PRIMOŽ TRUBAR – PROTI ZIDAVI CERKVA:

1. O PISATELJU: Rodil se je leta 1508 na Raščici na Dolenjskem. V službi pri tržaškem škofu Bonomu, ki ga
je posvetil za duhovnika in mu dal župnijo Loka pri Zidanem mostu. Nato je šel ponovno študirat na Dunaj,
se vrnil v Ljubljano, od koder je bil zaradi protestantskih idej pregnan.Vrnil se je v Nemčijo in tam leta 1550
napisal prvi slovenski knjigi ABECEDNIK in KATEKIZEM. Nato se je spet vrnil v Ljubljano, ustanovil
protestantsko cerkev v slovenskem jeziku, nato so ga spet preganjali, odšel je v Nemčijo in tam leta 1586
umrl.
2. DELA: Napisal je 22 knjig v slovenščini in 2 v nemščini. Poleg Abecednika in Katekizma je njegovo najbolj
znano delo CERKOVNA ORDNUNGA ( prizadevanje za cerkveno organizacijo, napredek in združitev
Slovencev).
Slovenski jezik je dvignil na družbeno raven, ki zadostuje za sporazumevanje.Bil je prvi, ki je naš narod
nagovoril s Slovenci. Odločil se je izumiti črkopis in izbral je ljubljanski govor s primesmi dolenjščine.
Izbral je latinico in vpletal posebne znake za sičnike in šumnike.
3. REFORMACIJA: Versko gibanje v Evropi v petnajstem in šestnajstem stoletju, cilj je bila obnova cerkve in
krščanskega duha. Razcepila se je na več smeri, za nas je najpomembnejša nemška zaradi Lutrovih spisov,
zlasti prevoda Biblije. Zahtevali so, da se vsak vernik opismeni, bere Sveto pismo in je sam v stiku z
verskimi resnicami. Začel se je slovenski jezik in nastajale so prve slovenske knjige ( Dalmatin – prevod
Biblije, Bohorič – Prva slovenska slovnica, Trubar – verske knjige, Krelj – priredba Biblije za otroke ).
4. POVZETEH VSEBINE: Trubar govori, kako so nastale cerkve. Prvi primer govori o nemi ženski, ki je
trdila, da se ji vsako noč prikazujeta sveti Sebastjan in sveti Rok in zahtevata zase cerkev. Če vaščani tega
ne bodo storili, bosta nad ljudi poslala kugo min pomor. Da se te grožnje ne bodo uresničile so sezidali
kapelo. Ker je Trubar temu nasprotoval, so ga hoteli pretepsti, zato je pobegnil. K ženski pa je poslal
svojega vikarja , da jo je izprašal. Trdila je, da sta svetnika lepa in črna, vikar pa ju je popravil, češ, da so
svetniki beli in zdaj je ženska pritrdila vikarju.
Drugi primer pa govori o neki ženski, o neki vdovi in o Trubarjevem stricu, ki so trdili, da se jim prikazuje
Marija in zahteva samostan. Ko so ga zgradili, so duhovniki in cehmojstri lepo živeli, a so vsi umrli grozne
smrti, prav tako obe ženski in njegov stric. Trubar očita, da duhovnike način izgradnje nič ne moti, saj jim
prinaša lepo življenje. Pravi jim, da se bodo cvrli v peklu, če bodo preveč razkošno živeli, reši jih lahko le
pravočasna spokoritev.
5. INTERPRETACIJA:
- delo je PROTESTANTSKA PRIDIGA saj jo prežemajo protestantske ideje ( boj proti vraževerju ),
- to je MEMOARSKA PROZA ( spominjanje dogodkov ),
- slog je REALISTIČEN, PREPROST in PRIDIGARSKI,
- pridiga je POLLITERARNO DELO, saj je vsebina verska, vendar je predstavljena na umetniški način.
6. UMESTITEV ODLOMKA IN TEMATIKA: Besedilo je del obsežnejšega besedila EN REGISTER ( leta
1557 ). Spada v zvrst SPOMINOV ali MEMOAROV, saj govori o pripetljajih, ki jih je slišal ali so se mu
zgodili v Loki. Tematika je VERSKA in obravnava dva ločena primera katoliškega praznoverja, ki sta v
nasprotju s protestantsko doktrino, saj zavajata od prave pobožnosti k blišču. Zaradi praznoverja je Trubar
jezen in ga popolnoma odklanja.

JANEZ SVETOKRIŠKI – NA NOVIGA LEJTA DAN:

1. O PISATELJU: Njegovo pravo ime je Tobia Lionelli. Rojen v Križu nad Vipavo leta 1647 in umrl v Gorici
leta 1741. Bil je kapucinar- pridigar in je deloval na Primorskem, Hrvaškem, Štajerskem in v Benetkah.
Izdal je pet knjig, obsegajoč SVETI PRIROČNIK ali SACRUM PROMITUARIUM ( 233 pridig za različne
priložnosti ).
2. PRIDIGA: stalna govorniška oblika poučnega in doživljalnega značaja. Pojavila se je v petem stoletju,
razmah doživela v srednjem veku. V tem času so bile pridige zanimive, pestre, vpleteni so bili poučni zgledi
– EXAMPLI. Slog je razgiban in slikovit.
3. VERIZEM: Je literarna smer, ki se je razvila ob koncu devetnajstega stoletja v Italiji in je sorodna
naturalizmu. Pri obeh smereh gre za poglobljeni realizem – upodabljanje življenja takega, kot je v resnici.
Zasledimo ga tudi v pridigah Svetokriškega, le da on začne pretiravati z ALEGORIČNIM
MORALIZIRANJEM ( pretirano razčustvovanje ).
4. BAROČNI JEZIK: uporaba močno čustvenih besed, stopnjevanj, pretiravanj , obširnih prispodob, ogovornih
in ukrasnih sredstev, retoričnih vprašanj z odgovori, ponavljanj, zamenjav besednega reda, latinskih citatov,
…
4. TEMATIKA: Je verska, v njej odmevajo dogodki tedanjega časa. Ves čas je uporabljal izraze slovenski in
Slovenec ( ne kranjski in Kranjec ). Delal se je naklonjenega vsem stanovom, a je bil bolj nagnjen na stran
 duhovnikov in plemičev. Veroval je v coprnice in je vernikom govoril, da je treba duhovnike rediti. Bil je
tradicionalen. V njegovem jeziku lahko zasledimo sledove VIPAVSKEGA NAREČJA.
5. POVZETEK VSEBINE: V tem delu svetuje, kakšen naj bo zakon, da bosta srečna ženin in nevesta. Nekega
dne je ženin poslal nevesti robček s podobo cesarice Livije na katerem je pisalo »taka bodi«. Znano je bilo,
da je bila Livija zelo dobra do moža Avgusta, saj mu nikoli ni očitala, da jo je varal. Tudi nevesta pošlje
ženinu robček z napisom »in tudi ti bodi tak« in na njem podobo Sokrata. Njegova žena Ksantipa pa je bila
prava hudoba in mu je nekoč zlila na glavo vsebino nočne posode, on pa se ji je le nasmehnil in rekel, da je
vedel, da po grmenju pride dež, sreča je le, da ni bilo toče. Zato, če bo žena kot Livija in mož kot Sokrat, v
zakonu ne bo nikoli prepirov in bo med njima bivala harmonija.
Žene ne smejo ugovarjati možem, sicer se jim bo pripetilo, kot neki ženi, ki jo je mož pretepel. Nekega dne
je domov prinesel dvanajst drozgov. Žena je ves čas trdila, da so to kosi in tudi med kosilom ni dala miru,
zato jo je pretepel. Naslednje jutro se je žena spomnila, kako grd je bil do nje, zopet je prišlo do prepira in
mož jo je ponovno pretepel. To je videl sosed, čevljar in šel to povedat ženi. Ta se je zavzela za pretepeno
žensko, čevljar pa za moža in tudi med njima se je vnel pretep, ki se j potem prenesel po celi vasi.
Ne smete biti kakor neka žena, ki je morala vse opraviti sama, mož je le jedel in spal. Zato ga je večkrat
kregala in tepla. Nekoč je šla po opravkih, možu pa je dala v varstvo piščance, da jih ne bi pojedel
jastreb.Mož jih sprva pazi, nato zaspi in eden piščanec izgine. Žena ga pretepe. Ko gre drugi dan od doma
mu da v varstvo piščance in mu zabiča, naj ne je iz lonca, saj je v njem strup. Da jih ne bi izgubil, piščance
zveže in ko prileti jastreb, odnese vse. Mož se prestraši ženine reakcije, zato poje vsebino lonca, v katerem
je bil v resnici med. Ko pride žena domov, znori zaradi piščancev in medu. Spozna, da ne more prav nič, če
ji mož noče pomagati.