Univerza v Ljubljani

Filozofska fakulteta
Oddelek za filozofijo
3d

KOMENTAR K: "RAVNOVESJE JE NAJVIŠJI ZAKON SVETA."

Seminarska naloga

Mentorica: Maja Milčinski

Avtorica: Tjaša Mislej

Ljubljana, januar 07
UVOD:

Lie Zi je eden od treh klasikov daoizma. O njem je malo znanega. Njegov realen
zgodovinski obstoj je zavit v meglo. Tudi samo avtorstvo je vprašljivo. Vse to pa
so za nas nebistvene spekulacije. Teksti, ki so včasih naslovljeni kar Lie Zi,
govorijo sami zase.
Poslednja in najvišja resnica v daoistični filozofiji je Dao. Čeprav je sam
pojem Daa neopisljiv, se mu posredno lahko približamo, če poskušamo razumeti
vsesplošno ravnovesje v naravi in začutiti povezanost vsega z vsem skozi
negovanje notranjega miru. Ključni pojmi so ravnovesje, praznina in odsotnost
hotenega delovanja. Med seboj so tesno prepleteni in tudi oni imajo značaj
neizrekljivega, zato je vsako teoretično razglabljanje že vnaprej postavljeno pod
vprašaj. S tem jezik ni povsem zanikan in ni nesmiselno, da se sploh trudimo
razložiti skrivnostne daoistične uganke. A moramo se zavedati, da se za kupom
besed vedno skriva še nekaj več, nekaj neubesedljivega, kar lahko prejmemo le
prek mističnega doživetja. Zato uporabimo besede v upanju, da jih bomo nekoč
lahko presegli ...

RAZODETJA NEVIDNEGA SVETA:

Daoistična filozofija je filozofija spremembe oziroma premene (hua). Gre za

večno nastajanje in propadanje, nenehen razvoj v smislu spreminjanja. Lie Zi
govori o nečem, kar spreminja pa se samo ne spremeni. Tako se rodi nenehno
zaplojevanje in spreminjanje, nastaneta svetloba in tema, štirje letni časi, vir
vsega pa je Dao.
Dao sam je večen in nespremenljiv, ne pozna začetka ali konca. Večni
princip Daa je pretakanje iz prisotnosti v neprisotnost in obratno. Brezpogojno,

2
večno rojevanje. Vsa nujnost je odvisna od velikega ciklusa let. Vse se stalno
spreminja. To je nebesna izravnava. V Dau vse nastaja in v Dao se vse vrača, zato
imata končno tudi življenje in smrt isto vrednost. Tako se ohranja naravno
ravnovesje.
Yin in Yang sta si nasprotna, izhajata eden iz Neba in eden iz Zemlje, a oba
prodirata drug v drugega in skupaj tvorita harmonijo. Vse sledi ravnovesju. Lie
Zi to ponazori z zgodbico o Yan Shiju in njegovem umetno izdelanem človeku, ki
je deloval samo, dokler je bil celota. Če so mu odvzeli katerega od notranjih
organov, je bilo ravnovesje porušeno in delovanje moteno! Vse je povezano. Svet
je enovitost bitij, ki medsebojno vplivajo druga na drugo, nihče se ne more
izolirati kot ločena entiteta :

"Ravnovesje je najvišji zakon sveta. " (Lie Zi, 2006, str. 71)

Nobeno bitje ne more prek svojega položaja. To je krogotok življenja; vse,

kar živi, mora propasti. Če se stvari na eni strani pomanjšajo, se na drugi
povečajo. Tudi človek je odvisen od zaporedja Daa in če se s tem sprijazni in
pomiri, ga prav to lahko naredi neodvisnega! Naše življenje ni naša last, ampak je
ravnovesje sil, ki sta nam jih dodelila Nebo in Zemlja in Lie Zi ugotavlja, da tisti,
ki živi uglašeno z življenjem, lahko sprejme smrt enako kot življenje:

"Umreti in živeti pomeni odhod in vrnitev. Zatorej, kdor tukaj umre, se bo

morda tam rodil. Vem le to, da to dvoje ni enako. Kako pa naj vem, da
nekdo, ki v težavah in stiskah išče svoje življenje, nazadnje ne bo
ogoljufan? Kako naj vem, da moja današnja smrt ni nekaj boljšega kot pa
moje življenje doslej? " (Lie Zi, 2006, str. 8)

Če je prisoten strah pred smrtjo, če se smrt dojema kot konec, večni nič, je
pozitiven odnos do smrti težje dosegljiv. Lie Zi nam pove, da živimo prav zaradi

3
smrti – zaradi nenehne menjave smo prišli na vrsto! Nekoč bomo odšli in red bo
prišel na druge.
Paziti se moramo vsiljenih, izmišljenih vrednot. V ravnovesju ni prostora
za dobro in zlo. Ko se ravnovesje poruši in se sredina zamaje, se rodita propad in
uničenje, ki prav tako izhajata iz Daa. Zaporedje Daa presega moralo, katero je
izumil človek po izgubi naravne prvobitnosti.
Povsod vlada zakon ravnovesja, tako v makrokozmosu kot v
mikrokozmosu, do najmanjšega delčka. Vse je povezano, vse je Eno. Vsaka
skrajnost ima svoje nasprotje, s prehajanjem se ustvarja harmonija. Daoistični
ideal je notranje ravnovesje človeka in kdor ima notranjo skladnost, je v sozvočju
s stvarmi, tako da mu te nič ne morejo. Tako pridemo do pojma praznine, ki je
prav toliko pomemben kot pojem ravnovesja in z njim tudi neločljivo povezan.

O PRAZNINI:

Poslednjega Daa s strastnim iskanjem ni mogoče najti, ko pa ga imaš, ga ni

mogoče ubesediti. Čuti in spoznanje ne pomagajo. Dao doseže tisti, ki privede
svojo bit do popolnosti! Potem ne potrebuje več ušes in oči niti moči ali zavesti.
Kaj je popolnost biti? Ko je jaz usklajen s celotno naravo, se zliva v Eno skozi
umirjeno nedelovanje. Zunanjemu smislu ne nasprotuje, "v svojem miru je
podoben ogledalu, v svojih odzivih je kot odmev, zato je njegov Dao zvest
posnetek zunanjega sveta." (Lie Zi, 2006, str. 58) To je vrnitev k naravni
pristnosti s pomočjo ustvarjanja praznine v sebi. A kako ponovno doseči
izgubljeno prvotno preprostost? Ni potrebe po prevelikem razmišljanju,
analitično analiziranje ni prava pot, uvideti je treba prednosti in lepoto tišine in

4
vstopiti v svet mistike. Ko začutimo smisel, besede postanejo odvečne. Lie Zi
pravi:

"Popolni govor je brez besed, popolno delovanje je brez barantanja. Kar

vsi modreci vedo, je površno. " (Lie Zi, 2006, str. 25)

Zunanjost je lahko varljiva, ne gre ji pripisati prevelikega pomena.

Resničnost je relativna, lahko bi tudi ves čas spali in imeli sanje za resnične.
Spomnimo se na znano prispodobo o Zhuang Ziju, ki je tako živo sanjal o sebi
kot frfotajočem metulju, da je, ko se je zbudil, podvomil o svoji pravi identiteti.
Ni več vedel ali je metulj ali Zhuang Zi! Ali je to norost? Lie Zi se sprašuje, kdo
lahko sploh odloča o tem, ali je nekdo nor? Pove nam zgodbico o Hua Ziju,
možu, ki je postal skrajno pozabljiv. Družina je bila zaskrbljena, zato so poklicali
zdravnike, čarovnike in učenjake, da so ga pozdravili. Ko si je opomogel, ga je
obšel bes:

"Sedaj pa sem se ovedel in vse, kar se mi je bilo v teh desetletjih pripetilo v

dejanju in nehanju, dobičku in izgubi, žalosti in radosti, ljubezni in
sovraštvu, se s tisočerimi prepleti oglaša v meni in me bega. Bojim se, da
bodo tudi dejanje in nehanje, dobiček in izguba, žalost in radosti, ljubezen
in sovraštvo v prihodnosti tako zmedli moje srce. O, da bi vsaj za trenutek
mogel spet najti tisto pozabljenje!" (Lie Zi, 2006, str. 45)

Trdnost je v notranjosti! Ko so čuti utišani in zavest izpraznjena, izgine

raztresenost, ki nam onemogoča doseči enovitost. Najbolje storimo, če se svetu
odrečemo in nehamo skrbeti za obliko. Tako je oblika osvobojena prizadevanja,
naša življenjska moč se ohrani in tako dosežemo ravnovesje. Kdor je v harmoniji
s stvarmi, mu nič ne nasprotuje. Ljudje pa le s težavo najdejo mir zaradi strahu.
Njihov jaz si preveč žene k srcu hvalo in grajo. Celo življenje se ženejo za

5
zunanjimi dobrinami in potrditvami. Če pa se za hip ustavimo in se zavemo
bežnosti in minljivosti življenja, se nam vse te banalnosti pokažejo kot neznatne.
"Končno pa nihče ne postane kaj več kot človek. Čemu potem koristi slava?" (Lie
Zi, 2006, str. 95) Po smrti se pa tako ali tako vsi izenačimo. Na svetu ni resnice,
ki bi veljala v vseh okoliščinah. Ne da se predvideti, kako se bodo stvari odvijale.
Vse se ravna po Dau. Nekdo zadane pravi čas in uspe, drugi pa lahko počne
popolnoma isto pa bo zašel v težave. Potrebno je znati plavati s tokom in se
povezati z večnim principom spreminjanja.
Daoist lahko sprejme misel, da ni brezpogojne resnice. Ne potrebuje višje
resnice ali avtoritete, da bi lahko utemeljil sebe. Moralni predpisi in družbene
konvencije so ničeve. "Ko opeša veliki Dao, vznikneta dobrota in pravičnost."
(Lao Zi, 1992, str. 78 ) Samovoljno poseganje v usodo stvari je nesmotrno. Lie Zi
postavlja za zgled ljudi starodavnosti, ki niso živeli po pravilih, saj jih v
harmoniji z naravo niti niso potrebovali...."v davnini se nihče ni žrtvoval za
skupnost pa je bila ta vseeno v redu." (Lie Zi, 2006, str.104) Modri ne izliva
čustev nad spremembami v naravi, pusti delovati in vse se uredi, uravnovesi
samo od sebe. To je vendar najvišji zakon sveta!
Lie Zi govori o zmagovitem Dau in ponižnosti: "Ponižnost zmaguje."(Lie
Zi, 2006, str.29) Zmagovita ponižnost ni podrejanje ali samozapostavljanje.
Ponižnost duha je odprtost do vsega, prepustitev. Zanaša se le na lastni jaz in na
nič zunanjega. Na ta način premaga vse, zunanji svet in lastni jaz, ki je vedno
izpostavljen raznim vplivom in usmerjanju, kar je lahko škodljivo. Zato je treba
negovati praznino. Uzreti notranjo bit, prodreti v notranjost in pozabiti na
zunanjost. Paziti je treba na jaz, da ne zaide v zasičenost z vzorci načina
življenja, ki jih postavlja okolica. Lie Zi navaja primere, ki so tudi danes še kako
aktualni; gonja za materialnimi dobrinami, ugleden položaj v družbi, stalno
izobraževanje in napredovanje, skrb in potreba po vedno novih uspehih,
uveljavljanje svojega jaza v družbi.... Vse to vodi v stalno odvisnost in izgubo
lastnega temelja:

6
 "Koliko radosti torej še ostane v človekovem življenju? Ostane užitek,
ostane lepota tonov in barv. Vendar se užitka človek tudi ne more trajno
neskaljeno veseliti. Temu se pridružijo še prerekanja in omejitve zaradi
plačila in kazni, zavirajoči in poganjajoči vplivi imen in vzorov. V času, ki
mu ostane na voljo, se človek v hlastanju brez prestanka prepira za ničevo
hvalo, samo da bi po smrti dosegel odvečno slavo. Brez haska uravnava
ušesa in oči ter pazi na pravilno in nepravilno naravnanost telesnih gonov.
Tako človek samega sebe prikrajša za najvišji užitek sedanjosti in niti v
tisti eni sami uri ni svoboden gospodar. Ali se v tem času takšno življenje
sploh še razlikuje od verig in spon težkega zločinca?" (Lie Zi, 2006, str.
96)

DRŽA MODRECA:

Kdo je za daoista modrec? Sploh ni nujno, da je to človek z znanjem ali človek,

ki poseduje moralne vrline, mora pa imeti eno sposobnost, in sicer mora znati biti
otrok!

"V otroštvu je življenjska sila zbrana, volja je enotna, notranji mir je na

svojem vrhuncu. Bistvo je v sebi popolno, zunanji svet ga ne prizadeva."
(Lie Zi, 2006, str. 6)

Ravno ta notranja samozadostnost je najvišja modrost in z njenim mirom

se ne more primerjati nobena druga znanost. To je spoznanje, da zunanje usode in
izgube našega pravega jaza ne prizadevajo. Zadoščenje je treba najti v sebi in ne
v stvareh okoli nas. Zato Lie Zi opozarja, da svet človek ničesar ne ureja pa

7
vendar ni nič zmedeno, nič ne izboljšuje, nič ne ukrepa pa vse teče samo od sebe
tako kot narekuje veliki Dao:

"Popotnik, ki gleda navzven, išče popolnosti pri stvareh. Kdor gleda

navznoter, najde zadoščenje v lastnem jazu, to je najvišja stopnja
potovanja." (Lie Zi, 2006, str. 54)

Daoizem je sproščena predanost. Prepustiti se usodi: "Najvišji človek živi

kot mrtvak." (Lie Zi, 2006, str. 89) Tistemu, ki pozna voljo Neba in je z njo
pomirjen ni treba nikoli skrbeti. Treba je razumeti vpetost v življenjski krogotok
in da vse stvari izhajajo iz sebe, zato nima smisla poskušati spreminjati
samodejnega poteka stvari! Srce naj bo odprto za vse, kar prihaja. Wu-wei ali
nehoteno delovanje pomaga oblikovati značaj modreca. Ko je srce očiščeno želja
in pričakovanj, je pripravljeno sprejemati vso polnost bivanja in se povezati z
naravno enovitostjo.
Tudi tistemu, ki skrbi, ki si želi in ki ukrepa, naključja obračajo življenje v
nepredvidene smeri. Najbolje je sprejeti usodo in se vdati času, se ne žalostiti
neuspeha in ne bati smrti. Wu ni bil žalosten, ko mu je umrl sin, čeprav ga je imel
silno rad. A njegova perspektiva je bila popolnejša od perspektive večine.
Pomislil je na čas, ko sina še ni imel. Takrat ni nič žaloval, ker nima sina. Sedaj,
ko mu je sin umrl, je spet tako kot prej. Zakaj bi bil zdaj žalosten?
Bistvo je v obvladovanju Daa. Potem ni nobenih ovir več. Za Lie Zija je
rečeno, da se je lahko peljal na vetru. To pomeni, da se je na tak način zlil s
celotnim univerzumom, da se mu nobena zunanja stvar ni več upirala. Do take
lahkotnosti pa je prišel samo z nego svoje notranjosti. Lie Zi sam pove, da je
preteklo veliko let, preden je uspel odpraviti razliko med jazom in ne-jazom. Šele
potem so njegove misli postale zbrane in telo popolnoma sproščeno, da se ni več
opiralo na zemljo. Tako je postal neodvisen od zunanjega sveta. Lie Zi pogosto
navaja nadnaravne čarovniške sposobnosti, ki so jih dosegali ljudje, ki so

8
spoznali Dao. Znali so hoditi skozi ogenj, leteti, postati nevidni ipd. S tem
ponazarja, da zunanje stvari ne vplivajo na tistega, ki v sebi ohranja celoto neba
in katerega srce je prosto skrbi in strahov:

"Zi Xia je dejal: »Po tem, kar sem slišal mojstra govoriti, je tisti, ki ima
notranjo skladnost, v sozvočju s stvarmi, tako da mu stvari ničesar ne
morejo. Prodre lahko skozi kovino in kamen, ter se giblje v vodi in ognju.«
Knez Wen je dejal: »Zakaj, gospod moj, vi tega ne počnete?« Zi Xia je
dejal: »Utišati svojih čutov in odreči se zavesti, tega še ne zmorem. Lahko
pa vendarle govorim o tem.« " (Lie Zi, 2006, str. 25)

Človek je vpet v naravni red, tudi če se tega ne zaveda ali celo izogiba.
Odvisen je od zaporedja Daa. A kako doseči notranjo skladnost? Ravnovesje v
duhu nam bo prineslo uvid v ravnovesje celotnega univerzma. To je osvoboditev,
saj prinese večni mir in neodvisnost od zunanjih vplivov. Biti neodvisen se zdi v
današnji poplavi medijev, bombardiranju z informacijami in vedno novimi
zahtevami, kako moramo biti uspešni, lepi, pametni, neuničljivi, nikoli zadovoljni
superljudje praktično nemogoče. Lahko da je res, ampak če samo poskušamo
slediti daoistični poti mišljenja in predvsem načinu življenja, če poskušamo
razumeti lepoto praznine in ohranjati notranji mir, se bodo razprla nova, drugačna
obzorja, ki nas bodo odvrnila od trpljenja, skrbi in naglice in nam pokazala, da
vsa polnost življenja izhaja iz lastnega jaza.....popolnost biti tako blizu, a hkrati
neskončno daleč, če se jaz duši v suženjstvu zaradi svoje labilnosti in dovzetnosti
za iskanje svojega temelja povsod okrog sebe, le v sebi ne. Premagati lastni jaz in
ga osvoboditi, to je ves smisel. Mi sami smo ustvarjalci našega sveta. Naše
življenje je naša lastna umetnina. Zato daoisti vejo, kaj pomeni okopati svoje srce
v praznini....

9
ZAKLJUČEK:

Daoizem je bil že v času svojega nastajanja na nek način opozicija

konfucijanstvu, čeprav imata kar nekaj skupnih potez. Medtem ko je za daoizem
značilna sproščena predanost posameznika, je konfucijanstvo naravnano v
aktivno ukrepanje, skrb za družbo in socialno pravičnost. Tako sta si nasprotna
glede posameznikove notranje drže in percepcije sveta.
Ob primerjavi daoizma z evropsko filozofijo, opazimo podobne razlike.
Ena takih je evropska vera v moč človeškega razuma, da lahko z vedno novimi
spoznanji dospe do absolutne resnice, ki jo zagotavlja neka višja avtoriteta. Ta
vera je skozi zgodovino sicer nihala in je ponekod skušala tudi podvomiti in
zavzeti ironično distanco, ampak že v temelju se oddaljuje od daoizma, ker nima
uvida v izvorno praznino. Daoist se že od vsega začetka zaveda, da še svojega
jaza nimamo v oblasti, zato vedno začenja pri sebi in skuša skozi notranjo
samokultivacijo spoznati in doseči svoje zlitje v Eno. To je celovitost na najvišji
ravni, ki presega evropski dualizem. Razlikovanje subjekt-objekt tako postane le
banalno človeško orodje vsakdanje komunikacije ne pa osnova za filozofski
sistem.
Daoist odklanja iskanje trdnih načel, po katerih naj bi bil urejen svet.
Medtem ko so v Evropi sistematizirali, razpravljali, se spraševali in iskali
metode, s katerimi bi prišli do veljavnih spoznanj, saj so verjeli, da lahko človek
z obvladovanjem zunanjih stvari postane gopodar narave, kitajska tradicija
neguje mističen uvid v zakon vsesplošnega ravnovesja, ki mu je podvrženo vsako
bitje, tudi človek! Vsega tega ne nadzoruje in ne upravlja nobena višja avtoriteta,
kot je na primer krščanski Bog. Pojem Daa je bistveno drugačen. Dao ne deluje,
ampak vse prežema in preplavlja, preprosto je in vse se ravna po Dau!
Lie Zijevih razmišljanj ne moremo strniti v en preprost nauk, ker njegova
flozofija ni bila nauk. On sam je bil proti konstruiranju trdnih filozofskih načel ali

10
suhoparnih logičnih izpeljav. Njegovo pisanje je mnogo bolj bogato, raznoliko,
tudi alegorično in dvoumno, kar pušča interpretaciji veliko prostora. Za
evropskega bralca je lahko problem sama recepcija dela zaradi drugačne
naravnanosti miselnega aparata. Lie Zi nam skuša približati svoje mišljenje in
spoznanje skozi mistično doživetje in uvid s pomočjo meditacije, zato je
predpogoj za vstop v daoistično filozofijo notranje samospoznanje in nega
svojega jaza. Pozornost in energijo moramo iz zunanjega sveta usmerjati vase,
urediti svojo notranjost. Če nimamo notranjega ravnovesja in miru, če ni pravega
temelja, so vse knjige, znanje in recepti sveta slaba popotnica brez moči, da bi
nas rešili pred samim sabo!

VIRI IN LITERATURA:

 Lie Zi (2006). O praznini. Založba Sophia: Ljubljana.

 Milčinski, M. (1992). Klasiki daoizma: Dao de jing, Zhuang Zi, Lie Zi.
Slovenska matica: Ljubljana

11