Spinozin Bog

Živa Hrovatin,
1. letnik enopredmetne filozofije,
Šolsko leto 2021/22
Univerza v Ljubljani
Št. besed: 3511
Uvod
Baruch ali Benedict de Spinoza (1632-1677) je bil nizozemski filozof judovskega
rodu. Znan je po svoji tezi o tem, kako je Bog vzrok vseh stvari, ki so v Njem in hkrati vzrok
samemu sebi. Do tega je prišel kot sočasnik filozofu Reneju Descartesu, zaradi česar je
Descartesov vpliv jasen, čeprav je Descartes dualist, Spinozo pa pogosto označimo za
paralelista.
Spinoza je skozi zgodovino bil označen za vse od ateista do panteista do
krivoverneža. Albert Einstein je celo nekoč izjavil, da če verjame v Boga, verjame v
Spinozinega Boga. Taka raznolikost interpretacije Spinozinga deal je posledica njegovega
zelo kompleksnega grajenja ontološke strukture, zelo zanimive teze, ki je hkrati razjezila in
zanimala mnoge mislece za njim, ki so poskušali interpretirati in reinterpretirati na svoj
način. Skozi to seminarsko poskušam vsaj delno predstaviti zakaj je njegova misel tako
zanimiva in površinsko razčistiti stanje različnih interpretacij Spinozine teorije in
Spinozinega odnosa do drugih pogledov na Boga in stvarnost. Glavni cilj te seminarske
naloge ni se pretvarjati, da popolnoma razumem vse poglede na spinozo, kakor tudi ni moja
interpretacija njegovega dela. Pač pa je poskus razumevanja te teorije in preprosta razlaga
tega razumevanja.
1 Kaj je Spinozin Bog?
Preprosto povedano je Spinozin Bog narava, celoten univerzum ter celotna in edina
substanca prisotna v obstoju, ki se sama sebe upraviči v obstoju skozi nujnosti prisotne v
njeni naravi. Ker je Bog narava sama, Spinozin Bog tudi ni transcendentalen. Nazadnje pa še,
nima svobodne volje ali načrta po katerem se ravna (Nadler, 2020). Slednji odstavki so
razlaga posameznih konceptov predstavljenih v tem uvodnem odstavku.
Z obrazlago pod Božjo enačenje z naravo lahko razumemo dobesedno. Bog je vsa
narava in ves univerzum1. Koncept, da je Bog edina substanca kaže na to, da ne obstaja nič
izven Boga, iz edine substance. Oba pojma skupaj pomenita, da je Bog povsod v naravi ne
samo prisoten, ampak je vse, kar vidimo in občutimo. Ni kakor je tradicionalni judo
kristjanski Bog, ki je prisoten v naši okolici in v nas in je hkrati ločen od univerzuma,
Spinozin Bog je naša okolica in mi smo del Boga. Prav tako je to nemogoče razumeti skozi
daoistično perspektivo, kjer je dao (ki bi ga lahko poskušali prevesti v Boga) tisto, kar začne
izmenjevanje nasprotnih lastnosti in s tem vesolje. To razumevanje je pomembno že zaradi
definicije Boga - o čemu govorimo; ni le energija življenja, ki omogoči premikanje, ampak je
vse kar se premika samo. Hkrati pa je to pomembno zaradi kasnejše implikacije Božjega
delovanja in svobodne volje. Namreč, Bog v tem primeru ni nekdo z jasnim načrtom, ki ga bo
dosegel skozi dejanja svojih stvaritev, ampak so dejanja teh stvaritev hkrati Njegova dejanja.
Menim, da je potrebna tudi nadaljna obrazlaga za kaj je mišljeno pod to, da je »Bog
sam svoj vzrok«. Namreč, temu lahko intuitivno nasprotujemo (kakor bi to morda storil
Tomaž Akvinski (Akvinski, 2012)) iz perspektive, da ne more nekaj obstajati pred samim
seboj in zato nič ne more biti sam svoj vzrok. Tako zavrniti Spinozovo trditev pa ni zadostno,
saj trditev ne govori o vzroku kot kronološkem, temveč brezčasnem vzroku. Način, kako bi si
to lahko predstavljali je s pomočjo geometrijskih likov; vzrok, da je pravokotnik pravokotnik
je med drugim to, da so vsi njegovi koti veliki 90. Ampak to, da so vsi koti nekega lika
veliki 90 se ne zgodi preden ta lik obstaja, ampak hkrati, oziroma je vedno res. Torej, že
sama narava pravokotnika je takšna, da se v kolikor narišemo lik z vsemi koti velikimi
natančno 90, je to nujno pravokotnik. Narava Boga je takšna, da v kolikor obstaja nekaj je to
nujno del Njega in On obstaja. Torej je sam sebi vzrok.

1
Sicer obstaja akademski spor o tem, če je Spinozin Bog zares celoten univerzum ali samo On sam in Njegovi
atributi (Nadler, 2020), nadaljno obrazloženo kasneje v odseku »Spinozina ontologija in kako je tam umeščen
Bog«. Začasno je ta preprost način govora nujen za uvodno analizo Spinozinega Boga in kontrasta tega s
tradicionalnim poimovanjem Boga, na katerega pomislimo, ko slišimo ime »Bog«.
 Spinozin Bog ni transcendentalen. Jasno je, da je to popolna kontradikcija z Rene
Descartesovim pojmovanjem Boga kakor tudi njegovega razumevanja ontološke stvarjenosti
sveta. Descartesov Bog je transcendentalen, ločen od materialnega sveta, popoln v svoji ideji
in obstoju in nedostopen človeški percepciji. Spinozinega Boga lahko zaznamo skozi naše
izkušnje, bodisi skozi vsak individualen modus, bodisi skozi prisotnost atributov kot del Boga
v vsakem modusu. Takšnega Boga lahko zaznamo kljub temu, da ga verjetno ne moremo
razumeti v celoti (Nadler, 2020).
Nazadnje pa dodam še razlago, da Bog nima svobodne volje, ni zavestno motiviran.
To se zdi kot nekaj ponovno v popolni kontradikciji s tradicionalnim razumevanjem Boga in
njegovega delovanja. Ta je pogosto predstavljen kot nekdo, ki ima nekakšen načrt za svet in
vesolje, se zaveda dogajanja na svetu in poskuša bodisi neposredno bodisi posredno vplivati
na to dogajanje (vesoljni potop, preroki, grožnja pekla v primeru nemoralnih dejanj ipd.).
Nasprotno, je Spinozin Bog brez svobodne volje in brez motivacij. Nima preference za
določen dogodek nad drugim in nima sploh sposobnosti vpliva na vesolje. Vesolje je namreč
determinirano in izven nadzora zavesti. Sam samo obstaja in že samo z obstojem omogoči
obstoj svojim atributom in neskončnim modusom, ki so razlog, zakaj obstoj deluje po takšnih
pravilih. Vse drugo deluje na osnovi teh atributov, v tem ni vpeta nobena Božja volja2
(Spinoza, 1988).

2
Ravno to je argument v zagovor, da je Spinoza ateist; ker ne obstaja neka Božanska volja, je potem nesmiselno
zaključiti, da bi Spinoza Boga častil. Mnogi akademiki ga sicer označijo za panteista (Nadler, 2020), a to ni
gotovo res (glej: Različne interpretacije Spinozinega Boga). Prav tako je njegov odnos do čaščenja Boga
razviden v njegovem negativnem odnosu do cerkve, kar zmanjša verodostojnost trditve, da Boga časti (Spinoza,
1988), (Laux, 2019).
2 Spinozina ontologija in kako je tam umeščen Bog

Spinozina
ontologija se začne z
Bogom. Bog je v tem
primeru vse in vse je
eno, ena substanca. Torej
je vse, kar obstaja del te
substance, Spinoza je
monist. Hkrati pa
Spinoza obrazloži kako
se modusi (partikularije,
ki so sicer del substance,
ampak jih mi
identificiramo kot
nepovezane, na primer Diagram: Vizualni prikaz Spinozine
ontologije
kavč, na katerem sedim)
pojavijo v našem vesolju; skozi atribute in neskončne moduse, ki definirajo pravila, po
katerih se obstoj lahko formulira (glej diagram) (Spinoza, 1988).

2.1 Atributi
Bog ima atribute. Kljub temu, da jih je nedoločeno več, mi poznamo dva; razsežnost
in mišljenje. Pomembno za atribute je, da so nujno del Boga in da drug na drugega ne
vplivajo, kljub temu da se zrcalijo. Primer tega sta dva nam znana atributa; razsežnost in
mišljenje. Razsežnost je v tem primeru kakor fizična realnost, dejstvo da je pod mano kavč.
Mišljenje je moje pojmovanje kavča, vem, da na njem sedim in vem, da je zelen. Zdi se
neintuitivno, da drug na drugega ne bi vplivali, saj je konvencionalno razumevanje percepcije
objektov vezano na realni svet; jaz lahko vem, da je kavč pod mano samo zato ker je res pod
mano. Spinoza se s tem ne strinja. Trdi, da je mišljenje neodvisno od drugega atributa. Samo
druge fizične stvari lahko med seboj vplivajo, na mišljenje pa lahko vpliva samo drugo
mišljenje, druga misel. Torej, razlog zakaj jaz vem, da je pod mano kavč ni, ker moje telo
zazna fizično prisotnost kavča, ampak ker zazna misel o kavču pod mano. Ta misel nujno ni
osnovana iz fotonov, ki priletijo v moje oči in sprožijo mentalni proces, ampak se zgodi
hkrati kot fotoni, ki priletijo v moje oči. Na enak način naj bi delovalo vse. Za vsako
materialno stvar, ki se razvije iz atributa razsežnosti obstaja nekakšno zrcaljenje iz atributa
mišljenja (Spinoza, 1988).

2.2 Neskončni modusi

Iz atributov se razvijejo modusi, ampak je pomembno, da izpostavimo prisotnost
neskončnih modusov kot posebnih modusov, od katerih počelo so atributi sami in ne drugi
modusi, hkrati pa bodo vedno prisotni. Oboje ne velja za partikularne, končne moduse. Za te
moduse je prav tako značilno, da vplivajo na partikularne moduse3; so pravila, po katerih se
ostali modusi ravnajo. Iz atributa razsežnosti pridejo zakoni fizike in geometrija, iz atributa
mišljenja pa logika4. Jasno je, kako ti vplivajo na nadaljne moduse. Naše mišljenje je
popolnoma definirano glede na logično sklepanje in razumevanje naše okolice. Ta fizična
okolica pa je popolnoma odvisna od fizičnih zakonov in je definirana skozi geometrijo
(Spinoza, 1988).

2.3 Partikularni, končni modusi

Partikularni modusi so ravno tisto, kar obstaja kot posledica atributov in neskončnih
modusov. So determinirani glede na kontekst, v katerem so, mi jih pa razumemo kot
individualne objekte, partikularije. Na Spinozin način si jih lahko predstavljamo kot nekakšne
grudice na okrogli substanci. To seveda lahko vključuje tudi misli v kolikor je individualna
misel en modus. Drug na drugega vplivajo, ampak ne morejo vplivati na neskončne moduse.
So končni, se končajo. Prav tako lahko vplivajo samo na tiste moduse, ki so odraz njim istega
atributa (Spinoza, 1988).

2.4 Bog
Kakor je razvidno skozi diagram je Bog tisto, kar začne celoten obstoj atributov.
Njegov obstoj omogoči nadaljnjo delovanje celotnega sistema. Eden izmed akademskih
sporov pa se pojavi glede na to, če je Bog celoten diagram, ali samo On in atributi (Nadler,
2020). To je zato, ker Spinoza sam razdeli stvarnost na natura naturans (vzrok) in natura

3
Seveda lahko vplivajo samo na tiste moduse, ki so odraz istega atributa; modus logike ne vpliva na veter, kljub
temu, da je logično, da veter piha kot posledica razlike v zračnem pritisku na dveh različnih geografskih
lokacijah, ki druga med drugo nimata večje ovire.
4
Čeprav to ni eksplicitno rečeno v Spinozini Etiki, se mi zdi logično sklepati, da obstaja več neskončnih
modusov, kakor tudi obstaja več atributov, čeprav jih ne poznamo.
naturata (posledica5). V končni fazi se zdi, da je močnejši argument na strani tega, da je
Spinozin Bog prav zares vse in ne samo prisoten v vsem skozi atribute, kakor bi lahko trdili.
To pa predvsem zaradi Spinozinih jasnih stavkov kjer označi Boga kot vse ampak tudi zaradi
njegove razlage o tem kako se Bog sam opraviči; Če je Bog nujen in dovršen pogoj za
partikularne moduse, morajo biti tudi tej dovršen pogoj za Boga (Gilead, 2020).

5
Ekstremno poenostavljeni izrazi zaradi omejitve besed.
3 Spinozin pogled na antropomorfnega judo kristjanskega Boga in
moralo
V dodatku prvega poglavja Etike Spinoza izpostavi probleme judo kristjanskega
poimovanja Boga. Iz tega sledi njegov argument zakaj je ideja antropomorfnega in
antropocentričnega Boga napačna. Argument je pomemben za naše boljše razumevanje
Spinozinega Boga, kar nam bo kasneje olajšalo razumevanje različnih interpretacij le-tega.
Argument se glasi;
Vse, kar je Bog6 je popolno. Bog je vse. V kolikor je to res je vse, kar obstaja popolno
in lepo. Jasno je, da obstajajo ljudem tragični pojavi. Primeri tega so že koncept smrti,
prisotnost naravnih katastrof in podobnih tragedij ter vsakdanje bolečin, ki jih lahko ljudje
doživijo. Te tragedije ne targetirajo slabih ljudi, ampak so vseprisotne; v naslednjem trenutku
se lahko pod menoj zlomi tektonska plošča in umrem. V kolikor je vse kar obstaja Bog, so
vse te tragedije prav tako Bog. Ker je Bog popoln in lep so tudi te tragedije lepe. Ljudem te
tragedije niso popolne in lepe. Torej, Bog Zemlje, kakor tudi vesolja, ni naredil za ljudi
(Spinoza, 2003).
Spinozin Bog potem zagotovo ni enak judo kristjanskemu Bogu. To je glede na naše
razumevanje pomembno iz dveh pogledov; prvo je to, da ne vidimo človeka kot motivacijo
za obstoj vesolja (ne samo, da Bog ni zavestno motiviran v njegovem obstoju, ampak tudi v
delovanju univerzuma). Iz tega sledi, da usoda, ki bi jo lahko Bog osebno ustvatil, na
tradicionalni način ne obstaja izven znanstveno deterministične razlage. Drugo pa je, da
vesolje ni bilo ustvarjeno za nas, antropocentrizem Spinoza zavrže.
Implikacije tega so mnoge. Prva je razvidna že od prejšnje analize; vesolje po Spinozi
ni narejeno za ljudi, ne lastimo si ga in nimamo nobenega Božanskega privilegija v smislu 7
nad drugimi bitji ali tudi objekti. Druga pa je skoraj pomembnejša glede na naše pojmovanje
morale in njene utemeljitve. Zdi se, da skozi Spinozinega Boga ne moremo utemeljiti morale,
saj Bog nima volje in zato nam nujno ni zapustil tekste, ki bi nam to moralo lahko narekovali
in je zato naša morala, težko osnovana. To je sicer napačna interpretacija Spinoze, kakor je
ekpslicitno razvidno v drugem poglavju Spinozine Teološko politične razprave, kjer jasno
trdi, da je morala definirana glede na sposobnosti posameznika. Meje za nemoralna dejanja se
pojavijo natanko tedaj, ko se ta dejanja ne zgodijo, če posameznik teh dejanj ni sposoben

6
Argument je enako formuliran in stoji tudi če bi prevzeli idejo Boga, ki je vse naredil, ali Boga, ki je v vsem
prisoten, ampak ni vse.
7
Angleško »purpose«.
izvesti. To označi kot moralno pravo, ki prepoveduje vse, kar posameznik ne more narediti in
vse, kar posameznik noče narediti (Spinoza, 2003). Na primer, če posameznik fizično nekoga
ne more ubiti ali nekoga ne more ubiti zaradi čustvenih zadržkov, je to definirana moralna
meja tega posameznika. Iz tega sledi, da so ljudje vedno v Božjem pogledu na moralno ne
sporni strani8. Seveda je to radiklano različen pogled na moralo kot ga ima judo katoliški
pogled kakor tudi večina etičnih teorij. Je popolnoma osnovljena na zmožnosti posameznikov
v dosegu določenega cilja9. Logičen zaključek tega je, da se pravica nekega dejanja rodi v
oblasti, ne pa moralni pravičnosti.

8
To ne pomeni, da lahko jaz kot posameznik v družbi svobodno na primer kradem, saj sem zaradi svoje
odvisnosti od države vezan na zakone, ki mi jih poda zaradi podkupovanjem z upanjem na dobiček skozi
poslušnost in skozi strah pred kaznijo. To tudi Spinoza sam izpostavi v nadaljevanju poglavja.
9
Spinoza nam prav tako poda nekaj osnovnih pravil, ki jih lahko orejmemo preko logičnega zaključka take
obrazlage; obljube se lahko prelomi, več ljudi ima več pravic, naši sovražniki so ljudje kot bitja z afekti (saj jih
tako ne ustavi racionalna misel v slabih dejanjih, ampak hkrati zares niso sposobni sklepati o svojih dejanjih),
živimo v skladu s prepričanji skupnosti.
4 Različne interpretacije Spinozinega Boga (in moja ocena teh
interpretacij)

4.1 Spinoza kot panteist, ateist

Ker Spinoza definira Boga kot celotno vesolje, ni težko trditi, da je panteist. Glede na
to obstaja nekaj ugovorov. Prvi ugovor sloni na interpretaciji Boga po Spinozi kot samo
natura naturans in ne natura naturata. V kolikor je to res, Spinoza ne more biti panteist, saj
Bog v tem primeru ne bi obsegal celotnega obstoja, ampak samo tisto, kar omogoča celoten
obstoj. Seveda je tu ogromen spor, kjer se mnogi kot alternativo panteizmu obrnejo na
panenteizem, kjer je svobodna volja do neke mere dostopna, posamezniki pa niso enačeni z
Bogom. Ker pa se Spinozinega Boga veliko lažje interpretira kot da bi ga enačili z naravo, je
ta ugovor šibek (Gilead, 2021). Drugi možen ugovor na Spinozin status panteista pa je, da
Spinoza Boga ne časti, panteizem pa predpostavlja le-to (Nadler, 2020). V kolikor je to res, bi
se dalo Spinozo označiti za ateista. S tem ugovorom se je vredno ne strinjati na dveh nivojih;
prvi je, da ni nujno, da panteizem avtomatično pomeni, da častimo Boga in z njim vesolje.
Menim, da v kolikor je že Spinozin Bog jasno lahko interpretiran kot panteistični Bog je
Spinoza tudi če nenamerno častil tega Boga v nasprotju z bolj osebnim, tradicionalno judo
katoliškim Bogom. Drug nivo ugovora pa se pojavi, saj je Spinoza sicer implicitno ampak še
vedno jasno v svojih drugih delih označil Boga kot »popolnega« in »lepega« (Spinoza, 2003).
Ker to niso samo opisi velikosti Boga ampak bolj očitno naklonjenost temu Bogu tudi izven
objektivne znanosti (če Bog ni definiral napisane in izrečene morale, verjetno ni niti estetike
in so taki pridevniki prej čaščenje kakor opis), bi lahko predpostavili, da je ta Bog bil tudi
tako mišljen. Nazadnje pa, ime »Bog« je specifično izbrano. Spinoza bi preprosto zamenjal
ime »Bog« z besedo »substanca« in predstavil zelo podobne argumente. Ker je to ime
družbeno asociirano s toliko predpostavkami, menim, da to kaže, da je vsaj do neke mere
želel izraziti kako ceni to substanco in to naravo. Seveda je to kljub temu velika akademska
diskusija in nima jasno pravilnega zmagovalca.

4.2 Spinoza skozi znanost

Albert Einstein je kot odgovor rabinu o njegovih verskih prepričanjih nekoč odvrnil,
da verjame v »Spinozinega Boga, ki se razkazuje v harmoniji vsega obstoja in ne v tistega
Boga, ki se osredotoči na usodo in dejanja mož,« (Dusek, 2015), zato je vredno poskušati
razumeti zakaj je to rekel in če je možno Spinozo razumeti skozi znanstveno perspektivo.
 Eden izmed karakteristik Spinozine teorije, ki hitro pade v interpretacijo skozi znanost
je determinizem in pomanjkanje stvarnika v Bogu. Znanost je namreč tukaj, da razloži zakaj
natančno se je nekaj zgodilo (kar je zelo vidno skozi znanstveno metodo). To predpostavi
neko nujnost in možnost razlage. Ker je Spinozin univerzum tak, da ne predpostavi
transcendentalnosti in hkrati predpostavi determinizem se zdi, da je ta interpretacija zelo
verjetna in smiselna. Hkrati pa obstaja veliko primerov, kjer je brezdvomno eden izmed
možnih zaključkov ravno to, da je vesolje ena substanca, ki tudi tako deluje. Primer tega je ne
lokalnost elektronskih valovanj; kljub temu da dva elektrona samo enkrat na tisoče let nazaj z
valovanji rezonirata, se lahko z energijo in valovanjem enega izračuna valovanje drugega,
tudi če sta na drugih koncih vesolja in tudi če se vmes njuno valovanje kakorkoli spremeni
(Brunner, 2014). Dober primer tega bi lahko prav tako bilo dejstvo, da se celotno vesolje
neprestano širi (Smith, 2021). Izgleda, da vesolje deluje kot ena substanca.
Ampak kvantna fizika hkrati prinese nov problem in sicer novi zakoni, po katerih
delci delujejo, nova fizika. To pa se ne sklada z neskončnimi modusi, ki jih Spinoza definira.
Vprašanje je zdaj, če lahko to nekonsistenco odpravimo ali če je to dovolj velik razlog, da bi
zavrnili povezavo med znanostjo in Spinozino ontologijo. Zdi se, da ni, saj Spinoza dopušča
obstoj atributov, ki jih ne poznamo (Noa, 2018). Torej, tudi če obstaja nova fizika in z njo
novi zakoni to še ne zavrže celotne teorije, ta nova fizika je lahko samo modus vezan na nov
atribut. Ampak hkrati, če je to res, bi moralo biti res, da ta novi modus zakonov kvantne
fizike ne bi smel vplivati na zakone klasične fizike in obratno. To pa ni res, saj lahko mi z
makro svetom, ki mu vlada klasična fizika lahko vplivamo na kvantno mehaniko z
eksperimenti; tako smo spoznali njen obstoj. Prav tako je v naravi ta interakcija prisotna
povsod. Vprašanje potem nastane, če lahko te zakone fizike samo dodamo starim. Na ta
odgovor ne znam jasno odgovoriti, saj se mi hkrati zdi logičen korak, ampak hkrati se mi zdi
nesmiselno svobodno dodajati pravila obstoječemu sistemu in se pretvarjati, da deluje.
Spinozin sistem sam ne more obrazložiti obstoja kvantne fizike, naši dodatki in spremembe
lahko. Ampak, to ni več Spinozina ontologija.
Bolj ekspliciten ugovor na to, da bi Spinozo lahko sploh interpretirali skozi znanost je
tudi ta, da Spinoza ne dopušča, da bi modusi iz dveh različnih atributov drug na drugega med
sabo vplivali. Veliko znanstvenikov bi namreč nasprotovalo tej ideji na osnovi materialnega
determinizma; mi ne mislimo, naši možgani operirajo popolnoma mehanično in producirajo
znanje, samo zato ker še ne vemo kako ohranijo to znanje še ne pomeni, da je to ločen proces
dogodkov kot ta mehanični proces. Paralelizem se zdi ne skladen z znanostjo, ali vsaj, ne
skladen z nekatero znanostjo.
Zaključek
Spinozin Bog ni samo vseprisoten, ampak vse, celotna ena substanca, ki definira naš
univerzum. Natančneje, sestavljen je tudi iz atributov, od katerih poznamo dva; razsežnost in
mišljenje. Tej atributi nam prinesejo osnovna pravila, po katerih se vse partikularije ali
modusi obnašajo. Modusi med sabo drug na drugega tudi vplivajo, a le če so izraz istega
atributa. Spinozin Bog je drastično različen od judo kristjanskega iz dveh perspektiv; nima
svobodne volje in je zato omejen v definiranju pravičnega in vsega drugega. Hkrati pa
Spinozin Bog za razliko od judo kristjanskega ni antropomorfen ali antropocentričen. Ljudje
nimamo nobenega privilegija nad čemerkoli drugim. Spinozin Bog ni konsistenten s teorijami
brez zadržkov mislecev ali brez akademskih sporov. Glede na vse argumente menim, da je
kljub temu monist in panteist. Zame osrane še vprašanje, če je Spinozino teorijo možno brati
skozi perspektivo znanosti. Kaže namreč, da vesolje zares deluje kakor ena substanca. Hkrati
pa obstajajo nuje vsaj delne spremembe ali dodatka k Spinozini teoriji, da bi le-ta bila
konsistentna z znastvenim konsenzom.
Bibliografija
Akvinski, T., 2012. Razum in vera. Celje: Religiozna misel.
Brunner, N., 2014. Bell nonlocality, Geneve: Département de Physique Théorique, Université
de Genève.
Dusek, V., 2015. ResearchGate. [Online]
Dostopno: https://www.researchgate.net/publication/277719887_Spinoza_and_Einstein
[Prevzeto 8 junij 2022].
Gilead, A., 2020. A Rose Armed with Thorns: Spinoza’s Philosophy Under a Novel Lens.
Haifa: Springer Cham.
Gilead, A., 2021. Why Spinoza was Not a Panentheist. [Online]
Dostopno: https://link.springer.com/article/10.1007/s11406-021-00378-8
Laux, H., 2019. The Significance of Spinoza’s God for Christianity*, Paris: Center Sèvres ―
Facultés Jésuites de Paris.
Nadler, S., 2020. Stanford Encyclopedia of Philosophy. [Spleten vir]
Dostopno: https://plato.stanford.edu/entries/spinoza/#GodNatu
[Prevzeto 7 Junij 2022].
Noa, S., 2018. The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Spring 2018 Edition). [Online]
Dostopno: https://plato.stanford.edu/entries/spinoza-attributes/#IdenAttrSubs
[Prevzeto 8 junij 2022].
Smith, R., 2021. Edwin Hubble, s.l.: Encyclopedia Britannica.
Spinoza, B. d., 1988. Etika. Ljubljana: Slovenska Matica.
Spinoza, B. d., 2003. Teološko-politična razprava. Ljubljana: ANALECTA.
[Prevzeto 8 Junij 2022].