Sv. Kliment (+ 916), škof v Ohridu, njegov grški življenjepis je spisal ohridski škof Teofilakt že v 11. stol.

Iz življenjepisa sv. Klimenta, ohridskega nadškofa (2, 3, 6, 12, 14, 22, 23, 27)

Svoje učence sta poučila v svetih vedah

Nemalo učencev je pilo iz studenca svetih naukov Metoda, škofa v Panoniji in na

Moravskem, in filozofa Cirila, ki sta z milostjo Svetega Duha iznašla slovanske črke
in z božjo pomočjo prevedla Sveto pismo iz grškega v slovanski jezik, hkrati pa se
tudi trudila, da sta svoje učence poučila v svetih vedah. Glavni in drugim vodniki
med temi so bili Gorazd in Kliment, Naum, Angelar in Sava.

Skupaj so šli k rimskemu papežu, da so mu pokazali prevedeno Sveto pismo, in

Hadrijan, ki je bil tedaj na apostolskem sedežu, se je njihovega prihoda zelo
razveselil. Tiste spremljevalce svetih bratov, ki so bili dovolj poučeni v slovanskih
knjigah in jih je priporočalo krepostno življenje, je dal nekatere posvetiti v
duhovnike, druge v diakone, spet druge v subdiakone, velikega Metoda pa je kljub
njegovim prošnjam in izgovorom posvetil za škofa Moravske in Panonije. Sodil je
namreč, da ne bi bilo prav, če ga ne bi imenoval za službo, ki je je bil vreden.

Metod ni skrbel zase ampak za druge, da bi se zveličali, noč in dan je živel samo za
to, da bi drugim koristil. To vidimo iz množice dvesto duhovnikov, diakonov in
subdiakonov, ki jih je ob smrti zapustil svoji cerkvi. Lahko si mislimo, kolikšno je
bilo šele število vernikov! Med vsemi pa je bil prvi Gorazd, ki ga je svetnik sam
pred svojo smrtjo imenoval za nadškofa na Moravskem.

Tisti, ki so pa imeli v rokah oblast; so Gorazda, ki je znal slovanski in grški jezik,

duhovnika Klimenta, Lovrenca, Nauma in Angelarja in še druge uklenjene v
železne vezi vrgli v ječo. Po več dneh trpljenja so jih izgnali, Kristusovi pričevalci
pa so hoteli oditi v Bolgarijo, vendar so se prestrašeni ločili drug od drugega in tako
po božji volji prinesli evangelij v različne dežele.

Kliment si je postavil za vzor velikega Metoda. Trudil se je in molil, da bi ga

dosegel, primerjal je svoje življenje z njegovim, saj ga je poznal kot nihče drug, ker
ga je spremljal od mladih let. Vedel je, da mnogi duhovniki le slabo razumejo grški
jezik, ki so ga uporabljali za branje, zato je s svojo vnemo podrl zid nevednosti.
Sestavil je kratke govore za vse praznike in z njimi nasitil preproste duše. Z
mlekom je hranil Bolgare, nove Korinčane, kot drugi Pavel, ker pač niso prenesli
močnejše hrane. Vse to je shranil v samostanu, ki ga je postavil v Ohridu.

Vedno je premišljeval, kako bi poskrbel za duše in povečal Kristusovo Cerkev; ni

skrbel za sebe, ni iskal svoje časti, ampak je kakor sv. Pavel delal samo za zveličanje
drugih. Kakor je živel in okrasil škofovski sedež, ki ga je prejel od Boga, je tudi
svoje življenje končal v skladu z začetkom in temeljem in odšel h Gospodu.
Njegovo sveto telo so 27. julija 916 pokopali v samostanu, ki ga je sam postavil.