Cankar

Vsak v ivljenju potrebuje loveka, ki mu stoji ob strani in ga spodbuja v tekih

trenutkih. Obiajno nas najbolj spodbujajo stari, ki nam elijo le najbolje v ivljenju.
Tako kot je Francka elela za svojega sina.
Super mama!
Odlomek spada v 6 poglavje, ki nosi naslov tudent Lojze. Francka(mati) in Lojze
gresta skupaj pe v Ljubljano. Po dolgi poti se ustavita v krmi, kjer Lojze srea
krmarjevo hi Anko, ki mu je bila zelo ve. Lojze se poln priakovanj odpravi proti
Ljubljani. Vedel je, da se bo v Ljubljani sreeval z hudobnimi, neprijaznimi ljudmi.
Toplo zavetje doma in mati mu dajeta obutek varnosti in samozavesti. Raje bi ostal
doma, kjer mu je prijetno in udobno. Kajti doma ivijo prijazni ljudje, ki ne reejo ni
slabega berau. V Ljubljani pa je pekel! Kajti v mestu ivijo sebini ljudje, prav ni mu
niso domai, meani se mu posmehujejo. Prijaznost jim je tuja. Ljubo bi mu bilo, e
bi lahko ostal pri svoji materi. Zase pa pravi, da se tako nebo izuil in da je ves tudij
zaman.
Lojze je Franckin prvorojeni sin. Bil je debeluen in bled. Oi je imel take kot mati velike, zaudene in plahe. Matere se je venomer dral za krilo. Bujna domiljija mu je
dajala snov za pripoved. Kadar je priel iz ole je stal v kuhinji in materi pripovedoval
tako udne zgodbe, ki si jih sproti izmiljal, izhajal pa je iz enega stavka ali besede, ki
jo je sluajno videl ali slial. Dokler oe ni odel, ga je silil k branju lankov iz nem
kih asopisov. Lojze je verjel, da obstaja bolje ivljenje tudi zanj. Bil je zelo
podoben oetu. Tudi sam je sedel za mizo in si zidal gradove v oblakih. To se mu je
dogajalo tudi v oli. Ustvaril si je svet, katerega ni bilo, zato je postal nesreen, pustil
olo in skual sreo najti kje drugje, kar pa mu seveda ni uspelo.
Lojze je imel z materjo pristen odnos. Ona mu je vlivala novih moi, tudi kadar se mu
ni godilo najbolje mu je stala ob strani z besedami, da bo vse e dobro. Prigovarjala
mu je da imata dovolj denarja za ta mesec in da bosta naslednji mesec e nekako. Ni
mu teila kako malo denarja imata in da bi morala varevati. Ne glede na to sta la h
krojau. e vedno je gledala nanj kot malega otroka. Oitno jo je ivljenje nauilo, da
ne pomaga tarnat, ampak je treba najbolje narediti s tem kar ima. In to je ona
poskuala pri Lojzetu.
Bila je zelo ponosna nanj ker je tudiral v Ljubljani. Tudi pri tudiju ga je mono
podpirala. e bi imela pogoje, bi verjetno sama tudirala. Spodbujala ga je, da bi
tudij dokonal, saj ni ve veliko let do konca in da naj e malo potrpi. Ona ga je tudi
spravila do tega, da sta la nazaj v Ljubljano.
e Lojze ne bi imel takne mame, najverjetneje ne bi priel tako dale. Tako mono
in vztrajno spodbujala, kot ga je ona, ga ni nihe . Vse bi storila, da bi on dotudiral.
To je storila iz ljubezni do sina, da bi on lahko ivel bolje ivljenje in se bi mu lepe
godilo kot njej.

Slog pisanja je starinski in po mojem temaen. Veliko je starih kmekih besed kot so
izba, duri, goldinar, cerkovnik, sold, poluspanje, tacuna,
Z uporabo starih besed eli pisatelj bolj pribliati as v katerem je delo nastalo.
Kot slogovno sredstvo pisatelj uporablja tudi metafore. Skozi njih je elel povedati
svoje stiske, svoja ustva in svoje mnenje.
Npr.: celo ivljenje si je predstavljala kakor neskonen tek za vozom. Metafora
predstavlja, kako je celo ivljenje hrepenela po boljem ivljenju.
Veliko ja pa tudi okrasnih pridevnikov. Celotno zgodbo lahko opie doiveto in
ustveno. Z njimi popestri celotno dogajanje v zgodbi.
Okrasni pridevki: slepar krojaev, rna kravata, napete ustnice, slaboten obraz,
ametna jopica, svetli goldinar

Knjiga deluje precej zmedeno oziroma nerazumljivo. Pisatelj se pogosto vraa nazaj,
in se za nekaj asa oddalji od bistva zgodbe. Pisatelj uporablja starinske izraze za
katere ne vem pomena. Konec knjige je nerazumljiv, kajti pisatelj ne izrazi natanno
kaj se zgodi z doloenimi osebami. (nenadne smrti)

Ne glede kam nas ponese pot se radi vraamo domov. Ogromno ljudi je odlo iskat
svojo sreo v tujino, kjer si ustvari druino. Vendar na stara leta se vedno radi vraajo
v rodno domovino, kjer preivijo svojo jesen ivljenja. Kar pomeni, da je lovek ne
nek nain povezan s svojo rodno grudo, v kateri najde vedno varen pristan.