VPRAŠANJA & ODGOVORI SDCP

1. Opredelitev civilnopravnega razmerja

Pravno razmerje je vsako družbeno razmerje, ki je pravno urejeno. To pomeni, da so določene pravice in
obveznosti subjekta (bistvena vsebina pravnega razmerja). Pravno razmerje je vsako družbeno razmerje, ki
je pravno urejeno. To pomeni, da so določene pravice in obveznosti subjekta bistvena vsebina pravnega
razmerja. Pravno razmerje vsebuje vedno najmanj eno pravico in obstaja med vsaj dvema pravnima
subjektoma. Pravno razmerje ima svoj časovni začetek in časovni konec. Civilnopravno razmerje je tisto
družbeno razmerje, ki je urejeno s pravili civilnega prava. V civilnopravna razmerja pravni subjekti vstopajo
glede stvari, izpolnitvenih ravnanj, premoženja ali glede nepremoženjskih dobrin. Civilnopravno razmerje
ureja premoženjske in osebne odnose med pravnimi subjekti, pri čemer ti subjekti vstopajo enakopravno kot
posamezniki. Primer civilnopravnega razmerja z eno samo pravico: lastninska pravica, ki se šteje za enotno
pravico. Civilnopravno razmerje lahko nastane z: nastankom pravnega posla ali neposredno na podlagi
zakona, ko so izpolnjeni našteti pogoji ali na podlagi intervencije državnega organa (sodišče), ki ustvari
civilno razmerje z izdajo konstitutivne odločbe.

Delitev pravnih razmerij glede na to komu je temeljna pravica usmerjena:

- Proti nedoločenemu krogu oseb (En subjekt ima pravico proti vsem drugim subjektom – izključi
druge iz prostora uresničevanja svoje pravice. Govorimo o izključujočih pravicah, ki morajo biti
vsebinsko opredeljene v zakonu)
- Proti določenemu krogu oseb (Pravica enega je narejena proti enemu ali več drugim pravnim
subjektom. Gre za relativne pravice, katere vsebina je dolžnost opraviti kakršnokoli ravnanje h
kateremu se pravni subjekt zaveže.

Delitev razmerij glede na časovno komponento:

- Pravna razmerja začasne narave (Ko se izpolni cilj, ki ga subjekti zasledujejo pravno razmerje
preneha – primer terjatve)
- Pravna razmerja trajne narave (Uresničevanje namena pravnega razmerja je odločilnega pomena
obstoj razmerja v času – lastninska pravica in osebnostne pravice)
- Trajna obligacijska razmerja (Obveznost, ki je sestavina tega razmerja ne preneha na podlagi
enkratnega izpolnitvenega ravnanja, ampak obstaja celotno obdobje trajanja obligacijskega razmerja.
Prenehajo z iztekom časa, za katerega so bile sklenjene)

Najpomembnejši elementi civilnopravnega razmerja so pravice pravnih subjektov, tem nasproti pa stojijo
dolžnosti drugih pravnih subjektov. Poleg tega vsako pravno razmerje tvorita še: subjekt in objekt pravnega
razmerja. Elementi: pravica, dolžnost, subjekt, objekt.

 Pravni subjekt je nosilec pravic in dolžnosti v pravnem razmerju in je oseba, ki sodeluje v pravnem
razmerju oz. je njegov nosilec. Pravno razmerje je vedno med subjekti. Fizične/naravne osebe in
pravne osebe (umetni, z aktom ustvarjeni subjekti, ki pravno osebnost dobijo zaradi namena, ki ga
zasledujejo).
 Pravica je pravna pooblastitev oz. pravna možnost, ki je upravičencu oz. imetniku pravice omogoča
v pravnem redu predvideno ravnanje oz. možnost, da nekaj pravnega zahteva oz. da na določen način
ravna (facultas agendi). Sestavlja jo več upravičenj pravnega subjekta  upravičenje lahko postane
pravica, ko se ob ustreznem razvoju razmerja iz tega razmerja izloči in pridobi možnost
samostojnega življenja (npr. upravičenja lastnika stvari – posedovanje, uporaba, poraba, predelava,
pridobivanje plodov in uničenje stvari, pri terjatvah – pobotanje, zavarovanje, odstop)
  Dolžnost je obstoj pravice implicira obstoj vsaj ene ali več dolžnosti drugega pravnega subjekta.
Dolžnost je ko pravo zahteva od določenega subjekta, da sledi pravnim zapovedim. Gre za določena
ravnanja ali opustitve določenih ravnanj (dolžnost nekaj storiti; oblig. razmerja, dolžnost opustitve;
absolutne in izključevalne pravice, npr. stvarne in osebnostne). Ustanavljajo jih: pravni posli, pravni
predpisi (utemeljevanje odškod. odg.). Breme = zahteva posebnega ravnanja v lastnem interesu
(pravni subjekt mora nekaj storiti, opustiti, dopustiti – če ne stori, proti njemu nihče nima na voljo
prisilnega sredstva, ne nastopijo pravne posledice kot v nespoštovanju dolžnosti  pride le do
izgube boljšega pravnega položaja, tj. pravna škoda). Zahteva glede izvrševanja bremen je
hipotetična, ne kategorična (primer: kupčev pregled stvari in obvestilo o očitnih napakah pri prodajni
pogodbi).
 Objekt pravnega razmerja opredeljuje družbeni namen, zaradi katerega pravni subjekti vanj vstopajo
oz. se v njem znajdejo na podlagi pravnega predpisa. Objekti CP razmerja = stvari, izpolnitvena
ravnanja, premoženje, osebne nepremoženjske dobrine.

2. Opredelitev civilnega prava

Pojem civilnega prava izhaja iz rimskega prava (ius civile) – V širšem smislu je to pomenilo celotno
pravno ureditev v rimski državi, v ožjem pomenu pa gre za tradicionalni viri rimskega prava, zakoni
skupščine, za katere je valjalo strogo načelo personalnosti. Temu nasproti je ius gentium.

Civilno pravo daje posameznikom, tako fizičnim kot pravnim osebam, svobodo delovanja z namenom
zadovoljevanja njihovih lastnih ciljev. Gre za pravno panogo zasebnega prava, ki kot celota, zbirka
pravnih pravil ureja odnose pravnih subjektov glede stvari, izpolnitvenih ravnanj, premoženja in njihovih
osebnih, nepremoženjskih dobrin. Pravila, ki jih vsebuje civilno pravo, so pravne norme, ki urejajo
osebna in premoženjska razmerja med enakopravnimi oziroma prirejenimi subjekti, ki so udeleženci teh
ravnanj. To pomeni, da nobena od strank v pravnem razmerju ne nastopa kot nosilec oblasti oziroma
nadrejeno drugi stranki oziroma da nihče ni v pravnem položaju, ki bi mu omogočal, da drugemu
subjektu daje obveznosti. Razmerja v civilnem pravu se urejajo na temelju avtonomije volje pravnih
subjektov in dispozitivnosti pravnih norm. Avtonomnost pomeni, da posamezniki sami ustvarjajo oz.
oblikujejo civilno pravna razmerja in tako urejajo vsebino medsebojnih pravic in obveznost. Govorimo o
pravni možnosti udeležencev pravnih razmerij, da z lastnimi izjavami volje določijo konkretna
posamična pravila. Dispozitivnost pomeni, da so norme civilnega prava na voljo subjektom, da jih
uporabijo če želijo, oziroma da se te norme uporabijo, če se subjekti sami ne dogovorijo drugače. Pravila
imajo na nek način značaj subsidiarnih pravnih pravil, to pomeni da se uporabljajo podrejeno, za
položaje, ki jih subjekti niso izrecno drugače uredili. Za civilno pravo je značilno, da je za kršitev
pravnih norm določena premoženjska sankcija (škodna posledica, ki doleti tistega, ki ne izpolni
obveznosti, ki jih je prevzel z vstopom v CP razmerje).

3. Discipline civilnega prava

V teoriji se navajat dva modela graditve sistema civilnega prava: institucijski (izhaja iz obdobja rimskega
prava in se uporablja za osebe, stvari, tožbe ) in pandektistični (nemška pravna teorija, uporabljen v BGB iz
leta 1896)

Tradicionalna delitev civilnega prava na pravne discipline:

 Civilno pravo – splošni del: Včasih je to poimenovanje pomenilo zasebno pravo. Gre za sklop pravil
vsebuje splošna vsem disciplinam veljavna in uporabna pravila. Gre za teoretični del civilnega prava,
v katerem se obravnavajo pojmi, norme in instituti, pravila in načela, ki so skupni vsem delom
 civilnega prava. Splošen značaj pravil in načel izraža utemeljenost, sistemska povezanost in
enovitost civilnega prava.
 Obligacijsko pravo je celota pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo obligacijska razmerja.
Obligacijsko razmerje je civilnopravno razmerje, v katerem je en subjekt tega razmerja (upnik)
upravičen do drugega subjekta (dolžnika) zahtevati, da ta opravi določeno izpolnitveno ravnanje,
drug subjekt (dolžnik) pa je to izpolnitveno ravnanje obvezan opraviti. Ureja nastajanje,
izpolnjevanje, prenehanje premoženjskih obveznosti, ki jih dolžnik dolguje upniku.
 Stvarno pravo ureja odnose med posamezniki kot osebami, stvar pa je predmet stvarnopravnega
razmerja. Bistvena sestavina je lastninsko razmerje, ki imetniku (lastniku) zagotavlja oblast nad
stvarjo. Stvarno pravo je premoženjsko pravo in pravice stvarnega prava tvorijo jedro
posameznikovega premoženja.
 Družinsko pravo je skup pravnih pravil, s katerimi se urejajo odnosi med člani družine (intimni
odnosi). Predmet je pravno urejanje odnosov. Družinsko pravo načeloma ureja premoženjska
razmerja med zakoncema, med zunajzakonskima partnerjema, med istospolnima partnerjema in med
starši ter otroki. Zasebnopravna narava varuje družino pred posegi države (zagotavljanje avtonomije
pri oblikovanju družinskih razmerij). Hrvaška pravna teorija: osamosvojeno področje, povezano s
civilnim pravom, slovenska teorija: vključevanje v največjem obsegu v civilnega prava, v posebnem
zakonu pa sistem državnih ukrepov za varovanje otrokovih koristi.
 Dedno pravo ureja prehod premoženja umrle osebe (zapustnika) na druge osebe (dediče,
volilojemnike). Potrebno je je likvidirati in urediti pravna razmerja, ki jih je ustvaril zapustnik. S
smrtjo človeka se ne preneha tudi njegovo pravno življenje, njegova pravna subjektiviteta. Poznamo
zakonito (dediče določi zakon) in oporočno (dediče določi zapustnik sam) dedovanje. Napisana in
veljavna oporka ima prednost pred zakonom.

4. Opredelitev zasebnega prava

Pojem zasebno pravo je vezan na delitev celotnega prava na javno pravo (ius publicum) in zasebno
pravo (ius privatum). Takšno delitev uveljavil že Ulipijan. Javno pravo je tisto, ki se nanaša na
pravni položaj države. Zasebno pravo je pravo, ki se nanaša na koristi posameznika, ureja odnose
med posamezniki. Civilno pravo je del zasebnega prava, ker so norme civilnega prava v pretežni
meri zasebnopravne narave.

5. Pravne panoge zasebnega prava

 Gospodarsko (trgovsko) pravo se je razvilo iz civilnega prava kot specializirano premoženjsko

pravo, najprej kot stanovsko pravo trgovcev (ius mercatorum), kasneje pa kot trgovinski pravo, ki je
urejalo civilnopravna razmerja, ki so značilna za trgovanje kot osebno pridobitno dejavnost,
usmerjeno v dobiček. Definiramo ga kot zbir pravnik pravil, ki urejajo status gospodarskih družb,
gospodarske pravne posle in še nekatera druga razmerja subjektov gospodarskega prava na trgu.
Zasledimo dve različni teoriji glede vprašanja ali sta (splošno) pogodbeno pravo in gospodarsko
pogodbeno pravo urejena enotno ali ločeno. Dualistična teorija (dualizem) - popolnoma ločuje
gospodarsko in civilno pravo (Nemčija, Avstrija, Francija, Češka). Monistična teorija (monizem) –
uveljavljena enotnost civilnega prav za vse vrst subjektov in pravnih poslov, z določenimi odstopanji
za gospodarske subjekte in gospodarske posle (Obligacijski zakonik, Švica, Italija).

 Delovno pravo je skup norm, ki urejajo pravni položaj delavcev pri udejanjanju delovnega razmerja
v posamezni gospodarski družbi oziroma organizaciji. Pod to spadajo vprašanja o sklenitvi
delovnega razmerja, delovnega časa, odmorov, dopustov, plače, izobraževanja, pravice do stavke…
 Včasih je bilo del civilnega prava - osnovni instrument je bila pogodba o delu = locatio conductio
operarum. Prevladujejo kogentna pravila (varovanje pravic delavcev), pa tudi določbe CP oz.
premoženjske narave (odgovornost za škodo, ki jo stori delavec ali škodo, ki jo sam pretrpi pri delu)

 Mednarodno zasebno pravo ureja civilnopravna razmerja s tako imenovanim mednarodnopravnim

elementom. To so tisti civilnopravni odnosi, pri katerih posamezni elementi teh odnosov navajajo na
možnost uporabe tujega prava. Vsebuje KOLIZIJSKA PRAVILA (pravila, ki povedo, katero pravo,
domače ali tuje, je treba uporabiti). V mednarodno zasebno pravo sodijo tudi pravila, ki neposredno,
vsebinsko urejajo raznopravne pojme, taka pravila predstavljajo pravo tujcev. V resnici ne gre za
mednarodno pravo, ampak za urejanje zasebnopravnih odnosov z mednarodnim obeležjem, je pa
notranje pravo vsake države.

 Pravo intelektualne lastnine se deli na dve veliki področji: Avtorsko pravo – sklop pravnih norm, s
katerimi se urejajo odnosi v zvezi z ustvarjanjem in izkoriščanjem avtorskih del v književnosti,
znanosti, umetnosti. Zagotovi se pravno varstvo tvorcu avtorskega dela. Pravo industrijske lastnine
ureja skupne pravne norme, ki preučujejo naslednje vrste pojavov in odnosov v družbi: patente,
blagovne znamke, označbe porekla in modele. Pravice ind. lastnine dajejo posamezniku upravičenje,
da njemu priznano pravico izkorišča in da drugim osebam prepove, da bi to pravico izkoriščale brez
njegovega soglasja. Pravo industrijske lastnine se nagiba k upravnemu in mednarodnemu javnemu
pravu.

 Osebnostno pravo tvori skup pravnih norm, ki urejajo vrsto pravic (osebnostne pravice), ki so se
pojavile v moderni dobi razvoja civilnega prava. Osebnostne pravice grejo človeku kot takemu, ne
glede na njegovo osebo, telesne in duševne moči in druga osebna razmerja, so osebne in
nepremoženjske pravice, varujejo določene človekove osebne dobrine (človeka in njegovo osebnost).
Nekatere izmed teh pravic lahko pridobijo tudi pravne osebe.

 Potrošniško pravo je skup pravnih pravil, s katerimi se neposredno določajo položaj, pravice in
obveznosti potrošnikov kot udeležencev v prometu blaga, storitev ali denarja na trgu. Po mnenju
teorij je del gospodarskega prava.

 Zavarovalno pravo je podpanoga gospodarskega prava, ki obravnava pogodbeno zavarovanje

(zasebno zavarovalno pravo) in statusno pravo subjektov (javno zavarovalno pravo), ki se
neposredno ali posredno ukvarjajo z zavarovalno dejavnostjo. Značilna visoka stopnja kogentnosti.

 Pravo vrednostnih papirjev: Vrednostni papir je listina, ki vsebuje zakonsko določene sestavine in na
kateri je zapisana civilnopravna pravica tako, da jo lahko uveljavlja le zakoniti imetnik skupaj z
listno (potrdilom, da ima zakoniti imetnik listino vsaj v posredni posesti) in je tretji osebi
uveljavljenje iste pravice onemogočeno.

 Civilno procesno pravo kot takšno ni del civilnega prava. Gre za pravno področje, ki ureja vodenje
sodnih postopkov oz. sodno varstvo pravic, ki strankam pripadajo po materialnem CP in zato nujno
prihaja do soodvisnosti med materialnim CP in CPP (sfera javnega prava). Pravica do sodnega
varstva. Gre za sistem pravnih pravil, ki urejajo sodno uveljavljanje varstva civilnih pravic.
6. Uporabljivost ODZ (1811) v našem pravnem okolju

ODZ je bil sprejet 1811, velja od leta 1812 in je ena izmed prvih evropskih civilnih kodifikacij. Na
Slovenskem je ostal v uporabi še dolgo po nastanku Jugoslavije. Vplival je na slovensko pravno misel,
sodno prakso, pravno terminologijo in pravno kulturo. Temelji na Gajevih institucijah (personae, res,
actiones)  institucijski sistem. Bil je večkrat modificiran, spremenjen, najbolj korenito z novelami
1914, 1915, 1916, v Avstriji pa še vedno velja. Pravila so zasnovana na dovolj abstraktni ravni, da so
sodišča lahko dolgo uspešno upravljala svojo vlogo (kreativna vloga sodišč). Leta 1855 je bil preveden v
slovenščino. Avstrijsko pravo je tudi sicer vplivalo na naše, ne le na področju materialnega CP  naš
institut zemljiške knjige temelji na avstrijskem Zakonu o zemljiški knjigi (1874). V obdobju stare
Jugoslavije se je v Sloveniji uporabljalo avstrijsko pravo, predvsem ODZ v novelirani različici iz leta
1918, kjer je šlo za razveljavitev vseh predvojnih predpisov (slovenska sodišča so primere še vedno
reševala na podlagi ODZ, vendar se nanj niso smele nanj neposredno sklicevati; lahko pa so se na
pravila, ki so bila zajeta v določbah ODZ).

7. Običaji, poslovni običaji, uzance (pravni viri)

Običaj je nezapisano pravilo ravnanja, ki je nastalo spontano, s ponavljajočo se dejansko uporabo s

strani pravnih subjektov, in ki ga ti subjekti tudi priznavajo. Izraža tipično in povprečno ravnanje
subjektov v danem pravnem razmerju. Na običaj se včasih sklicuje tudi zakon (npr. OZ v 23. členu).
Poslovni običaji so posebna vrsta običajev, ki lahko nastanejo spontano ali organizirano in pri katerih gre
za ravnanje, ki je postalo zavezujoče na podlagi kolektivne uporabe s strani določenih krogov
gospodarstvenikov (podjetij). V obligacijskih razmerjih med gospodarskimi subjekti pa so poslovni
običaji izrecno povzdignjeni med pravne vire. Poslovni običaji stranke gospodarskih pogodb zavezujejo,
razen če te s pogodbo niso izključile njihove veljave. Uzance so posebna oblika običajev, ki pomenijo
zapisane običaje oziroma njihove zbirke. V gospodarskih pravnih razmerjih so pravni vir v kolikor jih
stranke ne izključijo. Zbirajo jih avtonomna trgovinska združenja. Splošne uzance za blagovni promet,
posebne uzance: gradbeniške, gostinske, luške. Če v konkretnem primeru vsebujejo drugačno rešitev od
zakona, se uporabi zakon.

8. Koncept ustaljene sodne prakse

V anglosaškem sistemu sodne odločbe kot precedensi zagotavljajo enako in enotno uporabo prava.
Precedenčne sodbe so formalni pravni viri. Precedenčna sodba tako ne učinkuje le kot rešitev spora,
ampak tudi kot pravno pravilo v vseh bistveno podobnih primerih. V slovenskem pravu sodne odločbe
rednih sodišč niso formalni pravni vir in ne učinkujejo erga omnes. Na podlagi načela enakega varstva
pravic, ki je izraz načela enakosti pred zakonom pa imajo tudi odločbe sodišč določeno mero
precedenčnega učinka. Ustavno sodišče je razvilo koncept ustaljene sodne prakse, po katerem je kršitev
ustaljene sodne prakse lahko razlog za vložitev ustavne pritožbe. Če se od ustaljene sodne prakse
odstopi, mora to biti nadrobno argumentirano. Ustava RS določa, da je sodnik pri opravljanju svoje
funkcije vezan le na ustavo in zakon. Izjema so pravna mnenja, ki jih Vrhovno sodišče sprejme na občni
seji, ki so za senate Vrhovnega sodišča obvezna. Sodišča niso zavezana odločati vedno enako, vendar pa
morajo morebiten odstop od ustaljene sodne prakse posebej utemeljiti. To pomeni, da morajo sodišča v
bistveno enakih primerih zakone razlagati enako.
 9. Opredelitev pravnega dejstva

Civilnopravno razmerje nastane, se spremeni in preneha v trenutku, ko se zgodijo določena dejstva – pravna
dejstva, ki povzročijo pravne posledice.

Delitev pravnih dejstev glede na njihov nastanek

 Pravni dogodki so dejstva, ki nastanejo neodvisno od človekove volje. Ta dejstva postanejo pravna
dejstva, ko pravo nanje veže določene pravne učinke. (rojstvo, smrt, potek časa)
 Pravna dejanja so dejanja, ki izražajo voljo pravnega subjekta, ki je usmerjena na določene pravne
učinke: v nastanek, spremembo ali prenehanje pravice oziroma pravnega razmerja. Sem spada pravni
posel (en najbolj pomembnih pravnih dejstev), upravni akt individualna upravna odločba, sodna
odločba in materialna pravna dejanja.
 Nedopustna ali protipravna dejanja so v nasprotju s pravom. Protipravno ravnanje posameznika je
delikt (civilnopravni delikt). Gre za ravnanje v nasprotju s primarno dispozicijo pravnega pravila.
Protipravna ravnanja obsegajo tako aktivna ravnanja kot opustitve, ki so v nasprotju s pravom.

Delitev pravnih dejstev glede na funkcijo:

 Predpostavka je pravno dejstvo, ki je kot dejstvo v življenju resnično nastalo in je potrebno za to, da
nastane, se spremeni ali preneha določeno civilnopravno razmerje. Dre za dejstvo, za katero smo
gotovi, da je nastopilo, oz. za katero njegov obstoj lahko kadarkoli dokažemo. (Predpostavka za
nastanek dednopravnega razmerja štejemo smrt zapustnika)
 Pravni temelj je pravno dejstvo oz. skup pravnih dejstev, katerih nastop povzroči nastanek,
spremembo oz. prenehanje določenega pravnega razmerja. Pravni subjekt, ki dokazuje obstoj svoje
pravice, mora dokazati tudi obstoj pravnega temelja (npr. pravno dejstvo, iz katerega dedič črpa
pravico do dedovanja - oporoka, tesno razmerje, zakonito dedovanje). Najpogosteje v obligacijskem
pravu.
 Domneva ali presumpcija (presumptio iuris) definiramo kot pravno dejstvo, ki velja za resnično,
dokler se ne dokaže nasprotno (določa predpis, praesumptio iuris  izpodbojna domneva). Samo
pravni predpis lahko določi posamezno pravno dejstvo kot pravno domnevo. Nasprotovanje mora
dokazati (npr. razglasitev pogrešane osebe za mrtvo, ZNP  1) če o njem v zadnjih 5 letih ni
nobenega poročila, od njegovega rojstva pa je preteklo 70 let, 2) če je verjetno, da ni več živ, 3) če
gre za osebo, ki je izginila pri potopu, pri prometni oz. letalski nesreči, požaru, povodji, potresu ali
drugi smrtni nevarnosti, pa o njej v 6 mesecih po prenehanju nevarnosti ni nobenega poročila, 4) če
pogrešanec izgine med vojno oz. zaradi vojnih dogodkov, pa o njem ni nobenega poročila že 1 leto
po prenehanju bojevanja); Po pravnomočni razglasitvi veljajo enaka pravila, kot če bi smrt bila
dejansko ugotovljena (dedovanje s pomočjo presumpcije); izpodbojna je tudi recimo domneva, da so
mladoletniki 7–14 let deliktno sposobni (velja le, če se ne dokaže drugače). Neizpodbojna domneva
(praesumptio iuris et de iure): V skladu z določenim predpisom, določeno dejstvo šteje za dokazano,
nasproten dokaz pa sploh ni dovoljen (npr. načelo zaupanja v zemlj. knj.; pozitivni učinek = na
nepremičnini obstaja samo vpisana pravica, negativni učinek = nevpisana pravica ne obstaja; dedno
pravo; Komorienca = solastnika zaščitene kmetije umreta v istem dogodku in ni mogoče ugotoviti
zaporedja njune smrti, zato šteje, da je potomec preživel prednika; mladoletnik pod 7 let ni deliktno
sposoben).
 Fikcija je pravno dejstvo, za katero vemo, da se ni zgodilo ali pa celo da se nikoli ne bo zgodilo, a
vendar štejemo, da se je zgodilo. Omogočimo nastanek, spremembo, prenehanje CP razmerja.
Fikcije same zavestno in namerno ustvarjajo pravna dejstva in razmerja, čeprav nimajo opore v
stvarnosti, razlog za to je pravni cilj, ki je za pravni red velikega pomena. Vedno jo mora določiti
 pravni predpis; npr. fikcija o poznavanju pravnih predpisov, fikcija o zakonitosti pravnih aktov,
spočeti otrok velja za rojenega v trenutku očetove smrti, torej lahko postane dedič, ČE se rodi živ.

10. Numerus clausus stvarnih pravic

Stvarne pravice so oblastne pravice nad stvarjo (svojo ali tujo), učinkujejo erga omnes, zato je nujno, da
so vnaprej določene z zakonom. Pravici stvarnega prava ustreza dolžnost vseh in vsakogar, da le ne
posega v stvarnopravni položaj drugega  zato morajo biti stvarnopravni položaji zaznavni in znani, saj
lahko le v tem primeru pričakujemo njihovo spoštovanje. Pravice stvarnega prava (Stvarnopravni
zakonik) so: lastninska pravica, zastavna pravica, služnosti (zajemajo tako stvarne in osebne služnosti),
pravica stvarnega bremena, stavbna pravica (novela A je ukinila zemljiški dolg, zato jih je samo še 5).
Numerus clausus je načelo, določeno zaradi varnosti pravnega prometa. Omejenost števila pravic
stvarnega prava pa seveda ne pomeni tudi njihove popolne vsebinske določenosti. Za nekatere pravice
stvarnega prava značilno, da se njihova vsebina določi šele v posameznem primeru. Stvarne pravice so
lastninska pravica, zastavna pravica, zemljiški dolg, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna
pravica, med obligacijske pravice pa se šteje vse, kar nastane z vzpostavitvijo civilno pravnega razmerja
med dvema ali več osebami po njihovi prosti volji, s sklenitvijo pogodbe ali na drug zakonit način. V
nasprotju z obligacijskimi razmerji (pogodbe, odškodninska razmerja), ki učinkujejo le med dvema
strankama, učinkuje stvarna pravica proti vsem (erga omnes).

Stvarna pravica Obligacijska pravica

Absolutna
Uveljavljamo večkrat
11. Različni tožbeni zahtevki
Predmet: Individualno določena
stvar
Pravica za nedoločen čas
Upravičenja, ki jih vključujejo stvarne pravice
Relativna
Uveljavljamo enkrat
Točno določeni tožbeni zahtevki
Predmet: Dajatev, storitev, opustitev
Pravica teži k izpolnitvi (ukinitev)

Pravice stvarnega prava učinkujejo erga omnes. Nihče tretji brez pravne podlage ne more poseči v
izvrševanje oblasti imetnika stvarnopravne pravice. Zato mora biti število takšnih pravic omejeno. Numerus
clausus je načelo omejenega števila stvarnih pravic. Izhaja iz dejstva, da so stvarne pravice izključujoče
ter nastanejo le po volji zakona, ne po volji posameznika. Določeno je zaradi varnosti pravnega prometa.
Omejenost števila pravic st.p pa ne pomeni tudi njihove popolne vsebinske določenosti

Krog stvarnih pravic pri nas:

(1) Lastninska pravica (temeljna) imetniku zagotavlja vso pravno dopustno oblast nad stvarjo. Oblika
omejevanja lastninske pravice so stvarne pravice na tuji stvari, ki del oblasti prenašajo na njihovega
imetnika. Lastnik ne sme izvrševati svoje lastninske pravice na način, ki bi posegel v pravico na tuji
stvari, zato je s temi pravicami omejen. Gre za upravičenja: posedovanje, uporaba, poraba, predelava,
pridobivanje plodov, uničenje.

(2) Služnostna pravica: Služnost ali služnostna pravica je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki
imetnika upravičuje, da uporablja tujo stvar ali da od lastnika tuje stvari zahteva, da opusti ravnanja, ki
bi mu bila sicer dovoljena. Bistvena značilnost služnosti v tem, da lastnika obremenjene (služeče,
služne) stvari zavezuje, da nekaj trpi, in sicer v obliki dopustitve (prepustitev popolne ali omejene rabe)
ali opustitve (prepoved postavitve okna v steni) nekega ravnanja. Po načinu določitve imetnika
služnostne pravice oziroma služnostnega upravičenca pa ločujemo stvarne in osebne služnosti. Skupna
 obema služnostnima je predvsem vsebina kot način omejitve lastninske pravice na stvari, ki je predmet
služnosti (služeča stvar). Zato ima služnost pravno naravo stvarne pravice na tuji stvari z vsemi
pravnimi posledicami, ki iz tega izvirajo. Pri pozitivni služnosti lahko imetnik služnosti tujo stvar
uporablja oziroma lahko izkorišča tujo pravico. Upravičenje uporabe oziroma izkoriščanja je lahko v
celoti preneseno na imetnika služnosti. Tipičen primer takšne služnosti je užitek. Za negativne služnosti
je značilno, da lastnik ne sme izvrševati vseh oblastvenih dejanj, do katerih bi ga sicer upravičevala
lastninska pravica. Lastnik služeče stvari se mora delu svoje lastninske oblasti odpovedati v korist
imetnika služnosti in opuščati določena ravnanja, ki bi mu bila sicer dopustna. Služnost z vsebino
negativne služnosti je mogoča samo kot stvarna služnost.

(3) Zastavna pravica je omejena stvarna pravica na točno določeni tuji stvari ali premoženjski pravici, ki
služi zavarovanju določene terjatve, ki jo ima imetnik zastavne pravice (zastavni upnik) proti lastniku
zastavljene stvari oz. imetniku zastavljene pravice (zastavitelju) ali proti tretji osebi, kateri ni hkrati
zastavitelj. Zastavna pravica daje zastavnemu upniku glede terjatve posebno prednostno poplačilno
pravico, ki je vezana na stvar ali premoženjsko pravico, obremenjeno z zastavno pravico. V skladu z
načelom specialnosti so predmet zastavne pravice lahko individualno določene samostojne stvari ali
premoženjske pravice. Izhaja iz širšega načela accessio cedit principali, v skladu s katerim stranske
stvari oz. pravice delijo pravno usodo glavne stvari oz. pravice. Pri zastavni pravici je glavna pravica
zavarovana terjatev, zastavna pravica pa je njej podrejena stranska pravica. Ker zastavna pravica vedno
sledi zavarovani terjatvi, je upnik zavarovane terjatve nujno tudi imetnik zastavne pravice. Načelo
akcesornosti zadeva osnovno funkcijo zastavne pravice t.j. zavarovanje terjatev. Zato ima zastavna
pravica smisel le, če obstaja terjatev, ki je z njo zavarovana. Načelo akcesornosti pri zastavni pravici
varuje dolžnika, prav tako pa ima za posledico, da je obseg poplačilne pravice zastavnega upnika
omejen z zneskom zavarovane terjatve. Glede na načelo javnosti lahko razlikujemo registrske in
neregistrske zastavne pravice. Registrske zastavne pravice so tiste, ki se vpisujejo v javne registre (to so
hipoteka na nepremičninah, plovilih in zrakoplovih, registrska neposestna zastavna pravica na
nepremičninah in zastavna pravica na nematerializiranih vrednostnih papirjih). Praviloma lahko
nastanejo, se prenesejo ali prenehajo z vpisom v javni register oz. zemljiško knjigo. Zastavna pravica je
odvisna od zavarovane terjatve glede nastanka, obsega, prenosa, poplačila in prenehanja.

(4) Pravica stvarnega bremena: Stvarno ali realno breme je stvarna pravica, na podlagi katere je
vsakokratni lastnik tako obremenjene nepremičnine zavezan izpolnjevati upravičencu ponavljajoče se
dajatve in opravljati storitve. Temeljna značilnost je, da nepremičnina jamči za posamične izpolnitve.
Izpolnitve so lahko izgovorjene v obliki: naturalij – dolžnost dajati produkte nepremičnine,
periodičnega plačevanja denarnega zneska – rentno realno breme ali določenih opravil oziroma storitev
– npr. prevoz k nedeljski maši. Realno breme je lahko ustanovljeno za določen ali nedoločen čas, ni pa
možno za enkratno izpolnitev. Za nastanek je potreben zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja
obveznost ustanovitve realnega bremena. Potreben je tudi razpolagalni posel v obliki
zemljiškoknjižnega dovolila in vpis v zemljiško knjigo. Zavezovalni posel bo predvsem izročilna in
preužitna pogodba. Sklenjeni morata biti v obliki notarskega zapisa.
(5) Stavbna pravica (superficies) – imetniku omogoča postavitev objekta na, pod ali nad tujim
zemljiščem. Stavbna pravica je imeti v lasti zgrajeno zgradbo pod ali nad tujo nepremičnino. Stavbna
pravica se uvršča med skupne dele etažne lastnine in pripada vsem lastnikom posameznih delov –
lastniki posameznih delov so skupaj upravičenci iz naslova stavbne pravice. Stavbna pravica jim
pripada v skladu z idealnimi deleži. Stavbna pravica omogoča postavitev stavbe na tujem zemljišču,
zato je lahko predmet stavbne pravice samo nepremičnina – lastnik nepremičnine mora imetniku
stavbne pravice dopustiti rabo svojega zemljišča. Razlika od služnosti: služnost upravičuje imetnika, da
ima na tujem zemljišču postavljeno zgradbo, vendar je ta objekt sestavni del služeče nepremičnine.
 Lastnik gospodujoče nepremičnine na takšnem objektu nima lastninske pravice. Stavbna pravica je
časovno omejena. Po prenehanju postane stavba, ki je bila prej samostojna stvar, sestavni del zemljišča
na katerem stoji – načelo superficies solo cedit. Najpomembnejša pravna posledica, ki izvira iz
definicije stavbne pravice, je opredelitev zgradbe kot samostojnega predmeta lastninske pravice: dokler
traja stavbna pravica, je zgradba samostojen predmet lastnine in drugih stvarnih pravic. V vseh drugih
primerih je stavba sestavni del zemljišča in deli njegovo usodo. Stavbna pravica se obravnava kot
samostojna nepremičnina in je lahko samostojen predmet hipoteke. Podlaga za nastanek je najprej
zavezovalni pravni posel, s katerim se lastnik zemljišča zaveže ustanoviti stavbo pravico. Pogodba o
ustanovitvi je obligacijskopravna pogodba. Pogodba mora biti v pisni obliki.

PREMIČNINE NEPREMIČNINE

PUBLICITETA Posest (lastniška) Zemljiška knjiga

PRENOS L.P.
DRUGI PRIDOBITNI NAČINI
STVARNE PRAVICE NA TUJI
STVARI
Temelji na izročitvi (prenosu posesti). Temelji na ZK dovolilu in vpisu.
Razširjeni – poleg prenosa lastnine s pravnim Omejeni
poslom
Mogoče so le nekatere stvarne p. na tuji stvari: Mogoče so vse stvarne pravice na tuji
- osebna služnost stvari.
- zastavna pravica

12. Pojem pravice

Lastnosti pravice: temeljiti na pravnem redu, pripada pravnemu subjektu in zadovoljuje človekove interese.
Pravica pomeni zavarovano upravičenje, da pravni subjekt ravna na določen način (facultas agendi).
Sestavljata jo temeljno upravičenje, da subjekt udejanja svoje interese, ki so skladni s pravno predvidenim
namenom upravičenja in zahtevek, ki vsebuje možnost uporabe sankcije, če zavezanec ne ravna v skladu z
obveznostjo. Pravica mora temeljiti na pravnem redu. Ne gre za pravico, če ta ne izhaja iz prava, temveč iz
golega običaja. Pravica mora pripadati pravnemu subjektu – fizični ali pravni osebi. Pravica daje subjektu
moč odločanja in mu tako zagotavlja svobodo ravnanja, saj subjekt s pridobitvijo pravice pridobi tudi
možnost, da prek svojih odločitev uveljavi svojo voljo. Namen pravice je zadovoljiti človekove interese.
Interesi drugih zmanjšujejo svobodo imetnika pravice, zato njegova moč na temelju pravice ni neomejena
(obseg in meje moči določa namen pravice)  prepoved zlorabe pravic.

13. Razmerje med absolutnimi in relativnimi pravicami

Absolutne pravice so pravice, ki so sposobne učinkovati proti vsakomur. Primer: lastninska pravica. Lastnik
ima na temelju dejstva, da mu določena pravica pripada, upravičenje vse druge izključiti od poseganja v
njegov pravni položaj – izključujoče pravice. Če kdo te določbe prekrši, sme lastnik zoper to osebo uporabiti
pravna sredstva (vrnitev stvari oz. prepoved vznemirjanja ter odškodnino za povzročeno škodo). V to
skupino spadajo še vse druge stvarne oz. oblastvene (zastavna pravica, služnosti, pravica stvarnega bremena
in stavbna pravica) ter osebnostne pravice. Relativne pravice učinkujejo samo proti posamezno določenim
osebam, ki so z imetnikom pravice v določenem pravnem razmerju. Samo te osebe so nasproti imetniku
pravice zavezane k določeni storitvi ali opustitvi in samo te osebe lahko kršijo relativno pravico. K
relativnim pravicam štejemo zahtevke, ki imetniku zagotavljajo pravico, da od določene osebe zahteva
storitev ali opustitev. Pod določenimi pogoji lahko tudi relativna pravica dobi absolutni učinek (pogodbena
predkupna pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo).
 14. Oblikovalne pravice

Oblikovalne pravice podeljujejo upravičenje enostransko oblikovati pravno razmerje. Subjektu omogočajo
vplivati na nastanek, spremembo ali prenehanje pravnega razmerja (pravica do odpovedi pogodbe, odstopna
pravica, izpodbojna pravica). Pozitivne oblikovalne pravice – oblik. pravice, ki lahko povzročijo nastanek
pravnega razmerja (odkupna, prodajna pravica) in negativne oblikovalne pravice – oblik. pravice, ki lahko
povzročijo prenehanje pravnega razmerja (pravica do odstopa, pravica do odpovedi razmerja). Za
izvrševanje praviloma zadostuje že enostranska izjava volje, naslovljena na oblikovalnega zavezanca 
oblik. pravice so vrsta enostranskega pravnega posla. Oblikovalne pravice, ki jih je mogoče uresničiti samo s
tožbo, s katero tožnik zahteva ustanovitev, spremembo ali prenehanje pravnega razmerja (oblikovalna tožba)
V tem primeru oblikovalni učinek nastopi šele s pravnomočnostjo oblikovalne sodbe, ki učinkuje z izrekom
brez izvršbe)  izpodbojna pravica (primer: razveljavitev zakonske zveze, izpodbijanje domneve
očetovstva) Oblik. pravica daje upravičencu zgolj možnost oblikovanja razmerja, ne pa dolžnosti
oblikovanja zato te pravice imenujemo opcije. Zadeva tudi druge osebe, ker se lahko njihov pravni položaj
spremeni brez njihovega pravnoposlovnega sodelovanja (odstop od načela, da o sebi odloča vsak sam), zato
potrebuje upravičen razlog, npr. vnaprejšnje soglasje prizadete stranke (v najemni pogodbi za določen čas
vnaprej urejena predčasna odpoved) ali posebna zakonska določba; 1) motnja pri izpolnjevanju vzajemnih
pogodbenih dajatev na strani druge stranke, 2) pravno razmerje za določen čas napravi znosno s tem, ko
predvidi možnost odpovedi tega razmerja, 3) poenostavi pravna razmerja. Tudi če za enostransko
oblikovalno upravičenje obstaja temelj v dogovoru ali v zakonu, mora stranka, ki jo zadeva oblikovanje,
uživati dodatno varstvo (negotovost glede pravnega položaja). Izvrševanje oblik. pravice ne sme biti vezano
na pogoj ali rok. Prav tako že izkoriščenega oblik. upravičenja ni dovoljeno preklicati. Oblik. pravice ne
zastarajo (razlikujejo od zahtevkov). Zakon zanje praviloma predvideva prekluzivni rok. K oblikovalnim
pravicam prištevamo tudi ugovore (ugovor zastaranja). Izkoriščenega oblikovalnega upravičenja ni
dovoljeno preklicati.

15. Opredelitev osebnostnih pravic

Osebnostne pravice so absolutne in izključevalne pravice, ki učinkujejo erga omnes. Posegi v te pravice
morajo biti nujni in utemeljeni z ustavo in zakoni. Strogo so vezane na osebo, so neodtujljive oz se jim ni
mogoče odreči in nepodedljive. Pravica umrlemu bližnjih oseb, da varujejo posmrtnikove osebnostne
pravice – čast in dobro ime, v tem primeru ščitijo lastno osebnostno pravico – pravico do duševnega zdravja.
Osebnostne pravice so pravice, ki gredo človeku kot bitju (pravica do življenja, pravica do dostojanstva) in
varujejo njegove temeljne dobrine ter njegovo osebnost. So individualne pravice, ki imajo osebno in
nepremoženjsko naravo ter pripadajo človeku od rojstva naprej. Pripadajo lahko le tistemu na katerega so
vezane, zato ne morejo biti v pravnem prometu (se ne prenašajo in ne dedujejo). Imetnika varujejo zoper
vsakogar, ki vanje posega (prištevamo k absolutnim, izključujočim). Lahko učinkujejo tudi pri pravnih
osebah. So negativne pravice kar pomeni, da v njih država ne posega, razen v vojnem ali izrednem stanju, ko
se lahko tovrstne pravice izjemoma omeji, vendar v obsegu, ki ga to stanje zahteva in tako da, sprejeti ukrepi
ne povzročajo neenakopravnosti. Če pride do kršitve teh pravic ima oškodovanec pravico do moralne in
denarne stisfakcije.

16. Prenosljive in neprenosljive pravice

Prenosljive so tiste, ki jih je mogoče prenesti na drugo osebo. Pravice, ki jih je mogoče prenesti na drugo
osebo s pravnim poslom med živimi (inter vivos), so praviloma prenosljive tudi s pravnim poslom za primer
smrti (mortis causa) – so podedljive. Podedljive in prenosljive so tiste premoženjske pravice, ki niso vezane
na osebo (last.pravica, stavbna pravica), medtem ko so premoženjske in druge na osebo vezane pravice
praviloma neprenosljive in nepodedljive (osebnostne pravice, osebna služnost, pravica do odkupa in
povratne prodaje, pravica dosmrtne rente in preživljanja).

17. Samostojne in nesamostojne pravice

Samostojne (temeljne, glavne, neakcesorne) pravice so tiste pravice, ki nastanejo in učinkujejo samostojno
in neodvisno od kakšne druge pravice. Nesamostojne (stranske, odvisne, akcesorne) so pravice, ki nastanejo
in učinkujejo v odvisnosti od samostojne, glavne pravice (poroštvo, zastavna pravica, pridržana (retencijska)
pravica, ara, pogodbena kazen). Z neveljavnostjo glavne (samostojne) pravice je neveljavna tudi
nesamostojna pravica ter s prenehanjem glavne pravice ugasne tudi nesamostojna pravica. (Primer: A plača
dolg iz posojilne pogodbe, ki je zavarovan s poroštvom B. Ko A izpolni obveznost, preneha pravno razmerje
na temelju posojilne pogodbe, hkrati pa upnikova terjatev kot glavna pravica. S prenehanjem glavne pravice
pa preneha še poroštvo kot stranska pravica.)

18. Pričakovana pravica

Pričakovanje ali pravica v nastajanju je pravno zavarovan položaj. Poseben pravni položaj pričakovanja je v
tem da pravo to predstopnjo pravice glede zavarovanja in prenosa obravnava že kot popolno pravico.
Pričakovalna pravica je nekakšna predfaza pravice v nastajanju. Imetniku te pravice nudi varstvo v situaciji,
ko določena pravica še ni nastala, je pa v fazi nastajanja in je že tako razvita, da si zasluži pravno varstvo.
Temeljno upravičenje nosi tista pravica, ki jo pričakujemo. Vsako pričakovanje, da bomo pravico dobili, še
ni pričakovalna pravica. Če lahko njen nastanek prepreči kdorkoli in karkoli, ki ni imetnik te pravice, potem
to ni pričakovalna pravica, če pa lahko njen nastanek preprčoi le imetnik pričakovalne pravice, potem pa je
to pričakovalna pravica. Pričakovanja obstajajo v zvezi z nastankom pravic na premičninah in
nepremičninah. Na nepremičnini na primer pričakovanje lastninske pravice nastane takrat, ko bodoči
pridobitelj lastninske pravice svoj položaj zavaruje s predznambo v zemljiški knjigi. Pričakovanje moramo
ločiti od gole nadeje (upanja) pravice, ki subjektu ne daje pravno zavarovanega položaja. (Primer: A je od B
kupil avto s pridržkom lastninske pravice. To pomeni, da bo lastninska pravica z B na A prešla pod
odložnim pogojem, če A plača kupnino. A ima v tem primeru pričakovanje lastninske pravice. Čeprav je B
še vedno lastnik avta, ne sme ogroziti A pridobitve lastninske pravice (izjema: prenos lastninske
pravice na dobrovernega). Če B v vmesnem času prenese lastninsko pravico na tretjega, postane ta njegova
razpolaga z nastopom pogoja neveljavna, ker je B s tem, ko je pod pogojem sklenil prodajno
pogodbo, svoje razpolagalno upravičenje delno izgubi in je to prešlo na A. A do nastopa pogoja sicer
še ne more razpolagati z lastninsko pravico, lahko pa veljavno razpolaga s pričakovanjem. To pričakovanje
lahko pred nastopom pogoja prenese na tretjega, in ko se pogoj izpolni, tretji postane lastnik.)

19. Materialnopravni ugovor (zastaranje, pobotanje, ugovor nepravilne izpolnitve ter ugovor na
izpolnitev)

Ugovor v materialnem pravu razumemo kot protipravico: pravico, ki onemogoča uveljavljanje pravice
drugega. Ugovor je pravica zavrniti izpolnitev zahtevka. Ugovor učinkuje samo, če se stranka nanj sklicuje,
goli obstoj ugovora še ne izključuje pravice, zoper katero je naperjen. Glede na pravne posledice, ki jih
pravo pripisuje ugovoru, razlikujemo izključevalne (peremptorne) ugovore, ki trajno izključujejo zahtevek
druge stranke in odložilne (dilatorne ugovore), ki začasno izključujejo zahtevek nasprotne stranke.
Zastaranje je pravno dejstvo, ki ima za posledico, da upnik od dolžnika ne more več zahtevati izpolnitve
dolžnikove obveznosti (vendar pa sama dolžnikova obveznost ne ugasne; če dolžnik izpolni zastarano
obveznost, tega, kar je dal, ne more zahtevati nazaj). Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas,
v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (zastaralni rok). Zastaralni rok je pri različnih
vrstah obveznosti različen; splošni zastaralni rok je 5 let. Če želi upnik izkoristiti ugodnost, ki mu jo daje
zastaranje, se mora nanj izrecno sklicevati. Če se ne, sodišče zastaranja ne sme upoštevati. Naslednje
pomembno pravilo pravi, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim
dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali
izterjala terjatev (ne zadostuje pa upnikova pisna ali ustna zahteva dolžniku, naj izpolni obveznost).
Zastaranje se pretrga tudi, če dolžnik pripozna dolg, tako da upniku poda izjavo o pripoznanju ali da kaj
plača na upnikov račun, da plača obresti ali dá zavarovanje. Po pretrganju začne zastaranje znova teči, čas,
ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Da lahko govorimo o
zastaranju, mora znova preteči celoten zastaralni rok, pri čemer lahko ponovno pride do pretrganja. Zakon
določa, da v nekaterih primerih zastaranje ne teče. Tako ne teče zastaranje med zakoncema in med
zunajzakonskim partnerjema ter med starši otroki, dokler obstaja roditeljska pravica (do polnoletnosti otrok).
Zastaranje tudi ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve
obveznosti. Ko preneha vzrok za zadržanje (npr. zakonska zveza se razveže), začne zastaranje (ponovno)
teči; čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok. Pobot/kompenzacija je prenehanje
terjatev med istima strankama, ki sta druga nasproti drugi hkrati upnik in dolžnik. Pobotanje je lahko
pogodbeno (dogovorjeno) ali enostransko (prisilno). Pobot nastane z enostransko izjavo, ki jo lahko poda
katerakoli od strank. Po našem obligacijskem pravu velja pogodbena svoboda, zato se lahko stranki
dogovorita tudi, da naj se njune vzajemne terjatve štejejo za pobotane/kompenzirane (čeprav morda niso
izpolnjeni pogoji za prisilno kompenzacijo). Obligacijski zakonik pa določa tudi enostranski (prisilni) pobot.
Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi
glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Katerakoli
stranka sme podati izjavo, da svojo zapadlo terjatev pobota z nasprotno zapadlo terjatvijo druge stranke.
Pobotanje v takem primeru učinkuje za nazaj (od trenutka, ko so bili izpolnjeni pogoji za pobotanje) in sicer
takoj, ko druga stranka pobotno izjavo prejme. Obvezno mora obstajati vzajemnost terjatev, kar pomeni, da
morata biti obe stranki hkrati upnika in dolžnika nasproti drugi stranki. Terjatvi, ki ju stranki želita pobotati,
morata biti istovrstni, kar pomeni, da se lahko pobotata le 2 denarni terjatvi ali 2 terjatvi, ki se glasita na
druge nadomestne stvari iste vrste in kakovosti. Nikakor se ne morejo pobotati terjatve na individualno
določene stvari  oziroma dajatve se ne morejo pobotati s storitvami in obratno. Obe terjatvi morata biti
dospeli/zapadli, nepogojni in iztožljivi. Ugovor nepravilne izpolnitve pomeni, da dolžnik izpolni ali želi
izpolniti, vendar upnik z izpolnitvijo ni zadovoljen. Pri nepravilni izpolnitvi mora upnik dokazati, da je
dolžnik nepravilno izpolnil in to takoj, v primeru neizpolnitve pa ima upnik možnost, da zahteva izpolnitev –
toži dolžnika. Primeri nepravilne izpolnitve: zamuda, stvarne in pravne napake, aliuid. Upnik lahko zahteva
pravilno izpolnitev in odškodnino ali odstopi od pogodbe in zahteva odškodnino. Ugovor neizpolnitve:
Stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti istočasno. S tem materialno-pravnim ugovorom se zagotavlja
vzdrževanje pogodbenega ravnotežja. Pogoji so: sklenjena dvostranska obvezna pogodba, da iz pogodbe ali
zakona ne izhaja, da bi ena stranka morala svojo obveznost izpolniti pred drugo, da nobena izmed strah do
vložitve ugovora ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Možnost vložitve samo pri dvostranskih
pogodbah pri katerih obstaja možnost istočasne izpolnitve. Ugovor neizpolnitve predstavlja varstvo
pogodbene stranke pred nevestnim ravnanjem druge stranke.

20. Numerus clausus osebnostnih pravic

Človekova osebnost potrebuje celovito varstvo zato osebnostne pravice (gl. naloga da zavarujejo človekovo
osebnost) ne smejo biti omejene s sklenjenim krogom pravic (numerus clausus pravic). Osebnostne pravice
morajo biti oblikovane tako, da se lahko ves čas spreminjajo in razvijajo tako kot se človekova osebnost z
družbenim razvojem. Z namenom zagotoviti čim bolj celovito varstvo člov.osebnosti se osebnostne pravice
v slovenskem pravnem sistemu oblikovane z generalno klavzulo, ponazorjeno s tipičnimi primeri
osebnostnih pravic. Pravna pravila določene pravice navajajo poimensko za druge, ki pa jih poimensko ne
navedejo pa je na voljo varstvo v obliki generalne klavzule, tako imenovane splošne osebnostne pravice, ki
se praviloma kaže v formulaciji »in druge osebnostne pravice«. (Primer: privolitev pacienta do zdravljenja)
 21. Pojem pravnomočnosti

Pravnomočnost je institut civilnega procesnega prava, ki pomeni, da je odločitev sodišča dokončna in da so

stranke na to odločitev vezane. Stranke se na pravnomočno sodbo lahko zanesejo, saj ponovno razpravljanje
o spornem zahtevku ni več mogoče. Pravnomočna je sodba, ki je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo,
bodisi zato, ker stranki nista vložili pritožbe, pritožbeni rok pa je potekel, bodisi zato, ker je na podlagi
vložene pritožbe sodišče druge stopnje dokončno odločilo o sporu. Posledica pravnomočnosti je dejstvo, da
so na vsebino pravnomočne sodbe vezani tako sodišče kot stranki, in zato ni mogoče vnovično sojenje o isti
stvari (ne bis in idem). Izjema za izpodbijanje pravnomočne sodbe so le izredna pravna sredstva, ki so
vezana na določene subjektivne in objektivne roke ter na natančno določene razloge. Tako institut
pravnomočnosti uveljavlja načelo pravne varnosti, v določenih primerih tudi na račun načela materialne
resnice in zakonitosti. Izredna pravna sredstva so: revizija (bistvene kršitve pravil postopka in
materialnopravnih pravil), zahteva za varstvo zakonitosti (bistvene kršitve predpisov oz. kazenskega
zakonika in njegovih določb), izredna omilitev kazni (naknadno se pokažejo okoliščine in dokazi, ki bi
vplivali na strogost kazni) in obnova postopka (bistvene kršitve postopka, nedovoljene dokaze ali
predložitve novih dokazov, krive izpovedi prič).

22. Šestletni otrok razbije A-ju vetrobransko steklo; kdo v tem primeru odgovarja za škodo?

Odgovarjali bodo starši ne glede na njihovo krivdo (objektivna odgovornost za drugega). Šest - letni otrok
nima deliktne sposobnosti (sposobnost odškodninsko odgovarjati za nedopustno ravnanje). Deliktno
sposobna je oseba, ki je dopolnila 7 let in ima razvit psihološki aparat (v tem primeru gre za izpodbojno
domnevo, saj je potrebno njegovo razsodnost dokazati). Odgovarjajo starši, razen, če jim uspe dokazati
katerega izmed treh razlogov za opustitev objektivne odgovornosti ali če je bil otrok zaupan komu drugemu
(vrtec, šola)

23. Pravna sposobnost

S pravno sposobnostjo pravo posamezniku podeljuje sposobnost biti nosilec pravic in dolžnosti in s tem
pravico biti subjekt (in ne zgolj objekt) v pravu. Pravo tako posamezniku prizna pravno osebnost (pravno
subjektiviteto) – lastnost osebe v pravu. Pravna sposobnost nastopi z rojstvom. Da otrok pridobi pravno
sposobnost se mora roditi živ. Zarodek (nasciturus) nima pravne sposobnosti in zato ni subjekt v pravu.
Zarodek je v pravu varovan samo posredno in pogojno. Čeprav civilno pravo zarodku ne priznava pravne
sposobnosti, mu v posameznih primerih, ko gre za varstvo njenih koristi, zagotavlja poseben pravni položaj.
V nekaterih primerih ob pogoju da se rodi živ lahko pridobi določene pravice (lahko deduje) ne pridobi pa
obveznosti.  Pravna fikcija. Pravna sposobnost fizične osebe preneha z njeno smrtjo. Umrli preneha biti
nosilec pravic, vendar njegovo truplo vseeno ostane zavarovano (posmrtno varstvo človekovih osebnostnih
dobrin). Pravna oseba ima omejeno pravno sposobnost v okviru namena, zaradi katerega so bile
ustanovljene (nekatere pravice/dolžnosti po značilnostih lahko pripadajo le fizičnim os.). Na podlagi pravne
sposobnosti pravna oseba pridobiva premoženje, ki je ločeno od premoženja članov  lahko pride do
prehajanja pravic med pravno os., člani in drugimi osebami, ki so povezane z njo. Odgovornost za dolžnosti
v pravnem prometu – za svoje obveznosti odgovarjajo z vsem svojim premoženjem, pri nekaterih tipih
pravnih os. pa lahko subsidiarno odgovarjajo njihovi člani (npr. d.n.o., ki najprej odgovarja z vsem svojim
premoženjem, če pa to ne zadošča, za plačilo obveznosti odgovarjajo še člani z os. premoženjem).
Odgovornost članov je lahko tudi posledica protipravnega ravnanja – če člani ne ukrepajo pravočasno zaradi
insolventnosti, so do določene višine lahko odgovorni za škodo.
 24. Poslovna sposobnost

Poslovna sposobnost je sposobnost samostojno izjavljati voljo v pravnem prometu. Poslovno sposobna
oseba lahko sama veljavno sklepa posle, sama pridobiva pravice in se zavezuje. Objektivna predpostavka:
polnoletnost, subjektivna predpostavka: razsodnost (dejanska sposobnost pravilno doumeti pomen in
posledice svojih odločitev ter zmožnost ravnati v skladu s sicer pravilnim razumevanjem). Pri osebah s
poslovno sposobnostjo, ki nimajo sposobnosti za razsojanje, se domneva razsodnosti lahko izpodbije
(nerazsodnost dokaže tisti, ki se nanjo sklicuje)  pravni položaj take osebe je enak položaju osebe, ki je
poslovno nesposobna zaradi popolno odvzete poslovne sposobnosti, pravni posli pa so nični. Za primer
nerazsodnosti gre takrat, če ne more doumeti pomena in posledic svojih odločitev (defekt razuma) ali če
nima zmožnosti ravnati v skladu s sicer pravilnim razumevanjem (defekt volje)  presojanje s stališča
posameznika. Posameznika se sposobnost omeji samo v zadevah, o katerih ne more več samostojno
odločati. Z 18. letom oseba pridobi popolno poslovno sposobnost. Mladoletnik lahko izjemoma pridobi
poslovno sposobnost že pred 18. letom, če sklene zakonsko zvezo (potrebno soglasje CSD za sklenitev
zveze) ali z odločno sodišča, ker je postal roditelj. Pred 15. letom starosti je mladoletnik popolna poslovna
nesposoben, mladoletnik ne more sam skleniti nobenega pravnega posla, nični pravni posli (abs. neveljavni
že od začetka, ne zavezuje niti mladoletnika niti druge stranke, ne more konvalidirati). Mladoletnik z
dopolnitvijo 15. leta starosti postane delno poslovno sposoben, kar pomeni, da lahko sklepa posle majhnega
pomena, za pomembnejše pa potrebuje soglasje zakonitega zastopnika (ZZZDR), lahko pa sam sklene tudi
delovno razmerje in razpolaga z zaslužkom. Pravni posli mladoletnika nad 15 let relativno neveljavni
(izpodbojni)  izpodbija ga lahko tisti, v čigar korist je izpodbojnost določena (mladoletnik = izpodbojni
upravičenec). Zakoniti zastopnik mora tožbo vložiti v roku 1 leta, odkar je izvedel za pravni posel (subj.
rok), vendar najkasneje v 3 letih od sklenitve pogodbe (obj. rok). Druga stranka lahko zahteva povračilo
nastale škode le, če je mladoletnik z zvijačo prepričal, da je poslovno sposoben. Pravni posli mladoletnika
brez soglasja zakonitega zastopnika ostanejo v veljavi, če jih zakoniti zastopnik kasneje odobri, druga
stranka pa lahko tudi zahteva odobritev (če zastopnik zavrne ali v 30 dneh ne izreče, je razveljavljen). Druga
stranka lahko od pogodbe tudi odstopi, če ni vedel za mladoletnikovo nesposobnost ali ga je prevaral, da
ima soglasje zastopnika. Po 18 letu nastopi popolna poslovna sposobnost ex lege. Procesna sposobnost
pravne osebe je splošna abstraktna sposobnost, ki določa premoženjski položaj določene osebe, za njeno
delovanje pa je bolj pomembna voljna sposobnost, ki je rezultat intelekt. delovanja (ljudje). Individualni
organ: lahko sklepa pravne posle kot posameznik ali kot organ pravne oseb; takšno ravnanje ni nedopustno,
lahko pa je neetično in kolegijski organ: lahko pride do tega, da vsak član samostojno ustvarja pravne
posledice, ki učinkujejo za pravno osebo, zato je pogosteje, da se morajo odločati skupaj. Poslovna
sposobnost pravnih oseb je odvisna od poslovne sposobnosti posameznikov, ki so člani organov.

25. Odvzem poslovne sposobnosti in podaljšanje roditeljske pravice (Zakon o nepravdnem postopku)

Odvzem poslovne sposobnosti ureja zakon o nepravdnem postopku, ki v 44. členu določa, da se poslovna
sposobnost odvzame osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali
mamil ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne skrbeti zase, za svoje pravice in
koristi. Oseba, ki ji je v celoti odvzeta pravna sposobnost ima enak položaj kot mlajši mladoletnik. CSD
lahko določbo dopolni s tem, da po potrebi določi pravne posle, ki jih oseba z delno odvzeto sposobnostjo
sklene samostojno. Pogoja za omejitev: nesposobnost za skrb za lastne pravice in koristi + neposredna
nevarnost za posledice in koristi. Posledica odvzema poslovne sposobnosti je postavitev pred skrbništvo.
Podaljšanje roditeljske pravice: pravica se podaljša čez otrokovo polnoletnost, če otrok zaradi telesne ali
duševne prizadetosti ni sposoben sam skrbeti za svoje pravice in koristi (ohrani se skrbnik). Nepremičnine:
V zemljiški knjigi se zaznamuje, da je bila osebi odvzeta poslovna sposobnost oz. podaljšana roditeljska
pravica.
 26. Deliktna sposobnost (krivdna sposobnost)

Deliktna sposobnost pomeni odškodninsko odgovarjati za nedopustna ravnanja. Krivdna odškodninska

odgovornost je potrebna predpostavka za povračilo škod iz neposlovne (deliktne) odškodninske obveznosti
in iz poslovne (pogodbene) odškodninske obveznosti. Pogoji za odgovornost: krivda, prištevnost, naklep in
določena starost. Pomembni sta starost in sposobnost za razsojanje. Oseba mora razumeti pomen in
posledice svojih ravnanj (da nima defekta razuma) in da v skladu s tem ravna (da nima defekta volje). Tudi
če ni poslovne sposobnosti se lahko odškodninsko odgovarja. Neizpodbojna domneva: mladoletniki pred
dopolnjenim 7. letom starosti niso razsodni in so zato deliktno nesposobni. Pri mladoletniku med 7 in 14 let
prav tako pravo izhaja iz domnevne nerazsodnosti, ki je izpodbojna, če je mogoče dokazati, da je bil v
danem trenutku zmožen razsojati. Mladoletnik, ki je že dopolnil 14 let, je deliktno popolnoma sposoben in
zato odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo. Pri osebah, ki so glede na svojo starost
deliktno popolnoma sposobne, se domneva, dokler se ne dokaže nasprotno, da so razsodne in s tem tudi
deliktno sposobne. Stanje prehodne nerazsodnosti: alkoholiziranost, mamila. Kdor povzroči drugemu škodo
v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v tako
stanje.

27. Ženitna sposobnost

Ženitna sposobnost je sposobnost izjaviti voljo za sklenitev zakonske zveze. Od osebe se zahteva, da razume
pomen in posledice izjave volje za sklenitev ZZ in da ravna v skladu s tem razumevanjem (razsodnost).
Domneva se, da ima sposobnost razsojanja vsak, ki je dopolnil 18 let (zadošča, da oseba razume posledice in
pomen izjave volje za sklenitev zakonske zveze in lahko v skladu s tem razumevanjem ravna). Izjemoma se
lahko poročijo mlajši z dovoljenjem CSD, če za to obstajajo razlogi. Zahteva se trajnejša razsodnost
(lucidum intervallum ne pride v poštev). Če je zakonska zveza skele kljub ženitni nesposobnosti, je
izbodbojna (izpodbija zakonec, ki je bil takrat nerazsoden, starši mladoletnika brez dovoljenja za sklenitev
zakonske zveze in vsaka oseba s pravnim interesom).

28. Oporočna sposobnost

Oporoka, testament ali izjava poslednje volje je enostranski pravni akt, s katerim oseba razpolaga s svojim
premoženjem za primer smrti. Vsaka nova veljavna oporoka razveljavi prejšnjo. Je strogo oseben posel v
katerem ni moč zastopati oporočitelja, ki mora biti opravljen v obliki kakršno predpisuje zakon. Vsebina
oporoke je lahko raznolika. Oporočitelj lahko v oporoki npr. določi, kdo bo to premoženje podedoval
(dedič), naklonila drugim osebam (volilojemnikom), naloge (pogoje) dediču in volilojemniku, prizna
očetovstvo ali določi kaj drugega. Oporočna sposobnost je posebna vrsta poslovne sposobnosti. Pomeni,
sposobnost napraviti veljavno oporoko, jo spremeniti ali preklicati. Oporočno nesposobna je oseba, ki ne
more pravilno doumeti pomena svoje izjave in posledic, ali če ne more ravnati v skladu s pravnim
dojemanjem. Postavlja se vprašanje, ali je oporočna sposobnost del pravne ali poslovne sposobnosti. Vsak,
ki je že dopolnil 15 let in je v času testiranja sposoben za razsojanje. Domneva oporočne sposobnosti je
izpodbojna (tisti, ki ima od oporoke kakšno korist). Če zapustnik v času, ko je napravil oporoko ni bil
oporočno sposoben, je oporoka neveljavna. Do izpodbijanja je v določenem roku upravičen vsak sodedič.
Izguba sposobnosti za razsojanje, ki nastopi potem, ko je oporoka napravljena, ne vpliva na njeno
veljavnost. Izpodbojna oporoka je lahko v primeru, če je bila sklenjena s silo ali grožnjo izsiljena oporoka,
prav tako tudi oporoka napravljena iz zvijače, zmote ali celo zmote v nagibu. Nična je oporoka, ki je
navidezen posel, ki prikriva drug pravni posel. Izpodbojna je oporoka, ki vsebuje miselni pridržek. Nekatere
oporoke imajo dodatne pogoje, ki so posledica njihove drugačnosti (sposobnosti prič, pismenost...).
 29. Premoženjske skupnosti civilnega prava

Premoženjske skupnosti so takrat, če določena pravica pripada več subjektom hkrati. To področje ureja OZ,
SPZ za specialne primere (npr. etažna lastnina). Če ima več oseb hkrati lastninsko pravico, gre za solastnino
ali skupno lastnino. Razlika med njima je, da so pri solastnini deleži v korist posameznega solastnika
določeni kot miselne kvote, pri skupni lastnini pa deleži posameznih lastnikov niso določeni (kot npr.
zakonca, oba moramo šteti kot en subjekt, ki se glede skupnega premoženja lahko odločata le skupaj).
Poseben primer premoženjske skupnosti poznamo v družinskem pravu, ki velja med zakonci, znotraj
katerega oblikujejo 3 premoženjske mase – posebno premoženje vsakega od zakoncev (2 masi) te njuno
skupno premoženje. Solastnina je posebna oblika lastninske pravice, ki pomeni pravno oblast več oseb na
isti nerazdeljeni stvari, pri katerem vsakemu od solastnikov pripada računsko določen delež stvari. Vsakemu
od solastnikov tako pripada idealen delež (razdeljena ni stvar, ampak lastninska pravica). Solastnik ima
glede svojega idealnega deleža polna lastninska opravičenja. Solastnik lahko s svojim deležem razpolaga
samostojno, torej brez soglasja drugih solastnikov. To pomeni, da lahko svoj delež proda, podari, zastavi ali
kako drugače odsvoji, pri tem pa mu ni potrebno pridobiti soglasja ostalih solastnikov. Edino omejitev
določajo posamezni zakoni, ki solastnikom dajejo predkupno pravico v primeru prodaje solastniškega
deleža. Pravni temelj za nastanek solastnine je pravni posel, dedovanje ali sodna odločba. Skupna lastnina
Lastninsko pravico ima več oseb na nerazdeljeni stvari, če njihovi deleži niso poprej določeni. Lastninska
pravica ni razdeljena zato jo lahko izvršujejo le vsi skupaj kot en lastnik (npr.: skupno premoženje zakoncev,
kjer le ta sam ne more razpolagat). Skupno premoženje se navadno razdeli ob smrti enega zakonca in ob
razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze. Izjemoma se lahko razdeli tudi v času trajanja zakonske zveze, če
se zakonca tako sporazumeta ali če tako zahteva upnik enega izmed zakoncev. Pri delitvi velja načelo, da sta
deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar pa zakonec, ki misli, da je z delitvijo na enake dele
prikrajšan lahko zahteva določitev deleža po prispevanju k skupnemu premoženju. Tako lahko zakonca
dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju, kot 1:1. Pri določanju tega
deleža pa se ne upošteva samo dohodek zakonca, pač pa tudi pomoč, ki jo je en zakonec dajal drugemu
zakoncu, vodenje gospodinjstva in vzgoja otrok. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in
solastnina skupnih delov. Nastane z vpisom v zemljiško knjigo. Vpis ima konstitutiven pomen. Mogoča je
samo na nepremičninah – zgradbah. Posamezni del mora predstavljati samostojno funkcionalno celoto,
primerno za samostojno uporabo. Zgradba mora imeti vsaj 2 dela, ki omogočata samostojno rabo. Gre za
izključno lastnino na določenem delu stavbe ter solastninsko razmerje na zemljišču in skupnih elementih.

30. Razvrstitev gospodarskih družb

Bistvene značilnosti gospodarskih družb so: določen namen delovanja, notranja organizacija, premoženje in
v zakonu predvidena možnost podelitve lastnosti. Gospodarska družba je pravna oseba, ki na trgu
samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Gre za posebno tvorbo kateri je
priznana sposobnost nastopanja v pravnem prometu. Pravna oseba je družbena tvorba v katero se združujejo
ljudje. Pravna oseba je ločena od oseb, ki se vanjo združujejo in ima sposobnost prevzemati pravice in
dolžnosti, kar ji omogoča nastopanje v pravnih razmerjih. Pravna oseba ima svoje lastno premoženje, ki je
namenjeno uresničevanju njenega cilja. Pravni osebi je lastnost priznana s pravnim redom. Delimo jih na
osebne in na kapitalske družbe. Značilnost osebnih družb je, da vsaj eden od njenih članov subsidiarno
odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem. Tipa osebnih družb sta D.N.O.(družba z neomejeno
odgovornostjo) in komandantna družba. Pri kapitalskih družbah pa člani za obveznosti družbe ne
odgovarjajo s svojim osebnim premoženjem. Osebe, ki se povezujejo v korporacije imenujemo člani, med
korporacijo in njenimi člani pa se vzpostavi poseben pravni odnos, ki članom zagotavlja izvrševanje vpliva
na delovanje pravne osebe. Zamenjava članstva ne vpliva na obstoj samo korporacije. Kapitalske družbe so
D.O.O.(družba z omejeno odgovornostjo), delniška družba, komandantna delniška družba in evropska
delniška družba. So pravne osebe korporativnega tipa, nastanek s sprejemom ustanovitvenega akta in
vpisom v sodni register. Člani imajo 3 vrste temeljnih upravičenj: sodelovanje pri upravljanju, sodelovanje
pri delitvi dobička, sodelovanje pri ostanku likvidacijske mase. Pravne osebe zasebnega prava so namenjene
uresničevanju individualnih interesov posameznikov. Zadruga je organizacija vnaprej nedoločenega št.
članov, ki ima namen pospeševati gosp. koristi članov, temelji pa na prostovoljnem pristopu, svobodnem
izstopu, enakopravnem sodelovanju in upravljanju članov (posebnost – vanjo lahko vstopi vsak posameznik,
ki izpolnjuje določene pogoje in vplača svoj delež, ki ga ob izstopu dobi nazaj, v pravnem prometu jih
predstavlja predsednik ali direktor). Zasebni zavodi so pravne osebe, ki se ustanovijo za opravljanje
dejavnosti vzgoje, izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, če cilj opravljanja ni pridobivanje
dobička. Organa sta svet in direktor (poslovodni organ, ki ga zastopa tudi v pravnem prometu), sodeluje
lahko tudi strokovna javnost. Ustanove so posebne oblike pravnih oseb, katerih podlaga za nastanek je
premoženje z določenim namenom. Nastanejo po koncesijskem sistemu, ko ministrstvo izda soglasje za
ustanovitev. Pri ustanovi gre za doseganje koristi drugih oseb (upravičenci), ki jim je to premoženje
namenjeno. Pravne osebe javnega prava so tiste, ki opravljajo določeno dejavnost v splošnem interesu
ljudstva (teritorialne korporacije – občina). Pravna oseba preneha z izbrisom iz registra – za to je pomemben
postopek (likvidacija – dokončanje vseh pravnih poslov in plačilo obveznosti, stečaj – s sklepom sodišča –
unovčitev premoženja in poplačilo upnikov).

31. Stvar kot objekt civilnopravnega razmerja

Stvari so eden najpomembnejših objektov civilnopravnih razmerij. V civilnem pravu jih definiramo kot
samostojne, materialne dele narave, ki jih lahko zaznavamo s svojimi čutili in se uporabljajo za zadovoljitev
človekovih potreb. Stvari so prostorsko omejeno in so človeku dosegljive, to pomeni, da jih človek lahko
obvladuje. V sodobnem civilnem pravu pojmujemo kot stvari le fizične, telesne stvari. Telesnost pomeni, da
je stvar materialni del narave, ki zapolnjuje prostor in jo je mogoče zaznati z otipom in drugimi čutili. To so
na primer zemljišča, zgradbe, obleka, hrana in podobno. Stvarnopravni zakonik definira stvar kot
samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje. Za stvar se štejejo tudi različne oblike energije in
valovanja, ki jih človek lahko obvladuje, izrablja, izkorišča. Človek, deli telesa in truplo niso stvar, lahko pa
postanejo določeni deli telesa z ločitvijo (lasje, proteza). Stvari delimo na: premičnine/nepremičnine,
nadomestne (Stvari, ki se po svoji funkciji poljubno nadomeščajo ali zamenjujejo - in genus) in
nenadomestne (species), potrošne (Stvari, ki se z enkratno uporabo uničijo ali pa se vidno zmanjša njihova
substanca, ni več možna vzpostavitev v prejšnje stanje) in nepotrošne (Stvari, ki se lahko uporabijo večkrat
– užitek, raba, služnost), deljive (Stvari, ki se lahko razstavijo na več istovrstnih delov in pri tem se njihovo
prvotno bistvo ne uniči) in nedeljive (Stvari, katerim bi se zaradi delitve uničilo bistvo ali pa bi se
nesorazmerno zmanjšala njihova vrednost – primer zaščitene kmetije pri dedovanju – samo civilna delitev)
 Delitev po kriteriju prometne sposobnosti, enostavne (Stvari, ki so sestavljene večinoma iz enega kosa,
sestavni deli pa niso razvidni) in sestavljene (Stvari ki nastanejo s spajanjem samostojnih stvari v novo
celoto, tako da uporabljeni deli ne izgubijo svoje dotedanje fizične eksistence), pritikline, plodovi (fructus)
& proizvodi, zbirna stvar ali skupnost stvari, denar in denarna vrednost, javno dobro, naravno
bogastvo, nikogaršnja stvar (Stvar, ki nima lastnika – novo nastale stvari. Lahko je tudi predmet lastninske
pravice, a je lastnik svojo lastninsko pravico s pravnim poslom derelikcije opustil – opustitev posesti na
stvari).

32. Opredelitev nepremičnine (pojasni tudi načelo specialnosti)

Nepremične stvari se ne morejo premikati iz enega mesta na drugo, ne da bi se pri tem poškodovalo
njihovo bistvo. Primer nepremičnine je zemljišče in vse kar je z njim trdno in trajno spojeno (mehansko,
organsko, na površini zemlje ali pod njo): zgradbe, drevesa trava, vodotoki. V to kategorijo spada tudi vse,
kar je v nepremičnino vgrajeno, dograjeno in sicer vse dotlej, dokler se to od nepremičnine ne loči. SPZ
nepremičnino definira kot prostorsko odmerjen del zemljiške površine, skupaj z vsemi sestavinami. Vendar
pa je treba za nepremičnine šteti tudi druge samostojne stvari, ki izhajajo iz zemljišča ali so z njim trdno
povezane. Ena od značilnosti nepremičnin je dejstvo, da je pravni promet s pravicami na nepremičninah
manj frekventen, kot je promet s pravicami na premičninah. Zaradi vpisovanja nepremičnin v zemljiško
knjigo, ki je javni register, je olajšana individualizacija nepremičnin. Njihova registracija daje prenosu
pravic na nepremičninah večjo pravno varnost, kot to velja pri prenosu pravic na premičninah. Pod
nepremičnino sodi: zemljišče, stavbna pravica in pravno razmerje etažne lastnine.

33. Načelo superficies solo cedit oziroma načelo povezanosti zemljišča in objekta

Načelo vsebuje pravilo po katerem velja, da vse, kar je zraslo iz zemlje oz. kar je z njo trdno spojeno,
pripada lastniku zemljišča. Načelo superficies solo cedit je uveljavljeno tudi v slovenskem stvarnem pravu
(8. Člen SPZ - Povezanost zemljišča in objekta: Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na
nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače.). Stvari, ki se
spojijo z zemljiščem (naravni ali umetni objekti) izgubijo samostojnost – vse kar se poseje, zasadi, zgradi in
vgradi na površini ali pod površino zemljišča, z namenom, da tam trajno ostane, postane sestavni del
zemljišča. Zemljišče je torek ex lege glavna stvar, zato je tisti, ki je lastnik zemljišča, tudi lastnik zgradbe.
Izjema pri tem pa je pravna ureditev etažne lastnine (predmet lastninske pravice so lahko tudi posamezni
deli stavbe, zemljišče pa spada v sklop skupnih delov v etažni lastnini, ki so predmet solastninskega razmerja etažnih
lastnikov. Pripadnost zemljišča se ravna po pripadnosti objekta ), stavbna pravica (superficies - omogoča
samostojno lastnino na objektu, čeprav je lastnik zemljišča nekdo drug) in zgraditev čez mejo nepremičnine v
izjemnih primerih (Če je meja nedoločena, lahko sodišče določi novo mejo. Temu, ki je mejo pregradil pa določi
plačilo odškodnine (nepravdni postopek).

34. Pritikline, plodovi in sestavine

Pritikline: Pritiklina je postranska premična stvar, ki trajno služi gospodarskemu namenu ali olepšanju
glavne stvari. Pritiklina ni sestavni del glavne stvari, ampak je samostojna stvar. Lahko gre za nepopolno
inkorporiran, odstranljiv del glavne stvari (prtljažnik na avtu) ali pa za fizično povsem ločeno stvar
(rezervno kolo, ključ od stanovanja). Skupna lastnost obeh vrst pritiklin je, da se od glavne stvari lahko
ločita tako, da ne poškodujeta njenega bistva. Zaradi doseganja gospodarskega namena je pritiklina z glavno
stvarjo v določenem prostorskem odnosu in vedno je premičnina. Med njima praviloma obstaja določena
fizična bližina, ne pa nujno tudi fizična spojenost. Med tem ko začasna ločitev ali oddaljitev od glavne stvari
še ne pomeni, da se narava pritikline izgubi, pa trajna prekinitev opisane zveznosti pomeni izgubo te
lastnosti. Gre sicer za samostojno stvar, ki je nasproti glavni stvari v gospodarskem podrejenem položaju. V
pravnem smislu je podrejenost v tem, da pritiklina deli usodo glavne stvari (accessorium sequitur
principale). To pomeni, da pravni posel, ki je sklenjen glede glavne stvari, obsega tudi pritiklino, razen če je
izrecno drugače določeno. Glavna stvar in pritiklina lahko pripadata tudi različnima lastnikoma. Pritikline
kljub gospodarski povezanosti z glavno stvarjo ohranjajo pravno samostojnost: štejejo se za stvar in so lahko
predmet stvarnih pravic.

Plodovi (fructus): Plod je proizvod, ki ga stvar ali pravica daje redno in periodično, pri tem pa se
plodonosna stvar ne zmanjšuje oz. ne izčrpava svoje substance. SPZ definira plodove kot neposredne
proizvode stvari, ki so do ločitve njena sestavina, z ločitvijo pa postanejo samostojna stvar. Vsak plod je
najprej del matične stvari in do takrat ni samostojna stvar. Ko se plod loči od matične stvari in postane
samostojna stvar (trenutek separacije), pa se na njem ustvari nova lastninska pravica v korist lastnika glavne
stvari (le izjemoma v korist katere druge osebe). Pri tem ni pomembno, kako je prišlo do ločitve ploda od
matične stvari: spontano, po naravni poti ali s posredovanjem lastnika oz. tretje osebe. Glede na način
nastanka ploda delimo prevladuje delitev plodov na dve skupini: na naravne (neposredni plodovi) in na
civilne plodove (posredni plodovi). Naravni plodovi (fructus naturales) so organski proizvodi neke stvari,
ki jih ta stvar daje periodično, ne da ni se pri tem zmanjšala oz. izčrpala njena lastna substanca. Nekateri
plodovi nastanejo samostojno, za druge je potreben določen prispevek, bodisi v obliki človeškega dela ali
česa drugega. Primeri naravnih plodov: zemeljski plodovi, sadje, mleko, mladiči, med. Civilni plodovi
(fructus civiles) so plodovi oz. prihodki, izraženi v obliki denarja ali drugih generičnih stvari, ki jih ne daje
stvar sama, ampak jih dobivamo od stvari s posredovanjem nekega pravnega razmerja: na podlagi zakupne
pogodbe dobimo na primer zakupnino, na podlagi posojilne pogodbe pa obresti.

Sestavine: Sestavine so vse, kar se šteje za del druge stvari v skladu s splošnim prepričanjem. To kar je po
namenu trajno je sestavina (streha na hiši). Sestavljena stvar (sestavina) je povezava več sestavnih delov oz.
sestavin. Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Brez sestavnih
delov takšna stvar ne bi mogla obstajati kot funkcionalna ali pravna celota. Ne more biti samostojen del
pravic. Zakon ne pozna delitve na bistvene in nebistvene sestavine. Za presojo ali gre za sestavino ali ne sta
bistvena 2 elementa: naravno razmerje posameznega dela in celote in pravni standard splošnega prepričanja.
Kriterij splošnega prepričanja je izpolnjen, če sta glavna stvar in sestavina tako trdno povezani, da ju ni
mogoče ločiti, ne da bi poškodovali enega ali oba predmeta ali če se glavna stvar brez sestavine šteje za
nekompletno oz. nedokončano. Glavna stvar in pritiklina imata lahko različna lastnika, po SPZ pa pritikline
v dvomu delijo usodo glavne stvari. Sestavine pa so vgrajene v glavno stvar oz. so z njo spojene in ne
morejo biti samostojna stvar. Sestavljena stvar z nesamostojnimi deli (sestavine izgubijo svojo samostojnost,
obdržijo pa prejšnjo fizično obstojnost – ta sestavni del se ne more vzeti, ne da bi se celotna stvar ali
sestavina uničila, npr. opeka (sestavina), ki se vzida v hišo) in sestavljena stvar s samostojnimi deli
(sestavine obdržijo tako fizično obstojnost kot tudi samostojnost – niso bistveni deli stvari, zato se lahko
odvzamejo, npr. uta na zemljišču, briljant v prstanu)

35. Izpolnitveno ravnanje kot predmet civilnega prava (del obligacijskih razmerij)

Izpolnitvena ravnanja so predmet civilnopravnih, natančneje, obligacijskih razmerij. Izpolnitveno ravnanje

lahko definiramo kot vsako pozitivno ali negativno človekovo ravnanje, ki ga je dolžnik, na temelju
obligacijskopravnega razmerja, dolžan izpolniti upnik. Upnik pa je izvršitev takega ravnanja od dolžnika
upravičen zahtevati. Izpolnitvena ravnanja so torej na kratko dobrine, glede katerih so pravni subjekti v
medsebojnih obligacijskih razmerjih in imajo v zvezi z njimi ustrezne pravice in dolžnosti. Izpolnitveno
ravnanje je vedno določena vrsta ravnanj človeka in ima premoženjski značaj. Delovanje živali ali narave,
elementarne sile nima lastnosti izpolnitvenega ravnanja. Izpolnitveno ravnanje mora biti pravno dopustno
(njegova vsebina ne sme biti v nasprotju z ustavno, prisilni mi predpisi in moralo), mogoče, določeno ali
vsaj določljivo oz. objektivno izvedljivo (lahko je objektivno izvedljivo, pa ni subjektivno izvedljivo – npr.
da bo slepa oseba narisala portret), mora biti določeno (ko je v vseh podrobnostih natančno opredeljeno oz.
individualizirano) ali vsaj določljivo (obveznosti in pravice v pravnem poslu niso natančno določene, a
pravni posel vsebuje podatke, s pomočjo katerih se lahko določijo, lahko pa stranke to določitev prepustijo
tudi tretji osebi). Poznamo več določljivih izpolnitvenih ravnanj: alternativna (dolžnik dolguje 2 ali več
ravnanj, a je potem, ko eno izpolni, prost obveznosti), fakultativna (dolžnik dolguje le eno ravnanje, vendar
se mu dovoljuje, za to, da bi se obveznosti rešil, da izpolni neko drugo izpolnitveno ravnanje), generična
(ravnanja, pri katerih je vsebina oz. objekt določen le po vrsti – genus; dolžnik je prost obveznosti, ko izroči
stvar znotraj vrste).
 36. Vrste izpolnitvenih ravnanj

Temeljna delitev po vrsti, načinu ravnanja je delitev na dajatve, storitve, opustitve in dopustitve. Dajatev
(dare) je ravnanje, zaradi katerega se posamezen predmet premoženja premakne iz premoženjske sfere ene
stranke v premoženjsko pravno sfero druge stranke. Predmet dajatve je razpolaganje (razpolagalni pravni
posel) s premoženjsko pravico. To pomeni, da se dolžnika zaveže opraviti določen pravni posel v korist
upnika. Predmet razpolagalnega pravnega posla je lahko prenos premoženjske pravice z dolžnika na upnika
ali pa ustanovitev premoženjske pravice na dolžnikovi premoženjski pravici v korist upnika.

Storitev (facere) pojmujemo kot pozitivno obligacijo ali obligacijo dela. Gre za izpolnitveno ravnanje, ki se
izpolnjuje s trošenjem delovne sile oz. z upravljanjem določenega dela in to ob pomoči mehaničnih sredstev
ali brez njihove pomoči. Predmet storitvene obveznosti je opravljanje poslov, s katerimi se doseže ali se
skuša doseči določen namen. Od dajatve se razlikuje po tem, da ne povzroči premika premoženja oz. po tem,
da predmet storitvene obveznosti ni razpolagalni pravni posel. Storitve lahko razvrstimo glede na kriterij
dosežka oz. rezultata storitev na tako imenovane obligacije rezultata (dolžnik se zaveže, da bo dosegel
končni interes upnika, naročnika storitve) in na obligacije prizadevanja (dolžnik se zaveže, da si bo končni
interes naročnika storitve prizadeval doseči in bo pri tem ravnal z ustrezno skrbnostjo).

Opustitve (non facere) je tako imenovana negativna obligacija oz. pasivno izpolnitveno ravnanje. Pri
opustitvi dolžnik prevzame obveznost, da nečesa ne bo storil oz. dal, da bo opustil določeno aktivno
ravnanje. Pomembno pri tem je, da gre za ne izvrševanje določenih ravnanj s strani zavezanca, ki bi jih sicer
če ne bi bil v obligacijskem razmerju lahko opravljal. Dopustitve (pati) je tako kot opustitev tako
imenovano pasivno izpolnitveno ravnanje oz. negativna obligacija. Dopustitev definiramo kot ne
preprečevanje tujega ravnanja, ki bi ga bili, če ne bi bili v obligacijskem razmerju upravičeni preprečiti.
Dolžnik ima torej dolžnost trpeti določene posege v svojo pravno sfero (dopustitev sosedu, da ima prehod
preko njegovega zemljišča).

37. Opredelitev pravnega posla in vrste pravnih poslov

Pravni posel je izjava volje vsaj ene osebe, usmerjena v pravno posledico, ki jo priznava pravni red. Pravna
posledica pomeni nastanek, spremembo ali prenehanje civilno pravnih razmerij. Včasih se pravni posel
izčrpa z eno samo izjavo volje, v večini primerov pa za nastop pravne posledice ne zadostuje le izjava volje
ene stranke, temveč je potrebna še skladna izjava volje druge stranke (soglasje) oz. kakšna druga okoliščina,
kot denimo realni akt ali določena oblika izjave volje. Sredstvo za urejanje medsebojnih pravnih razmerij in
s tem za uresničevanje zasebne avtonomije je pravni posel. Pravni posel je osrednji pojem civilnega prava.
Pogodba je najbolj tipični pravni posel, vendar pa so pravni posli značilni tudi za druga področja civilnega
prava ter za celotno zasebno pravo. Pravni posel je akt, ki je usmerjen v nastop določene pravne posledice.
Ta volja je lahko usmerjena le v pravne posledice, ki jih priznava pravni red. Če izjava volje zasleduje zgolj
dejanske, gospodarske ali socialne učinke, ne gre za pravni posel.

Pravne posle med seboj razlikujemo na podlagi različnih meril, ki opozarjajo na pomembne lastnosti
pravnega posla.
 Pravni posli glede na število udeležencev:
o Enostranski pravni posli vsebujejo le izjavo volje ene osebe (izjava odpovedi najemne
pogodbe, prilastitev nikogaršnje stvari, sestavitev oporoke),
o Večstranski pravni posli vsebujejo izjavo volje dveh ali več strank. Poznamo različne
kategorije večstranskih pravnih poslov:
  POGODBA – je rezultat najmanj dveh med seboj skladnih izjav volje, ki sta bili
dani druga glede na drugo. Pogodba je sklenjena, ko najmanj dve stranki dosežeta
soglasje (konsenz) o bistvenih sestavinah pogodbe. Do soglasja praviloma pride na
podlagi dveh vsebinsko skladnih izjav volje, ponudbe in sprejema, ki se sklicujeta
druga na drugo. Vsaka pogodbena stranka lahko s pogodbo zaveže le sebe, zato
pravimo, da pogodbena razmerja učinkujejo relativno, med strankama (inter
partes). Poznamo enostranske obvezne pogodbe (darilna pogodba – dvostranski
pravni posel, vendar je enostransko obvezna) in dvostranske obvezne pogodbe
(poznamo: popolne dvostranske pogodbe – vzajemne, gre za sočasnost izpolnitve
vzajemne  to so npr. pogodbe - pri teh sta obe stranki hkrati upnik in dolžnik,
obveznost ene stranke pomeni plačilo za obveznost druge stranke - npr. prodajna
pogodba) in nepopolne dvostranske pogodbe – nevzajemne, kjer ni sočasnosti
izpolnitve ena stranka je samo upnik, druga pa samo dolžnik, obe stranki imata
obveznosti, vendar te niso vzajemno povezane - posojila, darilo).

 SKUPNI AKTI – so skladne, enako usmerjene izjave volje najmanj dveh oseb. Gre za
vzporedne izjave volje (zakonca, ki skupaj najameta stanovanje, morata tudi skupaj
podati izjavo o odpovedi najema najemodajalcu).

 SKLEPI – so enako usmerjene izjave volje več oseb v združenju oseb, kakršno je
društvo ali gospodarska družba. Izjave volje članov so podane vzporedno, njihov cilj
pa je urejanje razmerij znotraj združenja. Posebnost sklepov je, da ne zahteva
skladnosti vseh izjav volje, ki so bile podane ob oblikovanju sklepa: praviloma za
sprejem sklepa zadošča večina, ta sklep pa zavezuje tudi tiste, ki niso glasovali oz. so
glasovali proti.

 Pravni posli glede na pravno področje civilnega prava

Pri tej delitvi izhajamo iz tega, na katero pravno področje civilnega prava segajo učinki pravnega
posla. Ločimo:
o Obligacijskopravne posle (pogodba, vrednostni papir),
o Stvarnopravne posle (prilastitev nikogaršnje stvari),
o Družinskopravne posle (sklenitev zakonske zveze, posvojitev),
o Dednopravne posle (sestavitev oporoke)

 Pravni posli glede na pravno sfero, v kateri učinkujejo:

o Zavezovalni pravni posli – so pravni posli, ki ustvarjajo obveznosti za stranke (prodajna
pogodb). Zavezovalni pravni posel pomeni pravni naslov (iustus titulus) za prenos, ta pa se
izvede z razpolagalnim pravnim poslom. Iz zavezovalnega pravnega posla torej izhaja
obveznost izvedbe razpolagalnega pravnega posla. Razpolagalni pravni posel pomeni
izpolnitev zavezovalnega pravnega posla. Spada v obligacijsko pravo. Zavezovalni pravni
posel je predpostavka razpolagalnega pravnega posla.
o Razpolagalni pravni posli – so pravni posli, s katerimi se pravica neposredno prenese,
obremeni, spremeni ali prekine. Večina razpolagalnih pravnih poslov spada v stvarno pravo,
zato jih imenujemo tudi stvarno pravni posli. Razpolagalni pravni posel je dvostranski pravni
posel in pomeni soglasje strank o prenosu lastninske pravice, poleg tega pa se za prenos
zahteva tudi posebno, navzven vidno dejanje, s katerim se zagotavlja t.i. publicitetni učinek.
(Primer: Pri stvarnih pravicah na nepremičninah je to vpis v zemljiško knjigo, pri stvarnih
pravicah na premičnini pa izročitev v posest. V ZK dovolilu je izražen razpolagalni pravni
 posel in nastopa kot klavzula v prodajni pogodbi in dovoljuje, da se pri predmetni
nepremičnini vpiše kupec kot lastnik).

 Pravni posli glede na čas učinkovanja:

o Pravni posli med živimi (inter vivos) – učinkujejo takoj ali v določenem roku po nastanku in
z namenom, da ustvarijo posledico med subjekti. Sem sodi večina pravnih poslov.
o Pravni posli za primer smrti (mortis causa) – učinkujejo, ko stranka umre (oporoka, darilo za
primer smrti). S pravnimi posli za primer smrti mislimo na primere, pri katerih naj učinki
nastopijo šele ob smrti.

 Pravni posli glede na razvidnost kavze:

o Kavzalni pravni posli – so pravni posli, iz katerih je kavza razvidna. Kavza (causa) pomeni
razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pravni posel. Kavza je najmanjši skupni
imenovalec strank glede njunega namena. Kavza nam pove, zakaj sta se stranki zavezali.
Kavzo moramo razlikovati od nagiba, ki pomeni motiv le ene stranke za sklenitev pogodbe,
medtem ko je kavza skupna obema strankama. Kavza je tako pomembna, da lahko vpliva na
pravni posel tudi potem, ko je bil ta veljavno sklenjen ali celo izpolnjen, saj se stranki lahko
sklicujeta na odpad oz. neuresničitev kavze.
o Abstraktni pravni – so pravni posli, iz katerih kavza ni razvidna. To ne pomeni, da kavze
nimajo ali da je nedopustna, vendar kavza ni del posla in stranki se nanje ne morata
sklicevati. (npr. ustanovitev obveznosti z izdajo oz. prenosom posebnega vrednostnega
papirja – menica. V tem primeru se menične obveznosti poravna v vsakem primeru,
nepravilnosti v zvezi s prodajno pogodbo pa se uveljavlja v drugem posotopku).

 Pravni posli glede na to, ali obveznost ene stranke pomeni plačilo za obveznost druge stranke:
o Odplačni pravni posli so pravni posli, v katerih obveznost ene stranke pomeni plačilo za
obveznost druge stranke (pri prodajni pogodbi je obveznost prodajalca, da izroči stvar, to pa
pomeni plačilo za obveznost kupca, da plača kupnino).
o Neodplačni pravni posli so pravni posli, pri katerih obveznost ene stranke ne pomeni plačila
za obveznost druge stranke (pri darilni pogodbi ima obveznost le darovalec). Neodplačnost
pa ne pomeni nujno, da je ena stranka povsem brez obveznosti (posodbena pogodba).

38. Načelo kavzalnosti v stvarnem pravu

Načelo kavzalnosti opredeljuje 40. člen SPZ in pomeni, da je veljaven zavezovalni pravni posel
(pogodba) predpostavka razpolagalnega pravnega posla. Če se izkaže, da je pogodba na podlagi katere je
bil izveden razpolagalni pravni posel (prenos lastninske pravice), neveljavna, se šteje, da lastninska
pravica ni prešla. Zavezovalni pravni posel pomeni pravni naslov (iustus titulus) za prenos, ta pa se
izvede z razpolagalnim pravnim poslom. Iz zavezovalnega pravnega posla izhaja obveznost izvedbe
razpolagalnega pravnega posla. Razpolagalni pravni posel pomeni izpolnitev zavezovalnega pravnega
posla. Kavzalen odnos = neveljavnost zavezovalnega posla ima za posledico neveljavnost
razpolagalnega posla, kar pomeni, da prenos lastnine ni uspel. Stvarnopravni posel predstavlja izpolnitev
obligacije. Abstrakten odnos = oba posla sta med seboj ločena. Stvarnopravni posel ni odvisen od
obligacijskega. Če je zavezovalni posel neveljaven, kupec ostane lastnik, prodajalec pa mora zahtevati
izročitev nazaj. SPZ uveljavlja kavzalen odnos z določenimi izjemami, ki jih predstavljajo: načelo
zaupanja v zemljiško knjigo in možnost pridobitve lastnine s pravnim poslom, sklenjenim z nelastnikom.
 39. Predpostavke za veljavnost pogodbe

Da je lahko pravni posel veljavno sklenjen, morajo biti podane splošne predpostavke veljavnosti pravnih
poslov. Te predpostavke lahko razdelimo na več skupin: Predpostavke glede subjektov: Pravna
sposobnost, poslovna sposobnost, dejanska razsodnost. Predpostavke glede izjave volje: Volja se izjavi
izrecno, z besedami ali s konkludentnim dejanjem iz katerega nedvoumno izhaja volja. Lastnosti, ki jih mora
imeti izjava volje: mora obstajati, mora biti svobodna in resna (izražati moraresnično in svobodno
oblikovano voljo), mora pridobiti pravni učinek, to pa se praviloma zgodi s prejemom. Poleg tega mora biti
izjava volje, kadar je tako določeno, podana tudi v določeni obliki. V skupino predpostavk, ki se nanašajo na
izjavo volje, uvrščamo tudi soglasje volj več strank, ki ustvari pogodbo. Pri tem ne sme biti podana napake
volje – grožnja (Izjava volje ni rezultat svobodne volje izjavljatelja, ampak napaka volje zaradi strahu zaradi
sile oz grožnje), zmota (zmota o predstavi – poda resnično voljo, vendar se je ta izoblikovala pod vplivom
napačne predstave o pomembnih okoliščinah in zmota o izjavi) ali prevara (zavestna povzročitev zmote pri
izjavljatelju ali izkoriščanje njegove zmote z namenom, da bi podal pravnoposlovno izjavo). Pravna volja
prav tako ni podana, kadar je izjava podana z miselnim pridržkom. Med primere neresnične volje se štejejo
tudi izjave podane med igro, v šali. Neresnična volja pa je predmet navidezne pogodbe – simulacije, kjer
stranki skleneta pogodbo le navidezno, v resnici nočeta njenih učinkov. O prejemu volje govorimo takrat, ko
le-ta preide v naslovnikovo območje oblasti. Vsako izjavo volje se lahko stranka prekliče, vendar samo če
naslovnik prejme izjavo o umiku – ko izjava volje prične učinkovati je ni več mogoče umakniti. V določenih
primerih lahko stranka prekliče veljavno sklenjeno pogodbo oz. izjavo svoje volje: Darovalec lahko prekliče
pogodbo, če je ogroženo njegovo preživljanje – preklic zaradi stiske, preklic zaradi hude nehvaležnosti,
preklic zaradi pozneje rojenih otrok. Druga skupina primerov pa so primeri preklica zaradi varstva
potrošnikov. Predpostavke glede predmeta obveznosti: dopustnost, določenost oz. določljivost (Če
vsebina pravnega posla ni določena ali določljiva in če tretja oseba noče oziroma ne more določiti vsebine je
pravni posel ničen) ter možnost. OZ določa izpodbojnost posla zaradi bistvene in opravičljive zmote.
Bistvena zmota se nanaša na bistvene lastnosti predmeta in okoliščine, ki se po namenu stranke štejejo za
odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti , pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Izpolnjene morajo biti tudi
predpostavke glede kavze pravnega posla. Posebne predpostavke za veljavno sklenitev oz. začetek
učinkovanja pogodbe glede oblike pravnega posla so lahko določene bodisi z zakonom (predpisana oblika)
bodisi jih določita pogodbeni stranki (dogovorjena oblika - npr. pisna oblika pogodbe). Splošno pravilo je,
da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika (neobličnost), razen če zakon drugače določa. Zakon
določa takšno izjemo za pogodbo o prenosu lastninske pravice na nepremičnini ali s katero se ustanavlja
druga stvarna pravica na nepremičnini, pogodbo o prodaji na obroke, gradbeno pogodbo, licenčno pogodbo,
alotmajsko pogodbo/pogodba o najetju gostinskih kapacitet, pod določenimi pogoji tudi za darilno pogodbo,
pogodbo o zaposlitvi itd. Zakon dovoljuje tudi, da se pogodbeni stranki sporazumeta, da naj bo posebna
oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe. Oblika ima dve funkciji: dokazno funkcijo in informacijsko
funkcijo, zakonodajalec pa predpiše obliko predvsem zaradi svarilne funkcije, s katero želi opozoriti na
pravni pomen posla in le-temu predpisana tveganja. Pravni posel, ki ni bil sklenjen v predpisani ali
dogovorjeni obliki je ničen.

40. Konvalidacija pomanjkljive pogodbe glede oblike (dodatne lit.: načelo konsenzualnosti)

Neupoštevanje oblike pravnega posla ima za posledico ničnost pravnega posla, pri čemer pa je izjema od
tega pravila konvalidacija. Zakon določa, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, če ni
bila sklenjena v pisni obliki, če sta stranki v celoti ali pretežno izpolnili obveznosti iz pogodbe, razen če iz
namena oblike, ki je bila predpisana ne izhaja kaj drugega. Možna je torej konvalidacija (»ozdravitev«)
sprva neveljavne pogodbe z izpolnitvijo (realizacijo), kar imenujemo tudi teorija o realizaciji. Možnost
konvalidacije na podlagi realizacije dokazuje, da pravila o obliki niso sama sebi namen. Stranki sta z
izpolnjevanjem pokazali, da pogodbo spoštujeta, kasnejše sklicevanje na ničnost pa bi bilo v nasprotju z
načelom vestnosti in poštenja. Konvalidacija izraža načelo, naj se pogodba po možnosti ohrani v veljavi
(favor contractus). Izjeme nemožnosti konvalidacije: konvalidacija oderuške pogodbe – oderuška pogodba
ostane v veljavi z ustreznimi spremembami, če oškodovani zahteva, da se njegova obveznost zmanjša na
pravičen znesek, in sodišče zahtevi ugodi, konverzija – če nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavo
kakšne druge pogodbe, velja druga pogodba, če se sklada z namenom strank ob sklenitvi nične pogodbe in
bi stranki zagotovo sklenili drugo pogodbo, če bi vedeli za ničnost prve in konvalidacija zaradi majhnega
pomena prepovedi – ničnost se ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba
izpolnjena. Kadar je predpisana oblika notarskega zapisa in je stranki ne spoštujeta, pravni posel tudi z
izpolnitvijo ne more konvalidirati in je zato ničen. Načelo konsenzualnosti: pogodbe so sklenjene na podlagi
sporazuma, ko je doseženo soglasje. Kadar je oblika pravnega posla predpisana v javnem interesu, namen pa
bržkone ne bo dopuščal konvalidacije.

41. Nezmožnosti izpolnitve in genus

Kar ni mogoče, ne more biti predmet veljavne obveznosti. Species perit et cui debetur, genus perire non
conseture - Če gre za species, je škoda upnikova, če gre pa za genus, je škoda dolžnikova. Začetna
nemožnost izpolnitve = nemožnost izpolnitve obveznosti, ki obstaja v času sklenitve pogodbe in ki prepreči
veljaven nastanek pogodbe. Naknadna nemožnost izpolnitve = nemožnost izpolnitve, ki nastopi po
veljavni sklenitvi pogodbe (drugačne pravne posledice). Relevantna je le objektivna nezmožnost (nihče ne
more izpolniti dogovorjene obveznosti), subjektivna pa ne vpliva na veljavnost pogodbe. Če je nezmožnost
začetna, obligacija sploh ni nastala. Če pa je naknadna, torej, ko je že nastala veljavna obveznost, gre škoda
na račun upnika, če ni tega zagrešil dolžnik. Če je predmet izpolnitve po svoji naravi genus, ni mogoče
govoriti o nemožnosti izpolnitve. Nadomestne ali generične stvari = lat. genus (stvari, ki se po svoji gosp.
funkciji in zato tudi poslovni navadi med seboj lahko poljubno nadomeščajo oz. zamenjujejo – to so tiste
stvari, ki se v pravnem prometu določajo po vrsti, št., teži, meri, npr. vino, žito, sladkor, sol, opeka) 
posamezna nadomestna stvar nima nikakršnih individualnih značilnosti, kot jih ima species, ki v pravnem
prometu nastopajo posamično ali v množini (jabolko, kg jabolk). Pri nadomestnih stvareh je individualnost
nepomembna (če si sposodiš eno tono moke, ni treba vračati te iste tone moke, ampak je pomembno, da
vrneš tono istovrste moke).

42. Causa in nagib ter kako vplivata na pravni posel

Prevzemanje pogodbenih obveznosti ima vedno razlog oz. namen, ki ga latinsko imenujemo causa (kavza).
Pri kavzi se sprašujemo zakaj se dolguje. Kavza torej pojasnjuje razloge za nastanek obligacijskega
razmerja. Kavzo oz. poslovni smoter moramo razlikovati od nagiba za sklenitev pravnega posla, ki pomeni
(subjektivni) motiv le ene stranke za sklenitev posla in načeloma ne vpliva na veljavnost pogodbe. Kavza je
skupna obema strankama, tudi če se o njej ne dogovorita izrecno. Za kavzo gre namreč že, če je namen ene
stranke (nagib) drugi stranki znan oz. ji ne more ostati neznan. Lahko rečemo, da je kavza »najmanjši skupni
imenovalec« strank glede namena pogodbe. Kavza pojasnjuje, kaj sta stranki s pravnim poslom želeli
doseči. Kavza, zakaj sta stranki sklenili pravni posel, je tako pomembna, da lahko vpliva na pogodbeno
razmerje tudi po veljavni sklenitvi in celo izpolnitvi. Ker je kavza del vsebine pravnega posla, morata biti
stranki glede kavze soglasna. Če ni soglasja o kavzi pogodba ni veljavna. Če kavza ni izražena, se domneva
da jo pravni posel vseeno ima. Če kavze ni ali je nedopustna, je pravni posel ničen. Okoliščina, zakaj sta
stranki sklenili pravni posel, je tako pomembna, da vpliva na pogodbeno razmerje tudi po veljavni sklenitvi
in celo izpolnitvi (starši podarijo nepremičnino mladoporočencema zaradi zakonske zveze, če se ta zveza
preneha, kavza preneha veljati, starša lahko zahtevajo vrnitev darila. Nagib je subjektivni motiv le ene
stranke za sklenitev posla. Nagib ene stranke načeloma ne vpliva na veljavno sklenitev pravnega posla.
Vendar tudi tu obstajajo izjeme. Kadar je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev ene stranke za
sklenitev pogodbe, drugi stranki pa je bilo to znano oz. ji ni moglo ostati neznano, je pogodba nična. Gre za
bistven vpliv (nedopustnega) nagiba na odločitev ene stranke. Pri neodplačnem pravnem poslu je
nedopusten nagib, ki je bistveno vplival na odločitev stranke, relativen že sam po sebi, tudi če druga stranka
ni vedela zanj  taka pogodba je nična.

43. Identiteta ponudbe (oferta) in akcepta

Faze, ki pripeljejo do sklenitve pogodbe so:

1. Pogajanja – ne zavezujejo strank (stranki se lahko dogovarjata ustno, neposredno)
2. Ponudba (oferta);
3. Sprejem ponudbe (akcept)
4. Morebitna predpogodba;
5. Sklenitev pogodbe.

Predlog za sklenitev pogodbe in vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe. mora biti naslovljena na določeno
osebo, če je naslovljena na nedoločen krog oseb, se to šteje samo kot vabilo k dajanju ponudb in če sprejmeš
vabilo pogodba ni sklenjena. Če pa je blago razstavljeno in označeno s ceno, to velja že za ponudbo, čeprav
se obrača na nedoločen krog oseb. Ponudba je enostransko obveznostno dejanje. Iz ponudbe mora izhajati
volja stranke, da bi bila pogodbeno vezana na podlagi predloga. Ponudba mora vsebovati vse bistvene
sestavine pogodbe. Bistvene sestavine izhajajo iz glavnih obveznosti strank. Ponudba ponudnika veže, razen
če je izključil svojo vezanost (do razprodaje zalog), ali če takšna izključitev izhaja iz okoliščin posla.
Ponudbo se lahko tudi umakne, vendar preden jo naslovnik prejme ali če izjava o umiku prispe istočasno do
naslovnika. Rok veljavnosti lahko ponudnik določi in je zavezan na ta rok. Ponudba, ki je dana ustno, se
šteje za zavrnjeno, če ni sprejeta takoj. Na vezanost na ponudbo ne vpliva morebitna smrt ali izguba
poslovne sposobnosti, razen če je storitev bila strogo vezana na pokojno osebo. Ponudba mora izražati
voljo za sklenitev pogodbe. Določena mora biti tako, da z golim naslovnikovim "DA" nastane veljavna
pogodba. Stranki lahko pustita stranske točke pogodbe za kasneje, če sta se dogovorili o bistvenih
sestavinah. V tem primeru se šteje pogodba za sklenjeno. Ponudba mora biti naslovljena na določeno
osebo: splošna ponudba – naslovljena je na nedoločeno število oseb: predlog, naslovljen na nedoločeno
število, je vabilo k dajanju ponudb, realna ponudba: razstavljanje blaga z označitvijo cene se šteje za
ponudbo, katalogi in oglasi: poslani katalogi, ceniki, tarife, obvestila, oglasi v tisku, letaki, oglasi po radiu
in televiziji, oglasi po internetu, in drugi oglasi so le vabila k ponudbi pod objavljenimi pogoji, oblika
ponudbe: če zakon zahteva za sklenitev pogodbe posebno obliko, mora biti zavezujoča ponudba dana v tej
posebni obliki. Pravne posledice ponudbe – razlikujemo med sistemi vezane ponudbe in sistemi nevezane
ponudbe: Sistem vezane ponudbe pomeni, da ponudnik (oferent) ne more preklicati ponudbe po tem, ko jo
je stranka že prejela: ponudnika ponudba veže, razen če: to obveznost (vezanosti na ponudbo) izključi, ali
izključitev obveznosti (vezanosti na ponudbo) izhaja iz okoliščin posla. Rok za sprejem je določen:
ponudba, v kateri je določen rok sprejema, veže ponudnika do izteka tega roka Rok za sprejem ni določen:
Ponudba, dana ustno, mora biti sprejeta takoj, drugače se šteje za zavrnjeno, če iz okoliščin ne izhaja, da ima
naslovnik nekaj časa za premislek. Sistem nevezane (netrdne) ponudbe pomeni, da ponudnik lahko
ponudbo prekliče. Preklic ni dopusten, ko naslovljenec sprejme ponudbo (akceptira).

Akcept ali sprejem ponudbe: Pogodba je sprejeta, ko ponudnik sprejme izjavo naslovnika, da sprejema
ponudbo, to naredi lahko z besedami ali tudi z konkludentnimi dejanji. Če naslovnik sprejema ponudbo a
hkrati predlaga nekatere spremembe, se šteje da je naslovnik ponudbo zavrnil in dal novo ponudbo (obvelja
zadnja beseda). A če so te spremembe nebistvene, lahko to pomeni sprejem, razen če ponudnik takoj
ugovarja. Bistvene spremembe se nanašajo na: ceno, plačilo, kakovost, količino, dostavo, kraj in čas
dobave. Sprejem ponudbe je enostranska izjava naslovnika ponudniku, da se strinja s ponudbo.
Ponudba je sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo. Sprejem učinkuje v
trenutku, ko je dejanje storjeno, pod pogojem, da pride do sprejema v roku, ko ponudba zavezuje ponudnika.
Sprejem ponudbe s predlogom, naj se spremeni - če naslovnik hkrati s sprejemom predlaga spremembo
ali dopolnitev ponudbe, se šteje, da je ponudbo zavrnil in sam dal novo ponudbo. Pri predlogu za
spremembo mora iti za bistvene spremembe ponudbe. Umik (preklic) sprejema – naslovnik lahko sprejem
umakne le: preden ponudnik prejme izjavo o sprejemu (= umik sprejema mora prispeti pred izjavo o
sprejemu) ali sočasno s tem, ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu. Način sprejema – do akcepta lahko
pride: z izrecno izjavo, s konkludentnimi dejanji ali z z molkom: če naslovnik molči, to ne pomeni, da
sprejema ponudbo. Če je iz izjave o sprejemu, ki je prispela z zamudo, razvidno, da je bila odposlana
pravočasno in da zamuda izvira in nerednega prenosa, zakon določa fikcijo, da je bila ponudba sprejeta
pravočasno (ponudnik tako sklenitev prepreči, če takoj ugovarja). Zapozneli sprejem: ponudba, ki jo
naslovnik sprejme z zamudo (po preteku roka, v katerem je učinkovala), šteje za novo ponudbo naslovnika,
razen če mu ponudnik takoj sporoči, da se pogodba sklene po stari ponudbi. Zapoznela vročitev izjave o
sprejemu pomeni, da je do zamude prišlo zaradi objektivnih okoliščin, zato se šteje, da je pogodba
sklenjena, če je iz listine o sprejemu z zamudo razvidno, da so okoliščine povzročile nereden prenos
pošiljke, zaradi katerega ponudnik sprejema ni prejel pravočasno. Pogodba zaradi zapoznele vročitve
sprejema ni sklenjena, če ponudnik takoj obvesti naslovnika, da se zaradi zamude ne čuti vezanega s svojo
ponudbo.

Disenz nastane, če stranki zgolj mislita, da sta dosegli soglasje (konsenz), v resnici pa nista dosegli soglasja
o naravi pogodbe, kavzi ali predmetu obveznosti (ta pogodba ni bila sklenjena)! Poznamo prikriti disenz
-stranki mislita da se strinjata, pa se v resnici ne, gre za zmoto strank o temeljnih lastnostih pogodbe in
odkriti disenz - ko se stranki zavedata, a med njima ni konsenza o temeljnih lastnostih pogodbe. Lahko pa
pustita kakšne točke za kasneje.

44. Štetje časa v civilnem pravu

Pravila za računanje časa se med seboj razlikujejo glede na to, ali so roki določeni v dnevih ali v večjih
časovnih enotah. Rok, določen v dnevih, začne teči prvi dan po pravnem dejstvu, od katerega se računa,
konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dne. Na podlagi tega pravila, začne teči rok, ki je določen v
dnevih, šele naslednji dan po nastopu dejstva, od katerega se rok računa. Dan, ko ne nastopilo dejstvo, ki je
sprožilo tek roka, se v rok ne šteje. Za začetek teka roka ni ovira, da se prvi dan roka ujema z dnem, ko se po
zakonu ne dela (nedelja, praznik ali drug dela prost dan). Dnevi, ki jih omenja OZ so koledarski dnevi. V
rok se zato štejejo vsi dnevi ne glede na to, ali so delovni dnevi ali dnevi, ko se po zakonu ne dela. V skladu
z dispozitivno naravo določb OZ se stranki sicer lahko dogovorita tudi za rok v delovnih dnevih. Za tak rok
se bosta stranki dogovorili zlasti pri krajših rokih, pri katerih je ena od pogodbenih strank za izpolnitev
obveznosti (nakazilo denarja) potrebuje določeno št. delovnih dni. Pri štetju takega roka se upoštevajo samo
delovni dnevi. Rok, ki je določen po dnevih, se izteče z iztekom zadnjega dne roka. Okoliščina, ali je zadnji
dan roka delovni ali dan, ko se po zakonu ne dela, in ki ni imela vpliva na začetek tega roka, igra pomembno
vlogo pri izteku roka. Tu velja pravilo, da se, kolikor se zadnji dan roka ujema z dnem, ko se po zakonu ne
dela, za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik. To pravilo lahko stranki z dogovorom tudi izključita. V tem
primeru se rok po izrecni volji strank izteče že v nedeljo in ne šele v ponedeljek, ki je prvi naslednji delovni
dan. Stranki, se lahko dogovorita tudi, da rok ne bo določen v dnevi, temveč v manjših časovnih enotah, npr.
v urah ali celo v minutah. V takem primeru se za štetje roka smiselno uporabljajo pravila, ki veljajo za
štetje rokov, določenih v dnevih. Rok, določen v tednih, mesecih ali letih, se konča tistega dne, ki se po
imenu in številki ujema z dnem nastanka pravnega dejstva, od katerega začne teči rok. Če takšnega dneva v
zadnjem mesecu ni, se rok konča zadnji dan tega meseca. Tudi pri rokih določenih v tednih, mesecih ali
letih, velja pravilo, da se, če se zadnji dan roka ujema z dnem, ki se po zakonu ne dela, kot zadnji dan roka
šteje naslednji delovnik. Rok, določen v tednih, se izteče tisti dan v tednu, ki se po imenu ujema z imenom
dneva v tednu, v katerem je nastalo pravno dejstvo, od katerega se računa rok. Rok, določen v mesecih, se
izteče tisti dan, ki se po številki ujema z dnem, v katerem je nastalo pravno dejstvo, od katerega se računa
rok. Če dneva, ki bi se po številki ujemal z dnem, v katerem je nastalo pravno dejstvo, od katerega se računa
rok, ni, se rok izteče zadnji dan tega meseca (stranki A in B sta se v četrtek, 31.1.2008, dogovorili, da mora
stranka A izpolniti pogodbo v enem mesecu. To bi pomenilo, da mora stranka A pogodbo izpolniti 31. 2.
2008. Toda , ker februar nima 31. dni, se je rok iztekel zadnji dan februarja, to je 29. 2. 2008). Rok, določen
v letih, se izteče tisti dan in tisti mesec, ki se po številki in imenu ujemata z dnem, v katerem je nastalo
pravno dejstvo, od katerega se računa rok. Če dneva v mesecu, ki bi se po številki ujemal z dnem, v katerem
je nastalo pravno dejstvo od katerega se računa rok, ni, se rok izteče zadnji dan tega meseca.

Rok pol leta = 6 mesečni rok

Rok četrt leta = 3 mesečni rok
Rok pol meseca = 15 dnevni rok

45. Zastaranje, prekluzija in priposestovanje

ZASTARANJE – Pomeni prenehanje možnosti učinkovitega uveljavljanja zahtevka za pravno varstvo, ki

izhaja iz pravice civilnega prava, medtem ko pravica ostane v veljavi. Predmet zastaranja so vse pravice
civilnega prava, razen če zakon ne določa drugače. SPZ izrecno določa, da ne zastarajo zahtevki za varstvo
lastninske pravice. Zahtevek ima pravno naravo razmerja med določenima osebama (inter partes) tudi, če
gre za zahtevek, ki nastane zaradi posega v absolutno pravico. Pravna posledica zastaranja nastopi s
potekom časa, ki ga določa zakon. Dolžina zastaralnega roka je odvisna od lastnosti posameznega zahtevka
in se ogiblje od 6 mesecev za zastaranje nekaterih regresivnih zahtevkov do časa, ki je potreben za
zastaranje kazenskega pregona, če gre za terjatev za povrnitev škode, ki je storjena s kaznivim dejanjem. S
potekom predpisanega časa pridobi dolžnik ugovori, ki se upošteva samo, če se nanj sklicuje. Sodiše
zastaranja ne upošteva po uradni dolžnosti (ex offo). Zastaranje nastopi, če sta izpolnjena dva pogoja: Potek
zastaralnega roka in dolžnik uveljavlja ugovor zastaranja proti postavljenemu zahtevku upnika. Pravna
posledica nastopa zastaranja je prenehanje zahtevka za sodno varstvo, kar pomeni, da pravica obstaja še
naprej, vendar izgubi pomembno lastnost. Nič več ji ni zagotovljena možnost učinkovitega uveljavljanja
pravici iz katere ne izhaja pravica do sodnega varstva, pravimo naturalna pravica. To pomeni, da jo
dolžnik lahko še zmeraj izpolni, če se sam tako odloči oz. če tako želi. Pravimo, da jo lahko izpolni za svojo
čast in dobro ime. Dolžnik, ki izpolni zastarano pravico, je izpolnil svojo dolžnost in izpolnjenega ne mora
zahtevati nazaj. Z zastaranjem se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. Obveznost ne preneha,
spremeni se le njena pravna narava. Če dolžnik ne ugovarja, da je terjatev zastarala in izpolni zastarano
obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal. Dolžnik nima te pravice niti tedaj, ko je vedel, da je
obveznost zastarala. Zastaranje je tipična vrsta ugovora. Če se dolžnik na zastaranje ne sklicuje, se tudi
sodišče nanj ne sme ozirati in mora o zadevi odločiti tako kot o vsakem drugem zahtevku. Čas, ki je
potreben za zastaranje, pogojuje pomembnost posameznih vrst obveznosti. Splošni zastaralni rok je 5 let,
posamezni roki se raztezajo od 1 do 10 let. Učinek izpolnitve zastarane obveznosti – če je dolžnik izpolnil
zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je
obveznost zastarana. Splošni zastaralni rok se uporablja, če s posebnim predpisom ni določen poseben
zastaralni rok. Posebne zastaralne roke zakon določa zaradi pravne narave in vsebine zahtevka. Kot primer
posebnih zastaralnih rokov se navajajo: Enoletni zastaralni rok je predpisan za gospodinjske terjatve, za
neposlovno odškodninsko odgovornost sta določena objektivni in subjektivni rok zastaranja, desetletni
zastaralni rok velja za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo in judikatne terjatve (obligacije). V času
zadržanja zastaranja čas trajanja zastaranja ne teče. Pravila o zadržanju zastaranja so kogentne narave.
Zastaranje ne teče v primerih, ko ima upnik določene lastnosti: vojaška služba, vojna nevarnost, izredno ali
vojno stanje ali zaradi nepremagljivih ovir. Pri pretrganju zastaranja zastaralni roki tečejo znova. Zastaranje
se pretrga s pripoznavo dolga ali vložitvijo zahteve za sodno varstvo. Najpomembnejši vzrok za pretrganje
zastaranja pa je vložitev zahteve za pravno varstvo.

PREKLUZIJA – Bistvena razlika med zastaranjem in prekluzijo je v tem, da z zastaranjem ugasne samo
zahtevek za pravno varstvo, s prekluzijo pa ugasne pravica sama. To pomeni, da pravice ni več in da
tudi ni več pravne podlage za ravnanje v skladu z njeno vsebino. Če nekdo ravna po vsebini prekludirane
pravice, lahko uveljavlja vse pravne posledice, kot da bi šlo za ravnanje brez pravne podlage. Zato tudi
sodišče upošteva prekluzijo po uradni dolžnosti, tudi če se nobena stranka ne sklicuje, da je prekluzija
nastopila. Rok je prekluziven samo, če je to posebej določeno. Prekluzivni roki so v glavnem določeni tam,
kjer je treba hitro odpraviti dvom o nadaljnjem obstoju in vsebini pravnega razmerja. Pogodba je izpodbojna
v roku enega leta odkar je upravičenec izvedel za izpodbojni razlog (subjektivni rok) in roku treh let kar je
pogodba nastala (objektivni rok). Izpodbojen pravni posel se razveljavi za naprej, neučinkovitost razmerja
sega le od razveljavitve naprej.

PRIPOSESTVOVANJE – Uvrščamo med zakonite načine pridobivanja stvarnih pravic. Dolgotrajna posest
lahko pripelje do nastanka pravice, če so za to izpolnjeni še dodatni pogoji. Lastninsko pravico priposestvuje
dobroverni lastniški posestnik v 3 letih, če gre za premično stvar, in v 10 letih, če gre za nepremičnino.
Posestnik stvar poseduje kot lastniški posestnik, če posest izvršuje na enak način, kot bi jo izvrševal lastnik.
Priposestvovanje lastninske pravice je mogoče samo, če je priposestvovalec v dobri veri glede obstoja
lastninske pravice. To pomeni, da ne ve niti mu ni treba vedeti, da nima lastninske pravice. Priposestvovanje
je zakonski pridobitni način, skupen premičninam in nepremičninam. Gre za izviren (originaren) način
pridobitve lastninske pravice. Glede na posest je enotno urejeno – izhaja iz dobroverne lastniške posesti.
Lastnino lahko priposestvuje le, kdor poseduje kot lastnik in misleč, da je lastnik. Prepričanje
priposestvovalca, da je lastnik, mora temeljiti na pravnem naslovu. Priposestvovanje varuje interese
priposestvovalca s tem, da mu po daljšem času dobrovernega izvrševanja lastninske pravice, na škodo
pravega lastnika, tudi prizna. Kdor je že de facto lastnik stvari, postane še de iure. (Primer: Nakup ukradene
stvari).

ZASTARANJE PREKLUZIJA
Preneha pravica (sodno) zahtevati izpolnitev
Preneha sama pravica
obveznosti
Iztek zastaralnega roka upošteva sodišče Iztek prekluzivnega roka upošteva sodišče
samo na zahtevo dolžnika po uradni dolžnosti
Če dolžnik izpolni zastarano obveznost, ne Če dolžnik izpolni prekludirano pravico, bi
more terjati nazaj to pomenilo novo pravno podlago

46. Razlikovanje med odškodniskimi in obogatitvenimi obveznostmi

Temeljno načelo neminem laedere: Vsakdo se je dolžan vzdržati ravnanja, iz katerega utegne drugemu
nastati škoda. Škoda je prikrajšanje, ki nastane zaradi posega v pravice ali pravno priznane interese drugega.
Odškodnino je možno dobiti, le če so izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko obveznost: škoda,
protipravnost, vzročna zveza in krivda. Pravo priznava dve vrsti premoženjskih škod: navadna škoda
(zmanjšanje premoženja) in izgubljen dobiček (posledica preprečitve povečanja premoženja). Vsebina
obligacijske obveznosti je vzpostavitev v prejšnje stanje. Nepremoženjsko škodo je mogoče zahtevati v
denarni obliki za telesne bolečine, določene vrste duševnih bolečin, strah in okrnitev ugleda pravne osebe.
Pri nepremoženjskih odškodninah se ne zasleduje cilj popolne odškodnine, ampak cilj pravične odškodnine,
kar pomeni, da ne sme imeti cilj kaznovanja ljudi.
Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti. Dolžnik mora obveznost izpolniti pošteno v
vsem, kot se glasi. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo ali obveznosti ne izpolni, ima upnik pravico
zahtevati povrnitev nastale škode. Poleg glavnice mora plačati tudi zamudne obresti, katerih funkcija je
odškodnina in prav tako vzpodbudna, da se obveznosti čimprej poravnajo. Po zamudi dolžnik odgovarja tudi
nekrivdno nemožnost izpolnitve (= trpi nevarnost naključnega uničenja). Dolžnik je prost odškodninske
odgovornosti, če dokaže, da: bi bil predmet obveznosti naključno uničen tudi pri pravočasni izpolnitvi (npr.
globalni napad z jedrskim orožjem) ali je je zamudil zaradi višje sile = nepreprečljivih, neodpravljivih in
neizogibnih okoliščin. Omejitev in izključitev odgovornosti – odgovornost je možno omejiti ali izključiti. Ni
možno izključiti odgovornosti za: naklep v nobenem primeru, hudo malomarnost v nobenem primeru ali
lahko malomarnost, če izključitev odgovornosti izhaja iz monopolnega položaja dolžnika ali
neenakopravnega razmerja med pogodbenikoma.

Odškodnina zaradi prekršitve pogodbene obveznosti – upnik ima pravico do povračila navadne škode in
izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik glede na znana dejstva moral pričakovati kot možni posledici. V obzir
se vzame dolžnikovo razumno pričakovanje – če npr. dolžnik – prodajalec ne izroči kupljenega računalnika,
kupec – upnik ne more uveljavljati nekaj milijard € nastale škode, ker so se na starem računalniku izgubili
vsi podatki podjetja, kar se ne bi zgodilo, če bi prodajalec izročil nov računalnik. Povrnitev celotne škode –
ne glede na dolžnikovo poznavanje posebnih okoliščin upnik lahko zahteva povrnitev celotne škode, če gre
za: prevaro, namerno neizpolnitev in neizpolnitev iz hude malomarnosti. Obogatitvene obveznosti: Zaradi
nekega dejstva pride pri eni stranki do prikrajšanja, pri drugi pa do obogatitve. Vzročna zveza je med
prikrajšanjem in obogatitvijo ter ni objektivne ali subjektivne odgovornosti. prejemnik je dolžan vrniti le
toliko, za kolikor je bil okoriščen. Od okoliščin je odvisno, ali se zahtevek presoja po kondikcijskih ali
odškodninskih pravilih. Po odškodninskih pravilih se presoja, če prejemnik ve, da dajalec ni dolžan.

47. Pravne značilnosti poslovnih in neposlovnih odškodninskih obveznosti

Škoda je prikrajšanje, ki nastane zaradi posega v pravice. Lahko je premoženjska (navadna škoda in
izgubljen dobiček) in nepremoženjska škoda. Poslovna odškodninska obveznost nastane, če ena izmed
pogodbenih strank krši pogodbeno obveznost in drugi stranki povzroči škodo (npr. dolžnik izpolni
obveznost z zamudo ali je sploh ne izpolni). Stranki odškodninskega razmerja sta povzročitelj škode
(dolžnik) in oškodovanec (upnik). Za poslovno odškodninsko obveznost je značilno da je pravna vez med
strankami obstajala že pred nastankom škode. Neposlovna odškodninska obveznost izvira iz nedopustnega
ravnanja povzročitelja škode, ki pred nastankom škode ni v pravnoposlovnem razmerju z oškodovancem, ta
nastane šele s trenutkom povzročitve škode. Nedopustno ravnanje povzročitelja škoda pomeni civilni delikt,
zatorej tudi odškodninska obveznost, ki nastane na temelju delikta imenujemo odškodninska obveznost.
(npr. A poškoduje B-jev avtomobil). Poslovna in neposlovna odškodninska odgovornost se ločita glede na
pravni naslov, poslovne obveznosti namreč nastanejo na podlagi pravnega posla, medtem ko neposlovne
nastanejo na podlagi samega zakona. Med pravili za povračilo škode po neposlovnem in poslovnem temelju
ni bistvenih razlik, ker v odškodninskem pravu velja t.i. enotnost odškodninske institucije (245. čl. OZ: za
povrnitev škode, nastale s kršitvijo poslovne obveznosti, se smiselno uporabljajo določbe o povrnitvi ne
pogodbene škode, če zakon ne določa drugače).

Razlike med njima presojamo glede treh kriterijev:

- Kriterij predvidljivosti (pri poslovnih odškodninskih obveznostih mora dolžnik povrniti navadno škodo
in izgubljeni dobiček, ki sta nastali, kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so upniku bila
takrat znana ali bi mu morala biti znana - glej člen 243/1; pri neposlovnih odškodninskih obveznostih te
predvidljivosti ni)

- Pogodbena razširitev odgovornosti (pri poslovnih odškodninskih obveznostih se lahko razširi

odgovornost dolžnika tudi na primer, za katerega sicer ne odgovarja - glej člen 241/1; to pri neposlovnih
odškodninskih obveznostih ni mogoče)

- Temelj odgovornosti (pri poslovni odškodninski obveznosti je temelj objektivno - subjektiven - glede na
240. člen, medtem ko je pri neposlovni odškodninski obveznosti bodisi objektiven bodisi subjektiven)

48. Razlikovanje med subjektivno in objektivno odgovornostjo

Subjektivna odgovornost je presoja ne glede na krivdo. V civilnem pravu je namen vzpostavitev prejšnjega
stanja. KRIVDNA ODGOVORNOST: Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže,
da je škoda nastala brez njegove krivde (obrnjeno dokazno breme). Tožnik mora v postopku za povračilo
škode dokazati samo škodo, protipravnost in vzročno zvezo, ne pa tudi krivde, ker se ta domneva.
OBJEKTIVNA ODGOVORNOST: Oseba odgovarja ne glede na krivdo za škodo od stvari ali dejavnosti, iz
katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Objektivna
odgovornost pomeni odškodninsko odgovornost ne glede na krivdo, krivda ni predpostavka. Objektivna
odgovornost je strožja od krivdne – odgovorne osebe odgovarjajo že zaradi določenega položaja, ki ga
zasedajo. Razbremenitev odgovornosti je možna le s sklicevanjem na v zakonu določene ekskulpacijske
razloge. Razbremenitev odgovornosti je možna le, če odgovorna oseba dokaže odsotnost vzročne zveze.
Oškodovanec odgovarja za škodo ne glede na krivdo samo zaradi določenih okoliščin na njegovi strani. OZ
pozna 3 vrste objektivne odgovornosti: odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti,
odgovornost za drugega in odgovornost za delavce. Velja domneva vzročnosti – za škodo v zvezi z nevarno
stvarjo ali nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te stvari, če se ne dokaže kaj drugega. Imetnik je prost
odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka izven stvari ALI izključno zaradi dejanja
oškodovanca ali koga tretjega in učinka oz. dejanja ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga
odvrniti ali je k tem učinku prispeval tretji - odgovarja za škodo solidarno z imetnikom stvari (Primer: višja
sila – nepredvidljivost, neizogibnost in nemožnost odvrnitve) Vzročna zveza se pri objektivni odgovornosti
domneva (domneva vzročnosti)  imetnik nevarne stvari oz. tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo,
odgovarja že zato, ker je imetnik, ne glede na to, ali je za nastanek škode kriv. Če imetnik nevarne stvari to
prepusti v uporabo komu drugemu, odgovarja za škodo tisti, ki mu je bila stvar prepuščena v uporabo (če ta
oseba ni bila neusposobljena ali neupravičena za ravnanje s to stvarjo, npr. avto brez vozniškega dovoljena).
Če je imetniku stvar nedopustno odvzeta, odgovarja za škodo tisti, ki je stvar odvzel, razen če je imetnik
stvari odgovoren za odvzem (pusti ključe v odklenjenem avtu). Objektivna odgovornost je predpisana tudi
za škodo, ki jo povzroči otrok do 7 leta (odgovarjajo starši, razen če jih uspe dokazati kakega od 3 razlogov
za opustitev obj. odgovornosti ali če je otrok bil zaupan komu drugemu – vrtec, šola …)

SOO OOO
Protiprav. škodno x x
dejstvo
Škoda x x
Vzročna zveza x Domneva
49. Pojem civilnega Odgovornost Domneva delikta
Elementi civilnega delikta: protipravno, škodno ravnanje (kršitev načela neminem laedere - ne samo
kršitev kakšnega predpisa), škoda (biti mora pravno relevantna), vzročna zveza - pri krivdni odgovornosti
mora vzročno zvezo zatrjevati in dokazati oškodovanec, pri objektivni odgovornosti se vzročna zveza med
škodljivim dejstvom in nevarno stvarjo ali dejavnostjo domneva (domneva se, da je nevarna stvar ali
dejavnost vzrok za nastanek škode) - oškodovanec mora dokazati le, da je škoda nastala v zvezi z nevarno
stvarjo ali dejavnostjo in krivda (odgovornost) - namenoma ali iz malomarnosti - pri krivdni odgovornosti
se domneva (lahko dokaže drugače; obrnjeno dokazno breme) - pri objektivni odgovornosti ni predpostavka,
zato se ne more razbremeniti, če dokaže, da ni kriva (da je ravnala z dolžno skrbnostjo), ampak le z
ekskulpacijskimi razlogi (dogodek zunaj njene sfere) .

50. Pojasnite kondikcije in verzije

Kondikcija nastane, ko ena stranka izpolni neobstoječi dolg in druga stranka v zmoti takšno izpolnitev
sprejme. Stranka, ki dolg plača, se imenuje solvens (plačnik). Stranka, ki dolg neupravičeno sprejme, se
imenuje accipiens (pridobitelj). Zadostuje, da je obveznost relativno neobstoječa – ne obstaja med
strankama. Obveznost lahko obstaja v prihodnosti – do kondikcije pride tudi, če stranka izpolni, ko še ni
gotovo, ali je sploh dolžna. Condictio sine causa je splošni povračilni zahtevek zaradi pomanjkanja pravne
podlage (kavze). Obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane, če nekdo prejme nekaj glede na
podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. OZ določa 3 primere nedopustnosti kondikcijskega
zahtevka: volenti non fit iniuria: kdor, kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen
če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili, izpolnitev naravne obveznosti ali
moralne dolžnosti, kondikcijski zahtevek je v nasprotju z moralo: ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno
plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani
poštenemu (dobrovernemu) prejemniku. Za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka se zahteva
zmota glede obstoja obveznosti. Stranka misli, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav ni tako.
Zmota je lahkot tudi krivdna (stranka ni dovolj skrbna in je zato v zmoti). Obseg vrnitve  kar je bilo
neupravičeno pridobljeno, plodovi in zamudne obresti (pošten: od vložitve zahtevka, nepošten: od
pridobitve). Povrnitev stroškov  pošten: potrebni in koristni stroški, nepošten: koristni stroški samo do
zneska, ki pomeni povečanje vrednosti ob vrnitvi. Ni mogoče zahtevati nazaj: neutemeljeno plačanih
zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu
prejemniku.

Verzijski zahtevek se uporablja, ko pravo ne daje nobenega drugega varstva zaradi neupravičene obogatitve
– v poštev ne prideta niti poslovodstvo brez naročila, niti kondikcija. Stranka mora dokazati, da je prišlo do
neupravičenega premika premoženja, zaradi katerega je ena stranka prikrajšanja, druga stranka pa
obogatena; med prikrajšanjem in obogatenjem mora obstajati vzročna zveza. Izraz izhaja iz rimske actio de
in rem verso. Razlog za verzijski zahtevek je neobstoječa kavza. Stranki verzijskega zahtevka sta
prikrajšanec in okoriščanec. Prikrajšanje je lahko premoženjsko ali osebno (delo). Okoriščanje je vsaka
premoženjska ali nepremoženjska korist, ki jo je možno oceniti v denarju. Med prikrajšanjem in
okoriščanjem mora obstajati vzročna zveza. Pri povrnitvi ima prednost realna restitucija (= povrnitev stvari),
ki je možna tudi, če je stvar postala pritiklina. Vrednost dela se oceni glede na vrednost v času, ko se zahteva
vrnitev. Če koristi od okoriščanja ni več, se ugotavlja, kakšna je bila. Okoriščanec ima pravico do celotne
povrnitve nujnih stroškov (impensae necessariae). Pravico do povrnitve koristnih stroškov (impensae utiles)
ima le, če z njimi pridobljene koristi še obstajajo. Isti dogodek, ki pomeni okoriščanje ene stranke, mora
pomeniti prikrajšanje druge stranke. Izjema od tega načela je obdarjenec (okoriščanec stvar podari, s čimer
se ne okoristi), ki je dolžan vrniti korist kljub dobrovernosti. Stranka lahko uveljavlja verzijski zahtevek, če
ni večji od zahtevkov, ki bi jih lahko uveljavljala po drugih pravnih temeljih. V skladu z načelom volenti
non fit inuria zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Če je oškodovanec
privolil v škodno ravnanje, ne more zahtevati povračila škode, ki je z njim nastala. Privolitev oškodovanca
pa ni veljavna in ne izključi protipravnosti, če nasprotuje morali, prisilnim predpisom in temeljnim ustavnim
načelom.

51. Izključitev protipravnosti v zvezi z odškodninskimi obveznostmi

Pri odškodninskih obveznostih in izključitvi odgovornosti se izključitev deli na:

 Silobran = obramba, ki je nujno potrebna, da kdo od sebe ali koga drugega odvrne sočasen
protipraven napad; silobran izključi protipravnost ravnanja in škode, vendar le če ni bil prekoračen.
A in B sta se ponoči vračala iz zabave. Nenadoma sta ju obstopila mlajša moška in napadla B. A, ki
je bil visok in močan, se je vmešal v pretep in napadalca sta pobegnila. S tem je A od B z nujno
potrebno obrambo odpravil sočasen protipraven napad, zato s podani elementi silobrana. Če pa bi A
enega od njiju začel zbadati z nožem, bi silobran bil prekoračen.

 Skrajna sila / stiska = ko kdo od sebe ali drugega odvrača sočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni
mogoče odvrniti drugače, in pri tem povzročena škoda ni večja od škode, ki je grozila; ob nastanku
škode oškodovanec lahko zahteva odškodnino od tistega, ki je odgovoren za nastanek škodne
nevarnosti, ali od tistih, od katerih je bila škoda odvrnjena, vendar od teh le toliko, kolikor so od tega
imeli koristi – če tisti, ki je odvračal škodno nevarnost, ob tem pretrpi kakšno poškodbo, lahko
zahteva povrnitev škode, ki se ji je smotrno izpostavil, od tistega, od katerega je škodo odvračal.
Nekdo na prižgani plošči el. štedilnika pusti lonec s krompirjem in gre v trgovino, kjer sreča znanca,
se zaklepeta, gre z njim na kozarček in pozabi na krompir. Medtem v stanovanju zagori. Sosedje so
videli dim in vlomili v stanovanje, da bi pogasili ogenj. V tem primeru sosed, ki je povzročil požar,
nima pravice od sosedov, ki so vlomili, zahtevati odškodnine za nova vrata, saj niso ravnali
protipravno, zato tudi ta škoda ni protipravna.

 Samopomoč = če kdo odvrača kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, ter če je taka zaščita
nujna in če način zaščite ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost. Velike veje starega
drevesa se raztezajo na sosedovo zemljišče in soseda motijo, ker silijo v njegovo vrtno lopo. Lastnik
drevesa vej ni posekal, čeprav ga je sosed k temu pozval. Sosed je veje posekal, da je obvaroval
svojo lopo. V tem primeru je uporabil institut samopomoči, zato ni dolžan povrniti škode, ki jo je
povzročil lastniku drevesa.

 Privolitev oškodovanca = če oškodovanec privoli v škodno ravnanje, ne more zahtevati povračila z

njim nastale škode; ni pa veljavna, če nasprotuje morali, prisilnim predpisom in temeljnim ustavnim
načelom. A je svojemu sadjarju, ki je prišel uredit njegovo sadno drevje, ponudil neprimerno žago z
besedami: »Ta žaga ni dovolj močna za to drevje, a kljub temu poskusite z njo. Če se bo polomila, se
pač bo.« Če se žaga polomi, sadjar ni dolžan povrniti nastale škode.
*** Tožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo in z vložitvijo tožbe se začne pravdni postopek.
Najpomembnejši del tožbe je tožbeni zahtevek, , ki izraža vsebino tožnikove zahteve za sodno varstvo.
Tožbeni zahtevek mora biti natančno določen, tako da sodišče lahko odloči o njeni neutemeljenosti.
Poznamo različne vrste tožb:

- Dajatvena in kondemnatorna: dajatvena je tista, s katero tožnik od sodišča zahteva, naj toženca
obsodi, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti, dopusti. Gre torej za obligacijo, za katero tožnik
zatrjuje, da jo je toženec dolžan izpolniti v njegovo korist.
- Ugotovitvena ali deklaratorna: Z ugotovitveno tožbo tožnik zahteva od sodišča, da potrdi obstoj ali
neobstoj določenega pravnega razmerja oziroma pravice, lahko pa tudi pristnost oziroma pristnost
določene listine.
- Oblikovalna ali konstitutivna: Oblikovalna tožba je tožba, s katero tožnik zahteva ustanovitev,
prenehanje ali spremembo določenega pravnega razmerja. Tožnikov zahtevek temelji na
materialnopravnem upravičenju (Primer: Razveza zakonske zveze)