje RP
ve vrst kontraktov:Verbalni kontrakti (stipulacija, obljuba dote) kontrakti pri katerih je
obveznost nastala, ko sta stranki svoje soglasjeizrazili z doloenima besedama
Realni kontrakti (posojilna muttum, posodbena commodatum, shranjevalna
depositum, zastavna pignus) so bili v RP kontrakti, ki so nastali dejansko, kar pomeni, da
je morala doseenemu soglasju slediti prepustitev stvari, ki je bila predmet pogodbe. S
prepustitvijo dogovorjene stvari je postal prejemnik zavezan v skladu z doseenim
soglasjem. Praviloma je bil dolan prejeto stvar ali koliino stvari vrniti.
Literalni kontrakti so bili kontrakti, ki so na podlagi soglasja nastali z vpisom v
gospodarsko knjigo, ki jo je vodil svojepraven Rimljan. S tem je nastala obveznost stricti
iuris.
Konsenzualni kontrakti (mandat, drubena pogodba-societas, kupna pogodba-empti
venditio, locatio conducito 4x)so bili kontrakti, ki so nastali e z neformalno doseenim
soglasjem.
Verbalni kontrakti:
Stipulacija kavzalen posel. Med vsemi kontrakti je bila stipulacija najbolj rimska. eprav
ni bilo nobenega zapisa ali pri, so jih teli za najbolj trdno obliko zaveze. Sklepala se je s
vpraanjem, ki ga je upnik (stipulator) zastavil dolniku (promisorju oz. promitentu).
Obveznost je nastala, ko je promisor pritrdilno odgovoril na stipulatorjevo vpraanjeobveznost se sklene z besedami s pomojo vpraanja in odgovora, ko si damo obljubiti,
da nam bo nekaj dano ali storjeno.Pogoji stipulacija je bila mogoa le med navzoima
strankama / sklenjena mora biti kot enotno pravno dejanje (continuus actus)- dejanje
stipulatorja in promisorja mora biti nepretrgano / stipulacijo sta lahko sklenili samo
stranki, ki sta bili sposobni ustnega sporazumevanja. Gluhonemi zato niso mogli skleniti
veljavne stipulacije. Predmet stipulacije je bilo lahko vse, kar je bilo lahko predmet
obveznosti, tj. katerakoli dajatev, storitev ali opustitev. Predmet stipulacije je bilo lahko
tudi nekaj nedoloenega (incertum), kadar je bila nedoloenost omejena samo na
sklenitveno fazo PP. Tako si je bilo mogoe dati obljubiti prihodnji pridelek doloenega
zemljia, saj je postala obveznost v izpolnitveni fazi doloena. Neveljavna pa bi bila
stipulacija, s katero bi si npr. dal nekdo obljubiti nekaj. Stipulacija ni nastala, emed
strankama ni bilo soglasja.
Obljuba dote dota je bilo premoenje, ki ga je nevesta dala ali ga je dal njen oe eninu
ob sklenitvi ZZ. Sprva je mo postal lastnik dote, vendar je hkrati prevzel obveznost, da
eno dostojno vzdruje. Postopoma pa se je uveljavilo preprianje, da je namen dote, ki
naj predvsem olaja gmotna bremena ZZ, tudi v tem, da eni omogoi preivljanje po
prenehanju ZZ. Doto je dal oe ali svojepravna nevesta. Za nevesto je lahko dal doto tudi
nekdo tretji.Predmet dote lahko je vsaka premoenjska vrednost, tj. stvari, stvarne
pravice, terjatveNain, kako je bila dota ustanovljena dajatev dote (dotis datio) je bila
prepustitev dotalnih stvari v lastnino. To se je zgodilo z obiajnimi naini prenosa LP,
zagotovitev dote (dotis dictio) je bila enostranska izjava, s katero je nevestin oe, nevesta
sama ali njen dolnik izjavil eninu, kaj mu bo dal(a) za doto. Dotis dictio je spadala med
verbalne kontrakte, vendar je Justinijanovo pravo ni prevzelo, obljuba dote (dotis
promissio) je nastala s stipulacijo ali z damnacijskim volilom.
Obljuba s prisego zagotovljenega dela osvobojenca (iurata operarum promissio)
osvoboditev sunja ni povsem prekinila razmerja med nekdanjim gospodarjem
(patronom) in osvobojencem (libertus). Razmerje med njima je bilo podobno odnosu med

oetom in sinom. Osvobojenec je ptaronu dolgoval pokornost in spotovanje, oba pa sta

bila moralno zavezana drug drugemu pomagati, e bi kdo od njiju ostal brez sredstev za
preivljanje. Osvobojenec ni smel patrona obtoiti zaradi KD ali ga toiti s tobo, ki bi ga
lahko pripeljala do infamije.
Realni kontrakti:
Posojilna pogodba RP je poznalo dve obliki posojilne pogodbe:stareja oblika se je
imenovala nexum. (lo je za posel per aes et libram, pri katerem je upnik odtehtal
dolniku doloen denarni znesek kot posojilo in s tem pridobil nad dolnikovo osebo
pravico, da po njej posee, e dolg ne bo poplaan. e dolnik dolga ni plaal, ga je smel
upnik po posebnem postopku zapreti in na koncu celo ubiti),potem pa se je pojavila e
brezoblina posojilna pogodba, mutuum. (Pogodbeno razmerje je nastalo z brezoblino
izroitvijo doloenega denarnega zneska ali koliine nadomestnih stvari v lastnino
posojilojemalca, pri emer sta se stranki hkrati dogovorili, da bo posojilojemalec
posojilodajalcu vrnil isti denarni znesek oz. isto koliino enakovrstnih stvari). Predmet
denarni znesek ali nadomestne stvari (genus), lahko so nepotrone, potrone,
nepreminine, preminine. Posojilna pogodba je imela stvarnopravne uinke, saj je dolnik
postal lastnik predmeta posojila. Pogoj za veljavno posojilo je bila LP posojilodajalca na
predmetu posojila. Kljub temu so rimski klasiki priznavali monost tobe tudi nelastniku,
ki je prepustil nekomu tuj denar, e je prejemnik denar v dobri veri porabil. Ker je seveda
posojilodajalec bivemu lastniku odgovarjal za porabljeni denar, je bilo prav, da ga je
smel od prejemnika, ki ga je dobroverno porabil, zahtevati nazaj. Tobo so v tem primeru
imenovali condictio de bene depensis. Posredno posojilo je bilo posojilo pri katerem
upnik dolniku ni izroil predmeta posojila neposredno, temve posredno. Posebnosti so
se uveljavile predvsem pri denarnem posojilu. Tako je nastala posojilna pogodba, e je
posojilodajalec naroil svojemu dolniku da naj v njegovemu imenu izroi predmet
posojila posojilojemalcu. S tem je dolnik izpolnil svojo obveznost, prejemnik izpolnitve pa
je ostal zavezan bivemu upniku iz naslova posojila. Nadomestne stvari condictio,
denarni znesek actio certae creditae pecuniae.Pomorsko posojilo(faenus nautica oz.
pecunia traiecticia) posebna oblika posojilne pogodbe, pri kateri je bil PJ navadno
trgovec, ki si je izposodil denar za nakup blaga v prekomorskih krajih in za njegov prevoz.
Skladno s pogodbo je moral denar vrniti le v primeru, da je ladja sreno prispela v
namembno pristanie oz. da se je sreno vrnila s poti (salva nave- ko je ladja
nepokodovana). PD je skupaj z denarjem pogosto poslal na pot za spremstvo tudi
svojega sunja. Posebnost je bila v tem, da je tveganje prevzel PD. Ker je bilo potovanje
po morju povezano s tevilnimi nevarnostmi, so bile obresti zaradi tega zelo visoke,
obresti lahko dogovorjene e v okviru same pogodbe o pomorskem posojilu in vsebinsko
bi lahko v pomorskem posojilu videli predhodnika zavarovalne pogodbe. Posodbena
pogodba (commodatum- od commodo datum- dano v uporabo, korist) je bila v RP realni
kontrakt, pri katerem je komodant prepustil komodatarju doloeno nepotrono stvar v
neodplano rabo. Komodatar pa se je zavezal, da bo isto stvar po dogovorjenem asu
vrnil. Komodant je stvar posodil (tj. dal jo je na posodo) in se zato imenuje posodnik.
Komodatar pa si je stvar izposodil in se zato imenuje izposojevalec. Izposojevalec je na
stvari pridobil samo dejansko oblast in je bil torej le njen detentor.Posest je obdral
komodant, ki je bil navadno tudi lastnik.Predmet nepotrona stvar, lahko je genus,
species, nepreminina, preminina. Komodatar je smel stvar uporabljati tako, kakor sta se
dogovorila s komodantom, s tem da nista mogla izkljuiti odgovornosti za naklep. e ni
bilo ni dogovorjeno je moral stvar uporabljati kot skrben gospodar.Odgovornost
izposojevalca se je zmanjala, e je bil komodat v komodantovem interesu. Skladno z
utilitetnim naelom je v takem primeru odgovarjal samo za naklep in z njim izenaeno
hudo malomarnost. Skladna z utilitetnim naelom je bila tudi komodantova odgovornost,
ki je komodatarju odgovarjal, kadar je temu nastala koda zaradi njegovega nepotenega
ravnanja. Komadant je moral povrniti stroke, ki so presegali normalne vzdrevalne
stroke (npr. stroke za dalje zdravljenje ali za iskanje pobeglega sunja). Stroke, ki so
bili povezani z uporabo stvari, je seveda nosil izposojevalec. Komadant je ime direktno

tobo iz komodata (actio commodati directa), komodatar pa je uveljavljal svoje zahtevke z

nasprotno tobo (actio commodati contraria). Ta toba je bila potrebna samo takrat, kadar
komodant ni toil komodatarja.
Shranjevalna pogodba pri tej je polonik (deponent) prepustil shranjevalcu (depozitarju)
premino stvar v neodplano hrambo (shranjevalec si je lahko dal obljubiti plailo s
posebno stipulacijo, v okviru same shranjevalne pogodbe pa dogovor o plailu ni bil
mogo), ta pa se je zavezal, isto stvar vrniti, ko bi polonik to zahteval. Predmet
premina stvar, lahko je genus, species, potrona, nepotrona. V Rimu se je tela zloraba
zaupanja za najbolj zavrno ravnanje (ker je zelo hud prestope prelomiti dano besedo).
Zaradi tega je dopozitarja lahko zadela infamija.Depozitar je postal le imetnik shranjene
stvari, shranjevalna pogodba ni imela stvarnopravnih uinkov. Deponent je lahko zahteval
vrnitev stvari, kadar je hotel, in depozitar mu jo je moral nemudoma vrniti.IZJEMA: so bile
lahko ukradene stvari. e je npr. tat shranil ukradeno stvar, jo je moral shranjevalec vrniti
lastniku, ki je zahteval njeno vrnitev.Shranjevalec shranjene stvari ni smel uporabljati, ker
bi s tem zagreil tatvino uporabe (furtum usus). Ker od razmerja ni imel koristi, je po
utilitetnem naelu odgovarjal le za naklep in hudo malomarnost. Deponent je imel za
uveljavljanje svojih zahtevkov na voljo tobo actio depositi directa. Shranjevalec pa je
lahko od polonika zahteval povrnitev strokov, ki jih je imel s hranitvijo stvari. Sem so
spadali npr. prevozni stroki, hrana za shranjeno ival ali sunja. Deponent je v zvezi s
kodo, ki jo je shranjevalcu povzroila shranjena stvar, odgovarjal za vsako krivdo (je kriv,
tisti, ki je dal v hrambo, ker ni bil dovolj skrben pri tem, da bi shranjevalca opozoril na to,
kaknega sunja daje v hrambo).Kadar ni mogel uveljavljati svojih nasprotnih zahtevkov
e v okviru tobe, ki jo je proti njemu naperil polonik, je imel shranjevalec na voljo
kontrarno tobo, iz SP actio depositi contraria.Nepristna shranjevalna pogodba kadar je
bil predmet SP denarni znesek, sta se stranki lahko dogovorili, da ga sme shranjevalec
porabiti, vendar mora vrniti poloniku isti znesek. LP in s tem nevarnost nakljunega
unienja shranjenega denarja preide na depozitarja e z dogovorom in ne ele z dejansko
porabo (denar je bolj posojen kot pa shranjen). Pri nepristni hrambi sta se stranki lahko
dogovorili tudi za obresti. Ker je bila SP razmerje bonae fidei, je zadostoval e navaden
dogovor.Sekvestracija - Je bila posebna oblika shranjevalne pogodbe. Njena posebnost je
bila v tem, da je bila dana v hrambo stvar, o kateri je tekla lastninska toba. Stvar sta dali
v hrambo obe stranki v lastninski pravdi, nazaj pa jo je lahko zahtevala le stranka, ki je v
pravdi uspela, ki je torej dokazala, da se je pogoj za vrnitev stvari uresniil (zmagovalec v
lastninski pravdi je lahko zahteval vrnitev stvari s posebno actio depositi sequestraria).
Zastavna pogodba s prepustitvijo stvari v rono zastavo, je nastala ZP kot stvarna
pravica na tuji stvari. Hkrati je med Z in ZU nastalo tudi pogodbeno razmerje, ki ha
imenujemo zastavna pogodba (pignus). Isto se je zgodilo, ko je ZU dobil v posest
hipoteno zastavljeno stvar. Razlika med brezoblino zastavno pogodbo, ki utemeljuje
hipoteno zastavno pravico, ki ustvarja stvarno pravico, na temelju katere sme ZU od
trenutnega posestnika zahtevati prepustitev zastavljene stvari v posest in zastavno
pogodbo (pignus), ki je realni kontrakt ter ureja medsebojno razmerje med zastaviteljem
in ZU, ki je nastalo s prepustitvijo stvari v rono zastavo. Ta pogodba je realna, ker
nastane s prepustitvijo stvari in ker je dolan prejemnik isto stvar vrniti. ZU Stvar mora
vrniti le v primeru, ko je ni prodal, da bi se poplaal iz izkupika.Vrnitev stvari je lahko
zastavitelj zahteval s tobo iz zastavne pogodbe actio pigneraticia directa. ZU je moral
stvar vrniti tako, kakrna je bila, ko jo je prejel (upnik je zavezan s tobo iz ZP, da vrne
stvar tako, kot je bila ob nastanku obveznosti. Izjemoma je smel stvar zadrati, e je imel
proti zastavitelju e kakno drugo terjatev (t.i. pignus Gordianum)). To je moral storiti,
ko je zastavna pravica ugasnila. Pri ZU sprva v ospredju jamstvo, da bo stvar vrnjena. S
tega vidika je ZU prvotno odgovarjal za nakljuje (z nakljujem je bila verjetno miljena
tatvina). Odkar so zaeli upotevati skrbnost in razlikovati razline stopnje krivde, je ZU
odgovarjal za vsako krivdo, kar pomeni, da je moral s stvarjo ravnati kot dober gospodar
in zastavitelju povrniti vso kodo, ki je nastala na zastavljeni stvari zaradi njegove
malomarnosti.ZU zastavljene stvari brez posebnega dogovora ni smel uporabljati, ker je
sicer zagreil tatvino uporabe (furtum usus). Zastavitelj je po utilitetnem naelu tudi on

odgovarjal za vsako krivdo (kjer pa imata koristi od pogodbe obe stranki, kot pri kupni
pogodbi, locatio conductio, pri doti, zastavni pogodbi, drubeni pogodbi, se odgovarja za
naklep in malomarnost). ZU je moral povrniti kodo, ki je temu nastala po njegovi krivdi
(npr. zato, ker je zastavljeni suenj kradel).Zastavitelj je moral ZU povrniti stroke, ki jih je
imel ta z vzdrevanjem zastavljene stvari.
Literalni kontrakti: staro rimsko pravo je poznalo obline in abstraktne obveznosti
stricti iuris, ki so nastale z vpisov v gospodarsko knjigo (codex accepti et expensi- knjiga
prejemkov in izdatkov), ki jo je o svojem celoletnem poslovanju vodil rimski pater familias.
Obveznost je nastala z vpisom v knjigo. Verjetno so literalne kontrakte uporabljali v
glavnem za prenavljanje obveznosti (novacijo). Justinijanovo pravo ni prevzelo literalnih
kontraktov, zato jih podrobneje ne poznamo.
Konsenzualni kontrakti: pogodbe, ki nastanejo z e doseenim soglasjem in
predstavljajo zadnjo stopnjo v razvoju rimskega pogodbenega prava.
Kupo-prodajna pogodba konsenzualni kontrakt, katerega cilj je zamenjava doloenega
blaga (merx), za doloeno kot denarni znesek opredeljeno ceno (pretium). Pogodba
nastane, ko se stranki sporazumeta o blagu in ceni. Tudi ta pogodba nima stvarnopravnih
uinkov, temve ustvarja le pravice in obveznosti: kupec lahko zahteva izroitev
kupljenega blaga, prodajalec pa plailo kupnine. Za sam prenos LP na prodani stvari, oz.
prenos prodane pravice je potreben poseben razpolagalni pravni posel. Kupna in prodajna
pogodba je podlaga (causa) tega RPP, ki z vidika same pogodbe pomeni njeno
izpolnitev.Predmet predmet kupne pogodbe so lahko posamezne stvari, premoenje,
terjatve in nekatere stvarne pravice (prodati je bilo mogoe obstojeo odsvojljivo stvarno
pravico na tuji stvari (v RP sta to bili stavbna in dedna zakupna pravica) ali pa proti
enkratnemu plailu ustanoviti stvarno pravico na tuji stvari, ki sicer ni bila odsvojljiva (npr.
uitek)).Kupnina protivrednost za prodano stvar ali pravico. Zato je bila doloitev
kupnine bistvena sestavina pogodbe (brez kupnine ni prodajne pogodbe). Obstajala je
lahko le v denarju.Biti je morala resnina (pretium verum)- je kupnina, ki je resno miljena
kot protivrednost prodane stvari. e torej stranki doloita kupnino samo na videz, ne gre
za kupno pogodbo in doloena ali vsaj dololjiva (pretium certum)- doloenost cene so
rimski klasiki doloali dokaj iroko. Tako se ni tela za doloeno le kupnina, ki je bila
izraena v doloenem denarnem znesku, temve tudi dogovori kot npr. za kolikor si ga ti
kupil. Fingiranost pogodbe pogodba, s katero je nekdo prodal stvar, ki ni bila v
pravnem prometu, je bila praviloma nina. Vendar so rimski pravniki fingirali veljavnost
take pogodbe, e je bil kupec v zmoti, prodajalec pa je vedel, da stvar ni v pravnem
prometu. Na ta nain so kupcu omogoili, da je s kupevo tobo actio empti zahteval
povrnitev celotnega interesa. e bi obveljalo, da je pogodba nina, bi lahko zahteval le
povrnitev plaane kupnine.Obveznosti prodajalca moral prepustiti prodano stvar ali
pravico kupcu. Kadar je bila predmet prodaje stvar, je moral kupca uvesti v
neobremenjeno posest prodane stvari (vacuam possessionem tradi) oz. kupcu omogoiti,
da si je kupljeno stvar sam vzel (kupec je kupil visee grozdje; prodajalec mu mora pustiti,
da ga obere). To pomeni, da je moral prenesti na kupca posest stvari, ki je bila prosta
bremen, in mu hkrati tudi v prihodnje zagotoviti njeno nemoteno posest in uivanje
(habere licere oz. uti frui habere possidere licere).Obveznost kupca Kupec je moral
prodajalcu izroiti dolgovano kupnino v lastnino, prodajalcu je moral povrniti tudi stroke,
ki jih je imel ta s stvarjo pred njeno izroitvijo (npr. stroke za zdravljenje sunja, ki je
zbolel, stroke za popravilo prodane hie), kupec je moral prodano stvar prevzeti. Zato
je prodajalec lahko od njega zahteval, da npr. z njegovega zemljia odpelje kupljeno
kamenje. Svoje zahtevke je lahko prodajalec uveljavljal s tobo iz prodaje (actio venditi),
ki se je tako kot kupeva toba glasila na interes. Ker je bila pogodba v interesu in v korist
obeh strank, sta obe odgovarjali za vsako krivdo, kar pomeni, da sta morali ravnati s
skrbnostjo dobrega gospodarja. Nevarnost nakljunega unienja stvari e nosi
nevarnost nakljunega unienja prodane stvari kupec, potem mora plaati celotno
kupnino tudi v primeru unienja ali poslabanja stvari, ko bo torej dobil manj ali ni. e
pa nosi nevarnost nakljunega unienja prodane stvari prodajalec, ne bo mogel od kupca

zahtevati nobene protivrednosti, e je bila stvar po nakljuju uniena, in le zmanjano

kupnino, e je bila samo pokodovana. Nevarnost je iz prodajalca na kupca prela e s
perfektnostjo pogodbe (periculum est emptoris perfecta emptione).Pravne napake stvari
kadar ima nekdo tretji na stvari pravico, ki izkljuuje, zmanjuje ali omejuje kupevo
pravico, pa kupec o tem ni bil obveen. Pravno napako bo imela torej stvar, ki ni bila
prodajaleva oz. je bila omejena z zastavno pravico, slunostjo, dednim zakupom, pa
kupec za to ni vedel. Uveljavljal ga je lahko kupec, ki je pridobil stvar z mancipacijo in je
tudi e plaal kupnino ali dal prodajalcu ustrezno varino zanjo. V primeru evikcijskega
zahtevka tretjega je moral tak kupec prodajalca obvestiti o sporu (litis denuntiatio) in ga
pozvati, naj mu v pravdi pomaga. P se je spustil v pravdo kot kupev zastopnik, zato sta
li obsodba in izvrba zoper njega. e P K ni hotel pomagati v pravdi, je ta lahko zoper
njega uveljavljal actio auctoritatis. Z njo je lahko kupec, e mu je tretji stvar odvzel, od P
terjal povrnitev dvojne kupnine.e kupec ni pridobil stvari z mancipacijo, pride v potev
t.i. stipulatio duplae (pecuniae) s katero si je dal K od P za primer evikcije obljubiti dvojno
kupnino.Stipulacijo habere licere z njo si je dal K obljubiti pogodbeno kazen za primer,
da ne bi mogel stvari nemoteno posedovati in uivati. P je v tem primeru odgovarjal tudi,
e ni prilo do evikcije in je recimo sam oviral kupca pri nemotenem posedovanju in
uivanju stvari.Stvarna napaka kadar stvar nima dogovorjenih ali obiajnih lastnosti oz.
ima pomanjkljivosti, ki jih glede na dogovor ali namen uporabe ne bi smela imeti. Po
naelu dobre vere in potenja je moral prodajalec kupca opozoriti na morebitne
pomanjkljivosti in napake stvari, po drugi strani pa je moral K v zvezi s stvarjo pokazati
dovolj veliko skrbnost in takoj grajati napake, ki jih je imela stvar.Staro rimsko pravo je
poznalo posebno tobo pri nakupu zemlji (actio de modo agri- toba glede velikosti
zemljia). e je namre P pri mancipaciji navedel, da je zemljie veje, kot je bilo v
resnici, je moral plaati dvojno vrednost razlike.Caveat emptor (kupec naj pazi) e se
kupec ni posebej zavezal s stipulacijo, je P zato sprva odgovarjal le za izrecna zagotovila
glede lastnosti stvari oz., e je dolozno prikril pomanjkljivosti prodane stvari.Edikt
kurulskih edilov po eni strani je zahteval od prodajalcev, da javno naznanijo morebitne
pomanjkljivosti in hibe prodanega blaga, po drugi strani pa je nudil kupcu, kadar so se
pojavile pomanjkljivosti, ki jih prodajalec ni napovedal, tobo za razdor pogodbe oz. tobo
za znianje kupnine (actio redhibitoria). Edikt se je nanaal na skrite napake prodane
stvari. Za skrite so veljale tiste pomanjkljivosti prodane stvari, ki jih kupec ob skrbnem
pregledu ni mogel odkriti.Dogovori PRIDREK BOLJEGA KUPCA (in diem addictio), je bil
dogovor po katerem je smel P odstopiti od pogodbe, e je v doloenem asu nael
boljega ponudnika, RAZDORNI DOGOVOR (Lex commissoria) je
bil dogovor, ki je P
omogoal razdor pogodbe, e kupnina ni bila pravoasno plaana. S tem dogovorom si je
lahko P izgovoril tudi razliko v ceni, e stvari kasneje ni mogel prodati za enako ceno, KUP
NA POSKUNJO (pactum displicentiae) se je imenoval dogovor, pri katerem je smel K v
doloenem asu odstopiti od pogodbe, e mu stvar, ki jo je dobil na poskunjo ni
ustrezala. V takem primeru, kot pravi Ulpijan, ni lo za pogojno sklenjeno pogodbo,
temve za pogojni razdor pogodbe, DOGOVOR O POVRATNEM KUPU (pactum de retro
emendo), je dajal P monost, da je stvar, e jo je K prodajal, kupil nazaj, DOGOVOR O
PREDKUPNI PRAVICI (ius protimiseos) je P zavezoval, da stvar, e jo bo prodal, proda
nasprotni stranki (toda, e sem ti prodal zemljie tako, da ga ne bo prodal nobenemu
drugemu kot meni, imam tobo iz prodaje, e ga proda drugemu). Ni lo torej za obiajno
predkupno pravico, temve bolj za dogovor o izkljuni pravici do nakupa stvari.
Locatio conductio ne oznauje posamezne pogodbe, temve doloen tip pogodbenega
razmerja, pri katerem ena stranka drugi nekaj prepusti, druga pa to odplano prevzame.
Tisti, ki prepua, se imenuje locator, tisti, ki prepueno odplano sprejme, pa
conductor.Predmet e je predmet prepustitve odplana uporaba stvari, govorimo o
najemni pogodbi, kadar pa odplana uporaba in uivanje plodonosne stvari, o zakupni
pogodbi. Kadar je locator odplano prepustil conductorju svojo delovno silo (opersa suas
locare), govorimo o delovni ali slubeni pogodbi, e pa je predmet odplane prepustitve
izvritev doloenega (strokovnega) dela (opus faciendum locare), govorimo o podjemni ali
delovrni pogodbi oz. o pogodbi o delu. Locatio conductio je uinkovala samo

obligacijskopravno in ni imela nobenih stvarnopravnih uinkov. Najemna in zakupna

pogodba pogodba s katero sta se najemnik in najemodajalec dogovorila, da bo
najemodajalec (locator) prepustil najemniku doloeno nepotrono stvar rabo, najemnik
(conductor) pa mu bo za to plaeval najemnino (merces)ter po koncu dogovorjenega asa
vrnil prejeto stvar. Najemnina oz. zakupnina je morala biti praviloma doloena v denarju.
Kljub temu so rimski klasiki dopuali, da je bila zakupnina doloena kot koliina ali dele
pridelka, ni pa bilo mogoe doloiti kot najemnino ali zakupnino uporabe druge stvari.
Obveznosti lokatorja najemodajalec oz. zakupodajalec je moral prepustiti najemniku oz.
zakupniku stvar v stanju, ki je omogoala njeno nemoteno uporabo. V tem stanju jo je
moral vzdrevati ves dogovorjeni as. Zato so li stroki vzdrevanja na najemodajalev
raun, eprav je seveda res, da jih je najemodajalec pokril iz najemnine. e je
najemodajalec zanemaril vzdrevanje stvari in je stvar popravil najemnik, potem je smel
stroke takega popravila odteti od najemnine. e je zaradi pomanjkljivosti stvari
najemniku nastala koda, jo je moral najemodajalec povrniti. Tako je moral ND, ki je dal v
najem stanovanjsko stavbo, najemniku povrniti nastalo kodo, e je moral stavbo podreti,
ker je bila pokodovana. Nakljuja, ki so izvirala iz stvari same, je trpel
zakupnik.Obveznost konduktorja obveznost N oz. Z je bila v rednem plaevanju
najemnine oz. zakupnine. Zakupnik je moral vrh tega zakupljeno zemljie obdelovati, da
se ni poslabalo (Z mora storiti vse po doloilih zakupne pogodbe. Predvsem mora
skrbeti, da opravi kmeka dela ob svojem asu, da z nepravoasnim obdelovanjem
zemljia ne poslaba. Poleg tega mora skrbeti za poslopja, da jih ohranja v neokrnjenem
stanju). Obdelovanje in skrb za stvar si je lahko dal ZD posebej obljubiti s stipulacijo v
obliki pogodbene kazni.S stvarjo je moral ravnati skrbno, kot dober gospodar.Stvar je
moral uporabljati v skladu z njeno namembnostjo in doloili pogodbe, Z je smel
pridobivati plodove najete stvari. LP na njih je pridobil s percepcijo. Ker pa jih je pridobival
na temelju obligacijskopravnega razmerja in na stvari ni imel nobene stvarne pravice, jih
je pridobil izvedeno, ZD oz. ND je pridobil zastavno pravico na najemnikovih oz.
zakupnikovih stvareh zaradi zahtevkov iz najemne oz. zakupne pogodbe, ND ali ZD je
lahko uveljavljal svoje zahtevke nasproti N ali Z s tobo actio locati, ki se je glasila na
interes. Prenehanje pogodbe Najemne so se sklepale za doloen ali nedoloen as. e je
bila pogodba sklenjena za N, je prenehala, ko jo je ena od strank odpovedala. Kadar je
bila sklenjena za D, je prenehala s potekom asa. Zakupne pogodbe so se praviloma
sklepale za dobo petih let (lustrum). e je po poteku asa zakupnik ostal na zemljiu, se
je zakup pod enakimi pogoji tiho podaljal (relocatio tacita).Najemodajalec
(zakupodajalec) je lahko pogodbo odpovedal, e najemnik oz. zakupnik ve kot dve leti ni
plaal najemnine oz. zakupnine. Najemnik ali zakupnik je lahko pogodbo odpovedal, e
ND najete stvari ni ustrezno vzdreval. Smrt stranke ni imela za posledico prenehanja
pogodbe. V razmerje je vstopil dedi umrle stranke. Pogodba pa je prenehala, e je ND ali
ZD stvar prodal.Delovrna pogodba podobna najemni. Razlika je bila v glavnem samo v
tem, da predmet pogodbe ni bila stvar, temve (fizina) delovna sila. Delo, ki ga je moral
opraviti locator, se je imenovalo operae. To je bilo delo, ki ni imelo konkretnega cilja ali
rezultata, temve se je opravljalo na asovno enoto.Predmet - So bila lahko najrazlineja
fizina in neugledna oz. sramotna dela. Tako pogodbo so sklepali svobodni, osvobojenci,
neredko pa se omenjajo kot delavci tudi sunji. Obveznosti delavca delo je moral
opraviti skrbno, odgovarjal je za vsako krivdo. Pri tem se je tudi pri delovni pogodbi
(podobno
kot
pri
podjemni)
za
vsako
krivdo
telo
tudi
neznanje
oz.
neizkuenost.Obveznosti delodajalca delavcu dati dogovorjeno plailo. Do plaila je bil
upravien tudi takrat, kadar brez svoje krivde ni mogel delati, kar pa ni povsem
jasno.Delavec in delodajalec sta svoje zahtevke lahko uveljavljala s tobama actio locati
in actio conducti. Podjemna pogodba stranki podjemne pogodbe sta bili naronik
(locator) in podjemnik (conductor), predmet pogodbe pa izvedba doloenega strokovnega
dela (opus). Pri podjemni pogodbi se je podjemnik zavezal, da bo opravil dogovorjeno
delo, naronik pa, da mu bo za opravljeno delo plaal dogovorjen denarni znesek. Dve
vrsti podjemne pogodbe: pogodba, katere konni rezultat je doloen izdelek oz. stvar (npr.
izdelava omare, gradnja hie, izdelava obleke, prstana), pogodba, katere predmet je

bila doloena storitev, ki pa ni imela rezultata materialne narave (npr. prevoz blaga,
olanje vajenca).Obveznosti podjemnika delo je moral dokonati. Ker je odgovarjal le
za konni uspeh, je lahko izvedbo dela poveril drugemu (v takem primeru je nastala e
ena podjemna pogodba, in sicer med podjemnikom in podizvajalcem). Delo je moral
opraviti osebno. koda naronikova, e je bilo delo e dokonano, tako, da bi ga naronik
e lahko prevzel.Lex Rhodia de iactu pokodba ladje, letala ali tovora med vonjo oz.
kodo, ki nastane udeleencu prevoza po morju). Kadar je namre ladja zala v vihar, so
se pogosto skuali reiti tako, da so zmetali tovor ali del tovora v morje ter posekali
jambor. e je bila ladja reena, se je koda sorazmerno porazdelila med vse udeleence
pomorskega prevoza, tj. med lastnike tovora, potnike in lastnika ladje. Neprava podjemna
pogodba (locatio conductio operis irregularis) V nekaterih primerih je smel podjemnik
naronikovo gradivo porabiti za drugo delo, naroniku pa je naredil izdelek ali sicer vrnil
enako koliino enako kakovostne snovi. V takem primeru je prela na podjemnika
lastninska pravica in ve ni lo za pravo podjemno pogodbo. Zanjo je bila oblikovana
posebna toba actio oneris aversi.
Naroilo (mandat) Sluajno dvostransko obvezujoa. S pogodbo o naroilu se
prevzemnik naroila (mandatar) zavee naroitelju (mandantu), da bo zanj opravil neki
neodplaen in dopusten posel. Predmet je bila izvritev nekega pravnega ali dejanskega
opravila, ki je moralo biti dopustno. Naroilo neesa protipravnega ali nemoralnega je bilo
nino in zato ne bo mogoe toiti s to tobo. Naroilo je lahko bilo v naroiteljevem
interesu ali v interesu tretje osebe. Mandatar je moral ravnati skladno z naroilom. Izvriti
ga je moral tako, kot mu je bilo naroeno. Morebitna drugana izvritev se je sprva tela
za neizvritev. Prenehanje mandata - ugasnil s smrtjo ene ali druge stranke. Kljub
prenehanju razmerja je smel mandatar zahtevati povrnitev strokov, e ni vedel za
mandantovo smrt in je zato nadaljeval izvrevanje naroila. Mandat je bilo mogoe
preklicati dokler naroila mandatar e ni zael izvrevati. Obveznost mandatarja Pri
izvrevanju naroila je moral delovati skladno z naelom dobre vere in potenja.
Predvsem se ni smel izneveriti dani besedi, zato je sprva odgovarjal le za naklep.Mandant
je imel zoper mandatarja direktno tobo iz mandata- actio mandati directa. Toba je
infamirala. Mandatar pa je smel svoje nasprotne zahtevke uveljavljati z nasprotno
mandatno tobo- actio mandati contraria.Drubena pogodba (societas) dva ali ve
drubenikov (socii) zavee, da bodo prispevali svoje delo ali premoenje (oz. oboje) za
dosego skupnega in dopustnega namena gospodarske narave.Drubena pogodba je bila
razmerje iuris gentium in je bila zato dostopna tudi Nerimljanom. Znailna je bila
solastnina. Sklenitev drubene pogodbe za nedoloen ali doloen as, za doloen
namen, pa tudi pod pogojem. S sklenitvijo DP je lahko nastala solastnina vsega
obstojeega in prihodnjega premoenja drubenikov (societas omnium bonorum
vesoljna druba solastniki so pridobivali e s sklenitvijo pogodbe solastnino na vsem
premoenju. Izvzete so bile le obveznosti iz deliktov posameznih sodrubenikov), lahko pa
je bila sklenjena samo za skupno izvedbo posameznega posla (societas unius rei
prilonostna druba).Odgovornost drubenikov sprva odgovarjal le za dolus, kasneje pa
za naklep in malomarnost. Prenehanje s potekom asa, e je bila ustanovljena za
doloen as, ko so drubeniki dosegli dogovorjeni namen, ko se je uresniil pogoj, ki ga je
vsebovala pogodba, zaradi osebne narave razmerja je DP prenehala tudi s smrtjo
(naravno ali civilno) drubenika, ker je bil namen drube gospodarske narave, je druba
prenehala tudi, e je eden od drubenikov izgubil svoje premoenje, drubenik je smel DP
odpovedati, kar pa ni smel storiti ob nepravem asu ali da bi se s tem izognil razdelitvi
kakne premoenjske koristi z ostalimi drubeniki, DP je prenehala tudi, e je eden od
drubenikov toil s tobo actio pro socio (toba kot drubenik). Actio pro socio drubenik
uveljavljal svoje zahtevke proti ostalim drubenikom (npr. sorazmerno povrnitev strokov,
kode, prepustitev koristi). Praviloma se je glasila na saldo v tonikovem razmerju do
ostalih drubenikov, kar pomeni, da so se najprej poraunali vzajemni zahtevki med
drubenikom, ki je toil in ostalimi drubeniki in je torej drubenik zahteval le razliko.
Toba je povzroila prenehanje drubene pogodbe. Za razdelitev premoenja, ki je bilo v
solastnini je bilo treba toiti z delitveno tobo actio communi dividundo.Solidarna

odgovornost IZJEMOMA, to je veljalo za drubenike, ki so se ukvarjali s prodajanjem

sunjev (societas venalliciariorum), ki je ustvarjala neke vrste pravno osebo.
Inominatni kontrakti: razmerja, ki ki jih ni bilo mogoe enostavno poimenovati z
znailno besedo. Pri vseh je lo za dvostransko obvezujoo obveznost, pri kateri je ena
stranka nekaj dala ali storila, da bi od nasprotne stranke dobila neko dogovorjeno dajatev
ali storitev.Glede na naravo obveznosti pogodbenih strank pri tovrstnih pogodbah
razlikujemo 2 monosti:dam, da da (do ut des), dam, da stori (do ut facias). V teh dveh
primerih je stranka nekaj dala v priakovanju nasprotne dajatve ali storitve, za katero se
je dogovorila z nasprotno stranko. e nasprotna stranka ni izpolnila svojega dela
obveznosti, je lahko prva stranka odstopila od pogodbe in s posebno obogatitveno tobo
(condictio ob causam datorum oz. condictio causa data, causa non secuta) zahtevala
vrnitev tistega, kar je dala. Namesto vrnitve je stranka lahko zahtevala tudi izpolnitev
dogovorjene nasprotne dajatve ali storitve s tobo actio praescriptis verbis. Potem sta tu
e 2: storim, da da (facio ut des) in storim, da stori (facio ut facias). Pri teh dveh pa je
prihajala v potev le toba actio praescriptis verbis, saj storitve po RP ni bilo mogoe
zahtevati nazaj.
Menjalna pogodba V RP je bila MP realni kontrakt, ki je nastal z izroitvijo prve od
dogovorjenih stvari (pri MP se zanenja OR z izroitvijo stvari). S tem je zael dogovor
med strankama uinkovati. Izroitelj je smel od nasprotne stranke zahtevati prepustitev
druge stvari ali pa je zahteval nazaj stvar, ki jo je izroil. Pri MP gre pri obeh obveznostih
za obligatio dandi. Vsaka od obeh strank mora drugo stranko napraviti za lastnico
izroene stvari. Odgovornost strank Obe sta odgovarjali za stvarne in pravne napake
zamenjane stvari. Glede tega in glede nevarnosti nakljunega unienja zamenjane stvari
so se smiselno uporabljala pravila kupne pogodbe.Starinarska pogodba V RP je bila
netipina pogodba, pri kateri je lastnik prepustil ocenjeno stvar starinarju v prodajo, ta pa
mu je moral v doloenem asu vrniti dolgovani znesek ali samo stvar. Razmerje je
vsebovalo prvine: kupne, podjemne, drubene pogodbe in mandata. Za odpravo dvoma in
uinkovito pravno varstvo strank, je pretor za to razmerje uvrstil v edikt posebno tobo
actio praescriptis verbis.Bistvo je bilo v tem, da je starinar stvar lahko obdral, e je dal
naroitelju dogovorjeni (tj. ocenjeni) znesek. Lahko jo je prodal za ve kot ocenjeno
vrednost, lahko pa jo je po dogovorjenem asu naroitelju vrnil. Obe stranki sta morali
ravnati z vso skrbnostjo. Glede nevarnosti nakljunega unienja pa so bila razlina
mnenja. Po Labeonovem in Pomponijevem mnenju je nosila NNUS tista stranka, ki je
drugo stranko prosila naj ji stvar prepusti v prodajo oz. da naj stvar proda. e tega ni
storila nobena od obeh strank, je NNUS nosil starinar, ki je lahko z boljo prodajo iztril
bistveno ve od ocenjene vrednosti in je zato imel veji interes.
Poravnava (transactio) inominatni kontrakt tipa facio ut facias. S to pogodbo sta stranki
reili neko medsebojno dvomljivo pravno razmerje tako, da je vsaka malo popustila.
Bistvena elementa poravnave sta:negotovost in vzajemnopopuanje.Za izterjavo
doseenega dogovora je bilo mogoe uporabiti toboactio praescriptis verbis.
Pakti: brezoblini dogovori, ki praviloma niso bili samostojno iztoljivi. Vendar se je bilo
mogoe kljub temu na tak dogovor sklicevati, e je druga stranka v nasprotju z njim
uveljavljala doloen zahtevek. V takem primeru je bilo mogoe uveljavljati ugovor
sklenjenega dogovora (exceptio pacti).Pacta adiecta dogovori skenjeni v zvezi z
konkretnimi pogodbami bonae fidei, dodatni dogovori. Kot del pogodbe je bilo mogoe tak
dogovor uveljavljati s kontraktno tobo (tj. dodatni dogovori so iztoljivi e s tobami
civilnega prava). Poleg dodatnih dogovorov so bili po pretorskem pravu iztoljivi tudi
nekateri samostojni dogovori, ki jih zato imenujemo pretorski pakti (pacta praetoria).
Skupna znailnost pretorskih paktov je njihova neformalna narava. Po pretorskem pravu
sta postala iztoljiva dva tipa brezoblinih dogovorov, in sicer konstitut in t.i. recepti
(recepta).
Konstitut (konstitutum debiti) - brezoblien dogovor s katerim se je konstituent zavezal,
da bo na doloen dan izpolnil nek lasten ali tuj dolg oz., da bo dal upniku ustrezno

varino. Predmet je bil lahko denarni znesek ali koliina nadomestnih stvari. Pri tem ni
bilo nujno, da je bil predmet konstituta isti kot predmet osnovne obveznosti. Konstituent
je lahko npr. namesto denarnega zneska obljubil ito iste vrednosti. e se je konstituent
zavezal za ve, kot pa je znaala osnovna obveznost, glede preseka ni bil zavezan.
Doloitev dneva izpolnitve je bila bistvena prvina konstituta. e dan ni bil doloen, se je
telo, da obveznost sploh ni nastala oz., da je treba obljubljeno izpolniti takoj.Ve
konstituentov je odgovarjalo za prevzete obveznosti solidarno. Upnik je imel za
vtoevanje terjatve, ki je nastala s konstitutom na voljo tobo actio de pecunia constituta,
oblikovana po zgledu tobe iz posojilne pogodbe.
Zaveza za tuj dolg (konstitutum debiti alieni) v takem primeru je nastalo porotvo. Od
apromisijskega se je razlikovala po tem ,da konstituentova obveznost ni bila nina, e se
je zavezal za ve, kot pa je znaala dolnikova obveznost. Konstituent je v takem primeru
odgovarjal le do viine vrednosti dolnikove obveznosti. Justinijan je porotvo iz konstituta
podredil pravilomn stipulacijskega porotva.
Receptum brezoblien prevzem jamstva za nastanek doloene posledice. RP je poznalo
tri oblike takega jamstva, ki med seboj nimajo nobene posebne povezave.Receptum
arbitrii pri razsodniki pogodbi imamo dva dogovora: dogovor med strankama, da bosta
morebitni spor reevali s pomojo razsodnika in da bosta njegovo razsodbo tudi spotovali
in dogovor med strankama in razsodnikom, ki prejme to nalogo in se zavee, da bo v
morebitnem sporu tudi v resnici razsodil (receptum arbitrii). Ni uinkoval zasebnopravno.
Stranki proti razsodniku nista imeli na voljo nobene tobe, pa pa je nanj pritisnil pretor,
e razsodnik ni hotel izpolniti svoje naloge in razsoditi v sporu med strankama.Receptum
argentarii brezoblien dogovor, s katerim je bankir (argentarius), brezoblino prevzel
jamstvo za plailo doloenega (tudi prihodnjega) dolga svojega klienta. Bankir je to
navadno storil, ker je imel klient pri njem shranjen denar.Receptum nautarum, cauponum,
stabolariorum ta pakt je bil napomembneji med vsemi pretorskimi pakti. Urejal je
odgovornost za gostove stvari pri ladijskem prevozu, v prenoiu ali hlevu, v katerem je
potnik nastanil ival, s katero je potoval. Ladjarji (nautae), lastniki hlevov v katerih so
nastanili ivali za potovanje (stabularii), ter lastniki prenoi (caupones) so lahko z
gostom sklenili najemno ali podjemno pogodbo (LC). V zvezi s to pogodbo so se lahko
dogovorili, da bodo varovali gostove stvari. Dogovor o varovanju, ki bi bil sklenjen skupaj
z najemno ali delovrno pogodbo bi bil v takem primeru pactum adiectum in bi bil iztoljiv
s tobo iz sklenjene pogodbe.Odgovarjali so za varovanje stvari (custodia), kar je
pomenilo predvsem odgovornost za tatvino, pa tudi za pokodovanje stvari. L, H in G so
odgovarjali samo za stvari, ki so jih sprejeli ob izvrevanju svojega poklica.
Darilo (donatio) premoenjska naklonitev pri kateri darovalec neodplano prenese na
obdarjenca doloeno stvar ali pravico, ne da bi mu obdarjenec za to dolgoval kakno
materialno protivrednost. Naklonitev je lahko stvarnopravna (npr. izroitev stvari v
lastnino, ustanovitev ali ukinitev stvarne pravice na tuji stvari), obligacijskopravna (npr.
obljuba doloene izpolnitve, odstop terjatve, prevzem ali odpust dolga..), dejanska (A npr.
z darilnim namenom obdela B-jevo polje). Za darilo je potreben darilni namen (animus
donandi) darovalca in strinjanje obdarjenca. Bistvena posledica je zmanjanje
darovalevega in poveanje obdarjenevega premoenja. Darilo postane samostojen PP s
Konstantinom. Z njegovo konstitucijo je postalo darilo PP posebne vrste (sui generis).
Darilo ni bila pogodba, temve neke vrste dvostranski gotovinski posel, ki se je izvril
takoj ob sklenitvi in s katerim se je prenesla LP na podarjeni stvari. Darilo jebilo oblien
PP, ki je poleg prepustitve predmeta zahteval tudi zapis v predpisani obliki. Po
Justinijanovem pravu je bila darilna pogodba ZPP in podlaga za prenos podarjene stvari ali
pravice. Hkrati pa se je v JP tela hkrati za obvezujoo tudi brezoblina obljuba darila
(pactum legitimum). Odgovornostdarovalca skladno z utilitetnim naelom odgovarjal le
za naklep in veliko malomarnost. Zato je za morebitne stvarne ali pravne napake
odgovarjal le, e je ravnal dolozno. Darovalec je smel darilo preklicati, e se je obdarjenec
pokazal nehvalenega. Nepreklicljivo je bilo le darilo, ki ga je nekdo dal zato, ker mu je
obdarjenec reil ivljenje.Razlogi za darilo Remuneratorno darilo (s katerim se je skual
darovalec oddoliti obdarjencu za uslugo, ki jo je ta storil njemu, tretjemu ali (lokalni)

skupnosti), darilo z nalogom (donatio sub modo vsebovalo naroilo obdarjencu, da naj
nekaj stori v korist darovalca ali nekoga tretjega. Z itvritvijo darila sta pridobila darovalec
in tisti, v igar korist je bil nalog dan, tobo na izpolnitev naloga), darilo med
zaroencema (donatioante oz. propter nuptias darilo, ki ga je dal eden od zaroencev
drugemu zaroencu. e kasneje do sklenitve ZZ ni prilo, darila ni bilo treba vraati),
darilo za primer smrti (donatio mortis causa pogojno darilo, ki je parviloma zaelo
uinkovati po darovalevi smrti), meani posel s primesmi darila (PP, ki je vseboval prvine
darila in drugega posla. Primer za tak posel je lupna pogodba, pri kateri P z darilnim
namenom ponudi nijo ceno, najemna pogodba, pri kateri N z darilnim namenom plauje
ve..). Omejitev daril Rimljani so skuali (veja) darila omejiti z zakonom lex Cincia iz l.
204 pr.Kr. po tem zakonu so bila velika darila dopustna le med sorodniki, osebami v
svatvu, bivim lastnikom in osvobojencem Med zakonci so bila darila prepovedana in
zato nina in darovalec stvari je kljub darilu ostal njen lastnik, tako, da jo je lahko zahteval
nazaj z rei vindikacijo. Kot razlog za to prepoved so rimnski pravniki utemeljevali s slepoto
ljubezni, ki zmanjuje razsodnost in zaradi katere bi lahko en zakonec izgubil premoenje.
Praesumptio muciana se posredno navezuje na darila med zakoncema. Pri tej pravni
domnevi se je telo, da je ena v dvomu premoenje pridobila od moa. Na ta nain so se
skuali izogniti neprijetnemu dokazovanju, ki bi lahko kodovalo eninemu dobremu
imenu.
Kvazikontrakti: obligacijska razmerja, ki so po svoji vsebini sicer podobna kontraktom,
vendar se od njih razlikujejo po tem, da nastanejo brez soglasja strank. Izraz quasi ex
contractu je kot splono oznako za posebno kategorijo pravnih razmerij uvedlo ele
Justinijanovo pravo.
Poslovodstvo brez naroila (negotiorum gestio- opravljanje poslov) je bilo opravljanje
tujega dejanskega ali pravnega posla, za katerega poslovodja ni imel nobene podlage v
nekem pravnem razmerju (zlasti mandatu ali varutvu) oz. zakonu. Stranki pri PBN sta
poslovodja brez naroila (negotiorum gestor) in gospodar posla (dominus negotii).
Poslovodja je moral ravnati z namenom, da pomaga gospodarju posla. e je ravnal v
lastnem interesu, sicer ni lo za pravo PBN, vendar sta imeli stranki kljub temu na voljo
tobo iz poslovodstva brez naroila (actio negotiorum gestorum). Odgovornost poslovodje
pri opravljanju tujih poslov je moral ravnati z vso skrbnostjo, zato je odgovarjal za vsako
krivdo. IZJEMOMA je lahko odgovarjal mileje ali stroe mileje tj. samo za naklep in veliko
malomarnost je odgovarjal, kadar se je tujega posla lotil samo, da bi prepreil kodo, ki je
grozila premoenju GP.PBN je odgovarjal tudi za nakljuje, e se je lotil posla, ki ga GP ni
redno opravljal. GP je smel s tobo actio negotiorum gestorum directa od PBN zahtevati,
da prenese nanj vse, kar je pri opravljanju njegovih poslov prelo nanj, kot tudi povrnitev
morebitne kode. Z nasprotno tobo actio negotiorum gestorum contraria je smel PBN od
GP zahtevati povrailo strokov in kode, ki jo je imel od opravljanja njegovih poslov.
Pogoj je bil samo ta, da je bil posel za GP koristno zaet (utiliter coeptum).
Varutvo za nedorasle Namen varutva je bilo varstvo nedoraslih, tj. tistih, ki se zaradi
svoje starosti sam od sebe ne more braniti. Nastanek z oporoko (oporoni (tutor
testamentarius oz. dativus ) je bil varuh, ki ga je oe z oporoko postavil svojim nedoraslim
otrokom (po JP ga je lahko postavil tudi postum), po zakonu (kadar oporonega varuha ni
bilo, je varutvo pripadlo najblijemu agnatskemu sorodniku kot zakonitemu varuhu (tutor
legitimus) in z individualnim pravnim aktom (e ni bilo ne oporonega ne zakonitega
varuha, je po zakonu lex Atilia nedoraslemu postavil varuha pretor ali veina ljudskih
tribunov, v provinci pa provincialni namestnik. Tak varuh se je imenoval tutor atilianus).
Temeljna naloga je bila upravljanje varovanevega premoenja. Varuh je sicer nastopal
kot lastnik (domini loco), vendar so bila njegova dejanska upravienja v zvezi z
varovanevim premoenjem zelo omejena.Kadar je bil varovanec e stareji nedorasli
(impubes infantia maior), je varuh lahko avtoriziral njegove posle, s imer so ti postali
zavezujoi. Varutvo je temeljilo na zaupanju in naelu dobre vere in potenja. Varuh
varovanca ni mogel zastopati v lastni zadevi, kar je pomenilo, da se kot varuh ni mogel
pravdati ali sklepati poslov z varovancem. Varuh ni smel pridobivati varovanevega

premoenja. Tudi sicer se varuh ni smel pregreiti zoper fides, ki je opredeljevala njegov
odnos do varovanca oz. varutva.Tobe actio rationibus distrahendis (na predloitev
raunov), accusatio suspecti tutoris (obtoba sumljivega varuha, zlorablja zaupanje in
ravna dolozno), actio tutelae directa (mogoe toiti bivega varuha, zoper varuha, ki je
povzroil kodo s tem, da se je izognil opravljanju varutva (tutor cessans), je bila zato
potrebna posebna analogna toba actio tutelae utilis).
Nakljuna premoenjska skupnost - ni nastala z drubeno pogodbo, temve po nakljuju,
tj. brez soglasja solastnikov. Posledica tega je bil po eni strani solastnina na skupni stvari
(glej poglavje o solastnini), po drugi strani pa kvazikontraktno obligacijsko razmerje med
solastniki. Razlika od drubene pogodbe je, da NPS ni nastala s soglasjem (npr. ve
sodediev je podedovalo doloeno premoenje). Solastnik je smel zahtevati sorazmerno
razdelitev donosov stvari, sorazmerno porazdelitev strokov njenega vzdrevanja,
povrnitev kode, ki jo je kdo od njih povzroil na stvareh v solastnini. Pri ravnanju s
skupno stvarjo je moral tako kot pri drubeni pogodbi solastnik pokazati vsaj tako
skrbnost, kot jo je sicer kazal v lastnih zadevah (diligentia quam in suis).Prenehanje z
delitveno tobo. Stvar je dejansko ali pravno razdelila med solastnike. Ker je bila pri
delitveni tobi vsaka stranka na nek nain tonik in toenec, saj je lahko prisoditev
ustvarjala obveznosti tako za tonika kot za toenca, so spadale delitvene tobe med
dvojne (actiones duplices) oz. meane tobe (actiones mixtae).
Volilo Kvazikontraktno obligacijsko razmerje je nastalo tudi z dvema oblikama
volila.Vindikacijsko volilo stvarnopravni uinki. Damnacijsko volilo nastalo med
volilojemnikom in dediem, ko je ta pridobil dediino, obligacijsko razmerje stricti iuris.
Primer naklonitve damnacijskega volila: svojemu dediu nalagam, da naj da mojega
sunja Stiha. Z damnacijskim volilom je bilo dediu naloeno, da volilojemniku nekaj da
ali stori.Predmet DV je bilo tako lahko vse, kar je bilo lahko predmet obligacijskega
razmerja: doloena stvar, dota, pekulij, ki ga je moral dati dedi osvobojencu,
vzdrevanje... Volilojemnik je lahko izpolnitev volila zahteval od dedia s tobo actio
certi/incerti ex testamento (toba doloenega oz. nedoloenega iz oporoke). e je dedi
svojo obveznost tajil, je bil obsojen na dvojno vrednost. Dedi je moral ravnati kot skrben
druinski oe.Volilo sinendi modo zapustnik npr. zapisal v oporoki: svojemu dediu
nalagam, naj (do)pusti Luciju Ticiju, da si vzame in obdri sunja Stiha. Predmet volila je
bila lahko v tem primeru le zapustnikova ali dedieva stvar. Volilo predstavlja vmesno
stopnjo med DV in VV. Volilojemnik ga je lahko iztoil od dedia s tobo actio (incerti) ex
testamento. Glede dedieve odgovornosti v zvezi z voljeno stvarjo je veljalo enako kot pri
damnacijskem volilu.
Neupraviena obogatitev kadar je nekdo brez pravnega temelja pridobil nekaj na kodo
drugega. V takih primerih je LP sicer prela na pridobitelja, ki pa je postal
obligacijskopravno zavezan na povrnitev obogatitve. Nihe ne sme biti obogaten na raun
drugega. Condictio indebiti e je nekdo izpolnil nekaj za kar je zmotno misli, da dolguje,
pa obveznost ni obstajala niti kot naturalna, govorimo o izpolnitvi nedolga (indebitum
solutum)- e je nekdo, ne da bi vedel, izpolnil nedolgovano, lahko zahteva nazaj s to
tobo. e pa je izpolnil vedo, da ni dolan, preneha monost zahtevati nazaj.Condictio
indebiti je prihajala v potev tudi takrat, kadar je nekdo v zmoti izpolnil tuj dolg ali je tisto,
kar je dolgoval, izpolnil nekomu drugemu.Condictio ob causam datorum (condictio causa
data, causa non secuta) ta vrsta obogatitvene tobe je omenjena e v zvezi z
inominatnimi kontrakti. Kadar je stranka nekaj dala v priakovanju, da bo njeni dajatvi
sledila dogovorjena nasprotna dajatev ali storitev (datio ob rem oz. ob causam, tj. datio
ut res (causa) sequatur- dajatev, da bi sledila stvar), je smela tisto kar je dala, zahtevati
nazaj. Stranka je lahko namesto tega s tobo actio praescriptis verbis zahtevala tudi
izpolnitev dogovorjenega.Condictio ob turpem causam nemoralnost podlage (kavze)
povzroa ninost PP. Dogovor, katerega podlaga je bila nemoralna, torej ni ustvarjal
pravnih uinkov. Kadar je bilo na temelju takega nemoralnega dogovora nekaj dano, je
bilo mogoe to zahtevati nazaj. Za tak primer je lo, e je npr. shranjevalec ali
izposojevalec zahteval plailo za to, da bi vrnil shranjeno oz. na posodo vzeto stvar. Pogoj
da je ravnal nemoralno le prejemnik, ne pa tudi izroitelj. Condictio ob iniustam causam

 S to kondikcijo je bilo mogoe zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo dano v nasprotju z
veljavnim pravom. S to kondikcijo je lahko npr. darovalec zahteval vrnitev nedovoljenega
darila (npr. med zakonci), dolnik previsoko zaraunane obrestiCondictio sine causa
Kondikcija, ki je prihajala v potev, kadar ni bilo mogoe uporabiti nobene druge
kondikcije, pa je prilo do obogatitve. e je npr. pralec plaal vrednost oblail, ker so se
izgubila, pa jih je potem lastnik nael, e bilo mogoe plaano vrednost zahtevati nazaj s to
kondikcijo. S pomojo te kondikcije je bilo mogoe zahtevati nazaj tisto, kar je nekdo
izpolnil brez razloga (kdor pa je obljubil brez razloga, ne more zahtevati nazaj
(obljubljenega denarnega) zneska, ki ga ni dal, temve samo (osvoboditev od prevzete)
obveznosti), pa tudi osvoboditev od obveznosti, za katero se je brez razloga zavezal.
Klasini pravniki govorijo v zvezi s tem tudi o kondikciji glede nedoloenega (condictio
incerti).Condictio causa finita kondikcija, ko je razlog odsvojitve konan. To obliko
kondikcije je bilo mogoe med drugim uporabiti v primeru preklica darila, vrnitve are po
izpolnitvi pogodbe (ko se ni vtela v izpolnitev).Condictio furtiva CF je torej
reipersekutorna toba, ki predstavlja alternativo rei vindikaciji. Zato jo je lahko uveljavljal
samo lastnik stvari. Ker je lo za zasledovanje ukradene stvari, jo je bilo mogoe
uveljavljati poleg deliktne tobe iz tatvine (actio furti). V celoti jo je bilo mogoe
uveljavljati proti tatovemu dediu, saj je lo za vrnitev stvari.
Delikti:protipravna pasivna ali aktivna ravnanja, ki so ustvarjalaobligacijska razmerja
med storilcem in okodovancem zaradi kritve neke pravno zavarovane dobrine. Rimsko
pravo je loevalo dve vrsti protipravnih dejanj:
Crimina (protipravna dejanja, ki so ogroala iro skupnost. Praviloma so bile zagroene
stroje kazni, saj so se uporabljale razne denarne, smrtne, ponievalne kazni in kazni
izgona)
Delicta (protipravna dejanja, ki so posegala v premoenje ali osebnostno oz. telesno
celovitost posameznika). Tobe penalne (namen je kaznovanje storilca), reipersekutorne
(lastnik zahteval vrnitev stvari ali njene vrednosti) in meane (sluile obema
namenoma).Predpostavke Dejanje je moralo biti dokonano, da je nastala protipravna
posledica, dejanje je moralo biti definirano kot kaznivo poseganje v pravno zavarovano
dobrinoposameznika ali drube, morala je obstajati neposredna vzrona zvezamed
ravnanjem in nastalo posledico, ponekod pa se je upotevala tudi posredna vzrona
zveza(pokodovanje tuje stvari), bstajati je moralo storilevo krivdno ravnanje. Redna
oblika krivde pri deliktih je bil naklep, vasih pa se je upotevala tudi
malomarnost.Tatvina protipravna prilastitev tuje stvari zaradi pridobitve doloene
premoenjske koristi, same stvari ali njene uporabe in posesti. Tipi furtum rei
(neupraviena prilastitev tuje preminine zaradi dobika sem pritevamo poleg
resninih tatov tudi tiste, ki so prikrivali resninega tatu ali prevzeli ukradeno stvar, zato
da bi ga prekrili, prodajo tuje stvari), furtum usus (vsaka naklepna neupraviena uporaba
tuje stvari (zastavni upnik, komodatar, shranjevalec itd.). Tisti, ki dobijo stvar v uporabo,
zagreijo tatvino le, e vedo, da to ponejo proti lastnikovi volji oz. bi jim takno ravnanje
tudi sicer prepovedal) in furtum possessionis(lastnik vzame svojo stvar upravienemu
posestniku, imetniku ali dobrovernemu posestniku (zastavni upnik, komodatar,
shranjevalec, zakupnik, najemnik, uitkar itd.). e je dolnik svojo rono zastavljeno stvar
ukradel zastavnemu upniku ter jo nato prodal, je kupna pogodba veljavna, saj se je stvar
vrnila k lastniku, vendar je zoper prodajalca mogoe naperiti penalno tobo zaradi tatvine
actio furti).Vrste oitna tatvina (furtum manifestum tatvina, pri kateri je bil storilec
zasaen in flagrante oz. je kasneje priznal tatvino, pri emer resnina krivda ni bila
pomembna. Na voljo je actio furti manifesti) in neoitna tatvina (furtum nec manifestum
tatu se je identificiralo na podlagi dokazov oz. se je pokazalo, da so tatu kakorkoli vede in
hote pomagali.Zoper njih se lahko naperi penalno tobo actio furti nec manifesti.Za
tatvino bistven hudobni naklep).Rop protipravna prilastitev tuje premine stvari z
uporabo sile ali gronje z neposrednim napadom na ivljenje ali telo doloene nad
doloeno osebo. Rop in nasilna povzroitev kode se obravnavata skupaj, saj jima je
skupno nasilje za dosego elenega uinka. Za razliko od ropa pa je pri nasilni povzroitvi
kode nasilje ni usmerjeno v odvzem tuje stvari temve le v povzroitev kode.Javno

kaznivo dejanje sem tejemo nasilje v javnosti, zlasti s pomojo oboroenih band, ter
dejanja, ki so ogroala normalno delovanje drave (nasilje v asu volitev, ustrahovanje
magistratov itd.). Tobo je lahko naperil kdorkoli (popularna toba), kar pa e ni
izkljuevalo zasebne tobe.Zasebni delikt nasilje, ki je bilo usmerjeno proti posamezniku
in njegovemu premoenju. Tovrstno nasilje se je enailo z ropom, zato je bila za
preganjanje na voljo toba zaradi ropa actio vi bonroum raptorum. Obsojenec je bil
navadno obsojen na plailo tirikratnika nastale kode. Protipravno pokodovanje tuje
stvari (damnum iniuria datum) zasebni delikt, pri katerem storilec odgovarja, e vede
pokoduje tujo stvar, jo unii ali napravi neuporabno. To podroje je urejal zakon Lex
Aquilia, ki je obsegal tri poglavja. Od teh sta pomembneji le prvo in tretje poglavje: prvo
poglavje ureja odgovornost tistega, ki je ubil tujega sunja ali tirinono redno ival.
Lastnik pokodovane stvari je bil upravien do povrnitve najvije vrednosti, ki jo je imela
stvar v letu pred kodnim dogodkom in tretje poglavje ureja odgovornost tistega, ki je
pokodoval tujo stvar z ganjem, zlomom ali raztrganjem. Lastnik pokodovane stvari je
smel od storilca zahtevati povrnitev kode, ki se je pokazala v tridesetih dnevih po
kodnem dejanju. Okodovanec je bil tako upravien tudi do povrnitve vseh strokov.
Lastnik pokodovane stvari je imel zoper storilca na voljo tobo actio legis aquiliae, ki se
je glasila na povrnitev v vrednosti nastale kode.Povzroitelj kode je odgovarjal samo, e
je ravnal protipravno ter sprva naklepno. Sasoma se je odgovornost razirila e na vse
vrste malomarnosti, ne pa na nakljuje.
Poseg v osebnostno in telesno celovitost (iniuria) aljiv in protipraven poseg v tujo
telesno ali osebnostno celovitost. Ta poseg zato ni bil nujen le besedni, ampak je pokrival
tudi vse vrste telesnih pokodb svobodnega loveka. Zakonik XII. plo je poznal tri oblike
posega v lovekovo telesno celovitost in sicer pohabljenje, zlom kosti ter injurija, ki je
pomenila lajo obliko posegov v telesno celovitost v obliki klofute ali drugih aljivih
dejanj.Vrste besedne (verbalne) in dejanske (realne telesna celovitost). Teja injurija je
bila injurija, ki jo je povzroil nekdo osebi, do katere bi moral gojiti posebno spotovanje
(magistratu, staru, patronu), injurija, ki je bila storjena med javnimi igrami, vprio ljudi
ter pri katerih je nastala rana. Lex cornelia de iniuris je doloal, da je injurija poleg
zasebnega delikta (delictum) tudi javno kaznivo dejanje (crimen). Prizadeti je tako lahko,
poleg zasebne tobe, sproil e javno tobo pred enim izmed stalnih kazenskih sodi.
Kazni so bile razline glede na teo same injurije, najteje pa so bile izgon, relegacija in
izguba poloaja, kar je lahko imelo dodatne stranske uinke (preklic lanstva v senatu
itd.).
Prevara in nasilje.
Odgovornost za delikte oseb pod oblastjo padla na vsakokratnega nosilca oblasti
(druinskega oeta ali gospodarja), ki je odgovarjal za protipravna dejanja oseb pod
oblastjo, saj je bil kot edini v druini popolno pravno in premoenjsko sposoben. e je
gospodar vedel, da je suenj nekoga ubil oz. ga bo, se je telo, kot da je gospodar sam
zagreil kaznivo dejanje. Isto velja, e je gospodar naroil kaznivo dejanje.Interdikti
interdictum de liberis exhibendis (e je okodovanec tajil, da ima pod oblastjo potomca, ki
je bil noksalno izroen, je lahko gospodar zahteval, da privedejo sporno osebo pred
pretorja z namenom ugotovitve pripadnosti in interdictum de liberis ducendis (e je bila v
prejnjem postopku ugotovljena pripadnost sporne osebe toilcu, je lahko le-ta zahteval
oblast nadnjo v kolikor je e odsluil dogovorjeno kazen oz. je potekel dogovorjen rok).
Odgovornost za kodo, ki jo povzroijo domae ivali odgovornost za kodo, ki jo
povzroi domaa tirinona ival, ki je bila proti svoji krotki naravi razdraena, je nosil
lastnik, ki je imel na voljo ali povrnitev nastale kode ali izroitev ivali, ki je kodo
povzroila. Lastnik pa kljub temu ni odgovarjal za nastalo kodo, e je njegovo ival
razdraila druga ival ali sam okodovanec.Okodovanec je imel na voljo tobo actio de
pauperie.. Toba je ugasnila, e je ival pred litis kontestacijo poginila, sicer pa je bila
tako aktivno in pasivno podedljiva. Lastnik je odgovarjal tudi za kodo, ki jo je povzroila
ival, ki ni spadala med tirinone domae ivali. Odkodnino je bilo mogoe zahtevati z
analogno tobo actio de pauperie utilis.

Kvazidelikti: obveznosti, kjer so za nastalo kodo ali nevarno stanje odgovarjali tisti, ki
so ali bi morali nadizrati potencialni vir, zaradi katerega je koda nastala. Pri kvazideliktih
gre za objektivno odgovornost, razen v primeru kritve sodnikih dolnosti. Objektivna
odgovornost je odgovornost ne glede na krivdo in se deli na dve veji: odgovornost za
kodljive uinke stvari in odgovornost za ravnanje drugih ljudi.
Odgovornost sodnika, ki je povzroil kodo (iudex qui litem suam fecit) sodnik ni
odgovarjal za pravilnost svoje odloitve, ne glede na neizkuenost ali neznanje ter
malomarnost. Odgovarjal pa je, e mu je bilo mogoe oitati naklepno kritev zakona, da
bi pomagal ali kodoval stranki. Plaati je moral celotno vrednost spora, e je sodil
pristransko. Lex Irnitana sodnik je naredil pravdo za svojo, e obravnave ni pravoasno
prestavil in ni izrekel sodbe. Odgovornost je temeljila na kritvi postopka, katere posledica
je bila doloena koda. Sodnik je bil pri tobi stricti iuris vezan na znesek, doloen v
tobeni formuli. Stranka je imela na voljo action in factum. e je bil sodnik e vedno pod
oetovo oblastjo, je odgovarjal do viine pekulija.
Odgovornost za kodo, ki je nastala, ko je bilo iz stanovanja nekaj vreno ali izlito (de
deiectis et effusis) e je nekdo nekaj izlil ali vrgel iz stanovanja, je odgovarjal
stanovalec, tudi e je to storil nekdo drug. Actio de deiectis et effusis je bila penalna
toba, ki se je glasila na 2x nastale kode. e je bil pri tem ubit svoboden lovek, se je
glasila na doloen znesek, e pa je bil ranjen, je viino kazni doloil sodnik. Za vreno se
je tela tudi stvari, ki je bila nevarno obeena. Pasivno legitimiran za tobo je bil
stanovalec, pri emer ni bilo pomembno, ali je v stanovanju bival odplano ali
neodplano. Ni bilo mogoe toiti gosta ali lastnika, e v njem ni bival. e je bilo ve
sostanovalcev, so odgovarjali solidarno. Kdor je plaal, je imel nasproti ostalim regresni
zahtevek. Aktivno legitimiran je bil okodovanec, lastnik sunja, pokodovane stvari... e
je bil svoboden lovek ubit, je bila toba popularna (1 leto od nesree). Odgovornost so
razirili tudi na poveljnika ladje.
Odgovornost za nevarno poloeno ali obeeno stvar in factum tobo je bilo mogoe
naperiti proti lastniku hie ali stanovalcu, toba je bila popularna. e je taka stvar padla in
povzroila kodo, so jo teli kot vreno. Odgovornost za kodo, ki so jo na gostovih
stvareh povzroili gostilniarjevi, brodnikovi ali hlevarjevi uslubenci pretor dal na voljo
penalno tobo in factum, ki jo je bilo mogoe naperiti zoper gostilniarja, brodnika in
hlevarja, e so uslubenci ali stalni gostje ostalim gostom povzroili kodo (uniili, ukradli
stvar). Odgovornost je obsegala kodo, ki je nastala znotraj obrata in ne zaradi drugih
gostov, tujih popotnikov. Toba se je glasila na 2x nastale kode, ni bila asovno omejena
niti kot penalna toba podedljiva. Gost je imel 3 monosti: toil je brodnika, gostilniarja
in hlevarja zaradi unienja ali tatvine z actio furti ali akvilijsko tobo; e se ni vedelo, kdo
je pokodoval stvar, je lahko toil na podlagi prevzema stvari (receptum) ali pa je torej
uporabil penalno tobo in factum na dvojni znesek.
Dedno pravo: skupek pravnih pravil in nael, ki urejajo pravni poloaj zapuine in njen
prehod od zapustnika na njegove pravne naslednike.
Zapuina: zapustnikovo premoenje, ki je predmet dedovanja.
Dediina: premoenje, ki ga v okviru dedovanja pridobi dedi po zapustniku. Sestavlja
jo celotno zapustnikovo premoenje, ki je predmet dedovanja, skupaj s pripadajoimi
terjatvami in dolgovi ter drugimi podedljivimi pravicami. Dedovanje je tako vstop v skoraj
vse pravice, ki jih je imel umrli.
Predmet dedovanja: zapustnikovo premoenje (zapuina oz. dediina-hereditas), ki
obsega lastninsko in druge podedljive pravice. Dedi vstopi v vsa zapustnikova pravna
razmerja premoenjske narave: postane lastnik zapustnikovih stvari, upnik njegovih
terjatev in dolnik njegovih dolgov. Osebne pravice (npr. osebne slunosti, nekateri
penalni zahtevki..) z zapustnikovo smrtjo ugasnejo.
Dedi:oseba, ki je poklicana k dedovanju (dedi-heres). Oseba, ki v okviru podedljivih
pravic in obveznosti vstopi v zapustnikov pravni poloaj . Glavni pogoj za to je, da v

trenutku zapustnikove smrti ivi in da je pasivno oporono sposobna. IZJEMA je e

nerojeni otrok, ki deduje na podlagi fikcije, da je e rojen. e dedi po ius civile ni
izpolnjeval formalnih pogojev za dedia, je pretor za takega dedia uveljavil izraz
pretorski dedi oz. bonorum possessor. Razlika med civilnim in pretorskim dediem je ta,
da je bil resnini dedi le civilni, medtem ko je pretorski smel samo pridobiti lastninsko
pravico nad zapustnikovim premoenjem le s priposestvovanjem (bonitarni lastnik), e je
ni zahteval noben civilni dedi.
Domai dedi (heredes domestici) oseba, ki je bila ob zapustnikovi smrti pod njegovo
oetovsko ali moevo oblastjo, z zapustnikovo smrtjo pa je postala svojepravna in v istem
trenutku pridobila dediino. Ker sta pripad dediine (delatio) in pridobitev dediine
(adquisitio) nastopila istoasno, je dedoval domai dedi ipso facto z zapustnikovo smrtjo.
Zunanji dedii (heredes extranei) zunanje dedie so imenovali prostovoljni
(voluntarii), ker je bila pridobitev dediine prepuena njihovi odloitvi. Izjeme pri tem je
bil suenj, ki je bil postavljen za zunanjega oporonega dedia.
Posestniki premoenja (bonorum possessor) osebe, ki sicer niso izpolnjevale vseh
formalnih pogojev za dedie, vendar jim je pretor vseeno omogoil pridobitev dediine
(pretorski dedi).
Upravienost do dedovanja: Dedi je upravien dedovati:
Po volji zapustnika (zapustnik postavi dedia s posebnim pravnim poslom za primer svoje
smrti oporoko),
Po zakonu (e zapustnik ni napravil oporoke je prilo v potev neoporono oz. intestantno
dedovanje ali
Proti volji posameznika (nujno dedovanje rimsko pravo je v izjemnih primerih korigira
zapustnikovo poslednjo voljo in sicer, e je bil z oporoko prezrt ali razdedinjen sorodnik, ki bi
ga zapustnik po splonem naziranju moral omeniti ali mu nakloniti primeren dele
premoenja (t.i. nujni dele)).
Leea zapuina (hereditas iacens): premoenje, ki ostane, e (oz. dokler) za umrlim
zapustnikom ne pride do dedovanja, tj. e oz. dokler zapustnik nima dediev. Dve fikciji:
Reprezentacijska fikcija leea zapuina nadaljuje osebo zapustnika kljub temu, da
zapustnik e dolgo ni bil ve iv. Takna zapuina se je lahko samostojno poveevala ali
zmanjevala (obresti itd.)
Retroaktivna fikcija povezuje se z reprezentacijsko fikcijo, saj je zaradi nje dedi, kadarkoli
jo je pridobil, pridobil dediino neposredno od zapustnika oz. takoj ob zapustnikovi smrti in
premoenje ni bilo nikoli v nikogarnji lasti. Leea zapuina je bila predmet
priposestvovanja. Kasneje je praviloma pripadla dravi.
Dedovanje: Prehod premoenja zapustnika na njegove pravne naslednike je posegal v
razline interese:
Interes posameznika ki hoe kot lastnik in zapustnik razpolagati s svojim premoenjem tudi
za as po svoji smrti. Ta interes izhaja predvsem iz lastninskopravnih upravienj lastnika, ki
naelno prosto in dokonno razpolaga s svojo stvarjo ter jo, e s tem ne posee v pravice
drugih, tudi unii.
Interes druine - ki ji je zapustnik pripadal. Zapustnik svojega premoenja namre ni ustvaril
sam, marve ga je delno pridobil tudi s pomojo oseb pod svojo oblastjo, delno pa podedoval
od svojih prednikov.
Interes skupnosti - posebno finanni interes drave, ki sta ji pripadala zapustnik in njegova
druina. Interes se je kazal predvsem v tenji, da premoenje zapustnika ne ostane brez
gospodarja.
Delacijski razlogi: razlogi, zaradi katerih nekdo postane dedi oz. mu pripade dediina.
Rimsko pravo je poznalo dva taka razloga in sicer oporoko(redni delacijski razlog) inzakon,
(izredni delacijski razlog, ki doloi intestantne (neoporone) dedie). Praviloma ni bilo
mogoe dedovanje deloma po oporoki, deloma po zakonu, saj je veljalo naelo Nemo pro
parte testatus, pro parte intestatus decedere potest (Nihe ne more umreti delno po oporoki
in delno po zakonu). Rimsko pravo je dajalo prednost interesu posameznika.

Intestatno dedovanje: e torej ni bilo veljavne oporoke, so bili po zakonu poklicani

zapustnikovi sorodniki. Prvotno so upotevali le t.i. agnatsko sorodstvo, tj. sorodstvo, ki je
temeljilo na skupni oetovski oblasti. Postopoma se je uveljavilo t. kognatsko ali krvno
sorodstvo, tj. sorodstvo na temelju skupnega prednika.
Civilno pravo e je Z umrl brez oporoke, so za njim dedovale osebe, ki so bile pod njegovo
oetovsko ali moevo oblastjo in so postale z njegovo smrtjo svojepravne (sui heredes). e
ni imel takega sorodnika, je pridobil njegovo premoenje najbliji agnatski sorodnik, ki ni bil
pod njegovo oblastjo. Kadar je bilo ve enako oddaljenih AS, so si zapustnikovo premoenje
razdelili po enakih delih. e ni bilo nobenega AS, je zapustnikovo premoenje pripadlo
lanom rodu gentilom.Oseba suus heres (otroci, posinovljenci, vnuki po prej umrlih otrocih.
Suus heres je bila tudi ena, ki je bila pod Z moevo oblastjo, NI pa mogel biti emancipiran
sin) je pridobil dediino e po zakonu z zapustnikovo smrtjo. Zapuine ni mogel odkloniti,
saj je bil nujni dedi. Sui heres so dedovali po samem zakonu in po enakih deleih. Dediina
se je torej delila po glavah (in capita).
Pretorsko pravo bonorum possessio pretor je doloenim osebam naklonil premoenje
zapustnika, kot da bi bili civilni dedii tudi takrat, ko niso izpolnjevali vseh formalnih pogojev
po ius civile. Bonorum possessio tako spominja na bonitarno lastnino. Vekratni pripad
dediine povzroil nastanek dednih redov in doloitev rokov, do katerih so morali dedni
upravienci zaprositi za dediino. Za potomce in prednike je bil rok za pridobitev zapuine
1 leto, za ostale osebe, imenovane tudi delati pa je bil rok za pridobitev doloen na 100
dni.Kognatsko sorodstvo prielo uveljavljati kot temeljno z edikti. Agnatski dedni
upravienci so bili poklicani k dedovanju le kot upravienci po civilnem pravu (legitimi).Del
dediine je lahko zaradi dednih redov vekrat pripadel isti osebi. Upravienci se po
pretorskem pravu delijo na tiri razrede oz. rede:1. dedni red otroci (iberi - naravni in
adoptirani (posinovljeni) otroci, torej tako sui heredes kot tudi emancipirani naravni otroci),
2. dedni red legitimi(pretor po poteku enoletnega rokana pronjo dovolil dedovanje
osebam, ki so bile dedii po civilnem pravu (sui heredes, najbliji agnat, gentili)), 3. dedni
red kognati do 6. kolena (cognati e ni zaprosil za dediino noben dedni upravienec iz
prvih dveh dednih redov. Odloilna je bila stopnja sorodstva, saj je bliji sorodnik izkljueval
od dedovanja bolj oddaljenega) in 4. dedni red preiveli zakonec (vir ex uxor e ni
zaprosil zanjo noben izmed upraviencev iz prvih treh dednih redov).
Justinijanovo pravo - Intestatno dedovanje po Justinijanovem pravu je v celoti izhajalo iz
krvnega sorodstva, saj agnatskega sorodstva sploh ne pozna ve. Dedovanje: 1. dedni red
potomci (descendenti vsi zapustnikovi potomci, tako naravni kot tudi adoptirani oz.
arogirani potomci, ter tisti, ki jih je zapustnik prepustil drugemu v adopcijo), 2. dedni red
predniki (ascedenti) ter pravi bratje in sestre (ko umrli niso imeli nobenih potomcev. V tem
dednem redu so dedovali zapustnikovi predniki, njegovi bratje in sestre ter na podlagi
vstopne pravice tudi otroci prej umrlih bratov in sester (ne pa vnuki)), 3. dedni red
polbratje in polsestre (osebe, ki so imele z zapustnikom skupnega samo enega prednika.
Namesto umrlih polbratov in polsester so lahko na podlagi preprezentativne pravice dedovali
njihovi otroci, ne pa bolj oddaljeni potomci), 4. dedni red ostali kognati (so lahko zaprosili
za dediino, e ni nihe iz prejnjih treh redov pridobil dediine. Pri tem krvni sorodniki
niso bili ve omejeni na sorodstvo do estega kolena, kot je bilo urejeno v pretorskem
pravu), + vdova (vdova redno ni mogla dedovati. Zanjo so posebej poskrbeli, e je bila brez
premoenja in dote. e so skupaj z njo dedovali do trije zapustnikovi dedii, je dobila etrtino
premoenja (tj. etrtino uboge vdove), sicer pa enak dele kot ostali sodedii, vendar ne ve
kot 100 funtov zlata) + nezakonski otroci (tudi po JP se nezakonski otroci niso teli za
sorodnike svojega oeta, saj se (uradno) ni vedelo, kdo je bil v resnici njihov oe. Intestatno
so lahko dedovali le po materi in njenih sorodnikih) + posvojenci (posvojenec je bil kljub
manjku kognatskega sorodstva po Justinijanovem pravu poklican k dedovanju dvakrat, in
sicer po naravnem oetu in po posinovitelju).
Oporono dedovanje: za postavitev dedia je moral oporoitelj izrecno uporabiti besedo
dedi, za imenom pa je lahko sledilo njegovo naklonilo. Po klasinem pravu so se namre
tele za nezapisane vse odredbe, ki jih je zapustnik zapisal pred navedbo dedia. zZaradi

njegove varnosti, je lahko oporoitelj v oporoki zamolal ime dedia in ga imenoval v

kodicilu, tj. v posebni, od oporoke loeni listini (tajna oporoka).
Pogoji pogoj za napravo veljavne oporoke je bila zapustnikova aktivna oporona
sposobnost t.j. sposobnost, da doloena fizina oseba sestavi veljavno oporoko, ki je
bilakombinacija pravne in poslovne sposobnosti. Veljavno je mogel testirati le odrasel rimski
pater familias, e je imel svoje premoenje.Pasivna oporona sposobnost sposobnost
osebe, da je lahko subjekt oporoke tj. postavljen za dedia, volilojemnika ali oporonega
varuha. Pasivne oporone sposobnosti niso imeli tujci, na smrt obsojeni, deportirani ter
sunji, v kolikor jim ni bila v oporoki podeljena prostost.
Postavitev dedia na doloeno stvar je bila v rimskem pravu sporna, e je zapustnik takega
dedia imenoval ''dedi''. Dedi je bil obiajno zapustnikov vesoljni naslednik, ki je dedoval
zapustnikovo celotno premoenje (aktiva in pasiva) ali njegov ulomni (alikvotni) del (npr.
tretjino, polovico) kot sodedi. Strogo doloeno stvar je bilo mogoe podeliti le z volilom.
Pogojna postavitev dedia je bila mogoa le v nekaterih primerih. Oporoitelj je lahko
postavil dedia pod odlonim pogojem (suspenzivni pogoj), medtem ko je bil razvezni pogoj
(resolutivni pogoj) nemogo zaradi naela semel heres, semper heres (enkrat dedi, vedno
dedi). V praksi so se mu izognili z vesoljnim fideikomisom.
Substitucija zapustnik, ki se je hotel izogniti intestatnemu dedovanju, je lahko dediu
postavil nadomestnega dedia, (substituta). ND je postavil za primer, da (prvo) postavljeni
dedi ne bi hotel ali mogel dedovati(prej umrl, se ji je odpovedal, postal dedno nevreden ali
kako drugae pasivno oporono nesposoben). Prila je v potev, ko se je zapustnik hotel
izogniti intestatnemu dedovanju, do katerega bi prilo, e bi postavljeni dedi odklonil
dedovanje.Vulgarna (navadna) substitucija - postavitev nadomestnega dedia, ki bi dedoval
pod pogojem, da prvopostavljeni dedi ne bi dedoval.Pupilarna subsitucija nastane, ko je
oe, ki je z oporoko postavil za dedia svojega nedoraslega otroka (mlajega od 25 let), na
podlagi svoje oetovske oblasti temu postavil dedia za primer, da ga bo (oporoitelja)
nedorasli sin sicer preivel in za njim dedoval, vendar bo umrl preden bo s polnoletnostjo
postal aktivno oporono sposoben in s tem zmoen napisati veljavno lastno oporoko. (moj
sin Ticij mi bodi dedi! e bo umrl, preden bo postal polnoleten, bodi dedi
Sej!).Kkvazipupilarna substitucija zapustnikovapostavitev nadomestnega dedia svojemu
umobolnemu ali gluhemu otroku za primer, da ne bi ozdravel in postal aktivno oporono
sposoben.
Oblike oporoke:
Po civilnem pravu oporoka pred zbranimi komiciji (se je sklepala v mirnih asih.
Najverjetneje je bila to javna posvojitev, s katero je zapustnik brez domaih dediev doloil
svojega vesoljnega naslednika), oporoka na vojnem pohodu (oporoka, s katero je smrtno
ranjeni vojak pred zbranimi sovojaki izjavil, kdo naj bo njegov dedi. Izjava je bila
zavezujoa, e vojak bitke ni preivel), mancipacijska oporoka (nasledila oporoke pred
komiciji. lo je za izjavo poslednje volje ob zadnji uri, ko je oporoitelj umiral oz. je bilo zelo
verjetno, da bo kmalu umrl. Vprio petih pri in tehtniarja je z mancipacijo prenesel svoje
premoenje na zaupno osebo (familiae emptor) ter ji hkrati naroil, kako naj ga porazdeli. S
tem je postal vesoljni naslednik in lastnik premoenja). Vojake oporoke za veljavne so se
tele tudi tiste oporoke vojakov, ki so bile formalno pomanjkljive in bi bile zato po CP
neveljavne. Veljavno oporoko je lahko napravil tudi gluhonemi vojak.
Po pretorskem pravu - pretorsko pravo ni uvedlo nobene nove oporoke. Ker ni vztrajalo na
korektno opravljeni mancipacijski oblinosti, marve je pretor naklonil premoenje v skladu z
oporoko (t.i. bonorum possessio secundum tabulas), e je dedi predloil oporono listino,
opremljeno z zadostnim tevilom peatov, je s tem via facti nastala nova oblika oporoke.
Po postklasinem pravu - Teodozij II. in Valentinijan III. sta s konstitucijo doloila, da mora
oporoka izpolnjevati tri pogoje:imeti je morala peate in podpise 7 pri, napravljena je
morala biti kot enotno pravno dejanje (unitus actus) ter podpisati so jo morali oporoitelj in
prie. To t.i. tripartitno oporoko je prevzelo tudi Justinijanovo pravo. Justinijan izrecno govori
o tridelni oporoki, ki je morala hkrati izpolnjevati pogoje civilnega, pretorskega in cesarskega
prava.Poznali so e ustne in pisne oporoke.

Lastnorona (holografna) oporoka: zapustnik lastnorono napisal in podpisal. Sodobni

zakoni jo e poznajo.
Oporoka napravljena pred oblastvom: kjer je oporoitelj izjavil svojo poslednjo voljo na
zapisnik ali pa je dal oporono listino v hrambo cesarju.
Neveljavne oporoke: Oporoka je bila lahko nina, kar pomeni, da sploh niso nastali pravni
uinki. Lahko pa je postala oporoka neveljavna naknadno. Razlogov za to je bilo ve:
zapustnik je lahko naredil novo oporoko, s imer je bila prejnja npr. razveljavljena; lahko je
izgubil aktivno oporono sposobnost; ali je njegova oporoka ostala brez dejanskega uinka,
ker nihe od postavljenih dediev ni hotel ali mogel dedovati po tej oporoki.
Nina oporoka nina je bila oporoka vedno e od vsega zaetka, pri njej sploh niso nastali
pravni uinki. Oporoka je bila lahko kot takna razglaena zaradi neizpolnjevanja formalnih
(predpisane oblinosti) ali materialnih oz. vsebinskih predpostavk (aktivna oporona
sposobnost, upotevanje doloil o omembi doloenih oseb v oporoki po naelih formalnega
nujnega dedovanje itd.).
Naknadno neveljavna oporoka oporoka je bila razveljavljena oz. izgubila veljavo, e je
zapustnik sestavil novo oporoko, prertal posamezna doloila itd. (Prejnja oporoka se
razveljavi tudi takrat, ko je pravilno napravljena kasneja, e kasneja morda ni napravljena
kot vojaka ali pa je v njej napisano kdo naj deduje neoporono.Neveljavna oporoka - do nje
pride, e je po njeni napravi oporoitelja zadela capitis deminutio minima ali media, ne pa
maxima, saj je rimsko pravo za rimske dravljane uveljavilo fikcijo legis corneliae in je
oporoka ostala v veljavi. e je ujetnik v ujetnitvu umrl, je prilo do dedovanja po tej oporoki.
Zapuena oporoka formalno veljavna oporoka, vendar nihe od dediev ni pridobil
dediine, ker so bodisi prej pomrli bodisi niso hoteli ali mogli pridobiti dediine. Takna
oporoka je bila de facto razveljavljena, saj je kljub formalni veljavi izostala njena izvritev.
Unienje ali pokodovanje oporone listine po civilnem pravu ni pomenilo razveljavitve,
oporoka je naelno ostala v veljavi, bilo pa je oteeno dokazovanje njene (tudi, e je uniil
ali segal oporono listino, zato ne preneha veljati, kar je bilo tam napisano, eprav je to
teko dokazati) vsebine. V klasinem pravu se je tela oporoka pri kateri je zapustnik sam
prerezal vrvico, s katero sta bili zvezani povoeni ploici na katerih je bila napisana
oporoka, za nepopolno in s tem neveljavno. e pa se je to zgodilo po nakljuju, je ostala v
veljavi in je bilo mogoe na temelju te oporoke zahtevati bonorum possessio.
Reprezentacijska oz. vstopna pravica: v primeru predasne smrti zapustnikovega sina
oz. here so dedovali njegovi oz. njeni otroci.
Izpodbojne oporoke:
Formalno nujno dedovanje Oporona listina je morala vsebovati omembo vseh oseb sui
heredes. Oporoitelj jih ni smel prezreti (tj. v oporoki jih mora omeniti), saj se je zapustnika
tedaj telo da pri pisanju oporoke ni bil pri polni pameti in zavesti, prvotna oporoka pa je
zaradi tega izgubila veljavo. Oporoitelj je lahko svoje sui heredes sprva lahko razdedinil
brez posebnih razlogov in zgolj z besedama razdedinjen bodi (exheres esto). Sina je moral
razdediniti poimensko in brezpogojno (moj sin Ticij bodi razdedinjen), ostale sui heredes pa
je lahko razdedinil kot skupino, tj. med drugimi (inter ceteros), to je storil z besedami vsi
ostali naj bodo razdedinjeni. e je oporoitelj prezrl sina, je to povzroilo ninost oporoke.Po
civilnem pravu, ko je bilo nedovoljeno pripisati del premoenja e nerojenemu, je oporoka
izgubila veljavo, e se je po sestavi oporoke in zapustnikovi smrti le-ta rodil. Po klasinem
pravu pa je bilo e mogoe postavljanje nerojenih za dedie s pomojo fikcije, da se nerojeni
teje za rojenega, e gre to za njegove koristi, pod pogojem, da se otrok rodi iv. Pretorsko
pravo je razirilo krog upraviencev na vse zapustnikove otroke ne glede na svojepravnost.
OD JUSTINIJANA NAPREJ je vsako prezrtje potomca povzroilo neveljavnost oporoke. Prezrti je
smel uveljavljati svojo dedno pravico neposredno s hereditatis petitio.
Materialno nujno dedovanje - materialna nujna dedna pravica je pravica oporoiteljevih
blinjih sorodnikov s do izpodbijanja oporoke, e se jih oporoitelj ni spomnil s primerno

naklonitvijo.Nujni dele po Justinijanovem pravu je znaal 1/3 oz. intestatnega delea

(glede na stopnjo sorodstva, prej je znaal ). Moral je biti brez vsake omejitve. Inoficiozna
toba je zastarala v 5 letih.Kadar materialni nujni dedni upravienec zahteva razveljavitev
oporoke v celoti ali delno in uvedbo intestatnega dedovanja.
Pridobitev dediine: Dediina pripade dednemu upraviencu (delatu), ko zapustnik
umre oz. ko se izpolni pogoj pod katerim je bil dedi postavljen. Dedi je moral biti dedno
sposoben. Intestatni dedi je moral imeti to sposobnost ob pripadu in ob pridobitvi dediine.
Obiajno je za pridobitev dediine zadostovalo, e je dedi jasno pokazal voljo, da hoe
dedovati, kar je lahko storil z brezoblino izjavo ali z ustreznim sklepnim (konkludentnim)
ravnanjem (za tako se je telo, e se je zael obnaati kot dedi, e je torej zael gospodariti
z dediinskim premoenjem kot svojim tako ravnanje so imenovali pro herede gestio).
In iure cessio dediine po civilnem pravu je smel najbliji agnat z in iure cessio prenesti
pripadlo, pa e ne pridobljeno dediino na tretjo osebo. Tega ni mogel storiti oporoni dedi,
ker bi bil s tem on, in ne zapustnik tisti, ki bi doloil dedia. Z in iure cessio je preel na
pridobitelja le dedni pripad (delacija). Pridobitelj je bil zato poklican k dedovanju, kot da bi bil
dedi. Z in iure cessio je bilo mogoe prenesti tudi e pridobljeno dediino, prenesla se je v
takem primeru samo lastnina na stvareh. Glede dolgov in terjatev iz zapuine pa je bil e
vedno zavezan in upravien sam dedi.
Odklonitev dediine dedi je lahko pripadlo dediino odklonil za kar ni bila potrebna
nobena posebna oblika. Odklonitev je bila vedno dokonna. Za odklonitev so teli tudi
dediev molk v deliberacijskem roku. e je oporoni dedi, ki je bil hkrati zapustnikov
intestatni dedni upravienec, dediino odklonil, da bi se s tem izognil obveznostim iz
oporoke (izpolnitvi volil, osvoboditvam) in je potem dedoval intestatno, je pretor fingiral, da
je pridobil dediino kot oporoni dedi.
Transimisija (podedovanje dednega pripada) e je zunanji dedi, ki mu je dediina
pripadla, umrl e preden jo je pridobil, je dedni pripad v doloenih izjemnih primerih pripadel
njegovim dediem. Do tega je prilo, e dedi ni mogel pridobiti dediine brez svoje krivde
(ker je bil npr. odsoten zaradi dravnih poslov) in bi mu pretor v takem primeru (tj. e ne bi
umrl in bi samo zamudil rok, v katerem bi moral zaprositi za bonorum possessio) dovolil
postavitev v prejnje stanje. V takem primeru pa so dedni pripad (tj. monost pridobiti ali
odkloniti pripadlo dediino) podedovali njegovi dedii. TRANSMISIJA v rimskem pravu
prednost pred SUBSTITUCIJO, substitucija pa pred AKRESCENCO.
Akrescenca (prirast delea sodedia) kadar med ve sodedii eden ni dedoval, je ostal
njegov dele prost. Kadar ni bilo transmisije oz. mu oporoitelj ni doloil substituta, je prilo
do akrescence (prirasta). Prosti dele je prirasel k deleu ostalih sodediev.
Collatio (vtetje) vtetje premoenja, ki ga je pridobil emancipirani tekom svojega prostega
ivljenja, v premoenjsko maso oz. dediino, ki se nato kot celota razdeli med vse
dedie.Collatio emancipati kadar so dedovali emancipirani potomci skupaj s sui, so lahko
zahtevali potomci sui heredes pri intestatnem dedovanju proti emancipiranim dediem,
raunski vnos premoenja emancipatov v zapuino, ki so ga pridobili v asu
svojepravnosti.Collatio dotis predmet kolacije je bila tudi dota, ki jo je dobila her on je bila
vtetje dote, ki jo je pridobila her od zapustnika. Ob morebitnem prenehanju ZZ bi bila
namre hi upraviena zahtevati doto nazaj.Justinijanove reforme kolacijo je lahko zahteval
vsak potomec, ki je dedoval skupaj z drugimi zapustnikovimi potomci. Kolacija je bila
mogoa tako pri oporonem kot pri intestatnem dediu, neodvisno od tega ali je bil pod
zapustnikovo oblastjo ali svojepraven. Predmet kolacije so bila darila, dota, darila v zvezi s
sklenitvijo zakonske zveze.
Pravne posledice pridobitve dediine: Vsak izmed sodediev je bil naelno zapustnikov
vesoljni naslednik na deleu dediine, ki je bil brez izrecnega navodila enak drugim
deleem. Zato so postali sodedii solastniki zapuinskih stvari. e ni zapustnik izrecno
doloil drugae, so dedovali po enakih deleih. Na stvarnem premoenju so sodedii pridobili
miselne delee, vendar pa je vsak izmed solastnikov smel zahtevati svoj del razdelitev
skupnega premoenja z delitveno tobo actio familiae eriscundae.

Omejitev dedieve odgovornosti za zapustnikove dolgove: Za dolgove je dedi

odgovarjal z vsem svojim premoenjem, ki se je zlilo s podedovanim, tj. z lastnim in s
podedovanim.
Beneficium abstinendi je veljala za lane skupine sui heredes (ti so dediino pridobili v
trenutku, ko mu je pripadla,tj. ob zapustnikovi smrti), ki se dediini niso mogli odpovedati.
Pretor je zaradi tega lahko zavrnil tobe zapuinskih upnikov zoper takega dedia, e se je
vzdral vsakrnega vtikanja v dediinske zadeve. Dediu za to pravno dobroto ni bilo treba
posebej zaprositi, temve je moral le dokazati, da se ni vtikal v dediinske zadeve.
Nedoraslemu dediu je lahko pretor naklonil pravno dobroto, tudi, e se je vtikal v
zapuinske zadeve.
Commodum separationis suenj, ki je bil z oporoko osvobojen in postavljen za dedia, se ni
mogel odpovedati dediini, ker bi se s tem odrekel prostosti. e pa se ni vtikal v dediinske
zadeve, ga je pretor varoval na ta nain, da je dovolil loeno obravnavanje podedovanega
premoenja in premoenja, ki ga je osvobojenec pridobil kot svoboden lovek. Dedieva
odgovornost za zapustnikove dolgove se je omejila na podedovano premoenje. S pomojo
te pravne dobrote sta bila doseena dva cilja: v veljavi je ostala dedieva oporona
osvoboditev; hkrati je bil dedi prost nasproti dediinskim upnikom.
Separatio bonorum (beneficium separationis) na zahtevo zapuinskih upnikov in
legatarjev je mogel pretor dovoliti loitev dediine od premoenja dedia, za katerega so
upniki menili, da je prezadolen (heres suspectu sumljiv dedi. Ker bi se z dedovanjem obe
premoenji zlili, bi ostali zapustnikovi upniki brez poplaila, e bi bil dedi v resnici
prezadolen. Kadar so upniki dosegli loitev premoenj, niso mogli kasneje niesar ve
zahtevati od dedia, e dediina morda ni zadostovala za poplailo vseh njihovih terjatev.
Beneficium inventarii pri tej se je moral dedi odpovedati dediini, e se je hotel izogniti
svoji odgovornosti za dediinske dolgove. ele v Justinijanovem pravu je bilo mogoe
neposredno omejiti odgovornost dedia, ki je dediino pridobil, na vrednost podedovanega
premoenja. Dedi je kot zapustnikov vesoljni naslednik e vedno odgovarjal z vsem svojim
premoenjem, vendar omejeno, do viine vrednosti zapuine.
Sporazum z upniki dogovor med dediem in upniki, da bo dedi pridobil dediino, kot
njihov mandatar, s imer je bila njegova odgovornost za zapustnikove dolgove via facti
omejena na vrednost podedovanega premoenja.
Pravno varstvo dedia:
Hereditatis petitio stvarnopravna dediinska toba, s katero je lahko civilni dedi uveljavljal
svojo dedno pravico pred centumviralnim sodiem. Aktivno legitimiran za tobo
hereditatispetitio je bil civilni dedi, ki je moral svojo pravico dokazati. Pasivno legitimiran je
bil tisti, ki je posedoval vso dediino, njen del ali posamezno dediinsko stvar in je trdil, da
jo poseduje, ker je dedi (pro herede).Dobroverni posestnik je moral povrniti obogatitev
(plodove, ki jih je e imel, kupnino za prodane dediinske stvari, ki jo je e imel itd.). Hkrati
je mogel povrniti kodo, ki je npr. nastala na zemljiu, ker ga ni obdeloval oz. ga je
obdeloval slabo. Predmet vrnitve so bile tudi prirasti in poveanje premoenja (obresti).
Nedobroverni posestnik je moral povrniti polno vrednost. Odgovarjal je tudi za fructus
percipiendi, t.j. plodove, ki bi jih lahko pridobil lastnik s svojimi posebnimi lastnostmi, e bi
imel stvar v posesti. e je stvar prodal, je moral vrniti celotno vrednost prodane stvari, ne pa
samo kupnine, e je stvar prodal pod ceno.Oba posestnika pa sta bila upraviena do
povraila potrebnih strokov, ki so jima nastali do litis kontestacije.
Interdikt quorum bonorum - na voljo pretorskem dediu (bonorum possessorju), ki ni mogel
toiti s hereditatis petitio. Namenjen je bil pridobitvi posesti. Aktivno legitimiran je bil
pretorski dedi (bonorum possessor, pasivno pa je bil legitimiran tisti, ki je kot dedi
posedoval dediinske stvari. Pretorski dedi je z interdiktom dobil tisto, kar bi civilni dedi
lahko dobil s tobo hereditatis petitio. Pretor je pretorskemu dediu omogoil iztoevanje
podedovanih pravic s tem, da je v tobeni formuli fingiral, da gre za civilnega dedia.
Dediina brez dedia (bona vacantia):e je dediina ostala brez dedia, so na predlog
dediinskih upnikov uvedli steaj (KONKURZ) zapuine. Po Avgustovi zakonodaji je aktivna

zapuina kot caducum, to je dediina brez dedia, pripadla dravi. Fiskus je pri tem
poplaal zapuinske upnike samo takrat, kadar je bila zapuina aktivna.
Dedna nevrednost (bona ereptoria): Dedi v nekaterih primerih ni smel ali mogel
obdrati pripadle oz. pridobljene dediine. Do tega je prilo:
- e se je hudo pregreil zoper zapustnika(npr. mu ni pomagal, ko je zapustnik duevno
ali sicer zbolel, ko je bil v ujetnitvu, e je dolozno ali iz malomarnosti zakrivil njegovo
smrt, e je e za asa njegovega ivljenja podaril dediino nekomu drugemu itd.)
- e se je pregreil zoper oporoko(npr. neutemeljeno izpodbijal s Actio querela
inofficiosi testamenti, kot intestatni dedi prikrival oporoko, nasilno ali z zvijao
pripravil zapustnika do tega, da je napravil oporoko, ga pri sestavi oviral, oporoko je
spremenil itd.),
- e se je pregreil zoper doloen pravni predpis (npr. dediino je npr. prepustil osebi,
ki je bila incapax).
Volila: enostranske poslednjevoljne oporoiteljeve odredbe, s katero je doloeni osebi
(legatarju, volilojemniku) naklonil neko premoenjsko korist. Ker je bil volilojemnik
zapustnikov singularni pravni naslednik, ni odgovarjal za dediinske dolgove, prav tako ni
bil upravien izterjati zapustnikovih terjatev.
Vindikacijsko volilo predmet VV je bila lastninska ali druga stvarna pravica, ki jo je
zapustnik loeno od ostalega premoenja, ki ga je naklonil dediu, prenesel na volilojemnika,
ne da bi nanj prele e druge obveznosti ali terjatve. Damnacijsko voliloustvarjalo med
volilojemnikom in dediem kvazikontraktno obligacijsko razmerje stricti iuris, ki je bilo tudi
iztoljivo s tobo Actio certi oz. incerti ex testamento, ki je la na dvojno vrednost stvari.
Predmet damnacijskega volila je bila lahko zapustnikova ali dedieva stvar, pa tudi stvar
tretje osebe, ki jo je moral dedi od lastnika pridobiti in izroiti volilojemniku.
Volilo sinendi modozapustnik je lahko doloil, da naj si volilojemnik voljeno stvar sam
vzame in jo obdri v lasti. Pri tem dedi ni bil dolan niesar storiti, volilojemnika pa tudi ni
smel ovirati pri uveljavljanju voljene pravice. Z nainom pridobitve voljene stvari je bil
opredeljen tudi predmet tovrstnega volila.
Percepcijski legat volilo, ki je bilo dodeljeno pred delitvijo dediine.
Prelegat volilo v prid enemu izmed dediev.
Omejevanje volil:
Katonovo praviloje doloalo, da ni moglo konvalidirati volilo, ki ne bi bilo veljavno, e bi
zapustnik umrl takoj ob napravi oporoke (ne velja favor testamenti). Izjeme so bila volila, ki
so bila odrejena pod pogojem.
Volila za kazen zapustnik pogojno odredil zato, da bi na ta nain prisilil dedia k doloenem
ravnanju ( e moj dedi ne bo dal A-ju za eno svoje here, velim dati B-ju kot volilo 1000).
Zastavljalo se je vpraanje veljavnosti takega volila. Ker zapustnikov namen ni bil nakloniti
premoenjsko korist volilojemniku, marve pritisniti na dedia, je telo klasino pravo takna
volila za neveljavna. Justinijanovo pravo, ki je bolj upotevalo voljo zapustnika, je telo taka
volila za veljavna v kolikor ni zahteval od zapustnika nekaj protipravnega, nravno
oporenega ali sramotnega.Volila nedoloenim osebam so bila v vseh obdobjih neveljavna,
saj je rimsko pravo takih osebam odrekalo pasivno oporono sposobnost. (kdor bo prvi
priel na moj pogreb, temu daj dedi 1000).
Naknadno neveljavna volila ve razlogov: e je izgubila veljavo oporoka, e je bila voljena
stvar, ki je bila individualno doloena uniena itd.
Pridobitev volil:
Dies cedens ko je zapustnik umrl oz. ko se je odprla oporoka, pridobi volilojemnik
podedljivo upanje, da bo volilo pridobil. To upanje je bilo pogojno, saj je bilo odvisno od tega
ali bo dedi pridobil dediino.
Dies veniens ko (e) je dedi dediino pridobil je volilojemniku pripadla stvarna pravica, ki
je bila predmet vindikacijskega volila oz. je pridobil kvazikontraktno terjatev nasproti

dediu, e je lo za damnacijsko volilo ali volilo sinendi modo. e je bila ista stvar voljena
ve sovolilojemnikom, so postali ti solastniki oz. soupravienci stvarne pravice, ki je bila
predmet VV oz. je smel vsak od njih v primeru DV terjati enak dele. e eden izmed njih
volila ni pridobil, je njegov prosti dele prirasel ostalim volilojemnikom (akrescenca).
Fideikomisi:sprva brezoblina oporoiteljeva pronja, s katero je prosil dedia, legatarja ali
fideikomisarja (fiduciar), da naj doloeni osebi (fideikomisarju) nakloni neko dajatev ali
storitev. Fiduciar je bil lahko vsakdo, ki je iz zapuine kaj dobil, torej tudi intestatni dedi,
obdarjenec za primer smrti in celo fiskus. Predmet je bila lahko posamezna stvar, neka
storitev (oprostitev sunja) ali prepustitev celotne dediine (vesoljni fideikomis).Pri
fideokomisu je bila mogoa celo fideikomisarina substitucija:prvemu fideikomisarju je bilo
naloeno, da naj predmet fideikomisa po doloenem asu prenese na novega
fideikomisarja.Fideikomisarina substitucija je bila lahko odrejena tako, da je moral fiduciar
prepustiti dediino lanu iste druine (v takem primeru je zapustnik postavil dedia
svojemu dediu). V takem primeru govorimo o druinskem fideikomisu. Fideikomisu in
volilojemniku pripadala toba actio ex testamento.
Vesoljni fideikomis predmet fideikomisaje dediina ali njen del, pri emer je bilo mogoe s
takim fideikomisom obremeniti le dedia oz. fideikomisarja, ki je od dedia prejel vesoljni
fideikomis. Dedi (fiduciar) fideikomisarju za en novi odsvojil celotno dediino oz. svoj
dedni dele. S tem se je prenesla le lastninska pravica na podedovanem premoenju in ne
poloaj dedia zato sta morala glede zapuinskih terjatev in dolgov skleniti stipulaciji o
kupljeni in prodani dediini (stipulationes emptae et venditae hereditatis). SC Trebellianum
je doloil, da je vesoljni fideikomisar zapustnikov vesoljni naslednik (heredis loco) in kot tak
odgovoren za zapustnikove dolgove. SC Pegasianum doloil, da ima dedi tudi nasproti
vesoljnemu fideikomisarju pravico dofalcidijske etrtine.Po Justinijanovem pravu je bil za
zapustnikove dolgove odgovoren samo vesoljni fideikomisar, e dediu ni ostalo ni. e pa je
dobil kakno naklonitev, ki mu je ni bilo treba prepustiti fideikomisarju oz. je zahteval
falcidijsko etrtino, sta jamila fideikomisar in dedi za zapustnikove dolgove sorazmerno s
svojima dednima deleema.Dedi (fiduciar) je bil nasproti fideikomisarju po Justinijanovem
pravu glede ravnanja z zapuinskimi stvarmi odgovoren za skrbnost kot v lastnih zadevah.
Hkrati so bile po Justinijanovem pravu nine odsvojitve dediinskih stvari v kodo
fideikomisarja.