Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Oddelek za slovenistiko

Čarovnica s Karneka
Povest iz srednjega veka

Seminarska naloga

Mentorica: doc. dr. Urška Perenič Avtorica: Tjaša Mislej

Ljubljana, 2012
 KAZALO

1. UVOD........................................................................................................................3
2. ZGODOVINSKA POVEST NA SLOVENSKEM....................................................4
3. ČAROVNIŠTVO NA SLOVENSKEM.....................................................................4
4. VSEBINSKA ANALIZA...........................................................................................6
4. 1. OPISI PRAZNOVERJA....................................................................................6
4. 1. 1. Pričevanja Petaca, preprostega kmeta:.......................................................6
4. 1. 2. Tiktakovo obrekovanje:..............................................................................7
4. 1. 3. Obtožbe preprostega kamniškega ljudstva:................................................7
4. 2. PRIPOVEDOVALČEVA NEPOSREDNA OPOZORILA GLEDE
PRAZNOVERJA.......................................................................................................8
5. SKLEP........................................................................................................................9
6. VIRI IN LITERATURA...........................................................................................10

2
1. UVOD

Besedilo Čarovnica s Karneka je bilo prvič objavljeno v periodičnem tisku, in sicer

leta 1872 v Zori, časopisu za zabavo, znanost in umetnost, ki je izhajal v Mariboru od
leta 1872 do leta 1878. Uredniki Zore so bili med drugim Janko Pajk, Davorin
Trstenjak in Josip Jurčič.
Avtor besedila je malo manj znan pisatelj Josip Ogrinec, ki se je rodil 5. aprila
1844 v Podgorju pri Kamniku in umrl 13. maja 1879 v Vinkovcih. V Kamniku je
preživel velik del svojega otroštva, kjer je tudi obiskoval normalko. Po materini volji
je šel študirat bogoslovje, čeprav si tega sam ni želel. V začetku 2. letnika je študij
bogoslovja opustil. Leta 1866 je odšel na Dunaj in 4 leta poslušal predavanja iz
naravoslovja. V začetku je živel v hudem pomanjkanju. Zaradi skrbi in revščine si je
nakopal vročinsko bolezen, dobil srčno hibo in ostal vedno bolehen. Literarna
besedila je začel objavljati že leta 1863. Njegova najbolj znana dela so kratki orisi
narave Obrazi iz narave (1868 – 1871), veseloigra V Ljubljano jo dajmo (1868) ter
izvirna povest iz časov pokristjanjenja Slovencev: Vojnimir ali poganstvo in krst
(1871).
Ogrinec v delu Čarovnica s Karneka opisuje srednjeveško mestece Kamnik in
Stari grad na bližnjem hribu, kjer je živel graščak Trebušak s svojo lepo hčerko Ido.
Nekega dne jo je zagledal mladi Kocijan Mavrin, sin mestnega veljaka, in se vanjo
močno zaljubil. Svojo ljubezen je razkril znancu Petacu, a ta ga je takoj opozoril, da je
Ida v resnici čarovnica. Kocijan mu ni verjel. Vaški posebnež Tiktak je nosil v srcu
staro zamero proti Trebušakovi rodbini, zato je pridoma širil po mestu Kamnik
obtožbe glede Idinega čarovništva. Podpihovanje in obtoževanje je šlo tako daleč, da
je na koncu pripovedi pripeljalo do javnega linča in sežiga Ide na grmadi in to ravno
na dan njene poroke s Kocijanom. Zaljubljeni Kocijan ji je ves čas skušal pomagati
ter jo rešiti pred smrtjo, a mu ni uspelo. Na koncu se je v smrti pridružil svoji
izvoljenki.
Glede na poudarjeno ljubezensko tematiko in predvsem izrazito čustveno
motiviranost junakov, sem si zastavila vprašanje, ali lahko Čarovnico s Karneka
pojmujemo kot tipično slovensko zgodovinsko povest?

3
2. ZGODOVINSKA POVEST NA SLOVENSKEM

Pripovedna proza z zgodovinsko tematiko, ki ima okoli 30.000 besed, se poimenuje

povest in je v šolski poetiki slovensko ime za krajši, oblikovno nestremljivi roman.
(Hladnik 1994: 127) A pisatelji so imeli v 19. stoletju navado poimenovati pripovedno
prozno besedilo kar povest, ne glede na njegovo dolžino.
Morda je pomenljiv podatek, da Hladnik v svoji razpravi Srednji vek v
slovenski zgodovinski povesti Čarovnice s Karneka sploh ne omenja, čeprav je ta
podnaslovljena kot povest iz srednjega veka. (Hladnik 1989: 189–195) V tej razpavi
Hladnik slovensko zgodovinsko povest opredeli kot narodnotvorbeni žanr. Tezo pa
dokazuje s preprostim dejstvom, da so besedila v veliki večini ukvarjajo z domačo
zgodovino. Torej zgodovinska povest je interpretacija zgodovinopisnega in
folklornega gradiva in hkrati neko navodilo za bodoče obnašanje naroda. Na ta način
je vedno relevantna za sodobnega bralca. (Hladnik 1989: 198)
Na tem mestu bom razširila svoje vprašanje, in sicer me zanima, kako je Josip
Ogrinec skozi svojo povest interpretiral slovensko zgodovino in na kakšen način, če
sploh, njegovo pripovedovanje lahko poučuje bralca? Glede na to, da je osrednja
tematika povesti čarovništvo, si je potrebno ogledati zgodovinsko ozadje tega pojava
pri nas.

3. ČAROVNIŠTVO NA SLOVENSKEM

Vladimir Deduš je v svoji monografiji natančno opisal, kako so v obdobju od 15. do

18. stoletja v Evropi množično preganjali čarovnice. Izpostavil je vlogo katoliške
cerkve, ki je zelo izkoriščala nevednost in praznoverje ljudi. Učila je, da si vsak
kristjan zagotovi mesto v nebesih, če daruje imetje cerkvi. Poleg tega je bila glavna
opora fevdalnemu sistemu, saj je učila, da je fevdalni red postavljen od boga. (Deduš
1952: 22) Že v 13. stoletju pa so se je pojavila mnoga gibanja, ki so kritizirala pohlep

4
katoliške cerkve in pokvarjenost duhovščine. Da bi se cerkev zavarovala, je pristaše
uporniških gibanj proglasila za krivoverce in jih sežigala na grmadah.
Leta 1233 je nastala papeška bula (listina), v kateri je papež Gregor IX zahteval smrt
vseh tistih, ki so imeli odnose s hudičem. Cerkev je zato ustanovila sveto inkvizicijo
za pregon in sežiganje krivovercev, s tem da je bila sveta inkvizicija ločena od
duhovščine in je imela neomejena pooblastila, se pravi, da so tožili in sodili
popolnoma po svoji presoji in poleg tega obtožencem zaplenili še vse imetje.
V 15. stoletju je tudi v Alpskih dolinah prišlo do množičnega preganjanja čarovnic,
saj so papeži v resnici hoteli uničiti verske ločine, ki so se pred preganjanjem zatekale v te
predele (Deduš 1952: 40) Leta 1487 je nastala ena najstrašnejših knjig takratnega časa z
naslovom Kladivo čarovnic. V njej so zbrani opisi vseh mogočih dejanj čarovnic kot plod
izprijene domišljije inkvizitorjev. Kot dokaze navaja priznanja mučenih žrtev, ki so bile
obsojene in nato sežgane. Nevera v čarovnice je v njej označena za krivoverstvo.
V 16. stoletju se je v Evropi začelo množično pobijanje čarovnic, žrtve so bile
predvsem ženske. V knjigi Kladivo čarovnic je zapisano, da je ženska zlo že po sami naravi.
Pred mučenjem so obsojenke slekli do golega, nato pa je rabelj po celem telesu iskal vražja
znamenja. V nekaj stoletjih naj bi bilo po Dedušu zaradi čarovništva v Evropi sežganih od 4
do 9 milijonov ljudi, med njimi tudi veliko otrok.
Deduš opisuje, kako si je krščanstvo med poganskimi Slovenci počasi utiralo
pot in slednjič zmagalo. Poganske bogove je spremenilo v hudiče, zle duhove pa v
čarovnice. Po izidu bule papeža Inocenta VIII., v kateri je izrecno naročil preganjanje
in pobijanje čarovnic, ter po izidu knjige Kladivo čarovnic, se je tudi med slovenci
začel širiti strah pred čarovnicami, nato pa tudi mučenje in sežiganje žrtev (Deduš
1952: 82)
Pri nas je zelo znan čarovniški proces proti Veroniki Deseniški, v katero se je
zaljubil Friderik II., sin celjskega grofa Hermana II. Ker je oče poroki nasprotoval, je
Veroniko obtožil, da je čarovnica. Na sodišču so jo oprostili, a je bila kasneje kljub
temu umorjena. Čarovniški procesi so večkrat služili kot dobrodošla sredstva, da so se
vplivni ljudje lahko znebili neljubih oseb. (Deduš 1952: 88) Motiv Veronike
Deseniške je v slovenski literaturi zelo popularen. Med drugim so ga obravnavali
Josipina Turnograsjka, Josip Jurčič, Oton Župančič, Anton Novačan ter Ivan Tavčar.
Čarovnice so bile velikokrat obtožene, da so se prodale hudiču, da jih je hudič
naučil delati točo in razno drugo nadlogo, ki je škodila slovenskemu kmetu, da so s
čaranjem morile živali, uničevale letino ter celo zanetile družinske spore. Kazenski

5
postopek proti čarovnicam so začeli že na podlagi suma, kot dokaze so jemali vsako
slabo mišljenje o žrtvi ali pa raznorazne telesne znake, tudi izredno lepoto.
Ker je zakon zahteval, da mora žrtev pred obsodbo svoj zločin priznati, so obsojence
toliko časa zverinsko mučili, da so na koncu priznali čarovništvo. Pomagali so so tudi
z raznimi preizkusi z iglo, udarci, utapljanjem ... (Deduš 1952: 96) Na slovenskem je
šele leta 1758 Marija Terezija prepovedala sežiganje čarovnic.

4. VSEBINSKA ANALIZA

Glede na močno prisotno ljubezensko tematiko v povesti Čarovnica s Karneka, me

zanima, ali ta lahko poleg prikazovanja junakovih strasti, tudi poučuje bralca o slabih
posledicah ljudskega praznoverja in na kakšen način. Če naj bi bila zares zgodovinska
povest, mora biti v njej prisoten element poduka bralca glede slovenske zgodovine.

4. 1 OPISI PRAZNOVERJA

4. 1. 1 Pričevanja Petaca, preprostega kmeta:

Ogrinec Petaca opiše kot preprostega kmeta, ki je verjel, da je Ida kriva, da se njegova
izvoljenka Pocinka noče poročiti z njim: »Dve leti se ženim že in ženim, in vse je
potem, da bi moja Pocinka bila Petaška – pa ni! Ravno narobe! Bolj ko pritiskam za
njo, dalj sva vsaksebi! Kako je to? Jeli, pa nihče ne vtiče nekaj med naju?« (Ogrinec
1872a: 199). Prav tako je bil prepričan, da Ida povzroča točo, kot dokaz pa je navedel
dejstvo, da se nevihtni oblaki vedno začnejo zbirati okoli gradu Karnek. Grad je
namreč stal na hribu pod Kamniškimi Alpami in danes vemo, da se zaradi
meteoroloških razlogov oblaki zbirajo nad gorami. Po njegovo je Ida tudi začarala
strelo, ki mu je uničila hruško. Povedal je še, da je pred leti ubil dva pajka, ker ni
vedel, da jih imajo čarovnice rade in takoj zatem mu je toča uničila polje, nato pa mu
je še umrla mati in pred smrtjo kazala na grad Karnek: »In kar mi rajnce jezik ni
mogel več praviti, to sem bral v njih steklenih očeh, in sem bral: da vsa ta nesreča

6
nam vzhaja iz Karneka!« (Ogrinec 1872a: 199) Petacu je mati govorila, da čarovnica
sama umre, ko rodi novo čarovnico in Idi je mati umrla ob rojstvu. Za Petaca je bil to
velik dokaz, da je Ida zares čarovnica.

4. 1. 2 Tiktakovo obrekovanje:

Tudi vaški posebnež Tiktak je nalašč postregel z mnogimi pričevanji o čarovnicah.

Povedal je, da je pred 16 leti, ravno na noč Idinega rojstva, hodil po gozdu, nato pa
izgubil zavest, nakar so ga naslednji dan našli povsem pretepenega. To predstavi kot
dokaz, da ga je tepel hudič: »Vsega raztrganega in potolčenega, kakor bi bil pretepal
se s samim hudičem, našli so me druzega dne in pobrali doli na bistričnem podu.«
(Ogrinec, 1872b: 210)

Ko je Tiktak na dan Idine poroke ušel iz grajske ječe, je tekel naravnost v gostilno,
kjer so se zbirali Erazmovi privrženci, ki so z njim vred sovražili graščaka in vse
prisotne nalagal, kako so ga s čarovniškimi uroki Trebušakovi ujeli in mučili. Pravil,
je, da je v grajski ječi ležal na kupu človeških kosti, kot dnevni obrok pa dobival
smrdljivo čarovniško mlako. (Ogrinec 1872f: 259)

4. 1. 3 Obtožbe preprostega kamniškega ljudstva:

Kmetica Pocinka je večkrat opazila, da Kocijan hodi okrog Karneka, zato je Ido
obtožila, da ga je uročila: »Pocinka je tiščala, češ da Ida je tako urekla Kocijana, da
zdaj tava za njo.« (Ogrinec 1872c: 223)

Na dan, ko so ubili Ido, je nad grajskim hribom divjala huda nevihta. Kamničani so
bili prepričani, da gre za čarovnijo. Preden so se odločili za linč, so si v gostilni
pripovedovali raznorazna doživetja, povezana z domnevnim Idinim čaranjem. Skrbelo
jih je, ker so ribe že tri dni skakale iz vode in ker so gobe ponoči na hitro pognale.
Eden je povedal, da mu je pred kratkim iz neznanih razlogov poginila sicer
popolnoma zdrava krava, drugi se je pritožil, da mu je svinja požrla 12 svojih lastnih
mladičev, zato ker je pred tem ubil trinajstega, ki je bil hudičev spak. Tretji kmet pa,

7
da njegovo tele noče piti materinega mleka in kar naprej razgraja. Za vse to je bila
seveda kriva Ida in njeno čaranje. (Ogrinec 1972f: 259)

4. 2 PRIPOVEDOVALČEVA NEPOSREDNA OPOZORILA GLEDE

PRAZNOVERJA

Pripovedovalec zavzame razvidno stališče do ljudskega praznoverja in na večih

mestih v povesti bralca direktno opominja glede tega. Bralcu jasno pokaže, da je
Tiktak, ki je bil glavni obrekovalec proti Idi, sam dobro vedel, da je vse skupaj laž:
»Tiktaku se grdo spačeni obraz kremži na hudoben posmeh, česar pa nihče ni videl v
mraku ...« (Ogrinec 1872: 210) Na ta način se je Tiktak posmehoval Petacovemu
praznoverju.

Ko Tikatak in Erazem kujeta načrt za uničenje graščaka, se Tiktak zelo jasno izrazi
glede praznoverja: »Ljud je lehkoveren in poln praznih vraž. Jaz sprožim: grajščakova
hči je čarovnica in videli bodete, kako se bodo potlej spogledovali s Trebušakom!«
(Ogrinec 1872b: 211) Torej je Tiktak načrtno sprožil obtoževanja, da bi lahko kasneje
lažje izvedel svoje maščevanje in umor.

Pripovedovalec sam opiše svoj pogled na praznoverje srednjeveških kamniških

prebivalcev, ko ljudstvo označi za babjeverno, ki je vsako nesrečo na vrat na nos
pripisovalo čarovnicam. (Ogrinec 1872b: 212)

Petac je verjel, da so korenine rastlin, ki jih je gojil Tiktak na območju, kjer naj bi ga
pred 16 leti napadel hudič, čudodelne in da odganjajo zle duhove. Ko se Petac in
Tiktak odpravita na grad ubit Ido, nas pripovedovalec opozori, da je Tiktak odlomil
mladiko in ne koreninice in to kar s prvega grma, ki je bil na dosegu roke in jo dal
Petacu v usta. (Ogrinec 1872d: 235)

Ko je Petac čakal Tiktaka pod gradom, da opravi umazano delo, je bil tako prestrašen,
da je imel privide in prisluhe. Pripovedovalec z ironijo opisuje njegov strah in videnja
čarovnij: »Preverjen, da hudi duhovi so mu zdaj umeknili še tisto edino pribežališče,
trepeta po vsem životu, obliva ga mrzel polt, /.../ Prebridko stanje se mu hujša z
vsacim trenutkom.« (Ogrinec 1872e: 246)

8
Pripovedovalec tudi preko Kocijana, ki je predstavljen kot zelo pozitiven lik,
razodene svoj odnos do praznoverja. Kocijan je Idi potrto priznal, da večina
Kamničanov žal slepo verjame praznemu obrekovanju. (Ogrinec 1872e: 247)

V zadnjem poglavju pripovedovalec prikaže množico Kamničanov, ki so prišli na

grad ubit nedolžno Ido, kot podivjano hordo tolovajev, ki so divje klali vsevprek:
« /.../ neznana druhal temnih, v črne halje zagrnenih prikazni z divjim vikom in
krikom vse križem vre ter zvenečim orožjem v pesteh klesti in seka po vsem, kar
živega prihaja pod roke.« (Ogrinec 1872f: 260)

Ida Trebušak, grajska hči, pa je nasprotno prikazana kot zelo lepa, ljubezniva,
neizkušena in predvsem nedolžna. Zelo lepo se je obnašala do svojih služabnikov in
podložnikov, ravno tako kot njen oče. (Ogrinec 1872c: 221) Kocijan se je preko
druženja z njo sam prepričal, da je Ida nežna, blaga po duši in popolnoma nedolžna.

5. SKLEP

Na podlagi vrste primerov, kjer pripovedovalec posredno ali neposredno poučuje

bralca o ljudskem praznoverju v povezavi s čarovništvom in se hkrati tudi opira na
zgodovinsko ozadje, spada delo Čarovnica s Karneka med zgodovinske povesti,
četudi je pripovedovalčev slog ponekod romantičen in izpostavlja ljubezenske prizore,
kjer so osebne strasti glavna motivacija junakov. Bralec se ob branju povesti lahko
informira o slovenski folklori in o slabih posledicah praznoverja, ki je bilo povezano z
množičnim preganjanjem čarovnic pri nas in drugod po Evropi, hkrati pa do tega
pojava zavzame kritično stališče.

9
6. VIRI IN LITERATURA

Vladimir DEDUŠ, 1952: Rojstvo in smrt čarovnice. Ljubljana: Kmečka knjiga.

Miran HLADNIK, 1994: Slovenska zgodovinska povest 19. stoletja. XXX. SSJLK: Zbornik
predavanj. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 127–53.

– – – 1989: Srednji vek v slovenski zgodovinski povesti. Srednji vek v slovenskem jeziku,
književnosti in kulturi. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska
fakulteta, (Obdobja, 10). 189–195.

– – – 1996: Slovenska diskusija o zgodovinski povesti in zgodovinskem romanu.

Slavistična revija 44/2. 201–21.

Josip OGRINEC, 1872a: Čarovnica s Karneka: Povest iz srednjega veka. Zora 14. 187–200.

– – – 1872b: Čarovnica s Karneka: Povest iz srednjega veka. Zora 15. 209–212.

– – – 1872c: Čarovnica s Karneka: Povest iz srednjega veka. Zora 16. 221–225.

– – – 1872d: Čarovnica s Karneka: Povest iz srednjega veka. Zora 17. 233–235.

– – – 1872e: Čarovnica s Karneka: Povest iz srednjega veka. Zora 18. 246–248.

– – – 1872f: Čarovnica s Karneka: Povest iz srednjega veka. Zora 19. 257–261.

Slovenski biografski leksikon. 16 zv. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1991.

10